CIP - Kataložni zapis ο publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-1

MINATAI, Ivan Izbrana lirika / Ivan Minatti. - Ljubljana : Mladinska

knjiga, 2004. - (Jubilejna zbirka)

ISBN 86-11-16813-5

128443136

Mladinska knjiga ZALOŽBA

Za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamiš jeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo.

I.

PA BO POMLAD PRIŠLA

Pa bo pomlad prišla z oblaki šumečimi, pa bo pomlad prišla z rožami rdečimi, s tistimi rosnimi, mladimi rožami ... o, kak se po rožah toži mi!

Pa bodo deklicam v mraku oči zažarele, pa se čez nedrja majice bodo napele, oj, tiste majice, z rokavci kratkimi ... Kdor jih kdaj božal je, temu pomoči ni!

Pa bo srebrni ščip sameval nad ribniki, vali drhteči se lilijam plaho dobrikali, jug serenado šumel, v senci brez sanjala dva, zvezde visoke bleščale ... Oj, ne hodite tja!

7

Jaz pa le poj dem takrat za oblaki šumečimi, jaz pa le pojdem takrat za rožami rdečimi: morda kdaj najdem cvet, morda kdaj srečam oči, tihe, dobre oi, tihe, dobre oči.

8

PRVA POMLAD

Spomladi so dekleta kot oblaki: vihrave, kuštrave so in visoke. Mežikajo, porednice, prek rame, a seči sme le veter jim pod roke.

Zibaje z boki, drzne, razigrane — kot lastovke, ki jih je luč opila -po cestah frfotajo. Da sem veter, kako visoko bi jim dvigal krila!

9

PREBUJENJE

Stresla je lase čez ramo, stekla, skrila se za smreko, vrgla mi poredno preko vej poljub je in ciklamo.

Njene prsi mlade, vroče drgetajo od nemira. Z roko si oči zastira: ugašajoče, blodne, žgoče.

10

NAIVNA ROMANCA

Za deklico vem, za deklico vem, mlado kot šipek v cvetu, kuštravo kot aprilski oblak v vihravem pomladnem letu.

Plamen v očeh, v nedrjih greh, v vetru šumeče krilo ... Krilo šumeče in plamen v očeh! Koga ne bi zmotilo?

Za deklico vem, za deklici vem. Da bi ne vedel zanjo! Odkar sem pogledal ji v svetle oči, dan in noč mislim nanjo.

Pa ne mara za mé, pa ne mara za mé deklica sinjeoka: tako sva vsaksebi kot sivo morje in brezdanjost nebesnega loka.

Α sivo morje ne požene nikdar valov do neba visokega, in svetlo nebo ne skloni se, ne skloni do morja širokega.

11

KOT SRNICA JE: plaha in radovedna. Se ves čist se ji smehlja svet v velikih, začudenih očeh: belina cest, ki drže kdove kam, let oblakov v modrini, samotnih ur sijaj. Daljave v njej zvene in vabijo. (Kako sladko boli telo pod prsti zahtevajočih glasov.) Vem: zdaj zdaj se bo z negotovo stopinjo, s sijočimi očmi prestopila, odšla srnica ...

Ne bo se ozrla.

12

TVOJA ROŽA

Nocoj mi tiha sreča srce boža. Večer je. Glas harmonike otožnost drami. Še vrisk.V zavesi veter. Čisto čisto sami smo jaz, spomin in tvoja drobna roža.

Počakam še, da noč zapahne duri in ob vogalih z zvezdami prižge svetilke. Potem ustavil bom tiktakanje budilke, da bom res sam s teboj v tej lepi uri.

Prislanjal drobno rožo bom na lice — morda na njej poljub tvoj zame trepeta — in dolgo v noč poljubljal lističe cvetice, ki je iz dragih, plahih rok prišla.

13

CAKAM TE. Čakam, prisluškujem, mižé, kdaj med tisoči stopinj začutim tvoje, kdaj med tisoči zaznam tvoj dih.

Povsod te iščem: po vseh križiščih, po vseh poteh, v potezah prihajajočih in odhajajočih, v igri oblakov, v menjavah senc pod večer ... O, leta dolgo te iščem.

Nekoč boš prišla. Z lasmi dišečimi po vetru in brezmejni prostosti, usodna, neizbežna, z očmi pogubnimi kot zamolkel tolmun, ki skriva v sebi zdaj smrt, zdaj življenje ... Nekoč boš prišla.

Ker moraš priti.

14

ODKAR VEM ZANJO, imajo dnevi modre oči in vode barvo njenega krila. Odkar vem zanjo, veter šumi njen glas in rože njene besede govore.

Tako rad imam te poletne oblake: njene korake so spremljali, ko je čez trave večerne prišla.

Tako imam rad te vrbe ob vodi, zamišljene v tiho, nežno pravljico o njej. Nihče ne ve, kaj šepetajo. Samo jaz. In se smehljam.

Odkar vem zanjo, sem kot avgustovska noč: miren, poln zvezd in daljav.

15

DEKLICA, ΤΙ SE BOJIŠ

Naj še tak kličejo tvoje roke in ustne v ljubezni gorijo — tvoji prsti, deklica, tako boječe drhtijo.

Naj še tako iz srca »da« prišepeče vdani — tak žalosten je in zastrt šepet, kadar kdo v dušo rani.

Deklica, saj se bojiš téga, kar mora priti! Tvoje oči strahu ne znajo, ne znajo skriti.

Tako na široko v solzah strme te zbegane očke črne in branijo, vabijo, se boje, da jim poljub utrne

deklištva sijaj zasanjani, ko te nemoč objame, boje, da kot žena se prebudiš v mojih rokah iz omame.

16

Deklica, tebe je strah — in vendar nagiblješ k meni zaljubljeno prsi preplašene ... Nikar mi srca ne greni!

Saj jutri, pojutrišnjem že morda bodo ti mladi brsti v žeji po ljubem in zvestih dlaneh kričali pod grobimi prsti.

17

SLUTNJA

Nad parkom pust večer. Na blatna pota za listom list šumi, v tišino pada. Nemirna sva. Drug drugemu bi rada prikrila slutnjo, ki se v naju mota.

Ni treba, deklica! Na tla poglejva: po stezah najine sledi kopnijo, med poteptanim listjem se gubijo. Oj, dekle moje! Grenko se nasmejva

in objemiva se drhteče, nežno. Nekoč se bova med ljudmi zgubila kot te sledi, ne da bi poljubila se prej na hrepeneče ustne bežno.

18

JESENSKA ROŽA

Na oknu jesenske rože cveto brez cilja in brez namena. — Že zdavnaj več ne ljubkuje jih nežna roka njena. —

Same same na oknu stoje in zro v otožno sivino neba, hiš, cest, ljudi in življenja, ki teče mimo.

Le kdaj pa kdaj jih poboža sij sonca, ki umirat lega, le kdaj pa kdaj večerni dih k njim za slovo pogleda.

Takrat se stebelca zdrznejo, vztrepečejo ko v omami — in se pomirijo. Že se v njih tišina velika drami.

Same, same ... In vse bolj in bolj krhki, prosojni so listi, vse bolj in bolj cvetovi drobni in ko solza čisti ...

19

NEKI DAN, ko bodo kostanji strmeli v nebo še bolj žalostno, bova žalostna obstala. Neki dan, prav tak ko ta septembrski — glej, kako je že nizko sonce -bova, ko da se nisva nikdar poznala.

Vse beži z oblaki in s pticami: še hrepenenje, želj e in strast — čuj, kako hropejo trave - samo bolečina ostane ...

Samo bolečina in dvoje tujih dlani.

Čudna je moja pot: Sam, s krikom ptic nad seboj — s krikom ptic v krvi — grem iskat, česar morda najti ni.

Neki dan, prav tak ko ta septembrski — glej, kako nizko nizko je že sonce — bova žalostna obstala.

20

ŽALOST

Tišina, tišina, tišina ... (Samo veter v brezah mrmra.) Nikogar. — Le zvezde in mιdva in žalost okrog srca ...

Stisni se k meni, stisni, da mi ne vidiš v oči. Tak tuje so, tak nebrižne in nič več v njih tebe ni.

Ah, saj ti nisi kriva, če je med nama tako — nekaj je z mrzlo rôko čez mojo dušo šlo ...

Pa saj ti nič ne moreš, da v meni mrlič leži, in jaz nič ne morem, dekle, če v meni mrlič leži.

Morda sem premalo veroval, a ti vse preveč sanjala — zato so zbledele zvezde in žalost v srce zašla,

zato je tišina v naju in toliko besedi ... Ah, ne budiva mrliča! Naj spi, naj spi.

21

ODŠLA SVA SPET vsak svoji samoti naproti, pa sva komaj občutila, kako je lahko topel stisk dveh rok. Odšla. Preprosto. In sva spet, kar sva bila: Komaj še človek. Tako čudno ubog.

Vse, vse je dobilo drug obraz ta hip: drevesa, hiše, oblaki, nebo in ceste so, ko da nikamor več ne držijo in je vseeno, kam nameriš nogό.

Odšla sva vsak svoji samoti naproti.

Reci: Kolikokrat bo še treba oditi in za vselej pustiti ob poti drobec srca?

22

MIDVA

Midva sva tiho, pozabljeno pokopališče. V naju mrtva ljubezen spi. V tišino, kjer večnost med trhlimi križi dremlje, le redko samoten ptič zacvrči.

Zacvrči, vztrepeta, odprhne ... ko da ga je groza pred nama obšla. In spet se težek mir zlekne med davne spomine in spet sva ko groba dva.

Ah, nekdaj bila sva veji v pomladnem nemiru, prepletajoči listje v objem drhteč, nekdaj s strastjo sva naju v sebi iskala, zdaj se že davno ne iščeva več.

Vsak zase hodiva po tem neveselem svetu in ne hudo ne lahko nama v srcu ni. Tako bova do konca poti hodila, ti ne več jaz, jaz ne več ti.

23

II.

V MLADIH BREZAH TIHA POMLAD ...

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje — za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje.

Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru,

za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo.

O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev.

O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

26

VČASIH ΜΙ JE TEŽKO

Včasih mi je težko, pa kaj bi otožnost v teh dneh? Otožnost v teh dneh je greh — vsem sanjam bom dal slovo.

V teh dneh vsak otrok je mož, uporen in čvrst korak. Zdaj sanja le, kdor je šibak, o zvezdah in vonju rož.

Ljubim ta trdi čas. Pognal sem vanj svoje kali -zdaj vase strmim vse dni: bom našel v njem svoj obraz?

Α včasih mi je težko. Takrat bi pod zvezde med mak zbežal in klical v mrak kot pav zateglo in žalostno.

27

OPOLDANSKI PASTEL

Sinja luč prši v razore, v modri dalji modre gore, sonce nasmejanih lic.

V mladi detelji čebele, v vetru trave, težke, zrele, mak in vroče oči žanjic.

Lastovice med oblaki. V vsaki roži, bilki vsaki drobno srce drgeta.

Zrak v drhtavici pozvanja; kot omamljen ječmen sklanja šelesteča stebelca.

28

NEMIR

Težko mi je, a sam ne vem čemu. Avgustov dan je čez nebo razpet, v bleščavo vriska ptič, odpeva cvet, a meni je težko, ne vem čemu.

Zorijo njive, veter brodi v žitu, pedikajo med klasjem prepelice, zardeva mak, sanjarijo plavice, široko smeje sonce se v zenitu.

A meni je težko. Ne vem čemu. Kljub maku, žitu, soncu, ki se smeje. Tam cesta poje, veter čeznjo veje ... Oj cesta, veter in oblak prahu!

29

ΝΑ VEČER

Šum perutnic v oblakih. Drevesa in rože drhte. Nekaj po prstih od vsepovsod stopa v srce.

Tiho minute odtekajo. Svet je zlat, čist, zrel. Vijoličast dim nad mestom, zarje trak ... ah, odsev

vsega, kar bo, kar bilo je. Nič se več ne zgodi. Ura v zvoniku bije. Skitu se zvečeri.

30

SAMOTNE STEZE

τ Oblaki jadrajo v večerno daljo in ptice z njimi. Drevo ogrnjeno v jesensko haljo strmi za njimi.

Čez barje jezdi veter plahutaje skoz mrtvo travo. Razširil bi roke in trepetaje zavpil v daljavo.

II Čez barje žerjavi v klinu. Zdaj zdaj se zgube v meglah. — Melanholija v oblakih in vrbah in blatnih stezah.

Zadnje čebele v ajdi, sončnice v tla strme. Tam daleč, med čredami, medlo ognji pastirski tle.

Ognji jesenski in klici pastirjev in dim ... Ej, dišeči dim nad ločjem in jarki! Samoten razmišlja o nečem Krim.

31

Razmišlja daljen in mračen, v prosojno meglo zavit, nad njim trepeta spokojno večernice mrzli svit.

Večernice mrzli svit, žerjavov klic v dalji neba ... pojemajoč, brezupen, težek ko utrip srca.

32

TO NOČ

Tο noč je mimo okna šla jesen. Kot težke, trudne solze čez obraz polzele so po steklu kaplje.V mraz in veter je zdrsel z drevesa list rumen.

Zdaj vsako noč poslušam šum dežja in pljusk vode, ki klokota v kanal pi zarjavelem žlebu. Kot propal umetnik veter v dimniku vso noč igra.

Poslušam ga neskončno tih in zbran, kako igra — kot bi igral na smrt - o ptičku, ki leži pod kapom strt, z nožicami navzgor, s pogledom v južno stran,

o zapoznelem cvetu, ki pognal nepravi čas iz tal je nebogljen, in zdaj cvete prezrt, grd in zgubljen, dokler ga v blato dež ne bo steptal.

Pod oknom stok dreves in šum dežja, hripava pesem s ceste, krik pijan ... V noč vztrepetavam plah in čudno vdan, ko da se mrzel prst dotaknil je srca.

33

JESENSKI DEŽ

V zraku jesenski dež tih in sanjav, mehko šuštenje lip, gabrov in trav.

Dež, dež, jesenski dež bajko drobi lipam in gabrom in travam opolnoči.

Poslušajo bajko prelepo in trava se v snu smehlja ... — Kaj sanjajo drobne trave, ko boža jih šum dežja?

Slutim in mi tesno je. Ο bilki, ki hoče v svet, sanjajo trase, o hipu, ko v vetru zaniha cvet,

o radosti neizrečni, ko se semena napno, in o trenutku, ko vdane, mirne pod koso umro.

34

Sanjajo in se smehljajo ... V grozi zaprem oi: ob uri, ko smrt skoplje jamo in žilam izsreba kri,

ležem med jalove sanje jalov, brez klic in plodu. — (Kar z muko sejal in krvjo sem, usahnilo bo brez sledu.)

Prsten in svečanoresen v pest stiskal bom mrtvo dlan in s spačenim licem v molk krial: zaman, vse zaman, vse zaman!

Dež, dež, jesenski dež bajko drobi. V lipah in gabrih in travah vso noč šumi.

Dež, dež, jesenski dež tih in sanjav ... Sovraži noči in boji se srce šelestenja trav.

35

PTICE VEDO, kam jih nese perut, in žita vedo, čemu zorijo, in trave in veje se nemirno zganejo, ko sape večerne zadišijo. Ptice vedo in trave vedo ...

Jaz pa ne vem, čemu! — Že dolgo srce ničesar več ne pričakuje, že dolgo so mu vse poti enako znane in tuje. —

Kar tako, križem rok, ob vogalu vsega slonim, premišljam let ptic, grenak se vetra dotikam, ki po žitu diši ...

Komaj komaj slišno že skozme zemlja zvoni.

36

TAKO ČUDNO MI JE. Nekdo v meni počasi zapira oči, trudne, žalostne, in se obrača v stran, da nihče ne opazi solze, ki bo kanila, da je nihče ne umaže solze poslednje, solze žalosti po lepoti.

Tako čudnomije... Ali ne umira nekdo v meni rahlo rahlo, neopazno kot list v poznem soncu, kot roža z nagnjeno glavo, da ne veš: morda sanjari o modrem nebu?

Nekdo v meni zapira oči. —

Samo za spoznanje bo trši korak, za spoznanje bolj trpka črta okrog ust.

37

TIŠINA vrbe ob rokavu stoječe vode, tišina negibnih oblakov, tišina neprehojenih cest.

Samota jesenskih trav, samota ptice nad barjem, samota neodžejanih rok.

Bolečina izkrvavelega sonca, bolečina zarje v somraku, bolečina nedoživetega.

38

MED NEBOM IN ZEMLJO listi, listi, listi krvavordeči, voščeni, višnjevi. O, ko da vame padajo s krikom bolečine in samote izsušena, drgetajoča trupelca, ki ne morejo umreti, ko da vame padajo. Gol, teman ko drevo prisluškujem tišini v sebi in umirajočemu šepetu zvezd, z grozo čutim, kako zemlja trza, kako se veje krčijo. Počasi, počasneje polzi sok v njih.

Neko jutro bodo mirni listi, bodo mrtve zvezde, bodo neme veje.

Zamišljeno mrzlo strmi vame noč.

39

JAZ SEM DREVO, ki je samo ostalo. Gnezdo je prazno, ptički so se razšli. Kadar se moker večer nasloni na pobešene veje in v megli klikne prezebla ptica, srce zaječi.

Le kakšen rumen list še — spomin na davno poletje — se v meni kot odsoten sam vase smehlja. Še malo: in kaplje samote bodo dolble dolble nage veje in prezebla tla. Da. Šlo je, kot vse gre — mimo. In jaz sem samo še trudno trudno drevo.

40

TIŠINE BI RAD. Velike tišine neba pod jesen. Da čujem zreli molk utrujenih bilk in omagujoča srca molčečih dreves in spokojno lesketanje voda, ki se jim nikamor več ne mudi. Naj ves občutim predano usihanje korenin in sinjo govorico neba, ki neslišno prigovarja vejam, praprotim in dremotnim čebelam: spati, spati ...

Tišine bi rad. Velike tišine neba pod jesen bi rad.

Da mi do razbolelih, razklanih globin seže njena dobra, materinska dlan.

41

ŠEL BOM, med visoke majske trave bom šel. Trave so lepe, trave so dobre, trave so zdrave, trave imajo svojo modrost, prastaro modrost zemlje, trave so daleč od ljudi.

Šel bom med visoke majske trave. Trave so pokončne in pokonci umirajo, trave niso ljudje, med travami je vse razumljivo in preprosto kot tekanje mravelj in prizadevanje žuželk — še smrt, trave imajo veliko dušo in mehke mehke zelene roke.

Šel bom in se mednje vrgel na obraz.

42

SLIŠIŠ? KOS POJE

Slišiš? Kos poje. Živo. Zavzeto. Od reke sèm polni njegov žvižg topli somrak. Slemena hiš, dimniki, razpeti prsti anten se vtiskajo v modro platno večera.

Drevesa se kličejo čez ceste in vrtove. Gost, nabrekel je zrak — vznemirjenost do oblakov —. Slišim odpiranje brstičev

na veji. A kos poje, poje ...

43

GOLOB

Sivo modre peruti v ostrem loku razmejujejo zeleno in sinje. Prhutanje kril — še hip — in rdeče nožice na rami svetnika.

V okroglem očescu se ogleduje nebo, zvonik in streha s soncem pokrita.

44

POSLEDNJA LUČ

Megla se od strehe do strehe razveša. Na koncu poti žarijo iz mraka samotne in trudne obcestne luči.

Koraki se bližajo in gredo dalje. Prazen obraz v visokem ovratniku zdrsnil je mimo v ivje in mraz.

Drevesa kot straže ob strani stojijo. Megla se gosti. Skoz okno podstrešja — kdo neki še sanja? — svetilka brli.

45

SAMOTNO JE TOD. Kam naj grem? Toliko ljudi je. Z zlatom v očeh, s kamnom v rokah, s srcem iz drobiža, z medenimi usti. Kam naj grem? Rožam je tod tesno in drevesa hlipajo za zrakom.

V mrežo računa, v noro kroženje elektronov ujeta trepečejo srca, ptice in ribe, vse dobre, majhne stvari. Bose noge ne vedo več za skrite steze v travi, mrtva pada pesem pticam iz grl — ptice ne znajo gnezditi na vejah traverz, na steblih žerjavov —, reka mrmra temno pesem in oči rib so tope od groze.

46

Tesnobno je tod.

Vzel bom za roko

rože, drevesa, ptice in ribe, vse dobre, majhne stvari -

a kam naj gremo? Kam?

47

ČRNE REKE (Pariz, 1964)

Goltam samoto velikega mesta — kaj počno moji oblaki nad Barjem — goltam reke asfalta Iz vseh ulic se stekajo na križišča izza vseh oglov prinašajo temnikaste hiše in bolna drevesa črne mrzle reke — moje trave se svetijo v soncu ki pada za Dolomite — Goltam bobneči vrtinec peugeotov renaultov amijev hitreje hitreje črne mrzle reke vrišč reklam rumenopokončno rdečepikčasto vijoličastovrteče hitreje hitreje črne mrzle reke Goltam hlastne stopinje pred sabo za sabo

48

s komolci naprej z brado naprej kot pes sledar hitreje hitreje — Moje vode teko počasi in premišljeno modre od starosti in globin - Goltam samoto velikega mesta stezam roke da se dotipam do veje grma lista črne mrzle reke črne mrzle reke Kot kaznjenci postavajo drevesa za železnimi ograjami bosa in revna — Moji gozdovi sopejo globoko Do korenin Zlata jesen jim zatiska škrlatne oči - November nad katedralo in Seine. prebodeno s tisočerimi lučmi in dimniki — Kako daleč si kako tesen moj mali kvadratek neba pod Triglavom —

49

KO BOM TIH IN DOBER

Rad jih imam molčeča okna s cestami in hrepenenjem pod pol zaprtimi oknicami rad jih imam steze ki z drobnimi stopinjami drže do samotnih dreves staro samotno drevo rad jih imam daljne zvonove nad zamišljenim barjem in otožne ptice v ločju rad vas imam tihe drobne stvari Nihče te mi ne vzame mehki zeleni pogled trav nihče mali rdeči čudež ciklame nihče topla dišeča julijska prst ki te odsotno pretakam med prsti vse bolj bom tvoj — ko bom tih in dober

50

Tudi jaz trava med travami drevo med drevesi bom stal z razprostrtimi rokami in objemal zvezde oblake in ptice in se pogovarjal s tabo zemlja dolgo dolgo takrat ko bom tih in dober tudi jaz

51

SAMA SVA, JAGNED, pod osteklenelim očesom neba. Ti z rokami kvišku, jaz z upehanim srcem. Ti samoten med travami, jaz daleč od ljudi.

Nebo in zemljo pestuješ v koreninah in vejah, jagned, vse drobne skrivnosti zaljubljencev, trav in oblakov — pa se nebogljen oklepaš praznih gnezd; črnica za zrnje dobrega in lepega sem bil, jagned, pa je srce kamen, pa so roke kamen, pretežke, pretemne, da bi pobožale rožo ali otroka.

Zadnje ptice nad nama beže.

Skoz naju se pretakajo siva jutra in večeri in v koreninah nama votlo pljuska tolmun tišine.

52

POD ZAPRTIMI VEKAMI

Padati globoko globoko v vse bolj modro tišino Ničesar čuti ničesar videti samo pod zaprtimi vekami reko spominov na neke stare vijugaste ulice na neke stare vegaste plotove in hiše na neke davne pozabljene igre na neke pradavne čase in kraje Padati globoko globoko Ničesar vedeti ničesar čutiti Biti le ptica na zeleni strehi vetra biti samo mravlja v oceanu trave biti samo kaplja v srcu reke Padati s polnimi usti krika

53

SAMOTA

Si moja mati?

Že od nekdaj me pestuješ — od malega

Si ljubica?

Ko so majnice cvele — nekoč sem s stisnjenim grlom hlipajoč od neznane žalosti hodil pod velikimi zvezdami s tvojo roko v svoji

Si žena?

Tvoj dih čutim ob srcu zasoplem od tesnobe čuječem od groze - a noči ni kraja

Prihajaš s trpkostjo presijana — moja zadnja popotnica

54

KDO KLIČE?

Vse tiho Odsev vrb in oblaka v zenici reke temni Lastovka v nizkem letu s trebuščkom para gladino Ribji hrbet zablesti

Ves ves sem bilka ta hip zgib najtanjše veje v vrhu topola čez vodo zapotegnjen klic ves ves mehko drsenje valov ob bregu zaspani ščebet ptic

Vse tiho Kot da je že vse bilo kot da šele bo — Odkod to svetlo drhtenje v meni Kdo kliče? Zemlja? Nebo?

55

VSE BOLJ BLIZU VEČER

Vse bolj blizu večer in zunaj in tu notri hlad Stvari se oddaljujejo in primikajo Rdeč je oblak Pokopališčni zid postaja razločnejši Ogromen rase križ Zlati se jabolko zvonika Nikamor ne ubežiš Kje je še kdo v tem čudnem času med nočjo in dnevom? Vpiješ in veš: ne prikličeš glasu Omagana ptica Na predolgi poti v brezupno praznem nebu jadra soncu naproti Α noč bo zdaj zdaj tu

56

VSAK DAN ΤΕ GLEDAM

Vsak dan te gledam, sonce, kako zahajaš, kako se za stolpnico pozimi, za zvonikom čez reko ob enakonočju, za nazobčanim obrisom hriba na nebu ob kresu, žareče raztapljaš na robu prostora. Trenutek brezčasja: v travah zasije, vode odsevajo večnost, skozi zlato mrežo oblakov pronica dobrotna luč.

Potem se vračaš. Po isti poti.

Odhajaš in se spet vračaš, o sonce, v neizmerljivem, zanesljivem loku. Od Začetkov.

Moj lok je nizek in se ne vrne.

57

ČAKAM KOT TO DREVO

Čakam kot to drevo s tremi listki v vrhu, žoltimi.

Čakam in se bojim jutra. Še bodo? Zlati, krhki v soncu? Ah bo tam izropano, siromašno, golo: sveča z ugaslim stenjem - kot jaz?

Kako je sijala Pomlad! Kako žarelo Poletje! In odšumeva Jesen ...

Nad mano zdaj, v mrzlem večeru, čez vse nebo Orion z bleščečim neizprosnim mečem.

58

KO SE ZAVEŠ

Ko se zaveš, da si odveč in sam, se je neka ura v vesolju ustavila: tvoja. Pojdi tedaj, zavleci se kot poginjajoča žival v svoje samote votlino, med sveče kapnikov izjalovljenih upanj in pričakovanj, v brezna padcev, v labirinte brezuspešnih iskanj, v izsušeno strugo življenja. Hladne lovke osamljenosti bodo poslej izsesavale upočasnjeno kri tvojega bednega životarjenja. Brez smisla bo čas pronical v lijake brezčasja. S sigo pozabe te bodo prekrivale njegove kaplje in te spreminjale v okamnelega spačka, nerazpoznavnega sebi in drugim.

59

NEKOGA MORAŠ IMETI RAD, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen, nekomu moraš nasloniti roko na ramo, da se, lačna, nasiti bližine, nekomu moraš, moraš, to je kot kruh, kot požirek vode, moraš dati svoje bele oblake, svoje drzne ptice sanj, svoje plašne ptice nemoči — nekje vendar mora biti zanje gnezdo miru in nežnosti - nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen — ker drevesa in trave vedo za samoto — kajti koraki vselej odidejo dalje, pa čeprav se za hip ustavijo — ker reka ve za žalost — če se le nagne nad svojo globino — ker kamen pozna bolečino — koliko težkih nog je že šlo čez njegovo nemo srce - nekoga moraš imeti rad, nekoga moraš imeti rad, z nekom moraš v korak, v isto sled — o trave, reka, kamen, drevo, molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov, dobra, velika bitja, ki spregovore samo, kadar umolknejo ljudje.

60

KAKI NAJ ΤΙ POVRNEM

Kako naj ti povrnem, zemlja, za milost, ki mi jo daješ: za mavrično iskro sonca v kaplji rose, za vonj pokošenih travnikov, za žarenje zrelega ruja po samotnih gmajnah, za srebro zimskih noči? Kako, neustavljivi zagon Življenja, za slast rasti in padcev, iskanja in zmote, celo za strah pred Ničem? Kako naj ti vrnem, zemlja, za neizrekljivi občutek, da Sem? Da sem v sredici kamna, v listu na drevesu, odsvit zvezde, dih v dihu vesolja? Iščem besede zahvale, preproste, vseobsegajoče, ki jih razumejo trave in živali, iščem besedo, kakršno položi v usta samo smrt.

61

O NEGIBNOST NEBA

Ο negibnost neba in trav, ki dreveniš telo in ga pojiš s srhom! Kako gol stojim pred tem neizmernim umiranjem.

62

SMRT

Vselej pride sama in ko si najbolj sam Takrat vzdrgetaš kot ko se prvič zaljubiš ko se ti rodi prvi otrok ko ti je umrla mati — takrat te spreleti praspomin

Potem sta skupaj sama In postajaš zrak in prst bilka in mesečina klic ptice Večen

63

TOD

Tu ni nikogar samo stopinje ptic in vetra v travi in — daleč tam — v vijoličasti luči slutnja zvonika in kamnitih križev Tu ni nikogar samo grozljiva ubranost zelenega neba in zemlje Tu sem nihče ne zajde Tu sem te prineso

64

KAZALO

Moto: Za vse ...

1.

PΑ BO POMLAD PRIŠLA 7

PRVA POMLAD 9

PREBUJENJE 10

NAIVNA ROMANCA 11

KOT SRNICA JE 12

TVOJA ROŽA 13

ČAKAM TΕ 14 ODKARVEM ZANJO 15

DEKLICA,TI SE BOJIŠ 16

SLUTNJA 18

JESENSKA ROŽA 19

NEKI DAN 20

ŽALOST 21

ODŠLA SVA SPET 22

MIDVA 23

V MLADIH BREZAH TIHA POMLAD ... 26

VČASIH MI JE TEŽKO 27

OPOLDANSKI PASTEL 28

NEMIR 29

NA VEČER 30

SAMOTNE STEZE I, II 31

TO NOČ 33

JESENSKI DEŽ 34

PTICE VEDO 36

TAKO ČUDNO ΜΙ JE 37

TIŠINA 38

MED NEBOM IN ZEMLJO 39

JAZ SEM DREVO 40

TIŠINE BI RAD 41

ŠEL BOM 42

SLIŠIŠ? KOS POJE 43

GOLOB 44

POSLEDNJA LUČ 45

SAMOTNO JE TOD 46

ČRNE REKE 48

KO BOM TIH IN DOBER 50

SAMA SVA,JAGNED 52

POD ZAPRTIMI VEKAMI 53

SAMOTA 54

KDO KLIČE? 55

VSE BOLJ BLIZUVEČER 56

VSAK DAN TE GLEDAM 57

ČAKAM KOT TO DREVO 58

KO SE ZAVEŠ 59

NEKOGA MORAŠ IMETI RAD 60

KAKI NAJTI POVRNEM 61

O NEGIBNOST NEBA 62

SMRT 63

TOD 64

Jubilejna zbirka Urednik Aleksander Zorn

Ivan Minatti IZBRANA LIRIKA

Izbral in uredil Aleksander Zorn Opremil Jure Jančič

Grafično uredila Mirtam Pezdirc Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana

Glavni direktor Milan Matos Direktor splošnega založništva MatjažVračko

Natisnila tiskarna Euroadria, d. o. o. Ljubljana 2004

Težko bi našli v slovenski poeziji

takšnega prvinskega lirika, kakor je

Ivan Minatti. Nemara pred njim v

zgodovini naše književnosti tako

č isto stoji samo Murn. In ker

pripadajo prvinski liriki pesniške

teme kot njene osnovne prvine, ki

so stalne in zaobsegajo njen svet od

vekomaj, je tudi njihovemu trajanju

v naši sodobnosti zagotovljena

nesmrtnost. Ljubezen, narava in

smrt so pesnjene vsebine, ki se ne

postarajo. Postale so estetski zakon

poezije, kakor poezijo samo po sebi

razume največ ji in najbolj razno-

' sten sloj bralcev literature.

Zato je Ivan Minatti utelešen lirik

za vse, od kmečkega č loveka do

matematika.

Ljubezen, narava in smrt pa so v

prvinski poeziji lepe in melanholične.

le poznajo naturalistične okrutnosti

in ne filozofskega dvoma. So tisti

č loveški doživljaji, za katere smo

soglasni, da morajo biti nujni,

estetski in žalostni. Da so nekakšna

svetla osnova dobrega č loveka. Zato

so tudi naša uteha pred resničnim

svetom in njegovo čezč loveško

brezbrižnostjo.

Šli bi med rekami, drevesi in kamni,

kakor Minatti, in nekoga imeli radi,

ker je to potrebno do konca dni, ko

te odneso prav tja, mednje. In bili bi

pomirjeni in izmirjeni z melanho-

ličnim smislom, da je dobro življenje

potrebno.

Izbrana Minattijeva lirika naše

knjiž ι ce sledi temu klicu. V komaj

začrtanem pripovednem loku je

zbrala zgodbo njegove lirike, ki gre

od pomladne ljubezenske zavzetosti

skozi življenje, naravo in svet, ki se v

našem skrivnostnem l ι ričnem bistvu

morajo spreminjati v poezijo, da

bomo lahko na kancu mirno prispeli

do tistega kraja, kamor te prineso.

Neminljivi Minatti bo spovednik in

spremljevalec vsem, ki »sami ne vej.

kaj čakajo in po čem hrepenijo«.

Aleksander Zorr