View
287
Download
0
Category
Preview:
DESCRIPTION
Posebna priloga Nedelje ob 70-letnici pregona koroških Slovencev. Uvodni esej: Reginald Vospernik - Dati mladim korenine in peruti. Theodor Domej: Aktion K, začetek sistematičnega pregona vseh Slovencev iz Koroške. Pričevanja prič časa in njenih potomcev: Olip, Kokot, Baumgartner, Trießnig, Hartman, Krištof, Ogris.
Citation preview
DNIXIV I Z S E L J E N C I
Š T I R I N A J S T
P R I L O G Aa p r i l 1 2
gott
hardt
OB 70-LETNICI PREGONA KOROŠKIH SLOVENCEV
Andrej Kokot
Vendar je še čas, kajti pomlad že prihaja.
Sveže krtinenudijo svoja zavetja,
da jim zaupamo seme pravice!
• •
2
STE VIDELI?u V O d N I K
Topografija spominjanja
Prihodnost ima dolgo preteklost, pra-vi neki judovski izrek. Lahko bi doda-li, ved no daljšo preteklost. In ker je je vedno več, se je rodovi, ki prihajajo, ne morejo otresti z lahkoto. Na njih je, ali se kot skorajda neopazna, toda žila-va mreža uleže na sedanjost in priho-dnost, ali pa postane blagodejen hu-mus, iz katerega zraste nova moč in samozavest.
Zato imajo glavno besedo v tej naši spominski prilogi prav predstavni-ki mlajše generacije. Iz njihovih razmi-šljanj lahko razberemo, kar vidimo tudi ob številnih prireditvah ob 70-let nici spomina na izseljenstvo: težišče po-lagoma prehaja od neposrednega pri-čevanja prizadetih na mlajšo genera-cijo, ki za to uporablja raznolike zvrsti izražanja, kot jih pozna sedanja so-dobna družba. Pri tem lahko opažamo, da spominjanje po navadi še pridobi-va na globini in širini. Res pa je tudi, da je spomin še vse preveč navzoč samo med slovensko govorečimi.
Nasilen izgon skorajda 1400 Korošcev, izdaja, sramotenje, brezbrižnost, skrito veselje, pa tudi sočutje, protest in upor ob izselitvi in podobno ob vrnitvi so in morajo biti skupen spomin vseh Ko-roščev, predvsem pa tudi uradne Ko-roške, tako na deželni kot na občinski ravni. Literatura nam kaže pot, An-gel pozabe Maje Haderlap pa tudi Ko-kotove do srca segajoče pesmi odpi-rajo poti do src sodeželanov in občina Rožek, kjer so po zanimivem skupnem razpravljanju postavili spominsko obe-ležje, je lahko model. To je naloga za naslednje desetletje: Topografijo nasil-nega pregona spremeniti v topografijo javnega spominjanja, skupno in odre-šujoče. Zaradi prihodnosti dežele.
Hanzi Tomažičg l a v n i u r e d n i kn e d e l j e
čredo, volnenih duš, kako je brezbrižno šla proti krvavemu obzorju?
Ste videli
• Aichholzer, Theresia, Johann, Johann, Agnes, Johann • Anderwald, Andreas, Ursula, Maria, Andreas, An-dreas • Ažman, Franz, Paula • Ažman, Michael, Elise, Sofie, Maria, Regina, Elise, Michael, Adolf, Sadjak Hele-ne • Baumgartner, Johann, Maria, Maria • Baumgartner, Michael, Maria, Michael, Josef, Stanko, Alois • Besser, Josef, Maria, Franziska, Philipp, Josef • Boročnik, Lukas, Juliane, Franz, Stanko, Lorenz • Borovnik, Sebastian, Franziska, Ludvik, Danica, Nada • Božič, Anton, Maria, Anna, Barbara, Christian, Anton • Božič, Jo-sef, Theresia, Maria, Maria, Johann • Brandstätter, Josef, Agnes, Maria, Ludmilla, Elisabeth • Breznik, Ste-fan, Maria, Stefan, Christian, Cäcilia • Brugger, Valentin, Agnes, Gertrud, Valentin, Nikolaus, Agnes • Čarf, Rudolf, Angela, Josef Picej • Čavko, Matthäus, Theresia, Paul, Peter, Ursula, Katharina • Čemar, Josef, Šašl Maria, Marko, Josef, Johann • Černut, Franz, Aloisia, Theresia, Franz, Lojzka, Johann • Čik, Alois, Theresia, Alois, Hermann, Stanislaus • Čimžar, Andreas • Čimžar, Friedrich, Angela, Modesta, Erich • Čimžar, Josef, Maria, Anna, Zorka-Maria, Sonja, Slavko • Dovjak, Lukas, Simon, Ogris Paula in Maria • Dovjak, Paul, Jakob, Helene, Maria, Johann, Florian, Paul • Dragašnik, Phillip, Johann, Ursula, Rosalia, Anna, Anton, Valentin, Lipič Rosalia • Eichner, Josefine • Einspieler, Johann, Magdalena, Angela, Katharina, Maria • Elbe, Kaspar, The-resia, Titus, Sabine, Ludmilla, Valentin, Johann, Erhard, Vida • Fatzi, Franz, Agnes • Fellacher, Josef, Magdale-na, Albine, Josef, Maria • Gabriel, Maria, Maria, Gregor, Josef, Theresia • Gabriel, Johann, Cäcilia, Johann • Gallob, Franz, Maria, Johanna, Franz, Thomas • Gallob, Johann, Maria, Johann, Josef, Daniel, Alois, Stanislaus, Maria • Glinik, Blasius, Maria, Maria, Blasius, Gabriela, Karl • Glinik, Pauline, Peter, Amalia, Josefine, Angela, Katharina, Josefine, Johann, Viktor, Maria • Golavčnik, Josef, Katharina, Helene, Andreas, Josef, Michael, Hemma, Helene • Gözellt, Georg • Grafenauer, Aloisia • Gril, Anton, Adela • Gril, Max, Kunigunde, Ma-ria, Anton, Johann, Max, Franziska • Gröblacher, Vinzenz, Paula, Maria • Grubelnik, Katharina • Hafner, Antonia, Juliane, Egydius, Hilda, Nelly • Hallegger, Johann, Katharina, Katharina, Theresia, Johann, Anna, Fran-ziska • Hanin, Valentin, Katharina, Alois, Helene, Ida, Franz, Johann, Agnes • Hartmann, Theresia, Johann, Theresia, Valentin, Amalia, Matthäus • Hassler, Johann, Maria, Luzia, Aloisia • Heber, Urban, Maria • Hri-bernik, Bartolomäus, Christine, Johann, Maria, Justine, Agnes, Angela, Bartolomäus, Anna • Hutter, Anna • Igerc, Anton, Agnes, Alex, Theresia, Margaretha, Maria, Ludmilla • Igerc, Johann, Maria, Aloisia • Isopp, Franz, Maria, Mirko, Anton, Johanna • Jagovc, Franz, Maria, Franz, Maria, Katharina • Janach, Johann, Agnes, Franz, Simon, Johann • Janežič, Jakob, Luzia, Jakob-Rado, Maria • Jelen, Johann, Maria, Johanna, Stanislaus, Franz • Jerlich, Anton, Maria, Johanna, Maria, Angela • Jernej, Maria • Jernej, Philipp • Jeuschnig, An-ton, Franz, , Anton, Anna, Felix, Plošnik Anna • Jörg, Bartholomä, Theresia, Maria, Anton, Riepl Frida • Kaiser, Florian, Ludmilla, Ludmilla, Amalia, Sofie, Maria, Christina, Karl • Karner, Josef, Katarina, Mathilde, Maria, Flo-rian, Otto, Rudolf, Rasbornik Rosa • Karun, Christine, Simon, Maria, Vivoda Maria • Kattnig, Johann, Agnes, Maria, Ludmilla, Thomas, Pečnik Maria • Kelih, Johann, Ursula, Kasimir, Otto • Kellich, Agnes, Maria, Užnik Maria in Anna • Klanšek, Johann, Ursula, Johann, Maria, Sebastian, Stanislaus, Theresia, Alex • Klatzer, Ste-fan, Maria, Alois, Maria, Amalia, Konrad • Kobenschitz, Martin, Hilde • Kofler, Peter, Aloisia, Rosalia, Aloi-sia, Josefine • Kokot, Josef, Magdalena, Josef, Franziska, Anna, Amalia, Johann, Elise, Vinzenz, Maria, Andreas
• Komposch, Matthäus, Helene • Kompoš, Simon, Maria, Maria, Simon, Agnes, Elise, Anna • Konečnik, Georg, Johanna, Marica, Emilia, Sadjak Maria • Koren, Ignaz, Theresia • Koren, Josef, Maria, Agnes, Johann, Josef, Ottilia, Friedrich, Stefan, Katharina, Margaretha • Koren, Stefan, Apolonia, Heinrich, Cvetka, Stefan, Nada
• Kosmač, Franz, Agnes, Christian, Ferk Hedi in Franz • Košutnik, Thomas, Mathilde, Franz, Kuhar Lena • Kramer, Lorenz, Theresia, Rezika • Kraut, Alois, Aloisia, Josef, Zora, Theresia • Kraut, Johann, Amalia, Anna, Ika, Dora, Draga • Kričej, Paul, Maria, Martha, Paul • Kristof, Maria, Elise, Franz • Kristof, Valentin, Anna, Josefa, Ludmilla, Valentin, Johanna • Križnik, Josef, Maria, Johann, Johann • Kropivnik, Blasius, Anna • Kro-
I M E N A I Z S E L J E N C E V ( P o s e z n a m u Z v e z e s l o v e n s k i h i z s e l j e n c e v . Č e m a n j k a k a k š n o i m e , n a m , p r o s i m o t o s p o r o č i t e ( r e d a k c i j a @ n e d e l j a . a t ) , d a b o m o s e z n a m d o p o l n i l i . )
Topografija nasilnega pregonaOkraj Velikovec: 93 družin ali 426 oseb • Okraj Beljak-dežela: 64 družin ali 285 oseb • Okraj Wolfsberg: 6 družin ali 35 oseb • Okraj Šmhoro: 6 družin ali 31 oseb • Okraj Št. Vid ob G.: 2 družini ali 10 oseb
Eichstätt HagenbüchachWeißenburg
STE VIDELI?
3
čredo, volnenih duš, kako je brezbrižno šla proti krvavemu obzorju?
Ste slišali, krohot groze ob vznožju strasti?
to ni vprašanje, to je zadeva
Človek nikoli ne veš,
kdaj ura hodi
narobe.
pivnik, Helene, Josef, Friedrich, Albert • Kropivnik, Thomas, Maria, Thomas, Barbara, Valen-tin • Krušic, Franz, Maria, Franz, Eduard, Anna, Maria, Matthias, Willibald, Adolf, Rudolf, Paul, Johann • Krušic, Paul, Katharina, Rosina, Elfriede • Kuhling, Theresia, Schein Franz • Kunčič, Anton, Agnes, Vinzenz, Franz, Johann • Kunčič, Franz, Maria, Maria, Franz, Josef • Kuss, Josef, Maria, Magdalena, Ludmilla, Maria • Kuster, Anton • Kuster, Franz, Anna, Anna, Johann • Kušej, Georg, Elisabeth, Helena, Justina, Dorothea, Johann, Maria, Margaretha, Maria • Laninšek, Karl, Klara, Herrmann, Johann • Lapuš, Florian, Maria, Florian, Johann, Maria, Christina, Theresia, Nada, Cäcilia, Thomas, Weiss Thomas • Lepušic, Johann, Aloisia, Johann, Josef, August, Aloisia • Lepuschitz, Johann • Lesjak, Maria • Lobnik, Ignaz, There-sia, Anna, Stefan, Anton, Angela, Stefania, Amalia, Theresia, , Peter, Norbert • Lombar, Anton, Elise, Emilie • Mack, Lorenz, Ludmilla, Johanna, Pauline, Lorenz, Zwander Georg • Magedin, Johann, Anna, Anna, Johann, Maria, Johann, Josef, Tomažič Josefa • Mairitsch, Markus • Male, Johann, Maria, Johann, Josefa • Male, Simon, Maria, Irena, Simon • Marko, Josef, Ma-ria, Otto, Charlotte, Maria • Marktl, Stefan, Angela, Dorothea, Magdalena, Andreas, Stefan, Josef, Ida, Angela, Amalia, Maria • Martič, Maria • Martič, Valentin, Anna • Mertel, Jo-hann, Maria, Rosalia, Johanna, Josef, Alois • Mickl, Karl, Anna • Mikl, Lukas, Ursula, Lukas, Marica • Miklavčič, Josef, Elisabeth, Olga • Millonig, Johann, Johanna, Johann, Pauline • Močilnik, Josef, Amalia, Stefan, Paul, Johann, Anton, Ignaz • Močivnik, Andreas, Maria, Jo-hann • Morak, Jakob, Elisabeth, Elisabeth, Jakob, Ida, Maria, Theresia, Amalia • Müller, Jo-hann, Franziska, Maria, Johann • Müller, Valentin, Albina, Dabernig Fani • Olip, Florian, Ag-nes, Maria, Agnes, Anna, Mira • Olip, Urban, Maria • Olip, Thomas, Methodius, Thomas • Ogris, Andreas, Agnes, Josefine, Rosalia, Mirko, Thomas • Ogris, Johann, Anna, Johann, Jo-sef, Anna, Maria • Ogris, Elisabeth, Sofie, Elise, Maria • Ogris, Martin, Helena, Theresia, Si-mon • Ovnič, Valentin, Antonia • Pachler, Stefan, Maria • Partl, Josef, Christine, Josef, Christina, Maria, Hafner Margarethe • Pasterk, Maria, Christina, Georg, Franz • Pavlič, Ge-org • Pečnik, Johann, Anna • Petjak, Johann, Maria, Johann, Josefine, Zechner Angela • Petjak, Johann • Petric, Katharina, Maria, Paul, Katharina, Karl, Josef, Karl • Petrič, Alois, Johanna, Alois, Johanna, Gottfried, Franz, Ludmilla, Ottilie • Picej, Valentin, Maria, Valentin, Valentin, Josef, Theresia • Pisjak, Lambert, Justina, Lambert, Thomas, Ursula, Johann, Magda-lena, Paul • Popatnik, Franz, Mathilde, Maria, Franz, Katharina, Michaela, Andreas, Albert • Potočnik, Christian, Christine, Johanna, Anna, Stefan, Maria, Ludmilla • Prosekar, Thomas, Maria, Johann, Maria, Mathilde • Prosenc, Franz • Prušnik, Franz, Maria, Vladimir • Pušnik, Georg • Rabič, Josef, Agnes, Paul, Ruter Maria • Rack, Peter, Elisabeth, Franz, Lud-milla, Maria, Marianne, Johann, Wilhelm, Siegfried, Erich • Rainer, Matthäus, Maria, Kakl Su-sanne • Rapp, Ignaz, Luzia • Rauter, Eduard, Johanna, Eduard, Theresia, Vinzenz, Theresia • Reichmann, Jakob, Rosa, Marica, Rosa • Renko, Josef, Anton, Franz • Resei, Philipp, Maria, Philipp, Josef, Jakob • Resmann, Franz, Theresia, Theresia, Franz, Stefanie, Martin, Josef, Jo-hann, Anton • Roblek, Ulrich, Maria, Gabriel, Elisabeth • Samič, Josef, Apolonia, Josef, Blatt-nig Ursula in Margarethe • Sienčnik, Franziska, Margarete, Florian • Sitter, Peter, Katharina, Marica, Robert, Florian, Peter • Skutl, Gertraud, Franz, Anton, Theresia, Helene, Maria, Mar-
garethe, Johann, Josef, Franz • Smeričnik, Anton • Smrtnik, Franz, Ursula, Ludmilla, Mari-ca, Bernarda, Theresia, Vida, Katharina, Franz • Spieler, Vitus, Franziska, Maria, Franz, Friedrich, Theresia, Saga Franziska • Šavnik, Franz, Theresia, Maria, Franz, Johann • Schleicher, Michael, Pauline • Šliefnik, Peter, Michael, Margarethe, Angela, Wolfgang • Schöttl, Johann, Paula, Paula, Johann, Ludmilla, Michael, Karl, Demonte Willi • Šušu, Ste-fan, Theresia, Stefan, Josef, Viktoria, Thomas, Johann, Alois, Thomas, Maria • Schüttel-kopf, Andreas, Maria, Franz, Andreas, Auguste, Maria, Katharina • Sticker, Josef, Ludmilla, Josef, Maria, Peter, Dorothea, Maria • Sturm, Andreas, Sophie, Katica, Andreas, Franz, Ve-ronika, Maria, Agnes, Maria • Sturm, Michael, Maria, Josef, Blasius • Tarmann, Valentin, Rosa, Maria, Valentin, Aloisia • Tavčar, Josef, Katharina, Josef, Johann, Katica, Paul, Peter • Thaler, Josef, Maria, Agnes, Dorothea, Alfons, Friedrich, Hildegard • Tollmaier, Johann, Maria, Marianne, Bartl, Orlitsch Maria, Wieser Anna in Bartl • Trabesinger, Dionis, Anna • Treiber, Franz, Maria, Franz, Johann, Maria • Triesnig, Simon, Katharina, Simon, Franz, Ka-tharina • Trunk, Josef, Maria, Anna, Aloisia, Marica, Franz, Josef, Johann • Trunk Max, Anna, Johann, Alois • Truppe, Franz, Aloisia, Franz, Kaspar, Aloisia • Turk, Franz, Johanna, Ludmilla, Johanna, Vinzenz, Vera, Anton • Tusch, Anton, Anna, Anna, Barbara, Anton, Maria
• Umek, Anton, Katharina • Urank, Johann, Amalia, Johann, Maria, Katharina, Amalia, Jo-sef, Theresia, Franz, Anna, Danica • Urankar, Franz, Anna, Toplitzer Hermine • Urschitz, Anton, Agnes, Mathilde, Anton, Johann, Agnes, Franz • Užnik, Valentin, Paula, Valentin • Vauti, Josef, Maria, Maria, Stanislaus, Theresia, Isidor, Ottilie, Levko, Ivanka, Sophie • Veli-kogne, Johann, Johanna, Maria • Verhnjak, Johann, Juliane, Juliane, Josefa, Maria, Anna • Vertič, Valentin, Anna, Milka • Vidic, Franz, Mathilde, Anna, Franz, Johann, Waller Agnes • Vospernik, Barbara, Reginald, Johann, Maria • Vrhnjak, Georg, Elisabeth, Betka, Heinrich, Franz, Maria, Georg, Klančnik Johann • Waldhauser, Franz, Theresia, Theresia, Martina • Waschnig, Egydius, Agnes, Egydius, Johann, Katharina, Theresia • Waste, Thomas, Ange-la • Wastl, Valentin, Maria, Maria, Frieda, Anna, Jakob • Wavče, Ferdinand, Franziska, So-har Maria • Wedenik, Josef, Maria, Theresia, Maria • Wieser, Amalia, Amalia, Lubi Mar-tin in Rosalia • Wieser, Bartholomäus, Anna • Wieser, Johann, Anna, Anna, Maria, Magdalena • Wieser, Johann, Luzia, Gregor, Ludmilla, Johann, Valentin, Marko, Matthäus • Winkler, Josef, Rosa • Witternik, Lukas • Wolte, Johann, Rosalia, Katharina • Wrulich, Simon, Magdalena, Magdalena, Maria, Josef, Maria • Wutte, Andreas • Wutte, Johann, Barbara, Janko, Veronika, Barbara, Katharina • Wutte, Josef, Helene, Anna, Helene, Josefine, Friedrich, Mathilde, Rosalia • Wutti, Gabriel, Cäcilia, Aloisia, Bogomira, Franz, Stanko • Zamlek, Ferdinand, Elisabeth, Maria, Gottfried, Christine, Anna, Adela, Ferdinand, Elisabeth, Elisabeth • Zimpasser, Alois, Josefa, Johann • Zwitter, Johann, Maria, Franz, Stanko, Ma-ria • Žagar, Johann, Antonia, Anton, Sofie, Waldhauser Angela.
I M E N A I Z S E L J E N C E V ( P o s e z n a m u Z v e z e s l o v e n s k i h i z s e l j e n c e v . Č e m a n j k a k a k š n o i m e , n a m , p r o s i m o t o s p o r o č i t e ( r e d a k c i j a @ n e d e l j a . a t ) , d a b o m o s e z n a m d o p o l n i l i . )
Okraj Velikovec: 93 družin ali 426 oseb • Okraj Beljak-dežela: 64 družin ali 285 oseb • Okraj Wolfsberg: 6 družin ali 35 oseb • Okraj Šmhoro: 6 družin ali 31 oseb • Okraj Št. Vid ob G.: 2 družini ali 10 oseb
RehnitzHagenbüchach SchwarzenbergFrauenaurachHesselbergBurg Wernfels
O vem,
občutka.a n d r e j k o k o t
4
u V O d N I E S E J
Spomini so varljivi narekovalci. Vsakdo lahko preveri to spremenljivost ob živahnem izmenjavanju starih »pomnilnikov« pri raz
rednih srečanjih, ko to pomnjenje pričara na dan različne variante enega in istega dogodka. Še prav pri spominih na prve otroške dni pred sedmimi desetletji se lahko pomešajo resnični dogodki v neko zmes med doživetim in kasneje v pogovorih z vrstniki prisvojenim. Komu, čemu verjeti, ko zori spomin, kakor naslavlja slovenski pesnik in tedanji moj sotrpin Andrej Kokot v taborišču v Rehnitzu v bližini Stettina, današnjega poljskega Szczecina, svoje izseljeniške spomine. Ni tako pomembno, če so uglašeni detajli spomina z zgodovinsko resničnostjo, pomembno je le, kako je biografska zareza 1075 osebam, ki so 14. in 15. aprila na Hitlerjev ukaz morali zapustiti svoje domove, vse napojene z bogatimi družinskimi tradicijami od pradavne vselitve, oblikovala življenjske usode, poti in razpotja do današnjih dni. Nekaj nas je še živih, mnogi so že pokojni. Za vse velja Cankarjeva beseda o neizbrisljivosti bridkega spomina: Krivica, ki jo doživi otrok ..., se zaseka v mlado srce ter ostane tam za zmerom neizbrisljiva ...
Tudi mojo družino, dedeja Janeza, mamo Barbko, teto Mici in mene, tedaj petletnega fantka, ne zavedajočega se usodnosti
vožnje s tovornjakom v žrelske barake, je v Podravljah pod nadzorom vernberškega gradu in šentjurjevega razgleda na Strmcu, dohitela usoda izgnanstva. Z mamo sva se bila vrnila prav 14. aprila, nekaj dni po velikonočnih praznikih, z obiska težko ranjenega vojaka, mojega strica in maminega brata Ruperta v šlezijskem Langenbielauu. Hiša je bila ob vrnitvi prazna, stanovalka pa je mami naročila, naj bova pripravljena za transport jutrišnji dan, ko bodo ponovno prišli esesovci, ki so bili odvedli že dedeja in teto. Maminim zvezam s sorodniki je uspelo, da je rešila tik pred odhodom vlaka s celovške železniške postaje v nemško noč še svojega ostarelega očeta letnika 1868, ki je bil zaradi pokončne narodne drže že po prvi svetovni vojni poldrugo leto na begu, ker so mu domačini stregli po življenju. To usodo
izgnanstva je bil tedaj delil z nad 300 rojaki, ki so bili internirani v prvih majskih dneh leta 1919 na zgornjem Koroškem.
Ironija zgodovine je nanesla, da so se izseljenci poleti 1945 vračali iz Beljaka pod Tischlerjevim vodstvom v isto celovško jezuitsko kasarno pred celovško stolnico – že zdavnaj je ni več –, kamor so žandarji in folksverovci po uradnem naročilu deželne uprave maja 1919 prignali slovenske internirance. Tako je bila marsikatera družina v prvi polovici 20. stoletja prizadeta z bridko usodo izgnanstva kar dvakrat in dvakrat bridko okusila nepopisno desolatne razmere razpadajočega poslopja. Vsaj člani iz rodbin Aichholzer, Schleicher, Gallob, Müller, Reichmann, Baumgartner, Sluga in Trunk, da navedem nekaj družin iz svoje neposredne okolice, katerih člani so bili v tako usodnem 20. stoletju dvakrat izgnani iz svojih domov, si resno postavljajo vprašanje o smislu usodne zgodovinske dvojnosti.
Spoštljivo hranim dva lastnoročna zapisa teh usodnih aprilskih dni pred sedemdesetimi leti iz peres mame Barbare in tete Mici,
manj spoštljivo hranim izkaznico o »Sl. Umsiedlung aus Kärnten« z dodelitvijo številke 225, ki jo je podpisal 16. aprila 1942 neki Waldau. Odtlej smo bili izseljenci le še številke. In to številko smo dobili izročeno tudi v obliki pločevinaste plakete, namenjene zaradi prepoznavnosti za okoli vratu.
Moji zelo selektivni osebni spomini se zgubljajo v neskončno dolgih in počasnih vožnjah v strogo zastraženih vlakih domala skozi ves kontinent na severno obrobje »des deutschen Lebensraumes«, se ustavljajo v prostranih parkih rehniškega gradu (z napisom Gauschule für Leiter der NSDAP) z nadležnimi komarji, se čudijo nad nagrobnimi spomeniki za pse, ki so jih običajno postavljali nemškorodni graščaki svojim poginjenim domačim živalim. Kako je bilo mogoče, se sprašuje »jubilejni« spomin po sedemdesetih letih, da je narod z visoko razvito kulturo domačo žival bolj spoštoval kakor sto tisoče umrlih, pomorjenih, padlih, ki niso bili vredni pokopa, kaj šele
VospernikReginald
korenine inperutiDati mladim
•
5
u V O d N I E S E J
nagrobnega spomenika? Toliko vprašanj brez odgovorov.
Ko je po nekaj mesecih životarjenja v Rehnitzu usoda oz. volja lagerskih veljakov in nadrejenih določila novo bivališče, so izseljenci upali, da se bodo razmere izboljšale. Velik del internirancev je ubral pot na tisti bavarski jug, od koder je transport aprila prispel v Rehnitz – namreč v Eichstätt.
Zadnja postaja zame in mamo pa je bila v trenutku, ko so se okovi za nekatere nekoliko zrahljali, bivanje v Dorfgasteinu na Salzburškem – kajpada s strogo prepovedjo poti v »Gau Kärnten«. In s pisno grožnjo zaostritve internacije, ko teta iz ziljskih Sovč po obisku za nekaj dni odvede šolarčka Reginalda v svoj domači kraj na Koroškem.
Pregnancev Koroška, kajpada še zmeraj nacistično prežeta, nikakor ni sprejela z razprtimi rokami. Beljaški vlak je bil v tistih
vročih julijskih dneh leta 1945 za okrog 400 pregnancev, med njimi 200 otrok pod 14. letom starosti, usmerjen spet proti Salzburgu in Nemčiji. V zadnjem trenutku se ta naklep po Tischlerjevi zaslugi prepreči. Razočaranje množice pa je potem neizmerno, ko prispe transport v celovško kasarno – brez postelj, brez oken, brez odej. Pa že bo, si misli marsikdo. Vendar: Leto kasneje se poslužijo ob obletnici selitve pri naši demonstraciji v celovških ulicah gasilci svojih vodnih topov, da se naglo razpršimo v vse smeri. Ali naj je to nova svoboda po letih trpljenja, se sprašuje devetletni že nekoliko osveščeni fant, skorajda že dijak za Plešivec.
Ko tako grebem po spominih, pokopanih in vendar še živih, se nehote pojavlja tudi vprašanje po smislu »jubiliranja« teh do
živetij in dogodkov. Vidim jih pred sabo, izseljence, ki so vsak na svoj način sklepali in končno sklenili to boleče obdobje: eni s tem, da so opustili svojo jezikovno in kulturno tradicijo v prepričanju, da bodo potomcem na ta način prihranili obnovo zgodovine, drugi v vztrajnem molku
o doživetem in v prilagajanju, tretji – in teh je le največ – v konstruktivnem spominjanju in s pogledom v vedrejši jutri brez opuščanja slovenskega kulturnojezikovnega prepričanja. Mladini, tako razmišljajo tisti, ki jim je bila doba pregona z domače grude pozitivna učiteljica, je treba dati hkrati korenine in peruti. Korenine, da vedo, od kod prihajajo, peruti pa, da so zmožni odleteti ne vem kam, po lastni odločitvi in s samosvojo odgovornostjo. Seveda so te peruti svobode tudi tveganje, kajti let v neznano zaobsega tudi riziko, da se leteči izkorenini.
V prihodnjih mesecih bo dunajski parlament sklepal o noveliranem zakonu za priznane avstrijske narodnosti. V duhu
časa in sklicujoč se na ustrezne dokumente Sveta Evrope – Listino in Okvirno konvencijo – želi zakonodajalec zreducirati etnične manjšine zgolj na njihovo kulturnojezikovno komponento, izločiti etnični vidik. To ne ustreza naročilu, ki ga avstrijski državi nalaga večstoletna zgodovina, ne ustreza kulturnopolitični zavesti, ki so jo črpali prednamci iz dolge koroške tradicije od Freisinških spomenikov iz 10. stoletja, ne ustreza tradiciji izgona in odpora, ne ustreza duhu Avstrijske državne pogodbe, ki govori o Slovencih in Hrvatih, ne o slovensko in hrvaško govorečih članih civilne družbe.
Ko sem pred tedni gledal v dunajskem Burgtheatru Handkejevo nemškoslovensko igro Immer noch Sturm in pretresen spremljal skozi štiri ure neprestano padanje list ja na oder, sem zaslutil pretresljivi sen dramatika o umiranju jezika. In bil presunjen, kako protagonist JAZ nosi kakor mašnik pri slovesni maši sveta besedila pred sabo dvignjeno stričevo knjigo o sadjarstvu, ki si jo je bil rešil iz mariborske sadjarske šole. Naravnost religiozna spoštljivost pred tiskano slovensko besedo.
Naročilo spomina na pregon bodi ob vsej odprtosti sodobne družbe ohranjanje zavesti o pomenu naše govorice, njenih kulturnih spomenikov in etnične zavesti.
perutiObletnica izgona in njeno naročilo
•
6
V jutranjih urah 14. in 15. aprila 1942 so člani rezervne policijske enote 171 in
SS vdrli v domove 221 koroških slovenskih družin, vse od Most pri Brdu v Ziljski dolini do Libelič, od Kostanj, Svinče vasi in Krčanj do Kort. Pri sestavljanju seznama družin in oseb, ki jim je bil namenjen pregon, so sodelovali krajevni zaupniki Koroškega Heimatbunda (mogoče se nekateri izmed njih niso zavedali posledic), ožji krog predstavnikov NSDAP na občinski, okrajni in deželni ravni ter seveda gestapo. V barakah rajhovske Delovne službe (RAD) v Žrelcu pri Celovcu, kjer je bilo zbirno taborišče, se je znašlo 1.076 oseb. Od tod so 917 oseb z železniškimi transporti poslali v izseljeniška taborišča v Rehnitz (Brandenburg), Hesselberg, Hagenbüchach, Frauenaurach in Schwarzenberg (Franken). To je nekaj osnovnih podatkov in skopih številk o dotlej največjem nasilnem ukrepu nacističnih oblasti proti Slovencem na Koroškem. Vendar to ni bil niti prvi niti zadnji udarec po koroških Slovencih. Od prvega do zadnjega dne nacističnega obdobja na Koroškem so bili na udaru vsi, ki so hoteli ohraniti svoj jezik. Posebej so bili ogroženi tisti, ki so veljali ali pa bili na sumu, da nasprotujejo
nacizmu ali pa da bi lahko sodelovali v protinacističnem gibanju in uporu. Aprila 1942 so oropali osebne svobode in zasebne lastnine osebe in družine, ki so jih imele nacistične oblasti za trdo jedro koroških Slovencev. Gotovo je akcija imela namen, da ustrahuje najširši krog Slovencev na Koroškem, saj je grozila nasilna preselitev tudi tistim, ki so po 15. aprilu 1942 ostali še na svojih domovih.
Nasilna preselitev slovenskih družin v rajh ni bila izoliran ukrep, temveč logičen in dosleden v smislu nacistične ideologije, njenih predstav o narodih in rasah ter njenega totalitarnega političnega sistema. Imela pa je svojo predzgodovino. Na začetku stoji cilj, do kraja ponemčiti Koroško. Ta cilj je tik po koroškem plebiscitu 1920 proglasil najvišji predstavnik dežele Arthur Lemisch. Leta 1938 so nacisti prevzeli oblast v deželi, kjer so pred tem prebivalstvo že desetletja dolgo navajali na sramotenje in zapostavljanje Slovencev. Na Koroškem so delovale nemškonacionalne organizacije, ki so zbirale dokumentacijo o delovanju slovenskih hranilnic in posojilnic, kulturnih društev, političnih predstavnikov, duhovnikov in izobražencev. Ko je bila nacistična stranka med 19331938
prepovedana, so te nemškonacionalne organizacije nacistom služile kot zatočišče, opora in osnova za prikrito politično delovanje. Nacistični režim jim je potem dal še večjo moč, na ključna mesta pa je postavil ljudi, ki so dotlej skrbeli za stalen pritisk na slovenske strukture v deželi; dal jim je nalogo, da usmerjajo ponemčevanje. Ena takih ključnih oseb je bil Alois MaierKaibitsch, od plebiscita naprej glavni koordinator protislovenskega boja. To je ostal tudi v času nacističnega režima. Užival je zaupanje gauleiterja Friedricha Rainerja. Ponemčevanju Koroške je Rainer posvečal večjo pozornost kot njegova predhodnika Hubert Klausner in Franz Kutschera. Za vodilo si je izbral geslo »Wir wollen es schaffen, das einige, das deutsche, das glückliche Kärnten!« (»Ustvariti hočemo enotno, nemško, srečno Koroško.«) Iz te parole bi lahko povzeli, da Koroška more postati srečna le, če v njej ni več Slovencev. Oba, MaierKaibitsch in Rainer, sta postavila nasilno izselitev koroških slovenskih družin v zgodovinski okvir nacionalnega boja na Koroškem, razbitja Jugoslavije in priključitve Mežiške doline in Gorenjske h Koroški leta 1941, vojne s Sovjetsko zvezo in
Teodor domej z g o d o -v i n a r
MOJ DOMMoj dom so mi vzeli, ne z zaklepanjem vrat
z bolečimi, topimi streli. Zdaj nihče vanj ne hodi spat.
Aktion Kzačetek sistematičn
vseh Slovencev
7
spopada s komunizmom. Nekaj poudarkov iz govora pred izbranim krogom koroških nacističnih funkcionarjev: »Lanski dogodki na Balkanu nam dajejo priložnost, da na področju severno od Karavank napravimo konec s tako imenovano slovensko manjšino. Od takrat na Koroškem ni več slovenskega manjšinskega problema. Izvedba varovalnih ukrepov je zahtevala med drugim aretacijo posamičnih voditeljev Slovencev na nekdanjem dvojezičnem ozemlju, nekatere pa smo izgnali iz gaua. (...) Varnost tega rajha zahteva narodnopolitično očiščenje obmejnega območja. Zato tudi ne smemo dovoliti, da tu ob meji Slovenci delujejo v protinemškem in protidržavnem smislu. (...) Zaradi tega razvoja smo se morali spomladi 1942 odločiti za preselitev vodilnih krogov koroških Slovencev v notranjost rajha.«V okviru plebiscitnih proslav oktobra 1942 je Rainer za leto 1943 izdal parolo o »rešitvi koroškega vprašanja«. Kdor prebira časopise, brošure, govore, odredbe, zapisnike tedanjega časa, ne more mimo ugotovitve, da je imelo obujanje, ustvarjanje in oblikovanje zgodovinskega spomina na mejni konflikt po prvi svetovni vojni nalogo, utemeljiti nasilje proti Slovencem.
MOJ DOMa ta hiša vseeno stoji v mojem spominuvsak dan mi govori kot oče svojemu sinu
potem v ruševinah čuvaš svoj ponoskot nepremagljive pregrade,ti pa lahko prihajaš kadarkoli, slep ali bos.
vsaka trdnjava nekdaj pade
Od doma moramo a n d r e j k o k o t , k o s t a n j e
Drugo jutro je močno udarjanje puškinih kopit ob hišna vrata, lajanje psov in kriki: »Aufmachen, aufmachen!« spravilo kvišku tudi mene in sestro Mi-cijo. Prestrašena sva stopila na stopnice in gledala, kaj se dogaja v veži.
Videla sva očeta in mater, starejše sestre in brate ter moške v uniformah, ki so staršem svetili v obraz in jim dopovedovali, česar s sestro nisva razumela. Doje-la sva le, da se dogaja nekaj nenavadnega. Počasi sva lezla po stopnicah v vežo in se stisnila k mami. Vprašujoče sem se ozrl v njene zbegane oči. S tresočim gla-som je komaj slišno dejala: »Od doma moramo.« Vojaki so ukazovalno vpili in kri-lili z rokami. Oče in mati sta pričela zbegano tekati po hiši ter zbirati obleke in najnujnejše stvari. Od strahu sem se tresel po celem telesu. S sestro sva se nas-lanjala s hrbtom na vrata dimnice in gledala vojake, ki so s puškami v rokah stali v veži in pred hišo. /... / Oče in vojak, ki se mi je prej večkrat nasmihal, sta razžagala nekaj desk in iz njih naredila zaboj za prtljago. Hitro sem pobral ostanke dilic, jih skril v izbi za vrata, s trdnim sklepom, da jih bom, ko bomo prišli domov, imel za igranje. To sem povedal tudi očetu. Dvomljivo me je pogledal in molče prikimal. Vojak, ki me je verjetno razumel, se je posmejal. V zmedi, ki je vladala, sem skoraj pozabil na »kvobi«. Urno sem stekel po stopnicah v kamro, s stola ob postelji snel svoj »kvobi« in ga trdno posadil na glavo.
Vedela sem, da jih le malo čuti z nami m i r a w u t t i , d o l e
Dva velika avtomobila sta stala pred našo hišo. Okoli pa so bili ljudje. Otro-ci so jokali, žene so vpile, moški postajali. Vedela sem, da jih le malo čuti z nami. Vsi, ki so bili naši, so sedeli v avtomobilu. Felaharjeva družina, Rau-
terjevi, melviški Kovač s svojimi šestimi otroki, ki so se stiskali prestrašeni v kotu med svojimi culami, Boltovi ter naši. Čakali so samo še na naju. Boltovi so imeli 14 dni starega otroka, ki je jokal, mlada mamica pa je bila smrtno bleda. Tam zadaj pa je, kakor da je ne bi bilo, čisto pogreznjena v svoje misli, sedela stara mama. Šele ko sem jo zagledala, me je začelo daviti v grlu ...
Aktion Kzačetek sistematičnega pregona
vseh Slovencev iz Koroške
a n d r e j k o k o t
Naprej na strani 8
88
Na Koroškem se je julija 1942 začela obširna propagandna akcija, s katero so hoteli nacisti razložiti aprilsko nasilno preselitev, napovedovali pa so nov in sistematičen val ukrepov proti Slovencem. Hkrati s tem si je Rainer v Berlinu zagotovil proste roke. Gotovo je o svojih načrtih govoril s Hitlerjem in drugimi najvišjimi funkcionarji nacistične stranke in rajha. Heinrich Himmler je 6. februarja 1943 izdal kot rajhovski komisar za utrditev nemške narodnosti splošno navodilo št. 21/43/C o »določitvi naselitvenega predela« na Koroškem. V tem dokumentu so naštete vse občine naselitvenega ozemlja Slovencev na Koroškem v mejah leta 1938, ne le tiste, ki so bile v okviru plebiscitnih con A in B. Kot glavni ukrep predvideva »preselitev narodno politično nezanesljivih ljudi«, naselitev preseljencev iz tujine in načrtno spremembo last ninskih razmerij.
Bormann: kako je treba reši-ti »koroško vprašanje« 31. marca 1943 je Martin Bormann, vodja strankarske centrale NSDAP, razposlal na najožji krog najvišjih funkcionarjev NSDAP in države okrožnico št. 55/43. Njena vsebina je bila povezana s proglasom
koroškega gauleiterja Rainerja, da je treba leta 1943 rešiti »koroško vprašanje«, z glavnim težiščem na koroških Slovencih. Okrožnica (mislim, da doslej v znanstvenih razpravah še ni bila objavljena), s katero je izrecno podprl »narodnopolitično poenotenje jezikovno mešanega območja pokrajine Koroške«, se glasi takole: »Za vzpostavitev jasnih narodnopolitičnih razmer na nekdanjem plebiscitnem območju pokrajine Koroške je gauleiter Rainer kot posebno vojno nalogo pokrajine Koroške za leto 1943 predvidel določene ukrepe. Da bi se jih lažje izvedlo, sem gauleiterja Rainerja pooblastil, da se v primerih, ko se je treba pri tem oddaljiti od enotnih navodil, ki veljajo za vso državo, obrne neposredno na pristojne državne urade. Ukazal sem mu, da mi mora poročati, če pri tem ne more doseči soglasja.Pri načrtovani premestitvi sodelavcev stranke in njenih organizacij iz Koroške na vzhod je treba upoštevati načrtovano narodnopolitično nalogo pokrajine Koroške. Sodelavce se lahko premesti samo s privoljenjem gauleiterja Rainerja. Državne urade naprošam, da nudijo gauleiterju Rainerju pri uresničevanju njegovih nalog kar največjo podporo.«
M O J d O M
In šli smo domov ... v i d a k o n c i l i j a , d v o r
In šli smo domov. Do Železne Kap-le smo se peljali z vlakom. Doživetja so napravila očeta previdnega. Zato ni ho-tel, da bi odšli pri belem dnevu proti domu. V Kapli smo počakali na noč. Ko smo prišli domov - bilo je poleti 1942 - je bil dom izpraznjen, samo stari Gre-gec se nas je razveselil. Domačini, sosedje so se nas usmilili in nam prinesli žita in krompirja, da smo posejali in posadili njivo in zmleli žito, da je mama spekla kruh. Spet doma so se po okoliških hribih in gozdovih pre-ganjali policaji, nemški vojaki in parti-zani. Smrtnikova kmetija pa je bila sre-di med njimi. Vsi so hodili mimo naše kmetije. Smrtnikov oče je bil trden, na-rodno zaveden, brihten in odločen mož. Zanj so bili vsi, ki so bili vpeti v vojno, uboge reve, ki jim je treba pomagati.
Nadaljevane s strani 7
99
Po vsem tem sodeč je bil pregon slovenskih družin aprila 1942 pravzaprav samo začetek sistematičnega pregona vseh Slovencev iz dežele. Le poraz na vojnih bojiščih je prekrižal te načrte.
Kako je z zgodovinskim spominom na nasilno izselitev? Med koroškimi Slovenci je v glavnem živ, a v nekaterih družinah, ki so bile več let v izgnanstvu, so ga s slovenščino vred zatrli. Upam si trditi, da večina današnjih prebivalcev vasi, od koder so leta 1942 pregnali družine, ne ve za ta zločin, še manj pa o tem, kdo je sodeloval pri pripravah ali pa od tega imel korist. V zgodovinskem spominu Koroške je pregon slovenskih družin v ozadju. Do danes so ga raziskovali v glavnem le Slovenci sami (zgodovinarji iz Slovenije ali Koroške), njim so sledili nekateri avstrijski ali neavstrijski znanstveniki, redki pa so prispevki nemško govorečih koroških raziskovalcev. Pričevanj s strani žrtev nasilnih ukrepov imamo dolgo vrsto, med njimi tudi nekaj novih. Kar se tiče spominskih zapisov ali pričevanj, ne poznam niti enega iz ust oseb, ki jih moremo šteti med storilce. Niso jih napisali ne načrtovalci ne izvajalci, ne na deželni ne na okrajni ali občinski ravni. Le redki storilci so po vojni pričali kot obtoženci pred sodiščem.
Videla sem, da nimam več domovine e l i z a b e t a m o r a k , m o k r i j e
Na binkošti 1944 sem imela dolgo pričakovano srečo in sem smela zapustiti taborišče in se peljati domov na obisk k mojemu 89 let staremu očetu. Brez večjih težav sem se podala na pot v domovino. Ko sem se bližala domačemu kraju, sem se vsa tresla. Kako me bodo sprejeli? Kako se bodo ljudje srečali z menoj? Me bodo presenečeno gledali?In bilo je tako, kot sem si to predstavljala. Zdaj sem videla, da nimam več do-movine. Moja domača hiša je bila na pol zapuščena in zanemarjena. Ne kdanji sosedje in znanci so me gledali, kot bi gledali človeka, za katerega se ve, da je bil pred dvema letoma pokopan. Celo moj oče me zaradi svoje sta-rosti skoraj ni več spoznal, pa čeprav je samo še čakal na to, da bi me še en-krat videl. Kot beračica sem se počutila med temi ljudmi, ki so me sicer prijazno spre-jeli, toda zelo jasno sem čutila, da ne spadam več med nje ter da sem posta-la brezdomka. Od samega razburjenja sem zbolela in si želela samo proč od tod. Za božič 1944 je za našo družino napočil sorazmerno lep čas. Tu je prišel k nam na dopust naš Jake. Obiskala so nas tudi dekleta in tako smo se vsi še enkrat zbrali, najbrž zadnjič v življenju. Seveda ne doma, ampak v taborišču v našem malem kotičku. Glavno je bilo to, da smo bili še enkrat vsi skupaj, pa čeprav samo nekaj ur.
Rojstvo v taborišču k o r e n o v a d r u ž i n a , v e č n a v a s
Najtežji trenutki za Cvetko in Hinka so bili v taborišču, ko je rešilec odpe ljal mamo v bolnišnico. Oba sta jokala in bila v skrbeh za mamo. Biti na tujem in potem odpeljejo še mamo, je pomenilo za oba neizmerno žalost in strah. Dobra soseda, Šonatova mati, ju je tolažila. Mamo so odpeljali v bolnišnico in še preden je rodila, so se oglasile sirene. Zdravniki in osebje so zbežali v zaklonišče, mamo pa so pustili samo v porodnih bolečinah. V takih hudih okoliščinah se je 7. junija rodila Nadica. Mamo in novorojenko so hodili gle-dat ljudje in govorili »Taki so komunisti« in se spraševali, »Le kaj so delali, da so jih odpeljali od doma?« Mama pa se je z Nadico vrnila v taborišče. Bilo je veliko veselje. Dobri ljudje – izseljenci so pripeljali otroški voziček za Nadico. V njem pa je bila torta za celo družino. Mala Nadica se je rodila v veliko bedo in je veliko jokala. Brat Hinko jo je »crkljal« in ji delal družbo. H krstu v cerkev v Wassertrüdingen je Nadico ponesla Štikrova mama.Kmalu za tem veselim dogodkom pa je nenadoma prišel vodja taborišča in povedal, da smemo domov. Nismo si mislili, da bomo kdaj prišli nazaj. Brat-ranci in očetov delodajalec so se potegnili za nas. Oče je bil izvrsten tesar in njegov »inženir« je zastavil zanj besedo. Ko smo odhajali, so nam izseljenci zapeli v slovo. In spet je šlo z vlakom – tokrat domov. Na poti domov je postala Nadica čisto mrzla. Ljudje so mislili, da je mrtva. Mama pa jo je tesno stisnila k sebi in jo grela s svojim telesom. Na celovško železniško postajo je prišla teta in prinesla »flaško«, da se je Nadica spet ogrela.
10
sedanjostPreteklost
prihodnost
Črni listi, bele črke in gramofon brez traku ...
Knjiga »Sämtlich Slowenen« ima črne liste in bele črke in spominjam se je, odkar znam misliti. »Pa vsaj vsi pišejo na bele liste, pisalni stroj pa zapušča črne, če imaš dobrega kvečjemu rdeče sledi,« sem si kot otrok vedno mislila. Neštetokrat sem prelistala knjigo in jo začela poleg te zanimive zunanje podobe častiti kot pravo »selsko slikanico«, kajti na slikah sem našla selsko cerkev, spomenik pred njo, prepoznala sem cerkev, v katero smo Selani hodili in še hodimo enkrat na leto in sem jo povezovala z župnikom, ki nas je vedno tako lepo pozdravil, predvsem pa je tako na glas in s srcem prepeval. Zdaj vem, kako kruta je vsebina te moje slikanice, zdaj vem, da stoji ta cerkev na Obirskem, da mi je ostal v spominu pokojni župnik Tomaž Holmar. Zdaj tudi vem za pomen starega gramofona, ki smo ga skrbno hranili v enih od zgornjih sob naše hiše. Moj dedi Honz Olip ga je po vojni kupil z namenom, da posname spomine vojnega časa, spomine na bunker ... in da teh posnetkov še nikoli nisem slišala, gramofon pa bo za vse večne čase ostal magičen aparat, ki sem
si ga kot otrok skrivaj ogledovala, ki je služil kot nadomestilo dediju, ki ga nisem mogla spoznati, pa je vendarle soodgovoren za to, kar sem ali pa tudi nisem.
Kruh, »strd« in liter »pozoftane« vode ... Če je moj prvi spomin na »vojne čase« vezan na trinajst obglavljenih selskih žrtev, sta drugi zagotovo teta Mica in teta Neži, manj teta Nani, ki je zdaj napisala knjigo in živi v Borovljah. Spominjam se, kako nas je hati nabasal v avto in smo se peljali k Vrtniku, da bi teti pripovedovali, kako je bilo včasih. Večkrat smo se pogovarjali o povsem drugih stvareh, kajti tako, kot je to menda zelo pogosto, sta potrebovali nekaj let in potem vsakič znova nekaj časa, preden sta sploh začeli govoriti o vojnih grozotah ... in vsakič je moral vsak od nas pojesti vsaj dva kosa kruha, debelo namazana z maslom in medom, zraven pa spiti kar obilno količino vode s sokom ... to daje moč, to daje zdravje ... teta Neži je umrla lani s 95imi leti, teta Mica pa bo letos izpolnila 100 let ... mogoče pa tudi zaradi tega še zdaj skorajda vedno za zajtrk jem kruh z medom ...
Ravensbrück, Stein an der Donau in bunker ... To so pojmi, ki sem jih slišala že zelo zgodaj in to v ravno obrnjenem zaporedju. Besedo »bunker« sem kot otrok povezovala na osnovi hatijevih pripovedovanj z dedijem, seveda pa tudi s stricem Foltom, ki je vedno prišel po mleko, ki je vedno sèdel na isto mesto na klopi za mizo, ki sem se ga kot otrok odkrito rečeno malo bala ... govoril je tako na glas in imel je tako velike roke. Zdaj vem, da je govoril na glas, ker je slabo slišal, zdaj vem, da so te velike roke izkopale luknjo v zemljo, ki je njemu, mojemu dediju in še dvema rojakoma rešila življenje. S krajem »Stein an der Donau« povezujem plastično žogo, ki je spremljala celo moje otroštvo in mladost, ki jo je dobil moj bratranec Andrej na avtocestnem počivališču na poti v omenjeni kraj. Bili smo otroci in bili smo na poti v Stein an der Donau, kjer je bil v zadnjih dneh vojne ustreljen naš praded. Žoga, na kateri je pisalo, da moramo rešiti živalski svet, nam je v tej situaciji rešila življenje, nam je olepšala za naše otroške pojme celo večnost trajajočo vožnjo z avtobu
OlipMilena
ZVESTOBAZbiranjeodvrženega železa je bilo zaman.
Nakopičenegrmade je brezobzirno razžirala rja.
11
sedanjostsom, nas je sprem ljala pri nogometnih pustolovščinah na travniku pod cesto, pri vseh gledaliških delavnicah v Fiesi ... in ne da bi se zavedali, je bil naš umorjeni praded vedno med nami.V taborišče Ravensbrück so bile pregnane hatijeve tete in odkrito rečeno razsežnosti teh grozot šele počasi dojemam, če je to sploh v celoti mogoče. To neizmerno trpljenje in ta neverjeten humor in dobra volja, ki jo prej ko slej imata še živeči teti, sta zame težko združljiva, ampak vendarle realna. Kako naj kdajkoli dojamem, kaj pomeni v taborišču roditi otroka, medtem ko zaročenca obglavijo, kako naj dojamem, kako je živeti nekaj let v par kvadratnih metrov veliki zemeljski luknji, kako živeti kot moj drugi deda kot partizan v gozdovih ... kot »selski partizan«, ki sta mu bili pomembni svoboda in pravica in ne katerikoli totalitarni sistem, na osnovi katerega je po vojni lepo živel še marsikateri »partizan« ...
Preteklost, sedanjost in prihodnost ... Kako pomembno je eno in drugo, kako odvisno eno od drugega ... čeprav se mi zdi najpomembnejša sedanjost! V sedanjosti se v meni združuje vse, kar je pisala zgodovina prednikov, kar sem kdajkoli videla, slišala, čutila ... zavestno ali podzavestno ... in česar se spo
minjam. Spominjam se črnih listov in belih črk ... in stvar me zaposluje ... spominjam se gramofona ... in stvar me zaposluje ... spominjam se sladkega borovničevega soka ... in stvar me zaposluje ... česar se spominjamo, to menda smo ... ta trenutek, ta hip... na osnovi katerega bo nekoč nekaj novega, bo kako novo spoznanje ... tako, kot zgodovine ne moreš zavrteti nazaj, tako tudi ne moreš izsiliti prihodnosti ... tudi trava ne raste hitreje, če vlečemo zanjo ...
Zmote, sanje in pomlad ... Izposodila si bom tri citate iz brošure KPD »Planina« Sele, ki smo jo letos izdali ob 110letnici našega društva ... sama ne bi znala tako lepo povedati ... prvi citat je za prelepo Koroško, drugi zame, tretji pa upam, da za nas vse!
Najvecja umetnost, ki se je je treba nauciti, je popravljanje zmot. Eno iz-med sredstev je priznavanje le-teh. (Hermann Melville [1819–1891], ameriški pisatelj)
Sanje so potrebne, ce hocemo oblikovati prihodnost. (Victor Hugo [1802–1885], francoski pesnik)
Lahko porežejo vse rože, vendar ne mo-rejo prepreciti pomladi. (Pablo Neruda [1904–1973] , čilenski pesnik in pisatelj)
ZVESTOBAZdaj namopilki slabe vesti padajo v oči.
da jim zaupamo seme pravice!
Nakopičenegrmade je brezobzirno razžirala rja.
kajti pomlad že prihajaSveže krtine nudijo svoja zavetja,
Vendar je še čas,
a n d r e j k o k o t
Krhki Mesnerjevi objekti
Iz skrinje, s katero so se vrnili izseljenciMajhni glineni objekti, objavljeni kot ilustracije te priloge na straneh 10 do 17, so dela umetnika Alberta Mesnerja z Bistrice pri Pliberku. Pravi, da dela niso perfektna, kljub temu pa zanj zelo dragocena. Pregon koroških Slovencev ima v umetniških delih Alberta Mesnerja svoj poseben prostor. Tej tematiki se umetnik približuje že dolgo časa. »Če to kdo hoče videti, to vidi v špranjah, v razpokah, v nepopolnosti, v raznih oblikah, pa tudi v krhkosti mojih slik in izdelkov iz gline. Vse to je del življenja izseljencev.« V svojem ateljeju na Bistrici pri Pliber ku hrani Albert Mesner »posebne drago-cenosti, ki niso perfektne« v posebni skrinji. S to skrinjo se je Partlova družina vrnila iz taborišča na svoj dom. V Mesnerjevo življenje je tematika izseljevanja stopila, ko je spoznal svojo ženo, rojeno Partl. Albert Mesner bo pripravil tudi inštalacijo za proslavo ob 70-letnici pregona, ki bo v soboto, 21. aprila, ob 20. uri v farni dvorani v Šmihelu.
12
KokotVinko
Prva leta svojega otroštva sem doraščal v Sloveniji, nato v Grabštanju. Mladostna leta
sem preživel v Celovcu, kjer sta oče in mama imela stanovanje. Ati je tedaj, nekje leta 1969 v sklopu njegovega delovanja za Slovensko prosvetno zvezo, po vsem Koroškem predvajal slovenske filme. Po predstavah sem večkrat poslušal njegove pogovore s sodeželani. Nisem razumel vsega, o čem so se pogovarjali, ko sem slišal besede: »Odpeljali, lager, nemški rablji, ...« Videl sem na obrazih, ki so bili resni in žalostni, da se pogovarjajo o skrajno neprijetnih stvareh.
Doma, kjer sem doraščal in hodil v vrtec, nato v osnovno šolo, se ne spominjam, da bi ati ali mama kdaj koli omenila v moji prisotnosti izseljenstvo oziroma pregnanstvo. Verjetno me tedaj nista hotela bremeniti s takimi zadevami. Pozneje, ko sem se šolal na Slovenski gimnaziji v Celovcu in smo sedeli večkrat pri kavi, v stanovanju moje tete Ančke Kokot, sem pogosto slišal »štorije« o izgnanstvu. Vendar sta ati ali teta ob takih priložnostih omenjala najraje manj neprijetne pripetljaje iz življenja v taboriščih. Če pa sta zašla v bolj resen pogovor npr. o usmrtitvi strica Jožeka, sta kar kmalu zamenjala temo. Očitno ju je bremenilo. S tastom
Francem Černutom sva se pogosto pogovarjala o tej temi, ob najinih pohodih na Bleščečo planino, saj je bila tudi njegova družina izseljena.
Družina Kokot iz Zgornje vasi pri Kostanjah je bila izseljena v taborišča Rehnitz, Rastatt in Gerlachsheim. Še danes si ne morem predstavljati, kaj je to pomenilo za prizadete družine in predvsem za doraščajoče otroke. Ati mi je večkrat govoril o občutkih zmagoslavja ob osvoboditvi v Ger lachsheimu in o velikem razočaranju, ko so se vrnili domov brez brata Jožeka, dom pa je bil opustošen in izropan. Vso družino, najbolj pa mamo, je prizadelo sporočilo, ki ga je prinesel občinski sluga leta 1953, da so brata Jožeka usmrtili v taborišču Maut hausen. Pri očetu sem vedno čutil neko duševno stisko, ker je dolgo skušal odrivati spomine na taborišča, zato sem zelo vesel in ponosen, da mu je le uspelo premostiti to stisko in je napisal knjigo »Ko zori spomin«, kjer med drugim na 13. strani pravi: »Toda res pozabiti, kar človek doživi v otroštvu, ni mogoče.«
Od svojega 25. leta naprej delam v gospodarstvu. To pogojuje, da človek živiš v sedanjosti in razmišljaš o izboljšavah in ciljih v prihodnosti.
Nekaj let sem se poleg poklica udejstvoval v komunalni politiki na Žihpoljah (občinski odbor) in se tudi tam soočal z zelo različnimi pogledi svojih sodeželanov. V raznih diskusijah ni bilo vedno enostavno razmišljati razsodno in diferencirano, če imaš v mislih, kaj se je zgodilo z lastnimi predniki v sredini 20. stoletja. Zelo pomembno se mi zdi, da obstajajo organizacije, kot so Zveza slovenskih izseljencev, ki v pozitivnem smislu sožitja med ljudmi opozarjajo, da se kaj takega ne bi zgodilo nikdar več.
Dosti razmišljam o tem, kako bi v vsakdanjiku, v sklopu svojih možnosti, v spoštovanju in sožitju do svoje neposredne okolice in z njo oblikoval družbo. Ko sem doraščal, sem doživljal dosti sporov znotraj naše narodne skupnosti. Z zadoščenjem opazujem premike v narodnostnem vprašanju v smer konsenza in sožitja obeh narodov na Koroškem, kar dokazuje, da oba naroda razmišljata v podobno smer miru in enakopravnosti v deželi. Svojo željo za prihodnost bi izrazil z besedami matere Tereze: »Na začetku sem mislila, da moram spreobračati. Medtem sem se naučila, da je moja naloga ljubiti. In ljubezen spreobrne, kogar hoče.«
ljubezenInspreobrne, kogar hoče
Z V E S T O B A
13
BaumgartnerNadja
O teži in radosti vprašanjNa kuhinjski mizi leži neki dokument. Oguljen in star zgleda. Na njem piše »Opferausweis«. Izkaznica za žrtve? Odprem ga in v njem piše ime mojega očeta, fotografija ga kaže kot majhnega fanta. Moj ati – žrtev? Kaj to pomeni? Ne razumem. Ko ga pozneje polna ihte sprašujem, kakšen dokument je to in kaj to vse pomeni, mi oče pove, da ga je dobil zato, ker je bil z družino v času nacionalsocializma »izseljen«.
Ne spominjam se več, kaj mi je oče takrat – bila sem stara morda petnajst let – vse pripovedoval. Tudi ne vem več, ali sem mu zastavila kakšno vprašanje. Vem samo, da sem bila do dna srca pretresena. V šoli smo slišali, da so nacionalsocialisti Jude natrpali v živinske vagone in jih odpeljali v koncentracijska taborišča, kjer so jih poniževali, trpinčili in morili. Da so tudi slovenske družine – otroke, žene in može – iz Koroške odpeljali s podobnimi vagoni, o tem dotlej nikjer nisem nič slišala. In med temi otroki je bil torej tudi moj oče. Na to sem morala ves čas misliti, ko smo pozneje, bilo je v tretjem razredu trgovske
akademije, obiskali koncentracijsko taborišče Mauthausen. Seveda sem potem že vedela, da taborišča za izseljence niso bila uničevalna taborišča in da v njih ni bilo plinskih celic, toda groza, ki me je takrat preletela, je bila povezana z mislijo na očetovo usodo: kot otrok zaprt v taborišče z barakami z bodečo žico okrog, izpostavljen samovolji paznikov, doživljal je tesnobo ob apelih, bil marsikdaj lačen.
O vsem tem govoriti je težko. Zame in za očeta. 14. aprila 1942 se ne spominja več, kako tudi, saj je bil takrat star celih 25 mesecev. To je bil dan, ko so ga pregnali z domače kmetije. Točno 3 leta, 3 mesece in 3 dni je trajala »rajža«, ki se je začela v jutranjih urah tega vigrednega dne. Vodila ga je od zbiralnega taborišča v Žrelcu v srednjefrankovski Hesselberg, nato v Frauenaurach, Schwarzenberg in spet nazaj v Hesselberg. Zavestno se oče spominja šele taborišča Schwarzenberg: »Bil je samostan, spominjam se še stolpov te stavbe. Družine smo bile nastaljene v celicah menihov.« Veliko bolj neizbrisno se je v otroško dušo naselil spomin na uniformo in na škornje lagerführerja. Še danes je refleks iritacije navzoč, če zagleda človeka z uniformo. »Zven škornjev se je slišal že od daleč in otroci smo gledali, da pridemo čim dlje proč. Če je zavpil, je med nami vse utihni
lo. Podnevi smo bili otroci po navadi sami v taborišču, mama je morala delati pri kmetih v okolici, oče pa je bil v tovarni Bosch v Stuttgartu in smo ga videli enkrat na mesec.«
O vsem tem se po vrnitvi domov praviloma ni govorilo, za govorjenje itak ni bilo časa. Prva tri leta so bila težka. Na kmetiji ni bilo nič – nobene živine, nobenih naprav, nobenega pohištva. Tisto malo, kar so zapustili prebivalci iz Kanalske doline, ki so se naselili na kmetijo, je bilo treba plačati. Tako je bilo v ospredju delo in še enkrat delo. Z odškodnino so si nabavili prvi traktor, da bi si tako malo olajšali delo. »Najprej sem bil še premlad, kot mladinec te ta tema ni zanimala, potem je bilo treba poskrbeti za obstoj in ko sem se začel zanimati za tematiko, starši niso bili več med živimi,« mi oče odgovori na vprašanje, ali se nikoli ni pogovarjal s starši o teh zadevah.
Tudi v naši družini se o tej tematiki ne pogovarjamo. Ni mi bilo lahko prositi očeta, da mi pove, česa se spominja, saj nočeš odpirati starih ran. Zdaj, ko to pišem, pa sem vesela, da sem le v drugem položaju kot on. Še je čas, da lahko vprašam, še je čas, da lahko o tem govoriva.
atiMoj- žrtev?
14
Druga svetovna vojna je kot tema od 90ih let minulega stoletja v avstrijski javnosti
nekoliko bolj prisotna kot desetletja poprej. Številne knjige, dokumentarci, inštituti, mediji, različne znanstvene stroke, se oprijemajo teme iz različnih zornih kotov. Vedno več je tudi razprav, ki se lotevajo teme z vidika človeške psihe. V teh razpravah gre med drugim za vprašanje, kako vojna učinkuje na človeka, njegovo dušo, njegova čustva, njegov nadaljnji razvoj. V središču pozornosti so travme, ki jih človek doživi kot posledico duhovnega, telesnega in siceršnjega nasilja. Danes je dognano in splošno znano, da je potrebnih več generacij za predelavo teh travm.
S takimi travmami se je morala in je še soočena generacija naših starševizseljencev. Čeprav so razlike med posamezniki, kako so jih vojna doživetja zaznamovala, pa mislim, da so ta doživetja pri slehernem zapustila individualno sled. Take sledi je bilo mogoče zaznati tudi pri pogovorih v naši družini ravno o času izseljevanja in vojne. Na začetku je strah zaradi absolutnega nepoznavanja novega položaja, lastne prihodnosti in lastnega življenja, strah, ker je bil človek izpostavljen sistemu, ki je z vsemi svojimi simboli, uniformami, svojo navzočnostjo ustrahoval ljudi in jih želel tako narediti podložne. Ustrahovanje kot inštrumentarij politične oblasti je bil občuten tudi
ob očetovem pripovedovanju o tem, kako so našo družino, kot mnoge druge slovenske družine na južnem Koroškem, esesovci ob štirih zjutraj iztrgali vsakdanu. Bila je pomlad in krompir v kleti je bil pripravljen, da bi ga sadili. V hipu je bila raztrgana tudi družina, stara mati ali babca, kot so ji rekli, je morala ostati doma, ker je preveč bolehala. Najmlajšo hčer, ki je bila stara dve leti, je sicer posrečilo dati v oskrbo teti, a pozneje je tudi ona morala slediti družini v izgnanstvo. Postaje izgnanstva naše družine so bile med drugim Hesselberg, Hagenbüchach in Mareschevo posestvo v Nižji Avstriji. Oče je pripovedoval o življenju v taborišču, ki je bilo življenje brez perspektive, ker so otrokom prepovedali hoditi v šolo, stari oče se je komaj rešil koncentracijskega taborišča, ker se je zoperstavil stražarju in je bil več tednov v zaporu ob vodi in kruhu. Pripovedoval pa je tudi o tem, kako jih je opogumljala slovenska pesem, ki so jo skupno zapeli, ali obhajanje božiča in kako se je leta 1945 končno posrečila vrnitev, čeprav z ovirami. Pristali so na domu, ki je bil sicer docela izpraznjen, kar pa v tem trenutku ni moglo prekriti veselja nad koncem vojne in novim začetkom. Pojavilo se je upanje, da bi se položaj na Koroškem po dogodkih minulih let izboljšal, tudi ali prav posebej kar je zadevalo odnos dežele do svojih slovensko govorečih sodeželanov, njihovega jezika in kulture. Pojavilo se je upanje, da bi akterje mi
nulega sistema doletela kazen za to, kar so storili. Pojavilo se je upanje, ko se je pri posameznikih oglasila vest in so starega očeta prosili, da naj jih ne zatoži, ... mu bodo pa za to pomagali pri sečnji trave, so dejali. A že kmalu je bilo jasno, da se zadeve ne bodo tako odvijale. Prenekateri privrženci nečloveškega sistema so se spet pojavili na javnih in drugih položajih, pri posameznikih se je vest nehala oglašati k besedi, in slovenska beseda je bila le omejeno dobrodošla. Kazalo je, da bo marsikaj spet tako, kot je bilo že nekoč, nekako je imel razvoj pridih že znanega ...
Otroci smo doraščali z očetovimi pripovedovanji o izseljenstvu. Usoda naših prednikov je nekako postala tudi del našega življenja. Ob teh pripovedovanjih smo se učili, kaj pomeni biti potomec/potomka, kaj je pomenilo biti nova generacija in kako se konkretnim izkušnjam staršev ne moremo izmikati in jih moramo enostavno sprejeti, takšne kot so. Učili smo se, kaj pomeni biti del ne samo zgodovine konkretne družine, ampak tudi del zgodovine manjše ali večje skupnosti – življenje posameznika je povezano z življenjem drugih. Postalo je jasno, da se nova generacija ne rojeva v brezzračen prostor, ki ga lahko brezobzirno oblikuje, ampak da se znajde v prostoru, v katerem so tudi drugi in da je pogled čez lastni vrtiček pomemben.Govoriti o izseljenstvu danes je le po
ljudska šola
TrießnigSimon novi O upih, razočaranjih in
generaciji
Z V E S T O B A
15
skus dojeti dogodke izpred 70ih let, ta poskus pa je za mlajše generacije pomemben. Temi je treba dati mesto tudi v 21. stoletju. Razpravlja naj se ne samo v družinah, ki jih je doletela ta usoda, dogodki izpred 70ih let naj bodo sestavni del javnih razprav, da postanejo del nekega vsekoroškega in vseavstrijskega zgodovinskega kanona in posledično konstitutivni del avstrijskega izobraževalnega sistema, pri čemer ne mislim samo na pouk zgodovine. S tem v zvezi Avstriji še veliko manjka, da bi bila primus v razredu evropskih narodov. Stvarno in odkrito soočanje z lastno zgodovino je za zdrav in sproščen razvoj posameznika kot tudi družbe nujno potrebno. Pri obravnavanju teme je mlajšim generacijam v pomoč časovna distanca, ki pomaga oblikovati lasten pogled. Novi mediji nudijo danes možnosti, pripraviti temo tako, da najde pot tudi do mladih. Treba je poskrbeti za okvire, ki bodo to omogočali.Vsekakor je druga svetovna vojna, je izseljevanje koroških slovenskih družin leta 1942 usodno vplivalo na nadaljnji razvoj slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Marsikatera negativna posledica za skupnost je povezana z dogodki tega časa. V zavesti, da so ti dogodki sestavni del naše zgodovine in imajo svoje mesto tudi v sedanjosti, pa je treba nujno obrniti pogled tudi v prihodnost in izmeriti možnosti posameznika kot skup nosti v njej.
Težko, bolno meni v srcu je in v duši.Sestre, bratje, dragi so v tujino šli.Streha doma, prag in stena, vse se kruši, v oknih cvetje vene, v strašni dan suši;tuja mi beseda reže prsi, da boli …Vsa praznina doma – kletev – v noc krici.
Pridite nazaj, o, sestre, bratje vsi, odbegli!Prinesite žarkov dneva v te noci.Zopet bodemo si bratsko v roke segli,da spet dom in rod v ljubezni oživi.
Pesem tete Milke izraža željo po vrnitvi domačih domov – v domovino. Izraža željo po svobodi, veselju, itn. Domovina – to je kraj, kjer sem doma, tu, kjer sem bila vedno.
Mnogo mojih sorodnikov je bilo izseljenih – deda je bil nekaj let v Dachauu, babica z družino v Frauenaurachu, praded pa je pustil svoje življenje v Eichstättu in nikoli več ni videl svoje domovine. Premalo smo se doma pogovarjali o tem. Premalo vemo, veliko se je zamolčalo.A nam gre dobro? Smo srečni? Smo veseli? Ali znamo ceniti lepote in dobrote našega današnjega življenja? Seveda se danes soočamo z drugimi težavami, ki jih morda naši predniki niso imeli. Kljub temu pa mislim, da nam gre tukaj v Avstriji kar precej dobro. Kajti, če pogledamo čez naše meje v svet, ugotovimo, da se dogajajo še vedno zelo krute stvari. Še vedno so ponekod ljudje prisiljeni zapustiti svoje domove, da s tem rešijo svoje družine, prisiljeni pobegniti v tuje države, kjer niso zaželeni, ne obvladajo jezika, nimajo perspektive, le dejstvo, s tem pobegom rešiti življenje svojih najdražjih. Že večkrat sem razmišljala o izseljenstvu naših prednikov in si ne morem predstavljati, kako bi bilo, če bi morala s svojo družino zapustiti dom. Ponosna sem na svoje prednike, ponosna, ker so kljub vsem težavam vedno živeli v duhu slovenskega naroda, zelo intenzivno poskušali ohraniti slovenski jezik in to posredovati tudi nam, mlajši generaciji, ki se morda ne zaveda več vedno cene, ki so jo naši predniki plačali za to.
Hart-mannKatarina
novi generaciji nazajPridite
16
Danes lahko svobodno odločamo, ali gledamo na temne ali na svetle strani življenja. Sam iščem svetle. Okrogle obletnice nam pa vedno znova predočajo neprijetne ali celo grozne dogodke. Tako so nacisti pred sedemdesetimi leti deportirali koroške Slovenke in Slovence z njihovih domov.
Ko je oče vigredi leta 1942 prišel s fronte na Severnem morju na »Fronturlaub« domov v Dvor pri Šmihelu, so tam živeli namesto matere, sestre in brata tuji ljudje iz Kanalske doline. Ti so si bili želeli iz Italije »domov v rajh«, prišli pa na vas, kjer so kljub deportaciji nekaterih slovenskih družin govorili slovensko. Ko se je oče vrnil na fronto, je opozoril oficirja na protislovje: sin na fronti – mati pa deportirana. Poslal je protestno pismo na Führerreichskanzlei v Berlin 1. Njegovo mater Marijo, sestro ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana, so nato nacisti izpustili po šestih mesecih kot »Volks deutsche«. Njen brat, ljubljanski škof, pa ni pisal nikomur.
Poleti 1945 so se iz taborišč Frauenaurach, Hagenbüchach in Hesselberg vrnili deportirani z vlakom in prispeli v Beljak. Tam so jih skušali poslati nazaj v Nemčijo. Spretna pogajanja naših z Angleži so jih rešila ponovne deportacije. Tak položaj se lahko vtisne v možgane: slovenščina kot nevarnost! Ne čudi, da se otroci sosede, ki je bila kot otrok deportirana, šele v zadnjih letih zanimajo za usodo matere v taborišču Hesselberg. Pogovarjajo pa se v nemščini …
C. G. Jung pravi, da je narava človeka konservativna in da se spreminja samo v stiski ali v sili. Kljub temu si ne morem razložiti, kako morejo isti tipi, ki so zakrivili vojno, ki se je maja 1945 končala z brezpogojno vdajo, biti tako nesramni. Še naprej so vpili »slowenisch is schiach«, leta 1958 so nam vzeli celo za vse obvezni slovenski pouk v šoli. Imeti svoje šole, je bila in je edina resna želja Slovenk in Slovencev, že iz časov Primoža Trubarja, monarhije, pravzaprav skozi vsa stoletja vse do danes. Vsi, ki smo danes stari nad 50
let, smo kot otroci po vaseh govorili slovensko. Doraščali smo dobesedno enojezično. Problemov, ki smo jih pozneje kot najst niki doživljali v mestih, na uradih ali v vlaku, sploh nismo poznali. Šele ko smo se vozili v Celovec z železnico, so nas sprevodniki, »šafnerji«, pogostokrat psovali zaradi slišne slovenščine in nas nahrulili »red dajč«, pa čeprav smo plačali za vožnjo in tako bili stranka. Njihova neumnost je bila prav občutna.
Moja samozavest tedaj tudi ni bila kaj prida, pravzaprav je sploh nisem imel. Z devetnajstimi leti sem pisal najlepšemu dekletu fare v London v nemščini. Moj naslov pa se je glasil: Hof (brez Dvora). Samozavest so mi vzbudile šele naše demonstracije sredi 70ih let proti preštevanju. Več tisoč se nas je nekajkrat zbralo na Kolodvorski v Celovcu. Ob robu so stali kognitivno suboptimirani »oni«, nas pljuvali in vpili butaste stavke. Moja samozavest se je pa počasi dvigala do nebes.
KrištofGregej
mati Sin na fronti, pa deportirana
Z V E S T O B A
17
»Nikogar od njih nismo poznali. Mi, ki danes tukaj stojimo, nismo krivi, vendar smo odgovorni,« tako je profesor Peter Gstettner med drugim dejal ob svojem govoru ob spominski prireditvi, ko so v Celovcu položili 11 tako imenovanih »kamnov spotike« za judovske žrtve med celovškimi meščani, ki so bili pokončani v nacističnih koncentracijskih taboriščih. Potomka, katere babica je bila usmrčena v taborišču, Felice Preis je v pogovoru v časopisu med drugim povedala, da preživeli z njo o teh groz ljivih dogodkih nikoli niso govorili. Sam se spominjam otroških in mladostnih let v petdesetih in šestdesetih letih preteklega stoletja, da sem imel iste izkušnje kot gospa Preis. Kadarkoli sem spraševal v družini ali pri znancih za čas, ki ga nisem doživel, ni bilo pravega odgovora. Bili so izgovori ali pa sploh odbijanje vsakršnega vprašanja v to smer. Danes vem, da nisem bil edini, ki se mu je tako godilo. Veliko jih poznam, ki so imeli iste izkušnje. S tem pa je tudi povezano spoznanje, da najmanj dve generaciji doraščajočih Korošcev
nista prišli do pametnih informacij o hudi in krvoločni dobi med 2. svetovno vojno. Doma ne, kaj šele v šolah. Da se je to začelo spreminjati v zadnjih letih, je več kot potrebno in lahko smo ponosni na vse tiste v različnih društvih, ki si prizadevajo zapolniti sive lise v našem kolektivnem zgodovinskem spominu. Odmevi posameznikov na tako uspešen romanprvenec Maje Haderlap so bili skoraj izjemno pozitivni, čeprav je v knjigi obravnavala na kakovosten literarni način usodo preganjanih in mučenih koroških Slovencev v času nacizma in v dobi po 2. svetovni vojni, ko so jih spet potiskali na rob koroške družbe. Prvič v zgodovini pa se je, ko sem v lavdaciji ob podelitvi Zlatega reda dežele Koroške za Majo Haderlap zarisal ozadja za dejstvo, da se mnogi Slovenci v domovini čutijo kot tujci, odzval z nenavadno odkritimi besedami prvi funkcionar v deželi, deželni glavar, ki je dejal: »Zame niso leta od 1918 do 1920 tista usodna leta, ker nekako so se tedaj dogovorili, da hočejo skupno ostati pri tej Avstriji. Hude človeške rane so
bile zadane med leti 1938 in 1945 in to se je navsezadnje nadaljevalo tudi v času po vojni«. Vem, da ena lastovka še ne naredi poletja, kot pravimo, toda ob takih besedah razmišljam o tem, da bi bil skrajni čas, da se ozračje v političnih kadrih dežele v odnosu do slovenske narodne skupnosti res končno premakne, da ne bi v nedogled obveljalo mnenje, da so ljudjeposamezniki v deželi že veliko dlje v svojem mišljenju kot politična kasta. Dvomim, da smo že tako daleč. Za svoj dvom le eno opazko ob robu: Ko sem se pred kratkim peljal domov v Slovenji Plajberk, sem z veseljem opazil, da sta kažipota na Sapotnici v Slovenji Plajberk končno tudi dvojezična. Z začudenjem pa sem opazil, da je kažipot proti Ljubelju še vedno samo nemški.
Gotovo bo obstajal kakšen formalni vzrok, da je kažipot proti Ljubelju samo enojezičen. Ampak – tako se sprašujem – koga bi motilo, če bi bil tudi ta dvojezičen. Bil pa bi viden znak dobre volje do dobrega sožitja obeh narodov v deželi, sosedom iz Slovenije pa simpatičen dokaz, da se je nekaj spremenilo na Koroškem – v srcih in v glavah.
OgrisHorstmati v glavahSin na fronti, Sprememba se mora
pa deportiranazgoditi
18
ZELJAˇPustite me tu, na robu večera, da sonce pospremimza hrbet Dobrača
Den Schulen kann man in den letzten 25 Jahren wahrlich nicht mehr vorwerfen, im Geschichteunterricht
„bis zum 1.Weltkrieg nur gekommen zu sein“. Der Zeitgeschichte den gebührenden Raum zu gewähren, gehört heute nicht nur zur Lehrplanerfüllung, sondern entspricht mittlerweile auch dem, was den allermeisten Geschichtelehrern ein „officium“ ist.Den maßgeblichen Denkschritt indes zu vollziehen, dass alles, was in den Schulbüchern über den Nationalsozialismus steht, en miniature auch vor der eigenen Haustüre – im eigenen Dorf, im eigenen Tal – geschehen ist, der will vielfach nicht gesetzt werden. Da erführe man, dass es auch im Gailtal alle Opfergruppen gegeben hat: Die Juden, die Opfer der Euthanasie, die Opfer der Optionen – diese, sofern nicht selbst zu Tätern geworden, können wohl als Komplementäropfer der Slowenen gelten –, die am helllichten Tag in Hermagor erschossenen Wehrmachtsflüchtlinge und die „ausgesiedelten“ Slowenen. Nach dem Jahrestagprinzip haben wir in unserer Schule seit 2008 dieser in öffentlichen Veranstaltungen gedacht und sie ins Bewußtsein gerückt.
Denn aus wohlbekannten Gründen war man auch im Gailtal weiland zum Nachkriegsalltag übergegangen. Und wer das geschehene Unrecht aufgreifen hätte wollen, wäre gewiss in feindliche Isolation geraten.Dass sich 2008 kein historischer Verein in Hermagor finden ließ, dem Gedenken an die Opfer des NS ein Anliegen gewesen wäre, ist als Gemeinplatz zu verbuchen.
Nam hafte „Patroni“ mit ihren Gastvorträgen und Drucklegungsangeboten haben uns davor bewahrt, dass unsere Gedenkveranstaltungen im öffentlichen Diskurs totgeschwiegen werden konnten.
Wie diese wird auch der Gedenkabend für die Opfer der „KAktion“ aus der Gemeinde Hermagor zu verschiedenen Reaktionen führen: Es wird wohl wieder die geben, die interessiert aufnehmen, was ihnen noch niemand erzählt hat und was doch in nächster Umgebung vor 70 Jahren geschehen ist; es wird die geben, die damit nicht behelligt werden wollen, weil sie Sorge haben, beim Nachfragen sich unversehens vor der eigenen Haustüre wiederzufinden, und es wird die geben, die, gereizt durch die Aufstellung zweisprachiger Ortstafeln, vom dadurch „gestörten Dorffrieden“ wieder zu schwadronieren beginnen werden. Nichts aber werden diese wissen wollen über den gewaltigen Assimilierungsdruck der letzten hundert Jahre und auch nicht, wie seinerzeit das „urbane“ Hermagor über die in ihre Muttersprache verfallenen „Rustici“ aus dem „Windischen“ die Nase rümpfte.
Erinnerungsveranstaltungen sind meistens ungebetene Veranstaltungen, zu denen sich in einer Schule ein Lehrer versteht und sich dann eine mitarbeitende Schülergruppe sucht. Außerhalb der Schule ist man oft der Meinung, das Gailtal sei auch so eine schöne Gegend. Böse Zungen pflegen da anzufügen, dass ja dafür die Leute nichts können, dies sei Ergebnis der letzten Eiszeit.
JamritschMarina damnatio Gegen diememoriae
Marina Jamritsch je doma v Dolah, blizu Melvič, Most in Mel. Tudi iz teh vasi v Ziljski dolini blizu Šmohorja so bili pred 70-imi leti izseljeni Slovenci. O tem se javno ni govorilo in se skoraj ne govori. V petek, 13. aprila, ob 19.30 bodo v avli gimnazije v Šmohorju prebrali pričevanja nekaterih izseljencev iz teh krajev. Da bo to mogoče, to je zasluga Marine Jamritsch, ki je pripravila prireditev. Prav njeno spoštljivo raziskovanje, kaj se je zgodilo pred 70-imi leti tudi v Ziljski dolini, bo marsikomu proti njegovi želji odkrilo, da se je nacistično nasilje dogajalo tako rekoč pred hišnimi vrati. Brez njenega prizadevanja spominske prireditve ob letošni obletnici izseljevanja v Ziljski dolini ne bi bilo. Zato objavljamo njen prispevek, ki ga je napisala za Nedeljo, v nemščini.
Šmohor: Spomin na izseljence v Ziljski dolini Na gimnaziji v Šmohorju v Ziljski dolini se bodo ob 70-letnici pregona koroških Slovencev spomnili pregnanih Slovencev iz Ziljske doline. V sedanji občini Šmohor (do leta 1972 občina Brdo) je bilo izseljenih 5 slovenskih družin. Člani izseljenih družin so bili iz vasi Moste (7), Melviče (13), Mele (6) in Dule (6). Na spominski prireditvi, na kateri se bodo spomnili tudi petih izseljenskih družin z Ziljske
Bistrice, Drevelj in Zahomca. Pričevanja izseljencev bodo brali profesorica Marina Jamritsch in štiri dijakinje. Slavnostna govornica na prireditvi bo Brigitte Entner od Slovenskega znanstvenega inštituta v Celovcu.
»K-Aktion« – Ob 70-letnici pregona koroških Slovencev. Žrtve v Ziljski dolini. Slavnostna govornica bo Brigitte Entner. V petek, 13. 4. 2012, ob 19.30 v avli gimnazije v Šmohorju.
19
ZELJAˇPustite me tu, na robu večera, da sonce pospremimza hrbet Dobrača
da vidim, kako življenje na vasi zamira,
kako se ljubezen v domove vrača.
da slišim,
damnatio memoriae
a n d r e j k o k o t
Sabina Zwitter-Grilc je posnela 90-minutni dokumentarni film na temo pregona
»Sence sramote«Pred tremi leti je sodelavka ORF-a Sabina Zwitter-Grilc sklenila posneti film na temo izseljevanja, saj je to tema, ki je tudi njena osebna tema: njen oče je bil eden izmed pregnanih koroških Slovencev.
Film »Sence sramote« zelo občuteno opozarja na rane, ki jih je deportacija v nacistična taborišča zapustila pri izseljenih, hkrati pa obravnava duševne rane, ki so se prenesle na potomce ter na narodno skupnost. Sabina Zwitter-Grilc vsebine filma ni osredotočila na koroške Slovence, temveč je v njega vpletla tudi usodo Romov in Judov, ki so se prav tako čez noč
znašli v nacionalsocialističnih taboriščih.
V filmu, ki je bil posnet na Koroškem, na Dunaju in v New Yorku, nastopajo s svojimi izjavami znani umetniki in ustvarjalci: Lily Brett, Harry Belafonte, Peter Handke, Maja Haderlap, Andre Heller in Dirk Stermann.
Film, ki je del disertacije Sabine Zwitter-Grilc, sta posnela Marco in Martin Zwitter. Film je zmontiral Valentin Čertov (Artis), glasba pa je delo Tonča Feiniga.
Premiera filma »Sence sramote« bo v čet., 12. aprila, ob 20. uri v farovškem skednju na Ziljski Bistrici. V pet., 13. aprila, ob 19.30 v farovžu v Št. Jakobu v Rožu in v sob., 14. 4., ob 20. uri v Kulturnem domu v Pliberku. Dele iz filma bodo predvajali v nedeljo, 15. aprila, ob 13.30 v oddaji »Heimat, fremde Heimat«, na ORF 2.
P r i r e d i t v e
SPd Rož, Št. Jakob, Spominski pohod Po sledovih spomina, sobota, 14. april, od 5. ure zjutraj do 13./14. ure Pohod k hišam izseljenih družin, tri dni prej bodo pri vsaki hiši betonirali kovček z vsemi imeni oseb, ki so bile izseljene. Kovčke bodo na koncu pohoda na zahodni strani farovža postavili kot temporarni spomenik. Ob vsaki hiši bodo posamezne točke z informacijami, glasbo, recitalom, oblikovali bodo potomci izseljencev.
ORF III, sobota, 14. april, 20,15, dokumentarec Vertrieben als Slowenen (Andrej Mohar)
KPd Planina Sele Seješ … žel ne boš, farna dvorana, torek, 17. april, cerkev in farna dvorana, 19.00 maša, 19.30 Spominska prireditev ob 70-letnici izseljevanja z geslom pojdi ... in je tišina, je beseda, je pesem ... in je upanje! Na sporedu bo tišina, beseda, pesem in upanje ... v obliki recitalov in informativnega besedila, sestavljenega iz preprostih in kratkih faktov in informacij ... spojeno v gledališko-pevsko-multimedijsko celoto.
KPd Šmihel In vendar tu iščem pot – spominski večer ob 70-letnici izseljevanja koroških Slovencev, sobota, 21. april, ob 20. uri, farna dvorana ŠmihelSodelovali bodo zgodovinar prof. Štefan Pinter, MePZ Gorotan, Mladinski zbor Šmihel, otroci gledališke šole Šmihel. Nastopili bodo recitatorji v režiji VeroNike Sommeregger. 14. aprila bodo v Šmihelu predvajali film Vrnitev (Janko Messner).
Center k & k, Št. Janž, odprtje razstave 8. maja, razstava o genocidni politiki fašistov in nacistov do slovanskih narodov med drugo svetovno vojno, oblikovalka Ivica Žnidaršič, razstava o usodi pregnanih slovanskih narodov. Razstava bo odprta do 5. junija.
Center k & k, Št. Janž, Poletna arena 16. in 17. junija: umetniški natečaj, predstavitev filma, zgodovinski uvod v tematiko in open-air, sodelujejo mladi.
deželni arhiv, razstava o pregonu koroških Slovencev: Pregon slovenskih družin iz Koroške 1942, razstavo je ob 60-letnici pripravila Liga za človekove pravice, razstavo so pripravili Feliks Bister, Jožko Buch, Hanzi Gabriel, Hans Oman in Karl Vouk, letošnjo razstavo bo adaptirala Brigitte Entner. Razstava bo odprta od 5. junija do 6. julija.
Spomenik v Žrelcu Jeseni bodo na novi železniški postaji v Žrelcu (Klagenfurt Ost) postavili nov spomenik za izseljene na kraju, od koder so bili izseljeni v razna taborišča. Valentin Oman je oblikoval trimetrsko stelo, Karl Vouk pa bo oblikoval obeležje spomenika. Ob odprtju spomenika pripravljajo tudi razstavo o pregonu in izseljenstvu ljudi v Alpsko-jadranskem prostoru (naslov Denk – mal – Deportation). Načrtujejo tudi druge spremljevalne prireditve.
»Iz stiske sem klical Gospoda, Gospod me je uslišal na planem. Gospod je na moji strani, ne bom se balkaj mi more storiti človek.«
Besede iz psalma 118 bodo zazvenele v nedeljo, 15. aprila, v celovški stolnici. Škof Alois Schwarz bo obhajal slovesno dvojezično bogoslužje ob 70-letnici izselitve koroških Slovencev. V molitvi in pesmi
se bodo zbrani spomnili pregnanih družin. Berila in prošnje bodo brali potomci izseljenih družin. V okviru prošenj pa bosta dva mlada prebrala imena vseh, ki so umrli v izseljenstvu. Za glasbeni okvir svečanega bogoslužja bo poskrbel Mešani pevski zbor Sele pod vodstvom Romana Verdela. Ob orgelski spremljavi (Alexander Kassl) bo zazvenela tudi ljudska pesem.
Slovesno bogoslužje v celovški stolnici
15.4. 2012
ob 70-letnici izselitve koroških Slovencev
ob 14. uri, mašuje škof Alois Schwarz v celovški stolnici
ob 15. 30,
Spominska proslava v Domu glasbe Sodelujejo: Tamburaši iz Hodiš in Škofič (Georg Errenst)Družina Zwitter iz Zahomca, Otroški zbor Danica (Janja Pruntsch, Barbara Mistelbauer-Stern), Mladinski zbor nižje stopnje ZG/ZRG za Slovence (Stanko Polzer)teatr zora (Marjan Štikar) Besedila : Andrej Kokot
20
mohorjeve družbe celovecp r i l o g a
U r e d n i c a : G a b i F r a n k
Še dobro se spominjam zahvalne božje službe pred desetimi leti ob 60. obletnici pregona koroških Slovencev. Koroški slovenski pregnan
ci in njihovi potomci so se pri tej maši spominjali žrtev v hudih časih druge svetovne vojne in se zahvalili za srečno vrnitev na svoje domove. Ko je ob koncu maše zadonela slovenska pesem »Jezus naš je vstal od smrti«, smo vsi začutili globoko vernost koroških Slovencev, pregnancev. To je takrat občutil tudi škof, ki ga je to pričevanje v dno duše pretreslo in popolnoma prevzelo.
A le kako bi moglo biti drugače, saj nam Jezus v svojem govoru na gori obljubi: »Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,10). Mogoče včasih radi pozabimo, da nacionalni socialisti aprila 1945 niso pregnali naših koroških slovenskih družin samo zato, ker so bili Slovenci, temveč predvsem tudi zato, ker so bili v veliki večini globoko verni ljudje. Takih pač noben režim ne mara, ker leti običajno ne verujejo v malike, kakršen je bil Hitler, ker ne zaupajo v voditelje, državnike, politike idr., ki so sami o sebi prepričani, da nad njimi ni nihče in da zanje Božja pravila ne veljajo.
Ko se letos spominjamo, kako se je za koroške slovenske družine pred sedemdesetimi leti pričel križev pot pregnanstva, je dobro, da smo vsem, ki so morali prestajati to ponižanje in trpljenje, tudi hvaležni. Predvsem za to, kako so nekateri ta travmatska doživetja spremenili v močna duhovna sporočila. Naj navedem stavek ene izmed preganjanjih koroških Slovenk, Nanije Jug iz Sel, ki je hudo trpljenje prestajala tudi v nacionalsocialističnem koncentracijskem taborišču Ravensbrück: »Tedaj [14 in 15. april 1945] se mi je prvič v življenju zbudila želja po maščevanju. Kasneje sem po lastni izkušnji in hudem trpljenju to željo zavrgla in moja misel se je obrnila v odpuščanje.« S tem je dokončno strla duha nacionalsocialističnega zločinskega režima in krivico dobesedno obrnila v čudovito vstajenjsko sporočilo.
Vstajenjsko sporočilo
u v o d n i k
Hanzi Filipič, urednik Mohorjeve
založbe
Mohorjeva založba bo izdala novo knjigo o priče-vanju in času pregona koroških Slovencev. Knjigo je uredil in je zanjo odgovoren Hannes Schaschl, ki je zbral pričevanja in podatke o svojem očetu Hanziju Schaschlu. Naslov knjige bo ALS KÄRN-TEN SEINE EIGENEN KINDER DEPORTIERTE – DIE VERTREIBUNG 1942 - 1945 HEIMATVER-TRIEBEN AUS KÄRNTEN, zgodovinski pregled – pričevanja prič časa – pisma in dokumenti o pre-gonu koroških Slovencev. Zgodovinar Michael Koschat je napisal splošni zgodovinski uvod v knjigo. Hanzi Schaschl je pred približno dvajsetimi leti napisal rokopis o pregonu 1942 1945, kar je osrednji del knjige, ki vsebuje tudi pričevanja Hanzija in njegovega brata Pepana Schaschla, zapisal pa jih je Hanzijev sin Hannes Schaschl. Knjiga vsebuje tudi intervju s Hanzijem Schaschlom, ki ga je imela z njim vnukinja Barbara Fleißner leta 2000 (o vrnitvi v Celovec v živinskem vagonu). Nadaljnji spomini in bogato fotografsko gradivo dopolnjujejo dragoceno knjigo. Med gradivom so tudi dokumenti iz tistega časa, ki omogočajo boljši vpogled v to kruto stran zgodovine. Hannes Schaschl v svojih mislih o jezikovni identiteti, družinskem spominjanju in kulturi spominjanja na Koroškem pravi, da je bil pregon koroških Slovencev politično motiviran, podpirale so ga najvišje oblasti. Iskreno opravičilo s strani koroške deželne politike in politična rehabilitacija prizadetih bi bila po sedemdesetih letih več ko primerna. Vsem koroških sodeželanom slovenskega porekla in njihovim potomcem gresta velika čast in spoštovanje.
Pričevanja z zgodovinskim pregledom
21
mohorjeve družbe celovecp r i l o g a
14. april 1942Ta dan se je začel običajno, zajtrkovali smo vsi skupaj in takrat je bil doma tudi oče. Bili smo vsi skupaj, kajti oče je dobil nekaj dni prosto v celovškem gradbenem podjetju Koschat. Mama je naju fanta pripravila za šolo in nama dala še običajno malico v torbo.Oče in ded sta nameravala sekati les ob Dravi. Dan se je pokazal z najlepše strani, bilo je res lepo spomladansko jutro. Brat in jaz sva se z avtobusom peljala v Borovlje v šolo. Brat je hodil v prvi raz red glavne šole, medtem ko sem jaz hodil v četrti razred ljudske šole. Po nekajkratnem Hitlerjevem pozdravu z dvignjeno desno roko sva prispela do njegovega razreda. Pozdrava »Dober dan« ali »Bog daj« sta bila takrat že prepovedana. Pozdrav Heil Hilter pa je postal samoumeven in noben izmed učencev si ni mislil prav nič pri tem.Bil je čas, ko so bili ljudje na vodilnih pozicijah in niso ustvarjali mirnih ali harmoničnih odnosov. V politični omami oblasti so ustvarjali načrte in politične namere, ki so motili odnose med ljudmi, celo življenja. V četrtem razredu smo imeli ravno pouk, ko so se odprla vrata. Vstopil je uniformiran moški s črnimi škornji. Gospa učiteljica Just je takoj prekinila pouk. Esesovec Rudi Kircher je salutiral pred učiteljico in glasno pozdravil s Heil Hitler, pri tem pa je glasno udaril s škornji ob tla.Esesovec in učiteljica sta se pogovarjala in nenadoma sem slišal moje ime. Nekako sem se ustrašil in ni trajalo dolgo, gospa učiteljica me je poklicala, da naj pridem k njej. Povedala mi je, da moram takoj domov, mama me že
pričakuje. Medtem ko sem pospravjal svoje šolske stvari, se je v meni pojavila bojazen, da se je moralo nekaj zgoditi. Nič razveseljivega gotovo ni moglo biti. S torbo na hrbtu in pozdravom Heil Hitler sem zapustil razred in takoj stekel iz šole. Na cesti sem takoj zagledal brata, ki je pritekel iz glavne šole. Takoj sva razumela, da morava domov in da naju čaka mama.Skupaj sva tekla po cesti v smeri Ždovlje. Neki znanec, ki se je s kolesom peljal v isto smer, naju je videl in se čudil, da sva dopoldne, ko bi morala biti v šoli, tekala domov. Ustavil se je in naju vprašal, kaj se je zgodilo. Povedala sva mu vse. »Enega lahko vzamem s kolesom do Glinj.« Ker me je že zbadalo v trebuhu, me je posadil na kolo, medtem ko je brat tekel naprej in čakal na drugo priložnost, da bi prišel hitreje domov. V Glinjah me je kolesar spustil s kolesa in medtem ko sem se zahvaljeval, sem že tekel domu naproti. Ni trajalo več dolgo in ustavil se je naslednji kolesar, ki je pripeljal brata, ki je skočil s kolesa, in skupaj sva stekla do hiše. Bila sva tako zelo napeta in razburjena, da naju nič več ni bolelo, v mislih sva imela samo še eno stvar: »Kaj se je zgodilo doma?«Še nekaj ovinkov in takoj bova izvedela, kaj se je zgodilo. Srce je bílo vedno močneje od ovinka do ovinka od hiše do hiše. Še en ovinek je bil do sosedove hiše, p.d. Ožbout, in nenadoma je bil prost pogled na našo hišo – skoraj nisva mogla verjeti, okoli hiše je mrgolelo vojakov in pušk. Ko sva vstopila v hišo in zagledala deda in jokajočo mamo, sva oba vedela, da se je zgodilo nekaj, kar je bilo še bolj strašno, kot sva si lahko mislila kot otroka.Vse je bilo v neredu, vsakega so straži
li, če je kdo kam šel, je šel za njim tudi vojak. Tudi nekega boroveljskega žandarja so poklicali, ki jim je pokazal lokalne danosti in jih informiral. Deda in očeta so privedli domov z loke ob Dravi, kjer sta delala les.Vse je šlo križem kražem, jokanje in stokanje, iskanje predmetov, ki bi jih lahko vzeli s seboj – bila je tragedija. Vojaki so se navadili in nam niso več sledili na vsakem koraku. Vojak, ki je imel nalog izvesti organizirano deportacijo koroških Slovencev, ni zdržal, da bi poslušal in videl, kako so brutalno ravnali z nedolžnimi ljudmi. Sedel je na klopi pred hišo in si brisal solze. Ni razumel več tega sveta, ki mu je služil, ne več, ker tako si ni predstavljal Hitlerjevega režima.»Pripravite se, čez pol ure morate proč od tu,« je zaklical glavni poveljnik. Potrudili smo, da bi še kaj rešili in spravili na varno. Mama je v naglici rekla: »Zanes kovtre nekam, kam jih hočeš!« Eden izmed naju je nesel dve odeji k sosedu, p.d. Košarju, da bi ju tam spravil na varno. Drugi je vzel radio in ga odnesel k drugemu sosedu.Moji starši so brezupno iskali rešitev iz obupnega položaja. Vojaki so čutili, da nihče izmed nas ni mislil pobegniti, in nas niso več tako stražili kot na začetku. Mama je še enkrat poskusila iti k pristojnemu krajevnemu vodju NSDAP in ga prosila za pomoč, da nam ne bi bilo treba zapustiti dom. Mama me je vzela s seboj in šla sva k pristojnemu vodju, ki je živel čisto v bližini, da bi nam pomagal še v zadnjem trenutku. Na stopnicah je mama pokleknila, sledil sem ji, in ko je iz hiše stopil vodja, ga je s sklenjenimi rokami rotila, da bi nam pomagal in preprečil izselitev naše družine.
22
2. nagrada: Uro z gravuro »Nedelja« je poklonil Flori Juch
Ko boste križanko rešili, najdete v rumenih poljih naše geslo.
Rešitev križanke poš ljite najkasneje do ponedeljka, 23. aprila 2012, na uredništvo Nedelje (»Nagradna križanka«), Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt/Celovec. Email: redakcija@nedelja.at. Med pravilnimi rešitvami bomo izžrebali dobitnike naslednjih nagrad:
1. S LOV E N I KA Slovenska nacionalna enciklopedija v vrednosti 250 evrov. Dve knjigi na 1880 straneh. Izšla leta 2011 2. Ročna ura z gravuro »Nedelja« na številčnici Uro v vred-nosti 100 evrov je poklonil šef koroških me žnarjev Flori Juch 3. Set: barvice (Jolly) z uro 4. Dragoceni set za pisanje (nalivno pero in kuli) 5. Knjiga »Martin Krpan« Fran Levstik (tekst) in Tone Kralj (risbe) 6. Zgoščenka Pokrajina pesmi Nastopata Bernarda Fink in Janez Gregorič 7. DVD Mojca Pokrajculja Po koroški ljudski pripovedki zapisala Breda Varl 8. Nanizanka »Mihec in Maja« Film in glasba na DVD ter knjiga 9. Zgoščenka Zvezdni utrinki Pesmi in melodije Lenčke Kupper 10. Zgoščenka »Meni pa si dal srce« Ob 100-letnici rojstva Franceta Cigana 11. Zgoščenka »Enkrat je bil en škrat« Pesmi Lenčke Kupper 12. Knjiga Ko Bistrice jez je šumel (Janez Pernat) 13. Svinčniki s šilčkom in radirko Nagrade od 6. do 12. je poklonila Krščanska kulturna zveza.
Nagra
de v
vred
nosti
620
evrov
Glavn
a nag
rada v
vredn
osti 2
50 ev
rovVelikonočna nagradna križanka
sestavil:SIMON BIzJaK
Tekač, ki nastopa na maratonu
Nenaglaš.besede Mongolski vladar
Orodje za žetevSorta hrušk
Nikola TeslaMesto na Koroškem
Prečna palica na lestviciCviljenje
Dušan VelikaverhSvetnica iz Kalkute
alojz Rebulaafriška reka
Z a č e te k g e s l a
Del Vietna-ma (iz črk: MaNa)
Oblika imena Jera
aleksander zorn
Rjavkasta prevleka na železu
Dionizov spremlje-valec (iz: ISTRa)
Projekcija predmeta na vod. ravnino
Žila dovodnica
Biblijska oseba (iz črk: NONa)
Letenje z zmaji
Slovenski duhovnik in pisatelj (»Bobri«)Državna blagajna
Zamak-njenje, zamaknitev
Perzija
Bivališče čebel
Ž, Z, V,?,?
It. otokRoman Dostojev-skega
Umrla ženska, pokojnica
Bivša sl. alpska smučarka (Špela)
Velika soba (v gradu)
Poštna pošiljka v ovojnici
Ljubljanski nadškof in metropolit Stres
Najstarejši v družbi, nestor
Enota za merjenje
Ameriški pevec Garfunkel
Neime-novana oseba
Vrsta žita
Živalska vrsta
Hudo mučenjeGr. muza petja
Sodelova-nje, med-sebojno vplivanje
Angloam. pro-storninska mera
Kdor da znak za začetek dirkeHude, neprijetne sanje
RazdaljaReka v zahodni afriki
KalcijKmečki, mrliški, lojtrski?
Vdova Johna Lennona (Yoko)
Sl. pevec (Juan)Sl. pevka Kovač
Elda VilerJaponska nabiralka biserov
Varjeni šiv»Vinta«,vitlo
Glavno mesto Kolumbije
100Platini podobna kovina (Ir)
Teža embalažeTenisačica Janković
Hrv. preds.JosipovićPrebivalec bloka
Kalo, umerek
Slabi izdelki, izmeček, izvržek
Nekdanji španski tenisač (Manuel)
Zaletišče
Poljski premier
Nace ŠumiPtičja karma
Gustav Ipavec
Polkrožni del kupoleRichard Gere
Rastlina ožep60 minut
Reka med Nemčijo in Poljsko
avstralski ptič tekačavstrija
?,V,Z,Ž;A,B,C,?Tanja Ribič
Pega, marogaHenry James
Armenski šahist Petros-Jan
Bojazen Večja ostra skala
angelina Jolie
Oče Središče Gorenjske
Uradni spis,listina
Kone
cge
sla
Take prve nagrade ne bo več: Slovenska enciklopedija v vrednosti 250 evrov-
Vzklili ječmen, surovina za pivo
4. nagrada: Dragoceni set za pisanje
3. nagrada: Barvice z uro
23
Želimo vsem bralcem in bralkam vesele ter blagoslovljene velikonočne praznike.
Želimo vsem bralcem in bralkam vesele ter blagoslovljene velikonočne praznike.
www.grilc.at
voščilaMoj jazje vzklilna razpotjumed črnimin belim.
Svetlain temna podobasta mi utajili svojo skrivnost.Hotel sem razkriti obe, črno in belo.
Vprašal sem danin vprašalsem noč,kaj naj storim?A mi svoje skrivnostinista izdala.
Vprašal sem resnico in vprašalše laž.Obe sta molčali.
Odgovor mi je dalo življenje: rešitev je v dejanju!
Andrej Kokot
Razpotje odločitve
CelovecMohorjevaZ A L O Ä B A - K N J I G A R N A - T I S K A R N A -
D I J A Ü K I D O M - L J U D S K A Ü O L A - Z A V E T I Ü Ö E160 LET
Slika: Hugo Wulz
Ni ne Juda ne Grka,ni ne suænja nesvobodnjaka,
ni ne moøkega ne æenske:kajti vsi ste eden
v Kristusu Jezusu.(Gal.3,28)
Mohorjeva druzba Celovec želi blagoslovljene velikonocne praznike!
novice_VELIKA NOC 2012:INSERATNOVICE 27.03.2012 18:03 Uhr Seite 2
ali - e-mail: office@nedelja.at | tel. 0463 54 5 87 | www.nedelja.at
Ime in priimek
Ulica/kraj
Poštna štev. Pošta
Hišna številka
Telefon E-mail Datum rojstva
Podpis
NAROČILNICANaročam Nedeljo (eno leto brezplačno)
Nedelja
Viktringer Ring 269020 Klagenfurt/Celovec
Za študente in študentke
samo 18,- EUR letnoredna naročnina
samo 35,- EUR letno
50x NEDELJA in
priloge
Naše darilo ob spominu pre-gona koroških Slovencev!
Recommended