DNIXIVV E L I K A N O Č 1 4

Š T I R I N A J S T

P R I L O G Aa p r i l 1 4

OPE

TNIK

1914Spomin na začetek »evropske prakatastrofe«

XIV2

ŠTIRINAJST DNI

n a m e s t o u v o d n i k a

ŠTIRINAJST DNI

Z vojno napovedjo Avstro-Ogrske Srbiji 28. julija 1914 se je začela prva svetovna vojna. Ta vojna je sprožila nepopisno človeško trpljenje in smrt milijonov lju-

di. Posledično so nastale totalitarne ideologije, ki so vodile v pogubo nešteto ljudi. Navdušenje nad vojno je takrat zajelo skoraj vse družbe-ne sile. Nacionalistične sile so nosile največjo odgovornost za sprožitev in nadaljevanje vojne, a tudi Cerkve in verske skupnosti so bile močno vpletene v vojno ideologijo. Še po 100 letih je to potrebno priznati z vso resničnostjo in sra-mom. K neuspehu takratnih cerkvenikov in politikov so-dita tudi gluhost in neupoštevanje mirovnih pobud pape-ža Benedikta XV., ki so se začele že leta 1914 in so naposled ostale neučinkovite pri vseh udeležencih vojne.  V spomin na to »prakatastrofo« 20. stoletja je potrebno najti imena vojnih korenin: sem sodijo nacionalizem, ki je postal nadomestilo za vero, sovraštvo, zaničevanje in aro-ganca do drugih narodov, prisvajanje absolutne oblasti nad življenjem in smrtjo. Takrat in danes je mir ogrožen zara-di znatnega pomanjkanja pravičnosti in kršitev človeko-vih pravic. Stalno ogrožanje se pojavlja v različnih oblikah, kot sta na primer skušnjava oblasti in poveličevanje nasilja, povezano s pretanjeno manipulacijo čim več ljudi. V na-sprotju s tem pa nam trajno ostaja ugotovitev papeža Jane-za XXIII. v encikliki »Pacem in Terris«, po kateri resnica, ljubezen in svoboda veljajo za stebre miru.  Cerkev je prepričana, da vojna ni niti usoda niti naravni zakon. Vojna vedno pomeni »poraz za človeštvo«. V števil-nih krajih in cerkvah na to opominjajo spomeniki, s kateri-mi se spominjamo padlih v vojni. Škofje vabimo župnije, cerkvene skupnosti in skupine, da se 27. julija zvečer, na dan pred izbruhom prve svetovne vojne pred 100 leti, pri spomenikih spomnijo žrtev, da mo-lijo za mir in za to, da sami postanejo orodje miru in spra-ve. Škofovska konferenca bo v spomin na dogodke izpred 100 let v Marijinem Celju v okviru naslednjega rednega za-sedanja 18. junija obhajala bogoslužje in za to vabi že vse na to skupno obhajanje maše.

1 0 0 - l e t n i c a p r v e s v e t o v n e v o j n e

Spomin na začetek evropske »prakatastrofe«

I z j a v a a v s t r i j s k i h š k o f o v pri vigrednem zasedanju v Admontu

i z d r u ž i n s k i h a r h i v o v n a š i h b r a l c e v

V začetku leta smo vprašali naše bralke in bralce, ali imajo doma shranjene fotografije, dokumente, sta-re časopise, razglednice iz časa 1. svetovne vojne. Iz-bor najbolj zanimivih pošiljk, ki smo jih dobili od vas, predstavljamo v tej posebni prilogi. Tako dogajanje pred 100 leti dobiva domači obraz in nam dopolnjuje večjo sliko, ki nam jo približajo naši zgodovinarji.

Skrite zgodbe in uradna zgodovina prve svetovne vojneEuropeana je evropska digitalna knjižnica z digi-taliziranimi slikami, besedili ter zvočnimi in video posnetki. Znotraj te knjižnice je zdaj urejen pose-ben del, ki je v celoti posvečen 1. svetovni vojni. V 11-ih različnih jezkih, med njimi tudi v slovenščini spletna stran europeana1914-1918.eu poleg urad-ne zgodovine prikazuje številne družinske zgodbe in spomine.

Europeana 1914-1918 združuje vire, ki so bili zbra-ni večinoma v treh evropskih projektih, vsak od njih se je ukvarjal z določeno vrsto gradiva, povezane-ga s prvo svetovno vojno. Rezultat projektov je arhiv, ki povezuje knjižnične zbirke z osebnimi zgodba-mi in pomembnimi filmskimi arhivi. Vse skupaj daje celovit pogled na prvo svetovno vojno, ki prikazuje obe strani frontne črte in različne poglede na vojno. partnerske organizacije iz osmih držav z obeh stra-ni vojnega konflikta digitalizirale in objavile na sple-tu več kot 400.000 objektov iz zbirk nacionalnih knjižnic. Spletna stran vabi tudi vsakega posamezni-ka: »Odkrivajte. Učite se. Raziskujte zgodbe, filme in zgodovinsko gradivo o prvi svetovni vojni in prispe-vajte svojo lastno družinsko zgodovino.«

Zanimiv evropski projekt

www.europeana1914-1918.eu

XIV 3ŠTIRINAJST DNI

Ali je bilo že od vsega začetka jasno, da bo ro-man o Sarajevu takšen, kakršen je, z vsemi dokumenti v ozdaju?Janko Ferk: O romanu sem dolgo razmišljal. Pri rešeršah, ki so trajale poldrugo leto, sem imel šele ob koncu idejo, kako se takšen ro-man lahko razvije. Odločil sem se za to obli-ko z razporeditvijo po dnevih, se pravi po dnevih, ki so zgdovinsko pomembni in za-nimivi. Seveda je bil konec tega romana od vsega začetka jasen, ker je seveda na dlani, da je Princip umoril Franca Ferdinanda in s tem je bil tudi potek romana od vsega začet-ka jasen.Ker je to zgodovinski roman, mora biti po faktih pravilen in prepričljiv, zaradi tega sem se odločil za to varianto, da bom doku-mente, ki so zame dosegljivi, tudi uporabil. Do teh dokumentov danes lahko vsak pride, ki se zanje zanima. Gradivo, ki ga v knjigi ci-tiram, je za vsakega človeka dosegljivo.

Vas je pri rešerši za roman kaj posebej prese-netilo?Ferk: Posebej me je presenetilo, da se je teza, da Franc Ferdinand ni bil nasprotnik ali sovražnik Slovanov, zame potrdila.

Iz vašega romana je mogoče izvedeti, da je, če pretirano rečemo, za začetek prve svetovne vojne kriv Korošec. Ta je kljub svarilom gle-de varnosti povabil prestolonaslednika v Bos­no k manevrom?Ferk: Oskar Potiorek je leta 1911 postal gu-verner Bosne in Hercegovine. Sicer ne vem, kolikor se je Oskar Potiorek počutil kot Ko-rošca, vsekakor je bil na Koroškem rojen. Njegova nekompetentnost v varnostnih vprašanjih je z današnjega zornega kota ne-verjetna. Najbrž je želel Oskar Potiorek obisk prestolonaslednika uporabiti za svo-jo kariero in je zato vse pomisleke zbrisal z mize. Toda čisto jasno je, do vojne ali do velike vojne, kakor so jo pred drugo svetovno voj-no imenovali, bi na vsak način prišlo. Nem-čija se je oboroževala že skozi leta in bi čisto

gotovo leta 1915 ali 1916 začela z veliko voj-no tudi brez atentata.

Kaj nam povejo dogodki leta 1914, s katerimi se je začela prva svetovna vojna, v današnjem času? Kaj je nauk iz vsega tega?Ferk: Nauk iz vsega tega je, da je nasilje ved­no nesmiselno. Rešitve je treba najti v pogo-vorih, kajti po kakršnikoli vojni je stanje še slabše, kakor je bilo prej. To pa tako za posa-meznega človeka kot tudi za državo, ki obu-boža, ker so stroški za vsako vojno zelo zelo visoki in to danes še bolj kakor prej.

Kaj mislite, bi bilo drugače, če leta 1914 v Sa-rajevu ne bi bilo atentata, kakšno usodo bi imela Avstro­ogrska monarhija?Ferk: Avstro­ogrska monarhija bi razpadla mogoče par let pozneje, razpadla pa bi na vsak način. Posamezni narodi niso več želeli biti v tej državi, ki ni ravnala z vsemi enako-pravno in pravično.

V enem od pogovorov ste v zvezi s prvo sve-tovno vojno govorili tudi o »svetovni vojni knjig«. So skupaj z vašo knjigo »Der Kaiser schickt Soldaten aus« napisane že vse knjige o tej tematiki?Ferk: Dejansko sem izid knjig o prvi svetov-ni vojni označil kot svetovno vojno knjig. Od poletja 2013 dalje izide najmanj ena knji-ga na teden in zanimivo je tudi, da te knjige najdejo tudi pot med bralke in bralce. Ljud­je se zanimajo za to zgodovinsko dejstvo in tudi sežejo po knjigah. Prepričan pa sem, da po tem masovnem izhajanju knjig nobena knjiga ne manjka več na to tematiko.

Vojaško­zgodovinski muzej na Dunaju je se-daj bogatejši tudi za literarno dragocenost. Poklonili ste mu vaš tipkoskript z rokopisnimi popravki romana.Ferk: Muzeju sem ponudil manuskript zato, ker sem vedel, da imajo tam poseben odde-lek z dokumenti in gradivom o Sarajevu. To ponudbo so takoj sprejeli v svojo zbirko.

K n j i g a

Roman o atentatu

Kdor napiše roman in je bralcu že na začetku znano, kakšen bo njegov izid na zadnji strani, ta mora znati pisati, mora pa tudi obvladati snov. Janku Ferku je to uspelo z zgodovinskim romanom ob 100-letnici atentata na prestolonaslednika Franca Ferdinanda z naslovom »Der Kaiser schickt Soldaten aus«. Ustvaril je zgodovinski lok od boja na Kosovem polju leta 1389 do atentata 28. junija 1914 ter do smrti atentatorja Gavrila Principa. Janko Ferk je svoj roman napisal v obliki dnevnika z uporabo originalnih citatov raznih dokumentov. In še nekaj je Ferku uspelo, da v enem stavku opiše, kako je atentat na Franca Ferdinanda v Sarajevu spremenil ves svet. Takole piše: »Strela Gavrila Principa sta umorila več kot le dve osebi, na bojiščih sveta so poginili milijoni.«

Janko Ferk: Der Kaiser schickt Soldaten aus. Ein Sarajevo Roman. Styria premium. Graz 2013.

Janko Ferk je napisal knjigo o atenta-tu v Sarajevu. V njej spoznavamo trma-

stega cesarja, ignorantskega Korošca in mladega fanatika.

»Do vojne bi prišlo tudi brez atentata!«

XIV4 ŠTIRINAJST DNI

Prvo svetovno vojno so poimeno-

vali tudi z véliko vojno. Seveda je

ta vzdevek dobila še pred drugo

svetovno vojno, ki je potem s svo-

jo grozovitostjo dolgo časa zasen-

čila prvi žolt, kakor vojni pravi-

mo tu pri nas v Št. Jakobu. Ta prva

vojna pač ni bila vélika, bila je za-

gotovo grozna, da, tudi zločin-

ska in kvečjemu je zapustila veliko

vprašanj, na katera doslej še ni-

smo ne iskali ne našli odgovorov.

Taka morija se ni mogla zgoditi kar tako – kakor strela z jasnega. Drža-ve so morale svoje podložnike pri-pravljati že več desetletij pred vojno na to, da so bili pripravljeni poslušno in v začetku vojne z navdušenjem ne samo žrtvovati svoja življenja, tem-več moriti bližnje na oni strani strel-skih jarkov. Kako jim je to uspevalo? Zakaj se Cerkev ni odločno zopersta-vila tej moriji, saj peta Božja zapoved jasno naroča: »Ne ubijaj!«. Kaj je po-menila vojna za prebivalstvo doma? Spraševali bi lahko v nedogled.

Notranja fronta na KoroškemPoleg bojev na svetovnih bojiščih, tako imenovanih zunanjih frontah, so obstajale tudi notranje fronte. Za nemško­nacionalne sile v Avstri-ji nam reč je bila ta vojna tudi spopad med »germanskim in slovanskim« svetom. Tako so vojaške in civilne oblasti videle ne samo končno pri-ložnost, da s silo preprečijo delova-nje slovenskega političnega tabora na Koroškem, temveč so ocenile, da so razmere ugodne tudi za preganjanje slovenskega kulturnega gibanja. Ost je bila seveda najbolj uperjena v slo-

vensko inteligenco, ki pa so jo veči-noma sestavljali slovenski duhovniki. Pri tem ni nič pomagalo, da so koro-ški Slovenci 14 dni pred začetkom prve svetovne vojne izrazili »neomaj-no zvestobo, vdanost in ljubezen […] do cele presvitle cesarske hiše in do habsburške monarhije« in da je ko-roški deželni predsednik 3. avgusta 1914 poročal na Dunaj, da »vse prebi-valstvo dežele ne glede na nacionalno pripadnost navdaja véliko patriotsko navdušenje«. Za nemško­nacional-no gibanje je bilo pribito, »da sloven-sko klerikalna agitacija na Kranjskem in Koroškem ni nič drugega kot del splošnega protiavstrijskega pansla-vizma«. Ohranjenih je več izjav nem-ško­nacionalnih politikov, višjih voja-ških predstavnikov in tudi nekaterih nemških duhovnikov, ki so videli v razmerah prve svetovne vojne pravi trenutek, da odločno preprečijo »ro-varjenje slovenske duhovščine«, saj da je »vojna s svojimi preobrati in po-pravki [tudi v tem smislu] zgodovin-ska nujnost«.

Neizprosni vojaški absolutizemVojaški režim v Avstro­Ogrski je s

Starman

i z d r u ž i n s k i h a r h i v o v n a š i h b r a l c e v - p o s l a l a : M A J D A S T A R M A N , s p i t a l o b d r a v i

Koroški slovenski duhovniki med prvo svetovno vojno

h a n z i f i l i p i č

Dnevnik, lesen kovček in hišno znamenjeDružina Starman v Špitalu ob Dravi hrani zanimive dokumente

družinskih članov, ki so se kot vojaki bojevali v prvi svetovni vojni.

Anton Šimenc (1898–1960) iz Podgore, Dol pri Ljubljani (oče Majde Starman) je v letih 1950–60 lastnoročno opisal vojna leta, ki jih je preživel kot vojak na soški fronti. V natančnem opisu, neke vrste dnevniku, opisuje čas vojne v letih 1915 do 1920.

Jože Novak (1886–1956) (stari oče Majde Starman) je bil v prvi svetovni vojni v Galiciji. Tam so mu omrznile noge, zaradi česa je

trpel do smrti. V zahvalo za vrnitev je njegov oče na domači zemlji (na Vrheh v moravški fari) postavil hišno znamenje.

Janez Starman (1898–1984) (tast Majde Starman) je bil kot vojak v prvi svetovni vojni sprva v Galiciji, potem pa v Franciji. Domov se je vrnil na Miklavžev večer leta 1919. Družina še vedno hrani njegov lesen vojaški kovček z napisom »Starman«. S tem kovčkom je pribežal leta 1945 na Koroško. V skrivnem predalu je sin Lojze Starman našel star denar in odlikovanja: Soldi iz leta 1799 z goriškim grbom, kovanec z luknjo je iz Palestine, krajcar iz leta 1861 z dvoglavnim orlom, madžarski filer iz leta 1908 s Štefanovo krono, Benediktovo svetinjo, odlikovanje cesarja Karla. Papirnate krone so iz avstro-ogrske monarhije, obe imata žig »Deutsch-Österreich« in sta bili v rabi le v Avstriji in samo leta 1919/1920.

XIV 5ŠTIRINAJST DNI

pričetkom vojne razveljavil vse po-membnejše osnovne svoboščine in pravice državljanov, vojaško sodi-šče je bilo pristojno za večino politič-nih deliktov civilnega prebivalstva, po vstopu Italije v vojno je bilo voja-štvo na Koroškem celo politično su-vereno in vrhu tega je veljala pravi-ca naglih sodišč. Že ob začetku vojne se je na vodilne može koroških Slo-vencev, predvsem na slovenske du-hovnike, usul plaz denunciacij in kri-vih obtožb. Številne so priprli in jim sodili, čeprav jim niti pristranski pre-iskovalci in sodniki v večini prime-rov niso mogli dokazati krivde. Že ja-nuarja 1915 so se koroški slovenski duhovniki pritožili pri ministru za notranje zadeve zaradi dobro načrto-vanega in načrtnega gibanja, ki je slo-venske duhovnike kar vsevprek ob-dolževalo veleizdaje: »Uprizarjali so številne preiskave pri Slovencih, po-sebno pri duhovnikih; za vsako ceno so varnostni organi poskušali naj-ti tajne dokumente, pisma s Srbijo, bombe, naprave za nežično telegrafi-jo ter drugo obremenilno gradivo, na kar so spravili sedem slovenskih du-hovnikov za zapahe.« Procedura are-

tacij je bila običajno skrajno poniže-valna. Tako se je npr. neki žandar 15. avgusta 1914 ob petih zjutraj poja-vil pred župniščem v Št. Lipšu, s puš­kinim kopitom razbijal po vratih ter hotel aretirati župnika Štefana Sa-kelška, ki pa se je uprl, češ da na tak praz nik ne more pustiti svojih verni-kov brez maše. A po maši ga je žandar z nataknjenim bajonetom na puški odvedel kakor najhujšega razbojnika pred vso zbrano množico. Druge du-hovnike, ki so jih žandarji javno gna-li v pripor, je na železniških postajah in drugih javnih mestih pričakala še naročena sodrga, ki jih je obkladala s psovkami. Šestim duhovnikom niso mogli ničesar dokazati, le enega so obsodili na dva meseca zapora. Du-hovniki so se pritožili predvsem tudi zaradi obnašanja koroškega deželne-ga predsednika barona Fries­Seke-neja, ki »je domnevno veleizdajo slo-venske duhovščine sprejel kar kot dokazano dejstvo« in to čeprav »slo-venski narod prav tako kakor nemški krvavi iz 1000 ran«. Župnika Anto-na Šturma z Brda pri Šmohorju so za-prli in obdolžili veleizdaje, ker so mu podtaknili izjavo, da se bo »našemu

cesarju dogodilo to, kar se je zgodilo cesarju Maksimilijanu (ki so ga ustre-lili)« in ker na predvečer cesarjevega rojstnega dne (17. avgusta 1914) žup­niških oken ni »razsvetlil s prižga-no svečo«. Gospod, ki je prijavil Štur-ma, se je sam ustrelil, zaradi česar so očit no morali ustaviti postopek.

Izčrpno poročilo o preganjanju koroških SlovencevKo je maja 1917 spet pričel delova-ti državni zbor na Dunaju, so sloven-ski poslanci pod vodstvom Antona Korošca 7. julija vložili interpelacijo zaradi preganjanja koroških Sloven-cev med vojno. Izčrpno poročilo je zelo verodostojno in govori o treh va-lovih načrtnega preganjanja duhov-nikov: od avgusta do novembra 1914, od maja do septembra 1915 in od fe-bruarja do julija 1916. Prvi dve kam-panji, tako poročilo, sta bili popoln polom, šele med tretjo je uspelo spra-viti nekaj duhovnikov za zapahe, vse-ga skupaj pa so pozaprli 16 duhovni-kov in nekaj civilnih predstavnikov koroških Slovencev. Dokazano je, da so predstavniki vladajoče nemško­nacio nalnega tabora, ki je bil najhuj-

i z d r u ž i n s k i h a r h i v o v n a š i h b r a l c e v - p o s l a l a : M A J D A S T A R M A N , s p i t a l o b d r a v i

Koroški slovenski duhovniki med prvo svetovno vojno

XIV ŠTIRINAJST DNI6

ši nasprotnik slovenskega političnega gibanja pred vojno, tesno sodelovali s preganjalci ali sprožili pregon vodil-nih koroških Slovencev.

Tragični primer župnika Mateja RažunaTragičen je bil primer šentjakobske-ga župnika Mateja Ražuna. Koroške oblasti so ga imele še posebej na piki, ker se je neumorno trudil za sloven-ski učni jezik v ljudskih šolah ter je leta 1908 ustanovil Narodno šolo v Št. Petru pri Št. Jakobu. Navidezno so mu očitali motenje javnega miru ter veleizdajo: »Ražun je, ko so Rusi pre-plavili Galicijo in vdrli na Madžar-sko, več osebam zaničljivo dejal, da ničesar ni možno ukreniti, ‚treba je pač držati z močnejšim‘«, da ni dal denarja, ko je učiteljica zbirala denar za osvetljavo šolskega poslopja ob ce-sarjevem rojstnem dnevu, da se je de-monstrativno obrnil vstran, ko so pri maši ob rojstnem dnevu cesarja peli cesarjevo himno ipd. V resnici pa so vojaške strani obljubile preiskoval-cu Ražunovega primera eno najviš-jih odličij, če mu uspe, spraviti Ražu-na v zapor.

»Der bekommt die Kugel«»Uspelo« je še več. Ražuna so psi-hično in fizično zlomili, saj je zara-di zapora hudo zbolel na živcih in po letu 1920 ni več mogel opravljati svo-

je službe. Sam je o svoji kalvariji v za-poru zapisal: »Dne 27. 3. 1916 ob 9. uri so me aretirali kar 4 detektivi […] Do 15. 4. sem bil v večji sobi, kjer nas je bilo 20­24 jetnikov skupaj […] Šele 14. 4. sem prvokrat začutil, da sem lačen – dne 15. 4. prvokrat pojedel opoldne vso menažo – ob 4ih popoldne istega dne pa so me odvedli v temnico. Moji sojetniki so rekli […]: ‚Der be kommt die Kugel‘Temnica, res temnica: mala klet: kake 4 korake široka – 8 dolga – z enim oknom, ki je 2/3 bilo zazidano, zgornja tretjina zamrežena z železnimi gartri in vrh tega še z železno mrežo in paj-čevino.To je tista klet, v kateri je pred menoj bil zaprt vojak iz Dobrle vasi – potem obsojen na smrt in tik ječe na dvori-šču ustreljen: deske, ki so je dajali vo-jaku za hrbet takrat, ko so ga ustreli-li – so bile v postelji, na kateri sem jaz spal …«

Vprašanje je, ali se je posameznik lahko uprl tej moriji? Vojaški stroj ni dopuščal niti najmanjšega odklona. Kdor se je uprl, je doživel isto usodo, kakršno je doživel omenjeni vojak. A že samo malenkostni odklon, tudi dom nevni, o katerem je vojaški stroj torej menil, da je mogoč, je lahko po-menil preganjanje in navsezadnje fi-zični in psihični zlom, kakršnega je doživel Ražun.

Mlečnik

i z d r u ž i n s k i h a r h i v o v n a š i h b r a l c e v

»Luči ugašajo po vsej Evropi ...«

Pismo očeta svojemu sinu v vojski. Ljubi sin! Prav lepo se ti zahvaljujemo za tvoje pismo, ki smo ga že strašno težko pričakovali. Ti nam pišeš, da si že 30. oktobra eno pismo pisal, ali mi ga nismo dobili, mi nismo dobili nobenega pisma ali karte od tebe. Kar si ti iz Graza naprej, zato je nas strašno skrbelo, kako ti kaj gre in ti naznanim, da od brata Valentina, sem pa ti 11. novembra dobil ta zadnje pismo. Takrat nam je pisal, da je še zdrav in ti tudi naznani, da v sredo 2. decembra bode spet štelinga za selsko občino. Zdaj bodo tisti na štelingi od 24. leta in do 36. leta, jih bode spet precej moglo jiti na štelingo. Brata bosta mogla iti oba Linhart in Miha in ti naznanim, da so zdaj v Borovljah tudi že žovnirji. … Piši nam hitro nazaj, kaj kaj nucaš, ti bomo pa poslali, ali hočeš kaj za jesti, bol ti pošlemo kako obleko bol kake štimfe, koj piši nam prav hitro nazaj in ti iz srca radi pošljemo, kar potrebuješ, pa more biti, da bodeš kaj dopusta mogel dobiti, da prideš malo časa domov, saj jih je bilo

že veliko tukaj v Selah doma, da so imel Krankenurlab.

Zdaj te pa vsi skupno prav lepo pozdravimo in te prosimo prav za en hiter odgovor,

tvoj oče Valentin Uschnig

Sele 30. XI. 1914

p o s l a l : H A N Z I M L E Č N I K , s e l e

»... in se ne bodo kmalu prižga-

le,« je rekel angleški zunanji mi-

nister Edward Grey ob izbruhu

prve svetovne vojne. Začela se je

»prakatastrofa 20. stoletja«, ka-

kor je rekel George Kennan. Kon-

čalo se je dolgo 19. stoletje in za-

čelo kratko dvajseto (1914-1989).

Prvi svetovni vojni je sledilo le

kratko obdobje miru in sledila je

še veliko bolj krvava druga sve-

tovna vojna. Eric Hobsbawm go-

vori kar o evropski državljanski

vojni, drugi tridesetletni vojni, ki

se je končala leta 1945.

XIV 7ŠTIRINAJST DNI

Opetnik

i z d r u ž i n s k i h a r h i v o v n a š i h b r a l c e v

Prva svetovna vojna je popolnoma spremenila Evropo in svet. Politič-ne, gospodarske, socialne in družbe-ne spremembe kažejo posledice še danes.

10 milijonov padlih, 21 milijonov ranjenih Žrtve so bile ogromne: 10 milijonov padlih vojakov, 21 milijonov ranjenih in za vse življenje travmatiziranih vo-jakov, 7 milijonov civilnih žrtev zara-di preganjanja, bega, lakote, prisilne-ga dela. Celi mladi generaciji je vojna uničila sanje o lepi prihodnosti. Spo-menike z imeni padlih najdemo od Severne Irske do Grčije, od južne Ita-lije in Francije do Vzhodne Evrope. O svetovni vojni so pisali in govori-li že na samem začetku, pozneje je dobila v zgodovinopisju oznako prva svetovna. V mnogih državah pa jo prej ko slej imenujejo »veliko vojno«. Novo orožje (strojnice, artilerija, strupeni plini, letala, tanki, podmor-nice) so spremenili vojskovanje v kr-vavo klanje. V pozicijski vojni pred-vsem na zahodni fronti je za majhen prostor umrlo sto tisoče vojakov. Za zmagovalca je veljal tisti, ki je pobil

večje število nasprotnikov. Vojna je zajela vso družbo, mobilizirali so vse sile in jih podredili vojnim ciljem.

Dogodili so se do danes zamolčani vojni zločini avstrijske vojske v Srbiji, nemški zločini v Belgiji, Turki so iz-vršili genocid nad Armenci. O nobenem zgodovinskem dogod-ku ni bilo napisanih toliko knjig kot o vzrokih prve svetovne vojne, pred-vsem pa o tistih odločilnih tednih med sarajevskim atentatom in za-četkom vojne v prvih dneh avgusta. Christopher Clark (Die Schlafwand­ler – »Mesečniki«) govori o julijski krizi kot o »mogoče najbolj zaplete-nem dogodku vseh časov«.

Povod za vojno je bil atentat, a vzroki segajo globljePovod za vojno je bil atentat Gavrila Principa 28. 6. 1914 na Franca Ferdi-nanda in njegovo ženo Sophie v Sara-jevu. Vzroki vojne so bili veliko glob­lji in segajo desetletja nazaj, ko se je začel izoblikovati zavezniški sistem evropskih velesil: trojna zveza (Nem-čija, Avstro­Ogrska, Italija) in an-tanta (Francija, Velika Britanija, Ru-

sija). Prekipevajoči nacionalizem, imperialna pohlepnost, vojna indu-strija, poveličevanje vojne kot nada-ljevanje politike z drugimi sredstvi v duhu socialnega darvinizma, nespo-sobnost tedanjih političnih elit, slike sovražnika v tedanjih medijih, vse to naj bi razložilo vojno. Odločali so po-litiki in generali. Hitro se razvijajo-ča Nemčija se je počutila prikrajša-no pri razdelitvi kolonij in si je želela več »prostora na soncu«. Avstro­ogr-sko monarhijo so pretresali nacional-ni konflikti. Slovanski narodi in Ro-muni so bili čedalje bolj nazadovoljni z dualizmom, ki je pomenil nadvla-do Nemcev v avstrijski in Madžarov v ogrski polovici. Francija in Velika Britanija sta pokopali svoja nasprot-stva iz strahu pred industrijsko vse bolj močno Nemčijo. Osmanski im-perij je razpadal in evropske velesile so kar prežale, kdo si bo prisvojil ka-teri del.

Obenem pa so narodi na Balkanu stremeli po samostojnosti. V prvi bal-kanski vojni so jo dosegli, v drugi so se med seboj sprli. Balkan je veljal za »sod smodnika«. Za vpliv nad njim

»Luči ugašajo po vsej Evropi ...« P i š e

Š t e f a n P i n t e r

p o s l a l : H A N Z I M L E Č N I K , s e l e p o s l a l a : M I C K A O P E T N I K , k o n o v e c e

Trikrat v Rusijo Moj ded Matevž Pelcar je bil doma v Breški vasi. Kot 20-letnik je bil marca 1915 vpoklican v prvo svetovno vojno in bil takoj poslan na izobraževanje v Przemisl. Ko so prodirali proti Poljski, je bil ranjen. Po okrevanju je bil premeščen v Wiener Neustadt, od koder so ga poslali na italijansko fronto. Tam je zbolel in ponovno so ga poslali v Przemisl. V drugo je šel na bojno polje v Rusiji. Po devetih mesecih so ga poslali v Hartberg. Nato pa je moral še tretjič v Rusijo. Vigredi 1918 je bil ponovno poslan na italijansko fronto, kjer je moral sodelovati pri bojih na Monte Grappa. Tam je zbolel za malarijo. Po okrevanju in šestih tednih dopusta se je začela demobilizacija in končno je lahko ostal doma. »Za tri in pol leta zvesto služenje na fronti in v vojski je prejel srebrno medaljo in lepo popisano listino.« Vse svoje življenje pa je čutil posledice vojne.

XIV ŠTIRINAJST DNI8

Mesner

Ne junaki, temveč žrtve. Niso bili junaki, temveč ubogi reveži, žrtve nesmiselne vojne.

sta tekmovali Rusija in Avstro­Ogr-ska. Leta 1908 je Avstro­Ogrska anek-tirala Bosno in Hercegovino, ki jo je bila zasedla leta 1878, kar je privedlo do t.i. »aneksijske krize«. Šef avstrij-skega generalnega štaba Conrad v. Hötzendorf je že tedaj zahteval pre-ventivno vojno proti Srbiji, posebej še po balkanskih vojnah, ko sta ugled in vpliv Srbije močno porasla tudi med Slovani v monarhiji.

Srbske študente, člane Mlade Bosne, je podpirala srbska tajna organizaci-ja »Ujedinjenje ili smrt«. Sami so se označili za »jugoslovanske naciona-liste«. »Umor tirana« se jim je zdel upravičeno dejanje. Svarila o atenta-tu je Franc Ferdinand ignoriral. Po-sledice so znane. Šef srbske tajne službe Dimitrijević je pomotoma mi-slil, da Franz Ferdinand pripravlja preventivno vojno proti Srbiji, v res­nici pa jo je odklanjal. Tudi odnose z Rusijo je hotel izboljšati. Kot »eno oki med samimi slepimi« je hotel monar-hijo reformirati in namesto dualiz-ma uvesti tretjo, slovansko enoto (tri-alizem). Tretjerazreden pogreb prestolonaslednika Umor prestolonaslednika je Franc Jožef I. sprejel s stavkom, da je »viš-

ja sila spet vzpostavila red, ki ga on ni mogel ohraniti«. Posebnih znakov žalovanja med ljudmi ni bilo. Franc Ferdinand je imel sicer nekaj pripad­nikov, a nobenih prijateljev; med Madžari je bil naravnost osovražen. Njemu in ženi Sophie so pripravili tretjerazredni pogreb brez evropskih kronanih glav. Celo Viljemu II. so z Dunaja sporočili, naj ostane doma, nakar ga je prijel »protokolarni išjas«. Conrad, nato pa tudi ostali vodilni politiki (grof Stürgkh, zunanji mini-ster Berchtold), so takoj obdolžili Sr-bijo, da stoji za atentatorji. Sklep, da je treba vojaško pokoriti Srbijo, je bil sprejet že prve dni julija. Tudi če avs­trijske preiskave niso mogle dokazati, da je srbska vlada vpletena v pripra-ve na atentat, so začeli sestavljati ul-timat Srbiji.

Z julijsko krizo se je začela špirala ultimatov Začela se je julijska kriza. Avstro­ Ogrska si je najprej zagotovila brez-pogojno podporo Nemčije za primer, da bo Rusija vojaško podprla Srbi-jo. Avstrijski ultimat Srbiji 23. 7. je bil zavestno sestavljen tako, da ga kot suverena država ni mogla brezpogoj-no sprejeti. Vendar je odgovorila tako spretno, da je nemški cesar menil, da tako ni več vzroka za vojno. Avstro-

-Ogrska jo je 28. 7. Srbiji vse eno na-povedala. Rusija kot srbska zaveznica je reagirala z delno in nato s splošno mobilizacijo. Šef nemškega general-nega štaba Moltke je kar naprej po-navljal: »Zdaj ali nikoli«. Trenutek za velik spopad se mu je zdel najbolj ugoden. Naravnost želel si je rusko mobilizacijo, da bi lahko vojno pred-stavil kot preventivno. Nemčija je od Rusije ultimativno zahtevala, da usta-vi mobilizacijo. Ko tega ni storila, ji je Nemčija 1. 8. napovedala vojno. Obe-nem je od Francije zahtevala, da ob-javi za primer nemško­ruske vojne svojo nevtralnost, od Belgije pa, da

Gospa Mesner – Rešetarjeva mama iz Doba pri Pliberku – hrani zanimive slike in dokumente družinskih članov

iz prve svetovne vojne. Posebej

zanimiva je slika, na kateri so upodobljeni vsi

vojaki iz občine Blato, ki so se vrnili iz 1. svetovne vojne.

»Rešetarjev dedej je bil v prvi in drugi svetovni vojni. Njegov brat Viktor pa je padel na so�ki fronti. Hranim �e njegova pisma in razglednice, ki jih je pisal od tam. Na eni teh razglednic prosi starše, da mu pošljejo »gamašne«. Verjetno ga je zeblo,« pripoveduje gospa Mesner.

Verjetno ga je zeblo

i z d r u ž i n s k i h a r h i v o v n a š i h b r a l c e v p o s l a l a : R E Š E T A R J E V A M A M A , D o b

»Luči ugašajo po vsej Evropi ...«

XIV 9ŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI 9XIV

nemški vojski omogoči prehod čez svoj teritorij. Tako Francija kot Bel-gija sta zavrnili nemški ultimat. Nem-čija je nato vdrla v Belgijo, da bi ude-janjila Schlieffenov načrt: Najprej je treba hitro premagati Francijo in nato z vsemi silami udariti proti Ru-siji. Kršitev belgijske nevtralnosti je bila za Britanijo povod, da je napo-vedala vojno Nemčiji. Poprej je Grey predlagal konferenco, da bi spore re-šili za zeleno mizo, a sta tako Nemči-ja kot Avstro-Ogrska zavrnili njegov predlog. Pozneje so nekateri zgodovi-narji videli v ruski mobilizaciji odlo-čilni korak v vojno. A do mobilizaci-

je je prišlo v krizah 1908 in 1912, ni pa zato prišlo do vojne. Je res vladalo množično navdušenje?V široki zavesti se je zasidrala pred-stava o množičnem navdušenju. To je treba relativirati. Veliko je bilo nav-dušenje predvsem v srednjih slojih v mestih, med študenti, izobražen-ci in v časopisih. Temu valu navdu-šenja so z redkimi izjemami podleg­li tudi socialdemokrati. To pa očitno ne velja za podeželsko ljudstvo pred-vsem med slovanskimi narodi monar-hije. Časopis MIR je že 8. 8. 1914 ob-javil članek »Ne obupavajte«. V njem avtor pomirjuje ljudi, da povprečno pade le 5 vojakov od sto, da je treba dati Bogu, kar je božjega, in cesarju, kar je cesarjevega, saj da gre za pra-vično vojno itn. Kot tako jo je označil tudi dunajski kardinal Piffl. Teologi so govorili kar o sveti vojni.

Obračun s slovensko raso?Nemški kancler Bethmann Hollweg je govoril o boju med germansko in slovansko raso. Avstrijski ministrski predsednik Stürgkh je hotel v tej voj-ni obračunati tudi s slovanskim poli-tičnim gibanjem v monarhiji. In zares se je začelo takoj po izbruhu voj-ne leta 1914 tudi na Koroškem prega-njanje politično aktivnih Slovencev, predvsem duhovnikov. Državnozbor-

skega poslanca Franca Grafenauer-ja so obsodili na osnovi denunciaci-je na večletni zapor. Vse dežele, kjer so živeli Slovenci, so bile »območje armade na bojišču«: vojaška sodišča so sodila tudi civilnim osebam; nagla sodišča so izrekala smrtne obsodbe brez možnosti pomilostitve. V vojno na strani osrednjih sil sta stopili Bolgarija in Osmanska drža-va. Italija je maja 1915 vstopila v voj-no na strani antante, ko ji je ta oblju-bila mejo na Brennerju in velike dele slovenskega in hrvaškega etničnega ozemlja. Krvava morija se je zelo pri-bližala tudi našim krajem. Leta 1917 so vstopile v vojno ZDA, po oktobr-ski revoluciji pa sta diktirali Nemčija in Avstro­Ogrska Rusiji mir v Brest­ Litovsku. Ta diktat je bil vzor za poz­nejšo versajsko pogodbo.

Po štirih letih krvavega vojskovanja novo razporejeni centri močiPo štirih letih krvavega vojskovanja sta Nemčija in Avstro­Ogrska zapro-sili za premirje. Razpadle so mnogo-nacionalne države: Avstro­Ogrska, Osmanski imperij in Rusija, padle so monarhije, prišlo je do socialnih in političnih revolucij, v Rusiji do bolj-ševiške, ki je pretresla vso Evropo. Na ruševinah ruskega imperija je nasta-la leta 1922 Sovjetska zveza. Izobliko-

i z d r u ž i n s k i h a r h i v o v n a š i h b r a l c e vp o s l a l a : R E Š E T A R J E V A M A M A , D o b p o s l a l : F R A N C R E H S M A N N , š t . j a k o b

»Luči ugašajo po vsej Evropi ...«

Spominski plošči iz Kotmare vasi in iz Št. Janža v slovenščini.

»Meni gre dobro«Med večje dragocenosti, ki jih hrani Franc Rehsmann iz Št. Jakoba v svojem zasebnem arhivu spadajo tudi dokumenti, ki spominjajo na prvo svetovno vojno. Najprej je fotografije in dopisnice iz ujetništva in druge dokumente hranila njegova babica, nato so prešli v last tete, teta pa jih je predala Francu Rehsmannu.

Fotografija čisto levo prikazuje prizor s soške fronte. To fotografijo je Rehsmann dobil od znanca. Na fotografiji desno je v sredini oče Franca Rehsmanna. V svoji zakladnici hrani Franc Rehsmann tudi posebno dopisnico, na kateri je bilo v več jezikih, med katerimi je bil tudi slovenski, zapisano: »Meni gre dobro«.

Franc Rehsmann pa hrani med spomini na prvo svetovno vojno še nekaj posebnega. To je knjiga njegovega očeta Franca Resmana pod naslovom »Rod pod Jepo«. V tej knjigi, ki jo je izdala Mohorjeva založba v Celovcu, je Tratnikov oče iz Ledinc objavil tudi spomine na prvo svetovno vojno in na ujetništvo.

Rehs-mann

XIV ŠTIRINAJST DNI10

Krieglvale so se nove samostojne države: tri baltske, Češkoslovaška in Kra-ljevina Srbov, Hrvatov in Sloven-cev, Romunija se je povečala, Polj-ska je bila obnovljena. Madžarska je izgubila velika območja z ma-džarskim prebivalstvom. Republika Nemška Avstrija je bila proglaše-na 12. 11. 1918. Z drugim členom se je kot država kar takoj ukinila, ker se je proglasila za del Nemške re-publike. Prišlo je do novih mej, de-loma po vojaških spopadih, delo-ma na osnovi plebiscitov, večinoma pa po volji držav zmagovalk na pa-riški mirovni konferenci. Pravica do samoodločbe, najprej postavlje-na od Lenina, nato tudi od Wilsona, ni veljala za vse. Italija je dobila ob-močja, ki niso bila italijanska.

Razni -izmi so bili na pohoduV vseh novih državah so se znašle nacionalne manjšine, deloma brez vsakega pogodbeno zagotovljene-ga varstva ali pa z zelo pomanjklji-vim, kot na primer koroški Sloven-ci. Raz ni ­izmi so bili na pohodu: revanšizem, nacionalizem, fašizem, nacizem, boljševizem, stalinizem, skozi skoraj vse pa se vleče antise-mitizem. Nove meje so razbile tudi večje gospodarske prostore. Nacio-nalne države so se zapirale vase. Na mirovni konferenci je veliko vlogo igralo vprašanje vojne krivde. Države zmagovalke so Nemčiji pri-sodile glavno krivdo in ji na osno-vi tega naložile visoke reparaci-je, kar je že tedaj kritiziral ekonom Keynes kot kratkovidno odločitev. Nemške elite se niso sprijaznile z versajsko pogodbo, v ozračju re-vanšizma je zrasel nacizem.

Vprašanje vojne krivdeVprašanje vojne krivde zaposlu-je zgodovinarje vse do danes. V 60­ih letih je Fritz Fischer izzval ostro kontroverzo, ko je gotovo pod vpli-vom nacistične osvajalne politi-ke trdil, da so nemški politiki že pred prvo svetovno vojno načrto-vali »svetovno gospostvo«. Dru-gi zgodovinarji so pripisali odločil-

no vlogo Rusiji, ki je z mobilizacijo izzvala Nemčijo. Kot je ugotovil Winfried Rauchensteiner je Av-stro­Ogrska z zoženim pogledom na Srbijo, ki jo je treba na vsak na-čin vojaško pokoriti, tvegala veli-ko vojno. Končno je kot prva napo-vedala vojno in ni bila pripravljena iskati drugo rešitev. Leopold An-drian von Werbung, avstrijski di-plomat, je pozneje zapisal: »Mi smo začeli vojno, ne Nemci in še manj antanta – to vem.«

Niall Ferguson je pripisal velik del krivde Veliki Britaniji, ker ni pravočasno signalizirala Nemči-ji, da ne bo ostala nevtralna. Av-stralski zgodovinar Christopher Clark je s svojo knjigo »Mesečni-ki« (Die Schlafwandler) izzval po-lemike v strokovnih krogih, ker je krivdo za izbruh vojne porazde-lil med vse pomembne akterje, ki so kot »mesečniki« drveli v vojno in je s tem razbremenil Nemčijo in Avstro­Ogrsko, v slabo luč pa po-stavil Srbijo. Tudi če zgodovinar-ji ne sledijo v vsem Fischerjevemu ostremu obračunu s tedanjim nem-škim vodstvom, pa ostaja dejstvo, da so avstro­ogrski in nemški poli-tiki in posebej generali tvegali veli-ko vojno. »Vojna je nujna, čim prej, tem bolje. Posledica bo medseboj-no razmesarjenje evropskih kultur. Kultura skoraj vse Evrope bo za de-setletja uničena.« (Moltke) Podob-no avstrijski uradnik grof Hoyos 15. 7.: »Če bo iz tega nastala svetovna vojna, nam je lahko to vseeno.«

Šele 2. svetovna vojna je izučila EvropoMorala se je zgoditi še hujša dru-ga svetovna vojna, da so v Evropi nauke iz teh katastrof vlili v sistem vrednot, pravil in inštitucij, ki naj omogočajo reševanje konfliktov z izravnavo interesov in solidarnost-jo namesto z nasiljem. Spomin na vojno naj zmeraj znova spodbuja vzgojo k miru.

Brati rokopisne spomine Fran-ca Kriegla iz Zahomca na voj-no pred 100 leti človeka kar

zelo hitro spravi – da ostanemo v vo-jaškem jeziku – med dve fronti. Ena je v Kanalski dolini, kamor je bil v vojsko vpoklican Franc Kriegl, druga pa je to, kar se je dogajalo doma. Tre-ba je vedeti, ko se je Franc Kriegl na-potil v vojsko, je doma zapustil bolno ženo in šest otrok, ki so bili stari od 11 let do osem mesecev. Doma sta bili še stara mati in sestra, ki je bila prav tako bolna. Ko opisuje dogajanje na straži in v vojni, je ta njegova skrb za družino in dom vedno prisotna.

»Z Bogom za domovino in narod« s temi besedami začenja meseca avgu-sta 1914 njegovo zapisovanje. Nato pa nadaljuje: »Ko sem prve dni mojega službova-nja v Pontablu preživel, so mi poroča-li od doma, kako težko se jim godi pri spravljanju s polja, a mi pa smo tukaj včasih prav praznovali, kakor se pač sploh godi pri vojaštvu. Zato sem zdi-hoval: Oh, kdo meni da peruti, da zle-tim čez plan tja k vam, da ta dragi čas bi porabil med vami, lajšal skrbi in bo-lečine, rad pomagal noč in dan, noč in dan rad delal z vami.«

V Pontablu v Kanalski dolini je Franc Kriegl ostal samo nekaj dni, 9. 9. 1914 je zapisal pod naslovom »Na straži v Lipalji vasi« naslednje: »Zapisal ta-krat, ko sem bil zastran zasledovanja žendarmarije prestavljen sem od svo-jih tovarišev iz Pontabla v Lipaljo vas med neznane tovariše«. Nato nada-ljuje z daljšo pesmijo, v kateri med vrs ticami zapiše svojo skrb za bolno ženo, otroke in dom, za svojo mater, izvemo pa tudi za smrt brata in za bolezen sestre. »Srčna žalost me pre-

»Luči ugašajo po vsej Evropi ...« Franc Kriegl je napisal

spomine na »Vojskin čas 1914 in 1915«. Delno

jih je napisal v obliki pesmi in napisal jih je dvakrat. Prvič jih je s peresom napisal na straži kot vojak v Kanalski dolini, drugič pa jih je prepisal v še lepši pisavi.

»Prav celi svet, kakor da bi postal brez glave …«

i z d r u ž i n s k i h a r h i v o v n a š i h b r a l c e v

XIV 11ŠTIRINAJST DNI

»Prav celi svet, kakor da bi postal brez glave …«šine, ko se spomnim domovine, ko tu na straži stojim,« piše. »Se spominjam skrbne žene, tam na domu zapuščene, ko ji pa manjka ljubo zdravje, pa jo še skrb in žalost preplavlja.« – Te vrsti-ce so namenjene njegovi bolni ženi. Pe-sem pa končuje z globoko vero v Boga, ki jo izpričuje v vseh njegovih pesmih. »Za milost svete vere prosimo in lju-bi Bog bo mir nam dal in vse sovražni-ke pokončal.«

Včasih je moral doživeti, da je smr-ti ušel samo za las. Nad pesmijo, na-pisano 22. 11. 1914 v Ukvah, je zapisal: »Prišel je čas, ko se moramo bati tre-nutka, da gremo vsi v ogenj, zato sem se namenili napisati za slovo par vrs­tic.« Nekaj izbranih vrstic se bere ta-kole: »Srce sedaj mi ne utripa več in z rok mi pade meč, zdaj duša vzdiga gori še, bolečine zdaj so preč.«

Z naslovom Moje doživljanje ob voj-skinem času od 27. 6. 1914 do 20. 2. 1915 je zabeležil: »Minulo je že pol leta, odkar nas je zaklical glas cesar-ja, da za domovino v bran in očet­njavo prisegli smo v vojaški suknji pod zastavo. Težka res je bila ta loči-tev resna, vsakemu je bila misel srca tesna, a zame v toliko skrb pač še več­ja, ko ljuba žena bila je močno boleh-na. In otročiči mali gledali me vestno, kam oče greste, vprašali bolestno. Srce moje pa moralo se je premagati in to-lažbo mojim dragim dajati. /…/ Ko pr-vič sem nastopil stražo tam ob meji, utrujen dušnih in telesnih muk, mi predpasnik težak močno stiskal doli in rama težkih dolgo ni nosila pušk. /…/ A prišle so bridkosti nove, prav celi svet, kakor da bi postal brez glave … Ti čudni modri nemški napihači misli-jo, da zderejo Slovencem zadnje hlače, tako so tudi mene obsodili in sovražni-

kom v zasledovanje izročili./…/ Ko-rakal žalostno sem po cesti mirno, saj Bog je z mano, sem tolažil srce žalno. Med tujci tam sem moral pokoriti, ker nisem maral narod, dom tajiti. Med tem pa pismo pride drage žene, da obupno čaka zdravje zaželeno. O ljubi Bog sem vzdihnil v cerkvi bližnji, me ne zapusti zdaj v bridkosti silni. /…/ Od vojske misli prav me nič ne straši-jo, ali poročila z doma me pač strašijo. Imam bolno ženo in otročice male vse, ter staro mater in sestro, za delo ne-sposobne mi. Pa včakal rad bi srečen dan, dan sprave, ko bo zagnal troben-te glas, da ogenj še vstane iz srca. Te-daj najprej Bogu se zahvalimo, da nas je ohranil, da srečno proti domu gre-mo. Zasveti naj pravice luč, da bi na-rodi, kolikor jih je, vsi srečo bi uživa-li pod žezlom slavne Avstrije in se lepo razvijali, vselej mogočni Avstriji zve-sto na strani stali.«

Ko je minilo skoraj dve leti vojne, mu je umrla žena. Na pogreb je šel čez planino peš in se takoj spet vrnil. »Ob smrti moje žene« je naslovil pesem. Takole piše: »O ljubi Bog sem vzdih-nil, kdo bo tolažil srca otrok zdaj, ko matere tu več ne bo in oče spet v voj-sko gredo. Kako naj bi jaz razlagal, ko-liko žalosti sem prestal, kako svetu bi dokazal, kje tolažbe sem iskal, kdo bi takrat solz ne lil?«

Franc Kriegl je bil pri zapisovanju svojih spominov previden. To je za-pisal v drugem zvezku na robu tret­je strani. »Te spiske sem sestavil med vojskino službo, kakor mi je veleval glas srca. Ker sem bil zaradi narodno-sti zasledovan, sem moral paziti glede žaljenja časti stari domovini Avstriji, ker sicer bi pač marsikaj predrugačil ter uporabil druge izraze.«

p o s l a l a : M I L K A K R I E G L , z a h o m e ci z d r u ž i n s k i h a r h i v o v n a š i h b r a l c e v

Franc Kriegl drugi z leve v Pontablju v Kanalski dolini kot straža cesarsko-kraljevske železnice -

15. avgusta 1914

Pesniški vojaški dnevnik Franca Kriegla v dveh izvodih z naslovom »Vojskin čas 1914-1915«. Doma ga je prepisal in prepis pokazal župniku v Blačah Janku Maierhoferju. Ta je »Gospodu Kreigl-nu v Zahomcu v spomin« zapisal nekaj verzov.

XIV ŠTIRINAJST DNI12

kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

MOHORjEvE dRužbE CELOvECp r i l o g a

U r e d n i c a : G a b i F r a n k

Franc Kelih,Dr. Karl Hren,

Z začetkom aprila 2014 sva kot ravnatelja prevze-la vodenje Mohorjeve družbe v Celovcu. Nasledila sva dr. Antona Korena, ki je več desetletij uspešno

vodil Mohorjevo in se mu za ves vloženi trud prav prisrč-no zahvaljujeva.

Mohorjeva gradi na krščanskih temeljih in se ja zapisa-la ohranjanju in krepitvi slovenske besede in identitete na Koroškem. To želi doseči z razvejeno dejavnostjo, ki sega od tiskarne, založbe in knjigarne do ljudske šole z zaveti-ščem in dijaškega doma. Osnova za vse to so usposobljeni in zagnani sodelavci ter odborniki, ki s svojim delom ve-liko prispevajo k uspešnemu gospodarjenju in doseganju ciljev družbe.

Splošne razmere, v katerih deluje Mohorjeva družba, po-stajajo vedno težje in bodo tudi v prihodnje velik izziv. Tako so se v zadnjih letih postopno zmanjševale javne podpore Mohorjevi družbi. Glede na velike proračunske težave javnih blagajn se bo ta razvoj v prihodnje najbrž še okrepil. Tudi tržne dejavnosti Mohorjeve družbe, kot sta tiskarstvo in založništvo, se srečujejo z velikimi tržnimi izzivi. Zato so še toliko pomembnejši inovativni pristopi ter razvijanje in usmerjanje novih produktov in ponudb v skladu s potrebami časa.

Medtem ko so v zadnjih letih številne koroške tiskarne zabredle v velike gospodarske težave, Mohorjeva tiskar-na deluje uspešno. Tiskarna je opremljena z najnovejšimi stroji in je z vso svojo tradicijo in s svojimi izkušnjami na Koroškem dobro zasidrana. Pridobivanje novih poslov bo tudi v prihodnje velik izziv za tiskarno.

Pravzaprav je danes v Mohorjevi založbi lažje uresniče-vati zamisel, ki so jo davnega leta zapisali predniki mo-horjani, da naj bi bile namreč mohorjevke v »poduk in razveselovanje« – danes bi rekli, da naj bi izobraževale in bile v sprostitev. A v času, ko svet postaja čedalje bolj vas, ko nas preplavlja morje informacij, novic, novih besedil in knjig – zdaj že tudi elektronskih – je težje doseči bralke in bralce, jih opozoriti na nove, zanimive knjige. Dovolite, da zato predstaviva nekaj novih izdaj, knjig, ki so že izšle ali bodo še izšle pri Celovški Mohorjevi v tem letu:

Eno izmed naših težišč je zgodovina. V letu, ko se spomi-njamo 100. obletnice začetka prve svetovne vojne, smo izdali peto knjigo iz serije knjig Vasje Klavore o dogod-kih na soški fronti. Knjiga z naslovom »Fajtji hrib« opisu-je grozote na bojišču na Komenskem Krasu – med vasjo Miren in Trstom – v letih 1916 in 1917. O atentatu v Sara-jevu, zlasti o takratnih glavnih akterjih prestolonasledni-ku Franzu Ferdinandu in atentatorju Gavrilu Principu, je Janko Ferk napisal izredno zanimiv zgodovinski roman. Mohorjeva bo ta roman izdala v slovenskem jeziku. O za-četku prve svetovne vojne je Franc Arnejc v svojih spo-minih (z naslovom Od Dnestra do Piave) zapisal: »Današ­njega dneva mi ni mogoče popisati, kako je bil žalosten.« Ta stavek dokazuje, da niso vsi navdušeno hiteli v vojno, in so tisti, ki so se zanašali na svojo zdravo pamet, sluti-li, kaj pomeni svetovna vojna. Ponatisnjene spomine ro-žeškega rojaka Arnejca toplo priporočam v branje, saj v njih verodostojno in pretresljivo opisuje vojne grozote – pravzaprav bi ta knjiga morala biti obvezno branje na viš-ji stop nji gimnazij.

Izredno zanimiva je knjiga Rosvite Pesek o enem izmed glavnih osamosvojiteljev Slovenije Jožetu Pučniku. In ko smo že pri polpretekli zgodovini: Kdor bo želel brati zgo-dovinsko kriminalko, ki je podprta s številnimi arhivskimi dokumenti, temu priporočam v branje knjigo s pomen-ljivim naslovom »Kliči U. [Udba] za umor« avtorja Igor-ja Omerze.

V knjižni beri Mohorjeve boste seveda našli tudi knjige za otroke (slikanica izpod peresa učitelja Stefana Lesjaka: A mi lahko ti kaj poveš o šoli? in Sabine Buchwald: Hana in vetrovi), knjige za mladino (Mojca Gubanc, Nogometno srce), priročnike (Hans Jellouschek, Pozornost v partner-stvu; Silva Matos, Ustvarjalni ogenj je v vsakem človeku; Mojca Kambič Budkovič, Kratek priročnik za zdravo živ­ljenje), literaturo (Peter Handke, Poskus o norem gobar-ju), pesniške zbirke (Verena Gotthardt, Najdeni nič; Lidi-ja Golc, Amarkordi) idr.

Posebej ponosni smo na sodelovanje z Višjo šolo za gos­podarske poklice v Št. Petru, saj so tri profesorice te šole Andrea Amruš­Einspieler, Natascha Partl in Maria Rob­lek napisale knjigo z recepti za »božanske piškote« – kek­

Spoštovane bralke, dragi bralci!P i s m o r a v n a t e l j e v M o h o r j e v e d r u ž b e

Dragi prijatelji Mohorjeve Celovec!

ravnatelj Mohorjeve družbe Celovec

XIV 13ŠTIRINAJST DNI

kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

MOHORjEvE dRužbE CELOvECp r i l o g a

Franc Kelih, ravnatelj Mohorjeve družbe Celovec

se, ki jih seveda lahko pečemo tudi med letom in ne samo v adventnem času.

Pa še na knjigo Iztoka Ilicha »Varuhi izročila« je treba nujno opozoriti. Schwentnerjev nagrajenec je namreč napisal knjigo o slovenski kulturni de-diščini in ljudeh, ki to dediščino ohranjajo.Mohorjeva ljudska šola bo letos slavila 25­letni-co svojega obstoja. Ko so jo leta 1989 ustanovi-li, je bila izraz samopomoči slovenske manjšine, saj je bila tedaj edina dvojezična ljudska šola v Celovcu. S svojo dosledno jezikovno izobrazbo vsako leto poskrbi za odlično izobražen nara-ščaj Slovenske gimnazije kakor tudi drugih iz-obraževalnih ustanov. Posredovanje vrednot in dosledna jezikovna izobrazba bosta tudi v prihodnje temelja delovanja Mohorjeve za-sebne ljudske šole. Delovanje šole podpira za-vetišče, ki je zelo pomembno zaradi družbenih razvojev in z njimi povezane potrebe po celo-dnevni oskrbi otrok.

Med zelo velike izzive prihodnjih mesecev spada popolna sanacija in obnova Slomškovega doma, zgradbe na Cesti 10. oktobra. V njej imajo prostore šola, zavetišče, prireditveno središče in kuhinja, obnovljena kapela in še posebej Slomškov dom, ki daje sobe 65 dijakinjam in dijakom. Zgrad-ba, ki je bila zgrajena leta 1974, je docela dotrajana in je potrebna obnove. Tako streha kot tudi fasada ter stara okna ne ustrezajo več potrebam časa in povz­ročajo velike stroške pri kurjavi. Če bo šlo vse po načrtih, naj bi sanacijo doma izvedli v poletnih me-secih.

Mohorjeva družba zaposluje trenutno 70 oseb. S tem ni samo pomemben delodajalec, temveč je tudi pomemben dejavnik v življenju slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Zato bova poskušala gle-de na prevečkrat razdeljeno in med sabo skregano slovensko narodno skupnost delovati povezoval-no. Skupaj s sodelavci in odborniki bova poskušala nadgraditi dosedanje delovanje družbe in na osnovi dosedanjih dobrih izkušenj uresničevati ideje Mo-horjeve družbe tudi v novih okoliščinah.

XIV ŠTIRINAJST DNI14

ve

lik

on

oč

na

vo

šč

ila

Mohorjeva družba v Celovcuvam želi blagoslovljeno

veliko noœ in veselo alelujo!

ZALOŽBA I KNJIGARNA I TISKARNA I DIJAŠKI DOM I LJUDSKA ŠOLA I ZAVETIŠČE

www.mohorjeva.at

„Œe ne vidim nanjegovih rokahrane od žebljev inne vtaknem prstav rane od žebljevin ne položim rokev njegovo stran,nikakor ne bomveroval.“„Blagor tistim, kiniso videli, pa sozaœeli verovati.“(Jn,20,25/29)

CelovecMohorjeva

Jezusov prihod v Jeruzalem na panjski končnici iz leta 1758 v knjigi: Iztok Ilich, Varuhi izročila

inserat novice velika noc_tisk_Layout 1 10.04.14 14:57 Seite 1

*avtobusna postaja

Celovec letališče

LjubljanaAP*

CelovecAP*

KranjAP*

AerodromLjubljana

Kožentavra Borovlje

www.alpeadrialine.comRezervacija sedeža:

4xdnevno

Tickets Online

Izstop direktno na letališču

Kontakt: info@alpeadrialine.com

+43 (0) 463/931800

Okolju prijazno iz Celovca v Kranj ali Ljubljano z novo AlpeAdria line.Če želite na letališče Brnik ali na ogled slovenskega glavnega mesta, Vas mi pripeljemo na cilj pravočasno, varno in poceni.

Hitro in ugodno v Kranj ali Ljubljano

ZAGREB–ŠIBENIK–BRAČNACIONALNI PARK KRKA

€ 445,–

Bus, 3 x polpenzion v hotelu 4*vodstva in vstopnine, 1 kosilo

12. – 15. MAJ

MARC ANDRAE

€ 235,–

Bus, 3 x polpenzion v hotelu 4*3 live koncerti Novigrad

1. – 4. MAJ

BOLOGNA – FERRARI

€ 340,–

Bus, 2 x polpenzion, vodstvaDucati, Lamborghini, Ferrari

11. – 13. JUNIJ

MÖRBISCHST. MARGARETHEN

€ 330,–

Bus, 2 x polpenzion v hotelu 3*vstopnine, pokušnja vina

12. – 14. JULIJ

MÖRBISCH

€ 190,–

Bus, 1 x polpenzion v hotelu 3*vstopnine, pokušnja vina

27. – 28. JULIJ

MEDŽUGORJEDUBROVNIK

€ 299,–

Bus, 3 x polpenzion v hotelu 3*vodenje v Dubrovniku

23. – 26. OKTOBER

RÜGEN

€ 850,–

Bus, 6 x polpenzion v hotelih 4*vodstva in vstopnine, vožnja s čolnom

16. – 22. JUNIJ

EBERNDORF – DOBRLA VASTELEFON 04236 / 2010.12

POLETI, HOTELI, KRIŽARJENJABREZ DODATNIH STROŠKOV.*razen Ticket Service Charge

pri rezervaciji poletov brez hotela

FRIAULBus, 3 x polpenzion v hotelu 3* Organizacija: Caritas

27. – 30. APRIL

€ 350,–

www.ilab.at

... kjer zamisli cvetijo ...

XIV 15ŠTIRINAJST DNI

Želimo vam vesele velikonočne praznike!

Želimo vsem bralcem in bralkam vesele ter blagoslovljene velikonočne praznike.

www.gvs3.at

POSOJILNICAZVEZA BANK

member of

Želimo vam vesele velikonočne praznike!

DISTRIBUCIJA

PRINT

MEDIJI

GRAFIKA

PREVOD IN SVETOVANJE

Mednarodna reklamna agencija

prevajanje

marketinško svetovanje

obdelava slik

layout

priprava na tisk

offset tisk

rotacijski tisk

digitalni in specialni tisk

časopisi

TV & radio

plakati

distribucija

organizacija transporta

Viktringer Platz 5A-9073 Viktring

Tel.: +43 (463) 298 800E-Mail: office@wuercher.at

1. nagrada: Ura z gravuro »Nedelja«. Poklo-nil šef koroških mežnarjev Flori Juch.

Ko boste križanko rešili, najdete na rumenih poljih naše geslo. Rešitev

križanke poš ljite najkasneje do ponedel-jka, 5. maja 2014, na uredništvo Nedelje (»Nagradna križanka«), Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt/Celovec. E­mail: redakcija@nedelja.at. Med pravilnimi rešitvami bomo izžrebali dobitnike naslednjih nagrad:

1. Ročna ura z gravuro »Nedelja« na številčnici Uro v vrednosti 100 evrov je poklonil šef koroških me­ž­narjev­Flori­Juch 2. Slovenski pozdrav s Koroške. Stare razglednice pripovedujejo. Zbral Milan Škrabec 3. Blaž Reichman: V rajniki Avstriji in v stari Jugoslaviji. Spomini Bilčovščana na Avstro-ogrsko monarhijo in Kraljevino Jugoslavijo 4. Jože Till: Spoznavanje Železne Kaple in njenih cerkva 5. Mihec in Maja. Knjiga, film in zgoščenka s pesmimi 6. Simpozij o dr. Jošku Tischlerju. Zbornik predavanj in prispevkov 7. Zvezdni utrinki: Pesmi in melodije Lenčke Kupper Nagrade­od­5­do­7­je­poklonil­Slovenski­narodopisni­inštitut­Urban­Jarnik 8. Breda Vilhar: Dies irae. Upodobitve poslednje sodbe na Koroškem 9. Sveti, sveti, zvezda krasna ... Zgodovina Slovenskega prosvetnega društva Zvezda Nagradi­od­8­in­9­je­poklonila­Krščanska­kulturna­zveza.­

sestavil:SiMoN BiZJAK

G e s l o13. ali 15. dan v rimskem koledarju

Na njej so na ogled slike

Sumerski bog nebaRastlinska bodica

Slovenska igralka (Majda)

Vrsta žita, konjska zob

Sava, Donava ali Nil

Nataša Dolenc

Nemška književnica Seidel

Utežna enota, stot

Vezen mrežast okras na perilu

Priprta ženska

Radoveden človek

Vzemek

Anton Stres

Bodeč plevelKrotijo ga gasilci

TurčijaReka med Nemčijo in Poljsko

Slaboten glas zaradi bolečine

Vrsta soli, dikromat

Gr. črkaKatoličan vzhodnega obreda

Značaj Andrej Jerman

Potepu-hinjaSivljenje, sivitev

Rodilnik, tožilnik ali orodnik

iransko nomadsko pleme v st. veku

Rastlina za jaslice

Aleš Debeljak

Smuč. skak. FreundSamica risa

Paradiž, edenDuše-slovka

Sočuten, usmiljen človek

izdelovalec kipovPripovedni pesnik

Desni pritok Rena, Majna

Metalno orodje Primoža Kozmusa

Slovenski baletni plesalec (Metod)

AmericijPasma majhnih psov

italijan (slabšalno)

Sejanje, stev; sijMolčanje

Listnato drevo (cer, graden)

Majhna poticaEva Černe

Jaz, ti, ?

Nemško mestoPosoda za odpadke

Bivša sl. hokejista (Rudi in Gorazd)

Slovenski književnik Grafe-nauer

Mlada kokošPalica, prot

Ovčji samecMusliman-ski bog

Prikaz objekta,naprave ali izdelka v zmanjšanem merilu

Pogorje s Potočko ziljalkoTurek

Lastnik ladij

SutanaGorska nimfa v gr. mitologiji

oseba, ki ni ženska

Gl. mesto NorveškeMešana solata

Plenitev divjadi

Francoska filmska režiserka (Agnes)

Suita Rimskega-Korsakova

Arnold Tovornik

Nek-danja sl. tenisačica Jaušovec

Kočar Kajžarigralec Pitt

Rastlina za tekiloLouReed

Stroj za spravljanje pšenice

indijskomestoLuigiGalvani

Alfi NipičStarogrški pes nik, Aojd

Filmski režiser Kusturica

Stroj za valjanjeRafko irgolič

Del nogeUrška Rabič

Bivša am. alpska smučarka McKinney

Strupena kača

Ptica roparica (splošno)

Reka v sv. Sibiriji (iz: DiNARA)

Robert Altman

Naprava, ki »lovi« prehitre voznike

Velikonočna nagradna križanka

2. nagrada: Knjiga Milana Škrabca: Slovenski pozdrav s Koroške - Stare razglednice pripovedujejo

3. nagrada: Blaž Reichman: V rajnki Avstriji in v stari Jugoslaviji. Spomini Bilčovščana na Avstro-ogrsko monarhijo in Kraljevino Jugoslavijo