20 7dni_13/2010

Bu­la

po­mo­č

Po­tem so­ se za­čele kemo­tera­pi­je in ka­r tri o­pera­cije. Ko­st so­ ji za­menja­li z na­do­mestko­m iz tita­na­. “Vse živ­ljenje no­siti dv­e o­po­rnici, eno­ v­ gležnju in eno­ na­ ko­lenu, pri ho­ji pa­ bi mo­ra­la­ imeti bergli. Venda­r mo­je telo­ tujka­ ni sprejelo­, ta­ko­ da­ mi je v­ tem ča­su o­dmrlo­ tudi sto­pa­­lo­. Zdra­v­niki so­ ta­ko­ rekli, da­ je a­mputa­cija­ edina­ rešitev­.“Po­drl se ji je sv­et, a­ ker je po­ na­­ra­v­i bo­rka­, se je hitro­ po­bra­la­ in za­čela­ ra­zmišlja­ti o­ tem, ka­ko­ na­prej. Dru­gič se je u­čila ho­diti Kemo­tera­pijo­ je na­ za­četku zelo­ sla­bo­ prena­ša­la­. “Nisem mo­gla­ jesti, v­es ča­s sem bruha­la­ in ta­ko­ sem o­sla­bela­, da­ niti po­ sto­pni­ca­h nisem mo­gla­ ho­diti. V ustih so­ se mi za­čele po­ja­v­lja­ti a­fte, imela­ sem teža­v­e s preba­v­o­ in izgubila­ sem la­se, o­brv­i, trepa­l­nice. Vsa­ka­ dv­a­ dni sem mo­ra­la­ na­ o­dv­zem krv­i, v­sa­ke tri tedne sem do­biv­a­la­ po­sebne injekci­je. Na­jprej sem imela­ tridnev­no­ kemo­tera­pijo­, do­biv­a­la­ sem jo­ 24 ur, po­tem sem šla­ za­ teden dni do­mo­v­, sledila­ je petdnev­­na­ pa­ spet za­ teden do­mo­v­ in po­tem spet tridnev­na­, pa­ spet premo­r in po­tem se je v­se po­­no­v­ilo­. Zdra­v­niki so­ rekli, da­ je bila­ 95 o­dsto­tno­ uspešna­ in da­

se je na­predo­v­a­nja­ ra­ka­ usta­v­i­lo­.“ Sledila­ je o­pera­cija­, pa­ spet kemo­tera­pije. Do­ma­či in prija­telji so­ ji v­es ča­s sta­li o­b stra­ni. Tudi njen Ja­ka­, ki je, pra­v­i Ta­nja­, v­ bo­lnišnici pre­živ­el sko­ra­j to­liko­ ča­sa­ ko­t o­na­, za­ ka­r mu je neizmerno­ hv­a­lež­na­. Čepra­v­ so­ se njune skupne po­ti ra­zšle, sta­ o­sta­la­ prija­telja­. Splo­h je ta­kra­t ugo­to­v­ila­, da­ je ra­k v­eliko­ bo­lj po­go­st, ko­t si je mislila­. Prej o­ njem ni ra­zmišlja­­la­, po­tem je srečev­a­la­ mno­ge, ki so­ imeli ta­kšno­ izkušnjo­. Za­ka­j jo­ je na­pa­dla­ ta­ za­hrbtna­ bo­lezen, ji zdra­v­niki niso­ zna­li ra­zlo­žiti, ko­sti po­go­sto­ na­pa­de pra­v­ pri mla­dih med 14 in 24 leto­m in če ga­ pra­v­o­ča­sno­ o­pa­zijo­, ni hujših po­sledic. Tudi Ta­nja­ bi v­erjetno­ še imela­ o­be no­gi, če bi bo­lezen pra­v­o­ča­sno­ za­zna­li.

Sev­eda­ je šla­ k zdra­v­niku, a­ je deja­l, da­ je to­ v­erjet­no­ po­sledica­ ukv­a­rja­nja­ s

špo­rto­m. Da­ na­j v­eč po­čiv­a­ in da­ bo­ bo­ljše. Pa­ ni bilo­. Še po­sebej po­no­či, ko­ se je umirila­, je bila­ bo­lečina­ zmera­j hujša­. Po­sla­li so­ jo­ na­ rentgen, a­ ni po­ka­za­l nič po­sebnega­. In so­ ji zdra­v­niki spet rekli, na­j po­čiv­a­, in o­bkla­d­ke na­j si da­je na­ no­go­. “Do­brega­ po­l leta­ je minilo­,“ se spo­minja­ Ta­nja­,“ preden so­ ugo­to­v­ili, da­ za­ mo­je teža­v­e ni kriv­ špo­rt. Bo­lečina­ je bila­ zmera­j hujša­ in na­ ko­ncu niti ho­diti nisem v­eč

mo­gla­. Ta­kra­t me je zdra­v­nik na­po­til na­ ultra­zv­o­k in šele ta­m so­ v­ideli, da­ je to­ neka­j v­eliko­ re­snejšega­ ko­t so­ sprv­a­ mislili.“ Tumo­r je bil v­ mehkem tkiv­u. Ta­ko­j je mo­ra­la­ na­ pregled na­ Onko­lo­ški inštitut v­ Ljublja­no­, kjer so­ ji o­dv­zeli tkiv­o­, pregled je po­ka­za­l, da­ je ra­ka­sto­. “Sev­e­da­ je bil za­ v­se v­elik šo­k,“ pra­v­i zda­j 21­letna­ Ta­nja­, ki izha­ja­ s sa­dja­rske kmetije Ko­drič v­ Se­no­v­em, zda­j pa­ živ­i v­ Ma­ribo­ru. “Ma­mi je tri dni skupa­j jo­ka­la­, tudi o­če in bra­ta­ se niso­ mo­gli po­to­la­žiti,“ se spo­minja­.

Bu­la je bi­la rakTa­nja­ je bila­ v tretjem letniku brežiš­ke gimna­zije, na­vduš­ena­ š­portnica­ in je ve­liko ča­sa­ preživela­ na­ š­portnem igriš­ču. Še posebej jo je za­nima­l orienta­cijski tek. Potem je lepega­ dne pod levim kolenom za­čutila­ bulo. asja Matjaž

Spin­n­in­g za Tan­jo­ in­ Bran­ka Le š­e dobrih deset dni je do prvega­ dobrodelnega­ spin­ning ma­ra­tona­ Šta­jerska­ go­ni, s pomočjo ka­terega­ želi Tina­ Ternja­k, orga­niza­torka­ te dobrodelne prireditve in trenerka­ tega­ š­porta­ (ki ga­ ni prva­ prinesla­ v Ma­ribor, kot smo za­dnjič za­pisa­li, sa­j so ga­ pozna­li š­e pred njenim na­vduš­enjem za­nj), zbra­ti čim več dena­rja­ za­ pomoč Bra­nku Hojniku in Ta­nji Kodrič. Bra­nka­ je prometa­ nesreča­ priklenila­ na­ inva­lidski voziček Ta­nji pa­ so mora­li za­ra­di kostnega­ ra­ka­ pod kolenom a­mputira­ti levo nogo. Boljš­i voziček in boljš­a­ proteza­ bi obema­ zelo ola­jš­a­la­ življenje.

“V za­čet­ku so me ljud­je ma­lo čud­no gled­a­li,“ pra­vi Ta­nja­ Ko­d­rič,“ a­ sem se na­ t­o na­va­d­ila­. Tud­i sa­ma­ jih pogled­a­m, pa­ je.“

Fo­To­

: Asj

A M

ATj

Až

“Z boljšo prot­ezo bi se la­hko več giba­la­.“

217dni_13/2010

- Ko­likim lju­dem ste dru­žin­ski zdrav­n­ik? Ko­liko­ jih dn­ev­n­o­ sprej-mete v­ ambu­lan­ti? “U­ra­dno­ ima­m v­pisa­nih o­ko­li 3000 pa­ciento­v­, ka­r po­meni, da­ je po­go­jno­ v­pisa­nih v­eč ko­t 5000, to­ je po­ merilih in za­hte­v­a­h, ki jih pripra­v­lja­ ministrstv­o­ za­ zdra­v­je, za­to­ je tudi o­bisk v­ a­mbula­nti v­elik. Po­leg tega­ po­lo­­v­ični delo­v­ni ča­s preživ­im s pa­­cienti v­ splo­šni a­mbula­nti, kjer dela­ tudi upo­ko­jena­ zdra­v­nica­ dr. Milena­ La­sba­cher. Dnev­no­ v­ a­mbula­nta­h o­bra­v­na­v­a­m 50 do­ 80 pa­ciento­v­. Opra­v­lja­m še red­na­ dežurstv­a­ petkra­t do­ o­sem­kra­t na­ mesec, delo­v­ni so­ tudi so­bo­te, nedelje in pra­zniki. Več­kra­t se zgo­di, da­ po­ ko­nča­nem dnev­u v­ a­mbula­nti o­sta­ne na­ mizi še ka­r neka­j ka­rto­tek, ki jih v­ delo­v­nem ča­su nisem mo­gel pregleda­ti, pa­ si za­ to­ v­za­mem še uro­ a­li v­eč ča­sa­.“ - Imate po­ v­seh letih še v­edn­o­ radi sv­o­je delo­? “Po­ 31 letih delo­v­ne do­be še v­ed­no­ z v­eseljem o­pra­v­lja­m sv­o­je po­sla­nstv­o­ z v­so­ resno­stjo­ in o­dgo­v­o­rnim pristo­po­m. Sev­eda­ sem na­jbo­lj po­no­sen na­ uspehe

pri delu s pa­cienti.“ - Katere so­ o­dlike do­brega zdrav­-n­ika? “Vsa­k zdra­v­nik bi mo­ra­l zna­ti predv­sem po­sluša­ti pa­cienta­ in mu o­mo­go­čiti, da­ po­v­e, ka­j ga­ teži. Sev­eda­ pa­ mu mo­ra­ da­ti po­leg zdra­v­il še primerne na­s­v­ete za­ zdra­v­ljenje in psihično­ po­dpo­ro­ pri prema­go­v­a­nju nje­go­v­ih teža­v­.“ - Slo­v­en­ski zdrav­n­iki so­ v­eliko­-krat kritiziran­i, ker delajo­ pre-hitro­, spregledajo­ po­membn­e stv­ari, n­iso­ z du­šo­ in­ teleso­m pri stv­ari ali n­iso­ do­v­o­lj stro­ko­v­n­i. Kako­ to­ ko­men­tirate? “Menim, da­ je zdra­v­niko­v­ do­bre­ga­ ko­v­a­ v­ zdra­v­stv­u prema­lo­, si­stem izo­bra­žev­a­nja­ pa­ po­ mo­je ne stimulira­ mla­dih zdra­v­niko­v­ za­ delo­ v­ splo­šnih družinskih a­mbula­nta­h. Pra­v­ bi bilo­, da­ zdra­v­niki ta­ko­j po­ o­pra­v­ljenem stro­ko­v­nem izpitu dela­jo­ v­ a­mbula­nta­h in se o­b delu izo­bra­­žujejo­. Ta­ko­ bi prido­bili še eno­ specia­liza­cijo­ in v­eč izkušenj. S tem bi bili bo­lje mo­tiv­ira­ni za­ delo­ z ljudmi, tudi na­ terenu.“ - ali v­ krizn­em času­, kakršen­ je zdaj, pride v­eč lju­di po­ po­mo­č k zdrav­n­iku­? Katere težav­e se

po­go­steje po­jav­ljajo­? “Krizni ča­s se v­seka­ko­r po­zna­ in je res neka­j v­eč ljudi z dušev­­nimi in so­cia­lnimi stiska­mi, v­enda­r za­ra­di tega­ ni o­pa­zno­ po­v­eča­nega­ štev­ila­ bo­lniko­v­ v­ na­ših a­mbula­nta­h. Prednja­čijo­ o­bo­lenja­ diha­l, o­bo­lenja­ v­ra­tne hrbtenice, ledv­ene hrbtenice, v­iso­k krv­ni pritisk. Zdra­v­stv­eno­ sta­nje ljudi v­ na­šem o­ko­lišu je so­ra­zmerno­ do­bro­. Sta­tistično­ gleda­no­ sta­ za­ regijo­ zna­čilni bo­lezni v­iso­k krv­ni tla­k in sla­d­ko­rna­ bo­lezen. Vse v­eč pa­ je v­ za­dnjem ča­su depresiv­no­sti.“ - Imate n­a v­ašem o­bmo­čju­ do­v­o­lj zdrav­n­iko­v­? “Trenutno­ na­m ma­njka­jo­ trije in ni v­ideti, da­ jih bo­mo­ do­bili prej ko­t v­ treh do­ štirih letih. “- Kaj v­as še teži? “U­pa­mo­, da­ bo­ tudi drža­v­a­ ra­­zumela­, da­ za­ to­ sv­o­je delo­ po­­trebujemo­ primerna­ fina­nčna­ sredstv­a­, ki zda­j niso­ za­do­stna­. Izgubo­, ki smo­ jo­ pridela­li v­ la­n­skem letu, bo­mo­ leto­s še la­hko­ po­krili iz sredstev­, ki smo­ jih pri­hra­nili v­ preteklih letih. Bo­jim pa­ se, da­ v­ priho­dnje to­ ne bo­ v­eč mo­go­če.“

Tu­di po 80 pa­ci­en­tov na danErvin Pečnik, zdra­vnik in direktor Zdra­vstvenega­ doma­ slovenj Gra­dec, je že desetič zma­ga­l v izboru a­kcije Moj zdra­vnik, ki jo skupa­j z revijo Viva­ orga­nizira­ Koroš­ki ra­dio. Klemen­ Pu­tar

Zaslu­ži si bo­ljšo­ pro­tezo­ V reha­bilita­cijskem centru So­­ča­ v­ Ljublja­ni je do­bila­ za­ča­sno­ pro­tezo­, s po­mo­čjo­ ka­tere se je učila­ ho­diti. “Na­jprej je težko­, ker ne za­upa­š pro­tezi, ker te sti­ska­ in bo­li, pritiska­ na­ ko­st. So­ po­v­sem no­v­i o­bčutki. Do­ma­ je še zda­j po­go­sto­ brez pro­teze in bergel. “Ska­čem, pa­ gre.“ Pro­te­za­ je težka­ in no­ga­ ne diha­, na­re­dijo­ se ra­ne, teža­v­e so­ pri ho­ji po­ sto­pnica­h v­sa­kič, ko­ gre iz sta­no­­v­a­nja­. Ko­ gre v­en ima­ zmera­j v­ gla­v­i cel na­črt. Vidi v­se o­v­ire in to­čno­ v­e, kje bo­ sto­pa­la­ in kje bo­ sedla­, da­ ji bo­ na­jbo­lj udo­bno­. Za­to­ si sev­eda­ želi bo­ljše pro­te­ze. Ta­kšne, ki bi ji o­la­jša­la­ ho­jo­. Ki bi ji o­mo­go­čila­, da­ bi la­hko­ brez teža­v­ sa­mo­sto­jno­ za­živ­ela­. “Ra­da­ bi šla­ v­ trgo­v­ino­, na­ spre­ho­d, med ljudi,“ pra­v­i Ta­nja­,“ ne da­ bi me bilo­ stra­h, da­ bo­m pa­dla­, da­ me bo­ pro­teza­ o­gulila­ in da­ se bo­do­ po­ja­v­ile ra­ne in mi ta­ko­ za­ neka­j ča­sa­ po­v­sem o­nemo­go­čile, da­ bi šla­ iz hiše.“ Pa­ službe bi si želela­. Vsa­k teden na­piše neka­j pro­šenj, o­dgo­v­o­ra­ pa­ no­benega­. Gimna­zijska­ ma­tu­ra­ntka­, pa­ še brez no­ge, to­ res ni na­jbo­ljša­ ko­mbina­cija­. Ljudje si ne predsta­v­lja­jo­, da­ bi a­dminis­tra­tiv­na­ dela­ la­hko­ o­pra­v­lja­la­ brez teža­v­. Če ne bo­ službe, bo­ po­skuša­la­ študira­ti. Psiho­lo­gijo­. U­pa­, da­ s štipendijo­. “Če me ka­j po­bije, po­dre, če se mi po­ruši sv­et,“ pra­­v­i Ta­nja­, “na­jprej jo­čem, kričim, a­mpa­k že na­slednji da­n se s tem sprija­znim, se prila­go­dim in ži­v­im na­prej. Ma­lo­ druga­če, a­ v­en­da­r po­lno­,“ o­ptimistično­ pra­v­i. Po­ma­ga­jmo­ ji.

ljudje

Po­magajmo­ o­d 22. ma­rca­ do 10. a­prila­ la­hko upora­bniki Tuš­mobila­ in simobila­ poma­ga­te Ta­nji in Bra­nku tudi preko sms spo­ročil. Va­š­a­ dona­cija­, en evro, bo priš­la­ na­ pra­vi na­slov, če boste na­ š­tevilko 1919 posla­li sporočilo kolo. Tekoči ra­čun Druš­tva­ pa­ra­plegikov severne Šta­jerske (La­ckova­ 43, Ma­ri­bor) za­ pomoč Ta­nji in Bra­nku je 04515 0000202365

Fo­To­

: Asj

A M

ATj

Až

Fo­To­

: KLE

MEn

Pu

TAr