3

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

DINAMIKA IN MEJE GLOBALIZACIJE

Študentka: Milojka Posavec Tršan Naslov: Breg ob Savi 101, 4211 Mavčiče Številka indeksa: 82153841 Izredni študij Program: univerzitetni Študijska smer: Denarništvo in finance Mentor: prof. dr. Vladimir Kenda

Mavčiče, maj 2004

2

PREDGOVOR V osemdesetih letih se je pričelo govoriti o globalizaciji. Ta naj bi združila svet in vsem prinesla koristi saj naj bi omogočila neomejene priložnosti gospodarskega sodelovanja, kulturne izmenjave, potovanj… Leta pozneje pa globalni svet ne izgleda več tako idealen. Vse več je informacij o izkoriščanju otrok in drugih zaposlenih v produkciji zahodnjaških izdelkov, o uničevanju okolja, o vojnah za strateške interese v tretjem svetu, o vsiljevanju zahodnega potrošništva in miselnosti ljudem v nerazvitem delu sveta. Danes vidimo, da je globalizacija veliko bolj kompleksna in zapletena kot je izgledalo na začetku. V globalnem svetu so najmočnejši gonilni členi podjetja s sedeži v več državah - multinacionalna ali transnacionalna podjetja. Ta na podlagi izkoriščanja meddružbenih razlik ustvarjajo visoke dobičke, ki so temelj za obstoj zahodne ekonomije. V globalni ekonomiji pa nastopajo še drugi udeleženci: zahodni potrošniki, vlade zahodnega sveta, nasprotniki globalizacije pa tudi ljudje in vlade nerazvitega sveta. Vsi smo potegnjeni v globalni red in vsak po svoje občuti njegov vpliv. Kdo je tisti, ki ima od globalizacije največ koristi in komu prinaša negativne posledice? Se je naše življenje zaradi globalizacije izboljšalo ali poslabšalo? Diplomsko delo bo poskušalo najti odgovore na ta vprašanja. Osredotočeno bo predvsem na ekonomska dogajanja, ker pa ta vplivajo ali so vzrok za spremembe na drugih področjih našega delovanja in bivanja, bodo kratko opisana tudi ta. Skladno s tem bo delo najprej poiskalo povezave, vzporednice in podobnosti v preteklosti - v kolonializmu in kasneje v neokolializmu. Potem bo podrobneje predstavilo globalizacijo, kaj je omogočilo njen nastanek in kaj omogoča njen razvoj. Naslednje poglavje bo opisalo vpliv in posledice za udeležence v procesu globalizacije. Zadnje poglavje pa bo nakazalo rešitve oziroma možnosti na področju gospodarske, davčne in socialne politike ter politike varovanja okolja, ki bi omogočile delitev prednosti in koristi globalizacije večini in ne le peščici ljudi kot do sedaj.

3

KAZALO 1 UVOD………………………………..………………………………………………… 4 2 KOLONIALIZEM IN NEOKOLONIALIZEM KOT PREDHODNIKA GLOBALIZACIJE…………………………………………………………………..

6

2.1 Evropska kolonizacija od 16. do konca 18. stoletja…………….... 6 2.1.1 Oblike kolonizacije……………………..……………….………………………… 7 2.1.2 Evropski kolonizacijski narodi…………………………………………….. 8 2.2 Nove države in neokolonializem…………………………………………… 10 2.2.1 Prvo obdobje - boj za neodvisnost……………………………………………. 10 2.2.2 Drugo obdobje - odpravljanje kolonialne dediščine……………………... 11 3 GLOBALIZACIJA………………………………………………………………….. 13 3.1 Opredelitev pojma globalizacija…………………………………………… 13 3.2 Informacijska revolucija………………………………………………………. 14 3.3 Liberalizacija………………………………………………………………………. 15 3.4 Tuje neposredne investicije - TNI………………………………………… 16 3.5 Nova ekonomija - drugo ime za globalizacijo………………………… 17 3.5.1 Delovanje nove ekonomije……………………….…………………………. 18 3.5.2 Slabosti nove ekonomije……………………………………………………. 20 4 GLOBALIZACIJA Z ZORNIH KOTOV GLAVNIH UDELEŽENCEV.. 21 4.1 Prebivalci nerazvitega sveta………………………………………………… 21 4.2 Prebivalci razvitega sveta……………………………………………………. 23 4.2.1 Prebivalci zahodnega sveta kot potrošniki………………………………… 23 4.2.2 Prebivalci zahodnega sveta kot delojemalci………………………………. 24 4.3 Globalno gospodarstvo z vidika podjetij……………………………….. 26 4.3.1 Tradicionalna in globalna podjetja…………………………………………… 27 4.3.2 Podjetja nasproti delavcem in državi………………………………………... 30 4.4 Vpliv globalizacije na državo……………………………………………….. 31 4.5 Nasprotniki globalizacije……………………………………………………… 33 4.6 Zagovorniki globalizacije……………………………………………………… 35 5 GLOBALIZACIJA V PRIHODNOSTI………………………………………… 37 5.1 Gospodarska politika…………………………………………………………… 38 5.2 Davčna politika…………………………………………………………………… 40 5.3 Socialna politika…………………………………………………………………. 42 5.4 Politika varovanja okolja……………………………………………………... 43 6 SKLEP…………………………………………………………………………………. 46 7 POVZETEK / ABSTRACT……………………………………………………… 49 8 SEZNAM LITERATURE IN VIROV………………………………………….. 50

4

1 UVOD V osemdesetih letih se je začel pojavljati izraz globalizacija. Najprej se ni povsem dobro vedelo za kaj natančno gre. Širiti so se pričele govorice o globalni priložnosti, ki naj bi združila svet in vsem prinesla koristi. Ti enostranski začetni pogledi so zameglili realnost in ljudje so v začetku v globalizaciji videli le neomejene priložnosti gospodarskega sodelovanja, kulturne izmenjave, potovanj… Potem ko je bil ustvarjen mit o globalnem svetu, so v javnost pričela prihajati prva opozorila o tem, da globalni svet le ni tako idealen, kot je izgledalo na začetku. Informacije o izkoriščanju otrok in drugih zaposlenih v produkciji izdelkov zahodnega sveta, o uničevanju okolja, o vojnah za strateške interese v tretjem svetu, o vsiljevanju zahodnega potrošništva in obnašanja ljudem nerazvitega sveta, končno pridejo na dan. S pomočjo teh spoznanj smo si ljudje pričeli ustvarjati pravo sliko o tem kaj globalizacija je. Ta je veliko bolj kompleksna in zapletena kot je izgledalo sprva. S pomočjo zgodovinskih vzporednic si jo lažje predstavljamo, saj so se podobni procesi v preteklosti že odvijali. Nekateri pravijo, da je globalizacija le naslednja faza kolonializma. V globalnem svetu so pričela nastopati podjetja s sedeži v več državah - multinacionalna ali transnacionalna podjetja, ki so postala sinonim za visoko dobičkonosnost. Ta so si ustvarila odličen položaj za izkoriščanje vseh mogočih meddružbenih razlik. Multinacionalna podjetja, kot najmočnejši gonilni členi globalnega gospodarstva, se soočajo s čedalje močnejšimi kritikami, po drugi strani pa omogočajo obstoj na dobičkih temelječega zahodnega sveta. V globalnem svetu pa nastopajo še mnogi drugi akterji: zahodni potrošniki, vlade zahodnega sveta, nasprotniki globalizacije, prav tako kot tudi ljudje in vlade tretjega sveta. Vsi so udeleženi v globalni ekonomiji in vsak jo doživlja po svoje. Potegnjeni smo v globalni red, ki ga nihče popolnoma ne razume, njegov vpliv pa čuti vsak od nas. Kdo je tisti, ki ima od globalizacije največje koristi in komu prinaša negativne posledice? Se je življenje ljudi zaradi globalizacije izboljšalo ali poslabšalo? Diplomsko delo bo poskušalo ugotoviti kakšne so povezave, vzporednice in podobnosti med kolonializmom in globalizacijo ter ali je globalizacija res le naslednja faza kolonializma? Skladno s tem bo v drugem poglavju podrobneje obdelan kolonializem in zatem neokolonializem. Naslednja naloga diplomskega dela bo ugotoviti kakšne prednosti in kakšne slabosti prinaša globalizacija njenim udeležencem predvsem pa, ali se je življenjska raven ljudi po svetu zaradi nje izboljšala ali poslabšala? Da bi to ugotovili, bo tretje poglavje podrobneje predstavilo globalizacijo - sam pojem, nato kako je informacijska revolucija in liberalizacija omogočila njen nastanek in razvoj, tuje neposredne investicije ter Novo ekonomijo, ki nekako pooseblja globalizacijo, v kateri pride do spremenjenih odnosov med ekonomskimi subjekti, kjer ni več jasne meje med tistimi, ki prejemajo dohodke iz dela in tistimi, ki jih prejemajo od kapitala in kjer se jasno pokaže huda asimetričnost v delitvi dobička, katerega večino prejme manjšina.

5

Četrto poglavje bo podrobneje opisalo vpliv globalizacije na njene udeležence. Kako zaradi globalizacije padajo proizvodni stroški kar vpliva na naraščanje realnega življenskega standarda prebivalcev. Po drugi strani pa taisti prebivalci ostajajo brez služb, ker se podjetja v hlastanju za dobičkom selijo na področja z nižjo ceno dela in nizkimi stopnjami davka. Čedalje večja liberalizacija kapitalskih in finančnih trgov gospodarstvu ne prinaša le koristi pač pa ga peha tudi v vse večjo odvisnost od stanj na finančnih trgih. Dogajanja na teh trgih pa lahko zelo hitro povzročijo regionalne ali celo svetovne finančne krize saj so povečini izven nadzora državnih in mednarodnih oblasti. V petem poglavju bo diplomsko delo poskušalo nakazati rešitve oziroma možnosti za pozitivnejši potek globalizacije za večino njenih udeležencev. Rešitve in možnosti bodo razdeljene po področjih: gospodarska in davčna politika kot osnovi za socialno politiko in politiko varovanja okolja. Kot izgleda danes, bi lahko bila predvsem ustrezna davčna politika tista, ki bi na podlagi poenotenja nacionalnih davčnih sistemov in sistemov subvencij, zmanjšala anarhijo finančnih trgov ter omogočila, da bi bile prednosti in koristi globalizacije dostopne in razdeljene večini, ne pa le peščici. V sklepu bo podana sinteza vsega opisanega v predhodnih poglavjih in končna ugotovitev glede na zastavljene cilje diplomskega dela.

6

2 KOLONIALIZEM IN NEOKOLONIALIZEM KOT PREDHODNIKA GLOBALIZACIJE 1

2.1 Evropska kolonizacija od 16. do konca 18. stoletja Humanistični razvoj v 15. in 16. stoletju je pomenil napredek na prav vseh področjih človekove aktivnosti. Kdor je razvoju sledil je obogatel, za ostale pa je renesansa pomenila začetek konca. Turško cesarstvo in italijanska trgovina sta nazoren primer nazadovanja. Na drugi strani pa so rasla mesta ob Atlantiku, kamor se je preselila svetovna trgovina. Prenos svetovne trgovine na Atlantik je sledil odkritju novih plovnih poti. Države so kmalu ugotovile, da lahko z medkontinentalnim sodelovanjem živijo mnogo bolje oziroma, da lahko na ta način obogatijo. Da bi svoje interese zaščitile, so ljudstva na drugih straneh morja podjarmile. Tako se je pričel proces kolonizacije. Moderno evropsko kolonizacijo lahko grobo delimo v dve obdobji: prvo od leta 1415 do okoli 1800; in drugo od leta 1800 do 2. svetovne vojne. V prvem obdobju se je zahodna Evropa na čelu s Španci in Portugalci razširila v vzhodno Indijo in Ameriko, v drugem obdobju pa je bila vodilna Velika Britanija, ki je pričela z ekspanzijo v Azijo, Afriko in na Pacifik. Stik s čezmorskim svetom, ki se je začel z odkrivalskimi vožnjami Portugalcev in Špancev, je imel za Evropejce neposredne posledice. Ena takih je bila svetovna trgovina, ki je zajela vso zemeljsko oblo. Portugalci, ki so uživali prednosti politične stabilnosti, pomorskih izkušenj in ugodnega geografskega položaja, so bili prvi, ki so začeli pluti okoli Afrike v vzhodno Indijo. Tako so počasi izrinili Arabce in preko njih tudi italijanske trgovce, ki so preko Sredozemlja prej imeli monopol nad trgovino od Perzijskega zaliva, Indonezije do vzhodne Afrike. Zaradi neposredne blagovne menjave in cenejšega prevoza po morju, je začel blagovni promet po obsegu močno rasti. Indija in Daljni vzhod sta bila tako čvrsto vpeta v evropski gospodarski prostor. Trgovinski promet z Ameriko so spočetka enostransko narekovale evropske koristi. Tudi potem, ko so tam Evropejci vpeljali produkte iz svojih panog, je bila Amerika le dopolnilni prostor evropskega gospodarstva. Evropejci so od 16. stoletja prihajali v stik z ljudstvi na vseh kulturnih stopnjah, od kamenodobnih do pripadnikov visokih kultur. V splošnem so ljudstva zunaj Evrope doživela hud pretres. Azija je bila Evropejcem rasno, kulturno in versko kos. Drugače pa je bilo v Ameriki: tu so nekatera ljudstva politično, druga pa tudi fizično propadla. Evropejci so spreminjali in uničevali, dostikrat s surovo silo, bolj ali manj ustaljene gospodarske in družbene sisteme, plemensko in družinsko ureditev, verske predstave in kulte podjarmljenih ljudi. Po drugi strani pa so ponekod ustvarili urejene pravne 1 povzeto po: Microsoft Encarta Encyclopedia 2001, Matkurja 2004 in Leksikonu Cankarjeve založbe 1994.

7

razmere in utrdili mir, kjer so se domačini prej pobijali med seboj. Izboljšali so tudi življenjske razmere, ker so vpeljali boljše poljedelstvo ter evropske domače živali. Gospodarska praksa kolonialističnih držav se je poznala tudi na teoretičnem področju. Razvila se je političnoekonomska smer merkantilizem. Merkantilisti so zagovarjali bogatenje države. Glavni pokazatelj bogastva je bila količina zlata, glavni vir zaslužka pa trgovina. "Družbe Indij", ki so bile ustanovljene za gospodarjenje s kolonijami, so v teh nabavljale surovine in cenene izdelke, ki so bili zanimivi za domači trg. Surovine in polizdelki so bili predmet obdelave. Tehnike obdelave in predelave so bile doma v Evropi, zato je dodana vrednost ostajala domačinom. V obratni smeri pa so trgovska podjetja v kolonije uvažala "tehnično" zahtevne izdelke, ki so vsebovali visoko dodano vrednost. 2.1.1 Oblike kolonizacije Kot osvajalci ozemelj so nastopili najprej Španci. Osvojena ozemlja so včlenili v upravni sistem svoje dežele. Zidali so mesta in vpeljali v obdelovanje zemlje veleposestniški sistem. Sistematično so izkoriščali žlahtne kovine - predvsem srebro. Kot delovno silo so jemali domačine, v tropskih pasovih Južne in Srednje Amerike pa tudi črnske sužnje iz Afrike zaradi njihove boljše vzdržljivosti. Portugalcem, za njimi pa tudi Nizozemcem in Angležem pa ni bilo toliko do pridobitve ozemelj kot do bogatenja s trgovino. Zagotavljali so si oporišča, da so varovali blagovni promet in sklepali pogodbe z domačimi oblastniki. Utrjevali in zavzemali so pristanišča in izrabljali vojskovanja in nasprotja med krajevnimi političnimi silami, da so si prisvajali zaledje za svojimi oporišči. Tako so dežele ob Indijskem oceanu (Afrika, Indija, Kitajska, Japonska in Indonezija) spravili v gospodarsko odvisnost, ki je v sebi nosila klice politične podložnosti. Posebna panoga je bila trgovina s sužnji, ki jo je predvsem Velika Britanija opravljala neusmiljeno in povsem brez zadrege. To "človeško blago" so domači afriški in arabski trgovci oddajali Evropejcem na ladje v pristaniščih zahodne in vzhodne Afrike. Sužnji namenjeni v Srednjo in Južno Ameriko so na poti, zaradi nevzdržnih razmer, množično umirali. Kjer so bila ugodna tla in podnebje, so osvajalci razvijali tip "gospodarske kolonije". Tu so na velikih površinah - plantažah - sistematično gojili donosne kulturne rastline (sladkorni trs, kavo, kakao, čaj…). Dostikrat so domačemu prebivalstvu iztrgali gojitev priljubljenih sadežev in začimb, včasih pa so jo le zmanjšali, da so ustvarili monopol. Od 17. stoletja naprej, so začele nastajati tudi "naselitvene kolonije", zasedali so jih najprej angleški, španski in nizozemski izseljenci. S postopno napredujočim zasedanjem zemlje je nastala prevlada Evropejcev, ker se je

8

domače prebivalstvo umikalo, v Severni Ameriki pa je bilo v velikem delu celo uničeno. 2.1.2 Evropski kolonizacijski narodi Med evropskimi narodi so ustanavljali kolonialne države samo tisti, ki so razvijali pomorsko plovbo. Afriko, Ameriko, jugovzhodno Azijo in pozneje Avstralijo, je bilo mogoče doseči le z ladjo. Prednjo in Zadnjo Indijo je bilo sicer mogoče doseči tudi po kopnem, vendar je bila pot neverjetno dražja in daljša. Rusija je bila edina kopenska sila, ki si je po kopenski poti prisvojila ozemlje primerljivo z ameriškimi kolonijami. Kolonije in kolonialne imperije je ustanavljalo pet evropskih narodov: najprej Španci in Portugalci; sledili so jim Nizozemci, ki so Portugalcem iztrgali večji del jugovzhodne Azije; potem so sledili Angleži in Francozi, ki so prevzemali dediščino Špancev in Portugalcev v Srednji Ameriki in Indiji. Kolonialni imperiji so nastajali in se razvijali do konca 18. stoletja skoraj samo v Ameriki. V Novem svetu je domače prebivalstvo po vdoru Špancev naglo upadlo, in postal je poglavitna dežela evropskega priseljevanja. Dobil je belo prebivalstvo, ki je stalno raslo, zaradi privažanja sužnjem pa je naraščal tudi stalno množeči se del črnega prebivalstva. Azija je bila zanimiva predvsem kot trgovski partner. Evropejci so se zadovoljevali s čvrsto posestjo primernih prekladališč, drugače pa so upravljanje prepuščali vodilnim silam domačinov in niso preveč nasilno spreminjali družbenih, gospodarskih in verskih oblik. Afriko so na njenih oceanskih bregovih obdajala mornariška oporišča Portugalcev, Nizozemcev, Angležev in Francozov. Notranjščina pa je ostala do 19. stoletja neraziskana. Dajala je slonovo kost, zlato in črnske sužnje. Evropejci niso mislili na to, da bi tam snovali imperije. Izjema so bili le Nizozemci, ki so poselili jug. V nadaljevanju na kratko poglejmo kako so izgledali posamezni kolonialni imperiji: Portugalski kolonialni imperij

Portugalska država je dala prednost tipu trgovinske naselbine. Ni si prisvajala velikih ozemelj temveč si je naredila le "koristno območje". Okoli središčnega pristanišča Goe je imela daleč razprostranjeno mrežo trgovskih krajev, ki je segala od Indije čez jugovzhodno Azijo do Kitajske in Japonske, zajemala je tudi Indonezijo z Dišavnimi otoki - Moluki. V 17. stoletju so jim Nizozemci in Angleži pobrali skoraj vse, obdržali so le Mozambik, Angolo in Brazilijo. Državna uprava Portugalcev je bila neracionalna, obtoženi pa so bili tudi verske nestrpnosti. Po drugi strani pa niso poznali rasnih predsodkov zato je mešanje ras dalo plast Evroazijcev, ki so s časoma prevzeli upravo in obrambo posesti.

Španski kolonialni imperij

9

Okoli leta 1600 je španski kolonialni imperij dosegel tisti obseg, ki ga je ohranil do začetka 19. stoletja, ko so njegove južno in srednjeameriške kolonije postale neodvisne. Prisvojili so si tudi Filipine preko katerih je teklo uvažanje svile iz Kitajske v Mehiko. Španske kolonije so bile del njihove monarhije in so bile pod oblastjo vrhovnega državnega urada "Sveta za Indijo". Uprava v kolonijah je bila centralistična, trgovina pa je bila monopolizirana. Zato se ameriške kolonije niso mogle zadovoljivo gospodarsko razvijati, bile pa so tudi brez vsake avtonomije. Španija je Latinski Ameriki dala svojo civilizacijo, skupaj s svojimi družbenimi strukturami in religijo. Dala ji je tudi enoten jezik, upravo in pravosodje.

Nizozemski kolonialni imperij

Nizozemci so imeli prevladujoč položaj v notranji trgovini. S Španci, ki so bili združeni s Portugalci se je vojskovala več kot 80 let (od 1567 do 1648). Vojskovanje je prenesla tudi na svetovna morja - bojevali so se predvsem proti portugalskim posestim, ki so jih tudi skoraj v celoti pridobili. Leta 1669 je bil sklenjen mir s Portugalsko - Nizozemci so imeli v rokah njihove Moluke, Male sudske otoke, Celebes, Javo in Sumatro, Malako, Cejlon in nekaj oporišč na Malabarskem bregu v vzhodni Indiji. Da bi si zagotovili monopol in ohranjali visoke cene, so Nizozemci v rednih presledkih uničevali dragocene gozdove dišavnih dreves in imeli skopo odmerjen izvoz teh dišav v Evropo. S tem pa so domačine poslali v revščino, saj so jim bila ta drevesa podlaga za življenjski obstoj. Rasno mešanje je bilo strogo prepovedano. Izvajanje oblasti so puščali Vzhodnoindijski družbi, ki so jo leta 1602 ustanovila nizozemska podjetja pomorščakov in trgovcev. Proti koncu 18. stoletja je oblast prešla od družbe na državo. Nizozemci so ustanovili tudi nekaj naselbin na obrežju Severne Amerike (Delaware in Novi Amsterdam).

Francoski kolonialni imperij Od 17. stoletja dalje so se tudi Francozi razvili v kolonialno silo. Tudi oni so si zagotovili številna oporišča v Prednji Aziji. V Severni Ameriki so si prisvojili veliko ozemlje, ki se je raztezalo v Kanadi od Atlantika do Velikih jezer in od tam proti jugu do Mehiškega zaliva. Poleg tega so imeli tudi večje število malih zahodnoindijskih otokov, kjer so zemljo obdelovali po plantažnem sistemu. Zaradi poraza v sedemletni vojni z Angleži, je Francija 1763 izgubila svojo celotno posest v Severni Ameriki in skoraj vse postojanke v Prednji Indiji.

Angleški kolonialni imperij Angleži so bili izvrstni pomorščaki in trgovci in so poskušali, podobno kot Nizozemci, dobiti na drugih celinah predvsem donosna ozemlja za trgovino. S pomočjo vojne in trgovske mornarice je počasi izrinila ali pa pribojevala nizozemska ozemlja v Severni Ameriki, Jamajko, ki je bila prej Španska, v južni in vzhodni Aziji si je z Nizozemci razdelila dediščino Portugalcev, posedovali pa so tudi velik del Severne Amerike. Leta 1788 pa so si pridružili tudi Avstralijo, ki je bila prvotno kolonija za kaznjence. Tudi Angleži so hoteli predvsem bogateti s trgovino, cenili pa so tudi plantažne

10

kolonije, ki so bile gospodarsko zelo donosne. V Severni Ameriki je Anglija ustanavljala tudi naselitvene kolonije s pretežno britanskimi priseljenci (podnebje, rastlinstvo in pokrajina so bili tu zelo podobni evropskim). Vse britanske kolonije so bile gospodarsko strogo podrejene koristim matične dežele sicer pa so bile politično svobodne.

2.2 Nove države in neokolonializem Zaton kolonializma se je začel po prvi svetovni vojni, saj so države, ki so imele kolonije želele le to, da bi jim te predstavljale čim nižji strošek. Idealna je bila tista kolonija, ki se je lahko vzdrževala sama. Kolonialna oblast je tako izobraževanje domačinov prepustila misijonarjem, ekonomski razvoj pa trgovcem ali posameznim podjetjem. Do razpada obsežnega kolonialnega imperija je dejansko prišlo šele po drugi svetovni vojni, ko je pri prebivalcih kolonij pričela naraščati nacionalna zavest, evropski politični in vojaški vpliv pa je slabel. To je bil del pomembnih sprememb v prehodnem obdobju iz kapitalizma v socializem saj je v teh imperijih leta 1945 živelo kar 25% svetovnega prebivalstva. Čeprav je bil boj proti kolonializmu v posameznih deželah različen, je bil v bistvu povsod združen z delovanjem socialističnih in naprednih sil. Posebnega pomena za oblikovanje lastne državnosti je bilo utrjevanje nacionalne zavesti v posameznih kolonialnih delih sveta. Kolonializatorske sile so med svetovno vojno poskušale doseči tudi podporo svojih kolonialnih posesti, s čimer se je med kolonialnim prebivalstvom prebudilo zanimanje za politiko in svetovna dogajanja. V tem obdobju je začelo nastajati in se razvijati več političnih strank ter gibanj, katerih poglavitna zadana naloga je bila pridobitev popolne neodvisnosti. Razpad protihitlerjevske koalicije in izbruh hladne vojne je vse poglavitne sile kapitalističnih držav znova povezal v soočenju s socialističnimi državami. Zato je socialistični svet s podporo in pomočjo kolonijam posredno in neposredno veliko pomagal v procesu oblikovanja njihove neodvisnosti. 2.2.1 Prvo obdobje - boj za neodvisnost V prvem obdobju združevanja sil so prevladovala gesla o boju za svobodo in so bila tisto, kar je združilo velikanske množice, čeprav so bile stranke in gibanja najpogosteje politično neizkušena in slabo organizirana. Niso imeli natančno določenega programa, ciljev ali konkretnih nalog. Prevladovale so etnične vezi, kar je bilo v skladu s stopnjo družbenega razvoja v teh deželah. Narodne sile so prihajale iz mest, kjer so živeli najbolj izobraženi prebivalci, ki so imeli višjo družbeno zavest, četudi še niso povsem pretrgali svojih plemenskih vezi. V teh spremembah so kot posledica aktivnega boja in usihanja moči kolonialnih sil, od leta 1941 pa vse do sedemdesetih let, dežele počasi pridobivale samostojnost.

11

2.2.2 Drugo obdobje - odpravljanje kolonialne dediščine Drugo obdobje je v na novo osvobojenih deželah praviloma povezano z reševanjem zagat, ki jih ustvarja pospešeni gospodarski razvoj, z utrjevanjem neodvisnosti in odpravljanjem kolonialnih posledic. Strahotna zaostalost je onemogočala hitrejšo gospodarsko rast in dvig življenjskega standarda. V monokulturnem gospodarstvu, ki ga jim je vsilil kolonializem, je tržno gospodarstvo povezano s potrebami in mehanizmi zunanje trgovine, ki pa še poglablja obstoječe težave. Dežele so zato postale povsem odvisne od gibanja svetovnih cen, te pa se skoraj vedno gibajo v škodo proizvajalcev surovin, zato je bil marsikje hitro zavrt tudi njihov družbenopolitični razvoj. Čeprav so formalno samostojna in neodvisna razvojna gibanja v večini kolonij nadomestila kolonializem kot obliko podrejenosti ter politične in gospodarske navezanosti na metropolo, pa imajo te države še vedno veliko težav, ko hočejo gospodarsko in družbeno uveljaviti svoj samostojni razvoj. Prejšnje oblike navezanosti na metropolo so zamenjale nove oblike delovanja, prav tako tujih sil. Kolonializem je zamenjal neokolonializem kot oblika različnih gospodarskih, političnih in ideoloških sredstev, katerih namen je formalno neodvisne nove države obdržati v odvisnosti od mednarodnega kapitala. Vsiljevanje zahodne politične in ekonomske logike ter zahodnjaškega načina življenja, je vidno na vsakem koraku. Absolutno pravilni so le zahodni družbeni koncepti in vrednote. Vse kar ni v skladu z njimi, je potrebno spremeniti. Doseči je treba svet v katerem bo vladala demokracija, ekonomski liberalizem in visoko razvita potrošnja. V ozadju zahodnjaških krilatic pa ni dejanske pripravljenosti za vzpostavitev teh pridobitev. Pač pa gre za tlakovanje poti ameriškim pa tudi nekaterim evropskim multinacionalkam, ki so osvajale predele bogate s strateškimi surovinami kot so nafta, koltan, paladij, rodij, platina, diamanti (v Afriki). Za uspešno izkoriščanje afriških naravnih bogastev so multinacionalke potrebovale učinkovito zaščito, ki jo pa od lokalnih vojnih dobičkarjev in njihovih skorumpiranih milic niso mogle pričakovati. Zato so se zatekle po pomoč k zahodnim združbam plačancev, ki so se razvile po koncu hladne vojne. Gre za natančno izbrane, ledeno hladne poklicne ubijalce, opremljene z najsodobnejšo vojaško tehnologijo, vodijo pa jih upokojeni britanski in ameriški generali. V zadnjem desetletju so se te "mercenary companies" razvile v resne mednarodne korporacije, povezane z vladami na kriznih žariščih in največjimi svetovnimi rudninskimi multinacionalkami, pri tem pa delujejo povsem legalno in globalno. Visoko dobičkonosna industrija plačancev je tako dodaten destabilizacijski dejavnik v večini afriških konfliktov in predstavlja stranski produkt "prostega trga in širjenja demokracije" (Brumen 2003, 10). V ideji "demokratičnega širjenja" je bila zavita tudi želja po povečanju in poglobitvi tržišča za zahodnjaške proizvode, zaradi česar morajo tudi v nerazvitem svetu prevladati materialistične vrednote. Duhovnost materialno revnih prebivalcev nerazvitega sveta je moteč element nasproti izdelkom široke potrošnje. Domačinom je treba sprati možgane in v njih potem udomačiti zahodnjaško mišljenje. Na tak način se bodo trgi za zahodno proizvodnjo povečali, z njimi pa tudi dobički multinacionalk.

12

Preko neokolonializma in multinacionalnih podjetij pridemo do začetkov globalizacije. Tako kot za zgodnji stadij kolonializma, je tudi za začetke globalizacije značilno sodelovanje med subjekti iz dveh svetov. Multinacionalna podjetja igrajo vlogo "Indijskih družb". V nerazvitem svetu izkoriščajo naravna bogastva in delovno silo, s pomočjo razvite informatike pa se proizvodnja lahko vrši kar v nerazvitem svetu. Cenena delovna sila in poceni surovine omogočajo nizke produkcijske stroške, na prodajni strani pa se uporablja koncept elastičnosti povpraševanja in vse oblike nepopolne konkurence. Maksimalni iztržki ob nizkih produkcijskih stroških omogočajo visoke dobičke, ki se odlivajo v zahodne finančne centre. Giddens (2002, xx) zato pravi, da tako globalizacija za dežele v razvoju izgleda le kot zadnji stadij njihovega izkoriščanja s strani Zahoda - projekt na podlagi katerega bogate dežele profitirajo na račun revnih. Poglavitna razlika med globalnim gospodarstvom in razvitim kolonializmom je v uporabljenih sredstvih za zagotavljanje sodelovanja med subjekti. Kolonialisti so posegali po vojaški sili in z njo podrejali domačine, glavno orožje globalistov pa so ekonomska svoboda, razvoj komunikacij in informatike ter skorumpirani politiki. Podobnost med globalizacijo in kolonializmom, je tudi v vsiljevanju kulture zavojevalcev prebivalcem kolonij. Kolonialisti so v osvojenih deželah srečevali prebivalstvo z drugačnimi običaji, z drugačnim načinom življenja in z drugačno religijo. Skladno s svojimi pogledi so začeli z zatiranjem vsega kar se ni ujemalo z zahodno logiko. Ekonomske teorije nastajajo na podlagi prakse. Merkantilizem se je pojavil na samem začetku razvoja ekonomske misli. Pojasnjeval je gospodarstva postrenesančne dobe in takratno mednarodno sodelovanje med evropskimi državami in kolonijami. V času globalizacije se pojavi nova ekonomija kot nov način gospodarjenja. Povezuje se jo z razvojem mednarodnega ekonomskega sodelovanja in informacijsko revolucijo. V naslednjem poglavju bodo opisani začetki globalizacije, kaj ta je in pomeni ter njene povezave s t.i. novo ekonomijo.

13

3 GLOBALIZACIJA 3.1 Opredelitev pojma globalizacija Globalizacija je splošen pojav, ki ga proučujejo različne vede. Z ekonomskega vidika so zanimive gospodarske povezave med subjekti globalnega sveta. Slika ekonomske preteklosti nam nudi ideje in predstave za razmišljanje o današnjih odnosih v svetu. Podoba nekdanjih imperialističnih in kolonialističnih gospodarstev se morda skriva za današnjo globalno sliko sveta. Vendar pa globalizacija ni le preprosta ponovitev ali povzetek preteklosti. Tudi ni identična z amerikanizacijo ali zahodnjaštvom. Drži pa, da jo zaradi prevlade ameriške ekonomije v svetu, poganja prav ta in sicer na treh nivojih: v ekonomiji, geopolitično in na področju kulture. Svet postaja eno. Silovit razvoj proizvajalnih sil je privedel ne samo do velikega porasta proizvodnje in potrošnje, temveč je povzročil, da je dobilo človeško življenje na katerem koli delu planeta splošne značilnosti sodobne civilizacije. Ljudje danes uporabljajo tehnološke razpoložljive vire, znanje in ideje, ki prihajajo iz drugih dežel. Njihovo življenje postaja vse bolj podobno, izgublja svojstvena in dobiva globalna obeležja. To težnjo sodobne civilizacije imenujemo globalizem. Danes deluje kot družben, dolgoročen, multidisciplinaren in vseobsegajoč pojav, ki preko številnih procesov povezuje ljudi, narode, države in skupnosti. Združuje svet in povzroča, da notranja nacionalna vprašanja družbene reprodukcije in dejavnosti istočasno postajajo tudi zunanja globalna vprašanja (Vrhunec 1997, 5). Liberalizem oziroma neoliberalizem kot političnoekonomski pojem, je osnova globalnega gospodarstva. Njegova glavna teza se poenostavljeno glasi: trg je dober in državni posegi so slabi. Na podlagi idej vodilnega predstavnika te ekonomskopolitične šole, ameriškega ekonomista in nobelovca Miltona Friedmana, so pretežno gospodarsko-liberalne vlade Zahoda to dogmo povzdignile v rdečo nit svoje politike. Deregulacija namesto državnega nadzora, liberalizacija trgovine in kapitalskega prometa ter privatizacija državnih podjetij so glavne smernice v trg verujočih vlad in mednarodnih gospodarskih organizacij, ki so jih usmerjale Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad in Svetovna trgovinska organizacija (Martin in Schumann 1997, 16). V literaturi ni splošnega poenotenja o globalizaciji, njeni naravi, trajanju, periodizaciji ali smeri gibanja. Po Janu Aartu Scholteju (povz. po Woods 2000, 178) pa obstaja pet glavnih idej o globalizaciji: 1. Veliko ljudi enači izraz globalizacija z internacionalizacijo. S tega vidika naj

bi globalno situacijo opisovale močne medsebojne akcije in odvisnosti med državami;

2. Mnogim beseda globalizacija pomeni liberalizacijo. V tem kontekstu globalen pomeni odprt svet, kjer se različni viri lahko premikajo kamorkoli ne da bi jih pri tem omejevale razne državne omejitve kot so carine, kontrola pretoka kapitala ali potovalne vize;

3. Globalizacijo mnogi analitiki razumejo tudi kot univerzalnost, vsesplošnost - globalen pomeni nekaj, kar je moč najti na vseh koncih sveta;

14

4. Globalizacija je lahko tudi sinonim za "pozahodnjačenje" ali "amerikanizacijo". V tem pomenu naj bi globalen predstavljal vzpostavitev modernih modelov, predvsem na področju potrošništva;

5. Nekateri pa globalizacijo povezujejo s tako imenovano "deteritorializacijo". V tem kontekstu naj bi globalen pomenil odnose, ki prestopajo oziroma niso omejeni z ozemeljsko geografijo.

Gordon Laxer (1995, 287) globalizacijo enači z internacionalizacijo proizvodnje, s poenotenjem okusov in standardov, s povečano mobilnostjo kapitala, liberalizacijo, deregulacijo, privatizacijo, z novimi informacijskimi tehnologijami, s trendi v smeri univerzalne svetovne kulture in razjedanjem nacionalne države. Podobno jo opiše tudi James Mittelman (1994, 427): Globalizacija pomeni prostorsko reorganizacijo proizvodnje, prodiranje industrije preko meja, razširitev finančnih trgov, razpršitev identičnih potrošnih dobrin, masivne populacijske migracije, kar posledično povzroča konflikte med migranti in etabliranimi skupnostmi in pojavljanje vsesvetovne nagnjenosti oziroma potrebe po demokraciji. Čavničar Mirjana (2003, 176-177) piše, da ima globalizacija prostorsko in količinsko dimenzijo. Količinsko v tem, da so se izredno povečali blagovni tokovi. V obdobju 1950-1990 se je svetovno gospodarstvo podvojilo, svetovna trgovina pa početverila. Prostorska dimenzija se izraža v širitvi blagovnih tokov, ne le preko državnih meja, temveč tudi preko kontinentov. Na globalizacijo gospodarstva vplivajo različni dejavniki: vse večja liberalizacija gospodarstva in mobilnost kapitala, vse ostrejša konkurenca med podjetji, razvoj komunikacij (zlasti preko elektronskih medijev), razvoj transporta, naraščanje kupne moči, izenačenost navad v porabi.

Skladno z zgoraj navedenim bo diplomsko delo globalizacijo obravnavalo predvsem z ekonomskega vidika. Zaradi močne prepletenosti ekonomskih procesov z drugimi družbenimi dogajanji, pa bo na kratko poskušalo osvetliti tudi te. V nadaljevanju poglejmo elemente, ki so globalizacijo omogočili oziroma jo pospešujejo. 3.2 Informacijska revolucija Sredi 19. stoletja je portretist iz Massachusetta, Samuel Morse, poslal prvo sporočilo po električnem telegrafu. To je bilo prvo sporočilo, ki je bilo posredovano drugemu ne da bi ga moral nekdo prinesti. Leta 1969 pa je bil lansiran prvi komercialni satelit. Danes jih je okoli zemlje že več kot 200 in vsak prenaša neizmerne količine informacij in omogoča takojšnjo komunikacijo enega konca sveta z drugim. Zgovoren podatek o razvoju telekomunikacij je tudi cena 3-minutnega telefonskega pogovora med New Yorkom in Londonom - ta je v letu 1960 znašala 60,42 USD, leta 2000 pa le še 0,40 USD. Še bolj drastično znižanje stroškov je bilo na področju

15

računalnikov. Povprečna cena računalnika z opremo je v letu 1960 znašala dobrih 1,8 mio. USD, v letu 2000 pa le še 1.000 USD (Frankel 2000). Tako so se nekoč oddaljeni posamezniki s pomočjo najnovejše tehnologije znašli drug poleg drugega. Ni šlo le za fizično bližino pač pa predvsem za operativno bližino. Operativna bližina pomeni možnost aktivnega, sočasnega in vzajemnega sodelovanja med subjekti, čeprav so ti med seboj lahko fizično oddaljeni in živijo v različnih kulturnih okoljih. Takšnih možnosti v preteklosti ni bilo, saj so bile fizične razdalje prevelika ovira za sodelovanje. Z razvojem interneta in računalništva je sodelovanje med subjekti iz različnih koncev sveta postalo bistveno lažje. Sodobni informacijski sistemi in povezave omogočajo obdelavo velikega števila podatkov. Po vsem svetu razpršene enote nekega sistema so povezane z informacijskim sistemom, ki v celoti premaguje razdaljo med temi enotami. Skupine sodelavcev iz različnih koncev sveta so tako medsebojno povezane in sodelujejo pri istem projektu. Napredek na področju informacijskih tehnologij in pojav interneta je pripeljal do "smrti razdalje" (Mersch 2003, 6). Informatizacija družbe z ustvarjanjem informacijskih omrežij omogoča krepitev konkurenčnosti tudi neinovativnim podjetjem, če ta razvijajo sposobnosti pridobivanja, vsrkavanja in uporabe tako dobljenih "tujih" informacij. Informatizacija družbe in priključevanje v svetovno omrežje je temeljni pogoj za izboljšanje položaja dežele ali podjetja na svetovnem trgu. Tisti, ki bo ostal zunaj teh omrežij, bo obsojen na zaostajanje (Svetličič 1996, 45). 3.3 Liberalizacija Globalizacija pomeni vzpostavitev mednarodnega trga, na katerem se preko državnih meja prosto preliva kapital in kroži blago. Proces liberalizacije je skupaj z informacijsko revolucijo temelj globalizacije. Pot do globalnega gospodarstva je bila utrta, ko je Evropa še premagovala posledice druge svetovne vojne. Leta 1948 so se ZDA in zahodnoevropske države dogovorile o Splošnem carinskem in trgovinskem sporazumu (General Agreement on Trade and Tariffs - GATT), s katerim so države udeleženke prvič vzpostavile skupni mednarodni trgovinski režim. V dosedanjih mednarodnih pogajalskih krogih so članice GATT-a nenehno sporazumno zniževale carinske stopnje. Tako, da danes carine v trgovini med razvitimi deželami, še komaj kaj pomenijo. Od ustanovitve naslednice GATT-a - Svetovne trgovinske organizacije (WTO), leta 1995, se vlade ne pogajajo več o carinskih zapornicah, ampak o odstranjevanju drugih trgovinskih pregrad, denimo o državnih monopolih ali tehničnih predpisih. Posledice vse večje trgovinske svobode so velikanske. Svetovna menjava blaga in storitev že štiri desetletja raste hitreje kot proizvodnja. Tako je leta 2002 dosegla vrednost 13,1 trilijona USD (WTO, 2003). Neposredne tuje investicije so rasle še izraziteje - UNCTAD ocenjuje, da je v letu 2002 obstajalo že 65.000 multinacionalnih podjetij z 850.000 izpostavami po vsem svetu. Te multinacionalke zaposlujejo okoli 54 milijonov ljudi. Njihova prodaja pa je

16

znašala 30% celotne svetovne trgovine in eno desetino svetovnega bruto domačega proizvoda. Prebivalci industrijskih držav so bili tako dolgo časa prepričani, da bo vse večja gospodarska prepletenost povečala tudi njihovo blaginjo. Velika podjetja so pričela z ustanavljanjem podružnic v oddaljenih krajih predvsem nerazvitega sveta, kjer so našla poceni nabavne trge. Poceni surovine in delovna sila vzbudita zanimanje velikih podjetij, ki imajo tržišče za svoje proizvode na Zahodu. Produkcija mnogih proizvodov se tako preseli v nerazvite dežele, kjer z zahodnim kapitalom in znanjem steče proizvodnja vsega, kar je ekonomično prepeljati na Zahod. Kmalu se izkaže, da v globalnem gospodarstvu, odločitve sprejemajo najmočnejši, ki celo svoje domače vlade postavljajo v podrejeni položaj. Multinacionalna podjetja potisnejo ostale subjekte na rob območja prostega odločanja. Koristi od mednarodnih ekonomskih odnosov se delijo nepravično (Warner 2002, 388). Na nabavnih trgih nerazvitega sveta se multinacionalke obnašajo monopsomistično, v razvitem svetu pa sledijo motivu maksimiranja iztržka. Tako na eni strani nizke nabavne cene in na drugi strani visoki iztržki, omogočajo multinacionalkam visoke dobičke. 3.4 Tuje neposredne investicije - TNI Rast tujih neposrednih investicij, ki jih spremljajo povečani tokovi portfeljskih kapitalskih naložb, nakazujejo rastočo vlogo mednarodnih korporacij v razvitem svetu in v deželah v razvoju. Ta vloga je bila omogočena prav zaradi politike liberalizacije do TNI v mnogih deželah kot del splošne težnje k odprtim in prijaznejšim politikam do tujih naložb. S tujo neposredno ali direktno investicijo razumemo lastništvo in nadzor nad nekim opredmetenim premoženjem v tujini, s portfeljsko investicijo pa predvsem nakup vrednostnih papirjev (obveznic, delnic, bančnih depozitov)) v tujini. Pri TNI gre za aktivno udeležbo podjetja pri dejavnosti v tujini, pri portfeljskih naložbah pa za pasivno, saj do njih prihaja zaradi pričakovanih kapitalskih donosov (Kenda in Bobek 2003, 76) . Glavni motivi za TNI so: 1. naravni viri - surovine, človeški viri 2. tržni viri - domači trg, nacionalni trg 3. učinkovitost - racionalizacija proizvodnje z upoštevanjem ekonomije

specializacije in racionalizacije 4. razširitev regionalne ali globalne strategije (UNCTAD 1996, 84). V letih od 1970 do 1990 so se TNI usmerjale v dežele z naravnimi bogastvi, ceneno nekvalificirano ali polkvalificirano delovno silo ter dobrimi možnostmi za dostop na trg gotovih proizvodov. Po letu 1990 pa se TNI vse bolj usmerjajo v dežele, ki nudijo ugodne pogoje za ekonomijo obsega, ki imajo visoko usposobljeno delovno silo, ki nudijo dobro infrastrukturo predvsem za transport in komunikacijo (Woods 2002, 28).

17

V letih 1980 do 2000 so bolj prevladovale naložbe v nova podjetja, danes pa so bolj pogosta pripajanja in združevanja podjetij. Tako gre danes bolj za spremembo lastništva in ne za nova vlaganja. Največji del TNI se pretaka med razvitimi državami, zlasti med ZDA, Evropo in Japonsko. Regionalna razporeditev TNI kaže, da jih večina prihaja iz razvitih dežel - 93% in so povečini tudi usmerjene v razvite dežele - 76 % v letih od 1998 do 2000. V letih 1999 do 2000 jih je bilo le ena petina usmerjenih v dežele v razvoju, vendar se ta delež povečuje predvsem na račun Centralnih in Vzhodno Evropskih dežel ter Kitajske. Manj razvite dežele pa so jih deležne v zelo majhnem obsegu (0,5% v letu 2000), v nekatere dežele jih sploh ni. Kljub temu so TNI danes najpomembnejši vir zunanjega financiranja razvoja manj razvitih dežel (povz. po World Investment Report, 2002).

3.5 Nova ekonomija - drugo ime za globalizacijo V času predsednika Billa Clintona je ameriško gospodarstvo z velikim uspehom prodiralo v svet in v širši javnosti se je zanj udomačil izraz nova ekonomija. Za novo ekonomijo je značilna visoka rast borznih indeksov, nizka inflacija in nizka brezposelnost ob visoki gospodarski rasti. Ekonomisti so v novi ekonomiji videli edinstven proces, ki se v preteklosti še ni zgodil. Kombinacija nizke brezposelnosti in hkrati nizke inflacije, sta izpodbila vse dotedanje ekonomske teorije. Pojavljala so se tudi ugibanja o trajanju te visoke gospodarske rasti. Stiglitz (2002) je bil skeptičen in je zapisal, da vsaka ekspanzija vsebuje seme lastnega uničenja. Še veliko več zanimanja je vzbudil borzni razcvet. Ameriško prebivalstvo je svoje prihranke vlagalo v delnice, katerih vrednost je neprestano rasla. Ekonomisti in finančniki so opominjali na nerealno uspešnost, na prenapihnjen balon, ki lahko vsak čas poči. Visoka donosnost delnic je pri prebivalstvu vzbujala občutek bogatosti (Soros 1999, 178) zato je bila potrošnja visoka, kar je ustvarjalo pomembno ekonomsko kategorijo, ki je še dodatno krepila rast borznih indeksov. Kako dolgo bo še trajala ta rast je za ekonomiste velika neznanka. Mnoge je strah, da jo bo naenkrat konec, drugi kličejo k umetnemu ohlajevanju. S pomočjo ekonomske politike, naj bi se tako kot v preteklosti, gospodarsko rast držalo pod kontrolo. Gospodarstvo naj bi še naprej raslo, vendar z nižjimi stopnjami. Danes se zdi, da ameriško gospodarstvo stoji na trdnih temeljih. Zamajal ga ni niti napad na "dvojčka", 11. septembra 2001, pa tudi ne sedanji enormni milijardni deficit, ki nastaja zaradi vojnega udejstvovanja ZDA in raznih vesoljskih projektov predsednika Busha mlajšega. Proračunski deficit financirajo azijske dežele, ki svoje trgovinske presežke usmerjajo v nakup ameriških delnic in obeznic, kar hkrati ugodno vpliva na obrestne mere kljub izredno visoki stopnji ameriškega gospodarstva. Poceni uvoz blaga iz Kitajske pa hkrati znižuje inflatorne pritiske, ki bi se morali pojaviti zaradi padca dolarja. Izgleda, da je gospodarstvo nove ekonomije trdno zasidrano v globalnem svetu in se res ne more pritoževati.

18

V novi ekonomiji je prišlo do bistvene spremembe, ki se skriva v povezanosti gospodarskih subjektov. Potrošnik in delavec ni več ena in ista oseba. To sicer ne velja v absolutnem smislu, vendar se je to razmerje spremenilo. Veliko je potrošnikov, ki niso vpleteni v proizvodnjo, saj se ta opravlja izven sistema zahodnih gospodarstev. Produkcija se seli v nerazviti del globalnega gospodarstva. Oseba, ki proizvaja in oseba, ki troši, ni več ena in ista, tako zahodna gospodarstva stojijo na dveh nogah. Na eni stoji potrošnja, ki je ločena od produkcije. Ker tako produkcija predstavlja manjši del virov potrošnje, je šoki v produkciji ne morejo pretresti. Podobno je na strani produkcije. Produkcija je dislocirana v nerazvitem svetu in predstavlja manjši del v njej utelešene tržne vrednosti. Razlika med stroški proizvodnje in prodajnimi cenami je velika in ublaži nihanja potrošnje. Nihanje v potrošnji vpliva zgolj na prodajne cene, zato se te prilagajajo potrošnji skladno z mikroekonomsko teorijo. Vpliv spreminjanja v potrošnji ne pride do neposredne proizvodnje, saj je razlika med stroški in prodajnimi cenami dovolj velika, da vplive nevtralizira. Tako se je gospodarstvo učvrstilo na dveh nogah. Države zahodnega sveta si gospodarsko rast zagotavljajo na dihotomiji med oligopolističnim zahodnim gospodarstvom in popolnokonkurenčnimi gospodarstvi nerazvitih držav (Dutt 2002, 377). 3.5.1 Delovanje nove ekonomije Nova ekonomija se od stare razlikuje v strukturi odnosov med ekonomskimi subjekti. Za staro ekonomijo je značilno, da so gospodinjstva lastniki produkcijskih faktorjev in svoje prihodke prejemajo iz sodelovanja v produkcijskem procesu. Prihodki nastajajo kot plačilo za delo in kot prihodki od kapitala, katerega so gospodinjstva privarčevala in ga imajo vloženega v podjetjih. Država prejema prihodke iz svoje lastne aktivnosti in z obdavčenjem. Tako gospodinjstva kot tudi država svoje prihodke uporabljajo za potrošnjo in za varčevanje. Privarčevani prihodki se uporabijo kot kapital, potrošnja pa pomeni povpraševanje po proizvodih. Za stari krogotok je značilna delitev gospodinjstev na tista, katerih večina dohodkov izvira iz dela, in na tista, pri katerih kapitalski dobički predstavljajo glavni vir dohodka. V gospodinjstvih, v katerih je glavni vir dohodka delo, se ta dohodek povečini potroši, varčuje pa se zgolj iz varnostnih razlogov. Nasprotno je pri gospodinjstvih, kjer so naloženi prihranki glavni vir prihodkov. Tu je delež prihodkov namenjenih potrošnji bistveno manjši, čeprav v absolutnem merilu tako gospodinjstvo potroši več. V novi ekonomiji ni več tako jasne meje med gospodinjstvi, katerih glavni vir dohodka izhaja iz dela in tistimi, ki ga prejemajo na račun kapitala. Krogotok gospodarstva se je spremenil oziroma spremeni se pomen posameznih transakcij. Zahodna gospodinjstva so povečala relativni delež prihodkov, ki izvirajo iz kapitala. Lahko bi se reklo, da so gospodinjstva v svojo ekonomsko funkcijo vključila tudi varčevanje z dohodkovnim motivom. Kot bomo videli v nadaljevanju, je to pomembna posledica globalnega gospodarstva. Tako lahko rečemo, da se prebivalci Zahoda s svojim delom manj udeležujejo v

19

produkcijskem procesu. Svoje delovne moči so pričeli usmerjati v storitvene dejavnosti. Glavni vir dohodkov zahodnih gospodinjstev tako vse bolj izvira iz sodelovanja z delom v dobro plačanih storitvenih dejavnostih, iz donosov od delnic in v vse manjši meri s sodelovanjem z delom v fizični produkciji. Velja pa opozoriti, da so danes, mnogi delavci zahodnega sveta, plačani manj kot nekoč. Produkcijski proces se tako vse bolj prenaša in seli v nerazviti del globalnega gospodarstva, ki postane temelj nove ekonomije. Multinacionalna podjetja postanejo glavni povezovalci med produkcijo v nerazvitem svetu in potrošnjo v razvitem delu sveta. Stroški produkcije so nizki, saj je delovna sila v nerazvitih deželah poceni, obenem pa so v teh deželah tudi poceni viri surovin. Tako multinacionalna podjetja na eni strani lahko poceni proizvajajo, po drugi strani pa so taista podjetja tudi uvozniki teh proizvodov v razviti svet. Multinacionalke imajo dve možnosti. Prva je, da na stroške pribijejo normalen pribitek in tako zadržujejo normalen dobiček. V tem primeru bi se potrošniki zahodnega sveta znašli pred široko paleto poceni proizvodov, kar bi na drugi strani uničilo tisti del zahodne proizvodnje, ki še živi. Gospodinjstva na Zahodu bi v potrošnji porabila manj dohodkov oziroma bi lahko več trošila. Multinacionalke bi imele bistveno manjše dobičke in s tem bi gospodinjstva, ki vlagajo v delnice, prejemala manjše prihodke iz kapitala. Multinacionalna podjetja pa imajo še drugo možnost. Uvožene proizvode plasirajo na zahodni trg in iz njih iztržijo kar največ. Ob upoštevanju mikroekonomske teorije bodo proizvode prodala po tržni ceni. Če je multinacionalka tržni vodja, bo postavila takšno ceno, da bo maksimirala svoj dobiček, v primeru manjšega števila ponudnikov, pa bo morda prišlo do dogovora. Podjetja iz razvitega sveta, ki proizvajajo podobne proizvode, bodo v drugem primeru imela manj težav s preživetjem. Gospodinjstva bodo na potrošni strani imela več izdatkov, oziroma bodo manj trošila. Multinacionalke, ki sledijo maksimiranju dobička, bodo svojim delničarjem izplačevala visoke dobičke in borze bodo cvetele. V novi ekonomiji se je seveda udomačila druga možnost. Multinacionalna podjetja sledijo maksimiranju dobička skladno z vrednotami tržne družbe. V ZDA so zaradi visoke donosnosti delnic in ostalih vrednostnih papirjev prebivalci oziroma gospodinjstva, pričeli nalagati svoje prihranke v gospodarstvo. Novonastali varčevalci z dohodkovnim motivom imajo manjše število delnic in v presežke multinacionalnih podjetij s svojo potrošnjo prinesejo več, kot iz dobičkov dobijo, pa vendarle so deloma kompenzirani. Zahodni potrošniki preko delnic, ki jih posedujejo, postanejo lastniki multinacionalnega podjetja, ki jim izplačuje dividende. Višina dividend je odvisna od dobička tega podjetja, dobiček pa od razlike med prihodki in stroški. Stroški proizvodnje so določeni s ceno dela v nerazvitem svetu, prihodki pa od tržne cene, ki jo plačajo potrošniki. Če bi bili vsi potrošniki obenem enakovredni lastniki multinacionalnega podjetja in bi trošili enako količino blaga, bi blago realno kupovali po nabavni ceni. Vsi potrošniki pa nočejo trošiti enakega blaga obenem pa tudi nimajo enakih lastniških deležev v multinacionalnem podjetju. Z malimi deleži so prisotni predvsem tisti, ki so do pojava nove ekonomije varčevali iz varnostnega motiva, z večjimi deleži pa

20

so prisotni tisti, ki so z dohodkovnim motivom varčevali že prej. To posledično pripelje do dejstva, da večino dobička prejme manjšina. 3.5.2 Slabosti nove ekonomije Čeprav so delavstvo in nižji sloji zahodnega prebivalstva danes bolj udeleženi pri delitvi kapitalskih dobičkov, vedno bolj velja, da je delitev zelo asimetrična. Večino dobička, ki ga izplačajo multinacionalna podjetja, prejme manjšina, večina lastnikov pa prejme manjše deleže, saj so pri financiranju podjetja udeleženi z manjšimi vložki. To dejstvo predstavlja nevarno grožnjo novi ekonomiji. Neenakomerna delitev dohodka lahko sproži padec efektivnega povpraševanja. Če so koristi nove ekonomije, ki jih na Zahod prinašajo multinacionalna podjetja, zares močno asimetrične, potem novi ekonomiji grozi konec. Idealno razmerje bi bilo, če bi bili potrošnja in akumulacija globalnega gospodarstva usklajeni tako, da bi potrošnja ne vodila niti v inflacijo niti v recesijo. Obenem pa bi se nepotrošeni, vendar zadosten del ustvarjenega dohodka reinvestiral. Če do ustreznega razmerja ne pride, novo ekonomijo lahko ogrozi padec povpraševanja ali pomanjkanje investicij.

21

4 GLOBALIZACIJA Z ZORNIH KOTOV GLAVNIH UDELEŽENCEV

V globalnem gospodarstvu sodeluje več skupin ekonomskih subjektov. Za vsako izmed njih pomeni globalizacija nekaj drugega. Medtem ko jo eni spretno izkoriščajo, se drugi sploh ne zavedajo, kaj jim prinaša. Globalni sistem temelji na liberalizmu, ki omogoča poslovne povezave med vpletenimi. Liberalizem sicer ne pomeni absolutno odprtih vrat za izvajanje poslov, ponuja pa možnost izkoriščanja posameznih priložnosti, ki so različne po državah. Zato jih Nordstrom in Ridderstrale (2001, 128) upravičeno imenujeta "imperiji zgrajeni okoli prazne pravne osebe". Nekatere države onemogočajo eno vrsto poslov in dopuščajo druge, v drugih pa je obratno. Multinacionalna podjetja v največji možni meri izkoristijo danosti posamezne države. Ker so najbolj mobilni subjekti v globalnem gospodarstvu podjetja in kapital, se jim morajo vlade kar najbolj prilagajati, sicer zbežijo na "prijaznejša" tla. Na drugi strani pa so najmanj mobilni srednji sloji prebivalstva in delavstvo. Njihova nemobilnost se kaže kot potencialna ovira, zato lahko liberalizem dolgoročno škodi prav njim. V nadaljnjih poglavjih so prikazani vidiki in prihodnji izzivi globalizacije za posamezne skupine ekonomskih subjektov. 4.1 Prebivalci nerazvitega sveta Gospodarsko sodelovanje med danes razvitim in nerazvitim svetom je že staro. V srednjem veku je po zaslugi italijanskih trgovcev preko turškega ozemlja potekala bogata trgovina med Vzhodom in Zahodom. V tradicionalnih azijskih skupnostih so izdelovali tradicionalne izdelke visoke kakovosti, ki je bila rezultat tisočletnega razvoja. Za evropske trgovce je bil najbolj zanimiv tekstil za katerega so plačevali z zlatom. Iz tega pa so Indijci izdelovali nakit in okrasne predmete. Trgovina je temeljila na svobodni ponudbi in povpraševanju. Z odkritjem novih plovnih poti se je trgovina preselila na Atlantik. To je obdobje zgodnjega kolonializma, ko so bile ustanovljene "Družbe za Indije", ki so kmalu spoznale, da lahko namesto klasičnega trgovanja pričnejo z načrtno produkcijo proizvodov, ki jih je razviti svet pripravljen drago plačati. Domačinom so iztrgali tradicionalna orodja in jih preusmerili v dejavnosti zanimive za Zahod. Tako se je recimo proizvodnja tekstila iz tradicionalnih indijskih vasi preselila v angleška mesta. Tekstil je bil glavni indijski izvozni artikel, ki pa so ga bili, po uničenju tradicionalne družbe, primorani kupovati od Angležev. V dvajsetem stoletju se kolonije osvobodijo tuje nadoblasti (vsaj uradno). Toda kolonialistični hegemonizem in pretekla dejanja kolonialističnih sil, so v veliki meri razvrednotila družbo nerazvitega sveta in razbila njihovo tradicionalno organiziranost. Tako se prebivalstvo bivših kolonij znajde brez prave notranje organiziranosti, v praznini. Njihove tradicionalne gospodarske aktivnosti so

22

bile že dolgo uničene, tradicionalna družba pa razbita. Ni jim preostalo drugega kot da životarijo in čakajo, da jim nekdo ponudi delo. Škoda, ki jo je kolonializem zapustil je bila nepopravljiva. Zaradi revščine in velike nezaposlenosti, je bila cena dela zelo nizka. Prebivalci nerazvitega sveta so bili postavljeni pred izbiro, ali sprejmejo delo v globalni produkciji blaga za zahodni trg in za to prejmejo plačilo, ali pa ostanejo brezposelni in se še naprej ukvarjajo z zasilnimi dejavnostmi. Tisti, ki so lahko, so sprejeli delo v multinacionalnih podjetjih. V njih delajo za minimalne plače, preživetje pa jim omogoča to, da živijo v skromnih domovih ob poceni hrani. Pogosto se dogaja, da velike skupine zaposlenih živijo v skupnih delavskih domovih, iz katerih nimajo izstopa. V takih razmerah je za preživetje zadosten vsak zaslužek. Mnogi izmed delavcev pred zaposlitvijo sploh ne vedo v kaj se spuščajo in z delodajalci podpisujejo nevzdržne pogodbe od katerih ne smejo odstopiti. Mit zahodnega sveta je marsikaterega Afričana in še pogosteje Azijko, prostovoljno spravil ob svobodo. Z željo po zaslužku morajo delati po dvanajst ur na dan ali še več. Ob tem je na vse načine poskrbljeno, da ne pride do uporov. Vlade držav so skorumpirane in podkupljene s strani multinacionalk, zato posežejo proti stavkajočim tudi s silo. Kršenje delavskih pravic je postalo sredstvo za privabljanje in ohranjanje tujih investicij (Skene 2002, 497). Priložnost, na katero so čakali izpod kolonializma osvobojeni prebivalci, se razblini. Vlade bivših kolonij storijo vse, da se dokopljejo do denarja, državni uradniki se potegujejo za podkupnine. Za pridobivanje posojil Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke je potrebno izvesti strukturne spremembe, ki naj bi zagotavljale prost pretok kapitala, odpravo legalnih nadzorov multinacionalk, privatizacijo javnih servisov ter globalno spoštovanje patentov in avtorskih pravic (Brumen 2003, 8). S tako pridobljenim denarjem, države nerazvitega sveta uvažajo proizvode, katerih same niso zmožne izdelati. To so proizvodi visoke tehnologije, katerih cenovna elastičnost povpraševanja je nizka. Zato morajo delavci v tovarnah garati in svojo cenovno zelo elastično delo, razprodajati v zameno za vladno povpraševanje. Globalizacija je v nerazviti svet prinesla novo obliko tiranije. Dobrine, ki jih poseduje nerazviti svet kot so surovine, hrana in delovna sila, imajo visoko cenovno elastičnost. Cena delovne sile mora biti dovolj nizka, da bodo multinacionalna podjetja v neki državi ohranila proizvodnjo. Zato si države nerazvitega sveta med seboj konkurirajo saj hočejo pritegniti zahodne povpraševalce po delovni sili. Konkurenčni boj "sili" vlade, da je zakonodaja vse bolj neusmiljena do zaposlenih, socialna politika pa vse bolj skromna. Delavci v nerazvitem svetu nimajo urejenega socialnega zavarovanja. Nepoznana so zdravstvena zavarovanja, pokojninska, invalidska ter vsa druga zavarovanja. Odpuščanje delavcev je preprost proces. Vlade opravičujejo težke zaposlitvene razmere z obstojem socialne družine, ki naj bi poskrbela za starejše in onemogle. V resnici temu ni tako. Prebivalci morajo sodelovati v bitki za preživetje vse do svojih zadnjih dni. Invalidi so prepuščeni beračenju, saj so za socialne družine preveliko breme. Drugače je v državnih službah, kjer po izteku aktivnega obdobja, bivši zaposleni prejemajo pokojnine. Na takšen način vlade nerazvitega sveta med seboj konkurirajo za denar obenem pa konkurirajo tudi vsemu razvitemu svetu. Zaposleni pa delajo, da bi zaslužili denar in se tako približali mitu zahodnega sveta, ki ga ta z močno

23

propagando vse bolj uveljavlja. Razviti svet želi na trgih nerazvitega sveta udomačiti tiste proizvode, ki zahodnim podjetjem prinašajo najvišje dobičke in po katerih se na Zahodu že zmanjšuje povpraševanje. Tako je recimo na Kitajskem, njihovo tradicionalno prevozno sredstvo - kolo - postalo sinonim revščine. Avtomobilski mogotci se zato že veselijo ogromnega novega tržišča. Kljub temu, da je delež denarja, ki ga v zadnjih letih dobivajo dežele v razvoju iz naslova neposrednih tujih naložb velik, pa izvedenci ugotavljajo, da se razlike med bogatim in revnim delom sveta kljub temu drastično povečujejo. Razlika v BDP med najbolj bogatimi in najbolj revnimi deželami, se je od srede 19. stoletja od 1 : 2 povečala na zdajšnjih 1 : 100. V poročilu razvojnega programa ZN lahko preberemo, da je najbogatejših 20% svetovnega prebivalstva udeleženih v 86% globalne porabe, najrevnejših 80% svetovnega prebivalstva pa se bojuje za preživetje le s 14% celotne porabe. 350 najbogatejših ljudi razpolaga z letnim dohodkom, ki presega letne dohodke skoraj polovice človeštva (Dovč 2001c, 8). Globalizacija prebivalcem nerazvitega sveta prinaša še eno grožnjo, da bodo namreč ostali brez lastne hrane. Nekoč obdelovalna področja se danes vse bolj umikajo industriji. Kmetijstvo vse bolj izgublja obdelovalce, ki se selijo v mesta in v industrijo. Azijske države, Japonska, Južna Koreja in Tajvan, ki so kot prve uspele skočiti med industrijske nacije, so od 60. let dalje za tisoče tovarn, naselbin in cest žrtvovale skupno 40% svojih površin za pridelavo žit. Tudi Kitajska in Indija podlegata skušnjavi velikopoteznega uničevanja poljedeljskih površin v prid avtomobilskemu in gospodarskemu razmahu. Tako žitni trgovci v ZDA lagodno gledajo nadaljnje skoke cen na borzi. Izgleda, da bodo tudi glede prehrane v prihodnje, ZDA najpomembnejša velesila - z možnostjo, da bo hrana zlorabljena kot sredstvo za politični pritisk (Martin in Schumann 1997, 42). Razvoj globalnega gospodarstva, z vidika prebivalcev nerazvitega sveta, bo odvisen od zahodne družbe in od vlad nerazvitega sveta. Globalizacija jim ni prinesla veliko. Daje jim izbiro, da dobijo plačano delo in da postanejo potrošniki. V nadaljevanju pa bomo videli, da zaposleni v razvitem svetu lahko od globalizacije potegnejo celo slabši konec. 4.2 Prebivalci razvitega sveta Postavlja se vprašanje kako v času globalizacije živimo ljudje v razvitem delu sveta? Bo globalno gospodarstvo pomenilo nadaljevanje življenja ob visokem standardu ali bo morda prišlo do obrata na slabše? Pogledali bomo pozitivne posledice globalizacije in jih primerjali z negativnimi. Politični in vojaški konflikti bodo puščeni ob strani, pozornost bo posvečena ekonomskim posledicam, čeprav so vsi pojavi med seboj povezani in odvisni. Pozitivne posledice globalizacije na življenje ljudi razvitega sveta so že v veliki meri razpoznane, negativne, ki so bile še donedavna dokaj prikrite, pa danes vse bolj očitno stopajo v prvi plan. Ker prebivalci razvitega sveta nastopajo v globalnem gospodarstvu v dveh vlogah - kot potrošniki in kot delojemalci - poglejmo na posledice globalizacije iz vidika vsakega posebej.

24

4.2.1 Prebivalci zahodnega sveta kot potrošniki Že dolgo je ugotovljeno dejstvo, da stroški produkcije padajo. Do tega prihaja zaradi specializacije, zaradi ekonomije obsega, zaradi tehničnih iznajdb in še vrste drugih razlogov. Potrošniki smo danes preskrbljeni z dobrinami po relativno nizkih cenah v primerjavi s preteklostjo. Dobrine, za katere je bilo treba v preteklosti delati več let, so danes dostopne že z nekaj plačami. Konkurenca je pritisnila na ponudnike, da so bili ti primorani znižati svoje stroške proizvajanja in posledično cene proizvodov. To je značilno predvsem za proizvode sekundarnega sektorja, kamor spadajo mnoge proizvodne dejavnosti, pri katerih sta znanje in tehnološki proces manj pomembna. Padanje cen teh proizvodov je razumljiv pojav in pripomore k naraščanju realnega življenjskega standarda. Profiti podjetij padajo in večji del ustvarjenega dohodka ostane delavcem. Sektor centra je drugačen. Zaposluje kvalificirano delovno silo, izdatki za razvoj so visoki, v razne vrste promocije je vloženega veliko denarja. Proizvajalci tega sektorja na trg pošiljajo vedno nove proizvode, ki imajo visoke cene. Povpraševanje po njih je cenovno neelastično zato se kmalu po uvedbi proizvoda stroški, namenjeni raziskavam in razvoju, povrnejo. Globalizacija je na trgu poskrbela, da so proizvodi sektorja centra dosegljivi široki javnosti. Tudi cene teh proizvodov po določenem času pričnejo padati. Zakaj? Hiter razvoj povzroča, da so še pred mesecem moderni proizvodi, danes že zastareli. Selitev proizvodnje v kraje z nizkimi stroški dela in sodobna informacijska tehnologija omogočata, da se tudi proizvodi centra proizvedejo z nizkimi stroški in so po začetnem evforičnem obdobju, kmalu na voljo vsem. Ponudniki najprej počakajo, da od najmanj elastičnih povpraševalcev poberejo kar največji izkupiček, potem pa pričnejo s spuščanjem cen vse do nivoja stroškov. Globalizacija je pripomogla k dejstvu, da so stroški sleherne proizvodnje, ki ni odvisna od dragih surovin in visokih transportnih stroškov, na razmeroma nizki ravni. Tako imajo ponudniki možnost, da s trga oziroma iz potrošnikovih žepov poberejo kar največ denarja. Pomembno je, da je globalizacija omogočila širokim množicam potrošnikov dosegljivost modernih dobrin. Ti pa si skladno s svojo cenovno elastičnostjo, privoščijo nekoliko diferencirane proizvode. Zahodni potrošniki pa se v času globalnega gospodarstva soočajo tudi z negativnimi posledicami tega procesa na cene proizvodov. Združevanje podjetij zapira pot konkurenci na tržišča za donosne proizvode. Tako se število ponudnikov krči, kar posledično povzroča počasnejše padanje cen, kot bi padale sicer. Tako poskušajo podjetja po logiki maksimalnega odvzemanja potrošnikovega presežka, iz potrošnikovih žepov jemati kolikor je mogoče in kolikor časa gre. 4.2.2 Prebivalci zahodnega sveta kot delojemalci Ena izmed temeljnih skrbi vlad razvitih dežel je bitka z brezposelnostjo. Še pred nekaj leti so prebivalci stopali v stabilna delovna razmerja. Pri istih delodajalcih so delali skozi celotno delovno obdobje. Za pripadnost podjetju so dobivali posebne dodatke, obenem pa so bili deležni številnih pravic. Gospodarstva so bila blizu polnih zmogljivosti, zato je bil vsak delavec za

25

podjetje posebej dragocen. Kadar se delavci niso strinjali z razmerami na trgu dela, je prišlo do pogajanj z delodajalci. Predmet pogajanj so bile delovne razmere, višina plač, dolžina delavnika in še marsikaj. Kadar pogajanja niso bila uspešna, so imeli delavci možnost zapustiti delovna mesta in stavkati. S pojavom globalizacije so se takšnemu trgu delovne sile začeli iztekati dnevi. Informacijska tehnologija in nizki transportni stroški so podjetjem omogočili, da v svetovnem merilu izkoriščajo posamezne priložnosti. Ob visoki mobilnosti podjetja selijo svojo proizvodnjo in spreminjajo svojo organizacijo tako, da z nastopanjem v različnih predelih sveta, minimizirajo svoje stroške. V produkcijskem procesu so stroški dela med najpomembnejšimi. Podjetja se tega dobro zavedajo zato se poslužujejo podizvajalcev. To je najpreprostejši način racionalizacije proizvodnje, saj so klasični odnosi z delavci za podjetja postali moteči. V bitki za profit podjetja spremenijo odnos z delojemalci. Poleg podizvajalcev se velika podjetja poslužujejo tudi globaliziranega trga dela in svojo produkcijo selijo v kraje, kjer so ti stroški najnižji. Delavec iz Zahoda si je tako pridobil hude konkurente, ki so za nižje plače in ob slabših delovnih pogojih pripravljeni izdelovati iste proizvode. Reorganizacija proizvodnje je privedla do zmanjšanja pravic delavcev ter do manjšanja deleža produkta, ki se namenja plačam. Haywood (1997, 103) je zapisal, da so v ZDA delavci z modrimi ovratniki, v zadnjih 15 letih doživeli do 20% padec svojih plač. Tako so delavci v matičnih podjetjih pod neprestanim pritiskom da ostanejo brez služb oziroma, da bodo njihove plače izenačene s tistimi, ki jih dobivajo delavci pri podizvajalcih. Še večja grožnja pa je preselitev celotne proizvodnje v nerazviti svet, kjer ljudje delajo za zares nizke plače, so brez socialnih pravic in niso sindikalno organizirani. Reorganizacija proizvodnje iz državnega na mednarodni nivo podjetjem bistveno zniža stroške poslovanja. Finančni trgi pozitivno odreagirajo na novice, ki so v preteklosti pomenile padec cen delnic. Objava podjetij, da bodo znižala število zaposlenih, finančnim analitikom pomeni vključitev podjetja na širše mednarodno prizorišče, v katerem bo iskalo najbolj ugodne pogoje zaposlovanja delavcev. Dobički takih podjetij se bodo v prihodnje povečali, zato tudi donosi na delnice, posledično so investitorji za delnice teh podjetij pripravljeni plačati več. Svetovna konkurenca na trgu dela je prizadela tudi sindikalna gibanja. Članstvo v gibanjih, ki naj bi skrbela za pravice delavcev, pada. Na eni strani postajajo sindikati nemočni v pogajanjih z velikimi delodajalci, na drugi strani pa delodajalci omejujejo svobodo sodelovanja delavcev v sindikalnih združenjih. Posledično ostaja delavstvo brez tradicionalnega načina organiziranja, na podlagi katerega si je v preteklosti izboljševalo svoj družbeni položaj. Veliki koncerni niso samo napovedovali znižanja števila zaposlenih ampak so se tega v praksi tudi posluževali. Pričakovali bi, da imajo danes vsaj izobraženi ljudje zagotovljene službe in da je pridobitev izobrazbe neke vrste garancija za prihodnost. Vse bolj pa se kaže, da so podjetja pričela racionalizirati tudi s kvalificirano delovno silo. Če so nekvalificirane delavce enostavno zamenjali z delavci pri podizvajalcih ali z delavci iz nerazvitih dežel, se reorganizacija dela

26

v katero so vpleteni izobraženi kadri, odvija drugače. Konkurenčna si podjetja so pričela sodelovati pri razvoju - na ta način si prihranijo veliko stroškov - med drugim tudi stroškov dela. Kvalificirana delovna sila je bila prizadeta tudi zaradi dislokacije vodenja razvojnih projektov in povečane učinkovitosti. Danes na skupnih projektih sodelujejo strokovnjaki iz konkurenčnih si podjetij in iz različnih dejavnosti. Delo je usklajeno prek interneta, podjetja pa opuščajo svoj lastni razvoj. Najbolj zanimivi so primeri iz avtomobilske industrije, ko se enaki avtomobili prodajajo pod različnimi blagovnimi znamkami. Dr. Mencinger pravi (povzeto po Dovč 2001b, 9), da se je o delavcih pričelo razmišljati kot o reprodukcijskem materialu. Konkurenca, ki jo globalizacija prinaša in jo hkrati tudi uničuje, čedalje bolj spominja na nekakšen gospodarski kanibalizem, ta pa pelje morda celo h koncu tržnega gospodarstva. V istem članku je navedena tudi misel Slavka Kunića z zagrebškega ekonomskega inštituta, ki pravi, da je globalna ekonomija ekonomija nasilja. Preseliti oziroma prenesti, poenostaviti, prečrtati in odpustiti - visoko zmogljiva in high-tech, visoko tehnološka ekonomija družbi blaginje odjeda delo in odpušča svoje potrošnike. Vseeno ali gre za proizvodnjo avtomobilov ali računalnikov, kemično ali elektronsko industrijo, telekom ali poštne storitve, trgovino na drobno ali finančno gospodarstvo: zaposlene v panogah, ki s svojimi izdelki ali storitvami trgujejo svobodno, ne meneč se za meje, srka vase neustavljiv vrtinec razvrednotenja in racionalizacije. Konkurenca ustvarja v brutalnem globalnem gospodarstvu globalni trg delovne sile. Nobena služba ni več varna. 20% za delo sposobnega prebivalstva bo v 21. stoletju, zadostovalo za proizvodnjo vseh izdelkov in storitev, ki si jih svetovna družba lahko privošči. 80% dela iščočih pa se bo soočilo z velikanskimi problemi (Martin in Schumann 1997, 102). Izvedenci ugotavljajo, da še nikoli ni bilo tako dobro plačanih direktorjev in sposobnih mladih talentov, po drugi strani pa še nikoli doslej na svetu ni bilo toliko ljudi brez dela. Kar milijarda ljudi nima dela ali pa s svojim delom ne morejo zaslužiti dovolj za osnovno preživetje, od tega 34 milijonov ljudi v najbolj razvitem delu sveta. Ob tem se postavlja vprašanje, koliko časa se bo tako gibanje še lahko nadaljevalo, saj celoten model gospodarskega razvoja razvitega dela sveta temelji na poceni delovni sili (Dovč 2001g, 9). Prebivalcem razvitega sveta globalizacija prinaša višjo dostopnost proizvodov, obenem pa povzroča socialne probleme, kateri lahko v prihodnje dosežejo nepredvidene razsežnosti. Zaposleni prebivalci razvitega sveta so tudi glavni potrošniki v globalnem gospodarstvu. Se bodo dobički multinacionalk kljub temu, da razpoložljivi prihodki potrošnikov padajo, obdržali na visoki ravni? Na to vprašanje bo poskušalo odgovoriti naslednje poglavje. 4.3 Globalno gospodarstvo z vidika podjetij Nova ekonomska podoba sveta je v veliki meri spremenila način poslovanja podjetij. Priložnosti globalnega gospodarstva, ki so se ponudile od osemdesetih let dalje, so nekatera podjetja znala dobro izkoristiti. Stopila so na pot visoke rasti, njihova tržna vrednost se je močno povečala. Danes so to nadnacionalna

27

ali multinacionalna podjetja, ki se s hkratno prisotnostjo v več državah umikajo oviram postavljenim s strani posameznih držav. Druga podjetja globalne priložnosti niso izkoristila in so ostala doma, kjer se soočajo z mnogimi omejitvami. Neprožno se morajo boriti z ovirami, ki so jih multinacionalna podjetja s prestopom meja, preskočila. 4.3.1 Tradicionalna in globalna podjetja Vsa podjetja se niso aktivno vključila v globalno gospodarstvo. Vzroke za to gre iskati v majhnosti, v pomanjkanju ustreznih kadrov znotraj podjetja, v lokalni angažiranosti, v finančnih in poslovnih krizah. Kljub temu še naprej živijo in bodo, dokler bodo obstajala, glavni zaposlovalci. To so podjetja, ki se ukvarjajo s proizvodnjo zastarelih izdelkov, ki kot podizvajalci delajo za velike koncerne, podjetja iz prehrambene industrije ter storitvena podjetja. Na trgu se bodo obdržala, dokler bodo tržne cene njihovih izdelkov še dovolj visoke za pokrivanje stroškov produkcije. Globalna konkurenca kot smo že pisali, vodi v nižanje cen izdelkov in prav lahko se zgodi, da bodo veliki koncerni najprej znižali cene z namenom, da opravijo s tradicionalnimi podjetji, potem pa cene zopet dvignili. Tradicionalna podjetja, ki delajo kot podizvajaci bodo ostala pri življenju vse dokler veliki koncerni ne bodo našli boljših ponudnikov. Boljše izglede za preživetje imajo storitvena podjetja saj mnoge storitve niso mobilne. Globalizacija je podjetjem prinesla cenovno konkurenco. Kako dolgo se bodo podjetja obdržala, je odvisno od tržnih cen. Pri tem velja opomniti, da vse večji izpadi dohodkov potrošnikov vodijo v padec povpraševanja in še nadaljnje nižanje cen. V današnjem svetu so mednarodna podjetja tisti subjekti, ki imajo od globalizacije največje koristi. Organizirana so tako, da delujejo v več državah in izkoriščajo prednosti na področju razvoja in raziskav, proizvodnje, logistike, trženja in financ. Vse to se odseva v nižjih stroških in ugledu, kar izključno domačim-tradicionalnim podjetjem ni dosegljivo. Vodena so iz profitnih centrov v razvitem svetu. Vodstva teh podjetij nenehno analizirajo pogoje gospodarjenja po različnih deželah kot so nabavni trgi, infrastruktura, davčne stopnje, delovna zakonodaja, omejitve v zvezi z onesnaženjem okolja ter druge omejitve trgovine. Tem se prilagajo in jih v največji možni meri izkoriščajo. O multinacionalnih družbah govorimo kadar ima ta pretežno enonacionalno skupino vodstvenega kadra in lastništva nad kapitalom. O transnacionalnih družbah pa takrat, ko se v domeni uprave, lastništva kapitala in pridobivanja virov, izgublja nacionalno obeležje izvirne matične države, transnacionalne operacije pa postanejo vsakodnevna praksa (Kenda in Bobek 2003, 85). Čavničar Mirjana (2003, 177) pravi, da so globalna podjetja tisti nosilci globalizacije, ki izpolnjujejo naslednje kriterije: imajo dober položaj na vseh strateško pomembnih trgih, v njih prevladuje globalna integracija in koordinacija poslovanja, preskrbo prilagajajo trenutnim okoliščinam, proizvodnja izdelkov, je namenjena tako svetovnemu kot lokalnemu tržišču, v njih nacionalnega porekla ni mogoče več jasno ugotoviti.

28

Ta podjetja so lahko pri globalizaciji svojega poslovanja ofenzivna, kar pomeni, da aktivno iščejo prednosti na svetovnem trgu. Lahko so defenzivna in se odzivajo na vse bolj globalno delovanje drugih podjetij. Lahko pa so povsem oportunistična, se prepuščajo toku in so globalna, ko se za to pokaže priložnost. Svet se danes vrti okoli 500 multinacionalk. Te obvladujejo okoli 90% vseh tujih neposrednih naložb in opravijo več kot polovico vsega trgovanja na svetu. Največ jih je v ZDA, 179. Sledijo jim države EU s 148 multinacionalkami, Japonska jih ima 107, Kanada in Južna Koreja po 12, Švica in Kitajska po 11 itd. (Dovč 2001a, 9). Vodstva mednarodnih podjetij stremijo k čim višjemu dobičku. Ena izmed glavnih kategorij stroškov s katerimi se srečujejo, je povezana z najemanjem delovne sile. Stroški delovne sile so nižji v nerazvitem svetu vendar se počasi dvigajo in se približujejo višini mezd na Zahodu. Vodstva podjetij pri tem pazijo tudi na druge omejitve in olajšave, ki jih ponujajo različne države. V nekaterih deželah je recimo dovoljeno zaposlovati otroke, v drugih je zakonodaja strožja. Obenem se neke dežele trudijo s subvencijami spodbujati zaposlovanje domače delovne sile, kar je dobra vaba za tuja podjetja. Pogoji zaposlovanja po državah so zelo različni zato morajo podjetja, če želijo še dodatno nižati stroške, pozorno spremljati dotične zakonodaje. Podjetja so sicer zelo mobilna, kadar gre za finančne naložbe ali za sodelovanje s podizvajalci, pri tujih neposrednih naložbah pa morajo biti bolj pozorna saj je tu mobilnost na kratki rok omejena, poleg tega pa selitev proizvodnje povzroča določene stroške. Podobno kot pri delovni zakonodaji je tudi na področju onesnaženja okolja za podjetja nujno detaljno poznavanje teh ureditev. Medtem ko na Zahodu počasi prihaja do omejevanja onesnaženja, so vlade tretjega sveta, predvsem zaradi pomanjkanja protestnih skupin prebivalcev, skoraj indiferentne do problema onesnaženja. Še več, dopuščanje onesnaževanja jemljejo kot dodatno priložnost za privabljanje tujega kapitala. Čeprav je interes za vprašanja okolja trenutno še v senci skrbi za delovna mesta in socialni mir, pa to ne pomeni, da se je ekološko stanje Zemlje izboljšalo. Niti ugodni pogoji zaposlovanja, niti nekaznovano onesnaževanje, niso dovolj, če ni zagotovljena prosta trgovina. Ovire prostemu trgovanju, ki so še v posameznih deželah, lahko v celoti preprečijo prihod multinacionalkam, oziroma zmanjšajo privlačnost za vlaganja. Zaradi tega podjetniški lobiji na Zahodu spodbujajo procese liberalizacije trgovine saj bodo imeli prav oni največ koristi. V osemdesetih letih so bila združenja podjetij pri lobiranju zelo uspešna, saj so bile konzervativne vlade prepričane v prednost liberalizacije. Zelo pomembna je tudi liberalizacija nacionalnih finančnih in kapitalskih trgov saj imajo finančne institucije od tega visoke koristi. Špekuliranje pri finančnih naložbah prinaša trenutne dobičke, obenem pa povzroča finančne krize. Svetovno gospodarstvo je zelo ranljivo, kar se je nazorno prikazalo v primeru mehiške, ruske in kasneje azijske krize. Prav tako pa so ranljive vlade, ki so pred močjo kapitala brez orožja. Prost pretok kapitala in denarnih sredstev omogoča, da podjetja svoje dobičke dosegajo v tako imenovanih "davčnih

29

oazah". Tam imajo podružnice z enim zaposlenim in računalnikom. V svojih podjetjih širom sveta poslujejo brez dobička oziroma izkazujejo celo izgube in si dajo od države povrniti predhodno plačane davke in razne subvencije. S pomočjo transfernih obračunov poslujejo v deželah, kjer so davčne stopnje najvišje, z izkazovanjem najvišjih stroškov, obratno pa je v davčnih oazah. Da v tako izigravanje niso vpletene le multinacionalke ampak tudi zelo renomirane banke, najbolje ponazarjajo Kajmanski otoki. Na glavnem otoku, ki ima komaj 14 kvadratnih kilometrov in 14.000 prebivalcev, je registriranih več kot 500 bank. Zastopano je vse, kar ima v denarni panogi ime in ugled. Tudi 10 največjih nemških denarnih hiš (Martin in Schumann 1997, 65). Posledično prihaja, kljub večkratnim povečanjem dobička, do dramatičnega davčnega osipa, kar ima hude posledice za državno blagajno in izdatke, ki jih ta pokriva. V globalnem svetu preko finančnih institucij milijoni gospodinjstev vlagajo svoje prihranke. Privarčevana sredstva želijo prenesti v prihodnost tako, da bodo v nekem prihodnjem obdobju imela, ob upoštevanju tveganja, kar največji donos. Na voljo imajo veliko različnih naložb. Prihranke lahko v obliki delnic ali obveznic naložijo neposredno v podjetja ali pa se odločijo za finančno naložbo v sklad. V zadnjem primeru, se vodstvo sklada odloči kolikšen del sredstev varčevalcev bo naložilo v varne državne papirje ali v stabilna podjetja, in s kakšnim deležem bo nastopalo v bolj tveganih naložbah. Pri nalaganju sredstev v podjetja bodo, ne glede na to ali gre za posameznike ali za finančne investitorje, vsi strmeli po čim višjem donosu ob danem tveganju. Za vodstva multinacionalnih podjetij je zato najpomembnejša rast tržne vrednosti podjetja. Ta je odvisna od pričakovanih dobičkov, ki naprej vplivajo na pričakovanja finančnih investitorjev. Slednji skladno z njimi povprašujejo po delnicah in s tem dvigajo tržno vrednost podjetja. Finančne investitorje ali kapitaliste zato pogosto sploh ne zanima s čim se neko podjetje ukvarja. Če vlagajo preko skladov pogosto niti natančno ne vedo, v katerem podjetju je naložen njihov denar. Vse kar jih zanima so številke. Na drugi strani delujejo vodstva podjetij. Vodje podjetij, ki bodo uspeli zadovoljiti svoje finančne investitorje, bodo ostali na položajih, tiste vodstvene ekipe, ki pa ne bodo uspešne, bodo odpuščene. Zato mora biti vodstvo podjetja stalno na preži za priložnostmi, ki jih ponuja globalni svet. V bitki za obstanek na položaju morajo izkoristiti vse ponujene priložnosti. Sami lastniki podjetij, pa že dolgo niso več vpleteni v delovanje podjetij, njihove oči so vse bolj usmerjene v borzne indekse. Multinacionalna podjetja, kakor tudi druge delniške družbe, torej že dolgo ne predstavljajo več svojih lastnikov ampak jih gre razumeti kot akcije vodstva podjetij. Lastniki podjetij tako niso krivi, če je manager svojim delavcem napovedal vojno, zanimajo jih zgolj rezultati podjetja. Še bolj banalno je, da so sami zaposleni, nevede preko skladov, udeleženi z naložbami v svoje podjetje in tako dejansko delujejo sami proti sebi.

30

4.3.2 Podjetja nasproti delavcem in državi Delavci se že dolgo trudijo, da bi pri delitvi družbenega proizvoda dobili zadosten ali celo večji delež. V preteklosti je zaradi teh teženj prihajalo tudi do revolucij. Pri tem se jim je stanje v primerjavi z zgodnjim kapitalizmom popravilo, sedaj pa jim zaradi globalizacije zopet preti poslabšanje. Podjetja stremijo k čim višjim dobičkom in tako povečujejo svojo tržno vrednost. Dobiček je razlika med prihodki in stroški. Da bi podjetja ustvarila kar največ dobička, morajo stremeti za čim višjimi prihodki in čim nižjimi stroški. To pa se kaže kot dvorezen meč. Na strani stroškov so plače najpomembnejša kategorija. Podjetja se zato borijo za čim nižje stroške dela. Čim nižje stroške imajo, tem bolj so konkurenčna v primerjavi z drugimi podjetji. Tako vsako posamezno podjetje bije boj za čim nižje stroške dela. Skupaj z drugimi pa se s skupnimi močmi zoperstavljajo pritiskom delavstva. Drug pomemben strošek za podjetja so davki. Zato se jim podjetja izogibajo na vse mogoče načine, obenem pa skupaj lobirajo proti državi za njihovo znižanje. Na drugi strani so prihodki podjetja, ki so odvisni od povpraševanja na trgu. Tržne cene so določene s strani povpraševalcev, odvisne pa so tudi od stopnje konkurence. Podjetja želijo na trgu čim več prodati. Kupna moč pa je odvisna od višine dohodkov, ki jih prejmejo zaposleni in država. Za delavce je značilno, da vse svoje prihodke potrošijo in na dolgi rok ne varčujejo. Višina dohodkov, ki jih prejmejo torej določa višino njihovega efektivnega povpraševanja. Podobno je pri državi. Večina držav svoje prihodke potroši in ima na dolgi rok izravnano blagajno zato je njihova potrošnja pomemben dejavnik efektivnega povpraševanja. Zgoraj navedeno pripelje cilje podjetja v paradoks. Danes, ko se zaradi globalizacije, udeležba delavcev in države pri delitvi družbenega kolača, zmanjšuje, si sektor podjetij ne sme privoščiti, da bi delavcem in državi zmanjševal dohodke saj ti tvorijo končno potrošnjo, ta pa je najpomembnejši vir povpraševanja. Če bodo hotela podjetja dolgoročno preživeti, si bodo morala med seboj konkurirati. Položaj ne bo enostaven. Na eni strani bodo morala racionalizirati najemanje delovne sile, po drugi strani pa bodo upala, da bodo ostala podjetja izplačevala kar najvišje plače. Zaposleni nekega podjetja niso izključni potrošniki tega istega podjetja. So potrošniki proizvodov celotnega sektorja podjetij. Zato bo za posamezno podjetje najbolje, da izplača čim nižje plače obenem pa da sektor podjetij izplača kar najvišjo maso plač. Takšna plačna politika pa je nemogoča. Če se celoten sektor podjetij skupaj ne bori proti delavskim zahtevam, potem bo tudi posamezno podjetje dokaj neuspešno. Delavci dotičnega podjetja bodo videli, da druga podjetja izplačujejo višje plače zato bodo zamenjali delodajalca. Posameznim podjetjem ne preostane drugega, kot da na kratek rok zmanjšujejo stroške dela saj bo to na dolgi rok nemogoče. Če polemiko prikažemo skozi časovni odmik interesov vidimo, da je celoten sektor podjetij kratkoročno zainteresiran za čim nižji delež plač v družbenem proizvodu. Vendar ko se te plače spremenijo v efektivno povpraševanje, ta

31

kratkoročni cilj pride v konflikt s srednjeročnim. Ta pa je ohranjanje akumulacije in povpraševanja kar pa je mogoče le z uravnoteženo delitvijo družbenega proizvoda. 4.4 Vpliv globalizacije na državo Osemdeseta leta je zaznamoval pohod neoliberalizma. V Veliki Britaniji in v ZDA so njegovi zagovorniki, predvsem konzervativni ekonomisti iz vrst monetaristov, liberalistična načela povzdignili v vladno ekonomsko politiko. V času predsedovanja Reagana in Thatcherjeve, je skladno s temi načeli, prišlo do umikanja države iz gospodarstva. Prejšnja vloga države po kateri naj bi ta bedela nad gospodarskim dogajanjem, je bila preklicana. Podjetja naj delujejo povsem svobodno in to bo dovolj za gospodarski razcvet. Monetaristi so obljubljali, da bo s strani države neovirano podjetništvo obrodilo sadove od katerih bodo imeli koristi prav vsi. Ustvarila se bodo številna nova delovna mesta, trgovsko sodelovanje se bo pospešilo. Gospodarska aktivnost se bo celo tako povečala, da bo kljub bistveno nižjim davčnim stopnjam, absolutni znesek pobranih davkov večji. Skladno s temi obljubami se je pričela deregulacija gospodarstva. Države so na veliko ukinjale nadzor in instrumente za poseganje na trgu. V tem obdobju se je pričela tudi privatizacija državnih podjetij. Zakon ponudbe in povpraševanja je postal vodilno načelo konzervativnih vlad. Vsakršno vmešavanje države je postalo nezaželeno. Sledila je zakonska deregulacija in ukinjanje tržnih ovir. Pričelo je nastajati svetovno tržišče vseh mogočih dobrin. Obenem so se pričeli sproščati tokovi kapitala - tudi za njegovo alokacijo naj bi poskrbel trg. V letih, ki so sledila, je laissez-faire ali tržni fundamentalizem, kakor mu pravi Soros (1999, uvod), opravil svoje. Svetovna konkurenca je pričela pritiskati na vse veje gospodarstva in mnoga podjetja so se znašla v težavah. Kdor je svetovno ali globalno priložnost takoj izkoristil, je lahko profitiral in svoje podjetje popeljal na pot visoke rasti. Država, nekdanji partner gospodarstva, pa ni imela veliko izbire. Neovirano delovanje trga, predvsem trga kapitala, je njeno delovanje popolnoma onemogočilo. Prost pretok kapitala med večino nacionalnih gospodarstev je politiko spremenil v sužnja, ki poje kapitalu. Politika je pričela zaostajati za gospodarstvom. Za vsak napačen korak je bila kaznovana s težkimi posledicami (Woods 2000, 107). Gospodarstvo je danes tako kot še nikoli odvisno od stanj na finančnih trgih, ki so izven nadzora državnih in mednarodnih oblasti. Kadar na finančnih trgih vlada nezadovoljstvo, trpijo trgi dela, trgi blaga in devizni tečaji. Gospodarstvu se obeta nazadovanje. V takšnih razmerah bi država lahko intervenirala, toda v osemdesetih letih je ostala brez lastne avtonomije in politiki so izgubili velik del zmožnosti vplivanja na dogodke. Ni presenetljivo, da politikov nihče več ne spoštuje ter posluša. Obdobje nacionalnih držav je končano - te so le še fikcija, pravi japonski gospodarski pisec Kenichi Ohmae (1995). Kapital ima prosto pot da zapusti državo in bo to tudi storil. Gospodarska in finančna kriza sta neizbežni. Delavci izgubijo svoja delovna mesta in prebivalstvo postane nezadovoljno. Politiki na oblasti so se izkazali za neprimerne in bodo na naslednjih volitvah kaznovani z izgubo volilnih glasov.

32

Deregulirani in globalizirani trgi kapitala so državi odvzeli moč. Že vonj po za kapital neugodnih razmerah lahko spodbudi klik z miško in neizmerna količina kapitala se preseli iz enega konca sveta na drugega. To lahko destabilizira še tako trdne sisteme in v državi povzroči gospodarsko krizo. Nazoren primer je kriza v Koreji in na Tajskem leta 1997. Domača podjetja so se odprla za prilive tujega kapitala še preden je bil razvit primeren finančni sektor z institucijami kontrole in nadzora. Dogajale so se nepravilnosti in goljufije za katere so obtoževali vodstva velikih korporacij. Prišlo je do krize zaupanja in kratkoročni investitorji so zbežali hitreje kot so prišli (Woods 2000, 60). Dogajanju na finančnih trgih monetaristi pripisujejo neko vrsto višjega razuma. Brezmejni finančni trg kot univerzalni vir blaginje in varuh ekonomskega svetovnega razuma. Ta obet pa ni le zavajajoč temveč tudi nevaren. Kolikor bolj so namreč države odvisne od naklonjenosti vlagateljev, tem bolj brezobzirno morajo vlade iti na roko že tako privilegirani manjšini - imetnikom denarnega premoženja. Njihovi interesi so zmeraj enaki: nizka inflacija, stabilna zunanja vrednost njihove valute in kar najmanjša obdavčitev kapitalskih dohodkov. V kontekstu globalnega finančnega trga iz tega nastane čista ideologija. Finančno-ekonomski kratki stik med državami jim vsiljuje dirko za nizkimi davki, posledično dobimo padajoče državne izdatke in odpoved socialni izravnavi, kar na koncu ne prinese nič drugega kot globalno prerazdelitev od spodaj navzgor. Nagrajen je tisti, ki močnim ustvari najboljše razmere, kazen grozi vsaki vladi, ki se zoperstavi temu zakonu džungle (Martin in Schumann 1997, 64). Kot smo že omenili je pomenil neoliberalizem tudi opuščanje oziroma zmanjševanje davkov. Po mnenju njegovih privržencev, naj bi bili davki zgolj ovira podjetjem pri njihovih odločitvah kar otežuje gospodarstvo. Opustitev davkov bo podjetjem dalo nov zagon in koristi od tega bodo tako velike, da se bo stanje državne blagajne še celo izboljšalo. Podjetja bodo povečala svojo aktivnost in pri manjših davčnih stopnjah absolutno več prispevala. Na drugi strani bo, ob vsesplošnem gospodarskem razcvetu, potrebnih manj sredstev za socialne programe in pomoči. V realnosti se izračun seveda ni izšel. Proračuni so zašli v težave od česar pa imajo zopet koristi bogati državljani, ki državi, po visokih obrestnih merah, posojajo denar za krpanje proračunske luknje. Ker svetovna konkurenca vse bolj pritiska na zniževanje stroškov produkcije, so najbolj na udaru stroški za plače. Ti so vse hujši, kar se posledično kaže v vse večji brezposelnosti. V takšnih razmerah je nujno potrebna socialna politika države. Toda države so kronično brez denarja saj si povečanja obdavčitev ne morejo privoščiti. Mobilni gospodarski subjekti kot so podjetja in kapital, se bodo v trenutku preselili drugam. Tako državam ostaja le ena možnost - da obdavčuje nemobilne subjekte - delavce. Ker pa je v njihovih rokah čedalje manj denarja, ostajajo državni proračuni še naprej v težavah. Vodenje države je postalo težavno in v prihodnje se obeta, da se bodo države vse bolj razbremenjevale socialnih skrbi.

33

4.5 Nasprotniki globalizacije Glavne razlike med kolonializmom in globalizacijo so v demokratičnosti procesov in v vrednotah. Če so bili kolonialni imperiji zgrajeni s pomočjo vojaške sile, naj bi bili sodobni sistemi zgrajeni v okviru demokratičnih načel. Izkoriščani narodi v kolonijah so veljali za manj vredne in kolonialistične države so nad njimi izvajale politiko rasizma in nacionalizma (Wallerstein 1999, 22). Danes naj bi takšnih odnosov ne bilo več. Besede o zahodni nadnaciji takoj naletijo na proteste. Med kolonializmom in globalizacijo obstajajo tudi mnoge podobnosti. Teh je več kot razlik, zato se globalizacijo označuje kot nov stadij ali kot novo obliko kolonializma. Multinacionalna podjetja se okoriščajo s pravnimi prazninami, pri tem pa jim pomagajo mednarodne institucije in zahodne države (Nordstrom in Ridderstrale 2001, 128). V času kolonializma so vlogo multinacionalk igrale "Družbe za Indije", za njimi pa so stale kolonialistične države s svojimi vojskami. Koristi od "svetovnih odnosov" je v obeh primerih imela manjšina. Ni naključje, da sta oba sistema naletela na nasprotnike. Že v času kolonializma so posamezniki in združenja ostro nasprotovala izkoriščevalskim odnosom, ki jih je "razviti" svet gojil v kolonijah. Današnje protiglobalizacijsko gibanje se je pričelo razvijati v poznih osemdesetih letih, široke razsežnosti pa je dobilo na protestih v Seattlu leta 1999. Od takrat dalje se protestniki zbirajo na vseh pomembnih srečanjih mednarodnih organizacij. Globalizacija je povezala nasprotnike s celega sveta. Nasprotniki globalizacije vidijo današnje svetovne odnose kot nevzdržne. Opozarjajo na neenakosti med revnimi in bogatimi, kar velja tako za neenakosti med državami kot tudi za neenakosti med prebivalci iste države. Svetovna konkurenca negativno vpliva na gospodarske razmere tako v razvitem kot tudi nerazvitem svetu. Prebivalci nerazvitega sveta za svoje delo prejemajo nizke mezde in so brez socialnih pravic. Na drugi strani pa zahodni delavci izgubljajo svoje službe ali pa se njihove mezde znižujejo. Statistika pravi, da je v letu 1998 delež petine vseh Zemljanov v globalnem prihodku znašal le 1,4% (Giddens 2002, 16). Omenjajo primere opeharjenja že tako revnih narodov. Recimo privatizacija nekaterih vodnih virov v Afriki, zaradi katere mnogi ljudje ne morejo več do pitne vode - izsilil jo je Mednarodni denarni sklad. Azijski kmetje ne smejo več pridelovati tradicionalnih sort svojih kulturnih rastlin, ki so že stoletja temelj njihovega preživetja, ker so zahodna podjetja te sorte registrirala. Naslednja skrb protiglobalistov je onesnaževanje okolja. Svetovna razprostranjenost elektrarn in motorjev z notranjim izgorevanjem je energetsko ravnotežje našega ekološkega sistema že močno načela. Svetovna skupnost se je na okoljskih konferencah sicer gostobesedno zavzela za "stalen razvoj", za gospodarsko usmeritev, ki okolja in bogastva prihodnjim rodovom ne bi zapustila v poslabšanem stanju. Vendar se to vse zde le obljube na papirju saj se predvideva, da se bo svetovna poraba energije do leta 2020 celo podvojila. Walter Jakobi iz koncerna Gerling, največje nemške industrijske zavarovalnice, pravi: Za nas je globalna otoplitev z viharji in poplavami kot svojimi posledicami že danes dejstvo. V osemdesetih letih so morale zavarovalnice po svetu vzeti letno v zakup 50 naravnih nesreč, od katerih je

34

vsaka povzročila najmanj 20 milijonov dolarjev škode; sredi devetdesetih let je takšnih uničujočih dogodkov že 125 na leto. En sam silovit vihar nad ameriško vzhodno obalo ali severno Evropo bi lahko stal do 80 milijard dolarjev, kalkulirajo zavarovalnice. Ustrezno temu naraščajo premije. Zaradi klimatskih sprememb se dviga tudi morska gladina. Štiri od desetih mestnih aglomeracij z več kot 500.000 prebivalci ležijo v bližini obale, med njimi tri petine vseh megametropol: Bombay, Bankok, Istambul in New York. Predvideva se, da se zna obdobje mest nenadoma končati še pred letom 2050 saj si bo le nekaj megamest lahko privoščilo zahtevno zaščito z jezovi, da bi se kot na Nizozemskem, obdržali nad vodo. Prekomerno izkoriščanje resursov je naslednji del skrbi za okolje. Po izračunih strokovnjakov je svetovno prebivalstvo od leta 1950 do 1990 porabilo toliko dobrin kot vse prejšnje generacije skupaj. Zgolj zaradi rabe fosilnih goriv gre v ozračje vsako leto 22 milijard ton ogljikovega dioksida, kar je v povprečju 4000 kilogramov na prebivalca Zemlje. Vsi skupaj na leto "proizvedemo" več kot deset milijard ton odpadkov, porabimo na stotine milijard kilovatnih ur elektrike, poraba vode pa se je od sredine prejšnjega stoletja potrojila (Dovč 2001e, 8). Naravne vire bi morali izkoriščati v manjšem obsegu in dati prednost človekovemu delu. Komisija za okolje pri združenih narodih opozarja, da bi z razširitvijo dosedanjega porabniškega vzorca razvitih dežel na ves svet, potrebovali sedem planetov, kot je Zemlja. Skoraj vse poskuse po ustrezni mednarodni zaščiti blokirajo ZDA (največja svetovna onesnaževalka okolja), ki ne podpišejo oziroma ne pristopijo k obstoječim mednarodnim sporazumom in konvencijam. Sprejemanju zakonodaje, ki bi zaščitila naravo, pa nasprotujejo tudi prenekatera podjetja. Ta so organizirana v močne lobije, ki se uspešno zoperstavljajo novostim s področja okoljevarstva. Tretja glavna skrb je povezana s pešanjem vloge države. Opazno je, da so le-te izgubile suverenost ali vsaj njen velik del. Za to je kriv neoviran pretok kapitala. Finančni trgi, špekulantje in bogataši nasploh, so zaradi visoke mobilnosti prevzeli oblast nad pomembnimi odločitvami kot so zadolževanje države, javne finance, pogoji trgovanja, zakonodaja trga delovne sile... Glavni trn v peti nasprotnikov globalizacije pa so mednarodne institucije, ki omogočajo in pospešujejo nepravičen potek razvoja svetovne družbe. Mednarodni denarni sklad (MDS), Svetovna banka (SB) in Svetovna trgovinska organizacija (STO) so najpogosteje obtožene institucije. Kljub temu, da naj bi bilo njihovo delovanje uradno namenjeno oblikovanju prijaznejšega sveta, nanje vsakodnevno letijo številne kritike, njihova zasedanja pa spremljajo bučne demonstracije. Uradna predstavitev in močna medijska podpora nam delovanje teh institucij predstavljajo kot aktivnosti usmerjene v dobro vseh prebivalcev sveta. Mnogi se z njihovo uradno podobo ne strinjajo saj različni primeri kažejo, da v njih dominirajo najbogatejše dežele in so torej zgolj podaljšana roka multinacionalk. Mednarodni denarni sklad državam pridobitev kreditov in pomoči pogojuje z vzpostavitvijo "strukturnih prilagoditev" za katerimi se skriva niz ekonomsko

35

političnih reform "prostega trga". Države prosilke tem pogojem navadno ustrežejo saj je potreba po pomoči za politiko neobhodna. Poleg tega se morajo te države na vse načine truditi, da ustrežejo tudi vsem drugim pogojem sicer izgubijo dobro ime in postanejo nezanimive za tuj kapital. V katerikoli anketi nezahodnih držav, bi MDS nedvomno osvojil podporo finančnih ministrov in še nekaterih drugih, na drugi strani pa bi dobil premočno negativno oceno od preostale večine (Huntington 1998, 228). Svetovna trgovinska organizacija je bila ustanovljena leta 1995 z namenom, da bi v mednarodno trgovino vzpostavila več reda in da bi olajšala nadaljno liberalizacijo v svetovni trgovini. Pospeševanje svetovne trgovine se dogaja skozi pogajanja med državami, ki se obvežejo, kako bodo odstranjevale ovire in na kakšen način bodo spodbujale mednarodno trgovino. Sprejemanje izpogajanih pravil trgovanja med članicami počasi povzroča izgubo suverenosti članice. Izguba suverenosti na področju gospodarjenja državo onesposobi, da bi delovala v prid svojim državljanom in okolju. V vsakem krogu pogajanj prihaja do prenosa vse več pristojnosti na STO, ki zato postaja vse močnejša. Nasprotniki globalizacije označujejo STO kot prevzemalko sveta, ki v prid multinacionalnim podjetjem izničuje zakone, ki so v preteklosti varovali revne države, ščitili okolje in varovali zdravje ljudi. Obtožujejo jo, da omogoča zgolj višanje zasebnega dobička na račun vseh ostalih dejavnikov, vključno z zdravjem in kvaliteto življenja večine prebivalstva. V zadnjih letih pa se dogaja, da v STO ni več dovolj multilateralizma, ki zahteva od držav, da sprejemajo skupne ukrepe in akcije pač pa je vse več unilateralnih, bilateralnih in regionalnih odločitev, ki STO postavljajo na bolj stranski tir (Woods 2000, 62). Danes se številna združenja borijo proti STO. Organizirano nastopajo na demonstracijah in javnih protestih ter s tem širšo javnost opozarjajo na probleme in posledice, ki jih akcije STO puščajo v svetu. Svetovna banka je tretja najbolj osovražena mednarodna institucija. V Afriko je usmerila kredite v obliki strukturnih programov za pomoč prestrukturiranja afriškega gospodarstva. Državam, ki so pristopile k programom, je vsilila svoje pogoje, katerih posledice so za revne Afričane katastrofalne. SB je v zameno za kredite zahtevala privatizacijo državnega premoženja, razvrednotenje denarja, odstranitev trgovinskih ovir, opuščanje denarnih podpor, znižanje izdatkov za zdravstvo in izobraževanje, spoštovanje patentov in avtorskih pravic. (Haywood 1997, 125). Na ta način je bila suverenost držav tretjega sveta zreducirana na zagotavljanje prostega pretoka kapitala. Media Benjamin, ustanoviteljica organizacije Global Exchange slikovito pravi, da SB skrbi predvsem zato, da dobiček vrača bogatim vlagateljem, predvsem multinacionalkam. Ta banka revnim državam ne pravi, naj nahranijo svoje ljudi, temveč naj pridelujejo dobrine za izvoz. Vsiljuje jim model ekonomije, ki državam v razvoju omogoča odplačevanje posojil, hkrati pa gleda le na to, kako bi ožela njihova naravna bogastva, da bi sok stekel v lonček držav posojilodajalk (Dovč 2001d, 8). 4.6 Zagovorniki globalizacije Vlade držav globalizacijo podpirajo oziroma se zdijo nemočne in se ji ne zoperstavljajo. Le redke so ostale zunaj in te so predmet zahodne kritike. Poleg vladnih zagovornikov pa je globalizacijsko gibanje rodilo tudi nasprotnike

36

nasprotnikov globalizacije. Njihova dela vsebujejo kritiko protiglobalizacijskih pogledov. Zagovorniki globalizacije se zgražajo nad protestniki in njihovim demonstriranjem. Označujejo jih kot združenja levičarjev, okoljevarstvenikov in drugih skupin katerih skupna točka je sovraštvo do kapitalizma in svobodne trgovine. Zavračajo kapitalizem kot sistem, ki je prebivalce razvitih dežel rešil revščine in lakote. Blagostanje doseženo v kapitalizmu je neprecenljivo, zato je vsaka kritika nepotrebna. Svobodna trgovina je s pomočjo kapitalističnega sistema ustvarila pogoje za razcvet globalnega gospodarstva, v katerem se zaradi primerjalnih prednosti dnevno privarčuje milijone dolarjev. Zagovorniki trdijo, da je globalizacija omogočila boljšo mednarodno delitev dela zato lahko podjetja izkoriščajo prednosti ekonomije obsega. Kapital se lahko usmerja v dežele z najboljšimi obeti, finančni viri pa se lahko najemajo po najboljših pogojih. S tem se dviga produktivnost in življenski standard. Zagovorniki zavračajo protekcionalizem in nacionalizem ter zagovarjajo svobodno trgovino (Kenda in Bobek 2003, 280). Zagovorniki nastopajo proti trditvam antiglobalistov s svojimi argumenti. Na padanje moči države nasproti rastoči moči multinacionalk in finančnih trgov, zagovorniki odgovarjajo, da državi v končni fazi ostaja vojska s katero lahko poseže v vsakem trenutku, medtem ko multinacionalkam ostajajo le dolarji. Na proteste proti izkoriščanju prebivalstva v nerazvitem svetu se proglobalisti zoperstavljajo z mnenjem, da je to zaenkrat najboljša alternativa za nerazvite. Da ti prejemajo nižje plače je normalno, saj se v primeru enakosti plač proizvodnja ne bi preselila v nerazviti svet. Primerjalna prednost revnejših dežel so prav nizki stroški dela. Zato je proizvodnja za zahodni trg edina alternativa za zmanjšanje nezaposlenosti v teh deželah. Trditvam nasprotnikov globalizacije, ki se nanašajo na uničevanje okolja v revnih državah, zagovorniki ugovarjajo z mnenjem, da je zahodni svet dosegel visoko stopnjo razvitosti tudi skozi onesnaževanje in izkoriščanje okolja. Avtomobilska, jeklarska, kemična in električna industrija se ne bi mogle razviti, če bi se zahteve današnjih nasprotnikov globalizacije pojavile v času razvoja teh dejavnosti na Zahodu. Sedanji predsednik George Bush je celo izjavil, da on osebno in njegovi svetovalci ne verjamejo v klimatske spremembe. Podobna stališča so zakoreninjena tudi v finančnih in ekonomskih krogih, ki priznavajo le "resne" ekonomsko-politične kategorije, kot so gospodarska rast, vrednost valute, trg delnic… Spremembe podnebja pa niso realna ekonomska kategorija, ker se še niso pokazale v celoti in ker je njihova cena vsaj na začetku relativno nizka. Zatorej moramo globalno ekonomijo, ki temelji na svobodi in človekovih pravicah, ter prinaša blagostanje v svetu, sprejeti z zadovoljstvom, saj je to nenazadnje najbolj kooperativno in mirno svetovno obdobje v zgodovini (Locke 2002, 2).

37

5 GLOBALIZACIJA V PRIHODNOSTI V prejšnjih poglavjih je bila prikazana nova podoba sveta. Izoblikovala se je s pomočjo informacijske revolucije in liberalizma iz 80. let. Ekonomski subjekti iz vsega sveta so dobro povezani in sodelujejo v globalnem gospodarstvu. Med subjekti poteka huda konkurenca, saj je za globalno gospodarstvo značilna dobra informiranost. Liberalizem, deregulacija in konkurenca so vzrok za to, da se je svetovno gospodarstvo razvilo v neoklasični smeri, to je v smeri, kjer ima glavno besedo denar. Posledično so se spremenili tudi družbeni odnosi. Država je nasproti kapitalu izgubila moč in manevrski prostor za njeno poseganje se je skrčil. Tudi delavci in sindikalna združenja so vse šibkejši, saj se grožnje po reorganizaciji proizvodnega procesa pogosto uresničijo. Nasproti kapitalu so nemočne države v težkem položaju. Njihova vloga delovanja v prid vseh državljanov se obrača na glavo. Namesto, da bi državni aparat služil prebivalcem, bo morda v prihodnje primoran delati proti njim, če bo hotel preživeti. Zato pada zaupanje v državo in prihaja do splošnega negodovanja ljudi. Politika je vpeta v past, ko mora kapitalu pripraviti plodna tla, sicer pride do recesije, ki se na volitvah sprevrže v kazen. Denarju se ni uspela zoperstaviti niti narava. Celo alternativne politične stranke - zeleni - so klonile pred pohodom globalnega kapitalizma, ki z visoko mobilnostjo ogroža dežele gostiteljice. Pri postavljanju ekoloških omejitev so države zelo previdne. Če kapitalu ni všeč ekološka zakonodaja, se preseli tja, kjer je ta bolj liberalna. Oblike in intenzivnost procesov globalizacije se bodo v prihodnosti spreminjale. Možne smeri razvoja so naslednje: internacionalizacija se bo krepila in bogatila z vsemi novimi oblikami čezmejnega podjetniškega sodelovanja;

krepile se bodo usmerjene sile proti homogenizacijskim tendencam, ki jih prinaša globalizacija. Te sile je ne bodo zavrle, marveč bodo prispevale k njeni korekciji za prilagajanje lokalnim potrebam in standardom;

krepile se bodo medregionalne povezave in zametki pravega mednarodnega sistema, ki bo urejal tudi tokove mednarodnih naložb in storitev in skušal zmanjšati s tem povezano tveganje in erozijo avtoritete države;

trgovino, ki je bila v preteklosti poglavitni instrument globalizacije, so počasi pričele zamenjevati tuje naložbe; sedaj bodo oblike postajale vse bolj medsebojno prepletene (kapitalske in nekapitalske pogodbene povezave) in njihov cilj bo oplajanje vrednosti v tujini;

mednarodne povezave bodo vse bolj prožne, medsebojno prepletene in konfederalne: nekatere dejavnosti (proizvodnja) se bodo vse bolj decentralizirale, druge pa internalizirale;

če bodo multinacionalna podjetja še vedno glavni subjekti globalizacije, se jim bodo pospešeno pridruževala srednja in manjša podjetja, in to ne le iz najrazvitejših dežel, pač pa tudi iz dežel v razvoju oziroma iz manj razvitih držav.

Pomembno vprašanje prihodnosti je, kako uskladiti globalizacijo z več in učinkovitejšimi pravili, ki naj jo regulirajo. Kajti globalizacija pušča v

38

sedanjosti tudi neugodne posledice kot so: relativno skromne stopnje rasti razvitih držav, porast nezaposlenosti in socialna dezintegracija. Ker pa gre za neustavljiv, nepovraten proces, se mu kaže ustvarjalno prilagoditi in znotraj njega najti optimalne razvojne modele, ki bodo posegli po novih instrumentih hkratnega izkoriščanja prednosti in zavarovanja pred negativnimi vplivi globalizacije (Svetličič 1996, 93). 5.1 Gospodarska politika Globalizacija oziroma povečana gospodarska interakcija med državami ali regijami ustvarja potencialno blaginjo in priložnost za rast. Uvoz blaga povečuje potrošniško izbiro saj zagotavlja popolno paleto izdelkov za široko potrošnjo. Raznolikost potrošniške izbire povečuje konkurenčne pritiske na proizvajalce, ki morajo zato delovati čim bolj učinkovito in izkoriščati ekonomije obsega tudi tako, da svojo prodajo širijo preko meja na tuje trge. Višja stopnja gospodarske povezanosti s preostalim svetom omogoča hitrejši prenos tehnologije, novih idej in najboljših praks. Na gospodarsko rast pomembno vplivajo tudi vlaganja v fizični in človeški kapital. Podobno pomembno pa nanjo vpliva tudi odprtost trgovine. Za multinacionalke na primer, ki svojo proizvodnjo namestijo v določeno državo gostiteljico, je pomembno, da bodo svoje proizvode lahko izvozile na trge za široko potrošnjo. Tako so tuje podružnice izvozne platforme multinacionalk, ki jim omogočajo, da geografsko razdrobijo proizvodni proces in hkrati koristijo primerjalne prednosti določene države. Neposredne tuje investicije prav tako pozitivno učinkujejo s "prelivanjem" na domače proizvodne sektorje in tako izboljšujejo znanje ter dvigujejo raven proizvodnje, kar lahko prispeva k nadaljnji gospodarski rasti. Vendar zgolj odprtost države za prost pretok blaga in storitev kakor tudi kapitala in delovne sile, še ni zadosten pogoj za gospodarsko rast. Pomembna je zdrava vladna politika, ki je naravnana v spodbujanje rasti poslovnega okolja in k izobraževanju delovne sile (Mersch 2003, 10). 20. stoletje je zabeležilo neverjetno povprečno rast dohodka, vendar pa je bila ta rast izredno neenakomerno razpršena. Razlike med bogatimi in revnimi deželami in bogatimi in revnimi prebivalci v okviru iste dežele, so se povečale. Najbogatejša četrtina prebivalstva sveta je povečala rast BDP na osebo za skoraj 6-krat, medtem ko ga je najrevnejša četrtina povečala le za 3-krat. V nekaterih Azijskih deželah se BDP na prebivalca zelo hitro približuje nivoju razvitih industrijskih dežela v letu 1970, medtem ko se ta v velikem številu dežel v razvoju, povečuje zelo počasi. Primer zase pa je Afrika, ki ni doživela le relativnega padca rasti BDP pač pa se ta znižuje tudi v absolutnih številkah. Nedavna študija World Economic Outlook, ki je bila narejena na podlagi podatkov 42 dežel, ki predstavljajo 90% svetovne populacije, je potrdila, da je sicer BDP na prebivalca res pomembno porasel, da pa je delitev dohodka med deželami še bolj neenakomerna kot je bila na začetku 20. stoletja. In kako naj najrevnejše dežele "hitreje lovijo" razvite? (IMF 2002, 3-8). Izkušnje dežel, ki so povečale BDP najhitreje kažejo na pomembnost ekonomske stabilnosti, izgradnje močnih institucij in strukturnih reform, ki so vsaj tako

39

pomembne za dolgoročni razvoj kot finančni transferji. Pomemben je celoten paket različnih politik, finančna in tehnična pomoč ter eventuelni odpisi dolga, če ne gre drugače. Omenjeni paket naj bi vseboval:

makroekonomsko stabilnost, ki bo omogočila prave pogoje za investiranje in varčevanje;

navzven usmerjeno politiko, ki bo podpirala učinkovitost trgovine in investiranja;

strukturne reforme, ki bodo omogočile zdravo domačo konkurenco; močne institucije in učinkovito vlado, ki bo sposobna podpirati

gospodarstvo; izobraževanje, usposabljanje ter raziskave in razvoj za pospeševanje

produktivnosti; upravljanje zunanje zadolžitve za zagotovitev potrebnih sredstev za

nadaljnji razvoj. Zgornje usmeritve bi morala vsaka posamezna dežela združiti v njej lastno in njej prilagojeno strategijo za povečevanje gospodarske rasti in s tem zmanjševanje revščine. Razvite ekonomije lahko manj razvitim deželam močno pomagajo pri njihovem vključevanju v globalno ekonomijo:

s pospeševanjem trgovine tako, da bi najrevnejšim deželam povsem odprle svoje trge. To bi jim bilo v pomoč pri prestrukturiranju od izključnega izvoza primarnih surovin na proizvodnjo in izvoz končnih proizvodov;

s spodbujanjem tokov privatnega kapitala v revnejše dežele, predvsem s spodbujanjem tujih neposrednih investicij. Te bi prinašale dvojno korist: zagotavljale bi stalen finančni tok in prenos tehnologij;

z nadomeščanjem starih dolgov z visokimi obrestnimi merami, z novejšimi bolj ugodnimi krediti.

Živ dokaz za to, da vendar obstaja tržnogospodarski izhod iz revščine in nerazvitosti so "azijski tigri": Malezija, Južna Koreja, Tajvan, Singapur in Hong Kong, v zadnjem času pa podobno pot vse bolj uspešno ubirajo še Tajska, Indonezija in južna Kitajska. Na Daljnem Vzhodu so brez izjeme uporabili in še uporabljajo strategijo, ki je na Zahodu skoraj prepovedana: krepke državne posege na vseh ravneh gospodarskega življenja. Zanje vključitev v svetovni trg ni cilj, ampak sredstvo, ki ga uporabljajo previdno in premišljeno. Odpiranje gospodarstva proti tujini v vseh azijskih državah sledi načelu, ki so ga izumili Japonci. Visoke uvozne carine in tehnični predpisi kot ovira za uvoz v vseh tistih panogah, v katerih so domača podjetja prešibka v primerjavi z mednarodno konkurenco in v katerih želijo obvarovati delovna mesta. Po drugi strani pa vlade z vsemi sredstvi (davčne odveze, brezplačna infrastruktura…) spodbujajo izvozno gospodarstvo. Vse azijske dežele so od Japoncev povzele še eno ključno prvino - manipuliranje deviznih tečajev. Zunanjo vrednost svojih valut s pomočjo prodaje preko narodnih bank umetno držijo na nižji ravni kot bi sicer dejansko ustrezalo realni kupni moči v državi. Zato je vrednost povprečnih mezd po tečaju mnogokrat nižja kot na Zahodu, po kupni moči pa vendarle ne.

40

Vlade omenjenih azijskih dežel postavljajo tudi natančne pogoje za neposredne naložbe nadnacionalnih koncernov. Malezija denimo sistematično organizira sovlaganje svojih državnih in zasebnih podjetij v podružnice koncernov. S tem omogoča domačim delojemalcem pridobivanje know-howa, znanja potrebnega na svetovnem trgu. Poleg tega vse države vlagajo velike vsote v oblikovanje učinkovitega izobraževalnega sistema, da bi tako dvignile splošno kvalifikacijsko raven svojega prebivalstva. Vsi ti ukrepi imajo skupni cilj: vlade ostajajo gospodarsko suverene in zagotavljajo, da tako domači kot tuji kapital, izpolnjujeta politično zastavljene cilje. Varstvo in rast domačega gospodarstva, ki ga z izvozom podružnic koncernov le financirajo, drugega za drugim postavljajo na noge lastna, pol državna, pol zasebna velika podjetja, ki zdaj sama nastopajo na svetovnem trgu (Martin in Schumann 1997, 143). 5.2 Davčna politika Pravilno vodena davčna politika je temelj demokratičnega gospodarskega razvoja. Davčno prerazporejanje dohodka ohranja enakost med prebivalci in dopušča življenjske priložnosti tudi nižjim slojem prebivalstva. Dokler bodo otroci delavcev imeli dostop do šol in učil, jim bo potencialno omogočena zgledna prihodnost. Enako velja za zdravstvo in socialno varnost na splošno. Prerazporejanje dohodkov od bogatih k tistim, ki jih bolj potrebujejo je nujno. Tako bo med prebivalci dolgoročno ohranjena enakost. Neenakost je ne le moralno sporna, ampak vodi tudi družben razvoj v nezaželeni smeri. Pojav kriminala je najbolj očitna posledica, ki izvira iz družbenih razlik. Žal pa razvoj globalnega gospodarstva ne podpira takšnega prerazporejanja. Davčno prerazporejanje je vse bolj usmerjeno v korist bogatih - mobilnih subjektov in v škodo revnih. Bogati prebivalci in podjetja pritiskajo na vlade in zahtevajo nižanje davčnih stopenj. Za nacionalni davčni sistem pa je bolj kot politično zniževanje davkov, nevarna mobilnost, ki vodi davkoplačevalce v drug nacionalni davčni sistem. Mobilnost davkoplačevalcev pomeni, da oseba, ki je zadolžena k plačevanju davka, lahko svoje obdavčljive dohodke prenese na obdavčitev v tujino. Dohodki, ki so najbolj "mobilni", so dohodki od kapitala, dobički pravnih oseb in dobički iz finančnih trgov. Beg na tuje povzroča stroške transferja in stroške urejanja dokumentov. Če je skupna vsota stroškov in davkov, ki se plačajo na tujem, nižja od davkov na starem terenu, potem bo prišlo do bega na tuje. Nasproti davkoplačevalcev stoji država. Ta večino svojih dohodkov prejme skozi davke. Želja države je, da so davčne osnove in davčne stopnje čim višje. Toda tu pride do konflikta z davkoplačevalci. Ti se plačilu davkov upirajo s političnimi protesti, z begom na tuje in z davčnim izmikanjem. Praksa kaže, da so države proti nekaterim davkoplačevalcem nemočne. Še najbolj zvesti davkoplačevalci so redno zaposleni delavci. Ti praktično nimajo možnosti prikrivanja dohodkov. Prikrivajo lahko le dohodke pridobljene z delom izven delovnega razmerja. Države to dobro vedo zato v delavstvu vidijo zanesljive davkoplačevalce.

41

Na drugi strani imamo podjetja. Tista, ki delujejo v okviru ene dežele, najemajo davčne svetovalce, ki jim načrtujejo interni davčni sistem in poskrbijo, da državi plačajo čim manj davkov. Tista podjetja, ki pa so dovolj velika, da so svojo dejavnost razpršila po svetu, se pa ne ukvarjajo le z optimizacijo proizvodnje in trgovanja, pač pa tudi z globalnim načrtovanjem plačila davkov. Ker davek za njih predstavlja strošek, poskrbijo za to, da jih plačujejo v deželi z ugodnim sistemom obdavčitve. V interesu države je da pobere čim več davkov. Te pa najlaže pobere od delavcev zato mora poskrbeti, da bo imela čimveč zanesljivih, nemobilnih davkoplačevalcev. Njena želja je tudi, da vsak posamezni davkoplačevalec plača čim več davka. Skladno s tem mora država delovati v smeri čim večjega števila delavcev in njihovega čim večjega dohodka. Zaposlovalci so podjetja. Več kot je zaposlenih in večje dohodke ti prejemajo, večji bodo s strani delavcev plačani davki. Glavni ključ preko katerega morajo države delati so torej podjetja. Da bi države pritegnile čim več podjetij, ki zaposlujejo zanesljive davkoplačevalce, so pripravljena podjetja oprostiti plačila davkov oziroma znižati davčno stopnjo. Število podjetij je v svetu omejeno, zato je med državami prišlo do konkurence, ki se kaže v vztrajnem zniževanju davčnih stopenj za podjetja, nudenju različnih subvencij in olajšav ter brezplačne infrastrukture. Prišli smo celo tako daleč, da si najboljša svetovna podjetja svoje tovarne gradijo z denarjem davkoplačevalcev. Morda bodo v končni fazi davkoplačevalci sami gradili tovarne in jih dajali v last kapitalistom. To se ponekod že dogaja. Alternativa prenašanju vseh davčnih bremen na delavce je v sodelovanju držav pri oblikovanju enotnih davčnih stopenj in pri določanju skupnih parametrov za podeljevanje subvencij. Na svetovni ravni bi moralo priti do poenotenja davčnih sistemov. Današnje stanje je zaskrbljujoče, saj prave volje po sodelovanju na davčnem področju ni niti znotraj Evropske unije. Morda bo zaživela neoklasična različica, ko bodo davčne stopnje za podjetja enaka nič. Če se bo konkurenca držav zaustavila na tej točki, bo stanje do neke mere še vzdržno. Večjo skrb povzroča možnost, da bodo države s subvencijami gradile tovarne in jih dajale v last kapitalistom. Kot smo že omenili so med najbolj mobilnimi dohodki tudi dobički iz finančnih trgov. Možnost za rešitev rušilne moči elektronske trgovske vojske, ki povzroča deregulirani kapitalski tok s svojimi nenadnimi zasuki in zmedenimi tečajnimi odkloni, ki močno škodujejo "resničnemu" gospodarstvu, je v 70. letih razvil ameriški ekonomist in nobelovec James Tobin. Ta je priporočil, da bi v "kolesje čezmerno učinkovitih mednarodnih denarnih trgov nasuli nekaj peska" in vse devizne transakcije obdavčili z enoodstotnim davkom. Stopnja sicer izgleda nizka, vendar bi imela močan učinek saj devizni trgovci dobičke kujejo na minimalnih razlikah in ogromnih vsotah zato bi se posli na različnih trgih in v različnih državah izplačali le še izjemoma. Posledično bi se špekulativni promet krepko zmanjšal, gibanje tečajev pa bi bolj ustrezalo dejanskim narodno-gospodarskim kazalnikom. Nenazadnje bi "Tobinov" davek prinesel državi tudi prihodke. Ti ne bi predstavljali samo olajšanje za preobremenjene državne proračune ampak bi predstavljali davek, ki bi prizadel zgornji in ne srednji sloj prebivalstva (ibid., 85).

42

Znanstveno in politično proti Tobinovemu predlogu ni nobenega omembe vrednega argumenta, obstaja pa usodna pomanjkljivost: prizadeti ji nasprotujejo in napovedujejo izigravanje. Davek naj bi deloval le, če bi ga uvedle prav vse države na svetu. Pa še v tem primeru bi lahko padel. Nek ameriški bančni analitik je slikovito dejal: "Če se bo država vmešavala v posel, bomo svoje centrale namestili na ladjah plavajočih sredi oceana." Tobin je zato svojo študijo poleti 1995 dopolnil. Države bi morale storiti še korak dlje in dodatno obdavčiti tudi sposojanje svoje valute tujim denarnim ustanovam, vključno s tujimi podružnicami domačih bank. Temu se ne bi bilo mogoče izmakniti: kdor hoče špekulirati proti neki valuti, si jo mora najprej priskrbeti. Pri katerikoli banki bi si jo priskrbel, bi morala ta nazadnje po kritje v nacionalno banko te valute, ki bi ji kot svoji stranki obračunala davek (ibid., 86). Proti nasprotnim silam uvedbe takšnega davka si doslej ni upala nastopiti nobena vlada. Kljub temu so dnevi finančne anarhije šteti. Kajti kaotična lastna dinamika finančnega sveta tudi svojim akterjem že raste čez glavo. V njihovem spletu iz milijonov povezanih računalnikov se kopičijo tveganja, ki so primerljiva s tistimi pri jedrski tehniki. Zato bo potrebno kapitalska tržišča prej ali slej spraviti pod strogi državni nadzor (ibid., 87). 5.3 Socialna politika V zadnjih letih je bilo narejenih dosti raziskav o spremembah dohodkovne neenakosti v visoko razvitih deželah kot so ZDA in EU. Raziskave so bile osredotočene predvsem na povečevanje razlik v plačah v ZDA ter na povečevanje nezaposlenosti v EU. Ta dogajanja naj bi bila posledica povečanega zaposlovanja delovne sile iz razvijajočih se dežel v delovno intenzivnih panogah (kar je zmanjševalo povpraševanje po domači nekvalificirani delovni sili) in tehnoloških sprememb, predvsem izboljšav v informacijski tehnologiji (kar je povečevalo povpraševanje po visokokvalificirani delovni sili in še dodatno zmanjševalo povpraševanje po nizkokvalificirani sili). Poleg teh dveh faktorjev so k povečevanju razlike v plačah prispevali tudi faktorji kot so: nizka rast ponudbe visokokvalificiranih delavcev (zaradi česar so se njihove

plače zvišale bolj kot nizkokvalificiranim delavcem); povečevanje zaposlovanja žensk; povečan tok imigrantov, ki so povečini predstavljali nizkokvalificirano silo

in pojemajoča moč sindikatov (Tyers, Duncan, Martin 1999).

Vsi zgoraj našteti faktorji so lahko vzrok za nastajajoče razlike vendar ali so te spremembe v gospodarstvih in družbah tudi direkten rezultat globalizacije? Gospodarstva se neprestano razvijajo in globalizacija je samo eden izmed stalno nastajajočih pojavov. Eden izmed takih pojavov je tudi, da se gospodarstva z razvojem in zorenjem vse bolj usmerjajo v storitvene dejavnosti. Drug pojav pa je odpiranje vse več delovnih mest, kjer je potrebna visokousposobljena delovna sila. Dokazi kažejo, da bi se ti pojavi, prej ali slej dogodili tudi brez globalizacije. Globalizacija je ta proces v bistvu olajšala in

43

pocenila, če gledamo ekonomijo kot celoto. Gospodarska rast, zaposlenost in življenjski standard so vsi višji kot bi bili v zaprti ekonomiji. Ker pa so pridobitve razdeljene zelo neenakomerno v okviru posamezne dežele, lahko nekatere družbene skupine tudi izgubijo - recimo delavci zaposleni v starejših zahajajočih industrijskih panogah. Kako lahko tem skupinam pomaga vlada? Lahko bi postavila trgovinske omejitve ali prepoved pretoka kapitala, da bi zaščitila te delavce in panoge. Ta pristop bi kratkoročno sicer pomagal vendar bi bil to strošek, ki bi poslabšal standard vseh prebivalcev dotične dežele. Zato je bolje, da vlade vzpostavijo politiko spodbujanja integracije v globalno ekonomijo pri tem pa sprejmejo tudi ukrepe, ki bodo blažile posledice teh sprememb. Obenem morajo vlade poskrbeti tudi za to, da bodo pridobljene koristi kar najširše razdeljene. Pri tem naj bi se osredotočile na dve pomembni področji:

na usmerjanje šolanja in poklicnega izobraževanje tako, da bodo pridobljena prava in zadostna znanja skladna z zahtevami spreminjajočega se gospodarstva in

dobro usmerjena socialno-varnostna politika, ki bo v pomoč ogroženim in prizadetim ljudem.

Naslednji problem s katerim se bodo morale spopasti vlade na socialnem področju je problem enormnega povečevanja svetovnega prebivalstva. Demografi OZN so izračunali, da se bo v prihodnjih petdesetih letih število prebivalcev na zemlji povečalo za 3,6 milijarde - celoten prirast naj bi se zgodil v nerazvitem delu sveta. Potrebe po vodi, hrani, domovih, delovnih mestih bodo daleč presegale zmožnosti Zemlje. Strokovnjaki vidijo edino rešitev v ustavitvi števila prebivalcev - v tako imenovani trajnostni družbi. Edino učinkovito "orožje" je doseganje dovolj visoke življenjske ravni in z njo povezane spremembe vrednot kajti dosedanje izkušnje so pokazala, da različni programi ozaveščanja in kontracepcija niso prinesli nikakršnih učinkov. Še eden izmed perečih problemov s katerim se bo moral spopasti napredni svet je vse hujši terorizem oziroma fundamentalizem. Anthony Giddens, angleški sociolog pravi, da je fundamentalizem otrok globalizacije, zato zgolj slepo iskanje krivcev za teroristična dejanja in privedba pred roko pravice, ne bo rešilo njegovega vprašanja pač pa bodo morale ZDA in ves napredni svet na novo premisliti o priložnostih in posledicah, ki jih za mnoge v svetu povzroča proces globalizacije. Globalizacija je svet sicer tehnološko združila, ni pa prinesla dovolj novih socialnih struktur. Uspešno upiranje terorizmu je povezano s pripravljenostjo nacionalnih držav, da se organizirajo na nadnacionalni ravni in ne gledajo le na svoje koristi predvsem pa se morajo lotiti analize vzrokov za njegov nastanek in čedalje večji razrast. 5.4 Politika varovanja okolja V osemdesetih letih se je svetovna javnost pričela soočati s problemom ekologije. Osveščenost, predvsem zahodnega človeka, je rodila vrsto organizacij, ki so nadaljevale z osveščanjem in protesti. Protesti so bili usmerjeni proti onesnaževanju okolja, proti uporabi genetike v kmetijstvu, proti uporabi cele vrste kemičnih proizvodov v kmetijstvu, proti uporabi

44

sredstev, ki povzročajo ozonske luknje, itd. Obenem so se vrstili protesti proti prekomernemu izkoriščanju naravnih virov. Voda, zaloge energije in gozdovi so med najpogosteje omenjenimi viri, katerih prekomerna uporaba vodi v ekološko krizo, v uničevanje ekosistema in ogrožanje vseh živih bitij vključno s človekom. Organiziran boj s protesti in osveščanjem je v 90. letih obrodil sadove. Pritiska milijonov podpisnikov in zagovornikov prijaznejšega odnosa do narave, vlade zahodnih držav niso mogle ignorirati. V svoje zakonodaje so uvrstile vrsto zakonov, s katerimi so deloma omejile onesnaževanje. Kljub temu se to nadaljuje saj nekatere dežele tega ne upoštevajo. Pogosto se je izkazalo, da brez konsenza lobijev ne gre. Lep primer je omejitev uporabe osvinčenega bencina. Obvezna vgradnja katalizatorja je sicer zmanjšala emisijo svinca vendar bi bil pravi ukrep omejevanje prometa in vzpodbujanje javnih prevoznih sredstev - a to seveda ne bi prinašalo zasebnih dobičkov. Raziskovalci Energy Modeling Foruma na univerzi v Stanfordu, ZDA, so pripravili svojo oceno stroškov klimatskih sprememb, ki so posledica pretirane rabe fosilnih goriv. Denar za odpravo posledic naj bi pridobili z uvedbo davka na ogljikov dioksid in sicer 22,5 dolarja na tono emitiranega ogljikovega dioksida. Vsota tako zbranega denarja bi zadoščala, da bi do leta 2040 stabilizirali svetovno emisijo ogljikovega dioksida, do leta 2100 pa bi jo skoraj odpravili. Po njihovih izračunih bi bila gospodarska rast zaradi tega nižja le za 0,04% na leto. V cene posameznih izdelkov bi zato podjetja morala vključiti tudi škodo, ki jo s svojo dejavnostjo povzročajo okolju in naslednjim generacijam (Dovč 2001f, 8-9). Zaščita okolja ne bi smela biti osnovana na dobičkih. Namesto tehnološkega koraka naprej, bi morali storiti korak nazaj in pričeti varčevati z redkimi dobrinami. Energetsko intenzivno proizvodnjo bi morali reorganizirati in jo narediti spet bolj delovno intenzivno. Na tak način bi se ustvarila nova delovna mesta, ki so v času globalne konkurence resno ogrožena. Zmanjšala bi se emisija ogljikovega dioksida in drugih stranskih učinkov proizvodnje energije. Obenem bi se zmanjšal učinek tople grede, redki viri pa bi se ohranili tudi za bodoče generacije. Na trg bi se vrnili prijaznejši izdelki iz naravnih materialov, katerih življenjska doba je daljša. Reforma bi spodbujala energetsko varčno proizvodnjo, ki bi imela po tržnih merilih sicer nižjo produktivnost, bila pa bi prijaznejša do narave in ljudi. Moderna produkcija hrane je naslednja dejavnost, ki močno škoduje okolju in človeku. Kmetijstvo podprto z znanstvenimi metodami, uporabo umetnih gnojil namesto tradicionalnih pristopov, je pomembno vplivalo k upostošenju zemlje. Ekstenzivna obdelava velikih površin zahteva pridelavo ene same kulture. To je pripeljalo do razvoja bolezni in posledično uporabe pesticidov. Razvoj je tekel naprej v bioloških laboratorijih, kjer so pričeli s pripravo gensko spremenjenih rastlin, katerih vzgoja je možna ob znatni uporabi izdelkov kemične industrije. To je po eni strani sicer povečalo pridelano količino hrane, po drugi strani pa se je zmanjšala njena kvaliteta in dodatno onesnažilo okolje. Tradicionalne sorte se gojijo le še ljubiteljsko, izčrpana narava pa jih vse težje sprejema. V Evropski skupnosti so se že v začetku 90. let zavedali nastalega problema zato so skrbno zastavili skupno kmetijsko in podeželsko politiko vendar

45

občasno primanjkuje volje za njeno uresničevanje. A vztrajati je treba. V kmetijstvo in na podeželje se ljudje morajo vrniti. Davčna in gospodarska politika morata omogočati oživljanje tradicionalnega načina pridelave hrane. Tako bodo ljudje uživali zdravo hrano, poselitev podeželja bo razbremenila mesta, narava bo oživela, predvsem pa bodo ljudje spet našli zaposlitev na zemlji. Gospodarstvo zahodnega sveta mora stopiti korak nazaj in obuditi obrt ter kmetijstvo, obenem pa dolgoročno podražiti porabo energije. To ne bi samo zmanjšalo grozeče obremenjenosti okolja pač pa bi povečalo veljavo človeškega dela. To je zaradi neomejene tekme za deleže na svetovnem trgu dela in vse hitrejših ciklov vredno vse manj. Z vidika velike večine se kaže kot dirka med zajcem in ježem - nek cenejši konkurent je vselej hitrejši ali pa bo najkasneje jutri tukaj. Kdor se prilagaja, izsiljuje ponovno prilagajanje drugih in je kmalu spet sam na vrsti. Tako lahko vsi le izgubljamo. Korenite izboljšave v kvaliteti življenja in v odnosu do narave so zato nujne že danes.

46

6 SKLEP V zadnjem delu dvajsetega stoletja je prišlo do okoliščin, ki so močno spremenile pogoje gospodarjenja. Zapletene upravljalske in vodstvene naloge je močno olajšal razvoj informatike. Podjetja so lahko razpršila svoje enote po svetu saj je vodenje postalo lažje. Procesiranje velikega števila podatkov, s katerimi so prej v podjetjih težko operirali, je sedaj postala stvar trenutka. Subjekte iz vsega sveta je zbližal internet. Vodstveni kadri preko njega vodijo podrejene, od njih prejemajo poročila in druge odzive. Poslužujejo se ga tudi strokovnjaki, ki preko njega organizirajo delovne skupine dislocirane širom sveta. Hitrega prenosa in procesiranja informacij pa so bili še posebej veseli udeleženci finančnih trgov. Brez informacijske podpore bi bila njihova mobilnost precej slabša, tako pa lahko isti kapital v enem dnevu večkrat realocirajo. Informacijska revolucija je tako ena izmed temeljev globalizacije. Drugi temelj globalizacije je liberalizacija. Ideje liberalizma so prišle v vladne ekonomske politike v osemdesetih letih, v času predsedovanja Reagana in Thatcherjeve. Gospodarsko-liberalne vlade Zahoda so prisegale na deregulacijo namesto državnega nadzora, liberalizacijo trgovine in kapitalskega prometa ter privatizacijo državnih podjetij. Na podlagi tega je globalizacija v devetdesetih letih dosegla nove razsežnosti. Ob svobodnem in neoviranem sodelovanju med subjekti je prihajalo do živahne izmenjave blaga, storitev in znanja ter tudi kapitala, ki je na ovire najbolj občutljiv. Bogato mednarodno sodelovanje pa ni novost. Podoben učinek na naraščanje svetovne trgovine kot informacijska revolucija dve desetletji nazaj, je imel napredek v pomorstvu in odkritje novih plovnih poti od 15. stoletja dalje. Kolonializem je bil že v marsičem podoben globalizaciji. Od obeh ima korist manjšina svetovnega prebivalstva. V manjšino sodijo lastniki multinacionalnih podjetij, lastniki "Indijskih družb" ter privilegirani. K razlikam v svetovni ponudbi in ceni delovne sile in izkoriščanju naravnih virov kot temeljev za dobičke v kolonializmu, moramo v globalizaciji dodati še onesnaženje narave. Če bi sledili Marxu, bi globalizacijo morali označiti kot naslednji stadij kolonializma oziroma neokolonializma. Eden izmed temeljev globalizacije je tudi kolonialistično opustošenje, v katerem so kolonije ostale brez tradicionalne, evolucijske zasnove. Tradicionalni proizvodi kolonij, od katerih so domačini živeli stoletja, so bili pozabljeni. Prebivalci kolonij so postali odvisni od sodelovanja z razvitim svetom. Sočasno z globalizacijo se je razcvetelo ameriško gospodarstvo. Razcvet so poimenovali "nova ekonomija". Ta utelešuje visoke gospodarske rasti, visoko zaposlenost in nizko inflacijo. Omogočili so jo informacijska revolucija, liberalizacija in deregulacija. Ob novih pogojih gospodarjenja so predvsem velika podjetja povečala svojo tržno vrednost. Lastniki podjetij ter gospodinjstva, ki so v njih vlagala, so dohodke od teh naložb uvrstili med svoje ostale dohodke in posledično povečali svojo potrošnjo. Gospodarstvo nove ekonomije temelji na poceni delovni sili v nerazvitem svetu in visoki zahodni potrošnji. Prebivalci razvitih držav so z globalizacijo dobili priložnost, da po sprejemljivih cenah posegajo po proizvodih, proizvedenih na stroškovno najbolj učinkovitih

47

lokacijah. Če bi se proizvodi proizvajali le na Zahodu, bi bile njihove cene previsoke. Prebivalci razvitih dežel pa niso le potrošniki pač pa tudi delojemalci, integrirani v globalni trg delovne sile. Konkurenca na tem trgu pritiska na plače in pogoje dela. Zaposleni so nasproti delodajalcem postali nemočni, četudi so socialno organizirani. Podjetja lahko proizvodnjo kadarkoli preselijo tja, kjer so stroški najnižji. Z globalizacijo jo prišlo do pomembnih sprememb tudi pri vodenju držav. Vlade poskušajo zagotoviti čim višjo zaposlenost in visok življenjski standard. Glavni zaposlovalci ostajajo podjetja, zato morajo biti države zanje privlačne. Nizki podjetniški davki, subvencije podjetjem, deregulirani trgi dela, uravnotežen proračun ter stabilne razmere so za ohranitev in ustvarjanje delovnih mest še kako pomembni. Če država tem pogojem ne zadosti, se podjetja preselijo na tuje, kar jim omogoča visoka mobilnost - s tem se izgubijo delovna mesta. Kot nezaposleni ali zaposleni ob nižjih plačah, postanejo delavci breme državi. Ta pa zaradi davčnih zniževanj in vsemogočih subvencij podjetjem, namenja socialnim programom in pomočem, vse manj sredstev. Glavni razlog zaradi katerega je država življenjsko zainteresirana za čim več podjetij, ki zaposlujejo domačo delovno silo je v dejstvu, da so delojemalci skoraj nemobilni. Prav zaradi nemobilnosti delavcev so njihove plače za državo najpomembnejši obdavčljivi dohodek. Delavci so zato v globalnem gospodarstvu najzaneslivejši davkoplačevalci. Z napredovanjem globalizacije so se življenjski pogoji in standard ljudi izboljšali v skoraj vseh deželah. Poudariti pa je treba, da so največ pridobili v razvitih deželah in v manjšem obsegu v deželah v razvoju. Zaskrbljujoč pa je podatek, da narašča dohodkovna razlika med visokorazvitimi in manj razvitimi deželami ter da število ljudi, ki živijo v absolutni revščini narašča. Vendar bi bilo narobe sklepati, da je vzrok za to le v globalizaciji in da se ne da nič narediti za izboljšanje stanja. Dejstvo je, da so dežele, ki so ostale izolirane in se niso vključile v mednarodno menjavo blaga, storitev in kapitala, v še slabšem položaju. Zato bi se te dežele morale lotiti gospodarskih in socialnih reform, spodbujati izobraževanje in emancipacijo žensk. Mednarodna skupnost pa bi morala spodbujati in izboljševati pogoje ter trgovanje s temi deželami in jim pomagati pri vključevanju v svetovno ekonomijo saj je to verjetno edini način, da si te dežele povečajo ekonomsko rast in s tem zmanjšajo revščino. Pomembno vlogo pri uravnoteženju globalnega gospodarstva bi morala pripasti davčni politiki. Pritisku podjetij po zniževanju davkov in zoperstavljanju sprejetja ekoloških davkov, se bo treba upreti z vsesvetovnim sodelovanjem pri poenotenju davčnih stopenj. Na tak način se podjetjem ne bo izplačalo izkoriščati svoje mobilnosti, državam se bo povrnila moč, gospodarjenje pa bo postalo človeku in okolju prijaznejše. Varčevanje z energijo bo razbremenilo okolje obenem pa spodbudilo bolj delovno intenziven način produkcije. Nihalo, ki se je doslej nagibalo v korist kapitala, se mora začeti nagibati v korist dela. Da bi globalno gospodarstvo v prihodnje stabilizirali in regulirali potrebujemo globalni sistem političnega odločanja. Nekakšno svetovno vlado oziroma svetovno institucijo, ki bi zagotavljala trdne makroekonomske okvire za uravnotežen, ekonomski, ekološki in socialni razvoj na svetovni ravni. Soros (1998, XXX) pravi da, če obstajajo kolektivni interesi, ki presegajo državne

48

meje, je suverenost držav treba podrediti mednarodnemu pravu in mednarodnim institucijam. S tem bi začeli graditi globalno odprto družbo, ki bi lahko pripomogla k uravnoteženju globalnega gospodarskega sistema in k širjenju ter podpiranju človeških vrednot. Michael Porter, priznani teoretik inovativnosti in harvardski ekonomist je razvil model transnacionalne države (povzeto po Beck 2003). Transnacionalne države se v odgovor na globalizacijo povezujejo med seboj, s tem pa razvijajo svojo regionalno suverenost in identiteto onstran nacionalnega. So torej države sodelovanja in obenem posamezne države, katerim se odpirajo novi prostori in možnosti delovanja. Pravi, da lahko le te naredijo konec davčnemu dampingu in "virtualne davkoplačevalce" pripravijo do tega, da bodo plačevali davke. S tem se ne bi ustvarile le razmere za socialni in ekološki svet, temveč tudi za to, da bo posamezna država spet postala zmožna delovanja, in da si bo znova pridobila moč oblikovanja družbe. Globalizacija je način našega sedanjega življenja. Imamo zgodovinske izkušnje in neverjeten porast ter razvoj na vseh področjih našega življenja, ki nam odpirajo številne možnosti za prihodnost. Zakaj ne bi vsega tega uporabili za osvobajanje vedno večjega števila ljudi iz revščine, za financiranje ekološko, socialno in etično bolj prijaznega gospodarstva. Tako bi globalizacija nepravičnosti in razlik ne bi bila pot v pogubo pač pa pot do boljšega življenja in sveta za nas in vse tiste, ki še pridejo za nami.

49

7 POVZETEK / ABSTRACT V zadnjem desetletju prejšnjega tisočletja je zaradi močnega tehnološkega napredka, zniževanja in ukinjanja preprek v trgovini med deželami in nove organizacije mednarodnih transakcij, proces mednarodne ekonomske integracije postal zelo intenziven. Za ta proces se je pričel uporabljati izraz globalizacija. Ta prinaša mnoge nove priložnosti in izzive, a tudi razslojevanje ljudi, pretirano izkoriščanje in uničevanje okolja, ogrožanje stabilnosti nacionalnih sistemov in še mnogo drugega. Diplomsko delo poskuša ugotoviti in prikazati povezave, vzporednice in podobnosti med kolonializmom in globalizacijo. Nato kakšne prednosti in kakšne slabosti prinaša globalizacija njenim udeležencem. Na koncu pa podaja še nekaj možnosti za nadaljnji razvoj globalizacije, ki bi lahko pripomogle, da bi bil ta ugodnejši za večino. Ključne besede: kolonializem, globalizacija, mednarodna ekonomska

integracija, globalna družba Due to strong technological progress, reductions and abolishments of trade barriers among countries as well as new organisation of international transactions, has the process of international economic integration become very intens. For this process one has started to use the expression globalisation. The globalisation brings many new opportunities and challenges but also growing inequality among people, exaggerated exploration and destruction of environment, treat to nations stability, and many more. Following paper tries to establish and present the connections, parallels and similarities between colonisation and globalisation. Afterwards what kind of advantages and weaknesses carries the globalisation to their participants. And at the end it offers a few possibilities for future development of globalisation which could contribute to its more favourable progress for the majority. Key words: colonisation, globalisation, international economic integration,

global society

50

8 SEZNAM LITERATURE IN VIROV Literatura: 1. Brumen, Borut. 2003. Kolonializem multinacionalk in najemniških vojska.

Delo - Sobotna priloga 30.08.2003, 8-10. 2. Beck, Ulrich, 2003. Kaj je globalizacija. Delo - podlistek 30, 22.11.2003. 3. Čavničar, Mirjana. 2003. Globalizacija - realnost turbolentnega okolja. Naše

gospodarstvo 49 (3-4), 175-195. 4. Dovč, Franci. 2001a. Dobre in slabe plati globalizacije: Enak šampon za

muslimane in kristjane. Gospodarski vestnik 29, 8-9. 5. Dovč, Franci. 2001b. Dobre in slabe plati globalizacije: Multinacionalke

vodijo ZDA, te pa svet. Gospodarski vestnik 30, 8-9. 6. Dovč, Franci. 2001c. Dobre in slabe plati globalizacije: 200 milijonov

zemljanov je en Bill Gates. Gospodarski vestnik 31, 8-9. 7. Dovč, Franci. 2001d. Dobre in slabe plati globalizacije: Menedžerji, vredni več

od zlata. Gospodarski vestnik 32, 8-9. 8. Dovč, Franci. 2001e. Dobre in slabe plati globalizacije: Sedem Zemelj za

enako udobje vseh ljudi. Gospodarski vestnik 34, 8-9. 9. Dovč, Franci. 2001f. Dobre in slabe plati globalizacije: Bush ne verjame v

podnebne spremembe. Gospodarski vestnik 35, 8-9. 10. Dovč, Franci. 2001g. Dobre in slabe plati globalizacije: Koliko sreče je v 655

milijonih dolarjev plače? Gospodarski vestnik 41, 8-9. 11. Dutt, Amitava Krischna. 2002. Thirwall's Law and Uneven Development.

Journal of Postkeynesian economics 24 (3), 377. 12. Frankel, Jeffrey. 2000. Globalisation of economy. NBER Working paper No.

7858. 13. Giddens, Anthony. 1999, 2002. Runaway world. London: Profile Books Ltd. 14. Haywood, Trevor. 1997. Info-bogataši-info-reveži: Dostop in izmenjava v

globalni informacijski družbi. Maribor: Institut informacijskih znanosti. 15. Huntington, Samuel P. 1998. Sukob civilizacija i preustroj svjetskog

poretka. Zagreb: Izvori. 16. Kenda, Vladimir in Vito Bobek. 2003. Osnove mednarodnih ekonomskih

odnosov. Maribor: EPF.

51

17. Laxer, Gordon. 1995. Social Solidarity, Democracy and Global Capitalism. Review of Sociology and Anthropology 32 (3), 287-288.

18. Locke, Edwin. 2002. Anti-Globalization: The Left´s Violent Assault on

Global Prosperity. Dostopno na: http://www.aynrand.org/medialink/antiglobalization.shtml (26.12.2003).

19. Martin, Hans-Peter in Schuman Harald. 1997. Pasti globalizacije - Napad

na demokracijo in blaginjo. Ljubljana: Co Libri. 20. Mersch, Yves. 2003. O poglavitnih elementih in značilnostih globalizacije.

Bančni vestnik 7-8, 5-11. 21. Mittelman, James H.. 1994. The Globalisation Challenge: Surviving at the

Margins. Third World Quarterly 15 (3), 427. 22. Ohmae, Kenichi. 1995. The End of the Nation State: The Raise of Regional

Economies. London: HarperCollins. 23. Nordstrom Kjell, Ridderstrale Jonas. 2001. Ta nori posel. Ljubljana: GV

založba. 24. Skene, Christopher. 2002. The Impact of Extrnal Constraints on Labour

Rights. International Journals of Human Resource Management, 13 (3), 484-500.

25. Soros, George. 1999. Kriza globalnega kapitalizma: odprta družba v

nevarnosti. Ljubljana: Cankarjeva založba. 26. Stiglitz Joseph. 2002. A boost That Goes Nowhere. Dostopno na:

http://www.zmag.org/econboost.htm (24.02.2004). 27. Svetličič, Marjan. 1996. Svetovno podjetje. Izzivi mednarodne proizvodnje.

Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. 28. Tyers, Duncan, Martin. 1999. Trade, Technology and Labor Markets:

General Equilibrium Perspectives. Journal of Economic Integration 14 (2), 226-264.

29. Vrhunec, Marko. 1997. Svet na razpotju. Zbirka člankov in razprav III.

Ljubljana: samozaložba. 30. Wallerstein, Immanuel. 1999. Utopistike ali izbira zgodovinskih možnosti

21. stoletja. Ljubljana: Založba. 31. Warner, Malcom. 2002. Labour Markets and Human Resources in Asia

Pacific Economies. The International Journal of Human Resource Management 13 (3), 384-398.

32. Woods, Ngaire. 2000. The Political Economy of Globalization. London:

Macmillan Press Ltd.

52

Viri: 1. IMF - International Monetary Fund. 2000, popravljeno 2002. Globalization:

Threat or Opportunity? Dostopno na: http://www.imf.org/external/np/exr/ib/2000/041200.htm (26.12.2003).

2. Leksikon Cankarjeve založbe. 1994. Svetovna zgodovina od začetkov do

danes. Ljubljana: Cankarjeva založba. 3. Matkurja. 2004. Kratka zgodovina Afrike odkrivanje, osvajanje,

osvobajanje. Dostopno na: http://projekti.svarog.org/zgo_Afrika (18.02.2004). 4. Microsoft Encarta Encyclopedia. 2001. 1993-2000 Microsoft Corporation. 5. UNCTAD Division on transnational Corporations and Investment. 1996.

International Thompson Business Press. Companies without borders. Transnational Corporations in the 1990s.

6. United Nations. 2002. World Investment Report. New York and Geneve:

United Nations