LSO Vauhnik

110

Legendarni slovenski obveevalci

Vladimir Vauhnik, polkovnik VKJ, brigadni general JVvD (etniki) vojaki atae VKJ in

tajni sodelavec britanskega IS

Vauhnik se predstavi

Dosedanji raziskovalci so Vladimirja Vauhnika predstavljali kot polkovnika VKJ in vojakega ataeja v Berlinu, ki je pravoasno obvestil G VKJ in jugoslovansko vlado o nartovanem nemkem napadu 6. aprila 1941. Ker je bil Maistrov borec in emigrant, je taka predstavitev vena doloenim ideoloko-politinim skupinam, zlasti ker je bil tudi idejno protikomunistino usmerjen.

V raziskavi o slovenskih etnikih in zaetkih slovenske narodne vojske29 pa sem na podlagi dostopnih dokumentov ugotovil povsem dru-gano podobo. Kljub prlekemu lokalpatriotizmu bom skual svojega sla-vnega rojaka realno predstaviti, ker si to vsekakor zaslui. Predvsem ni bil nikdar agent Gestapa, kakor se mnogim nekritinim piscem zapie (tudi namer-no), vendar pa bo dralo, da je moral doloeno obdobje (19411944) po are-taciji 1941 navidezno sodelovati z nem-ko SD (posebno obveevalno slubo v tujini pod neposrednim vodstvom SS-generala Walterja Schellenberga). Zato sem ga na 16. strani omenjene knjige predstavil takole:

Vladimir Vauhnik (Svetinje pri Ivanjkovcih, Ormo, 24. 6. 1896 Argen-tina, 31. 3. 1955), brigadni general JVvD. Bil je poronik 17. pehotnega polka AOV in pozneje tudi Maistrov borec. Po pre-stopu v VKJ je konal najvije vojake ole in opravljal razline tabno-poveljnike dolnosti. Leta 1936 je postal naelnik

Vladimir Vauhnik, polkovnik VKJ, brigadni general JVvD

(Nevidna fronta, 1952, Buenos Aires)

29 Marijan F. Kranjc in Slobodan Kljaki, PLAVA GARDA poveljnikovo zaupno poroilo, Maribor, 2006

111

Legendarni slovenski vojaki obveevalci in tajni sodelavci

taba Drinske divizije, od 1938 pa je bil vojaki atae VKJ v Berlinu. Pravo-asno je zvedel za datum nemkega napada na Jugoslavijo, menda celo od Gringa oz. njegovega naelnika taba generala Hansa Jeschonneka, ki je bil slovenskega rodu. Aprila 1941 je Vauhnika aretiral Gestapo in izgnal iz Nemije. Najprej se je prikljuil vojski NDH, nato pa se je vrnil v Slovenijo. Bil je lan in analitik angleke obveevalne skupine Bbz v Ljubljani (19411944). Spomladi 1944 je postal namestnik poveljnika JVvD v Sloveniji s inom brigadnega generala. Junija 1944 je emigriral v vico in potem v Argentino. Napisal je spomine z naslovom Nevidna fronta. V emigraciji so ga identificirali kot partizanskega (sovjetskega) obveevalca, eprav je bil dejansko sodelavec britanske in dvojnik nemke obveevalne slube SD. Imel je ve psevdonimov: Vlajko, podpolkovnik Vasi, general Rai30.

Wladimir Vauhnik, poronik AOV, (Kart. t. 5064, Osnovna knjiga za tajersko/1896, Vojni arhiv Dunaj)

30 Dr. Sreko Baraga, Ob knjigi Vladimirja Vauhnika NEVIDNA FRONTA, predavanje v SKA 15. 10. 1966, objavljeno v reviji Meddobja, Eseji in razprave, Argentina, 2003

112


Poronik avstro-ogrske vojske Wladimir Vauhnik

Zanimivo je, da v raznih lan-kih o Vauhniku nisem nael nobene-ga podrobnega podatka o njegovem zaetnem vojakem olanju (konal je triletno kadetnico v Mariboru) in njegovem slubovanju v 17. pepol-ku kranjskih Janezov!

eprav je bil slabotne in maj-hne postave, visok je bil samo 164,5 centimetrov, je bil soliden meeva-lec, jahalec in telovadec, pa je tako tudi kadetnico konal z odlinim uspehom.

Iz Vojnega arhiva na Dunaju sem pridobil osnovni dokument, iz katerega izhaja, da so ga po konani kadetski oli 15. 10. 1914 s inom praporaka napotili v 17. pepolk in da je bil e 1. 5. 1915 povian v poronika. Zakaj ni bil kasneje povi-an v nadporonika, nisem mogel ugotoviti, le da je bil s 17. polkom v Judenburgu, ko so se vrstili upori slovenskih polkov Nazadnje je bil s 17. pepolkom leta 1918 zajet v Italiji na tirolski fronti. Iz ujetnitva se je vrnil v Maribor kot poveljnik jugoslovanskega 17. pepolka. Tu sta se z bratom Miloem takoj prikljuila generalu Maistru. S fotografije na koroki fronti 1918 je razvidno le, da je imel kot Maistrov borec in poro-nika, zato je razumljivo, da je in stotnika dobil ele po uradnem presto-pu v VKJ, kar se je zgodilo sredi 1919. Zanimivo je dejstvo, da so o Vladi-mirju Vauhniku najve pisali razni publicisti, najmanj pa zgodovinarji.31

Poronik Vladimir Vauhnik, pripadnik Maistrove slovenske vojske 1918

(Vir: avtorjev arhiv)

31 Dr. Rozina vent, Vladimir Vauhnik vojak in obveevalec, Zgodovinski asopis t. 49, 1995, str. 292288

113


Razliice Vauhnikovih spominov

Do resnice o Vauhniku pa bomo tudi prili, e bomo prej razistili, kdo in kako je predstavljen slovenski javnosti. Namre, Vladimir Vauhnik je v emigraciji (vici) napisal svoje spomine pod sporoilnim naslovom Nevi-dna fronta (na sreo je napisal slovensko in nemko inaico). Neko sem v polemiki s povsem neukim (slovenskim) publicistom M. S. zapisal, da so znani obveevalci lahko pisali svoje spomine samo s pristankom svoje matine (osnovne) obveevalne slube, s katero so tajno sodelovali.

V Vauhnikovem primeru je bila to vsekakor britanska IS, ki je pozneje doloenemu krogu domobranske emigracije v Argentini (okrog lista Svobod-na Slovenija) dovolila, da so ele deset let po Vauhnikovi smrti, leta l965, izdali malce prirejene spomine! Uvod je sicer iskreno napisal dr. Frido Poganik, Vauhnikov prijatelj (in svetnik veleposlanitva v Berlinu), kratek zapis pa je dodal njegov sodelavec general Ivan Prezelj, vendar pa je neka-tera poglavja ali pa samo podatke oitno samovoljno dodal bivi asnikar Janko Hafner ali nekdo iz kroga izdajateljev (Svobodne Slovenije). To nam v svojih spominih pove tudi dr. Milo Vauhnik. Tako je v tej izdaji dodano poglavje Ljubljana, vano sredie obveevalne slube (str. 209220), ki sta mu v drob-nem tisku dodana e zapisa Dejstva o katynskem pokolju in Pokolj Slovenske narodne vojske.

Seveda je e nekaj drugih dodatkov in samovoljnih posegov v avtorske pravi-ce, zato bo dralo, da si vse izdaje niso podobne. Osebno se mi zdi e najbolj spo-dobna inaica v nemkem jeziku.32

Vladimir Vauhnik, Nevidna fronta, Buenos Aries, 1952

32 Vladimir Vauhnik, Memoiren eines Militrattaches, Celovec, 1967

114


Poroila vojakega ataeja iz Berlina

Poleg tega, da je polkovnik Vauhnik kot vojaki atae redno poro-al Obveevalni upravi G VKJ, je redno obveal tudi Iva Andria, takra-tnega jugoslovanskega ambasadorja v Berlinu.

Dejansko se je zaelo z obiskom kneza Pavla v Berlinu leta 1939. Zadnji sestanek je namesto pol ure trajal tri. Polkovnik Vauhnik je akal. Po konanem sestanku je na Hitlerjevem obrazu opazil nezadovoljstvo. Knez je Vauhniku rekel: Skuajte ohraniti prijateljstvo z Nemijo, za pri-jateljstvo z velesilami bom poskrbel sam. Knez je oitno hotel v Jugosla-viji ohraniti mir.

Mesec dni kasneje je Vauhnik odel v Hamburg, kjer je bila zasid-rana olska ladja Jadran. Tam je bil tudi Hitler na pogrebu, zatem pa je imel sestanek z generali. Vauhnik je od dravnega sekretarja, s katerim se je seznanil, zvedel, da je Hitler napovedal zavzetje Poljske in sporazum s SZ. Poroal je v G, vendar poroilu niso verjeli.

Nemija je napadla Poljsko septembra 1939. Vauhnik je e prej opozoril G. Najel je vozilo in se pomeal med nemke enote: zapisoval si je tevilke oroja (tudi brat Milo je pomagal). Tako je ugotovil sestavo enot in poroal G, da bo Poljska zdrala samo 21 dni. Na atae iz Vara-ve je poroal, da bo Poljska zdrala vsaj pol leta, ob pomoi Francije pa bo odpor stalen. Predsednik vlade Simovi in general Mirkovi sta celo zah-tevala, naj Vauhnika odstranijo iz Berlina, e da poveliuje nemko voj-sko! Ko pa je poljska vojska klonila po 18 dneh, so osramoeni umolknili! Vauhnik je v G poslal tudi podrobno poroilo o novi taktiki nemkega blitzkriega, pa ni!

e 15. marca 1941 je imel dokaze, da je Hitler izdal povelje za prip-ravo napada na SZ. Zaradi tega je Hitler pritiskal na kneza Pavla, naj Jugo-slavija pristopi k trojnemu paktu: odgovor mora dati do 23., pakt pa pod-pisati 25. marca 1941. Churchil je zahteval, da morajo v Beogradu za vsa-ko ceno izvesti dravni udar! To se je zgodilo 27. marca 1941. Vauhnik in veleposlanik Andri sta za odloitev vlade izvedela ele dan poprej. Vsi so bili preseneeni, najbolj pa prijatelji Jugoslavije vojaki ataeji Grije, vedske in posebno Turije! Vauhnik je tudi opazil, da ga Gestapo ne nad-zira vendar je to trajalo samo dva dni! Peica astnikov VKJ okrog generalov Simovia in Mirkovia je izvedla dravni prevrat. Nekdo je v imenu mladega kralja po radiu prebral, da je kralj prevzel oblast. Angle-

115


ka agentura je delila denar za sodelovanje na demonstracijah: kriaem po 300 din, nosilcem zastav 1.000 in govornikom po 3.000 din! To so po vojni povedali begunci, ki so jih zaslievali pri IRO v Milanu (Vauhnik Milo je bil funkcionar IRO v Milanu).

Italijanski astniki so Vauhniku e pred napadom Nemije na SZ povedali, da bo Italija prej ali slej zapustila Nemijo po 50-dnevni ekspediciji, ki ni prinesla uspeha, pa so bili v to e bolj prepriani!

30. marca 1941 je nemki ambasador von Heeren po pogovoru z zunanjim ministrom Niniem zapustil Beograd. Enako italijanski. Zato so hoteli posredovati prek Italije, vendar Hitler ni dovolil nobenega dogo-vora.

Polkovnik Vauhnik je e 2. aprila zjutraj poslal G poroilo, da bo Nemija 6. aprila napadla Jugoslavijo z bombardiranjem Beograda! Zgo-dilo se je takole: 1. aprila okrog este ure popoldan je bil Vauhnik v svoji pisarni na Budapeststrasse 3. Zazvonil je telefon. Slualko je dvignil major Pupis, ki je bil v Berlinu zaradi neke dobave (Sic! Neki Pupis je bil nemki agent v poveljstvu letalstva). Neznanec se ni predstavil, vendar mu je Pupis povedal, da bo polkovniku prenesel sporoilo. Ta je odgovo-ril:

Ne vem, ali bi. Toda as bei! Javite mu, prosim, da bo Jugoslavija v nedeljo, 6. aprila, napadena in bo predvsem Beograd spremenjen v prah in pepel! Bog uvaj Jugoslavijo!

Narednik Tbolar je zdrvel po stopnicah, ujel polkovnika Vauhnika in mu posredoval sporoilo. Vauhnik je takoj po treh kanalih poslal dobe-sedno sporoilo v Beograd in vse tri brzojavke so 2. aprila zjutraj prispele v Beograd. Predsednik vlade general Simovi se za sporoilo menda ni niti zmenil!

V noi med 1. in 2. aprilom je polkovnik Vauhnik sprejel telefonski klic od doloene osebe, ki mu je sporoila dogovorjeni znak. To je pome-nilo, da mora v svojo garao na Keithstrasse, kjer bo v vboklini v zidu nael sporoilo. Gestapovca sta spala v avtomobilu, zato je Vauhnik neo-paeno priel v garao in nato v svoji pisarni deifriral naslednje sporoi-lo:

Konferenca ravnokar konana. Napad na Jugoslavijo doloen za 6. april. Obkoljevalni napad z vzhoda iz Bolgarije in s severa z Madarske! Boji blagoslov in moje najbolje elje naj Vas spremljajo v tej teki preizkunji. Tako je Vauhnik 2. aprila zjutraj poslal e drugo ifrirano brzojavko!

116


3. aprila je poslal novo brzojavko, po kateri naj bi Jugoslavijo napa-dlo 32 nemkih divizij iz Bolgarije in z Madarske. Istega dne je poslal majorja Pupisa z letalom v Beograd, da bi ustno poroal, kar je bilo e sporoeno!

Nemki general o polkovniku Vauhniku

Generalmajor Wehrmachta Edmund Glaise von Horstennau, Vauh-nikov kolega iz avstro-ogrske vojske, po 1938 nemki general za posebne naloge, referent za vojaka grobia in nazadnje vojaki predstavnik Tret-jega rajha v NDH (od 14. 4. 1941 do 7. 9. 1944), je v svojih spominih (Memoaren, II. knjiga, str. 686) omenil tudi polkovnika Vladimirja Vauh-nika.33

Po vsem sode je bil general Horstennau tudi Vauhnikov odlien vir, saj naj bi skupaj konala vojako akademijo v Dunajskem Novem mestu 25. avgusta 1915, e 1. maja 1917 pa naj bi poronik Vauhnik pos-tal poveljnik jurinega bataljona 17. pepolka.

Ko je postal vojaki atae v Berlinu, je polkovnik Vauhnik stopil v stik z majorjem Waldemarjem Willyjem Pabstom, prek njega pa tudi z Abwehrom. Po oceni nemkega Abwehra je bil polkovnik Vauhnik stro-kovno najbolj podkovan generaltabni astnik in najbolje obveen voja-ki atae v Berlinu.

General Horstennau navaja, da se je 28. marca 1941 sestal s polko-vnikom Vauhnikom in mu povedal, da se pripravlja nemki napad na Jugoslavijo, da bo prilo do odloitve napada na ZSSR, kar bo usoden zasuk v svetovni zgodovini. Vauhnik se je strinjal, da bo Jugoslavija v takem primeru v 14 dneh poraena, najkasneje v tirih tednih.

Toen datum napada na Jugoslavijo je polkovniku Vauhniku sporo-il 2. aprila 1941 zveer po telefonu generalmajor Hans Oster, vendar Vauhnik ni vedel, kdo je bil poroevalec. Takratni polkovnik Oster je to storil po nalogu admirala Canarisa, ki se je pred tem posvetoval e z Ernestom von Weizsckerjem, dravnim sekretarjem v ministrstvu za zunanje zadeve. Polkovnik Oster je o Hitlerjevih namerah obvestil tudi Norveko, Francijo in ZSSR, reko, da je s tem hotel pospeiti propad Hit-lerja in nacistinega reima.

33 Vasa Kazimirovi, NDH u svetlu nemakih dokumenata i dnevnika Gleza fon Hor-stenau 19411944, Beograd, 1887, str. 7984

117


No, toen datum napada, 6. april 1941, naj bi Vauhniku sporoil major Pabst Ker sporoilo, tako pravi Vauhnik, dne 1. aprila proti 18. uri ni sprejel osebno, temve njegov pomonik major Pupis, seveda ni vedel, kdo bi bil avtor. Osebno je domneval, kdo bi to lahko bil, gestapov-cem pa je povedal presenetljivo resnico, da bi to lahko bil samo nekdo iz neposredne Hitlerjeve okolice, kaken pomonik ali pribonik, potem pa samo e Gring, Gbbels, Ribbentrop, Himmler in generali Keitl, Jodl, Hadler ali Jeschonnek.

General Horstennau je na koncu tudi zapisal, da je o svojem pogo-voru s polkovnikom Vauhnikom obvestil Abwehr, najprej kapetana bojne ladje (pozneje viceadmirala) Bcknerja, podrobneje pa tudi polkovnika (pozneje generalmajorja) Osterja. Seveda, da bi zaitil sebe, saj je vedel, da je polkovnik Vauhnik pod kontrolo Gestapa.

Ko so Nemci polkovnika izpustili iz zapora, mu je SS-general Sche-llenberg ponudil slubo v nemki vojni industriji, vendar je polkovnik povedal, da bi raje odel na kakno dolnost v Slovako ali Hrvako, potem pa mu je Schellenberg rekel: Na Hrvakem je general Glaise von Horstennnau in skupaj z njim boste vzpostavili hrvatsko vojsko po nem-kem nainu.34 Tudi ta ga je e priakoval. Polkovnik Vauhnik se je javil generalmajorju M. (August Mari, 18851957), staremu znancu, ki je bil takrat naelnik G hrvake (domobranske) vojske. Vendar se z genera-lom Horstennauom nista lotila nameravane zadeve, ker so bili domo-branci v nenehnih spopadih s partizani. Generala Maria je kmalu zamen-jal stareji avstro-ogrski generalmajor Lax (Vladimir Lax, 18701945), ki pa je kmalu zbolel. Potem se je v Zagrebu prikazal Ante Ani in z Vauhni-kom sta se dogovorila, da bo v Ljubljani center bodoe zaveznike obve-evalne organizacije. Dne 21. novembra 1941 je polkovnik Vauhnik zapu-stil Zagreb. O tem menda ni obvestil Nemcev

Vauhnik odlien vojaki strokovnjak in slab politik

Polkovnik Vauhnik je bil odlien vojaki strokovnjak, saj je bil naj-mlaji generaltabni polkovnik VKJ! Vse vojako-strokovne trditve, tudi obveevalne posege, je zasnoval na matematinih dokazih. Bil je prepro-sto vojak znanstvenik! Bil je tudi ploden pisec pisal je pod psevdoni-mom Marko Strelec, vendar njegova bibliografija ni ugotovljena. Bil je

34 Vladimir Vauhnik, Nevidna fronta, Buenos Aieres, 1965, str. 242

118


pravi in edini strokovnjak za etniko vojskovanje in je zaradi izkuenj v prvi svetovni vojni za G napisal razpravo o gverili. Po njegovem mnenju je bila gverila druga monost za dolgotrajno vojno. Takoj po letu 1918 se je zael ukvarjati z vpraanjem dolgotrajne vojne, ki zahteva trdno gospo-darsko podlago. Menil je, da se samo gospodarsko mona drava lahko vojskuje. Manjim dravam preostane samo gverila. Priel je do zaklju-ka, da lahko majhne, a pogumne gverilske enote povzroijo hude sitnosti vsaki redni vojski, ne morejo pa zmagati v konnem obraunu! Zato tudi njegovo stalie o uporu proti nemkemu okupatorju!

Zavrnil je ponudbo, da bi leta 1941 prevzel poveljstvo nad sloven-sko partizansko vojsko, ker je bil preprian, da ne morejo zmagati!

Britanska obveevalna organizacija Bbz

Ni povsem gotovo, kdo je po nalogu britanskega IS ustanovil obve-evalno organizacijo mreo z imenom Bbz.35 Polkovnik Vauhnik nava-ja, da je avtor imena, mislim pa, da je bil glavni organizator major Ante Ani, nazadnje policijski komisar v Mariboru. Ker se podobne obveeval-ne organizacije ne rojevajo ez no, je skoraj gotovo, da je lo za staro britansko agenturo v Sloveniji in Jugoslaviji ter tudi v Evropi, katere cen-ter se je iz Maribora preselil v Zagreb in nato v Ljubljano, kjer so bili pogoji tajnega delovanja vse do kapitulacije Italije zelo ugodni.

Vsekakor je imel polkovnik Vauhnik tudi v organizaciji posebno mesto, saj je zagrebki del vodila sestrina Melita Thaler vse do aretacije 1942, potem pa sta se Ani in Vauhnik preselila v Ljubljano. Vsekakor je Vauhnik opravljal analitine naloge, saj je bil zaradi bolezenskih zna-kov (osivel, gestapovci so ga menda celo drogirali) nesposoben za napor-no operativno delo. Da pa je organizacija imela po vsej verjetnosti odline tajne sodelavce, pria skica njihovega razporeda in povezav.

Major Ante Ani, naelnik obmejnega policijskega komisariata v Mariboru, je bil zelo uspeen vojaki obveevalec, saj je poleg zbiranja vojakih podatkov in propagandnega delovanja uspeno izvajal tudi diverzije. Osebno je potoval v Avstrijo, agenturo je imel celo med gesta-

35 Vladimir Vauhnik, Nevidna fronta, Buenos Aires, 1965, str. 275: kratica Bbz pome-ni Berliner Brsenzeutung kot ifra za britansko obveevalno skupino v Sloveniji, pomeni pa tudi kratici pisca knjige v cirilici in Zagreb kot glavni punkt obveeval-ne mree.

119


povci in uslubenci nemkega konzulata v Zagrebu. Po zaetku vojne, aprila 1941, se je prikril v Splitu, kjer je svojo vohunsko mreo okrepil in raziril. Tako se je povezal z ing. Fellerjem, obmejnim komisarjem Antieviem, bivim poslancem dr. Perom Andjelkoviem in drugimi. Nael je tudi zveze v Vatikanu in vici. Zbiral je podatke o NOV, etnikih, Nemcih in Italijanih. Iz Splita je zatem po nalogu IS preel v Zagreb in

Britanska obveevalna organizacija Bbz v Ljubljani (Nevidna fronta, Buenos Aieres, 1952)

120


Ljubljano, kjer je formiral zelo razvejano obveevalno mreo pod ifro Bbc. Posebno mono mreo je ustanovil v Zagrebu in mornarici NDH, ki je tela okrog 20 agentov (Mile Tomi, Pio Radonii, Hoevar, Angeli in drugi). Del te mree so ustai odkrili in postrelili. V Ljubljani je izrabljal celoten konzulat NDH (razni podatki in slubeni dokumenti). Seveda pa je imel tudi zveze v NOV Slovenije (Nastja gur, Samardija, namestnik intendanta 3. operativne cone in drugi). Njegov kurir je bil Blagojevi Lala iz okolice Bijeline, lan Skoja, z nekim tudentom (agentom IS) je delal v beograjski policiji proti KPJ. Zatem ga je tudent predal na zvezo Aniu, ki ga je poslal v NOV in je postal kurir Frukogorskega odre-da. Leta 1942 se je povezal s slovenskimi partizani, vendar so ga kmalu odkrili. Zbeal je, a so ga ustai ujeli in zatem izpustili. Po osvoboditvi Zagreba se je prikljuil 39. diviziji NOV, vendar je bil kmalu aretiran.

Ing. Vladimir Feller je bil na zvezi Anteja Ania in je dral celotno mreo obveevalnega centra VKJ na Suaku pa tudi razne druge zveze v Dalmaciji. Konna poroila (kodirana, pisna) so poiljali centru IS v vico, po nekaterih podatkih pa tudi po radijski postaji za zveze z britansko vojako obveevalno slubo v Palestini (Egiptu).

Za zveze z britansko obveevalno slubo je imel polkovnik Vauh-nik na voljo tri kanale: prek radijske postaje v Trstu za Padovo (general Aleksander, poveljnik zaveznikih sil v Italiji), radijske postaje v Trstu za zvezo z britanskimi podmornicami, ki so prikrito priplule celo v Traki zaliv, in tretjo, radijsko postajo v vici. Seveda je obasno uporabljal tudi etnike radijske postaje majorja Karla Novaka, poveljnika slovenskih etnikov, kakor tudi zveze slovenskega RK, ki so ga Britanci uporabljali za zbiranje obveevalnih podatkov v Italiji. Pri tem ne smemo pozabiti, da so Nemci vse te zveze uspeno spremljali in nadzirali, kar je polkovnik Vauhnik prezrl.

Zakaj Vauhnik ni postal slovenski partizanski poveljnik?

Kot odlien izvedenec vojake stroke se je Vladimir Vauhnik s skrivnim imenom general Rai lotil tudi organizacije slovenske naro-dne vojske, o njenem alostnem koncu pa sem objavil lanek.36 Od kod taka Vauhnikova vnema za organizacijske probleme? Velja povedati, da je bil po izpustitvi iz nemkega zapora leta 1941 poslan na Hrvako z

36 Marijan F. Kranjc, Kdo je kriv za neslavni konec Slovenske narodne vojske? Vojaka zgodovina SV, Ljubljana, 2009

121


nalogo, da skupaj z generalom Mariem organizira hrvako (domobransko) vojsko, ki naj bi potem skupaj z nemko sodelovala v raz-nih vojakih operacijah (Stalingrad). Po izjavi dr. Miloa nuderla, lana IO OF Slovenije, je bilo polkovniku Vauhniku po prihodu v Slovenijo v zaetku 1942 ponujeno poveljstvo partizanske vojske v Sloveniji. Nam-re, polkovnik Vauhnik je e prej pod psevdonimom Marko Strelec napisal tevilne strokovne lanke, za G VKJ pa je pripravil tudi tudijo o gverilskem vojskovanju. Ker pa je kot vojaki atae v Nemiji dobro spoz-nal mo nemkega Wermachta, je menda Borisu Kidriu predlagal, da je bolje v ilegali pripraviti vse potrebno, ljudstvo, oroje in opremo, in ele po nemkem porazu na sovjetski fronti zaeti z gverilskimi akcijami. Ker Kidri na to strategijo akanja ni pristal, sta se razla. Vendar ne kot sovranika.

Ali je bil Vauhnik agent Kominterne?

Kidri je vsekakor vedel, da sta brata Vauhnik dobro poznala Herto Haas, herko znanega odvetnika iz Maribora, saj so se skupaj olali na mariborski gimnaziji. Samo predvidevamo lahko, da bi lahko dober voja-ki obveevalec iz Maribora (major Mile Tomi ali pa Ante Ani) vedel, da je bila Herta kurirka in ljubica Josipa Broza Tita, bodoega generalnega sekretarja Politbiroja CK KPJ. Vauhnik pa je to lahko zvedel tudi od enega glavnih agentov Kominterne v Sloveniji

Po prievanju brata Miloa je sledilo obdobje Vauhnikovih intenzi-vnih stikov z Lovrom Kuharjem Preihovim Vorancem, ki je aktivno deloval kot specialni agent Kominterne v srednji Evropi. Zaradi svojih izkuenj in tevilnih zvez je med partijskimi voditelji v Sloveniji (in tudi v Jugoslaviji) izzival zavist, po Stalinovi smrti pa doivel tudi tevilne ne-prijetnosti. Vsekakor je od Vauhnika prejel tevilne kvalitetne podatke, kar bi se lahko dokazalo ele z raziskavo Voranevega dosjeja v arhivih Kominterne. Vauhnik v svojih spominih navaja, da je imel v Berlinu dokaj tesne stike s sovjetsko vojako misijo v Berlinu, ki jo je vodil general Tupikov. Posebno dobre stike je imel z letalskim polkovnikom Skornjako-vim, ki mu je tudi ponudil podatke o nartovanem Hitlerjevem napadu na ZSSR!

122


Lovro Kuhar Preihov Voranc, agent sovjetske vojake obveevalne slube ali Kominterne?

Milo Vauhnik je v svojih spominih zapisal, da je Lovra Kuharja vekrat sreal. Najprej v avstro-ogrski vojski, potem kot civilista, ko je e imel na sodiu dosje enega glavnih komunistinih agentov, kot uradnika sovjetske ambasade na Dunaju in moskovskega agenta.

Sreal ga je tudi v Ljubljani konec leta 1941, ko je brat Vladimir priel iz Zagreba v Ljubljano. Voranc ga je prosil, naj mu omogoi zveze z bratom, kar je seveda storil. Od tedaj sta se Voranc in polkovnik Vauhnik redno sestajala. Voranc ga je menda svaril, naj se ne sestaja s slovenskimi komunisti, posebno ne s Kidriem in Kardeljem. Voranc je seveda vedel, da je imel Vauhnik v Berlinu odline zveze s sovjetskim vojakim atae-jem generalom Tupikovim in njegovimi pomoniki, zato je skoraj gotovo, da je tudi Vorancu posredoval kakno zanimivo vojako informacijo.

Po italijanski kapitulaciji so Nemci Voranca aretirali in poslali v Dachau. Po vrnitvi, spomladi 1945, pa je zbujal zavist kot siva Stalinova eminenca. Po resoluciji Informbiroja so se ga Kardelj in ostali znebili.

Voraneva pobuda je bila, da bi polkovnik Vauhnik postal povelj-nik slovenskih partizanov, saj takratni prvi poveljnik Franc Leskoek ni obvladoval situacije, ker je bil popolnoma neuk vojakih zadev.

Boris Kidri je predlog zavrnil, ko je Vauhnik predlagal, da bi morali z oboroenim odporom poakati, dokler sovjetska armada ne bi porazila nemke vojske!

Ali je bil Vauhnik poveljnik slovenskih etnikov?

Polkovnik Vauhnik, sicer soolec takratnega polkovnika Draa Mihailovia, ki je v Srbiji zael z zbiranjem etnike vojske, je tudi Vauh-nika pritegnil k delovanju slovenskih etnikov. Namre, Mihailovi je pol-kovniku Vauhniku in majorju Karlu Novaku, sicer nominalnemu poveljni-ku slovenskih etnikov, naroil, naj izvedeta doloene bojne akcije (proti komunistom), obenem pa tudi sporoil, da bo denar iz tujine (Velike Bri-tanije) priel na naslov enega ali drugega. Ta depea z dne 8. avgusta 1942 se je glasila: Zelo energino nadaljujte delo proti k(omu)nistom. Tukaj smo jih povsod oistili, razen na severu zahodne Bosne. Uporabite vse naine, da pridete do oroja, vendar pazite, da ne kompromitirate

123


gibanja. Poroajte o vsem. Ukazal sem, da naj poljejo pet milijonov lir neposredno Vam ali preko 'Vlajka', e niste v mestu. Ta denar prihaja od zunaj.37 'Vlajko' je bilo ilegalno (etniko) ime polkovnika Vladimirja Vauhnika. Da je dejansko lo za denar IS-ja, potrjuje tudi naslednja depe-a generala Mihailovia, poslana 9. septembra 1942 majorju arku Todoroviu, delegatu Vrhovnega etnikega poveljstva za Slovenijo: Sporoite Novaku in Vauhniku, naj delujeta e bolj energino. Radijska postaja mora stalno delati. Na doloen naslov bo priel denar iz vice. Perhinek ima tukaj posebno nalogo. Poljite e kaknega slovenskega astnika.38

Major Novak in polkovnik Vauhnik sta bila nedvomno vrhunska agen-ta IS, ki pa e ni odprla svojih arhivov (Novak je po letu 1946 preel k Cii in je 1975 kot njihov operativec umrl v Atenah). General Draa Mihailovi pa je bil od poletja 1940 samo agent Soe s kodno oznako A/H31, najprej na zvezi britanskega vojakega ataeja C. S. Clarka v Beogradu.39

Zakaj je major Novak sovrail polkovnika Vauhnika?

Doloeno rivalstvo med majorjem Novakom in polkovnikom Vauh-nikom, oba pa sta bila tudi generaltabna astnika VKJ, je bilo krivo, da je podpolkovnik Novak v svojem zakljunem poroilu zapisal zelo negativ-no oceno o polkovniku Vauhniku. Takole pravi:

Medtem ko sta tehnino izvajanje teh izdajalskih in sabotanih intrig proti nai legalni vojski prevzela podpolkovnika Peterlin in Krener, je kontrolo izvajal duhovni vodja te alostne akcije, bivi polkovnik Vladi-mir Vauhnik! Bil je res siva eminenca in svetovalec naim politikom glede vojakih vpraanj. Na alost je Vauhnik s svojimi napanimi predvidevan-ji in napovedmi dokazal, da je nezaslueno nosil avreolo sposobnega vojako-politinega analitika, ki ga je spremljala e od takrat, ko je bil vojaki atae v Berlinu. Nai politini oportunisti mu sploh niso zamerili prestopa v Pavelievo vojsko, kjer je bil naelnik glavnega generaltaba. kodil pa mu ni niti odvzem ina polkovnika s strani nae vlade v Londo-nu! Vse to je spretno prikril s svojimi stiki z britansko Intelligence Service IS, kar je bilo vsekakor pretirano, saj je bil navaden Aniev agent! Svojo

37 Zbornik NOR, XIV-1, str. 555 38 Zbornik NOR, XIV-1, str. 618 39 Jerca Voduek Stari, Slovenski pijoni in Soe 19381942, Ljubljana, 2002, str. 97

124


nesposobnost je, med drugim, pokazal z neprestanim dokazovanjem itali-janske moi in volje, da bodo nadaljevali vojno na strani Nemije, celo po padcu faizma. Zato je v veliki meri odgovoren za tedanjo neodlonost politinih voditeljev.

Pripis podpolkovnika ivana Kneevia v rokopisu, v cirilici: Na zahtevo g. dr. Kreka, podpredsednika begunske vlade, je predsednik vla-de g. Jovanovi zahteval od mene, kot efa vojnega kabineta, da se polko-vnik Vauhnik rehabilitira in da se mu vrne polkovniki in. Dr. Krek je predsedniku vlade rekel: Polkovnik Vauhnik je lan britanskega Intelli-gence Service! Ta predlog sem zavrnil, eprav g. Jovanovi ni preve vztrajal. Vpraal je le zato, da bi zadovoljil svojo radovednost. Potem je dr. Kreku sporoil, da ni nobenih monosti za Vauhnikovo rehabilitacijo, saj ga je Hitler kot Slovenca poslal, da bi pripravil hrvako vojsko za bor-bo proti etnikom in za pomo ustakemu reimu.40

Kaj je bilo res, pa bo razvidno iz nadaljnjih dejavnosti obeh. Nam-re, vojaki komite Slovenske zaveze, ki so ga sestavljali vodilni sloven-ski astniki: polkovnik Vladimir Vauhnik, polkovnik Ivan Prezelj - Andrej, kapetan bojne ladje Anton Klinar, podpolkovnik Ernest Peterlin - Logar in major Karlo Novak, je deloval po zahtevah ojega vodstva Slovenske zaveze, do leta 1943 po eljah Italijanov, pozneje pa po ostrih nemkih zahtevah.41 Znailna je naslednja Novakova obtoba:

V Ljubljani so komunisti, klerikalci in neki astniki okrog Vauhni-ka in Peterlina razvili mono propagando proti slovenskim etnikom, e da sodelujemo z Italijani! Stari trik, ki so ga zdaj uporabljali tudi vaki straarji, sami pa so prejemali plao od Italijanov! Z druge strani pa so med prebivalstvom irili strah zaradi italijanskih represalij proti drui-nam tistih, ki bi prestopili v vrste slovenskih etnikov.42

Do italijanske kapitulacije je namre major Novak po navodilih britanske IS res navezoval stike z italijanskimi generali (pomagal mu je tudi Klinar, ker je znal italijansko), medtem ko sta Prezelj in Peterlin sodelovala z Vauhnikom, po italijanski kapitulaciji pa sta Prezelj (general

40 Marijan F. Kranjc, Slobodan Kljaki, PLAVA GARDA poveljnikovo zaupno poroilo, Maribor, 2006, stran 41

41 Zanimivo je, da major Novak med lani tega organa ne navaja generaltabnega polkovnika Viktorja Andrejko, znanega slovenskega obveevalnega astnika in kandidata za namestnika generala Leona Rupnika?

42 Marijan F. Kranjc, Slobodan Kljaki, PLAVA GARDA poveljnikovo zaupno poroilo, Maribor, 2006, stran 42

125


Rupnik ga je videl pri Rssenerju) in Peterlin javno sodelovala z Nemci (pozneje so ju zaprli in poslali v Dachau), medtem ko je moral Vauhnik e vedno vzdrevati doloene stike z nemkim SD v Ljubljani. Seveda pa je imel tudi redne stike z Gpu oz. s Preihovim Vorancem!

Neprimeren za partizanskega poveljnika, primeren za etnikega

tejem si v zadovoljstvo, da sem verjetno prvi dokazal, da je bil polkovnik Vladimir Vauhnik najprej nominalni, pozneje pa tudi dejanski poveljnik slovenskih etnikov, zato je bil tudi povian v in brigadnega generala JVvD! Oboje sem tudi dokumentiral in objavil v svoji knjigi o Plavi gardi,43 kar tukaj samo ponavljam.

V obdobju 19431944 oz. po Novakovem odhodu v Italijo (verjetno po nemkih nartih!) so njegovi nasledniki v Vojakem svetu Slovenske zaveze (Klinar, Prezelj, Peternel in Vauhnik) skuali prilagoditi organizacijo slovenskega etnitva novo nastalim razmeram pod nemko okupacijo. Tako so bili ustanovljeni e naslednji etniki odredi: Dolenj-ski, Notranjski pod vodstvom Janeza Marna (bivega partizana), Gorenj-ski in Primorski (Soki) odred. Po nekaterih podatkih je bilo glavno etni-ko poveljstvo razdeljeno na dva dela: glavni je bil v Ljubljani in ga je vodil brigadni general Vladimir Vauhnik z ilegalnim imenom general Rai, drugi pa je bil od avgusta 1944 pri Notranjskem odredu pod vods-tvom podpolkovnika Mirka Bitenca - Triglavskega, ki je bil poveljnik vzhodne Slovenije. Primorski etniki, ki so bili ob koncu leta 1944 v tesnih stikih z likimi, vsi pa pod poveljstvom vojvoda Jevevia, starega nemkega agenta, so bili e tako in tako povezani z Nemci v Trstu (SS-general Odillo Globocknig).

Tudi iz zbirnega poroila Ozne44 za Slovenijo sledi, da je po reorga-nizaciji etnitva v Sloveniji nastala nova ilegala vojaka organizacija jugoslovanske vojske, ki naj bi se povezala z zavezniki. Glavno poveljstvo je bilo razdeljeno na dva dela: ljubljanski del je vodil neki general Rai, medtem ko je bil na Primorskem Ivan Prezelj - Andrej prav tako povian

43 Marijan F. Kranjc in Slobodan Kljaki, PLAVA GARDA poveljnikovo zaupno poro-ilo, Maribor, 2006 in Slovenaki etnici, Beograd, 2006 - Glej tudi: Miloslav Samardi, General Draa Mihailovi in zgodovina etnikega gibanja, XII. Sloven-ski etniki (Plava garda), Pogledi, Kragujevac, 2010

44 Ljuba Dornik ubelj, Oddelek za zaito naroda za Slovenijo, Ljubljana, 1999,

126


v in brigadnega generala (kmalu zatem tudi v divizijskega), da bi lahko uspeno poveljeval ostankom slovenskih etnikih enot in tudi drugih, ki so se umikale proti Italiji pod zaito zahodnih zaveznikov. Notranjski etniki odred je avgusta 1944 vodil major Mirko Bitenc - Milan Tean, ki je bil kmalu zatem povian v podpolkovnika in imenovan za etnikega poveljnika vzhodne Slovenije. Skupaj z Dolenjskim, Gorenjskim in Sokim etnikim odredom so vse etnike sile tele blizu 600 etnikov.

Ko so Nemci izvedeli, da se zaveznike enote ne bodo izkrcale v Istri, so se zelo verjetno prav zaradi tega odloili, da bodo likvidirali e preostale zahodne obveevalne mree (Bbz, Dos), ki so delovale v ir-em zaledju Istre in Slovenije.

Poleg majorja Andreja Gluia, vodje Dos, in njegovih (22) sodelav-cev v Ljubljani, so zaprli slikarja Zorana Muia v Benetkah, v Trstu pa Joeta Golca - Joja in oba sinova generala Maistra Hrvoja in Boruta in vse poslali v Dachau ali Buchenwald (Boruta Maistra v Linz). Poleg tega so Nemci zaprli nekatere vidne Vauhnikove sodelavce (ing. Joeta Sodjo, prej vodjo Dos, podpolkovnika Ernesta Peterlina45 in druge). Zato sta se tudi oba efa Bbz (Ani in Vauhnik) pravoasno umaknila v vico, zatem pa v Argentino.

O generalu Raiu, brigadnem generalu Vladimirju Vauhniku, sem v beograjskem arhivu VZI pridobil zanimiv dokument, ki sem ga prvi objavil v Vojnozgodovinskem zborniku 21/2005, in ga sedaj ponov-no objavljam (za nejeverne Tomae).

V seznamu skrivnih (lanih) imen, psevdonimov in ifer jugoslo-vanskega etnitva46 je tudi navedeno:

General Rai brigadni general Vladimir Vauhnik, v. d. poveljnika Jugoslovanske vojske v Sloveniji;

Ppuk. Vasi Vladimir Vauhnik - Vlajko, brigadni general, etniki poveljnik Slovenije;

Vlajko polkovnik Vladimir Vauhnik, v. d. etnikega poveljnika Slovenije.

45 Ernest Peterlin, generaltabni podpolkovnik VKJ, nazadnje naelnik statistinega oddelka G VKJ in naelnik taba Zetske divizije, vodja Slovenske legije, najmonej-e polvojake formacije, iz italijanske internacije se je vrnil na zahtevo Slovenske zaveze in po intervenciji kofa dr. Gregorija Romana, nato je postal naelnik orga-nizacijskega taba Slovenskega domobranstva. Po osvoboditvi je bil decembra 1945 pred vojakim sodiem v Ljubljani obsojen na smrt.

46 Miloslav Samardi, General Draa Mihailovi opta istorija etnikog pokreta, Kragujevac, 2005, str. 553633

127


Naj povem e, da so mi to odkritje mnogi zamerili, zlasti ko so v najnovejem velikem slovenskem leksikonu Osebnosti prebrali kratek lanek o brigadnem generalu Vladimirju Vauhniku, etnikem poveljniku. Menda je Vauhniku padla avreola astitljivega polkovnika in vojakega ataeja, ki je izvedel za skrivni nemki nart napada na Jugoslavijo! Do tega odkritja naj bi veljalo, da je general Rai dejansko Ivan Prezelj, ki pa je v omenjeni zgodovini etnitva naveden kot general Andrej.

Odgovarjam takole: vseeno sem ponosen na prlekega rojaka in vojaka Vladimirja Vauhnika, saj si vojaki sami piemo zgodovino po zas-lugah in tudi porazih!

Ukaz v. d. poveljnika Jugoslovanske vojske v Sloveniji za 25. 4. 1944, (VZI Beograd, Sl-V-16)

128


Vauhnikove zveze z nemkim SD v Ljubljani

e je major Novak v Ljubljani vedel tisto, kar je vedel dr. Krek v Londonu, tj. da so Nemci poslali Vauhnika na Hrvako, da bi pripravil njihovo vojsko za bojno sodelovanje na vzhodni fronti in za boj proti et-nikom (in partizanom), potem ni udno, da je tudi glavni vodja SD Schel-lenberg v svojih spominih zapisal, da je Vauhnik po estdnevni preiskavi razkril svoje metode delovanja (zbiranje podatkov v visoki drubi in to-kovanje vsakega podatka do tevilke 50) in pristal na (izsiljeno) sodelo-vanje s SD. Takole je zapisal Schellenberg: Torej, ker je bil V. pripravljen, da dela za nas, sem uspel zaposliti njega in Jutto v nai slubi. On je v gla-vnem delal v Italiji govoril je tekoe italijansko in odlino opravil delo.47

O svoji aretaciji v Berlinu Vauhnik ne pove ni bistvenega, ampak samo to, da mu niso dokazali ilegalnega obveevalnega delovanja niti ga niso spraevali o tajnih sodelavcih. Seveda pa Vauhnik zamoli, da je pris-tal na sodelovanje z nemkim SD oz. s Schellenbergom, ki se je s tem jav-no pohvalil v svojih spominih, tudi kot britanska pria na nrnberkem procesu!

O Vauhnikovih zvezah z nemko SD imamo neposredno prievanje aretiranega Josefa Vogta,48 nazadnje efa Gestapa v Mariboru, ki je dejal (nelektorirano):

O bivem vojakem ataeju jugoslovanske misije v Berlinu Vauhniku.

Preden sem bil premeen kot KdS v juliju 1942 na Bled, me je infor-miral takratni referent Rsha IV: 5 E, kriminalni direktor dr. Schmitz o biv-em vojakem ataeju, polkovniku Vauhniku. Vauhnika je Rsha ob napadu na Jugoslavijo aretiral zaradi suma, da je pioniral za Anglee. Po izpustu je el Vauhnik v Ljubljano, kjer je ivel leta 1942. Dr. Schmitz mi je zapove-dal, da se naj ne brigam za Vauhnika z Bleda. Z njim je imel posla vodja kontrapionane slube, kriminalni komisar Schmidt, od Stapo-ja v Celovcu. Schmidt, kakor mi je rekel dr. Schmitz, je imel dobre odnose z Vauhnikom, ki jih jaz z Bleda nisem smel motiti. Pri tem mi je razloil, da je Vauhnik s svojimi vezami, ki jih je imel iz Ljubljane z Anglijo, sluil v korist Nemije.

47 Valter elenberg, U lavirintu pijunae. Memoari jednog od efova nacistike oba-vetajne slube, Beograd, 1958, str. 208

48 ARS, Gestapo v Sloveniji Josef Vogt, Dislocirana enota (kopija pri avtorju)

129


Tako je igral Vauhnik dvojno vlogo. Slede tej zapovedi, se za Vauhnika z Bleda nisem brigal. Pri nekem poznejem dravnem vpraanju ob priliki razgovora z Schmitzem, mi je ta dejal, da o Vauhniku e dolgo asa ni bilo nikakega glasu in se je o njem nameraval informirati pri Schmidtu v Celov-cu. Pri tej priliki je dr. Schmitz izjavil, da mora biti pod vsakimi pogoji obve-evalna sluba proti Angleem, iz Ljubljane aktivneje vzpostavljena. To mu je zapovedal tudi njegov ef, takratni vodja grupe IV. E v Rsha, Schellen-berg.

Radi tega naj bi Vauhnik svoje zveze bolje izkoristil. V kolikor se je to izvrilo, ne vem. V vsakem sluaju je Vauhnik sodeloval z referentom krimi-nalnega direktorja dr. Schmitza, ki je bil pozneje osebni referent efa II. Schellenberga in s katerim je bil dobro poznan. Vauhnik je poiljal poroila Rsha-ju dr. Schmitz preko kriminalnega komisarja Schmidta od Stapo-a v Celovcu.

Zaslianec

Josef Vogt, l. r.

Menim, da poseben komentar ni potreben. Vsekakor je lo za dvoj-no igro, ki jo je vei Vauhnik uspeno zakljuil v korist britanske obve-evalne slube.

Nemki dokumenti o polkovniku Vauhniku in njegovih zvezah

Na str. 159 svojih spominov je Milo Vauhnik navedel tudi doku-mente v nrnberkem arhivu, in sicer:

Rep. 501 XV V 28: ele po atentatu na Hitlerja 20. julija 1944 se pravi tiri leta po napadu na Jugoslavijo, je Gestapo leta 1945 nael med von Weizsckerjevimi papirji listek z lastnorono Canarisovo pisavo. Na enem teh listkov je Canaris zapisal, da br, ko je zvedel, da bo Hitler napadel Jugoslavijo, stopil k dravnemu tajniku W. in se tudi takrat, kot pri vsaki novi Hitlerjevi pobudi, posvetoval, kako vojno prepreiti. Ko sta skupaj dognala, da se ne da ni ukreniti, sta se odloila, da zara-di 'humanitarnih' razlogov obvestita polkovnika Vauhnika in posred-no beograjsko vlado.

NG 4557 nemkega dravnega arhiva v Nrnbergu: ukaz generala Schellenberga z dne 5. aprila 1941 o aretaciji polkovnika Vauhnika.

130


A 9107 XIV 180 NDA v Bonnu - izroiti nemki policiji jugoslovanske dravljane: Jakovljevi Vojislava, Kranjc Mirka, dr. Logar Josipa, dr. Miseti Avgusta, Nograek Joefa, Pandurovi Milivoja, Panti Alek-sandra, umenkovi Radovana, dr. Poganik Frida, Stefanovi Boi-darja in polkovnika Vauhnik Vladimirja.

V nemkem arhivu so menda tudi vsa Vauhnikova poroila, ki jih je prestregla nemka varnostna sluba, kar je polkovnik Vauhnik med preiskavo priznal kot rezultat svojega analitinega dela in tokova-nja (vrednostni sistem, do 50 tok), kakor tudi sistem drubene pi-jonae (poizvedovanje za podatki v javnem druenju).

Menda je Schellenberg napano navedel Vauhnikove enske zveze, saj Jutta sploh ni bila aretirana, drugi dve osebi pa sta na fotografijah napano poimenovani.

Milo Vauhnik je sicer napisal, da je bil brat Vladimir v gestapovskem zaporu, da so ga celo drogirali in da je posivel, zato se je moral po pri-hodu v Ljubljano zdraviti, ne govori pa o nobenih muenjih. Pravi samo, da so ga Nemci morali izpustiti, ker je imel diplomatski status. Torej, sploh ne omenja splono znane prakse iz gestapovskih zaporov, pred katero so bili postavljeni vsi zaporniki smrt ali sodelovanje!

Vauhnikove zveze in bivanje v vici 19441945

Zaradi odkritja vohunske mree Bbc na Hrvakem pa tudi zaradi nekaj aretacij v Ljubljani sta se Ani in Vauhnik pred zasledovanjem Ges-tapa najprej umaknila v Italijo, nato pa v vico. To sta storila na opozorilo majorja A, zelo verjetno majorja Andreja Gluia. Vauhnikova osrednja zveza z britanskim IS je bil konzul Mr. King v vici, s katerim je vzdreval stalno zvezo pred vojno in med njo pa tudi po njej.49 O nainu vzdrevan-ja teh zvez sicer ni podatkov, omenja se le Vladimir Mislej,50 ambasador Kraljevine Jugoslavije v vici ter tudi neki G, verjetno major Andrej Glui, Vauhnikov sodelavec in vodja etnike Dos, ki ga je Gestapo areti-ral in poslal v Dachau. Glui je pozneje do l. 1951 vodil ameriko-emigrantski obveevalni center v Salzburgu, dokler ga ni zamenjal pod-polkovnik Hrvoj Maister!

49 Milo Vauhnik, Pefau, spomini, Gorica, 1988/89, stran 163 50 Vladimir Mislej, 1889 rni Vrh nad Idrijo 1944, eneva, predstavnik Kraljevine

Jugoslavije v Drutvu narodov v vici, kjer je kasneje opravljal dolnost veleposla-nika. Vauhnik je bil oktobra 1944 na njegovem pogrebu v enevi.

131


Med raziskovanjem usode sinov generala Rudolfa Maistra51 v ARS nisem mogel potrditi trditve Duana Lajovca, da je bil Hrvoj Maister ana-litik v Gluievem obveevalnem centru v Salzburgu. Nael sem pa (preiene) dokumente Udbe, ki potrjujejo, da je Hrvoj Maister kot neka-ken predstavnik slovenskega Rdeega kria deloval (obveevalno) v Veroni in imel tudi neposredno zvezo s vico. Predvidevam, da je morala biti zveza dobra, to pa bi lahko bil samo ambasador Mislej. Ugotovitev pokojnega akademika Aleksandra Bajta, da je v britanskih arhivih WO v PRO Hrvoj Maister evidentiran kot agent posebne skupine etnikega vojvoda D. Jevevia,52 je precej problematina. Prej bi rekel, da je bil na zvezi s polkovnikom Vauhnikom ali pa vsaj z mariborskimi znanci Aniem, Jojom53 ali Tomiem. Nazadnje je bil Hrvoj Maister naelnik obveevalnega centra v Salzburgu in je dobil in polkovnika JViD (Jugoslovanske vojske izven domovine), zatem pa je bil urednik sloven-skega dela radia Pariz vse do svoje smrti (pokopan je v Mariboru poleg svojega oeta).

Oktobra 1944 sta v vico prila brata Ro iz Beograda, kasneje pa sta se sreala z Maksom Westnom iz Celja, ta pa se je e sreal s polkovni-kom Vauhnikom. Brata Ro, Vauhnik in Ani so odli v Argentino. Kam je odel Westen? Ne vemo.

Vemo le, da sta brata Ro konala svojo pot v srbskem samostanu Hilandar na Atosu. Kdor ne verjame, naj tam poie grob, na katerem pie: 18961977, ure S. Ro, kapetan invalid, bivi norveki gene-ralni konzul v Jugoslaviji (19241944), pod tem napisom pa je e drugi brat Duan S. Ro, rezervni podpolkovnik, soluna.

51 Marijan F. Kranjc, General Rudolf Maister in njegova sinova, Nedeljski tednik (feljton), Ljubljana, 2006

52 Aleksander Bajt, Bermanov dosje, Ljubljana, 1999, str. 996 53 Joe Golec - Jojo, 1901, Polje ob Sotli 1945, Trst, novinar, vodja trakega punkta

Bbc, po nelovekem muenju v zaporih Gestapa v Trstu ustreljen v Riarni. Po nekaterih podatkih je padec povzroil vrinjen gestapovski agent Fric Werdnik, menda iz Celja, sicer Golev soolec v Mariboru (glej avtorjeva lanka Plava garda radiotelegrafist proti poveljniku, Prijateljstvo s Fritzem Werdnikom, poronikom Abwehra, Nedeljski, decembra 2006 in tajerski etniki nemki kolaboranti? Abwehrov poronik Fritz Werdnik Melaherjev glavni zaupnik, Nedeljski, 2007)

132


Spomini Vauhnikovega brata Miloa vir zanimivih podatkov54

Odvetnik dr. Milo Vauhnik je napisal zanimive spomine pod nas-lovom Pe Fau, kar je pomenilo politino sumljiv politisch verdchtig.

V mariborski klasini gimnaziji je bil soolec sina in herke nem-kega odvetnika dr. Haasa. Sin je postal znan skladatelj, herka Herta pa je nadaljevala tudij v Zagrebu in tam spoznala Josipa Broza Tita, bila njegova kurirka in mati sina Mia.

Oba z bratom Vladimirjem sta bila Maistrova vojaka Vladimir je bil kot poklicni astnik 17. pepolka avstro-ogrske vojske ranjen na ruski fronti, Milo pa kot rezervni poronik 47. pepolka iste vojske ranjen na tirolski fronti.

Vladimir je bil menda celo ranjen in odlikovan v bojih na Koro-kem, esar pa nisem mogel potrditi. Sredi leta 1919 je Vladimir prestopil v vojsko Kraljevine Jugoslavije, v kateri je naredil sijajno kariero. Vendar pa je uvodniar Miloevih spominov, Marko Tavar, tudi zapisal, da je e vedno predmet raznih raziskav.

Milo je pomagal generalu Maistru na vseh podrojih. Ko pa je general Maister postal predsednik Narodne odbrane v Mariboru, je bil Milo dve leti tajnik.

S svojim stricem Thalerjem, upanom entilja, in upnikom Vra-kom so generalu Maistru pripeljali celo eto vraajoih se srbskih ujetni-kov iz nemkih tabori, ki so kot prostovoljci pod poveljstvom poronika Markovia strumno korakali po mariborskih ulicah in straili nemke meane, da so prili iz Soluna kot del antantne vojske!

Milo Vauhnik je kasneje pomagal vojakim obveevalcem Drav-ske divizije pri njihovem delovanju, nesebino pa je pomagal tudi bratu Vladimirju, ko je leta 1939 postal vojaki atae v Berlinu. Milo je bil tudi prizadeven rez. astnik VKJ.55

Poiljal mu je izbrane mesne izdelke in vina, saj so bile domae zakuske dobra prilonost za druabna sreanja vsakega legalnega pred-stavnika vojake obveevalne slube, predvsem pa vojakega ataeja v

54 Dr. Milo Vauhnik, PE FAU, Spomini, 1. in 2. del, Gorica, 1988/89 55 Avtorjev lanek Kako je Dravka divizija branila Prlekijo aprila 1941 ob nemkem

napadu, Ljutomer, 2009

133


Berlinu, srediu nacistine Nemije. Vauhnikovo naelo je bilo, da je hrana najceneja pot do vsakovrstnih novic (obveevalnih podatkov).

No, posebna zasluga Miloa Vauhnika je, da je v Berlinu dobesedno odkril dva glavna vira svojega brata Vladimirja.

Na strani 73 zapie: Pa tudi nemki letalski general Jeschonnek prihaja iz slovenske rudarske druine Jeovnik, ki se je preselila v Nemi-jo. Slovenski priimek Jeovnik so nemke oblasti spremenile v Jeschon-nek. tevilni Schocherji v renskih rudnikih so se izkazali kot oherji iz Savinjske doline Kdor je prebral Vauhnikove spomine, zlasti o bom-bnem napadu na Beograd, je lahko logino sklepal, da so take informacije imeli samo Hitler, Gring in naelnik taba letalskih sil, ki je moral nar-tovati ta napad to pa je bil osebno Hans Jeschonnek (Ivan Jeovnik)!

In konno glavni vir 'Major P'! lo je seveda za majorja Pabsta. Major Pabst Waldemar56 je e med 1. svetovno vojno igral veliko vlogo, ko je po nalogu vlade aretiral Rozo Lukxemburg in njenega odvetnika dr. Liebknechta. Milo Vauhnik mu je poslal bratove spomine v nemini in major Pabst mu je odgovoril, da je bil Vladimirjev prijatelj! Z rekonstruk-cijo odnosov je mogoe ugotoviti naslednje: admiral Canaris, pa tudi nje-gova glavna pomonika generala Oster in Treskow, so majorju Pabstu posredovali podatke, ki jih je bilo potrebno sporoiti polkovniku Vauhni-ku kot glavnemu posredniku podatkov za zahodne drave!

Po konani 1. svetovni vojni je Pabst zapustil vojsko in postal gos-podarstvenik. Ko se je zaela 2. svetovna vojna, so ga zopet poklicali in dodelili generalu Thomasu, ki je vodil urad za oboroevanje (Wehrrstungsamt). Pri Gestapu je bil slabo zapisan. Ostal je major in

56 www.novemberrevolution.de/personen, www.bundesarchiv.de/zdn, Milo Vauh-nik, Pe fau, spomini, Gorica, 1988/89

Waldemar PABST, pl. Ohaim, 24. 12. 1880 Hamburg (Berlin), +29. 5. 1970 Dsseldorf, 1899 astnik nemke vojske, major, generaltabni astnik, poveljnik gardnega diviziona, januarja 1919 sodeloval pri umoru Karla Liebknechta in Roze Luxemburg, sodeloval kot vodja pri organizaciji neuspelega pua Kapp-Lttwitz, emigriral v Avstrijo, kjer je na Tirolskem organiziral Heimwehr, 1930 se je priklju-il nacionalsocialistom Adolfa Hitlerja, sodeloval pri vojakem udaru proti Rhmu, ukvarjal se je s svetovanjem pri obnovi nemke vojake industrije, po Canarisovem nalogu v vici vzpostavil stike z ameriko obveevalno slubo (Donovan), pod kontrolo Gestapa zaradi suma zarote proti Hitlerju, 1943 je moral emigrirati v vico, 1955 se je vrnil v Nemjio, 1962 je v Spiglu javno priznal svoje sodelovanje pri umoru Liebnecht-Luxemburg, po izjavi Miloa Vauhnika je bil P major Pabst v obdobju 19381941 glavni posrednik obveevalnih poroil s strani admirala Canarisa in generala Osterja.

134


pribonik generala Thomasa, dokler ni pobegnil v vico. Bil je dvakrat aretiran, vendar ga je admiral Canaris obakrat reil. Tretji pa mu je lah-ko omogoil le pobeg v vico! Dom ali pa urad majorja Pabsta v Berlinu je bilo shajalie vseh protihitlerjevih zarotnikov! Vendar se admiral Cana-ris ni nikoli osebno izpostavljal.

Vse, kar je polkovnik Vauhnik dobil v tem uradu, je poiljal v Beo-grad, tudi narte novega oroja. Zato so v Beogradu posamezniki govorili, da Vauhnik poveliuje nemko vojsko! Ko je napovedal, da se bo poljska vojska obdrala samo 21 dni lo pa je za oceno samega Abwehra (dejansko se je 18 dni), so celo zahtevali, da ga zaradi nesposobnosti odpokliejo! e huje je bilo, ko je Vauhnik sporoil, da bo Hitlerjev pohod v Rusijo trajal 4 leta! Menda je samo ena stvar, ki je Vauhnik ni sporoil v Beograd skupaj z majorjem Pabstom sta nartovala, kako odstraniti Hitlerja, Vauhnik mu je povedal, da so najbolj zanesljivi atentatorji z Bal-kana!

Novinarske in publicistine objave o primeru Vauhnik

O Vauhniku sem najprej bral v obirni reportai v zagrebkem Vje-sniku v srijedo pod naslovom Sluaj pukovnika V. (Primer polkovnika V.) sredi leta 1966, ko sem sluboval v Splitu. Bil sem naravnost okiran, saj nisem mogel verjeti zakljukom, ki sta jih navedla avtorja Kazimirov in Ungaro. 29. 7. 1966 sem jima celo napisal pismo in prosil za pojasnila, vendar se zvedavemu poroniku JLA nista oglasila. Primer polkovnika Vauhnika pa sem vseeno e naprej intenzivno spremljal in tudi razisko-val, saj sem vasih v kakni rekonstrukciji obveevalnih primerov nale-tel tudi na polkovnika Vauhnika. Eden takih je bil tudi primer rnogorca Jovana Djonovia, ki je na Blinjem vzhodu delal za zahodne zaveznike, v njegovem dosjeju pa sem nael tudi Vauhnika, Novaka, Rudolfa in e koga.

Milo Vauhnik pravi, da je novinarjema Milovanoviu iz Zagreba in Mariu iz Beogradu posredoval razne podatke, seveda pa so novinarji potem po svoje pisali in krojili resnico o Vauhniku (nacistini agent in podobno).

ele zgodovinar Duan Biber je leta 1972 v Delu napisal nekaj objektivnih resnic, med njimi tudi to, da je polkovnik Vauhnik delal za zaveznike obveevalne slube in da ni tona Schellenbergerjeva trditev, da je iskreno in odlino delal za Nemce. Poudaril je tudi, da je o Vauhni-

135


ku zelo teko navajati doloene trditve, ker so pa nemki in jugoslovan-ski dokumenti unieni. Ocenil je, da polkovnik Vauhnik ni bil simpatizer komunistov in NOG, nejasna in problematina pa je bila tudi njegova vlo-ga med okupacijo. Po njegovem mnenju je polkovnik Vauhnik deloval utrujeno in razoarano, zato marsikaj iz njegovega ivljenja in dela ostaja nejasno in prikrito!

Vsekakor so najbolj dragocene ocene dr. Maksa nuderla, ki si je tudi osebno prizadeval, da bi polkovnik Vauhnik postal poveljnik sloven-skih partizanov. Zadran sem samo ob njegovi trditvi, da se je nadporo-nik Vauhnik pridruil generalu Maistru, sodeloval v bojih na Korokem, bil ranjen, odlikovan in povian, saj ga v obstojeem seznamu odlikovan-cev nisem nael.57 Ne razumem sicer, zakaj bi moral Vauhnik po vstopu v VKJ konati vojako akademijo (saj je z odlinim uspehom konal kadet-nico v Mariboru), zanimiv pa je podatek, da je po generaltabni oli v Beogradu konal e Ecole de Guerra v Franciji (skupaj z De Gaullom in Drao Mihailoviem) bil je najmlaji generaltabni polkovnik VKJ.

Najbolj zanimiva je nuderlova navedba, da je polkovnik Vauhnik 21. 11. 1941 pribeal iz Zagreba, takoj zatem pa so se na njegovo oseb-no pobudo za sodelovanje z OF dne 26. 11. 1941 v Veselovi ul. 7 sestali Vladimir in brat Milo s lanoma IO OF Joetom Rusom in Maksom nu-derlom. Vauhnikovo takratno stalie je bilo, da bo Nemija sicer vojno izgubila, vendar bo vojna dolgotrajna! Prav zato je zavrnil ponudbo, da bi prevzel poveljstvo nad NOV Slovenije, ker je menil, da je nemka mo prevelika in je zato svetoval prikrite priprave, da bi ob nemkem porazu zavarovali red in mir! Partijski vrh je tako oceno zavrnil. Zavrnil pa je tudi posredovanje Lovra Kuharja Preihovega Voranca!

Dr. Maks nuderl, ki je edini vedel nekaj ve o polkovniku Vauhni-ku, je za Delo napisal lanek na 12 straneh, vendar ni bil objavljen. Zani-mivo je tudi, da niso objavili, kako je Borisu Kraigherju, leta 1945 minis-tru za notranje zadeve, predal Vauhnikov roman o partizanih (upam, da je ohranjen med dokumenti Ozne). Vsekakor pa je dragoceno tudi nu-derlovo mnenje, da polkovnik Vauhnik ni bil agent Gestapa, navidezno pa je sodeloval s SD. Seveda z vednostjo britanskega IS!

Nedvomno je bila najodmevneja ocena, ki jo je pisatelj Tone Sveti-na napisal in objavil v Nedeljskem dnevniku 9. 12. 1973 pod naslovom

57 Avtorjev lanek Odlikovanci s koroke fronte, VZG Logatec, 2004, in splet Vojatvo Military na http;//users.volja.net/marijankr/

136


Dvojni agent v vodah izdajstva, K resnici o Vladimirju Vauhniku. Ker sem bil kmalu zatem napoten k Svetini kot slubeni svetovalec za varnostna vpraanja, sem preprian, da polovica vsega, kar je Svetina napisal, dri. No, druge polovice pa tudi midva nisva vedela, ker nekateri viri niso bili dostopni, mnogi arhivi pa so bili zaprti.

Zanimivo reportao je decembra 1991 za Mladino napisal tudi dr. Bernard Nemah, e da je bil Vladimir Vauhnik najslavneji slovenski vohun, vendar je natresel tudi ve netonih podatkov (konal vojno aka-demijo Theresianum na Dunaju kot poronik, govoril devet jezikov, poza-bil pa na srbino itd.), pa tako lovek tudi kakni zanimivi zamisli vseve-dnega strokovnjaka ni mogel ve verjeti.

e bi danes Tonetu Svetini povedal, da je bil Vauhnik morda sov-jetski ali celo partizanski tajni sodelavec, da je ef Gestapa Mller preel na sovjetsko stran, da je bil tudi general Draa Mihailovi sovjetski agent, bi samo grdo zaklel in rekel, da je to nemogoe! Potem pa bi zastal in zadovoljno zakljuil: Zanimivo, mogoe je pa res!? Tone Svetina je bil dober analitik, predvsem politini! Vasih pa je zanemaril kakno podro-bnost, saj varnostne slube ni doivel na svoji koi. To se mu je posebej maevalo, ko je v slovenskem politinem vodstvu iskal agenta Alfo

Vladimir Vauhnik, brigadni general, je bil vsekakor vrhunski sloven-ski vojaki obveevalec, tudi zavezniki (britanski in sovjetski), ki pa zara-di sektatva KPS ni mogel postati poveljnik slovenskih partizanov. Names-to generaltabnega polkovnika oz. brigadnega generala in odlinega stro-kovnjaka za gverilsko bojevanje je CK KPS to dolnost zaupal vojako neu-kemu delavcu Francu Leskovku, ki so ga kmalu zatem zamenjali

Documents

LSO Vauhnik