61
Janja Žmavc, Pedagoški inštitut »Retorika za učitelje retorike« SEMINAR »RETORIKA ZA UČITELJE RETORIKE« predavanje: ZGODOVINA RETORIKE UVOD Pričujoče predavanje je zelo hiter oris zgodovinskega razvoja retorične veščine, ki izvira iz antične Grčije in ki se je v tej obliki v prostoru zahodne civilizacije ohranila vse do danes. To retoriko pogosto imenujemo tudi klasična retorika. Predavanje podrobneje obravnava antiko in srednji vek do renesanse, ostali dve poglavji sta zaenkrat predstavljeni le v obliki opornih točk. Razvoj retorike lahko povzamemo v 4 večjih sklopih: 1. rojstvo in razcvet = ANTIKA 2. zaton = SREDNJI VEK 3. dvig in propad = RENESANSA in vse do 19. stol 4. preporod z drugimi sredstvi = 20. stol. Da bi lahko razumeli bistvo in glavni namen nastanka ter razvoja retorike, je nujno, da poznamo temeljne značilnosti antične civilizacije (najprej grške in nato rimske), njuno zgodovino, kulturne dosežke, stike z drugimi civilizacijami in ljudstvi. Šele takrat lahko razumemo značilno vlogo, ki jo je retorika odigrala v antiki in kasneje v srednjem veku. Razen tega je poznavanje razvoja retorike prav tako pomembno kot umevanje njenih zakonitosti, saj so slednje v veliki večini 1

Zgodovina retorike

Embed Size (px)

DESCRIPTION

Seminar v sklopu predavanja "Retorika za učitelje retorike".

Citation preview

Page 1: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

SEMINAR »RETORIKA ZA UČITELJE RETORIKE«

predavanje: ZGODOVINA RETORIKE

UVOD

Pričujoče predavanje je zelo hiter oris zgodovinskega razvoja retorične veščine, ki izvira iz

antične Grčije in ki se je v tej obliki v prostoru zahodne civilizacije ohranila vse do danes. To

retoriko pogosto imenujemo tudi klasična retorika. Predavanje podrobneje obravnava antiko in

srednji vek do renesanse, ostali dve poglavji sta zaenkrat predstavljeni le v obliki opornih točk.

Razvoj retorike lahko povzamemo v 4 večjih sklopih:

1. rojstvo in razcvet = ANTIKA

2. zaton = SREDNJI VEK

3. dvig in propad = RENESANSA in vse do 19. stol

4. preporod z drugimi sredstvi = 20. stol.

Da bi lahko razumeli bistvo in glavni namen nastanka ter razvoja retorike, je nujno, da poznamo

temeljne značilnosti antične civilizacije (najprej grške in nato rimske), njuno zgodovino,

kulturne dosežke, stike z drugimi civilizacijami in ljudstvi. Šele takrat lahko razumemo značilno

vlogo, ki jo je retorika odigrala v antiki in kasneje v srednjem veku.

Razen tega je poznavanje razvoja retorike prav tako pomembno kot umevanje njenih

zakonitosti, saj so slednje v veliki večini rezultat ali posledica širšega zgodovinsko-

družbenega konteksta (političnih ureditev, prevladujočih filozofskih, verskih in literarnih

tokov, izgubljenih in najdenih spisov, vplivnih posameznikov … oz. vsega, kar ustvarja

zgodovino). To je pomembno tudi za preučevanje in razumevanje drugih kulturnih

prostorov in njihovih retorik, ki so prav tako obstajale in jih ponekod najdemo še danes, saj

lahko podobnosti in razlike ugotavljamo šele, ko zelo dobro poznamo retoriko lastnega

kulturnega prostora.

RAZBIJANJE STEREOTIPOV: kaj vse JE in kaj NI klasična retorika

1

Page 2: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

Za začetek navedimo nekaj tipičnih sodb o retoriki, ki v resnici nimajo nič skupnega z retoriko,

kot so jo razumeli v antiki, in ki so vse plod kasnejših interpretacij in adaptacij celotne

antične kulture – tudi retorike:

retorika NI umetnost lepega govorjenja: RETORIKA JE VEŠČINA

PREPRIČEVANJA

izvor retorične teorije NI povezan z literarno umetnostjo : RETORIČNA

TEORIJA JE NASTALA ZARADI DENARNIH POTREB

govornik NE GOVORI nujno resnice : RETORIKA NIMA NOBENE ZVEZE

Z RESNICO, KER JO ZANIMA VERJETNOST

IZVOR BESEDE »RETORIKA« IN NJENE INTERPRETACIJE

Beseda »retorika« izvira iz grškega pridevnika r(htoriko/j (rhetorikós). Ta je etimološko

povezan z besedo r(hÍma (rhéma), ki pomeni 'beseda' in prihaja od fut. oblike glagola 'reči'

(e)rwÍ). Pridevnik r(htoriko/j se je uporabljal kot del besedne zveze h( r(htorikh£

te/xnh, (hé rhetoriké tékhne), a v sodobni tradiciji se je izgubila odnosnica te/xnh (ki pomeni

'spretnost', 'umetnost', 'veščina').

(Rhtorikh/ te/xnh zaznamuje veščino, ki jo obvlada »retor« (r(h/twr) ali javni

govornik. Gre torej za govorniško veščino, ki se je uporabljala pri nastopanju v javnosti, na

sodiščih, političnih zborovanjih in ob praznovanjih.

Izraz »retorika« srečamo prvič v Platonovem dialogu Gorgias (ok. 380 pr. Kr.) in je najbrž

nastal v Sokratovem krogu. V pogovoru s Sokratom Gorgias označi r(htorikh/ kot

»umetnost/veščino prepričevanja«, s čimer opiše njeno glavno značilnost; to je beseda retorika

tudi pomenila: » veščino prepričevanja z govorom« .

To seveda ne pomeni, da je takrat nastal tudi sam koncept in sistematičen način razumevanja

govora – to so poznali že veliko pred Sokratom in Platonom.

Kako pomembna je bila vloga prepričevanja v Grčiji?

2

Page 3: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

Prepričevanje je imelo zelo pomembno vlogo v grški družbi, saj so Grki med številnimi bogovi

poznali tudi boginjo Peithó (kar v grščini pomeni 'prepričevanje') – boginjo prepričevanja, ki je

imela dve izhodišči: na eni strani je bila to hči boginje lepote in ljubezni Afrodite in je bila

torej povezana z ljubezenskim prepričevanjem, zapeljevanjem in čaranjem, na drugi strani pa je

bila vedno tudi spremljevalka tistih, ki spretno govorijo – tako rekoč »muza« govorečih:

sedela naj bi tudi na Periklovih ustih.

V smislu enake pomenske vrednosti, kot ga ima beseda r(htorikh/, so Grki uporabljali tako

najprej besedo peiqw/ (peithó), kasneje pa večinoma besedo lo/goj (lógos), ki dobesedno

pomeni 'beseda', a njegovo pomensko polje obsega tudi pomene, kot so 'govor', 'argument',

'razlog'.

Tudi »retor« ima več pomenskih odtenkov: najprej pomeni 'javni govornik', v prenesenem

pomenu zato tudi 'politik', 'državnik', besedo pa kasneje najdemo tudi v pomenu 'učitelj

govorništva'. Slednji je posledica vpliva Rimljanov, ki so dosledno ločevali med lastno besedo

orator – govornik in privzeto retor – učitelj govorništva (retor je grška tujka in raba besede je

tako rekoč že v izhodišču nakazovala povezavo z retorično teorijo, ki so jo Rimljani v celoti

prevzeli od Grkov).

Interpretacije besede »retorika« že od antike potekajo v dveh smereh:

1. prva obsega bolj ali manj vrednostno nevtralna pojmovanja o naravi in funkciji veščine

prepričevanja,

2. na drugi strani pa najdemo izrazito negativne sodbe o nepotrebnosti in moralni škodljivosti

retorike. Zato poznamo tudi v slovenščini slabšalni pomen besed »retorika«, »retoričen«,

»retorik« v smislu besednega zavajanja ali celo laganja, nepotrebnega besedičenja in vsebinsko

praznega »cvetličenja«. To je pri ukvarjanju z retorično teorijo seveda treba strogo ločiti od

samega koncepta retorične veščine. Morda se je zato v slovenščini modro izogniti izrazu

»retorik«, najprej zato, ker ga v taki obliki v antični tradiciji nikjer ne srečamo, razen tega pa v

resnici nikoli ni jasno, kaj pomeni: govornik ali učitelj govorništva ali pa imamo v mislih

vrednostno (ob)sodbo.

Če razumemo retoriko v smislu sredstev ali tehnik prepričevanja, jo lahko zasledujemo

v vseh človeških družbah in ne le pri Grkih in Rimljanih (to polje preučuje komparativna

3

Page 4: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

retorika). Eden najuglednejših sodobnih strokovnjakov za zgodovino retorike, George

Alexander Kennedy, meni, da je nekaj podobnega mogoče odkriti tudi v živalskem

sporazumevanju. Pravi, da je retorika naravni fenomen in da možnost zanjo obstaja v vseh

življenjskih oblikah, ki lahko oddajajo signal. Za to navaja kar nekaj primerov iz živalskega

sveta, tukaj bomo omenili le dva (več si lahko preberete v njegovi knjigi Comparative Rhetoric.

An Historical and Cross – Cultural Introduction, Oxford, 1998).

Retorika oziroma prepričevanje izhaja iz naravnih in prirojenih teženj po preživetju in je torej

neke vrste nagonsko dejanje. Živali in ljudje se skušajo na ta način zavarovati, ohraniti svojo

družino, vrsto, pridobiti partnerja, hrano, braniti ozemlje:

Znano je, da se jeleni (tudi losi, bivoli) v času parjenja oglašajo s posebnim in z močnim

glasom (pravimo, da »rukajo«). To je tekmovanje med samci: tisti, ki se bo oglasil močneje, si bo

pridobil košuto. Vsi samici so seveda »oboroženi« z ostrimi rogovi, a znanstveniki so ugotovili,

da do telesnih spopadov pride le v 30% (ko oba samca za vsako ceno vztrajata pri svojem). Bolj

pogosto se zgodi, da prvi samec z glasom »prepriča« drugega in ta se mu umakne.

Zelene zamorske mačke (vrsta manjših opic) se v divjini lahko oglašajo s šestimi

različnimi klici, s katerimi člane svojega krdela opozarjajo na nevarnost in bližino različnih

plenilcev (leoparda, orla, kače, manjših sesalcev, pavijana in neznanega človeka). Te zgovorne

živali poznajo ob tem še štiri različne oblike godrnjanja oziroma kruljenja, ki zaznamujejo njihov

položaj v krdelu (ali gre za mlajše člane ali za vodilne samce ipd.).

Retoriko v resnici vsebuje vsako sporazumevanje. Govorec ali pisec ima neki namen,

retorika pa določa poti, kako ga doseči v okviru dane kulture.

In ta namen so Grki in Rimljani imenovali prepričevanje, ki pa je bil v antiki veliko širši

pojem, kot ga razumemo danes: govornik je lahko spreobrnil mnenje poslušalcev tako, da je

bilo v nasprotju s prvotnim, lahko jim je vsadil prepričanje ali vero, ki sta jim bila sicer tuja,

govornik je poslušalce lahko poučeval, jim kaj pojasnjeval, jih kratkočasil in razkazoval

lastno bistroumnost. Vse to je pri Grkih in Rimljanih pomenilo 'prepričati'.

Prepričati je mogoče z neposrednimi sredstvi (prisila, grožnja, podkupnina) ali pa to storimo na

simbolni ravni – z uporabo znakov. Med najpomembnejše znake sodijo govorjene in pisane

besede ter kretnje. Najenostavnejša govorna sredstva so višina glasu, jakost, ponavljanje, kot

je, recimo, tako zapisan (ali izrečen) klic na pomoč! Na pomoč! NA POMOČ!

4

Page 5: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

Zato lahko rečemo, da je retorična vsaka komunikacija, saj uporablja neko sredstvo, da bi

vplivala na prepričanja, dejanja ali čustva poslušalstva.

RAČLENITEV POJMA »RETORIKA«

I. PRVOTNA IN DRUGOTNA RETORIKA

a. Prvotna retorika:

je retorika, kot so jo pojmovali Grki v 5. stol. pr. Kr., ko so prvič opisali tehnike te veščine.

Prvotno je bila to umetnost prepričevanja, ki so jo uporabljali v javnem življenju in je bila

ustnega značaja. Šlo je za izrekanje ob določenih priložnostih, zato je prvotna retorika dejanje

in ne besedilo; naknadno jo sicer lahko obravnavamo kot besedilo.

b. Drugotna retorika:

nanaša se na retorične tehnike v govoru, literaturi in umetnosti, kadar te ne služijo

neposredno prepričevalnemu, ustnemu namenu. Govorno dejanje tukaj nima osrednjega

pomena, to vlogo prevzame besedilo. Ta retorika se pogosto kaže kot stalne fraze, retorične

figure in tropi v pisnih delih. Govorec ali pisec z njeno pomočjo doseže namen oz.

prepričevanje, a posredno, na drugotni ravni. Kot rečeno, se drugotna retorika pojavlja tudi v

umetnosti, ker je mogoče zasledovati retorične tehnike bodisi v samih delih bodisi v njihovih

opisih.

Pri klasični retoriki lahko skoraj na vsaki stopnji opazimo značilnost, da je iz prvotnih oblik

prehajala v drugotne, včasih pa se je vzorec tudi obrnil. Ta pojav imenujemo literarizacija (it.

letteraturizzazione). Gre za težnjo retorike, da se s prepričevanja usmeri bolj na

pripovedovanje, z javnega okvira na zasebni ter z govora na književnost (tudi na poezijo). Ta

preskok lahko zaznamo v obdobju helenizma v Grčiji, v obdobju rimskega cesarstva, v

srednjeveški Franciji, po vsej Evropi pa od 16. do 18. stol.

II. TRADICIONALNA IN KONCEPTUALNA RETORIKA

5

Page 6: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

a. Tradicionalna retorika

Najdemo jo v tradicionalnih družbah, ki ne poznajo pisave in z zahodno civilizacijo niso imele

tesnejšega stika; pravimo ji tudi retorika konsenza, ker je retorika sredstvo za doseganje

sporazuma; vsebuje različne ravni formalnega jezika, ki jih zahteva govor o resnih/družbenih

vprašanjih, prav tako poznajo te družbe izraz za govornika, za različne zvrsti govora, včasih

tudi za retorična sredstva. Mnoge govorniško sposobnost zelo častijo.

b. Konceptualna retorika ali metaretorika:

Konceptualizirane retorične teorije najdemo le v družbah, ki poznajo pisavo, in še tam se pojavijo

razmeroma pozno. Gre za sintezo retoričnih tehnik, ki so združene v sistem pravil ali

taksinomično mrežo, kjer so prvine retorične veščine natančno razvrščene: snov, naloge

govornika, deli govora, zvrsti govora, slogi, odlike govora ipd.

Konceptualno retoriko najdemo tako v Egiptu (Ptahotepove izreke v 2. tisočletju – to naj bi bil

najstarejši priročnik javnega govorjenja), v Indiji in Kitajski (v obeh najdemo celo nekaj

podobnega sofističnemu gibanju), pravila pisanja diplomatskih pisem pa so poznali skoraj v vseh

deželah Bližnjega vzhoda.

Glavni razliki med konceptualno retoriko v Grčiji in ostalimi pismenimi kulturami sta:

1. grške retorične teorije so se razvile večinoma za govornike na sodišču, medtem ko

drugje sodna retorika ni bila predmet posebnega zanimanja (cf. družbena in pravna

ureditev – kdo vlada in kdo sodi!)

2. samo v Grčiji (in zato tudi v zahodni Evropi) so retoriko ločili od politične in etične

filozofije ter zasnovali posebno vedo, ki je postala sestavni del formalne izobrazbe –

PEDAGOGIZACIJA: v antiki je bil pouk retorike vzgoja za javno nastopanje!

Klasična retorika je torej konceptualna in kadar govorimo o njej, moramo vedno imeti pred

očmi njeno izhodiščno trojnost, tri različne smeri, ki so se oblikovale od 6. do 4. stol. pr. Kr.

Retorika je lahko

a) predmet, ki se ga poučuje,

b) predmet, ki se ga uporablja v praksi,

c) predmet, o katerem se razpravlja in se ga preučuje.

6

Page 7: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

Vse tri smeri so v zgodovini bolj ali manj prisotne, le da vsaka med njimi izstopa zdaj v enem,

zdaj v drugem zgodovinskem obdobju. Če vključimo še Aristotelove dejavnike govorne situacije

(govor, govorca in poslušalstvo) lahko izhodišča klasične retorike poimenujemo tudi takole:

1. tehnična retorika – v ospredju je govor (je najbolj konceptualizirana smer retorike, saj

gre za teorijo retoričnega priročnika. Nastala je zaradi potreb demokracije v Veliki Grčiji

(J Italija) in Atenah. Vedno se je ukvarjala predvsem z javnim nagovorom.)

2. sofistična retorika – v ospredju je govorec (to je retorika, kot so jo pojmovali sofisti: za

prvega predstavnika velja Gorgias, do popolnosti jo je razvil Izokrat. Ponoven vzpon

doživi v 2. stol. po Kr. z drugo sofistiko, kasneje s krščanskimi pridigarji. Ustvarila je

podobo idealnega govornika, ki vodi družbo do izpolnitve nacionalnih idealov.

3. filozofska retorika – v ospredju je poslušalstvo (začela se je s Sokratovimi

nasprotovanji tehnični in sofistični retoriki v Platonovih dialogih. Zmanjšuje pomen

govorca in poudarja verodostojnost sporočila ter učinek na poslušalce. Tesno je povezana

z dialektiko in logiko, z etiko in politično teorijo, tudi s psihologijo. Proučuje, kaj

poslušalcem najbolj koristi, toda v svojih razpravah je pogosto povezana s tehnično ali s

sofistično smerjo. Aristotelova Retorika vsebuje veliko tehnične retorike.)

ZGODOVINSKI PREGLED – klasična ali grško-rimska

retorika

Grška retorika

Govorništvo v Grčiji je obstajalo že mnogo pred tem, ko so začeli Grki sistematično razdeljevati

in opisovati njegove prvine. To je bilo javno nastopanje z govorom ob določenih priložnostih,

katerega namen je bil tako ali drugače prepričati poslušalstvo, in šele veliko kasneje so prvič

opisali tehnike te veščine. Govorništvo se torej ni razvilo iz teoretičnih pravil, ampak se je

govorniška teorija oblikovala postopoma in v okviru širšega socialnega konteksta, pri čemer

se je vedno dopolnjevala s prakso.

7

Page 8: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

Retorični impulz ali nagnjenost k vplivanju na odločitev in dejanje skozi zgovorno izražanje, je

bila tako rekoč od zmeraj prisotna v jeziku in kulturi Grkov. Na to nas opominjajo številni govori

v 2. in 9. spevu Iliade, pesmi potujočih pevcev v Odiseji, lirični prebliski arhaičnih pesnikov,

govorniški prikaz (epideixis) pri sofistih, mračni in vzneseni verzi tragiških pesnikov in

jezikovne duhovitosti komiških pesnikov. Vsi kažejo očaranost nad zvokom in močjo človeškega

govora, ki je značilen za Grke.

Osnovna in bistvena razlika med govorništvom in govorniško teorijo je v tem, da pred razvojem

retorične teorije (pred 5. stol. pr. Kr.) srečamo zgolj nadarjene posameznike in da se v družbi še

ne pojavlja zavest oziroma prepričanje, da se govorništva lahko in mora naučiti vsak, ki se želi

družbeno udejstvovati. Razen tega je v tem »predretoričnem« obdobju govorništvo del oziroma

ena od značilnosti literarnega ustvarjanja, ki je posledica božanskega navdiha.

In v čem se še razlikujeta govorništvo (retorika) in govorniška sposobnost (elokvenca)? Zelo

groba razlaga bi bila, da retorika manipulira z jezikom zavestno z uporabo sistema posebnih

in dogovorjenih pravil, elokvenca pa ima nezavedni manipulativni značaj in izvira le iz

prirojenih spretnosti (jasno in izrazito izrekanje).

Začetki retorike – KAJ JE OMOGOČILO RAZVOJ RETORIKE

KOT SAMOSTOJNE VEŠČINE?

Kot samostojna veščina (in ne kot le ena od značilnosti verzificiranih besedil, v katerih lahko

prepoznavamo retorične prvine) se retorika začne pojavljati v 5. st. pr. Kr.

Kaj je pripeljalo do tega pojava?

Skupek okoliščin in dejavnikov, ki so tesno povezane z duhom takratnega časa, političnimi

in družbenimi spremembami pa tudi z majhnimi naključji.

Omenimo na kratko 4 glavne dejavnike:

1. USTNA TRADICIJA V GRČIJI IN PREHOD IZ USTNE V PISNO KULTURO

8

Page 9: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

V obdobju minojske kulture (2. tisočletje pr. Kr.) so predgrški Minojci uporabljali pisavo linear

A, ki še danes ni razvozlana, ker verjetno ne gre za indoevropski jezik. Z nastopom grške

mikenske kulture, se v Grčiji začne uporabljati pisava linear B, ki so jo mikenski Grki uporabljali

vse do propada zadnjih palač (ok. 1100 pr. Kr.). To je bila zlogovna pisava, ki so jo uporabljali v

palačah zgolj za uradne namene: za beleženje trgovskih transakcij, dajatev, daritev ipd. Linear B

sta uspešno razvozlala v 50-tih letih 20. stol. arhitekt Michael Ventris in klasični filolog John

Chadwick, ki sta tudi odkrila, da je jezik zgodnja faza grščine. Naše poznavanje neprekinjenega

razvoja grščine se je tako pomaknilo za 1000 let nazaj.

Ko je propadla mikenska kultura, Grki do srede 8.. stol. niso uporabljali pisave, potem pa so

prevzeli feničansko glasovno pisavo. V obdobju nastanka Iliade in Odiseje (8./7. stol) je Grčija

povsem oralna družba, brez pisave, ki pa ima neverjetno prefinjen jezik. Homerski pevec, ki

poje pesni poslušalstvu, je prenašalec vsega znanja, med drugim je tudi najboljši govornik. Že

homerskemu človeku je veljala govorniška spretnost za eno največjih odlik, ki je dar bogov:

Da, prikupnih darov ne dele bogovi, kot vidim,

vsem ljudem povprek: lepote, razuma, izraza!

Marsikdo utegne imeti le drobno, neznatno postavo,

bog pa je dal mu govora čar, na veselje slušalcem;

gleda zavzeto ga vse, ko gladko mu teče beseda,

skromna, mikavno zveneč, in moč se sveti pred zborom:

kakor bogu se mu klanjajo, kadar pokaže se v mestu.

(Odiseja, 8, 167-173, prev. Anton Sovre)

A kljub ponovnemu odkritju pisave je komunikacija v grški družbi še nekaj stoletij ostala bolj ali

manj zavest ustne tradicije. To ni vplivalo le na proces oblikovanja, temveč tudi na dejavnosti

poslušanja in mišljenja. (cf. Gorgias, Hvalnica Heleni , 8-14).

Govorniška sposobnost, ki se najprej kaže v poeziji in kasneje v prozi, je bila močno navzoča v

vsakdanjem življenju, in tisti, ki so jo izkusili, so postali njeni sofisticirani uporabniki. Zato je

bilo grško uho zelo občutljivo za lepoto in moč besede. Zgovornost predretorične dobe je

ustvarila neke komunikacijske navade in okuse, ki so na koncu omogočili razmah retorične

kulture, saj je oblikovala poslušalstvo, na katerem je bilo mogoče vaditi govorniško spretnost.

2. REINVENCIJA IN RAZMAH UPORABE PISAVE

9

Page 10: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

Ko se v Grčiji sredi 8. stol. pr. Kr. začne uporabljati feničanska glasovna pisava (to je kasneje t. i.

grški alfabet), so do začetka 7. stol. besedila tradicionalnega ustnega pesništva že začeli pisno

ohranjati, v 6. stol. pa so nova dela že pisno objavljali, kar pomeni, da so nastajali in krožili na

roko narejeni prepisi (zapis Iliade in Odiseje – Pejzistratova redakcija v 6. stol).

Do 5. stol. so bile knjige in bralci še redki, v drugi polovici 5. stol. pa se v Atenah in nekaterih

drugih mestih pismenost opazno poveča, saj so obstajale že knjigarne in zasebne knjižnice.

Porast pisanja v 5. in 4. stol. pr. Kr. nekateri primerjajo z spremembami, ki so sledile iznajdbi

tiska v 15. stol. in uvedbi elektronske tehnologije v 20. stol.

Vzrokov za revolucijo v pismenosti ne moremo natančno opredeliti in verjetno so

posledica spleta okoliščin: Grki so opazili razširjeno uporabo pisave na Bližnjem vzhodu v

trgovini, administraciji, pri verskih obredih in v književnosti ter tako spoznali njeno priročnost.

Ker se v tem času razmahne atenski trgovsko-vojaški imperij, je bilo treba veliko komunicirati na

daljavo, s tem pa tudi več pisati. Razen tega je gospodarski razvoj nekaterim Grkom prinesel

blaginjo, ki jim omogočila možnost izobraževanja in študija, po drugi strani pa je pismenost

naraščala tudi zaradi demokracije same, saj je vedno več ljudi sodelovalo v javnih zadevah.

Za retoriko je imel razmah pisanja dobre posledice: omogočil je kroženje zgodnjih

retoričnih priročnikov, izdajanje govorov, ki so jih ustvarjali govorniki in učitelji govorništva.

Tako si je bilo mogoče vzeti čas za njihovo branje, preučevanje in posnemanje. Razen tega je

pisanje spodbudilo natančnost pri rabi besed in olajšalo predelovanje in izglajevanje

besedila, morda pa je nekoliko tudi prispevalo k rabi daljših, zloženih povedi.

Občinstvu je pisanje omogočilo ponovno branje besedila, primerjanje izjav v enem odlomku z

izjavami v drugem odlomku, natančno navajanje ter preučevanje sloga in umetniških

prijemov v besedilu.

Pisava torej prinese objektivizacijo govora. Ta je omogočila razvoj veščine govornega

prepričevanja, ki jo je mogoče proučevati in poučevati. Šele s pisanim besedilom se lahko

začne zavestna manipulacija z jezikom, ki ustvarja zaželen učinek pri poslušalcih. Kajti

zapisan govor je mogoče proučiti, primerjati, kritično ovrednotiti in revidirati ter je tako

vedno znova mogoče iskati drugotne oblike izražanja kot taktične možnosti za učinkovitejše

komuniciranje.

10

Page 11: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

Pisanje je nasploh olajšalo zbiranje podatkov, študij znanosti in raziskovanje na mnogih

področjih. Ohranilo je tudi vednost o preteklosti – brez pisnih besedil o grški civilizaciji ne bi

vedeli skoraj nič.

Občasna nasprotovanja pisanim besedilom: Pitagora (pisava je nevarnost za urjenje

spomina), sofist Alkidamant (spis Proti tistim, ki pišejo pisana besedila), Platon (Fajdros –

pisanje uničuje spomin, pisnega besedila ni mogoče braniti v dialogu)

3. POLITIČNE RAZMERE – vzpon POLIS

S padcem tiranij izginejo lokalne kraljevine, ki jim načeluje basileus; postopoma jih zamenjajo

demokratični sistemi po zgledu Aten. Tudi v Atenah v tem obdobju nastopijo družbene

reforme, ki vključujejo v politično življenje države vedno več prebivalcev: Solon -> boulé (svet)

400, ekklesía (ljudska skupščina) – podeljevanje političnih pravic glede na premoženje; Kleisten

-> boulé (svet) 500, (ekklesía) skupščina – podeljevanje političnih pravic glede na poreklo in

bivališče (začetek fenomena »atenski državljan«). Oblast torej dobi démos – ljudstvo, ki se zbira

v skupščini, v kateri lahko spregovori vsak. S tem so bili ustvarjeni politični in socialni pogoji

za razmah javnega govorništva kot načina za politično aktivnost; del demokratičnega sistema

pa je predstavljalo tudi porotno sodstvo, kjer je bil javni govor ključnega pomena.

- retorika postane tako »umetnost javnega govorjenja« (javne zadeve – javno

odločanje); cf. ameriški pogled na retoriko

Retorika se je torej razvila hkrati z oblikovanjem demokratičnih političnih sistemov, ki so

(moškim) državljanom omogočali in dovoljevali javno izražanje mnenja. Rod, plemenit značaj in

pogum v Grčiji še ne zagotavljajo uspeha, kdor hoče vladati, mora znati obvladovati množice,

biti mora izobražen, predvsem pa dober govornik – kdor je obvladal retoriko, je imel oblast

in vpliv.

Kljub temu, da je smel javno govoriti vsak svoboden državljan, je kot glasnik strankarskih ali

državnih interesov vedno nastopal visoko izobražen posameznik, aristokrat in pomemben

državnik ali vojskovodja. Vsi veliki državniki arhaičnega in klasičnega obdobja so bili brez

izjeme odlični govorniki: Solon (7./6. stol.), Pejzistrat (6. stol.), Temistokles (6./5.stol.),

Aristid (5. stol.), Perikles (5. stol.). – njihovi govori so deloma ohranjeni pri Herodotu,

11

Page 12: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

Tukididu; a to niso njihove izvirne besede, zato moramo biti zelo previdni pri njihovi

interpretaciji. Kasneje so govore iz državniškega in političnega sveta poimenovali tudi

SVETOVALNI ali POLITIČNI GOVORI .

Oblika javnega govora (v Atenah pogosto kar javna zabava) je bilo tudi SODNO

GOVORNIŠTVO: sodni postopek je izhajal s stališča, da je običajen državljan sposoben

kazenskega pregona ali zagovora. Nastopali sta dve stranki, tožeča in tožena, ki sta nastopali

sami (v Grčiji ni bilo profesionalnih odvetnikov in tožnikov). Razsojala je porota (sestavljena iz

svobodnih moških državljanov laikov in je štela od 201-501 članov), pravda je morala biti

končana v enem dnevu. Izjave prič so zapisali prej, najprej je nastopil tožnik, nato je obtoženec

odgovoril.

Najznamenitejši proces: Sokratov 399 pr. Kr., obtožen kvarjenja mladine in brezbožništva,

obsojen na smrt s trobeliko; opisal Platon v Apologiji – to v resnici niso Sokratove besede, a je

lep primer briljantnega zagovora.

4. PREHOD OD MITOLOŠKE TEOGONIJE K NATURALISTIČNI KOZMOLOGIJI (od

mu/qoj k lo/goj ) .

V 6. stol. je prevladal nov način razumevanja sveta (jonski naravoslovci): dogodki, ki so bili prej

posledica vpliva živih bitij in njihove osebne volje, postanejo zdaj manifestacije brezosebnih

sil. Izhodišče interpretacije ni bil več mitos, ampak logos. Mitos išče za dogodek nek

individualen vzrok (jezo boga, ljubosumje boginje), logos oz. razum pa se zadovolji le, ko je

dogodek pojasnjen s pomočjo splošnih zakonitosti. Posledica te spremembe je bil razvoj

ZNANSTVENEGA IN RACIONALNEGA POGLEDA NA SVET, FILOZOFSKE oz.

ABSTRAKTNE TERMINOLOGIJE in pri jeziku poglobljenega razumevanja njegove

strukture (e. g. SINTAKSE).

Posledica načina razumevanja sveta je tudi sprememba v načinu literarnega ustvarjanja: nastajati

začnejo prva prozna analitična dela, ki niso več le posledica božanskega navdiha, kot je to ves

čas prisotno pri poeziji.

V takih razmerah torej nastaja retorika. A v smislu prave samostojne veščine ni nastala v takratni

prestolnici znanja in kulture – v Atenah, temveč daleč na zahodu, na Siciliji.

12

Page 13: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

Ko okrog 485 pr. Kr. v Sirakuzah na Siciliji padeta tirana Gelon in Hieron, uvedejo v mestni

državi demokratični sistem. Zaradi delitve in vračanja premoženja se začnejo na sodiščih številne

pravde. Ker so odločale velike ljudske porote, so jih stranke lahko prepričale le z učinkovitimi

govori, z govorniško sposobnostjo.

Ker pa vsi niso bili sposobni sestaviti govora, katerega uspeh pri poroti bi bil zagotovljen, in ker

je število pravd naraščalo, je nastala potreba po možnosti prenosa govorniških sposobnosti tistih,

ki so imeli ta naravni dar, na one, ki ga niso imeli, a so ga v danih razmerah nujno potrebovali. Z

drugimi besedami: iskani so postali govorniki, ki bi (za plačilo) bodisi poučili bodisi kar

namesto stranke, zapletene v proces, napisali govor.

To pa je v grški svet prineslo povsem novo disciplino v primerjavi s prej le učinkovitim

govorom, pomenilo je namreč začetek FORMALNEGA ŠTUDIJA tega, kar ta govor prej

naredilo učinkovito. In na ta način se je retorična veščina osamosvojila.

Prvi učitelji nove veščine so bili hkrati praktiki (govorniki in pisci govorov) in teoretiki

(učitelji govorništva in snovalci prvih pravil za učinkovito govorjenje). Imenovali so se

LOGOGRAFI ter so poučevali in pisali te/xnh lo/gwn (tékhne lógon; Govorniška veščina). S

tem se začenja tradicija pisanja retoričnih priročnikov, ki traja od 5. stol. pr. Kr. pa vse do 17.

stol po Kr..

Prvi priročniki (koncept pa so prevzeli tudi vsi naslednji) so vsebovali osnovna navodila

oziroma nasvete, kako sestaviti učinkovit govor, priporočali so delitev govora na dele, uporabo

argumenta verjetnosti in posameznih figur ter ob tem navajali vzorčne primere, kaj je dobro

uporabiti v posamezni situaciji (v uvodu, v predstavitvi, pri dokazih, …). Nekateri so omenjali že

uporabo patosa.

Tradicija na mestu prvih učiteljev omenja Empedokla (zadnjega velikih naravoslovcev, spis O

naravi, imel izjemne govorniške sposobnosti, skočil naj bi v Etno, ker je mislil, da je nesmrten),

pa Koraksa in njegovega učenca Tejsija. A že antični pisci si o tem, kdo je začetnik retorike,

niso bili enotni.

- Koraks (gr. Vran) velja za učitelja govorništva in pisca priročnika; kot odliko govorništva je

zagovarjal verjetnost (argument verjetnosti lahko sicer srečamo že v arhaični književnosti:

Himna na Hermesa; Homer sicer argumenta verjetnosti ne pozna), pripisujejo pa mu tudi prvo,

tridelno členitev sodnega govora: uvod (prooi/mion), izvajanje (a)gw/n) in sklep

(e)pi/logoj).

13

Page 14: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

Da so govorniki 5. stol. svoj primer raje kot na neposrednih dokazih in resnici zasnovali na

verjetnosti (ei)ko/j), lahko vidimo tudi iz Platonovega dialoga Fajdros, kjer pravi Sokrat, da je

Koraksov učenec Tejsia z ei)ko/j mislil tisto, kar se zdi res množici:

(273b4 – c1) … če slabič, ki pa je hkrati pogumen, pretepe močnega in hkrati

strahopetnega ter mu vzame plašč ali kaj drugega in pride potem pred sodišče, ne sme nobeden

od njiju povedati resnice, ampak strahopetnež mora reči, da ni bil pogumnež sam, ki ga je

pretepel, drugi pa mora sicer dokazati, da sta bila samo onadva, pri tem pa venomer trditi: »

Kako bi se bil mogel jaz, ki sem tak, lotiti takšnega?«

- Razvoj retorike pospeši Trasimah iz Halkedona (druga polovica 5. stol., vrh ok. 430-400 pr.

Kr.), grški retor, politik in sofist, avtor dela Velika govorniška umetnost, kjer se posveča

predvsem učinkovitosti govorniškega izvajanja, zlasti zbujanju čustev (pa/qh) in jezikovni

podobi govorov (izogibanje hiatu, preprostost jezika), opozarja pa tudi na prozni ritem in stavčno

periodizacijo. Kot politični mislec nastopa v Platonovi Državi kot Sokratov nasprotnik in od tam

je znana njegova misel: »pravično je tisto, kar koristi močnejšemu«.

KDO IN KAJ SO BILI SOFISTI?

V 5. stol. se v Grčiji pojavi INTELEKTUALNO GIBANJE, ki ga označujemo z besedo

sofistika, njene predstavnike pa sofisti. Pomembno so vplivali na razvoj retorične teorije in

prakse ter predstavljajo neke vrste most med prvimi retoričnimi teoretiki in retorično teorijo v

pravem pomenu besede, katere predstavnika sta Platon in Aristotel.

izvor besede: sofo/j (moder, pameten) - sofi/zomai (pameten sem, moder sem) –

sofith/j (strokovnjak, poklicni učitelj)

SOFIST (sofisth/j) prvotno nima slabšalnega pomena (v veliki meri je za to kriv Platon –

zaradi njihovega stališča o verjetnosti, ki se ni skladalo z njegovim prizadevanjem za resnico) in

označuje strokovnjaka, izvedenca na določenem področju, predvsem pa se uporablja v pomenu

»profesionalni učitelj«, ki potuje po Grčiji in veščino, ki jo obvlada, poučuje za denar.

Sofisti so se za razliko od jonskih naravoslovcev, ki sta jih zanimala kozmos in narava,

preusmerili k vprašanjem, ki so tesneje zadevala človeka in družbo, in so ta nova spoznanja

začeli približevati širšemu krogu ljudi – začeli so popularizirati znanost in umetnost. Postali so

tako rekoč novi vzgojitelji Grčije.

S svojim širokim zanimanjem so odprli probleme na kritičnih (ali še ne raziskanih)

področjih: resničnost – privid (metafizika); logika; epistemologija (teorija o znanju); človekova

14

Page 15: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

narava (moralna filozofija); družba (sociologija); obstoj bogov (teologija); politična filozofija;

pravo; slovnična vprašanja, jezikovna razmerja, učinek s pomočjo besednih sredstev

(retorika), narava izobraževanja, književnost (analiza besedil – v veliki meri izum sofistov);

posebej so gojili argument verjetnosti.

Kakšne so bile metode poučevanja sofistov?

Učenci so se učili tako, da so posnemali učitelje, ki so za njih ponavadi sestavili vzorčni govor s

primeri toposov, oblik argumenta in sloga, ki bi lahko prišel prav v javnem nagovoru. Pomembna

je bila tudi uporaba stalnih fraz.

Večina pisnih virov sofistov je izgubljena, razen retorike (Gorgias, Antifont, Trasimah) in

sekundarnih virov (Izokrat, Platon, Aristotel, komediograf Aristofan). Iz sočasnih pričevanj

lahko sklepamo, da so poznali 4 METODOLOŠKE TEHNIKE, ki pa vse kažejo na to, kako

zelo so verjeli v moč in vlogo govorjene besede v družbi.:

a) e)pi/deicij (ali javno predavanje, kjer je predavatelj predstavil problem/idejo v

dobro strukturiranem jeziku; to so bili modelni govori, ki so jih učenci posnemali)

b) govor ex tempore (ali zmožnost brez vnaprejšnje priprave razpravljati o katerikoli

temi; ektemporalni govori so pravzaprav značilni za celotno predretorično obdobje v

književnosti, saj tam vsi govorniki vedno govorijo brez vnaprejšnje priprave)

c) kritična analiza poezije (analiza posameznih odlomkov, stavka, besedne zveze v

smislu: kaj je pesnik mislil s to in to besedo?

d) eristika (e)ri/zomai = 'prepiram se', metoda ne pomeni nujno nekaj slabega (cf.

Zenon), temveč gre za razgovor, v katerem skuša nekdo od drugega doseči absolutni odgovor na

izjavo, ki zahteva kvalifikacijo oz. opredelitev. Eristika je šla lahko v 2 smeri: premagati z

besedo na vsak način ali iskanje besednih kontradikcij (ali antilogij).

Nekaj sofistov je poučevalo in se podrobneje ukvarjalo tudi z retorično veščino:

- Protagoras (480 – 411 pr. n. št): velja bolj za filozofa, zagovarjal je subjektivnost člov.

mišljenja (homo mensura stavek: človek je merilo vseh stvari, tistih, ki so, kako so in tistih, ki

niso, kako niso) relativnost (o isti stvari mogoče imeti dvoje nasprotnih, a enako upravičenih

mnenj), »dilematičnost« (govornik mora zagovarjati ali spodbijati vsako stališče, ne glede na to,

ali se sam z njim strinja ali ne). Njegova skoraj revolucionarna stališča so pod vprašaj postavila

obstoj resnice in globoko pretresla takratno družbo in tradicionalna prepričanja. Aristotel mu

pripisuje stavek: da lahko besedna umetnost »tudi slabšo stvar naredi močnejšo« (to\n h(/ttw

15

Page 16: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

lo/gon krei/tw poiei¤n) – napačne interpretacije, verjetno je želel poudariti moč govorjene

besede.

- Gorgias (483 – 375 pr. n. št.): iz Leontinov na Siciliji, Empedoklov učenec, leta 427 v Atenah

prosi za pomoč proti Sirakuzam; potujoči govornik in učitelj. Z dramatičnim nastopom in

izjemnim govorniškim slogom navduši Atence!

V retoriko vpelje še tretjo o zvrsti govora – hvalni govor, ki se je pred tem pojavljal le v

verzifirciranih oblikah. Njegovi govori veljajo za retorizirano prozo, ki vsebuje polno figur

(vzetih iz poezije).

Za Gorgia je bil značilen vzvišen govorniški slog, zvončkljanje rimajočih se besed in ritmov,

antitetična struktura in paralelizmi. Menil je, da bo govornik uspešen le, če bo uspel zbuditi

pozornost poslušalcev in pritegniti čustva– če bo govorom uspel dati čar – če jih bo začaral kot

čarovnik. Za to mora uporabljati slogovne prijeme, ki so dobile po njem ime Gorgijeve figure:

antiteze, izokolija (enakost členov), homojotelevta (enako končevanje besed), parisoza

(ravnotežje med enakimi členi); pa tudi druge: asonance, aliteracije, metafore.

Govori kažejo tudi da je pozornost povečal tudi razporeditvi snovi (uvod, prikaz, dokazovanje

in sklep) in logičnemu argumentiranju. Ohranjena je Hvalnica Heleni: Helena pobegnila iz

enega od 4 razlogov: božja volja; odvedena na silo; zapeljale so jo besede; prevzela jo je

ljubezen. Poskuša dokazati, da je nedolžna ne glede na vzrok:

(6) Kar je storila, je storila ali po volji Usode, načrtih bogov in sklepih Nujnosti, ali je

bila ugrabljena na silo, ali prepričana z besedami, ali pa ujeta v ljubezni. Če je bilo zaradi

prvega, je treba kriviti tistega, ki je kriv. Saj vendar volje boga ni mogoče zadržati s človeško

voljo. Že po naravi šibkejše ne ovira močnejšega, ampak močnejše vlada in načeluje šibkejšemu,

tako da močnejše vodi, šibkejše pa sledi. Bog je od človeka močnejši, tako po moči kot po

modrosti, pa tudi v drugih rečeh. Če je torej krivdo treba pripisati Usodi in bogu, potem je treba

tudi Heleno oprati sramote.

(7) Če je bila nasilno ugrabljena, protipostavno odvedena in krivično onečaščena, je jasno, da je

kriv ugrabitelj, ker ji je storil silo, ona pa je kot ugrabljenka doživela nesrečo. Torej si barbar, ki

se je drzno lotil te barbarske drznosti v besedi, zakonu in dejanju, v besedah zasluži obtožbo, po

zakonu izgubo pravic, po dejanju pa kazen. Ona pa, nad katero je bilo storjeno nasilje, ki ji je

bila odvzeta domovina in je bila oropana svojih dragih, kako naj ne bo prej vredna usmiljenja

kakor obrekovanja? On je namreč zagrešil strahotne zločine, ona pa jih je pretrpela. Zato je

prav, da z njo sočustvujemo, njega pa sovražimo.

16

Page 17: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

(8) Če je bil govor tisti, ki je prepričal in prevaral njeno dušo, je tudi v tem primeru ni težko

zagovarjati in je rešiti obtožbe, in sicer takole: govor je mogočen gospodar, ki s skrajno majhnim

in skoraj docela nevidnim telesom izvršuje najvišja božanska dejanja. Zmore namreč tako

pomiriti strah in pregnati žalost, kakor tudi vzbuditi veselje in okrepiti usmiljenje. Da je to tako,

bom dokazal, (9) dokazati pa je treba poslušalcem tudi s pomočjo mnenja.

(prev. Jelena Isak Kres)

- Izokrat (436 – 338 pr. n. št.): logograf, prvi ustanovi šolo (za uspešno javno delovanje so

potrebne: narava, izobraževanje, praksa), retoriko uveljavi kot književno obliko – ni javno

nastopal

Prispeval je k razvoju sloga: gladka tekoča proza, dolge stavčne periode in že nakaže

retoriko kot vedo, ki se ukvarja s tremi predmeti: določitvijo, razporeditvijo in slogom

Izokratova retorska šola – oblikovanje izobrazbenega ideala posameznika (celovita

vzgoja ali »zaokrožena omika« – sam jo imenuje filosofi/a, kasneje jo poimenujejo

e)nku/klioj paidei/a, enkýklios paideía), ki temelji na moči besede; retorika dobi

osrednje mesto v izobraževalnem sistemu grško-rimskega sveta. Toda zelo pomemben je

tudi moralni značaj govornika, ki se ga ni mogoče naučiti, je pa mogoče s študijem

govora in politike spodbujati in razvijati moralno ozaveščenost.) To so temelji za

kasnejše svobodne umetnosti!

- Platon (429 – 347 pr. n. št.): dve vrsti retorike: slaba in dobra:

1. slaba= logografija (retorika verjetnosti = iluzije, retorika retorjev, sofistov: ugajati,

laskanje, besedne vratolomnosti za vsako ceno, prevara) in

2. dobra = filozofska retorila /psihagogija (dialektika = erotizirana retorika, je upravičena, ker

je njen predmet prizadevanje za resnico; to je vzgoja duš s pomočjo besede in poteka vedno v

dialogu med učencem in učiteljem, ki ju druži navdihnjena ljubezen; je osebno nagovarjanje)

Platonov dialog Gorgias je najzgodnejši primer istovetenja retorike s prilizljivostjo in

prevaro: to, kar proizvaja ugodje, je zaničevanja vreden ponaredek umetnosti: retorika je

ponaredek pravičnosti, sofistika zakonodaje, kuharska spretnost je ponaredek zdravilstva,

kozmetika pa telovadbe.

Retorika, sofistika, kuharstvo in kozmetika so torej sami ponaredki ali oblike prilizljivosti, ki

ustvarjajo navidezne in trenutne užitke.

17

Page 18: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

- KAJ JE DIALEKTIKA: zmožnost odkrivanja razpoložljivih argumentov , s

katerimi odgovarjamo na zastavljena vprašanja (razčlenimo vprašanje, opredelimo

zadevne dejavnike, preverjamo hipoteze);

- KAJ JE RETORIKA: Aristotel: zmožnost odkrivanja sredstev prepričevanja (to so

zunanji in notranji dokazi)

Glavne razlike med retoriko in dialektiko lahko strnemo tudi glede na obliko, poslušalstvo in

način prepričevanja:

RETORIKA DIALEKTIKA

zaključen govor oblika razprave z vprašanji in odgovori

številni poslušalci/odziv debata za dve osebi/strinjanje ali zavrnitev

konkretna/praktična vprašanja filozofska/splošna vprašanja

gostobesednost verige argumentov

vzbujanje čustev ne zbuja čustev

pomemben je značaj govornika pomembno je le argumentiranje

Zenon: razprta dlan Zenon: pest

- Gorgias (prikaz sofistične retorike) vs. Fajdros (prikaz filozofske retorike)

- Aristotel (384 – 322 pr. n. št.):

Velja za utemeljitelja moderne znanosti, tudi retorične teorije.

»retorika je umetnost, da v vsaki snovi poiščemo razpoložljiva sredstva prepričevanja«

Retorika je nastala z zbiranjem obstoječega gradiva (cf. Sunagwgh\ te/xnwn – Zbirka

priročnikov), ki ga je avtor z analiziranjem in strukturiranjem povezal v sistem; je študijsko

gradivo;

Delo je sistematična razdelitev in opredelitev retorične veščine v okviru nekaterih novih

kategorij:

naloge govornika (inventio – najti snov dokazi: notranji: logos, etos, patos; zunanji:

pričevanja, dokumenti, prisege, zakoni, dispositio – razporeditev, elocutio – ubeseditev,

okrasitev, memoria, actio – zadnji dve so dodali kasneje),

18

Page 19: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

govorniške zvrsti (na podlagi 3 vrst poslušalcev: sodni (razsodniki preteklega),

svetovalni (razsodniki prihodnjega), hvalni (zgolj gledalci)),

deli govora (uvod, predložitev primera, predložitev dokazov, sklep)

odlike govora (pravilnost, jasnost, primernost, ukras);

- Retorika vsebuje 3 knjige: 1. in 2. knjiga nauk o prepričevanju in dokazovanju (govornik in

poslušalstvo), 3. knjiga slog (elocutio) in razporeditev (dispositio)

Aristotel velja sicer za utemeljitelja teorije sklepanja in argumentacije, ki bi jo lahko

razdelili na tri dele:

a) logiko (ki jo najdemo predvsem v Prvih analitikah in Drugih analitikah); logični argumenti

so univerzalni in nujni, torej vedno veljavni.

b) dialektiko (ki jo najdemo v Topikah in Sofističnih zavračanjih); dialektični argumenti niso

univerzalni, temveč splošno sprejemljivi, kar pomeni, da dopuščajo izjeme.

c) retoriko (ki jo najdemo v njegovi Retoriki, deloma pa tudi v Poetiki); retorični argumenti

niso ne univerzalni ne splošni, temveč le prepričljivi oz. prepričevalni za določeno občinstvo.

Niso torej ne univerzalni, ne splošni, temveč povsem naključni.

Retorični argumenti spadajo v območje logosa, enega od treh tehničnih sredstev prepričevanja

oziroma dokazovanja (dokazujemo s tem, ko poslušalce prepričamo, da je nekaj verjetno), in

prav dokazovanje je osrednji del Aristotelove Retorike.

Če za etos velja, da govorec prepričuje s svojim značajem, za patos, da prepričuje z

vzbujanjem čustev poslušalcev, potem je za logos značilno dokazovanje na besedni ravni s

pomočjo retoričnega sklepanja, ki se deli na dve vrsti:

1. dokazovanje s pomočjo primerov (exemplum, več vrst, najširša delitev: izmišljeni,

zgodovinski) in

2. dokazovanje s pomočjo entimema (retorični ali nepopolni/skrajšani/pohabljeni

silogizem, ki izhaja iz tega, kar je verjetno in kjer v nizu sklepanja govornik lahko

zamolči bodisi eno od njegovih premis/trditev ali sklep, pač tisto, za kar se mu zdi, da

19

Page 20: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

je nesporno, vsem in splošno znano in kar imajo (po njegovem mnenju) najverjetneje v

mislih tudi poslušalci (od tod tudi ime entimem: iz e)\n qum%¤ - 'v duši', 'v mislih').

In kaj je vir entimemov oziroma tistega, kar omogoča delovanje tovrstne argumentacije? Kje naj

govornik išče in najde argumente? Pomembno je vedeti, da po Aristotelovem mnenju govornik

argumentov ne ustvarja na novo, kajti vsi argumenti že obstajajo in jih je potrebno le najti.

To so koinoi\ to/poi (koinói tópoi) ali lat. loci communes (obča (splošna) mesta, skupna

mesta – skupna govorcu in poslušalcu; nekaj splošno znanega, razumljivega ali splošno

sprejemljivega, kar poznata tako govorec kot poslušalec): Aristotel navaja 3 splošna mesta: 1.

mogoče/nemogoče (ali je (bilo/bo) mogoče storiti ali ne?); 2. obstoječe/neobstoječe (ali se je/ni

zgodilo?); 3. več/manj (večje, manjše dejanje- če je nekdo storil malo, je verjetno, da bo storil

tudi večje, če možno težje, možno tudi lažje). Pravi pa tudi, da obstajajo tudi posebna mesta

oziroma »posamičnosti« ali i)/dia (ídia), ki pripadajo določenim predmetom. To so posebne

resnice, specialne trditve, ki jih vsi sprejemajo in zadevajo različne predmete: politiko,

ekonomijo, vojaško strategijo, pravo … Ker ta mesta sodijo k praksi spretnosti, posamičnih zvrsti

in predmetov, jih ni mogoče našteti.

Topoi (izraz pogosto slovenimo kot 'topos') pa so poznali že sofisti, ki so menili, da mora

govornik imeti na zalogi vedno seznam zadev, o katerih se obče govori in pri katerih se ne sme

pustiti ujeti.

Izhajajoč iz tega, da argumenti na vseh področjih že obstajajo in da jih le potrebno le najti, je že v

antiki nastal širši koncept najdevanja argumentov; to so bile mreže oblik ali topike, ki jih lahko

označimo kot temeljne kategorije odnosov med idejami, pojmi, koncepti, ipd. Delovale so kot

rešeto, skozi katerega je govornik precedil snov, o kateri je želel govoriti. Na ta način je dobil

možne ideje, premise za entimeme:

Splošne topike Posebne topike

- Definicija

Rod/vrsta

- Sodna (pravne)

pravično (prav)

nepravično (narobe)

- Razdelitev

Celota/deli

- Svetovalna

dobro

nevredno

20

Page 21: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

ugodno

neugodno

- Primerjava Podobnost/razlika

- Hvalna (ceremonialna)

krepost (plemenito)

slabost (nizkotno)

- Odnos Vzrok/učinek Antecedens/konsekvens Kontrarnosti Kontradikcije

- Okoliščine Mogoče/nemogoče Preteklo/prihodnje

- Pričevanje Avtoritete (izvedenci) Priče Prisege Maksime/rekla Govorice Dokumenti Zakoni Precedensi

Topoi so torej prvotno pomožna sredstva za izdelavo govorov in so praktične narave. Ko pa

politični in sodni govor izgubita svoj prvotni oz. javni namen (zaton polis v Grčiji in propad

rimske republike) ter se uporabljata le še v retorskih šolah kot vaja in ko hvalni govor postane

tehnika hvaljenja, ki jo je mogoče prenesti na vsako zadevo, retorika izgubi svoj prvotni smisel.

Zato prodre v vse literarne zvrsti in njen umetelno izdelan sistem postane zakladnica oblik za

literaturo. S tem pa tudi topoi dobijo novo funkcijo. Postanejo klišeji, stereotipi, ki jih je v

literaturi mogoče obče uporabljati in prenašati iz konteksta v kontekst.

V 2. stol. pr. Kr. je retor Hermagora s Temna za potrebe izboljšanja sodnega govora, da bi bil

ta čim boljše pripravljen in učinkovit, razvil nauk o »sta/sij (lat. status – stališče, položaj)« ali

NAUK O STALIŠČIH oz. IZHODIŠČNIH VPRAŠANJIH, ki si jih mora govornik

izoblikovati/zastaviti, ko pripravlja snov za govor. Stasis spada v območje invencije –

odkrivanja, najdevanja primerne snovi in prepričevalnih argumentov za svoj govor.

21

Page 22: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

1) Stasis dejstva/domneve (stasis verjetnosti): »Ali je X res storil Y?«

2) Stasis definicije: »Kaj je storil X?« (kako se pravno imenuje storjeno dejanje?)

3) Stasis kvalitete: »Je bilo dejanje X primerno (pravično, koristno, dopuščeno, opravičljivo)?«

(olajševalne okoliščine)

Kasneje so dodali še 4. stasis odločitve – proceduralne narave: ali je to sodišče

pristojno?; Je tožba pravočasna? …

Zelo veliko so ta vprašanja uporabljali zlasti Rimljani. Kasneje je to shemo izpopolnil še

Hermogen iz Tarza v 2.stol. po Kr.

V antiki so poznali še MREŽO SEDMIH VPRAŠANJ, ki nas prav tako napotijo k iskanju

argumentov; v antiki je obstajala tudi v obliki pedagoške vaje –xrei/a – vaja za učence

retorike. Kvintilijan jih omenja kot pripomoček za iskanje argumentov.

quis, quid, ubi, quibus auxiliis, cur, quomodo, quando

1) Kaj (se je zgodilo)?

2) Kdo (je to storil)?

3) Kje (je to storil)?

4) Kdaj (je to storil)?

5) Kako (je to storil)?

6) Zakaj (je to storil)?

7) [S čigavo pomočjo] (je to storil)?

- Aristotelov učenec Teofrast, (znan po spisu Značaji) je izpopolnil Aristotelovo kategorijo o

odlikah govorniškega sloga: 1. čistost/pravilnost, 2. jasnost, 3. primernost, 4. okras.

Iz tega, kdaj je primerno govoriti na določen način, je izpeljal delitev na slogovne zvrsti :

preprosti/nizki slog (sodni), srednji slog (svetovalni), vzvišeni slog (hvalni).

Oblikoval pa je tudi nauk o figurah, ki ga je izpeljal iz 4. odlike.

355-323 pr. Kr.: Demostenovi sodni in politični govori – vrhunec retorike v praksi

22

Page 23: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

ok. 320-300 pr. Kr. Retorika za Aleksandra (avtor Anaksimen iz Lampsaka; prvi v celoti

ohranjeni retorični priročnik v grščini)

Helenistična retorika

Obdobje helenizma zaznamuje vzpon Aleksandra Velikega (njegov pohod proti Perziji,

Egiptu in globoko na vzhod vse do Indije) in velika država, ki so si jo po njegovi smrti

(330 pr. Kr.) razdelili nasledniki. V tem obdobju grška kultura doživi izjemen razmah

na političnem, gospodarskem in kulturnem področju.

Grški jezik se iz matične Grčije, otokov in maloazijske obale razširi po celotnem

ozemlju Aleksandrove države. Grščina tako postane uradni jezik, jezik državnega

aparata, politike in gospodarstva. To ni bila več ne klasična atiščina niti številna

narečja, ki so se govorila v matični Grčiji in po otokih. V helenizmu nastane nova oblika

grščine, ki se je oblikovala pod vplivom številnih drugih jezikov (s katerimi je prišla v

stik) in ki je temeljila na atiškem narečju, očiščenem največjih posebnosti. Novi jezik se

imenuje koinh/ (sc. koinh/ dia/lhktoj, koiné diálektos ali »skupni jezik«).

Z grško kulturo se je razširilo tudi grško šolstvo oz. pouk retorike. Grške gramatične in

retorske šole so v vseh novih večjih središčih imperija. Zlasti pomembno središče in tako

rekoč »glavno mesto helenistične kulture« je bila Aleksandrija in znameniti MUZAJON

(bivališče Muz; antična akademija znanosti in umetnosti), ki je z največjo knjižnico

predstavljal kulturno-znanstveno središče helenističnega sveta. Drugo pomembnejše

središče je postal Pergam, pa tudi Atene, ki so izgubile prvenstvo iz klasičnega obdobja.

Govorništvo atenske demokracije je tesno povezano s politiko, saj so govorniki sami

posegali v politično dogajanje. V helenizmu pa je politično govorništvo izgubilo svojo

vlogo (nekaj podobnega se zgodi tudi pri Rimljanih v cesarski dobi), saj absolutistična

oblast vladarjev ni bila naklonjena nobenemu nasprotovanju: odločanje o političnih

vprašanjih ni bilo več predmet javne razprave, v katero se je lahko vključil vsak,

temveč se je dotikalo le dvora in ozkega kroga okrog vladarja. S političnimi govori so

posamezniki nastopali le še redko (npr. v vlogi odposlancev ali na lokalni ravni). Zelo pa

23

Page 24: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

se razmahne slavilno govorništvo, kjer se uveljavijo zlasti različne hvalnice vladarjem,

dvorjanom, lokalnim oblastnikom.

sodna retorika: porotna sodišča izginejo, pojavijo se skupine šolanih sodnikov, tudi kot

izpraševalci

Razvoj retorične teorije v tem obdobju stremi k vedno večji sistemizaciji in natančnosti

(Teofrast, Hermagora, Demetrij iz Falerona). Govorništvo v praksi pa se iz aktivne

politične in družbene vloge umakne v retorske šole, kjer so se učenci s pomočjo

namišljenih primerov vadili v sestavljanju besedil in v deklamacijah. Grško se te vaje

imenujejo progumna/smata (progimnásmata – progimnazmi) in Elij Teon,

aleksandrijski učitelj iz sredine 1. stol. po Kr., pravi, da so potekale tako: učitelj je najprej

na glas prebral odlomek, ki so ga morali učenci poslušati in nato zapisati po spominu. Ko

so se izpopolnili v tej veščini, so dobili kratek odlomek, ki so ga morali parafrazirati ali

razdelati in razširiti ali pa poskusiti zavrniti. Teon opiše deset različnih primerov vaj za to

nalogo: anekdota (xrei/a, khreía), basen, pripoved, stalna fraza (v zvezi z vrlinami ali

hibami), opis (e)/kfrasij, ékphrasis), proswpopoii/a (prosopopoiía, govor v skladu

z določenim značajem), e)gkw/mion (enkómion, hvalnica), su/nkrisij (sýnkrisis,

primera), qe/sij (thésis, zavrnitev in nato dokazovanje trditve) in argument, ki podpira

zakon ali mu oporeka. Do 1. stol. pr. Kr. so se v teh vajah začeli uriti skoraj vsi grški in

rimski učenci v osnovnih in retorskih šolah. Naučili so se umetelno zgrajenega in splošno

priznanega načina pripovedovanja, razširjanja, opisovanja, hvaljenja, kritiziranja,

primerjanja, dokazovanja in zavračanja. Te veščine so lahko kombinirali na različne

načine in tako sestavili govor.

Stik helenistične retorike in orientalskega vpliva v Mali Aziji povzroči razvoj novega

govorniškega sloga (azijanski slog), katerega značilnosti so bili kratki, razsekani stavki,

raznolike ritmične klavzule, nenaraven besedni red, mašila, antiteze, pretirano

poigravanje z besedami, nenavadne metafore, pa tudi napihnjenost, strastnost, čustvenost,

novotvorbe in pesniško besedišče. Kot odgovor na azijanstvo se proti koncu 1. stol. pr.

Kr. pojavi nova govorniška smer, aticizem, ki si za vzor izbere čisti slog atiških

govornikov iz 4. stol. pr. Kr. Tako je nastal kanon desetih (največjih) atiških govornikov,

katerih slogovne odlike (jasnost, preprostost in urejenost) so skušali posnemati aticisti:

Antifont, Lisija, Andokid, Izokrat, Isaj, Demosten, Ajshin, Likurg, Hiperejd in Dejnarh.

24

Page 25: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

Rimska retorika

Za rimsko retoriko velja, da je bila to v začetku (obdobje kraljevine) tradicionalna retorika

konsenza, ki pa se je v obdobju republike razvila v obliko družbenega udejstvovanja. V republiki

so namreč poznali voljene uradnike, senat (svetovalna funkcija) in zakonodajne skupščine.

Rimska republika ni bila demokracija v grškem pomenu besede. Večino časa je bila to oligarhija,

v kateri so vladali člani imenitnih in bogatih družin. Ljudstvo se je pogosto upiralo in tako so se

postopoma večale tudi pravice nižjih slojev. V poznem 2. stol. pr. Kr. so se pojavili ljudski

voditelji, izbruhnili so strankarstvo in državljanske vojne. Sredi 1. stol. pr. Kr. je Julij Cezar z

diktaturo povzročil propad republike in leta 30. pr. Kr. je njegov posvojenec Avgust zavladal kot

prvi rimski cesar. Njegovi nasledniki so vladali kot cesarji vse do 476 po Kr., ko je propadel Z

del rimskega cesarstva.

V rimski republiki so imeli pomembno vlogo javni nagovori in razprave, ki so se

odvijale v senatu, na zakonodajnih zborih in sodišču. Politični sistem je bil takšen, da se je o

pomembnih vprašanjih odločalo z razpravo (začetek rimske republike sploh zaznamujejo

nenehni spori med patriciji in plebejci) in najstarejši rimski govorniki so bili sami aktivno

udeleženi v političnem dogajanju. Namen govorov ni bil umetniški, pomembnejša je bila njihova

praktična vrednost, ki je dobremu govorniku omogočila tako bleščečo politično, pravniško ali

vojaško kariero (vse tri so bile v Rimu pogosto neločljivo povezane). Rimljani so torej v javnem

življenju uporabljali vse tri zvrsti govora: politični govor (nastopi v senatu, ljudski skupščini),

sodni govor (na sodiščih) in hvalni govor, o katerem pričajo ohranjeni nagrobni govori

(laudationes funebres), ki so bili pomemben del družbenega življenja.

Velik vpliv na razvoj govorništva v Rimu je imel sodni sistem, ki se je bistveno razlikoval od

grškega. Namesto laične porote so sodili izobraženi pravni strokovnjaki, pretorji, toženec in

tožnik pa sta lahko nastopala sama ali sta si izbrala svoje zagovornike. Za razliko od Grkov pri

Rimljanih javno ni mogel nastopati kdorkoli, ampak le pripadniki višjega sloja (sami ali ob

pomoči kake znane osebe), ki so pogosto zastopali tudi interese nižjih slojev (klienti) in to se je

ohranilo tudi kasneje v obliki patronata.

Arhaično obdobje

O najstarejših rimskih govornikih vemo zelo malo, ker govorov niso zapisovali in je vse potekalo

v obliki improvizacije. Zagotovo se slogovno niso mogli meriti z grškimi, bili pa so učinkoviti.

25

Page 26: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

Njihove značilnosti so bile: preprostost, jasnost, prepričevalnost, energičnost, vse to, kar so lahko

učinkovito uporabili v javnem življenju in česar so se tam tudi naučili (tirocinium fori). V

najzgodnejšem obdobju v Rimu ni bilo šol in profesionalnih učiteljev; učenje govorniških

spretnosti je potekalo z opazovanjem, poslušanjem, urjenjem ob praktičnih zgledih in

posnemanjem uspešnih starejših govornikov. Učenci so začeli kot opazovalci, kasneje pa so se

vključevali z nastopi tudi sami. Med učiteljem in učencem je potekal nekakšen odnos mojster –

vajenec, ki se je ohranil vse do Ciceronovih časov. Toda že v 2 stol. pr. Kr. so nekateri bogati

mladeniči začeli hoditi v Grčijo, da bi tam študirali retoriko in filozofijo in že sredi 2. stol. pr. Kr.

je bilo v Rimu nekaj grških učiteljev retorike. Takrat so namreč v rimski državi nastale ustrezne

socialne in kulturne razmere za razvoj govorništva; pričelo se je tudi intenzivnejše odkrivanje in

sprejemanje grških dosežkov na vseh področjih, saj je rimska kultura s politično ekspanzijo prišla

v tesnejši stik s sofisticiranim helenističnim svetom.

Zanimivo je dejstvo, da je v splošnem rimska javnost imela odklonilen odnos do študija retorike,

kajti govorniške veščine so pomenile možno nevarnost za vladajočo oligarhijo senata. Leta 161

pr. Kr. je senat sprejel sklep o izgonu filozofov in retorjev iz Rima in še leta 92 pr. Kr. so

cenzorji izdali edikt, da se retorika ne sme poučevati v latinščini. Ti ukrepi pa niso bili preveč

uspešni, saj so bile že sredi 1. stol po Kr. retorske šole in vaje v deklamacijah osrednji del

rimskega izobraževanja.

Omenimo nekaj govornikov iz tega obdobja (Ciceron je zgodovini govorništva in govornikom

posvetil delo Brutus)

Apij Klavdij Slepi (Appius Claudius Caecus) – 4./3. stol. pr. Kr., rimski aristokrat,

državnik, jurist, vojak, graditelj; izpričan govor iz l. 280 pr. Kr., ko je kralj Pir senatu

predlagal sklenitev premirja, senat se je nagibal k temu, Apij pa je nastopil tako

prepričljivo, da so senatorji mirovni predlog zavrnili.

Katon starejši (Marcus Porcius Cato Censorius) – 234-149 pr. Kr., rimski državnik,

vojak in literat; avtor prve rimske enciklopedije (Libri ad Marcum filium) in najstarejšega

rimskega proznega dela Izvori (Origines), neizprosen zagovornik starih rimskih vrednot

in interesov, nasprotnik grštva; odličen in zelo aktiven govornik (naravna nadarjenost),

zagovarjal je načelo, da ima dober govornik 2 odliki: da dobro pozna snov (Rem tene,

verba sequentur! – Obvladuj snov, besede bodo (same) sledile!) in da mora biti moralno

neoporečen (Orator est vir bonus dicendi peritus – Govornik je dober človek, ki je vešč

govorjenja); ohranjen je njegov govor Za Rodošane (Pro Rhodiensibus).

26

Page 27: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

Lukij Likinij Kras (Lucius Licinius Crassus) in Mark Antonij (Marcus Antonius) –

znamenita govornika iz 2./1. stol. pr. Kr., ki nastopata kot glavna govornika tudi v

Ciceronovem delu O govorniku; prvi je menil, da je v govorništvu najpomembnejša

široka izobrazba, drugi, ded znamenitega Marka Antonija, pa je pred vse postavljal

naravno nadarjenost.

Klasično obdobje rimske retorike

To obdobje predstavlja vrhunec javnega govorništva v Rimu, ko je državna ureditev ustvarila

ustrezne pogoje za njegov razmah. Obenem se v tem času začenja tudi razvijati rimske retorična

teorija, ki se je oblikovala iz prevzetih grških retoričnih teorij; le-te so Rimljani prilagodili

lastnim družbenim in jezikovnim značilnostim ter jih dopolnili z novimi spoznanji. Veliki

govorniki tega obdobja so bili: Gaj Julij Cezar (Gaius Iulius Caesar), Kvint Hortenzij

(Quintus Hortensius), Mark Junij Brut (Marcus Iunius Brutus), Lukij Kornelij Sisena (Lucius

Cornelius Sisenna) in največji med njimi:

Mark Tulij Ciceron (Marcus Tullius Cicero, 107-43 pr. Kr.):

Velja za največjega rimskega govornika in najpomembnejšega retoričnega teoretika, ki je pisal v

latinščini. Je najbolj plodovit presajevalec grške filozofije na rimska tla in utemeljitelj rimske

retorične in filozofske terminologije (ohranila se je vse do danes).

Velja za najbolj cenjenega govornika rimske republike in obenem tudi za zadnjega; bil je

zagrizen privrženec republike, kjer je javno življenje temeljilo na moči besede. Rimska retorika z

njim doživi vrhunec, z njegovo smrtjo pa popoln zaton.

Za Cicerona je izhodišče retorike doctrina dicendi, vednost, ki se poučuje v praktične namene –

retorika mu predstavlja osrednji del v vzgoji in izobraževanju družbenih voditeljev in odgovornih

državljanov.

Ukvarjal se je tudi z retorično teorijo: izhajal je iz aristotelovske retorike, ki jo je skušal prenesti

v prakso; govorništvo opredeli kot združitev omike, prakse in nadarjenosti (združi filozofijo in

retoriko). Nekaj teoretičnih del: O invenciji/Kako poiskati primerno govorniško snov, O

govorniku, Brut, Govornik

27

Page 28: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

Ciceronova govorniška praksa: sodni, politični govori; 85 ohranjenih govorov, napisal jih je

več kot 100; njegovi govori so veljali in še veljajo za najboljše primerke latinskega proznega

sloga. Najbolj znani so: In Verrem, De imperio Gnaei Pompei, In Catilinam, Pro Milone, In M.

Antonium Philippicae XIV.

ok 85. pr. Kr.: Retorika za Herenija (Auctor ad Herennium) – retorični priročnik

neznanega avtorja oz. nekega Kornifikija, ki so ga ves srednji vek do poznega 15. stol.

pripisovali Ciceronu (imenovali so ga Rhetorica secunda); opisuje tehnični sistem

klasične retorike, ki je razdeljen na 5 tradicionalnih delov, z značilnim poudarkom na

sodnem govorništvu, razlago teorije o stasis, obširnim naukom o figurah in z najboljšim

opisom o memoriranju govora.

Cesarsko obdobje

Govorništvo izgublja svojo prvotno javno vlogo: govorniki niso več aktivno udeleženi v

političnem dogajanju, cesarstvo omejuje politično svobodo. Politični in sodni govor zamreta,

uveljavljajo se hvalnice cesarjem in deklamacije v retorskih šolah (cf. helenistična retorika)

Seneka starejši (Lucius Annaeus Seneca Maior): 55 pr. Kr. – 37/41 po Kr., imenovan

tudi Seneka »Retor«, v starosti je za svoje sinove napisal deli Controversiae in Suasoriae

– zbirka deklamacij (avtor je vse primere zapisal po spominu tako, kot jih je slišal od

govornikov takratnega časa), ki jim je dodal lastne opombe, komentarje in predstavitve

govornikov ter deklamatorjev svojega časa (1.stol pr. Kr in 1. stol. po Kr.).

Retorične deklamacije so v Rim prišle s posredovanjem helenističnih grških retoričnih šol,

čeprav jim je bila republikanska doba bolj ali manj nenaklonjena. Z zatonom političnega

govorništva se razširijo kot temeljne vaje za urjenje in pripravo na govorniški in odvetniški

poklic. Učenci so se urili in deklamirali ob navzočnosti učitelja, sošolcev ter pogosto tudi staršev

in obiskovalcev, saj so bile retorske šole ob določenih dnevih odprte za javnost. Nemalokrat so se

med sabo pomerili tudi učitelji in ti nastopi so bili vedno dobro obiskani. Rimljani so gojili dve

vrsti deklamacij in njihovo poimenovanje se je uveljavilo prav s Seneko:

28

Page 29: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

- suasoriae: to so (od)svetovalni govori posameznim zgodovinskim ali mitološkim osebam v

namišljenih situacijah (primer: ali bi se moralo 300 Spartancev pri Termopilah boriti s Perzijci ali

bi morali pobegniti).

- controversiae: sodijo v zvrst sodnega govora in predstavljajo namišljene sodne procese, v

katerih so učenci nastopali bodisi kot tožniki bodisi kot branilci v namišljenih pravnih situacijah

(primer: ali je vojak zakrivil skrunitev, ko se je pogumno boril z orožjem, ki ga je vzel iz groba

junaka, potem ko je bil svoje izgubil).

Mark Fabij Kvintilijan (Marcus Fabius Quintilianus, 40-118 po Kr.):

prvi »redni profesor« na uradni katedri za retoriko, ki jo je financirala država (cesar Vespazijan);

izdelal je podroben sistem poučevanja retorike – učni načrt za pouk retorike, kot sta jo

zastavila Aristotel (teorija) in Ciceron (praksa). Retoriko je opredelil kot bene dicendi scientia

(znanost dobrega govorjenja), kar moramo razumeti kot veščino (in ne znanost v eksaktnem

pomenu besede), ki jo obvladuje v govoru vešč in dober človek in ki je del celovitega vzgojno-

izobraževalnega procesa. Njegov cilj izobraževanja je velik govornik, ki mora biti dober človek

in je sposoben voditi, vplivati in celo obvladovati položaj.

Je avtor najobsežnejše razprave o retoriki, ki se je ohranila iz antike O govorniški izobrazbi (De

institutione oratoria) – 12 knjig:

I. knjiga: prva vzgoja

II. knjiga: definicija in opredelitev retorike

III. – VII. knjiga: inventio in dispositio

VIII. – X. knjiga: elocutio (vsebuje tudi komentiran seznam literature, ki najbolj

pomaga pri izpopolnjevanju govorniških veščin)

XI. knjiga: memoria in actio

XII. knjiga: nravstvene odlike, ki jih mora imeti dober govornik

O govorniški izobrazbi je razprava o tehnični retoriki in predstavlja standardno teorijo o invenciji

in razporeditvi snovi, slogu, memoriranju ter podajanju, ki jo avtor obravnava zelo podrobno in

dodaja lastne komentarje ter popravke.

Kvintilijan se je kot human pedagog tudi zelo zanimal za svoje učence (kar bilo je v antiki

redko). Trdil je, da jih je treba obravnavati kot posameznike, jih spodbujati, naj se potrudijo, in z

njimi spoštljivo ravnati.

Kvintilijan: RETORIKA KOT DEL OBVEZNEGA IZOBRAŽEVANJA V RIMU

29

Page 30: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

1. obdobje: učenje jezika do 7. let (dojilja naj govori brez napak, starši naj bodo čim bolj

omikani, naučiti se je treba brati in pisati; otrok se ne sme pretepati)

2. obdobje: pri 7. letih otroka prevzame grammaticus (pouk iz pesništva, glasno branje,

sestavljanje spisov, uk pri igralcih)

3. obdobje: pri 14. letih mladeniča prevzame rhetor (narrationes – povzetki in analize

argumentov, zgod. dogodkov, hvalnice, primerjave, razširjanja občih krajev, govor po predlogu;

declamationes – govori o hipotetičnih primerih: controversiae (namišljeni sodni govori),

suasoriae (namišljeni svetovalni govori)

Kornelij Tacit (Cornelius Tacitus, 55-120 po Kr.) – eden najbolj občudovanih

govornikov svojega časa; izdal je tudi kratek dialog Pogovor o govornikih (Dialogus de

oratoribus), v katerem obravnava vzroke za zaton govorništva v Rimu: lenoba mladine,

nemarnost staršev, strokovna neusposobljenost učiteljev in opustitev starih navad; vse to

je posledica zanemarjanja tradicionalnega načina vzgoje, zatona tradicionalnih vrednot

(zlasti vloge družine) ter razpada izobraževalnega sistema. Govorništvo je le še

eloquentia – retorika kot umetnost javnega govora je izginila (tudi zaradi izgube svobode

govora v političnem življenju), nadomestila jo je retorika kot umetnost dovršenega

izražanja, pridobljenega v okviru formalnega izobraževanja.

- v 1. stol po Kr. nastane tudi razprava neznanega avtorja (psevdo-Longin) O vzvišenem (Peri

hypsous) – težišče retorike se prenese na slog

V tem obdobju se retorika združi skupaj s poetiko v nek širši pojem, ki bi mu danes rekli

»književnost«.

Krščanska retorika

- retorika Stare zaveze; retorika Nove zaveze

- zavezni govor - to ni klasična retorika; homiletika, eksegeza, hvalnice;

- spoj s klasično retoriko: cerkveni očetje, sv. Avguštin (utemeljitelj krščanske retorike)

30

Page 31: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

Pozna antika

pomeni zaton retorike, kot jo je poznala antika, saj se govorniki ne šolajo več zato, da bi javno

nastopali. Govorništvo se uveljavi kot del splošne izobrazbe, edini prostor, kjer še živi v prvotni

obliki, so morda sodne dvorane. V tem obdobju se kot pomemben del izobraževanja pojavi študij

gramatike (Donat), ki se zlije z retoriko.

GRŠKI PROSTOR – BIZANTINSKA RETORIKA (od propada Z rimskega imperija 476 po

Kr., pa vse do 15. stol.)

Ohranjanje antičnih del, tudi retorike, zaradi ohranjanja antične dediščine: nastajajo

leksikoni in slovarji (Suida, Fotijev Leksikon - atiščina), komentarji (antičnih del in

njihovih avtorjev, novi prepisi in kompilacije).

Študij retorike se od antike ni skoraj nič spremenil in bizantinski učitelji retorike so v

sklopu učnih vsebin ohranili najboljše, kar je po njihovem mnenju ustvarila antika, skupaj

s Platonovimi in Aristotelovimi deli. Kot del javnega govorništva se pojavljajo panegiriki,

nagrobni govori, uradni govori. Središče vsega znanja je Kostantinopel; druga

izobraževalna središča: Antiohija, Nikeja, Solun, samostani v Mali Aziji, Grčiji, na

otokih – menihi so prepisovali rokopise in ohranjali klasična besedila še v poznejših

stoletjih.

Bizantinska (pravoslavna, shizma sicer 1054) cerkev je takemu ohranjanju antične

dediščine prizanašala, ker retorika v taki obliki ni povzročala sprememb, status quo pa je

bil v njenem interesu. Študij retorike je namreč prinašal znanje pravilnega jezika in oblik

(najpomembnejši vidik retorike tako postane slog), to pa je bil predpogoj za cerkveno

in državno kariero. Miselnost, ki so jo privzgojili ljudem skupaj s tem znanjem, je bila

skrajno konservativna.

Toda zlasti med menihi je bil odpor do posvetne učenosti vselej navzoč. Bizantinska

cerkev sicer ni bila navdušena nad klasičnimi deli, ljubila pa je jezik Nove zaveze in

cerkvenih očetov. Študij retorike je tako postal ena od poti, ki so vodile k poznavanju

Svetega pisma in patristične literature.

31

Page 32: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

Na zahodu grščine več ne poznajo, zato se je izgubilo tudi vedenje o nekaterih antičnih

grških delih.

1416: v Italijo pride učenjak Georgij Trapezuntski, s seboj prinese znanje pozabljene

grščine in poznavanje Hermogenove tradicije. Zlitje slednje in zahodne ciceronske

tradicije je privedlo do objave prve popolne razprave o retoriki iz obdobja renesanse

Rhetoricorum libri V (Pet knjig o retoriki) – od takrat zbliževanje zgodovine V in Z

retorike v Evropi.

Srednji vek in latinska retorika

Študij retorike sicer preživi zmago krščanstva nad poganstvom, a skoraj propade, ker se je

porušilo njegovo naravno okolje: propad urejenega mestnega in gospodarskega življenja, ko

barbarska plemena pustošijo po romanizirani Evropi v zgodnjem 5. stol.

Izginila je podpora izobraževanju in tudi večina razlogov za študij retorike v njegovi

tradicionalni obliki. Ohranilo se je namreč le malo svetov, kjer bi govornik imel priložnost

govoriti, prekinjeni so bili tudi pravni postopki. Revščina, strah in oslabljeni stiki so postali del

življenja. Druga za drugo so bile uničene knjižnice, knjige so razpadale, ponovno jih niso

prepisovali. Znanje grščine je zamrlo povsod na Zahodu. Toda novi kralji so se hitro začeli

navduševati nad poveličevanjem v latinski poeziji in prozi, četudi niso sprva razumeli niti

besede.

Kot rečeno, je klasična retorika preživela. V italijanskih in galskih mestih je verjetno večino časa

delovala peščica zasebnih učiteljev gramatike in retorike (znana sta Avzonij 310-393,

grammaticus in retor v Bordeauxu ter škof Sidonij Apolinar 430-484). Postopoma se je tudi

življenje v mestih obnovilo, tako da je nastalo nekaj priložnosti, kjer je govornik imel možnost

govoriti (panegiriki vladarjem, pred sodniki, diplomacija, pisanje poezije, cerkvene pridige).

Razen tega so v samostanih začeli prepisovati stare rokopise (scriptor), jim kaj dodajali (sorodna

dela ali kaj iz avtorjevega opusa – compilator), v njih posegali oz. jih pojasnjevali

(commentator), ali na koncu prispevali tudi svoje misli, a vselej sklicujoč se na druge avtoritete

(auctor ni enakovreden pomenu današnjega avtor). Klasična retorika je torej odsevala v številnih

oblikah pisnega in ustnega izražanja. Pridige so bile sicer preproste, toda v večjih cerkvenih in

političnih središčih je pridigar moral pokazati znanje iz teologije in biblične eksegeze, a tudi

32

Page 33: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

nekaj retoričnih spretnosti, čeprav so pomen retorike skušali izničiti (prilagoditi se poslušalstvu,

slediti vsebini, a odklonilen odnos do klasične literature in retorične tradicije: Gregorij Veliki).

Fenomen zbiranja znanja in temelji srednjeveškega učnega programa

septennium

Gre za t. i. septem artes liberales (7 svobodnih umetnosti), srednjeveški načrt celovitega študija,

ki ga v nekoliko drugačni obliki nakaže že Izokrat v 5. stol. pr. Kr. z e)nku/klioj paidei/a.

Prve sistematične preglede raziskovanj so sestavljali sicer že aleksandrinski filologi v 3. stol. pr.

Kr., a prave in praktične enciklopedije so sestavljali Rimljani, denimo Katon starejši v 2. stol.

pr. Kr. (Libri ad Marcum filium: razdelki o medicini, poljedelstvu, retoriki in morda še o čem),

zlasti pa Ciceronov sodobnik Varon v 1. stol. pr. Kr. z enciklopedijo o 9 svobodnih umetnostih

(+ medicina in arhitektura). Še eno enciklopedijo je napisal Celz v 1. stol. po Kr., a se je ohranil

le razdelek o medicini.

A bistvena razlika med antičnimi sedmimi svobodnimi umetnostni in srednjeveškim načrtom je v

tem, da je prva predstavljala bodisi ideal v mislih filozofov ali načrt branja in študija za odrasle,

ki so bili svobodni (liberi), srednjeveške umetnosti pa so pomenile zaporedje študijskih nivojev

v triviju (jezikovne študije) in kvadriviju (kvantitativne umetnosti). Oba nivoja predstavljata 2

poti modrosti, kjer ne gre za nasprotje med vedami in znanostmi, temveč za nasprotje med

skrivnostmi besede in skrivnostmi narave..

etimol.: trivium/quadruvium (=tripotje/četveropotje)

Trivij sestavljajo grammatica, dialectica (v sr. veku = philosophia), rhetorica, kvadrivij pa

musica, arithmetica, geometria, astronomia

Med 410 in 439 v Kartagini nastane delo Marcijana Kapele, ki je najzgodnejša ohranjena

enciklopedija znanj in je postala temelj srednjeveškega izobraževanja. O poroki med Merkurjem

in Filologijo (De nuptiis Mercurii et Philologiae) je alegorična pesnitev, kjer Satira pove

Marcijanu, kako se je na Apolonov predlog Merkur poročil s Filologijo (slednja simbolizira

popolno vednost). Poroko spremljajo tudi pomočnice, sedem svobodnih umetnosti, ki

predstavljajo poročna darila in so vse na kratko tudi opisane s svojimi simboli, oblačilom in

govorico: Grammatica (starka iz Atike, z rimskim oblačilom, škatlica iz slonovine, v kateri nož

in pila, da otrokom popravlja napake), Rhetorica (lepotica, obleko ji lepšajo vse figure, nosi

33

Page 34: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

orožje, s katerim bo ranila nasprotnika – sožitje prepričevalne in ukrasne retorike); alegorije

Marcijana Kapele so bile splošno znane, ponazarjajo jih kipi na fasadi Notre-Dame, katedrale v

Chartresu, na Botticellijevih slikah.

na prehodu 5. – 6. stol. :

Izidor Seviljski: Origines ali Etymologiae – ohrani nekaj znanja retorike

Kasiodor je bil učeni in ugledni uradnik pod ostrogotskimi kralji v Raveni, a se je pozneje

umaknil v samostan, ki ga je sam ustanovil pri Vivariju na J Italije. Uvedel je študij svobodnih

umetnosti v samostanskih šolah (pokristjanjenje septem artes liberales: sedem svobodnih

umetnosti je vpisanih v božjo modrost, zapisane so v Svetem pismu (polno je figur!)) – retorika

tako postane del formalnega izobraževanja duhovščine: s tem pa tudi del zahodne

izobraževalne tradicije. V tistem času so imeli menihi očitno zelo malo ali celo nič izobrazbe iz

gramatike in retorike, Kasiodor pa je menil, da je nekaj znanja iz teh predmetov bistvenega za

razumevanje Svetega pisma. A znanje, ki ga je pričakoval, je bilo omejeno in se še zdaleč ne

more meriti s ciljem klasičnega izobraževanja: usposabljanje državljanov za učinkovito javno

življenje. V razpravi o retoriki povzema teorijo o stasis in omenja retorične figure, a z ničemer ne

pojasni, kako je mogoče to znanje uporabiti za študij Svetega pisma ali pri poučevanju

krščanskega nauka. Retorične teorije ni prilagodil za namene, v katere so to veščino tedaj

najpogosteje uporabljali: za pridiganje, panegirične nagovore vladarjev in pisanje poezije. Gre le

za ohranjanje nekega spomina na retoriko, kot so jo poučevali in uporabljali v preteklosti.

Boetij: eden poslednjih Rimljanov, ki so obvladali grščino, pod Teoderikom visoka uradniška

služba – panegiriki in govori pred senatom, obtožen zarote, zaprt, leta 524 usmrčen (delo Tolažba

filozofije, umik iz javnega življenja, razmišljanja o večnem, cf. Sokrat, Seneka). Velik

poznavalec Aristotela, njegovi uvodi prevodi in komentarji so bili še dolgo v srednjem veku vir

za poznavanje Aristotelove logike in toposov. V razpravi o retoriki (4. knjiga v O razlikah med

toposi) skuša mesto retorike opredeliti znotraj teorije o znanju, jo ločiti od dialektike in sestaviti

seznam retoričnih toposov (očitno ni poznal Aristotelove Retorike in t. i. prolegomena – uvodov,

ki so jih sestavljali Grki k Hermogenovi retoriki.

Zanimivo je zaporedje študij v triviju, ki se je skozi stoletja spreminjalo, odvisno od tega,

katera od disciplin je imela prvenstvo nad drugima dvema. Predvsem pa se kaže odnos med

34

Page 35: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

dialektiko in retoriko: v antičnih šolah (+ Kasiodor) je bila retorika običajno na vrsti pred

gramatiko in predvsem pred vsakršnim študijem dialektike, Varon in z njim Marcijan Kapela pa

je postavil dialektiko za most med gramatiko in retoriko. Tudi Boetij je na podlagi

filozofskega stališča, da znanje najprej odkrijemo s pomočjo dialektike in ga šele nato izrazimo s

pomočjo retorike, dajal prednost drugi tradiciji.

5.-7. stol. – prevladuje rhetorica:

antična retorika, ki se je ohranila s pomočjo galskih retorjev, je postala s Kasiodorom in z Bedo

Častitljivim del krščanskega sveta, v posvetno šolsko izobraževanje pa jo je vnesel Karel Veliki

(razglas De litteris colendis 795: izobraziti duhovnike in uradnike) oz. njegov dvorni učitelj

Alkuin, ki je antično tradicijo spoznal v šoli Bedovih naslednikov v Angliji (Dialog o retoriki in

o vrlinah pogovor s Karlom Velikim: to je prvi poskus v srednjem veku, da bi preučili posvetno

rabo retorike.)

A retorika je hitro izgubila bitko z gramatiko in logiko, saj so jo izrinili na področje

»ukrasnosti«, ki v tem času ni veljalo za pomembno v primerjavi z »resnico« in »dejstvom«.

Šele kasneje je ponovno oživela pod okriljem poezije oz. leposlovja. Antični viri, ki jih poznajo v

tem času so: Ciceronov spis O invenciji, Retoriko za Herenija (mislili, da je Ciceronova) in

Kvintilijanova Govorniška vzgoja, sami pa so se zlasti ukvarjali z razpravami, posvečenimi

ukrasom, figuram, barvam. Nekoliko pozneje se pojavijo razprave o poetiki; pri delih govora se

ukvarjajo le z začetkom govora, od figur pa sta pomembni amplifikacija (razširitev, povečevanje)

in abreviacija (skrajševanje). Slog so razdelili na 3 vrste: ponazoritev s pomočjo Vergilijevega

kolesa – ROTA VERGILI (stylus gravis – Eneida, s. mediocris – Georgika, s. humilis –

Bukolika; 3 deli kolesa, kjer je v vsakem delu homogena množica členov in simbolov: vojščak,

pastir, poljedelec; Hektor/Ajant, Titir, Triptolem; konj, oven, vol; meč, pastirska palica, plug;

mesto/voj. tabor, pašnik, polje; lovor/cedra, bukev, jablana)

Področje retorike je zajemalo 3 kanone pravil, ali troje artes:

a. artes sermocinandi – govorniške umetnosti nasploh (pridige, parenetični govori –ki

spodbujajo h kreposti) pridige: sermones ad populum (za farane), sermones ad clerum (za sinode,

šole samostane) – vse sestavljene v latinščini, nato prevedene v ljudske jezike

b. artes dictandi, dictaminis: epistularna/pisemska umetnost – vljudnostne konvencije za

naslavljanje (že v antičnih grških in rimskih pismih, pa tudi mnogo prej pri kulturah Bližnjega

35

Page 36: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

vzhoda): rast državne uprave spodbudi administrativno civilno in cerkveno korespondenco –

diplomatska in pravniška korespondenca in nastanek številnih priročnikov – pravila o 5-delni

govorni zgradbi so priredili za pisemsko zgradbo (salutatio-pozdrav, imena in nazivi

naslovnika ter pisca v pravilnem zaporedju; captatio benevolentiae-uvod, bralčeva pozornost,

sprejemljivost, naklonjenost; narratio-dejstva, položaj; petitio-konkretna prošnja, zahteva,

oznanilo; conclusio- razmeroma enostaven zaključek). Zgled so bile papeške pisarne in njihov

stylus Romanus, pojavi se tudi nov pojem v stilistiki: cursus ali kako gladko teče tekst –

vrednotenje glede na ritmičnost in razvrstitev poudarkov. Dictator je bil priznan poklic in v 12.

stol se je diktamen poučeval tudi na univerzi v Bologni, kasneje v 13. stol. ga zamenja ars

notaria, ki je notarjem predpisovala, kako naj sestavljajo pravne, trgovske in diplomatske

dokumente.

c. artes poeticae: sestavljanje pravil pisanja poezije glede na ritem

8.-10. stol – grammatica

Po preseljevanju ljudstev so se Angleži in Franki kot voditelji v kulturnem razvoju morali naučiti

latinski jezik. Najpomembnejši predmet v triviju tako postane gramatika. Bila je temeljna

znanost, uvod v splošno kulturo, v poezijo, liturgijo, v branje Svetega pisma in je poleg slovnice

v pravem pomenu besede obsegala še poezijo (metriko in nekatere figure). Veliki gramatiški

avtoriteti tega časa sta bili Donat (ok. 350 po Kr.; ars minor in ars maior) in Priscijan (5./6. stol.

po Kr.; Institutio grammatica)

11.-15. stol. – logica/dialectica

najpomembnejša pravo, medicina, retorika stopi v ozadje

Ars obligatoria, pravilnik za disputatio – dialektični pogovor med nasprotnikoma, priljubljen

način razpravljanja v obliki pobijanja in zagovarjanja določene teze (bitka silogizmov). To ni

Platonova dialektika.

Če povzamemo, lahko rečemo, da je za retoriko to obdobje, ko se ta razdeli na ustno in pisno

veščino (Aristotel, denimo, je retoriko delil na dva dela: kjer je potrebna presoja poslušalstva

in kjer presoja ni potrebna; prvemu ustreza slavnostno govorništvo, drugi del pa vsebuje bodisi

sodbe o preteklosti – to ustreza sodnemu govorništvu, bodisi mnenja o prihodnosti – to je bilo

svetovalno govorništvo). Ustna retorika v srednjem veku vsebuje pridige in ustne polemike,

nekoliko pa se razvijeta politični in sodni govor (zlasti v italijanskih in francoskih mestih).

36

Page 37: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

Retorika v pisni obliki je bila lahko v verzificirani ali v prozni obliki. Če je bila v verzih, je

nasledila nekaj antičnega slavnostnega govorništva in poetike ter se je kazala v rabi toposov,

tropov in figur. Prozna retorika pa se je najbolj kazala v pismih. Tako so bile tri najznačilnejše

oblike retorike v srednjem veku pridiganje, slavilna poezija in pisma.

S stališča treh elementov, ki določajo retorično dejanje, (govorec, govor, poslušalstvo), je

govorec v obdobju srednjega veka na Zahodu izgubil vodilni položaj, ki je bil značilen za

sofistično smer retorike, medtem ko se je na Vzhodu ta tradicija obdržala. Govor sam, na

katerega je bila osredotočena tehnična ali priročniška retorika, je ohranil osrednje mesto v

zahodni miselnosti, na kar je verjetno vplival srednjeveški študij gramatike in dialektike. Za

poslušalstvo so nekoliko zanimanja kazali pisci o diktamnu in pridiganju.

Filozofsko retoriko je v srednjem veku v glavnem predstavljalo stališče nekaterih mislecev, zlasti

sholastičnih filozofov, da je retorika del dialektike.

Renesansa

Italijanska mesta so svojim načinom življenja ustvarila okoliščine za izjemen preporod klasične

retorike v vsej Evropi v 14., 15. in 16. stol. Zahod je ponovno spoznal grščino in se seznanil z

deli grške književnosti, tudi z retoričnimi razpravami in govori. Na dan so prihajala pomembna

latinska dela o retoriki, ki so jih dolgo imeli za izgubljena, zdaj pa so jih odkrivali na starih

rokopisih, ki so ležali v odročnih kotih po samostanih. Nastajalo je veliko prevodov, komentarjev

in novih del. Naposled je bila tu še iznajdba tiska, ki je omogočila širjenje znanja. Med prvimi

natisnjenimi besedili so bila Ciceronova dela O govorniku, Brut, Govornik leta 1465 ter O

določitvi snovi, Retorika za Herenija in celotna Kvintilijanova razprava O govorniški vzgoji v

letu 1470.

Gibalo razvoja so bili posamezniki, ki jih imenujemo humanisti. Najprej so delovali v Italiji,

kasneje pa v vseh delih zahodne Evrope. Humanist ni bil humanistični filozof, temveč nekdo, ki

je poučeval ali na višji stopnji študiral predmete, znane pod skupnim imenom studia

humanitatis. Predmeti so vključevali gramatiko, retoriko, zgodovino, poezijo in moralno

filozofijo, vse to pa so proučevali na podlagi klasičnih vzorov in teorij. Iz njih se je oblikoval

37

Page 38: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

osnovni učni načrt, ki se je začel v šolah in se nadaljeval še skozi ves univerzitetni študij

svobodnih umetnosti.

Z izjemo peščice izrednih piscev (Petrarka), so si italijanski humanisti navadno služili kruh

tako, da so bodisi poučevali retoriko ali kako področje iz klasičnih študij bodisi delali kot tajniki

za kakega kneza, papeža ali mestno občino. V takih službah so svoje znanje o retoriki (skupaj z

diktamnom) uporabljali v praksi pri sestavljanju latinskih pisem in govorov. Coluccio Salutati

(1331-1406), Leonardo Bruni (ok. 1370-1444) in Poggio Bracciolini (1380-1459) so delovali

kot tajniki papeške pisarne in florentinske republike. Lorenzo Valla (1407-1457) je bil papeški

tajnik in v Rimu predaval o retoriki. Poliziano (1454-1494) je zasebno poučeval otroke Lorenza

Medičejskega in v Firencah javno predaval o grški in latinski literaturi. Lahko rečemo, da so bili

po svojem delovanju podaljšek učiteljev gramatike in retorike ter notarjev poznejšega srednjega

veka.

Novost, ki so jo humanisti prinesli, pa je bilo izredno navdušenje za klasično književnost

(vzporednice tudi v arhitekturi, kiparstvu, slikarstvu), za antiko, ki jih je tako zasvojila, da so o

njej znova skušali odkriti vse razpoložljivo znanje in ga postaviti za temelj dvojnega ideala

takratne kulture: MODROSTI IN GOVORNIŠKE SPRETNOSTI.

Jezikovna norma postane ciceronska latinščina.

16. – 19. stoletje (klasicizem in romantika)

RETORIKA se iz javnega življenja preseli v šolski pouk in tam začne propadati.

Različne smeri proučevanja, interpretiranja starih teorij.

16. stol.

začetek propada retorike

zanimanje za retoriko upade, omejena je le na slog – izenači se s poetiko

1555: Petrus Ramus: Dialektika (protiaristotelovska), loči retoriko od filozofije in znanosti

Ramus, usmerjen proti Aristotelu, dispositio v osnovi loči od inventio: postavitev ni odvisna od

odkrivanja argumentov; najprej poiščemo argumente, šele nato jih razvrstimo – temu pravi

metoda

38

Page 39: Zgodovina retorike

Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

»Retorika za učitelje retorike«

1592: Nunez: latinski prevod Aristotelove Retorike, retorika postane podlaga jezuitskega

šolstva

Rene Descartes (1596 – 1650): » retorika je povsem nepotrebna, če se govorci izražajo

jasno in razločno«

17. stol. – 19. stol.

retorika se ukvarja z umetnostjo dobrega pisanja in je omejena na šolski pouk

prevlada retoričnih učbenikov v modernih jezikih

20. stol. Preporod retorike

- objavljenih veliko število knjig, člankov, kjer se pojavlja beseda »retorika«, kljub

njeni različni pomenski vrednosti;

- ustanavljanje novih strokovnih društev, ki prirejajo različna srečanja;

- pojav novih revij, ki objavljajo članke o klasični retoriki, njeni tradiciji in uporabi

1958: Chaim Perelman: Nova retorika; retorike ne obravnava kot čisti jezikovni in

literarni pojav, loteva se je s filozofskega in pravnega stališča; je najbolj zvest

Aristotelovski retoriki

sodobni pristopi k retoriki: proučevanje retoričnih prvin s pomočjo drugih teoretičnih

smeri modernega jezikovnega izražanja: semiotika, kritiška teorija, …

komparativna retorika: George A. Kennedy (tudi sicer največji strokovnjak na

področju zgodovine klasične retorike)

39