ENOTA ZA IZOBRAŽEVANJE ODRASLIH

KAKOVOST V ZDRAVSTVENI NEGI

ZDRAVSTVENA ZAKONODAJA IN

KAKOVOST V ZDRAVSTVU

Mateja Petrovčič

1 UVOD

Hiter razvoj znanosti, posebej na področju medicine in zdravstvene nege od medicinskih

sester in tehnikov zdravstvene nege zahteva kontinuirano učenje in pridobivanje vedno novih

znanj. Spremembe na različnih področjih nas prisilijo v iskanje novih, boljših rešitev in

strokovnih problemov, s katerimi se srečujemo v praksi in na delovnem mestu.

Vseživljenjsko učenje in izobraževanje je pogoj za kakovostno in na znanju temelječo

zdravstveno nego.

Čas v katerem živimo, prinaša mnoge spremembe, ki pa nam niso vedno naklonjene. Boj za

kapital je v tolikšni meri spremenila vrednote, da postaja nevarno. Vse to se odraža v

medčloveških odnosih in žal, tudi v odnosih do pacientov.

2 KAKOVOST V ZDRAVSTVENI NEGI

S kakovostjo v zdravstveni negi se je ukvarjala že F. Nightingale, od leta 1846 naprej in

opredeljuje omejitev hrupa, sestavo in kakovost hrane nasplošno, serviranje hrane, kakovost

in položaj postelje, zračnost in čistoča sobe.

Pri svojem delu je bila zelo uspešna, saj je opredelila standarde in zmanjšala umrljivost iz

32% na 2%. Bila je stroga zagovornica sistemskega zbiranja podatkov, s katerimi se lahko

oceni uspešnost negovalnih aktivnosti. Uporabljala je različna področja vrednotenja, vključno

z analizo stroškov in koristi.

Ena izmed primernih definicij kakovosti v zdravstveni negi se glasi; kakovost zdravstvene

obravnave je nenehno prizadevanje zdravstvenih strokovnjakov, pacientov, njihovih svojcev,

raziskovalcev, plačnikov, načrtovalcev in izobražencev, da naredijo spremembe, ki bodo

privedle do boljših zdravstvenih izidov za paciente, večje uspešnosti delovanja sistema in

boljšega razvoja strokovnjakov.

Kakovost v zdravstveni negi je skladnost med dejansko zdravstveno nego in predpisanimi

kriteriji ( definicija).

Med kriterije kakovosti v zdravstveni negi prištevamo;

Uspešnost ; ali naši posegi izboljšajo zdravstveno stanje pacienta

Varnost; ali bomo škodili pacientu

Pravočasnost; koliko časa mora pacient čakati

Učinkovitost ; ali enako lahko storimo ceneje?

Enakost; ali prihaja do razlik med spoloma, statusih

Osredotočenje na pacienta; ali zdravimo pacienta tako, kot bi zdravili lastne starše

ali otroke.

Bolnišnice imajo pomembno vlogo pri zdravljenju in preprečevanju bolezni. S svojim

delovanjem vplivajo na okolje v katerem delujejo. Ker so potrebe ljudi, predvsem pacientov

vse večje, to zahteva hiter razvoj tehnologije in konkurenčnost ponudbe od bolnišnic pri nas.

Predvsem demografske spremembe, zlasti staranje prebivalstva povečuje potrebe po

kakovostni zdravstveni oskrbi. Zato je potrebno delovanje dela in kakovosti v bolnišnicah

meriti z najvišjimi standardi, da bolnišnice lahko nemoteno izpolnjujejo svoja poslanstva.

Pomembno je, da če se želi bolnišnica kakovostno razvijati, da so tudi zaposleni predani delu

in predvsem, dejavni v svojem poklicu.

Kakovostna storitev mora biti skrbno načrtovana in ne biti prepuščena naključju. Biti mora

rezultat dobrega načrtovanja, brezhibne izvedbe in stalnega nadzora. Zato je potrebno v

organizacijo vgraditi sistem kakovosti. Bistvo tega sistema je, da vse dejavnosti, ki vplivajo

na kakovost storitev, sistemsko planiramo, izvajamo, nadzorujemo in dokumentiramo. Da pa

je kakovost v bolnišnicah realna, potrebujemo odbor in komisijo za kakovost in varnost

pacientov.

Koristi kakovosti se kažejo predvsem v manjši variabilnosti procesov, manjši pojavnosti

problemov, manjših stroškovnih napakah in predvsem v izboljšanju procesa in kazalnikih

kakovosti.

Kakovost predstavlja celotni sistem uveljavljanja ciljev zdravstvene negi, ki so usmerjeni le v

dobrobit pacienta.

2.1 PROCES KAKOVOSTI

Proces kakovosti zajema

Ocenjevanje ( primerjava med opravljeno in dogovorjeno zdravstveno nego npr. kolikokrat si

medicinska sestra razkuži roke med delovnikom).

Zagotavljanje ( opisovanje, merjenje, vrednotenje in izvajanje ukrepov na tistih področjih kjer

je to potrebno).

Kontrola kakovosti ( izvajanja aktivnosti za izpolnitev zahtev za kakovost ter merjenje in

primerjanje procesa ali dejavnosti z vnaprej določenimi cilji).

Stalno izboljševanje ( so ukrepi, ki se uvedejo po celotni organizaciji za izboljševanje

uspešnosti in učinkovitosti aktivnosti in procesov, da se organizaciji in njenim odjemalcem

(pacientom) zagotovijo dodatne koristi).

Celovito upravljanje kakovosti ( Je način vodenja organizacije, osredotočenost na kakovost,

ki temelji na sodelovanju vseh njenih članov in je načrtovan pristop zdravstvene ustanove, ki

ima za cilj na najboljši način opraviti storitev in nenehno izboljševati kakovost).

Ocenjevanje kakovosti je postopek pri katerem z uporabo primernih metod in izbranih

kriterijev primerjamo med seboj opravljeno in dogovorjeno zdravstveno oskrbo. Torej

primerjavo med izvedeno zdravstveno nego z izbranimi postavljenimi kriteriji ali standardi.

Šele ko ocenimo kakovost, lahko oblikujemo sistem zagotavljanja kakovosti, ki pripomore k

izboljševanju in doseganju želenih zastavljenih ciljev.

Zagotavljanje kakovosti ni enkratno dokončno dejanje, temveč stalen proces, ki stalno zahteva

izboljševanje izdelkov oziroma storitev.

Izboljševanje kakovosti je proces, ki sledi po fazi ocenjevanja in zagotavljanja kakovosti, ter

odpravlja ugotovljene ovire oziroma težave, ter tako dviguje kakovost na višjo raven.

2.2 CILJI ZAGOTAVLJANJA KAKOVOSTI ZDRAVSTVENE NEGE

Razvoj sistema celotne kakovosti je zelo široko področje, zato potrebujemo dober strokovni

nadzor, ki bo imel vpliv in moč nad morebitnim nestrokovnim izvajanjem zdravstvene nege.

To v našem poklicu pomeni imeti;

- izdelane strokovne standarde,

- klinične poti,

- v praksi uporabno in računalniško podprto negovalno dokumentacijo,

- postavljene načrtovane negovalne diagnoze, ki nam omogočajo doseganje ciljev,

- kategorizacija pacientov,

- dobro kulturo komuniciranja in obnašanja v odnosu tako s pacienti, kot sodelavci.

Ko se odločamo za program zagotavljanja kakovosti, si prizadevamo, za čim višjo kakovost in

čim boljše dosežene rezultate ob racionalni in razpoložljivi rabi materiala. Pri tem želimo

doseči sledeče:

- Izboljšanje ali vzdrževanje zdravstvenega stanja pacienta;

- izboljšanje ali vzdrževanje njegovih funkcionalnih sposobnosti,

- dobro počutje pri pacientu,

- zadovoljstvo pacienta po opravljeni zdravstveni negi.

Če želimo govoriti o kakovostni zdravstveni negi ne pozabimo na avtonomijo pacienta.

Pozornost, odprtost in komunikacija, zaupanje in odgovornost so za izvajalce zdravstvene

nege nujne vrline velikega pomena.

Bistvo vodenja kakovosti je sistematično izboljševanje znanja izvajalcev, organiziranost

procesa zdravstvene obravnave, delovnega okolja in vodenja. Kaže se v dvigu uspešnosti

zdravljenja, povečani dostopnosti zdravljenja, boljših delovnih pogojih, predvsem pa v večji

varnosti.

3 NALOGE, POOBLASTILA IN PRISTOJNOSTI ODBORA ZA KAKOVOST

Odbor za kakovost sestavljajo; direktor, strokovni direktor, glavna medicinska sestra, in vodja

komisije za kakovost. Odbor vodi direktor. Odbor poroča o dosežkih s področja kakovosti in

varnosti pacientov v letnem poročilu Ministrstvu za zdravje in svetu zavoda.

Naloge in pooblastila odbora za kakovost:

- Uvedba sistema upravljanja celovite kakovosti in nenehnega izboljševanja kakovosti.

- Zapis in izvajanje ciljev, s področja kakovosti in varnosti.

- Merila klinične uspešnosti na ravni zavoda, oddelka in odseka.

- Pospeševanje aktivnosti za kakovost in varnost.

- Ustvarjanje kulture kakovosti in varnosti, zagotavljanje virov in nadzora.

3.2 NALOGE, POOBLASTILA IN PRISTOJNOSTI KOMISIJE ZA

KAKOVOST IN VARNOST PACENTOV

Komisija za kakovost in varnost pacientov je zadolžena za izvajanje nalog, ki jih zahteva

odbor za kakovost in nacionalne usmeritve za razvoj kakovosti. Vodi jo vodja kakovosti.

Člani so predstavniki zdravnikov, medicinskih sester, farmacevtov, fizioterapevtov itd.

Skupina lahko šteje 5-7 članov. Občasno se jim pri reševanju določenega redkejšega problema

pridruži še kak strokovnjak iz področja perečega problema.

Naloge, pooblastila in pristojnosti komisije za kakovost so:

- Pregled in analiza poročil

- Svetovanje in predlaganje ukrepov posameznim oddelkom za izboljšanje kakovosti.

- Spremljanje izvedbe ukrepov.

- Priprava navodil in spremljanje aktivnosti, v smislu notranjega nadzora, pogovorov o

varnosti, klinične poti .

- Ostalo ( spremljanje ležalne dobe, kakovost opravljene storitve v enodnevni bolnišnici,

razmerja med kontrolnimi pregledi itd.)

4 KAZALNIKI KAKOVOSTI

Vsaka organizacija, ki sprejme odgovornost za spremljanje in pospeševanje kakovosti svojega

dela, se odloči za program zagotavljanja kakovosti. Če se odločimo torej izvajati program

kakovosti, morajo biti vidne radikalne spremembe vse od ugotavljanja do zagotavljanja

kakovosti.

Kazalnik kakovosti je merilno orodje, ki kaže na izid obravnave pacienta. . Uporabljamo ga

kot vodilo za spremljanje, ocenjevanje in izboljševanje kakovosti obravnave, kliničnih

storitev in podpornih dejavnosti.

V Republiki Sloveniji, poznamo različne kazalnike kakovosti ( padci, razjede zaradi pritiska,

čakalne dobe, nenačrtovani ponovni sprejemi, bolnišnične okužbe itd.)

Kazalniki kažejo kako in kako dobro naredimo neki postopek. Da nam potrebne informacije,

ki nam nato koristijo za odločanje.

Pogoji za kakovost so učeča se organizacija, ( vsi nivoji zdravstvenega tima se učijo drug od

drugega), timsko delo in opolnomočenje medicinskih sester.

4.1 STANDARD

Standardi so pomemben element zagotavljanja kakovosti in hkrati elementi sodobne

zdravstvene nege. So strokovno oblikovane zahteve, ki definirajo nekaj dobrega. Standard

zdravstvene nege je temeljna strokovna podlaga stroke zdravstvene nege. Postavljeni so na

ravni stroke, delovnega področja ali na posamezni specialnosti. Niso veljavni, če ne vsebujejo

kriterijev za vrednotenje zdravstvene nege. Od postavljenih standardov lahko pričakujemo

koristi tako medicinske sestre, kot pacienti. Saj standardi definirajo in predstavljajo

zdravstveno nego, njeno kakovost, kompetence in odgovornost. Zdravstvenemu osebju

koristijo za merjenje in ocenjevanje kakovosti zdravstvene nege. Omogočajo večji nadzor in z

njimi lahko enostavno ugotavljamo potrebe po vsebinskih in razvojnih programih. Prav tako

usmerjajo tudi raziskovalno delo. Z njimi dosežemo zmanjševanje nepotrebnih odstopanj in

pacientom zagotovimo, kar se da najboljšo kakovostno zdravstveno nego.

Standard je določitev, ki opiše področja smernic s postavljenimi merili za njihovo doseganje.

Je način zdravstvene oskrbe in zdravstvene nege, ki bi ga morali biti deležni vsi uporabniki

vsaj na minimalnem nivoju sprejemljive izvedbe.

Standarde piše negovalni tim. Žal standarde velikokrat sprejemamo negativno, in ne

poznamo niti njihovega pomena in namena. Za pisanje standardov ni predpisane oblike in ni

pomembno kako zgleda. Pomembna je vsebina standarda. Torej, kot je omenjeno že zgoraj

standard izdela negovalni tim. Največkrat glavna medicinska sestra. Sodelujejo tudi srednje

medicinske sestre. Pomembno je, da je pod vsakim standardom podpisan tisti, ki ga je

sestavil, in ki je zanj odgovoren. Zanj mora skrbeti, ga popravljati in dopolnjevati.

Vsaka dejavnost v zdravstvenem sistemu mora oblikovati in uvesti svoje standarde. Če so na

voljo že obstoječi in veljavni standardi, jih je potrebno le prilagoditi tako da postanejo realni,

dosegljivi in merljivi v sistemu standarda kakovosti.

Standardi zdravstvene nege morajo biti primerni glede na skupine pacientov, razumljivi,

merljivi, zasnovani na znanstvenih dokazih in dosegljivi v praksi.

Standarde postavljamo na ravni:

- Stroke, kamor sodijo splošni standardi, ki so pomembni za stroko zdravstvene nege v

najširšem pomenu.

- Delovnega področja (bolnišnica, domovi starejših občanov, zdravstveni dom).

- Specialnosti, ki zajema lokalno raven (bolnišniški oddelek, klinika, službe znotraj

zdravstvenega doma)

S standardi merimo in ocenjujemo kakovost zdravstvene nege. Večamo zadovoljstvo

zdravstvenih delavcev in pacientov. Raziskujemo in lažje poučujemo praktikante. Torej s

standardi dosegamo odlično zdravstveno nego. Predstavljajo kakšna struktura standarda je

potrebna, kaj naj bo storjeno in kakšne koristi ima pacient od dobre zdravstvene nege.

4.2 LASTNOSTI STANDARDA

Standardi morajo biti:

- veljavni,

- specifični glede na ožje strokovno področje,

- jasni in razumljivi,

- vsebovati morajo kriterije, kajti brez njih ni standardov

4. 3 NAMEN STANDARDOV V ZDRAVSTVENI NEGI

Namen standardov v zdravstveni negi je sledeči:

- višja kakovost zdravstvene nege;

- enotno izvajanje strokovnih opravil v zdravstvenem zavodu in celotnem slovenskem

prostoru,

- enotna podlaga za učenje in praktično delo z študenti in dijaki,

- omogočajo ustrezno kadrovsko sestavo,

- omogočajo primerjavo med kadrovskimi normativi in dejansko potrebo po kadru,

- omogočajo delitev dela med različnimi izvajalci zdravstvene obravnave,

- služijo, kot pripomoček pri načrtovanju, izvajanju, in vrednotenju zdravstvene nege,

- dajejo vpogled v pogoje za izvedbo zdravstvene nege, proces izvajanja, vsebino učenja

in komunikacije, ter rezultat zdravstvene nege,

- zagotavljajo dobro organizacijsko klimo, in zadovoljstvo vseh zaposlenih ob dobrih

dosežkih.

4.4 ZNAČILNOSTI STANDARDOV

Za standarde je značilno, da morajo odražati:

- vidike sodobne zdravstvene nege,

- najnovejše ugotovitve raziskovalnega dela, podprte s praktičnimi izkušnjami,

- strokovno usposobljenost in pristojnosti vseh članov negovalnega tima,

- specifičnost posameznega področja zdravstvene nege.

- standardi opredeljujejo tudi pogoje za izvajanje zdravstvene nege in seveda

pričakovane rezultate.

4.5 ISO 9001

ISO 9001 je mednarodni standard, postavljen s strani države, ki zajema nabor zahtev, katerim

izvajalci sledijo in so preko njega tudi ocenjeni. Zajema akreditiranje, certificiranje, model

poslovne odličnosti in uporabo posameznih orodij. Organizacije, ki se poslužujejo ISO 9001

standarda so kakovostne, od načina delovanja, storitev in do proizvodov, katere nudijo.

4.6 KLINIČNA POT

Klinična pot je pot od sprejema do odpusta pacienta iz ustanove, ki obravnava določeno

bolezen. Je orodje, ki zdravstvenemu timu omogoča racionalno in na znanstvenih dokazih

utemeljeno obravnavo. Z njo spremljamo opravljeno delo, spremljamo kazalnike kakovosti,

dokumentiranje in seveda lažje opravimo notranjo presojo. Pacientom pomaga pri seznanjanju

z njegovim predvidenim potekom obravnave in hkrati nam zelo koristi pri izračunu stroškov

obravnave.

Klinična pot je v bistvu izvajanje kliničnih smernic. Je strukturiran večdisciplinaren načrt

zdravstvene oskrbe z določenim kliničnim problemom. Pomaga uresničevati načrte in s tem

spodbuja timsko delo.

4.7 KLINIČNE SMERNICE

Klinične smernice so sistemsko oblikovana stališča, ki zdravstvenemu osebju in pacientu

pomagajo pri odločitvah, v smislu zdravljenja, načrtovanja potrebnih operacij in drugo.

Omogočajo timski pristop, obenem pa vse podpirajo z dokazi in ne samo z raziskavami in

domnevami.

Klinične smernice so priporočila o najboljši oskrbi določenih zdravstvenih stanj, ob

upoštevanju razpoložljivosti dokazov o najuspešnejših pristopih. Ne morajo nadomeščati

znanj zdravnika ali medicinske sestre, predvsem pa ne morejo nadomestiti izkušenj. So le

pripomoček za sprejemanje odločitev o najprimernejših ukrepih v specifičnih okoliščinah

posameznika.

Lahko pa klinične smernice pomembno prispevajo, k oblikovanju kliničnih poti, k

usmerjevanju izobraževanja in usposabljanja zdravstvenih delavcev, ter informiranju

pacientov o predvidenem poteku zdravstvene oskrbe.

5 VARNOST, VARNOSTNI ZAPLETI IN KAKOVOST

Varnost je stopnja, pri kateri se zdravstvena oskrba odvija varno ter se do največje možne

mere zmanjša tveganje, oziroma nevarnost za nastanek nezaželenega dogodka tako za

pacienta, kot izvajalca.

Skorajšnji varnostni zapleti so ravno tako pomembni, kot tisti ko so se že zgodili.

Sistematičen in učinkovit pristop o spremljanju varnostih zapletov je v bolnišnicah še redek.

Prav tako je v Sloveniji zelo malo strokovnjakov s področja analize osnovnih vzrokov

varnostnih zapletov in posledično veščin oblikovanja uspešnih ukrepov za preprečevanje

njihovih ponovitev. Pogovori o varnosti in varnostne vizite pripomorejo k izboljševanju

varnosti pacientov, ter spreminjanju varnostne kulture.

5.1 NAČELA SISTEMA VARNOSTI

Načela sistema varnosti so sledeča:

- Učenje in neobtoževanje,

- poročanje,

- tudi skorajšnje napake so pomembne,

- vključevanje celotnega tima,

- ugotavljanje tveganja,

- povratna informacija,

- odprt sistem.

Varnost pacientov bomo dosegali tudi s pomočjo sistema poročanja in učenja. Uvedbo

sistemskega spremljanja varnostnih zapletov in poročanja o njih, nadrejenim oziroma

pristojnim. Potrebno je redno izvajanje pogovorov v smislu varnosti in preprečevanja le te.

5.2 PREPREČEVANJE VARNOSTNIH ZAPLETOV

Preprečevanje varnostnih zapletov zajema:

- osredotočanje na vzroke,

- izobraževanje o varnosti pacienta,

- priprava pravilnikov, pravil, navodil, smernic in ocenjevanje tveganja,

- sistem redne kontrole varnosti,

- zaupno poročanje o varnostnih zapletih,

- spodbujanje pacienta k dajanju predlogov in sproščena komunikacija z osebjem..

5.3 ZAGOTAVLJANJE VARNOSTI PACINETA

Varnost pacienta zagotovimo z:

- Izboljšanjem natančnosti identifikacije pacienta.

- Izboljšanjem komunikacije med zdravstvenimi delavci.

- Izboljšanje varnosti pri ravnanju z zdravili.

- Preprečevanje napačnih posegov pri napačnih pacientih, na napačni strani ali mestu.

- Pregled kliničnih poti in protokolov.

- Pregled strategije upravljanja z opozorilnimi nevarnimi dogodki.

- Pregled poročil napak.

- Razgovor z vodstvom in osebjem.

- Razgovor s pacientom.

- Opazovanje procesa varnosti pacienta.

Varnost pacienta povečamo lahko še z :

- Uvedbo varnosti in kakovosti v izobraževalnem programu.

- Gradnjo odgovornosti.

- Uvajanjem sistema poročanja in analize varnostnih zapletov.

- Zaščito zdravstvenih delavcev, ki poročajo o varnostnem zapletu.

- Zaščito udeležencev, razen v primeru malomarnosti ali kriminalnega dejanja.

Izboljšava in zagotavljanje varnosti je stalen proces. Da bomo vedeli katere spremembe

moramo uvesti je potrebno redno testiranje in evalviranje tako procesov, kot dogodkov. Le

tako bomo dosegli spremembo, ki bo pomenila boljšo uspešnost delovanja. Vse to izvajamo s

kazalniki kakovosti. V izboljševanje samih sistemov ne spada samo izboljševanje lastne

prakse, storitev, kliničnih sistemov, ampak tudi izboljševanje propadlih sistemov in procesov.

Izboljšujemo lahko na več načinov. Ena možnost je da izberemo sistem top down oz. od

zgoraj navzdol. Druga možnost je, da izberemo sitem button up oz. krožki kakovosti. V ta

namen se poslužujemo uporabe različnih modelov kot je model Norme Lang. Je model, ki je

podoben PDCA modelu. Temelji na načrtovanju, izvedbi, preverjanju in ukrepanju. Model

izboljšave ( NIPU krog) prav tako zajema ukrepanje, načrtovanje, storitev in še evalvacijo. Ta

model vključuje tudi aktivnost spremembe nosilca in časovnico ( kdaj bo kdo kaj naredil).

6 NOTRANJI NADZOR

Notranji nadzor je povezan s standardizacijo dela in z iskanjem novih priložnosti za

izboljšanje izzivov.

Nadzori so :

- napovedani,

- nenapovedani,

- zunanji,

- notranji,

- redni,

- izredni.

Notranji nadzor, je nadzor nad izvajanjem standardov, urejenostjo in izpolnjenostjo

dokumentacije, ter sodelovanje z ostalimi zdravstvenimi službami ( laboratorij ).

Notranji nadzor izvajamo po točno določeni metodi, s kateri pridemo do problema. Podatki se

morajo zbirati na enak način, ne glede na to kdo jih zbira. Ti podatki nam nato pomagajo

razlikovati med tistim, kar mislimo da se dogaja in tistim, kar se dejansko dogaja.

6.1 NOTRANJA PRESOJA

Notranja presoja je sistematičen, neodvisen in dokumentiran proces pridobivanja dokazov

presoje in objektivnega vrednotenja. Notranja presoja planira, izvede in kontrolira, ali so

ugotovitve upoštevane in nepravilnosti tudi odpravljene. Presoja mora biti neodvisna, kar

pomeni, da naj ne bi nihče vplival na presojevalce in potek presoje. Mora biti dokumentirana

kar pomeni, da je proces notranje presoje zabeležen v pisni obliki (vsebuje podatke o pripravi,

izvedbi in ugotovitvah).

6.1.1 NAMEN NOTRANJE PRESOJE

Namen notranje presoje je, da ugotovi ali je sistem vodenja ustrezen, glede na zahteve

dokumentov. Ali se učinkovito izvajajo postavljena notranja pravila in dogovori z zavodom.

In ali se učinkovito izvajajo zakonske in druge zahteve.

S pomočjo notranje presoje se ugotavlja ustreznost obstoječega sistema vodenja kakovosti.

Ugotavljamo in odpravljamo neskladnosti, preden jih ugotovijo zunanji presojevalci. Notranja

presoja nam da informacijo o napredovanju projekta in sistemu vodenja kakovosti v različnih

enotah.

Pomembno je, da se zavedamo, da notranja presoja pomeni iskanje možnosti in priložnosti za

izboljšanje in pomoč, pri vodenju organizacije. Notranja presoja ni ocenjevanje dela in iskanje

napak posameznikov. Je ocenjevanje celotnega sistema vodenja zavoda ( ugotavljanje

odstopanj od dogovorjenega načina dela, iskanje področij, kjer je možno izboljšanje,

spoznavanje dela, izmenjava dobrih praks, dvigovanje zavesti zaposlenim o pomenu

kakovosti).

6.1.2 PROCES NOTRANJE PRESOJE

Proces notranje presoje zajema:

a). Planiranje.

b). Priprava na izvedbo.

c). Izvedba presoje.

d). Poročanje o ugotovitvah.

e). Določanje ukrepov.

f). Izvedba ukrepov.

g). Preverjanje učinkovitosti izvedenih ukrepov.

h). Zaključno poročanje.

Za presojevalce, ki opravljajo notranjo presojo, veljajo naslednja načela:

- Etično obnašanje.

- Poštenost predstavitve ( dolžan je poročati resnico in točne podatke).

- Skrb za strokovnost.

Zbiranje podatkov je proces, ki zagotavlja da so podatki, ki jih zbiramo za ugotavljanje

uspešnosti delovanja nekega procesa uporabni, zanesljivi, stroškovno skladna, ter da za

zbiranje podatkov ne porabimo preveč časa. Podatke zbiramo zato, da dobimo realno oceno

odklonov v procesu, da časovno opredelimo procese, da opazujemo učinek na spremembe in

da zagotavljamo osnovno stanje procesa. Zbiranje podatkov strokovno imenujemo

METODOLOGIJA.

V metodologiji iščemo in izbiramo le uporabne podatke, ustvarimo si enostavne beležke in

obrazce za vrednotenje. Le tako bomo zmanjšali morebitne napake, in le tako bomo zbiralcu

dali jasna navodila.

Oblikovati moramo načrt kdo, kaj, kje, kako in katere podatke pridobiti. Postavimo enostavno

delovno definicijo. Zbrani podatki, morajo biti zanesljivi, kompletni in resnični.

7 TIM IN TIMSKO DELO

Tim je delovna skupina za katero je značilno, da sodeluje pri odločanju in v medsebojni

pomoči pri doseganju in opravljanju zastavljenih ciljev. Timsko delo je pogoj, da sploh lahko

opravljamo kakovost. Pogoj za tim so različni strokovnjaki, vodja tima, predznanje in skupni

cilj. Vsi člani tima morajo poznati standarde. Potrebno je uvajanje v timsko delo. V timu je

lahko največ 12 članov. Vodja koordinira, sklicuje sestanke, pripravlja gradivo itd. Dokler se

tim oblikuje in še ne deluje popolnoma je potrebno, da je vodja demokratičen in

samozavesten. Ko je tim utečen, ima vodja večinoma vlogo koordinatorja, ki usmerja,

preverja in nadzoruje celotni postopek.

Tim je majhna skupina ljudi, ki ima zastavljen skupni cilj. Svoje delo sprejemajo za svojo

last. K uspešnosti tima prispevajo z izvirnostjo in znanjem. Delujejo v vzdušju zaupanja in

drug drugega spoštujejo, ter spodbujajo. Prizadevajo si za odprto in pošteno komunikacijo in

ohranjajo ravnotežje med skupinsko učinkovitostjo in potrebo po priznanju. Svoje vedenje

prilagajajo timskim standardom.

Ločimo različne vrste timov ;

- Tim za reševanje problemov.

- Tim za izboljševanje kakovosti.

- Projektni tim ali krožki kakovosti.

- Tim za razvoj zdravstvene nege.

Tim priznava konflikt, kot normalen pojav. Sprejemajo ga, kot priložnost za nove rešitve in

kreativnost. Konflikte rešujejo hitro in konstruktivno. Sodelujejo pri odločitvah pomembnih ta

tim. Razumejo, da mora kdaj vodja tudi sam sprejemati končne odločitve, kadar je potrebno

hitro ukrepanje.

Pomanjkljivosti, ki se lahko pojavijo pri timu je nevarnost skupnega mišljenja, prevlada

posameznega člana, prelaganje odgovornosti na druge, pritiski, konkurenca, izgovor na čas,

kompromisi.

Uspešni tim bo tisti tim, ki bo uporabil komunikacijo kot učinkovito tehniko za reševanje

težav. Dober tim prepoznava in poimenuje probleme. Pripravi in sprejme spremembe in jih

nato tudi uvede.

7.1 POGOJI ZA UČINKOVIT TIM

Da bo tim lahko uspešno deloval je potrebno, da imajo njegovi člani dovolj znanja, občutek za

skupinsko delo, da znajo sklepati kompromise, razpravljati, organizirati in imeti tudi

managerske sposobnosti. Da bodo člani pri svojem delu uspešni je potrebno, da si postavijo

jasno vizijo in cilje, ter se med seboj spodbujajo, zaupajo in se spoštujejo.

Vse te lastnosti so nujne, da se tim izogne nevarnostim, kot so skupno mišljenje, izgovori,

prevlada posameznega člana tima in prelaganje odgovornosti na druge člane tima.

Povsod, kjer skupaj dela večje število ljudi se začnejo izražati tudi slabe strani. Tako je tudi v

timu. Do slabih strani v timu lahko privedejo posamezni člani, ki ne cenijo vložka dela drugih

članov. Nepravilna komunikacija in pomanjkanje podpore organizacije prav tako spodbuja

negativnosti, ki se izražajo v timu. Lahko pa so slabe strani, tudi praktične ovire, kot je npr.

preveliko število članov, ki ovira timsko kreativnost, ali prevelika menjava članov, ki pa

vpliva na razvoj in učenje tima.

Slabe lastnosti timskega dela pa prej ko slej pripeljejo do konfliktov med člani ali vodjo.

Konflikti so lahko primarni, ti se pojavijo v času oblikovanja tima. Pojavijo se predvsem

zaradi prevelikih pričakovanj članov ali vodje ali pa zaradi še nejasnih ciljev. Sekundarni

konflikti se pojavijo, ko tim že deluje. Ti konflikti se pojavijo kot nestrinjanje z ostalimi člani

tima. In terciarni konflikti nastanejo, kadar se posamezni člani borijo za prevlado v timu.

Ključnega pomena v situaciji konflikta je kako bo vodja pristopil k problemu in ga začel

reševati. Pomembno je, da vodja že na začetku vse člane obvesti, da se konflikti dogajajo in

da imajo vsi svojo priložnost, da predstavijo svojo zgodbo. Vsak član pa mora tudi sprejeti

odgovornost za iskanje rešitev. Žal se vse prevelikokrat zgodi, da tudi v timu prevlada

patriarhalna podreditev žensk. Znano je, da je med različni zdravstvenimi profili izredno slabo

sodelovanje. Ali bo tim uspešen ali ne, se lahko vidi že po tem, kakšno je sodelovanje med

medicinsko sestro in zdravnikom.

ZDRAVSTVENA ZAKONODAJA

1 USTAVA REPUBLIKE SLOVENIJE

Ustava je najvišji splošni pravni ant, s katerim država predpiše splošna načela, ter oblike

politične in družbene ureditve. V ustavi so zapisana splošno veljavna načela, s katerimi se

strinjajo skoraj vsi državljani, zato je za njen sprejem in spremembo v parlamentu običajno

potrebna dvotretinjska večina v skladu s pravnimi akti, za katere skrbi ustavno sodišče.

Ustava je temeljni pravni akt države. Vsak zakon, uredba in predpis mora biti v skladu z

ustavo.

23.12.1990, državljani izrazijo voljo, da RS postane samostojna država.

25.6.1991, sprejeta temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti RS.

23.12.1991 sprejetje ustave RS, ki je akt za osamosvojitev in ustavo samostojne države.

Ustavo RS je Državni zbor potrdil na skupščinski seji 23. Decembra 1991. Razdeljena je v

deset delov;

Splošne določbe

Človekove pravice in temeljne svoboščine

Gospodarska in socialna razmerja

Državna ureditev

Samouprava

Javne finance

Ustavnost in zakonitost

Ustavno sodišče

Postopek za spremembo ustave

Predhodne in končne določbe.

Ustava se na področju zdravstva v svojih členih sklicuje na ;

Nedotakljivost človekovega življenja (v Sloveniji ni smrtne kazni)

Prepoved mučenja (prepovedano je na človeku delati medicinske ali druge znanstvene

poskuse brez njegove svobodne privolitve)

Pravica do osebnega dostojanstva, osebne svobode, varnosti

Pravica do zasebnosti

Varstvo osebnih podatkov

Svoboda vesti (izpovedovanje vere in drugih opredelitev je v zasebnem in javnem

življenju svobodno)

Pravica do ugovora vesti

Pravica do zdravstvenega varstva (nikogar ne moremo prisiliti v zdravljenje, razen v

primerih, ki jih določa zakon)

Pravice invalidov (zagotovljeno varstvo in usposabljanje za delo)

Svobodno odločanje o rojstvih otrok

Pravice otrok (varstvo in skrb)

2 ČLOVEKOVE PRAVICE IN TEMELJNE SVOBOŠČINE

V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne

glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, rojstvo, izobrazbo,

družbeni položaj, invalidnost. Vsi so pred zakonom enaki.

Pojem človekove pravice izhaja iz pojmovanja človeka, kot svobodnega bitja. Človekove

pravice so se razvijale znotraj odnosa med posameznikom in državo, kot sredstvo, ki ščiti

človeka pred neomajno oblastjo vladarjev in možnim zlorabljanjem tako države, kot

posameznika.

Politične, socialne, ekonomske in kulturne pravice so zapisane v Splošni deklaraciji o

človekovih pravicah, v različnih konvencijah ter naši ustavi in zakonih.

Zanikanje človekovih pravic prizadene posameznika, družino, povzroči nasilje in konflikte v

družbi in med narodi. Za dosledno spoštovanje človekovih pravic skrbi urad varuha

človekovih pravic.

2.1 OSEBNE PRAVICE IN SVOBOŠČINE

Varujejo fizično in osebno integriteto in dostojanstvo posameznika kot človeške osebnosti.

So absolutne, neprenosljive, nepodedljive, ter neločljivo povezane z osebo.

2.2 OSEBNE PRAVICE, KI ŠČITIJO TELESNO INTEGRITETO

ČLOVEKOVE OSEBNOSTI

Pravice, ki ščitijo telesno integriteto človekove osebnosti so naslednji členi:

17. člen: nedotakljivost človekovega življenja – v Sloveniji ni smrtne kazni

18. člen: prepoved mučenja – na človeku je prepovedano delati medicinske ali druge

znanstvene poskuse brez njegove svobodne privolitve.

19. člen: varstvo osebne svobode – vsakdo ima pravico do nje. Nikomur se ne sme vzeti

prostosti, razen po postopku ki ga določa zakon. Vsakdo, ki mu je prostost odvzeta mora biti v

materinem ali jeziku, ki ga razume, takoj obveščen zakaj mu je bila prostost odvzeta, da ni

dolžan ničesar izjaviti, ima pravico do pravne pomoči, pristojni organ je na njegovo zahtevo

dolžan obvestiti njegove bližnje.

27. člen: domneva nedolžnosti – dokler se mu krivda ne dokaže

32. člen: svoboda gibanja: vsakdo ima pravico da se prosto giblje, si izbira prebivališče,

zapusti državo in se vanjo vrne. Razen pri kazenskih postopkih, širjenje nalezljivih bolezni…

tujcem se lahko omeji vstop v državo in čas bivanja.

36. člen: nedotakljivost stanovanja – nihče ne sme brez odločbe sodišča vstopiti v tuje

stanovanje, pri preiskavi ima pravico biti navzoč lastnik ali njegov zastopnik, preiskava se

opravi v navzočnosti dveh prič. Brez odločbe in prič: uradna oseba za neposredno prijetje

storilca kaznivega dejanja, da se zavarujejo ljudje in premoženje.

37. člen: varstvo tajnosti pisem in drugih občil – zagotovljena je tajnost pisem in drugih občil,

izjema spet ljudje v kazenskem postopku

Osebne pravice, ki so pretežno vezane za miselno in duhovno sfero človeka

46. člen: pravica do ugovora vesti, določen z zakonom, če se z njim ne omejujejo pravice in

svoboščine drugih. Primer = ugovor vojaški dolžnosti, zdravnik, drug kader

38. člen: varstvo osebnih podatkov – prepovedana uporaba osebnih podatkov v nasprotju z

namenom njihovega zbiranja, vsakdo se ima pravico seznaniti se z zbranimi osebnimi

podatki, ki se nanašajo nanj in pravico do sodnega varstva ob njihovi zlorabi

3 INFORMACIJSKI POOBLAŠČENEC

Informacijski pooblaščenec je samostojen in neodvisen državni organ, ki pod svojo streho

združuje dostop do informacij javnega značaja in varstvo osebnih podatkov.

4 ZAKON O PACIENTOVIH PRAVICAH

Zakon o pacientovih pravicah, določa pravice, ki jih ima pacient, kot uporabnik zdravstvenih

storitev pri vseh izvajalcih zdravstvenih storitev, postopke uveljavljanja teh pravic, kadar so

kršene, in s temi pravicami povezane dolžnosti.

Namen tega zakona je omogočiti enakopravno, primerno, kakovostno in varno zdravstveno

oskrbo, ki temelji na zaupanju in spoštovanju med pacientom in zdravnikom, ali drugimi

zdravstvenimi delavci.

4.1 PACIENTOVE PRAVICE

DO DOSTOPA DO ZDRAVSTVENE OSKRBE IN ZAGOTAVLJANJA

PREVENTIVNIH STORITEV

V skladu s predpisi zdr. varstva in zdr. zavarovanja, pravica do NMP (nujne medicinske

pomoči) brez napotnice in plačila, ustrezne preventivne storitve za ohranitev zdravja in

preprečitev bolezni.

ENAKOPRAVNEGA DOSTOPA IN OBRAVNAVE PRI ZDRAVSTVENI OSKRBI

Enaka obravnava ne glede na spol, narodnost, raso ali etično poreklo, vero ali

prepričanje, invalidnost, starost, spolno usmerjenost, varstvo otrok in drugih ogroženih

skupin.

PROSTE IZBIRE ZDRAVNIKA IN IZVAJALCA STORITEV

Zdravnik ali izvajalec zdr. storitev lahko izbiro tudi zavrne v posebej utemeljenih primerih.

Zdravljenje bo predvidoma manj uspešno ali nemogoče, predlagati mora izbiro drugega

zdravnika in pisno v 8 dneh pojasni razloge za zavrnitev.

PRIMERNE, KAKOVOSTNE IN VARNE ZDRAVSTVENE OSKRBE (v skladu z medicinsko doktrino).

Primerna zdravstvena oskrba je skladna s pacientovimi potrebami, zmožnostmi zdr. sistema v

RS, s pacientom vzpostavlja odnos sodelovanja in zaupanja,temelji na enostavnih, preglednih,

in prijaznih administrativnih postopkih.

Kakovostna zdravstvena oskrba dosledno dosega izide zdravljenja, ki so primerljivi s

standardi ali najboljšimi praksami ob upoštevanju temeljnih načel kakovosti – uspešnost,

varnost, pravočasnost, kontinuiteta učinkovitost, enakopravnost in osredotočenje na pacienta.

Varna zdravstvena oskrba preprečuje škodo za pacientov zvezi s samim zdravljenjem in v

zvezi z okoliščinami fizične varnosti bivanja ali zadrževanja pri izvajalcu zdravstvenih

storitev.

DO SPOŠTOVANJA PACIENTOVEGA ČASA

Nujna medicinska pomoč je neodložljivo stanje in moramo zdravstveno oskrbo nuditi

nemudoma. Čakalni seznam glede razporedimo glede na stopnjo nujnosti skušamo urediti

najkrajši možni čakalni čas, skladno s pogoji financiranja in čakalno dobo v okviru

razumnega časa. Če pacient iz opravičenih razlogov ni mogel priti je izvajalec dolžan določiti

čim bližje staremu datumu novi datum. Če se pacient v 14 dneh ni opravičil se ga črta s

čakalnega seznama.

Čakalni seznam je potrebno voditi na primarni,sekundarni in terciarni ravni, razen za

preglede pri osebnem zdravniku ali pediatru se za vsako storitev vodijo določeni podatki.

Namen obdelave podatkov je obveščenost o vrstnem redu, spoštovanje le tega in obveščenost

o čakalni dobi oz. hiter in enakopraven dostop do zdr. storitev, pravica vedeti razloge za

čakalno dobo, in pravica do vpogleda in prepisa čakalnega seznama.

DO OBVEŠČENOSTI IN SODELOVANJA

Način sporazumevanja v slovenskem jeziku/jeziku narodne skupnosti. Pacient mora biti

obveščen o svojem zdravstvenem stanju, verjetnem razvoju, posledicah, cilju, vrsti, načinu

izvedbe, verjetnosti uspeha ter pričakovanih koristih izidu predlaganega posega oz.

zdravljenja, možnih tveganjih, stranskih učinkih, negativnih posledicah, morebitnih drugih

možnostih zdravljenja, o postopkih in načinih ki v RS niso dosegljivi.

Vse to je potrebno pacientu pojasniti v neposrednem stiku, obzirno na pacientu razumljiv

način v celoti in pravočasno. Podatke se pacientu sme zamolčati le izjemoma, kadar zdravnik

oceni, da bi mu to lahko povzročilo resno zdravstveno škodo, razen kadar pacient zahteva, da

je o vsem obveščen. Razloge za zamolčanje podatkov se ločeno dokumentira. Pacient lahko

zahteva da se mu podatki ne sporočijo, razen če bi drugim grozila resna zdravstvena škoda .

Ob odpustu iz bolnišnice ima pacient pravico do pisnega poročila o diagnozi, zdravljenju in

zdravstveni negi. Prejme navodila za ravnanje do prvega obiska pri osebnem zdravniku in

potrebna zdravila ali medicinske pripomočke.

DO SAMOSTOJNEGA ODLOČANJA O ZDRAVLJENJU

Posege, zdravljenja ali druga opravila lahko pacient zavrne. Medicinskega posega oz.

zdravstvene oskrbe ni dovoljeno opraviti pacientu, ki je sposoben odločanja o sebi brez

njegove poprejšnje svobodne in zavestne privolitve, razen če zakon drugače določa. Privolitev

je potrebna na obrazcu ali ustno, ob dveh polnoletnih pričah. Potrebno je pridobiti privolitev o

sodelovanju v učnem procesu, seznanjanja tretjih oseb z zdravstveno dokumentacijo,

sodelovanja v medicinskih raziskavah, razpolaganja s telesom ali deli telesa po smrti za

potrebe izobraževanja in raziskav, darovanja organov, tkiv, celic v času življenja ali po smrti.

Zdravstvena oskrba brez privolitve

Nujna medicinska pomoč se lahko opravi kljub temu, da pacient ni sposoben odločanja ali

izražanja svoje volje brez privolitve. Prav tako lahko brez privolitve opravimo poseg ali

postope, kadar pacient ni sposoben odločanja o sebi, kadar zdravnik ni seznanjen, da je

pacient, njegov pooblaščenec, zakoniti zastopnik ali druga oseba, ki po zakonu lahko da

privolitev nasprotovala posegu, kadar privolitve zgoraj navedenih ni bilo možno pridobiti v

razumnem času, kadar bo poseg ali oskrba v največjo zdravstveno korist.

Zavrnitev zdravstvene oskrbe

Pacient lahko zavrne medicinski poseg ali zdravstveno oskrbo, razen kadar bi to ogrozilo

življenje ali zdravje drugih, če zdravnik oceni, da bi njegova odločitev lahko ogrozila njegovo

življenje, ali povzročila nepopravljivo in hudo poslabšanje. Takrat mora pacienta poskusiti

prepričati, pomoč poiskati tudi pri svojcih, oz. predlagati pridobitev drugega mnenja. Pacient

ima kadarkoli pravico preklicati privolitev ali zavrnitev brez razlage.

DO V NAPREJ IZRAŽENE VOLJE

Pacientov zdravstveni pooblaščenec, določi ga lahko vsak, ki je sposoben odločanja o sebi in

je dopolnil 18 let. Zdravstveni pooblaščenec je oseba, ki bo v primeru in za čas njegove

nesposobnosti odločanja o sebi, odločala o pacientovi zdravstveni oskrbi in njegovih, drugih

pravicah iz zakona. Pacient določi pooblaščenca s pisnim pooblastilom kar potrdi z

lastnoročnim podpisom. Lahko določi navodila, usmeritve zdr. oskrbe morebitne omejitve

pravice do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo in njegovim zdravstvenim stanjem.

Pooblastilo lahko prekliče kadarkoli s pisno izjavo, tudi pooblaščenec lahko odpove v vsakem

času s pisno izjavo, razen kadar bi odpoved lahko povzročila resno zdravstveno škodo za

pacienta.

Izključitev oseb, ki so po zakonu upravičene do odločanja o zdravstveni oskrbi:

Polnoletna oseba sposobna odločanja o sebi lahko s pisno izjavo izključi ali omeji osebe, ki so

upravičene do odločanja o njegovi zdravstveni oskrbi, za primere ko ni sposoben odločanja o

sebi. Izjava je dostopna prek IS kartice zdrav. zavarovanja.

Upoštevanje vnaprej izražene volje:

Polnoletna oseba ima pravico, da se upošteva njegova volja. Kakšne zdravstvene oskrbe ne

dovoljuje, če bi se znašel v položaju, ko ne bi bil sposoben dati veljavne privolitve, če bi trpel

za hudo boleznijo, ki bi kljub dosežkom medicine v kratkem času vodila v smrt tudi ob

ustreznem medicinskem posegu, ali zdravstveni oskrbi in tako zdravljenje ne daje upanja za

ozdravitev, oziroma izboljšanja zdravja, ali lajšanje trpljenja, ampak samo podaljšuje

preživetje.

DO DRUGEGA MNENJA

Pacient drugo mnenje lahko pridobi kadar koli, tako na sekundarni in terciarni ravni. Pravico

se lahko izkoristi le enkrat za oceno istega zdravstvenega stanja. Pomembno je opraviti

temeljit pogovor o razlogih, namenu in potrebnosti pridobitve drugega mnenja z zdravnikom,

ki trenutno zdravi pacienta.

DO SEZNANITVE Z ZDRAVSTVENO DOKUMENTACIJO

Ob prisotnost zdravstvenega osebja in zdravnika ima pacient pravico do neoviranega

vpogleda in prepisa (fotokopiranje ali druga reprodukcija) v zdravstveno dokumentacijo.

Seznanitev z zdravstveno dokumentacijo po smrti pacienta ima pravico vpogleda tista oseba,

katera je pooblaščena s strani zakona (najbližji svojec), ali oseba kateri je pacient predhodno

dal izrecno pisno privolitev. Prav tako ima možnost vpogleda v dokumentacijo informacijski

pooblaščenec.

Pravica do seznanitve

pravico do seznanitve o zdravstvenem stanju pacienta ima pacientov zakonec, zunajzakonski

partner, partner iz istospolne skupnosti, otroci in posvojenci, kadar teh oseb ni, pa imajo to

možnost pacientovi starši. Osebam se omogoči dostop do tistih podatkov, ki so potrebni za

dosego zakonitega namena seznanitve.

DO VARSTVA ZASEBNOSTI IN VARSTVA OSEBNIH PODATKOV

Zasebnost pri opravljanju zdravstvene storitve; spoštovati pacientovo zasebnost, zlasti

njegova moralna, kulturna, verska, filozofska in druga osebna prepričanja, ob upoštevanju

medicinske doktrine. Pri opravljanju zdravstvene nege, medicinskih posegov ali drugih

postopkov, so prisotni samo tisti zdravstveni delavci, ki so zato nujno potrebni. Prav tako so z

dovoljenjem pacienta lahko prisotne tudi osebe, ki se zdravstveno izobražujejo. Če pacient ni

sposoben odločanja o sebi, odločijo druge osebe, oziroma zakon.

Varstvo osebnih podatkov ;

Pravica do zaupnosti vseh podatkov. Če podatke uporabljamo ali jih kako drugače

obdelujemo, je potrebna osebna privolitev, ki pa ni potrebna pri epidemioloških in drugih

raziskavah, izobraževanju, medicinskih objavah.

Varovanje poklicne skrivnosti;

Zdravstveni delavci so dolžni varovati vse, kar pri opravljanju svojega poklica in dela zvejo

o pacientu: (zdravstveno stanje, osebne družinske in socialne razmere, informacije v zvezi z

ugotavljanjem , zdravljenjem in spremljanjem bolezni in poškodb).Molčečnosti jih lahko

razreši pacient, starši ali skrbnik. Do 15. Leta so skrbniki starši, oziroma oseba, ki je imela

pravico do privolitve, če pacient ni bil sposoben odločanja o sebi.

Zdravnik je dolžan naznaniti sum storitve kaznivega dejanja, zoper življenje in telo, zoper

spolno nedotakljivost, zoper zakonsko zvezo, družino in mladino, pri katerih je bil

oškodovanec otrok, v 5 dneh od zahteve.

Ob smrti, ne glede na prepoved, se na primeren način obvesti njegove ožje svojce o njegovi

smrti in njenem vzroku.

DO OBRAVNAVE KRŠITEV PACIENTOVIH PRAVIC

Vrste postopkov za varstvo pacientovih pravic: Prva obravnava poteka pred pristojno osebo

izvajalca zdravstvene storitve, na podlagi pacientove pisne ali ustne zahteve. Druga

obravnava poteka pred Komisijo RS za varstvo pacientovih pravic na podlagi pacientove

pisne ali ustne zahteve.

Splošna načela

Obveščenost in podpora pacienta, preprosto, pregledno, hitro in učinkovito reševanje,

brezplačno svetovanje in pomoč zastopnika pacientovih pravic, nepristranskost in poštenost

obravnave, sprotno dokumentiranje postopkovnih dejanj udeležencev, reševanje in končanje

postopka, tam kjer je nastal povod zanj, ustno obravnavanje, izključitev javnosti, možnosti za

mirno reševanje sporov.

Uvedba postopkov; pacient/starš/ zastopnik, tudi drugi ožji družinski člani ali druge osebe če

pacient zahteva. Po smrti, ožji družinski člani.

DO BREZPLAČNE POMOČI PRI URESNIČEVANJU PACIENTOVIH PRAVIC

Pristojnosti zastopnika pacientovih pravic; na primeren način svetuje pacientu o vsebini

pravic, načinih in možnostih uveljavljanja pravic. Kadar so le- te kršene, daje konkretne

usmeritve uveljavljenje pravic in možne rešitve. Nudi pomoč pri vlaganju pravnih sredstev.

Zastopnik pacientovih pravic opravlja potrebne poizvedbe v zvezi z domnevnimi kršitvami,

neformalno posreduje z namenom hitrega odpravljanje kršitev. Pri kršitvah napoti pacienta na

pristojno pravno ali fizično osebo. Po pacientovem pooblastilu vlaga pravna sredstva po

zakonu in daje predloge, pojasnila in druge izjave za hitro in uspešno razrešitev spora.

Pacientu svetuje, pomaga in ga zastopa. Daje mu osnovne informacije, nudi strokovno pomoč

in konkretne usmeritve o ZZVZZ. Skrbi za promocijo pacientovih pravic in njihovo

uresničevanje, naslovi izvajalcem predloge, mnenja, kritike ali priporočila, ki so jih ti dolžni

obravnavati in nanje odgovoriti v roku, ki ga določi zastopnik. Predlaga način s katerim naj se

ugotovljena nepravilnost odpravi. Delo je brezplačno in zaupno.

Imenovanje zastopnika

Zastopnik je neodvisen in samostojen, pri delu ravna častno, pošteno in dobro namerno.

Vsaka pokrajina imenuje enega. Predlagajo jih nevladne organizacije ali društva, območni

sveti ZZZS in občinski sveti občin. Vsak zastopnik ima mandat 5let. Po pretečenem mandatu

je lahko ponovno imenovan. Za doseganje je mandata mora izpolnjevati naslednje pogoje; biti

mora vreden zaupanja, ima socialne in komunikacijske sposobnosti in uživa strokovni in

moralni ugled.

4.2 PACIENTOVE DOLŽNOSTI

Dejavno sodelovati pri varovanju, krepitvi in povrnitvi lastnega zdravja.

V času bolezni, ravnati v skladu s prejetimi navodili in načrti zdravljenja.

Dati pristojnemu zdravniku oziroma zdravstvenem delavcem vse potrebne in resnične

informacije,ki so mu poznane in so pomembne za nadaljnjo zdravstveno oskrbo:

(alergije, bolezni v rodbini, sedanje in pretekle bolezni in zdravljena).

Obvestiti o nenadnih spremembah zdravstvenega stanja, ki se pojavijo med

zdravljenjem.

Biti obziren in spoštljiv, do zasebnosti drugih pacientov in zdravstvenih delavcev.

Spoštovati urnike, hišni red in predpisane organizacijske postopke, izvajalcev

zdravstvenih storitev.

Pravočasno obvestiti izvajalca, o morebitnem izostanku na pregled, ali zdravljenje.

Pristojnosti varuha človekovih pravic.

Spremlja stanje, zahteva od pristojnih, da zagotovijo pogoje in razmere za učinkovito

uresničevanje zakona, varuh za to področje določi svojega namestnika.

4.3 POSTOPEK Z ZAHTEVO ZA OBRAVNAVO KRŠITVE PACIENTOVIH

PRAVIC

Prva obravnava kršitve pacientovih pravic pri izvajalcu zdravstvenih storitev;

Pacient neposredno med obravnavo, izrazi nezadovoljstvo. Nesporazum poskuša z dodatnimi

ukrepi odpraviti takoj. Če pacient z dodatnimi pojasnili in ukrepi ni zadovoljen, seznani s

pravico in postopkom vložitve zahteve, za prvo obravnavo kršitve pacientovih pravic.

Pristojna oseba določi osebo /osebe , ki je pristojna za sprejemanje in obravnavo zahteve. Če

se ne določi drugače je pristojen direktor.

Obvezne objave morajo biti na vidnem mestu: osebno ime pristojne osebe ( tel. št., delo.

mesto, kjer se zahteva lahko vloži ustno).

.

Rok za vložitev prve zahteve, zaradi domnevno neustreznega odnosa, najkasneje v 15 dneh od

domnevne kršitve.

Zaradi domnevno neustreznega ravnanja pri nudenju zdravstvene oskrbe, najpozneje v 30

dneh po končani oskrbi.

Če je za kršitev izvedel kasneje, oziroma če so se posledice pokazale kasneje, ima čas v 3

mesecih po preteku rokov.

Ustna zahteva na zapisnik in pisna zahteva se vloži pri pristojni osebi. Sprejme se na zapisnik,

ki poleg podpisa pacienta in pristojne osebe, vsebuje točno določene podatke ; kdo, kje,

kršitev, posledice, predlog rešitve spora. Enako velja za pisno zahtevo.

Ustna obravnava in dogovor o načinu rešitve spora se lahko konča s pogovorom s pacientom,

z udeleženim zdravstvenim delavcem oziroma zdravstvenim sodelavcem, ki lahko pojasni

okoliščine obravnavane kršitve, z drugim strokovnjakom, ki ima znanja s področja

obravnavane kršitve in bi lahko pomagal razjasniti okoliščine pomembne za odločitev.

Potreben je pregled zdravniške ali druge dokumentacije in zapisnik.

Pristojna oseba lahko s pacientom sklene dogovor o načinu rešitve spora; ustno ali pisno

opravičilo, povračilo nepotrebnih stroškov do 300e , pridobitev drugega mnenja, ponovitvi,

dopolnitvi ali popravi zdravstvene storitve. Če je bila izvedena neustrezno, predlogu uvedbe

postopka internega in zunanjega strokovnega nadzora v skladu s predpisi ki urejajo strokovni

nadzor v zdravstvu, predlogu uvedbe postopka ugotavljanja obravnave kršitve varstva osebnih

podatkov.

Druga obravnava kršitve pacientovih pravic pred Komisijo RS za varstvo pacientovih pravic;

Komisija ima predsednika, katerega predlaga minister, in imenuje vlada RS. Izpolnjevati

mora pogoje višjega sodnika, in 75 članov, delujejo po ZUP. Pristojna je za odločanje o drugi

zahtevi – nedosežen dogovor v postopku obravnave prve zahteve, zaradi nespoštovanja

dogovora sklenjenega v prvi obravnavi. Vloga se vloži pisno ali ustno glede na zapisnik.

Komisija lahko za potrebe odločanja dostopa do dokumentarnega gradiva s katerim razpolaga

izvajalec zdravstvenih storitev, vključno z zdravstveno dokumentacijo pacienta. sledi

pripravljalni postopek in pripravljalni narok. Če je druga zahteva nejasna, ali nepopolna,

pozove pacienta da v 8 dneh, drugo zahtevo dopolni ali popravi, če to ne stori jo komisija

zavrže.

Predsednik komisije v 15 dneh s sklepom drugo zahtevo zavrže,če pacient predhodno ni vložil

prve, ali če o zadevi teče sodni, ali upravni postopek. Zadevo odstopi pristojnemu organu, če

reševanje druge zahteve ni v pristojnosti komisije, in o tem obvesti pacienta, ali pa zahtevo

vzame v obravnavo in skliče prvi narok.

5 ZAKON O DELOVNIH RAZMERJIH

Zakon ureja delovna razmerja, ki se sklepajo s pogodbo o zaposlitvi, med delavcem in

delodajalcem, ter v skladu z Direktivami.

Delavec je vsaka fizična oseba, ki je v delovnem razmerju, na podlagi sklenjene pogodbe o

zaposlitvi,

Delodajalec je pravna in fizična oseba ter drug subjekt, kot je državni organ, lokalna skupnost,

podružnica tujega podjetja ter diplomatsko in konzularno predstavništvo, ki zaposluje delavca

na podlagi pogodbe o zaposlitvi.

Prepoved diskriminacije na delovnem mestu. Prepovedani sta neposredna in posredna

diskriminacija zaradi katere koli osebne okoliščine. Manj ugodno obravnavanje

delavcev, ki je povezano z nosečnostjo ali starševskim dopustom, se šteje za

diskriminacijo. V primeru kršitve prepovedi diskriminacije je delodajalec kandidatu,

oziroma delavcu odškodninsko odgovoren, po splošnih pravilih civilnega prava.

Prepoved spolnega in drugega nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu. Spolno

nadlegovanje je kakršna koli oblika neželenega verbalnega, neverbalnega ali fizičnega

ravnanja, ali vedenja spolne narave z učinkom, ali namenom prizadeti dostojanstvo

osebe, zlasti kadar gre za ustvarjanje zastraševalnega, sovražnega, ponižujočega,

sramotilnega ali žaljivega okolja. prav tako je prepovedano trpinčenje na delovnem

mestu. Trpinčenje je vsako ponavljajoče se, ali sistematično graje vredno, ali očitno

negativno in žaljivo ravnanje, ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na

delovnem mestu ali v zvezi z delom.

5.1 POGODBA O ZAPOSLITVI

S pogodbo o zaposlitvi se sklene delovno razmerje. Delavca se vključi v socialno

zavarovanje. Delodajalec je dolžan delavca prijaviti v obvezno pokojninsko, invalidsko,

zdravstveno in zavarovanje za primer brezposelnosti.

5.1.1 POGODBA O ZAPOSLITVI ZA NEDOLOČEN ČAS

Praviloma:

Pogodba o zaposlitvi se sklepa za nedoločen čas, če z zakonom ni drugače določeno.

Oblika pogodbe:

Pogodba o zaposlitvi se sklene v pisni obliki.

Če ni izročena pisna, lahko delavec kadarkoli v času trajanja delovnega razmerja,

zahteva njeno izročitev od delodajalca in sodno varstvo.

Če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene

vse sestavine pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 29. člena ZDR, to ne vpliva na obstoj

in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Stranki pogodbe o zaposlitvi sta delodajalec in delavec.

Pogodbo o zaposlitvi lahko sklenejo osebe, ki so dopolnile starost 15 let.

Pogoji za sklenitev pogodbe o zaposlitvi

Delavec mora izpolnjevati predpisane pogoje, s kolektivno pogodbo, ali splošnim

aktom delodajalca.

Če nobeden od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela,

lahko delodajalec z enim od prijavljenih kandidatov, ki izpolnjuje z zakonom ali

izvršilnim predpisom določene pogoje, sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas, do

enega leta, če je taka zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela.

5.2.1 PRAVICE IN OBVEZNOSTI STRANK PRI SKLEPANJU POGODB O ZAPOSLITVI

objava prostega delovnega mesta, oziroma vrste dela (javno objaviti). Objava prostega

dela mora vsebovati pogoje za opravljanje dela in rok za prijavo, ki ne sme biti krajši

od petih dni.

izjeme od obveznosti objave: ( spremenjene okoliščine dela, štipendiranje, zaposlitev

invalida, zaposlitev za določen čas, nedoločen čas...)

enaka obravnava glede na spol. Delodajalec ne sme prostega dela objaviti samo za

moške, ali samo za ženske, razen če določen spol predstavlja bistven in odločilen

pogoj za delo in je taka zahteva sorazmerna ter upravičena z zakonitim ciljem. Objava

prostega dela tudi ne sme nakazovati, da daje delodajalec pri zaposlitvi prednost

določenemu spolu, razen v primerih iz prejšnjega odstavka.

pravice in obveznosti delodajalca. Delodajalec sme od kandidata zahtevati le

predložitev dokazil o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dela. Delodajalec pri

sklepanju pogodbe o zaposlitvi ne sme od kandidata zahtevati podatkov o družinskem

oz. zakonskem stanu, podatkov o nosečnosti, o načrtovanju družine oziroma drugih

podatkov, če niso v neposredni zvezi z delovnim razmerjem. Delodajalec ne sme

pogojevati sklenitve pogodbe o zaposlitvi s pridobitvijo podatkov iz prejšnjega

odstavka ali z dodatnimi pogoji v zvezi s prepovedjo nosečnosti ali odlogom

materinstva ali z vnaprejšnjim podpisom odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani

delavca. Pri zaposlovanju lahko delodajalec preizkusi znanja oziroma sposobnosti

kandidatov za opravljanje dela, za katero se sklepa pogodba o zaposlitvi. Napoti

kandidata na predhodni zdravstveni pregled v skladu s predpisi o varnosti in zdravju

pri delu. Delodajalec mora pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen ali za

določen čas seznaniti kandidata z delom, pogoji dela ter pravicami in obveznostmi

delavca in delodajalca, ki so povezane z opravljanjem dela, za katero se sklepa

pogodba o zaposlitvi.

pravice in obveznosti kandidata. Kandidat je dolžan predložiti delodajalcu dokazila o

izpolnjevanju pogojev za opravljanje dela in ga obvestiti o vseh njemu znanih dejstvih,

pomembnih za delovno razmerje, kot tudi o njemu znanih drugih okoliščinah, ki ga

kakorkoli onemogočajo ali bistveno omejujejo pri izvrševanju obveznosti iz pogodbe

ali ki lahko ogrožajo življenje ali zdravje oseb, s katerimi pri izvrševanju svojih

obveznosti prihaja v stik. Kandidat ni dolžan odgovarjati na vprašanja, ki niso v

neposredni zvezi z delovnim razmerjem.

pravice neizbranega kandidata. Delodajalec mora v osmih dneh po sklenitvi pogodbe

o zaposlitvi pisno obvestiti neizbranega kandidata o tem, da ni bil izbran. Delodajalec

je dolžan neizbranemu kandidatu na njegovo zahtevo vrniti vse dokumente, ki mu jih

je predložil kot dokaz za izpolnjevanje zahtevanih pogojev za opravljanje dela.

5.3 POGODBA O ZAPOSLITVI

Pogodba o zaposlitvi vsebuje nadaljnje informacije:

podatke o pogodbenih strankah z navedbo njunega prebivališča oziroma sedeža,

datum nastopa dela,

naziv delovnega mesta oziroma vrsto dela, s kratkim opisom dela, ki ga mora

opravljati po pogodbi o zaposlitvi in za katero se zahtevajo enaka stopnja in smer

izobrazbe in drugi pogoji za opravljanje dela v skladu z 20. členom tega zakona,

kraj opravljanja dela; če ni navedenega točnega kraja velja, da delavec opravlja delo

na sedežu delodajalca,

čas, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi in določilo o načinu izrabe letnega

dopusta, če je sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas,

določilo ali gre za pogodbo o zaposlitvi s polnim ali krajšim delovnim časom,

določilo o dnevnem ali tedenskem delovnem času in razporeditvi delovnega časa,

določilo o znesku osnovne plače delavca v valuti, veljavni v Republiki Sloveniji, ki

mu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi ter o morebitnih drugih

plačilih,

določilo o drugih sestavinah plače delavca, o plačilnem obdobju, plačilnem dnevu in o

načinu izplačevanja plače,

določilo o letnem dopustu oziroma načinu določanja letnega dopusta,

dolžino odpovednih rokov,

navedbo kolektivnih pogodb, ki zavezujejo delodajalca oziroma splošnih aktov

delodajalca, ki določajo pogoje dela delavca, in

druge pravice in obveznosti v primerih, določenih s tem zakonom.

5.3.1 POGODBA O ZAPOSLITVI ZA DOLOČEN ČAS

Pogodba o zaposlitvi za določen čas vsebuje naslednje lastnosti;

izvrševanje dela, ki po svoji naravi traja določen čas,

nadomeščanje začasno odsotnega delavca,

začasno povečan obseg dela,

zaposlitev tujca ali osebe brez državljanstva, ki ima delovno dovoljenje za določen

čas, razen v primeru osebnega delovnega dovoljenja,

poslovodne osebe in za tistega vodilnega delavca, ki vodi poslovno področje ali

organizacijsko enoto pri delodajalcu in ima pooblastila za sklepanje pravnih poslov ali

za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve,

opravljanje sezonskega dela,

delavca, ki sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi priprave na delo,

usposabljanja ali izpopolnjevanja za delo, oziroma izobraževanja,

zaposlitev za določen čas zaradi dela v prilagoditvenem obdobju na podlagi dokončne

odločbe in potrdila pristojnega organa, izdane v postopku priznavanja kvalifikacij po

posebnem zakonu,

opravljanje javnih del oziroma vključitev v ukrepe aktivne politike zaposlovanja v

skladu z zakonom,

pripravo oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano,

delo, potrebno v času uvajanja novih programov, nove tehnologije ter drugih tehničnih

in tehnoloških izboljšav delovnega procesa ali zaradi usposabljanja delavcev,

voljene in imenovane funkcionarje oziroma druge delavce, ki so vezani na mandat

organa ali funkcionarja v lokalnih skupnostih, političnih strankah, sindikatih,

zbornicah, društvih in njihovih zvezah,

druge primere, ki jih določa zakon oziroma kolektivna pogodba na ravni dejavnosti.

5.3.2. OMEJITEV SKLEPANJA POGODB O ZAPOSLITVI ZA DOLOČEN ČAS

Delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim

delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti, razen v

določenih primerih. Lahko, če projekt traja več kot dve leti in če se pogodba o zaposlitvi

sklene za ves čas trajanja projekta. Trimesečna ali krajša prekinitev ne pomeni prekinitve

neprekinjenega dveletnega obdobja

5.3.3 POGODBA O ZAPOSLITVI S KRAJŠIM DELOVNIM ČASOM

Delovni čas je čas, ki je krajši od polnega delovnega časa. Zaposleni ima pogodbene in druge

pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, kot delavec, ki dela polni delovni čas. Uveljavlja

jih sorazmerno primerno času, za katerega je sklenil delovno razmerje. Prav tako ima

zaposleni pravico do letnega dopusta v minimalnem trajanju in pravico do regresa. Če v

pogodbi o zaposlitvi ni drugače dogovorjeno, delodajalec delavcu ne sme naložiti dela preko

dogovorjenega delovnega časa.

5.3.4. POGODBA O ZAPOSLITVI ZA OPRAVLJANJE DELA NA DOMU

Delo na domu je delo, ki ga delavec opravlja na svojem domu, ali v prostorih po svoji izbiri,

ki so izven delovnih prostorov delodajalca. Je tudi delo na daljavo, ki ga delavec opravlja z

uporabo informacijske tehnologije. Inšpektor za delo delodajalcu lahko prepove organiziranje,

ali opravljanje dela na domu, kadar je le to škodljivo, oziroma če obstaja nevarnost, da

postane škodljivo za delavce, ki delajo na domu, ali za življenjsko in delovno okolje, kjer se

delo opravlja.

5.4. PRENEHANJE POGODBE O ZAPOSLITVI

Pogodba preneha veljati zaradi;

s potekom časa, za katerega je bila sklenjena,

s smrtjo delavca ali delodajalca – fizične osebe,

s sporazumom,

z redno ali izredno odpovedjo,

s sodbo sodišča,

po samem zakonu, v primerih, ki jih določa ta zakon,

v drugih primerih, ki jih določa zakon.

5.5. NAČINI PRENEHANJA POGODBE

Pogodba lahko preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je

bila sklenjena.

prenehanje pogodbe sporazumno med strankama.

odpoved z odpovednim rokom ( redna odpoved brez obrazložitve, z utemeljenim

razlogom, razlogi določeni z zakonom).

izredna odpoved

5.6. ODPOVEDNI RAZLOGI

Redna odpoved in razlogi s strani delodajalca so:

prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi,

zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na

strani delodajalca.

nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja

pravočasno, strokovno in kvalitetno, neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela,

določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar

delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti

iz delovnega razmerja (v nadaljnjem besedilu: razlog nesposobnosti),

kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (v

nadaljnjem besedilu: krivdni razlog),

nezmožnost za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti

v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s

predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov.

Izredna odpoved in razlogi s strani delavca;

če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev

vse znake kaznivega dejanja,

če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge

obveznosti iz delovnega razmerja,

če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost

pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti,

če je delavcu po pravnomočni odločbi prepovedano opravljati določena dela v

delovnem razmerju ali če mu je izrečen vzgojni, varnostni ali varstveni ukrep oziroma

sankcija za prekršek, zaradi katerega ne more opravljati dela dalj kot šest mesecev,

ali če mora biti zaradi prestajanja zaporne kazni več kot šest mesecev odsoten z dela,

če delavec ne opravi uspešno poskusnega dela,

če se delavec v roku petih delovnih dni po prenehanju razlogov za suspenz pogodbe o

zaposlitvi neopravičeno ne vrne na delo,

če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil

pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije ali če v tem času opravlja

pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške

komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja.

Izredna odpoved in razlogi na strani delodajalca;

mu delodajalec več kot dva meseca ni zagotavljal dela in mu tudi ni izplačal zakonsko

določenega nadomestila plače,

mu ni bilo omogočeno opravljanje dela zaradi odločbe pristojne inšpekcije o

prepovedi opravljanja delovnega procesa ali prepovedi uporabe sredstev za delo dalj

kot 30 dni in mu delodajalec ni plačal zakonsko določenega nadomestila plače,

mu je delodajalec vsaj dva meseca izplačeval bistveno zmanjšano plačilo za delo,

mu delodajalec trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plačila za

delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku,

delodajalec ni zagotavljal varnosti in zdravja delavcev pri delu in je delavec od

delodajalca predhodno zahteval odpravo grozeče neposredne in neizogibne nevarnosti

za življenje ali zdravje,

mu delodajalec ni zagotavljal enake obravnave v skladu s 6. členom tega zakona,

delodajalec ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali

trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 45. členom tega zakona.

5.7 OBVEZNOSTI DELAVCA IN DELODAJALCA

Obveznosti delavca so sledeča:

Opravljanje dela.

Obveznost obveščanja.

Prepoved škodljivega ravnanja.

Obveznost varovanja poslovne skrivnosti.

Prepoved konkurence.

Delavec mora vestno opravljati delo, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela.

Upoštevati mora organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Delavec ne sme izkoriščati

za svojo osebno uporabo ali izdati tretjemu delodajalčevih poslovnih skrivnosti, ki jih kot take

določi delodajalec, in ki so bile delavcu zaupane ali s katerimi je bil seznanjen na drug način.

Konkurenčna prepoved – zakonska prepoved konkurenčne dejavnosti

Med trajanjem delovnega razmerja delavec ne sme brez pisnega soglasja delodajalca

za svoj, ali tuj račun opravljati dela, ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo

dejansko opravlja delodajalec in pomenijo, ali bi lahko pomenili za delodajalca

konkurenco. Če pride do tega delodajalec lahko zahteva povrnitev škode, nastale z

delavčevim ravnanjem, v roku treh mesecev od dneva, ko je zvedel za opravljanje dela

ali sklenitev posla, oziroma v roku treh let od dokončanja dela ali sklenitve posla.

Obveznosti delodajalca zajemajo:

Obveznost zagotavljanja dela

Obveznost plačila

Obveznost zagotavljanja varnih delovnih razmer

Obveznost varovanja delavčeve osebnosti

Delodajalec mora varovati in spoštovati delavčevo osebnost, ter upoštevati in ščititi delavčevo

zasebnost.

6 OPRAVLJANJE PRIPRAVNIŠTVA

Pripravništvo mora opravljati vsakdo, ki prvič začne opravljati delo, ustrezno vrsti in stopnji

svoje strokovne izobrazbe. Z namenom, da se usposobi za samostojno opravljanje dela v

delovnem razmerju. Prav tako je dolžan pripravništvo opravljati tisti, ki uspešno konča

program poklicnega izobraževanja in je usposobljen za samostojno opravljanje dela v

delovnem razmerju, ustrezno vrsti in stopnji njegove poklicne izobrazbe.

7 PLAČILO ZA DELO

Plača je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Za

čas odmora med dnevnim delom prejme delavec plačilo, kot če bi delal.

Osnovna plača se določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o

zaposlitvi.

Delovna uspešnost delavca se določi upoštevaje gospodarnost, kvaliteto in obseg opravljanja

dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi.

Dodatki se določijo za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, in

sicer za nočno delo, nadurno delo, delo v nedeljo, delo na praznike in dela proste dneve po

zakonu. Dodatki za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz posebnih obremenitev pri delu,

neugodnih vplivov okolja in nevarnosti pri delu, ki niso vsebovani v zahtevnosti dela, se

lahko določijo s kolektivno pogodbo.

Ostala možna plačila za delo :

dodatek za delovno dobo,

povračila stroškov v zvezi z delom: za prehrano med delom, za prevoz na delo in z

dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na

službenem potovanju.

regres,

odpravnina ob upokojitvi,

nadomestilo plače.

8 DELOVNI ČAS

Delovni čas je efektivni delovni čas in čas odmora, ter čas upravičenih odsotnosti z dela. Polni

delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden.

Z zakonom oziroma s kolektivno pogodbo se lahko določi kot polni delovni čas, za delovni

čas, ki je krajši od 40 ur na teden, vendar ne manj kot 36 ur na teden. Delavec je dolžan na

zahtevo delodajalca opravljati delo preko polnega delovnega časa – nadurno delo.

8.1 V KATEREM PRIMERU NE SME DELO POTEKATI PREKO DELOVNIKA

Delodajalec ne sme naložiti dela preko polnega delovnega časa :

delavki ali delavcu v skladu z določbami tega zakona zaradi varstva nosečnosti in

starševstva

starejšemu delavcu

delavcu, kateremu bi se po pisnem mnenju pooblaščenega zdravnika, oblikovanem ob

upoštevanju mnenja osebnega zdravnika, zaradi takega dela lahko poslabšalo

zdravstveno stanje,

delavcu, ki ima polni delovni čas krajši od 36 ur na teden zaradi dela na delovnem

mestu, kjer obstajajo večje nevarnosti za poškodbe ali zdravstvene okvare v skladu s

142. členom tega zakona,

delavcu, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem

zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali drugimi predpisi.

Nočno delo med 23.(22.) in šesto (7.) uro naslednjega dne

ODMORI IN POČITKI - traja 30 minut

9 LETNI DOPUST

Letni dopust ne more biti krajši kot štiri tedne, ne glede na to, ali dela polni delovni čas ali

krajši delovni čas od polnega. Po zakonu je dolžan delavec do 31. marca pisno obvestiti

delodajalca o odmeri letnega dopusta za tekoče koledarsko leto.

10 DRUGE ODSOTNOSTI Z DELA

Plačana odsotnost zaradi osebnih okoliščin

- lastna poroka,

- smrti zakonca oziroma osebe, ki je zadnji dve leti živela z delavcem v življenjski skupnosti,

ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z

zakonsko zvezo ali smrti otroka, posvojenca ali pastorka,

- smrti staršev – oče, mati, očim, mačeha, posvojitelj,

- hujše nesreče, ki zadane delavca

V navedenih primerih ima delavec pravico do plačane odsotnosti z dela najmanj en delovni

dan.