• dr. PETER LEVSTEK - SLOVENSKA VOJSKA • BRUC NA

• dr. PETER LEVSTEK - SLOVENSKA VOJSKA • BRUC NA VETERINARSKI FAKULTETI • ŠOU IN ŠOVF • MASTOCITOM IN PANNICULITIS PRI PSICI • PRAKSA V KALIFORNIJI • SYMCO 2008 • PRAKSA V LONDONU

• MATIJA MEDVED, PREDSEDNIK IVSA • MOTIVACIJSKI VIKEND • IVSA KONGRES V TURČIJI

številka 23, februar 2009

Revija študentov Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani

febantelpirantelijev embonatprazikvantel tablete

Za uporabo v veterinarski medicini

Za odpravljanje glistavosti in trakuljavosti pri psih.

Peroralna uporaba.Priporoãeni odmerek je 1 tableta na 10 kg telesne mase Ïivali.Zadostuje enkratni odmerek zdravila.Brez veterinarskega recepta.antiparazitik

za pse

1 tableta vsebuje: 150 mg febantela,

144 mg pirantelijevega embonata in

50 mg prazikvantela.

Pred uporabo natanãno preberite navodilo. O tveganju in stranskih uãinkih se posvetujte z veterinarjem ali s farmacevtom.

Krka, d. d., Novo mesto, ·marje‰ka cesta 6, 8501 Novo mesto, www.krka.si

Harmonija druÏenja

UVODNIKVSEBINA

RUCTUS, februar 2009 | 3

Dragi sotrpini, profesorji in drugi prijatelji veterinarske stroke - lep pozdrav vsem skupaj! Ker se je prejšnja urednica Ructusa upokojila, ali z drugimi besedami

nastopila absolventski staž, je bilo treba najti drugo žrtev, ki bi si, bolj kot vse na svetu, želela vztrajno pisati prijazna elektronska sporočila sponzorjem, izčrpavati domišljijo z idejami za članke in težiti že tako prezaposlenim študentom, da naj za spremembo še malo publicistično ustvarjajo. In ne, če študirate veterino, to še ne pomeni, da se zlahka izgovorite, da ste popolnoma brez talenta za pisanje. Tudi tale številka je po mojem mnenju prav dober zgled, da to ni res – seveda pa presodite sami. V tokratnem Ructusu lahko najdete nekaj “standardnih” člankov, kot so poročilo s kongresa IVSA (tokrat je bil v v Turčiji) in dva zanimiva prispevka s praks v tujini. V pogovoru z dr. Petrom Levstekom lahko izveste vse, kar ste si že od nekdaj želeli vedeti o delu veterinarja v Slovenski vojski, v intervjuju s študentom 4. letnika Matijo Medvedom pa vse tisto, česar morda še ne veste o njem in o IVSA. Domišljijo lahko popeljete na sprehod po Južni Afriki na SYMCO simpozij. Seveda s tem člankov še ni konec – pa saj ni zanimivo, če celotno vsebino zveste že v uvodniku, kajne? Danes je glavna tema medijev recesija gospodarstva. Očitno podjetja dejansko poslujejo vedno slabše in jim za oglaševanje primanjkuje denarja, za tokratni Ructus je bilo namreč izredno težko dobiti sponzorje, ki bi bili pripravljeni prispevati svoj oglas za revijo - to boste verjetno tudi sami opazili. Najlepša hvala vsem, ki ste nas tudi v teh negotovih časih podprli, še posebej ŠOUVF.Brez finančne pomoči le-te bi bila namreč izdaja pričujoče revije pod velikim vprašajem. Letošnji prvi Ructus vas je dočakal malo kasneje kot ponavadi, v ne ravno najbolj priljubljenem obdobju leta, namreč izpitnem. Brez skrbi, z nekaj vztrajnosti in zbranosti pri sedenju za knjigami in računalnikom, dovolj spanja, vitaminčkov in z obvezno vmesno sprostitvijo, najbolje v obliki priljubljene športne aktivnosti (ali tudi na kavču z Ructusom v eni in kavico v drugi roki ... ), se da vse. Vsekakor pa se ne pretegnite preveč – res je recesija, res se morate truditi biti čimboljši, da boste mogoče med tistimi srečneži, ki bodo čez nekaj let dobili službo – ampak konec koncev to ni tisto najvažnejše v življenju. Kaj vam bo bogata uspešna kariera pomenila čez 40 let, če se ne boste mogli spomniti niti enega zabavnega dogodka iz študijskih let, če boste zagrenjen deloholik brez prijateljev? Zato si vzemite čas zase; pojdite v naravo in ji prisluhnite za hip, družite se z živalmi in ne glejte nanje le kot na zapleten kup kosti, mišic in organov. Posedite ob čaju s prijateljem na večurnem klepetu, prisluhnite ljudem okoli sebe, potujte in bodite odprti za druge kulture (verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da je dober zgled združevanja prijetnega s koristnim del študija ali prakse v tujini!), ljubite, plešite dolgo v noč, dolgo spite, objemajte se in – zajemajte življenje s polno žlico!

Živa Černeglavna urednica

Maja Čončoblikovalka

Revija študentov Veterinarske fakultete Univerze v LjubljaniGerbičeva 60, 1115 Ljubljanae-mail: [email protected]

GLAVNA UREDNICA: Živa Černe OBLIKOVALKA: Maja ČončNASLOVNICA: Villiers Steyn, www.visionphoto.co.zaTISK: Somaru d.o.o., [email protected]: 500

Ructus od zdaj naprej tudi ONLINE! Prostor na svoji novi spletni strani nam je odstopi-la slovenska IVSA. Poleg Ructusa na njej lahko najdete tudi mnoge druge koristne informacije, zato le brž na http://www.ivsa-slo.org!

3 Uvodnik

4 dr. Peter Levstek

6

Biti bruc na Veterinarski fakulteti

7 ŠOU in ŠOVF

8

Mastocitom in panniculitis pri psici

12 Praksa v Kaliforniji

16 SYMCO 2008

20 Praksa v Londonu

24

Matija Medved, predsednik IVSA

26 Motivacijski vikend

28 IVSA kongres v Turčiji

Uvodnik

piše: Živa Černe

Vsem, ki bi radi kakorkoli pomagali pri nastajanju Ructusa, imate dobre ideje, počnete kaj (vsaj približno veterinarsko) zanimivega ... [email protected] nestrpno čaka na vas! Še posebej toplo pa vabljeni, da pišete vsi, ki vas zanima oglaševanje v naši reviji ali imate kontakte potencialnih sponzorjev - poslala vam bom našo ponudbo.

4 | RUCTUS, februar 2009

Dr. Levstek je mož z bogatimi izkušnjami in je bil prvi veterinar, zaposlen v vojski samostojne Slovenije. Iz nič je postavil na noge slovensko vojaško veterinarsko službo in jo danes uspešno vodi. V življenju je videl že dosti sveta in spoznal tudi njegove manj svetle plati. A še vedno se brez težav dobro vživi v mladega človeka in njegove težave. Z veseljem je privolil tudi v pogovor za naš Ructus in delil z nami nekaj svojih izkušenj ter pogledov na veterino in življenje.

INTERVJU

DR. PETER LEVSTEK, dr. vet. med., načelnik veterinarske službe Slovenske vojskeZ dr. Levstekom se je pogovarjala Živa Černe.

Nam lahko opišete svojo življenjsko pot in kako vas je pot privedla v Slovensko vojsko?Rojen sem bil v Kočevju, tam sem tudi obis-koval osnovno šolo in gimnazijo. Že v tem času me je pravzaprav zanimal poklic veterinarja in med poletnimi počitnicami sem dostikrat pomagal na veterinarski postaji v Kočevju. Tam sem kasneje dobil tudi štipendijo in odšel študirat veterino v Ljubljano. Kot danes verjet-no večino študentov, so me zanimali predsem psi. Po koncu študija sem se leta 1987 zaposlil na Veterinarski postaji Kočevje in opravljal delo terenskega veterinarja, ki je bilo zelo za-nimivo in raznoliko. Največ sem se ukvarjal z malimi živalmi, predvsem psi. Pri tem sem imel srečo, da se starejši veterinarji na postaji takrat s tem področjem niso toliko ukvarjali in sem imel pri delu precej proste roke. Imel sem tudi dobrega mentorja, dr. Davorina Viličarja. On me je ogromno naučil pred-vsem na področju konj, saj sem v času mojega študija o zdravstvenem varstvu te vrste živali zvedel bolj malo. Na Kočevskem pa je bilo v tistih časih precej delovnih konj, predvsem za delo v gozdovih in jih je bilo seveda treba tudi zdraviti. Dosti dela je bilo tudi na svinjski in govejih farmah. V prostem času sem se pre-cej ukvarjal s kinologijo in šolanjem psov. Po osamosvojitveni vojni so me povabili na delo v vojsko, kjer naj bi ustanovil center za šolanje vojaških psov. Sprejel sem ta izziv in prišel v Kočevsko Reko v takratno prvo specialno brigado MORIS. Začel sem oblikovati cen-ter, zbirati ljudi in oblikovati šolo za vojaške pse. Da sem ugotovil, kako naj bi tako vojaško šolanje sploh izgledalo in kaj naj bi psi zna-li, sem ogromno sodeloval s kolegi iz tujine, predvsem Nemčije, Belgije in Francije. V tu-jino sem tudi hodil na številna izobraževanja. Poleg tega sem skrbel tudi za zdravstveno varstvo teh psov v ambulanti. Kasneje pa se je v vojski pojavila tudi potreba po lastni vet-erinarski službi in dobil sem nalogo, da jo razvijem. Začetki veterinarske službe SV tako segajo v leto 1998. Prej sem bil 5 let načelnik Zdravstvene službe, v sklopu katere je delova-la tudi veterinarska, zdaj pa sem tudi uradno že leto in pol načelnik Veterinarske službe SV. V okviru vojske sem veliko potoval, bil sem na misijah v Afganistanu in na Kosovem. Danes živim v Trebnjem na Dolenjskem, delam pa predvsem v centru v Kočevski Reki in tudi v Ljubljani v Šentvidu, kjer se nahaja del prosto-rov in laboratorijev naše veterinarske službe.Kako ste se odločili, da boste postali veterinar? Bi se še enkrat odločili za isto poklicno pot?

Razlog za mojo odločitev je bila prav go-tovo ljubezen do psov. Sicer sem v obdobju odločanja nihal med poklicem zdravnika in veterinarja, a prav ljubezen do živali me je prepričala za vpis na Veterinarsko fakulteto. Že doma smo imeli pse, s katerimi sem se ve-liko ukvarjal in jih tudi vozil k veterinarju, ko je bilo potrebno. Veterinar je bil do mene in do živali vedno prijazen in ti obiski so mi vselej predstavljali pozitivno izkušnjo; v nas-protju z zdravnikom, katerega me je bilo kar malo strah. Nikoli mi ni bilo žal za izbrano poklicno pot in bi se še enkrat odločil zanjo, danes niti ne bi bil več v precepu med veteri-narsko in humano medicino.

Kakšne so naloge Veterinarske službe SV?Spekter naših dejavnosti je zelo širok. Imamo center za šolanje psov in vodnikov psov za potrebe Slovenske vojske ter tudi ambulanto, ki skrbi za zdravje teh psov. Po drugi strani izvajamo laboratorijsko dejavnost v povezavi z nadzorom nad živili in pitno vodo, ukvarja-mo se z zatiranjem zoonoz. Monitoring vzorcev nekajkrat na leto opravimo v vojaških kuhinjah in delilnicah hrane, nadziramo tu-di dobavitelje hrane za vojake skupaj z dru-gimi veterinarskimi službami. Zadnje čase v vojašnicah npr. poseben problem predstavlja okužba pitne vode z legionelami. Opravljamo tudi dezinfecijo, dezinsekcijo in deratizacijo (DDD). Pri nas zaposleni veterinarji morajo poznati in znati opravljati vse navedene de-javnosti. Sicer je posamezen človek special-iziran za določeno področje; vendar ko gremo na misije, gresta z vojsko dva, največ trije vet-erinarji in ti morajo tam opravljati cel spekter dejavnosti, ki spada pod veterinarsko službo. Na misijah se ukvarjamo tudi s potepuškimi psi in mačkami, da niso nevarni vojakom; ce-pimo jih proti steklini, označujemo ter kas-triramo oziroma steriliziramo. Ugotavljati moramo tudi prisotnost morebitnih zoonoz, kot so steklina, toksoplazmoza, antraks ... Veterinarji v vojski imamo predvsem oprav-ka s psi, ne toliko z velikimi živalmi, a se na različnih farmah usposabljamo tudi za zdrav-ljenje teh. Na misijah se namreč prav lahko zgodi, da je treba pozdraviti tudi kako kravo, konja ali kamelo. Tako je naše delo zelo razno-liko in nikoli ni dolgčas.

Kakšno je delo veterinarja na vojaški misiji?V prvi vrsti skrbimo za zdravstveno varstvo ljudi in službenih psov. Tako jemljemo in pregledujemo vzorce vode in živil ter sprem-


ljamo zoonoze v okolici, kjer se vojska na-haja. Če pa vojska odredi, da pomagamo tudi civilnemu prebivalstvu na tistem območju, storimo tudi to. V Afganistanu tako konj ali kamela veljata za statusni simbol in sta zelo dragocena, zato se pogosto zgodi, da v primeru bolezni teh živali ljudje prosijo vo-jsko za pomoč. Da smo usposobljeni za tako zdravljenje (npr. kamele) se moramo seveda predhodno čimbolje pripraviti, se posveto-vati z bolj izkušenimi kolegi iz drugih držav ter si pomagati z literaturo, da lahko potem uspešno zdravimo.

Ste tudi vi že pozdravili kamelo ali kakšno še bolj nenavadno žival?Da, uspešno sem ozdravil poškodovano ka-melo in pa tudi opico s precej obsežno infek-cijo. Dolgo smo zdravili tudi konja (ki ima v Afganistanu, kot že rečeno, prav poseben status) z odrgninami od sedla, ki so že napre-dovale v fistulo. A to so bolj izjemni primeri, našo največjo pozornost imajo tudi na misi-

jah službeni psi. Spomnim se primera, ko so k Nemcem sredi noči prišli nizozemski vojaki z nezavestnim psom. Veterinarska ambulan-ta sicer ni bila dovolj opremljena, a je bila v bližini bolnišnica za ljudi z vojaškimi zdravni-ki. Sredi noči se je tako dvignila cela kirurška ekipa ter internisti za ultrazvok in rentgen. Pri psu smo na koncu ugotovili povečano prostato. Ta dogodek kaže, da je tam življenje vojaškega psa enakovredno človeškemu; ne le zato, ker je v njihovo šolanje vloženega ogromno časa in denarja, temveč predvsem zato, ker z odkrivanjem eksplozivov rešujejo mnoga življenja.

Kakšni so vaši načrti za razvoj Veterinarske službe SV v prihodnosti? Seveda ves čas nekaj razvijamo, število zapo-slenih v enoti je zaenkrat 30 ljudi, počasi se bomo še širili in potreba po veterinarjih v vo-jski narašča. Naše naloge so seveda neposred-no odvisne od nalog vojske; vedno več vo-jakov je tako v tujini na misijah in tudi naša dejavnost se vedno bolj seli iz Slovenije na krizna območja po svetu. Trenutno gradimo nov sodoben center na lokaciji v Kočevski Re-ki, kamor bomo preselili večino laboratorijske dejavnosti iz Ljubljane.

Koliko veterinarjev je zaposlenih v Sloven-ski vojski? Trenutno nas je šest. Poleg veterinarjev so v Veterinarski službi zaposleni tudi mikrobiolo-gi, živilski tehnologi, inštruktorji službenih psov in veterinarski tehniki. Tehniki pri nas opravijo večino laboratorijskega dela in DDD dejavnost. Za inštruktorja psa pa poklic vet-erinarskega tehnika ni pogoj, vsak kandidat pri nas opravi šestmesečno izobraževanje, po katerem postane vodnik službenega psa, čez eno leto pa dobi še naziv inštruktor.

Kakšne so možnosti zaposlitve mladih diplomantov Veterinarske fakultete v Slov-enski vojski?Možnosti seveda so, v letošnjem letu bomo tako zaposlili enega veterinarja, eno delovno mesto pa je še prosto. Nekako računam, da bi v prihodnosti število zaposlenih veterinar-jev v vojski naraslo na 15. Poleg tega bomo potrebovali še več kot enkrat toliko ostalega osebja.

Kako izgleda vaš delovni dan?Moj delovni dan je sicer malo drugačen od dne drugih v vojski zaposlenih veterinarjev; manj namreč opravljam klasičnega veterinarskega dela. Moje naloge obsegajo bolj pisarniške po-sle ter dela vodje, kot so načrtovanje ter koor-dinacija različnih dejavnosti, ki spadajo v naše področje; poročanje nadrejenim, usklajevanje vojaškega in strokovnega dela, sodelovanje z VURSom in tudi vojaškimi službami v tujini. Pri dobršnem delu teh nalog mi pomaga moj štab. Vendar grem še vedno zelo rad tudi delat v ambulanto, če le imam čas.

Kako ocenjujete študij veterinarstva danes? Se bistveno razlikuje od časov, v katerih ste študirali vi? To vprašanje ni najenostavnejše. Študij se sicer malo je spremenil, dosti pa ne, vsaj ko-likor sodim po znanju diplomiranih veteri-narjev, ki prihajajo k meni v službo. Po mo-jem mnenju bi morala fakulteta veliko več poudarka dati ne le zdravstvenemu varstvu živali, ampak tudi higieni živil, vode in okolja ter možnostim prenosa kužnih bolezni, sploh zoonoz. Na tem področju bi namreč lahko veterinarji našli tudi več novih zaposlitev. Dejstvo je, da ekonomske živali iz slovenske-ga področja izginjajo, vsi veterinarji pa tudi ne moremo zdraviti psov. Veterina bi morala biti tudi veliko bolj zastopana v politiki, kot je trenutno. Sanitarni del humane medicine je danes uspel prevzeti velik del posla (nad-zor nad živili in vodo, dezinfekcije ...), ki bi ga lahko opravljali veterinarji.

Kako ocenjujete študij v primerjavi z dru-gimi državami?Kot že sami gotovo veste, je v primerjavi s tujino pri študiju na naši fakulteti premalo prakse; torej samega vpogleda v zdravljenje in fizičnega ročnega dela. Pri tem bi lahko ogromno pomagala sodobna in dostopna tehnologija, npr. za snemanje operacij. Cilj študija namreč ne sme biti učenje »telefon-skih imenikov« na pamet, ampak bolj živo pomnjenje postopkov s pomočjo vizualnih predstav, kar je s suhoparnim predavanjem v predavalnici težko doseči.

Kako sodelujete s preostalimi službami oz. sektorji v slovenski veterinarski stroki?Največ sodelujemo z Veterinarsko fakulteto, predvsem z Inštitutom za higieno okolja in živali na področju DDD. Na tem področju nas strokovnjaki iz fakultete še najbolj ra-zumejo; kakšen problem namreč predstav-lja pregled kužnega statusa vse opreme, ki prihaja iz misij in njeno razkuževanje. Dezinficirati moramo vse, od avtomobi-lov do obleke in druge opreme, da ne pride do vnosa kužnih bolezni v državo. Že iz-bira vrste in količine razkužila ni enostav-na; ta namreč ne sme biti toksičen za ljudi in ne sme povzročati razbarvanja oblačil; po drugi strani pa mora uničiti večino pa-togenih bakterij in artropodov. Sodelujemo tudi s Kliniko za kirurgijo in male živali pri zdravstvenem varstvu vojaških psov, saj določenih potrebnih specialističnih pregle-dov in posegov ne obvladamo in jih tudi ne moremo izvajati. Pri nadzoru živil pa sode-lujemo tudi z Inštitutom za higieno živil, na katerem preverijo vsak pozitivni vzorec, ki ga dobimo v naših laboratorijih. Poleg tega sodelujemo tudi z manjšimi privatnimi vet-erinarji za male živali, kot sta dr. Matko iz Velenja in dr. Zaninović v Ljubljani.Največ pa seveda sodelujemo z vojaškimi veterinarskimi službami iz drugih držav,


predvsem Nemčije, Italije, Belgije, Francije, Češke, Slovaške, Amerike ... to sodelovanje je zelo odprto, naši veterinarji se tudi do-datno izobražujejo v tujini. Vsak pri meni zaposlen veterinar je tako že bil na kakšnem usposabljanju v Ameriki ali po Evropi.

Ali ste mnenja, da je stanje v slovenski veterini danes dobro ali bi se dalo kaj izboljšati oziroma spremeniti?Problem v slovenski veterini je predvsem preveč veterinarjev. Fakulteta ima prev-elik vpis in vsako leto »proizvede« preveč diplomantov. Res ne vem, če država z dve-ma milijonoma ljudi letno potrebuje 60 novih veterinarjev. Ker je ponudba večja od povpraševanja po njih, je temu primerno nizka tudi plača, veterinarji pa delajo celo v trgovinah za živali. Taka hiperprodukcija tudi za fakulteto ni dobra. Poklic veterinarja je atraktiven in če bi bil tudi deficitaren, bi njegova vrednost in s tem tudi plača precej narasla. Marsikdo bi bil sicer razočaran, ker ne bi mogel študirati veterine, a diplomanti bi imeli precej boljšo plačo. Danes pa veliko veterinarjev, ki konča fakulteto, sploh nima možnosti zdravljenja živali in opravlja razne birokratske posle, ki so daleč od predmeta samega študija. Za vsakdanji kruh je seveda človek pripravljen delati marsikaj.V tujini je, kar se tega tiče, precej drugače; poklic veterinarja je tako v Ameriki in An-gliji eden najbolj zaželjenih, cenjenih in do-bro plačanih poleg dela npr. zdravnika ali pravnika.

Se spomnite kakšne zanimive anekdote iz študentskih let ali iz svoje veterinarske prakse?Zabavnih dogodkov je bilo seveda cel kup, prijetnih in neprijetnih. Na primer, na Kočevskem, kjer sem delal na veterinarski postaji, živi precej Romov, ki občasno tudi potrebujejo veterinarja. Ker noben drug veterinar ni hotel iti k njim, so poslali mene kot najmlajšega. V bloku, kamor smo zapi-sovali, kaj je potrebno opraviti, je tako pisa-lo: »Delat pridi k nam, cepit prašiča proti gugi (kugi).« Prašiča sem šel cepit, računati pa jim seveda nisem mogel, saj niso imeli denarja. Romski lastnik je rekel, da mi bo v zahvalo enkrat prinesel hruške. Nekaj časa po tem je direktor ravno sklical sestanek, vsi smo sedeli za mizo, ko je naenkrat potrkalo in je vstopil prav ta Rom ter rekel, naj pri-dem ven in mi bo dal obljubljene hruške. Vsi so me čudno gledali in rekel sem mu, da zdaj pa res ne morem in da bom prišel kas-neje. Na to je samo dejal: »Pa nič, če nočeš – jih bom pa drugmu ciganu dal!«

Bi želeli študentom veterine še kaj sveto-vati?Uživajte študentsko življenje! Nikoli več ne boste študentje, zato zdaj izkoristite to. Učiti se boste itak morali še celo življenje.

Najverjetneje ste imeli vsi to srečo, da ste izkusili, kako je biti bruc na naši fakulteti. Moji prvi občutki: ni slabo. Kar se mene tiče, sem sicer z vsako malenkostjo, pri kat-eri se nasmejiš, spoznaš nove ljudi, se imaš lepo kljub jutranjem vstajanju in poznem odhajanju v posteljo, zadovoljna, vendar je spet težko začeti vse na novo.Z odločanjem, kam se vpisati, in vpisom samim nisem imela težav, saj je bila mo-ja želja postati veterinarka, že odkar pomnim. Ko sem dobila v roke maturitetno spričevalo in nekaj dni po tem še pismo z Univerze v Ljubljani, da je moja želja de-jansko uresničena, sem bila presrečna, hkrati pa me je bilo strah. Zadnje leto na gim-naziji smo preživeli kot najstarejši, zdaj, samo par mesecev kasneje, pa smo spet post-avljeni na začetek, postavljeni na realna tla, kjer nas bodo vsi gledali zviška. Takšni in podobni strahovi so me podili, ko sem bila ločena od štiriletnega gimnazijskega življenja. Upravičeno? Niti ne.Prvega oktobra smo se vsi prestrašeni znašli med novimi ljudmi, s katerimi bomo delili naslednje ure, dneve in mesece, z nekaterimi, upam, tudi leta. Spoznala sem se samo z nekaterimi, vedno bolje mi je šlo v naslednjih dneh, v nekaj dneh sem se z marsikom že pogovarjala in vedela njegovo ime. Bila sem vedno bolj zadovoljna. Na nekatera predavanja so prihajali tudi starejši študentje in nam svetovali, nas osveščali o vseh možnih združenjih študentov veterine, povabili na motivacijski vikend in nas spodbujali, skratka bili so prijazni. Čisto nasprotje vedenju starejših letnikov na gim-naziji. Moje navdušenje se je še povečalo. Prijavila sem se seveda na motivacijski vikend, ki ga, kot so nam povedali starejši, nikakor ne smeš zamuditi, sploh, če si bruc! Čeprav se nas je brucev prijavilo malo, smo se imeli prisotni odlično. Spoznala sem še več novih ljudi, s katerimi smo ostali v stikih in ki imajo podobne ali celo iste interese.Kmalu po začetku se nam je bližal prvi kolokvij, in sicer iz vaj biokemije. Ker sem kemijo imela na maturi, sem si rekla: »Eh, to bom pa že naredila, malo si bom po-gledala in to je to.« Lepo, da sem imela toliko samozaupanja, ampak padla sem. Tako kot dve tretjini sošolcev. Posmejali smo se in šli dalje, saj ga bomo naredili. Najbolj pestro se je bilo učiti anatomijo. Med nedeljskim kosilom zdaj vsaj vem, katero kost glodam. Ostali člani družine nimajo pojma, zato se počutim, da imam rahlo pred-nost. Prijazno (in z zaenkrat še velikim veseljem) jim vse razložim o radiusu in ulni. In potem je prišlo seciranje. Naša Runo je ubogljiva, zna dati tačko tako, da smo jo lahko odrezali. Na teh secirnih vajah se precej zabavamo. In najbrž nekaj tudi naučimo.Ko razlagam nekaterim bivšim sošolcem (ki so na primer na EF ali FDV) o tem, kako je pri nas, da se poznamo tudi mlajši in starejši, skupaj hodimo na kosila, zvečer skupaj žuramo in kako nam starejši dajejo nasvete, posojajo skripte, zapiske in da se nekateri celo parčkajo, mi vsi zavidajo, saj je na »velikih« faksih že brucev toliko, da že če sediš z nekom pri enem predavanju, ga naslednji dan sploh ne najdeš, čez par dni pa že pozabiš, s kom si sedel. Zelo sem zadovoljna s tem, da na našem faksu ni tako in da se že bruci počutimo kot pomemben del Veterinarske fakultete, kljub temu da smo tu šele dobra dva meseca.Biti bruc na VF ni slabo, sploh ne. Pred nekaj dnevi sem se zalotila pri mislih, kako bo, ko ne bomo več bruci. Bomo še tako zanimivi? Ali nas bodo zamenjali novi bruci in mi bomo pozabljeni? Da, bodo prišli novi. In ti novi bodo prav tako zanimivi, kot smo mi letos. Vendar se ni bati, da bomo pozabljeni. Ker smo že del naše Veterinar-ske fakultete. In to bomo ostali.

BITI BRUC na VETERINARSKI fakulteti

piše: Tereza Gomboc

Najverjetneje ste imeli vsi to srečo, da ste izkusili, kako je biti bruc na naši fakulteti. Moji prvi občutki: ni slabo. Kar se mene tiče, sem sicer z vsako malenkostjo, pri kateri se nasmejiš, spoznaš nove ljudi, se imaš lepo kljub jutranjem vstajanju in poznem odhajanju v posteljo, zadovoljna, vendar je spet težko začeti vse na novo.

INTERVJU


NASLOV RUBRIKE

Čuj, ka je te to ŠOU? al’ ŠOVF?

piše: Jernej Šmigoc, predsedni ŠOVF in študentski poslanec

Torej, kaj naj bi ŠOU sploh bil? ŠOU je krati-ca za Študentsko organizacijo Univerze v Lju-bljani in je demokratična skupnost, ki zasto-pa interese študentov ter se zavzema za njiho-vo uresničitev, skrbi za kakovosten študij in pestro ter kakovostno študentsko življenje. S svojo organiziranostjo predstavlja eno najbolj reprezentativnih univerzitetnih študentskih organizacij v Evropi. Dejansko takšne orga-nizacije kot je ŠOU ni skoraj nikjer v svetu, vsaj tako močne ne.Verjetno si se že srečal s katerim od zavodov, ki so člani velike družine ŠOU. Mogoče na kakšni ekskurziji, žuru v ˝štirki˝, prek radia, na tekmovanju, ob kupovanju bonov ali pa prek študentskega dela. V to družino namreč spadajo: Šou šport, Hostel Celica, Študentski servis, Študentska založba, Radio Študent, zavod ŠOLT in klub K6/K4. To so zavodi, ki se trudijo, da življenje študenta ne bi bilo dolgočasno in drago.Sam ŠOU pa je organiziran po resorjih, ki jih vodijo odgovorni študentski ministri. Obsta-ja pet resorjev, vsak s svojo tematiko. Resor za socialo in zdravstvo si prizadeva za boljši socialni položaj študentov na področju bivanjske problematike, študentske prehrane (zloglasni BONI), štipendiranja in zdravst-va. Pomaga študentom v stiski, študentskim družinam in še in še. Resor za obštudijske dejavnosti skrbi za pestro življenje izven okvira študijskih pro-gramov; za področje kulture, založništva in obštudijskega izobraževanja ter turizma in športa. Mislim, da še nihče ni ušel projektu Majske igre – mesec športa, zraven tega pa obstajajo še drugi tematski meseci, npr. marec – mesec kulture, april – mesec zdravja… Resor za mednarodne pisarne je za vse stvari, ki so mednarodne. Dejansko je to največji resor na ŠOU po pretoku ljudi. Pomaga študentom, ki želijo študirati v tujini ali opravljati mednarodno prakso ter tujim študentom pri študiju in opravljanju prakse v Sloveniji. Organizira strokovne mednarodne konference in kongrese, izvaja številne medn-arodne projekte, predstavlja interese sloven-skih študentov v mednarodnih organizacijah

po svetu. Pomaga mednarodnim društvom po fakultetah, med drugim tudi naši I.V.S.A.Resor za študentsko problematiko se zavze-ma za seznanjanje študentov, visokošolske javnosti in delodajalcev z bolonjsko reformo in njeno pravilno implementacijo. Zavzema se za kakovostnejši, mednarodno primer-ljiv študij in za zaščito študentskih pravic ter informira študente o reformah visokega šolstva in možnostih njihovega sodelovanja pri sprejemanju predlogov za kakovostnejši študij. Zadnji resor, za nas najpomembnejši, je ŠOVZ - Študentske organizacije visokošolskih za-vodov. Pri nas je to ŠOVF. Študentska Organizacija Veterinarske fakultete (ŠOVF) predstavlja povezavo med Študentsko Organizacija Univerze v Ljubljani (ŠOU) in Veterinarsko fakulteto. Vodstvo ŠOVF-ja predstavlja 5 študentov, ki so iz-voljeni na volitvah, predsednik pa ima tudi mesto v študentskem parlamentu. Tako smo bili na letošnjih volitvah na VF izvoljeni: Jernej Šmigoc (III. let.) predsednik ŠOVF in študentski poslanec; Janko Hribernik (IV.let.), ki pokriva interesno področje kulture, izobraževanja in založništva; Matic Kebler (IV.let) skrbi za področje športa, turizma in mednarodnega sodelovanja; Marko Topo-lovec (IV.let.) je predstavnik Študentskega sveta VF (vsi smo tudi člani senata VF, kjer zastopamo glas študentov) in tajnik Jurij Helbl (absolvent). Skupaj predstavljamo Up-ravni odbor ŠOVF. Če še koga od nas niste spoznali, gre to pri-pisati vaši odsotnosti (fizični ali mentalni) na žurih ali projektih naše fakultete. Zaenkrat na njih še pogrešam mnoge bruce in brucke, a upam, da jih bo orientacijska kriza mini-la, še preden bo leto naokrog. Opozorilo za bruce: NEFORMALNI STIKI (ODNOSI) SO ZELO POMEMBNI!!Namen ŠOVF je združevati in povezovati študente veterine med seboj – tako v prijetnih trenutkih, kakor tudi v času, ko so ogroženi naši osnovni interesi – ter študentom poka-zati kaj novega, jim olajšati študij; predvsem pa je naš cilj, da se imamo na veterini ˝fajn˝.

Ja, ŠOU … Največkrat si ob misli na ŠOU predstavljamo kup ljudi, ki dobro služijo na račun drugih in v to smo prepričani. Pravzaprav je neverjetno, kako močno se je negativno mišljenje glede ŠOU-a zakoreninilo med študenti. Pa vse to sploh ne drži.

V ta namen organiziramo mnogo projektov. Naj omenim smučanje, božičkovanje, obisk sejma v Essnu, sankanje, bowling, biljard, veterinarji na Triglav, športne igre, paint ball, kostanjev piknik, tudi revija, ki jo ravnokar prebiraš (Ructus) in še in še. Sofinanciramo tudi projekte Študentskega sveta in I.V.S.A. Imamo dobre projekte, saj je slišati precej po-hval iz ust poslancev drugih fakultet kar se tiče organiziranja študentov na naši fakulteti. Na projektih lahko izveš marsikatero korist-no informacijo, ki ti olajša (ali celo reši :) ) življenje na faksu, pa še zabavaš se obenem.Mnogi ste verjetno opazili, da se na fakulte-ti nekaj ˝dogaja˝, da se ograja na Gerbičevi kar šibi pod težo plakatov. Plakati pa niso edini način komuniciranja. O vsem vas namreč redno obveščamo prek vaših skupnih letniških e-mailov in prek strani študentov veterine (http://www.student-info.net/vf)Da končam s tistim, s čimer sem začel na začetku. ŠOU je velika stvar, z ogromno do-brimi in sposobnimi ljudmi, z velikim poten-cialom (tako finančnim kot možganskim) in neverjetno širino. Žal se dogaja, da vsake to-liko kdo izkoristi ves ta sistem v lastno korist in na škodo drugih. Takšne novice neverjet-no privlačijo in se širijo kot požar. Nihče pa ne pove, da zaradi ŠOU-a jemo ceneje, ima-mo brezplačne ali cenejše športne aktivnos-ti, imamo cenejše karte za avtobus in vlak, odlične izlete, strokovno pomoč, druženje ter predvsem izmenjavo in kovanje novih idej.Naj povem le še to, da se bomo v ŠOVF maksimalno trudili, da nam bo na naši fakulteti res ˝lušno˝. Sam pa bom kot poslan-ec v študentskem parlamentu ŠOU suvereno in po svojih najboljših močeh zastopal voljo in interese vseh nas, študentov veterine. Za uspešno delovanje pa je nujno potrebno čim večje število aktivnih članov. Zato vabim vse, ki imate ideje, da nam jih zaupate ter da jih poskušamo uresničiti skupaj; pa tudi vse tiste, ki imate kakršnekoli probleme, da jih delite z nami – skupaj jih bomo lažje premagali.Mislim, da sem napisal dovolj. Zdaj pa je na tebi, da se o vsem tem še prepričaš. Odpri oči, poglej okoli sebe in pokaži se!


Mastocitom je tumor mastocitov. Spada med najpogostejše tumorje pri psih. Največkrat se pojavlja na koži kot rožnata izboklina premera 2-4 cm. Obstaja v različnih stopnjah malignosti – od benignih do izredno malignih oblik, ki metastazirajo v regionalne bezgavke, jetra, vranico, kostni mozeg. Klinični znaki so odvisni predvsem od količine kemičnih substanc (histamin, heparin, proteolitični encimi..), ki jih mastociti izločajo v okolno tkivo in krvni obtok. Lahko se pojavijo samo lokalni znaki vnetja – značilen je Darirjev znak kot posledica povečanega izločanja histamina zaradi manipulacije s tumorjem – ali pa sistemski znaki, npr. gastrointestinalni ulkusi, motnje v celjenju ran, motnje v strjevanju krvi ipd.Diagnozo postavimo s pomočjo tankoigelne biopsije in citološke preiskave ter patohistološke preiskave.Kirurška odstranitev tumorja v celoti, skupaj s t.i. varnostnimi robovi ter po potrebi dodatna radioterapija predstavljata najboljši način zdravljenja. Kadar je tumor na takem mestu, da ni operabilen, zdravimo s pomočjo radioterapije. Uspehi zdravljenja s kemoterapijo so slabši. V nekaterih primerih je sprejemljivo paliativno zdravjenje (lajšanje simptomov).V našem primeru je bila psica na pregled pripeljana zaradi otekline na desni sprednji nogi. Izkazalo se je, da gre za panniculitis (vnetje podkožnega maščevja). Sočasno so bile ugotovljene tri manjše bule drugod po telesu. S tankoigelno biopsijo so bili potrjeni mastocitomi. Lastniki se niso odločili za terapijo tumorjev in psica je bila usmrčena.

MASTOCITOM in PANNICULITIS pri psiciAvtorji: Olga Frlic in Gregor Flerin, študenta 5. letnika, doc. dr. Tina Kotnik, KKMŽ VF

(Slike: Medleau L, Hnilica KA. Small Animal Dermatology-A color atlas and therapeutic guide. Saunders 2006, 2nd ed. )

Najpogosteje se pojavlja na koži (50 % na telesu, 40 % na okončinah, ostalo na vratu in glavi), lahko pa tudi na vranici, jetrih, gastrointesti-nalnem traktu in kostnem mozgu (1, 2). Večina tumorjev je solitarnih, manjši delež (6 %) je multiplih (3). Pojavlja se v vseh starostnih obdobjih (najpogosteje pa pri 8.-10. letih), pri obeh spolih, pri vseh pasmah in kjerkoli na telesu (1). Predisponirane pasme so bigli, bostonski terierji, bokserji, buldogi, bulmastifi, bulterierji, angleški setri, foxterierji, zlati prinašalci, lab-radorci, ameriški stafordski terierji, weimaranci (1). Med mačkami se MCT najpogosteje pojavi pri siamskih. Vzrok nastanka MCT še ni popolnoma razjasnjen. Lahko bi bila vzrok virusna obolenja, različni okoljski dejavniki, najverjetneje pa kombi-nacija več dejavnikov. Po eni od teorij naj bi se MCT pojavljal v poveza-vi z zlatordečo barvo kožuha in s kronično imunsko stimulacijo pri psih, npr. pri alergijskih ali drugih kroničnih vnetjih (1).

UVODMastocitom (MCT) je tumorozna proliferacija mastocitov, ki se po-javlja v različnih oblikah, velikostih, konsistenci in različnih stopnjah patogenosti – od blagih oblik do zelo agresivnih. Mastocitomi se po-javljajo na različnih področjih telesa, njihova patogenost pa je odvisna predvsem od poškodb tkiv kot posledice sproščanja produktov mas-tocitov (1).Mastociti so specializirane celice, ki sodelujejo pri vnetnem odzivu tkiv in alergijskih reakcijah. Izločajo številne substance (histamin, hepa-rin, serotonin, prostaglandine, proteolitične encime ...), ki sodelujejo pri normalnem imunskem odzivu, pri kroničnem izločanju pa lahko povzročajo poškodbe tkiv (1).MCT spada med najpogostejše tumorje pri psih in je najpogostejši kožni tumor pri tej vrsti živali. Tretjina vseh tumorjev pri psih je kožnih in od tega je 20 % mastocitomov. Pri mačkah in ljudeh se pojavlja redko (1).


KLINIČNI ZNAKI MASTOCITOMALokalni znaki: Mastocitomi so znani po svoji raznolikosti in lahko im-itirajo druge kožne bolezni (4). Najpogosteje se pojavljajo kot majhne (manjše od 3 cm), dvignjene tvorbe, ki so lahko eritematozne, ulceri-rane, brezdlačne ali pa izgledajo kot normalna koža. Redkeje se mas-tocitom pojavi v obliki mehkih, celo fluktuirajočih lezij, ki jih lahko zamenjamo za absces ali lipom (5, 6). Lahko so posamični ali v skupinah, lahko na površini kože ali v podkožju. Samo na pogled MCT-ja ne mo-remo identificirati saj lahko tudi drugi tumorji izgledajo podobno (npr. benigni histiocitom). Večinoma so neboleči, razen MCT višje stopnje, ki lahko ulcerirajo in povzročajo lokalno draženje tkiva (1, 2). Pogosta karakteristika MCT-ja je tudi spreminjanje velikosti, lahko tudi tekom dneva, kot posledica spontane degranulacije mastocitov (1, 2, 4). Značilen je Darierjev znak – pri manipulaciji s tumorjem (palpacija, biopsija) se sprosti velika količina histamina, kar ima za posledico rdečino, otekli-no, srbenje ter kolobarjaste izpuščaje okrog tumorja (1, 2).

Sistemski znaki so odvisni predvsem od lokacije in stadija tumorja ter so večinoma posledica delovanja histamina (veže se na H1 in H2 receptorje, ki se nahajajo povsod po telesu): ulkusi v gastrointestinal-nem traktu (posledica vezave histamina na parietalne celice v mukozi, kar poveča izločanje želodčne kisline), izguba apetita, bruhanje (tudi krvave vsebine želodca), driska, abdominalna bolečina, črno blato, srbenje kože, letargija, anoreksija, motnje v delovanju srca in krvnem pritisku (aritmije, hipotenzija), kašljanje, povečane bezgavke, podaljšan čas celjenja ran, slabo celjenje tumorja (zaradi povečanega izločanja proteolitičnih encimov), motnje v strjevanju krvi (diseminirana intra-vaskularna koagulacija), bronhospazem (posledica vezave histamina na gladke mišice v sapniku), šok in celo smrt kot posledica akutne degran-ulacije tumorskih celic (1, 2, 4).Psi, oboleli za mastocitomom, imajo v krvi povišane koncentracije his-tamina (4).

DIAGNOSTIKA MASTOCITOMASum mastocitoma postavimo na podlagi anamneze in kliničnih znakov. Diagnozo potrdimo s pomočjo tankoigelne biopsije in citološke preis-kave razmaza. Granulirane mastocite zlahka prepoznamo - so okrogle celice z ekscentričnim jedrom in vsebujejo veliko število bazofilnih (vijolično obarvanih) granul (7).Vedno je priporočljivo poslati vzorec tkiva na patohistološko preiskavo, saj edino na ta način lahko določimo razred tumorja, kar je pomembno za oceno prognoze (glej tabelo 1) (8).Priporočljivo je določiti tudi stadij tumorja (tabela 2) ki nam pove, ko-liko je tumor razširjen po telesu: na podlagi števila tumorjev, vpletenos-ti bezgavk, tega, kako uspešno je bil tumor odstranjen, prisotnosti metastaz ter na podlagi celotnega kliničnega pregleda:• pregledkrvi:ugotovimolahkotrombocitopenijo,eritropenijo,

levkopenijo in bazofilijo, kar pomeni, da se je tumor razširil v kostni mozeg, ali pa ugotovimo levkocitozo, kar je posledica povečane količine vnetnih mediatorjev ali gastrointestinalnih ulkusov,

• pregledurina(7),

• tankoigelnabiopsijabezgavk,kadarjeregionalnabezgavkapovečana: če najdemo v aspiratu mastocite in eozinofilce, je to znak, de se je tumor že razširil,

• Uzabdomna,lahkotudRtgprsnegakoša:splenomegalija,hepa-tomegalija in povečane bezgavke v abdomnu pomenijo metastaze po teh organih, povečane bezgavke v prsnem košu in metastaze na pljučih pa so redke (7),

• aspiracijakostnegamozga(3, 10).

Tabela 1: Značilnosti posameznih razredov tumorja (8, 9).

Razred IOkrogla jedra z strnjenim kromatinom, ni mitotičnih figur, velike, dobro vidne citoplazemske granule, tumor je omejen s kožo; benigen tumor

Razred IIPleomorfne celice, srednje veliko število mitotičnih figur, tumorji se pojavljajo v koži in podkožju, razširjen je tudi v mišice in ostala tkiva, pojavlja se tudi edem okolnega tkiva; zmerno maligen tumor

Razred IIIMočno pleomorfne celice, dvojedrne celice so pogoste, pogoste mitoze, nizko število granul v citoplazmi, tumorji so v podkožju, pogosto se okrog tumorja pojavljajo edem, krvavitve in nekroze; zelo maligen tumor

Tabela 2: Klasifikacija stadija mastocitoma (World Health Organisation) (4, 8, 11).

Stadij tumorja Lastnosti tumorja

Stadij 0 Tumor, nepopolno ločen od kože, regionalna bezgav-ka ni spremenjena

Stadij I Merljiv kožni tumor s čistimi robovi in z nespremen-jenimi bezgavkami

Stadij II Merljiv kožni tumor s spremembami na bezgavki

Stadij III Številni kožni tumorji ali velik infiltrativni tumor s spre-membami na bezgavkah ali brez njih

Stadij IV:

IVa IVb

Kakršenkoli tumor z metastazami (jetra, vranica, kostni mozeg …)- brez drugih kliničnih znakov- ob prisotnosti drugih kliničnih znakov

Pri tumorjih z slabo granulirano citoplazmo mastocitov in prisotnostjo velikega števila vnetnih celic je nujno opraviti elektronsko mikroskopi-jo zaradi identifikacije granul v neoplastičnih celicah (4).

TERAPIJALokalno zdravljenje• Operativni poseg večinoma najprej opravimo. Najbolj uspešen

je, kadar je tumor v stadiju І ali ІІ in če se pri odstranitvi tumorja upošteva dvocentimetrski varnostni rob. Izrezan tumor pošljemo na patohistološko preiskavo in če patolog ugotovi, da so robovi čisti (ni tumorskih celic v varnostnih robovih), je terapija zaključena. Če se v tkivu robov ugotovi tumorske celice, operacijo dopolnmo z radioter-apijo ali kemoterapijo (1).

• Radioterapijast.i.ortovoltažo,kobaltom60inlinearnimakcelator-jem (5, 12) se uporablja z namenom uničiti tumorske celice, ki so ostale po operaciji, ali pa za zmanjševanje tumorja na področjih, kjer op-eracija ne pride v poštev. Terapija se izvaja 3-5 krat na teden, 3 do 5 tednov, kar pa je povezano z visokimi denarnimi sredstvi (12). Če se z radioterapijo zdravijo večji tumorji, lahko pride do gastrointestinal-nih motenj in slabosti ter do oslabelosti organizma (5, 12).

Sistemsko zdravljenje Kemoterapijo se lahko uporabi za obvladovanje ostankov tumorja, pri tumorjih, ki jih kirurško ni mogoče odstraniti, ob ponovni rasti tumor-ja in pri metastazah (5, 12).• Prednizon(kortikosteroid)jezdraviloprveizbireprimastocitomu.

Stranski učinki so povečan apetit, pitje in uriniranje, možni so tudi gastrointestinalni ulkusi.

Uporabimo ga pri tumorjih, pri katerih sumimo, da so že ali pa bodo metastazirali. Terapija traja vsaj šest mesecev (1).

• Pogostosevrazličnihkombinacijahsprednizonomuporabljajotudidrugi kemoterapevtiki: lomustin, vinblastin, vincristin, doxorubicin,


KLINIČNI PRIMER

mitoxantrone, cyclophosphamide (cytoxan) in L-asparginasa. Imajo lahko številne neželjene učinke: imunosupresija, bruhanje, driska, poškodbe jeter (1). Odziv mastocitoma na kemoterapijo je praviloma slab (8).Nedavno so identificirali mutacije na tyrosine-kinaza receptorjih na MCT celicah, kar izboljšuje možnost za uvajanje novih kemoterape-vtikov v kemoterapijo (3).

Paliativno zdravljenjeV določenih primerih (star pes, preveč napredovan tumor) je predvsem pomembno blažiti klinične znake tumorja in izboljševati kvaliteto življen-ja psa. Pomagamo lahko s kortikosteroidi, antihistaminiki, antacidi (1).

PROGNOZA Prognoza je predvsem odvisna od razreda tumorja. Zelo dobra prog-noza je pri pacientih s tumorjem razreda I (80 % preživetje), slabša pri pacientih s tumorjem razreda II (40 % preživetje) ter slaba pri pacientih s tumorjem razreda III (le 10 % jih preživi eno leto). Slabšo prognozo imajo tudi tumorji, ki ulcerirajo, metastazirajo v notranje organe, kri in kostni mozeg, povzročajo gastrointestinalne ulkuse, so veliki ali pa hitro rastejo (glej tabelo 3) (2).

Tabela 3: Čas preživetja pri psih s mastocitomom, zdravljenih s kirurško operacijo in/ali radioterapijo (12).

zdravljenje Stadij tumorja Razred tumorja Preživetje v 15 mesecih (%)

operacija 1 83operacija 2 44operacija 3 6radioterapija I 82radioterapija II, III, IV 55

PANNICULITISPanikulitis je vnetje podkožnega maščevja. Lahko nastane kot posledi-ca aplikacije zdravil, poškodbe, lokalne ishemije, bakterijske ali glivične infekcije, lahko pa je tudi idiopatsko.Klinični znaki so rdečina, bolečina in izboklina na koži. Večinoma so solitarni in se lahko pojavijo kjerkoli na telesu. Bolezen diagnosticiramo s pomočjo incizijske biopsije solitarnih spre-memb in patohistološke preiskave tkiva.Terapija: kirurška odstranitev spremembe in podporna antimikrobna terapija (13).

OPIS PRIMERAPsica, zlata prinašalka, stara 9 let in težka 42 kg je bila pripeljana na Kliniko za kirurgijo in male živali Veterinarske fakultete v Ljubljani konec oktobra 2008 z anamnezo, da jo je pred 10 dnevi najverjetneje nekaj pičilo (kača ali škorpijon) ali pa se je kam nabodla. Stepla se ni. Oteklina je nastajala počasi, po hladnih obkladkih se je zmanjšala.Pri kliničnem pregledu smo ugotovili, da je psica pozorna, mirna, T=39,8° C, pulz je bil 170/min, avskultacija bp. Ugotovili smo bulo na sprednji desni nogi kranialno od ramenskega sklepa. Koža nad bulo je bila odlakana vendar eritematozna.Psico je veterinar napotil na ultrazvočno preiskavo z napotno diagnozo Abscessus susp. Pri preiskavi so ugotovili, da je masa premera vsaj 8 cm, mešane ehogenosti, sega do globine 1,5cm, po vsej površini spremembe pa so bila vidna izmenjujoča hipo in anehogena mesta.Pri kliničnem pregledu so bile ugotovljene še tri druge, manjše tvorbe: ena medialno na tarzusu leve zadnje noge premera 1 cm, druga v področju leve lakotnice premera 1 cm ter tretja desno preskapularno kranioventralno premera 2cm. Novotvorbe so bile jasno omejene in prisotne že približno pol leta.Opravljena je bila tankoigelna biopsija sprememb. V primeru manjših treh je bil na podlagi citološke preiskave razmazov potrjen mastocitom, s punkcijo največje mase pa za preiskavo ni bilo moč pridobiti dovolj celic, zato se je veterinar odločil za incizijsko biopsijo (incizija mase in

odvzem vzorca v splošni anesteziji) in patohistološko preiskavo tkiva.Psica je bila po diagnostičnem posegu odpuščena v domačo oskrbo, vendar je doma večkrat bruhala, tudi po zaužiti tekočini. Zato je vet-erinar predpisal Reglan, Ahistin in Synulox, po pojavu krvi v izbruhani vsebini pa še Cerenio, Ranital in Venter. Glede na opravljene biokemijske preiskave (povišana lipaza) in klinične znake je bila postavljena diagnoza Pancreatitis susp. Svetovali smo bolnišnično intenzivno zdravljenje, kjer je psica poleg naštetih zdravil dobivala tudi tekočinsko terapijo. Med hospitalizacijo je bila ponovno opravljena ultrazvočna preiskava trebuha, laboratorijska preiskava uri-na, hemogram z diferencialno krvno sliko, biokemijske preiskave krvi ter rentgenska preiskava prsnega koša (glej tabele 4, 5, 6 in besedilo v nadaljevanju).

REZULTATI PREISKAV

Tabela 4: Hemogram

21. 10. 24. 10. 28. 10. Ref. vrednosti (pes)

WBC(*109/L) 28,41 33,19 23,98 6-15RBC(*1012/L) 4,48 5,47 4,17 5,5-8,5HGB(g/L) 110 130 101 120-180HCT(L/L) 0,33 0,38 0,30 0,38-0,55MCV(fL) 72,9 70,1 71,6 60-70PLT(109/L) 374 502 233 200-600

Legenda: WBC-bele krvničke, RBC-rdeče krvničke, HGB-hemoglobin, HCT-hematokrit, MCV-povprečni volumen rdečih krvničk, PLT-trombociti. Odstopanja od normale s izpisana poudarjeno.

Tabela 5: Diferencialna bela krvna slika. 21. 10. 24. 10. 28. 10. Referenčne

vrednosti% Št. (109) % Št. (109) % Št. (109) % Št. (109)

NEUT 66,1 18,77 78,1 25,92 80,0 19,18 60-80 3-12LYMPH 8,6 2,44 9,4 3,12 11,8 2.84 12-30 1-4,8MONO 24,4 6,94 11,8 3,92 5,3 1,28 3-10 0,15-1,35EOS 0,3 0,07 0,2 0,05 2,0 0,49 2-10 0,1-0,75BASO 0,1 0,04 0,1 0,04 0,2 0,04 0-2 redki

Legenda: NEUT-nevtrofilci, LYMPH-limfociti, MONO-monociti, EOS-eosinofilci, BASO-bazofilci. Odstopanja od normale s izpisana poudarjeno.

Tabela 6: Biokemijske preiskave krvi. 22. 10. 24. 10. 28. 10. Ref.vrednosti

Glukoza 5,7 mmol/L (3,61-6,55)Sečnina 2,32 mmol/L 5,16mmol/L (2,5-9,6)K r e a t -inin

67,85 μmol/L 93,6 μmol/L (44,2-132,9)

Ca 2,44mmol/L (2,25-2,83)AP 152,9 U/L ( 20-156)ALT 25,7 U/L (21-102)Lipaza 2460,0 U/L (13-200)Na 146,6mmol/L (141-152)K 3,29mmol/L (4,37-5,35)Cl 102,5mmol/L (105-115)

Legenda: Ca-kalcij, AP-alkalna fosfataza, ALT-alanin transaminaza, Na-natrij, K-kalij, Cl-klor. Odstopanja od normale s izpisana poudarjeno.

Rezultat patohistološke preiskave »V vzorcu so deli podkožnega maščobnega tkiva z močno zadebeljenimi pretini, v katerih so številne mezenhimske celice in aktivirani fibroblasti, med katerimi že nastajajo kolagena vlakna. Na periferiji pretinov so številne kapilare. V večjih žilah in multifokalno v tkivu so nevtrofilci (posamični in majhne skupine). Veliki deli vzorca so hemoragični ali edematozni. DIAGNOZA: PANNICULITIS / CELLULITIS SEPTALIS SUBACUTA PROLIFERATIVAOpomba: možen je tudi hemangiosarkom, vendar slika ni tipična, ker je rast žil omejena na pretine oz. njihove periferne dele.«


f

Rezultat UZ preiskave trebuha Napotna diagnoza: PU/PD, Mastocitom»Sečni mehur je dobro poln, bp. Obe ledvici primerne velikosti, obojestransko rahlo hiperehogena skorja. Vranica rahlo zaobljenih robov, po vsej površini vidne na gosto posejane okrogle spremembe hipoehogene strukture prem-era do 8 mm. Jetra so zaobljenih robov, lisaste strukture. V jetrih vidne tudi 3 večje, okrogle in hiperehogene spremembe. Sum zadebelele in spremen-jene želodčne stene, vendar bolj natančen pregled onemogoča plin.«

Rezultati preiskave urinaUrinski trakec:

glukoza, bilirubin, ketoni, kri, nitriti – negativnoSpecifična teža- 1.008pH=8,0proteini 0,3g/Lurobilinogen 3.2 μmol/LLevkociti – cca 15leu/ μL

Sediment:eritrociti-do 2/hpf*, levkociti – do3/hpf + manjše gruče levkocitovEpitelne celice- številne (posamične + gruče) okrogle in ploščate celice Kristali – maloštevilniBakterije – posamezne, maloštevilneProteini 0.38g/LKreatinin 2185,41 μmol/LUPC** = 1.54

*hpf=high power field= vidno polje pri 400x povečavi**UPC=Urinary Protein to Creatinine ratio

Rentgenska preiskava prsnega košaNapotna diagnoza: mastocitom – pokašljuje.Rtg je brez posebnosti.

Tabela 7: Terapija. Zdravilo 22. 10.

(pooperaciji)

23. 10. 24. 10. 27. 10. 28. 10. 29. 10.

Rimadyl 150mg i/v+ 1 tbl (100mg) /12h(za tri dni)

Heptanons/c

9 + 8 mg

Ahistini/m

100 mg 100 mg 100 mg 100 mg

Reglan 2 mg s/c + tbl za 3 dni

Synulox s/c

640 mg/12h

670 mg/24h

670 mg/24h

Cerenias/c

43 mg/24h

43 mg/24h

43 mg/24h

43 mg/24h

Ranitali/m

50mg 75 mg/12h

75 mg/12h

75 mg/12h

Venter 1g+ 1tbl (1g) /12h(za 5dni)

Gentamicin i/m

215 mg/ 24ur

215 mg/ 24ur

Rl+ Duphalyte

55 gtt/min

Rl(500ml+ 12ml K)

25 gtt/min

Legenda: i/v-intavenozno, s/c-subkutano, i/m-intramuskularno, Rl-Ringer laktat, K-kalij

Veterinar je predlagal kirurško odstranitev tumorja s kemoterapijo, vendar so se lastniki zaradi slabe prognoze odločili za evtanazijo.

RAZPRAVAPsica je bila k veterinarju pripeljana zaradi otekline na nogi, za katero se je izkazalo, da je vnetje podkožnega maščevja, najverjetneje kot po-

sledica pika škorpijona. Levkocitoza in nevtrofilija v krvi sta se najver-jetneje razvili zaradi tega vnetja, na kroničnost vnetja (oteklino so last-niki opažali vsaj 10 dni) pa kaže povečan delež monocitov. Delež lim-focitov v diferencialni beli krvni sliki je bil znižan na račun povišanega deleža drugih celic. Prognoza bi bila dobra, če bi bila edina težava psice vnetje podkožnega maščevja. Tkivo bi bilo v tem primeru najbolje kirurško odstraniti in terapijo dopolniti z antibiotiki. Prognozo pa so precej poslabšale ostale tvorbe, za katere se je po citološki preiskavi iz-kazalo, da so mastocitomi. Ker ni bila opravljena patohistološka preis-kava celic razreda tumorja ni bilo mogoče določiti. Zaradi ugotavljanja morebitnih metastaz in stadija tumorja je bila opravljena rentgenska in ultrazvočna preiskava. Ultrazvočna preiskava trebuha sicer ni pokazala očitnih znakov metastaziranja tumorja (hepatomegalija, splenomega-lija), vendar je veterinar na podlagi sprememb na jetrih ter vranici po-sumil na metastaze. Mastocitom pri tej psici bi lahko uvrstili v stadij III (več kožnih tumorjev), če pa so bile spremembe na jetrih in vranici tudi metastaze, pa v stadij IV.Psica je po diagnostičnem posegu pričela bruhati, tudi krvavo, kar je lahko bila posledica manipulacije s tumorjem pri biopsiji, povečanega izločanja histamina iz tumoroznih celic in nastajanja ulkusov v želodcu. Psica je bila zato zdravljena z zdravili za zaščito želodčne sluznice in za preprečevanje bruhanja (Ranital, Venter, Reglan, Cerenia), prav tako pa še z Ahistinom (antihistaminik) za zmanjševanje učinkov histamina.Psica je bruhala tudi po zaužitju vode, zato se je pojavil sum na pan-kreatitis, kar je bilo potrjeno z ugotovitvijo močno povečane vrednosti lipaze v krvi. Pri ultrazvočnem pregledu sicer ni bilo vidnih sprememb na pankreasu.Rahlo zaobljeni robi vranice, ki so nakazovali njeno povečanje, so bili najverjetneje posledica infekcije (panniculitis). Znižano število eritroci-tov in posledično znižan hematokrit ter količina hemoglobina so bili najverjetneje posledica krvavega bruhanja in sekvestracije v vranici. Bru-hanje je bilo najverjetneje tudi vzrok hipokaliemije in hipokloremije. Urinski izvid je pokazal izostenurijo, ki je bila najverjetneje posledica poliurije / polidipsije. Kazalo je tudi na infekcijo urinarnega trakta. Zvišano UPC razmerje (>1) je bilo pokazatelj glomerularne nefropatije.Za ozdravitev psice bi bila potrebna kirurška odstranitev tumorjev v kombinaciji s kemoterapijo, kar bi bilo dolgotrajno in drago zdravljen-je. Vprašljivo je bilo tudi stanje pankreasa in ledvic, zato so se lastniki odločili za usmrtitev.

LITERATURA 1. Kate Connick: Canine Mast Cell Tumors (2002); http://www.kateconnick.com/library/ mastcelltumor.html; 5.11.2008 2. Dr. Daniel A. Degner: Mast Cell Tumors in Dogs and Cats; http://www.vetsurgerycen- tral.com/mct.htm, 5.11.2008 3. Antony S Moore: Cutaneous Mast Cell Tumors in dogs ( IVIS 5.11.2008) 4. Murphy S., Mast cell tumours, M. Dobson J., B. Duncan, X. Lascelles, Canine and feline oncology, 2nd ed., Gloucester, 2003:161-167 5. Leslie E. Fox, Mast cell tumours, Morrison W.B., Cancer in dogs in cats, medical and surgical management, second edition, New media, Jackson, 2002:477-485 6. Larry P. Tilley, Francis W.K. ,Smith, Jr., The 5-minute veterinary consult canine and feline., 2nd ed. Lippincott Williams & Wilkins, 2000 7. Mast cell tumor: 2222https://www.vetcentric.com/reference/encycEntry.cfm?ENTRY= 92&COLLECTION=EncycIllness&MODE=full; 5.11.2008 8. Drs Foster in Smith: Canine Mast Cell Tumors: A Common Cancer in Dogs, http://www.peteducation.com/article.cfm?c=2+1638&aid=461; 5.11.2008 9. Gieger T., Northrup N., Wall M., Clinical management of mast cell tumours in dogs, Georgia, 2005 10. Philip J. Bergman: MAST CELL TUMOR UPDATE: MARGINS & PROGNOSTIC INDICATORS (IVIS, 5.11.2008) 11. K.A. Selting: Recent Advances in Mast Cell Tumors (IVIS, 5.11.2008) 12. C. Guillermo Couto, Mast cell tumours in dogs, Ohio, 2007 13. http://www.provet.co.uk/health/diseases/panniculitis.htm (10.11.2008)


»EKSOTIČNA« praksa v Kaliforniji

piše: Peromboomvetšpatatrak

SAN DIEGO

No, da preidem k bistvu mojega sedenja in pisanja članka s »črvi v riti«.Zdaj je že približno dve leti od trenutka, ko sem se resno lotil iskanja destinacije svoje prakse v tujini. Znamenito prakso v tujini sem si iz številnih razlogov resnično želel in jo že od nekdaj nestrpno pričakoval ter jo kot posebno dragocenost poveličeval v oblake.Iskanja sem se lotil brezkompromisno in odločno in sicer izključno v zvezi z eksotičnimi živalmi. Najbolj primeren in eksotičen kraj se mi je takrat zdela Avstrali-ja. Toda po enoletnem pošiljanju prošenj in iskanju različnih povezav, ki bi pripomo-gle k izpolnitvi mojih želja, sem razočaran ugotovil, da je Avstralija pretrd oreh in ne-nazadnje, ne najbolj naklonjena do veterine eksotičnih živali. Kot druga najbolj primerna lokacija so se mi zdele ZDA, in sicer vroča, s soncem obsi-jana Kalifornija. Zanimivo je bilo to, da sem poslal okoli 100 prošenj na različne klinike, živalske vrtove in prostovoljne ustanove za zaščito prostoživečih živali širom Kali-fornije in doživel čisto ignoriranje. Začelo me je resnično skrbeti, saj sem za razliko

Kot vsakega izmed nas me je že nekje na začetku študija (upam, da dovolj zgodaj …) doletelo razpotje, ko sem se moral vprašati, kaj si resnično želim početi v življenju. Zavedal sem se pomembnosti zgodnjega usmerjanja v določeno vejo naše »male-velike« stroke. Zato se mi je, kot velikemu ljubitelju živali, in to v najširšem in najglobljem pomenu te besedne zveze, zdela veterinarska medicina eksotičnih živali meni pisana na kožo. Ta odločitev je bila tiste čase le nekje znotraj mene, toda pomembno je bilo, da sem vedel, kaj si resnično želim početi!

od Avstralije, kjer so mi tako ali drugače dali vedeti, da nisem zaželen, tokrat doživel čisto brezbrižnost. No, po nekajmesečnem čakanju pa sem le dočakal (v razmiku dveh dni) odgovora iz dveh različnih veterinar-skih klinik. Obe sta bili iz čudovitega, sploh vremensko gledano, najbolj kalifornijskega mesta - San Diega. Elektronsko pošto sem precej nervozno in neučakano odprl ter presenečen razbral precej obetavno vsebi-no. Oba odgovora sta bila v stilu: »Ti samo pridi, te že čakamo!«. S široko razprtimi ustnicami sem previdno premišljeval in znova in znova prebiral elektronsko pošto iz Kalifornije. Previdno sem tuhtal, kako jim odgovoriti … 7. 8. 2008 sem z enodnevno zamudo, okoli 7ih zvečer, stal za izhodnimi vrati srednje velikega sandieškega letališča. Večer je bil krasen in rdečkast soj zahajajočega son-ca mi je vzbujal zaupanje v jutrišnji dan. Razbremenjen polovice prtljage, ki je bi-la nekje (kdo ve kje …) na poti za mano, sem iskal najcenejši prevoz do Hostla Cat, kjer so me pričakovali dan prej. Ko sem se znašel pred hostlom, sem s pločnika zrl na njegovo pročelje in bil rahlo zaskrbljujoče

Kakadu (bila je zelo nepredvidljiva, toda odnesel sem jo s celo kožo)


presenečen. Dobro je bilo to, da je na steni na veliko pisalo »Hostel Cat« in mi je bilo jasno, da sem prispel, sicer pa je bilo vse skupaj podobno skladišču, kar je v resnici nekoč tudi bilo. Na recepciji me je prijazno vpisala po celem telesu potetovirana receptorka, prostovolj-ka iz Teksasa. Opozorila me je, da imam srečo, ker so bili vse do mojega prihoda

stoodstotno zasedeni. Nesreča v sreči pa je bila ta, da je bila edina soba s prostimi posteljami »Indorm Camping room« (IC). Do IC sobe me je prostovoljec iz Španije vodil skozi nekakšen labirint sob. Na poti sem začudeno strmel v res unikatno ure-ditev hostla in mlade ljudi, ki so brezskrbno poležavali na kavčih okoli velike stare tele-vizije v posebnem ogromnem prostoru za druženje – »party place-u«. Tu so bili parki-rani avtomobili in preostali manj izstopajoči inventar, kot so mize in stoli. Ta prostor je bil v bistvu zapuščina starega skladišča avtomobilov, ki ga je lastnik na sredi pre-gradil. Ena polovica naj bi bila namenjena druženju in svojevrsten garažni prostor, drugo polovico pa je deformiral v veliko spalnico. Tukaj sem se, nič hudega sluteč, s posteljnim perilom v eni in prtljago v drugi roki, znašel v veliki s preprogo prekriti sobi – skladišču, kjer je bilo 20 dvonadstropnih železnih postelj. Po razmetanosti sem nekako sklepal, da bom spal v sobi s 100 »cimri«. No, na srečo jih je soba premogla »le« 50. Preveval me je nekakšen občutek ravnodušnosti, saj sem si sobo rezerviral le za tri dni, in z nasmeškom sem odzdravljal

svojim novim »cimrom«. Vpisal sem se za tri dni z namenom najti nekaj primernejšega in cenejšega. Toda, če naj to čudovito doživetje neskončno skrajšam, lahko povem, da so se ti trije dnevi razpotegnili na tri mesece življenja v najbolj norem in - kar se nazorov tiče - najbolj svobodomiselnem hostlu na svetu. Zgodilo se je, da sem kasneje poleg dela na kliniki kot prostovoljec začel delati

tudi v hostlu in si prislužil zastonj ležišče v moji najljubši IC sobi. Omogočeno mi je bilo spoznati ogromno ljudi in prijateljev z vsega sveta, doživeti nepozabne trenutke in z organiziranimi izleti absorbirati ta delček Kalifornije ter tudi delček Mehike (Tijuano) na svojevrsten in presneto pester način.Če preidem na bolj strokoven del svoje izkušnje, ta je bil seveda tudi sam po se-bi namen mojega potovanja v ZDA, naj povem, da sem delal na dveh različnih za-sebnih klinikah in imel to srečo, da sem spoznal zelo strokovne in z znanjem dobro podkovane ljudi. Prvi in tretji mesec sem nabiral izkušnje na »Avian & Exotic Animal Hospital-u«, ki je v lasti zasebnika dr. Jef-freyja Jenkinsa. Dr. Jenkins me je še posebej fasciniral. Kot doktor veterinarske medicine z 20 leti de-lovnih izkušenj z eksotičnimi živalmi, mi je imel resnično ogromno za povedati in po-kazati. Z izjemnim nesebičnim smislom za predajanje znanja mi je dr. Jenkins omogočil krasno izkušnjo in spoznanje, da gre pri našem poklicu za skupek ročnih spretnosti, poglobljenega znanja in stremenja k najbolj kvalitetni in tehnološko bogati veterinar-

ski ponudbi na kapitalističnem trgu, ki ne pozna milosti.Drugi mesec sem preživel na »Pet emer-gency and specialty center«, kjer sem delal s prijetnim dr. Toddom R. Cecilom. Ta je delal kot veterinar za ptice in eksotične živali na ogromni zasebni specialistični vet-erinarski kliniki. Na obeh klinikah je delo potekalo tekoče,

saj so veterinarji imeli pri roki vso tehnološko opremo za opravljanje diag-nostike, bolnišnično oskrbo ter na vsakega veterinarja najmanj enega veterinarskega tehnika. Omenim naj samo široko paleto krvnih preiskav, digitalno rentgenologijo, ultrazvočno in endoskopsko diagnostiko ter drugo sodobno diagnostično in tera-pevtsko opremo. Doživel sem celo slikanje kunca z računalniško tomografijo (CT) ter preko 400 $ vredno diagnostiko in terapijo akvarijske ribice Oskarja. Kasneje je ribica žal poginila.Če potegnem črto, bi lahko rekel, da so v ZDA ljudje bolje osveščeni glede možnosti veterinarskih uslug in so tudi priprav-ljeni plačati višje vsote denarja za svo-je ljubljenčke kot v Sloveniji. Kar se tiče pestrosti različnih živalskih vrst moram priznati, da sem pričakoval več. Je pa res, da sem spoznal v živo veliko število pa-pagajev, ki sem jih predhodno videl zgolj na slikah iz literature in interneta. Najbolj sta mi ostali v spominu dve prelepi in v naravi zelo ogroženi ari (Blue-throated Ma-caw - Ara glaucogularis), s katerima sem se imel priložnost igrati; res sta bili zanimivi

Računalniška tomografija kunca

To je bila maskota eksotične klinike, ki je strašila za Halloween v čakalnici (pozirala je na moji roki)


SAN DIEGO

in zabavni. Omeniti moram še prijateljico »Sinizo«, samičko sivega jakoja, ki je pri-padala veterinarju na kliniki. Kot enoletna mlada papiga se je cele dneve zgolj drla in oponašala druge papige. Nakar sem se lotil učenja slovenščine oz. sem jo skušal naučiti besedo »Slovenija«. Tega mojega cilja sic-er nisem uresničil, upanja pa kljub vsemu nisem izgubil, saj tovrstne papige prva leta ne govorijo, ampak zgolj absorbirajo be-sede, kasneje pa začnejo govoriti in ponavl-jati, ko že skoraj pozabiš, kaj si jih učil. Kdo ve, morda pa še spregovori besedo »Sloveni-ja« …Od ostalih živali sem skrajno užival, ko sem dvakrat na dan hranil mladička povožene srne, ki se ni bal nikogar, jedel je kot ve-liki … no, da zaudarjajočega iztrebljanja, katerega sem spodbujal z masažo, sploh ne omenjam. Videl sem še ogromno drugih divjih živali, tam so pogosti npr.: ameriški oposumi, rakuni, kojoti, divji kunci, kra-gulji, kače, kopnske in vodne želve, ptičji pajki (ki so jih prinašali, ker so jih našli na hišnih terasah) in še in še. Kar se tiče hišnih ljubljenčkov, sem videval zanimive vrste gekonov, kameleonov, ogromnih legvanov in drugih kuščarjev, kače, žabe, akvarijske ribe, vse mogoče vrste ptic ter papagajev … Če pomislim, bi lahko o živalih, ki sem jih srečal, pisal in pisal, zato bom namesto tega raje objavil kako slikico več.Povem lahko le, da je bila edina negativ-na stran moje prakse v tujini to, da je bila prekratka. Dragocene izkušnje me bodo spremljale celo življenje in lahko vam le priporočam obilo praks v tujini. In upam, da bo še kdaj priložnost pisati o kaki drugi eksotični praksi v tujini. Pa dobro oprav-ljene izpite želim vsem!

Poziranje lepega legvana

Zelo dobrodošla je uporaba slušalk pri manipu-laciji večjih papig (na sliki hiacintna ara)

Ogromna sladko-vodna želva (poglejte bolje kaj ima na sebi)

Party place (potem, ko je inšpekcija zaprla hostel)

IC soba (tako je zgledala prazna..)

Študentom nudimo: ∙ možnost voluntiranja in pomoči pri delu,∙ možnost kadrovske štipendije,∙ možnost kasnejše zaposlitve.

Kontaktna oseba:Trojner - 041/627-932

Veterinarska klinika Pesnicawww.mzvet.si


V sako drugo leto se v Južnoafriški Republiki odvija simpozij, ki ga organizirajo študenti veterinarske

fakultete iz Onderstepoorta. SYMCO simpozij je svetovno znan dogodek, kjer študentje iz najrazličnejših držav celega sveta dobijo edinstveno priložnost, da se zazrejo v oči živalim, ki jih ima večina možnost videti le na televiziji. Strokovna predavanja, praktično delo na divjih živalih, spoznavanje novih prijateljev, prečudovita narava in nepozabna doživetja tukaj postanejo resničnost.

SYMCO 2008

piše: Lili Pihler, fotografije: Villiers Steyn, www.visionphoto.co.za

16 | RUCTUS, januar 2008

Kot predstavnika Slovenije sva se tokrat simpozija udeležila dva študenta. V Afriko sva prispela dva dni pred začetkom simpozija in ju preživela med študenti veterinarske fakultete iz Onderstepoorta. Že po prvem dnevu sva se počutila kot doma in kmalu nama je postalo jasno, da bo Afrika na obeh pustila ogromen pečat.Simpozij je potekal šestnajst dni, s pričetkom osemindvajsetega junija. Prve tri dni smo preživeli v Onderstepoortu, kjer je locirana edina vet-erinarska fakulteta v Južnoafriški republiki. To je manjši kraj, severno od Pretorije, enega izmed treh glavnih mest te prečudovite države. Študentje iz 35 držav smo bili nastanjeni v študentskem kampusu, kjer čez leto prebivajo južnoafriški bodoči veterinarji. Prvi dan je bil na sporedu otvoritveni banket z nagovorom dekana, večerjo in zabavo. Drugi dan je potekal zelo poučno. Imeli smo zelo natrpan urnik, poln predavanj, ki pa so bila tako zanimiva, da je večina navkljub dolgi noči ves čas po-zorno poslušala. Popeljali so nas tudi na manjši pohod in nam razkazali svojo fakulteto. Sledil je tradicionalni piknik, tako imenovan spit-braai.Naslednji dan smo se odpravili v De Wildt Cheetah and Wildlife Center, ki je znan po uspešnem vzrejanju ogroženih živalskih vrst v ujetništvu. Razdelili smo se v dve veliki skupini in medtem, ko je ena skupina odšla na ogled celotnega centra, je druga opravljala imobilizacijo geparda. Vsak izmed nas je dobil možnost, da naredi osnovni klinični pregled geparda in se ga dotakne, opravili pa smo tudi endoskopijo in pogledali, kako ta mogočna mačka zgleda v notranjosti. Imeli smo tudi priložnost, da od blizu vidimo živali, ki so v Afriki že zelo ogrožene, kot na primer rjava hijena, afriški divji pes, različne vrste mrhovinarjev, sončna anti-lopa, medarski jazbec, itd. Zvečer smo imeli pokušino najbolj cenjenih južnoafriških vin. Pinotage, Shiraz in Cabernet sauvignon so večino zazibali v omamne sanje, drugi pa to noč sploh nismo zatisnili očesa. Zjutraj smo se vkrcali na avtobus, ki nas je odpeljal na dolgo popot-ovanje severovzhodno, v najbolj znan nacionalni park. Svetovno znani Kruger National Park je dom najrazličnejšim afriškim živalskim vrstam. Je pravi raj za vse tiste, ki so privrženci afriškega wild-life-a in prav zato ga vsako leto obišče več kot pol milijona obiskovalcev. Zimski čas v Afriki je popolno obdobje za opazovanje živali, saj je trava nizka, grmovja in drevesa pa nimajo veliko listov. Manjši problem je le to, da moraš vstati zelo zgodaj, saj je treba ujeti živali v jutranjem zagonu, ko se pasejo na afriških savanah in napajajo ob rekah. Nas so zbudili ob petih zjutraj in uro kasneje smo že drveli po zaprašenih cestah, zapaki-rani v spalne vreče, oblečeni v vsa topla oblačila, ki smo jih imeli s seboj. Takrat sem spoznala, da je lahko tudi v Afriki zelo mrzlo, saj sem bila oblečena bolj kot kadar grem na smučanje, pa me je vseeno prezeblo do kosti. Že po prvih petnajstih minutah vožnje nam je pot prekrižala levja družinica, ki se je odpravila na jutranji sprehod. Žirafe so nas pozdravl-jale z desne, impale z leve, kudu se je pasel globoko v grmičevju in se ni pustil motiti, nilski konji so se napajali ob bližnjem jezeru iz katerega so oprezali krokodili. Nato se je začelo prebujati tudi sonce in nas razvese-lilo s svojimi toplimi žarki, ki so narisali nasmeh na obraze premraženih študentov. Magično! Kasneje se nam je pridružil helikopter, ki je s seboj pripodil dva ogromna bela nosoroga. Vsem so se zasvetile oči, ko smo izvedeli da bomo danes imobilizirali te mogočne velikane. Naslednji dan smo doživeli pravo presenečenje. Kar naenkrat se je v zraku prikazal že znani helikopter, z njim pa cela čreda podivjanih bivolov. Približno pol ure smo spremljali njihovo dirjanje levo in desno, prah se je dvigal nad naša vozila, mi pa smo neznansko uživali ob spremljanju pravega rodea. Ko se je vse skupaj zaključilo, smo se razdelili v več skupin, vsaka je imela nalogo, da opravi osnovni klinični pregled bivola. Poleg tega smo imeli privilegij, da smo jim lahko obirali klope, nameščali ovratnice, nekateri pa so bili takšni srečneži in so opravili tudi rektalni pregled. Ena izmed mnogih lepot Afrike so poleg živali tudi sončni zahodi, ki so

SYMCO 2008



SYMCO 2008


bili v Krugerju še posebno veličastni. Zvečer so nas peljali na vožnjo po parku in se ustavili na razglednem hribu, kjer smo opazovali sonce, ki je počasi zahajalo za goro. Iz Krugerja nas je pot vodila južno proti Hluhluwe-iMmfolozi parku, ki je poznan kot srce kraljestva plemena Zulu, po domovini belega noso-roga in razigrani, bolj hriboviti pokrajini. Živalstvo je tukaj še posebej raznoliko, z vsemi predstavniki tako imenovanih afriških velikih pet: slon, lev, leopard, nosorog in bivol. Hluhluwe je najstarejši afriški rez-ervat, kjer so nekoč lovili mogočni kralji plemena Zulu, danes pa je znan kot zaščitni park belega nosoroga. Tukaj smo bili nastanjeni v majhnih bungalovih na vrhu hriba, ki nam je ponujal čaroben razgled na jutranji sončni vzhod. Kamp ni bil ograjen, zato je bila ena izmed posebnosti tudi to, da smo zjutraj lahko sedeli v travi in jedli zajtrk, medtem ko so se okrog nas pasle impale, zebre in svinje bradavičarke. Zvečer pa smo pred spanjem poslušali, kako se hijene smukajo okrog naših hišk. V spomin se mi je najbolj vtisnil dogodek, ko smo med vožnjo nena-doma obstali sredi črede slonov. Velikani vseh starosti, najmlajši je bil star le nekaj mesecev in se je prestrašeno skrival za mamo, so prišli tako blizu, da bi se jih lahko celo dotaknili. Še danes se spomnim tre-nutka, ko smo vsi nepremično sedeli in si nismo upali niti dihati, hkrati pa smo lahko slišali, kako močno prijatelju zraven bije srce. Naslednji dan smo obiskali pleme Zulu v njihovi domači vasi. Predstavili so nam svoje tradicionalne obrede, rituale in oblačila ter nam pokazali, kako drugačno je njihovo življenje. Postregli so nam s tradicionalno hrano in pivom, ki ga sami pridelujejo. Ob obisku šole so nas otroci prijazno sprejeli in nam pripravili pravo plesno predstavo. V zahvalo smo jim podarili najrazličnejše igrače in šolske pripomočke. Ne morem poza-biti, kako so stegovali svoje ročice v zrak in veselja v očeh , ki so jim ga prinesle te malenkosti. Pot smo nadaljevali skozi mesto Durban, kjer smo si ogledali enega iz-med največjih oceanskih parkov na svetu in nato zvečer prispeli v Cape Vidal. Ta se nahaja ob jezeru St. Lucia, tik ob morju na vzhodni oba-li Južnoafriške republike, v tako imenovanem Greater St. Lucia Wet-land Park. Poleti, natančneje decembra, tu migrirajo kiti grbavci, ki se pripravljajo na kotitev, na plažo pa se priplazijo želve in ležejo jajca. Nastanjeni smo bili v lesenih kolibah tik ob plaži. Žal smo tu ostali le eno noč, ki pa je bila najbolj nora izmed vseh. Tukaj je bil namreč or-ganiziran dobro poznani Cultural Evening, kjer vsaka država predstavi svojo tradicionalno hrano in pijačo. Dogodek se vedno konča z belgi-jskim čokoladnim fundujem in avstralskim vegemiteom na obrazih vseh prisotnih.Pot nas je vodila severno zahodno provinco, v Pilanesberg National Park, kjer smo preživeli zadnje tri dni simpozija. Nastal je na ostankih vulkanskega kraterja, zato je tu pokrajina izrazito hribovita, gozdnata in zelo barvita. Pilanesberg je kraj, kjer smo videli največ levov in enega izmed njih tudi imobilizirali. Moram priznati, da v živo že tako izgleda precej večji kot na televiziji, ko pa njegovo šapo primerjaš z velikostjo svoje dlani, šele resnično spoznaš, zakaj mu pravijo kralj živali. Poleg vseh živali, ki smo jih videli in nepopisno lepe narave ter odlične hrane, pa sta bila Južnoafriška republika in SYMCO še mnogo več. Pri-jateljstva, ki smo jih stkali, ne bodo nikoli pretrgana in skupni trenutki nikoli pozabljeni. Minilo je že več kot pol leta odkar smo se podili po afriških savanah, jaz pa se dogodkov spominjam, kot bi se zgodili včeraj in vem da je to kraj, kamor se bom zagotovo vrnila.


PRAKSA V LONDONU

The Blue Cross AnimalHospital Victoriapiše: Nuša Gros

Ker mesto res ni majhno, moja orientacija pa ne najboljša, sem se odločila, de se na pot odpravim nekaj dni prej in London vsaj za silo ponovno spoznam. Na srečo imam v Londonu sorodnike – teto in strica v dru-gem kolenu, ki sta me bila pripravljena gos-titi in se jima na tem mestu še enkrat lepo zahvaljujem.V London sem priletela precej pozno zvečer, zato sem si naslednji dan privoščila precej dolg spanec. Ko sem se naposled le uspela zbuditi, sem se odločila, da malce raziščem bližnjo okolico. Odpravila sem se do vsem dobro poznanega Notting Hilla, kjer se v avgustu odvija tri dni trajajoč karibski festi-val, ki je hkrati največja maškarada v Evro-pi. V tem elitnem okolišu stanuje tudi nekaj filmskih in glasbenih zvezd. Proti večeru smo se podali do Kings Place, kjer smo se udeležili čudovitega koncerta London Sin-fonietta featuring Arve Henriksen. Gre za modernejšo instrumentalno glasbo na tematiko Norveške, ki se prepleta z izjem-nimi vokalnimi sposobnostmi Arva Hen-riksna.Soboto smo začeli zelo tradicionalno. Po odličnem zajtrku smo kupili nekaj dnevne-ga časopisja in se odpravili do bližnje ka-varne. Ob pogovoru, pitju kave in bran-ju je čas neizmerno hitro minil. Sledil je sprehod in nakupovanje po najživahnejši ulici v zahodnem Londonu – Portobello Road. Čudovit kraj za pohajkovanje, kjer je še zlasti prijetno ob sobotah, ko tržnica dobi svoje največje razsežnosti. Tu naj-dete stojnice s sadjem, zelenjavo, kruhom, klobasami, siri, kuhinje različnih narodov, starinarnice, kavarne in bolšji trg. Popoldne smo se sprehodili še ob Temzi, mimo Hous-es of Parliament, Big Bena in London Eye ter si ogledali razstavo fotografij v Country Hall. Čeprav vreme ni bilo najlepše, sem se naslednji dan odločila obiskati London ZOO. Londonski živalski vrt ima namreč posebno vlogo pri ohranjanju živalskih vrst in raziskovalnem delu. Kmalu po prihodu sem opazila, da se je število živali v njem zmanjšalo od mojega zadnjega obiska in izkazalo se je, da imam prav. Večje živali, kot so sloni, velike mačke, nekatere opice… so namreč preselili ven iz Londona v safa-ri park. Vseeno je živali ogromno, najbolj pa so me navdušile njihove kletke, ograde in voljere, ki so zasnovane tako, da nudijo čim boljše življenjske pogoje za živali, hkra-

London, mesto z 11 milijoni prebivalcev, neštetimi barvami in znamenitostmi se ponaša z bogato zgodovino in hkrati ostaja večno mlado, ko narekuje nove smernice v modi, glasbi in umetnosti. Mesto je mešanica najrazličnejših kultur, obenem pa tako tradicionalno, da človeka ne pusti ravnodušnega. In prav London je bil tokrat moja izbira. To pot pa ga v prvi vrsti nisem obiskala kot turistka, temveč sem se odločila, da kot absolventka tu opravim del obvezne prakse.

ti pa dovoljujejo, da se človek živalim zelo približa. Ravno to približevanje živalim pa se v mojem primeru ni izkazalo za najboljše početje. Ko sem v eni izmed kletk želela fotografirati malega sajmirija, je le-ta skočil name, me zgrabil za prst in ugriznil. Na srečo je kmalu spoznal, da gre za pomo-to in da moj prst ni sadež, tako da večje škode ni bilo. Živalski vrt je namenjen tudi izobraževanju in osveščanju obiskovalcev, saj lahko na vsakem koraku najdeš plakate, makete, računalniške simulacije, razne šove in delavnice. Meni najbolj zanimivi so bili akvarij, vivarij in »bugs house«. Vsekakor pa je ZOO vreden ogleda.Po kratkem turističnem uvodu se je začela moja praksa v The Blue Cross Animal Hos-pital Victoria. Začetki same organizacije The Blue Cross segajo že v daljno leto 1897, ko se je skupina ljubiteljev živali odločila pomagati delovnim konjem v Londonu in jih zaščititi. Na istem mestu, kjer še danes stoji bolnišnica Victoria, so odprli hleve, kjer so zagotavljali veterinarsko oskrbo. Organizacija se je sprva imenovala Our Dumb Friends’ League, leta 1950 pa se je preimenovala v The Blue Cross. Danes za-posluje skoraj 500 ljudi, imajo 11 zavetišč, 3 centre za konje in 4 bolnišnice (Hammer-smith, Grimsby, Merton, Victoria).Bolnišnico v Victorii so popolnoma preno-vili novembra 2001, otvorila pa jo je sama angleška kraljica. Gre za neke vrste do-brodelno ustanovo, ki je namenjena živalim, katerih lastniki so socialno ogroženi, inval-idni, starejši … Odprta je vsak dan od 9.00 do 17.00, dežurna služba pa deluje 24 ur na dan. Organiziran je tudi prevoz živali do bolnice in nazaj domov, če lastnik nima lastnega prevoza oz. za invalidne in starejše osebe. Poleg tega veterinarski pomočniki (veterinary nurses) dnevno obiskujejo živali starejših na domu, nekajkrat tedensko pa po mestu delujejo t.i. mobilne veterinar-ske klinike. Gre za vozilo, ki je preurejeno v zasilno ambulanto in lahko nudi osnovno veterinarsko oskrbo (odpravljanje para-zitov, vakcinacije, mikročipiranje, zdrav-ljenje blažjih obolenj, menjava obvez, sve-tovanje … ). V vsakem vozilu se nahajata veterinar in veterinarski pomočnik. Sicer je v enoti Victoria zaposlenih približno 70 ljudi, od tega 20 veterinarjev, 26 veterinar-skih pomočnikov, rentgenolog, 3 laborato-rijski tehniki, 4 receptorji, 5 nočnih negov-


alcev, 5 voznikov kombijev, pasji psiholog, čistilke in administratorji. Poleg psov in mačk sprejemajo tudi eksotične živali, v drugih The Blue Cross enotah pa tudi večje živali, kot so osli in konji. Letno tako os-krbijo 65.000 živali in opravijo 12.000 op-eracijskih posegov. Sama bolnica je precej velika in zelo dobro organizirana. Ima 5 nadstropij:• pritličje,kjersenahajajohladilnica,

garaža, prostor za odpadke in posve-tovalnica,

• v1.nadstropjusorecepcija,čakalnica,urgentna ambulanta, oftalmološka am-bulanta, 6 splošnih ambulant, laboratorij in prostor za izdajo zdravil,

• v2.nadstropjusohospitalzamačke,hospital za pse, hospital za eksotične živali, kuhinja ter pralnica,

• v3.nadstropjusoavtoklav,predoper-acijska dvorana, operacijske dvorane, UZ, rentgen in prostor za kirurške pripomočke,

• v4.nadstropjustahospitalzaživali,kiostanejo dalj časa, in izolatorij,

• v5.nadstropjupasenahajajopisarne,knjižnica, predavalnica in skupni pros-tor.

Organizacija se financira izključno z donaci-jami, zapuščinami in drugimi prostovoljni-mi prispevki. Lastniki živali tako plačajo polno ceno le za dietno hrano in antiparaz-itike, za ostale posege pa pustijo donacije v višini njihovih zmogljivosti. Tudi, če lastnik ne plača ničesar, pomoči živalim ne bodo odrekli. Samo za primer naj navedem nekaj predlaganih donacij: kastracija psa 30-40 funtov, sterilizacija psice 35-60 funtov, oste-osinteze 65-100 funtov, abdominalni posegi 45-60 funtov, dentalni posegi 30-35 fun-tov… Cene so okvirne in lahko precej nižje, če lastnik računa ne more poravnati. Bol-nica pa ni namenjena le veterinarski oskrbi živali, ampak deluje tudi kot nekakšen »pre-hodni dom«. Živalim, ki zaradi takšnega ali drugačnega razloga izgubijo lastnika, poskušajo poiskati novega. Med tem časom se z njimi intenzivno ukvarjajo in jih po potrebi prevzgajajo. Veliko delajo tudi na izobraževanju lastnikov in osveščanju širše javnosti.Po mojem prihodu so mi razkazali kliniko, razložili princip dela in mi predstavili moj urnik. Vsak dan sem delala z drugim vet-erinarjem in sicer sem bila trikrat tedensko v ambulanti, enkrat tedensko na večjih (ma-jor) in enkrat tedensko na manjših (minor) operacijah. Vsak od veterinarjev je special-iziran za določeno področje, sicer pa med tednom krožijo. Njihov urnik izgleda neka-ko tako: en dan delajo v ambulanti, nasled-nji na manjših operacijah, nato na večjih operacijah, sledi dan na mobilni kliniki in dan, ko vakcinirajo živali. Pred vakci-nacijo vsako žival temeljito pregledajo, vse njihove podatke vnesejo v kartoteko, sledi

The Blue Cross Animals Hospital VictoriaEna izmed splošnih ambulant

Zanemarjena psička Jadey z mastitisom


pogovor z lastnikom, med katerim jim po-vedo vse o antiparazitikih, pomembnosti mikročipiranja, o sterilizaciji/kastraciji… Mikročipiranje v Angliji ni zakonsko ob-vezno, kar me je malce presenetilo. Kot sem že omenila, je bolnica res dobro organizira-na. Vsak posameznik točno ve, kakšne so njegove naloge in delo teče kot namazano. Poleg mene je bil na praksi še študent indi-jskega porekla iz nekega drugega dela An-glije in pa skupina študentov iz Royal Vet-erinary College. Moram priznati, da me je njihovo znanje osupnilo. Imajo precej več prakse kot mi in pri svojem delu delujejo zelo samozavestno. Sicer pa so me najbolj navdušili dnevi v kirurški dvorani, saj so si operacije sledile druga za drugo in mnoge sem videla prvič v življenju.Čez teden sem večino časa preživela v bol-nici, vikende pa sem se odločila preživeti bolj sproščeno in obiskati nekaj londonskih znamenitosti. Najprej sem si ogledala Sci-ence Museum. V tem vznemirljivem muze-ju je prikazan znanstveni in tehnološki razvoj skozi čas. V pritličju so razstavljeni težki stroji in veliki muzejski primerki. V 1. nadstropju so predstavljene teleko-munikacije, čas, kmetijstvo in vreme. V 2. nadstropju so nove galerije energije in računalništva. V 3. nadstropju so predstav-ljeni ogrevanje, optika, zdravje in letalstvo. 4. in 5. nadstropje sta posvečena zgodovini medicine, v štirinadstropnem Wellcome krilu pa je futuristična galerija. Seveda sem večino časa preživela v 4. in 5. nadstropju, kjer imajo tudi oddelek o zgodovini veteri-narstva. Razstavljeni so starinski kirurški inštrumenti, kovaška oprema, torbe z zdravili, klavni pripomočki … Naslednji je bil na vrsti Natural History Museum. Nje-gova veličastna zbirka premore približno 70 milijonov eksponatov. Nekatere izmed njih sta s potovanj prinesla Charles Dar-win in botanik kapitana Cooka Joseph Banks. Muzej je razdeljen na tri območja in sicer Galerije življenja (med njimi je tudi Galerija dinozavrov), Darwinovo središče (osredotoča se na evolucijo) in Galerija zemlje, kjer so na ogled geološke razstave. Galerija človeške biologije me je spomnila na izpit iz fiziologije. Imajo namreč odlične računalniške simulacije, modele in kratke filme različnih fizioloških procesov v orga-nizmu. Čeprav predstavljeni na laičen način, bi gotovo prav prišli tudi študentom veter-ine. Spustiti nisem smela niti Victoria and Albert Museum. V očarljivem muzeju, poi-menovanem po priljubljenem kraljevskem paru, hranijo obilje zakladov. Ogledate si lahko izdelke upodabljajoče in uporabne umetnosti z vsega sveta, od stare Kitajske do sodobne Velike Britanije. Razstave so postavljene v galerijah v šestih nadstropjih. Sama sicer nisem najbolj umetniški tip človeka, a oddelek z nakitom me je popolno-ma navdušil (se pozna, da sem ženska). Pre-

Starinski pripomočki za kastracijo razstavljeni v veterinarskem oddelku Science Museum

Starinski pripomočki za fiksacijo živali razstavljeni v veterinarskem oddelku Science Museum

London ZOO

PRAKSA V LONDONU


finjeno in izvirno izdelane ogrlice, prstani, uhani, zapestnice, broške, lasne sponke in drug nakit iz različnih časovnih obdobij so prava paša za oči. Obisk Londona pa ne bi bil popoln, če si ne bi ogledala najslavnejše londonske rezidence – Buckinghamske palače. Je en najprepoznavnejših simbolov mesta in je bila zgrajena kot mestna hiša za prvega buckinghamskega vojvodo leta 1705. Kasneje so jo razširili v palačo, v kat-eri še danes prebiva kraljica.London sicer ni mesto, v katerem bi bila sposobna dalj časa živeti, saj sem prev-elika ljubiteljica narave. Gotovo pa je kraj, kjer sem se ogromno naučila, si pridobila nova poznanstva in neprecenljive izkušnje. Tokratni obisk mi bo ostal v prelepem spo-minu vse tja do aprila, ko bom London ponovno obiskala.

Portobello Road

Buckinghamska palača

Nočno dogajanje pred Natural History Museum


»ODGOVARJAM 25.000 ŠTUDENTOM iz vsega sveta«piše: Živa Černe

Lep pozdrav! Za tiste, ki te še ne poznajo – se nam lahko na kratko predstaviš? Lahko. Rodil sem se v Novem Mestu, prvih 10 let sem živel v Trebnjem na Dolenjskem, nato 8 let v Budimpešti na Madžarskem, sedaj pa v mirni vasici v okolici Ljubljane. Najprej sem obiskoval OŠ Trebnje, nato 5. razred v Ameriški šoli, potem pa do osmega razreda v Britanski osnovni šoli. Srednjo šolo sem naredil na Britanski gimnaziji v Budimpešti, maturiral pa z mednarodno maturo (IB) . Ves čas šolanja na britan-ski šoli sem seveda moral nositi britansko šolsko uniformo. Disciplina je bila stroga, pridobljene izkušnje pa neprecenljive. Že v srednji šoli sem se ukvarjal z različnimi or-ganizacijami, med drugim sem se povezal z rešilno vojsko, kjer sem prostovoljno poma-gal več kot tisočim brezdomcem. Za to delo sem prejel tudi spominsko nagrado princese Diane. Ko sem se preselil nazaj v Slovenijo, sem se vpisal na pravno fakulteto, naredil nekaj izpitov, vendar je bila želja po veterini prevelika. Sedaj sem v 4. letniku Veterinar-ske fakultete, pridno študiram, ukvarjam pa se še z marsikaterimi obštudijskimi de-javnostmi.

Zakaj si se odločil ravno za študij veteri-narstva? Te kakšno področje naše bodoče stroke še posebej veseli?Študij veterinarstva me veseli, zanima in mi daje poseben navdih in znanje, ki ga želim imeti. Predvsem me zanimajo konji in delo s konji. Bolj kot pa se moj študij bliža koncu, bolj v meni gori želja, da bi ponovno vpisal izredni študij prava in ga tudi zaključil, saj se mi zdi kombinacija teh dveh znanj izjemna. Težko se čisto odločim, saj me zanima širok spekter področij v veterini.

Na letošnjem 57. Svetovnem kongresu IV-SA v Istanbulu si bil izvoljen za predsed-nika mednarodne IVSA. Kaj to pomeni in kakšne so dolžnosti predsednika?IVSA je mednarodna organizacija študentov veterine, ki deluje v 60 različnih državah in tako združuje 80 veterinarskih fakultet cel-ega sveta. Celotna organizacija šteje približno 25.000 članov, študentov veterine po celem svetu. Upravni odbor se izvoli po proporcio-nalnem volilnem sistemu na IVSA svetovnem kongresu; vsaka država ima toliko glasov, kot ima članov, preračunano v nominalno vred-nost. Kandidira lahko vsak, ki je član IVSA

Matija Medved, novi predsednik svetovne IVSA organizacijeVerjetno ga redkokateri študent veterine ne pozna. Na kratko povedano - povsod ga je dosti :) Udeleži se praktično vsakega dogodka, ki je kakorkoli v zvezi z VF, velik del teh pa tudi organizira. Namen intervjuja pred vami je predstaviti tako njega in njegovo delo na slovenskem in mednarodnem področju kot tudi samo organizacijo IVSA. Gotovo si predvsem bruci, pa tudi marsikateri starejši študentje ne predstavljate popolnoma, kaj ta organizacija je in kaj vam lahko prinese članstvo v njej.

in ki ga nominira drug član. Upravni odbor sestavljajo predsednik, 7 rednih članov in 9 pomožnih članov. Naloge predsednika pa so, da vodi upravni odbor, poveljuje sejam in ses-tankom, koordinira in razporeja delo, preverja ali je naloženo delo opravljeno, predstavlja or-ganizacijo navzven, se udeležuje sej in dogod-kov drugih organizacij, zagotavlja finančno likvidnost in končno; pravno legalno odgov-arja za vse, kar se zgodi v organizaciji. Kar pa je najpomembnejše; predsednik odgovarja 25.000 članom, ki so ga neposredno izbrali kot svojega predstavnika.

Ob kakšnih priložnostih se člani svetovne IVSA dobivajo? Kdo se teh srečanj lahko udeleži in kaj se na njih dogaja?Letni Kongres IVSA, ki se odvija poleti, sprejme do 300 IVSA članov in traja 10 dni. Vsako leto je gostiteljica druga država. Na kongresu se voli upravni odbor, odvijajo se seje oz. IVSA General Assembly, priredijo se strokovna predavanja in delavnice. Predlan-sko leto je bil kongres v Španiji, lansko leto v Istanbulu v Turčiji, letos bo na Poljskem, drugo leto pa v Južni Koreji. Zimski IVSA simpozij sprejme do 100 IVSA članov, traja 8 dni, gostijo pa ga prav tako različne države -

INTERVJU


lansko leto je bil v Maleziji, letos na Škotskem na Univerzi v Glasgowu in Edinburghu, drugo leto pa ga gosti ameriška univerza St. Georges, na karibskem otoku Grenada. Člani IVSA se dobivajo še na raznih lokalnih srečanjih in skupinskih izmenjavah. Člani Upravnega od-bora IVSA se dobivajo na rednih letnih ses-tankih. Prvi, konstitutivni sestanek, je bil že v Istanbulu takoj po izvolitvi, drugi je bil v Lju-bljani na naši fakulteti septembra 2008, ses-tankujemo še dan pred začetkom simpozija na Škotskem, konec marca v ameriški zvezni državi Ohio, zadnjič pa se dobimo pred kon-gresom v Varšavi na Poljskem. Kot predsed-nik vodim tovrstne sestanke, stremim pa predvsem k temu, da bi bili čim bolj efektivni, da se dogovorjeno do naslednjega srečanja tudi realizira, da so člani upravnega odbora motivirani ter da je na sestankih prisotno pozitivno in kreativno vzdušje.

Kako to, da si se odločil kandidirati za tako odgovorno funkcijo? Kakšni so tvoji cilji glede svetovne organizacije v prihodnjem letu?Preden sem se odpravil na IVSA svetovni kongres v Istanbul, se mi niti sanjalo ni, da se bo tok dogodkov razpletel v tej smeri. Imel sem sicer ambicijo postati član upravnega od-bora, odgovoren za finance. Prepričale so me šele starejše in spoštovane članice IVSA, Ga-briele Würger iz Avstrije in Jelena Selanec iz Hrvaške, ki sta bili v upravnem odboru IVSA že vrsto let. Po tehtnem premisleku sem pris-tal na to kljub temu, da sem imel težko pro-tikandidatinjo (lansko predsednico) in le 4 dni, da pripravim svoj program in svojo vizijo za 08/09 in s tem prepričam 280 prisotnih študentov veterine, predstavnikov lokalnih IVSA enot iz skoraj vseh držav sveta. Moji cilji so jasni, realni in preprosti; 1) Izboljšati finančni položaj te globalne or-

ganizacije prek prijavljanja na razpise EU, iskanja novih sponzorjev in kooperantov, povečanje števila lokalnih enot in članov.

2) Zmanjšati stroške organizacije, z redukci-jo števila pomožnih članov upravnega od-bora in uvedbo novega sistema povračila potnih stroškov.

3) Motivirati in stimulirati člane upravne-ga odbora tako, da se jim potni stroški vračajo glede na uspeh; bolj uspešni so pri delu, večji odstotek stroškov je krit.

4) Promovirati organizacijo znotraj veteri-narskih krogov ter bodočih delodajalcev v veterinarski stroki, saj le tako lahko prido-bimo na kredibilnosti in ugledu, kar priva-bi še več članov, saj bi jim članstvo v IVSA prinašalo dobre reference v življenjepisu in pri iskanju zaposlitve.

5) Na naše kongrese in simpozije privabiti čim več svetovno znanih strokovnjakov in pre-davateljev iz veterinarske stroke, da bi se člani IVSA čim bolj strokovno izobrazili.

6) Slediti svetovnim trendom veterinarske stroke.

Na tradicionalnem motivacijskem vikendu v oktobru si bil ponovno izvoljen tudi za predsednika slovenske IVSA. Kakšne pro-jekte imaš v načrtu na nacionalnem nivoju?Lahko si predstavljate, da je predsedovanje na lokalnem nivoju mnogo lažje kot na sve-tovnem. Najprej je bilo treba vzpostaviti in pravilno razdeliti funkcije v IVSA Slovenija, ki od oktobra dalje premore 6 aktivnih članov, s katerimi si natančno delimo delo, zato je tudi uspeh odvisen od nas vseh. V IVSA Slovenija smo letos pridobili spletno stran, ki postaja osnova za naše nadaljnje delo, kajti določene stvari je bilo treba poenostaviti in posistemiti. Sedaj se lahko študenti prijavljajo na prakse le z nekaj kliki ter so na tekočem z dogajanji in priložnostmi, ki jih nudi ta organizacija. Prizadevamo si uvesti še več izobraževalnih projektov in delavnic za naše študente ter še bolj utrditi in izboljšati do sedaj že tradiciona-lne dogodke, ki jih prirejamo vsako leto.

Kaj vse nudi IVSA Slovenija študentu vet-erine, ki je vaš član? Kakšne možnosti nudi svetovna IVSA?IVSA Slovenija nudi našim študentom celo paleto različnih možnosti ter priložnosti. Med najpomembnejše aktivnosti štejemo in-dividualne izmenjave, torej možnost, da se vsak študent prijavi na prakso na katero koli institucijo v 60 različnih državah. Naša vod-ja izmenjav nato postopa tako, da se poveže z vodjo izmenjav v želeni državi, ta vodja pa se angažira in v svoji državi poišče prakso za našega študenta. Brezplačno prenočišče, ob-rok in plačilo je odvisno od delodajalca, pot do želene prakse pa si krije študent sam. Le-tos uvajamo tudi novost, saj bomo pomagali organizirati prakse za študente tudi znotraj Slovenije. IVSA Slovenija organizira tudi skupinske izmenjave, kar pomeni, da se sku-pina 25 slovenskih študentov odpravi na gos-tovanje na veterinarsko fakulteto v neki drugi državi, nato pa jim vrnemo obisk. Na sku-pinskih izmenjavah se tujim študentom pred-stavijo vse veterinarske institucije v državi, spoznava pa se tudi kultura ter kulinarika in druge kulturne znamenitosti. Prirejamo tudi najrazličnejša regijska srečanja, ki se odvijajo le za vikende, kot na primer CRO-SLO-AUS-TRO, to je srečanje študentov zagrebške, lju-bljanske in dunajske veterinarske fakultete. Udeležujemo se in prirejamo tudi CEEM (Central Eastern European meeting); za študente iz Nemčije, Švice, Italije, Avstri-je, Slovenije, Poljske, Češke, Hrvaške, BiH, Srbije in Madžarske. Naši študenti se lahko udeležijo tradicionalnega Motivacijskega vik-enda v Kranjski gori, ki traja en vikend v ok-tobru vsako leto. Tam za študente priredimo strokovna predavanja, delavnice in možnost za spoznavanje ter navezovanje stikov. Na Fo-

rumu študentov veterine pa razpravljamo o aktualni tematiki, ki pesti študente, zato v ta namen povabimo najrazličnejše goste iz sveta veterine.Naloga globalne organizacije IVSA pa je združevati študente in njihove predstavnike na simpozijih in kongresih, mednarodno ko-munikacijo omogoča prek svoje spletne strani www.ivsa.org. Prizadevamo si za izboljšanje kvalitete študija veterine v nerazvitem svetu, zato vsako leto delež svojega proračuna na-menimo v nakup mikroskopov, računalnikov ter laboratorijske opreme za tiste veterinarske fakultete, katere študenti sami prijavijo na naš razpis. Delež svojega proračuna namenimo tudi za enega študenta letno, in sicer iz ne-priviligirane veterinarske fakultete, ki se pri-javi na naš razpis za štipendijo na praksi. Prav konec leta 2008 smo zbrali eno paleto starih izvodov strokovne literature na 11 različnih veterinarskih fakultetah v ZDA ter jo poslali na fakulteto v Nepal.

Glede na to, da si zelo zaposlen - imaš sploh kaj prostega časa in časa za študij? Vedno si postavim prioritete. Želim si čimprej zaključiti študij, zato mi je prva prioriteta študij. Sem povprečen študent in študij na veterinarski fakulteti mi ni nikoli povzročal prevelikih težav. Ob študiju sem lansko leto tudi opravljal raziskovalno delo na področju čredne imunosti, ker pa me študij in razis-kovanje zelo zanimata, mi nista nikoli odveč. Kot druga prioriteta letos je seveda vodenje mednarodne IVSA ter IVSA Slovenija, kar zahteva dosti poguma, saj imam večino časa opravka s starejšimi, izkušenimi in učenimi ljudmi, kar mi je včasih kot še študentu težko. Kljub temu, da moram zaradi potreb orga-nizacije skoraj dvakrat mesečno v tujino, ve-dno poskrbim, da ne manjkam na vajah in predavanjih, saj si večino poti načrtujem ob petkih in vikendih. Žal na ta račun trpita prosti čas in zasebno življenje, a kljub temu tudi za to najdem dosti časa. Je pa res, da se zaradi številnih opravil včasih tudi sam sebi zdim neorganiziran.

Za konec še kakšna sklepna modra misel, sporočilo študentom ali življenjsko načelo?Izkoristite svoja študentska leta kot se le da, pridobite si čim več življenjskih, delovnih in mednarodnih izkušenj ter strokovnega znan-ja. Mislim, da je študij idealen čas za prido-bitev tako strokovnega znanja in izkušenj, ki nam ga nudi fakulteta, kot tudi dodatnega znanja, ki si ga lahko v tem času poiščemo sami. Kot uspeh pa štejem to, da nekdo najde zaposlitev in samega sebe v tistem delu, ki ga zanima, osrečuje ter motivira.

Hvala za pogovor in veliko uspeha še naprej!


MOTIVACIJSKI vikend

piše: Žiga Petek

IVSA Slovenija je tudi letos organizirala mo-tivacijski vikend, ki je za študente veterine že tradicionalna prireditev konec meseca okto-bra. Tudi letos je vikend uspel v pravem po-menu besede. V Porentovem domu v Kranjski Gori smo se tri dni pošteno motivirali za nad-aljnji študij.PETEK, 24. 10.: Proti večeru smo se počasi zbirali v domu na »CHECK IN« postaji. Najprej so po grlu in še kje stekle žlahtne borovničke, v roke so prispeli ključi sob in simbolično darilo, okoli vratu pa ovratnica z obeskom glede na status posameznika na motivacijskem viken-du: LORD (organizator), MASTER (ponovni

obiskovalec MV, »stari maček«) ali SLAVE (prvič na MV, »bruc«). Nato je prišel čas še za naše želodce, večerja torej. Ko smo se nasitili, je sledilo usodno žrebanje slave-ov; torej kat-eremu master-ju bo posamezen slave cel vik-end na uslugo. Tudi letos je bilo slave-ov več kot dovolj, tako da smo bili master-ji dobro preskrbljeni. Sledila je predstavitev IVSA in žur do jutranjih ur oziroma dokler so dopuščale fizične sposobnosti, seveda ob pijači višje sile LORD OF THE DRINKS. :)SOBOTA, 25. 10.: Prebujanje ob neutrud-nem megafonu in najtežji del dneva – vsta-janje. Pretekla noč se je pošteno poznala v

naših glavah, vendar se je zajtrk vseeno pri-legel. Predvsem kavica nas je spravila k sebi in bili smo pripravljeni za konkreten sprehod po Planici in dolini Tamar. Nekatere je zajtrk dodobra oživel, saj so se odločili kar za vzpon po hrbtišču planiške skakalnice, ostali pa za to nismo bili pripravljeni in smo le opazovali ali jim bo uspelo priti do vrha (baje nekaterim je). Nato smo se odpravili do planinske koče v Tamarju in občudovali lepote narave, do-datno pa smo si sprehod popestrili s predva-janjem glasbe preko mobitelov in megafona. Po kosilu je sledil poučni del vikenda. Obiskala nas je strokovnjakinja z Veterine d.o.o., ki nam

IVSA


je predavala o virusnih cepivih za perutnino. IVSA delegacija pa nam je predstavila, kaj vse so počeli na SYMCO simpoziju v Južni Afriki in IVSA kongresu v Turčiji. Izvedli smo tudi volitve v IVSA odbor. Medtem pa se je že prip-ravljala večerja: pasulj in kuhano vino, kasneje za desert pa še palačinke. Kuharji so svoje delo zelo okusno opravili. Na MV pa seveda ne gre tudi brez družabnih in nagajivih iger, ki smo jih naložili našim slave-om in jih s tem krstili. Sledila je podobna zgodba kot prejšnjo noč, v kateri smo zopet preizkušali najrazličnejše vrste naše kondicije (pivsko, plesalno, pevsko ipd.; seveda pa tudi budnostno :) ).

NEDELJA: 26.10.: Spet že vsem znani mega-fon in vstajanje, še težje kot prejšnje jutro. Pokonci nas je gnalo le dejstvo, da je treba ujeti zajtrk. Večini je uspelo, nekatere pa tudi hrana ni prepričala. Še zadnjič za letos smo se najedli v domu in odšli spakirat. Zglasili smo se še na »CHECK OUT« postaji, kjer smo iz-polnili anketo o naših vtisih iz letošnjega MV s ciljem, da bi bilo prihodnje leto še bolje, in se počasi odpeljali proti domu. Enim nam je bilo zelo všeč, drugim manj, vendar nas je verjetno večina istih misli, da se drugo leto vikenda spet udeležimo in se konkretno zmo-tiviramo. A


Kako začeti? Toliko doživetij, spominov, različnih občutkov. Zdaj pa vse to spraviti v besedilo z glavo in repom na list papirja. Pa poskusimo …

14. 7. 2008Zbor Turčije željnih študentov veterine v dopoldanskem času na letališču Brnik (oziroma letališču Jožeta Pučnika). Še zadnje priprave pred check in-om: ˝šverc˝ dobro poznanih spremljevalk vseh IVSA in drugih dogodkov, kjer mešajo štrene tudi Slovenci - borovničk. Vsak je našel še kaj prostora v že tako natrpanih kovčkih. Naenkrat se iz neba ulije ˝kot iz škafa˝. Če si pogledal skozi okno, nisi videl nič. Kaj ko bi Turčijo obiskali kdaj drugič? Kdo bi pa želel leteti v takšnem vremenu v trebuhu jeklenega ptiča?! Kakor hitro je naliv prišel, je tudi odšel, mi pa smo že leteli proti cilju. Pristali smo v Istanbulu, v največjem mestu Turčije. Tam nas je že pričakala zasedba turških veterinarjev. Sledila je nora vožnja (v pravem pomenu besede) z avtobusom do študentskih domov ter piknik za dobrodošlico, kjer smo se spoznali z novinci ozi-roma pozdravili s starimi znanci IVSA kongresov.

15. 7. 2008Nastanjeni smo bili v Avcilar Campusu, velikem območju s številnimi fakultetami in študentskimi domovi, ki vsi spadajo pod istanbulsko univerzo. Spali smo ločeno, punce v svojih, fantje pa v svojih do-movih (študentje, nič stiskanja!). Zjutraj smo se že takoj seznanili z našo potjo od domov do veterinarske fakultete, kjer smo imeli za-jtrke, večerje, piknike in smo jo morali vedno znova in znova pre-hoditi. Prvič se mi je zdela precej zapletena, zdaj bi jo znala prehoditi z zavezanimi očmi. Kaj smo jedli za zajtrk? V pakiranih paketih smo imeli med, marmelado, maslo, kos sira, nekaj rezin salame, par oliv, pribor, v zabojih kruh in v vrčih kava ter čaj. Zakaj je to pomem-bno, boste spoznali kasneje. Po zajtrku smo se odpravili v mesto na slavnostno otvoritev kongresa. V dvorani smo se prvič srečali s sliko Mustafa Kemala Atatürka. Turkom predstavlja velik narodni ponos, saj je imel poglavitno zaslugo pri priznavanju turške neodvisnosti, bil pa je tudi prvi turški predsednik. Njegova podoba je v Turčiji na vsakem koraku. Po otvoritvi smo si ogledali Univerzo v Istanbulu in znano tržnico (Grand Bazaar). Tržnice so prava paša za oči: od raznobarvnih svetilk, nakita, zapeljivih oblek turških plesalk do va-bljivo dišečih začimb in sladkarij. So pa tudi paša za ušesa, saj slišiš iz ust turškega prodajalca marsikatero lepo besedo. V popoldanskih urah smo se sprehodili še po Miniatürku - gre park z maketami vseh v Turčiji znanih stavb in naravnih znamenitosti. V večernih urah smo se prepuščali uživanju ob tradicionalni turški kuhinji, pitju rakija ter petju in plesu naših gostiteljev.

16. 7. 2008Po žurerski noči in vedno prekratkemu spanju na naš pakirani zajtrk. Sledilo je prvo zasedanje GA (General Assembly 1). Udeležba je na prvem zasedanju verjetno vedno najštevilčnejša (pozneje se število prisotnih in budnih študentov drastično zmanjšuje). Ta dan je bil v programu ogled hipodroma. Nekaj galopskih tekem smo si lahko ogledali na najdražjih in najboljših sedežih oziroma kar foteljih z last-nimi zasloni, na katerih si lahko spremljal tekmo, nekateri pa so celo stavili na svojega favorita. V bližini hipodroma deluje tudi klinika za konje, kjer smo si ogledali tehnološko moderno opremljene pros-

57. IVSA kongres v TURČIJIpiše: Tina Pihlar

IVSA

Plovba pod slavnim mostom, ki povezuje Evropo in Azijo

Uradna večerja

Party bus!


tore: operacijsko sobo, prebujevalnico, rentgensko sobo itd. Zvečer pa odhod v Taksim na Hill´s IVSA party.

17. 7. 2008Naš dobro poznani pakirani zajtrk. V dopoldanskem času so se odvi-jala predavanja o turških avtohtonih pasmah domačih živali, o prvih kloniranih ovcah v Turčiji in o pojavljanju pomembnih virusnih zoonoz. Po programu bi moral slediti ogled veterinarske fakultete, ki je bil zaradi neznanih razlogov prestavljen, vendar tudi pozneje tekom kongresa ni bil izveden. Škoda. Tako so v tem času potekale delavnice bolj teoretičnega tipa: kako organizirati kongres, živalski modeli (po domače plišasti kužki in mucki) v veterinarski praksi. Na njih se študent lahko nauči merjenja pulza na perifernih žilah (žile predstav-ljajo cevke, ki se jih polni z zrakom, pri tem pa pulzirajo), povijanja okončin (vse okončine imajo gibljive sklepe), oživljanja … Sledilo je drugo zasedanje GA, po večerji pa dobrodelna dražba. Mize so bile polne najrazličnejših predmetov, ki si si jih lahko izboril z višanjem predhodne cene. Sledila je še atraktivna dražba v živo, kjer so se poleg številnih predmetov, strokovnih knjig in žganih pijač iz vsega sveta ponujali tudi nekateri študentje. Vse za dobrodelnost.

18. 7. 2008Pakiran zajtrk. Nato predstavitev naših sponzorjev in na koncu Hill´s kviz oziroma test. Seveda kot vedno pridni in resni študentje smo vsak zase rešili test, brez kakršnegakoli prepisovanja oziroma ˝špeganja˝ k sosedu. Najboljši, torej tisti z največjim številom pravilnih odgovorov dobi nagrado. Zanimivo je, da je samo ena oseba dosegla vse točke (kdo je kriv, da smo ostali imeli tudi napačne odgovore?!). Zasedan-je GA 3 in do večerje prosti čas, ki smo ga večinoma izkoristili za nadomeščanje spanja. Večer je bil talentsko obarvan. Od zvokov ki-tare, ki je spremljala grško pesem do zanimivih Korejcev. Zakaj zani-mivih? Ker so si v točki med sabo izmenjali veliko sline. Mi, Slovenci, smo se zopet zavrteli v ritmih domače glasbe, ampak tokrat v ˝wech-sel˝ varianti z metlo v glavni vlogi.

19. 7. 2008Zajtrk. Kakšen? Zdaj že veste. Zasedanje GA 4 in odhod na Princ-eskine otoke. Predstavljajte si prenatrpano obalo: hiša ob hiši, blok ob bloku, mošeja ob mošeji, ki vam sledi med dvourno vožnjo s tra-jektom do otokov. Tako ogromen in dolg kot kurja čreva je Istanbul. Ni čudno, ko pa v njem živi od 11 do 15 milijonov prebivalcev. Na Princeskinih otokih je glavno in edino prevozno sredstvo kočija. Avta se lahko poslužujejo le policisti. Zapreženi konji so bili po večini v slabem stanju, kar je bil za nas, veterinarje, kar žalosten pogled. Ljudje so večinoma poležavali na obali na soncu, veliko se jih je tudi ko-palo. Voda ni bila ravno čista (kako pa naj bo ob vsej tej populaciji ljudi), zato plavanje – raje kdaj drugič. Če smo prej na trajektu vsi polni energije čebljali, smo ob vožnji nazaj vsi leno ležali na palubi in se predajali sončnim žarkom. Zvečer je sledil kulturni večer. Mize so se kar šibile pod vsemi dobrotami iz celega sveta. Pripraviti užitne ajdove žgance na majhnem, na pol funkcionalnem grelniku je bila prava umetnost. Pa še to: učite se iz napak drugih - ne poskušajte več vrst alkoholnih pijač hkrati, po možnosti v kombinaciji s čudno kore-jsko ali tajvansko hrano!

20. 7. 2008Dan je bil namenjen spoznavanju turških znamenitosti in opa-zovanju živahnega utripa množice na istanbulskih ulicah in cestah. Ogledali smo si palačo Dolmabahce, ki jo je med 1842 in 1853 dal zgraditi sultan Abdülmecid. V centralni dvorani visi največji kristal-ni lestenec, darilo kraljice Viktorije, ki ima 750 žarnic in tehta 4,5 tone. Sama palača je razdeljena na tri glavne dele: del palače pred-stavljajo prostori, ki so bili namenjeni samo moškim, v drugem delu so otvoritvene in slavnostne dvorane, v tretjem delu pa je bil nastan-

Delavnice - model mačke za učenje diagnostike

Slovenska ekipa na t. i. kulturnem večeru

Turška večerja in raki


jen sultanov harem. V palači smo si lahko ogledali tudi sobo, v kat-eri je Atatürk preživel zadnje dni svojega življenja in tam tudi umrl. Po ogledu smo lahko na lastni koži spoznali, kako nevarne so turške ceste, saj smo bili soudeleženi v prometni nesreči. V naš avtobus, ki je speljeval iz parkirišča, se je bočno zaletel voznik taksija. Še dobro, da je bila to edina takšna izkušnja med bivanjem v Turčiji, saj so ceste polne nestrpnih, ˝hupajočih˝ voznikov. Da o prometni ureditvi in upoštevanju semaforjev ter rdečih luči na njih, raje sploh ne govorim. Sledil je ogled znanega mestnega predela Taksim, ki predstavlja glavni utrip uličnega in nočnega življenja - trgovine, restavracije, bari itd.

21. 7. 2008Po zajtrku smo se lahko odločili za obisk zavetišča za živali, industrije mesa, farme za govedo ali jahalne šole. Glede na pripovedovanje kolegov so bili vsi zadovoljni z izbranim ogledom. Sama sem si ogledala na novo zgrajeno zavetišče za živali, ki je že kar prenapolnjeno z zapuščenimi psi, katerim sta delala družbo tudi poškodovan galeb in želva Rafki z okle-pom v mavcu. V Turčiji je azilov zelo malo, saj posvojitev zapuščenih živali ni priljubljena. Zato pse in mačke tam le sterilizirajo oziroma kas-trirajo in jih spustijo nazaj na ulice. Precej žalostno. Odhod v športni center. Sonce, nebo brez oblačka, bazen, igrišče za nogomet, mini golf, poležavanje. V glavnem, uživanje na kvadrat (če izpustimo to, da te je kakšen nagajivec, seveda nenapovedano, ̋ zabris-al˝ v vodo). Zvečer smo večerjali v eni izmed restavracij, ki je na-menjena predvsem turistom, saj ti postrežejo z turškimi jedmi, poleg tega pa se lahko tvoje oči pasejo na zapeljivih turških trebušnih ples-alkah in drugih plesalcih tradicionalnih turških plesov ter v drugem delu programa ušesa spočijejo ob petju Turka, ki poje znane pesmi v različnih jezikih in ti tako vzbudi malo domotožja.

22. 7. 2008Na izbiro zopet nekaj zanimivih delavnic: kloniranje, rektalni pregle-di, antibiogrami, nevrologija. Škoda le, ker je bilo za kloniranje in rek-talne preglede na voljo zelo malo prostih mest. Tako se je večina pri-javila na predavanja iz nevrologije, ki so zaradi odsotnosti profesorja (naj bi imel nesrečo) odpadla. Pri kloniranju smo si prek mikrosko-pa in zaslona lahko v živo ogledali celoten postopek, nato pa smo obiskali prvi dve klonirani ovci v Turčiji. Verjetno se zavedata svoje pomembnosti, saj sta z navdušenjem pozirali pred fotoaparatom. Sl-edil je GA 5.Situacija v domovih nekaj pred osmo zvečer: zasedeni tuši, gneča v umivalnici, drenjanje pred ogledali, vsepovsod obleke, čevlji, ̋ letanje˝ iz sobe v sobo …- mogoče že veste, kakšen dogodek je sledil? Seveda, uradna večerja. (Tako je bilo vsaj v dekliških domovih, fantje verjetno niso imeli takšnih hudih problemov.) Odhod v Baltalimani, kjer nas je na vrtu ob vodi pričakala samopostrežna večerja in svečana podelitev certifikatov o udeležbi na 57. IVSA kongresu.

23. 7. 2008Predzadnji dan je sledilo še nekaj kulturno-zgodovinskih ogledov. Sprehodili smo se po palači Topkapi, po mošeji Hagia Sophia, nekat-eri smo si ogledali tudi Modro mošejo.Topkapi palača je bila zgrajena v letih med 1465 in 1478 in je bila žarišče otomanskega imperija med 15. in 19. stoletjem. Leta 1924 so največjo in najstarejšo palačo na svetu preuredili v muzej, kjer smo se čudili bogati zbirki porcelana, orožja, zlatnine in dragih kamnov.Hagia Sophia je arhitekturna svetovna mojstrovina; je ena od redkih tako dolgo stoječih zgradb takšne razsežnosti.Sultanahmed ali Modra mošeja je zaradi svoje veličastne notranjosti, v blišču modro belih keramičnih ploščic iz Ýznika, množično obisko-vana mošeja. Zgrajena je bila v času med 1609 in 1616 pod vodstvom Sultana Ahmeta I, po katerem je tudi imenovana.Popoldne smo se nekateri potepali po turških tržnicah in ulicah, dru-gi pa so si privoščili razvajanje v hamamu, t.j. turški savni oz. kopeli. Sledilo je presenečenje naših turških gostiteljev. Z ladjicama smo se v

Pogostitev kar v trgovini z rutami

Turški inšpektorji

Vsenavzo;i Ataturk


času sončnega zahoda popeljali pod most v Bosporski ožini, ki pov-ezuje evropski in azijski del Turčije. Res lep zaključek zadnjega večera kongresa.

24. 7. 2008Še zadnjič smo jedli naš zajtrk, nato pa objemanje, izmenjevanje ele-ktronskih naslovov, poslavljanje; in skupina 140 prijateljev, veteri-narskih študentov, se je razdelila na dvoje; eni so krenili proti domu, drugi pa postkongresnim dogodivščinam nasproti.

Še nekaj besed o postkongresuPreživljali smo ga v kraju Olympos blizu Antalye z lesenimi, porisa-nimi hišicami na drevesih in z dolgo, prodnato obalo s toplim ter čistim morjem, kjer se čas kar ustavi. Tako za avanturistične kot žurerske turiste je to gotovo najprimernejši kraj, saj se čez dan lahko potapljaš, plezaš, sprehodiš med rimskimi ostanki, se ponoči odpraviš na čaroben kraj Chimera, kjer iz zemlje ves čas prihaja na plano ogenj, se s kanuji ali z ladjo popelješ ob obali, zvečer pa se sprostiš ob vodni pipi oziroma v bližnjih barih z živo glasbo plešeš dolgo v noč.Vseh teh radosti smo bili deležni tudi mi.

Za konec bi vam svetovala, da izkoristite čas študija tudi za take stvari. Na ta način lahko spoznate bodoče veterinarje iz celega sveta, splete-jo se nova prijateljstva in se tako lažje odločite za prakso v tujini. V glavnem, kongresi definitivno združujejo prijetno s koristnim.

Trebušni ples na tradicionalnem turškem večeru

Postkongres - šiša, petje, pivo in še zadnje borovničke!

Primer transporta na Princeskinih otokih (eden lepše ohranjenih konj)

Drevesne hišice, nastanitev na postkongresu

Turška obala v sončnem vzhodu

Documents

• dr. PETER LEVSTEK - SLOVENSKA VOJSKA • BRUC NA