1

KAZALO

1. Uvod ……………………………………………………………………… 3 2. Pogoji opazovanja ……………………………………………………….. 5

Svetlobno onesnaženje ………………………………………………………….… 6

Termično gibanje in debelina atmosfere …………………..………………….….. 7

3. Pripomočki za opazovanje ………………………………………….……9

3.1 Vrtljiva zvezdna karta ………………………………………………………….... 9 Uporaba zvezdne karte …………………………………………………..………. 10

3.2 Računalniški programi in internet ……………………………………..……… 11

3.3 Daljnogledi in teleskopi …………………………………………………........… 15 Absolutna odprtina teleskopa - zbiralna površina teleskopa ………………...…... 17

Goriščna razdalja in goriščno razmerje ………………………………………...... 17

Povečava in ločljivost teleskopa ………………………………………….……… 18

Mejna magnituda ……………………………………………………………...…. 19

3.4 Ostali pripomočki ………………………………………………………...…..…. 21

4. Razčlenitev nebesnih objektov po načinu opazovanja …………….… 22

4.1 Nočno nebo v različnih letnih časih ……………………………………….….... 22

4.2 Opazovanje s prostimi očmi ………………………………………………...…. 27

Opazovanje svetlejših zvezd in ozvezdij …………………………………...….… 27

Opazovanje Lune ……………………………………………………...……….… 41

Opazovanje planetov …………………………………………………..………… 43

Opazovanje kometov, meteorjev in meteorskih rojev …………………...………. 45

Opazovanje umetnih satelitov ……………………………………………..….…. 47

4.3 Opazovanje z optičnimi pripomočki ……………………………………..….… 49 Zorno polje optičnih pripomočkov …………………………………………..…....50

Opazovanje Lune ………………………………………………………..……….. 54

Opazovanje Sonca ………………………………………………………..……… 60

Opazovanje planetov in njihovih lun …………………………………….……….63

Opazovanje posameznih zvezd ………………………………………….………. 67

Opazovanje Messierjevih objektov ……………………………………………... 68

2

5 Zaključek ……………………………………………………………….. 73 Literatura

3

1 Uvod

Diplomska naloga je namenjena vsem, ki želijo opazovati objekte na nočnem nebu. To

velja še posebej za učitelje, ki želijo učencem popestriti pouk z opazovanjem nočnega neba. Objekti vidni na nočnem nebu so v nalogi razdeljeni glede na njihovo vidljivost oziroma glede na način opazovanja. Opazovanje je razdeljeno na opazovanje nočnega neba s prostimi očmi in opazovanje z optičnimi pripomočki kot sta lovski daljnogled in povprečen teleskop za šolsko uporabo. Poleg razčlenitve objektov glede na njihovo vidljivost oziroma opazovanje pa so v nalogi tudi praktični napotki pomembni pri samem opazovanju.

V prvem delu naloge so predstavljeni pogoji opazovanja, ki lahko zelo vplivajo na

vidljivost nebesnih objektov. Predstavljen je v zadnjem času vse večji problem svetlobnega onesnaženja in splošen vpliv atmosfere na opazovanje, kjer je govora o termičnem gibanju in debelini atmosfere. Ob dobrih pogojih opazovanja lahko veliko stvari opazujemo s prostimi očmi. Prepoznamo lahko različna ozvezdja, planete, komete, satelite in opazujemo večja morja na Luni. Pri opazovanju pa si lahko pomagamo tudi z raznimi pripomočki. V nalogi so pripomočki v grobem razdeljeni na pripomočke za orientacijo in optične pripomočke. Kot prvo so predstavljeni nekateri praktični pripomočki za orientacijo na nočnem nebu. Med njimi velja izpostaviti vrtljivo zvezdno karto, ki je odličen pripomoček za orientacijo, še posebej pa nam olajša iskanje posameznih ozvezdij. Ker imamo v današnjem času na razpolago tudi precej računalniških programov, ki nadomeščajo vrtljivo zvezdno karto, poleg tega pa vsebujejo še ogromne baze podatkov o vesoljskih telesih, je predstavljenih tudi nekaj praktičnih programov in naslovov na internetu, ki so nam lahko odličen pripomoček pri opazovanju. Pri opazovanju svetlobno šibkejših objektov oziroma pri opazovanju podrobnosti posameznih objektov, kot na primer površje Lune in planetov, pa je seveda nepogrešljiv pripomoček daljnogled oziroma teleskop. Kot prvo so v nalogi predstavljene nekatere glavne karakteristike daljnogledov in teleskopov, v nadaljevanju pa je narejen sistematični prikaz nebesnih objektov vidnih skozi optične pripomočke. Seveda se moramo pri tem zavedati, da so optične naprave zelo drage. Hkrati pa niso nujen pripomoček pri opazovanju nočnega neba, saj lahko naprimer gibanje nebesnih objektov opazujemo s preprostimi instrumenti.

Osrednji del naloge je namenjen razčlenitvi objektov vidnih na nočnem nebu.

Opazovanja so razdeljena na dva dela. V prvem delu je predstavljeno kaj vse se da opazovati s prostimi očmi ob uporabi raznih pripomočkov za orientacijo kot so zvezdna karta, kompas in razne tabele. V drugem delu pa je predstavljeno kaj je primerno opazovati skozi lovski daljnogled in skozi povprečen teleskop primeren za šolsko uporabo. Ker Zemlja potuje okoli Sonca se preko leta spreminjajo ozvezdja vidna na nočnem nebu. Zato je kot prvo predstavljeno nočno nebo v različnih letnih časih. V grobem je nočno nebo razdeljeno na poletno in zimsko nočno nebo. S tem so zajeta vsa dobro vidna ozvezdja severnega neba, ki so vidna iz naših krajev. Pri opazovanju nebesnih objektov s prostimi očmi je podrobneje razčlenjeno, kako poiskati posamezna ozvezdja oziroma zvezde vidne s prostimi očmi. Prikazano je tudi kako lahko opazujemo Luno, planete, meteorje, umetne satelite in druge objekte vidne s prostimi očmi. Pri opazovanju z optičnimi pripomočki pa je prikazano kaj vse lahko s pomočjo teh optičnih pripomočkov opazujemo in kako so ti objekti vidni skozi omenjene optične pripomočke. Kot prvo so omenjene še nekatere stvari pomembne pri opazovanju nočnega neba z optičnimi pripomočki. Mednje prav gotovo sodi vidno polje in postavitev optičnih pripomočkov. Prikazana pa je tudi razlika med lečnimi in zrcalnimi teleskopi. Prikazano je kako lahko konkretno opazujemo posamezne objekte na nočnem nebu

4

z omenjenimi optičnimi pripomočki. Opazovanje je razdeljeno na opazovanje bližnjih svetlejših objektov kot so Luna, Sonce in planeti, ter na opazovanje oddaljenih objektov temnega vesolja kot so razne kopice, meglice in galaksije.

5

2 Pogoji opazovanja

Pri opazovanju nočnega neba moramo biti pozorni na pogoje opazovanja, saj lahko ti zelo vplivajo na vidljivost nebesnih objektov. Vidljivost nebesnih objektov je odvisna od vremena in drugih dejavnikov kot so: svetlobna onesnaženost, termično gibanje, debelina atmosfere in onesnaženost ozračja. V nadaljevanju bodo predstavljeni ključni dejavniki, ki vplivajo na vidljivost opazovanja in nekaj praktičnih nasvetov, ki jih je priporočljivo upoštevati pri opazovanju nočnega neba. Svetlobno onesnaženje

V zadnjih letih nam nočna razsvetljava vse bolj preprečuje pogled na temno nočno nebo, ki ga nam je včasih ponujala narava. Svetloba, ki prihaja od svetil nočne razsvetljave, se v atmosferi siplje in s tem preprečuje da bi lahko opazovali svetlobno šibkejše objekte na nočnem nebu. Temu pravimo svetlobna onesnaženost, ki je v zadnjih letih prisotna že skoraj po celem svetu (slika 1).

Slika 1: Prikaz svetlobne onesnaženosti na površju Zemlje. Pri opazovanju nočnega neba torej poskušajmo poiskati kraj, ki je čimbolj oddaljen od osvetljenih območij. Izogibajmo se bližin velikih mest, uličnih razsvetljav, osvetljenih objektov in itd. To moramo še posebej upoštevati, kadar želimo opazovati svetlobno šibkejše objekte kot so šibkejše zvezde in objekti temnega vesolja (Messierjevi objekti). Pri opazovanju Lune in nekaterih svetlih planetov (Venera, Mars, Jupiter, Saturn) pa nas nočna razsvetljava velikih mest ne moti preveč, čeprav se je priporočljivo tudi pri opazovanju teh objektov čimbolj izogniti nočni razsvetljavi.

6

Primer: Severno nočno nebo vidno s prostimi očmi. Na sliki 2a je prikazano nočno nebo, ki ga vidimo ob dobri vidljivosti, daleč vstran od velikih mest oziroma nočne razsvetljave. Na sliki 2b pa je prikazan isti del neba viden iz bližine osvetljenega mesta.

Slika 2: Vidljivost severnega neba s prostimi očmi. A) Nočno nebo vidno ob dobrih pogojih daleč od osvetljenih območij. B) Nočno nebo vidno z bližine osvetljenega mesta.

Iz slike 2a lahko lepo razberemo sedem svetlih zvezd, ki predstavljajo ozvezdje velikega voza (slika 3a). To ozvezdje lahko prepoznamo tudi ob slabši vidljivosti (slika 3b), ki je posledica svetlobnega onesnaženja. Na severnem nebu je enostavno prepoznati tudi svetlo zvezdo ob severnem polu, ki jo imenujemo Severnica (slika 3a). Vidimo jo lahko tudi iz bližine osvetljenih krajev (slika 3b). Ob tem velja omeniti, da to ni najsvetlejša zvezda, igra pa pomembno vlogo pri orientaciji na nebu, kar bo natančneje predstavljeno v nadaljevanju. Ob dobrih pogojih opazovanja je lepo viden tudi mali voz (slika 3a), ki pa se iz bližine osvetljenih delov vidi nekoliko slabše. Prepoznavni sta le zadnji dve kolesi malega voza (slika 3b).

Slika 3: Ozvezdja Severnega neba. A) Nočno nebo vidno ob dobrih pogojih daleč od osvetljenih območij. B) Nočno nebo vidno z bližine osvetljenega mesta.

7

Termično gibanje in debelina atmosfere

Na vidljivost oziroma ostrino opazovanih objektov vpliva tudi termično gibanje zračnih molekul. Zaradi termičnega gibanja zračnih molekul se svetloba opazovanih objektov skozi atmosfero različno lomi, kar vidimo kot migetanje opazovanega objekta. Ta pojav lahko opazimo tudi pri migetanju zraka nad ognjem oziroma segreto asfaltno cesto. V vročih poletnih dneh se ozračje zaradi visokih temperatur močno segreje, kar povzroči intenzivnejše gibanje zračnih molekul in s tem večje migetanje opazovanega objekta. Razmere za opazovanje so torej v toplejših poletnih mesecih manj ugodne kot pozimi.

Na migetanje slike opazovanega objekta vpliva tudi debelina atmosfere. Večja je debelina atmosfere izrazitejše je migetanje in s tem slabši pogoji za opazovanje. Debelina atmosfere se spreminja z lego opazovanega objekta na nebu. Ko je objekt nizko nad obzorjem blizu horizonta ga gledamo skozi debelejši del atmosfere kot takrat, ko je objet visoko nad nami v bližini zenita (slika 4).

Slika 4: Dolžina poti svetlobe opazovanega objekta skozi atmosfero.

Primer: Opazovanje planetov. Pozimi se planeti nahajajo zelo visoko in so zato boljše vidni kot poleti, ko jih najdemo bližje horizontu. K boljši vidljivosti planetov pozimi pripomore tudi hladnejša atmosfera z manjšim termičnim gibanjem zračnih molekul.

Poleg termičnega gibanja zračnih molekul ima debelina atmosfere pomembno vlogo tudi pri sipanju svetlobe opazovanih objektov na prašnih delcih v atmosferi. Debelejša kot je atmosfera več svetlobe se siplje in objekti so slabše vidni. Boljšo vidljivost torej dosežemo s tem, da zmanjšamo debelino atmosfere. To dosežemo z opazovanjem iz više ležečih krajev. Zato je večina astronomskih observatorijev postavljena visoko v hribih (slika 5). Pri sipanju svetlobe ima pomembno vlogo tudi onesnaženost ozračja. Po dežju, ko je ozračje čisto so razmere za opazovanje boljše.

8

Slika 5: Observatorij visoko v hribih

9

3 Pripomočki za opazovanje

Ob dobrih pogojih opazovanja, predstavljenih v prejšnjem poglavju, lahko veliko stvari opazujemo kar s prostimi očmi. Prepoznamo lahko različna ozvezdja, planete in opazujemo večja morja na Luni. Pri opazovanju vesoljskih objektov si lahko pomagamo tudi z raznimi pripomočki. Te lahko v grobem razdelimo na pripomočke za orientacijo in optične pripomočke, ki nam omogočajo opazovanje svetlobno šibkejših objektov.

V nadaljevanju bodo predstavljeni nekateri praktični pripomočki za opazovanje nočnega

neba. Med njimi velja izpostaviti vrtljivo zvezdno karto, ki je odličen pripomoček za orientacijo, še posebej pa nam olajša iskanje posameznih ozvezdij. V današnjem času imamo na razpolago tudi precej računalniških programov, ki nadomeščajo vrtljivo zvezdno karto, poleg tega pa vsebujejo še ogromne baze podatkov o vesoljskih telesih. Kadar želimo opazovati svetlobno šibkejše objekte oziroma podrobnosti posameznih objektov, kot na primer površje Lune in planetov, pa je seveda nepogrešljiv pripomoček daljnogled oziroma teleskop. V nadaljevanju bodo predstavljene nekatere glavne karakteristike daljnogledov in teleskopov. Seveda se moramo pri tem zavedati, da so optične naprave zelo drage. Hkrati pa niso nujen pripomoček pri opazovanju nočnega neba, saj lahko na primer gibanje nebesnih objektov opazujemo s preprostimi instrumenti (Repnik, 2000). Pri samem opazovanju pa so velikokrat zelo praktična tudi različna svetila, kompas in ne nazadnje tudi beležka za zapisovanje raznih opažanj. 3.1 Vrtljiva zvezdna karta

Vrtljive zvezdne karte se lahko med seboj nekoliko razlikujejo, v splošnem pa so namenjene za lažje iskanje svetlejših zvezd in ozvezdij. S pomočjo zvezdne karte lahko prepoznamo razna ozvezdja na nočnem nebu, opazujemo kdaj bo določeno ozvezdje vidno na nočnem nebu, kdaj bo najvišje na nebu, na katerem delu neba se nahaja itd.

Zvezdna karta je v osnovi zgrajena iz nevrtljivega in vrtljivega dela (slika 6). Nevrtljiv del zvezdne karte zakriva del severnega neba, ki je v določenem času pod horizontom. To nam omogoča, da lahko opazujemo, kdaj posamezne zvezde oziroma ozvezdja vzhajajo oziroma zahajajo. Na vrtljivem delu pa so narisane svetlejše zvezde in posamezna ozvezdja vidna iz naših krajev. Zvezde v posameznih ozvezdjih so običajno med seboj povezane v značilne oblike tako, da si posamezna ozvezdja laže predstavljamo. Na nekaterih zvezdnih kartah lahko zasledimo tudi rimsko cesto in nekatere svetlejše Messierjeve objekte. Primer izdelave zvezne karte je predstavljen v prilogi 1.

Vrtljiv del zvezdne karte se vrti okoli zvezde Severnice (slika 6), saj vrtenje zvezdne

karte ponazarja navidezno gibanje zvezd zaradi vrtenja Zemlje okoli svoje osi. Pri tem velja omeniti, da na zvezdni karti ne zasledimo planetov, Lune in Sonca, saj ti zaradi kroženja okoli Sonca spreminjajo svojo lego glede na zvezde. Zaradi gibanja Zemlje okoli Sonca pa se spreminja nočno nebo tudi preko leta. V različnih mesecih so na nebu vidna različna ozvezdja. To bo podrobneje predstavljeno v nadaljevanju (poglavje 4.1).

10

Slika 6: Vrtljiva zvezdna karta. Svetlejši del zvezdne karte je vrtljiv okoli vrtljivo spetega dela, ki predstavlja Severnico. Prekriva ga temnejši del, ki zakriva zvezde pod horizontom. Krog v levem zgornjem kotu prikazuje ujemanje datuma na vrtljivem delu z uro na fiksnem temnejšem delu.

Uporaba zvezdne karte

Zaradi vrtenja Zemlje okoli svoje osi in gibanja Zemlje okoli Sonca moramo torej zvezdno karto pred opazovanjem pravilno nastaviti. Vrtljivi del zvezdne karte zavrtimo tako, da datum opazovanja, ki se nahaja na vrtljivem delu sovpada z uro opazovanja, ki je označena na nevrtljivem delu (slika 6).

Opozorilo: Pri nastavitvi zvezdne karte moramo upoštevati zimski čas, katerega kaže tudi sončna ura. Pri poletnem času moramo torej upoštevati zamik ene ure. V primeru, da opazujemo poleti nočno nebo ob 10P

hP, moramo zvezdno karto nastaviti

na 9 P

hP.

Karto dvignemo nad glavo in jo orientiramo glede na smeri neba (slika 7). Najlažje s

pomočjo zvezde Severnice, ki jo najdemo s pomočjo ozvezdja Velikega voza (glej poglavje 4.2). Označen del karte (SEVER – slika 6) usmerimo proti severu (Severnici).

Opomba: Zvezdne karte se razlikujejo glede na zemljepisno širino opazovanja. Iz različnih zemljepisnih širin vidimo Severnico pod različnim kotom glede na obzorje. Na severnem polu bi se Severnica nahajal točno nad opazovalcem v zenitu. V tem primeru, bi se severnica nahajala v sredini izrezanega dela zvezdne karte. Iz naših krajev opazovanja (zemljepisna širina je 45 P

0P) je severnica vidna

pod kotom 45P

0P glede na obzorje. Severnica se torej nahaja na sredini med sredino

izrezanega dela in roba, ki predstavlja horizont.

11

Slika 6: Zvezdno karto postavimo nad glavo in jo orientiramo glede na smeri neba.

Opozorilo: Luč pri branju zvezdne karte nas lahko zaslepi in nam s tem za nekaj časa zelo oslabi vid. Bolje je uporabiti svetlečo karto ki je vidna ponoči ali pa šibko rdečo svetilko, na katero našo oko ni tako občutljivo.

Že prej je bilo omenjeno, da zaradi kroženja Lune in planetov okoli Sonca le-teh ne zasledimo na zvezdni karti. Na zvezdni karti tudi ne zasledimo satelitov in kometov, saj ti objekti spreminjajo lego glede na zvezde. Pri opazovanju in določanju lege teh objektov si torej ne moremo pomagati z običajnimi zvezdnimi kartami. Vendar je danes na tržišču že mnogo računalniških programov, ki vsebujejo natančne podatke o gibanju umetnih satelitov, kometov, planetov in ne nazadnje tudi Lune.

V nadaljevanju bo omenjenih nekaj računalniških programov in internetnih naslovov, ki so nam lahko v precejšnjo pomoč pri opazovanju nočnega neba. 3.2 Računalniški programi in internet

Pri opazovanju nočnega neba se vse bolj uveljavljajo računalniški programi, ki omogočajo prikaz zelo podrobne slike nočnega neba. Razvoj informacijske tehnologije je tudi na tem področju prinesel velik napredek. Tako je danes s pomočjo računalniških programov mogoče brez težav določiti sliko nočnega neba s kateregakoli kraja na Zemlji ali pa celo s katerega drugega planeta. S pomočjo računalniških programov lahko spremljamo gibanje umetnih satelitov, določimo položaj mednarodne vesoljske postaje oziroma drugih nebesnih objektov katerih gibanja poznamo. Računalniški programi vsebujejo tudi velike baze podatkov, ki poleg informacij o zvezdah vsebujejo še podatke o kometih, meteoritih, Messierjevih objektih, satelitih in drugih objektih primernih za opazovanje. V povezavi z računalniško krmiljenimi teleskopi nam omogočajo preprosto iskanje želenih objektov, ki jih

12

opazujemo skozi teleskop. Hkrati nam v povezavi z internetom omogočijo tudi takojšni dostop do podatkov opazovanega objekta.

Glavne prednosti računalniških programov pred vrtljivimi zveznimi kartami: - Prikaz nočnega neba iz različnih krajev na Zemlji oziroma iz drugih

nebesnih objektov. - Prikaz vesoljskih objektov, ki spreminjajo lego glede na zvezde. - Prikaz gibanja Mednarodne vesoljske postaje (ISS) in umetnih satelitov

(vremenski, televizijski, iridium, …). - Zelo velika baza podatkov o zvezdah, kometih, Messierjevih objektih, … - Iskanje posameznih vesoljskih objektov (planeti, zvezde, objekti temnega

vesolja, …). - Fotografije in opisi posameznih astronomskih objektov, ki niso vidni s

prostimi očmi (slike, ki so jih posneli največji teleskopi in posamezne sonde).

- Prikaz in napoved aktualnih astronomskih dogodkov (Sončev mrk, Lunin mrk, meteorski roji, zanimivi položaji planetov, …).

Slabosti: - Potrebujemo zmogljivo računalniško strojno opremo. - Dragi računalniški programi. - Dostop do interneta.

Danes imamo na razpolago veliko različnih računalniških programov za opazovanje nočnega neba oziroma astronomskih objektov. Žal so nekateri izmed njih zelo dragi, nekateri pa so celo prosto dostopni (freeware). Med prosto dostopnimi programi velja omeniti naslednja (Skymap, 2003):

www.skymap.com

www.heavens-above.com

Skymap (Uwww.skymap.comU) je računalniški program, ki je sicer plačljiv vendar je na omenjenem naslovu mogoče dobiti brezplačno »demo« verzijo tega programa, ki je za splošno uporabo čisto zadovoljiva. Program omogoča prikaz nočnega neba vključno s posameznimi objekti temnega vesolja za poljuben čas in kraj opazovanja na Zemlji, le da demo verzija ne vsebuje tolikšno število podatkov kot plačljiva verzija tega programa.

Heavens-above: Posebej velja omeniti še računalniški naslov Uwww.heavens-above.comU, kjer lahko brezplačno za vsak najmanjši kraj, tudi v Slovenji, dobite podatke, kdaj bo iz tega

13

kraja viden kakšen satelit, ISS oziroma posamezno ozvezdje. Ta naslov je še posebej zanimiv za opazovanje Iridium satelitov, ki v določenem trenutku na določenem delu neba zelo svetlo zasvetijo (tudi do -8m) (Heavens-Above, 2003).

Med profesionalnimi računalniškimi programi za opazovanje nočnega neba pa velja omeniti računalniški program Starry Night (Starry Night, 2003; Grubelnik in Repnik, 2003):

www.starrynight.com

Program omogoča natančno opazovanje nočnega neba in je eden izmed vodilnih

programov na tem področju. Pozornost nam pritegne že sam pogled na dnevno in nočno nebo, ki je predstavljeno zelo realistično (slika 7). Pri opazovanju nočnega neba lahko upoštevamo tudi svetlobno onesnaženost, ki je izrazita v bližini večjih mest (glej poglavje 2). Poljubno lahko izbiramo tudi kraj in čas opazovanja, ki ga na enostaven način nastavimo s pomočjo orodne vrstice (slika 8).

Slika 7: Računalniški program Starry Night. A) Prikaz neba podnevi z navideznim gibanjem Sonca. B) Nočno nebo s prikazom posameznih zvezd in drugih objektov na nočnem nebu (Starry Night, 4.05).

Slika 8: Orodna vrstica za nastavitev časa in kraja opazovanja (Starry Night, 4.05).

Program »Starry Night« nam prikaže tudi nočno nebo kot so si ga predstavljali stari Grki. Posamezne zvezde lahko povežemo v različna ozvezdja, ki izvirajo iz grške mitologije in prikažemo podobe teh ozvezdij (slika 9).

14

Slika 9: Podobe ozvezdij, ki izvirajo iz grške mitologije (Starry Night, 4.05).

Poleg prikaza posameznih ozvezdij nam program nudi tudi zajetno bazo podatkov o posameznih zvezdah, planetih, satelitih, kometih, objektih temnega vesolja itd. V posebnem oknu (info) nam nudi dodaten opis opazovanega objekta in povezavo z internetom, kjer lahko najdemo še več podatkov o opazovanem objektu. Z omenjenim programom se lahko odpravimo tudi po vesolju. Oddaljimo se lahko od Zemlje in se odpeljemo v bližino katerega drugega vesoljskega objekta. Ogledamo si lahko kako izgleda Zemlja s površja Lune oziroma kako se vidi nebo s površja Marsa (slika 10) ali pa s katerega drugega planeta. Potujemo lahko tudi do oddaljenih zvezd, kopic, meglic in si jih podrobneje ogledamo.

Slika 10: Program Starry Night nam omogoča, da pristanem no kakšnem drugem planetu (na sliki je prikazano površje Marsa) in si ogledamo nebo vidno s tega planeta (Starry Night, 4.05).

Program vsebuje tudi poseben iskalnik, ki nam omogoča iskanje objektov (slika 11). V

iskalnik vpišemo ime objekta in program nam pokaže kje se ta objekt trenutno nahaja. V kolikor je objekt pod horizontom nas na to opozori oziroma nam pokaže kje in kdaj bo ta objekt viden na nočnem nebu. Program nam tudi pokaže kako je objekt viden s prostimi očmi, skozi binokular oziroma skozi različne teleskope. To nam je pri iskanju in opazovanju objektov na nočnem nebu lahko v veliko pomoč.

15

Slika 11: Iskanje objektov na nočnem nebu. Program nam najde želen objekt, ki si ga lahko približamo in izpišemo podatke o njem (Starry Night, 4.05).

Omenjenih je bilo nekaj možnosti, ki jih nudi računalniški program Starry Night namenjen za opazovanje nočnega neba. Poleg naštetega omenimo, da program vsebuje še številne poučne animacije, povezave z internetom, povezavo s teleskopom in še mnogo drugih možnosti, ki so v pomoč uporabniku pri opazovanju nočnega neba.

Poleg omenjenih možnostih tega programa pa včasih naletimo tudi na težave. Saj novejše

verzije tega programa zahtevajo vse boljše računalnike z zmogljivimi grafičnimi karticami, kar narekuje »OpenGL« tehnologija.

Omenjenih je bilo nekaj pripomočkov, ki nam služijo pri opazovanju nočnega neba in sicer pri orientaciji oziroma iskanju posameznih objektov na nočnem nebu. V nadaljevanju pa si poglejmo še nekaj optičnih pripomočkov med katerimi bomo izpostavili daljnogled in teleskop, ki nam služita za opazovanje svetlobno šibkejših objektov. 3.3 Daljnogledi in teleskopi

S prostimi očmi ne moremo opazovati svetlobno šibke objekte, saj naše oko zbere premalo svetlobe, da bi ta aktivirala celice v očesu, s čimer bi zaznali svetlobo, ki jo oddaja opazovano telo. Zato uporabimo optične pripomočke kot sta daljnogled in teleskop, katerih osnovna naloga je zbrati čimveč svetlobe in jo posredovati v naše oko (Grubelnik in Repnik 2003).

Zaradi različnih izvedb lahko teleskope v splošnem delimo na refraktorje (lečni teleskopi) in reflektorje (zrcalni teleskopi). Lečni teleskopi ali refraktorji so znani kot sistemi s primarno lečo (objektiv) in sekundarno lečo (okular). Objektiv zbere svetlobo v gorišču, kjer nato skozi okular opazujemo sliko (slika 12).

16

Slika 12: Pot žarkov pri refraktorju (lečni teleskop). Objektiv zbere svetlobo, opazovanega objekta, ki jo opazujemo skozi okular.

Zrcalni teleskopi ali reflektorji pa za zbiranje svetlobe uporabljajo primarno konkavno parabolično zrcalo in sekundarno ravno zrcalo, ki preusmeri svetlobne žarke skozi cev v gorišče, kjer nato skozi lečo imenovano okular opazujemo sliko (slika 13).

Slika 13: Pot žarkov pri reflektorju (zrcalni teleskop). Konkavno parabolično zrcalo zbere svetlobo, opazovanega objekta. Primarno ravno zrcalo usmeri svetlobo v okular skozi katerega opazujemo opazovani predmet.

Obe skupini teleskopov imata tudi različne izvedbe, ki imajo svoje prednosti in slabosti. V splošnem velja za refraktorje, da dajejo ostro in kontrastno sliko (Moore, 1999). Zaradi praviloma manjšega premera objektiva (glede na reflektorje) so namenjeni predvsem za opazovanje svetlejših objektov kot so Sonce, Luna in Planeti. Praktično vsi veliki teleskopi pa so reflektorji, saj je njihova izdelava v primerjavi z refraktorji bistveno enostavnejša. Pri velikih lečah je namreč v primerjavi z zrcali veliko težje odpraviti napake zaradi deformacij in pri velikih lečah so izrazitejše tudi napake leč.

V nadaljevanju omenimo nekaj glavnih karakteristik teleskopov, ki vplivajo na izbiro teleskopa pri opazovanju posameznih objektov na nočnem nebu. Še posebej velja tu izpostaviti opazovanje bližnjih svetlejših objektov (Luna in planeti) in opazovanje oddaljenih tako imenovanih objektov temnega vesolja. Absolutna odprtina teleskopa – zbiralna površina teleskopa

17

Osnovna naloga teleskopa je zbrati čim več svetlobe oddaljenih nebesnih teles, od katerih prihaja praviloma zelo šibka gostota svetlobnega toka (j). Da bi zbrali čimveč svetlobe, kar vpliva na svetlost, kontrast in ločljivost slike, potrebujemo torej teleskop s čim večjim premerom (D) zbiralne površine. Eden od pomembnejših faktorjev pri izbiri teleskopa je torej absolutna odprtina teleskopa (D). To je zbiralna površina teleskopa, ki je enaka površini primarne leče (objektiv) pri refraktorjih oziroma površini zrcala pri reflektorjih.

Primer: Zrcalo reflektorskega teleskopa s premerom D = 8" (203 mm) v primerjavi s človeškim očesom (D = 5 mm) zbere 1648 krat več svetlobe.

( )( )

16485

2032

2

22

21 ==

mmmm

DD

Opomba: Zaradi izdelave teleskopov tujih proizvajalcev je premer zbiralne površine svetlobe (D) običajno podan v inčih (1" = 25,4 mm).

Primer: Leča oziroma zrcalo z enkrat večjim premerom zbere štirikrat več svetlobe:

( ) 422

2

22

21

2

1 ===dd

DD

SS .

Goriščna razdalja in goriščno razmerje

Goriščna razdalja teleskopa (f) je razdalja, ki jo opravi svetloba od primarne leče (refraktor – slika 12) oziroma zrcala (reflektor – slika 13) do točke, kjer se žarki zberejo. Goriščna razdalja je običajno podana v milimetrih.

Primer: Reflektorski teleskop s podatki D = 8", f = 2000 mm ima torej parabolično zrcalo s premerom 203 mm in goriščno razdaljo 2 m.

Pogosto pa je namesto goriščne razdalje podana svetlobna moč teleskopa (Opical terms and characteristics of telescope, 2003):

fDteleskopamočsvetlobna = .

Razmerje (D/f), ki določa svetlobno moč teleskopa, imenujemo tudi relativna odprtina (Rigutti, 1996). Večja relativna odprtina da torej svetlejšo sliko. Osvetljenost slike sorazmerna s kvadratom relativne odprtine (D/f)P

2P, kar tudi opravičuje da proizvajalci pogosto

navajajo ta podatek. Obratno vrednost relativne odprtine imenujemo zaslonka:

18

Dfzaslonka = ,

ki jo še posebej omenjamo pri fotoaparatih. Na teleskopih pa je ta vrednost zapisana v obliki tako imenovanega goriščnega razmerja.

Primer: Reflektorski teleskop s podatki D = 8" in f/10 (goriščno razmerje) ima parabolično zrcalo s premerom D = 203 mm in goriščem f = 2030 mm.

Df

=10 , mmmmDf 20302031010 =⋅=⋅=

Povečava in ločljivost teleskopa

Pri vizualnem opazovanju je povečava optičnih naprav povezana z zornim kotom, pod katerim vidimo telo s prostim očesom ϕ in zornim kotom, pod katerim vidimo sliko telesa v okularju ϕBokB (slika 14). Za povečavo teleskopa dobimo preprosto povezavo, ki je kar razmerje med goriščno razdaljo objektiva teleskopa in okularjem:

ok

ok

ff

tgtgM ==

)()(

ϕϕ .

Slika 14: Povečava teleskopa, ki je odvisna od goriščne razdalje objektiva in goriščne razdalje okularja.

Primer: Pri opazovanju s teleskopom z goriščno razdaljo f = 2 m in okularjem z goriščno razdaljo fBokB=10 mm dobimo 200-kratno povečavo.

20010

2000===

mmmm

ffMok

.

Ker je povečava teleskopa poleg goriščne razdalje objektiva (fBobB) odvisna tudi od goriščne razdalje okularja (fBokB), lahko z zamenjavo okularja spremenimo povečavo teleskopa. Z zmanjševanjem goriščne razdalje okularja, se povečava veča. Vendar z večanjem povečave

19

postaja slika temnejša in nerazločna. Za svetlejšo in jasno sliko bi morali povečati tudi premer teleskopa (D). Od premera objektiva (D) je odvisna tudi ločljivost teleskopa, ki je pri optičnih napravah odvisna tudi od valovne dolžine svetlobe (λ):

Drad λϕ 22,1)( = .

Za vizualna opazovanja vzamemo valovno dolžino λ = 550 nm (valovna dolžina rumeno – zelene svetlobe).

Premer objektiva (D) torej določa ločljivost teleskopa in s tem posredno tudi največjo smiselno povečavo teleskopa. Za približen izračun največje smiselne povečave velja:

( )mmDM 2max = .

Primer: Največja smiselna povečava teleskopa (D = 8", f = 2000 mm) znaša 400max =M .

4002032max ≈⋅= mmM .

Opozorilo: Pri nakupu teleskopa moramo biti previdni, saj marsikateri trgovec propagira poceni teleskope z majhnimi odprtinami in velikimi povečavami. Teoretično je seveda to mogoče, vendar je slika pri velikih povečavah meglena in nejasna.

Priporočljivo je, da pri nakupu teleskopa upoštevamo, da je premer refraktorja vsaj 7,5 cm in premer reflektorja vsaj 15 cm.

Mejna magnituda

Omenimo še magnitudo zvezd in s tem mejno magnitudo zvezd, ki jih lahko še opazujemo skozi določen teleskop. Pred več kot 2000 leti je grški astronom Hiparh klasificiral zvezde po njihovi svetlosti. Najsvetlejše zvezde je razvrstil v prvi razred (1m – magnituda zvezde) in nato do šestega (6 m), v katerem so komajda še vidne zvezde. V sredini 19. stoletja pa so astronomi natančno izmerili svetlost zvezd oziroma energijski tok svetlobe (j), ki prihaja od zvezde do naših oči oziroma detektorja. Ugotovili so, da je razlika v svetlobnem toku med najsvetlejšimi (j B1 B; mB1 B) in najšibkejšimi (jB2 B; mB2 B) zvezdami približno 100. Povezavo med magnitudo zvezde in gostoto svetlobnega toka lahko torej zapišemo kot (Moore, 1999):

)(4.0

2

1 2110 mm

jj −−= .

Upoštevajmo še, da se svetlobni tok, ki prihaja od oddaljenega astronomskega objekta in vstopa skozi odprtino teleskopa (SB1 B), skozi teleskop ohranja:

2211 SjSj = .

20

Pri tem je j B1 B gostota svetlobnega toka, ki prihaja od opazovanega objekta, SB2B pa površina zenice v katero vpada gostota svetlobnega toka jB2 B. Ker je površina zenice (SB2 B) manjša od površine objektiva (SB1 B), se gostota svetlobnega toka skozi teleskop poveča sorazmerno z razmerjem površin. Razmerje med mejno gostoto svetlobnega toka, ki jo našo oko zazna skozi teleskop (jB2 B) in mejno gostoto svetlobnega toka, ki jo naše oko zazna brez teleskopa (jB1 B), lahko torej zapišemo kot:

2

2

1 ⎟⎠⎞

⎜⎝⎛=

dD

jj ,

pri čemer je D premer objektiva in d premer zenice, ki znaša približno 5-7 mm. V kolikor upoštevamo še povezavo med magnitudo in gostoto energijskega toka dobimo:

)(4.02

110 mm

dD −−=⎟⎠⎞

⎜⎝⎛ ,

pri čemer je (m) mejna magnituda zvezd, ki jih še lahko opazimo skozi teleskop s premerom D in mB1 B mejna magnituda očesa, ki znaša mB1 B= 6m (pri zelo dobrih vidnih pogojih – glej poglavje 2). V kolikor predpostavimo, da je premer zenice okoli 6 mm in enačbo nekoliko preuredimo, dobimo približni izraz za mejno magnitudo, ki velja seveda za zelo dobre vidne pogoje:

Dm log52 +≈ . V tabeli 1 je navedenih nekaj primerov mejnih vrednosti magnitud za teleskope z različnimi odprtinami.

Tabela 1: Mejna magnituda za različne premere objektiva.

D (mm) 30 50 70 100 150 200 250 1000 2000 5000mejna magnituda 9,4 10,5 11,2 12 12,9 13,5 14,0 17 18,5 20,5

3.4 Ostali pripomočki

Poleg omenjenih pripomočkov za orientacijo (zvezdna karta) in optičnih pripomočkov (teleskop), nam velikokrat pri opazovanju nočnega neba koristijo tudi pripomočki kot so: baterija z ozkim močnim snopom svetlobe, baterijska svetilka z rdečo barvo, kompas, beležka za zapisovanje opažanj pri opazovanju in ne nazadnje tudi topla oblačila.

21

Baterijska svetilka z ozkim, močnim snopom svetlobe je nepogrešljiv pripomoček

kadar želimo na nebu pokazati določeno zvezdo oziroma ozvezdje. S svetlobnim snopom baterijske svetilke lahko natančno pokažemo posamezne zvezde. Omenimo še, da se svetlobni snop vidi bolje, če gledamo čimbolj v smeri snopa in je okoli nas čim bolj temno. Zato ob polni Luni takšen način kazanja zvezd ni najbolj primeren. Seveda pa so ob polni Luni vidne le najsvetlejše zvezde, ki se nahajajo vstran od Lune.

Baterijsko svetilko z rdečo svetlobo potrebujemo kadar želimo osvetliti določeni predmet kot na primer zvezdno karto oziroma razne tabele ali slike, ki nam pomagajo pri opazovanju nebesnih objektov. Rdeča barva je primerna zato ker je naše oko slabše občutljivo na rdečo barvo in nas pri tem svetloba ne zaslepi, kar bi lahko zelo motilo opazovanje.

Kompas nam služi za orientacijo oziroma določanje natančne lege (azimut – S-0P

0P; V-90P

0P;

J-180P

0P; Z-270P

0P). Včasih uporabljamo za iskanje določenih objektov koordinate, ki so podane

kot (azimut, višina). To velja še posebej kadar želimo opazovati satelite ali ISS ( Uwww.heavens-above.comU – glej poglavje 3.2).

Omenili smo nekaj pripomočkov za opazovanje nočnega neba, ki smo jih v grobem razdelili na pripomočke za orientacijo in optične pripomočke. Med prvimi smo izpostavili zvezdno karto (poglavje 3.1) in nekaj računalniških programov (poglavje 3.2), ki se vse bolj množično pojavljajo na tržišču. Karakteristike teleskopov kot optičnih pripomočkov, ki nam omogočajo opazovanje svetlobno šibkejših objektov, pa so podrobneje predstavljene v poglavju 3.3.

V nadaljevanju (poglavje 4) pa si poglejmo kaj vse je možno videti na nočnem nebu in

sicer v različnih letnih časih. Posebej si bomo pogledali kaj lahko opazujemo s prostimi očmi, kaj z daljnogledom in kaj vse je možno videti skozi povprečen teleskop primeren za šolsko uporabo.

22

4. Razčlenitev nebesnih objektov po načinu opazovanja

V tem poglavju si bomo pogledali kaj vse je možno videti na nočnem nebu ob dobrih pogojih opazovanja (glej poglavje 2). Ker Zemlja potuje okoli Sonca se preko leta spreminjajo tudi ozvezdja vidna na nočnem nebu. Zato si bomo kot prvo pogledali nočno nebo v različnih letnih časih. V grobem bomo nočno nebo razdelili na poletno in zimsko nočno nebo (poglavje 4.1). Podrobneje si bomo pogledali dobro vidna ozvezdja, ki so vidna v poletnih mesecih in ozvezdja, ki so vidna v zimskih mesecih. Tako bomo zajeli vsa dobro vidna ozvezdja severnega neba, ki so vidna iz naših krajev.

Predstavili bomo tudi značilne objekte temnega vesolja, ki jih lahko s pomočjo optičnih

pripomočkov (poglavje 3.3) vidimo v posameznih ozvezdjih (poglavje 4.3). Pogledali si bomo kako lahko opazujemo površje Lune, posamezne planete, njihove lune in umetne satelite, ki krožijo okoli Zemlje.

Opazovanja bomo razdelili na dva dela, kjer bomo v prvem delu (poglavje 4.2) predstavili kaj vse se da opazovati s prostimi očmi ob uporabi raznih pripomočkov za orientacijo (zvezdna karta, kompas, tabele, …). V drugem delu (poglavje 4.3) pa bomo predstavili kaj je primerno opazovati skozi lovski daljnogled in skozi povprečen teleskop primeren za šolsko uporabo. 4.1 Nočno nebo v različnih letnih časih

Kot prvo omenimo različna ozvezdja, ki jih lahko opazujemo na nočnem nebu. Kdor pozorno usmeri pogled proti nočnemu nebu opazi, da lahko posamezne svetlejše zvezde, ki so na nebu blizu skupaj, povežemo v razne geometrijske like, kot so kvadrati, krogi, križi, rombi, … Z malo domišljije si lahko iz geometrijskih likov naslikamo podobe bogov, junakov, živali in predmetov, ki so jih ljudstva projicirala na nebo. Ker so včasih živela različna ljudstva so si na nebu predstavljala različne podobe, saj je vsako ljudstvo videlo svojo podobo oziroma junaka v posameznem ozvezdju. V znanem ozvezdju Velikega voza so tako Grki videli Velikega medveda (slika 9), nekatera druga ljudstva pa velikana na eni nogi oziroma tri Indijance (Alkaid, Mizar, Alioth), ki lovijo štiri bizone (Dubhe, Merak, Megrez, Phecda).

Zaradi različnih podob so bila ozvezdja neuporabna za splošno orientacijo po nebu. Leta 1934 pa so se pri Mednarodni astronomski zvezi (International Astronomical Union) odločili za poenotenje ozvezdij. Evropski astronomi prevzamejo grško mitologijo in razdelijo nebo na 88 ozvezdij (glej priloga A), ki so dobila točno določene meje (slika 15). Evropejci s tem prevzamemo podobe ozvezdij od starih Grkov in s tem tudi njihove mite in legende o katerih pričajo posamezne skupine ozvezdij. Poenotenje ozvezdij pa postane uporabno za orientacijo in iskanje posameznih objektov na nočnem nebu, kar bomo podrobneje predstavili v poglavjih 4.2, 4.3 (Kambič, 2001a; Roy, 1999).

23

Slika 15: Nebo je razdeljeno na 88 ozvezdij. Vsako ozvezdje ima točno določene meje.

Pri opazovanju zvezd na nočnem nebu opazimo, da se te premikajo. To je posledica vrtenja Zemlje okoli svoje osi. Os lahko navidezno podaljšamo do zvezde Severnice, ki je zaradi tega vedno na istem mestu in s tem kaže smer proti severu. Ostale zvezde se zaradi vrtenja Zemlje navidezno vrtijo okoli Severnice. Zvezde oziroma ozvezdja, ki so v bližini Severnice so vedno nad obzorjem in s tem vidna preko celotnega leta. Takšna ozvezdja so Mali medved, Veliki medved, Kasiopeja, Kefej, … (slika 16). Nahajajo se znotraj krožnice, ki se dotika horizonta in ima središče v Severnici (slika 16) (Prosen, 1996).

Slika 16: Zvezde in ozvezdja vidna preko celotnega leta.

24

Ostale zvezde zahajajo in vzhajajo izza horizonta. Zaradi kroženja Zemlje okoli Sonca pa se čas vzhajanja in zahajanja posameznih zvezd spreminja. Tako so posamezna ozvezdja v določenem letnem času nad obzorjem čez dan in jih zaradi tega ne vidimo, v določenem letnem času pa vzhajajo zvečer in jih lahko ponoči opazujemo na nočnem nebu. Iz slike 17 je razvidno, da se Sonce v različnih letnih časih navidezno nahaja v različnih ozvezdjih, ki jih zaradi tega takrat ne moremo videti (Rigutti, 1996). Ozvezdja po katerih navidezno potuje Sonce so nam dobro znana iz horoskopa (slika 17).

Slika 17: Navidezno gibanje Sonca med ozvezdji pri kroženju Zemlje okoli Sonca.

Zaradi spreminjanja nočnega neba preko leta si v nadaljevanju v grobem razdelimo nočno nebo na zimsko (slika 18) in poletno (slika 19) nočno nebo. S tem bomo zajeli vsa pomembna ozvezdja (slika 18 in 19), ki nam bodo kasneje služila za orientacijo na nebu (poglavje 4.3) oziroma nam bodo v pomoč pri iskanju objektov temnega vesolja (poglavje 4.3 in 4.4) (Verdet, 1996).

V zimskih mesecih lahko na nočnem nebu zasledimo ozvezdje Oriona, Bika, Dvojčka, Velikega psa in še nekatera druga (slika 18), ki so tipična zimska ozvezdja in s tem vidna samo pozimi. Seveda pa lahko opazujemo tudi ozvezdja, ki so vidna preko celotnega leta. Takšna ozvezdja so: Veliki Medved, Mali Medved, Zmaj, Kefej, Kasiopeja, … (slika 16, 18 in 19).

Na sliki 18 je razvidna tudi ekliptika na kateri najdemo zodiakalna ozvezdja (Lev, Rak,

Dvojčka, Bik, Oven, Ribi, Vodnar). Po tej navidezni črti (ekliptiki) se gibljejo tudi planeti. Iz slike 18 lahko razberemo, da je ekliptika pozimi visoko nad obzorjem kar priča o tem, da se tudi planeti pozimi nahajajo višje nad horizontom (bliže zenitu). S tem so pogoji za opazovanje planetov pozimi veliko boljši kot pa poleti (glej poglavje 2).

25

Slika 18: Ozvezdja vidna iz naših krajev v zimskih mesecih. (15. 11. ob 24h; 15. 12. ob 22h; 15. 1. ob 20h; 15. 2. ob 18h). Vsak naslednji mesec vidimo isto nebo 2 uri prej kot predhodni mesec.

Podobno kot ozvezdja vidna pozimi (slika 18) so tudi ozvezdja, ki jih lahko opazujemo samo poleti oziroma so v poletnih mesecih bolje vidna kot v zimskih. Iz slike 19 lahko vidimo, da so ozvezdja kot so: Labod, Lira in Zmaj bolje vidna v letnih mesecih (so bliže zenitu – glej poglavje 2) kot pa v zimskih (slika 18). Tudi ozvezdje Velikega medveda, ki je sicer vidno preko celotnega leta (slika 16) in nam običajno služi za orientacijo, je v letnih mesecih bolje vidno kot v zimskih (slika 18 in 19). Ozvezdja kot so: Orel, Herkules, Volar in seveda zodiakalna ozvezdja: Kozorog, Strelec, Škorpijon, Tehtnica, Devica pa so vidna le v letnih mesecih (slika 18 in 19) (Ranzigner, 1981).

Iz slike 19 je razvidno tudi to, da se ekliptika poleti nahaja bliže horizontu kot pozimi.

Zaradi tega poleti ne moremo tako dobro opazovati zodiakalna ozvezdja kot pozimi. V poletnih mesecih pa nam še dodatno kvari pogled na nočno nebo termično gibanje toplega

26

zraka in vlaga v zraku (poglavje 2). S tem so poleti tudi slabi pogoji za opazovanje planetov, ki navidezno potujejo po ekliptiki.

Slika 19: Ozvezdja vidna iz naših krajev v poletnih mesecih. (15. 6. ob 24h; 15. 7. ob 22h; 15. 8. ob 20h; 15. 9. ob 18h). Vsak naslednji mesec vidimo isto nebo 2 uri prej kot predhodni mesec.

Iz slik 18 in 19 smo videli katera ozvezdja so vidna v posameznem mesecu. V nadaljevanju pa si bomo pogledali kako posamezna ozvezdja vidimo s prostimi očmi, kaj lahko vidimo z lovskim daljnogledom in katere objekte je mogoče opazovati s pomočjo teleskopa. Pri iskanju posameznih objektov si bomo pomagali z orientacijo po posameznih ozvezdjih, ki jih bomo v nadaljevanju tudi podrobneje predstavili (Muirden, 1995).

27

4.2 Opazovanje s prostimi očmi

V tem poglavju si bomo podrobneje pogledali kako poiskati posamezna ozvezdja oziroma zvezde vidne s prostimi očmi. Pogledali si bomo tudi kaj vse lahko opazujemo s prostimi očmi. Pri tem se ne bomo osredotočili na preproste vaje, ki jih lahko opravimo s preprostimi pripomočki in z opazovanjem gibanja nebesnih teles (Henarejos, 1998), ampak se bomo osredotočili le na objekte, ki jih lahko opazujemo s prostimi očmi. Pogledali si bomo kako lahko opazujemo Luno, planete, meteorje, umetne satelite in druge objekte vidne s prostimi očmi. Pri tem bomo tudi poudarili s katerimi pripomočki si lahko pri tem pomagamo. Opazovanje svetlejših zvezd in ozvezdij

Zaradi spreminjanja lege zvezd (glej poglavje 4.1) si pri opazovanju svetlejših zvezd in ozvezdij lahko pomagamo z zvezdnimi kartami, kompasom in izpisi različnih računalniških programov (glej poglavje 3.1 in 3.2) (Moore, 1999).

V nadaljevanju bomo nekoliko podrobneje predstavili posamezna ozvezdja, ki so

razpoznavna in dobro vidna s prostimi očmi. Začeli bomo z ozvezdji, ki so vidna preko celotnega leta (slika 16).

UVeliki medved – Veliki voz, Mali medved – Mali voz, Zmaj:U

Kot prvo omenimo ozvezdje Velikega voza, ki ga vsi dobro poznamo in ga razmeroma

zelo enostavno najdemo na nočnem nebu. Ozvezdje se nahaja na severnem delu neba in ga prepoznamo po sedmih svetih zvezdah, ki predstavljajo podobo voza (slika 20). Veliki voz pa je le del ozvezdja Velikega medveda, ki izhaja iz grške mitologije (slika 20b in 21). Ozvezdje Velikega medveda se razprostira čez velik del neba (slika 21) in ni tako dobro prepoznavno kot ozvezdje Velikega voza. Prepoznamo ga le ob zelo dobrih razmerah za opazovanje medtem, ko lahko ozvezdje Velikega voza z lahkoto prepoznamo tudi ob nekoliko slabših pogojih opazovanja. Ozvezdje velikega voza bomo zato v nadaljevanju uporabili tudi za orientacijo in iskanje drugih zvezd in ozvezdij.

V kolikor zadnjo stranico Velikega voza (slika 20) 5-krat podaljšamo pridemo do svetle

zvezde, ki ni med najsvetlejšimi zvezdami na nebu, igra pa pomembno vlogo pri orientaciji na nočnem nebu. To je Severnica, ki leži točno nad osjo vrtenja Zemlje okoli svoje osi. Ime je dobila, ker je vedno na istem mestu in kaže smer proti severnemu polu, saj se nahaja točno nad njim. V kolikor si pomagamo s takšnim načinom iskanja je Severnico sorazmerno lahko prepoznati saj v njeni bližini ni podobne svetle zvezde.

Severnico lahko poiščemo tudi s pomočjo kompasa, saj se nahaja točno v smeri proti

severu. Najdemo pa jo na višini glede na to, na kakšni geografski širini opazujemo. Iz naših krajev je vidna v smeri proti severu na višini okoli 45P

0P. Če bi opazovali na ekvatorju bi jo

videli tik nad horizontom, na severnem polu pa navpično nad sabo v zenitu. Pri opazovanju Velikega voza s prostimi očmi velja omeniti tudi zvezdo Mizar (slika

20). Ob natančnem pogledu in dobrem vidu namreč opazimo dve zvezdi, ki se nahajata zelo blizu skupaj. Na ta način lahko preverimo svoj vid oziroma ločljivost očesa. Zvezda poleg Mizarja se imenuje Alkor in se nahaja 10' vstran od Mizarja (na sliki 20 tega ne moremo

28

opaziti). V nadaljevanju (poglavje 4.3 in 4.4) bomo videli, da lahko z lovskim daljnogledom z lahkoto ločimo ti dve zvezdi, pri pogledu skozi teleskop pa ju komajda še ujamemo v zorno polje teleskopa. Iz slike 20 je tudi razvidno, da je Severnica del Malega medveda oziroma Malega voza. Ob nekoliko slabših pogojih opazovanja Mali voz ni dobro viden. Dobro se vidi le zvezda Severnica in zadnji kolesi voza (glej sliko 3b) (Prosen, 1997; Henarejos, 1998).

a)

b) Slika 20: a) Ozvezdje Velikega voza je dobro vidno na nočnem nebu in nam služi za orientacijo oziroma iskanje drugih zvezd in ozvezdij. b) Ozvezdje Velikega voza je del ozvezdja Velikega medveda medtem, ko je Mali voz ozvezdje Malega medveda.

29

Slika 21: Ozvezdje Velikega medveda se razprostira čez velik del neba

Med ozvezdjema Veli medved in Mali Medved lahko zasledimo še eno veliko ozvezdje Zmaj (slika 18 in 19). Njegova podoba v obliki črke »S« spominja na pravega zmaja, ki je v grški mitologiji veljal za hudobno pošast. Ob dobrih razmerah za opazovanje lahko lepo prepoznamo kako se sicer nekoliko svetlobno šibke zvezde razprostirajo med Velikim in Malim vozom v obliki črke S. Zavito vijugo zaključujejo štiri nekoliko svetlejše zvezde, ki predstavljajo zmajevo glavo.

Opomba: Zapomnimo si, da se Mali voz oziroma Mali medved nahaja na severnem delu neba, saj se na dolgem repu Malega medveda nahaja zvezda Severnica. Velikokrat namreč ozvezdje Malega voza zamenjamo z ozvezdjem Plejade, ki pa se nahajajo na južnem delu neba in so vidne le v zimskih mesecih.

Mit o velikem in malem medvedu: Bog Zeus se je pred davnim časom zagledal v lepotico Kalisto. Z njo je imel tudi otroka. Ko je to izvedela njegova ljubosumna žena Hera, je Kalisto začarala v medvedko. Zeus je nato medvedko postavil med zvezde na nočno nebo. Zeusov in Kalistin sin je medtem zrasel in postal lovec. Ker se je Zeus bal, da bi njegov sin v gozdu ubil lastno mater – medvedko je sklenil, da še njega začara v malega medveda in ga postavi med zvezde na nebu. Tako danes medvedka (Veliki medved) kroži okoli svojega sina (Malega medveda) in pazi nanj.

UKasiopeja, Kefej, Andromeda, Pegaz, Perzej

Nadaljujmo pot po nebu od zadnjih koles Velikega voza preko Severnice (slika 20) v isti smeri naprej na drugo stran Severnice (slika 22). Približno na isti razdalji od Severnice kot Veliki voz se nahaja lahko prepoznavno ozvezdje. Pet relativno svetlih zvezd sestavlja prepoznavno obliko (W). Stari Grki so v tem ozvezdju videli tako imenovano etiopsko

30

kraljično Kasiopejo, ki sedi na prestolu (slika 23). Ozvezdje je vidno preko celotnega leta (slika 16), vendar je v zimskih mesecih bolje vidno saj se nahaja više na nebu bliže zenitu (slika 18 in 19). Preko Kasiopeje poteka tudi Rimska cesta (glej svetlejši pas na sliki 22) zato je Kasiopeja bogato ozvezdje z objekti kot so razsute zvezdne kopice, ki pa so vidne le s pomočjo daljnogleda oziroma teleskopa (glej poglavje 4.4) (Ranzinger, 1981).

Poleg Kasiopeje se nahaja tudi ozvezdje Kefej (slika 22), ki predstavlja Etiopskega kralja (slika 23). To ozvezdje je na nočnem nebu dobro vidno, vendar ni tako dobro prepoznavno kot Kasiopeja. Znana zvezda v tem ozvezdju je δ-Kefeja (slika 22). To je tipična spremenljivka, ki v petih dneh in osmih urah spremeni svoj sij iz 3.6m na 4.3m. Vidljivost zvezde se torej periodično spreminja približno vsakih pet dni.

V okolici ozvezdja Kasiopeje se nahaja še ozvezdje Andromede, Peegaza in Perzeja

(slika 24), ki jih povezuje skupna zgodba iz grške mitologije. Ta ozvezdja so na večernem nebu dobro vidna v jesenskih in zimskih mesecih (slika 18). Ozvezdje Andromede je nekoliko slabše prepoznavno na nočnem nebu (slika 25). Najdemo ga s pomočjo Pegaza-krilatega konja, podobo katerega skorajda ne moremo spregledati. Ozvezdje predstavlja krilatega konja, ki se vzpenja iz morja. Lepo so prepoznavne štiri svetle zvezde povezane v veliki kvadrat, ki predstavlja del konjskega trupa (slika 25). Prepoznavna pa je tudi značilna konjska glava (slika 25). Ob ozvezdju Andromede pa leži še z zvezdami bogato ozvezdje Perzeja (slika 24 in 25), ki je dobilo ime po znanem Grškem junaku Perzeju. Ozvezdje sestavljajo dokaj svetle zvezde, ki se nahajajo relativno blizu skupaj. Zaradi tega ga ni težko prepoznati, čeprav si podobo grškega junaka s sabljo in ščitom v roki s težavo predstavljamo. Ozvezdje leži podobno kot Kasiopeja na Rimski cesti zato lahko z manjšim daljnogledom (poglavje 4.3) vidimo precej več zvezd kot s prostimi očmi. Najzanimivejša zvezda v tem ozvezdju je Mirfak (Slika 25), ki je približno tako svetla kot sedem svetlih zvezd Velikega voza. Najzanimivejša zvezda v tem ozvezdju pa je Algol, ki v arabščini pomeni »pošast«. To ime je dobila, ker so že stari narodi opazili, da spreminja svojo svetilnost od 2.2 m do 3.5 m v razmeroma kratkem času 69 ur. Če jo opazujemo nekaj dni zaporedoma in jo primerjamo z ostalimi zvezdami lahko opazimo, da spreminja izsev.

Zgodba o Kasiopeji, Kefeju, Andromedi, Perzeju, Kitu in Pegazu: Nekoč se je kraljična Kasiopeja bahala s svojo lepoto morskim deklicam nereidam. Užaljene in nevoščljive deklice so se pritožile bogu morja Pozejdonu. Odkrižal se jih je, ko je obljubil, da se jim bo maščeval. Na obale Etiopije je poslal strašno pošast Kita, ki je pustošil po deželi. Vladar Kefej se je zatekel k prerokom po nasvet. Orakelj je bil neusmiljen. Dejal mu je, da bo dežela zopet svobodna, če bo Kitu žrtvoval svojo ljubljeno edinko Andromedo. Prikovali so jo na obalo, kjer je čakala na Kita, da jo požre. Takrat pa je mimo prijezdil grški junak Perzej, ki se je ravnokar vračal iz boja z Meduzami. Jezdij je na krilatem konju Pegazu, ki je nastal iz Meduzine krvi, v roki pa je držal Meduzino glavo. Ko je zagledal Andromedu, kateri se je približeval Kit, se je spustil v boj s Kitom. Ko je kit uzrl Meduzino glavo je v trenutku okamnel in iz njega je nastal otok. Perzej pa je Androedo odpeljal domov in se z njo tudi poročil.

31

Slika 22: Prepoznavno ozvezdje Kasiopeja v obliki (W) se nahaja na nasprotni strani Severnice kot pa znano ozvezdje Velikega Voza. Ozvezdje Kasiopeja leži na Rimski cesti. Poleg tega ozvezdja se nahaja manj prepoznavno ozvezdje Kefej, ki vsebuje tipično spremenljivko δ-Kefeja.

Slika 23: Podoba kraljične Kasiopeje, ki sedi na prestolu ob njej pa je etiopski

kralj Kefej.

32

Slika 24: Ozvezdja Kasipeja, Kefej, Pegaz, Andromeda in Perzej ležijo na istem delu neba. Povezuje pa jih zgodba iz grške mitologije.

Slika 25: Ozvezdje Pegaza prepoznamo po štirih svetlih zvezdah razporejenih v kvadrat. K ozvezdju Pegaz se drži ozvezdje Andromede, poleg nje pa je ozvezdje Perzej z znano spremenljivko Algol.

UOrel, Labod, Lira – Poletni trikotnik

33

Oglejmo si tri znana ozvezdja, ki so dobro vidna v poletnih mesecih. To so Orel, Labod

in Lira (slika 19). Vsako izmed ozvezdij vsebuje zelo svetlo zvezdo, ki tvorijo tako imenovan poletni trikotnik (slika 26). Poletni trikotnik je na nebu sorazmerno lahko prepoznati, saj v bližini teh treh zvezd ni drugi svetlejših zvezd (slika 26).

Najsvetlejša zvezda v ozvezdju Lire je Vega (0.0m), ki je tudi tretja najsvetlejša zvezda na našem nebu. Od nje sta svetlejša samo še Sirij v Velikem psu in Arktur v Volarju. V poletnih nočeh se Vega nahaja blizu zenita in je zato ni težko najti (slika 19). Nahaja se v pravem kotu poletnega trikotnika (slika 26). Vega je zelo svetla modra zvezda. Sveti kot 50 Sonc skupaj in je 26 svetlobnih let oddaljena od nas. Ostale zvezde v ozvezdju Lire niso tako svetle, vendar klub temu sestavljajo lahko prepoznavni paralelogram (slika 26), ki predstavlja liro – instrument na katerega je igral Orfej (slika 27).

Lepo prepoznavno ozvezdje v obliki križa je Labod (slika 26). Najsvetlejša zvezda v tem ozvezdju je Deneb (1.2m), ki se nahaja na repu Laboda (Slika 27). Tudi ozvezdje Labod se podobno kot Kasiopeja in Perzej nahaja na Rimski cest. Če na nebu poiščemo Kasiopejo in Laboda (slika 19), lahko torej na enostaven način določimo potek Rimske ceste, ki je ob dobro vidnih pogojih tudi lepo vidna s prostimi očmi.

Tretje ozvezdje poletnega trikotnika je Orel (slika 26). Njegova najsvetlejša zvezda se imenuje Altair (0.75 m), ki je 16,5 svetlobnih let oddaljena od našega Sonca in je po svetlosti 10-krat svetlejša od Sonca. Ozvezdje Orla po svoji obliki v resnici spominja na ptico v letu (slika 26 in 27).

Slika 26: Poletni trikotnik sestavljajo tri svetle zvezde Vega, Altair in Deneb, ki se nahajajo v ozvezdjih Lire, Orla in Laboda. V poletnih mesecih trikotnik z lahkoto prepoznamo na nočnem nebu.

34

Slika 27: Tri svetle zvezde, ki sestavljajo poletni trikotnik se nahajajo v treh ozvezdjih, ki izvirajo iz grške mitologije. Deneb se nahaja v repu Laboda, Vega v instrumentu Liri na katero je igral Orfej, Altair pa predstavlja oko Orla.

UNekatera prepoznavna ozvezdja poletnega neba

Poleg že omenjenih ozvezdij omenimo še nekaj prepoznavnih ozvezdij poletnega neba (slika 19, 28 in 29). Zvezda, ki jo v poletnih mesecih ob sončnem zahodu običajno zagledam prvo na nebo, je Arktur v lepo prepoznavnem ozvezdju Volarja (Pastirja). Arktur je ena najsvetlejših zvezd severnega neba, najdemo pa jo tako, da podaljšamo lok v smeri »ročaja« Velikega voza (glej sliko 28 in 29). Arktur je najsvetlejša zvezda v ozvezdju Volar, ki ga prepoznamo v obliki papirnatega zmaja (glej sliko 28). Grki so v tem ozvezdju videli dobrodušnega pastirja Ikarija (slika 29). Poleg Volarja lahko najdemo tudi lepo ozvezdje Severna krona (slika 28 in 29). Oblika ozvezdja opravičuje njegovo ime, če posebej ker najsvetlejša zvezda (Biser) v tem ozvezdju sije kot pravi biser krone (slika 28 in 29).

V kolikor nadaljujemo lok od ročaja Velikega voza preko Arkturja pridemo do svetle z lahkoto prepoznavne zvezde Spike (slika 28). Spika je najsvetlejša zvezda v ozvezdju Device (slika 29). To ozvezdje je znano iz horoskopov kar priča o tem, da se nahaja na že omenjeni ekliptiki. Poleg Device so v poletnih mesecih na eklipiki vidna še Tehtnica, Škorpijon, Strelec in Kozorog (slika 19). Tehtnica in Kozorog sta slabše vidni ozvezdji, ki ju le s težavo prepoznamo. Pogled je slabši tudi zaradi nizko ležeče ekliptike (slika 19). Ozvezdje Strelca leži v središču galaksije in je s tem zelo bogato ozvezdje z zvezdami in ostalimi objekti temnega vesolja (glej poglavje 4.3). Na nočnem nebu je dobro vidno, čeprav v množici zvezd skorajda ni mogoče prepoznati podobo strelca. Ozvezdje Škorpijona pa je na nočnem nebu lepo prepoznavno in je tudi eno redkih ozvezdij kjer njegova oblika resnično spominja na njegovo podobo (slika 28 in 29). Najsvetlejša zvezda v Škorpijonu je Antares, ki ima izrazito

35

rdečo barvo. Ozvezdje Škorpijona najdemo tako, da podaljšamo zgornjo stranico Velikega voza v smeri ročaja Velikega voza (slika 28 in 29).

Slika 28: Arktur, Spika in Antares so tri svetle zvezde vidne v poletnih mesecih na južnem delu neba. Najdemo jih lahko s pomočjo ozvezdja Veliki voz. Arktur leži v lepo prepoznavnem ozvezdju Volarja poleg katerega lahko prepoznamo ozvezdje Severne krone. Lepo pa je prepoznavno tudi ozvezdje Škorpijona.

Slika 29: Ozvezdje Volarja (Pastirja), Severne krone, Device in Škorpijona kot so si jih predstavljali stari Grki. Ozvezdja lahko poiščemo s pomočjo ozvezdja Veliki voz.

UOzvezdja zimskega neba – ZIMSKI ŠESTKOTNIK

36

Med najlepšimi ozvezdji našega neba je ozvezdje Orion (slika 15), ki ga lahko

občudujemo na nebu v zimskih mesecih (slika 18). Občudovali so ga že stari narodi o čemer pričajo številne zgodbe o tem ozvezdju. Ozvezdje je sestavljeno iz sedmih zelo svetlih zvezd (slika 30) od katerih so tri zvezde blizu skupaj razporejene v ravno črto. Teh treh zvezd v zimskih mesecih na južnem delu neba skorajda ni mogoče zgrešiti. Slovenci smo te zvezde poimenovali »kosci« (slika 30), ker so razporejene podobno kot kosci pri košnji. Sicer pa te zvezde predstavljajo pas znanega grškega lovca Oriona (slika 31). Poleg teh treh zvezd so v Orionu še štiri svetle zvezde od katerih velja še posebej omeniti zelo svetlo zvezdo Rigel (0.18m) in rdečo orjakinjo Beltegezo (0.45m), ki je že s prostimi očmi videti rdeča barve. Poleg omenjenih zvezd ozvezdje Orion vsebuje še številne druge zvezde in razne objekte temnega vesolja, ki so primerni za opazovanje skozi lovski daljnogled in teleskop (poglavje 4.2 in 4.3). Prepoznavno ozvezdje Orion pa nam na zimskem nebu služi tudi za orientacijo oziroma iskanje drugih ozvezdij (slika 30 in 31).

Nekoliko desno v smeri Orionovega pasa se nahaja zelo svetla zvezda izrazito rdeče barve. To je Aldeberan (0.87m), ki predstavlja bikovo oko v ozvezdju Bika (slika 30 in 31). Rdeča barva daje še izrazitejšo podobo bikovega očesa. V ozvezdju Bika se nekoliko više od Aldebarana nahajata še dve nekoliko svetlejši zvezdi, ki ležita na Rimski cesti in predstavljata vrhova bikovih rogov (slika 30 in 31). Na bikovem vratu pa lahko zasledimo tudi gručo šestih s prostimi očmi vidnih zvezd. V resnici je to kopica preko stotih zvezd od katerih se jih šest vidi s prostimi očmi. Poznamo jih pod imenom Plejade, Slovenci pa smo jih poimenovali tudi Gostosevci. Razporejene so v obliko malega vozička zaradi česar marsikdo to ozvezdje zamenja za Mali voz, ki pa leži na severu ob zvezdi Severnici in je tudi precej večje ozvezdje (glej sliko 18). Čudoviti pogled pa nam Plejade ponudijo kadar jih opazujemo skozi lovski daljnogled oziroma teleskop (glej poglavje 4.3).

Bik: Miti o Biku izvirajo že izpred davnih časov. Ozvezdje Bika so poznali že stari Egipčani, ki so ga slavili kot boga Sonca (Apis). Podobo Bika so prevzela tudi ostala ljudstva, med njimi tudi stari Grki, od katerih mitologijo smo prevzeli tudi mi. V grški mitologiji ozvezdje Bika predstavlja lepega belega bika z zlatimi rogovi v katerega se je spremenil sam bog Zeus, ko je osvajal Evropo, hčerko feničanskega kralja. Pomešal se je med kraljevo čredo in čakal vse dokler se princeska ni usedla nanj. Nato se je zagnal v morske valove in z njo plaval vse do Krete, kjer se je zopet spremenil nazaj v mogočnega Zeusa. Vse dežele severno in severno-zahodno od Krete so takrat dobile ime po princesi Evropi (Prosen, 2002).

Plejade: Ena izmed zgodb o Plejadah pripoveduje, da je nekoč živelo sedem bratov, ki so bili roparji. Izvedeli so za sedem lepih in pridnih sestric. Sklenili so, da jih ujamejo in vzamejo za žene. Presenetili so jih na njivi, vendar so uspeli ugrabiti le eno, druge pa so srečno ušle. Bratje so bili kaznovani tako, da so jih prikovali na nebo kot sedem svetlih zvezd Velikega voza. Ob enem roparju (Mizar) je še vedno ugrabljena deklica (majhna zvezda – Alkor). Ostalih šest zvezdic (Plejade) pa potujejo čez nebo in iščejo ugrabljeno sestrico.

37

Slika 30: Najbolj prepoznavno ozvezdje zimskega neba je Orion, ki ga sestavlja sedem svetlih zvezd. S pomočjo Oriona lahko poiščemo tudi druge zvezde oziroma ozvezdja zimskega neba. Najsvetlejši zvezdi ob Orionu sta Aldebaran v ozvezdju Bika in najsvetlejša zvezda Sirij v Ozvezdju velikega psa (Roy, 1999).

Slika 31: Orion predstavlja junaškega grškega lovca in je eno najlepših ozvezdij zimskega neba. Ob Orionu se nahaja ozvezdje Bik z svetlo rdečo zvezdo (Aldebaran), ki predstavlja bikovo oko. V drugi smeri Orionovega pasu pa se v ozvezdju Veliki pes nahaja najsvetlejša zvezda na nebu imenovana Sirij.

38

Poleg omenjenih svetlih zvezd zimskega neba, lahko ob pogledu na zimsko nebo zasledimo še nekaj svetlih zvezd. Povežemo jih lahko v tako imenovani »zimski šestkotnik« (slika 32), ki bo nam v pomoč pri iskanju nekaterih ozvezdij zimskega neba.

Slika 32: Šest svetlih zvezd v posameznih ozvezdjih, ki sestavljajo zimski šestkotnik.

Slika 33: Ozvezdja in njihove najsvetlejše zvezde, ki sestavljajo zimski šestkotnik.

39

Zimski šestkotnik sestavljajo tri že omenjene zvezde Sirij, Rigel, Aldebaran in tri svetle zvezde v posameznih ozvezdjih zimskega neba (slika 32). Ena izmed zvezd je Kapela (0.08m), ki je ena najsvetlejših zvezd na nebu in jo je z lahkoto prepoznati. Kapela je najsvetlejša zvezda v ozvezdju Voznik, podobo katerega med sedmimi svetlimi zvezdami skorajda ni mogoče prepoznati (slika 32 in 33). Naslednja zvezda je Poluks (1.16m). To je ena izmed svetlih zvezd znanega ozvezdja Dvojčka (Kastor in Poluks) (slika 33). To ozvezdje na nočnem nebu z lahkoto prepoznamo, saj skoraj nikjer ne zasledimo dve tako svetli zvezdi tako blizu skupaj. Poleg omenjenih zvezd pa se v zimskem šestkotniku nahaja še precej svetla zvezda Prokijon (0.38m) (slika 32), ki je najsvetlejša zvezda v ozvezdju Malega psa (slika 33). V njeni bližini ne zasledimo podobno svetle zvezde zato jo lahko na nebu tudi z lahkoto najdemo. Nahaja se levo od Oriona in je nekoliko nad najsvetlejšo zvezdo Sirij v ozvezdju Veliki pes. UDvojčka, Rak in Lev

Že omenjeno ozvezdje Dvojčka se nahaja nekoliko levo nad ozvezdjem Oriona (slika 32, 33 in 34). Dve svetli zvezdi (Kastor in Poluks) tega ozvezdja skorajda ne moremo zgrešiti. Če nadaljujemo pot levo od teh svetlih zvezd pridemo do skupine nekoliko svetlejših zvezd, ki sestavljajo lepo ozvezdje Leva (slika 34 in 35). Ozvezdje Lev je lepo prepoznavno na nočnem nebu (slika 34), njegova oblika pa daje pravo podobo leva (slika 34 in 35). Najsvetlejša zvezda v tem ozvezdju je Regul (slika 34 in 36). To zvezdo lahko najdemo tudi s pomočjo spomladanskega trikotnika (slika 36), ki ga sestavljajo tri svetle zvezde lepo vidne v spomladanskih mesecih. Te zvezde so Arktur v ozvezdju Volarja, Spika v ozvezdju Device in Regul v ozvezdju Leva (slika 36).

Med ozvezdjema Dvojček in Lev pa se nahaja še eno zodiakalno ozvezdje. To je Rak, ki

pa ga lahko zaznamo le ob zelo dobrih pogojih opazovanja. Sestavljajo ga namreč šibkejše zvezde zaradi česar je na nebu težje prepoznaven.

Slika 34: Nekoliko levo od svetle zvezde Prokijon in ozvezdja Dvojček (Kastor in Poluks) se nahaja lepo prepoznavno ozvezdje Leva, katerega najsvetlejša zvezda je Regul.

40

Slika 35: Razporeditev zvezd v ozvezdju Leva daje pravo podobo leva. Ozvezdje je na nočnem nebu lepo prepoznavno.

Slika 36: Spomladanski trikotnik sestavljajo Arktur v ozvezdju Volarja, Spika v ozvezdju Device in Regul v ozvezdju Leva. Omenjene zvezde lahko poiščemo s pomočjo ozvezdja Veliki voz.

41

Opazovanje Lune

Poleg omenjenih zvezd in ozvezdij lahko seveda občasno na nočnem nebu opazujemo tudi nam najbližji nebesni objekt Luno. Ker Luna potuje okoli Zemlje se položaj Lune glede na Zemljo in Sonce spreminja (slika 37). Zaradi tega vidimo ob različnih časih Luno različno osvetljeno. S prostimi očmi vidimo Luno v obliki bolj ali manj debelih krajcev. Govorimo o luninih menah (slika 37). Iz slike 37 je razvidno, da lahko opazujemo Luno v obliki prvega krajca v večernih urah, medtem ko je Luna v obliki zadnjega krajca vidna na nebu v jutranjih urah. To lahko enostavno razberemo tudi iz slike 38a, b. Na sliki 38a je prikazan zadnji krajec Lune, ki ga vidimo v obliki črke »C« (slika 37 in slika 38a). Luna je v tem primeru vidna v zgodnjih jutranjih urah. Sonce, ki vzhaja na vzhodu, osvetljuje Luno z leve strani, kar ji daje podobo v obliki črke »C«-zadnji krajec (slika 38a). Kadar pa je Luna vidna na nočnem nebu v večernih urah, jo vidimo v obliki črke »D«. Sonce, ki je na zahodu že zašlo, osvetljuje Luno z desne strani, kar ji daje podobo črke »D«-prvi krajec (slika 38b) (Muirden, 1995; Moore, 1999).

Slika 37: Glede na položaj Sonca, Zemlje in Lune, vidimo Luno z Zemlje različno osvetljeno. Posledica tega je, da vidimo različne lunine mene.

Enkrat na mesec lahko na nočnem opazujemo tudi polno luno, ki jo vidimo v obliki

svetlega kroga na katerem lahko zaznamo tudi nekaj temnejših lis (slika 3). To so puščave, ki jih danes imenujemo z različnimi imeni morij (glej poglavje 4.3). Od ene do druge polne lune ali splošneje od ene do druge enake mene preteče 29.5 dni kar je posledica kroženja Lune okoli Zemlje (slika 37).

Opozorilo: Kadar se na nočnem nebu nahaja Luna, odbita svetloba od Lune zelo moti opazovanje zvezd in ostalih objektov na nočnem nebu. Še posebej to velja za polno Luno, ko lahko vidimo le najsvetlejše zvezde, ki so vstran od Lune (slika 39). Opazovanje si lahko nekoliko izboljšamo, če z roko ali kakšnim drugim predmetom zakrijemo Luno.

42

Slika 38: a) Zadnji krajec lune je viden v jutranjih urah, ko Sonce z vzhodne strani osvetljuje Luno, ki ima obliko črke »C«. b) Prvi Lunin krajec je viden v večernih urah, ko Sonce z zahodne strani osvetljuje Luno, ki ima v tem primeru obliko črke »D«.

Slika 39: Polna luna moti opazovanje zvezd. Vidne so le najsvetlejše zvezde.

Luna vzhaja vsak dan kasneje: Ker potrebuje Luna za obhod okoli Zemlje približno 30 dni, opravi v enem dnevu 1/30 celotne poti okoli Zemlje. Ker se Luna giblje okoli Zemlje v isti smeri, kot se vrti Zemlja, se torej Luna vsak dan premakne na nebu za 1/30 polnega kota (12P

0P) prozi vzhodu. Luna torej vzhaja vsak dan toliko

pozneje, kolikor potrebuje Zemlja, da se zavrti za 1/30 obrata (12P

0P). Ker Zemlja

potrebuje za celoten obrat 24 ur, potrebuje za 1/30 obrata 48 minut. Luna torej vsak dan vzhaja za slabo uro kasneje.

43

Opazovanje planetov

Ker planeti podobno kot Zemlja potujejo okoli Sonca, se ob različnih časih nahajajo na različnih delih neba. Seveda lahko planete podobno kot Sonce najdemo le na ekliptiki (slika 40). Planeti se torej nahajajo v različnih zodiakalnih ozvezdjih (slika 40, 18 in 19). V katerem ozvezdju se nahaja posamezni planet si lahko pomagamo z raznimi računalniškimi programi (glej poglavje 3.2), kako najdemo posamezno ozvezdje pa smo spoznali v tem poglavju (glej opazovanje zvezd in ozvezdij).

Slika 40: Planeti, Luna in Sonce potujejo po navidezni črti, ki jo imenujemo ekliptika. Na ekliptiki ležijo tudi zodiakalna ozvezdja, ki jih poznamo s horoskopov.

Planete Venera, Mars, Jupiter in Saturn na nočnem nebu ni težko prepoznati. So približno tako svetli kot najsvetlejše zvezde (slika 41). Venera je običajno še precej svetlejša (slika 41 in 42). Ker se nahajajo na ekliptiki kjer običajno ni zelo svetlih zvezd jih ni težko prepoznati od zvezd. Dobri pogoji za opazovanje planetov so v zimskem času, saj takrat ekliptika poteka bliže zenitu kot poleti (slika 18 in 19). Planeti so zaradi tega pozimi višje na nebu in s tem bolj primerni za opazovanje kot v letnih mesecih, ko se nahajajo bliže horizontu (slika 18 in 19).

Venera je na nebu vidna precej svetla (slika 41 in 42). Ker je bližje Soncu kot Zemlja, jo lahko opazujemo le ob sončnem vzhodu oziroma zahodu (slika 42). S prostimi očmi ni vidna vedno enako svetlo kar je posledica različnih Venerinih men, ki jih lahko opazujemo skozi teleskop (poglavje 4.3). Mars vidimo na nebu rdečkaste barve, kar je posledica njegovega površja. Saturn je nekoliko svetlejše barve in je tudi za spoznanje svetlejši od Marsa (slika 41). Ker je kar precej svetel ga od zvezd ni težko ločiti (slika 43). Zelo dobro pa je na nočnem nebu viden tudi naš največji planet Jupiter, ki ga vidimo v rahlo rumeno rjavkasti barvi. Ker je zelo svetel ga na nebu skorajda ne moremo zgrešiti (slika 43).

44

Slika 41: Planeti Venera, Mars, Jupiter in Saturn so podobno svetli kot najsvetlejše zvezde. Venera je običajno še precej svetlejša.

Slika 42: a) Venero lahko opazujemo ob sončnem vzhodu oziroma zahodu. b) Venera je veliko svetlejša od ostalih zvezd zato jo na nebu ni težko prepoznati.

45

Slika 43: Planeta Jupiter in Saturn sta svetlejša od najsvetlejših zvezd zato jih ni težko prepoznati na nočnem nebu.

Opazovanje kometov, meteorjev in meteorskih rojev

Poleg planetov krožijo okoli Sonca tudi kometi. To so večji ledeno kamniti delci, ki običajno krožijo okoli Sonca po zelo sploščenih eliptičnih tirih (Triglav, 2000). Za en obhod potrebujejo po več deset let. Ko pridejo v bližino Sonca se tako segrejejo, da zažarijo in začnejo odmetavat prah in plin. Včasih ti kosti zaradi svoje velikosti in bližine Sonce zažarijo tudi tako močno, da jih lahko opazujemo tudi s prostimi očmi. Takšen primer je bil marca 1997 leta, ko smo lahko na nočnem nebu opazovali komet Hale-Bopp (slika 44). Podoben komet bomo lahko opazovali sredi maja letošnjega leta, ki bo prav tako viden s prostimi očmi (slika 45). Kdaj bo viden kakšen komet si lahko pomaga z računalniškimi programi kot je Starry Night (www.starrynight.com - glej poglavje 3.2; slika 44 in 45)

Slika 44: Komet Hale-Bopp, ki je bil marca, leta 1997 viden na nočnem nebu.

46

Slika 45: V sredini maja leta 2004 se bo na nebu lepo videl komet Neat (1m).

Na nočnem nebu včasih opazimo tudi svetel blisk, ki švigne preko neba. To so običajno kot prah majhni delci, ki z veliko hitrostjo (preko 70 km/s) zaidejo v našo atmosfero in zaradi trenja z molekulami zraka v trenutku zgorijo. Temo svetlobnemu pojavu pravimo utrinek oziroma meteor.

Včasih pa se zgodi, da ob določenem času z določenega mesta neba prihaja zelo veliko meteojev. Temu pravimo tudi meteorski roj, ki je povezan z prej omenjenimi kometi. Pri zgorevanju kometa v bližini Sonca ta za sabo pušča prašne delce, ki prav tako potujejo po eliptičnem tiru okoli Sonca podobno kot komet. Ko Zemlja zadane ob takšen tir prašnih delcev, to z Zemlje opazimo kot roj meteorjev, ki navidezno prihaja iz določenega dela neba torej iz določenega ozvezdja. Temu delu neba pravimo tudi radiant. Meteorske roje pa poimenujemo po imenih ozvezdij v katerih se nahaja radiant posameznega meteorskega roja.

Eni izmed najbolj znanih meteorskih rojev so Leonidi (slika 46a), ki so v zgodovini pričarali že prave meteorske nevihte. Vidnih je bilo tudi že po več tisoč utrinkov na uro (1990 – Severna Amerika (ZHR-1000); 1966 – Amerika (ZHR-20000); 1999 – Evropa (ZHR-4600)). Opazujemo jih lahko med 15. in 20. novembrom v ozvezdju Leva (slika 46a). Poleg Leonidov so znani še Perzeidi (slika 46b), ki so vidni med 17. in 24. avgustom (ZHR-50-100). Poznamo pa še Geminide, Orionide, Tauride, Urside in še precej manj znanih meteorskih rojev.

Zenitna urna frekvenca meteorjev (ZHR - Zenithal Hourly Rate): je število meteorjev, ki bi jih videl opazovalec, če bi se radiant roja nahajal v zenitu in bi bil mejni sij neba 6.5m (zelo dobri pogoji opazovanja). Številu ZHR moramo torej dodati še popravke kot so popravek zaradi oblačnosti, popravek zaradi mejnega sija neba in popravek zaradi oddaljenosti radianta od zenita. Dejansko število meteorjev v eni uri je torej običajno nekoliko manjše kot ZHR.

47

Slika 46: A) Meteorski roj Leonidi, ki izhajajo iz ozvezdja Lev. Vidni so med 15. in 20. novembrom. B) Perzeidi v ozvezdju Perzeja. Vidni so med 17. in 24. avgustom.

Opazovanje umetnih satelitov

Poleg omenjenih objektov pa lahko na nebu s prostimi očmi opazujemo tudi umetne satelite in mednarodno vesoljsko postajo. Še posebej so zanimivi za opazovanje Iridium sateliti, ker imajo velika zrcala od katerih se včasih pod določenim kotom odbije sončna svetloba, kar vidimo kot svetel blisk na nebu, ki traja eno do dve sekundi. Iridiumi se lahko zasvetijo veliko svetleje (do -8m) kot najsvetlejše zvezde na nebu. Zaradi kratkega časa moramo natančno vedeti kdaj in kje se bo zableščal takšen satelit. Pri tem si lahko pomagamo z že omenjenim računalniškim programom (Heavens-Above – glej poglavje 3.2).

Slika 47: Fotografija Iridiuma, ki se je ob določenem trenutku zaradi odbite sončeve svetlobe zasvetil veliko svetleje kot najsvetlejše zvezde (-8m). Pot Iridiuma vidna na posnetku je trajala okoli 5 sekund.

48

Opazovanje satelitov: Pri opazovanju umetnih satelitov (še posebej Iridiumov) in opazovanju mednarodne vesoljske postaje si pomagaj z internetnim naslovom ( HTUwww.heavens-above.comUTHU) U, kjer najdeš vse potrebne podatke (azimut, višino, čas), ki jih potrebuješ za opazovanje. Podatki so vneseni tudi za vsak najmanjši kraj v Sloveniji.

Do sedaj smo si pogledali kaj vse lahko opazujemo s prostimi očmi. Naučili smo se poiskati nekatere svetle zvezde in nekatera značilna ozvezdja. Ogledali smo si tudi kako in kje lahko opazujemo planete in satelite, kdaj so vidni meteoritski roji in kako je vidna Luna s prostimi očmi. V nadaljevanju pa si bomo ogledali, kako lahko omenjene objekte opazujemo s pomočjo optičnih pripomočkov kot sta lovski daljnogled in teleskop. Ogledali si bomo tudi nekatere objekte temnega vesolja, ki s prostimi očmi niso vidni. Pri tem se bomo orientirali po znanih zvezdah oziroma ozvezdjih, ki smo jih spoznali v tem poglavju.

49

4.3 Opazovanje z optičnimi pripomočki

Predhodno (poglavje 3.3) smo spoznali prednosti optičnih pripomočkov kot sta lovski daljnogled in teleskop. V nadaljevanju pa si bomo ogledali kaj lahko s pomočjo teh optičnih pripomočkov opazujemo in kako so ti objekti vidni skozi omenjene optične pripomočke. Uvodoma si bomo pogledali še nekaj stvari pomembnih pri opazovanju nočnega neba z optičnimi pripomočki. Mednje prav gotovo sodi vidno polje in postavitev optičnih pripomočkov.

Optični pripomočki nam pri astronomskih opazovanjih odprejo povsem nov pogled v vesolje. Pri opazovanju bližnjih objektov kot so planeti našega osončja, Luna in Sonce lahko izkoristimo povečavo slike (poglavje 3.3) in si objekte ogledamo ustrezno povečane. Seveda moramo pri tem upoštevati maksimalno povečavo teleskopa, ki je odvisna od premera teleskopa (poglavje 3.3). Ker so omenjeni objekti praviloma zelo svetli za opazovanje ne potrebujemo teleskope z velikimi odprtinami. Za takšna opazovanja so torej prikladnejši lečni teleskopi (poglavje 3.3), ki dajejo zelo ostro sliko (slika 51a). Primeren pa je tudi lovski daljnogled (slika 51b), ki nam omogoča opazovanje večjih kraterjev na Luni, opazovanje planetov, nekaterih njihovih lun in kot bomo videli kasneje tudi nekaj objektov temnega vesolja (M13, M31, M41, M42, M45 – Priloga 2).

Opozorilo: Pri izbiri daljnogledov upoštevajmo, da imajo ti premer vsaj 50mm (12x50, 16x50, 9x63, …), da lahko s pomočjo njih dobro opazujemo tudi nekoliko temnejše objekte kot so Andromidena galaksija (M31), kroglasta kopica (M31), Orionova meglica (M42) in druge.

Slika 51: a) Lečni teleskop, primeren za opazovanje bližnjih svetlejših objektov. b) Daljnogled primeren za opazovanje Lune in drugih svetlih objektov.

50

Za opazovanje oddaljenih objektov temnega vesolja pa so prikladnejši zrcalni teleskopi (poglavje 3.3). Ti imajo v primerjavi z lečnimi teleskopi pri istih stroških nakupa praviloma večjo odprtino objektiva (slika 52) s čimer lahko zberejo več svetlobe in nam s tem omogočajo opazovanje temnejših objektov kot so razne kopice, meglice in galaksije (glej prilogo 2). Kje in kako opazujemo omenjene objekte si bomo ogledali v nadaljevanju (Meade, 2003).

Slika 52: Zrcalni teleskop s premerom objektiva (zrcala) 20cm. Večji premer objektiva v primerjavi z lečnimi teleskopi omogoča opazovanje temnejših objektov.

Zorno polje optičnih pripomočkov

Optični pripomočki nam torej omogočajo natančnejši pogled opazovanega dela neba. Pri tem velja omeniti, da je pri opazovanju posameznih objektov potrebno upoštevati tudi kotno velikost objekta oziroma zorno polje optičnega pripomočka. Zorno polje lovskih daljnogledov je običajno okoli 4P

0P-7P

0P in zavisi od povečave daljnogleda.

Primeri daljnogledov: Kot primer omenimo nekaj daljnogledov z različnimi zornimi polji. Daljnogled 7x50 s 7x povečavo, premerom objektiva 50mm in zornim poljem 5.6P

0P, daljnogled 10x50 z zornim poljem 4.8P

0P, daljnogled 16x50 z

zornim poljem 3.2P

0P in daljnogled 9x63 z zornim poljem 5.0P

0P.

Zorno polje teleskopa spreminjamo z menjavo okularjev (slika 53). Odvisno je od goriščne razdalje teleskopa, goriščne razdalje okularja in zornega polja okularja. Z menjavo okularjev spreminjamo tudi povečavo slike (glej poglavje 3.3).

51

Slika 53: Okularji. Z menjavo okularjev spreminjamo zorno polje vidno skozi teleskop in povečavo slike opazovanega objekta.

Zorno polje: Pri opazovanju s teleskopom LX200 katerega goriščna razdalja znaša 2000 mm, skozi 26 mm okular (Super-Plözl; Serija 4000; 52P

0P) vidimo zorno polje

40,6P

'P (52 P

0.P26 mm/2000 mm=0.676 P

0P ⇒ 40,6P

'P).

V primerjavi s teleskopi zajamemo v objektiv daljnogleda večji del neba. Seveda pa kljub temu ne moremo opazovati celotnih ozvezdij na nočnem nebu, saj posamezno ozvezdje pokriva večji del neba (slika 54).

Slika 54: a) Območje (zorno polje-4P

0P), ki ga zajamemo z običajnim lovskim

daljnogledom. b) Območje (40,6P

'P), ki ga vidimo skozi teleskop z goriščno razdaljo

2000 mm in 26 mm okularjem z zornim poljem 52P

0P. Na sliki sta prikazani dve zvezdi

blizu skupaj, ki ju na sliki a komajda ločimo. Stojalo in postavitev teleskopa

52

Omenimo še, da je pri opazovanju z optičnimi pripomočki poleg optike (poglavje 3.3)

pomembno tudi stojalo (slika 55) in sama postavitev teleskopa. Ker skozi teleskop oziroma daljnogled opazujemo le majhen del neba (slika 54) nam že najmanjši tresljaji povzročijo precejšno migetanje slike. Zardi tega je potrebno imeti masivno stabilno stojalo, ki čimbolj kompenzira tresljaje (slika 55a). Večja je povečava oziroma manjše je zorno polje, bolj je to pomembno. Seveda pa žal masivna stabilna stojala precej podražijo teleskop. Stojalo je pomembno tudi pri opazovanju z lovskim daljnogledom (slika 55b), saj se nam roke preveč tresejo, da bi lahko normalno opazovali nebesne objekte.

Opozorilo: Tudi pri opazovanju z lovskim daljnogledom je pomembno stojalo, saj se nam roke preveč tresejo, da bi lahko normalno opazovali objekte na nočnem nebu. Nekateri daljnogledi imajo nastavek za vijak s katerim ga pritrdimo na stojalo za druge pa si lahko nabavimo posebno držala v katera vpnemo daljnogled in ga pritrdimo na stojalo.

Slika 55: Pri opazovanju objektov na nočnem nebu je pomembno tudi stabilno stojalo, ki preprečuje tresenje slike. a) Pri opazovanju skozi teleskop pri večjih povečavah oziroma manjšem zornem polju potrebujemo masivno stabilno stojalo. b) Tudi pri opazovanju z lovskim daljnogledom potrebujemo ustrezno stojalo na katerega pritrdimo daljnogled.

Pri opazovanju je pomembno tudi to, kako postavimo teleskop. Ločimo dve vrsti postavitve teleskopov. To sta tako imenovana altazimutna postavitev (slika 56a in 57a) in ekvatorialna postavitev teleskopa (slika 56b in 57b). Pri altazimutni postavitvi se lahko teleskop prosto giblje po višini gor in dol in vodoravno po azimutu glede na smeri neba (slika 57a). To pomeni, da je potrebno med opazovanjem neprestano popravljati zasuk okoli obeh osi. Opazovani objekti namreč zaradi vrtenja Zemlje neprestano spreminjajo lego na nebu

53

tako po višini kot tudi glede na smeri neba (altazimutni koordinatni sistem). Z uporabo računalniške opreme postaja ta postavitev zaradi enostavnega vodenja vse bolj priljubljena (slika 57a). Pri ekvatorialni postavitvi teleskopa pa moramo eno od osi (polarno os) usmeriti proti nebesnemu polu (slika 57a). Med opazovanjem vrtimo teleskop zaradi vrtenja Zemlje le okoli polarne osi. Vrtenje okoli deklinacijske osi uporabljamo le pri sikanju posameznih objektov (ekvatorski koordinatni sistem).

Slika 56: Postavitev teleskopa. a) Altazimutna postavitev, kjer vrtimo teleskop okoli višinske in azimutne osi. b) Ekvatorialna postavitev teleskopa, kjer med opazovanjem vrtimo teleskop le okoli polarne osi. Pri iskanju objektov pa uporabljamo tudi deklinacijsko os.

Slika 57: Različni postavitvi zrcalnega teleskopa LX200. a) Altazimutna postavitev. b) Ekvatorialna postavitev. V nadaljevanju si bomo ogledali kako lahko konkretno opazujemo posamezne objekte na

nočnem nebu z omenjenimi optičnimi pripomočki kot sta lovski daljnogled in povprečen teleskop primeren za šolsko uporabo. Opazovanje je razdeljeno na opazovanje bližnjih

54

svetlejših objektov kot so Luna, Sonce in planeti, ter na opazovanje oddaljenih objektov temnega vesolja kot so razne kopic, meglice in galaksije. Opazovanje Lune

Za astronomska opazovanja v šoli je vsekakor najprimernejše opazovanje nam najbližjega nebesnega objekta, Lune. Luno je najprimerneje opazovati skozi optične pripomočke, ko se nahaja v bližini prvega krajca (slika 37 in 58). Luna je takrat vidna v večernih urah (slika 37 in 38b) in ni preveč osvetljena (slika 58). Polna Luna je namreč tako osvetljena, da nas pri opazovanju skozi teleskop že nekoliko zaslepi. V prid opazovanju, ko je Luna v bližini prvega ali zadnjega krajca govori tudi to, da so takrat zelo dobro vidni kraterji in gorovja, ki se nahajajo v bližini terminatorja (meja med osvetljenim in neosvetljenim delom Lunine površine – slika 58) Nekatere izmed njih lahko dobro opazujemo že skozi povprečen lovski daljnogled (10x50) (slika 58b). Robovi kraterjev mečejo v bližini terminatorja daljše sence, saj so tam osvetljeni od strani. Bolj od terminatorja se oddaljimo bolj padajo sončni žarki pravokotno na površje. Sence kraterjev so zaradi tega krajše in s tem slabše vidne z Zemlje (slika 58) (The full Moon Atlas, 2003).

Podobno kot prvi krajec je zaradi ugodne medsebojne lege Zemlje, Lune in Sonca primeren za opazovanje tudi čas okoli zadnjega krajca (slika 37). Luna je takrat prav tako osvetljena od strani in s tem primerna za opazovanje kraterjev na območju med osvetljenim in zatemnjenim delom Lune. Mogoče ob zadnjem krajcu moti dejstvo, da je Luna takrat vidna le v jutranjih urah (slika 37 in 38a). Lahko pa te dni uporabimo za daljša večerna opazovanja, kjer si lahko predhodno ogledamo posamezna ozvezdja in druge objekte temnega vesolja, ko nas sijaj od Lune še ne moti pri opazovanju. V jutranjih urah pa si ogledamo še Luno.

Slika 58: Luna v bližini prvega krajca je osvetljena v obliki črke »C«. a) Na robu med osvetljenim in zatemnjenim delom (terminator) so dobro vidni posamezni kraterji. b) Označene so posamezne skupine okoli 100km velikih kraterjiv, ki so dobro vidni že skozi povprečen lovski daljnogled (10x50). Pogled na Luno skozi teleskop nam ponudi ogromno kraterjev (slika 59), ki so posledica

padcev meteoritov na Luno. S primerno izbiro okularjev oziroma z ustrezno povečavo (glej

55

poglavje 3.3) si lahko ogledamo posamezne osvetljene predele Lune, kjer lahko opazujemo posamezna morja, kraterje in gorovja, ki se razprostirajo po Luninem površju (slika 59).

Slika 59: Pogled na Luno skozi teleskop nam ponudi ogromno kraterjev, ki so najbolje vidni ob robu osvetljenega iz zatemnjenega dela. Opazujemo lahko tudi posamezna morja.

V kolikor želimo opazovati celotno Luno (slika 60) jo moremo opazovati pod zornim kotom 0.5P

0P, kar pri teleskopu LX200 z goriščno razdaljo 2000 mm ustreza opazovanju skozi

20mm okular (Super-Plözl; Serija 4000; 52P

0P). Pri izbiri okularjev z manjšo goriščno razdaljo

pa lahko opazujemo le posamezne predele Lune, saj se zorno polje teleskopa sorazmerno s povečavo zmanjšuje (slika 61).

Opazovanje celotne Lune: V kolikor želimo v objektiv teleskopa zajeti celotno Luno, jo moramo opazovati pod zornim poljem 0.5P

0P. To ustreza opazovanju s

teleskopom LX200 katerega goriščna razdalja znaša 2000mm, skozi 20mm okular (Super-Plözl; Serija 4000; 52P

0P). Pri tem je povečava teleskopa 100x in s tem zorno

polje 52P

0P/100=5.2P

0P (glej sliko 60).

56

Slika 60: V kolikor želimo skozi objektiv teleskopa opazovati celotno Luno, mora biti zorno polje teleskopa 0.5P

0P. Beli krog ponazarja zorno polje vidno skozi teleskop

pri ustrezni izbiri okularja.

Slika 61: Primer opazovanja Lune skozi teleskop LX200 z goriščno razdaljo 2000mm. Beli krog ponazarja zorno polje vidno skozi objektiv teleskopa pri uporabi okularja (Super-Plözl; Serija 4000; 52 P

0P) z goriščno razdaljo 9.7 mm.

Primer opazovanja pri različnih povečavah

57

Omenili smo, da z ustrezno izbiro okularja spreminjamo povečavo opazovanega objekta

in s tem zorno polje vidno skozi objektiv teleskopa. Kot primer si poglejmo opazovanje Lune skozi 8'' teleskop LX200 z goriščno razdaljo 2000 mm (glej poglavje 3.3) pri različni izbiri okularjev (okularji z različnimi goriščnimi razdaljami).

Pri opazovanju skozi 20 mm okular (Super-Plözl; Serija 4000; 52P

0P) vidimo celotno Luno

na kateri so lepo prepoznavna nekatera morja (temnejše lise) in nekateri večji kraterji v bližini meje med osvetljenim in zatemnjenim delom Lune (slika 62a). Z uporabo okularja z manjšo goriščno razdaljo pa lahko opazujemo le del Lune. Na sliki 62a je prikazano območje vidno skozi okular (Super-Plözl; Serija 4000; 52P

0P) z goriščno razdaljo 6.4 mm.

Slika 62a: Večji krog prikazuje Luno vidno skozi teleskop LX200 z goriščno razdaljo 2000 mm pri uporabi okularja (Super-Plözl; Serija 4000; 52P

0P) z goriščno

razdaljo 20 mm. Manjši krog pa območje vidno pri uporabi okularja (Super-Plözl; Serija 4000; 52 P

0P) z goriščno razdaljo 6.4mm.

Pri uporabi okularja (Super-Plözl; Serija 4000; 52P

0P) z goriščno razdaljo 6.4mm že lahko

vidimo tudi manjše kraterje katerih premer je manjši kot 10km (slika 62b). Povečava slike je v tem primeru okoli 300x (glej poglavje 3.3). Na sliki 62b so lepo vidni trije nekoliko večji kraterji (Theophilus, Cyrillus in Catharina), ki jih lahko prepoznamo že iz slike 62a. Njihov premer znaša okoli 100km. V nadaljevanju si poglejmo te kraterje še pod večjo povečavo z uporabo okularja (Super-Plözl; Serija 4000; 52P

0P) z goriščno razdaljo 4mm (slika 62c).

58

Slika 62b: Luna vidna skozi teleskop LX200 z goriščno razdaljo 2000mm pri uporabi okularja (Super-Plözl; Serija 4000; 52P

0P) z goriščno razdaljo 6.4mm.

Iz slike 62c lahko razberemo, da smo z uporabo okularja (Super-Plözl; Serija 4000; 52P

0P) z

goriščno razdaljo 4mm sliko še povečali. Povečava v tem primeru znaša okoli 500x. Razvidno pa je tudi, da je slika postala temnejša in zamegljena. V primerjavi s sliko 62b iz slike 62c ne moremo razbrati dodatnih podrobnosti kar priča o tem, da v tem primeru nima smisla še dodatno povečevati sliko, saj ta postaja nejasna in neprimerna za opazovanje. Pri večjih povečavah bi bila slika jasna, če bi imeli teleskop z večjim objektivom (glej poglavje 3.3).

Slika 62c: Luna vidna skozi teleskop LX200 z goriščno razdaljo 2000 mm pri uporabi okularja (Super-Plözl; Serija 4000; 52P

0P) z goriščno razdaljo 4mm. Iz slike je

razvidno, da pri tej povečavi postane slika temnejša in meglena.

59

Opazovanje polne Lune

Omenili smo že, da polna Luna zaradi blišča ni najprimernejša za opazovanja s teleskopom. Priporočljiva je uporaba posebni filtrov za Luno, ki absorbirajo del odbite sončeve svetlobe od Lune. Ob polni Luni skozi teleskop kraterjev skorajda ne opazimo (slika 63), saj njihovi robovi zaradi navpičnih sončnih žarkov pravzaprav ne mečejo senc. Opazujemo lahko le posamezna morja, ki so zaradi različne sestave tal videti nekoliko temnejša in nekaj najsvetlejših kraterjev kot so Tycho, Copernicus, Kepler, Aristotel itd. (slika 63). Posamezna morja in svetlejše kraterje lahko lepo opazujemo tudi skozi povprečen lovski daljnogled (slika 63).

Slika 63: Polna luna vidna skozi povprečen lovski daljnogled (10x50). Opazimo lahko različna morja (temnejše lise) in nekaj svetlejših kraterjev.

60

Opazovanje Sonca

Pri opazovanju Sonca s pomočjo teleskopa velja poudariti, da so vsa tovrstna opazovanja ob nepravilni pripravi in opremi izredno nevarna za oči. Kadar opazujemo Sonce neposredno skozi teleskop oziroma daljnogled je obvezna uporaba posebnih zaščitnih filtrov (slika 64). Že pogled s prostimi očmi proti Soncu nas popolnoma zaslepi, pri pogledu skozi daljnogled oziroma teleskop brez zaščitnih filtrov pa lahko imamo v trenutku trajne poškodbe oči. Teleskop namreč zbere veliko več svetlobe kot prosto oko (glej poglavje 3.3). Zbrana svetloba pa nam trajno poškoduje oči o čemer priča že navaden papir, ki pod vplivom zbranih sončnih žarkov v trenutku zagori (slika 65).

Slika 64: Pri opazovanju Sonca skozi daljnogled oziroma teleskop je obvezna uporaba zaščitnih filtrov.

Slika 65: Zbrani žarki sončne svetlobe lahko v trenutku zakurijo papir.

61

Opazovanje Sonca: Pri opazovanju Sonca neposredno skozi teleskop oziroma daljnogled je obvezna uporaba posebnih zaščitnih filtrov (slika 64). Ker teleskop oziroma daljnogled zbere veliko več svetlobe kot prosto oko (poglavje 3.3) lahko imamo pri opazovanju brez filtra v trenutku trajne poškodbe oči.

Pri direktnem opazovanju skozi teleskop z filtrom (Millerjeva folija) je lepo viden rob Sonca (slika 66). Filter absorbira toliko svetlobe, da je ozadje (nebo) temno, Sonce pa vidimo kot svetlo ploščico z ostrim nekoliko zatemnjenim robom (slika 66). Temu pravimo robna zatemnitev, ki je posledica Sončeve atmosfere. Na sliki lahko lepo opazimo tudi posamezne skupine peg (Moore, 1999; Rigutti, 1996). To so nekoliko hladnejši deli na površju Sonca, ki so zaradi tega videti temni. Število sončnih peg je odvisno od Sončeve aktivnosti, ki se periodično spreminja vsakih 11 let. Pri nekoliko večji povečavi (310x – slika 67) pa je lepo vidna tudi razlika med senco in polsenco pri posameznih pegah (Moore, 1999; Rigutti, 1996) (slika 67).

Slika 66: Sonce pri direktnem opazovanju skozi teleskop (LX200 z goriščno razdaljo 2000mm) z zaščitnim filtrom (Millerjeva folija) pri uporabi okularja (Super-Plözl; Serija 4000; 52P

0P) z goriščno razdaljo 12.4 mm. Na sliki je vidna robna zatemnitev

Sonca in posamezne skupine Sončevih peg. Beli krog ponazarja zorno polje okoli 19'.

62

Slika 67: Sonce pri direktnem opazovanju skozi teleskop (LX200 z goriščno razdaljo 2000 mm) z zaščitnim filtrom (Millerjeva folija) pri uporabi okularja (Super-Plözl; Serija 4000; 52P

0P) z goriščno razdaljo 6.4 mm. Na sliki je vidna skupina peg. Pri

posameznih pegah lahko lepo ločimo med senco in polsenco. Beli krog ponazarja zorno polje okoli 10'.

Opazovanje sončevih peg: Pri opazovanju sončevih peg si lahko pomagamo z ineternetnim naslovom (http://sohowww.nascom.nasa.gov) kjer so objavljene fotografije Sonca skozi različne filtre. Fotografije so posnete s satelitom SOHO, ki neprestano spremlja aktivnost Sonca.

http://sohowww.nascom.nasa.gov

Primerno in za oči nenevarno pa je posredno opazovanje Sonca. Pri tem sliko, ki jo zbere teleskop brez filtra projiciramo na beli papir, ki ga ob robih nekoliko zatemnimo. Najprimernejša je kar na eni strani odprta škatla (slika 68). Na sliki, ki nastane na papirju lahko lepo zaznamo rob Sonca in skupine peg na Soncu (slika 68). Pri nekoliko večji povečavi lahko lepo zaznamo tudi polsence, ki se nahajajo ob robovih peg. Velikost slike je odvisna od tega kako daleč od okularja se nahaja papir. Seveda pa z večanjem slike postaja ta temnejša in meglena.

63

Slika 68: Posredno opazovanje Sonca. Sliko Sonca projiciramo na bel papir, ki se nahaja na dnu škatle. Stranice škatle dajejo senco in s tem omogočajo boljšo vidljivost slike.

Opazovanje planetov in njihovih lun

Pri opazovanju planetov s prostimi očmi smo omenili kje in kako lahko opazujemo posamezne planete s prostimi očmi. Omenili smo nekaj najsvetleje vidnih planetov na nočnem nebu. Sedaj pa si poglejmo kako posamezne planete vidimo skozi teleskop.

Opazovanje Merkurja skozi teleskop je nekoliko težavno saj je najbližje Soncu in se

zaradi tega pri opazovanju z Zemlje nahaja vedno v bližini Sonca. Skozi teleskop ga vidimo le kot majhno ploščico. Skozi teleskop ga lahko opazujemo tudi takrat, ko prečka Sončevo površje (slika 69). Seveda z obvezno uporabo filtra. Kdaj je takšen pojav viden z naših krajev opazovanja si lahko pomagamo z računalniškim programom Starry Night.

Podobno koz za Merkur velja tudi za Venero, da se nahaja v bližini Sonca. Vendar se

Venera bolj oddalji od Sonca, hkrati pa je tudi veliko svetlejša in s tem brez težav prepoznavna na nebu (glej opazovanje planetov s prostimi očmi). Pri opazovanju Venere skozi teleskop se da lepo opazovati tudi Venerine mene (slika 70), ki se zaradi različne medsebojne lege Sonca, Venere in Zemlje spreminjajo podobno kot pri Luni. Kadar je Venera vidna zvečer jo vidimo v obliki črke »D« (slika 70), kadar jo opazujemo zjutraj pa v obliki črke »C«. Zaradi medsebojnega gibanja Zemlje in Venere, vidimo Venero navidezno največjo, ko je v obliki srpa in navidezno najmanjšo, ko je polna. S prostimi očmi ne razločimo Venerine mene, Venero vidimo le bolj ali manj svetlo.

64

Slika 69: Opazovanje Merkurja pri prečkanju Sončeve ploskve. Pojav je bil viden iz naših krajev 7. 5. 2003.

Slika 70: Skozi teleskop lahko opazimo Venerine mene.

Mars je za opazovanje s teleskopom kar primeren. Ko je v ugodnem položaju (blizu

Zemlje), se mu kotna velikost nekoliko poveča in ob ugodnih razmerah lahko tudi z amaterskimi teleskopi prepoznamo nekaj podrobnosti na njem. Vsekakor ga prepoznamo kot rdeč planet. Njegovo rdečo barvo zaznamo že s prostimi očmi. Ob ugodnih pogojih lahko skozi teleskop zaznamo na Marsu tudi polarno kapo. Ob izredno ugodnih razmerah in z nekoliko boljšimi teleskopi (premer objektiva 10'' – slika 71) pa lahko na površini planeta opazimo tudi druge površinske tvorbe kot so gorovja, vendar bomo to z amaterskimi teleskopi le redko uspeli opaziti. Poleg že omenjenih pogojev za opazovanje velja tu omeniti še viharje na Marsu, ki dvignejo prah in s tem onemogočijo spremljanje podrobnosti na njegovi površini.

65

Slika 71: Mars viden skozi 10'' LX200 teleskop. Na sliki levo zgoraj je prepoznavna polarna kapa. Na površini pa si vidne tudi posamezne lise, ki ponazarjajo različno strukturo površja.

Zelo primeren za opazovanje s teleskopom pa je naš največji planet Jupiter. Kadar je viden na nočnem nebu ga ne moremo zgrešiti, saj je veliko svetlejši od ostalih zvezd in planetov (glej opazovanje planetov s prostimi očmi). Jupiter se z amaterskimi teleskopi splača opazovati na dveh povečavah. Pri manjši povečavi bomo videli planet kot svetlo kroglo v sredini, okoli njega pa bomo lahko opazovali krožeče lune. Lepo so prepoznavne štiri Galilejeve lune (Io, Evropa, Ganimed in Kalisto – slika 72), ki so vidne tudi skozi lovski daljnogled. Z opazovanjem po več ur ali dni lahko zasledujemo tudi gibanje lun okoli Jupitra (slika 72). Vidimo, da notranje lune krožijo hitreje.

Slika 72: Opazovanje Jupitrovih lun skozi teleskop (LX200 z goriščno razdaljo 2000mm) pri uporabi okularja (Super-Plözl; Serija 4000; 52 P

0P) z goriščno razdaljo

12.4 mm. Sliki prikazujeta spremembe leg Jupitrovih lun v dveh zaporednih večerih. Beli krog ponazarja zorno polje okoli 19'.

66

Pri opazovanju Jupitra na večji povečavi lun, ki se nahajajo dalj od planeta ne vidimo, ker so izven vidnega polja. Lahko pa opazujemo nekatere podrobnosti na Jupitru. Opazimo, da je progast planet, saj si na njem v isti ravnini kakor lune, sledijo svetle in temnejše proge (slika 73). Proge povzročajo močni vetrovi, ki pihajo v nasprotnih smer in s tem premikajo Jupitrovo plinasto površje. Skozi teleskop lahko na Jupitru opazujemo tudi znamenito rdečo pego. Vidimo jo kot temnejšo odebelitev enega izmed temnih pasov (slika 73 – na sredini levo). Zaradi vrtenja Jupitra okoli svoje osi ni nujno, da bomo rdečo pego vedno videli, ko opazujemo Jupiter s teleskopom. Ravno z opazovanjem rdeče pege lahko sami izmerimo čas vrtenja planeta okoli svoje osi.

Slika 73: Jupiter viden skozi teleskop (LX200 z goriščno razdaljo 2000 mm) pri uporabi okularja (Super-Plözl; Serija 4000; 52P

0P) z goriščno razdaljo 4 mm. Na

Jupitrovem površju lahko opazimo posamezne proge. Beli krog ponazarja zorno polje okoli 6'.

Saturn je zaradi svoje velikosti in svojih značilnosti poleg Jupitra izredno priljubljen za opazovanje skozi teleskop. Tudi Saturn je zelo svetel na nebu in ga z lahkoto najdemo (slika 43). Podobno kot pri Jupitru lahko tudi pri Saturnu na manjši povečavi opazujemo njegove lune, vendar bodo manj prepoznavne. Sam planet na svojem površju nima posebnih zanimivosti, saj je enotne svetlo rumene barve. Najbolj zanimiv je njegov kolobar (slika 74). Včasih se Saturn postavi v položaj, pri katerem je Zemlja ravno v ravnini kolobarja. Takrat kolobarja ne vidimo, vendar ta pojav ni tako dolgotrajen. Večinoma bomo okoli Saturna kolobar lahko zaznali, že tudi s slabšimi teleskopi. Kolobarje lahko zadovoljivo opazujemo tudi z daljnogledom z odprtino več kot 5cm in vsaj 20-kratno povečavo (20x63). Pri ugodnih razmerah pa bomo lahko z malce boljšim teleskopom (premer objektiva 8'') uzrli celo vrzel v kolobarju, to je največja izmed mnogih prekinitev Saturnovega kolobarja.

67

Slika 74: Saturn viden skozi teleskop (LX200 z goriščno razdaljo 2000 mm) pri uporabi okularja (Super-Plözl; Serija 4000; 52P

0P) z goriščno razdaljo 4 mm. Na sliki je

lepo viden Saturnov obroč. Beli krog ponazarja zorno polje okoli 6'.

Planeti Uran, Neptun in Pluton pa za opazovanje skozi teleskop niso tako zanimivi. Vidimo jih kot šibke zvezde na nočnem nebu. Podrobnosti skozi teleskop ne moremo zaznati, ker so ti planeti glede na svojo velikost že preveč oddaljeni. Čez daljše obdobje lahko s pomočjo teleskopa zasledujemo le njihovo gibanje na zvezdnem ozadju. Pri iskanju teh planetov si lahko pomagamo z računalniškimi programi in internetom (glej poglavje 3.2). Opazovanje posameznih zvezd

V poglavju 4.2 smo si ogledali kako vidimo s prostimi očmi posamezne zvezde, ki sestavljajo posamezna ozvezdja. Pri opazovanju zvezd skozi teleskop pa v bistvu ne vidimo skoraj nič novega. Zvezde so namreč od nas tako oddaljene, da niti z najboljšimi teleskopi na Zemlji ne moremo opazovati njihovega površja, razen seveda pri Soncu. Teleskop nam sicer zbere več svetlobe kot oko in lahko zaradi tega gledamo tudi manj svetle zvezde (glej mejno magnitudo teleskopa – poglavje 3.3).

Pri opazovanju zvezd skozi teleskop oziroma daljnogled lahko zaradi večje količine zbrane svetlobe kot pri očesu, opazimo tudi barve zvezd. Različne barve so posledica različnih temperatur na površju zvezd. Na podlagi tega razdelimo zvezde v različne spektralne razrede. Hladnejše zvezde (3000P

0 PC-3500P

0 PC) so rdečkaste barve. To so rdeče

orjakinje (Betelgeza – ozvezdje Orion; glej sliko 30 in 31). Nekoliko bolj vroče zvezde (4000P

0

PC-5000P

0 PC) so oranžnate barve. Tipična takšna zvezda je Arktur, ki je lepo vidna v poletnih

mesecih (slika 28 in 29). Zvezde s temperaturo površja okoli 5500P

0 PC-6500P

0 PC so rumenkaste

barve. V to skupino spada tudi naše Sonce. Zvezde s temperaturo površja okoli 7500P

0 PC so

zelenkaste, zvezde s temperaturo okoli 10000P

0 PC (Sirij – ozvezdje Veliki pes; glej sliko 30 in

31) pa postanejo belkaste barve. Zvezde z še višjo temperaturo okoli 25000P

0 PC pa sijejo že

nekoliko v modrikasti barvi (Rigel – ozvezdje Orion; glej sliko 30 in 31)

68

Pri opazovanju posameznih zvezd opazimo tudi, da je veliko zvezd dvozvezdij, ki so lahko prava ali pa navidezna dvozvezdja. Na podlagi posameznih dvozvezdij lahko tudi določimo ločljivost teleskopa (glej poglavje 3.3). Z daljnogledom z odprtino 5 cm lahko teoretično razločimo 3'', z daljnogledom z odprtino 10cm 1.5'' in z daljnogledom z odprtino 15 cm 1''. Zardi različnih vzrokov v praksi razločujemo slabše. Spomnimo se dvozvezdja v Velikem vozu (Velikem medvedu). To sta zvezdi Mizar in Alkor, ki ju s prostimi očmi skorajda ne moremo ločiti (slika 20), skozi teleskop pa med njima opazimo še druge zvezde. Ena izmed dvozvezdij je tudi γ Leva. Navidezni razmik med zvezdama je 4''. To pomeni, da bi razločili skrajna robova pokonci postavljene škatlice na razdalji 2 km. Če z daljnogledom razločimo γ Leva lahko rečemo, da imamo dober daljnogled. Opazovanje Messierjevih objektov

Nebesni objekti, ki se razlikujejo od navidez točkastih zvezd so pritegnili pozornost že pri prvih astronomih, ki so nebo opazovali s teleskopi. Mednje prav gotovo sodi Charles Messier (1730-1817), ki se je lotil sistematičnega oštevilčevanja nebesnih objektov, ki niso zvezde. Mednje sodijo razne kopice, galaksije in meglice. Kasneje so njegovi nasledniki dopolnjevali seznam, tako da danes na Messierjevemu seznamu zasledimo 110 nebesnih objektov (glej prilogo 2).

V katalogu Messierjevih objektov Priloga 2 najdemo precej kroglastih kopic (Moore, 1999; Rigutti, 1996). Ker se nahajajo v različnih ozvezdjih, so primerne za opazovanja ob določenih mesecih v letu (glej opazovanje ozvezdij s prostimi očmi – poglavje 4.2). Najlepše vidna kroglasta kopica je prav gotovo M13 v ozvezdju Herkulesa (slika 75). Iz slike 76 lahko vidimo, da na robu kroglaste kopice že lahko zaznamo tudi posamezne zvezde, medtem ko so zvezde na sredini preveč na gosto, da bi jih lahko ločili med seboj. Za opazovanje primerno velja še omeniti kroglasto kopico M22 v ozvezdju Strelca (slika 19), kroglasto kopico M5 v ozvezdju Kače in M4 v ozvezdju Škorpijona (slika 29) (glej prilogo 2).

Slika 75: Lega kroglaste kopice v ozvezdju Herkules, ki ga lahko najdemo s pomočjo Velikega medveda.

69

Slika 76: Kroglasta kopica M31 vidna skozi teleskop (LX200 z goriščno razdaljo 2000mm) pri uporabi okularja (Super-Plözl; Serija 4000; 52 P

0P) z goriščno razdaljo

20 mm. Na robu kroglaste kopice lahko prepoznamo posamezne zvezde. Beli krog ponazarja zorno polje okoli 31'.

Poleg kroglastih kopic lahko s teleskopom na nebu najdemo tudi precej razsutih kopic (glej prilogo 2). Za razliko od kroglastih kopic razsute kopice nimajo simetrične oblike. Zvezde so pri teh kopicah običajno mlajše, nekatere šele nastajajo (Moore, 1999). Zanimiv primer za opazovanje, tudi skozi lovski daljnogled, je razsuta kopica M45, ki jo imenujemo Plejade (slika 77). S prostimi očmi je vidnih šest svetlih zvezd, skozi daljnogled pa jih lahko vidimo veliko več (slika 77). Kopica se nahaja v ozvezdju Bika (slika 30 in 31).

Slika 77: Razsuta kopica M45 – Plejade vidna skozi lovski daljnogled. Na sliki je vidnih veliko več zvezd kot s prostimi očmi. S prostimi očmi vidimo le šest najsvetlejših zvezd. Beli krog označuje zorno polje 2P

0P.

70

Lep primer za opazovanje skozi teleskop oziroma lovski daljnogled je tudi razsuta kopica

M41 (slika 78), ki se nahaja v ozvezdju Velikega psa 4P

0P južno od Sirija (slika 30 in 31).

Primerna za opazovanje je tudi razsuta kopica M44 v ozvezdju Raka, razsute kopice M21, M23, M24 in M25 v ozvezdju Strelca, M52 v ozvezdju Kasiopeje in še nekatere druge (glej priklogo 2 – Messierjevi objekti)

Slika 78: Razsuta kopica M41 vidna skozi teleskop (LX200 z goriščno razdaljo 2000mm) pri uporabi okularja (Super-Plözl; Serija 4000; 44 P

0P) z goriščno razdaljo

40 mm. Na sliki je vidno veliko število posameznih zvezd, ki so gravitacijsko povezane. Beli krog ponazarja zorno polje okoli 53'.

Poleg omenjenih kopic lahko na nebu opazujemo tudi razne meglice. Tako imenovane planetarne meglice so krogelne lupine redkega plina, ki ga je v prostor okoli sebe odpihnila zvezda v središču (Moore, 1999; Rigutti, 1996). Tipični predstavnik takšne meglice je M57 v ozvezdju Lire (slika 26 in 27). Skozi teleskop jo vidimo kot svetel obroč (slika 79). Poznamo pa tudi meglice, kjer nastajajo nove zvezde. Predstavnik takšne meglice je M42 v ozvezdju Oriona (slika 80). Nahaja se nekoliko pod Orionovim pasom, ki ga Slovenci imenujemo kosci (slika 30 in 31). Orionovo meglico M42 zlahka opazujemo tudi skozi lovski daljnogled. Podobne meglice primerne za opazovanje skozi teleskop so še M8, M17 in M20 v ozvezdju Strelca ter M43 v ozvezdju Oriona.

71

Slika 79: Planetarna meglica M57 vidna skozi teleskop (LX200 z goriščno razdaljo 2000 mm) pri uporabi okularja (Super-Plözl; Serija 4000; 52P

0P) z goriščno razdaljo

12.4 mm. Beli krog ponazarja zorno polje okoli 19'.

Slika 80: Orionova meglica M42 vidna skozi teleskop (LX200 z goriščno razdaljo 2000 mm) pri uporabi okularja (Super-Plözl; Serija 4000; 52P

0P) z goriščno razdaljo

26 mm. Beli krog ponazarja zorno polje okoli 41'.

Do sedaj omenjeni Messierjevi objekti (kroglaste in razsute kopice ter meglice) se nahajajo v naši Galaksiji. Seveda pa je v vesolju tudi ogromno drugih galaksij. Nekatere izmed njih lahko opazujemo tudi skozi amaterski teleskop oziroma lovski daljnogled. Nam najbližja galaksija je Andromedina galaksija M31 (slika 81), ki jo lahko lepo opazujemo že skozi lovski daljnogled. Galaksija primerna za opazovanje je še M81 v ozvezdju Velikega

72

medveda. Ob dobrih pogojih opazovanja je galaksija vidna tudi skozi lovski daljnogled. Skozi teleskop lahko opazujemo še M82 v Velikem medvedu, M51 v ozvezdju Lovski psi, nekatere galaksije v ozvezdju Leva in še nekatere druge galaksije, ki so sicer že nekoliko težje vidljive (glej prilogo 2).

Slika 81: Andromidina galaksija M31 vidna skozi teleskop (LX200 z goriščno razdaljo 2000 mm) pri uporabi okularja (Super-Plözl; Serija 4000; 52P

0P) z goriščno

razdaljo 26 mm. Beli krog ponazarja zorno polje okoli 41'.

Opazovanje objektov na zemlji: Omenimo še, da je poučno teleskop naravnati tudi na kakšen objekt na Zemlji. Primerne so razne osvetljene stavbe kot naprimer osvetljene cerkve na hribih. Pri opazovanju teh objektov lahko uporabljamo različne okularje in s tem spreminjamo povečavo. Poučno pa je tudi, da vidimo kako je slika obrnjena zaradi loma na lečah oziroma odboja od zrcala. Primeren objekt za tovrstna opazovanja je ura na zvoniku.

73

5 Zaključek

Sistematična razčlenitev nebesnih objektov glede na način opazovanja služi kot pripomoček pri opazovanju objektov na nočnem nebu. Diplomsko delo je lahko s tem odličen pripomoček učiteljem pri načrtovanju opazovanja nočnega neba. Še posebej to velja za učitelje, ki poučujejo izbirni predmet Astronomija v novi devetletni osnovni šoli, saj so opazovanja nočnega neba ključni del amaterske astronomije.

Razdelitev objektov na nočnem nebu glede na njihovo vidljivost nam olajša izbiro

objektov, ki jih želimo opazovati na nočnem nebu. Posebej je narejen poudarek na opazovanju s prostimi očmi, saj vsi nimajo dostopa do dragih optičnih pripomočkov. V tem delu je prikazano tudi sistematično iskanje posameznih ozvezdij, kar nam še posebej koristi pri orientaciji oziroma iskanju posameznih objektov na nočnem nebu. Poudarek je narejen na nekaterih dobro vidnih in prepoznavnih ozvezdjih vidnih v različnih letnih časih. Ta ozvezdja bi naj učenci znali poiskat tudi sami v naravi, še posebej to velja za učence izbirnega predmeta Astronomija. Na severnem delu neba lahko posamezna ozvezdja poiščemo s pomočjo ozvezdja Veliki voz, ki ga skoraj vsi dobro poznajo. S pomočjo Velikega voza lahko poiščemo tudi severnico in se na ta način orientiramo v naravi. Pomembno je tudi, da znamo ločiti planete od zvezd. V ta namen je prikazano tudi opazovanje planetov s prostimi očmi. Planeti se nahajajo na ekliptiki, ki se pozimi v večernih urah nahaja višje na nebu kot poleti. Zaradi višje lege so torej pogoji za opazovanje planetov pozimi boljši kot poleti. Poleg zvezd in planetov pa lahko na nočnem nebu s prostimi očmi opazujemo tudi satelite, komete in meteorje. Seveda ne smemo pozabiti tudi na Luno, ki je vidna v različnih menah. Pri opazovanju si lahko pomagamo tudi z raznimi računalniškimi programi. Ti so v nalogi tudi posebej poudarjeni, saj je dostop do njih, v današnjem času napredne informacijske tehnologije, omogočen že skoraj vsakemu.

Poleg opazovanja s prostimi očmi obravnava posebno poglavje tudi opazovanje nebesnih

objektov skozi optične pripomočke kot sta lovski daljnogled in teleskop. Predstavljene so osnovne karakteristike teleskopov na katere moramo biti še posebej pozorni pri nakupu teleskopa. Tu velja še posebej omeniti, da je maksimalna smiselna povečava teleskopa odvisna od premera objektiva teleskopa. Takšni nasveti so koristni predvsem za učitelje, ki se odločajo za nakup teleskopa namenjenega za šolska opazovanja. Ker so teleskopi zelo dragi, so prikazani tudi objekti primerni za opazovanje z lovskim daljnogledom. Ta je namreč cenejši in s tem lažje dostopen širši množici. Pri opazovanju skozi lovski daljnogled velja zagotovo omeniti opazovanje Lune, planetov in nekaterih objektov temnega vesolju. Posebej velja izpostaviti razsuto kopico Plejade, kroglasto kopico v ozvezdju Herkulesa (M13), Andromedino galaksijo (M31), Orionovo meglico (M42) in še nekatere druge objekte, ki jih najdemo v Messierjevem katalogu.

Zardi slik nebesnih objektov, ki so jih posneli veliki teleskopi in posamezne sonde so

včasih pričakovanja pri prvem pogledu skozi teleskop prevelika. V ta namen so prikazane posamezne slike nebesnih objektov, ki jih vidimo skozi lovski daljnogled oziroma teleskop primeren za šolsko uporabo. To velja še posebej za planete na katerih kljub dobremu teleskopu ne moremo zaznati toliko podrobnosti kot smo jih vajeni z raznih slik. S tem je narejen pregled slik posameznih objektov vidnih skozi teleskop, kar služi predvsem tistim, ki se odločajo za nakup teleskopa.

74

Literatura

Astronomsko društvo Polaris. (b.d.). Pridobljeno 18. 11. 2003 iz http://www.adpolaris-drustvo.si

Avsec, F. in Prosen, M. (1993). Astronomija. Ljubljana: Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije.

Grubelnik, V. in Repnik, R. (2002). Osnovne karakteristike teleskopov. Astronomi v Kmici, V., 11-15.

Grubelnik, V. in Repnik, R. (2003). Opazovanje nočnega neba s pomočjo računalniškega programa »Starry night«. Astronomi v Kmici, VI., 14-18.

Henarejos, P. (1998). Der kleine Himmelsführer.Sterne, Planeten und das Weltall. Köln: Könemann.

Kambič, B. (2001). Zvezdni atlas za epoho 2000: severna in južna poobla z zvezdami do 6,5 magnitude (I.del – zvezdne karte). Ljubljana: Cambio.

Kambič, B. (2001). Zvezdni atlas za epoho 2000: severna in južna poobla z zvezdami do 6,5 magnitude (II.del –navodila za uporabo, sezonske karte, tabele). Ljubljana: Cambio.

Meade. (b.d.). Pridobljeno 21. 08. 2003 iz http://www.meade.com

Moore, P. (1999). Atlas vesolja.Ljubljana: Mladinska knjiga.

Muirden, J. (1995). Pocket Guide Astronomy. London: Larousse.

TOptical terms and characteristics of telescopes.(b.d.). Pridobljeno 15. 12. 2003 iz http://www.celestron.com/tb-trms.htm

Prosen, M. (1996). Opazujemo zvezde in planete. Gea, VI (3), 29-60.

Prosen, M. (1997). Iz astronomskega mlina. Gea, VII (2), 29-60.

Prosen, M. (1999). Skrivnosti dneva in noči. Ljubljana: Založništvo Jutro.

Prosen, M. in Prosen, S. (2002). Zvezdni miti in legende. Ljubljana: Založništvo Jutro.

Ranzinger, P. (1981). Presekova zvezdna karta. Ljubljana: Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije.

Repnik, R. (2000). Preproste vaje iz astronomije. Astronomi v Kmici, III., 13-17.

Rigutti, M. (1996). Naravoslovni atlasi. Astronomija. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Roy, A. (1999). Oxfordova enciklopedija astronomije. Ljubljana: DZS.

Skymap, Pridobljeno 3. 8. 2003, iz HhttpH://www.skymap.com

75

HStarry Night. Pridobljeno 5. 5. 2003, iz http://www.starrynight.comH

HHeavens-Above. Pridobljeno 17. 4. 2003, iz http://www.heavens-above.com H

The full moon atlas. (b.d.). Pridobljeno 10. 9. 2003, iz http://www.lunarrepublic.com/atlas/index.shtml

(The full Moon Atlas, 2003)

Triglav, M. (2000). Meteorji. Ljubljana: Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije.

Verdet, J.-P. (1996). Nebo – red in nered. Ljubljana: DZS.

Virtual Moon Atlas. (b.d.). Pridobljeno 11. 9. 2003 iz http://www.astrosurf.com/avl/UK_index.html

76

PRILOGA 1: Načrt za izdelavo zvezdne karte

77

Tule noter vstavi zvezdno karto

78

PRILOGA 2: Tabela Messierjevih objektov

Obj Tež. Tip m d' RA (h:m) DE ( P

0P: ') Ozv.slo.ime Ozv.

lat.ime Slika

M1 T PM 8,4 5 5:34,5 +22:01 Bik Tau. HH

M2 T KK 6,5 13 21:33,5 -0:49 Vodnar Aqr.

M3 L KK 6,4 16 13:42,2 +28:23 Lovski psi CVn.

M4 L KK 5,9 26 16:23,6 -26:32 Škorpijon Sco.

M5 O KK 5,8 17 15:18,6 +2:05 Kača Ser.

M6 V RK 4,2 15 17:40,1 -32:13 Škorpijon Sco.

M7 V RK 3,3 80 17:53,9 -34:49 Škorpijon Sco.

M8 T M 5,8 50 18:03,8 -24:23 Strelec Sgr.

M9 S KK 7,9 9 17:19,2 -18:31 Kačenosec Oph.

M10 L KK 6,6 15 16:57,1 -4:06 Kačenosec Oph.

M11 L RK 5,8 14 18:51,1 -6:16 Ščit Sct.

M12 L KK 6,6 15 16:47,2 -1:57 Kačenosec Oph.

M13 O KK 5,9 17 16:41,7 +36:28 Herkul Her.

M14 S KK 7,6 12 17:37,6 -3:15 Kačenosec Oph.

M15 S KK 6,4 12 21:30,0 +12:10 Pegaz Peg.

M16 T M 7,0 30 18:18,8 -13:47 Kača Ser.

79

M17 T M 6,0 40 18:20,8 -16:11 Strelec Sgr.

M18 S RK 6,9 9 18:19,9 -17:08 Strelec Sgr.

M19 T KK 7,2 14 17:02,6 -26:16 Kačenosec Oph.

M20 T M 6,3 28 18:02,6 -23:02 Strelec Sgr.

M21 S RK 5,9 13 18:04,6 -22:30 Strelec Sgr.

M22 T KK 5,1 24 18:36,4 -23:54 Strelec Sgr.

M23 S RK 5,5 27 17:56,8 -19:01 Strelec Sgr.

M24 L RK 4,5 80 18:16,9 -18:29 Strelec Sgr.

M25 S RK 4,6 32 18:31,6 -19:15 Strelec Sgr.

M26 S RK 8,0 15 18:45,2 -9:24 Ščit Sct.

M27 S PM 7,6 6 19:59,6 +22:43 Lisička Vul.

M28 T KK 6,9 11 18:24,5 -24:52 Strelec Sgr.

M29 L RK 6,6 7 20:23,9 +38:32 Labod Cyg.

M30 V KK 7,5 11 21:40,4 -23:11 Kozorog Cap.

M31 O GA 3,5 150 0:42,7 +41:16 Andromeda And.

M32 L GA 8,2 7 0:42,7 +40:52 Andromeda And.

M33 T GA 5,7 50 1:33,9 +30:39 Trikotnik Tri.

M34 L RK 5,2 35 2:42,0 +42:47 Perzej Per.

80

M35 L RK 5,1 28 6:08,9 +24:20 Dvojčka Gem.

M36 L RK 6,0 12 5:36,1 +34:08 Voznik Aur.

M37 L RK 5,6 24 5:52,4 +32:33 Voznik Aur.

M38 L RK 6,4 21 5:28,7 +35:50 Voznik Aur.

M39 O RK 4,6 32 21:32,2 +48:26 Labod Cyg.

M40 T M 8,0 1 12:22,4 +58:05 Ve. medved UMa.

M41 L RK 4,5 38 6:47,0 -20:44 Veliki pes CMa.

M42 L M 4,0 60 5:35,4 -5:27 Orion Ori.

M43 L M 9,0 17 5:35,6 -5:16 Orion Ori.

M44 L RK 3,1 95 8:40,1 +19:59 Rak Cnc.

M45 O RK 1,2 110 3:47,0 +24:07 Bik Tau.

M46 S RK 6,1 27 7:41,8 -14:49 Krma Pup.

M47 L RK 4,4 30 7:36,6 -14:30 Krma Pup.

M48 L RK 5,8 54 8:13,8 -5:48 Vodna kača Hya.

M49 T GA 8,4 8 12:29,8 +8:00 Devica Vir.

M50 S RK 5,9 16 7:03,2 -8:20 Enorog Mon.

M51 T GA 8,4 9 13:29,9 +47:12 Lovski psi CVn.

M52 L RK 6,9 13 23:24,2 +61:35 Kasiopeja Cas.

81

M53 S KK 7,7 13 13:12,9 +18:10 Bere. kodri Com.

M54 V KK 7,7 9 18:55,1 -30:29 Strelec Sgr.

M55 V KK 7,0 19 19:40,0 -30:58 Strelec Sgr.

M56 S KK 8,3 7 19:16,6 +30:11 Lira Lyr.

M57 S PM 9,7 1 18:53,6 +33:02 Lira Lyr.

M58 T GA 9,8 4 12:37,7 +11:49 Devica Vir.

M59 T GA 9,8 4 12:42,0 +11:39 Devica Vir.

M60 T GA 8,8 7 12:43,7 +11:33 Devica Vir.

M61 T GA 9,7 6 12:21,9 +4:28 Devica Vir.

M62 T KK 6,6 14 17:01,2 -30:07 Kačenosec Oph.

M63 T GA 8,6 10 13:15,8 +42:02 Lovski psi Cvn.

M64 T GA 8,5 6 12:56,7 +21:41 Bere. kodri Com.

M65 T GA 9,3 5 11:18,9 +13:05 Lev Leo

M66 T GA 9,0 5 11:20,2 +12:59 Lev Leo

M67 L RK 6,9 30 8:50,4 +11:49 Rak Cnc.

M68 T KK 8,2 12 12:39,5 -26:45 Vodna kača Hya.

M69 V KK 7,7 7 18:31,4 -32:21 Strelec Sgr.

M70 V KK 8,1 8 18:43,2 -32:18 Strelec Sgr.

82

M71 S KK 8,3 7 19:53,8 +18:47 Puščica Sge.

M72 V KK 9,4 6 20:53,5 -12:32 Vodnar Aqr.

M73 V RK 8,9 3 20:59,0 -12:38 Vodnar Aqr.

M74 T GA 9,2 10 1:36,7 +15:47 Ribi Psc.

M75 V KK 8,6 6 20:06,1 -21:55 Strelec Sgr.

M76 V PM 12,2 1 1:42,4 +51:34 Perzej Per.

M77 T GA 8,8 6 2:42,7 -0:01 Kit Cet.

M78 T M 8,0 7 5:46,7 +0:03 Orion Ori.

M79 T KK 8,0 9 5:24,5 -24:33 Zajec Lep.

M80 S KK 7,2 9 16:17,0 -22:59 Škorpijon Sco.

M81 S GA 6,9 20 9:55,6 +69:04 Ve. medved UMa.

M82 T GA 8,4 7 9:55,8 +69:41 Ve. medved UMa.

M83 V GA 8,0 10 13:37,0 -29:52 Vodna kača Hya.

M84 T GA 9,3 4 12:25,1 +12:53 Devica Vir.

M85 T GA 9,2 6 12:25,4 +18:11 Bere. kodri Com.

M86 T GA 9,2 6 12:26,2 +12:57 Devica Vir.

M87 T GA 8,6 7 12:30,8 +12:24 Devica Vir.

M88 T GA 9,5 5 12:32,0 +14:25 Bere. kodri Com.

83

M89 T GA 9,8 4 12:35,7 +12:33 Devica Vir.

M90 T GA 9,5 7 12:36,8 +13:10 Devica Vir.

M91 T GA 10,2 4 12:35,4 +14:30 Bere. kodri Com.

M92 L KK 6,5 11 17:17,1 +43:08 Herkul Her.

M93 S RK 6,2 22 7:44,6 -23:52 Krma Pup.

M94 T GA 8,2 10 12:50,9 +41:07 Lovski psi CVn.

M95 T GA 9,7 6 10:44,0 +11:42 Lev Leo

M96 T GA 9,2 6 10:46,8 +11:49 Lev Leo

M97 V PM 12,0 3 11:14,8 +55:01 Ve. medved UMa.

M98 T GA 10,1 5 12:13,8 +14:54 Bere. kodri Com.

M99 T GA 9,8 5 12:18,8 +14:25 Bere. kodri Com.

M100 T GA 9,4 6 12:22,9 +15:49 Bere. kodri Com.

M101 V GA 7,7 26 14:03,2 +54:21 Ve. medved UMa.

M102 T GA 10,0 3 15:06,5 +55:46 Zmaj Dra.

M103 S RK 7,4 6 1:33,2 +60:42 Kasiopeja Cas.

M104 T GA 8,3 5 12:40,0 -11:37 Devica Vir.

M105 T GA 9,3 4 10:47,8 +12:35 Lev Leo

M106 T GA 8,3 10 12:19,0 +47:18 Lovski psi CVn.

84

M107 S KK 8,1 10 16:32,5 -13:03 Kačenosec Oph.

M108 T GA 10,1 4 11:11,5 +55:40 Ve. medved UMa.

M109 T GA 9,8 6 11:57,6 +53:23 Ve. medved UMa.

M110 V GA 8,0 12 0:40,4 +41:41 Andromeda And.

Legenda:

Obj. oznaka objekta Tež. težavnost zaznave

O za prosto oko L lahek objekt za daljnogled S srednje težak T težak V zelo težak m magnituda d' velikost v ločnih minutah

RA, DE rektascenzija in deklinacija za leto 2000

Slo. Ime slovensko ime ozvezdja v katerem se objekt nahaja

Ozv.lat.ime latinska okrajšava ozvezdja

Tip Vrsta objekta GA galaksija RK razsuta kopica KK kroglasta kopica

M meglica PM planetarna meglica