37
POROČILO EVROPSKEGA ODBORA ZA PREPREČEVANJE MUČENJA IN NEČLOVEŠKEGA ALI PONIŽUJOČEGA RAVNANJA ALI KAZNOVANJA VLADI REPUBLIKE SLOVENIJE O OBISKU V REPUBLIKI SLOVENIJI MED 31. JANUARJEM IN 8. FEBRUARJEM 2006

poročilo CPT

Embed Size (px)

Citation preview

Page 1: poročilo CPT

POROČILO EVROPSKEGA ODBORA ZA PREPRE ČEVANJE MUČENJA

IN NEČLOVEŠKEGA ALI PONIŽUJO ČEGA RAVNANJA ALI KAZNOVANJA

VLADI REPUBLIKE SLOVENIJE O OBISKU V REPUBLIKI SL OVENIJI

MED 31. JANUARJEM IN 8. FEBRUARJEM 2006

Page 2: poročilo CPT

I. UVOD A. Datum obiska in sestava delegacije 1. Na podlagi 7. člena Evropske konvencije o preprečevanju mučenja, nečloveškega ali ponižujočega postopanja ali kaznovanja (v nadaljevanju: Konvencija") je Evropski odbor za preprečevanje mučenja, nečloveškega ali ponižujočega postopanja ali kaznovanja (v nadaljevanju: CPT) obiskal Republiko Slovenijo med 31. januarjem in 8. februarjem 2006. Obisk je predstavljal del programa odbora o periodičnih obiskih za leto 2006, in je to bil tretji obisk Slovenije, ki ga je izvedel CPT. 2. Obisk so izvedli naslednji člani CPT:

- Petur HAUKSSON, vodja delegacije, - Latif HUSEYNOV,

- Asya KHACHATRYAN,

- Mauro PALMA,

- Olivera VULIĆ,

ki so jih spremljali Edo KORLJAN in Johan FRIESTEDT iz sekretariata CPT. Sodelovali so tudi: - Eric DURAND, zdravnik, bivši vodja zdravstvenih storitev v zaporu Fleury-Merogis,

Francija (ekspert), - James McMANUS, profesor kazenskega prava na univerzi Caledonian v Glasgowu,

Združeno kraljestvo (ekspert), - Helena BIFFIO-ZORKO (prevajalka),

- Branka BOŽIČ (prevajalka),

- Ksenija LEBAN (prevajalka),

- Nevenka LJESKOVAC (prevajalka),

- Adrijana ŠTEFANČIČ (prevajalka),

- Špela URBAS (prevajalka),

- Katja ŽUMER (prevajalka).

Page 3: poročilo CPT

B. Obiskane ustanove

3. Delegacija je obiskala naslednje prostore za odvzem prostosti:

Ustanove v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve Direktorat Policije v Ljubljani - Policijska postaja Ljubljana-Bežigrad, Posavskega cesta - Policijska postaja Ljubljana-Center, Trdinova cesta - Policijska postaja Ljubljana-Šiška, Podutiška cesta - Policijska postaja Ljubljana-Vič, Tbilisijska ulica - Prostori za pridržanje na Policijski postaji Ljubljana-Moste, Tovarniška ulica - Prostori Specialne policijske enote na Podutiški cesti

Aerodrom Brnik - Policijska postaja Letališče Brnik Direktorat Policije v Celju - Policijska postaja Celje, Ljubljanska cesta - Policijska postaja Rogaška Slatina, Izletniška ulica Direktorat Policije v Kopru - Policijska postaja Piran, Obala Direktorat Policije v Krškem - Policijska postaja Brežice, Cesta svobode - Obmejna policijska postaja Obrežje Pridržalni prostori za tujce - Center za tujce v Postojni - Zaprti del Azilnega centra v Ljubljani - Prostore za pridržanje tujcev na Letališču Brnik

Ustanove v pristojnosti Ministrstva za pravosodje - Ženski zapor na Igui - Zapor v Kopru - Zapor v Ljubljani - Prevzgojni dom v Radečah

Ustanove v pristojnosti Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve - Dom za starejše ljudi Fužinei

Page 4: poročilo CPT

C. Posvetovanja delegacije in sodelovanje sodelujočih

4. Kot je bilo že v primeru prejšnjih obiskov CPT v Sloveniji, je bilo sodelovanje tako državnih organov kot tudi osebja v večini obiskanih ustanov, zelo dobro. 5. Delegacija CPT je imela uspešne pogovore z Robertom MAROLTOM; državnim sekretarjem na Ministrstvu za pravosodje, DušanomValentinčičem, vršilcem dolžnosti generalnega direktorja Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij Ministzrstva za pravosodje, Bojanom TRNOVŠKOM, generalnim direktorjem na Ministrstvu za notranje zadeve, Dorjanom MARUŠIČEM, državnim sekretarjem na Ministrstvu za zdravje, Janezom REMŠKARJEM, generalnim direktorjem na Ministrstvu za zdravje in Štefanom KOCIPROM, generalnim direktorjem na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, kot tudi s številnimi visokimi uradniki teh ministrstev. Delegacija se je srečala tudi z Matjažem HANŽKOM, Varuhom človekovih pravic. Nadalje se je delegacija posvetovala tudi s predstavniki mednarodnih in nevladnih organizacij, ki so aktivne na področju delovanja CPT. Lista državnih organov in organizacij, s katerimi so bila posvetovanja, je v Prilogi II tega poročila. 6. Delegacija je vseskozi imela takojšen dostop do prostorov za pridržanje (vključno s tistimi, katerih obiski niso bili vnaprej napovedani) in je prejela vse informacije za izvedbo svoje naloge. Lahko se je tudi ločeno pogovarjala z osebami, ki jim je bila odvzeta prostost, v skladu z določili Konvencije. Bilo pa je nekaj izjem pri ustanovah v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve. Delegacija je morala čakati 45 minut preden je lahko vstopila v prostore specialne policijske enote v Ljjubljani. Nadalje delegacija ni imela dostopa do določenih spisov v Direktoratu kriminalistične policije v Ljubljani. Po obisku je Dragutin MATE, minister za notranje zadeve, s pismom z dne 29. marca 2006, posredoval informacije v zvezi z zaslišanji, ki jih je izvajalo osebje na Direktoratu kriminalistične policije in izrazil pripravljenost sodelovati s CPT v tej zadevi. Nadalje, kot že ob obisku v letu 2001, seznam prostorov, kjer policija lahko osebam odvzame prostost, ni bil popoln: Prostori za pridržanje na Obmejni policijski postaji Obrežje in na Policijski postaji na letališču Brnik in prostori za pridržanje tujcev niso bili navedeni na seznamu. CPT verjame, da bodo slovenski organi sprejeli ustrezne ukrepe, da bo Ministrstvo za notranje zadeve pri bodočih obiskih posredovalo delegaciji seznam vseh prostorov v smislu odstavkov 2 (b) (c) in (d) 8. člena Konvencije.

Page 5: poročilo CPT

II. DEJSTVA, UGOTOVLJENA MED OBISKOM IN PREDLAGANA PRIPOROČILA A. Ustanove v okviru Ministrstva za notranje zadeve 1. Uvodne opombe 7. Zakonski okviri za pridržanje s strani policije so od zadnjega obiska leta 2001 v osnovi ostali nespremenjeni (glej odst. 9 in 10, CPT/Inf (2002) 36). Opozoriti je treba, da sme policija pridržati osumljence kaznivih dejanj do 48 ur (v primeru, da traja pridržanje več kot šest ur, mora osumljenec dobiti uradno pisno odločbo, v kateri so navedeni razlogi za odvzem prostosti).1 Informacije, ki jih je zbrala delegacija Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nehumanega in ponižujočega ravnanja in kaznovanja (v nadaljevanju: CPT) med obiskom leta 2006 navaja, da se te časovne omejitve spoštujejo tudi v praksi. Tujce, ki so v Sloveniji ilegalno, je mogoče namestiti v Centru za tujce do največ šest mesecev. To obdobje se lahko podaljša za nadaljnjih šest mesecev, v tem času zaradi objektivnih razlogov ni mogoča učinkovita deportacija. Poleg tega lahko policija uvede dodatni »strožji policijski nadzor« za tujca, ki je pridržan v Centru za tujce, če njegove identitete ni bilo mogoče ugotoviti ali obstaja sum, da se bo skušal izogniti izgonu. Odločitve za prošnje za azil sprejema na prvi stopnji Sektor za azil v Ministrstvu za notranje zadeve, nanj pa je možna pritožba na Upravno sodišče in kasneje na Vrhovno sodišče. Takšne pritožbe začasno ustavijo postopek. 2. Grobo ravnanje 8. Kot je bilo ugotovljeno že med prejšnjimi obiski v Sloveniji je večina oseb, s katerimi se je pogovarjala delegacija in jih je, oziroma jih je nedavno pridržala policija, navedla, da so jih obravnavali korektno, tako med prijetjem kot med zaslišanjem. Poleg tega tudi niso prejeli navedb o tem, da bi osebje, ki dela v ustanovah za pridržanje tujcev, grobo ravnalo s pridržanimi osebami. S tem v zvezi Odbor z veseljem ugotavlja, da se je v postojnskem Centru za tujce od obiska leta 2001 splošni odnos osebja do tujcev spremenil na bolje. Poudariti moramo, da nadzorno osebje v namestitvenem področju ni več nosilo strelnega orožja in palic. 9. Kljub temu pa je delegacija izvedela za nekaj navedb o telesnem grobem ravnanju s pridržanimi osebami s strani policistov, predvsem v času prijetja, občasno pa tudi med kasnejšim zaslišanjem. V glavnem naj bi šlo pri navedenem grobem ravnanju predvsem za klofute, brce, udarce s pestjo in s palico, tudi po tem, ko je bila obravnavana oseba že vklenjena.

1 Glede drugih kategorij oseb se lahko za največ 48 ur pridrži v skladu s 43. čl. Zakona o policiji tudi oseba, ki so jo izročile tuje policijske službe. V skladu z isto določbo lahko policija pridrži do največ 24 ur osebo, ki moti ali ogroža javni red in mir. V skladu s členom 109 (2) Zakona o prekrških, lahko policija pridrži do največ 12 ur osebo, ki je pod vplivom alkohola ali psiho-aktivnih snovi.

Page 6: poročilo CPT

Posebej je treba omeniti primer, ko je bil med obiskom ugotovljen tudi zdravniški dokaz v zvezi z navedbo grobega ravnanja. Moški, s katerim se je delegacija pogovarjala v zaporu v Ljubljani, je trdil, da je pred petimi dnevi med prijetjem, ki ga je opravilo devet policistov Specialne enote, dobil več udarcev s palico po glavi. Med pregledom, ki ga je opravil eden od zdravnikov v delegaciji, je obravnavana oseba pokazala vnetni hematom levega očesa (rdeče barve) z periorbitalnim hematomom (rdeče vijolične barve). Zdravniški pregled, ki so ga opravili v lokalni bolnišnici takoj po njegovem prijetju, je ugotovil: »udarec na glavo, periorbitalno poškodbo in poškodbo ušesa«. Poleg tega je v kartoteki te osebe tudi izjava njegovega odvetnika, iz katere sledi, da so poškodbe nastale med prijetjem. CPT je prav tako zaskrbljen zaradi števila pritožb, ki jih je delegacija prejela o telesnem grobem ravnanju policije z mladoletnimi priporniki. Čeprav so številni primeri stari že nekaj let, pa je bilo navedeno grobo ravnanje (klofute, udarci, brce, zvijanje rok pridržanih oseb) očitno običajno med začetnim spraševanjem zato, da bi pridobili priznanje ali druge podatke. Poleg tega so pridržane osebe navedle nekaj trditev o grožnjah (vključno spolnega značaja), prekomernem psihološkem pritisku in besednih zlorabah med zaslišanji. 10. CPT, v luči svojih ugotovitev iz obiska leta 2006 priporoča, da naj slovenske oblasti na ustrezen način in v rednih presledkih opozarjajo policiste, da grobo ravnanje s pridržanimi osebami (bodisi telesne ali besedne narave) ni sprejemljivo in bo predmet hudih sankcij. Policiste bi bilo treba tudi opozoriti, da med izvajanjem prijetja ne bi smeli uporabljati več sile kot je to nujno potrebno. Tudi če se obravnavana oseba upira prijetju, dejanja, navedena v drugem pododstavku odstavka 9, ne bodo nikoli predstavljala ustreznega odziva. Poleg tega ne sme biti nikoli upravičen nadaljnji tepež potem, ko so prijete osebe že obvladane. 11. Več pridržanih oseb je navedlo, da so jih v celicah za več ur spravili v tako imenovani položaj »banana« (gre za prekomerno raztegnjen položaj, ko so lisice na rokah in gležnjih med seboj povezane na hrbtu, očitno z namenom, da »bi jih pomirili«). Odbor bi rad poudaril, da je praksa omejevanja gibanja osebe v tem položaju, ko so lisice na rokah in gležnjih med seboj povezane na hrbtu, nesprejemljiva; CPT priporo ča, da je treba policiste na to jasno opozoriti. Osebje je treba usposobiti za uporabo drugih, manj nevarnih metod za nadzor pridržanih oseb, ki predstavljajo nevarnost zase ali za druge, kot na primer ročnih tehnik nadzora. V kolikor je treba za takšno pridržano osebo uporabiti instrumente za fizično pridržanje, jih je treba čim hitreje mogoče odstraniti, vsaka njihova uporaba pa mora biti natančno zabeležena v posebnem registru, kjer je navedeno najmanj, kateri instrument je bi uporabljen, razlog in trajanje uporabe. Instrumenti za telesno pridržanje se ne smejo nikoli uporabiti oziroma njihova uporaba podaljšati kot oblika kaznovanja. CPT priporo ča, da slovenske oblasti v luči navedenega izdajo ustrezna navodila. 12. Ustrezno poklicno usposabljanje policistov je bistveni sestavni del kakršnekoli strategije za preprečevanje grobega ravnanja. V svojem poročilu z obiska leta 2001 je CPT zapisal, da

Page 7: poročilo CPT

učni program usposabljanja za policijske novince poskuša povezati teoretične tečaje o človekovih pravicah s praktičnim usposabljanjem ravnanja v situacijah visokega tveganja (kot sta prijetje in zaslišanje osumljencev). Odbor poziva slovenske oblasti, da zagotovijo, da bodo tudi policisti, ki so že v službi, deležni sistematičnega obstoječega usposabljanja, ki temelji na tem pristopu. V zvezi s tem je bil CPT med obiskom seznanjen, da je bil pripravljen Priročnik o policijskih zaslišanjih in je na voljo policistom na intranetni strani Ministrstva za notranje zadeve. Vendar pa je komaj kateri policist, s katerim se je pogovarjala delegacija, vedel za ta nova navodila. Odbor priporo ča, da slovenske oblasti sprejmejo ustrezne korake za vklju čitev Priro čnika o policijskih zaslišanjih v obstoječe programe usposabljanja. 13. Med obiskom je nekaj policistov, s katerimi se je srečala delegacija navedlo, da v primerih, ko bi pridobili informacije, ki bi kazale na grobo ravnanje, o tem ne bi poročali, saj menijo, da takšni koraki niso del njihovih nalog. V tem kontekstu CPT meni, da bi bilo treba znotraj policije ustvariti ozračje, kjer bi bilo pravilno poročati o grobem ravnanju kolegov. Obstajati mora jasno razumevanje, da se krivda za grobo ravnanje prenaša iz dejanskih storilcev tudi na kogarkoli, ki ve ali bi moral vedeti, da se grobo ravnanje dogaja in tega ne skuša preprečiti ali prijaviti. CPT poziva slovenske oblasti, da znotraj policije vzpostavijo linijo za sporočanje informacij, ki kažejo na grobo ravnanje (kar hkrati pomeni obveznost odgovornih, da takoj posredujejo takšno informacijo pristojnim organom in službam), v luči navedenih pripomb. 14. Med obiskom leta 2006 se je delegacija srečala z nekaj pridržanimi osebami (vključno z mladoletniki), ki so trdili, da njihovih pritožb o grobem ravnanju sodniki, pred katere so jih pripeljali takoj po prijetju, niso jemali resno ali pa jih niso upoštevali. CPT ponavlja svoje priporočilo, da je treba takrat, ko pridržana oseba, ki je bila pripeljana pred sodnika, navaja grobo ravnanje policistov, te trditve pisno zabeležiti, takoj odrediti forenzi čno medicinsko preiskavo in storiti vse potrebno, da zagotovimo ustrezno preiskavo teh trditev. Takšen postopek bi bilo treba izvajati ne glede na to ali obravnavana oseba kaže kakšne vidne zunanje poškodbe ali ne. Še več, celo če ni nekih izrecnih trditev o grobem ravnanju, bi bilo treba zahtevati forenzično medicinsko preiskavo vsakič, ko obstajajo drugi razlogi za mnenje, da bi lahko bila pridržana oseba žrtev grobega ravnanja. 15. CPT je v svojem poročilu leta 2001 navedel, da mora biti pritožbeni postopek, če želi biti v celoti učinkovit, neodvisen in nepristranski in mora biti to očitno. Med obiskom 2006 so slovenske oblasti obvestile odbor, da so julija 2003 spremenile policijski mehanizem za pritožbe2. V tem kontekstu je bil vzpostavljen poseben Sektor za pritožbe pri Direktoratu za policijo in varnost v MNZ. Pritožbe so predmet dvostopenjske obravnave: (i) vodja policijske enote, v kateri dela policist, zoper katerega je vložena pritožba, ugotavlja dejstva v zvezi s pritožbo, (ii) v primerih, ko se pritožnik ne strinja z ugotovitvijo, se pritožba posreduje v Sektor za pritožbe v MNZ. Minister za notranje zadeve imenuje predstavnika, ki pregleda

Page 8: poročilo CPT

primer, pritožbo pa nato prouči poseben odbor (predseduje mu oseba, ki jo imenuje minister, v njem sta tudi dva predstavnika javnosti)3. Po mnenju CPT je pomembno, da se zagotovi, da osebe, ki so odgovorne za preiskovanje pritožb zoper policijo, niso iz iste službe kot tiste, ki so predmet preiskave. Idealno bi morale biti osebe,ki se ukvarjajo z operativnim vodenjem preiskave, popolnoma neodvisne od vpletene službe. Odbor priporo ča, da slovenske oblasti sprejmejo ukrepe, ki so v skladu z navedenimi opombami. 16. Za pridobitev celotnega vpogleda v situacijo v zvezi z obravnavanjem oseb, ki jih pridržuje policije, bi CPT rad dobil naslednje podatke za 2005 in 2006: • število in vrsto pritožb o grobem ravnanju, ki so bile vložene zoper policiste; • rezultat preiskav teh pritožb. Postopki delavcev policije, ki naj bi pomenili »grobo ravnanje« z državljani, lahko vsebujejo elemente kaznivih dejanj »kršitev človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic« po 270. čl. KZ ali »izsiljevanje izjave« po 271. čl. KZ. Preiskovanje tovrstnih kaznivih dejanj se začne na podlagi pritožbe na postopek policistov, ki vsebuje tudi razloge za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, na podlagi kazenske ovadbe državljanov ali pa na podlagi lastne ugotovitve policistov razlogov za sum, da je bilo storjeno takšno kaznivo dejanje. Tabela: Kazniva dejanja policistov po 270. in 271. čl. Kazenskega zakonika

Kazenska ovadba ali poročilo (148/9 čl. ZKP)

Poročilo (148/10 čl. ZKP) Kazniva dejanja po členih Kazenskega

zakonika 2005 Prvo polletje

2006 2005 Prvo polletje

2006 Kršitev človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 270. čl. KZ

10 4 98 58

Izsiljevanje izjave po 271. čl. KZ / / 3 3 Kot izhaja iz preglednice, so bili policisti v letu 2005 in prvem polletju 2006 osumljeni skupaj 170 kaznivih dejanj kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 270. čl. KZ. Sum je bil potrjen v 14-ih primerih, ko so bile pristojnim državnim tožilstvom zoper policiste poslane kazenske ovadbe. V enakem obdobju so bili policisti osumljeni storitve šestih kaznivih dejanj izsiljevanja izjave, sum pa ni bil potrjen v nobenem primeru, zato so bila pristojnim državnim tožilstvom poslana poročila. 3. Ukrepi zoper grobo ravnanje z osebami, ki jih pridrži policija

3 Na primer: predstavnik NVO in predstavnik policijskega sindikata.

Page 9: poročilo CPT

17. CPT je v poročilu iz prejšnjega obiska podrobno proučil formalne ukrepe zoper grobo ravnanje, ki so na voljo osebam, ki jih pridrži policija in njihovo delovanje v praksi. Odbor je še posebej poudaril tri temeljne pravice in sicer: pravico pridržane osebe, da obvesti bližnjega sorodnika ali drugo osebo o svoji situaciji, da ima dostop do odvetnika in da ima dostop do zdravnika po lastni izbiri. Poudariti je treba, da bi morale te pravice uživati vse kategorije oseb4, od samega začetka, ko jim je odvzeta prostost (tj. od trenutka, ko so obravnavane osebe dolžne ostati s policijo). Prav tako je temeljnega pomena, da morajo biti osebe, ki jih pridrži policija, nemudoma obveščene o svojih pravicah, vključno z navedenimi, v jeziku, ki ga razumejo. 18. V zvezi s pravico do obvestila o odvzemu prostosti je prevladujoča večina pridržanih oseb, s katerimi smo se pogovarjali med obiskom leta 2006 potrdila, da so bili obveščeni o tej pravici in jim je bila dana možnost, da jo uveljavljajo takoj po prijetju. Vendar pa se je nekaj pridržanih oseb( vključno z mladoletniki) pritožilo,da so bili njihovi sorodniki obveščeni o dejstvu prijetja šele po določenem odlogu (do enega dne). V svojem odgovoru na poročilo o obisku v letu 2001 so slovenske oblasti navedle, da v zakonu ni določb, ki izjemoma omogočajo zamudo pri izvajanju pravice do obveščanja o pridržanju. CPT priporo ča, da se sprejmejo ustrezni koraki, da bi zagotovili v praksi vsem pridržanim osebam učinkovito uveljavljanje pravice do obveščanja o pridržanju od samega začetka, ko jim je odvzeta prostost. 19. V skladu s členom 4 (1) in (2) Zakona o kazenskem postopku (ZKP)5 mora biti oseba, ki ji je bila odvzeta prostost, nemudoma obveščena o pravici dostopa do odvetnika; ta pravica velja od trenutka prijetja. Med obiskom leta 2006 je večina pridržanih oseb, s katerimi je delegacija opravila pogovor povedala, da so bile obveščene o pravici dostopa do odvetnika. Vendar pa je bila v mnogih primerih ta informacija podana nekaj ur po prijetju (npr. do osem ur) ali po prvem zaslišanju. V zvezi s tem CPT opozarja, da je po njegovih izkušnjah prav v obdobju neposredno po odvzemu prostosti nevarnost ustrahovanja in grobega ravnanja največja. CPT priporo ča, da je treba podvzeti korake, ki bodo zagotovili, da bo informacija o pravici dostopa do odvetnika za osebe, ki jih pridrži policija, tako kot zagotavlja zakon, tudi v praksi zagotovljena od samega začetka odvzema prostosti. 20. V skladu s členom 4 (4) ZKP, kadar osumljenec ni sposoben kriti stroškov odvetnika, mora policija zagotoviti, če oseba to zahteva, tudi imenovanje odvetnika po uradni dolžnosti »če je to v interesu pravice«. Med obiskom leta 2006 je bilo ugotovljeno, da domače osebe v policijskem pridržanju na splošno niso koristile dostopa do odvetnika, preden so bile privedene pred sodnika. CPT bi rad poudaril, da bo ostal kakršenkoli dostop do odvetnika v večini primerov samo teoretičen, dokler ne bo uveden učinkovit sistem brezplačne pravne pomoči za domače osebe v policijskem pridržanju. CPT priporo ča, da je treba pod nujno razviti v celoti delujoč in ustrezno financiran sistem pravne pomoči za osebe v policijskem pridržanju, ki niso sposobne plačati odvetnika in je na razpolago od začetka uvedbe policijskega pridržanja. Po potrebi bi bilo treba spremeniti tudi ustrezno zakonodajo.

4 Glej odstavek 7. 5 Glede oseb, ki so bile pridržane v skladu z Zakonom o policiji (kot je navedeno v opombi 2), glej odstavek 22 tega poročila.

Page 10: poročilo CPT

21. CPT z zadovoljstvom ugotavlja, da so slovenske oblasti 26. oktobra 2005 uvedle uradno določbo, ki zagotavlja dostop do zdravnika (kot je bilo priporočeno v poročilu o obisku leta 2001). V skladu z novim členom 44 (a) Zakona o policiji je treba pridržanim osebam po potrebi zagotoviti nujno medicinsko pomoč; poleg tega imajo pravico do dostopa do zdravnika po svoji lastni izbiri na svoje stroške. Vendar pa so številne prijete osebe zatrdile, da tega konkretnega ukrepa niso poznale. V zvezi s tem CPT opozarja na svoje priporočilo v odstavku 22. V skladu z navedeno določbo bi se morali zdravniški pregledi opravljati brez prisotnosti policista, razen če zdravnik ne zahteva drugače. To je pomemben korak naprej za zagotavljanje medicinske zaupnosti. Kljub temu pa je delegacija med svojim obiskom leta 2006 opazila, da so bili rezultati medicinskega pregleda pripeti v osebno mapo pridržane osebe in so bili tako na voljo policistom. Glede vsebine potrdila, ki je bilo pripravljeno po zdravniškem pregledu, je treba opozoriti, da zdravnik ni pripravil sklepa glede doslednosti med objektivnimi medicinskimi ugotovitvami in trditvami obravnavane osebe. CPT priporo ča slovenskim oblastem, da naj sprejmejo ustrezne korake, da bi zagotovili: (i) strogo spoštovanje zaupnosti medicinskih podatkov (ii) da potrdilo, ki ga pripravijo zdravniki v zvez i z opaženimi poškodbami na osebah v policijskem pridržanju, vsebuje tudi zdravnikove sklepe glede stopnje doslednosti med kakršnimikoli navedbami obravnavane pridržane osebe in objektivnimi ugotovitvami zdravnika. 22. Glede informacij o pravicah določa dopolnilo člena 44 Zakona o policiji, da mora biti oseba obveščena o svojih pravicah od trenutka, ko se šteje, da je v policijskem pridržanju.6 Ugotovitve z obiska v letu 2006 kažejo, da so bile osebe, ki jim je policija odvzela prostost, najpogosteje obveščene o svojih pravicah, ko je bil pripravljen uradni obrazec o pridržanju (kar se je lahko zgodilo tudi do šest ur po prijetju). CPT priporo ča, da se sprejmejo ukrepi, s katerimi bi zagotovili, da se informacije o pravicah sistematično posreduje vsem osebam, ki jih pridrži policija od trenutka, ko jim je odvzeta prostost. Delegacija je ugotovila, da novi obrazci o pridržanju (izdani po obisku CPT leta 2001) navajajo pravice pridržane osebe do obvestila o pridržanju, dostopu do odvetnika in dostopu do zdravnika. To je dobrodošel napredek, vendar pa letak z informacijami, ki ga izročajo pridržanim ali je obešen znotraj območja za pridržanje, posebej ne navaja zadnje pravice; CPT priporo ča, da se ta pomanjkljivost odpravi. 23. Glede specifičnih vprašanj, povezanih z mladimi osebami je odbor še posebej skrbelo, da je bila vrsta mladoletnikov – včasih starih le štirinajst let – domnevno zaslišanih s strani policije, in da so morali podpisati uradne dokumente, ne da bi lahko izkoristili ugodnost prisotnosti bodisi zaupne osebe ali odvetnika. CPT želi poudariti, da predstavljajo 6 Z dopolnilom z dne 12. avgusta 2003 so bile besede »prijeta oseba« nadomeščene z »pridržana oseba«.

Page 11: poročilo CPT

mladoletniki, ki jih pridrži policija, posebej ranljivo skupino oseb glede na njihovo starost. V tem kontekstu jim mora biti zagotovljena podpora odrasle osebe tako, da jim samim ni treba sprejemati odločitev s pomembnimi pravnimi posledicami. CPT zato priporoča, da bi bilo treba sprejeti ukrepe, s katerimi bi zagotovili, da mladoletnikom ni treba dajati nobenih izjav ali podpisati nobenih dokumentov v zvezi s prestopkom, katerega so osumljeni, brez možnosti, da bi bila prisotna in jim pomagala bodisi zaupna oseba in /ali odvetnik. Poleg tega jim je treba od trenutka odvzema prostosti zagotoviti dostop do pravne pomoči po službeni dolžnosti. Med obiskom leta 2006 se je tudi izkazalo, da mladoletne pridržane osebe v policijskem pridržanju niso bile ustrezno obveščene o svojih pravicah. CPT predlaga, da se pripravi posebna verzija informativnega letaka, ki določa poseben položaj pridržanih mladoletnikov in mladih oseb in se ga izroči vsem takšnim osebam, ki so pridržane. Še posebej za to starostno skupino bi bilo treba pripraviti poseben, lažje razumljiv informativni letak. Še posebej se je treba potruditi in natančno pojasniti informacijo, da bi tako zagotovili, da je v celoti razumljena. V zvezi s tem bi morale slovenske oblasti upoštevati Priporočilo Rec (2003) 20 Ministrskega odbora Sveta Evrope glede novih načinov ravnanja z mladoletniško delinkvenco in z vlogo mladoletniškega sodstva. 24. Elektronsko snemanje (avdio in/ali video) policijskih razgovorov predstavlja pomembno dodatno varovalko zoper grobo ravnanje s priporniki, ki lahko zagotovi popoln in avtentičen zapis postopka razgovora in s tem močno olajša preiskavo kakršnihkoli trditev o grobem ravnanju. To je v interesu tako oseb, s katerimi naj bi grobo ravnala policija kot policistov, soočenih z neutemeljenimi trditvami, da so bili vpleteni v telesno grobo ravnanje ali psihološki pritisk. Elektronsko beleženje policijskih razgovorov prav tako zmanjšuje možnost obtožencev, da bi kasneje lažno zanikali, da so podali kakršnekoli izjave. V zvezi s tem je delegacija ugotovila, da so bili številni policijski prostori, ki jih uporabljajo za zaslišanja, opremljeni z avdio in video sistemi za snemanje, vendar so policisti povedali, da na splošno te opreme ne uporabljajo, saj v zakonu ni posebnih zahtev za to. V redkih primerih, ko so opremo uporabili, je bil cilj, da bi zabeležili končno izjavo pridržane osebe in ne samega zaslišanja. CPT poziva slovenske oblasti, da sprejmejo ukrepe, s katerimi bodo zagotovile, da se bo elektronska oprema za beleženje policijskih razgovorov redno uporabljala. Poleg tega bi bilo treba policiste posebej usposabljati za izvajanje elektronsko beleženih razgovorov. 25. V zvezi s seznami pridržanih oseb so slovenski organi v letu pred obiskom CPT 2006 uvedli računalniški sistem za beleženje informacij v zvezi s policijskim pridržanjem. Delegacija je ugotovila, da so bili določeni vidiki pridržanja oseb vneseni v ta sistem (na primer čas in razlog/-i za prijetje; kdaj je bila oseba informirana o pravicah; znamenja poškodb), manjkale pa so druge informacije (na primer čas prihoda na policijsko postajo, namestitev v celico, čas prevoza v drugo policijsko ustanovo). Posledično v številnih primerih policisti niso mogli ugotoviti, ali so bile določene osebe fizično pripeljane na policijsko postajo (na primer na policijsko postajo Ljubljana Vič ali Ljubljana Center). CPT priporo ča, da se novi računalniško vodeni sistem za beleženje policijskih pridržanj razširi tako, da bo pokril vse bistvene vidike varovanja pridržane osebe. (V zvezi s tem glej odstavek 41 CPT/Inf (96) 18). Poleg tega je osebje na policijski postaji na letališču Brnik izjavilo, da

Page 12: poročilo CPT

pridržanje oseb, ki čakajo na deportacijo, sploh ni bilo vpisano. Odbor priporo ča, da se to nemudoma popravi. 4. Pogoji za pridržanje a) Policijske postaje in prostori za pridržanje 26. Delegacija CPT je ugotovila, da so bile celice v nekaterih policijskih ustanovah v zadnjih dveh letih obnovljene. Poleg tega so bili januarja 2006 na policijski postaji Ljubljana Moste odprti novi prostori za pridržanje, ki so nadomestili policijske prostore za pridržanje na Povšetovi ulici. CPT pozdravlja ta pozitivni razvoj. 27. Večina obiskanih policijskih ustanov je bila opremljena z dvema vrstama celic: celica za »iztreznitev«, namenjena pridržanju do dvanajst ur, ter celice za policijsko pridržanje do 48 ur. Najboljši pogoji za pridržanje so bili ugotovljeni v policijskih prostorih za pridržanje Ljubljana Moste. Imajo deset celic za dve osebi (merijo okoli 14 m2) za pridržanja do 48 ur ter 10 enojnih celic (merijo 7 m2) za pridržanja do 12 ur. Opremljene so s posteljami s popolno posteljnino, delno pregrajenim straniščem, z umivalnikom in z domofonom. Svetloba in prezračevanje v celici ustrezata dobrim standardom. Prav tako so ustrezno uredili tudi zagotavljanje prehrane in telovadbe na prostem. 28. V drugih obiskanih policijskih ustanovah so celice za policijsko pridržanje do 48 ur merile najmanj 6 m2, celice za dve osebi pa so merile okoli 8 – 9 m2. Vendar pa na policijski postaji Ljubljana Center, ki meri okoli 8 m2 lahko sprejme tudi do 5 oseb. V takšno celico ne bi smeli namestiti več kot dve osebi. V različnih obiskanih policijskih ustanovah je bila velikost celic za 12-urno pridržanje ustrezna. Oprema celic je bila običajno sestavljena iz postelj s posteljnino (ali iz lesenih ležišč v celicah za »iztreznitev«, pridržanim so po potrebi dali tudi vzmetnice in odeje), delno zastrtim straniščem in domofonom. Številne celice so bile opremljene tudi z zaprtim televizijskim sistemom za nadzor (ki pa ni pokrival področja stranišč). Na splošno je bilo prezračevanje sprejemljivo. Žal pa je bila naravna svetloba pomanjkljiva na policijskih postaja Celje, Ljubljana Center, Ljubljana Šiška, Ljubljana Vič, Piran in Rogaška Slatina, umetna svetloba pa je bila medla na policijski postaji Piran in je skoraj ni bilo na policijski postaji Ljubljana Šiška. 29. CPT je prepričan, da bodo slovenske oblasti nadaljevale z napori za izboljšanje pogojev pridržanja v policijskih celicah; cilj bi moral biti, da bi vse policijske celice opremili s takšnimi pogoji kot so bili ugotovljeni v novih prostorih za pridržanje Ljubljana Moste.

Page 13: poročilo CPT

Poleg tega odbor priporoča, da bi bilo treba zagotoviti boljšo naravno svetlobo v celicah na policijskih postajah Celje, Ljubljana Center, Lj ubljana Šiška, Ljubljana Vi č, Piran in Rogaška Slatina in da bi izboljšali umetno osvetlitev celic na policijskih postajah Piran in Ljubljana Šiška. b) Prostori za pridržanje za tujce 30. Delegacija CPT je obiskala tri policijske ustanove, ki jih uporabljajo za pridržanje različnih kategorij tujih državljanov in sicer postojnski Center za tujce, zaprt sektor ljubljanskega Azilnega doma ter prostore za pridržanje za tujce na letališču Brnik. Center v Postojni, ki ga je CPT prvič obiskal leta 20017, je namenjen namestitvi tujih državljanov, ki ilegalno bivajo v Sloveniji. Kot je že bilo omenjeno (glej 7. odstavek zgoraj) lahko takšne osebe namestimo največ za šest mesecev v center za pridržanje tujcev8, ta doba pa se lahko podaljša za dodatnih šest mesecev. Z uradno kapaciteto 220 mest je bilo v času obiska v ustanovi nameščenih 71 tujih državljanov. Razdeljen je v štiri različne dele: enota za »ranljive osebe« (večinoma družine), med obiskom je bilo tam nameščenih 38 oseb; enota za samske moške, v kateri je bilo 20 oseb; enota za mladoletnike brez spremstva, v kateri v času obiska ni bilo nikogar; ter enota za tuje državljane pod režimom »strožji policijski nadzor« (glej 7. odstavek). Od sredine leta 2005 so zadnjo enoto uporabljali za namestitev prosilcev za azil (med obiskom je bilo tam 13 oseb)9. Novo zgrajeni Azilni center v Ljubljani 10, je postavljen na obrobje mesta, v njem pa so nameščeni prosilci za azil. Večina oseb v centru je imela prost izhod iz objekta. Vendar pa je bilo manjše število prosilcev za azil nameščenih v zaprtem sektorju; njihova svoboda gibanja je bila omejena zaradi ugotavljanja njihove identitete, preprečevanja razširjanja nalezljivih bolezni, filtriranja zlorabljajočih ali goljufivih zahtev in/ali, če so predstavljali nevarnost zase ali za druge.11 Takšna omejitev bi lahko trajala do tri mesece z možnim podaljšanjem za en mesec.12 V zaprtem sektorju je uradno prostora za 20 oseb, med obiskom pa so bili v njem nameščeni 4 tuji državljani. Prostore za pridržanje tujcev na letališču Brnik , nameščene v bližini glavnega letališkega terminala, so uporabljali za namestitev tujih državljanov, katerih vstop v Slovenijo je bil zavrnjen in ki naj bi jih izgnali z naslednjim možnim letom. Med obiskom tam ni bilo nobene pridržane osebe (v zvezi s tem glej odstavek 32). 31. Delegacija CPT je z zadovoljstvom ugotovila izboljšanje bivalnih pogojev za tujce v Centru v Postojni. Z izjemo enote za strožji nadzor je bila ustanova popolnoma obnovljena od obiska leta 2001 in je ponujala visok standard namestitve (na primer zelo dober dostop do naravne svetlobe, dobra umetna svetloba, ustrezno ogrevanje in prezračevanje).

7 Glej odstavke 25–37, CPT/Inf (2002) 36. 8 Obstajal je še en center v Prosenjakovcih (za 45 oseb). 9 Njihove prošnje so slovenski organi še proučevali. 10 Izgradnja ustanove je bila sofinancirana v okviru projekta EU Phare. 11 Glej 27. čl. Zakona o azilu. 12 Na takšno odločitev je možna pritožba na Upravno sodišče v treh dneh po prejemu; pritožba ne zadrži izvršitve.

Page 14: poročilo CPT

Žal pa je bila enota za strožji nadzor v dokaj zanemarjenem stanju, kar je še ilustriralo nujno potrebo po obnovi. CPT priporo ča obnovo te enote v bližnji prihodnosti. 32. Prostori za pridržanje tujcev na letališču Brnik zasedajo dve nadstropji. V pritličju so stranišča, spalnica za moške, ki meri 24 m2 in je opremljena s 6 pogradi in spalnica za ženske, ki meri 14,5 m2 in ima 6 pogradov. Obe sobi sta bili dobro razsvetljeni in ogrevani. Delegaciji CPT so poročali, da tuje državljane zadržijo v ustanovi do 48 ur. Nadalje je bilo iz registrov razvidno, da je največje število tujih državljanov, pridržanih v tej ustanovi, le redko presegalo pet. Kljub temu CPT priporo ča, da slovenske oblasti preverijo uradno zmogljivost sob in upoštevajo standard najmanj 4 m2 življenjskega prostora na osebo. 33. Štiri sobe v zaprtem oddelku Azilnega doma za tujce v Ljubljani so dobro opremljene (z mizami, pogradi, stoli, omarami in polico), in so primerno ogrevane, osvetljene in prezračene. Vsaka soba ima svoj lastni sanitarni prizidek s straniščem in tušem. Čeprav je življenjski prostor na osebo razmeroma omejen, prebivalci ustanove preživijo večino dneva izven sob. Priporočilo CPT iz odstavka 32 velja tudi za 33. 34. Kar zadeva hrano, ugotovitve delegacije iz obiskov kažejo, da je bilo za hrano poskrbljeno v zadostnih količinah, v vseh obiskanih ustanovah pa so upoštevali tudi zahteve tujih državljanov po posebni dietni prehrani. Delegacija je z veseljem ugotovila, da je Center v Postojni v nasprotju z ugotovitvami ob obisku leta 2001, zagotovil vegetarijansko prehrano, v času Ramadana pa je za muslimane hrano dostavil zvečer. 35. CPT skrbi dejstvo, da so morali vsi tuji državljani, pridržani v Postojnskem centru (razen otrok), nositi uniforme, podobne jetniškim. To je ustvarjalo določeno napetost in številni tuji državljani, s katerimi se je srečala delegacija, so menili, da je ta praksa ponižujoča. Številni so trdili, da imajo med svojimi osebnimi stvarmi čista in primerna oblačila. CPT priporo ča, da se preveri tekoča praksa v zvezi z oblačenjem tujih državljanov, pridržanih v Centru za tujce v Postojni; vsem osebam, ki pridejo v ustanovo s čistimi oblačili, bi morali dovoliti, da jih nosijo med svojim bivanjem in, kadar je potrebno, se jih očisti in zašije. 36. Zaprti oddelek Azilnega centra v Ljubljani in Center v Postojni imata ustrezne zmogljivosti na prostem; kljub temu je bilo slišati pritožbe, da rekreacije na prostem niso dovolili vsak dan. CPT priporo ča, da se sprejmejo ukrepi za zagotovitev najmanj ene ure rekreacije na prostem vsak dan vsem osebam, pridržanim v Azilnem centru v Ljubljani in v Centru v Postojni. 37. CPT je prav tako zaskrbljen zaradi pomanjkanja aktivnosti, ki jih nudijo tujim državljanom v Centru v Postojni in v zaprtem oddelku Azilnega centra za tujce v Ljubljani. V pismu z dne 8 novembra 2005, naslovljenem predsedniku CPT, so slovenske oblasti navedle, da so tujim državljanom v Postojni nudili »…. aktivnosti kot so slikanje, lončarstvo itd. Tujci imajo dostop do poročil na televiziji in internetu«.

Page 15: poročilo CPT

Vendar pa v času obiska delegacije CPT niso opazili nobenih od zgoraj omenjenih aktivnosti, razen gledanja televizije v skupnem prostoru.13 Mladim pa niso nudili nič, kar bi spominjalo na režim aktivnosti. Podobno tuji državljani v zaprtem oddelku Azilnega centra za tujce v Ljubljani razen širokih možnosti za razne športe (košarko, namizni tenis) niso imeli organiziranih nobenih aktivnosti. CPT priporo ča, da se s skupnimi napori zagotovi ustrezen program aktivnosti, vključno z organizirano rekreacijo, zabavo in športi za tuje državljane, pridržane v Centru v Postojni in v zaprtem oddelku Azilnega centra za tujce v Ljubljani. Daljše ko je obdobje pridržanja oseb, bolj bi morale biti razvite aktivnosti, ki jim jih nudijo. Šoloobveznim otrokom bi morali zagotoviti ustrezne izobraževalne aktivnosti. 38. Pridržanje mladostnikov brez spremstva v Centru v Postojni vzbuja skrb CPT. Slovenske oblasti so poročale delegaciji, da mladoletnike nameščajo v Postojni v glavnem zato, ker nimajo ustreznih vzgojnih zmogljivosti. CPT meni, da bi bilo za to kategorijo oseb bolje, da bi jih namestili v internate ali vzgojne ustanove. Odbor želi od slovenskih oblasti ustrezna pojasnila v zvezi s tem vprašanjem. 39. CPT pozdravlja dejstvo, da so slovenske oblasti zapolnile število prostih delovnih mest v Centru v Postojni in so sprejele ukrepe za usposabljanje osebja. Vendar se zdi, da je usposabljanje policistov, ki izvajajo varstvene naloge, omejeno na naloge v zvezi z nasilno odstranitvijo. CPT priporo ča, da si slovenske oblasti nadalje prizadevajo za nadaljnji razvoj usposabljanja osebja, zlasti v zvezi z osebjem, ki je v neposrednem stiku s tujimi državljani. 40. Zdravstveno varstvo se je izboljšalo v Centru v Postojni; zagotavljajo ga štirje splošni zdravniki, ki izmenoma delajo v ustanovi. Zdravniški pregled ob sprejemu je bil opravljen v obdobju do 24 ur po prihodu. Nadalje so imeli tuji državljani v skladu s prejšnjimi priporočili dostop do psihiatra. Omeniti je treba, da je ustanova poročala o veliko manjšem številu gladovnih stavk, poizkusov samomorov in dejanj samo-poškodbe kot leta 2001. Poleg tega je ustanova opremljena z majhnim, dobro opremljenim prostorom za zdravstveno nego. Zdravstveno varstvo v Azilnem centru za tujce v Ljubljani so zagotavljali trije zdravniki, zaposleni za polovični delovni čas (dva splošna zdravnika in en epidemiolog), ki so bil v centru pet dni v tednu. Za polni delovni čas je bila zaposlena tudi medicinska sestra, tuji državljani pa so imeli dostop tudi do psihiatra in zobozdravnika. 41. Glede stikov z zunanjim svetom so tujim državljanom, pridržanim v Centru v Postojni, dovolili prejemati pisma. CPT želi zagotovilo, da tuji državljani lahko tudi pošiljajo pisma. Obiski so bili dovoljeni vsak delovni dan od 2.30 do 5 popoldne in so lahko trajali pol ure.

13 Nekatere aktivnosti so občasno organizirale nekatere NVO.

Page 16: poročilo CPT

Tujim državljanom v Postojni so prav tako dovolili, da opravijo en brezplačen telefonski klic ob sprejemu in so nadalje lahko uporabljali plačljiv telefon, kar je neizogibno vodilo k dolgim vrstam. CPT poziva slovenske oblasti, da namestijo dodatne plačljive telefone in preverijo možnost pomoči tistim pridržanim, ki nimajo sredstev za nakup telefonske kartice. 42. V Centru v Postojni in v Azilnem centru za tujce v Ljubljani je delegacija slišala pritožbe tujih državljanov, da so jim mobilne telefone ob sprejemu sistematično zaplenili. V tem kontekstu želi CPT opozoriti, da tuji državljani niso niti obtoženi, niti osumljeni kaznivih dejanj. Ob upoštevanju tega, kakor tudi zgoraj omenjenih težav pri telefoniranju, odbor poziva slovenske oblasti, da pretehtajo svojo politiko sistematične zaplembe mobilnih telefonskih aparatov tujih državljanov.

Page 17: poročilo CPT

B. Zavodi v pristojnosti Ministrstva za pravosodje 1. Uvodne pripombe 43. Delegacija Odbora za preprečevanje mučenja (CPT) je med tretjim rednim obiskom v Sloveniji opravila ciljno usmerjeni ponovni obisk oddelka za pripor v zaporu v Ljubljani14 ter prvi obisk zapora za ženske na Igu in zapora v Kopru. Delegacija je ponovno obiskala tudi prevzgojni dom za mladoletne v Radečah, ki ga je na kratko obiskala leta 1995.15 44. V poročilu za leto 2001 je Odbor navedel, da predstavlja uvedba novega pravnega in zakonodajnega okvira16 za slovenski kazenski sistem pomemben korak naprej pri usklajevanju z mednarodnimi standardi. Ob obisku leta 2006 je bila delegacija obveščena, da ima uvedba izrekanja alternativnih kazni namesto kazni zapora na sodiščih pozitivne učinke in da je ostalo število zapornikov enako, kakor je bilo ob prejšnjem obisku. Poleg tega so slovenski organi oblasti sprejeli ukrepe za povečanje zmogljivosti zaporov, vključno z izgradnjo zapora v Kopru in obnovo obstoječih zavodov. Kljub temu imajo v nekaterih zavodih še vedno problem s prezasedenostjo, zlasti na pripornem oddelku v zaporu v Ljubljani, kjer niso uresničili skoraj nobenega od priporočil, danih v okviru prejšnjih obiskov. Odbor verjame, da bodo slovenski organi še naprej izvajali razli čne ukrepe za zmanjševanje prezasedenosti zaporov in pri tem ravnali v skladu s Priporočilom št. R (99) 22 Odbora ministrov Sveta Evrope o prezasedenosti zaporov in povečevanju števila zapornikov ter Priporočilom št. R (2003) 22 o pogojnem izpustu. 2. Slabo ravnanje 45. Večina zapornikov, ki so bili intervjuvani med obiskom leta 2006, je izjavila, da jih osebje v zaporu obravnava humano. Prav tako ni bilo nobenih obtožb o slabem ravnanju v prevzgojnem domu v Radečah. Vendar pa je delegacija Odbora slišala tudi več obtožb o fizičnem slabem ravnanju z zaporniki s strani osebja v zaporih v Kopru in Ljubljani (npr. o udarcih, brcah). V zavodu v Kopru je poleg tega slišala tudi obtožbe, da so proti zapornikom včasih uporabili tako imenovani položaj "banana" (gl. 11. točko). Uslužbenci zapora so potrdili, da so uporabljali tako prisilno sredstvo. Delegacija je ugotovila, da so v enem primeru, oktobra 2005, zaporniku zlomili roko. Pravosodni organi so na pobudo prizadetega zapornika sprožili preiskavo tega primera. Nadalje je v zaporu v Ljubljani več zapornikov delegacijo opozorilo na primer zapornika s psihiatričnimi motnjami, ki je domnevno večkrat poskušal narediti samomor. Šest dni po tem, ko se je marca leta 2005 poskusil obesiti, je umrl v bolnišnici. Več zapornikov, ki jih je delegacija intervjuvala, je navedla, da je približno teden dni pred zadnjim poskusom

14 Zapor v Ljubljani je obiskala že prej, leta 1995 in leta 2001 (gl. 48. točko in točke 65-71 Poročila CPT CPT/Inf (96) 18 ter 47. točko in točke 59-60 Poročila CPT CPT/Inf (2002) 36). 15 Do obiska prevzgojnega doma v Radečah leta 1995 je prišlo na podlagi prejetih informacij v zvezi z zelo resnim incidentom, do katerega je tam prišlo nekaj tednov prej (gl. 49. točko in točke 52-56 Poročila CPT /Inf (96) 18). 16 Gl. 48. točko Poročila CPT/Inf (2002) 36.

Page 18: poročilo CPT

samomora ta zapornik zaprosil, naj ga premestijo v psihiatrično bolnišnico, da je bil vznemirjen in da so ga namestili v prazno celico. Po navedbah je naslednji dan pokazal telesne poškodbe in drugim zapornikom povedal, da ga je osebje potem, ko so ga preselili v prazno celico, brcalo. Delegacija je bila obveščena, da je bila o zadevi opravljena preiskava. 46. V koprskem in ljubljanskem zaporu je bilo ugotovljenih tudi nekaj primerov nasilja med zaporniki. Med zaporniki, s katerimi se je srečala delegacija v ljubljanskem zaporu, so nekateri odklanjali telesne aktivnosti na prostem, domnevno zato, ker so jim drugi zaporniki grozili. En primer zasluži še posebno pozornost. V zaporu v Ljubljani je eden od zapornikov trdil, da so ga nekaj dni pred obiskom delegacije Odbora štirje zaporniki, s katerimi je delil celico, tolkli s kovinskimi predmeti po kolenih in hrbtu, ga polivali s kolonjsko vodo in ga žgali s cigaretami. Zapornika je osebje pozneje odpeljalo do zaporniškega zdravnika, vzeli so ga v bolnišnico in premestili v drugo celico. Zdravniška preiskava, ki jo je opravil medicinski član delegacije, je pokazala, da ima zapornik različne modrice (velikosti od 2 x 2 cm do 6 x 3 cm, rumeno-vijolične barve) in opekline (velikosti cigarete), natančneje: modrico na levi strani prsnega koša in sledi dveh opeklin na desni kolčnici; modrice in opekline na obeh komolcih; opeklino na prvem členku petega prsta leve roke; dve modrici na zadnji strani obeh kolen; na hrbtu modrico s sledmi opekline na sredini; opeklino, prekrito s krasto, v ledvenem predelu. Delegacija je bila obveščena, da o zadevi poteka preiskava. 47. Glede na navedene ugotovitve Odbor priporoča, naj uprava zaporov v Kopru in Ljubljani v rednih presledkih opozarja zaporniško osebje, da telesno slabo ravnanje z zaporniki ni sprejemljivo in da bo v morebitnih primerih strogo ukrepala. Osebje bi bilo treba tudi jasno opozoriti, da je silo dopustno uporabiti le v skrajnem primeru in da v primerih, ko je treba uporabiti silo za nadzor nasilnih in/ali vznemirjenih zapornikov, ta ne sme presegati okvirov nujno potrebnega. S tem v zvezi veljajo priporočila iz 11. točke. Poleg tega bi moralo zaporniško osebje vedno, ko je za ukrotitev nasilnega in/ali vznemirjenega zapornika potrebna uporaba sile, poklicati zdravnika in ravnati v skladu z zdravniškim mnenjem. Upravi zaporov v Kopru in Ljubljani bi morali poleg tega budno spremljati razmere in uporabiti vsa sredstva, ki so jima na voljo, da preprečita nasilje in ustrahovanje med zaporniki. Za to je potrebna učinkovita preiskava pritožb zapornikov, poleg tega pa tudi redna prisotnost uprave zapora v zaporniškem delu zavoda, njihovi neposredni stiki z zaporniki in izboljšave na področju usposabljanja zaporniškega osebja. S tem v zvezi želi Odbor dobiti poročilo o rezultatih preiskave iz 45. in 46. točke. 3. Razmere v zavodih, ki jih je delegacija obiskala a. Ponovni obisk zapora v Ljubljani (oddelek za pripor) 48. Cilj ponovnega obiska v zaporu v Ljubljani leta 2006 je bil preučiti ukrepe, ki so jih slovenski organi sprejeli za izvedbo priporočil Odbora v zvezi s priporniki. Že na samem

Page 19: poročilo CPT

začetku je treba omeniti, da je Odbor zaskrbljen, ker ni bilo nobenega napredka v zvezi z razmerami, v katerih so zaprti priporniki. 49. V oddelku za pripor zapora v Ljubljani z uradno zmogljivostjo 73 oseb je bilo ob obisku zaprtih 123 oseb (vključno s tremi mladoletnimi).17 Še naprej se je nameščalo zapornike v utesnjene celice, praviloma pet oseb na 18 m2 in dve osebi v celicah, ki merijo 8 m2 (vključno s sanitarno nišo). Te razmere so seveda negativno vplivale na vse vidike življenja tako zapornikov kot osebja. Odbor poziva slovenske organe, naj uresničijo njegova prejšnja priporočila glede zmanjšanja zasedenosti celic v zaporu v Ljubljani. V celicah, ki merijo 18 m2, ne bi smeli biti več kot štirje zaporniki, v celicah, velikih 8 m2, pa po možnosti ne bi smel biti več kakor en obsojenec. Delegacija je prejela tudi vrsto pritožb v zvezi s hrano; rečeno je bilo, da se uradni standardi in objavljeni jedilniki pri pripornikih niso spoštovali. Odbor poziva slovenske organe, naj preverijo kakovost in količino hrane, ki jo priporniki dejansko dobivajo. 50. V zaporu v Ljubljani v času obiskov leta 1995 in 2001 pripornikom niso mogli ponuditi ničesar, kar bi vsaj od daleč spominjalo na program dejavnosti. Razen dveh ur vadbe na prostem na dan in dostopa do prostora za fitnes dvakrat tedensko je večina teh zapornikov preživela do 22 ur dnevno zaprta v natrpane celice, edina zabava, ki jim je bila na voljo, pa je bilo gledanje televizije, poslušanje radia ali pa branje knjig ali časopisov. Žal razmere, ki smo jih videli leta 2006, niso skoraj nič drugačne. Edini pozitivni premik je bilo povečanje dostopnosti prostora za fitnes (ena ura trikrat tedensko) in namestitev mize za namizni tenis na dvorišču za vadbo na prostem. Le pet zapornikov je imelo delo in dva dostop do izobraževanja. Odbor ponavlja svoje priporočilo, naj slovenski organi intenzivirajo prizadevanja za razvoj programa dejavnosti za pripornike v zaporu v Ljubljani. Kakor je Odbor poudaril že v poročilih o prejšnjih obiskih, bi moral biti cilj zagoto viti, da ti zaporniki lahko preživijo razumen del dneva zunaj celic in se ukvarjajo z raznovrstnimi smiselnimi dejavnostmi (delo; izobraževanje; šport; rekreacija/druženje). S tem v zvezi je treba nameniti posebno pozornost mladoletnim zapornikom in jim ponuditi režim dejavnosti v skladu z njihovimi potrebami. b. Zapor za ženske na Igu 51. Zapor na Igu je osrednji zavod v Sloveniji za izvrševanje kazni za obsojene ženske18. Zapor je v Igu pri Ljubljani, v poslopju starega gradu, ki so ga preuredili v zavod za prestajanje kazni leta 1956. Uradna zmogljivost zapora na Igu je 79 oseb, prvi dan obiska pa je bilo v njem nameščenih 44 žensk: 11 na oddelku za pripor (vključno s tremi mladoletnimi) in 33 na prestajanju kazni (vključno z eno mladoletno).19 Štiri zapornice so bile tuje državljanke.

17 V celotnem zavodu je bilo 238 zapornikov (uradna zmogljivost zapora je 128 zapornikov). 18 Ženske, obsojene na kratkotrajno kazen (tj. do treh mesecev), so lahko nameščene tudi v drugih zavodih (npr. v zaporu v Kopru). 19 Med obsojenimi zapornicami jih je bilo 7 v zaprtem režimu, 10 v polodprtem režimu, 12 v odprtem režimu, 4 pa v sprejemnem oddelku.

Page 20: poročilo CPT

i. materialni pogoji 52. V celoti vzeto so materialni pogoji v zaporu na Igu zadovoljivi. Zapornicam je na voljo dovolj bivalnega prostora v bivalnih spalnicah, ki so dobro opremljene (postelje, predalniki, omare, mize, stoli, povsem ločeno stranišče, umivalnik). Dostopnost do naravne svetlobe, umetne razsvetljave in prezračevanja je bila na splošno dobra. Toda Odbor ima zadržke glede prakse, da se zapornice namešča v velike bivalne spalnice (npr. sobo, veliko 54 m2, ki je opremljena z osmimi posteljami; soba, velika 108 m2, ki je opremljena z dvanajstimi posteljami). V takšnih bivalnih prostorih imajo zapornice v svojem vsakdanjem življenju neizogibno premalo zasebnosti. Poleg tega obstaja veliko tveganje notranjih konfliktov ali napetosti, ustrezno nadzorovanje s strani osebja pa je vsaj oteženo, če že ne nemogoče. S tem v zvezi je delegacija opazila, da je bila ena od teh velikih sob razdeljena na tri manjše dvoposteljne sobe, velike približno 20 m2, in rečeno je bilo, da vodstvo zavoda načrtuje razdelitev drugih velikih sob na manjše enote. Omeniti je treba še, da sta bila oddelek za pripornice in sprejemna enota v slabem stanju in umazana in da je dostopnost do naravne svetlobe v sprejemni enoti zelo slaba. 53. Zapornicam je bil vsak dan na voljo dostop do prostora za prhanje, ki je opremljen s šestimi kabinami za prhanje. Nekatere zapornice so omenile, da zaradi težav z grelnikom vode v preteklosti vroča voda ni bila vedno zagotovljena. Vendar pa kaže, da je bila težava po obisku varuha človekovih pravic septembra 2005 odpravljena. Odbor verjame, da v zaporu na Igu v prihodnje ne bo več prihajalo do težav pri zagotavljanju vroče vode. 54. S hrano strežejo v prostorni jedilnici in delegacija ni dobila nobenih pritožb glede kakovosti ali količine. Odbor priporo ča, naj se poskrbi za obnovo oddelka pripora in sprejemne sobe. Nadalje Odbor poziva slovenske organe, naj nadaljujejo s svojimi načrti glede pregraditve velikih sob v manjše bivalne enote. 55. Odbor priporoča, naj se poskrbi za obnovo oddelka pripora in sprejemne sobe. Nadalje Odbor poziva slovenske organe, naj nadaljujejo s svojimi načrti glede pregraditve velikih sob v manjše bivalne enote. 56. Najprej želi Odbor pozdraviti politiko odprtih vrat, ki jo imajo v zaporu na Igu na oddelku za obsojene zapornice. Stopnja svobode gibanja v zaprtih prostorih in med vadbo na prostem je različna, odvisna je od varstvenega režima, ki je določen za posamezno zapornico (gre za zaprt, pol-odprt in odprt režim). Zapornicam sta na voljo dve uri rekreacije na prostem dnevno (tri ure za mladoletne). Obsojene zapornice v zaprtem režimu (in zapornice iz oddelku za pripor) so imele rekreacijo na notranjem dvorišču, druge obsojene zapornice pa so imele dostop do obsežnejšega območja zunaj prostorov zapora.

Page 21: poročilo CPT

57. Za obsojene zapornice je sodelovanje pri delu bistvenega pomena za napredovanje v manj restriktiven varstveni režim in za pridobitev drugih ugodnosti (npr. dodatni obiski ali dopusti)20. Večina obsojenih zapornic (20) je imela delo (dvanajst v delavnicah zapora, ostale pa v kuhinji, pralnici in drugih storitvah)21. Nekatere so pred obiskom delale v zasebnem podjetju zunaj zapora; toda te zapornice so navedle, da jih je vodstvo podjetja pogosto verbalno zlorabljalo, zaradi česar je večina od njih delo pustila. Odbor želi dobiti komentar slovenskih organov o tej zadevi. Izobraževanje in poklicno usposabljanje je bilo organizirano zunaj zapora (pet zapornic se je udeleževalo takih dejavnosti leta 2005, ena pa je obiskovala šolo v času obiska). Zapornice so imele tudi dostop do telovadnice, opremljene z mizo za namizni tenis in opremo za fitnes. Poleg tega je bila v zavodu knjižnica z okrog 4.000 knjigami. 58. Poleg dveh ur rekreacije na prostem je bilo pripornicam dovoljeno, da se družijo v skupni sobi (dve uri in 15 minut dnevno), vendar pa jim niso bile namenjene nobene organizirane dejavnosti. Omeniti je treba, da mladoletnicam v priporu ni bila zagotovljena nobena posebna skrb (razen dodatne ure rekreacije na prostem) in da jim niso bile namenjene nobene dejavnosti, primerne za njihovo starostno skupino. 59. Glede na vse to Odbor poziva slovenske organe, naj si prizadevajo ponuditi obsojenim zapornicam na Igu bolj raznovrsten izbor dejavnosti, zlasti kar zadeva možnosti za izobraževanje in poklicno usposabljanje. Kar zadeva pripornice, velja zanje priporo čilo iz 50. točke. c. Zapori Koper 60. Novo zgrajeni zapor v Kopru, ki je v uporabi od januarja 2004, ima uradno zmogljivost 110 mest22. Trinadstropna stavba zavoda, locirana v bližini mestnega središča, je nadomestilo za staro stavbo, samostan iz 15. stoletja, v kateri je bil zapor prej. Zavod je namenjen zapornikom na prestajanju zapornih kazni do enega leta (le izjemoma daljših), občasno pa namestijo tudi zapornike iz naslova prekrškov. Na prvi dan obiska je bilo v zaporu 116 zapornikov (68 obsojenih moških in 48 pripornikov23, med katerimi je bilo 5 žensk). i. materialni pogoji 61. Materialni pogoji v zaporu so ustrezali visokim standardom. Zaporniki so bili nameščeni v 30 samostojnih celicah (velikosti 9 m2) in 40 dvojnih celicah (velikosti 14 m2). Vse celice so imele lastne sanitarne prostore (s straniščem, umivalnikom in prho) in so bile dobro opremljene (postelja, omara, pisalna miza, stol, polica in TV sprejemnik). Opremljene 20 Razen za tuje državljanke, za katere je praviloma veljal zaprti režim, saj se je štelo, da je pri njih stopnja tveganja bega večja. 21 Med 13 obsojenimi zapornicami, ki niso delale, jih pet ni moglo delati zaradi zdravstvenih razlogov, več drugih pa je že preseglo starostno mejo za upokojitev. 22 Zavod ima poleg tega še oddelek za pripornike v Novi Gorici s 24 mesti, ki ga delegacija Odbora ni obiskala. 23 Obsojeni zaporniki so bili razvrščeni v zaprti (24), pol-odprti (35) in odprti (9) režim. V zavod se lahko namesti tudi zapornice, obsojene na kazen do treh mesecev.

Page 22: poročilo CPT

so bile tudi s pozivnim sistemom in sistemom za reguliranje temperature. Poleg tega so bile celice dobro osvetljene z naravno svetlobo (z nekaterimi omejitvami, opisanimi v nadaljevanju) in so imele zadostno umetno razsvetljavo. Vendar pa ima zasnova zavoda nekatere pomanjkljivosti. Zlasti pomembna je ta, da vse celice zapornikov gledajo na notranje dvorišče in na celice drugih zapornikov. Da bi si zagotovili nekaj zasebnosti, je večina zapornikov okna zakrila z odejami in brisačami in s tem močno omejila osvetljenost celic z naravno svetlobo24. Še zlasti izpostavljene v tem smislu so bile zapornice v ženske oddelku. Odbor poziva slovenske organe, naj poiščejo način za ureditev te situacije; ena možnost je, da namestijo senčila, ki jih bodo lahko regulirali zaporniki. Poleg tega smo slišali pritožbe, da poleti prezračevanje ni ves čas pravilno delovalo. Odbor verjame, da bodo vse pomanjkljivosti s tem v zvezi odpravljene. 62. Kuhinja v zavodu je bila dobro opremljena in higiena v njej brezhibna. Poleg tega je bilo v zaporu tudi več dobro opremljenih skupnih prostorov, prostor za verske obrede in prostori za izobraževanje, skupinsko delo in prostočasne dejavnosti. Prostori za rekreacijo na prostem in šport so obsežni in kakovostni. 63. Tako kot v zvezi z zaporom v Igu Odbor pozdravlja politiko odprtih vrat, ki jo imajo v zavodu v Kopru v delu za obsojene kaznjence. Rekreacija na prostem je potekala na treh dvoriščih, ki so odprta od 6:00 zjutraj do 22:00 zvečer. Poleg tega so bile organizirane športne dejavnosti v veliki športni dvorani, ki so jo zaporniki, ki so delali, lahko uporabljali trikrat tedensko, zaporniki, ki niso delali, pa dvakrat tedensko. Poleg tega je imelo vsako nadstropje prostor za fitnes, vendar pa prezračevanje v prostoru za fitnes na zaprtem oddelku ni bilo ustrezno. Odbor verjame, da bo ta pomanjkljivost odpravljena. 64. Delegaciji je bilo rečeno, da je bilo vsakemu obsojenemu zaporniku, ki je želel delati (in čigar urinski test je bil negativen), ponujeno delo. V času obiska je bilo okrog 29 zapornikov zaposlenih v podjetju, ki je predelovalo plastične izdelke. Zaposlitev je prinašala številne bonitete: poleg plače še dodatno malico zjutraj, dodaten čas v športni hali in več obiskov. Poleg tega je vsak delavec lahko napredoval v pol-odprti in odprti režim in imel možnost predčasne izpustitve na prostost. S tem v zvezi je treba omeniti, da se je režim, ki je veljal za zapornika, in možnost predčasne izpustitve na prostost določal z upravnimi odločitvami, ki pa niso bile povsem transparentne. Sprejeti bi bilo treba ukrepe za ureditev te situacije. Zavod je imel dobro opremljeno knjižnico, vendar pa zapornikom ni bilo zagotovljeno izobraževanje ali poklicno usposabljanje.

24 Številni zaporniki so imeli podnevi prižgano luč.

Page 23: poročilo CPT

Odbor poziva slovenske organe, naj razvijejo ponudbo dejavnosti za zapornike v zaporu v Kopru, zlasti kar zadeva možnosti za izobraževanje in poklicno usposabljanje. 65. Kar zadeva pripornike, jih je 12 med njimi imelo delo. Ostali so lahko preživeli do štiri ure dnevno zunaj svojih celic (od 8:00 do poldneva), uporabljali prostor za fitnes, se rekreirali na prostem ali se družili z drugimi priporniki. Odbor pozdravlja ta pristop in upa, da se bodo nadaljevala prizadevanja za oblikovanje režima dejavnosti za pripornike v zaporu v Kopru. d. Prevzgojni dom za mladoletne v Radečah 66. Prevzgojni dom za mladoletne v Radečah je na obrobju malega mesta. Stavba je nekdaj služila kot lovska koča, pozneje so jo spremenili v samostan, v zgodnjih 50. letih pa je dobila svojo sedanjo vlogo. Prevzgojni dom v Radečah je edini zavod v pristojnosti Ministrstva za pravosodje, v katerem so nameščene mlade osebe v starostni skupini od 14 do 21 let (izjemoma do 23 let), ki jih je na "prevzgojni ukrep" obsodilo sodišče. Te osebe so zagrešile kaznivo dejanje ali pa so se neustrezno obnašale v mladinskem domu in so bile nameščene v zavod za čas od enega do treh let. O izpustitvi odloči sodišče na podlagi poročil zavoda o odzivu posameznika na obravnavo in izobraževalne programe. Uradna zmogljivost zavoda je 68 oseb, ob prvem obisku delegacije pa je v njem prebivalo 28 oseb (od tega eno dekle). Vodstvo zavoda je delegaciji pojasnilo, da je nizka raven zasedenosti doma deloma odgovor na incident, do katerega je prišlo leta 1995 (gl. op. 16). 67. Mladi moškega spola so bili različno nameščeni, odvisno od faze obravnave in izobraževalnega procesa: v bivalnih oddelkih treh vzgojnih skupin, na oddelku brez drog in na odprtem oddelku. Ženski in odprti oddelek sta bila locirana v ločeni stavbi poleg glavne stavbe. Tudi oddelek brez drog je bil v posebnem krilu, povezanem z glavno stavbo. Kdor se ni mogel "prilagajati delu in življenju po programu vzgojne skupine"25, je bil premeščen v celice posebne vzgojne skupine ("PVS"), ki so bile blizu celicam za discipliniranje. 68. V celoti vzeto so bili materialni pogoji dobri in so postajali vse boljši, ko je človek zapustil oddelek vzgojnih skupin in prišel v druge oddelke. Enoposteljne celice posebne vzgojne skupine so bile dovolj velike (tj. 10 m2 vsaka) in primerno opremljene. Toda bile so enake kakor celice za discipliniranje v zavodu. Okna so bila zelo ozka in niso dopuščala dostopa za naravno svetlobo in prezračevanje. Poleg tega mladi, ki so bili tam zaprti, ponoči niso imeli dostopa do umetne razsvetljave, tudi v sanitarijah znotraj celice ne. Tri vzgojne skupine so bile nameščene v stanovanjih, ki so imela dve spalnici (veliki okrog 20-25 m2 in opremljeni z dvema ali tremi posteljami, omarami, pisalnimi mizami in stoli), dnevno sobo, kuhinjo in sanitarije. Eno tako stanovanje je služilo kot "sprejemna" enota, v

25 Gl. 195. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij.

Page 24: poročilo CPT

kateri so bili mladi nameščeni, dokler niso bili (ponovno) vključeni v vzgojno skupino, za obdobje do 20 dni. Ženski oddelek, oddelek brez drog in odprti oddelek so imeli podobno razporeditev in so bili na splošno prostornejši in bolje opremljeni (razen odprtega oddelka) kakor oddelek vzgojnih skupin. Toda ti prostori nisi bili opremljeni s pozivnim sistemom, zaradi njihove lege pa je bilo tam nameščenim mladim težko priklicati osebje (običajno s klicanjem skozi okno ali tolčenjem po vratih). Takšne razmere očitno ustvarjajo tveganje za osebe, ki jih to zadeva in lahko povzročijo občutek izoliranosti, ko je potrebna pomoč (gl. 80. točko). 69. Delegacija ni slišala skoraj noben pritožb glede hrane. Hrano so stregli v prostorni jedilnici, razen za tiste, za katere je veljal režim prve faze posebne vzgojne skupine, ki so hrano dobivali v svoje celice. 70. Glede na povedano Odbor priporo ča, naj slovenski organi nemudoma sprejmejo ukrepe za namestitev pozivnega sistema v ženskem oddelku, oddelku brez drog in v odprtem oddelku. Poleg tega Odbor priporo ča sprejetje ukrepov, da se zagotovi, da bodo imele sobe za Posebno vzgojno skupino primeren dostop do naravne svetlobe in prezračevanja. Prav tako je treba poskrbeti, da bo ponoči dostopna umetna razsvetljava. Na splošno Odbor priporoča, da se celice posebne vzgojne skupine uporabljajo samo za kratkotrajno izločitev iz upravnih razlogov. 71. Sodelovanje pri dejavnostih se je uporabljalo kot spodbuda za napredovanje med različnimi režimi in sčasoma za izpustitev. Mladim, razporejenim v vzgojne skupine, ter v ženski oddelek, oddelek brez drog in v odprti oddelek, je bila rekreacija dostopna kadarkoli čez dan in na voljo so jim bile številne dejavnosti. Večino dnevnih dejavnosti je predstavljalo delo (tj. kovinarstvo, lesarstvo, kuhanje) ali poklicno usposabljanje (6 ur in 45 minut dnevno). Delegacijo so obvestili, da nudijo tudi osnovnošolsko izobraževanje. Toda več mladih, med njimi tudi takšni, ki so imeli očitne težave z branjem, je trdilo, da se jih močno spodbuja, naj se raje odločajo za delo ali poklicno usposabljanje namesto za izobraževanje. Po delovnem času so se mladi lahko družili v klubu in sodelovali v "terapevtski" skupini s pedagogom. Imeli so tudi dostop do telovadnice in drugih športnih dejavnosti (npr. nogomet, namizni tenis). 72. Osebam, ki so jih namestili v posebno vzgojno skupino, so ponudili "intenzivnejši program"26, v skladu s katerim se je obseg dejavnosti povečeval, če so dejavno sodelovali v začetni fazi tega režima (drugi teden risanje in podobno, kakor tudi tri ure rekreacije na prostem dnevno, temu pa je sledila dostopnost televizije in pozneje kluba, "terapevtske" skupine in na koncu telovadnice). Vendar pa je iz ugotovitev delegacije med obiskom mogoče

26 Gl. 195. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij.

Page 25: poročilo CPT

razbrati, da je bila vrednost ponujenih dejavnosti na splošno omejena in da je bil vzgojni ali terapevtski učinek minimalen. Napredek je ocenjeval pedagog, ki se je redno sestajal z zadevnimi osebami in poročal strokovni skupini, ta pa je odločala o dodatnih dejavnostih in ponovni vključitvi v vzgojne skupine. Evidenca o odločitvah se je dobro vodila, raven odgovornosti pa ni bila najboljša. 73. Glede na gornje pripombe Odbor poziva slovenske organe, naj pregledajo program dejavnosti, ki je na voljo mladim v prevzgojnem domu v Radečah. 4. Zdravstvene službe 74. Kar zadeva zdravstveno osebje v zaporih v Ljubljani, so razmere v primerjavi s položajem, ugotovljenim ob obisku leta 2001, praktično nespremenjene27. Slovenske oblasti so v odgovoru na poročilo o omenjenem obisku navedle, da bodo v najkrajšem možnem času podaljšale prisotnost zdravnika na najmanj 30 ur tedensko, kakor je predlagal Odbor toda ob obisku leta 2006 je bil splošni zdravnik prisoten le 15 ur tedensko. V zaporu v Kopru so skupino zdravstvene službe sestavljali splošni zdravnik s krajšim delovnim časom (v zavodu je bil dvakrat tedensko, vsakič po nekaj ur), psihiater s krajšim delovnim časom (ki je prihajal na obisk vsak teden) in dve sestri s polnim delovnim časom. V zaporu na Igu je bil za zdravstveno službo odgovoren splošni zdravnik, ki je prihajal enkrat tedensko. Imeli so tudi medicinsko sestro s polnim delovnim časom. Enkrat na mesec je prihajal v zavod ginekolog, psihiater in zobozdravnik pa vsake dva tedna. Prevzgojni dom Radeče je zdravnik obiskal dvakrat tedensko, zobozdravnik pa je prihajal dvakrat na mesec. Poleg tega je dvakrat tedensko prihajala v zavod medicinska sestra, ki jo je bilo mogoče v primeru potrebe tudi poklicati. V nobenem od navedenih zavodov medicinsko osebje ni bilo prisotno ponoči in ob koncu tedna. Zaradi tega je v tem času zdravila razdeljevalo zaporniško osebje. 75. Zdravstveno osebje v zaporu na Igu in v prevzgojnem domu v Radečah je mogoče šteti za zadostno, zlasti če upoštevamo število zapornikov, ki so bili dejansko nameščeni v teh zavodih. Toda čas prisotnosti zdravnikov v zaporih v Ljubljani in Kopru ne ustreza potrebam zaportih populacij obeh zavodov. Ne preseneča, da je med obiskom leta 2006 delegacija Odbora dobila nekatere pritožbe v zvezi z dostopnostjo zdravnikov v teh dveh zavodih. Odbor ponavlja svoje priporočilo, naj se sprejmejo ukrepi, da se v zaporu Ljubljana zagotovi prisotnost splošnega zdravnika najmanj 30 ur tedensko. Poleg tega priporoča:

• število ur prisotnosti splošnega zdravnika v zaporu v Kopru je treba povečati; najbolje bi bilo, če bi šlo za delovno mesto s polovičnim delovnim časom;

27 Gl. 67. točko Poročila CPT/Inf (2002) 36.

Page 26: poročilo CPT

• sprejeti je treba ukrepe, da se ponoči in ob koncu tedna zagotovi stalna prisotnost osebe, usposobljene za zagotovitev prve pomoči, najbolje osebe s kvalifikacijo medicinskega tehnika/sestre, še zlasti v zaporih v Ljubljani in Kopru.

76. Odbor je še vedno zaskrbljen v zvezi z ravnjo psihiatrične in/ali psihološke oskrbe, ki je na voljo zapornikom. V zaporu v Ljubljani je bil položaj, ki ga je videla delegacija, enak kot v opisu v poročilu o obisku leta 200128. V zaporu v Kopru sta problem predstavljala veliko povpraševanje po posvetovanju s psihiatrom in dejstvo, da ni bilo psihologov. V zaporu na Igu so imele nekatere zapornice občutek, da ne morejo povsem zaupati psihologu zaradi njegove vključenosti v različne procese odločanja (npr. razvrščanje zapornic v različne varnostne režime, podeljevanje ugodnosti, itn.). Odbor želi dobiti komentar slovenskih organov v zvezi z možnim konfliktom interesov med terapevtskimi aktivnostmi psihologa v zaporu na Igu in njegovo vključenostjo v procese odločanja. Nadalje, kljub temu, da je bilo rečeno, da v prevzgojnem domu v Radečah dela psihologinja s polnim delovnim časom, jo je komajda kateri od mladih, ki smo ga intervjuvali, dejansko srečal. Odbor ponovno poudarja svoje prejšnje priporočilo, naj slovenski organi okrepijo psihiatri čno/psihološko oskrbo v zaporu v Ljubljani. Isto priporočilo velja tudi za zapor v Kopru. S tem v zvezi je treba povečati število ur prisotnosti psihiatra v obeh zavodih. Nadalje Odbor priporoča, da je treba sprejeti ukrepe za zagotovitev učinkovitega in rednega dostopa do psihološke pomoči za osebe, zaprte v prevzgojnem domu v Radečah. 77. Kar zadeva zdravniški pregled zapornikov, so informacije, zbrane med obiskom, potrdile, da zapornike praviloma pregleda zdravnik ali sestra, ki poroča zdravniku, v nekaj urah po prihodu ali najpozneje naslednji dan. 78. Med obiskom leta 2006 se je izkazalo, da se je evidentiranje zdravstvenih podatkov izboljšalo. Toda v zvezi z evidentiranjem poškodb (bodisi ob sprejemu ali pozneje med bivanjem v zaporu) iz ugotovitev delegacije Odbora izhaja, da zdravniki praviloma niso zapisali svoje ugotovitve glede stopnje skladnosti med opisom ugotovljene poškodbe in morebitnimi trditvami zapornika o slabem ravnanju. Odbor priporo ča, da se ta pomanjkljivost odpravi. 79. V zvezi s prenosljivimi boleznimi je treba omeniti, da je bilo priporočilo Odbora o tem, da je treba zagotoviti boljše informiranje zapornikov in osebja o tuberkulozi, uresničeno: v zavodih, ki jih je delegacija obiskala, so bili na voljo letaki z informacijami o tuberkulozi. Toda nekatere zapornice v zaporu na Igu so imele hepatitis C in iz intervjujev delegacije z zapornicami je bilo jasno, da so bile zaradi tega zaskrbljene, zlasti kar zadeva možnost prenosa bolezni. Odbor verjame, da si bodo slovenski organi še naprej prizadevali

28 Gl. 69. točko Poročila CPT/Inf (2002) 36.

Page 27: poročilo CPT

informirati zapornike in zaporniško osebje o prenosljivih boleznih (vklju čno s hepatitisom C), zlasti kar zadeva načine prenašanja in zaščite. 5. Drugo a. zaporniško osebje 80. V času obiska je bilo v obiskanih zavodih zelo malo prostih delovnih mest. Toda v zaporu v Kopru so bili ponoči prisotni samo trije zaposleni, kar je odločno premalo. Izkazalo se je, da je število osebja ostalo enako, kakor je bilo v starem zaporu, medtem ko je bilo število zapornikov skoraj dvakrat večje. Pomanjkanje osebja je bilo opaziti tudi v Radečah, kjer poleg tega na ženskem oddelku, oddelku brez drog in v odprtem oddelku niso imeli pozivnega sistema (gl. 68. točko). Odbor priporo ča, naj slovenski organi sprejmejo ukrepe za izboljšanje kadrovske zasedbe v zaporu v Kopru in v prevzgojnem domu v Radečah. To bi bilo mogoče deloma doseči s prerazporeditvijo sedanjega osebja znotraj obeh zavodov. 81. Delegacija Odbora je poleg tega opazila, da je v zaporu v Kopru in v prevzgojnem domu v Radečah premalo ženskega zaporniškega osebja. V ilustracijo navedimo, da so bile med zaporniškim osebjem v Kopru le tri ženske (ker sta dve pred kratkim odšli), kar pomeni, da ni bilo mogoče zagotavljati, da bi bila vedno prisotna tudi ženska. Kljub deklariranemu cilju, da bo na ženskem oddelku moške paznike vedno spremljala paznica, to ni bilo mogoče. Podobno je bilo tudi med zaporniškim osebjem v Radečah opaziti izrazito pomanjkanje žensk (bila je le ena ženska), kar je bilo posebej problematično na oddelku za ženske, saj je to pomenilo, da ni mogoče zagotavljati prisotnosti ženskega osebja. S tem v zvezi želi Odbor poudariti, da prisotnost obojih, ženskega in moškega osebja, ugodno vpliva tako na profesionalno etiko kakor na povečevanje občutka normalnosti v zaporih. Mešano osebje omogoča tudi ustrezno razporeditev osebja, kadar gre za opravljanje nalog, pri katerih je spol pomemben, npr. za preiskave. Toda na oddelkih, na katerih so zaprte ženske, bi moralo biti vedno zagotovljeno, da je med osebjem več žensk kakor moških. Odbor poziva slovenske organe, naj povečajo število ženskega osebja, ki dela v zaporniškem delu zapora v Kopru in prevzgojnega doma v Radečah. b. disciplina in izločitev 82. Obisk leta 2006 ni razkril pretirane uporabe ukrepov discipliniranja. Dejansko se je zdelo, da se formalne disciplinske postopke le malo uporablja29. Toda Odbor je zaskrbljen zaradi situacije, ki jo je opazil v prevzgojnem domu v Radečah, kjer so mlade, ki niso spoštovali režima v vzgojnih skupinah, premestili v celice posebne vzgojne skupine ("PVS"). Zaradi lokacije teh celic (v bližini celic za discipliniranje), materialnih

29 V prevzgojnem domu v Radečah je bilo 42 disciplinskih postopkov leta 2005, toda pri nobeni od naloženih sankcij ni šlo za namestitev v celico za discipliniranje. V zaporu v Kopru je bila uporaba formalnih disciplinskih postopkov še manj pogosta (eden do pet primerov letno). V zaporu na Igu ni bil leta 2005 začet noben disciplinski postopek.

Page 28: poročilo CPT

pogojev (ki so bili enaki kakor v celicah za discipliniranje) in strožjega režima, so mladi namestitev v posebni vzgojni skupini dojemali kakor kazen za kršitev internih pravil. Toda proti mladim, ki so jih namestili v to skupino, ni bil sprožen noben formalni disciplinski postopek in prizadeta oseba zato ni imela možnosti uporabe varovalk, ki so na voljo tistim, ki se jim disciplinski ukrep formalno izreče. Druga zaskrbljujoča zadeva pa je bila praksa, ki jo je bilo opaziti v Kopru, in sicer predhodna ločitev zapornikov, dokler ni bil znan izid disciplinskega postopka. Pri tem je šlo za namestitev zapornikov v tako imenovani "posebej varovani oddelek" (znan tudi kot enota 250) za čas do enega meseca. Nekatere celice v tem oddelku so imele okna na stropu, ki niso omogočala pogleda ven. Režim je bil strožji kakor na zaprtem oddelku, z manj pogosto uporabo telefona in telovadnice in z manj obiski; vendar pa so bila vrata odklenjena od 8:00 do 18:30 ure. V obeh zavodih je bila za odločanje o uporabi tega ukrepa pristojna strokovna skupina. Kljub temu je delegacija dobila vtis, da namestitev v te posebne oddelke pogosto v celoti nadomesti formalni disciplinski postopek. 83. Po mnenju Odbora je v interesu zapornikov in osebja, da se disciplinski postopki formalno uvedejo in izvedejo v praksi: pri vsaki sivi coni obstaja nevarnost, da se bo razvil neuraden (in nenadzorovan) sistem. Obstajati bi moralo jasno razlikovanje med izločitvijo iz upravnih razlogov in disciplinsko sankcijo osamitve. Izločitev iz upravnih razlogov se ne bi smela uporabljati zato, da se z njo nadomesti ali povsem obide formalni disciplinski postopek. Odbor priporo ča, naj slovenski organi zagotovijo, da se ob vseh domnevnih disciplinskih prekrških dosledno spoštuje formalni disciplinski postopek in da se uvedejo jasno določeni skrajni roki, znotraj katerih je treba opraviti disciplinsko zaslišanje. Poleg tega Odbor priporo ča, naj se pripornikom v Sloveniji med disciplinskim postopkom zagotovi enaka zaščita kakor obsojenim zapornikom, vključno s pravico, da jih osebno zasliši odločujoči organ. 84. Preden se zapornik namesti v zapor v samici, se od zdravnikov še vedno zahteva, da potrdijo, da je zadevni zapornik to sposoben prenesti. V poročilu o obisku iz leta 2001 je Odbor priporočil, naj slovenski organi pregledajo obstoječo pravno ureditev in prakso v zvezi z vlogo zdravnikov. Iz odgovora slovenskih organov je razumeti, da problem, ki ga je izpostavil Odbor, ni bil povsem razumljen. Zdravniki, ki delajo v zaporih, imajo vlogo osebnega zdravnika zapornikov, in zagotavljanje, da obstaja med njimi pozitiven odnos zdravnik-pacient, je pomemben dejavnik pri varovanju zdravja in dobrobiti zapornikov. To, da se od zaporniškega zdravnika zahteva potrditev, da so zaporniki sposobni prenesti kazen, težko pripomore k spodbujanju takega odnosa. To priznava tudi pred kratkim sprejeto Priporočilo Odbora ministrov št. R (2006) 2 o evropskih zaporskih pravilih; pravilo iz prejšnje različice pravil, ki je določalo, da mora zaporniški zdravnik potrditi, da je kaznovani zapornik sposoben prestati kazen disciplinskega zapora, je zdaj ukinjeno. Odbor mora torej ponoviti svoje priporočilo, da je treba pregledati obstoječo pravno ureditev in prakso v zvezi z vlogo zaporniškega zdravnika v disciplinskih zadevah. Pri

Page 29: poročilo CPT

tem bi bilo treba upoštevati novo različico Evropskih zaporskih pravil in komentar Odbora v 53. odstavku njegovega 15. letnega poročila (CPT/Inf (2005) 17). c. stik z zunanjim svetom 85. Informacije, zbrane med obiskom leta 2006, so potrdile, da imajo obsojeni zaporniki zadovoljive možnosti za vzdrževanje in razvijanje stikov z zunanjim svetom z obiski in z možnostjo občasnih izhodov iz zavoda. 86. V zvezi s priporniki Odbor veseli, da so slovenski organi uresničili priporočilo iz poročila o obisku iz leta 2001 in omogočili pripornikom, da sprejemajo obiske sorodnikov "odprtega tipa" (npr. brez steklene pregrade). Toda materialne razmere v prostorih za obiske v zaporu v Ljubljani so ostale nezadovoljive; zapornikom in obiskovalcem so ponujale malo zasebnosti in bile nezadostni glede na število tamkajšnjih zapornikov. Poleg tega so bili prostori za obiske v zaporu v Kopru precej neprijazni, zlasti v primerjavi z ostalimi deli zavoda. Odbor ponovno poudarja svoje priporočilo, naj slovenski organi sprejmejo ukrepe za povečanje zmogljivosti in izboljšanje ureditve prostorov za obiske v zaporu v Ljubljani. Odbor tudi poziva slovenske organe, naj ustvarijo prijetnejše okolje v prostorih za obiske v koprskem zaporu. 87. Delegaciji je bilo rečeno, da zapor na Dobu lahko nudijo obsojenim kaznjencem možnost intimnih obiskov. Možnost takih obiskov se ne nudi zapornikom v drugih zavodih niti zapornicam v zaporu na Igu (kakor tudi ne v drugih zaporih, v katerih so nameščene ženske). Odbor pozivam slovenske organe, naj ponudijo možnost intimnih obiskov večjemu številu zapornikov; zapornicam bi bilo treba ponuditi možnost takih obiskov v enakem razmerju. 88. V vseh ustanovah, ki smo jih obiskali, so imeli zaporniki ustrezen dostop do telefonov. Položaj je bil manj ugoden v zvezi z priporniki. Čeprav so imeli pravico do 10 minut razgovora tedensko, se jih je več pritožilo, da so bili v praksi njihovi klici krajši. Odbor ponovno poudarja svoje priporočilo iz poročila o obisku leta 2001 (93. točka CPT/Inf (2002) 36), naj slovenski organi poiščejo način za izboljšanje možnosti telefonskih stikov za pripornike. d. pritožbe in inšpekcijski postopki 89. Tako kot ob prejšnjih obiskih je bilo tudi tokrat videti, da pritožbeni in inšpekcijski mehanizmi v celoti vzeto delujejo zadovoljivo. V Radečah je bil glavni način podaje pritožbe razgovor z direktorjem, za kar so zaporniki lahko zaprosili kadarkoli. Vse pritožbe so bile obravnavane korektno in hitro.

Page 30: poročilo CPT

Toda v zaporu v Ljubljani je prihajalo do znatnega zamika pri uresničitvi prošenj zapornikov, da bi se sestali z direktorjem. Določiti bi bilo treba natančne roke, v katerih je treba odgovoriti na pritožbe/prošnje zapornikov. V zaporu na Igu je direktor takoj odgovoril na vsako pritožbo. Toda izkazalo se je, da odzivi na pritožbe, naslovljene na Upravo za izvrševanje kazenskih sankcij, niso bili zavedeni v register pritožb, zaradi česar je bilo težko ugotavljati, kaj se je s tem v zvezi dogajalo pozneje. Odbor poziva slovenske organe, naj odpravijo to praznino. e. namestitev mladoletnih v zapore za odrasle 90. Med obiskom leta 2006 je v zaporih v Ljubljani in na Igu delegacija srečala nekaj mladoletnih pripornikov, ki so bili nameščeni skupaj z odraslimi. Podobno situacijo je Odbor opazil ob obisku ljubljanskega zapora leta 1995. Odbor je v poročilu o navedenem obisku svetoval, naj slovenski organi sprejmejo ustrezne ukrepe, da se zagotovi, da je mladoletna oseba nameščena v celici/prostoru, ki jo/ga uporabljajo tudi polnoletni zaporniki samo v primeru, kadar je to v interesu te mladoletne osebe. Slovenski organi so se v odgovoru sklicevali na 473. člen Zakona o kazenskem postopku. Ta določa, da mora biti mladoletnik nameščen ločeno od polnoletnih; sodnik pa lahko izjemoma odredi, naj bo mladoletnik priprt skupaj s polnoletnimi, kadar je to glede na mladoletnikovo osebnost in druge okoliščine v konkretnem primeru v njegovem interesu in v njegovo korist. Ob tem Odbor še vedno dvomi, ali je namestitev mladoletnikov skupaj s polnoletnimi vedno v njihovem interesu. Navedimo kot zgled, da je bila mladoletnica v zaporu v Igu nameščena v celici skupaj s štirimi polnoletnimi, od katerih je bila večina zasvojena z drogami. Odbor dopušča možnost, da obstajajo situacije, ko je v interesu mladoletne osebe, da ni ločena od konkretnih odraslih oseb30. Hkrati pa namestitev mladoletnikov in z njimi nepovezanih odraslih v iste prostore s seboj prinaša možnost dominiranja in izkoriščanja. Zaradi tega je v izjemnih primerih, ko se ugotovi, da je namestitev z odraslimi v interesu mladoletnega pripornika, potrebna posebna skrb pri izbiri odraslih zapornikov, s katerimi bo zaprt. f. prevoz zapornikov/sredstva prisile 91. Odbor je v poročilu o obisku leta 2001 priporočil, naj slovenski organi pregledajo, kako je urejen prevoz zapornikov (95. točka, CPT/Inf (2002) 36). V svojem odgovoru so slovenski organi obvestili Odbor, da se bodo preučile »tudi tehnične možnosti preureditve obstoječih vozil v skladu z zahtevami (varnostni pasovi, ročaji, zračenje, osvetlitev, možnost komunikacije med paznikom in zaprto osebo).« Vendar pa je bilo na vozilih, ki so se uporabljala za prevoz zapornikov ob obisku leta 2006, opaziti nekatere pomanjkljivosti (nobene naravne svetlobe, slaba umetna razsvetljava, skoraj nobenega prezračevanja, nobenih varnostnih pasov, itn.). Odbor poziva slovenske organe, naj pregledajo, kako je urejen prevoz zapornikov.

30 S tem v zvezi gl. tudi pravilo 35.4 Priporočila št. R (2006) 2 Odbora ministrov držav članic o evropskih zaporskih pravilih, ki določa: »kadar sov zaporu zaprti otroci, morajo biti nameščeni v delu zapora, ki je ločen od dela, ki ga uporabljajo odrasli, razen če se ugotovi, da je to v nasprotju z interesi otroka«.

Page 31: poročilo CPT

92. Odbor je v poročilu o obisku leta 2001 pozdravil sprejetje splošnega pravila, v skladu s katerim zaporniki, »za katere ni verjetno, da bi izkoristili pot v spremstvu za pobeg, niso vklenjeni«. Poleg tega so slovenski organi v odgovoru na navedeno poročilo navedli, da »63. člen novega pravilnika o izvrševanju nalog paznikov določa, da se vklepanje rok na hrbtu ne uporablja med prevozom obsojenca z vozilom na daljše relacije izven kraja sedeža zavoda« (strani 49-50, CPT/Inf (2002) 37). Delegacija, ki je opravila obisk leta 2006, je s tem v zvezi naletela na vrsto različnih situacij. V ljubljanskem zaporu so bile med prevozom zunaj zavoda roke vseh pripornikov vklenjene v lisice. Nekateri zaporniki so zatrjevali, da so jim lisice odstranili šele v sodni dvorani. Odvisno od varnostnih razlogov so imeli zaporniki roke vklenjene na hrbtu ali spredaj. Poleg tega je bilo pri treh priprtih mladoletnikih uporabljeno tudi vklepanje na pas, kadar so se gibali zunaj zapora. Podobno je bilo v Radečah, kjer so mladim pogosto nadeli lisice, kadar so šli v delavnice zunaj prostorov zavoda. V zaporu na Igu lisic niso uporabljali rutinsko, temveč na podlagi posamezne ocene tveganja. Toda zdelo se je, da uporaba lisic ni bila vedno sorazmerna s tveganjem, ki ga je predstavljal konkretni zapornik. Tako, denimo, je delegacija opazila, da so bile tri pripornice vedno, kadar so zapustile zapor, vklenjene v lisice, poleg tega pa je bilo pri dveh uporabljeno še vklepanje na pas. Po navedbah je bil ta ukrep sprejet zato, ker omenjene osebe v preteklosti niso spoštovale zahteve, naj v kontekstu hišnega zapora ne zapuščajo svojega doma. Odbor razume, da je v zaporniškem okolju ali med prevozom v drug zavod občasno potrebna uporaba sredstev prisile. Vendar pa ni utemeljeno redno vklepati zapornike v lisice zunaj njihovih celic. Odbor priporo ča, naj slovenski organi ponovno pregledajo uporabo prisilnih sredstev med prevozom zapornikov, tako da se zagotovi, da bo uporaba prisilnih sredstev sorazmerna. 93. V zaporu v Kopru je delegacija izvedela za primer, ko je zapornik med uporabo sredstev prisile utrpel zlom roke. Pazniki v navedenem zavodu so uporabili »strokovni prijem "davljenja", tehniko, pri kateri se zgrabi zapornika od zadaj in drži palica čez grlo. Odbor ima resne pomisleke proti uporabi te tehnike. Na splošno je iz informacij, ki jih je delegacija zbrala med svojim obiskom leta 2006, mogoče sklepati, da bi zaporniškemu osebju po vsej Sloveniji koristil intenzivni tečaj o tehnikah nadzora in o prisilnih sredstvih. Takšno usposabljanje bi moralo biti organizirano po vsej državi, cilj usposabljanja pa bi moral biti uskladitev legitimnih varnostnih zahtev in dobrobiti in človeškega dostojanstva oseb, nad katerimi se sredstva prisile izvajajo. Odbor poziva slovenske organ, naj organizirajo tako usposabljanje. g. nemirni ali nasilni zaporniki 94. Razen zapora na Igu so imeli vsi zapori, ki jih je obiskala delegacija, oblazinjene celice za izločitev, v katere je mogoče namestiti nemirne ali nasilne zapornike za največ 12 ur. Namestitve v take celice so bile dobro dokumentirane. Zapornike ali mladoletnike, nameščene v celico za izločitev, je kakor hitro mogoče obiskala medicinska sestra ali zdravnik.

Page 32: poročilo CPT

V koprskem zaporu je bila v letu 2005 oblazinjena celica za izločitev uporabljena štirinajstkrat; v nasprotju s tem sta bili oblazinjeni celici za izločitev v prevzgojnem domu v Radečah uporabljeni dosti pogosteje (šestkrat v prvih petih tednih leta 2006). Glede na majhno populacijo v tem zavodu je na prvi pogled očitno, da je to pretirano. Na splošno ima Odbor pomisleke glede uporabe oblazinjenih celic za izločitev v prevzgojnih zavodih za mladoletne. V tem kontekstu pozivamo slovenske organe, naj pregledajo uporabo oblazinjenih celic za izločitev v prevzgojnem domu v Radečah. 95. Med obiskom leta 2001 je Odbor priporočil, naj se odpravijo pomanjkljivosti v oblazinjeni sobi za izločitev v zaporu v Ljubljani (tj. slaba osvetljenost in prezračevanje, dejstvo, da ni pozivnega sistema). Kljub trdnim zagotovilom slovenskih organov v njihovem odgovoru (str. 45, CPT/Inf (2002) 37), so v tej celici še naprej vladale neustrezne razmere. Zaradi tega Odbor ponovno poudarja svoje priporočilo iz 83. točke poročila o obisku leta 2001. Oblazinjena celica za izločitev v koprskem zaporu ne zahteva posebnega komentarja. h. problemi, povezani z drogami 96. Zaradi vse večjega deleža zapornikov, ki imajo probleme v zvezi z drogami, so slovenski organi sprejeli ukrepe za preprečevanje vnosa drog v zapore. Delegacija Odbora je bila med svojim obiskom obveščena, da pripravljajo slovenski organi na tem področju vrsto pilotnih projektov. Odbor želi biti obveščen o teh projektih. 97. V zvezi s testiranjem urina zapornikov na prisotnost drog je slovenska zakonodaja precej podrobna. Določa, da se testiranje opravi v ustreznem prostoru in na način, ki ne krši osebnega dostojanstva zapornika31. Uporaba takega testa je dovoljena le v primeru, kadar zapornik sklene soglasje o zdravljenju svoje zasvojenosti ali kadar da pisno soglasje za urinski test. Toda če zapornik preizkus zavrne, se šteje, da je pod vplivom prepovedanih drog ali da je bil v stiku z njimi32. Delegacija je opazila, da se je test uporabljal sistematično za vse zapornike. Poleg tega ni obstajala evidenca o soglasjih zapornikov. 98. V zaporu v Kopru je postopek (katerega cilj je očitno bil, da ne bi prihajalo do zamenjave vzorcev) potekal na zobozdravniškem stranišču, v prisotnosti enega ali dveh paznikov in medicinske sestre33. Zapornik, osumljen zlorabe drog, je moral spustiti hlače do kolen, se nagniti naprej, dvigniti moda, se pred paznikom(a) in sestro obrniti cel krog in potem urinirati. Ne preseneča, da se je mnogim zapornikom ta postopek zdel poniževalen. Nekateri zaporniki so navedli, da so imeli v takšnih okoliščinah težave z uriniranjem in določeni med njimi so preizkus raje zavrnili. Za obe skupini je pozneje veljalo, da so uporabniki drog, in nameščeni so bili na zaprti oddelek.

31 Gl. 17. člen Pravilnika o izvrševanju nalog paznikov z dne 5. septembra 2001. 32 Prav tam, 55. člen. 33 Pravilnik o izvrševanju nalog paznikov z dne 24. decembra 2000 določa, da tak preizkus opravi član zaporniškega medicinskega osebja ali drug ustrezno kvalificiran član osebja.

Page 33: poročilo CPT

V Radečah se je preizkus urina redno opravljal. V primeru zavrnitve oddaje vzorca ali pozitivnega rezultata testa je zapornik postopno nazadoval v najnižji režim (tj. v posebno vzgojno skupino). Enako kakor v zaporu v Kopru je testiranje urina v prevzgojnem domu v Radečah postalo čezmerno pomemben dejavnik za določitev manj restriktivnega varnostnega režima in podeljevanje ugodnosti. 99. Odbor je zaskrbljen zaradi ureditve izvajanja urinskih testov v koprskem zaporu in zaradi vloge, ki jo ima zdravstveno osebje pri jemanju vzorcev urina in testiranju. Odbor meni, da ta v osnovi nemedicinska naloga lahko negativno vpliva na odnos med zdravstvenim osebjem in pacienti. Zdravstveno osebje, zaposleno v koprskem zaporu, ne bi smelo biti vključeno v jemanje vzorcev in testiranje urina za represivne namene (tj. zlorabe drog). Odbor priporo ča, naj se sedanja ureditev testiranja urina v zaporu v Kopru pregleda v luči gornjih pripomb. Mogo če in potrebno je poiskati druge načine, ki bodo omogočali uskladitev zakonitega cilja boja proti zlorabi drog in spoštovanja inherentnega dostojanstva oseb, ki jih to zadeva. Poleg tega bi bilo treba osebje, ki opravlja urinski test, ustrezno usposobiti, testiranje pa bi moralo potekati v prostoru, ki je jasno ločeno od prostorov, ki jih uporablja zaporniško zdravstveno osebje.

Page 34: poročilo CPT

C. Zavodi v pristojnosti Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve

1. Uvodne opombe 100. Delegacija CPT je obiskala eno ustanovo, ki sodi v pristojnost Ministrstva za delo, družinho in socialne zadeve. To je bil Dom za starejše Fužine v Ljubljani. V času obiska je bil ta novozgrajeni zavod polno zaseden, in sicer je v njem bivalo 169 stanovalcev. Velik del stanovalcev je bil telesno prizadet ali pa so imeli težave v duševnem zdravju. Približno 80 jih je bilo inkontinentnih, 10 jih je bilo popolnoma nepokretnih. Nameščeni so bili v desetih oddelkih, v vsakem oddelku pa je prebivalo od 21 do 22 stanovalcev. Delegacija je svojo pozornost namenila predvsem dvema zaprtima oddelkoma z 42 stanovalci, v katerih so prebivale predvsem osebe z demenco in okvarami gibalnega aparata in so zato potrebovale več oskrbe. 101. Na začetku je treba povedati, da delegacija ni opazila nobenih znakov slabega ravnanja zaposlenih v tej ustanovi. Ravno nasprotno – bili so navdušeni nad sproščenim odnosom osebja in stanovalcev in predanostjo osebja, da bi zagotovili najboljšo možno oskrbo za stanovalce.

2. Bivalni pogoji 102. V celotnem objektu so bivalni standardi zelo visoki. Na vsakem oddelku so eno, dvo in štiri- posteljne sobe, ki merijo okvirno 16, 25 in 38 m2. Sobe so dobro opremljene (postelja, miza, stol, naslanjač, omara, TV sprejemnik) in imajo prostorne balkone, še več – vsaka soba je opremljena tudi z lastnim straniščem in kopalnico. Zagotovljena je tudi ustrezna naravna in umetna osvetlitev, zagotovljeno je tudi prezračevanje in ogrevanje. Skupni prostori so prostorni, okrašeni s slikami in sobnimi rastlinami, vsak oddelek ima tudi svojo kuhinjsko nišo in zunanji vrt za vadbo, ki je zaščiten pred dežjem. Delegacija CPT je bila navdušena nad čistočo in vzdrževanostjo objekta, kar velja tudi za sanitarne prostore.

3. Oskrba in pomoč 103. Na splošno si v domu prizadevajo, da bi v različne terapevtske in rehabilitacijske dejavnosti vključili kar največ stanovalcev. Te dejavnosti zajemajo delovno terapijo (pletenje, kvačkanje ipd.), skupinsko terapijo (branje in petje), ustvarjalne delavnice, dejavnosti na prostem, kamor sodijo predvsem sprehodi v lepo vzdrževanem parku. Celo za najmanj gibljive stanovalce so zagotovljeni redni sprehodi. Še več – stanovalci imajo zagotovljen dostop do knjig in tiska v sosednji knjižnici. V skupnih prostorih so dnevno organizirani različni družabno-kulturni dogodki. Vsak stanovalec ima izdelan individualni načrt. Zdravila za stanovalce redno predpisuje gostujoči psihiater. Zdravila so dozirana glede na zdravstveno stanje posameznikov, komisija pa ni opazila (znakov predoziranja).

Page 35: poročilo CPT

Stanovalci, ki se jim zdravje bistveno poslabša imajo možnost premestitve v bližnjo psihiatrično bolnišnico. Zdravstvene kartoteke za posamezne stanovalce so relativno skope in včasih nepopolne.

4. Osebje 104. V ustanovi je zaposleno 73 delavcev med katerimi tudi fizioterapevt, ortoped, dva delovna terapevta, socialni delavec, 14 medicinskih tehnikov, 3 medicinske sestre in 13 bolničarjev. Splošni zdravnik je navzoč pet dni v tednu (4 ure na dan), ustanovo pa redno obiskuje tudi enkrat na teden psihiater. Glede na število stanovalcev in njihovo mentalno zdravstveno stanje (okoli 120 stanovalcev prejema psihoaktivna zdravila) predlaga komisija CPT slovenskim oblastem, da povečajo obseg prisotnosti psihiatra v Fužinskem domu za starejše (priporočamo redno polovično zaposlenega). Glede na pomen terapevtskih in drugih aktivnosti za stanovalce predlaga CTP slovenskim oblastem, da povečajo število osebja, ki je odgovorno za tovrstne aktivnosti. 105. Število negovalnega kadra je v dnevnem času zadovoljivo, resne težave pa se pojavljajo v nočnem času, ko en medicinski tehnik in en bolničar skrbita za vseh 169 stanovalcev, med katerimi imajo mnogi resne zdravstvene težave. Tako kot je bilo omenjeno že v poročilu iz obiska iz leta 2001 (člen 111 CPT/Inf 2002/36) nezadostno število zaposlenih povzroča stresne pogoje in povečuje možnost za neustrezen odziv na potrebe najzahtevnejših stanovalcev. CPT priporo ča slovenskim oblastem, da nujno povečajo število negovalnega osebja v nočnem času.

5. Osamitev in druge oblike omejevanja prostosti 106. Glede na informacije osebja je prvi odgovor na nasilno obnašanje stanovalcev razgovor in prepričevanje, ki mu sledi fizično onemogočanje po navodilu zdravnika. Člane delegacije so obvestili, da v času od začetka delovanja ustanove niso uporabljali privezovanja in tudi ne osamitve. V nasprotju z razmerami, ki smo jih ugotovili leta 2001 pri obisku v Zavodu Hrastovec (člen 130-131, CPT/Inf 2002/36) v Fužinskem domu ne uporabljajo mrežnih postelj za obvladovanje nasilnih stanovalcev. Stanovalce pri katerih obstaja nevarnost, da padejo s postelje, zavarujejo s odstranljivimi posteljnimi stranicami. V odgovoru na naše poročilo iz leta 2001 so slovenske oblasti poudarile, da je bila uporaba mrežnih postelj opuščena. Delegacija CPT bi rada dobila potrdila, da se v socialnovarstvenih zavodih in psihiatričnih ustanovah v Sloveniji mrežne postelje ne uporabljajo več. 107. Skrb zbuja ugotovitev, da v ustanovi ne vodijo evidence uporabe omejevanja prostosti. Ne glede na njihovo relativno redko uporabo delegacija CPT predlaga, da se tak register zagotovi skladno s priporočili iz člena 125 zapisanimi v poročilu iz leta 2001.

Page 36: poročilo CPT

6. Varovanje (zagotavljanje varnosti) 108. Pravni okvir za namestitev v socialnovarstvene zavode v Sloveniji je zapisan v Zakonu o socialnem varstvu (1992) in v Zakonu o nepravdnem postopku (1986). Osebe s telesno prizadetostjo, težavami v duševnem zdravju ali vedenjskimi motnjami se lahko za sprejem v zavod prijavijo same. V primeru ko so osebe poslovno nesposobne (sklep sodišča) za namestitev zaprosi zakoniti zastopnik. Postopek sprejema zajema tudi zdravniško poročilo in poročilo o potrebah konkretne osebe. Odločitev o sprejemu sprejme komisija v kateri so zavodski zdravnik, vodja socialne službe, vodja zdravstvene službe in po potrebi še drug strokovnjak. Ob sprejemu stanovalci ali njihovi zakoniti zastopniki podpišejo dogovor v katerem so zapisane odgovornosti obeh strani. Stanovalci so odpuščeni na svojo željo ali na predlog zakonitega zastopnika, če prenehajo razlogi za njihovo namestitev, če kršijo hišni red ali določila podpisanega dogovora ali če zlorabljajo opojne substance. Delegacija je bila obveščena, da v času od ustanovitve zavoda ni bil odpuščen še nihče, ob času obiska pa je na sprejem v dom čakalo 700 oseb. 109. Za razliko od stanja v zavodu Hrastovec v letu 2001 v Fužinah ni bilo namestitev na podlagi sklepa sodišča. Direktorica doma je delegacijo obvestila, da so v začetku posredovali vse vloge (za sprejem na zaprti oddelek) na sodišče, vendar je sodišče odgovorilo, da ni podlage za sodno namestitev, saj ne gre za psihiatrično ustanovo in se prošnja za sprejem ne more šteti kot neprostovoljna namestitev. (Skladno z določili Zakona o nepravdnem postopku) 110. Kot smo že povedali (člen 100) imajo stanovalci na zaprtem oddelku Fužinskega doma demenco oz. druge zdravstvene težave, ki zahtevajo večjo oskrbo in zaščito. Večina jih ima zakonitega zastopnika (družinski član ali tretja oseba, ki ga določi pristojni center za socialno delo). Ti stanovalci lahko zapustijo varovani oddelek v spremstvu osebja ali skrbnika ali tudi sami, če si lahko zapomnijo kodo za odpiranje vrat (v času obiska je bilo tega sposobnih 9 oseb). Iz dejstev ki smo jih opazili v času obiska se včasih zdi, da pomeni namestitev v varovanem oddelku za nekatere osebe de facto omejevanje svobode. Iz tega sledi, da je treba postopek namestitve na varovani oddelek opremiti z ustreznimi varovalnimi mehanizmi. Osebe ki bi bile na varovani oddelek nameščene bi morale v postopku imeti pravico, da o njihovi namestitvi odloča sodišče. Delegacija ugotavlja, da trenutno ta možnost ni zagotovljena. CPT predlaga, da sprožiti postopek, ki bi zagotavljal sodelovanje sodišča v primeru namestitve osebe na zaprte oddelke slovenskih socialnovarstvenih zavodov. 111. V poročilu iz leta 2001 je delegacija CPT poudarila, da se izvajanje pravic stanovalcev lahko izboljša, če bo zagotovljena možnost neodvisnih svetovalcev za pravne zadeve. CPT bi rad bil obveščen, če imajo stanovalci v Domu Fužine možnost dostopa do pravne pomoči. 112. Stiki z zunanjim svetom so ustrezni v vseh pogledih. Stanovalci jih lahko izvajajo brez omejitev, vsem je zagotovljena možnost telefonskega stika preko govorilnice, veliko število pa jih je imelo direktne telefone v svojih sobah. Obiski so možni dnevno od 8.00 do 21.00 ure. CPT je zadovoljen s takšnim stanjem.

Page 37: poročilo CPT

113. Delegacija je opazila visoko kakovost informacijske zloženke, ki je na razpolago stanovalcem. V zloženki je opisana možnost oskrbe, hišna pravila ter pravice in dolžnosti stanovalcev. CPT predlaga, da se takšne zloženke dostavijo tudi družinam stanovalcev oz. njihovim zakonitim zastopnikom ter jih informir ajo tudi o pravicah iz člena 110. Podobno zloženko bi bilo treba zagotoviti v vseh domovih v Sloveniji. 114. Informacijska zloženka Fužinskega doma seznanja stanovalce, kako poteka pritožbeni postopek v zavodu (obstaja register vseh oddanih pritožb), vendar pa ni informacij o pritožbenih poteh, ki so možne zunaj zavoda. CPT predlaga, da stanovalce obvesti o možnosti vlaganja formalnih pritožb preko jasno opredeljenih zunanjih služb in na način, ki zagotavlja zaupnost. 115. V domu se izvaja reden nadzor zdravstvene, delovne in finančne inšpekcije. Komisija je ugotovila, da ni bilo obiskov neodvisnih zunanjih služb (npr. varuh človekovih pravic), ki bi nadzorovale oskrbo stanovalcev in bi lahko v neposrednem razgovoru z njimi sprejemali pritožbe in pripravljali predloge za izboljšanje. Komisija CPT predlaga, da dom zagotovi reden obisk neodvisnih zunanjih nadzornih služb.