280

Željko Oset - sazu.si

  • Upload
    others

  • View
    12

  • Download
    0

Embed Size (px)

Citation preview

Page 1: Željko Oset - sazu.si

1

Page 2: Željko Oset - sazu.si

2

Page 3: Željko Oset - sazu.si

3

Željko Oset

ZgodovinaSlovenske akademije

znanosti in umetnosti

Razvoj najvišje znanstvene

in umetniške ustanove (1945–1992)

&

France Bernik

Tranzicija v Slovenski akademijiznanosti in umetnosti

Pričevanje

Page 4: Željko Oset - sazu.si

4

Željko OsetZgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnostiRazvoj najvišje znanstvene in umetniške ustanove (1945–1992)&France BernikTranzicija v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (Pričevanje)

Uredniški odborPeter Štih, Kajetan Gantar, Alojz Kralj, Matija Gogala, Niko Grafenauer, Marjan Kordaš

Glavna in odgovorna urednikaUroš Skalerič, Peter Štih

Jezikovni pregledJernej Županič

IzdalaSlovenska akademija znanosti in umetnosti

LogotipRanko Novak

Oblikovanje in prelomMatija Jemec

Ljubljana, 2017

Elektronska izdaja

URL povezavahttp://www.sazu.si/publikacije.html

S knjigo, katere izid se je iz tehničnih razlogov premaknil v začetek leta 2017, se Slovenska akademija znanosti in umetnosti pridružuje obeleževanju 25. obletnice samostojnosti Republike Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

001.32(497.4)(091)(0.034.2)

OSET, ŽeljkoZgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti Razvoj naj-

višje znanstvene in umetniške ustanove [Elektronski vir] : (1945-1992) / Željko Oset, & Tranzicija v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti : pričevanje / France Bernik. - El. knjiga. - Ljubljana : Slovenska akademi-ja znanosti in umetnosti, 2017

Način dostopa (URL): http://www.sazu.si/publikacije.html

ISBN 978-961-268-047-3 (pdf)1. Slovenska akademija znanosti in umetnosti 2. Bernik, France: Tranzi-cija v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti289342208

Page 5: Željko Oset - sazu.si

5

Kazalo vsebine

11

Nekaj misli knjigi na pot

17

Značaj SAZU

20

Poslanstvo SAZU

27

Od Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani do Slovenske akademije znanosti in umetnosti

29

Notranja organiziranost SAZU

37

Organi AkademijeSkupščina

38

Predsedstvo39

Predsednik SAZU41

France Kidrič (1945–1950)44

Fran Ramovš (1950–1952)46

Josip Vidmar (1952–1976)51

Janez Milčinski (1976–1992)53

Podpredsedniki in glavni tajniki

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 6: Željko Oset - sazu.si

6

57

Preobrazba SAZU (1945–1952)Od konca vojne do sprejema začasne uredbe septembra 1945

70

Ustanavljanje raziskovalnih enot na Akademiji83

Slovo od posnemanja sovjetske raziskovalne politike

86

Odnos oblast – SAZU (1945–1952)

100

Oblikovanje nove raziskovalne politike v petdesetih letih

108

Uvedba družbenega upravljanja na velikih inštitutih in njihova osamosvojitev

113

Razprava o (neuspešni) reorganizaciji SAZU in njeni »majhni« inštituti(1958–1961)

119

Uvajanje delavskega samoupravljanja na SAZU

126

Poglobitev delavskega samoupravljanja na SAZU po sprejemu Zakona o raziskovalni dejavnosti (1970)

132

Odnosi med vodstvom SAZU in DS SAZU po sprejemu Zakona o združenem delu (1974)

137

Notranja reorganizacija – združitev inštitutov v ZRC SAZU

144

Prispevek SAZU pri oblikovanju raziskovalne politike v osemdesetih letih

149

Dogajanje na SAZU v osemdesetih

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 7: Željko Oset - sazu.si

7

163

Založniška dejavnost SAZU

172

Sodelovanje SAZU z jugoslovanskimi akademijami173

Narodni akademijski savez Kraljevine SHS/Jugoslavije(1927–1941)

175

Akademijski svet FLRJ (1948–1959)179

Svet akademij znanosti in umetnosti FLRJ/SFRJ(1960–1991)

184

Člani SAZU190

»Numerus clausus«193

Osebne intervencije195

Volitve članic196

Volilni kolegij197

Tajne volitve – da ali ne?198

Volitve članov izven Slovenije, (zunanjih) dopisnih članov201

Volitve častnih članov212

Odstopi, izključitve in rehabilitacija216

Grožnje z izključitvijo220

Odstopi226

Todor Pavlov

227

Akademija in njeni prostori

Kazalo vsebine

Page 8: Željko Oset - sazu.si

8

235

Za zaključek

242

France BernikTranzicija v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti

Pričevanje

256

Seznam pomembnejših dogodkov

265

Seznam virov in literatureArhivski viri

Časopisni viri266

Spletni viriUradni listiLiteratura

272

Imensko kazalo

Kazalo vsebine

Page 9: Željko Oset - sazu.si

9

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Seznam kratic

AJ Arhiv JugoslavijeARS Arhiv Republike SlovenijeAS FLRJ Akademijski svet Federativne ljudske republike JugoslavijeAZU Akademija znanosti in umetnostiBIH Bosna in HercegovinaCK KPJ Centralni komite Komunistične partije JugoslavijeCK KPS Centralni komite Komunistične partije SlovenijeCK ZKS Centralni komite Zveze komunistov SlovenijeDS SAZU Delavska skupnost Slovenske akademije znanosti in umetnostiDS ZRC SAZU Delavska skupnost Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnostiFLRJ Federativna ljudska republika JugoslavijaFSPN Fakulteta za sociologijo, politologijo in novinarstvoIK CK KPS Izvršni komite centralnega komiteja Komunistične partije SlovenijeIK CK ZKJ Izvršni komite centralnega komiteja Zveze komunistov JugoslavijeIO KPJ Izvršni odbor Komunistične partije JugoslavijeIS LRS Izvršni svet Ljudske republike SlovenijeIS SRS Izvršni svet Socialistične republike SlovenijeJAZU Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnostiKraljevina SHS Kraljevina Srbov, Hrvatov in SlovencevLRS Ljudska republika SlovenijaMC Marksistični centerMO Medakademijski odborNOB Narodnoosvobodilni bojNUK Narodna in univerzitetna knjižnicaNVS Narodna vlada SlovenijeOECD Organisation for Economic Co-operation and Development (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj)PEN Poets-Essayists-Novelists (mednarodno združenje književnikov, pesnikov, esejistov in pisateljev)PoRS Posebne raziskovalne skupnostiRK SZDL Republiška konferenca Socialistične zveze delovnega ljudstvaRSS Raziskovalna skupnost SlovenijeSANU Srpska akademija nauka i umetnosti ljudstvaSAZU Slovenska akademija znanosti in umetnostiSBL Slovenski biografski leksikon

Page 10: Željko Oset - sazu.si

10

Seznam kratic

SFRJ Socialistična federativna republika JugoslavijaSL KBU Službeni list Kraljevske banske upraveSNOS Slovenski narodnoosvobodilni svetSRS Socialistična republika SlovenijaSUZUP Savezna uprava za unapredenje proizvodnje (Zvezna komisija za napredek proizvodnje)SZDL Socialistična zveza delovnega ljudstvaTO OF Temeljna organizacija Osvobodilne fronteTOZD Temeljna organizacija združenega delaUDBA Uprava državne bezbednostiUL LRS Uradni list Ljudske republike SlovenijeUL SNOS Uradni list Slovenskega narodnoosvobodilnega svetaUL SRS Uradni list Socialistične republike SlovenijeUNESCO United Nations Educational, Scientific and Cultural Organisation (Organizacija združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo)ZDA Združene države AmerikeZIS FLRJ Zvezni izvršni svet Federativne ljudske republike JugoslavijeZKJ Zveza komunistov JugoslavijeZRC SAZU Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 11: Željko Oset - sazu.si

11

Nekaj misli knjigi na pot

Slovenska akademija znanosti in umetnosti, v gradivu najpogosteje imeno-vana Akademija, je kot kulturna, znanstvena institucija v obdobju po drugi sve-tovni vojni doživela precejšnje spremembe. To obdobje, pričeto z osvoboditvijo in komunističnim prevzemom oblasti ter postopnim zmanjševanjem avtonomije Akademije, se je v Sloveniji končalo z demokratizacijo družbe z uvedbo večstran-karskega sistema, s postopnim uveljavljanjem pluralnosti medijev, z osamosvoji-tvijo Slovenije, ki je stopila na pot evroatlantskih povezav, v okviru SAZU pa s pri-zadevanjem akademikov za vnovično pridobitev avtonomije. Ideal, ki je bil javno predstavljen konec leta 1986, se je pravno-formalno uresničil s sprejetjem Zakona o Slovenski akademiji znanosti in umetnosti julija 1994, dejansko pa se je uvelja-vil že pred osamosvojitvijo, vzporedno z demokratizacijo slovenske družbe. Sedaj veljavni temeljni normativni akt določa, da je Slovenska akademija znanosti in umetnosti najvišja nacionalna znanstvena in umetnostna ustanova in hkrati av-tonomna ustanova znanstvenikov in umetnikov.

Ker Akademijo predstavlja predsednik, sem za določnico konca obdobja v knjigi sprejel volitve ožjega vodstva SAZU maja 1992. Pri tem sem upošteval bi-stvene razlike med obema predsednikoma, Janezom Milčinskim in Francetom Bernikom, v njunih pogledih na prisotnost Akademije v javnosti z odzivanjem na aktualna, tudi politična vprašanja in na mednarodno sodelovanje. Še bolj izrazi-to diametralno nasproten pa je njun pogled na razpad Jugoslavije in osamosvo-jitev Slovenije. Za Milčinskega je to razpad, simbolni konec mladostniških upov in sanj, uničenje trdega dela gradnje socialistične skupnosti in skupnosti jugoslo-vanskih narodov, za Bernika pa je to obdobje novih upov, izpolnitve tisočletnega sna slovenskega naroda o samostojni slovenski državi, s čimer postane suveren in v celoti prevzame odgovornost za lastno srečo ter na ta način samostojno odloča o svojem sodelovanju z narodi v soseščini in v svetu.

Spremenljivka v zgodovini SAZU je torej stopnja avtonomije, ki je vplivala na odločanje o izvolitvah znanstvenikov in umetnikov za člane, o programu in o med-narodnem sodelovanju ipd. Uradno je prišlo neposredno po drugi svetovni vojni do na videz le malenkostne spremembe. Določilu iz ustanovne uredbe o avtono-mnem razmerju Akademije do državne uprave je bil dodan pridatek, da je Aka-demija »podrejena neposredno Narodni vladi Sloveniji, kateri vsako leto polaga račun o svoji delavnosti«. Bistvena novost je torej opredelitev finančnega nadzora in nasploh financ, to je povezano z enormno povečano finančno podporo oblasti SAZU. Jasno nakazana je bila namera vzpostavitve nadzora nad Akademijo, ven-

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 12: Željko Oset - sazu.si

12

dar je oblast starejšim akademikom dopustila, da nadaljujejo z raziskovalnim delom, ustanovijo inštitute in vzgojijo akademski naraščaj po najstrožjih svetov-nih znanstvenih kriterijih, torej novo akademsko elito.

Vse vzhodnoevropske države so morale na »zahtevo« Sovjetske zveze svojo znanstveno politiko oblikovati po sovjetskem zgledu, to je pomenilo predvsem in-stitucionalne reforme: akademije znanosti naj bi bile središča znanstvenega dela, na univerzah, ki so v prostoru zahodno od sovjetsko-poljske meje pred drugo sve-tovno vojno temeljile na Humboldtovem konceptu raziskovanja in poučevanja, pa naj bi potekalo zgolj visokošolsko izobraževanje visoko kvalificiranih kadrov. Nova strategija ni neposredno spreminjala položaja raziskovalnih in razvojnih oddelkov v podjetjih, ki so prav tako predstavljali pomemben del raziskovalnega dela. Celoten koncept je bil zaokrožen z ideološkimi gesli o pomenu znanja in zna-nosti za oblikovanje nove in pravičnejše socialistične družbe.

Jugoslavija je imela zaradi osvoboditve z lastno, domačo vojsko v vzhodnem bloku v nastajanju posebno mesto in vlogo, čeprav je jugoslovansko vodstvo v Sovjetski zvezi videlo svetel zgled. Poseben pa je bil tudi položaj Slovenije znotraj Jugoslavije oziroma slovenske vlade, ki je želela neposredno po osvoboditvi izko-risti fluidno povojno stanje. Pri tem je posebej izstopal predsednik slovenske vlade Boris Kidrič, ki je želel pustiti trajen pečat. V kulturnih vprašanjih je s politiko izvr-šenih dejstev želel onemogočiti vzpostavitev predvojne jugoslovanske kulturne po-litike. Uspelo mu je postaviti temelje za razvoj znanstvenega središča v Ljubljani, ki bi bilo primerljivo z zagrebškim in beograjskim.

Boris Kidrič, poln politične vneme, je želel, tudi zaradi slabih izkušenj s pred-vojno jugoslovansko kulturno politiko, s politiko izvršenih dejstev postaviti (kul-turne) institucije, ki jih center ne bi mogel odpraviti. Spodbujal je nacionalizem, to je presegalo povojne manifestacije slavljenja zmage nad okupatorjem. S tem se je nacionalizem pokazal javno, v zadovoljstvo slovenskih kulturnikov, ki so bili dotlej ključni nosilci prizadevanj za razvoj slovenske narodne identitete. Zaradi tega je glavni tajnik Akademije Fran Ramovš septembra 1945 predlagal, da bi Akademi-ja smela zadržati oznako »Slovenska«. Toda zaradi pristajanja na deklarativno rešitev narodnega vprašanja in posledičnega izganjanja nacionalizma iz javnega življenja, v katerega se je tudi po akademijskih kanalih postopoma vračal dobro desetletje kasneje, je slovenska vlada predlog zavrnila. Indikativno je, da je bila to edina bistvena pripomba na predlog začasne uredbe o Akademiji septembra 1945, ki jo je pripravil glavni tajnik.

V Slovensko akademijo znanosti in umetnosti je bila preimenovana tri leta kas-neje, ko je postalo nacionalno vprašanje v odnosu z drugimi pomembnimi politič-nimi vprašanji in gospodarskimi problemi ter siceršnjimi zagatami pri vzpostav-ljanju socialistične družbe drugotno, manj pomembno. Nacionalno vprašanje je ostalo prvenstveno politično vprašanje! Oblast pa je zahtevala, da se znanstveniki s političnimi vprašanji ne ukvarjajo. Lahko so previdno kritizirali, vendar pa niso

Nekaj misli knjigi na pot

Page 13: Željko Oset - sazu.si

13

smeli prestopiti meje, recimo z mobiliziranjem nacionalnih čustev. Tudi Josip Vid-mar, vseskozi klen zagovornik slovenske nacionalne posebnosti, je v šestdesetih le-tih odločno zavračal predloge akademikov, da bi se SAZU javno zavzela za pravice slovenščine. Problematiko je označeval za politično vprašanje. Namesto tega pa se je SAZU osredotočila na znanstveno delovanje, na izvedbo temeljnih znanstvenih projektov, od Slovenskega pravopisa, Slovarja slovenskega knjižnega jezika, Slo-venskega biografskega leksikona do raziskovalnega dela v okviru dolgoročnega in-terdisciplinarnega programa Naravna in kulturna dediščina slovenskega naroda.

Slovenska oblast je do leta 1950 svojo pozornost pri političnem nadzoru v slo-venskem okolju namenjala predvsem ljubljanski univerzi, Akademiji bistveno manj. Slednja se je v prvih povojnih letih zadovoljila z izbranimi javnimi manife-stacijami za novi red, s poglobitvijo notranje organiziranosti, z izvolitvijo politikov za člane – Josipa Broza in Edvarda Kardelja za častna člana ter Borisa Kidriča, Josipa Vidmarja in Borisa Ziherla za redne člane –, ter odvzemom članstva za ob-last »moralno-politično« neprimernim akademikom (Leonid Pitamic, Todor Pa-vlov, Aleš Ušeničnik, France Veber, Rihard Zupančič).

V postinformbirojevskem obdobju je oblast pristopila bolj aktivno, s promo-viranjem kandidatov, ki jih je označevala za ideološko bolj primerne. Družbeno kontrolo pa naj bi vršili izvoljeni visoki politični predstavniki (recimo Josip Vid-mar). Politični cilji so prišli do izraza ob reformiranju jugoslovanske akademske skupnosti po letu 1950 kot odzivu na hudo gospodarsko krizo. Sočasno z raciona-lizacijo, zmanjševanjem sredstev za znanost, se je zaradi zunanjega pritiska na Jugoslavijo krepilo nezaupanje do domačih znanstvenikov, strokovnjakov brez jasne politične pripadnosti novemu redu. Oblast je sicer razpolagala z obremenil-nim gradivom zoper nekatere akademike, vendar je bila to pripravljena spregle-dati, če sta bila izpolnjena dva osnovna cilja: ustanovitev raziskovalnih oddelkov in vzgoja naslednikov. Posebej je to veljalo za mednarodno uveljavljene naravo-slovce, pod pogojem, da so se jasno ogradili od politike. V veljavi so bili posebni standardi za krščanske socialiste in sredince – oboji so bili deležni še posebnega nezaupanja, če so ostali zvesti predvojni politični opredelitvi ali pa če so se »pre-hitro« prilagodili novemu redu.

S časom se je položaj SAZU sicer spreminjal, vendar je Akademija v slovenski kulturi obdržala zelo pomembno vlogo. Vseskozi se je krčevito borila za ohranitev inštitutov, posebej izrazito manjših, ki so bili v letu 1981 združeni v Znanstvenoraz-iskovalno središče Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Inštituti so posta-li bistveni del identitete povojne Akademije, to se je odrazilo v njenem krčevitem boju, ob spremembah raziskovalne sfere po letu 1990, posebej po sprejetju Zakona o zavodih, za ohranitev ustanoviteljskih pravic nad ZRC. Za akademike je bilo to tudi osebno pomembno vprašanje, saj so v inštitutih preživeli večino raziskovalne poti in so želeli prispevati k njihovemu nadaljnjemu razvoju, pa tudi zadržati vpliv v nekdanji delovni skupnosti.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 14: Željko Oset - sazu.si

14

Monografija temelji na arhivskem gradivu, predvsem iz Arhiva Slovenske aka-demije znanosti in umetnosti, in relevantni literaturi. Arhivskega gradiva za to ob-dobje je res ogromno, zato je bila selekcija nujna. Raziskovanje je bilo še večji izziv zaradi še zmeraj neustrezno urejenega arhivskega gradiva, zato sem se odločil, da bom iz Arhiva SAZU uporabil predvsem zapisnike sej skupščin in predsedstva, za določena obdobja pa tudi ostalo razpoložljivo gradivo. Gradivo slovenskih ar-hivov in Arhiva Jugoslavije uporabljam za predstavitev oblikovanja raziskovalne politike, vprašanja odnosa med oblastjo in SAZU ter razvoja inštitutov SAZU.

Zahvaljujem se vodstvu SAZU za zagotovitev ugodnih pogojev za raziskovanje zgodovine najvišje slovenske znanstvene in umetniške ustanove. Posebna zahvala pa gre akademiku Petru Štihu, pobudniku priprave zgodovine SAZU, zgodovinar-ju, ki je kot luciden sogovornik in kritičen bralec podal številne pripombe in pri-speval k izboljšavi besedila. Odgovornost za zapisano pa je vedno avtorjeva. Prav lepa hvala vsem mojim sogovornikom, prijateljem in kolegom, ki so me spodbuja-li in me zalagali z nasveti. Dodatno spodbudo za raziskovanje sem dobil, ko sem lahko sproti razširjal nove informacije, pripovedoval anekdote iz akademskih lo-gov ter oblikoval poglede, ki sem jih vključeval v druge vzporedne projekte. Med temi bi posebej izpostavil spominski zbornik o Maksu Samcu in zbornik o Izidorju Cankarju. Bilo je sicer naporno, a prineslo je obilo novih spoznanj, novih načrtov, morda pa tudi zrelost, zaradi česar je to lahko dobra popotnica za raziskovanje slovenske kulturne zgodovine v širokem časovnem loku.

Šentjur, 16. september 2016

Željko Oset

Nekaj misli knjigi na pot

Page 15: Željko Oset - sazu.si

15

Page 16: Željko Oset - sazu.si

16

Page 17: Željko Oset - sazu.si

17

Značaj SAZU

Strukturni razvoj Akademije moramo razumeti dvotirno: kot razvoj repre-zentativne in razvoj raziskovalne institucije. Akademija je bila ob ustanovitvi z imenovanjem 18 ustanovnih članov, ki so se prvič uradno sestali 12. novem-bra 1938, izključno reprezentativna institucija, saj sta bili prvi delovni komisiji ustanovljeni šele jeseni 1942, ob poglobitvi notranje organizacije. Z njuno usta-novitvijo se je vodstvo demonstrativno uprlo pritiskom italijanskih okupacijskih oblasti in njihovim zahtevam za harmonizacijo ustanovnih normativnih aktov slovenske Akademije s podobnimi akti italijanskih akademij. Vodstvo je trdilo, da je Akademija javni zavod, ki ima lastnosti pravne osebe po javnem in privat-nem pravu, s priznano avtonomijo v odnosu do državnih organov, zato državi »pritiče« zgolj varovanje njenega položaja.1

Po drugi svetovni vojni je Akademija v skladu z željami nove komunistične oblasti postala hibridna ustanova, ki je pridobila funkcijo osrednjega slovenske-ga znanstvenoraziskovalnega središča. Zato njen razvojni lok po drugi svetovni vojni v bistveni meri zaznamuje snovanje (s konstantno reformatorsko vnemo) raziskovalne politike, ki je postavila koordinatni prostor, znotraj katerega so bile sprejete ključne odločitve vodstva Akademije.2

Ključna značilnost, ki spremlja razvoj Akademije, je konstantni reformni di-skurz s predlogi za spremembe notranje organiziranosti, ki so prihajali od po-budnikov zunaj akademijskih forumov, in s pogostim sprejemanjem novih nor-mativnih aktov. Skratka, raziskovalna politika je šla iz reforme v reformo, z njo pa tudi Akademija.3 Stalnica pa vseskozi ostaja prizadevanje vodstva Akademije za zagotovitev ustreznih pogojev za raziskovalno delo akademikov in raziskoval-cev v njenih inštitutih, na strani oblasti pa stalno nezadovoljstvo z reformiranim stanjem, ki je povezano z utopičnim iskanjem primerne oblike organiziranosti v brezrazredni komunistični družbi.4 Iskanje rešitve, ki bi vzpostavila novo obliko svobode kot zavesti, ki se s skupinskim nadzorom nad ekonomskimi in družbe-

1 Ž. Oset: Zgodovina SAZU, str. 61–119.2 Arhiv SAZU, Predsedstvo 1938–1952; A. Gabrič: Znanstvena politika v Sloveniji, str. 300–318; prim. Ž. Oset: Samec postane vnovič član SAZU, str. 165–178.3 Prim. J. Prinčič in N. Borak: Iz reformo v reformo.4 Prim. B. Tromly: Making the Soviet Intelligentsia, str. 3.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 18: Željko Oset - sazu.si

18

nimi silami bojuje zoper slepe sile trga, se je s samoupravljanjem spremenilo v dolgotrajno usklajevanje interesov, sprejete pa so bile nedomišljene rešitve. Ide-ološko izhodišče je bilo teoretično preprosto – racionalno načrtovanje –, vendar je njeno udejanjenje postalo nikoli dokončan kolosalen projekt.5

Ključna usmeritev neposredno po drugi svetovni vojni je bil poskus posne-manja sovjetske politike in razdelitve znanstvenega in pedagoškega dela med akademijami znanosti in univerzami ter širše transformacije družbe v skladu s komunistično ideologijo. Zato so bili uspešni veliki (naravoslovni) inštituti, ki so pridobili sredstva iz zveznih skladov in so sodelovali pri izvajanju petletnega plana, manj pa manjši, pretežno humanistični inštituti. Zaradi neuspešne go-spodarske politike in velikega števila sorodnih inštitutov je bilo po letu 1952 za velike inštitute uvedeno »samovzdrževanje«; to je pomenilo, da so morali inšti-tuti sredstva za svoje delovanje pridobiti na trgu, torej okrepiti svoje sodelovanje z gospodarstvom. Od velikih inštitutov se je pričakovalo, da bodo prispevali k hi-trejšemu prenosu znanja v gospodarstvo in da bodo za podjetja vzgojili ustrezen strokovni kader.6

V drugi polovici petdesetih let je bila zasnovana konkretna in koherentna strategija raziskovalne politike z uvedbo nove oblike financiranja in razširitvi-jo družbenega upravljanja za večino raziskovalnih inštitutov. Kljub načrtom so se statusnemu preoblikovanju izognili raziskovalni inštituti, ki so bili takrat del ožje Akademije, torej inštituti, ki so danes del ZRC SAZU. Vnema za uveljavitev vseh zasnovanih in uzakonjenih sprememb je popustila zaradi upora večine akademske elite proti izvajanju visokošolske reforme, tudi deklariranih podpor-nikov oblasti. Zato je predsedniku Josipu Vidmarju uspelo doseči, da družbeno upravljanje pri inštitutih ožje Akademije ni bilo uvedeno – to bi dejansko po-menilo njihovo odcepitev – in da se je Akademija večinsko še naprej financirala neposredno iz republiškega proračuna. Družbeno upravljanje pa je bilo uvede-no pri t. i. velikih inštitutih Akademije (Kemični inštitut Boris Kidrič, Inštitut za elektriško gospodarstvo in Inštitut za turbinske stroje), že pred tem pa so bile 1. januarja 1955 prinesene ustanoviteljske pravice pri Inštitutu Jožef Stefan od Aka-demije na Zvezno komisijo za nuklearno energijo.7

Akademiji pa je bilo prepuščeno kandidiranje za sredstva na razpisih za pro-jekte republiškega Sklada Borisa Kidriča.8 Delež sredstev, ki jih je v tej obliki po-deljeval Sklad Boris Kidrič, je bil skromen, primerljiv z obsegom sredstev, ki jih je iz zveznih skladov prejel Institut Jožef Stefan. V sredini šestdesetih let pa si je Edvard Kardelj zamislil, da bi vlogo usmerjanja raziskovalne dejavnosti v Slove-

5 A. Walicki: A Panoramic View, str. 32–33.6 A. Gabrič: Znanstvena politika v Sloveniji, str. 300–318; Ž. Oset: Samec postane vnovič član SAZU, str. 165–178.7 Prav tam; Letopis SAZU: šesta knjiga, str. 78–79.8 A. Gabrič: Znanstvena politika v Sloveniji, str. 300–318; prim. B. Grafenauer: Življenje univerze od 1945 do 1969, str. 148–152.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 19: Željko Oset - sazu.si

19

niji, skupaj z izvedbo financiranja, kot najprimernejša obstoječa samoupravna skupnost prevzela SAZU. Zaradi nasprotovanja gospodarstva, ki se je balo izgube državne podpore za razvojne oddelke v podjetjih, je bila nato ustanovljena Razi-skovalna skupnost Slovenije.9

Akademiji je uspelo pomembno vlogo pri usmerjanju raziskovalne politike pridobiti šele na začetku osemdesetih let, v obdobju gospodarske krize in ob pripravi dolgoročne strategije razvoja družbe za obdobje 1986–2000. Oblast, posebej pa predsednik slovenske vlade Anton Vratuša, sicer član Akademije, je takrat pričakovala, da bo SAZU z delegiranjem svojih članov v panožne ekspertne komisije pripravila nabor ukrepov in strategijo razvoja raziskovalne dejavnosti. Prevladalo je spoznanje, da Slovenija zaradi majhnosti oziroma velikosti svoje akademske skupnosti ne more biti uspešna na vseh področjih, zato mora glede na obstoječe ekonomske možnosti in svetovne trende premišljeno izbrati ciljna znanstvena področja, v katera bo vlagala. Na voljo je bilo manj javnih sredstev, jasno so se pokazale zadrege samoupravnega sistema s prizadevanji za zmanj-šanje sredstev za »neproduktivne«, istočasno pa je na Zahodu vse bolj prodiral diskurz informacijske revolucije, ki naj bi spremenila pogoje ekonomskega delo-vanja in življenja. Takrat so bile v okviru dolgoročne strategije sprejete rešitve, ki še danes v bistveni meri zaznamujejo slovensko akademsko skupnost: merjenje uspešnosti z ekonometričnimi kazalci, načrtovanje uvoza strokovne literature in (dragih) raziskovalnih aparatur, ključen pa je projekt 2000 mladih raziskoval-cev. V ekonomsko težkih časih je SAZU dosegla povečanje sredstev za znanost, predvsem zaradi izvajanja projekta 2000 mladih raziskovalcev, s katerim je priš-lo do razširitve in pomladitve znanstvene srenje, ki je bila tako bolje pripravljena na razvojne izzive ob začetku osamosvojitve in tranzicije.10

9 SAZU, Predsedstvo 1964–1971.10 SAZU, Predsedstvo 1979–1980, 1981–1983; ARS, AS 1592, š. 158, št. 6/1987; ARS, AS 1592, š. 164, Poročilo s posvetovanja MC in SAZU o raziskovalni in razvojni politiki (28. 3. 1988).

Značaj SAZU

Page 20: Željko Oset - sazu.si

20

Poslanstvo SAZU

V ustanovni uredbi je naloga Akademije določena, kot sledi: »[D]a goji zna-nost in podpira razvoj umetnosti, da povzroča in podpira raziskavanja na tem torišču in objavlja znanstvena dela.« Raziskovanje naj bi potekalo na področju kulturne, literarne in politične zgodovine ter zgodovine umetnosti in prava in na področjih jezikoslovja, prava, etnografije in prirodoslovnih ved, pri čemer naj bi se Akademija osredotočila predvsem na ozemlje kraljevine Jugoslavije. Poleg tega naj bi izdajala dela svojih članov, pa tudi nečlanov.11

Povojna uredba iz septembra 1945, sicer začasna, je pri določanju poslanstva sledila ustanovni. Pomembno novost, ki je pomenila novo vlogo Akademije v slo-venski kulturi, pa sta predstavljali navedbi o »skrbi« za znanstveni naraščaj in »za pravilno upravljanje, obravnavanje in usmerjanje znanstvenih ali umetniških prizadevanj«. Začasna uredba je napovedovala ustanavljanje raziskovalnih inšti-tutov s primernim številom znanstvenih sodelavcev. Jasno je poudarjeno sodelo-vanje Akademije z domačimi in tujimi akademijami, znanstveniki ali umetniškimi zavodi in društvi. Nakazano je bilo, da bodo za uresničitev poslanstva Akademije uveljavljeni znanstveniki sprva dobili znanstvene sodelavce (aspirante), nekaj pa jih bodo usposobili v novih znanstvenih oddelkih (inštitutih). Po koncu uspo-sabljanja naj bi kandidati pridobili doktorat znanosti.12 Velikopotezna zasnova v smislu notranje organizacije se je uveljavljala le počasi, s preobrazbo prvih oddel-kov, ustanovljenih neposredno po vojni, v raziskovalne inštitute, doktorski študij na SAZU pa je bil uveden šele konec leta 1949; izvajal se je do leta 1956.13

Maja 1948 je bil sprejet prvi zakon v zgodovini SAZU, ki je potrdil njen status najvišje znanstvene in umetnostne ustanove v Sloveniji, ki združuje najpomemb-nejše znanstvenike in umetnike. Akademija je ohranila ustanovitveni ustroj, čeprav so obstajali načrti o njeni razdelitvi na akademijo znanosti in akademijo umetnosti.14 Nad načrtovano razdelitvijo se je najbolj navduševal Boris Ziherl, na SAZU so bili do predloga zadržani, sprejeli so ga na znanje.15 Nehote se je uresniči-

11 SL KBU, 7. 9. 1938, str. 733–735.12 UL SNOS in NVS, 19. 9. 1945, str. 161–163.13 Ž. Oset: Kemični inštitut (Borisa Kidriča), str. 195–204.14 UL LRS, št. 23/48, str. 211–213.15 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, m.7–9.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 21: Željko Oset - sazu.si

21

la napoved predsednika Sovjetske akademije znanosti, izrečena junija 1945 v Mo-skvi, da bodo morali jugoslovanski akademiki poiskati lastno pot, oblikovati lastno raziskovalno politiko, ne samo kopirati sovjetske modele in vzore. Medvrstično sporočilo sovjetskega predstavnika z lucidnim opozorilom na pretirano ugodno predstavitev položaja sovjetskih znanstvenikov in znanosti gostom v času zmago-vitega navdušenja po koncu vojne je Kidrič javno zapisal skupaj z vsemi orisi fanta-stičnih pogojev znanstvenikov za znanstveno delo v prvi državi socializma.16

Osnutek začasne uredbe, ki jo je sestavil glavni tajnik Fran Ramovš avgusta 1945.17

16 F. Kidrič: Znanost v Sovjetski zvezi, str. 33–40.17 SAZU, Razna pošta, š. 6, Začasna uredba.

Poslanstvo SAZU

Page 22: Željko Oset - sazu.si

22

Za glavno nalogo Akademije je bilo v Zakonu o SAZU maja 1948 določeno, »da z vsemi svojimi silami in sredstvi prispeva k napredku in razvoju znanosti in umetnosti«. Akademija pa naj bi to dosegla z usmerjanjem svojega dela na »naj-važnejše probleme vseh znanstvenih in umetnostnih področij, zlasti tistih, ki so pomembna za Slovenijo in Jugoslavijo«, s proučevanjem naravnega bogastva proizvodnih sil države ter »obča ekonomska in kulturna dognanja in si prizadeva za njih vsestransko racionalno izrabo, s podpiranjem znanstvenega in umetni-škega dela ter načrtnega usposabljanja novega znanstvenega naraščaja in do-datnega usposabljanja obstoječega.« SAZU bo svoja spoznanja javno objavljala, dajala »strokovna mnenja in reševala znanstvene in umetnostne probleme na zahtevo vlade LRS«. Status najvišje znanstvene in umetniške ustanove pa je do-datno utrdilo določilo o skrbi za razvid dela znanstvenih in umetniških zavodov in ustanov v Ljudski republiki Sloveniji, kar pa se pozneje ni uresničilo.18

Zakon o SAZU, objavljen maja 1949 v Uradnem listu Ljudske republike Slovenije.19

18 UL LRS, št. 23/48, str. 211–213.19 UL LRS, št. 16/49, str. 122.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 23: Željko Oset - sazu.si

23

Že naslednje leto, maja 1949, je bil sprejet nov Zakon o SAZU, ki pa ni prinašal novosti v delokrogu najvišje znanstvene in umetnostne ustanove v Ljudski repu-bliki Sloveniji, kajti sprejeto je bilo načelo, da morajo biti v zakonu zgolj osnovna določila, ki so nato podrobneje opredeljena v podrejenem podzakonskem aktu, Statutu SAZU.20 Dokument, ki ga je nato slovenska skupščina sprejela julija 1949, je SAZU dodatno določil sodelovanje z jugoslovanskimi akademijami v »Svetu Akademij Federativne ljudske republike Jugoslavije« in jugoslovanskimi znan-stvenimi in umetniškimi akademijami ter z znanstvenimi in umetniškimi usta-novami drugih jugoslovanskih narodov. Podrobneje je sodelovanje z jugoslovan-skimi institucijami uredil statut, ki je jugoslovansko in mednarodno sodelovanje označil za nujno »zaradi proučevanja in reševanja splošnih znanstvenih in ume-tniških problemov«.21

Čeprav je v prvi polovici petdesetih let potekala živahna razprava o refor-miranju položaja akademij znanosti na jugoslovanski ravni, pripravljeni pa so bili tudi predlogi zveznega zakona o akademijah in o strokovnih društvih, je bil vsebinsko prenovljen Zakon o SAZU sprejet »šele« novembra 1971.22 Medtem je bila marca 1965 sprejeta novela zakona, ki je formalno uvajala delavsko samou-pravljanje na SAZU.23

Beograjska, zagrebška in ljubljanska akademija so se v petdesetih letih po-enotile v uporu zoper namero zveznih oblasti, da bi jih izenačila z znanstveni-mi društvi iz republik, ki niso imele lastne akademije znanosti. Vnovič je ideja o sprejetju novega zakona oživela na začetku šestdesetih let, potem ko sta nov zakon dobili zagrebška in beograjska akademija. S pripravo novega zakona so v slovenski vladi odlašali, ker se je zatikalo pri izvajanju reforme visokega šolstva oziroma kar celotne akademske skupnosti. Predvideno je bilo, da bo SAZU izgu-bila vse raziskovalne oddelke, s čimer bi postala zgolj (narodno)reprezentativna institucija.24

Pripravo novega zakona na začetku šestdesetih let je zavrla razprava o spre-jetju nove zvezne in posledično slovenske republiške ustave. Nova slovenska ustava, sprejeta leta 1963, je določala, da se morajo vsi pravni akti v Sloveniji z njo uskladiti v roku dveh let. Prelomna novost v ustavi je bila razširitev »samo-upravljanja delovnih ljudi« na celotno družbeno tkivo. Zaradi nerešenega vpra-šanja o decentralizaciji Jugoslavije oziroma vprašanja financiranja znanstvenih institucij iz zveznih skladov pa je slovenska vlada pripravila novelo zakona, ki je bila sprejeta marca 1965. Novela je določala »pravice samoupravljanja delovnih

20 Prav tam.21 Letopis SAZU: tretja knjiga, str. 23–38.22 SAZU, Predsedstvo 1964–1971, m. 2–8.23 UL SRS, št. 11/65, str. 186–187.24 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, m. 6–13; prim. Ž. Oset: Samec postane vnovič član SAZU, str. 174–176; B. Grafenauer: Življenje univerze od 1945 do 1969, str. 148–152.

Poslanstvo SAZU

Page 24: Željko Oset - sazu.si

24

ljudi v administraciji in v strokovnih enotah akademije«. SAZU je tako dobila novo, drugo obliko samoupravljanja, s čimer sta nastali dve ločeni samoupravni skupnosti, skupnost akademikov in samoupravna delavska skupnost.25

Med predstavniki obeh samoupravnih skupnosti je vladala napetost, ki se je odkrito pokazala ob prenovi stavb SAZU konec šestdesetih in na začetku se-demdesetih let. Predsednik Vidmar je bil prepričan, da je dovolj, če se posvetuje samo s sebi enakimi, člani SAZU.26 Njegov naslednik, predsednik Milčinski, je v odnosu do samoupravne delavske skupnosti nastopal bolj pomirljivo, čeprav se je težišče odločanja trudil ohraniti v predsedstvu SAZU kot izvršnem organu skupščine.27

Nov zakon o SAZU se je pričel pripravljati neposredno po sprejetju omenjene novele zakona. Edvard Kardelj si je zamislil, da bi SAZU postala znanstveno sre-dišče, forum, ki bi usmerjal in usklajeval samoupravne interese na znanstvenem področju ter skrbel za izvedbo financiranja slovenske znanosti.28 Slednjemu so se odločno in tudi uspešno uprli predstavniki gospodarstva, ki so se ustrašili, da bodo razvojni oddelki v gospodarskih družbah ostali brez javnih sredstev. Zato je novembra 1971 Zakon o SAZU v nasprotju z izhodiščnimi tezami samo podrobne-je določil vlogo SAZU pri sodelovanju v raznih samoupravnih panožnih strokov-nih telesih, pri oblikovanju »politike znanstvenega in umetnostnega delovanja ter pri reševanju temeljnih vprašanj znanosti in umetnosti v naši družbi in v pri-zadevanjih, da najpomembnejši znanstveni in umetniški dosežki dobe ustrezno družbeno potrditev«. Zakon pa je omogočil posebne pogoje za zaposlitev (upoko-jenih) članov, s čimer je odprl možnost za pomladitev inštitutov in na personalni ravni olajšal uveljavljanje novih samoupravljavskih praks.29

Samoupravljavski diskurz se je v popolnem zamahu uveljavil ob pripravi Sta-tuta SAZU, kar je bistveno podaljšalo postopek njegovega sprejemanja. Glavni tajnik Gorazd Kušej je aprila 1973 ob sprejemanju predloga dokumenta pojasnil, zakaj je prišlo zakasnitev pri sprejemanju Statuta SAZU. Zakon je namreč dolo-čal, da mora biti statut sprejet v enem letu po uveljavitvi zakona. Zaradi »velike in zahtevne naloge, ki ni mogla biti opravljena v določenem roku in zato je pred-sedstvo prosilo za odlog«. Obseg statuta, ki ga je pripravljala interna komisija pravnikov, pa je rasel in rasel. Končna verzija je tako imela 150 členov, od tega jih je tretjina urejala delavsko samoupravljanje na SAZU. Statut je bil nato sprejet marca 1975.30

25 UL SRS, št. 11/65, str. 186–187; SAZU, Predsedstvo 1964–1971, mapa 1–2.26 SAZU, Predsedstvo 1972–1975, m. 1–3.27 SAZU, Predsedstvo 1976–1978.28 SAZU, Predsedstvo 1964–1971, m 1–2.29 SAZU, Predsedstvo 1964–1971, m. 6–8.30 SAZU, Predsedstvo 1972–1975, m. 1–4.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 25: Željko Oset - sazu.si

25

Izsek iz razprave v IS SRS o sprejetju novega temeljnega normativnega akta SAZU, 13. 7. 1971.31

Še bolj je SAZU postala podobna ostalim družbenopolitičnim organizacijam z novim Zakonom o SAZU, sprejetim novembra 1980. Med ključnimi nalogami SAZU sta bila navedena skrb za znanost in umetnost ter sodelovanje »pri obrav-navi aktualnih družbenih vprašanj«. To naj bi SAZU dosegla s sodelovanjem »pri idejni opredelitvi temeljnih vprašanj znanosti in umetnosti, razvijanjem marksi-stične teorije in metodologije na različnih področjih znanosti in umetnosti ter s povezovanjem znanstvenikov in umetnikov, ki s svojim teoretičnim znanjem in praktičnih izkušnjam lahko vplivajo na ustvarjalno uporabo marksističnih spo-znanj na posameznih področjih znanosti in umetnosti«. Določeno je bilo sode-lovanje z marksističnimi centri, zlasti z marksističnima centroma ljubljanske in mariborske univerze in Marksističnim centrom pri Centralnem komiteju Zveze komunistov Slovenije.32 Še pred sprejetjem zakona je bil za izvajanje teh nalog ustanovljen Inštitut za marksistične študije, ki naj bi deloval kot nekakšna ideolo-ška komisija, kot marksistični center SAZU, ki naj bi usmerjal raziskovalno delo Akademije. Mali novoustanovljeni inštitut, ki je bil podrejen neposredno vodstvu SAZU in je užival njegovo podporo, pa tej nalogi ni bil kos, niti ni njegov vodja resno poskusil realizirati stremljenj slovenske politike. Upravnik Boris Majer je inštitut raje usmeril v znanstvenoraziskovalno smer, predvsem z izdajanjem zbranih del vodilnih slovenskih marksističnih teoretikov.33 Sčasoma je inštitut, ki se je leta 1988 preoblikoval v Filozofski inštitut, postal eden od običajnih razisko-valnih inštitutov, združenih v ZRC SAZU.

31 ARS, AS 223, š. 3043, Zapisnik 67. seje (13. 7. 1971).32 SAZU, Gradivo za zgodovino SAZU po Letopisih SAZU od l. 1938 do l. 1981.33 SAZU, Predsedstvo 1979–80.

Poslanstvo SAZU

Page 26: Željko Oset - sazu.si

26

Bistveni poudarki zakona so bili poglobitev samoupravnih praks, snovanje samoupravnih interesnih skupnosti, v katere naj bi se vključevali člani SAZU, in vnovični družbeno-politični angažma članov SAZU.34 Na ta način so se vsaj na videz na stežaj odprla vrata za vnovični vstop znanstvenikov na politično pri-zorišče. Po drugi svetovni vojni je bil tovrstni angažma izrazito nezaželen, celo ostro kaznovan.35 Največ je slovenska oblast od SAZU pričakovala pri oblikovanju raziskovalne in umetniškoustvarjalne politike in ocenjevanju raziskovalnega in umetniškoustvarjalnega dela ter pri podpiranju znanstvene in umetniške dejav-nosti Slovencev v tujini. Zakon je SAZU posebej naložil skrb za naravno in kultur-no dediščino slovenskega naroda in za razvoj slovenskih jezika in kulture.36

Leto dni kasneje, novembra 1981, je bil na skupščini SAZU sprejet statut, ki je nakazal novo organizacijsko obliko za akademijske inštitute, v prvih petnajstih letih poznane pod oznako »inštituti ožje Akademije«. Na podlagi izhodiščnih do-ločil zvezne in republiške ustave, Zakona o združenem delu in Zakona o razisko-valni politiki in raziskovalnih skupnostih ter analize o izvajanju raziskovalnih ak-tivnosti v okviru multidisciplinarnega programa Naravna in kulturna dediščina slovenskega naroda, objavljene leta 1979, je bilo izvedeno preoblikovanje SAZU, ki je pri starejših akademikih, posebej Josipu Vidmarju, povzročilo hudo jezo. Sprejeti statut je določal ustanovitev Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU.37

Razprava o novem zakonu se je znotraj Akademije pričela v letu 1987, z zahte-vami po odpravi političnega nadzora ob volitvah članov in ožjega vodstva SAZU, torej v boju za pridobitev popolne avtonomije. Zaradi dinamičnega časa z izje-mno hitrim spreminjanjem pravnega okvira je Akademija pripravila številne predloge zakona, vsebinski del te dolgo trajajoče razprave pa se je pričel po spre-jetju Zakona o javnih zavodih, ki je določal preoblikovanje vseh samoupravnih raziskovalnih organizacij v javne raziskovalne zavode, vključno s preoblikova-njem ZRC SAZU. Vodstvo SAZU je temu odločno nasprotovalo, zaposleni razisko-valci so bili sprva večinsko za osamosvojitev ZRC, pozneje pa so si premislili in podprli prizadevanja vodstva SAZU za ohranitev statusa Akademije kot edinega ustanovitelja ZRC SAZU.38 Po za SAZU zadovoljivi rešitvi statusa ustanoviteljstva ZRC SAZU je bil julija 1994 sprejet Zakon o SAZU, v katerem pa so naloge SAZU večinsko ostale podobne kot v prejšnjem zakonu, z izjemo izražanja političnih stališč. Je pa SAZU vnovič formalno pridobila tako želeni status avtonomne usta-nove in status najvišje slovenske znanstvene in umetniške ustanove.39

34 SAZU, Gradivo za zgodovino SAZU po Letopisih SAZU od l. 1938 do l. 1981.35 A. Puhar: Izidor Cankar; M. Jeraj in J. Melik (ur.): Kazenski proces proti Črtomirju Nagodetu in soobtoženim; A. Vode: Skriti spomini; P. Vodopivec (ur.): Usoda slovenskih demokratičnih izobražencev; Ž. Koncilija: Politič-no sodstvo, str. 158–320.36 SAZU, Gradivo za zgodovino SAZU po Letopisih SAZU od l. 1938 do l. 1981.37 Letopis SAZU: 32. knjiga, str. 21–40.38 Ž. Oset: SAZU in njeno soočanje z »družbeno krizo«, str. 176–183.39 Zakon o SAZU, SAZU, http://www.sazu.si/o-sazu/zakon.html, pridobljeno 10. 7. 2009.

Poslanstvo SAZU

Page 27: Željko Oset - sazu.si

27

Od Akademije znanostiin umetnosti v Ljubljanido Slovenske akademije

znanosti in umetnosti

Pobudniki ustanovitve Akademije, ki so želeli pridobiti narodnoreprezen-tativno institucijo in forum, v katerem bi realizirali nacionalno pomembne projekte (recimo Slovar slovenskega knjižnega jezika), so ocenjevali, da ima-jo zaradi jugoslovanske kulturne politike z bolj ali manj odkrito težnjo po odpravi slovenske kulturne posebnosti večje možnosti za ustanovitev sloven-ske akademije, če uporabijo nacionalno nevtralno oznako: Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani. Ivan Hribar se je zaradi te odločitve jeseni 1937 hudo-val nad Ramovšem. Starosta slovenske politike, z ugledom na kraljevem dvoru in v jugoslovanskem prostoru, je predlagal uporabo nacionalne oznake in tudi preimenovanje zagrebške jugoslovanske akademije v hrvaško, vendar je pri tem presenečen naletel na nepopustljivost na strani srbske politike, ki je imela v kra-ljevski Jugoslaviji vodilno vlogo.40

Želja po preimenovanju v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti se je uresničila novembra 1943, na pobudo predsednika Milana Vidmarja jo je izved-la Rupnikova civilna uprava.41 Vodstvo Akademije je novo ime upoštevalo tudi po vojni, čeprav mu je nova oblast odvzela pravno veljavnost. Nastal je zaplet pri potrjevanju začasne uredbe, ki jo je sestavil glavni tajnik Fran Ramovš. Glavni tajnik, sicer dober znanec predsednika vlade, je predlog uredbe pripravil na osnovi svojega preučevanja uredb bolgarske, sovjetske in beograjske akademi-je, nacionalni oznaki pa očitno ni posvetil posebne pozornosti.42 Ob sprejemanju

40 Ž. Oset: Zgodovina SAZU, str. 48–79.41 Službeni list šefa Pokrajinske uprave v Ljubljani, št. 91/43, str. 445.42 SAZU, Razna pošta, š. 6, Začasna uredba.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 28: Željko Oset - sazu.si

28

uredbe je bilo namreč narodno vprašanje v Jugoslaviji uradno že rešeno, kar se v slovenskem primeru odraža v izganjanju nacionalizma iz političnega diskurza. Črtanje določila, ki je določalo nacionalno oznako slovenske akademije, ob re-dakciji uredbe na slovenski vladi predstavlja jasno ločnico v javnem življenju pri opredeljevanju slovenske nacionalne zavesti neposredno po osvoboditvi.43

V naslednjem temeljnem normativnem aktu je bila za Akademijo vnovič predvidena nacionalno nevtralna oznaka, vendar je predsedniku SAZU France-tu Kidriču predsednika slovenske vlade Miho Marinka uspelo prepričati, da je dovolil preimenovanje v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, ki je pos-talo uradno s sprejetjem Zakona o Slovenski akademiji znanosti in umetnosti maja 1948.44

43 A. Gabrič: Leto 1945 in slovenska kultura, str. 155–170.44 SAZU, Predsedstvo 1948–1952, m. 10.

Od Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani do Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 29: Željko Oset - sazu.si

29

Notranja organiziranost SAZU

Akademija je notranje členjena v razrede, ki so se oblikovali po širših znan-stvenih področjih oziroma področjih umetnosti, kar omogoča ali vsaj olaj-šuje interdisciplinarni pristop k obravnavi problemov v razredu. Ustanovna uredba iz avgusta 1938 je določala, da ima Akademija štiri razrede: filozofsko-filološko-historični razred, pravni razred, matematično-prirodoslovni razred in umetniški razred.45 Ob povojni preobrazbi Akademije je prišlo do bistvenih sprememb v prvem in drugem razredu, načrtovano pa je bilo tudi preoblikova-nje umetniškega razreda v samostojno akademijo znanosti; najmanj pozornosti je bilo tako namenjene naravoslovnemu razredu, ki ga je slovenska oblast doje-mala kot osrednji razred za izvedbo zamišljene vloge Akademije z ustanovitvijo raziskovalnih inštitutov. Z začasno uredbo je bil kot samostojni razred ukinjen pravni razred, uradno preimenovan v razred za narodno gospodarstvo in prav-ne vede. V naslednjem normativnem aktu SAZU pravni razred ni več omenjen. Edini preostali pravnik v Akademiji, Janko Polec, je po ukinitvi samostojnega pravniškega razreda in sprejetju Statuta SAZU postal član prvega razreda, ra-zreda za zgodovinske in družbene vede.46 Peti razred je nastal julija 1949 z razde-litvijo naravoslovnega razreda na dva samostojna razreda, današnja razdelitev pa je bila uveljavljena spomladi 1976, ko se je medicinski oddelek preoblikoval v samostojni razred za medicinske vede. Razredi, ki združujejo člane sorodnih znanstvenih oziroma sorodstvenih vej, so se lahko delili na oddelke.47

Razredi so forum za reševanje strokovnih vprašanj in personalne proble-matike. Njihova pristojnost je bila izvajanje nalog SAZU za določeno področje znanosti ali umetnosti. Pri tem so bili razredi samostojni. Nadrejenemu orga-nu, predsedstvu, v katerem so imeli svojega predstavnika, pa so poročali o odlo-čitvah in pošiljali predloge v potrditev. Ustanovna uredba je dodelila članstvo v razredu le rednim članom, dopisni člani v članskem sestavu (v današnji termi-

45 SL KBU, 7. 9. 1938, str. 733–735.46 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, m. 7–9.47 SAZU, Gradivo za zgodovino SAZU po Letopisih SAZU od l. 1938 do l. 1981.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 30: Željko Oset - sazu.si

30

nologiji izredni člani) so se sicer lahko udeleževali sej, vendar niso imeli glaso-valne pravice. Članstvo in glasovalno pravico so formalno pridobili z Zakonom o SAZU maja 1948, popolno enakopravnost pa so dosegli po sprejetju Zakona o SAZU (1971), ki je dopustil njihovo izvolitev na izvršna mesta v samoupravnih or-ganih Akademije, z izjemo funkcij ožjega vodstva SAZU. Postali so lahko tajniki razredov, s čimer so po funkciji postali del predsedstva SAZU. Med rednimi in dopisnimi (izrednimi) člani pa je še nadalje ostalo razlikovanje v višini mesečne članske nagrade.48

Dopuščena je bila ustanovitev oddelkov za uresničevanje strokovnih nalog z ožjih področij znanosti ali umetnosti. Najbolj znan je primer medicinskega od-delka, ki je bil leta 1953 ustanovljen kot sekcija in leta 1971 nadgrajen v oddelek, ki se je pet let pozneje preoblikoval v samostojen razred. Dolgotrajnost prizadevanj je povezana s spreminjanjem statuta, ki ga je morala potrditi slovenska izvršna oblast, in nasprotovanjem obstoječih razredov. Vseskozi je latentno prisotno vprašanje o določanju števila novih kandidatov, članov in o soglasju med razre-di o kandidatih. Najbolj izrazito je bilo to v Akademiji prisotno v drugi polovici osemdesetih let, ob pobudah za preoblikovanje obeh oddelkov v prvem razredu, oddelka za zgodovinske vede in oddelka za družbene vede, v samostojna razre-da. Ker je to obdobje omejevanja izvolitev rednih in dopisnih (izrednih) članov, večina članov predlogu ni bila naklonjena, je pa vodstvo SAZU dovolilo, da oba oddelka v izvolitev predlagata po enega (dopisnega) izrednega člana. Od sprejetja Zakona o SAZU leta 1971 pa je bil načelnik oddelka po funkciji član predsedstva.49

Zakon o SAZU iz leta 1971 je z namenom povezovanja obeh oblik samoupravlja-nja na SAZU dopuščal ustanovitev posebnih razrednih znanstvenih skupnosti, ki naj bi delovale v okviru razredov in oddelkov in v katere bi bili vključeni čla-ni danega razreda in znanstveni delavci enot SAZU. Načrtovane razredne skup-nosti naj bi skrbele za posvetovanje o programu znanstvenoraziskovalnega dela, spremljale naj bi njegovo uresničevanje in sodelovale pri izvolitvi znanstvenih svetovalcev. Tako zamišljene skupnosti bi postale samostojen forum, ki bi ome-jeval vpliv akademikov v inštitutih Akademije, zaradi česar znanstvene skupnosti niso zaživele.50

O smiselnosti posebnih razrednih skupnosti so vnovič razpravljali ob spreje-manju Zakona o SAZU v letih 1979 in 1980, v kontekstu statusnega preoblikovanja raziskovalnih inštitutov SAZU in ob oblikovanju dolgoročne raziskovalne politi-ke, za katero je bila zadolžena Akademija. Po nalogah so se načrtovanim razre-dnim skupnostim približale ekspertne skupine, ki so bile v okviru SAZU zadolže-ne za analizo položaja slovenske znanosti.51

48 Prav tam.49 Prav tam.50 Prav tam.51 Prav tam.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 31: Željko Oset - sazu.si

31

Razred je vodil tajnik, v ustanovni uredbi in poslovniku imenovan razredni načelnik, v začasni uredbi pa razredni sekretar. V preostalih normativnih aktih po drugi svetovni vojni je imenovan razredni tajnik ali preprosto samo tajnik, ki je bil po funkciji tudi predstavnik razreda v izvršnem organu skupščine, predsed-stvu. Izjemoma ga je nadomeščal namestnik ali še redkeje vršilec dolžnosti, v pri-meru izrednih razmer, ob smrti tajnika, ob hudih sporih v razredu ali ob odsot-nosti ustreznega kandidata.52 Tako je Anton Kuhelj, sicer podpredsednik SAZU, tretji razred kot vršilec dolžnosti tajnika vodil vse od smrti Maksa Samca od julija 1964 do februarja 1978. V maloštevilnem razredu za matematične, fizikalne, ke-mijske in tehnične vede so zaupali svojemu članu kot uspešnemu organizatorju, ki je bil v vodstvu SAZU zadolžen za oblikovanje stališče do slovenske raziskovalne politike. Administrativne obveznosti ga je z izvolitvijo za polnopravnega tajnika razbremenil Robert Blinc, ki je bil po njegovi smrti izvoljen za podpredsednika SAZU, sicer pa je tudi prevzel skrb za oblikovanje stališč Akademije do slovenske raziskovalne politike.53

Mandat tajnika je bil ob ustanovitvi enoleten, po vojni se je podaljšal na dve leti, od leta 1975 pa je bil štirileten. Dolžina mandata je bila formalnost, kajti to funkcijo so člani opravljali dlje časa, praviloma več desetletij, pogosto do smrti. Do bistvenih premikov je prišlo z možnostjo kandidature dopisnih članov za taj-nike razreda (1971), zaradi česar se je povečala rotacija, delno tudi zaradi angaži-ranosti članov izven SAZU, svoje pa je prispevala tudi povečana birokratizacija, ki je svoj višek dosegla v drugi polovici sedemdesetih let z izjemno dolgimi in po-gostimi sejami, kar je onemogočalo raziskovanje in zasledovanje drugih oseb-nih afinitet.54

Akademija je v letu 1947 upala, da bo lahko samostojno pripravila nov zakon, zato je jeseni 1947 zbrala in preučila zakone sovjetske, bolgarske in srbske aka-demije znanosti ter upoštevala Ziherlovo stališče o postopnem preoblikovanju razreda za umetnost v samostojno akademijo umetnosti. Zgledovanje po sovjet-ski akademiji se je v predlogu zakona odražalo v novi razporeditvi razredov: ra-zred za matematične in tehnične vede, razred za prirodoslovne in medicinske vede, razred za jezik in literaturo, razred za zgodovinske in družbene vede.55 Za člane umetniškega razreda (Fran Saleški Finžgar, Oton Župančič, Anton Lajo-vic in Jože Plečnik) so predvideli, da postanejo člani razredov, najbližjih njiho-vemu delovnemu področju. Pri tem so imeli v mislih Ziherlovo napoved ukinitve razreda za umetnost in ustanovitve samostojne akademije umetnosti. Posebne

52 Prav tam.53 SAZU, Člani SAZU, www.sazu.si/clani/umrli.html, pridobljeno 7. 5. 2016.54 SAZU, Gradivo za zgodovino SAZU po Letopisih SAZU od l. 1938 do l. 1981.55 Prvi predlog zakonodajnega odbora ima: prvi razred za prirodoslovne in matematične vede, drugi razred za tehnične vede, tretji razred za medicinske vede, četrti razred za literarne in jezikoslovne vede, peti razred za sociološke vede, šesti razred za vede o likovni in glasbeni umetnosti. – ARS, AS 231, š. 80, št. 24926/1947.

Notranja organiziranost SAZU

Page 32: Željko Oset - sazu.si

32

razprave o statusu pravnikov Leonida Pitamica in Janka Polca in njuni preraz-poreditvi niso imeli, lahko pa sklepamo, da so ju nameravali uvrstiti v razred za zgodovinske in družbene vede, v katerega je bil pozneje, po sprejetju statuta juli-ja 1949, uvrščen Janko Polec.56

Predlog zakona je sočasno z Akademijo pripravljal tudi Oddelek za zakono-dajo in organizacijo državne uprave v Ljubljani, ki je za Akademijo predvidel na-slednjo strukturo: razred za prirodoslovne in matematične vede, razred za teh-nične vede, razred za medicinske vede, razred za literarne in jezikoslovne vede, razred za sociološke vede, razred za vede o likovni in glasbeni umetnosti. Tretji predlog zakona pa je pripravilo slovensko Prosvetno ministrstvo, ki je pri tem upoštevalo oba predloga zakona ter zakona beograjske in zagrebške akademije. V tem predlogu je bila predvidena naslednja struktura: razred za matematične in tehnične vede, razred za prirodoslovne in medicinske vede, razred za jezik in literature, razred za zgodovinske in družbene vede ter umetniški razred. Pred-log zakona je dopuščal, da skupščina z dvotretjinsko večino ustanovi nov oziro-ma ukine obstoječ razred ali pa združi dva razreda. Ob usklajevanju predloga zakona na vladi spomladi 1948 pa je bila sprejeta odločitev, da se to področje ure-di v statutu.57

S Statutom SAZU, potrjenim julija 1949, se je tretji (naravoslovni) razred raz-delil na dva samostojna razreda. SAZU je tako imela pet razredov: razred za zgo-dovinske in družbene vede, razred za filološke in literarne vede, razred za mate-matično-fizikalne in tehnične vede, razred za prirodoslovne in medicinske vede, razred za umetnost (besedno, glasbeno in likovno).58 S tem je bila vzpostavljena nova razdelitev, ki je ostala nespremenjena za dobri dve desetletji, do prekate-gorizacije medicinskega oddelka ob sprejetju Statuta SAZU (1975) v samostojni razred za medicinske vede.59

Po sprejetju statuta, ki je določal pet razredov, je prišlo do nove razporeditve članov predvsem v naravoslovnem razredu ter do novih volitev tajnikov. Pri veči-ni članov je bila prerazporeditev skoraj samoumevna. Izjema je bil dopisni član Franc Ksaver Lukman, ki mu je predsedstvo ponudilo, naj se sam odloči, ali želi biti dopisni član v prvem ali drugem razredu. Lukman se je odločil za drugi ra-zred, saj je Inštitut za literaturo oziroma France Kidrič kot glavni urednik vodil redakcijo Slovenskega biografskega leksikona, kar je bil Lukmanov ključni de-lovni interes.60

56 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik seje glavne skupščine AZU (20. 12. 1947).57 ARS, AS 231, š. 80, št. 24926/1947; ARS, AS 231, š. 80, št. 24926/1947.58 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik glavne skupščine SAZU (30. 9. 1949).59 SAZU, Glavna skupščina 1973–1976, Zapisnik redne letne skupščine SAZU (20. 3. 1975).60 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 11, Zapisnik izredne seje predsedstva SAZU (4. 6. 1949).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 33: Željko Oset - sazu.si

33

I. razred II. razred

Redni Dopisni Redni Dopisni

Boris Kidrič•

Dr. Milko Kos•

Dr. Janko Polec•

Dr. France Stele

Dr. LjudmilHauptmann

•Dr. Zdenek

Nejedly•

Boris Ziherl

Dr. IvanGrafenauer

•Dr. France Kidrič

•Dr. Rajko Nahtigal

•Dr. Fran Ramovš

•Josip Vidmar

Dr. Aleksandar Belić

•Dr. Franc Ksaver

Lukman•

Dr. Matija Murko•

Dr. Kazimierz Nietsch

•Dr. JankoŠlebinger

III. razred IV. razred V. razred

Redni Redni Dopisni Redni

Dr. Anton Kuhelj•

Dr. Feliks Lobe•

Dr. Anton Peterlin•

Dr. Josip Plemelj•

Dr. Maks Samec•

Dr. Milan Vidmar

Dr. Bogdan Brecelj•

Dr. Jovan Hadži•

Dr. Božidar Lavrič•

Dr. Anton Melik•

Dr. Ivan Rakovec•

Dr. Igor Tavčar

Dr. Srečko Brodar•

Dr. AndrijaŠtampar

•Dr. Sergej Ivanovič

Vavilov

Fran Saleški Finžgar

•Božidar Jakac

•Gojmir Anton Kos

•Anton Lajovic

•Jože Plečnik

•Lucijan Marija

Škerjanec

Nova razporeditev članov po razredih po sprejetju Statuta SAZU in izvedbi volitev decembra

1949.61

61 Letopis SAZU: tretja knjiga, str. 133–155.

Notranja organiziranost SAZU

Page 34: Željko Oset - sazu.si

34

Prizadevanja za ustanovitev medicinskega razreda so bila zelo dolgotrajna. Prve zamisli o oblikovanju so obstajale že leta 1953, delno zaradi velike želje aka-demikov medicincev po okrepitvi obsega jugoslovanskega raziskovalnega sode-lovanja na področju medicine, delno pa tudi zaradi podpore vlade njihovim načr-tom.62 Njihova prizadevanja so bila zaradi bolezni in smrti članov ter spora med Brecljem in Tavčarjem neuspešna. Sprva so bili zdravniki akademiki organizira-ni v posebno sekcijo, ta pa se je po sprejetju Zakona o SAZU leta 1971 preobliko-vala v poseben oddelek za medicinske vede v razredu za prirodoslovne in medi-cinske vede. Določila o ustanavljanju in združevanju razredov ter širšo strukturo pa je urejal statut, ki ga je Akademija zaradi odprtih vprašanj o obliki delavskega samoupravljanja in procesa sprejemanja nove ustave pripravljala tri leta. V tem procesu pa se je močno spremenilo stališče do preoblikovanja oddelka v samos-tojni razred za medicinske vede. Zaradi nenaklonjenosti predsedstva ustanovitvi samostojnega razreda ob pripravi statuta je jeseni 1974 odstopil načelnik oddelka za medicinske vede Janez Milčinski. Protest je bil učinkovit.63

Zakon o SAZU iz leta 1971 pa je kot novost uvedel oblikovanje oddelkov znotraj razredov. Neposredno po sprejetju zakona, kot sem zapisal zgoraj, je bil ustano-vljen oddelek za medicinske vede v četrtem razredu. Devet let pozneje so se za notranjo členitev na dva oddelka odločili v prvem razredu, ko sta bila ustanovlje-na oddelek za zgodovinske vede in oddelek za družbene vede. Ob ustanovitvi od-delkov je bilo predvideno preoblikovanje obeh oddelkov v samostojna razreda.64

Ker so bili poleg ožjega vodstva (predsednik, podpredsednika in glavni tajnik) tajniki razredov in načelniki oddelkov člani predsedstva, so bila zasedanja precej množična. Dodatno se je število članov predsedstva povečalo z Zakonom o SAZU (1994), ko so bili vanj izvoljeni trije predstavniki iz članskega sestava.65

62 ARS, AS 223, š. 813, 1. seja Odbora za prosveto in kulturo (9. 3. 1953).63 UL SRS, št. 42/71, str. 1053–1056; SAZU, Predsedstvo 1972–1975, mapa 13, Zapisnik redne seje predsedstva SAZU (9. 10. 1974); SAZU, Predsedstvo 1975–1978, mapa 1, Zapisnik redna seje predsedstva (16. 3. 1976): J. Milčin-ski: Leta za pet drugih, str. 187–208.64 SAZU, Predsedstvo 1979–1980, mapa 5–7.65 Zakon o SAZU, SAZU, http://www.sazu.si/o-sazu/zakon.html, pridobljeno 10. 7. 2009.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 35: Željko Oset - sazu.si

35

1938

Filozofsko-filološko-

historični razredPravni razred

Matematično-prirodoslovni

razredUmetniški razred

Fran Ramovš(28. 1. 1939 –

31. 1. 1940)•

Milko Kos(31. 1. 1940 –28. 6. 1941)

•France Kidrič;

po njegovi interna-ciji Aleš Ušeničnik

kot v. d.(28. 6. 1941 –

1. 7. 1942)•

France Stele(1. 7. 1942 –10. 8. 1972)

Metod Dolenc(28. 1. 1939 –10. 10. 1941)

•Janko Polec(23. 2. 1942 –30. 9. 1949)

Jovan Hadži(28. 1. 1939 –10. 10. 1940)

•Milan Vidmar(10. 10. 1940 –

16. 6. 1942)•

Josip Plemelj(16. 7. 1942 – 30. 9. 1949)

Fran S. Finžgar(28. 1. 1939 –30. 9. 1949)

September 1945

Razred za zgodovinske in

zemljepisne vede, za filozofijo

Razred za narodno gospodarstvo in

pravne vede

Razred za matematične,

prirodoslovne, medicinske in tehnične vede

Umetniški razred

France Stele(1. 7. 1942 –10. 8. 1972)

Janko Polec(23. 2. 1942 –30. 9. 1949)

Josip Plemelj(16. 7. 1942 – 30. 9. 1949)

Fran S. Finžgar(28. 1. 1939 –30. 9. 1949)

1949

Razred za zgodovinske in družbene

vede

Razred za filološke in

literarne vede

Razred za matematične,

fizikalne in tehnične vede

Razred za prirodoslovne in medicinske

vede

Razred za umetnosti (besedno,

glasbeno in likovno)

France Stele(1. 7. 1942 –10. 8. 1972)

IvanGrafenauer (30. 9. 1949 – 29. 12. 1964)

Milan Vidmar (30. 9. 1949 –

9. 10. 1962)

Jovan Hadži (30. 9. 1949 –

8. 10. 1955)

Anton Lajovic (30. 9. 1949 – 28. 8. 1960)

Notranja organiziranost SAZU

U

Page 36: Željko Oset - sazu.si

36

Lado Vavpetič (1972 –

9. 6. 1977)

France Koblar (7. 2. 1965 –11. 1. 1975)

•Valentin Logar

(5. 3. 1975 –31. 10. 1979)

Anton Kuhelj, v. d. tajnika

Anton Melik (8. 10. 1955 –

8. 6. 1966)•

Ivan Rakovec (15. 6. 1966 –

19. 5. 1981)

France Bevk (28. 10. 1960 –

26. 11. 1966)•

Bratko Kreft (26. 11. 1966 –

25. 3. 1976)

1976

Razred za zgodovinske in družbene

vede

Razred za filološke in

literarne vede

Razred za matematič.,

fizikalne in tehnične

vede

Razred za naravoslov.

vede

Razred za umetnosti (besedno,

glasbeno in likovno)

Razred za medicinske

vede

LadoVavpetič

(1972 –9. 6. 1977)

•Fran Zwitter (9. 6. 1977 –

marec 1982)•

AlojzijFinžgar

(marec 1982 – 1985)

•Dragotin

Cvetko(1986 –

31. 1. 1991)•

Aleksander Bajt

(25. 1. 1991 – 28. 2. 1995)

Valentin Logar

(5. 3. 1975 –31. 10. 1979)

•Janko

Jurančič (25. 9. 1979 – februar

1984)•

Dušan Moravec

(6. 2. 1984 – 29. 2. 1988)

•France Bernik

(16. 2. 1988 – 1. 6. 1992)

AntonKuhelj,

v. d. tajnika•

Robert Blinc

(27. 2. 1978– 27. 10.

1980)•

Dušan Hadži

(27. 10. 1980 – 30. 6. 1992)

IvanRakovec

(15. 6. 1966 – 19. 5. 1981)

•Stanko

Grafenauer (6. 5. 1981 – 15. 2. 1989)

•Ernest Mayer

(15. 2. 1989 – 7. 5. 1996)

Bratko Kreft (26. 11. 1966 – 25. 3. 1976)

•Anton

Ingolič(21. 3. 1977 –

maj 1981)•

Zdenko Kalin

(maj 1981 – januar 1985)

•Janez

Menart(januar 1985 – 12. 1. 1993

Franc Novak

(25. 2. 1976 – 27. 5. 1992)

Tabelarični prikaz notranje členitve SAZU in tajnikov posameznih razredov.66

66 Povzeto po letopisih Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Notranja organiziranost SAZU

U

Page 37: Željko Oset - sazu.si

37

Organi AkademijeSkupšcina

Organi Akademije so skupščina, predsedstvo in predsednik. Najvišji organ je skupščina, ki odloča o smernicah znanstvenega delovanja, izvoli predsednika, glavnega tajnika, člane, odloča o izključitvi članov itd. Do leta 1980 so bila zase-danja vsaj enkrat letno, potlej pa sta bili letni skupščini vsaj dve; na prvi, finančni skupščini, praviloma v februarju, so potrdili zaključni račun za minulo koledar-sko leto in sprejeli finančni načrt za tekoče leto, na drugi pa se je praviloma od-ločalo o splošnih zadevah, na dve leti o volitvah novih članov, na tri ali štiri leta, odvisno od določila o mandatu ožjega vodstva, pa tudi o volitvah najvišjih funk-cionarjev. Zelo redke so bile v zgodovini Akademije izredne skupščine, z izjemo začetnega obdobja, ko so bile pogoste slavnostne in žalne skupščine.67

Skupščina SAZU iz druge polovice sedemdesetih let, ki so se je poleg članov udeležili tudi njeni sodelavci.68

67 Povzeto po letopisih Slovenske akademije znanosti in umetnosti.68 SAZU, Fototeka.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 38: Željko Oset - sazu.si

38

Skupščino so kot organ upravljanja sestavljali vsi redni in dopisni (izredni) člani SAZU, vendar so imeli do Zakona o SAZU iz leta 1971 glasovalno pravico samo redni člani. Dopisni člani so se skupščine lahko udeležili, če jih je nanjo povabil predsednik ali v njegovem imenu namestnik, vendar so imeli zgolj posve-tovalni glas. V osemdesetih letih pa so na zasedanja kot del strategije za okrepitev mednarodnega sodelovanja pričeli vabiti tudi zunanje dopisne člane.69

Seja skupščine, ki jo je lahko sklical izključno predsednik, je bila sklepčna ob prisotnosti večine članov. Za sprejetje statuta, izvolitev novih članov ali iz-ključitev člana oziroma izvolitev vodstva Akademije je bila do leta 1982 potrebna dvotretjinska večina navzočih članov, poslej pa absolutna večina vseh rednih in dopisnih članov, medtem ko je v ostalih primerih zadostovala relativna večina.70

Predsedstvo

Predsedstvo je izvršilni organ skupščine, ki izvaja odločitve in smernice skupšči-ne. Ustanovna uredba ga je poznala pod nazivom predsedništvo, začasna uredba kot prezidij, Zakon o SAZU (1949) pa je določil obstoječi naziv – predsedstvo. Ob ustano-vitvi so organ sestavljali predsednik, glavni tajnik in tajniki razredov, po sprejetju Zakonu o SAZU v letu 1971 tudi načelniki oddelkov, po oblikovanju funkcije podpred-sednika z Zakonom o SAZU maja 1949 tudi podpredsednik, od sprejetja Statuta SAZU (1975) dva podpredsednika. Mandat predsednika, glavnega tajnika in podpredse-dnika je bil do leta 1971 trileten, nato je bil podaljšan na štiri leta, prvotno dolžino mandata pa je vnovič uvedel Zakon o SAZU julija 1994. V prvem desetletju so bile seje predsedstva redne, pogoste, praviloma ena seja na dva meseca, pozneje pa so posta-le redkejše in daljše. V drugi polovici sedemdesetih let so lahko seje, običajno v dveh ali treh delih, trajale tudi deset ur in več. Po letu 1980 pa so se seje predsedstva vnovič skrajšale na običajne tri ure, k čemur je bistveno pripomogel novi glavni tajnik Jože Goričar, ki je poskrbel za kakovostno pripravo strokovnega gradiva in časovno ome-jil branje zapisnika ter drugih strokovnih prilog. Pomemben vpliv na zmanjšani ob-seg dela je imela nesporno tudi poglobitev samoupravljanja na SAZU z ustanovitvijo ZRC SAZU in razdelitvijo delavske skupnosti SAZU z osnovanjem samostojne dela-vske skupnosti za ZRC SAZU. Potrjevanje sklepov v predsedstvu, ki so jih sprejeli or-gani ZRC SAZU, pa je postalo bolj ali manj formalnost. Predsedstvo je zadržalo vpliv v ZRC SAZU v največji meri preko svojih članov, ki so bili predsedniki znanstvenih svetov inštitutov, člani drugih organov upravljanja in predvsem raziskovalci.71

69 SAZU, Gradivo za zgodovino SAZU po Letopisih SAZU od l. 1938 do l. 1981.70 Prav tam.71 Prav tam.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 39: Željko Oset - sazu.si

39

Oblikovanje neformalnega ožjega predsedstva (v današnji terminologiji izvršil-nega organa) je vplivalo na redkejše sklicevanje sej predsedstva. Na takšen kolegij, neformalno zasnovan leta 1954, je predsednik Josip Vidmar vabil najožje sodelav-ce (podpredsednika in glavnega tajnika), občasno pa tudi druge člane ali funkcio-narje SAZU, deloval pa je kot posvetovalno telo. Ožje predsedstvo je uradni organ kot posvetovalno telo postalo z Zakonom o SAZU iz leta 1980. Krog vabljenih se je sčasoma razširil še na vodjo sveta DS SAZU in upravnega direktorja, ki je skrbel za pisanje zapisnika in poročal o realizaciji sklepov. Praviloma so zasedanja poteka-la enkrat na dva tedna, čeprav je zakon predvideval tedensko sestajanje skupine, ki pomaga predsedniku pri vodenju SAZU. Na sejo je bilo dopustno vabljenje čla-nov predsedstva in vodje raziskovalne delovne organizacije SAZU za poročanje o konkretnem strokovnem vprašanju, vendar so to možnost redko izkoristili.72

Težišče dela v ožjem predsedstvu je bilo na odločanju o konkretnih organizacijskih vprašanjih, imenovanju različnih komisij, adaptaciji prostorov ter vprašanju tiska.73

Predsednik SAZU

Predsednik, med septembrom 1945 in majem 1948 imenovan tudi prezident, je predstavljal Akademijo navzven, v normativnih aktih je bil določen kot individualni organ; skliceval in vodil je seje predsedstva in skupščine, skupaj s svojim namestni-kom podpisoval diplome, vse obvezne izjave in dopise. Skrbel je za izvajanje sklepov skupščine in predsedstva. V prvem desetletju je bil njegov namestnik glavni tajnik, nato pa je to postal podpredsednik.74 Ko je SAZU leta 1975 dobila funkcijo drugega podpredsednika, je predsednik na oba tudi formalno prenesel del svojih nalog, za vsak primer posebej pa je določil svojega namestnika.75 Nadomeščanje je prišlo v poštev pri daljših, predvsem bolezenskih odsotnostih ali v času poletnega odmora.76

Ustanovna uredba je določala, da skupščina izvoli tri kandidate, ki jih na sezna-mu, poslanem Prosvetnemu ministrstvu rangira glede na izkazano podporo, Pros-vetno ministrstvo pa izvede imenovanje. Za prvega predsednika je bil kot prvopos-tavljeni kandidat imenovan Rajko Nahtigal, njegov naslednik Milan Vidmar pa je bil tretjepostavljeni kandidat.77

Po osvoboditvi se je junija 1945 iztekel mandat predsedniku Milanu Vidmarju, vendar se je vodstvo SAZU odločilo, da volitve novega predsednika odloži do vrnitve 72 Prav tam.73 Prav tam.74 Prav tam.75 SAZU, Skupščina 1973–1976, Zapisnik skupščine SAZU (20. 3. 1975).76 SAZU, Gradivo za zgodovino SAZU po Letopisih SAZU od l. 1938 do l. 1981.77 Ž. Oset: Zgodovina SAZU, str. 110–113.

Organi Akademije

Page 40: Željko Oset - sazu.si

40

Franceta Kidriča iz Sovjetske zveze. Zaradi nejasnosti, kdo bo imenoval predse-dnika – republiško ali zvezno prosvetno ministrstvo –, je v začasni uredbi določilo, da predsednika izvolijo redni člani SAZU na skupščini.78 Vnovično vlogo politike pri imenovanju predsednika Akademije je uvedel Statut SAZU iz julija 1949, ki je določal, da izvolitev obvelja, ko jo potrdi »Prezidij Ljudske skupščine LRS«.79 Sta-tut SAZU iz leta 1975 pa je določal, da postane izvolitev predsednika veljavna, »če ji skupščina SR Slovenije v enem mesecu ne ugovarja«. Vnovič je bila aktivnejša vlo-ga politike pri imenovanju predsednika določena na začetku osemdesetih let, ko je skladno s poglobitvijo samoupravljanja v slovenski družbi pristojnost za izdajanje soglasja za kandidaturo prevzela Socialistična zveza delovnega ljudstva. Soglasje za kandidaturo so potrebovali tudi kandidati za podpredsednika in glavnega tajnika.80

Predsednik Akademije je lahko postal redni član, ki je užival poseben ugled in spoštovanje med člani. Dodaten politični pogoj pa postavlja zadnji statut iz so-cialistične dobe, ki določa, da morajo biti člani ožjega vodstva, torej predsednik, oba podpredsednika in glavni tajnik, »aktivni in ustvarjalni pri razvijanju in uve-ljavljanju samoupravnih socialističnih odnosov in [da] se pri svojem javnem delu zavzemajo za humane družbene odnose«.81

Akademijo so po drugi svetovni vojni vodili France Kidrič (oktober 1945 – april 1950), Fran Ramovš (maj 1950 – september 1952), Josip Vidmar (oktober 1952 – marec 1976) in Janez Milčinski (marec 1976 – maj 1992).82

Predsedniki SAZU Janez Milčinski, Josip Vidmar in France Bernik, ki so Akademijo vodili pol stoletja (1952–2002), na simpoziju o Otonu Župančiču julija 1978.83

78 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, m. 7.79 SAZU, Gradivo za zgodovino SAZU po Letopisih SAZU od l. 1938 do l. 1981.80 Prav tam.81 Prav tam.82 Povzeto po letopisih Slovenske akademije znanosti in umetnosti.83 SAZU, Fototeka SAZU.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 41: Željko Oset - sazu.si

41

France Kidrič (1945–1950)

Vsak predsednik oziroma vodstvena ekipa je imela svoj slog vodenja. Pri tem so do izraza prihajale osebnostne karakteristike, organizacijske sposobnosti, komunikacijske veščine ter pogajalske kompetence in politični vpliv.

Na splošno je mogoče reči, da je predsednik Kidrič pri vodenju Akademije tes-no sodeloval z Ramovšem, glavnim tajnikom z velikim organizacijskim talentom, kar je Kidrič znal in želel izkoristiti, saj sta bila zelo dobra prijatelja. Kidričevo vodenje v precejšnji meri zaznamuje pomembni politični položaj njegovega sina Borisa, ki so ga v Akademiji razumeli kot adut za uveljavljanje svojih zahtev.84 France Kidrič je v okviru Akademije oziroma ob njeni preobrazbi in ustanovitvi Inštituta za literature (predhodnik Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede) jeseni 1947 videl predvsem zelo dobre možnosti za delo, za dokončanje vsaj nekaterih zastavljenih znanstvenih projektov. Naklonjen je bil preoblikovanju Akademije po sovjetskem modelu, predvsem zaradi pričakovanih ugodnih pogo-jev za delo, seveda pa je bil kritičen do posegov v akademsko avtonomijo in do premajhnega upoštevanja Akademije in njenih članov.85

Kidričevo vodenje zaznamuje poglobitev notranje organizacije z ustanovitvijo raziskovalnih inštitutov, v uradniškem delu pa z ustanovitvijo upravne in znan-stvene pisarne jeseni 1949, s čimer sta bila predsednik in seveda tudi glavni taj-nik nekoliko razbremenjena vseh upravnih poslov in komunikacije z inštituti.86 Zaradi hitre rasti velikih inštitutov je bila v začetku leta 1952 sprejeta odločitev o njihovi avtonomiji pri vsakdanjih upravnih odločitvah in računovodstvu. Že pred tem pa je vodstvo upravnikom velikih inštitutov prepuščalo skrb za vodenje grad-nje novih prostorov in za pridobivanje sredstev iz zveznih skladov.87

Prve povojne volitve predsednika je zaznamovala dilema, kdo naj imenuje predsednika: ali slovensko republiško ali zvezno prosvetno ministrstvo. To vpra-šanje je bilo del širšega urejanja razmerja med Beogradom in Ljubljano ter dile-me ali vsaj preverjanja avtonomije slovenske vlade pri vodenju kulturne politike. Na Akademiji so z izvolitvijo Kidriča upali, da bo s tem ustanova pri oblasti uspe-šnejša in bo laže preživela težke mesece po osvoboditvi, saj je bil njegov sin Boris predsednik slovenske vlade. Zato so z izvedbo volitev počakali do njegove vrnitve iz Sovjetske zveze, kamor je odpotoval kot predstavnik Akademije, čeprav se je

84 Prim. SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik skupščine SAZU (19. 5. 1950).85 Biblioteka SAZU, R 57/IV-24:38; SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 11, Zapisnik seje predsedstva SAZU (16. 11. 1949).86 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 11, Zapisnik seje predsedstva SAZU (16. 11. 1949).87 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 14, Zapisnik seje predsedstva SAZU (15. 1. 1952).

Organi Akademije

Page 42: Željko Oset - sazu.si

42

mandat obema vodilnima funkcionarjema iztekel junija in julija 1945.88 Je pa v Kidričevi odsotnosti skupščina sklenila naziv predsednika preimenovati v prezi-denta in predsedništvo v prezidij, s čimer so želeli akademiki simbolno nakazati pripravljenost za sprejetje sovjetskega modela znanstvene politike z vodilno vlo-go Akademije in poudariti »izjemen položaj vodilnega funkcionarja Akademi-je«.89 Do vnovičnega preimenovanja organov je prišlo z Zakonom o SAZU maja 1949 – sprememba naziva prezident v predsednik, prezidij v predsedstvo, gene-ralni sekretar v glavni tajnik.90

Kidrič, tako rekoč idealni kandidat za predsednika, je bil med akademiki priljubljen, saj je bil na volitvah za predsednika leta 1942 izvoljen kot drugi kan-didat.91 Njegova primernost je bila nesporna tudi za oblast: žrtev okupatorja, mednarodno priznan znanstvenik, ki je bil naklonjen največjemu slovanskemu narodu. Bistveno okoliščino, s katero je Kidrič postal nesporni kandidat za pred-sednika, je podpredsednik Božidar Lavrič na žalni slovesnosti ob njegovi smrti 12. aprila 1950 strnil v misel: »Ožarjen z medvojnim trpljenjem je užival tako avto-riteto, da je bil kos vsem težavam in vsem zahtevam naše znanstvene ustanove«.92 Ne samo zaradi Kidričeve začasne odsotnosti, ampak tudi zaradi zadrege glede uradnega imenovanja je bil za predsednika izvoljen šele oktobra 1945. V sloven-ski vladi so želeli dobiti novega predsednika v skladu z ustanovno uredbo, ki pa je določala, da je predsednik imenovan »s kraljevim ukazom na predlog ministra prosvete izmed treh članov«.93 Zato so tehtali, kdo naj prevzame pravice suverena – regentski svet ali prosvetni minister suverene oblasti SNOS –, kar predstavlja lakmusov papir uveljavitve federativne ureditve. Na Akademiji so bili naklonjeni potrditvi s strani prosvetnega ministra v Ljubljani, saj so zaradi izkušenj v pred-vojnem času želeli, da bi ostali pod pristojnostjo novoustanovljenega slovenskega ministrstva.94

Prvič so volitve predsednika izvedli na skupščini 25. julija 1945, v skladu z usta-novno uredbo, ki je določala izvolitev treh kandidatov za predsednika. Skupščina je kot kandidate za predsednika izvolila Franceta Kidriča, Milana Vidmarja in Rajka Nahtigala; vsi trije so prejeli 13 od 14 glasov. Ob tem velja poudariti, da sta tako Kidrič kot Vidmar v prvem in drugem krogu glasovala za Ramovša. Aktualni predsednik Milan Vidmar je izvolitev na drugo mesto razumel kot izkaz zaupanja

88 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 7, Zapisnik II. seje predsedništva SAZU (15. 6. 1945); prim. F. Kidrič: Zna-nost v Sovjetski zvezi, str. 33–40.89 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 7, Zapisnik II. seje predsedništva SAZU (15. 6. 1945); prim. ARS, AS 1402, š. 156, Cvetko Dragotin.90 UL LRS, št. 16/49, str. 122–123.91 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik I. glavne skupščine AZU (6. 2. 1942).92 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik žalne seje SAZU za predsednikom Francetom Kidričem (12. 4. 1950).93 SL KBU, 7. 9. 1938, str. 733–735.94 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 7, Zapisnik III. seje prezidija SAZU (25. 8. 1945).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 43: Željko Oset - sazu.si

43

za opravljeno delo, potrditev, da je bilo vodenje Akademije med vojno ustrezno. Na skupščini bi morali izbrati tudi glavnega tajnika, saj se je Ramovšu iztekel mandat. Predhodno so spremenili poslovnik z vključitvijo določila, da glavnega tajnika na predlog predsednika izvoli skupščina.95 Kljub temu izbor glavnega tajnika ni bil izveden, saj je vodstvo glasovanje odložilo do uradnega imenova-nja predsednika. Zaradi odsotnosti predsednika vlade Borisa Kidriča je proces imenovanja na slovenskem prosvetnem ministrstvu zastal. Kljub temu je France Kidrič vodenje Akademije dejansko prevzel že konec avgusta 1945.96

France Kidrič.97

Naposled je bilo vprašanje imenovanja predsednika elegantno rešeno z dolo-čilom v začasni uredbi, da »Akademiji načeluje prezident, ki ga izvolijo redni čla-ni Akademije na glavni skupščini«.98 Skladno z začasno uredbo so 2. oktobra 1945 za predsednika soglasno izvolili Kidriča. Strinjanje s predlogom so člani izrazili s ploskanjem, vendar so »tradiciji na ljubo« izvedli volitve, na katerih je Kidrič prejel 14 glasov, Ramovš pa enega.99

Vlogo oblasti pri imenovanju predsednika je vnovič vpeljal Zakon o SAZU, sprejet maja 1948, ki je določal oblikovanje novega prezidija dva meseca po uve-ljavitvi zakona, kar je pomenilo novo izvedbo volitev predsednika, glavnega taj-nika in tajnikov razredov. Predsednik Kidrič je zaradi nejasnosti prosil Prezidij Ljudske skupščine, da za SAZU izdela ustrezno pravno navodilo za izvedbo voli-tev. Na SAZU so bili v zadregi, saj zakon ni določal potrjevanja izvolitve vodilnih funkcionarjev s strani oblasti, čeprav je bilo to določilo v prvotnem predlogu za-kona. Po Kidričevem protestu je bilo to določilo marca 1948 umaknjeno, vključe-

95 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik glavne skupščine SAZU (25. 7. 1945).96 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 7, Zapisnik III. seje prezidija SAZU (25. 8. 1945).97 SAZU, Fototeka SAZU.98 UL SNOS in NVS, 19. 9. 1945, str. 161–163.99 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik glavne skupščine AZU (2. 10. 1945).

Organi Akademije

Page 44: Željko Oset - sazu.si

44

no pa je bilo določilo o potrjevanju izvolitev novih članov. Akademija je prejela navodilo, naj izvede volitve v skladu z dotedanjo prakso. Kmalu po izvolitvi za predsednika 24. julija 1948 je France Kidrič zaradi slabega zdravja razmišljal, da bi odstopil in predal vodenje Akademije Franu Ramovšu, sam pa bi pred smrtjo dokončal izbrane raziskovalne projekte.100

Njegovo petletno predsedovanje Akademiji zaznamuje poglobitev notranje organizacije z ustanovitvijo raziskovalnih inštitutov in komisij ter sorazmerno uspešnim zastopanjem želja akademikov pri oblasti. Njegov angažma in doseg njegovega vpliva najbolje orisuje izjava Antonu Peterlinu (prosil ga je, da bi pri Borisu Kidriču dosegel ustanovitev načrtovanega fizikalnega inštituta Akademije v okviru Univerze v Ljubljani): »Posluš'te, Peterlin! Če jaz nisem mogel prepričati svojega sina, ga tudi Vi ne boste. Vzemite to, kar se Vam ponuja«.101

Fran Ramovš (1950–1952)

Precej podobno, z dogovarjanjem med akademiki, je potekal tudi izbor Kidri-čevega naslednika po njegovi smrti aprila 1950. Formalno je sicer postopek vodil podpredsednik Lavrič. Na njegovo pobudo je vsak razred predlagal tri kandidate za predsednika, predsedstvo pa je nato nominacije pregledalo in se informiralo pri »državni oblasti, ali je proti kakemu kandidatu kak ugovor«.102 Večina akade-mikov je na predsedniškem mestu videla Ramovša, ki je bil poznan kot dolgo-leten borec za ustanovitev Akademije in pokončna, srčna osebnost z bogatimi organizacijskimi izkušnjami. Kljub slabemu zdravstvenemu stanju in upadu naklonjenosti slovenskih oblasti do Akademije je Ramovš pristal na kandidaturo. Maja 1950 je bil preprečljivo izvoljen, s čimer je postal četrti predsednik in hkrati zadnji predsednik iz generacije, ki je po prvi svetovni vojni poskrbela za instituci-onalizacijo slovenske znanosti.103

Ramovšev mandat je bil sorazmerno kratek, vendar se je v njem veliko doga-jalo: težave s tiskom, notranja izgradnja inštitutov, začetek razprave o reorgani-zaciji znanstvenoraziskovalne dejavnosti ter seveda okrepljen pritisk oblasti na Akademijo.104 Slovo izjemnega znanstvenika je v sredini septembra 1952 potekalo ob izjemnem medijskem in policijskem pritisku na Akademijo, zato je več kot zanimivo brati sočasne dnevniške zapise in udbovske beležke. Njegov pogreb je zelo odmeval, tudi zato, ker se je Ramovš pred smrtjo odločil za slovo s cerkvenim

100 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 10, Zapisnik seje prezidija AZU (23. 3. 1948); SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik redne skupščine SAZU (24. 7. 1948); Biblioteka SAZU, R 57/IV-24:40.101 A. Gabrič: Znanstvena politika v Sloveniji, str. 309.102 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 10, Zapisnik seje predsedstva SAZU (9. 3. 1950).103 J. Rotar: Korespondenca, str. 123–126.104 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 12–13.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 45: Željko Oset - sazu.si

45

obredom, čeprav je pred drugo svetovno vojno veljal za katoliški cerkvi nenaklo-njenega izobraženca.105 Vodstvo se je odločilo za državni pogreb, ki je prvič pote-kal po novem vzorcu, kot izključno civilni obred, vendar je prišlo do indikativne-ga zapleta. Civilnemu obredu slovesa je neposredno sledil cerkveni obred, zaradi česar je nastal mučen zaplet – nekateri pogrebci so pričeli odhajati, večina pa je ostala. Takšen zaplet bi bil verjetno všeč Ramovšu, ki je o svojem slovesu razmi-šljal hudomušno – znancem je med drugim pripovedoval, da bi bil rad pokopan ob četrti uri zjutraj.106 S cerkvenim pogrebom naj bi tabor katoliških izobražen-cev, ki je bil po udbovski oceni po Ramovševi zaslugi številno zastopan na Akade-miji, dosegel pomembno simbolno zmago. Sledila je ostra reakcija oblasti, pri-tisk na sodelavce, ki jih je hujših posledic rešil novi predsednik Josip Vidmar.107

Fran Ramovš.108

Po Ramovševi smrti je septembra vodenje Akademije začasno vnovič prevzel podpredsednik Lavrič, ki je vodil postopek izbora novega predsednika. To zanj ni bilo nič novega, saj je to nalogo opravil že po smrti Kidriča.109 Na seji predsed-stva 11. oktobra 1952 je predlagal, podobno kot v postopku aprila 1950, da opravi-jo o potencialnih kandidatih tajniki v razredih razpravo. A drugače kot leta 1950 Lavrič ni predlagal, naj vsak razred predlaga tri kandidate, kajti ravno to je takrat prispevalo k dogovoru starejših akademikov za skupnega kandidata – Frana Ra-movša. Res pa so bile razmere oktobra 1952 povsem drugačne, saj je SAZU zara-di političnega pritiska in težavnega finančnega položaja potrebovala kandidata, sprejemljivega za oblast.110

105 Prim. V. Mole: Iz knjige spominov, str. 468.106 ARS, AS 1931, II, št. 26, str. 50258–9.107 ARS, AS 1931, II, š. 26, str. 50279.108 Letopis AZU: prva knjiga, str. 103.109 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 12, Zapisnik seje predsedstva SAZU (19. 4. 1950).110 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 14, Zapisnik seje predsedstva SAZU (27. 10. 1952).

Organi Akademije

Page 46: Željko Oset - sazu.si

46

Josip Vidmar (1952–1976)

Vprašanje novega predsednika se je pogosto pojavljalo v stališčih, ki jih je v vrstah katoliških izobražencev poleti in jeseni 1952 pridobila Udba. Kot potenci-alni kandidati za novega predsednika so bili v teh zabeležkah omenjeni glavni tajnik Milko Kos, Anton Melik in Josip Vidmar. Med »komentatorji« je bil za naj-bolj primernega kandidata zaradi znanstvenega dela označen Milko Kos, čeprav so ob tem ocenjevali, da bo za mesto predsednika SAZU potekal zakulisni spopad med Antonom Melikom in Josipom Vidmarjem. Najbolj neposreden je bil Ed-vard Kocbek, ki ni dvomil, da bo novi predsednik postal Josip Vidmar.111 Kocbek je ocenjeval, da naj bi bila to za Vidmarja nadomestna visoka javna funkcija, saj mu je v sklopu načrtovane ustavne reforme zaradi ukinitve prezidija Skupščine LRS grozila izguba visokega položaja.112 Odraža pa to Kocbekovo stališče v veliki meri tudi njegovo hudo zamero do Vidmarja in njegovega ravnanja ob izidu knji-ge Strah in pogum.113

Postopek izbora kandidatov za predsednika znotraj Akademije je slabo doku-mentiran, vendar so bila v predsedstvu SAZU jasno opredeljena pričakovanja do novega predsednika – od njega so pričakovali, da mu bo uspelo zagotoviti sredstva za delovanje SAZU in njenih inštitutov. Kot takšen kandidat je na skupščini 27. oktobra 1952 nastopil Josip Vidmar. Na glasovanju je bilo oddanih 23 glasov, od katerih jih je bilo 22 namenjenih Josipu Vidmarju in en Milanu Vidmarju, za ka-terega je verjetno glasoval ravno brat Josip. Ob izvolitvi je Josip Vidmar poudaril, da bi si izvolitev prej zaslužili »mnogoteri pomembni znanstveniki v okviru naše Akademije«. V nadaljevanju pa je dodal, da bo »ob pomoči celokupne Akademije na mestu predsednika in na položaju, ki ga ima biti Akademiji v korist ter storiti zanjo vse, kar bo v njegovi moči«.114

Stanje ob volitvah novega predsednika dobro zajame razmislek Milka Kosa, ki je izvolitev Josipa Vidmarja označil za »najboljšo rešitev v danih okolnostih«, saj je veljal za podpornika Akademije. »Kak starejši akademik bi bil v mnogo težjem položaju«, je poznavalsko ocenjeval Kos.115 Še bolj vsebinsko bogato je mnenje Rudolfa Kolariča, zabeleženo po njegovi izvolitvi januarja 1953. »Vidmar edini kaže razumevanje za potrebe Akademije in nam tudi skuša ustreči, kolikor more. Toda tudi on ima zavezane roke. Ko je šlo za Šolarja, smo ga obvestili o nevarnos-ti, ki grozi inštitutu, poslušal je in molčal, končno pa rekel, da razume težave, a

111 AS 1931, š. 565, Komentarji o dr. Šolarju (št. 100).112 Prav tam, Kaj sodijo o Šolarjevem problemu (št. 102).113 E. Kocbek: Dnevnik 1952, str. 30–31, 50, 128–129, 192–192; prim. J. Vidmar: Obrazi, str. 512–520.114 SAZU, Glavna skupščina 1952–1955, Zapisnik glavne skupščine SAZU (27. 10. 1952).115 ARS, AS 1931, II, š. 26, str. 50265.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 47: Željko Oset - sazu.si

47

se boji, da se ne da nič narediti.«116 Vidmar sam je bil po objavi Kocbekovih novel v zapletenem položaju, Kardelj ga je namreč opozoril, da bi »bil čas, da začne pisa-ti kritike«, vendar je Josip o tem zgolj razmišljal.117 Za kratek čas, neposredno po njegovi izvolitvi, pa je Udba poslala svojega sodelavca v idilo njegove domače vile, kar nakazuje na nezaupanje partijskega vrha v predsednika Akademije.118

Josip Vidmar.119

Še bolj je Josip Vidmar skrb za gmotno korist in urejanje odnosa Akademi-je z oblastjo kot ključni nalogi poudaril na naslednji skupščini junija 1953.120 Njegovo zavzemanje za materialni položaj Akademije dobro odražajo njegove številne intervencije pri predsednikih IS LRS/SRS. Zavzel se je tudi za izvolitev nekaterih akademikov in zaposlitev znanstvenikov – z besedami šefa ideološke komisije CK ZKS Janeza Vipotnika –, ki »so bili izključeni iz našega kulturnega življenja«.121 Zasebno pa je bil kritičen do določenih sodelavcev iz »klerikalnih vrst«, ki so se družili med sabo, kar je pri Udbi sprožalo ugibanja o njihovi pod-talni dejavnosti. V tem kontekstu moramo razumeti njegovo izjavo udbovskemu zaupniku Andreju 9. februarja 1953: »V Akademiji znanosti bo treba še mnogo pomesti in prečistiti.«122

Njegov slog vodenja Akademije, ki so ga sodobniki označevali za aristokratske-ga ali vsaj zelo odločnega, se je razvil postopoma.123 Najdlje sta z Josipom Vidmar-jem v predsedstvu sodelovala Milko Kos (do marca 1972) in France Stele (do oktobra 1972). Na svojih položajih so ostali tudi predstavniki SAZU v Akademijskem svetu FLRJ (France Stele na mestu sekretarja AS FLRJ, Milko Kos, Milan Vidmar kot de-

116 ARS, AS 1931, II, š. 26, str. 50278.117 ARS, AS 1931, II, š. 26, str. 50235.118 ARS, AS 1931, II, š. 26, str. 50279.119 SAZU, Fototeka SAZU.120 SAZU, Glavna skupščina 1952–1955, Zapisnik glavne skupščine SAZU (2. 6. 1953).121 ARS, AS 223, š. 642, Nekaj pripomb.122 ARS, AS 1931, II, š. 26, str. 50279.123 J. Vidmar: Obrazi, str. 327.

Organi Akademije

Page 48: Željko Oset - sazu.si

48

legata SAZU ter Anton Peterlin kot glavni urednik Znanstvenega biltena, ki je kot institucija AS FLRJ domoval v Ljubljani pri SAZU). Zaradi ohranitve kadrovske-ga statusa oziroma kontinuitete vodenja SAZU, ki je bila nujna, kar je dokazovala dilema o statusu Fizikalnega in Kemičnega inštituta v predsedstvu oktobra 1952, je predsednik Vidmar svoj položaj gradil predvsem z uspešnimi pogajanji z obla-stjo.124 Pomembna okrepitev vpliva predsednika Vidmarja je bila mini reforma, s katero je bilo leta 1954 (neformalno) ustanovljeno ožje predsedstvo kot izvršni organ predsedstva, v katerega sta bila poleg predsednika vključena glavni tajnik Milko Kos in podpredsednik Božidar Lavrič (do smrti novembra 1961, nasledil ga je Anton Kuhelj, ki je bil na tem mestu do smrti julija 1980; marca 1975 je drugi pod-predsednik postal Boris Ziherl, ki je ostal na tem mestu do smrti februarja 1976).125

Pravi test vpliva in verodostojnosti predsednika Vidmarja je bil proces uvedbe družbenega upravljanja in s tem »osamosvojitve« velikih inštitutov – Kemičnega inštituta Borisa Kidriča, Inštituta za elektriško gospodarstvo in Inštituta za tur-binske stroje konec leta 1958 – ter upokojevanja upravnikov inštitutov. Posebne razprave ob prenosu ustanoviteljskih pravic pri Institutu Jožef Stefan leta 1954 (uradno 1. januarja 1955) od SAZU na Zvezno komisijo za nuklearno energijo ni zaslediti.126 Spremembi položaja treh velikih inštitutov je najbolj ostro nasprotoval upravnik Inštituta za elektriško gospodarstvo in tajnik tretjega razreda Milan Vid-mar. Že pred tem postopkom je Milan bratu Josipu očital, da mu ne pomaga dovolj pri »gradnji« njegovega inštituta.127 Nesoglasja med bratoma Vidmar so bila stalno prisotna na sejah predsedstva SAZU v obdobju od uvedbe družbenega upravljanja na »Milanovem« inštitutu decembra 1958 do ustanovitve kabineta zanj na SAZU oktobra 1960. Milan Vidmar je predlog razumel kot osebni napad, pri katerem je sodeloval brat Josip. Zaradi tega je bilo več razburljivih sej predsedstva, ko so razpravljali o ustanovitvi kabinetov za upokojene akademike. Milan je po dobrih dveh letih nasprotovanj popustil, saj je sprejel stališče, da je bila odločitev sprejeta v »političnih forumih« in da je ni mogel spremeniti niti njegov brat Josip.128

Zmaga v bratskem duelu je na simbolni ravni dodatno okrepila položaj pred-sednika Josipa Vidmarja, saj je pokazal veliko mero vztrajnosti in odločnosti pri realizaciji zastavljenih ciljev; s podobno odločnostjo je pozneje zavračal uvedbo

124 SAZU, Glavna skupščina 1952–1955, Zapisnik glavne skupščine SAZU (2. 6. 1953).125 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 6, Zapisnik seje predsedstva SAZU (13. 1. 1958); SAZU, Glavna skupščina 1952–1955, Zapisnik skupščine SAZU (30. 6. 1954); SAZU, Glavna skupščina 1958–1961, Zapisnik skupščine SAZU (22. 12. 1961); SAZU, Glavna skupščina 1973–1976, Zapisnik skupščine SAZU (20. 3. 1975).126 SAZU, Glavna skupščine 1958–1961, Zapisnik skupščine SAZU (23. 10. 1959).127 M. Vidmar: Spomini: druga knjiga, str. 358–359; J. Vidmar: Obrazi, str. 22–23; SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 6, Zapisnik seje predsedstva SAZU (13. 1. 1958); SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 6, Zapisnik seje pred-sedstva SAZU (17. 6. 1958); SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 7, Zapisnik seje predsedstva SAZU (19. 10. 1959); SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 7, Zapisnik seje predsedstva SAZU (18. 12. 1959); SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 8, Zapisnik seje predsedstva SAZU (15. 4. 1960); SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 9, Zapisnik seje predsedstva SAZU (12. 5. 1961).128 J. Vidmar: Obrazi, str. 22–23; SAZU, Predsedstvo 1953–1963, Zapisnik seje predsedstva SAZU (12. 5. 1961).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 49: Željko Oset - sazu.si

49

delavskega samoupravljanja na SAZU. Na institucionalni ravni pa se je njegov položaj utrdil z ustanovitvijo kabineta predsednika jeseni 1961,129 s čimer mu je uspelo okrepiti delokrog predsednika. Obenem je imel Vidmar kot predsednik še velik vpliv na izbor članov, s čimer je povsem utrdil svoj položaj in ugled v SAZU. Z besedami Janeza Milčinskega: »Josip Vidmar je postal simbol, ki sodi v kabinet predsednika SAZU.«130

Slovesno odkritje doprsnega kipa Josipa Vidmarja, ki ga je izdelal Zdenko Kalin.131

Obdobje Josipa Vidmarja, ki je bil na čelu Akademije 23 let in 4 mesece, lahko glede na slog vodenja razdelimo na obdobje pred ustanovitvijo kabineta predse-dnika SAZU (1961) in po tem. V zgodovinskem spominu se je ohranila predvsem druga doba vodenja SAZU, ki sovpada z javno podobo Josipa Vidmarja kot avtori-tarnega razsodnika. Z ustanovitvijo kabineta predsednika je bil močno okrnjen model kolektivnega vodstva predsedstva, kar je prišlo še bolj do izraza zaradi Vidmarjevega sloga vodenja, ki so ga zaznamovale samoniklost, samozavest in odločnost, ki je pogosto prešla v apodiktičnost.132

Oceno svojega vodenja Akademije je Josip Vidmar podal poleti 1984, ko je v pismu članom SAZU razgrnil svoje videnje potrebnih lastnosti predsednika SAZU. Močno je izpostavil odločnost in pripravljenost za iskanje najboljših reši-tev za Akademijo in slovensko kulturo.133

129 SAZU, Glavna skupščina 1952–1955, Zapisnik skupščine SAZU (30. 6. 1954); SAZU, Glavna skupščina 1958–1961, Zapisnik skupščine SAZU (22. 12. 1961).130 J. Milčinski: Leta za pet drugih, str. 190.131 SAZU, Fototeka SAZU.132 F. Bernik: SAZU, str. 79–83.133 SAZU, Glavna skupščina (1977–1984), Glavna skupščina SAZU (13. 11. 1984); J. Vidmar: Obrazi, str. 327.

Organi Akademije

Page 50: Željko Oset - sazu.si

50

Vidmar je o odstopu z mesta predsednika oziroma prenosu funkcije na mlajše večkrat razmišljal. Kolegom je večkrat povedal, da se želi posvetiti pisanju spo-minov in torej delovati kot kulturnik. Bolj verjetno pa je, da je o odstopu začel razmišljati po spremembi financiranja (uvedba kombiniranega financiranja za Akademijo: iz republiškega proračuna in RSS) in predvsem zaradi prizadevanj sveta DS SAZU za poglobitev samoupravljanja na Akademiji. Vidmar je bil odlo-čen nasprotnik obeh omenjenih sprememb, kar nakazuje tudi njegova grožnja z razdelitvijo Akademije na reprezentativni in delovni del. Za odhod se je dokonč-no odločil, ko je bilo na njegov predlog v statut vključeno določilo o dveh podpred-sednikih. Za drugega podpredsednika je skupščina SAZU marca 1975 izvolila Bo-risa Ziherla, ki ga je Vidmar izbral za svojega naslednika.134

Po smrti Borisa Ziherla mesec pred volilno skupščino marca 1976 je bil Vidmar prisiljen izbrati novega kandidata za predsednika. Odločil se je za Janeza Milčin-skega, kar je »izbranemu kandidatu« sporočil kar na hodniku po seji predsedstva 16. marca 1976, torej nekaj dni pred volitvami.135 Ponudbo, ki ga je nekoliko prese-netila, je Milčinski sprejel.136 Skupščino marca 1976, na kateri je zadnjič nastopil kot predsednik, kakor tudi zadnje obdobje vodenja Akademije, je Vidmar sklenil čisto v zase tipičnem slogu. Zelo malo pozornosti je namenil oceni mandata, pa zato toliko več prihodnjim nalogam. Svojemu izbranemu nasledniku je, kakor je ugotavljal na volilni skupščini Milčinski, jasno začrtal delokrog in smernice ra-zvoja.137 Kako resno je Vidmar mislil s tem načrtom, je razvidno iz ostrega nastopa na skupščini leta 1984, ko je Milčinskemu tako rekoč očital, da je skrenil s poti. Josip Vidmar je bil posebej občutljiv pri obrambi svoje dediščine: skrbi za sloven-ski jezik in ohranjanja znanstvenih standardov ter statusnih razmerij med vod-stvom Akademije in inštituti. To so bili tudi očitki, ki jih je v pismu pred volilno skupščino jeseni 1984 razposlal članom SAZU. V omenjenem dopisu je Vidmar Milčinskemu očital, da ni primeren kandidat za predsednika Akademije v tako zahtevnem obdobju, v katerem bo treba sprejeti odločna stališča do položaja slo-venščine in šolske reforme.138

Kako močno je Vidmar personificiral Akademijo, kaže vprašanje Miloša Jev-tića, novinarja Radia Beograd, ki je leta 1977 Janeza Milčinskega vprašal, »kako se spopada z vodenjem Akademije kot njen drugi predsednik za Josipom Vid-marjem«. Milčinski je v odgovoru pojasnil, da je »že šesti predsednik od njene ustanovitve 1939«. Vprašanje ponazarja percepcijo »večnosti« Josipa Vidmarja na čelu SAZU.139

134 SAZU, Predsedstvo 1972–1975.135 SAZU, Predsedstvo 1976–1978, mapa 1, Zapisnik redne seje predsedstva SAZU (16. 3. 1976).136 J. Milčinski: Leta za pet drugih, str. 189–190.137 SAZU, Glavna skupščina 1973–1976, Zapisnik skupščine SAZU (25. 3. 1976).138 SAZU, Glavna skupščina (1977–1984), Glavna skupščina SAZU (13. 11. 1984).139 ARS, AS 293, š. 10, Intervju za drugi program Radia Beograd (1977).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 51: Željko Oset - sazu.si

51

Janez Milčinski (1976–1992)

Z novim predsednikom Milčinskim je prišel tudi nov način vodenja SAZU. Bi-stvena novost je bila večja pozornost, namenjena komunikaciji med predsedni-kom, člani predsedstva, razredi, delovno skupnostjo, pa tudi družbenopolitični-mi organizacijami – takšen vtis vzbujajo zapisniki sej predsedstva. Kljub temu pa je predsednik obdržal kabinet in ožje predsedstvo, ki je sprejemalo tekoče ope-rativne rešitve.140

V primerjavi z Josipom Vidmarjem je Janez Milčinski o svojih obveznostih in udeležbah na protokolarnih dogodkih natančno poročal na sejah predsedstva. Zaradi želje po ustrezni obveščenosti in navezavi tovariških odnosov je Milčinski na začetku svojega mandata obiskoval seje razredov, saj je menil, da mora pred-sednik pri skupnih vprašanjih prevzeti odgovornost, biti posrednik in mediator. Na prvi skupščini po izvolitvi marca 1977 je ugotavljal, da ni nič nenavadnega, če se v »čisto znanstveni spor primeša nekaj osebne preobčutljivosti ali če se disput z visoke znanstvene ravni tu ali tam spusti na vsakdanja tla pogovornega jezika z neogibno noto«. Ključno pa naj bi bilo reševanje težav znotraj Akademije.141

Janez Milčinski.142

Milčinski je zaznal nelagodje, zaradi česar je prenehal obiskovati seje razre-dov.143 Želel pa je ostati dobro informiran, zato so morali tajniki razredov prip-

140 SAZU, Predsedstvo 1976–1978.141 SAZU, Glavna skupščina 1977–1984, Redna letna skupščina SAZU (10. 3. 1977). Pri tem je predsednik Milčinski mislil na zaplete pri pripravi načrta Pravil slovenskega pravopisa. Komisija za pravopis, pravorečje in gramati-ko pri Inštitutu za slovenski jezik je junija 1976 obvestila predsedstvo, da je po štirih letih dela pripravila rokopis Pravil slovenskega pravopisa, vendar je prišlo do zapletov pri oddaji. – SAZU, Predsedstvo 1975–1978, mapa 3, Zapisnik 2. redne seje predsedstva SAZU (14. 10. 1976).142 SAZU, Fototeka SAZU.143 J. Milčinski: Leta za pet drugih, str. 190; SAZU, Predsedstvo 1975–1978, mapa 2, Zapisnik 1. seje predsedstva

Organi Akademije

Page 52: Željko Oset - sazu.si

52

ravljati natančna poročila. Ker so jih brali v celoti, so seje predsedstva trajale od osem do deset ur in pol. To se je spremenilo leta 1980, ko je bil sprejet predlog novega glavnega tajnika Jožeta Goričarja, naj predsedstvo sklicuje več sej pred-sedstva ter skupaj z vabilom na sejo pošlje tudi gradivo za sejo, tudi vsa poročila. Zaradi tega niso več brali zapisnikov sej razredov, kar je seje predsedstva skrajša-lo na okoli štiri ure.144

Dobo Milčinskega zaznamujejo predvsem zadržanost do javnega komentira-nja zadev, kljub pritiskom znotraj Akademije in javnosti, zavzemanje za sodelo-vanje med jugoslovanskimi akademijami in okrepitev delavskega samoupravlja-nja na SAZU in s tem povezana notranja reorganizacija, predvsem z združitvijo raziskovalnih inštitutov v Znanstvenoraziskovalno središče SAZU.145

Predsednik Milčinski sprejema delegacijo Kitajske akademije.146

Milčinski se je korenito lotil reforme volitev (novih) članov. Zaradi ocene, da vzame postopek volitev veliko časa, je leta 1978 predlagal izvedbo volitev na dve leti. Pozneje je ta sistem dodatno uredil z omejevanjem števila kandidatov. Če je bil glede postopka zelo strog, pa je bil zato toliko bolj odprt glede strokovne in nazorske pluralnosti kandidatov za članstvo.147

Kot njegov predhodnik je tudi Milčinski poskrbel za izvolitev svojega nasle-dnika. V primerjavi s predhodnimi volitvami je ta postopek znotraj stekel Akade-

SAZU (8. 6. 1976).144 SAZU, Predsedstvo 1979–1980, mapa 10, Zapisnik 1. redne seje predsedstva SAZU (16. 9. 1980).145 J. Milčinski: Leta za pet drugih, str. 208; SAZU, Predsedstvo 1987–1989, mapa 14, Zapisnik 2. redne seje pred-sedstva SAZU (13. 4. 1989); SAZU, Glavna skupščina 1985–1988, Zapisnik redne skupščine SAZU (25. 2. 1988).146 SAZU, Fototeka SAZU.147 SAZU, Glavna skupščina 1977–1984, Zapisnik skupščine SAZU (29. 3. 1979); J. Milčinski: Leta za pet drugih, str. 205; F. Bernik: SAZU, str. 26–27.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 53: Željko Oset - sazu.si

53

mije demokratično in pregledno. Opravljenih je bilo veliko razprav, tako glede kandidatov kot volilnega postopka. Postopek je potekal podobno kot pri volitvah članov: najprej znotraj razredov z evidentiranjem kandidatov v razredu, potem z glasovanjem o kandidatih po razredih in nato na skupščini. Postopek precej spominja na prve volitve predsednika novembra 1938, ko je bilo opravljenih več krogov testnih volitev, s čimer so želeli odkriti preference »volilnega kolegija«. Predsedstvo in predsednik sta zagotovila predvsem pogoje za razpravo. Kandi-data za predsednika sta bila Aleksander Bajt in France Bernik, člana predsed-stva, ki sta bila prizadevna pri reševanju statusnega preoblikovanja ZRC in nje-govega razmerja do SAZU. Na skupščini maja 1992 je bil za novega predsednika izvoljen France Bernik, ki je bil nato izvoljen še dvakrat in je vodil Akademijo do aprila 2002.148

Podpredsedniki in glavni tajniki

Ožje vodstvo so poleg predsednika tvorili glavni tajnik in podpredsednik(a). V prvem desetletju je bilo posebej težavno delo glavnega tajnika, v tem času je bil njegov uradni naziv generalni sekretar, ki je bil predsednikov namestnik in istočasno vodja administracije. Glavnima tajnikoma v prvem desetletju, Gregor-ju Kreku in Franu Ramovšu, je obilica dela brez ustrezne strokovne pomoči in stresa močno načela zdravje. Potrebne so bile številne intervencije, ki so se zdele glavnim tajnikom nepotrebne; Ramovš je to razumel kot obliko pritiska na Aka-demijo ali nanj osebno. Počasno odzivanje slovenske oblasti pa je označeval za nerazumno, po svoje shizofreno: od Akademije je pričakovala znanstvenorazi-skovalne dosežke, vendar hkrati ni sledila lastnim sklepom o zaposlitvi razisko-valcev na sistemizirana delovna mesta ali ni zagotovila ustreznih delovnih pro-storov, kar je oviralo delo v Akademiji oziroma njenih inštitutih.149

Z ustanovitvijo upravne pisarne, razvojem kabineta upravnega direktorja v upravni aparat SAZU jeseni 1949, se je administrativno breme nekoliko zmanjša-lo, vendar pa je to ostala izpostavljena funkcija, za katero je bilo težko dobiti kan-didata.150 Po Ramovševi izvolitvi za predsednika je glavni tajnik postal Milko Kos, ki je kot bivši rektor Univerze v Ljubljani veljal za sposobnega organizatorja.151

Vodstvo Akademije je za Kosovega naslednika predlagalo Gorazda Kuše-ja, pravnika, ki naj bi bil sposoben odgovoriti na zahteve časa s pripravo novih

148 SAZU, Predsedstvo 1990–1992; SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik prve glavne skupščine (12. 11. 1938); F. Bernik: Kronika: prva knjiga, str. 295, 298, 301, 313–323.149 SAZU, Predsedstvo 1938–1952.150 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 11, Poročilo glavnega tajnika za sejo predsedstva SAZU dne 3. 9. 1949.151 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, m. 10; ARS, AS 1931, II, š. 26, str. 50196–9.

Organi Akademije

Page 54: Željko Oset - sazu.si

54

(samo)upravnih aktov.152 Podoben je bil razmislek leta 1980, ko je bil za glavne-ga tajnika predlagan in nato na skupščini izvoljen Jože Goričar. Njegov ključni adut, poleg samoumevnih organizacijskih kompetenc, je bilo poglobljeno po-znavanje delovanja in razumevanje samoupravnega sistema, pa tudi zmožnost teoretskega prispevka na tem področju v javnosti. Slovenska oblast je namreč s takrat sprejetim zakonom Akademiji določila bolj aktivno (usmerjevalno) vlogo v slovenski družbi.153

Ožje predsedstvo SAZU (Bratko Kreft, Janez Milčinski in Gorazd Kušej).154

Po Goričarjevi smrti je bilo njegovega naslednika težko najti. Na prigovarjanje predsednika Milčinskega je funkcijo prevzel Janez Batis, član razreda za medi-cinske vede.155

Najbolj slikovito je položaj glavnega tajnika označil Gregor Krek, kot »Mäd-chen für alles«, ki je pogosto tarča neprijaznih komentarjev, godrnjanja kolegov zaradi počasnega izplačevanja avtorskih honorarjev, Ramovš pa je opozarjal še na konflikte pri rezervacijah počitniških zmogljivosti Akademije. Od glavnega tajnika se je zahtevalo, da pomaga predsedniku pri opravljanju njegovih nalog, organizira gradivo za seje, sodeluje z razrednimi tajniki, skrbi za publikacije SAZU in v predsednikovem imenu vodi vsa opravila, potrebna za opravljanje nje-govih koordinacijskih nalog na SAZU. Njegovega namestnika je v primeru zadr-žanosti izmed rednih članov določilo predsedstvo. Podobno kot za predsednika in podpredsednika je bila za glavnega tajnika ob zadnji spremembi normativnih

152 SAZU, Predsedstvo 1972–1975, m. 1.153 SAZU, Predsedstvo 1979–1980, m. 2.154 SAZU, Fototeka SAZU.155 Letopis SAZU: 36. knjiga, str. 56.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 55: Željko Oset - sazu.si

55

aktov Akademije v socializmu uvedena pridobitev predhodnega soglasja SZDL h kandidaturi.156

Kot že omenjeno je bil do maja 1949 predsednikov namestnik glavni tajnik, odtlej pa podpredsednik, kar je neposredno po osvoboditvi pomenilo, da sta Aka-demijo »skupno« vodila dobra prijatelja Kidrič in Ramovš.157 Oblast, ki je želela pridobiti vpliv na Akademiji, je zato maja 1949, torej leto po sprejetju predhod-nega zakona, sprejela nov zakon, v katerega je bila vnesena nova funkcija pod-predsednika oziroma podpredsednikov.158 Mesto drugega podpredsednika pa je nastalo leta 1975, s sprejetjem Statuta SAZU, ko je Josip Vidmar na ta način želel vpeljati svojega izbranega kandidata za naslednika, Borisa Ziherla, v vodenje SAZU. Ob tej priložnosti so tudi določili delovne zadolžitve obeh podpredsedni-kov: prvi podpredsednik je zadolžen za zgodovinske, družbene in humanistične vede ter umetnost, drugi podpredsednik pa za področje prirodoslovnih, tehni-ških in medicinskih ved.159

Za izvolitev podpredsednikov, članov ožjega vodstva SAZU, velja podobno kot za predsednike in glavne tajnike: redno članstvo, ugled znotraj Akademije, po letu 1980 pridobitev predhodnega soglasja za kandidaturo.160

Glavni tajniki SAZU

Gregor Krek (1875–1942), pravnik, ustanovni redni član28. 1. 1939 – 11. 7. 1942

UFran Ramovš (1890–1952), slavist, ustanovni redni član

11. 7. 1942 – 19. 5. 1950U

Milko Kos (1892–1972), zgodovinar, ustanovni redni član19. 5. 1950 – 13. 3. 1972

UGorazd Kušej (1907–1985), pravnik, redni član od 17. 10. 1958

13. 3. 1972 – 24. 2. 1980U

Jože Goričar (1907–1985), sociolog, dopisni član od 7. 2. 1969, redni član od 25. 3. 197624. 6. 1980 – 20. 2. 1985

UJanez Batis (1919–2002), mikrobiolog, dopisni član od 10. 3. 1977, redni član od 6. 6. 1983

10. 3. 1985 – 14. 5. 1992

156 SAZU, Gradivo za zgodovino SAZU po Letopisih SAZU od l. 1938 do l. 1981.157 Biblioteka SAZU, R 57/IV-24:40.158 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik izredne seje skupščine SAZU (3. 5. 1949).159 UL SRS, št. 42/71, str. 1053–1056; SAZU, Glavna skupščina 1973–1976, Zapisnik redne letne skupščine SAZU (21. 3. 1974); SAZU, Predsedstvo 1972–1975, mapa 13, Zapisnik redne seje predsedstva SAZU (9. 10. 1974).160 SAZU, Gradivo za zgodovino SAZU po Letopisih SAZU od l. 1938 do l. 1981

Organi Akademije

Page 56: Željko Oset - sazu.si

56

Podpredsedniki SAZU162

Božidar Lavrič (1899–1961), zdravnik kirurg, redni član od 6. 12. 194921. 3. – 15. 11. 1961

UAnton Kuhelj (1902–1980), mehanik strojnik, redni član od 6. 12. 1961

22. 12. 1961 – 31. 7. 1980U

Boris Ziherl (1910–1976), sociolog, dopisni član od 6. 12. 1949, redni od 17. 10. 195820. 3. 1975 – 11. 2. 1976

UBratko Kreft (1905–1996), književnik, redni član od 22. 12. 1961

25. 3. 1976 – 14. 5. 1992U

Robert Blinc (1933–2011), fizik, dopisni član od 7. 2. 1969, redni od 25. 3. 19762. 10. 1980 – 6. 5. 1999

161

161 Člani SAZU, SAZU, www.sazu.si/clani/umrli.html, pridobljeno 15. 1. 2012.

Organi Akademije

Page 57: Željko Oset - sazu.si

57

Preobrazba SAZU (1945–1952)

Od konca vojne do sprejetja zacasne uredbeseptembra 1945

Konec vojne in prihod slovenske vlade, med katere člani je bil tudi minister prosvete Ferdo Kozak, 10. maja 1945 iz Ajdovščine v Ljubljano162 je Akademija dočakala s sestavom akademikov iz prve generacije (do)graditeljev slovenske znanosti in kulture; pri znanosti v bistveno večjem obsegu kot v umetnosti.163 Do konca vojne ji je uspelo ohraniti avtonomijo skladno z ustanovno uredbo, imela je več pripravljenih rokopisov, ki so v tiskarni čakali na natis.164 Poleg tega pa je pred prihodom partizanske vojske od Nemške akademije v Ljubljani prev-zela osem zabojev knjig in v celoti varstvo nad Instituto di cultura italiana v Lju-bljani. Slednjega je 21. maja 1945 predala v upravo Znanstvenemu inštitutu pri predsedstvu SNOS in Komisiji za upravo kulturnih predmetov.165

Anton Peterlin je na starost in v tujini to obdobje označil za čas »partizanske svobode«. Peterlin je po osvoboditvi sodil v krog izbranih znanstvenikov, od ka-terih je (slovenska) oblast pričakovala znaten prispevek pri razvoju znanosti in slovenske družbe nasploh, že pred tem je spomladi 1944 svoj predlog glede ra-zvoja slovenske znanosti in poglobitve notranje organiziranosti na Univerzi v Ljubljani poslal glavnemu tajniku Akademije Ramovšu. Po osvoboditvi zatopljen

162 A. Gabrič: Osvoboditev in vzpostavitev nove oblasti, str. 831–836.163 France Kidrič je na žalni seji 13. junija 1949 ob smrti Otona Župančiča ocenil, da je bil preminuli akademik predstavnik »tretje velike ustvarjalne generacije v zgodovini literarne kulture«. Župančič je pripadal prvi gene-raciji akademikov, pri kateri so sodobniki v nekrologih (za primer naj navedem akademike Jožeta Plečnika, Frana Ramovša, Franceta Kidriča) opozarjali na njihov izjemni prispevek v dograditvi kulturne stavbe po prvi svetovni vojni. – SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Žalna seja skupščine SAZU (13. 6. 1949), Zapisnik žalne seje SAZU za predsednikom Francetom Kidričem (12. 4. 1950); F. Stele: Jože Plečnik, str. 61–76; A. Ocvirk: Dr. France Kidrič, str. 86–100; T. Logar: Fran Ramovš, str. 148–160.164 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik glavne skupščine AZU (2. 10. 1945).165 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 7, Zapisnik II. seje predsedništva SAZU (15. 6. 1945).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 58: Željko Oset - sazu.si

58

v realizacijo svojih zamisli, je šele v retrospektivi združil spomine in občutke v enoten pogled na čas, v katerem se je večina njegovih sodobnikov, univerzitetnih profesorjev, akademikov, prebijala skozi izjemno mučno obdobje preverjanja, ob spremljanju maličenja veljavnih pogledov na osebno svobodo ter predvsem uveljavljanja nenapisanih pravil in novih vzorcev obnašanja.166 Še najustreznejša strategija je bila pridobitev podpore kakšnega partijskega veljaka, novega obla-stnika – Akademija je takšnega človeka našla v predsedniku slovenske vlade, to-rej tistem, ki je postal operativno najbolj izpostavljeni usmerjevalec vzpostavitve nove oblasti na Slovenskem.167 Med izobraženci se je razširil strah kot bistveni element stalinističnega tipa komunizma, ki je vodil v samocenzuro, se odražal v obliki nenapisanih oziroma neprevedenih knjig, neizvedenih predavanj, neiz-govorjenih idej, nepodeljenih akademskih nazivov itd.168

Še bolj kot domačim znanstvenikom, ki sicer niso gojili posebnih iluzij o svo-ji nenadomestljivosti, je bil položaj jasen tujcem, ki so bili neodvisni od režima. Opozarjam na oris razmer britanskega diplomata Lawrencea Durrella, bivajoče-ga v Beogradu med letoma 1949 in 1952, ko je zapustil diplomacijo in se posvetil prevajanju Ajshila. Jugoslavijo je označeval za »turobno, izsušeno in brezupno«, »inertno in grozljivo policijsko državo« s »cenzuriranim tiskom, z dolgimi kolo-nami političnih zapornikov, ki korakajo zastraženi z brzostrelkami«, in »z nes-rečnimi ljudmi, sestradanimi in ustrahovanimi skoraj do smrti«.169

Obdobje od prihoda nove oblasti do sprejetja začasne uredbe septembra 1945170 je bilo na splošno prehodno obdobje, posebej pa je bila to doba obračuna z medvojnim dogajanjem in doba postavljanja novega razmerja med Akademijo z notranjo avtonomijo in iniciativo ter oblastjo. Nasveti glede zgledovanja po Sov-jetski zvezi verjetno niso bili posebej moteči ali boleči, saj se je s tem odpirala pot, da Akademija postane najvišja znanstvena ustanova, za kar so si v predsedstvu prizadevali že pred drugo svetovno vojno, in predvsem za sredstva za znanstve-no delo.171 Ob tem verjetno tudi ni zanemarljivo poudarjanje pomena znanosti za novi sistem, predvsem v finančnem oziru, glede ideološkega dela pa so navznoter tiho pričakovali, da bo obdobje »partizanske svobode« hitro minilo in bo lahko znanstveni etos nadvladal ideološke pritiske. V takratnih dinamičnih časih je bilo tovrstno pričakovanje iskanje pozitivne stične točke, ki se je kazala pri re-ševanju nacionalnega vprašanja in državnih meja ter pri urejanju odnosa na re-laciji Ljubljana–Beograd in seveda pri zapletenih osebnih stiskah in razmerjih,

166 Arhiv družine Peterlin; Biblioteka SAZU, R 46/III-138; D. Movrin: Fran Bradač, Anton Sovre, Milan Grošelj, Jože Košar in Fran Petre, str. 147–179; A. Puhar: Izidor Cankar, str. 88–105.167 ARS, AS 223, š. 28, Kabinet B. Kidriča, št. 26 in 56; ARS, AS 223, š. 4, dok. 84–85; A. Gabrič: Znanstvena politika v Sloveniji, str. 300–304; prim. J. Vodušek Starič: Prevzem oblasti, str. 209–307.168 D. Movrin: Fran Bradač, Anton Sovre, Milan Grošelj, Jože Košar in Fran Petre, str. 178.169 Prav tam, str. 150.170 UL SNOS in NVS, 19. 9. 1945, str. 161–163.171 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 1, Zapisnik o IX. (izredni) seji predsedništva AZU (29. 3. 1940).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 59: Željko Oset - sazu.si

59

Milan Vidmar je želel predsedniku slovenske vlade Borisu Kidriču osebno pojasniti odločitev za nemški natis knjige med drugo svetovno vojno.172

172 AS 223, š. 28, št. 24.

Preobrazba SAZU (1945–1952)

Page 60: Željko Oset - sazu.si

60

prežetih z nezaupanjem.173 Iskanje občutljivega ravnovesja med znanstvenostjo in ideološkostjo se je verjetno v najbolj prvinski obliki izražalo v obravnavanih vsebinah na sejah predsedstva in glavne skupščine od sprejetja začasne uredbe septembra 1945 do marca 1947174 oziroma do volitev novih članov v beograjsko akademijo, ko je ljubljanska akademija dejansko postala edina delujoča akade-mija znanosti in umetnosti v državi. Obračun z beograjsko akademijo predsta-vlja konec prehodnega obdobja, v katerem so akademiki še upali na obnovitev notranje avtonomije. Oblast je poslala jasno sporočilo, da (lahko) politika odloča o vsem: od financ, programske politike do članskega sestava. Od aprila do julija 1947, ko je bil sprejet nov zakon, beograjska akademija praktično ni obstajala. Novi zakon je močno omejil avtonomijo akademije, med drugim je določal po-trjevanje članstva obstoječim članom. Omenjeni zakon je predstavljal izhodišče tudi za ljubljansko in zagrebško akademijo.175

Na sejah predsedstva Akademije so obravnavali predvsem strokovna in orga-nizacijska vprašanja, iz česar ni mogoče razbrati prilagoditve ideološkim priča-kovanjem nove oblasti. Drugače je bilo na skupščinah, ki so bile manifestacije za novi red, proslave za novo oblast pomembnih dogodkov (obletnica drugega zase-danja AVNOJ-a in obletnica oktobrske revolucije). Razpravo o znanstveni podpo-ri nove oblasti so v predsedstvu sprejemali kot pozitivno okoliščino, ki naj bi jim pomagala pri realizaciji znanstvenih afinitet ter zagotovila materialno podporo za realizacijo načrtovanih, a zaradi denarja neizvedenih kolektivnih projek-tov.176 Z dodelitvijo sredstev pa je oblast pridobila moč in vzvode za vplivanje na Akademijo.177

Prvi uradni stik Akademije z novimi oblastniki, sicer vljudnostne narave, je bil vzpostavljen na balkonu ljubljanske univerze 10. maja 1945, ob prihodu slo-venske vlade v Ljubljano. Bolj vsebinsko konkretno srečanje pa je bilo izvedeno na dveh sestankih pri ministru prosvete 19. in 20. maja. Slovenski prosvetni mi-nister Ferdo Kozak je od predsednika Akademije Milana Vidmarja in glavnega tajnika Frana Ramovša zahteval poročilo o medvojnem položaju in stanju v Aka-demiji, predvsem za njuno mandatno obdobje, ki se je za Vidmarja začelo juni-ja 1942, za Ramovša pa julija 1942. Ustrezno poročilo je Ramovš sestavil že 26. maja 1945.178 Predsednik Vidmar pa je čutil potrebo, da svoje medvojno ravnanje osebno pojasni predsedniku vlade. V prošnji za sprejem pri Borisu Kidriču je 30. maja pojasnjeval izid knjige Transformation und Energieübertragung in naka-zal pripravljenost za sodelovanje pri elektrifikaciji države, o čemer sta se Kidrič

173 Prim. B. Loparnik: Biti skladatelj, str. 96–98.174 SAZU, Predsedstvo 1938–1952; SAZU, Skupščina 1938–1951.175 N. Stefanov: Wissenschaft als nationaler Beruf, str. 76–85; Ž. Oset: Okoliščine izvolitve Todorja Pavlova, str. 288–290.176 SAZU, Predsedstvo 1938–1952; SAZU, Skupščina 1938–1951.177 A. Gabrič: Znanstvena politika v Sloveniji, str. 301.178 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 7, Zapisnik I. seje predsedništva AZU (22. 2. 1945).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 61: Željko Oset - sazu.si

61

in Vidmar pogovarjala ob začetku okupacije.179 Dva dni kasneje je pismo predse-dniku vlade napisal še glavni tajnik. Ugodno rešitev njegove prošnje za rešitev položaja njegovega sina, zaprtega v Šentvidu, je toplo priporočil France Kidrič, ki se je podpisal kot »očka«, Ramovša pa je označil za nenadomestljivega pri reorga-nizaciji na ljubljanski univerzi in Akademiji.180 Pogled v mentaliteto tistega časa nam odstira pismo Milana Vidmarja, ki je 1. junija 1945 na rektorja ljubljanske univerze Milka Kosa naslovil vprašanje: »Kako je z ureditvijo personalnih zadev na univerzi, ker vlada pričakuje, da se to čim prej izvrši.«181

Predsedniku slovenske vlade je pisal tudi akademik Anton Melik, ki je izrazil željo po sodelovanju v strokovni skupini za določitev državne meje.182

Na očitke Milanu Vidmarju, ki so se pojavili po koncu druge svetovne vojne, je v svojih spominih dobra tri desetletja pozneje opozoril Josip Vidmar, ki je oce-nil, da brat Milan po njegovem odhodu iz Ljubljane maja 1942 »ni vozil zmeraj najsrečneje«.183 Ta ocena je precej podobna oceni Franceta Kidriča ob prevzemu mesta predsednika Akademije oktobra 1945, v kateri je opozoril, da se z marsika-tero odločitvijo ne more strinjati. Sta pa France Kidrič in Josip Vidmar obenem opozorila na izredno težavne vojne okoliščine, kar je bil ključni zagovor Milana

179 ARS, AS 223, š. 28, Kabinet B. Kidriča, št. 24.180 ARS, AS 223, š. 28, Kabinet B. Kidriča, št. 27.181 D. Movrin: Fran Bradač, Anton Sovre, Milan Grošelj, Jože Košar in Fran Petre, str. 151.182 ARS, AS 223, š. 28, Kabinet B. Kidriča, št. 35.183 J. Vidmar: Obrazi, str. 20–21.

Preobrazba SAZU (1945–1952)

Page 62: Željko Oset - sazu.si

62

Vidmarja, ki je v svojih spominih izpostavil še kroženje površnih ocen o njegovi udeležbi na zasedanju italijanskih akademij januarja 1943 v Rimu. Izida obširne monografije v nemščini ob koncu vojne se je v spominih dotaknil posredno, ko je opozoril, da so bili slovenski tehniki močno navezani na »nemško tehniko«. Ta navezanost se je po njegovi oceni končala s koncem vojne.184

Kot posebej problematični sta bili na omenjenem pogovoru pri prosvetnem ministru izpostavljeni dve temi: udeležba na zasedanju italijanskih akademij januarja 1943 in natis Letopisa spomladi 1943, v katerem je bil zaradi italijanske cenzure izbrisan biografski prikaz Franceta Kidriča. Ti očitki so bili objavljeni že med vojno, julija 1943, v časopisu Setev,185 pri čemer vprašanje kulturnega molka ni bilo problematizirano. Kot opozarja Aleš Gabrič, je oblast po koncu vojne v primeru določenih posameznikov »pozabila« na neupoštevanje kultur-nega molka, vendar ne tudi pri oblasti izrazito nenaklonjenih kulturnikih.186 Predsedniku Akademije Vidmarju tako javno niso nikoli očitali izida obsežne monografije Transformation und Energieübertragung, ki je izšla leta 1945 pri založbi Kleinmayr&Bamberg, čeprav je bila izdaja očitno (glede na dolgoživost očitkov) predmet precejšnje avtorjeve zadrege.187 Je pa slovenska oblast prepre-čila njegovo izvolitev za rektorja Univerze v Ljubljani,188 s čimer je dopustila, da je bil za rektorja izvoljen Alojz Král, edini rektor neslovenskega rodu v njeni zgodovini.189

Slabše jo je odnesel nekdanji član Akademije Maks Samec. Očitali so mu vse mogoče: od prejema visokega nemškega odlikovanja zaslužni križ reda nemški orel 1. stopnje v letu 1940, domnevnega članstva njegove žene v Kulturbundu, dobrih odnosov z Nemci v Ljubljani do izida monografije med vojno. Avgusta 1945 je izgubil mesto rednega profesorja na ljubljanski univerzi, še hujših sankcij pa ga je rešil France Kidrič (in ostali vplivni znanstveniki, med njimi Anton Peter-lin), ki je Samca želel pridobiti kot sodelavca in organizatorja kemijskega inštitu-ta pri Akademiji »v nastajanju«.190 Podobno kot so za Samca intervenirali Kidrič in drugi profesorji, je za Milana Vidmarja posredoval njegov brat Josip, ki je bil takrat predsednik SNOS-a.191

184 M. Vidmar: Spomini: prva knjiga, str. 149, 192–194, 238–239, 253; druga. knjiga, str. 197–204, 238–239; SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik glavne skupščine AZU (2. 10. 1945); SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 13, Zapisnik seje predsedstva SAZU (3. 10. 1951); ARS, AS 223, š. 28, Kabinet B. Kidriča, št. 24.185 Setev, julij 1943.186 A. Gabrič. Kulturni molk, str. 402–405.187 M. Vidmar: Spomini: prva knjiga, str. 149, 192–194, 238–239, 253; druga knjiga, str. 197–204, 238–239.188 ARS, AS 1931, VIII, št. 5, str. 8413–8461.189 Ž. Oset: Izvolitev Maksa Samca, str. 158–163.190 SAZU, Predsedstvo, Razna pošta, š. 6, št. 246/45; T. Peterlin Neumaier: Življenjepis Maksa Samca, str. 48; Ž. Oset: Samec postane vnovič član SAZU, str. 167–168.191 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 8, Zapisnik seje prezidija AZU (18. 5. 1946); ARS, AS 231, Ministrstvo za prosveto LRS, š. 144, Dr. Milan Vidmar (17. 6. 1949).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 63: Željko Oset - sazu.si

63

Glavni tajnik Ramovš je pri predsedniku slovenske vlade posredoval za sina, pozdravil pa je tudi načrtovano preobrazbo slovenske kulture.192

Na sestanku pri ministru Kozaku so se verjetno dotaknili tudi ravnanja posame-znih članov, saj je dopisni član France Veber 18. maja 1945 poslal dopis, v katerem je sporočal, da se začasno, do razjasnitve očitkov, odpoveduje članstvu.193 Veber je z njim naredil taktično potezo, saj je poznal prakso obravnavanja odstopnih izjav v Akademiji, ki se je oblikovala v drugi polovici leta 1940 in v začetku leta 1941 ob sporu v tretjem razredu med Plemljem in Samcem.194 Verjetno je pričakoval, da bo Akademija o njegovem odstopu najprej razpravljala v okviru prvega razreda, kate-rega član je bil, se nato posvetovala z njim in šele potem sprejela odločitev. Glede na Plemljev primer odstopna izjava namreč še ni nujno pomenila dokončnega slovesa od Akademije.195

192 ARS, AS 223, š. 28, št. 27.193 F. Bernik: Iz zgodovine SAZU, str. 147–150.194 Ž. Oset: Izvolitev Maksa Samca, str. 155–158.195 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 3, Zapisnik I. seje predsedništva AZU (12. 7. 1941).

Preobrazba SAZU (1945–1952)

Page 64: Željko Oset - sazu.si

64

Odstopna izjava Franceta Vebra.196

Postopek sprejemanja odstopne izjave je stekel hitro, povsem v sozvočju z di-namiko in negotovostjo poletja 1945, s čimer se je izoblikovala nova praksa, ki je predstavljala pritisk na temeljni organizacijski model Akademije – to je na popol-no notranjo avtonomijo. Na Akademiji so takrat ocenili, sploh po tem, ko je mini-ster prosvete Kozak 8. junija 1945 podprl stališče TO OF na fakultetah Univerze v Ljubljani, da namestitve profesorjev niso samo strokovno, ampak tudi politično

196 SAZU, Predsedstvo, Razna pošta, š. 6, št. 68/45.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 65: Željko Oset - sazu.si

65

vprašanje. S tem se je kljub protestom rektorja Milka Kosa, ki je vztrajal pri vode-nju postopkov v okviru veljavne zakonodaje, odprla pot za obračunavanje s profe-sorji, univerzitetna avtonomija pa je bila ogrožena.197 V neugodnem položaju se je znašel glavnik tajnik Ramovš. Očitali so mu medvojno delovanje tako na poklic-nem področju (na Akademiji in v univerzitetni knjižnici, kjer je po »odstranitvi upravnika Šlebingerja« oktobra 1944 postal upravnik direktorija) univerzitetne knjižnice kot na osebni ravni, saj je bil njegov sin Primož kot domobranec zaprt v Škofovih zavodih v Šentvidu, kjer je ostal do 10. avgusta 1945, ko je bil izpuščen.198

Skladno s prakso, ki se je oblikovala ob Plemljevi odstopni izjavi, je bil mogoč tudi preklic odpovedi članstva, vendar je bilo ob tem treba zagotoviti podporo ra-zreda. V Vebrovem primeru do tega ni prišlo, saj naj bi za kolege postal »nevarni Franc«. Dokončno je možnost preklica odstopne izjave postala nemogoča, ko je OZNA med 16. junijem in 18. avgustom 1945 Vebra zaprla199 in ko je bil v prvem valu odstranjevanja novi oblasti ideološko nenaklonjenih univerzitetnih profesorjev 10. avgusta 1945 upokojen.200 Usoda dopisnega člana Vebra je bila precej podobna usodi rednega člana Aleša Ušeničnika. S knjižnih polic so odstranili njuna dela, nastale so ovire pri tisku njunih del in izgubila sta tudi članstvo v Akademiji,201 pri čemer je Veber izgubil članstvo že julija 1945, Ušeničnik pa ob potrjevanju član-skega sestava v slovenski Ljudski skupščini junija 1948.202

Veber je, čeprav je bil odstranjen z ljubljanske univerze in je izgubil članstvo na Akademiji, pričakoval, da bo lahko nadaljeval znanstveno delo. Tako se je je-seni 1945 dogovoril za izid knjige Priroda v dveh obrazih ter začel nabirati naroč-nike, vendar do izida knjige ni prišlo.203

Povsem druga zgodba je bila izključitev rednega člana Riharda Zupančiča. Glavni tajnik Ramovš je 14. maja 1945 podal predlog za njegovo izključitev, kar je prvi povojni dokument SAZU; drugi je odstopna izjava Franceta Vebra. Ramovš je ta skrajni ukrep predlagal, ker naj bi se Zupančič »v dobi okupacije Slovenije, ka-kor je bilo vsem očitno in znano, postavil ne prisiljeno, marveč iz lastnega nagiba na okupatorjevo stran in se s tem izločil iz našega občestva«.204 Ramovšev predlog je predsedstvo obravnavalo na prvi povojni seji 15. junija 1945, torej nekaj dni po

197 ARS, AS 223, š. 1, št. 821/45; A. Gabrič: Odpuščanje profesorjev Univerze, str. 15–17.198 J. Rotar: Korespondenca, str. 151–152; B. Loparnik: Biti skladatelj, str. 84–88; AS 223, š. 28, Kabinet B. Kidri-ča, št. 26–27, 56.199 T. Weber: 150 zgodb, str. 70–74; A. Gabrič: Slovenska akademija znanosti in umetnosti na političnem prepihu svojega prvega desetletja, str. 446–447.200 A. Gabrič: Odpuščanje profesorjev Univerze, str. 17.201 T. Weber: 150 zgodb, str. 70–74; A. Gabrič: Angela Vode in povojno politično dogajanje, str. 75–76; A. Gabrič: Leto 1945 in slovenska kultura, str. 155–164.202 T. Weber: 150 zgodb, str. 49, 74–75, 78–79; A. Gabrič: Angela Vode in povojno politično dogajanje, str. 75–76; Letopis SAZU: tretja knjiga, str. 15–16; SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik seje glavne skupščine SAZU (24. 7. 1948).203 T. Weber: 150 zgodb, str. 78–79.204 SAZU, Predsedstvo, Razna pošta, š. 6, št. 67/45; V. Mole: Iz knjige, str. 475–6.

Preobrazba SAZU (1945–1952)

Page 66: Željko Oset - sazu.si

66

tem, ko so se v senatu Univerze v Ljubljani odločili, da bodo odvzeli habilitacije tistemu delu učnega osebja, ki je med oziroma pred koncem vojne zapustilo Slo-venijo, s čimer so po veljavni uredbi postali nezmožni za opravljanje službe. Od akademikov je v to skupino spadal Zupančič, ki je bil odstavljen z mesta redne-ga profesorja z odlokom ministra prosvete 10. avgusta 1945, z utemeljitvijo, da je učno osebje, ki je pobegnilo iz Slovenije v zamejstvo, treba odpustiti.205

Prvi povojni dokument Akademije iz 14. maja 1945, v katerem glavni tajnik Ramovš predlaga izključitev Riharda Zupančiča.206

V tem miselnem okviru so pod vtisom dinamičnih časov in na prelomu v novo zgodovinsko obdobje o Zupančiču razpravljali na prvi povojni seji predsedstva SAZU. Razprava o izključitvi, ki je na predlog glavnega tajnika Ramovša poteka-la pod zadnjo točko dnevnega reda »slučajnosti«, ni zabeležena, vendar lahko iz dikcije »po daljši razpravi« sklepamo, da je bilo vprašanje trd oreh.207

205 A. Gabrič: Odpuščanje profesorjev Univerze, str. 12–32.206 SAZU, Predsedstvo, Razna pošta, š. 6, št. 67/45.207 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 7, Zapisnik II. seje predsedništva SAZU (15. 6. 1945).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 67: Željko Oset - sazu.si

67

Pismo Riharda Zupančiča rektorju Milku Kosu z 28. avgusta 1945, v katerem je pojasnil okoliščine svojega odhoda iz Ljubljane 6. maja 1945 in izrazil željo po vrnitvi v Slovenijo.208 Kos

na pismo ni odgovoril.209

Ustanovna uredba je določala, da izključitev postane veljavna, če zanjo na skupščini glasujejo tri četrtine navzočih rednih členov.210 Med vojno, ko je itali-janska okupacijska oblast na Akademijo pritiskala za izključitev Franceta Kidri-ča, je bilo to eno najpogosteje navajanih določil ustanovne uredbe. Predsednik Milan Vidmar je zavračal odločanje o Kidričevem članstvu z utemeljitvijo, da aka-demika ni mogoče izključiti zaradi aktivnosti njegovega sina.211

Zato so v razpravi na skupščini prej kot pravnega verjetno bolj izpostavljali vsebinski in politični vidik izključitve ter nevarnost uporabe določila za druge člane. Člani so na skupščini 25. julija 1945 soglasno sprejeli Ramovšev predlog

208 ARS, AS 2014, š. 4, št. 118.209 V. Mole: Iz knjige spominov, str. 476.210 SL KBU, 7. 9. 1938, str. 733–735.211 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik glavne skupščine SAZU (11. 8. 1944); SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik glavne skupščine SAZU (25. 7. 1945).

Preobrazba SAZU (1945–1952)

Page 68: Željko Oset - sazu.si

68

za Zupančičevo izključitev.212 Odločitev je imela dolgotrajen učinek in je vplivala na oceno njegovih dejanj pred drugo svetovno vojno, tudi neupravičeno manj-šanje Zupančičevih zaslug za ustanovitev in razvoj ljubljanske univerze.213 Postal je črna ovca, »živ zgled pokvarjenega nemčurja, ki se sme vsakdo zgražati nad njim«, kot je v spominih zapisal Anton Peterlin.214

Dokončni obračun z medvojnim ravnanjem akademikov je bil znotraj sloven-ske akademije opravljen pri primopredaji poslov med Milanom Vidmarjem in Francetom Kidričem oktobra 1945, ko je novi predsednik poudaril, da se ni stri-njal z vsemi dejanji vodstva Akademije, a je pohvalil aktivnosti za njeno ohranitev med okupacijo.215 Milan Vidmar je že pred primopredajo poslov ocenil svoj man-dat: »Številne nevšečnosti, nekaj trdih bojev, dovolj nasilja, pa tudi zvrhano mero sramotenj v dnevnem časopisju.«216

Glavni tajnik Ramovš je 20. julija 1945 v predlogu za skupščino 25. julija za-pisal, da je »zaradi novih razmer potrebna izprememba uredbe in poslovnika« Akademije. Z zanosom je napovedal,da bo nova doba »prej ali slej tudi Akademi-ji dala nove dolžnosti, pa tudi možnosti za čim uspešnejši razvoj«, zaradi česar je predlagal ponovno oceno že znanih, a nerealiziranih načrtov, med katere je uvrščal pripojitev društva Narodna galerija kot stalnega razstavnega muzeja slo-venske likovne umetnosti in društva Slovenska matica, ki bi delovalo kot posebna sekcija Akademije, v kateri bi bili zastopani vsi njeni člani. O priključitvi so se v predsedstvu Akademije pogovarjali že julija 1941, vendar se za to potezo, s katero bi takrat dejansko rešili tudi vprašanje namestitve, niso odločili.217 Društvo Naro-dna galerija je bilo lastnik Narodnega doma, kar je bil po oceni Franceta Kidriča ključni »pritegnitveni moment« za razpravo o priključitvi Narodne galerije po drugi svetovni vojni. Po koncu vojne je Narodni dom zasedel SNOS, zaradi česar Akademija ni imela realnih možnosti za pridobitev prostorov. Vidmar in glavni tajnik sta odločanje o vprašanju priključitve prepustila novemu vodstvu Akade-mije. Podobna odločitev je bila sprejeta glede priključitve Slovenske matice, ki naj bi po načrtu v okviru Akademije skrbela za izdajanje »slovenske lepe knjige« in slovenskih poljudnoznanstvenih knjig.218

Na julijski skupščini so razpravljali tudi o ponudbi Silvestra Škerla, ki je Aka-demiji v odkup ponudil podjetje Akademska založba. Akademiki so bili naklonje-

212 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 7, Zapisnik II. seje predsedništva SAZU (15. 6. 1945).213 A. Suhadolc: Življenje in delo profesorja Riharda Zupančiča, str. 7–9, 143–148; prim. M. Mikuž: Gradivo za zgodovino univerze v letih 1919–1945, str. 64–65; prim. E. Dolenc: Med kulturo in politiko, str. 44; Ž. Oset: Zača-sni tehniški visokošolski tečaj v Ljubljani, str. 42–47.214 T. Peterlin Neumaier: Spomini Antona Peterlina, str. 127.215 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik glavne skupščine AZU (2. 10. 1945).216 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik glavne skupščine SAZU (25. 7. 1945).217 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 3, Zapisnik I. seje predsedništva AZU (12. 7. 1941).218 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik glavne skupščine SAZU (25. 7. 1945); SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik glavne skupščine AZU (2. 10. 1945).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 69: Željko Oset - sazu.si

69

ni nakupu, zato so člana Milana Škerlja, strokovnjaka za trgovinsko pravo, prosi-li za izdelavo mnenja. V njem je Škerlj opozoril na morebitna finančna tveganja, vendar naj bi bili pozitivni učinki takšni, da je predlagal začetek pogajanj z lastni-kom podjetja.219 Naposled se Akademija zaradi nasprotovanja slovenske vlade za nakup podjetja ni odločila. Njen predsednik je nasprotoval tudi priključitvi Bla-znikove tiskarne Akademiji, kar lahko umestimo v sklop prizadevanj oblasti za popolno obvladovanje izdajateljske in tiskarske dejavnosti.220

Privajanje na nove razmere je postreglo z nekaterimi zapleti, ki so minili brez posledic. Precej indikativen zaplet je bila izvedba prve proslave oktobrske revolu-cije v organizaciji SAZU, ki jo je na presenečenje slovenske oblasti izvedla v začet-ku oktobra 1946. Napako je SAZU popravila naslednje leto, ko je proslavo združila z izvolitvijo dopisnih članov iz bratskih slovanskih držav.221

Prehodno obdobje SAZU po osvoboditvi se je v precejšnji meri zaključilo s sprejetjem začasne uredbe in Uredbe o zaščiti znanstvenih in kulturnih delavcev, katerih zaključni verziji so sprejeli na sestanku pri predsedniku vlade 27. avgusta 1945. Na sestanku so spremenili podrejenost Akademije (neposredno vladi, prej predsedstvu vlade), izbrisali določilo o razpravnem jeziku in določilo o trajanju funkcij ter določilo o cenzuri, ki je bila tudi sicer ukinjena konec avgusta. Odp-ravljeno je bilo tudi medvojno preimenovanje Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti v Ljubljani.222

Z začasno uredbo je Akademija postala »državna ustanova, ki ima svoj predračun dohodkov in izdatkov v okviru proračuna Ljudske republike Slove-nije«.223 Poleg finančnih učinkov začasne uredbe je bila pomembna tudi do-ločitev statusa najvišjega znanstvenega in umetniškega zavoda v Sloveniji ter področne zainteresiranosti za Slovenijo in Jugoslavijo. To določilo moramo razumeti predvsem v kontekstu okrepitve samostojnega položaja Akademije v Ljubljani v odnosu do beograjske in po ponovni ustanovitvi tudi do zagrebške akademije. Samostojnosti, ki je odražala federativno preurejanje države in naklonjenost slovenske vlade, se je predsedstvo trdo oklepalo in nasprotovalo organizacijskim spremembam v smeri centralizacije na področju znanosti.224 Kljub temu pa slovenska vlada ni želela privoliti v preimenovanje Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani v Slovensko akademijo znanosti in umetno-

219 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik glavne skupščine AZU (2. 10. 1945).220 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 7, Zapisnik seje prezidija AZU (7. 12. 1945); A. Gabrič: Angela Vode in povojno politično dogajanje, str. 75–76.221 SAZU, Skupščina SAZU, š. 1, m. 8–11.222 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 7, Zapisnik seje prezidija AZU (29. 9. 1945).223 UL SNOS in NVS, 19. 9. 1945, str. 161–163; UL LRS, št. 23/48, str. 211–213.224 Tovrstnih zadržkov niso imeli v finančnem oziru, ko so del sredstev za kemični in fizikalni inštitut prejeli od zveznih institucij. Bistveni del nasprotovanja ali naklonjenosti, ki ga bom obširneje predstavil pri reševanju vpra-šanja tiska, je bil v osebnih razmerjih in s tem povezanem pridobivanju dodatnih sredstev ter možnostjo vpliva-nja na oblikovanje rešitev. – SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 11, Zapisnik seje prezidija SAZU (12. 5. 1949).

Preobrazba SAZU (1945–1952)

Page 70: Željko Oset - sazu.si

70

sti, kot je storila Rupnikova civilna uprava novembra 1943.225 Na stališče vlade verjetno ni vplivalo medvojno preimenovanje, ampak bolj želja po brzdanju nacionalizma v Sloveniji.226 Redakcija začasne uredbe je bila opravljena povr-šno, zato je v 25. členu ostalo poimenovanje Slovenska akademija znanosti in umetnosti.227

Z uredbo je bila napovedana razširitev področja znanstvenega udejstvovanja SAZU: obravnava in usmerjanje znanstvenih in umetniških prizadevanj, vodenje ekspedicij, ustanavljanje in upravljanje raziskovalnih znanstvenih inštitutov s primernim številom znanstvenih sodelavcev (v okviru razpoložljivih sredstev), vzdrževanje sodelovanja z domačimi in tujimi akademijami in znanstvenimi organizacijami. Razvoja Akademije sta se dotaknila tudi določilo o zaposlovanju znanstvenih sodelavcev in pisarniškega osebja ter 23. člen, ki je določal, da »se-danji redni in dopisni člani Akademije obdrže svoje članstvo«.228 Nadalje je ured-ba potrdila sklepe predsedstva o preimenovanju organov, predsedništva v pre-zidij in predsednika v prezidenta, za glavnega tajnika pa se je ohranil ustanovni naziv generalni sekretar.229 Začasna uredba je bila v pretežni meri pripravljena po takrat veljavni uredbi, vendar z jasno napovedjo smeri raziskovalnega razvoja in vpliva oblasti na članski sestav.

Ustanavljanje raziskovalnih enot na Akademiji

Pobudniki ustanovitve so za poslanstvo Akademije določili izvedbo nacio-nalno pomembnih kolektivnih projektov, kot so: izdaja slovarja slovenskega knjižnega jezika, terminoloških slovarjev, bibliografij ipd. ter seveda izdajanje del akademikov. Zaradi finančnih omejitev in izrednih razmer je bila notranja izgradnja po ustanovitvi močno otežena, praktično onemogočena. Zato so aka-demiki sprejeli stališče glavnega tajnika Gregorja Kreka, da z ustanavljanjem komisij počakajo do okrepitve finančnega fonda Akademije. Krek je namreč že-lel, da bi se znanstvena dejavnost financirala iz obresti in donosa akademijskega fonda. Ob okrepljenem pritisku italijanskih okupacijskih oblasti pa se je vodstvo odločilo, da bo sredstva iz finančnega fonda porabilo za ustanovitev Komisije za etimološki slovar in Bibliografske komisije. Prvenstveno je vodstvo želelo dose-

225 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik glavne skupščine SAZU (25. 7. 1945); SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 7, Zapisnik II. seje predsedništva SAZU (15. 6. 1945); SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 7, Zapisnik III. seje prezidija SAZU (25. 8. 1945).226 A. Gabrič: Leto 1945 in slovenska kultura, str. 156–157.227 SAZU, Razna pošta, š. 6, Začasna uredba.228 UL SNOS in NVS, 19. 9. 1945, str. 161–163.229 Prav tam.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 71: Željko Oset - sazu.si

71

či demonstrativni učinek upornosti in avtonomnosti Akademije, kajti v težavnih medvojnih razmerah je bilo znanstveno delo močno oteženo.230

Željá in idej je bilo seveda še bistveno več, o čemer so razpravljali na prvi po-vojni seji predsedstva 15. junija 1945. Akademiki so želeli izkoristiti velik interes slovenske vlade za ureditev znanstvenega središča na Akademiji. Ker pa vlada ni imela izdelanega programa, je bilo več prostora za predloge akademikov. Večino predlogov za ustanovitev inštitutov, odborov in komisij so tako podali akademi-ki, nekaj pa tudi predsednik vlade Kidrič, ki je bil do smrti podpornik koncepta osrednje vloge akademij znanosti v znanstvenoraziskovalni dejavnosti in odlo-čen podpornik razvoja slovenskih kulturnih institucij. Predsednik vlade je tako spomladi 1946 predlagal ustanovitev fizikalnega inštituta in statusno nadgradnjo kemijskega laboratorija, ki ga je vodil Maks Samec, v kemijski inštitut.231 Akade-mija je Samcu že od oktobra 1945 pomagala pri nabavi laboratorijske opreme in plačilu osnovnih stroškov ter predvsem pri pridobitvi »dovoljenja« slovenske vlade za njegovo nadaljnje raziskovalno delo po izgubi mesta na Univerzi v Lju-bljani avgusta 1945. Predsednik vlade Kidrič, ki je Samca zelo spoštoval , saj je bil njegov bivši študent, je dovolil, da ga Akademija zaposli na oddelku za mikrobio-loška raziskovanja.232 Iz tega oddelka se je kasneje razvil Kemični inštitut Borisa Kidriča, uradno ustanovljen decembra 1947.233

Obširnejša razprava o ustanovitvi komisij je potekala decembra 1945, ko je bila okvirno znana državna podpora. To vprašanje je bilo načelno urejeno z zača-sno uredbo, s katero se je država oziroma v njenem imenu slovenska vlada zave-zala k državni podpori za delovanje Akademije.234

Na strani oblasti je do jasnejše opredelitve poslanstva Akademije prišlo v letu 1946. Prva priložnost je bila osrednja državna proslava Prešernovega praznika na SAZU februarja 1946. Glavni tajnik Ramovš je predstavil strategijo razvoja Aka-demije, orisal prizadevanja za njeno ustanovitev in ključne probleme, ki bodo ovirali uveljavitev novega delokroga Akademije, med katerimi je izpostavil ma-loštevilen znanstveni naraščaj in vzpostavljanje sistematičnega znanstvenega dela. Delokrog naj bi Akademiji po Ramovševi oceni predstavljali »odgovornost za napredek« in tiste »znanstvene panoge, ki so v direktni zvezi z življenjem in v službi ljudstva«.235

230 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik glavne skupščine SAZU (25. 7. 1945); SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 7, Zapisnik II. seje predsedništva SAZU(15. 6. 1945); SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 7, Zapisnik III. seje prezidija SAZU (25. 8. 1945).231 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 6–13.232 SAZU, Predsedstvo, Razna pošta, š. 6, št. 117/45 in 237/45.233 Ž. Oset: Kemični inštitut (Borisa Kidriča), str. 181–192.234 UL SNOS in NVS, 19. 9. 1945, str. 161–163.235 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 1, Zapisnik o IV. seji predsedništva (2. 6. 1939); SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 8, Zapisnik seje prezidija AZU (18. 5. 1946); SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 9, Zapisnik seje pre-zidija AZU (31. 3. 1947); SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik redne seje glavne skupščine AZU (21. 12. 1946); A. Gabrič: Znanstvena politika v Sloveniji, str. 302–304.

Preobrazba SAZU (1945–1952)

Page 72: Željko Oset - sazu.si

72

Maks Samec je aprila 1946 poslal nov program dela oddelka za mikrobiološka raziskovanja pri Akademiji, ki ga je pripravil v sklopu priprav na prvo petletko. Dopis je glavni tajnik

posredoval v vednost republiškima ministroma za industrijo in za prosveto.236

Do bolj sistematične obravnave delokroga Akademije je prišlo septembra 1946, na sestanku glavnega tajnika Ramovša, republiškega prosvetnega mini-stra Kozaka in predsednika zveznega Komiteja za šole in znanost Borisa Ziherla. Ziherl je na sestanku predstavil stališča, ki so korenito posegala v obstoječi in-stitucionalni ustroj in delovanje Akademije, kar so v vodstvu SAZU razumeli kot uradno stališče oblasti in kot verjetno smer preoblikovanja. To se je pokazalo pri pripravi zakona o Akademiji jeseni 1947, saj je vodstvo upoštevalo večino Ziherlo-vih predlogov, ki pa jih vlada nato v svojem predlogu ni upoštevala.237

236 SAZU, Predsedstvo, Razna pošta, št. 7 (1946), št. 141/46237 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 8, Zapisnik seje prezidija AZU (18. 9. 1946); ARS, AS 231, š. 80, št. 24926/1947.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 73: Željko Oset - sazu.si

73

Ziherl je na sestanku predlagal naslednje: razdelitev Akademije na akademijo znanosti in akademijo umetnosti, ustanovitev posebnih znanstvenih svetov inšti-tutov, v katerih bi bili tudi zunanji člani, ustanovitev skupnega telesa jugoslovan-skih akademij, uvedbo podiplomskega študija na Akademiji in ustanovitev inšti-tuta za zgodovinske vede. Ramovš načelno ni nasprotoval razdelitvi Akademije in uvedbi podiplomskega študija, kot tudi ne povezovanju jugoslovanskih akade-mij. Odločno pa je zavračal ustanovitev inštituta za zgodovinske vede, z utemelji-tvijo, da podoben inštitut že obstaja, prav tako komisije in odbori, ki se ukvarjajo z zgodovino. Drugo sporno vprašanje je bil Ziherlov predlog, da bi bilo v zakonu o Akademiji določilo o znanstvenih svetih, ki bi bili oblikovani po zgledu šolskih svetov in v katerih bi poleg članov sodelovali tudi zunanji člani, kar je prvi poskus uvedbe družbenega upravljanja.238 Sicer pa je glavni tajnik na sestanku predstavil doseženi strukturni razmah Akademije, pri čemer je šlo predvsem za pridobitev znanstvenih sodelavcev za izvedbo kolektivnih znanstvenih projektov. Do sestan-ka je imela Akademija v osnovi tudi že izdelane statute nekaterih inštitutov, saj so bili pripravljeni načrti za kemijski, fizikalni in speleološki inštitut. Pripravljen pa je bil tudi načrt za Zavod za kulturo slovenskega jezika pri Akademiji.239

Pomemben simbolni premik, do katerega je prišlo neposredno po sestanku, oktobra 1946, je bila zaposlitev Maksa Samca, ki je od jeseni 1945 deloval na od-delku za mikrobiološka raziskovanja pri Akademiji, izdelan pa je bil tudi statut za kemični inštitut, ki je postal tipski dokument za vse ostale statute. Glede na sosledje dogodkov in vlogo glavnega tajnika Ramovša pri formuliranju ključnih določil v statutu lahko upravičeno domnevamo, da so v ustanovnem in temeljnem dokumentu raziskovalnega inštituta upoštevane smernice, ki jih je na omenje-nem sestanku podal Boris Ziherl. Iz ne povsem jasnih razlogov statut pozneje ni bil predložen v potrditev na skupščino Akademije decembra 1946, na kateri so med drugim potekale druge volitve članov v njeni zgodovini. Razlaga vodstva, da bo statut sprejet šele po sprejetju zakona o SAZU, je sicer verjetna, vendar ne najbolj prepričljiva, kajti statut Kemičnega inštituta je bil sprejet decembra 1947, pol leta pred sprejetjem zakona. Podobno velja tudi za ostale inštitute, med dru-gim za fizikalni inštitut.240 Mogoče je pritrditi oceni, da se je raziskovalna poli-tika vzpostavljala počasi, od primera do primera, in da je »praksa« prehitevala

238 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 8, Zapisnik seje prezidija AZU (18. 9. 1946).239 Naloga zavoda je bila – v sodelovanju z lektoratom za slovenski knjižni jezik, ki se je ustanavljal na Filozofski fakulteti – skrb za »čistočo slovenskega jezika«. Za člane zavoda so bili imenovani akademiki Fran S. Finžgar, Kidrič, Ramovš in Oton Župančič, zaradi česar je bil slednji razrešen dolžnosti upravnika Narodnega gledali-šča. Ob tem se zastavlja vprašanje, ali ni bila ravno ureditev Župančičevega položaja – zaposlitev na drugo de-lovno mesto – razlog za ustanovitev zavoda, ki je bil takoj po njegovi smrti priključen Inštitutu za slovenski jezik. Pri tem je nesporno, da sta zavod in Župančič osebno opravila precej nalog pri pripravi Slovenskega pravopisa in pri oblikovanju stališč do vprašanja »slovenske ortofonije«. – SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 8, Zapisnik seje prezidija AZU (18. 5. 1946); SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 11, Poročilo generalnega sekretarja za sejo prezidija SAZU (12. 5. 1949); SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 11, Zapisnik seje predsedstva SAZU (3. 9. 1949).240 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik seje glavne skupščine AZU (20. 12. 1947).

Preobrazba SAZU (1945–1952)

Page 74: Željko Oset - sazu.si

74

normativni okvir.241 Vodstvo SAZU se je za uradno ustanovitev kemičnega in fi-zikalnega inštituta najverjetneje odločilo zaradi možnosti pridobitve sredstev iz zveznih skladov, predvsem od SUZUP.242 Na Akademiji so ob tem želeli izkoristili ugodne razmere, zato so se odločili za ustanovitev inštitutov v paketu, čeprav za manjše, večinoma humanistične inštitute niso imeli zagotovljenega stabilnega financiranja. Razpolagali so z zavezo slovenske vlade, zapisano v začasni ured-bi, da se izdatki za Akademijo krijejo iz slovenskega republiškega proračuna.243 Ob tem velja opozoriti na napoved prosvetne ministrice Lidije Šentjurc v njenem govoru o investicijah julija 1947 v Ljudski skupščini Slovenije, da bodo imeli pred-nost tisti inštituti, ki bodo »z znanstvenimi argumenti odgovorili na vprašanja, ki jih postavljajo konkretne naloge našega gospodarstva«.244

Na skupščini decembra 1946 je predsednik Kidrič akademikom pojasnjeval napore vodstva pri preobrazbi Akademije po vzoru Akademije znanosti Sovjet-ske zveze. Med dejavniki, ki so vplivali na uspešnost Akademije, »da bi mog-la čim bolj služiti ljudstvu in bi bila ožje povezana z vsakdanjimi potrebami in zahtevami življenja«, je Kidrič izpostavljal dejavnike izven Akademije, ki torej »presegajo dobro voljo Akademije«. Največ zadreg naj bi bilo posledica majhne-ga obsega mladega znanstvenega kadra, »gmotne podlage« ter nestrpnosti ob-lasti. Kidrič je opozarjal, da je za uresničitev velikopotezno zastavljenih ciljev potreben čas.245

Pomembno postavko v delu Akademije je torej predstavljalo zaposlovanje znanstvenih sodelavcev, ki so akademikom pomagali pri udejanjanju njihovih znanstvenih afinitet. V tem oziru je bila opazna želja akademikov po osredo-točanju na znanstveno delo. To je vidno pri Kidriču, ki je želel zmanjšati svo-je pedagoške obveznosti na ljubljanski univerzi, ki jih je dojemal kot oviro pri znanstvenem delu. Precej podobno je tarnal Ramovš, da je kot znanstvenik preo-bremenjen z upravnim delom na Akademiji, zaradi česar trpi njegovo znanstve-no delo.246 Želja po bolj intenzivni posvetitvi znanstvenemu delu je prišla jasno do izraza ob pripravi zakona o Akademiji, ko je Kidrič slovensko Prosvetno mi-nistrstvo prepričeval o pomenu nagrad za člane. Poudarjal je nujnost razbreme-nitve znanstvenikov skrbi za eksistenco in s tem povezanega opravljanja drugih zadolžitev, predvsem predavanj, kar naj bi bilo bistveno za razvoj »res delovnih inštitutov«.247

Članske nagrade je uvedel Zakon o SAZU iz maja 1948, s čimer so želeli motivirati akademike znanstvenike, da delujejo predvsem v okviru razisko-

241 Prim. A. Gabrič: Znanstvena politika v Sloveniji, str. 300–307, 313–318.242 Ž. Oset: Kemični inštitut (Borisa Kidriča), str. 186–187.243 UL SNOS in NVS, 19. 9. 1945, str. 161–163.244 A. Gabrič: Znanstvena politika v Sloveniji, str. 307.245 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik redne seje glavne skupščine AZU (21. 12. 1946).246 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 11, Poročilo glavnega tajnika za sejo predsedstva SAZU dne 3. 9. 1949.247 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 9, Zapisnik seje AZU (4. 10. 1947).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 75: Željko Oset - sazu.si

75

valnih oddelkov Akademije, svoja mesta na univerzi pa prepustijo mlajšim sodelavcem. SAZU pa naj bi postala prostor za specializacijo na podiplomski stopnji.248

Jasnejšo formulacijo nadaljnjega razvoja Akademije je predstavljala pripra-va zakona o Akademiji od jeseni 1947 do maja 1948. Ta pomeni premik v znan-stveni politiki in ustroju Akademije. Postopek priprave zakona se je v Ljubljani začel po tem, ko je že bil sprejet zakon o beograjski akademiji znanosti in izob-likovan načrt zakona o Jugoslovanski akademiji znanosti in umetnosti v Zagre-bu.249 Z njim so hoteli institucionalni razvoj slovenske znanosti postaviti na nove temelje,250 saj je začasna uredba v glavnem sledila predvojni ustanovni uredbi, razen na področju zaposlovanja znanstvenih sodelavcev in pri poudarjanju zave-ze države k financiranju delovanja Akademije.251 Po sprejetju začasne uredbe je prišlo do oblikovanja znanstvenih in organizacijskih pobud na Akademiji in pri oblasti.252 Pri tem so se zgledovali po sovjetski znanstveni politiki, o čemer je po vrnitvi iz Sovjetske zveze pisal in govoril France Kidrič.253 Še zmeraj je bila priso-tna predvojna dilema, ali naj v državi deluje enotna akademija znanosti ali naj se znanost razvija v treh ločenih akademijah znanosti. S sprejetjem zakona je bila potrjena samostojnost slovenske akademije in njen prevladujoči humanistični značaj, kar je posebej izpostavil predsednik Janez Milčinski v slavnostnem govo-ru ob praznovanju 50. obletnice SAZU.254

Kot sem omenil zgoraj, je volitvam članov v beograjsko akademijo aprila 1947 sledil politični obračun, ki se je junija 1947 sklenil s sprejetjem novega zakona o beograjski akademiji. Zakon je bil nato osnova za sprejetje podobnih norma-tivnih aktov za zagrebško in ljubljansko akademijo. V SAZU so po preučitvi nor-mativnih aktov beograjske akademije, načrta zakona o JAZU, zakona o akade-miji Sovjetske zveze v Moskvi in zakona o bolgarski akademiji pripravili predlog zakona. Dodatno pa so po oceni Ramovša upoštevali »naše posebne prilike«.255

248 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 12, Zapisnik seje predsedstva SAZU (22. 12. 1950); prim. Ivo Brnčić: Slo-venska akademija znanosti. V: Ljubljanski zvon, 1935, str. 369–376; Fran Petre: Državni proračun in univerza. V: Sodobnost, 1937, str. 133–136; Lovro Sušnik: Državna znanost v Nemčiji. V: Čas, 1928/1929, str. 130–135; ARS, AS 1402, š. 78, št. 15, Izjava o univerzi.249 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 9, Zapisnik seje prezidija AZU (30. 6. 1947).250 Fran Ramovš je na skupščini 8. februarja 1946 ocenil, da je na področju znanosti po drugi svetovni vojni prišlo do preobrata v miselnosti, ki ga odraža prehod od »drobtiničarstva in zamudništva« k bolj velikopotezni politiki, katere osrednji proces je razširitev in utrditev kritične mase znanstvenikov in s tem povezanega obli-kovanja kulturnega okolja. V institucionalizaciji in oblikovanju kritične mase znanstvenikov je Ramovš videl rešitev in hkrati varnostni mehanizem za vzdrževanje znanstvene ravni pri »težaškem zbiranju gradiva, ki je marsikoga pokopalo ali pa nasilno dalo njegovemu delu pečat nebogljenega iskanja in epigonstva«. – SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Svečana seja glavne skupščine AZU (8. 2. 1946).251 F. Kidrič: Znanost v Sovjetski zvezi, str. 33–40.252 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Svečana seja glavne skupščine AZU (8. 2. 1946).253 F. Kidrič: Znanost v Sovjetski zvezi, str. 33–40.254 ARS, AS 293, š. 4.255 Prav tam.

Preobrazba SAZU (1945–1952)

Page 76: Željko Oset - sazu.si

76

Istočasno je predlog zakona pripravljalo tudi slovensko Prosvetno ministrstvo, natančneje Referat za visoke šole in akademijo.256

Vodstvo Akademije je od novega zakona pričakovalo zagotovitev pogojev za uspešno delo, v prvi vrsti razbremenitev akademikov, zagotovitev ustreznih pro-storov in literature ter zaposlitev zadostnega števila znanstvenih sodelavcev s stimulativnim zaslužkom.257 Zato je predsednik Kidrič od prosvetnega ministra Jožeta Potrča zahteval, da naj osnovo novega zakona predstavlja načrt, ki ga je pripravila Akademija.258 O tem je poskušal prepričati tudi predsednika vlade Miha Marinka, ki je bil sicer naklonjen predlogu zakona Akademije, vendar se ni želel odločiti in je oba načrta poslal v presojo Kardelju.259 Na razpravo o zakonu je Akademija želela vplivati tudi s sprejetjem statutov inštitutov na skupščini de-cembra 1947.260

Če so poleti 1947 na seji predsedstva ocenjevali, da Inštituta za slovenski jezik ni mogoče ustanoviti zaradi nedokončane adaptacije stavbe na Novem trgu 3,261 so oceno nekaj mesecev pozneje spremenili. Na skupščini 20. decembra 1947 so sprejeli statute Zavoda za kulturo slovenskega jezika, Inštituta za slovenski je-zik, Inštituta za literaturo, Historičnega inštituta, Zavoda za raziskovanje krasa in Kemičnega inštituta. Obenem so se zavezali, da bodo statuti drugih inštitutov predloženi kmalu.262 Očitno se je zapletalo pri pripravljanju statuta fizikalnega inštituta (v dokumentih imenovan Fizikalni inštitut o atomskih jedrih) in statu-ta za astronomski observatorij. Nastala je precejšnja zmeda, zaradi česar tako ni povsem jasno, kdaj je bil sprejet statut za fizikalni inštitut, iz katerega se je razvil današnji Institut Jožef Stefan. Najverjetneje statut ni bil nikoli uradno po-trjen, vsaj ne v skladu s temeljnimi normativnimi akti. Nejasni položaj je Aka-demija pravno »pokrila« na skupščini julija 1948, s sklepom o preureditvi svojih inštitutov, zavodov in komisij, izvedeni na osnovi novega zakona in »v smislu inštitutskih štatutov, sprejetih na glavni skupščini Akademije dne 20. decembra 1947«. Po skupščini je Akademija slovenski vladi sporočila, da ji posreduje po-datke o notranji organiziranosti; navedeni so tudi inštituti, katerih statuti niso bili potrjeni na skupščini decembra 1947 niti na kasnejših skupščinah.263 Zadre-ga je razvidna tudi iz letopisa, v katerem so iz inštitutskih statutov objavljeni le izvlečki, medtem ko so vsi ostali pravni akti objavljeni v celoti in tudi ustrezno datirani.264

256 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 9, Zapisnik seje prezidija AZU (4. 10. 1947).257 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 10, Zapisnik seje prezidija AZU (8. 1. 1948).258 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 10, Zapisnik izredne seje prezidija AZU (24. 1. 1948).259 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 10, Zapisnik seje prezidija AZU (23. 3. 1948).260 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik seje glavne skupščine AZU (20. 12. 1947).261 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 9, Zapisnik seje prezidija Akademije AZU (30. 6. 1947).262 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik seje glavne skupščine AZU (20. 12. 1947).263 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik seje glavne skupščine AZU (24. 7. 1948).264 Letopis SAZU: tretja knjiga, str. 7–52.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 77: Željko Oset - sazu.si

77

Tu velja še omeniti, da je istočasno s pripravljanjem zakona o Akademiji po-tekala tudi razprava o ustanovitvi sveta akademij kot skupnega predstavniškega telesa jugoslovanskih akademij.265

Akademijin predlog zakona je sledil modelu sovjetskih akademij, s čimer bi Akademija (p)ostala »znanstveno delovno žarišče«, hkrati pa je vodstvo želelo ohraniti avtonomijo pri volitvah, določeno z začasno uredbo septembra 1945, kot tudi poseben razred za umetnost, in vključiti določila o prejemkih njenih članov in funkcionarjev neposredno v zakon. Načelno so privolili v razširitev določila za častno članstvo, za katerega so sicer ocenjevali, da je preveč splošno in bi bilo lah-ko podeljeno tudi za zasluge za FLRJ ali LRS. Najbolj sporno je bilo seveda vpra-šanje avtonomije, ki jo je v predlogu zakona omejevala možnost vlade, da potrjuje izvolitve članov, Ministrstvo za prosveto pa imenovanja upravnikov inštitutov. Za Akademijo je bil sporen tudi predlog, da bi skupščino poleg rednih članov sestav-ljali še dopisni člani.266

Splošna ocena dopolnjenega predloga zakona je bila februarja 1948 na skup-ščini Akademije negativna, saj so akademiki menili, da je »novi zakon v takem krivičnem nasprotju z uredbo prvega predsednika Narodne vlade Slovenije in prvega ministra za prosveto«. A predloga o umiku spremenjenega predloga zako-na na vladi niso upoštevali, saj je bil načrt zakona že dan v proceduro.267

Zakon je v skupščini LRS 19. maja 1948 predstavil Anton Melik. Zakon je zanj predstavljal »ustanovno listo naše najvišje znanstvene organizacije v dokončni ob-liki«. Osrednji del nastopa je posvetil ocenjevanju sprememb za znanost, za katero je »z zmago narodnoosvobodilne borbe« nastopila nova doba. Temeljna misel Me-likovega nastopa je sprememba Akademije iz gremija v delovno znanstveno ustano-vo, ki pri svojem znanstvenoraziskovalnem delu upošteva potrebe gospodarstva.268

Ključna določila Zakona o SAZU, ki ga je maja 1948 sprejela Ljudska skupšči-na, so bila: določitev novega naziva - Slovenska akademija znanosti in umetnosti – in statusa najvišje slovenske znanstvene in umetniške ustanove; zagotovitev dr-žavne podpore za njeno delovanje; določilo o članskih nagradah; glavno skupšči-no sestavljajo redni in častni člani; temeljna organizacijska oblika za znanstveno delo je inštitut; potrjevanje članstva akademikov v Ljudski skupščini v 30 dneh po objavi zakona v uradnem listu. Sprejetju zakona so sledili potrjevanje članstva v Ljudski skupščini in volitve novega vodstva ter pripravljanje statuta.

Vodstvo Akademije, kot je na julijski skupščini 1948 poročal glavni tajnik Ra-movš, se je potrudilo in naredilo vse, kar je bilo njegovi moči, da »izposljuje« potr-

265 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 10, Zapisnik seje prezidija AZU (23. 3. 1948), Zapisnik seje prezidija SAZU (27. 10. 1948).266 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik izredne seje glavne skupščine AZU (10. 2. 1948); ARS, AS 231, š. 80, št. 24926/1947.267 Prav tam.268 Sistory, Stenografski zapiski ljudske skupščine LRS, II. redno zasedanje (str. 355–362), http://www.sistory.si/publikacije/prenos/?target=pdf&urn=SISTORY:ID:1073, pridobljeno 7. 8. 2011.

Preobrazba SAZU (1945–1952)

Page 78: Željko Oset - sazu.si

78

ditev članstva vseh članov.269 Med »ogroženimi« so se znašli štirje ustanovni člani: Fran Ramovš, Janko Polec, Aleš Ušeničnik in Leonid Pitamic. Končno odločitev o novem članskem sestavu, ki je bil uradno razglašen 21. junija 1948 z Ukazom o potrditvi članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti na osnovi odločitve prezidija Ljudske skupščine LRS, je sprejel Edvard Kardelj, ključni odločevalec v slovenskih (kulturnih) zadevah.270 Predsedniku Kidriču je uspelo doseči le, da sta oba nepotrjena člana, Ušeničnik in Pitamic, ohranila status kulturnega delavca, s čimer sta bila še nadalje upravičena do izkaznice za zaščito stanovanja in do iz-rednih živilskih dodatkov.271

Pitamic in Ušeničnik sta po odvzemu članstva julija 1948 obdržala status kulturnega delavca.272

269 UL LRS, št. 23/48, str. 211–213; SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik seje glavne skupščine SAZU (24. 7. 1948).270 Biblioteka SAZU, R 57/IV–24:41; B. Loparnik: Biti skladatelj, str. 84–88.271 ARS, AS 231, š. 144, Aleš Ušeničnik.272 SAZU, Predsedstvo, Razna pošta, št. 11 (1949), št. 489/49.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 79: Željko Oset - sazu.si

79

Kot je poročal skupščini glavni tajnik Ramovš julija 1948, se je bila Akade-mija Ušeničniku in Pitamicu prisiljena zahvaliti za njuno »dosedanjo sodelova-nje«, predsednik Kidrič pa ju prosil, da »svoje delo pri filozofskem slovarju in pri terminološki komisiji za pravne vede kot strokovnjaka dalje opravljata, kar sta oba obljubila in zares tudi dalje še v zadevnih strokovnih odborih sodeluje-ta«.273 Oblastni poseg v članski sestav je nepopravljivo uničil odnos med starejši-mi akademiki in oblastjo, tudi pri predsedniku Kidriču, ker je bil razočaran nad odsotnostjo ustreznega (oblastnega) sogovornika v Ljubljani.274 Še bolj jezen je bil Ramovš, ki se je zavestno odločil oblasti kljubovati tako, da je v vodstvu Akade-mije dosledno zavračal razpravo o moralnopolitičnih kvalifikacijah kandidatov za zaposlitev.275

Predsednik slovenske vlade Miha Marinko je v okviru razprave o zakonu Fran-cetu Kidriču marca 1948 predlagal, naj Akademija razmisli o izvolitvi Josipa Bro-za za častnega člana, podobno kot sta storili zagrebška in beograjska akademija. Kidrič se je zavezal, da bo Akademija to storila v kratkem po sprejetju temeljnih aktov. Zaradi zaostritve informbirojevske krize poleti 1948 se je Kidrič odločil, da izvedejo volitve nemudoma, med poletjem, ob dopustovanju Josipa Broza na Bledu. Zato je konec julija in v začetku avgusta sklical dve izredni skupščini. Kot je bilo pričakovano, je Akademija predsednika države, vodjo CK KPJ, vrhovnega komandanta in najbolj vidnega povojnega jugoslovanskega politika, izvolila za častnega člana.276

Dogajanje okoli izvolitve – obseg usklajevanj besedila diplome z Otonom Župančičem, velik interes Josipa Vidmarja za slovesnost, želje snahe Zden-ke Kidrič glede razporeditve slik, tempo obnove stavbe na Novem trgu 3 – je predsedniku povzročalo precej slabe volje. V pismu prijatelju, glavnemu taj-niku Franu Ramovšu, je septembra 1948 zapisal: »Ah, ta Titova diploma! In vsa ta reč.«277

Svečana slovesnost je potekala 16. novembra v prenovljenih prostorih SAZU na Novem trgu 3. Bila je gala dogodek, politična manifestacija, na kateri se je zbrala slovenska in jugoslovanska partijska elita, ki se je v Ljubljani zadr-ževala na drugem kongresu Komunistične partije Slovenije. Ob tej priložnos-ti je Kidrič poudaril podporo države pri razvoju slovenske znanosti, posebej Akademije.278

273 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik seje glavne skupščine SAZU (24. 7. 1948).274 Biblioteka SAZU, R 57/IV–24:41.275 ARS, AS 1931, II, š. 26, str. 50279.276 Josip Broz Tito: Govori u jugoslavenskim akademijama. Zagreb 1977, str. 9–21; SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 10, Zapisnik seje prezidija AZU (23. 3. 1948); SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik seje glavne skup-ščine SAZU v Ljubljani (24. 7. 1948).277 Biblioteka SAZU, R 57/IV–24:43.278 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik izredne seje glavne skupščine SAZU (9. 8. 1948).

Preobrazba SAZU (1945–1952)

Page 80: Željko Oset - sazu.si

80

Podelitev članske diplome Josipu Brozu novembra 1948.279

Predlog Statuta SAZU sta sočasno pripravljala Akademija in slovenska vlada. Akademija je svoj predlog vladi poslala novembra 1948, vendar so tam ugotovili, da Zakon o SAZU ne vsebuje določila o podpredsedniku, zaradi česar so se odloči-li za sprejetje novega zakona.280 V Zakonu o SAZU, sprejetem maja 1949 v Ljudski skupščini, ki je temeljil na veljavnem zakonu, je prišlo do naslednjih sprememb: določitev funkcije podpredsednika, črtanje določila o numerusu claususu, slo-venski nazivi organov ter določilo o potrditvi izvolitve predsednika v prezidiju Ljudske skupščine Slovenije.281 Kmalu zatem (julija 1949) je bil v Ljudski skupšči-ni sprejet še Statut SAZU, ki je določal pet razredov.282

Sočasno s Statutom SAZU sta bila sprejeta sklep o novi razporeditvi članov v raz-rede in načrt o sistemizaciji delovnih mest. Ta je določal na Akademiji 80 delovnih mest, kar je pomenilo več kot 50 novih zaposlitev. V načrt nista bila zajeta Kemični inštitut in Fizikalni inštitut, ki sta v času njegove priprave sicer spadala pod okri-lje SAZU, vendar sta večino sredstev prejemala od gospodarskih družb ali zveznih skladov, predvsem SUZUP, zato sta bila dokaj samostojna. Na sejah predsedstva niso posebej obravnavali zaposlovanja sodelavcev na velikih inštitutih, temveč so razpravljali o inštitutih iz ožje Akademije. Če se je število zaposlenih hitro večalo na Fizikalnem in Kemičnem inštitutu, nekoliko manj na Inštitutu za elektriško go-spodarstvo, so se morali na majhnih inštitutih boriti za vsako dodatno zaposlitev.283

Po sprejemu statuta sta bili novembra 1949 ustanovljeni znanstvena in upravna pisarna, ki sta glavnega tajnika v precejšni meri razbremenili upravnega dela.284

279 SAZU, Fototeka SAZU.280 SAZU, Glavna skupščina 1938–1952, Zapisnik izredne seje skupščine SAZU (3. 5. 1949).281 UL LRS, št. 16/49, str. 122–123.282 Letopis SAZU: tretja knjiga, str. 23–38.283 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 9–13.284 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 11, Zapisnik seje predsedstva SAZU (16. 11. 1949).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 81: Željko Oset - sazu.si

81

Sprejeta je bila tudi odločitev o upravni avtonomiji Fizikalnega inštituta in Kemič-nega inštituta na področju vsakdanjih upravnih odločitev in računovodstva po zgledu Inštituta za elektriško gospodarstvo, ki ga je Akademija maja 1948 prevzela od ukinjenega Zveznega ministrstva za elektrogospodarstvo. Četrti veliki inštitut, Inštitut za turbinske stroje, pa je Akademija prevzela konec leta 1952. Omenjeni inštituti so bili samostojni, z Akademijo povezani preko svojih upravnikov (Anton Peterlin, Maks Samec, Milan Vidmar, Anton Kuhelj), vplivnih članov SAZU.285

Med ključnimi nalogami inštitutov Akademije, predvsem velikih, je bila vzgo-ja znanstvenega naraščaja, mladih znanstvenikov. Osnovna motiva za takšno usmeritev sta bila akademski (vzgoja kakovostnega naraščaja) in politični. Oblast je pričakovala, da bodo mladi znanstveniki, željni uveljavitve in akademske izpo-polnitve, bolj politično nenaklonjeni novemu redu kot starejša generacija, ki je odraščala v drugem času in z drugačnimi vrednotami. Skratka, oblast je pričako-vala, da se bodo znanstveniki posvetili znanstvenemu delu, politično pa se oprede-ljevali v korist novemu redu in komunistični partiji.286 Ta drugi cilj je želela partija uresničiti tudi s kadrovsko politiko, ki se ji je upiral predsednik Akademije Kidrič, kot tudi upravniki inštitutov. Izpostavljam primer s Kemičnega inštituta, kjer je upravnik Samec odločno nasprotoval zaposlitvi sodelavke, dinamične in zagrete članice partije, ker se je bal, da bi se s tem porušilo delovno vzdušje v inštitutu.287

Na SAZU je bilo med letoma 1949 in 1956 promoviranih 14 doktorjev znanosti, ki so med drugim slovesno obljubili, da bodo znanost vztrajno gojili tudi v prihodnje.288

285 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 14, Zapisnik seje predsedstva SAZU (15. 1. 1952).286 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 7–10; ARS, AS 223, š. 642, št. 111/59; D. Drnovšek: Zapisniki politbiroja CK KPS/ZKS 1945–1954, str. 93–94, 257–263; prim. N. Stefanov: Wissenschaft als nationaler Beruf, str. 65–76.287 ARS, AS 1931, serija LM, št. 105, str. 208950.288 SAZU, Doktoranti SAZU.

Preobrazba SAZU (1945–1952)

Page 82: Željko Oset - sazu.si

82

Zaradi omenjenega stališča Samca in Kidriča ter seveda ostalih akademikov glede zaposlovanja novih sodelavcev ne smemo biti presenečeni nad oceno Ja-neza Vipotnika, šefa ideološke komisije CK ZKS, ki je v poročilu o SAZU leta 1958 zapisal, da so se na SAZU uveljavile konservativne tendence, seveda iz perspektive ideoloških meril partije, ne pa tudi v pogledu evropsko primerljivih znanstvenih meril in parametrov. Vipotnik je ob tem napovedal tudi obračun z nosilci teh ten-denc. Čeprav je partija starejšim znanstvenikom dopustila, da so še naprej delali, in jim omogočila primerne razmere za nadaljevanje kariere, jih ni nikoli zares sprejela; med njimi je bil kljub javnim priznanjem za uspešno delo tudi Samec. Zato lahko upravno reformo na velikih inštitutih leta 1958 z uvedbo družbenega upravljanja in starostno upokojevanje profesorjev na Univerzi v Ljubljani razu-memo kot načrtno menjavo generacij – do naslednje takšne menjave je prišlo v drugi polovici osemdesetih let z izvedbo projekta 2000 mladih raziskovalcev, upo-kojitvijo starejših znanstvenikov in njihovo nadomestitvijo z njihovimi učenci.289

Po vojni so upravniki v inštitutih zbrali vse usposobljene znanstvenike in znan-stvene sodelavce, kar je bilo v skladu z raziskovalno politiko, ki je predvidevala, da bodo univerze pedagoške ustanove, akademije znanosti pa središča znanstve-nega dela. Do formalizacije tega postopka je prišlo po sprejetju zveznega Zakona o pridobitvi znanstvene stopnje doktorja znanosti jeseni 1948 in Zakona o SAZU (maja 1949) ter Statuta SAZU (julija 1949), ko je bil septembra 1949 sprejet Začasni pravilnik o pridobitvi znanstvene stopnje doktorja znanosti na Slovenski akade-miji znanosti in umetnosti v Ljubljani.290 Že kmalu zatem se je začela razprava o jugoslovanski raziskovalni politiki, o učinkih in stranpoteh reforme, predvsem pa o kadrovski zasedbi na univerzah, na katerih so predavali predvsem mlajši, starej-ši profesorji so namreč praviloma postali upravniki akademijskih raziskovalnih inštitutov. Seveda, razlike med jugoslovanskimi središči so bile velike, pri čemer se je sovjetska politika najbolj uveljavila v Beogradu, še najmanj pa v Ljubljani.291

Kot je značilno za vse razprave o reformah v Jugoslaviji, je razprava o refor-miranju raziskovalne sfere potekala več let,292 temeljna izhodišča pa so se med razpravo bistveno spreminjala. Leta 1954 je bil končno sprejet zvezni Zakon o univerzah, ki je določal, da lahko akademske nazive podeljujejo izključno uni-verze. Zakon je določal, da lahko v roku dveh let akademije zaključijo usposablja-nje doktorskih kandidatov in jim omogočijo obrambo doktorskih disertacij.293

Ob izteku podiplomskega študija so upravniki velikih inštitutov opozarjali na »beg možganov« z inštitutov v industrijska podjetja. Zadržati jih niso uspeli z ob-

289 ARS, AS 1529, š. 18, št. 179/59; š. 23, Razprava Borisa Kraigherja na seji univerzitetnega komiteja (20. 3. 1959).290 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 11, Zapisnik seje predsedstva SAZU (3. 9. 1949).291 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 12, Zapisnik seje predsedstva SAZU (22. 12. 1950); prim. N. Stefanov: Wis-senschaft als nationaler Beruf, str. 88–96.292 Prim. J. Prinčič in N. Borak: Iz reforme v reformo.293 Arhiv SAZU, Doktoranti SAZU.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 83: Željko Oset - sazu.si

83

ljubami o povišanju plač, ki so bile praktično nespremenjene že od leta 1948.294 Zadržati jih je bilo mogoče samo z zagotovitvijo (službenega) stanovanja,295 doda-tna stimulacija pa je bila možnost študija v tujini.296

Stanje je bilo tako resno, da je predsednik SAZU na začetku leta 1956 pripravil posebno spomenico za IS LRS. V njej je opozarjal, da je vprašanje usposoblje-nosti kadrov temeljno za uspešno raziskovalno delo na inštitutih, ki so v »veliko pomoč industriji«.297

Oblast, tako na republiški kot na zvezni ravni, pa se je prednostno posvetila vprašanju kadrov za gospodarstvo. Slovenska vlada je bila zaradi slabih izkušenj z zveznimi skladi bolj naklonjena ustanovitvi republiških namenskih skladov, zato je v začetku leta 1956 v upravni odbor Sklada Boris Kidrič imenovala predstavnike slovenskega gospodarstva.298 S tem si slovensko gospodarstvo ni samo zagotovilo srednjeročnih sredstev za razvoj kadrov, temveč je dolgoročno pridobilo vpliv na razdeljevanje javnih sredstev za raziskovalno delo, predvsem po preoblikovanju sklada v pomembnega financerja slovenske znanosti.

Slovo od posnemanjasovjetske raziskovalne politike

Kot je bilo že omenjeno, je Akademija večino inštitutov formalno ustanovila decembra 1947, enega tudi naslednje leto, ko je od zveznega ministrstva prevze-la Inštitut za elektriško gospodarstvo, konec leta 1952 pa še Inštitut za turbinske stroje. Nadaljnje ustanavljanje inštitutov je zavrla informbirojevska kriza, saj je bila pozornost oblasti namenjena obrambi države in izvajanju petletke. Uspešno sta se razvijala Kemični in Fizikalni inštitut, ki sta pridobivala sredstva iz zveznih skladov in posredno sodelovala pri izvajanju petletke, manjši inštituti, financira-ni iz republiškega proračuna, pa so se morali boriti za sredstva in za vsako novo dodatno zaposlitev. Na splošno je mogoče ugotoviti, da je navdušenje nad posne-manjem sovjetske raziskovalne politike popustilo.299

Zaradi gospodarskih rezultatov, ki so bili slabši od načrtovanih, in finančne stiske se je spomladi 1950 pričela razprava o reformi raziskovalne politike z racio-

294 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 4, Zapisnik seje predsedstva SAZU (23. 4. 1956).295 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 4, Zapisnik seje predsedstva SAZU (1. 10. 1956).296 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 1, Zapisnik seje predsedstva SAZU (16. 2. 1953); SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 4, Zapisnik seje predsedstva SAZU (17. 9. 1956).297 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 4, Zapisnik seje predsedstva SAZU (23. 4. 1956).298 ARS, AS 223, š. 307, Zapisnik 71. seje IS LRS (3. 4. 1956).299 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 7–11.

Preobrazba SAZU (1945–1952)

Page 84: Željko Oset - sazu.si

84

nalizacijo raziskovalne sfere in določitvijo aktivnejše vloge raziskovalcev v gospo-darstvu. Na pobudo Plenuma IO KPJ je maja 1950 razpravo o stanju v raziskovalni sferi opravil Akademski svet FLRJ. Predstavniško telo jugoslovanskih akademij znanosti je predlagalo odpravo podvajanj sorodnih znanstvenoraziskovalnih enot na akademijah znanosti in univerzah, ustanavljanje novih (naravoslovnih) inštitutov, ureditev pogojev za delo na obstoječih inštitutih in vzgojo mladega strokovnega kadra tudi na akademijah znanosti.300

Prenos razprave iz internega kroga v javnost se je zgodil s spomenico Lavo-slava Ružičke jeseni 1950. V njej je nobelovec hrvaških korenin opozarjal na sis-temske težave pri usposabljanju mladih znanstvenikov in na trend pri vrhunskih znanstvenikih, da se želijo posvetiti predvsem znanstvenemu delu, manj časa pa namenjajo pedagoškemu delu, predvsem pa na zgrešeno usmeritev v razisko-valni politiki, ki je razdrla povezanost znanstvenega dela in poučevanja. Zanj je bil koncept raziskovanja in poučevanja neprimerno bolj domišljen od koncepta sovjetske raziskovalne politike, ki je znanstveno delo na akademijah znanosti lo-čeval od pedagoškega dela na univerzah.301

V spomenici se je Ružička dotaknil tudi vprašanja razmerja med humanistič-nimi in naravoslovnimi inštituti, pri čemer je ocenil, da je humanistiki namenjen prevelik del sredstev. Predsednik Ramovš se je na seji predsedstva decembra 1950 strinjal z njegovo oceno o nezadostni študijski ravni, vendar je vzrok za takšno stanje videl v izrednih razmerah v štiridesetih letih, ko je bilo onemogočeno ka-kovostno šolanje v srednjih šolah. Pri tem je dopuščal možnost manjše reforme, ki pa naj ne bi posegla v ustanoviteljske pravice na inštitutih ter v odnos med SAZU in ljubljansko univerzo. Ramovš je ocenjeval, da je razvoj jugoslovanskih akade-mij naravnan »v pravilnem pravcu«, saj se v Jugoslaviji oblikuje nova kulturna politika. Pri tem naj se ne posnema »amerikanizacija ali sovjetizacija« z morebi-tnim združevanjem naravoslovnih inštitutov, ki so nastali zaradi »potreb našega gospodarstva«, in humanističnih inštitutov, ki so bili v skladu z evropsko tradicijo ustanovljeni v okviru SAZU. Skladno z evropsko tradicijo akademij s humanistič-nim značajem naj bi bile te prvenstveno »nacionalne kulturne institucije«, ki bi predstavljale »tisti odsek družbe, ki se je izoblikoval v nacije«. Ramovš je ocenil, da se spomenica ne dotika vprašanja jugoslovanskih akademij znanosti, čeprav so se nanjo sklicevali v razpravi o reformi raziskovalne sfere.302 Zato SAZU tudi ni objavil javnega stališča, kot je marca 1951 predlagal podpredsednik Lavrič.303

Ružičkova spomenica se kasneje omenja v okviru predloga reorganizacije in-štitutov, ki ga je pripravil Gospodarski svet FLRJ.304 Predsedstvo Akademije vno-

300 ARS, ARS, AS 231, š. 90, Četrto zasedanje AS FNRJ.301 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 12, Zapisnik seje predsedstva SAZU (22. 12. 1950).302 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 12, Zapisnik seje predsedstva SAZU (22. 12. 1950).303 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 13, Zapisnik seje predsedstva SAZU (15. 3. 1951).304 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 13, Zapisnik seje predsedstva SAZU (3. 10. 1951).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 85: Željko Oset - sazu.si

85

vič ni sprejelo posebnega stališča, v razpravi pa so obravnavali poročilo interne komisije, ki je preverila morebitno podvajanje med univerzitetnimi in akademij-skimi inštituti. Tudi zaradi ugotovljenih podvajanj v programu njenih raziskoval-nih oddelkov s sorodnimi oddelki na ljubljanski univerzi so previdno spremljali razpravo in z veliko zaskrbljenostjo sprejeli uradni začetek analize, ki jo je aprila 1952 napovedal Odbor za znanost in visoke šole. Zaradi nasprotovanja t. i. sov-jetski raziskovalni politiki so se bali neugodnih sklepov – bodisi združitvi njenih inštitutov s sorodnimi univerzitetnimi inštituti bodisi njihovo ukinitev.305

Prav tako previdno so spremljali razpravo o ustavnih spremembah, z neza-upanjem pa so sprejeli predlog predsednika Akademijskega sveta Federativne ljudske republike Jugoslavije (AS FLRJ) februarja 1952, da bi predstavniško telo jugoslovanskih akademij pridobilo del upravnih pristojnosti za ukinitev predvi-denega Zveznega ministrstva za prosveto in kulturo. Na SAZU so spremembam pristojnosti na upravnem področju zaradi strahu pred poseganjem v njeno de-lovanje iz Beograda nasprotovali, vendar se predstavniki Akademije na omenje-nem sestanku niso želi opredeliti. Odločitev o tako daljnosežni reformi so pre-pustili novoizvoljenemu predsedniku. S tem so taktično počakali, da je uradno stališče najprej objavila JAZU, ki je nasprotovala širitvi upravnih pristojnosti AS. Poročilo z zasedanja so v predsedstvu SAZU obravnavali šele 8. decembra 1952. Podobno kot JAZU so tudi v Ljubljani zavrnili širitev upravnih pristojnosti in se izrekli za ohranitev delokroga AS FLRJ. S tem pa so posredno zavrnili predlog uvedbe družbenega upravljanja v AS FLRJ.306

Predlog o širitvi upravnih kompetenc AS FRLJ je predstavljal poskus vpliva-nja na razpravo o oblikovanju državne strategije razvoja; skupni interes akade-mij je bil v ohranitvi ustanoviteljskih pravic v svojih znanstvenih inštitutih in s tem ohranitev pomembnega mesta v jugoslovanski znanstveni sferi.307 Zaradi tega sta zagrebška in ljubljanska akademija nasprotovali ustanavljanju skupnih znanstvenih inštitutov, saj sta se bali oblikovanja enotne akademije. Je pa za aka-demije neugodni razvoj razprave o organizaciji znanstvenega dela v začetku leta 1953 prispeval k večjemu zanimanju za njihovo medsebojno znanstveno sodelo-vanje.308 Vendar so Akademijski svet Federativne ljudske republike Jugoslavije (AS FLRJ), ki ga je vzdrževala zvezna vlada, in akademije vse bolj izgubljali boj z univerzami, predvsem na Hrvaškem in nekoliko manj v Srbiji. V Sloveniji pa je bila razprava o statusu inštitutov SAZU bolj dolgotrajna in postopna.309

305 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 14, Zapisnik seje predsedstva SAZU (15. 1. 1952).306 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 14, Zapisnik seje predsedstva SAZU (8. 12. 1952).307 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 9, Zapisnik seje prezidija AZU (31. 3. 1947).308 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 1, Zapisnik seje predsedstva SAZU (16. 2. 1953).309 SAZU, Predsedstvo 1953–1963.

Preobrazba SAZU (1945–1952)

Page 86: Željko Oset - sazu.si

86

Odnos oblast – SAZU (1945–1952)

Del prehodnega obdobja neposredno po drugi svetovni vojni do sprejema za-časne uredbe je oblast zahtevala, da se predstavi medvojno ravnanje, kot tudi opredelitev Akademije o članstvu Franceta Vebra in Riharda Zupančiča.310 Ob primopredaji poslov je medvojni predsednik Milan Vidmar samokritično povedal: »Trudila sva se s prijateljem Ramovšem, da bi bile te izjave dostojne zavodu, v imenu katerega sem jih podal, da bi v čim krajši obliki nekaj važnega podčrtale.«311

Na Akademiji so neposredno po osvoboditvi vzeli na znanje željo oblasti po sodelovanju pri organiziranju javnih razprav in politično obarvanih slove-snosti, na povabilo oblasti pa so se vključili v razpravo o jugoslovanski ustavi in s tem posredno o državni ureditvi ter o vprašanju meje na Primorskem in Koroškem.312

Pomembno etapo krepitve pritiska na avtonomijo je predstavljal sestanek glavnega tajnika Ramovša z Borisom Ziherlom septembra 1946. Za glavnega taj-nika je bila verjetno najbolj sporna uvedba znanstvenih svetov z zunanjimi čla-ni – po zgledu šolskih svetov –, kar predstavlja prvi poskus uvedbe družbenega upravljanja na Akademiji. Pozneje se je pritisk na predsednika in glavnega tajni-ka še okrepil, zaradi česar je Ramovš jeseni 1947 razmišljal, da bi kot tajnik odsto-pil in se odpovedal članstvu.313

Nekako v istem času je oblast posegla v sestavo delegacije za slavistični kon-gres v Moskvi,314 kar je bilo del širše spremembe njenega odnosa do inteligence, o čemer so razpravljali na seji CK KPS 24. septembra 1947. Osrednji referent Bo-ris Ziherl je izpostavil težave pri izvajanju »naše linije« na Akademiji in »slučaj z Ramovžem«. CK je pooblastil Ziherla, naj pripravi izhodišča politike oblasti do

310 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mape 4–6, prim. A. Gabrič: Odpuščanje profesorjev Univerze, str. 15–17.311 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 8, Zapisnik seje prezidija AZU (18. 5. 1946).312 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Svečana seja glavne skupščine AZU (8. 2. 1946).313 Biblioteka SAZU, R 46/II-9:1314 J. Rotar: Korespondenca, str. 108–109.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 87: Željko Oset - sazu.si

87

Akademije in ljubljanske univerze, vendar je bila posebna razprava o Akademiji na CK izvedena šele konec leta 1951.315

Do zaostritve je nato prišlo v postopku sprejemanja zakona o Akademiji, ko slovenska vlada ni želela prisluhniti argumentom Akademije. V njenem vodstvu so bili zelo razočarani, saj so ocenjevali, da postopek sprejemanja zakona na simbolni ravni predstavlja razvrednotenje pomena Akademije, dejansko pa kr-nitev njene avtonomije. Predsednik Kidrič se je bal javne percepcije Akademije kot podrejene, zato je vladi predlagal, naj se v zakon vnese določilo o volitvah predsednika, kot ga je poznala začasna uredba; torej brez potrjevanja izvolitve v vladi.316 Predlog je vlada sprejela, vendar je v zakon vnesla določilo o potrditvi ob-stoječega članskega sestava in o »potrjevanju« novih članov. S tem je Akademija izgubila izključno pravico do izbire svojih članov. Predsednik Kidrič se je bal, da se bo zaradi tega v družbi oblikoval vtis o podrejenosti SAZU, zaradi česar bi bil omadeževan uradno določeni status najvišje slovenske znanstvene in umetniške ustanove.317

Posege v članski sestav po sprejemu zakona, neupoštevanje Akademije pri po-deljevanju Prešernovih nagrad v letih 1948, 1949 in 1950, zavlačevanje pri spreje-manju statuta, zmanjšanje proračuna v drugi polovici leta 1948, težave s tiskom in dolgotrajne postopke za odobritev novih zaposlitev so v predsedstvu dojemali kot pritisk oblasti.318 Oblikovala se je negativna klima, poraslo je drobno kritizi-ranje oblasti, smešenje oblastnikov in previdno zabavljanje. Po mnenju Antona Ocvirka je oblast s posrednim napadom na kulturno institucijo želela poslabšati delovno vzdušje, morda celo zanetiti notranje prepire.319

Največji pritisk pa je zagotovo predstavljal poseg v članski sestav po sprejetju Zakona o SAZU maja 1948, čeprav je bil primerljivo manj drastičen kot v Beo-gradu ali Zagrebu. Zagrebška akademija je bila po vojni razpuščena, nove usta-novne člane pa je nato izbrala hrvaška oblast,320 medtem ko je srbska akademija spomladi 1947, ko je potekal postopek potrjevanja članstva, praktično prenehala delovati.321 V primeru SAZU je bil postopek hiter, njegov vpliv na redno notranje delovanje SAZU pa je bil majhen. Dolgoročno je postopek poteptal prepričanje, da je z oblastjo mogoč enakovreden dialog, tudi pri odločnih podpornikih oblasti, recimo Francetu Kidriču. Predsednik krivde ni pripisal celotni oblasti, ampak Ed-vardu Kardelju, ki je o slovenskih zadevah odločal samostojno in samovoljno.322

315 D. Drnovšek: Zapisniki politbiroja CK KPS/ZKS 1945–1954, str. 93–94.316 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 10, Zapisnik seje prezidija AZU (23. 3. 1948).317 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik seje glavne skupščine SAZU (24. 7. 1948); SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 11, Zapisnik seje predsedstva SAZU (18. 10. 1949).318 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 11, Poročilo glavnega tajnika za sejo predsedstva SAZU dne 3. 9. 1949.319 ARS, AS 1931, II, š. 26, str. 50248.320 M. Najbar Agičić: Kultura, znanost in ideologija, str. 103–121.321 N. Stefanov: Wissenschaft als nationaler Beruf, str. 76–85.322 Biblioteka SAZU, R 57/IV-24:41.

Odnos oblast – SAZU (1945–1952)

Page 88: Željko Oset - sazu.si

88

Možnost posega oblasti v članstvo je napovedovala že začasna uredba iz sep-tembra 1945 z določilom, da za zdaj vsi člani ohranijo članstvo. »Za zdaj« je trajal do Zakona o SAZU iz maja 1948, ki je uzakonil potrjevanje takratnih članov Aka-demije v Prezidiju Ljudske skupščine LRS.323

V postopku sprejemanja zakona in po njegovi objavi maja 1948 je slovenska vla-da pritiskala na Akademijo za izvolitev Josipa Broza za častnega člana. Pritisk se je okrepil, ko sta to storili beograjska in zagrebška akademija. Na SAZU so se uklonili želji oblasti, vendar so želeli speljati reden postopek; opravili so razpravo o kandi-datu in predhodno pridobili njegovo soglasje h kandidaturi.324 Slavnostna podeli-tev diplome častnega člana pa je potekala novembra 1948.325 Povsem drugače kot izvolitev predsednika države za častnega člana je potekal postopek izvolitve Edvar-da Kardelja, ki je postal častni član decembra 1949. Precej simptomatična pri tem je bila Kardeljeva zahteva, naj na slovesni podelitvi ne bo govornikov; verjetno je imel v mislih glavnega tajnika Ramovša.326 Ta povsem neprimerna želja ni bila v ce-loti upoštevana, saj je predsednik France Kidrič vendarle imel pozdravni govor.327

Že pred tem pa je slovenska oblast pritiskala na Akademijo, naj sledi zgledu sovjetske ter bolgarske akademije in izvoli dopisne člane iz bratskih slovanskih držav. Oblast se je pri tem sklicevala na vseslovanski kongres, ki je potekal med drugo svetovno vojno v Moskvi, in na direktive Moskve. Pred slovensko akademi-jo je postopek izvedla beograjska akademija znanosti.328 Tam na veliko presene-čenje vseh dva kandidata, hrvaški književnik Vladimir Nazor in bolgarski znan-stvenik ter predsednik Bolgarske akademije znanosti Todor Pavlov, na tajnem glasovanju nista prejela zadostne podpore za izvolitev. Predsednik Srbske akade-mije znanosti Aleksandar Belić, ki se je zavedal političnih implikacij, je ponudil svoj odstop, kar je nato storilo celotno vodstvo akademije. Srbska oblast, ki je v potezi videla politično izjavo in odkrito javno kljubovanje ter spodbijanje avtori-tete ljudske oblasti, torej boj na daljavo med predstavniki predvojne (stare) kul-turne elite in predstavniki nove politične elite, je sprejela odstop vodstva in začela pripravljati nov zakon o akademiji. Od aprila do julija 1947, ko je bil sprejet nov zakon, akademija praktično ni obstajala. Novi zakon je močno omejil avtonomijo akademije, med drugim je določal potrjevanje članstva obstoječim članom.329

Naslednje leto, marca 1948, je Srbska akademija znanosti »ponovila vajo«, ko je z »glasovanjem« per acclamationem izvolila večje število nesrbskih rednih čla-nov izven članskega sestava. S tem so se na eleganten način izognili zadregi, kajti

323 J. Rotar: Korespondenca, str. 151–152; E. Kocbek: Dnevnik 1951–1952, str. 37; SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik seje glavne skupščine SAZU (24. 7. 1948); Biblioteka SAZU, R 57/IV-24:41.324 R 57/IV–24:43; SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik izredne seje glavne skupščine SAZU (9. 8. 1948).325 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik izredne skupščine SAZU (9. 8. 1948).326 AS 223, Š. 30, PV LRS, Kabinet 1950, št. 30/50.327 Letopis SAZU: tretja knjiga.328 Godišnjak: 53: 1947, str. 3–11.329 N. Stefanov: Wissenschaft als nationaler Beruf, str. 76–85.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 89: Željko Oset - sazu.si

89

vnovič sta bila za članstvo predlagana Todor Pavlov in Vladimir Nazor. Poleg nji-ju so bili izvoljeni še slovenski književnik Oton Župančič, predsednik sovjetske akademije znanosti Sergej Ivanovič Vavilov in predsednik zagrebške akademije Andrija Štampar. Z izvolitvijo slednjega se je utrdila tradicija, da predsednik ene od jugoslovanskih akademij postane član preostalih.330

Novi model glasovanja z aklamacijo je kot prva uporabila SAZU (novembra 1947 ob volitvah dopisnih članov). Vodstvo se je za to potezo odločilo po zapletu na volitvah v Beogradu ter v želji po zanesljivi in slovesni izvolitvi tujcev za dopi-sne člane. Kandidatov namreč niso strokovno ocenjevali, ampak so jih izbrali kot predsednike akademij znanosti oziroma kot najbolj reprezentativne predstavni-ke bratskih slovanskih narodov. Glavni tajnik Fran Ramovš je ob volitvah pouda-ril, da je to izjema, »akt odlikovanja in bratske skupnosti«, ki se v prihodnje ne bo več ponovila. Ta korak naj bi narekovala potreba po vzpostavitvi konkretnega vsebinskega sodelovanja, s čimer bi slovenska oziroma jugoslovanska akadem-ska sfera sledila politiki pri oblikovanju mednarodne akademske mreže.331

Novembra 1947 je SAZU za dopisne člane izbrala predsednike slovanskih aka-demij: Kazimierza Nitscha (predsednik Poljske akademije umetnosti v Krakovu), Zdeneka Nejedlyja (predsednik Češke akademije znanosti in umetnosti v Pragi), Todorja Pavlova (predsednik Bolgarske akademije znanosti v Sofiji), Aleksandra Belića (predsednik Srbske akademije znanosti v Beogradu), Sergeja Ivanoviča Va-vilova (predsednik Akademije znanosti Sovjetske zveze v Moskvi), Andrijo Štam-parja (predsednik Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu).332

V postopku sprejemanja zakona o SAZU spomladi 1948 je predsednik Kidrič glasno razmišljal, da bi v temeljni normativni akt vključil možnost javnega glaso-vanja, tajno glasovanje pa bi potekalo zgolj na pobudo članov. Izhajal je iz stališča, da mora imeti akademik toliko osebnega poguma, da zastopa svoje stališče ne gle-de na mnenje drugih ali morebitne posledice zanj. Stališče je bilo sicer skladno z novohumanističnimi standardi akademikov, vendar se zdi, da se je predsednik Akademije predvsem bal podobnega zapleta kot pri volitvah novih članov v beog-rajsko akademijo.333 Tako se je vodstvo Akademije na njegovo pobudo oktobra 1949 odločilo, da se pri slovenski oblasti predhodno pozanima o njenih morebitnih (moralno-političnih) zadržkih do kandidatov za članstvo v slovenski akademiji.334

Zelo jasno obliko političnega pritiska odraža določitev vloge slovenske oblasti pri izvolitvi novih članov. Zakon o SAZU iz maja 1948 je določal, da postane »iz-volitev […] dokončna, ako Prezidij Ljudske skupščine v 30 dneh ne odgovarja«. Dikcija v naslednjem zakonu je bila sicer nekoliko spremenjena (termin »do-

330 J. Milčinski: Leta za pet drugih, str. 189–191.331 SAZU, Skupščina SAZU, š. 1, m. 10, Zapisnik slavnostne glavne skupščine AZU (7. 11. 1947).332 Prav tam.333 SAZU, Predsedstvo SAZU 1938–1952, mapa 10.334 SAZU, Predsedstvo SAZU 1938–1952, mapa 11.

Odnos oblast – SAZU (1945–1952)

Page 90: Željko Oset - sazu.si

90

končno« je nadomeščen s »končno veljavna«), vendar je sporočilo enako: brez soglasja oblasti ni mogoče postati član SAZU.335

Kot rečeno so na Akademiji pred volitvami decembra 1949 pridobili predhod-no mnenje oblasti o kandidatih za članstvo. Najprej so v predsedstvu pripravili seznam, ki so ga poslali v odobritev vladi. Tam so zavrnili naslednje kandidate: dr. Josipa Korošca, dr. Karla Oštirja, dr. Izidorja Cankarja in Milovana Goljevšč-ka, pri čemer sta Oštir in Cankar postala akademika že na naslednjih volitvah leta 1953.336 Neposredno z visokih oblastnih položajev so bili za nove člane Akade-mije izvoljeni Boris Kidrič (predsednik Gospodarskega sveta v Beogradu), Josip Vidmar (predsednik Ljudske skupščine LRS) in Boris Ziherl (minister Sveta za prosveto in kulturo v Ljubljani) – ter Edvard Kardelj (pomemben partijski ideolog in zunanji minister) za častnega člana SAZU.337 Ob tem je treba poudariti, da je bil interes oblasti z izvolitvijo njej naklonjenih znanstvenikov in umetnikov poveča-ti vpliv znotraj Akademije. Novoizvoljena člana Božidar Lavrič in Igor Tavčar sta tako ustanovila partijsko celico, vendar z njenimi rezultati v CK ZKS niso bili za-dovoljni, saj so aktivnosti celice hromila nesoglasja med obema akademikoma.338

Bolj neposredna oblika poskusa pridobitve vpliva oblasti na upravo SAZU je bil pritisk na predsednika Kidriča, naj poskrbi za izvedbo volitev podpredsednika, kar je bil tudi ključni razlog za sprejem popravljenega Zakona o SAZU maja 1949. Predsedstvo je sprejelo Kidričev predlog, da postane redni član Lavrič kandidat predsedstva, s čimer naj bi poudarili »važnost pravilnega sožitja v Akademiji«.339 Da pa bi se izognili morebitnim neprijetnostim pri samih volitvah, so na predlog Antona Melika prisotni člani na skupščini 21. marca 1950 zgolj z aklamacijo po-trdili Lavričevo izvolitev za podpredsednika.340 Slab mesec zatem je predsednik Kidrič umrl, s čimer je Lavrič dobil precejšen vpliv pri volitvah novega predse-dnika. Po analogiji z volitvami članov decembra 1949 je predlagal, da v skladu s tedanjim Zakonom o SAZU, ki je določal potrditev izvolitve predsednika v Ljudski skupščini, imena kandidatov sporočijo Ljudski skupščini LRS.341

Vendar oblast ni posegla v volitve predsednika. O tem priča prepričljiv rezultat v korist Frana Ramovša, ki zaradi svojega vztrajanja pri spoštovanju avtonomije znanstvene ustanove in znanstvenega dela pri oblasti ni bil priljubljen, predvsem pri Borisu Ziherlu ne. Ramovš se je Ziherlu dokončno zameril, ko je septembra 1951 zavrnil predlog za ustanovitev inštituta za znanstveno organizacijo dela v

335 SAZU, Gradivo za zgodovino SAZU po Letopisih SAZU od l. 1938 do l. 1981.336 SAZU, Glavna skupščina 1952–1955, Zapisnik skupščine SAZU (2. 6. 1953).337 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 11, Zapisnik seje predsedstva SAZU (30. 9. 1949); SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 11, Zapisnik seje predsedstva SAZU (16. 11. 1949); SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 11, Zapi-snik seje predsedstva SAZU (5. 12. 1949); Letopis SAZU: četrta knjiga, str. 133–142.338 D. Drnovšek: Zapisniki politbiroja CK KPS/ZKS 1945–1954, str. 282–285.339 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 12, Zapisnik seje predsedstva SAZU (9. 3. 1950).340 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik seje skupščine SAZU (21. 3. 1950).341 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 12, Zapisnik seje predsedstva SAZU (19. 4. 1950).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 91: Željko Oset - sazu.si

91

okviru SAZU.342 Za ilustracijo odnosa oblasti do Ramovša je dovolj zgovoren po-datek, da je bil Slovenski pravopis,343 Ramovšev projekt, ki je nastal v okviru Inšti-tuta za slovenski jezik, ob podelitvi Prešernovih nagrad 8. februarja 1950 prezrt. Predsednik Kidrič je ocenjeval, da je bila Ramovšu s tem storjena krivica, saj so avtorji dobili nagrade za »manj pomembne publikacije«.344

Vpliv podpredsednika je bil v okviru predsedstva relativno skromen, saj je Lavrič zasedal številne funkcije in je zaradi preobremenjenosti z delom le red-ko prihajal na njegove seje. Je pa v svojih nastopih na sejah predsedstva zastopal stališča, ki so bila precej blizu uradnim. Predlagal je javna predavanja, na katera bi bili povabljeni strokovnjaki, s čimer bi se oblikoval »družbeni kontakt z delav-ci izven Akademije«.345 Precej razburjenja je v predsedstvu nastalo ob njegovem predlogu, da bi morali svoje referate za mednarodne znanstvene sestanke vsi aka-demiki poslati v predhodno odobritev »Akademskemu svetu ali nekemu strokov-nemu forumu«. Temu je najbolj odločno nasprotoval Jovan Hadži, ki je opozarjal, da referati »akademikov ne potrebujejo cenzure«, četudi se je strinjal z omejitva-mi pri pošiljanju delegatov v tujino oziroma z brzdanjem znanstvenega turizma.346

Do prelomnice pri oblastnem pritisku na SAZU je prišlo po občnem zboru Društva slovenskih književnikov oktobra 1950, na katerem je bila sprejeta reso-lucija, protest proti novi politiki razdeljevanja papirja.347 O podobnem nastopu je septembra 1949 razpravljalo že predsedstvo SAZU, vendar so ocenili, da s splo-šnim protestom ne bi bile odpravljene težave s tiskom, ki so jih delno razumeli tudi kot obliko nadzora oblasti nad znanstveno dejavnostjo.348

Resolucija slovenskih književnikov je na razmere v slovenski kulturi pritegnila po-zornost jugoslovanske politike. Pojav malomeščanske stihije in nacionalizma sta bili najpogostejši oznaki, ki so ju uporabljali razpravljavci na januarski seji CK KPS 1951, na kateri so obravnavali poročilo skupine CK KPJ o stanju v Sloveniji. Razloga za pro-test na občnem zboru društva književnikov niso razumeli kot posledico realnih težav pri tiskanju knjig, ampak kot »lažni napad«, s katerim so želeli izkoristiti notranje go-spodarske težave in zapletene zunanjepolitične odnose po resoluciji Informbiroja.349

342 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 13, Zapisnik seje predsedstva SAZU (3. 10. 1951).343 O izdaji novega slovenskega pravopisa so v predsedstvu začeli razmišljati že septembra 1945, ko je DZS želela izdati dopolnjeno izdajo pravopisa, ki sta ga leta 1935 izdala Anton Breznik in Fran Ramovš. Izdaja pravopisa predstavlja enega prvih večjih realiziranih projektov SAZU. Pri pripravi slovarja so v letih 1947–1950 intenziv-no sodelovali dr. Anton Bajec, dr. Rudolf Kolarič, dr. Fran Ramovš, dr. Jakob Šolar in Oton Župančič. – SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 7, Zapisnik seje prezidija AZU (7. 12. 1945); SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 9, Poročilo generalnega sekretarja za sejo prezidija AZU (31. 3. 1947); SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 9, Zapi-snik seje prezidija AZU (30. 6. 1947); SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik skupščine SAZU (30. 9. 1949).344 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 12, Zapisnik seje predsedstva SAZU (9. 3. 1950); Biblioteka SAZU, R 46/III-185:14.345 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik seje skupščine SAZU (21. 3. 1950).346 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik seje skupščine SAZU (29. 12. 1950).347 A. Gabrič: Slovenska agitpropovska kulturna politika, str. 597–602.348 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 11, Zapisnik seje predsedstva SAZU (3. 9. 1949).349 D. Drnovšek: Zapisniki politbiroja CK KPS/ZKS 1945–1954, str. 257–263.

Odnos oblast – SAZU (1945–1952)

Page 92: Željko Oset - sazu.si

92

Akademija je veljala za vase zaprto ustanovo, zato o njej v vrhovih političnih organizacij niso razpravljali.350 Najprej se je nadzor uveljavil v letu 1948, in sicer v velikih inštitutih, ki so sredstva za delovanje prejemali iz zveznih skladov, izvajali pa so naloge, povezane z izvedbo petletke.351 Prvič so o celotni SAZU razpravlja-li januarja 1951 na seji CK KPS, ko je nekdanji slovenski prosvetni minister Jože Potrč opozarjal na »velik vpliv klera v ›centrih‹«. Bolj natančen je bil Aleksandar Ranković, zvezni minister za notranje zadeve in šef Udbe, ki je izpostavil zbiranje kulturnikov okoli cerkve, kar naj bi bilo posledica liberalnega odnosa partijcev do cerkve. Med izstopajočimi kulturniki so bili navedeni Edvard Kocbek, Josip Vidmar, Jakob Mohorič in Jakob Šolar. Največ pozornosti je bilo namenjene Šolarju, znanstvenemu sodelavcu na Inštitutu za slovenski jezik na SAZU, sicer pa predvojnemu gimnazijskem profesorju in duhovniku. Ranković je iz poročil Udbe poročal o Šolarjevem političnem povezovanju s Kocbekom.352

Kljub neugodnemu mnenju o Šolarju je Svet za kulturo novembra 1950 odobril njegovo napredovanje v naziv višjega znanstvenega sodelavca. Isti naziv sta hkra-ti pridobila še Rudolf Kolarič z Inštituta za slovenski jezik in upravnik znanstvene pisarne Matej Šmalc.353 Šolar je v nemilost pri oblasteh dokončno padel po seji CK KPS 20. decembra 1951, na kateri je Boris Kraigher govoril o povečanju »klerikalne-ga vpliva«. To naj bi bilo posebej izrazito v književnosti in na Akademiji, kjer naj bi se »močno afirmiral Šolarjev krog«. Še bolj oster je bil Ziherl v oceni, da so v SAZU »zrasli razni fičfiriči«, za prizadevanji za prenos inštitutov pod okrilje Akademije pa naj bi se skrivala težnja, »da bi imeli klerikalci čim več vpliva«.354 To stališče se ni spremenilo niti po izvolitvi Josipa Vidmarja za predsednika SAZU, saj je bil jeseni 1954 zavrnjen predlog Izidorja Cankarja o priključitvi Narodne galerije in Moderne galerije Akademiji. Z uresničitvijo bi dobil razred za umetnost »močnejšo osnovo za delovanje, po drugi strani bi pa to bilo v korist tudi galerijam, ki vise sedaj neka-ko v zraku in nimajo pravega naslova«.355 Vidmarju je bilo na »merodajnih« mestih posredovano stališče, da »oblast ne bi rada videla preširoko kompetenco Akademi-je, tako da bi iz te postalo kar neke vrste ministrstvo za znanost in kulturo«.356

»Iz Akademije so si napravili pravo trdnjavo, kjer so čisto sami. Tam notri imajo prave kanone. V Akademiji so si napravili prekrasna gnezda. Imajo ugled in vse, kar potrebujejo,« je zapisal sodelavec Udbe Andrej.357 Andrej, šlo je za Frana Petre-ta, je v svojih analitičnih pismih o stanju v slovenski kulturi (ohranjena so za čas od oktobra 1950 do pomladi 1953), sestavljenih v obdobju nedolgo po njegovi preselitvi

350 A. Gabrič: Socialistična kulturna revolucija, str. 231.351 Ž. Oset: Kemični inštitut (Borisa Kidriča), str. 192–197.352 D. Drnovšek: Zapisniki politbiroja CK KPS/ZKS 1945–1954, str. 257–263.353 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 12, Zapisnik seje predsedstva SAZU (23. 10. 1950).354 D. Drnovšek: Zapisniki politbiroja CK KPS/ZKS 1945–1954, str. 282–285.355 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 2, Zapisnik seje predsedstva SAZU (15. 6. 1954).356 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 2, Zapisnik seje predsedstva SAZU (26. 11. 1954).357 ARS, AS 1931, II, š. 26, str. 50219.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 93: Željko Oset - sazu.si

93

Odnos oblast – SAZU (1945–1952)

iz Skopja v Zagreb, kamor ga je poslalo slovensko Prosvetno ministrstvo, da bi po-magal pri razvoju Filozofske fakultete, predvsem natančno beležil razpoloženje in meril politični utrip v širokem krogu profesorjev ljubljanske Filozofske fakultete. Zaradi njegovih predvojnih znanstev zapisi nudijo vpogled v razmišljanja slavistov in mlajših pisateljev, pogovarjal pa se je tudi z Josipom Vidmarjem. Izjemno je spoštoval Ramovša in Milka Kosa, ost pa usmerjal v »klerikalce«, posebej izrazito v Jakoba Šolarja zaradi njegovega vpliva na Ramovša. Petre, ki je bil vesel vrnitve bliže domovini, predvsem pa razrešitve neprijetne naloge, tj. predavanja srbsko-hrvaške literature večinoma makedonskim študentom, je ob obisku na Akademiji opažal predvsem dobre pogoje za delo in očitno dobre odnose med sodelavci v zanj najbolj zanimivem Inštitutu za slovenski jezik.358 Zdi se, da si je predvsem želel mir-ne zaposlitve v raziskovalnem inštitutu, s čimer bi bil nagrajen njegov trud in omi-ljene njegove travme zaradi medvojnega preganjanja. V tem kontekstu moramo ra-zumeti njegovo priporočilo v poročilu o štiriurnem pogovoru z Josipom Vidmarjem 9. februarja 1953: »V Akademiji znanosti bo treba še mnogo pomesti in prečistiti.«359

Andrej, sodelavec Udbe, je 4. aprila 1952 oddal obsežno poročilo o obstoju odkrite sovražnosti do ljudske oblasti.360

358 ARS, AS 1931, II, š. 26, str. 50175–303.359 ARS, AS 1931, II, š. 26, str. 50279.360 ARS, AS 1931, II, š. 26, str. 50245.

Page 94: Željko Oset - sazu.si

94

Prvo obsežnejše Andrejevo poročilo, ki je v celoti posvečeno Akademiji, je nastalo 4. aprila 1952, torej v času, ko je bila sprejeta odločitev o demonstrativnem posegu oblasti v Akademijo z zastraševalnim procesom. Za »tarčo« je bil izbran Jakob Šolar, (nekdanji) krščanski socialist in raziskovalec z velikim vplivom na predsednika Ramovša. Andrej, ki je opozarjal, da so na Akademiji prisotni stal-no nezadovoljstvo, drobno kritiziranje, smešenje oblasti in zabavljanje čez njo, je kot osrednjo težavo videl vprašanje naraščaja, ki prihaja iz »klerikalnih« vrst, in s tem povezani način zaposlovanja novih sodelavcev. V nekaterih inštitutih naj bi nastali zaprti krogi; dobri odnosi so temeljili na kolegialnem odnosu med upravnikom in sodelavci, vzpostavljenem že v času (dodiplomskega) študija na Univerzi v Ljubljani. Pri tem je Andrej odsvetoval nagel in nasilen poseg v Akade-mijo, »ker je zelo lahko nekaj razbiti, a težko graditi«. Predlagal je sistematično in premišljeno vzgojo socialističnih kadrov.361

V času omenjenega poročila je slovenska oblast močno omejila nakazila, za-radi česar je bilo delo na Inštitutu za slovenski jezik praktično ustavljeno, večina pogodbenih sodelavcev, ki so izpisovali gesla za slovar slovenskega knjižnega je-zika, pa odslovljenih. Na Akademiji niso verjeli, da je zadrega pri izplačilu pove-zana samo z načrtovano reformo javne uprave, ampak so zmanjševanje finančnih sredstev razumeli kot pritisk. Z besedami Antona Ocvirka: »Politični organi znan-stvenih ustanov ne napadajo direktno, ampak po posameznih primerih, ko dolgo zavlačujejo kako imenovanje ali napredovanje, omejujejo kredite in podobno.«362

Predsednik Ramovš je julija 1952 svoj ožji krog obvestil o pripravah za »nastop proti univerzi in akademiji«, kajti oblast naj bi na obe znanstveni institucije žele-la »spraviti svoje ljudi, ki bodo izgubili službo z reorganizacijo državne uprave«, odstraniti pa nekatere profesorje (omenjena sta Anton Bajec in Anton Ocvirk). Od-ločitev o tem naj bi bila sprejeta v kabinetu Edvarda Kardelja.363 Ramovš zaradi skrbi za stisko svojih sodelavcev, kolegov in prijateljev, ki jim je grozila izguba zaposlitve, vira dohodkov, kljub temu ni prepoznal širšega obračuna z izobraženci, tistima dvema odstotkoma prebivalstva, ki po oceni Josip Broza ne podpirata oblasti.364

Josip Broz je svoja stališča zaostril na 6. kongresu KPJ oktobra 1952 v Zagre-bu, ko je v šesturnem govoru ost kritike za stanje v državi usmeril v inteligenco in duhovnike. Bolj neposreden je bil zvezni prosvetni minister Rodoljub Čolaković, ki je knjige akademij znanosti ponižujoče označil kot »mlačva prazne slame«.365

Praktična izvedba obračuna je bila dogovorjena v začetku avgusta 1952, torej ob izidu druge knjige Slovenskega biografskega leksikona (SBL).366 »Postopek« je

361 ARS, AS 1931, II, š. 26, str. 50245–7.362 ARS, AS 1931, II, š. 26, str. 50254.363 ARS, AS 1931, II, š. 26, str. 50258–9, 50263.364 ARS, AS 1931, II, š. 26, str. 50261.365 ARS, AS 1931, II, š. 26, str. 50266.366 T. Griesser Pečar: Cerkev na zatožni klopi, str. 544–545.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 95: Željko Oset - sazu.si

95

začel kazati obrise ob objavi članka »Indijanci, farji in rodoljubi« v Slovenskem poročevalcu 31. avgusta 1952, v katerem je urednik Rudi Janhuba napadel projekt Slovenskega biografskega leksikona in posebej Šolarja. V Akademiji so bili zara-di članka zaskrbljeni, saj so v tem videli kršitev dogovora, ki ga je France Kidrič glede SBL dosegel s slovensko vlado. Jeseni 1949 se je namreč Kidrič ob javnem izražanju nezadovoljstva nad alfabetarijem SBL odločil, da uradno prevzame uredništvo SBL, s čimer je želel pomiriti strasti, »ker so se že pojavile ovire, ki bi nadaljevanje tega dela mogle preprečiti«. Glavni tajnik Ramovš pa je pozval CK KPS, naj pošljejo seznam oseb, ki bi si po njihovi oceni zaslužile uvrstitev v SBL.367 Po Kidričevi smrti je vodenje Inštituta za literature, in s tem tudi uredništvo SBL, prevzel Josip Vidmar, ki je medijske zapise dojemal kot napad na svojo osebo.368

Vlado Kozak je v pismu predsedniku IS LRS Borisu Kraigherju 6. septembra 1952 pohvalil članek Rudija Janhube »Indijanci, farji in rodoljubi«, ki ga je napisal po navodilu CK ZKS, v

katerem je obračunal z »reakcionarji na Akademiji«.369

Članek v Slovenskem poročevalcu, ki ga je Janhuba napisal na pobudo CK ZKS, so Šolar in izobraženci katoliškega svetovnega nazora razumeli tudi kot na-pad na Akademijo. Edvard Kocbek je točno ocenil, da je ključni razlog za napad Šolarjev vpliv na predsednika SAZU Ramovša, ki naj bi se zaradi ravnanja oblasti približal Katoliški cerkvi. Kocbek je celo menil, da je spoved, ki jo je Ramovš op-

367 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 11, Zapisnik predsedstva SAZU (3. 9. 1949); F. Bernik: SAZU, str. 144; ARS, AS 1529, š. 16, št. 15/52.368 F. Bernik: SAZU, str. 56.369 ARS, AS 1529, š. 16, št. 91/52.

Odnos oblast – SAZU (1945–1952)

Page 96: Željko Oset - sazu.si

96

ravil pri Šolarju, sprožila preiskavo na SAZU.370 Vendar se je motil, saj je, ravno nasprotno, Udba za Ramovševo spoved izvedela šele v preiskavi, ki je na SAZU potekala 5. septembra 1952.371

Na Akademiji so se odločili za preverjeno taktiko – s pasivnostjo so želeli prevedriti nevihto in počakati na uradno stališče slovenske oblasti. Stanje se je spremenilo po objavi članka »Kaj je z izdajalcem Šolarjem« v Slovenskem po-ročevalcu 7. septembra. Šolar se je odločil sestaviti obširno pojasnilo o okoliš-činah svoje zaposlitve na Akademiji in pojasniti očitke »izdajstva« med drugo svetno vojno. V pismu predsedstvu 12. septembra 1952 je načelno ponudil od-stop, saj je kot svojo prvo nalogo videl obrambo SAZU pred napadi in ker je želel »zavarovati možnost dela«, »zato se mora posameznik umakniti, čeprav bi trpel krivico«.372

30. septembra 1952 je sledil še tretji članek v Slovenskem poročevalcu, »Kom-binacije zagrizenega sovražnika«, ob katerem je Šolar spoznal, da so bili članki »naročeni z najvišjega mesta«. Kljub temu je naivno pričakoval, da bo lahko še dalje delal na Inštitutu za slovenski jezik, saj je Janezu Gradišniku zaupal, da bo napisal pismo Borisu Kraigherju, v katerem mu bo pojasnil okoliščine, prav tako pa je nameraval pisati uredništvu Slovenskega poročevalca, katerega članom naj bi se zahvalil, da so potrdili, da ni »filokomunist«.373

Proti člankom oziroma napadom na Akademijo je javno protestiral Josip Vid-mar, ki je v njih videl neutemeljen napad na drugo knjigo SBL in tudi nanj oseb-no. Vidmar je po smrti Franceta Kidriča postal upravnik Inštituta za literature, s tem pa hierarhično nadrejen uredniku SBL.374

Šolar in številni komentatorji, katerih stališča so prišla na ušesa Udbi ob iz-idu člankov in nato ob Šolarjevi aretaciji, so bili presenečeni, zakaj so se očitki pojavili šele po tem, ko je Šolar v okviru Akademije delal že dobrih šest let in po-membno prispeval k napredku slovenistike. Komentatorji so ugotavljali, da bi bili lahko tovrstni postopki uvedeni tudi proti kateremu drugemu sodelavcu in

370 ARS, AS 1931, š. 565, št. 35, II 042453; ARS, AS 1529, š. 16, št. 15/52.371 ARS, AS 1529, š. 16, št. 15/52.372 Šolarja je k sodelovanju pri delu na Akademiji povabil takratni glavni tajnik Fran Ramovš, s katerim sta se sredi septembra 1945, potem ko se je Šolar vrnil iz Dachaua, pogovorila o sodelovanju pri slovenističnih projek-tih Akademije. Po Šolarjevem pristanku naj bi se predsednik Kidrič potrudil doseči Šolarjevo zaposlitev na NVS, kjer naj bi imeli pomisleke glede Šolarjevega »›sredinstva‹ med vojsko«. Po dolgotrajnih pogajanjih je Boris Kidrič konec aprila 1946 dal soglasje za zaposlitev, a s pripombo: »[Z]a učitelja ne, za znanstveno delo ga pa le uporabite.« Šolar zaposlitve ni razumel »kot odlikovanje, marveč kot racionalno uporabo razpoložljivih delov-nih sil z zavestjo, da politično ne uživam zaupanja«. Zaradi slednjega je želel svoje delo opravljati neopazno, zato sta Slovenska slovnica (1947) in Slovenska vadnica I. (1952) izšli anonimno. Je pa bil podpisan med avtorji Slovenskega pravopisa. Odločno je zavrnil očitke ter pojasnil svoj položaj, pri čemer naj bi ga v protirevoluci-onarnem taboru imeli za simpatizerja OF, kar naj bi ga oktobra 1944 stalo prostosti. Kot ključni zadržek pred pridružitvijo »narodnoosvobodilni borbi v dejanju« pa je navedel »revolucijo, ki po izbiri sredstev ni bila v skla-du z mojim nazorom«. – SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 14, Zapisnik seje predsedstva SAZU (11. 10. 1952).373 ARS, AS 1931, š. 565, Komentarji, št. 105.374 F. Bernik: SAZU, str. 144.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 97: Željko Oset - sazu.si

97

celo proti članom Akademije same, med katerimi je bil poimensko izpostavljen France Stele.375

Vmes je 16. septembra 1952 umrl predsednik SAZU Ramovš, ki ga je Šolar spo-vedal v sanatoriju Emona, kjer je ležal smrtno bolan. Kot je ugotavljal Kocbek, je pri vsem skupaj šlo »za ideološko borbo« in obračun s SAZU, v katerem je bil Šolar le grešni kozel. Šolar naj bi s pridobitvijo Ramovša, ki je bil pokopan tudi cerkve-no, za Katoliško cerkev »priboril silno veliko zmago«.376 Na bližino med Šolarjem in Ramovšem je opozoril tudi Stanko Cajnkar, ki je predvideval, da bi Ramovš zaščitil Šolarja. V tej smeri je razmišljal tudi Anton Vodnik, češ da se je Ramovš »začel bližati religiji iz odpora, ki ga je čutil zoper ›neumnosti sedanje oblasti‹«, zaradi česar naj bi Cerkev dojemal kot »preganjanca«.377 Tezo, da je postopek proti Šolarju zgolj krinka za odstranitev njegovega ideološkega in verskega vpliva na Ramovša, je zagovarjal tudi Anton Trstenjak, po čigar mnenju se je Šolar izo-gibal politiki in se v celoti posvečal »slovarju in slovnici«.378 Rudolf Kolarič, slavist, ki je bil znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovenski jezik, pa je ocenjeval, da je Šolar »popolnoma nedolžen in je samo žrtev sedanje protivatikanske politike«.379

SAZU se je s Šolarjevim pismom z 12. septembra 1952, v katerem je ponudil svoj odstop, uradno seznanila šele 11. oktobra 1952, na prvi redni seji predsedstva po smrti predsednika Ramovša. Iz poudarkov v Šolarjevem dopisu je sklepati, da je bilo pismo namenjeno tudi »merodajnim mestom«. Primer Šolar se je medtem razširil še s preiskavami pri dveh sodelavcih, asistentu Emilijanu Cevcu na In-štitutu za slovenski jezik in Silvestru Škerlu, upravniku akademijske tiskarne in osebnem prijatelju pokojnega predsednika.380 Škerl naj bi bil v preiskavo vklju-čen, ker je Udba razpolagala s podatkom, da hrani originalna pisma Vitomila Zu-pana, ki jih je ta napisal v zaporu. Na njegovo nesrečo so ga preiskovalci zalotili pri pisanju anonimnega pisma Borisu Kidriču, v katerem je protestiral proti član-ku »Indijanci, farji in rodoljubi«.381

Znotraj Akademije sta se pojavila dva pogleda na reševanje zapletenega polo-žaja. Na eni strani je drugi razred, v delokrog katerega je spadal Inštitut za sloven-ski jezik, ugotavljal, da je z Ramovševo smrtjo nastala praznina, zato si je razred prizadeval, da bi predsedstvo prosilo Borisa Kidriča za posredovanje. Poleg tega naj bi predsedstvo »ukrenilo, da se primer Jakoba Šolarja dokončno razčisti in se neupravičeni napadi na SAZU zaradi Šolarja prenehajo«. Na drugi strani je

375 ARS, AS 1931, š. 565, Komentarji, št. 105.376 ARS, AS 1931, š. 565, št. 108–109.377 ARS, AS 1931, š. 565, št. 104. Primož Ramovš je med očetovimi značajskimi lastnostmi izpostavil »opozicijsko držo« in posledično kritičnost do nosilca moči. – B. Loparnik: Pogovor s skladateljem, str. 27–32; J. Rotar: Ko-respondenca, str. 143–148.378 ARS, AS 1931, š. 565, št. 108–109.379 ARS, AS 1931, š. 565, št. 121.380 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 14, Zapisnik seje predsedstva SAZU (11. 10. 1952).381 ARS, AS 1529, š. 16, št. 15/52.

Odnos oblast – SAZU (1945–1952)

Page 98: Željko Oset - sazu.si

98

bil podpredsednik Lavrič, ki je v predsedstvu predstavil stališča z »merodajnih mest«.382 Ta stališča je v prisotnosti tajnika drugega razreda Ivana Grafenauer-ja predstavil Šolarju, v prisotnosti glavnega tajnika Milka Kosa pa tudi Silvestru Škerlu, nakar sta oba podala odstopni izjavi. V primeru Cevca aretaciji ni sledila nadaljnja preiskava.383

Sodni proces proti Jakobu Šolarju je potekal 29. in 30 decembra 1952. Na njem je Šolar priznal očitano delovanje v Slovenski zavezi, delno v Pobratimu in Na-rodni legiji, četništvu in propagandi, odločno pa je zavrnil sodelovanje v Sloven-skem katoliškem bloku po koncu vojne. Med procesom naj bi ugotovili Šolarjevo sovražno stališče do ljudske oblasti in njegove razne komentarje ob bolezni Bori-sa Kidriča in smrti Frana Ramovša. Šolar naj bi o konceptu samostojne Sloveni-je,384 ki ga je pripravil, razpravljal z Janezom Fabijanom, proti kateremu je prav tako potekal proces. Razmišljal naj bi celo o morebitnem predsedniku samo-stojne slovenske države in med kandidate za to mesto uvrščal Andreja Gosarja, dopisnega člana Akademije Franca Lukmana in njenega bivšega člana Leonida Pitamica. Sodišče je Šolarja obsodilo na 10 let strogega zapora.385

Afera Šolar in z njo povezani pritisk na Akademijo sta zaznamovala izbor predsednika po Ramovševi smrti. Z izvolitvijo Josipa Vidmarja za predsednika SAZU oktobra 1952 se je odnos Akademije do oblasti za silo uredil. Vidmar, pri-padnik slovenske partijske elite, je težil k oblikovanju samostojnega pogleda na razvoj slovenske kulture, ki ga je zagovarjal na »merodajnih mestih«. Za Akade-mijo je opravil številna uspešna posvetovanja, predvsem v povezavi z nadaljnjim razvojem inštitutov in financiranjem znanstvenoraziskovalnega dela.386 Z njego-vo izvolitvijo se je vpliv oblasti na Akademijo ohranjal predvsem pri potrjevanju izvoljenih članov, zaposlovanju znanstvenih sodelavcev in oblikovanju razisko-valne politike.387 Vidmar je bil kot dober poznavalec razmer pri izbiri strategije odnosa z oblastjo pragmatičen. Znal je spodbuditi kolege (na skupščini 1972),388 vendar jih tudi umiriti ob postavljanju (političnih) zahtev. Tako je leta 1966 Mate-ju Boru povedal, da ni mogoče iti v boj s slovenskimi organi za izboljšanje položa-ja slovenskega jezika.389

382 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 14, Zapisnik seje Predsedstva SAZU (27. 10. 1952).Za ilustracijo naj navedem stališče Borisa Kraigherja, ki je na seji IK CK KPS 20. novembra 1952 izjavil:

»Radio, poleg SAZU, je ena od institucij, ki nam je najbolj tuja.« – D. Drnovšek: Zapisniki politbiroja CK KPS/ZKS 1945–1954, str. 321.383 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 14, Zapisnik seje predsedstva SAZU (11. 10. 1952).384 Vprašanje slovenske države je bilo izpostavljeno tudi na Nagodetovem procesu, kjer je France Snoj pričal, da se je Boris Furlan tudi po koncu vojne zavzemal za »samostojno slovensko državo, ki bi bila usmerjena v Srednjo Evropo«. – B. Godeša: Boris Furlan in osvobodilna fronta, str. 189.385 AS 1931, š. 565, št. 112–114.386 ARS, AS 223, š. 813, 1. seja Odbora za prosveto in kulturo (9. 3. 1953).387 Prim. AS 1529, š. 16, št. 63/53; ARS, AS 223, š. 665, št. 22/59.388 SAZU, Glavna skupščina 1962–1972, Zapisnik skupščine SAZU (13. 3. 1972).389 SAZU, Glavna skupščina 1962–1972, Zapisnik skupščine SAZU (28. 1. 1966).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 99: Željko Oset - sazu.si

99

Zbir zasebnih stališč Josipa Vidmarja iz jeseni 1953.390

390 ARS, AS 1931, II, št. 24, str. 41644.

Odnos oblast – SAZU (1945–1952)

Page 100: Željko Oset - sazu.si

100

Oblikovanje noveraziskovalne politike

v petdesetih letih

Ukinitev SUZUP-a je simbolični konec oblikovanja raziskovalne politike po sovjetskem zgledu, let, ki jih je Milan Vidmar označil za dobo nemirnega prerivanja revolucionarnih let.391 Za SAZU je »prerivanje« doseglo vrelišče v poletju in jeseni 1952, ko je prišlo do preseka dveh procesov: prenosa sodelavcev SUZUP-a v Kemičnem in Fizikalnem inštitutu na SAZU in prizadevanj republi-ških oblasti za povečanje vpliva na delovanje SAZU.392 Zaradi nejasne strategije organizacije znanstvenega dela, predvsem glede financiranja t. i. velikih inšti-tutov, so v predsedstvu ukinili avtomatizem pri zaposlovanju novih sodelavcev v teh inštitutih. Menili so, da dejavnosti velikih inštitutov ne bo mogoče financirati samo iz republiškega proračuna.393 Stališče se je na seji predsedstva 27. oktobra 1952 še bolj izostrilo z oceno, da Akademiji in tudi Sloveniji grozi nevarnost pre-obremenitve z izdatki za velike inštitute, ki opravljajo naloge zveznega značaja. Postavke za te inštitute bi lahko delovale »dušeče na ostale ustanove Akademije in njihove potrebe«. Vendar so po diskusiji menili, da »vprašanje še ni zrelo za obravnavo«, s čimer so ga prihranili za novega predsednika, ki so ga (iz)volili le nekaj ur kasneje na skupščini. Na potrebo širše obravnave je posredno opozoril podpredsednik Lavrič, ki je predlagal, da bi predsedstvo pri reševanju raznih ak-tualnih problemov na Akademiji »pritegnilo vodilne naše ljudi, ki spadajo v krog članov Akademije«. Razprava na seji predsedstva pred volilno skupščino je jasno opredelila pričakovanje vodilnih funkcionarjev, da bo novi predsednik sposoben pridobiti zadostna sredstva za delovanje SAZU in njenih inštitutov, razumel pa bo potrebe in stališča akademikov.394

391 M. Vidmar: Spomini: druga knjiga, str. 320.392 D. Drnovšek: Zapisniki politbiroja CK KPS/ZKS 1945–1954, str. 282–285.393 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 14, Zapisnik seje predsedstva SAZU (11. 10. 1952).394 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 14, Zapisnik seje predsedstva SAZU (27. 10. 1952).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 101: Željko Oset - sazu.si

101

Glede proračuna SAZU za leto 1953 se je tako z Borisom Ziherlom, ministrom republiškega Sveta za prosveto in kulturo, že »pogajal« novi predsednik Josip Vid-mar. SAZU je bila v zapletenem finančnem položaju, saj se je število zaposlenih v letu 1952 povečalo za 177. Zaradi tega je Jovan Hadži na skupščini oktobra 1952 na-sprotoval sprejemu Inštituta za turbinske stroje pod okrilje SAZU. V predsedstvu so si prizadevali, da bi bili veliki inštituti, ki so opravljali (tudi) naloge zveznega značaja, financirani iz zveznih sredstev. Pri tem so računali na politično podporo slovenske vlade in Borisa Kidriča, podpornika razvoja Slovenske akademije zna-nosti in umetnosti v znanstveno institucijo.395

Število nameščencev na SAZU.396

Tudi zato se je decembra 1952 Josip Vidmar obrnil na Gospodarski svet FLRJ, kjer je od začetka leta delovala komisija, ki se je ukvarjala z reformo organizacije znanstvenega dela. Za SAZU je bilo temeljno vprašanje, ali bodo akademije sploh še smele obdržati znanstvene inštitute. V primeru pritrdilnega odgovora pa, kako bo z velikimi inštituti, ki opravljajo naloge zveznega značaja. Pri tem so bili veliki inštituti v različnih finančnih položajih. Najbolje je šlo Institutu Jožef Stefan, ki je imel konec leta 1952 urejene sodobne prostore, sredstva (in devize) za nabavo aparatur in literature, tudi iz tujine, ter predvsem obljubo Zvezne komisije za nu-klearno energijo, da bo financirala njegovo delovanje, kar se je zgodilo 1. aprila 1953.397 Skupni imenovalec velikih inštitutov je poleg ustanoviteljstva SAZU konec leta 1952 in v začetku leta 1953 ostal Boris Kidrič, ki je v Beogradu zastopal njiho-

395 SAZU, Glavna skupščina 1952–1955, Zapisnik skupščine SAZU (27. 10. 1952).396 Letopis SAZU, od tretje do desete knjige, ki so izšle v letih od 1950 do 1960.397 A. Peterlin: Moje znanstveno življenje, str. 42.

Oblikovanje nove raziskovalne politike v petdesetih letih

Page 102: Željko Oset - sazu.si

102

va stališča. O veliki naklonjenosti Kidriča v svojih spominih pišejo Milan in Josip Vidmar ter Anton Peterlin.398

Kot rešitev vprašanja finančne preobremenitve republiških proračunov se je pojavila ideja o »samovzdrževanju« inštitutov oziroma o t. i. samostojnem fi-nanciranju. To je dejansko pomenilo, da raziskovalni inštituti sredstva za svoje delovanje samostojno pridobijo na trgu, torej z izvajanjem raziskovalnih storitev za gospodarstvo, s čimer bi se vzpostavilo sodelovanje med raziskovalnim sektor-jem in gospodarstvom. Ukrep pa je bil naravnan nestimulativno, saj je finančno uspešne inštitute kaznoval z odvzemom državne podpore, ki so jo namenjali za (temeljno) raziskovalno delo. Hkrati je bil tudi nesistemski, saj je inštitute silil v specializacijo, s tem pa v odvisnost od ozkega kroga naročnikov. Sodelovanje je močno oteževalo nerazumevanje gospodarstva, saj so bile gospodarske družbe pripravljene financirati le raziskave v zaključni fazi, torej v fazi izdelave (tržno zanimivega) izdelka ali snovanja storitve.399

Finančna stiska je velike inštitute prisilila, da so svoje znanstveno delo usme-rili k »potrebam našega praktičnega življenja […], ki je s potrebami našega go-spodarstva tesno povezano«. To je seveda vodilo k njihovemu samostojnemu financiranju, ob čemer se je odpiralo vprašanje njihove nadaljnje povezave z Akademijo.400 Če pustimo ob strani IJS, ki je prešel pod okrilje ZKNE, je na začet-ku leta 1953 prvi na pot postopnega samostojnega financiranja zajadral Inštitut za turbinske stroje. Septembra 1953 sta mu sledila Kemični inštitut Borisa Kidriča in Inštitut za elektriško gospodarstvo. Milan Vidmar je ocenjeval, da bo njegov inštitut na delovanje brez državne podpore pripravljen v treh do petih letih. Pre-cej preroško je napovedal, da bo morala oblast dopustiti, da inštituti samostojno porabljajo na »trgu« pridobljena sredstva.401

Korak pri osamosvajanju velikih inštitutov je predstavljala konferenca na IS LRS marca 1954, ki so se je udeležili predsednik Akademije in vsi trije inšti-tutski upravniki (Milan Vidmar, Maks Samec in Anton Kuhelj). Kljub njihove-mu nasprotovanju so bili sprejeti pravilniki o samostojnem financiranju ve-likih inštitutov. Najkasneje je do spremembe prišlo na Inštitutu za elektriško gospodarstvo, za katerega je Milan Vidmar menil, da je »samostojno finan-ciranje zaenkrat še nemogoča stvar«, saj sodelovanje z gospodarstvom še ni bilo sistemsko urejeno. A vse, kar je dosegel, je bil nekajmesečni odlog,402 saj je bilo na njegovem inštitutu samostojno financiranje uvedeno s 1. januarjem 1956.403

398 SAZU, Glavna skupščina 1952–1955, Zapisnik žalne seje SAZU (16. 4. 1953).399 Prim. Ž. Oset: Kemični inštitut (Borisa Kidriča), str. 187–188.400 SAZU, Glavna skupščina 1952–1955, Zapisnik skupščine SAZU (2. 6. 1953).401 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 1, Zapisnik seje predsedstva SAZU (21. 10. 1953).402 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 2, Zapisnik seje predsedstva SAZU (9. 4. 1954).403 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 3–4.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 103: Željko Oset - sazu.si

103

Kljub finančni osamosvojitvi velikih inštitutov pa so se na Akademiji strinjali, naj ostanejo v njenem znanstvenem okolju; duhovno povezani z Akademijo, kot se je izrazil Milan Vidmar.404 Za Vidmarja je bilo to precej osebno vprašanje, saj je hotel čim dlje obdržati vpliv na delovanje Inštituta za elektriško gospodarstvo. Ohranitvi povezave s SAZU sta bila naklonjena tudi upravnik Kemičnega inštitu-ta Maks Samec in upravnik Inštituta za turbinske stroje Anton Kuhelj.405 Vsem trem je bila skupna želja, da bi na inštitutih poleg razvojnega dela (sodelovanje z gospodarstvom) izvajali tudi temeljne znanstvene raziskave. Milan Vidmar je zato vztrajal, da bi bili veliki inštituti upravičeni do izredne državne podpore za temeljne raziskave, za katere je realno ocenjeval, da upravnikom ne bo uspelo pridobiti finančne podpore pri podjetjih. S predlogom je bil uspešen zgolj v letu 1955 (ko je bil inštitutom namenjen precejšen kredit – za tekoče poslovanje in dograditev stavbe), pa še to bolj po zaslugi glasnih protestov in posredovanja bra-ta Josipa.406 Tudi Samec je jeseni 1955 opozarjal na negativne posledice iskanja sredstev na »trgu«. Zaradi samostojnega financiranja naj bi inštituti začeli posta-jati »nekako obrtno raziskovalne institucije«.407

Sprememba modela financiranja velikih inštitutov in večletna razprava o predlogu zveznega zakona o akademijah znanosti po letu 1952 sta odprli vpra-šanje povezanosti inštitutov z Akademijo. Predlog zakona, o katerem so pred-stavniki jugoslovanskih akademij razpravljali na konferenci prirodoslovnih in matematičnih razredov jugoslovanskih akademij v Zagrebu na začetku febru-arja 1955, je slonel na tezi, da so inštituti v okviru akademij znanosti »organizi-rani po sovjetskem modelu«, zato naj bi opustitvi te politike nujno sledila reor-ganizacija raziskovalne sfere. Akademije so to odločno zavrnile in poudarile, da so primeren milje, inkubator za razvoj novih znanstvenih panog in bi kot take predstavljale tretjo znanstveno os, poleg univerz in raziskovalno-razvojnih or-ganizacij v podjetjih. Po zagrebškem sestanku se je pod pokroviteljstvom naro-dnega poslanca Ljuba Babića oblikovala posebna komisija, ki je imela v načrtu razpravo o nalogah, delokrogu in kompetencah akademij znanosti.408 Upali so, da bo komisija upoštevala njihovo stališče o smiselnosti vzporednega delovanja sorodnih inštitutov na ljubljanski univerzi in Akademiji. Pri tem so se sklicevali na negativne rezultate v Zagrebu, kjer je tamkajšnji MLO protežiral univerzo na škodo zagrebške akademije. Bali so se, da bi pri odločanju o obstoju, ukinjanju, spojitvah ali ustanavljanju znanstvenoraziskovalnih ustanov odločali »osebni ali drugi stranski momenti«.409

404 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 2, Zapisnik seje predsedstva SAZU (26. 11. 1954).405 Prav tam.406 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 3, Zapisnik seje predsedstva SAZU (15. 2. 1955).407 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 3, Zapisnik seje predsedstva SAZU (2. 12. 1955).408 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 3, Zapisnik seje predsedstva SAZU (29. 4. 1955).409 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 3, Zapisnik seje predsedstva SAZU (15. 2. 1955).

Oblikovanje nove raziskovalne politike v petdesetih letih

Page 104: Željko Oset - sazu.si

104

Zvezni zakon o akademijah je bil nato umaknjen iz razprave, njihov položaj pa je zvezna oblast želela urediti v okviru zveznega zakona o organizaciji znan-stvenega dela. Prvi predlog, objavljen junija 1955, je predvideval možnost deli-tve akademij po strokah, ustanovitev zvezne akademije za umetnost in uvedbo družbenega upravljanja na akademijah.410 Na blejskem srečanju julija 1955 je AS FLRJ sprejel stališče, da so akademije delovne in reprezentativne usta-nove, zato sta prvi in drugi predlog nesprejemljiva, privolil pa je v družbeno upravljanje (vendar naj število zunanjih delegatov ne bi preseglo ene četrtine), nasprotoval ustanovitvi zveznih in posebnih strokovnih akademij, se zavzel za ohranitev stopenjskega članstva in za ohranitev predstavniškega telesa jugoslo-vanskih akademij. Svoje mnenje o načrtu zakona in stališčih AS so predsedstvu SAZU v pisni obliki poslali Rajko Nahtigal, Maks Samec in Fran Zwitter. Nah-tigal je problematiziral finančno odvisnost od oblasti in nejasnosti pri določa-nju zunanjih delegatov na skupščinah akademij. Tudi Zwitter je »pritegnitev zunanjih predstavnikov« označil za nelogično, ob tem pa ostro nastopil proti zvezni in strokovnim akademijam. Samec pa je opozoril na problem pridobi-vanja sredstev za temeljno znanstveno delo, na zmanjšanje javnih sredstev za raziskovalno delo.411

Predlog zakona, ki je vseboval zamisel o ustanovitvi zvezne akademije za umetnost, ni imel nikakršnih možnosti za uspeh. Vidmar ga je označil za »po večjem delu za akademijo nesprejemljiv«. Negativno oceno predlogu zakona je septembra 1956 pred zasedanjem AS FLRJ v Beogradu podal tudi Svet za prosveto in kulturo LRS.412 Nesprejemljivi so bili predlogi o strokovnih in nacionalnih aka-demijah ter delitev na koristno in nekoristno znanost.413

Na osnovi razprave in odklonilnih stališč je ZIS FLRJ popravil predlog zakona o organizaciji znanstvenega dela. Po mnenju predsednika Vidmarja so bile njegove pozitivne strani naslednje: ustanovitev znanstvenih svetov za usklajevanje znanstvenega dela na republiški in državni ravni ter stališče, da so akademije ustanove z avtonomnim upravljanjem. Med negativnimi pa je izpostavil ustanavljanje zveznih akademij in morebitno (raz)drobitev akade-mij, s čimer bi bila okrnjena reprezentativna in tudi delovna funkcija akade-mij kot srečevališč strokovnjakov in kulturnikov. Problematično je bilo tudi družbeno upravljanje, kar je v nasprotju z Josipom Milan Vidmar neposredno povedal, saj da se »akademij in znanstvenega dela vobče na da upravljati po družbenem sistemu«. Predsednik na to stališče brata Milana na skupščini ok-tobra 1956 ni odgovoril.414 Pozneje, po sprejetju zveznega zakona o organiza-

410 SAZU, Glavna skupščina 1952–1955, Zapisnik skupščine SAZU (24. 6. 1955).411 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 3, Zapisnik seje predsedstva SAZU (2. 12. 1955).412 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 4, Zapisnik seje predsedstva SAZU (17. 9. 1956).413 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 4, Zapisnik seje predsedstva SAZU (1. 10. 1956).414 SAZU, Glavna skupščina 1956–1957, Zapisnik skupščine SAZU (2. 10. 1956).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 105: Željko Oset - sazu.si

105

ciji znanstvenega dela, ki je nalagal obvezno uvedbo družbenega upravljanja na razvitih velikih inštitutih, pa je ob Milanovih protestih odločno zagovarjal spremembe.415

O drugi sporni točki – sobivanju naravoslovnih in humanističnih ved ter umetnosti pod okriljem enotne akademije znanosti in umetnosti – pa so na skupščini oktobra 1956 glasovali. Soglasno so se odločili za ohranitev doteda-njega organizacijskega tipa akademije. Zaradi nejasnega predloga zveznega zakona o organizaciji znanstvenega dela je Jovan Hadži predlagal poseben za-kon o akademijah, Milan Vidmar pa je dodal, da bi morali v njem ohraniti pove-zavo med akademijami znanosti in njihovimi inštituti. Milan Vidmar je želel na vsak način preprečiti popolno odcepitev Inštituta za elektriško gospodarstvo, saj je v SAZU in svojem bratu videl aduta za pridobivanje sredstev iz republiške-ga proračuna.416

Vzporedno s pripravo zveznega zakona o organizaciji znanstvenega dela je potekala obsežna razprava v slovenskem izvršnem svetu. Ključne ugotovitve so bile, da je število raziskovalnih ustanov v okviru ljubljanske univerze in Akade-mije močno porastlo, sorazmerno s tem pa število zaposlenih. Toda ta instituci-onalni razvoj naj ne bi bil v »pravilnem sorazmerju z razvojem na drugih pod-ročjih družbenega življenja, zlasti z razvojem osnovnega in srednjega šolstva«. Podan je bil očitek o premajhni povezanosti raziskovalne sfere z gospodarstvom ter o podvajanju znanstvenih institucij z enakimi ali zelo podobnimi nalogami na fakultetah Univerze v Ljubljani in Akademije. Na podlagi analize stanja je IS oblikoval komisijo za pripravo reorganizacije.417 Omenjene ugotovitve o stanju v raziskovalni sferi so se kljub izvedenim ukrepom in spremembam bolj ali manj ponavljale v elaboratih ob naslednjih prizadevanjih za reformo v drugi polovici šestdesetih in v začetku osemdesetih let.

415 SAZU, Glavna skupščina 1958–1961, Zapisnik skupščine SAZU (17. 10. 1958); SAZU, Glavna skupščina 1958–1961, Zapisnik skupščine SAZU (29. 12. 1958); SAZU, Glavna skupščina 1958–1961, Zapisnik skupščine SAZU (23. 10. 1959).416 SAZU, Glavna skupščina 1956–1957, Zapisnik skupščine SAZU (2. 10. 1956).417 ARS, AS 223, š. 129, Poročilo Izvršnega sveta.

Oblikovanje nove raziskovalne politike v petdesetih letih

Page 106: Željko Oset - sazu.si

106

Maks Samec o negativnem vplivu ukinitve državne podpore.418

Predsednik IS LRS Boris Kraigher je januarja 1957 sklical sestanek s pred-sednikom SAZU in upravniki velikih inštitutov, na katerem je predstavil pred-log zakona o znanstvenih zavodih in širše o reformi raziskovalne dejavnosti.419 S predlogom zakona so bili v SAZU le delno zadovoljni: pozdravili so ohranitev ustanoviteljskih pravic Akademije v njenih manjših inštitutih in ustanovitev re-publiškega znanstvenega sklada, motila pa jih je dvoumnost glede uvedbe druž-benega upravljanja na velikih inštitutih. To rešitev je zaradi pogostih finančnih težav inštituta pozdravil upravnik Kemičnega inštituta Borisa Kidriča Maks Sa-mec, odločno pa ji je nasprotoval upravnik Inštituta za elektriško gospodarstvo Milan Vidmar. Ta je celo predlagal, naj skupščina sprejme sklep, da njegovega

418 SAZU, Kemijski inštitut Boris Kidrič, 1957, št. 32/1-798/57.419 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 5, Zapisnik seje predsedstva SAZU (6. 2. 1957).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 107: Željko Oset - sazu.si

107

inštituta ni mogoče šteti med velike inštitute. Podprl ga je predsednik Vidmar z ugotovitvijo, da se je v dotedanjih razpravah in dokumentih izraz »veliki inštitut« uporabljal samo za Institut Jožef Stefan in Kemični inštitut Borisa Kidriča.420 V resnici to ni držalo: v predlogu proračuna SAZU za leto 1953 so bili npr. kot veliki inštituti z lastno proračunsko postavko opredeljeni IJS, Kemični inštitut, Inštitut za elektriško gospodarstvo in Inštitut za turbinske stroje.421

Februarja 1957 je IS LRS obravnaval poročilo komisije za pregled financiranja znanstvenih inštitutov in zavodov v LRS. Sprejeta je bila odločitev, da se Akade-mija postopno preoblikuje v reprezentativno ustanovo, ki bo koordinirala znan-stveno delo, vendar ne imela več svojih inštitutov.422 Na Akademiji so predlagani reorganizaciji odločno nasprotovali. Napovedano spremembo, povezano z uved-bo družbenega upravljanja, je podpiral le upravnik Kemičnega inštituta Samec. Inštitut je predlog za preoblikovanje podal že spomladi 1957, kar pa je predsednik IS Kraigher zavrnil z utemeljitvijo, da se bo problematika reševala po sprejetju zakona o univerzi in uvedbi družbenega upravljanja za vse inštitute.423

V senci razprave oziroma priprave zakona o organizaciji znanstvenega dela je bil sprejet zakon o univerzi, ki je določal upokojitev profesorjev ob dopolnjenem 70. letu starosti. V skladu z njim so bili na ljubljanski univerzi upokojeni akade-miki Josip Plemelj (roj. 1873), Jovan Hadži (roj. 1884) in Milan Vidmar (roj. 1885), ki jih je bila Akademija pripravljena zaposliti.424 Z določilom o upokojitvi je slo-venska oblast želela doseči hitrejšo pomladitev slovenske akademske skupnosti pred načrtovano obsežno reformo ljubljanske univerze. V zakonu pa je mogoče videti tudi simbolni zaključek delovanja tiste uspešne slovenske generacije znan-stvenikov, ki je od ustanovitve Univerze v Ljubljani uveljavila temeljne znanstve-ne standarde in prenesla svoje znanje in izkušnje generacijam študentov, s či-mer so njeni pripadniki postali (če uporabim oznako Milana Vidmarja) duhovni očetje generacijam znanstvenikov in izobražencev.425

420 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 6, Zapisnik seje predsedstva SAZU (17. 6. 1958); SAZU, Glavna skupščina 1958–1961, Zapisnik skupščine SAZU (17. 10. 1958).421 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, Zapisnik seje predsedstva SAZU (8. 12. 1952).422 ARS, AS 223, š. 307, Zapisnik 93. seje IS LRS (15. 2. 1957).423 ARS, AS 223, š. 639, Uradni zaznamek (5. 6. 1957); SAZU, Kemijski institut Boris Kidrič, 1957, št. 868/57.424 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 5, Zapisnik seje predsedstva SAZU (6. 2. 1957); M. Vidmar: Spomini: dru-ga knjiga, str. 358–359.425 M. Vidmar: Spomini: druga knjiga, str. 74–81, 358; A. Gabrič: Znanstvena politika v Sloveniji, str. 300–312; ARS, AS 1529, š. 18, Nekatere ugotovitve; ARS, AS 1529, š. 23, Stenografski zapisnik sestanka univerzitetnega komiteja ZKS (20. 3. 1959).

Oblikovanje nove raziskovalne politike v petdesetih letih

Page 108: Željko Oset - sazu.si

108

Uvedba družbenegaupravljanja na velikih

inštitutih in njihovaosamosvojitev

Bistvene novosti zveznega zakona o organizaciji znanstvenega dela, spreje-tega septembra 1957, so bile: ustanovitev republiških fondov za znanstveno delo, uvedba družbenega upravljanja na velikih inštitutih in sprememba or-ganov upravljanja v inštitutih. Ti so imeli po novem svet znanstvenega zavoda, upravo in ravnatelja, pri čemer so imeli v svetu večino zunanji člani. Za koordi-nacijo znanstvenega dela sta bila predvidena zvezni znanstveni svet in republiški znanstveni svet, pri čemer je bil zvezni svet obvezen, republiški pa zgolj možnost v zakonu – pričakovano je bilo, da bodo republiške svete ustanovile republike z razvito znanstveno infrastrukturo.426

V predsedstvu so želeli zavreti uveljavitev zakona o Akademiji, zato niso upo-števali navodila pri pripravi za leto 1958, temveč so po oceni predsednika Vid-marja pripravili »realen proračun, ki edini more zagotoviti nemoten razvoj«.427 IS LRS je odobril postavke za ožjo Akademijo na ravni proračuna za leto 1957, postavke za velike inštitute pa so povsem izpadle, saj je bil v sprejemanju zakon o znanstvenih zavodih (v Skupščini LRS sprejet januarja 1958).428 Zadnji poskus preprečitve »osamosvojitve« velikih inštitutov je bil izveden na skupščini oktobra 1957, na kateri je Milan Vidmar še enkrat opozoril, da sodelovanje inštitutov z go-spodarstvom ni sistemsko urejeno. Po njegovem mnenju bi moral IS LRS dodeliti inštitutom »neke ex offo naloge, brez ozira na to, ali je tako stanje drugje v državi ali ne«. Še bolj kritičen je bil Jovan Hadži, ki je opozoril na »neugodne posledi-

426 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 5, Zapisnik seje predsedstva SAZU (28. 10. 1957).427 SAZU, Glavna skupščina 1956–1957, Zapisnik skupščine SAZU (30. 10. 1957).428 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 6, Zapisnik seje predsedstva SAZU (13. 1. 1958).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 109: Željko Oset - sazu.si

109

ce« izločitve inštitutov izpod okrilja beograjske akademije, ki so pozneje »na ško-do naši znanosti odmrli«. Hadži je zato skupščino pozval, »naj ne dopusti, da bi naši veliki inštituti odmrli«. S kritičnimi pripombami sta hotela Hadži in Milan Vidmar še v zadnjem hipu vplivati na postopek osamosvojitve, ki očitno še ni bil povsem dogovorjen; jasno pa je bilo, da bosta soustanovitelja velikih inštitutov postala IS LRS in Univerza v Ljubljani. Za nasprotnike je bila moteča predvsem Univerza, na kar opozarja komentar Maksa Samca, ki se je čudil nameri o pri-ključitvi Kemičnega inštituta Borisa Kidriča Univerzi.429 V njegovem primeru bi lahko šlo tudi za globoko osebno zamero, saj mu je bila avgusta 1945 odvzeta ha-bilitacija na Univerzi, krivdo za kar je pripisoval (mlajšim) kolegom na Tehniški fakulteti.430 Sicer pa Samec na splošno ni ugovarjal uvedbi družbenega upravlja-nja, torej popolnitvi upravnih organov z delegati, ki bi jih predlagala oblast. Je pa iz poznejšega razpleta razvidno njegovo naivno pričakovanje, da se delegati ne bodo vtikali v njegovo znanstveno delo.431

Izvleček iz zapisnika prve seje Sveta za znanost 3. januarja 1958.432

429 SAZU, Glavna skupščina, Zapisnik skupščin SAZU (30. 10. 1957).430 SAZU, Predsedstvo, Razna pošta (1945), št. 117/45; Ž. Oset: Kemični inštitut (Borisa Kidriča), str. 181–185.431 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 8, Zapisnik seje predsedstva SAZU (16. 11. 1960).432 ARS, AS 223, š. 304, št. 18/58.

Uvedba družbenega upravljanja na velikih inštitutih in njihova osamosvojitev

Page 110: Željko Oset - sazu.si

110

Ostro nasprotovanje osamosvojitvi inštitutov, predvsem Milana Vidmarja, je bilo prvi pravi test moči in vpliva Josipa Vidmarja na SAZU. Predsednik je moral na Akademiji uveljaviti stališča, s katerimi se osebno ni strinjal, na IS LRS pa je zagovarjal stališča kolegov akademikov, ki so zahtevali sistemsko ureditev sode-lovanja velikih inštitutov z gospodarstvom, dvig plač in avtonomijo na znanstve-nem področju.433 Milan Vidmar je kot član predsedstva SAZU nasprotoval reorga-nizaciji velikih inštitutov, s katero bi izgubil vpliv v »svojem« inštitutu. Razprave med bratoma Vidmar na sejah predsedstva in glavnih skupščinah so morale biti pravi spopad. Milan je vztrajno ponavljal, da je njegov inštitut preskromno opre-mljen in da nima zagotovljenih sistemskih pogojev za razvoj. V uvedbi družbene-ga upravljanja je videl slabo rešitev, saj je pričakoval, da bo prisiljen sodelovati »z ljudmi, ki poslov inštituta ne poznajo in ne razumejo«. Z drugimi besedami, bal se je, da bo izgubil vpliv na določanje vsebin in samostojno razporejanje de-lovnih nalog v kolektivu, inštitut pa se bo iz raziskovalnega zavoda spremenil v razvojnega, zaradi česar je nasprotoval podpisu pogodbe o soustanoviteljstvu. Na začetku razprave (začetek leta 1958) je Josip Vidmar bratu potrpežljivo razlagal, da IS LRS potrebuje vpogled v delovanje inštituta, saj bo tako laže skrbel za njegov razvoj. Sodelovanje Univerze kot soustanovitelja pa je predsednik utemeljeval z možnostjo specialističnega študija diplomantov in doktorandov, medtem ko naj bi se uvedba družbenega upravljanja na Univerzi »izkazala za koristno«.434 Do po-letja 1958 se je Milan omehčal vsaj toliko, da ni več kategorično nasprotoval uved-bi družbenega upravljanja, je pa vztrajal pri ohranitvi pristojnosti upravnikov iz-ven organov družbenega upravljanja. Besen je govoril, da je zakon o organizaciji znanstvenega dela sestavljen za zavode polznanstvenega značaja. Z očitkom, da znanstvenih inštitutov ni mogoče upravljati po paragrafih, se je sicer strinjal tudi predsednik SAZU, vendar je obenem ugotavljal, da je podpis soustanoviteljske pogodbe neizogiben. Tega so se zavedali tudi drugi člani predsedstva, ki načelo-ma niso (več) nasprotovali načrtovanim spremembam pri velikih inštitutih.435

Odločba o osamosvojitvi velikih inštitutov SAZU je bila namreč že izdana. 14. aprila 1958 je to storil Svet za znanost, hkrati pa izdal tudi seznam znanstvenih za-vodov, pri katerih je treba uvesti družbeno upravljanje, predvideno z republiškim zakonom o znanstvenih zavodih.436 Kot je v spominih zapisal Josip Vidmar, je bila reorganizacija velikih inštitutov sprejeta v političnih forumih na ravni države in republike,437 zaradi česar je bilo odprto samo vprašanje tehnične izvedbe. Ured-be za velike inštitute je pripravila skupna komisija IS LRS, SAZU in ljubljanske

433 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 7, Zapisnik seje predsedstva SAZU (19. 10. 1959); A. Gabrič: Znanstvena politika v Sloveniji, str. 313–318.434 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 6, Zapisnik seje predsedstva SAZU (13. 1. 1958).435 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 6, Zapisnik seje predsedstva SAZU (17. 6. 1958).436 UL LRS, št. 43/58, str. 549–551.437 J. Vidmar: Obrazi, str. 22–23.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 111: Željko Oset - sazu.si

111

univerze, objavljene pa so bile v Uradnem listu LRS 25. decembra 1958.438 Čeprav je SAZU ohranila status soustanoviteljice, poleg Univerze v Ljubljani in IS LRS, pa se zdi, da je z družbenim upravljanjem SAZU povsem izgubila povezavo z veli-kimi inštituti. Do neke mere se je ohranila zgolj še v osebah (bivših) upravnikov, ki so po reorganizaciji začasno postali svetovalci novih ravnateljev.439 Imenovanje ravnateljev oktobra 1959 simbolizira menjavo generacij in postopno razpadanje povezave med velikimi inštituti in SAZU.440

Uredba o Kemičnem inštitutu Boris Kidrič, objavljena v Uradnem listu LRS decembra 1958.441

Spremembe je seveda najbolj dramatično doživljal Milan Vidmar, sploh po izjavi novega ravnatelja Inštituta za elektriško gospodarstvo Franceta Avčina, da je prevzel vodstvo zaradi njegove sanacije. Zaradi izjave je Milan Vidmar odsto-pil iz komisije za proučevanje vprašanj med soustanovitelji, je pa še zmeraj želel ostati pravni svetovalec novega ravnatelja.442 Svoje mesto v inštitutu je označeval

438 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 7, Zapisnik seje predsedstva SAZU (4. 2. 1959).439 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 7, Zapisnik seje predsedstva SAZU (13. 5. 1959).440 Ž. Oset: Kemični inštitut (Borisa Kidriča), str. 191–192.441 Uradni list LRS, št. 43/58, Uredba o Kemijskem inštitutu Boris Kidrič.442 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 7, Zapisnik seje predsedstva SAZU (18. 12. 1959).

Uvedba družbenega upravljanja na velikih inštitutih in njihova osamosvojitev

Page 112: Željko Oset - sazu.si

112

za »atomsko jedro«, ki povezuje inštitut s SAZU in obratno, s čimer da zagotavlja inštitutu »neposredno znanstveno zaščito«, skratka zagotovilo za temeljno razi-skovalno delo.443

Dokončni poskus odstranitve z inštituta, ki ga je ustanovil, je Milan Vidmar vi-del v ustanovitvi kabinetov za upokojene akademike. Ugotavljal je, da se ga mlajši sodelavci želijo znebiti, razočaran pa je bil nad bratovo skromno podporo v za-kulisnih igrah.444 Zato je Josipu Vidmarju na sejah predsedstva in glavne skup-ščine nagajal s postavljanjem neprijetnih vprašanj, odgovore pa ocenjeval kot nezadovoljive. Predsednik pa je bratu sporočal, da je »okvir pravno in dejansko stanje«.445 Pri vprašanju kabinetov je bil Milan Vidmar povsem osamljen, saj so se vsi njegovi potencialni zavezniki (Jovan Hadži, Ivan Grafenauer, Maks Samec) strinjali z njihovo ustanovitvijo, s katero naj bi se zaslužnim akademikom zagoto-vila pomoč pri raziskovanju.446

443 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 8, Zapisnik seje predsedstva SAZU (15. 4. 1960).444 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 8, Zapisnik seje predsedstva SAZU (16. 11. 1960).445 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 9, Zapisnik seje predsedstva SAZU (12. 5. 1961).446 SAZU, Glavna skupščina 1958–1961, Zapisnik glavne skupščine SAZU (12. 12. 1960).

Uvedba družbenega upravljanja na velikih inštitutih in njihova osamosvojitev

Page 113: Željko Oset - sazu.si

113

Razprava o (neuspešni)reorganizaciji SAZU in

njeni »mali« inštituti(1958–1961)

Razprava o vprašanju reorganizacije SAZU je potekala vzporedno z reformo štu-dija na ljubljanski univerzi oziroma širše med veliko šolsko reformo v letih od 1953 do 1962, s pomembno notranjo prelomnico leta 1957. Tedaj sta bila po štirih letih razprav sprejeta ključna zvezna zakona o univerzah in o organizaciji znanstve-nega dela, zaradi nasprotovanja akademij znanosti pa ni bil sprejet zvezni zakon o akademijah znanosti. V razpravah je bilo največ pozornosti namenjene uvedbi druž-benega upravljanja, s katerim bi oblast pridobila oziroma utrdila vpliv v organih od-ločanja znanstvenih institucij, s tem pa bi se dodatno zmanjšala avtonomija univerz, akademij znanosti in njihovih raziskovalnih inštitutov, hkrati pa je oblast želela spodbuditi raziskovalne organizacije k okrepitvi sodelovanja z gospodarstvom.447

Šef ideološke komisije CK ZKS Janez Vipotnik je v posebnem poročilu o pro-blematiki SAZU predlagal uvedbo »večje družbene kontrole«, spremembo kad-rovske politike – prenehanje prakse prehoda »iz našega kulturnega življenja« izključenih kulturnikov na Akademijo – ter »poseg v humanistične in nacionalne znanosti in še posebej v literarne znanosti«. Vipotnik je predlagal, da bi oblast predpisala organiziranje znanstvenega dela, inštituti pa naj bi ohranili predvsem vlogo zbirateljev gradiva. Sodelovanje pri raziskovalnih projektih naj bi potekalo zgolj v okviru občasnih teles in komisij.448 Vipotnikovo stališče se je najbolj odra-zilo pri Inštitutu za slovenski jezik, ki so ga zapustili vidni znanstveniki. Rešitev za nastalo situacijo je bila uvedba družbenega upravljanja, organov upravljanja z ve-

447 A. Gabrič: Socialistična kulturna revolucija, str. 248–267; ARS, AS 223, š. 639, št. 111/59.448 ARS, AS 223, š. 639, št. 111/59.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 114: Željko Oset - sazu.si

114

čino zunanjih članov. Pobuda za reorganizacijo je bila najprej predvidena samo za velike inštitute, nato pa se je razširila tudi na ostale, manjše inštitute SAZU.449

Poročilo šefa ideološke komisije CK ZKS Janeza Vipotnika oktobra 1958, v katerem je ugotavljal, da je problem na SAZU trojen: političen, moralen in znanstven.450

449 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 6, Zapisnik seje predsedstva SAZU (6. 10. 1958).450 ARS, AS 223, š. 639, št. 111/59.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 115: Željko Oset - sazu.si

115

Na SAZU so se po napovedi družbenega upravljanja na velikih inštitutih poleti 1957 zavzemali, da družbeno upravljanje ne bi bilo uvedeno na malih inštitutih, danes združenih v ZRC SAZU. Neprijetno so bili presenečeni, ko je januarja 1958 sprejeti Zakon o znanstvenih zavodih določal uvedbo družbenega upravljanja na vseh zavodih. Zaradi možnosti združevanja ustanoviteljskih pravic, ki so se za nekatere zavode razširile tudi na izvršni svet LRS, so napovedano statusno spre-membo dojemali kot prvo fazo pri osamosvojitvi inštitutov.451 Upali so, da jim bo z vztrajanjem uspelo prepričati predsednika IS Borisa Kraigherja, ki je maja 1959 obljubil oblikovanje interne komisije. Njena naloga je bila priprava predloga, ka-tere inštitute naj ima samo ljubljanska univerza, kateri naj bodo samostojni in katere naj vodi Akademija.452 Uporabili so najučinkovitejšo strategijo za prepre-čitev reforme: zavlačevanje in zakulisno lobiranje pri odločevalcih. Dodatno pa so se družbenemu upravljanju na SAZU želeli izogniti z izvolitvami novih članov, pravnikov in sociologov, leta 1958.453

Na Akademiji so upali, da jim bo uspelo ohraniti manjše inštitute, ki bi jim oblast pridružila še univerzitetne raziskovalne inštitute. Po osamosvojitvi velikih inštitutov je imela SAZU na začetku leta 1959 deset inštitutov, pri čemer je bil kot zadnji spomladi 1958 ustanovljen Orientalistični inštitut.454 Ostali so bili ustano-vljeni med decembrom 1947 in julijem 1949, ko je bil sprejet Statut SAZU.455 Inšti-tuti so bili relativno majhni, nekoliko večja sta bila le Inštitut za zgodovino456 in Inštitut za slovenski jezik, pri čemer je imel slednji poleg redno zaposlenih pre-cej honorarnih sodelavcev (ekscerptorjev). Sicer pa so bili ti inštituti pravzaprav le razširjeni kabineti posameznih akademikov in s tem zelo odvisni od njihovega zdravja. Zaradi te tako rekoč ad personam ukrojene povezanosti akademikov z inštituti v predsedstvu SAZU niso bili naklonjeni zamisli, da bi si ustanoviteljske pravice delili z ljubljansko univerzo. Poleg tega ob pobudi za to spremembo (1958–1960), o kateri je odločal republiški Svet za znanost, večina upravnikov akademikov na Univerzi v Ljubljani ni več predavala, tako da je bilo odklonilno stališče do tega načrta še toliko bolj razumljivo.457

451 A. Gabrič: Socialistična kulturna revolucija, str. 255.452 ARS, AS 223, š. 639, št. 22/59.453 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 6, Zapisnik seje predsedstva SAZU (6. 10. 1958).454 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 7, Zapisnik seje predsedstva SAZU (13. 5. 1959).455 Letopis SAZU: tretja knjiga, str. 57–60.456 Inštitut za zgodovino so sestavljale sekcije za zgodovino, arheologijo in umetnostno zgodovino, ki so se osa-mosvojile v samostojne inštitute nekaj mesecev po smrti akademika Milka Kosa in Franceta Steleta. – SAZU, Predsedstvo 1972–1975, mapa 3, Zapisnik seje predsedstva SAZU (28. 11. 1972).457 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 7, Zapisnik seje predsedstva SAZU (19. 10. 1959).

Razprava o (neuspešni) reorganizaciji SAZU in njeni »mali« inštituti (1958–1961)

Page 116: Željko Oset - sazu.si

116

Preglednica organiziranosti Slovenske akademije znanosti in umetnosti iz leta 1959.458

V predsedstvu sta se glede reorganizacije Akademije izkristalizirali dve zah-tevi: da se pri SAZU ohranijo inštituti, ki »obravnavajo našo domačo tematiko«, in da se v zvezi s tem uredi njihovo financiranje. Obenem so ponudili svoje sode-lovanje pri izvajanju doktorskega študija, kar naj bi bil osnovni cilj prenosa inšti-tutov izpod okrilja Akademije na Univerzo. To je pomenilo, da so bili v predsed-stvu spomladi 1959 načelno pripravljeni prepustiti naravoslovne inštitute, ki pač niso obravnavali »slovenske« tematike, ali pa so ocenjevali, da jim jih ne bo us-pelo zadržati.459 Medtem sta namreč zvezni in republiški Svet za znanost izvedla analizo dela inštitutov v Jugoslaviji in Sloveniji, ki je predstavljala osnovo za od-ločitev o združitvi inštitutov in obsegu nadaljnjega financiranja. Josip Vidmar, ki je bil tudi član republiškega Sveta za znanost, je jeseni 1959 pričakoval, da bodo manjši inštituti združeni v en inštitut, kjer bo po zgledu velikih inštitutov uvede-no družbeno upravljanje oziroma bo morala Akademija ustanoviteljske pravice deliti z Univerzo v Ljubljani in Izvršnim svetom LRS. Ena od ovir pri uresničitvi te spremembe je bil položaj akademikov v inštitutih oziroma vprašanje, kako jim zagotoviti pogoje za znanstveno delo.460 Kot realna možnost se je pojavila ideja o ustanovitvi kabinetov, kar je na skupščini decembra 1959 predlagal Lado Vavpetič.461

458 Letopis SAZU: deseta knjiga, str. 14.459 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 7, Zapisnik seje predsedstva SAZU (13. 5. 1959).460 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 7, Zapisnik seje predsedstva SAZU (19. 10. 1959).461 SAZU, Glavna skupščina 1958–1961, Zapisnik skupščine SAZU (23. 10. 1959).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 117: Željko Oset - sazu.si

117

Razprava o ustanovitvi kabinetov je znak, da so se jeseni 1959 na SAZU sko-rajda vdali v uvedbo družbenega upravljanja na vseh njihovih inštitutih. Na Aka-demiji so se počasi sprijaznili, da bo SAZU postala zgolj najvišja slovenska znan-stvena reprezentativna ustanova. Kljub temu so upali, da bodo z opozarjanjem na dolgoročne negativne učinke reforme na kakovost raziskovalnega dela lahko omejili njeno reformo. Poudarjali so, da mora biti »reorganizacija znanstvene-mu delu v korist«.462

Reorganizacija SAZU je bila ključna tema na skupščini oktobra 1959. Z orga-nizacijsko strukturo, prikazano zgoraj, se je Akademiji uspelo najbolj približati načrtom ob ustanovitvi, ko so pričakovali, da bo institucija znanstveno delo aka-demikov omogočala s (honorarnimi) znanstvenimi sodelavci na projektih, ki jih bodo sami izbrali.463 Zato je predsednik Vidmar na skupščini menil, da se bodo z reorganizacijo oziroma vstopom slovenske vlade in Univerze v Ljubljani med ustanovitelje velikih inštitutov in z izboljšanjem materialnih pogojev za znan-stveno delo, ti pogoji izboljšali tudi na preostalih inštitutih Akademije, saj jim bo ostalo več sredstev, za kar naj bi se zavzeli »javni delavci, zunanji člani v uprav-nih odborih teh inštitutov«. Po predsednikovi oceni je bila finančna podpora za manjše inštitute do takrat preskromna, s čimer so se strinjali tudi člani. Zani-miv je komentar Jovana Hadžija, da se v Jugoslaviji ni obnesel »sovjetski sistem, podrediti vse delo akademijam«. Ob tem je ugotavljal, da je opazno prehajanje od enega k drugemu ekstremu. Skratka, obsodil je eksperimentiranje. Pomenljiv je bil predlog Milana Vidmarja, da bi o spremembah razpravljali le znanstveniki, in ne politiki. Nepričakovano oster pa je bil France Stele, ki je ocenil, da razprava nakazuje zaskrbljenost za slovensko znanost. Menil je, da zgolj spremembe usta-noviteljev ne bodo prinesle želenih rezultatov. Po obširni razpravi je skupščina sprejela stališče, da SAZU ne nasprotuje reorganizaciji znanstvenega življenja, ki je v teku, da z zaupanjem gleda na prihodnjo usodo znanstvenega življenja na in-štitutih in v podobnih ustanovah. Svetu za znanost pa so bili pripravljeni prizna-ti le omejeno pravico za »organiziranje znanstvenega dela«, saj so zahtevali, da imajo besedo pri preoblikovanju inštitutov tudi znanstveniki oziroma Akademi-ja. Obenem je na skupščini predsednik Vidmar napovedal pripravo novega zako-na o akademijah, ki naj bi uredil tudi področje delovnih zadolžitev akademij ob upoštevanju »družbenega in državnega življenja« oziroma družbenega upravlja-nja.464 Do tega ni prišlo, saj družbeno upravljanje ni bilo vključeno v zakona o be-ograjski (1960) in zagrebški (1961) akademiji, ki sta hkrati utrdila organizacijsko strukturo akademij kot znanstvenih in reprezentativnih ustanov.465

462 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 7, Zapisnik seje predsedstva SAZU (19. 10. 1959).463 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 7, Zapisnik II. seje predsedništva AZU (15. 6. 1945); SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 8, Poročilo generalnega sekretarja za sejo prezidija AZU dne 18. 9. 1946.464 SAZU, Glavna skupščina 1958–1961, Zapisnik skupščine SAZU (23. 10. 1959).465 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 11, Zapisnik seje predsedstva SAZU (22. 10. 1963).

Razprava o (neuspešni) reorganizaciji SAZU in njeni »mali« inštituti (1958–1961)

Page 118: Željko Oset - sazu.si

118

Reorganizacija je potekala zelo počasi, opravljeni so bili številni pogovori na Svetu za znanost v Ljubljani. Zaradi nesoglasij na Svetu je akademik Anton Ku-helj ponudil odstop, ki pa ni bil sprejet.466 Za načelnimi razpravami je prihajalo do uveljavljanja osebnih interesov, do izigravanj in izvršenih dejstev, kopičile so se frustracije. Pri Biološkem inštitutu SAZU je npr. po tem, ko je bil že sprejet na-čelni dogovor, Univerza v Ljubljani ustanovila svoj Biološki inštitut, čeprav je Za-kon o znanstvenih zavodih načeloma prepovedoval podvajanje znanstvenih in-štitutov. Pogovori med SAZU in Univerzo so potekali tudi o morebitni priključitvi Inštituta za slovensko narodopisje SAZU univerzitetnemu Inštitutu za etnologijo. V okviru SAZU pa je bila predlagana združitev Inštituta za slovenski jezik in In-štituta za literature, na kar so v predsedstvu gledali z naklonjenostjo. Sinergija bi pospešila izdelavo SSKJ, za katerega je predsednik Vidmar dosegel dogovor o sofinanciranju s Skladom za pospeševanje založništva in Državno založbo Slove-nije.467 Pogovori o pripravi SSKJ pa so bili opravljeni tudi na Svetu za kulturo in prosveto LRS.468

Po številnih razpravah na Svetu za znanost in pogovorih predsednika SAZU s predstavniki slovenske vlade je bil pripravljen predlog za združitev Inštituta za slovenski jezik z Inštitutom za literature in Inštitutom za slovensko narodopisje, ki pa kasneje ni bil udejanjen.469 Poskus reorganizacije je dokončno zastal v letu 1961, saj izrazite politične volje za uveljavitev spremembe ni bilo več. Ključni raz-log za opustitev načrta reorganizacije SAZU je bila neuspešna reforma študija na ljubljanski univerzi oziroma upor slovenske akademske elite.470

466 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 8, Zapisnik seje predsedstva SAZU (15. 4. 1960).467 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 8, Zapisnik seje predsedstva SAZU (16. 11. 1960).468 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 9, Zapisnik seje predsedstva SAZU (12. 5. 1961).469 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 8, Zapisnik seje predsedstva SAZU (16. 11. 1960).470 B. Grafenauer: Življenje univerze od 1945 do 1969, str. 147–153.

Razprava o (neuspešni) reorganizaciji SAZU in njeni »mali« inštituti (1958–1961)

Page 119: Željko Oset - sazu.si

119

Uvajanje delavskega samoupravljanja na SAZU

Potem ko je popustila politična volja za uvedbo družbenega upravljanja na manjših inštitutih SAZU, so v predsedstvu SAZU konec leta začeli s pripravami izhodišč za nov zakon, ki pa je bil sprejet šele deset let kasneje – leta 1971. Raz-log za tako dolgo pripravljanje je bilo sprejetje zvezne in republiške ustave (1963), ki sta določali uvedbo samoupravljanja v vse pore družbenega življenja. S tem je povezan proces reforme raziskovalne politike, ki se je zaključil s sprejetjem re-publiškega Zakona o raziskovalni dejavnosti leta 1969. Priprave so se začele ne-posredno po začetku razprave o ustavnih spremembah, o čemer so med drugim razpravljali aprila 1962 na Svetu akademij znanosti in umetnosti FLRJ in sprejeli sklep, da se morajo akademije preoblikovati v posvetovalne organe za znanstve-na vprašanja na republiški ravni.471

Predsedstvo, ki je želelo, da bi bil pravni položaj Akademije urejen s poseb-nim zakonom kakor dotlej, je po sprejemu zvezne in republiške ustave pričelo s pripravo predloga novega zakona, za kar je pooblastilo Lada Vavpetiča. V repu-bliški ustavi, sprejeti aprila 1963, je 133. člen SAZU nalagal, da skrbi za razvoj zna-nosti ter za koordinacijo znanstvenega in raziskovalnega dela, da skrbi za razvoj kulture, pospešuje in podpira kulturna prizadevanja slovenskega naroda, na po-dročju družbenih služb ustanavlja zavode občega pomena za republiko oziroma sodeluje pri ustanavljanju takih zavodov ter skrbi za organiziranje in delovanje znanstvenih zavodov in znanstvenoraziskovalnega dela.472

Vavpetič je predlagal, da se pravni položaj Akademije že v zakonu uskladi z ustavnimi določbami o samoupravljanju, da se določi delovne obveznosti za čla-ne in razširi krog predlagateljev kandidatov za nove člane na fakultete in druž-bene organizacije znanstvenikov, književnikov in umetnikov. Novi zakon naj bi odpravil nadzorni odbor, organ za nadzor poslovanja od ustanovitve Akademije dalje,473 dopustil možnost ustanavljanja kabinetov in prepustil SAZU vodenje sa-

471 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 10, Zapisnik seje predsedstva SAZU (1. 6. 1962).472 UL SRS, št. 10/63, str. 186–187.473 Organ, ki so ga od ustanovitve dalje sestavljali trije akademiki, je na rednih letnih skupščinah poročal o fi-

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 120: Željko Oset - sazu.si

120

mostojne finančne politike skupaj z določanjem nagrad. Vavpetič je tudi predla-gal, naj se izključitev članov opredeli kot izključno notranja stvar SAZU, pri če-mer se je zavzel za jasne kriterije.474

Samostojno pa je predlog zakona napisal akademik Gorazd Kušej – predsed-stvo SAZU ga je obravnavalo marca 1964. Predlog je določal, da je SAZU javna korporacija in da je njen delovni kolektiv delovna skupnost s posebnimi pravica-mi, ki je samoupravna na »torišču delitve dohodka«. Nadalje je predvideval novo kategorijo članov (zunanji dopisni člani) in povečanje pravic dopisnim članom, vendar ne tudi njihove izenačitve z rednimi člani. Največ pomislekov je bilo na seji predsedstva glede statusa Akademije kot najvišje znanstvene in umetniške ustanove. Vavpetič je celo ocenjeval, da predlog zakona SAZU postavlja na raven društva, »ker se skuša določiti značaj Akademije glede na dejansko, ne pa na perspektivno stanje in ne na raven, ki ustanovi pripada kot najvišji znanstveni oziroma umetnostni ustanovi«. Predsednik Vidmar je predlogu zakona očital premalo poudarjen nacionalni značaj SAZU, saj naj bi bila prvenstvena naloga SAZU obravnava slovenske kulture in jezika ter šele nato znanosti v celoti. Na dru-gi strani je Maks Samec hotel, da bi bilo in zapisano, da bo Akademija podpirala uporabne in temeljne raziskave ter da bo po zgledu Sklada Borisa Kidriča osno-van poseben sklad za uresničitev te strateške usmeritve. Anton Melik je v zakonu pogrešal člen o raziskovalnih nalogah, ki bi se dotikale preiskovanja družbenih problemov, kot sta doseljevanje z juga in izseljenstvo. Po Vavpetičevem mnenju bi moral ta člen opredeljevati tudi znanstveno sodelovanje ter določati evidenti-ranje, dokumentiranje in analiziranje znanstvenih prizadevanj v republiki.475

Predlog zakona o SAZU je predsedstvo marca 1964 poslalo na IS SRS, vendar ga vlada ni potrdila. Ob izteku v republiški ustavi določenega roka za uskladitev normativnih aktov je Skupščina SRS sprejela novelo Zakona o SAZU, ki je dolo-čala uvedbo »pravice samoupravljanja delovnih ljudi v strokovnih enotah Akade-mije«. Vodstvo je nato sprejelo pravilnik o izvrševanju samoupravnih pravic in o osebnih dohodkih, s čimer so za silo zakrpali nastalo pravno praznino.476

Priprava zakona o SAZU je zastala tudi zaradi priprave resolucije o znanstve-noraziskovalnem delu, objavljene februarja 1965, in priprave zveznega zakona o samostojnih zavodih, s katerim bi morali biti usklajeni temeljni akti SAZU. Pred-log zakona je akademije znanosti načelno postavil pod nadzor občin, zaradi česar

nančnem poslovanju Akademije za preteklo poslovno leto, skupščina pa je sprejela finančni načrt. Z Zakonom o spremembah Zakona o SAZU 1965 je bil organ odpravljen, skupščino, ki je zaključni račun tudi potrdila, pa je s finančnim poslovanjem odtlej seznanjal glavni tajnik. Praviloma so poročilo nadzornega odbora sprejeli na glavnih skupščinah, nekajkrat pa tudi na posebnih skupščinah. Zakon o SAZU (1980) je določal, da skupšči-na Akademije na posebni finančni skupščini v začetku leta potrdi zaključni račun za preteklo poslovno leto in odobri finančni načrt za poslovno leto.474 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 11, Zapisnik izredne seje predsedstva SAZU (12. 12. 1963).475 SAZU, Predsedstvo 1964–1971, mapa 1, Zapisnik izredne seje predsedstva (6. 3. 1964).476 SAZU, Glavna skupščina 1962, Zapisnik skupščine SAZU (6. 2. 1965); UL SRS, št. 11/65, str. 186–187.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 121: Željko Oset - sazu.si

121

so vse tri jugoslovanske akademije protestirale. Intervencija je bila uspešna, saj je bil sprejet člen, ki je določal, da bo status akademij uredil poseben zakon, kar se je zgodilo še isto leto s sprejetjem Zakona o zveznem svetu za koordinacijo znan-stvenih dejavnosti in o zveznem skladu za financiranje znanstvenih dejavnosti (1965). Zakon je temeljito spremenil politiko financiranja zveznih inštitutov – na-mesto financiranja institucij je določal financiranje posameznih projektov. Pred-videno je bilo, da se bo del sredstev prenesel na republiške znanstvene sklade, ki bodo financirali t. i. zvezne raziskovalne inštitute (denimo Institut Jožef Stefan). Z omenjenim zakonom se je začel proces decentralizacije, ki se je zaključila leta 1971, z ukinitvijo zveznega sklada za financiranje znanstvene dejavnosti, pristoj-nost za določanje in financiranje raziskovalne dejavnosti pa je prešla na ramena republik. Medrepubliško sodelovanje je odtlej temeljilo na samoupravnem dogo-varjanju. Zakon je zajel izhodišča, določena v zgoraj omenjeni resoluciji, ki je do-ločala stalno usklajevanje družbeno-ekonomskih pogojev za razvoj znanstvenih raziskovanj skladno s potrebami gospodarstva in družbe, zagotovitev srednjeroč-nega finančnega okvirja za raziskovalno sfero, formalno pa so vlogo odločevalcev v skladu z aplikativno poglobitvijo samoupravljanja pridobile delovne organiza-cije in raziskovalne organizacije, ki so sprejemale odločitve z dogovarjanjem in v okviru samoupravnih organizacij (v Sloveniji Sklad Borisa Kidriča, po letu 1972 pa Raziskovalna skupnost Slovenije) po delegatskem sistemu.477

Omenjena zakona in ne docela rešeno vprašanje o nadaljnjem obstoju zveznih skladov za raziskovalno delo je zaustavilo sprejetje slovenskega zako-na o raziskovalni dejavnosti in s tem posledično zakona o SAZU. Zvezni zakon je postavil izhodišče za poglobljeno razpravo in pripravo republiške strategije raziskovalne politike. V primeru SAZU je Kardelj maja 1966 predlagal Izvršnemu svetu SRS, da zaustavi postopek sprejemanja zakona o SAZU. Kardelj namreč ni bil zadovoljen s predlogom zakona, saj ta ni določal posvetovalne funkcije SAZU pri oblikovanju raziskovale politike in izvršilne funkcije pri upravljanju fonda za znanstveno delo, torej Sklada Borisa Kidriča. Kardelj je želel, da se o tem dogovo-rijo predstavniki SAZU, Univerze v Ljubljani in pristojnih forumov in na osnovni samoupravnega sporazumevanja pripravijo strategijo razvoja raziskovalnega dela v Sloveniji.478

Prvi je o strategiji razvoja raziskovalnega dela v Sloveniji razpravljal Prosvet-no-kulturni zbor Skupščine SRS – maja 1966, ob potrjevanju zaključnega računa Sklada Borisa Kidriča za leto 1965 in finančnega načrta za leto 1967. SAZU je bila opredeljena kot »korporacija najvidnejših in najzaslužnejših znanstvenikov in umetnikov, ki jim je bilo z izvolitvijo za akademika dano posebno priznanje«, in kot »pomembna znanstvena organizacija«, v prvi vrsti poklicana, da skrbi za na-

477 ARS, AS 223, š. 4563, Resolucija o znanstveno-raziskovalnem delu.478 SAZU, Predsedstvo 1964–1971, mapa 3, Zapisnik seje predsedstva (21. 6. 1966).

Uvajanje delavskega samoupravljanja na SAZU

Page 122: Željko Oset - sazu.si

122

predek znanstvenega dela, sodeluje pri njegovi organizaciji in razvija tista znan-stvena področja, ki zaradi svoje specifičnosti niso v zadostni meri upoštevana v programu drugih znanstvenih organizacij. Med njene temeljne naloge je sodilo zlasti »znanstveno delo na področjih, ki so pomembna za poznavanje preteklosti in sedanjosti slovenskega naroda, njegovega jezika, kulture in zemlje, na kateri živi«. Prosvetno-kulturni zbor je v razpravi omenjena stališča aprila 1967 sprejel v obliki resolucije o nadaljnjem razvoju znanstvenega, raziskovalnega, aplikativ-nega in razvojnega dela.479

Od SAZU se je pričakovalo, kot je v raziskovalnem poročilu o stanju v druž-benih vedah zapisal Božidar Guštin, sekretar Sklada Borisa Kidriča, da se bo posvetila »svobodni raziskovalni dejavnosti, ki je povezana z ožjo problemati-ko Slovenije«. Zaradi obsega »svobodne raziskovalne dejavnosti«, omejenosti javnofinančnih virov in prevelike razdrobljenosti raziskovalnega dela med so-rodnimi inštituti je Guštin predlagal programiranje raziskovalnega dela znotraj fakultet in SAZU.480 Zamisel je temeljila na Kardeljevem predlogu, da bi SAZU z ustanovitvijo posebne znanstvenoraziskovalne skupnosti Slovenije skrbela za določanje strategije raziskovalnega dela na področju humanistike in družboslov-ja.481 Zaradi nasprotovanja deležnikov pa ji je uspelo doseči le sprejetje programa Naravna in kulturna dediščina slovenskega naroda, ki je notranje povezal delo njenih raziskovalnih inštitutov – in še to šele po debelem desetletju razprav in sprejetju štirih zakonov o raziskovalni dejavnosti.

Osrednja vprašanja v razpravi o novem zakonu o raziskovalni dejavnosti so bila: opredelitev delavskega samoupravljanja, zagotovitev stabilnega financiranja za raziskovalno delo, vzgoja kadrov, sodelovanje raziskovalne sfere z gospodar-stvom ter nadaljnji obstoj zveznih skladov. Pomembnejši sestanek v tem oziru je bil posvet o organizaciji znanstvenoraziskovalnega dela v Sloveniji v Vili Podrožnik 21. septembra 1967. Od politikov so se posveta udeležili Edvard Kardelj, predse-dnik IS SRS Stane Kavčič, Sergej Kraigher, Franc Popit in Janez Vipotnik, s SAZU pa predsednik Josip Vidmar. Ključni sklep je bil, da je znanost treba »oddvojiti od Univerze in jo prenesti na inštitute in predvsem na Akademijo, kar pa je pri tako majhnem narodu, kot smo Slovenci, komaj izvedljivo«. Načrtovana je bila spre-memba financiranja raziskovalne sfere, pri čemer se jim ni uspelo zediniti, ali naj to upravljata ena ali dve (za »realne« in za družbene vede) znanstveni organizaciji oziroma skupščini. Odprto je ostalo tudi vprašanje, ali naj bodo predstavniki raz-iskovalnih organizacij v skupščino izvoljeni po delegatskem ali personalnem sis-temu. Nerešeno je ostalo tudi vprašanje, kolikšen delež javnih sredstev za znanost naj bo namenjen humanističnim in kolikšen realnim (naravoslovnim) vedam.482

479 ARS, AS 223, š. 4563, Zapisnik prosvetno-kulturnega zbora SRS (24. 5. 1966).480 ARS, AS 223, š. 4563, št. 69-11/66.481 ARS, AS 223, š. 4563, št. 69-12/66.482 SAZU, Predsedstvo 1964–1971, mapa 4, Zapisnik seje predsedstva (15. 11. 1967).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 123: Željko Oset - sazu.si

123

Do konca leta 1967 so bile na osnovi sklepov tega sestanka pripravljene teze republiškega zakona o raziskovalni dejavnosti, ki jih je potrdil odbor slovenske vlade za znanost, kulturo in prosveto. Ker so o njih razpravljali na vseh forumih, tudi člani SAZU, ki so podali pozitivno mnenje, je Vidmar pričakoval, da bo zakon sprejet do poletja 1968. V tezah je bilo Akademiji namenjeno pomembno mesto, saj naj bi imeli vsi redni člani vidno vlogo v prihodnji republiški organizaciji finan-ciranja raziskovalnega dela. Vidmar je upal, da bo SAZU lahko razdeljevala denar za znanstveno delo oziroma da bodo znanstveniki v vsakem primeru upravljavci, in ne samo svetovalci. Zaradi podpore Edvarda Kardelja in njegove velike angaži-ranosti pri pripravi ustreznih pravnih aktov je predsednik SAZU upal na ugoden izid.483 Na SAZU so namreč zaznali nasprotovanje odločilni vlogi SAZU pri delitvi denarja, zato je bilo navodilo slovenske republiške skupščine, naj predlog zako-na o SAZU pripravi sama SAZU, sprejeto z odobravanjem. Glavni namen zakona je bil po Vidmarjevi oceni usposobiti SAZU za naloge, ki jo čakajo pri organizaciji znanstvenega dela, zato je bila bistvena novost v predlogu zakona kategorija stal-nih zunanjih sodelavcev SAZU, delujočih v načrtovanih razrednih skupnostih.484

Zapisnik 12. seje odbora Izvršnega sveta SRS za znanost, kulturo in prosveto25. decembra 1967.485

483 SAZU, Glavna skupščina 1962–1972, Zapisnik skupščine SAZU (7. 2. 1968).484 Prav tam.485 ARS, AS 223, š. 3047, Zapisnik 12. seje odbora IS za znanost, kulturo in prosveto (25. 12. 1967).

Uvajanje delavskega samoupravljanja na SAZU

Page 124: Željko Oset - sazu.si

124

Zaradi priprave predloga zakona o SAZU je prišlo do spora med predsedstvom in delovno skupnostjo. Že februarja 1968 se je tajnik drugega razreda France Koblar, ki je »nadzoroval« delo daleč največjega inštituta SAZU, Inštituta za slo-venski jezik, pritoževal, da se »delo v inštitutih vrši skoraj mimo akademikov«.486 Priprava zakona je bila nova priložnost za merjenje moči med akademiki oziro-ma predsedstvom na eni in svetom DS SAZU na drugi strani. Predsednik Vidmar ni bil pripravljen popustiti, da bi DS odločala o zaposlovanju uslužbencev, in je poudaril: »Akademija so njeni člani in kot taka lahko obstoji tudi brez uslužben-cev.« Za Vidmarja je bilo določilo pravilnika o delovnih razmerjih, ki ga je prip-ravila DS in v skladu s katerim bi lahko o izključitvi člana odločala tudi DS, kaplja čez rob. Predsednik sveta DS Mitja Brodar pa je na drugi strani ugotavljal, da predlog zakona o SAZU ne upošteva načel delavskega samoupravljanja in da se Akademija v njem dojema predvsem kot reprezentativna institucija.487

Zaradi spora je odstopil predsednik sveta DS SAZU, začela pa se je tudi ostra medijska kampanja, v kateri so člani DS SAZU predsednika Vidmarja obtoževali nesmotrne obnove poslovnih prostorov in delovanja SAZU brez dolgoročne znan-stvene strategije. Takojšnja posledica sporov je bila zaustavitev obnove stavbe na No-vem trgu 4, dolgoročna pa je pridobivanje več pristojnosti uslužbencev pri upravnih zadevah oziroma krepitev delavskega samoupravljanja. Zadnji branik, od katerega predsednik Vidmar ni želel odstopiti, je bil določanje znanstvene politike na SAZU. Vztrajal je, da je določanje v popolni pristojnosti akademikov, zato lahko uslužben-ci SAZU na določanje znanstvene politike vplivajo toliko kot drugi slovenski znan-stveniki. Vidmar je kot neupravičen zavrnil očitek o neizdelanem programu – zanj je bila zaveza za raziskovanje splošnih znanstvenih problemov in nacionalnih vpra-šanj, nanašajočih se »na Slovenijo, na njeno ljudstvo in zemljo«, zadosten črtež programa Akademije. Z odločnim nastopom je dosegel Pirovo zmago, saj mu je us-pelo zgolj začasno zaustaviti proces zmanjševanja upravne, znanstvene in moralne avtoritete članov in organov SAZU v odnosu do uslužbencev Akademije.488

Hud udarec za Akademijo je bilo nasprotovanje Gospodarske zbornice Slovenije, ki je nasprotovala koreniti spremembi modela financiranja raziskovalne dejavnosti, zato je zakonodajni postopek za zakon o raziskovalni dejavnosti zastal. Predsednik komisije IS SRS za znanstvenoraziskovalno delo Ernest Petrič je februarja 1969 pou-daril, da glede na diametralno nasprotna stališča o načinu financiranja in odločanju o raziskovalni dejavnosti tega področja ni mogoče urediti enotno. Zato je predlagal kompromisen predlog, po katerem bi bile gospodarske družbe upravičene do olaj-šav za vlaganja v raziskovalno in razvojno delo, iz javnih sredstev pa bi načrtovana raziskovalna skupnost financirala le raziskovalno delo, ne pa tudi razvojnega.489

486 SAZU, Predsedstvo 1964–1971, mapa 5, Zapisnik izredne seje predsedstva (21. 2. 1968).487 SAZU, Predsedstvo 1964–1971, mapa 5, Zapisnik seje predsedstva (1. 7. 1968).488 SAZU, Predsedstvo 1964–1971, mapa 6, Zapisnik redne seje predsedstva (20. 1. 1969).489 ARS, AS 223, š. 3047, 44. seja IS za znanost, kulturo in prosveto (6. 2. 1969).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 125: Željko Oset - sazu.si

125

Zaradi pritiska gospodarstva si je Edvard Kardelj spomladi 1969 premislil glede temeljnih izhodišč novega zakona o raziskovalni dejavnosti. Privolil je v diametralno nasprotno rešitev: v novo raziskovalno skupnost se poleg znanstve-nikov uvrstijo tudi izumitelji. To je dejansko pomenilo, da so bili Akademija in znanstveniki pri odločanju o oblikovanju raziskovalne politike in razdeljevanju denarja v manjšini.490

V tem kontekstu moramo razumeti oceno podpredsednika Kuhlja, izrečeno po objavi zakona v Uradnem listu SRS julija 1970, da se je zakon »po dolgih le-tih izrodil v kompromis najslabše vrste«.491 Zakon je SAZU dodelil status repre-zentativne ustanove (priznanih znanstvenikov in umetnikov) in delovne orga-nizacije znanstvenoraziskovalnega značaja, vendar so v predsedstvu pogrešali vlogo SAZU pri oblikovanju znanstvene politike v Sloveniji, organizaciji znanosti in programiranju znanstvenega dela,492 kar je bilo dogovorjeno na omenjenem posvetu septembra 1967 v Vili Podrožnik.493 Kot nesprejemljiv je bil označen pred-log financiranja razvojnega in znanstvenega dela iz istega fonda.494 Zaradi razo-čaranja je pred sprejetjem zakona prvi razred predlagal, da SAZU »abstinira od sodelovanja v raziskovalni skupnosti, če bi bil zakon sprejet v sedanji obliki«.495

Vnovič pa je bil ogrožen obstoj inštitutov v okviru SAZU; nevarnost za njihovo osamosvojitev naj bi tokrat predstavljalo poglabljanje delavskega samoupravlja-nja, čemur je predsednik SAZU odločno nasprotoval. Napovedal je, da se bo znanstveno delo morda izvajalo samo še v kabinetih akademikov. Osamosvojitvi je nasprotoval, ker so bili inštituti ustvarjeni ad personam in za nacionalne vede, med slednjimi je navedel Inštitut za zgodovino in Inštitut za slovenski jezik. Za-radi nenaklonjenosti visoke politike t. i. sovjetskemu tipu akademije se je pred-sednik bal, da bo tokrat reorganizacija zares izvedena. Pri tem verjetno ne gre za nasprotovanje modelu, ampak bolj za boj za sredstva, v okviru inštitutov za pa re-alizacijo raziskovalnih afinitet znanstvenikov. Zaradi neuspeha pri sprejetju za-kona o raziskovalni dejavnosti in napovedani reorganizaciji SAZU je predsednik Vidmar okleval pri ponovni kandidaturi za predsednika februarja 1970. Člani so se zavedali, da je za SAZU bolje zagotoviti kontinuiteto, zato so Josipa Vidmar-ja z aklamacijo ponovno (že sedmič) izvolili za predsednika. Njegovo izvolitev je predlagal Jovan Hadži, ki v petdesetih letih predsedniku Vidmarju ni bil najbolj naklonjen, predlog pa podkrepil z oceno: »[K]er tako uspešno vodi SAZU.«496

490 SAZU, Predsedstvo 1964–1971, mapa 6, Zapisnik redne seje (20. 1. 1969).491 SAZU, Predsedstvo 1964–1971, mapa 6, Zapisnik seje predsedstva (19. 5. 1969).492 SAZU, Predsedstvo 1964–1971, mapa 6, Zapisnik izredne seje predsedstva (9. 6. 1969).493 SAZU, Predsedstvo 1964–1971, mapa 4, Zapisnik seje predsedstva (15. 11. 1967).494 Stele je opozoril, da Sklad Borisa Kidriča nameni 7 odstotkov za znanstveno delo in 93 odstotkov za razvojno delo. SAZU, Predsedstvo 1964–1971, mapa 6, Zapisnik izredne seje predsedstva (9. 6. 1969).495 SAZU, Predsedstvo 1964–1971, mapa 6, Zapisnik izredne seje predsedstva (9. 6. 1969).496 SAZU, Glavna skupščina 1962–1972, Zapisnik skupščine SAZU (5. 2. 1970).

Uvajanje delavskega samoupravljanja na SAZU

Page 126: Željko Oset - sazu.si

126

Poglobitev delavskegasamoupravljanja na SAZU

po sprejetju Zakona oraziskovalni dejavnosti

(1970)

Predlog zakona o SAZU, ki ga je pripravil IS SRS, je bil na SAZU prvič obravna-van junija 1969, torej po tem ko je bil pripravljen Zakon o raziskovalni dejav-nosti, sprejet julija 1970 v Skupščini SRS.497 V predsedstvu so bili zadovoljni, ker jim je uspelo obdržati inštitute, odločno pa so zavrnili možnost uvedbe pridobi-vanja sredstev kot plačila za opravljene storitve, saj so poudarjali, da opravljajo »dolgoročno znanstveno delo splošnega nacionalnega in kulturnega pomena, ki kot tako neobhodno terja splošno in zanesljivo nacionalno financiranje«, torej financiranje neposredno iz republiškega proračuna. Poleg tega so v predsedstvu zahtevali več vpliva na znanstveno politiko v Sloveniji. Niti besedice pa v razpravi niso namenili razširitvi delavskega samoupravljanja, pri čemer so zavzeli stali-šče, da je skupščina najvišji organ samouprave v SAZU.498

Zakon o SAZU, sprejet 27. oktobra 1971 v Skupščini SRS, se je v precejšnji meri naslanjal na Zakon o SAZU iz maja 1949. Novosti so bile: jasnejši zapis dvojne funkcije SAZU (kot reprezentativne in raziskovalne institucije); jasneje zapisa-na naloga preučevanja zgodovine slovenskega naroda, slovenskega jezika in kulture; zagotavljanje delovnih pogojev za člane SAZU; dodatna oblika samou-prave, poleg tedanje za redne in dopisne člane Akademije tudi za delavce, člane

497 SAZU, Predsedstvo 1964–1971, mapa 7, Zapisnik redne seje predsedstva (10. 11. 1970).498 SAZU, Predsedstvo 1964–1971, mapa 6, Zapisnik seje predsedstva (19. 5. 1969); SAZU, Predsedstvo 1964–1971, mapa 6, Zapisnik redne seje (20. 1. 1969).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 127: Željko Oset - sazu.si

127

DS SAZU; uvedena je nova kategorija članstva – zunanji dopisni član; izvolitev za člana SAZU opredeljena kot »najvišje nacionalno priznanje za ustvarjalno delo in dosežke na področju znanosti in umetnosti«; bistveno spremenjena formula-cija o izvolitvi častnega člana (pomembna okoliščina so postale zasluge »za soci-alistični razvoj naše ožje ali širše družbene skupnosti ali krepitev mednarodne-ga sodelovanja in miru v svetu«); kriteriji za izključitev člana so bili opredeljeni v statutu; določilo o znanstvenih svetovalcih; pravica do podeljevanja znanstvenih nazivov, ki pa so veljavni le na SAZU; kriterij za izvolitev znanstvenega delavca v znanstven naziv je doktorat znanosti; skupščino poleg rednih in častnih članov sestavljajo tudi dopisni člani in dva predstavnika delovne skupnosti; razširitev predsedstva z načelniki oddelkov v sklopu razredov; podaljšanje mandata pred-sednika, glavnega tajnika in podpredsednika na štiri leta ter ohranitev potrjeva-nja njihove izvolitve v Skupščini SRS; določilo o potrjevanju članov v Skupščini SRS pa je iz zakona izpadlo.499

Po sprejetju zakona je SAZU na pobudo upravnega odbora začasne skupščine RSS, ki je bila zadolžena za usmerjanje in koordinacijo slovenske raziskovalne dejavnosti, pričela pripravljati svoj dolgoročni progam. Pri njegovem snovanju so v SAZU poudarili svoj značaj nacionalne ustanove, saj so bile kot temeljne na-loge v dolgoročnem programu, ki ga je Akademija spomladi 1972 poslala začasni skupščini RSS, določene:

– proučevanje slovenske kulture in slovenskega jezika,– proučevanje okolja (naravnega in družbenega) in omogočanje uspešnega

varstva narave in kulturnih spomenikov,– priprava temeljnih del, potrebnih za načrtovanje razvoja, za urbanizacijo in

spoznavanje razmer,– priprava drugih za slovensko kulturo v najširšem smislu temeljnih del.500 Iz

te osnove se je razvil dolgoročni interdisciplinarni program Naravna in kulturna dediščina slovenskega naroda.

Predsednik začasne RSS Robert Blinc je izrazil podporo SAZU z oceno, da je njeno delo izredno pomembno in da jo je treba podpreti, premalo pa da se naredi za javno predstavitev delovanja in uspehov Akademije. Kljub temu je podpredse-dnik Akademije Kuhelj predvideval velike začetne težave pri vzpostavitvi novega modela financiranja za SAZU, »zaradi česar je bilo treba postaviti začasni sistem financiranja raziskovalne dejavnosti«.501 Predsednik SAZU Vidmar je pri pred-sedniku IS SRS Stanetu Kavčiču lobiral, da bi Akademija vsaj začasno ohranila obstoječi model in obseg financiranja iz republiškega proračuna. Vidmarjeva in-tervencija ni bila uspešna, saj je IS SRS januarja 1972 njen proračun zmanjšal za 10 odstotkov, čeprav je SAZU prevzela Glasbeno-narodopisni inštitut, za katerega

499 UL LRS, št. 16/49, str. 122–123; UL SRS, št. 42/71, str. 1053–1056.500 SAZU, Predsedstvo 1972–1975, mapa 1, Zapisnik redne seje predsedstva SAZU (23. 2. 1972).501 SAZU, Predsedstvo 1964–1971, mapa 8, Zapisnik redne seje (25. 11. 1971).

Poglobitev delavskega samoupravljanja na SAZU po sprejetju Zakona o razisk. dejavnosti (1970)

Page 128: Željko Oset - sazu.si

128

je uradno dobila dodatna sredstva, konec januarja 1972 pa še za dodatnih 25 od-stotkov. Protesti in prošnje predsednika Vidmarja, naslovljeni na slovensko vla-do, niso pomagali. Do velike zagate je prišlo tudi pri financiranju slovarske sek-cije Inštituta za slovenski jezik, saj Kulturna skupnost Slovenije, ki je nasledila Sklad za pospeševanje založništva, ni želela odobriti podpore. To je prililo olja na ogenj, tako v odnosu predsedstva do oblasti kakor tudi na Inštitutu za slovenski jezik, kjer so se sodelavci pritoževali, da so preobremenjeni z delom. Hoteli so dobiti prost dan za pripravo doktorskih disertacij, kar je predsedstvo kategorič-no zavrnilo. Kreft, tajnik razreda za umetnost in upravnik Inštituta za slovenski jezik, je menil, da je Akademija »čisto specialna organizacija, ki se ne more pri-merjati s podjetji, temveč jo lahko glede samoupravljanja in vodenja znanstvene politike do neke mere primerjamo z vlado«.502

Na SAZU so pozorno spremljali delovanje začasne RSS, ki je do februarja 1972 pripravila načrt nacionalnega programa raziskovalnega dela s tremi dolgoroč-nimi cilji: vzgojo ustreznih strokovnih delavcev, uspešnim razvojem osnovnih raziskav in prispevkom raziskovalnega dela kot podpore prihodnjemu razvoju SRS. Glavno težišče srednjeročnega programa je bila podpora t. i. prodornim po-dročjem, torej disciplinam, za katere so predvidevali, da bodo prispevale k hitrej-šemu razvoju. Preostalim, neprodornim področjem naj bi nominalno ohranili sredstva, kar pa je dejansko pomenilo 20-odstotni upad. S tem se ni strinjal pred-sednik Vidmar, ki je vztrajno ponavljal, da je treba narediti razrez sredstev med »eksaktne in družbene vede«. Jeseni 1972 se je iztekel mandat začasni skupščini RSS, ki je opravila ključne naloge: koncentracijo »naše raziskovalne skupnosti« in verifikacijo dolgoročnejših raziskovalnih programov.503

V predsedstvu so bili precej kritični do (začasne) RSS, največ pomislekov pa je bil deležen sklep o sektorskem financiranju raziskovalne dejavnosti, ki je slonelo na odločitvi upravnega odbora Sklada Borisa Kidriča, da bodo podpirali razisko-valno delo, ne pa tudi institucij. Podpredsednik Kuhelj je ocenjeval, da je takšna oblika financiranja primerna za razvojno-aplikativno delo, kjer so naloge jasno opredeljene, ne pa tudi za temeljno znanstveno delo, kjer so bili rezultati raziskav teže predvidljivi. Kuhelj je opozoril, da ni rešeno kadrovsko vprašanje, predvsem zaposlovanje stažistov.504 Nedorečena je bila tudi metodologija za razdeljevanje javnih sredstev za raziskovalno delo. Vsaka stran je zastopala svoj pogled: pred-stavniki gospodarstva so se zavzemali za projektno financiranje, znanstveniki pa so zahtevali poleg projektnega tudi programsko financiranje. V predsedstvu SAZU so ob tem ugotavljali, da je dala povezava raziskovalnih in razvojnih organi-zacij porazne rezultate, vpis raziskovalnih enot pri gospodarskih organizacijah

502 SAZU, Predsedstvo 1964–1971, mapa 8, Zapisnik redne seje (25. 11. 1971); SAZU, Predsedstvo 1972–1975, mapa 1, Zapisnik redne seje predsedstva SAZU (23. 2. 1972).503 SAZU, Predsedstvo 1972–1975, mapa 7, Zapisnik seje predsedstva SAZU (21. 6. 1973).504 SAZU, Predsedstvo 1972–1975, mapa 2, Zapisnik redne seje predsedstva SAZU (26. 6. 1972).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 129: Željko Oset - sazu.si

129

v register pa doživel popoln neuspeh. Prav zaradi tega so jeseni 1972 ob pripravi novega zakona o raziskovalni dejavnosti krožile govorice, da se bo RSS verjetno preimenovala v »inovacijsko skupnost«. Institucije, ki so iz Sklada Borisa Kidriča dobile več kot polovico proračuna, so bile v precejšnih finančnih težavah zaradi poznega nakazila in nezanesljive odobritve sredstev.505

V predsedstvu SAZU so ponovno odločneje zahtevali ločitev znanstvenorazi-skovalnega dela od razvojnega, zato so za leto 1973 pripravili predlog proračuna, ki je bil za 40 odstotkov višji, in kar 98 odstotkov prihodkov predvideli iz držav-nega proračuna.506 Doseči jim je uspelo le 10-odstotno povišanje, kar je predsta-vljalo uskladitev z inflacijo.507 Odločnejše stališče predsedstva je bil njegov odziv na priprave novega zakona o raziskovalni dejavnosti komaj dobri dve leti po uve-ljavitvi prejšnjega. Metodologija financiranja raziskovalne dejavnosti in priprava novega zakona o raziskovalni dejavnosti sta bili osrednji temi glavne skupščine aprila 1974. Na skupščini so potrdili predlog predsedstva, da bi morala biti pri RSS ustanovljena dva sektorja, sektor za temeljno in aplikativno raziskovalno delo in sektor za razvojno delo. Po načrtu bi se znanstveni sektor delil na oddelek za prirodoslovne, medicinske in matematične vede ter na oddelek za humani-stične in družbene vede. Denar v okviru znanstvenega sektorja bi se med oddelka razdeljeval v ustreznem razmerju, prav tako bi bilo določeno razmerje sredstev v RSS med razvojnim in znanstvenim sektorjem.508 Od stališča SAZU se je bistveno razlikovalo stališče Gospodarske zbornice Slovenije, ki je v načrtu zakona pred-videla, da bi se raziskovalno delo financiralo iz sredstev organizacij združenega dela v neposrednem odnosu z izvajalcem naročila, področnih sredstev, ki jih or-ganizacije združijo za konkreten raziskovalni projekt, in nacionalnih sredstev (Sklad Borisa Kidriča) za raziskovalne naloge splošnega družbenega pomena.509

Močan adut za SAZU je bil drugi del študije OECD o znanstveni politiki v Ju-goslaviji. Ključna ugotovitev je bila, da obstaja trend drobljenja znanstvenih sil na preveč majhnih institucij. Drugi močan adut je bilo določilo v Zakonu o SAZU, da Akademija iz javnega denarja dobi sredstva za redno delovanje, za nagrade članov, za opravljanje osnovnih nalog in za investicije, zato je predsedstvo Vid-marja pooblastilo za pogajanja z IS SRS.510 Kljub temu določilu je bilo jeseni 1973 v predlogu zakona o raziskovalni dejavnosti predvideno, da se celotna Akademi-ja financira iz RSS, kar pa je bilo v nasprotju z določilom, da se iz RSS financira raziskovalno delo, ne pa tudi institucija sama. Predsednik Vidmar se je trudil, da bi mu uspelo ohraniti financiranje SAZU iz republiškega proračuna, vendar

505 SAZU, Glavna skupščina 1973–1976, Zapisnik skupščine (17. 4. 1973).506 SAZU, Predsedstvo 1972–1975, mapa 3, Zapisnik seje predsedstva SAZU (28. 11. 1972).507 SAZU, Predsedstvo 1972–1975, mapa 4, Zapisnik redne seje predsedstva SAZU (27. 2. 1973).508 SAZU, Glavna skupščina 1973–1976, Zapisnik skupščine (17. 4. 1973).509 SAZU, Predsedstvo 1972–1975, mapa 7, Zapisnik seje predsedstva SAZU (21. 6. 1973).510 SAZU, Predsedstvo 1972–1975, mapa 8, Zapisnik redne seje predsedstva SAZU (3. 10. 1973).

Poglobitev delavskega samoupravljanja na SAZU po sprejetju Zakona o razisk. dejavnosti (1970)

Page 130: Željko Oset - sazu.si

130

je decembra 1973 resignirano ugotavljal, da bo odobritev proračuna za leto 1974 pokazala, »kakšno Akademijo si odločujoči faktorji želijo«. Vidmar je napovedal, da bo v primeru zgolj ohranitve ravni proračuna za leto 1973 odstopil,511 kar je na skupščini februarja 1974 tudi storil, vendar skupščina, kot že omenjeno, odstopa ni sprejela.512

Predsedniku Vidmarju je nato v pogovorih s podpredsednico IS SRS Ale-ksandro Kornhauser – ki je po uveljavitvi Zakona o raziskovalni dejavnosti in raziskovalnih skupnostih postala predsednica upravnega odbora Raziskovalne skupnosti Slovenije – in predsednikom predsedstva Skupščine SRS Sergejem Kraigherjem uspelo doseči dogovor, da se iz proračuna zagotavljajo sredstva za pokrivanje reprezentativnega dela SAZU, RSS pa naj bi na podlagi sklenjene dol-goročne pogodbe financirala znanstveni aparat sodelavcev SAZU, upravni aparat in knjižnico. IS SRS je zagotovil, da bo v primeru zamujanja izplačil s strani RSS sredstva nakazal iz republiškega proračuna. Predsednik je upal, da sprememba financiranja ne bo vplivala na interno poslovanje. Prioritete predsedstva so bile določitev, kaj se financira iz republiškega proračuna, sklenitev pogodbe z RSS in določitev strategije razvoja obstoječih inštitutov ter priprava načrta za usta-novitev novih inštitutov. Najteže je bilo umestiti postavko za tisk. V predsedstvu so želeli, da bi se financiral iz republiškega proračuna, dodatno pa bi sredstva pridobili od Kulturne skupnosti Slovenije. Pri tej zahtevi niso bili uspešni, saj je bilo financiranje tiska vključeno v pogodbo z RSS,513 kar je pozneje povzročalo precej težav.

V predsedstvu so bili zaradi napovedanih sprememb zaskrbljeni. Do izbruha (javnega) nezadovoljstva članov SAZU z oblastjo je prišlo na skupščini marca 1974, predvsem je pri tem izstopal predsednik, ki je bil razočaran, ker predsedstvo ni bilo povabljeno k pripravi proračuna za leto 1974. Še bolj ga je zmotilo, da je priš-lo do »finančne pomote«, zaradi česar je podpora za Akademijo realno upadla za petino. Po oceni predsednika SAZU je bil to del ostrega »boja za svoj prostor pod soncem, za svoje mesto v zavesti slovenskega ljudstva«, česar pa je bil Vidmar naveličan in je podal odstopno izjavo. Vidmar je vprašanje SAZU postavil dialek-tično: ali je treba »Akademijo priznati in z njo računati, kot zasluži, ali pa jo črtati iz našega narodnega in znanstvenega življenja«. K preklicu odstopne izjave ga je najodločneje pozval Bratko Kreft, ki je ocenil, da je mnogo storil za SAZU; oblast pa je imela »neprimeren odnos do najvišje kulturno-znanstvene in umetnostne institucije, za katero se je zavedajoča se slovenska znanost borila že okrog 200 let. Neizpodbitno je, da sta znanost in umetnost nepogrešljivi del slovenske naci-onalne biti. Današnje stanje SAZU je žaljivo za vse Slovence, v katerih živi trdna kulturna zavest.« Stanje je kot kritično ocenil tudi podpredsednik Kuhelj, ki je

511 SAZU, Predsedstvo 1972–1975, mapa 9, Zapisnik redne seje predsedstva SAZU (20. 12. 1973).512 SAZU, Glavna skupščina 1973–1975, Zapisnik skupščine SAZU (21. 3. 1974).513 SAZU, Predsedstvo 1972–1975, mapa 11, Zapisnik redne seje predsedstva SAZU (26. 2. 1974).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 131: Željko Oset - sazu.si

131

opozoril, da »Akademije še niso mogle najti priznanja svojega specifičnega mesta in področja dela, kar bi bilo koristno za našo skupnost«. Za Kuhlja je bil najboljši kazalnik stanja, v katerem so se znašle akademije, da je Svet akademij znanosti in umetnosti SFRJ ob posvetu Stanje in perspektive znanstvenega sodelovanja v SFRJ, ki je potekal od 28. februarja do 1. marca 1974, zavrnil brošuro o znanstveni politiki, v kateri so bile akademije omenjene zgolj mimogrede. Razburjenje na skupščini se je nekoliko umirilo šele po nastopu akademika Blinca, ki je pove-dal, da nova oblika financiranja za SAZU »ne bo nobena nesreča«. Zagotovil je, da bodo oblike financiranja tri: financiranje nalog, financiranje projektov in finan-ciranje dolgoročnih pogodb za programe, ki so bili potrjeni na RSS. Po Blinčevem mnenju je bilo dolgoročno financiranje za SAZU ustrezno. Predsednik Vidmar se je s tem načelno strinjal, vendar je opozoril, da se spremembe uvajajo prehitro, kar naj bi izviralo iz okoliščine, da »Slovenci v zgodovini nismo bili nikoli država in ni narodna zavest razvita do take mere, kot spada k polnokrvnemu življenju naroda«. Za Vidmarja je bila rešitev določitev razmerja pri delitvi sredstev za raz-iskovalno dejavnost. Kot izjemno pozitivna posledica je bilo na skupščini ome-njeno sofinanciranje stažistov, kar je bilo sicer načrtovano že v letu 1970, vendar zaradi razpustitve zveznih skladov do uresničitve načrta takrat ni prišlo.514

Do uvedbe kombiniranega financiranja SAZU iz republiškega proračuna in RSS, s katerim so se v predsedstvu počasi sprijaznili, je prišlo 1. januarja 1975. Predsednik Vidmar je pričakoval, da bo RSS sposobna zagotoviti napovedani ob-seg sredstev, kajti Akademijo »čakajo pomembne naloge, saj še veliko del iz naše kulturne zgodovine ni raziskanih in objavljenih«. Predsednik je še zmeraj upal, da bo Akademiji uspelo pridobiti večji vpliv v upravnem odboru RSS oziroma pri razdeljevanju sredstev za raziskovalno dejavnost.515 Že bolj optimističen pa je bil Vidmar marca 1976, ko je RSS nakazala možnost za sofinanciranje izgradnje pri-zidka k stavbi na Novem trgu 3. Zgrajen naj bi bil po načrtih Edvarda Ravnikarja in namenjen inštitutskim dejavnostim.516

514 SAZU, Glavna skupščina 1973–1976, Zapisnik skupščine SAZU (21. 3. 1974); SAZU, Predsedstvo 1972–1975, mapa 12, Zapisnik redne seje predsedstva SAZU (21. 6. 1974).515 SAZU, Glavna skupščina 1973–1976, Zapisnik skupščine SAZU (20. 3. 1975).516 SAZU, Glavna skupščina 1973–1976, Zapisnik skupščine SAZU (25. 3. 1976).

Poglobitev delavskega samoupravljanja na SAZU po sprejetju Zakona o razisk. dejavnosti (1970)

Page 132: Željko Oset - sazu.si

132

Odnosi med vodstvomSAZU in DS SAZU po

sprejetju Zakona ozdruženem delu (1974)

Če je začela Akademija po sprejetju Zakona o raziskovalni dejavnosti (1970) navzven iskati svoj »prostor pod soncem«, je začela po sprejetju Zakona o SAZU novembra 1971 s sprejetjem Statuta SAZU v skladu s smernicami delavskega samoupravlja-nja urejati razmerja navznoter. Ob sprejetju Zakona o SAZU je bila v predsedstvu sprejeta odločitev, da v zakonsko besedilo vnesejo le temeljna določila, natančnejše formulacije pa nato podajo v statutu. Komisija za pripravo statuta, ki so jo sestavljali glavni tajnik Gorazd Kušej, Jože Bole, Mitja Brodar, Avguštin Šercelj in Mitja Zupan-čič, je bila imenovana neposredno po sprejetju zakona.517 Predlog statuta je bil prip-ravljen do julija 1972, nato pa je do jeseni 1972 potekala razprava po razredih.518 Na podlagi predlogov akademikov je akademik Vavpetič pripravil nov tekst statuta, ki ga je predsedstvo sprejelo februarja 1973, svet DS SAZU pa konec marca 1973.519

Vavpetič je pri pripravi statuta naredil kompromis med Zakonom o SAZU, ki je ščitil samoupravne pravice članov, in samoupravnimi pravicami delavcev. Ključ-na novost je bila poglobitev delavskega samoupravljanja, saj je bilo 50 od 150 čle-nov statuta namenjenih samoupravljanju. Predlog statuta je upošteval novo kate-gorijo članstva (zunanji dopisni člani), uvajal razredne znanstvene skupnosti in razširjen krog predlagateljev za izvolitev članov SAZU. S predlogom statuta je bil ohranjen dvojni položaj SAZU kot hibridne tvorbe – korporacije s klasično repre-zentativno funkcijo in hkrati delovne organizacije.520

517 SAZU, Predsedstvo 1964–1971, mapa 8, Zapisnik redne seje (25. 11. 1971).518 SAZU, Predsedstvo 1972–1975, mapa 3, Zapisnik seje predsedstva SAZU (28. 11. 1972).519 SAZU, Predsedstvo 1972–1975, mapa 5, Zapisnik izredne seje predsedstva SAZU (13. 3. 1973).520 SAZU, Predsedstvo 1972–1975, mapa 7, Zapisnik seje predsedstva SAZU (21. 6. 1973).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 133: Željko Oset - sazu.si

133

Toda Skupščina SRS jeseni 1973 statuta ni potrdila, kot razlog za to pa je na-vedla člen o določanju članskih nagrad. Verjetneje so sicer to storili zato, ker sta bila v obravnavi nova republiška ustava in nov zakon o raziskovalni dejavnosti, zaradi česar bi bilo treba v kratkem sprejeti nov statut.521 Po zavrnitvi potrditve in sprejetju republiške ustave je predsedstvo SAZU statut dopolnilo z dodatnimi določili o delavskem upravljanju, upoštevali pa so tudi samoupravni sporazum delavcev na SAZU.522 Tako popravljeni statut so marca 1975 potrdili na skupščini SAZU in kmalu zatem ga je potrdila še Skupščina SRS.523

V vodstvu SAZU je precej razburjenja povzročil omenjeni samoupravni spo-razum, sprejet brez vednosti predsedstva, ki je po mnenju glavnega tajnika Kušeja predsedstvu odvzel pristojnosti za vodenje znanstvene politike na inšti-tutih Akademije. Na zahtevo predsedstva je bil 1. avgusta 1974 sklical poseben sestanek, na katerem so ugotovili, da ima SAZU posebno strukturo in organi-zacijo, zato so popravili člene sporazuma o oblikovanju znanstvene politike in o zaposlovanju novih sodelavcev. Ustrezno dopolnjeni statut, ki je določal skupno odločanje vodstva SAZU in sveta DS SAZU o delovanju inštitutov, je zbor Delovne skupnosti sprejel 18. septembra 1974. Vodstvo SAZU pa je še nadalje zavračalo pobude DS SAZU za ustanovitev razrednih skupnosti. Predsednik Vidmar je menil, da »taka ureditev ni v interesu znanosti in Akademije«. Spo-pad med predsedstvom SAZU in svetom DS SAZU je bil zelo oster. Predsednik Vidmar je predsedniku sveta DS SAZU Mitji Zupančiču v imenu predsedstva povedal, »da se lahko inštituti izločijo iz SAZU in bo SAZU v tem primeru pač obstajala naprej kot reprezentativna ustanova slovenske znanosti in umetno-sti«. Bolj spravljiv je bil glavni tajnik Kušej, ki je ocenjeval, da se ustvarja videz, »kot da je en del SAZU drugemu odveč. Nesreča je v tem, da gre vsa ureditev samoupravljanja po kopitu, ki velja za gospodarske organizacije, medtem ko zahteva SAZU glede na svojo naravo posebno obravnavo.« Kušej je rešitev na-pete situacije videl v pripravi novega zakona o SAZU. Pomirjevalno sta delovala tudi akademik Vavpetič in Mitja Zupančič, ki je povedal, da delavci SAZU ne želijo odcepitve, vendar pa je opozoril, da se lahko pojavijo »očitki doma in od zunaj« zaradi neustreznega uveljavljanja delavskih pravic pri soupravljanju. Naposled so v predsedstvu sklenili imenovati komisijo za pregled samouprav-nega sporazuma.524

Po zapletu se je predsednik Vidmar dokončno odločil, da bo vodenje SAZU prepustil drugim. Zato je predlagal dopolnitev statuta z določilom, da predsed-stvo sestavljajo predsednik, dva podpredsednika (prvi s področja zgodovinskih, družbenih in humanističnih ved ali umetnosti in drugi s področja prirodoslov-

521 SAZU, Predsedstvo 1972–1975, mapa 11, Zapisnik redne seje predsedstva SAZU (26. 2. 1974)522 SAZU, Predsedstvo 1972–1975, mapa 13, Zapisnik redne seje predsedstva SAZU (9. 10. 1974).523 SAZU, Glavna skupščina 1973–1976, Zapisnik skupščine (20. 3. 1975).524 SAZU, Predsedstvo 1972–1975, mapa 13, Zapisnik redne seje predsedstva SAZU (9. 10. 1974).

Odnosi med vodstvom SAZU in DS SAZU po sprejetju Zakona o združenem delu (1974)

Page 134: Željko Oset - sazu.si

134

nih, tehniških in medicinskih ved), glavni tajnik, tajniki razredov in načelniki oddelkov. Z novim statutom, ki ga je skupščina sprejela marca 1975, je bil ustano-vljen tudi nov, šesti razred za medicinske vede.525

Nerešeno vprašanje pa je še zmeraj ostala ustanovitev razrednih skupnosti, ki jih je predvideval Zakon o SAZU. Tudi novi predsednik Janez Milčinski, podobno kot Josip Vidmar, ni bil najbolj naklonjen ustanovitvi tovrstnih skupnosti, ker bi z izenačevanjem raziskovalcev z akademiki posredno krnile ugled članov SAZU. Tajnik četrtega razred Ivan Rakovec, akademik z najdaljšo člansko dobo (od decembra 1946), je menil, da bi bile razredne skupnosti neučinkovite in »težko ustvarljive«.526

Bistvena novost za odnose med predsedstvom in DS SAZU je bil decembra 1976 sprejeti Zakon o združenem delu, ki je predstavljal osnovo za nadaljnje poglabljanje dotedanje samoupravne prakse.527 Neposredna posledica za SAZU je bilo imenovanje delegatov v znanstvenih in kulturnih ustanovah (med drugim pridobitev statusa soustanovitelja Inštituta za zgodovino delavskega gibanja, Ke-mijskega inštituta Borisa Kidriča, Inštituta za elektroniko in vakuumsko tehniko, Inštituta za turbinske stroje itd.) in družbenopolitičnih organizacijah. Napove-dana pa je bila tudi priprava novega Zakona o raziskovalni dejavnosti,528 dve leti po sprejetju prejšnjega.

Napoved priprave novega zakona so v SAZU sprejeli z zadovoljstvom, saj so upali, da bodo s tem zakonom pridobili večji vpliv na programiranje znanstve-noraziskovalnega dela. Napoved priprave novega zakona je bila ventil za neza-dovoljstvo na SAZU zaradi obstoječe oblike financiranja.529 Kljub temu ni prišlo do podobno ostre kritike kot na skupščinah marca 1973 in marca 1974, ko je Josip Vidmar podal oceno o neprimernem odnosu slovenske vlade do SAZU pri finan-ciranju njene dejavnosti.530

Sprejetje Zakona o združenem delu je vnovič odprlo vprašanje oblike samo-upravne prakse in pokazalo željo DS SAZU po ustanovitvi skupnosti razredov, v katere bi bili poleg članov razredov vključeni tudi znanstveniki, zaposleni na in-štitutih SAZU.531 V svetu DS SAZU so predlagali čimprejšnjo uskladitev Zakona o SAZU z Zakonom o združenem delu, zato so že marca 1977 predlagali člane komi-sije za pripravo novega zakona.532 Vprašanje uskladitve področja znanosti v smeri krepitve samoupravljanja sta obravnavala tudi RSS in Svet akademij znanosti in

525 SAZU, Predsedstvo 1972–1975, mapa 14, Zapisnik redne seje predsedstva SAZU (25. 2. 1975).526 SAZU, Predsedstvo 1975–1978, mapa 3, Zapisnik 2. redne seje predsedstva SAZU (14. 10. 1976).527 UL SFRJ, št. 53/76, Zakon o združenem delu.528 SAZU, Predsedstvo 1976–1978, mape 9–12.529 SAZU, Predsedstvo 1976–1978, mapa 7, Zapisnik 5. redne seje predsedstva SAZU (31. 5. 1977).530 SAZU, Glavna skupščina 1973–1976, Skupščina SAZU (17. 4. 1973); SAZU, Glavna skupščina 1973–1976, Zapisnik redne letne skupščine SAZU (21. 3. 1974).531 SAZU, Predsedstvo 1972–1975, mapa 13, Zapisnik redne seje predsedstva SAZU (9. 10. 1974).532 SAZU, Predsedstvo 1976–1978, mapa 6, Zapisnik nadaljevanja 4. redne seje predsedstva SAZU (29. 3. 1977).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 135: Željko Oset - sazu.si

135

umetnosti SFRJ. Del te razprave je bila analiza situacije na znanstvenorazisko-valnem področju.533

Na pobudo skupščine RSS je predsedstvo SAZU za izboljšanje finančnega in kadrovskega položaja poleti 1977 sklicalo sestanek s predstavniki Univerze v Lju-bljani. Na sestanku so se pogovarjali o znanstvenem sodelovanju med inštituti. Ugotovili so, da bi bilo mogoče doseči dogovor o sodelovanju med Inštitutom za raziskovanje krasa SAZU, Inštitutom za paleontologijo SAZU, Vodno skupnostjo in Geološkim zavodom, Biološkim inštitutom Jovana Hadžija SAZU, Biološkim inštitutom Univerze in Visokošolskim raziskovalnim centrom Piran-Strunjan. Zavzeli so se tudi za sodelovanje na področju humanističnih ved med Filozof-sko fakulteto, galerijami, muzeji, Inštitutom za zgodovino delavskega gibanja, Inštitutom za narodnostna vprašanja in Marksističnim centrom CK ZKS.534 Po-zneje predsedstvo o sodelovanju med inštituti in ustanovami ni odločalo, saj je sklepanje o tem prepustilo razredom in inštitutom. Predsedstvo je tako skrbelo predvsem za pozitivno okolje in za naklonjenost sodelovanju med znanstvenimi ustanovami.

Pomemben del strategije večjega vpliva SAZU na samoupravno preobrazbo družbe je bilo »vključevanje in vraščanje SAZU in njenih članov v vsa področja združenega dela in družbenega življenja«. V ta namen je bil ustanovljen Inštitut za marksistične študije, katerega cilj je bil, da SAZU postane »žarišče marksistič-ne misli«.535 Predsedstvo je junija 1977 pooblastilo dopisnega člana Borisa Majer-ja za pripravo raziskovalnega programa in predloga sistemizacije delovnih mest. Za izvedbo pripravljalnih del so zaposlili Matjaža Potrča, Slavoja Žižka in Zojo Skušek. Odprto je ostalo vprašanje, ali naj bo inštitut delovna enota celotne SAZU ali samo predsedstva. Ključna razlika med rešitvama je bila v načinu pridobiva-nju sredstev. V primeru vključitve v predsedstvo bi inštitut sredstva za delovanje pridobival iz republiškega proračuna, v drugem primeru pa za programsko in projektno delo iz RSS. Upravnik Majer se je odločil, naj ima Inštitut za marksi-stične študije enak status kot drugi inštituti.536 Predsedstvo je Majerju v celoti pre-pustilo ustanovitev inštituta ter izbor sodelavcev, »ki bi bili pripravljeni z njim so-delovati«.537 Ta utemeljitev spominja na izbiranje zaposlenih na inštitutih v letih 1946–1952, ko so imeli upravniki inštitutov odločilno besedo.538

Nove smernice razvoja jugoslovanskih akademij je novembra 1977 članom ak-tiva ZKJ vseh jugoslovanskih akademij podal Stane Dolanc v imenu IK CK ZKJ. Akademije naj bi postale samoupravne organizacije, ki bi po svojem delokrogu

533 SAZU, Predsedstvo 1976–1978, mapa 7, Zapisnik 5. redne seje predsedstva SAZU (31. 5. 1977).534 Prav tam.535 ARS, AS 1592, š. 70, Zapisnik 2. seje sekcije za znanost in filozofijo (19. 10. 1979).536 SAZU, Predsedstvo 1975–1978, mapa 8, Zapisnik 6. redne seje predsedstva SAZU (28. 6. 1977).537 SAZU, Predsedstvo 1975–1978, mapa 10, Zapisnik 8. redne seje SAZU (24. 11. 1977).538 Prim. M. Vidmar: Spomini: druga knjiga, str. 296–297.

Odnosi med vodstvom SAZU in DS SAZU po sprejetju Zakona o združenem delu (1974)

Page 136: Željko Oset - sazu.si

136

postale podobne družbenopolitičnim organizacijam; v primeru SAZU z usmerja-njem raziskovalne politike.539 O pobudi so na zvezni ravni razpravljali na seji Sveta akademij v Portorožu februarja 1978. Obravnavali so širok nabor reformnih pre-dlogov, ki so se med seboj tudi izključevali in ki so segali od uvedbe družbenega upravljanja na akademijah znanosti in v predstavniškemu telesu jugoslovanskih akademij, razdelitve akademij na akademije znanosti in akademije umetnosti do večje navzočnosti akademij v javnem življenju.540 Kot nov je bil predstavljen predlog o poglobitvi samoupravljanja na akademijskih inštitutih, pri čemer naj bi inštitutski sveti prevzeli prizadevanja za povezovanje med inštituti in razredi akademij, akademije pa naj bi poskrbele za tesnejše sodelovanje med jugoslo-vanskimi akademijami in njihovo večjo vključenost v družbeno dogajanje. Gre za politično mantro z uporabnim hibridnim izrazjem, konstantno težnjo po refor-miranju in kroničnim nezadovoljstvom z obstoječim stanjem, v praksi pa so se stvari spreminjale počasi, če sploh.541

Zasedanje Sveta akademij znanosti in umetnosti SFRJ februarja 1978 v Portorožu.542

539 SAZU, Predsedstvo 1975–1978, mapa 10, Zapisnik 8. redne seje SAZU (24. 11. 1977).540 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 1–3, 9–11.541 SAZU, Predsedstvo 1975–1978, mapa 11, Zapisnik 9. redne seje predsedstva SAZU (9. 2. 1978).542 SAZU, Fototeka SAZU.

Odnosi med vodstvom SAZU in DS SAZU po sprejetju Zakona o združenem delu (1974)

Page 137: Željko Oset - sazu.si

137

Notranja reorganizacija –združitev inštitutov

v ZRC SAZU

Jeseni 1977 se je pričela priprava novega zakona o raziskovalni dejavnosti, že četrtega v desetletju. Posebej velik interes za sodelovanje v javni razpravi je po-kazal tretji razred s pripravo strategije promocije SAZU, ki je predvidevala pove-čanje vloge SAZU v raziskovalni sferi. Prvi korak je bila predstavitev dela članov in inštitutov SAZU,543 drugi pa priprava temeljite analize položaja SAZU in določitev vloge, ki bi jo morala imeti med Slovenci. V analizi je bila zapisana dramatična ocena, da se je »Akademija znašla potisnjena na rob znanstvenega dogajanja, da v strokovnem življenju ni čutiti njenega vplivanja, skratka, da ni upoštevana, kakor bi bilo treba«. V tretjem razredu so bili prepričani, da bi morali SAZU in razredi (predvsem slednji) nastopati »sicer ne kot odločujoči razsojevalci, pač pa kot nosilci velike družbeno-moralne odgovornosti. To sicer terja po eni stra-ni večjo zavzetost za pereče znanstvenoraziskovalne probleme njihovih področij dela, vendar pa bi to po drugi strani nujno privedlo do pozitivnih ocen družbene vloge Akademije.«544

Razen teh načelnih stališč o predlogu zakona o raziskovalni dejavnosti v pred-sedstvu ali na skupščini niso razpravljali. Veliko bolj aktivna je bila DS SAZU, ki je pripravila dva predloga organizacijske povezave inštitutov s predsedstvom. V predsedstvu SAZU so bili do predlogov DS SAZU zadržani. Zdi se, da so čakali na opredelitev Sveta akademij SFRJ do vprašanja notranje reorganizacije aka-demij. Vendar so v Svetu akademij sprejeli le načelne smernice, odločitev pa so prepustili akademijam znanosti oziroma republiškim oblastem. Najtrša vpraša-nja na SAZU so bila: vprašanje udeležbe uporabnikov v samoupravnih organih, vprašanje oblikovanja in oživljanja dela razrednih znanstvenih skupnosti, vpra-

543 SAZU, Predsedstvo 1975–1978, mapa 13.544 SAZU, Predsedstvo 1975–1978, mapa 13, Zapisnik 12. seje predsedstva SAZU (28. 9. 1978).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 138: Željko Oset - sazu.si

138

šanje deleža zunanjih sodelavcev in njihovih pravic in dolžnosti ter vprašanje porazdelitve pristojnosti in odgovornosti za izhajanje akademijskih publikacij. Pomemben korak k novim organizacijskim razmerjem je bil nov odnos do pove-zovanja in sodelovanja med inštituti oziroma njihovimi delovnimi enotami. Za notranjo reorganizacijo SAZU je bilo pomembno stališče RSS, da je treba »zau-staviti drobljenje raziskovalnih procesov, uskladiti in povezati jih v večje komple-kse, usmerjene v reševanje ključnih razvojnih problemov, ter zagotoviti večjo ob-vladljivost celotne sfere (družbeno vrednotenje rezultatov, selekcijo predlogov, usmerjanje in kontrolo raziskav itd.)«. Na predlog RSS je SAZU v letu 1978 pripra-vila interdisciplinarni program Naravna in kulturna dediščina slovenskega naro-da.545 Program je predstavljal zagotovilo za »kontinuiteto dela« raziskovalcev ob spremenjenih odnosih med nosilci in sodelavci posameznih projektnih sklopov, razredom pa je bila zagotovljena vloga ocenjevalcev projektov.546

V začetku leta 1979 je bil pripravljen predlog zakona o raziskovalni dejavnosti, ki je predvideval decentralizacijo raziskav na raven občinskih in temeljnih razi-skovalnih skupnosti ter na sektorsko organizacijo znanstvenega dela po strokah. Spremembam v tej smeri so ostro nasprotovali v predsedstvu SAZU, predvsem drugi in tretji razred, saj so ocenjevali, da so znanstveno delo in njegovi dosežki nacionalnega pomena, zaradi česar morajo ostati združeni pod okriljem RSS, to-rej na republiški ravni.547

Naknadno so zaradi načrtovanih sprememb protestirali še ostali razredi. Pri tem je zanimiv predlog četrtega razreda, naj bodo splošno pomembne razprave pisane v tujih jezikih s kratkim slovenskim povzetkom, specifično slovenske raz-prave pa v slovenščini s kratkim povzetkom v tujem jeziku. To lahko razumemo kot odziv na vprašanje republiškega sekretarja za vzgojo in izobraževanja Izto-ka Winklerja, ki je na sestanku februarja 1979 prosil podpredsednika Krefta, naj pripravi natančno definicijo nacionalnih ved.548

Predsedstvo je marca 1979 o predlogu zakona o raziskovalni dejavnosti spre-jelo stališče, da je treba pri njegovi pripravi upoštevati mednarodno definicijo raziskovalnega dela in hkrati tudi nacionalni status znanosti. V predsedstvu so nasprotovali drobitvi znanstvenoraziskovalnega dela ter predlagali pripravo pos-veta o povezovanju znanstvenoraziskovalnega dela oziroma temeljnih in apli-kativnih raziskav z združenim delom. Upali so, da bodo dosegli položaj, ki je bil SAZU obljubljen ob pripravi Zakona o raziskovalni dejavnosti leta 1967, torej od-ločilno besedo SAZU pri programiranju znanstvenoraziskovalnega dela.549

545 SAZU, Glavna skupščina 1977–1984, Zapisnik skupščine SAZU (23. 3. 1978).546 SAZU, Glavna skupščina 1977–1984, Zapisnik skupščine SAZU (23. 3. 1978); SAZU, Glavna skupščina 1977–1984, Zapisnik redne letne skupščine SAZU (29. 3. 1979); SAZU, Predsedstvo 1979–1980, mapa 1, Zapisnik 13. redne seje predsedstva SAZU (18. 1. 1979).547 Prav tam.548 SAZU, Predsedstvo 1979–1980, mapa 2, Zapisnik 14. redne seje predsedstva SAZU (1. 3. 1979).549 SAZU, Predsedstvo 1979–1980, mapa 2, Zapisnik 14. redne seje predsedstva SAZU (1. 3. 1979).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 139: Željko Oset - sazu.si

139

Zakon o raziskovalni dejavnosti, objavljen decembra 1979, je vplival na pri-pravo novega zakona o SAZU. Bistvene novosti »raziskovalnega« zakona so bile opredeljene v poglavjih »Odnosi med udeleženci svobodne menjave dela v raziskovalni dejavnosti« in »Samoupravno organiziranje udeležencev svobo-dne menjave dela v raziskovalni dejavnosti in medsebojna razmerja v razisko-valni skupnosti«.550 Neposredno po sprejetju Zakona o raziskovalni dejavnosti je republiški komite za raziskovalno dejavnost pripravil načrt reorganizacije SAZU, v katerem je bilo predlagano oblikovanje treh skupin inštitutov: za hu-manistične vede, zgodovinske vede in prostorske vede. Predsednik Milčinski in upravniki inštitutov so predlogu odločno nasprotovali in so menili, da je to v nasprotju z idejo enotnega programa SAZU.551 V predsedstvu SAZU so upa-li, da bo o organizacijski strukturi akademij in o članstvu sprejel stališče Svet akademij in da se bodo lahko na to stališče sklicevali v pogovorih z IS SRS. Za-sedanje Sveta akademij je potekalo februarja 1980 v Novi Gorici, na njem pa so več pozornosti namenili vprašanjem o najprimernejšem številu članov, o pogojih za izvolitev ter sestavi in mandatni dobi predsedstva. Podporo stališču predsedstva SAZU o enotni organizacijski enoti inštitutov SAZU je predsedniku Milčinskemu uspelo pridobiti pri Sergeju Kraigherju, članu predsedstva SFRJ in predsedstva CK ZKJ.552

Na Zakon o SAZU, sprejet novembra 1980 v Skupščini SRS, je imela Akademija najmanjši vpliv, kar je bilo v popolnem nasprotju s formalno filozofijo zagotavlja-nja samoupravnih interesov delavcev. O zakonu so se na seji predsedstva pogo-varjali le dvakrat. Najpomembnejši je bil 3. člen, ki je opredeljeval poslanstvo SAZU in njene naloge. Veliko vsebine, ki je bila v določilih veljavnega zakona o SAZU, je bilo prenesene v Statut SAZU, med drugim tudi določilo o obveznem so-glasju družbenopolitične organizacije (SZDL) za kandidate za izvršilne funkcije in kandidate za članstvo. Akademiji vnovič ni bil priznan status najvišje znanstve-ne in umetniške ustanove v Sloveniji, saj je bila opredeljena le kot ustanova, ki »združuje najpomembnejše znanstvenike in umetnike«.553

Novi Zakon o SAZU je ob Zakonu o združenem delu in Zakonu o raziskoval-ni dejavnosti predstavljal osnovo za pripravo statuta in novo opredelitev odnosa z raziskovalno dejavnostjo oziroma inštituti. Napovedano reorganizacijo je na skupščini aprila 1981 najavil predsednik Milčinski. Potrebo po reorganizaciji je utemeljil s potrebo po smotrnejši organizaciji pri dolgoročnem interdisciplinar-nem programu Naravna in kulturna dediščina slovenskega naroda. V organiza-cijskem oziru naj bi se okrepil stik inštitutov z RSS in posebnimi raziskovalnimi skupnostmi ter morebitnimi interesenti, torej stik izvajalcev z uporabniki. Med

550 UL SRS, št. 35/79, str. 1939–1948.551 ARS, AS 223, š. 4957, SAZU.552 SAZU, Predsedstvo 1979–1980, mapa 5, Zapisnik 17. seje predsedstva SAZU (17. 1. 1980).553 SAZU, Glavna skupščina 1977–1984, Zapisnik redne letne skupščine SAZU (24. 4. 1981).

Notranja reorganizacija – združitev inštitutov v ZRC SAZU

Page 140: Željko Oset - sazu.si

140

argumenti je Milčinski na zadnjem mestu navedel izvrševanje samoupravnih pravic, čeprav je bil zaradi Zakona o združenem delu sprejeti novi Zakon o razi-skovalni dejavnosti temeljna pravna podlaga, ki je pomembno prispevala h kon-ceptu filozofije dogovarjanja med interesenti in uporabniki v raziskovalni sferi. Milčinski je člane potolažil, da bo SAZU ohranila ustanoviteljske pravice in ime-la vpliv na raziskovalne načrte ter na volitve v znanstvene nazive. Načrtovano je bilo, da bodo razredi delo inštitutov nadzirali prek članov v znanstvenih svetih inštitutov. Vodstvo Akademije je reorganizacijo sprejelo kot izvršeno dejstvo, kar je kasneje predsedniku Milčinskemu očital Josip Vidmar. Predsedniku je uspelo doseči združitev inštitutov v enotno organizacijo, čeprav so prvi predlogi predvi-devali njihovo združitev v dve ali tri samoupravne delovne organizacije pod okri-ljem SAZU.554

Zadnja ovira za statusno preoblikovanje inštitutov SAZU je padla s potrditvi-jo elaborata o družbeni in ekonomski upravičenosti raziskovalnega centra pri SAZU na skupščini RSS 30. septembra 1981. Naknadno je bil spremenjen samo še naziv. Namesto Raziskovalni center SAZU se je center po novem imenoval Znanstvenoraziskovalni center SAZU. S preimenovanjem so želeli odpraviti dvo-umnost kratice, saj bi lahko prvotno kratico (RC SAZU) nepoučeni povezovali z računovodskim centrom.555

Novi Statut SAZU, ki je določal združitev inštitutov SAZU v skupno organiza-cijsko enoto ZRC SAZU, je bil sprejet na skupščini Akademije 19. novembra 1981. Še istega dne je predsedstvo potrdilo imenovanje Mitje Zupančiča za začasne-ga direktorja ZRC v ustanavljanju. Ob tem je predsedstvo dalo soglasje za pet članov v kolektivnem organu v ustanavljanju.556 Ustanovitvi ZRC sta na skupšči-ni glasno nasprotovala akademika Josip Vidmar in Matej Bor, zaradi česar je moral glavni tajnik Goričar ponovno pojasnjevati, zakaj je treba ustanoviti ZRC. Glavni tajnik je pojasnil, da je glavni razlog za sprejetje notranje reorganizacije zagotavljanje možnosti delavcev za izvajanje samoupravnih pravic in dolžnos-ti. Kot ključno nalogo je opredelil izvajanje dolgoročnega programa Naravna in kulturna dediščina slovenskega naroda. Vidmar je reorganizaciji nasprotoval, ker je menil, da bo SAZU »izgubila na svoji pomembnosti in neodvisnosti, kar ni v skladu z naravo Akademije in njenim poslanstvom, da kot najvišja nacio-nalna znanstvena in umetnostna ustanova skrbi oziroma bi morala skrbeti za uresničevanje tistega, za kar je bila ustanovljena«. Vidmar je bil glede vpliva predsedstva na ZRC in glede dolgoročne ohranitve ustanoviteljstva ZRC zelo skeptičen.557

554 Prav tam.555 SAZU, Predsedstvo 1981–1984, mapa 7, Zapisnik 8. redne seje predsedstva SAZU (15. 10. 1981).556 SAZU, Glavna skupščina 1977–1984, Zapisnik redne skupščine SAZU (19. 11. 1981); SAZU, Predsedstvo 1981–1984, mapa 8, Zapisnik izredne seje predsedstva SAZU (19. 11. 1981); ARS, AS 1978, š. 1, št. 1.557 SAZU, Glavna skupščina 1977–1984, Zapisnik redne skupščine SAZU (19. 11. 1981).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 141: Željko Oset - sazu.si

141

Osnutek Sklepa o ustanovitvi raziskovalne organizacije pri SAZU iz jeseni 1981.558

Tako kot je pogosto storil, je na skupščini povzdignil glas tudi Bor, ki se prav tako ni strinjal z reorganizacijo. Podal je nasprotni predlog, po katerem bi si SAZU prizadevala za pridobitev statusa »razsodnika in odločevalca pri usmerja-nju ne samo znanstvenoraziskovalne politike ZRC, temveč tudi za vso Slovenijo«. Vidmarju in Boru je s protestom uspelo doseči, da so ob sprejetju statuta SAZU sprejeli tudi izjavo, da je ustanovitev ZRC SAZU »pogojna«.559

S potrditvijo Statuta SAZU v Skupščini SRS je padla še zadnja formalna ovira za ustanovitev ZRC SAZU, ki je finančno samostojno začel delovati s 1. januarjem 1982. Sprejetje statuta je omogočilo sklenitev samoupravnega sporazuma med ZRC in SAZU, kar je pomenilo dokončno ureditev razmerja med njima. Spora-zum je Akademiji zagotavljal ustanoviteljske pravice, ZRC pa je zanjo izvajal del programa. Sporazum je pospešila napovedana okrnitev financiranja s strani

558 ARS, AS 1978, š. 1, št. 1.559 SAZU, Glavna skupščina 1977–1984, Zapisnik redne skupščine SAZU (19. 11. 1981).

Notranja reorganizacija – združitev inštitutov v ZRC SAZU

Page 142: Željko Oset - sazu.si

142

RSS, zaradi česar je SAZU privolila v predlog začasnega direktorja ZRC Zupanči-ča, da ZRC na RSS prijavi enoten program.560

ZRC sta vodila Svet centra kot kolektivni organ, ki je bil sestavljen iz 10 članov (petih akademikov in petih zaposlenih v ZRC), in direktor; od ustanovitve do jese-ni 1992 je bil to Mitja Zupančič.561

Ključni sistemski akt, ki je opredelil odnose med SAZU kot ustanoviteljico in ZRC SAZU, je bil, kot rečeno, samoupravni sporazum. SAZU si je pridržala vse ustanoviteljske pravice in odločilno besedo glede vsebine raziskovalnih načrtov ter odobritve izvolitev raziskovalcev na inštitutih v znanstvene nazive. Predvide-no je bilo, da bo Akademija vpliv na ZRC izvajala prek članov akademikov v znan-stvenih svetih inštitutov in da bodo predsedniki znanstvenih svetov praviloma akademiki iz tistih razredov, v katerih znanstveno področje spada raziskovalna dejavnost ustreznega inštituta. Akademija je imela v Svetu ZRC, najvišjem »or-ganu upravljanja«, sedem delegatov oziroma večino, manjšina pa je pripadala delavcem in delegatom družbenih skupnosti, kjer so enakopravno odločali o vseh zadevah posebnega družbenega pomena. Zaradi ustanovitve ZRC je prišlo septembra 1982 do delitve DS SAZU na DS ZRC SAZU (141 delavcev) in DS SAZU (54 delavcev).562

Zaradi pomislekov Josipa Vidmarja in Mateja Bora je bil oktobra 1982 na skup-ščini Akademije sprejet začasni samoupravni sporazum o medsebojnih pravicah in dolžnostih med SAZU in ZRC SAZU, da je lahko ZRC sprejel zaključni račun za leto 1982.563 Predsedstvo pa je nadaljevalo z usklajevanjem razmerij z ZRC, pred-vsem glede delitve DS SAZU oziroma glede delitve pravic, dolžnosti in odgovor-nosti med SAZU in ZRC. Uveljavitev samoupravnega sporazuma z ZRC SAZU je ovirala obnova stavb, zaradi česar ni bilo mogoče opraviti razdelitve prostorov. Na urejanje medsebojnega razmerja pa so zagotovo vplivali tudi zadržki častne-ga člana Vidmarja. Predsednik Milčinski mu je na skupščini junija 1983 namenil pomenljiv pozdrav: »Poseben pozdrav kot zmeraj velja našemu častnemu članu, hkrati rednemu in vedno aktivnemu članu, akademiku Josipu Vidmarju.«564

Status »pogojne« ustanovitve je bil odpravljen na skupščini decembra 1983, kjer so soglasno potrdili samoupravni sporazum med SAZU in ZRC SAZU.565 Kljub soglasni potrditvi sporazuma pa se z ustanovitvijo ZRC SAZU ni sprijaznil Josip Vidmar. Pred volilno skupščino novembra 1984 je članom poslal pismo, v kate-rem je naštel »grehe« predsednika Janeza Milčinskega, ki je bil kandidat za no-vega predsednika. Med njimi je navedel tudi ustanovitev ZRC, pri čemer je zapi-

560 SAZU, Predsedstvo 1981–1984, mapa 10, Zapisnik 10. redne seje predsedstva SAZU (22. 4. 1982).561 Prav tam.562 SAZU, Glavna skupščina 1977–1984, Zapisnik redne letne skupščine SAZU (28. 10. 1982).563 Prav tam.564 SAZU, Glavna skupščina 1977–1984, Zapisnik redne letne skupščine SAZU (6. 6. 1983).565 SAZU, Glavna skupščina 1977–1984, Zapisnik redne skupščine SAZU (8. 12. 1983).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 143: Željko Oset - sazu.si

143

sal, da se druge jugoslovanske akademije niso odločile za takšno organizacijsko rešitev. Vidmar s svojim pismom in nastopom proti kandidatu za predsednika akademiku Janezu Milčinskemu ni bil uspešen.566

Vprašanje ZRC SAZU se je od takrat omenjalo bolj v zvezi s prostorsko obnovo, v večjem obsegu pa po sprejetju Zakona o zavodih in Zakona o raziskovalni dejav-nosti v kontekstu preoblikovanja ZRC SAZU v javni raziskovalni zavod in posle-dično v kontekstu ustanoviteljskih pravic SAZU do ZRC SAZU.567

566 SAZU, Glavna skupščina 1977–1984, Zapisnik redne skupščine SAZU (13. 11. 1984).567 SAZU, Predsedstvo 1990–1992.

Notranja reorganizacija – združitev inštitutov v ZRC SAZU

Page 144: Željko Oset - sazu.si

144

Prispevek SAZU prioblikovanju raziskovalne

politike v osemdesetih letih

Po sprejetju Zakona o SAZU (1980) se je predsedstvo pri oblikovanju razisko-valne politike v Sloveniji angažiralo v še večjem obsegu. Zakon je SAZU kot nacionalni znanstveni in umetniški organizaciji, ki združuje najpomembnejše znanstvenike in umetnike, nalagal, naj razvija, spodbuja in pospešuje znanost ter organizira raziskovalno delo.568

Že 16. decembra 1980, na dan objave novega zakona, je potekala okrogla miza o problematiki znanstvene politike, ki so jo pripravili člani tretjega razreda. Kljub nezanemarljivim težavam v raziskovalni dejavnosti je bil obisk predstav-nikov pristojnih republiških organov na okrogli mizi slab, pa tudi poročilo o njej v časniku Delu je bilo pomanjkljivo.569 Nadgradnja okrogle mize je bil posvet o vlogi znanosti pri oblikovanju strategije razvoja SRS, ki je v organizaciji SAZU in Raziskovalnega inštituta FSPN potekal 22. in 23. aprila 1981. Ta posvet je dobil širši odmev, zaradi česar se je oblikoval predlog, da bi SAZU, »ki po svoji vlogi mora ocenjevati programe raziskovalnega dela in njegove rezultate, vsako leto objavila svoje ugotovitve«. To možnost je podpiral predsednik IS SRS in dopisni član Anton Vratuša, ki je Marksističnemu centru obljubil podporo pri CK ZKS za referate, ki so jeseni 1981 izšli v publikaciji Vprašanja znanosti: vloga znanosti pri oblikovanju strategije razvoja SR Slovenije.570

Kot sem že omenil, je bilo za SAZU ključno vprašanje vpliv na znanstvenoraz-iskovalno dejavnost, saj so akademiki želeli doseči »vpliv in veljavo tam, kjer je to potrebno ali kjer se to od nje pričakuje«.571 V političnih forumih so akademi-ki opozarjali, da bo treba sprejeti »radikalne« spremembe, ker so bile razvojne

568 Letopis SAZU: 31. knjiga, str. 21–28.569 SAZU, Predsedstvo 1981–1984, mapa 2, Zapisnik 3. redne seje predsedstva SAZU (23. 1. in 26. 1. 1981).570 SAZU, Predsedstvo 1981–1984, mapa 5, Zapisnik 6. redne seje predsedstva SAZU (26. 5. 1981).571 SAZU, Predsedstvo 1981–1984, mapa 2, Zapisnik 3. redne seje predsedstva SAZU (23. 1. in 26. 1. 1981).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 145: Željko Oset - sazu.si

145

možnosti za ekstenziven razvoj izčrpane in je bil možen samo razvoj na temelju znanosti in tehnologije. Robert Blinc, najaktivnejši član Akademije, je predlagal povečanje sredstev za znanstvenoraziskovalno dejavnost, odprtost gospodarstva v mednarodne tokove ter istočasno odprtost znanosti v medrepubliškem in med-narodnem smislu. Poudaril je, da bi bilo to najlaže narediti na področju osnovnih raziskav. Predlagal je, naj SAZU sodeluje pri izdelavi dolgoročne strategije razvo-ja slovenske raziskovalne dejavnosti.572 Pozneje je bilo to realizirano v obliki ek-spertnih skupin za oceno dejavnosti RSS. Predsedniki ekspertnih skupin so bili: Robert Blinc (naravoslovno-matematične vede), Janez Peklenik (tehniške vede), Miroslav Brzin (medicinske vede), Janez Batis (biotehniške vede), Aleksander Bajt (družbene vede) in Dragotin Cvetko (humanistične vede).573

Zaradi težavnih razmer je bilo sodelovanje članov SAZU v ekspertnih komisi-jah, ki so pripravljale sektorska poročila o stanju raziskovalne dejavnosti in pre-dloge ukrepov za izboljšanje stanja, izjemnega pomena tudi za samo SAZU.574 V predsedstvu so razmišljali o široko zastavljeni akciji, v kateri bi pripravili samos-tojno poročilo o stanju znanosti in perspektivah razvoja znanstvenoraziskovalne dejavnosti v Sloveniji.575

Priporočila je ugodno sprejel Republiški komite za raziskovalno dejavnost in tehnologijo, ki je SAZU predlagal poglobitev sodelovanja z jugoslovanskimi akade-mijami, pri čemer naj bi pobudo prevzela SAZU. S tem so želeli obuditi sodelova-nje posameznih razredov jugoslovanskih akademij iz leta 1978, ko je bila SAZU za-dolžena za koordinacijo sodelovanja naravoslovnih in matematičnih razredov.576

Še natančnejšo analizo, ki je pozneje rabila kot izhodišče za pripravo sre-dnjeročnega načrta znanstvenoraziskovalne dejavnosti za obdobje 1986–1990 pri RSS, je do jeseni 1983 pripravil podpredsednik Akademije Blinc. V njej je oce-nil, da je stanje »izrazito nezadovoljivo tako s stališča družbenih potreb po zna-nju kot z ozirom na zaostajanje naše znanosti za razvojem v svetu«. Za znanost naj bi bilo namenjenih 1,3 odstotka družbenega proizvoda, od tega 0,35 odstotka pri Posebnih raziskovalnih skupnostih (PoRS) in RSS, ostalo pa prek neposre-dne menjave s tozdi. Zaradi preskromnih sredstev je po Blinčevi oceni prišlo do padca Slovenije in Jugoslavije v »mednarodni produkciji znanja«. Opozoril je na dolgotrajne posledice in na še večje zaostajanje na tehnološkem področju in težje vključevanje v mednarodno menjavo dela, ki se je vzpostavila v šestdesetih letih. Blinc je zato predlagal posodobitev raziskovalne opreme, večje možnosti za štu-dij v tujini, nabavo sodobne literature in dotok mladih raziskovalcev. Podobno je bilo stališče naravoslovnih in matematičnih razredov jugoslovanskih akademij

572 ARS, AS 1592, š. 103, Delovno gradivo sekcije za znanost in filozofijo.573 SAZU, Predsedstvo 1981–1984, mapa 17, Zapisnik 16. redne seje predsedstva SAZU (24. 2. 1983).574 SAZU, Glavna skupščina 1977–1984, Zapisnik redne letne skupščine SAZU (24. 2. 1983).575 SAZU, Predsedstvo 1981–1984, mapa 17, Zapisnik 16. redne seje predsedstva SAZU (24. 2. 1983).576 Prav tam.

Prispevek SAZU k oblikovanju raziskovalne politike v osemdesetih letih

Page 146: Željko Oset - sazu.si

146

na sestanku novembra 1983, kjer so ocenili, da se bo ekonomska situacija spre-menila le ob spremembi odnosa do znanstvenoraziskovalnega dela.577

Še bolj od Blinca je bil kritičen akademik Stojan Pretnar, ki je menil, da se SFRJ ni vključila v »tokove in sistem svetovnega znanstvenega in tehnološkega razvoja«. Za predstavnika Izvršnega sveta SRS je bila na skupščini SAZU decem-bra 1983 ključna težava v miselnosti, ki znanstveno delo uvršča med »porabo«, to-rej strošek, zato so znanstveni fondi prvi, ki jih prizadenejo varčevalni ukrepi.578

Izjemno pomembna je bila februarja 1984 na SAZU ustanovitev komisije za analizo stanja znanosti v Sloveniji, do katere je prišlo v času, ko se je v Sve-tu za znanost pri SZDL in Republiškem komiteju za raziskovalno dejavnost in tehnologijo začela intenzivna priprava načrtov za raziskovalno dejavnost v ob-dobju 1986–1990. SAZU je želela sodelovati, vendar je čakala na uradno pova-bilo. Ustanovitev posebne skupine je bil posreden signal obema »forumoma«, da bi bilo dobro vključiti SAZU, ki je preko svojih članov kot vodij ekspertnih skupin raziskovalne dosežke letno ocenjevala že od leta 1982. V predsedstvu so ugotavljali, da kljub naporom SAZU še ni prišlo do spremembe v odnosu do znanstvenega in raziskovalnega dela v Sloveniji. Zato je bil eden izmed sklepov, da z ugotovitvami ekspertnih komisij seznanijo predsednika Skupščine SRS in predsednika IS SRS.579

Konec marca 1985 je poročilo o stanju znanosti v Sloveniji in predloge za iz-boljšave na CK ZKS in RK SZDL predstavil podpredsednik SAZU Blinc.580 Njego-va ključna ugotovitev je bila, da je svetovna in jugoslovanska ekonomska kriza odkrila sistemske težave znanstvene in razvojne politike v Jugoslaviji. Ključna izhodišča za iskanje rešitev so bila: spoštovanje objektivne zakonitosti medna-rodne delitve dela (konkurenčnost), izbor ekonomskih in strokovnih smeri, kjer so možnosti za uspeh največje, izkoriščanje naravnih danosti, geograf-skega položaja in ustvarjalnosti. Kot rešitev je predlagal ustrezno prerazpore-ditev družbenega kapitala, zmanjšanje zaostajanja za tujino, večjo povezanost s tujino in v jugoslovanskem prostoru, primerno mrežo znanstvenih institucij in zadostna sredstva. Blinc je ocenil, da slovenska znanost za razvojem v sve-tu zaostaja za 10 let, kar velja za panoge, ki so »nosilke tehnične in znanstvene revolucije«. Kot pomemben del strategije za zmanjšanje tehnološkega zaosta-janja je predlagal posodobitev opreme in obnovo raziskovalnih kadrov ter so-delovanje univerz z raziskovalno in inovacijsko sfero v gospodarstvu. Ob izve-denih ukrepih je Blinc predvideval, da bi prestrukturiranje raziskovalne sfere in slovenskega gospodarstva dosegli v petih letih. Med nujne ukrepe je uvrstil oblikovanje sistemskih spodbud za pretok strokovnjakov iz upravljavskih na

577 SAZU, Glavna skupščina 1977–1984, Zapisnik redne skupščine SAZU (8. 12. 1983).578 Prav tam.579 SAZU, Predsedstvo 1984–1986, mapa 2, Zapisnik 21. redne seje predsedstva SAZU (23. 2. 1984 in 27. 2. 1984).580 SAZU, Predsedstvo 1984–1986, Zapisnik izredne seje predsedstva SAZU (25. 3. 1985).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 147: Željko Oset - sazu.si

147

inovacijska delovna mesta v gospodarstvu, zvišanje sredstev za znanost z 1,6 odstotka v letu 1986 na 2,5 odstotka družbenega proizvoda v letu 1990 ter zdru-ževanje sredstev v RSS, kjer naj bi se delež sredstev z 0,4 odstotka zvišal na 0,6 odstotka družbenega proizvoda.581

Potem ko so oceno akademika Blinca potrdili na CK ZKS – kjer so se strinja-li z obsežno prerazporeditvijo družbenega proizvoda na področju raziskovalne dejavnosti –, je to aprila 1985 potrdilo še predsedstvo SAZU. Konec maja 1985 je potekalo posvetovanje jugoslovanskih akademikov o novi raziskovalni politiki. Uradni organizator je bil Svet akademij, pobudnik pa akademik Blinc, ki se je o tem sredi aprila 1985 pogovarjal (kot član delegacije Sveta akademij) s predsedni-kom Zvezne konference SZDL Marjanom Rožičem.582 Svet akademij je pozneje pripravil še dva posveta, vendar je vsaka republika pripravljala svojo strategijo razvoja znanstvenoraziskovalne dejavnosti. Na zasedanjih so prevladovale po-dobne ocene stanja in potreb po strukturnih spremembah. Zaradi premajhne konkretnosti in priprave strategij na ravni republik ni bilo mogoče oblikovati konsistentne in koherentne strategije tehnološkega razvoja v Jugoslaviji.583

Ključni izhodišča in usmeritve za načrtovanje politike razvoja znanstvenoraz-iskovalne dejavnosti v obdobju 1986–1990 so bili: spoštovanje objektivnih zako-nitosti mednarodne delitve dela in opredelitev področij, kjer obstaja možnost za uspeh, obnovitev raziskovalne opreme in usposabljanje raziskovalnega kadra, ki bo sposoben prevzeti odgovornost za izvedbo razvojnih projektov, pomembnih za prestrukturiranje gospodarstva in enakopravnejše vključevanje v svetovno menjavo dela. Srednjeročno strategijo je simboliziral projekt 2000 mladih razi-skovalcev,584 ki se je izvajal kljub zmanjšanju obsega sredstev za raziskovalno de-javnost. Posebej dinamično obdobje izvajanja projekta, ki ga je predlagal Blinc, sta bili leti 1986 in 1987. Konec leta 1987 je bilo v projekt vključenih 997 mladih raziskovalcev, od tega 530 na tehniki, 179 na naravoslovju in matematiki, 107 na biotehniki, 73 na družboslovju, 65 na medicini, 41 na humanistiki, 2 na enoti za odkrivanje.585

Znanstveniki so se zavedali pomena politične podpore za oblikovanje strate-gije razvoja raziskovalne dejavnosti in družbe. Najbolje je nujnost podporo poli-tikov orisal akademik Miroslav Brzin, ki je izjavil: »[V] naši družbi gremo z neko doto, se pravi vsak mora imeti doto, ki jo potem prenaša iz reforme v drugo.« S tem je zajel temeljno značilnost reformnih prizadevanj raziskovalne dejavnosti,

581 SAZU, Predsedstvo 1984–1986, mapa 11, Stališča predsedstva SAZU v zvezi s srednjeročnim načrtom razisko-valne dejavnosti 1986–1990.582 SAZU, Predsedstvo 1984–1986, mapa 11, Zapisnik 3. redne seje predsedstva SAZU (10. 4. 1985).583 ARS, AS 1592, š. 139, Medsekcijska razprava o Osnutku srednjeročnega plana raziskovalne dejavnosti za ob-dobje 1986–1990.584 ARS, AS 1592, š. 139, Izhodišča in usmeritve za načrtovanje politike razvoja raziskovalne dejavnosti v obdobju 1986–1990.585 ARS, AS 1592, š. 164, Poročilo o poteku usposabljanja novih raziskovalcev v letu 1987.

Prispevek SAZU k oblikovanju raziskovalne politike v osemdesetih letih

Page 148: Željko Oset - sazu.si

148

Prispevek SAZU k oblikovanju raziskovalne politike v osemdesetih letih

pa tudi gospodarstva, pri katerih začetna izhodišča reforme na koncu niso bila upoštevana, ključni strukturni problemi pa niso bili ustrezno rešeni.586

Prelomnico za raziskovalno dejavnost predstavljajo amandmaji k republiški ustavi v letu 1989, predvsem odprava določil o delavskem samoupravljanju in sa-moupravnih skupnostih, zaradi česar je bila konec leta 1989 ukinjena Razisko-valna skupnost Slovenije, njene pristojnosti pa so bile prenesene na slovensko vlado. Zaradi bojazni, da bi imela lahko nova ureditev neugodne posledice, je podpredsednik Blinc za slovensko vlado pripravil dopis z naslovom »Priprava no-vega zakona o raziskovalni dejavnosti z določenimi predlogi in opozorili, ki naj bi jih upoštevali pri novem urejanju tega področja«. Predsedstvo je obravnavalo Blinčev predlog in ga sprejelo kot predlog predsedstva SAZU, s katerim je sezna-nilo republiške organe.587

Podpredsednik Blinc je na seji predsedstva 10. maja 1990 predlagal, da mora SAZU »sedaj, ko se polagajo novi temelji v naši republiki, prevzeti zelo aktivno vlogo pri vplivanju na znanstveno politiko v Sloveniji«.588 To je bilo toliko bolj po-membno, ker je bila s koncem leta 1989 ukinjena Raziskovalna skupnost Sloveni-je, pripraviti pa je bilo treba predlog Globalnega načrta strategije razvoja znano-sti v Sloveniji za obdobje 1991–1995.589

Tako kot k obravnavi amandmajev k zvezni ustavi je slovenska oblast SAZU povabila tudi k pripravi pripomb k osnutku republiške ustave. Pripombe in pre-dlogi, ki se niso omejevali samo na znanstveno in kulturno področje, k predlogu osnutka Ustave RS je predsedstvo na začetku januarja 1991 poslalo predsedniku skupščine in Komisiji za ustavna vprašanja.590

Bistveni doprinos SAZU, predvsem njenega podpredsednika Blinca, je bilo sprejetje sistemskih ukrepov, ki so omogočili povečanje sredstev za znanstveno-raziskovalno dejavnost, razširitev in pomladitev slovenske akademske skupnos-ti ter okrepitev njene povezanosti z mednarodnimi znanstvenimi tokovi, in to v obdobju gospodarske krize, rastočih medrepubliških oziroma mednacionalnih razprtij in preoblikovanja enostrankarskega v večstrankarski sistem.

586 ARS, AS 1592, š. 139, 10. seja Sveta MC CK ZKS (9. 12. 1985).587 SAZU, Predsedstvo 1987–1989, mapa 17, Zapisnik 5. redne seje predsedstva SAZU (21. 11. 1989).588 B. Repe: Jutri je nov dan, str. 56; SAZU, Predsedstvo 1990–1992, mapa 4, Zapisnik 9. seje predsedstva (27. 9. 1990).589 SAZU, Predsedstvo 1990–1992, mapa 2, Zapisnik 7. seje predsedstva SAZU (10. 5. 1990).590 SAZU, Predsedstvo 1990–1992, mapa 6, Zapisnik 11. redne seje predsedstva SAZU (17. 1. 1991).

Page 149: Željko Oset - sazu.si

149

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Dogajanje na SAZUv osemdesetih

Predsednik Janez Milčinski je na volilni skupščini decembra 1988 poudaril, da je pogled z vrha SAZU drugačen kot v razredih kot srečevališčih osebnih pobud in pogledov, saj mora imeti vodstvo ustanove strategijo vodenja in ra-zvoja institucije, torej mora biti usmerjeno ne samo v sedanjost, temveč pred-vsem v prihodnost.591 Nadalje je svoje videnje vodenja SAZU pojasnil v spominih, v katerih je zadržanost pri odzivanju na družbene in politične dogodke povezal z željo po ohranitvi sodelovanja z jugoslovanskimi akademijami ter ohranitvi mostu za sodelovanje med jugoslovanskimi narodi.592 Druga temelja opredelitev Milčinskega pri vodenju SAZU je bila njegova ocena, da je družbena kriza pred-vsem ekonomska in da jo je mogoče premagati s spremembami raziskovalne politike in s tehnološko modernizacijo.593 Tretja opredelitev pa je spoštovanje zakonskega okvira oziroma izvajanje nalog, določenih v Zakonu o SAZU in Sta-tutu SAZU.594

Predsednik Milčinski je zagovarjal stališče, da mora SAZU javnost obveščati o delu na svojih inštitutih in predstavljati člane SAZU kot vrhunske znanstveni-ke in umetnike.595 Od jugoslovanskih akademij se je nadalje pričakovalo, tako s strani oblasti kot oporečnikov, da bodo sodelovale pri pripravi iskanja rešitev za družbeno krizo. Odzivi akademij so bili različni. SAZU se je odločila, da se bo intenzivno vključila v reformo znanstvenoraziskovalne sfere, kjer je bila med ju-goslovanskimi akademijami v vodilnem položaju. Pri drugih vprašanjih – tudi šolski reformi – pa je bila pri oblikovanju javnih stališč veliko bolj zadržana, čeprav so akademiki o teh vprašanjih redno razpravljali v razredih, v predsed-stvu in na skupščini.596 SAZU je bila torej razpeta med družbenimi dogajanji (in

591 SAZU, Glavna skupščina 1985–1988, Zapisnik volilne skupščine SAZU (20. 12. 1988).592 J. Milčinski: Leta za pet drugih, str. 208–209.593 ARS, AS 293, š. 4, govor ob podelitvi nagrad Sklada Borisa Kidriča.594 J. Milčinski: Leta za pet drugih, str. 208; prim. F. Bernik: Kronika: prva knjiga, str. 287, 295.595 SAZU, Glavna skupščina 1985–1988, Zapisnik volilne skupščine SAZU (20. 12. 1988); SAZU, Predsedstvo 1987–1989, mapa 11, Zapisnik 22. redne seje predsedstva SAZU (7. 9. 1988).596 Prim. SAZU, Glavna skupščina, Zapisnik skupščine SAZU (13. 11. 1984).

Page 150: Željko Oset - sazu.si

150

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

zahtevami po odločnem stališču) ter željo po ohranitvi sodelovanja v jugoslovan-skem prostoru.597

Zaradi te drže je bilo vodstvo SAZU na udaru kritik, posebej po objavi memo-randuma SANU, čeprav so v predsedstvu pogosto razpravljali o odprtih družbe-nih vprašanjih. Pogosto so bili prizadeti, ker niso bili povabljeni k oblikovanju strokovnih stališč.598 Kljub temu so se izogibali zagovarjanju nepriljubljenih var-čevalnih ukrepov; pod tem pogojem je SAZU tudi sprejela pobudo za ocenjeva-nje raziskovalne dejavnosti v Sloveniji ter za izdelavo dolgoročne strategije, torej brez odgovornosti za predloge varčevalnih ukrepov v raziskovalnih organizaci-jah.599 Podobno pot je SAZU ubrala tudi v primeru usmerjenega izobraževanja. Izjavo o tem vprašanju je sprejela oktobra 1983, pri čemer je Janez Menart, ki je junija 1983 postal dopisni član SAZU, menil, da je zelo omiljena in da je do nje prišlo prepozno – v nasprotju z nekaterimi slovenskimi kulturniki, katerih sta-lišča so odmevala po vsej Jugoslaviji.600 V SAZU so člani zahtevali odločnejše sta-lišče, čemur vodstvo ni bilo naklonjeno.601 Na skupščini SAZU decembra 1983 so se odločili, da Republiškemu komiteju za vzgojo in izobraževanje ter Zavodu za šolstvo SRS pošljejo zgolj izjavo, v kateri opozarjajo na položaj slovenskega jezi-ka. To je, kot že omenjeno, razočaralo številne člane in slovenske kulturnike.602

* * *

Razprava o usmerjenem izobraževanju se je na SAZU križala z razpravo o pripravi novega slovenskega pravopisa, ki je potekala od izida prve knjige Slovar-ja slovenskega knjižnega jezika leta 1971. Po desetletju priprav so leta 1981 izšla načela za pripravo novega pravopisa. Predsedstvo SAZU je po posvetu z RK SZDL in DZS sklenilo, da predstavlja natis načel za slovenski pravopis samó gradivo za splošno javno obravnavo. Ravno vprašanje statusa načrta pravil novega pravopisa je v Komisiji za pripravo slovenskega pravopisa, v katero sta predstavnike imeno-vali SAZU in RK SZDL, povzročalo številne nesporazume, ki so dosegli vrh v letu 1983. Predsednik Milčinski se je odločil, da se bo o tem posvetoval z Vidmarjem in predsednikom RK SZDL Mitjo Ribičičem. Po posvetovanjih je bila ustanovljena nova komisija, za predsednika je bil izbran Bogo Grafenauer, ki je bil tudi pred-sednik društva Slovenska matica.603 Ustanovitev komisije je pozdravil Matej Bor, ki je opozoril na »naravnost obupno stanje na področju slovenskega jezika in go-

597 SAZU, Predsedstvo 1987–1989.598 SAZU, Glavna skupščina 1977–1984, Zapisnik redne letne skupščine SAZU (8. 12. 1983); ARS, AS 293, š. 4, In-tervju za Naše razglede ob petdesetletnici.599 SAZU, Predsedstvo 1981–1984, mapa 16, Zapisnik 15. redne seje predsedstva SAZU (16. 12. 1982).600 J. Menart: Slovenec v Srboslaviji, str. 90–110; A. Gabrič: Zaostreni mednacionalni odnosi, str. 1166–1168.601 SAZU, Glavna skupščina 1977–1984, Zapisnik redne letne skupščine SAZU (8. 12. 1983).602 Prav tam.603 SAZU, Predsedstvo 1981–1983, mapa 13, Zapisnik 12. redne seje predsedstva SAZU (8. 7. 1982).

Page 151: Željko Oset - sazu.si

151

Dogajanje na SAZU v osemdesetih

vora, kar je še predvsem zaskrbljujoče pri naši mladini«. Kritičen je bil do pristoj-nih organov, ki so se odločili slovensko slovnico avtorjev Antona Bajca, Rudolfa Kolariča in Mirka Rupla nadomestiti z novo, ki po njegovi oceni ni bila ustrezna. Bor je predlagal, naj se SAZU v večji meri »angažira za pravilno in lepo rabo slo-venskega jezika«, to pa je skupščina po daljši razpravi sprejela.604

Predsednik Akademije je v okviru priprave pravopisa vlogo SAZU videl pri »vprašanju, ki je že od nekdaj predmet hvalevrednega zanimanja naših aka-demikov in širše javnosti, ki ji je pri srcu lep slovenski jezik«. Vodstvo SAZU je podprlo Grafenauerjevo sugestijo, da je njena naloga preprečiti škodo, ki se »dela in ki se bo še delala slovenskemu jeziku tako na naših šolah kot drugje«, predvsem z uporabljanjem nove slovnice, uvajanjem novih terminov in drugih novosti v slovenski jezik, ne da bi ona ali drugi pristojni forumi te spremembe odobrili.605

Vprašanje pravopisa je imelo pomembno mesto v sporu med Josipom Vid-marjem in Janezom Milčinskim, ki je dosegel vrh na volilni skupščini novembra 1984. Napeto pa je bilo tudi v komisiji, zato je maja 1985 odstopil njen predsednik Grafenauer, ki je menil, da morajo odgovornost prevzeti strokovnjaki, jeziko-slovci, člani drugega razreda.606

Vodenje komisije je prevzel Grafenauerjev namestnik, dopisni član Janez Me-nart, in jo vodil do aprila 1987, ko je predsedstvo SAZU za njenega novega pred-sednika imenovalo dopisnega člana Franca Jakopina.607 Delo je komisija končala spomladi 1989, ko je bila za strokovno oceno pripravljena prva knjiga pravopisa (Pravila). Predsednik komisije je v zaključnem poročilu poudaril, da je komisija v 200 triurnih sejah uskladila in popravila delovno gradivo za pravopis, ki je izšlo leta 1981. Menil je tudi, da je slovarski del novega slovenskega pravopisa mogo-če pripraviti v treh letih, in obenem napovedal kritike opravljenega dela, čeprav »strokovnjaki, ki so to delo pripravljali, za tem stojijo«.608

Maja 1989 je predsedstvo odobrilo natis prve knjige Slovenskega pravopisa, člani pravopisne komisije pa so bili zadolženi za izdelavo končne verzije (redak-cijo).609 Jeseni 1989 je predsedstvo potrdilo še založniško pogodbo, dogovor z Dr-žavno založbo Slovenije, za natis težko pričakovanega dela Slovenski pravopis: pravila. Do manjšega škandala je prišlo ob razpošiljanju publikacije, saj je bil pravopis prej kot na SAZU poslan v knjigarne.610

604 SAZU, Glavna skupščina 1977–1984, Zapisnik redne letne skupščine SAZU (24. 4. 1981).605 SAZU, Glavna skupščina 1977–1984, Zapisnik redne letne skupščine SAZU (6. 6. 1983).606 SAZU, Glavna skupščina, 1985–1988, Zapisnik redne skupščine SAZU (23. 5. 1985).607 SAZU, Predsedstvo 1984–1986, mapa 18, Zapisnik 10. seje predsedstva SAZU (20. 3. 1986); SAZU, Predsedstvo 1987–1989, mapa 3, Zapisnik 15. redne seje predsedstva SAZU (16. 4. 1987); SAZU, Predsedstvo 1987–1989, mapa 4, Zapisnik 16. redne seje predsedstva SAZU (25. 6. 1987).608 SAZU, Predsedstvo 1987–1989, mapa 14, Zapisnik 2. redne seje predsedstva SAZU (13. 4. 1989).609 SAZU, Predsedstvo 1987–1989, mapa 16, Zapisnik 4. redne seje predsedstva SAZU (18. 5. 1989).610 SAZU, Predsedstvo 1990–1992, mapa 2, Zapisnik seje predsedstva SAZU (10. 5. 1990).

Page 152: Željko Oset - sazu.si

152

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Leta 2001 je izšel celoten pravopis, skupaj s slovarskim delom, na 1.800 stra-neh,611 štiri leta pred tem, leta 1997, pa je kot celotno delo izšel Slovar slovenskega knjižnega jezika.612 S tem sta se končala dva izmed največjih in najdolgotrajnej-ših projektov SAZU.

* * *

Posebno mesto je imela v osemdesetih letih znotraj SAZU organizacija med-narodnega simpozija Znanost in vera maja 1984, zaradi česar je bilo to »najbolj dramatično leto« predsednikovanja Milčinskega. Organizacija dogodka, ki je potekal s soglasjem slovenske oblasti, je bila eden glavnih razlogov za notranje razprtije na volilni skupščini jeseni 1984, ko je Josip Vidmar javno nastopil proti Janezu Milčinskemu. Simpozij, ki ga je soorganiziral Vatikan, je bil prvi tovrsten dogodek v Vzhodni Evropi (sledili so podobni dogodki v Budimpešti in Sankt Pe-terburgu). Bil je barometer družbenih in političnih sprememb, predvsem pa je nakazoval postopno spreminjanje vloge vere v družbi. Po mnenju Franceta Ber-nika je enostrankarski sistem s pristankom na organizacijo dogodka domači in mednarodni javnosti poslal sporočilo o stopnji odprtosti in demokratičnosti ju-goslovanske družbe.613

Obravnava dveh fenomenov, znanosti in vere, ki imata vsak svojo logiko, je sprožila precej zanimanja. Simpozij je bil na seji predsedstva prvič omenjen 19. maja 1983, v poročilu predsednika Milčinskega. Predsednik je poročal, da bo simpozij organiziran »po dogovoru s SZDL in s Kongregacijo za nevernike v Vatikanu«. Ob potrjevanju zapisnika 20. oktobra 1983 so ugotovili, da se pravil-ni naziv glasi Sekretariat za neverujoče v Vatikanu. Sprejeta je bila odločitev, da se »zaenkrat ne daje nikakršna publiciteta«, vodja projekta je postal Zdenko Ro-ter, dekan FSPN, SAZU pa sta v pripravljalnem odboru zastopala podpredsednik Blinc in dopisni (izredni) član Anton Trstenjak.614

V izvedbeno fazo so priprave na simpozij prešle konec decembra 1983 in v za-četku leta 1984. Predsednik je imel 30. decembra 1983 sestanek z nekaterimi člani organizacijskega odbora, 2. januarja 1984 pa še s članom predsedstva CK ZKJ in predsednikom RK SZDL Mitjo Ribičičem. Na osnovi teh pogovorov je Milčinski sklical sestanek organizacijskega odbora, na katerem so določili izvedbo simpo-zija. Sočasno so v predsedstvu začeli tudi priprave na volitve vodilnih funkcionar-jev, predsednika, podpredsednikov in glavnega tajnika. Predsednik Milčinski je načrtoval, da bodo izvolitve izvedene na skupščini aprila ali maja 1984. Ob tem so

611 Jože Toporišič et al. (ur.): Slovenski pravopis.612 Anton Bajec et al. (ur.): Slovar slovenskega knjižnega jezika.613 ARS, AS 1592, š. 92, št. 8/1981; F. Bernik: Zgodovina SAZU, str. 28–31.614 SAZU, Predsedstvo 1981–1983, Zapisnik 18. seje predsedstva SAZU (19. 5. 1983); SAZU, Predsedstvo 1981–1984, mapa 21, Zapisnik 19. redne seje predsedstva SAZU (20. 10. 1983); F. Bernik: SAZU, str. 28.

Page 153: Željko Oset - sazu.si

153

Dogajanje na SAZU v osemdesetih

se pojavili prvi znaki odkrite jeze Josipa Vidmarja, ki se ni strinjal z organizacijo simpozija. Vidmar je tako odstopil kot predsednik znanstvenega sveta Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede, s čimer se je predsedstvo uradno sezna-nilo 2. februarja 1984.615

Do bolj neposrednega Vidmarjevega nasprotovanja je prišlo ob potrjevanju kandidatur za vodstvene funkcije Akademije po posameznih razredih, ki je stek-lo takoj po seji predsedstva januarja 1984. V drugem razredu so zavrnili predlog potrditve kandidatov za člane vodstva Akademije. Pri tem sta se v razredu združi-la nezadovoljstvo z aktivnostmi vodstva SAZU pri Komisiji za slovenski pravopis in Vidmarjevo nestrinjanje z organizacijo simpozija ter ustanovitvijo ZRC. Kljub temu to ni vplivalo na pripravo simpozija. O poteku priprav je predsednik Milčin-ski sredi februarja obvestil dekana Teološke fakultete Franca Perka in vodjo Akademijine Komisije za tisk, dopisnega člana Sergija Vilfana. Tajnik tretjega razreda, Dušan Hadži, pa je želel, da bi člani razreda sodelovali na simpoziju kot referenti. Milčinski zaradi omejenega števila referentov predlogu ni bil naklo-njen.616 Ob tem so si v predsedstvu, predvsem podpredsednik Blinc, prizadevali za referente pridobiti ugledne tuje znanstvenike.617 Simpozij Znanost in vera, ki je potekal od 10. do 12. maja 1984, je bil dobro organiziran, zanj je vladalo pre-cejšnje zanimanje, vtisi predsednika SAZU pa so bili pozitivni.618 Referate sta or-ganizatorja (SAZU in Sekretariat za neverujoče) objavila v zborniku Science and Faith: international and interdisciplinary colloquium, ki sta ga uredila Zdenko Roter in Franc Rode, nekateri referati pa so bili v celoti ali v izvlečku objavljeni v slovenskih revijah.619

Simpoziju bi morale slediti volitve novega vodstva SAZU. Kljub Vidmarjeve-mu nasprotovanju je RK SZDL v začetku junija poslala soglasje h kandidaturam članov ožjega predsedstva620 in za 14. junij 1984 je bila napovedana volilna skup-ščina.621 Toda predsednik Milčinski je resno zbolel in volitve so bile odložene za nedoločen čas. Vodenje SAZU je kot predsednikov namestnik prevzel podpred-sednik Bratko Kreft. Zdravstveno stanje se je Milčinskemu izboljšalo šele v za-četku oktobra 1984. Milčinski je svojo kandidaturo tedaj pogojeval s soglasjem članov ožjega predsedstva, ki ga je tudi dobil. Tako so na glavno skupščino, ki je bila napovedana za 13. november 1984, uvrstili samo predlog vodstva SAZU, ne pa tudi konkurenčnega predloga častnega člana Josipa Vidmarja. Drugi razred je namreč na seji 14. marca sklenil predlagati Roberta Blinca za predsednika, Dra-

615 SAZU, Predsedstvo 1984–1986, mapa 1, Zapisnik 20. redne seje predsedstva SAZU (2. 2. 1984).616 SAZU, Predsedstvo 1984–1986, mapa 2, Zapisnik 21. redne seje predsedstva SAZU (23. 2. 1984).617 F. Bernik: SAZU, str. 27–28.618 SAZU, Predsedstvo 1984–1986, mapa 4, Zapisnik 23. redne seje predsedstva SAZU (6. 6. 1984).619 Z. Roter in F. Rode: Science and Faith; prim. Anton Trstenjak: Znanosti in vera – dve spoznavno teoretični ravni. V: Teorija in praksa, 1984. št. 7/8, str. 781–784.620 SAZU, Predsedstvo 1984–1986, mapa 3, Zapisnik 22. redne seje predsedstva SAZU (7. 5. 1984).621 SAZU, Predsedstvo 1984–1986, mapa 4, Zapisnik 23. redne seje predsedstva SAZU (6. 6. 1984).

Page 154: Željko Oset - sazu.si

154

gotina Cvetka in Franca Novaka za podpredsednika, Jožeta Goričarja pa za glav-nega tajnika. Trn v peti drugemu razredu sta bila torej Janez Milčinski in Bratko Kreft. V drugem predlogu 23. oktobra pa je drugi razred za predsednika predlagal Mateja Bora.622

Dodatno je vzdušje pred volilno skupščino, ki je bila napovedana za 13. novem-ber 1984, naelektril dopis Josipa Vidmarja članom. Kljub ostremu osebnemu na-padu Milčinski ni bil pripravljen polemizirati z Vidmarjem. Odgovor na Vidmar-jevo stališče je namesto njega na skupščini novembra 1984 pripravil akademik Alojzij Finžgar, ki je podal poročilo o sosledju dogodkov predlaganja kandidatov, posebej pa se je opredelil do stališč drugega razreda, ki je nasprotoval kontinu-iteti vodstva SAZU. Nato je predstavil kandidate, Milčinskega kot naravoslovca in pravnika ter sposobnega in predanega kulturno-prosvetnega delavca, Krefta kot eminentno osebnost v slovenski kulturi in priznano osebnost v slovanskem svetu, Blinca kot tudi v tujini priznanega znanstvenika in dobrega poznavalca or-ganizacije znanstvenoraziskovalnega dela, Goričarja kot sociologa in pravnika ter po svojih značajskih lastnostih in strokovnih sposobnostih usposobljenega za mesto glavnega tajnika. To stališče je bilo pripravljeno po seji ožjega predsed-stva 12. novembra, dan pred skupščino, na kateri so pomembno mesto namenili Bogdanu Breclju, članu medicinskega razreda in dolgoletnemu članu SAZU, ki so ga izbrali za predsednika verifikacijske komisije. Bali so se morebitnega »iz-pada« Josipa Vidmarja, kot tudi tega, da ne bi bil dosežen kvorum, da bi bilo veli-ko vzdržanih glasov in da predložena lista kandidatov ne bi bila izvoljena. Glavni tajnik Jože Goričar je zato Breclja prosil za pomoč, ker so pričakovali »določene komplikacije«.623

Skupščina je nato minila v polemičnem tonu in ob izjemno visoki udeležbi. Milčinski je kot kandidat za predsednika pojasnil, da zaradi zdravstvenih težav ni več nameraval kandidirati, vendar si je premislil zaradi spodbud v SAZU, pred-vsem pa »treh zvestih tovarišev iz ožjega predsedstva«. Najbolj glasna nasprotni-ka sta bila Vidmar in Bor. Glasovanje je pokazalo, da Milčinski še zmeraj uživa zaupanje večine.624

Spor sta Milčinski in Vidmar vsaj navzven hitro zgladila. Vodstvo SAZU je leta 1985 organiziralo svečanost ob njegovi 90-letnici, pospremljeno z razstavo o življe-nju in delu dolgoletnega predsednika.625 V svojih spominih je bil Milčinski do Vid-marja zelo prizanesljiv. Napada na volilni skupščini novembra 1984 ni vzel osebno in je napetost pojasnil z izvedbo simpozija Znanost in vera.626 Toda Vidmar je kljub izkazani naklonjenosti Milčinskega še naprej ostal kritičen do predsednika SAZU.

622 SAZU, Predsedstvo 1984–1986, mapa 23.623 SAZU, Predsedstvo 1984–1986, mapa 6, Zapisnik 24. redne seje predsedstva SAZU (12. 11. 1984).624 SAZU, Glavna skupščina 1977–1984, Zapisnik redne skupščine SAZU (13. 11. 1984).625 SAZU, Predsedstvo 1984–1986, mapa 15, Zapisnik 7. redne seje predsedstva SAZU (17. 12. 1985).626 J. Milčinski: Leta za pet drugih, str. 205–206.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 155: Željko Oset - sazu.si

155

* * *

1986 je bilo po več desetletjih prvo leto, ko so v predsedstvu obravnavali zapis v medijih o SAZU. Pred tem so na predsedstvu o medijih govorili bolj v kontekstu možnosti za predstavitev znanstvenoraziskovalnega dela ter dosežkov in akade-mikov oziroma znanstvenikov in umetnikov. To se je spremenilo ob zapisu Vida Pečjaka ob 80-letnici akademika Antona Trstenjaka. V predsedstvu so bili jezni zaradi »netočnosti« glede Trstenjakove izvolitve za dopisnega člana ter sklenili, da bodo obvestili Delo o »točnih« podatkih.627

Še burnejša debata je na SAZU potekala ob medijskih zapisih, ki so obrav-navali načrtovano gradnjo prizidka NUK ob Salendrovi in Gosposki ulici, torej na zemljišču SAZU. Zaradi razburjenja je moral predsednik sklicati izredno sejo predsedstva, ki se je je udeležil tudi Edvard Ravnikar. Vprašanje prizidka NUK je bilo tudi osrednje vprašanje glavne skupščine konec maja 1986: na njej je pred-sednik SAZU predstavil kronologijo zapleta, ki je nastal s tem, da je NUK želel pridobiti stavbo SAZU ob Salendrovi ulici in na njenem mestu zgraditi prizidek knjižnice. O tem se je neformalno pogovarjal z ravnateljem NUK Tomom Mar-telancem in idejo zavrnil ter mu predlagal, naj načrte predstavi direktorju ZRC SAZU in upravniku biblioteke SAZU. Tudi ona sta odločno zavrnila načrt, začeli pa so se stopnjevati medijski pritiski na SAZU. Zato je predsedstvo sprejelo jav-no stališče, v katerem je načrt označilo kot »nestvaren in nezdružljiv s koristmi Akademije«. Zavrnili so tudi idejo, da bi bilo mogoče prostorsko stisko NUK-a rešiti na zemljišču v lasti SAZU. Rušenje stavbe bi namreč odvzelo prostore pe-tim inštitutom ZRC SAZU. Še najbolj pa so bili v SAZU in ZRC SAZU razočarani nad pristopom, ki je bil povsem v nasprotju s strpnim, odkritim in korektnim dialogom.628

627 SAZU, Predsedstvo 1984–1986, mapa 16, Zapisnik 8. redne seje predsedstva SAZU (16. 1. 1986).628 SAZU, Glavna skupščina 1985–1988, Zapisnik redne letne skupščine SAZU (29. 5. 1986); SAZU, Predsedstvo 1984–1986, mapa 19, Zapisnik izredne seje predsedstva SAZU (24. 4. 1986).

Dogajanje na SAZU v osemdesetih

Page 156: Željko Oset - sazu.si

156

Avtorizirani intervju predsednika SAZU Janeza Milčinskega za Nedeljski dnevnik v letu 1989.629

629 ARS, AS 293, š. 10, Intervju za Nedeljski dnevnik.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 157: Željko Oset - sazu.si

157

Dogajanje na SAZU v osemdesetih

S še večjim pritiskom se je moralo predsedstvo SAZU spoprijeti v zvezi z Me-morandumom SANU.630 Z njim se je dinamična razprava o reševanju jugoslovan-ske družbene krize, ki je potekala med pisatelji, razširila tudi na akademije. Na pobudo predsednika, ki je zavračal opredelitev do vprašanj, ki jih je ocenjeval kot politična,631 se je SAZU odločila, da ga uradno ne bo zavrnila, ampak si bo prizadevala za ohranitev znanstvenega sodelovanja, ki so ga gradile generacije znanstvenikov po drugi svetovni vojni. Temu stališču so nasprotovali v razredu za umetnost. Želeli so, da bi se SAZU kot institucija, in ne samo nekateri njeni člani, vključila v razpravo o pomembnih družbenih vprašanjih. Ob tem so opozorili na padanje ugleda SAZU, ki da se je odražalo v neuspehu s strani SAZU predlaga-nih kandidatov za družbena priznanja. Posebej so izpostavili primer akademika Mateja Bora, ki se je odpovedal kandidaturi za Prešernovo nagrado, ker je pred-videval odklonilen odnos komisije. Razred je zato predlagal, da bi se »razred ozi-roma Akademija kot celota angažirali pri vprašanjih umetnosti, jezika in kulture, vendar ne kot vsiljevalec kakršnih koli normativnih kodeksov, ampak s svojim lastnim delom, z večjo navzočnostjo v sredstvih obveščanja in javnih polemikah«. Ugotovili so, da »določena aktivnost članov vendarle obstaja, in to v najrazličnej-ših oblikah«. Predsedstvu so »na podlagi ocene o zaostrovanju družbene krize predlagali, da se bolj oglaša v javnosti s svojimi stališči«. Razred je tudi predlagal, da bi odpravili člen, ki je določal potrjevanje izvolitev članov v političnih forumih, kar se je pred volitvami novih članov spomladi 1989 tudi zares zgodilo.632

Razred za umetnost je nadalje predlagal, naj SAZU sprejme stališče ob refor-mi šolstva, k čemur je Akademijo aprila 1987 povabil tudi podpredsednik IS SRS Boris Frlec. Največji interes je pokazal razred za umetnost, ki je izrazil priprav-ljenost za sodelovanje v morebitni posebni komisiji, ki bi jo SAZU sestavila v po-vezavi z Zavodom za šolstvo SRS. Tretji razred in razred za medicinske vede pa sta se aktivneje posvetila reševanju problema in izvedbe podiplomskega študija. Septembra 1987 je SAZU slovenskemu izvršnemu svetu poslala mnenje dveh ra-zredov o osnutku študije Krepitev obsega in kvalitete podiplomskega študija in dve oceni o reformiranju osnovnega šolstva.633

Pomembno prelomnico pri razreševanju družbene krize je predstavljala afe-ra JBTZ, ki ji je sledilo množično družbeno gibanje brez izrazitega ideološke-

630 Prav tam.631 Kot politično vprašanje je bila označena prošnja tednika Mladina za stališče SAZU do fenomena glasbene skupine Laibach, zapiranja rudnika uranove rude Žirovski vrh in do problematike amandmajev k zvezni in re-publiški ustavi, za opredelitev in objavo stališča v procesu proti četverici, za opredelitev o predlogu zakona o univerzi oziroma o statusu avtonomije in oceni vodilnih na Univerzi v Ljubljani o revanšizmu slovenske (Demo-sove) vlade. Posebna celovita skupina so opredelitve SAZU do Akademije znanosti in umetnosti Kosovo in njenih dopisov oziroma kosovske problematike. – SAZU, Predsedstvo 1987–1989, Predsedstvo 1990–1992.632 SAZU, Predsedstvo 1987–1989, mapa 1, 13.633 SAZU, Predsedstvo 1987–1989, mapa 3, Zapisnik 15. redne seje predsedstva SAZU (16. 4. 1987); SAZU, Predsed-stvo 1987–1989, mapa 4, Zapisnik 16. redne seje predsedstva SAZU (25. 6. 1987).

Page 158: Željko Oset - sazu.si

158

ga predznaka, vendar z izrazito zahtevo po uveljavitvi univerzalnih človekovih pravic. SAZU se je na afero odzvala zadržano, presenetil jih je »množičen odjek procesa z množičnimi čustvenimi izkazovanji v Sloveniji in nekritične, prav tako čustveno do kraja napete reakcije v sredstvih obveščanja, pri organih in posame-znih predstavnikih v drugih republikah, pa še kritičen, včasih tudi napet odziv v inozemstvu«.634 Kljub temu se je SAZU temu družbenemu dogajanju pridružila z ustanovitvijo akademijske Komisije za človekove pravice 30. julija 1988. Njena naloga je bila ocena skladnosti zakonodaje z mednarodnimi normami in usta-vo v vprašanjih človekovih pravic ter razmislek o smiselnosti noveliranja kazen-skega zakonika. V komisiji, ki jo je vodil Aleksander Bajt, so zaradi pomanjkanja ustreznih strokovnjakov razmišljali, da bi se priključili k delu podobne univerzi-tetne komisije. Do pridružitve ni prišlo in komisija je bila konec novembra 1988 ukinjena.635

Vodstvo SAZU se je do procesa proti četverici opredelilo na človeški (zaskrblje-nost za usodo štirih mladih ljudi) in pravni (navajanje določila v Statutu SAZU, ki je določal delokrog, v tem primeru obravnavo perečih družbenih vprašanj) ravni. Ugotovili so, da je bila zaradi uporabe srbohrvaščine v sodnem procesu kršena slovenska ustava, in o tem obvestili politično vodstvo. Ni pa bil dokument objavljen, kar je zmotilo četrti razred. Milčinski je poudaril, da »od posredova-nja zaznamka in sporočila široki javnosti v tem trenutku ne bi mogli prispevati k ustreznemu reševanju odprtih vprašanj, pač pa menimo, da moramo s to listino seznaniti predsednike drugih akademij v Jugoslaviji, prav zato, ker se na sodelo-vanje z njimi tudi sklicujemo«.636

Milčinski je za Naše razglede izjavil, da bo vodstvo SAZU samo odločalo, kdaj je čas za reakcijo, in da odločitve ne bodo sprejeli pod »pritiskom ulice, trans-parentov in podobno«. Dejal je, da je na zasedanjih Sveta akademij povsem ko-rektno in delovno vzdušje.637 Kljub opisanemu stanju so na proslavi 50-letnice SAZU oktobra 1988 in na hkratnem zasedanju Sveta akademij manjkali kar trije predsedniki, kar je bil precedens. V vodstvu so bili zaradi neudeležbe nekaterih predsednikov jugoslovanskih akademij na proslavi zelo razočarani, vendar je predsednik hkrati ocenil, da je »sodelovanje med republikami ob tej slovesnosti preseglo pričakovanja«.638

Kljub jasnim znakom zaostrovanja odnosov, tudi med akademijami, je Milčin-ski decembra 1988 na skupščini, na kateri so bili za nov štiriletni mandat izvolje-ni predsednik Janez Milčinski, podpredsednika Bratko Kreft in Robert Blinc ter

634 SAZU, Predsedstvo 1987–1989, mapa 11, Zapisnik 22. redne seje predsedstva SAZU (7. 9. 1988).635 Predsedstvo 1987–1989, mapa 12, Zapisnik 23. seje predsedstva SAZU (22. 11. 1988).636 SAZU, Predsedstvo 1987–1989, mapa 11, Zapisnik 22. redne seje predsedstva SAZU (7. 9. 1988); SAZU, Predsed-stvo 1987–1989, mapa 12, Zapisnik 23. seje predsedstva SAZU (22. 11. 1988).637 ARS, AS 293, š. 4, Intervju za Naše razglede ob petdesetletnici.638 J. Milčinski: Leta za pet drugih, str. 200–202.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 159: Željko Oset - sazu.si

159

glavni tajnik Janez Batis, poudaril, da kljub pritiskom posameznih članov in ra-zredov do spremembe strategije v smeri odločnejšega javnega nastopanja SAZU ne bo prišlo.639 Toda stvarnosti in s tem spremembam ni bilo mogoče uteči. Prvi korak v tej smeri je bil podpis protestne izjave proti uvedbi izrednih razmer na Kosovu februarja 1989. Ker so v srbskih medijih silovito napadali Milčinskega, se je vodstvo SAZU na sejo Sveta akademij aprila 1989 v Hercegnovem odpravilo s srbohrvaškim prevodom omenjene resolucije iz Cankarjevega doma, vendar o njej nato niso razpravljali.640 Po zasedanju Sveta akademij pa je SANU objavila izjavo o resoluciji iz Cankarjevega doma. Razred za umetnost je izjavo ocenil kot nesprejemljivo in zahteval, da SAZU nanjo odgovori z javno objavo svoje izjave in resolucije iz Cankarjevega doma. Tajnik razreda Janez Menart je predlagal, da o tem govorijo še na skupščini, ki je bila načrtovana za 18. maj 1989.641 Nadaljnje ravnanje ni razvidno ne iz zapisnikov sej predsedstva ne iz zapisnika glavne skup-ščine maja 1989.642 Znano je samo stališče predsednika Milčinskega iz februarja 1990, da se je vodstvo SAZU trudilo »obdržati odnose na akademskem nivoju« in da so očitki SAZU glede zadržanosti »neutemeljeni«. Ob tem je na seji predsed-stva predsednik opozoril na izjemno dinamiko političnih in ekonomskih spre-memb.643 V spominih je zapisal, da je v »samo nekaj mesecih prišlo do prevred-notenja ali kar razvrednotenja dogodkov in ljudi, ki smo jih desetletja šteli ali vsaj gledali kot vrednote; nove ocene in novi govorniki na voditeljskih položajih«.644

Za novo razburjenje v predsedstvu SAZU je poskrbel Tine Hribar, ki je v temat-ski številki Nove revije z naslovom Samostojna Slovenija objavil prispevek »Slo-venska osamosvojitev in kultura (Znanost – umetnost – izobraževanje)«. V njem je posebno poglavje namenil SAZU, ocenil trenutno stanje in perspektivo njene-ga razvoja v postindustrijski ali kulturni družbi. Hribar je SAZU označil kot »dre-majočo« in »mlahavo ustanovo«, njene naloge in vlogo pa naj bi prevzelo Društvo slovenskih pisateljev. Kritiziral je podrejanje znanosti in umetnosti ideologiji ter opozoril na »negativno selekcijo« pri izboru članov. Za preobrazbo SAZU je pred-lagal slovo od ideologije in okrepitev skrbi za duhovno samostojnost Slovencev.645 V predsedstvu so se odločili, da na članek ne bodo neposredno odgovorili, ampak bodo javnost bolje seznanjali s svojim poslanstvom in delom.646

SAZU, vodstvo in njeni člani, se je aktivno vključila v prizadevanja za osamo-svojitev Slovenije oziroma za njeno mednarodno priznanje, o čemer v svojem prispevku v nadaljevanju te knjige podrobneje piše akademik France Bernik,

639 SAZU, Glavna skupščina 1985–1988, Zapisnik volilne skupščine SAZU (20. 12. 1988).640 SAZU, Predsedstvo 1987–1989, mapa 14, Zapisnik 2. redne seje predsedstva SAZU (13. 4. 1989).641 SAZU, Predsedstvo 1987–1989, mapa 15, Zapisnik 3. redne seje predsedstva SAZU (25. 4. 1989).642 SAZU, Glavna skupščina 1989–, Zapisnik skupščine SAZU (18. 5. 1989).643 SAZU, Predsedstvo 1990–1992, mapa 1, Zapisnik 6. seje predsedstva SAZU (1. 2. 1990).644 J. Milčinski: Leta za pet drugih, str. 239.645 T. Hribar: Slovenska osamosvojitev in kultura, str. 544–551.646 SAZU, Predsedstvo 1990–1992, mapa 2, Zapisnik seje predsedstva SAZU (10. 5. 1990).

Dogajanje na SAZU v osemdesetih

Page 160: Željko Oset - sazu.si

160

član ožjega predsedstva SAZU v tem prelomnem času. Kljub odsotnosti ožje-ga vodstva je bila 28. junija 1991 sklicana izredna seja predsedstva, na kateri so »spričo dramatičnih dogodkov« sprejeli pobudo Ferda Gestrina o Apelu SAZU evropskim in ameriškim znanstvenim in kulturnim institucijam o razmerah v Sloveniji in poslali pozdravni telegram organom Republike Slovenije ob osamo-svojitvi. Janez Menart je v telegramu osamosvojitev označil za veličasten praznik slovenskega naroda.647 SAZU se je tudi pridružila skupni spomenici mednarodni javnosti ob razglasitvi samostojne Slovenije, ki so jo podpisali še slovenski PEN, Univerzi v Ljubljani in Mariboru, Slovenska matica in Društvo slovenskih pisate-ljev. S spomenico, v kateri so obsodili uporabo vojaške sile za reševanje politične-ga vprašanja, so želeli mednarodno akademsko javnost informirati o dogajanju v Jugoslaviji in s tem odločilno vplivati na javno mnenje na Zahodu. Poudarili so, da osamosvojitev temelji na spoštovanju evropske kulture, človekovih pravic in samoodločbe narodov.648

Apel SAZU, sprejet na izredni seji predsedstva 28. junija 1991.649

Apel SAZU je bil razposlan dopisnim članom in mednarodnim partnerjem, objavljen pa je bil tudi v Timesovi prilogi Educational Supplement. Prijateljem v tujini so številna pisma poslali tudi drugi člani, med katerimi so od zunanjih dopisnih članov izstopali Rudolf Trofenik, Gerhard Giesemann, Rado Lenček in dopisni član Jože Trontelj. SAZU je prejeta pisma podpore pošiljala v objavo Delu, Dnevniku in Slovencu.650

647 SAZU, Predsedstvo 1990–1992, mapa 10, Zapisnik izredne seje predsedstva (28. 6. 1991).648 Prav tam.649 Prav tam.650 SAZU, Predsedstvo 1990–1992, mapa 11, Zapisnik 15. redne seje predsedstva SAZU (17. 9. 1991).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 161: Željko Oset - sazu.si

161

Dogajanje na SAZU v osemdesetih

Proti apelu SAZU sta protestirala njena zunanja dopisna člana Pavle Ivić in Aleksandar Despić. Svoji stališči sta objavila v srbskih časopisih, Ivić pa je poslal pismo tudi vodstvu SAZU. V predsedstvu so bili ogorčeni nad njunim mnenjem, vendar so sprejeli načelno stališče, da na podobne zapise ne bodo reagirali.651 Od-ločili so se, da bodo mednarodno javnost po svojih najboljših močeh obveščali o dogajanju v Sloveniji in temeljnih izhodiščih, na katerih je nastala slovenska država. Podpredsednik Blinc je menil, da je bila SANU s svojim apelom, v kate-rem je krivdo za vojno v Jugoslaviji pripisala Sloveniji in Hrvaški, uspešnejša. V predsedstvu so se zato odločili, da se pridružijo prizadevanjem za mednarodno priznanje Slovenije s posebno spomenico. Za pripravo spomenice so prosili Boga Grafenauerja, samoiniciativno pa je spomenico napisal tudi Ivan Gams.652

Spomenica SAZU o temeljih nastanka slovenskega naroda in slovenske držav-nosti, ki jo je pripravil Grafenauer, je bila razposlana do decembra 1991. Žal so dober namen nekoliko pokvarile napake v angleškem prevodu, zaradi česar se je predsednik Milčinski opravičil predsedniku Avstrijske akademije znanosti.653

* * *

Ob pripravah na volitve članov je v začetku leta 1987 razred za umetnosti pred-lagal spremembo zakona in statuta: izbris določila o potrjevanju kandidatov za članstvo na RK SZDL in določitev statusa najvišje slovenske znanstvene in ume-tniške ustanove.654 To lahko velja za začetek postopka sprejema novega zakona in statuta, ki sta bila sprejeta leta 1994 in 1995.

Prvi osnutek zakona je posebna komisija pod vodstvom glavnega tajnika Jane-za Batisa pripravila do konca leta 1989. Na podlagi pripomb razredov je komisija do junija 1990 pripravila dopolnjen predlog zakona o SAZU, vendar se je odločila, da bo s pripravo končne verzije počakala do seznanitve z novimi tezami sloven-ske ustave in z novo zakonodajo, ki naj bi urejala raziskovalno sfero.655

S sprejemom Zakona o raziskovalni dejavnosti julija 1991 je bila odpravljena formalna ovira za dokončanje Zakona o SAZU. Najtrši oreh pri njegovi pripravi je predstavljalo statusno preoblikovanje ZRC SAZU. Minister za znanost in teh-nologijo Peter Tancig je vztrajal, da se mora ZRC preoblikovati v javni razisko-valni zavod, s čimer bi ustanoviteljica ZRC postala država. V SAZU so predlogu odločno nasprotovali in se ustanoviteljskim pravicam do ZRC niso bili priprav-

651 Prav tam.652 SAZU, Predsedstvo 1990–1992, mapa 12, Zapisnik 16. redne seje predsedstva SAZU (7. 10. 1991).653 SAZU, Predsedstvo 1990–1992, mapa 14, Zapisnik 17. redne seje predsedstva SAZU (19. 12. 1991).654 SAZU, Predsedstvo 1987–1989, mapa 2, Zapisnik izredne seje predsedstva SAZU (23. 2. 1987); SAZU, Predsed-stvo 1987–1989, mapa 3, Zapisnik 15. redne seje predsedstva SAZU (16. 4. 1987).655 SAZU, Predsedstvo 1990–1992, mapa 3, Zapisnik 8. redne seje predsedstva SAZU (28. 6. 1990); SAZU, Predsed-stvo 1990–1992, mapa 4, Zapisnik 9. seje predsedstva (27. 9. 1990).

Page 162: Željko Oset - sazu.si

162

ljeni odreči.656 Vprašanje je bilo rešeno februarja 1992: ZRC se je preoblikoval v javni raziskovalni zavod, SAZU je ohranila ustanoviteljske pravice, država pa je zagotovila sredstva za njegovo delovanje. Dosežen je bil dogovor, da bosta ZRC SAZU in SAZU skupaj izvajala program Naravna in kulturna dediščina slovenske-ga naroda.657

Pri urejanju razmerja med ZRC in SAZU sta bila zelo dejavna tajnik prvega ra-zreda Aleksander Bajt in tajnik drugega razreda France Bernik, ki sta bila na voli-tvah maja 1992 tudi kandidata za predsednika.658 Izvoljen je bil Bernik, ki je SAZU nato vodil do leta 2002. Po Bernikovi izvolitvi se je ponovno začela razprava o no-vem zakonu o SAZU, ki je bil sprejet julija 1994, naslednje leto pa še Statut SAZU. Z zakonom je SAZU ponovno postala najvišja slovenska znanstvena in umetniška ustanova, avtonomna ustanova znanstvenikov in umetnikov – njenih članov –, pogoje za njeno delo in razvoj pa naj bi zagotavljala Republika Slovenija.659

656 SAZU, Predsedstvo 1990–1992, mapa 9, Zapisnik 14. redne seje predsedstva SAZU (15. 5. 1991).657 SAZU, Predsedstvo 1990–1992, mapa 8–15.658 SAZU, Predsedstvo 1990–1992, mapa 8–15.659 F. Bernik: Kronika: prva knjiga, str. 318–326; Zakon o SAZU, SAZU, http://www.sazu.si/o-sazu/zakon.html, pridobljeno 13. 12. 2011.

Dogajanje na SAZU v osemdesetih

Page 163: Željko Oset - sazu.si

163

Založniška dejavnost SAZU

Eden od osnovnih ciljev ustanovitve Akademije je bil dobiti založbo, ki bi ti-skala slovenske znanstvene razprave. Pričakovali so, da bodo zadostna sredstva za ta namen dobili v obliki državne podpore in donacij ter ustanovili akademijski sklad. A do želenega preobrata ni prišlo, saj je postavka za tisk v državnem pro-računu omogočala le izdajo ene same knjige, zaradi česar je bil tisk odvisen od donacij posameznikov in finančnih institucij.660 Na začetku druge svetovne vojne se je zaradi italijanske okupacijske politike, ki je želela pridobiti naklonjenost in oblikovati videz prostovoljnega sodelovanja slovenskih kulturnikov, material-ni položaj nekoliko izboljšal. Do težav s tiskom je prišlo šele proti koncu vojne, zaradi pomanjkanja delovne sile, kurjave in surovin. Natis del med vojno so bolj kot obseg sredstev zavirale izredne vojne razmere in seveda cenzorski posegi.661 Najbolj izrazit primer cenzorskega posega je v Letopisu Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, ki je izšel leta 1943.662

Po osvoboditvi je hotela Akademija vprašanje tiska rešiti s prevzemom Blazni-kove tiskarne in Akademske založbe ter pridružitvijo Slovenske matice. Vse tri predloge je slovenska vlada zavrnila, saj je načrtovala nacionalizacijo tiskarn in založb.663 Z obvladovanjem tiskarn in založb je namreč oblast želela dobiti nad-zor nad tiskanjem del tudi po tem, ko je bila avgusta 1945 odpravljena cenzura.664 S tem se je med prvimi srečal France Veber, takrat že nekdanji član Akademije, ki je jeseni 1945 želel izdati knjigo Priroda v dveh obrazih. Začel je zbirati naroč-nike, vendar do izida knjige nato ni prišlo.665 Do podobnega zastoja je v Akademiji prišlo pri tiskanju zbranih del umrlega člana Antona Breznika in Wiesthalerje-vega latinsko-slovenskega slovarja. Oba projekta, ki sta bila dogovorjena med vojno, sta za novo oblast postala nezaželena.666 Pomemben vzvod nadzora na po-

660 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 2–4.661 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 4–7.662 Ž. Oset: Zgodovina SAZU, str. 116–119.663 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 7, Zapisnik seje prezidija AZU (7. 12. 1945); A. Gabrič: Angela Vode in povojno politično dogajanje, str. 75–76.664 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 7, Zapisnik 3. seje prezidija SAZU (25. 8. 1945).665 T. Weber: 150 zgodb, str. 78–79.666 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 6, Zapisnik III. seje (28. 6. 1944); SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 7, Zapisnik III. 25. 8. 1945; prim. A. Gabrič: Angela Vode in povojno politično dogajanje, str. 75–76.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 164: Željko Oset - sazu.si

164

dročju tiska je za oblast predstavljalo tudi razdeljevanje papirja, ki ga je primanj-kovalo.667 Akademija je tako neporabljena sredstva v postavki za tisk namenila za obnovo Lontovža.668

Še bolj problematično je bilo vprašanje tiska na ljubljanski univerzi, kjer so profesorji hoteli, da bi bila zanje rezervirana posebna tiskarna in poseben »kon-tingent« papirja. Najbolj dejaven je bil profesor Božo Škerlj, ki je užival podporo rektorja Antona Melika in Akademije. Te dejavnosti je Hugo Skala, sekretar lju-bljanske univerze in član partijske celice, ocenjeval kot prizadevanje za »nekon-trolirano izdajanje in tiskanje vsakršnih ›znanstvenih‹ del«, torej kot neposre-den napad na mehanizme oblasti za nadzor nad tiskom del.669

S stanjem tiska je bilo povezano vprašanje izmenjave publikacij z ustanovami v tujini. Na ta način so že pred drugo svetovno vojno od znanstvenih ustanov, s katerimi so sodelovali ali jih poznali po slovesu, dobivali literaturo, ki so jo želeli ali ki ji je primanjkovalo. Po vojni je nabava potekala centralizirano, preko Sveta za šole in znanost v Beogradu, kjer so bili naklonjeni uvozu literature iz Sovjetske zveze, čeprav so jo v manjšem obsegu nabavljali tudi v ZDA. Z izborom knjig na Akademiji niso bili zadovoljni ne po obsegu nabave ne po kakovosti in so previdno opozarjali na uveljavljenost angleškega jezika v primeru naravoslovnih razprav. Veliko bolj, predvsem v Komisiji za slovenski etimološki slovar, so bili zadovoljni ob prejemu knjig, ki jih je spomladi 1947 poslal UNESCO. Zato je bila toliko bolj pomembna nabava literature z izmenjavo knjig, ki je bila za Akademijo ugodna tako po finančni kot po vsebinski plati. Neposredna nabava tuje literature v režiji SAZU se je vzpostavila šele v začetku leta 1953, potem ko so o tem vprašanju poteka-li številni pogovori, ki so bili zaradi težkega ekonomskega in mednarodnega polo-žaja povezani z zagotovitvijo ustreznih proračunskih sredstev, predvsem deviz.670

Mednarodna izmenjava knjig je bila v vprašanjih znanstvenega tiska pogosto izpostavljena. Zaradi želje po ohranitvi obsega knjig za izmenjavo so se v pred-sedstvu odločili, da med dela Akademije uvrstijo tudi dela akademikov, ki so bila izdana pri drugih založnikih. S tem so poleg obogatitve fonda za izmenjavo publi-kacij želeli prikazati »celotno dejavnost Akademije«.671

Izmenjava knjig je bila toliko bolj pomembna, ker se je zapletalo pri ustano-vitvi akademske knjigarne. Potem ko je predsedstvu SAZU uspelo najti kandidata

667 D. Drnovšek: Zapisniki politbiroja CK KPS/ZKS 1945–1954, str. 55–56; A. Gabrič: Angela Vode in povojno po-litično dogajanje, str. 75–76.668 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 8,Zapisnik seje prezidija SAZU (18. 9. 1946).669 ARS, AS 231, š. 15, Poročilo dr. Huga Skale (18. 1. 1947).670 ARS, AS 249, š. 9, št. 1020/1–51; SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 9, Gradivo za sejo prezidija AZU (31. 3. 1947); SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 12, Zapisnik seje predsedstva SAZU (22. 6. 1950); SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 12, Zapisnik seje predsedstva SAZU (23. 10. 1950); SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 14, Zapi-snik seje predsedstva SAZU (15. 1. 1952); SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 11, Poročilo generalnega sekretarja za sejo prezidija SAZU dne 12. 5. 1949; SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 14, Zapisnik seje predsedstva SAZU (14. 5. 1952); R. Blinc: Profesor Peterlin kot učitelj, str. 476.671 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 11, Zapisnik seje prezidija SAZU (12. 5. 1949).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 165: Željko Oset - sazu.si

165

za vodenje knjigarne in pridobiti devize od AS FLRJ, se je zataknilo pri iskanju prostorov zanjo. CK KPS je zanjo sicer namenil nekdanjo Kleinmayerjevo knji-garno, a do realizacije ni prišlo, ker niso našli nadomestnih prostorov za tam-kajšnji antikvariat. Na problem lastne knjigarne in nabave literature je SAZU v petdesetih letih še pogosto opozarjala, vendar brez uspeha.672 Do lastne knjigar-ne je SAZU prišla šele julija 1964, z najemom pritličnih prostorov v hiši društva Slovenska matica.673

Na stanje tiska in izmenjavo publikacij je pomembno vplival informbirojevski spor, saj so bila že v drugi polovici leta 1948 z rebalansom proračuna močno okr-njena sredstva za prosveto.674 Zaradi drastičnega znižanja sredstev za tisk je priš-lo do kopičenja rokopisov, zato je obstajala nevarnost konflikta med avtorji, ki so čakali na objavo. V predsedstvu so ugotovili, da ni stanje na beograjski in zagreb-ški akademiji nič boljše kot v Ljubljani.675

Težave so hoteli rešiti z lobiranjem. Obrnili so se na bivšega ministra za pros-veto Ferda Kozaka, ki se je o tem vprašanju pogovarjal z Edvardom Kardeljem. Ta je menil, da je ključni problem nepravilna delovna organizacija v grafičnih zavodih. Na predlog rektorja ljubljanske univerze Melika je glavni tajnik Aka-demije Ramovš pripravil spomenico, v kateri je zaobjel vse težave znanstvenega tiska in zahteval lastno tiskarno SAZU. Zaradi nove politike razdeljevanja papirja med republikami, ki je bila v škodo bolj razvite (slovenske) kulture, se je v Akade-miji 1949 kopičilo nezadovoljstvo.676 Na predlog Milana Vidmarja so se odločili, da pošlje predsedstvo uradno prošnjo predsedniku gospodarskega sveta Borisu Kidriču za podporo pri dodelitvi papirja za »znanstvene in kulturne zadeve«. Vid-mar je takšen pristop označil kot »edino pravilno in učinkovito« pot. Z njim se ni strinjal Janko Polec, ki je predlagal širšo utemeljitev v smislu, da je zaradi siste-ma dodeljevanja papirja prizadeta »vsa slovenska kultura, tako tudi šole, ki trpe pomanjkanja na abecednikih in zvezkih«. Polčev predlog ni bil sprejet.677 Pra-vilnost ocene, da široko zastavljena utemeljitev ne bi dosegla rešitve vprašanja znanstvenega tiska, je pokazala reakcija oblasti ob resoluciji Društva slovenskih pisateljev iz oktobra 1950.678

672 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 14, Zapisnik seje predsedstva SAZU (15. 1. 1952); SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 4, Zapisnik seje predsedstva SAZU (30. 1. 1956); SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 5, Zapisnik seje predsedstva SAZU (6. 2. 1957).673 SAZU, Predsedstvo 1964–1971, mapa 1, Zapisnik redne seje SAZU (2. 7. 1964).674 A. Gabrič: Znanstvena politika v Sloveniji, str. 309–310 – Akademiji je bil 12. oktobra 1948 proračun za leto 1948 znižan za 17 odstotkov. Najbolj sta bili okrnjeni celoletni postavki za znanstvene raziskave (36 odstotkov) in znanstvene in umetniške publikacije (29 odstotkov), kar je dejansko pomenilo, da je bila poraba na koncu leta 1948 povsem ustavljena. – SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 10, Poročilo generalnega sekretarja za sejo prezidija dne 27. 10. 1948.675 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 11, Poročilo glavnega tajnika za sejo predsedstva SAZU dne 3. 9. 1949.676 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 11, Zapisnik seje Predsedstva SAZU (3. 9. 1949).677 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik skupščine SAZU (30. 9. 1949).678 Na občnem zboru so sprejeli resolucijo o papirju in tiskarnah, ki je bila nato 8. oktobra 1950 objavljena v

Založniška dejavnost SAZU

Page 166: Željko Oset - sazu.si

166

Težave so se kopičile predvsem pri zahtevnejšem tisku; tako so matematične razprave, ki so bile oddane že leta 1947, izšle šele leta 1949. Rokopisi so v velikem številu čakali v pisarni grafične centrale na določitev tiskarne. Ključni vzrok za tako dolgo čakanje je bil t. i. »neplanirani tisk«, zaradi katerega so prekinjali delo z znanstvenimi rokopisi.679 V začetku leta 1950 je bil ustanovljen svet za izdelavo mnenja o ustanovitvi Znanstvene tiskarne, ki naj bi tiskala dela samo za Univerzo in Akademijo. V predsedstvu so se odločili za posredovanje pri Borisu Kidriču.680 Posredovanje je bilo uspešno, saj je akademik Boris Kidrič, sicer minister za industrijo v Beogradu, na skupščini marca 1950 svetoval, da je treba neprenehoma pritiskati na republiško plansko komisijo za postavitev Akademijine tiskarne.681 Do njene izgradnje pa je SAZU dobila v last Triglavsko tiskarno z namenom oblikovanja konzorcija za znanstveni tisk. Pridobitev ti-skarne so na Akademiji razumeli kot začasno rešitev do izgradnje nove tiskarne za Bežigradom.682 S pridobitvijo tiskarne so bili na SAZU zadovoljni, saj so se zavedali, da je znanstveni tisk posebej problematičen zaradi tipografije in da pomeni v času splošnih težav pri tiskanju pridobitev Triglavske tiskarne dobro začasno rešitev.683

A že poleti 1951 je prišlo z uvedbo delavskega samoupravljanja tudi do reorga-nizacije v tiskarnah in Akademija je izgubila že pridobljeno samostojnost tiskar-ske dejavnosti, vnovič pa se je oblikovala možnost posrednega vpliva oblasti na tiskanje, zlasti v obliki partijske celice v organih delavske samouprave.684

Ljudski pravici. V resoluciji so nasprotovali centralističnemu razdeljevanju kvot papirja, ki je namenil Sloveniji manj papirja glede na dotedanji obseg tiska. – SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 10, Poročilo generalnega sekretarja za sejo prezidija AZU 23. 3. 1948; SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik skupščine SAZU (3.10. 1951); D. Drnovšek: Zapisniki politbiroja CK KPS/ZKS 1945–1954, str. 257–263, 266–269 in 282–285; A. Gabrič: Slovenska agitpropovska kulturna politika, str. 622–623.679 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik skupščine SAZU (30. 9. 1949).680 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 12, Zapisnik seje predsedstva SAZU (9. 3. 1950).681 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik seje skupščine SAZU (21. 3. 1950).682 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik skupščine SAZU (19. 5. 1950).683 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 12, Zapisnik seje predsedstva SAZU (23. 10. 1950).684 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 13, Zapisnik seje predsedstva SAZU (29. 6. 1951); prim. M. Režek: Med resničnostjo in iluzijo, str. 101–102.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 167: Željko Oset - sazu.si

167

Predsednik Ramovš je na negativne posledice za Akademijo zaradi uvedbe delavskega samoupravljanja v njeni tiskarni najprej maja 1951 opozarjal predsednika slovenske vlade,

nato pa se je obrnil še na predsednika države.685

685 ARS, AS 223, š. 32, Kabinet 1951, št. 58/51 K.

Založniška dejavnost SAZU

Page 168: Željko Oset - sazu.si

168

Predsednik Ramovš je upravičeno pričakoval, da se bodo vrnile stare težave s tiskom in izmenjavo knjig s partnerji v tujini.686 Zato je poslal protestno pismo predsedniku slovenske vlade Mihu Marinku, s težavo pa je seznanil še Edvarda Kardelja, Borisa Kidriča, Borisa Ziherla, Svet za znanost in kulturo LRS ter Josi-pa Broza. Iz kabineta predsednika države so sporočili, da Tito ne vidi razloga za odvzem tiskarne Akademiji. Iz slovenske vlade pa so Josipa Broza obvestili, da »ne obstoji nobena nevarnost, da bi Akademija ostala brez tiskarne«, čeprav jo bo zaradi notranje organizacije in uvedbe delavske samouprave formalno izgu-bila. Kljub temu je oktobra 1951 Ramovš vnovič pisal predsedniku države o teža-vah pri tiskanju del Akademije in opozoril na samovoljo ter zavračanje tiskanja del z zahtevnejšim stavkom. Njegovi protesti so bili zaman.687

Novo razmerje med Akademijo in Triglavsko tiskarno odraža natis knjige Ra-divoja Mikuša: tiskarna je namreč s postavljanjem rokopisa pohitela, kar je bilo zelo redko, ga takoj natisnila in razposlala knjige brez soglasja Akademije kot za-ložnice. Vprašanj v zvezi z njenimi razlogi je seveda več, predsednik Ramovš pa je v tem videl zaroto tiskarne, saj je Mikuš po pozitivni recenziji dopolnil rokopis s stališči, v katerih je odkrito polemiziral z Aleksandrom Belićem, Ramovševim prijateljem.688 Izid knjige je potekal v nasprotju z leta 1950 sprejetim pravilnikom o tiskanju knjig, ki je določal strokovno recenzijo in jezikovni pregled rokopi-sa.689 Dodatno so to področje uredili, ko je bil načelno sprejet predlog glavnega tajnika Milka Kosa, da predsedstvo imenuje urednika tudi za publikacije enega avtorja, predvsem pri tistih avtorjih, ki niso člani SAZU.690

Trd oreh je predstavljalo vprašanje specializiranih knjig z ozkim krogom potencialnih naročnikov. Zaradi drastičnega, osemkratnega dviga cen papirja so o tem 12. oktobra 1951 obširno razpravljali na CK KPS. Za tisk nerentabilnih knjig naj bi namenili del prihodkov od rentabilnih izdaj.691 V praksi pa je morala SAZU zaradi dviga cene papirja zaprositi za posebno podporo Sveta za prosveto in kulturo. Podpora je bila odobrena po tem, ko je Akademija stroške tiska skuša-la zmanjšati z zmanjšanjem naklade, to pa je ogrožalo njeno izmenjavo knjig.692 Vsega skupaj je SAZU tedaj izmenjavala publikacije z okrog 330 ustanovami, od tega jih je bilo 270 v tujini.

686 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 13, Zapisnik seje predsedstva SAZU (29. 6. 1951).687 AS 223, š. 32, PV LRS, Kabinet 1951, št. 58/51 K.688 J. Rotar: Korespondenca, str. 123–126.689 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 12, Zapisnik seje predsedstva SAZU (23. 10. 1950).690 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 13, Zapisnik seje predsedstva SAZU (3. 10. 1951.691 D. Drnovšek: Zapisniki politbiroja CK KPS/ZKS 1945–1954, str. 276–277.692 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 13, Zapisnik seje predsedstva SAZU (29. 6. 1951).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 169: Željko Oset - sazu.si

169

Peterlin v pismu Plemlju o sebičnosti Milana Vidmarja pri razdeljevanju sredstev za tisk.693

Še več težav kot pri tisku humanističnih del je bilo pri naravoslovnih delih, ki so bila zahtevnejša za postavitev, zaradi česar so se jih tiskarne branile. Ker so naravoslovna dela vedno prišla na vrsto zadnja, je to zaostrilo odnose med po-sameznimi razredi in tudi člani. Peterlin je predlagal določitev natisa ene prio-ritetne publikacije na razred, druga dela pa bi prišla na vrsto, ko bi bilo dovolj sredstev in bi bile tiskarne delo pripravljene natisniti. Predlog ni bil sprejet, ven-dar se je vodstvo Akademije načelno zavezalo, da se bo potrudilo pri pridobivanju sredstev za natis vseh del.694

Težave s tiskom so se nadaljevale še vsa petdeseta leta, kljub številnim uspešnim posredovanjem predsednika Josipa Vidmarja, ki pa mu je uspelo ure-diti zgolj občasne, premostitvene podpore IS LRS. To je bilo nujno, saj je bil tisk eden od generatorjev nezadovoljstva in notranjih trenj.695 Do izboljšanja je prišlo konec petdesetih let, ob modernizaciji tiskarn in oblikovanju Sklada za pospe-ševanje založništva.696 Kljub temu pa je bilo še zmeraj prisotno reševanje z izre-dnimi podporami oziroma z gasilskimi ukrepi, kot je opozarjal Pavle Rozman v perspektivnem planu za razvoj tiskarstva in založništva leta 1960. Šef kabineta podpredsednika IS LRS Viktorja Avblja je ugotavljal, da področje še ni sistemsko urejeno, zato je predlagal obnovo in modernizacijo tiskarske dejavnosti v zve-

693 ARS, AS 2012, š. 12, št. 257.694 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik seje skupščine SAZU (29. 12. 1950); ARS, AS 249, š. 9, št. 1020/1–51.695 ARS, AS 223, š. 307, Zapisnik 72. seje IS LRS (6. 4. 1956); ARS, AS 2012, š. 12, št. 257.696 ARS, AS 223, š. 308, Zapisnik 44. seje IS LRS (11. 12. 1959).

Založniška dejavnost SAZU

Page 170: Željko Oset - sazu.si

170

znem družbenem planu, saj je bila večina tiskarskih strojev še iz obdobja Kralje-vine Jugoslavije.697

Intervencija predsednika Josipa Vidmarja na Izvršnem svetu LRS.698

V zabeležkah pogovorov predsednika Akademije Vidmarja in predsednikov slovenskega izvršnega sveta je skoraj vedno omenjeno vprašanje postavke za tisk.699 Do velikih sprememb je prišlo ob spremembah financiranja raziskoval-ne sfere v sedemdesetih letih. Akademija, ki je do takrat večino sredstev prejela neposredno iz republiškega proračuna, nekaj pa tudi na razpisih Sklada Bo-risa Kidriča in Sklada za pospeševanje založništva, je po spremembi iz repu-bliškega proračuna dobila samo še sredstva za reprezentativni del. V vodstvu Akademije, kjer so odločno nasprotovali spremembam, so upali, da se bo iz re-publiškega proračuna financiral tudi tisk SAZU. Pri tej zahtevi niso bili uspeš-ni, saj je bilo financiranje tiska vključeno v pogodbo z Raziskovalno skupnostjo Slovenije.700 Zaradi tega so se ob varčevalnih ukrepih na začetku osemdesetih let ponovile stare težave s tiskom. Slovenska vlada se je postavila na stališče,

697 ARS, AS 223, š. 513, T – 2/60.698 ARS, AS 223, š. 584, št. 18/62.699 Prav tam.700 SAZU, Predsedstvo 1972–1975, mapa 11, Zapisnik redne seje predsedstva SAZU (26. 2. 1974).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 171: Željko Oset - sazu.si

171

da sredstev ni dovolj za natis vseh znanstvenih del, ampak zgolj za izbrana. Na SAZU so odločno nasprotovali predlogu, saj so v tem videli omejevanje razisko-valne dejavnosti.701

Predsednik Milčinski je na skupščini decembra 1988 povedal, da si vodstvo prizadeva, da bi imeli akademiki in sodelavci čim bolj normalne razmere za delo in objavljanje svojih rezultatov.702 Vprašanje znanstvenega tiska vseskozi sprem-lja ocena, ki jo je leta 1984 podal referent na IS SRS, da država nima dovolj denar-ja za natis vseh znanstvenih del.703

701 SAZU, Predsedstvo 1984–1986, mapa 1, Zapisnik 20. redne seje predsedstva SAZU (2. 2. 1984).702 SAZU, Glavna skupščina 1989, Zapisnik skupščine SAZU (20. 12. 1988).703 SAZU, Predsedstvo 1984–1986, mapa 1, Zapisnik 20. redne seje predsedstva SAZU (2. 2. 1984).

Založniška dejavnost SAZU

Page 172: Željko Oset - sazu.si

172

Sodelovanje SAZUz jugoslovanskimi

akademijami

V svojih spominih sta sodelovanje med jugoslovanskimi intelektualci akade-miki orisala dva bivša predsednika Akademije, Milan Vidmar in Janez Milčin-ski. Oba sta razumela Jugoslavijo kot komunikacijski prostor in državnoprav-ni okvir, ki je omogočil razvoj slovenske kulture in mednarodno sodelovanje. Slovenski znanstveniki niso nasprotovali krepitvi obsega znanstvenega sodelo-vanja med jugoslovanskimi institucijami, vendar so bili nezaupljivi do razisko-valne in kulturne politike, ki je v sebi nosila sev centralistične (jugoslovanske) politike, kar je oteževalo uspešno sodelovanje. Milan Vidmar je aprila 1929, ne-kaj mesecev po uvedbi kraljeve diktature, kralju Aleksandru diplomatsko pove-dal, da je »Jugoslovanska inteligenca […] heterogena ter kot taka s svojimi deli tuja druga drugi«.704

Sedem desetletij pozneje so podobni občutki odtujenosti prevevali Milčin-skega. V času nastajanja njegovih spominov spomladi 1990 je zaradi družbene in ekonomske krize ter krepitve nacionalizmov znatno upadlo sodelovanje med jugoslovanskimi akademijami, kar ga je osebno prizadelo.705 Do prekinitve to-vrstnega sodelovanja je na institucionalni ravni prišlo po razpadu Jugoslavije in osamosvojitvi Slovenije. Delno pa je k temu prispevala generacijska menjava po-membnega dela slovenskih znanstvenikov (kot posledica izvajanja projekta 2000 mladih raziskovalcev). Želja po sodelovanju, ki je bilo v resni krizi že leta 1990, je pri akademikih zagotovo obstajala. A manjkalo je nekaj politične volje, pone-kod je bila prisotna jeza, saj so nekatere institucije krivdo za razpad države pri-pisovale Sloveniji, pa tudi obseg sredstev je bil za takšno sodelovanje premajhen. Neuspešno je bilo tudi prizadevanje Evropske akademije znanosti in umetnosti s

704 M. Vidmar: Spomini: prva knjiga, str. 79–80.705 J. Milčinski: Leta za pet drugih, str. 208.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 173: Željko Oset - sazu.si

173

sedežem v Salzburgu, ki več kot načelne pripravljenosti za sodelovanje med nek-danjimi jugoslovanskimi akademijami ni uspela doseči.706

Milčinski je upal, da bo »naša Akademija most, po katerem se bodo zadeve po-ravnale, da ne bodo to zmeraj nogometaši«.707

Narodni akademijski savezKraljevine SHS/Jugoslavije (1927–1941)

Marca 1927 je bil ustanovljen Narodni akademijski savez Kraljevine SHS kot predstavniško telo zagrebške in beograjske akademije, katerega osnovno pos-lanstvo je bila krepitev institucionalnega sodelovanja s tujino, ki je večinoma po-tekalo na podlagi osebnih poznanstev in mrež znanstvenikov, posredno pa tudi krepitev sodelovanja v projektnih skupinah, iz katerih so se po drugi svetovni voj-ni razvili t. i. medakademijski odbori. Predstavniško telo je kot senca spremljala pobuda za ustanovitev enotne državne akademije, tj. za združitev zagrebške in beograjske akademije. Sprva se je ta predlog pojavil v kontekstu zmanjševanja administrativnih stroškov, po uvedbi kraljeve diktature pa vse bolj v kontekstu kulturne politike integralnega jugoslovanstva. Združitev obeh akademij znanosti naj bi bila torej manifestativna potrditev smeri združevanja in preseganja nacio-nalnih razprtij, kar je bil tudi uradni razlog za uvedbo kraljeve diktature.708 Bolj optimistični slovenski znanstveniki so pričakovali, da bo morda tudi v Ljubljani ustanovljena izpostava enotne akademije. Zaradi tega se spomladi 1929 niso od-ločili za ustanovitev akademije kot društva, saj je Aleksandar Belić, glavni tajnik beograjske akademije, vpliven znanstvenik in zaupnik kralja Aleksandra, menil, da bi takšno dejanje ostalo razumljeno kot provokacija in kot potrditev sloven-skih separatističnih teženj. Resnost prizadevanj za ustanovitev enotne akademi-je odraža izmikanje zagrebške akademije opredelitvi do ustanovitve nove akade-mije znanosti v Ljubljani.709

Šele ko so spone integralnega jugoslovanstva nekoliko popustile in so se okre-pile aktivnosti za dosego nacionalnega sporazuma, predvsem med Srbi in Hrvati, se je povečala možnost za uresničitev želje ljubljanskih znanstvenikov.710 Ideje o

706 SAZU, Predsedstvo 1990–1992.707 J. Milčinski: Leta za pet drugih, str. 208.708 AJ, 66–318–535, 1927–1931; Stiplovšek Miroslav: Slovenski parlamentarizem 1927–1929, str. 317–318.709 AJ, 66–318–535, Prošnja JAZU za beskamatni zajm, 1929; AJ, 66-318-535, 1927; AJ, 66-536-803, Proračun 1930/1931; J. Rotar: Korespondenca, str. 29–30.710 ARS, AS 1660, f. 4, št. 447.

Sodelovanje SAZU z jugoslovanskimi akademijami

Page 174: Željko Oset - sazu.si

174

enotni državni akademiji so krožile tudi po drugi svetovni vojni. Podlaga zanje je bil sovjetski koncept enotne državne akademije s sedežem v Moskvi in dislocira-nimi enotami v sovjetskih republikah.

Tovrstna prizadevanja so bila najbolj živa v letih 1947–1948, ko je bila s pro-jektom ustanovitve skupne organizacije jugoslovanskih akademij povezana po-novna ustanovitev zagrebške akademije. Vodstvo Akademije je na podlagi pozna-vanja predvojnih razmer ostro nasprotovalo tesnejšemu povezovanju akademij. Tudi zaradi tega, predvsem pa zaradi postopnega opuščanja t. i. sovjetske znan-stvene politike, v kateri je imela osrednjo vlogo v znanstvenoraziskovalnem delu akademija znanosti, je po letu 1952 pritisk popustil.711 Kritiki povečanja pristojno-sti skupnega akademijskega predstavniškega telesa so najpogosteje navajali ad-ministrativno neučinkovitost. Očitki so bili verjetno upravičeni, saj so v slovenski akademiji večkrat obravnavali pritožbe svojih članov o težavah na službenih po-teh v tujino.712 A organizacijskih sprememb kljub temu niso zahtevali in kritika je predvsem utrjevala obstoječe decentralizirano stanje.

Reforma znanstvenoraziskovalne politike po letu 1952 je po vzoru beograjske akademije, ki je bila do leta 1960 le akademija znanosti, ne pa tudi umetnosti, med drugim vključevala tudi razmislek o institucionalnem preoblikovanju lju-bljanske in zagrebške akademije znanosti in umetnosti. Tako je bila ob pripravi zveznega zakona o akademijah leta 1955 predlagana ustanovitev dveh skupnih državnih akademij – ene za znanost, druge za umetnost. Načrtu so nasprotova-le vse tri akademije, ki so trdile, da to pomeni zmanjšanje njihovega pomena in razvrednotenje položaja. Predlog je bil umaknjen iz zakonodajnega postopka, akademije pa so v zameno privolile v krepitev sodelovanja z reprezentativnimi znanstvenimi društvi v republikah brez akademije znanosti.713

Povezovalni element med zagrebško in beograjsko akademijo sta bila ob usta-novitvi Narodnog akademijskog saveza Kraljevine SHS 1927 Okeanografski za-vod v Splitu in projekt »izenačevanja terminologije«.714 Pri slednjem so sodelovali tudi slovenski znanstveniki s Franom Ramovšem na čelu. Ramovš je neposredno pred začetkom vojne v imenu Akademije sprožil pobudo za pridobitev v projek-tu zbranega slovenskega gradiva, ki ga je hranila Srbska kraljevska akademija. Pobudo je pri slovenskih politikih in banu Dravske banovine Marku Natlačenu utemeljil z oceno, da slovenski terminološki slovarji verjetno ne bodo nikoli izda-ni, Akademija pa naj bi gradivo uporabila kot temelj za pripravo slovarja sloven-skega jezika.715

711 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 9–13.712 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 11, Zapisnik seje predsedstva SAZU (3. 9. 1949).713 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 1–7.714 AJ, 66–318–535, Prošnja JAZU za beskamatni zajm, 1929; AJ, 66–318–535, 1927; AJ, 66–536–803, Proračun 1930/1931.715 Biblioteka SAZU, R 46/IV–15.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 175: Željko Oset - sazu.si

175

Postopek pristopa slovenske akademije v skupno predstavniško telo je bil so-razmerno dolgotrajen, saj sta morali zagrebška in beograjska akademija najprej na glavnih skupščinah potrditi spremembe statuta NAS, ki ga je nato potrdilo še prosvetno ministrstvo. Slovenska akademija je tako članica Narodnog akademij-skog saveza Kraljevine SHS postala šele decembra 1940, ko je kot svoja predstav-nika v odboru za Mednarodno unijo akademij v Bruslju nominirala Milka Kosa in Franceta Steleta.716

Akademijski svet FLRJ (1948–1959)

Po osvoboditvi so prvi pogovori o medakademijskem sodelovanju stekli ob potovanju predstavnika slovenske akademije Franceta Kidriča in predsednika srbske akademije junija in julija 1945 v Sovjetsko zvezo. Čeprav institucionalno sodelovanje še ni bilo vzpostavljeno, so funkcionarji ljubljanske akademije po-zorno spremljali dogajanje v Beogradu,717 medtem ko je bila v Zagrebu akademija po koncu vojne razpuščena.718 Prav načrt ponovne ustanovitve akademije v Zagre-bu je pomenil začetek prizadevanj za institucionalno sodelovanje jugoslovanskih akademij. Albert Bazala je kot »pronačelnik« zagrebške akademije v dopisu de-cembra 1946 ob napovedi obiska v Ljubljani izpostavil vprašanje institucionalne-ga sodelovanja.719 Vendar do česa več od dogovora o naslednjem sestanku, ki je bil sklican za junij 1947, ni prišlo, pa še ta je bil zaradi izrednih razmer na beograjski akademiji spomladi 1947 in sprejemanja zakonov o zagrebški in ljubljanski aka-demiji preložen na januar 1948.720

V okviru slovenske akademije so bili precej zadržani, saj so se bali, da bi ustanovitev novega predstavniškega organa jugoslovanskih akademij lahko po-menila prvi korak k enotni jugoslovanski akademiji ali pa poskus omejevanja avtonomije slovenske akademije. Pred sestankom v Zagrebu januarja 1948 so zato sprejeli ohlapno stališče za delegacijo, ki ni imela pooblastil za sklenitev dolgoročnih zavez. V njem so poudarili, da je slovenska akademija z zagrebško in beograjsko pripravljena sodelovati v obliki rednih letnih zasedanj. Na njih naj bi si akademije izmenjale poglede in opravile analizo razmer za znanstve-no delo ter zasnovale skupna stališča, ki bi jih posredovale zveznim oblastem,

716 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 2, Okrožnica 24. 12. 1940.717 J. Rotar: Korespondenca, str. 106–107; F. Kidrič: Znanost v Sovjetski zvezi, str. 33–40.718 Akademija je večkrat posredovala za zagrebške akademike, med drugim za Stjepana Ivšića in dopisnega člana Ljudmila Hauptmanna. Biblioteka SAZU, R 46/III-66:13, R 46/III-155:2; ARS, AS 1402, š. 157, Hauptmann Ljudmil.719 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik redne seje glavne skupščine AZU (21. 12. 1946).720 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 10, Zapisnik seje prezidija AZU (8. 1. 1948).

Sodelovanje SAZU z jugoslovanskimi akademijami

Page 176: Željko Oset - sazu.si

176

lahko pa bi jih uporabile tudi pri utemeljevanju svojih zahtev pri republiških oblasteh.721

V začetku leta 1948 je pobudo za ustanovitev skupnega predstavniškega orga-na prevzela beograjska akademija, ki je želela znanstveno delo na ravni države zaokrožiti pod svojim okriljem (inštituti zveznega značaja, članstvo akademikov v znanstvenih svetih inštitutov drugih akademij).722 To je pokazala tudi z izvoli-tvijo Franceta Kidriča (9. aprila 1947) in Otona Župančiča (2. marca 1948) za re-dna člana.723

Pri ohranjanju avtonomnosti si je Akademija prizadevala pridobiti podporo republiške oblasti. Ob obravnavi predloga zakona o SAZU je v pogovoru s pred-sednikom slovenske vlade Mihom Marinkom in ministrom prosvete Jožetom Potrčem predsednik Akademije Kidrič povedal, da se ne strinja z načrtom ured-be o Akademijskem svetu, ki jo je pripravila Srbska akademija znanosti. Vodstvo Akademije je zmotil predlog beograjske akademije, naj slovenska akademija v fe-bruarju 1948 organizira sestanek delegatov jugoslovanskih akademij. Temu so se izognili z izgovorom, da so predlog uredbe, ki ga je posredovala Srbska akademi-ja nauka, prejeli prepozno. Pred nadaljevanjem pogovora o skupnem predstav-niškem telesu so v Akademiji namreč želeli doseči sprejetje Zakona o SAZU, ki bi ji formalno zagotovil samostojnost in ki je bil nato dejansko sprejet maja 1948. Obenem so želeli prepričati zagrebško akademijo, da se upre nameram beograj-ske akademije. Glavni tajnik Ramovš je namreč zagrebškim kolegom predlagal, naj pripravijo svoj predlog uredbe, kar naj bi prispevalo »k hitrejši pripravi načr-ta uredbe«, dejansko pa je s tem želel oblikovati koalicijo pred poskusi centraliza-cije. Ramovš je ob predstavitvi načrta uredbe, ki so ga obravnavali na marčevski seji (1948) predsedstva Akademije, izpostavil, da je bil predlog Srbske akademije znanosti v »mnogo točkah površen«. Sestanka pozneje zaradi odsotnosti predse-dnika beograjske akademije Belića ni bilo mogoče organizirati v marcu in aprilu, ampak šele maja 1948.724

Na sestanku je slovenski akademiji uspelo uveljaviti večino njenih zahtev, ki pa so bile nato le delno upoštevane v uredbi Sveta akademij FLRJ, objavljeni 29. maja 1948.725 Uredba je bila kmalu po sprejetju novelirana z določilom o pristoj-nosti organa za spremljanje raziskovalnega dela v akademijskih inštitutih. Ven-dar se to določilo, vsaj v ljubljanski akademiji, ni izvajalo ali pa se je izvajalo v takšnem obsegu, da o nadzoru niso razpravljali v predsedstvu SAZU. Na splošno v Ljubljani z delom Akademijskega sveta niso bili zadovoljni in glavni tajnik SAZU Ramovš je tarnal nad njegovo skromno učinkovitostjo: »V glavnem morem reči,

721 Prav tam.722 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik izredne seje glavne skupščine AZU (10. 2. 1948).723 M. Albijanić et al. (ur.): Ljudi intelektualne vrline.724 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 10, Zapisnik seje prezidija AZU (23. 3. 1948).725 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik seje glavne skupščine SAZU (24. 7. 1948).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 177: Željko Oset - sazu.si

177

da je poslovanje Akademijskega sveta videti v velikem številu nepomembnih ak-tov, v važnih zadevah pa njegova kancelija odpove na pr. v prepoznem obveščanju naših delegatov za mednarodne kongrese ali pa v neorganiziranih sprejemih tu-jih gostov.«726

Na SAZU so bili zelo občutljivi na vsak predlog, ki je skušal razširiti pristojnosti sveta. Dopis srbske akademije iz marca 1950, v katerem je ta predlagala razširitev njegovih pristojnosti pri oblikovanju raziskovalne politike in nadzoru nad inšti-tuti, ki so se financirali iz zveznih sredstev, so razumeli kot poskus oblikovanja zvezne akademije, s čimer bi republiške akademije imele delokrog »lokalnega značaja«. K občutljivosti so v času razprave o preoblikovanju raziskovalne politi-ke prispevale tudi beograjske govorice o načrtih za ustanovitev »superakademi-je«.727 Zaradi tega je bila SAZU izredno previdna ob obravnavi spomenice nobe-lovca Lavoslava (Leopolda) Ružičke poleti 1950, ki je med drugim ocenjeval, da je raziskovalno delo preveč razdrobljeno. Podobno previdnost je moč zaznati do predloga JAZU, ki je vseboval razmišljanje, da bi za redne člane izvolili tiste dopi-sne člane, ki so delovali na Hrvaškem.728 SAZU je zastopala stališče, da morajo vse zadeve pred obravnavo na Svetu akademij obravnavati posamezne akademije. Pri osrednji nalogi sveta glede sodelovanja s tujino pa je pričakovala, da bo uveljavljen avtomatizem potrjevanja udeležbe na kongresih in študijskih bivanjih v tujini.729

Na junijskem zasedanju Akademijskega sveta leta 1951 je znanstveno sodelo-vanje med jugoslovanskimi akademijami dobilo konkretno organizacijsko obli-ko. Ustanovili so nacionalne komiteje za posamezne znanstvene stroke.730 V okvi-ru SAZU so bili ustanovljeni: Komite za zgodovino (akademika Milko Kos in Fran Zwitter), Komite za biologijo (akademika Jovan Hadži in Miroslav Zei), Komite za geografijo (akademika Anton Melik in Svetozar Ilešič), Komite za matematiko (Anton Vakselj). Ločeno od tega pa je spomladi 1952 potekal sestanek medicin-skih inštitutov. Akademiki iz vrst medicinskih ved so svoje sodelovanje zastavili izrazito problemsko, z organizacijo tematskih sestankov.731

Večina nacionalnih komitejev se je bolj ali manj zgolj konstituirala, do izved-be znanstvenih projektov pa ni prišlo. Med izjemami je treba izpostaviti akade-mike zdravnike, ki so bili zelo dejavni. A ker ni bilo rešeno temeljno vprašanje, kdo bo zagotovil sredstva za znanstveno sodelovanje in tudi za izdajanje skupne znanstvene revije, Znanstvenega biltena, je bilo delovanje AS FLRJ že v letu 1951 resno ogroženo.732 Odprto je ostalo tudi vprašanje, katera institucija bo prevzela

726 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 11, Poročilo glavnega tajnika za sejo Predsedstva SAZU dne 3. 9. 1949.727 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 12, Zapisnik seje predsedstva SAZU (9. 3. 1950).728 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 12, Zapisnik seje predsedstva SAZU (22. 12. 1950); SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 13, Zapisnik seje predsedstva SAZU (15. 3. 1951).729 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 13, Zapisnik seje predsedstva SAZU (29. 6. 1951).730 Prav tam.731 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 14, Zapisnik seje predsedstva SAZU (14. 5. 1952).732 Redakcijo Znanstvenega biltena, ki je pokrivala naravoslovno področje, je vodil akademik Anton Peterlin,

Sodelovanje SAZU z jugoslovanskimi akademijami

Page 178: Željko Oset - sazu.si

178

odgovornost za razvoj znanstvenega dela v republikah brez akademije znanosti. Prvi korak pri reševanju tega vprašanja je bilo upoštevanje znanstvenikov iz Bo-sne in Hercegovine, Črne gore in Makedonije pri izbiranju delegatov za medna-rodne konference.733

Razprava o ustavnih spremembah na zasedanju Akademijskega sveta FLRJ oktobra 1952 v Beogradu je bila priložnost za razpravo o delokrogu in pristojnostih AS. Predstavljeni predlogi so šli v smer krepitve nacionalnih komitejev in uvedbe družbenega upravljanja v AS; člani izvršnega organa bi postali predstavniki znan-stvenih društev, vojske, univerz, gospodarstva in republiških oblasti. Predsednik AS FLRJ Siniša Stanković je pričakoval, da bo v tem primeru AS lahko pridobil del upravnih pristojnosti Zveznega ministrstva za prosveto in kulturo, za katerega je bila z ustavno reformo načrtovana ukinitev. Na SAZU so spremembam pristojnosti na upravnem področju zaradi strahu pred poseganjem iz Beograda nasprotovali. Zato so se odločili za preverjeno taktiko: na sestankih se niso želeli opredeliti do predlaganih rešitev. Slovenski predstavniki v AS FLRJ (France Stele, Milan Vid-mar in Anton Peterlin) so odločitev o tako daljnosežni reformi prepustili novoizvo-ljenemu predsedniku, s tem pa so taktično počakali, da je uradno stališče najprej objavila JAZU, ki je nasprotovala širitvi pristojnosti AS na upravno področje. Poro-čilo z zasedanja so v predsedstvu SAZU obravnavali šele 8. decembra 1952. Podob-no kot JAZU so v Ljubljani zavrnili širitev upravnih pristojnosti AS FLRJ. S tem pa so posredno zavrnili tudi predlog uvedbe družbenega upravljanja v AS.734

Skratka, predlogi o širitvi upravnih pristojnosti AS in ustanavljanju skupnih znanstvenih inštitutov so bili zaradi strahu pred ustanovitvijo enotne državne akademije v celotnem obdobju delovanja AS FLRJ med 1948 in 1959 obsojeni na ostro nasprotovanje v Ljubljani in Zagrebu.735

saj je bila izdaja zamišljena kot reprezentativna revija jugoslovanske znanosti. Jeseni 1951 je bila sprejeta odlo-čitev, da se posamezne redakcije prenesejo na akademije, osrednja redakcija pa je še nadalje ostala pri SAZU. Poleg tega so jeseni 1951 potekale priprave na izvedbo druge sekcije Znanstvenega biltena, ki bi bila namenje-na humanističnim strokam. Zaradi precejšnjih težav s tiskom v Ljubljani so na SAZU predlagali, da bi glavno uredništvo prestavili na JAZU, čemur je odločno nasprotoval predsednik AS FLRJ Siniša Stanković, redni član beograjske akademije, ki si je prizadeval za prenos glavnega uredništva v Beograd. Po oceni Milana Vidmarja je agresivno lobiral v političnih forumih. Zaradi skupnega nastopa SAZU in JAZU je bila sprejeta odločitev o pre-nosu glavnega uredništva v Zagreb, kjer je ostalo do razpustitve Sveta akademij znanosti in umetnosti SFRJ, ki je bil dejanski naslednik AS FLRJ. – SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 13, Zapisnik seje predsedstva SAZU (3. 10. 1951); SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 14, Zapisnik seje predsedstva SAZU (15. 1. 1952); SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 14, Zapisnik seje predsedstva SAZU (14. 5. 1952); SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 14, Zapi-snik seje predsedstva SAZU (8. 12. 1952); prim. M. Vidmar: Spomini: druga knjiga, str. 354.733 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 14, Zapisnik seje predsedstva SAZU (15. 1. 1952).734 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 14, Zapisnik seje predsedstva SAZU (8. 12. 1952).735 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 1, Zapisni seje predsedstva SAZU (16. 2. 1953).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 179: Željko Oset - sazu.si

179

Svet akademij znanosti in umetnostiFLRJ/SFRJ (1960–1991)

Konec leta 1959 je bil AS FLRJ razpuščen, saj je zvezna vlada prenehala finan-cirati njegovo delovanje. Jugoslovanske akademije so se odločile, da potrebujejo novo krovno organizacijo, zato so ustanovile Svet akademij znanosti in umetno-sti FLRJ kot svoj predstavniški organ. Novoustanovljeno organizacijo so delno fi-nancirale akademije, predvsem predstavniški del, medtem ko je znanstveno so-delovanje v medakademijskih odborih financiral Zvezni svet za znanost. Ključna sprememba pri novi krovni organizaciji je bila v opustitvi ambicij po kakršnem-koli združevanju akademij in v opustitvi stalnega upravnega aparata, ki je zaradi svoje administrativne neučinkovitosti povzročil veliko nezadovoljstva. Priznanje institucionalne avtonomije in nestalni sedež Sveta akademij sta pomirjujoče vpli-vala na odnose med jugoslovanskimi akademiki, s čimer so bili ob kulturni in po-litični volji ustvarjeni pogoji za projektno sodelovanje.736

Ključna naloga Sveta akademij, ki se je zgledoval po Zvezi jugoslovanskih univerz, je bila koordinacija znanstvenega dela, ki pod okriljem AS FLRJ v t. i. nacionalnih komitejih ni zaživela. Na drugem zasedanju maja 1960, ko so tudi potrdili statut Sveta akademij, so bili ustanovljeni medakademijski odbori, pro-jektne skupine, v okviru katerih bi se izvajali petletni raziskovalni projekti. Vsa-ka akademija je dobila v upravo nekaj MO. SAZU je dobila priložnost za vodenje: MO za favno, floro in gejo Jugoslavije, MO za izdelavo arheološke karte FLRJ, MO za izdelavo karte rimskega cesarstva, v povezavi z JAZU tudi MO za korpus latinskih napisov.737 Pomembna projekta Sveta sta bila tudi izdajanje Znanstve-nega biltena in mednarodno sodelovanje, ki se je v šestdesetih letih bistveno okrepilo.738

Pomembno prelomnico pri znanstvenem sodelovanju jugoslovanskih akade-mij je predstavljalo zasedanje Sveta akademij znanosti in umetnosti SFRJ junija 1970, kjer so se seznanili z novo obliko financiranja znanosti na ravni države in znanstvenih zavodov in jo soglasno sprejeli. Dejansko je šlo za uvajanje filozofije samoupravljanja. Povzemalo jo je geslo o deetatizaciji in decentralizaciji, ki sta bili ključni novosti znanstvene politike.739 Deetatizacija je pomenila preobliko-

736 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 8, Zapisnik seje predsedstva SAZU (16. 11. 1960).737 Prav tam.738 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 9, Zapisnik seje predsedstva SAZU (12. 5. 1961).739 SAZU, Predsedstvo 1964–1971, mapa 7, Zapisnik redne seje predsedstva (10. 11. 1970).

Sodelovanje SAZU z jugoslovanskimi akademijami

Page 180: Željko Oset - sazu.si

180

vanje modela financiranja znanosti, saj je odpadlo neposredno financiranje iz proračuna, bistveno pa so se okrepili dotedanji skladi za financiranje raziskoval-nega dela, ki so razdeljevali sredstva (za SAZU sta bili pomembni Raziskovalna skupnost Slovenije in Kulturna skupnost Slovenije, ki je prevzela naloge Sklada za pospeševanje tiska) za projektno znanstveno delo. Z decentralizacijo so bili odpravljeni zvezni (znanstveni) skladi, na delo katerih je bilo zaradi domnev-nega zapostavljanja Slovenije kar nekaj pritožb, močno pa so se povečala repu-bliška sredstva za raziskovalno dejavnost. Slaba stran odprave zveznih skladov so bili prenehanje finančnega vira za delovanje MO oziroma za jugoslovansko znanstveno sodelovanje in težave pri uresničevanju podpisanih sporazumov o mednarodnem znanstvenem sodelovanju.740

Zaradi ukinitve Zveznega sklada za znanost je postalo sodelovanje predmet samoupravnega sporazumevanja in dogovarjanja med akademijami, katere-ga ozko grlo je bil finančni prispevek za izvajanje sodelovanja.741 Indikativen je podatek, da so glavni tajniki jugoslovanskih akademij za dosego dogovora o na-daljnjem sodelovanju v okviru MO in pri Znanstvenem biltenu potrebovali štiri leta.742 Do njega so prišli šele 1976, ko je bil sprejet sklep, da lahko sodelovanje v MO poteka med najmanj tremi akademijami, akademije pa same financirajo delovanje MO. Še trši oreh je bilo financiranje Znanstvenega biltena, kjer so se se odločili bistveno okrniti obseg, kar pa ni bila trajna rešitev, saj je bila finančna konstrukcija skupne revije jugoslovanskih akademij vseskozi odprta.743

Akademije so imele več uspeha pri dogovarjanju o mednarodnem sodelova-nju, saj so pooblastile Svet akademij, da v njihovem imenu sklepa tovrstne spo-razume. V tem oziru je bil pomemben sklep Sveta akademij februarja 1977, da jugoslovanske akademije pripravijo načrt sodelovanja s tujimi akademijami, in sicer tako z evropskimi kot z akademijami iz neuvrščenih dežel. SAZU je v katego-riji mednarodnega sodelovanja tako pri volitvah zunanjih dopisnih članov kot pri sklepanju sporazumov zaostajala za SANU in JAZU ter ANU BiH.744

Za krepitev mednarodnega sodelovanja jugoslovanskih akademij v okviru Svetu akademij je bila precej zainteresirana tudi oblast.745 Na SAZU je tako močno vplival predsednik slovenske vlade Anton Vratuša, ki je predsedniku Milčinske-mu predlagal, naj navežejo stike z akademijami iz neuvrščenih dežel. Vzpostav-ljeni so bili osnovni stiki, vendar so bile možnosti za znanstveno sodelovanje tudi zaradi visokih stroškov zelo omejene. Na splošno člani SAZU nad sodelovanjem s

740 SAZU, Predsedstvo 1964–1971, mapa 7, Zapisnik redne seje predsedstva (10. 11. 1970); SAZU, Predsedstvo 1964–1971, mapa 8, Zapisnik redne seje predsedstva (1. 2. 1971).741 SAZU, Predsedstvo 1964–1971, mapa 7–8; Raziskovalna skupnost Slovenije: Poročilo o delu za leto 1971.742 SAZU, Predsedstvo 1972–1975, mapa 2, Zapisnik redne seje predsedstva SAZU (26. 6. 1972).743 SAZU, Predsedstvo 1976–1978, mapa 4, Zapisnik 3. redne seje predsedstva SAZU (23. 12. 1976).744 SAZU, Glavna skupščina 1977–1984, Zapisnik skupščine SAZU (23. 3. 1978); ARS, AS 293, š. 4, Govor ob štiri-desetletnici.745 SAZU, Predsedstvo 1975–1978, mapa 5, Zapisnik 4. seje predsedstva SAZU (24. 2. 1977).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 181: Željko Oset - sazu.si

181

temi deželami niso bili posebno navdušeni. Zaradi tega je stike z njihovimi aka-demijami v prvi vrsti opravil Vratuša, ki je marca 1978 postal dopisni član SAZU, maja 1985 pa redni član.746

Predsedstvo SAZU je bilo v osemdesetih letih vse bolj razpeto med razvojem dogodkov v Sloveniji in željo po nadaljnjem tesnem sodelovanju z jugoslovanski-mi akademijami. To nakazuje gesta, da so v imenu Sveta akademij organizirali akcijo za izbiro darila ob 120. obletnici JAZU. Za darilo, delo akademika Zdenka Kalina, so vse jugoslovanske akademije prispevale enak delež.747

»Ne! sem rekel in tovariši iz predsedstva so se strinjali, da ne bomo polemi-zirali z underground pamfletom, ki se ga je samo Srbska akademija odrekla.« S temi besedami je predsednik, vsaj tako je povedal v intervjuju za Nedeljski dnev-nik v začetku leta 1989, zavrnil javno polemiko SAZU s t. i. Memorandumom SA-NU.748 Čeprav dokument beograjske akademije ni bil nikoli uradno objavljen, je zaradi zapisanih stališč, opredelitev do vzrokov za družbeno krizo in tudi predlo-gov za njeno rešitev, prispeval k poglobitvi trenj. Deloval je kot katalizator za ar-tikuliranje stališč ostalih jugoslovanskih narodov. Slovenski odgovor je objavljen v 57. številki Nove revije, ki je izšla z naslovom Prispevki za slovenski nacionalni program.749

V Akademiji se uradno niso odzvali na omenjeno spomenico, saj so sprejeli uradno stališče srbske akademije, da gre za osnutek, interni akt sestrske akade-mije znanosti. Prvič in edinkrat so vprašanje Memoranduma obravnavali na seji predsedstva 13. novembra 1986 (izvleček dokumenta, ki je bil označen kot »nedo-vršeni dokument«, je bil objavljen 24. in 25. septembra v časniku Večernje novo-sti), ko so se seznanili s sporočilom glavnega tajnika SANU Dejana Medakovića, ki je poslal uradne sklepe srbske akademije o dokumentu. V zapisniku morebi-tna razprava o spomenici ni zabeležena.750 Tudi pozneje ni zaslediti neposredne obravnave spomenice. Ponovno je omenjena šele septembra 1991, v kontekstu apela SANU ob vojni na Hrvaškem.751

Predsednik Milčinski je bil zelo naklonjen sodelovanju med jugoslovanskimi akademijami, kar je bilo tudi sicer značilno za člane medicinskih razredov ju-goslovanskih akademij. Sodelovanje med akademijami je razumel kot most bo-dočega povezovanja jugoslovanskih narodov, potem ko bi popustile nacionalne napetosti, ki jih je pripisoval posledicam gospodarske krize. Predsednik SAZU je bil izjemno ponosen, da ga je Črnogorska akademija znanosti in umetnosti kot

746 SAZU, Glavna skupščina 1977–1984, Zapisnik redne letne skupščine SAZU (24. 4. 1981); SAZU, Glavna skupšči-na 1977–1984, Zapisnik redne letne skupščine SAZU (6. 6. 1983); Člani SAZU, SAZU, http://www.sazu.si/o-sazu/clani.html, pridobljeno 20. 2. 2012.747 SAZU, Predsedstvo 1984–1986, mapa 17, Zapisnik 9. seje predsedstva SAZU (26. 2. 1986).748 ARS, AS 293, š. 10, Intervju za Nedeljski dnevnik.749 Nova revija, 1987, št. 57.750 SAZU, Predsedstvo 1984–1986, mapa 22, Zapisnik 13. redne seje predsedstva SAZU (13. 11. 1986).751 SAZU, Predsedstvo 1990–1992, mapa 12, Zapisnik 16. redne seje predsedstva SAZU (7. 10. 1991).

Sodelovanje SAZU z jugoslovanskimi akademijami

Page 182: Željko Oset - sazu.si

182

edinega predsednika jugoslovanskih akademij soglasno izvolila za svojega zuna-njega dopisnega člana.752

Sodelovanje akademij je tako potekalo v okviru načelnega razpravljanja o vprašanju statusa in razvoja znanstvenoraziskovalnega dela ter o mednarodnem sodelovanju, raziskovalno sodelovanje pa je potekalo v okviru medakademijskih odborov. Po besedah Milčinskega se je »Svet akademij poskušal izogibati tem, ki bi lahko pripeljale do razhajanja«.753 V tem kontekstu naj navedem dogodke po burni javni reakciji SANU zaradi sodelovanja SAZU pri resoluciji iz Cankarjevega doma s 27. februarja 1989. Predsedstvo SAZU se je odločilo, da ne začne javne po-lemike, saj so ocenili, da bi to škodilo odnosom med akademijami. Menili so, da morajo akademije predstavljati most v skrhanih medrepubliških odnosih. Pred-sedstvo se je strinjalo z mnenjem predsednika, da morajo v teh že tako »skrhanih medrepubliških odnosih ostati na nivoju in med seboj po možnosti povezati vsaj jugoslovanske akademije«. Poročilo Milčinskega o seji je bilo jedrnato: »Seja je potekala korektno in umirjeno.«754

Kljub prizadevanjem za ohranitev dobrih medakademijskih odnosov ozi-roma znanstvenega sodelovanja je sodelovanje že leta 1990 zašlo v resno krizo. SAZU je v letu 1990 za medakademijsko sodelovanje porabila samo 35 odstotkov predvidenih sredstev. Še nižji je bil delež porabljenih sredstev pri mednarodnem sodelovanju, kjer je bilo porabljenih 26 odstotkov. Do upada mednarodnega so-delovanja je prišlo zaradi težav SAZU pri pridobivanju deviz in zaradi odpovedi prihoda tujih znanstvenikov in kulturnikov v Slovenijo.755

Institucionalno zarezo v sodelovanju jugoslovanskih akademij sta predsta-vljala osamosvojitev Slovenije in sprejetje Zakona o organizaciji in delovanju re-publiške uprave julija 1991 v slovenskem parlamentu, s katerim je bila za območje Slovenije odpravljena pristojnost Zavoda za medjunarodnu naučnu, prosvjetno-kulturnu i tehničku saradnju.

Predsedstvo SAZU si je prizadevalo pridobiti pravno nasledstvo po Svetu aka-demij znanosti in umetnosti SFRJ oziroma nasledstvo pogodb o mednarodnem sodelovanju, ki so bile sklenjene. Uradno je SAZU iz Sveta akademij izstopila ok-tobra 1991, vendar so se njeni člani še naprej zavzemali za znanstveno sodelova-nje v medakademijskih odborih. Akademija je pričakovala, da bo mogoč dogovor o razdelitvi kvot za mednarodno sodelovanje, zato so se odločili za udeležbo na sestanku, ki ga je za januar 1992 sklical predsednik HAZU Ivan Supek kot zadnji predsednik Sveta akademij.756 Dogovor ni bil dosežen.

752 SAZU, Predsedstvo 1984–1986, mapa 9, Zapisnik nadaljevanja 2. redne seje predsedstva SAZU (4. 3. 1985).753 J. Milčinski, Leta za pet drugih, str. 191–194.754 SAZU, Predsedstvo 1987–1989, mapa 15, Zapisnik 3. redne seje predsedstva SAZU (25. 4. 1989).755 SAZU, Predsedstvo 1987–1989, mapa 13.756 SAZU, Predsedstvo 1990–1992, mapa 13, Zapisnik izredne seje predsedstva SAZU (15. 11. 1991).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 183: Željko Oset - sazu.si

183

SAZU je še večkrat izrazila pripravljenost za sodelovanje z drugimi jugoslo-vanskimi akademijami, hkrati pa je svoja prizadevanja usmerila k navezovanju stikov z Zahodno Evropo, pojasnjevala je slovenska stališča v zvezi s samostoj-nostjo in lobirala za mednarodno priznanje Slovenije, saj je bila od tega odvisna tudi sklenitev dogovorov o mednarodnem sodelovanju.757

Pomirjevalno je na razmere v Jugoslaviji želela delovati Evropska akademi-ja znanosti in umetnosti v Salzburgu, ki je oktobra 1991 na sestanek povabila predsednike akademij iz nekdanje Jugoslavije. Z izjemo Vojvodinske akademije znanosti in umetnosti so se ga udeležili predstavniki vseh akademij iz nekdanje Jugoslavije. Tema srečanja sta bila razprava o trenutnih razmerah na območju nekdanje Jugoslavije in iskanje možnosti za njihovo premagovanje. Ob obravna-vi vabila je predsednik Janez Milčinski izpostavil: »Z zadovoljstvom ugotavljam, da je SAZU tudi doslej kljub vsem pretresljivim dogodkom obdržal svojo dostojno, tolerantno in pomirljivo držo s korektnimi odnosi do drugih akademij.« Na sre-čanju so sprejeli Salzburško deklaracijo, ki je predvidevala aktivnosti akademij za umiritev vojne na Hrvaškem in napetosti med republikami. Dogovorili so se, da se bodo naslednjič srečali spomladi 1992 v Sarajevu, vendar zaradi razširitve vojne do srečanja ni prišlo.758

Predsedstvo SAZU se je na predlog prvega razreda odločilo, da bo selektivno navezalo stike z akademijami iz nekdanje Jugoslavije.759

757 SAZU, Predsedstvo 1990–1992.758 SAZU, Predsedstvo 1990–1992, mapa 16, Zapisnik 19. redne seje predsedstva SAZU (24. 2. 1992); SAZU, Pred-sedstvo 1990–1992, mapa 18, Zapisnik 21. redne seje predsedstva SAZU (9. 4. 1992).759 SAZU, Predsedstvo 1990–1992, mapa 16, Zapisnik 19. redne seje predsedstva SAZU (24. 2. 1992).

Sodelovanje SAZU z jugoslovanskimi akademijami

Page 184: Željko Oset - sazu.si

184

Člani SAZU

»Akademija pomeni toliko, kolikor ›pomenijo njeni člani kot osebnosti‹.Njen ugled se ne meri po številu članov, temveč po ›strokovni oziroma umetniško

ustvarjalni teži njihovega dela‹.«(Akademik France Bernik na skupščini SAZU 11. junija 1992)760

Pri volitvah novih članov se je poleg njihovih vrhunskih znanstvenih in ume-tniških dosežkov, ki so bili kot kriteriji zapisani v zakonih o Akademiji, pou-darjal, predvsem pri mlajših članih, tudi njihov delovni prispevek. Ta se je omenjal (predvsem) v obdobju od osvoboditve do osemdesetih let, torej v obdob-ju, ko je bila Akademija prek svojih članov tesno vpeta v znanstvenoraziskovalno delo v »svojih« inštitutih. Prvič se je delovni doprinos neposredno omenjal ob izvolitvi Franca Lukmana, glavnega urednika SBL, projekta, ki ga je Akademija želela prevzeti od Zadružne gospodarske banke, za dopisnega člana maja 1940.761 Nekaj podobnega predstavljajo volitve novih članov decembra 1946, na katerih so bili izvoljeni večinoma naravoslovci, s čimer so na Akademiji želeli nakazati smer razvoja, saj so pričakovali, da bodo novi člani osnovali delovne enote (inštitute), s čimer bi dopolnili strukturo Akademije, sestavljeno večinoma iz humanističnih komisij in odborov.762

Pogoje za izvolitev so opredeljevali temeljni normativni akti (zakon o SAZU in statuti SAZU), ki so določali naslednje kategorije članstva: častni član, redni član (v dobi prizadevanj za ustanovitev Akademije se uporablja tudi oznaka pravi član), izredni član (od ustanovitve do leta 1994 so bili to dopisni člani, ki so živeli v Sloveniji, s čimer so bili del t. i. članskega sestava in upravičeni do članske nagra-de), dopisni član (od ustanovitve do leta 1971 so to člani, ki so živeli izven Slovenije in niso bili vključeni v članski sestav, od leta 1971 do 1994 pa uradno nastopajo kot zunanji dopisni člani).

760 F. Bernik: Kronika: prva knjiga, str. 326.761 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 1, Zapisnik o 8. izredni seji predsedništva AZU (1. 2. 1940).762 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik redne seje glavne skupščine AZU (21. 12. 1946).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 185: Željko Oset - sazu.si

185

Članske diplome je maja 1940 pred prvimi volitvami novih članov oblikoval Jože Plečnik.763 Po drugi svetovni vojni so se v zasnovi diplom ohranile njegove oblikovalske zamisli, uporabili pa so nov logotip in nove nazive razredov.764 Zasnova diplom se je spremenila ob praznovanju

40. obletnice SAZU, ko je bila izdelana nova celostna grafična podoba, ki je razvidna iz diplome za dopisno članico Lidijo Andolšek Jeras.765

Volitve v obravnavanem obdobju so potekale leta 1940, 1946, 1947, 1948, 1949, 1953, 1954, 1955, 1956, 1958, 1961, 1962, 1964, 1965, 1967, 1968, 1969, 1970, 1971, 1972, 1973, 1974, 1975, 1976, 1977, 1979, 1981, 1983, 1985, 1987, 1989, 1991, torej povprečno vsako drugo leto. Akademija se za izvedbo volitev novih članov ni odločila med drugo svetovno vojno, čeprav jo je okupacijska uprava večkrat pozvala, naj jih opravi. Sprva se je Akademija temu izmikala z izgovori, čeprav so že na začetku vojne sprejeli jasno stališče, da ne bodo volili novih članov. Proti koncu vojne pa so to stališče sporočili tudi uradno. Predsednik Milan Vidmar je pred skupščino 1944 svetovalcu za kulturo za okupacijsko območje Jadransko primorje povedal, da bi volitve potegnile Akademijo v družbeno dogajanje in bi bila deležna medij-skih napadov ter s tem pritegnjena v »hrupni vrvež«.766

763 SAZU, Razna pošta, š. 2, št. 170/40.764 SAZU, Seje skupščine, Članske diplome 1949–1961.765 Ž. Oset: Zgodovina SAZU, str. 29.766 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik glavne skupščine SAZU (11. 8. 1944).

Člani SAZU

Page 186: Željko Oset - sazu.si

186

Postopek volitev rednih, dopisnih in zunanjih dopisnih članov je zaradi na-raščajočega števila kandidatov ter seveda obveznega posvetovanja glede njihove primernosti pri oblasti po letu 1949 postajal vse bolj urejen in organiziran. Bistve-na prelomnica v tem procesu je bilo soglasje oblasti k izvolitvi kandidata, ki ga je določal Zakon o SAZU maja 1948.767 S tem se je oblikoval dvostopenjski postopek izbora kandidatov: najprej njihovo evidentiranje in ocena na SAZU (v razredih in predsedstvu), nato neformalna pridobitev stališča nosilcev političnih funkcij o njih pred volitvami. Za volitve rednih in dopisnih članov, prvih po sprejemu za-kona, ki je določal potrjevanje izvoljenih članov, je bila izbrana komisija (Milan Vidmar, Ramovš in Kidrič). Ta je na predlog razredov sestavila seznam kandi-datov in v političnih forumih pridobila neformalno stališče do kandidatur. Tako so se želeli izogniti neljubim zapletom ob potrjevanju izvolitev novih članov.768 Zaradi zadrege, ki bi nastala, če bi se že izvoljeni kandidat naknadno odpovedal članstvu, pa so na drugi strani pred volitvami neformalno povprašali tudi njih, ali se s kandidaturo strinjajo.769

Ob poznejših volitvah zaskrbljenosti nad javnim odzivom o stopnji avtono-mije pri volitvah v dokumentih Akademije v takšnem obsegu ni mogoče zasle-diti. Res pa je, da sta se z novim predsednikom Josipom Vidmarjem spreme-nila način in obseg zavzemanja za kandidate pri oblasti. Vidmarju je namreč uspelo, da so bili leta 1953 za člane Akademije izvoljeni kandidati (Karel Oštir, Izidor Cankar, Viktor Korošec), ki na prejšnjih volitvah niso dobili neformal-nega soglasja oblasti h kandidaturi.770 Tudi pozneje je Vidmarju uspelo doseči neformalno soglasje za kandidaturo znanstvenikov, ki pri oblasti niso bili po-sebej cenjeni.771

Izrekanju o kandidatih se je IS SRS odpovedal leta 1969, s stališčem, da je »iz-bor članov stvar Akademije in je izvolitev prepuščena samo njej«.772 Zaradi tega Zakon o SAZU, ki se je takrat pripravljal, ne vsebuje več tozadevnih omejitev. Po tem letu v zapisnikih sej predsedstva do nastopa Janeza Milčinskega (1976) ni po-datkov o političnih mnenjih o kandidatih (zelo redka so bila v resnici tudi pred letom 1969), vendar iz primera Edvarda Kocbeka vemo, da je imela oblast kljub vsemu (določen) vpliv na volitve članov.773

767 UL LRS, št. 23/48, str. 211–213.768 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 11, Zapisnik seje predsedstva SAZU (18. 10. 1949).769 Takšen primer je dr. Vilko Novak, ki je kandidaturo zavrnil vsaj dvakrat. SAZU, Predsedstvo 1984–1986, mapa 7, Zapisnik 1. redne seje predsedstva SAZU (20. 12. 1984); prim. A. Vratuša: V svet po veliki, beli cesti, str. 17, 41.770 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 11, Zapisnik seje predsedstva (5. 12. 1949); Umrli člani, SAZU, http://www.sazu.si/o-sazu/clani/umrli.html, pridobljeno 15. 2. 2012.771 ARS, AS 223, š. 665, št. 19/61.772 SAZU, Predsedstvo 1964–1971, mapa 6, Zapisnik izredne seje predsedstva SAZU (5. 2. 1969).773 E. Kocbek: Dnevnik 1975–1976, str. 1547; ARS, AS 293, š. 4, Intervju za Naše razglede ob petdesetletnici; prim. T. Hribar: Slovenska osamosvojitev in kultura, str. 544–561.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 187: Željko Oset - sazu.si

187

Stališče predsednika IS LRS Borisa Kraigherja pred volitvami članov SAZU oktobra 1961.774

Seznanitev slovenske vlade z rezultati volitev novih članov SAZU.775

774 ARS, AS 223, š. 665, št. 19/61.775 ARS, AS 223, š. 813, št. 823/53.

Člani SAZU

Page 188: Željko Oset - sazu.si

188

Z Milčinskim, ki se je odločil, da se bo o kandidatih posvetoval »s pristojnimi družbenimi dejavniki in s tem zavaroval Akademijo pred morebitnimi težava-mi«, so se stvari na neformalni ravni spet spremenile.776 Predsednik se je zavze-mal, da bi postopek potekal korektno, premišljeno in diskretno, brez »zunanje-ga neupravičenega vmešavanja« v obliki razprave v medijih.777 V drugačni obliki je bil politični nadzor ponovno uveden s sprejetjem Zakona o SAZU leta 1980; zdaj je bilo h kandidaturam potrebno predhodno soglasje RK SZDL in politika ni imela več zgolj možnosti, da naknadno v roku 30 dni nasprotuje že izvoljenim članom SAZU. V skladu s »socialističnim demokratizmom« je RK SZDL prevze-la skrb za dajanje soglasja h kandidaturam za nove člane. Predsednik SAZU je o kandidatih za članstvo RK SZDL obvestil vsaj pol leta pred volilno skupščino, v t. i. predhodni fazi izbora kandidatov.778 Ravno določilo o soglasju RK SZDL h kandi-daturam je v začetku leta 1987 sprožilo razpravo o potrebi po spremembi Zakona o SAZU. Načel jo je tajnik razreda za umetnost Janez Menart in predlagal izbris dotičnega določila.779

Z njim se je strinjal tudi predsednik Milčinski in na glavni skupščini aprila 1987 določilo o soglasju označil kot »res nekoliko preživeto«. Upal je, da spre-memba ne bo naletela na politične ovire.780 Postopek za njegovo odpravo se je najverjetneje pričel ob prošnji SAZU za soglasje h kandidaturam za nove člane v začetku leta 1989. Na prvi skupščini po volitvah novih članov maja 1989 je glavni tajnik Janez Batis, vodja komisije za pripravo sprememb in dopolnitev zakona in statuta SAZU, akademike seznanil s sklepom »republiškega zakonodajnega or-gana« o črtanju 5. in 33. člena Zakona o SAZU.781

O dejanskem obsegu vpliva »merodajnih mest« na predloge kandidatov in s tem na članstvo SAZU je zaradi pomanjkanja informacij težko povedati kaj določ-nejšega. Poleg že omenjenih kandidatov za volitve decembra 1949, ki niso dobili neformalnega političnega soglasja (a so bili vseeno izvoljeni) in zavrnitve »reak-tivacije« Leonida Pitamica leta 1967782 se v zapisnikih sej predsedstva in glavne skupščine omenja »samo« še primer (ne)izvolitve Edvarda Kocbeka. Neizvolitev Kocbeka za člana SAZU je v slovenskem kulturnem spominu najbolj (javno) iz-postavljen primer, kjer so politični kriteriji prevladali nad kulturnimi.783 »Primer Kocbek« je prišel v javnost oktobra 1987, z objavo njegovih dnevniških zapisov za leti 1975 in 1976 v Novi reviji. V dnevniškem zapisu z 22. aprila 1975 je Kocbek poro-

776 SAZU, Glavna skupščina 1977–1984, Zapisnik skupščine SAZU (23. 3. 1978).777 SAZU, Predsedstvo 1975–1978, mapa 11, Zapisnik 9. redne seje predsedstva SAZU (9. 2. 1978).778 SAZU, Glavna skupščina 1977–1984, Zapisnik redne letne skupščine SAZU (24. 4. 1981); J. Menart: SAZU: str. 29–30.779 SAZU, Predsedstvo 1987–1989, mapa 1, Zapisnik 14. redne seje predsedstva (12. 2. 1987).780 SAZU, Glavna skupščina 1985–1988, Zapisnik volilne skupščine SAZU (23. 4. 1987).781 SAZU, Skupščina 1990–1991, Zapisnik skupščine (28. 2. 1990).782 SAZU, Predsedstvo 1964–1971, mapa 5, Zapisnik seje predsedstva SAZU (29. 1. 1968).783 T. Hribar: Slovenska osamosvojitev in kultura, str. 544–561.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 189: Željko Oset - sazu.si

189

čal o uspehu Mateja Bora, ki je v drugem poskusu dosegel potrditev njegove kan-didature za člana v razredu za umetnost.784 S kandidaturo se je strinjal tudi pred-sednik Vidmar.785 Zdi se, da je kasneje to potezo obžaloval. V spominih, ki so izšli pred objavo Kocbekovih dnevniških zapisov, v katerih je Josipa Vidmarja označil za grobarja svoje politične kariere, načrtnega in neskrupuloznega spletkarja, je Vidmar obračunal s Kocbekom, podobno kot je storil z Alojzom Kraigherjem in Vladimirjem Bartolom, torej s sogovorniki, s katerimi se je razšel.786

Ob izbruhu »afere Kocbek« jeseni 1987 je bilo za predsedstvo SAZU in pred-vsem za podpredsednika Bratka Krefta sporen zapis, da je kandidaturo prvič pre-prečil prav Kreft kot tajnik razreda,787 manj pa, da Kocbekova kandidatura drugič (za volitve marca 1975) ni dobil »žegna« CK ZKS.788 Kreft je v zapisu videl osebni napad nase, zato so se v predsedstvu odločili, da SAZU objavi pojasnilo v Književ-nih listih, ki pa ni doseglo želenega učinka.789 Vprašanju (ne)izvolitve Kocbeka se ni bilo mogoče izogniti niti v intervjuju, ki ga je ob praznovanju 50. obletnice SAZU oktobra 1988 imel v Naših razgledih predsednik Milčinski. Povedal je, da je bil Kocbek predlagan za člana in da je bila »atmosfera bolj ali manj taka, da bi ga lahko sprejeli, pa se je pokazalo, da je tako bolan, da bi pravzaprav sprejemali člo-veka, ki se ne zaveda več sveta. To bi bilo nespodobno dejanja, akt nespoštovanja do tega nesrečnega, bolnega človeka. Vedno sem bil proti temu, da bi popravljali morebitne prejšnje krivice s tem, da koga na smrtni postelji še sprejmemo ali ga odlikujemo.«790 Milčinski se je očitno naslonil na oceno Josipa Vidmarja, ki je v spominih zapisal, da »se je poetova končna bolezen pričela veliko prej, kot pa so

784 E. Kocbek: Dnevnik 1975–1976, str. 1547.785 Na seji predsedstva oktobra 1974 je tajnik razreda za umetnost Bratko Kreft predstavil potencialne kandidate, kar je v zapisniku označeno s suhoparno formulacijo, da je razred razpravljal o kandidatih. V zapisniku pred-sedstva Kreft poimensko ni navedel nobenega kandidata, kot so sicer storili tajniki v drugih razredih. Nato so v predsedstvu, skladno s prakso, začasno prekinjeno v obdobju Staneta Kavčiča, pridobili politično stališče do kandidatur. Na naslednji seji predsedstva februarja 1975 so namreč potrdili kandidature, ki so dobile soglasje CK ZKS. Razred za umetnost je za zunanja dopisna člana predlagal Stanojla Rajičića in Krsta Hegedušića, ki sta bila izvoljena na skupščini marca 1975. CK ZKS pa je očitno podal negativno mnenje o kandidaturi Edvarda Kocbeka, zaradi česar se razred za umetnost naposled ni odločil za njegovo kandidaturo. – SAZU, Predsedstvo 1972–1975, mapa 13, Zapisnik redne seje predsedstva SAZU (9. 10. 1974); SAZU, Predsedstvo 1972–1975, mapa 14, Zapisnik redne seje predsedstva SAZU (25. 2. 1975); SAZU, Glavna skupščina 1973–1976, Zapisnik skupščine (20. 3. 1975); SAZU, Glavna skupščina 1938–1952, Zapisnik o I. izredni glavni skupščini AZU (16. 5. 1940); Letopis AZU: druga knjiga, str. 47–53.786 J. Vidmar: Obrazi, str. 481–522.787 Do prvega predloga Edvarda Kocbeka je prišlo po letu 1965, saj je Matej Bor postal član šele februarja 1965, Bratko Kreft pa je tajnik razreda postal naslednje leto. – Umrli člani, SAZU, http://www.sazu.si/o-sazu/clani/umrli.html, pridobljeno 15. 2. 2012.788 Kocbek je to pripisal sodelovanju pri knjigi Edvard Kocbek: Pričevalec našega časa, ki sta jo 1975 v Trstu izdala Alojz Rebula in Boris Pahor, v kateri je Kocbek javno spregovoril o povojnih pobojih domobrancev. Kocbek je predvideval, da so bili o njegovem sodelovanju obveščeni na CK ZKS. – E. Kocbek: Dnevnik 1975–1976, str. 1547; A. Rebula in B. Pahor: Edvard Kocbek.789 SAZU, Predsedstvo 1987–1989, mapa 7, 19. redna seje predsedstva SAZU (18. 2. 1988).790 ARS, AS 293, š. 4, Intervju za Naše razglede ob petdesetletnici.

Člani SAZU

Page 190: Željko Oset - sazu.si

190

jo opazili in ugotovili«.791 Vnovič so se v Akademiji pogovarjali o Kocbeku ob objavi članka Tineta Hribarja marca 1990, v katerem je neizvolitev Kocbeka označil kot primer nadvlade političnih kriterijev nad kulturnimi merili.792

»Numerus clausus«

Ustanovna uredba iz leta 1938 je določala, da ima Akademija 30 rednih in 60 dopisnih članov, medtem ko števila častnih članov ni omejevala oziroma ome-njala. Poznejši zakoni posebnega določila o omejitvah članov nimajo, z izjemo sedaj veljavnega, saj so to urejali statuti.793 Ker zgornja meja števila članov ni bila določena in ker so v razredu za umetnost predlagali samo kandidate za redno članstvo, je to v drugi polovici petdesetih in prvi polovici šestdesetih let povzro-čalo precej trenj, predvsem zaradi ocene o neenaki obravnavi kandidatov. Zelo burno je bilo pred volitvami članov leta 1958, na katerih je bilo več kandidatov, ki so zasedali pomembne politične položaje. Milan Vidmar je predlagal omejitev zgornjega števila članov, opozarjal na velike razlike v znanstvenih kvalifikaci-jah med kandidati in na premajhno število kandidatov s področja naravoslovja, zaradi česar naj bi se oblikoval občutek, da se »odrivajo realne stroke in njihovi zastopniki«. Njegovo mnenje sta zavrnila Makso Šnuderl in Josip Vidmar, ven-dar je kljub temu skupščina minila pod vtisom razprave o temeljnih izhodiščih za izvedbo volitev novih članov. Tajnik četrtega razreda je predstavil pobudi, da se pri naslednjih volitvah upošteva članstvo po stopnjah, pri prvi izvolitvi pa po-leg znanstvene ali umetniške odličnosti še delo in zasluge, ki jih ima kandidat za Slovenijo.794 Komentar Milana Vidmarja o neupoštevanju članstvo po stopnjah je zagotovo vezan tudi na »čakanje« njegovega prvega diplomanta, bivšega asisten-ta, in tesnega sodelavca Venčeslava Koželja,795 ki je dopisni član postal junija 1953, redni pa decembra 1961.796

Sklep o doslednem upoštevanju članstvo po stopnjah, ki je tesno povezan z oceno o prevelikem številu članov, je bil ponovno omenjen ob volitvah 1961 in 1965. Ob pripravah na volitve decembra 1961, potem ko je bilo že jasno, da bo SAZU lahko obdržala manjše inštitute, je v predsedstvu prišlo do spora glede

791 J. Vidmar: Obrazi, str. 521.792 T. Hribar: Slovenska osamosvojitev in kultura, str. 544–561.793 SL KBU, 7. 9. 1938, str. 783–785; UL LRS, št. 23/48, str. 211–213; UL LRS, št. 16/49, str. 122–123; SAZU, Predsed-stvo 1964–1971, mapa 6–8.794 SAZU, Glavna skupščina 1958–1961, Zapisnik glavne skupščine SAZU (17. 10. 1958).795 Koželj je bil slavnostni govornik na svečani seji ob sedemdesetletnici Milana Vidmarja junija 1955 na SAZU. SAZU, Glavna skupščina 1952–1955, Zapisnik skupščine SAZU (21. 6. 1955).796 Umrli člani, SAZU, http://www.sazu.si/o-sazu/clani/umrli.html, pridobljeno 15. 2. 2012.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 191: Željko Oset - sazu.si

191

novih članov. V predsedstvu so razpravljali predvsem o kandidatih razreda za umetnost, ki je predlagal pet kandidatov neposredno za redne člane. Tej pra-ksi in obsegu novih izvolitev so nasprotovali v drugih razredih, zaradi česar je moral razred za umetnost umakniti dve kandidaturi. Problem pa ni bil samo v kršitvi načela članstvo po stopnjah in števila kandidatov, ampak tudi v predlo-gih samih, na kar napeljuje komentar, da med kandidati ni »nekaterih znanih imen iz našega znanstvenega in kulturnega življenja«. Toda to je bil tako rekoč večen očitek.797 Razprava o kandidatih se je nadaljevala tudi na sami skupščini decembra 1961, kjer je predsednik Vidmar pomisleke o prevelikem številu kan-didatov v razredu za umetnost zavrnil s komentarjem, da »zasluži naša literatu-ra, ki je starejša od naše znanosti in ji je vedno šla v našem življenju velika vloga, priznanje«.798

Zaradi pomislekov o neravnovesju v članskem sestavu med razredi so na voli-tvah decembra 1962 izvolili dva redna člana v tretjem razredu in rednega člana v razredu za umetnost.799 S tem pa se razprava o članstvo po stopnjah ni zaključila. »Znanstvene« razrede je motilo, da v razredu za umetnost kandidate iz Slovenije predlagajo samo za redne člane. Zaradi tega se je od 1953 do 1964 razred za umet-nost okrepil z devetimi rednimi člani, vsi ostali razredi skupaj pa s trinajstimi, od katerih so trije (Srečko Brodar, Boris Ziherl in Fran Zwitter) napredovali od dopisnih v redne člane. Zaradi različnega števila novih izvolitev in smrti je nasta-lo med razred precejšnje neravnovesje, pri čemer je imel drugi razred leta 1963 le dva redna člana (Ivana Grafenauerja in Josipa Vidmarja), skrbel pa je za naj-večji inštitut SAZU (Inštitut za slovenski jezik). Številčno šibkost drugega razreda so reševali tako, da je Bratko Kreft iz razreda za umetnost prevzel vodenje Inšti-tuta za slovenski jezik. Predsednik Vidmar je Kreftu zato predlagal, da bi postal član drugega razreda, kar pa je Kreft zavrnil.800 Zaradi številčne šibkosti drugega razreda so se vsi razredi strinjali, da lahko razred za naslednje volitve predlaga večje število kandidatov. Razred je zato predlagal tri kandidate za redne člane (Franceta Bezlaja, Franceta Koblarja in Antona Ocvirka), ki so bili izvoljeni so-glasno.801 S tem se je število rednih članov Akademije leta 1964 povzpelo na 36, kar je bilo 17 več kot konec leta 1945, pri čemer se je število rednih članov v petdesetih in šestdesetih letih praviloma gibalo med 31 in 34.

Pomisleki o nesorazmerju med razredi in o članstvo po stopnjah v SAZU so ponovno vzniknili ob predlogu razreda za umetnost, ki je jeseni 1964 predlagal za nova redna člana, Mateja Bora in Franceta Miheliča.802 Bili so uspešni in dopisno

797 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 9, Zapisnik seje predsedstva SAZU (6. 10. 1961).798 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 9, Zapisnik seje predsedstva SAZU (6. 10. 1961).799 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 10, Zapisnik seje predsedstva SAZU (10. 12. 1962); SAZU, Glavna skupšči-na 1962–1972, Zapisnik skupščine SAZU (21. 12. 1962).800 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 11, Zapisnik seje predsedstva SAZU (27. 12. 1963).801 SAZU, Glavna skupščina 1962–1972, Zapisnik glavne skupščine SAZU (3. 7. 1964).802 SAZU, Predsedstvo 1964–1971, mapa 2, Zapisnik seje predsedstva (4. 2. 1965).

Člani SAZU

Page 192: Željko Oset - sazu.si

192

članstvo je postalo pogoj za redno članstvo, z izjemo pri starejših uveljavljenih znanstvenikih, denimo Antona Slodnjaka in Stanka Škerlja.803 Predsednik je ob odločitvi za dosledno upoštevanje članstvo po stopnjah na skupščini februarja 1965 ocenil, da je s tem »osnovna struktura Akademije dograjena«.804

Pomemben korak v smeri omejevanja števila članov je bila sprememba volil-nega postopka leta 1978: vsak razred je lahko predlagal le po enega kandidata za dopisnega člana, prvi razred, ki je imel dva oddelka, pa po enega kandidata na oddelek. Ob pripravi novega Zakona o SAZU (1979–1980) se je predsednik Milčin-ski zavzel, da bi bilo število članov v razmerju »z znanstvenim in umetniškim potencialom Slovenije ter v razmerju do števila članov drugih akademij«, zaradi česar ni prišlo do omejitve članstva v zakonu ali statutu.805

Po sprejemu Zakona o SAZU decembra 1980 so se dogovorili, da lahko vsak razred izvoli največ dva nova dopisna člana, redni in zunanji dopisni člani pa so bili izvzeti iz te kvote, ni pa smelo število zunanjih dopisnih članov preseči števila kandidatov iz Slovenije.806 Določili so tudi, da so dopisni člani lahko izvoljeni za redne člane najprej po dveh volilnih obdobjih oziroma po štirih letih.807 Do za-ostritve je prišlo leta 1987, ko je dobil vsak razred pravico do izvolitve le enega do-pisnega člana.808 Ta dogovor so spregledali izjemoma, predvsem v primeru smrti več članov razreda. Tako je predsedstvo za volitve 1991 drugem in petem razredu odobrilo izvolitev več kot enega novega člana. Oba razreda sta predlagala tri do-pisne člane, torej toliko, kot jih je umrlo od volitev 1989.809

Zaradi podaljševanja življenjske dobe ter rednih volitev novih članov je njiho-vo število v SAZU vztrajno rastlo. Zato je pomemben del v pripravi novega zakona imela razprava o določitvi zgornjega števila članov. Predlog zakona, ki je bil prip-ravljen do jeseni 1990, je prvič predvidel numerus clausus. Z njim so se načeloma

803 Neposredno članstvo za Slodnjaka je tajnik drugega razreda France Koblar predlagal, »ker mu po zaslugah kot priznanemu literarnemu zgodovinarju to gre«. Kandidaturo za redno članstvo je razred podal že julija 1966, vendar zaradi pričakovanja, da bo kmalu sprejet nov zakon o SAZU, v letu 1966 niso izvedli volitev novih članov. Podobna usoda – čakanje – je Slodnjaka doletela v Zagrebu, kjer je več let, zaradi priprave novega zakona o JAZU, čakal na volitve za dopisno članstvo. Skupaj s Slodnjakom je drugi razred za volitve februarja 1967 predla-gal dr. Stanka Škerlja, vendar kot dopisnega člana. Predlog za Škerlja je bil zavrnjen, zato je razred ponovil kan-didaturo Škerlja na volitvah februarja 1969, vendar takrat za rednega člana. Predlogu izvolitve Škerlja je naspro-toval razred za umetnost, ki je ugotavljal, da je s tem kršeno načelo stopenjske izvolitve. Pozneje pa so k temu dodali, da ima Škerlj (pre)skromen opus. Kljub pomislekom je Škerlj postal kandidat za redno članstvo in je bil tudi izvoljen. – SAZU, Predsedstvo 1964–1971, mapa 4, Zapisnik seje predsedstva (31. 1. 1967); SAZU, Predsedstvo 1964–1971, mapa 5, Seja predsedstva (29. 1. 1968); SAZU, Predsedstvo 1964–1971, mapa 6, Zapisnik redne seje (20. 1. 1969); SAZU, Glavna skupščina 1962–1972, Zapisnik skupščine SAZU (7. 2. 1969); ARS, AS 1404, š. 3, št. 143.804 SAZU, Glavna skupščina 1962–1972, Zapisnik skupščine SAZU (6. 2. 1965).805 ARS, AS 223, š. 4957, SAZU.806 SAZU, Predsedstvo 1979–1980, mapa 10, Zapisnik 1. redne seje predsedstva SAZU (16. 9. 1980); UL SRS, št. 42/71, str. 1053–1056; SAZU, Glavna skupščina 1977–1984, Zapisnik redne letne skupščine SAZU (24. 4. 1981).807 SAZU, Predsedstvo 1979–1980, mapa 11, Zapisnik 2. redne seje predsedstva SAZU (13. 11. 1980).808 SAZU, Glavna skupščina, 1985–1988, Zapisnik volilne skupščine SAZU (23. 4. 1987).809 SAZU, Predsedstvo 1990–1992, mapa 6, Zapisnik 11. redne seje predsedstva SAZU (17. 1. 1991); SAZU, Predsed-stvo 1990–1992, mapa 7, Zapisnik 12. redne seje predsedstva SAZU (28. 2. 1991).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 193: Željko Oset - sazu.si

193

strinjali vsi razredi, so pa v razredu za umetnost želeli v predlog zakona vnesti določilo, da bi bil razred, ki je imel petino članov Akademije, bil upravičen do četrtine vseh njenih članov.810

Določilo o omejitvi članov SAZU je bilo sprejeto z Zakonom o SAZU julija 1994. Določalo je, da ima SAZU lahko največ 60 rednih in 30 izrednih članov mlajših od 75 let, ob tem pa še 90 dopisnih (zunanjih) članov. Z zakonom so bili spremenje-ni tudi nazivi. Dopisni člani so postali izredni, zunanji dopisni člani pa dopisni člani.811 Zaradi uvedenih omejitev je imelo predsedstvo SAZU precej opravka z določitvijo števila prostih mest za posamezne razrede, saj je bil opuščen dogovor o enem kandidatu na dopisnega/izrednega člana na razred oziroma oddelek, kar je seveda povzročalo precej razburjenja. Uveljavljeno je bilo novo pravilo »popol-njevanja prostih mest«.812

Osebne intervencije

Ker je bila v obdobju od 1949 do 1987 potrebna pridobitev (neformalnega) so-glasja oblasti za predlagane kandidate za člane, so imeli predsedniki, ki so pri nosilcih političnih funkcij preverjali morebitne zadržke in imeli s tem možnost vplivanja nanje, pri volitvah izjemno pomembno vlogo. Po svojem vplivu sta seve-da izstopala Josip Vidmar in Janez Milčinski, dolgoletna predsednika Akademi-je. Vidmar si je zlasti pri književnikih skorajda prisvojil ekskluzivno pravico nji-hovega predlaganja za člane SAZU. S predlaganimi kandidati je Vidmar poskušal (tudi) umiriti kritike na svoj račun, kar mu je očital Izidor Cankar, s katerim je bil sicer v prisrčnih odnosih.813 Takšen primer je bil npr. predlog izvolitve Alojza Kraigherja za člana SAZU, s čimer je želel zakopati stare zamere, ki so tlele med njima. Alojz Kraigher je Vidmarja v monografiji o Ivanu Cankarju, ki je izhajala v snopičih med letoma 1954 in 1958, označil kot »človeka skrajno nevarnega in naši stvarnosti sovražnega mišljenja«. Zamera Alojza Kraigherja je bila stara in je izvirala iz obdobja pred drugo svetovno vojno, ko sta Vidmar in Juš Kozak kot recenzenta Slovenske matice negativno ocenila Kraigherjev rokopis z naslovom Krista Alba. Kozaku je Kraigher takoj odgovoril, Vidmarju pa ne oziroma posre-

810 SAZU, Predsedstvo 1990–1992, mapa 7, Zapisnik 12. redne seje predsedstva SAZU (28. 2. 1991).811 Zakon o SAZU, SAZU, http://www.sazu.si/o-sazu/zakon.html, pridobljeno 13. 12. 2011.812 Prim. SAZU, Zapisnik 12. seje predsedstva SAZU (7. 1. 1999).813 Josip Vidmar na volitvah za predsednika nikoli ni dobil vseh glasov – razen če odštejemo izvedbo volitev po načelu per acllamationen, kjer pa je sam način izvedbe volitev zastavljen tako, da ne predvideva razprave niti glasovanja –, kar pomeni, da je vedno glasoval za koga drugega. Na volitvah 1952 in 1953 je glasoval za brata Mi-lana, 1955 in 1956 pa za Izidorja Cankarja. – SAZU, Glavna skupščina 1952–1955; Zapisnik skupščine SAZU (24. 6. 1955); SAZU, Glavna skupščina 1956–1957, Zapisnik skupščine SAZU (2. 10. 1956).

Člani SAZU

Page 194: Željko Oset - sazu.si

194

dno šele dve desetletji pozneje.814 Vidmar se je odločil napisati Alojzu Kraigherju javni, pomirljiv odgovor,815 dodatno pa zadevo pomiriti z odločno podporo njego-vi kandidaturi za člana SAZU. Poleg Kraigherja je Vidmar sočasno za člana na-meraval predlagati tudi Juša Kozaka, vendar je zaradi protesta Izidorja Cankarja začasno odstopil od namere, ki jo je uresničil po Cankarjevi smrti.816

Še bolj zanimiv je bil Vidmarjev odnos do kandidature Janka Kosa. Vidmar in Anton Ocvirk sta napisala pozitivno mnenje za Kosa že novembra 1971,817 ven-dar zaradi pomislekov prvega razreda Kos ni postal kandidat za člana na volitvah, ki so potekale marca 1972.818 Predlog za kandidaturo je bil ponovljen naslednje leto, ko je drugi razred za dopisnega člana spet predlagal Janka Kosa in Marjo Boršnik. Prvi razred je ponovno izrazil pomisleke tako glede kandidature Kosa kot Boršnikove, vendar je privolil, da postaneta oba uradno evidentirana kandi-data za članstvo.819 Medtem pa je prišlo do bistvenega preobrata v drugem razre-du, saj je Vidmar kot eden od predlagateljev umaknil podporo, prvi razred pa je posledično »odložil kandidaturo«.820 Vidmar je svoj neobičajni preobrat v prime-ru Janka Kosa pojasnil februarja 1973. Kos se mu je zameril, ker je predlagal To-maža Šalamuna za nagrado Prešernovega sklada, kar je po njegovi oceni kazalo »na nezadostno izčiščene estetske nazore prof. J. Kosa«.821

V primeru Marje Boršnik Vidmarjevi zadržki niso znani, vendar je glede na drobno nagajanje v razredu po njeni izvolitvi možno sklepati, da gre za dolgotraj-no zamero, najverjetneje vezano na izdajanje zbranih del slovenskih književni-kov ter s tem povezanim obračunom Marje Boršnik z Izidorjem Cankarjem. V intervjuju Boršnikove s kiparjem Jakobom Savinškom o njegovem portretu Izi-dorja Cankarja, objavljenim 1959 v Naših razgledih, so bile zapisane za tedanjo izobraženstvo nepredstavljivo negativne oznake; Cankar je bil predstavljen kot izrazito negativna osebnost, izkoreninjenec.822 Nad intervjujem se je zgražala celotna Akademija, ki je edinkrat v svoji zgodovini zaradi osebnega napada na svojega člana odločno javno protestirala. Znano je, da je Josip Vidmar, ki se je v petdesetih letih postavil v vlogo zaščitnika Izidorja Cankarja (z izvolitvijo za akademika, s čimer je olajšal njegovo finančno stisko, njegovim angažiranjem v SAZU ter nenazadnje tudi z organiziranjem njegovega državnega pogreba) od-ločno zavračal osebne napade na ugledne akademike.823

814 J. Vidmar: Obrazi, str. 119–124.815 Prav tam, str. 123.816 Prav tam, str. 346.817 SAZU, Predsedstvo 1964–1971, mapa 8, Zapisnik redne seje (25. 11. 1971).818 SAZU, Predsedstvo 1972–1975, mapa 1, Zapisnik redne seje predsedstva SAZU (23. 2. 1972).819 SAZU, Predsedstvo 1972–1975, mapa 4, Zapisnik redne seje predsedstva SAZU (27. 2. 1973).820 SAZU, Predsedstvo 1972–1975, mapa 6, Zapisnik izredne seje predsedstva SAZU (16. 4. 1973).821 SAZU, Predsedstvo 1972–1975, mapa 4, Zapisnik redne seje predsedstva SAZU (27. 2. 1973).822 A. Puhar: Izidor Cankar, str. 8–9, 109–100.823 A. Puhar: Izidor Cankar, str. 8–9, 109–110; Ž. Oset: Vogalni kamni kulturnih ustanov, str. 194; Ž. Oset: Pomen in slovo Izidorja Cankarja , str. 13; SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 8, Zapisnik seje predsedstva SAZU (15. 4. 1960).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 195: Željko Oset - sazu.si

195

Kos in Boršnikova sta nato postala kandidata za člana SAZU za volitve marca 1977. Te so potekale na prvi skupščini po izteku predsedniškega mandata Josipa Vidmarja in na njih sta bila tudi izvoljena za dopisna člana.824

Volitve clanic

Prva (zunanja dopisna) članica SAZU je postala leta 1969 srbska književnica Desanka Maksimović, druga pa leta 1975 hrvaška geologinja in paleontologinja s slovenskimi koreninami Vanda Kochansky Devidé. Matej Bor je ob kandidaturi hrvaške znanstvenice na skupščini marca 1975 obžaloval, da »ni nobenega kandi-data ženskega spola« za dopisnega člana.825 Bil je razočaran, ker ni bil upoštevan njegov predlog za kandidaturo slikarke Anice Zupanec Sodnik.826 Njegovo obža-lovanje je bilo uspešeno, saj je bila Sodnikova, sicer Borova sorodnica, izvoljena na naslednjih volitvah marca 1976. Zaradi šibkega zdravja je diplomo v njenem imenu prevzel Bor.827 Pri njeni kandidaturi pa je prišlo do manjšega zapleta, saj je bila predlagana manj kot mesec dni pred skupščino, zaradi česar se je pritožil France Mihelič, češ da ni mogel videti utemeljitve. Bolj tehtna je bila pripomba tajnika prvega razreda Lada Vavpetiča, ki ga je motilo, da je oceno o kandidatki podpisal nečlan Akademije, Stane Mikuž. Je pa do teh pripomb prišlo že potem, ko so vsi razredi podali soglasje k njeni kandidaturi. Anica Zupanec Sodnik je bila nato kot prva Slovenka izvoljena za dopisno članico (v današnji terminologiji za izredno članico).828 Naslednje leto je sledila izvolitev Marje Boršnik, o zapletih pri njeni kandidaturi pa je že bilo govora.

O volitvah akademikinj na sejah predsedstva v obravnavanem obdobju niso razpravljali, niti v primeru kandidature Dragice Turnšek in Lidije Andolšek Jeras ne. Prva je postala dopisna članica maja 1985 in redna članica maja 1993, druga pa dopisna članica aprila 1987 in maja 1993 redna članica ter bila nato od septembra 1999 do aprila 2002 tudi glavna tajnica SAZU.829 V osemdesetih, junija 1983, pa sta bili za zunanjo dopisno članico izvoljeni še Milka Ivić in Irena Grickat Radulović.830

824 SAZU, Glavna skupščina 1977–1984, Zapisnik skupščine SAZU (10. 3. 1977).825 SAZU, Glavna skupščina 1973–1976, Zapisnik skupščine SAZU (20. 3. 1975).826 SAZU, Glavna skupščina 1962–1972, Zapisnik skupščine SAZU (7. 2. 1969); ARS, AS 1402, š. 22, Mnenje za A. Sodnik, 29. 9. 1974.827 SAZU, Glavna skupščina 1973–1976, Zapisnik redne letne skupščine SAZU (25. 3. 1976).828 SAZU, Predsedstvo 1975–1978, mapa 1, Zapisnik redne seje predsedstva SAZU (16. 3. 1976).829 Umrli člani, SAZU, http://www.sazu.si/o-sazu/clani/umrli.html, pridobljeno 28. 2. 2012.830 SAZU, Glavna skupščina 1977–1984, Zapisnik redne letne skupščine SAZU (6. 6. 1983).

Člani SAZU

Page 196: Željko Oset - sazu.si

196

Število članov SAZU.

Volilni kolegij

Volitve članov Akademije potekajo na skupščini, ki so jo od ustanovitve do sprejema Zakona o SAZU 1971 sestavljali samo njeni redni in častni člani. Dopi-sni člani so bili na glavno skupščino prvič povabljeni leta 1969, glasovalno pra-vico pa so dobili šele z omenjenim zakonom. Skupščina je bila enoten kolegij za volitve kandidatov v vseh kategorijah članstva, kar je pomenilo, da so dopi-sni člani odločali tudi o kandidatih za redne in častne člane.831 Do oblikovanja dveh volilnih kolegijev je prišlo leta 1999; od takrat kolegij za izvolitev rednih članov sestavljajo samo redni člani, za volitve izrednih in dopisnih članov pa vsi člani SAZU.832

Od ustanovitve do Zakona o SAZU iz 1971 je bila za izvolitev potrebna dvotre-tjinska podpora prisotnih članov, nato pa relativna večina prisotnih članov na

831 UL SRS, št. 42/71, str. 1053–1056.832 SAZU, Glavna skupščina, Skupščina (8. 4. 1999).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 197: Željko Oset - sazu.si

197

sklepčni skupščini.833 Z Zakonom o SAZU iz 1980 in Statutom SAZU iz 1982 je bila za prag izvolitve določena absolutna večina vseh notranjih dopisnih in re-dnih članov. Potem ko na volitvah članov leta 1983 drugič v zgodovini Akademije nista bila izvoljena uradno postavljena kandidata834 (prvič se je zgodilo na prvih volitvah maja 1940835) in je jeseni 1984 prišlo do neobičajno resnega spopada za vodstvene položaje na SAZU (med Milčinskim in Vidmarjem), je bila opravljena obsežnejša razprava o volilnem kvorumu.836

Do spremembe statuta je prišlo na redni skupščini maja 1985, podoben sklep pa je sprejela tudi SANU. Amandma je določal, da se na skupščini odloča z nava-dno večino, razen pri sprejemu statuta in volitvah, kjer je bila potreba dvotretjin-ska večina prisotnih.837

Tajne volitve – da ali ne?

Ob ustanovitvi je bilo samoumevno, da (vse) volitve potekajo s tajnim glaso-vanjem, kar pa ni bilo posebej določeno niti v uredbi niti v statutu. Na to stanje je ob oceni statuta junija 1949 opozorila Zakonodajna služba Skupščine LRS, ki je zahtevala, da se vanj vnese določilo o tajnem glasovanju. Z dopolnilom se ni strinjal predsednik Kidrič, ki je menil, da je to nepotrebno, saj, da se »pričakuje od akademika, da ima dovolj poguma javno nastopiti proti kakemu predlogu«. Njegovo pojasnilo ni bilo najbolj prepričljivo, saj je bila tajna izvedba volitev sa-moumevna, ob tem pa je potekala odprta in pogosto tudi (osebno) ostra razprava. Bolj verjetno je, da se je Kidrič bal zadrege ob morebitni neizvolitvi predlaganih kandidatov za člane Akademije. Statut je določal tajno glasovanje in izjemoma, v primeru, da je tak sklep sprejela skupščina, tudi volitve tudi z javnim glasova-njem, za kar pa se pri volitvah novih članov niso nikoli odločili.838

833 UL SRS, št. 42/71, str. 1053–1056.834 SAZU, Glavna skupščina 1977–1984, Zapisnik redne letne skupščine SAZU (6. 6. 1983).835 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik o I. izredni glavni skupščini AZU (16. 5. 1940).836 SAZU, Predsedstvo 1984–1986, mapa 23.837 SAZU, Glavna skupščina 1985–1988, Zapisnik redne skupščine SAZU (23. 5. 1989).838 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 11, Zapisnik izredne seje predsedstva SAZU (4. 6. 1949).

Člani SAZU

Page 198: Željko Oset - sazu.si

198

Volitve clanov izven Slovenije,(zunanjih) dopisnih clanov

Ustanovna uredba je poznala tri kategorije članstva: redno, dopisno in častno članstvo, Zakon o SAZU (1971) je uvedel še kategorijo zunanji dopisni člani. Do-pisni člani, ki niso živeli v Sloveniji, niso mogli postati redni člani in niso imeli članskih pravic in ugodnosti, kot so jih imeli redni in častni člani.839 Spremembe nazivov članstva je uvedel Zakon o SAZU iz leta 1994, ko je bila kategorija zunanji dopisni član preimenovana v dopisni član, dopisni član pa v izredni član.840

V primeru, da se je zunanji dopisni član trajno preselil v Slovenijo, je lahko pos-tal (notranji) dopisni član. Tako je bilo npr. v primeru Lojzeta Dolinarja, ki je ob izvolitvi za dopisnega člana junija 1953 živel v Beogradu, in Ljudmila Hauptmanna, ki je po vojni prijavil uradno prebivališče v Bohinju, ni pa ni bil nikoli evidentiran kot kandidat za rednega člana. Kolegi, zgodovinarji, so mu na ta način zagotovili člansko nagrado in možnost za raziskovalno delo. SAZU ni – v razliko od SANU npr. – nikoli podelila rednega članstva nekomu, ki bi ob izvolitvi bival izven Slovenije.841

Nova praksa se je oblikovala v primeru zunanjega dopisnega člana Jožeta Pogačnika, ki se je po osamosvojitvi preselil v Slovenijo, vendar ni bil vključen v članski sestav. Izvoljen je bil za dopisnega (=izrednega) člana v članskem sestavu in nato še za rednega člana. Podobno kot kasneje Jože Pirjevec sta bila trikrat iz-voljena v tri različne kategorije članstva SAZU.842

Do volitev leta 1953 so bili za dopisne člane ljubljanske Akademije od Sloven-cev, ki niso prebivali v Sloveniji, na podlagi znanstvenih in umetniških kriterijev izvoljeni Matija Murko, Ljudmil Hauptmann in Ivan Regen; vsi na prvih volitvah novih članov po ustanovitvi Akademije, maja 1940.843 Ob prvih volitvah je prevlada-lo stališče, da je treba za (dopisne) člane izvoliti predvsem kulturnike slovenskega rodu.844 To nezapisano pravilo so prvič prekršili že novembra 1947.845 Na pobudo

839 UL SRS, št. 42/71, str. 1053–1056.840 SL KBU, 7. 9. 1938, str. 783–785; UL SRS, št. 42/71, str. 1053–1056; Zakon o SAZU, SAZU, http://www.sazu.si/o--sazu/zakon.html, pridobljeno 13. 12. 2011.841 SAZU, Glavna skupščina 1952–1955, Zapisnik skupščine SAZU (2. 6. 1955); SAZU, Glavna skupščina 1962–1972, Zapisnik skupščine SAZU (5. 2. 1970).842 SAZU, Glavna skupščina 1977–1984, 1985–1988; Umrli člani, SAZU, http://www.sazu.si/o-sazu/clani/umrli.html, pridobljeno 15. 2. 2012.843 SAZU, Glavna skupščina 1938–1952, Zapisnik o 1. izredni glavni skupščini AZU (16. 5. 1940).844 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 2, Zapisnik o 1. seji (4. in 6. maj 1940).845 SAZU, Glavna skupščina 1938–1952, Zapisnik slavnostne glavne skupščine AZU (7. 11. 1947).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 199: Željko Oset - sazu.si

199

slovenske vlade, so po zgledu srbske, bolgarske in moskovske akademije znano-sti, ob obletnici oktobrske revolucije za dopisne člane izven članskega sestava iz-volili predsednike vseh slovanskih akademij.846 To je bila seveda povsem politična gesta; po besedah takratnega tajnika Akademije »akt odlikovanja in bratske skup-nosti«, zaradi česar tudi niso ocenjevali znanstvenih kvalifikacij »kandidatov«.847

Z izjemo teh izvolitev in izvolitve predsednika države za častnega člana no-vembra 1948, v prvih petnajstih letih ni bil za člana Akademije izvoljen noben znanstvenik ali umetnik, ki ni deloval v Sloveniji ali bil tesno povezan s slovenski-mi kulturnimi institucijami. Ta politiko so želeli odpraviti na volitvah, ki so bile načrtovane za leto 1952, izvedene pa junija 1953. Predsednik Ramovš je poleti 1951 povedal, da »ob volitvah novih članov ne bo mogoče prezreti zaslužnih jugoslo-vanskih znanstvenikov«.848

Večji poudarek so izvolitve zunanjih dopisnih članov dobile v času predsedni-kovanja Janeza Milčinskega. SAZU je imela na začetku njegovega mandata (1976) zgolj pet zunanjih dopisnih članov živečih v tujini, od tega tri Slovence, in še 15 zu-nanjih dopisnih članov, ki so živeli v Jugoslaviji.849 Na koncu njegovega mandata pa je Akademija štela 83 zunanjih dopisnih članov.

Vtisi Alfreda Rammelmeyerja o slavnostni podelitvi diplome zunanjega dopisnega člana SAZU, ki jih je sporočil akademiku Antonu Slodnjaku 1. junija 1981.850

846 Letopis AZU: druga knjiga, str. 27–31.847 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik slavnostne glavne skupščine AZU (7. 11. 1947).848 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 14, Zapisnik seje predsedstva SAZU (15. 1. 1952).849 SAZU, Predsedstvo 1975–1978, mapa 9, Zapisnik 7. redne seje predsedstva SAZU (14. 11. 1977).850 ARS, AS 1404, š. 7, št. 318.

Člani SAZU

Page 200: Željko Oset - sazu.si

200

Večje število zunanjih dopisnih članov je odražalo okrepljeno mednarodno sodelovanje SAZU. Predsednik Milčinski je že novembra 1977 predlagal večjo po-zornost temu vprašanju851 in na proslavi 40. obletnice Akademije dejal, da je bila SAZU v preteklosti »čez mero zadržana pri izbiranju uglednih tujih znanstveni-kov in umetnikov«.852 Kljub temu je bil na volitvah marca 1978 za dopisnega člana izvoljen le predsednik Akademije znanosti in umetnosti BiH Alojz Benac, kar pa ni bilo več od ustaljene prakse, da so bili predsedniki posameznih jugoslovan-skih akademij tudi dopisni člani drugih.853 Sicer pa so zunanja dopisna članstva tujcev odražala s kom so imeli člani Akademije največ znanstvenih in kulturnih stikov. Ne preseneča, da so večinoma izvirali iz sosednjih držav.

Veliko bolj kritičen do izvolitve zunanjih članov je bil Milčinski leta 1988 ob praznovanju 50. obletnice SAZU, ko je ugotavljal, da jih precej še ni prevzelo niti diplome, kaj šele, da bi predstavljali most za mednarodno sodelovanje, kot je bilo mišljeno.854 Pri tem je verjetno treba izpostaviti prevelika pričakovanja in pre-majhen obseg komunikacije med SAZU in izvoljenimi dopisnimi člani.855

Navdušenje za izvolitev zunanjih dopisnih članov je »popustilo« po letu 1990, ko so v tretjem in četrtem razredu ocenjevali, da se izvoli preveliko število zuna-njih dopisnih članov. Tudi zaradi tega je bila v Zakon o SAZU, ki je bil sprejet juli-ja 1994, vnesena omejitev števila (zunanjih) dopisnih članov na 90.856

Posebno poglavje je bila razprava, da bi bili med kandidati za zunanje dopisne člane tudi znanstveniki iz neuvrščenih dežel. Prve pobude v tej smeri so prišle leta 1978, ko je dopisni član postal Anton Vratuša, predsednik IS SRS. Predsed-stvo SAZU je do 1981 vzpostavilo stik z znanstvenimi institucijami v Gani, Ugandi, Nikaragvi, Mehiki in Indiji.857 Izven Evrope so hoteli večjo pozornost nameniti tudi sodelovanju z znanstvenimi institucijami z dolgoletno tradicijo, med kate-rimi so bile izpostavljene države v Latinski Ameriki; nameravali pa so ohraniti tudi stike s Kitajsko akademijo znanosti, ki so bili vzpostavljeni konec petdese-tih let.858 Vendar je gospodarska kriza po letu 1980 močno zmanjšala možnosti za sodelovanje, saj SAZU ni uspelo v celoti realizirati niti pogodb o sodelovanju z evropskimi akademijami.859

851 SAZU, Predsedstvo 1975–1978, mapa 9, Zapisnik 7. redne seje predsedstva SAZU (14. 11. 1977).852 ARS, AS 293, š. 4, govor ob štiridesetletnici.853 SAZU, Glavna skupščina 1977–1984, Zapisnik skupščine SAZU (23. 3. 1978).854 ARS, AS 293, š. 4, intervju za Naše razglede ob petdesetletnici.855 SAZU, Predsedstvo 1979–1980, mapa 3, Zapisnik 15. seje predsedstva SAZU (18. 6. 1979).856 Zakon o SAZU, SAZU, http://www.sazu.si/o-sazu/zakon.html, pridobljeno 25. 2. 2012.857 SAZU, Glavna skupščina 1977–1984, Zapisnik redne letne skupščine SAZU (24. 4. 1981).858 SAZU, Glavna skupščina 1977–1984, Zapisnik redne letne skupščine SAZU (6. 6. 1983).859 SAZU, Predsedstvo 1979–1980, mapa 10, Zapisnik 1. redne seje predsedstva SAZU (16. 9. 1980).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 201: Željko Oset - sazu.si

201

Volitve castnih clanov

SAZU je doslej izvolila štiri častne člane; dva svoja predsednik (Josipa Vidmar-ja in Franceta Bernika) zaradi njunega prispevka k razvoju slovenske kulture in uspešnega vodenja SAZU ter dva politika (Josipa Broza in Edvarda Kardelja) zaradi njunega prispevka h gospodarskemu in socialnemu razvoju države ter osmišljanju socialistične misli. V primeru Josipa Broza je na SAZU obstajalo pri-čakovanje, da bodo s tem pridobili naklonjenost predsednika države. V drugem primeru o kandidatu niso niti razpravljali, vendar je bilo zaradi njegove vpliv-nosti podobno pričakovanje. Zelo pomenljiva je bila zahteva Edvarda Kardelja za katerega so v Akademiji ocenjevali, da ima odločilno besedo pri slovenskih kulturnih zadevah in s tem tudi pri odločitvah glede Akademije, kako naj poteka slavnostna podelitev diplome o njegovem članstvu.860

Pobude za izvolitev prvega častnega člana Akademije so se pojavile spomladi 1939 v sklopu razprave o kandidatih za nove člane. Med kandidati so bili zaslu-žni podporniki za ustanovitev Akademije (in tudi Univerze). V ta krog so spadali Ivan Hribar, Anton Korošec in Fran Windischer, poimensko pa je bil naveden le Hribar, ki ga je predlagal Fran Ramovš. V predsedstvu so se odločili, da volitve častnih članov prestavijo na naslednje leto, na leto 1941.861 Razlog za preložitev ni naveden, verjetno pa je bila prisotna želja, da se Ivanu Hribarju izroči diploma o častnem članstvu ob osebnem jubileju, saj je leta 1941 praznoval 90 let. Precej običajna praksa je bila, da so se častna članstva za splošne (organizacijske) zaslu-ge podeljevala ob jubileju ustanove ali ob osebnem jubileju nagrajenca. Univerza v Ljubljani je tako ob svoji 10. obletnici podelila častni doktorat Danilu Majaronu, ob 20. obletnici Antonu Korošcu in Ivanu Hribarju ob njegovi 90. letnici.862 Pre-stavitev Hribarjeve počastitve, do katere zaradi njegovega samomora ob pričetku okupacije ni nikoli prišlo, je po drugi svetovni vojni obžaloval Fran Ramovš, saj je bil Ivan Hribar poleg Frana Windischerja »med najzaslužnejšimi za ustanovitev Akademije«.863

Prvi častni člani Akademije je tako postal Josip Broz.864 Pobudo za njegovo izvolitev je dal predsednik slovenske vlade Miha Marinko v začetku leta 1948 ob

860 ARS, AS 223, š. 30, Kabinet 1950, št. 30/50.861 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 2, Zapisnik o 1. seji predsedništva AZU (4. in 6. maj 1940).862 Prav tam; Univerza v Ljubljani, Častni člani Univerze v Ljubljani, Univerza v Ljubljani, http://www.uni-lj.si/o_univerzi_v_ljubljani/castni_doktorji_ul.aspx, pridobljeno 11. septembra 2011.863 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik glavne skupščine SAZU (25. 7. 1945).864 J. Broz : Govori u jugoslavenskima akademija, str. 23–31.

Člani SAZU

Page 202: Željko Oset - sazu.si

202

usklajevanjih novega zakona o Akademiji, torej še pred informbirojevsko za-ostritvijo, in štiri mesece potem, ko ga je zagrebška akademija izvolila za svoje-ga častnega člana. Vodstvo Akademije se je načelno strinjalo z izvolitvijo, vendar šele po sprejemu Zakona o SAZU in statuta. Ker je vlada pričakovala, da bosta za-kon in statut sprejeta relativno hitro, stališču Akademije ni nasprotovala.865

Neposredno po potrditvi Zakona o SAZU maja 1948, ko je slovenska vlada ugo-tovila, da v zakonu ni določena funkcija podpredsednika, so se odločili, da bodo sprejeli nov zakon. Zaradi tega so slovenski oblastniki, predvsem predsednik Prezidija Skupščine LRS Josip Vidmar, pritiskali za čimprejšnjo izvolitev Josipa Broza. Postopek je stekel na redni skupščini 24. julija 1948, na kateri so se akade-miki seznanili s sprejemom Zakona o SAZU in z rezultatom potrjevanja članstva v Prezidiju Ljudske skupščine. Na njej so ustanovili komisijo za pripravo statuta in pooblastili predsednika Kidriča, da izvede »modus operandi za izvolitev Ti-ta«.866 Kljub soglasju skupščine je Kidrič 9. avgusta sklical še eno sejo skupšči-ne, na kateri so obravnavali predlog za izvolitev Josipa Broza za častnega člana. V njem se je Titu častno članstvo podeljevalo zaradi vojaških (NOB), političnih (rešitev nacionalnega vprašanja) in ekonomskih zaslug ter zaslug za znanost in posebej za SAZU, ki je »šele v Titovi Jugoslaviji stopila v dobo modernega razma-ha«. Na skupščini 9. avgusta 1948 so soglasno potrdili izvolitev Tita za častnega člana. Sklic skupščine je bila bolj demonstrativna poteza, s katero je Kidrič želel ustvariti vtis, da je bil postopek izveden avtonomno in v skladu z uveljavljeno pra-kso. Predsednik Kidrič je v utemeljitvi predloga poudaril, da SAZU ni partijska ustanova.867

Pomembno je na dinamiko izvolitev vplivalo tudi Titovo dopustovanje avgu-sta 1948 na Bledu. Takrat je delegacija Akademije, ki so jo sestavljali predsednik Kidrič, glavni tajnik Ramovš in Oton Župančič, obiskala Josipa Broza ter uskladi-la podrobnosti glede utemeljitve in izvedbe slovesnosti.868

Svečana slovesnost je potekala 16. novembra 1948 v prenovljenih prostorih SAZU na Novem trgu 3. Bila je gala dogodek, na katerem se je zbrala slovenska in jugoslovanska partijska elita. Poleg častnega člana sta na skupščini nastopila glavni tajnik Ramovš, ki je predstavil institucionalni razvoj Akademije, in pred-sednik Kidrič, ki je pozornost namenil zgodovinskemu razvoju znanosti in znan-stvenih institucij na Slovenskem. Kidrič je poudaril, da je za razvoj znanosti in znanstvenih ustanov izjemno pomembno okolje, predvsem »zaščita in podpora uvidevne oblasti ali trajna podpora nekega družbenega razreda; tako osrednje-ga, ki razume, kaj vse je znanstveniku potrebno, da se more res vse predati re-ševanju znanstvenih problemov«. Svojo tezo je potrdil s sklicevanjem na kratko

865 Prav tam, str. 9–21; SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 10, Zapisnik seje prezidija AZU (23. 3. 1948).866 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik seje glavne skupščine SAZU v Ljubljani (24. 7. 1948).867 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik izredne seje glavne skupščine SAZU (9. 8. 1948).868 Biblioteka SAZU, R 57/IV–24:43.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 203: Željko Oset - sazu.si

203

obstojnost Academie operosorum, ki ni imela ustrezne podpore oblasti niti druž-benega razreda. Academio operosorum je Kidrič ocenjeval po kriteriju prispev-ka k »ustvaritvi slovenske nacionalne kulture« in reševanju »zator fevdalnih spon ter rešitev gospodarskih vprašanj na novih osnovah«, pri čemer je ocenil, da je bilo »v njej nekaj revolucionarnega, ker je šlo za odpravo stoletnih nemških, itali-janskih in drugih privilegijev«.869 Častni član Josip Broz Tito se je v svojem govoru dotaknil pomena reševanja nacionalnega vprašanja, trpljenja med vojno in pro-cesa zbliževanja socialističnih dežel.870 Izbor tem, predvsem pomen urejenih na-cionalnih odnosov v državi, še bolj pa med državami, kjer naj bi po Brozovi oceni prihajalo do poskusov ekonomskega podrejanja manjših držav, je dal prireditvi močan informbirojevski pečat.871 Na vpliv spora je že pred tem opozoril Kidrič, ki je na avgustovski seji ocenil, da je kljub sporu med komunističnimi partijami »primeren čas za to počastitev«, s katero bi Akademija izkazala svojo podporo Titu, kot je to pred tem storil peti kongres KPJ.872

Diploma prvega častnega člana SAZU, podeljena 16. novembra 1948.873

869 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik izredne seje glavne skupščine SAZU (9. 8. 1948).870 Maršalu Titu je bila slovesno izročena diploma prvega častnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V: Ljudska pravica, 17. 11. 1948.871 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 11, Zapisnik seje predsedstva SAZU (16. 11. 1949).872 Prav tam; J. Broz: Govori u jugoslavenskima akademija, str. 23–31.873 SAZU, Fototeka SAZU.

Člani SAZU

Page 204: Željko Oset - sazu.si

204

Povsem drugače je potekal postopek izvolitve Edvarda Kardelja za častne-ga člana. Po sprejemu statuta julija 1949 je v postopku preverjanj kandidatov za članstvo slovenska vlada sporočila željo za izvolitev Kardelja za častnega člana. Vprašanju je bilo v zapisniku sej predsedstva posvečeno malo pozornosti, pripra-ve na slovesnost pa so bile skromne. Veliko je k temu prispeval Kardelj sam, ki je zahteval, da je edini govornik na slovesnosti, delno pa tudi njegovo arbitrarno odločanje o Akademiji.874

Dan pred volilno skupščino, 5. decembra 1949, je predsedstvo sprejelo odloči-tev, da bo predlagalo izvolitev Edvarda Kardelja za častnega člana SAZU. Uteme-ljitev je bila jedrnata: »Ker je zaslužen za narodnoosvobodilno borbo, za jugoslo-vansko politiko in družbeno znanost«.875 Slavnostna podelitev diplome je bila že 12. decembra 1949.876

SAZU je ob 40. obletnici podelila spominsko plaketo Edvardu Kardelju.877

Poleg Tita in Kardelja sta častna člana, kot rečeno, postala še Josip Vidmar in France Bernik, ki sta si to čast pridobila zaradi zaslug in prizadevanj za slovensko kulturo na mestu predsednika SAZU. Vidmar je častni član postal na dan volitev novega vodstva Akademije marca 1976. Novoizvoljeni predsednik Milčinski je pre-kinil volilno skupščino ter sklical sejo predsedstva, na kateri so obravnavali in spre-jeli sklep o dodelitvi kabineta Vidmarju in soglasno potrdili zamisel o predlaganju dolgoletnega predsednika za častnega člana. Skupščina je soglasno sprejela pred-log predsedstva in Vidmarja izvolila za tretjega častnega člana v zgodovini SAZU.878

874 AS 223, š. 30, PV LRS, Kabinet 1950, št. 30/50.875 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, Zapisnik seje predsedstva SAZU (5. 12. 1948).876 Letopis SAZU: tretja knjiga, str. 135–136.877 SAZU, Fototeka SAZU.878 SAZU, Glavna skupščina 1973–1976, Zapisnik skupščine SAZU (25. 3. 1976).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 205: Željko Oset - sazu.si

205

Četrti član SAZU je postal France Bernik, ki je bil izvoljen 16. junija 2003, to-rej na prvi volilni skupščini po prenehanju mandata predsednika SAZU, slovesna podelitev pa je bila 19. junija istega leta.879 880 881 882 883

Preglednica izvoljenih članov po posameznih volitvah od maja 1940 do maja 1991883

Volilna skupščina 16. maja 1940884

Filozofsko-filološko-historični razred

Pravni razredMatematično-

prirodoslovni razredUmetniški razred

R D R D R D R D

Dr. France Stele

Dr. Anton Breznik

•Dr. Ivan

Grafenauer•

Dr. Ljudmil Hauptmann*

•Dr. Franc

Ksaver Lukman

•Dr. Anton

Melik•

Dr. Matija Murko*

•Dr. France

Veber

Dr. Milan Škerlj

Dr. Maks Samec

•Dr. Milan

Vidmar

Alfonz Paulin•

Dr. IvanRegen*

•Ferdinand

Seidl

Anton Lajovic

Volilna skupščina 21. decembra 1946885

Razred za zgodovinske in zemljepisne vede, za filozofijo in zgodovino

Razred za narodno gospodarstvo in

pravne vede

Razred za matematič., prirodoslovne,

medicinske in tehnične vede

Umetniški razred

R D R D R D R D

Dr. Ivan Grafenauer

Dr. Janko Šlebinger

Dr. Anton Melik

Dr. Srečko Brodar

•Dr. Anton

Peterlin•

Dr. Ivan Rakovec

Volilna skupščina 7. novembra 1947886

879 F. Bernik: Kronika: druga knjiga, str. 281–282.880 R – redni člani, D – dopisni člani. V preglednici so z zvezdico označeni tisti dopisni člani, ki so ob izvolitvi živeli izven Slovenije, zaradi česar niso bili vključeni v članski sestav. Prav tako so označeni z zvezdico, po letu 1971, zunanji dopisni člani.881 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik o I. izredni glavni skupščini AZU (16. 5. 1940).882 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik redne seje glavne skupščine AZU (21. 12. 1946).883 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik skupščine (7. 11. 1947).

U

Člani SAZU

Page 206: Željko Oset - sazu.si

206

U 884 885 886 887 888 889

Dr. Zdenek Nejedly*

•Dr. Aleksandar

Belić*

Dr. Andrija Štampar*

•Dr. Sergej

Ivanovič Vavilov*

•Dr. Kazimierz

Nitsch*

Izvolitev Josipa Broza za častnega člana 6. novembra 1948887

Volilna skupščina 6. decembra 1949888

Izvolitev Edvarda Kardelja za častnega člana 6. decembra 1949889

Razred za zgodovinske in družbene vede

Razred za filološke in

literarne vede

Razred za matematično-

fizikalne in tehnične vede

Razred za prirodoslovne in medicinske vede

Razred za umetnost

(besedno, glasbeno in likovno)

R D R D R D R D R D

Boris Kidrič

Boris Ziherl

Josip Vidmar

Dr. Maks Samec

• Dr. Anton

Peterlin•

Dr. Anton Kuhelj

• Dr. Feliks

Lobe

Dr. Bogdan Brecelj

• Dr. Božidar

Lavrič•

Dr. Ivan Rakovec

• Dr. Igor Tavčar

Božidar Jakac

• Gojmir

Anton Kos•

Lucijan Marija

Škerjanc

Volilna skupščina 2. junija 1953890

Dr. Izidor Cankar

Dr. Marko Kostrenčić*

• Dr. Fran Zwitter

Dr. Karel Oštir

• Dr. Anton

Sovre

Dr. Petar Skok*

• Dr. Lucien Tesnière*

Dr. Venčeslav

Koželj

Dr. Srečko Brodar

Dr. Franjo Kogoj*

• Dr. Siniša Stanković*

• Dr. Alojz Tavčar*

• Dr. Kosta

Todorović*•

Dr. Vale Vouk*

France Bevk

• Pavel Golia

• Boris Kalin

• Marjan Kozina

• Miško

Kranjec

Ivo Andrić*•

Milan* Bogdanović

• Lojze

Dolinar*•

Miroslav Krleža*

Volilna skupščina 30. junija 1954891

Dr. Pavel Lunaček

Volilna skupščina 24. junija 1955892

Dr. Alija Košir

884 SAZU, Glavna skupščina, Zapisnik skupščine (6. 11. 1948).885 Letopis SAZU: tretja knjiga, str. 133–155.886 Letopis SAZU: tretja knjiga, str. 135–136.887 SAZU, Glavna skupščina 1952–1955, Zapisnik skupščine SAZU (2. 6. 1953).888 SAZU, Glavna skupščina 1952–1955, Zapisnik skupščine SAZU (30. 6. 1954).889 SAZU, Glavna skupščina 1952–1955, Zapisnik skupščine SAZU (24. 6. 1955).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

U

Page 207: Željko Oset - sazu.si

207

U 890 891 892 893 894 895

Volilna skupščina 2. oktobra 1956893

Dr. Viktor Korošec

• Dr. Makso

Šnuderl

Dr. Janko Lavrin

Volilna skupščina 17. oktobra 1958894

Dr. Gorazd Kušej

• Dr. Lado Vavpetič

• Boris

Ziherl•

Dr. Fran Zwitter

Dr. Milan Bartoš*

• Dr. Jovan

Djordjević*•

Dr. Ejnar Dyggve*

• Dr. Leon

Geršković*•

Dr. Ivo Krbek*

Dr. Milan Grošelj

Dr. Ivan Vidav

Volilna skupščina 22. decembra 1961895

Dr. Ilija Djuričić*

• Dr. Vojeslav

Mole*•

Dr. Grga Novak*

Dr. Robert Neubauer

Dr. Janez Milčinski

• Dr. Franc

Novak

Ciril Kosmač

• Juš Kozak

• Dr. Bratko

Kreft

Volilna skupščina 21. decembra 1962896

Dr.Venčeslav

Koželj•

Dr. Ivan Vidav

Dr. Alojz Gradnik

Volilna skupščina 3. julija 1964897

Dr. France Bezlaj

• Dr. France

Koblar•

Dr. Anton Ocvirk

Dr. Branimir

Gušić*•

Dr. Zoran Rant*

• Dr. Andrej Župančič

Volilna skupščina 6. februarja 1965898

890 SAZU Glavna skupščina 1956–1957, Zapisnik skupščine SAZU (2. 10. 1956).891 SAZU, Glavna skupščina 1958–1961, Zapisnik skupščine SAZU (17. 10. 1958).892 SAZU, Glavna skupščina 1958–1961, Zapisnik skupščine SAZU (22. 12. 1961).893 SAZU, Glavna skupščina 1962–1972, Zapisnik skupščine SAZU (21. 12. 1962).894 SAZU, Glavna skupščina 1962–1972, Zapisnik skupščine SAZU (3. 7. 1964).895 SAZU, Glavna skupščina 1962–1972, Zapisnik skupščine SAZU (6. 2. 1965).

Člani SAZU

U

Page 208: Željko Oset - sazu.si

208

U896 897 898 899 900

Dr. Othmar Kühn*

Matej Bor –Vladimir

Pavšič•

France Mihelič

Volilna skupščina 7. februarja 1967899

Dr. Dragotin

Cvetko

Dr. Anton Slodnjak

Velibor Gligorić*

Dr. Dušan Hadži

Dr. Vasa Butozan*

• Dr.

Dimitrije Jovčić*

• Dr. Marjan

Salopek*•

Dr. Svetozar

Ilešič

Janez (Johann) Cilenšek*

Volilna skupščina 7. februarja 1968900

Dr. Bogo Grafenauer

• Dr. Jean

Nougayrol*

Dr. Blaže Koneski*

Dr. Mirko Bedjanič

• Dr. Mstislav

Vasiljević Volkov*

Volilna skupščina 7. februarja 1969901

Dr. Jože Goričar

Dr. Stanko Škerlj

Dr. Frank Wollman*

Dr. Robert Blinc

• Dr. Peter

Gosar•

Dr. Lujo Šuklje

Dr. Franc Čelesnik

• Dr. Maks Wraber

Gustav Krklec*

• Desanka

Maksimović*•

Edvard Ravnikar

Volilna skupščina 5. februarja 1970902

Dr. Dragotin

Cvetko

Dr. Davorin

Dolar•

Dr. Janez Peklenik

• Dr. Miha

Tišler

Dr. Svetozar

Ilešič•

Dr. Janez Milčinski

• Dr. Franc

Novak•

Dr. Andrej Župančič

Dr. Josef Kratochwíl*

Lojze Dolinar

Marjan Mušič

Volilna skupščina 5. februarja 1971903

Dr. Dušan Kermavner

Dr. Oton Berkopec*

896 SAZU, Glavna skupščina 1962–1972, Zapisnik skupščine SAZU (7. 2. 1967).897 SAZU, Glavna skupščina 1962–1972, Zapisnik skupščine SAZU (7. 2. 1968).898 SAZU, Glavna skupščina 1962–1972, Zapisnik skupščine SAZU (7. 2. 1969).899 SAZU, Glavna skupščina 1962–1972, Zapisnik skupščine SAZU (5. 2. 1970).900 SAZU, Glavna skupščina 1962–1972, Zapisnik skupščine SAZU (5. 2. 1971).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

U

Page 209: Željko Oset - sazu.si

209

U901 902 903 904 905

Volilna skupščina 13. marca 1972904

Dr. Bogo Grafenauer

Dr. Anton Bajec

• Dr. Bojan

Čop•

Dr. Valentin Logar

Dr. Pavel Savić*

Dr. Edhem Čamo*

Maksim Gaspari

Matija Bravničar

Volilna skupščina 17. aprila 1973905

Dr. Mirko Deanović*

• Dr. Miodrag

Ibrovec*

Dr. Stanko Grafenauer

Volilna skupščina 21. marca 1974906

Dr. Dušan Hadži

Dr. Mirko Bedjanič

Dr. Miroslav

Brzin•

Dr. Janez Fettich

• Dr. Ernest

Mayer•

Dr. Janez Matjašič

• Dr. Pavel

Stern*

Matija Bravničar

Volilna skupščina 20. marca 1975907

Dr. Boris Majer

• Dr. Alojzij

Finžgar•

Dr. Stojan Pretnar

Dr. Petar Stevanović*

• Vanda

Kochansky Devidé*

Krsto Hegedušić*

• Stanojlo Rajčić*

Volilna skupščina 25. marca 1976908

Izvolitev Josipa Vidmarja za častnega člana 25. marca 1976

Dr. Jože Goričar

Dr. Rudi Kyovsky

• Dr. Stane Krašovec

Dr. Bojan Čop

Dr. Milovan Gavazzi*

• Dr. Janko Jurančič

• Dr. Boris Merhar

• Dr. Dušan Moravec

Dr. Robert Blinc

• Dr. Peter

Gosar

Dr. Krešimir Balenović*

• Dr.

Aleksandar Despić*

• Dr. Drago Grdenić*

• Dr.

Mihajlo Lj. Mihajlović*

Anton Ingolič

• Zdenko

Kalin•

Harald Sæverud*

• Anica

Sodnik Zupanec

901 SAZU, Glavna skupščina 1962–1972, Zapisnik skupščine SAZU (13. 3. 1972).902 SAZU, Glavna skupščina 1973–1976, Zapisnik skupščine SAZU (17. 4. 1973).903 SAZU, Glavna skupščina 1973–1976, Zapisnik skupščine SAZU (21. 3. 1974).904 SAZU, Glavna skupščina 1973–1976, Zapisnik skupščine SAZU (20. 3. 1975).905 SAZU, Glavna skupščina 1973–1976, Zapisnik skupščine SAZU (25. 3. 1976).

Člani SAZU

U

Page 210: Željko Oset - sazu.si

210

906 907 908 909

Volilna skupščina 10. marca 1977909

Razred za zgodovinske in družbene vede

Razred za filološke in

literarne vede

Razred za matematične,

fizikalne, kemijske in

tehniške vede

Razred za naravoslovne

vede

Razred za umetnosti

Razred za medicinske

vede

R D R D R D R D R D R D

Dr.Mihailo

Apostolski*•

Dr.Branko

Pavičević*

Dr. Milan Grošelj

Dr. Marja Boršnik

• Dr. Janko

Kos•

Dr. Anton Grad

Dr.Davorin

Dolar•

Dr. Miha Tišler

Dr.Bogdan

Povh*•

Dr. Lojze Vodovnik

Dr. Jože Bole

Ivan Potrč•

Primož Ramovš

• Gabrijel Stupica

Dr. Janez Batis

• Dr. Boris Durjan*

Volilna skupščina 23. marca 1978910

Alojzij Finžgar

Alojz Benac*

• Dr. Sergij

Vilfan•

Dr. Anton Vratuša

Dr. Anton Bajec

Janez Logar

Dr. Ivan Gams

• Dr. Matija Drovenik

Mile Klopčič

Dr. Lev Milčinski

Volilna skupščina 29. marca 1979911

Kurt von Fischer*

• Dr.

Emmanuel Laroch*

• Dr. Jakov

Sirotković*•

Dr. Anton Trstenjak

Dr. Pavle Ivić*

• Dr. Boris Paternu

• Dr. Franc Zadravec

Dr. Janez Peklenik

• Dr. Lujo

Šuklje

Dr.Waclav Olszak*

• Dr.

Vladimir Prelog*

Marjan Mušič

• Edo

Ravnikar

Uroš Krek•

Dr. Vilem Zaváda*

Dr. Miroslav

Brzin•

Dr. Janez Fettich

Dr. Aldo Franchini*

• Dr. Esad Mekuli*

• Dr. Leonid Semenović Persianinov

*

Volilna skupščina 24. aprila 1981912

Stane Krašovec

• Dr. Rudi Kyovsky

• Dr. Stojan

Pretnar•

Dr. Boris Majer

Dr. Emilijan

Cevc•

Dr. Aleksander

Bajt•

Dr. Vladislav

Brajković*•

Dr. Vaso Čubrilović*

• Dr. Ivo

Supčić*•

Dr. Jaroslav Šidak*

Dr. Oton Berkopec

• Dr. Janko Jurančič

• Dr.

Valentin Logar

• Dušan

Moravec

FilipKumbatovič

Kalan•

Dr. Alfred Rammel-

meyer*•

Dr. Janez Stanonik

• Dr. Dimitrij

Vučenov*

Dr.Nikolaj A. Borisevič*

• Dr. Ludvik Gyergyek

• Dr. Erwin

Louis Hahn*

• Dr. Chinta-mani Nages

Rama-chandra

Rao*

Dr. Stanko Grafenauer

Dr. Mario Pleničar

Anton Ingolič

• Zdenko

Kalin

Avgust Černigoj*

• Milan

Mihelič•

Zoran Mušič*

• Dimtr

Panteleev*•

JožeUdovič

Dr. Milan* Dimitrijević

• Janos

Szenta-gothaija*

906 SAZU, Glavna skupščina 1977–1984, Redna letna skupščina SAZU (10. 3. 1977).907 SAZU, Glavna skupščina 1977–1984, Redna letna skupščina SAZU (23. 3. 1978).908 SAZU, Glavna skupščina 1977–1984, Zapisnik skupščine SAZU (29. 3. 1979).909 SAZU, Glavna skupščina 1977–1984, Zapisnik redne letne skupščine SAZU (24. 4. 1981).

U

U

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 211: Željko Oset - sazu.si

211

910 911 912 913

Volilna skupščina 6. junija 1983913

Dr. Anton Trstenjak

Dr. Friedrich-Karl Beier*

• Dr. Stojan

Cigoj•

Dr. Ferdo Gestrin

• Dr. Alan P.

Taylor*•

Dr. Sergej Vilfan

Dr. Janko Kos

• Janez Logar

Dr. France Bernik

• Dr. Ivo

Frangeš*•

Dr. Irena Grickat

Radulović*•

Dr. Milka Ivić*

• Dr. Jože

Pogačnik*

Dr. Lojze Vodovnik

Dr. Ernest Mayer

Dr. Roman Kenk

Mile Klopčič

• Ivan Potrč

• Primož Ramovš

• Gabrijel Stupica

Janez Menart

• Andre

Mohoro-vičić*

Dr. Janez Batis

• Dr. Lev

Milčinski

Dr. Vladimir A. Negovski*

• Dr. Joseph

Milič-Emili*

• Dr. Peter

Safar*

Volilna skupščina 23. maja 1985914

Dr. Emilijan

Cevc•

Dr. Anton Vratuša

Dr. Zoran Bujas*

• Dr. Rudolf Flotzinger*

• Dr.

Jaroslav Šašel

Filip Kalan Kumbatovič

• Dr. Boris Merhar

• Dr. Boris Paternu

• Dr. Franc Zadravec

Dr. Franc Jakopin

• Dr. Miroslav

Kravar*•

Dr. Henry Leeming*

• Dr. Juraj*

Martinović•

Dr. Jakob Rigler

Dr. Derek Barton*

• Dr. Josip

Globevnik

Dr. Jože Bole

• Dr. Ivan

Gams

Dr.Dragica Turnšek

Uroš Krek•

JožeUdovič

František Benhart*

• Florjan Lipuš*

• Pavel

Merkù*•

CirilZlobec

Dr. Vinko Kambič

Volilna skupščina 23. aprila 1987915

Dr. Aleksander

Bajt•

Dr. Stojan Cigoj

• Dr.

Zdravko Mlinar

• Dr. Ferdo

Gestrin

Dr. Otto Demus*

• Dr. Stane Gabrovec

• Dr. Ivan Lavrač

• Dr.

Radomir Lukić*

• Slobodan Perović*

• Dimitrije

Stefanović*

Dr. France Bernik

• Dr. Janez Stanonik

Dr. Aleksandar

Flaker*•

Dr. Janez Orešnik

• Dr. Nikita

Iljič Tolstoj*

Dr. Ludvik Gyergyek

Dr. Savo Bratos*

• Dr. Nikola

Hajdin*•

Dr. Mylon Eugene

Merchant*•

Dr. Karl-Alexander

Müller*•

Dr. Boštjan Žekš

Dr. Matija Drovenik

Dr. Igor Vrišer

Janez Menart

• Milan

Mihelič

Peter Handke*

• Janez

Matičič*•

Ivan Minatti

• Boris

Podrecca*•

Lojze Spacal*

Dr. Lidija Andolšek

Jeras•

Dr. Vinko V. Dolenc

• Dr. Otto Prokop*

Volilna skupščina 18. maja 1989916

Dr. Branko Fučić*

• Dr. Janko Pleterski

Dr. Franc Jakopin

Dr. Gerhard Giesemann

• Dr. Zoran Konstanti-

nović*•

Dr. Niko Kuret

• Dr. Gunnar Olaf Svane*

Dr. Josip Globevnik

Dr. Peter Fajfar

• Dr. Ljubo

Golič•

Dr. Rajko Tomović*

• Dr. John S.

Waugh*

Dr. Janez Matjašič

Dr. Jože Maček

• Dr. Márton

Pécsi*•

Dr. Alojz Šercelj

CirilZlobec

Janez Bernik

• Ivan

Brajdić*

Dr. Vinko Kambič

Dr. Abel Lajtha*

910 SAZU, Glavna skupščina 1977–1984, Zapisnik redne letne skupščine SAZU (6. 6. 1983).911 SAZU, Glavna skupščina 1985–1988, Zapisnik redne skupščine SAZU (23. 5. 1985).912 SAZU, Glavna skupščina 1985–1988, Zapisnik volilne skupščine SAZU (23. 4. 1987).913 SAZU, Glavna skupščina 1989, Zapisnik redne skupščine SAZU (18. 5. 1989).

U

U

Člani SAZU

Page 212: Željko Oset - sazu.si

212

914

Volilna skupščina 30. maja 1991917

Dr. Stane Gabrovec

Arnold Feil*

• Georg

Kossack*•

Dr. Veljko Rus

• Ddr. Rudolf

Trofenik*

Dr. Niko Kuret

Dr. Taras Kermauner

• Dr. Jože

Krašovec•

Dr. Lado L. Lenček*

• Dr. Jože

Pogačnik*•

Dr. Jože Toporišič

Dr. Boštjan Žekš

Dr. Branko Stanovnik

Dr. Mario Pleničar

Dr. Matija Gogala

• Dr. Milan

Herak*•

Dr. Stevan Karamata*

• Dr.

Zdravko Lorković*

• Dr. Karl

Heinz Rechinger*

Ivan Minatti

Vill Grimič*•

Kajetan Kovič

• Lojze Lebič

• Drago Tršar

Dr. Jože Trontelj

Odstopi, izkljucitve in rehabilitacija

»Članstvo akademije preneha s smrtjo, odpovedjo, ki se poda pismeno pred-sedniku, ali z izključitvijo, ki jo morajo skleniti tri četrtine članov, navzočih na

glavni skupščini.«(Uredba 1938)915

»Članstvo akademije preneha s smrtjo, odpovedjo, ki se pismeno preda prezi-dentu Akademije, ali izključitvijo iz zelo tehtnih razlogov javnega ali zasebnega značaja. Izključitev mora skleniti skupščina Akademije z dvotretjinsko večino

celotnega števila rednih članov. Predlog za izključitev da lahko Prezidij Ljudske skupščine LRS ali člani Akademije.«

(Zakon o SAZU, 1948 in 1949)916

»Članstvo v SAZU preneha s smrtjo in v primerih, ki jih določa statut SAZU.«(Zakon o SAZU, 1980)917

»Članstvo preneha s smrtjo člana, z njegovo odpovedjo članstva in z odvzemom članstva. Član SAZU pismeno sporoči svojo odpoved članstva predsedniku SAZU, ki odpoved sprejme. Članu se odvzame članstvo, če se ugotovi, da je bil obsojen za ka-znivo dejanje, ki je za člana SAZU nečastno ali naši družbi sovražno. V tem primeru poda predlog za prenehanje članstva pristojen razred, sklepa pa o tem skupščina

914 Člani SAZU, SAZU, http://www.sazu.si/o-sazu/clani.html, pridobljeno 29. 2. 2012.915 SL KBU, 7. 9. 1938, str. 783–785.916 UL LRS, št. 23/48, str. 211–213; UL LRS, št. 16/49, str. 122–123.917 Letopis SAZU: 31. knjiga, str. 21–28.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

U

Page 213: Željko Oset - sazu.si

213

SAZU na predlog predsedstva. O odvzemu članstva sklepa skupščina SAZU z večino vseh rednih in dopisnih članov. Glasovanje o odvzemu članstva je tajno.«

(Statut SAZU, 1982)918

Prvi predlog zakona iz jeseni 1952 in veljavni zakon, sprejet julija 1994, posebej ne določata prenehanja članstva. Vsi drugi temeljni normativni akti SAZU pozna-jo in opredeljujejo pogoje za odpoved članstva in izključitev. Med ukrepoma je bistvena razlika, saj je odstop praviloma osebna odločitev, medtem ko je izključi-tev kolektivni akt kolegija akademikov, zato so tudi v zakonih oziroma sočasnih statutih bolj natančno opredeljeni pogoji za izključitev. V Akademiji so vseskozi želeli, da bi o tem ukrepu odločali sami. Tako je ob pripravi predloga zakona leta 1963 akademik Vavpetič predstavil določilo, da bi izključitev članov smeli predla-gati samo znotraj Akademije, za kar bi bilo treba določiti jasne kriterije.919 Še bolj neposreden je bil predsednik Josip Vidmar julija 1968 ob obravnavi predloga pra-vilnika o delovnih razmerjih. DS je želela v obliki samoupravnega sporazumeva-nja odločati o vseh zadevah na SAZU, tudi o izključitvah članov. Za Vidmarja je bila to kaplja čez rob in je DS opozoril, da »Akademija so njeni člani in kot taka lahko obstoji tudi brez uslužbencev«.920 Tudi zaradi Vidmarjevega nasprotova-nja odločanje o članstvu ni bilo nikoli predmet samoupravnega sporazumevanja med predsedstvom kot izvršilnim organom skupščine in Svetom DS SAZU.

Kljub temu pa so bila v normativne akte SAZU vnesena določila, ki so razširila okoliščine za izključitev člana Akademije na moralnopolitično področje: poleg obsodbe za kaznivo dejanje je bilo kot razlog za izključitev navedeno »naši druž-bi sovražno« delovanje, v katerem se odraža duh časa. Ob tem velja opozoriti na paradoks, da se je ob širitvi razlogov za izključitev, njena verjetnost v resnici zmanjšala. SAZU je v svoji zgodovini izvedla samo en postopek izključitve, poleti 1945, ko je skupščina na predlog glavnega tajnika izključila Riharda Zupančiča.921

V kontekstu izključitev moramo omeniti poseg slovenske oblasti v članski se-stav s potrjevanjem članov po sprejemu Zakona o SAZU maja 1948. Poseg je na-povedala že začasna uredba septembra 1945, ki je članom Akademije »začasno« podaljšala članstvo.922 Kljub temu da je bil jeseni 1947 napovedan postopek potrje-vanja članstva v vladi ali slovenski ljudski skupščini, prvi predlogi (vsi trije) nove-ga zakona niso vsebovali določila o potrjevanja članstva obstoječim članom. Le-to je bilo uvedeno po neuspešnih protestih predsednika Kidriča zoper potrjevanje izvolitve predsednika v političnih forumih. Maja 1948 sprejeti Zakon o SAZU je tako določal, da Prezidij Ljudske skupščine LRS v 30 dneh s seznama po lastni

918 SAZU, Gradivo za zgodovino SAZU po letopisih SAZU od l. 1938 do l. 1981.919 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 11, Zapisnik izredne seje predsedstva SAZU (12. 12. 1963).920 SAZU, Predsedstvo 1964–1971, mapa 5, Zapisnik seje predsedstva (1. 7. 1968).921 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik glavne skupščine SAZU (25. 7. 1945).922 UL SNOS in NVS, 19. 9. 1945, str. 161–163.

Člani SAZU

Page 214: Željko Oset - sazu.si

214

(politični) presoji izbere člane.923 V nevarnosti je bilo članstvo štirih ustanovnih članov Akademije iz prvega razreda: Frana Ramovša, Aleša Ušeničnika, Leonida Pitamica in Janka Polca. Predsednik Kidrič in glavni tajnik Ramovš sta se trudila, da bi bilo članstvo potrjeno vsem članom.924 Kljub temu članstvo ni bilo potrjeno Pitamicu in Ušeničniku, ki pa sta lahko (p)ostala sodelavca Terminološke komi-sije ter bila s tem upravičena do statusa kulturnega delavca.925

Po sprejemu Zakona o SAZU maja 1948 je slovenska vlada izvedla potrjevanje članstva. V tem grobem posegu v Akademijo, pri čemer naj bi imel odločilno besedo Edvard Kardelj, je bilo

odvzeto članstvo ustanovnima članoma: Leonidu Pitamicu in Alešu Ušeničniku.926

Odstop Franca Vebra maja 1945 in izključitev Riharda Zupančiča julija 1945 sta bila že obravnavana, zato na tem mestu le nekaj ključnih poudarkov. Nova ob-last je imela veliko bolj kot domišljenost znanstvene politike izdelane kriterij za ocenjevanje kadrov, pri čemer so bila v ospredju idejna izhodišča.927 Verjetno za-

923 UL LRS, št. 23/48, str. 211–213.924 SAZU, SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik seje glavne skupščine SAZU (24. 7. 1948).925 ARS, AS 231, š. 144, Vprašalna pola (Aleš Ušeničnik).926 SAZU, SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik seje glavne skupščine SAZU (24. 7. 1948).927 ARS, AS 223, š. 1, št. 821/45; A. Gabrič: Odpuščanje profesorjev Univerze, str. 12–32; A. Gabrič: Znanstvena

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 215: Željko Oset - sazu.si

215

radi neformalnega pritiska oblasti na vodstvo Akademije se je dopisni član Fran-ce Veber, ki ga je aretirala OZNA, že 18. maja 1945 začasno, do razjasnitve očitkov, odpovedal članstvu, odstop pa je bil julija 1945 tudi že sprejet.928

Prelomnico pri ideološkem ocenjevanju znanstvenikov je predstavljalo stali-šče ministra prosvete Ferdo Kozaka 8. junija 1945, da podeljevanje venia docendi na Univerzi ni samo strokovno, temveč tudi politično vprašanje.929 Predsedstvo Akademije je že 15. junija 1945 sprejelo predlog za izključitev Riharda Zupančiča, ki jo je glavni tajnik Ramovš predlagal že 14. maja 1945, soglasno pa je bila spreje-ta na skupščini 25. julija 1945.

Zupančič je bil s tem za dolgo časa izključen tudi iz slovenskega zgodovinske-ga spomina. Prvo omembo v okviru SAZU po izključitvi predstavlja priprava bi-bliografij znanih slovenskih naravoslovcev v drugi polovici sedemdesetih let. Zaradi občutljivosti so v predsedstvu SAZU sklenili, da bo izdelana bibliografija Zupančičevih del namenjena izključno interni rabi.930 Zupančič, kakor tudi osta-li, ki so se članstvu odpovedali ali jim je bilo članstvo odvzeto, niso bili navedeni med (preminulimi) člani v letopisih SAZU, zato je bil pomembna odločitev vod-stva SAZU iz 1977, da se jih vključi na seznam preminulih članov v zborniku ob 50. obletnici SAZU.931

Do širše obravnave vprašanje njihovega statusa je prišlo po volilni skupščini poleti 1995, na kateri ni bil izvoljen kandidat za rednega člana izredni član Jože Toporišič. Temu je sledila vrsta medijskih zapisov, neugodnih za SAZU, tudi ob-tožbe, da se ustanova še ni opredelila do pritiska oblasti nanjo po drugi svetovni vojni. V vodstvu so se na napade, ki pa niso ponehali, odločili odgovoriti s poseb-no izjavo izvršilnega odbora 16. septembra 1995,932 predsednik France Bernik pa je pripravil posebno zgodovinsko študijo o povojnih dogajanjih.933

Bernikova razprava je bila objavljena v Letopisu SAZU za leto 1995 (izšel 1996). O njenih ključnih ugotovitvah je predsednik govoril na seji predsedstva februarja 1996 pred finančno skupščino, ko so se seznanili tudi z javnim apelom Jurija Zu-pana, ki je Akademijo pozival k opredelitvi do »štirih izključenih članov«, k reha-bilitaciji in javnemu opravičilu. Po razpravi na skupščini je bilo sprejeto stališče, da je dogajanje na Akademiji le del »celote dogajanj v tistem času, danes pa je del še vedno odprtega vprašanja narodne sprave«. Odločili so se, da ne bodo javno odgovarjali ali se odzivali na podobna vprašanja in sprejeli sklep, da »Akademija po vojni izobčene člane šteje za svoje, hkrati pa obžaluje krivico, ki se jim je zgo-

politika v Sloveniji, str. 301–308.928 F. Bernik: Iz zgodovine SAZU, str. 147–150.929 A. Gabrič: Odpuščanje profesorjev Univerze, str. 15–17.930 SAZU, Predsedstvo 1976–1978, mapa 5, Zapisnik 4. seje predsedstva SAZU (24. 2. 1977).931 F. Bernik (ur.): Slovenska akademija znanosti in umetnosti ob petdesetletnici, str. 387.932 F. Bernik: Kronika: prva knjiga, str. 429–433.933 F. Bernik: Kronika: prva knjiga, str. 433; druga knjiga, str. 155.

Člani SAZU

Page 216: Željko Oset - sazu.si

216

dila«,934 v medijih pa je bil objavljen Bernikov zgodovinski prikaz.935 To ni bilo do-volj za Aleksandra Bajta, ki je septembra 1996 predlagal rehabilitacijo Pitamica, Ušeničnika in Vebra.936

Decembra 1996 je bila sklicana skupščina SAZU – že tretja v tistem letu – na kateri je bila osrednja točka »Formalna rehabilitacija članov Akademije znanosti in umetnosti prof. dr. Aleša Ušeničnika, prof. dr. Leonida Pitamica in prof. dr. Franca Vebra, ki so bili po drugi svetovni vojni ob članstvo iz političnih razlogov«. Na skupščini so obravnavali dva predloga za rehabilitacijo, Bajtov predlog in predlog Izvršilnega odbora SAZU. Prvi je vseboval samo kratek sklep o rehabili-taciji (»SAZU brez omejitev in v celoti posmrtno rehabilitira svoje sedaj pokojne člane«), medtem ko je drugi vseboval tudi vsebinsko opredelitev zgodovinskega dogajanja in kronologijo usod članov ter pojasnilo, zakaj rehabilitacije ni mogo-če opraviti za Riharda Zupančiča. Na javnem glasovanju so se opredelili za drugi predlog in sprejeli sklep o rehabilitaciji Leonida Pitamica, Franceta Vebra in Ale-ša Ušeničnika.937

Odločitev Akademije, da ne rehabilitira Zupančiča, edinega člana, ki so ga iz-ključili akademiki sami, je precej odmevala. Zaradi nje se je Anton Suhadolc od-ločil zbrati vse dokumente in sledi o Zupančiču, na podlagi katerih bi bilo mogoče osvetliti njegovo življenjsko pot in delovanje na Univerzi v Ljubljani in Akademiji ter posebej njegovo ravnanje med drugo svetovno vojno. Na njegovo pobudo je Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije zbrano gradivo in ključne ugotovitve poslalo Akademiji v začetku leta 2002, s pričakovanjem, da bi Akade-mija rehabilitirala Zupančiča.938 Ustanovljena je bila komisija za preučitev gradi-va, ki je sprejela izjavo, v kateri so bile podane okoliščine Zupančičeve izključitve in njegov prispevek k slovenski kulturi in znanosti.939

Grožnje z izkljucitvijo

V zgodovini Akademije sta poznana dva primera grožnje z izključitvijo nje-nih članov: Franceta Kidriča in Antona Peterlina. V prvem primeru je italijanski okupator februarja 1942 aretiral in interniral Kidriča zaradi aktivnosti njegovega sina Borisa Kidriča v OF ter zahteval njegovo izključitev, v kar pa na Akademiji

934 SAZU, Predsedstvo 1995–1997, 18. seja predsedstva SAZU (26. 2. 1996).935 F. Bernik: Kronika: prva knjiga, str. 459.936 Prav tam, str. 478–479; SAZU, Predsedstvo 1990–1992, mapa 19–22.937 SAZU, Skupščina 1995–1996, Zapisnik skupščine SAZU (17. 12. 1996).938 A. Suhadolc: Profesor Rihard Zupančič.939 F. Bernik: Kronika: druga knjiga, str. 201–202.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 217: Željko Oset - sazu.si

217

niso privolili. Največ, kar je Visoki komisariat Ljubljanske pokrajine dosegel, je izbris Kidričeve biografije in njegove omembe v Letopisu Akademije, ki je izšel v začetku leta 1943.940

Vprašanje izključitve Kidriča je poleti 1944 načel referent za znanost in umet-nost pri nemškem svetovalcu ljubljanske pokrajinske uprave Franz Koschier. Vidmar je pojasnil, da niso izpolnjeni pogoji, kot jih predpisuje ustanovna ured-ba, po kateri članstvo preneha z odstopom, izključitvijo ali smrtjo. Predsednik Vidmar je tudi poudaril, da je bil Kidrič »kot priznan in zaslužen znanstvenik imenovan za člana Akademije z najvišjega mesta, kar je najboljša priča za nje-govo neoporečnost«, zaradi česar »politično udejstvovanje njegovega sina ni raz-log, ki bi kakorkoli smel in mogel očetove znanstvene odlike kratiti«.941 Referent Koschier ni odločno vztrajal pri izključitvi Kidriča iz članskega sestava, saj naj bi ga po vesteh iz protirevolucionarnega tabora kot njegov bivši učenec ščitil.942

Popolnoma drugačna je grožnja z izključitvijo Antona Peterlina, ustanovite-lja in spiritus agensa fizikalnega inštituta Akademije, od leta 1952 Instituta Jožef Stefan, mednarodno uveljavljenega znanstvenika. Kot upravnik je želel voditi in-štitut, katerega cilj so bile nuklearne raziskave, in izvajati lastne raziskave (poli-merov), ki se niso skladale s prevladujočo smerjo raziskav.943 Konec leta 1958 je bil odstavljen z mesta predsednika znanstvenega sveta Inštituta Jožef Stefan za kar je krivil kolege, ki so se pri oblasti, predvsem pri predsedniku IS LRS Borisu Krai-gherju, pritoževali o njegovem vodenju inštituta.944 Zato se je spomladi 1959 »brez kakršnega koli namena, da bi emigriral«, odpravil na študijsko pot v Nemčijo in nato v ZDA.945 Ker je na Tehniški visoki šoli v Münchnu dobil mesto rednega pro-fesorja, so v Ljubljani pričakovali, da bo dlje časa odsoten, a da se bo naposled vrnil v Slovenijo.946

Potem ko se je k njemu v München preselila družina, kar je kazalo na to, da bo v tujini ostal dlje časa, so ga razni odposlanci prepričevali, naj uredi odnos s slo-vensko oblastjo. Za Peterlinov obisk v Ljubljani so se zelo trudili, med drugim mu je pisal tudi predsednik SAZU Vidmar.947 Peterlinovo pismo, v katerem je pojasnil razloge za odhod v tujino (slabi delovni odnosi v IJS) in izrazil željo za ohranitev dobrih odnosov, so obravnavali novembra 1960 na seji predsedstva, kjer so nje-gov odhod označili za nedostojnega »in da je zato vprašanje, ali more Peterlin še biti član naše Akademije«. Peterlina so želeli prepričati, da »ostane v normalnih

940 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 3–5.941 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 6, Zapisnik 3. seje predsedništva SAZU (28. 6. 1944).942 B. Godeša: Kdor ni z nami, str. 342.943 A. Peterlin: Moje znanstveno življenje, str. 41–43; A. Gabrič: Znanstvena politika v Sloveniji, str. 301–320.944 ARS, AS 1529, š. 18, Uradni zaznamek pogovora (4. 9. 1958); A. Peterlin: Moje znanstveno življenje, str. 42–43.945 A. Peterlin: Moje znanstveno življenje, str. 43.946 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 7, Zapisnik seje predsedstva SAZU (19. 10. 1959); A. Peterlin: Moje znan-stveno življenje, str. 42–43.947 T. Peterlin Neumaier: Spomini Antona Peterlina, str. 139; Arhiv družine Peterlin, SAZU.

Člani SAZU

Page 218: Željko Oset - sazu.si

218

stikih z domovino in prosi oblasti, naj ga ne smatrajo za emigranta« in mu zag-rozili z izključitvijo, če ne uredi »odnosov z oblastjo«. Peterlina je v razpravi bra-nil tajnik tretjega razreda Milan Vidmar, ki je sporočil, da je razred absolutno za ohranitev Peterlinovega članstva, vsaj kot dopisnega (izrednega) člana. Razred je namreč ocenjeval, da bo vrzel, ki je nastala z odhodom Peterlina, težko nado-mestljiva. Ob tem pa je Milan Vidmar dodal, da je Peterlin storil napako, ker je »zapustil domovino brez pristanka oblasti, kar moramo obsojati«.948 V predsed-stvu so se odločili počakati na Peterlinovo odločitev. Maja 1961 so se ob pripravi Letopisa SAZU odločili, da ga začasno ne umestijo na seznam članov.949

Peterlin, ki je želel ohraniti slovensko državljanstvo, začasni potni list pa se mu je, prav tako njegovi družini, iztekal, je ob obljubi, da bo prejel stalni potni list, prišel septembra 1961 na vljudnostni obisk v Ljubljano. S tem je »uredil« od-nos z IS LRS oziroma predsednikom IS LRS Borisom Kraigherjem, ki je s Peter-linovim obiskom dobil tisto, kar je želel: poročilo medijev o obisku Peterlina pri predsedniku IS LRS, v katerih se je namigovalo, da je odšel v tujino zaradi želje po boljših pogojih za znanstveno delo, ki mu jih domovina ne more omogočiti.950 Notranji minister Mitja Ribičič je celo menil, da obstaja verjetnost Peterlinove vrnitve v domovino, seveda v primeru, da v tujini ne bi imel službe.951 Ob obisku Ljubljane je Peterlin predsedniku Vidmarju sporočil, da želi ostati član Akade-mije in nekatera svoja dela objaviti pri Akademiji, zato je Peterlin ostal še nadalje redni član in naveden kot tak v Letopisu.952

O vrnitvi v Jugoslavijo je Peterlin razmišljal na začetku leta 1968, ko ga je za-grebški inštitut Rud-erja Boškovića povabil, da prevzame mesto direktorja. A ker se pogoji za delo niso bistveno spremenili, je ostal v ZDA.953 O vrnitvi v domovino je vnovič razmišljal ob upokojitvi, zato je jeseni 1974 pisal predsedniku Josipu Vidmarju. Želel je, da bi mu po zgledu nekaterih akademikov na SAZU zagoto-vili možnost dela v kabinetu.954 Ker ni dobil želenega odgovora se je obrnil na podpredsednika Kuhlja. V predsedstvu so se na pobudo podpredsednika resno pogovorili o Peterlinovem predlogu. Načelno so bili naklonjeni njegovi vrnitvi, vendar so ureditev kabineta pogojevali s pridobitvijo dodatnih sredstev iz repu-bliškega proračuna. To pa je bil v tistem obdobju nemogoče.955 Peterlinovi proš-nji niso ugodili, zato je ostal v ZDA in se je v domovino vrnil šele po osamosvojitvi Slovenije.

948 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 8, Zapisnik seje predsedstva SAZU (16. 11. 1960).949 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 9, Zapisnik seje predsedstva SAZU (12. 5. 1961).950 A. Peterlin: Moje znanstveno življenje, str. 43.951 ARS, AS 223, š. 665, Zabeležka o razgovoru s predsednikom B. Kraigherjem (29. 8. 1961).952 Arhiv družine Peterlin, SAZU.953 AS 1402, š. 158, Peterlin Anton.954 SAZU, Predsedstvo 1972–1975, mapa 13, Zapisnik redne seje predsedstva SAZU (9. 10. 1974).955 SAZU, Predsedstvo 1972–1975, mapa 14, Zapisnik redne seje predsedstva SAZU (25. 2. 1975).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 219: Željko Oset - sazu.si

219

Predsednik IS LRS Boris Kraigher je »opozarjal« Peterlina, da glede na zakonska določila ne bo mogel ohraniti rednega članstva v SAZU.956

956 Arhiv družine Peterlin, SAZU. Pismo mi je prijazno posredovala gospa Tanja Peterlin Neumaier.

Člani SAZU

Page 220: Željko Oset - sazu.si

220

Odstopi

Odstopi so ena od spregledanih tem, kar je verjetno posledica, da so bili le vrh ledene gore kompleksnih razmerij med slovenskimi znanstveniki in kul-turniki. V zgodovini SAZU so odstopili štirje člani, po kronološkem vrstnemu redu: Josip Plemelj (1940), Maks Samec (1940), France Veber (1945), Karel Oštir (1957). O odstopu pa so resno razmišljali Rihard Zupančič (1938–1939), Fran Ra-movš (1938, 1947), Milan Vidmar (1958) in Anton Slodnjak (1972). Razen odstopa Franceta Vebra imajo vsi ostali odstopi ali napovedi le-teh izrazito osebno obe-ležje in so povezani z nezmožnostjo dialoga in sobivanja za istim omizjem. V vodstvu Akademije so bili odstopom nenaklonjeni zaradi negativnega javnega odmeva ter rušenja pozitivnega vzdušja v razredih. Člane so poskušali odvrniti od odstopa z osebnimi intervencijami, v primeru Karla Oštirja pa tudi z opo-zarjanjem na finančno korist nadaljnjega članstva. Spremembo v ravnanju vodstva predstavlja osebni spor med arhitekti v razredu za umetnosti konec šestdesetih let, ko je evidentiran kandidat za člana že v fazi volilnega postopka zagrozil z odstopom v primeru izvolitve. Zaradi tega se je uveljavila nova pra-ksa, da so predlagatelji pri kandidatu preverili, ali bo sprejel članstvo v prime-ru izvolitve.

* * *

Karel Oštir je bil prvič evidentiran za kandidata za člana SAZU pred volitvami decembra 1949, vendar njegova kandidatura ni bila potrjena v Prezidiju Ljudske skupščine LRS. Ob naslednjih volitvah 1953 je bil vendarle izvoljen za rednega člana.957 Že po dobrih štirih letih je novembra 1957 poslal pismo, v katerem se je odpovedal članstvu v SAZU in kot razlog navedel – »ker hočem mir«.958

Oštir je odstopil zaradi nestrinjanja s kadrovsko politiko predsednika Vidmar-ja, predvsem v Inštitutu za slovenski jezik. Oštirjeva odstopna izjava je del večjih pretresov v inštitutu, saj so v letu 1958 znanstveni svet inštituta zapustili trije člani, poleg Oštirja še Anton Bajec in Rudolf Kolarič, namestnik upravnika in ključni operativec v Inštitutu za slovenski jezik.959

957 SAZU, Glavna skupščina 1952–1955, Zapisnik skupščine SAZU (2. 6. 1953).958 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 6, Zapisnik seje predsedstva SAZU (13. 1. 1958).959 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 6, Zapisnik seje predsedstva SAZU (6. 10. 1958); SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 9, Zapisnik seje predsedstva SAZU (6. 10. 1961).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 221: Željko Oset - sazu.si

221

V predsedstvu so želeli, da Oštir ostane član Akademije, zato so ga poskusili prepričati, da jo umakne.960 Vendar so bila posredovanja neuspešna in Oštirjev odstop je bil junija 1958 uradno sprejet.961

Predsednik Vidmar več mesecev ni želel sprejeti odstopne izjave Karla Oštirja, ki je zavrnil povabilo na razgovor in tudi nakazila (mesečne) članske nagrade.962

* * *

Osebno ozadje sta imela odstopa Josipa Plemlja, Maksa Samca in grožnje z od-stopi Frana Ramovša, Riharda Zupančiča in Antona Slodnjaka, delno tudi Milana Vidmarja. Ramovš je o odstopu razmišljal dvakrat, ob ustanavljanju Akademije leta 1938 in jeseni 1947. Ob ustanavljanju Akademije je razmišljal o odpovedi od kandidature za ustanovnega člana Akademije zaradi pritiska Slovenske ljudske stranke na njegovega brata (zapleti glede pridobitve koncesije za trafiko). Še po-membnejši vzgib za takšen razmislek pa je bila njegova zaskrbljenost o morebi-tnih namigovanjih, da je ob redakciji besedila ustanovne uredbe na prosvetnem ministrstvu lobiral za svoje članstvo. V pismu prosvetnem ministru Dimitriju Ma-garaševiću 16. septembra 1938 se je odpovedal imenovanju med ustanovne redne člane. Menil je, da v prvem razredu ni smiselno imenovati več kot štiri redne čla-

960 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 6, Zapisnik seje predsedstva SAZU (13. 1. 1958).961 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 6, Zapisnik seje predsedstva SAZU (17. 6. 1958).962 SAZU, Zadeve članov, š. 4, Karel Oštir.

Člani SAZU

Page 222: Željko Oset - sazu.si

222

ne (Kidriča, Kosa, Nahtigala in Ušeničnika), saj bi v primeru, da bi bil kdo od na-vedenih izpuščen, to po Ramovševi oceni »rodilo vtis diskvalifikacije, ki bi bila ne-upravičena in zato žaljiva«. Konec leta 1938 je v še enem pismu ministru prosil, da ga ne imenuje za predsednika Akademija, pri čemer je navedel podobne zadržke kot v pismu septembra 1938. Tej drugi prošnji je minister ustregel, prvi pa ne.963

Vnovič je Ramovš o možnosti odstopa razmišljal jeseni 1947 zaradi poseganja oblasti v njeno avtonomijo, nespoštljivega ravnanja prosvetne ministrice, ob-čutka nemoči pri pogajanjih z oblastjo pri zaposlitvi novih sodelavcev ter težav s tiskom. Pomenljiv je zapis Ziherla v zapisniku CK ZKS jeseni 1947 o »slučaju z Ra-movžem«, ki naj bi preprečeval uveljaviti vpliv partije v Akademiji. Glavni tajnik je pričakoval, da bo izgubil članstvo po sprejemu novega zakona, ki naj bi uvajal institut potrjevanja članstva. Ostal je član, glavni tajnik in celo postal predsednik, nezadovoljstvo pa je ostalo.964

* * *

Ob ustanovitvi Akademije in prvih letih njenega obstoja je v tretjem (naravo-slovnem) razredu zaradi številnih pretresov vladalo izredno stanje. Osebne za-mere so segale še v čas pred ustanovitvijo Akademije, med drugim so bile pove-zane z nadomestnimi volitvami rektorja 1935 in zgolj strogo kolegialnega odnosa Zupančiča in Plemlja.965 Prvič se je vpliv rektorskih volitev poznal pri sestavljanju kandidatne liste članov tretjega razreda v začetku leta 1938, za kar je bil zadolžen Rihard Zupančič, član društva Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Zu-pančič je, ker besedilo ustanovne uredbe ni določalo števila članov, na seznam kandidatov uvrstil Jovana Hadžija, Josipa Plemlja, Milana Vidmarja in sebe,966 vendar Vidmar za člana ni bil imenovan. Ozračje v razredu je očitno bilo zelo sla-bo, kajti Zupančič je januarja 1939 predsednika Nahtigala obvestil, da se »odloč-no odreka« članstvu. Po posredovanju akademikov je umaknil odstopno izjavo do 1. oktobra 1939.967 Podatkov o Zupančičevih nadaljnjih ukrepih ni, kar pomeni, da je zagotovo preklical odstopno izjavo.968

Do vse večje zaostritve je v razredu prišlo ob prvi volitvah novih članov maja 1940. Razred je predlagal za redna člana Milana Vidmarja in Maksa Samca, Iva-na Rakovca in Štefana Horvatića pa za dopisna člana. Pri tem predlogu je zago-tovo imelo pomembno besedo vodstvo Akademije, saj je razred zaradi nakaznih

963 AJ, 66-319-536, 1938.964 Biblioteka SAZU, R 46/II-9:1; D. Drnovšek: Zapisniki politbiroja CK KPS/ZKS 1945–1954, str. 93–94.965 Biblioteka SAZU, R 46/V-8:13; Biblioteka SAZU, R 46/II-21:1; AJ, 66-191-460, št. 17278/35; AJ, 66-228-230, 1935, št. 867/35; AJ, 66-191-460, št. 17278/35; 66-228-230, 1935, št. 867/35; AJ, 66-191-460, št. 17278/35; AJ, 66-228-230, 1935, št. 867/35; AS 223, š. 29, PV LRS, Kabinet 1946, št. 202/46.966 J. Rotar: Korespondenca, str. 81.967 ARS, AS 821, f. 8, Nahtigal Rajko.968 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 223: Željko Oset - sazu.si

223

težav obstajal bolj ali manj formalno, z izvolitvijo Vidmarja in Samca pa naj bi se njegovo delovanje poživilo.969 Plemelj, ki je bil jezen na Samca zaradi njegove kandidature na zgoraj omenjenih nadomestnih rektorskih volitvah, se skupšči-ne ni udeležil, po Samčevi izvolitvi, julija 1940 pa se je odpovedal članstvu. V ra-zredu so se trudili prepričati ga, da odstop prekliče. Za posredovanje so prosili Zupančiča, saj je s funkcije razrednega tajnika odstopil tudi Jovan Hadži, vendar ni bil uspešen.970 Tudi izvolitev novega tajnika Milana Vidmarja oktobra 1940 ni prispeval k pomiritvi razmer v razredu.971

Plemljevo odstop oziroma prošnjo za »črtanje iz vrste članov Akademije« je predsedstvo vzelo »brez debate na znanje«.972 Proti takšnemu ravnanju predsed-stva so protestirali člani tretjega razreda, tudi Samec, ki so menili, da je Plemljev status članstva v prvi vrsti stvar razreda.973 Zaradi vzdušja v razredu se je za od-stop odločil še Samec, ki je v odstopni izjavi decembra 1940 zapisal, da je »tako za delo v razredu najbolje«.974 Odstopno izjavo je Samec za razliko od Plemlja, ki je istočasno poslal odstopno izjavo razrednemu tajniku in predsedniku Nahtigalu, najprej poslal razrednemu tajniku Vidmarju, devet dni pozneje pa je o odstopu obvestil še predsednika Nahtigala. Očitno je Samec najprej hotel izmeriti utrip v razredu. Šele ko je zaznal, da je večina članov razreda bližje Plemlju, je odstopno izjavo, v kateri je malce prizadeto zapisal, da ne želi biti ovira za uspešno delo razreda, naslovil še na predsednika. Podobno kot prvič se je predsedstvo z odsto-pom zgolj seznanilo in tako potrdilo svojo prakso.975

Po Samčevem odstopu je Plemelj svoj odstop preklical, tajnik Vidmar pa je predsedstvu sporočil, da želi Plemelj ponovno sodelovati v aktivnostih razreda.976 Plemelj je s tem ponovno postal član Akademije, po izvolitvi Milana Vidmarja za predsednika, pa je bil od 16. julija 1942 do 30. septembra 1949 tudi tajnik razre-da.977 6. decembra 1949 je bil Maks Samec ponovno izvoljen za rednega člana, vendar tokrat Plemelj ni odstopil.978

969 SAZU, Glavna skupščina 1938–1952, Zapisnik o 1. izredni glavni skupščini AZU (16. 5. 1940); Letopis AZU: dru-ga knjiga, str. 47–53.970 Njun odnos je prešel od kolegijalnosti pred prvo svetovno vojno (Zupančič je bil plodovit pisec učbenikov za matematiko za srednjo šolo, Plemelj pa je bil recenzent učbenikov za ministrstvo za uk in bogočastje na Duna-ju), do prijateljstva od 1917 dalje (1917 je Zupančič Plemlju priskrbel »zaposlitev« na Dunaju, s čimer ga je rešil internacije v Bukovini, zaradi njegovih – domnevnih – protidržavnih stališč) in ohlajanja odnosa v dvajsetih, še posebej pa po letu 1930, ko je njun odnos postal strogo kolegialen. Januarja 1946 je Plemelj zapisal, da je bil njun odnos »že mnogo let hladno korekten brez najmanjše prisrčne skladnosti«. – A. Suhadolc: Življenje in delo profesorja Riharda Zupančiča, str. 15–52; ARS, AS 2012, š. 5, št. 85.971 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 2, Zapisnik o 5. seji predsedništva AZU (21. 10. 1940).972 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 2, Zapisnik o 4. seji predsedništva AZU (23. 7. 1940).973 SAZU, Predsedstvo, Razna pošta (1940), št. 469/40.974 Letopis AZU: prva knjiga, str. 332–333.975 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 2, Zapisnik o 4. (izredni) seji predsedništva AZU (4. 1. 1941).976 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 3, Zapisnik 1. seje predsedništva AZU (12. 7. 1941).977 Letopis AZU: prva knjiga, str. 16, 93–94; Letopis SAZU: tretja knjiga, str. 55, 141.978 Prim. SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik seje skupščine SAZU (21. 3. 1950).

Člani SAZU

Page 224: Željko Oset - sazu.si

224

Odstopna izjava Maksa Samca decembra 1940.979

* * *

O odstopu je razmišljal tudi Milan Vidmar, ki je po sprejemu Zakona o znan-stvenih zavodih leta 1958 nasprotoval statusnemu preoblikovanju Inštituta za ele-ktriško gospodarstvo. Kljub Vidmarjevemu nasprotovanju je bilo uvedeno druž-beno upravljanje, sledila je notranja reorganizacija inštituta, Vidmar pa je postal svetovalec novega direktorja inštituta, kar je bilo zanj ponižanje in poteptanje njegovih življenjskih prizadevanj. Zato je tudi nasprotoval, da bi na Akademiji dobil kabinet. V tem je videl poskus dokončne odstranitve z inštituta, za katerega se je tako dolgo in strastno bojeval ter razdajal. V navalu jeze je jeseni 1959 grozil (tudi) z odstopom. Brat Josip ga je opozarjal, da se bo njegov položaj z odstopom poslabšal, reorganizacija inštituta pa bo kljub temu izvedena. Na koncu se je Mi-lan Vidmar vendarle sprijaznil z odhodom z inštituta in ustanovitvijo posebnega kabineta zanj na SAZU.980

* * *

979 SAZU, Predsedstvo, Razna pošta, š. 2, št. 579/40.980 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 6–9; ARS, AS 223, š. 498, Uradna zabeležka o odstopu dr. Franceta Avči-na.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 225: Željko Oset - sazu.si

225

Močno osebno dimenzijo ima tudi grožnja Antona Slodnjaka z odstopom. Slodnjak je pisno odstopno izjavo januarja 1972 poslal tajniku drugega razreda Francetu Koblarju, nato pa je predsednika Vidmarja osebno obvestil o odstopu. Za ta skrajni protest se je odločil, ker je bil na seji razreda, ki jo je protestno za-pustil, zavrnjen njegov kandidat za člana SAZU. Koblar mu je odstop prijateljsko odsvetoval, ker je menil, da ni treba odstopiti zaradi nestrinjanja glede različnih stališč do kandidatov za članstvo,981 predsednik Vidmar pa je Slodnjaku predlagal pogovor na štiri oči.982 Prepričevanje je bilo očitno uspešno, saj je Slodnjak umak-nil odstopno izjavo in se po določenem času začel vnovič udeleževati sej razreda in sodelovati v njegovih aktivnostih.983

Tajnik drugega razreda Koblar je pozval Slodnjaka naj prekliče odstopno izjavo.984

981 ARS, AS 1404, š. 4, št. 177.982 ARS, AS 1404, š. 9, št. 533.983 ARS, AS 1404, š. 4, št. 177; SAZU, Predsedstvo 1964–1971, mapa 7–8.984 ARS, AS 1404, š. 4, št. 167.

Člani SAZU

Page 226: Željko Oset - sazu.si

226

Todor Pavlov

Zgodba o prenehanju članstva Todorja Pavlova v SAZU je nekaj posebnega, saj ni bil sprejet noben akt, s katerim bi mu to prenehalo. Preprosto se ni več omenjal kot dopisni član. Izbor tujcev za člane akademij znanosti v državah ljudskih de-mokracij je predvsem odražal raven meddržavnih odnosov. Jugoslovanske aka-demije so neposredno po drugi svetovni vojni do informbirojevske zaostritve po zgledu Sovjetske akademije znanosti v Moskvi in Bolgarske akademije znanosti za svoje člane izbrale večje število vzhodnoevropskih znanstvenikov. To so storile na pobudo jugoslovanskih oblasti, ki so s tem želele demonstrirati prijateljstvo in slovansko ter socialistično vzajemnost. Pri prvem tovrstnem poskusu je ob volitvah članov Srbske akademije znanosti aprila 1947 prišlo do zapleta. Večina kandidatov je izvoljenih za člane, ne pa tudi Todor Pavlov, predsednik Bolgarske akademije znanosti, in Vladimir Nazor, hrvaški književnik. Oblast je dogodek razumela kot politično nasprotovanje in rezultat volitev izkoristila za obračun s srbsko akademijo, katere vodstvo je odstopilo. Na volitvah, ki so novembra 1947 nato sledile na slovenski akademiji, presenečenj ni bilo. Ob prazniku oktobrske revolucije so bili za člane izvoljeni predsedniki slovanskih akademij, med njimi tudi Todor Pavlov, ki je marca 1948 postal še član Srbske akademije znanosti.985

Kljub informbirojevskemu sporu je bilo članstvo Pavlova junija 1948 potrjeno v slovenski ljudski skupščini, podobno kot tudi drugim predsednikom slovanskih akademij. Kot član SAZU se Pavlov zadnjič omenja junija 1949. Nato njegovega imena v zapisnikih ni več zaslediti, niti v povezavi z morebitnim izstopom ali iz-ključitvijo ne. Podobno se je z njim do sredine leta 1951 zgodilo tudi v srbski aka-demiji znanosti. O vzrokih, da so ga »pozabili« je mogoče le ugibati. Ozadje bi lahko bil informbirojevski spor ali pa tudi kaj drugega, povezanega s takratnimi odnosi med Jugoslavijo in Bolgarijo. Iz poročila Udbe je mogoče sklepati, da so k temu botrovala njegova nacionalistična stališča in posebej njegovi pogledi na srbsko-bolgarsko rivalstvo na Balkanu.986

985 Ž. Oset: Okoliščine izvolitve Todorja Pavlov, str. 288–291.986 Letopis SAZU: tretja knjiga, str. 16; SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik seje glavne skupščine SAZU (24. 7. 1948); SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 11, Zapisnik izredne seje predsedstva SAZU (4. 6. 1949); prim. ARS, AS 1589, III/š. 8, Istorija bugarske komunističke partije.

Člani SAZU

Page 227: Željko Oset - sazu.si

227

Akademijain njeni prostori

Od ustavne dobe dalje ima vprašanje prostorov pomembno mesto pri oblikova-nju slovenske izobražene družbe z vključevanjem slovenske kulturne ponudbe v urbanih sredinah, v katerih se kultura oblikuje kot poseben vidik meščan-skega življenja.987 Za začetno obdobje institucionalizacije kulturnega življenja Slovencev je bilo med drugim značilno tudi pomanjkanje prostorov za kulturne dejavnosti. To vprašanje je od slovenskih društev najbolje rešila Slovenska mati-ca, sprva z nakupom hiše na Bregu v Ljubljani, poleg Blaznikove tiskarne in ure-dništva Novic, nato z nakupom hiše na Kongresnem trgu, ki jo je ohranila vse do danes. Vmes je večkrat prihajalo do razmišljanj za prodajo hiše. Pobude so bile povezane z ustanavljanjem Narodnega doma pa Akademije znanosti in umetno-sti.988 Ob govoricah o razpustu Slovenske matice po smrti njenega predsednika Oton Župančiča spomladi 1949 je vodstvo Akademije Matico opozorilo, da se »ob eventualnem razpustu Akademije ne prezre, saj je Matica Slovenska sodelovala pri ustanovitvi Akademije in ji je takrat obljubila vso pomoč«.989

Kljub različnim načrtom vprašanje prostorov Akademije do njene ustanovitve ni bilo rešeno. Ustanovna skupščina prvih 18 »svečenikov« znanosti in umetnosti 12. novembra 1938 je tako potekala na rektoratu ljubljanske univerze, prvi sestan-ki predsedstva in razredov pa so bili v prostorih Znanstvenega društva za huma-nistične vede v Narodnem domu v Ljubljani in na fakultetah, v delovnem okolju tajnikov razredov.990

Ker ni bilo denarja za gradnjo ali nakup in ker so padli v vodo tudi poskusi, da bi Akademija svoje prostore oziroma stavbo dobila v dar od banovine ali s strani gospodarstva, je morala svoje prve prostore najeti. Pri tem je vedno varčni Ra-movš, ki bi denar, kolikor ga je pač bilo, raje namenil tiskanju knjig, predlagal,

987 M. Stromberger: Stadt, Kultur, Wissenschaft, str. 10–43; M. Stromberger: Znanost kot dejavnik kulturnega transferja, str. 7–11.988 Ž. Oset: Zgodovina SAZU, str. 48–63.989 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 11, Zapisnik seje prezidija SAZU (12. 5. 1949).990 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik prve glavne skupščine AZU (12. 11. 1938).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 228: Željko Oset - sazu.si

228

da bi Akademija gostovala v prostorih Znanstvenega društva v Narodnem domu v Ljubljani. Pri tem je naletel na odločen odpor kolegov. Ti so si želeli bolj repre-zentativne prostore, ki bi tudi navzven odražali kulturni pomen Akademije.991

Problem je bil začasno rešen, ko je Akademija s posredovanjem banske uprave najela prostore v palači Kmetijske družbe na Novem trgu v Ljubljani. Banska uprava se je nekako čutila obvezano pomagati Akademiji tudi zato, ker ni podprla namere Hranilnice Dravske banovine, da podari Akademiji t. i. Pon-gračevo hišo na Novem trgu 4. Uradno je bil zadržek plomba v zemljiški knjigi, kar pa ni oviralo prenosa lastništva stavbe na društvo Jegličev akademski dom. Akademija je lastnica te stavbe postala desetletje pozneje, saj se je društvo ob razhodu na občnem zboru odločilo, da Akademiji podari stavbo in vse premo-ženje, s čimer je formaliziralo napoved prosvetne ministrice Lidije Šentjurc iz pomladi 1947.992

V nove prostore se je uprava vselila 1. maja 1939, vendar je zaradi težav s pla-čevanjem najemnine Akademiji že jeseni 1939 grozila izselitev.993 Prostori so bili poleg tega pomanjkljivo opremljeni, zaradi česar je prvi uradni sestanek v njih potekal šele 29. marca 1940.994 Problem opreme je bil do neke mere rešen šele poleti 1942, ko si je takrat novi glavni tajnik Ramovš nekaj pohištva izposodil pri Znanstvenem društvu;995 preostanek inventarja pa je Akademija pridobila spo-mladi 1949 ob razpustu Znanstvenega društva. Med drugim so v predsednikovo pisarno postavili vitrino z zbirko knjižnih del akademikov, s čimer njimi so hoteli pred okupacijskimi oblastmi demonstrirati dosežke slovenske kulture. Zbirka se je dopolnjevala ves čas vojne in tudi kasneje; ob dokončani obnovi stavbe na No-vem trgu 4 je bila na slovenski kulturni praznik 8. februarja 1973 v Prešernovi dvo-rani odprta razstava vseh publikacij, ki jih je Akademija izdala od ustanovitve.996

Boljša perspektiva za pridobitev ustreznih lastnih prostorov se je nakazala je-seni 1942, ko je Hranilnica za Ljubljansko pokrajino obljubila, da ji bo financira-la izgradnjo palače. Zaveza Hranilnice je bila očitno resna, saj so se pogovarjali o primerni lokaciji za njeno izgradnjo palače. Omenjali so park pri Narodnem domu, pozneje pa tudi zemljišče na spodnjem robu Novega trga, ob Ljubljanici. Na pobudo Franceta Steleta je Jože Plečnik pripravil načrt za palačo Akademije ob Ljubljanici na Novem trgu, v bližini Naglasove stavbe, ki ga je vodstvo Akade-mije obravnavalo marca 1943.997 Soglasja h gradnji očitno ni podala okupacijska oblast, zato so ga dali ad acta.

991 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 1, 2.992 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 11, Zapisnik izredne seje predsedstva SAZU (12. 3. 1949).993 AJ, 66-319-536, 1939, št. 26678/1939.994 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 1, Zapisnik o 9. (izredni) seji predsedništva AZU (29. 3. 1940).995 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 4, Zapisnik 1. seje predsedništva AZU (15. 10. 1942).996 SAZU, Predsedstvo 1972–1975, mapa 4, Zapisnik redne seje predsedstva SAZU (27. 2. 1973).997 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 5, Zapisnik 3. seje predsedništva AZU (27. 3. 1943).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 229: Željko Oset - sazu.si

229

Plečnikova idejna zasnova reprezentativne stavbe Akademije, ki jo je poslal februarja 1943 glavnemu tajniku Ramovšu.998

Po drugi svetovni vojni se je Akademija preoblikovala v institucijo s komisi-jami in inštituti, zaradi česar so se bistveno povečale njene prostorske potrebe. V njenem vodstvu so želeli slovensko vlado prepričati, da bi ji pridružili društvo Narodna galerija, s čimer bi Akademija postala lastnica Narodnega doma v Lju-bljani. Predsednik vlade Boris Kidrič je zavrnil to možnost, saj so Narodni dom zasedali poslanci in drugi funkcionarji. Je pa Akademiji načelno obljubil upora-bo celotne stavbe na Novem trgu 3.999 Toda zaradi pravnih zagat je slovenska vlada Akademiji ponujala druge stavbe. Med njimi se je največ govorilo o Zoisovi palači na Bregu, ki pa je bila močno poškodovana zaradi bombardiranja. V Akademiji so ponudbo zavrnili.1000

Stvari so se premaknile šele ko je predsednik Akademije France Kidrič bolj pritisnil na sina Borisa, ki je odhajal v Beograd za zveznega ministra. 2. julija 1946 je bila Akademiji v uporabo dodeljena celotna stavba Kmetijske družbe na Novem trgu 3, »in sicer s perspektivo trajne uporabe, tako da morete takoj pristo-piti k raznim adaptacijam«.1001 Obnovo je Akademija začela takoj in jo dokončala do novembra 1948. Obnovo je pospešila želja SAZU, da podeli Josipu Brozu diplo-mo častnega člana že v novih prostorih.1002

998 Biblioteka SAZU, R 46/IV-142:4.999 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 7, Zapisnik seje prezidija AZU (29. 9. 1945).1000 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 8, Zapisnik seje prezidija AZU (14. 1. 1946).1001 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 8, Zapisnik seje prezidija AZU (18. 9. 1946).1002 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 10, Poročilo generalnega sekretarja za sejo prezidija z dne 27. 10. 1948.

Akademija in njeni prostori

Page 230: Željko Oset - sazu.si

230

Sklep o dodelitvi Lontovža Akademiji, julij 1946.1003

Inštituti so gostovali v raznih institucijah - Samčev raziskovalni oddelek npr. v NUK-u - ali pa so delovali na domačem naslovu upravnika. Položaj se je spre-menil ob začetku prve petletke, ko sta Kemični in Fizikalni inštitut pridobila sredstva za delovanje in investicijski kredit iz zveznih skladov. Akademija je tako lahko ob Salendrovi ulici na dvorišču stavbe na Novem trgu 3 zgradila začasne prostore, ki so bili predani v uporabo spomladi 1949. Obenem je Akademija za oba inštituta že pričela graditi moderne in namenske prostore na Koleziji. S po-stopno preselitvijo obeh inštitutov leta 1953 v nove prostore in z zasedbo izpra-znjenih prostorov ob Salendrovi ulici s strani ostalih inštitutov, se je nekoliko zmanjšala prostorska stiska.1004

1003 ARS, AS 231, š. 90, S-1294/1/46.1004 Ž. Oset: Kemični inštitut (Boris Kidrič), str. 197–201; T. Peterlin Neumaier: Nastanek, graditev in razvoj, str. 335–337.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 231: Željko Oset - sazu.si

231

Stavba SAZU ob Salendrovi ulici po izvedeni obnovi leta 1949.1005

Bolj se je zapletalo z gradnjo prostorov Inštituta za elektriško gospodarstvo, ki pa je bil kljub vsemu – tudi zaradi neuklonljivega Milana Vidmarja – zgrajen leta 1955, in prostorov Inštituta za turbinske stroje. Upravnika sta morala prido-biti sredstva za gradnjo iz gospodarstva. Najboljše pogoje ob svoji ustanovitvi pa je imel Zavod za raziskovanje krasa v Postojni, ki je prevzel primerno opremljene prostore speleološkega muzeja.1006

Prvi korak v reševanju namestitve za majhne, humanistične in družboslovne inštitute, ki so nastali kot osebni kabineti akademikov, se je zgodil spomladi 1947. Takrat je prosvetna ministrica Lidija Šentjurc ob obisku Akademije obljubila do-delitev stavbe na Novem trgu 4, ki je bila tedaj še v lasti društva Jegličev akadem-ski dom – in dolgoročno vseh stavb na Novem trgu – Akademiji. Odločitev je 1967, dvajset let kasneje, uradno potrdil IS SRS.1007 Obnova stavbe na Novem trgu 4 je zaradi praznjenja skladiščnih prostorov različnih podjetij, še bolj pa izseljevanja stanovalcev, potekala sorazmerno počasi, dodatno pa jo je upočasnilo pomanjka-nje sredstev. Finančne težave je rešila donacija družine Windischer, ki je sledila intervenciji vodstva Akademije za izpustitev oziroma prekinitev prestajanja za-porne kazni Frana Windischerja.1008

1005 Letopis SAZU: peta knjiga, str. 142.1006 Letopis SAZU: osma knjiga, str. 91.1007 SAZU, Glavna skupščina 1938–1951, Zapisnik seje glavne skupščine SAZU (24. 7. 1948).1008 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 10–12.

Akademija in njeni prostori

Page 232: Željko Oset - sazu.si

232

Načrt za Kemični inštitut SAZU na Koleziji v Ljubljani, ki so ga izgradili med leti 1949 in 1953.1009

Na podoben način je Akademija pridobila tudi dva počitniška domova na Ble-du. Enega od družine Šverljuga, drugega od svojega člana Josipa Plemlja. Dom Šverljugovih (danes vila Epos na Bledu) je družina podarila v zahvalo za posre-dovanje za izpustitev Stanka Šverljuge. Drugi dom na Bledu, vilo Perun, za ka-tero je bila načrtovana nacionalizacija, pa je Plemelj raje prepustil Akademiji. Poleg tega je neposredno po vojni slovenska vlada dala Akademiji v uporabo za-plenjeni počitniški dom v Ratečah. Dom je v letih 1946–1947 želel zasesti KNOJ in vlada je predlagal izselitev ker naj bi bil v obmejnem pasu. Vodstvo Akademije je zavračalo selitev, saj je upalo, da bo državna meja z Italijo potekala bolj zahod-no. Kljub temu, da ni prišlo do želene rešitve mejnega vprašanja, je Akademija obdržala počitniški dom. Počitniške domove so akademiki in njihove družine pogosto uporabljali. Želje za dopustovanje so presegale zmogljivosti, kar je bil občasno tudi vir napetosti, še posebej v vili Perun med gosti in družino prejšnje-ga lastnika.1010

Akademija je nove prostore pridobivala tako z adaptacijo stavb Novi trg 3 in 4 kot s pridobivanjem novih. 1967 je pridobila stavbo Novi trg 5, Novi trg 2, ki ji je bila obljubljena 1953, pa 1988 od Mestne raziskovalne skupnosti.1011 Adaptacijo stavb Novi trg 3 in 4 so večkrat odložili zaradi zahteve urbanistov, da se pripravi

1009 ARS, AS 1966, mapa 385.1010 Biblioteka SAZU, R 57/III:566.1011 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 1, Zapisnik seje predsedstva SAZU (21. 10. 1953); SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 2, Zapisnik seje predsedstva SAZU (19. 1. 1954); SAZU, Predsedstvo 1964–1971, mapa 4, Zapi-snik seje predsedstva (15. 11. 1967); SAZU, Predsedstvo 1987–1989, mapa 10, Zapisnik 21. seje predsedstva SAZU (30. 6. 1988).

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 233: Željko Oset - sazu.si

233

Akademija in njeni prostori

idejna zasnova ureditve celotnega Novega trga.1012 Ko pa so z njo začeli, se je iz-kazalo, da ne bo niti enostavna, niti hitra in niti poceni. Arheološka in arhitek-turna presenečenja so vse troje postavila na glavo. Zaradi očitka drage obnove so nasprotja med delovno skupnostjo (sindikatom) SAZU in predsednikom Vidmar-jem jeseni 1968 narasla do te mere, da je sprožila delovna skupnost celo kratko stavko. A trmasti Vidmar ni popuščal. Z objavo natečaja za obnovo ter ustanovi-tvijo gradbenega odbora se je strinjal šele v začetku leta 1975, torej potem ko je že napovedal, da ne bo več ponovno kandidiral za predsednika.1013

Po potresu leta 1976 se je stanje bistveno poslabšalo. Milčinski je na to večkrat opozoril IS SRS, leta 1977 je bil dosežen dogovor o novogradnji na dvorišču stavbe na Novem trgu 3, za kar se pa na Akademiji niso odločili zaradi premalo dorečene dinamike gradnje in načina financiranja. Na IS SRS so menili, da mora sredstva za »revitalizacijo« prispevati mesto Ljubljana, v ljubljanski skupščini pa so bili prepričani, da mora sredstva prispevati država.1014 Na Akademiji so si prizadeva-li za izselitev stanovalcev iz stavb na Novem trgu 3 in 4, s čimer bi pridobili pro-store za inštitute SAZU. Bilo je veliko sestankov, vendar brez želenih rezultatov. Šele potem ko je SAZU uspelo pridobiti odločnejšo podporo IS SRS jeseni 1982, se je počasi začelo razpletati. Na Akademiji so ustanovili Komisijo za prostorski razvoj SAZU in ZRC, ki je koordinirala pogajanja o izselitvi stanovalcev, pripra-vo dokumentacije ter sklenitev (1985) petletnega samoupravnega sporazuma za protipotresno obnovo stavb. Na SAZU so želeli, da bi poleg protipotresne sanacije izvedli tudi notranjo obnovo.1015 Zaradi zahtevnosti se je obnova stavb nadaljevala še v devetdesetih letih.1016 Simboličen konec predstavlja obnova fasade stavbe na Novem trgu 2 leta 2011, kjer je danes sedež ZRC SAZU.

1012 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, mapa 9, Zapisnik seje predsedstva SAZU (18. 12. 1961).1013 SAZU, Predsedstvo 1972–1975, mapa 14, Zapisnik redne seje predsedstva SAZU (25. 2. 1975).1014 ARS, AS 223, š. 4957, SAZU.1015 ARS, AS 1978, š. 6, št. 1.1016 SAZU, Predsedstvo 1990–1992.

Page 234: Željko Oset - sazu.si

234

Sedež SAZU oktobra 2015.1017

1017 SAZU, Fototeka SAZU; avtorja sta Igor Lapajne in Marko Zaplatil.

Akademija in njeni prostori

Page 235: Željko Oset - sazu.si

235

Za zaključek

Slovenska akademija znanosti in umetnosti je najvišja slovenska znanstvena in umetniška ustanova. Združuje najpomembnejše slovenske znanstvenike in umetnike, ki so pomembno prispevali k razvoju slovenske znanosti in kulture. Akademija je bila ustanovljena kot društvo, ki ga je jugoslovanska vlada podržavi-la s posebno uredbo, izdano 11. avgusta 1938. Pomemben del samopodobe SAZU predstavlja njena zgodovina in zgodovinska tradicija Academiae operosorum (1693–1721), znanstvenega društva ljubljanskih izobražencev.

Ustanovitev Akademije zaokrožuje institucionalizacijo slovenske znanosti. Predstavlja velik uspeh generacije slovenskih znanstvenikov in izobražencev, ki se je po prvi svetovni vojni večinoma vrnila v domovino in utemeljila znanost v skladu s srednjeevropskimi standardi. Univerza v Ljubljani je postala največja in najpomembnejša slovenska kulturna institucija, njeni profesorji pa najug-lednejši slovenski intelektualci. Kot družbeno angažirani intelektualci so vodili prizadevanja za njeno ohranitev in za samostojen razvoj slovenske kulture, s čimer so posegali na politično področje. Možnosti za organski razvoj slovenske kulture so se poslabšale po sprejemu vidovdanske ustave (1921), še zlasti pa po uvedbi Šestojanuarske diktature (1929), po kateri je bila stalno prisotna težnja po oblikovanju enotne jugoslovanske kulture.

Slovenski intelektualci so želeli organsko razviti mrežo narodnoreprezenta-tivnih institucij, ki bi sodelovale pri ustanovitvi Akademije. Med njimi velja po-sebej izpostaviti najstarejše vseslovensko znanstveno društvo Slovenska matica, Znanstveno društvo za humanistične vede, društvo Narodna galerija in društvo Pravnik. Sprva so poskusili Akademijo ustanoviti kot društvo, ki bi svoje delova-nje najprej financirala iz lastnega sklada, sčasoma pa bi pridobila državno pod-poro. Takšno rešitev je preprečil ideološki spor na podlagi materialnih interesov in osebnega prestiža, povezan z vprašanjem lastništva stavbe društva Narodni dom v Ljubljani. Ustanovitvi Akademije so bile nenaklonjene vlade v Beogradu, ki so se po letu 1927 z večjo ali manjšo prizadevnostjo trudile ustanoviti enotno državno akademijo v Beogradu in izpostavama v Zagrebu in Ljubljani.

Ugodnejše razmere za ustanovitev Akademije so nastopile v drugi polovici tri-desetih letih, ko je skušal beograjski dvor urediti nerešeno nacionalno vprašanje v državi. Jeseni 1937 je bil dosežen dogovor, da rektor ljubljanske univerze Rado

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 236: Željko Oset - sazu.si

236

Kušej v skladu s pravili društva Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani, ka-terega pravila so bila potrjena spomladi 1929, imenuje sedem ustanovnih članov v štirih razredih, ki so se prvič sestali 7. decembra 1937. Društvo, ki ga je kot sta-rostni predsednik vodil Aleš Ušeničnik, je izvedlo priprave za podržavljenje, ki je bilo izvedeno s sprejetjem ustanovne uredbe, imenovanjem prvih osemnajstih članov in njihovim srečanjem na ustanovni skupščini 12. oktobra 1938.

»Akademija pomeni toliko, kolikor ›pomenijo njeni člani kot osebnosti‹. Njen ugled se ne meri po številu članov, temveč po strokovni oziroma umetniško ustvarjalni teži njihovega dela,« je povedal predsednik France Bernik na skup-ščini SAZU 11. junija 1992. Pri volitvah novih članov se je poleg vrhunskih znan-stvenih in umetniških dosežkov, ki so bili kot kriteriji zapisani v zakonih o Aka-demiji, poudarjal – predvsem pri mlajših članih – tudi delovni prispevek. Ta se je omenjal (predvsem) v obdobju od osvoboditve do osemdesetih let, torej v obdob-ju, ko je bila Akademija prek svojih članov tesno vpeta v znanstvenoraziskovalno delo v »svojih« inštitutih.

Pogoje za izvolitev so določali temeljni normativni akti (zakoni o SAZU in sta-tuti SAZU), ki so določali naslednje kategorije članstva: častni član, redni član (v dobi prizadevanj za ustanovitev Akademije se uporablja tudi oznaka pravi član), izredni član (od ustanovitve do leta 1994 so bili to dopisni člani, ki so živeli v Slo-veniji, s čimer so bili del t. i. članskega sestava in upravičeni do članske nagrade) in dopisni član (od ustanovitve do leta 1971 so to člani, ki so živeli izven Slovenije in niso bili vključeni v članski sestav, od leta 1971 do 1994 pa uradno nastopajo kot zunanji dopisni člani).

Ustanovna uredba iz leta 1938 je določala, da ima Akademija 30 rednih in 60 dopisnih članov, medtem ko števila častnih članov ni omejevala oziroma ome-njala. Poznejši zakoni posebnega določila o omejitvah članov nimajo, z izjemo sedanjega, saj so to urejali statuti. Ker zgornja meja števila članov ni bila določe-na in ker so v razredu za umetnost predlagali samo kandidate za redno članstvo, je to v drugi polovici petdesetih in prvi polovici šestdesetih let povzročalo precej trenj, predvsem zaradi občutka neenake obravnave kandidatov.

Volitve novih članov potekajo na skupščini, ki so jo od ustanovitve do sprejetja Zakona o SAZU leta 1971 sestavljali samo redni in častni člani Akademije. Dopisni člani so bili na glavno skupščino prvič povabljeni leta 1969, glasovalno pravico pa so pridobili šele z omenjenim zakonom. Skupščina je bila enoten kolegij za voli-tve kandidatov v vseh kategorijah članstva, kar je pomenilo, da so dopisni člani odločali tudi o kandidatih za redne in častne člane. Do oblikovanja dveh volilnih kolegijev je prišlo leta 1999, tako da danes kolegij za izvolitev rednih članov ses-tavljajo samo redni člani, za volitve izrednih in dopisnih članov pa vsi člani SAZU.

Od ustanovitve do Zakona o SAZU iz 1971 je bilo treba za izvolitev na skupšči-ni doseči dvotretjinsko podporo prisotnih članov. Nato je bila potrebna relativna večina prisotnih članov na sklepčni skupščini. Od sprejetja Zakona o SAZU leta

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 237: Željko Oset - sazu.si

237

1980 in Statuta SAZU leta 1982 je bila za izvolitev potrebna absolutna večina vseh notranjih dopisnih in rednih članov.

Oktobra 1938 je bilo imenovanih 18 ustanovnih rednih članov Akademije. V prvem desetletju je število članov ostajalo približno nespremenjeno, nato pa je pričelo postopoma rasti. Po letu 1965, ko je predsednik Josip Vidmar ocenil, da je struktura Akademije dograjena, s čimer je želel apelirati na manjši obseg izvoli-tev, pa je paradoksalno prišlo do hitrejše rasti članstva. Tako se je število članov povečalo z 61 v letu 1965 (36 rednih in 23 dopisnih članov ter 2 častna člana) na 171 v letu 1991 (66 rednih, 22 dopisnih, 83 zunanjih dopisnih članov in 1 častni član, ki je bil istočasno tudi redni član – Josip Vidmar). Glavnino novih izvolitev po letu 1965 predstavljajo izvolitve tujih znanstvenikov in umetnikov, s čimer je Akade-mija želela okrepiti mednarodno sodelovanje.

Akademija je v obravnavanem obdobju izvolila 8 članic, 4 tuje in 4 slovenske državljanke, kar predstavlja 2,2 % vseh izvolitev, leta 1991 pa je njihov delež znašal 2,3 %. Razprava o kandidiranju kandidatk je prvič zabeležena leta 1975, ampak zgolj kot ugotovitev – da je predlagana samo ena kandidatka za članstvo. Kasneje, predvsem v drugi polovici osemdesetih let, je Akademija prejemala pobude, naj v večjem obsegu upošteva kandidatke. Do spremembe v kandidacijskem postopku pa je prišlo šele sredi devetdesetih let, ko je vodstvo Akademije razredom sveto-valo, naj v primeru enakovrednosti kandidata in kandidatke razredi v izvolitev predlagajo kandidatko.

Od ustanovitve do začetka druge svetovne vojne je bila izvedena notranja orga-nizacija, ki sta jo vodila predsednik Rajko Nahtigal in glavni tajnik Fran Ramovš, pomembno vlogo pa so imeli tudi tajniki razredov. Zaradi skromne državne pod-pore, ki je za povrhu prihajala z zamudo, in odločitve, da se za tekoče poslovanje ne namenja sredstev iz sklada Akademije, je prihajalo do trenj, knjižni program pa je bilo treba skrčiti. Akademiki so bili zaradi skromne podpore razočarani. Iz-jemno pomemben dogodek so bile prve volitve članov maja 1940, s katerimi so razširili in po disciplinah zaokrožili članski sestav.

Druga svetovna vojna je bila za slovenski narod in slovenske kulturnike izje-mno težko obdobje. Pri tem so okupatorji v svoji raznarodovalni politiki, ki so jo izvajali vsi, brez izjeme, uporabljali različne pristope. Italijanski okupator je bil slovenskim kulturnikom v Ljubljanski pokrajini sprva sorazmerno naklonjen in je želel na ta način pridobiti simpatije slovenske elite. Tako se je državna finanč-na podpora Akademiji zelo povišala. Po razširitvi upora v drugi polovici leta 1942 se je benevolentni odnos okupatorske oblasti do Akademije začel slabšati, pričeli pa so se stopnjevati pritiski na njene člane (internacije, zaslišanja, šikaniranje, cenzura korespondence in knjižnih del).

Člani, ki so se med vojno tesneje povezali, so sklenili preprečiti vplivanje okupatorja na odločitve Akademije, zato med vojno niso izvedli volitev. Omejili so podpisovanje raznovrstnih spomenic in dajanje javnih izjav ter zavlačevali z

Za zaključek

Page 238: Željko Oset - sazu.si

238

vzpostavitvijo sodelovanja z italijanskimi akademijami. Akademijo so se trudili prikazati kot slovensko kulturno (in nepolitično) institucijo. Njihova želja, da bi Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani tudi formalno postala »slovenska«, se je uresničila oktobra 1943, ko je Rupnikova pokrajinska uprava na predlog predsednika Akademije Milana Vidmarja sprejela naredbo o njenem preimeno-vanju v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti v Ljubljani . Po osvoboditvi je bilo preimenovanje odpravljeno, obstoječi naziv Slovenska akademija znanosti in umetnosti pa je institucija dobila maja 1948, ob sprejetju njenega temeljnega normativnega akta, prvega Zakona o SAZU.

Nove razmere so za Akademijo nastopile z italijansko kapitulacijo 8. sep-tembra 1943. Predsednik Milan Vidmar je želel, da bi se SAZU distancirala od ideoloških konfrontacij in tudi državljanske vojne na Slovenskem. Njegova mi-selnost se je odražala v načelu »ostati stran od hrupnega vrveža«. Zaradi tega Akademija ni sprejemala novih članov, saj bi po Vidmarjevem mnenju s tem v ustanovo zvabili »dnevno politiko«. Med vojno je bil zato deležen kritik in groženj z ene, po koncu pa očitkov z druge strani. Kljub temu je prišlo do zaostrovanja pritiska civilne uprave, naj SAZU sodeluje v aktivnostih protirevolucionarnega tabora. Delno se je pritisk na Akademijo zmanjšal v drugi polovici leta 1944, ko je pristojnost nad SAZU prevzel Visoki komisar za cono Jadransko primorje v Trstu. Konec leta 1944 in leto 1945 je zaznamovalo pomanjkanje. Nekoliko je stisko omi-lila podpora Hranilnice za Ljubljansko pokrajino.

Novo obdobje je za Akademijo nastopilo z osvoboditvijo, ko se je začelo njeno preoblikovanje iz reprezentativne ustanove v znanstvenoraziskovalno ustanovo z reprezentativno funkcijo. Odločilno vlogo pri tem preoblikovanju je imel predse-dnik slovenske vlade Boris Kidrič, ki je želel, da bi se po zgledu sovjetske razisko-valne politike v Ljubljani oblikovalo močno znanstveno središče, ki bi bilo v služ-bi ekonomske in socialne preobrazbe slovenske oziroma jugoslovanske družbe.

Že sredi poletja 1945 je slovenska vlada zagotovila izdatnejša sredstva, na Akademiji pa so se nato odločili za ustanovitev raznovrstnih komisij in odborov. Ključna značilnost, ki spremlja razvoj Akademije, je konstanten reformni dis-kurz s predlogi za spremembe notranje organiziranosti, ki so največkrat izvirali zunaj akademijskih forumov, in s pogostim sprejemanjem novih normativnih aktov v kratkem časovnem obdobju. Skratka, raziskovalna politika je šla iz re-forme v reformo, z njo pa tudi Akademija. Ob tem si je vodstvo Akademije stalno prizadevalo zagotoviti ustrezne pogoje za raziskovalno delo akademikov in razi-skovalcev v svojih inštitutih.

Ključna usmeritev neposredno po drugi svetovni vojni je bil poskus posne-manja sovjetske politike in razdelitve znanstvenega in pedagoškega dela med akademijami znanosti in univerzami; vse v okviru želje po širši transformaciji družbe v skladu s komunistično ideologijo. Prve konkretne rešitve so bile dolo-čene v prvi petletki, ko je bil med drugim ustanovljen Zvezni sklad za spodbu-

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 239: Željko Oset - sazu.si

239

janje proizvodnje. Kot prvi »inštitut« v okviru Akademije je oktobra 1946 pričel delovati Kemični inštitut (kasneje tudi Kemični/Kemijski inštitut Borisa Kidri-ča), ki je predstavljal institucionalni zgled za ostale inštitute, tudi pri določi-tvi poslanstva: to je bilo opredeljeno kot vrhunsko raziskovalno delo in vzgoja znanstvenega naraščaja. Kot je bilo takrat pogosto, je praksa prehitevala spre-jemanje formalnih odločitev, saj je bil inštitut formalno ustanovljen decembra 1947, skupaj z ostalimi inštituti, med katerimi velja posebej izpostaviti Fizikalni inštitut in Inštitut za slovenski jezik. Nato je Akademija ustanovila še Inštitut za prava starega Orienta (1958), Inštitut za slovensko narodopisje (1972), Inštitut za marksistične študije (1977; današnji Filozofski inštitut), Inštitut za izseljenstvo (1982; predhodnik današnjega Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije), leta 1972 pa so se oddelki Zgodovinskega inštituta preoblikovali v samostojne inštitute: Inštitut za arheologijo, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Ste-leta in Zgodovinski inštitut Milka Kosa. S prevzemom ustanoviteljskih pravic je Akademija pridobila še Inštitut za elektriško gospodarstvo (1948) in Inštitut za turbinske stroje (1952).

Od začetka so se uspešno razvijali veliki (naravoslovni) inštituti, ki so pridobili sredstva iz zveznih skladov in so sodelovali pri izvajanju petletnega plana, slabše pa manjši, pretežno humanistični inštituti, ki so sredstva pridobili iz republiške-ga proračuna. Zaradi neuspešne gospodarske politike in velikega števila soro-dnih inštitutov je bilo po letu 1952 za velike inštitute uvedeno »samovzdrževanje«. To je pomenilo, da so morali sredstva za svoje delovanje pridobiti na trgu, torej okrepiti svoje sodelovanje z gospodarstvom. Od velikih inštitutov se je pričakova-lo, da bodo prispevali k hitrejšemu prenosu znanja v gospodarstvo in za podjetja vzgajali ustrezen strokovni kader.

V drugi polovici petdesetih let je bila zasnovana konkretna in koherentna strategija raziskovalne politike z uvedbo nove oblike financiranja in razširitvijo družbenega upravljanja na večino raziskovalnih inštitutov. Uvedba družbenega upravljanja na velikih inštitutih (1958–1959), povezana s spremembo ustanovi-teljstva (poleg Akademije sta ustanovitelja postala Univerza v Ljubljani in Izvr-šni svet LRS) in upokojitvijo upravnikov, članov Akademije, predstavlja njihovo osamosvojitev izpod okrilja Akademije. Kljub načrtom so se statusnemu preobli-kovanju izognili raziskovalni inštituti, ki so bili takrat del ožje Akademije, torej inštituti, ki so danes del ZRC SAZU. Vnema za uveljavitev vseh zasnovanih in uza-konjenih sprememb je popustila, ker je večina akademske elite, tudi deklarirani podporniki oblasti, nasprotovala izvajanju visokošolske reforme. Predsedniku Josipu Vidmarju je uspelo doseči, da na inštitutih ožje Akademije ni bilo uvedeno družbeno upravljanje, kar bi dejansko pomenilo njihovo odcepitev, in da se je ohranilo večinsko financiranje Akademije neposredno iz republiškega proraču-na, za preostali del pa je Akademija za sredstva kandidirala na razpisih za projek-te republiškega Sklada Boris Kidrič.

Za zaključek

Page 240: Željko Oset - sazu.si

240

V sredini šestdesetih let pa si je Edvard Kardelj zamislil, da bi vlogo usmerja-nja raziskovalne dejavnosti v Sloveniji skupaj z izvedbo financiranja kot najbolj primerna obstoječa samoupravna skupnost prevzela SAZU. Zaradi nasprotova-nja gospodarstva, ki se je balo izgube državne podpore za razvojne oddelke v pod-jetjih, je bila nato ustanovljena Raziskovalna skupnost Slovenije (1975).

Pomembno prelomnico v razvoju upravnih odnosov v Akademiji je predsta-vljala uvedba delavskega samoupravljanja (1965), sprva z ustanovitvijo Sveta de-lavske skupnosti SAZU, nato pa z združitvijo inštitutov v enotno samoupravno delovno organizacijo Znanstvenoraziskovalni center SAZU (1981–1982). Vsebin-sko podlago združitve je tvoril enotni program Naravna in kulturna dediščina slovenskega naroda. S potrditvijo statuta SAZU v Skupščini SRS februarja 1982 je padla še zadnja formalna ovira za ustanovitev ZRC SAZU. Decembra 1983 potrje-ni samoupravni sporazum je SAZU zagotavljal ustanoviteljske pravice in določal, da ZRC zanjo izvaja del programa.

Po odpravi samoupravljanja in sprejetju Zakona o zavodih in Zakona o razi-skovalni dejavnosti (1991) se je pričela razprava o statusnem preoblikovanju ZRC. Ministrstvo za znanost in tehnologijo je želelo, da bi se ZRC preoblikoval v javni raziskovalni zavod, s čimer bi ustanoviteljica ZRC postala država, toda SAZU se ustanoviteljskim pravicam nad ZRC ni bila pripravljena odreči. Vprašanje je bilo nekako kompromisno rešeno februarja 1992, ko se je ZRC preoblikoval v javni raziskovalni zavod, SAZU pa je ohranila ustanoviteljske pravice. Dosežen pa je bil tudi dogovor, da bosta ZRC SAZU in SAZU skupaj izvajali program Naravna in kulturna dediščina slovenskega naroda.

Po osvoboditvi leta 1945 je nova komunistična oblast Akademiji postopoma odvzela avtonomijo, ki jo je vnovič pridobila z demokratizacijo v drugi polovici osemdesetih, formalno pa s sprejetjem Zakona o SAZU junija 1994. V resnici ko-munistična oblast v kadriranje na Akademiji ni veliko posegala, zagotovo manj, kot na ljubljanski univerzi. Kar se tiče znanstvenih sodelavcev Akademije, ki so delovali na njenih inštitutih, je bila še najbolj odmevna »afera Šolar« na začet-ku petdesetih let, ko je oblast menila, da je na SAZU (pre)močan klerikalni vpliv. Zadnja večja razprava v oblastnih forumih o politični oziroma idejno-nazorski (ne)primernosti sodelavcev SAZU je bila leta 1958–1959, o napovedani organiza-ciji na manjših inštitutih SAZU.

Kar se tiče samih članov SAZU, so na Akademiji neposredno po vojni iz svojih vrst sami izključili Riharda Zupančiča, poleg tega pa pod političnim pritiskom sprejeli odstopno izjavo dopisnega člana Franceta Vebra. Drugi večji poseg v članski sestav je po sprejetju Zakona o SAZU junija 1948 predstavljalo potrjevanje članskega sestava v Ljudski skupščini LRS. Slovenska politika, po oceni vodstva Akademije je imel glavno besedo pri tem Edvard Kardelj, je odločila, naj se član-stva ne potrdi Alešu Ušeničniku in Leonidu Pitamicu, ki pa sta ohranila status kulturnega delavca in ostala sodelavca Akademije v njeni Terminološki komisiji.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 241: Željko Oset - sazu.si

241

Akademijo so v času med letoma 1939 in 1992 vodili predsedniki Rajko Nahtigal (1939–1942), Milan Vidmar (1942–1945), France Kidrič (1945–1950), Fran Ramovš (1950–1952), Josip Vidmar (1952–1976) in Janez Milčinski (1976–1992). Predsednik je predstavljal Akademijo navzven, skliceval in vodil seje predsedstva in skupšči-ne, skupaj s svojim namestnikom podpisoval diplome ter vse obvezne izjave in dopise in skrbel za izvajanje sklepov skupščine in predsedstva. V prvem desetle-tju je bil njegov namestnik glavni tajnik, nato pa je to postal podpredsednik. Ko je SAZU leta 1975 pridobila funkcijo drugega podpredsednika, je predsednik del svojih nalog tudi formalno prenesel nanju, za vsak primer posebej pa je določil svojega namestnika. Nadomeščanje je prišlo v poštev pri daljših, predvsem bole-zenskih odsotnostih ali v času poletnega dopusta.

Predsednik Akademije je lahko postal redni član, ki je med člani užival pose-ben ugled in spoštovanje. Dodatni politični pogoj je postavljal zadnji statut iz soci-alistične dobe, ki je določal, da morajo biti člani ožjega vodstva, torej predsednik, oba podpredsednika in glavni tajnik, »aktivni in ustvarjalni pri razvijanju in uve-ljavljanju samoupravnih socialističnih odnosov in [da] se pri svojem javnem delu zavzemajo za humane družbene odnose«.

Za razvoj slovenske kulture in znanosti je bilo pomembno sodelovanje SAZU v okviru Jugoslavije. Institucionalno je potekalo v skupnem predstavniškem te-lesu: od leta 1948 do 1959 v Akademijskem svetu FLRJ, od leta 1960 do 1991 pa v Svetu akademij znanosti in umetnosti FLRJ/SFRJ. Predstavniško telo je skrbelo za zastopanje stališč akademij pred zveznimi oblastmi, za sodelovanje v skupnih raziskovalnih projektih, ki so potekali v posebnih medakademijskih odborih, in za sklepanje pogodb o mednarodnem sodelovanju, skrbelo pa je tudi za povezo-vanje jugoslovanskih znanstvenikov in umetnikov. V prvih letih je sodelovanje spremljala latentno prisotna bojazen SAZU in tudi zagrebške JAZU, da bi prišlo do ustanovitve enotne jugoslovanske akademije s sedežem v Beogradu. Pogosto se je zapletalo pri zagotavljanju sredstev za delovanje predstavniškega telesa, sploh po letu 1970, ko so bili ukinjeni zvezni skladi za znanstveno delo, iz katerih se je delno financiralo raziskovalno delo.

Predstavniško telo je sklepalo okvirne mednarodne pogodbe o sodelovanju, nacionalne akademije pa so nato sprejele podrobne sporazume o sodelovanju, med drugim tudi z izmenjavo znanstvenikov. SAZU je tako številnim slovenskim znanstvenikom omogočila strokovno usposabljanje ali raziskovanje v tujini. Po osamosvojitvi Slovenije je SAZU uspešno obnovila večino sporazumov in sklenila nove, postala pa je tudi članica mednarodnih združenj akademij.

Med najpomembnejšimi projekti SAZU velja posebej izpostaviti nacionalno pomembne in dolgoročne projekte: Slovar slovenskega knjižnega jezika, Sloven-ski pravopis in Slovenski biografski leksikon.

Za zaključek

Page 242: Željko Oset - sazu.si

242

France Bernik

Tranzicija vSlovenski akademiji

znanosti in umetnostiPricevanje

Akad. France Bernik, častni član in predsednik SAZU v obdobju od maja 1992 do aprila 20021018

Dvajseto stoletje sodi med najpomembnejša obdobja slovenske nacionalne zgodovine. Gledano iz te perspektive se nam zgodovina Slovencev razkriva kot piramida, ki se iz temeljev postopoma oži in dviguje, dokler se ne povzpne v sam vrh. Hkrati nas tak pogled utrjuje v prepričanju, da samostojna slovenska država

1018 Osebni arhiv akad. Franceta Bernika; avtor fotografije Igor Lapajne.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 243: Željko Oset - sazu.si

243

ni nekaj naključnega, temveč rezultat dolgotrajnega, pogosto prekinjenega ali zadrževanega, vedno pa upornega, k cilju naravnanega razvoja.

Slovenci smo po tisočletni podrejenosti tujim vladavinam prišli v začetku 20. stoletja v jugoslovansko državo jezikovno sorodnih narodov, kar je pomenilo na-predek na poti k samostojnosti, ne pa končnega cilja, saj tudi druga Jugoslavija, rezultat komunistične oz. socialistične revolucije, ni izpolnila pričakovanj. Hkra-ti so bili pomembni dogodki pri nas in v Evropi v minulem stoletju k sreči tesno povezani z našimi stremljenji po samostojnosti in neodvisnosti.

Začelo se je s prvimi večstrankarskimi volitvami 8. aprila 1990, na katerih je zmagal DEMOS (Demokratična opozicija Slovenije). Kmalu potem, 9. maja, je bila konstituirana skupščina Republike Slovenije in odtlej so si pomembni dogodki v naše dobro kar vrstili. Nova vlada pod vodstvom krščanskega demokrata Lojzeta Peterleta je prvič zasedala 18. maja, skupščina je 2. julija sprejela Deklaracijo o suverenosti Republike Slovenije, čez nekaj dni, 8. julija, je bila v Kočevskem Rogu množična spravna slovesnost z udeležbo predsednika Milana Kučana in nadško-fa Alojzija Šuštarja, zgodaj jeseni, 12. oktobra, je skupščina Republike Slovenije začela razpravo o novi slovenski ustavi – dogodki torej, ki so jim zvezne oblasti v Beogradu z vodstvom Jugoslovanske armade odločno nasprotovale. Stranke pro-padlega režima so se hitele preimenovati, da bi zakrile svoj značaj: Socialistična zveza delovnega ljudstva je postala Socialistična stranka Slovenije, Zveza komu-nistov Slovenije – Stranka družbene prenove se je odpovedala prvemu delu naziva in ostala zgolj Stranka družbene prenove, Zveza socialistične mladine Slovenije se je poimenovala za Liberalnodemokratsko stranko. Potem ko je naša skupšči-na 21. novembra sprejela osnutek zakona o plebiscitu, so se stranke zedinile in skupščina je že 6. decembra sprejela zakon o plebiscitu, o njegovem datumu in veljavnosti. Na plebiscitu neposredno potem, 23. decembra, se je velika večina, 88,5 % vseh volilnih upravičencev, izrekla za samostojno in neodvisno slovensko državo. Rezultat glasovanja je bil javno razglašen tri dni pozneje, 26. decembra, ta dan praznujemo danes kot Dan samostojnosti in enotnosti. Krog najbolj uso-dnih odločitev za slovenski narod se je tako v najbolj občutljivih trenutkih nacio-nalne zgodovine leta 1990 sklenil.

Predtem se je glavni in odgovorni urednik Dela Tit Doberšek 22. novembra 1990 obrnil na več »za Slovence pomembnih ljudi« s prošnjo, naj kratko opišejo svoj pogled na »odcepitev, osamosvojitev in prihodnji razvoj slovenskega naroda«. Odzval sem se vabilu in poslal svoje mnenje o prelomnem trenutku naše zgodovi-ne, ki pa ga uredništvo v izdaji »Most v slovensko samostojnost« 23. decembra t.l. ni objavilo. Očitno je bilo moje stališče preveč pritrdilno. V odgovoru na Delovo vprašanje sem namreč zapisal: »Vse doslej so se usodne, celo najbolj usodne od-ločitve slovenskega naroda sprejemale brez vsenarodnega glasovanja, brez plebi-scita. Zdaj se nam ponuja ta vélika, nadstrankarska, po sodbi mnogih neponovljiva priložnost, ki bo nam samim in svetu razkrila več temeljnih resnic. Od spoznanja,

France Bernik: Tranzicija v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti

Page 244: Željko Oset - sazu.si

244

kakšna je zdaj pri nas zavest pripadnosti svojemu narodu, do odgovora na še po-membnejše vprašanje, kakšna je danes volja Slovencev po lastni državi. Koliko trpljenja, bridkosti in hotenj naših prednikov je bilo nedvoumno, čeprav ne zme-raj zavedno naravnanih prav k temu zadnjemu, najvišjemu cilju! In če po neuspe-šnih izkušnjah iz bližnje in daljne zgodovine tokrat ne bomo kratkega spomina ne kratke pameti, kot bi morda nekateri želeli, utegne postati pritrdilna odločitev na plebiscitu začetek vsestranske, tudi duhovne renesanse našega naroda«.

Dogajanje v Sloveniji seveda ne bi bilo takšno, če se ne bi predtem ali vzpored-no z njim odvijali prelomni dogodki v Evropi, ki so neposredno vplivali na dra-matično spreminjanje razmer pri nas. Že konec leta 1989, natanko 9. novembra, je padel Berlinski zid. V naslednjem letu, 3. oktobra 1990, so bile dežele nekda-nje Nemške demokratične republike – Brandenburg z Berlinom, Mecklenburg-Predpomorjansko, Saška, Saška-Anhalt in Turingija – tudi uradno priključene Zvezni republiki Nemčiji. V središču Evrope je nastala močna in enotna nemška država. V táko Nemčijo sem prispel 11. maja 1991, da bi izpolnil zahtevni program in v sedmih dneh nastopil kot predavatelj na petih nemških univerzah. Govo-ril naj bi o temi: Slovenska književnost med nemško-avstrijskim in romanskim duhovnim svetom (Die slovenische Literatur zwischen der deutsch-österreichi-schen und romanischen Geistessphäre).

V Sloveniji se je zaključeval četrti, zadnji mandat predsednika Janeza Milčin-skega v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Zaključeval se je v povsem drugačnih razmerah, kot se je pred šestnajstimi leti začel, ko je Milčinski sprejel pobudo in kandidiral za predsednika Akademije. Sodil je namreč med tiste pred-sednike, ki jih je začela funkcija pritegovati tembolj, čimbolj se je bližala koncu. Utemeljeno je zato domnevati, da mu rezultati volilne skupščine novih članov akademikov tega leta, 30. maja 1991, niso bili najbolj ali vsaj ne v celoti po volji, če vemo, kako zelo se je potem angažiral pri volitvah novega vodstva Akademije. Predtem pa se je zgodilo nekaj, kar je najbrž vse presenetilo v najbolj pozitivnem smislu. Nastopil je najpomembnejši dan v novejši zgodovini našega naroda.

Že zvečer so objavila sredstva javnega obveščanja, naslednji dan pa vsa mno-žična občila v posebnih izdajah, zgodovinsko novico, da je slovenska skupščina 25. junija 1991 razglasila neodvisno in samostojno državo – Republiko Slovenijo. S sprejemom in razglasitvijo treh temeljnih dokumentov – ustavnega akta o samo-stojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ustavnega zakona za izvedbo ustav-nega akta in deklaracije ob samostojnosti – je naš parlament uresničil odločitev, ki so jo večinsko sprejeli slovenski državljani na plebiscitu. Osrednja slovesnost ob javni razglasitvi samostojnosti je bila napovedana za naslednji dan, za 26. ju-nij 1991. V vabilu na prireditev je državni protokol izrazil željo, naj se povabljenci kljub hitro sklicani slovesnosti udeležijo zgodovinsko pomembnega dogodka.

Na slovesnosti pred palačo naše Skupščine sva z glavnim tajnikom Akademije Janezom Batisom doživela še do pred kratkim nepredstavljivo zadoščenje. Bilo

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 245: Željko Oset - sazu.si

245

je nadvse vznemirljivo gledati, ko je predsednik predsedstva Milan Kučan, done-davni predsednik Zveze komunistov Slovenije, govoril pred novo slovensko zasta-vo (brez rdeče zvezde) in ko je nadškof Alojzij Šuštar blagoslovil na Trgu republike posajeno lipo kot simbol slovenstva. Med častnimi gosti sva si z glavnim tajnikom segla v roke od neizmernega veselja nad najbolj samozavestnim trenutkom naše novejše zgodovine.

Dan potem, 27. junija 1991, naj bi jaz nastopil s kratkim pozdravnim nagovo-rom na svečanem začetku I. Svetovnega slovenskega kongresa. Morda po napaki Akademije, morebiti po nerodnosti organizatorjev ali iz kakega drugega razloga ni prišlo do tega dogodka, sem pa pripravil za to priložnost krajši nagovor, iz ka-terega navajam: »... V slovenski književnosti ni veliko sonca pri razmišljanjih o našem narodu in njegovi usodi, zlasti ne o njegovi prihodnosti. Vendar imamo pesnika, ki danes ni posebno v časteh, ki pa stoji visoko na nebu slovenske poezi-je, takoj za Prešernom, in ki se je že pred prvo svetovno vojno in po njej intenzivno zavzemal za širše, za univerzalno slovenstvo. V svojih pesmih, pa tudi v govorih in člankih je uveljavil nov pojem slovenstva, ne brez odpora in nasprotovanj ozke domačijske miselnosti. Takó govori pesnik, ki ga imam v mislih, Oton Župančič, v eni svojih najbolj znanih in najbolj programskih pesmi, danes posebej odmevne besede: Razširi, raztegni se, króg domovine, / razlij se kot morje / v brezkončno obzorje, / dom moj!«

Ob napadu Jugoslovanske armade na Slovenijo, ki je sledil, je glavni tajnik Akademije Janez Batis za opoldne 28. junija 1991 sklical in vodil nujno sejo pred-sedstva z nalogo, da sestavimo spomenico o položaju v Sloveniji in jo pošljemo evropskim in drugim akademijam znanosti, s katerimi sodelujemo. Poziv za mir in ustavitev vojaškega napada je bil poslan tudi mednarodni kulturni skupnosti, sestavljen skupaj s Slovensko matico, obema univerzama, PEN klubom in Dru-štvom slovenskih pisateljev. Prostori v Akademiji so ta dan kazali toliko življenja kot najbrž še nikoli predtem. Batis je namreč prevzel pobudo zato, ker je ostal od ožjega predsedstva edini v Ljubljani in se je čutil odgovornega, da nekaj stori: predsednik Milčinski je bil v bolnišnici, bolan je bil podpredsednik Kreft, pod-predsednik Blinc je potoval po Združenih državah Amerike. Od tajnikov razredov smo se izredne seje takrat udeležili France Bernik, Ernest Mayer, Janez Menart, Franc Novak in na lastno pobudo Ferdo Gestrin (opravičili so se Aleksander Bajt, Emilijan Cevc in Dušan Hadži). Spomenico o grobem napadu Jugoslovanske armade na Republiko Slovenijo in o zgodovinskem ozadju dogodka je zasnoval Janko Prunk. Končno jezikovno obliko sva ji dala z Janezom Menartom. Čestit-ko predsedstvu Republike Slovenije, slovenski skupščini in vladi za zgodovinsko dejanje osamosvojitve je tudi večidel sestavil Menart. Spominjam se Janka Prun-ka, ki je nervozno hodil iz prostora v prostor, kresalo se je tudi pri nas, kjer je bil najglasnejši prav Menart, čeprav ni imel veliko smisla za izražanje v višjem slogu. V nekem trenutku sva se skoraj sprla, ker je dosledno vztrajal pri kratkih stavkih,

France Bernik: Tranzicija v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti

Page 246: Željko Oset - sazu.si

246

medtem ko sem jaz zagovarjal raznovrstno izražanje in sem se pri tem oprl na Cankarja, ki je zapisal, da »kratke stavke pišejo tisti, ki dolgih ne znajo«.

Več članov Akademije je ta dan in v naslednjih dneh sporočalo informacije o stanju pri nas in si prizadevalo za mir pri najvidnejših državnikih in uglednih osebnostih v Evropi in Ameriki. Milčinski je pisal kardinaloma Königu in Pou-pardu v Rim, podpredsednik Blinc se je z ameriškimi dopisnimi člani in drugimi znanstveniki obrnil na člane senata in kongresa, Rado L. Lenček v imenu kolegov slavistov neposredno na predsednika Združenih držav G. H. W. Busha, zunanje-ga ministra J. Bakerja in kongresnike. Tudi Jože Trontelj je posredoval za mir pri najvišjih predstavnikih ameriške administracije. V Evropi je dopisni član Rudolf Trofenik v imenu nemških slavistov poslal spomenico o položaju v Sloveniji zve-znemu kanclerju Helmutu Kohlu, akademik Ivan Gams je z istim namenom pisal svojim številnim evropskim znanstvenikom in prijateljem.

Sam sem prejel več solidarnih klicev svojih kolegov iz tujine, med drugim pismo Gerharda Giesemanna, ki je bilo takó istovetno z našim čutenjem v tistih dneh, da sem ga prevedel in poslal Delu v objavo (prim. Delo 9. julija 1991, str. 9).

Ko se je položaj v Sloveniji kolikor toliko normaliziral, smo 27. septembra 1991 sklicali skupščino Slovenske akademije znanosti in umetnosti, na kateri so bile podeljene diplome novoizvoljenim članom. Po skupščini sem na kosilo povabil Jožeta Pogačnika, novega dopisnega člana v našem razredu, in na željo Aleksan-dra Bajta tudi Rudolfa Trofenika, dopisnega člana v prvem razredu. Zvečer je Tro-fenik povabil širši krog svojih prijateljev in znancev v gostilno pri Mačku. Med po-vabljenimi pa smo ta večer pogrešali Trstenjaka, tudi Sergio Bonazza je »samo« po telefonu čestital Trofeniku in Pogačniku, ki se je kot Trofenikov sodelavec ude-ležil »antičnega simpozija«. Takó je Trofenik imenoval srečanja pri Mačku.

Čeprav sem se s Trstenjakom zlasti v zadnjem letu precej zbližal, sem se začu-dil, ko me je povabil, naj ga 11. oktobra 1991 spremljam v Sežano. Srečanje z njim je pripravila Kosovelova knjižnica oz. njena prizadevna upravnica Lučka Čeho-vin ob Trstenjakovi petinosemdesetletnici. Že slavljenčeva izjava na vabilu me je pritegnila, saj je napovedovala, da bo večer posvečen aktualnemu dogajanju: »Ali bomo še tretjič s previdnim, plahim popuščanjem zapravili enkratno priložnost, da se osamosvojimo?«

Kot na poti v Sežano, se je Trstenjak odprl ta večer tudi pred številnimi pos-lušalci. Tisto, kar me je najbolj pozitivno presenetilo, Čehovinovo pa nekoliko spravilo v zadrego, je bila Trstenjakova neprikrita protijugoslovanska usmer-jenost. Njegovo razpravljanje se je tesno povezovalo z najnovejšo knjigo Misli o slovenskem človeku, ki jo je izdal to leto. V njej je brez omejitev dokazoval, da je več kot sedemdeset let skupnega življenja v Jugoslaviji spremenilo naš narodni značaj. Ali kot je neposredno zapisal – skupno življenje je slovenski narodni zna-čaj pokvarilo. Zanimivo je, da je Trstenjak v taki podobi nastopil tudi v drugem delu srečanja, ko je spregovoril o naši polpretekli zgodovini. Zakaj se ni pridružil

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 247: Željko Oset - sazu.si

247

partizanom, medtem ko je njegov prijatelj Kocbek to storil? Od takega koraka ga je odvrnilo, je odgovarjal, partizansko nasilje, likvidacije idejnih nasprotnikov med vojno, kar so zunajsodni povojni poboji samo še potrdili. Kakor pa obsoja partizansko revolucionarno nasilje, tako obsoja tudi domobranstvo. Pri tem se je skliceval na knjigo duhovnika Franca Cerarja Partizan nekoliko drugače (1988), ki utemeljuje kot on »vmesno« pozicijo, ne partizanstvo ne domobranstvo.

V letu 1992 se je raziskovalno delo v »mojem« Inštitutu odvijalo po načrtih. Na-daljeval sem naratološko interpretacijo pisateljev v obdobju moderne, ne nazad-nje sem se pobliže srečeval s pesniki in pripovedniki tega časa že kot glavni urednik Zbranih del. Ob urejanju klasikov sem nadaljeval z interpretativnimi študijami in prispevki. V javnosti sem nastopil z referatom o evropski umetnosti v začetku 20. stoletja, tako da sem preučevanje razširil na slikarstvo, kiparstvo in glasbo. Razen o Cankarju, ki je postal stalni repertoar mojih nastopov, sem predaval še o Antonu Trstenjaku in Josipu Vidmarju, o Žigi Zoisu in Robertu Musilu, pa o humanistič-nih vedah ter o sodobnih znanostih in etiki. V tujini sem nastopil na vabljenem predavanju v Trstu, kjer sem v Inštitutu za slovansko filologijo tamkajšnje univer-ze predstavil tendence pri »prevrednotenju pogledov na slovensko književnost«.

Vznemirljivo je bilo dogajanje v Akademiji, ki se je pripravljala, da izvoli no-vega predsednika, dva podpredsednika in glavnega tajnika. Skoraj ni bilo dogod-ka, ko ob srečanju s člani, pa tudi na sejah razredov in predsedstva, ne bi govorili ali se vsaj dotaknili bližnjih volitev. Že lani 19. decembra 1991 sem bil imenovan v ožje vodstvo Akademije – po novem v izvršilni odbor – zato sem večkrat kot ura-dni predstavnik Akademije nastopil v javnosti. Pogoste stike sem imel še vedno s Trstenjakom. Neredko me je vabil k sebi in takó sem ga obiskal tudi 16. januarja 1992. Predtem sem oblikoval izjavo Slovenske akademije znanosti in umetnosti ob skupinskem priznanju Republike Slovenije s strani Evropske skupnosti in števil-nih drugih, tudi neevropskih držav, ki je bila objavljena v Delu 17. januarja (str. 2).

Odveč je pripomniti, da sem se tudi letos, tj. 1992, udeležil proslave Slovenske-ga kulturnega praznika v Cankarjevem domu 7. februarja, ki se je odlikovala po raznovrstnem in bogatem kulturno-glasbenem programu. Izjemen je bil Dane Zajc kot osrednji govornik. Njegova kritika komunističnega političnega sistema ni bila nič manj odločna kot Capudrova lani. Povedal je vse, kar je v tistem tre-nutku moral povedati: težak gmotni položaj umetnikov, statusno podcenjevanje kulture, kljub temu poziv, naj ohranimo zaupanje v prihodnost. Edino, česar ni-sem mogel sprejeti, je bila njegova trditev, da ni ponosen na slovenstvo, da ga je slovenstva sram.

Uroš Krek, letošnji Prešernov nagrajenec, je kmalu zatem, 15. februarja t.l., povabil prijatelje na kosilo k Lectarju v Radovljici. Zbralo se nas je kar nekaj, ob Urošu, njegovi ženi Lili in svakinji Marjani Pauer midva z Mišo, Janez in Adrija-na, Samo Hubad z ženo Dano, Smerkoljeva dva, Primož Ramovš s Štefko, Aci Ber-toncelj z ženo, Andrej Jemec z Uroševo sestro in nečakinjo. Po kratkem uvajanju

France Bernik: Tranzicija v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti

Page 248: Željko Oset - sazu.si

248

na začetku je zavladalo sproščeno razpoloženje. V tem sobotnem popoldnevu – skupaj smo ostali do šestih zvečer – sem spoznal Hubadovo duhovitost, tempera-mentnost Primoža Ramovša in Acija Bertonclja, zadržanost Smerkolja in njegove žene. Pred glavno jedjo sem se zahvalil za vabilo na srečanje in Urošu še enkrat čestital za visoko priznanje. Zanimivo, da Uroš, ki mu je dobro vino razvezalo je-zik, niti z besedo ni omenil svoje opere, o kateri nam je lani, ko smo ga obiskali na domu, toliko govoril. Govorili pa smo o marsičem drugem, tudi in predvsem o glasbi. Skratka, bilo je prijazno srečanje s prijatelji in znanci.

Ne vem, če se je kateri predsednik Akademije udeleževal toliko, da ne rečem vseh prireditev, na katere je bil vabljen, kot Janez Milčinski. Tako sva bila gosta tudi na slovesnosti ob novi lokaciji kipa grofa Ferdinanda Marija I. Attemsa (1746–1820), štajerskega deželnega glavarja in ustanovitelja zdravilišča v Rogaški Slati-ni. Ker sva bila tisti dan 22. februarja 1992 nekoliko prezgodnja na poti v zdravili-šče, sva se pred prireditvijo odpeljala na Bellevue, od koder se ponuja lep razgled na Rogaško in okolico. Ko sva potem prispela na slovesnost, so bili udeleženci že zbrani. Ob novi lokaciji kipa grofa Attemsa je govoril Matjaž Kmecl, za čuda sko-raj brez bodic na politiko nove oblasti, sicer bolj ali manj znana dejstva. Po ogledu grafične zbirke smo poslušali nastop mlade pianistke v kristalni dvorani zdravili-škega doma: Domenico Scarlatti in Johannes Brahms. Po koncertu smo bili po-vabljeni na svečano večerjo v rdeči salon. Sedél sem ob Milčinskem in nasproti direktorja Zdravilišča Rogaške-Holdinga Darka Bizjaka, njegove žene in fotogra-fa Mirka Kambiča. Na levi je imel Milčinski Zlobca, ki se je kot Kmecl svečanosti udeležil z ženo. Pretežni del večera sta se predsednik in Zlobec pogovarjala zau-pno, zato me ni smela in me tudi v resnici ni zanimala vsebina njunega dialoga. Ni izključeno, da sta se pogovarjala o bližnjih volitvah novega vodstva Akademije. Ob spremenjenem, bolj nevtralnem, bolj hladnem odnosu Milčinskega do mene v zadnjih dneh pa sem si poskušal dopovedati, da v sodbah ne smem biti prehiter. Nasploh je bil predsednik Milčinski znan kot prijazen človek, in to do vseh. Spo-minjam se, kako je pred časom, še pred letom 1990, na Cankarjevi cesti vnaprej pozdravil miličnika. Prizor je bil skoraj komičen, ker miličnik ni opazil, da se mu klanja predsednik Akademije, in ga je spregledal. Hočem reči, da so bila odstopa-nja od predsednikove včasih pretirane prijaznosti možna. Razumeti jih moram kot izjeme, tudi če so se, kot tokrat, zgodile meni.

Na predsedstveni seji Akademije 24. februarja 1992 me je presenetila – in dru-ge tudi – pripomba Milčinskega k zapisniku zadnje seje predsed¬stva. V zapisniku te seje 23. januarja t.l. piše: »Akad. F. Bernik, ki v ožjem predsedstvu nadomešča podpredsednika akad. B. Krefta, se je udeležil svečane ustanovitve Fundacije za štipendiranje prleških študentov, imenovane po akademiku Antonu Trstenjaku, itd, itd«. Milčinski je nasprotno trdil, da sem bil v ožje predsedstvo imenovan, da bi bil v pomoč podpredsedniku, ne da bi nadomeščal Bratka Krefta. Tokrat je šel predsednik predaleč, saj je prišel v nasprotje s seboj. V zapisniku prejšnje seje

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 249: Željko Oset - sazu.si

249

predsedstva 19. decembra 1991 beremo namreč tole: »Ob koncu svojega poročila naprosi predsednik člane predsedstva, da pooblastijo akad. F. Bernika, da zasto-pa SAZU v protokolarnih in delovnih obveznostih namesto obolelega podpredse-dnika akad. B. Krefta. To bi bila samo formalna potrditev že utečenega nadome-ščanja, ki ga akad. F. Bernik opravlja že nekaj časa« (str. 3). Robert Blinc in Batis sta se predsednikovi pripombi na seji uprla, vendar zaman. Nazadnje je dejal Blinc, nerazpoložen zaradi predsednikove pozabljivosti: »No, dobro, formulacija v zapisniku po obliki morda ni ustrezna, po vsebini je točna«.

Na omenjeni seji predsedstva smo razpravljali tudi o zamenjavi oz. odstranitvi simbolov stare oblasti v akademijskih prostorih. Pobudo za razpravo je dal pole-mični članek Angelosa Baša v Slovencu nekaj dni predtem, 4. februarja, in nepos-redno vprašanje predsedstvu, zakaj v dvorani Akademije še stoji doprsni kip Josi-pa Broza Tita. Ko smo se tisti, ki smo posegli v razpravo, zavzeli za umik simbolov komunistične ideologije in njihovo premestitev iz javnih prostorov, je Milčinski v dvorani predlagal slovensko državno zastavo namesto Titovega kipa. Z Menartom sva nasprotno predlagala Prešernov doprsni kip. Poudaril sem, da je Prešeren kot najvišja avtoriteta slovenske umetnosti najbolj primeren za častno mesto v glavni dvorani Akademije. Predlog smo sprejeli soglasno in že na finančni skupščini v četrtek 27. februarja t.l. smo v dvorani namesto Tita videli Franceta Prešerna.

Podpredsednik Blinc, Menart in jaz smo se 15. marca udeležili pogreba Anto-na Ingoliča v Zgornji Polskavi na Štajerskem. Iz Ljubljane smo se odpeljali z aka-demijskim avtom in že tako ne predolga pot je postala še krajša, ker smo imeli s seboj Menarta, ki je govoril kar naprej in o vsem mogočem. Po neustavljivi rado-besednosti je bil močno podoben pokojnemu Ingoliču. Od preminulega pisatelja se je ob grobu v imenu Slovenske akademije znanosti in umetnosti poslovil Ci-ril Zlobec, kar so nekateri razumeli kot neposredno podporo njemu na bližnjih volitvah predsedstva. Na pogrebščini v polskavski gostilni, sva potem z Blincem nadaljevala pred nedavnim začeto meditacijo o vesolju. Po Blincu je moderna fi-zika spoznala, da obstaja začetek vesolja, tj. nastanek stvarstva, nič pa znanost ne ve o konkretnem začetku, o stvarjenju. Čeprav priznava začetek, astrofizika niti hipotetično ne more domnevati časa trajanja oz. konca stvarstva. Pogledi torej, ki močno nasprotujejo biblijskemu izročilu o nastanku in koncu sveta. Znanost in vera – sta dva povsem različna pogleda na realnost, ki se sicer ne izključujeta, vendar nista kompatibilna. Dvoje različnih načinov spoznavanja sveta, ne stikata se na začetku, ne v nadaljevanju. Skupno jima je zgolj, da sta.

Od konca marca do 9. aprila 1992 me je Milčinski nekajkrat povabil na pogovor o volitvah novega vodstva oz. kandidatni listi. Nedvomno je na take pogovore vabil tudi druge kandidate. Pogovori z njim na to temo – dva ali trije – so bili prijazni. Nikoli pa ni mogel ali hotel pri tem skriti svoje politične usmeritve, ki se je najbolj izrazito kazala v prizadevanjih, da Zlobca vključi med kandidate za ožje predsed-stvo. Ker Zlobec, razen v svojem razredu, ni dobil podpore za predsednika, si je

France Bernik: Tranzicija v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti

Page 250: Željko Oset - sazu.si

250

Milčinski prizadeval, da uvrsti Zlobca v vodstvo Akademije za podpredsednika. Naravnost mi je nakazal, naj bi ga priporočil članom v drugem razredu, ker da je med akademiki malo znan, kar sploh ni bilo res. Zlobec je bil znan med našimi člani kot politik in pesnik, čeprav ne pri vseh enako. Po predlogu Milčinskega naj bi bila volilna lista za novo vodstvo Akademije taka: Za predsednika bi se alterna-tivno potegovala Aleksander Bajt in France Bernik, za dve podpredsedniški mesti Robert Blinc in Ciril Zlobec, za funkcijo glavnega tajnika Matija Drovenik. S táko volilno listo je Milčinski prodrl na seji predsedstva 9. aprila t.l., kljub temu, da smo mu nekateri ugovarjali. Narobe se nam je zdelo, da demokratično volimo samo predsednika, da imamo samo zanj dva kandidata, medtem ko volitve za druga tri mesta v ožjem predsedstvu pravzaprav niso demokratične volitve, temveč izreka-nje o enem kandidatu. Od demokracije smo bili takó v Akademiji še daleč.

Slovenska akademija znanosti in umetnosti je novo vodstvo izvolila na skup-ščini 14. maja 1992. Volilnih upravičencev je bilo 82, kandidati smo za izvolitev potrebovali najmanj 42 glasov. Že v prvem krogu smo bili izvoljeni kandidati za vodilna mesta – jaz, predlagan za predsednika, sem dobil 47 glasov (protikan-didat Aleksander Bajt 21), Robert Blinc za podpredsednika 53, Ciril Zlobec za podpredsednika 44 in Matija Drovenik za glavnega tajnika 69 glasov. O izvolitvi novega vodstva so objavili krajše ali daljše informacije, opremljene tudi s fotogra-fijami, vsi naši tiskani in avdiovizualni mediji. Takó je o dogodku poročalo Delo 15. maja na prvi strani in zapisalo ob fotografiji novega predsednika, da ga je »ta čast doletela en dan po petinšestdesetem rojstnem dnevu«.

Po pozdravnem govoru Janeza Milčinskega sem na volilni skupščini kot novi in kot prvi predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti v samostojni državi povzel besedo. Opozoril sem na nekaj stvari, ki jih globlje dojamemo šele, ko jih izrečemo. Ko sem govoril o skupnem raziskovalnem programu Akademije in Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU »Naravna in kulturna dediščina slo-venskega naroda«, o sodelovanju akademikov pri tem dolgoročnem, če ne traj-nem raziskovalnem projektu, pa tudi o njihovem delu pri drugih načrtih, ki jih omenjeni program ne vključuje, sem izrazil trditev, da Akademija pomeni toliko, »kolikor pomenijo njeni člani«, da ugleda Akademije ne merimo po številu čla-nov, temveč »po strokovni oz. umetniško ustvarjalni teži njihovega dela«. Nagla-sil sem, da »najdeta znanstveno delo in umetnina šele z odmevanjem v prostoru in času svoje potrdilo«. Pri umeščanju Akademije v neposredno stvarnost in pri opredelitvi njenega odnosa do zgodovine sem zatrdil, da je naša ustanova sprejela politični zasuk pred dvema letoma, tj. uvedbo parlamentarnega demokratičnega sistema, nastanek neodvisne slovenske države in njeno mednarodno priznanje sua sponte, iz notranjega prepričanja.

Skupščino je kratko pozdravil tudi predsednik države Kučan in čestital no-vemu vodstvu. Navezal se je na misel iz mojega govora, da je Akademija sprejela politične spremembe pred dvema letoma »iz notranjega prepričanja«, in izrazil

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 251: Željko Oset - sazu.si

251

pričakovanje, da bo Akademija prav tako iz prepričanja ponudila svoje intelektu-alne usluge novi državi.

O razglasitvi in predstavitvi novega vodstva so naslednji dan spoštljivo poročali naši mediji, zlasti tiskani, tako Delo, Večer kot tudi Slovenec. Novi dnevnik Slove-nec je kmalu zatem, 16. junija 1992, objavil daljši odlomek iz mojega nastopnega govora. Osebnih čestitk in dobrih želja sem dobil ob izvolitvi za predsednika veliko.

Nekaj naših članov je zadovoljstvo izrazilo tudi svojim kolegom v tujini, in na-sprotno. Naj navedem samo odlomek iz pisma Leopolda Kretzenbacherja Niku Kuretu 10. junija t.l., ko je evropsko znani etnolog že vedel za izid volitev: »Iz po-menkov sem izvedel, da naj bi bil prof. F. Bernik (kot si tudi Ti želel) izvoljen za predsednika SAZU. Upajmo, da to drži, in če je tako, bi bilo želeti, da bi mu uspelo in da bi obdržal SAZU kot republiko najviše usposobljenih znanstvenikov, neod-visno od prevelikih vplivov politikov (vseeno katerih barv). To ne bo lahko. Toda spominjam se, s kakšnim priznanjem je pokojni Rudek Trofenik govoril o Berni-ku kot človeku velikega znanja, izjemne časti in pokončnega značaja. To so visoke predpostavke za tako visoko, nedvomno privlačno funkcijo«.

Slovesna razglasitev in predstavitev novega vodstva je bila naslednji mesec, 11. junija 1992. Prisostvovali so ji najvišji predstavniki političnega in družbenega življenja pri nas, tako predsednik Predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan, predsednik Skupščine France Bučar, minister za znanost in tehnologijo Peter Tancig, ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Šuštar, rektor Univerze v Lju-bljani Miha Tišler, rektor Univerze v Mariboru Alojz Križman, ljubljanski župan Jože Strgar kot tudi veleposlaniki Nemčije, Avstrije in Italije Günther Seibert, Jut-ta Stefan Bastl in A. Ienco, več častnih generalnih konzulov tujih držav in drugi ugledni gostje.

Po izvolitvi v funkcijo predsednika Akademije so naši mediji pripravili z menoj več intervjujev. Od tiskanih sredstev javnega obveščanja sta pohitela novi dnevnik Slovenec in Nedeljski dnevnik. Prvi je objavil v prilogi Sobotna branja 30. maja daljši pogovor »Človek in umetnina se dopolnjujeta« (str. 23), v katerem so me spraševali Pavle Bratina, Jani Virk, Andrej Dvoršak in Igor Škamperle kot novega predsednika in kot literarnega zgodovinarja. Poudarek v Slovencu je bil na stro-kovni in nazorski pluralnosti članstva, na avtonomnosti znanstvenega raziskova-nja in umetniškega ustvarjanja, na samostojnem položaju Akademije, na pritr-dilnem stališču akademikov do osamosvojitve. Za Nedeljski dnevnik 31. maja je pripravil razgovor z menoj Slavko Kvas pod naslovom »Med akademijo, literaturo in naravo« (str. 5-6). S simpatičnim, prezgodaj umrlim novinarjem sva se spreho-dila skozi zgodovino Akademije od začetkov do njenih aktualnih nalog, se kratko zadržala pri slovenskem narodnem značaju in pri mojem prostem času. Zlasti prijazen in naklonjen spremembam v Sloveniji po osamosvojitvi je bil Milan Skle-dar, glavni in odgovorni urednik časopisa Midva. Pod naslovom »Besedovanje z akademikom prof. dr. Francetom Bernikom o Akademiji in umetnosti« sva se za

France Bernik: Tranzicija v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti

Page 252: Željko Oset - sazu.si

252

intervju, objavljen 2. julija 1992 v njegovem časopisu, pogovarjala o mojem življe-nju, o Akademiji in njenih nalogah, o slovenski književnosti, posebej o Cankarju in o našem narodnem značaju. Poudarek na novem konceptu vodenja Akademije kaže celostranski intervju Marjana Kuneja z menoj v mariborskem Večeru 24. de-cembra »Merilo: strokovni in nazorski pluralizem članstva«. Duh časa, izražen v naslovu pogovora, bistveno dopolnjuje vprašanje novinarja o relevantnem meri-lu pri obnavljanju članstva in moj odgovor: »Prvi in glavni, če ne tudi edini kriterij je najvišja kakovost znanstvenega dela oz. umetniškega ustvarjanja kandidata« (str. 42). Na spremembe v vodstvu Akademije prav tako nista pozabila avdiovizu-alna medija. Za Radio Slovenija je 13. junija pripravil razgovor z menoj Jernej Pikl v oddaji »Tretji program vam predstavlja«, na TV Slovenija pa me je kot večernega gosta 28. avgusta t.l. povabil Aleksander Čolnik.

Pregled intervjujev v tem letu z menoj je kazalo omeniti tudi iz neosebnih ra-zlogov. Pokazali se niso ni zgolj mediji, ki so izkazali profesionalno pozornost najvišji znanstveni in umetnostni ustanovi pri nas, razkrila so se hkrati sredstva javnega obveščanja, ki tega niso storila. Ob Dnevniku je bila zlasti opazna zadrža-nost do novega vodstva v Akademiji pri Delu, kar niti ni čudno, če vemo, da je naš osrednji tiskani dnevnik do pred nedavnim izhajal pod geslom iz Komunistične-ga manifesta, izpisanim na prvi strani, »Proletarci vseh dežel, združite se!«

Neposredno po izvolitvi za predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti me je zaposlilo vprašanje, kako bom mogel odslej opravljati dva pok-lica. Mesto predsednika Akademije je namreč zahtevalo tako kot mesto znan-stvenega svetnika v Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede celega člo-veka. Zavedal sem se tudi, da je predsedovanje najvišji nacionalni znanstveni in umetnostni ustanovi delovna funkcija. Kako združiti oboje? Kako ostati zvest življenjski stroki in hkrati sprejeti obveznosti nove funkcije? To vprašanje se mi je zastavilo v začetku kot dilema, dokler se po premisleku nisem odločil, da bom poskusil z združitvijo obojega. Da bom nadaljeval raziskovalno delo na področju slovenske literature v evropskem kontekstu in hkrati kot človek humanistične iz-obrazbe opravljal naloge predsednika Akademije. Danes, po toliko letih, vidim, da sem se odločil prav. Nisem pa mogel takrat predvideti, koliko sem bom moral pri tem odpovedovati drugim, tudi nujnim opravilom. Zgolj slutil sem, da obojega v najvišje zastavljenem obsegu verjetno ne bom zmogel.

Ne vem, koliko so drugi spomladi leta 1992 čutili, da začenjamo ne zgolj nomi-nalno, temveč tudi vsebinsko novo obdobje v razvoju Slovenske akademije zna-nosti in umetnosti in da je najprej potrebno napraviti našo Akademijo podobno drugim akademijam v svetu.

Za uresničitev tega cilja je bilo treba določiti njeno vlogo, utrditi oz. preurediti njeno člansko strukturo. Takó je Akademija leta 1994 dobila nov zakon, v katerem je prvič opredeljena kot »najvišja nacionalna znanstvena in umetnostna ustano-va«, prvič priznana za »avtonomno ustanovo znanstvenikov in umetnikov«, ne-

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 253: Željko Oset - sazu.si

253

posredno je tudi označena kot ustanoviteljica Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Kot edina ustanoviteljica, kajti bile so težnje, da bi ustanoviteljica hkrati postala država ali sploh samo država. Novi zakon prav tako določa, naj Znanstve-noraziskovalni center SAZU zavezujoče sodeluje z Akademijo pri uresničevanju trajnega raziskovalnega programa »Naravna in kulturna dediščina slovenskega naroda«. Kar zadeva članski sestav Akademije, so v novi državi odpadla predho-dna moralnopolitična preverjanja kandidatov za nove člane, značilna za obdobje po drugi svetovni vojni, in začeli smo uresničevati, kar sem poudaril v nastopnem govoru, da Akademija pomeni toliko, kolikor »pomenijo njeni člani«. Njen ugled se tudi ne meri po številu članov, temveč po »strokovni oz. umetniško ustvarjalni teži« akademikov. In v resnici se je v naslednjem desetletju število članov zaradi strožjih meril komaj opazno povečalo. Močno pa se je spremenilo razmerje med dopisnimi člani, v dobro naši večji odprtosti Evropi in svetu. Na začetku mojega prvega mandata je skoraj polovica dopisnih članov prihajala iz nekdanje jugoslo-vanske države, kar 46 odstotkov, deset let pozneje se je to število vrnilo v razumne meje. Danes izbira Akademija v svoj mednarodni korpus najodličnejše znanstve-nike in umetnike iz vsega sveta.

V skladu z zakonom, ki ji zagotavlja avtonomnost in strokovno neodvisnost, je začela Akademija uresničevati svojo vlogo tudi navzven, v odnosu do javnosti. Tako je leta 1996 zavzela odločno stališče do predosamosvojitvene, nedemokra-tične preteklosti pri nas, ko je v celoti rehabilitirala tri od štirih po drugi svetovni vojni iz političnih razlogov izključenih ali k izstopu prisiljenih članov ter jim vrni-la članstvo z vsemi pravicami. Večkrat se je oglasila v javnosti, zlasti takrat, kadar so bili prizadeti standardi znanosti ali umetnosti, višji interes naroda ali države. Tako je konec leta 1995 v Izjavi za javnost opozorila na zastoj naših prizadevanj na poti v Evropsko unijo, dve leti pozneje je izvršilni odbor seznanil medije s po-gubnim nižanjem sredstev za raziskovalno dejavnost in tehnologijo, neposredno potem je zahtevo po večji samoregulaciji raziskovanja podprla Izjava I. razreda SAZU v zvezi z upravljanjem in financiranjem raziskovalne dejavnosti v družbos-lovju in humanistiki. Konec leta 2000 je izvršilni odbor protestiral proti načrtova-ni ukinitvi samostojnega ministrstva za znanost in tehnologijo ter predlagal javno razpravo o tem vprašanju. Naslednje leto, 2001, se je predsedstvo pri ministrstvu za šolstvo, znanost in šport zavzelo za oprostitev davka na dodano vrednost pri znanstvenih projektih. Leta 2002 smo poslali sredstvom javnega obveščanja v naši državi in organizacijam v slovenskem zamejstvu Izjavo o jeziku.

Predvsem pa je novi zakon omogočil Akademiji, da se je posvetila glavni nalogi –spodbujanju, pospeševanju in razvijanju vseh znanosti in vseh umetnosti. Kot nacionalna akademija univerzalnega tipa je zavezana služiti predvsem temu cilju in ena njenih dolžnosti je, da zagotavlja možnosti za ustvarjalno delo vseh svo-jih članov. Od gmotnih pogojev za njihovo delo naj samo omenim poleg pravic, ki gredo članom po zakonu, v tem času obnovljeno infrastrukturo oz. zaključek

France Bernik: Tranzicija v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti

Page 254: Željko Oset - sazu.si

254

adaptacij in potresno varno sanacijo stavb na Novem trgu in v Salendrovi ulici, kjer so akademiki dobili prostore za nemoteno znanstveno delo. Skrb za ustrezen razvoj dejavnosti članov se je pokazal tudi v dopolnjevanju strukture Akademije. Konec leta 1994 je predsedstvo reorganiziralo tretji razred in v njegovem okviru ustanovilo oddelek za tehniške vede.

Da je bilo uresničevanje prednostnih ciljev Akademije uspešno, je pripisati kontinuiteti njenega prvega vodstva v samostojni državi, ki je bilo leta 1996 izvolje-no drugič v enaki sestavi, leta 1999 pa tretjič, čeprav prenovljeno. Ob dotedanjem predsedniku sta bila za podpredsednika izvoljena Kajetan Gantar in Alojz Kralj, za glavno tajnico pa Lidija Andolšek Jeras. Vodstvu je uspelo obdržati skupaj strokov-no in nazorsko pluralno članstvo ter ga povezati z okrepljeno zavestjo pripadnosti ustanovi. Ob veliki zavzetosti za prenovo, ob zaposlenosti z aktualnimi nalogami je Akademija zmogla obrniti pogled tudi v zgodovino, k svojim temeljem. S slovesno skupščino in znanstvenim posvetom je leta 1993 počastila tristoletnico ustanovitve Academiae operosorum, naše daljne predhodnice iz obdobja baroka, medtem ko je leta 1998 mednarodno odmevno proslavila šestdesetletnico delovanja.

Od dejavnosti, ki jih je Akademija po svoji naravi in po zakonu dolžna opravlja-ti, je šla v desetletju 1992 do 2002 prednost znanstvenim posvetovanjem. V vsej svoji zgodovini naša Akademija dotlej ni organizirala ali soorganizirala toliko simpozijev kot v omenjenih desetih letih – skupaj dvajset, povprečno dva na leto, in to z različnih strokovnih področij. Izkazali so se vsi razredi in simpozijsko pok-rili vsa glavna področja znanosti in umetnosti.

V splošno in kulturno zgodovino so posegli že omenjeni Kolokvij ob tristole-tnici ustanovitve Academiae operosorum, potem Mednarodni simpozij o Bri-žinskih spomenikih (1994), Mednarodni simpozij o interpretaciji Svetega pisma (1996), mednarodni posvet Slovenija in sosednje dežele med antiko in karolinško dobo (1998) ter mednarodni simpozij Država–dežela–narod–pokrajina 1848-1918 (1999). – Našo nacionalno zgodovino s poudarkom na sodobnem družbenem in posebej političnem dogajanju so osvetlili simpozij Slovenci in država (1994), Posvet ob petdesetletnici sprejema Splošne deklaracije Združenih narodov o človekovih pravicah (1998) in mednarodni posvet Država in cerkev (2001). – Zgodovina sloven-ske književnosti od starejših obdobij do sodobnosti je bila predmet razpravljanja več znanstvenih posvetovanj, tako simpozija Poezija Franceta Balantiča in Ivana Hribovška v slovenskem kulturnem prostoru (1994) kot Okrogle mize ob stoletni-ci rojstva Josipa Vidmarja (1995), Okrogle mize ob stodvajsetletnici rojstva Oto-na Župančiča (1998), mednarodnega Simpozija o Janezu Svetokriškem (1999) in mednarodnega posveta France Prešeren – kultura – Evropa (2000). – Pomembno področje nacionalne in mednarodne muzikologije je obravnaval simpozij Glas-beni barok na Slovenskem in evropska glasba (1994). – V medicino in zdravstvo so posegli Mednarodna konferenca o epitelijskih hiperplastičnih spremembah na sluznici grla, simpozij O etiki v ginekologiji in perinatologiji (oba 1996) ter med-

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 255: Željko Oset - sazu.si

255

narodni posvet Rastlinska hrana za zdravje ljudi (2001). – Problematike visokega šolstva sta se lotila Posvet o podiplomskem študiju na področju naravoslovja in tehnike v Sloveniji (1998) ter simpozij Razvoj visokega šolstva v Sloveniji (2001). – Kritične poglede na politiko znanosti je spodbudilo posvetovanje Strategija ra-zvoja znanstvene in raziskovalne dejavnosti v Sloveniji (2000). Ob navedenem je Akademija gostila še Jesenski plenum Evropske akademije znanosti in umetnosti ter z njim združeno mednarodno posvetovanje na temo Kaj je znanost? (1998).

Nemogoče je tukaj označiti vsako od navedenih posvetovanj, vsem skupno je sporočilo: Evropski narodi se razlikujejo po bistvenih in neponovljivih posebno-stih, in prav te posebnosti so bogastvo njihove kulture, zato se njihove identitete vpletajo kot različni akordi v mnogoglasno celoto. V njej vidijo nacionalne indivi-dualnosti, tudi nizkoštevilne, kot smo Slovenci, velike možnosti za razvoj.

Predavateljska dejavnost je pokazala v prvih desetih letih samostojne sloven-ske države opazno razgibanost. Predavanj je bilo do deset in več na leto, prevla-dovali so gostje, med njimi tudi Nobelovi nagrajenci. Tematika je pokrivala široko panoramo strok, od humanistike, naravoslovja in bio-medicine do problematike visokega šolstva, politike znanosti ter drugih aktualnih vprašanj sodobnega sveta.

Založniška oz. izdajateljska dejavnost ni zaostajala, čeprav je Akademiji v začet-ku devetdesetih let minulega stoletja prav na tem področju primanjkovalo sredstev. Zadrege smo reševali s sozaložništvom. Od leta 2000 se je stanje popravilo z usta-novitvijo dveh fundacij, prvih v zgodovini naše Akademije, Fundacije dr. Bruno Breschi in Fundacije Janez Vajkard Valvasor, ki omogočata izdajanje pomembnih del iz naše kulturne dediščine. Natančno bibliografijo publikacij prinašajo Letopi-si in na tem mestu ni lahko posebej izdvojiti katero od številnih izdaj. Če pa že, kaže spomniti na novi Slovenski pravopis, ki smo ga javnosti predstavili konec leta 2001.

Do nastanka samostojne države se je mednarodna dejavnost naše Akademi-je uresničevala s posredovanjem Beograda, z državno osamosvojitvijo se je Slo-venska akademija osamosvojila tudi na tem področju. Morda nikjer drugje ni bil v novejšem času dosežen tako velik premik kot ravno pri navezovanju stikov s sorodnimi ustanovami v svetu. Leta 1992 je imela naša Akademija podpisanih pet pogodb o sodelovanju, deset let pozneje smo se dogovarjali o znanstvenem sodelovanju s petindvajsetimi tujimi akademijami znanosti in umetnosti. Stike smo razvijali tudi z združenji akademij, zlasti z zvezo evropskih akademij ALLEA, mednarodno skupnostjo akademij UAI v Bruslju, z Evropsko znanstveno fundaci-jo in Mednarodno mrežo sredozemskih akademij v Neaplju.

Povedano razkriva, da si je Slovenska akademija znanosti in umetnosti od leta 1992 naprej začrtala novo smer razvoja. Njene dejavnosti so odslej naravnane v eno hotenje, v en cilj – razvijati Akademijo v demokratičnem duhu in jo ohranja-ti kot sodobno, vendar v evropski tradiciji zasidrano pomembno znanstveno in umetnostno ustanovo.

France Bernik: Tranzicija v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti

Page 256: Željko Oset - sazu.si

256

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Seznam pomembnejših dogodkov

10. maj 1945prihod Narodne vlade Slovenije v Ljubljano

18. maj 1945odstopna izjava Franceta Vebra

25. julij 1945izključitev rednega člana Riharda Zupančiča

september 1945sprejem Začasne uredbe o Akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani

2. oktober 1945izvolitev Franceta Kidriča za predsednika Akademije – funkcijo je opravljal do

11. 4. 1950 – in Frana Ramovša za glavnega tajnika – funkcijo je opravljal do19. 5. 1950 – ter poglobitev notranje organizacije z ustanovitvijo komisij in odborov

28. november 1945svečana skupščina ob proslavi obletnice drugega zasedanja AVNOJ-a

8. februar 1946državna proslava kulturnega praznika na Akademiji

julij 1946pridobitev stavbe Novi trg 3 (Lontovža) v Ljubljani

september 1946sestanek glavnega tajnika Frana Ramovša z Borisom Ziherlom o poglobitvi

notranje organizacije Akademije

28. oktober 1946svečana skupščina ob proslavi oktobrske revolucije

21. december 1946volilna skupščina

Page 257: Željko Oset - sazu.si

257

France Bernik: Tranzicija v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti

8. februar 1947svečana akademija ob kulturnem prazniku

7. november 1947volilna skupščina

20. december 1947ustanovitev Zavoda za kulturo slovenskega jezika, Inštituta za slovenski jezik

(danes Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), Inštituta za literature (danes Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede), Inštituta za zgodovino

(novembra 1972 je inštitut razdeljen na tri inštitute – Inštitut za občo in narodno zgodovino, Inštitut za arheologijo in Inštitut za zgodovino umetnosti), Zavoda za

raziskovanje krasa (danes Inštitut za raziskovanje krasa), Kemičnega inštituta (danes Kemijski inštitut), Fizikalnega inštituta (danes Institut Jožef Stefan),

Inštituta za geografijo (danes Geografski inštitut Antona Melika), Inštituta za geologijo (danes Paleontološki inštitut Ivana Rakovca), Inštituta za biologijo (danes Biološki inštitut Jovana Hadžija), Komisije za slovensko narodopisje

(predhodnica Inštituta za slovensko narodopisje)

maj 1948ustanovitev Akademijskega sveta FLRJ – deloval do leta 1959

maj 1948sprejem Zakona o Slovenski akademiji znanosti in umetnosti

21. junij 1948Ukaz o potrditvi članov SAZU

9. avgust 1948izvolitev Josipa Broza za častnega člana

marec 1949Akademija pridobi stavbo Novi trg 4 v Ljubljani

maj 1949sprejem Zakona o Slovenski akademiji znanosti in umetnosti,

razhod Znanstvenega društva za humanistične vede

julij 1949sprejem Statuta SAZU; ustanovitev petega razreda

Page 258: Željko Oset - sazu.si

258

30. september 1949sprejem Začasnega pravilnika o pridobitvi znanstvene stopnje na SAZU –

do leta 1956 je Akademija promovirala 14 doktorjev znanosti

november 1949ustanovitev znanstvene pisarne in upravne pisarne Akademije

6. december 1949volilna skupščina; izvolitev Edvarda Kardelja za častnega člana

1950izid Slovenskega pravopisa

21. marec 1950izvolitev Božidarja Lavriča za podpredsednika Akademije –

funkcijo je opravljal do 15. 11. 1961, ustanovitev Inštituta za medicinske vede (danes Biomedicinski inštitut)

19. maj 1950izvolitev Frana Ramovša za predsednika – funkcijo je opravljal do 18. 9. 1952 –

Milka Kosa za glavnega tajnika – funkcijo je opravljal do 13. 3. 1972

29. december 1950Akademija je pridobila ustanoviteljske pravice pri Inštitutu za elektriško

gospodarstvo (danes Elektroinštitut Milan Vidmar)

pomlad 1952ukinitev Zvezne komisije za napredek proizvodnje

19. maj 1952Akademija je pridobila ustanoviteljske pravice pri Inštitutu za turbinske stroje

27. oktober 1952izvolitev predsednika Josipa Vidmarja – funkcijo opravljal do 25. 3. 1976

1953preselitev Kemičnega inštituta Boris Kidrič in Inštituta Jožef Stefan v nove

prostore na Koleziji

2. junij 1953volilna skupščina

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 259: Željko Oset - sazu.si

259

Seznam pomembnejših dogodkov

marec 1954konferenca na izvršnem svetu LRS o osamosvajanju t. i. velikih inštitutov

Akademije

30. junij 1954volilna skupščina

1. januar 1955ustanoviteljske pravice pri Institutu Jožef Stefan so od Akademije prenese na

Zvezno komisijo za nuklearno energijo

24. junij 1955volilna skupščina

2. oktober 1956volilna skupščina

30. oktober 1957ustanovitev Orientalističnega inštituta

april 1958z uredbo so postali soustanovitelji Kemičnega inštituta Boris Kidrič, Inštituta za elektriško gospodarstvo in Inštituta za turbinske stroje Akademija, Izvršni svet

LRS in Univerza v Ljubljani

17. oktober 1958volilna skupščina

december 1958uvedba družbenega upravljanja na Kemičnem inštitutu Boris Kidrič, Inštitutu za

elektriško gospodarstvo in Inštitutu za turbinske stroje

januar 1960ustanovitev Sveta akademij znanosti in umetnosti FLRJ/SFRJ –

deloval do razpada Jugoslavije

oktober 1960ustanovitev kabinetov za upokojene akademike

jesen 1961ustanovitev kabineta predsednika

Page 260: Željko Oset - sazu.si

260

22. december 1961volilna skupščina; izvolitev Antona Kuhlja za podpredsednika –

funkcijo opravljal do 31. 7. 1980

1962izid Slovenskega pravopisa

21. december 1962volilna skupščina

3. julij 1964volilna skupščina

6. februar 1965volilna skupščina

marec 1965sprejem novele Zakona o SAZU; nastanek samoupravne delavske skupnosti

1967Akademija pridobi stavbo Novi trg 5 v Ljubljani

7. februar 1967volilna skupščina

21. sptember 1967posvet o organizaciji znanstvenoraziskovalnega dela v Sloveniji v Vili Podrožnik

7. februar 1968volilna skupščina

7. februar 1969volilna skupščina

1970izid prvega zvezka Slovarja slovenskega knjižnega jezika

5. februar 1970volilna skupščina

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 261: Željko Oset - sazu.si

261

Seznam pomembnejših dogodkov

5. februar 1971volilna skupščina

november 1971sprejem Zakona o SAZU

13. marec 1972volilna skupščina; izvolitev Gorazda Kušeja za glavnega tajnika – funkcijo je

opravljal do februarja 1980

23. februar 1972ustanovitev Muzikološkega inštituta

28. november 1972razdelitev Inštituta za zgodovino na Inštitut za občo in narodno zgodovino

(danes Inštitut za zgodovino Milka Kosa), Inštitut za arheologijo in Inštitut za zgodovino umetnosti (danes Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta)

17. april 1973volilna skupščina

21. marec 1974volilna skupščina; odstop predsednika Josipa Vidmarja,

ki ga skupščina ni sprejela

1975izid drugega zvezka Slovarja slovenskega knjižnega jezika

20. marec 1975volilna skupščina; sprejem Statuta SAZU, s katerim je bil ustanovljen razred za

medicinske vede, izvolitev Borisa Ziherla za podpredsednika –funkcijo opravljal do 11. 2. 1976

25. marec 1976izvolitev Janeza Milčinskega za predsednika – funkcijo opravlja do 14. 5. 1992, izvolitev Bratka Krefta za podpredsednika – funkcijo je opravljal do 14. 5. 1992,

volilna skupščina; izvolitev Josipa Vidmarja za častnega člana

10. marec 1977volilna skupščina

Page 262: Željko Oset - sazu.si

262

28. junij 1977ustanovitev Inštituta za marksistične študije (danes Filozofski inštitut)

23. marec 1978volilna skupščina

oktober 1978praznovanje 40. obletnice Akademije

1979izid tretjega zvezka Slovarja slovenskega knjižnega jezika

29. marec 1979volilna skupščina

24. junij 1980izvolitev Jožeta Goričarja za glavnega tajnika – funkcijo je opravljal do 20. 2. 1985

2. oktober 1980izvolitev Roberta Blinca za podpredsednika – funkcijo je opravljal do 6. 5. 1999

november 1980sprejem Zakona o SAZU

24. april 1981volilna skupščina

18. november 1981sklep o ustanovitev ZRC SAZU

1. januar 1982ZRC SAZU začne finančno samostojno poslovati

februar 1982sprejem Statuta SAZU

21. januar 1982ustanovitev Inštituta za izseljenstvo

(danes Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije)

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 263: Željko Oset - sazu.si

263

Seznam pomembnejših dogodkov

september 1982delitev delavske skupnosti SAZU na delavsko skupnost ZRC SAZU in delavsko

skupnost SAZU

oktober 1982sprejem (začasnega) samoupravnega sporazuma o medsebojnih pravicah in

dolžnostih SAZU in ZRC SAZU

6. junij 1983volilna skupščina

oktober 1983izjava Akademije o položaju slovenskega jezika

maj 1984simpozij Znanost in vera

november 1984volitve novega vodstva Akademije

23. maj 1985volilna skupščina

1985priprava dolgoročne strategije razvoja družbe za obdobje 1986–2000, izid

četrtega zvezka Slovarja slovenskega knjižnega jezika, podpis samoupravnega sporazuma za protipotresno obnovo stavb SAZU

10. marec 1985izvolitev Janeza Batisa za glavnega tajnika – funkcijo je opravljal do 14. maja 1992

1986pričetek izvajanja programa 2000 mladih raziskovalcev

23. april 1987volilna skupščina

1988Akademija pridobi stavbo Novi trg 2 v Ljubljani

Page 264: Željko Oset - sazu.si

264

november 1988praznovanje 50. obletnice Akademije

1989izid prvega dela Slovenskega pravopisa – pravila

18. maj 1989volilna skupščina

1991izid petega zvezka Slovarja slovenskega knjižnega jezika

30. maj 1991volilna skupščina

28. junij 1991Apel SAZU ob osamosvojitvi Slovenije

oktober 1991Spomenica SAZU o temeljih nastanka slovenskega naroda in slovenske

državnosti, sprejem Salzburške deklaracije, ki je predvidevala aktivnost akademij za umiritev vojne na Hrvaškem

14. maj 1992volitve vodstva SAZU; predsednik postane France Bernik, podpredsednika

Robert Blinc in Ciril Zlobec, glavni tajnik Matija Drovenik

julij 1994sprejem Zakona o SAZU

junij 1995sprejem Statuta SAZU

december 1996rehabilitacija izključenih članov –

Leonida Pitamica, Aleša Ušeničnika, Franceta Vebra

Seznam pomembnejših dogodkov

Page 265: Željko Oset - sazu.si

265

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Seznam virov in literature

Arhivski viri

Arhiv JugoslavijeAJ, 66 (Ministarstvo prosvete Kraljevine Jugoslavije)

Arhiv družine PeterlinArhiv Republike Slovenije

ARS, AS 223 (Vlada Republike Slovenije)ARS, AS 231 (Ministrstvo za prosveto LRS)ARS, AS 293 (Janez Milčinski)ARS, AS 821 (Gregor Krek)ARS, AS 1402 (Fran Zwitter)ARS, AS 1404 (Anton Slodnjak)ARS, AS 1529 (Boris Kraigher)ARS, AS 1589 (Centralni komite Zveze komunistov Slovenije)ARS, AS 1592 (Marksistični center Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije)ARS, AS 1660 (Izidor Cankar)ARS, AS 1931 (Republiški sekretariat za notranje zadeve)ARS, AS 1978 (Znanstvenoraziskovalni center SAZU)ARS, AS 2012 (Rihard Zupančič)ARS, AS 2014 (Josip Plemelj)

Arhiv SAZUSAZU, Doktoranti SAZUSAZU, Gradivo za zgodovino SAZU po Letopisih SAZU od l. 1938 do l. 1981SAZU, Kemijski institut Boris KidričSAZU, Predsedstvo SAZU, Razna poštaSAZU, Predsedstvo SAZU, Zapisniki sejSAZU, Skupščina SAZU, Zapisniki sej

Biblioteka SAZUBiblioteka SAZU, R 46Biblioteka SAZU, R 57

Časopisni viri

Čas, revija Leonove družbeLjubljanski zvon

Page 266: Željko Oset - sazu.si

266

Ljudska pravicaNaši razgledi: štirinajstdnevnik za politična, gospodarska in kulturna vprašanjaNova revija: mesečnik za kulturoSetevSodobnost: neodvisna slovenska revija

Spletni viri

Častni člani Univerze v Ljubljani, Univerza v Ljubljani, http://www.uni-lj.si/o_univerzi_v_ljubljani/castni_doktorji_ul.aspx, pridobljeno 11. septembra 2011.

Člani SAZU, SAZU, http://www.sazu.si/o-sazu/clani/janez-stanonik.html, prido-bljeno 15. 2. 2012.

Stenografski zapiski ljudske skupščine LRS, II. redno zasedanje (str. 355–362), Sistory: zgodovina Slovenije, http://www.sistory.si/publikacije/prenos/?tar-get=pdf&urn=SISTORY:ID:1073, pridobljeno 7. 8. 2011.

Umrli člani, SAZU, http://www.sazu.si/o-sazu/clani/umrli.html, pridobljeno 15. 2. 2012.

Zakon o SAZU, SAZU, http://www.sazu.si/o-sazu/zakon.html, pridobljeno 13. 12. 2011.

Uradni listi

Službeni list Kraljevske banske upraveSlužbeni list šefa Pokrajinske uprave v LjubljaniUL SNOS in NVSUradni list Ljudske republike SlovenijeUradni list Socialistične republike Slovenije

Literatura

Albijanić Miloljub et al. (ur.): Ljudi intelektualne vrline: 170. godina SANU. Beo-grad 2011.

Bajec Anton et al. (ur.): Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana 1997.Bernik France (ur.): Slovenska akademija znanosti in umetnosti ob petdesetle-

tnici: biografski zbornik. Ljubljana 1988.Bernik France: Iz zgodovine SAZU. V: Letopis Slovenske akademije znanosti in

umetnosti: 46. knjiga: 1995. Ljubljana 1996, str. 147–150.Bernik France: Kronika mojega življenja. Ljubljana 2012.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 267: Željko Oset - sazu.si

267

Seznam virov in literature

Bernik France: Slovenska akademija znanosti in umetnosti: od 1992–2002. Ma-ribor 2005.

Blinc Robert: Profesor Peterlin kot učitelj. V: Bukošek Vili et al. (ur.): Anton Peter-lin 1908–1993: Življenje in delo. Ljubljana 2008, str. 476–478.

Borut Loparnik: Biti skladatelj: pogovori s Primožem Ramovšem. Ljubljana 1984.Broz Josip Tito: Govori u jugoslavenskim akademijama. Zagreb 1977.Čepič Zdenko et al. (ur.): Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1925–1955:

znanstveno poročilo. Ljubljana 1995.Dolenc Ervin: Med kulturo in politiko: kulturnopolitična razhajanja v Sloveniji

med svetovnima vojnama. Ljubljana 2010.Drnovšek Darinka (ur.): Zapisniki politbiroja CK KPS/ZKS 1945–1954. Ljubljana

2000.France Stele: Jože Plečnik. V: Letopis Slovenske akademije znanosti umetnosti:

deveta knjiga: 1956–1957. Ljubljana 1958, str. 61–76.Gabrič Aleš. Kulturni molk. V: Prispevki za novejšo zgodovino, 1989, št. 1–2, str.

385–413.Gabrič Aleš: Angela Vode in povojno politično dogajanje. V: Vodopivec Peter (ur.):

Usoda slovenskih demokratičnih izobražencev. Ljubljana 2001.Gabrič Aleš: Leto 1945 in slovenska kultura. V: Gabrič Aleš (ur.): Slovenija v letu

1945. Ljubljana 1996, str. 155–170.Gabrič Aleš: Odpuščanje profesorjev Univerze v Ljubljani. V: Gabrič Aleš in Vodo-

pivec Peter: Politični pritiski in izključevanja učiteljev in sodelavcev z Univer-ze v Ljubljani: poročilo Komisije za rehabilitacijo univerzitetnih učiteljev in sodelavcev. Ljubljana 2000 str. 12–32.

Gabrič Aleš: Osvoboditev in vzpostavitev nove oblasti. V: Fischer Jasna et al. (ur.). Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do medna-rodnega priznanja Republike Slovenije: 1848–1992: druga knjiga. Ljubljana 2005, str. 831–836.

Gabrič Aleš: Slovenska agitpropovska kulturna politika: 1945–1952. Ljubljana 1991, str. 469–655.

Gabrič Aleš: Slovenska akademija znanosti in umetnosti na političnem prepihu svojega prvega desetletja. V: Zgodovinski časopis, 2011, št. 3–4, str. 438–457.

Gabrič Aleš: Socialistična kulturna revolucija: slovenska kulturna politika 1953–1962. Ljubljana 1995.

Gabrič Aleš: Zaostreni mednacionalni odnosi. V: Fischer Jasna et al. (ur.). Slo-venska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodne-ga priznanja Republike Slovenije: 1848–1992: druga knjiga. Ljubljana 2005, str. 1166–1168.

Gabrič Aleš: Znanstvena politika v Sloveniji po drugi svetovni vojni in vloga Anto-na Peterlina. V: Bukošek Vili et al.(ur.): Anton Peterlin 1908–1993: Življenje in delo. Ljubljana 2008, str. 300–329.

Page 268: Željko Oset - sazu.si

268

Godeša Bojan: Boris Furlan in osvobodilna fronta. V: Usoda slovenskih demokra-tičnih izobražencev. Ljubljana 2001, str. 182–194.

Godeša Bojan: Kdor ni z nami, je proti nam: slovenski izobraženci med okupator-jem, Osvobodilno fronto in protirevolucionarnim taborom. Ljubljana 1995.

Godišnjak: 53: 1947. Beograd 1947.Grafenauer Bogo: Življenje univerze od 1945 do 1969. V: Modic Roman (ur.): Pet-

deset let slovenske univerze v Ljubljani: 1919–1969. Ljubljana 1969, str. 143–168.Griesser Pečar Tamara: Cerkev na zatožni klopi: sodni procesi, administrativne

kazni, posegi »ljudske oblasti« v Sloveniji od 1943 do 1960. Ljubljana 2005.Hribar Tine: Slovenska osamosvojitev in kultura. V: Nova revija, marec 1990, št.

95, str. 544–565.Jeraj Mateja in Melik Jelka: Kazenski proces proti Črtomirju Nagodetu in soobto-

ženim: študija in prikaz procesa. Ljubljana 2015.Kidrič France: Znanost v Sovjetski zvezi. V: Kozak Juš (ur.): Slovenski zbornik.

Ljubljana 1945, str. 33–40.Kocbek Edvard: Dnevnik 1951–1952. Zagreb 1987.Kocbek Edvard: Dnevnik 1975–1976. V: Nova revija, št. 65–66, sep.–okt. 1987, str. 1547.Koncilija Žiga: Politično sodstvo: sodni procesi na Slovenskem v dveh Jugoslavi-

jah. Ljubljana 2015.Letopis Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani: druga knjiga: 1943–1947.

Ljubljana 1947.Letopis Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani: prva knjiga: 1938–1942. Lju-

bljana 1943.Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti: 31. knjiga: 1980. Ljubljana 1981.Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti: 32. knjiga: 1981. Ljubljana 1982.Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti: 36. knjiga 1985. Ljubljana 1986.Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti: četrta knjiga: 1950–1951. Lju-

bljana 1952.Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti: deseta knjiga: 1959. Ljublja-

na 1960.Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti: tretja knjiga: 1948–1949.

Ljubljana 1950.Logar Tine: Fran Ramovš. V: Letopis Slovenska akademija znanosti in umetnosti:

peta knjiga: 1952–1953. Ljubljana 1954, str. 148–160.Menart Janez: Slovenec v Srboslaviji: Kulturno politični spisi. Ljubljana 2001.Menart Janez: Slovenska akademija znanosti in umetnosti: 1938–1988: oris in

prikaz njenega nastanka in delovanja v jubilejnem petdesetem letu. Ljublja-na 1988.

Mikuž Metod: Gradivo za zgodovino univerze v letih 1919–1945. V: Roman Modic (ur.): Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani: 1919–1969. Ljubljana 1969.

Milčinski Janez: Leta za pet drugih. Ljubljana 1990.

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 269: Željko Oset - sazu.si

269

Seznam virov in literature

Milčinski Janez: Pozdravni govor. V: Hribar Tine (ur.): Vloga znanosti pri obliko-vanju strategije razvoja SR Slovenije. Ljubljana 1981, str. 12.

Mole Vojeslav: Iz knjige spominov. Ljubljana 1970.Movrin David: Fran Bradač, Anton Sovre, Milan Grošelj, Jože Košar in Fran Pe-

tre: latinščina in grščina na ljubljanski univerzi v desetletju po vojni. Keria, 2013, št. 2, str. 147–179.

Najbar Agičić Magdalena: Kultura, znanost in ideologija: priloziistraživanja poli-tike komunističkihvlasti u Hrvatskoj od 1945. do 1960. na polju kulture in zna-nosti. Zagreb 2013.

Ocvirk Anton: Dr. France Kidrič. V: Letopis Slovenska akademija znanosti in umetnosti: četrta knjiga 1950–1951. Ljubljana 1952, str. 86–100.

Oset Željko. Vogalni kamni kulturnih ustanov. V: Alenka Puhar: Izidor Cankar: mojster dobro zasukanih stavkov: življenje in delo Izidorja Cankarja 1886–1958. Ljubljana 2016, str. 187–203.

Oset Željko: Izvolitev Maksa Samca za rednega člana Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani maja 1940. Ljubljana. V: Stanovnik Branko (ur.): Maks Samec 1881–1964: življenje in delo: zbornik ob 50-letnici smrti. Ljubljana 2015, str. 158–163.

Oset Željko: Kemični inštitut (Borisa Kidriča) v letih med 1946 in 1959. Stanovnik Branko (ur.): Maks Samec 1881–1964: življenje in delo: zbornik ob 50-letnici smrti. Ljubljana 2015, str. 181–204.

Oset Željko: Okoliščine izvolitve Todorja Pavlov za člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti in njegovega izbrisa. V: Arhivi, 2015, št. 2, str. 288–298.

Oset Željko: Pomen in slovo Izidorja Cankarja: pred aprilsko 130. obletnico rojstva "renenesančnega gospoda". V: Družina, jan. 2016, št. 69, str. 13.

Oset Željko: Samec postane vnovič član Slovenske akademije znanosti in umetno-sti. V: Stanovnik Branko (ur.): Maks Samec 1881–1964: življenje in delo: zbor-nik ob 50-letnici smrti. Ljubljana 2015, str. 165–180.

Oset Željko: Slovenska akademija znanosti in umetnosti in njeno soočanje z »družbeno krizo« ob koncu osemdesetih let. V: Gabrič Aleš (ur.): Slovenska pot iz enopartijskega v demokratični sistem. Ljubljana 2012, str. 171–187.

Oset Željko: Začasni tehniški visokošolski tečaj v Ljubljani. V: SLO, september 2015, št. 7, str. 42–47.

Oset Željko: Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti: prizadeva-nja za ustanovitev Akademije, ustanovitev in njena prva leta. Ljubljana 2014.

Peterlin Neumaier Tanja: Nastanek, graditev in razvoj Instituta »Jožef Stefan« (1946–1958). V: Bukošek Vili et al. (ur.): Anton Peterlin 1908–1993: življenje in delo. Ljubljana 2008, str. 330–378.

Peterlin Neumaier Tanja: Spomini Antona Peterlina na njegov študij in pedago-ško delo v Ljubljani. V: Bukošek Vili et al. (ur.): Anton Peterlin 1908–1993: živ-ljenje in delo. Ljubljana 2008, str. 110–144.

Page 270: Željko Oset - sazu.si

270

Petre Fran: Državni proračun in univerza. V: Sodobnost, 1937, str. 133–136.Prinčič Jože in Borak Neven: Iz reformo v reformo: slovensko gospodarstvo

1970–1991. Ljubljana 2006.Puhar Alenka: Izidor Cankar: mojster dobro zasukanih stavkov. Ljubljana 2016.Ramovš Fran: Poročilo glavnega tajnika o delu Slovenske akademije znanosti in

umetnosti v Ljubljani za l. 1948 in 1949. V: Letopis Slovenske akademije zna-nosti in umetnosti: tretja knjiga: 1948–1949. Ljubljana 1950, str. 269–272.

Raziskovalna skupnost Slovenije za leto 1974. Ljubljana 1975.Raziskovalna skupnost Slovenije: poročilo o delu za leto 1971. Ljubljana. 1972.Rebula Alojz in Pahor Boris: Edvard Kocbek: pričevalec našega časa. Trst 1975.Repe Božo: Jutri je nov dan: Slovenci in razpad Jugoslavije. Ljubljana 2002.Režek Mateja: Med resničnostjo in iluzijo: Slovenska in jugoslovanska politika v

desetletju po sporu z Informbirojem (1948–1953). Ljubljana 2005.Rotar Janez: Korespondenca med Franom Ramovšem in Aleksandrom Belićem.

Ljubljana 1990.Roter Zdenko in Rode Franc (ed.): Science and Faith: international and interdi-

sciplinary colloquium. Ljubljana 1984.Sklad Borisa Kidriča: Poročilo o delu v letih 1954–1958. Ljubljana 1958.Sklad Borisa Kidriča: Poročilo o delu za leti 1960 in 1961. Ljubljana 1963.Stanovnik Branko (ur.): Maks Samec 1881–1964: življenje in delo: zbornik ob

50-letnici smrti. Ljubljana 2015.Stefanov Nenad: Wissenschaft als nationaler Beruf: die Serbische Akademieder

Wissenschaften 1944–1992: Tradierung und Modifizierung nationaler Ideolo-gie. Wiesbaden 2011.

Stiplovšek Miroslav: Slovenski parlamentarizem 1927–1929: avtonomistična pri-zadevanja skupščin ljubljanske in mariborske oblasti za ekonomsko-socialni in prosvetno-kulturni razvoj Slovenije ter udejanjenje parlamentarizma. Lju-bljana 2000.

Stromberger Monika: Stadt, Kultur, Wissenschaft: urbane Identität, Universität und (geschichts)wissenschaftliche Institutionen in Graz und Ljubljana um 1900. Köln 2004, str. 10–43

Stromberger Monika: Znanost kot dejavnik kulturnega transferja: Ljubljana na začetku 20. stoletja. V: Prispevki za novejšo zgodovino, 2007, št. 2, str. 7–11.

Suhadolc Anton: Življenje in delo profesorja Riharda Zupančiča. Ljubljana 2011.Sušnik Lovro: Državna znanost v Nemčiji. V: Čas, 1928/1929, str. 130–135.Toporišič Jože et al. (ur.): Slovenski pravopis. Ljubljana 2001.Tromly Benjamin: Making the Soviet inelligentsia: Universities and Intellectual

Life under Stalin and Khrushchev. Cambridge 2014.Trstenjak Anton: Znanosti in vera – dve spoznavno teoretični ravni. V: Teorija in

praksa, 1984. št. 7/8, str. 781–784.Velkovrh Ciril: Rihard Zupančič. V: Slovenski biografski leksikon. Ljubljana

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 271: Željko Oset - sazu.si

271

Seznam virov in literature

1991, str. 902–903.Vidmar Josip: Obrazi. Ljubljana 1985.Vidmar Milan: Spomini. Maribor 1964.Vode Angela: Skriti spomini. Ljubljana 2005.Vodopivec Peter (ur.): Usoda slovenskih demokratičnih izobražencev: Angela

Vode in Boris Furlan, žrtvi Nagodetovega procesa. Ljubljana 2001.Vodušek Starič Jerca: Prevzem oblasti: 1944–1946. Ljubljana 1992.Vratuša Anton: V svet po veliki, beli cesti: 95 let akademika Antona Vratuše. Lju-

bljana 2010.Walicki Andrej: A panoramic view of my work. V: Malicki Jan in Zasztowt (ur.):

East and West: history and contemporary state of Eastern studies. Varšava, 2009, str. 25–33.

Weber Tomaž: 150 zgodb Ljubljančanov. Ljubljana 2004.

Page 272: Željko Oset - sazu.si

272

AALBIJANIĆ Miloljub, 176ANDOLŠEK JERAS Lidija, 185, 195, 211, 254ANDRIĆ Ivo, 206APOSTOLSKI Mihailo, 210ATTEMS Ferdinand Marija I., 248AVBELJ Viktor, 169AVČIN Franc, 111, 224

BBABIĆ Ljubo, 103BAJEC Anton, 91, 94, 151, 152, 209, 210, 220BAJT Aleksander, 36, 53, 145, 158, 162,

210, 211BAKER James, 246BALANTIČ France, 254BALENOVIĆ Krešimir, 209BARTOL Vladimir, 189BARTON Derek, 211BARTOŠ Milan, 207BAŠ Angelos, 249BATIS Janez, 54, 55, 145, 159, 161, 188,

210, 211, 244, 245, 249BAZALA Albert, 175BEDJANIČ Mirko, 208, 209BEIER Friedrich-Karl, 211BELIĆ Aleksandar, 33, 88, 89, 168, 173,

176, 206BENAC Alojz, 200, 210BENHART František, 211BERKOPEC Oton, 208, 210BERNIK France, 11, 36, 40, 49, 52, 53,

63, 95, 96, 149, 152, 153, 159, 162, 184, 201, 204, 205, 211, 215, 216, 236, 242, 245, 248, 249, 250, 251

BERNIK Janez, 211, 247BERNIK Miša, 247

Imensko kazalo

BERTONCELJ Aci, 247, 248BEVK France, 36, 206BEZLAJ France, 191, 207BIZJAK Darko, 248BLINC Robert, 31, 36, 56, 127, 131, 145,

146, 147, 148, 152, 153, 154, 158, 161, 164, 208, 209, 245, 246, 249, 250

BOGDANOVIĆ Milan, 206BOLE Jože, 132, 210, 211BONAZZA Sergio, 246BOR Matej - PAVŠIČ Vladimir, 98, 140, 141,

142, 150, 151, 154, 157, 189, 191, 195, 208BORAK Neven, 17, 82BORISEVIČ Nikolaj A., 210BORŠNIK Marja, 194, 195, 210BRADAČ Fran, 58, 61BRAHMS Johannes, 248BRAJDIĆ Ivan, 211BRATINA Pavle, 251BRATOS Savo, 211BRAVNIČAR Matija, 209BRECELJ Bogdan, 33, 34, 154, 206BREZNIK Anton, 91, 163, 205BRODAR Mitja, 124, 132BRODAR Srečko, 33, 191, 205, 206BROZ Josip - TITO, 13, 79, 80, 88, 94,

168, 201, 202, 203, 206, 229, 249BRZIN Miroslav, 145, 147, 209, 210BUČAR France, 251BUJAS Zoran, 211BUSH G. H. W., 246BUTOZAN Vasa, 208

CCAJNKAR Stanko, 97CANKAR Ivan, 193, 246, 247, 252CANKAR Izidor, 14, 26, 58, 90, 92, 186,

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 273: Željko Oset - sazu.si

273

Imensko kazalo

193, 194, 206CAPUDER Andrej, 247CERAR Franc, 247CEVC Emilijan, 97, 98, 210, 211, 245CIGOJ Stojan, 211CILENŠEK Johann, 208CVETKO Dragotin, 36, 42, 145, 154, 208

ČČAMO Edhem, 209ČEHOVIN Lučka, 246ČELESNIK Franc, 208ČERNIGOJ Avgust, 210ČOLAKOVIĆ Rodoljub, 94ČOLNIK Aleksander, 252ČOP Bojan, 209ČUBRILOVIĆ Vaso, 210

DDEMUS Otto, 211DESPIĆ Aleksandar, 161, 209DIMITRIJEVIĆ Milan, 210DJORDJEVIĆ Jovan, 207DJURIČIĆ Ilija, 207DOBERŠEK Tit, 243DOLANC Stane, 135DOLAR Davorin, 208, 210DOLENC Ervin, 68DOLENC Metod, 35DOLENC Vinko, 211DOLINAR Lojze, 198, 206, 208DRNOVŠEK Darinka, 81, 87, 90, 91, 92,

98, 100, 164, 166, 168, 222DROVENIK Matija, 210, 211, 250DURJAN Boris, 210DURRELL Lawrence, 58DVORŠAK Andrej, 251DYGGVE Erjnar, 207

FFABIJAN Janez, 98

FAJFAR Peter, 211FEIL Arnold, 212FETTICH Janez, 209, 210FINŽGAR Alojzij, 36, 154, 209, 210FINŽGAR S. Fran, 31, 33, 35, 73FISCHER Kurt, 210FLAKER Aleksandar, 211FLOTZINGER Rudolf, 211FRANCHINI Aldo, 210FRANGEŠ Ivo, 211FRLEC Boris, 157FUČIĆ Branko, 211FURLAN Boris, 98

GGABRIČ Aleš, 17, 18, 28, 44, 57, 58, 60,

62, 65, 66, 69, 70, 71, 74, 86, 91, 92, 107, 110, 113, 115, 150, 163, 164, 165, 166, 214, 215, 217

GABROVEC Stane, 211, 212GAMS Ivan, 161, 210, 211, 246GANTAR Kajetan, 254GASPARI Maksim, 209GAVAZZI Milovan, 209GERŠKOVIĆ Leon, 207GESTRIN Ferdo, 160, 211, 245GIESEMANN Gerhard, 160, 211, 246GLOBEVNIK Josip, 211GODEŠA Bojan, 98, 217GOGALA Matija, 212GOLIA Pavel, 206GOLIČ Ljubo, 211GOLJEVŠČEK Milovan, 90GORIČAR Jože, 38, 52, 54, 55, 140, 154,

208, 209GOSAR Andrej, 98GOSAR Peter, 208, 209GRAD Anton, 210GRADIŠNIK Janez, 96GRADNIK Alojz, 207GRAFENAUER Bogo, 18, 23, 118, 150, 151,

Page 274: Željko Oset - sazu.si

274

161, 208, 209GRAFENAUER Ivan, 33, 35, 98, 112, 191,

205GRAFENAUER Stanko, 36, 209, 210GRDENIĆ Drago, 209GRICKAT RADULOVIĆ Irena, 195, 211GRIESSER PEČAR Tamara, 94GRIMIČ Vill, 212GROŠELJ Milan, 58, 61, 207, 210GUŠIĆ Branimir, 207GUŠTIN Božidar, 122GYERGYEK Ludvik, 210, 211

HHADŽI Dušan, 36, 153, 208, 209, 245HADŽI Jovan, 33, 35, 91, 101, 105, 107,

108, 109, 112, 117, 125, 135, 177, 222, 223HAHN Erwin Louis, 210HAJDIN Nikola, 211HANDKE Peter, 211HAUPTMANN Ljudmil, 33, 175, 198, 205HEGEDUŠIĆ Krsto, 189, 209HERAK Milan, 212HORVATIĆ Štefan, 222HRIBAR Ivan, 27, 201HRIBAR Tine, 159, 186, 188, 190HRIBOVŠEK Ivan, 254HUBAD Samo, 247, 248

IIENCO A., 251ILEŠIČ Svetozar, 177, 208INGOLIČ Anton, 36, 209, 210, 249IVIĆ Milka, 195, 211IVIĆ Pavle, 161, 210IVŠIĆ Stjepan, 175

JJAKAC Božidar, 33, 206JAKOPIN Franc, 151, 211JANHUBA Rudi, 95

JEMEC Andrej, 247JERAJ Mateja, 26JEVTIĆ Miloš, 50JOVČIĆ Dimitrije, 208JURANČIČ Janko, 36, 209, 210

KKALIN Boris, 206KALIN Zdenko, 36, 49, 181, 209, 210KAMBIČ Mirko, 248KAMBIČ Vinko, 211KARAĐORĐEVIĆ Aleksandar, 172, 173KARAMATA Stevan, 212KARDELJ Edvard, 13, 18, 24, 47, 76, 78,

87, 88, 90, 94, 121, 122, 123, 125, 165, 168, 201, 204, 206, 214, 240

KAVČIČ Stane, 122, 127, 189KENK Roman, 211KERMAUNER Taras, 212KERMAVNER Dušan, 208KIDRIČ Boris, 12, 13, 18, 20, 33, 43, 44,

48, 58, 59, 60, 61, 62, 65, 71, 74, 83, 90, 92, 96, 97, 98, 101, 102, 106, 107, 109, 111, 120, 121, 122, 125, 128, 129, 134, 149, 165, 166, 168, 170, 206, 216, 229, 230, 238, 239

KIDRIČ France, 21, 28, 32, 33, 35, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 55, 57, 61, 62, 67, 68, 73, 74, 75, 76, 78, 79, 81, 82, 87, 88, 89, 90, 91, 95, 96, 175, 176, 186, 197, 202, 203, 213, 214, 216, 217, 222, 229, 241

KIDRIČ Zdenka, 79KLOPČIČ Mile, 210, 211KMECL Matjaž, 248KOBLAR France, 36, 124, 191, 192, 207,

225KOCBEK Edvard, 46, 47, 88, 92, 95, 97,

186, 188, 189, 190, 247KOCHANSKY DEVIDÉ Vanda, 195, 209KOGOJ Franjo, 206KOHL Helmut, 246

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 275: Željko Oset - sazu.si

275

Imensko kazalo

KOLARIČ Rudolf, 46, 91, 92, 97, 151, 220KONCILIJA Žiga, 26KONESKI Blaže, 208KONSTANTINOVIĆ Zoran, 211KORNHAUSER Aleksandra, 130KOROŠEC Anton, 201KOROŠEC Josip, 90KOROŠEC Viktor, 186, 207KOS Gojmir Anton, 33, 206KOS Janko, 194, 195, 210, 211KOS Milko, 33, 35, 46, 47, 48, 53, 55, 61, 65,

67, 93, 98, 115, 168, 175, 177, 222, 239KOSCHIER Franz, 217KOSMAČ Ciril, 207KOSSACK Georg, 212KOSTRENČIĆ Marko, 206KOŠAR Jože, 58, 61KOŠIR Alija, 206KOVIČ Kajetan, 212KOZAK Ferdo, 57, 60, 63, 64, 72, 165, 215KOZAK Juš, 193, 194, 207KOZAK Vlado, 95KOZINA Marjan, 206KOŽELJ Venčeslav, 190, 206, 207KÖNIG Franz, 246KRAIGHER Alojz, 189, 193, 194KRAIGHER Boris, 82, 92, 95, 96, 98,

106, 107, 115, 187, 217, 218, 219KRAIGHER Sergej, 122, 130, 139KRÁL Alojz, 62KRALJ Alojz, 254KRANJEC Miško, 206KRAŠOVEC Jože, 212KRAŠOVEC Stane, 209, 210KRATOCHWÍL Josef, 208KRAVAR Miroslav, 211KRBEK Ivo, 207KREFT Bratko, 36, 54, 56, 128, 130, 138,

153, 154, 158, 189, 191, 207, 245, 248, 249

KREK Gregor, 53, 54, 55, 70

KREK Uroš, 210, 211, 247KRETZENBACHER Leopold, 251KRIŽMAN Alojz, 251KRKLEC Gustav, 208KRLEŽA Miroslav, 206KUČAN Milan, 243, 245, 250, 251KUHELJ Anton, 31, 33, 36, 48, 56, 81, 102,

103, 118, 125, 127, 128, 130, 131, 206, 218KÜHN Othmar, 208KUMBATOVIČ KALAN Filip, 210, 211KUNEJ Marjan, 252KURET Niko, 211, 212, 251KUŠEJ Gorazd, 24, 53, 54, 55, 120, 132,

133, 207KUŠEJ Rado, 236KVAS Slavko, 251KYOVSKY Rudi, 209, 210

LLAJOVIC Anton, 31, 33, 35, 205LAJTHA Abel, 211LAPAJNE Igor, 234, 242LAROCH Emmanuel, 210LAVRAČ Ivan, 211LAVRIČ Božidar, 33, 42, 44, 45, 48, 56,

84, 90, 91, 98, 100, 206LAVRIN Janko, 207LEBIČ Lojze, 212LEEMING Henry, 211LENČEK Rado, 160, 212, 246LIPUŠ Florjan, 211LOBE Feliks, 33, 206LOGAR Janez, 210, 211LOGAR Tine, 57LOGAR Valentin, 36, 209, 210LOPARNIK Borut, 60, 65, 78, 97LORKOVIĆ Zdravko, 212LUKIĆ Radomir, 211LUKMAN Franc Ksaver, 32, 33, 98, 184,

205LUNAČEK Pavel, 206

Page 276: Željko Oset - sazu.si

276

MMAČEK Jože, 211MAGARAŠEVIĆ Dimitrije, 221MAJARON Danilo, 201MAJER Boris, 25, 135, 209, 210MAKSIMOVIĆ Desanka, 195, 208MARAŽ Adrijana, 247MARINKO Miha, 28, 76, 79, 168, 176,

201MARTELANC Tomo, 155MARTINOVIĆ Juraj, 211MATIČIČ Janez, 211MATJAŠIČ Janez, 209, 211MAYER Ernest, 36, 209, 211, 245MEDAKOVIĆ Dejan, 181MEKULI Esad, 210MELIK Anton, 33, 36, 46, 61, 77, 90, 120,

164, 165, 177, 205MELIK Jelka, 26MENART Janez, 36, 150, 151, 159, 160,

188, 211, 245, 249MERCHANT Mylon Eugene, 211MERHAR Boris, 209, 211MERKÙ Pavel, 211MIHAJLOVIĆ Mihajlo Lj., 209MIHELIČ France, 191, 195, 208MIHELIČ Milan, 210, 211MIKUŠ Radivoj, 168MIKUŽ Metod, 68MIKUŽ Stane, 195MILČINSKI Janez, 11, 24, 34, 40, 49, 50,

51, 52, 54, 75, 89, 134, 139, 140, 142, 143, 149, 150, 151, 152, 153, 154, 156, 158, 159, 161, 171, 172, 173, 180, 181, 182, 183, 186, 188, 189, 192, 193, 197, 199, 200, 204, 207, 208, 233, 241, 244, 245, 246, 248, 249, 250

MILČINSKI Lev, 210, 211MILIČ-EMILI Joseph, 211MINATTI Ivan, 211, 212MLINAR Zdravko, 211

MOHORIČ Jakob, 92MOLE Vojeslav, 45, 65, 67, 207MORAVEC Dušan, 36, 209, 210MOVRIN David, 58, 61MÜLLER Karl-Alexander, 211MURKO Matija, 33, 198, 205MUSIL Robert, 247MUŠIČ Marjan, 208, 210MUŠIČ Zoran, 210

NNAGODE Črtomir, 26, 98NAHTIGAL Rajko, 33, 39, 42, 104, 222,

223, 237, 241NAJBAR AGIČIĆ Magdalena, 87NATLAČEN Marko, 174NAZOR Vladimir, 88, 89, 226NEGOVSKI A. Vladimir, 211NEJEDLY Zdenek, 33, 89, 206NEUBAUER Robert, 207NITSCH Kazimierz, 89, 206NOUGAYROL Jean, 208NOVAK Franc, 36, 154, 207, 208, 245NOVAK Grga, 207NOVAK Vilko, 186

OOCVIRK Anton, 57, 87, 94, 191, 194, 207OLSZAK Waclav, 210OREŠNIK Janez, 211OSET Željko, 14, 17, 18, 20, 23, 26, 27,

39, 60, 62, 63, 68, 71, 74, 92, 102, 109, 111, 163, 185, 194, 226, 227, 230

OŠTIR Karel, 90, 186, 206, 220, 221

PPAHOR Boris, 189PANTELEEV Dimitar, 210PATERNU Boris, 210, 211PAUER Marjana, 247PAULIN Alfonz, 205

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 277: Željko Oset - sazu.si

277

Imensko kazalo

PAVIČEVIĆ Branko, 210PAVLOV Todor, 13, 60, 88, 89, 226PÉCSI Márton, 211PEČJAK Vid, 155PEKLENIK Janez, 145, 208, 210PERKO Franc, 153PEROVIĆ Slobodan, 211PERSIANINOV Leonid, 210PETERLE Lojze, 243PETERLIN Anton, 33, 44, 48, 57, 58,

62, 68, 81, 101, 102, 164, 169, 177, 178, 205, 206, 216, 217, 218, 219

PETERLIN NEUMAIER Tanja, 62, 68, 217, 219, 230

PETRE Fran, 58, 61, 75, 92, 93PETRIČ Ernest, 124PIKL Jernej, 252PIRJEVEC Jože, 198PITAMIC Leonid, 13, 32, 78, 79, 98, 188,

214, 216, 240PLEČNIK Jože, 31, 33, 57, 185, 228, 229PLEMELJ Josip, 33, 35, 63, 65, 107, 169,

220, 221, 222, 223, 232PLENIČAR Mario, 210, 212PLETERSKI Janko, 211PODRECCA Boris, 211POGAČNIK Jože, 198, 211POLEC Janko, 32, 33, 35, 78, 165, 214POPIT Franc, 122POTRČ Ivan, 210POTRČ Jože, 76, 92, 176POTRČ Matjaž, 135POUPARD Paul, 246POVH Bogdan, 210PRELOG Vladimir, 210PREŠEREN France, 245, 249, 254PRETNAR Stojan, 146, 209, 210PRINČIČ Jože, 17, 82PROKOP Otto, 211PRUNK Janko, 245PUHAR Alenka, 26, 58, 194

RRAJČIĆ Stanojlo, 209RAKOVEC Ivan, 33, 36, 134, 205, 206, 222RAMMELMEYER Alfred, 199RAMOVŠ Fran, 12, 21, 27, 33, 35, 40, 41, 42,

43, 44, 45, 53, 54, 55, 57, 60, 61, 63, 65, 66, 67, 68, 71, 72, 73, 74, 75, 77, 78, 79, 84, 86, 88, 89, 90, 91, 93, 94. 95, 96, 97, 98, 165, 167, 168, 174, 176, 186, 199, 201, 202, 214, 215, 220, 221, 222, 227, 228, 229, 237, 241

RAMOVŠ Primož, 97, 210, 211, 247, 248RAMOVŽ Primož, 86, 222RANKOVIĆ Aleksandar, 92RANT Zoran, 207RAO Chintamani Nages Ramachandra,

210RAVNIKAR Edvard, 131, 155, 208, 210REBULA Alojz, 189RECHINGER Karl Heinz, 212REGEN Ivan, 198, 205REPE Božo, 148REŽEK Mateja, 166RIBIČIČ Mitja, 150, 152, 218RIGLER Jakob, 211RODE Franc, 153ROTAR Janez, 44, 65, 86, 88, 97, 168,

173, 175, 222ROTER Zdenko, 152, 153ROZMAN Pavle, 169ROŽIČ Marjan, 147RUPEL Mirko, 151RUPNIK Leon, 27, 70, 238RUS Veljko, 212RUŽIČKA Lavoslav, 84, 177

SSÆVERUD Harald, 209SAFAR Peter, 211SALOPEK Marjan, 208SAMEC Maks, 14, 17, 18, 23, 31, 33, 62, 63,

71, 72, 73, 81, 82, 102, 103, 104, 106,

Page 278: Željko Oset - sazu.si

278

107, 109, 112, 120, 205, 206, 220, 221, 222, 223, 224, 230

SAVIĆ Pavel, 209SAVINŠEK Jakob, 194SCARLATTI Domenico, 248SEIBERT Günther, 251SEIDL Ferdinand, 205SIROTKOVIĆ Jakov, 210SKALA Hugo, 164SKLEDAR Milan, 251SKOK Petar, 206SKUŠEK Zoja, 135SLODNJAK Anton, 192, 199, 208, 220,

221, 225SNOJ France, 98SOVRE Anton, 58, 61, 206SPACAL Lojze, 211STANKOVIĆ Siniša, 178, 206STANONIK Janez, 210, 211STANOVNIK Branko, 212STEFAN BASTL Jutta, 251STEFANOV Nenad, 60, 81, 82, 87, 88STEFANOVIĆ Dimitrije, 211STELE France, 33, 35, 47, 57, 97, 115, 117,

125, 175, 178, 205, 228, 239STERN Pavel, 209STEVANOVIĆ Petar, 209STIPLOVŠEK Miroslav, 173STRGAR Jože, 251STROMBERGER Monika, 227STUPICA Gabrijel, 210, 211SUHADOLC Anton, 68, 216, 223SUPČIĆ Ivo, 210SUPEK Ivan, 182SUŠNIK Lovro, 75SVANE Gunnar Olaf, 211SVETOKRIŠKI Janez, 254SZENTAGOTHAIJA Janos, 210

ŠŠALAMUN Tomaž, 194

ŠENTJURC Lidija, 74, 228, 231ŠERCELJ Alojz, 211ŠERCELJ Avguštin, 132ŠIDAK Jaroslav, 210ŠKAMPERLE Igor, 251ŠKERJANEC Lucijan Marija, 33, 206ŠKERL Silvester, 68, 97, 98ŠKERLJ Božo, 164ŠKERLJ Milan, 69, 205ŠKERLJ Stanko, 192, 208ŠLEBINGER Janko, 33, 65, 205ŠMALC Matej, 92ŠNUDERL Makso, 190, 207ŠOLAR Jakob, 46, 91, 92, 93, 94, 95, 96,

97, 98, 240ŠTAMPAR Andrija, 33, 89, 206ŠTIH Peter, 14ŠUKLJE Lujo, 208, 210ŠUŠTAR Alojzij, 243, 245, 251ŠVERLJUGA družina, 232ŠVERLJUGA Stanko, 232

TTANCIG Peter, 161, 251TAVČAR Alojz, 206TAVČAR Igor, 33, 34, 90, 206TAYLOR Alan, 211TESNIÈRE Lucien, 206TIŠLER Miha, 208, 210, 251TODOROVIĆ Kosta, 206TOLSTOJ ILJIČ Nikita, 211TOMOVIĆ Rajko, 211TOPORIŠIČ Jože, 152, 212, 215TROFENIK Rudolf, 160, 212, 246,

251TROMLY Benjamin, 17TRONTELJ Jože, 160, 212, 246TRSTENJAK Anton, 97, 152, 153, 155, 210,

211, 246, 247, 248TRŠAR Drago, 212TURNŠEK Dragica, 195, 211

Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Page 279: Željko Oset - sazu.si

279

Imensko kazalo

UUDOVIČ Jože, 210, 211UŠENIČNIK Aleš, 13, 35, 65, 78, 79, 214,

216, 222, 236, 240

VVAKSELJ Anton, 177VAVILOV IVANOVIČ Sergej, 33, 89, 206VAVPETIČ Lado, 36, 116, 119, 120, 132,

133, 195, 207, 213VEBER France, 13, 63, 64, 65, 86, 163,

205, 214, 215, 216, 220, 240VIDAV Ivan, 207VIDMAR Josip, 13, 18, 24, 26, 33, 39, 40,

45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 55, 61, 79, 90, 92, 93, 95, 96, 98, 99, 101, 102, 104, 107, 108, 110, 112, 116, 117, 118, 120, 122, 123, 124, 125, 127, 128, 129, 130, 131, 133, 134, 140, 141, 142, 143, 150, 151, 152, 153, 154, 169, 170, 186, 189, 190, 191, 193, 194, 195, 197, 201, 202, 204, 206, 209, 213, 217, 218, 220, 221, 225, 233, 237, 239, 241, 247, 254

VIDMAR Milan, 27, 33, 35, 39, 42, 46, 47, 48, 59, 60, 61, 62, 67, 68, 81, 86, 100, 102, 103, 104, 105, 106, 107, 108, 109, 110, 111, 112, 117, 135, 165, 169, 172, 178, 185, 186, 190, 205, 217, 218, 220, 221, 222, 223, 224, 231, 238, 241

VILFAN Sergij, 153, 210, 211VIPOTNIK Janez, 47, 82, 113, 114, 122VIRK Jani, 251VODE Angela, 26, 65, 69, 163, 164VODNIK Anton, 97VODOPIVEC Peter, 26VODOVNIK Lojze, 210, 211VODUŠEK STARIČ Jerca, 58VOLKOV VASILJEVIĆ Mstislav, 208VOUK Vale, 206VRATUŠA Anton, 19, 144, 180, 181, 186,

200, 210, 211

VRIŠER Igor, 211VUČENOV Dimitrij, 210

WWALICKI Andrej, 18WAUGH John, 211WEBER Tomaž, 65, 163WIESTHALER Fran, 163WINDISCHER Fran, 201, 231WINKLER Iztok, 138WOLLMAN Frank, 208WRABER Maks, 208

ZZADRAVEC Franc, 210, 211ZAJC Dane, 247ZAVÁDA Vilem, 210ZEI Miroslav, 177ZIHERL Boris, 13, 20, 31, 33, 48, 50, 55,

56, 72, 73, 86, 90, 92, 101, 168, 191, 206, 207, 222

ZLOBEC Ciril, 211, 248, 249, 250ZOIS Žiga, 229, 247ZUPAN Jurij, 215ZUPAN Vitomil, 97ZUPANČIČ Mitja, 132, 133, 140, 142ZUPANČIČ Rihard, 13, 65, 66, 67, 68,

86, 213, 214, 215, 216, 220, 221, 222, 223, 240

ZUPANEC SODNIK Anica, 195, 209ZWITTER Fran, 36, 104, 177, 191, 206,

207

ŽŽEKŠ Boštjan, 211, 212ŽIŽEK Slavoj, 135ŽUPANČIČ Andrej, 207, 208ŽUPANČIČ Oton, 31, 40, 57, 73, 79, 89,

91, 176, 202, 227, 245, 254

Page 280: Željko Oset - sazu.si

280