Upload
jilf
View
247
Download
0
Embed Size (px)
Citation preview
7/26/2019 Kriz Blanka
1/64
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA DRUBENE VEDE
Blanka Kri
OBREDNO VREDNOTENJE TETOVIRANJA
Diplomsko delo
Ljubljana, 2008
7/26/2019 Kriz Blanka
2/64
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA DRUBENE VEDE
Blanka Kri
Mentorica: doc. dr. Karmen terk
OBREDNO VREDNOTENJE TETOVIRANJA
Diplomsko delo
Ljubljana, 2008
7/26/2019 Kriz Blanka
3/64
ZAHVALJUJEM SE
zahvaljujem se svojim starem in ivljenjskemu sopotniku, za vso podporo in spodbudo, ki so
mi jo brezpogojno nudili v asu tudijskih let in najbolj v asu pisanja diplomske naloge
skupaj z malo Dal.
7/26/2019 Kriz Blanka
4/64
OBREDNO VREDNOTENJE TETOVIRANJA
lovek je edino bitje, ki se zaradi svoje sposobnosti zavedanja uti izvren iz celotebivajoega in zaradi tega obuti nepovezanost med njim samim in svetom, med naravo indrubo. To obutenje nepovezanosti si lovek venomer prizadeva odpraviti. Zaradi slednjegalovek ustvarja simbolne svetove in eden izmed taknih je religija. Ponovno povezavo ssvetom znotraj lovek vzpostavlja s pomojo obredov, ki pa se v skladu z doloeno religioznotradicijo opirajo na razline mite in prakse, kamor se uvra tudi tetoviranje. Gre za venainov kraenja telesa z vnaanjem barvila pod koo, katerih skupni cilj je trajnazaznamovanost. e uporabimo evolucionistino maniro pojmovanja, naj bi prehod iztradicionalne v moderno zahodno drubo temelji na vzniku znanosti, ki povsem razvrednoti
verodostojnost mita in v primerjavi s tradicionalno drubo, ki naj bi temeljila naneposrednosti in doivljanju, temelji na abstraktnosti. Zaradi slednjega tetoviranje zaneizgubljati svojo obredno funkcijo, saj se to pri tradicionalnih drubah opira na mit. Funkcijakraenja telesa v moderni zahodni drubi tako postane estetska, izbira motiva pa zaradi vsevejega poudarka na individualnosti in pluralizmu zgolj osebna.
Kljune besede:religija, obred, tetoviranje, tradicionalne drube, moderna druba
RITUAL VALUING OF TATTOOING
Humans are the only living beings who due to our ability of self-awareness feel abjected fromthe totality of existence, and in turn experiencing the rupture between the self and the world,
between nature and society, the earthly and the divine. Humans constantly strive to abolishthis feeling of disconnectedness. This is why we are creating simbolic worlds, includingreligion. Within it a re-connection with the world is established through rituals leaning ondifferent myths and practices, in keeping with a given religious tradition, which include
tattooing. Tattooing is several different ways of ornamenting the human body throughinserting ink beneath the skin, which have one common purpose, namely to leave permanentmarking. If we employ evolutonist manner of conception, the transition from traditional tomodern Western society is seen to be based on the emergence of science which, compared totraditional society based on directness and experience, establishes itself on abstractness anddevaluing the legitimacy of myth. In turn tattooing, in traditional societies which were basedon myth itself, in modern Western society is losing its ritual function of ornamenting the bodyand acquiring only an aesthetic function, with the choice of the motif, due to increasingindividuality and pluralism, becoming a merely personal choice.
Key words:religion, ritual, tattooing, traditional societies, modern society
7/26/2019 Kriz Blanka
5/64
Obredno vrednotenje tetoviranja
5
KAZALO
1. UVOD ................................................................................................................... 6
2. OPREDELITEV KLJUNIH POJMOV......................................................... 82.1 lovek homo religious .......................................................................................... 92.2 lovek homo symbolicus .................................................................................... 152.3 Razmerje med lovekom, svetom in bogom ....................................................... 162.4 Kategorija svetega ............................................................................................... 17
3. OSNOVNI POJMI TETOVIRANJA.............................................................. 203.1 Definicija in izvor besede tetoviranje ................................................................. 213.2 Zgodovina tetoviranja ......................................................................................... 22
4. TRADICIONALNE DRUBE......................................................................... 26
4.1 LOVEK TRADICIONALNE DRUBE .......................................................... 264.2 MIT IN OBRED.................................................................................................. 28
4.2.1 Vrednotenje obreda pri tradicionalnih drubah .................................................. 324.2.2 Doloevanje pravil .............................................................................................. 354.2.3 Numinozno .......................................................................................................... 36
4.3 OBREDNO VREDNOTENJE TETOVIRANJA V TRADICIONALNIHDRUBAH ......................................................................................................... 37
4.3.1 Obred prehoda ..................................................................................................... 394.3.2 Obred vkljuevanja ............................................................................................. 414.3.3 Iniciacijski obred ................................................................................................. 424.3.4 alni obred .......................................................................................................... 444.3.5 Totemski obred ................................................................................................... 46
5. PREHOD V MODERNO ZAHODNO DRUBO......................................... 505.1 LOVEK MODERNE DRUBE ....................................................................... 50
5.1.1 Kranska tradicija v zahodni drubi .................................................................. 505.1.2 Od Platona do kranstva .................................................................................... 51
5.2 MODERNI LOVEK INDIVIDUALIZMA IN PLURALIZMA ...................... 525.2.1 Religijski pluralizem ........................................................................................... 54
5.3 VREDNOTENJE TETOVIRANJA V MODERNI ZAHODNI DRUBI ......... 56
6. ZAKLJU
EK.................................................................................................... 607. LITERATURA .................................................................................................. 62
SEZNAM SLIKSlika 3.1: Egipanski vzorci..........23Slika 4.1: Tetovirani novorojenec.42Slika 4.2: Tradicionalni vzorci..44Slika 4.3: Klansko-totemski vzorci.......47
7/26/2019 Kriz Blanka
6/64
Obredno vrednotenje tetoviranja
6
1. UVOD
V svoji diplomski nalogi bom skuala pojasniti, kakno funkcijo ima obredno dejanje in
njegovo vrednotenje tetoviranja nekov primerjavi z moderno drubo. Da bom lahko najbolje
pojasnila vzroke za nastanek obrednih dejavnosti, se moram vrniti k arhainim ljudstvom,
pri katerih se je osnovna obredna dejavnost izoblikovala. Veji del diplomske naloge se bom
tako opirala na ivljenje arhainih ljudstev, zato naj ta pojem opredelim e v samem uvodu.
Oznake, ki jih dodeljuje moderna druba ljudstvom, ki so ivela pred nami, se kaejo kot
mono sporni termini za njihovo opredeljevanje. Pojav dihotomije1pri pojmovanju arhaina
ljudstva, primitivna ljudstva, manj razvita ljudstva, divje drube, ljudstva neevropskega sveta
/.../ (Juni1987, 2934) in e marsikaj drugega nam daje pridih slabalne oznake oziroma
negativni vrednostni predznak. V svoji diplomski nalogi taknega oznaevanja in pojmovanja
ne bom uporabljala, saj vse zgoraj omenjene oznake oznaujejo plemenske2, rodovne in
predvsem neindustrijske in nezahodne drube oziroma ljudstva. Drube, ki imajo svojo
tradicijo, kulturo, in zgodovino. S pojmom tradicionalne drube pa se v antropologiji
oznauje drube, ki imajo naslednje splone karakteristike:So prostorsko omejene; njihova
populacija je relativno nemobilna v smislu, da so posamezniki vse svoje ivljenje povezani z
istimi ljudmi; kot neposredna posledica nemobilnosti je v teh drubah ena sama sorodstvena
mrea, ki povezuje vse njihove pripadnike; in vsi aspekti socialnega ivljenja teh drub so
preitki z religijskim. (Leach, Kuper v terk 1998, 30) Imenovala jih bom tradicionalne
drube, saj se mi takno pojmovanje kae kot najbolj primerno3.
Z raziskovalnim vpraanjem se opiram na hipotezo, da se pomen religioznosti skozi
zgodovino spreminja. Potemtakem me zanima, kako in v kolikni meri (e sploh) spremembereligioznosti vplivajo na pomen in vlogo obrednega tetoviranja v modernih zahodnih
drubah. Z raziskovalnim vpraanjem tako v prvi vrsti zajemam analizo loveka in njegovo
1 Iz gr. Dicho-tonos, na dvoje razcepljen: tako v logiki dihotomija pomeni delitev rodovnega pojma na podlagi protislovnih podrejenih
pojmov (glej Juni1987, 31).
2 Pleme naj bi veljalo za slabalni, manjvrednostni izraz za ljudstvo, s katerim so neko oznaevali zunajevropska domorodska ljudstva.
Domorodsko ljudstvo ali naravno ljudstvo ali plemensko ljudstvo pa je skupina ljudi, ki se istoveti prek lastnega jezika, kulture, ozemlja in
posebne drubene organiziranosti, ki temelji na sorodstvenih vezeh(SSKJ 1970).3 Izraz tradicionalna druba razloi kot uporaben in primeren izraz sodobne drube oziroma primerneji nadomestek za oznaevanje tako
imenovanih primitivnih ljudstev, katerih oznako so dobila zaradi razlenitve evolucijske sheme, kamor so se uvrstila v skupine, divjatva in
barbarstva(glej Juni1987, 29).
7/26/2019 Kriz Blanka
7/64
Obredno vrednotenje tetoviranja
7
vedenje, zato bom za raziskovanje uporabila kvalitativne metode analize in izhajala predvsem
iz antropoloko usmerjenih teorij. Slednje so najbolj primerne vede oziroma znanosti, prek
katerih bom prila do iskanih odgovorov. Kot pravi Stane Juni, presoja antropoloke
narave je bistveno doloilo loveka kot posameznika, kot lana doloene skupnosti, kot
ivegabitja med drugimi bitji(Juni1987, 17), ali drugae povedano, antropoloke vede ne
zajemajo le pogleda na loveka kot bioloko bitje, temvega opredelijo tudi glede na naravo
in drubo, v kateri lovek ivi, skratka vse, kar se nanaa na loveka, vse, kar je v povezavi z
njim, njegovo zgodovino, kulturo in drubo. Prav s tem se bomo seznanili na samem za etku
diplomske naloge. Saj zaradi loveka nastanejo vrednote in zamisli, ki posledino usmerjajo
lovekovo ivljenje in tako postanejo tudi del kulture.
V nadaljevanju bomo spoznali, da je lovek veji del svojih dejanj uresnieval v odnosu do
religioznosti. Ob tem se nam odpira podroje, ki ga bom skuala pojasniti: Zakaj je lovek
religiozno bitje in kaj je religija? S to opredelitvijo bom nato pojasnila vlogo obrednih dejanj
v povezavi z religioznostjo ter na koncu umestila e povezanost s tetoviranjem. Z
opredelitvami glavnih pojmov bom lahko naredila razmejitev vrednotenja obrednega
tetoviranja med tradicionalno ter moderno zahodno drubo.
V nekaterih osnovnih analitinih in primerjalnih postopkih ter v nekaterih temeljnih
ugotovitvah se bom tako opirala na knjigo Sociologija obreda avtorja Jeana Cazeneuva
(1986), ki je pri svojem delu sledil Durkhaimovemu izroilu.
7/26/2019 Kriz Blanka
8/64
Obredno vrednotenje tetoviranja
8
2. OPREDELITEV KLJUNIH POJMOV
Pojem loveka najbolj zaznamujeta dva izraza njegovega besednega pojmovanja. Latinski
izraz homo, ki izhaja iz humus zemlja in je njegova uporaba nekoliko pogosteja, ter
grki izraz za loveka anthropos, ki pa vsebuje kar tri vsebinske opredelitve. Za nae
raziskovanje sta zanimivi naslednji dve:
an(a)-tra-op(s), ki pomeni bitje, ki gleda navzgor,
anth, ki pomeni razcvetelo oziroma krepko (glej Olaj 2004, 25).
lovek kot an(a)-tra-op(s)je predstavljen kot bitje preseganja, ki preraa samega sebe ter
ie mero svoje dopolnitve onstran svojega neposrednega ivljenjskega okolja(Olaj 2004,
25).
lovek anth pa je //nekaj neposrednega, kot nekaj ivega, naravnega ( fysis ), ki se
svoje naravnosti zaveda in se je hkrati tudi veseli (Olaj 2004, 25) in je usmerjen k pojmu
narave. Prav loveko zavedanje pa je skupno tudi s lovekom kot homo.
Formalna podoba loveka se nam zdaj kae kot bitje, ki je kot meni Olaj, aktivno razpeto
med svetnim in nadsvetnim, med naravo in drubo, med zemeljskim in bojim (glej Olaj
2004, 25). lovek je edino ivo bitje, ki ga ne opredeljuje le njegova biolokost, saj je tudi
mislee bitje. Prav zaradi slednjega se bistveno razlikuje od drugih ivih bitij. Njegovo
nenehno osmiljevanje in udejanjanje se izvruje prek njegove zavesti. Skratka, bolj ali manj
se zaveda, da je drugaen od drugih ivih bitij in zaradi te razlike samega sebe ne zaznava v
celoti kot del celote bivajoega. uti, da je iz te celote/narave na nek nain izloen. Zavest muomogoa, da kot subjekt (lovek) spoznava oziroma je v odnosu do objekta (sveta)4, ki si ga
mee predse (pred-met), in tako si lovek omogoa spoznavanje. Njegovo udejanjenje in
zavedanje svojega bivanja pa v loveku povzroi nenehno iskanje povezanosti in enosti s
svetom/naravo, z njegovim bivajoim prostorom. Zaradi obutka izvrenosti iz te
celote/enosti (sveta), se lovek zato vedno vnoviskua s celoto zdruiti/vrniti.
4 Pojem sveta se tu vpeljuje kot setevek celote narave in drube. (glej Olaj 2004, 25)
7/26/2019 Kriz Blanka
9/64
Obredno vrednotenje tetoviranja
9
Obutek lovekove izvrenosti, ki ga povzroi njegova nepovezanost med njim samim in
svetom oziroma enostjo, v sebi zazna neko razpetost/razcep, neki manko, diaforo5.
Vendar pa lovek ne ve, zakaj je ta razpoka nastala. Obutek nenehne navzonosti diafore v
odnosu njega kot loveka do sveta loveka prisili, da se zatee k iskanju neesa, kar bi mu
omogoilo zapolnitev te njegove notranje praznine/razpetosti. Tako se za
premoanje/odpravljanje diafore lovek zatee v imaginarni svet oziroma v simbolni svet
form. Simbolne forme tako loveku glede na njegov dejanski svet predstavljajo neko vije
vrednostno obmoje, ki mu vzvratno podeljuje tudi smisel. Prav s tem lovek lahko premosti
nepojasnjeno praznino med seboj (kot subjektom) in svetom (kot objektom) ter si tako ustvari
neko znosno razmerje.
Preden opredelim imaginarni oziroma simbolni svet, v katerega se je lovek zatekel in ga
uporabil kot sredstvo za premoanje diaforine narave, moram pojasniti nastanek religije.
Slednja je namresimbolna forma, pa vendar tudi sredstvo, prek katerega so se lahko druge
simbolne forme izvrevale.
2.1 lovek homo religious
Gre torej za zgodovinsko spreminjanje diaforine simbolne forme lovekove zavesti in
lovekovega spreminjajoega doivljanja in razmiljanja. Zgodovinsko dejstvo je, da je prvi
simbolni6svet oziroma simbolna forma, v katero se je lovek zatekel, prav religija. Vanjo je
uvrstil svoj nain ivljenja, vendar ne njegov bioloki nain, temvevse njegovo zaznavanje,
emocionalnost in spoznavanje, saj se je v njih tudi udejanjal. Tako lovek v religijo zajame
svoje ivljenje in ne miljenje, in religija postane sredstvo, prek katerega lahko udejanja svoja
doivetja. Zaradi slednjega lahko e na samem zaetku religijo uvrstimo kot pojemlovekovega ivljenja7. Nastali odnos med religijo in ivljenjem pa e nakazuje njuno
vzajemnost, saj se religija znotraj ivljenja kae kot najbolj celovit izraz lovekovega odnosa
do celote. Zaradi slednjega religija znotraj ivljenja ne presee njegove vrednosti, temve
5 Diaforo vzpostavlja lovekov pogled, njegovo refleksivno motrenje, udenje in miljenje. Diafora ni posledica obstoja sveta in predmetov,
temveso ti posledica obstoja diafore oziroma diaforine zavesti(glej Olaj 2004, 31).6 Simbol izvira iz grkega glagolasymballo, ki pomeni skupaj metati, skupaj postaviti, eno stvar z drugo stvarjo, nekaj z neim drugim. Tako
simbol louje in zdruuje
(glej Olaj 2004, 44).
7 loveko ivljenje kot najiri nevtralni okvir. Njegova eksistenca je izhodie, s katerega je mogoe opazovati ter razumeti celovitost
religioznega pojava(glej Olaj 2004, 40).
7/26/2019 Kriz Blanka
10/64
Obredno vrednotenje tetoviranja
10
ostane na enaki ravni istovetna s lovekovim ivljenjem. lovek, religija in ivljenje, skupaj v
stiku z diaforo, ki je neskonen proces posredovanja med razbitimi deli celote in njihovega
nenehnega sestavljanja, katere namera je prav lastna samoodpravitev, eprav dokonna
samoodpravitev nikoli ni mogoa (glej Olaj 2004, 40).
Potemtakem se vloga loveka, ki je diaforino bitje, kae v tem, da neskonen proces
posredovanega med razbitimi deli celote in njihovo sestavljanje udejanji prek religioznosti,
prostor za samo delovanje religioznosti pa je lovekovo ivljenje. Lahko reemo, da lovek v
razmerju z religijo slednjo osmisli kot razmerje in vez med realnim in imaginarnim ter se tako
prek nje udejanja, obenem pa udejanja tudi svoj smisel. Tako religija postane loveku
simbolna forma povezovanja poruenih razmerij. Ali kot pravi Cazeneuve, /.../religija
poskua najti ravnoteje v sintezi med doloenostjo in nedoloenostjo, in sicer sklicujose na
sveto, se pravi, na doloeno transcendenco.(Cazeneuve 1986, 34)
Ker se tetoviranje prvi pojavi kot sestavni del obredov v tradicionalnih, totemistinih in
politeistinih drubah, bomo slednje na tem mestu tudi predstavili.
izredno pomembno je, da se od vsega zaetka jasno zavedamo, da je bila celotna
vsota starodavnih religij, e smo natanni, sestavljena iz rituala in praktine rabe.
Religija v prastarih asih ni bila verski sistem s praktinimi aplikacijami; bila je sklop
predpisanih tradicionalnih praks, ki se jim je samodejno podrejal vsak pripadnik
skupnosti. Ljudje ne bi bili ljudje, e bi privolili v opravljanje doloenih rei, ne da bi
imeli razlog za svoja dejanja; toda v starodavnih religijah razlog ni bil najprej
formuliran kot doktrina in nato izraen v praksi, temvenarobe, praksa je bila pred
doktrinarno teorijo.( Radcliffe-Brown 1994, 176)
Totemizem, je po mnenju Durkheima //mnogo bolj kompleksna religija, kot se je sprva
zdelo. (Durkheim v Godina 1998, 126) Slednji izpostavi, da obstajajo v totemizmu tri
skupine svetih stvari: totemski emblem, ival ali rastlina, katerega pojave ta emblemreproducira, in lani klana. Totemizem pa-enako kot vse ostale religije-nudi tudi posebno,
7/26/2019 Kriz Blanka
11/64
Obredno vrednotenje tetoviranja
11
sebi lastno koncepcijo univerzuma. (Durkheim v Godina 1998, 126) Vendar pa Tylor v
svoji analizi religije zavzame popolnoma nasprotno stalie; da totemizma ne gre
obravnavati kot religioznega sistema //, saj klanov in totemov praviloma ni najti skupaj in
hkrati. (Tylor v Godina 1998, 83)
Totemizem je znailen za drube, ki so razdeljene na skupine in po mnenju Radcliffe-Browna
//je vsaka od teh skupin v posebnem razmerju z enim razredom ali verazredi predmetov,
ki so ponavadi naravne ivalske ali rastlinske vrste. (Radcliffe-Brown 1994, 132) Vendar pa
je doloena skupina lahko trajna le, e v miselnosti svojih lanov zavzema mesto objekta
obutek privrenosti. Tako je skozi ritualno obliko, ki jo vsi redni kolektivni izrazi
drubenih obutij privzemajo// (Radcliffe-Brown 1994, 140), potreben bolj ali manj
konkreten objekt/totem, ki lahko zastopa skupino. Za klan je tako znailen totem, ki ga lahko
razumemo v dvojnem smislu, //kot ime in kot emblem klana. (Godina 1998, 125) To pa
pomeni, da je nekdo pripadnik klana zgolj zato, ker ima doloeno ime, in vsi, ki nosijo to ime,
so njegovi lani prav zaradi enakega razloga. lani klana tako prek totema oziroma skupnega
imena vzpostavljajo sorodstveno vez (glej Godina 1998, 117). Vse religiozne razsenosti
totemizma-npr. rituali, prepovedi, verovanja-izvirajo iz te vezi lanov klana s svojim
emblemom, totemom. (Durkheim v Godina 1998, 125) Obutek privrenosti pa se tako v
skupini izraa v nekaknem formaliziranem kolektivnem vedenju (glej Radcliffe-Brown
1994, 140) v povezavi z objektom, ki predstavlja samo skupino.
Dra loveka do ivali ali rastlin, katerih ime nosi, ni niti sluajno tista vernika do
svojega Boga, saj on sam pripada svetemu. Njuni odnosi so prej tisti dveh bitij, ki sta
obe na isti ravni in enake vrednosti Totemistina ival je prijatelj ali stareji brat
svojim lovekim tovariem vezi, ki obstajajo med njimi in njim, so mnogo bolj tiste,
ki povezujejo lane iste druine; ivali in ljudje so narejeni iz istega mesa ...
(Durkheim v Godina 1998, 126)
7/26/2019 Kriz Blanka
12/64
Obredno vrednotenje tetoviranja
12
Pripadnikom skupine, ki imajo svoj totem, se slednji kae kot sveto oziroma med ljudmi in
njihovim totemom obstaja ritualni odnos8, kot zanj uporabi izraz Durkheim. e ve,
Durkheim pri svoji analizi svetega znaaja totema izpostavi, //da so podobe totema bolj
svete kot sami organizmi, ki so izbrani za totem (Durkheim v Godina 1998, 125), ter da je
lovekova pripadnost svetemu povezana z dejstvom, //da ima lovek sveto tudi v sebi.
(Durkheim v Godina 1998, 126)
Predmet oziroma totem se kae kot neko //bivalie zunanje sile, po kateri se razlikuje od
okolja in ki mu podeljuje pomen in vrednost. Ta mo je lahko v stvarini predmeta ali v
njegovi obliki; kamen razodane svojo svetost zaradi tega, ker je njegova eksistenca
hierofanina: nestisljiva, neranljiva, popolnoma drugana od lovekove. (Eliade 1992, 16)
S tem se kae odnos loveka do narave oziroma lovekovo mitoloko razmerje med njim
samim in naravnimi vrstami. Kljub temu da je samo razmerje med drubo in naravnimi
vrstami lahko kot vsesplono, pa vse najpomembneje ivali in rastline na neki nain ostajajo
svete bodisi v ritualu ali v mitologiji. In kot meni Radcliffe-Brown, je prav totemizem
//rezultat ali posebna razvojna oblika tega splonega ritualnega razmerja med lovekom in
naravnimi vrstami (Radcliffe-Brown 1994, 142) oziroma rezultat ritualnega razmerja
loveka do narave kot celote (glej Radcliffe-Brown 1994, 144).
Vendar pa, kot razmilja Frazer v Cazeneuve, ki zanj //totemizem ni religija, ker totem,
vsaj sprva, nimajo za vije bitje, temve ga zgolj spotujejo, tako kakor prijatelja ali
sorodnika. (Frazer v Cazeneuve 1986, 187) Radcliffe-Brown pa navaja, da je //funkcija
totema le v tem, da predstavlja skupino// (Radcliffe-Brown 1994, 136), saj //vsak
predmet ali dogodek, ki ima pomembne uinke na (materialno in duhovno) blaginjo drube,
oziroma vsaka stvar, ki katerikoli tak predmet ali pojav oznauje ali predstavlja, postaneobjekt ritualne dre. (Radcliffe-Brown 1994, 145)
8 Ritualni odnos imamo vedno, kadar druba svojim lanom vsili doloen odnos do predmeta, ta odnos pa vkljuuje neko stopnjo
spotovanja.(glej Brown 1994, 139 )
7/26/2019 Kriz Blanka
13/64
Obredno vrednotenje tetoviranja
13
Za primer si lahko pogledamo raziskovanje britanskega antropologa sira Edwarda B. Tylorja9,
ki je v svojem delu Religion in primitive culture preueval tradicionalne drube, njihovo
ivljenje in navade. Po njegovem je prav dua umrlega tista, ki ustvari predmet, ki pa je
skupini ali posamezniku predstavljal asociacijo nanj in obenem sveto. Potemtakem lahko ta
asociacijski predmet postane in predstavlja skupnosti tudi neke vrste nadnaravno boanstvo.
To pa nas pripelje do doktrine malikovalstva: aenje ivali, dreves, rib, rastlin, kamenja,
ivalskih ap, palice (glej Internet, 2). In prav slednje podpre mnenje Tylorja, da
//enostavni tip religije se ujema z enostavnim tipom kulture in obratno. (Tylor v Godina
1998, 84)
Politeistine religije spadajo med cikline religije. Slednje so razviteje religiozne forme, kjer
lovek iz predmeta preide na dejanja. Kaj to pomeni? lovek svojo toko popolnosti, trenutek
zlitja lovekega z enostjo, zdaj dosee samo e enkrat letno prek obreda10. Sveto je zdaj
loveku dosegljivo v dejanjih, obutek razpoke med lovekom in enostjo zdaj postane
vsebinski.
Kot smo e omenili, se obred izvruje enkrat letno, skozi vegetacijski obred11, ki je nain, v
katerem se lovek odrei svoje lastne individualnosti in skozi katerega deluje nekdo ali nekaj
drugega. Tako se prek obredov udejanji neki svet dogodek, ki se je zgodil v mitini
preteklosti.
V vseh kulturah s ciklinim pojmovanjem asa je temeljni dejavnik tudi spomin12, saj
//obiajni spomin pri vrednotenju historinih dogodkov in osebnosti strogo upoteva
analogne procese artikulacije in interpretacije. (Eliade 1992, 49) Slednji kulturo ohranja pri
ivljenju, ki dejavno oblikuje svoj vsakdan. Tako politeizem ne predstavlja zgolj tipa religije,
9 B. Tylor je preueval tradicionalne drube, njihovo ivljenje in navade. Preueval je tudi vlogo animizma pri tradicionalnih drubah.
Animizem opredeli kot bistveno prvino za zaetke in razvoj vseh religij ter temu doda, da imajo vse religije (od manj ali bolj kompleksnih)
skupni imenovalec, animistino verovanje, sama verovanja pa pripie dani loveki izkunji(glej Internet, 1).10 Obredi imajo doloen pomen ali ve pomenov in zato nam lahko tudi marsikaj pojasnijo o tem, kaj je v loveku skrivnostnega za
lovetvo samo( Glej Cazeneuve 1986, 13).11 Vzorec vegetacijskega obreda temelji na nespremenljivem sezonskem ritmu cikla narave, ki ga lahko reduciramo na izmenjevanje kenosis
(praznjenja) in pelerosis (polnjenja): na umiranje ivljenja v jeseni in zimi ter ponovno oivljanje pomladi in poleti. Iz sezonskega vzorca
izpelje osnovni vzorec obreda, ki ga sestavljajo tiri bistvene faze, in sicer: umiranje-oienje-oivljanje (oziroma obnovitev) in
proslavljanje (glej Gaster v Ercegovi2004, 5).
12 Z vlogo spomina se bomo ponovno sreali v podpoglavju tradicionalne drube,kjer se bomo bolj podrobno seznanili tudi s funkcijo mita.
7/26/2019 Kriz Blanka
14/64
Obredno vrednotenje tetoviranja
14
temvetudi tisto, kar bi lahko imenovali //kognitivne vzorce kulture in njenega razvoja,
pri emer je razvoj na obeh podrojih v osnovi vzporeden. (Tylor v Godina 1998, 84)
Ker je obred religiozno dejanje, katero je tradicionalnim drubam omogoilo vstop v sveto
resninost, si lahko ob tej prilonosti ogledamo, kakno funkcijo ima oievalni obred.
Ker je osnovna definicija obreda znotraj religij sooenje loveke zavesti z venim
kozminim dogajanjem, potemtakem bistvo slednjega predstavlja smrt stare zavesti, da bi se
lahko zgodila prenova. V tem procesu se lovekova zavest oisti in regenerira. Ali drugae
povedano, oienje lahko razumemo tudi kot pripravljalno fazo obsenejega procesa
preobrazbe, katerega cilj je regeneracija13, prenova. To pomeni, da se loveka zavest oisti in
nato regenerirala za ponovni vstop v novo zavestno obmoje. O izrednem pomenu
oievalnega obreda pri tradicionalnih drubah govori tudi Eliade: pravi pomen obrednih
oienj je izgorevanje, iznienje grehov in napak tako posameznika kot vse skupnosti; in ne
zgolj oienje. Regeneracija, kot nam pove e sam izraz, je novo rojstvo.(Eliade 1992, 62)
Znotraj obrednega dejanja lovek doivi obutek ekstaze14 in prek mita o venem vraanju
enakega se tako vedno vnovizdrui s celoto. Ciklizem, ki je gibljiva celota, znotraj katere
lovek nase prevzame vso boleino in radost, saj se slednja dva //dopolnjujeta ter
omogoata ciklu njegovo veno vraanje. (Olaj 2004, 74) Taknega priblievanja in
oddaljevanja pa lovek ne razume le kot svojo lastno usodo, papa tudi kot usodo celotnega
kozmosa; kot veno nastajanje in propadanje, ustvarjanje in unievanje, katerega del je.
Poleg zgoraj omenjenih dveh religioznih form moramo opredeliti tudi kransko tradicijo, ki
je bistveno drugana.
lovek je zdaj postavljen v prostor in as, kjer ni nivesamoumevno. Podoba svetega ni ve
konkretni predmet in v venem zaznavanju, kot ni ve utno upodobljen. lovek zauti
absolutno in veno neodpravljivo diaforo med njim in svetom/celoto. Nanjo se vee linearno,
zgodovinsko pojmovanje asa, kar pomeni, da je lovek razpet med preteklostjo, sedanjostjo
in prihodnostjo.
13 Regeneracija, (nlat. regeneratio prerod), obnovitev, obnavljanje, prerod(itev), pomladitev. (Verbinc 1982, 604)
14 Ekstaza, (gr. ekstasis- ek iz,stasis- stanje), zamaknjenost, tj. najvija stopnja blaenosti, navadno hkrati s telesno neobutljivostjo. Pri
mistikih stopnja in stanje, ko postane lovek isto duhovno bitje, ko se dua zdrui z bogom, z absolutnim. (Verbinc 1982, 173)
7/26/2019 Kriz Blanka
15/64
Obredno vrednotenje tetoviranja
15
Potemtakem zdaj odnos loveka do celote bivajoega ni ve utno-miselni, temve je
miselno-duhovni. Eksistenca boga oziroma svetega se zdaj pojavi v notranjem, duhovnem, in
se izraa v besedi. Podoba boga je tako povsod in hkrati nikjer ter se udejanja v duhovnem
aktu molitve in vere. Polje, v katerem je lovek iskal opore in utemeljeval svojo
eksistennost, zdaj ni verazpeto po celotnem obmoju bivanja. Vse je usmerjeno le v eno
toko onstranskega Boga stvarnika celote, in lovek z vero dokazuje, da je zanj pripravljen
storiti vse (glej Olaj 2004, 81). Diafora se kranski tradiciji kae med Bogom in lovekom
in v diaforo se tako naseli vera. lovek si zdaj prizadeva pridobiti bojo naklonjenost, zato
postane posluen in skozi molitve in vero kae svojo naklonjenost in tako Bog postane tono
doloen subjekt. Lahko reemo, da je ena izmed temeljnih potez kranske tradicije lovekov
odnos do Boga. Vendar pa prizadevanje biti vreden boje naklonjenosti od loveka zahteva
nenehno angairanje ter nenehno iskanje svoje ivljenjske poti.
2.2 lovek homo symbolicus
Kot sem e omenila, lovek v preseganju samega sebe in sveta okoli sebe doivlja sveto kot
nekaj vijega, kot vije vrednostno obmoje. Sveto pa po drugi strani njegovemu ivljenju
daje smisel. Vendar pa se lovek ob tem ne razkriva le kot diaforino in religiozno bitje,
temve se kae tudi kot simbolno bitje, ki je razpeto med diaforinostjo in religioznostjo.
Slednje po mnenju Olaja potrjuje prav najpreprosteja opredelitev loveka kot simbolnega
bitja; tako imamo opraviti z bitjem, ki prek svoje dejavnosti poskua zabrisati oziroma
odpraviti diaforo, kar pa je znailno tudi za loveka kot religiozno bitje, kar pomeni, //da
homo symbolicus v doloenem smislu ni nidrugega kot homo religious. (Olaj 2004, 103)
Razlika med njima je zgolj v tem, da gre pri loveku kot simbolnem bitju za strukturno,vrednostno opredelitev delovanja, medtem ko religiozno bitjeizraa nain, kako ta struktura
deluje, in potemtakem postane njena vsebinska opredelitev. Vendar pa tega ne smemo
razumeti napak, kajti lovek kot religiozno bitje e ni bitje, ki bi moralo pripadati kakrni koli
religiji (kranstvo, budizem....), pomeni le, da je zmeraj zazrt onkraj sebe oziroma da je
razpet med sakralnim in profanim15. Ali drugae, kot meni Trstenjak, je simbolno bitje
15 Tako kot se vse stvari delijo na svete in profane, tudi v svetem samem obstaja nek razcep. Na eni strani so tu zastopane od boga ljubljene
stvari, ki sproajo reakcije spotovanja in hvalenosti, na drugi strani pa imamo radikalno drugane, neiste stvari, ki sproijo prezir, strah,
grozo, gnus. Obema pa je skupna prepoved ne-obrednega stika, tako med seboj kot s profanim. (terk 1998, 34) Pojmu profano pa najbolj
7/26/2019 Kriz Blanka
16/64
Obredno vrednotenje tetoviranja
16
//tisto, ki s svojim obstojem (eksistenco) in smislom meri onstran sebe, v obmoje nekega
reda, v katerem ele dobi pravo podobo in dokonni smisel. (Trstenjak v Olaj 2004, 44)
2.3 Razmerje med lovekom, svetom in bogom
Svet kot religiozni in abstraktni pojem, ki v sebi zdruuje realnost in imaginarnost, svojo
enotnost pridobi le glede na loveka. Vendar pa svet ni religiozni pojem samo zaradi njegove
imaginarne razsenosti, v kateri se lahko razkriva predstava bojega, saj svet kot religiozni
pojem lahko v celoti deluje tudi brez predstave o bogu.
V odnosu do sveta kot prostora, znotraj katerega lovek osmilja svojo lastno in drubeno
eksistenco, se razkriva razmerje loveksvet. lovek pa svet doivlja kot popolnost, za katero
obenem upa, da se ji bo nekolahko priblial. Lahko reemo, da se lovek iri glede na svet,
v venem priakovanju, s katerim dokazuje, da je nepopoln in da potrebuje nekaj zunaj sebe.
Vendar pa je razmerje lovekbog mogoe pripisati le loveku. Saj le lovek je bitje, ki gleda
navzgor in ie nekaj, kar ga presega. Slednji dojema boga kot stvarnika sveta, kot popolnega,
kot resninega. Razmerje med lovekom in bogom nastaja, ker lovek svet zaznava s uti,
medtem ko je bog imaginarna predstava v lovekovi zavesti. Bog se tako lahko osmisli samo
glede na loveka. V pojmu religije pa dobi bog //najustrezneji izraz (a ne edini), glede na
religiozno strukturo v razmerju loveka do boga. (Olaj 2004, 33) Religija potemtakem e
vedno ostaja sredstvo za odpravitev diafore in tako je religija v prvi vrsti nain ivljenja (in ne
toliko miljenja), saj gre za doivljanje, gre za lovekovo ivljenje. Vendar pa se ivljenje
kae kot iri pojem od religije. e pa je religija najelementarneji del loveka, izraz
lovekovega odnosa do celote, pa potemtakem lahko reemo, da religija ni nidrugega kot
ivljenje samo.
Tako razmerje med lovekom, svetom in bogom predstavlja loveka kot izhodie (ki je
realno), boga kot nekaj konnega (imaginarnega), med njima pa se razprostira svet kot polje
njunega posaminega udejanjanja. Vloga religije znotraj vseh treh dejavnikov je, da bogu kot
imaginarnemu nenehno podeljuje status resninosti. Bog se tako kae kot resnica, celovitost
ustreza pojem vsakdanjega ivljenja, ki se izmika dvojnosti sveta in ivljenja, za katero je religiozni lovek util, da je, vse-osmiljajoe.
Sveto, opredeljeno v poglavju Kategorija svetega, izraa neki tremendum ali fascinosum, profano ne. Profano je potemtakem tisto, kar e ni
sveto (glej Olaj, 2004).
7/26/2019 Kriz Blanka
17/64
Obredno vrednotenje tetoviranja
17
in identiteta, zaradi njegove onstranske doloitve, ki razbija enotnost lovekega obstoja.
Tako lahko na tej ravni formalno oznaimo religijo kot razmerje med //realnim in
imaginarnim, med relativno in absolutno resninim. (Olaj 2004, 34)
2.4 Kategorija svetega
Zdaj ko smo pojasnili razmerje loveka do sveta in odnos loveka do boga, lahko preidemo na
kategorijo svetega, ki jo vpelje Walter Rudolf Otto, in kot meni Hribar, //bistvo
religioznega ni razmerje do bojega, marverazmerje do svetega. (Hribar v terk 1998, 33)
Kot meni Otto , religija16loi med svetnim (naravo) in nadsvetnim (bog), vendar pa se tu bog
kae kot preozka definicija za nadsvetno. Otto zato pojasni, da nadsvetno v sebi zdruuje tako
racionalno (dololjivo) kot iracionalno (doivljanje) komponento. Zaradi slednjega izpelje
kategorijo svetega, ki v sebi zajema tako racionalno kot tudi iracionalno komponento, in
tako sveto postane kategorija religioznosti; sveto kot obutenje nadnaravnega. Sveto je tisti
specifini element religije, ki se odteguje racionalnemu (pojmovanju) zapopadanju. Otto
navaja, da je pojem svetega je temeljneji od pojma boga. To kar tvori religijo, ni obstoj
boanstva, temvenjegova mana, njegova mo, tisto sveto v njem(terk 1998, 33)
Zaradi vzajemnosti iracionalne in racionalne kategorije znotraj svetega lahko zdaj sveto
zajame in pojasnjuje tudi tradicionalne oblike religioznosti, ki temeljijo na doivljanju, ter
kransko tradicijo, ki temelji na dokazljivosti. Potemtakem se lahko strinjamo z naslednjo
trditvijo: e je religija celovito razmerje do celote, potem je sveto najustrezneji vrednostni
izraz doivljanja celote. (Olaj 2004, 43)
Da sveto je, ne potrebuje nobenega predmetnega obmoja, s katerim bi lahko izkazovalo
svojo vsebino. Sveto namrerazodeva neposredno totaliteto bivajoega in njegovih dogajanj,
vsekakor pa je napak razumeti, da je sveto predmet lovekega izkustvenega sveta, saj slednji
ni nekaj realnega. Pomembno je tudi omeniti, da se ob bok svetega postavlja tudi pojem
16 Tu je potrebno upotevati, da vse obstojee religije ne loujejo med svetnim in nadsvetnim, saj so nekatere religije ateistine, kar pomeni,
da nimajo boga (primer: budizem). V kranski tradiciji pa je bog obravnavan kot nadsvetno, resnino in dokazljivo.(glej Huston 1996)
7/26/2019 Kriz Blanka
18/64
Obredno vrednotenje tetoviranja
18
mana17, saj oba oznaujeta isti red stvari, vendar pa pojem mana ni preslikava svetega//
(terk 1998, 42), vendar //pojem svetega se izrisuje na podlagi pojma mana// (terk
1998, 42). Mana je tako v odnosu do svetega rod, sveto pa je vrsta, saj se nam pojem mana
kae sploneji od svetega. terkova doloi mo mane tako, da slednja //izhaja iz
totemskega principa, s svojo vsebino-tabujem in s svojim utnim obeleenjem, formo-
totemom. Totem ni le simbol mane ali boga, je tudi simbol drube. Momana potemtakem
izvira iz drube same, je druba sama, in posameznik je ima le toliko, kolikor je njegov
poloaj v drubi izjemen. (terk 1998, 41)
Iracionalno komponento svetega Otto imenuje numinozno18, in prav pojem numinoznega
pojmu svetega ele podeljuje njegovo svetost. Ali drugae, prednost pojma numinozno je v
tem, da oznauje tako podvrste in razvojne stopnje svetega kot posebno obutenje
nadnaravnega. Otto skua pokazati, da numinozno obstaja kot poseben (iracionalen) moment
in da je ta moment najbolj bistven. Vendar pa se bomo z numinoznim podrobneje ukvarjali
tudi v nadaljevanju diplomske naloge, ko bomo obravnavali vrednotenje obredov pri
tradicionalnih drubah z vidika Jeana Cazeneuva, ki se je naslonil prav na Ottovo opredelitev
numinoznosti.
e se lovek od vsega organskega sveta bistveno razlikuje po tem, da se nekako zaveda
razlike, ki ga louje od celote bivajoega, se zaradi slednjega razpenja v elji po vzpostavitvi
celovitosti s svetom. lovek z ustvarjeno formo religioznosti postane tako religiozno bitje, ki
si nenehno prizadeva presei obutek razklanosti. Potemtakem religija kot simbolna forma
postane sredstvo, s katerim lovek udejanja (odpravlja) diaforo. Ali drugae, v loveki
ujetosti znotraj svojega bivanja obstaja neka elementarna razlika, katero lovek obuti medseboj in tistim, kar ga je obdajalosvetom (celoto bivajoega). Slednje tako postane
//temeljna izhodina lastnost vseh religij, od najbolj arhainih do najbolj
17 Izraz mana oznauje nadnaravno moali vpliv. Slednja oznauje uinke, ki so nad mojo ljudi in zunaj obiajnih procesov narave. Mana
je tako navzoa v atmosferi ivljenja in se kae v rezultatih, ki so lahko posledica le njenega delovanja. (Codrington v terk 1998, 38)
terkova za mano pravi, //da je vsak rezultat in posledica, ki je nepojasnljiva, neobi ajna, ki izstopa, je intervenca mane ki jo je mo
razumeti tudi v smislu boje pravinosti. Ta nadnaravna moali vpliv ni fizine narave, vendar pa se kae kot fizina sila ali kaka druga
mo. Tako v osnovi ni lastna nikomur in niemur in se lahko prenese tako na vsak iv ali neiv element (terk 1998, 39)
18 Izraz numinozno je (gr. numen); nadnaravna sila brez doloneje podobe; je srhljivo in neubranljivo, je skrivnostno in preseno, je
fascinantno. (glej Olaj 2004, 43)
7/26/2019 Kriz Blanka
19/64
Obredno vrednotenje tetoviranja
19
kompleksnih//,(Olaj 2004, 24) in//tam, kjer imamo opraviti s lovekom, imamo tako
ali drugae vselej opraviti tudi z religijo in obratno. (Olaj 2004, 22)
Kot smo spoznali se religioznost udejanjala na podlagi treh simbolnih modusov: predmeti,
dejanja, besede, ki obenem doloajo samo vrsto simbolne forme. Tako se sveto v
totemistinih religijah udejanja v simbolnem modusu predmeta, prek katerega poteka proces
simbolizacije. Pri ciklinih religijah je sveto dosegljivo in se simbolni modus, skozi katerega
poteka simbolizacija, kae v dejanjih/obredu. In v kranski tradiciji se sveto izraa v besedi,
prek katere poteka proces simbolizacije.
Tako je religija prela iz relativno statine v dinamino polje ustvarjanja simbolnih razmerij,
iz dovrene v nedovreno simbolno formo, od predmetov in dejanj k besedi kot simbolnemu
modusu in prehod iz ciklinega zaznavanja asa v linearno. Sveto tradicionalnim drubam
predstavlja absolutno resninost v vsem, saj je sveto njihovo mitsko in ciklino zaznavanje
asa.V simbolu sta tako ideja loitve kot zdruitve, ki tvorita neko skupnost, ki je bila razbita
in se lahko ponovno sestavi. Zato za zakljuek lahko potrdimo, da se sveto potemtakem kae
enako harmoniji in obratno.
7/26/2019 Kriz Blanka
20/64
Obredno vrednotenje tetoviranja
20
3. OSNOVNI POJMI TETOVIRANJA
Razline zvrsti umetnosti moramo presojati po merilih, ki jih narekujejo razlogi njihovega
nastanka. Slednje velja tudi za tetoviranje, saj se pri tej dejavnosti v prvi vrsti kae specifi en
nain izraanja, kateremu pomensko vrednost podeljuje izkljuno lovek. Vzajemnost
funkcije kot komunikacijsko sredstvo je tetoviranje kulturno, drubeno in asovno pogojeno,
kar kae na mono povezavo z vrednotami socializacijskih in individualizacijskih procesov.
Beseda tetoviranje v svojem irem pomenu, kot pravi Dimitrij Vremec, oznauje //ve
med seboj razlinih nainov kraenja telesa//, v ojem pomenu pa pomeni //vnaanje
barvila pod koo z razlinimi tehnikami, vedno pa z enakim konnim ciljem, da se poslikava
ohrani na lovekem telesu trajno. (Vremec 1992, 10) Slednja pojasnitev se uporablja
najpogosteje, saj je za tetoviranje znailno, da tisti, ki tetovira (tatuist)19, s posebnim
tetovirnim pripomokom intrumentom20s posamini vbodi vnaa barvo oziroma pigment21
pod koo posameznika (tetoviranec). Tetovaa je tako konni rezultat tetoviranja. Tetovaa je
lahko vnaprej narisan motiv, podoba, slika, risba, znak, beseda, inicialke ...
Ne glede na irino pojmovanja trajne poslikave na lovekovo koo je dejstvo, da je prav
slednja prela razline religiozne, zgodovinske in kulturne vzorce in se zato lahko tetoviranje
pojmuje tudi kot pradavni fenomen z razlinimi funkcijami izraanja.
19 Naj razloim, da je tatuist oziroma tatuator umetnik ali mojster tetoviranja, ki mora obvladati postopek tetoviranja v celoti (barve,
intrumente in pripomoke za tetoviranje). Je lovek, ki tetovirancu naredi eleno tetovao. Tatuist si lahko pridobi naziv mojstra, vendar le,
e slednji tetoviranje izvaja na tradicionalen nain, brez modernih intrumentov, tehnik in barv (glej olar 2004, 11).
20 Tradicionalne drube za delovni intrument uporabljajo nekakne glavnike ali grabljice, izdelane in sestavljene iz vekosov razlinih
naravnih materialov (kosti ivalskega ali lovekega izvora, les, okostja ivali, najpogosteje iz elvovine). S sestavljenim intrumentom ter
svee narejeno pigmentno barvo, narejeno iz izvlekov rastlin in ivalskih sokov, tako z zamahi na loveki koi ustvarijo trajen motiv.
Vsekakor pa se od drube do drube intrumenti za tetoviranje razlikujejo. Moderna druba za tetoviranje najpogosteje uporablja tako
imenovano elektrino pitolo. To je intrument, v katerega je mogoe vstaviti poljubno tevilo igel. Elektrino pitolo ali z drugim imenom
elektrino pisalo poganja motorek, ki omogoa tudi vesto vbodov na sekundo z eno iglo, namenjeno obrisu in linijam motiva, ali vbode
vevzporednih igel, namenjene senenju motiva (glej olar 2004, 14).
21 Pigment (lat.Pigmentum) barvilo; pigmentacija (gl. pigment) obarvanje s pigmentom. (glej Verbinc 1982, 544)
7/26/2019 Kriz Blanka
21/64
Obredno vrednotenje tetoviranja
21
3.1 Definicija in izvor besede tetoviranje
Zdaj ko sem pojasnila, da je lovek bitje, //ki je aktivno razpeto med svetnim in
nadsvetnim, med naravo in drubo, med zemeljskim in bojim (Olaj 2004, 25) in si v svoje
ivljenje vpenja dejavnosti, ki mu njegovobivanje lajajo, si poglejmo, kakno funkcijo je
imelo pri vsem tem tetoviranje. Preden si ogledamo zgodovino omenjene dejavnosti, se
seznanimo z definicijo in izvorom besede, ki tetoviranje oznauje22.
Beseda tatauje polinezijskega izvora in pomeni trajno okrasitev lovekega telesa. Ta je
roka, u pomeni barva, intrument, s katerim so opravljali tatau, pa so imenovali
hahau. Glagol tata kot zveza ponavljajoih se istih zlogov v medsebojnem odnosu
nakazuje na ponavljajoe se fizino dejanje roka-roka. Vzajemnost besed tatau in
hahau nam tako sami po sebi opisujeta tradicionalni postopek nanaanja barve na koo oz.
tetoviranje. Obe besedi lahko oznaimo kot deifrirano govorico23 polinezijskih
tradicionalnih drub, e ve, njihova govorica nam zaradi slednje razlenitve razkriva tudi,
kakno je bilo njihovo drubeno obnaanje ter uporabnost jezika.
Beseda, ki oznauje pojem tetoviranja, se je v evropskem kulturnem prostoru pojavila po
zaslugi anglekega raziskovalca, pomoraka in kartografa kapitana Jamesa Cooka ter
njegove spremljajoe posadke. Med odkrivanjem tihomorskih otoij je Cook vzpostavil stik z
ljudstvi tradicionalnih drub, pri katerih se je prvi seznanil s tetoviranjem in besedo, ki
opredeljuje ta postopek. V svojem potopisnem dnevniku je (leta 1769) zapisal polinezijsko
besedo tatau, in to kar fonetino tattaw. Sam postopek tetoviranja je opisal takole:
/.../,da se prebivalci Tahitija podvrejo bolei operaciji, pri kateri jim nekdo z ostro
nabrueno kostjo ali koljko vbada rno barvo pod koo. Nastala rana se celi nekaj dni, ko je
viden konni rezultat. (Caplan v olar 2004, 1011)
22 Moram omeniti, da sem ob pregledovanju gradiva ugotovila, da se nekateri navedeni podatki mo no razhajajo. Zaradi slednjega sem se
pri definiranju besede in zgodovinskem opredeljevanju tetoviranja bolj ali manj opirala na vire (izsledke) edine knjige, ki je izdana v
slovenskem jeziku, in sicer: Dimitrij Vremec Tetoviranje: etnoloko-kulturni oris, (1992).
23 Da bi lahko razloili neko regularno drubeno obnaanje, ki pomeni pojmovati ga kot govorico, saj slednji kae dolo eno strukturo;
naloga je potemtakem deifrirati govorico. (Cazeneuve 1986, 20) Govorico pa lahko deifriramo le, e ve inaic istega besedila
primerjamo in vpnemo v njihovo kulturno okolje. (glej Cazeneuve 1986, 20)
7/26/2019 Kriz Blanka
22/64
Obredno vrednotenje tetoviranja
22
Po takni razlagi se nam kae odgovor, zakaj je bilo in je tetoviranje razirjeno tudi med
mornarji. Tako je najblijo razliico Cookove besede tattaw mogoe zaslediti v OED24
kot tattaow, tattow, medtem ko je v DCE25zapisano tetoviranje kot tat-too.
V evropskem prostoru se najpogosteje za pojmovanje tetoviranja uporablja angleka razliica
besede tattoo, ki pa je relativno nova. Slovenski jezik louje pojmovanje dejanja, procesa
dela od proizvoda dela, medtem ko v anglekem jeziku izraz tattoo zaznamuje samo dejanje
in opravlja funkcijo glagola to tattoo, oznauje pa tudi proizvod dejanja. Definicije besede
tetoviranje so raznolike, a kljub vsemu lahko najdemo kar nekaj stinih tok njihovega
pojmovanja. Starogrka in rimska besedila so za opisovanje zaznamovanja telesa uporabljala
glagol stizein, ki pomeni prebadati, prebosti, piiti, izvira pa iz starogrkega in rimskega
asa. Vendar pa je samoglasnik stigma, ki opisuje zaznamovanje telesa in se nanaa na
tetoviranje, bolj uveljavljen, eprav ga e danes spremlja oznaka za slabalni pomen (glej
olar 2004, 10).
3.2 Zgodovina tetoviranja
e se za zaetke umetnosti tejejo poslikave v votlinah, pa ne moremo rei, da se je v istem
obdobju pojavila tudi trajna poslikava telesa z uporabo tehnike tetoviranja. isto prva
zapisana odkritja, povezana s poslikavami loveke koe z izvajanjem tehnike tetoviranja,
segajo v najstareje in najdalje obdobje predzgodovine, kar potrjujejo najdena orodja statve
iz gane gline (glej Vremec 1992, 12). Vendar pa je nemogoe doloiti, kdaj in kje tono so
ljudje zaeli tetovirati, saj loveko telo z leti propade in z njim tudi morebitne poslikave.
Tehnika mumificiranja je pripomogla k temu, da je mogoe o zaetkih tetoviranja govoriti
bolj gotovo, podkrepljeno z dejstvi, brez sklepanj in povezovanja, le na podlagi najdenih
predmetov.
Z odkritjem praloveka v tztalskih Alpah, v bliini meje med Avstrijo in Italijo, se je leta
1991 postavil nov zgodovinski mejnik dejavnosti tetoviranja. V ledeniku so odkrili
mumificirano ohranjeno loveko telo, ki so mu nadeli kar nekaj imen; tzi (ledeni lovek
24 Glej New Oxford Dictionary of English, 1998
25 Glej Dictionary of Current English, 1986
7/26/2019 Kriz Blanka
23/64
Obredno vrednotenje tetoviranja
23
tzi), Zmrznjeni Fritz, lovek iz Similauna. Na delih telesa so bili dobro ohranjeni ostanki
57 karbonskih poslikav, za katere so strokovnjaki ocenili, da so rezultat tetoviranja. Na
notranji strani levega kolena so nali tetovirani znak kria, nad predelom ledvic je bilo vidnih
est monejih rt in tevilne vzporedne rte, pa tudi enostavne pike na predelu glenja. Tako
se tzi uvra med najstarejega najdenega praloveka, ki je imel dele telesa prekrite z
znamenji, ki so posledica tetoviranja.
Poleg mumije tzi so tudi egipanske mumije svojevrsten dokaz o uporabi tetoviranja v
takratnem asu. Umetnost tetoviranja so tako poznali in uporabljali e v starem Egiptu.
Odkritja priajo o egipanskih mumijah, ki dokazujejo uporabo tetoviranja. Tetovirali so se
preteno moki pripadniki aristokratskega sloja, ki so si na dele telesa nenehno dodajali
pravilne geometrijske vzorce, dokler niso ti popolnoma prekrili telesa. Po drugi strani pa so
egipanski faraoni kot znak pripadnosti aristokratski drubi nosili uhane v popku ter si dali
tetovirati le svoja imena ter imena boanstev. Sodni velikai pa so svojo pripadnost potrdili s
tetoviranimi imeni svojih vladarjev (glej olar 2004, 26). Za razliko od mokih pa so enske v
asu starega Egipta imele tetovirane vzorce s pojmovanjem o aenju boga plodnosti, kar
nakazuje zaetek religioznih pomenov. Vzorci so bili zelo enostavni, predvsem rte in pike,
razporejene po vsem telesu.
Slika: 3.1: Egipanski vzorci
Vir : Internet, 4Namen tetoviranja v asu Egipanov je bil predvsem:
- za povezanost z boanstvi in bogovi,
- za dokaz spotovanja oziroma rtvovanja za boanstva in bogove,
- kot talisman26oziroma trajni amulet27, ki ga ni bilo mogoe izgubiti,
- za pridobitev magine ali medicinske zaite.(Internet, 5)
26 Tlisman (gr. telesma, obred) arobno, vrano sredstvo, predmet, ki naj prinaa imetniku sreo ali ga varuje zla. (Verbinc 1982, 698)
27 Amult (lat.Amuletum) vrani obesek ali kaj podobnega, kar nosijo praznoverni ljudje v obrambo proti zlim silam, nesrei ali bolezni.
(Verbinc 1982, 47)
7/26/2019 Kriz Blanka
24/64
Obredno vrednotenje tetoviranja
24
Egipani so tetoviranje povezovali tudi s kultom mrtvih. Namen je bil zaititi mrtveca pred
vdorom demonov iz onstranstva. Tako namensko tetoviranje so opravljali izkljuno na umrli
osebi. Tovrstna zaitnika vloga tetoviranja se pojavi tudi pri tradicionalnih drubah, vendar
se tetoviranje opravlja na ivih posameznikih, z namenom magine zaite pred zlom in
boleznijo. Glede na tevilo najdb tetoviranih mumij je bilo tetoviranje dokaj razirjeno e v
asu antike (glej Internet, 6).
Obstajajo tudi arheoloki dokazi za tetoviranje na Blinjem vzhodu, ki segajo najmanj
tisolet pred nae tetje. V neki nubijski grobnici tega asa so nali ensko tetovirano
mumijo. Kakor pri pred pismenih drubah je tudi politeistini vzhodno mediteranski
svet gledal na tetoviranje kot na uinkovito sredstvo povezave vidnega in nevidnega,
lovekega in bojega. (Vremec 1992, 12)
Na mumiji so bili tako odkriti tudi prvi geometrijski vzorci, ki so spominjali na specifine
slike. Umetnost tetoviranja naj bi se tako iz starega Egipta prek trgovskih poti prenesla na
vzhod in sever, saj sam pojav tetoviranja ni bil omejen samo na eno geografsko podroje ali
celino. Tetoviranje je bilo tudi praksa kulture starodavnega Sredozemlja, Evrope, Severne
Amerike, Azije in Arktike.
V asu stare Grije in starega Rima se je tetoviranje telo za barbarsko. Grki so se oblike
tetoviranja priuili od Perzijcev ter tetoviranje uporabljali za oznaevanje sunjev inhudodelcev. O uporabnosti tetoviranja pri posameznikih priajo le arheoloke najdbe grkih
vaz, kjer so poslikave tetoviranih enskih teles. Rimljani, ki so to prakso prevzeli prav od
Grkov, pa so uporabljali tetovae za oznaevanje sunjev, obiajno z napisom davek
plaan, oziroma so hudodelcem na elo tetovirali ustavite me, beim (glej Internet, 7).
Tako Grki kot Rimljani so tetoviranje imenovali stigma, in je postalo intrument
kaznovanja.
7/26/2019 Kriz Blanka
25/64
Obredno vrednotenje tetoviranja
25
V 1. stoletju naega tetja so prebivalci takratne Transilvanije tetoviranje uporabljali glede na
fizino in magino mo. Slednje velja za eno prvih pojavov, kjer je tetoviranje v //funkciji
identitete s plemenom in oznaitve socialnega poloaja posameznika v njem. (Vremec 1992,
13)
Zasledimo lahko podatke o starih prebivalcih Balkana Iliri in Traani so e poznali
umetnost tetoviranja. Iz ohranjenih starih zapisov o okraevanju telesa strokovnjaki sklepajo,
da je bilo tetoviranje znano e pri antinih ljudstvih, in to zelo pogosto ter iroko razirjeno.
Tetovae naj bi nosili predvsem predniki aristokratskega sloja, eprav nekateri viri navajajo,
da so tetovae nosile le enske, in sicer kot znak pripadnosti doloeni druini in kot telesni
okras (glej Vremec 1992, 15).
Tetoviranje v drubah, iveih na polinezijskih obmojih, pa se uvra v obredno dejavnost.
Tetovae veljajo za zapleteno in prefinjeno obliko umetnosti, saj vsebujejo geometrijske
oblike, ki prehajajo druga v drugo. Tetovirani vzorci po dolgih letih dela priarajo sliko
dogodkov iz posameznikovega ivljenja. Prav tako, kot je bilo tetoviranje razirjeno med
skoraj vsemi polinezijskimi ljudstvi in razlinimi plemenskimi skupinami, so hkrati
tetoviranje uporabljali tudi v Afriki, Severni in Juni Ameriki, na Antarktiki, v Aziji, na
Filipinih, Japonskem in celo na Balkanu (glej Vremec 1992, 1518).
Vsak pojav, tudi tetoviranje, je izraz doloene kulture, in postane moen le ob ustalitvi
doloene drubene skupine na enem mestu in ob obvladovanju osnovnih ivljenjskih vein,
ki skupnosti zagotavljajo obstanek. ele ko so osnovni pogoji zagotovljeni, torej po dosegu
blaginje skupine, se zanejo pojavljati razlina verovanja, ki pa posledino povzroijo
nastanek mistike. Prav lovekove ideje so tiste, ki se sasoma pretvorijo v doloeno oblikoumetnosti in izraznosti, kamor lahko uvrstimo tudi tetoviranje. Tako se nam tetoviranje skozi
zgodovinska obdobja kae kot univerzalen nain okraevanja telesa in predvsem kot splono
razirjen pojav. Lahko reemo, da je tetoviranje pojav z mnogimi razlinimi funkcijami, ki
zajema tako dekorativnost, religioznost, maginost, kaznovalnost, oznaevalnost; identitete,
statusa, lastnitva itd. Prav slednje pa se e danes dokazuje s preuevanjem samega pojava na
razlinih obmojih sveta v razlinih zgodovinskih obdobjih.
7/26/2019 Kriz Blanka
26/64
Obredno vrednotenje tetoviranja
26
4. TRADICIONALNE DRUBE
4.1 LOVEK TRADICIONALNE DRUBE
Kot sem navedla e v poglavju lovek kot homo diaphoricus, loveka ne opredeljuje le
njegova biolokost, temvemnogo ve. Ni le iv organizem, delujoin bivajomed drugimi
ivimi organizmi. loveka vedenjska zavezanost, razum, presoja in samozavedanje so
predpostavke, zaradi katerih lahko potrdimo, da se lovek od drugih ivih bitij bistveno
razlikuje. Kot pravi Juni: Seveda ival ve. Prav gotovo pa ne ve, da ve.(Juni1987, 21)
Zaradi slednjega je le loveku omogoeno, da prek svojih lastnosti spozna/zapazi svojo
druganost. S statusom osebnosti in samozavedanja pa lahko doloa zanimanje zase. Prav
slednje vodi k opazovanju druganega od njega samega. Bolj ko pa se lovek usposobi
obvladovati samega sebe znotraj bivajoega prostora ter se obenem osamosvojiti kot posebno
bitje, bolj se kaejo rezultati njegove dejanske eksistence, saj ivljenje dojema kot
//absolutno resninostkot tako pa je sveto. (Eliade 1992, 68) Na prvi pogled se nam tako
loveko bivanje lahko kae kot svobodno, pa vendar za tradicionalne drube e zdale ni
tako enostavno. Njihovo bivanje, ki se ustvarja in utemeljuje, je podvreno nepojasnjenim
prisilam in omejitvam znotraj samega bivalnega prostora. V tem prostoru, ki mu je dan, se
mora zato lovek znajti od trenutka, ko se rodi in odkar obstaja na zemlji. Vendar pa,
eksistenca je mogoa tudi skozi odnose z drugimi ljudmi, tu pa se e kaejo drubeni odnosi
(glej Juni1987, 21).
Da bi lahko v popolnosti razumeli vse drube, kot tudi njihova dejanja, v njih ne smemo iskati
le racionalnih vzrokov in namenov. Spoznavanja do spoznavnega se udejanjajo prek
dovrenih in nedovrenih simbolnih form. Zato se moramo prepustiti iracionalnosti, sajprav kolektivna iracionalna dejanja omogoajo oziroma se lahko v njih skriva tudi neki
logien racionalen pomen. Kot pravi Jean Cazeneuve, ko obravnava poloaj obreda v
drubenem ivljenju: //predvsem tisto, kar se kae kot iracionalno, daje najvemonosti,
da odkrijemo poti do racionalne razlage, ki jo v drugih kontekstih prekriva banalnost.
(Cazeneuve 1986, 11)
Drube svojih dejanj ne izvajajo izkljuno s tono doloenim ciljem, predvsem pa ne zaradi
koristi ali materialnih pridobitev. Vsa dejanja so tako lahko izraz neke miselne oblike inrazlinih verovanj, predvsem pa so lahko tudi dokaz o obutku lovekove silne nemoi.
7/26/2019 Kriz Blanka
27/64
Obredno vrednotenje tetoviranja
27
Slednji obutek loveka pripravi, da se zatee k ponavljanju dejanj, kakor so jih poeli e
(njihovi) predniki. Potemtakem vsako dejanje nekaj pomeni, vendar samo, e posnema
prvobitno dejanje, mitski vzorec. Zaradi nepoznavanja profanih dejavnosti, saj so po
mnenju Eliade //edine profane dejavnosti tiste, ki nimajo nikakrnega mitskega pomena,
ki torej ne poznajo vzornega primera (Eliade 1992, 39), ima vsako dejanje povsem doloen
sakralni pomen in namen. Potemtakem lahko reemo, da je vsaka odgovorna dejavnost, ki
ima tono doloen cilj in pomen, obred. Vendar pa, e si //neko dejanje ali objekt zagotovi
resninost le s ponovitvami doloenih paradigmatskih gest, pride do implicitne ukinitve
profanega asa. (Eliade 1992, 46)
V poglavju lovek kot homo diaphoricus sem nakazala koncept politeistinih religij v
tradicionalnih drubah, pri katerih lovekovo diaforo zapolnjuje obred s svojo ponovljivostjo
mita o venem vraanju.
In kaj tradicionalnim drubam tenja po venem vraanju dejansko predstavljala? Verjetno
prav njihovo nenehno stremljenje h konkretnemu, historinemu asu in tenji po venem
vraanju mitskega asa, k zaetku vseh stvari (hrepenenje po starih dobrih asih), venem
vraanju nazaj. Slednji zaznamuje oddaljevanje od toke niin ponovno priblievanje k njej.
Vendar pa to ni samo loveku lastna usoda, //temve usoda celotne narave in
kozmosa// (Olaj 2004, 73). Vraanje v sredie sveta, v sredie, ki predstavlja os sveta
in je simbol celovitosti; stina toka zemlje, nebes in podzemlja-pekla. Samo sredie pa je
prostor svetega, prostor absolutne resninosti (glej Eliade 1992, 29). Tako je bistvo
osnovnega kozmolokega mita o t. i. venem vraanju dejansko vraanje iz kozmosa nazaj v
harmonijo ivljenja. Nazaj v harmonini odnos med lovekom in celovitim naravnim svetom.
Mit o potovanju k srediu, mit o venem vraanju, pa lahko razumemo tudi kot iskanje poti k
samemu sebi, v svoje sredie biti. Eliade navaja: Pot je naporna, polna nevarnosti, saj je vresnici to obredni prehod iz profanega v sveto, iz efemernega28in iluzornega v resninost in
venost/.../ (Eliade 1992, 30). Dosei to sredie pomeni bogoslavitev, iniciacijo29;
verajnje profano in znamenje novega ivljenja. In prav obredna dejanja so dejanja, ki
28 Efeneren (gr. ephemerosiz epihemeradan) enodneven; kratkoiv, kratkotrajen. Efermernost, kratkotrajnost; minljivost. (Verbinc, 1982,
163)
29 S pojmom iniciacija se bomo sreali e v nadaljevanju diplomske naloge, vendar se znotraj tega konteksta iniciacija pojmuje kot
posvetitev.
7/26/2019 Kriz Blanka
28/64
Obredno vrednotenje tetoviranja
28
tradicionalnim drubam omogoajo vstop v sveto resninost in jim posledino omogoajo
odpravitev diafore.
4.2 MIT IN OBRED
Z osrednjo vlogo mita, ki se kae skozi njegovo mitino preteklost in skozi nenehno
doivljajsko ponovitev, se lovek vraa v as absolutnega zaetka. Skozi mite se tako
udejanja, kar je preteklo, in se obenem obnavlja. Prek njih se izraa neka ustvarjalna izkunja,
ki jo v obrednem dejanju oziroma procesu lovek ponovi: Mi ponemo samo to, kar so
poeli bogovi. (Olaj 2004, 73) Z vkljuevanjem mitov kot simbolnega sistema v obredna
dejanja miti tako predstavljajo govorico, ki zdruuje vsebino besede z vsebino lovekovega
bivanja ter dejanj (obred). Potemtakem mit pojasnjuje, kako je prilo do razlike med
nadsvetnim in lovekom, v obrednem dejanju pa to razliko v svojem aktu ukinja. Saj
//lovek dojema posnemanje arhetipskega vzorca kot ponovno oivljanje mitskega
trenutka, ko je bil arhetip prvi razkrit. V skladu s tem tudi obredi suspendirajo potek
profanega asa in praznujoe postavijo v mitski as. (Eliade 1992, 83)
V povezavi obreda z religijo mit tako dobi funkcijo pojasnjevanja. Znotraj obreda pa se kae
njegova veljavnost in prepriljivost. Lahko reemo, da miti ohranjajo in posredujejo
paradigme, vzorne modele za vsa dejanja, ki jih opravi lovek, prek ustnega izroila ali skozi
kontinuiteto tradicionalnega ivljenja. In prav zaradi //paradigmatinih vzorcev, ki jih
loveku razkrivajo mitini asi, se tako kozmos in zgodovina obasno obnavljata. (Eliade
1992, 8)
Mitino zavest najbolj natanno oznauje totemizem. S pomojo pojemajoeintenzivnosti// (Olaj 2004, 56) pa vendarle opredeljuje tudi mentalno strukturo
politeistinih religioznih form. Vsak totemizem je namre imel svojo mitologijo, v kateri je
prioritetno opisoval dogodke ob nastanku sveta, katerega so ustvarili predniki. Da je mit
tavtegorien, pomeni, da mitska zgodba nikoli ne pomeni neesa drugega, temvenatanko to,
kar izree, pa eprav //v mitologiji obstaja mnogo verzij glavnega mita, pri emer
najstareja ni najbolj resnina, kot tudi zadnja ni najbolja. (Kopavar 2004, 21)
Smiselno je, da si zaradi nadaljevanja ogledamo e odnos mita kot ustnega izroila do pisanebesede oziroma spremenljivost izreene besede v primerjavi s pisano besedo. Saj //e
7/26/2019 Kriz Blanka
29/64
Obredno vrednotenje tetoviranja
29
manjka beseda, je stvar vendarle prisotna, le da je izreena potemtakem razkrita na
koherenten nain s pomojo simbolov in mitov// (Eliade 1992,16).
V tem sklopu moram poudariti spremenljivost med slednjima dvema, saj kljub vsemu s
prenosi zgodb iz roda v rod oba opravljata osnovno funkcijo. Slednja razjasnitev nam bo
sluila za pojasnjevanje nekaterih razlik med tradicionalnimi drubami v primerjavi z
moderno zahodno drubo ter pripomogla k lajemu razumevanju religioznih obrednih
dejavnosti tradicionalnih drub v primerjavi z obrednimi dejavnostmi moderne drube.
Na prvi pogled med ustnim izroilom (beseda) in pisanim izroilom ni videti bistvene razlike,
saj sta se tako ustno kot pisno izroilo v toku zgodovine vpela v religiozne obredne dejavnosti
in tako oba ohranjata zgodbe prednikov ter jih ponovno posredujeta ter s tem bolj ali manj
ustvarjata in ohranjata tradicijo. Spremenljivost med njima nastane, e primerjamo njun nain
posredovanja mitinih zgodb.
e vemo, da prvotne religije tradicionalnih drub pismenosti niso poznale, vendar pa so kljub
temu kazale potrebo po posredovanju zgodb, so si pri slednjem pomagale s pripovedovanjem.
S tem so nekodosegali tisto, kar pisana beseda v nobeni svoji obliki ni in ne premore e
danes. Potrebno je dodati tudi to, da osnovnega, torej ustnega posredovanja mitov z obliko
(beseda) in funkcijo (izroilo), pojav zapisovanja mit le ogroa. Koliko tradicionalnim
drubam pomeni ustno izroilo, se vidi v njihovem odzivu ob prvih pojavih pisane besede.
Zaupati ivi mit in legendo mrtvi rki, menijo, bi ju pomenilo zapreti in pokopati. (Huston
1996, 224) Ali ko pogledamo na stvar z zornega kota sodobnega loveka: Zmede v naem
celotnem psihinem ivljenju in naem celotnem zaznavanju zunanje realnosti, ki jo je
povzroila iznajdba abecede, celotnega prizadevanja po tem, da bi dvignil misel in miljenje
na raven izkljunega dokaza vseh resnic, (plemenska) ljudstva sploh ne poznajo. (Huston1996, 225)
Poglejmo si, v em pisana beseda ne more presei ustnega izroila.
Posredovanje in izraanje zgodb, ki jih udejanja govorec z ustnim izroilom, mitu podeljuje
ivljenjsko mo, medtem ko se v pisni obliki ivljenjska mo mita zane izgubljati e z
samim zapisovanjem. Ali drugae, ustno izroilo zajema doloene prvine, ki jih pisana besedav vsej svoji irini ne premore. Eno izmed pomembnih dejstev, zakaj pisana beseda ubeseditve
7/26/2019 Kriz Blanka
30/64
Obredno vrednotenje tetoviranja
30
ne more presei, je, da ustno posredovanje prav zaradi govorca v zgodbo nenehno vpenja in
izraa loveka ustva. Govorec na vsebino zgodbe vee primerno intonacijo, poudarke,
premore, tiino, petje in posebno izbrano pripovedovanje. S tem govorec v poslualcu priara
posebno vzduje, tako da se zgodba vedno odvija po meri govorca do poslualca. In e
upotevamo, da si drube mitske zgodbe prenaajo zaradi ohranjanja tradicije, se pri ustnem
posredovanju poleg zgodbe same posledino posreduje in ohranja tudi izrazni nain.
Slednjega pisana beseda ne premore. Ustna izroila so namrenajbolj uspena le v povezavi s
lovekim spominom, saj slednji pri pisni besedi nima posebne vloge. Vendar pa, e se
spomin v naem primeru kae kot pozitivna funkcija ustnim izroilom, pa obenem prav
slednji mit lahko unii. Z nevidnostjo besedil in funkcijo spomina ter njegove nenehne
vtkanosti v loveko ivljenje lahko lovek mitsko zgodbo kadarkoli priklie iz spomina,
vendar pa lahko znotraj nje vse, kar zazna kot nekoristno ali nepomembno, tudi odstrani. S
tem se osnovna mitska zgodba spremeni, kar se pri pisnem izroilu ne more zgoditi.
Zdaj, ko smo pojasnili osnovne pojme, ki so kljunega pomena za nadaljevanje diplomske
naloge, lahko nadaljujemo z osrednjim poglavjem, ki bo zajemalo kar nekaj glavnih
opredelitev. Skozi razline opredelitve bom skuala pojasniti, kaj je obred, ter predvsem,
zakaj lovek opravlja takno kolektivno dejavnost? Slednje nam bo pomagalo pri iskanju
stinih tok med obrednimi dejanji z vkljuitvijo tetoviranja. Opirala se bom na spoznanja
Jeana Cazeneuva v delu Sociologija obreda.
Latinska beseda ritus (obreden, ritualen, cerkven, svean, ceremonialen) oznauje
ceremonije30, ki so povezane z verovanji, in slednja so se navezovala na nadnaravno, kakor
tudi na preproste drubene obiaje, ege in navade, se pravi naine ravnanja, ki se
reproducirajo z doloeno nespremenljivostjo (glej Cazeneuve 1986, 14). Ritual se tako
umea //med pretirano restriktivno definicijo rituala, ki omeji ritual na religiozno sfero inga identificira z nadnaravnim, ter preiroko definicijo, ki oznauje za ritual vsako
standardizirano loveko aktivnost. (Kertezer v Kopavar 2004, 6) Cazeneuve pa v svoji
obirni tudiji trdi, //da je ritual dejanje, ki je lahko individualno ali skupinsko, ki pa
vselej, tudi kadar je toliko ohlapen, da dopua improvizacijo, ostaja zvest doloenim
pravilom, ki tvorijo prav tisto, kar je v njem obrednega. (Cazeneuve 1986, 14) Vendar pa s
stalia antropolokih predstavnikov slednji ritual oznaijo kot //stereotipno zaporedje
30 Kompleksne ceremonije so na splono vrste obrednih spektaklov, kjer se igra neka mitoloka zgodba (glej Cazeneuve 1986, 26).
7/26/2019 Kriz Blanka
31/64
Obredno vrednotenje tetoviranja
31
dejanj, ki vkljuujejo geste, besede in predmete, uprizorjeno na loenem prostoru in
zasnovano tako, da vpliva na nadnaravna bitja ali sile v imenu ciljev in interesov
udeleencev. (Kopavar 2004, 8)
Vendar pa definicija rituala kot simbolnega vedenja, ki je drubeno standardizirano in
ponovljivo, ne podpre le okvira ritualov, temveprav standardizacija in ponovljivost dejanj
bolj podpreta okvire navad in obiajev. Saj obiaj je navada, pravilo, norma; je dejanje, ki se
ponavlja po ustaljeni obliki in je posredovano iz roda v rod. Obiaji ne vkljuujejo nujno ne
religije in ne svetega, vendar pa se mnogo prej nanaajo na profano. Vendar pa glede na to,
da se je razvoj obrednega dejanja zgodil zaradi loveke potrebe, lahko slednje pripiemo tudi
obiajem. Vendar pa obred je, kot smo ga e oznaili, religiozno dejanje ali skupek dejanj z
vkljuitvijo svetega in nadnaravnega, esar pa ne moremo trditi za obiaj. Saj se obred
//ne dogaja le na posveenem prostoru (tj. na bistveno druganem od profanega), marve
tudi v posveenem asu, v pravljinem nekonekje/.../, torej takrat, ko je obred prviizvedel
bog, prednik ali junak. (Eliade 1992, 32)
Vendar pa obreda nikakor ne moremo enaiti z obiajem, saj obiaj ne vsebuje znailnih
elementov in poglavitnih lastnosti, ki obredu podeljujejo njegovo obrednost31.
Funkcija obreda je njegova (dejanska ali domnevna) uinkovitost z vlogo ponovljivosti
tistega, kar se je poelo neko, slednje pa se izvaja po nespremenjenih pravilih. Tako
//kolektivne ideje, ki so predstavljene v ritualu, prepoznajo posamezniki kot nekaj
zunanjega, svetega, kot nekaj, kar presega njih same in je doloeno od zunaj. (Kopavar
2004, 13)
31 Ob pregledu knjige Dimitrija Vremca Tetoviranje: etnoloko-kulturni oris, sem v poglavju Pogled po svetu, kjer Vremec predstavi vlogo
in funkcijo tetoviranja v tradicionalnih drubah, opazila, da tetoviranje uvra v skupino obiajev. Navajam: Dejstvo je, da v tem delu sveta
obiaj tetoviranja // hitro izginja //. (Vremec 1992, 19) Ker bom v nadaljevanju diplomske naloge raziskovala obredno vrednotenje
tetoviranja tradicionalnih drub istega obmoja, pri katerih Vremec tetoviranju pripisuje dejanje obiaja, menim, da je potrebno pojma obiaj
in obred razloiti. Vremec namre v celotnem knjinem delu vloge obrednosti in religioznosti v povezavi s tetoviranjem kot tudi s
tradicionalnimi drubami ne izpostavi. Izvajanje obreda pripie le tetoviranju markekih mo (glej Vremec 1992, 26). Pojmovanje tetoviranja
z vidika obiaja je popolnoma neupravieno, saj tetoviranje ne more biti navada ali ega tradicionalnih drub. Slednje se nam potrjuje na
podlagi do zdaj predstavljenih tem diplomske naloge, kjer se vseskozi kae in potrjuje vzajemnost religije in obreda pri tradicionalnih
drubah. S primeri v nadaljevanju diplomske naloge bom vzajemnost obredov in tetoviranja dokazala. Tako e zdaj nakazujem, da bom v
nadaljevanju s primeri potrdila napano Vremevo opredeljevanje.
7/26/2019 Kriz Blanka
32/64
Obredno vrednotenje tetoviranja
32
Primer: Navade, da obleemo to ali ono obleko, ni mogoe enaiti z obredom, razen kadar
ima pomen, ki ni zgolj potreba po oblaenju, denimo kadar gre za duhovniko oblailo.
(Cazeneuve 1986, 14)
Tako obred svetemu podeljuje heterogenost in poudarja tudi njegovo povezanost s asom
lovekovega bivanja, pa eprav prav v samih //temeljih obredov in preprianj najdemo
voljo po razvrednotenju asa. (Eliade 1992, 91)
Vendar pa obstojee protislovje med svetim in asom,
v katerem se morajo nujno dogajati obredi, je bilo razvozlano tako, da so
konvencionalno pripisali asu in njegovim delom, trenutkom ali obdobjem lastnosti
svetih bitij. Religije so postavile sveto v as in tako vzpostavile nepretrgano verigo
venosti, ko se lahko vzdol nje njihovi obredi razprijo in reproducirajo, hkrati pa
ostajajo nespremenjeno identini. (Mauss v Cazeneuve 1986, 197)
In kot meni Eliade, //enote asa doloajo obredi, ki zagotavljajo nepretrganost ivljenja
skupnosti. (Eliade 1992, 59)
Obred kot tak je obred, ko neko dejanje nima vidnih pozitivnih koristi oziroma izvritev ne
prinese koristnih rezultatov in se izvaja izkljuno zaradi usklajenosti s tradicijo. Vendar pa:
Prav gotovo je morala obstajati neka potreba po obredih, da ljudje ponejo stvari, ki jih ne
opraviujejo ne iskanje uitka in ne materialnega ugodja, e celo same najbolj temeljne
ivljenjske zahteve ne.(Cazeneuve 1986, 13)
4.2.1 Vrednotenje obreda pri tradicionalnih drubah
Franz Boas definira tradicionalne drube, kot //tiste, katerih dejavnosti so malo raznolike,
katerih oblike ivljenja so preproste in katerih kulture so z vidika vsebine in forme
pomanjkljive in nedosledne.(Boas v terk 1998, 28) Pa vendar lovek tradicionalne drube
s svojim bivanjem ter z umestitvijo samega sebe v drubeno okolje, ki zajema navade,
obveznosti, prepovedi in e marsikaj drugega, osmilja in udejanja svoje ivljenje. Vendar pa,kot meni Kopavar, //pomenskega polja obreda ne moremo raziriti na vsako navado, tako
7/26/2019 Kriz Blanka
33/64
Obredno vrednotenje tetoviranja
33
ga ne moremo omejiti zgolj na religiozni obiaj, saj smo obredu pria prav tako v posvetnem
ivljenju. (Kopavar 2004, 9)
S svojim udejanjanjem in zavedanjem svoje bivajonosti si lovek osmisli simbolni svet, v
katerega se zatee in s katerim si omogoi smiselno ivljenje. Z nastankom religije kot
simbolne forme slednja postane sredstvo, prek katerega so se izvrevala obredna dejanja.
Izvajanje obredov v tradicionalnih drubah z vpletenostjo religije tako potrjuje neko
lovekovo potrebo po iskanju moi, ko na svoje bivanje ne pristaja vekot na isto danost.
Zato se globalni pomen obrednega dejanja kae v njegovem nenehnem sledenju neki dejanski
ali domnevni koristnosti oziroma uinkovitosti, ki pa se ne kona v empirinem svetu vzrokov
in posledic. Pa eprav //kretnja ali beseda, ki v niemer ne ponavlja kakne druge kretnje
ali besede in pri katerih noben element ni namenjen ponavljanju, bi lahko sicer bila, strogo
vzeto, magino ali religiozno dejanje, ne pa obredno. (Cazeneuve 1986, 14)
Obred kot skupek dejanj bi lahko v figurativnem pomenu oznaili tudi kot govorico/jezik (saj
so miti kot obredi simbolni sistemi, nekakne govorice). Obred prevzame vlogo
komunikacijskega sredstva, znotraj katerega miti govorijo nekaj, esar ni mogoe prevesti v
navaden jezik. Saj miti prav skozi vsebino sporoila nakazujejo/izrekajo svoj izvirni
komunikacijski jezik. Obred potemtakem je religiozno dejanje, znotraj katerega se
udejanjajo/izpeljujejo miti, in ljudem postavljala temelje za sodelovanje v transcendenni
resninosti bivanja. Vendar pa //nimajo mitskega vzorca le obredi, temvemora vsakrno
lovekovo dejanje e naj bo uspeno ponavljati dejanje, ki ga je ob zaetku asa opravil
bog, junak ali prednik. (Eliade 1992, 33)
Maurice Leenhardt obred opredeli kot //nain izraanja, ki naj omogoi prodor v zunaj-
empirino// (Leenhardt v Cazeneuve 1986, 17), medtem ko Marcel Mauss predlaga, da se
obrede razdeli na kategorijo pozitivnih in negativnih obredov, Cazeneuve pa meni, da bilahko obredna navodila vsebovala tako prepovedi (nadzorni obredi) kot zapovedi (glej Mauss
v Cazeneuve 1986, 17). Potemtakem se nam obred kae kot kompleksna celota nekaknih
pravil, prepovedi in zapovedi in s tem dobi status pojmovanja kot pozitivna ali negativna
obrednost, kot koristen ali nekoristen. Prav nekatere obredne prepovedi pa nam lahko
marsikaj tudi razjasnijo o doloenem vidiku splone funkcije obreda. Slednje nazorno
7/26/2019 Kriz Blanka
34/64
Obredno vrednotenje tetoviranja
34
prikazujejo tabuji32, ki nosijo predznak //prepovedi in prohibicije//(Cazeneuve 1986,
17) in katere lahko tudi ne opredeljuje noben razumski argument. Tabu se je vedno
izpostavljal kot opozicija znotraj sistema samega in je bil definiran kot negativna magija,
negativna mana, negativni obred, negativi kult ipd.// (terk 1998, 62). Sam predznak
prepovedi tako e nekako upraviuje motiv, ki je sicer nemara lahko tudi slabo utemeljen. e
ve, tabu implicira in zapoveduje doloene strogo in natanno kodificirane odnose, pravila in
postopke ravnanja z elementi neistega in svetega// (terk 1998, 63). Cazeneuve tabu
opredeli takole: Bolje je rei, da je tabu prepoved, ki se razumsko ne utemeljuje, ki pa deluje
v doloeni drubeni skupini. (Cazeneuve 1986, 41)Tu je potrebno dodati, da Cazeneuve v
prvi vrsti tabu povezuje s tistim, kar se drubi razodeva kot neisto (glej Cazeneuve 1986, 41
73), saj neistost izhaja iz vsega, kar je nenormalno in v nasprotju z naravnimi pravili.
Neistost se tako kae v vseh neobiajnih stvareh, pojavih ali stanjih. Ali kot slednje opredeli
terkova, da se personifikacija neistosti izraa v ljudeh //s pomembnim statusom v
drubeni hierarhiji in v vseh tistih, ki se ne vedejo skladno s preprianji, ki izhajajo iz vloge,
ki jo imajo kot nosilci manj pomembnih statusov.(terk 1998, 35)
Cazeneuve tabu v njegovih kategorijah neistosti in svetosti oznai za reprezentacijo
numinoznega oziroma, kot meni terkova; Vse, kar je tabu, je mana; ni pa vse, kar je mana,
tudi tabu. (Mauss v terk 1998, 42), saj je prav slednji njen stalni spremljevalec. Njuna
vzajemnost pa se kae v tem, da; Tisto, kar si elimo, je mana. Tisti, ki si ga elimo (objekt
razlog elje), ima mano. Tisto, kar nam to eljo prepove, je tabu. Veja ko je elja, veja je
prepoved veja ko je mana, veji je tabu. (terk 1998, 60)
Predpostavimo, da se zgodi nekaj, kar povzroi, da se druba ob tem globoko
vznemiri. Za primer si lahko predstavljamo prihod prvih Evropejcev na obmoje, kjer
so ivele tradicionalne drube. Druba se ob tem prihodu novosti in neznanem lahko
mono vznemiri. Sasoma se lahko vznemirjenost polee in celo pozabi, saj se druba
poasi navadi na novo navzonost. V primeru, da se v asu prisotnih novincev zgodi
kakna huda nesrea, tedaj drubo zajame novo vznemirjenje, ki njegovo vzronost
32 Beseda tabu izhaja iz polinezijskih jezikov in pravzaprav izraa hkrati negativni obred, ki vzpostavlja prepoved, in samo naravo tistega,
kar prepoved prizadene. V Polineziji je tako beseda tabu nasprotje besedi noa,ki oznauje vse, kar je v sploni rabi, kar je vsakdanje. Vse
tisto, kar se umea zunaj splonega reda, pa je zato hkrati vzrok in posledica tabuja(glej Cazeneuve 1986, 41).
7/26/2019 Kriz Blanka
35/64
Obredno vrednotenje tetoviranja
35
pripiejo novincem. Zaradi slednjega se znotraj drube vzpostavi zdruba idej, ne
samo dveh obutkov, ampak dveh dogodkov, ki sta bila utno izzvana. To ustvo pa se
porodi iz neesa, esar do tedaj po pravilih znotraj drube ni bilo. Tako bo prvi
dogodek pojmovan kot vzrok za drugega. Od tedaj Evropejci in vse, kar je z njimi
povezanega, bo proglaeno znotraj drube za tabu, in vsako novo sreanje z novinci
bo v drubi sproilo takojen nemir. (Cazeneuve 1986, 53)
e se nam zdaj tabu kae kot drubena funkcija, pomeni da so tabuju smiselni, in e so
smiselni, pomeni, da jih kljub vsemu lahko razumsko utemeljimo. V svetu tradicionalnih
drub je mnogo tabujev, in to zelo raznovrstnih. Rei je mogoe, da se vselej nanaajo na
nekaj, kar v loveku vzbuja nemir, vasih zato, ker tisto dojemajo kot simbol za nezmonost
bivanja v njihovem povsem urejenem svetu, vasih zato, ker temu pripisujejo ustva. Slednje
pa loveku odkriva njegovo lastno izkrivljanje pravil, in to vedno, kadar mu nezavedno
vsili reakcije, ki jih ne more obvladovati. Tako kot mana, ki predstavlja in //oznauje
vse, kar se nahaja izven pomena, kar uide razlagi na podlagi spoznanja, kar je na daru in
objektu neizvedljivega na njegovo uporabno vrednost. (terk 1998, 58)
4.2.2 Doloevanje pravil
Prav lovek, ki se je zaradi obutka izvrenosti iz narave prvi in edini zatekel k religioznim
obrednim dejanjem, je slednjim tudi doloil pravila. Na eni strani je skual skovati loveko
bivanje, ki ga doloajo pravila trdnega sveta (naravni red, ki je simbol lovekovega reda), na
drugi strani pa je obravnaval kot izvor moi vse, kar je simbol nedolonega. Ali drugae,
//dojemajo naravo kot nekaj svetega, v zakonih narave pa vidijo razkritje ene od oblik
bivanja boanskega. (Eliade 1992, 67) Vse, kar bi utegnilo spodbuditi tesnobo, in vse, karlovek tradicionalne drube pojmuje kot ogroenost reda (nenavadno), vse to postane simbol.
Ali drugae, loveka tesnoba //je merila razdaljo med pravilom in resninim nagonom,
med kulturo in naravo. (Cazeneuve 1986, 30) Tako so nekateri obredi nastali iz elje, da bi
pred vsakrnim nenavadnim napadom obvarovali svoj ideal ivljenja. V sklop tako
imenovanih negativnih obredov se povezuje prav lovekova tesnoba in lahko reemo, da je
za tradicionalne drube, bolj ali manj predmet neopredeljenosti in nerazumljivosti. Tesnobo
naj bi izzvalo vse, kar posredno ali neposredno simbolizira lovekovo nezmonost, da bi se vceloti stopil s lovekim bivanjem, ki si ga njegova drubena skupnost prizadeva utrditi s
7/26/2019 Kriz Blanka
36/64
Obredno vrednotenje tetoviranja
36
pravili. Ta zvrst tesnobe se torej kae v obredih, ki odstranjujejo iz njega obravnavane
simbole, in v verovanju, da bodo nesree zadele vsakogar, ki se ne bo vzdral tega nevarnega
stika. S tem lovek preide v obmoje neistega, kjer pa je prav vse straljivo.
Tako si je lovek doloeval vrstost bivanja, ki so ga v celoti urejala pravila ter mu
omogoala navidezno ivljenje brez tesnobe, brez nepredvidljivih preseneenj. lovek se nam
tako kae kot prestraeno bitje zaradi svoje lastne narave, ki si zaradi tega poskua s svojimi
normami vzpostaviti zaprt in varen sistem. Ali kot pravi Cazeneuve, //vse vrzeli sistema
so prepuale svetlobo, ki ga je trgala iz sna, v katerega so ga poskuala zazibati pravila.
(Cazeneuve 1986, 30)
In kakor so nekatere obredne dejavnosti nastale iz elje po obvarovanju ideala ivljenja, brez
preseneenj in brez tesnobe, skratka zares trdno doloenega lovekega bivanja, to obutenje
tesnobe in zaznava neesa neznanega kae, da je lo za obutenje nadnaravnega, numinozno.
Ali drugae, nezavedni konflikti spodbudijo v loveku vznemirjenost, ki jo oznauje tudi
znamenje numinoznega (glej Cazeneuve 1986, 87).
4.2.3 Numinozno
Numinozno je izraz Rudolfa Otta, s katerim smo se sreali e v podpoglavju Kategorija
svetega, in besede numinozno ne omejuje samo na obmoje svetega. Numinozno
(skrivnostno, nenavadno) je beseda, ki je ira kakor mana ali sveto, saj zajema oboje. Za
tradicionalne drube pa numinozno oziroma nenavadno ni pomenilo nekaj negativnega,
temveje predstavljalo razkritje nekega drugega sveta, druganega sveta od sveta, preetega s
pravili. Po Ottu ustreza izraz numinozen doloenemu izvirnemu in svojskemu obutenju;koncept svetega je njegov konni rezultat. (Cazeneuve 1986, 32) V navezavi na omenjeno pa
Cazeneuve ugotavlja, da ni nobenega razloga, //da ne bi tistega, kar mi raje imenujemo
numinozno, imenovali sveto in da bi potemtakem govorili o istem svetem in neistem
svetem. (Cazeneuve 1986, 178)
Tako izraz numinozno zajema izvirnost in svojevrstno obutenje in potemtakem koncept
svetega postane le njegov konni rezultat. Slej kot prej pa se numinozno vselej kae kot
7/26/2019 Kriz Blanka
37/64
Obredno vrednotenje tetoviranja
37
mysterium. (Cazeneuve 1986, 30) Misterium (skrivnostno), ki je hkrati tremendum
(grozljivo) in fascinans (privlano) (glej Otto, 1993).
Tremendum tako oznauje vznemirljive prvine numiniznega, medtem ko je fascinans tisti
element numinoznega, ki je zaelen, ki privlai in s katerim se lovek vasih poskua celo
identificirati. Tako je v svetu numinoznega vse mogoe in hkrati vse straljivo, je
nepredvidljivo in nezanesljivo, je obutenje resnino druganega, in sicer prav zato, ker ni
odvisno od pravil. Obutenje resnino druganega //ima za svojo referenco ali za
prilonostni vzrok vznemirjenja predmete, e naravno nedoumne same po sebi, ki so
presenetljivi in zaprepaujoi, pa udne in osupljive pojme, pripetljaje in stvari, ki jih
najdemo v naravi, med ivalmi, med ljudmi.(Otto v Cazeneuve 1986, 57)
e povzamemo, se nam numinozno razkriva samo po sebi zgolj kot neki preprost dogodek,
vendar pa kaj hitro lahko postane neist (tabuji), ko se v loveku pojavi tesnobni obutek, da
se ne more veumakniti v povsem trden ideal ivljenja, prepleten s pravili, ki mu omogoajo
neomejeno vrsto loveko danost in obstoj (glej Cazeneuve 1986, 57). V primeru, ko se
numinozno prikazuje kot neisto, nastopijo obredi, ki skuajo to numinoznost odstraniti in
pred njim obvarovati ideal trdnega in urejenega ivljenja (glej Kopavar 2004, 32). Tako si
lovek prek obrednih dejanj prizadeva ohraniti svoje bivanje, s tem da kljub vsemu
odstranjuje numinozno in njegove simbole.
4.3 OBREDNO VREDNOTENJE TETOVIRANJA V TRADICIONALNIH
DRUBAH
lovek, ki se nam skozi celotno diplomsko nalogo kae kot bitje, ki samega sebe doivlja kotskrivnost ter je nenehno razpet med eljo, da s pravili opredeli neko trdno, nespremenljivo
loveko bivanje (ideal ivljenja), in na drugi strani skunjavo, da bi vendarle ostal moneji
od pravil ter tako presegel vse meje, se zaradi slednjega v drubah ustvari potreba po
zatekanju k obrednim dejanjem. Prav z obredi, kot smo e potrdili, ki so religiozne narave, si
lovek ustvari sebi primerne reitve, vendar pa ne moremo trditi, da se je lovek tradicionalne
drube tega docela in jasno zaveda.
7/26/2019 Kriz Blanka
38/64
Obredno vrednotenje tetoviranja
38
Kolektivne predstave, ki jih vsiljuje avtoriteta, najvekrat skozi obredno komunikacijo,
da bi zagotovila svojo kontinuiteto, je potrebno razlikovati od obiajnega,
vsakdanjega poimenovanja sveta, saj je slednje zvezano predvsem s spoznavanjem kot
loveko univerzalijo, ki izvira in se razvija na