stran 1

Revija Združenjaza ohranjanje rudarske dediščine Slovenije

December 2012

DECEMBER 2012 / stran 02

RudaRevija Združenja za ohranjanje rudarske dediščine SlovenijeDas Magazin der Vereinigung zur Erhaltung des Bergbauerbes Sloweniens 1 / 1, 2012ISSN 2232-6642Izdajatelj / Herausgeber Združenje za ohranjanje rudarske dediščine Slovenije Trg svobode 1, 2392 Mežica zdruzenje.ruda@gmail.com Predsednik / VorsitzenderTadej Pungartnik Uredniški odbor / Redaktionsteam Primož Frajle, Jože Hribar, Darja Komar, Tadej Pungartnik, Tomaž Vencelj Jezikovni pregled / Korrekturlesen Nina PetekPrevod / Übersetzung Melita Jurc, Lenka RojsOblikovanje / Design Atelje JK, Jasna Kalčič s.p. Naklada / Auflage 800 izvodov / Exemplare Naslovnica / TitelbildAnglesit z limonitno prevleko, Revir Igrčevo, Rudnik svinca in cinka Mežica, zbirka turističnega rudnika in muzeja Podzemlje Pece. Foto: Aleksander Rečnik. Anglesit mit Limonit-Überzug, Revir Igertzberg, Blei- und Zinkbergwerk Mežica, Sammlung des Touristischen Bergwerks und Museums - Podzemlje Pece. Foto: Aleksander Rečnik. Za vsebino svojih prispevkov odgovarjajo avtorji.Die Verantwortung für den Inhalt der Beiträge tragen die Autoren. Pokrovitelj / FördererObčina Mežica

Tadej Pungartnik 3 UVODNIK

LeitartikelJakob Likar

4 POPOTNIcA REVIJI Der Zeitschrift auf den Weg Tadej Pungartnik

5 PRVA REDNA SKUPščINA ZDRUžENJA RUDADie erste ordentliche Generalversammlung der Vereinigung RUDAJože Hribar

6 ETNOLOšKO DRUšTVO SREčNO: OHRANJANJE RUDARSKE DEDIščINEEthnologischer Verein Srečno: Erhaltung der BergbauerbePrimož Frajle

8 KRATKA ZgODOVINA RUDARSKE gODBE HRASTNIKKurze Geschichte der Bergkapelle HrastnikUrška Perko

9 RDEčI REVIRJI Die roten Reviere Stanislava Radunovič

10 TURISTIčNO DRUšTVO RUARDI ZAgORJETouristischer Verband Ruardi ZagorjeStanislava Radunovič

11 V ZAgORJU žE 6. SKOK čEZ KOžOIn Zagorje schon der 6. LedersprungMarjan Vončina

12 KULTURNO DRUšTVO MOšKI PEVSKI ZBOR MEžIšKI KNAPIKulturverband Männerchor Mežiški knapiDejan Ulcej

13 SREčNO IZ MEžIcEGlück auf aus MežicaDarja Komar

14 TURISTIčNO DRUšTVO MEžIcATouristischer Verband MežicaIvana Leskovec

15 DEDIščINA žIVEgA SREBRA ALMADéNA IN IDRIJE VPISANA NA UNEScOV SEZNAM SVETOVNE DEDIščINEDie Quecksilbererbschaft aus Almadén und Idrijain der Liste der UNESCO-WelterbeSuzana Fajmut Štrucl

17 gEOPARK KARAVANKE: OHRANJANJE NARAVNIH IN ZgODOVINSKIH VREDNOT – NOVA PRILOžNOST ZA TRAJNOSTNI RAZVOJ OBMOčJAGeopark Karawanken: Erhaltung von Natur- und Geschichtswerten – neue Gelegenheit für die nachhaltige Entwicklungdes Gebietes Miha Jeršek

19 MINERALOšKE POSEBNOSTI RUDNIKA SITARJEVEcMineralogische Besonderheiten von dem Bergwerk SitarjevecJakob Likar

21 POSEBNOSTI gRADNJE žELEZNIšKEgA PREDORA PRI gODOVIčU V čASU I. SVETOVNE VOJNEMerkmale bei dem Bau des Eisenbahntunnels bei Godovič während des Ersten WeltkriegesZmago Žorž

26 RUDNIKI žELEZA IN žELEZOVI MINERALI šTAJERSKEEisenbergwerke und Eisenminerale Steiermarks Jože Rihtar

27 HIšA MINERALOVDas Haus der MineraleBetka Gornik Robin

28 STARI SPOMINI NA RUDNIK IN MEžIcOAlte Erinnerungen an das Bergwerk und MežicaDraga Simetinger

29 MOJI SPOMINI NA RUDARJENJE V MEžIcI Meine Erinnerungen auf das Bergwesen in Mežica

Spoštovane bralke, spoštovani bralci,pred vami je prva, čisto sveža številka nove revije, ki bo v prihodnje izhajala enkrat na leto ob rudarskem prazniku, godu sv. Barbare. Revijo smo poimenovali RUDA, enako kot se glasi skrajšana oblika izdajateljevega imena. Ruda v našem primeru ne pomeni samo mineralne surovine, temveč nosi precej širši pomen. Je skovanka besedne zveze rudarska dediščina. Rudarska dediščina v sodobni družbi vzbuja vse večje zanimanje. Postaja vse pomembnejša podlaga trajnostnemu razvoju. Je tista zakladnica, iz katere lahko črpamo, ustvarjamo in razvijamo nova delovna mesta oziroma celovito turistično in kulturno ponudbo. Rudarstvo je v različnih predelih Slovenije pustilo zelo močan pečat, ki se ne zrcalil samo v okolju in stavbarstvu, ampak predvsem v ljudeh. Rudarji so čutili močno pripadnost svoji socialni skupini, ki se je kazala tudi v različnih šegah in navadah.Danes se upokojeni delavci z radostjo spominjajo svojih knapovskih let, mlajši pa imamo nalogo, da to dediščino ohranimo in jo iztrgamo pozabi. V lokalnih okoljih delujejo številna društva in posamezniki, ki se trudijo ohranjati izročilo svojih rudarskih prednikov. Tako še vedno lahko prisluhnemo rudarskim godbam, moškim pevskim zborom, se udeležimo skokov čez kožo in prisostvujemo različnim praznovanjem ob godu sv. Barbare. Poleg ljubiteljskih akterjev pa so v naši okolici tudi podjetja in inštitucije, ki profesionalno skrbijo za rudarske muzeje in arhive ter načrtujejo razvoj vse bolj priljubljenega geoturizma. Prerez skozi aktivnosti, ki so jih izvajali člani našega združenja v letu 2012, je predstavljen v reviji, ki jo pravkar listate. Poleg tega predstavljamo še prispevke o vpisu idrijske dediščine živega srebra na Unescov seznam svetovne dediščine, o nastajanju geoparka Karavanke ter o posebnostih gradnje železniškega predora pri Godoviču med prvo svetovno vojno. Na koncu objavljamo še kratke spomine dveh rudarskih hčera na mladost in delo v Mežici. Želim vam prijetno branje, v prihajajočem letu 2013 pa zdravja in osebnega zadovoljstva! Srečno!Tadej Pungartnik, predsednik Združenja RUDA

Sehr geehrte Leserinnen und Leser,vor Ihnen liegt die erste, ganz neue Zeitschrift, die einmal im Jahr, am Feiertag der heiligen Barbara, der Schutzpatronin der Bergleute erscheinen wird. Die Zeitschrift heißt RUDA (ERZ), nach der gekürzten Form des Ausgebernamens. Ruda in unserem Fall bedeutet nicht nur den Mineralrohstoff sondern hat eine viel breitere Bedeutung. Das Wort ist eine Neuprägung von Wortverbindung der Bergbauerbe.Das Interesse der modernen Gesellschaft an der Bergbau-erbe nimmt heutzutage immer mehr zu. Diese wird immer wichtiger als Basis der nachhaltigen Entwicklung. Sie ist eigentlich die wahre Fundgrube, aus welcher wir neue Arbeitsplätze bzw. das gesamte touristische und kulturelle Angebot schöpfen, schaffen und entwickeln können. Die Bergbauindustrie hat verschiedene Gebiete Sloweniens sehr stark geprägt, was sich nicht nur in der Umgebung und Baukunst abspiegelt, sondern insbesondere in Menschen. Bergleute hatten ein eindrucksvolles Gemeinschaftsgefühl für ihre Sozialgruppe, welches ihren Ausdruck in zahlreichen Bräuchen und Sitten findet.Heute erinnern sich die pensionierten Bergleute noch immer mit Freude an ihre bergmännischen Jahren. Es liegt aber an uns, an der jüngeren Generation diese Erbschaft zu erhalten und sie der Vergessenheit zu entreißen.In der lokalen Umgebung arbeiten viele Vereine und Einzel-personen, die sich bemühen, die Überlieferung ihrer berg-männischen Vorfahren zu erhalten. Wir hören noch immer gerne den Bergkapellen, Männerchors zu, nehmen an Leder-sprung teil und beteiligen uns an der Feier am Namenstag der Heligen Barbara.Nebst der Bergfreunde befinden sich in unserer Umgebung die Unternehmen und Institutionen, die sich profesionell für Bergbaumuseen und –archive kümmern und die Entwick-lung von Geotourismus planen, der an Beliebtheit immer mehr gewinnt. Der Querschnitt dieser Aktivitäten der Mitglieder unserer Vereinigung im Jahr 2012 ist in der vorliegenden Zeitschrift präsentiert, die Sie hier durchblättern. Dazu finden Sie noch interessante Artikel über die Eintragung der Quecksilbererbe in Idrija in die Liste der UNESCO-Welterbe, über die Entwick-lung des Geoparks Karawanken und über Besonderheiten bei dem Bau des Eisenbahntunnels bei Godovič während des Ersten Weltkrieges. Zum Schluss können Sie noch interes-sante Erinnerungen zweier Bergtöchter auf ihre Jugend und Arbeit in Mežica lesen. Wir wünschen Ihnen viel Spaß beim Lesen, in dem kommen-den Jahr 2013 aber viel Freude, Glück und Erfolg!Glückauf!Tadej Pungartnik, Vorsitzender der Vereinigung RUDA

Reviji na pot ...Razvoj človeštva v povezavi z rudarstvom se skozi zgodovino kaže v raznih oblikah, saj so rudarska dela za potrebe proizvodnje mineralnih surovin stara toliko kot človek. To pomeni, da so bili iskanje rud in drugih mineralnih surovin ter rudarska dela vseskozi – in bodo tudi v prihodnje – povezana z zemeljsko skorjo kot neločljivim sestavnim delom življenja človeka in razvoja civilizacij. Lahko uporabimo rek, da se zgodovina ponavlja tudi v rudarstvu vse od prehoda kamene dobe v bakreno, bronasto, železno, silicijevo do sedanjega časa. Rudarstvo je gonilo in sestavni del razvoja civilizacije, je pa tudi vseskozi izpostavljeno spremembam na mednarodnih trgih, kar zahteva neprekinjeno vlaganje v znanje o novih materialih in ne nazadnje inovativnost ob skrbi za varnost in humanizacijo dela. Podobno kot drugje so tudi na ozemlju današnje Republike Slovenije v preteklih tisočletjih rudarske aktivnosti intenzivno prispevale k razvoju različnih tehnologij in posredno ali neposredno vplivale na blaginjo prebivalstva.Če preskočimo rudarske aktivnosti v času Rimljanov in še prej ter se osredotočimo na tiste v srednjem veku, naletimo na urejeno dokumentacijo, ki jasno pokaže dogajanje na področju mineralnih surovin od 13. stoletja naprej. Kovine in pozneje premog so bili predmet raznovrstnih poročil, ki so zbrana v arhivih po Evropi, predvsem v deželah severno od Slovenije. Glavne rudarske knjige za posamezna območja so relevantni viri za razumevanje tehnično-tehnoloških posebnosti pridobivanja mineralnih surovin, njihove primarne predelave, bogatenja in ne nazadnje žganja oziroma taljenja v za tiste čase tehnološko dodelanih pečeh. Rudarstvo in metalurgija sta imela na slovenskem ozemlju bogato zaledje, kar je omogočilo tudi uveljavljanje novih tehnologij na različnih področjih. Inženirstvo na slovenskih rudarskih območjih je slovelo po svoji inventivnosti in razvojni naravnanosti daleč po Evropi in širše. Zdrava tekmovalnost in načrtno preučevanje rudišč se je v 18. stoletju najprej začelo v Idriji in se širilo prek meja tedanjega cesarstva. Pričujoča nova revija s pomenljivim imenom RUDA predstavlja pomembno priložnost, da se ne samo zgodovinsko pomembni dogodki, temveč tudi opisi raznih tehnologij, ki so bile razvite in uporabljene v rudarstvu in pri drugih inženirskih posegih v hribinskih okoljih, strokovno predstavijo, in sicer z namenom, da se izognejo pozabi in obenem spodbudijo sedanje in bodoče inženirje k tehničnem razmišljanju ter snovanju novih tehnik in tehnologij na več področjih inženirstva v zemeljski skorji.Srečno!prof. dr. Jakob Likar, dekan Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani

Der Zeitschrift auf den Weg …Die Entwicklung der Menschheit verbunden mit dem Berg-wesen spiegelt sich in verschiedensten Formen die ganze Geschichte durch wider, da Bergarbeiten für den Bedarf der Produktion von Mineralrohstoffen genau so alt sind wie der Mensch. Dies weist auf die enge Verbindung zwischen dem Suchen nach Erzen und Mineralrohstoffen, zwischen Bergbauarbeiten und der Erdkruste als dem untrennba-ren Bestandteil des Menschenlebens und der Entwicklung von Zivilisationenen hin. Und das ist ein kontinuierlicher Prozess, der auch in die Zukunft hinausreicht. Wir können leicht sagen, dass sich die Geschichte auch beim Bergwesen wiederholt, von dem Übergang der Steinzeit in die Kupfer-, Bronze-, Eisen- und Siliciumzeit bis zu das heutige Zeitalter. Das Bergwesen ist die treibende Kraft und der Bestand-teil der Entwicklung der Zivilisation. Es ist aber gleichzei-tig auch ständigen Veränderungen auf internationalen Märkten ausgesetzt, was kontinuierliche Investitionen in die Kenntnisse über die neuen Werkstoffe und, nicht zuletzt, die Erfindungskraft bei der Vorsorge für die Sicherheit und Humanisierung der Arbeit erfordert. Ähnlich wie auch auf den anderen Gebieten der Republik Slowenien haben die Bergbauarbeiten in den vergangenen Jahrtausenden intensiv zur Entwicklung der anderen Tech-nologien und, direkt oder indirekt, zum Wohlstand der Be-völkerung beigetragen. Wenn wir die Bergbauaktivitäten in der Zeit der Römer und auch noch früher überspringen und uns auf den Bergbau im Mittelalter konzentrieren, müssen wir die gut geordneten Dokumente erwähnen, die sehr klar auf die Ereignisse auf dem Gebiet der Mineralrohstoffe nach dem 13. Jahrhundert hinweisen. Metalle und später die Koh-le waren im Mittelpunkt dieser Berichte, die wir in Archiven Europas, insbesondere in Ländern nördlich von Slowenien finden können. Die Hauptbergbaubücher für einzelne Gebie-te sind die relevanten Quellen, um das Verständnis von tech-nisch-technologischen Merkmalen der Rohstoffgewinnung, deren primärer Verarbeitung, Aufbereitung und nicht zuletzt von dem Brennen bzw. Schmelzen in den für die damaligen Zeiten hochtechnologischen Öfen zu gewinnen. Der Bergbau und die Metallurgie hatten einen reichen Hintergrund in dem damaligen slowenischen Gebiet, was auch die Durchset-zung von neuen Technologien auf verschiedensten Gebieten ermöglicht hat. Das Ingenieurwesen auf den slowenischen Bergbaugebieten war breit bekannt nach seiner Erfindungs-gabe und Ausrichtung in die Entwicklung in der ganzen Europa und auch noch breiter. Der gesunde Wettbewerb und gute planmäßige Erforschung von Erzstätten begann in dem 18. Jahrhundert zuerst in Idrien und breitete sich dann über die Grenzen des damaligen Kaiserreichs aus. Die vorliegende Zeitschrift mit dem bedeutsamen Namen RUDA (ERZ) bietet eine gute Gelegenheit dafür, dass nicht nur historisch wichtige Ereignisse sondern auch die Be-schreibung verschiedener Technologien, die im Bergwesen und bei den anderen Ingenieureingriffen in die Gebirgsumge-bungen entwickelt und eigengesetzt wurden, auch von der Fachsicht her präsentiert werden, und zwar mit der Absicht, nicht in die Vergessenheit zu geraten und gleichzeitig auch, die heutigen und zukünftigen Ingenieure zum technischen Denken und Schaffen von neuen Techniken und Techno-logien auf mehreren Ingenieurgebieten in der Erdkruste anzuregen.Glückauf!Prof. Dr. Jakob Likar, Dekan der Fakultät für Naturwissenschaften und Technik der Universität Ljubljana

stran 5

Združenje so v lanskem letu ustanovila tri lokalna društva: Pihalni orkester Rudnika Mežica, Mo-ški pevski zbor Mežiški knapi in Turistično društvo Mežica. Združenje je bilo ustanovljeno kot nevladna, samostojna in prostovolj-na organizacija, ki dela v javno dobro.

Glavni namen ustanovi-tve je povezovanje sloven-skih društev in posamezni-kov, ki s svojim delovanjem

skrbijo za ohranjanje in popularizacijo rudarske dediščine v najširšem pomenu. Osnovni cilji združenja so raziskovanje, ohranjanje in populariza-cija rudarskih ritualov na območju Slovenije.

Kmalu po ustanovnem zboru smo trije predstav-

niki združenja odpotovali v Heerlen na Nizozemsko, kjer so 14. in 15. maja 2011 potekali 14. Evrop-ski rudarski in topilniški dnevi. Pod tem imenom se vsako drugo leto odvija sklop različnih prireditev s področja ohranjanja rudar-ske dediščine. Prireditve potekajo pod pokrovitelj-stvom Združenja evropskih rudarskih in topilniških društev – Vereinigung Europäische Bergmanns- und Hüttenvereine (v nadaljevanju združenje VEBH). Uradni del prire-ditev se je začel z redno skupščino združenja VEBH, na katero smo bili prvič povabljeni tudi predstavni-ki združenja RUDA, ki bo v ustroju VEBH zastopal in-terese slovenskih društev.

Do takrat so bile članice združenja VEBH Nemči-ja, Avstrija, Nizozemska, Francija, Češka, Slovaška, Poljska in Madžarska, od 14. maja 2011 naprej pa tudi Slovenija.

Zamisli, da bi lahko tudi slovenska društva sode-lovala v sklopu VEBH, so začele tleti leta 2010, ko je v Mežici potekala parada rudarskih godb. Takrat je bil na paradi tudi generalni sekretar združenja VEBH Helmut Hribernigg, ki je prepoznal naš trud in nas tudi ves čas spodbujal, da stopimo korak dalje in po-stanemo enakopravni člani evropskega združenja.

Omenjeno združenje je bilo ustanovljeno 6. febru-arja 1965 v Luisenthalu v Nemčiji. Ob ustanovitvi se je imenovalo Federation Europeene des Mineurs et Siderurgistes. Leta 2007 se je preimenovalo v Vereinigung Europäische Bergmanns- und Hütten-vereine. Za spremembo imena so se odločili zato, ker velika večina članov prihaja iz nemško govore-čih dežel, zato je nemščina postala tudi uradni jezik združenja. Na podlagi sta-tuta VEBH vodi petčlanski

V soboto, 21. 1. 2012, je v Mežici potekala prva redna skupščina Združenja za ohranjanje rudarske dediščine Slovenije, krajše Združenje RUDA.

Prva redna skupščinaZdruženja RUDA

2

1

Fotografija 1: Predsednik združenja Tadej Pungartnik in podpredsednik Janez Lipec. Fotografija 2: Udeleženci prve redne skupščine.

DECEMBER 2012 / stran 6

rudarski prezidij, katerega člani v tem mandatnem obdobju prihajajo iz Avstri-je, Nemčije in Češke.

Kot člani omenjenega evropskega združenja bomo veliko lažje sode-lovali in si izmenjavali izkušnje z društvi iz drugih držav.

Do sedaj so posamezna društva iz Slovenije uspe-šno sodelovala predvsem na prireditvah v Avstriji. V prihodnje pa želimo izkoristiti priložnost, da se predstavimo tudi v drugih državah in da člane zdru-

ženja Vereinigung Euro-päische Bergmanns- und Hüttenvereine povabimo na gostovanje v Slovenijo.

Povezanost slovenskih akterjev, ki jim ni vseeno za bogato rudarsko dedi-ščino, je prvi korak k uspe-šnemu delu v prihodnosti. Naša naloga je, da ohrani-mo tovarištvo in znanje, ki so nam ga zapustili rudarji v obliki ustnega izročila ali s pisnimi dokumenti.

S ponosom lahko zapi-šemo, da se nas je na prvi redni skupščini Združenja RUDA zbralo 23 predstav-

nikov devetih društev in inštitucij iz Mežice, Zagorja ob Savi, Hrastnika, Idrije, Griž in Leš.

Na skupščini smo sprejeli program dela za leto 2012, potekale pa so tudi volitve organov združenja. V de-vetčlanski izvršni odbor so bili imenovani: predsednik Tadej Pungartnik (Turi-stično društvo Mežica), podpredsednik Janez Lipec (Turistično društvo Ruardi Zagorje ob Savi), tajnica Darja Komar (Turistično društvo Mežica) in člani: Primož Frajle (Rudarska

godba Hrastnik), Tomaž Vencelj (Godbeno društvo rudarjev Idrija), Jože Hribar (Etnološko društvo Sreč-no), Drago Krevh (Pihalni orkester Rudnika Mežica), Jakob Naveršnik (MPZ Me-žiški knapi) in Miran Prošt (Podzemlje Pece).

Člani nadzornega odbora so postali Suzana Fajmut Štrucl, Danica Gradišnik in Slavko Bobek, člani častnega razsodišča pa Stanislava Radunovič, Edi Rastočnik in Simon Ipavic.

Tadej Pungartnik

Tadej Pungartnik, predsednik Združenja Ruda, Trg svobode 1, 2392 Mežica, e-naslov: pungartnik.tadej@gmail.com

Kadar beseda nanese na Rudnik Zabukovica--Liboje, se naši očetje o njem še danes ponosno pogovarjajo. Mnogim je pomenil kruh, čeprav črn in težko prigaran. V letu 2004 se je okrog Etno-loškega društva Srečno zbrala rudarska druščina, ki jo povezujeta ljubezen

do rudarskega poklica in navezanost na nekdanji rudarski revir Zabukovica--Liboje. Odločili so se, da bodo oživljali, raziskovali in predstavljali rudarsko de-diščino svojega kraja. Isto leto so v kulturnem hramu uredili sodobno zasnovan in urejen rudarski muzej. V njem deluje Etnološko

Na obrobju Spodnje Savin-jske doline, pod severnim Posavs-kim hribovjem, sta zabukovška in libojska kadunja, iz katerih so rudarji skoraj dve stoletji pridobivali

naravno bogastvo – rjavi premog. Začetek rudar-jenja sega v zad-nja desetletja 18. stoletja, premogo-vnik Zabukovica so zaprli 1966., premogovnik Li-boje pa leta 1972.

43

Fotografija 3: Skupščina je potekala v prostorih Glasbenega doma v Mežici. Fotografija 4: Družabno srečanje po uradnem delu skupščine.

stran 7

dr. Jože Hribar, predsednik Etnološkega društva Srečno, Griže 74, 3302 Griže, e-naslov: jozef.hribar@gmail.com

društvo Srečno, ki skrbno opravlja svoje poslanstvo. Člani ohranjajo rudarsko in kulturno dediščino, negujejo rudarsko izročilo in iščejo etnološke poseb-nosti kraja, ki mu je svoj

pečat pustilo večstoletno rudarjenje. Zaradi narave dela je bila med rudarji močno razvita stanovska zavest, občutek za sku-pnost. Ena od najvidnejših zanimivosti je rudarska četa, ki je nastala po zaprtju premogovnikov v Zabukovici in Libojah. Ker se četi vsako leto pridru-

žujejo novi člani, sedaj šteje že 50 rudarjev v enotnih rudarskih oblekah. Med njimi je le še polovica rudarskih veteranov, ki so pred štirimi desetletji de-lali v Zabukovici in Libojah.

Prek rudarske druščine se rudarsko izročilo prenaša izvirno in verodostojno. Delo opravljajo prosto-voljno, obenem pa je to, tako kot nekdaj, priložnost za druženje »rudarskih kameradov«. Pri ljubitelj-skem delovanju ne more-mo mimo vseh simpatizer-jev v kraju, zlasti mladih.

Pri Etnološkem društvu Srečno je vzklilo društvo mladih osnovnošolcev, ki so si izbrali ime Društvo Srečno. Pridno čistijo mu-zejske parke in sodelujejo na rudarskih prireditvah.

In kaj so člani Etnološke-ga društva Srečno postorili v osmih letih od ustano-vitve? Rudarski muzej Zabukovica-Liboje je v Kulturnem domu Svoboda Griže. Muzejski prostori v prvem nadstropju obsega-jo preddverje muzeja, sobe z rudarsko zbirko, pred-stavitveno sobo z avdio- in videopripomočki ter infor-macijsko pisarno društva. Najnovejša pridobitev pa je muzejska knjižnica. V preddverju stoji vhod v rudniški rov z jamskim vozičkom, kjer obiskovalci dobijo prvi vtis domačno-sti, prijaznosti in urejenosti muzeja, v katerega vsto-pajo. V predstavitveni sobi, polni bogatega gradiva o rudniku, nas očara pra-znična črna rudarska uni-forma, na kateri se bleščijo zlati gumbi in rudarska kladivca. Iz sobe je lep po-gled na jamski rov. Skriv-nostna globina v ozadju takoj zamika obiskovalca, da bi stopil v jamo, kjer ga pozdravi zavetnica rudar-jev – sv. Barbara. Muzej je tudi izhodiščna točka za strokovno vodene oglede

rudarskih muzejev na pro-stem, ki so pred Osnovno šolo Griže, v Zabukovici in pred šolo v Libojah.

Članom društva se je ob njihovem delu utrnila tudi ideja o izdajanju knjižne zbirke Izviri naše dedi-ščine. Leta 2007 je izšel prvi zvezek z naslovom Rudarska dediščina Za-bukovica-Liboje, sledili so zvezki Rudarstvo in skok čez kožo, Godba Zabuko-vica, Delavke knapovke, za izid pa pripravljajo zvezek Liboje skozi čas.

V lokalno okolje so člani društva aktivno vpeti tudi tako, da snemajo doku-mentarne etnografske in igrane filme. Rudarska izročila ohranjajo in negu-jejo tudi s prireditvami ob vsakoletnem praznovanju dneva slovenskih rudarjev – 3. julija in 4. decembra ob godu sv. Barbare, zavetni-ce rudarjev.

Etnološko društvo Srečno pod vodstvom dr. Jožeta Hribarja aktivno sodeluje v Delovni skupini za ljubitelje etnologije pri Slovenskem etnološkem društvu. To je leta 2010 Etnološkemu društvu Srečno in dr. Jožetu Hribar-ju podelilo Murkovo listino za ohranjanje rudarske dediščine.

dr. Jože Hribar

Fotografija 3: Skupščina je potekala v prostorih Glasbenega doma v Mežici. Fotografija 4: Družabno srečanje po uradnem delu skupščine.

1

2

3

Fotografija 1: Rudarska četa Zabukovica-Liboje. Fotografija 2: Podmladek Etnološkega društva Srečno. Fotografija 3: Rudarska muzejska zbirka.

DECEMBER 2012 / stran 8

Pobudniki prvih godb v Zasavju so bila vodstva rudnikov, ki so poskušala (po srednjeveškem cehovskem vzoru) vzbuditi zavest pripadnosti rudarskemu stanu, ki naj bi preprečila prelahko menjavo šihtov. Za ustanovitveno leto godbe velja leto 1853. Takrat je že dobila prvega kapelnika, Jerneja Puncerja, v zasedbi je bilo 12 mož. Na začetku svojega delovanja je bila godba vezana na rudnik in rudniško gospodo, zaradi tega je imela predznak privatnosti. Kljub temu je bila narodno zavedna, saj so se leta 1868 udeležili slovenskega narodnega tabora v Žalcu. Zaradi tega je nemško vodstvo rudnika godbenike kaznovalo z odvzemom enotedenske plače, ki je takrat znašala pet goldinarjev.

Za godbo in hrastniško dolino je bil leta 1879 pomemben obisk nemške princese Viktorije1, ki je prišla iz Rimskih Toplic na ogled žičnice ojstrškega rudnika.2 Sprejel jo je direktor ojstrškega rudnika Wilhelm Ihne, in sicer

ob postroju 80 rudarjev z rudarsko godbo. Po letu 1890 so začeli tudi v slovenskih deželah praznovati praznik dela, 1. maj. Godba je 1. maj z rudarji prvič praznovala leta 1891. V jutranjih urah je pospremila ojstrške in hrastniške rudarje na Dol, k maši. Godba je v času Avstro-Ogrske in pozneje prve Jugoslavije k maši na Dol rudarje redno spremljala tudi ob prazniku njihove zaščitnice, sv. Barbare.

V času prve Jugoslavije je bila godba delavsko usmerjena. Že leta 1922 so se vključili v Delavsko društvo Svoboda, kjer je delovala vse do razpusta oziroma preimenovanja iz Svobode v Vzajemnost leta 1935. V Kraljevini Jugoslaviji je še naprej

igrala na tradicionalnem prazniku rudarjev, sv. Barbari, popestrila je gasilske in sokolske veselice, imela samostojne koncerte ter igrala ob državnih praznikih. Leta 1939 se je godba udeležila celo prvega tekmovanja slovenskih godb, ki je bilo organizirano v Kranju.

Godbeniki so bili (in so še) svobodomiselni ljudje. Ob okupacije Jugosla-vije aprila leta 1941, že prvo leto vojne, je iz vrst hrastniške godbe šest članov odšlo v partizane. Leta 1944 je Jože Brun (kapelnik godbe od 1942. do leta 1945) v štabu NOV in POS dobil nalogo, da godbo pripelje v parti-zane. Odhod je uspel 11. junija 1944. Partizansko vojaško vodstvo je godbo na Dolenjskem razdelilo,

tako je del Hrastničanov okrepil godbo Glavnega štaba NOV in POS, glav-nina Hrastničanov pa je predstavljala godbo VII. korpusa. Dvanajst hrastni-ških rudarskih godbenikov je v drugi svetovni vojni izgubilo življenje, šest jih je padlo v partizanih, štirje so bili ustreljeni kot talci, dva pa sta umrla v taboriščih.

V Titovi Jugoslaviji je godba leta 1953 prazno-vala svojo 100-letnico delovanja. Za svoj okrogli jubilej je godba dobila svoj dom. Tega so prostovoljci (godbeniki in rudarji) zgra-dili v treh mesecih in 18 dneh. Delali so na roke, vsi prostovoljci skupaj pa so opravili 13.998 delovnih ur.

V 50. in 60. letih je pod kapelnikom Viktorjem Malovrhom, podkapelni-kom Stankom Plahuto in

Med kulturnimi društvi imajo vsekakor najdaljšo tradicijo organiziranega delovanja v Zasavju rudarske godbe na pihala. V Hrastniku je rudarska godba, ki je štela pet članov, pričakala prvi vlak 16. septembra 1849.

Kratka zgodovinaRudarske godbe Hrastnik

Fotografija 1: Godba na taboru v Žalcu leta 1868.

1 Hči angleške kraljice Viktorije. 2 Hrastniška dolina je imela v 19. stol. dve rudniški entiteti – hrastniško in ojstrško.

1

stran 9

ob strokovni pomoči Jožeta Bruna kakovostno napre-dovala in dosegala lepe uspehe na tekmovanjih. Na državni (jugoslovanski) ravni so se leta 1960 odlič-no odrezali na tekmovanju amaterskih orkestrov na Paliču v Srbiji. Koncerte so redno izvajali tudi za prebivalce po krajih v Beli krajini, kjer so bili nasta-njeni med drugo svetovno vojno.

V samostojni Sloveniji je

rudarska godba leta 1993 zakorakala v svoj 140. rojstni dan.

Godba je za hrastniško publiko še naprej prirejala promenadne in slavnostne koncerte, igrala ob držav-nih prazniki, 1. maju in sv. Barbari, ter sodelovala z drugimi društvi po Slove-niji. Vidno je napredovala pod taktirko Jožeta Baniča. V Ilirski Bistrici na tekmo-vanju slovenskih pihalnih godb leta 2002 je bila v

prvi kakovostni skupini najbolje ocenjena godba.

Danes jo vodi predsednik Jurij Bantan, orkestru pa dirigira Aleš Stopinšek. Med zadnjimi vidnejšimi uspehi godbe je nastop na tekmovanju koračnic v Mengšu, kjer je godba osvojila pokal za najboljšo koračnico iz arhiva kot tudi pokal za najboljšo izvedbo koračnic; po štirikratni zmagi ga je dobila v trajno last. Poslanstvo godbe je

skozi vso zgodovino do danes ostalo isto – igrati v veselje ljudem ob raznih priložnostih. Redno izvaja tudi novoletne koncerte, na katere včasih povabi tudi katero znano pevko, na primer Nušo Derenda ali Alenko Godec. Godba ima danes 50 članov, v letu 2013 pa bo praznovala že 160 let neprekinjenega delovanja.

Primož Frajle

Primož Frajle, član UO Rudarske godbe Hrastnik, Cesta padlih borcev 1, 1430 Hrastnik, e-naslov: primoz.drdr@gmail.com

Fotografija 2: Spominska plošča padlim godbenikom pred vhodom v Godbeni dom Hrastnik. Fotografija 3: Rudarska godba Hrastnik ob 140-letnici. Fotografija 4: Rudarska godba ob odprtju godbenega doma leta 1956.

Viri in literatura: Cillier Zeitung 4/75, 18. 9. 1879, http://www.dlib.si/Deutsche Wacht 16/36, 3. 5. 1891, http://www.dlib.si/Hacin, Nevenka et al.: Srečno… Črne doline. Trbovlje: Zasavski muzej, 2001.Planinc, Marko: 150 let Rudarske godbe Hrastnik. Razvoj : časopis Regionalnega centra za razvoj Zagorje 5/2, 2003, 36. Slovenski narod, 84, 17. 10. 1868, http://www.dlib.si/

Festival Rdeči revir-ji že od leta 2002 skrbi za kulturno dogajanje v rudarsko-steklarskem mestu. Njegov temelj je povezovanje tradicionalnih in sodobnih vsebin, pred-stavlja tudi različne načine in oblike kulture ter ume-tnosti v lokalnem okolju, s čimer vsako leto pridobiva novo občinstvo in ohranja ter vzpostavlja tradicional-ne človeške vrednote.

Idejni vodja festivala je domačin Branko Potočan,

ki na ulice Hrastnika vsako leto pripelje najrazličnej-še kulturno-umetniške dogodke, ki so namenjeni prebivalcem vseh starosti. V sklopu festivala so obi-skovalcem na voljo likovne in fotografske razstave, lutkovno gledališče, delav-nice za odrasle in otroke, literarna branja, koncerti … Najbolj obiskane prireditve so koncerti, ki zajemajo vse od etnične do kantav-torske in urbane glasbe, ter kino pod zvezdami,

kjer se predstavljajo filmi slovenskih avtorjev.

Festival traja štiri dni, obisk in vsi dogodki na njem so brezplačni in tako namenjeni prav vsem obiskovalcem. Osnovni cilj in motiv Rdečih revirjev sta namreč vseskozi enaka – oživiti mesto Hrastnik in mu dati to, kar potrebuje in si zasluži.

Letos je festival pra-znoval že desetletnico obstoja, na njem so se predstavili Rudarska

Rdeči revirji je ime tradicionalnega festivala uprizorit-venih umetnosti, ki poteka vsako leto konec maja v Hrast-niku. Ime festivala izhaja iz sinonima za tri zasavske doline, in sicer Hrastnika, Trbovelj in Zagorja. Kraji so v preteklosti predstavljali vrelišče boja za pravice de-lavskega razreda.

Rdeči revirji

Fotografija 1: Godba na taboru v Žalcu leta 1868.

1 Hči angleške kraljice Viktorije. 2 Hrastniška dolina je imela v 19. stol. dve rudniški entiteti – hrastniško in ojstrško.

2 3 4

DECEMBER 2012 / stran 10

godba Hrastnik, mažo-retke Steklarske godbe, za kulinarično popestritev pa so poskrbeli učen-ci kuharskega krožka

Osnovne šole narodnega heroja Rajka Hrastnik pod vodstvom lokalnih kuhar-skih mojstrov, zanimiv je bil tudi pogovor Romana

Rozine s Sonjo Šikovec, ki je v svoji diplomski nalo-gi raziskovala zagorske »knapovske« besede. To je le peščica nastopajočih,

zato vas vabim, da se nam na festivalu pridružite prihodnje leto.

Urška Perko

Urška Perko, tajnica Rudarske godbe Hrastnik, Cesta padlih borcev 1, 1430 Hrastnik, e-naslov: urska.perko@gmail.com

Društvo je povzelo ime po znanem meščan-skem podjetniku Viktorju Ruardu, ki je imel od leta 1840 v lasti grad Gam-berk in zagorski rudnik.

Ruardi se imenuje tudi del rudniških površin, kjer danes vodijo spre-hajalne poti do vasice Vine in Evroparka mimo letališča ultralahkih letal Letalskega kluba Zagorje in poligona zagorskih lokostrelcev.

Dejavnosti društva so: ohranjanje rudarske tradicije, organizacija izletov po Zagorju ob Savi in Zasavju ter nordijska

hoja in pohodništvo.Posebno mesto v

našem društvu imajo že od vsega začetka člani skupine Orlek, ki radi zai-grajo na naših prireditvah. Po več kot 250-letnem rudarjenju so se leta 2008 v Zagorju ustavile še za-dnje rudarske aktivnosti. Zagorski rudarji so končali zadnji »šiht«, jame so sa-nirane in zaprte. Del kna-povske preteklosti hrani

urejeni muzej v Kisovcu; ujeta je v dokumentiranih zapisih, prav tako pa se še vedno kaže v različnih vi-dikih tukajšnjega življenja. Zasavski revirji so se ne-koč ponašali s prestižnimi rudniki rjavega premoga in četrt tisočletja rudarjenja je v našem najstarejšem premogovniku pustilo globoke sledi. V tem času je bilo v Zagorju izkopa-nih okrog 40 milijonov

Turistično društvo Ruardi Zagorje deluje od leta 1994. Sedež ima v krajevni skupnosti Franc Farčnik v Zagorju ob Savi.

Turistično društvoRuardi Zagorje

Fotografija 1: Na festivalu je sodelovala tudi rudarska godba. Fotografija 2: Prizor s festivala.

1

1

2

2

Fotografija 1: Petra Majdič in biatlonci z inštruktorji nordijske hoje – Alpinin pohod z zvezdami, Rogla, 8. september 2012. Fotografija 2: Grad Gamberk v okolici Zagorja.

stran 11

ton premoga in okoli 600 kilometrov rovov.

Turistično društvo Ruardi je na dan rudarjev, 3. julija 2007 s KS Rudnik Toplice in KS Franc Farčnik podpi-salo sporazum o skupnem ohranjanju rudarske tradi-cije v Zagorski dolini. Naša etnografska dediščina se ohranja prek obujanja starih rudarskih običajev, ki jih organiziramo avgu-sta v sklopu praznovanja praznika KS Franc Farčnik: skok čez kožo in Perkman-deljc vabita v Zagorsko dolino – tudi z drugimi aktivnostmi. V sklopu te prireditve se nam pridru-žijo tudi druge krajevne skupnosti.

Društvo je leta 2009 ustanovilo tudi Sekcijo uni-formiranih rudarjev. V njej sodelujejo vsi rudarji, ki imajo svoje rudarske uni-forme in želijo sodelovati pri ohranjanju rudarske tradicije v Zagorju ob Savi.

Zasavje in Zagorje z gotovimi koraki postajata vse bolj zanimivi desti-naciji za enodnevne pa

tudi večdnevne izlete. Turistično društvo Ruardi organizira vodene izlete po Zagorju in Zasavju za zaključene skupine. Izleti so naravnani tako, da ude-leženci ob ogledu zname-nitosti občutijo pridih ru-darskega življenja, obenem pa dan preživijo v čudoviti naravi in okusijo specifično zasavsko kulinariko.

Nordijska hoja je oblika klasične hoje, pri kateri se uporabljajo palice, z vklju-čitvijo zgornjega dela trupa pa se močneje obremenijo mišice. Vadba je tako bolj učinkovita in pozitivno vpliva na zdravje ter obliko telesa.

Naši vodniki nordijske hoje so člani slovenskega in mednarodnega zdru-ženja INWA (International Nordic Walking Associati-on) z opravljenim medna-rodno priznanim tečajem za vodnike. Pred kratkim smo se uspešno udeležili Alpininega pohoda z zvez-dami na Rogli.

Stanislava Radunovič

V Zagorjuže šesti skokčez kožo

Preteklost, sedanjost in bodočnost se med seboj pre-pletajo, česar se v Zagorju še posebno zavedamo. Zato je pri nas v črnih revirjih, kot so pravili nekoč, ohranjanje rudarske dediščine nadvse pomembna naloga. V Zagorju se Turistično društvo Ruardi trudi že vrsto let, da se med drugim ohrani tudi star rudarski običaj – skok čez kožo. Letos je tovrstna prireditev izvedena že šestič, in sicer z nazivom Perkmandelc vabi v svojo deželo. Generalno sponzorstvo pripada občini Zagorje, a svoje moči in zna-nje so združile krajevne skupnosti Rudnik Toplice, Franc Farčnik, Jože Marn, Kisovec Loke in Turistično društvo Ruardi.

Med častnimi gosti so bili prisotni naši dragi prijatelji – predstavniki Združenja za ohranjanje rudarske dediščine Ruda iz Mežice, Rudi Medved, direktor občinske uprave Zagorje, poslanka Katarina Hočevar in številni drugi gostje. Prireditev je potekala na ploščadi za zagorskim Regionalnim centrom za razvoj Zagorje. Živahno praznič-no vzdušje se je najprej zaiskrilo v delavnicah za najmlaj-še. Izkušena vizažistka je malčkom zanimivo poslikala obraze, lahko so si okrasili majico s sliko jamskega škrata, frizerka Mojca pa je deklicam pletla kitke; celo Perkmandelc se je jim je pridružil pri sproščenem kle-petu. Prijetno so nas presenetili tudi pohodniki, ki so se kljub vročini v velikem številu zbrali pred KC DD Zagorje in se potem preko hriba napotili navzdol proti prizorišču in si med potjo ogledali znamenja ter spomenike zagorske rudarske dediščine.

V kulturnem programu so se najprej predstavili Vrhov-ški ofirači, nadaljeval pa je Pihalni orkester SVEA, vse dokler iz Vašhave ni prispela slavnostna povorka, v kateri so bili poleg častnih gostov letošnji kandidati za skok čez kožo – 11 fantov in tri dekleta.

Po številnih preizkušnjah bodoče knape običajno čaka še ena – skok čez kožo. To je tradicija iz 16. stoletja, ki ima svoje korenine v čeških in slovaških rudnikih. Po prvotnem običaju so novinci morali preskočiti jašek. Ko so čez čas odprtine jaškov postale preširoke, je skok čez jašek zamenjal skok čez kos telečjega usnja z jermenom in pasovi, ki ga je moral imeti vsak rudar, da se je lahko

Stanislava Radunovič, predsednica TD Ruardi, Cesta 9. avgusta 68, 1410 Zagorje ob Savi, e-naslov: stanislava.radunovic@gmail.com

Fotografija 3: Rudarski muzej v Kisovcu.

3

1

Fotografija 1: Prihod novincev s spremstvom iz Vašhave.

DECEMBER 2012 / stran 10

po drčah spustil v jamo.Danes je malo drugače: dva starejša člana pred sodom

držita kožo, kandidati po vrsti stopajo na sod, se pred-stavijo in odgovorijo na vprašanja vodje ceremoniala ali Perkmandelca, izpijejo vrček piva, potem pa s soda čez kožo skočijo k svojemu botru, ki je odslej njihov zaščitnik in svetovalec. Letos je prva skakala častna skakalka, akademska kiparka in slikarka Irena Brunec Tebi, ki je naš kraj polepšala s kar štirimi kipi. Sledili so ji Samo Šiles, akademski slikar, Sanja Šinkovec, ki je napisala Slovar-ček rudarskih besed, naš gost iz Mežice, Simon Ipavic, podpredsednik Pihalnega orkestra Rudnika Mežica, Marko Pavlovič, predsednik MC Zagorje, njegova kolegica Maja Drobne, Janez Lipec ml., podpredsednik društva Vox Humana, iz Lok v Kisovcu so prišli Miha Ševerkar, Tadej Ocepek in Jernej Pikl. Bodočim knapom sta se pridružila še Safet Crnovršanin in Alojz Bizjak. Program je vodila simpatična Petra Lipec Vran.

Po uradnem delu prireditve je vse prisotne pozno v noč zabaval trio Čudežni dečki.

TD Ruardi bo skupaj z Občino Zagorje, zagorskimi kra-jevnimi skupnostmi in vsemi, ki spoštujejo našo prete-klost, tudi vnaprej storilo vse, da se bo bogata rudarska dediščina v naših krajih ohranjala še vrsto let.

Stanislava Radunovič

Leta 1969, ko so v mežiških rudnikih še kopali svinčevo in cinkovo rudo ter je bilo podzemlje Pece dan in noč osvetljeno z jamskimi svetilkami rudarjev, je bil v Mežici ustanovljen moški pevski zbor Mežiški knapi.

Od takrat je minilo že 43 let. Za zgodovino je to bežen trenutek, za tiste, ki v tem zboru vztrajajo od vsega začetka, pa je to dolga doba.

Kdo bi vedel, koliko pro-stega časa je bilo vložene-ga v priprave za nastope na mnogih proslavah, prireditvah, gostovanjih in samostojnih koncertih. Ves ta čas smo kot kulturno

društvo pomagali ohranjati lepo slovensko narodno in umetno pesem, tudi pesem rudarjev in našo, čeprav malo otožno, a kljub temu prelepo koroško pesem.

Izdali smo dve zgoščenki, eno ob 35-letnici delova-nja, drugo pa ob 40-letnici, ko smo izdali tudi barvno brošuro z naslovom 40 let Mežiški knapi. Z delova-njem želimo ohraniti spo-min na tristoletno rudarje-nje v podzemlju Pece.

Člani zbora smo zelo aktivni, 25. junija letos smo ob dnevu državnosti organizirali veliki koncert Mežica poje in igra, na ka-terem je nastopilo sedem zborov in nekaj igralcev. Zbor že šest let vodi Marko Kavtičnik.

Marijan Vončina

Kulturno društvo moškipevski zbor Mežiški knapi

Fotografija 2: Častna skakalka Irena Brunec Tebi. Fotografija 3: Skakal je tudi gost iz Mežice, Simon Ipavic. Fotografija 4: Brez gasilske ne gre.

2

3

4

Marijan Vončina, tajnik Kulturnega društva Moški pevski zbor Mežiški knapi, Ulica Kralja Matjaža 11, 2392 Mežica, e-naslov: marjan.vonina@siol.net

Fotografija: MPZ Mežiški knapi.

stran 13

Skozi leta je godba prerasla v večji orkester, ki danes šteje 60 članov in se ponaša s številnimi državnimi ter mednarodni-mi odličji, z mladimi talenti in sodobnim glasbenim domom. V teh 111 letih obstoja orkestra se je zamenjalo kar sedem dirigentov, tri domova-nja in številne generacije muzikantov, ki so v Mežici pustile velik kulturni pečat. Od leta 1991 orkester vodi

Janez Miklavžina, pod nje-govim vodstvom pa sta se razvili tako diskografija kot tudi videografija orkestra. Orkester se lahko pohvali z dvema kasetama, dvema zgoščenkama, videokaseto ter devedejem.

V počastitev 111-letnice neprekinjenega delovanja je Pihalni orkester Rudnika Mežica pripravil dva večja dogodka, in sicer veliki slavnostni koncert in mednarodno parado godb. Koncert je potekal 26. maja 2012 v športni dvorani Osnovne šole Mežica, ki so jo obiskovalci in predstavniki drugih godb popolnoma napolnili. Orkester je pripravil tako umetniški kot narodno-zabavni program. Slednjega je izvedel skupaj z ansamblom Igor in zlati zvoki in tako odigral nekaj znanih viž, ki so jih obiskovalci pospremili z živahnim ploskanjem. Svojo živahnost pa so skozi muziciranje in prepevanje pokazali tudi godbeniki sami, ki jih je poleg Janeza Miklavžine vodil še nadomestni dirigent Dušan Štriker. Med koncertom sta predstavnik Zveze godb Slovenije Miran Šumečnik in predstavnica Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti Jožica Pušnik godbenikom podelila priznanja za godbeniški staž. Kar osem članov iz vrst orkestra je prejelo priznanja za 40 ali več let muziciranja. Prav tako so čestitke v obliki daril prinesli predstavniki drugih orkestrov in društev iz

širše regije iz Slovenije in Avstrije.

Drugi del praznovanja oglate obletnice je potekal v znamenju mednarodne parade godb, ki je potekala 23. junija 2012 v Mežici. Na njej se je predstavilo 13 godb, ki so korakale skozi Mežico do

Narodnega doma Mežica, kjer sta jih pozdravila župan Občine Mežica Dušan Krebel in delegacija domačega orkestra. Poleg vseh koroških godb so bile prisotne tudi vse slovenske rudarske godbe ter rudarska in topilniška godba iz Podkloštra na avstrijskem Koroškem. Po skupno odigranih koračnicah so se godbe

predstavile še s krajšimi koncertnimi programi, vso dogajanje pa je na koncu popestril ansambel Igor in zlati zvoki.

Pihalni orkester Rudnika Mežica je dogodke ob praznovanju pospremil tudi z izdajo tretjega albuma oziroma druge

zgoščenke, hkrati pa tudi prvega devedeja. Večina videospotov na devedeju vsebuje prizore, ki se nanašajo na rudarsko tradicijo in njeno gospodarsko dediščino. Prav rudarska tradicija pa je tista, ki društva in člane Združenja RUDA tovariško povezuje in omogoča priložnosti, ki jih velja v prihodnosti

Srečno iz Mežice!

Pred dobrimi 111 leti, natančneje za velko noč leta Gospodove-ga 1901, se je pred cerkvijo v Mežici zbralo nekaj na-dobudnih mežiških knapov, ki so javnost presenetili z igran-jem sakralnih pesmi. Pred njimi je stal Anton Schlossar,ki je skrbel za sinhrono in taktno muziciranje, ki so se ga takrat novopečeni kulturniki naučili v gostilniški sobi delavske menze na Poleni v Mežici. To je bil krstni nastop godbe v Mežici, ki so jo takrat poimenovali Rudarska godba Mežica. Od takrat naprej ta godba ni prenehala s svojim muziciranjem, do živega pa ji nista prišli niti obe svetovni vojni.

Fotografija 1: Rudarska godbe leta 1901. Fotografija 2: Pihalni orkester leta 2012 pred Narodnim domom Mežica.

1

2

DECEMBER 2012 / stran 14

bolje izkoristiti. Kot člani združenja RUDA se zato zahvaljujemo vsem našim kolegom iz

drugih rudarskih godb in kulturnih društev za kulturni prispevek, ki so ga prispevali k naši

111-letnici. Prepričani smo, da se bodo naše prijateljske vezi v rudarskem duhu in ob

različnih priložnostih tkale še naprej. Srečno!

Dejan Ulcej

Društvu trenutno predseduje Lidija Zapeč-nik. Poleg tradicionalnih prireditev, katerih organi-zator je turistično društvo, slednje pomaga tudi pri večjih občinskih prire-ditvah, veliko pa je tudi sodelovanja med društvi

na občinski in regionalni ravni. TD Mežica je že več kot desetletje pobrateno z dornavskim društvom TED Lükari. Intenzivno sodelovanje med društvo-ma poteka v času pustnih karnevalov in ob lükar-skem prazniku v avgustu.

Globok pečat našemu kraju je pustila večstoletna rudarska dejavnost. Prvi pisni viri o izkoriščanju svinčeve rude na našem območju segajo v leto 1665, in zato je to leto zabeleženo tudi kot začetek rudarjenja v zgornji Mežiški dolini. Mežica ima torej bogato rudarsko dediščino in za

ohranjanje le-te se trudi tudi turistično društvo. Da se bodo te neprecenljive zapuščine zavedali tudi naši zanamci, vsako leto priredimo Barbarin sejem in v sodelovanju s Podzemljem Pece, d.o.o., še božično-novoletni koncert v rudniku svinca in cinka Mežica.

Vsako prvo soboto v decembru oziroma ob prazniku svete Barbare, ki je zavetnica rudarjev, torej pripravimo Barbarin sejem. Na sejmu se iz leta v leto predstavlja več ponudni-kov z adventnim okrasjem, nakitom, voščilnicami in pleteninami. Kupiti

je mogoče tudi mede-ne izdelke in kulinarične dobrote s koroških kmetij. Sejem vedno popestrimo tudi s kratkim kulturnim programom; lani smo lahko prisluhnili moškemu pevskemu zboru Mežiški knapi, izvedli pa smo tudi skok čez kožo – stari ritual sprejemanja novincev v rudarski stan. V Mežici se je skok čez kožo sicer izvajal le ob posebnih pri-ložnostih, kot so obletnice in jubileji, v Sloveniji pa ta ritual še danes ohranjajo na fakulteti za rudarstvo in geotehnologijo v Ljubljani in v Premogovniku Velenje.

Tradicionalni božično-

Turistično društvo Mežica je bilo ustanovljeno 18. decembra 1983. Danes šteje 16 aktivnih članov in 10 podpornih, ki priskočijo na pomoč pri vseh večjih prireditvah.

Turistično društvo Mežica

3

1

4

2

Dejan Ulcej, tajnik KD Pihalni orkester Rudnika Mežica, Polena 6, 2392 Mežica e-naslov: info@orkestermezica.si

Fotografija 3: Utrinek z jubilejnega koncerta. Fotografija 4: Parada godb 2012.

Fotografija 1: Uprizoritev skoka čez kožo na Barbarinem sejmu v Mežici. Fotografija 2: Božično-novoletni koncert v podzemlju Pece.

stran 15

novoletni koncert bomo v tem letu priredili že 15. zapored. Koncert organiziramo vsako leto na Štefanovo, 26. decembra, v nekdanjem frlescimru oziroma klicni sobi v centralnem delu rudnika, kjer so se ob prihodu na delo zbirali rudarji. Tu je danes urejen prostor, namenjen kulturnim in zabavnim prireditvam. V tem zanimivem okolju so se nam do danes predstavili že številni priznani glasbeniki, kot so skupine Orlek, Katalena, Kontrabant, Čompe, Samo Šalamon New Quartet, Matjaž Pikalo & Autodafe, Quatro sax, Koroški kvintet, Milan Kamnik, Adi Smolar, Mihail Parushev, The stroj, Koroški brass band, Jure Tori, Ewald Oberleitner, Ganesh Anadan, Halgato, Monika

Pučelj in mnogi drugi. Lani smo lahko 600 metrov pod površjem prisluhnili skupini Ana Pupedan.

Poleg omenjenih prire-ditev je Turistično društvo Mežica še organizator pu-stnega karnevala, ki bo na-slednje leto že 58. po vrsti. Aktivno sodelujemo tudi pri projektu Mežiško pole-tje, to leto smo bili glavni koordinatorji. V oktobru smo priredili Pravljični svet Kralja Matjaža, na katerem lahko obiskovalci spozna-jo pravljična bitja iz naše okolice, kot so Kralj Matjaž in njegova Alenčica, Perk-mandelc, Žal žena, Gozdni mož in Divja jaga. Sledila je še druga slavnostna trgatev mežiškega grozda, potomca najstarejše trte na svetu, modre kavči-ne, ki domuje na Lentu v Mariboru. V decembru ob občinskem prazniku bomo

podelili priznanja najlepše urejenim domovom z oko-lico v občini, saj društvo s subvencionirano prodajo balkonskega cvetja skrbi za lep in urejen kraj. Koliko nam je mar za čistost našega mesta, dokažemo tudi z udeležbo na vsako-letni čistilni akciji.

Leto se v našem kraju konča s tako imenovanim veselim decembrom. K pe-strosti prireditev prispeva tudi TD, in sicer z izvedbo

živih jaslic in že omenjene-ga božično-novoletnega koncerta.

Kjer je volja, tam je moč. Dobro uigrana ekipa in zadovoljni izrazi obiskovalcev naših prireditev nam dajejo zagon za organizacijo dogodkov ter za reševanje vseh težav, s katerimi se moramo soočiti med pripravami na prireditve.

Darja Komar

Darja Komar, tajnica TD Mežica, Trg svobode 1, 2392 Mežica, e-naslov: komar.darja@gmail.com

Dediščina živega srebraAlmadéna in Idrije vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine

1 2

3

Fotografija 3: Frlezcimer, prizorišče božično-novoletnega koncerta.

Fotografija 1: Uprizoritev skoka čez kožo na Barbarinem sejmu v Mežici. Fotografija 2: Božično-novoletni koncert v podzemlju Pece. Fotografija 1: Živo srebro (Foto: Jani Peternelj, Občina Idrija). Fotografija 2: Antonijev rov, v muzej urejeno idrijsko podzemlje (Foto: Samo Trebižan, Rudnik živega srebra Idrija).

DECEMBER 2012 / stran 16

Ob tem velja izpostaviti, da je bil postopek amalga-macije – pridobivanja zlata in srebra s pomočjo živega srebra, prvič uporabljen leta 1555 v Južni Ameriki – nepredstavljivo je povečal gospodarski pomen živega srebra in tistih, ki so ga proizvajali. Nova metoda pridobivanja žlahtnih kovin je pomenila neke vrste industrijsko revolucijo, ki je omogočila izjemen po-rast količin zlata in srebra na trgu in s tem splošni razcvet gospodarstva. Le--ta je pomenil tudi razcvet ustvarjalnosti, znanosti in kulture. S svojim živo-srebrovim rudnikom je Idrija pri tem svetovnem procesu odigrala pomemb-no vlogo. Priznanje za to je dobila nedavno, in sicer z vpisom svoje dediščine – dediščine živega srebra – na Unescov seznam svetovne dediščine.

Španija in Slovenija sta si že od leta 2006 s skupno nominacijo »Dediščina živega srebra. Almadén in Idrija« prizadevali za ta vpis. Končno je bila na

zasedanju Odbora za sve-tovno dediščino Unesco v Sankt Peterburgu v sobo-to, 30. 6. 2012, sprejeta odločitev, da se predlagana dediščina vpiše na seznam dediščine vsega človeštva. Ocenjeno je bilo, da nomi-nirano območje izpolnjuje pogoj izjemne univerzalne vrednosti oziroma celovi-tosti in avtentičnosti.

Utemeljitev temelji na dejstvu, da sta bila Almadén in Idrija dva najpomembnejša svetov-na rudnika za pridobivanje živega srebra, da sta bila zgodovinsko povezana, da sta ohranila raznoliko in edinstveno industrijsko ter tehnično dediščino v zvezi s pridobivanjem živega srebra, oba sta tudi ustrezno predstavljata različne vidike »kulture živega srebra« – tako v tehniškem, industrijskem in gospodarskem kot tudi v splošnokulturnem, ur-banem, socialnem in eko-loškem smislu. Idrija in Al-madén sta v novem veku pomembno sooblikovala svetovno zgodovino. V teh dveh rudnikih prido-bljeno živo srebro se je v južnoameriških rudnikih srebra in zlata od srede 16. stoletja uporabljalo v procesu amalgamacije za pridobivanje teh žlahtnih kovin. Zlato in srebro se je kot bogastvo vračalo v Evropo in spodbujalo razvoj gospodarstva, zna-nosti, umetnosti oziroma kulture nasploh.

Na seznam vpisana de-diščina v Idriji zajema de-diščino rudnika in rudar-jenja v najširšem pomenu besede: živosrebrovo rudišče, podzemne rove in jaške, vhodne stavbe, skladišče živega srebra in žita, upravne stavbe,

topilnico, stanovanjske hiše, šolske zgradbe, cerkve, poti, po katerih se je živo srebro tovorilo v svet … Med vsem velja na prvem mestu izpostaviti Antonijev rov – v muzej urejeno idrijsko podze-

mlje, grad Gewerkenegg, v katerem domuje najboljši evropski muzej industrij-ske in tehniške dediščine, jašek Frančiške z obno-vljenimi rudniškimi stroji in napravami, idrijsko

kamšt, topilnico, vodne pregrade klavže, rudniško žitno skladišče, rudni-ško gledališče in idrijsko rudarsko hišo. Pomembna sestavina predstavitve in utemeljitve te dediščine pa je tudi tako imenovana

živa dediščina, ki se v Idriji prvenstveno kaže skozi idrijsko čipko in rudarsko oziroma rudniško pihalno godbo.

Ivana Leskovec

Idrija leži na dru-gem največjem nahajališču živosrebrove rude na svetu, večje je le v Almadénu v Španiji. V svojem času je idrijski rudnik spadal med najbolj napredno opremljene obrate v Evropi. Njegov razvoj in napre-dek so omogočale ugodne gospodarske razmere, ki so bile posledica uspešnega nastopanja na svetovnem trgu.

3

4

Ivana Leskovec, direktorica Mestnega muzeja Idrija, Prelovčeva 9, 5280 Idrija, e-naslov: ivana.leskovec@muzej-idrija-cerkno.si

Fotografija 3: V gradu Gewerkenegg je nekdaj delovala uprava drugega največjega živosrebrovega rudnika na svetu, danes v njem domuje Mestni muzej Idrija (Foto: Dunja Wedam, STO). Fotografija 4: Mestni trg v Idriji (Foto: Anton Zelenc, Mestni muzej Idrija).

stran 17

Območje med Peco in Uršljo goro oz. območje Vzhodnih Karavank se po svoji geološki zgradbi raz-likuje od drugih slov-enskih območji in tudi od večjega dela Alp. Tu so že v daljni geološki preteklosti nastale kamnine, ki vsebujejo redke minerale ekonom-skega in estetskega pomena. Prvo je bilo vzrok temu, da so že pred več stoletji na pobočjih Pece, Uršlje gore in Obirja začeli rudariti, drugo pa temu, da mežiški minerali, predvsem

wulfeniti, krasijo številne zbirke min-eralov po vsem svetu in s tem širijo pre-poznavnost našega območja.

Da gre za posebno obmo-čje z zelo pestro zgodovino, so v Mežici vedeli že dolgo, tega so se začeli zavedati ob zapiranju rudnika. Takrat je bila sprejeta odločitev, da je treba bogato na-ravno, tehnično in kultur-no dediščino ohraniti in zavarovati, vsekakor pa so v tem prepoznali priložnost za razvoj novih dejavnosti in možnost nadaljnjega raziskovalnega in izobra-ževalnega dela. Že v tem času so bile izpostavljene ideje geoloških strokov-

njakov z dr. Ivom Štruclom, dr. Vladislavom Placarjem, dr. Stankom Buserjem in Brankom Hladom na čelu. Bili so mnenja, da je tu tre-ba narediti geološki park ali geološke pohodne poti, ki bi se navezovale tudi na poti drugih geoloških posebno-sti po Sloveniji.

Tako smo tudi v Mežici pri širitvi turističnega rudnika in muzeja razmišljali o tem, kako bi našo dejavnost nadgradili. Prvotna ideja je bila, da bi vzpostavili Geo-park na območju mežiških rudnikov. Ravno v tem času pa se je oblikovala evrop-ska mreža geoparkov, ki je postavila vzorec, kaj je geopark. Na osnovi teh meril smo se odločili, da k sodelovanju poleg petih slovenskih občin pova-

bimo še občine v bližini Pece na avstrijski strani. S čezmejnim geoparkom bi lažje dosegli zastavljene cilje in okrepili ter poglobili čezmejno sodelovanje.

In kaj se skriva pod poj-mom geopark po definiciji Evropske mreže geopar-kov?

Geopark je območje, ki vsebuje številne geološke in geomorfološke narav-ne vrednote posebnega pomena, izjemne redkosti ali estetske posebno-sti. Naravna dediščina je del celotnega koncepta varovanja, izobraževanja in trajnostnega razvoja. Je območje z jasno defi-niranimi mejami, dovolj veliko, da omogoča lokal-ni ekonomski in socialni razvoj, predvsem skozi

Geopark KaravankeOhranjanje naravnih in zgodovinskih vrednot – nova priložnost za trajnostni razvoj območja

slika 1

Ivana Leskovec, direktorica Mestnega muzeja Idrija, Prelovčeva 9, 5280 Idrija, e-naslov: ivana.leskovec@muzej-idrija-cerkno.si

Fotografija 3: V gradu Gewerkenegg je nekdaj delovala uprava drugega največjega živosrebrovega rudnika na svetu, danes v njem domuje Mestni muzej Idrija (Foto: Dunja Wedam, STO). Fotografija 4: Mestni trg v Idriji (Foto: Anton Zelenc, Mestni muzej Idrija).

Slika 1: Območje Geoparka Karavanke.

DECEMBER 2012 / stran 18

turizem. Vključuje celotno geografsko območje z vso drugo ponudbo (športno, kulturno, turistično …). Geološke vrednote znotraj parka morajo biti ustrezno zavarovane, a dostopne obiskovalcem. Geopark vodi obstoječa lokalna uprava ali več lokalnih subjektov z vzpostavljeno upravljavsko infrastruktu-ro, z ustreznim kadrom in finančno podporo.

Vzpostavitev geoparka je velik proces, ki mora biti zasnovan na moč-nem konceptu, s politično voljo, dolgoročno finančno podporo in profesionalno menedžersko strukturo. Vključen mora biti v lokalno politiko, in sicer za trajno-stni, socialno-ekonomski in kulturni razvoj. Uspeh je lahko zagotovljen samo z močno lokalno podporo.

Geopark Karavanke leži na širšem območju Vzho-dnih Karavank med alpski-ma dvatisočakoma Peco in Košuto. Njegova admini-strativna meje sledi mejam 13 občin, petim na slo-venski (Črna na Koroškem, Mežica, Prevalje, Ravne na Koroškem, Dravograd) in osmim na avstrijski strani (Zell/Sele, Gallizien/Galicija, Bad Eisenkappel/Železna Kapla, Sittersdorf/Žitara vas, Globasnitz/Globasnica, Bleiburg/Pli-berk, Feistritz ob Bleiburg/Bistrica pri Pliberku, Neuhaus/Suha. Celotno območje obsega 977 km2 in ima 50.378 prebivalcev. Slogan Geoparka Karavan-ke je »Skrivnosti zapisane v kamninah«.

Na območju Geoparka Karavanke je registriranih 48 geoloških znamenitosti, od tega 14 znamenito-sti geoparka. Nekatere najpomembnejše geološke točke geoparka so: nahaja-lišče karnijskih krinoidov, ki

spada med tri najbogatejša nahajališča v Evropi, locus tipicus minerala dravita v Dobrovi pri Dravogradu in minerala wulfenita v Me-žici. Mežiško nahajališče je tudi najbogatejše evropsko nahajališče tega svetovno znanega minerala, znano pa je predvsem po dolgole-tni rudarski tradiciji. Cinko-vo-svinčevo rudišče Topla je v svetovnem merilu posebno zaradi svojega na-stanka, Obirska jama velja za najlepšo kapniško jamo v Avstriji, obstajajo številni vidni dokazi kontakta dveh plošč – Jadranske in Evrazijske plošče t. i. Periadriatskega lineamen-ta, dokazi vulkanskega delovanja na Smrekovškem pogorju in v obirski soteski, veliko je izvirov mineral-nih voda … Zaradi pestre geološke podlage so na ob-močju Geoparka Karavanke nastali tudi izjemni življenj-ski prostori z redkimi, tudi endemičnimi rastlinskimi in živalskimi vrstami.

V letu 2012 je bil vzpo-stavljen Geopark Karavan-ke, ki ga upravlja čezmejna partnerska struktura, v katero so vključeni: oba Centra Geoparka (Podzemlje Pece, d.o.o., turistični rudnik in muzej ter Obirske jame), lokalne skupnosti in podporne institucije s področja varo-vanja naravne in kulturne dediščine ter regionalnega razvoja.

V sklopu Geoparka Ka-ravanke potekajo številne aktivnosti, ki bogatijo bogato ponudbo obeh že delujočih infocentrov Geoparka Karavanke. Na Lešah so obnovili kapelico in Frančiškov rov, v priziv-nici pa je bila postavljena zbirka v spomin na leške rudarje. Že drugo leto je bil v mesecu maju organiziran Teden Geoparka Karavan-

ke, ki je namenjen pred-vsem lokalnemu prebival-stvu. Organizirani so bili dogodki za različne ciljne skupine, vse aktivnosti pa so potekale tako v sloven-skem kot tudi v nemškem jeziku. Organizirani so bili vodeni ogledi, različ-ne delavnice za šolarje, javne razprave, odprtja in predstavitve razstav, dnevi odprtih vrat, izleti in ekskurzije, delavnice, prek katerih smo predstavili bogato geološko ter drugo naravno in kulturno dedi-ščino Geoparka Karavan-ke. Velik poudarek dajemo izobraževalnim vsebinam.

Pod sloganom »Zabavno, poučno, nič mučno« so organizirane geodelavnice za otroke v vrtcih in šolah pa tudi izobraževanja za njihove vzgojitelje, učitelje in vodnike po geoparku. V sklopu tega smo izdelali raznovrstne izobraževalne programe za različne ciljne skupine (geodogodivščine, skrivnostni svet kamnin, mineralov in fosilov, geo-projektne dneve, medna-rodne izmenjave, vodene izlete po geolokalitetah, oglede preostale narav-ne in kulturne dediščine Geoparka Karavanke), izšla je tudi prva številka Novičk

Fotografija 2: Mineral dravit. Fotografija 3: Mineral wulfenit. Fotografija 4: Potopljen del mežiškega rudnika (Foto 2-4: Tomo Jeseničnik).

2

3

4

stran 19

Geoparka Karavanke. Geopark predstavljamo na številnih sejmih in konfe-rencah EGN.

V prihodnjih mesecih na območju Geoparka Karavanke načrtujemo vzpostavitve številnih novih informacijskih in interpretacijskih točk, učnih poti, pripravlja se še več turističnih paketov,

označitev območja in še bolj poglobljeno sodelovanje z lokalnim prebivalstvom. To bo omogočilo še uspešnejše delovanje geoparka, varstvo in promocijo geološke kot tudi druge dediščine, ter povečalo večjo prepoznavnost in seveda turistični obisk območja.

V letu 2011 smo vložili tudi prijavo za vključi-tev v Evropsko mrežo Geoparkov pod okriljem UNESCA. V juniju 2012 nas je obiskala komisija, ki je preverjala ustreznost Geoparka Karavanke za vključitev v mrežo. Z odpravo manjših pomanj-kljivosti pričakujemo, da bomo vključeni leta 2013.

To namreč pomeni znak odličnosti in omogoča sodelovanje z drugimi podobnimi območji, hkrati pa pomaga postati v svetu bolj prepoznaven, česar se nadejamo tudi v Geoparku Karavanke.

mag. Suzana Fajmut Štrucl, direktorica Podzemlja Pece, d.o.o., Glančnik 8, 2392 Mežica, e-naslov: suzana.fajmut@cpm-gm.simag. Mojca Bedjanič in Lenka Rojs, Zavod RS za varstvo narave, OE Maribor, Pobreška cesta 20, 2000 Maribor

mag. Suzana Fajmut štrucl, mag. Mojca Bedjanič in Lenka Rojs

IZVLEČEKNedaleč od Ljubljane,

pri Litiji, je opuščen rudnik svinca, živega srebra in barita. Izkoriščali so ga že Kelti in kasneje Rimljani. V zadnjih 400 letih so večkrat začeli z rudarjenjem, do-končno pa so to dejavnost opustili leta 1966. Rudnik Sitarjevec je znan po velikih kristalih ceruzita, ki so bili razstavljeni na znameniti svetovni razstavi v Parizu. Poleg samorodnega živega srebra so ohranjeni tudi do 6 cm veliki kristali cina-barita. Med redkostmi v svetovnem merilu so tudi črvičasti skupki samoro-dnega svinca. Posebnost so še limonitni kapniki, ki zrastejo v povprečju tudi do 4 cm/leto.

Litija s širšo okolico ima zelo bogato tradicijo rudar-jenja. Številni manjši in večji rudniki ter edinstvene najdbe mineralov so Litijo in glavni rudnik Sitarjevec

umestili v evropski vrh rudarske in mineraloške dediščine.

Arheološke najdbe pričajo, da so v okolici Litije rudo kopali že Kelti in pozneje Rimljani. Prvi pisni vir o rudarjenju je nagrobni spomenik priseljenemu nemškemu protestantu in upravniku rudnika ter topilnice Krištofu Brucker-schmiedu iz leta 1537 v stari cerkvi v Šmartnem pri Litiji. V času protirefor-macije so večino prote-stantskih rudarjev kakor tudi luterana in tedanjega lastnika rudnika Antona Ungnada izgnali v Nemčijo. Rudnik so okoli leta 1560 zaprli. Opuščen rudnik omenja tudi Janez Vajkard Valvasor v svojem zname-nitem delu Slava vojvodine Kranjske iz leta 1689. Rudarjenje v Litiji in okolici se je ponovno obudilo leta 1793, ko je rudarsko gla-varstvo v Celovcu konce-sijo za izkoriščanje rude

podelilo Alojziju Kranjcu iz Šmartnega. Sledilo je odpiranje manjših odkopov in rudnikov, dokler posesti teh rudnikov 1852. niso prešle v Rudarsko združ-bo s sedežem v Zagorju ob Savi (Gewerkshaft am Savestrome). Rudarjenje so opustili leta 1860.

Raziskovanja rudnih teles so obnovili leta 1873. Odkritje bogate rude v Sitarjevcu je vzpodbudilo ustanovitev Rudarske združbe Litija, ki je ostala lastnica rudnika vse do nacionalizacije leta 1946. Leta 1880 so v Litiji zgradili tudi talilnico rude, v kateri so talili rudo tudi iz drugih rudnikov. Zaprli so jo pred prvo svetovno vojno zaradi visokih odškodnin kmetom in čebelarjem, saj so izpu-sti plinov povzročali škodo na pridelkih in pri čebelah. Med nemško okupacijo so med letoma 1942 in 1944 rudnik upravljali iz Celovca (Bleiberger Bergwerks

Union). Po drugi svetovni vojni so 1947. ponovno obudili raziskovanja v rudniku in so predvsem v šestdesetih letih še in-tenzivno odkopavali rudo. Zadnji upravitelj rudnika je bil mežiški rudnik svinca in cinka. Z rudarjenjem v Sitarjevcu so prenehali 23. aprila 1966.

Osrednji rudnik Sitar-jevec leži tik ob Litiji na desnem bregu reke Save v istoimenskem hribu. V dol-goletni zgodovini rudarje-nja so odkopali več kot 15 kilometrov rovov. Prido-bili so več kot 50.000 ton svinca, 2784 kilogramov srebra, 158 ton živega sre-bra in 32.000 ton barita.

Širšo okolico Litije sesta-vljajo kremenovi peščenja-ki, sivi konglomerati in črni glinavci karbonske staro-sti. Rudni minerali, pred-vsem sulfidi, so kristalili iz mezo- do epitermalnih rudonosnih raztopin v času asturske tektonsko-

Mineraloške posebnostirudnika Sitarjevec

Fotografija 2: Mineral dravit. Fotografija 3: Mineral wulfenit. Fotografija 4: Potopljen del mežiškega rudnika (Foto 2-4: Tomo Jeseničnik).

DECEMBER 2012 / stran 20

-vulkanske faze. Oruden je del od Štangarskih Poljan na zahodu do Mamolja na vzhodu. Ob dvigu celo-tnega ozemlja so mine-rali oksidirali in ob tem je nastala pestra mineralna združba.

Glavni rudni mineral v Sitarjevcu je galenit – svinčev sulfid. Običajno je siv in masiven. Na njem in v votlinicah znotraj masivnega galenita lahko najdemo drobne, do enega centimetra velike kristale svinčevega karbonata, imenovanega ceruzit. Kri-stali so brezbarvni ali beli in imajo diamanten sijaj.

Poleg samskih kristalov lahko najdemo tudi kristale dvojčke. V času aktivnega rudnika so našli skupke ceruzitovih kristalov v skupkih, velikih nekaj deset centimetrov, ki so bili raz-stavljeni kot največji tedaj znani kristali tega mine-rala na znameniti svetovni razstavi v Parizu. Danes so največji skupki ceruzita iz Sitarjevca ohranjeni v mineraloški zbirki Oddelka za geologijo Naravoslov-notehniške fakultete Uni-verze v Ljubljani, nekoliko manjše pa hrani tudi Priro-doslovni muzej Slovenije v Ljubljani.

Rudnik Sitarjevec je bil pomemben tudi zaradi živosrebrove rude, ki je bila nekoč strateška surovina. Poleg samorodnega živega srebra, ki je v drobnih srebrnkasto sivih kapljicah, je najpomembnejši rudni mineral za pridobivanje živega srebra cinabarit. Prav v Sitarjevcu so odkrili do tedaj največje kristale tega minerala, saj so merili tudi do šest centimetrov. Največkrat je cinabarit ma-siven in je skupaj s piritom.

Barit je v Sitarjevcu naj-pogosteje masiven in bel. Med kristali, ki jih lahko občudujemo s prostim

očesom, lahko ločimo pov-sem brezbarvne kristale barita in takšne, ki imajo številne primarne teko-činske vključke, ki sledijo smerem rasti v kristalih barita in so zato na videz conarni ter mlečno bele skupke, ki zapolnjujejo raz-poke v masivnem baritu.

Še nekaj je mineralov, ki rudnik Sitarjevec posta-vljajo na pomembno mesto med rudniki z raznovr-stno mineralno združbo. Mineraloška posebnost v svetovnem merilu so črvi-časti skupki samorodnega svinca, v katerih lahko zasledimo tudi živordeč

Fotografija 1: Živo srebro je bilo nekoč pomembna strateška surovina. V rudniku Sitarjevec je tudi v obliki kapljic. Zbirka Davorina Preisingerja, foto Miha Jeršek.Fotografija 2: Najpomembnejša živosrebrova ruda je cinabarit. V rudniku Sitarjevec so našli do tedaj največje kristale tega minerala, saj so merili tudi do šest centime-trov. Na sliki sta dva kroglasta skupka delno korodiranih kristalov cinabarita, ki izraščajo iz masivne cinabaritne podlage, poleg pa lahko opazimo še cinabarit v ozkih lističastih pojavnih oblikah. Zbirka Prirodoslovnega muzeja Slovenije, foto Miha Jeršek.Fotografija 3: Srebrnaksto-sivi kristali svinčevega karbonata ceruzita so bili razstavljeni na svetovni razstavi v Parizu kot tedaj največji kristali tega minerala sploh. Na sliki so kristali iz zbirke Prirodoslovnega muzeja Slovenije, foto Miha Jeršek.Fotografija 4: Barit je barijev sulfat in je bil pomembna ruda v rudniku Sitarjevec. Njegovi kristali so večinoma majhni s številnimi tekočinskimi vključki, zaradi česar so na robovih beli. Na sliki je skupek baritovih kristalov iz zbirke Gorana Velikonje, foto Miha Jeršek.

43

21

stran 21

cinabarit. Zelo redke so najdbe samorodnega bakra. Ta kemična prvina je v Sitarjevcu po navadi v halkopiritu. Sekundarni ba-krovi minerali so malahit, azurit in halkantit. Slednje-ga najdemo v suhih delih rudišča, bolj znan pa je kot modra galica.

V bližini galenita in ceruzita lahko najdemo tudi prozorne ali bele dolgoprizmatske kristale piromorfita. Razpoke v kremenovem karbonatu in kremenovem pešče-njaku so lahko zapol-njene z manjšimi pa tudi nekoliko večjimi kristali kremena. Običajno niso večji od dveh centime-trov, posamezni skupki so

lahko veliki tudi do deset centimetrov in več.

Pred nekaj leti so geologi v nekaterih delih rudnika odkrili kapnike in druge sigaste tvorbe iz limoni-ta. Večinoma so ti zrasli potem, ko se je rudarjenje končalo. Nekateri so vi-soki skoraj dva metra, kar pomeni, da lahko zrastejo tudi do štiri centimetre na leto. Poleg limonita lahko najdemo tudi predele, kjer so natečne oblike iz črnega goethita. Kadar sta limonit in goethit skupaj in v naravnem okolju, kjer je dovolj vode in kjer se še vedno izločata, sta pra-vo čustveno doživetje za vsakega ljubitelja lepot podzemnega sveta.

Zgodovina rudarjenja v Litiji in njeni okolici priča o tem, kako pomembne so bile nekoč surovine. Že majhna rudna telesa so bila dovolj, da so jih izko-pali in predelali v kovino. Rudarjenje je pomenilo tudi velik poseg v prostor, saj je bila podoba Litije za-radi tega povsem drugač-na kot danes, saj naključni mimoidoči sploh ne opazi, da je bil tu nekoč zelo pomemben rudnik. Če pa se sprehodimo po Sitar-jevcu, bomo lahko odkrili posamezne rove, iz katerih lahko odteka rudniška voda, ki je ponekod zaradi limonita rumeno-rjavka-sta, ali nehote naletimo na kakšen prezračevalni

jašek, na kar naj bodo po-hodniki precej pozorni.

Na koncu lahko še omenim, da so v spomin na prvo pridobljeno srebro iz rudnika Sitarjevec leta 1886 izdali kovanec, ki ima na sprednji strani prikazano pobočje Sitarjevca z rudniškimi obrati, rudniško žičnico in alkimističnimi simboli, ki označujejo srebro, svinec in živo srebro. Rudnik Sitarjevec je postal evropsko in svetovno znan zaradi nekaterih mineraloških posebnosti, pomembno je zaznamoval tudi razvoj Litije in njene okolice.

dr. Miha Jeršek

dr. Miha Jeršek, muzejski svetovalec, Prirodoslovni muzej Slovenije, Prešernova 20, 1000 Ljubljana, e-naslov: mjersek@pms-lj.si

Viri in literatura:Drovenik, Matija, Mario Pleničar in Franc Drovenik: Nastanek rudišč v SR Sloveniji. Geologija 23, 1980, 1–162. Herlec, Uroš, Mirko Dolinšek, Andraž Geršak, Mateja Jemec Auflič in Sabina Kramar: Minerali žilnih rudišč v Posavskih gubah in rudnika Sitarjevec pri Litiji. V: Miha Jeršek (ur.), Mineralna bogastva Slovenije. Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije, 2006 (Scopolia, Supplementum, 3), 52–65.Jeršek, Miha. Rudarjenje v Litiji: Nekoč in danes iz prve roke. Gea, 20, 2010, 8–9.Mlakar, Ivan, Dragomir Skaberne in Matija Drovenik: O geološki zgradbi in orudenju v karbonskih kameninah severno od Litije. Geologija 35, 1992, 229–286. Mlakar, Ivan: O problematiki Litijskega rudnega polja. Geologija 36, 1993, 249–338.

Posebnosti gradnje železniškega predora pri Godoviču v časuI. svetovne vojne

IZVLEČEKTehniška dediščina s po-

dročja gradnje podzemnih objektov, najpogosteje predorov, je bila do sedaj manj privlačna v primerjavi z drugimi arhitekturnimi in inženirskimi objekti, ki so bili zgrajeni v preteklosti.

V zadnjih desetletjih po-večane potrebe po izrabi podzemnega prostora pa so posredno povzročile tudi interes po bolj nadrob-nem pogledu v zgodovino tovrstnih gradenj. Ena izmed večjih prelomnih faz gradnje podzemnih objek-

tov je vezana na gradnjo predvsem železniških in vodnih predorov, ki so se dogajale v drugi polovici 19. in v 20. stoletju. V pričujo-čem prispevku so prikazani zgodovina in vzroki gradnje predora pri godoviču, po-tek tedaj načrtovane trase

s primerjavo današnjih razmer. S ciljem ohranja-nja tehniške dediščine so podane tudi geološko-geo-mehanske razmere na tem področju ter osnove tehno-logije gradnje. cilj prispev-ka je tudi oceniti vrednost tehniškega spomenika in

DECEMBER 2012 / stran 22

raziskati možnosti vpisa na seznam objektov tehniške dediščine v Republiki Slo-veniji.

UVODNA POJASNILA

Gradnja predorov za po-trebe infrastrukturnih pro-jektov je v preteklosti do-segala zavidljive parametre učinkovitosti gradnje, predvsem v smislu hitrosti gradnje ter zagotavljanja predpisane kakovosti, skladno s standardi, ki so takrat veljali. Čeprav je bilo

veliko del opravljenih delno ročno, delno pa z za dana-šnji čas enostavno meha-nizacijo, so bili terminski in organizacijski plani realno in skrbno izdelani. To kaže na zgleden način priprave in izvajanja zahtevnih del pri izkopu in vgradnji no-tranje obloge in je poveza-no tudi z dejstvi, da so bile starejše metode gradnje predorov razvite v času izvajanja velikih infrastruk-turnih projektov, predvsem

v Evropi. Zanimivo je, da so razen nekaj izjem metode gradnje dobile imena po državah, kjer so bile razvite oziroma uporabljene v pra-ksi. Čeprav med nekaterimi ni bistvenih razlik, saj se razlikujejo le v podrobno-stih, imajo različna imena, kar posredno kaže na ozko naravnanost strokovnja-kov pri udejanjanju svojih ožjih nacionalnih interesov. Zapleti okrog imena Nove avstrijske metode gradnje predorov (NATM) so se

kazali na več ravneh in na žalost še danes niso od-pravljeni. Če se posvetimo tistim starejšim metodam, ki so bile razvite tako, da so se dela na izkopu in vgradnji podporja izvajala v deljenem profilu z name-nom, da so lažje obvlado-vali spremenljive hribinske napetosti oz. pritiske, lahko vidimo, da je izkop potekal od zgoraj navzdol. To pomeni, da so bila dela organizirana na podoben

način kot danes, vendar so se izvajala s preprostejšo opremo, manj učinkovitim odvozom izkopanega ma-teriala in z dostavo potreb-nih materialov ter podpor-nih elementov za normalno napredovanje izkopa z uporabo predvsem lesenih podpornih sistemov, saj takrat še niso poznali bri-zganega betona (Slika 1 in Slika 2).

Predor, ki ga v pričujo-čem prispevku opisujemo, je bil grajen z upošteva-njem principov avstrijske in belgijske metode gra-dnje. Kot je v nadaljevanju pojasnjeno in razvidno s

priloženih fotografij, je bila nedokončana gradnja, ki vsebuje posamezne faze gradbenih del, načrtova-na in izvedena z vgradnjo betonske obloge od zgoraj navzdol. To pomeni, da je bilo betoniranje obloge

izvedeno najprej v kaloti, v stopnici oz. na obeh bokih pa je bila obloga vgrajena posebej, kot je to shemat-sko prikazano na Sliki 2.

PODATKI O TRASI NAČRTOVANE ŽELEZNIŠKE POVEZAVE

Zaledje soške fronte je bilo med 1. svetovno vojno na avstrijski strani prepredeno z žičnicami in železnicami različnih tirnih širin. Fronta na Banjšicah se je preko Trnovskega gozda oskrbovala pred-vsem iz Logatca. Položen je bil »feldbahn« – ozko-tirna železniška proga iz

prefabriciranih kosov po obstoječih cestah, in sicer z logaške železniške postaje skozi Kalce, Hotedršico, Godovič in Črni Vrh do Za-dloga. Septembra 1916 je bil zgrajen odcep te žele-zniške proge iz Godoviča

Slika 1: Faze gradnje predora po avstrijski metodi s prikazom spodnjega in zgornjega rova, presipnikov, začasnega lesenega podporja ter betonske obloge, (Szechy, 1966).Slika 2: Prikaz belgijske metode gradnje predorov z zgornjim in spodnjim rovom ter načina vgradnje betonske obloge, (Szechy, 1966).

Slika 3. Fotografija prikazuje feldbahn – ozkotirno železniško progo iz prefabri-ciranih kosov po obstoječih cestah, in sicer iz logaške železniške postaje skozi Kalce, Hotedršico, Godovič in Črni Vrh do Zadloga, spodnja pa prikazuje Godovič v sedanji podobi (avtor spodnje fotografije in montaže: P. Rupnik).

1

3

2

stran 23

Slika 4: A–B: obstoječi cestni predor, C–D: nedograjeni železniški predor pri Godoviču (sestavil: P. Rupnik.)

v Idrijo, oktobra 1917 pa je bila ta proga podaljša-na še do Dolenje Trebuše (Logatec–Dolenja Trebuša: 63 km). Sprva so štiriosne vagončke (z nosilnostjo 2,5 tone na os) vlekli s konji, ko pa je krme pa tudi konj začelo primanjkovati, so začeli uporabljati vagončke z vgrajenim motorčkom (3,5 kW, dvovaljni, zračno hlajeni).

Ko se je leta 1916 fron-tna črta na Banjšicah pre-maknila proti Logatcu, je bil to alarm, da je treba tudi na transportnem področju nekaj storiti. Bilo je namreč jasno, da samo s »feldbah-nom« ne bo mogoče zado-stiti vsem povečanim po-trebam na fronti, saj je bilo treba prepeljati nekaj sto ton materiala in razstrelil-nih sredstev. Nemudoma so začeli graditi normalno-tirno železniško progo iz Logatca proti Črnemu Vrhu. Naredili so novo železni-ško postajo (zahodno od Napoleonovega drevoreda v Logatcu), prebili predora Naklo in Kalce ter oba pre-dora v Godoviču. Material iz predorov in usekov so seveda porabili za nasipe, premog, na katerega so naleteli v predoru Naklo, pa so porabili za kurjenje parne lokomotive, s katero so si pomagali pri gradnji železniške proge.

Sprojektirani sta bili dve različici trase normalnotir-ne železnice Logatec–Črni Vrh. Za dva kilometra kraj-ša različica bi se ognila Go-doviču in do postaje Pod-jesen ne bi imela predorov. Odločili so se za daljšo, verjetno zaradi bližine Idri-je, ki je bila tedaj drugo naj-večje mesto na Kranjskem.

Planirali so še normalno-tirno železniško povezavo Črni vrh–Col in razmišljali o navezavi na železnico v Ajdovščini, tako da so bile izdelane tri različice poteka trase. Mimogrede – ta tra-sa bi bila nemara zanimiva še danes, in sicer kot trasa hitre železnice na koridorju Kijev–Lion s kakšno manj-šo korekcijo.

Originalni načrti proge Logatec–Črni Vrh so po ne-navadnem spletu okoliščin pristali v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, enota Idrija. Iz njih razberemo, da je bila projektirana dolžina predora pod Kovačevim hribom južno od Godoviča 338 metrov; severni portal (na vseh današnjih kartah je označen kot jama, če-prav tam danes ni ničesar) je bil lociran na stacionaži 19,09 železniškega kilo-metra, južni pa na 19,43 kilometra, vendar so dela

prej obstala tako, da je predor nekoliko daljši (Slika 4); 24. oktobra 1917 se je namreč zgodil »čudež pri Kobaridu« – frontna črta se je preselila na Piavo in Godovič se je nenadoma znašel globoko v zaledju. Gradnja železniške proge ni bila več potrebna, Avstro--Ogrska je razpadla, oba godoviška predora pa sta

pripadla Italiji. Krajši predor so preuredili v cestnega, po njem se vozimo še danes. Severni del daljšega pre-dora so Italijani prezidali v podzemeljsko utrdbo v sistemu Vallo Alpino, se-verni portal tega predora v sklopu teh del pa so zasuli tako, da o njem na terenu ni več sledu.

GEOLOŠKA ZGRADBA OBMOČJA GRADNJE PREDORA

Spodnjekredna starost apnenca, v katerem je

izdelan rov, je dokazal že Lipold (1874) z najdbo ka-protin, potrdil pa Kossmat (1910) z ostanki školjk iz rodu Requienia. Ker so rekvienije vodilne školjke za spodnjo kredo, se za obravnavane kamnine uporablja tudi ime rekvi-enijski apnenec. Poznejši raziskovalci poročajo o številnih najdbah spodnje-krednih školjk med Idrijo, Godovičem in Črnim Vrhom (Čar, 2010). Spodnjekredne plasti sestavlja temnosivi do rjavkasti bituminozni apnenec z lečami tanko-plastnatega temnosivega zrnatega dolomita. Apne-nec je srednje plastnat. Debelina plasti je od 20 do 40 centimetrov. Nji-hov vpad se v širši okolici vhoda v rov sicer nekoliko spreminja, v splošnem pa vpadajo za od 20 do 25° proti jugozahodu.

Spodnjekredne kamnine, ki pripadajo tako imenovani Koševniški krovni luski, so na Idrijskem zgoraj in spo-daj omejene z narivnima ploskvama. V podlagi ležijo flišne kamnine Hrušiškega pokrova, ki jih najdemo na površju v Lomeh pri Črnem Vrhu, prekrivajo pa jih zgornjetriasni dolomiti Čekovniške krovne luske. Dolomitne plasti Čekovni-ške krovne luske prekrivajo kredne plasti v širši okolici Godoviča. Apnenci so pre-cej pretrti – delno zaradi narivanja, predvsem pa zaradi bližine močnega Zalinega preloma, ki pote-ka okrog 300 metrov seve-rovzhodno od vhoda v rov.

KRAŠKI POJAVI NA OBMOČJu PREDORA

Predor je izdelan v precej

4

A

B

C

D

DECEMBER 2012 / stran 24

čistih apnencih spodnje krede, ki so zelo ugodni za zakrasevanje, zato se na več mestih pojavljajo manjše zasigane kaverne. Za večino velja, da so delno prenikle lokalne padavin-ske vode, vendar v času, ko je bilo karbonatne krovnine še bistveno več – torej pred najmanj 0,5 Ma. Za-radi stalnega zniževanja je površje na nivoju predora danes že tako blizu, da voda prenika še bolj ali manj razpršeno, drobnih dotokov v predor pa je zato mnogo. Graditeljem se huj-ših vdorov, kakršne pozna-mo v globljih tunelih, ni bilo treba bati. Dve kaverni sta večji – delno so ju uporabili za odlaganje izkopanega materiala – in bi lahko bili del preostanka freatičnega prevodnika oz. sistemske-ga odtoka. Ali je temu tudi res tako, bi ugotovili s po-drobno raziskavo jamskih sedimentov, posebnega pomena pa odgovor na vprašanje ne bi imel, saj so te votline danes že visoko nad gladino podtalnice. Bolj kritično bi bilo razlitje škodljivih snovi; predor se namreč nahaja že v porečju Idrijce in onesnaženju izvi-rov v Podroteji se skorajda ne bi bilo mogoče izogniti.

ZNAČILNOSTI uPORABLJENE METODE GRADNJE PREDORA

V prvih dveh desetletjih 20. stoletja pred in v času 1. svetovne vojne je bila gradnja predorov, tako kot je marsikje še danes, strokovni izziv za inženirje in graditelje. Obvladovanje spremenljivih hribinskih razmer s tehnološkimi prijemi in razpoložljivo opremo je zahtevalo

veliko improvizacije in ne nazadnje tudi inovativnosti. Gradnja na območjih, ki jih gradijo trdne kamnine, je bila do neke mere otežena zaradi tehnoloških pomanjkljivosti vrtanja in miniranja, v mehkejših in strukturno ter tektonsko poškodovanih hribinah pa je lahko bila problematična zaradi težav pri obvladovanju deformacij, možnih porušitev hribin v blokih, klinih ipd., ki so se dogajale pri napredovanju izkopnih del. Dodatne težave so povzročali dotoki hribinskih vod v napredujoči izkopni prostor in vdori eksplozivnih in do zdravja škodljivih plinov. Pogosto so se pri gradnji globokih in dolgih predorov, predvsem v Alpah, pojavljale povišane temperature hribine in

zraka, kar je poleg drugih težav še dodatno slabšalo delovne razmere.

Metoda gradnje žele-zniškega predora, ki je bila osnova za izdelavo projek-ta in nedokončane izvedbe, je temeljila na postopnem izkopu, vgradnji začasnega lesenega podpornega sis-tema, ki so ga nadomestili z betonsko oblogo – naj-prej v kaloti, nato pa v stopnici oz. na obeh bokih predorske cevi. Iz podat-kov, ki so na voljo, je moč razbrati, da so bile delovne ekipe, ki so gradile predor, dobro organizirane in izku-šene, saj je bilo delo v več fazah organizirano na več mestih. Vsekakor je nedo-končana gradnja, ki je kljub daljšemu, skoraj 100-le-tnemu časovnemu razmiku ohranila svojo podobo z minimalnimi porušitvami po oslabljenih prelomnih conah in medplastnih raz-pokah (Slika 5).

Potek vgradnje beton-ske obloge z debelino od 30 do 60 centimetrov je

viden na Sliki 6 in Sliki 7 za različni delovni fazi. Spoj med betonsko oblogo v kaloti in stopnici je izve-den kakovostno, tako da je zagotovljena mehanska stabilnost. Ocenjujemo, da je bila za tiste čase razpo-ložljiva tehnologija priprave in vgradnje betona na viso-kem nivoju, kar je pozitivno vplivalo na časovni obstoj obravnavanega predora. Vsekakor si predor zasluži veliko pozornosti tako z geološkega kot tudi z grad-benega gledišča.

OCENA SEDANJEGA STANJA PREDORA

Čeprav se bliža 100-le-tnica zaključka izvajanja del na predoru, ki ni bil nikoli dokončan in nikdar ni služil svojemu namenu, je sedanje stanje zadovoljivo. Delno je k temu prispevala tudi stabilna in samono-silna geološka zgradba območja predora. Dostopa sta možna z obeh strani, kar je ugodno za prezra-čevanje, čeprav so dotoki hribinske vode v predor na več mestih, kar posredno zahteva primerno obutev in obleko pri ogledu pre-dora. Vsekakor je treba v prihodnje računati na dolo-čene stabilizacijske posege in ureditev odvodnjevanja, če bi se pokazala možnost odprtja predora za obisko-valce oz. za tiste, ki bi jih to zanimalo. Na priloženih fotografijah so prikazane dejanske razmere v pre-doru. Posebno pozornost zaslužijo tisti odseki, ki omogočajo razumevanje tedaj uporabljene metode gradnje, na primer kratki vertikalni jaški oz. presi-pniki, ki so služili za odvoz izkopanega materiala iz

5

Slika 5: Južni vhod v nedokončan predor z zgornjim in spodnjim rovom ter porušitve kamnine vzdolž razpok med plastmi apnenca v stopnici predora, ko so že bili izkopani zgornji in spodnji rov ter kalota (foto: P. Gedei).

stran 25

predora po spodnjem rovu, vgrajena betonska obloga v kaloti pri neodkopani ali le delno odkopani stopnici.

Kot je bilo že omenjeno, je en del predora služil kot utrdba oz. bunker s poseb-

nim vhodom, ki je bil zgra-jen okrog leta 1930 pred 2. svetovno vojno. Vsekakor je zanimivo tudi to, da hri-binska voda, ki doteka v predor, od začetka gradnje ne povzroča zmanjšanja

stabilnosti predorske cevi, razen na tistih odsekih, kjer je hribina močno pre-prežena s prelomi in prelo-mnimi conami, ki vsebujejo mehkejše gline in podobne materiale.

MOŽNOSTI ZA OHRANI-TEV TEHNIŠKE DEDIŠČINE S PODROČJA GRADNJE PODZEMNIH OBJETOV

Predori spadajo med tiste gradnje, pri katerih po zaključku del razen praznega prostora »ne ostane nič«. Gradnja pre-dora pod Kovačevim hri-bom pa je bila prekinjena sredi del in hribina – glede na gradbeno fazo – še ni bila povsod odstranjena v celoti. Zato so povsem razvidne vse gradbene faze, ki jih prikazuje Slika 2. Predor je veliko več kot »muzej v naravi« – to je odličen živi primer gradnje predorov po avstrijski oz. belgijski metodi. Kot tak je prvovrsten primer tehniške

dediščine in ni pomem-ben samo za Slovenijo, ampak tudi za Evropo. V tem smislu bi ga (skupaj z utrdbo) kazalo čim prej vsaj formalno-pravno zavaro-vati oz. vpisati v tehniško dediščino Republike Slove-nije. Razmejiti bi bilo treba ingerence nad predorom med lokalno skupnostjo in državo oz. ga vključiti v pristojnosti določenega ministrstva. V nadaljnjih korakih bi bilo treba ure-diti dostop in pristop ter dodatno odvodnjevanje v vlažnejših letnih časih, vodniško službo ter po-staviti informativne table. Vzporedno pa bi bilo treba poskrbeti za publiciteto o različnih vidikih obstoja predora, ki so v tem članku samo nakazani.

Glede na to, da so takšni primeri redki – ali pa je ta morda edini –, bi ob pri-merni dokumentaciji zelo verjetno lahko računali tudi na evropska sredstva.

6

7

8

Slika 6: Vgradnja notranje obloge v stopnici potem, ko je bila obloga v kaloti že vgrajena, in prikaz prehoda z odseka z vgrajeno betonsko oblogo v območje z izkopano kaloto in spodnjim rovom (foto: P. Gedei).Slika 7: Prehod iz kalote z vgrajeno betonsko oblogo v stopnico z ostanki lese-nega podporja in izkopom na desni strani predorske cevi, ter splošno stanje v predoru (foto P: Gedei).

Slika 8: Objekti v predoru, ki so bili zgrajeni okrog leta 1930 pred 2. svetovno vojno (foto P. Gedei).

DECEMBER 2012 / stran 26

POVZETEKTehniška dediščina s po-

dročja podzemnih gradenj je v primerjavi z drugimi tehniškimi področji rela-tivno malo zastopana in odprta za javnost.

Gradnja železniškega predora pri Godoviču, ki

zaradi višje sile ni bila do-končana, nudi tehničnim in drugim strokovnjakom izjemno možnost za bolj-še razumevanje tedanje metode gradnje predorov. Dostopnost do več faz gradnje in delno ohranjena predorska cev po 100-le-

tnem obdobju omogočata strokovno oceno obna-šanja hribin in betonske obloge v dolgem časovnem presledku. Velika škoda bi bila, če bi tako pomemben objekt tehniške dediščine pustili propasti in s tem preprečili nam in našim

zanamcem vpogled v zgo-dovino gradnje predorov.

dr. Jakob Likar, Aleš Lajovic, dr. Jože čar, dr. France šušteršič, Primož Rupnik inmag. Blagomir černe

dr. Jakob Likar, dekan, Oddelek za geotehnologijo in rudarstvo, Naravoslovnotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani, Aškerčeva 12, 1000 LjubljanaAleš Lajovic, Jamarski klub Železničar, Hrvatski trg 2, 1000 Ljubljanadr. Jože Čar – Beblerjeva 4, 5280 Idrija, Slovenijadr. France Šušteršič, upokojen profesor, Oddelek za geologijo, Naravoslovnotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani, Aškerčeva 12, 1000 LjubljanaPrimož Rupnik – Društvo za raziskovanje jam Ljubljana, ulica Luize Pesjakove 11, 1000 Ljubljanamag. Blagomir Černe, Holding Slovenske železnice, d.o.o., Služba za strateški razvoj, Ljubljana

Viri in literatura:Čar, Jože: Geološka zgradba idrijsko–cerkljanskega hribovja: Tolmač h geološki karti idrijsko–cerkljanskega hribovja med Stopnikom in Rovtami 1 : 25.000. Ljubljana: GZS, 2010.Kossmat, Franz: Erläuterungen zur geologischen Karte Bischoflack. Wien : Verlag der k.k. Geologischen Reichsanstalt, 1910. Lajovic, Aleš: Pozabljeni železniški tunel v Godoviču. Bilten JKŽ 26, 2008, 55–58. Lajovic, Aleš: Idrijska železnica. Nova proga julij–avgust, 2010, 24–27. Lajovic, Aleš: Idrijska železnica – mit ali resničnost. Komutator – časopis FMR–Media 10/47, 12–14. Lipold, Markus Vincenz: Erläuterungen zur geologischen Karte der Umgebung von Idria in Krain. Jahrbuch der k.k. Geologischen Reichsanstalt 10, 425–456. Széchy, Károly: The art of tunnelling. Budapest: Akádemiai Kiadó, 1966. Vončina, Anka: Idrijska železnica ali feldban 1916–1917. Idrijski razgledi 56/2, 46–56.

v Socki, pridobiva-li in topili nekje v bližini.

Prvi dokumenti, ki kon-kretno potrjujejo obstoj rudnikov na tem obmo-čju, so šele iz leta 1807. Omenjeni dokument so dejansko mesečna poročila vodstva mislinjske žele-zarne. Do sedaj še ni bil najden kakšen zgodovin-ski dokument, ki bi Socko natančneje obravnaval kot rudarsko ali fužinarsko naselje. V Koroškem dežel-nem arhivu v Celovcu je bil najden le drobec. V fevdni knjigi krške škofije (Lehen-sprotokol Gurk) obstaja zapis iz let 1403 in 1404, ki se glasi in Erczt in der Aynat (Kfk, f. 230) in tako potrjuje obstoj rudnika.

Na osnovi najdenih pisnih virov lahko zapišemo, da so na območju današnje Socke, ki spada v občino Vojnik, nekoč pa je bila del gospo-ščine Einöd, Johannu Jakobu že leta 1625 podelili koncesijo za kosarno. Založnik oziroma naročnik v omenjeni kosarni je bil dunajski meščan Krištof Kollar. Obstoj kosarne na ozemlju gospoščine Einöd potrjujejo tudi fa-ksimile dokumentov iz let 1618 in 1639. Domnevamo lahko, da so železovo rudo, ki so jo potrebovali

Rudniki železain železovi minerali Štajerske

Fotografija: Rekonstrukcija keltske talilne peči in prikaz taljenja železove rude na avstrijskem Štajerskem leta 2011.

stran 27

dr. Jakob Likar, dekan, Oddelek za geotehnologijo in rudarstvo, Naravoslovnotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani, Aškerčeva 12, 1000 LjubljanaAleš Lajovic, Jamarski klub Železničar, Hrvatski trg 2, 1000 Ljubljanadr. Jože Čar – Beblerjeva 4, 5280 Idrija, Slovenijadr. France Šušteršič, upokojen profesor, Oddelek za geologijo, Naravoslovnotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani, Aškerčeva 12, 1000 LjubljanaPrimož Rupnik – Društvo za raziskovanje jam Ljubljana, ulica Luize Pesjakove 11, 1000 Ljubljanamag. Blagomir Černe, Holding Slovenske železnice, d.o.o., Služba za strateški razvoj, Ljubljana

Prve znane pisne omem-be številnih naših krajev se pojavljajo v urbarjih salzburške nadškofije v 12. in 13. stoletju. Zato lahko predvidevamo, da so nase-lja obstajala že vsaj nekaj desetletij prej. Posamezni prebivalci so se morda ukvarjali tudi z iskanjem in predelavo rude.

Drugi primer, ki se navezuje na Štajersko, so minoriti s Ptuja. Znano je, da so omenjeni samostan-ski bratje že pred letom 1682 posedovali konce-sijo za žebljarno. Doku-ment z oznako sch 233 N.22/1682, ki ga hranijo v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu, govori o podaljšanju privilegija za žebljarno.

Z rudarstvom so se ukvarjali tudi minoriti iz Olimja. Arhivski viri poro-čajo, da so po vztrajnem iskanju v okolici Olimja le našli železovo rudo in jo od leta 1780 tudi topili. Na

istem območju se pozneje, leta 1826, omenja Jože-fov površinski kop, ki ga je odprl fužinar Steinauer. Nedaleč stran, v okolici Podčetrtka, so nadaljnjih 30 let uspešno odkopavali bogat, do sedem sežnjev debel sloj rude.

Pavel Blaznik je zapisal, da je najstarejši do sedaj znani dokument, ki se navezuje na to območje, iz daljnega leta 1353 in govo-ri o opuščenem rudniku.

Najdena je bila tudi kopija, ki omenja Drenovec, vas pri Bukovju na Bizeljskem: Eytzenperg … vnez auf den aufgeschuetten perch… vnez an die hoche ob dem Trenabitz ... (kopija LA).

Omenja se tudi Rudnica, vas in potok zahodno od Podčetrtka. Leto 1412: ob dem hoff Rewdnicz per-hrecht... (Kfk. f. 80). Leto 1428: pergrecht in dem Rudensperg ... (Kfk f. 103).

Železno, zaselek v Gor-

janah pri Podsredi. 18. 10. 1355: dez erstens von dem Eysenperg daz geschaid him vmb hincz auf den auffgeschutten perg ...

Sappelberg – Šapole pri Podsredi, Trenabicz – Drenovce pri Podsredi, Viezznicz – Brestovec, Lezkabicz – Leskovec, zaselek v Šempetru pri Kozjem: von dem selben gemerch hin wider in den Eysenperg ... (Lg, št. 537-2, str. 474 – die Salzburgen Lehen in Steiermark bis 1520. 1. 1930, 2. 1939 in 3. 1947).

Na osnovi navedenih primerov lahko sklepamo, da je bilo rudarjenje na današnjem slovenskem Štajerskem mnogo bolj živahno, kot nam govorijo uradni zgodovinski viri. Začetki rudarjenja zagotovo segajo nekaj tisoč let nazaj, saj vemo, da so takratni prebivalci živeli le od naravnih danosti, ki so jih imeli v svoji

bližini. Bili so zelo dobri poznavalci svoje okolice. Poznali so nahajališča rude, postopke, načine topljenja in predelavo železa v uporabne ter okrasne predmete. To nam potrjujejo predmeti, ki so jih arheologi našli pri svojih izkopavanjih. Najdenih pa je bilo tudi precej ostankov talilnih peči. Na osnovi teh najdb danes ob posebnih priložnostih marsikje poskušajo pripraviti rekonstrukcije topljenja železove rude, kot so jo izvajali Kelti ali Rimljani.

Podoben prikaz so leta 2011 pripravili domačini pod hribom Kicek, ki se na-haja južno od Weittendorfa na avstrijskem Štajerskem in je znan po kamnolomu bazalta. Tam so znana prazgodovinska nahajali-šča hematita, arheologi so našli tudi veliko ostankov peči iz keltskega obdobja.

Zmago žorž

Zmago Žorž, Ulica pod Perkolico 52, 2360 Radlje ob Dravi, e-naslov: zmago.zorz@gmail.com

Literatura: Blaznik, Pavel: Historična topografija II.: Slovenska Štajerska in jugoslovanski del Koroške do leta 1500. Maribor: Založba Obzorja, 1988.

V njej imajo obiskovalci priložnost, da prek mine-ralov, kristalov in fosilov ob ustreznem pedago-škem vodstvu spoznajo teme, kot so nasta-nek vesolja in Zemlje, surovine in okolje, saj je v mineralih zapisano vse. Na 90 kvadratnih metrih – v dveh sobah so minerali Slovenije, v eni večji pa minerali z drugih delov sveta – so na ogled minerali sloven-skih rudnikov: Sitarjevec,

Mežica, Premogovnik Velenje, Remšnik, Idrija … Predstavljeni so: barit, piromorfit, cinabarit, goetit, vulfenit, anglezit, sfalerit, galenit, kalcit, malahit, azurit, halkopi-rit, rosasit, živo srebro, edinstven primerek jantarja iz Premogovnika Velenje in drugi. Pobudo za odprtje muzeja sta dala lastnik razstavljene zbirke, Jože Rihtar, ki je z inovativno idejo navdušil Občino Velenje in njene-

ga takratnega župana Srečka Meha, in Premo-govnik Velenje pod vod-stvom Milana Medveda. Tako je Občina odstopila in uredila prosto-re v Starem Velenju, Jože Rihtar pa je v vitrinah razstavil svojo obsežno zbirko. Hišo mineralov je v prvem letu delovanja obiskalo veliko ljudi. Predvsem pomembni so obiski predšolskih otrok, šolarjev in dijakov, ki si ob ogledu pridobivajo

Edinstvena Hiša mineralov de-luje pod vodstvom Muzeja Velenje od 12. 2. 2011. V njenih prostorih je razstav-ljenih več kot 3.000 primerkov mineralov in nekaj fosilov – tako iz Slovenije kot tudi z vsega sveta. Nedvomno je to ve-lika pridobitev ne le za Velenje, ampak za vso Slovenijo.

Hiša mineralov

DECEMBER 2012 / stran 28

nova znanja in izkušnje, ki bogatijo njihovo že obstoječe znanje in vzbu-jajo zanimanje za nova raziskovanja ter nadaljnje učenje. Hiša mineralov je v Velenje privabila tudi veliko tujih obiskoval-

cev, kar je pomembna pridobitev za turizem. Predvsem velja omeniti to, da so obiskovalci Hiše mineralov prijetno presenečeni in navdušeni nad ogledom in ponudbo, veliko se jih v muzej po-

novno vrača. V Hiši mineralov si

vsak lahko kupi različne minerale za spomin ali obogatitev svoje zbirke, na voljo je tudi nekaj knjig o mineralih in fosilih. Hiša mineralov je

odprta vsak dan, razen v ponedeljek, od 10. do 17. ure, za najavljene skupine pa tudi po dogovoru. Vljudno vabljeni!

Jože Rihtar

Kot prvorojenec je moral že zelo zgodaj oditi na kme-te za pastirja, da je materi pomagal pri preživljanju še štirih mlajših bratov. V ti-stem obdobju je bilo življe-

nje zelo trdo, velikokrat je primanjkovalo kruha, zato je bil zelo vesel, ko mu je očim kasneje priskrbel šiht v rudniku Mežica.

Pripovedoval je, da se je s to službo njegovo življe-nje šele resnično začelo. Dobil je svoj prvi denar, s katerim si je lahko kupil novo lepo obleko, prej je večinoma nosil le lanene srajce in hlače.

Seveda pa je bilo lepo tudi to, da so knapi ob koncu tedna lahko šli lumpat v gostilne. Slednjih je bilo več kot preveč, mladi rudarji pa so vedno imeli polne žepe denarja. Tako nam je oče večkrat pripovedoval, da je včasih spil toliko, da ni mogel sam domov. Takšni so bili rudarji – v primerjavi

z drugimi pravi mali gospodiči.

Glede socialne varnosti so bili dobro preskrbljeni, saj je pri rudniku obstajal sklad, imenovan bratovska skladnica, ki je pomagal rudarjem in njihovim druži-nam v stiski.

Ko so se rudarji poročili, so kmalu dobili lepa stano-vanja z vsemi pritiklinami, kot so drvarnice, kleti, vr-tovi in še kaj. Naša družina je imela svoj dom v tako imenovanem Jeruzalemu na današnjem Trgu svobode. Ta zgradba je bila v davni preteklosti konjušnica, bila je v lasti posestnika Krauta. Za njo je stala še svinjska štala, ki so jo pozneje, po preureditvi, domačini poi-menovali Betlehem.

Vse te zgradbe je rudnik

odkupil, jih lepo preuredil v stanovanjske hauze in vanje nastanil rudarske družine.

Z veseljem lahko zapi-šem, da smo imeli otroci iz teh hauzov zelo srečno mla-dost. Manjkalo nam ni ne kruha ne zabave. Igrali smo se na dvoriščih, najraje okoli velikih drvarnic.

Svoje mladosti ne bi za-menjala za današnje čase, čeprav imajo mladi vsega na pretek, nimajo pa tiste-ga, kar smo imeli mi, otroci mežiških knapov.

Moji spomini so odtavali v čase, ko smo odraščali in spoznavali svet. Zdelo se nam je samoumevno, da moramo poleg igre poprijeti tudi za resno delo. Nočnih žurov nismo poznali, smo pa staršem vedno poma-gali pri delu. Imeli smo

Stari spominina rudnik in Mežico

Jože Rihtar, lastnik muzejske zbirke Hiša mineralov, Stari trg 19, 3320 Velenje, e-naslov: rihtar.joze@gmail.com

Moj oče Franc Gornik je rudaril od svojega osemnajstega leta starosti do upokojitve. Veliko mi je pripovedoval o svojem delu pri rudniku Mežica. Najprej je delal kot kopač, nato kot strojnik, nazadnje pa kot hišnik in vrtnar na glavni upravi. Rože je imel zelo rad in tudi uspevale so mu, zato je bil, čeprav že zelo bolan, v zadnji službi najsrečnejši.

stran 29

Otroštva v rudarski druži-ni se rada spominjam, tudi očeta, ki je kot mlad fant delal v jami in mi je o tem velikokrat pripovedoval. V njegovi družini so bili trije fantje in štiri dekleta. Njihov

oče ni bil rudar, delal je kot žagarski mojster na žagi pri Štoparju. Njegova želja je bila, da se vsi fantje zapo-slijo v jami, ker je bil rudar-ski poklic spoštovan in je omogočal socialno varnost.

velike vrtove, tudi njive, da smo lahko pridelali dovolj zelenjave. Prav tako smo nekateri otroci imeli nalogo, da smo h kmetom hodili po mleko.

Poleg popoldanskega dela smo resno jemali tudi šolo. To ni bilo težko, saj je bila naša šola največja in najlepša v vsej Mežiški dolini.

V naši soseščini sta stali tudi dve rudniški vili. V manjši sta živela inženirja Gogala in Krivičenko s svojima družinama, v večji pa je živel generalni direktor rudnika Bargate, ki je bil po rodu Anglež. Rudarski otroci smo velikokrat špegali skozi plot Bargetove vile, saj smo bili zelo radovedni, kaj se dogaja okoli te imenitne hiše. Včasih smo zalotili ženo generalnega direktorja, kako se sonči na nam takrat še neznanih ligeštulih. Zdela se nam je tako lepa in mila, da smo jo res občudovali.

Ko so bile na njihovem vrtu zrele češnje, smo čez plot stegovali svoje ročice, da bi kakšno odtrgali. Enkrat nas je gospa ujela pri kraji sladkih pregrešnih sadežev. Vsi prisotni smo otrpnili in s strahom pričakovali, kaj se bo

zgodilo, saj so nas doma vedno vzgajali, da je kraja greh. Zelo dolgo sem že na tem svetu, pa še danes ne morem pozabiti prijaznosti te lepe gospe. Približala se nam je in vprašala, ali so njihove češnje dobre. Otroci smo seveda prestrašeni ostali brez besed. Gospa Bargate je poklicala njihovega vrtnarja in mu naročila, naj za nas nabere velik cekar češenj in jagod.

Danes si je otrokom ver-jetno težko predstavljati, kako prijeten občutek je bil zobati sladke češnje z di-rektorjevega vrta.

Enkrat na leto so imeli v vili baklado, nekakšen večerni sprejem za goste. Takrat je bila vila razsve-tljena z baklami. Ob tem dogodku smo tudi sosedje pasli radovednost in skozi ograjo opazovali razsvetljen vrt ter rdeče preproge, ki so bile položene po stopnicah in terasi. Otroci smo ob tej priložnosti dobili piškote, še danes se spominjam, kako so bili dobri.

Ta dogodke sem opisala zato, da se bo vedelo, da v preteklosti ni bilo vse slabo, kot se danes nekateri spo-minjajo svojega otroštva. Razlike med reveži in boga-taši so res bile, vendar so

slednji do otrok velikokrat znali pokazati sočutje in razumevanje.

Tudi za božič smo bili otroci s strani rudnika ob-darjeni. Vsako leto smo komaj čakali, da smo ta dan dobili klobaso in žemljo, pa še kakšen zvezek zraven.

Spomnim se tudi velike krize, čeprav sem takrat imela šele pet let. Oče je odhajal na šiht samo enkrat na teden, saj so zaradi po-manjkanja dela tega razpo-redili tako, da je lahko vsak rudar vsaj nekaj zaslužil za vsakdanji kruh.

Kot pomoč smo dobili vreče koruzne moke, zato se je takrat uveljavil izrek živel koruzni duš. Za zajtrk je bil na mizi močnik, za kosilo tirken tomerle, nekakšna različica riževega narastka iz koruznega zdroba, za ve-čerjo pa dobri koruzni žgan-ci, zabeljeni z grumpi.

Po tej krizi pa nam je začelo iti spet na bolje. Vse se je spremenilo. Očetje so imeli spet reden šiht, mame pa so doma redile prašiče, kokoši in zajce. Za veliko noč je bila navada, da so pri skoraj vseh rudarskih druži-nah jedli pohano kozličje ali jagnječje meso.

Oblečeni nikoli nismo bili slabo, saj so skoraj vse

mame znale šivati, plesti in kvačkati. Čevljarji so nam izdelali tako dobre čevlje, da so jih lahko nosili vsi otroci v družini, od najstarejšega do najmlajšega. Nas je bilo pet, čevlji pa so romali še do katerega sosedovega otroka.

Še veliko različnih spominov je na otroštvo, otroke, rudarske družine in očete, ki so vsak dan odhajali v temen rudnik, kjer so kopali rudo za boljši kos kruha. Oh, da bi le še lahko danes dajal tako potreben kruh mnogim družinam! A to so le še sanje rudarjeve hčerke, ki je hvaležna svojim staršem za ves trud pri vzgoji pa tudi rudniku Mežica za lepe spomine nanj.

Včasih so ljudje iz sose-dnjih krajev radi rekli, da so Mežičani hohštaplerji. Pa saj so lahko bili, ker so bili po zaslugi dobro delujočega svinčenega rudnika zelo dobro preskrbljeni.

Rudnik je žal usahnil, ker je začelo močno primanjko-vati rude. Ostajajo pa rime: Moj oče je knap, zna rudo kopat, jaz sem pa hčerka nje-gova, znam kuhat pa prat pa tud jezik dobro sukat …

Betka gornik Robin

Moji spominina rudarjenje v Mežici

Betka Gornik Robin, upokojenka, Čečovje 55, 2392 Ravne na Koroškem

Prebivalce Zgornje Mežiške doline je zaznamovalo več kot tristoletno rudarjenje v mežiškem rudniku, kjer so naši dedje in

očetje služili vsakda-nji kruh za preživetje svojih velikih družin. Njihove karbidovke so razsvetljevale tudi naše življenjske poti.

DECEMBER 2012 / stran 30

Ko so fantje končali osnovno šolo, je šel ded za vsakega posebej prosit za sprejem na delo. Ko je šel prosit za mojega očeta, so ga vprašali, kakšen fant je. »Tako fejst, kot sem jaz,« se je odrezal ded. Res so ga sprejeli in tako se je začelo njegovo prvo delo v jami. Najprej je delal kot laufer, potem pa je opravljal še različna lažja dela v jami.

Poleg mladih fantov so v jami zaposlovali tudi mlada dekleta, vendar ne tako številčno. Več se jih je zapo-slilo zunaj jame v izbiralnici, in sicer kot prebiralke rude ali perice. Tudi vse očetove sestre so opravljale to delo, dokler se niso poročile. Že v zgodnjih jutranjih urah so se zbrale v Mežici in na Po-leni ter se peš podale proti Žerjavu, kjer je bila izbiralni-ca. Obute so bile le v lesene cokle, s seboj pa so nosile kanglice, v katerih so imele malico: mrzvo ripico ali oljev fižov. Včasih pa le kos kruha in jabolko.

Ves dan so pridno prebirale rudo, a so včasih kljub trdemu delu, ko so se vračale domov, v kanglice nabrale še borovnice in brusnice. Tu in tam so ob prihodu v Mežico zavile še v gostilno Keup na krahrle. Tam so se kar v coklah

veselo zavrtele ob zvokih muzikanta Čekona, za kar pa jih je župnik v nedeljo pri maši pred vsemi okaral s prižnice.

V času svetovne krize so začeli odpuščati delavce, predvsem samske, če pa sta pri rudniku delala oba zakonca, so na delu vedno obdržali enega.

Dekleta so v jami delala tudi v obdobju po drugi sve-tovni vojni. S samokolnico so odvažala rudo v drče, opravljala so tudi druga jamska dela. Tudi dekleta, zaposlena v pisarnah, so morala občasno nekaj dni na mesec udarniško delati v jami. Po pripovedovanju očetovih sorodnic jih je bilo v jami najbolj strah pokanja in perkmandelca.

Tudi mene je leta 1958 življenjska pot vodila med knape. Vendar ne v jamo, ker takrat ženske po novem zakonu niso smele več delati pod zemljo. Zaposlila sem se kot kemijski tehnik v kemijskem laboratoriju v Žerjavu, ki so ga zgradili leta 1930. Moje delo je bilo povezano z vzorci rude, ki so jih na podlagi rudarsko-geoloških raziskav v laboratorij prinašali iz različnih delov jame. Tu smo analizirali in ugotavljali vsebnost svinca ter cinka

in njunih spremljevalnih elementov. Z analizami smo spremljali tudi proces predelave rude v izbiralnici. Še danes se rada spominjam obiska jame in jemanja vzorcev za analizo.

Spomnim se tudi, kako smo člani Kluba mladih proizvajalcev obiskali premogovnik v Velenju. Prijazno so nas sprejeli in nas s strokovnim predavanjem seznanili o delovanju njihovega premogovnika, ki smo si ga tudi ogledali. Po nekaterih delih jame smo morali med ogledom hoditi celo po vseh štirih. Takrat se je oglasil eden od naših mladih mežiških knapov: »Što pa še svoje slike ne pustim.« Obisk in težaški način dela sta se nam vsem globoko vtisnila v spomin.

Ko je naše podjetje za-čelo sodelovati z rudniki v Srebrenici, Trepči, Velikem Majdanu, Zletovu, Titovem Velesu in topilnico v Arnold-steinu/Podkloštru, se je moje delo povezalo z delom v njihovih laboratorijih.

Spoznala sem gostoljub-ne in prijazne ljudi, zato me je tragedija v Srebrenici zelo prizadela. Moja želja, da jih obiščem, ko se bom upoko-jila, se mi še ni izpolnila. Še vedno rada obiščem bivše

sodelavce v kemijskem la-boratoriju, ki pa se je v vseh teh letih zelo posodobil.

Ko so po zaprtju rudni-ka na Glančniku odprli turistični rudnik in muzej Podzemlje Pece z bogatimi zbirkami, so se pri predsta-vitvi rudarstva dotaknili tudi knapovške košte. Pri tej temi so k sodelovanju povabili nekatere gospodinje iz Mežice, med katerimi sem bila tudi jaz. Pridno smo raziskovale in prinašale pi-sne vire ter stare kuharske zvezke, ki so nastali med obema vojnama. Tako je prehrambena kultura me-žiških rudarjev dobila svoje mesto v knjigi Knapovška košta, ki jo je napisala etnologinja Brigita Rajšter. Vse gospodinje, ki smo sodelovale pri nastajanju knjige, smo bile ob njenem izidu izjemno ponosne. Še posebno smo bile vesele njene uporabnosti in od-mevnosti.

Turistični rudnik in muzej letos praznuje 15-letnico svojega delovanja. Vsem, ki vsa ta leta skrbijo, da več kot 300-letna zgodovina rudarjenja ne bi odšla v po-zabo, si zaslužijo zahvalo in čestitke. Še tako pogumno naprej. Srečno!

Draga Simetinger

Draga Simetinger, upokojenka, Senčna vas 27, 2392 Mežica.

LOGOTIPI

Draga Simetinger, upokojenka, Senčna vas 27, 2392 Mežica.

SKuPINA RuDARJEV PRED VHODOM V ROV SIMON ANDREAS HOcHENwARTER V PODPEcI PRED I. SVETOVNO VOJNO.

RUDARSKA GODBA HRASTNIK

etnološko društvosrečno

rudarski muzej