UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Športna vzgoja

PREVERJANJE UČINKOVITOSTI KONDICIJSKE VADBE

PRI OSEBI V KRONIČNI FAZI PO MOŽGANSKI KAPI

DIPLOMSKO DELO

MENTOR:

izr. prof. dr. Katji Tomažin

SOMENTOR:

doc. dr. Vedran Hadžić

RECENZENT: AVTOR:

prof. dr. Vojko Strojnik Tadeja Kovač

Ljubljana, 2016

2

ZAHVALA

Najprej se zahvaljujem mentorici, izr. prof. dr. Katji Tomažin za njeno podporo, strokovno

pomoč in vse nasvete pri oblikovanju diplomskega dela.

Zahvaljujem se tudi merjenki za njeno pripravljenost pri sodelovanju v programu vadbe za

potrebe diplomske naloge ter celi njeni družini, ki ji je vedno stala ob strani.

Hvala tudi vsem mojim prijateljem za spodbudne besede. Med njimi se najbolj zahvaljujem

Niki in Tjaši za pomoč pri oblikovanju diplomskega dela.

Največja zahvala pa gre moji družini, saj so mi bili v oporo tekom celega študija in so vedno

verjeli vame.

3

Ključne besede: možganska kap, vadbeni program, koordinacija, ravnotežje, moč

PREVERJANJE UČINKOVITOSTI KONDICIJSKE VADBE PRI OSEBI V

KRONIČNI FAZI PO MOŽGANSKI KAPI

Tadeja Kovač

IZVLEČEK

Možganska kap spada med žariščne možgansko-žilne bolezni in je posledica okvare

možganskih žil. Pri ljudeh, po preboleli možganski kapi, se lahko pojavijo okvare na

gibalnem ali pa na drugih področjih človekovega delovanja. Okvare se najpogosteje kažejo

kot pareza oz. plegija, motnje senzorike, motnje govora, dvojna slika, nenadzorovani gibi,

motnje izgovorjave, motnje požiranja in druge motnje. Za bolnika je zelo pomembno, da je

deležen rehabilitacijskega procesa že v zgodnji fazi, saj s tem lahko izboljša svoje stanje po

možganski kapi. Ko bolnik opravi z rehabilitacijo, je smiselno, da nadaljuje naprej tudi z

vadbo, saj z vadbo izboljšuje svoje gibalne sposobnosti in vzdržuje telesno pripravljenost.

Sama vadba, kot tudi rehabilitacija, sta uspešni zaradi plastičnosti centralnega živčnega

sistema. Prav zaradi tega dejstva smo oblikovali 8 tedenski program vadbe za osebo po

možganski kapi v kronični fazi. Vadba je potekala trikrat tedensko po 1,5 h in je vsebovala

vaje koordinacije, ravnotežja ter moči. Z merjenko smo pred izvedbo vadbe opravili testiranje

na podlagi izbrane testne baterije. Testiranje smo ponovili tudi po opravljeni vadbi. V analizi

smo primerjali rezultate, dobljene po vadbi, s tistimi pred vadbo in ugotovili, da je merjenka

napredovala pri ravnotežju in koordinaciji, ni pa napredovala v moči. Če bi želeli, da bi

merjenka napredovala tudi v moči, bi morali v program vadbe vključiti vaje na napravah oz.

vaje s prostimi utežmi, saj vadba z lastno težo zanjo ni predstavljala dovolj velike

obremenitve, ki bi povzročila adaptacijo živčno-mišičnega sistema. Diplomska naloga je bila

narejena na osnovi študije primera.

4

Key words: stroke, program of exercise, coordination, balance, power

THE ANALYSIS OF THE EFFICIENCY OF EXERCISES FOR PHYSICAL

CONDITION ON A PERSON IN HER CHRONIC PHASE AFTER A STROKE

Tadeja Kovač

ABSTRACT

The stroke is one of the main cerebrovascular diseases and is a result of the damage of

cerebral vessels. Among people having survived the stroke, the damages can appear on

motive or on some other area of activities. The damages are most frequently shown as

paresis, sensory disturbance, speech disturbance, double picture, uncontrolled movements,

pronunciation disturbance, swallowing disturbance and other disturbances. It is very

important for the patient to participate in rehabilitation process already in an early phase so as

to improve their condition after the stroke. When the patient finishes the rehabilitation, it is

reasonable to continue with the exercise thus improving his/her physical competences and

maintaining physical condition. The exercise, as well as the rehabilitation, are both successful

because of the plasticity of the central nervous system. For this reason we prepared an 8 week

program of exercise for a person in the chronic phase after the stroke. The exercise took place

three times a week and lasted one hour and a half and consisted of the exercises for

coordination, balance and power. Before the start of the exercise we did some testing with the

chosen battery that we constructed for this occasion. We repeated the testing also after the

exercise. In analysing the results gained before and after the exercise we found out that the

tested person made progress in all tests, except in those which expressed the strength. If we

wanted the tested person to make progress also in strength, we would have to include some

exercises with free weights or/and weight machines in our program, as the exercise with only

her own weight did not represent the strain big enough for her to induce an adaptation of the

neuromuscular system. The Diploma Thesis was made on the basis of a case study.

5

Kazalo vsebine

1. UVOD ..................................................................................................................................................... 6

1.1. ANATOMSKA ZGRADBA MOŽGANOV IN NJIHOVA FUNKCIJA ................................................................................ 6 1.1.1. Hrbtenjača ...................................................................................................................................... 7 1.1.2. Veliki možgani ................................................................................................................................. 7 1.1.3. Mali možgani .................................................................................................................................. 8 1.1.4. Medmožgani ................................................................................................................................... 8 1.1.5. Možgansko deblo ............................................................................................................................ 9

1.2. MOŽGANSKA KAP ..................................................................................................................................... 9 1.2.1. Dejavniki tveganja za nastanek možganske kapi............................................................................ 9 1.2.2. Dejavniki tveganja na katere, ne moremo vplivati ....................................................................... 10 1.2.3. Bolezni kot dejavniki tveganja ...................................................................................................... 10 1.2.4. Slabe razvade kot dejavniki tveganja............................................................................................ 11

1.3. OKVARE GIBANJA PO MOŽGANSKI KAPI ........................................................................................................ 12 1.4. VADBA IN MOŽGANSKA KAP ...................................................................................................................... 13 1.5. CILJI IN HIPOTEZE .................................................................................................................................... 14

1.5.1. Cilji ................................................................................................................................................ 14 1.5.2. Hipoteze ........................................................................................................................................ 14

2. METODA DELA ...................................................................................................................................... 15

2.1. MERJENKA ............................................................................................................................................ 15 2.2. POSTOPEK IN PRIPOMOČKI ........................................................................................................................ 15 2.3. TESTNA BATERIJA .................................................................................................................................... 15

2.3.1. Modificiram mini BESTest test (Rudolf in sod., 2013) ................................................................... 15 2.3.2. Največje hoteno izometrično mišično naprezanje ........................................................................ 16 2.3.3. Hitrost hoje na 10m ...................................................................................................................... 18 2.3.4. Predklon sede ................................................................................................................................ 18

2.4. PROGRAM VADBE ................................................................................................................................... 18 2.4.1. Vaje za koordinacijo ...................................................................................................................... 18 2.4.2. Vaje ravnotežja ............................................................................................................................. 20 2.4.3. Vaje za moč ................................................................................................................................... 20

3. REZULTATI IN RAZPRAVA ...................................................................................................................... 22

3.1. REZULTATI NAJVEČJEGA HOTENEGA IZOMETRIČNEGA MIŠIČNEGA NAPREZANJA .................................................... 22 3.1.1. Največja izometrična sila upogibalk prstov .................................................................................. 22 3.1.2. Največji hoteni navor iztegovalk kolena ....................................................................................... 22 3.1.3. Največje hoteno naprezanje dorzalnih upogibalk gležnja ............................................................ 23 3.1.4. Največje hoteno naprezanje iztegovalk gležnja ............................................................................ 23 3.1.5. Največji hoteni navor iztegovalk trupa ......................................................................................... 24 3.1.6. Največji hoteni navor upogibalk trupa .......................................................................................... 24 3.1.7. Povzetek in razprava sprememb v največji izometrični moči ........................................................ 25

3.2. REZULTATI MODIFICIRANEGA MINI BESTEST-A IN PREDKLON SEDE .................................................................... 25 3.2.1. Rezultati modificiranega mini BESTest-a ...................................................................................... 26 3.2.2. Predklon sede ................................................................................................................................ 27

3.3. REZULTATI TAPINGOV IN STOJ NA TENZIOMETRIJSKI PLOŠČI .............................................................................. 28 3.3.1. Taping z roko in z nogo ................................................................................................................. 28 3.3.2. Rezultati testa hoje na 10m – fotocelice ....................................................................................... 28 3.3.3. Gibanje središče pritiska (SP) med stojo v različnih pogojih ......................................................... 28 3.3.4. Povzetek in razprava sprememb v gibljivosti, ravnotežju in koordinaciji ...................................... 31

4. SKLEP .................................................................................................................................................... 34

5. VIRI ....................................................................................................................................................... 36

6

1. Uvod

Možganska kap spada med žariščne možgansko-žilne bolezni (Pogačnik, 2006) in se pokaže

kot nastala motnja v delovanju možganov zaradi prekinjene dobave krvi v možgane ali pa

zaradi krvavitve enega dela možganov. Možganske celice pri takih motnjah ne dobijo dovolj

potrebnega kisika in hrane, posledično se že po nekaj minutah lahko poškodujejo, v primeru

popolnega pomanjkanja pa lahko tudi umrejo (Povše – Trojar, 2007).

Prav možganska kap je najpogostejši vzrok invalidnosti v sodobnem svetu (Povše – Trojar,

2007). V Sloveniji prizadene možganska kap povprečno nekaj nad 4.400 ljudi letno (Strgar-

Hladnik, 2014). Posledice, ki jih pusti možganska kap pri bolnikih, so lahko gibalne ali pa

okvare na drugih področjih človekovega delovanja. Najpogosteje se kažejo kot pareza oz.

plegija (hemipareza/hemiplegija), motena senzorika, afazija/disfazija (moten govor),

diplopija (dvojna slika), ataksija (nenadzorovani gibi), dizartrija (motnja izgovorjave),

disfagija (motnja požiranja) in drugo (motnje mišljenja, čustvovanja, spomina, pisanja,

branja, računanja, poimenovanja predmetov itd.) (Grad, 2006; Stroke, 2011, v Perčič, 2012).

Omenjene okvare lahko privedejo do močno oteženega izvajanja aktivnosti vsakdanjega

življenja. Tukaj želimo poudariti, da je gibanje najosnovnejši komunikacijski sistem, ki ga

uporablja človek. Je samoiniciativno začeta, aktivna, večinoma avtomatska sprememba

telesnega položaja v okolju (Tomšič, 2011). Zato je okrevanje gibanja pomemben, če ne celo

prvi cilj bolnika po možganski kapi.

Okrevanje gibanja v kronični fazi po možganski kapi je možno zaradi plastičnosti centralnega

živčnega sistema. Gibanje oz. raba udov, ki so bili prizadeti zaradi možganske kapi, vpliva na

vzpostavljanje novih živčnih povezav in s tem vzpostavljanje okvarjene funkcije prizadetih

udov. Vadba ima tako v vseh fazah rehabilitacije po možganski kapi pomembno vlogo (Puh,

2010).

Posledice gibalnih in drugih okvar zaradi kapi se odrazijo tudi v hitrejšem upadu telesnih

zmogljivosti s staranjem. Vadba, ki je prilagojena takšnemu posamezniku, ima torej

pomembno vlogo, ne samo zaradi izboljševanja gibalnih funkcij, temveč tudi zaradi

ohranjanja gibalnih zmogljivosti in s tem preprečevanja neželenih učinkov staranja. Zato je

pomembno, da ljudje v kronični fazi po možganski kapi ohranijo ustrezen nivo gibalnih

aktivnosti, ki pa mora biti prilagojen njihovim omejitvam.

V diplomski nalogi bomo tako predstavili (1) program vadbe za osebo v kronični fazi po

možganski kapi, (2) izvedbo programa in (3) analizo njegovih učinkov ter (4) priporočila za

vadbo v kronični fazi po možganski kapi.

1.1. Anatomska zgradba možganov in njihova funkcija

Kompleksna funkcija živčnega sistema izhaja iz njegove strukture. Živčevje delimo na

centralno in periferno. Možgane in hrbtenjačo uvrščamo med centralno živčevje. Same

možgane delimo na štiri enote: velike možgane, medmožgane, možgansko deblo in male

možgane. Ti se v embrionalnem obdobju pri človeku razvijejo iz razširitve zgornjega dela

nevralne cevi. Iz centralnega kanala nevralne cevi, ki se nahaja v notranjosti, se razvijejo

možganski prekati. Hrbtenjača pa se razvije iz preostalega dela nevralne cevi (Štiblar

Martinčič, Cvetko, Cör, Marš in Finderle, 2012).

7

1.1.1. Hrbtenjača

Most med centralnim delom in perifernim delom živčevja je hrbtenjača, ki se nahaja v

hrbteničnem kanalu. Je najenostavneje zgrajen del osrednjega živčevja. Razprostira se med

zatilnico in drugim ledvenim vretencem. V predelu vratu in ledvenem delu iz nje izraščajo

močni živci za zgornji in spodnji ud. V notranjosti se nahaja siva substanca, ki ima pri

prečnem prerezu obliko črke H z dvema sprednjima in dvema zadnjima rogovoma. V prsnem

in ledvenem delu ima tudi stranska rogova. Sivo substanco imenujemo tudi sivina, v njej

prevladujejo telesa živčnih celic in njihovi dendriti. Bela substanca ali belina objema sivo

substanco in je zgrajena iz pretežno mieliniziranih živčnih vlaken. Belina je razdeljena na tri

svežnje: sprednjega, zadnjega in stranskega (Štiblar Martinčič idr., 2012).

1.1.2. Veliki možgani

Kot že samo ime pove, so največji del možganov. So sedež človeške inteligence. Zavzemajo

uravnavanje gibanja, zaznavanje s čutili in z dotikom, zaznavanje bolečine, sposobnost

mišljenja in govora. Sestavljeni so iz dveh zrcalnih hemisfer. Vsaka od polovic je sestavljena

iz čelnega režnja, senčnega režnja, temenskega režnja in zatilnega režnja. Vsak reženj

posebej je odgovoren za določene funkcije v našem telesu (Steink in Hennerici, 1998).

Hemisferi sta zgrajeni iz sivine in beline. Sivina se nahaja na površini možganov in

predstavlja možgansko skorjo, medtem ko je v notranjosti zbrana v možganska jedra.

Največji so bazalni gangliji in pa talamus. Talamus se nahaja na meji možganskega debla in

hemisfere, bazalni gangliji pa so postavljeni lateralno od talamusa. Sivino sestavljajo telesa

živčnih celic in oporno tkivo. Sama možganska skorja ali korteks je debela približno 5 mm.

Možganska skorja je močno nagubana v številne možganske vijuge (girusi), ki nastanejo kot

posledica množitve živčnih celic. Posamezne možganske vijuge so ločene s posameznimi

žlebovi, brazdami in špranjami (Štiblar Martinčič idr., 2012).

Preostali del hemisfere je zgrajen iz beline. Belino tvorijo živčna vlakna, ki so tvorjena v

različnih smereh kot živčne proge, ki povezujejo možgansko skorjo z nižjimi predeli

centralnega živčevja. Proge so senzorične ali pa motorične. Nitje, ki pelje v možgane oz. iz

njih, se križa v nižjih delih živčevja, tako prehaja na drugo stran. Zaradi tega leva hemisfera

upravlja desno polovico telesa in obratno (Štiblar Martinčič idr., 2012).

a) Čelni reženj Čelni režen se nahaja v sprednjem delu, kjer zavzema največji del hemisfere. Tu se nahajajo

živčne celice, ki so odgovorne za gibanje. Ležijo pa v zadnjem delu čelnega režnja. Pristojni

centri, ki upravljajo z desno stranjo telesa, se nahajajo v levem čelnem režnju, centri za levo

stran telesa pa se nahajajo v desnem čelnem režnju. Razporeditev je torej vedno navzkrižna

telesu (Steink in Hennerici, 1998).

b) Temenski reženj Človek se prav zaradi temenskega režnja zaveda svojega telesa in tega, kje v prostoru se sam

nahaja. V temenskem režnju se nahaja središče za zaznavanje občutkov, kot sta npr. bolečina

in občutek dotika. Središče se vedno nahaja na nasprotni strani obravnavanega telesnega dela,

na sprednjem delu temenskega režnja (Steink in Hennerici, 1998).

8

c) Zatilnični reženj V ta reženj je umeščeno središče za vid. Iz oči pridejo vidni vtisi v zatilnični reženj, kjer so

vidni vtisi obdelani (Steink in Hennerici, 1998).

d) Senčni reženj V predelu senčnega režnja se nahaja središče za sporazumevanje in spomin (Steink in

Hennerici, 1998).

Nekatera središča se nahajajo v obeh hemisferah velikih možganov. Nekatere funkcije pa se

nahajajo pretežno samo v eni hemisferi. Pri več kot 95% vseh ljudi se središče za govor,

branje, pisanje in računanje nahaja v levi hemisferi, medtem ko se v desni hemisferi nahajajo

središča za podzavestno doživljanje ter za slikovno in prostorsko predstavo. Za dominantno

hemisfero označimo tisto polovico velikih možganov, ki je odgovorna za govor (Steink in

Hennerici, 1998).

Tako je leva polovica možganov odgovorna za največ funkcij na desni strani telesa in desna

polovica možganov odgovorna za največ funkcij levega dela telesa. Če bolnik pri kapi občuti

omrtvičenje desnega dela telesa, se predvideva, da so nastale motnje na področju leve

hemisfere velikih možganov (Steink in Hennerici, 1998) in obratno, če pride do poslabšanja

gibalne funkcije leve strani, se predvideva, da so nastale motnje na področju desne strani

hemisfere.

V teku človekovega življenja, zlasti ob nastanku poškodb na možganih, se lahko funkcije

živčnih polj možganov zamenjajo in prevzamejo nove funkcije (Steink in Hennerici, 1998).

Za možgane je tako značilna velika plastičnost. Prav to dejstvo omogoča bolnikom, da si po

kapi s pomočjo kakovostne rehabilitacije lahko zelo opomorejo.

1.1.3. Mali možgani

Mali možgani se nahajajo v zadajšnji lobanjski kotanji. Tako ležijo med zadnjim režnjem

velikih možganov in možganskim deblom (Steink in Hennerici, 1998). Mali možgani so

zgrajeni iz srednjega, vzdolžnega dela – črv (vermis) in iz večjega stranskega dela – polobli.

Zunanjo površino prekriva malomožganska skorja, ki je zgrajena iz sivine, v notranjosti pa je

jedro. Preostalo notranjost sestavlja belina. Ta povezuje male možgane, hrbtenjačo, velike

možgane, možgansko deblo in jedri organa za ravnotežje (Štiblar Martinčič idr., 2012).

Mali možgani imajo pomembno vlogo pri nadzoru ravnotežja, vzpostavitvijo drže telesa ter

napetostjo mišic. Njihova naloga je tudi natančno uravnavanje zavestnih in podzavestnih

gibov (Steink in Hennerici, 1998).

Znaki, ki se pokažejo kot posledica zmanjšane prekrvavitve malih možganov, so zapletanje

jezika pri govoru, zibajoč hoja ter nenadzorovano gibanje. Možne posledice so lahko tudi

močno tresoče se roke in dlani, ki onemogočajo kontrolirano gibanje (Steink in Hennerici,

1998).

1.1.4. Medmožgani

Medmožgani ali s tujko diencefalon se nahajajo na sredini med obema hemisferama velikih

možganov. Njihovo zgradbo sestavlja pretežno sivina. Hipotalamus, epitalamus, subtalamus

ter talamus so deli, ki sestavljajo medmožgane. Med njimi prav talamus zavzema največji del

(Štiblar Martinčič idr., 2012).

9

a) Talamus Talamus se nahaja na meji možganskega debla in hemisfere. Je jedro jajčaste oblike, ki je

parno. Sivino talamusa gradijo veliko-številčna jedra, ki so ločena s tankimi sloji beline.

Samo jedro ima izredno močne povezave z možgansko skorjo, ki so obojestranske. V talamus

vodijo proge iz več različnih čutil, npr. za dotik, bolečino, vid, sluh… kot tudi iz bazalnih

ganglijev ter malih možganov (Štiblar Martinčič idr., 2012).

b) Hipotalamus Se nahaja v stranski steni in na dnu tretjega možganskega prekata. Zgrajen je predvsem iz

sivine, ki je sestavljena v več jeder. Naloga jeder je uravnavanje delovanja vegetativnega

živčevja. Hipotalamus se povezuje s talamusom, možganskim deblom, možgansko skorjo, s

centri vegetativnega živčevja v hrbtenjači ter hipofizo (Štiblar Martinčič idr., 2012).

c) Epitalamus Sestavljajo majhne strukture na meji med zgornjo in medialno ploskvijo talamusa. Češerika

ali epifiza je njegov najpomembnejši del, spada k endokrinemu sistemu (Štiblar Martinčič

idr., 2012).

d) Subtalamus Se nahaja pod talamusom in ga po živčnih zvezah prištevamo k bazalnim ganglijem (Štiblar

Martinčič idr., 2012).

1.1.5. Možgansko deblo

Možgansko deblo predstavlja podaljšek hrbtnega mozga navzgor proti velikim možganom in

je v obliki cevi. Gledano na evolucijski razvoj je prav možgansko deblo najstarejši del

možganov (Steink in Hennerici, 1998). Možgansko deblo lahko razdelimo na tri dele:

podaljšano hrbtenjačo, most ali pons, ki se nahaja med podaljšano hrbtenjačo in srednjimi

možgani, ter srednje možgane ali mezencefalon (Štiblar Martinčič idr., 2012).

V možganskem deblu je umeščeno središče živčnega sistema, ki ima nadzor nad

najpomembnejšimi telesnimi funkcijami neodvisno od naše volje. Če pride do motenj v

možganskem deblu, so lahko posledice zelo nevarne, saj lahko pride do motenj pri dihanju,

krvnem obtoku in pri telesni temperaturi človeka. Posledice so lahko še večje, saj se v

možganskem deblu nahajajo še druge pomembne funkcije, kot so: premikanje oči, ravnotežje

ter požiranje (Steink in Hennerici, 1998).

1.2. Možganska kap

Možgansko kap prepoznamo po izgubi oz. po nepravilnem delovanju možganskih funkcij, ki

so vzrok motenj v prekrvavitvi dela možganov. Zaradi njenega pojava jo uvrščamo med

trenutne in največkrat nepredvidljivo pojavne znake izpada nekaterih funkcij možganov

(Steink in Hennerici, 1998). Strokovnjaki opozarjajo na glavne dejavnike tveganja, ki

povečujejo možnost nastanka možganske kapi.

1.2.1. Dejavniki tveganja za nastanek možganske kapi

Večjemu številu dejavnikom tveganja smo izpostavljeni, večja je ogroženost za nastanke

možganske kapi. Dejavnike lahko razdelimo v tri osnovne kategorije: (1) dejavniki na katere

ne moremo vplivati, (2) bolezen kot dejavnik in (3) slabe razvade kot dejavnik tveganja.

10

1.2.2. Dejavniki tveganja na katere, ne moremo vplivati

V to kategorijo uvrščamo spol, starost in družinsko obremenjenost. Starost je bila včasih

znana kot najmočnejši dejavnik pri razvoju možganske kapi. Res je, da število starejših

bolnikov z diagnosticirano možgansko kapjo narašča, vendar je veliko primerov, ko

zbolevajo mladi tudi za najtežjimi oblikami možganske kapi (Tetičkovič in Magdič, 2006).

Ali oboli več žensk ali več moških je težko reči, vendar je iz podatkov Inštituta za varovanje

zdravja razvidno, da v zadnjih letih oboli vse več žensk za možganskim infarktom, medtem

ko je pri moških pogosteje diagnosticirana možganska krvavitev (Tetičkovič in Magdič,

2006).

Možnost za dedovanje bolezni ni pri vseh boleznih enako visoka. Dednost v današnjih časih

nosi vedno večjo težo za razvoj ateroskleroze. Strokovnjaki so dokazali dedne motnje v

presnovi holesterola, prav tako dokazi kažejo, da so tudi krvni tlak, debelost in sladkorna

bolezen dedni (Tetičkovič in Magdič, 2006).

1.2.3. Bolezni kot dejavniki tveganja

Bolezen je eden izmed takih dejavnikov, na katerega lahko v veliki meri vplivamo sami. Na

dejavnike, ki spadajo v to kategorijo, lahko vplivamo, če začnemo z zdravljenjem v zgodnji

fazi in jih skrbno spremljamo. Sem spadajo bolezni srca, visok krvni tlak, zvišane maščobe v

krvi in sladkorna bolezen. Izmed vseh naštetih je prav zvišan krvni tlak najpomembnejši

dejavnik tveganja pri razvoju arterotrobotičnega možganskega infarkta kot tudi pri

možganskih krvavitvah (Tetičkovič in Magdič, 2006).

Prav telesna dejavnost ima v vseh fazah človekovega življenja nenadomestljivo vlogo.

Človek jo potrebuje za biološki, mentalni in tudi za socialni razvoj ter za razvoj zdravja

nasploh. V zrelejših letih pa redna in primerna telesna dejavnost ohranja vitalnost človeka, ga

varuje pred boleznimi ter mu tako omogoča bolj kvalitetno življenje (Škof, 2010).

Tako lahko z redno telesno aktivnostjo preprečimo nastanek nekaterih dejavnikov tveganja

oz. v premeru, da nekatere že imamo, lahko le te omilimo.

Zvišan krvni tlak Je najpogostejši in tudi najbolj razširjen dejavnik tveganja za nastanek srčno-žilnih kot tudi

možgansko-žilnih bolezni (Žvan, 2006). Za visok krvni tlak se smatra izmerjene vrednosti

nad 160/95 mmHg (Steink in Hennerici, 1998).

Povišan krvni tak zelo vpliva na krvne žile in prav zaradi tega dejstva je uvrščen med

dejavnike tveganja. Vpliva na spremembe, ki nastajajo na malih možganskih žilah oz. na

arteriolah. Te spremembe se kažejo kot odebelitve sten, ki lahko povzročajo zaprtje žile.

Lahko pa se tvorijo tako imenovane vrečke, strokovno mikro-anevrizme, ki predstavljajo

tveganje za nastanek možganske krvavitve (Steink in Hennerici, 1998).

S telesno aktivnostjo, natančneje z aerobnimi dejavnostmi, blagodejno vplivamo na

uravnavanje krvnega tlaka pri odraslih (Škof, 2010).

Bolezni srca Najbolj ogrožajoče so tiste bolezni, pri katerih obstaja možnost nastanka krvnega strdka, saj

lahko strdek potuje do možganov, kjer pride do zapore oz. krvavitve. Najbolj so ogroženi

ljudje, ki imajo umetne srčne zaklopke. Pri mlajših bolnikih najpogosteje predstavljajo

11

tveganje prirojene nepravilnosti srčnih zaklopk, občasno tudi sekundarne spremembe

zaklopk, ki so posledica določenega vnetnega procesa. Eden izmed možnih vzrokov je tudi

motnja srčnega ritma, natančneje migetanje preddvorov (atrijska fibrilacija) (Tetičkovič in

Magdič, 2006).

Hiperlipidemija Je motnja v presnovi maščob, ki se kaže kot povečana koncentracija trigliceridov in

holesterola v krvi. Ti se prenašajo v obliki delcev, ki jim strokovno pravimo lipoproteini.

LDL smatramo kot nevarni holesterol. Vstopa v žilno steno, kjer tvori nastanek

aterosklerotični leh. Do možganske embolije lahko pride, če se lipidni material iz

aterosklerotične lehe, ki se nahaja v stenah karotidne arterije na vratu, sprosti. Strokovnjaki

opažajo, da od 20-50% ishemičnih napadov (TIA) in možganskih infarktov nastane prav na ta

način (Tetičkovič in Magdič, 2006).

Prav s telesno aktivnostjo, ki temelji na vzdržljivostni vadbi, se kažejo pozitivni učinki na

maščobnih profil odraslih (Kraus idr., 2002, v Škof, 2010).

Sladkorna bolezen Nastane zaradi motene presnove, ko inzulin popolnoma ali pa nepopolnoma primanjkuje

(Steink in Hennerici, 1998).

Visoke vrednosti sladkorja v krvi so tudi odgovorne, da se holesterol prične nalagati na stene

velikih arterij. Pri obolenju malih možganskih arterij se zaradi previsokih vrednosti sladkorja

v krvi začnejo vezivna tkiva sten krvnih žil širiti, kar vodi do zožitve ali celo zapore le teh

(Steink in Hennerici, 1998).

Že samo diabetes poveča tveganje za možgansko kap od 2-3krat, sploh če je sladkor v krvi

slabo uravnavan (Steink in Hennerici, 1998).

1.2.4. Slabe razvade kot dejavniki tveganja

V današnjem tempu življenja ljudje velikokrat pozabljajo na lastno zdravje in dobro počutje.

Skrb za zdravje prelagajo, dokler ne pride do problema. In tako se velikokrat pojavijo tudi

slabe razvade. In prav te slabe razvade so pomembni dejavniki tveganja za nastanek

možganske kapi. Na te dejavnike imamo največ vpliva prav mi sami, saj jih lahko z

ustreznimi aktivnostmi precej zmanjšamo, najbolje pa je, če jih v celoti odpravimo

(Tetičkovič in Magdič, 2006). Najpogosteje so slabe razvade naslednje: prekomerna telesna

masa, kajenje, stres in tudi telesna nedejavnost.

Prekomerna telesna masa Ena izmed slabih razvad je prekomerna telesna masa, ki jo izražamo z indeksom telesne mase

(ITM). ITM vrednost dobimo tako, da izračunamo razmerje med telesno maso v kilogramih

in kvadratom telesne višine, ki je podana v metrih (Tetičkovič in Magdič, 2006). Vzrokov za

debelost je več. Prevelik vnos hrane glede na dnevno porabo energije pa je eden izmed

pomembnejših (Tetičkovič in Magdič, 2006). Ljudje s prekomerno telesno maso imajo

največkrat težave tudi s povišanim krvnim tlakom, z neustrezno ravnjo sladkorja v krvi ter s

povišanjem krvnih maščob. Skupek omenjenih dejavnikov pa lahko poveča tveganja za pojav

možganske kapi (Steink in Hennerici, 1998).

Kajenje Nekateri opisujejo kajenje kot drugi najpogostejši dejavnik tveganja za nastanek možganske

kapi (Erjavec, 2007). Z različnimi študijami so dokazali, da je tveganje za nastanek

12

možgansko-žilnih bolezni pri ljudeh, ki redno kadijo, šestkrat večje, kot pri ljudeh, ki ne

kadijo (Tetičkovič in Magdič,2006).

Že samo nikotin zelo močno prispeva k hitrejšemu razvoju možgansko-žilnih bolezni.

Strupeni presnovki, ki jih nikotin vsebuje, poškodujejo notranji sloj žilne stene, poviša

vrednost ogljikovega monoksida v krvi, kar zmanjša kapaciteto razpoložljivega kisika v žilni

steni. Med drugim nikotin znižuje vrednost zaščitnega holesterola HDL in negativno vpliva

na mehanizem strjevanja krvi (Tetičkovič in Magdič,2006).

Stres Eden izmed dejavnikov tveganja, ki se mu človek z današnjim načinom življenja vse težje

izogne, je stres. Zaradi stresa se povečajo vrednosti serumskih maščob. Aktivira se tudi

angiotenzinski sistem, ki povzroča zvišanje krvnega tlaka (Tetičkovič in Magdič, 2006). Zato

je za kvalitetno življenje potrebno stres v največji možni meri odpraviti oz. ga vsaj omiliti.

Telesna nedejavnost Za zdravo življenje je zelo pomembna redna telesna aktivnost. Žal današnji tempo življenja

narekuje predvsem sedeči in neaktivnim tempo v kombinaciji z veliko količino stresa, vendar

prav s telesno aktivnostjo lahko izničimo ali pa vsaj ublažimo posledice sedenja in stresnega

življenja. Redna telesna aktivnost blagodejno vpliva na celotni krvni obtok, na presnovo

maščob in sladkorja, z njo ohranjamo zdravo telesno maso, poleg tega pa na človeka deluje

tudi sproščajoče (Tetičkovič in Magdič, 2006).

Človek, ki je redno telesno aktiven, se lažje in bolje spopada z vsakodnevnimi izzivi. Med

športno aktivnostjo se v telo sproščajo endorfini, ki izničujejo posledice stresa in blagodejno

vplivajo na počutje. S tem ko smo aktivni, povečujemo energetsko porabo in s tem skrbimo

za telesno maso. S telesno aktivnostjo svoje telo ohranjamo v primerni kondiciji in tako se

bolje zapostavimo učinkom staranja in ohranjamo vitalnost.

1.3. Okvare gibanja po možganski kapi

Same okvare po možganski kapi so lahko minimalne, srednje ali hude. V vsakem primeru

morajo ljudje, ki so utrpeli možgansko kap skozi kompleksen proces rehabilitacije.

Ko možganska kap prizadene motorični predel možganov, se bodo pri osebi kazala mišična

oslabelost ali ohromelost. V primeru, da oseba lahko vsaj nekaj giba, govorimo o parezi v

nasprotnem primeru pa o plegiji. Če pa so prizadeti mali možgani ali pa možgansko deblo, bo

oseba posamezne gibe z okončinami izvajala nenadzorovano, okorno in nespretno. Takrat

govorimo o ataksiji, ki se kaže kot motnja v usklajenosti gibov (Bassøe Gjelsvik, 2008, v

Tomšič, 2011).

Prav v povezavi s hemiparezo so pri bolnikih po možganski kapi pojavljajo tudi druge okvare

gibanja. Opazimo jih lahko kot asimetrično držo, motnje v propriocepciji, nenaraven mišični

tonus, težave z ravnotežjem in koordinacijo. Tudi pri hoji, ki je v vsakdanjem življenju zelo

pomembna, se pojavijo težave. Hoja postane bolj počasna in okorna. Faza opore se podaljša,

gibanje ni tekoče. To je posledica neustrezne aktivacije mišic, ki so pomembne za

koordiniran vzorec hoje. Neprimeren vzorec aktivacije agonističnih in antagonističnih mišic

privede do neekonomičnega gibanja in s tem hitrejšega pojava utrujenosti.

Okvare gibanja, ki se pojavijo po možganski kapi, lahko do neke izboljšamo oz. omilimo

zaradi plastičnosti centralnega živčnega sistema. Zato je pomembno, da je bolnik v kronični

fazi deležen vadbe. Saj z aktivacijo in uporabo udov, ki so bili prizadeti po možganski kapi,

13

vplivamo na oblikovanje novih živčnih povezav, ki lahko prevzamejo vlogo okvarjenih

možganskih predelov. Tako ima vadba v vseh fazah rehabilitacije po možganski kapi zelo

pomembno vlogo (Puh, 2010).

1.4. Vadba in možganska kap

Ker je vadba po možganski kapi smiselna prav zaradi plastičnosti centralnega živčnega

sistema, so strokovnjaki skozi študije razvijali koncept rehabilitacije za bolnike po možganski

kapi, s katerim bi bolniki po bolezni hitreje in bolje okrevali. V nadaljevanju bodo

predstavljene njihove ugotovitve.

Vpliv vadbe v vodnem okolju na ravnotežje in hojo pri bolnikih po možganski kapi. V

raziskavo je bilo vključenih 20 bolnikov. Ena polovica bolnikov je bila vključena v

eksperimentalno skupino, druga pa v kontrolno skupino. Bolniki, ki so bili vključeni v

eksperimentalno skupino, so bili deležni vodne vadbe, ki je trajala 30 min dnevno. Vadba je

potekala v bazenu, ki je bil ogrevan na 32°-34°C in je bil 100 cm globok. Bolniki so bili

deležni vadbe 5-krat na teden, 6 tednov zapored. Testna baterija, s katero so preverjali

začetno in končno stanje, je bila sestavljena iz testov za preverjanje ravnotežja (Bergerjeva

lestvica ravnotežja, test 5 krat sedi in vstani ter funkcionalni pomični test) in iz testov, ki so

ocenili kakovost hoje (test hoje na 10 m, TUG test ter funkcionalni test hoje). Vadba je

vsebovala vaje stabilizacije (stoja z zaprtimi očmi), vaje stabilizacije z dodatno nalogo, hoja v

vodi (10 m) in hoja v vodi z dodatno nalogo. Po opravljeni vadbi so rezultati pokazali, da je

relativno večji napredek pri vseh testih tistih bolnikov, ki so bili deležni vodne vadbe

(Kyoung, K., Dong-Kyu, L. in Eun-Kyung, K., 2016).

Vadba, s katero želimo izboljšati prilagodljivost hoje situacijam iz okolja, je pomembna, saj

pri možganski kapi pogosto pride do oslabelosti te sposobnosti. Študija je bila sestavljena

tako, da je preverjala učinke na hitrost hoje in prilagodljivost hoje okolju. Želeli so preverjati

če z vadbo v navidezni realnosti, ki so jo izvajali na tekoči preprogi pride do boljših

rezultatov kot z s preventivno vadbo pred padci. V to raziskavo je bilo vključenih 40 ljudi po

možganski kapi, ki so imeli težave pri ravnotežju in hoji kot posledico hemipareze. Program

vadbe je trajal 5 tednov in bolniki so bili naključno razdeljeni v skupine. Vadba na preprogi

je bila sestavljena iz 3-8 min blokov v razponu 1,5 ure in je temeljila na različnih vajah

izogibanja vizualnim oviram. Program preventivne vadbe pred padci predvsem želi zmanjšati

možnost padca s prilagoditvijo hoje situacijam. Zato so bolniki izvajali predvsem naslednje

vaje: izogibanje oviram, pravilno postavljanje stopala po neravnem terenu in slalom v hoji.

Sama vadba je trajala 1,5 h skupaj z odmori. Rezultati so pokazali, da z vabo v navidezni

resničnosti dosežemo boljše rezultate. Najverjetneje zato, ker so bolniki pri vadbi v navidezni

resničnosti bili deležni večje količine, sama vadba pa je bolj prilagojena njihovemu

individualnemu napredku in sposobnostim (Timmermans, idr., 2016).

V naslednji študiji so preverjali učinek vadbe ravnotežja pri bolnikih, ki jim je bila

diagnosticirana hemiplegija. V raziskavi je sodelovalo 50 bolnikov, ki so bili naključno

izbrani v kontrolno ali pa v eksperimentalno skupino. Tisti ki so bili razporejeni v kontrolno

skupino so izvajali nalogo »sedi in vstani« z simetrično postavljenimi stopali. Bolniki, ki so

bili v eksperimentalni skupino, pa so izvajali nalogo »sedi in vstani« tako, da so obolelo

stopalo postavili posteriorno. Vadba je bila v obsegu štirih tednov in je zavzemala 30 min

dnevne vadbe in to 5-krat tedensko. Končni podatki so pokazali izboljšanje v eksperimentalni

skupini, saj so bili rezultati pri vseh meritvah boljši. Tako je vadba »sedi in vstani« z

obolelim stopalom postavljenim posteriorno učinkovitejša (Meng, idr., 2015).

14

Raziskave so pokazale, da je vadba ravnotežja in koordinacije po možganski kapi učinkovita,

zato je pomembno, da jo uvedemo tudi v kronični fazi. Z vadbo dvigujemo raven fizične

pripravljenosti in omilimo gibalne okvare, ki so nastale pri možganski kapi. S tem izboljšamo

kvaliteto vsakdanjega življenja. Kar posledično vpliva, da lahko bolnik več opravil opravlja

samostojen in je bolj neodvisen od pomoči svojcev.

1.5. Cilji in hipoteze

Cilj te diplomske naloge je oblikovanje programa 8 tedenske vadbe v skladu z omejitvami

izbrane osebe 4 leta po možganski kapi. Vadbeni program bomo tudi izvedli ter tako preverili

njegovo učinkovitost. Diplomska naloga je narejena na principu študije primera.

1.5.1. Cilji

1. Predstaviti omejitve izbrane merjenke za vadbo.

2. Oblikovati testno baterijo za merjenje moči, ravnotežja in koordinacije.

3. Sestaviti program vadbe na osnovi analize testne baterije.

4. Izvesti 8 tedenski program vadbe z izbrano merjenko.

5. Analizirati učinke vadbe po končanem 8-tedenskem programu.

1.5.2. Hipoteze

H1: Vadba bo izboljšala največjo izometrično moč stiska leve in desne roke.

H2: Vadba bo izboljšala največjo izometrično moč iztegovalk kolena leve in desne noge.

H3: Vadba bo zmanjšala razliko med največjo izometrično močjo leve in desne strani telesa.

H4: Vadba bo izboljšala največjo izometrično moč upogibalk in iztegovalk trupa.

H5: Vadba bo izboljšala rezultate modificiranega testa ravnotežja.

H6: Vadba bo znižala skupno hitrost gibanja središča pritiska (SP) na podlago. Hitrost

gibanja SP v anterio-posteriorni (AP) smeri in v medio-lateralni smeri (ML) pri vseh

nalogah stoje.

H7: Vadba bo zmanjšala povprečno amplitudo gibanja SP na podlago v anterio-posteriorni

(AP) smeri pri vseh nalogah stoje.

H8: Vadba bo zmanjšala povprečno amplitudo gibanja SP na podlago v medio-lateralni smeri

(ML) pri vseh nalogah stoje.

H9: Po vadbi bo število udarcev pri tapingu z levo in desno roko večje.

H10: Po vadbi bo število udarcev pri tapingu z levo in desno nogo večje.

H11: Hitrost hoje na 10 m bo po vadbi višja.

15

2. METODA DELA

2.1. Merjenka

V program vadbe je bila vključena ena oseba ženskega spola, stara 46 let. Visoka je 170 cm.

Na testiranju pred vadbo je tehtala 57,5 kg, na testiranju po opravljenem vadbenem programu

pa 57,9 kg. Merjenki je bila diagnosticirana ishemična možganska kap v povirju desne

notranje karotidne arterije, šlo je za kardioembolizem ob odprtem ovalnem oknu, ki jo je

prizadela decembra 2012.

Na zgornjih udih merjenke je tonus levo spastičen povišan v fleksorjih zapestja in prstov. Na

spodnjih udih je tonus levo blago povišan, groba mišična moč je proksimalno primerna,

omejena je dorzalna fleksija levega stopala. Hoja je samostojna vendar so prisotne blage

motnje dinamičnega ravnotežja. Razpon hitrosti hoje je nizek. Utrudljivost se pojavi hitreje,

kot pred možgansko kapjo.

2.2. Postopek in pripomočki

Na podlagi njenih izvidov in pogovora z njo smo sestavili testno baterijo, s katero smo

preverjali stanje njenih fizičnih sposobnosti in posledično učinka vadbe. Testna baterija je

vsebovala naloge, s katerimi smo izmerili jakost moči, hitrost hoje, koordinacijo in

ravnotežje. Na podlagi te testne baterije smo izvedli testiranje, s katerim smo pridobili

začetno stanje naše merjenke. Nato smo sestavili program 8 tedenske vadbe (opisan spodaj),

ki smo ga z merjenko tudi izvedli. Po opravljeni celotni vadbi smo ponovno opravili

testiranje na podlagi testne baterije. Postopek ogrevanja pred meritvami in zaporedje vaj v

testni bateriji so bili vedno enaki. Ko smo dobili rezultate testiranja po opravljeni vadbi, smo

jih primerjali z rezultati dobljenimi pred vadbo. Rezultate smo nato tudi predstavili.

Testiranje je bilo izvedeno v Kineziološkem laboratoriju na Fakulteti za šport. Ogrevanje

merjenke pred testiranjem je bilo standardizirano. Ogrevanje je trajalo 7 min. Sestavljeno je

bilo iz 5 krogov hoje v pogovornem tempu. Nato so sledile gimnastične vaje: kroženje z

rokami, s komolci in z zapestjem naprej/nazaj, kroženje z boki v obe smeri. Nato so sledila še

kroženja s kolkom, s koleni in z gležnjem naprej/nazaj. V vsakem sklepu smo zakrožili 5x v

vsako smer. Naredili smo še 10 počepov in 20 s zadržali »oporo« za aktivacijo trupa. S

standardiziranem ogrevanjem in z istim vrstnim redom vaj smo želeli zagotoviti

nepristranskost rezultatov.

2.3. Testna baterija

Da smo lahko videli sam napredek, ki je bil posledica vadbe, smo sestavili testno baterijo.

Lahko bi jo razdelili na štiri dele: (1) Modificiran mini BESTest test,(2) največjo hoteno

mišično naprezanje, (3) hitrost hoje na 10m in (4) predklon sede. Ti testi so v nadaljevanju

natančneje predstavljeni.

2.3.1. Modificiram mini BESTest test (Rudolf in sod., 2013)

Test je sestavljen iz 14 nalog. Naloge so sledeče:

- vstajanje iz sedečega položaja

- stoja na prstih

- stoja na eni nogi

16

- zaščitni korak – naprej

- zaščitni korak – nazaj

- zaščitni korak – vstran

- stoja - odprte oči, trdna podlaga

- stoja - zaprte oči, penasta podlaga

- stoja - klasična, zaprte oči

- sprememba hitrosti hoje

- hoja z obračanjem glave levo in desno

- hoja z obratom okoli svoje osi

- prestopanje ovir

- časovno merjeni test vstani in pojdi (TUG) z dvojno nalogo

V prilogi so vsi testi in njihovo ocenjevanje podrobneje razloženi.

2.3.2. Največje hoteno izometrično mišično naprezanje

Pred in po vadbi smo izmerili največji navor upogibalk prstov leve in desne roke, iztegovalk

kolena leve in desne noge ter iztegovalk in upogibalk gležnja leve in desne noge. Za vsako

meritev največjega hotenega mišičnega naprezanja smo izvedbo ponovili trikrat. Pri analizi

smo upoštevali najboljši dobljeni rezultat. Med eno in drugo meritvijo je bil odmor najmanj 1

minuto. Pri vseh meritvah je merjenka na znak merilca začela z razvojem sile. Razvoj sile je

bil takšen, da je merjenka silo razvila postopno, t.j. v 2 sekundah, in največjo silo zatem

zadržala za 2-3 sekunde. Podatki največjega izometričnega naprezanja upogibalk prstov,

plantarnega in dorzanlnega upogiba v gležnju ter iztega kolena so bili zajeti in obdelani s

sistemom PowerLab (ADInstruments, Bella Vista, Avstralija).

Za merjenje največjega navora upogibalk prstov smo uporabili digitalnidinamometer

(Noraxon, Scottsdale, Arizona). Merjenka je v roke prijela električni dinamometer in na znak

izvedla največjo hoteno izometrično mišično naprezanje. Roka je bila sproščena ob telesu,

komolec je bil iztegnjen (kot 180). Pred meritvami je merjenka postopno razvijala silo, in

sicer 40%, 60% in 80% največjega hotenega izometričnega naprezanja (vsako

submaksimalno naprezanje je trajalo 3 do 5 sekund, odmor med njimi je bil 20 sekund).

Izteg kolen smo izmerili na napravi za izteg

kolena (slika 1). Naslonjalo se je prilagodilo

glede na dolžino stegnenice, tako da je bila os

gibanja kolena poravnana z osjo izometrične

kolenske opornice. Nogo, katere moč iztega

kolena smo merili, smo pripeli okrog gležnja, da

je bila trdno vpeta v opornico. Opornica je bila

trdno fiksirana, tako da je bil kot v kolenu 60°.

Merjenko smo pripeli čez pas z varovalnim

pasom in tako smo onemogočili gibanje v

kolčnem sklepu. Merjenka se je med izvajanjem

kontrakcije lahko prijela za dve ročki, ki sta

pričvrščeni pod stolom, kar je omogočilo še

dodatno stabilizacijo. Merjenka je pred meritvijo

opravila 3 submaksimalna izometrična

naprezanja tako kot smo opisali zgoraj.

Slika 1: Izteg kolena na napravi

17

Plantarni in dorzalni upogib gležnja smo merili v posebni

opornici, ki je narejena doma (slika 2). Opornica trdno

oprime stopalo iz vseh strani. Merjenka je bila fiksirana tudi

v kolenu, da je lahko pri plantarnem upogibu gležnja razvila

največjo hoteno izometrično naprezanje. Ko je imela nogo

vpeto v opornico, je sedela na stolu, ki je bil tako postavljen,

da je bil kot v kolenu in kolku merjene noge 90°. Ob

izvajanju naprezanja se je lahko oprijela sedala, kar je

omogočilo dodatno stabilizacijo.

Meritve so bile opravljene z obema nogama. Vedno je najprej

sledilo ogrevanje po principu stopnjevane aktivacije mišic,

kot je opisano zgoraj.

Moč iztega in upogiba trupa smo izmerili s pomočjo stojala (domače izdelave), kot je

prikazano na sliki (slika 3). S pomočjo digitalne viseče tehtnice (Stynberg systems, SBS-KW-

300A) smo izmerili največji hoteno izometrično moč iztega in upogiba trupa. Na sliki je

prikaz merjenja upogiba trupa. Ko smo merili izteg trupa se je merjenka obrnila za 180° in

izvajala izteg trupa. Pred glavno meritvijo je bilo vedno najprej ogrevanje po principu

stopnjevane aktivacije mišic kot je opisano zgoraj.

Slika 3: Merjenje največjega hotenega izometričnega naprezanja

upogibalk trupa

Slika 2: Naprava za merjenje dorzalnega in plantarnega upogiba

18

2.3.3. Hitrost hoje na 10m

Pri tej nalogi smo si pomagali s fotocelicami. Fotocelice so bile postavljene v razmiku 10m.

Merjenka se je postavila pred črto, ki je označevala začetek desetih metrov. Start je bil z

mesta. Naloga merjenke je bila, da prehodi razdaljo desetih metrov kolikor hitro zmore.

Merjenka je imela na voljo tri poizkuse. Med ponovitvami je bil odmor 1min. Upoštevali smo

najkrajši čas, ki ga je merjenka dosegla. Pri tem testu smo potrebovali lepilni trak, s katerim

smo označili začetno mesto ter štiri fotocelice.

2.3.4. Predklon sede

Postavili smo dve blazini do roba merilnika predklona, tako da se je merjenka s stopali

dotikala merilne deske. Označevalec dolžine je bil pri stopalih (40cm). Merjenka je imela na

voljo tri zaporedne poizkuse. Pri tem je morala označevalec dolžine potisniti čim dlje. Pri

naslednjih treh poizkusih pa je morala z ravnim hrbtom označevalec dolžine potisniti čim

dlje. Pri obeh različicah smo upoštevali najboljši rezultat.

2.4. Program vadbe

Zasnovali smo osem-tedenski program vadbe. V vsakem tednu so bile tri vadbene enote.

Vsaka vadbena enota je trajala približno eno uro in trideset minut. Na vsaki vadbeni enoti se

je merjenka izvedla standardno nizko intenzivno ogrevanje (do 60% največje frekvence

srčnega utripa glede na Karvonenovo enačbo), ki je trajalo 10 minut (kroženja z rokami

naprej/nazaj, horizontalni in vertikalni zamahi z rokami, kroženje z gležnji, koleni in kolki,

prednoženja , zanoženja in odnoženja , diagonalno delo rok in nog - posnemanje ). Osnovna

struktura vadbene enote je bila podobna. Prvi del glavnega dela je bil namenjen razvoju

koordinacije in ravnotežja, drugi del glavnega dela pa razvoju moči po programu, ki je

predstavljen v nadaljevanji. Program je bil sestavljen tako, da so se vaje oz. njihova težavnost

iz tedna v teden nadgrajevale. Vadba je bila popolnoma prilagojena merjenki in njenemu

napredku.

Vadbeni program bi lahko v grobem razdelili v tri sklope: vadba koordinacije, vadba

ravnotežja in vadba moči.

Tabela 1: Razporeditev vsebin znotraj osem-tedenskega programa vadbe.

Teden 1 2 3 4 5 6 7 8

Datum 23.5. 30.5. 6.6. 13.6. 20.6. 27.6. 4.7. 11.7.

Koordinacija K1, K2 K1, K2 K1, K2 K1, K2 K1, K2 K1, K2 K1, K2 K1, K2

Ravnotežje R1 R1 R1 R1 R1 R1 R1 R1

Moč m1 m1 m1 m1 m1 m1 m1 m1 Legenda: K1 – razvoj koordinacije rok, K2 – razvoj koordinacije nog (celega telesa), R1 – razvoj ravnotežja; m1 –

ohranjanje moči nog in razvoj moči trupa.

2.4.1. Vaje za koordinacijo

Koordinacijske vaje so zajemale vaje za koordinacijo rok in vaje za koordinacijo nog. Vadba

koordinacije je vsebovala: taping z roko in nogo v različnih smereh (Tabela 2), dotikanje z

roko in nogo po kvadratu, hoja in stopanje po agilnostni lestvi ter hoja in stopanje po mreži

(4x10 kvadratov, stranica kvadrata 25 cm). Da smo vadbo nadgradili, smo dodali še gibalne

ali pa kognitivne naloge.

19

Tabela 2: Vaje za razvoj koordinacije z možnimi variacijami stopnjevanja zahtevnosti vadbe

Položaj

telesa: Ravnina:

Dodana gibalna

naloga Dodana kognitivna naloga

Taping P0 – sed P1 - stoja

R1 – anteriorno

posteriorno R2 – medialno

lateralno

G0 – brez G1 – gibanje rok G2 – manipulacija s

predmetom

K0 – brez K1 – verbalna naloga K2 – vidno-prostorska

naloga Dotikanje po

kvadratu P0 – sed P1 - stoja

R1 – anteriorno

posteriorno R2 – medialno

lateralno

G0 – brez G1 – gibanje rok G2 – manipulacija s

predmetom

K0 – brez K1 – verbalna naloga K2 – vidno-prostorska

naloga

Dotikanje po

agilnostni

lestvi

P0 – sed P1 - stoja

R1 – anteriorno

posteriorno R2 – medialno

lateralno

G0 – brez G1 – gibanje rok G2 – manipulacija s

predmetom

K0 – brez K1 – verbalna naloga K2 – vidno-prostorska

naloga

Dotikanje po

mreži P0 – sed P1 - stoja

R1 – anteriorno

posteriorno R2 – medialno

lateralno

G0 – brez G1 – gibanje rok G2 – manipulacija s

predmetom

K0 – brez K1 – verbalna naloga K2 – vidno-prostorska

naloga

Pri vadbi koordinacije smo bili najbolj osredotočeni na natančnost pri izvedbi naloge in temu,

da je bila le-ta izvedena z najvišjo možno hitrostjo. Koordinacijske vaje, ki jih je morala

merjenka izvajati, so se pogosto spreminjale. S tem smo želeli preprečiti avtomatizacijo ter

merjenki ponuditi čim več različnih izzivov. Tekom vadbe smo spreminjali tudi čas trajanja

obremenitve.

Tabela 3: Prikaz spreminjanja trajanja obremenitve pri koordinacijo skozi 8 tedenski program vadbe

Teden Trajanje

obremenitve (s) Št. pon. z vsako

nogo/roko Ciklus (min)

Odmor med

nalogami (min) 1 - 4 10 s 2 1 min 3 min 4 - 8 15 s 2 1 min 3 min

Ko je merjenka že nekoliko osvojila vaje koordinacije in ko ni bilo dovolj, da bi spremenili

samo nalogo, smo začeli spreminjati okoliščine in dodajati dodatne naloge. S tem smo

možgane zaposlili na več področjih hkrati in jih tako spodbujali k še večji aktivaciji.

Tabela 4: Spreminjanje okoliščin in dodajanje nalog pri vajah koordinacije

1. – 3. teden 3. - 5. Teden 5. – 8. teden

Taping roka / noga P1, R1, R2, G0, K0 P1, R1, R2, G0, K1 P1, R1, R2, G2, K0 Dotikanje / hoja po

kvadratu P1, R1, R2, G0, K0 P1, R1, R2, G0, K1 P1, R1, R2, G2, K0

Dotikanje / hoja po

agilnostni lestvi P1, R1, R2, G0, K0 P1, R1, R2, G0, K1 P1, R1, R2, G0, K1

Dotikanje / hoja po

mreži P1, R1, R2, G0, K0 P1, R1, R2, G0, K0 P1, R1, R2, G0, K1

20

2.4.2. Vaje ravnotežja

Vadbo ravnotežja bi lahko razdelili na vadbo statičnega in dinamičnega ravnotežja. Vadba

statičnega ravnotežja je vsebovala: stojo, tandemsko stojo in stojo na eni nogi (leva in desna).

Naloge za razvijanje dinamičnega ravnotežja pa so bile tandemska hoja in skoki po mreži.

Tabela 5: Vaje statičnega in pol-dinamičnega ravnotežja z možnimi variacijami za nadgradnjo oz. obremenitev vadbe

Naloga Z1 Z2 Z3

N1 Stoja Roke prekrižane na prsih + motorična naloga + kognitivna naloga

N2 Tandemska stoja Roke prekrižane na prsih + motorična naloga + kognitivna naloga

N3 d/l Stoja na eni nogi Roke prekrižane na prsih + motorična naloga + kognitivna naloga

Tabela 6: Vaje dinamičnega ravnotežja z možnimi variacijami za nadgradnjo oz. obremenitev vadbe

Naloga Z1 Z2 Z3

D1 Tandemska hoja Roke prekrižane na prsih + motorična naloga + kognitivna naloga

D2 Skoki po mreži Roke prekrižane na prsih + motorična naloga + kognitivna naloga

Pri ravnotežju smo spreminjali več dejavnikov, ki rušijo ravnotežje oz. telo silijo k

vzpostavljanju ravnotežnega položaja. Program spreminjanja nalog je prikazan v tabeli

(tabela 7).

Tabela 7: Spreminjanje zahtevnosti izvedbe nalog statičnega in pol-dinamičnega ravnotežja.

1.-2. teden 2.- 4. teden 5. teden 6. teden 7.-8. teden

N1 P1, O, Z1 P1, Z, Z1 P2, O, Z1 P2, Z, Z1 P3, O, Z1 N2 P1, O, Z1 P1, Z, Z1 P1, Z, Z1 P1, O, Z2 P1, Z, Z3

N3 d/l P1, O, Z1 P1, Z, Z1 P2, O, Z1 P2, Z, Z1 P3, O, Z1

Legenda: P1 – mehka (airex) blazina, P2 – gibljiva deska sagitalno, P3 – gibljiva deska

frontalno, O-odprte oči, Z-zaprte oči

Tabela 8: Spreminjanje zahtevnosti izvedbe nalog dinamičnega ravnotežja.

1.-2. teden 2.-4. teden 5. teden 6. teden 7.-8. teden

D1 P1, S1, S2, O, Z1 P1, S1, S2, O, Z2 P1, S1, S2, Z, Z1 P3, S1, S2, O, Z1 P3, S1, S2, O, Z2

D2 P0, S1, S2, O, Z1 P0, S1, S2, O, Z2 P1, S2, S3, Z, Z1 P3, S1, S2, O, Z1 P3, S1, S2, Z, Z1

Legenda: Smer: S1 - naprej, S2 - nazaj, S3 - v stran

Ves čas vadbe je merjenka morala zadrževati ravnotežje v določenem položaju 20 s. Pri vsaki

nalogi je imela dve ponovitvi. Med ponovitvama pa je imela 40 s odmora.

2.4.3. Vaje za moč

Pri vadbi za moč smo se odločili, da bo temeljila na vadbi z lastno težo, saj je tako vadba

lahko potekala v naravi. Sama vadba za moč je bila sestavljena iz: dviga na prste na klančini

˄ in dviga na prste na klančini ˅, hoja po petah, počepi in »opor«.

21

Tabela 9: Vaje za moč z možnimi variacijami za nadgradnjo oz. obremenitev vadbe

1.- 4. teden 4.- 8. teden

Dvig na prste

na klančini v ˄ I1 - na obeh nogah (stoja

raznožno)

I2 - na eni nogi (na levi in desni)

Dvig na prste

na klančini v ˅ I1 - na obeh nogah (stoja

raznožno) I2 - na eni nogi (na levi in desni)

Hoja po petah I1 - dvigi na peto (stoja

raznožno) I2 - hoja po ravnem

Počepi I1 - počepi z žogo za hrbtom

(stoja raznožno) I2 - na obeh nogah, kot v kolenu 100-140°

Opore I1 - opora ležno spredaj na

podlahteh I2 – stranska opora na

podlahteh

I2 – stranska opora na podlahteh I3 - opora ležno spredaj na podlahteh ,dlani

na ven

Tabela 10: Količinski prikaz vaj za moč v 8 tedenskem programu

Teden Trajanje

obremenitve:

s/ponovitve Št.ser.

Ciklus

(min)

Odmor med

nalogami

(min)

RPE ob

koncu

serije 1 20 s / 15 p. 2 1 min 3 min 7 2 20 s / 15 p. 2 1 min 3 min 8 3 20 s / 15 p. 2 1 min 3 min 9 4 20 s / 20 p. 2 1 min 2 min 10 5 20 s / 15 p. 3 1 min 2 min 10 6 20 s / 15 p. 3 1 min 2 min 10 7 20 s / 15 p. 3 1 min 3 min 10 8 20 s / 15 p. 3 1 min 2 min 10

Legenda: RPE – občutek napora po koncu serije.

22

-5,8

-13,5

-16,0

-14,0

-12,0

-10,0

-8,0

-6,0

-4,0

-2,0

0,0

∆(%

)

leva roka desna roka

3. REZULTATI IN RAZPRAVA

Rezultati so prikazani v treh sklopih: (1) Rezultati največjega hotenega izometričnega

mišičnega naprezanja, (2) rezultati modificiranega mini BESTest-a ter predklona sede in (3)

rezultati tapingov, hoje ter stoj na tenziometrijski plošči.

3.1. Rezultati največjega hotenega izometričnega mišičnega naprezanja

Opravili smo 4 različne meritve. Tako zmerili smo največjo izometrično silo upogibalk

prstov leve in desne roke, največji hoteni navor iztegovalk levega in desnega kolena, največje

hoteni navor upogibalk levega in desnega gležnja in največji hoteni navor iztegovalk in

upogibal trupa.

3.1.1. Največja izometrična sila upogibalk prstov

Merjenka je pred vadbo z desno roko dosegla vrednost 363,0 N z levo roko pa 356,4 N.

Vrednost stiska pesti desne roke po vadbi je bila 313,9 N, leve pa 335,9 N. Razmerje med

največjim hotenim izometričnim mišičnim naprezanjem desne in leve roke pred vadbo je 0,98

po vadbi pa 1,07. Relativna sprememba desne in leve roke je prikazana z grafom (slika 4).

Slika 4: Relativna sprememba največje izometrične sile upogibalk prstov leve in desne roke po vadbi.

3.1.2. Največji hoteni navor iztegovalk kolena

Merjenka je pri meritvi največjega hotenega izometričnega mišičnega naprezanja pri iztegu

kolena pred vadbo na desni nogi dosegla vrednost 248,6 Nm, na levi nogi pa 240,3 Nm. Po

vadbi je z desno nogo dosegla vrednost 228,3 Nm z levo nogo pa 250,5 Nm. Razmerje med

doseženimi vrednostmi leve in desne noge pred vadbo je 0,97, po vadbi pa 1,10. Relativna

sprememba desne in leve noge je prikazana z grafom (slika 5).

23

4,2

-8,1

-10,0

-8,0

-6,0

-4,0

-2,0

0,0

2,0

4,0

6,0

∆(%

)

leva noga desna noga

Slika 5: Relativna sprememba največjega hotenega navora iztegovalk kolena leve in desne noge

3.1.3. Največje hoteno naprezanje dorzalnih upogibalk gležnja

Merjenka je pri meritvi največjega hotenega izometričnega mišičnega naprezanja upogibalk

gležnja z desno nogo dosegla vrednost 31,5 Nm, z levo nogo pa 27,3 Nm. Po vadbi je

vrednost za desno nogo znašala 30,7 Nm, za levo nogo pa 24,1 Nm. Razmerje največjega

hotenega izometričnega mišičnega naprezanja desne in leve noge je bilo pred vadbo 0,9, po

vadbi pa 0,8. Relativna sprememba desne in leve noge je prikazana z grafom (slika 6).

Slika 6: Relativna sprememba največjega hotenega naprezanja upogibalk gležnja leve in desne noge po vadbi.

3.1.4. Največje hoteno naprezanje iztegovalk gležnja

Merjenka je pred vadbo z desno nogo dosegla vrednost 90,4 Nm, z levo nogo pa 67,8 Nm. Po

vadbi je bilo izmerjeno največje hoteno izometrično mišično naprezanje, za desno nogo je

bila to vrednost 99,7 Nm, za levo pa 56,5 Nm. Razmerje med levo in desno nogo pred vadbo

je bilo 0,8 Nm, po vadbi pa 0,6 Nm. Relativna sprememba desne in leve noge je prikazana z

grafom (slika 7).

-11,7

-2,3

-14,0

-12,0

-10,0

-8,0

-6,0

-4,0

-2,0

0,0

∆(%

)

leva noga desna noga

24

Slika 7: Relativna sprememba največjega hotenega naprezanja iztegovalk gležnja leve in desne noge

3.1.5. Največji hoteni navor iztegovalk trupa

Merjenka je pred vadbo dosegla vrednost 114,3 Nm, po vadbi pa 123,6 Nm. Relativna

sprememba iztega trupa je prikazana v grafu (slika 8).

3.1.6. Največji hoteni navor upogibalk trupa

Merjenka je pred vadbo dosegla vrednost 87,4 Nm, po vadbi pa 98,3 Nm. Relativna

sprememba upogiba trupa je prikazana z grafom (slika 8).

Slika 8: Relativna sprememba največjega hotenega navora iztegovalk in upogibalk trupa

-16,6

10,4

-20,0

-15,0

-10,0

-5,0

0,0

5,0

10,0

15,0

∆(%

)

leva noga desna noga

25

3.1.7. Povzetek in razprava sprememb v največji izometrični moči

Povzetek rezultatov prikaza največjega hotenega naprezanja, so prikazani v tabeli 11.

Tabela 11: Prikazuje povzetek rezultatov največjega hotenega naprezanja

Sprememba po

vadbi (%) Sila upogibalk prstov leve roke -5,8 Sila upogibalk prstov desne roke -13,5 Navor iztegovalk levega kolena 4,2 Navor iztegovalk desnega kolena -8 Navor plantarnih upogibalk leve noge -16,7 Navor plantarnih upogibalk desne noge 10 Navor dorzalnih upogibalk leve noge 11 Navor dorzalnih upogibalk desne noge -2,3 Navor upogibalk trupa 8,1 Navor iztegovalk trupa 12,5

V grobem lahko vidimo, da je moč upadla povsod, razen pri mišicah trupa. Tako ocenjujemo,

da je bila obremenitev mišice trupa ustrezna. Do izboljšanja je najverjetneje prišlo zaradi

učinkovitejših živčnih in mišičnih mehanizmov.

Pri iztegovalkah nog lahko opazimo izboljšanje leve noge (prizadete noge), torej počepi

ustrezno obremenijo levo. Pri iztegovalkah desnega kolena (zdrave noge) pa ni prišlo do

izboljšanja. Če bi želeli napredek desne noge (zdrave), bi bilo potrebno povečati

obremenitev. Saj je najverjetneje desna noga v vsakdanjem življenju tista, ki merjenki nudi

več opore, zato je posledično tudi močnejša in obremenitev samo z lastno telesno težo, ni bila

dovolj, da bi izzvali živčno-mišične spremembe, ki bi povzročile večjo moč iztegovalk

kolena desne noge.

Navor pri dvigu na prste desne noge (zdrave) se je povečal, leve noge (prizadete) pa zmanjšal

po naši vadbi. Pri izbranih vajah (dvigih na prste) je merjenka najverjetneje bolj obremenila

zdravo nogo in s tem povečala njeno breme, ki pa je izzvalo dovolj velike spremembe živčno-

mišičnega sistema, da se je moč desne (zdrave noge) ustrezno povečala. V omenjenem

primeru bi bilo bolje, da bi vajo dviga na prste izvajali samo unilateralno in ne bilateralno,

kar bi posledično preprečilo, da se merjenka opira na zdravo nogo.

Kljub temu, da je naša merjenka pri izvedbi hoje po petah in dvigih na peto imela nekoliko

težav zaradi zmanjšanje amplitude giba, saj je po možganski kapi imela zelo močno fleksijo

palca na levi nogi in so ji operativno to fleksijo zmanjšali (t.j. prerezali kiti), je vadba izzvala

povečanje moči dorzalnega upogiba leve (prizadete) noge. Pri dvigu na pete je bilo breme

dovolj veliko samo za levo nogo. Za desno, ki je zdrava in v vsakdanjem življenju

razbremenjuje levo nogo pa bi bilo potrebno povečati obremenitev, če bi želeli doseči

napredek.

3.2. Rezultati modificiranega mini BESTest-a in predklon sede

Merjenka je izvedla vseh štirinajst nalog modificiranega mini BEStest-a na testiranju pred

vadbo in na testiranju po vadbi brez posebnosti. Rezultati pa so predstavljeni v tabeli (Tabela

11).

26

3.2.1. Rezultati modificiranega mini BESTest-a

Rezultati modificiranega mini BESTest testa (Rudolf in sod., 2013) pred in po vadbi so

prikazani v spodnji tabeli.

Tabela 12: Rezultati mini BESTest testa

Naloga Pred vadbo Po vadbi Vstajanje iz sedečega

položaja Normalno: vstane brez pomoči rok

in se samostojno stabilizira Normalno: vstane brez pomoči rok

in se samostojno stabilizira Stoja na prstih Normalno: stabilno stoji vsaj 3 s z

najvišjim možnim dvigom na prste Normalno: stabilno stoji vsaj 3 s z

najvišjim možnim dvigom na prste Stoja ne eni nogi (L) Normalno: stoji gotovo > 20s Normalno: stoji gotovo > 20s Stoja na eni nogi (D) Normalno: stoji gotovo > 20s Normalno: stoji gotovo > 20s Zaščitni korak –

naprej Normalno: samostojno ujame

ravnotežje z enim velikim korakom Normalno: samostojno ujame

ravnotežje z enim velikim korakom Zaščitni korak - nazaj Blago: naredi več kot en korak, da

ujame ravnotežje, vendar to naredi

samostojno ALI naredi en korak

vendar ni gotov

Normalno: samostojno ujame

ravnotežje z enim velikim korakom

Zaščitni korak –

vstran (L) Normalno: samostojno ujame

ravnotežje z enim velikim korakom Normalno: samostojno ujame

ravnotežje z enim velikim korakom Zaščitni korak –

vstran (D) Normalno: samostojno ujame

ravnotežje z enim velikim korakom Normalno: samostojno ujame

ravnotežje z enim velikim korakom Stoja – odprte oči,

trda podlaga Normalno: 30 s, gotovo Normalno: 30 s, gotovo

Stoja – zaprte oči,

penasta podlaga Normalno: 30 s, gotovo Normalno: 30 s, gotovo

Stoja – klasična,

zaprte oči Normalno: samostojno stoji 30 s in

dobro lovi ravnotežje Normalno: samostojno stoji 30 s in

dobro lovi ravnotežje Sprememba hitrosti

hoje Normalno: opazno spremeni hitrost

hoje, pri tem ne izgubi ravnotežja Normalno: opazno spremeni hitrost

hoje, pri tem ne izgubi ravnotežja Hoja z obračanjem

glave levo in desno Normalno: obrača glavo in pri tem

ne spremeni hitrosti hoje ter ohrani

ravnotežje

Normalno: obrača glavo in pri tem

ne spremeni hitrosti hoje ter ohrani

ravnotežje Hoja z obratom okoli

svoje osi Normalno: obrne se z nogami

skupaj, HITRO (z ≤ 3 koraki) ujame

ravnotežje

Normalno: obrne se z nogami

skupaj, HITRO (z ≤ 3 koraki) ujame

ravnotežje Prestopanje ovir Normalno: stopi čez oviro brez

spremembe hitrosti in z dobrim

ravnotežjem

Normalno: stopi čez oviro brez

spremembe hitrosti in z dobrim

ravnotežjem Časovno merjeni test

vstani in pojdi (TUG)

z dvojno nalogo

Normalno: brez opazne spremembe

pri štetju nazaj v sedečem in

stoječem položaju In brez

spremembe hitrosti hoje pri nalogi

TUG z dvojno nalogo (glede na

TUG)

Normalno: brez opazne spremembe

pri štetju nazaj v sedečem in

stoječem položaju In brez

spremembe hitrosti hoje pri nalogi

TUG z dvojno nalogo (glede na

TUG)

27

Časovno merjen test »vstani in pojdi (TUG) z dvojno nalogo« je sestavljen iz dveh testov.

Prvi test je »časovno merjen test vstani in pojdi (TUG)«, drugi test pa je nadgradnja prvega

testa. Imenuje se »časovno merjen test vstani in pojdi (TUG) z dvojno nalogo«. Le na ta

način – z dvema testoma lahko vrednosti, ki jih dobimo z drugim testom, verodostojno

vrednotimo. Merjenka je pri TUG testu pred vadbo dosegla čas 7,24 s po vadbi pa 7,23 s. Pri

testu TUG z dvojno nalogo je na testiranju pred vadbo merjenka dosegla čas 8,78s, na

testiranju po vadbi pa čas 8,01s. Relativna sprememba je prikazana na grafu (slika 9).

3.2.2. Predklon sede

Merjenka je za test gibljivosti izvedla predklon sede. Pri klasičnem predklonu je na testiranju

pred vadbo dosegla rezultat 42cm, po vadbi pa 43cm. Pri enkam testu, vendar tako, da je

predklon morala izvesti z ravnim hrbtom, je merjenka na testiranju pred vadbo dosegla

vrednost 23cm , na testiranju po vadbi pa 26cm. Relativna sprememba obeh različic testa je

prikazana v grafu (slika10).

Slika 9: Relativna sprememba testa TUG in TUG z dvojno nalogo

Slika 10: Relativna sprememba predklona sede in predklona sede z ravnim hrbtom

-0,1

-8,8

-10,0

-9,0

-8,0

-7,0

-6,0

-5,0

-4,0

-3,0

-2,0

-1,0

0,0

∆(%

)

TUG TUG z dvojno nalogo

2,4

13,0

0,0

2,0

4,0

6,0

8,0

10,0

12,0

14,0

∆%

)

predklon sede z ravnim hrbtompredklon sede

28

3.3. Rezultati tapingov in stoj na tenziometrijski plošči

Koordinacijo smo izmerili s tapingom roke in noge ter s testom hoje na 10m. Ravnotežje pa

smo merili na s pomočjo merjenja gibanja središča pritiska (SP) med stojo v različnih

pogojih.

3.3.1. Taping z roko in z nogo

Merjenka je izvajala dve vrsti tapinga, prvega z roko, drugega pa z nogo. Taping z roko in z

nogo je izvajala levo – desno ter naprej – nazaj.

Merjenka je pri testu »taping z roko« pred vadbo in po vadbi z desno roko izvedla 30 dotikov.

Z levo roko je na testiranju pred vadbo izvedla 24 dotikov, na testiranju po vadbi pa 27

dotikov. Relativna sprememba dotikov leve roke je prikazana na grafu (slika 11).

Merjenka je pri testu »taping z nogo« pred vadbo z desno nogo dosegla 19 dotikov, po vadbi

pa 20 dotikov. Z levo nogo je pred vadbo dosegla 17 dotikov, po vadbi pa 19 dotikov.

Slika 11: Relativna sprememba tapinga z levo roko in tapinga z desno ter levo nogo

3.3.2. Rezultati testa hoje na 10m – fotocelice

Najboljši čas, ki ga je merjenka dosegla na testiranju pred vadbo, je bil 6,32s, na testiranju po

vadbi pa 5,63 s. Hitrost pred vadbo je bila 1,6 m/s, medtem ko je bila po vadbi 1,8 m/s.

Hitrost hoje na 10 m je bila za 11,0 (%) višja.

3.3.3. Gibanje središče pritiska (SP) med stojo v različnih pogojih

Hitrosti gibanja središča pritiska med stojo v različnih pogojih.

Pri enonožni stoji na trdni podlagi je merjenka z levo nogo pred vadbo dosegla povprečno

vrednost skupne hitrost gibanja SP na podlago 49,3 mm/s, po vadbi pa 46,7 mm/s. Z desno

nogo je pred vadbo dosegla vrednost 46,1 mm/s, po vadbi pa 40,0 mm/s. Povprečna vrednost

hitrosti pri stoji spetno z odprtimi očmi na trdi podlagi je pred vadbo znaša 23,1 mm/s, po

vadbi pa 14,4 mm/s. Pri nalogi, ko je merjenka stala na penasti podlagi in je imela zaprte oči,

pa je povprečna vrednost hitrosti pred vadbo znašala 63,5 mm/s, po vadbi pa 47,0 mm/s.

Relativne spremembe so predstavljene na sliki 12.

12,5 11,8

5,3

0,0

2,0

4,0

6,0

8,0

10,0

12,0

14,0

∆(%

)

leva roka leva noga desna noga

29

Slika 12: Relativna sprememba vrednosti hitrosti (SP) pri stoje na levi in desni nogi, S- stoja z odprtimi očmi na trdi

podlagi, P-stoja z zaprtimi očmi na penasti podlagi, relativna sprememba med levo in desno nogo.

Povprečna amplituda gibanja SP v anterio-posteriomi (AP) smeri je pri stoji z levo nogo na

trdni podlagi pred vadbo znašala 31,9 mm, po vadbi pa 27,7 mm. Pri stoji z desno nogo,

ravno tako na trdi podlagi, je pred vabo znašala 22,1 mm, po sami vadbi pa 21,4 mm. Pri stoji

spetno na trdi podlagi, ko je imela merjenka odprte oči, je povprečna amplituda SP v AP

smeri pred vadbo znašala 12,8 mm, po vadbi pa 8,0 mm. Ko pa merjenka izvajala stojo

spetno z zaprtimi očmi na mehki podlagi, je vrednost povprečne amplitude gibanja SP v AP

smeri pred vadbo znašala 38,1 mm, po vadbi pa 27,2 mm. Relativne spremembe so

predstavljene na sliki 13.

Slika 13: : Relativna sprememba povprečnih amplituda gibanja SP v anterio-posteriomi (AP) smeri pri stoji na levi in

desni nogi, S- stoji z odprtimi očmi na trdi podlagi, P-stoji z zaprtimi očmi na penasti podlagi, L/D- Relativna

sprememba med stojo na levi in desni nogi

Pri merjenju povprečne amplitude gibanja SP v medio-lateralni (ML) smeri je merjenka pri

stoji na levi nogi pred vadbo dosegla vrednost 31,3 mm, po vadbi pa 33,0 mm. Z desno nogo

pa je pred vadbo dosegla vrednost 36,0 mm, po vadbi pa 30,4 mm. Merjenka je ob testiranju

stoje spetno na trdi podlagi, pri kateri je imela odprte oči, pred vadbo dosegla vrednost 16,5

mm v povprečni amplitudi gibanja SP v ML smeri, po vadbi pa je dosegla vrednost 10,3 mm.

Njena povprečna amplituda gibanja SP v ML smeri pri stoji spetno z zaprtimi očmi na penasti

-5,4-13,2

-37,4

-26,0

9,0

-40,0

-30,0

-20,0

-10,0

0,0

10,0

20,0∆

(%)

leva noga desna noga (S) stoja (P) penasta podlaga l/d noga

-13,4

-3,1

-37,5

-28,7

-10,6

-40,0

-35,0

-30,0

-25,0

-20,0

-15,0

-10,0

-5,0

0,0

∆(%

)

30

podlagi je pred vadbo znašala 42,9 mm, po končani vadbi pa 32,4 mm. Relativne spremembe

so predstavljene na sliki 14.

Slika 14: Relativna sprememba povprečne amplitude gibanja SP v medio-lateralni (ML) smeri pri stoji na levi in

desni nogi, S- stoji z odprtimi očmi na trdi podlagi, P-stoji z zaprtimi očmi na penasti podlagi, L/D- Relativna

sprememba med stojo na levi in desni nogi.

Povprečna amplituda gibanja središča v anterio-posteriomi (AP) smeri je pri stoji z levo nogo

pred vadbo znašala 5,85 mm, po vadbi pa 5,58 mm. Pri desni nogi je bila povprečna

amplituda gibanja sedišča v AP smeri pred vadbo 4,57 mm, po vadbi pa 4,48 mm. Povprečna

amplituda gibanja središča v anterio-posteriomi (AP) smeri pri stoji z odprtimi očmi na trdi

podlagi je bilo pred vadbo 1,42 mm po vadbi pa 0,86 mm. Pred vadbo je povprečna

amplituda gibanja središča v anterio-posteriomi (AP) smeri pri stoji z zaprtimi očmi na

penasti podlagi znašala 11,15 mm po sami vadbi pa 7,21. Rezultati relativnih sprememb so

prikazani na sliki 15.

Slika 15: Relativna sprememba povprečne amplitude gibanja središča v anterio-posteriomi (AP)) smeri pri stoji na

levi in desni nogi, S- stoji z odprtimi očmi na trdi podlagi, P-stoji z zaprtimi očmi na penasti podlagi

Povprečna amplituda gibanja središča v medio-lateralni (ML) smeri je pri stoji z levo nogo

pred vadbo znašala 4,44 mm, po vadbi pa 6,10 mm. Pri desni nogi je bila povprečna

5,2

-15,5

-37,5

-24,5

24,4

-50,0

-40,0

-30,0

-20,0

-10,0

0,0

10,0

20,0

30,0

∆(%

)

-4,6 -1,9

-39,5-35,4

-45,0

-40,0

-35,0

-30,0

-25,0

-20,0

-15,0

-10,0

-5,0

0,0

∆ (

%)

31

amplituda gibanja sedišča v ML smeri pred vadbo 6,58 mm, po vadbi pa 5,49 mm. Povprečna

amplituda gibanja središča v ML smeri pri stoji z odprtimi očmi na trdi podlagi je bilo pred

vadbo 1,37 mm po vadbi pa 0,93 mm. Pri stoji z zaprtimi očmi na penasti podlagi je

povprečna amplituda gibanja središča v medio-lateralni (ML) smeri pred vadbo znašala 9,89

mm po sami vadbi pa 7,77. Rezultati relativnih sprememb so prikazani na sliki 16.

Slika 16: Relativna sprememba povprečne amplitude gibanja središča v medio-lateralni (ML) smeri pri stoji na levi

in desni nogi, S- stoji z odprtimi očmi na trdi podlagi, P-stoji z zaprtimi očmi na penasti podlagi

3.3.4. Povzetek in razprava sprememb v gibljivosti, ravnotežju in koordinaciji

V spodnjih dveh tabelah je prikazan povzetek Mini BESTesta, hitrosti hoje, koordinacijej

relativne spremembe vrednosti SP-ja, povprečne amplitude gibanja SP v AP in v ML smeri.

Tabela 13: Prikazuje povzetek rezultatov Mini Best-a, hitrosti hoje in koordinacije

Sprememba po

vadbi (%) Mini Best n.s. TUG z dvojno nalogo -8,8 Predklon sede 13 Hitrost hoje 11 Taping z desno roko n.s. Taping z levo roko 12,5 Taping z desno nogo 5,3 Taping z levo nogo 11,8

Legenda: N.S. – ni bilo sprememb

Mini BESTest ni bil dovolj občutljiv v našem primeru, oz. opisni sitem testa ni dovolj

natančen oz. ne omogoča vpogled v spremembe v ravnotežju. Merjenka je v ravnotežju

napredovala, kar se dobro vidi v natančnejših analizah gibanja SP na podlago med štirimi

nalogami mini BESTesta, ki so opisane v nadaljevanju (tabela 14 in 15).

37,4

-16,5

-32,1-21,4

-40,0

-30,0

-20,0

-10,0

0,0

10,0

20,0

30,0

40,0

50,0

∆(%

)

32

Hitrost hoje se je zelo izboljšala, mehanizmi pa so najverjetneje učinkovitejša medmišična in

znotraj-mišična koordinacija in izboljšanje ravnotežja.

V naši raziskavi smo uporabljali tudi bilateralno vadbo z roko in nogo (tapingi, dotikanja) s

takojšnjo povratno informacijo. Ta način predstavlja ustrezen pristop, saj dvoročna vadba

spodbuja plastičnost preko boljše aktivacije motorične skorje prej neuporabljenih povezav

poškodovane poloble in povečane uporabe povezav nepoškodovane poloble (Cauraugh in

Summers, 2008). To pa so tudi najverjetneje mehanizmi, ki so po vadbi izboljšali rezultate

tapingov, kjer je ključnega pomena učinkovita znotraj-mišična in medmišična koordinacija

agonistov in antagonistov. Ker se je izboljšala predvsem hitrost enoročnih gibov predvsem s

prizadeto roko in nogo (levo), lahko potrdimo, da je vadba izboljšala mehanizme kontrole

prizadete možganske poloble in/ali izzvala prenos mehanizmov nadzora gibanja na zdravo

poloblo.

Vadba tapingov/dotikov je bila izvedena z največjo (možno) hitrostjo. In ravno intenzivnost

vadbe je pomembna za zboljšanje funkcij okvarjenega uda, saj so raziskave pokazale, da bolj

intenzivna vadba v primerjavi z manj intenzivno vadbo (Taub, 1999, v Kwakkel, 1997, v

Sisto, Forrest in Glendinning, 2002) učinkoviteje reorganizira živčne povezave (Liepert,

Bauder, Miltner, Taub in Weiller, 2000). Poleg izboljšanja tapingov leve (prizadete) roke je

prišlo tudi do velikega izboljšanja ravnotežja.

Naša vadba je povzročila največji napredek ravno v ravnotežju pri vseh stojah. Največji

napredek nadzora gibanja SP na podlago je bil v anterio-posteriorni smeri (Tabela 14 in 15),

kar lahko povežemo z učinkovitejšimi mehanizmi nadzora ravnotežja (učinkovitejšem

senzornem prilivu in njihovi učinkovitejši integraciji v centralnem živčnem sistemu ter

ustreznejšemu gibalnemu odzivu) in/ali večji moči mišic upogibalk in iztegovalk trupa. Tako

iztegovalke kot upogibalke trupa so odgovorne za premike masnega središča telesa naprej in

nazaj. Naša merjenka je moč upogibalk in iztegoval po vadbi povečala, kar pa je lahko tudi

vplivalo na zmanjšanje povprečne amplitude in hitrosti gibanja SP na podlago.

Gibanje SP v medio-lateralni smeri pa se je nekoliko povečalo predvsem pri stoji na levi

nogi, kar pa je lahko tudi povezano z nekoliko šibkejšimi mišicami goleni (m. tibialis

posterior in peronalnimi mišicami) in primikalkami ter odmikalkami kolka. Omenjene mišice

so odgovorne predvsem za premik težišča v medio-lateralni smeri. Moč omenjenih mišic pa v

naši raziskavi nismo spremljali.

Tabela 14: Prikazuje povzetek rezultatov relativnih sprememb vrednosti SP-ja, povprečne amplitudie gibanja SP v

AP in v ML smeri

Sprememba

vrednosti hitrosti

(SP) (%)

Sprememba

povprečnih

amplituda gibanja SP

v AP smeri (%)

Sprememba

povprečne amplitude

gibanja SP v ML

smeri (%) Stoja na levi nogi

-5,4 -13,4 5,2

Stoja na desni nogi

-13,2 -3,1 -15,5

Stoja z odprtimi očmi

na trdi podlagi

-37,4 -37,5 -37,5

Stoja z zaprtimi očmi

na penasti podlagi

-26,0 -28,7 -24,5

33

Tabela 15: Prikazuje povzetek rezultatov relativnih sprememb vrednosti središča gibanja SP v AP in v ML smeri

Sprememba povprečnih

amplituda gibanja središča v

AP smeri (%)

Sprememba povprečne

amplitude gibanja središča v ML

smeri (%) Stoja na levi nogi

-4,6 37,4

Stoja na desni nogi

-1,9 -16,5

Stoji z odprtimi očmi na

trdi podlagi

-39,5 -32,1

Stoji z zaprtimi očmi na

penasti podlagi

-35,4 -21,4

34

4. Sklep

Možganska kap spada med žariščne možgansko-žilne bolezni in je posledica okvare

možganskih žil. Pri ljudeh, po možganski kapi, se lahko pojavijo okvare na gibalnem ali pa

na drugih področjih njihovega delovanja. Za bolnikov napredek je zelo pomembno, da je

deležen rehabilitacije že v zgodnji fazi in potem, da nadaljuje še z vadbo. Saj tako izboljšuje

svoje gibalne sposobnosti in vzdržuje telesno pripravljenost. Rehabilitacija in tudi vadba sta

uspešni zaradi plastičnosti centralnega živčnega sistema. Bilo je narejenih že veliko raziskav

ki dokazujejo, da z ustrezno vadbo lahko izboljšujemo bolnikove sposobnosti in posledično

kvaliteto njihovega življenja.

Oblikovali smo 8 tedenski program vadbe za osebo po možganski kapi v kronični fazi in tako

izboljšati njeno stanje po možganski kapi. Vadba je bila izvajana trikrat tedensko po 1,5 h in

je vsebovala vaje koordinacije, ravnotežja ter moči. Da smo lahko izmerili napredek smo

izbrali testno baterijo in merjenko testirali pred in po vadbi. Testna baterija je vsebovala

naloge koordinacije, ravnotežja, hitrosti hoje, gibljivosti in moči.

Na osnovi analize rezultatov po vadbi lahko povzamemo, da zavrnemo H1 saj vadba ni

izboljšala največje izometrične moči stiska leve in desne roke. H2 samo delno drži, saj se je

povečala zgolj največja izometrična moč iztegovalk levega kolena, medtem ko se je največja

izometrična moč iztegovalk desnega kolena zmanjšala. H3 lahko le deloma sprejmemo. Res

da se je indeks zmanjšal, vendar ne zaradi izboljšanja leve strani, ampak zaradi oslabitve

desne (zdrave) strani telesa. Vadba je izboljšala največjo izometrično moč tako upogibalk kot

tudi iztegovalk trupa zato lahko potrdimo H4. Z vadbo smo znižali skupno hitrost gibanja

središča pritiska (SP) na podlagi v anterio-posteriorni (AP) in medio-lateralni (ML) smeri pri

vseh nalogah stoje zato lahko potrdimo H6. Vadba je zmanjšala povprečno amplitudo gibanja

SP na podlago v anterio-posteriorni (AP) smeri, vendar ne v medio-lateralni (ML) smeri pri

vseh nalogah stoje zato lahko delno potrdimo H7 in H8. H9 ki pravi, da bo po vadbi število

udarcev pri tapingu z levo in desno roko večje lahko le delno sprejmemo. Saj je število

udarcev z desno roko ostalo nespremenjeno, zvišalo se je zgolj število udarcev z levo

(prizadeto) roko. Število udarcev po vadbi z desno in levo nogo je bilo večje, tako lahko

potrdimo H10. Z vadbo smo dvignili tudi hitrost hoje na 10 m in tako lahko potrdimo tudi

H10.

Merjenka je tudi sama občutila vpliv vadbe na kakovost njenega vsakdanjega življenja.

Opažala je, da ni več toliko utrujena čez dan in da med hišnimi opravili ne potrebuje več

počitka, kar lahko verjetno pripišemo večji ekonomičnosti gibanja zaradi izboljšane

medmišične in znotraj-mišične koordinacije. Tudi počutje se ji je izboljšalo. To so njeni

subjektivni občutki, ki jih ni moč izmeriti, vendar prav ti občutki, dajo bolniku upanje in

dodatno motivacijo. Sedaj je minilo že 9 tednov, kar vadbe ne izvajamo več. Pravi, da se ji že

zelo pozna, da ne izvaja vaj saj ponovno občuti utrujenost tekom dneva.

Vadbo je bila učinkovita. Pokazale so se tudi določene slabosti obremenjevanja predvsem z

lastno telesno težo in slabost določenih merskih postopkov, kot je na primer Mini BESTest

ravnotežja, saj boljši posamezniki zelo hitro dosežejo plato in ne pokažejo več napredka,

kljub temu, da se napredek pojavi. Zaključimo lahko, da je naša vadba povzročila pozitivne

učinke na koordinacijo in ravnotežje, pri vadbi moči pa bi bilo potrebno vključiti večje

obremenitve z vadbo na napravah oz. vadbo s prostimi utežmi. Saj je bila vadba z lastno težo

v našem primeru za merjenko premalo zahtevna. In zato ni prišlo do izboljšanja moči.

35

Tudi naša raziskava 8-tedenskega programa vadbe za osebo po možganski kapi v kronični

fazi je podala nekaj smernic za naprej. Res je, da temelji zgolj na študiji primera in da na

podlagi tega stvari ne moremo enostavno posploševati, vendarle pokaže dobrobit vadbe

koordinacije in ravnotežja v kronični fazi po možganski kapi.

36

5. Viri

Cauraugh, JH. in Summers, JJ. (2008). Neural plasticity and bilateral movements: A

rehabilitation approach for chronic stroke. Prog Neurobiol

Erjavec, T. (2007).Dejavniki tveganja za možgansko kap. V J. Kelnerič (ur.), Po možganski

kapi.Ljubljana: Združenje bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo Slovenije.

Kyoung, K., Dong-Kyu, L. in Eun-Kyung, K. (2016). Effect of aquatic dual-task training on

balance and gait in stroke patients. Pridobljeno iz

https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4968503/

Liepert, J., Bauder, H., Miltner ,WHR., Taub, E., in Weiller, C. (2000). Treatment-induced

cortical reorganization after stroke in humans. Stroke

Meng, L., Jin, C., Wenxiang, F., Jigsong, M., Jinlong,Z., Li, W., Jianhai, Z. inChaomin, N.

(2015). Effects of modified sit-to-stand training on balance control in hemiplegic stroke

patients: A randomized controlled trial. Pridobljeno iz

http://cre.sagepub.com/content/early/2015/08/21/0269215515600505.abstract

Perčič, P. (2012). Vpliv vadbe za zgornji ud z uporabo navidezne resničnosti na izboljšanje

gibanja po moţganski kapi: poročilo o primeru (Diplomsko delo). Zdravstvena

Fakulteta, Ljubljana.

Pogačnik, T. (2006). Razvrstitev možgansko-žilnih bolezni. V: Spoznajmo in preprečimo

možgansko kap. 1. izd. Ljubljana: Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije, 23‒25.

Povše Trojar, M. in Grad, A. (2007). Kaj je možganska kap?. V J. Kelnerič (ur.), Po

možganski kapi.Ljubljana: Združenje bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo Slovenije.

Puh, U. (2010). Okrevanje motorične skorje in povezanost z gibanjem zgornjega uda v

zgodnjem obdobju po možganski kapi. V: Zbornik prispevkov Znanstvenoraziskovalno

delo v visokošolskem izobraževanju fizioterapevtov, Ljubljana, 19. november 2010.

Ljubljana: Društvo fizioterapevtov Slovenije-strokovno združenje, 117−24.

Rugelj, D. (2014). Uravnavanje drže, ravnotežja in hotenega gibanja. Ljubljana: Zdravstvena

fakulteta.

Sisto, SA., Forrest, GF. in Glendinning, D. (2002). Virtual Reality Applications for Motor

Rehabilitation After Stroke. Top Stroke Rehabil.

Steinke, W., Hennerici, M. (1998). Kap: zmanjšati tveganja, lajšati posledice.

Logatec:Kele&Kele.

Strgar-Hladnik, M. (2014). Možganska kap. Združenje bolnikov družinske medicine.

Pridobljeno iz http://www.drmed.org/wp-content/uploads/2014/06/IV-31.pdf

Škof, B. (2010). Spravimo se v gibanje za zdravje in srečo gre.Ljubljana: Fakulteta za šport,

Inštitut za šport.

37

Štiblar Martinčič, D., Cvetko, E., Cör, A., Marš, T., Finderle, Ž. (2012). Anatomija

histologija fiziologija. Ljubljana: Medicinska fakulteta.

Tetičkovič, E in Magdič, J.(2006).Dejavniki tveganja za možgansko-žilne bolezni. V B. Žvan

in E. Bobnar Najžer. Spoznajmo in preprečimo možgansko kap. Ljubljana: Društvo za

zdravje srca in ožilja Slovenije.

Timmermans, c., Roerdink, M., W. van Ooijen, M., G.Meskers, C., W. Janssen, T. in J. Beek,

P. (2016). Walking adaptability therapy after stroke: study protocol for a randomized

controlled trial. Pridobljeno iz

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC5002097/

Tomšič, M. (2011). Delavna terapija na nevrološkem področju. Ljubljana: Univerza v

Ljubljani.

Žvan, B.(2006). Zvišan krvni tlak kot najpomembnejši dejavnik tveganja za možgansko-žilne

bolezni. V B. Žvan in E. Bobnar Najžer. Spoznajmo in preprečimo možgansko kap.

Ljubljana: Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije.