MONIKA KLEMENČIČ PRIPOSESTVOVANJE KOT TEMELJ …

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

MONIKA KLEMENČIČ

PRIPOSESTVOVANJE KOT TEMELJ PRIDOBITVE STVARNIH PRAVIC

-PRIPOSESTVOVANJE LASTNINSKE PRAVICE IN SLUŽNOSTI S PREGLEDOM

SODNE PRAKSE-

Diplomsko delo

Maribor, 2015

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

PRIPOSESTVOVANJE KOT TEMELJ PRIDOBITVE STVARNIH PRAVIC

-PRIPOSESTVOVANJE LASTNINSKE PRAVICE IN SLUŽNOSTI S PREGLEDOM

SODNE PRAKSE-

Študentka: Monika Klemenčič

Številka indeksa: 71161775

Študijski program: UNI-PRAVO

Študijska smer: Civilno pravo

Mentor: izr. prof. dr. Renato Vrenčur

Maribor, februar 2015

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju dr. Renatu Vrenčurju za

sprejeto mentorstvo, hitro odzivnost in strokovno

pomoč.

Neskončno sem hvaležna partnerju Mariu in sinu

Urbanu, za potrpežljivost, vso podporo in spodbudo.

KAZALO POVZETEK ...................................................................................................................................... 6

ABSTRACT ...................................................................................................................................... 7

UVOD ............................................................................................................................................. 8

1. PRIPOSESTVOVANJE KOT NAČIN PRIDOBITVE LASTNINSKE PRAVICE ....................................... 9

1.1 Pojem in pridobitev lastninske pravice ............................................................................... 9

1.2. Ureditev pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem v rimskem pravu .............. 11

1.3. Razvoj ureditve pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem v našem pravnem

prostoru ................................................................................................................................... 12

1.4. Sodna praksa .................................................................................................................... 14

2. POJEM IN PRAKTIČNI POMEN PRIPOSESTVOVANJA ............................................................... 15

2.1. Predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem .............................. 18

2.2. Dobra vera ........................................................................................................................ 19

2.2.1 Sodna praksa .............................................................................................................. 20

2.2.2 Opravičljiva zmota glede obstoja lastninske pravice prednika .................................. 22

2.2.3. Opravičljiva zmota glede drugih pogojev za pridobitev lastninske pravice .............. 23

2.2.4. Izvenknjižno priposestvovanje .................................................................................. 23

2.2.5. Knjižno priposestvovanje .......................................................................................... 28

2.2.6. Dobra vera pravne osebe .......................................................................................... 28

2.2.7. Dobra vera pri priposestvovanju solastnine ali skupne lastnine ............................... 29

2.2.8. Sodna praksa ............................................................................................................. 29

2.3. Lastniška posest ............................................................................................................... 32

2.3.1. Sodna praksa ............................................................................................................. 33

2.4. Pretek časa ....................................................................................................................... 33

2.4.1. Sodna praksa ............................................................................................................. 35

3. OMEJITVE PRIPOSESTVOVANJA .............................................................................................. 36

3.1. Javno dobro in stvari zunaj pravnega prometa ............................................................... 36

3.2. Izvenknjižno priposestvovanje in načelo zaupanja v zemljiško knjigo ............................. 37

3.3. Posledica priposestvovanja glede tretjih ......................................................................... 37

3.4. Priposestvovanje lastninske pravice na delu nepremičnine ............................................ 38

3.5. Priposestvovanje lastninske pravice na nevpisanih nepremičninah ................................ 38

3.6. Sodna praksa .................................................................................................................... 39

4. ANALIZA SODNE PRAKSE GLEDE IZVENKNJIŽNEGA PRIPOSESTVOVANJA LASTNINKSE PRAVICE

NA NEPREMIČNINAH ................................................................................................................... 41

5. PRIPOSESTVOVANJE KOT NAČIN NASTANKA STVARNIH SLUŽNOSTI ...................................... 49

5.1. Pojem in nastanek služnosti ............................................................................................. 49

6. STVARNA SLUŽNOST ................................................................................................................ 51

6.1. Nastanek stvarne služnosti ............................................................................................... 52

6.1.1. Nastanek stvarne služnosti na podlagi pravnega posla ............................................ 52

6.1.2. Nastanek stvarne služnost na podlagi odločbe pristojnega organa .......................... 53

6.1.3. Priposestvovanje kot način nastanka stvarne služnosti na podlagi zakona .............. 53

6.1.4. Sodna praksa ............................................................................................................. 55

6.2. Vsebina priposestvovane služnosti .................................................................................. 56

6.2.1 Sodna praksa .............................................................................................................. 57

6.3. Pravo priposestvovanje .................................................................................................... 58

6.3.1. Sodna praksa ............................................................................................................. 60

6.4. Nepravo priposestvovanje ............................................................................................... 64

6.4.1. Sodna praksa ............................................................................................................. 65

7. NEPRAVA STVARNA SLUŽNOST ............................................................................................... 66

7.1. Nastanek in prenehanje neprave stvarne služnosti ......................................................... 67

7.2. Prenosljivost nepravih stvarnih služnosti ......................................................................... 68

7.3. Priposestvovanje nepravih stvarnih služnosti .................................................................. 69

7.4. Sodna praksa .................................................................................................................... 69

8. SLUŽNOSTI V JAVNO KORIST ................................................................................................... 70

8.1. Pravna narava služnosti v javno korist ............................................................................. 72

8.2. Priposestvovanje služnosti v javno korist ......................................................................... 73

8.2.1. Pogoji za priposestvovanje služnosti v javno korist .................................................. 74

8.2.2. Učinkovanje priposestvovanja služnosti proti kasnejšemu pridobitelju zemljišča ... 75

8.2.3. Sodna praksa ............................................................................................................. 76

9. OSEBNE SLUŽNOSTI ................................................................................................................. 77

SKLEP ........................................................................................................................................... 78

BIBLIOGRAFIJA ............................................................................................................................. 79

Literatura ..................................................................................................................................... 79

Članki in publikacije ................................................................................................................. 79

Pravni viri ................................................................................................................................. 80

6

POVZETEK

Diplomska naloga obsega obravnavo instituta priposestvovanja stvarnih pravic in

pregled aktualne sodne prakse.

Priposestvovanje je izviren način pridobitve lastninske pravice in temelji na treh

bistvenih elementih: dobri veri priposestvovalca, izvrševanju posesti oziroma lastniških

upravičenj in preteku časa. Eno najpomembnejših vprašanj v zvezi s priposestvovanjem

je prav gotovo dopustitev priposestvovanja nepremičnin tistemu, ki se ni vpisal v

zemljiško knjigo oziroma tako imenovano izvenknjižno priposestvovanje. V povezavi s

tem institutom ima zelo pomembno vlogo zemljiška knjiga, na podlagi katere je

zagotovljena publiciteta stvarnih pravic na nepremičnini. V skladu z vpisnim načelom je

na pravnoposlovni podlagi mogoče pridobiti lastninsko ali katero drugo stvarno pravico

na nepremičninah le z vpisom v zemljiško knjigo. Naša sodna praksa je dolgo dopuščala

izvenknjižno priposestvovanje in se pri presoji dobre vere ni opirala na stanje vpisov v

zemljiški knjigi, ampak zgolj na dejanske okoliščine. V zadnjih letih pa zemljiška

knjiga vendarle dobiva osrednji pomen, tako v zavesti Slovencev, kot tudi v sodni

praksi, tako da sodišča dopuščajo izvenknjižno priposestvovanje le v izjemnih

okoliščinah.

V svojem diplomskem delu sem se v poglavju priposestvovanja lastninske pravice

osredotočila predvsem na problematiko izvenknjižnega priposestvovanja in povzela

aktualno sodno prakso. V poglavju priposestvovanja služnosti pa so poleg pogojev,

obravnavani tudi sodna praksa in posebnosti glede nepravih služnosti in služnosti v

javno korist.

Ključne besede:

Priposestvovanje, lastninska pravica, dobra vera, izvenknjižno priposestvovanje,

neprave stvarne služnosti, služnosti v javno korist.

7

ABSTRACT

The thesis examines the institute of acquisition by prescription of property rights and an

overview of current case law.

Prescription is an original manner of acquiring property rights and based on three key

elements: good faith of the acquirer, enforcement of possession or ownership rights and

time. One of the most important issues relating to the prescription is allowing real-estate

acquisition by prescription to those who are not inscribed in the Land Register, the so-

called out-of-Register prescription. Land Register has a very important role in relation

to this Institute as it guarantees the publicity of rights in rem in immovable property. In

accordance with the inscription on legal and business basis, it is possible to obtain

ownership or any other right in rem in immovable property only by an inscription in the

Land Register. Our jurisprudence has long tolerated out-of-Register prescription and the

assessment of good faith does not rely on the state of the inscriptions in the Land

Register, but only to the actual circumstances. In recent years, however, Land Register

is being more and more recognised as a central document, both in the minds of

Slovenes, as well as the case law so that courts recognise and except out-of-Register

prescription only in exceptional circumstances.

The chapter of the thesis on the acquisition by prescription of the ownership rights is

primarily focused on the issue of out-of-Register acquisition by prescription and

summarizes the current case law. The chapter easement by prescription discusses the

conditions of the jurisprudence and specifics regarding quasi-easements and easements

in the public interest.

Keywords: prescription, the right to property, in good faith, out-of-register prescription,

quasi-easement, easement in the public interest.

8

UVOD

Priposestvovanje je eden izmed tako imenovanih originarnih načinov pridobitve

lastninske pravice ter drugih stvarnih pravic in je močno povezan s pojmom posesti. Pri

priposestvovanju je pridobitev posesti posledica dolgotrajnega izvrševanja posesti, ob

pomanjkljivem pravnem naslovu ali pomanjkljivi izvedbi razpolaganja. Institut temelji

na naslednjih predpostavkah: dobrovernih lastniški posesti in poteku določenega

priposestvovalnega časa. Bistven element priposestvovanja je obstoj dobroverne

lastniške posesti.

V prvem poglavju je na kratko orisan institut priposestvovanja skozi čas, saj so že v

rimskem pravu posestniku, ki ni bil lastnik, pod določenimi pogoji priznali lastninsko

pravico na podlagi priposestvovanja, kasneje, v 19. stoletju pa ta institut poznajo vse

prve kodifikacije civilnega prava, za nas najpomembnejši so Obči državljanski zakonik

in Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Od leta 2003 pa stvarno pravo v

našem pravnem prostoru ureja Stvarnopravni zakonik, ki je prinesel vrsto sprememb,

tudi na področju priposestvovanja.

Dalje so podrobno predstavljene predpostavke za pridobitev lastninske pravice s

priposestvovanjem in izvenknjižno priposestvovanje. Ravno položaji, ko

priposestvovalec ni vpisan kot lastnik v zemljiško knjigo, ampak je kot lastnik vpisana

oseba, proti kateri priposestvovalec deluje, so najbolj sporni za prakso in tudi izjemnega

pomena.

V naslednjem poglavju je na splošno orisana služnost, kot omejena stvarna pravica na

tuji stvari ter opisane predpostavke za priposestvovanje. Predstavljeno je pravo in

nepravo priposestvovanje, vsa dejstva pa so podkrepljena s primeri iz sodne prakse.

Nedalje je predstavljena tudi neprava stvarna služnost, pomen, nastanek in prenehanje

ter razlaga ali in na kakšen način je mogoče priposestvovati neprave stvarne služnosti. V

zadnjem poglavju so predstavljene služnosti v javno korist in možnosti za

priposestvovanje.

Namen diplomskega dela je bil čim natančneje predstaviti institut priposestvovanja in

glede obravnavane tematike vključiti tudi aktualno sodno prakso.

9

1. PRIPOSESTVOVANJE KOT NAČIN PRIDOBITVE LASTNINSKE PRAVICE

1.1 Pojem in pridobitev lastninske pravice

Lastninska pravica je najpomembnejša in najobsežnejša stvarna pravica.1 V 37. členu

Stvarnopravnega zakonika2 je lastninska pravica opredeljena kot pravica imeti neko

stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. V

37. členu je določeno, da lastninska pravica ne more biti vezana na rok ali pogoj, s tem

pa se omejuje možnost začasnih ali pogojnih prenosov lastninske pravice, razen če

zakon določa drugače. 3

Naš zakonodajalec se je odločil za tradicionalno opredelitev, ki opredeljuje lastninsko

pravico prek treh klasičnih lastniških upravičenj:

-pravica do posesti stvari,

-pravica do (upo)rabe in uživanja stvari,

-pravica do razpolaganja s stvarjo.

Lastnik lahko svojo stvar poseduje in jo uporablja v skladu s svojimi interesi in željami,

lahko uživa njene plodove, lahko jo obremeni, odsvoji, tudi uniči. Iz tega izhaja tako

imenovani pozitivni vidik lastninske pravice, medtem ko negativni vidik pomeni, da

lahko lastnik od vsakogar zahteva, da se vzdrži kršitve njegove lastninske pravice. 4

Pomembno je dodati, da lastninska pravica nikakor ni neomejena, saj lahko lastnik

izvršuje svojo lastninsko pravico tako, da ne krši pravic drugih posameznikov ali

zakona.5

Ravno tako, kot pozna stvarno pravo zaprt sistem (numerus clausus) stvarnih pravic,

pozna tudi zaprt sistem načinov pridobitve lastninske in drugih stvarnih pravic. Načini

pridobitve lastninske pravice se glede na to ali se lastninska pravica pridobi od pravnega

1 Numerus clausus, načelo omejenega števila stvarnih pravic.

2 Uradni list RS, št. 87/2002, 91/2013, v nadaljevanju SPZ.

3 Tratnik Matjaž, Stvarnopravni zakonik (SPZ) / z uvodnimi pojasnili, Uradni list Republike Slovenije,

Ljubljana 2010,str. 55. 4 Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato: Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007,str. 206.

5 Tratnik Matjaž, Stvarnopravni zakonik (SPZ) / z uvodnimi pojasnili, Uradni list Republike Slovenije,

Ljubljana 2010,str.55.

10

prednika v enakem obsegu in z enakimi omejitvami, kot je obstajala pri njem, ali pa

pridobitelju nastane nova lastninska pravica, delijo na izvedene in izvirne.6

Stvarnopravni zakonik v 39. členu določa pravne podlage za pridobitev lastninske

pravice. Te so:

-pravni posel

-zakon

-dedovanje in

-odločba državnega organa.

Vse načine pridobitve na podlagi zakona prištevamo med izvirne načine pridobitve

lastninske pravice.

Naše pravo pozna naslednje načine pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona:

-priposestvovanje,

-prilastitev,

-najdba,

-najdba zaklada,

-prirast,

-spojitev,

-pomešanje,

-izdelava nove stvari,

-pridobitev lastninske pravice na plodovih,

-pridobitev od razpolagalno nesposobne osebe,

-pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi načela zaupanja v zemljiško

knjigo.7

Med navedenimi načini pridobitve lastninske pravice je edino priposestvovanje mogoče

tako pri nepremičninah kot premičninah. Posebnost je prav tako pridobitev lastninske

pravice na podlagi načela zaupanja v zemljiško knjigo, ki je mogoča le na

6 Tratnik Matjaž: Stvarnopravni zakonik (SPZ) / z uvodnimi pojasnili, Uradni list Republike Slovenije,

Ljubljana 2010,str. 58. 7 Tratnik Matjaž: Stvarnopravni zakonik (SPZ) / z uvodnimi pojasnili, Uradni list Republike Slovenije,

Ljubljana 2010,str.58.

11

nepremičninah. Vsi drugi načini se nanašajo na pridobitev lastninske pravice na

premičninah. 8

1.2. Ureditev pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem v rimskem pravu

Že rimsko pravo je posestniku, ki ni bil lastnik, pod določenimi pogoji po poteku

predpisanega časa priznalo lastninsko pravico na podlagi t.i. priposestvovanja. Večkrat

se je namreč zgodilo, da je nekdo pridobil stvar na pravno neoporečen način, pa kljub

temu ni postal lastnik stvari, ker je stvar npr. pridobil od nelastnika. V takem primeru

mu lastnik, če so bili izpolnjeni predpisani pogoji, po poteku določenega časa, stvari ni

mogel več odvzeti iz naslova svoje lastninske pravice, saj je njegova pravica ugasnila,

novi lastnik pa je postal priposestvovalec.

Rimsko pravo je izhajalo iz predstave o lastninski pravici kot aktivnem in odgovornem

odnosu do stvari, zato po eni strani iz razlogov pravne varnosti ni mogoče v nedogled

trpeti, da bi nekdo posedoval tujo stvar kot svojo, po drugi strani pa je nedejavni lastnik,

ki se ni zanimal za svojo stvar, na nek način zapravil svojo pravico.

Priposestvovanje je torej v rimskem pravu način pridobitve lastninske pravice, ki pa se

od ostalih načinov bistveno razlikuje, saj pri priposestvovanju ne gre za načrtno in

zavestno ravnanje, katerega cilj bi bila pridobitev lastninske pravice.9

Po klasičnem rimskem pravu so za priposestvovanje veljali strogi pogoji, ki ji lahko

povzamemo v petih točkah in sicer: priposestljiva stvar, pridobitni naslov, dobra vera,

posest in čas.10

Priposestvovati je bilo torej načelno mogoče vse stvari, na katerih je bilo mogoče

pridobiti civilno lastninsko pravico. Od priposestvovanja so bile izvzete ukradene stvari.

Priposestvovalec je moral prav tako stvar posedovati kot svojo, posest pa je morala

imeti tudi ustrezno podlago. Pridobitev posesti je tako morala temeljiti na okoliščini, ki

bi normalno zadoščala za pridobitev lastninske pravice. Priposestvovalec je moral biti v

8 Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato: Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 250.

9 Kranjc Janez: Rimsko pravo, GV založba, Ljubljana 2008, str. 522.

10 Kranjc Janez: Rimsko pravo, GV založba, Ljubljana 2008, str. 525.

12

dobri veri, kar pomeni, da je moral biti ob pridobitvi zmotno prepričan, da je postal

lastnik stvari. 11

Priposestvovalna doba je bila skozi obdobja rimskega prava spreminjala, po zakoniku

XII plošč in še v klasični dobi je znašala za nepremičnine dve, za premičnine pa eno

leto. Po Justinijanovem pravu, je bil priposestvovalni čas daljši, za premičnine tri leta,

za nepremičnine pa deset oziroma dvajset let.12

1.3. Razvoj ureditve pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem v našem pravnem prostoru

Priposestvovanje kot pravni institut, so urejale vse prve kodifikacije civilnega prava v

19. stoletju, vključno z avstrijskim Občim državljanskim zakonikom.13Ureditev v ODZ

je bila za vzgled pripravljavcem Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih14 iz

leta 1980, medtem ko je zakonodajalec v SPZ leta 2003 do neke mere sledil ODZ in

ZTLR, poleg tega pa uvedel nekatere nove in nekoliko drugačne rešitve.15

Avstrijski ODZ v skladu s starim ius commune ureja priposestvovanje skupaj z

zastaranjem pod skupnim imenom zastaranje, ki ima dve obliki: priposestvovanje in

zastaranje. Skupna značilnost obeh institutov je izguba pravice, če je upravičenec

določen daljši čas ne uporablja na strani imetnika in pridobitev pravice na strani tistega,

ki jo dejansko izvršuje, kar je zlasti v korist varnosti pravnega prometa, predvidljivosti

in ekonomski učinkovitosti. Izguba pravice enega (zastaranje) je bila v času nastajanja

ODZ pogoj za njeno pridobitev na strani drugega (priposestvovanje). Predpostavke

priposestvovanja so v skladu z ODZ naslednje:

-stvar, ki je sposobna biti priposestvovana,

-kvalificirana posest,

11

Kranjc Janez: Rimsko pravo, GV založba, Ljubljana 2008, str. 526. 12

Kranjc Janez: Rimsko pravo, GV založba, Ljubljana 2008, str. 530. 13

Allgemeines Bürgerliches Gesetzbuch-ABGB, Cesarski patent z dne 1. Junija 1811, JGS 946, v nadaljevanju ODZ. 14

Uradni list SFRJ, št. 6/80, 36/90, v nadaljevanju ZTLR. 15

Tratnik Matjaž, Razvoj ureditve pridobitve lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem v našem pravnem prostoru, Zbornik Pravne fakultete v Mariboru, Univerza v Mariboru, Maribor 2005, str. 48.

13

-potek časa.16

ODZ v zvezi s predpostavko kvalificirane posesti razlikuje med rednim in izrednim

priposestvovanjem. Pri rednem priposestvovanju se zahteva pravična,17 poštena18 in

pristna posest, medtem ko sta za izredno priposestvovanje dovolj poštena in pristna

posest. Institut priposestvovanja predstavlja tudi potek določenega časa, tako na

nepremičninskem področju traja priposestvovalna doba trideset in v nekaterih primerih

celo štirideset let. Dobroverni tretji so varovani na podlagi § 1500 ODZ. Ta določba

varuje zaupanje v popolnost zemljiške knjige. Tisto kar ni vpisano, proti dobrovernim

tretjim nima učinka.19

Jugoslovanski zakonodajalec je v ZTLR uredil priposestvovanje v skladu s tradicijo

avstrijskega ODZ, vendar je bila ta ureditev v primerjavi z ODZ zelo skopa in

nepopolna, tako da so se poleg ZTLR glede praznin lahko uporabljala pravna pravila

ODZ. To velja zlasti za že omenjeni § 1500 ODZ.

ZTLR je ravno tako zahteval kvalificirano posest, ki je morala trajati določeno

predpisano priposestvovalno dobo, ki je na nepremičninskem področju trajala deset ali

dvajset let.

ZTLR je opustil subjektivno koncepcijo posesti, kot jo pozna avstrijsko pravo, in se je

po nemškem in švicarskem vzoru odločil za objektivno koncepcijo, po kateri je

posestnik vsak, ki ima dejansko oblast nad stvarjo, vendar pa do priposestvovanja vodi

le ožja oblika posesti, katero je kasneje slovenski zakonodajalec po vzoru BGB

poimenoval lastniška posest.20

Prav tako je ZTLR podobno kot ODZ razlikoval redno in izredno priposestvovanje. Za

redno priposestvovanje se je zahtevala dobroverna in zakonita posest, ter desetletna

16

Tratnik Matjaž, Razvoj ureditve pridobitve lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem v našem pravnem prostoru, Zbornik Pravne fakultete v Mariboru, Univerza v Mariboru, Maribor 2005, str. 50. 17

Zakonita. 18

Dobroverna. 19


27. člen SPZ.

14

priposestvovalna doba, za izredno pa je bila določena dvajsetletna priposestvovalna

doba in dobroverna posest.21

S sprejetjem SPZ leta 2002 so predpostavke za priposestvovanje naslednje:

-dobra vera,

-lastniška posest in

-pretek desetletne priposestvovalne dobe.

Same predpostavke priposestvovanja bom razčlenila v nadaljevanju, na tem mestu se

bom opredelila le do nekaterih sprememb v primerjavi z ODZ in ZTLR.

Drugače kot ODZ in ZTLR je v SPZ opredeljena predpostavka kvalificirane posesti, ki

zahteva zgolj dobroverno posest in določa enotno desetletno priposestvovalno dobo,

prav tako pa drugače kot omenjena zakona, SPZ ne zahteva več, da bi bil pravni naslov

veljaven. Neveljaven pravni naslov ne izključuje dobrovernosti pod pogojem, da je

priposestvovalec v dobri veri tako glede veljavnosti pravnega naslova kot glede

pridobitve lastninske pravice. Primeri, ko pravni naslov ni veljaven, priposestvovalec pa

je kljub temu glede tega v dobri veri, so izjemno redki. Tako je dobroverna in zakonita

posest kot jo opredeljuje ZTLR oziroma poštena, pravična in pristna, kot jo opredeljuje

ODZ, praktično enaka dobroverni posesti, kot jo opredeljuje SPZ. Še večje razlike med

obravnavanimi ureditvami se pokažejo glede priposestvovalne dobe. Medtem ko traja ta

v ODZ trideset ali celo štirideset let, traja priposestvovanje v ZTLR dvajset oziroma

deset let, v SPZ pa le deset let.22

Oba zakona, tako ZTLR kot SPZ, pa za priposestvovanje zahtevata dobroverno posest.

1.4. Sodna praksa

VSM sodba I Cp 565/2014, 17.06.2014

Tako se izkaže, da je bila za priposestvovanje tako po ZTLR, kakor tudi po SPZ

potrebna dobra vera posestnika, ki ni bila podana, če je posestnik vedel ali bi mogel

vedeti, da ni upravičen do posesti (SPZ), oziroma da stvar, ki jo ima v posesti, ni

21


Tratnik Matjaž, Razvoj ureditve pridobitve lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem v našem pravnem prostoru, Zbornik Pravne fakultete v Mariboru, Univerza v Mariboru, Maribor 2005, str.58.

15

njegova (ZTLR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ni bila dobroverna.

Dolžnost tožnice in njenih pravnih prednikov je bila, da se pozanimajo in preverijo

kakšno je stanje v naravi. Tožnica in njeni pravni predniki dolžne skrbnosti, to je

skrbnosti, s katero bi ravnal povprečno skrben človek, niso pokazali. Da je prišlo do

pomote, je tožnica ugotovila sama, in če je sama ugotovila to sedaj, bi lahko tudi že

prej, če bi ravnala z dolžno skrbnostjo.

Čeprav je sodišče prve stopnje glede na tožbene trditve izpolnjenost pogojev za

priposestvovanje presojalo po določbah SPZ, namesto po določbah ZTLR, to ni vplivalo

na zakonitost končne odločitve, saj so vsa pravnorelevantna dejstva ugotovljena in tudi

ob uporabi pravilne materialnopravne podlage (ZTLR) terjajo enak pravni zaključek.23

2. POJEM IN PRAKTIČNI POMEN PRIPOSESTVOVANJA

Priposestvovanje24 je originaren način pridobitve lastninske pravice tako na premičnih

kot na nepremičnih stvareh. Poleg tega se s priposestvovanjem lahko pridobi

solastninski delež in etažna lastnina, od omejenih stvarnih pravic pa tiste, ki dajejo

pravico do posesti tuje stvari, oziroma tiste, katerih izvrševanje se varuje s posestnimi

zahtevki, tako pridejo v poštev zlasti služnosti in stavbna pravica.25 Priposestvovanje

varuje interese priposestvovalca s tem, da mu po daljšem času dobrovernega izvrševanja

lastninske pravice to pravico tudi prizna. Kdor je tako že de facto lastnik, postane tudi

de iure. Še bolj kot posameznega priposestvovalca pa priposestvovanje varuje pravni

promet, ki ga poosebljajo tretji, ki na podlagi dejstva, da priposestvovalec izvršuje

»svojo« lastninsko pravico, utemeljeno sklepajo, da to pravico tudi ima in z njim

sklepajo pravne posle.26

Priposestvovanje lahko označimo kot nesamostojen način pridobitve lastninske pravice,

ker lahko pride do priposestvovanja samo v primerih, ko priposestvovalec hkrati s

posestjo ni pridobil tudi lastninske pravice, ker niso bile izpolnjene vse predpostavke za

njeno pridobitev. Priposestvovanje na nek način naknadno sanira prvotno neveljavno

pridobite lastninske pravice s strani priposestvovalca. Glede na to, da je pravnoposlovna

pridobitev pravic najpogostejša, gre največkrat za neuspele poskuse prenosa lastninske

23

http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2012032113068968/,14.2.2015 24

Lat. Usucapio, nem. Ersitzung, ang. Acqusition by prescription. 25

Tratnik Matjaž, Priposestvovanje v stvarnopravnem zakoniku, Pravo-družina-civilna družba, Pravna Fakulteta, Maribor 2004, str. 100. 26

Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 251.

16

pravice, zlasti napake v pravnem naslovu, pridobitnem načinu ali razpolagalni

sposobnosti.

Za napako v pravnem naslovu gre v primeru, ko je posel od vsega začetka ničen, bodisi

pozneje razveljavljen ali razdrt z učinkom ex tunc. Do neveljavnosti zavezovalnega

pravnega posla, lahko pride tudi zaradi kršitve obličnostnih predpisov. Neveljavnost

zavezovalnega posla pa zaradi kavzalnega sistema sproži tako imenovani domino efekt,

posledica pa je neveljavnost celotnega razpolaganja. V primeru razveljavitve pogodbe o

prodaji nepremičnine zaradi zmote na strani prodajalca, ima ta razveljavitev

avtomatično posledico, da kupec ni postal lastnik nepremičnine, čeprav se je vpisal v

zemljiško knjigo. V takem primeru bi kupec vsaj teoretično to nepremičnino lahko

priposestvoval, ampak bo v praksi stranka, ki je dosegla razveljavitev pogodbe, z

izbrisno tožbo dosegla izbris kupca iz zemljiške knjige, tako da do priposestvovanja ne

bo prišlo.27

Za napako v pridobitnem načinu bi šlo v primeru, če se vpis v zemljiško knjigo opravi

brez ali na podlagi neveljavnega zemljiškoknjižnega dovolila28

Oviro za veljavno pridobitev lastninske pravice na nepremičninah predstavlja tudi

razpolagalna nesposobnost prenosnika. Do takšne situacije pride v primeru, ko

prenosnik ni lastnik nepremičnine, ki naj bi se odsvojila, če obstaja absolutno

učinkujoča prepoved odsvojitve, predkupna ali odkupna pravica, ali če je prenosnik v

stečaju. Vendar je na tem mestu pomembno poudariti, da v vseh primerih, ko neobstoj

razpolagalne sposobnosti ni razviden iz zemljiške knjige, dobroverni pridobitelj vseeno

pridobi lastninsko pravico na podlagi 10. člena SPZ29 in mu ni potrebno čakati, da

poteče priposestvovalna doba. Primeri, ko pravnoposlovna pridobitev lastninske pravice

na nepremičninah zaradi omenjenih napak ne uspe, so izjemno redki. Tisti, ki se vpiše v

zemljiško knjigo, praviloma to pravico tudi pridobi. V primeru, da se lastninska pravica

ne pridobi že z vpisom, pa se položaj »sanira« pri prvi naslednji odsvojitvi

nepremičnine. Pridobitelj nepremičnine, ki se v dobri veri zanese na njeno

zemljiškoknjižno stanje, pridobi na podlagi 10. člena SPZ lastninsko pravico ne glede

na razpolagalno nesposobnost prednika.30

27

Tratnik Matjaž, Pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, Pravna praksa, št. 42-43/2003, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2003, str. priloga I. 28

Neveljavno je zemljiškoknjižno dovolilo, ki ne izpolnjuje zahtev iz 23. člena SPZ. 29

Kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. 30

Tratnik Matjaž, Pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, Pravna praksa, št. 42-43/2003, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2003, str. priloga II.

17

Na premičninskem področju pa je situacija nekoliko drugačna. Pogoji za prenos

lastninske pravice so manj strogi in manj formalni, tako da je bistveno manj možnosti,

da pride do napak. Na premičninskem področju ni absolutno učinkujočih ali celo

zakonskih predkupnih in odkupnih pravic, kakor tudi ne obličnostnih predpisov glede

zavezovalnega ali razpolagalnega posla. Napake v razpolagalni sposobnosti se, podobno

kot pri nepremičninah, odpravijo na podlagi ureditve lastninske pravice a non domino,

ki jo glede premičnin najdemo v 64. členu SPZ. Če vseeno pride do neveljavnega

razpolaganja, pa se te napake zopet v večini primerov sanirajo pri prvi naslednji

odsvojitvi dobrovernemu tretjemu, ki ga varuje ureditev 64. člena SPZ. Na tem mestu je

pomembno opozoriti na pomembno razliko men 10. in 64. členom SPZ. Ureditev iz 10.

člena varuje dobroverne pridobitelje, ureditev na podlagi 64. člena pa tiste, ki so pravico

pridobili na podlagi odplačnega pravnega posla, tako da v primeru neodplačne

pridobitve na premičninskem področju tretji ni varovan. V primeru neodplačne

pridobitve, lahko pridobi lastninsko pravico s priposestvovanjem po preteku treh let od

transakcije.31

Ugotovimo lahko, da je praktični pomen priposestvovanja, kot načina pridobitve

lastninske pravice v kontinentalnih pravnih redih razmeroma majhen. Dobroverni

pridobitelj namreč prek ureditev pridobitve lastninske pravice a non domino in načela

zaupanja v zemljiško knjigo, pridobi lastninsko pravico oziroma omejeno stvarno

pravico in mu ni treba čakati do izteka priposestvovalne dobe, razen v primeru

neodplačne pridobitve premičnin. Večji je pomen priposestvovanja v dokaznem pravu.

Dokazovanje lastninske pravice na neki stvari pomeni, da mora upravičenec dokazati

svojo lastninsko pravico na način, da dokaže lastninsko pravico svojih prednikov32, kar

je lahko zelo težko, če ne celo nemogoče. Praviloma je mnogo laže dokazati, da je

pridobil lastninsko pravico v vsakem primeru s priposestvovanjem, celo v primeru, da

kateri od prednikov ni bil lastnik.33

31


Probatio diabolica. 33


18

2.1. Predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem

Priposestvovanje temelji na treh bistvenih elementih: dobri veri priposestvovalca,

izvrševanju posesti oziroma lastniških upravičenj in preteku časa. Predpostavke za

pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem v skladu s 43. členom SPZ so

naslednje:

-dobra vera (fides),

-lastniška posest (possessio),

-pretek časa (tempus).

Lastninska pravica se s priposestvovanjem lahko pridobi le ob izpolnjevanju vseh

zakonsko zahtevanih pogojev.

Sodba I Cp 15/2012, 27.3.2013

Načelo pravičnosti v sojenju ne more nadomestiti manjkajočega zakonskega pogoja za

uveljavljano lastninsko pravico iz naslova priposestvovanja… Povzemajo se pomembni

in na pritožbeni stopnji nesporni prvostopni razlogi, da tožeča stranka v sporu

uveljavljanja lastninske pravice na podlagi priposestvovanja ni dokazala, da je bila

vključno z njenimi pravnimi predniki dobroverni posestnik predmetne nepremičnine

(člen 43 Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ oziroma ustreznih določil prej

veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - v nadaljevanju ZTLR). Pri

tem sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da tožeča stranka ni izkazala vseh

zakonsko zahtevanih kumulativnih pogojev za pridobitev lastninske pravice iz naslova

priposestvovanja. Svojo presojo v zadevi pa je oprlo izključno na načelo poštenosti

(člen 9 ZPP), kar v tej naravi spora ni sprejemljivo.34

Dokazno breme obstoja lastniške posesti v določenem priposestvovalnem času nosi

priposestvovalec, medtem ko glede njegove dobrovernosti velja domneva iz 9. člena

SPZ,35 tako da mora nedobrovernost dokazovati nasprotna stranka.36

34

http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2012032113044703/, 14.2.2015 35

Dobra vera se domneva, če se ne dokaže drugače. 36

Juhart Miha, Berden Andrej, Keresteš Tomaž, Rijavec Vesna, Tratnik Matjaž, Vlahek Ana, Vrenčur Renato,Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str.263.

19

2.2. Dobra vera

Za priposestvovanje v našem pravu se zahteva dobra vera priposestvovalca, tako

nedobroverni posestnik nikoli ne more pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem.

Dobra vera posestnika je opredeljena v 28. členu SPZ in sicer negativno. Zakonsko

besedilo opredeljuje nedobrovernega posestnika, kot tistega, ki je vedel ali bi mogel

vedeti, da ni upravičen do posesti. A contrario lahko potem ugotovimo, da je dobroverni

posestnik tisti, ki ne ve ali ne more vedeti, da nima pravice do posesti. Dokazovanje

nedobrovernosti je na nasprotni stranki. Ta definicija govori o pravici do posesti in se

nanaša tako na lastniške kot nelastniške posestnike. Za priposestvovanje se zahteva

višja oblika posesti, ki jo SPZ v 1. odstavku 27. člena opredeljuje kot lastniško posest,

tako lahko definicijo dobrovernega lastniškega posestnika zožimo na osebo, ki ne ve,

niti ne more vedeti, da ni lastnik stvari.37 Tisti, ki je v opravičljivi zmoti, da je lastnik

stvari, je dobroverni lastniški posestnik. Dobrovernega lastniškega posestnika lahko

ponazorimo s tremi tipičnimi primeri:

-dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki je pridobil posest stvari v sklopu

pravnoposlovne pridobitve stvari, ki je iz njemu neznanega razloga neveljavna,

-dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki je posest stvari pridobil z dedovanjem, vendar

je zmotno mislil, da je njegov posestni prednik oziroma zapustnik, lastnik stvari,

-dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki si prisvoji stvar, za katero zmotno misli, da jo

je njen lastnik opustil.

Priposestvovalec je lahko v opravičljivi zmoti glede svoje lastninske pravice samo v

primerih, ko utemeljeno misli, da je postal lastnik neke stvari, torej v primerih, ko misli,

da so stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice.

Opravičljiva zmota v skladu z načelom ignorantia iuris nocet ne more temeljiti na

nepoznavanju prava.38

37


Tratnik Matjaž, Pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, Pravna praksa, št. 42-43/2003, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2003, str. priloga III.

20

2.2.1 Sodna praksa

VSM sodba I Cp 994/2012 z dne 07.12.2012

Res je sicer, da se dobra vera domneva in da je zato dokazno breme za dokazovanje

nedobrovernosti na toženi stranki, ta pa mora glede na določilo 28. člena SPZ dokazati,

da bi tožnik vsaj mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. Ni torej potrebno dokazovati,

da je tožnik vedel, da ni upravičen do posesti ampak zadostuje, da se dokaže, da bi

tožnik mogel vedeti, da nima pravice do posesti.39

VSL sodba II Cp 1317/2014 z dne 06.08.2014

Dobra vera je sicer res nekakšno subjektivno, intimno (moralno vrednostno)

prepričanje posameznika, a prav vsako notranje prepričanje sicer poštenega človeka še

ni dobra vera. To prepričanje mora imeti neko otipljivo podlago, nekakšen rezón

(smisel, upravičenje, razlog), razlago, opravičilo. Samo zase tudi ni spoznavno, ni

dostopno zunanjemu svetu. Zato je treba zmeraj ugotoviti okoliščine, ki to prepričanje

dokazujejo, in ga presoditi upoštevajoč običajno ravnanje povprečnega človeka v

podobnih okoliščinah. 40

Sklep II DoR 398/2011

V zvezi z opravičljivo zmoto je bila s sklepom Vrhovnega sodišča dopuščena revizija

glede vprašanja, ali nepreverjanje skladnosti izročenih nepremičnin s podatki v

zemljiškem katastru, izniči kupčevo dobro vero. Odločitev v tem primeru bi pomenila

odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne

uporabe prava in razvoj prava preko sodne prakse.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala od sodišča, naj ugotovi, da je na podlagi

priposestvovanja pridobila lastninsko pravico na parc. št. 2498/9 k.o. ... Tožnica je

navedla, da ji je bila leta 1998, ko je od B. in R. V. kupila parc. št. 62/3 in 2497/3, kot

kupljena izročena v posest tudi parc. št. 2498/9 k.o. ... Meni, da je bila zato v

opravičljivi zmoti, da je tudi sporna nepremičnina njena, da je zato imela nepremično v

zakoniti dobroverni posesti in so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje. Sodišče prve

stopnje je njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da tožnica ni mogla biti

dobroverna, ker je iz katastrskega načrta iz leta 1998 razvidna lega zemljišč in to, da se

39


http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2012032113071391/, 14.2.2015

21

v sklopu zemljišča, ki je bil izročen tožnici v posest, nahaja še tretja parcela 2497/3.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in je sodbo sodišča prve stopnje

potrdilo.41

Sodba II Ips 83/2012, 29.08.2013

Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je sodišče v sodbi

Sodbi II Ips 83/2012, z dne 29.08.2013 zavrnilo kot neutemeljeno.

Vrhovno sodišče je revizijo dopustilo kljub ugotovljenemu dejanskemu stanju, torej da

je tožnica za neujemanje vedela že ob nakupu nepremičnin (leta 1988) in torej sploh ni

bila v zmoti in da je bila presoja (ne) opravičljivosti zmote opravljena le za primer, da

bi ji sodišče prve stopnje verjelo, da je bila v zmoti, česar pa tožnica ni uspela izkazati,

saj se sodišče druge stopnje (ki je pritrdilo izpodbijanemu stališču prvostopenjskega

sodišča) s pravilnostjo dokazne ocene v pravkar opisanem delu ni ukvarjalo. Tožničina

pritožba takšnega preizkusa ni terjala; v zvezi s tem vsebuje le pavšalno navedbo o

zmotni ugotovitvi, da tožnica in njeni pravni predniki niso bili v dobri veri. Pritožbeno

sodišče namreč sodbo sodišča prve stopnje preizkusi v mejah razlogov, ki so navedeni v

pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti le na nekatere bistvene kršitve določb

pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350.

člena ZPP). Ker tožnica s pritožbo ni opredeljeno izpodbijala dokazne ocene, ki pomeni

samostojni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, je revizijsko sodišče nanj vezano.

tretji odstavek 370. člena ZPP), revizija tožnice pa nujno neuspešna. Zaradi dokazne

ocene, ki izključuje kakršnokoli zmoto tožnice, presoja dopuščenega vprašanja ne bi

mogla vplivati na tožničin pravdni neuspeh.42

VSL sodba I Cp 2698/2010, 20.10.2010

V dobri veri je tisti, ki je kljub ustrezni skrbnosti (še vedno) v zmotnem prepričanju, da

je stvar, ki jo ima v posesti, tudi zares njegova. Kljub domnevi dobrovernosti in pravilu,

da je dokazno breme nedobrovernosti na stranki, ki temu ugovarja, mora

priposestvovalčeva dobrovernost izhajati iz neke konkretne podlage, ki v zavesti

41

http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/vrhovno_sodisce_rs/2010040815262153/, 13.2.2015 42

http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/vrhovno_sodisce_rs/2012032113058449/, 13.2.2015

22

priposestvovalca obstaja brez dvoma, to pa mora slednji ob ugovoru, da ni tako,

zatrjevati in dokazati.43

VSL sodba I Cp 3224/2011, 04.04.2012

Po sprejemu SPZ je bilo res sprejeto zelo strogo stališče do presoje dobrovernosti kot

predpostavke priposestvovanja lastninske pravice na nepremičninah, in sicer zaradi

povečanega in izrecno poudarjenega pomena načela zaupanja v zemljiško knjigo.

Izkazalo pa se je, da omenjeno strogo stališče v praksi lahko vodi do neustreznih

rešitev. Zato je v pravni teoriji že preseženo oziroma omiljeno. Sledi ji tudi novejša

sodna praksa, ki ugotavlja opravičljivost zmote vsakokratnega posestnika upoštevaje

vse okoliščine primera. Posest je dobroverna (oziroma poštena po ODZ), če posestnik

ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti ni njegova. Prepričan mora biti,

da je njegova, tudi po tem, ko s povprečno skrbnostjo razmisli o vseh okoliščinah. Med

priposestvovalno dobo ne sme biti razlogov oziroma posebnih okoliščin, zaradi katerih

bi lahko posumil, da stvar morda pripada komu drugemu, in zaradi katerih bi njega

oziroma njegove pravne prednike bremenila dolžnost razčistiti vsebino lastninskih

razmerij.44

2.2.2 Opravičljiva zmota glede obstoja lastninske pravice prednika

Priposestvovalec po navadi ne pridobi lastninske pravice, ampak samo posest, zato ker

njegov posestni prednik ni bil lastnik stvari. Vsebina zahteve po dobrovernosti se pri

priposestvovanju tako zelo pogosto osredotoča na vprašanje, ali je priposestvovalec

vedel, ali bi moral vedeti, da njegov posestni prednik ni lastnik stvari.45

Na premičninskem področju ima publicitetno funkcijo praviloma posest. Tako je

priposestvovalec v dobri veri praviloma tedaj, ko dobra vera temelji na posesti

njegovega posestnega prednika.46 Gre predvsem za to, da priposestvovalec ne sme imeti

razlogov, da kljub posesti dvomi, da je posestni prednik lastnik stvari. Če bo

priposestvovalec pridobil posest na podlagi prodajne pogodbe, bo odločilno vprašanje,

ali je vedel, ali je bilo splošno znano, da prodajalec pogosto prodaja stvari sumljivega

43

http://www.sodisce.si/vislj/odlocitve/2010040815250616/, 14.2.2015 44


Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 257. 46

Prodajalca, darovalca, zapustnika.

23

izvora. Za obstoj dobre vere so lahko pomembni tudi drugi dejavniki. Pri motornem

vozilu je bolj od posesti pomembno, da je prodajalec kot lastnik vpisan v prometnem

dovoljenju.47

Na nepremičninskem področju pa je zemljiška knjiga tista, ki ima ključen pomen.

Praviloma bo priposestvovalec v dobri veri glede obstoja lastninske pravice svojega

prednika le, če bo ta kot lastnik vpisan v zemljiško knjigo. Glede nevpisanih

nepremičnin pa je naša praksa že pred SPZ in tudi po sprejemu SPZ, sprejela

dokazovanje lastništva z originalno pogodbo o prodaji nepremičnine, v kateri je tisti, ki

naj bi bil lastnik nepremičnine, naveden kot kupec. Tako je priposestvovalec v dobri

veri glede lastninske pravice svojega prednika le, če je ta predložil originalno pogodbo o

odsvojitvi nepremičnine, v kateri je naveden kot pridobitelj.

2.2.3. Opravičljiva zmota glede drugih pogojev za pridobitev lastninske pravice

Glede na način pridobitve lastninske pravice je potrebno poleg opravičljive zmote glede

obstoja lastninske pravice prednika, upoštevati opravičljivo zmoto glede drugih pogojev

za pridobitev lastninske pravice. Pri pravnoposlovni pridobitvi mora obstajati dobra

vera glede veljavnosti zavezovalnega pravnega posla, kot tudi razpolagalnega pravnega

posla. Primeri ko pravni naslov ni veljaven, priposestvovalec pa je glede tega v dobri

veri so zelo redki.48

2.2.4. Izvenknjižno priposestvovanje

Kot pove samo ime instituta je izvenknjižno priposestvovanje,49 tisto priposestvovanje,

ko priposestvovalec ni hkrati tudi v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik nepremičnine.

Glede poimenovanja samega pojma, so stališča pravnikov različna. Juhart tako v

primerih ko ne gre za knjižno priposestvovanje, ločuje protiknjižno in izvenknjižno

priposestvovanje,50 medtem ko Tratnik prav tako v primeru, ko ne gre za knjižno

priposestvovanje, govori le o izvenkjižnem priposestvovanju. Meni namreč, da je 47



Kontratabularno priposestvovanje. 50

Juhart Miha, Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, Zbornik / 3. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV založba, Ljubljana 2011, str. 8.

24

vprašanje izvenknjižnega priposestvovanja omejeno na nepremičnine, ki so vpisane v

zemljiško knjigo, pri nevpisanih nepremičninah pa je priposestvovanje izključno

izvenknjižno. Tudi gramatikalno je najbolj primeren izraz izvenknjižno

priposestvovanje kot sinonim za kontratabularno priposesvovanje, saj izraz

izvenknjižno priposestvovanje uporabimo za vse primere priposestvovanja vpisanih

nepremičnin s strani osebe, ki v zemljiški knjigi ni vpisana kot lastnik in ga ne

uporabljamo v zvezi z nevknjiženimi nepremičninami, saj da te sploh niso povezane z

zemljiško knjigo.51 Sama bom v nadaljevanju uporabljala izraz izvenknjižno

priposestvovanje.

Zemljiška knjiga je na nepremičninskem področju institucija, zaradi katere je

zagotovljena publiciteta stvarnih pravic na nepremičnini. V skladu z vpisnim načelom je

na pravnoposlovni podlagi mogoče pridobiti lastninsko ali katero drugo stvarno pravico

na nepremičninah, le z vpisom v zemljiško knjigo. Vprašanje dobrovernosti

priposestvovalca, ki pridobi posest na podlagi pravnega posla, se glede vpisanih

nepremičnin tako nujno dotika zemljiške knjige.52 Nekoliko drugače je pri dedovanju,

kjer se pridobi pravica brez vpisa v zemljiško knjigo,53 kot tudi pri pridobitvi lastninske

pravice na podlagi odločbe državnega organa, saj se v tem primeru pridobi lastninska

pravica s pravnomočnostjo sodne odločbe ali dokončnostjo upravne odločbe, zopet brez

vpisa v zemljiško knjigo.54

Če je za knjižno priposestvovanje značilna pomanjkljivost zavezovalnega pravnega

posla, je za izvenknjižno priposestvovanje značilna pomanjkljivost v razpolagalnem

pravnem poslu. Do takšnega primera pride, če stranki skleneta zavezovalni pravni posel,

odsvojitelj prenese posest na nepremičnini, vknjižba v zemljiško knjigo pa se ne izvede.

V praksi so takšni primeri najbolj pogosti in tudi najbolj problematični. Teorija je

priposestvovanju v teh primerih načeloma nenaklonjena, vendar ga v celoti ne

izključuje, omejuje pa ga zgolj na izjeme.

51 Vlahek Ana, Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, Zbornik znanstvenih razprav,

Pravna fakulteta, Ljubljana 2006, str. 316.

52

Juhart Miha, Berden Andrej, Keresteš Tomaž, Rijavec Vesna, Tratnik Matjaž, Vlahek Ana, Vrenčur Renato,Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 265. 53

Pridobitev ex lege 54

Juhart Miha, Berden Andrej, Keresteš Tomaž, Rijavec Vesna, Tratnik Matjaž, Vlahek Ana, Vrenčur Renato,Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 265.

25

Iz definicij dobrovernega posestnika v 28. členu SPZ in lastniškega posestnika v 27.

členu SPZ izhaja, da je dobroverni lastniški posestnik tisti, ki je v opravičljivi zmoti o

tem da je stvar njegova.55 Praktično to pomeni, da mora pridobitelj misliti, da je lastnik

stvari. Pri pravnoposlovni pridobitvi bo lahko mislil, da je postal lastnik stvari, če se je

vpisal v zemljiško knjigo. V primeru, ko je v zemljiški knjigi ostal vpisan nekdo drug,

pridobitelj ve ali bi moral vedeti, da ni pridobil lastninske pravice ter da seveda njegov

ugovor, da ne pozna zemljiškoknjižnega stanja, ne bo imel učinka.56

Kljub navedenemu, pa ni mogoče trditi, da je lahko v dobri veri izključno tisti

pravnoposlovni pridobitelj nepremičnine, ki se je vpisal v zemljiško knjigo. Naša sodna

praksa se je namreč dolgo sklicevala na teorijo o realizaciji in dopuščala izvenknjižno

priposestvovanje tudi v primerih pridobivanja lastninske pravice na podlagi pravnega

posla. Pri presoji dobre vere pa se je velikokrat opirala na dejanske okoliščine in ne na

stanje vpisa v zemljiški knjigi.57 Ravno iz tega razloga zemljiška knjiga najverjetneje v

zavesti Slovencev dolgo ni imela tistega mesta, ki bi ga v urejenem sistemu stvarnega

prava morala imeti. Sodišča so v zadnjih letih zemljiški knjigi pripisala osrednji pomen

in izvenknjižno priposestvovanje dopuščajo le v izjemnih opravičljivih okoliščinah.

Kljub temu pa zavzemajo stališče, da standardov, ki veljajo v današnjem času ni

mogoče z enako strogostjo uporabljati za pravna razmerja nastala v času ko so vladala

druga družbena razmerja in drugi zakoni. 58

Po mnenju številnih pravnikov je tako potrebno zavzeti stališče, da je za dobroverno

posest vpisane nepremičnine praviloma potreben vpis, vendar pa dopuščajo izjeme, ki

naj bi jih sčasoma opredelila sodna praksa. Izjeme pa naj bodo upravičene le takrat, ko

razlogov, da po pridobitvi ni bil opravljen vpis v zemljiško knjigo, ni mogoče pripisati

pridobitelju.59

Tudi Juhart meni, da razlaga, po kateri priposestvovalec, ki ni vpisan v zemljiško

knjigo, ne more zatrjevati, da je v opravičljivi zmoti in da ni mogel vedeti, da ni pridobil

55

Drugače o tem, Juhart Miha, , Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, Zbornik / 3. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV založba, Ljubljana 2011, str. 9. 56


Vlahek Ana, Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, Zbornik znanstvenih razprav, Pravna fakulteta, Ljubljana 2006, str. 321. 58

Glej VSL sodba in sklep II Cp 2655/2011, 18.07.2012 59


26

lastninske pravice, ni sporna, vendar pa je zelo stroga in lahko vodi v neustrezne rešitve,

ki pa so v nasprotju z temeljnimi načeli civilnega prava in to ponazarja na primerih.

Kot prvi primer navaja situacijo, ko je prenos lastninske pravice60 obveznost prodajalca.

Na tem mestu se namreč postavi vprašanje, ali lahko od kupca pričakujemo in

zahtevamo, da preveri ali je prodajalec izpolnil svojo obveznost vpisa v zemljiško

knjigo. Kupca ki se je zanesel, da je prodajalec izpolnil svojo obveznost in prenesel

lastninsko pravico s predlogov vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo, lahko

štejemo za dobrovernega posestnika, ki ob obstoju lastniške posesti izpolnjuje pogoje za

priposestvovanje. Čeprav kupec, ki pozna zemljiškoknjižno poslovanje, ve, da mu mora

zemljiškoknjižno sodišče vročiti sklep o vknjižbi in da bi v primeru ko takšnega sklepa

ne dobi, lahko pomislil, da prodajalec svoje obveznosti ni izpolnil, pa je namreč

vprašanje, ali lahko takšno poznavanje delovanja zemljiške knjige pričakujemo od

vsakega kupca.61 Tovrstno stališče zavzemajo tudi sodišča v sodnih odločbah.

Kot drugo izjemo, ki kaže na utemeljenost izvenknjižnega priposestvovanja, velja

omeniti položaje, ko pride do pomot. Kupec in prodajalec v prodajni pogodbi določita

večje število nepremičnin v različnih katastrskih občinah. Prodajalec je kupcu izdal eno

zemljiškoknjižno dovolilo, kjer pa je bila po pomoti ena izmed parcel izpuščena, kupec

pa je prevzel v posest vse parcele. Prodajalčevi nasledniki so kasneje od kupca zahtevali

vrnitev parcele, saj da ni bila predmet prenosa lastninske pravice. Še pred uveljavitvijo

SPZ, je sodišče v podobnem primeru odločilo, da je kupec priposestvoval lastninsko

pravico in tudi po uveljavitvi SPZ bi bilo treba tak primer rešiti na enak način. Kljub

temu, da bi od skrbnega kupca lahko pričakovali, da preveri skladnost opredelitve

pogodbenega predmeta in zemljiškoknjižnega dovolila, pa vendarle vsaka opustitev

skrbnosti še ne pomeni, da je izničena dobra vera. Dobra vera vsebuje moralno-

vrednostni element in se ne pokriva s skrbnostjo, zato primerjava z opravičljivo zmoto

ni povsem primerna.62

Tretji, najpogostejši primer pa je položaj, ko kupec poskuša varovati svoj pravni položaj

s sklicevanjem na priposestvovanje, predvsem v primerih, ko je dogovorjeno da za

izvedbo vknjižbe poskrbi kupec. Kupec lahko predlaga vknjižbo proti svojemu 60

Prenos lastninske pravice s prodajno pogodbo. 61

Juhart Miha, , Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, Zbornik / 3. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV založba, Ljubljana 2011, str. 10. 62

Juhart Miha, , Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, Zbornik / 3. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV založba, Ljubljana 2011, str. 10.

27

prodajalcu, kakor hitro mu prodajalec izroči listino, ki mu to omogoča. Zaplete pa se v

primeru, če kupec listino izgubi in vknjižbe ne more predlagati. V takem primeru

učinkovito pravno sredstvo, ki omogoča uresničitev kupčevega interesa, določa ZZK-1,

ki ureja poseben postopek vzpostavitve zemljiškoknjižne listine.63

V primeru, ko pa prodajalec samo delno izpolni svojo obveznost in kupcu ne izroči

listine, ki bi mu omogočala vknjižbo, pa je osnovna oblika pravnega varstva

izpolnitveni zahtevek, za katerega velja poseben zastaralni rok iz 350. člena OZ.64 Po

poteku tega roka pa zazeva praznina, v kateri poskuša kupec svoj pravni interes pogosto

uveljavljati s sklicevanjem na priposestvovanje. Po strogi razlagi predpostavk za

priposestvovanje, bi morali uveljavljanje takega zahtevka zavrniti iz razloga

nedobrovernosti kupca, ker bi se moral zavedati, da na nepremičnini ni pridobil

lastninske pravice. Takšna argumentacija bi po mnenju Juharta bila povsem korektna,

vendar prestroga. Tak primer nas lahko namreč pripelje do položaja, v katerem imamo

formalnega lastnika nepremičnine, ki je trajno izgubil upravičenje do posesti in

posestnika, ki nima lastninske pravice. Zato se je v takem primeru utemeljeno vprašati,

ali ne gre kupcu kot posestniku priznati pridobitve lastninske pravice na podlagi

priposestvovanja. Razen povsem formalističnega razloga, da je kupec opustil dolžno

skrbnost in ni pravočasno poskrbel za uveljavitev svoje pravice, ni posebnih nasprotnih

argumentov zoper takšno pridobitev lastninske pravice. V takšnem primeru je tudi v

pravni ureditvi SPZ potrebno priznati možnost izvenknjižnega priposestvovanja, ob

pogoju, da kupec izkaže lastniško posest, njegova dobra vera pa temelji na sklenjeni,

vendar neizvršeni zavezovalni pogodbi. Pomembno je poudariti tudi, da s takšno

interpretacijo ne posežemo v osnovna načela stvarnega prava in načelo zaupanja v

zemljiško knjigo, saj je opisano izvenknjižno priposestvovanje mogoče samo v pravnem

razmerju med prodajalce in kupcem, pravni interes tretjih65 pa je varovan s posebnimi

pravili.66

63

Juhart Miha, , Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, Zbornik / 3. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV založba, Ljubljana 2011, str. 11. 64

Terjatev na izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo zastara v desetih letih. 65

Drugi odstavek 44. člena SPZ: Pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. 66

Juhart Miha, , Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, Zbornik / 3. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV založba, Ljubljana 2011, str. 12.

28

2.2.5. Knjižno priposestvovanje

V primeru, da je priposestvovalec vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik nepremičnine, a

v resnici lastninske pravice ni pridobil, na primer zaradi napak pravnega posla, ali pa

zato, ker je bila sodna odločba kasneje razveljavljena, govorimo o knjižnem

priposestvovanju.

V našem kavzalnem sistemu prenosa lastninske pravice je veljaven pravni naslov ena od

temeljnih predpostavk za prenos lastninske pravice, kot tudi za ustanovitev ali prenos

drugih stvarnih pravic. Gre torej za napake v pravnem naslovu, zaradi katerih bo ta

ničen ali izpodbojen. Razlogi za ničnost oz. izpodbojnost so zlasti:

-napake volje,

-poslovna nesposobnost,

-nedopustnost,

-čezmerno prikrajšanje,

-neupravičeno zastopanje.

Primeri knjižnega priposestvovanja bodo zelo redki, ker je zelo malo primerov, ko se

nekdo vpiše v zemljiško knjigo kot lastnik nepremičnine, čeprav lastninske pravice ni

pridobil.67

Ta vrsta priposestvovanja v naši zakonodaji ni nikjer izrecno urejena, vendar je stroka

mnenja, da je potrebno knjižno priposestvovanje ob predpostavki da je priposestvovalec

v dobri veri, dopustiti.68

2.2.6. Dobra vera pravne osebe

Specifična situacija nastane, ko je priposestvovalec pravna oseba. Ker pravna oseba kot

taka ne more biti dobroverna ali nedobroverna, se vprašanje dobrovernosti nanaša na

ključne fizične osebe v tej pravni osebi.69

67

Berden Andrej, Tratnik, Matjaž, Vrenčur Renato, Rijavec Vesna, Frantar Tone, Keresteš Tomaž, Juhart Miha, Novo stvarno pravo, Studio Linea: Zavod Codex Iuris, Maribor 2002, str. 106. 68


Tratnik Matjaž, Pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, Pravna praksa, št. 42-43/2003, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2003, str. priloga V.

29

SPZ70 pravi, da se dobra vera pravne osebe določa glede na dobro vero organov in

drugih oseb, za katere je glede na njihovo delovno področje pomembno, da stvar

pripada pravni osebi. Če je organ fizična oseba npr. direktor, se dobra vera organa

presoja po tej osebi. Ko gre za kolektivne organe, npr. upravni odbor, pa bi bilo

najprimernejše zavzeti stališče, da ima nedobrovernost enega od članov za posledico

nedobrovernost kolektivnega organa in posledično tudi nedobrovernost pravne osebe.

Tudi osebe, kot so skladiščnik, vodja voznega parka, vodja nabave oz osebe, ki imajo

dejanski nadzor nad delovnimi stroji, zalogami in podobno, so v povezavi s presojo

dobre vere pravne osebe zelo pomembni, saj bi v primeru, ko bi bil direktor dobroveren,

skladiščnik pa ne, to povzročilo nedobrovernost pravne osebe.71

2.2.7. Dobra vera pri priposestvovanju solastnine ali skupne lastnine

Predmet priposestvovanja je lahko tudi solastnina72 in skupna lastnina.73 V primeru

priposestvovanja solastnine je potrebna dobra vera vseh sopriposestvovalcev, ki se

glede na tretji odstavek 45. člena SPZ presoja za vsakega priposestvovalca posebej. Če

niso izpolnjene predpostavke za priposestvovanje pri enem izmed priposestvovalcev, to

preprečuje priposestvovanje celotne stvari.74

S priposestvovanjem je mogoče pridobiti tudi skupno lastnino. Vendar pa se tu ne more

uporabiti pravilo, ki velja pri priposestvovanju solastnine, da se dobra volja presoja za

vsakega priposestvovalca posebej. Povezanost med skupnimi lastniki pri skupni lastnini

je namreč tako močna, da nedobrovernost enega samodejno pomeni tudi nedobrovernost

drugega, kar posledično pomeni da je priposestvovanje deleža izključeno.75

2.2.8. Sodna praksa

VSL sodba in sklep II Cp 2655/2011, 18.07.2012:

70

46. člen SPZ 71

Tratnik Matjaž, Pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, Pravna praksa, št. 42-43/2003, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2003, str. priloga V. 72

65. Člen SPZ »(1) Več oseb ima solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari (solastniki), če je delež vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto (idealni delež).« 73

72. Člen SPZ »(1) Več oseb ima lahko na nerazdeljeni stvari skupno lastnino (skupni lastniki), kadar njihovi deleži niso vnaprej določeni.« 74



30

Toženčevo stališče, po katerem se na dobro vero tistega, ki zatrjuje priposestvovanje, v

primeru, ko je nepremičnina vknjižena v zemljiško knjigo, ni mogoče sklicevati, je v

sodni praksi že dolgo preseženo. V času, ko sta pravna prednika pravdnih strank

sklenila kupno pogodbo (1969), ter v času, ko je teklo priposestvovanje (najdlje do leta

1989), so bile družbene razmere neprimerljive z današnjimi; zemljiška knjiga oziroma

vpisovanje vanjo ni bilo dosledno, zato je praksa zavzela stališče, da standardov, ki

veljajo v današnjem času, ni mogoče z enako strogostjo uporabljati za pravna razmerja,

nastala v času, ko so vladale druge družbene razmerje in je veljala druga zakonodaja.

Zaradi navedenega je zmotno pritožnikovo stališče, da pravni prednik tožnikov ni mogel

biti dobroveren že zato, ker je vedel, da ni vpisan v zemljiško knjigo.76

VSL sodba I Cp 808/2011, z dne 24.8.2011

Tč. 14. Prvo sodišče je pravilno zaključilo, da je bila posest tožnikov dobroverna.

Čeprav sta vedela, da v zemljiški knjigi še nista vpisana kot lastnika sporne

nepremičnine, sta glede na vse okoliščine utemeljeno mislila, da bo vpis v zemljiško

knjigo le formalnost, saj je do posla prišlo na pobudo tožencev, neposrednih sosedov, ki

so imeli situacijo v naravi ves čas pred očmi. Le v teoriji velja, da vpis v zemljiški knjigi

(vedno) izključuje dobrovernost stranke. Sodišče mora namreč vselej pretehtati vse

okoliščine primera. Tudi pritožbeno sodišče sprejema življenjsko, prepričljivo stališče

tožnikov o tem, da sta se zanesla, da je z dogovorom, ki naj bi vodil do njunega

lastništva, vse v redu, saj sta svoje obveznosti do tožencev izpolnila, posest parcele v

miru prevzela in jo izvrševala, vpis v zemljiško knjigo pa zanemarila. Pri vsaki presoji

dobrovernosti je pomemben tudi časovni element. Ravnati v dobri veri pomeni tudi

ravnati v skladu z dobrimi običaji. Na tem mestu zato tudi ni možno spregledati tega, da

zemljiška knjiga v času prevlade družbenolastninskih razmerij, v katerega sega

sklenjeni dogovor med sosedi, ni imela enakega dejanskega pomena, kot ga ima

oziroma bi ga morala imeti v urejenem in stabilnem sistemu stvarnega in

zemljiškoknjižnega prava.77

VSL sodba II Cp 2266/2012, 30.01.2013

Očitanje slabovernosti, češ da se vsa ta (tožnik) leta ni prepričal, ali je prednica prve

toženke izpolnila svojo obveznost in uredila zemljiškoknjižno stanje, tako kot so se

76



31

sporazumeli, in da je bil v slabi veri, ker ni prejel ustreznega zemljiškoknjižnega sklepa,

je zmotno in v nasprotju s temeljnimi pravnimi načeli dobre vere in poštenja. Preveč bi

bilo zahtevati od posestnika, da tudi potem, ko je posest pošteno pridobil, neprestano

preverja svoj pravni položaj, saj se določena skrbnost zahteva tudi od lastnika, ki mu je

znana neskladnost med knjižnim in dejanskim stanjem in ki s tem lahko prepreči

vzpostavljanje položaja za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem.78

VSM sodba I Cp 720/2013 z dne 12.11.2013

Neskrbnost tožnika pri izvedbi vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo je namreč

potrebno tehtati s skrbnostjo prodajalke, ki je bila tudi na podlagi navedene pogodbe

zavezana k izvedbi vknjižbe lastninske pravice na ime tožnika. D.O. kot prodajalka

nepremičnine je na podlagi navedene prodajne pogodbe tudi izpolnila le del svoje

obveznosti - tožniku je kupljena kmetijska zemljišča prepustila v posest, ni pa izpolnila

obveznosti prenosa lastninske pravice. Tožniku, ki je razpolagal s pravnim naslovom za

pridobitev lastninske pravice na spornih kmetijskih zemljiščih tako tudi iz tega razloga

ni mogoče očitati nedobrovernosti, kot smiselno zatrjuje pritožba.79

Sodba II Ips 591/2009, 23.02.2012

Dobra vera se domneva. Dobrovernost pravne osebe se presoja po dobri veri organov

in drugih oseb, za katere je glede na njihovo področje pomembno, da stvar pripada

pravni osebi (46. člen SPZ), pri čemer je presoja dobrovernosti odvisna od védenja

ključnih oseb v pravni osebi.80

VSL sklep I Cp 1681/2011, 30.11.2011

Védenje osebe, ki v družbi opravljajo vsakodnevno poslovodno funkcijo, kar je v

konkretnem primeru zakoniti zastopnik (direktor) toženke, se vedno šteje kot védenje

gospodarske družbe. Vendar se tu krog relevantnih oseb ne konča. Pristojnosti in

odločitve poslovodstva so v gospodarskih družbah pogosto delegirane tudi drugim

osebam, takšna delegacija pa je neizogibno pospremljena z ustvarjanjem različnih ravni

védenja pri osebah, ki delujejo za gospodarsko družbo. Zato se védenje gospodarske

družbe ne omejuje zgolj na védenje poslovodstva, temveč se lahko razširi tudi na druge

78




32

osebe, in sicer tudi na pravnike, ki delujejo v družbi ali za družbo, to pa so lahko tudi

pooblaščeni odvetniki. Prenos določenih pooblastil (tudi na odvetnika) ne sme pomeniti

orodja za zmanjševanje odgovornosti gospodarske družbe.81

2.3. Lastniška posest

SPZ v 27. členu razlikuje med lastniško in nelastniško posestjo.

-Lastniški posestnik je na podlagi prvega odstavka 27. člena SPZ tisti, ki ima stvar v

posesti.

-Nelastniški posestnik pa je na podlagi drugega odstavka 27. člena SPZ tisti, ki ima

stvar v svoji posesti, brez volje imeti jo za svojo in ki priznava višjo pravno oblast

posrednega posestnika.

Do priposestvovanja lahko privede samo lastniška posest.

SPZ ne določna izrecno, na kakšen način mora biti lastniška posest pridobljena. Glede

premičnin se postavlja vprašanje, ali zadostuje posest, ki je pridobljena s posestnim

konstitutom82 ali izročitvijo na dolgo roko,83 ko je stvar v neposredni posestni nekoga

drugega, pridobitelj pa pridobi samo posredno posest. 64. člen SPZ v tretjem odstavku

ureja pridobitev lastninske pravice a non domino in iz njega izhaja, da posest,

pridobljena s posestnim konstitutom, ne zadostuje za pridobitev lastninske pravice. Ta

omejitev je zapisana na podlagi ratia te ureditve, ki je ravno tako kot pri

priposestvovanju v varstvu pravnega prometa. Glede priposestvovanja je potrebno

zavzeti stališče, da lahko le tista posest, ki je vidna navzven in ki zbuja videz, da je

posestnik tudi lastnik stvari, pripelje do priposestvovanja. Posest, ki je pridobljena s

posestnim konstitutom, kjer novi lastniški posestnik pridobi le posredno posest, navzven

ni vidna in zbuja videz, da neposredni posestnik še vedno lastnik, ne more biti podlaga

81


60. člen SPZ »(3) Izročitev premičnine se šteje za opravljeno s sklenitvijo pravnega posla o prenosu lastninske pravice brez dejanske izročitve: če sta se stranki dogovorili, da premičnina kljub prenosu lastninske pravice še naprej ostane v posesti prenosnika (posestni konstitut).« 83

60. člen SPZ »(4)Če je stvar v posesti tretjega, se šteje izročitev premičnine za opravljeno v trenutku, ko je bil tretji obveščen o prenosu lastninske pravice (izročitev na dolgo roko). S tem prenosnik prenese svojo posredno posest na pridobitelja.«

33

za priposestvovanje. V primeru izročitve s posestnim konstitutom, priposestvovalni rok

tako začne teči šele, ko pride do dejanske izročitve stvari.

Pri izročitvi na dolgo roko, kjer je obvestilo tretjemu o prenosu posesti konstitutiven

pogoj tradicije, pa začne priposestvovalni rok teči takoj, ko je tretji obveščen o

transakciji, saj obvestilo tretjemu daje tradiciji zahtevano publiciteto.84

2.3.1. Sodna praksa

II Ips 216/2010, 13.10.2011

Če ni posesti, ni priposestvovanja. Za podkrepitev tega dejstva je sodišče uporabilo

naslednjo razlago: Dejanska posest nepremičnine je tako ena od osnovnih predpostavk

za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem. To pove tudi že

samo ime, takšna ureditev pa je veljala tako po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih

razmerjih, kot velja po SPZ. Presoja ostalih predpostavk, in sicer dobre vere in poteka

časa, pride v poštev šele, ko je dejanska posest na nepremičnini ugotovljena. V

konkretnem primeru pa tožničina dejanska posest na sporni nepremičnini ni bila

ugotovljena.85

2.4. Pretek časa

Priposestvovalna doba v skladu s 43. členom SPZ, znaša glede premičnin tri leta, glede

nepremičnin pa deset let. Priposestvovalna doba začne teči tisti dan, ko je

priposestvovalec postal dobroverni lastniški posestnik stvari, konča pa se z iztekom

zadnjega dne te dobe. Posestnik mora biti v dobri veri ves čas trajanja priposestvovalne

dobe. Priposestvovanje se namreč pretrga, če je bil sicer sprva dobroveren, tekom

priposestvovanja pa je izvedel za dejstva in okoliščine, ki kažejo na to, da ni lastnik

stvari.

84



34

V našem pravu je tako podobno kot v nemškem, na tem področju kodificirano načelo

mala fides superveniens nocet.86

Ne prvi pogled se zdi, da je priposestvovalni rok, na področju nepremičnin, v SPZ

bistveno krajši od rokov, ki jih je določal ZTLR. V skladu z ZTLR je namreč

priposestvovalna doba za dobrovernega in zakonitega posestnika trajala deset let, za

dobrovernega posestnika, ki ni bil hkrati tudi zakoniti posestnik, pa dvajset let. Kot je

bilo že ugotovljeno v poglavju Razvoj ureditve pridobitve lastninske pravice s

priposestvovanjem v našem pravnem prostoru, je pojem dobrovernega posestnika po

SPZ po svoji vsebini zelo podoben pojmu dobrovernega in zakonitega posestnika v

ZTLR. Tako roki za priposestvovanje pravzaprav ostajajo enaki, saj je SPZ odpravil le

daljša priposestvovalna roka glede dobrovernega posestnika, ki ni bil hkrati tudi

zakoniti posestnik, ker SPZ tovrstnega posestnika ne pozna več.87

Skladno z določbami o računanju priposestvovalne dobe, ki so vsebovane v 45. členu

SPZ, se v priposestvovalni čas všteva tudi čas, ko so posestni predniki sedanjega

dobrovernega lastniškega posestnika imeli stvar v posesti kot dobroverni lastniški

posestniki. To velja tako pri dedovanju, kot tudi pri pridobitvi na podlagi pravnega

posla. Dejstvo, da je bil posestni prednik nedobroveren, ne izključuje dobrovernosti

posestnega naslednika, ki se v skladu z določilom četrtega odstavka 45. člena SPZ88

presoja samostojno. Vsekakor pa se nedobroverna posest prednika ne všteva v

priposestvovalno dobo njegovega pravnega naslednika. Če priposestvovalec izgubi

lastniško posest, se priposestvovanje praviloma pretrga in v tem primeru pridobitelj

postane lastniški posestnik, ki lahko priposestvuje lastninsko pravico, ob predpostavki

dobrovernosti. Če pa so izpolnjeni pogoji za varstvo pred razpolagalno nesposobnostjo

prenosnika,89 pa pridobitelj takoj pridobi lastninsko pravico.

V primeru, da pa priposestvovalec izgubi posest proti svoji volji, pa se na podlagi

petega odstavka 45. člena SPZ90 všteva v priposestvovalni čas, tudi čas, ko posestnik

neodvisno od svoje volje ni mogel izvrševati posesti. Do take situacije pride v primeru,

86



45. člen SPZ »(4) Če je bil posestni prednik nedobroveren, se dobra vera posestnega naslednika presoja samostojno.« 89

10. člen SPZ, 64. člen SPZ 90

45. Člen SPZ »(5) V priposestvovalno dobo se všteva tudi čas, ko posestnik neodvisno od svoje volje začasno ni mogel izvrševati posesti.«

35

ko priposestvovalec stvar, ki je predmet priposestvovanja izgubi ali mu je ukradena. Ta

čas se všteva v priposestvovanje pod pogojem, da priposestvovalec ponovno pridobi

stvar v lastniško posest, vendar pa SPZ ne določa roka, v katerem bi se morala lastniška

posest vzpostaviti.91

Stvarnopravni zakonik v zvezi s priposestvovanjem v prvem odstavku 269. člena

določa, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega

zakonika, upoštevajo določila SPZ. Če so se pogoji za priposestvovanje iztekli pred

1.1.2003, je treba pri odločanju uporabiti določila ZTLR.

2.4.1. Sodna praksa

Sklep II DoR 166/2014, 12.06.2014

Vrhovno sodišče v predlogu za dopustitev revizije ugotavlja, da dobroverna posest ni

trajala dovolj dolgo, saj je bila prekinjena z poskusom izselitve: Okoliščina, da je

tožnica vedela, da ni vpisana v zemljiški knjigi kot lastnica nepremičnine, ni odločilna

za ugotovitev tožničine dobrovernosti ali nedobrovernosti, saj dobroverna posest ni

trajala dovolj dolgo za priposestvovanje v času veljave ZTLR (20 let) in v času veljave

SPZ (10 let)… Posest je tožnica pridobila leta 1984, nedobroverna pa je postala leta

1994, ko je A. P. po toženkinem pooblastilu skušal doseči njeno izselitev.

Kljub temu, da so bila v tem predlogu za dopustitev revizije predlagana vprašanja, ki bi

pomembno vplivala na nadaljnji razvoj sodne prakse, pa predlog za dopustitev revizije

ni bil utemeljen, saj Vrhovno sodišče ugotovilo, da v predlogu navedena pravna

vprašanja v obravnavanem primeru niso relevantna.92

VSL sodba II Cp 546/2013 z dne 05.06.2013

Stvarnopravni zakonik (SPZ) (3), ki je pričel veljati 1. 1. 2003 (276. člen SPZ), je v

prehodni določbi 269. člena določil, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči

pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določila SPZ ter da je dobroverni posestnik

po ZTLR glede trajanja priposestvovalne dobe izenačen z dobrovernim lastniškim

91


http://www.sodisce.si/vsrs/odlocitve/2012032113068133/, 14.2.2015

36

posestnikom po SPZ, torej zanj velja 10-letna priposestvovalna doba (drugi odstavek

43. člena SPZ). Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da se je tožnikova

priposestvovalna doba, ki je začela teči novembra 1983, upoštevajoč določila SPZ,

iztekla do novembra 1993. S tem je prvo sodišče SPZ-ju nedopustno pripisalo

retroaktivno veljavo, ki je sam SPZ ni predvidel (155. člen Ustave Republike Slovenije).

Tožnikova priposestvovalna doba se je torej iztekla z dnem uveljavitve SPZ, torej s 1. 1.

2003.93

VSL sodba I Cp 3184/2013 z dne 16.04.2014

Določba 269. člena SPZ se nanaša le na tek tistih priposestvovalnih dob, ki so pred

uveljavitvijo SPZ pričele teči in je priposestvovanje teklo še po uveljavitvi SPZ. SPZ ne

učinkuje za nazaj oziroma mu ni mogoče pripisati retroaktivne veljave.94

3. OMEJITVE PRIPOSESTVOVANJA

44. člen SPZ, ki nosi naslov omejitev priposestvovanja, v prvem odstavki določa, da na

javnem dobru in drugih stvareh, ki so zunaj pravnega prometa, ni mogoče

priposestvovanje. V drugem odstavku pa je postavljena omejitev izvenknjižnega

priposestvovanja za primer, ko način pridobitve lastninske pravice na nepremičnini

pride v konflikt z načelom zaupanja v zemljiško knjigo.95

3.1. Javno dobro in stvari zunaj pravnega prometa

Določilo 4. člena SPZ pravi, da ni mogoče pridobiti lastninske pravice in drugih

stvarnih pravic na stvareh, ki niso v pravnem prometu, tako da že iz tega določila izhaja,

da stvari ki so extra commercium, ni mogoče priposestvovati. Tako lahko prvi odstavek

44. člena SPZ štejemo za lex specialis glede na 4.člen. Izključitev iz prvega odstavka

44. člena SPZ se nanaša tudi na javno dobro, ki je opredeljeno v 19. členu SPZ.96

93





37

3.2. Izvenknjižno priposestvovanje in načelo zaupanja v zemljiško knjigo

Drugi odstavek 44. člena SPZ določa, da pravica pridobljena s priposestvovanjem, ne

sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige97 pridobil

pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno

knjigo. V odnosu do 10. člena SPZ,98 v katerem je zapisano načelo zaupanja v zemljiško

knjigo, je obravnavano določilo lex specialis.99 Ta določba ščiti varnost pravnega

prometa, ki ga pooseblja dobroverni (tretji) pravno-poslovni pridobitelj.

Položaj, na katerega se nanaša obravnavani člen, lahko ponazorimo s primerom, ko je A

vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik nepremičnine, nepremičnino ima v posesti B, ki je

tudi že priposestvoval lastninsko pravico, vendar se še ni vpisal v zemljiško knjigo. A,

ki ni več lastnik nepremičnine in tudi nima razpolagalne sposobnosti, odsvoji

nepremičnino dobrovernemu C-ju, ki zaupa podatku v zemljiški knjigi, da je A lastnik

nepremičnine. C tako na podlagi drugega odstavka 44. člena SPZ, ne glede na B-jevo

priposestvovano lastninsko pravico in A-jevo nesposobnost razpolaganja, pridobi

lastninsko pravico na nepremičnini. Obravnavano določilo pomeni tehtanje interesov

pravega lastnika na eni strani ter varnosti pravnega prometa, ki ga pooseblja dobroverni

tretji kot pridobitelj, na drugi strani. Lastnik, ki ne poskrbi za vpis svoje pravice v

zemljiško knjigo, s svojo opustitvijo nekdanjemu lastniku, ki je še vedno vpisan v

zemljiško knjigo, na nek način daje možnost za zlorabo. Zato v tem primeru prevlada

interes tretjega oz pridobitelja, ki pa mora biti dobroveren. Slednje pomeni, da ima tudi

določeno raziskovalno dolžnost.100

3.3. Posledica priposestvovanja glede tretjih

V trenutku, ko nekdo pridobi lastninsko pravico s priposestvovanjem, lastninska pravica

dotedanjega lastnika preneha. Prenehajo tudi vse omejene stvarne pravice, ki jih je na

stvari ustanovil prejšnji lastnik. Ne glede na to, pa ostanejo na stvari tiste omejene

stvarne pravice, ki jih je pridobitelj spoštoval v času priposestvovanja, saj je v tem

primeru imel v posesti omejeno stvar in je takšno lahko tudi priposestvoval. Seveda pa

97

Javna knjiga je tukaj mišljena zemljiška knjiga. 98

10. člen SPZ: »Kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic.« 99



38

ostanejo na stvari tudi vse omejene stvarne pravice, ki jih je v času priposestvovalne

dobe ustanovil sam priposestvovalec.101

3.4. Priposestvovanje lastninske pravice na delu nepremičnine

Priposestvovanje lastninske pravice na delu nepremičnine je v naše pravo prinesel SPZ,

saj pred njegovo uveljavitvijo priposestvovanje lastninske pravice na delu nepremičnine

ni bilo mogoče. Tretji odstavek 43. člena SPZ102 dopušča, da je del nepremičnine

predmet samostojnega priposestvovanja, če dobroverni lastniški posestnik deset let

izvršuje posest na delu nepremičnine. Primeri priposestvovanja dela nepremičnine so

predvsem obmejni deli nepremičnine, primeri ko se dejanske izmere nepremičnine

nekoliko razlikujejo od tistih v katastru, primeri ko gre za majhna odstopanja in

pridobitelj v dobri veri misli, da je pridobil nepremičnino, kot jo vidi v naravi, v resnici

pa pridobi nepremičnino v manjši katastrski izmeri. Ker iz zemljiške knjige uporabnik

ne more ugotoviti, do kam točno sega površina določene nepremičnine, saj je v

zemljiški knjigi iz katastra povzeta le površina nepremičnine, ne pa tudi njene natančne

meje, se publicitetni učinek na to ne more raztezati, kataster pa prav tako ne uživa

lastnosti zaupanja oziroma publicitete. Iz tega razloga, bi bilo mogoče, da bi kdo

priposestvoval obmejni del nepremičnine, ker ne bi mogel vedeti kje točno poteka meja

in ga zato ne bi mogli označiti za nedobrovernega.

Seveda se v tovrstnih primerih postavlja vprašanje, kako veliki obmejni deli se lahko

priposestvujejo, kakšno je odstopanje dejanske uporabe zemljišča od izmer v katastru.

Odgovore na ta vprašanja bomo dobili skozi sodno prakso.103

3.5. Priposestvovanje lastninske pravice na nevpisanih nepremičninah

Tovrstni primeri priposestvovanja bodo obstajali, dokler vse nepremičnine ne bodo

vpisane v zemljiško knjigo. Za priposestvovanje nevpisanih nepremičnin se zahteva

izpolnitev splošnih predpostavk. V našem pravu priposestvovanje nevpisanih

nepremičnin ni posebej urejeno. Ker nepremičnina sploh ni vpisana v zemljiški knjigi,

101

Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 264 102

43. člen SPZ »(3) Če dobroverni lastniški posestnik, pod pogoji iz prejšnjega odstavka, izvršuje posest na delu nepremičnine, je ta del predmet samostojnega priposestvovanja.« 103

Vlahek Ana, Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, Zbornik znanstvenih razprav, Pravna fakulteta, Ljubljana 2006, str. 326.

39

dobra vera priposestvovalca tokrat ne bo odvisna od vsebine vpisa v zemljiški knjigi,

temveč se bo presojala glede na vse okoliščine primera.104

3.6. Sodna praksa

VSL sklep II Cp 124/2011, 20.04.2011

Na javnem dobru po 1. odstavku 44. člena SPZ ni mogoče pridobiti lastninske pravice s

priposestvovanjem. Javno dobro je namreč v splošni rabi in ga zato lahko vsak

uporablja pod enakimi pogoji. Predlagatelja torej kljub zatrjevani dolgoletni posesti

nista mogla pridobiti močnejše pravice, zato drugačne odločitve o svojem predlogu za

ureditev meje s parcelo druge nasprotne udeleženke ne moreta doseči.105

VSL sodba in sklep I Cp 633/2014, 11.03.2014

Tč. 5. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila služnostna pravica, na

katero se v konkretnem postopku sklicujeta tožnika, (tako z ozirom na določbo 217.

člena relevantnega SPZ (1) kot pred tem veljavne določbe 54. člena ZTLR (2))

priposestvovana že s strani njunega pravnega prednika. To svojo odločitev pa je tudi

prepričljivo obrazložilo. Pritožbena navedba, češ da sodna poravnava z dne 18.5.1984,

ki sta jo sklenila pravna prednika obeh pravdnih strank, ni vsebovala

zemljiškoknjižnega dovolila in ni bila nikoli vpisana v zemljiško knjigo, glede na način

nastanka služnostne pravice (sama za sebe) ni relevantna. Kot je ustrezno pojasnilo že

sodišče prve stopnje, tožnika oziroma točneje njun pravni prednik omenjene služnostne

pravice ni pridobil na podlagi (oziroma v neposredni posledici) omenjene sodne

poravnave (torej izvedeno) ampak izvirno s priposestvovanjem. Neustrezno je tudi

pritožbeno sklicevanje na 44. člen SPZ (1500. paragraf ODZ) (3) oziroma sklicevanje

na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. To namreč v konkretnem primeru iz dveh

razlogov ne pride v poštev. Na enega je v okviru 10. točke obrazložitve izpodbijane

odločbe pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje, in sicer da (in zakaj) toženca glede

(ne)obstoja služnostne pravice (sploh) nista bila v dobri veri. Drug (in še pomembnejši)

razlog pa je ta, da določba drugega odstavka 44. člena SPZ (kot tudi ostale, na katere

104


http://www.sodisce.si/vislj/odlocitve/2010040815255471/, 14.2.2015.

40

se v zvezi s tem sklicujeta pritožnika) ščiti dobrovernega pravno-poslovnega

pridobitelja (ki se je zanesel na zemljiško-knjižne podatke) in ne dedičev (4). Gre torej

za varstvo zaupanja v pravno-poslovni promet, kamor dedovanje seveda ne sodi.106

VSL sodba II Cp 1605/2010, 06.10.2010

Po 2. odst. 44. člena SPZ z naslovom „Omejitev priposestvovanja“ pravica, pridobljena

s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v

javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica

vpisana v javno knjigo. Gre za udejanjanje načela zaupanja v zemljiško knjigo, ki ga je

SPZ povzdignil v eno osnovnih načel civilnega prava, osrednje pravilo, ki utrjuje načelo

zaupanja v zemljiško knjigo, pa izhaja prav iz citirane zakonske določbe. To s

pozitivnega stališča pomeni, da na nepremičnini obstajajo samo tiste pravice, ki so

vpisane v zemljiško knjigo, z negativnega stališča pa, da pravica na nepremičnini ne

obstaja, če ni vpisana v zemljiško knjigo (več o tem glej v Juhart, M., Tratnik, M. in

Vrenčur, R.: Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 85 do 89). Ob

neosporavani dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženka v dobri veri in v

zaupanju v zemljiško knjigo pridobila lastninsko pravico na njeni navedeni

nepremičnini, je ob upoštevanju nevknjžene služnostne pravice tožnikov izpodbijana

odločitev v materialnopravnem pogledu povsem pravilna. Zato drugi razlogi sploh niso

pravno pomembni in se z njimi pritožbeno sodišče ni ukvarjalo.107

VSL sodba I Cp 4342/2010, 30.03.2011

Pravilo, da s priposestvovanjem pridobljena pravica ne sme biti na škodo tistemu, ki je

v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem

pridobljena pravica vpisana v zemljiško knjigo, izhaja že iz temeljnega načela

zemljiškoknjižnega prava – načela zaupanja v zemljiško knjigo. Tožnik, ki je (izrecno)

vedel, da ni vpisan v zemljiško knjigo, in zato „ni bil čisto 100%“, ali je lastnik, ne

more biti dobroverni posestnik.108

106

http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/search.php?_submit=i%C5%A1%C4%8Di&database[IESP]=IESP&database[SOVS]=SOVS&q=II%20Cp%201133/2012&order=changeDate&direction=desc&page=6&id=2012032113068453, 14.2.2015. 107

http://www.sodisce.si/vislj/odlocitve/2010040815250713/, 14.2.2015. 108

http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2010040815256621/, 14.2.2015.

41

Sodba II Ips 370/2011, 13.03.2014

Paragraf 1500 ODZ je določal, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme

biti na škodo tistemu, ki je v zaupanju v javne knjige pridobil stvar ali pravico, še

preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana. Ker sta nižji sodišči

ugotovili, da je toženec vedel, da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z dejanskim, sta

pravilno materialno pravno zaključili, da ni bil dobroveren, zato se toženec ne more

sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo

Odločitve v zadevi ne more spremeniti niti toženčevo sklicevanje na načelo publicitete

(prvi odstavek 11. člena SPZ), ker gre za izpodbojno domnevo, tožnika pa sta uspela

dokazati svojo lastninsko pravico oz. izpolniti domnevo, da je lastnik nepremičnine tisti,

ki je vpisan v zemljiško knjigo. (opomba parafgraf 1500 ODZ je vsebinsko enak 44/2.

Člen SPZ).109


Določba drugega odstavka 44. člena SPZ ščiti dobrovernega pravno-poslovnega

pridobitelja (ki se je zanesel na zemljiško-knjižne podatke) in ne dedičev. Gre torej za

varstvo zaupanja v pravno-poslovni promet, kamor dedovanje ne sodi.110

4. ANALIZA SODNE PRAKSE GLEDE IZVENKNJIŽNEGA PRIPOSESTVOVANJA LASTNINKSE PRAVICE NA NEPREMIČNINAH

Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah je gotovo eno izmed bolj spornih

in nedorečenih vprašanj stvarnopravne teorije in sodne prakse. Največ težav v praksi se

pojavlja glede opredelitve dobrovernosti posestnika, kot ene izmed temeljnih

predpostavk priposestvovanja. Zelo aktualni so primeri izvenknjižnega

109

http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/vrhovno_sodisce_rs/2012032113066170/, 14.2.2015. 110

http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/search.php?_submit=i%C5%A1%C4%8Di&database[IESP]=IESP&database[SOVS]=SOVS&q=II%20Cp%201133/2012&order=changeDate&direction=desc&page=6&id=2012032113068453, 14.2.2015

42

priposestvovanja, torej primeri ko nepremičnino poseduje oseba, ki ni hkrati vpisana v

zemljiško knjigo kot lastnik. V praksi so najpogostejši položaji, ko je bil sklenjen

zavezovalni pravni posel, nepremičnina izročena in v primeru prodajne pogodbe tudi

plačana, pridobitelj, največkrat v vlogi kupca, pa se kljub izdaji zemljiškoknjižnega

dovolila oziroma kljub pravici, da zahteva od lastnika, da jo izda, ni vpisal v zemljiško

knjigo in zato tudi ni pridobil lastninske pravice. V praksi so neredki tudi primeri, ko

veljavnega pravnoposlovnega razmerja med zemljiškoknjižnim lastnikom in

priposestvovalcem sploh ni. Na tem mestu se tako postavlja vprašanje, ali je institut

priposestvovanja nepremičnin v sistemu zemljiške knjige sploh mogoč oziroma ali

lahko priposestvovalec nepremičnine, ki ni hkrati vpisan v zemljiško knjigo kot njen

lastnik zadosti pogoju dobrovernosti, kot eni temeljih predpostavk priposestvovanja. Če

je to mogoče, je na mestu vprašanje, v katerih primerih oziroma okoliščinah je

priposestvovalcu pravično dati prednost pred zemljiškoknjižnim lastnikom.111

Sodnih odločb v zvezi z izvenknjižnim priposestvovanjem je v naši sodni praksi precej.

Sodna praksa je priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah sprva dopuščala

razmeroma široko, tudi v primerih, ko je priposestvovalec z zemljiškoknjižnim

lastnikom sklenil obligacijsko pogodbo, na podlagi katere pa se nikoli ni vpisal v

zemljiško knjigo. Tudi nekatere novejše sodbe, ki se nanašajo na starejša razmerja

dopuščajo priposestvovanje v tovrstnih primerih.112

VSK sodba Cp 161/97, 12.03.1997

Kupec je priposestvoval še dve parceli ob njegovi nepremičnini, ki sta bili v lasti druge

osebe, a je zanju ves čas mislil, da sta del njegove nepremičnine.113

VSC sklep Cp 381/2003,02.07.2004

Domneva je, da je posest dobroverna. Kdaj je posest dobroverna določa 72. čl. ZTLR.

Zgolj dejstvo, da sta tožnici vedeli, da je bil isti tožnik[na delu parcele], za katerega

111

Vlahek Ana ,Analiza sodne prakse glede priposestvovanja lastninske pravice na nepremičninah , Zbornik / 3. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV založba, Ljubljana 2011, str. 13. 112

Vlahek Ana ,Analiza sodne prakse glede priposestvovanja lastninske pravice na nepremičninah , Zbornik / 3. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV založba, Ljubljana 2011, str. 16. 113

http://www.sodisce.si/viskp/odlocitve/47038/, 15.2.2015

43

trdita, da sta ga priposestvovali, še vedno vpisan v zemljiško knjigo, še ne pomeni, da

nista bili dobroverni.114

II Ips 866/2008, 15.11.2010

Glede sporne nepremičnine je relevantna le sklenitev pravnega posla. Sodišče v tej

sodbi podatku o lastništvu v zemljiški knjigi z vidika dobrovernosti kot predpostavke

priposestvovanja, ni pripisalo nikakršnega pomena.115

Pri presoji dobre vere, so se sodišča pogosto opirala le na dejanske okoliščine in ne na

stanje vpisa v zemljiški knjigi. V zadnjih letih, ko zemljiška knjiga pridobiva osrednji

pomen, pa se izvenknjižno priposestvovanje dopušča le v izjemnih primerih.116

Sodba II Ips 608/2005, 31.01.2008

Sodba II Ips 608/2005 predstavlja eno najpomembnejših odločb, ki se nanašajo na

izvenknjižno priposestvovanje.

Res se dobrovernost posesti domneva, vendar pa je sklep o (ne)obstoju dobre vere

materialnopravni zaključek, katerega podlaga so dejanske ugotovitve. Sama uporaba

domneve dobrovernosti tudi ne sme biti preširoka. To pomeni, da je sicer ni treba

preizkušati v primerih, ko so podane okoliščine, ki jo v celoti potrjujejo, vendar pa je

takšen preizkus nujen v primerih, ko se pojavijo posebne okoliščine, ki ji nasprotujejo.

Zakon določa, da je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar,

ki jo ima v posesti, ni njegova. Podana morata biti torej dejanski - dejanska oblast nad

stvarjo in voljni element - zavest o lastništvu nepremičnine. Slednje pomeni, da je

posestnik v zmoti glede tega, komu dejansko pripada stvar. Za njegovo zmoto pa ne

zadošča samo dejanska ugotovitev, da ni vedel, komu stvar pripada, temveč mora biti

tudi opravičljiva. Prepričan mora biti, da je stvar njegova, in to tudi, potem ko je z neko

povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah. Celotno ravnanje priposestvovalca

mora utemeljevati sklep, da je ravnal vestno, oziroma da ni opustil običajne potrebne

skrbnosti. Navedeno se nanaša tudi na pravne prednike priposestvovalca.

114



Vlahek Ana ,Analiza sodne prakse glede priposestvovanja lastninske pravice na nepremičninah , Zbornik / 3. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV založba, Ljubljana 2011, str. 17.

44

Dosedanja sodna praksa je sicer razmeroma široko dopuščala zunajknjižne pridobitve

lastninske pravice na nepremičninah, vendar se je v konkretnem primeru, to je v

primeru, ko je tako pri pravnih prednikih tožeče stranke kot pri tožeči stranki sami

podana neskrbnost, ki je v pravnem prometu ni mogoče tolerirati, treba zavzeti stališče,

da takšna posest ni dobroverna.117

Opravičljiva zmota v tem primeru po mnenju sodišča ni bila izkazana. Sporna

nepremičnina, ki naj bi jo priposestvovala tožeča stranka, ni bila predmet zapuščine, saj

so pravni predniki tožeče stranke imeli v posesti nepremičnino, ki so jo pomotoma

podarili prednikom tožene stranke, ki so se vpisali v zemljiško knjigi. Od povprečno

skrbnega pravnega naslednika, se pričakuje najmanj to, da se seznani z obsegom

zapuščine. Prav tako pa ni bila izkazana dobrovernost prednikov tožeče stranke, saj

zmota o tem, kaj so dejansko v naravi podarili, ni opravičljiva. Po mnenju sodišča je se

namreč od povprečno skrbne stranke pričakuje, da bo preverila ali se parcelna številka

nepremičnine, ki jo želi podariti, ujema s številko same nepremičnine v naravi. Tako bi

predniki tožeče stranke morali vedeti, da niso lastniki nepremičnine, saj bi se glede na

konkretne okoliščine morali zavedati, da so nepremičnino podarili pravni prednici

tožene stranke.118

Na navedeno sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, so se pozneje v svojih

odločbah sklicevala tudi druga sodišča.

Sodba I Cp 3671/2009, 25.11.2009

Sodna praksa je pred uveljavitvijo SPZ-ja dokaj široko dopuščala t.i. izvenknjižno

priposestvovanje in torej vprašanja dobrobrovernosti ni (ali pa ga je zelo široko)

povezovala z zemljiško knjigo, kar upošteva pritožbeno sodišče tudi v konkretnem

primeru za obdobje veljavnosti ZTLR-ja. Za kaj takšnega pa po uveljavitvi SPZ ni več

podlage. Na nepremičninskem področju je namreč zemljiška knjiga institucija, ki skrbi

za publiciteto (zlasti) stvarnih pravic na nepremičninah. Ker je na pravnoposlovni

podlagi mogoče pridobiti lastninsko pravico na nepremičnini le z vpisom v zemljiško

knjigo, se zato vprašanje dobrovernosti oziroma opravičljive zmote o lastninski pravici,

nujno dotika tudi vprašanja vpisa v zemljiško knjigo, kar je bilo upoštevano tudi v

117



45

konkretnem primeru. Tožnica tako ob trditvi, da je mati nepremičnino kupila (torej

pridobila na pravnoposlovni podlagi) in vednosti, da se ob tem ni vpisala v zemljiško

knjigo, ne more uspešno zatrjevati dobre vere.

Sodišče je v jedru zapisalo: Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki je v opravičljivi

zmoti o tem, da je lastnik stvari oziroma je dobrovernost podana le tedaj, kadar

posestnik misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice, saj je

le tedaj lahko v opravičeni zmoti glede svoje lastninske pravice. Tožnica ob trditvi, da je

mati nepremičnino kupila (torej pridobila na pravnoposlovni podlagi) in vednosti, da se

ob tem ni vpisala v zemljiško knjigo, ne more uspešno zatrjevati dobre vere.119

VSL sodba I Cp 4582/2008, 25.02.2009

Glede na to, da je v korist toženca vknjižena lastninska pravica v zemljiški knjigi na

celoti nepremičnini, je povsem jasno, da tožnika nista bila dobroverna posestnika

sporne kleti.120

VSL sodba I Cp 112/2010, 10.02.2010

O dobroverni posesti je mogoče govoriti takrat, kadar je nekdo v opravičljivi zmoti, da

stvar poseduje kot lastnik. To pomeni, da priposestvovalec ne sme imeti razlogov za to,

da bi kljub svoji posesti dvomil, da je tudi lastnik stvari. Obstoj dvoma namreč

izključuje dobrovernost. Ali natančneje: dobroverni posestnik je tisti, ki ne ve, niti ne

more vedeti, da ni lastnik stvari. Če posestnik v zemljiško knjigo ni vpisan kot lastnik,

morajo biti podane neke posebne, izjeme okoliščine, ki lahko opravičijo njegovo zmotno

prepričanje, da je lastnik nepremičnine. Izjeme bodo upravičene predvsem takrat, ko

razlogov za to, da pridobitev pravice ni bila vpisana, ne bo mogoče pripisati

pridobitelju. V konkretnem primeru tožnik ni pojasnil, iz kakšnih razlogov njegov pravni

prednik vse do leta 1981 ni poskrbel za vpis. V konkretnem primeru torej takih okoliščin

ni. Nasprotno. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da sta pravdni stranki s svojimi

posestnimi in pravdnimi predniki imeli sporno parcelo v soposesti, pri čemer so oboji

posest izvrševali v prepričanju, da so lastniki, čeprav o lastništvu ni bilo govora in drug

drugemu posesti nikdar niso branili, je okoliščina, ki bi še posebej narekoval

preverjanje stanja v zemljiški knjigi. Dvom o lastništvu parcele oziroma o poteku meje

119



46

med tožnikovo in toženčevo parcelo bi tožnik lahko odpravil z vpogledom v javne knjige,

česar pa vse do leta 2004 ni storil. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno zaključilo,

da njegova zmota ni bila opravičljiva.121

V več sodnih odločbah so višja sodišča zaključila, da je izvenknjižno priposestvovanje

mogoče le izjemoma, kadar obstajajo posebne okoliščine, ki posestnika utrjujejo v

njegovem zmotnem prepričanju o lastninski pravici.

VSL sodba II Cp 21/2009, 25.03.2009

Izvenknjižno priposestvovanje lastninske pravice je mogoče tedaj, ko iz dejanskih

okoliščin zadeve izhaja, da je priposestvovalec ravnal z vso dolžno skrbnostjo, pa ni

bilo omajano njegovo prepričanje, da je stvar dejansko njegova..

Glede na te dokumente, ki so bili vsi izdani oziroma overjeni s strani državnega

organa, upoštevajoč, da sta tožeči stranki preprosta človeka brez pravnega znanja ter

dejstvo, da nobena izmed pravdnih strank uporabi poti ni nasprotovala, tožnika nista

imela razloga, da bi v svojo lastninsko pravico dvomila. Posest je namreč dobroverna,

če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar ni njegova. Za njegovo zmoto tako ne

zadošča zgolj dejanska ugotovitev, da ni vedel, komu stvar pripada, temveč mora biti

zmota tudi opravičljiva. Prepričan mora biti, da je stvar njegova, ko s povprečno

skrbnostjo razmisli o vseh relevantnih okoliščinah. Glede na vse navedene dejanske

okoliščine, je v obravnavani zadevi tak sklep mogoče izpeljati, zato sta tožnika izpolnila

zakonski pogoj za priposestvovanje kot ga določa paragraf 1500 Občega

državljanskega zakonika oziroma vsebinsko enako 28. člen Zakona o temeljnih

lastninskopravnih razmerjih, po katerem za priposestvovanje lastninske pravice zadošča

dobra vera in 20-letna posest nepremičnine.122

VSL sodba III Cp 1248/2009, 27.05.2009

Načeloma res velja, da odsotnost vpisa v zemljiški knjigi izključuje dobrovernost

stranke. Vendar pa je vedno treba upoštevati vse okoliščine primera. S pokojnim možem

je tožnica dala sporno parcelo odmeriti leta 1975, kar izhaja tudi iz naznanilnega lista.

Res je, da naznanilni list ni podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo,

121



47

vendar pa je bila tožnica glede tega v zmoti, saj je očitno mislila, da je postopek v zvezi

z pridobitvijo lastninske pravice z izdajo naznanilnega lista končan.123


V spornem primeru je izkazana situacija, ko pravni posel ni bil v celoti izpolnjen in

sicer iz razlogov na strani toženca, ki ni poskrbel za vpis v zemljiško knjigo na ime

tožnika kot novega lastnika, izpolnitveni zahtevek pa je na podlagi 350. člena OZ

zastaral, tako da je tožniku ostal kot utemeljen zgolj zahtevek za pridobitev lastninske

pravice na izviren način – na podlagi izvenknjižnega priposestvovanja. Za takšno

priposestvovanje pa je ob povedanem potreben izkaz 10-letnega izvrševanja lastniške

posesti na podlagi neizpolnjenega razpolagalnega pravnega posla. Takšno stanje pa

zadostuje predpostavki dobroverne posesti iz 43. člena SPZ in ustvarja podlago za

izvirno pridobitev lastninske pravice.124

VSL sodba I Cp 3103/2013, 29.01.2014

Vpis v zemljiško knjigo ni neizogiben pogoj za dobroverno lastniško posest in pravna

teorija ter praksa dopuščata izvenknjižno priposestvovanje. V konkretnem primeru je

bistveno, da je tožnik verjel, da je lastninsko pravico na nepremičnini dobil na podlagi

veljavnega pravnega posla - kupoprodajne pogodbe. Njegova dobrovernost pa je

izkazana s tem, da je vedel, da zemljiškoknjižno stanje ne ustreza dejanskemu stanju, saj

je bil v zemljiški knjigi še vedno vpisan prvotni lastnik, ki je lastninsko pravico prenesel

na drugega pridobitelja, pravni predniki tožnika pa niso poskrbeli za uskladitev

zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim.125

Iz sodne prakse je razvidno, da je vprašanje možnosti izvenknjižnega priposestvovanja

nepremičnin zalo aktualno, vendar tudi zapleteno. Sodišča so skozi sodne odločbe

nekako oblikovale interpretacijo definicije dobrovernega posestnika in jo v konkretnih

primerih tudi dokaj poenoteno vključujejo v svoje odločitve. Na podlagi zemljiške

knjige, ki ima danes bistveno večji pomen, je presojanje v primerih izvenknjižnega

123



http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/search.php?_submit=i%C5%A1%C4%8Di&database[IESP]=IESP&database[SOVS]=SOVS&q=II%20Cp%202010/2012&showType=table&order=changeDate&direction=asc&page=351&id=2012032113068322, 15.2.2015

48

priposestvovanja, temu primerno tudi bistveno strožje in se dopušča le v izjemnih

primerih. 126

Vrhovno sodišče Republike Slovenije, je s sklepom II DoR 161/2009, dopustilo revizijo

glede vprašanja, ali dejstvo, da prodajalec ni vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik

nepremičnine, vedno ovrže domnevo kupčeve dobrovernosti. Od revizijske odločbe v

navedeni zadevi je bilo za pričakovati jasno opredelitev sodišča v obravnavani

problematiki.

Sklep II DoR 161/2009, 18.03.2010

Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP glede pravnega

vprašanja, ali dejstvo, da prodajalec ni vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik

nepremičnine, vedno ovrže domnevo dobrovernosti kupčeve posesti, so podani.

V zvezi z domnevo dobrovernosti posesti tožeča stranka kot bistveno ocenjuje vprašanje,

ali lahko sodišče kljub dejstvu, da nedobrovernost posesti ni bila dokazana niti

zatrjevana na drug način, razen s sklicevanjem na zemljiškoknjižno stanje, presodi, da

tožeča stranka sporne nepremičnine ni uživala dobroverno. Tako stališče, ki je bilo

zavzeto v konkretni zadevi, po njenem prepričanju odstopa od sodne prakse Vrhovnega

sodišča, ki je v vseh zadevah, v katerih je bila relevantna dobrovernost posesti, zavzelo

stališče, da je breme dokaza nedobrovernosti na tisti stranki, ki dobrovernosti

nasprotuje; v potrditev svojih navedb se sklicuje na zadeve II Ips 590/2007, II Ips

507/94, II Ips 79/2000, II Ips 556/96 in II Ips 19/2008. V zvezi s priposestvovanjem kot

bistveno ocenjuje vprašanje, ali je priposestvovanje nepremičnine možno, čeprav je

nepremičnina vpisana v zemljiško knjigo, in kakšna je zahtevana stopnja skrbnosti

tožeče stranke ob sklepanju pravnega posla. Pojasnjuje, da priposestvovanje vedno

konkurira načelu zaupanja v zemljiško knjigo. Večina nepremičnin je vpisanih v

zemljiško knjigo, kar pomeni, da ima vsakdo, ki sklepa pravni posel, možnost vsak

trenutek preveriti, kdo je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine. Ob popolnoma

doslednem upoštevanju stališča, kakršno je zavzeto v sodbi pritožbenega sodišča,

priposestvovanje sploh ne bi bilo možno; v nasprotju s tem ga sodna praksa široko

126


49

dopušča in pri tem skrbnosti ravnanja udeležencev v prometu z nepremičninami ne

obravnava tako strogo, kot je bilo obravnavano pred pritožbenim sodiščem.127

Odgovora sodišča v obravnavani problematiki, ki bi prav gotovo pomembno vplival na

razvoj sodne prakse na tem področju, nismo dobili, saj je revizijsko sodišče zahtevek

kot neutemeljen, zavrglo.

Sklep II Ips 216/2010, 13.10.2011

Če ni posesti, ni priposestvovanja.

Dejanska posest nepremičnine je tako ena od osnovnih predpostavk za pridobitev

lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem. To pove tudi že samo ime,

takšna ureditev pa je veljala tako po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih,

kot velja po SPZ. Presoja ostalih predpostavk, in sicer dobre vere in poteka časa, pride

v poštev šele, ko je dejanska posest na nepremičnini ugotovljena. V konkretnem primeru

pa tožničina dejanska posest na sporni nepremičnini ni bila ugotovljena oziroma celo

nasprotno - iz njenih navedb na naroku 10. 9. 2008 izhaja, da imata posest na sporni

nepremičnini V. in B. T., posesti pa ni imela niti pravna prednica tožeče stranke…

Revizijsko sodišče tako po vložitvi revizije zaključuje, da vprašanje dobrovernosti

posesti, glede katerega je bila dovoljena revizija po preliminarnem postopku (pri

katerem je treba poudariti, da je glede na njegov namen, seznanitev s samim sporom

omejena), za odločitev v konkretnem primeru ni relevantno. Če ni posesti, ni

priposestvovanja, odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka pa tako ni mogoče

spremeniti v korist revidentke s presojo pravilnosti predpostavke dobrovernosti.128

5. PRIPOSESTVOVANJE KOT NAČIN NASTANKA STVARNIH SLUŽNOSTI

5.1. Pojem in nastanek služnosti

Služnost ali služnostna pravica je omejena stvarna pravica na tuji stvari, ki imetnika

opravičuje, da uporablja tujo stvar ali da od lastnika stvari zahteva, da opusti ravnanja,

ki bi mu bila sicer dovoljena. Bistvena značilnost služnosti je v tem, da lastnika

127



50

obremenjene stvari zavezuje, da nekaj trpi. To trpljenje pa se kaže v dopustitvi129 ali

opustitvi.130

Po načinu določitve imetnika služnostne pravice oziroma služnostnega upravičenca,

ločujemo stvarne in osebne služnosti. Za stvarne služnosti je značilno, da služeča

nepremičnina služi drugi nepremičnini.131Imetnik stvarne služnosti je lahko samo

vsakokratni lastnik gospodujoče nepremičnine, stvarna služnost pa prehaja na njegove

pravne naslednike skupaj z lastninsko pravico.

Osebne služnosti so ustanovljene v korist določene osebe in so časovno omejene. Gre za

osebne premoženjske pravice stvarnega prava, ki jih upravičenec ne more prenesti s

pravnim poslom in ugasnejo z njegovo smrtjo ali potekom časa, za katerega so bile

ustanovljene.132

Obseg splošnih pravil v SPZ je razmeroma skromen, saj se stvarne in osebne služnosti

med seboj pomembno razlikujejo. Med najpomembnejšimi razlikami so predvsem te, da

je s stvarno služnostjo lahko obremenjena samo lastninska pravica na nepremičnini,

medtem ko je lahko predmet osebne služnosti tudi premičnina ali pravica. Druga

pomembna razlika je v tem, v korist koga je služnost ustanovljena. Stvarna služnost se

ustanavlja v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine in gre lahko celo

za trajno omejitev lastninske pravice na služeči nepremičnini, osebne služnosti pa se

ustanavljajo v korist določene osebe in so nujno časovno omejene. Razlika je tudi v

tem, da je stvarna služnost abstrakten pojem in vsebina pravice imetnika služnosti

oziroma omejitve lastnika služeče stvari iz poimenovanja ni razvidna, zato vsaka

stvarna služnost potrebuje tudi natančen opis. Drugače je pri osebnih služnostih, pri

kateri vsaka vrsta služnosti natančno določa obseg pravice oziroma vsebino omejitve.

Eni in drugi obliki služnosti pa je skupna vsebina, kot način omejitve lastninske pravice

na stvari, ki je predmet služnosti. Služnost ima tako pravno naravo stvarne pravice na

tuji stvari z vsemi pravnimi posledicami, ki izvirajo iz tega.133

Vsebina služnosti je lahko pozitivna ali negativna, za lastnika služeče stvari pa to v

vsakem primeru pomeni, da mora v izvrševanju oblasti nad svojo stvarjo, nekaj trpeti.

Pri pozitivni služnosti lahko imetnik služnosti tujo stvar uporablja oziroma lahko tujo 129

Prepustitev popolne ali omejene rabe. 130

Prepoved postavitve okna v steni. 131

Gospodujoča nepremičnina. 132



51

pravico izkorišča. Tipičen primer pozitivne služnosti je užitek, kjer je upravičenje

uporabe oziroma izkoriščanja lahko v celoti preneseno na imetnika služnosti. Druga

oblika služnosti pa so negativne služnosti, za katere je značilno, da lastnik služeče stvari

ne sme izvrševati vseh oblastvenih dejanj, do katerih bi ga sicer upravičevala lastninska

pravica. Lastnik služeče stvari se mora delu svoje lastninske oblasti odpovedati v korist

imetnika služnosti in opuščati določena ravnanja, ki bi mu kot lastniku bila sicer

dopustna. Negativna služnost je mogoča samo kot stvarna služnost.134

Splošna načela služnosti, kot jih poznamo danes, izvirajo že iz časa rimskega prava, in

se z izjemo načina nastanka služnosti niso kaj dosti spreminjala. Gre za sklop pravil, ki

so delno povzeta v zakonskih določbah, kot nesporna pa jih uporabljata teorija in sodna

praksa:

-služnost služnosti ni mogoča,

-služnost dajatve ne obstaja,

-služnost se mora izvrševati obzirno,

-služnost na lastni stvari ni mogoča.135

6. STVARNA SLUŽNOST

Stvarna služnost je stvarna pravica na tuji stvari. Izhaja iz povezanosti dveh

nepremičnin, od katerih tisto, v korist katere učinkuje, imenujemo gospodujoča

nepremičnina, drugo, ki jo služnost bremeni, pa služeča nepremičnina. Stvarna služnost

ne more nastati na premičnini ali pravici.136

Kot pravica na tuji stvari, stvarna služnost nujno pomeni omejevanje lastninske pravice

lastnika služeče nepremičnine. Vendar namen in smisel stvarne pravice ni v omejevanju

lastninske pravice na služeči nepremičnini, pač pa v koristi, ki omogoča lažje

izvrševanje lastninske pravice oblasti na gospodujoči nepremičnini.

134




52

Stvarna služnost bremeni nepremičnino kot celoto, čeprav je lahko izvrševanje vsebine

služnosti omejeno samo na del služeče nepremičnine, ne more pa obstajati na

alikvotnem delu stvari ali na solastninskem deležu.137

Stvarna pravica se ne prenaša kot samostojna pravica, ampak prehaja skupaj z

lastninsko pravico na gospodujoči nepremičnini, tako je vsakokratni lastnik

gospodujoče nepremičnine tudi služnostni upravičenec. Prehajanje na pasivni strani ni

tako pomembno, saj stvarna služnost kot pravica stvarnega prava učinkuje erga

omnes.138

6.1. Nastanek stvarne služnosti

Podlago za nastanek služnosti predvideva 214. člen SPZ ki pravi, da stvarna služnost

nastane z zakonom, na podlagi pravnega posla ali z odločbo državnega organa.

6.1.1. Nastanek stvarne služnosti na podlagi pravnega posla

Nastanek stvarne služnosti na podlagi pravnega posla ureja 215. člen SPZ, ki jasno

določa da mora biti najprej sklenjen zavezovalni pravni posel, iz katerega izhaja

obveznost ustanovitve služnosti. Temu pa mora slediti še razpolagalni pravni posel, to

je zemljiškoknjižno dovolilo. Na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila je potrebno

stvarno služnost tudi vpisati v zemljiško knjigo, saj stvarna služnost veljavno nastane le,

če so opravljeni vsi trije omenjeni koraki.139

Pogodba o ustanovitvi služnosti140 mora biti po splošnih pravilih obligacijskega prava

sklenjena v pisni obliki in mora na podlagi drugega odstavka 215. člena SPZ vsebovati

ime lastnikov gospodujoče in služeče nepremičnine, zemljiškoknjižno oznako obeh

nepremičnin, natančen opis služnosti in morebitno nadomestilo, ki ga mora plačati

lastnik gospodujoče nepremičnine. 141

137




Pogodba mora biti po splošnih pravilih obligacijskega prava na podlagi 52. člena OZ sklenjena v pisni obliki. 141


53

6.1.2. Nastanek stvarne služnost na podlagi odločbe pristojnega organa

Nastanek stvarne služnost na podlagi odločbe pristojnega organa je omejen na

pravnomočno sodno ali dokončno upravno odločbo. Stvarna služnost z odločbo

pristojnega organa nastane v trenutku, ko odločba pridobi zahtevano kvaliteto

pravnomočnosti ali dokončnosti. Vpis v zemljiško knjigo sicer nima konstitutivnega

pomena, vendar pa je za služnostnega upravičenca pomemben predvsem z vidika

učinkovanja načela zaupanja v zemljiško knjigo. Neizvedba vpisa lahko pomeni izgubo

pravice, zato je za služnostnega upravičenca, ki mu služnost nastane z odločno, izvedba

vpisa zelo pomembna. V skladu s pravili ZZK-1, mora organ, ki je izdal odločbo, ki je

podlaga za nastanek stvarne služnosti,predlagati vpis stvarne služnosti po uradni

dolžnosti, lahko pa poskrbi za vpis pravice tudi služnostni upravičenec sam.

Najbolj razširjena oblika nastanka stvarne služnosti z odločbo sodišča je nujna pot.142

6.1.3. Priposestvovanje kot način nastanka stvarne služnosti na podlagi zakona

Stvarna služnost lahko na podlagi zakona nastane samo s priposestvovanjem. Pravica na

podlagi zakona v skladu s splošnimi pravili o nastanku stvarnih pravic nastane, ko so

izpolnjeni vsi pogoji. Pri priposestvovanju to pomeni, da mora obstajati določena

kvaliteta posesti oziroma način izvrševanja pravice in da mora poteči določen čas, ki je

določen z zakonom. Stvarna služnost tako nastane s priposestvovanjem, neposredno na

podlagi zakona, ko poteče priposestvovalni čas. Vpis priposestvovane služnosti v

zemljiško knjigo je mogoč na podlagi pogodbe o priznanju služnosti ali na podlagi

enostranske izjave lastnika služeče nepremičnine, da priznava pravna dejstva, ki so

podlaga za izvirno pridobitev služnosti,143vendar tak vpis ni konstitutivne, ampak samo

deklaratorne narave, saj je služnost nastala že prej, na podlagi samega zakona, ko so bili

izpolnjeni vsi pogoji za priposestvovanje.144

142


Posadna listina. 144


54

V primeru, da lastnik služeče nepremičnine priposestvovane nepremičnine ne priznava,

lahko služnostni upravičenec s tožbo na ugotovitev služnosti145 zahteva, da se ugotovi

obstoj služnosti.146

Čeprav vpis v zemljiško knjigo za nastanek služnosti nima konstitutivnega pomena, pa

si priposestvovalec svoj pravni položaj proti tretjim lahko zagotovi le z vpisom v

zemljiško knjigo. Zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo je namreč njegov pravni

položaj šibkejši od položaja morebitnega dobrovernega pridobitelja lastninske pravice

na služečem zemljišču, ki zaupa v bremen prosto pridobitev lastninske pravice.147

Namen stvarnih služnosti je, da se upravičencu omogoči lažje izkoriščanje njegove

nepremičnine, zato mora izvrševanje posesti, ki pripelje do priposestvovanja služnosti,

stremeti k zadovoljevanju potreb, povezanih z gospodujočo nepremičnino. Pri tem pa je

pomembna vezanost dejanj služnostnega upravičenca, na potrebe gospodujočega

zemljišča.148

Stvarna služnost se lahko priposestvuje, če jo služnostni upravičenec določen čas

izvršuje na navzven zaznaven način, kar omogoča predvsem lastniku služeče

nepremičnine, kot tistemu, ki ga služnost bremeni, da se seznani z njenim izvrševanjem

in da ukrene vse potrebno za zaščito svoje lastninske pravice pred nastankom služnosti.

Izvrševanje služnosti se kaže kot delna posest izvrševalca na drugi nepremičnini, ki

lahko preraste v nastanek pravice. Priposestvovanje torej nadomešča pomanjkljivosti

nastanka služnosti na drug način, če poteče določen čas in se s tem ohranijo

vzpostavljena razmerja v prostoru.149

145

Tožbeni zahtevek ne obsega dajatvenega dela, s katerim bi tožnik lahko zahteval izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, saj je priposestvovana služnost nastala neodvisno od volje lastnika služeče nepremičnine, tožnik pa tudi nima pravnoposlovne podlage na podlagi katere bi lahko od toženca zahteval izdajo posadne listine. Tudi izrek sodne odločbe ni nujno da vsebuje odredbo o vknjižbi pridobljene pravice v zemljiško knjigo, saj ZZK-1 v tretji točki prvega odstavka 40. člena omogoča vknjižbo pravice na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero sodišče ugotovi obstoj, spremembo oziroma prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga. 146

Damjan Matija, Priposestvovanje stvarnih služnosti, Zbornik / 3. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV založba, Ljubljana 2011, str. 27. 147




55

6.1.4. Sodna praksa

VSL sodba II Cp 2134/2010, 16.09.2010

Kasneje podpisana pogodba o priznanju služnosti ni ustvarila služnosti poti, temveč je

služnost nastopila po samem zakonu po poteku priposestvovalne dobe. Pogodba o

priznanju služnosti poti omogoča vpis služnosti v zemljiško knjigo brez pravnomočne

ugotovitvene sodbe, vpis v zemljiško knjigo pa ni konstitutivne narave.150

VSL sodba I Cp 418/2011, 22.09.2011

Ker obstoječa, a nevknjižena služnost na zunaj ni bila jasno vidna, tožencu ni mogoče

očitati, da ni bil dovolj skrben pri raziskovanju okoliščin, ki bi lahko kazale na obstoj

pravice, s katero je nepremičnina, ki jo pridobiva, obremenjena. Zato se je lahko

zanesel na zemljiškoknjižne podatke.151

VSK sodba Cp 452/2008, 18.11.2008

Sodišče je v tem primeru odločilo, da če stranke nekega lokala redno uporabljajo

določeno zemljišče za parkiranje, to zemljišče uporabljajo za svoje potrebe in ne za

potrebe lastnika lokala.

Ob dejstvu, da ima nepremičnina, na kateri trgovina stoji, dostop za svoje delavce ter

vhod za dostavo blaga na drugi parceli (svojem zemljišču) in so le kupci – obiskovalci

marketa parkirali na toženčevem zemljišču, pri tem pa so dovoz in parkirišče

uporabljali tudi številni drugi krajani in obiskovalci drugih lokalov, je jasno, da so vsa

leta uporabljali toženčevo zemljišče za svoje potrebe. V posledici tega je tudi napačen

materialnopravni sklep sodišča prve stopnje, da je bila služnost v korist tožeče stranke

priposestvovana.152

VSC sodba Cp 788/2010, 20.01.2011

Odločilno dejstvo za pridobitev služnosti hoje in vožnje na podlagi priposestvovanja je

dejansko izvrševanje služnosti na tak način in v obsegu, kot jo izvršuje lastnik

gospodujočega zemljišča. Način in obseg uporabe poti po služečemu zemljišču, kot jo

150


http://sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2010040815260945/, 17.2.2015 152

http://sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/61092/, 17.2.2015

56

izvajajo druge osebe, ki so obiskovalci lastnika gospodujočega zemljišča, ni pravno

pomemben.153

6.2. Vsebina priposestvovane služnosti

Vsebina stvarnih služnosti ni tipizirana, zato ugotovitev, da je služnost priposestvovana,

za vknjižbo stvarne služnosti v zemljiško knjigo ne zadošča, ampak je treba v vsakem

primeru posebej določiti dejanja, ki jih lahko opravlja, oziroma opustitve, ki jih lahko

zahteva lastnik gospodujoče nepremičnine na služeči nepremičnini. Stvarna služnost se

priposestvuje le s tisto vsebino in v takem obsegu, kot ustreza njenemu dejanskemu

izvrševanju v priposestvovalni dobi.

Tožbeni zahtevek za ugotovitev služnosti oziroma posadna listina mora prav zato

vsebovati tudi opis vsebine in obsega služnosti. V kolikor se stvarna služnost izvršuje

samo na določenem delu nepremičnine, je treba te prostorske meje pri določitvi vsebine

služnosti tudi natančno opisati. 154

Bistven pri opredelitvi služnosti je njen namen.155 Služnost se priposestvuje le za

namene, za katere se je dejansko izvrševala v priposestvovalni dobi. Glede na namen

služnosti, je treba v vsakem primeru posebej presojati, ali spremenjen način izvrševanja

še spada v okvir iste služnosti. Zgolj uporaba modernih prometnih sredstev in povečanje

števila voženj, zaradi tehničnega napredka, ne pomenita razširitve služnosti, če je namen

uporabe gospodujočega zemljišča ostal isti in če se vsebina služnosti ne spremeni, ob

predpostavki, da je pot dovolj utrjena in široka, da prenese novo obremenitev.

V primeru, da se spremeni način uporabe gospodujoče nepremičnine, se služnost, ki je

bila priposestvovana na podlagi prvotne rabe, ne uskladi oziroma se ne razširi

samodejno v skladu s potrebami nove rabe. Če se narava gospodujočega zemljišča, za

katerega je bila priposestvovana služnost uporabe poti za kmetijske potrebe, spremeni,

tako da iz kmetijskega nastane stavbno zemljišče, se vsebina služnosti ne pretvori v

uporabo za potrebe stavbnega zemljišča, temveč preneha. Služnost, ki se začne

153



Za kakšne potrebe gospodujoče stvari se lahko uporablja služeča nepremičnina.

57

izvrševati za potrebe stavbnega zemljišča je namreč nova služnost in nima povezave s

prejšnjo izvajano služnostjo.156

6.2.1 Sodna praksa

Sodba II Ips 461/2005, 04.10.2007

Stvarna služnost se lahko priposestvuje le s tisto vsebino, ki ustreza njenemu

dejanskemu izvrševanju.157

VSL sodba I Cp 3809/2009, 24.02.2010

Služnost se s priposestvovanjem pridobi le v takšnem obsegu in na takšen način, kot se

je izvrševala v priposestvovalni dobi. Glede na to, da so se redne vožnje izvrševale le za

kmetijske potrebe (obdelava njive, košnja trave, prevoz sena za živali), sta tožnika

služnost lahko priposestvovala le za te namene.158

VSL sklep II Cp 4458/2008, 18.03.2009

Za vknjižbo stvarne služnosti v zemljiško knjigo ne zadošča zgolj opredelitev vrste

pravice, temveč je potrebno v primeru, ko je izvrševanje stvarne služnosti omejeno na

določene dele nepremičnine, te prostorske meje pri določitvi vsebine služnosti natančno

opisati.159

VSL sklep in sodba II Cp 3241/2010, 24.11.2010

Tradicionalno velja, da služnost voženj vsebuje tudi služnost pešpoti. Uporaba moderne

kmetijske mehanizacije ne pomeni razširitve služnosti, če je namen gospodujočega

zemljišča ostal isti oz. če se vsebina služnosti ne spremeni (v konkretnem primeru gre še

za kmetijsko zemljišče) in je pot dovolj utrjena in široka, da prenese novo

obremenitev.160

VSL sklep I Cp 3408/2013, 19.02.2014

156






58

Ne gre za širitev služnosti, če je razvoj prevoznih sredstev terjal drugačno obremenitev

služečega zemljišča ali drugačen način izvrševanja te služnosti. V času živinskih vpreg

je bila očitno obremenitev služečega zemljišča manjša in tudi drugačna, kot sedaj z

vožnjo večjih in hitrejših vozil. Kljub temu pa takšen napredek ne pomeni širitve

služnosti v pravem pomenu izraza in prehod iz enega na drugo prevozno sredstvo ne

pomeni prekinitve kontinuitete izvrševanja ene in iste stvarne služnosti poti.161

6.3. Pravo priposestvovanje

Poznamo dve obliki priposestvovanja stvarne služnosti. Pravo priposestvovanje je prva

oblika, pri kateri je glede pogojev priposestvovanja podobna priposestvovanju

lastninske pravice. Za drugo obliko, nepravo priposestvovanje, pa so določeni milejši

pogoji.

Pravo priposestvovanje je smiselno podobno priposestvovanju lastninske pravice.

Pogoji priposestvovanja :

-dobra vera priposestvovalca,

-izvrševanje služnosti,

-potek desetletne priposestvovalne dobe.162

Priposestvovalec je v dobri veri, če ne ve ali ne more vedeti, da ni pridobil služnostne

pravice oziroma jo izvršuje misleč, da jo je pridobil na veljaven način. To pomeni, da

mora imeti priposestvovalec ustrezen naslov za izvrševanje služnosti, vendar se kasneje

izkaže, da je ta naslov pomanjkljiv ali neveljaven. Izvrševanje služnosti, ki je nastala na

podlagi pravnega posla in ki je vpisana v zemljiško knjigo, kasneje pa se izkaže, da je

pravni naslov ničen, je tipičen primer pomanjkljivega ali neveljavnega naslova. Drug

primer, ki je lahko podlaga za pravo priposestvovanje stvarne služnosti, je služnost

pridobljena na podlagi sodne ali upravne odločbe, ki pa je bila kasneje razveljavljena ali

odpravljena.163

161

http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/search.php?_submit=i%C5%A1%C4%8Di&database%5BIESP%5D=IESP&database%5BSOVS%5D=SOVS&q=II%20Cp%201390/2012&order=code&direction=asc&page=173&id=2012032113068395, 17.2.2015 162



59

Če je bila med lastnikom gospodujoče in lastnikom služeče nepremičnine sklenjena

samo pogodba o ustanovitvi služnosti, služnost pa ni bila vpisana v zemljiško knjigo,

potem pogoj dobre vere ni izpolnjen. Lastnik služeče nepremičnine ne more zatrjevati

svoje dobre vere, saj bi se moral zavedati, da služnost ni bila pridobljena, saj ni bil

izpeljan razpolagalni posel stvarnega prava in ni prišlo do vpisa v zemljiško knjigo.

Sodišča so dopuščala tudi obstoj dobre vere, ki je temeljila samo na obligacijskem

pravnem poslu, ampak v primerih služnosti, ki so bile pogodbeno ustanovljene še pred

uveljavitvijo SPZ, torej v obdobju, ko je bilo zaupanje v zemljiško knjigo precej

relativizirano. Glede na jasno določbo 49. člena, v povezavi s 13. členom SPZ, pogoj

dobre vere priposestvovalca ne more biti izpolnjen brez vpisa v zemljiško knjigo.164

Nove sodne odločbe le izjemoma dopuščajo pravo priposestvovanje, kljub odsotnosti

vpisa služnosti v zemljiško knjigo, ob predpostavki posebnih okoliščin, ki utemeljujejo

dobro vero priposestvovalca.

Dobra vera priposestvovalca mora trajati ves čas priposestvovalne dobe. V času trajanja

priposestvovanja mora priposestvovalec izvrševati služnost na način in z vsebino, ki

ustreza pravnemu naslovu, ki je podlaga za njegovo dobro vero. Dobra vera

priposestvovalca se po določbi 9. člena SPZ domneva, zato je lastnik služeče

nepremičnine, ki nasprotuje priposestvovanju služnosti, tisti, ki mora nedobrovernost v

pravdi zatrjevati in dokazati.165

Za računanje priposestvovalne dobe se uporabljajo splošna pravila, ki veljajo za

priposestvovanje lastninske pravice.166 Priposestvovalna doba začne teči od trenutka

nastanka dobre vere,167 če se sočasno začne tudi dejansko izvrševanje služnosti kot

delna posest priposestvovalca na služeči nepremičnini. Dobra vera lahko v določenih

primerih nastopi tudi kasneje, in sicer v primeru, ko je lastnik gospodujoče

nepremičnine vedel, da vpis v zemljiško knjigo ni veljaven, njegovi pravni nasledniki

pa ne. V priposestvovalno dobo se všteva tudi čas, ko posestnik neodvisno od svoje

volje začasno ni mogel izvrševati posesti.

164



45. člen SPZ 167

Vpis v zemljiško knjigo.

60

V priposestvovalno dobo se všteva tudi čas, ko so posestni predniki sedanjega

priposestvovalca sami dejansko izvrševali isto služnost na služeči nepremičnini. Pri

pravnem nasledstvu na strani lastnika služeče nepremičnine pa zaradi zaupanja v

zemljiško knjigo, priposestvovana služnost, ki ni bila vpisana v zemljiško knjigo, ne

učinkuje proti dobrovernemu pridobitelju služeče nepremičnine, ki je ravnal pošteno in

se zanesel na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi. Navedeno pomeni, da

ima lahko sprememba lastništva služeče nepremičnine za posledico prekinitev

priposestvovanja. Vendar pa gre v položaju, ko se lastnik služeče nepremičnine

spremeni še pred koncem priposestvovanja, upoštevati tudi dejanske okoliščine. Če

pridobitelj lastninske pravice privoli v dejansko izvrševanje služnosti in mu je znano, da

se je služnost izvrševala že prej, se ne more sklicevati na prekinitev priposestvovanja,

tako da mora v svoje breme vzeti tudi priposestvovalni čas, ki je tekel priti njegovemu

pravnemu predniku. Skozi sodno prakso se je izkazalo, da ima novi pridobitelj

nepremičnine raziskovalno dolžnost, ki se izkazuje skozi potrebno skrbnost raziskati

zunanje okoliščine, ki kažejo na že obstoječo ali vsaj pričakovano pravico, s katero je

nepremičnina obremenjena.168

Po prehodni določbi 269. člena SPZ se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči

pred uveljavitvijo SPZ, upoštevajo določila SPZ. Ta določba se nanaša na tek tistih

priposestvovalni dob, ki so začele teči pred uveljavitvijo SPZ in je priposestvovanje

teklo še po uveljavitvi. Priposestvovanje, ki se je začelo že pred uveljavitvijo SPZ, ob

predpostavki dobre vere priposestvovalca, se lahko tako namesto v dvajsetih letih konča

že po preteku desetih let. Dobrovernim priposestvovalcem je uveljavitev SPZ skrajšala

priposestvovalno dobo. Vendar pa pravil SPZ ni mogoče uporabiti za nazaj, torej za

priposestvovanje, ki se je že končalo pred uveljavitvijo SPZ. Pogoji za pridobitev

služnosti se v takem primeru presojajo po prej veljavnih predpisih,169 zato

priposestvovanje v desetletni dobi, ki bi se iztekla pred 1.1.2013, ni mogoče.170

6.3.1. Sodna praksa

VSL sodba II Cp 852/2012, 11.04.2012

168


ZTLR 170

Damjan Matija, Priposestvovanje stvarnih služnosti, Zbornik / 3. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV založba, Ljubljana 2011, str. 33.

61

Priposestvovalec je v dobri veri, če ne ve in ne more vedeti, da ni pridobil služnostne

pravice, oziroma če služnost izvršuje misleč, da jo je pridobil na veljaven način. To

pomeni, da mora imeti priposestvovalec ustrezen naslov za izvrševanje služnosti, pa se

kasneje pokaže, da je naslov pomanjkljiv ali neveljaven. Dobra vera se domneva.171

VSRS sodba II Ips 75/2012, 18.09.2014

Zavzemanje revidentke, da bi morala biti za obstoj dobrovernosti priposestvovalke

stvarna služnost tudi vpisana v zemljiški knjigi, torej, da bi moralo biti predhodno

izdano tudi ustrezno pisno zemljiškoknjižno dovolilo, pomeni materialnopravno zmotno

odrekanje možnosti zunajknjižnega priposestvovanja tako na podlagi prej veljavne

določbe prvega odstavka 54. člena ZTLR, ki ni ločila med pravim in nepravim

priposestvovanjem, kot na podlagi od 1. 1. 2003 veljavnega prvega odstavka 217. člena

SPZ, ki je to ločitev opravil in pri pravem - dobrovernem priposestvovanju skrajšal

priposestvovalno dobo na deset let, pri nepravem priposestvovanju pa ohranil prejšnjo

dvajsetletno priposestvovalno dobo.

Bistveno je, da se je priposestvovalka lahko oprla na dogovor z občino o ustanovitvi

služnostne pravice in o njenem vpisu v zemljiško knjigo in da je pot, ki se je zakoličila

oziroma vzpostavila ob soglasju občine, nemoteno uporabljala in vzdrževala v teku

priposestvovalne dobe, tako brez nasprotovanja občine kot tudi njenih pravnih

naslednikov služečega zemljišča. Opisane okoliščine so v duševni sferi tožene stranke

vsekakor utrjevale utemeljeno prepričanje, da je do posesti upravičena, kar nasprotuje

definiciji nedobroverne posesti iz določbe 28. člena SPZ, po kateri posestnik ni v dobri

veri le tedaj, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti, oziroma je v

skladu s prej veljavno določbo drugega odstavka 72. člena ZTLR, po kateri je bila

posest dobroverna, če posestnik ni vedel ali ni mogel vedeti, da stvar, ki jo ima v

posesti, ni njegova.

Priposestvovanje je začelo teči pred uveljavitvijo SPZ, kar pomeni, da konkretni

dejanski stan ustreza abstraktnemu oz. zakonskemu dejanskemu stanu iz prvega

odstavka 269. člena SPZ, ki določa, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči

pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določila tega zakona.172

171



62

VSL sklep II Cp 1317/2011, 12.10.2011

Dobra vera ne more biti a priori izključena zgolj zato, ker se izvrševalec stvarne

pravice na podlagi zavezovalnega posla ni vknjižil.173

VSK sklep Cp 18/2010, 09.02.2010

Ker se dobra vera domneva, je nasprotna stranka tista, ki mora nedobrovernost

zatrjevati in dokazati in ne obratno. Zato bi v tem primeru moralo sodišče prve stopnje

izhajati iz določbe prvega odstavka 217. člena SPZ, po kateri nastane stvarna služnost s

priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri

veri 10 let. Samo, če bi tožena stranka zatrjevala in dokazala, da se služnost ni

izvrševala v dobri veri, bi morala tožnica dokazati v skladu z drugim odstavkom 217.

člena SPZ dvajsetletno izvrševanje služnosti.174

VSL sodba II Cp 186/2010, 08.04.2010

Pravno odločilna je (ne)dobrovernost kasnejšega pridobitelja služečega zemljišča, ali je

namreč vedel ali bi lahko vedel, da je na nepremičnini, ki jo je kupil, že lahko

pridobljena kakšna pravica drugega. Če je dobra vera, ki se domneva, izpodbita, se

pridobitelj na načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige ne more sklicevati in mora

trpeti breme kasnejšega vpisa že prej pridobljene stvarne pravice na njegovi stvari (v

spornem primeru na originarni način – s priposestvovanjem pridobljeno, a pred to

pravdo še ne vpisano služnostno pravico hoje in vožnje v korist vsakokratnega lastnika

gospodujočega zemljišča, last toženca). V zvezi s tem je odločilna tudi presoja tako

imenovane poizvedovalne (raziskovalne) dolžnosti novega pridobitelja, ki se izkazuje

skozi potrebno skrbnost raziskati zunanje okoliščine, ki lahko kažejo na že obstoječo ali

vsaj pričakovano pravico, s katero je nepremičnina, ki jo pridobiva, obremenjena

(zunanji razpoznavni znaki).175

VSL sklep I Cp 1198/2011, 04.04.2012

Glede tožbenega zahtevka, ki temelji na priposestvovanju, bo moralo prvo sodišče

upoštevati, da zemljiškoknjižno stanje določene nepremičnine ni absolutno merilo za

presojo dobrovernosti njenega pridobitelja. Načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige

173


http://sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2010040815246148/, 17.2.2015 175

http://sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2010040815243616/, 17.2.2015

63

ni absolutno, saj velja le ob pogoji dobrovernosti. Pridobitelj se ne more uspešno

sklicevati na zemljiškoknjižno stanje (na načelo zaupanja v zemljiškoknjižne podatke),

če je vedel, da tretji izvršuje določena upravičenja (v obravnavanem primeru vožnje) na

pridobljeni nepremičnini. V takšnem primeru ga veže raziskovalna dolžnost, da preveri

pravo dejansko stanje kupljene nepremičnine (ali je res brez bremen). Kdor zaradi

malomarnosti ni vedel za obstoj izvenknjižne pravice, je v slabi veri.176

VSL sodba II Cp 506/2014, 07.04.2014

Na načelo zaupanja v zemljiško knjigo se lahko sklicuje samo poštena oziroma

dobroverna oseba. V dobri veri je tisti, ki ve oziroma mu ni treba vedeti, da stanje

vpisov v zemljiško knjigo ni točno. Okoliščine, ki zanikajo dobro vero, je treba presojati

v vsakem konkretnem primeru. Dvom v zemljiškoknjižno stanje lahko spodbudi posestno

stanje ali izjava tretje osebe o tem, da kdo ima ali si lasti pravico na nepremičnini. V

slabi veri je lahko tudi tisti, ki zaradi svoje hude malomarnosti ni vedel za obstoj

izvenknjižne pravice.

Trditveno in dokazno breme, da tožnica ob nakupu ni bila v dobri veri, je bilo na

tožencih. Slednja sta trdila, da je tožnica ob nakupu za služnost vedela, saj ji je to

povedala prejšnja lastnica, lahko pa je tudi videla, da od glavne ceste do hiše tožencev

vodi pot, vidne so bile kolesnice.177

VSRS sodba II Ips 75/2012, 18.09.2014

Priposestvovanje je torej začelo teči pred uveljavitvijo SPZ, kar pomeni, da navedeni

konkretni dejanski stan ustreza abstraktnemu oz. zakonskemu dejanskemu stanu iz

prvega odstavka 269. člena SPZ, ki določa, da se glede priposestvovalne dobe, ki je

začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določila tega zakona. Glede

uporabe določb 269. člena in prvega odstavka 217. člena SPZ torej velja, da se glede

na določbo prvega odstavka 269. člena SPZ uporabljajo določila SPZ glede

priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo SPZ. To pa pomeni, da je bila

ob zgornjih ugotovitvah o dobrovernosti tožene stranke, stvarna služnost pridobljena s

priposestvovanjem v desetletnem priposestvovalnem obdobju, torej že v letu 1999 ali

najkasneje 2002, to pa je celo pred uveljavitvijo SPZ, in ko po dejanskih ugotovitvah

176



64

sodišč prve in druge stopnje toženi stranki še nihče ni nasprotoval pri uporabi poti.

Dvajsetletni priposestvovalni rok iz prvega odstavka 54. člena ZTLR, ki do uveljavitve

SPZ še ni potekel, se je torej „skrajšal“ na desetletnega iz prvega odstavka 217. člena

SPZ, kot pravilno zaključuje sodišče druge stopnje. Revidentkino sklicevanje na

domnevni drugačen namen zakonodajalca je izključeno ne le zaradi nedokumentiranosti

teh trditev, temveč že zgolj na podlagi jasne zakonske določbe, ki ob zadostni uporabi

jezikovne metode ne omogoča oziroma ne dopušča drugačnih razlagalnih metod.

Zakonodajalec je torej omilil časovni pogoj tudi za primere priposestvovanja stvarne

služnosti, v primerih, ko je obstajala dobroverna posest po kriterijih, ki so veljali že

pred uveljavitvijo SPZ.178

6.4. Nepravo priposestvovanje

Nepravo se od pravega priposestvovanja bistveno razlikuje v tem, da pri nepravem

priposestvovanju ni zahteve po dobri veri priposestvovalca. Zadošča, da se stvarna

služnost dejansko izvršuje in da način izvrševanja ni nepošten. Bistven pogoj za

nastanek služnosti je, da se je služnost izvrševala tako, da je bilo izvrševanje opazno in

da lastnik temu ni nasprotoval. To izhaja iz zakonske domneve, da če lastnik služeče

nepremičnine dalj časa dovoli dejansko izvrševanje služnosti in se temu ne upre, pristaja

na njen nastanek. Vse to pomeni, da je bilo izvrševanje služnosti lastniku služeče

nepremičnine znano. Dokazno breme je na priposestvovalcu. Izvrševanje služnosti mora

biti pošteno, kar pomeni da se ne sme izvrševati na skrivaj, z zvijačo ali s silo.

Priposestvovalec se tako ne more sklicevati na priposestvovanje, če je služnost izvrševal

na način, ki lastniku služeče nepremičnine ni bil zaznaven, kot tudi ne, če je to storil z

zlorabo zaupanja.179

Milejši pogoji za nepravo priposestvovanje služnosti zahtevajo daljše trajanje

priposestvovalne dobe. Stvarna služnost se priposestvuje z dvajsetletnim nepretrganim

izvrševanje.180

Za računanje priposestvovalne dobe se uporabljajo splošna pravila, ki veljajo za

priposestvovanje lastninske pravice. Glede na načelo zaupanja v zemljiško knjigo pa se

178



Pri nepravem priposestvovanju so pogoji za priposestvovanje služnosti po SPZ identični tistim, ki so veljali po ZTLR, tako da uveljavitev novega zakona leta 2003 ne vpliva na potek priposestvovanja.

65

odpira vprašanje teka priposestvovalne dobe v primeru spremembe lastninske pravice na

služeči nepremičnini. Proti dobrovernemu pridobitelju lastninske pravice ne učinkuje

stvarna služnost, ki je že bila pridobljena pa še ni bila vpisana v zemljiško knjigo.

Smiselno enako posledico je potrebno izvesti tudi v razmerju do priposestvovanja, ki še

teče. Če proti dobrovernemu pridobitelju lastninske pravice, ki se na podlagi zemljiške

knjige zanese na bremen prosto nepremičnino, ne učinkuje že nastala služnost, ne bi

bilo logično, da bi moral v svoje breme prevzeti čas priposestvovanja, ki je tekel proti

njegovemu pravnemu predniku. Vendar pa je v teh primer potrebno prav tako upoštevati

dejansko stanje oziroma dejanske okoliščine. Če pridobitelj lastninske pravice na

služeči nepremičnini dovoli v dejansko izvrševanje služnosti in mu je znano, da se je

služnost izvajala že prej, se ne more sklicevati na prekinitev priposestvovanja in mora v

svoje breme vzeti tudi priposestvovalni čas, ki je tekel proti njegovemu pravnemu

predniku.181

V skladu s 217. členom SPZ ni mogoče priposestvovati negativnih služnosti. Tudi na

javnem dobrem in na stvareh zunaj pravnega prometa priposestvovanje ob smiselni

uporabi 44. člena SPZ ni mogoče.182

6.4.1. Sodna praksa

Sodba II Ips 569/2007, 16.12.2010

Nižji sodišči sta ugotovili, da so toženci in njihovi pravni predniki najmanj 20 let

dejansko uporabljali sporno služnostno pot, tožnik in njegovi predniki pa tej uporabi

niso nasprotovali.

Revizijska trditev, da ne toženci in ne njihovi pravni predniki v takem pogledu oziroma

obsegu poti niso uporabljali, je tako v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami ter je

materialnopravno zmotna. Za priposestvovanje stvarne služnosti v skladu z drugim

odstavkom 217. člena SPZ navedeno zadošča. V priposestvovalno dobo se všteje vse

obdobje dejanskega izvrševanja služnosti, to je tudi obdobje, ko so služnost izvrševali

pravni predniki sedanjega lastnika gospodujoče nepremičnine (45. člen SPZ). Tudi na

strani lastnikov služečega zemljišča izvrševanju služnosti niso nasprotovali ne tožnik kot

sedanji lastnik ne njegovi pravni predniki, zato revizijsko sodišče zaključuje, da je

181



66

neutemeljeno stališče revizije o zmotni uporabi drugega odstavka 217. člena SPZ.

Končno tudi ni pritrditi trditvi, da se služnost ne pridobi z molčečim dopuščanjem

lastnika služeče stvari. Ta trditev se sicer opira na sodno odločbo, vendar gre za sodno

odločbo iz leta 1970, ki se tiče služnosti vodovodnega priključka, tako da ni jasno, ali

gre za služnost v javno korist, vsekakor pa je sodna odločba, na katero se sklicuje

revident, v nasprotju z določbami kasneje veljavnega prvega odstavka 54. člena Zakona

o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in drugega odstavka 217. člena SPZ.183

VSL sklep II Cp 3178/2012, 22.05.2013

V obravnavani zadevi gre za nepravo priposestvovanje služnosti. Sodišče prve stopnje

je zato svojo odločitev oprlo na zmotno materialnopravno izhodišče, da bi morala

tožnika služnost izvrševati v dobri veri 20 let. Bistvena razlika med pravim in nepravim

priposestvovanjem je ravno v tem, da se pri nepravem priposestvovanju ne zahteva

dobra vera priposestvovalca. Zadošča že, da se stvarna služnost dejansko izvršuje in da

način izvrševanja ni nepošten.184

7. NEPRAVA STVARNA SLUŽNOST

Naš pravni sistem pozna poleg klasične delitve na stvarne in osebne služnosti tudi

pojem nepravih stvarnih služnosti. SPZ opredeljuje nepravo stvarno služnosti kot

služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, vendar je ustanovljena v korist določene

osebe.185 Z nepravo stvarno služnostjo je lahko obremenjena samo nepremičnina, na pa

tudi premičnine in premoženjske pravice. Po svoji vsebini, pa pomenijo neprave stvarne

služnosti uporabo obremenjene nepremičnine s strani služnostnega upravičenca v

kolikor gre za pozitivno stvarno služnost,186 ali opuščanje ravnanj na obremenjeni

nepremičnini, ki bi jih lastnik obremenjene nepremičnine kot lastnik lahko izvrševal, če

gre za negativno nepravo stvarno služnost. V skladu z enim od temeljnih načel

183



226. člen SPZ 186

Za pozitivno služnost gre v primeru, ko je služnostni upravičenec v določeni meri upravičen uporabljati služečo nepremičnino, lastnik služeče nepremičnine pa je primoran to trpeti.

67

služnosti187 tudi neprave stvarne služnosti ne morejo imeti za svojo vsebino pozitivnih

ravnanj lastnika obremenjene nepremičnine.188

Razlika nepravih stvarnih služnosti od pravih stvarnih služnosti se kaže v tem, da pri

nepravih stvarnih služnostih ne obstaja gospodujoča nepremičnina, zato tudi ne more

biti ustanovljena v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, temveč le v

korist določene fizične ali pravne osebe. In prav to, da je služnostni upravičenec

poimensko določen pravni subjekt, je stična točka z osebnimi služnostmi. Prav zaradi

tega dejstva, se za nastanek in prenehanje nepravih stvarnih služnosti uporabljajo

določila o osebnih služnostih. Zakon pa ne daje na odgovora na vprašanje uporabe

določil glede drugih vidikov, kot sta nastanek in prenehanje. Iz umestitve 226. člena

SPZ med določila o stavnih služnostih in tudi iz samega poimenovanja nepravih

stvarnih služnosti, gre sklepati da so neprave stvarne služnosti posebna vrsta stvarnih in

ne osebnih služnosti. Tako je potrebno napotilo drugega odstavka 226. člena SPZ

razlagati restriktivno, ter uporabljati določila osebnih služnosti striktno samo glede

nastanka in prenehanja nepravih stvarnih služnosti. Glede vseh ostalih vprašanj pa

pridejo primarno v poštev določila glede stvarnih služnosti.189

7.1. Nastanek in prenehanje neprave stvarne služnosti

Glede nastanka nepravih stvarnih služnosti se uporabljajo določila o osebnih služnostih.

Za nastanek osebnih služnosti se smiselno uporabljajo določila, ki urejajo užitek,190 kar

pomeni, da lahko neprava stvarna služnost nastane na podlagi pravnega posla ali sodne

odločbe.191

Za nastanek neprave stvarne služnosti na podlagi pravnega posla, pride v poštev

smiselna uporaba 234. člena SPZ. Upoštevaje smiselno uporabo navede določbe in

splošnih načel SPZ, se za nastanek neprave stvarne služnosti zahteva:

-Zavezovalni pravni posel, iz katerega izhaja obveznost častnika služeče nepremičnine,

da se ustanovi neprava stvarna služnost v korist določene osebe.

-Razpolagalno sposobnost lastnika služeče nepremičnine.

187

Servitus in faciendo cosistere nequit. 188

V ta namen lahko stranki uporabita institut stvarnega bremena. 189

Tratnik Matjaž, Neprave stvarne služnosti, Pravna praksa, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2005, str. Priloga II. 190

233. člen SPZ 191


68

-Razpolagalni pravni posel, ki je izražen v zemljiškoknjižnem dovolilu lastnika služeče

nepremičnine, da na služeči nepremičnini, ki je označena z zemljiškoknjižnimi podatki,

nepogojno dovoljuje vpis neprave stvarne služnosti z določeno vsebino in v korist

določene osebe.

-Izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon, kar pa pri vseh stvarnih pravicah na

nepremičninah predstavlja vpis v zemljiško knjigo.192

Poleg pravnega posla je lahko podlaga za nastanek neprave stvarne služnosti tudi

pravnomočna sodna ali dokončna upravna odločba

Glede prenehanja neprave stvarne služnosti se uporabljajo pravila o prenehanju osebnih

služnosti iz 227. člena SPZ, kar pomeni, da je neprava stvarna služnost časovno

omejena193 stvarna pravica.194

7.2. Prenosljivost nepravih stvarnih služnosti

SPZ vprašanja prenosljivosti nepravih stvarnih služnosti ne ureja, ampak v 226. členu

SPZ glede njihovega nastanka in prenehanja napotuje na določila o osebnih služnostih.

Vendar pa se za vsa druga vprašanja, zlasti glede njihove vsebine, uporabljajo določila

SPZ o stvarnih služnostih. Vprašanje prenosljivosti je vsekakor vprašanje, ki se nanaša

na vsebino služnosti, zato bi primarno prišla v poštev uporaba pravil o stvarni služnosti.

Vendar pa SPZ prenosa stvarnih služnosti izrecno ne ureja. Ker so stvarne pravice

nesamostojne pravice, se v skladom z načelom akcesornosti lahko prenašajo le hkrati s

pravico, kateri so akcesorne, to je z lastninsko pravico na gospodujočem zemljišču.

Ker so neprave stvarne služnosti po svoji vsebini in pravni naravi najbolj podobne

stavbni pravici, ki je tudi neke vrste neprava stvarna služnost in ker je v zakonu195

izrecno določeno, da je stavbna pravica prenosljiva, lahko zaključimo, da so neprave

stvarne služnosti načeloma prenosljive. Dodaten argument196 za prenosljivost nepravih

192


Če je ustanovljena v korist fizične osebe, se lahko ustanovi najdlje za čas njenega življenja, če pa je ustanovljena v korist pravne osebe, pa se lahko ustanovi za dobo največ trideset let. 194


256. člen SPZ »(3) Stavbna pravica je prenosljiva. Za prenos stavbne pravice se smiselno uporabljajo določila, ki veljajo za prenos lastninske pravice na nepremičninah.« 196

Predvsem praktičen in ne pravni.

69

stvarnih služnosti je dejstvo, da se te pogosto ustanavljajo kot služnosti v javno korist, v

korist operaterjev omrežij gospodarske infrastrukture.197

7.3. Priposestvovanje nepravih stvarnih služnosti

Priposestvovanje osebnih služnosti ni mogoče, predvsem zaradi dejstva, da lastnik z

ustanovitvijo užitka, na užitkarja prenese del svojih lastninskih upravičenj, lastniku pa

tako ostane le gola pravica razpolaganja s stvarjo. Med priposestvovanjem lastninske

pravice in užitka ni nobene praktične razlike, saj so posestna ravnanja užitkarja in

lastnika enaka in tako bi priposestvovalec vedno priposestvoval lastninsko pravico. Ob

upoštevanju določila 226. člena SPZ, ki govori o tem, da se za nastanek in prenehanje

nepravih stvarnih služnostih uporabljajo določila SPZ o osebnih služnostih, pridemo do

zaključka, da nepravih stvarnih služnosti ni mogoče priposestvovati.

Glede na to, da določilo 226. člena SPZ želi povedati, da se neprava stvarna služnost

ustanovi v korist poimensko določenega upravičenca in ne v korist vsakokratnega

lastnika gospodujočega zemljišča, saj gospodujoče zemljišče pri nepravih stvarnih

služnostih ne obstaja, bi bilo primerneje, da si določilo razlagamo tako, da se glede

ustanovitve198 in ne glede nastanka, uporabijo določila o osebni služnosti. Tako pridemo

do rešitve, da je priposestvovanje nepravih stvarnih služnosti možno. Z ozirom na to, da

se za vsa ostala vprašanja glede nepravih stvarnih služnosti uporabljajo določila pravih

stvarnih služnosti, se tako glede priposestvovanja nepravih stvarnih služnosti smiselno

uporablja 217. člen SPZ.199

7.4. Sodna praksa

VSL sodba in sklep II Cp 2947/2011, 23.05.2012

Ustanovljena služnost v javno korist (za postavitev omrežja in objektov gospodarske

javne infrastrukture ter njihovo nemoteno delovanje) ima elemente stvarne služnosti

(pri služnosti v javno korist, gre za obremenitev lastnika zemljišča, da nekaj trpi) in

osebne služnosti (ni ustanovljena v korist določenega zemljišča, temveč v korist

197

Tratnik Matjaž, Neprave stvarne služnosti, Pravna praksa, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2005, str. Priloga IV. 198

Bodisi na podlagi pravnega posla bodisi na podlagi sodne odločbe. 199

Tratnik Matjaž, Neprave stvarne služnosti, Pravna praksa, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2005, str. Priloga VI.

70

določene osebe, to je nosilca določene infrastrukturne dejavnosti) in je še najbolj

podobna nepravi služnosti, ki jo ureja 226. člen SPZ. V primeru, da do ustanovitve

služnosti v javno korist pride na sporazumni podlagi, stranke sklenejo pogodbo

(zavezovalni pravni posel), za katero se uporabljajo določbe SPZ o ustanovitvi osebne

služnosti.200

VSK sklep CDn 8000000083/2011, 14.11.2011

Sodišče v sodbi poudari, da je materialnopravno nepravilno stališče o utemeljenosti

prenosa nepravih stvarnih služnosti.

Nepravo stvarno služnost ureja Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) v 226.

členu, kjer je določeno, da se služnost, ki je po svoji naravi stvarna služnost, lahko

ustanovi tudi v korist določene osebe. V teh primerih se glede nastanka in prenehanja

uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo osebne služnosti. Drugih določil glede

neprave stvarne služnosti SPZ ne vsebuje. Ob sklenitvi pogodbe o prenosu neprave

stvarne služnosti se je notarka sicer sklicevala na komentar omenjenega 226. člena

SPZ, za takšno obliko prenosljivosti neprave stvarne služnosti se je zavzelo tudi sodišče

prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Vendar je po oceni pritožbenega sodišča takšno

stališče materialnopravno zmotno, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Po oceni

pritožbenega sodišča je za prenos potrebno sodelovanje lastnika obremenjene

nepremičnine, ki edini lahko svojo nepremičnino obremeni na tak način. Zgolj pogodba

o prenosu in zemljiškoknjižno dovolilo odsvojitelja ne zadoščata, saj slednji za

obremenitev nepremičnine z nepravo stvarno služnostjo pridobitelja nima razpolagalne

sposobnosti.201

8. SLUŽNOSTI V JAVNO KORIST

Služnost v javno korist ureja Zakon o urejanju prostora,202 ta pa določa, da se lahko s

služnostjo v javno korist omeji lastninska pravica na nepremičnini, če je to nujno

potrebno za postavitev in nemoteno delovanje omrežij in objektov gospodarske javne

infrastrukture, če to določa poseben zakon, pa tudi za postavitev in nemoteno delovanje

200


http://www.sodisce.si/viskp/odlocitve/2012032113042154/, 17.2.2015 202

Uradni list Uradni list RS, št. 110/02, 18. 12. 2002, št. 8/03,24. 1. 2003,št. 58/03, 18. 6. 2003, št. 33/07, 13. 4. 2007, št. 108/09, 28. 12. 2009, št. 80/10, 12. 10. 2010, v nadaljevanju ZureP-1

71

omrežij in objektov druge javne infrastrukture.203 Ustanovitev služnosti v javno korist

pride v poštev zlasti v zvezi z gradnjo javnih vodovodov, plinovodov, toplovodov,

električnih in telekomunikacijskih vodov, kanalizacije in podobnih infrastrukturnih

omrežij, katerim je skupno to, da v pretežnem delu potekajo prek tujih zemljišč.

Obremenitev zemljišča v teh primerih ni tolikšna, da bi moral upravljavec omrežja na

teh zemljiščih pridobiti lastninsko pravico. Vsebina služnosti v javno korist je lahko

kakršna koli omejitev lastninske pravice, bodisi z dolžnostjo dopuščanja ravnanj

drugega subjekta na služeči nepremičnini,204 bodisi z dolžnostjo opuščanja205 sicer

dovoljenih ravnanj lastnika služeče nepremičnine .206

Pojem služnosti v javno korist je bil v našo pravno ureditev uveden šele s sprejetjem

ZUreP-1 leta 2003. Čeprav je starejša zakonodaja omogočala delno razlastitev v javnem

interesu z ustanavljanjem služnosti, pa se je v praksi dogajalo to, da so se investitorji

javne infrastrukture največkrat zadovoljili samo s pridobitvijo soglasij lastnikov

zemljišč, katerih vsebina pa največkrat ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Čeprav

odsotnost vpisa v zemljiško knjigo ni predstavljala težave, saj je stanje ustrezalo volji

tako upravljavcev kot lastnikov, pa prihaja do sporov v zadnjem času. Lastniki zemljišč,

zlasti pravni nasledniki lastnikov, ki so soglašali s postavitvijo omrežja menijo, da potek

vodov prek njihovih zemljišč neutemeljeno posega v njihovo lastninsko pravico.

Upravljavci infrastrukture pa se branijo, da so z dolgotrajno rabo tujega zemljišča za

potrebe omrežja, služnost priposestvovali. Na tem mestu pa se postavlja vprašanje ali

služnost v javno korist sploh možno priposestvovati.207

203

110. člen ZureP-1 »(2) S služnostjo se lastninska pravica na nepremičnini lahko omeji, če je to nujno potrebno za postavitev omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture in njihovo nemoteno delovanje. Ustanovitev služnosti lahko predlaga država, občina oziroma izvajalec javne službe.« »(3) Če tako določa poseben zakon, se lahko služnost ustanovi tudi za postavitev in nemoteno delovanje omrežij in objektov druge javne infrastrukture. V tem primeru je upravičenec investitor javne infrastrukture.« 204

Npr. postavitev objektov, naprav javne infrastrukture. 205

Prepoved postavitve določenega objekta na služeči nepremičnini. 206

Damjan Matija, Vlahek Ana, Priposestvovanje služnosti v javno korist, Pravnik, 131(2014)3-4, GV založba, Ljubljana 2014, str. 149. 207

Damjan Matija, Vlahek Ana, Priposestvovanje služnosti v javno korist, Pravnik, 131(2014)3-4, GV založba, Ljubljana 2014, str. 150.

72

8.1. Pravna narava služnosti v javno korist

ZUreP-1 določa, da ustanovitev služnosti v javno korist lahko predlagajo država, občina

oziroma izvajalec javne službe, če tako določa poseben zakon, pa tudi nosilec druge

infrastrukturne dejavnosti. Če služnosti ni mogoče ustanoviti s pogodbo o ustanovitvi

služnosti v javno korist, se ta na zahtevo upravičenca ustanovi z odločbo upravnega

organa po postopku za razlastitev oziroma omejitev lastninske pravice. Glede vprašanj

razlastitve, ki niso urejena v 110. členu, ZUreP-1 napotuje na smiselno uporabo določb

ZUreP-1 o razlastitvi. Vendar pa ZUreP-1 niti sektorska zakonodaja, ki ureja specifične

služnosti v javno korist,208ne ureja vseh vidikov služnosti v javno korist, zato je

potrebno za vsa ta vprašanja podrejeno uporabiti pravila o klasičnih služnostih, ki jih

določa SPZ. Ob upoštevanju treh klasičnih vrst služnosti po SPZ, osebnih, stvarnih in

nepravih stvarnih služnostih, je služnost v javno korist še najbolj podobna nepravim

stvarnim služnostim. 209

Čeprav bi bilo služnost v javno korist zaradi njenih značilnosti smiselno kvalificirati kot

posebno obliko neprave stvarne služnosti, pa je potrebno opozoriti da služnost v javno

korist v nekaterih vidikih pomembno odstopa od definicije210 klasične neprave

služnosti. Služnost v javno korist se namreč ne ustanovi v korist individualno določene

osebe, ampak v korist vsakokratnega upravljavca infrastrukture. Prav zaradi tega dejstva

mora biti služnost v javno korist tudi prenosljiva, tako da lahko v primeru zamenjave

upravljavca infrastrukture, novi upravljavec postane služnostni upravičenec.211

Zaradi namena zagotavljanja nemotenega delovanja javne infrastrukture pri služnosti v

javno korist tudi ne pride v poštev omejitev trajanja na največ trideset let, kot velja za

neprave stvarne služnosti, ki so ustanovljene v korist pravne osebe. Služnost v javno

208

EZ, ZEKom-1. 209


226. člen SPZ določa da se neprava stavna služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost lahko ustanovi v korist določene osebe. 211


73

korist mora obstajati vse dokler je potrebna za doseganje javne koristi, 212 zaradi katere

je ustanovljena.213

8.2. Priposestvovanje služnosti v javno korist

Priposestvovanje v ZUreP-1 in v specialnejši sektorski zakonodaji ni urejeno, zato je

treba glede tega vprašanja smiselno uporabiti pravila SPZ. Pri tem je bistvenega

pomena, pravila katere vrste služnosti po SPZ uporabimo za služnosti v javno korist.

Dejstvo, da v zemljiško knjigo služnosti ni mogoče vpisati v korist vsakokratnega

upravljavca infrastrukturnega omrežja, ampak samo v korist individualno določene

osebe, sili k vknjižbi služnosti v javno korist v obliki neprave stvarne služnosti. 226.

člen SPZ določa, da se glede nastanka in prenehanja neprave stvarne služnosti

uporabljajo določila, ki urejajo osebne služnosti. Ker zakon ne predvideva

priposestvovanja osebnih služnosti, bi to posledično pomenilo, da služnosti v javno

korist ni mogoče priposestvovati.214

Tak zaključek ni pravilen.215 Služnosti v javno korist so bolj podobne stvarnim kot pa

osebnim služnostim, saj morajo služiti vsakokratnemu upravljavcu infrastrukture, tako

kot stvarna mora služiti vsakokratnemu lastniku gospodujoče nepremičnine. Poleg tega

mora obstajati trajno, dokler je potrebna za nemoteno delovanje javne infrastrukture.

Možnost priposestvovanja služnosti v javno korist narekujejo tudi potrebe pravne

varnosti, saj je treba pravno stanje javnih infrastrukturnih omrežij uskladiti s stanjem, ki

je dejansko vzpostavljeno že več desetletij z vsaj tiho privolitvijo vseh udeleženih

lastnikov. Ureditev neurejenega pravnega stanja pa je nedvomno v skladu z javnim

interesom za nemoteno delovanje javne infrastrukture.216

212

Da je služnost v javno korist mogoče ustanoviti za nedoločen čas, izhaja tudi iz prvega odstavka 110. člena ZUreP-1, po katerem se lahko lastninska pravica na nepremičnini, trajno obremeni s služnostjo v javno korist. 213



Glej poglavje Neprave stvarne služnosti. 216


74

8.2.1. Pogoji za priposestvovanje služnosti v javno korist

Za priposestvovanje služnosti v javno korist za potrebe javnih infrastrukturnih omrežij

na tujih zemljiščih je treba smiselno uporabiti pogoje, ki veljajo za priposestvovanje

stvarnih služnosti. Ti pogoji so določeni v 217. členu SPZ, ki ločuje med dvema

vrstama priposestvovanja glede na dobro vero priposestvovalca. Za pravo

priposestvovanje gre, če lastnik gospodujoče stvari stvarno služnost dejansko izvršuje v

dobri veri, da je služnost že pridobil. V tem primeru pride do priposestvovanja v desetih

letih neprekinjenega izvrševanja služnosti. Do nepravega priposestvovanja pa pride ne

glede na dobro vero priposestvovalca, če ta dejansko izvršuje služnost dvajset let in

lastnik služeče stvari temu ne nasprotuje. Služnost se mora izvrševati na zaznaven

način, tako da je izvrševanje opazno in lastniku služeče nepremičnine znano. V zvezi z

javno infrastrukturo na tujih zemljiščih, bo večkrat prišlo v poštev nepravo

priposestvovanje, pri katerem za pridobitev služnosti ni potreben izkaz dobrovernosti.

Razlog za to se kaže v tem, da so investitorji javnih infrastruktur v preteklosti od

lastnikov zemljišč pridobivali zgolj navadna pisna soglasja za postavitev omrežja prek

teh zemljišč, na podlagi katerih investitor ni mogel doseči vpisa služnosti v zemljiško

knjigo. Sodna praksa še ni dala jasnega odgovora, ali bi tovrstno soglasje lahko

zadoščalo za dobro vero priposestvovalca, stroka pa je mnenja, da obstoj pisnega

soglasja, na podlagi kakršnega investitor ne bi mogel doseči vpisa služnosti v zemljiško

knjigo, praviloma ne bo zadoščal za utemeljitev dobre vere priposestvovalca. 217

Z ozirom na to, da je eden izmed bistvenih pogojev za priposestvovanje služnosti, da se

ta izvršuje na zaznaven način,218se v zvezi z infrastrukturnimi omrežji lahko pojavi

problematika z zaznavanjem izvrševanja služnosti, v primeru ko infrastruktura poteka

pod zemljo. Glede na to, da je obstoj omrežja trajne narave, za priposestvovanje

zadošča, da se lastnik enkrat seznani z dejstvom, da določeno omrežje poteka prek

njegove nepremičnine. Od tedaj naprej ne more več trditi, da izvrševanju služnosti ni

nasprotoval, ker da za obstoj oziroma potek omrežja ni vedel. V nadaljevanju torej ni

več odločilno, kako zaznaven je bil potek omrežja. V primerih, ko je lastnik izrecno

dovolil postavitev omrežja na svoji nepremičnini, vendar je bilo jasno določeno, da

217


Izvrševanje služnosti mora biti opazno, tako da se lahko lastnik služeče nepremičnine z njim seznani in mu nasprotuje.

75

dovoljenje ni dano trajno,219 lahko lastnik nepremičnine to dovoljenje kadarkoli odpove.

V takem primeru priposestvovanje ni mogoče, saj gre med strankama za razmerje

prekarija, to pa izključuje možnost priposestvovanja.220

8.2.2. Učinkovanje priposestvovanja služnosti proti kasnejšemu pridobitelju zemljišča

Priposestvovanje je originarni način nastanka služnosti, zato je priposestvovana služnost

praviloma pridobljena izvenknjižno, torej brez vpisa v zemljiško knjigo. Opustitev vpisa

pa lahko vseeno pripelje do škodljivih posledic za služnostnega upravičenca v primeru,

da pride do spremembe lastništva služeče nepremičnine. Če služnost ni vpisana v

zemljiško knjigo, se pridobitelj namreč lahko sklicuje da za obstoj služnosti ni vedel, saj

se je v dobri veri zanesel na podatke o pravicah iz zemljiške knjige. Na podlagi

zaupanja v zemljiško knjigo lahko služnosti prosto nepremičnino dobi samo pridobitelj,

ki v času prenosa lastninske pravice resnično ni vedel za obstoj oziroma za dejansko

izvrševanje služnosti. Po ustaljeni sodni praksi ima novi pridobitelj nepremičnine tako

imenovano raziskovalno dolžnost, da razišče zunanje okoliščine, ki lahko kažejo na že

obstoječo ali vsaj pričakovano pravico, s katero je nepremičnina obremenjena.221

Pridobitelj nepremičnine se v primeru, da je potek infrastrukturnega omrežja jasno

viden,222 ne more sklicevati na to, da za potek omrežja ni vedel. Nekoliko manj jasen je

položaj v primerih, ko infrastrukturni vodi potekajo pod tlemi in njihov potek ni jasno

razviden.223 V takih primerih mora priposestvovalec dokazati, da je novi lastnik

nepremičnine v času pridobivanja lastninske pravice vedel oziroma da bi ob ravnanju z

običajno skrbnostjo glede na okoliščine primera vsaj moral vedeti za potek omrežja.224

219

Dovoljenje dano za določen čas ali do preklica. 220


Breme dokazovanja, da je bilo izvrševanje služnosti pridobitelju nepremičnine znano, je na priposestvovalcu. 222

Kabli, cevi in drugi vodi so napeljani po zemljišču, drogovih oziroma stavbah. 223

Sodna praksa glede tega vprašanja še ni izoblikovala stališča do tovrstnih primerov. Pa vendarle, če se od skrbnega kupca pričakuje, da si bo ogledal nepremičnino v naravi, bi bilo mogoče argumentirati, da mora preveriti tudi podatke zbirnega katastra, kjer je možen vpogled v potek omrežja prek posamezne parcele, saj je to prek spletnega portala mogoče opraviti hitreje in lažje kot v naravi. Na drugi strani pa se postavlja vprašanje ali je glede na to, da poznavanje zbirnega katastra in možnosti njegove spletne uporabe še ni toliko splošno razširjeno, možno od vsake običajno skrbne osebe pričakovati preverjanje teh podatkov. 224


76

8.2.3. Sodna praksa

U 2488/2008, 26.01.2010

Služnost v javno korist po ZUreP-1 se najbolj približuje nepravi stvarni služnosti iz 226.

člena SPZ, po katerem se lahko služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, ustanovi

tudi v korist določene osebe in se v teh primerih glede nastanka in prenehanja

uporabljajo določbe SPZ, ki urejajo osebne služnosti. Tovrstna služnost se personificira

v osebi, ki opravlja dejavnost, katere sestavni del je javna korist. Zato se ustanovi v

korist nosilca infrastrukturne dejavnosti, in to kot subjekta z določeno lastnostjo

(upravljalca infrastrukture) in ne kot določene osebe.225

II Cp 2947/2011, 23.5.2012

Ustanovljena služnost v javno korist (za postavitev omrežja in objektov gospodarske

javne infrastrukture ter njihovo nemoteno delovanje) ima elemente stvarne služnosti

(pri služnosti v javno korist, gre za obremenitev lastnika zemljišča, da nekaj trpi) in

osebne služnosti (ni ustanovljena v korist določenega zemljišča, temveč v korist

določene osebe, to je nosilca določene infrastrukturne dejavnosti) in je še najbolj

podobna nepravi služnosti, ki jo ureja 226. člen SPZ. V primeru, da do ustanovitve

služnosti v javno korist pride na sporazumni podlagi, stranke sklenejo pogodbo

(zavezovalni pravni posel), za katero se uporabljajo določbe SPZ o ustanovitvi osebne

služnosti.226

VSK sklep CDn 592/2013, 14.01.2014

Služnost v javno korist, ustanovljena v skladu s tretjim odstavkom 59. člena EZ, ni

omejena z rokom trajanja trideset let iz drugega odstavka 227. člena SPZ.227

Sodba RS II Ips 1022/2008, 29.11.2012

Institut priposestvovanja, ki prvenstveno služi varnosti pravnega prometa, namreč

omogoča, da po preteku priposestvovalne dobe dejansko stanje stvari postane tudi

njeno pravno stanje. Tisti, ki določen čas izvršuje služnostna upravičenja in je torej že

225

http://www.sodisce.si/usrs/odlocitve/2010040815255132/, 17.2.2015 226


http://www.sodisce.si/viskp/odlocitve/2012032113066024/, 17.2.2015

77

de facto imetnik služnostne pravice, to pravico pridobi ob zakonitih pogojih tudi de

iure.)228

9. OSEBNE SLUŽNOSTI

Osebne služnosti se od stvarnih služnosti ločijo predvsem v tem, da tukaj obstaja samo

služna stvar in da je upravičenec določena oseba, fizična ali pravna. Vsebina osebnih

služnosti je zmeraj uporaba oziroma uživanje tuje stvari ali izkoriščanje pravice do

zakonsko predvidene stopnje, kar pomeni da ni negativnih osebnih služnosti. V

nasprotju s stvarnimi niso tako trajne v svojem obstoju, saj v primeru ustanovitve v

korist fizične osebe prenehajo najkasneje z njeno smrtjo, oziroma če so ustanovljene v

korist pravne osebe, pa najkasneje po preteku trideset let.229

Osebne služnosti so neprenosljive.230 SPZ ureja tri klasične osebne služnosti, užitek,

raba in služnost stanovanja.231 Število osebnih služnosti je v nasprotju s stvarnimi

služnosti omejeno. Obstajajo samo tri prave osebne služnosti, ki so jih poznali že v

rimskem pravu.

Osebne služnosti nastanejo le na podlagi pravnega posla, pogodbe ali oporoke,

izjemoma pa tudi na podlagi sodne odločbe. Priposestvovanje na podlagi zakona ni

mogoče, zato tudi priposestvovanje osebnih služnosti ni mogoče.232

228



Dopusten je le prenos izvrševanja, kar pride v poštev le pri užitku. 231

228. člen SPZ 232


78

SKLEP

Institut priposestvovanja služi predvsem varnosti pravnega prometa, saj je namenjen

spremembi dalj časa obstoječega dejanskega stanja v pravnega.

Za pridobitev posesti se zahteva dobra vera, lastniška posest in pretek tri oziroma

desetletnega roka. Pri nepremičninah, vpisanih v zemljiško knjigo, zahteva po

dobrovernosti pomeni, da mora biti priposestvovalec, ki je posest pridobil na podlagi

pravnega posla, vpisan v zemljiško knjigo. Postavlja se vprašanje, ali je lahko tisti, ki je

pridobil posest nepremičnine na podlagi pravnega posla, v dobri veri, če ni vpisan v

zemljiško knjigo. Ker naš sistem priposestvovanja ni povsem jasen in so možne različne

interpretacije zakonodaje, ki pripeljejo da popolnoma različnih rešitev položaja, nam

odgovor na zastavljeno vprašanje lahko da pravna stroka in sodna praksa. Po mnenju

pravne stroke se ne smemo postavljati na stališče, da je lahko dobroveren le tisti, ki je

vpisan v zemljiško knjigo. Praviloma je za pravnoposlovno pridobitev dobroverne

posesti res potreben vpis v zemljiško knjigo, vendarle pa so od tega strogega pravila

dopustne izjeme, ki se kažejo skozi sodno prakso. Resda je sodna praksa dolgo

razmeroma široko dopuščala izvenknjižno priposestvovanje. V zadnjem času pa iz

sodnih odločb izhaja, da je to omejeno le na nekatere izjeme, na podlagi katerih lahko

tisti, ki ni vpisan v zemljiško knjigo, vendarle priposestvuje lastninsko pravico.

79

BIBLIOGRAFIJA

Literatura

- Berden Andrej, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Rijavec Vesna, Frantar Tone,

Keresteš Tomaž, Juhart Miha, Novo stvarno pravo, Studio Linea, Maribor 2002.

- Juhart Miha, Berden Andrej, Keresteš Tomaž, Rijavec Vesna, Tratnik Matjaž, Vlahek

Ana, Vrenčur Renato,Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana

2004.

-Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato: Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana

2007.

-Kranjc Janez: Rimsko pravo, GV založba, Ljubljana 2008.

- Tratnik Matjaž, Stvarnopravni zakonik (SPZ) / z uvodnimi pojasnili, Uradni list

Republike Slovenije, Ljubljana 2010.

Članki in publikacije

-Damjan Matija, Priposestvovanje stvarnih služnosti, Zbornik / 3. dnevi stvarnega in

zemljiškoknjižnega prava, GV založba, Ljubljana 2011.

-Damjan Matija, Vlahek Ana, Priposestvovanje služnosti v javno korist, Pravnik,

131(2014)3-4, GV založba, Ljubljana 2014.

-Juhart Miha, Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, Zbornik / 3. dnevi

stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV založba, Ljubljana 2011.

-Tratnik Matjaž, Lastninska pravica na nepremičninah, Pravna praksa, GV revije,

Ljubljana 2004.

-Tratnik Matjaž, Neprave stvarne služnosti, Pravna praksa, Gospodarski vestnik,

Ljubljana 2005.

-Tratnik Matjaž, Pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, Pravna praksa,

št.42-43/2003, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2003.

80

-Tratnik Matjaž, Priposestvovanje v stvarnopravnem zakoniku, Pravo-družina-civilna

družba, Pravna Fakulteta, Maribor 2004.

-Tratnik Matjaž, Razvoj ureditve pridobitve lastninske pravice na nepremičninah s

priposestvovanjem v našem pravnem prostoru, Zbornik Pravne fakultete v Mariboru,

Univerza v Mariboru, Maribor 2005.

-Vlahek Ana, Analiza sodne prakse glede priposestvovanja lastninske pravice na

nepremičninah , Zbornik / 3. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV založba,

Ljubljana 2011.

-Vlahek Ana, Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, Zbornik

znanstvenih razprav, Pravna fakulteta, Ljubljana 2006.

Pravni viri

-Stvarnopravni zakonik (SPZ), Uradni list RS, št. 87/02, št. 91/13.

-Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1), Uradni list RS, št. 110/02, 8/03 – popr., 58/03 –

ZZK-1, 33/07 – ZPNačrt, 108/09 – ZGO-1C in 80/10 – ZUPUDPP.

-II Ips 866/2008, 15.11.2010

-II Ips 216/2010, 13.10.2011

-II Ips 866/2008, 15.11.2010

-II Ips 216/2010, 13.10.2011

-Sklep II DoR 161/2009, 18.03.2010

-Sklep II Ips 216/2010, 13.10.2011

-Sklep II DoR 398/2011

-Sodba II Ips 83/2012

-Sodba I Cp 15/2012, 27.3.2013

-Sodba II Ips 591/2009, 23.02.2012

-Sodba II Ips 370/2011, 13.03.2014

81

-Sodba II Ips 608/2005, 31.01.2008

-Sodba I Cp 3671/2009, 25.11.2009

-Sodba II Ips 370/2011, 13.03.2014

-Sodba II Ips 608/2005, 31.01.2008

Sodba I Cp 3671/2009, 25.11.2009

-Sklep II DoR 161/2009, 18.03.2010

-Sklep II Ips 216/2010, 13.10.2011

-Sklep II DoR 166/2014, 12.06.2014

-Sklep II DoR 166/2014, 12.06.2014

-VSK sodba Cp 161/97, 12.03.1997

-VSK sodba Cp 161/97, 12.03.1997

-VSL sodba II Cp 1317/2014, 06.08.2014

-VSL sodba I Cp 2698/2010, 20.10.2010

-VSL sodba I Cp 3224/2011, 04.04.2012

-VSL sodba in sklep II Cp 2655/2011, 18.07.2012:

-VSL sodba I Cp 808/2011, 24.8.2011

-VSL sodba II Cp 2266/2012, 30.01.2013

-VSL sklep I Cp 1681/2011, 30.11.2011

-VSL sodba II Cp 546/2013, 05.06.2013

-VSL sodba I Cp 3184/2013, 16.04.2014

-VSL sklep II Cp 124/2011, 20.04.2011

-VSL sodba in sklep I Cp 633/2014, 11.03.2014

-VSL sodba II Cp 1605/2010, 06.10.2010

82

-VSL sodba I Cp 4342/2010, 30.03.2011


-VSC sklep Cp 381/2003,02.07.2004

-VSL sodba I Cp 4582/2008, 25.02.2009

-VSL sodba I Cp 112/2010, 10.02.2010

-VSL sodba II Cp 21/2009, 25.03.2009

-VSL sodba III Cp 1248/2009, 27.05.2009


-VSL sodba I Cp 3103/2013, 29.01.2014

-VSL sodba II Cp 546/2013 z dne 05.06.2013

-VSL sodba I Cp 3184/2013 z dne 16.04.2014

-VSL sklep II Cp 124/2011, 20.04.2011


-VSL sodba II Cp 1605/2010, 06.10.2010

-VSL sodba I Cp 4342/2010, 30.03.2011


-VSC sklep Cp 381/2003,02.07.2004

-VSL sodba I Cp 4582/2008, 25.02.2009

-VSL sodba I Cp 112/2010, 10.02.2010

-VSL sodba II Cp 21/2009, 25.03.2009

-VSL sodba III Cp 1248/2009, 27.05.2009


-VSL sodba I Cp 3103/2013, 29.01.2014

83

-VSM sodba I Cp 994/2012, 07.12.2012

-VSM sodba I Cp 720/2013, 12.11.2013

-VSM sodba I Cp 565/2014, 17.06.2014

Documents

MONIKA KLEMENČIČ PRIPOSESTVOVANJE KOT TEMELJ …