Lacan - Hamlet

7/28/2019 Lacan - Hamlet

1/100

JACQUES LACAN

HAMLET


2/100

Zoja Skuek-MonikGLEDALIE KOT OBLIKASPEKTAKELSKE FUNKCIJESlavoj iekHEGEL IN OZNAEVALECBraco RotarGOVOREE FIGURE

Rastko MonikMESEEVO ZLATOMladen DolarSTRUKTURAFAISTINEGA GOSPOSTVA

Rado RihaFILOZOFIJA V ZNANOSTIValentin KalanTUKIDIDES, LOGOSZGODOVINE IN RAZREDNI BOJ

ZbornikGOSPOSTVO. VZGOJA, ANALIZAMenad MicviJEZIK KOT DEJAVNOST

JureMikuPODOBA ROKESlavoj iekFILOZOFIJA SKOZIPSIHOANALIZO

Sigmund FreudDVE ANALIZIZbornikHITCHCOCK

Rado Riha. Slavoj iekPROBLEMI TEORIJE FETIIZMAZbornikOD GALILEJA DO PLATONA


3/100

HAMLET


4/100


5/100

JACQUES LACAN

HAMLETTekst je uredil Jacques-Alain Miller

LJUBLJANA 1988


6/100

Zbirka ANALECTAIzdajatelj : Drutvo za teoretsko psihoanalizoUreja uredniki odbor: Miran Boovi, Mladen Dolar. Rado Riha,Slavoj iek (predsednik)Izredna tevilka revije ProblemiIzdajatelj Problemov: RK ZSMS, Ljubljana, Dalmatinova 4Za Probleme: odgovorni urednik in v. d. glavnega urednika SlavojiekSlika na naslovnici: John Everett Millais, Of elijaTisk: Koevski tisk, KoevjeNaklada: 1200Cena: 8000 dinIzdajo knjige je sofinancirala Kulturna skupnost Slovenije.

Sedem Lacanovih predavanj o Hamletu je vzetih iz njegovega seminarja elja in njena interpretacija (19581959). Tekst je v izvirniku izel v reviji Ornicar? 24/1981, 25/1982, 2627/1983. Posamezna predavanja so prevedli: Marjan imenc (I), Jelica Sumi-Riha(II), Stojan Pelko (III, IV), Slavoj iek (V), Mladen Dolar (VI),Miran Boovi (VII).Redakcija prevoda; Miran Boovi in Slavoj iek.Sola Sigmunda Freuda dovoljuje Hamlet kot prironik sluateljemteajev prve in druge stopnje, vendar na prvi stopnji ne priporoabranja brez ustreznega uiteljevega komentarja.


7/100

DISPOZICIJA

Hamlet in Ojdip.Vedel je, da je mrtev.Zloin, da eksistiramo.

Strukturalno analizo sanj pacienta Elle Sharp sem prignal dovolj dale, da sem vam zadnji lahko podal dvojno pravilo treh.Opozarjam vas na tisto, kar se nahaja desno spodaj veliki I,namre idealna, prvotna identifikacija, identifikacija z materjo.Opazili boste, da sem v enabi, ki se nanaa na jermenke sandalnjegove sestre, na to mesto vpisal zgolj x. Ta x je, se razume, falos.Pomembno pa je mesto, na katerem je mesto I-ja.Kajti kaj hoe ta subjekt? Kot nauk e od nekdaj ui, subjektskua ohraniti falos matere. Zanika, zavraa kastracijo Drugega,

kar izraa reko, da noe izgubiti svoje dame. Vasih postavi ElloSharpe na mesto idealiziranega falosa, in o tem jo opozori s pokaljevanjem, preden vstopi v prostor da bi odstranila sledove.Morda bomo letos glede idealiziranega falosa imeli prilonost,da se vrnemo k Lewisu Carollu, in videli boste, da dve znamenitiAlici, Alice in V/onderland in Journey in the Looking Glass, oblikujeta veliko pesnitev falinih preobrazb. 2e sedaj jih lahko zanetepo malem prebirati. A sedaj nam bo prilo prav nekaj drugega.V tistem, kar sem vam povedal o pacientu Elle Sharpe in karzadeva njegovo umeenost glede na falos, sem poudaril opozicijomed biti in imeti. Opozoril sem vas, da se mu je zastavljalo vpraanje biti, vpraanje hiti ali ne biti falos, in da bi moral biti falos,ne da bi ga imel s tem opredeljujem ensko pozicijo. In gotovovam je prilo na misel tisto, kar se sicer vsiljuje ob celoti tega zapaanja, gotovo so vam na misel prile besede to be or not to be. Taformula, ki nam poda znailnost Hamletovega poloaja, je malonepostala burka. Ne ostaja pa ni manj enigmatina in e se trudimo,da bi jo doumeli, nas privede k eni najizvornejih tem Freudovemisli.


8/100

Freud je Hamleta dejansko takoj postavil na poloaj, enakovreden ojdipski temi.Ojdipov kompleks v njegovem delu nastopi s prvo izdajoTraumdeutung leta 1900 nedvomno je Freud Ojdipa e pred tem

imel v mislih kot mesto, kjer se v isti obliki organizira pozicijaelje; to vemo iz njegovih pisem, toda ta niso bila namenjena objavi.Od te prve izdaje se pojavljajo opazke o Hamletu nahajajo se vopombi, brez sprememb pa bodo prele v glavni tekst v letih19101914.Hamleta so se po Freudu pogosto lotevali. Prvi je bil Jones. TudiElla Sharpe se je poskusila na njem in zagovarjala stvari, ki nisonezanimive; Shakespearjeva praksa je bila v srediu njenega for

miranja.No, jaz pa se ga lotevam, ker mislim, da bom z analizo Hamletautrdil nao razdelavo kompleksa kastracije in zapopadel, kako seartikulira v konkretnem nae izkunje.

1Kaj nam je Freud skual povedati, ko je pritegnil Hamleta?Njegova zapaanja zasluijo, da jih preberemo na zaetku naeraziskave. Za vas jim bom v grobem umestil.Freud je pravkar prvi govoril o Ojdipovem kompleksu in niodve povedati, kdaj ga vpelje vpelje ga ob sanjah o smrti oseb,ki so nam drage. Gre torej za ene od teh sanj, ki sem jih bil izbral,ker so najbolj preproste in so nam omogoile tega se gotovospomnite , da smo ilustrirali razmerje subjekta z njegovim ne

zavednim.Na nai shemi sta predstavljena dva nivoja superponiranihintersubjektivnosti. Na nivo pozicije subjekta smo umestili on nivedel, kolikor oe, ki ga sanjalec evocira kot nezavednega, uteleaprav subjektovo nezavedno. Za kakni nezavedni subjekt gre? zasubjekt njegove ojdipske elje, za subjekt njegove elje smrti, naperjene proti oetu. Zelja, da bi se spoznal, to je nekdo drugi, ki jenaklonjen temu tu, ki nad svojega oeta klie tolailno smrt.Nezavedno, ki je tisto subjekta, kar zadeva njegovo ojdipsko eljo,je tu prezentificirano v podobi sanj, v obliki tega, da oe ne ve on ne ve, absurdno pravijo sanje, da je mrtev. Tu se tekst sanj


9/100

ustavi. Cesar subjekt ne formulira, a kar fantazmatskemu oetune uide, to je v skladu z njegovo eljo, kar Freud restituir, konam ree, da se tu nahaja oznaevalec, ki ga moramo obravnavatikot potlaen.Drugo nae veliko tragino del, pravi Freud, ShakespearjevHamlet, korenini v istih tleh kot Kralj Ojdip. Toda popolnoma drugana uporaba iste snovi pria, kakne so spremembe v intelektualnem ivljenju teh obdobij, in kako je napredovala potlaitev

v ustvenem ivljenju beseda ustveno je priblina. V Ojdipu seelje otroka pojavijo in so realizirane kot v sanjah.

Dejansko je Freud zelo vztrajal na dejstvu, da so ojdipske sanjenekakni poganjki nezavednih elja, ki se vselej znova pojavijo,in Ojdipa je vselej imel govorim o Sofoklovem Ojdipu, o grkitragediji za fabuliranje tistega, kar vznikne od teh elja.

V Hamletu so potlaene prav te otrokove elje, in tako kot prinevrozah za njihovo eksistenco zvemo ele iz njihovega uinkovanja.Nenavadno je, da je drama vselej imela znaten vpliv, pa se vendarnikdar niso mogli sporazumeti glede znaaja njenega junaka. Deloje zgrajeno na Hamletovih oklevanjih, ali naj izpolni maevanje,za katerega je zadolen. Tekst ne pove, kateri so razlogi in motiviza ta oklevanja.

Tega ni uspelo odkriti niti tevilnim poskusom razlage. Po Goetheju ta koncepcija je prevladujoa e danes Hamlet predstavlja loveka, katerega dejavnost obvladuje pretirani razvojmiljenja, katerega sila delovanja je paralizirana: boleha za bledicomiljenja. Drugi menijo, da je poet skual predstaviti bolehni,neodloni in nevrastenini karakter. Toda iz vsebine dela vidimo, daHamlet ni nesposoben za delovanje. Dvakrat deluje, najprej v nasilnem izbruhu strasti, ko ubija loveka, ki prislukuje za tapeto.Veste, da gre za Polonija, in da ga Hamlet ubije med pogovoroms svojo materjo, ki nikakor ni odloilen, kajti v tem delu ni nikdarni odloilno razen zakljuka, kjer se v nekaj trenutkih v oblikitrupel nakopiijo vsa vozlia dejanja, ki so bila do tedaj odlagana.

Potem premiljeno in premeteno, ko s popolno ravnodunost j orenesannega princa izroi dva dvorjana gre za Rozenkrancain Gildensterna, ki sta nekakna lana prijatelja smrti, ki je bilanamenjena njemu. Kaj ga ovira pri izpolnitvi naloge, ki mu jo jebil naloil duh njegovega oeta?


10/100

Treba je priznati, da je to narava Hamletove naloge. Hamletlahko deluje, ne more pa se maevati loveku, ki je odstranil oetain zavzel njegovo mesto poleg matere. Dejansko je to nekaj groznega,nekaj, kar bi ga moralo gnati v nmevanje, toda le-to je nadomeeno z oitki, s skrupuli vesti. V zavestne termine sem prevedeltisto, kar v junakovi dui ostaja nezavedno.

S tem tako pravilnim, tako uravnoteenim, s tem tako jasnimprvim izrazom Freudovega uvida moramo povezati vse, kar se namponuja kot pregled ali kot detajl. Videli boste, da bodo vasihprecej oddaljeni od Freuda, da pa se bomo trudili, da bi Hamletavselej obdrali na mestu, kamor ga je on postavil.Avtorji, ki so pri.li za Freudom, so se od njega odmikali, da

bi pospeevali analitine raziskave. Pozornost so raznoliko usmerilina mesta, na katera vasih naletimo v Hamletu, vendar na kodostrogosti, s katero je Freud od vsega zaetka umestil vpraanje.Dejansko, pri Freudu je vse umeeno in to je najslabeizkoriena, najmanj izpraana stran njegovih zapaanj na nivoskrupulov vesti. Gre torej za konstrukcijo, za zavestni izraz tistega,kar v dui junaka ostaja nezavedno. Iz tega izhaja tako se mizdi , da se lahko upravieno vpraamo, kako je to artikulirano v

nezavednem.Mi sledite? Gotovo je, da se simptomalne tvorbe kot so skrupulivesti ne nahajajo v nezavednem. Ce so torej zavestni, e so nastali sposredovanjem obrambe, se je gotovo upravieno spraevati o tem,kar jim ustreza v nezavednem.Dokonal bom tisti malo, kar je e ostalo od razdelka izTraumdeutung. Freudu ni bilo treba dosti asa, da je postaviltisto, kar je vsekakor bil prvi most preko brezna, ki ga predstavlja

Hamlet. Vse do njega je bil Hamlet popolna literarna uganka. Tone pomeni, da ni ve toda obstajal je ta most. Obstajajo e drugeuganke Mizantrop je e ena, ki je istega kova.Averzija do spolnega akta se ujema s tem simptomom. Ta odpor

se je pri pesniku vedno bolj krepil, vse do svojega popolnega izrazav Timonu Atenskem-.

Ta del sem prebral do konca, kajti v teh dveh vrsticah je odprlpot tistim, ki so nato skuali celotno Shakespearovo delo organiziratiokrog tistega, kar naj bi bila avtorjeva osebna potlaitev. Pravto je dejansko poskuala Ella Sharpe, kot je razvidno iz njenegaHamleta, objavljenega po njeni smrti med njenimi Unfinished


11/100

papers, ki pa je najprej izel v International Journal. Rekli bi,da je Ella Sharpe skuala podati shemo razvoja Shakespearovegadela v njegovi celoti. Poskus je gotovo nepremiljen, z metodolokegastalia vsekakor zaslui kritiko, vse to pa ne izkljuuje, da nidejansko nala kaj veljavnega.Georg Brandes je opozoril, da je Shakespeare Hamleta napisaltakoj po smrti svojega oeta leta 1601. Ce lahko priznamo, da sobili v tem trenutku vtisi iz otrotva, ki so se nanaali na pokojnika,e posebej ivi od drugod vemo, da se je Shakespearov zgodajumrli sin imenoval Hamlet , potem se mi ne zdi, da je poet vsvojem delu izrazil le svoja obutja.Konajmo s tem ta odlomek, ki nam je pokazal, kako Freud stistim, kar samo nakae, pua dale za sabo stvari, s katerimiso se ukvarjali pozneje.

2Sedaj bi se elel lotiti problema tako, kot to lahko naredimo,izhajajo iz dejstev, ki sem jih letos pred vami proizvedel.Ta dejstva omogoajo, da bolj sintetino in prodorno zberemorazlina gibala tistega, kar se dogaja v Hamletu. Na nek nain poenostavljajo mnotvo instanc, na katere pogosto naletimo v analitinih razlagah in ki se zaradi njih ob le-teh zdi, kot da gre zanekaken reprint. Kakrnakoli e so zapaanja, pogosto opazimo,da uporabljajo opozicijo nezavednega in obrambe, jaza in onega,in k temu dodajo e instanco nadjaza, ne da bi kadarkoli poenotilita hkrati razlina gledia od tod nejasnosti in preobremenjenost,zaradi katerih so ta dela za nas v nai izkunji neuporabna.Tu skuamo dojeti vodila, ki nam bodo omogoila razporediti

razline etape psihinih aparatov, ki nam jih je dal Freud, obupotevanju dejstva, da se semantino le delno superponirajo.Normalnega delovanja teh razlinih instrumentov se ne da doseiz dodajanjem enih k drugim. Kar se nas tie, jih bomo vnesli v iriokvir, ki ga skuamo proizvesti, tako da bomo vedeli, kaj ponemoz vsakim od teh nivojev referenc, ko jih uporabljamo.Zanimo torej rkovati to veliko Hamletovo dramo.Naj je Freudov tekst priklical e toliko stvari, je vendarle potrebno, da vas spomnim, za kaj gre.Gre za delo, ki se zane malo po smrti nekega kralja, ki jebil, kot pravi njegov sin Hamlet, sijajen kralj, ideal tako kralja


12/100

kot oeta, in ki je skrivnostno umrl. Verzija, ki je bila podanao njegovi smrti, pravi, da ga je kaa piila v sadovnjaku, v tistemorchard, ki je bil predmet analitinih interpretacij. Hamletovamati je nato zelo hitro, nekaj mesecev po kraljevi smrti, poroilasvojega svaka Klavdija. Klavdij je deleen vse mrnje glavnegajunaka, ki jo motivira rivalskost, ki jo ta uti do njega, ker muje bil odvzet prestol, pa tudi vse tisto, kar sluti o kandalozninaravi te nadomestitve.

Oe se torej pojavi kot ghost, prikazen, da bi sinu razodelokoliine svoje smrti, ki je pravzaprav bila atentat. V njegovouho tudi ta del teksta je pritegoval analitike so mu namremed spanjem vlili strupa, ki je skrivnostno imenovan hebona. To jenekakna skovanka, za katero ne vem, e se najde e v kakemdrugem tekstu. Za ekvivalent dajejo sorodno besedo, s katero senavadno prevaja, zobnik. Gotovo je, da ta atentat preko uesanikakor ne bi zadovoljil toksikologa, in tudi sicer predstavlja zaanalitika material, ki ga je mo razlino interpretirati.Ce izhajamo iz lenitve, ki smo jo uveljavili, takoj nekaj opazimo.Uporabimo te kljue. Izdelali smo jih ob prav posebnih prilonostih, a to ne izkljuuje, da ne bi bili uporabni tudi kdaj drugi.To je eden od najjasnejih psihoanalitinih podukov partikularno

je tisto, kar ima najbolj univerzalno veljavo.Tisto, kar smo pokazali z ni vedel, da je mrtev, nevednost Drugega, to je gotovo temeljna poteza. To je celo, nas ui nauk, eden odpreobratov v otroki dui, trenutek, ko otrok, ki je do tedaj verjel,da stari poznajo vse njegove misli, spozna, da ni ni od tega res.Njegove misli, to je gotovo izraz, ki bi nas moral navajati k velikiprevidnosti, kajti tako jih imenujemo mi. Ker subjekt ivi, so zanjnjegove misli vse, kar je, in njegovi stari poznajo vse, kar je,vkljuno z njegovimi najneznatnejimi notranjimi dogajanji. Zatoje pomemben trenutek, ko odkrije, da Drugi ne more vedeti.Obstaja korelacija med tem ne vedeti pri Drugem in konstitucijonezavednega. Na nek nain je eno hrbtna stran drugega. V Hamletovi tragediji bomo skuali razviti to koncepcijo subjektove zgodovine.Ali se lahko strinjamo s Freudovo opazko, da Hamlet, modernafabulativnost, na oder postavi ljudi, ki so v primerjavo s postavostarih (des anciens) na nek nain ubogi degeneriranci? Opravitiimamo s stilom devetnajstega stoletja. Georg Brandes ni ob temkar tako citiran. In nikdar ne bomo zvedeli, eprav je to mono,


13/100

ali je Freud v tem obdobju poznal Nietzscheja. Ali nam mora tareferenca na moderne zadoati? Zakaj naj bi moderni bili boljnevrotini kot stari? Tu gre gotovo za petitio pricipii slabo grezato, ker gre slabo. Poskusimo prodreti malo globlje. Pred saboimamo umetnino. S pomojo aparata, ki smo ga izoblikovali, bomo.skuali razloiti njene sloje.

Prvi sloj. Tu oe zelo dobro ve, da je mrtev kot je bilaelja tistega, ki je hotel zasesti njegovo mesto, namre Klavdij,njegov brat. Toda sam zloin je skrit pred svetom scene. To je bistveno, brez tega drame ne bi moglo biti.Jones je to izpostavil v svojem lanku The death of Hamlet'sfather v prvotni sagi oeta res ubije njegov brat, z izgovorom,

ki zadeva kraljeve odnose z eno, toda to vsi vedo, umor se zgodipred vsemi. V Hamletu je stvar nasprotno skrita, vendar jo to je pomembno oe pozna in jo razkrije. There needs no ghost,my lord. Freud je vekrat citiral Horacijevo repliko, ki predstavljapregovor iVe potrebujemo prikazni, moj gospod, ne potrebujemoprikazni, da bi nam to povedala. In dejansko gre za ojdipsko temo,to nam je, nam, e dolgo znano. Toda v konstrukciji Ham.letovegazapleta tega e ne moremo vedeti, in zelo znailno je, da je oetisti, ki ve in to pove.To je prva razlika v vlaknih glede na temeljno zasnovo Ojdipovetragedije. Kajti Ojdip, on ne ve. In ko izve, se drama sproi in grevse do njegovega samokaznovanja. Ojdipov zloin je narejen v nezavednem, tu pa je ojdipski zloin veden. Kdo ga pozna? Drugi,tisti, ki je njegova rtev in ki se pojavi, da bi ga dal subjektu vvednost.Zdaj vidite, katero pot smo ubrali. Naa metoda je v primerjavihomolognih vlaken strukture na obeh stopnjah, na stopnji Ojdipa

in na stopnji Hamleta. To je klasina metoda; nanaa se na artikulirano celoto. Ta metoda je neizogibna, ko gre za oznaevalec, kajtiartikulacija, to neprestano poudarjam, je konsubstancialna oznaevalcu o artikulaciji lahko govorimo le, ker obstaja oznaevalec.Brez oznaevalca je na svetu le kontinuirano ali diskontinuirano, nipa artikulacije.Predpostavljamo torej, da e je ena nota lestvice v eni izmedobeh dram pod nasprotnim znamenjem kot v drugi, se prizvede

korelativna modifikacija. Te korelacije nas morajo pripeljati dokavzalnosti, ki zanjo gre. Tako bi lahko na uporaben nain zbraligibala oznaevalca in jih zapisali na kvazialgebraien nain.


14/100

Na zgornjem nivoju, na mestu ni vedel, vstavimo vedel je, da jemrtev. Mrtev je bil, kot je bila elja morilca, ki ga je potisnilav grob, elja njegovega brata, katerega razmerje z junakom dramebomo obravnavali.Vselej se nekoliko prenagljeno vrejo v superpozicijo identifikacij. Priznati je treba, to je e tradicionalno najprikladnejikoncepti so najslabe razdelani; in Bog ve, esa vse se ne poenjaz identifikacijo. Ree se torej, da je Klavdij oblika Hamleta, da jeKlavdij izpolnil Hamletovo eljo. To je prehitro reeno, kajti koskuamo umestiti Hamletov poloaj glede na to eljo, opazimo, damoramo vplesti skrupule vesti. Prav tu je nekaj, kar je v Hamletovorazmerje s Klavdijem vpeljalo globoko ambivalence. Klavdij jenjegov rival, vendar je to rivalstvo izjemno ta rival je narediltisto, esar si sam ni upal. Upotevaje te okoliine ne vem, kaj jihtako prikriva je treba postaviti opredelitev.Skrupuli vesti, pravijo. Ali pravilno ocenjujejo tisto, kar sevsiljuje Hamletu? Vsi obutki ga enejo, naj nastopi proti oetovemu morilcu obutek uzurpacije, nekaj so mu odvzeli obutek rivalstva obutek maevanja. Se ve, dobil je izrecenukaz svojega nadvse obudovanega oeta. Gotovo, vse govori v priddelovanju. A on ne deluje.Tu se zaenja problem. Napredujmo oboroeni z najvejo preprostostjo. Vselej nas pogubi to, da razreitve vpraanja nadomestimo z izgotovlj enimi reitvami. Freud nam pravi, da gre tu za zavestnopredstavitev neesa, kar se torej mora artikulirati v nezavednem.V nezavednem skuamo umestiti tisto, kar neka elja pomeni. Torej,recimo s Freudom, da je v Hamletovi elji nekaj narobe. In pojdimopo nai poti. Kajti za sedaj se e nismo premaknili z mesta.

3Ker smo govorili o Hamletovi elji, moramo umestiti in toanalitikom ni ulo tisto, kar je za nas dua, temeljni kamenelje, namre objekt.Kateri je zavestni objekt Hamletove elje. O tem nam avtorniesar ne prikriva. V delu imamo nekaken barometer Hamletovega poloaja v razmerju do elje; zelo oitno je podan z osebo Ofelije.Ofilija je ena najbolj fascinantnih stvaritev, ki se je kdaj ponudila loveki domiljiji. Drama enskega objekta, ki se je pojavila nazaetku neke civilizacije s Heleno, je bras pripeljana do svojega


15/100

vrha z Of j ino nesreo. Veste, da so se je nato vekrat lotilipesniki in slikarji, vsaj v predrafaelitskem obdobju, ki nam jezapustilo dovrene slike, na katerih najdemo same besede shake-spearjanskega opisa Ofelije, kako jo v njeni obleki nese v vodnemtoku, kamor je zdrsnila v svoji norosti njen samomor je namredvoumen.

Freud nam naznai, da je v delu korelativno s tragedijo izraenastrahota enskosti kot take. Hamlet da pred Ofelijinimi omi odigrativse mone degradacije, skvarjenja, ki so povezana s samim ivljenjem enske, kolikor se pusti zavesti v dejanja, ki poasi iz njenaredijo mater. V imenu tega deklico odbije na najbolj sarkastien,krut nain.Bodite pozorni na to, da smo se mimogrede sooili z divjimpsihoanalitikom. Polonij, Ofelijin oe, je na to takoj pokazal eje Hamlet melanholien, je zato, ker pie ljubezenska pisma njegoviheri, njej pa je Polonij, kot je oetova dolnost, ukazal, naj ostroodgovori. Drugae reeno, na Hamlet je bolan od ljubezni.Karikaturna oseba Polonij nastopa zato, da nam priskrbi ironinospremljavo k tistemu, kar se od poenostavitve vselej ponuja zunanjiinterpretaciji dogodkov. Stvari se strukturirajo malo drugae, otem nihe ne dvomi. Gre predvsem za odnos Hamleta do esa?

predvsem do dejanja. Obsena sprememba njegove spolne pozicije jeseveda pomembna, toda artikulirati jo moramo drugae.Gre za to, da mora narediti neko dejanje; vsa Hamletova pozicija je odvisna od tega. Skozi vse delo se izraa ta temeljna pozicija,ki se ji v angleini ree z besedo, ki je v angleini dosti pogostejeuporabljena kot v francoini, procrastination, odlaganje na jutri.Za to namre gre. Vsaki, ko se pojavi prilonost, da bi izvrildejanje, ga Hamlet odloi na pozneje. Kaj to pomeni? In kaj Hamleta

na koncu pripravi, da naredi ta korak. Da bi to izvedeli, se moramonajprej vpraati, kaj pomeni dejanje, ki mu je naloeno.Konec koncev nima to dejanje niesar opraviti z ojdipskimdejanjem, z uporom proti oetu, v smislu, v katerem je v psihizmukreativno. Hamletovo dejanje ni Ojdipovo, kolikor Ojdipovo dejanjepodpira njegovo ivljenje in ga naredi za junaka, kakren je predsvojim padcem, koliko niesar ne ve. Hamlet pa je od vsega zaetkakriv za to, da biva. Zanj je neznosno, da biva. Teava, zloin, da

eksistira, se mu postavlja z izrazi, ki so njegovi, namre s temto he or not to be, ki ga nepreklicno angaira v biti, kot Hamletzelo dobro artikulira.


16/100

Natanko zato, ker je tu ojdipska drama odprta na zaetku in nena koncu, se Hamletu postavlja izbira med biti in ne biti. Todas tem a l i . . . a li . . . potrdi, da je vsekakor ujet v oznaevalno verigo.V vsakem primeru je rtev te izbire.Navedel bom prevod Letournenja, ki se mi zdi najbolji.Biti, ne biti: to je tn i^vraanje: je li bolj plemenito, da trpi

v duhu strelice vse nasprotne usode ali z orojem gre nad morjezla in ga kona z odporom. Umreti: spati; ni ve; in rei, dakonamo s spanjem si srno bol in tisoero udarcev, ki dediina somesu, to je smoter, ki ga hilo od srca bi eleti.Mislim, da te besede niso napisane, da bi ostali ravnoduni. Umreti, spati, spati: nemara sanjati: da, tu je kle; to, kakne sanjehi prile nam v spanju, ko se otresemo teh zemskih spon . . .*This mortal coil, to pravzaprav ni ovoj**, to je torzija tistega,kar je ovito okrog nas (...)Katera je Hamletova teava, teava, ki jo izraa s svojim to be

or not...? Teave povzroa sreanje z mestom, ki ga je zasedlotisto, kar mu je povedal njegov oe. Njegov oe pa mu je kotprikazen povedal, da ga je smrt presenetila v cvetju njegovih grehov.Gre za sooenje z mestom, ki so ga zasedli grehi Drugega, neplaani grehi. Tisti, ki ve, ja za razliko od Ojdipa tisti, ki ni plaalzloina eksistence. Posledice za naslednjo generacijo niso lahke.Ojdipova sinova mislita le na to, kako bosta pobila drug drugegaz vso mojo in eljenim preprianjem. S Hamletom je drugae.Hamlet dolga ne more niti sam plaati niti ga ne more pustitineporavnanega. Na koncu koncev mora poskrbeti, da bo dolgporavnan. Toda v okoliinah, v katerih se je znael, udarec preinjega samega. Ce na koncu zadane storilca, ga zadane z orojem,ki je njega zadelo do smrti.

Oe in sin, eden in drugi, oba vesta. Natanko ta skupnost tistih,ki so spregledali, je za Hamleta vir teav pri privzetju njegovegadejanja. Na kaken nain bi lahko pristopil k dejanju in izpolnil,kar mora biti izpolnjeno? Kateri ovinki omogoijo to dejanje, ki jesamo na sebi nemogoe, prav kolikor Drugi ve? Ti ovinki, ta nain,to nas mora zanimati; oni nas bodo pouili. To je pravi problem,ki ga moramo danes vpeljati.Hamletu uspe izvriti svoje dejanje. Toda ne pozabimo, da eprav na koncu Klavdij pade zadet gre vendarle za ponesreeno* navajamo po prevodu Otona Zupania.** Letourneur ga prevaja z -enveloppe mortail,.


17/100


18/100

DISPOZICIJA(konec)Jonesov popis.Hamlet in igralci.Mrea elje.Potek igre.Slika, ki jo je treba naslikati.

O Hamletu ne govorimo tu po nakljuju, etudi sem vam dejal,da sem ga sem vpeljal s formulo hiti ali ne hiti, ki se mi je vsilila vzvezi s sanjami Elle Sharp.

Tu gre za to, da vrnemo funkciji elje njen smisel v analitiniinterpretaciji. To ne bi smelo biti preteko, kolikor upam, dasem vam omogoil, da to zautite odlikuje tragedijo Hamleta,danskega kraljevia, to, da je tragedija elje.Ne da bi mogli biti popolnoma prepriani, a na podlagi najboljstrogih primerjav lahko reemo, da so Hamleta prvi igrali v Lon

donu v zimski sezoni 1. 1601. Prva izdaja in-quatro piratska izdaja, ki seveda ni nastala pod avtorjevim nadzorom, ampak napodlagi tistega, emur so rekli prompt-hooks, knjiic, ki so jih uporabljali epetalci ni bila znana do 1. 1823, ko jim je priel v rokeeden tistih zdelanih primerkov, ki so jih brkone nosili s seboj napredstave. Izdaja in-folio je zaela izhajati ele po Shakespearovismrti, 1. 1623, pred veliko izdajo, v kateri je igra razdeljena na dejanja. V resnici ne verjamejo, da je Shakespeare mislil razdelitisvoje igre na pet dejanj. Kot vidite, imajo te literarnozgodovinskepoteze svojo teo.

Pozimi 1. 1601, torej dve leti pred smrtjo kraljice Elizabete, kije gotovo ni bilo mogoe napovedati, a jo je vendarle bilo mogoezaslutiti, saj je bil tisto leto usmren grof Essex, njen ljubimec.Deviki kraljici se je posreilo uresniiti dolga leta miru, ki so bilaglede na iztek obdobja, ki je bilo v zgodovini Anglije, tako kot vveliko drugih deel, obdobje kaosa, obudovanja vredna. V ta kaosse bo Anglija hitro vrnila s puritansko revolucijo. Skratka, 1. 1601se e napoveduje nekaj, kar lomi, kot pravi neki avtor, kristalniar Elizabetine vladavine. Z Jakobom I se bo ton popolnoma spre-


19/100

menil. V tem oziru bi lahko rekli, da Hamlet podvaja dramo tegaiva dveh obdobij iz pesnikovega ivljenja.Teh opornih tok nismo priklicali brez razloga. Nismo edini, kiso poskuali Hamleta ponovno umestiti v njegov kontekst, a tega,kar sem vam povedal, ni po mojem mnenju doslej poudaril enoben analitini avtor. Pa vendar so to nekakna prva dejstva, kiimajo svojo teo.Zaradi Hamleta sem prebral veliko tistega, kar so napisali analitiki, pa tudi drugi, sicer pa se na najbolje med njimi navezujejotudi analitiki. To nas pelje dale stran, tako da lahko od asa doasa celo malo zahtevamo, kar ima tudi svoj ar. Problem pa je vtem, da zberemo bistveno.

1Resnici na ljubo nas analitini avtorji ne bodo ravno razsvetlili.In im bolj so vztrajni, tem bolj se jim oddaljuje koherentnostteksta.To velja po mojem tudi za nao Ello Sharp, ki ji pripisujemvelik pomen. S svojim lankom, ki je resda unfinished, me je zelo

razoarala. Popolnoma se ujema s tenjo, ki ji sledi analitinateorija danes. Shakespearovo delo je po njenem mnenju podrejenoneznanskemu ciklotiminemu nihanju, na eni strani so vzpenjajoase dela, o katerih bi lahko rekli, da so optimistina, v katerih jeagresivnost obrnjena navzven, na drugi strani pa dela iz padajoefaze, v katerih se agresivnost obraa proti junaku ali pesniku. Neverjamem, da je v tem kaj, kar bi bilo popolnoma veljavno.Zaeli bomo z Jonesovim lankom, ki je bil objavljen 1. 1920 v

Journal of American Psychology pod naslovom The Oedipe Complex: An explanation of Hamlet mystery / Ojdipski kompleks kotpojasnilo Hamletove skrivnosti. Podnaslov: A study on motive/tudija motivacije. Ta lanek je mejnik in spomenik, torej bi gamorali prebrati. Danes ni lahko priti do njega. Naj vas e opozorim, da je Jones v mali novi izdaji dodal nekaj dopolnil.Dejansko pa je vse napisal e Freud na svoje sijajne pol strani.Tu so nakazani celo vidiki, zlasti Shakespearovo razmerje do prob

lema, ki se mu je zastavljal, namre pomen enskega objekta, inFreud pri tem ne pozabi izrabiti prilonosti, da v tej zvezi omeniTimona Atenskega.


20/100

Jones v svojem velikem dokumentacijskem slogu, ki je znailenza njegove spise pri njem najdemo zanesljivost, irino dokumentiranja, ki mono odlikuje njegove prispevke povzema tisto,emur upravieno pravi Hamletova skrivnost.Obstajata le dve monosti ali ste si na jasnem glede razsenosti, ki jo je dobilo to vpraanje, ali pa si niste na jasnem. Ce siniste na jasnem, vam ne bom obnavljal Jonesovega lanka, papa se sami seznanite z njim. Rekel bom samo, da ni v mnoici spisovo Hamletu niesar, kar bi bilo mogoe primerjati z njim. Se boljneverjetna pa je izredna raznolikost interpretacij Hamleta. Najbolj protislovne interpretacije so sledile druga drugi, valovile soskozi zgodovino in s tem utemeljile problem vseh problemov

namre, zakaj si sploh vsi tako zagrizeno prizadevajo razumeti kajo Hamletu?Te interpretacije pridejo do najbolj nenavadnih, najbolj neko-herentnih rezultatov. Vse mogoe so o tem e rekli in e gremo doskrajnosti, je Popular Science Monthly, ki je brkone nekaknabolj ali manj poljudna medicinska publikacija, 1. 1860 objavila lanek z naslovom Impediment of adipose, v katerem z izgovorom, dana koncu igre zvemo, da je Hamlet debel in kratke sape, na dolgo

in iroko razpredajo o njegovi adipozi.Neki Winting je 1. 1881 odkril, da je bil Hamlet enska, preobleena v mokega, in da je bil njen cilj zapeljati Horacija in da jezato, da bi osvojila njegovo srce, spredla vso zgodbo. To je zeloljubka domislica in ne moremo rei, da je za nas brez odmeva, ezlasti, ker je Hamletovo razmerje z ljudmi njegovega lastnega spolatesno prepleteno s problemom te drame.Vrnimo se k resnim reem in se skupaj z Jonesom spomnimo,

da so se prizadevanja kritike koncentrirala okoli dveh poboij. Kadar sta dve poboji, obstaja zmerom e tretje v nasprotju stistim, kar mislijo, tretji sploh ni tako izkljuen in oitno jeprav to poboje tisto, ki je zanimivo.A tudi obe poboji nimata nepomembnih zagovornikov.Na prvem poboju so tisti, ki so se ukvarjali s Hamletovo psihologijo. Jasno je, da jim moramo dati v nai presoji prednost. Tu

sta predvsem Goethe in Coleridge, ki je v svojih Lectures on Shakespeare zagovarjal zelo znailno stalie in o katerem menim, dabi se mu moral Jones morda malo bolj posvetiti. Nenavadno je, da


21/100

je Jones izredno obirno komentiral predvsem tisto, kar je bilo napisano v nemini, kar je obseno, celo dolgovezno.Goethe in Coleridge ne zagovarjata istega stalia. Njuni stalii pa sta si vseeno zelo podobni, in sicer po tem, da poudarjata du

hovni lilt Hamletove osebnosti.V grobem bi lahko rekli, da je za Goetheja Hamlet dejanje, kiga paralizira misel teza, ki je imela potem dolgo zgodovino.Spomnili so se, in to ne neupravieno, da je Hamlet nekaj asaivel v Wittenbergu. Hamleta so torej spremenili v intelektualca,katerega problem je posledica tega, da je pretirano obiskoval tozgledno sredie nekega doloenega sloga izobraevanja nemketudentovske mladine. Hamlet je mo, ki vidi vse elemente, vso

zapletenost ivljenjske igre in to poznavanje paralizira njegovo delovanje. To pa je goethejevski problem v pravem pomenu besede,ki je mono odmeval predvsem zaradi asa in zapeljivosti Goethe-jevega sloga in osebnosti.Coleridge pa v dolgem odlomku, ki vam ga ne utegnem prebrati,na dolgo in iroko razpreda v isti smeri, le da je njegov slog velikomanj socioloki, veliko bolj psiholoki. V njem je nekaj, kar dajepo mojem mnenju sok tej koncepciji moram vam priznati, pravi

Coleridge, da tudi sam obutim nekaj podobnega. To se pri njemrie kot psihastenini znaaj, nemonost odloitve za eno pot oziroma potem, ko si e stopil na to pot, vztrajati na njej do konca.Coleridge se v tem kot mimogrede pove prepozna in v temni edini. Podobno opazko najdemo pri Coleridgeovem kvazisodob-niku, Hazlittu, ki ga Jones sploh ne omenja, neupravieno, ker je otej zadevi napisal zelo zanimive rei.Coleridge pove e, da so to tragedijo tolikokrat premlevali, da

o njej ne moremo pisati kritike, tako kot ne moremo opisati svojega lastnega obraza. Prav te vrstice se mi zdijo izredno pomembne.Na drugem poboju si avtorji prizadevajo poudariti neko zunanjo teavo. Ta pristop je zastavila skupina nemkih kritikov, najpomembneja med njimi pa sta Klein in Werder, ki sta pisala obkoncu devetnajstega stoletja v Berlinu.Njim gre predvsem za to, da opozorijo na zunanje vzroke, ki so

oteili Hamletovo nalogo. Teava naj bi bila v tem, kako prepriati dansko ljudstvo o Klavdijevi krivdi, krivdi njihovega kralja.To ne vzdri kritike. 2e prvo branje teksta kae, da se Hamletu


22/100

nikdar ne zastavlja taken problem, da nikdar ne podvomi o naelu svojega dejanja. So odlomki, v katerih zmerja samega sebekot strahopetca, kot mevo, kjer iz obupa besni, ker se ne moreodloiti, a pri tem nikdar ne podvomi o veljavnosti svojega dejanja. Sicer pa je nekdo, po imenu Loning, ki ga Jones zelo ceni,ravno v tistem asu razpravljal o Kleinovi in Werderjevi teoriji,in to na zelo odloen nain, kar je Jones cenil.

Seveda bi lahko omenil bolj pretanjene verzije s tega poboja,a te razprave niso ne vem kako pomembne, presegla jih je vpeljavatretjega gledia, ki ga razloi Jones, analitinega gledia. Ne bodite nestrpni zaradi tega dolgega uvoda, nujen je zato, da bi dobiliozadje, na katerem se zastavlja Hamletov problem.etudi subjekt niti za hip ne dvomi o tem, da mora izvriti nalogo, pa se mu ta naloga, zaradi razloga, ki ga ne pozna, upira. Razlogje treba potemtakem iskati v sami nalogi in ne v subjektu, kakortudi ne v tistem, kar se dogaja zunaj. To je v celoti vzeto zelo zanesljiv nain, ki nas mora pouiti o metodi, s katero Jones vpeljeanalitini pristop.Predstava, da je naloga konfliktna, da vsebuje notranje protislovje, nikakor ni nova. Cela vrsta avtorjev, med njimi Loning, e

verjamemo citatom, ki jih navaja Jones, ni akala na psihoanalizo,da bi dojeli problematinost te naloge. Dolgo pred analizo inJones to zelo lepo pokae so psihologi e opozorili na raznolikost,mnogoterost, protislovje, lano konsistentnost razlogov, ki jih navajaHamlet zato, da bi lahko odlaal, iz tega pa so sklepali na nadstruk-turno, racionalizirano, racionaliziraj oo naravo teh motivov. Ne dabi artikulirali temeljno teavo kot nezavedno v pravem pomenubesede, so jo vseeno razumeli kot globljo teavo, ki je subjekt doneke doloene mere ne obvlada, ki mu ni popolnoma jasna, ki jene dojame.

Poslej se postavlja vpraanje o naravi te teave. In bog ve, danemki avtorji, zlasti v obdobju razcveta heglovstva, niso pozabiliopozoriti na celo vrsto registrov. V nezavedne vzgibe vpeljejo vzviene motive, ki so po svoji naravi zelo abstraktni in implicirajomoralo, dravo, absolutno vedenje. In Jones se je lepo ponorevaliz vsega tega. Temeljni motiv, ki onemogoa Hamletovo dejanjeseveda ne more biti nekaj takega kot Ali imam pravico to narediti? Razlog mora biti, pravi Jones, veliko bolj radikalen, konkreten.


23/100

Lahko vidite previdnost in spretnost Jonesovega postopka, igar lanki so imeli zelo veliko vlogo pri tem, da se je sam pojemnezavednega uveljavil pri zelo irokem intelektualnem obinstvu.Sicer pa je to obdobje, v katerem je zaelo analitino gledie prodirati v Ameriko. Jones je prav tisto leto objavil oceno Freudoveteorije sanj in tudi sam Freud je objavil svoj lanek o Izvoru inrazvoju psihoanalize, napisan kar v angleini, e se prav spomnim,saj gre za znamenita predavanja na Clark University.

Kako nadaljuje Jones, da bi pokazal ojdipski pomen Hamletovedrame? V resnici gre tako dale, kot je v tistem asu mogoe iti poudari predvsem mitino strukturo Hamleta. Smo se mar resznebili vse te navlake, da se lahko nasmehnemo, ko vpelje Tele-sfora, Amfiona, Mojzesa, Faraona, Zoroastra, Jezusa, Heroda? Zvsem tem nam postree in sprevod se kona z avtorjema, ki stanapisala proti 1. 1900 Hamlet in Iran, v katerem sta mit o Hamletunavezala na iransko legendo o Kiru, o katerem prav tako veliko razpravlja neki drug avtor v publikaciji, ki ni ve dostopna.Vse to omogoi Jonesu, da opravii tale sklep: Tako pridemodo tega navideznega paradoksa, da tako pesnika kakor tudi obinstvo globoko presunejo obutki, ki so posledica konflikta, kateregavira se ne zavedata. Nista prebujena, ne vesta, za kaj gre.Pri tem je konec koncev pouno to, da je prvi analitini koraktransformacija psiholoke reference. A na kaken nain? Ne tako,da se navezuje na globljo psihologijo, ampak tako, da implicira nekomitino ureditev, ki naj bi imela isti pomen za vsa loveka bitja.Potrebno je seveda e nekaj ve, saj Hamlet vendarle ni istokot Legenda o Kiru, zgodbe o Asiriju in Kambizi, niti zgodbe oPerseju in njegovem oetu Akriziju. To je nekaj drugega.

2Da o tem, kaj je Hamlet, konec koncev nimate nobene predstave,je krivo to mislim, da to lahko reem iz lastne izkunje kerga v francoini ni mogoe igrati. Nikdar nisem videl dobrega Hamleta v francoini tudi igralca ne, ki bi dobro igral Hamleta, neprevoda, ki bi ga bilo mogoe posluati.To je tekst, zaradi katerega bi se lovek vrgel na tla, grizel, sevaljal po tleh, tega si ni mogoe predstavljati. Ni verza, ni replike,ki v angleini ne bi imela prebojne moi, silovitosti, ki nas ne bivsak trenutek presunila. Mislijo, da je napisano veraj, da predtremi stoletji niso znali tako pisati.


24/100

v Angliji, se pravi tam, kjer dramo igrajo v njenem jeziku, jepredstava Hamleta zmerom dogodek. Vsekakor je dogodek navsezadnje ni mogoe meriti psiholoke napetosti obinstva, razenmorda po blagajni , za igralce. Igrati Hamleta pomeni za anglekega igralca krono njegove kariere, zato v poslovilni predstavi,ko naj bi se umaknil s astmi, nastopi v Hamletu, etudi igra samoprvega grobarja.

Zanimivo pa je e nekaj, namre to, da konec koncev anglekiigralec, kadar igra Hamleta, igra dobro. Vsi ga igrajo dobro.Se bolj nenavadno pa je to, da govorijo o takem ali druganemHamletu. Hamletov je toliko kot velikih igralcev. Se vedno govorijo o Garrickovem, Keanovem Hamletu itn.Seveda ni isto igrati Hamleta in biti prizadet kot gledalec alikot kritik, a zato ne gre ni manj za isto. Odgovoril bom s tezo, daHamlet nastopa prav kot tisti okvir, v katerega bi vas rad tu vpeljal, kot okvir, v katerega se umea elja. Prav zato, ker je ta krajtako izjemno dobro artikuliran, se lahko v njem vsak prepozna innajde. Drama Hamlet je nekaken aparat, mrea, mrea za ptie,v kateri se artikulira lovekova elja, in to prav v tistih koordinatah, ki nam jih odkrije Freud, namre v Ojdipu in v kastraciji.

A to predpostavlja, da ne gre zgolj za drugano izdajo venegakonflikta med junakom in oetom, tiranom, dobrim in zlim oetom.Tu so pomembne predvsem netipine poteze konflikta. Temeljnostrukturo vene legende, ki jo odkrivamo e od davnine, je Shakespeare predelal tako, da je pokazal ne le to, da se elja polastiloveka, ampak tudi to, da jo mora lovek najti, in to v lastnokodo in z velikimi mukami. In v zadnji instanci jo najde le v dejanju, ki se dovri le, ker je smrtno.

Zdaj pa si iz te perspektive poblie poglejmo potek drame.Sprio zmenjave, v katero so se zapletli komentarji, je nujno, dase vrnemo k tekstu. Videli bomo, da njegova kompozicija ne begadesno in levo, da ne niha.

3Kot veste, se prvo dejanje zane z zamenjavo strae na terasiElsinora. To je eden najbolj sijajnih zaetkov pri Shakespearu.Do zamenjave pride opolnoi. Presenetljivo je, da tisti, ki pridejo,vpraajo Kdo je?, ko bi moralo biti ravno narobe. In res je vse,kar se dogaja, nenormalno. Pri vseh vlada tesnoba zaradi neesa,


25/100

kar priakujejo. In na to, kar priakujejo, ni treba akati ve kottirideset verzov. Ura bije, ko se prikae duli. In br ko se prikae,se zane gibanje odvijati zelo naglo, vendar z nenavadnimi zastoji.Takoj po prizoru, v katerem nastopita kralj in kraljica in v

katerem kralj ree, da je as, da prenehamo alovati joemo lahkoz enim oesom, z drugim pa se smejemo Hamlet pokae svojodpor do materine prezgodnje nove poroke z nekom, ki ga vrhutega sploh ni mogoe primerjati z oetom.Sliali bomo Hamleta, kako poveliuje svojega oeta kot bitje, okaterem pravi, da se zdi, kot da so ga vsi bogovi zaznamovali s svojim peatom, da bi pokazali, do kod see lovekova popolnost.Ze v prvem prizoru uporabi take besede. Obuja obutke, ki mu jih

zbuja materino vedenje, to je znameniti dialog s Horatiom Varnost, Horatio, varnost! Dala je sedmina topla mrzlo jed zasvatbo.Takoj nato nastopita dva lika, Ofelija in Polonij, povod za topa je majhna graja, ki jo Laert izredno pomemben lik, ki so muhoteli pripisati neko doloeno vlogo nasproti Hamletu tudi vmitinem poteku zgodbe, seveda, popolnoma upravieno naslovina Ofelijo, ki je mlado dekle, v katero je bil Hamlet, to sam pove,zaljubljen, in ki jo zdaj, v stanju, v kakrnem je, zavrne z velikosarkazma. Polonij in Laert zapored tej nesrenici pridigata previdnost in jo opominjata, naj ne zaupa temu Hamletu.Sledi etrti prizor, v katerem se Hamlet, ki ga spremlja Horatio,srea z duhom svojega oeta. Pokae se, da mu ne manjka strastiin poguma, saj se ne obotavlja slediti prikazni v kot, v katerega gazvlee, in spustiti se z njo v grozljivi dialog.Poudarjam, da sam duh opozarja na grozo. Hamletu ne more

razkriti grozotnosti in strahotnosti kraja, v katerem ivi, ne tega,kar trpi, ker tega ne bi moglo prenesti njegovo smrtno telo. In damu napotilo, ukaz naj zaustavi na katerikoli e nain kandalkraljiine razuzdanosti, pri tem pa naj ne v svojih mislih ne v svojihdejanjih nasproti materi ne pade v kakrnekoli e skrajnosti.Avtorji so veliko govorili o temanem ozadju navodil, ki jihje duh dal Hamletu, da se mora v razmerju do matere varovatisamega sebe. Vendar pa se mi zdi, da niso povedali, da je od

zaetka bistveno tole vpraanje, Kaj storiti?, e upotevamo obtobe,ki so bile formalno izreene proti morilcu. Kajti tu oe razodeneHamletu, da ga je ubil Klavdij.


26/100


27/100


28/100

tudi na stratagem tiste play scene. Kot da bi ga uroilo ozraje,nenadoma vidi, kako bi lahko igro izrabil.Kaj ga k temu ene? Prav gotovo gre tu za racionalno motivacijo prelisiiti zavest kralja, to se pravi, z igro, v katero bi vstavil

nekaj sprememb, pripraviti kralja do tega, da se izda. In res se bozgodilo tako. Kralj ne bo mogel zdrati do konca. Tako natannomu prikaejo zloin, ki ga je zagreil, s Hamletovimi komentarji,da nenadoma zahteva Lui! Lui! in odide z velikim hrupom.Nisem prvi, ki se je v analitinem obzorju, ki je nae, vpraal, kakno funkcijo ima play scene. Rank je to storil pred menoj vknjigi, ki je bila objavljena 1. 1919. Nedvomno nam ta prizor zastavlja problem, kolikor presega svojo funkcijsko vlogo v artikulaciji igre in Rank razkrije v zvezi s tem vse poteze, ki kaejo, daje e v sami strukturi gledanja igre nekaj, kar evocira otrokovaprva opazovanja obevanja starev.O tej Rankovi poziciji ne bom rekel, da nima tee, da je celonapana. Mislim pa, da je nepopolna in da jo je treba umestiti vceloten kontekst Hamletovih dejanj, kadar poskua proizvesti torazsenost, ki sem jo nekje imenoval preobleena resnica. Play

scene ni pomembna samo kot uinkovit stratagem, pa pa ponazarja fikcijsko strukturo resnice. To pa je tisto, kar potrebuje Hamletzato, da bi se znova znael. Na tem je nekaj, in Rank se je dotaknil prave toke, saj tudi gre za njegovo lastno orientacijo gledenanj samega.Tretje dejanje se kona ele, ko se nadaljevanje play scenepokae v tejle obliki Hamleta hitro pokliejo k materi, ki nemore ve zdrati, to so ravno njene besede, ki jih uporabi. Speakno more. Na poti v materine sobane Hamlet vidi Klavdija, ki svoje dejanje vsaj obaluje, e se zanj e ne kesa, in pria smo prizoru, ki so ga poimenovali molitev skesanega. Ta mo, ki se jeujel prav v mree sadov svojega zloina, se z ne vem kakno molitvijo obrne k bogu, da bi mu dal mo, da se iz nje osvobodi.

Hamletova prilonost za maevanje je tu. A tu se ustavi ebi ga ubil zdaj, mar ne bi el v nebo, njegov oe pa je toil, datrpi neznanske muke v ne vem kaknem peklu ali vicah?Tu je ves tisti to be or not to be. Skrbi ga Klavdijev veni to bein ravno zaradi tega ne potegne mea iz nonice. Problem tegato be je navzo povsod v tej drami. To, kar je doletelo oeta, gaje za zmerom okamnilo v trenutku, v katerem je bil ujet; pod raune njegovega ivljenja je potegnjena rta, tako da ostaja enak


29/100

vsoti svojih zloinov. Tudi to je tisto, pred emer se Hamlet zaustavi. Samomor ni nekaj preprostega. Ne da bi sanjali o onostranstvu, pa dri, da je preminulo bitje identino vsemu tistemu, karje artikuliralo z diskurzom svojega ivljenja. To be ostaja veen.S em se sooa Hamlet, e ne s svojim to be, s to usodo, da je istopreprosto orodje drame, tisti prek katerega se sproajo strasti,tisti, ki isto tako kot Eteokles in Polineikos v zloinu nadaljujetisto, kar je oe dovril v kastraciji.

Vrnimo se h Klavdiju. Hamlet zelo jasno pojasni, da bi ga radpresenetil v ezmernosti njegovih ugodij, drugae reeno, v njegovem razmerju s tisto, ki je kraljica. Kljuna toka je materinaelja.Prizor s Hamletom in materjo, ta prizor, v katerem ji Hamletkae zrcalo tega, kar je, je ena najbolj nenavadnih stvari. Tasin nedvomno ima rad svojo mater, tako kot ima mati njega rada

to nam je povedano onstran vsakega izraanja, in spodbujajo k temu, da pretrga vezi s tistim, emur pravi ta prekleta poastprivade; ta poast, privada, ki poira vso zavest o naih dejanjih, ta demon navade pa je tudi angel, ker se zavzema tudi zadobra dejanja. Zani se osvobajati. Ne spi ve vse to nam poves udovito krutostjo s Klavdijem in videla bo, da ti bo poslejvedno laje.

V drami sta dve repliki, ki se mi zdita bistveni. Nisem e velikogovoril o ubogi Ofeliji. V nekem trenutku med play scene, Ofelijaestita Hamletu, da je zelo dobro komentiral igro You are asgood as a chorus, my Lord. In on odvrne I could interpret between you and your lover. If I could see the puppets dallying.

Ravno tako v prizoru z materjo, ko se prikae duh, samo zanj,pravi O, step between her and her fightign soul.Conceit in weakest bodies strongest works.Speak to her, Hamlet.O, stopi mednjo in nje burno duo, pravi duhu. Conceit je enoumen. Conceit nenehno nastopa v drami in to prav v zvezi s tistim, kar je dua. Conceit je prav concetti, tisto, kar sodi v stil,v preciozni stil. Conceit deluje najmoneje v utrujenem telesu.Govori z njo, Hamlet.Ta vmes, between her and her, prav sem bi moral Hamlet stopiti, se vkljuiti, posei. To je za nas pomembno, ker je to nae


30/100


31/100


32/100


33/100


34/100

da gre v razmerju med Hamletom in tistim, ki se ga loteva kotbralec ali kot gledalec, za nekaj, kar pripada redu iluzije.To je nekaj povsem drugega kot rei, da je Hamlet preprostoprazen. Iluzija ni praznina. Proizvesti na odru fantomatski uinek,

pripadajo redu, ki vam ga iz doloenega kota in iz doloene tokepredstavlja moje konkavno zrcalce, zahteva namre celo mainerijo.Rei, da je Hamlet iluzija, da je organizacija neke iluzije, e nepomeni rei, da sanjarimo o nekakni praznini.Vse potrjuje, da gre za nekaj, kar pripada temu redu. To nam

ponuja ro, za katerega se lahko prav vrsto oprimemo.(.. .), ki ga navaja Jones, pie priblino takole: s kar najvejoteavo razumemo Hamleta in morda ga je teko razumel tudi samShakespeare, prav mogoe pa je, da se je celo sam Hamlet znaelv teavah, ko se je poskual razumeti. Ob tem, ko bega tiste, ki gaprihajajo zaslievat in mu nastavljat pasti, je sam povsem nesposoben razbrati svoje lastne motive. In taisti Jones, ki nas je nazaetku svaril, naj se ne pustimo zapeljati skunjavi in naj negovorimo o Hamletu kot o resnini osebi, ker moramo onstran njegapoiskati Shakespearja, kaj hitro sam zdrsne v nekaj, kar se izrazipriblino takole: V vsej literaturi o tem problemu ne poznam

bolj avtentine sodbe. Na nekem drugem mestu nam bo taisti Jonespovedal, da so pesnik, junak in obinstvo globoko ganjeni zaradiobutij, ki se jih dotaknejo navkljub njihovi nevednosti.Ob tem lahko dovolj jasno opazimo svojevrstno istovetnosttistih dveh, ki sta predstavljena v prvih dveh izrazih, pesnika injunaka oba sta prisotna zgolj s svojim diskurzom. Komunikacijamed tistim, kar je v nezavednem pesnika in junaka, je lahko pre-zentificirana zgolj z artikulacijo dramskega diskurza.Ce mi sledite, veste, da je junak strogo identien z besedamiteksta. Morali se bomo torej prepriati, da je nain, s katerim nasneko delo najgloblje gane to pa se zgodi na ravni nezavednega zvezan z neko ureditvijo, z njegovo kompozicijo. To je drugi ro,za katerega vas prosim, da se ga oprmete. Pripada istemu redukot tista plat, ki jo lahko izluimo iz vsega povedanega o konsistentnosti Hamleta tega v tem oziru nedvomno vzornega dela.Uinka Hamleta na nas ne gre pripisovati prisotnosti neesa, na

kar naj bi se pred nami dejansko opiralo neko nezavedno. Nimamoopraviti s pesnikovim nezavednim, etudi nam nekateri ne-koncerti-


35/100


36/100


37/100

Ce je Hamlet v resnici tisto, kar vam trdim, da je namretakna struktura, da elja v njej lahko najde svoj prostor; takostrogo artikulirana zgradba, da se vanjo lahko projicirajo vse eljeoziroma, natanneje, vsi problemi razmerja subjekta z eljo tedajbi na svojevrsten nain zadostovalo zgolj prebrati ga. Toda medtukajnjimi poslualci je gotovo tudi nekaj oseb, ki bi rade slialemalo ve o funkciji igralca, o reprezentaciji.

Jasno je, da je nekaj povsem drugega Hamleta brati ali pa gavideti uprizorjenega. Je mar tisto funkcijo nezavednega, ki sem jodefiniral kot diskurz Drugega, mogoe kakorkoli bolje ilustriratikot prav s perspektivo, ki nam jo ponuja tovrstno izkustvo razmerjaobinstva s Hamletom? Jasno je namre, da se tu nezavedno pre-zentificira v obliki diskurza Drugega, ki je prav nek do popolnostizgrajen diskurz. Junak je prisoten zgolj skozi ta diskurz natankotako, kot nam je tudi e davno umrli pesnik zapustil le svoj diskurz.

Razsenost, ki jo dodaja uprizoritev se pravi, ki jo dodajajoigralci, ki igrajo Hamleta je strogo analogna tistemu, zaradiesar nas same zanima nae lastno izkustvo. Kajti nae razmerjez nezavednim je stkano iz naega imaginarnega hoem rei, iznaega razmerja z naim lastnim telesom.Po mnenju nekaterih, ki jih je le od dale dosegel odblesk tistega,kar tu artikuliram, bi naj jaz zanemarjal obstoj telesa, imel bi najteorijo brez-telesne analize. Uim natanko nasprotno: mi smo tisti,ki oznaevalec oskrbujemo z materialom. S svojimi lastnimi udi prav to je imaginarno tvorimo abecedo tistega diskurza. ki jenezavedno, sleherni med nami skozi razlina razmerja, saj vendarne uporabljamo enakih lenov. Na isti nain ponuja igralec svojeude, svojo prisotnost ne zgolj kot lutka, temve s svojim e kakorealnim nezavednim, skozi razmerje svojih udov z neko zgodbo, ki je

njegova lastna zgodba.Vsi veste, da obstajajo dobri in slabi igralci. Rekel bi, da je toodvisno od mere, v kateri je nezavedno nekega igralca bolj ali manjkompatibilno s posojo svoje lastne lutke. To je tisto, zaradi esarima nek igralec ve ali manj talenta oziroma genialnosti, zaradi esarje bolj ali manj kompatibilen z doloenimi vlogami zakaj pa ne?Celo tisti z najvejim razponom zmorejo nekatere vloge odigratibolje od drugih. Se nekoliko sploneji pa je problem razmerjadoloenih psiholokih tkiv z gledaliem, igralca z monostjo razkazovanja. Pred nekaj leti je nekdo napisal obetaven lanek o tistem,kar je sam imenoval histerija in teater. Morda se nam ponudi pri-


38/100

lonost, da o tem spregovorimo z zanimanjem, e ne celo s pritrditvijo.Zaprimo zdaj ta oklepaj in sledimo dalje niti nae teme.

2Katera je torej ta struktura, ta razmestitev, znotraj katere eljamore in mora zavzeti svoje mesto in ki je bistvo tistega, kar iem,da bi vi lahko razumeli uinek Hamleta?Sem vam vse te uvodne opazke nanizal zato, da bi se pridruilklasinim, pogosto celo banalnim tematikam? Za ni takega ne gre.Pa vendar prinimo spoprijem s stvarmi s tistim, kar nam je obiajno predstavljeno. Verjemite, ne bo niti tako zelo enostavno nititako enoznano. Prav doloena premost je tista, ki jo avtorji najteedoseejo v razvoju svoje misli ves as gre za svojevrstno uhajanje, za nihanje, katerega nekaj primerov boste zdaj videli.V nekem prvem pribliku, s katerim se vsi strinjajo, je Hamlettisti, ki ne ve, kaj hoe. V trenutku, ko na obzorju prizora vidiodhajati odrede mladega Fortinbrasa, ves otoen zastane in pravmono ga prizadene dejstvo, da so tam nekje ljudje, ki odhajajo vveliko akcijo za trikratni ni, za droben kos Poljske, in so zanjo

pripravljeni rtvovati vse, tudi svoja ivljenja sam pa ne storiniesar, etudi ima za to prav vse pogoje: vzrok, voljo, mo insredstva. Kot sam pravi: a res ne vem, emu li e ivim, da govorim: ^>Tomora se zgoditi!-'-'.

To je problem, ki se zastavlja vsakomur zakaj Hamlet nedeluje? Zakaj se zdi ta feel, ta volja, ta elja pri njem suspendirana,kar ga na svojevrsten nain drui s tistim, kar je Racamier pisalo histeriku?Pravijo, da noe. Sam pravi, da ne more. Gre pa za to, da nemore hoteti. Kaj nam o tem pove analitina tradicija? Da v temprimeru vse izhaja iz elje po materi, da je ta elja potlaena, da jev tem razlog, zaradi katerega junak ne more napredovati v smeridejanja, ki mu je zapovedano namre maevanja do loveka,ki je resnini posedovalec materinskega objekta, toliko bolj nelegitimen, kolikor je zloinec. Ce ne more pobiti tistega, ki mu je usojenonjegovo maevanje, tedaj je to prav zaradi tega, ker je sam e bilstoril zloin, za katerega maevanje gre. Kolikor nekje v ozadjulei spomin na otroko eljo po materi, na ojdipovsko eljo oeto-mora, se Hamlet na svojevrsten nain znajde kot sokrivec trenutnega


39/100


40/100

Vrnimo se k naemu Hamletu. Vidimo, da ga vzpodbujata dvetenji: prva je zapovedana z avtoriteto oeta in z ljubeznijo, ki mujo ta prinaa; druga ustreza njegovi volji braniti mater, si jo prihraniti zase. Obe tenji bi ga morali napotiti v isto smer ubiti Klavdija. Toda dve pozitivni stvari bosta tokrat dali nielnrezultat.

Dobro vem, da se to dogaja. Prav lep primer sem odkril tedaj,ko sem si sam zlomil nogo: enemu skraj.anju pritejte drugo,tisto druge noge in skrajanja ni ve! To je odlina vaja zanas, saj imamo dejansko opraviti prav z remi iz tega reda. Pa vendar ali gre tokrat za kaj takega? Rekel bi, da ne.Prej bi rekel, da se zadovoljimo z neim nedvomno neutemeljenim da je Hamlet namre tu in ga je pa treba razloiti. Recimo,da je tisto, kar naredi Hamletovo razmerje z dejanjem teavno inproblematino, zaradi esar mu je le-to odvratno, njegova elja.Recimo, da prav neist znaaj te elje igra bistveno vlogo todane da bi Hamlet zanjo vedel; da svojega dejanja ne more izvritiprav kolikor le-to ni nepristransko, ni kantovsko motivirano. Vgrobem lahko reemo vse to. Toda v resnici je vse to skorajda povsem dostopno e pred analitino raziskavo. Zanimivost Jonesovebibliografije je namre prav v tem, da nam pokae sledi tega. Preprian sem, da lahko zadevo formuliramo analitino nekoliko precizneje, tako da bo zares sledila tekstu komada.

Bodite pozorni na to, da ima Hamlet opraviti z neko eljo, kise je ves as vztrajno otepa. Te elje se je treba lotiti tam, kjer jev komadu. Ta elja e zdale ni njegova. To ni njegova elja pomateri, to je elja njegove matere.Osie je sreanje z materjo po play scene. Ker so vsi vse boljin bolj zaskrbljeni zaradi njegovih namenov, ga sklenejo poklicati.On sam si prav to eli. Ob tej prilonosti bo, kot pravi, zavrtel jeklov rani, bodalo v materinem srcu. Ta dolg prizor je vrhunec gledalia, njegovo branje pa je na meji znosnosti. Hamlet patetinopridiga materi, naj se vendar zave toke, na kateri se nahaja. Cemuje vendar podobno takno ivljenje? Saj nisi ve ravno mlada, asbi e bil, da se malo ohladi priblino take rei ji govori v nekemobudovanja vrednem jeziku. S temi remi Hamlet ree v ivo mesosvoje matere, z njimi bi naj ji odprl srce in ona jih kot taketudi obuti, saj mu ree: O Hamlet, zdaj si mi razklal srce. Kraljicadobesedno stoka pod tem pritiskom.Skoraj gotovo je, da ima Hamlet trideset let tako namrelahko sklepamo na osnovi tistega, kar v prizoru na pokopaliu pove


41/100


42/100

tega prvega razmerja z Drugim mora zdaj subjelct v tistem diskur-zu, ki ga oblikuje, v tem e strukturiranem diskurzu, najti svojfeel, svojo lastno voljo.

Njegova lastna volja mi analitiki vemo, da je to predvsemtista najbolj problematina zadeva: kaj si namre v resnici eli?Onstran potreb zahteve, ki razkosa in razlomi subjekta, je namreprav ponovno odkritje elje v njenem preprostem znaaju tisti problem, s katerim imamo ves as opraviti. Izpraevanje subjekta otem, kaj hoe natanko na to meri moj vpraaj.Na prvi stopnji grafa je tu nekje umeena oznaevalna veriga,ki se imenuje v pravem pomenu besede nezavedno in ki temu izpraevanju zagotavlja njegovo oznaevalno oporo, ki jo je od nekod

treba najti.Tu je vpisan kod, ki je razmerje subjekta z njegovo lastno zahtevo, S O D . Kaj lahko subjekt zazna na osnovi tega registra? Netega, da je njegova zahteva oralna ali analna ali kakrna pa e ne gre za to. Gre za to, da je kot subjekt v doloenem privilegiranem razmerju z zahtevo. Prav zaradi tega sem rto onstran Drugega, kjer se vri izpraevanje subjekta, zarisal z obliko vpraanja.Je to nezavedna rta? Ne, kajti e preden je obstajala analiza inso obstajali analitiki, so si loveka bitja zastavljala vpraanje inverjemite mi, zastavljala so si ga prav brez prestanka, tako kot vnaem asu, po Freudu o tem, kje je njihova resnina volja. Zatoto rto lahko zariemo neprekinjeno. Pripada namre sistemu osebnosti, pa jo imenujte zavestna ali predzavestna, za enkrat se nemislim spuati v podrobnosti.

Kaj nam tod pove graf? Da se nekje na tej intencionalni rtivmea tisti x, ki je elja. Ta elja je v razmerju z neim, kar jetreba postaviti na povratno rto, nasproti prvi rti. To razmerje jehomologno razmerju jaza s podobo. Graf nas ui, da je elja, kilebdi tu nekje, vendar vselej onstran Drugega, podvrena doloeniureditvi, pritrjena na doloeni viini, doloena z neim, kar se zarisuje kot povratek od koda nezavednega k sporoilu nezavednegana imaginarni ravni.V kateri smeri se proizvaja krogotok formacije elje na ravninezavednega? Pikast krogotok drugae reeno: nezavedno sezaenja na tem mestu, preide na raven nezavednega sporoila, S

gre do ravni nezavednega koda, S O D, se vrne k elji, od tod pa grek fantazmi. Ta pot je pot vrnitve glede na nezavedno e pozornopogledate, kako je graf narejen, boste opazili, da tu rta nima vrnitve.


43/100

Kaj lahko torej ob tej prilonosti zatrdimo, e ostanemo pri prizoru Hamletovega sooenja z materjo? Teko bi nali trenutek, vkaterem bi bila formula lovekova elja je elja Drugega na boljpopoln nain razumljiveja, dovreneja, popolnoma izniujoa zasubjekta.Hamlet se tu naslavlja na Drugega, na svojo mater, toda tudionstran nje ne po svoji lastni volji, temve po volji tistega, igar opora je v tem trenutku, po volji oeta, pa tudi reda, dostojnosti in spodobnosti. Vpeljal sem e demona spodobnosti, sami paboste videli, kakno mesto mu namenjam v nadaljevanju. Pred materjo torej izreka ta diskurz onstran nje same, nato pa pade padena raven Drugega, pred katerim se lahko zgolj upogne.Potek tega prizora je priblino naslednji: rotenje subjekta onstran Drugega poskua dosei raven koda zakona, a mu spodleti.Sam se ne srea s svojo lastno eljo, saj elje nima ve kolikorje namre zavrgel Ofelijo. Shematske reeno, vse se odvija tako,kot da bi ga povratek pripeljal naravnost k artikulaciji Drugega,kot da bi ne mogel sprejeti nobenega drugega sporoila razen ozna-enca Drugega, namre materinega odgovora: Sem, kar sem, menini pomoi, sem res prava genitalka v pomenu prvega zvezkaPsihoanalize danes , jaz pa ne poznam alovanja.

V tem zvezku lahko dejansko preberemo, da je znailnost resninega genitalca lahkotno alovanje kar je udovit komentar kdialektiki Hamleta. Dala je sedmina topla mrzlo jed za svatbo Varnost, varnost! je Hamletova opazka. Mati je bedasta pohot-nica. Ko eden odide, pride drugi.Hamletova drama je drama elje, drama tega, da obstojita dostojen in nedostojen objekt. Nenavadno je, da je beseda objekt vesas v uporabi, da pa jo ob prvem sreanju preprosto spregledamo.Gospa, za malo ednosti vas prosim, saj je vendarle razlika medtem bogom in tisto nesnago. Nihe ni ob Hamletu e nikoli govorilo razmerju do objekta zmeana ostajata, zgolj za to gre.Tako se nam prek posredovanja problema alovanja odpira problem objekta, kar nam bo morda omogoilo ponuditi dodatno trditevk tistemu, kar nam je Freud dal v Trauer und Melancholie.Pravijo nam, da do alovanja pride zaradi introjekcije izgubljenega objekta. Toda e naj bo objekt introjiciran, obstoji nek predhoden pogoj najprej mora biti sploh konstituiran kot objekt.Kako je objekt lahko konstituiran kot tak? Morda to vpraanje leni povezano zgolj in samo z instinktualnimi stopnjami, kot ponavaditrdijo.


44/100

Tu smo v osrju problema. Vpraajte se, zakaj in kdaj se Hamletu strga? To je zares povsem oitno po tem, ko je dolgo asaokleval, se zdi, da je kar naenkrat podivjal. Spusti se v podjetje spovsem neprepriljivimi okoliinami: ubiti mora svojega oima,on pa se prav v podporo njegovi stavi pusti zapeljati v sabljakidvoboj z gospodom, ki mu prav gotovo ne eli veliko dobrega sajgre vendar za brata tiste Ofelije, pri katere smrti Hamletova vlogani bila ravno nieva. Tega gospoda ima Hamlet isto rad, tudi povemu to, pa vseeno prav z njim prekria jeklo na raun osebe, ki bijo naeloma moral umoriti. In prav v tem dvoboju se Hamlet izkaekot pravi morilec, saj drugemu ne dovoli niti enega udarca. Kajsproi ta neverjetni beg naprej? Sproi ga epizoda, s katero semzadnji konal epizoda na pokopaliu, v kateri se dva lovekaspoprimeta na dnu nekega groba. Ta nenavaden prizor je v celotiShakespearjev, saj ni o njem nobenih sledi v pra-Hamletih.

Zakaj se je el Hamlet zavlei prav tja? Zato, ker ni prenesel,da bi kogarkoli drugega razen sebe videl razkazovati se in bahativ prekomernem alovanju.Sleherna od besed, ki jih uporabljam, je podprta s tekstom. Takole pravi: A ustenje z njegovo alostjo me je pognalo v bes.Drugae povedano, prav skozi alovanje Hamlet postane mo. Toalovanje si naprti skozi razmerje, ki je homologno narcistinemurazmerju jaza in podobe drugega, in to prav v trenutku, ko mu jev drugem predstavljeno strastno razmerje subjekta z objektom, kiga sicer ni videti, je pa na dnu slike. Prav ta objekt, ki se ga nenadoma oprime po tem, ko ga je zaradi zmede, zmenjave objektov,e zavrgel naredi iz Hamleta nekoga, ki je sposoben boriti se inubiti. Sicer res sposoben le za kratek hip, ki pa je dovolj dolg, dase komad lahko kona.Shakespeare si gotovo ni pravil vseh teh lepih rei, je pa zatov svoj komad postavil tak enkraten lik, kakren je Laert in muzaupal, naj v kljunem trenutku komada igra vlogo primera, opore,proti kateri Hamlet plane v strasten objem, iz njega pa pride dobesedno drugi. Hamletov krik, ki ga spremljajo njegovi komentarji,opozarja, da je prav to trenutek, v katerem se znova polasti svojeelje. In natanko proti tej toki vodijo vse poti artikulacije tegakomada.Ko enkrat konamo tole analizo Hamleta, bo treba predvsemvedeti, kaj lahko iz nje koristnega, pripravnega in bistvenega potegnemo za nao raziskavo nevrotikove elje.


45/100

Za Hamletovo eljo so rekli, da je to elja histerika kar jemorda isto res. Prav tako bi lahko rekli, da gre za eljo obse-sionalca dejstvo je namre, da je nasien z resnimi psihasteni-nimi simptomi. V resnici je Hamlet oboje. Je isto preprosto krajte elje. Hamlet ni klinien primer. Tudi ne predstavlja nobenegaresninega bitja predstavlja dramo, v kateri je kot vrtljiva ploa, kamor se umesti elja.

Kolikor je Hamletov problem v tem, da mora znova najti svojoeljo, jo zgraditi, si ustvariti nezadovoljeno eljo, gre morda respredvsem za eljo histerika. Pa vendar gre obenem tudi za obse-sionalca, kolikor je njegov problem v tem, da se mora opreti naneko nemogoo eljo, kar ni povsem enako. Sami vidite, da lahkorazlage Hamletovih izjav in dejanj enako dobro obraamo tako zene kot z druge strani da bomo torej morali dosei nekaj radikalnejega od elje tega ali onega, od elje, ki jo lahko pripnete takohisteriku kot obsesionalcu.

Kadar preberem, da pa vsakdo ve, kako histerik ni sposobenljubiti, me vsaki znova ima, da bi avtorja vpraal Pa vi, ste visposobni ljubiti? Pravi, da histerik ivi v irealnem kaj pa on?Zdravnik vselej govori tako, kot da bi bil e kako dobro podkovan v ljubezni, elji, volji in v vsem. kar temu sledi. To je zelo ne

navadna dra in e nekaj asa bi morali vedeti, da je tudi mononevarna, saj se prav zaradi nje zlahka zapletemo v tisti kontra-tran-sfer, ki nam preprei, da bi karkoli razumeli o bolniku, s katerimimamo opraviti.Zato je za analitika bistvenega pomena, da artikulira eljo, dadoloi njen kraj.18. marca 1959


46/100

NI DRUGEGA O D DRUGEGA

Naj mi dajo mojo eljo povedal sem vam, da je v tem smiselHamleta za vse tiste, ki se ga lotevajo kritike, igralce in gledalce.Cemu se imamo zahvaliti za to, e ne prav genialni strogosti, ki jeHamletovo temo doletela s Shakespearjem? In to po skrivnostnirazdelavi, ki se prine v 12. in 13. stoletju s Saxom Grammaticom,nadaljuje z Belieforestovo romansirano verzijo, nedvomno Kydovoskico, prek prve vsaj zdi se tako skice Shakespearja, da bi sedovrila v obliki, ki jo imamo danes.

Glede na metodo, ki jo tukaj uporabljamo, karakterizira to obliko v naih oeh nekaj, kar imenujem struktura in katere kljuvam poskuam ponuditi s tisto topoloko obliko, ki sem jo imenoval graf, ki pa bi se morda lahko imenovala tudi gram (gramme).

1Vrnimo se k naemu Hamletu. Poskusimo e enkrat povzeti gibanje Hamleta, ki je obenem tako preprosto in tako polno

ovinkov, da so se tevilne loveke misli lahko naselile vanje. Kakoje lahko nekaj hkrati tako preprosto in tako brez konca? Ni takozelo teko vedeti zakaj Hamletova drama je sreanje s smrtjo.Ze drugi so opozarjali na udeno fiksirajo, umesten znaajprvega prizora na terasi Elsinorja, kjer se zgodi otvoritveno sreanje s smrtjo. Vrnilo se bo nekaj, kar sta straarja enkrat e videla

neki duh, ta oblika od spodaj, za katero e ni jasno ne kdo je nekaj prinaa ne kaj hoe rei.Ob tej prilonosti se vraam k zabavnim Coleridgeovim opombam k Hamletu, saj ste morda dobili vtis, da ga obrekujem. S temko sem vam dejal, da si jih konec koncev Coleridge lahko pripie


47/100

kar na svoj raun, se vam je gotovo zdelo, da zmanjujem pomennjegovih opazk. Vendarle je bil tako kot na mnogih drugihpodrojih prvi, ki je raziskal globino tistega, kar je v Hamletu in to izhajajo natanko iz tega prvega prizora, tako udenega,da je celo Hume, ki je bil e kako proti fantomom, verjel vanj. Res,Shakespearjeva umetnost ga je uspela prepriati, da je navkljubvsemu svojemu upiranju verjel vanj. Sila, s katero se upiram fantomom, pravi Hume, je podobna sili kakega Samsona in Samson je tokrat premagan.

Shakespeare se je zagotovo mono priblial neemu, kar ni leghost temve kar sreanje s smrtjo. V celoti gledano je smrtosie komada in prav iz Hamletove poti smrti naproti moramoizhajati, e naj zapopademo tisto, kar nam je obljubljeno e kar sprvim prizorom, v katerem se duh pojavi natanko v trenutku, ko sespominjajo njegove pojavitve, the bell then beating one, kladvo jebilo eno.Ta one znova najdemo na koncu, ko se Hamlet po svoji vijugasti poti znajde tik pred tem, da stori dejanje, ki naj obenem dovrinjegovo usodo in ko se z zaprtimi omi napoti proti tistemu, ki gamora pobiti, reko Horaciju tudi trenutek, v katerem zakljuisvoje besede, ni kar tako in to ivljenje gre, ko ree >'ena.Hamlet se k svojemu dejanju odpravlja po blinjici, pricaolo. Sposodil sem si besede iz Horacijevih ust, ko le-ta ves skromen in prijazen pride ponudit svojo pomo Hamletu in mu pravi In zdaj sem tu, truant scholar, pohajkujem. V resnici je prav tovselej okiralo kritike: ta Hamlet, saj le pohajkuje zakaj vendarne gre naravnost? Natanko to poskuamo zvedeti tukaj.Pot, ki ji sledimo, da bi to zvedeli, se razlikuje od poti onih,ki so govorili pred nami morda uspemo tako vpraanje premak

niti vsaj malo naprej. Pa vendar tisto, kar so povedali, prav ni neizgubi na svojem dometu, saj so prav dobro zautili problem, ki gaje Freud takoj postavil v ospredje. Zakaj tozadevno dejanje, zadatismrt, ki je tako zelo nujno in ki ga je obenem tako hitro mogoeizvriti, jemlje Hamletu toliko asa? Prvo, kar nam pravijo, je, dato dejanje v Hamletu naleti na oviro elje.Dovolj sem vam e povedal, da lahko zaznate paradoksnost tegavzroka. Ce je to res tista elja, ki jo je odkril Freud, tedaj gre za

eljo po materi. Toda kolikor zbuja tekmovanje s tistim, ki jo imav posesti, bi torej morala iti v isti smeri kot dejanje, ne pa ga ovirati, mar ne? V tem je nerazreljiva uganka Hamleta. In natanko


48/100

to je treba razvozlati, kajti tu se strukturira mitina funkcija Hamleta, zaradi esar je njegova tema enakovredna Ojdipovi.Za Hamleta ne obstaja spopad prava ali reda, ki bi naj kotpredlagajo doloeni avtorji v igro vkljuil temelje izvrevanja

pravice. Nobenega dvoumja ni med javnim redom in zasebnim poslanstvom. Hamlet prav ni ne dvomi, da je umor ves zakon, da jepravien, da ga je treba storiti. Hoe ga storiti, pa vendar ga neizvri vse dotlej, dokler ni smrtno ranjen v tistem kratkem intervalu, ki mu je preostal med prejeto smrtjo in trenutkom, ko boumrl.Hamletovo dejanje se projicira, se dokonno umea v tisti zadnji zmenek vseh zmenkov. Od tod moramo prieti, temu moramo

dati njegovo pravo ime.2

Pomagajmo si e enkrat z grafom, ki ga uporabljamo, da bi poskusili artikulirati tisti subjekt, katerega zgrajenost nas je nauilFreud.Ta subjekt e ni priel na dan, njegova povsem filozofska artikulacija pa je bila zakasnela. Razlikuje se namre od tistega subjekta, o katerem zahodna filozofija govori e vse odkar obstajaspoznavna teorija, saj ni tista univerzalna vseprisotna opora predmetov je prej njihov negativ. Gre za subjekt, kolikor govori inkolikor je strukturiran skozi kompleksno razmerje z oznaevalcem.Do prepleta namena, zahteve in oznaevalne verige prvi pridena toki A, ki smo jo definirali kot veliki Drugi, kolikor je ta krajresnice hoem rei kraj. kamor se govor umesti tako, da privzame prostor. Gre za tisti Drugi red, ki je evociran oziroma invo-

ciran vsaki, ko subjekt govori, ko nekaj artikulira. V imanentnihoblikah priklenjenosti enega z drugim ni ne ustreza tistemu, karv govoru vselej vpelje nek tretji element namre tisti kraj Drugega, kamor se govor, etudi laen, vpie kot elja.Ta referenca na Drugega se nadaljuje e naprej, kolikor je namre zaeni od A povzeta, da bi zastavila vpraanje Kaj hoemoziroma natanneje, saj je subjektu vselej e zastavljeno v negativni obliki, Kaj hoe? Subjekt se onstran zahteve, odtujene v

sistemu diskurza, kolikor le-ta poiva na kraju Drugega, z nezmanjano vnemo sprauje o tem, kaj kot subjekt sploh je. Kaj bo torejsreal onstran kraja resnice? Nekaj, kar je z ekstremno metaforo


49/100

formulirano pred doloenimi pomenljivimi spektakli in kar se imenuje ura resnice.Ne smemo pozabiti, da ni v neki dobi, v kateri se filozofija trudiartikulirati tisto, kar vee as z bitjo, as v sami svoji konstituciji preteklik-sedanjik-prihodnjik, ta slovnini as doloen z niemer drugim kot prav z govornim dejanjem. Sedanjik ni ni drugega kot ta trenutek, v katerem govorim. Povsem nemogoe je, dabi neko asovnost pojmili v njeni animalni razsenosti, v razsenosti apetita. Abc asovnosti zahteva strukturo govorice.

V onstranu Drugega, v tem diskurzu, ki ni ve diskurz za Drugega, temve dobesedno diskurz Drugega, se bo oblikovala prelomljena rta oznaevalcev nezavednega. Tisto, na kar subjekt v temDrugem, v katerega prodira s svojim vpraanjem, navsezadnje meri,je ura sreanja s samim seboj, s svojo voljo. In prav to moramo vskrajni konsekvenci poskusiti formulirati. Doloeni znaki nam todpredstavljajo, zaznamujejo, nakazujejo stopnjevitost tistega, kar nasaka v tem, kar lahko imenujemo nujni koraki, nujne stopnjevpraanja.

Rekel sem vam e, da Hamlet ni kdorsibodi. Obsesionalec ni izpreprostega razloga, ker je pa pesnika stvaritev Hamlet nimanevroze, le ponazarja nam jo, kar je isto nekaj drugega kot e bijo imel. Pa vendar, e se nam Hamlet v neki doloeni lui zdi takoblizu strukturi obsesionalca, tedaj je to zato, ker je ena od funkcijelje pri obsesionalcu pa ravno glavna funkcija v tem, da touro sreanja vzdruje na razdalji in jo aka.Uporabil bom izraz, ki ga Freud ponuja v spisu Hemmung,Symptom und Angst, namre izraz Erwartung, ki ga izrecno razlikuje od nastaviti hrbet. Envartung, akati v tvorni obliki, pomeniobenem tudi pustiti akati. Poigravanje z uro sreanja bistvenoobvladuje razmerje obsesionalca z objektom. Hamlet nam to dialektike nedvomno ponazarja tudi e z drugih plati, a je ta najboljoitna je tista, ki se pojavi na povrini, ki osupne, ki komaduzagotavlja slog in ki je bila vselej zastavek uganke.Poskusimo zdaj koordinate, ki nam jih ponuja komad, primerjati e z drugimi elementi. V em je Hamletova dra razlina odtemeljne zasnove Ojdipa? Zakaj vendar je ta inaica Ojdipa takoosupljiva? Saj se Ojdip navsezadnje le ni toliko obotavljal kotje prav dobro pripomnil Freud v eni izmed tistih drobnih pojasnjevalnih opomb, h katerim se zatekamo, kadar se hoemo izognitiugibanju. Moj bog, vse propada, smo sredi obdobja najhuje dekadence, mi moderni si kar eststokrat premislimo, predno storimo


50/100

tisto, kar so drugi, dobri pogumni stari, storili kar naravnost tole gotovo ni nobena razlaga! Sleherno sklicevanje na misel o dekadenci nam mora biti e vnaprej sumljivo.Ce je res, da bi naj moderni bili taki, tedaj se vsaj mi, psihoanalitiki, nikakor ne moremo zadovoljiti s ponujenim vzrokom pa nimajo tako vrstih ivcev, kot so jih imeli njihovi oetje. Ne,e Ojdip pred svojim dejanjem estintridesetkrat ne okleva, tedajje to zato, ker ga je storil, e preden je nanj sploh pomislil, ne dabi to vedel. Prav v tem je bistvo strukture Ojdipovega mita.Ko sem vas letos vpeljal v gram kot klju problema elje, semne po nakljuju priel z evokacijo zelo preprostih sanj, v katerihse je pojavil mrtvi oe. In na zgornji rti, rti izrekanja, sem tedajzapisal On ni vedel. Blaena nevednost tistih, ki so pogreznjeni

v dramo, ki nujno izhaja iz dejstva, da je govorei subjekt podvren oznaevalcu. Toda v Hamletu je oe vedel. In opozarjam vas,da vam nihe ne razloi zakaj.Navsezadnje e je bil na vrtu usnuli oe res umorjen tako,da so mu v uho zlili kot pravijo pri Jarryju slastni sok, He-hono, tedaj mu je cela re morala uiti. Ni ne kae, da bi se prebudiliz svojega spanca in ocenil kodo, pa tudi liajev, ki prekrivajonjegovo telo, ni videl nihe razen tistih, ki so odkrili truplo. Marimajo torej v onstranstvu tako natanne podatke o tem, kaken jekdo tja prispel? To bi sicer lahko bila naelna hipoteza, toda zaprav gotovo je ne moremo imeti.

Z vsem tem bi rad le podrtal arbitrarnost uvodnega razkritja,od koder izhaja celotno gibanje Hamleta. Oetovo razkritje resniceo svoji smrti to je tista koordinata komada, ki ga bistveno razlikuje od vsega, kar se dogaja v Ojdipovem mitu.Nekaj je tu dvignjenega namre tisti zastor, ki pritiska naartikulacijo nezavedne rte. Prav ta zastor poskuamo sami dvigniti med analizo in kot veste, imamo z njim kar precej preglavic.Nai posegi za ponovno vzpostavitev koherence oznaevalne verigena ravni nezavednega naletijo na tevilne teave, s strani subjektaprejemajo tevilna nasprotovanja, celo zavrnitve, ki jih imenujemoodpori v tem je stoer vse zgodbe o analizi. Jasno je, da je funkcija tega zastora bistvena za varnost subjekta, kolikor le-ta govori.Toda tokrat je vpraanje reeno. Oe je vedel in ker je vedelon, ve tudi Hamlet. Hamlet ima odgovor. Ni drugega tudi ne moreimeti kot prav en sam odgovor. Le-ta ni nujno izrekljiv v psiholokih terminih. Hoem rei, ni nujno razumljiv. Ne gre vam najetra. A ni zato ni manj usoden. Poskusimo ugotoviti, kaj to je.


51/100


52/100

za kar v resnici gre. Vse to je e vedno alevredna snov za povojnaobdobja zabave, v katerih so se li filozofijo absurda, ki sodi predvsem v kletne restavracije.Poskusimo zato artikulirati nekaj resnejega oziroma lajega.

Kaj v bistvu pomeni S (4.)? Cas je e, da to povemo, etudi bo zaenkrat videti e iz isto posebnega kota, ki pa ga nimam za nakljunega. S (^) pomeni naslednje: v A, ki ni bitje, temve kraj govora,kjer lei celota sistema oznaevalcev, se pravi govorice, nekajmanjka nekaj, kar ne more biti ni drugega kot nek oznaevalec.Na ravni Drugega umanjka en oznaevalec. To je, e lahko takoreem, velika skrivnost psihoanalize ni Drugega od Drugega.Subjekt tradicionalne filozofije se sam neprestano subjektivizira.

Ce sem, ko mislim, tedaj sem, ko mislim, da sem, in tako naprej.Seveda, opazili so e, da ni tako zelo gotovo, da bi naj bil, ko mislim, in da sem, ko mislim, da sem. Analiza nas ui nekaj drugega,nekaj mono druganega: nisem tisti, ki mislim, da sem, in to izpovsem preprostega razloga ker tedaj, ko mislim, da sem, mislim namesto/ na mestu Drugega (au lieu de l'Autre). Sem nekdodrug od tistega, ki misli, da sem. Prav skozi to se nam govoreisubjekt, kakrnega nam razkriva analitino izkustvo, kae strukturiran na povsem drugaen nain kot obiajni subjekt. Filozofskirazvoj pa se nam tako vzvratno izkae za pravo blodnjo, sicerplodno, a vendarle blodnjo.

V resnici nimam nobenega jamstva, da mi ta Drugi, ta sistemDrugega, lahko povrne vse tisto, kar sem mu sam dal namrenjegovo bit in njegovo bistvo resnice. Rekel sem vam e, da niDrugega od Drugega. V Drugem ni nobenega oznaevalca, ki bi milahko prilonostno odgovoril, kdo da sem. In e naj stvari eenkrat povem na nekoliko drugaen nain: brezupna resnica, okateri sem vam ravnokar govoril in ki jo sreamo na ravni nezavednega, je resnica brez lika, je zaprta resnica, prepogljiva v vsehsmereh. O njej vemo le preve je resnica brez resnice.

Prav to je obenem tudi najveja ovira za vse, ki se naemu deluskuajo pribliati od zunaj. Ne uspe jim dojeti, za kaj gre v naihrazlagah, saj niso z nami na poti, na kateri naj te razlage zagotovijo svoj uinek. Le-ta je namre pojmljiv le na metaforien nain, toliko bolj, kolikor se ves as poigrava in razlega med dvemartama.Ce o tem oznaevalcu, ki ga Drugi nima, vseeno lahko govorimo,tedaj vendarle nekje mora biti.


53/100


54/100

nji sem vam e naznail smer gibanja tistega rotenja, ki je umeeno v dialog med Hamletom in materjo in ki bi ga lahko imenovali paroksizem komada Ne unii vendar lepote, svetovnegareda, ne meaj samega Hyperiona, tako Hamlet oznai svojegaoeta, s tem najnizkotnejim bitjem, emur sledi njegov padec predusodno potrebo te elje, ki je ni ne more zadrati.Citati, s katerimi bi vam lahko ponazoril Shakespearjevo miselo tem problemu, so izjemno tevilni. Troilus in Kresida je takorecimo pravo udo, eno najsublimnejih dramske umetnosti sploh,in gotovo bi nam omogoilo priti e dlje. Toda ponujam vam ledrobec tistega, kar sem odkril med poitnicami.Gre za nekoga, ki je precej zaljubljen, pa tudi dovolj udaki,sicer pa prav pogumen mo za junaka Twelfth Night, Vojvoda gaimenujejo. Ko nam v tem junaku e prav ni ne dovoli dvomiti vnjegove simpatije do ensk, ga neko dekle poskua osvojiti tako,da se mu priblia preobleena v fanta kar je brez dvoma nenavadna poteza, e naj se uveljavi kot dekle.Teh podrobnosti vam ne navajam kar tako ponuja se minamre prilonost, da vam zariem perspektivo, v katero se vpisujenae vpraanje o Ofeliji. Omenjena enska, Viola, je stareja odOfelije, saj Twelfth Night za priblino dve leti predhodi zasnutkuHamleta ter tako omogoa izmero transformacije, ki jo pri Sha-kespearju doivijo njegove enske stvaritve, te obenem najbolj fascinantne, privlane in mikavne ter najbolj zagatne stvaritve. Pravone tvorijo nesmrtno pesniki znaaj neke cele plati njegovegagenija. To dekle-fant oziroma fant-dekle je tipina stvaritev, v kateri se pojavlja nekaj, kar bo vpeljalo na naslednji korak namre vlogo objekta v elji.

Vojvoda torej obupuje nad ljubeznijo, dekle, ki ga ljubi, pa muPira vi; Kako si upate pritoevati? Ce bi bil ob vas nekdo, ki bivzdihoval po vai ljubezni, vam pa bi ne bilo prav ni do njega,kako bi mu tedaj mogli ustrei? Ne smete se torej jeziti na drugezaradi tistega, kar bi tudi sami zagotovo storili.On pa, ki je tu na slepo, v uganki ne da bi vedel, da je oseba,ki mu zastavlja ta zvijana vpraanja, dekle, pa e ljubi ga povrhu on ji torej izjavi nekaj velikega v zvezi z razliko med ensko inmoko eljo; Ni je take enske, ki bi se lahko uprla utripanju temone strasti, kakrna je v mojem srcu. Tega nobeno ensko srcene more prenesti. Manjka jim ta napetost... In dejansko ves njegov razvoj razkriva to isto posebno razmerje do objekta, zatrje-vanega kot takega, izraenega s simbolom a, ki ga postavljam na


55/100

povratno rto od x volje s formulo S O a. Objekt je tu drsnik, jeraven, na katero se umea tisto, kar je pri subjektu elja.Zdaj bi rad vpeljal lik Ofelije ter ob tem s pridom izkoristil vsetisto, kar nam je filoloka in tekstualna kritika prinesla v zvezi znjenimi predhodniki kajti posebej pozorni moramo biti na tisto,kar je Shakespeare morda dodal osnutku, iz katerega je izhajal.Izpod peresa nevemkaterega bedaka sem zasledil ivahen gib dobrevolje, ki ga je obsedla tistega ne prav uspenega dne, ko je opazil,da pri Belleforestu obstaja nekdo, ki igra vlogo Ofelije.Tudi pri Belleforestu so vsi mono na trnih zaradi tega, kar sedogaja s Hamletom. Videti je nor, vendar niso zato ni bolj pomirjeni, saj je povsem jasno, da ta norec e kako dobro ve, kaj hoe toda kaj hoe, to ni znano! Kaj hoe to je vpraanje, ki mori vseostale. Poljejo mu torej lahkoivko, ki bi naj izvlekla njegove zaupnosti tako, da bi ga zapeljala v gozdni kotiek, medtem ko bi nekdovse to poslual. Kot se spodobi, se zvijaa ponesrei, in sicer zaradidekletove ljubezni. Omenjeni kritik je bil ves zadovoljen s to arhe--Ofelijo, preprian, da je tako odkril vzrok vseh dvoumnosti Ofe-lijinega znaaja.Ne bom vam znova bral njene vloge. Dobro veste, da se tavzvieno patetini, pretresljiv lik, ki ga imamo lahko za eno velikihfigur lovetva, predstavlja skozi vrsto izjemno dvoumnih potez. Nikoli ni nihe mogel zatrdno vedeti, ali je Ofelija uteleena nedolnost, ki svoja najbolj mesena navduenja omenja s preprostostjotiste istosti, ki ne pozna sramu, ali pa je nasprotno na vse pripravljena razuzdanka. Glede tega je tekst resnino razbito ogledalo.Vse je mogoe najti v njem, v resnici pa najdemo predvsem velikar. Ce se Hamlet po eni strani do nje vede s prav izjemno krutostjo,ki zbuja nelagodje, ki boli, ki jo postavlja v vlogo rtve, pa podrugi strani utimo, da e zdale ni breztelesna, razteleena kreatura, kakrno predstavlja prerafaelitsko slikarstvo, ki sem ga omenil.V resnici je prav presenetljivo, da so predsodki v zvezi s tipom,z naravo, s pomenjanjem skratka: z nravmi enske e vednotako mono zasidrani, da si o Ofeliji sploh lahko zastavimo podobnovpraanje. Zdi se, da je Ofelija preprosto tisto, kar je slehernodekle, ki je ali pa ni o tem ne vemo niesar prestopilo tistiprepovedani korak preloma s svojo nedolnostjo. Zdi se mi, da tegavpraanja e na noben nain niso zastavili ob Ofeliji.

Ofelija predstavlja ekstremno toko tiste krivulje, ki gre odprvih Shakespearjevih junakinj, deklet-fantov, do neesa, kar bosicer formulirano v nadaljevanju, vendar ustrezno preobhkovano.


56/100

Zdi se, da je vrhunec njegovega ustvarjanja tipa enske, in to natanko v tisti toki, v kateri je kot popek, ki je tik pred tem, da seodpre, v osrju pa ga ogroa razjedajoi insekt. Prav s to vizijo ivljenja tik pred brstenjem, ivljenja kot prinaalca vseh ivljenj,jo Hamlet opie, da bi jo s tem odbil Cemu bi hotela roditi grenike? Ta podoba ivljenjske plodnosti nam bolj kot katerakoli drugastvaritev ilustrira enabo, na katero sem se skliceval med svojimipredavanji. Girl Falos.Se bom mar skliceval na stvari, ki bi se mi v resnici zdele zgoljplod preprostega nakljunega sreanja? Zanimalo me je, od kodprihaja Ofelija, in v nekem lanku Boissadeja v Grkem etimolokem slovarju sem res nael grko referenco. Shakespeare sevedani imel na razpolago slovarjev, ki jih danes uporabljamo, toda priavtorjih tistega asa najdemo poleg razkonih nevednosti tudi takoprodorne, tako osupljive rei, ki anticipirajo konstrukcije najmoderneje kritike, da vam lahko povem, kako je recimo pri Homerju e me spomin ne vara Ophelio v pomenu odebeliti, nabrekniti,rabljen za levitev, za ivljenjsko vretje, za tisto, kar se spreminja,se zgoa. Najbolj zabavno je, da Boissade avtor, ki dovolj strogo prereeta razpored svojih oznaevalnih verig v istem lankuzauti potrebo po izrecni referenci na glagolsko obliko Phallos.

Za razkritje prekrivanja Ofelije in Phallosa ne potrebujemonobenih blinjikov, saj se nam razkriva v sami strukturi. Vpraanjeje naslednje: e je Ofelija res, kakor trdimo, falos kako pri Sha-kespearju opravlja to funkcijo?Shakespeare na novo raven povzdigne tisto, kar mu ponuja legenda, kakor jo je povzel Belieferest. Ce je bila kurtizana vaba, kinaj Hamletu iztrga njegovo skrivnost, tedaj je tudi Ofelija tu zato,da razie skrivnost le da zdaj ne gre ve za to, kako Hamletapripraviti do priznanja mranih nakan, ki vznemirjajo tiste, ki gaobkroajo. Skrivnost, premeena na raven, na kateri se skrivapravo vpraanje, je skrivnost elje.Hamletovi odnosi z Ofelijo so skozi cel komad skandirani z nizomasov, ki nam omogoajo, da na prav posebej iv nain zapopademorazmerja govoreega subjekta se pravi subjekta, podvrenegazmenku s svojo usodo z objektom.Izraz objekt je danes zagotovo veliko bolj vztrajen kot je kdaj-koli bil pri Freudu in to do te mere, da so nekateri celo lahko

trdili7 kako je analiza spremenila smer da je namre libido, taiskalec ugodja, postal iskalec objekta. Toda analiza se loteva napane poti prav kolikor ta objekt artikulira na nain, ki zgrei


57/100

svoj cilj saj ne vzdri tistega, za kar gre v razmerju, vpisanemv formuli S O a, kastrirani S, podvren neemu, kar sem vas nauilrazvozlati z imenom fading subjekta kot nasprotja splitting objekta.Kaj je torej ta objekt elje? V letonjem drugem predavanju

sem vam citiral misel nekoga upam, da ste ga doslej e identificirali ki je rekel, da bi se iz skopuhovega obalovanja nadizgubo svoje skrinjice lahko veliko nauili o loveki elji, e bi gale poznali. Bila je to misel Simone Weil. Natanko to bomo poskusilistrniti okoli tiste niti, ki tee vzdol tragedije med Ofelijo in Hamletom.8. aprila 1959


58/100

OFELIJA KO T OBJEKT

Kot vabo sem vam zadnji najavil, da bom danes govoril o tejvabi, ki je Ofelija, in dral bom besedo.Naj vas spomnim, da je naa tema pokazati v Hamletu tragedijoelje, loveke elje, s imer imamo opraviti v analizi.To eljo bi potvorili, zameali bi jo z drugimi termini, e bi jopozabili postaviti v razmerje s koordinatami, ki kot je to pokazal Freud fiksirajo subjekt v neki doloeni odvisnosti od oznaevalca. Oznaevalec ni ist in preprost odsev ali proizvod tega,-imur pravimo medloveki odnosi celotno analitino izkustvogovori proti temu. Ce naj pojasnimo predpostavke tega izkustva,

rabimo neko topologijo, brez katere se zgubi prava razsenost pojavov, ki se proizvedejo v naem polju. Bistvene koordinate sovam podane z grafom.Zgodba Hamleta zato sem se odloil zanj nam razgaljana zelo iv nain dramatien smisel te topologije; to je tisto, kar jidaje njeno izjemno mo, da priklene nao pozornost. Kar se tegatie. je Shakespearju nedvomno do doloene mere pokazala potnjegova pesnika tehnika, toda upraviena je tudi domneva, da jev Hamleta nekako poloil zapadanja iz svoje lastne izkunje.

Documents

Lacan - Hamlet