UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/silic-irena.pdf Sociologija umetnosti

  • View
    20

  • Download
    0

Embed Size (px)

Text of UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/silic-irena.pdf Sociologija...

  • UNIVERZA V LJUBLJANI

    FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

    Irena Silič

    Mentorica: asist. dr. Ksenija Šabec

    KRITIČNI POTENCIALI SODOBNE UMETNOSTI na primeru performansa

    Diplomsko delo

    Ljubljana 2007

  • Mami...

  • Tudi obrat v smeri

    je pot k cilju

  • 4

    KAZALO

    1. Uvod....................................................................................................................................... 5

    2. O teoriji institucije sodobne umetnosti............................................................................... 7

    3. Razvoj institucije umetnosti .............................................................................................. 11

    3.1 Postmoderna umetnost ................................................................................................ 12

    4. Nove umetniške avantgarde .............................................................................................. 17

    4.1 Performans.................................................................................................................... 23

    5. Kritični potenciali sodobne umetnosti.............................................................................. 31

    5.1 Kritični potenciali performansa.................................................................................. 42

    6. Kje je slovenska sodobna umetnost? ................................................................................ 53

    7. Sklepne misli ....................................................................................................................... 59

    8. Literatura in viri................................................................................................................. 62

  • 5

    1. Uvod

    Živimo v času, ko umetnost postaja mnogim vse bolj nerazumljiva. Vse več ljudi jo ima za

    čudno, odtujeno, abstraktno sfero, ki je ušla vsem estetskim ter smiselnim kriterijem. Seveda

    ne govorim o vsej današnji umetnosti. V diplomski nalogi se bom predvsem osredotočila na

    sodobno umetnost, še podrobneje na scensko umetnost oziroma performanse, ki jih razumem

    kot eno izmed zadnjih novih umetniških avantgard. Pri tem pod naslovom »Kritični potenciali

    sodobne umetnosti« razumem in iščem predvsem tiste subverzivne pomene sodobne

    umetnosti, ki izhajajo iz družbeno-političnih problematik in ki delujejo kot kritična refleksija

    vsakdanjega življenja in sodobnega sveta.

    Sociologija umetnosti danes ponuja veliko različnih teorij. Večina jih poudarja umetnostni

    historični razvoj ter posledično nujnost poblagovljenja in reproduciranja ter s tem izgubo

    funkcije umetnosti kot lepe. Vendar to še ne pomeni, da je umetnosti konec. Mogoče bi se

    bilo na tem mestu bolje vprašati, katera umetnost oziroma kaj prihaja po koncu umetnosti.

    Arthur C. Danto je na primer mnenja, da se prava zgodba začne šele po koncu, da prava

    umetnost šele prihaja. Res pa je, da ob vsej tej preobilici umetniških produkcij, stilov in

    prostorov uprizarjanja ter razstavljanja umetniških del težko postavimo kriterij, kaj danes

    sploh je umetnost in kdo umetnik. To je verjetno posledica skoraj popolne združitve

    umetnosti in našega vsakdanjega življenja. Čeprav zagovarjam umetniško svobodo in

    sprejemam veliko raznolikih umetniških produkcij, oblik, namenov ter novitet, sem mnenja,

    da je meja vsekakor potrebna in ni čisto vse umetnost. Vendar še po tolikih pogovorih z

    umetniki, publiko, profesorji in sošolci nisem prišla do pravega odgovora, kje ta meja točno

    je. Mogoče se je še najbolje zanesti na svoj lastni občutek in intuicijo, saj danes ni več samo

    institucija tista, ki narekuje in postavljala kriterij umetnosti in neumetnosti.

    V svoji diplomski nalogi bom poskušala oblikovati svoj alternativni pogled na današnjo

    umetnost, ki je večinoma precej v nasprotju z nekaterimi uveljavljenimi teorijami in

    razpravami, na to temo. Zagovarjala bom tezo, da se umetnost ni popolnoma predala trgu in

    ekonomiji, da ni nezainteresirano stopljena z našo vsakdanjostjo ter da njen edini cilj ni

    poglabljanje v procesu nastajanja umetniškega dela oziroma ni sama sebi namen. Seveda je

    težko govoriti o vsej umetnosti na splošno. Zagovarjam mnenje, da so v današnji poplavi

    umetnostnih praks, prostorov in del prav tako tudi umetniki, ki nasprotujejo poblagovljenju in

  • 6

    umetnosti »per se« in se še vedno trudijo ustvarjati umetnost, ki bo reflektirala, ljudem

    približala in jim s tem ozavestila aktualne probleme. Gre namreč za to, da umetniki v svojih

    ustvarjanjih izhajajo tudi iz družbeno-političnih, kulturnih ali vrednotno-moralnih problemov

    in vprašanj. Potemtakem lahko sklepamo, da umetnost lahko služi kot refleksija danšnjega

    stanja in časa ter da v sebi nosi kritične potenciale, s katerimi ozavešča ljudi in angažirano

    intervenira v svet, ki ga živimo. Vsekakor danes umetnost nima pasivne vloge v našem

    življenju, ampak močno aktivno. In ravno vse te atribute sodobne umetnosti razumem kot

    njene kritične potenciale, kar je tudi naslov moje diplomske naloge.

    Za lažje razumevanje dosedanjih ključnih razprav in teorij o umetnosti bom le te zgoščeno

    predstavila v prvem poglavju, kjer bom opisala za temo, ki jo obravnavam, ključne poglede na

    umetnost. Predvsem tukaj izstopa Walter Benjamin, ki opredeli pojem umetniške aure, s

    katerim kasneje veliko drugih avtorjev ponazarja postmoderni svet umetnosti. Čeprav

    Benjamin pojem aure uvede vrednotno neutralno pa večina teoretikov meni, da so umetniška

    dela postmodernizma izgubila auro in to ocenjujejo kot negativno. V svoji diplomski nalogi

    pa skušam dokazati ravno nasprotno, torej da še obstaja veliko umetniških smeri, oblik,

    gibanj, skupin in posameznih umetnikov, ki se želijo ohraniti to avtentičnost v prostoru in

    času, in ravno v tem smislu je Benjaminovo pojmovanje umetniške aure pomembno. V okviru

    pregleda razvoja institucije umetnosti se bom osredotočila na postomoderno umetnost

    oziroma postmodernizem, ki ga bom podrobneje predstavila v naslednjem poglavju.

    Umetniške avantgarde, opisane v tretjem poglavju, so prav tako odigrale pomembno vlogo v

    razvoju institucije umetnosti. Danes umetnost ne bi bila to, kar je, če ne bi bilo predhodnih

    avantgard, tako zgodovinskih kot novih. Te so se pojavile v šestdesetih letih dvajsetega

    stoletja in vnesle polno sprememb. Umetnosti so dale uporniško moč, novi prostor ter

    inovativno raziskovanje, ki je pripeljalo do vseh tedanjih in poznejših raznolikih umetniških

    praks, med njimi tudi performansa kot sklopa večih umetniških praks. Vsem pa je skupna

    subverzivna ideologija, ki stoji v ozadju ustvarjanja in samih umetniških del. Kratek razvoj in

    oblike performansov ter njihove akterje bom opisala v četrtem poglavju. Teoretskemu delu bo

    sledil aplikativni, kjer bom v prvem poglavju najprej ugotavljala, kje in kako se je od sredine

    dvajsetega stoletja kazala in uprizarjala sodobna družbeno kritična umetnost. Poskušala bom

    odkriti skupine, gibanja in smeri, ki so se pojavljale v sodobni umetnosti in so izhajale

    neposredno iz kritike družbeno-političnih ali kulturnih razmer ali pa so si prizadevale v

    umetniškem krogu pokazati, da še obstaja umetnost, ki se ni prodala in predala trgu ter s svojo

    inovativnostjo v ustvarjalnem procesu in umetniškem objektu ohranila tako imenovano

  • 7

    Benjaminovo auro. V zadnjem poglavju se bom osredotočila na primere iz današnjega časa, ki

    jasno izražajo družbeno kritičnost in ki angažirano posegajo v naš prostor z namenom, da nas

    ozavestijo in podučijo o aktualnih problemih ali celo ponudijo možne rešitve. Ker sem se v

    diplomski nalogi večinoma osredotočila predvsem na performanse in kritično umetnost v

    širšem prostoru, se bom v tem poglavju osredotočila na slovenski umetniški prostor.

    2. O teoriji institucije sodobne umetnosti

    Naj začnem s teorijami in pristopi k proučevanju institucije umetnosti, ki se mi zdijo ključni

    za osnovno razumevanje samega pojma in razvoja umetnosti in ki nam bodo pomagali

    razumeti izpostavljeno problematiko v diplomski nalogi. Avtorjev, ki se ukvarjajo s to temo

    je veliko, vendar bom omenila predvsem tri, za katere menim, da so pomembno prispevali k

    razumevanju problematike umetnosti, ki jo izpostavljam v svojem delu. Theodor W. Adorno

    in Walter Benjamin, oba izhajata iz frankfurtske šole kritične teorije družbe in predvsem

    pišeta in razpravljata o teoriji moderne in postmoderne umetnosti. Sicer danes že oba

    pokojna teoretika se v svojih pristopih razlikujeta, pa vendar ponujata zanimive poglede, ki

    lahko z dobro argumentacijo vzdržijo še danes. Tretji avtor je ruski umetnostni teoretik Boris

    Groys, ki ponuja sodobnejše razprave o značilnostih, spremembah in problemih v umetnosti