View
4
Download
0
Category
Preview:
Citation preview
UNIVERZA V MARIBORU
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Oddelek za glasbo
DIPLOMSKO DELO
Ksenja Kramaršek
Maribor, 2016
I
UNIVERZA V MARIBORU
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Oddelek za glasbo
Diplomsko delo
Kitarski opus Aleša Strajnarja Mentor: Kandidatka:
red. prof. Žarko Ignjatović Ksenja Kramaršek
Maribor, 2016
II
Lektorica:
Barbara Krajnc, prof.
Prevajalka:
Jasna Rudak, prof.
III
ZAHVALA
Posebna zahvala velja mentorju red. prof. Žarku Ignjatoviću za svetovanje,
pomoč in usmerjanje pri izdelavi diplomskega dela ter za vso podporo v času
študija.
Hvala tudi moji družni, ki me je podpirala in mi omogočila študij.
IV
IZJAVA
Spodaj podpisana Ksenja Kramaršek, rojena 13.5.1979 v Celju, študentka
Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, smer Glasbena pedagogika, izjavljam,
da je diplomsko delo z naslovom Kitarski opus Aleša Strajnarja pri mentorju red.
prof. Žarku Ignjatoviću in somentorju red. prof. mag. Tomažu Svetetu avtorsko
delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti
niso prepisani brez navedbe avtorjev.
____________________________
Maribor, september 2016
V
POVZETEK
Diplomsko delo je sestavljeno iz teoretičnega dela in praktičnega nastopa.
Teoretični del se deli na dva dela. V prvem je predstavljeno glasbeno obdobje 20.
in 21. stoletja ter še posebej kitarska glasba in najpomembnejši ustvarjalci tega
časa v svetovnem merilu in na slovenskem. V nadaljevanju se diplomsko delo
osredotoča na predstavitev skladatelja in kitarista Aleša Strajnarja in zajema
njegov življenjepis, delo, glasbeno dejavnost ter seznam del.
V drugem delu sem oblikovno, ritmično, melodično in interpretativno analizirala
pet izbranih skladateljevih stvaritev (Sen, Miha riše, Kavbojska za Mihca,
Pravljica za Mihca, Človek v človeku).
Koncertni nastop:
Aleš Strajnar: Sen
Aleš Strajnar: Miha riše
Aleš Strajnar: Kavbojska za Mihca
Aleš Strajnar: Pravljica za Mihca
Aleš Strajnar: Človek v človeku
KLJUČNE BESEDE:
Kitara
Aleš Strajnar
Kitarska glasba 20. in 21. stoletja
Jazz
Slovenska glasba za kitaro v 20. in 21. stoletju
Sen
Miha riše
Kavbojska za Mihca
Pravljica za Mihca
Človek v človeku
VI
ABSTRACT AND KEY WORDS
The Diploma Paper consists of a theoretical and of a Diploma performance.
The theoretical part is divided in two parts. The first part presents the musical
period of the 20th and 21st century and especially guitar music and the most
important worldwide and Slovenian musicians of that period. Incontinuance
diploma paper focuses on the presentation of a composer and guitarist Ales
Strajnar and includes his biography, work, music activitie and a list of his works.
In the second part five works of art were formally, rhythmically, melodically and
interpretatively analysed (Dream, Mike is Drawing, Mike the Cowboy, A Fairy
Tale for Mike and The Human within the Human).
CONCERT PERFORMANCE:
Aleš Strajnar: Dream
Aleš Strajnar: Mike is Drawing
Aleš Strajnar: Mike the Cowboy
Aleš Strajnar: A Fairy Tale for Mike
Aleš Strajnar: The Human within the Human
KEY WORDS
The Guitar
Aleš Strajnar
Guitar music of the 20th and 21st century
Jazz
Slovenian music for guitar in the 20th and 21st century
Dream
Mike is Drawing
Mike the Cowboy
A Fairy Tale for Mike
The Human within the Human
VII
Kazalo
1 Uvod ................................................................................................................ 1
2 Namen ............................................................................................................. 2
3 Splošne raziskovalne hipoteze ........................................................................ 2
4 Metodologija ................................................................................................... 3
4.1 Raziskovalne metode ................................................................................ 3
5 Glasbeno obdobje 20. in 21. stoletja ............................................................... 4
5.1 Glasbeno obdobje 20. in 21. stoletja ........................................................ 4
5.2 Kitarska glasba 20. in 21. stoletja ........................................................... 10
5.2.1 Jazz .................................................................................................. 15
5.2.2 Slovenska glasba za kitaro v 20. in 21. stoletju .............................. 16
6 Aleš Strajnar in njegovo delo ........................................................................ 26
6.1 Življenje .................................................................................................. 26
6.2 Izobrazba ................................................................................................ 28
6.3 Glasbeni razvoj ....................................................................................... 28
6.4 Zaposlitev in kariera ............................................................................... 33
6.5 Pedagoško delo ....................................................................................... 34
6.6 Komentar o skladbah za kitaro ............................................................... 36
6.7 Nagrade in priznanja .............................................................................. 37
6.8 Skladateljeva dela ................................................................................... 38
6.8.1 Orkestralna dela .............................................................................. 38
6.8.2 Vokalna glasba ................................................................................ 38
6.8.3 Solistična instrumentalna glasba ..................................................... 38
6.8.4 Komorna glasba .............................................................................. 39
6.8.5 Zabavna glasba ................................................................................ 39
6.8.6 Diskografija ..................................................................................... 40
6.9 Analiza značilnosti skladateljevega sloga .............................................. 41
7 Analiza skladb ............................................................................................... 42
7.1 Miha riše ................................................................................................. 42
7.1.1 Oblikovna analiza............................................................................ 43
7.1.2 Ritmična analiza .............................................................................. 44
7.1.3 Melodična analiza ........................................................................... 45
7.1.4 Interpretacijska analiza.................................................................... 46
7.2 Kavbojska za Mihca ............................................................................... 47
7.2.1 Oblikovna analiza............................................................................ 47
7.2.2 Ritmična analiza .............................................................................. 48
VIII
7.2.3 Melodična analiza ........................................................................... 49
7.2.4 Interpretacijska analiza.................................................................... 50
7.3 Pravljica za Mihca .................................................................................. 52
7.3.1 Oblikovna analiza............................................................................ 53
7.3.2 Ritmična analiza .............................................................................. 54
7.3.3 Melodična analiza ........................................................................... 55
7.3.4 Interpretacijska analiza.................................................................... 56
7.4 Sen .......................................................................................................... 57
7.4.1 Oblikovna analiza............................................................................ 58
7.4.2 Ritmična analiza .............................................................................. 59
7.4.3 Melodična analiza ........................................................................... 60
7.4.4 Interpretacijska analiza.................................................................... 61
7.5 Človek v človeku .................................................................................... 62
7.5.1 Oblikovna analiza............................................................................ 63
7.5.2 Ritmična analiza .............................................................................. 64
7.5.3 Melodična analiza ........................................................................... 65
7.5.4 Interpretacijska analiza.................................................................... 66
8 Sklep .............................................................................................................. 67
9 Literatura ....................................................................................................... 69
10 Priloge ........................................................................................................... 72
IX
Kazalo slik
Slika 1: Pomembnejši skladatelji resne glasbe 20. stoletja (1.del) ......................... 5
Slika 2: Pomembnejši skladatelji resne glasbe 20. stoletja (2.del) ......................... 6
Slika 3: Kitara po zasnovi A. Torresa ................................................................... 11
Slika 4: Andrés Segovia ........................................................................................ 12
Slika 5: Julian Bream in John Williams ................................................................ 14
Slika 6: T. Šegula: učbenik Mladi kitarist 1 .......................................................... 20
Slika 7: Aleš Strajnar ............................................................................................ 26
Slika 8: Mladi levi (2014) ..................................................................................... 31
Slika 9: Iz skladbe Miha riše (A. Strajnar), takt 2 ................................................. 44
Slika 10: Iz skladbe Miha riše (A. Strajnar), takta 7, 8 ......................................... 44
Slika 11: Iz skladbe Miha riše (A. Strajnar), takt 7 ............................................... 45
Slika 12: Iz skladbe Kavbojska za Mihca (A. Strajnar), ritmična posebnost v 1.
taktu ....................................................................................................................... 48
Slika 13: Iz skladbe Kavbojska za Mihca (A. Strajnar), način zapisa za izvajanje
fingerpicking načina igranja .................................................................................. 49
Slika 14: Iz skladbe Kavbojska za Mihca (A. Strajnar), takti 1-4......................... 50
Slika 15: Iz skladbe Kavbojska za Mihca (A. Strajnar), takti 45, 46, 47 .............. 51
Slika 16: Iz skladbe Pravljica a za Mihca (A. Strajnar), takti 14, 15, 16 in 17 ..... 55
Slika 17: Iz skladbe Pravljica a za Mihca (A. Strajnar), takti 55 do 59 ................ 55
Slika 18: Iz skladbe Sen (A. Strajnar), takti 1, 2 in 3 ............................................ 59
Slika 19: Iz skladbe Sen (A. Strajnar), ritmična posebnost v taktu 11 ................. 59
Slika 20: Iz skladbe Sen (A. Strajnar), takti 1, 2 in 3 ............................................ 60
Slika 21: Iz skladbe Sen (A. Strajnar), takta 17, 18 .............................................. 60
Slika 22: Iz skladbe Sen (A. Strajnar), arpeggio v taktu 4 .................................... 61
Slika 23: Iz skladbe Človek v človeku (A. Strajnar), takt 9 .................................. 64
1
1 Uvod
V 20. in 21. stoletju, ki predstavljata ustvarjalno obdobje Aleša Strajnarja, so
poleg njega delovali, ali še delujejo tudi drugi slovenski skladatelji, ki so
ustvarjali glasbo za mnoge instrumente, v različnih slogih in zvrsteh. Obdobje 20.
in 21. stoletja predstavlja za slovensko glasbo čas, ko so domači skladatelji ujeli
korak s trendi svetovnega ustvarjanja.
Slovenska kitarska glasba je v tem času doživela svoje začetke in se razvila do
stopnje, ko je postala del vsakdana glasbenega sveta. Aleš Strajnar predstavlja
enega najpomembnejših ustvarjalcev, pedagogov in kitaristov na prehodu iz 20. v
21. stoletje. V tem obdobju so se uveljavili tudi mnogi drugi ustvarjalci in
poustvarjalci, ki so za izrazno sredstvo uporabili kitaro in s svojim delom
omogočili razvoj in popularizacijo kitarske glasbe na slovenskem. Ob tem
zasledimo imena kot so Karel Hladky, Stanko Prek, Hubert Scharra, Ljudmil Rus,
Primož Soban, Tomaž Šegula, Primož Ramovš, Alojz Srebotnjak, Andrej
Grafenauer, Igor Saje, Klara Tomljanović, Aleš Strajnar, Katja Porovne Silič, Eva
Hren, Albin Weingerl, Pavel Šivic, Vilko Ukmar, Jakob Jež, Jerko Novak, Uroš
Rojko, Milko Lazar, Igor Krivokapić, Peter Šavli, Bojana Šaljić Podešva, Božidar
Kos, Jani Golob idr.
Dela, ki jih je ustvaril Aleš Strajnar so poznana tako strokovni kot tudi laični
javnosti. Njegova ustvarjalnost pride še najbolj do izraza pri delih za in s kitaro,
njegove skladbe v mnogih primerih slonijo na spretni kombinatoriki klasičnih in
zabavno glasbenih pristopov. Opus njegovih del zajema orkestralno glasbo,
vokalno glasbo, komorno glasbo,glasbo za solistične instrumente in zabavno
glasbo.
Njegov glasbeni slog vsebuje veliko značilnosti drugih skladateljev iz tega
obdobja, hkrati pa je v mnogih delih razvil povsem lasten slog s pogosto
značilnimi elementi jazz glasbe.
2
V času odraščanja in študija sem se kot pedagoginja in kitaristka mnogokrat
srečevala z glasbo Aleša Strajnarja, zato v diplomski nalogi natančneje
obravnavam in analiziram njegova dela za kitaro.
Dela, ki sem jih izbrala so po slogu različna. Večinoma sodijo v skladateljevo
začetno obdobje komponiranja in so ena najpogosteje igranih skladb v
pedagoškem procesu poučevanja kitare.
2 Namen
Namen diplomskega dela je spoznati obdobje skladateljevega delovanja, njegovo
življenje in delo. S podrobnimi analizami skladb želim predstaviti posamezna
skladateljeva dela za kitaro. Na osnovi opravljenih analiz in spoznanj o
skladatelju, bom izvedla in interpretirala dela, ki prikazujejo značilnosti in
raznolikost njegovega ustvarjanja.
Diplomsko delo je razdeljeno na dva sklopa. V prvem delu je obravnavano
glasbeno obdobje 20. in 21. stoletja in razvoj kitarske glasbe. V nadaljevanju je
predstavljen skladatelj, njegov življenjepis, glasbeni razvoj, poklicna pot,
glasbeno in pedagoško udejstvovanje in seznam njegovih del. V drugem delu je
izvedena ritmična, oblikovna, melodična in interpretativna analiza izbranih del.
Diplomsko delo je sestavljeno iz teoretičnega dela in diplomskega nastopa.
Teoretični del se deli na dva dela. Predstavljena je kitarska glasba in njen razvoj
ter najpomembnejši ustvarjalci in poustvarjalci tega obdobja v svetovnem merilu
in na slovenskem.
3 Splošne raziskovalne hipoteze
Diplomsko delo sestavlja pregled delovanja in umetniškega ustvarjanja Aleša
Strajnarja. Vsebina diplomskega dela obravnava njegovo življenje in glasbeno
ustvarjalnost ter analizira značilnosti njegovih del za kitaro.
3
4 Metodologija
4.1 Raziskovalne metode
Prvi del diplomskega dela vsebuje opis zgodovinskega obdobja in razvoj kitarske
glasbe, ki je vplival na skladateljev razvoj in ustvarjanje. V nadaljevanju zajema
opis življenja in dela skladatelja in njegovih del, zato se v tem delu poslužujem
metode klasifikacije in deskripcije. V drugem delu diplomskega dela je izvedena
podrobna analiza skladb in je uporabljena metoda analize in sinteze.
4
5 Glasbeno obdobje 20. in 21. stoletja
5.1 Glasbeno obdobje 20. in 21. stoletja
20. stoletje predstavlja v zgodovinskem pogledu predvsem obdobje med seboj
zelo različnih stilov in smeri glasbenega ustvarjanja. Razvoj glasbene umetnosti je
močno pod vplivom nemirnega zgodovinskega časa, kar je povzročalo razlike tudi
v pojmovanju glasbenega izražanja in daje glasbeni umetnosti tega obdobja
poseben vtis.
»Razvoj glasbene misli nemirnega 20. stoletja doživlja v našem času pomembne
in - gledano iz neposredne oddaljenosti - prelomne trenutke. Razpotja, ki ločijo
številne ustvarjalce, vodijo v povsem različne smeri in prav ta raznovrstnost daje
vsej sodobni glasbeni umetnosti svojevrsten pečat. Razlike med estetskimi nazori
skladateljev na eni in na videz nepremostljiv prepad med ustvarjalci, poustvarjalci
in odjemalci po drugi strani, terja v današnjem času skoraj neodložljive
spremembe v glasbenem življenju vseh kulturnih narodov.« (Petrić, 1962, str.
385)
Pri preučevanju značilnosti glasbenega ustvarjanja obravnavanih stoletij je
mogoče opaziti, da je vsak skladatelj ustvarjal svoj glasbeni svet z različnimi
izraznimi sredstvi, zvoki, tehnikami in iskanjem novega načina ustvarjanja glasbe.
Zaradi prepletanja različnih slogov glasbenega izražanja ni mogoče natančno
določati časovnega obdobja posameznega glasbenega sloga. Pri razvoju glasbe 20.
in 21. stoletja ima pomembno vlogo tudi razvoj tehnologije in načina
komunikacije, ki je vplival na prenos znanj med skladatelji in na njihov razvoj.
Raznolikost se izkazuje z različnimi šolami ali gibanji, ki so se pojavljali v
celotnem časovnem obdobju, ob tem pa so pri vsakem od njih prepoznani nekateri
svetovni predstavniki. Uvrščamo jih v posamezne slogovne skupine.
»Kronološko si obdobja oz. slogi sledijo po naslednjem vrstnem redu:
poznoromantični slog (Sergej Rahmaninov)
impresionizem (Claude Debussy, Maurice Ravel)
5
neoklasicizem (Igor Stravinski),
serialna glasba (Pierre Boulez),
minimalizem (Steve Reich, Philip Glass),
konkretna glasba (Pierre Schaeffer),
mikrotonalnaglasba (Harry Partch, Alois Hába),
aleatorika (John Cage),
elektronska glasba (Karlheinz Stockhausen),
polistilizem (Alfred Schnittke), itd.«
(Povzeto 16.5.2016, iz https://sl.wikipedia.org/wiki/Resna_glasba_20._stoletja)
Slika 1:Pomembnejši skladatelji resne glasbe 20. stoletja (1. del)
6
Slika 2:Pomembnejši skladatelji resne glasbe 20. stoletja (2. del)
(Pridobljeno 5. 9. 2016, iz https://sl.wikipedia.org/wiki/Resna_glasba_20._stoletja)
»Po prvi svetovni vojni opažamo v umetni glasbi vse pogostejše vplive raznih
eksotičnih kultur. Pojavijo se jazzovski vplivi, primitivizem in arhaiziranje. Jazz,
ki je razvil svojevrstno reproduktivno kulturo z močnim nacionalnim izrazom
ameriških črncev, nudi mnogim skladateljem vir osvežitve njih glasbenega jezika
predvsem v ritmičnem pogledu in načinu interpretacije.« (Petrić, 1962, str. 620)
Jazz je glasbena zvrst, ki se je sprva pojavila v ZDA na prehodu iz 19. v 20.
stoletje. Njegovi začetki segajo v glasbeno tradicijo afriških kultur, razvil pa se je
tudi pod močnim vplivom ameriške in evropske kulture.
7
»Izraz jazz je bil sprva slengovski izraz z zahodne ameriške obale, ki je označeval
glasbo iz Chicaga okoli leta 1915, njegov izvor pa je neznan. Za jazz značilna
glasbila so kitara, bas kitara, saksofon, pozavna, klavir, klarinet, trobenta,
kontrabas, bobni in vokal.«
(Pridobljeno 5.9.2016, iz https://sl.wikipedia.org/wiki/Jazz)
»V kompozicijskem smislu je prepoznaven po poliritmiji, sinkopah (»nepravilnih
poudarkih«), improvizaciji, »modrih (blue) notah«, »neperiodični gradnji«, itd.
Jazz ima velik vpliv na številne glasbene sloge 20. stoletja.« (Pridobljeno
15.9.2016, iz https://sl.wikipedia.org/wiki/Jazz)
V dvajsetih letih 20. stoletja se je jazz začel širiti tudi v evropske države. Slovenci
smo tako leta 1922 dobili svoj prvi jazzovski orkester Original Jazz Negode, ki ga
je ustanovil Miljutin Negode. V Sloveniji je kmalu po drugi svetovni vojni kot
prvi jazz orkester nastal Plesni orkester Radia Ljubljana pod vodstvom Bojana
Adamiča. Orkester obstaja še danes pod nazivom Big Band RTV Slovenija.
(Povzeto 1.9.2016, po https://eucbeniki.sio.si/gum9/3236/index5.html)
Nekatere značilnosti svetovnega glasbenega ustvarjanja pa v slovenskem prostoru
niso bile sprejete na enak način. Slovenski skladatelji so v mnogih primerih
snovali neodvisno od svetovnih trendov in so pri svojem delovanju uporabljali več
različnih smeri hkrati.
»Impresionizem, ekspresionizem, nacionalne šole, neoklasicizem in neobarok ter
futurizem in naturalizem kot najpomembnejše smeri v glasbi našega stoletja niso
uspele pritegniti ob svojem nastopu vseh ustvarjalcev hkrati.« ( Petrić, 1962, str.
385)
Slovenski skladatelji so, ne glede na majhnost območja, ustvarili pestro paleto
glasbenih del, za kar gre iskati razlog v relativno velikem številu glasbenih
umetnikov, ki so delovali ali delujejo v tem času.
Čeprav se po stilih ustvarjanja sami ne opredeljujejo, nekatere značilnosti del
omogočajo, da jih razvrstimo v določena področja:
8
»Avantgardni pristopi
Posamezni skladatelji so svoja dela gradili na osnovi 12-tonske tehnike, mnogi so
z avantgardnostjo storili še korak naprej. Z uporabo novih kompozicijskih tehnik,
kakršna je na primer aleatorika, z uporabo novih elementov, kakršne so zvočne
ploskve in klastri (clustri) ter z vpeljevanjem atonalnosti so stopali po poti
modernizma, postmodernizma in drugih smeri.
Elektronska, elektroakustična in računalniška glasba
Glasbena tvornost v Sloveniji posega tudi na področje elektronske,
elektroakustične in računalniške glasbe - avtorji svoja dela gradijo pretežno s
pomočjo računalniškega medija, uporabljajo elektronsko glasbeno tehnologijo in
elektronske instrumente ali pa elektronske zvoke združujejo z zvoki klasičnih
glasbil.
Postmodernizem
Med skladatelji so tudi postmodernisti. V svojih kompozicijah združujejo sodobno
in preteklo glasbeno govorico, ki mnogokrat preraste v pluralizem stilov. Seveda
pa je stvar posameznika, kaj (stilno) bo uporabil oziroma v katero smer ga vodi
njegova invencija.
Ljudska glasba v umetni
Posamezniki so se zelo hitro zgledovali po evropskih vzorih, spet drugi pa so
črpali iz posebnosti prostora, v katerem se nahaja naša dežela. Tako so vpletali
folklorne elemente, bili so slovansko pripovedniški, ozirali so se celo po drugih
narodih balkanskega polotoka ter iskali specifično melodiko, značilno za to
okolje.« (Povzeto 16.5.2016, iz; https://eucbeniki.sio.si/gls/3273/index6.html)
Najpogostejša skupna točka vsem tem raznolikim komponističnim pristopom je
verjetno uporaba disonance. Zato je to obdobje včasih označevano tudi kot
»disonantno obdobje« klasične glasbe, ki je sledilo obdobjem, v katerih je bila
poudarjena uporaba konsonance (približno do leta 1900).
(Povzeto 16.5.2016, iz https://sl.wikipedia.org/wiki/Resna_glasba_20._stoletja)
9
V dvajsetem stoletju je značilno tudi, da z ustvarjeno glasbo avtorji izražajo svoja
čustva, z njo eksperimentirajo in vplivajo na poslušalce. Glede na te razlike
delimo glasbo na izpovedno glasbo, uporabno umetnost in eksperimentalne
poizkuse. Nekateri skladatelji se pri svojem skladanju osredotočajo na posamezno
področje, medtem ko drugi koristijo značilnosti vseh treh področij.
Glasbeno obdobje 20. stoletja pomeni za slovensko glasbeno ustvarjanje
pomemben napredek, saj so mnogi glasbeni ustvarjalci ujeli korak s sodobnimi
svetovnimi glasbenimi tokovi.
10
5.2 Kitarska glasba 20. in 21. stoletja
V 20. in 21. stoletju se razvoj kitarske glasbe premika v smeri izrazitega
umetniškega izražanja. Kitarska glasba pridobiva na popularnosti, ki se povečuje
na podlagi splošnih značilnosti tega obdobja. Med ključne vplive lahko štejemo
razvoj zabavne, še posebej rock glasbe, tehnološki razvoj, napredek na področju
masovne komunikacije in posledično možnosti doseganja večjega števila
poslušalcev ter dejstva, da je glasbena umetnost in koncertiranje kot del
globalnega gibanja enostavno dosegljiva na različnih delih sveta.
»Pomemben vpliv pa ima tudi predhoden razvoj kitarske tehnike. Z delovanjem
Francisca Tarrege in drugih se je razvila do stopnje, ki je omogočala izvajanje
najfinejših glasbenih oblik. Z nadaljnjim razvojem je dosegla stopnjo imenovano
moderna kitarska tehnika.« (Povzeto 31.3.2016, po
http://www.classicalguitarmidi.com/history/guitar_history.html#20th_Century)
K pomembnosti in priljubljenosti kitare je pripomogel tudi njen konstrukcijski
razvoj. Močno ga je zaznamoval glavni kitarski graditelj - reformator Antonio de
Torres Jurado, ko je prilagodil in povečal njeno notranje ogrodje ter trup in s tem
ustvaril mnogo glasnejše glasbilo. To je omogočalo popularizacijo instrumenta in
njegov nadaljnji konstrukcijski razvoj.
11
Slika 3: Kitara po zasnovi A. Torresa
(Pridobljeno 5. 9. 2016, iz https://sunnyknollpublishing.com/)
Razvoju instrumenta je sledil tudi razvoj skladateljskega ustvarjanja. Zaznamovali
so ga nekateri Tarregovi učenci, med katerimi je najbolj izstopal Miguel Llobet.
Ta je s svojim mojstrstvom navduševal občinstvo širom sveta. Strokovne kritike
so izpostavljale predvsem tehnično dovršenost, barvo in čistost tona ter neverjetno
izrazno moč umetnika. Njegovo delovanje je bilo bolj osredotočeno na igranje,
njegov prispevek kitarski literaturi pa je podan v obliki manjšega števila del in
mnogih priredb skladb starih in modernih španskih avtorjev. Llobet je svoje
znanje predajal na mnoge, med njimi sta najznamenitejša María Luisa Anido in
José Rey de la Torre.
12
Velikan kitarske glasbe 20. stoletja Andrés Segovia1 je za kitaro ustvaril obsežni
glasbeni repertoar. Okolje v katerem se je seznanjal s kitaro, mu ni nudilo
nobenega pravega učitelja ali mentorja, zato se je kitare naučil igrati večinoma
sam ob pomoči Aguadove2 šole. Hitro je napredoval in kmalu pričel nastopati na
številnih koncernih odrih. Tehnika igranja na kitaro, ki jo je razvil, je v osnovi
nadgradnja Tarregove tehnike, vendar se od Tarrege in njegovih naslednikov, kot
je denimo Emilio Pujol, razlikuje v načinu udarjanja strun. Ne glede na razprave
in različna mnenja o primernosti njegove tehnike igranja, mnogi moderni klasični
kitaristi še vedno igrajo po principu Segoviine tehnike s kombinacijo uporabe
prstnih konic in nohtov.
Slika 4: Andrés Segovia
(Pridobljeno 5. 9. 2016, iz https://en.wikipedia.org/wiki/Andr%C3%A9s_Segovia)
Želja po izboljšavi instrumenta je rasla z izboljšavami v tehniki igranja.
Tehnologija izdelave in razne inovacije so povzročile, da so se namesto strun
1Andrés Segovia (1893–1987), španski virtuoz klasične kitare. Velja za enega največjih kitaristov
vseh časov in očetov klasične kitare.
2Dionisio Aguado (1784-1849): Španski kitarist in skladatelj iz obdobja romantike in eden od
utemeljiteljev sodobnega igranja na kitaro
13
izdelanih iz črev začele uporabljati najlonske strune. Med prvimi, ki so začeli
uporabljati najlonske strune je bil ravno Andrés Segovia. Uporaba najlonskih
strun je pomenila za razvoj igranja kitare pomemben napredek. S tem, ko so nove
strune veliko trše in trpežnejše, zahtevajo manj pogosto uglaševanje, ustvarjajo
močnejši in boljši zvok ter imajo bolj stabilno intonacijo.
Andrés Segovia je s svojo glasbeno in pedagoško zapuščino vplival na razvoj
mnogih kitaristov. Med njegove najbolj znane in uspešne učence spadajo John
Williams, Alirio Diaz, Christopher Parkening, Oscar Ghiglia idr. Njegovo delo je
v svetovnem merilu izredno cenjeno, za kar je prejel številne nagrade, med
drugim mu je španski kralj leta 1981 podelil plemiški naziv.
»Z izrednim poustvarjalnim talentom je Segovia v številnih skladateljih prebudil
zanimanje za znova uveljavljajoči se instrument. Nastalo je veliko novih
kompozicij, med njimi nekatera doslej največja kitarska dela, denimo Etude
(1929) in Preludiji (1940) Heitorja Villa-Lobosa, Sonata III in Concierto del Sur
Manuela Marie Ponceja itd.«
(Pridobljeno 31.3.2016, iz http://www.glasbenamladina.si/wp-content/uploads/1.-
kategorija-Fi%C5%A1er.-L.-%C5%A0tevilni-obrazi-kitare-GLASNA-let.46-
%C5%A1t.-4-str.-13-17.pdf)
Po Andrésu Segovii je kitarska glasba pridobila mnoga imena s pomembnim
vplivom na njeno prepoznavnost in popularizacijo. Ena najbolj priznanih
poustvarjalcev sta Julian Bream in John Williams. Izvajala sta dela znanih
klasičnih avtorjev (Bach, Scarlatti, Villa-Lobos, Albeniz) s poudarkom na
sodobnejšem izraznem stilu. Mnogokrat opisujejo tehniko igranja John Williamsa
kot praktično brezhibno. Igranje Juliana Breama je prepoznano kot virtuozno in
zelo izrazno, izkazuje izjemno muzikalnost in občutek za kontrastiranje tonskih
barv.
14
Slika 5: Julian Bream in John Williams
(Pridobljeno 5. 9. 2016, iz http://plum.cream.org/williams/records/021.htm)
V nadaljevanju 20. stoletja se v svetu klasične kitare pojavijo še druga znana
imena (Eliot Fisk, Manuel Barrueco, David Russell idr.). Mnogo so prispevali k
prepoznavnosti in ugledu kitare. Proti koncu stoletja smo bili priča porastu števila
umetnikov, ki so za svoje izrazno sredstvo izbrali kitaro oz. kitarsko glasbo.
Razvoj in popularizacija kitare je povzročila zanimanje tako pri ustvarjalcih kot
poustvarjalcih, ki so s svojim doprinosom pripomogli vedno večjemu zanimanju
strokovne in laične javnosti za to glasbilo.
»lmenom mednarodnega slovesa - Dušanu Bogdanoviću, Nikiti Koškinu,
Rolandu Dyensu in Carlu Domeniconiju - sledijo danes drugi glasbeniki, nekateri
15
bolj, drugi manj uveljavljeni. Kitarski svet se je povečal in tesneje povezal. Veliko
število kitaristov je posledica prodora glasbila v vse pore družbe. Kitara ni le
instrument koncertnih dvoran, temveč tudi pomemben element življenj številnih
ljudi. Je temelj vrste popularnih kultur in nepregledne množice stalno porajajočih
se umetniških izrazov. Nove komunikacijske tehnologije, na čelu katerih je
svetovni splet, omogočajo preprost dostop do učnih vsebin, predvsem pa
posamezniku poklanjajo možnost slišati, kaj počne z instrumentom nekdo na
drugem koncu sveta. Nove glasbene zmesi so posledica kulturnega mešanja.«
(Pridobljeno 31.3.2016, iz http://www.glasbenamladina.si/wp-content/uploads/1.-
kategorija-Fi%C5%A1er.-L.-%C5%A0tevilni-obrazi-kitare-GLASNA-let.46-
%C5%A1t.-4-str.-13-17.pdf)
5.2.1 Jazz
»Prvotno se je jazz kitara med leti 1900 in 1930 pojavljala v glasbenih zasedbah
kot ritmično glasbilo. Postopoma je iz ritmične sekcije izpodrinila bendžo, zaradi
pomanjkanja glasnosti pa je trup kitare postajal vedno večji. Skupaj s
kontrabasom, ki je iz jazza izpodrinil tubo, sta v osnovni metrični dobi ustvarjala
osnovno harmonijo, na katero so druga glasbila v zasedbi igrala melodije. Eden
prvih predstavnikov je bil Eddie Lang, kasneje pa je ritem kitaro slogovno zelo
razvil Freddie Green. Iz manjših glasbenih zasedb so nastali veliki jazzovski
orkestri (big bandi) in potreba po glasnosti kitare je bila vse večja, zato so začeli
razvijati ojačevalnike za kitare. Ker glasnost ni bila več težava, se je kitara
izkazala kot izvrstno solistično glasbilo tudi v glasnejših zasedbah. Charlie
Christian je bil eden prvih izvajalcev na električni kitari in je imel izjemen vpliv
na kasnejše kitariste, ki so razvijali različne sloge. Kitara je bila od takrat
nepogrešljiva v bluesu, jazzu, rocku, popu in vseh kasnejših slogih, saj je s svojim
posebnim zvokom služila kot navdih in orodje za razvijanje novih glasbenih
slogov in zvočnih slik. Redkokatero glasbilo je imelo v tako kratki zgodovini tako
hiter razvoj v tehniki igranja. Danes je jazz kitara koncertno glasbilo,
nepogrešljiva pa je v big bandih, v katerih ima solistično in spremljevalno vlogo,
v revijskih orkestrih in v številnih manjših zasedbah. Popularnost jazz kitare je
16
vsekakor posledica njenega zvoka, izraznih zmožnosti, praktičnosti in dostopnosti
ter dosežkov ustvarjalnih mojstrov iz zgodovine.« (Smolej, 2013, str. 4)
5.2.2 Slovenska glasba za kitaro v 20. in 21. stoletju
Za začetek 20. stoletja je značilno, da slovenski skladatelji niso ustvarjali za
kitaro. V tem obdobju je v Sloveniji deloval zgolj Alois Pešek (kitarist in učitelj
kitare), vendar je o njegovem delu in življenju znanega zelo malo. Kitara se v tem
obdobju pojavlja večinoma kot spremljevalni instrument za petje.
Eden prvih Slovencev, ki so prispevali literaturo za kitaro je bil Adolf Gröbming
(1891-1961). Izdal je »Kitarsko šolo za začetnike, namenjeno zlasti spremljevanju
petja«. Učbenik je bil namenjen spoznavanju osnov igranja kitare in vzbujanju
zanimanja za instrument.
»Slovenska kitarska literatura začne nastajati leta 1942 z Nokturnom Stanka Preka
in Gonarskimi zvonovi Karla Hladkyja. Sledijo prispevki Primoža Ramovša,
Vilka Ukmarja, Alojza Srebotnjaka, Pavla Šivica, Lojzeta Lebiča, Pavleta
Merkuja, lva Petrića, Uroša Rojka, Janija Goloba, Milka Lazarja in drugih.
Obsežnejši opus je napisal Aleš Strajnar, v didaktičnem smislu pa je pomembna
tudi literatura Jakoba in Tomaža Šegule, Ljudmila Rusa ter Tomaža Habeta«
(Pridobljeno 31. 3.2016, iz http://www.glasbenamladina.si/wp-content/uploads/1.-
kategorija-Fi%C5%A1er.-L.-%C5%A0tevilni-obrazi-kitare-GLASNA-let.46-
%C5%A1t.-4-str.-13-17.pdf)
Stanko Prek je bil v svojem začetnem obdobju edini šolani kitarist pri nas. Rodil
se je 12. marca 1915 v Solkanu pri Novi Gorici. Prek je deloval ne več področjih.
Bil je pionir slovenske kitarske pedagogike, pisal je učbenike in publicistiko, bil je
uspešen kot skladatelj, kitarist in pedagog.
Po končnem učiteljišču se je v letih 1940 - 1941 izpopolnjeval na Visoki šoli za
glasbo v Münchnu. Leta 1941 je diplomiral iz kitare, leta 1944 pa na Akademiji za
17
glasbo v Ljubljani (v razredu L. M. Škerjanca) še iz kompozicije. Svojo koncertno
pot je začel že leta 1938, ko je imel v mali dvorani Slovenske filharmonije svoj
prvi solistični kitarski recital.
Vse do sredine sedemdesetih let preteklega stoletja je Prek veljal za edinega
formalno visoko izobraženega kitarista in pedagoško avtoriteto na področju
Jugoslavije, čeprav so bili v tem obdobju prisotni tudi nekateri uspešnejši
koncertni kitaristi (npr. fizik dr. Jovan Jovičić in arhitekt Milan Grakalić). Leta
1974 je na Muzički akademiji v Zagrebu postal prvi profesor kitare na visoki
stopnji v Jugoslaviji. Deloval je v Ljubljani, Mariboru, Zagrebu, Nemčiji, Avstriji
in Švici.
Bil je avtor ali soavtor več učbenikov za kitaro: Metodika klasične kitare I. del
(1977), Šola za kitaro v dveh delih (1950, 1952), Začetnica za kitaro (1966) idr.,
napisal pa je tudi kar nekaj drugih del, ki niso povezana s kitaro (Teorija glasbe,
1963, 1988). Prekov ustvarjalni opus se poleg kitare dotika še klavirskih,
zborovskih in orkestralnih del ter samospevov. Zbral in izdal je tudi nekaj zbirk
ljudskih pesmi ter pregovore in ljudske reke. Njegovo najpomembnejše delo za
kitaro je Nokturno, sledilo pa mu je več samospevov za glas in kitaro, kot so
Pomladna pesem, Serenada, Kristalna vaza in Gvadalkivir.
»Stanko Prek je imel velike zasluge za popularizacijo kitare na slovenskem in v
bivši Jugoslaviji, pri tem pa so odigrale njegove izdaje kitarske literature, večkrat
tudi v samozaložbi, večjo vlogo, kot pa njegova pedagoška dejavnost.« (Rus,
2009, str. 314)
V odboju med vojnama in v času 2. svetovne vojne se je na slovenskem prvič
pričelo z bolj ali manj sistematičnim poučevanjem kitare. Leta 1942 sta Stane
Kranjc in Jože(f) Turšič izdala »Kitarsko šolo - osnovne vaje«.
To obdobje je pomembno zaznamoval tudi Prekov sodobnik Karel Hladky. Bil je
glasbeni pedagog in dober kitarist.
18
» Bil je zelo nadarjen, vendar ni imel sredstev, da bi šel študirat v tujino (kot S.
Prek). Več o teh letih zaenkrat ni podatkov. V šolskem letu 1919/21 je po
raziskavah C. Budkoviča poučeval klavir na Šoli Glasbene Matice v Mariboru.
Leta 1920/21 je na tej šoli poleg klavirja poučeval tudi mladinsko petje.« (Rus,
2009, str. 313).
Med vojno so ga leta 1942 Italijani internirali v zloglasno taborišče Gonars, kjer je
napisal eno prvih slovenskih koncertnih skladb za kitaro »Gonarski zvonovi«.
Še pred Prekom je leta 1944 izdal svojo »Kitarsko šolo«. Poleg tega sta njegovi
znani deli še izrazito špansko obarvana »Serenada za kitaro« in »Vizija«. Priredil
je veliko skladb, nekatere je izdal v samozaložbi. Njegovo delo in zapuščina še
vedno čakata na resnejšo raziskavo.
»Hladky je bil odličen kitarski pedagog in pri tem veliko bolj konkreten od S.
Preka. Vzgojil je Scharro in Arharja, posredno pa tudi Ljudmila Rusa. Bil je prvi
Slovenec, ki je sestavil dovolj dober učni načrt za kitaro, po katerem so potem
poučevali V. Arhar, L. Rus in H. Scharra.« (Rus, 2009, str. 313)
V obdobju po 2. svetovni vojni so bili na slovenskem slabi pogoji za razvoj
kitarske glasbe. Poučevanje se je v resnih ustanovah ukinjalo, pravih pedagogov
pa je primanjkovalo. Preporod slovenske kitaristke se je pričel v poznih
šestdesetih letih. Največji doprinos k tej svojevrstni renesansi so dali Hubert
Scharra in Ljudmil Rus iz Hladkyjeve ter Primož Soban in Tomaž Šegula iz
Prekove šole.
Ob koncu šestdesetih let je kitara postala zanimiva tudi skladateljem, ki so
večinoma ustvarjali za druge instrumente. Skladbo Dva nokturna je za kitaro
ustvaril Primož Ramovš, v skladanju za kitaro se je preizkusil tudi Alojz
Srebotnjak s skladbo Dva stavka (Duemovimenti). Z lažjimi, predvsem
didaktičnimi, deli pa je pričel tudi Tomaž Šegula, ki ima velike zasluge za razvoj
kitarske pedagogike na slovenskem.
19
Tomaž Šegula je slovenski kitarist, glasbeni pedagog in muzikolog rojen 29.
marca 1941 v Ljubljani.
»Po začetnem delovanju v različnih glasbenih smereh (kot glasbeni pedagog,
muzikolog, izvajalec na raznih področjih klasične glasbe, zabavne glasbe in jazza)
je svoje aktivnosti osredotočil na področje klasične kitare. Kitara je bila na
začetku njegove poklicne poti obravnavana v slovenskih glasbenih šolah kot
ljudski inštrument, namenjen predvsem pevski spremljavi. S svojim
publicističnim delom, pisanjem učbenikov za kitaro, z odmevnimi javnimi nastopi
njegovih učencev ter z odličnimi rezultati nekaterih izmed njih na republiških in
zveznih (jugoslovanskih) tekmovanjih mladih glasbenikov, predvsem pa z
intenzivnim strokovno-organizacijskim delom, je bistveno pripomogel k temu, da
je kitara končno postala tudi v slovenskih glasbenih šolah enakovredna ostalim
tradicionalnim glasbenim instrumentom. V sredini sedemdesetih let prejšnjega
stoletja je klasična kitara postala samostojna študijska smer na obeh slovenskih
srednjih glasbenih šolah (Ljubljana, Maribor) ter pozneje (leta 1985 kot
višješolski študijski program, od leta 1996 pa kot visokošolski univerzitetni študij)
tudi na Akademiji za glasbo v Ljubljani.«
(Pridobljeno 8.4.2016, iz
https://sl.wikipedia.org/wiki/Toma%C5%BE_%C5%A0egula)
»Njegovo (Šegulovo) najpomembnejše delo pa je zbirka učbenikov Mladi kitarist,
ki je v obdobju od 1972 do 1983 štela 6 zvezkov, v letih 1995 do 2000 pa 8
prenovljenih zvezkov. Šegula je poleg Ljudmila Rusa opravil v slovenski
kitaristiki pionirsko delo in pripomogel k temu, da je kitara postala enakovredna
ostalim klasičnim instrumentom ter samostojen študijski predmet na Srednji
glasbeni šoli (v Ljubljani op. pr.) in posredno tudi na Akademiji za glasbo (v
Ljubljani). Za svoje delo je prejel odlikovanje predsedstva SFRJ (Red dela s
srebrnim vencem), Nagrado Republike Slovenije za avtorsko delo (1988) in
Škerjančevo diplomo SGBŠ (2001) za vzgojo mladih kitaristov.« (Rus, 2009, str.
316)
20
Slika 6: T. Šegula: učbenik Mladi kitarist 1
»Vzgojil je mnogo odličnih kitaristov in pedagogov med katerimi so najvidnejši
Andrej Grafenauer, Igor Saje, Klara Tomljanović, Aleš Strajnar, Katja Porovne in
Eva Hren. Nekateri izmed njegovih dijakov, ki so bili odlični klasični kitaristi, pa
so se uveljavili kot izvajalci in ustvarjalci na različnih področjih zabavne glasbe
(na primer Jan Plestenjak).«
(Pridobljeno 8. 4. 2016, iz
https://sl.wikipedia.org/wiki/Toma%C5%BE_%C5%A0egula)
Nekaj didaktičnih del za kitaro uporabljenih v Mladem kitaristu T. Šegule je
prispeval tudi slovenski skladatelj in pedagog Albin Weingerl (rojen leta 1923 v
Šentjerneju). V času svojega pedagoškega delovanja med leti 1976 in 1983 je
poučeval teoretične predmete in kitaro na Zavodu za glasbeno in baletno
izobraževanje v Ljubljani. Poleg didaktičnih skladb je tudi avtor predvsem
komornih skladb za kitaro VI. suita za dve flavti in kitaro (1981), Meditacija za
dve flavti in kitaro, Meditacija za kitaro solo (1982).
Za kitaro so skladali še drugi skladatelji, med katerimi so najpomembnejša dela
prispevali Pavel Šivic (Dve skadbi, za solo kitaro iz 1984 in Haiku, za alt in kitaro
iz leta 1982), Vinko Ukmar (Pet bagatel za kitaro iz leta 1978), Jakob Jež (Do
21
fraigamors - kantata za dvojni zbor, mandolino, kitaro, lutnjo in tolkala iz leta
1968 in Tabulatura za kitaro iz leta 1982), Alojz Srebotnjak, avtor ene najbolj
pogosto izvajanih in najbolj priljubljenih slovenskih skladb za kitaro
Duemovimenti (1976) in Primož Ramovš.
Poleg skladbe Dva nokturna (Zwei Nocturnes, 1967) je skladatelj in akademik
Primož Ramovš (rojen 20. marca 1921 v Ljubljani), eden najpomembnejših
slovenskih skladateljev in glasbenih ustvarjalcev 20. stoletja prispeval še skladbe
Trije trenutki za kitaro (1990), Rondeau za violino in kitaro (1978) idr.
»Ramovševa glasbena zapuščina je velikanski skladateljski opus. Njegove začetne
kompozicije so nastale v duhu neoklasicizma, kasnejše pod vplivom
ekspresionizma in serialne glasbe. Končno pa je Ramovš začetnik slovenske
glasbene avantgarde«.
(Pridobljeno 16. 5. 2016, iz
https://sl.wikipedia.org/wiki/Primo%C5%BE_Ramov%C5%A1)
Ramovš je za svoj obsežen in kakovosten opus prejel več priznanj in nagrad, med
njimi leta 1983 Prešernovo nagrado za življenjsko delo in Kozinovo nagrado
Društva slovenskih skladateljev. Od leta 1977 je bil častni član SAZU. Leta 1988
je bil imenovan za častnega člana Slovenske filharmonije.
Med najplodnejše skladatelje za kitaro v zadnjem obdobju spada tudi Jerko
Novak. Rodil se je leta 1957 v Beogradu. Izhaja iz družine, ki je vzgojila kar tri
sinove umetnike, prav tako, pa je bil znan pianist in skladatelj tudi njegov stric
Leo Novak (ubit med drugo svetovno vojno).Z glasbo se je srečal že v času
življenja v Beogradu. Po vrnitvi družine Novak v Ljubljano se je Jerko leta 1971
pričel izobraževati na ZGBŠ pri profesorju Hubertu Scharri, kjer je pridobil
začetke formalne izobrazbe klasičnega kitarista.
»Na visoki šoli za glasbo in gledališko umetnost v Gradcu je študiral kitaro v
razredu prof. M. Bäuml-Klasinc. Po diplomi je pri isti profesorici nadaljeval s
podiplomskim študijem. Že med študijem je bil večkrat nagrajen na različnih
22
kitarskih tekmovanjih. Leta 1983 je prejel nagrado Zlata ptica.« (Križnar / Pinter,
str. 302)
Leta 2010 je prejel Škerjančevo diplomo za izredne dosežke pri vzgoji mladih
slovenskih kitaristov in umetniško uveljavljanje šole (Konservatorija za glasbo in
balet v Ljubljani).
Koncertira in snema doma in v tujini, predvsem pa deluje kot kitarski solist, član
raznih komornih zasedb, studijski glasbenik in pedagog.
Jerko Novak se kot umetnik izkazuje na različnih področjih. Kot kitarist s svojim
solističnim repertoarjem nastopa doma in v tujini (Avstrija, Rusija, področje
nekdanje Jugoslavije, Gruzija, Armenija, Italija, Nemčija, Španija, Švedska).
Pogosto igra v komornih zasedbah. Z njim so sodelovali mnogi priznani
glasbeniki kot so violinist Tomaž Lorenz, flavtista Aleš Kacjan in Cveto Kobal,
kitarista Igor Saje in Žarko Ignjatović, harmonikar Franci Žibert, pevci Eva
Novšak-Houška, Mitja Gregorač,Jerca Mrzel, Neca Falk in drugi.
»Glasbeno ustvarjanje Jerka Novaka se je pričelo z deli za otroke za radijske,
gledališke in lutkovne igre. Njegovi glasbi Zlato za otroke so sledila dela za film
in televizijo. Tako je nastala glasba za Zlato ladjo (1979), Nebesno gledališče
(1982), Plesoči osliček (1985), Čudežni prstan (1986), V ozvezdju postelje (1986),
Prizori iz življenja stvari (1990), Stotisočnoga (1992), Viteški turnir v Zgornji
Šiški (2000), Cesarjeva nova oblačila (2005), idr.« (Rus, 2009, str, 318).
Napisal je tudi glasbo za celovečerni slovenski film Razsvetljava in skladbo za
slovenski film Umetni raj. Med njegova najbolj znana dela štejejo Maček Muri in
Muca Maca, Kdo je napravil Vidu srajčico, Zdravilo za strah, Mačji sejem in
Mačje mesto.
Poklicno se ukvarja s pedagoškim delom in trenutno poučuje na Konservatoriju za
glasbo in balet v Ljubljani. Honorarno pa je poučeval tudi na Akademiji za glasbo
v Ljubljani in bil mentor na mnogih mednarodnih poletnih taborih. Njegovi učenci
in dijaki dosegajo vrhunske uspehe na domačih in tujih kitarskih tekmovanjih.
23
V novejši zgodovini glasbo za kitaro ustvarjajo priznani slovenski skladatelji, ki
so zanjo prispevali mnoga pomembna dela.
KO LEKTORIRA
Aldo Kumar je v Idriji rojen skladatelj (1954) in trenutno velja za enega
največkrat izvajanih ustvarjalcev v Sloveniji. Je avtor skladb Vala (1998), Oljke v
snegu (1999) za kitaro.
Uroš Rojko (1954, Ljubljana) sodi med največkrat nagrajene slovenske
skladatelje, še posebej v tujini. Poročen je bil s kitaristko Klaro Tomljanović in je
med drugim zanjo napisal vrsto skladb za kitaro in druge instrumente: Luna,
Acqua e Chiara (1998), Elegija per Hugo za flavto in kitaro (1993),
Musicofstrings za kitaro in 18 godal (1994), Micro - ostinati za klarinet in kitaro
(2003) idr.
Milko Lazar (1965, Maribor) je skladatelj in multiinstrumentalist, čigar dela se
izvajajo širom Evrope in sveta. Sklada za različne instrumente, njegova glasba za
kitaro (Sonce žari (2009), Glasba za kvartet kitar (2004), Pet kratkih skladb za
flavto in kitaro (2003), Invencija (1999), Izhodi (1998)) je med kitaristi lepo
sprejeta.
Igor Krivokapič (1965, Ljubljana) je skladatelj, tubist, pedagog in glasbeni
urednik. V orkester je vpeljal brenkala (kitare, mandoline itd.), saj v svojem
ustvarjanju posebno pozornost posveča izboru doslej zapostavljenih in prezrtih
glasbil, zato je marsikatera njegova skladba napisana za nenavadne ali celo
edinstvene zasedbe. Njegov opus za kitaro zajema: Suita za kitaro solo (1999-
2000), terpriredbo ljudske pesmi U'lublan pr'šestic za sopran, flavto in kitaro
(1998).
Peter Šavli (1961, Postojna) je večkrat nagrajen skladatelj, ki pri delih za kitaro
vešče kombinira bossa novo in avantgardnost ter postreže s celo paleto izraznih in
barvnih odtenkov. Njegov opus za kitaro sestavljajo skladbe: Koncert za kitaro in
komorni orkester (1996), Teenager Rondo (1990), Plesni ambienti (1991),
Pueraeternus I (1992), Pueraeternus III, (1994), Avant le devant (1998), Tri
24
sinergije (2008), Tri slovenske ljudske, Jobimesque (2000), So-natus (2004),
Valček (2007) idr.
Bojana Šaljić Podešva (1978, Maribor) je slovenska skladateljica, njeno temeljno
izrazno sredstvo pa je elektroakustična glasba. Je avtorica skladbe Avtron (2003),
ki je po mnenju mnogih najbolj uspešna slovenska skladba za solo kitaro v
zadnjih nekaj letih.
Božidar Kos (1934, Novo mesto) je ugleden skladatelj, pedagog in teoretik, ki je
večino časa deloval v tujini, najdlje v Avstraliji. Leta 2008 se je vrnil v Slovenijo.
V svojih zrelih letih je za kitaro skomponiral Koncert za kitaro in orkester (1992),
Evocations II (1999).
V zadnjem obdobju smo priča plodovitega ustvarjanja slovenskih skladateljev.
Nastalo je več predelav obstoječih ali novih del. Uroš Rojko je ustvaril Chiton
(2003), Peter Šavli je napisal So-natus (2004), ciklično, “sonatno” zasnovano
skladbo, Ivo Petrić se je drugič (po Koroških varijacijah iz leta 2000) lotil kitare
in nam podaril ciklus Šest preludijev (2005), Jani Golob je spisal Tri etude (2005),
Aleš Strajnar je predelal svoj Beguine v Beguine 2004 in Miha gre na morje.
Razveseljiv je pojav kitarista-skladatelja Nejca Kuharja, ki je na Dunaju končal
magistrski študij kompozicije in kitare. Kljub mladosti je njegov opus kitarskih
skladb svež in obetaven.
Poleg navedenih so razna dela prispevali še drugi skladatelji. Imena, ki jih
zasledimo so: Pavle Merkù, Marjan Šijanec, Tomaž Habe, Maksimiljan Feguš,
Larisa Vrhunc, Urška Pompe, Vitja Avsec, Žiga Stanič, Dušan Bavdek, Jan
Plestenjak, Ambrož Čopi, Črt Sojar Voglar, Katalin Péter Krivokapić idr.
Prizadevanja slovenskih kitaristov, pedagogov in skladateljev na področju glasbe
za kitaro je v 20. in 21. stoletju v Sloveniji ustvarila pomembne dosežke na
izvajalskem, pedagoškem in skladateljskem področju. V drugi polovici prejšnjega
stoletja in na začetku novega stoletja so nastali mnogi odlični posnetki, vrstili so
se pedagoški uspehi in nastajala skladateljska dela, ki so omogočila, da je kitara
25
postala enakovredna ostalim »klasičnim« inštrumentom. Kitara s tem pridobiva
vedno več mladih navdušencev, kar omogoča njen nadaljnji razvoj.
V današnjem času deluje na slovenskem veliko dobrih učiteljev in učencev kitare.
Kakovost dela sloni na veliki zagnanosti učiteljev in novih rodov ter se zrcali v
številnih nagradah, ki jih le ti dosegajo na mednarodnih tekmovanjih. Poleg
napredka na področju vzgoje kitaristov se je povečala tudi kakovost in število
skladb, napisanih za kitaro. Eno najpomembnejših vlog na tem področju je imel
ravno Aleš Strajnar, zato je v nadaljevanju natančneje raziskano njegovo življenje,
delo in značilnosti njegovega ustvarjanja.
26
6 Aleš Strajnar in njegovo delo
6.1 Življenje
Slika 7: Aleš Strajnar
(Pridobljeno 16. 9. 2016, iz http://www.dss.si/skladatelji.html)
Aleš Strajnarje slovenski kitarist, pedagog in skladatelj. Skladateljevo delo
dokazuje, da je vsestranski glasbenik, saj njegovo glasbeno udejstvovanje in
ustvarjanje sega na področje klasike, popa, rocka in jazza.
Rodil se je 29. novembra leta 1947 v Vipavi, ker je preživel prvi dve leti svojega
življenja. Otroška leta je preživel v Ajdovščini, pri štirinajstih letih se je z družino
preselil v Ljubljano. Na primorskem sta ga starša pri devetih letih vpisala v
Glasbeno šolo v Ajdovščini, kjer je igral klavir, a ker klavirja v družini niso imeli,
je moral vaditi drugje, kar ga je oviralo.
»Ure klavirja, ki ga s pripadajočim številom ur vaj niso takrat najbolj pritegnile,
so se končale že po dveh letih, bolj kot same ure klavirja pa so mu v spominu
ostali zarisani tisti trenutki, v katerih se je prepuščal samostojnemu muziciranju,
saj je veliko raje, kot da bi vadil predpisano učno snov, že takrat nezavedno iskal
v sebi notranje glasbene harmonije in melodije.« (Strajnar: Trnovske meditacije,
2009)
V času življenja v Ljubljani, ga je v tretjem letniku gimnazije nenadoma navdušila
kitara, ki je zaznamovala njegovo mladost in ga usmerila v uspešno glasbeno pot.
27
»Obisk očetove prijateljice, ki je ob klepetu mimogrede še zaigrala na ta magični
instrument, ga je izredno presunil. Želja postati glasbenik - v prvi vrsti je to
pomenilo postati kitarist - je bila vzbujena. Kmalu je dobil svojo prvo kitaro.«
(Strajnar: Trnovske meditacije, 2009)
28
6.2 Izobrazba
Na nižjo glasbeno šolo iz kitare se je vpisal pozno, vendar jo je zelo hitro
zaključil. Z izobraževanjem na kitari je nadaljeval na Zavodu za glasbeno in
baletno izobraževanje v Ljubljani v razredu prof. Tomaža Šegule in v razredu
prof. Bogdana Habeta.
Leta 1976 je opravil zaključni izpit iz kitare v razredu prof. Tomaža Šegule in
zaključni izpit teoretsko pedagoškega oddelka v razredu prof. Bogdana Habeta.
Na študij kompozicije se je najprej vpisal na ljubljanski Akademiji za glasbo pri
prof. Urošu Kreku, kjer je opravil prvi dve leti študija, po njegovi upokojitvi pa je
študij kompozicije nadaljeval pri prof. Danetu Škerlu, kjer je diplomiral leta 1986.
6.3 Glasbeni razvoj
»Najboljšo popotnico v svet glasbe mu je - tako je prepričan še danes - omogočil
očetov nakup radia znamke Blaupunkt, s čimer so se mu v sredini petdesetih let
odprla vrata v svet kvalitetnega zvoka. Iz radijskega ohišja so prihajale predvsem
mojstrovine Čajkovskega, Musorgskega, operna glasba in v veliki meri tudi
solistična dela za pevce, ki pa se niso vila le iz »družinskega Blaupunkta«, temveč
so skladatelja zaznamovala predvsem tista v svoji najbolj živi obliki: v pesmih,
katere je z veliko radostjo prepeval skladateljev oče. Tako je verjetno prav slednji
- ta je z največjim zanosom prepeval slovenske narodne pesmi - najbolj
zaznamoval in oblikoval skladateljevo glasbeno zavest v tistih zgodnjih otroških
letih.« (Strajnar: Trnovske meditacije, 2009)
Najprej se je z glasbenim izobraževanjem srečal pri urah klavirja v osnovni
glasbeni šoli, v srednji šoli pa ga je navdušila kitara in je mnogo časa namenil
igranju le te. Kitare se je najprej učil kot samouk s posnemanjem in
prepisovanjem skladb Jimija Hendrixa in ostalih mojstrov bluesa. V svet kitare ga
je najprej popeljala zabavna glasba s kitaro, ki ga je popolnoma prevzela.
29
Zaradi navdušenja in želje po glasbenem udejstvovanju je s prijatelji ustanovil
svojo glasbeno skupino z imenom Vihar.
Njegov talent za komponiranje in improviziranje se je odražal že v skladbah, ki jih
je igral v skupini Vihar, kjer so igrali večinoma njegovo glasbo. Leta 1969 je v
studiu Akademik radia Študent posnel nekaj svojih skladb (ni znano, ali se je
posnetek tudi ohranil) nastalih na eno njegovih tem ob spremljavi basista in
bobnarja in njegovi improvizaciji.
(Povzeto 1. 5. 2016, po https://www.youtube.com/watch?v=Zs-tSwceSmc)
Navdušenje nad kitaro ga je spodbudilo, da se je pri 23 letih (1971) vpisal v prvi
razred nižje glasbene šole za kitaro, saj se je zavedal, da za resno ustvarjanje
potrebuje več znanja, kot ga lahko pridobi kot samouk. Nižjo glasbeno šolo je
zaključil zelo hitro. Za študij kitare na srednji glasbeni šoli se je odločil ob
spodbudi prof. Šegule, ob tem pa se je hkrati vpisal na teoretski oddelek Srednje
glasbene šole v Ljubljani. Svojega glasbenega izobraževanja ni nadaljeval na
kitari, saj takrat študij doma še ni bil mogoč in ga je večina nadaljevala v Gradcu,
kar pa mu ni bilo po godu, hkrati pa ga je zanimal študij kompozicije.
Kljub pridobljeni glasbeni izobrazbi skladatelj pravi, da se kot glasbenik ni
spremenil.
»Še vedno sem kot tisti otrok v Ajdovščini, moja duša in fantazija ostajata na nek
način ves čas isti. Kar sem med študijem glasbe pridal svoji glasbeni biti je le še
znanje kontrapunkta, harmonije, ipd. Tako sem svoj glasbeni svet le obogatil z
obrtnim, tehničnim znanjem, sam pa v svojem bistvu kot glasbenik ostajam
venomer enak.« (Strajnar: Trnovske meditacije, 2009)
Skoraj hkrati kot se je vpisal v glasbeno šolo (leta 1972), se je na povabilo
Matjaža Deva pridružil skupini Mladi levi, kjer v spremenjeni zasedbi deluje še
sedaj.
30
Že v času srednje glasbene šole je napisal nekaj skladb, ki jih je prof. Šegula
uporabil v Mladem kitaristu in so namenjene nižjim razredom glasbene šole. To
so skladbe Miha riše, Kavbojska za Mihca, Pravljica za Mihca in Sen. Te skladbe
napisane za njegovega nečaka Mihca so nastale v slogu Jamesa Taylorja, ki ga je
v tem času rad poslušal.
Resna in tehtna dela je začel pisati v obdobju študija kompozicije. Napisal je
skladbo Passacaglia za kitaro, ki prinese tematski material v osmih taktih. Na
podlagi tega materiala skladatelj gradi in razvija kompozicijo naprej. Med drugim
se vrstijo ritmične in melodične variacije. Strajnar je raziskoval tudi kvartno
harmonijo in kvartne akorde uporabil v skladbah Sporočilo I za kitaro, Sporočilo
II za kitaro. Skladal je tudi druge glasbene oblike, skladba Pogledi za flavto in
kitaro predstavlja njegov izdelek suitne oblike, sonatne oblike je uporabil v
skladbah Sonata za flavto in harfo, Sonata št. 1 za dve kitari, Sonata št. 2 za dve
kitari. Poleg navedenih pa je ustvaril še mnoga druga kvalitetna glasbena dela.
Skladateljevo delovanje pa ni omejeno zgolj na kitaro. Komponiral je tudi za
druge instrumente. Pisal je orkestrske skladbe in že v osemdesetih letih ustvaril
Divertimento za kitaro in orkester, potem Slovenski simfonični triptih za veliki
orkester, pozneje pa še Glej, lučke na jezeru! za flavto, harfo, harmoniko,
zvonove, tolkala in godala idr. Večina njegovih skladb je kljub temu ustvarjenih
za kitaro npr. tri Sonate za dve kitari, Trnovska serenada za violino in kitaro.
Skladal pa je tudi po naročilu in tako ustvaril Sonato za flavto in harfo in še
mnoge druge skladbe.
Skladateljevo glasbeno obzorje sega tudi na področje jazza, popa in rocka. S temi
zvrstmi se je srečeval med svojo kariero kot kitarist v različnih zasedbah. Deloval
je v skupinah Vihar in Mladi levi, sodeloval v raznih zasedbah na Radiu Slovenija
in Radiu Ljubljana ter igral v orkestru, ki je spremljal Slovensko popevko in
Veselo jesen. Tudi te izkušnje so mu pomagale, da je lahko skupaj z drugimi
kolegi uspešno pripravil učni načrt za jazz kitaro, ki ga predhodno v Sloveniji še
ni bilo.
31
»Uspešno glasbeno pot pa je doživljal tudi s skupino Mladi levi (1966-1975). Bili
so slovenska vokalno-instrumentalna zasedba, igrali so rock in pop glasbo.
Skupina si je nadela ime po filmu The Young Lions (Mladi levi), ki ga je leta
1958 po romanu Irwina Showa posnel režiser Edward Dmytryk. Ponovno so
nastopili za Silvestrovo 2014«.
(Povzeto 11.7.2016 iz https://sl.wikipedia.org/wiki/Mladi_levi)
Slika 8: Mladi levi (2014)
(Pridobljeno 5. 9. 2016, iz http://www.cd-cc.si/sl/glasba/mladi-levi-4566/)
Leta 2016 je bil na Slovenskem filmskem festivalu predvajan film Dejana
Batoćanina o glasbeni skupini Mladi levi z naslovom Mladi levi: polnost časa.
»Mladi levi, legendarna glasbena skupina iz 60. in 70. let, se je po štirih
desetletjih vrnila na glasbene odre. Film se odvija od prvih srečanj petih
upokojencev, ki so se odločili obuditi stare uspešnice in k sodelovanju povabiti
vse nekdanje člane. Spremljamo jih skozi mesece priprav in številnih vaj ter se
vračamo v čas njihove mladosti, ko so prek glasbe stkali prijateljske vezi, ki so
uresničile to, kar se je marsikomu zdelo nemogoče. Novembra 2014 so ob
precejšnji medijski pozornosti nastopili na dveh razprodanih koncertih v Ljubljani
in navdušili občinstvo.«
(Pridobljeno 16. 9. 2016, iz http://www.fsf.si/2016/sl/filmi/celovecerni-
dokumentarni-film/mladi-levi-polnost-casa/)
32
Jazzovska glasba mu je z leti dela, igranja in ustvarjanja postajala vedno bližja,
zato trenutno deluje tudi v zasedbi Remake Swing Quartet, ustanovljeni v letu
2007. Člani kvarteta igrajo razne skladbe iz časa swinga.
»Izbrane skladbe priredijo sami in stremijo h glasbenemu izrazu, značilnemu za
swing ter pri tem uporabljajo zanj tipične vzorce in način izvedbe.
Kljub kratkemu času delovanja so se uspešno predstavili na več jazz večerih v
Ljubljanskih jazz klubih.«
(Pridobljeno 11. 7. 2016, iz http://citymagazine.si/dogodek/remake-swing-quartet)
Čeprav je skladatelj že upokojen, še vedno nadaljuje s skladanjem. Pri tem so
nastale določene predelave njegovih že napisanih skladb in tudi nova pomembna
dela. Predelal je npr. skladbi Beguine (krstna izvedba; Tanja Brecelj v Sežani
1999) in Miha gre na morje. V obdobju po upokojitvi je napisal tudi svoj prvi
koncert za kitaro in orkester v treh stavkih z naslovom Fantazija za sprehajalca.
Koncertno delo temelji na materialu vzetem iz suite Pogledi za flavto in kitaro.
Koncert pripoveduje o sprehajalcu, ki je on sam in se sprehaja po Trnovem ob
Ljubljanici.
10. junija 2016 je bila v sklopu prireditve Noč slovenskih skladateljev krstno
izvedena tudi skladba Sonata za dve kitari št. 3 v izvedbi Jureta Cerkovnika in
Nejca Kuharja.
Njegovo glasbeno delovanje ne pojenja, saj se kljub upokojitvi še vedno aktivno
ukvarja z glasbo in koncertira v različnih zasedbah, sklada in nastopa skupaj s
svojo hčerko, pevko Anjo Strajnar.
33
6.4 Zaposlitev in kariera
Od leta 1971-1974 je bil svobodni umetnik, nato se je leta 1976 zaposlil na
Glasbeni šoli Ljubljana Moste-Polje kjer je poučeval kitaro do leta 1994. Z letom
1992 je pričel poučevati solfeggio in jazz kitaro na Srednji glasbeni in baletni šoli
v Ljubljani ter vodil oddelek za jazz in zabavno glasbo. V letih 1997, 2000 in
2003 je bil član tekmovalne žirije na tekmovanju mladih slovenskih glasbenikov.
Dejaven je tudi v zabavni glasbi, kjer je bil v letu 2000, 2001 in 2003 član
strokovne komisije pri izboru popevke, ki je predstavljala Slovenijo na Evroviziji.
34
6.5 Pedagoško delo
Na pedagoškem področju je skladatelj deloval od leta 1976 do svoje upokojitve.
Njegov najpomembnejši prispevek pedagoškega dela je učni načrt za jazz kitaro,
izdelan skupaj z drugimi avtorji.
Jazz kitaro je začel poučevati leta 1990. V prvih šolskih letih so dijaki obiskovali
pouk pri posameznih instrumentih, teorijo pa so obiskovali na Srednji glasbeni
šoli v Ljubljani. Po treh letih delovanja se je poučevanje pričelo v celoti odvijati
pod okriljem Srednje glasbene in baletne šole v Ljubljani, ki je s tem dobila
oddelek za jazz. Poučevanje jazz kitare in vodenje jazz oddelka je prevzel Aleš
Strajnar, čeprav se jazz kitare uradno nikoli ni učil, imel pa je mnogo izkušenj,
pridobljenih z delovanjem v orkestrih radia Ljubljana in radia Slovenija. Bil je
nekakšen pionir na tem področju in je na programu jazz kitare deloval do svoje
upokojitve.
Program jazz kitara, ki ga je izdelal Aleš Strajnar skupaj z drugimi avtorji določa
vsebino poučevanja jazz kitare. Program zajema standarde jazza in bluesa,
osnovne termine jazz teorije, kot so intervali, akordi, lestvice ali modusi, osnove
jazz harmonije in standardne akordične postope v jazzu. Pri tem je učna ura jazz
kitare zelo podobna tisti klasične kitare. Ena tretjina pouka je še vedno pouk
klasične kitare, dve tretjini pa pouk jazz kitare. Pri pouku se poleg jazz lestvic
igrajo tudi modalne in dominantne lestvice, lidijska dominanta, alterirana lestvica,
zmanjšana lestvica, več je poudarka na odnosu harmonija in lestvica in napotki
glede uporabe le teh. Igranje jazz kitare temelji na uporabi teh lestvic, lastnih idej
in improvizacije. Spoznavajo se akordične oblike in prijemi na vratu (trizvoki,
septakordi, obrati, do kompleksnejših akordičnih oblik). Obravnava se uporaba
ritmičnih variacij in akordičnih substitutov pri igranju spremljave. Pri tem se
uporabljajo tudi naprednejše tehnike igranja, potrebne za izgradnjo efektivnega in
zanimivega sola preko akordičnih zvez. Učni načrt omogoča, da dijaki poleg
urjenja v igri kitare pridobivajo tudi strokovna in druga splošna znanja.
35
Pomemben pečat pedagoškega dela je pustil tudi v znanju, ki ga je predajal na
svoje učence, s katerimi je osvojil različne nagrade.
36
6.6 Komentar o skladbah za kitaro
»Z učenci zelo rad igram skladbe Aleša Strajnarja,pri njem je opaziti močan vpliv
jazza in impresionizma. Rad uporablja različne modalne lestvice, celotonske
lestvice in akorde ki niso terčno grajeni. Zelo so mu pri srcu neparni taktovski
načini in sinkope, uporaba akordičnih modelov, akordi značilni za jazz. Skladbe
so vedno lepo in zanimivo strukturirane, predvsem pa zelo poslušljive in s pravo
mero zahtevnosti. Med svojim študijem kitare sem tudi sam igral nekaj njegovih
skladb (npr. Beguine) in pri izvedbi neznansko užival. Predvsem zaradi razgibane
ritmike, iskrivih sinkopiranih melodij in dobre interne dramaturgije. Tako so
skladbe Aleša Strajnarja med tistimi skladbami slovenskih skladateljev, ki jih
moji učenci najraje igrajo in po začetnem negodovanju kmalu začnejo uživati v
glasbi.«
Stojan Kralj, kitarist, prof. na Konservatoriju za glasbo in balet v Mariboru
37
6.7 Nagrade in priznanja
Leta 1980 je prejel na »Slovenski popevki« prvo nagrado za pesem Dan
neskončnih sanj, ki jo je takrat izvajal Vlado Kreslin.
Leta 1981 je prejel zlato plaketo SOKOJ za najboljšo priredbo na festivalu »Dnevi
slovenske glasbe« s pesmijo Človek v človeku.
Poleg nagrad za glasbena dela je bil uspešen tudi kot pedagog in je tako s svojimi
učenci osvojil:
leta 1989 v Novi Gorici drugo nagrado na 18. tekmovanju učencev in
študentov glasbe SR Slovenije z učencem Blažem Črnivcem.
leta 1990 v Velenju tretjo nagrado na 19. tekmovanju učencev in študentov
glasbe Slovenije z učencema Blažem Črnivcem in Barbaro Sorč.
(Povzeto 1.9.2016, po http://www.dss.si/ales-strajnar-en)
38
6.8 Skladateljeva dela
6.8.1 Orkestralna dela
- Divertimento za kitaro in orkester (1984);
- Slovenski simfonični triptih, za velik orkester (1986);
- Glej, lučke na jezeru!, za flavto, harfo, harmoniko, zvonove, tolkala in godala
(2005);
- Klopotec mi klopoče (2006);
- Fantazija za sprehajalca za kitaro in orkester (podnaslov: Koncert za kitaro in
orkester) v treh stavkih: I Na Špici, II Gregorčki in III Trnfest (2015)
6.8.2 Vokalna glasba
- Balada o valčku za mešani zbor (1981);
- Jesen, za alt in klavir (1991);
- Živel nekoč je kamenček, za alt in klavir (1991);
- Pesem za mamo, za alt in klavir (1991);
- Stoji ljubimec, za alt in klavir (2001);
- Kdo sem, za alt in klavir (2003).
6.8.3 Solistična instrumentalna glasba
- Miha riše, za kitaro (1974);
- Sen, za kitaro (1974);
- Pravljica za Mihca, za kitaro (1976);
- Passacaglia, za kitaro (1982);
- Sporočilo I, za kitaro (1989);
- Sporočilo II, za kitaro (1990);
- Če si zaljubljen v maju, za kitaro (1993);
- Kavbojska za Mihca, za kitaro (1995);
- Miha gre na morje, za kitaro (1997);
39
- Beguine, za kitaro (1999);
- Tango za Anjo, za kitaro (2003);
- Beguine 2004, za kitaro (2004);
- Metafora iz Saline (2013;
- Valček za Jima (2015);
- Miha gre na morje (2016).
6.8.4 Komorna glasba
- Pomlad, pomladi…, za dve flavti in kitaro (1982);
- Pogledi, suita za flavto in kitaro (1983);
- Punčka zaspi, za violino in klavir (1989);
- Sonata, za flavto in harfo (1985);
- V dvoje je lepše, za kljunasto flavto in kitaro (1989);
- Sporočilo III, za violino in klavir (1989);
- Sporočilo IV, za oboo, klarinet in fagot (1990);
- Sonata št. 1, za dve kitari (1995);
- Sonata št. 2, za dve kitari (2001);
- Sonata št. 3, za dve kitari (2001)
- Ulična fantazija, za flavto in harmoniko (2004);
- Zaljubljena harmonika, za flavto, violino, harmoniko, klavir in bas harmoniko
(2004).
- Trnovska serenada za kitaro in violino (2009)
- Stoji ljubimec za glas, alt saksofon, kitaro in tamburin (2010);
6.8.5 Zabavna glasba
- Sveti Štefan, za mali ansambel (1969);
- Pesem pomladi, za mali ansambel (1980);
- Dan neskončnih sanj, za vokal in mali ansambel (1981);
- Človek v človeku, za vokal in orkester (1982);
- V vrtovih vstajajo palače, za vokal in mali ansambel (1990);
- Daljave, za vokal in ansambel (1994);
40
- Val in pristan, za vokal, revijski orkester in zbor (1997);
- Zvečer, za vokal in mali ansambel (1997);
- Še vino je pijano, za vokal in orkester (2014).
6.8.6 Diskografija
- CD: Andrej Grafenauer, Works of Slovenian composers, 1992: Tri miniature;
- CD: Andrej Grafenauer, Works of Slovenian composers 2, 1994: Passacaglia;
Sporočilo I; Sporočilo II;
- CD: Žarko Ignjatovič, Hic et nunc, 2001: Beguine;
- CD: Cveto Kobal, Mojca Zlobko Vajgl, 2006: Danza za flavto in harfo;
- CD: Tomaž Rajterič, kitara, 2007: Beguine 2004;
- CD: Aleš Strajnar, Trnovske meditacije, 2009: Sporočilo 1; Sporočilo 2;
Beguine 2004; Tango za Anjo; Passacaglia; Sonata za dve kitari št. 1; Sonata
za dve kitari št. 2; Sonata za flavto in harfo;
41
6.9 Analiza značilnosti skladateljevega sloga
V skladbah Aleša Strajnarja zasledimo močan vpliv jazza in impresionizma. Za
svoje glasbeno izražanje pogosto uporablja celotonske lestvice, modalne lestvice
in ne-terčno grajene akorde.
Razvidno je prepletanje klasične in zabavne glasbe. »Pri ustvarjanju zabavne
glasbe sem resen, moja resna glasba pa je zabavna, lahka.« (Strajnar: Trnovske
meditacije 2009).
»Premico med njegovim oblikovanjem resne in zabavne glasbe gre iskati v pojmu
»groove«, ki ga v glasbi najbolj in neprestano privlači, saj ga razume kot tisti
poseben glasbeni čar, ki dela glasbo tako zelo dragoceno.« (Strajnar: Trnovske
meditacije 2009).
Opaziti je mnogo elementov jazza, kot so akordi značilni za jazz, neparni
taktovski načini in sinkope, vključevanje akordičnih modelov idr.
Značilnosti njegove resne glasbe s pridihom jazza omogoča izvajalcu veliko lastne
svobode v interpretaciji, kar daje igranju njegovih del poseben čar in večjo
priljubljenost.
42
7 Analiza skladb
7.1 Miha riše
Je skladba s katero skladatelj nakazuje dogajanje, duševno stanje in vizualno
predstavo dečka Mihca pri risanju, kar jo uvršča med tipične oblike programske
glasbe. Skozi posamezne dele v skladbi avtor ponazori svojega nečaka, ki riše po
papirju. Najprej riše vijuge, nato pike in ostre črte, potem utrujen naredi še nekaj
dolgih črt. Obrne svinčnik in hitro zradira nekaj črt, nariše zopet nekaj začetnih
vijug in vesel odide v sobo…
Je ena njegovih prvih skladb, nastala leta 1974 ob spodbudi prof. Šegule. Skladba
je objavljena v zbirki Mladi Kitarist in spada med zahtevnejše skladbe v programu
nižje glasbene šole. Kljub temu je med učenci priljubljena, saj jo je v danem
okviru mogoče izvajati z veliko mero svobode v interpretaciji.
Vsebuje živahne ritmične poudarke in je ustvarjena z različnimi oblikami e-mol
lestvic. V skladbi se menjujejo različni tempi in teme.
43
7.1.1 Oblikovna analiza
Skladba je sestavljena iz 4 delov ter vsebuje 26 taktov.
Začne se z počasnim uvodnim taktom, ki se postopoma ustavi in se nato v 2. taktu
prične prvi del skladbe. Ta del se zaključi v taktu št. 6.
Drugi, ritmično bolj razgiban del skladbe obsega 10. taktov. Začne se z ostrim
kratkim tonom v taktu št. 7 in se konča s taktom št. 16.
Sledi tretji umirjeni vmesni del dveh taktov (št. 17 in 18) v polovinkah.
S taktom št. 19 se začne četrti del skladbe. Le ta zajema 8 taktov, vse do takta št.
26, ko skladatelj skladbo zaključi. V zadnjih petih taktih je ponovitev prvega dela
z manjšimi spremembami v zadnjih dveh taktih.
44
7.1.2 Ritmična analiza
Skladba je napisana v 4/4-taktovskem načinu in je ritmično pestra, saj se že v
uvodnem taktu začne z osminskimi triolami, ki se vrstijo skozi ves prvi del
skladbe.
Slika9: Iz skladbe Miha riše (A. Strajnar), takt 2
Ritmično razgibani drugi del se začne v 7. taktu z glissandom (drseč prehod iz
tona na ton) iz osminke na osminko z ostrim staccatom (kratek, oster zven tona)
ter se ponavlja v taktih 9, 11 in 13. Skladatelj razgibanost popestri še s
šestnajstinko v 8. in 12. taktu, medtem ko je basovska linija še vedno pisana v
celinkah in polovinkah.
Slika 10:Iz skladbe Miha riše (A. Strajnar), takta7, 8
Skladba se v 17. in 18. taktu s polovinkami umiri.
V 19. taktu se spremeni taktovski način v 6/4, v 20. taktu pa v 4/4-taktovski, v
taktu št. 21 v 5/4 taktovski način in v 22. nazaj v4 /4 takt. Skladatelj zopet vpelje
osminske triole in s korono na četrinki v 26. taktu skladbo zaključi.
45
7.1.3 Melodična analiza
Skladba Miha riše ima na začetku predznak fis, in določeno tonaliteto e-mol.
Uvodni takt je napisan v celotonski lestvici (h-d2), nato pa skladatelj nadaljuje v
osnovni tonaliteti e-mol.
Slika 11: Iz skladbe Miha riše (A. Strajnar), takt 7
V prvem delu skladatelj z osminskimi triolami niza tone e-mol melodične lestvice
in obsega tone f1-e3. V spodnjem glasu tonaliteto podpre z prazno šesto struno,
tonom E (Miha s svinčnikom riše vijuge po listu papirja)
Drugi del skladbe se začne z glissandom iz tona e3 na ton h2 in tonom E v basu.
Sledi stopnja subdominante in glissandi iz tona e3 na ton a2 in tonom s prazno
peto struno v basu ter na koncu fraze zvišana 3. stopnja ton gis2.
Nato se fraza ponovi in konča z razvezajem tona gis2 nazaj v g2 na koncu drugega
dela skladbe (takt 16) (sunkovito ustvarjanje pik in ostrih črt).
Sledi umirjen tretji del s tonom H in h1, ki je dominanta e-molove lestvice in se
zaključi z molovim kvintakordom na tonu H z izpuščeno terco.
Z razloženimi akordi in obrati skladatelj nadaljuje nizanje osminskih triol, ki jih
zaključi v taktu št. 21 s četrtinko na tonu h2 (Miha utrujen vleče črte po papirju).
46
7.1.4 Interpretacijska analiza
V1.taktu skladatelj uporabi oznake p (tiho), adagio (počasi) in na koncu
celotonske lestvice še ritardando (vse počasneje).
Prvi del skladba se izvaja umirjeno (moderato) in tiho in se v 3. taktu z
ritardandom upočasni. Skladba se nadaljuje v prvotnem tempu (a tempo) in se ob
naraščanju zvočne jakosti (crescendom) stopnuje do ff (zelo glasno) in se z zadnjo
triolo 5. takta z oznako p in rit. na koncu prvega dela umiri.
Drugi del se prične s 7. taktom glasno (f), hitro in veselo (Allegro) ter v melodiji v
zgornji liniji z ostrim staccatom (kratek, oster ton) in kratkimi notnimi
vrednostmi. Ta živahnost se z ritardandom zaključi v tretjem delu s polovinkami
in počasnim andantinom v 16. taktu in ritardandom v 18. taktu.
V zmernem, umirjenem tempu in menjavo taktovskega načina v 19., 20., 21. in
22. taktu, se z oznako tiho začenja četrti del skladbe, ki skozi 19. takt s cresc.
narašča in nato zopet jakostno pojenja. V naslednjih dveh taktih skladatelj z
oznakami crescendo (postopno naraščanje zvočne jakosti), decresendo (postopno
zmanjševanje zvočne jakosti) in rit. ter korono (podaljša vrednost note vsaj za
polovico njene vrednosti) na četrtinki za trenutek skladbo ustavi. Nadaljuje jo v a
tempu z oznako p (tiho) skozi triole in decrescendom ter oznako pp (zelo tiho) in
korono na zadnji četrtinki zaključi.
47
7.2 Kavbojska za Mihca
Tudi to skladbo je skladatelj skomponiral na pobudo prof. Šegule in je napisana za
nečaka Miho. Skladba je nastala leta 1976 kot skladba - raziskava za
»fingerpicking«3 način ubiranja strun. Prof. Šegula je tudi to skladbo uporabil v
svoji šoli za kitaro, ki je takrat nastajala in je objavljena v zbirki Mladi kitarist 2
(T. Šegula).
Primerna je za učence višjih razredov (7, 8 razred) nižje glasbene šole. Je
interpretacijsko zelo pestra skladba v razgibanem tempu s preprosto melodično
linijo v zgornjem glasu, ki jo skladatelj popestri z uporabo flažoletnega tona.
7.2.1 Oblikovna analiza
Skladba obsega 85 taktov in je sestavljena iz treh delov A, B, A* ter treh uvodnih
taktov napisanih v svobodnem tempu. Četrtinka na koncu 4. takta je uvod v del A,
ki ga sestavlja 35 taktov in ga igramo stalno v istem tempu brez spreminjanja
hitrosti. Spevna melodija v zgornjem glasu in akordična spremljava v osminkah
izražata razgiban temperament.
Del B je značajsko umirjen in obsega 12 taktov, večinoma v četrtinkah. Le ta se
zaključi v 47. taktu, ki z zadnjo četrtinko napove tretji del skladbe.
V tretjem, zadnjem delu sklade je 39 taktov. Praktično je to ponovitev dela A z
manjšimi spremembami. V 85. taktu skladatelj skladbo zaključi z ritardandom,
razloženim akordom na celinki in s korono.
3Fingerpicking je posebna tehnika igranja kitare s prsti
48
7.2.2 Ritmična analiza
Skladba Kavbojska za Mihca je napisana v dvodobnem taktu, v katerem je doba
polovinka (2/2 takt) in je ritmično dokaj preprosta.
Že v prvem taktu nam skladatelj približa prvine jazza s poudarkom na lahki dobi
in to ritmično posebnost spretno prepleta skozi vse takte (vezava osminke na
osminko, osminke na četrtinko in četrtinke na polovinko).
Slika 12: Iz skladbe Kavbojska za Mihca (A. Strajnar), ritmična posebnost v 1.
taktu
Notne vrednosti, ki jih skozi skladbo srečujemo so v razgibanem prvem delu
osminke in četrtinke. Polovinke in celinke pa so značilne za karakterno bolj
umirjen drugi del.
Tretji del skladbe je ponovno bolj razigran s četrtinkami in osminkami. Skladba se
zaključi s celinskim akordom.
49
7.2.3 Melodična analiza
Na začetku skladbe sta zapisana višaja (fis, cis), ki določata tonaliteto D-dur.
Skladba je melodično preprosta z nekoliko razširjeno tonaliteto. V uvodnem taktu
je zapisan razložen akord g1-h1-d2, subdominanta tonalitete, s tonom A v basu, ki
je z ligaturo vezan v drugi takt, ki preide v dominanto. To skladatelj ponovi v 3. in
4. taktu.
V nadaljevanju skladatelj prepleta akorde glavnih in stranskih stopenj (D, G, A).
Vmes vpelje alterirane akorde s katerimi popestri harmonijo (znižana 6. stopnja,
molova subdominanta a-c-e).
Melodična linija je v zgornjem glasu, medtem ko ostali toni predstavljajo
spremljavo, saj v tej skladbi skladatelj raziskuje fingerpicking način igranja.
Slika 13: Iz skladbe Kavbojska za Mihca (A. Strajnar), način zapisa za izvajanje
fingerpicking načina igranja
Drugi del skladbe začne z durovim trozvokom na tonični paraleli (b-d-f) in
nadaljuje z molovo subdominanto v 37. taktu. Spremeni se tudi način igranja, saj
osminke zamenjajo četrtinke in polovinke. Glavna melodija je še vedno v
zgornjem glasu. Skladatelj niza akorde iz takta v takt; na dominantni paraleli (takt
39), zmanjšan trozvok g1-b1-d2 (takt 40), trozvok na tretji stopnji in na koncu dva
durova trozvoka glavnih stopenj (takt 44-47), s katerimi drugi del zaključi.
Zadnji del skladbe je ponovitev prvega z manjšimi spremembami in se konča na
toniki tonalitete.
50
7.2.4 Interpretacijska analiza
Na začetku skladbe je skladatelj uporabil oznako p in tempo rubato (nihanje
hitrosti pri izvajanju, igranje v svobodnem tempu). Že prvo melodično frazo
zaključi s korono nad notno vrednostjo celinke in to ponovi tudi v naslednji frazi,
s korono na četrtinki in korono nad oznako za t.i. flažoletni ton (»visoki, stekleni
in kot flavta zveneči ton na strunskih glasbilih, ki ga izvajamo tako, da se s konico
mezinca leve roke le rahlo dotaknemo strune nad prečko, ki razmejuje VII. in
VIII. polje, nato s kazalcem desne roke brenknemo četrto struno v bližini kobilice
in takoj nato mezinec leve roke dvignemo s strune«. (Bedina in avtorji 1987, str.
86))
Slika 14: Iz skladbe Kavbojska za Mihca (A. Strajnar), takti 1-4
Razgibani prvi del skladbe se začne z oznako Tempo giusto ( = 100), (igranje v
stalno istem tempu brez spreminjanja hitrosti) ter mf (srednje glasno). Takt 16
označuje oznaka cresc., kar pomeni stopnjevanje jakosti tona vse do takta 20, ki je
označen z oznako f (glasno). Z oznako decrescendov taktu 28 skladatelj postopno
zmanjšuje jakost tona in z oznako molto ritenuto (hitro zadrževanje tempa) na
začetku takta 34 prvi del skladbe umirjeno zaključi.
Drugi bolj umirjen del skladbe, opisujejo oznake pp in meno mosso ( = 80)
(manj razgibano). Takt 40 je označen z oznako crescendo in tako postopoma z
glasnejšim igranjem in rit. na začetku 44. takta, preidemo v mf. V taktu 45 je nad
celinko označena korona. Tukaj se na tonu a3 skladba za hip ustavi. V taktih 46,
47 se z akordi in korono na polovinki in nato četrtinki (alikvotni ton) drugi del
skladbe tiho zaključi.
51
Slika 15: Iz skladbe Kavbojska za Mihca (A. Strajnar), takti 45, 46, 47
Z oznako tempo rubato se skladba v svobodnem tempu in srednje glasno mf
nadaljuje kot ponovitev prvega dela z manjšimi spremembami. S postopnim
pospeševanjem tempa v 55. taktu in naraščanjem jakosti tona cresc. v 60. taktu
skladba iz svobodnega tempa preide v tempo giusto ( = 100). Skladatelj z
oznako za zmanjševanje jakosti tona decresendo (v taktu 81) in z oznako rit.
skladbo v taktu 85 zaključi.
52
7.3 Pravljica za Mihca
Je ena izmed lirično najlepših in najbolj znanih skladateljevih skladb, ki ima
tridelno pesemsko obliko z zaključkom. Večkrat je bila obvezna skladba na
tekmovanju mladih slovenskih glasbenikov in zahteva od izvajalca tankočutno
interpretacijo.
Mihec je majhen deček, njegov nečak. Skladatelj ga je ob odsotnosti njegovih
staršev velikokrat varoval in z njim preživljal večere. Nastala je v času učenja
kitare (1976) ob spodbudi prof. Šegule, naj napiše kakšno delo za kitaro.
Skladatelj se je ob tem odločil, da bo napisal komad za »njegovega Mihca«.
Skladal je pod močnim vplivom Jamesa Taylora in glasbe, ki jo je takrat poslušal.
Objavljena je v zbirki Mladi kitarist in je primerna za učence v višjih razredih
nižje glasbene šole. Je najbolj znana skladateljeva skladba, med učenci kitare zelo
priljubljena in največkrat igrana.
53
7.3.1 Oblikovna analiza
Skladba Pravljica za Mihca je sestavljena iz treh večjih delov (A, B, A*) in code
(dodatek k skladbi). Vsebuje 58 taktov, zadnji takt se dopolnjuje s prvim, ki je
predtakt.
Prvi del skladbe, z melodijo v zgornjem glasu, zajema 18 taktov in se konča z
ritenutom (zadržano) in s korono.
V 19. taktu se v prvotnem tempu začne drugi del. Za odtenek bolj razgiban
karakter se kaže v zaporedju tonov, ki si sledijo in s tem pričarajo nemir
utrujenega Mihca. Zaključi se v 36. taktu s korono in tako umirjeno pripelje
skladbico v tretji del.
Tretji del je ponovitev prve teme z manjšimi spremembami. Z osminko v 55. taktu
se začne zaključek skladbice, ki jo skladatelj sočasno s pojemanjem dinamike in
tempa (calando) in korono zaključi.
54
7.3.2 Ritmična analiza
Skladba se začne v 5/8 taktovskem načinu. V basu se izmenjujeta četrtinka in
četrtinka s piko, ki so z ligaturo (lok, ki veže dve enako visoki noti v skupno
trajanje) povezane v ležeč glas, medtem ko se drugi glasovi gibljejo naprej. V
zgornjem glasu skladatelj z osminkami barva spremljavo, s četrtinkami s piko pa
poudari melodijo, ki daje skladbici umirjen značaj. Na začetku 10. takta v
melodiji skladatelj uporabi okrasek pred glavno noto - dvojni predložek. To
ponovi v 47. taktu. Nato se v 15. taktu taktovski način spremeni, prav tako
skladatelj opusti basovsko spremljavo, melodija v zgornjem glasu pa še naprej
ostaja v vrednosti četrtinke s piko. Prvi del skladbe zaključi s štirimi takti v 3/8
taktovskem načinu.
B-del skladbe je zapisan v 4/4 taktovskem načinu in je ritmično precej nezanimiv.
Notne vrednosti, ki jih skladatelj uporabi, so osminke, v zgornjem glasu četrtinke,
notna vrednost v basu pa je celinka, ki je iz takta 27 v takt 28 povezana z ligaturo.
Konec 24. takta skladatelj uporabi ligaturo iz osminke vezano na četrtinko, ko na
ležečem basu postavi akord. Drugi del skladbe se v 36. taktu na takšen način tudi
zaključi.
Zadnji del skladbice se začne s predtaktom v 5/8 taktovskem načinu in je
ponovitev prvega dela. Skladatelj v 51. taktu, ko spremeni taktovski način v 3/8, v
basu doda notne vrednosti četrtinke. Ta del zaključi z akordom v četrtinkah, ki ga
z osminko poveže v zaključek. Le ta je zapisan v 4/4 taktovskem način in se
akordično z osminkami konča s korono in četrtinkami s piko.
55
7.3.3 Melodična analiza
Skladba Pravljica za Mihca ima na začetku napisana predznaka fis in cis, kar
določa tonaliteto D-dur. Šesto struno preglasimo za cel ton iz tona E v ton D.
Skladatelj uporablja tonski material, ki sloni na funkcionalni harmoniji. Spevna
melodična linija se giblje v zgornjem glasu z akordično spremljavo. Z znižanjem
tona h v b skladbo postavi v molovo subdominanto. V taktu 14 z zmanjšanim
sekstakordom g1-b1-e2 in s ponovitvijo teh tonov v melodični liniji prvi del
skladbe v taktu 17 z zmanjšanim sekstakordom e2-g2-cis3 s zaključi.
Slika 16: Iz skladbe Pravljica a za Mihca (A. Strajnar), takti 14, 15, 16 in 17
Drugi del skladbe temelji na prebiranju strun v tonih D-dura in se nadaljuje s
sekstami v 19. taktu. V melodijo vpelje dvoglasje, ki ga podpre s ponavljajočim se
tonom v basu in na takšen način s taktom 36 drugi del s korono na akordu A-cis2-
e2 konča.
Zadnji del je ponovitev prvega dela z manjšimi spremembami. V taktu 55
skladatelj zmanjšani sekstakord razveže v toniko. Sledi dodatek, ki s poltonskim
zaporedjem tonov v basu in ponavljajočih se tonih d1-g1-d2 v akordični liniji
počasi skladbo pripelje do konca.
Slika 17: Iz skladbe Pravljica a za Mihca (A. Strajnar), takti 55 do 59
56
7.3.4 Interpretacijska analiza
Skladba je označena z oznako za hitrost izvajanja 208 osmink na minuto. Prav
tako skladatelj na začetku skladbe doda oznako Andantino contabile (nekoliko
hitreje kot andante (»korakajoče«, spevno, posnemaje človeški glas)). Na začetku
imamo oznako p. Jakost izvajanja postopoma dvigujemo, do najprej mf v 8. taktu
in s cresc. do f v 17. taktu, ko se s korono in oznako poco rit. (rahlo postopno
zmanjšanje hitrosti izvajanja) konča prvi del skladbe.
V a tempu (izvajanje v prvotnem tempu) sledi drugi del. Z oznako cresc. se jakost
dinamike postopoma dvigne iz tihega igranja v glasno in z oznako decres. in ten.
(zadržano, izrazno polno) spet nazaj v tiho (takt 18, 19). Tako se dinamika ponovi
v naslednjih dveh taktih. Takt št. 23 se začne tiho in s crescendom se v skladbi
dvigne dinamika v mf vse do 28. takta, ko se z decrescendom in ritardandom
sklada umiri. Nato se vse še enkrat ponovi in v 36. taktu se drugi del skladbe
glasno in s korono zaključi.
Tretji del skladbe je ponovitev prvega dela vse do 51. takta, ko skladatelj z oznako
cresc e accel (vedno glasneje in hitreje) glasno s koronami in arp. (način izvajanja
akordov, da se toni oglasijo drug za drugim) skladbico ustavi. Sledi coda z
oznakami calando in ppp (zelo zelo tiho) ter korono in arp. na zadnjem akordu, ki
skladbo zaključi.
57
7.4 Sen
Skladba Sen je skladateljeva prva skladba, napisana za kitaro, ki je nastala leta
1974. Tako kot skladbe Miha riše in Pravljica za Mihca je tudi ta nastala ob
prigovarjanju prof. Šegule in je prav tako objavljena v zbirki Mladi kitarist.
Skladba je primerna za 5. ali 6. razred nižje glasbene šole.
Je krajša tridelna skladba, kjer se prvi del ponovi, vendar ima drugič spremenjen
konec. Melodija skladbe je v zgornjem glasu. Drugi del se začne v triolah, kjer po
vsakem taktu sledi akord kot neke vrste razvez. Skladba se zaključi s ponovitvijo
prvega dela.
Skladatelj pravi, da bi danes rad naredil iz teme neko daljše delo, morda priredbo
za orkester.
58
7.4.1 Oblikovna analiza
Skladba nima točno določene oblike in vsebuje tri dele. Celotno skladbo sestavlja
26 taktov.
Prvi del skladbe sestavlja deset taktov. Takta 7 in 8 sta označena z oznako
seconda volta (drugič-uporabimo, kadar ima skladba dva konca ali več) in oznako
repriza (preprosta ponovitev označena z običajnim znakom za ponavljanje). Po 8.
taktu sledi ponovitev od začetka, 7. in 8. takt se izpusti in prvi del se zaključi s
taktoma 9 in 10.
Drugi del se izvede z 8. takti. Prične se v taktu 11, kjer skladatelj z oznako
semprediminuendo (pojemajoče) postopoma upočasni tempo. Drugi del se
zaključi v 18. taktu.
Sledi zadnji, 3.del, ki pa je ponovitev prvega dela skladbe brez seconda volta. V
tem delu skladatelj z oznako a tempo skladbo nadaljuje v prvotnem tempu (a
tempo). Skladba se zaključi s taktom 26.
59
7.4.2 Ritmična analiza
Celotna skladba je napisana v 3/4 taktovskem načinu in je ritmično preprosta.
V prvem delu se melodija giblje v preprostem ritmu osmink, četrtink, polovink in
se zaključi s polovinko s piko.
Slika 18: Iz skladbe Sen (A. Strajnar), takti 1, 2 in 3
V drugem delu skladbe se v 11. taktu pojavi ritmična posebnost osminska triola.
Slika 19: Iz skladbe Sen (A. Strajnar), ritmična posebnost v taktu 11
Preplet osminskih triol in akordov se izmenjuje s polovinko s piko vse do 18.
takta, ko se ponovi prvi del v enostavnem ritmičnem načinu.
60
7.4.3 Melodična analiza
Skladba ima dva predznaka (fis in cis) in je napisana v tonaliteti D-dur. Harmonija
skladbe temelji na funkcijski lestvici.
Prvi del skladbe se v 1. taktu začne s toniko in se v 8. in 10. taktu na toniki tudi
zaključi. Melodična linija se giblje v zgornjem glasu v razponu kvinte.
Slika 20: Iz skladbe Sen (A. Strajnar), takti 1, 2 in 3
Drugi del skladbe se začne v 11. taktu z molovo subdominanto g-mol. Sestavljen
je iz razloženih akordov in melodije v zgornjem glasu. Skladatelj skozi glavne in
stranske stopnje funkcijske lestvice skladbo v taktu 18 na šesti stopnji, z akordom
h-d-h, brez kvinte, zaključi.
Slika 21: Iz skladbe Sen (A. Strajnar), takta 17, 18
Zadnji del skladbe je ponovitev prvega dela. Skladatelj skladbo v taktu 26 na
toniki zaključi.
61
7.4.4 Interpretacijska analiza
Na začetku skladbe je skladatelj uporabil oznako mp in kot seconda volta
(ponovitev) p. Tempo je označil adagio. V 4., 12. in 21. taktu uporabi oznako
arpeggio (note akorda se zaigrajo hitro ena za drugo).
Slika 22: Iz skladbe Sen (A. Strajnar), arpeggio v taktu 4
Drugi del skladbe skladatelj začenja z oznako mf in sempre diminuendo in tako s
pojemanjem tempa postopoma v 18. taktu drugi del zaključi s pp.
Tretji del začenja z oznako a tempo (izvajanje v prvotnem tempu) in p in tako
skladbo umirjeno in tiho konča v 26. taktu.
62
7.5 Človek v človeku
Je skladba, ki spada v repertoar zabavne glasbe in je bila nagrajena na Dnevih
slovenske zabavne glasbe - Ljubljana '81. Besedilo za skladbo je delo Dušana
Velkaverha, skladbo pa je izvajala Meta Močnik.
Besedilo pesmi:
NISMO VSELEJ TO KAR SMO,
DUH TELO NEKDO NEKOMU JE JEČAR
IN TAKRAT KO ME V MENI NI,
KDO PROST ŽIVI, ŽIVI.
KDAJ SVA SE TAKO RAZŠLA,
DA POZNAŠ I MENE BOLJ KOT TEBE JAZ?
IN ČEPRAV BI RAD BIL MOJ BRODNIK,
OSTAJAŠ LE MOJ SODNIK.
REFREN:
ČLOVEK V ČLOVEKU SREČEN NI
V USODO SVOJO UJET,
SAJ TEMO ZMOT IN DVOMOV PRESVETLI POREDKO LUČ
KO JAZ SEM TI.
63
7.5.1 Oblikovna analiza
Skladba obsega 110 taktov in je razdeljena na 8 delov:
- Uvod (1-8 takt)
- kitica (9-24 takt) a
- kitica (26-42 takt) b
- refren (43-53 takt) c
- kitarski solo (53-74 takt ) d
- kitica (ponovitev) (75-91takt) e
- refren (92-102 takt) f
- kitarski zaključek (104-110 takt).
64
7.5.2 Ritmična analiza
Na začetku skladbe je označen 4/4 taktovski način, = 128
Notne vrednosti, ki so uporabljene v skladbi so šestnajstinke, osminke, četrtinke,
polovinke, polovinke s piko in celinke.
V taktu 9, ko vstopi glas, je zapisana ritmična posebnost: kvartola (skupina štirih
enako dolgih not v ritmično tridobnem časovnem prostoru), ki se ponovi se v
taktih 26 in 75.
Slika 23: Iz skladbe Človek v človeku (A. Strajnar), takt 9
65
7.5.3 Melodična analiza
Skladba Človek v človeku je napisana v tonaliteti E-dur. Že v samem uvodu nam
skladatelj z alteracijo akorde jazzovsko obarva in jih spretno vpleta v glavne in
stranske stopnje E-durove lestvice. Najpogosteje so uporabljeni akordi E, fis, gis,
cis, H in A in znotraj teh akordi z alteriranimi toni.
66
7.5.4 Interpretacijska analiza
Uvodni kitarski del se začne v zmernem tempu ( =128) se z oznako rallentando
(vedno počasneje) upočasni in na zadnjem akordu s korono ustavi. To se ponovi v
taktih 5-8. V taktu 9 vstopi glas, ki v prvotnem tempu svobodno interpretira
skladbo ob spremljevalnih akordih kitare. V 52. taktu je na drugi polovinki v
glasu in akordu v kitarskem delu označena korona, zato še preden se besedilo
konča, se glas in kitara za trenutek na tem mestu ustavita in v a tempu nadaljujeta
v 53. taktu, ko se prične kitarski solo v lastni interpretaciji. Ta traja vse do 75.
takta, ko vstopi glas.
S taktom 93 se ponovi refren skladbe in skladatelj začetek le tega označi z oznako
meno mosso e rubato =110 (manj razgibano, z nihanjem tempa). Refren se v
taktu 103 zaključi, medtem pa v 102. taktu kitara že vstopi v zaključni akordični
solo.
67
8 Sklep
Za diplomsko nalogo, ki obravnava življenje in delo enega najpomembnejših
slovenskih skladateljev za kitaro Aleša Strajnarja in obdobje njegovega
ustvarjanja sem se odločila, ker sem se z njegovimi deli v procesu učenja in
poučevanja kitare mnogokrat srečala in jih tudi igrala. Določena njegova dela so
mi še posebej zanimiva, zato sem se odločila, da le ta natančneje analiziram in
interpretiram. Ob sodelovanju s skladateljem mi je bilo omogočeno, da sem
pridobila notno gradivo za skladbo Človek v človeku, ki jo je skladatelj priredil za
glas in kitaro. Pogled na obdobje njegovega delovanja mi je omogočil natančneje
spoznati tudi čas, ko kitarska glasba dosegla velik napredek, hkrati pa je slovenska
kitarska glasba ujela stik s svetovnimi trendi.
20. in 21. stoletje je čas zelo različnih stilov in smeri glasbenega ustvarjanja, dela
mnogih skladateljev segajo na področja resne in zabavne glasbe, elementi
posameznih načinov ustvarjanja pa ob pojavu novih tehnologij omogočajo
prepleten glasben razvoj. Slovenski skladatelji so v tem obdobju ujeli korak z
ostalim svetom, vendar v mnogih primerih niso snovali v skladu z določenimi
smermi svetovnega glasbenega izražanja, ampak so mnogokrat uporabljali več
različnih smeri hkrati.
Kitarska glasba je v tem času tako na naših tleh, kot po celem svetu doživela
pomemben napredek, ki je omogočil, da je postala priznan instrument resne in
zabavne glasbe. Do takšnega slovesa je prišla s sistematičnim pedagoškim
pristopom in širjenjem kakovostnega nabora novih skladb. V drugi polovici 20.
stoletja se je tudi na slovenskem pričelo urejeno in kvalitetno poučevati nove
generacije kitaristov in skladateljev med katerimi je bil tudi Aleš Strajnar. V
današnjem času za uspehe slovenske kitaristike skrbi veliko kakovostnih
skladateljev in mnogo odličnih pedagogov.
Aleš Strajnar je eden redkih slovenskih skladateljev, ki je hkrati kitarist, kar
pomembno vpliva na njegovo komponiranje. Ne glede na to pa njegovo delo
dokazuje, da je vsestranski glasbenik, ki je dejaven na področju popa, rocka, jazza
68
in klasike. Posebej zanimivo je dejstvo, da ga je glasba pritegnila dokaj pozno in
je s tem pozno pričel tudi s formalnim pridobivanjem glasbene izobrazbe, kljub
temu pa je ustvaril premnoga kakovostna dela in velja za enega najbolj priznanih
slovenskih skladateljev. Čeprav je že upokojen, niti približno ni končal z
glasbenim delovanjem, celo obratno: svoje dejavnosti je še bolj intenziviral. Poleg
komponiranja deluje v različnih glasbenih zasedbah, nastopa in »živi glasbo«.
V diplomskem delu sem izvedla analizo petih Strajnarjevih del z oblikovnega,
ritmičnega, melodičnega in interpretativnega vidika. Pomembne informacije o
skladbah sem pridobila tudi s strani skladatelja samega.
S praktičnim delom sem mnogo pridobila na področju kitarske tehnike, medtem
ko mi je teoretični del razširil znanje predvsem na področju zgodovine svetovne in
slovenske kitarske glasbe zadnjih stoletij.
69
9 Literatura
A Collection of Fine Spanish Guitars from Torres to the Present - Second Edition.
Pridobljeno 5. 9. 2016 iz
https://sunnyknollpublishing.com/
Andrés Segovia. Pridobljeno 5. 9. 2016 iz
https://en.wikipedia.org/wiki/Andr%C3%A9s_Segovia
Bream and Williams: Together. Pridobljeno 5. 9. 2016 iz
http://plum.cream.org/williams/records/021.htm
Bedina, K., Kartin-Duh, M., Kumer, M., Lipovšek, M., Rijavec, A., Sivec, J.
(1987). GLASBA/ Leksikoni Cankarjeve založbe - 3. izd. Ljubljana: Cankarjeva
založba, Prevod in priredba dela: Herder Lexikon Musik.
Classical guitar history; Twentieth century. Pridobljeno 31. 3. 2016 iz
http://www.classicalguitarmidi.com/history/guitar_history.html#20th_Century.
Društvo slovenskih skladateljev. Pridobljeno 16. 9. 2016 iz
http://www.dss.si/skladatelji.html
Fišer, L. (2015). Številni obrazi kitare. Glasna, 46, 13-17. Pridobljeno 31. 3. 2016
iz :
http://www.glasbenamladina.si/wp-content/uploads/1.-kategorija-
Fi%C5%A1er.-L.-%C5%A0tevilni-obrazi-kitare-GLASNA-let.46-%C5%A1t.-
4-str.-13-17.pdf.
Ivo Petrič (1962). Razvoj glasbene misli 20. stoletja. Naša sodobnost, letnik 10,
številka 5. Pridobljeno 15. 5. 2016 iz
http://www.dlib.si/stream/urn:nbn:si:doc-h7b8p6ga/0275a0f5-d10c-4ecc-a9eb-
4392262edcf8/pdf.
70
Jazz. Pridobljeno 5. 9. 2016 iz
https://sl.wikipedia.org/wiki/Jazz.
Križnar F., Pinter T. (1997). Sodobni slovenski skladatelji. Ljubljana: Prešernova
družba, Vrba.
Mladi levi (Cankarjev dom). Pridobljeno 5. 9. 2016 iz
http://www.cd-cc.si/sl/glasba/mladi-levi-4566/
Mladi levi. Pridobljeno 11. 7. 2016 iz
https://sl.wikipedia.org/wiki/Mladi_levi.
Mihelač, L., Mihevc, M., Stanič, Ž. (2015). GLASBA i-učbenik za glasbo v
gimnazijskem programu. Povzeto 16. 5. 2016 iz
https://eucbeniki.sio.si/gls/3273/index6.html.
Mihelač, L., Mihevc, M., Stanič, Ž. (2015). GLASBA i-učbenik za glasbo v
gimnazijskem programu. Pridobljeno 1. 9. 2016 iz
https://eucbeniki.sio.si/gum9/3236/index5.html.
Napovednik za film Mladi levi - polnost časa. Pridobljeno 16. 9. 2016 iz
http://www.fsf.si/2016/sl/filmi/celovecerni-dokumentarni-film/mladi-levi-
polnost-casa/ .
Primož Ramovš. Pridobljeno 16. 5. 2016 iz
https://sl.wikipedia.org/wiki/Primo%C5%BE_Ramov%C5%A1
Radio Koper (2015). Večer, posvečen slovenskemu skladatelju in kitaristu Alešu
Strajnarju. Pridobljeno 1. 5. 2016 iz
https://www.youtube.com/watch?v=Zs-tSwceSmc.
Remake swing Quartet. Pridobljeno 11. 7. 2016 iz
http://citymagazine.si/dogodek/remake-swing-quartet.
71
Resna glasba 20. stoletja. Pridobljeno 16. 5. 2016 iz
https://sl.wikipedia.org/wiki/Resna_glasba_20._stoletja.
Rus, L. (2009). Njeno veličanstvo kitara in njeni podaniki. Ljubljana: Založba
Forma 7.
SMOLEJ, K. (2013). Posodobljeni učni načrt. Jazz kitara [Elektronski vir] :
obvezni predmet: 420 ur / - 1. izd. - El. knjiga. Ljubljana: Ministrstvo za
izobraževanje, znanost, kulturo in šport: Zavod RS za šolstvo.
Strajnar. A. (2009). Trnovske meditacije (CD). Ljubljana: Ediicije DSS.
Strajnar Aleš. Pridobljeno 1. 9. 2016 iz:
http://www.dss.si/ales-strajnar-en.
Tomaž Šegula. Pridobljeno 8. 4. 2016 iz
https://sl.wikipedia.org/wiki/Toma%C5%BE_%C5%A0egula.
72
10 Priloge
Priloga1
Notno gradivo za Miha riše (Strajnar, A.)
Priloga 2
Notno gradivo za Kavbojska za Mihca (Strajnar, A.)
Priloga 3
Notno gradivo za Pravljica za Mihca (Strajnar, A.)
Priloga 4
Notno gradivo za Sen (Strajnar, A.)
Priloga 5
Notno gradivo za Človek v človeku za glas in kitaro(Strajnar, A.)
73
PRILOGA 1
Notno gradivo za Miha riše (Strajnar A.)
74
75
PRILOGA 2
Notno gradivo za Kavbojska za Mihca (Strajnar A.)
76
77
78
PRILOGA 3
Notno gradivo za Pravljica za Mihca (Strajnar A.)
79
80
81
PRILOGA 4
Notno gradivo za Sen (Strajnar A.)
82
83
PRILOGA 5
Notno gradivo za Človek v človeku za glas in kitaro (Strajnar A.)
84
85
86
87
88
89
Recommended