V vsakem človeku je nekaj dobrega.Smo ljudje sploh še portrpljivi, vztrajni? Nekaj začnemo in se hitro se vdamo. Kot otrok, ki menja hobije, krožke. Hočemo nekaj

novega. Vedno znova začenjamo, a ne znamo delati zaključkov. Ker imamo radi nenehne spremembe. A če že telo dohaja, duša

pogosto zaostane. Navsezadnje, radi se zbiramo ob rojstvih in rojstnih dnevih, godovih, vsaj malo pa nas vrže iz ravnotežja

odnos do smrti. Ali če sedaj preskočimo na božje vatle. Če bi Jezus tako ravnal, bi že pri prvem padcu pod križem obupal ali celo

vrgel križ vstran in raje vstopil v drug, lahkotnejši film…A križev pot ni igra. Bog zna vztrajati in kot bomo kasneje videli,

tudi v najhujšo bolečino in zapuščenost vtke logiko ljubezni.

Božja pota so skrivnostna. Človek obsoja, kaže s Pilatovim prstom na Drugega, krivi Drugega za svoj neuspeh. Le kako se je

moralo šele Jezusu zatemniti nebo, ko je predano sprejemal obsodbo?

Jezus ne čaka, ampak mene, tistega, ki mu sodim, vzame na svoja ramena. Iz sodbe izlušči smisel. V temi priţiga luč.

Pa vendar ţivimo danes v druţbi, ko se na trenutke zdi, da je edini smisel dobiti čimveč stvari, pridobiti čimveč ljudi za „svojo“

resnico in to s čim manj truda, čim ceneje ali celo zastonj. Ţal za greh včasih zadostuje ţe en sam kovanec. Da a potrošniških

svetiščih, ki jih kot antipod cerkvam postavlja sodobni človek - kar ţalosti tudi aktualnega francoskega intelektualca Alaina

Finkielkrauta - niti ne govorimo.

Se mu sploh prepustim nositi? Ali pa bi rad(a) vse rešil(a) sam(a)?

Še dokaj sveţ les mojih grehov ga pobije na tla. Kaj mi pomaga, če svetu kaţem lepo obdelane, včasih celo v najlepši papir zavite

grehe? Kaj mi pomaga lepa fasada, če mojo hišo najeda črv samozadostnosti? Le kaj mi bo lepo telo, če je duša raztrgana od

bolečin, ljubosumja, opravljanja? In le kaj mi bo skrivanje npr. bolezni, ko pa vemo, da skrivnost in zamera največ škode

naredita ravno lastniku le-teh.

Biti sam, nositi skrivnost je nekaj najteţjega, a hkrati še vedno daleč od krivde človeštva, ki jo nosi Jezus. On je zmogel.

Če si dovolimo manjši pobeg k našemu Cankarju. Njemu je bila mati tisti vzor, ki mu vrača vero. Četudi moli ob njeni smrtni

postelji in ona umre, za njo ponovi:”In blagoslovil me je takoj.”

Četudi je mati ţalostna, prinaša blagoslov, svetlobo v srce, pomlad na obraz, vodo v puščavo.

Spredaj pomladanski ţafran, zadaj skoraj neznatne gore. Pogosto so majhni večji od velikih. Še več, pogosto so ravno na videz

šibki, prizadeti, skratka bratje in sestre v umankanju edini nosilci spomina in resnice. Ker so brez predsodkov, brez “kaj bodo pa ljudje rekli”! Mali človek pomaga, še preden mogočni staknejo glave. Pristopi, še preden so pogajanja končana. Dvigne skupaj s

Kristusom naš greh, še preden so ga vaške opravljivke do konca obglodale.

Ne, Simon ne jemlje kriţa, niti ne odpušča greha, ampak “le” stopa na Njegovo sled. In kriţ je vsaj za nekaj trenutkov laţji.

Imamo celo rek o pridnosti čebel. Veronika je še mnogo več. Ne le, da je ob pravem trenutku na pravem mestu, ona je tista prva

Samarijanka, ki priskoči na pomoč Drugemu. Prt je tu le zunanje znamenje. Srečajo se oči, objameta se dve duši, ki ju proti

nebesom ponese Boţja obljuba. Skoraj bi lahko videli romantiko na višku, pa vendar gre za nekaj globjega. Lahko bi ostala

pasivna opazovalka, kot to znamo biti danes npr. ob prometnih nesrečah. Motrimo nezgodo, pasemo zijala, potem pa gremo

(preveč) mirno naprej svojo pot, saj se nam vendar vedno nekam (?!) mudi!

Veronika je uvidela. Čebele vedo za svoj pristan. Kaj pa mi?

Drugi pogled proti nebesom. Nam se morda zdi lepo, a v Kristusovi koţi... Bolijo stari naloţeni grehi, a še neizmerno bolj bolijo

sveţe rane, ravnokar izrečeni kriki obsojanja, še topla ţerjavica privoščljivosti. Tudi hlad kamna, ki se zariva v preznojeno koţo,

reţe podzavest. “Reši naj se, če se more.”

Ja, ţal človeška zagledanost v lastni popek skoraj ne pozna meja.

Ena, dve spovedi letno, nekaj prejetih obhajil in sedenje v prvi vrsti, morda še nekaj dobrodelnih novčičev. Dovolj za odţejanje

naše vesti? Saj se trudim, a sosed(a) pa res ne bi smel(a) tam postaviti svojega mejnika! Saj ne bom nič vzel(a) s sabo, a po moji

zemlji ţe ne bodo hodili! Kam, s katerim avtom se danes pelje? Kakšne roţe pa bo vendar imela na sprednjih oknih?

O ta naša kamnito podhlajena vest...

Tolaţnik ţena. Pribeţališče ranjenih, ki skupaj z Njim vstajajo. Zdravilec, ki nikoli ne bo terjal denarnega plačila za svoj večni

lek.

Se nam zdi še vedno lepo??? Tretjič pada. On gotovo še kako čuti naše vedno novo in novo teptanje po vsem, kar ima vsaj vonj

po Bogu. Moti nas preglasno zvonjenje, jezi nas prebogata in poslovno (ne)uspešna Cerkev, druţina pa ţe tako ali tako ne

potrebuje Boţjega blagoslova za dober temelj, nov začetek. A On ga nad temi krošnjami ţe sluti.

Kaj pa mi? Nova pot ţe, srečo in blagoslov tudi kupim, a poročiti se pa res ni potrebno. Čisto preţiveto. Saj se bom ţe sam nekako opral in pobral. Ne potrebujem papirja za polno ţivljenje. Mar res ne? Morda nas pa ţe prvi prehlad naobrne…

Bog nam daje celo tako veliko svobodo, da se jezimo nanj. A nikar ne legajmo k počitku polni jeze. Raje se pogovorimo. In

ljubimo drug drugega še siloviteje.

Le kaj mi ponujaš? Kisa, ţolča? Spravo ali preganjanje? Priznanje ali zatajitev?A kaj, ko nas celo na Tvoj Velikonočni dan vleče od doma. Včasih svet dan, danes pa nas vabi svet… Očitno ne prenesemo Tvoje

pričevalne tihote, ki gloda brez konca in kraja…

Prisedi in mi zaupaj, človek:” Ali me res hočeš pribiti na kriţ? Ţeliš izpasti faca in boš to storil javno ali pa boš izbral bolj

poniglavo pot in to storil skrivaj, tako rekoč po pomoti. Kaj te moti na moji Hiši? Slabi odnosi, pokvarjenost, lepe besede, ki jim

dejanja ne sledijo, nezgledno ţivljenje mojih učencev... Strinjam se. Pribij me, a še prej mi zaupaj svojo poštenost in marljivost v

sluţbi, obdari me s svojo dobroto do bliţnjih, otmi me vseh, tudi še tako nedolţnih laţi, priznaj svojim otrokom, da si bil njim

nekoč zelo podoben, moli, da te zaljubljenost ne zapelje stran od zvestobe, prosi, da boš jutri še boljši človek, predvsem pa – naj

te poboţne ţelje ne odnesejo predaleč - še danes npr. pometi tla v kuhinji !

Da vse ne bo le sladko sanjarjenje, ampak, da bo hrana imela okus po Dobrem“!

“Zrno mora...“ Preveč ceneno za Kristusa!

Bog se je spustil na zemljo, da bi nas odpeljal odrešene v nebesa.

Ţeli, da bi bili srečni, sproščeni, pomirjeni, resnični, izpolnjeni.

Samo imeti ali tudi biti?

Izgubljam, da lahko sprejemam? Umiram, da ţivim?

“Nora logika ljubezni,” bi porekel p. Rupnik. In nadaljuje, da je Ljubezen tako korenito priznanje Drugega, da dopušča celo

zanikanje...

»Ne glejte na to, kaj naš človek dela. Poglejte na to po čemer hrepeni,« pribija Dostojevski.

„Komu zvoni?“ Človeku ali Bogu?

“Kolikokrat sem videl očeta, kako je pozno zvečer risal,

izdeloval načrte, pripravljal pomoţna orodja.

Piti sem ga videl samo enkrat na teden;

po to sobotno četrtinko je mati poslala enega izmed nas.

Zakon teh dveh svetnikov je bil eno samo izmučeno telo,

toda z dvema celima kriloma”.

Joţe Plečnik

„Ne tem svetu smo bube, potem pa bomo metulji.“

Ja, o Rojstvu gre beseda...

Še tako klenega viharnika čas zlomi, še tako pomemben človek postane zamenljiv, a nobena pamet sveta ne more razloţiti, kako

nezemeljska je bila Kristusova predanost do konca. Pustil se je zasuti, celo obteţiti z veliko skalo. Spustil se je, naš Najniţji, da

bi nam odprl oči za Najvišjega.

Nič na tem svetu ni teţjega kot razumeti ali celo sprejeti smrt. Večni zakaj. Starši odrivajo otroke od pokojnih, sveti trenutki

postajajo skrivalnice ali celo razkazovalnice, Bog pa lačen človekovega trkanja: „Prosim, spusti me bliţe, razodeni mi smisel

ţivljenja in smrti, blagoslovi mojo nemoč, odtajaj moja obtoţevanja, podaj mi lestev z nebes.“

Vstajenje. Večna pomlad. Razum je ne more razloţiti, srce

se je ne more do konca napiti…Človeški vatli spet odpovedo, Boţji vetrc nas vabi na najsvet(l)ejšo pot. Z obljubo, da pride še

enkrat po nas.

Ali kot lepo zapiše Ivan Prijatelj o Tolstojevem delu Vstajenje:

“Skozi njegovo zemljo je v resnici gledalo nebo….Skozi cel roman čutiš nebeško sonce, celo v najtemnejši gozdnih sencah, v

grešnih mračnih tokavah človeškega ţivljenja Tolstoj išče Boga…”

In če sklenemo nekoliko nenavadno ironično, a morda celo tudi vsaj malo resnično, še enkrat z Dostojevskim:

„Ali veste, da je veliko ljudi, ki so bolni prav zaradi svojega zdravja, se pravi, od pretirane prepričanosti, da so normalni?“

Greh je mladosti odvzeti starost in starosti mladost.

Ali če parafriziramo pisatelja Bobina: „Daje nam nekaj, kar ne umre.“ Daje nam večno mladost - Ţivljenje.

V vsakem človeku je nekaj Boţjega.

Velika noč 2011

Kr Bo