1RubrikaAbakus

Študentski brezplačnikletnik IX, št. 4, maj 2010

Pot do harmonije

Trajnostni razvoj

SOF 2010

Abakus

3Abakus Uvodnik

Založnik in izdajateljDruštvo študentov FERISmetanova 17SI 2000 Maribor http://www.ds-feri.net

PredsednikBlaž Rošerblaz.roser@gmail.com

Glavna in odgovorna urednicaMojca Maršmojca.mars@gmail.com

Namestnica glavne in odgovorne uredniceMonika Horvat

Ostali uredniki:Jasmina GodecBarbara Vehovar

Sodelavci:Alma Avdić, Igor Brdnik, Rok Deželak, Arnel Glotić, Tomaž Kočevar, Monika Koležnik, Zala Pia Lipičnik, Mateja Meh, Jasmin Mešič, Simon Omahen, Nino Peček, Vita Purnat, Nikola Risteski, Blaž Rošer, Josip Rotar, Uroš Rudolf, Ana Štruc, Aljaž Tepina, Mitja Vodušek, Tina Zdunić

Grafična podobaDavor Kirbišdavor.kirbis@gmail.comNikolina Švendaninasvenda@windowslive.com

LektoriranjeDenis Kalamardenis.kalamar@gmail.com

NaslovnicaDarja Povirk

Spletni arhivhttp://abakus.ds-feri.net Tisk Tiskarna UPRINT d.o.o.Limbuška cesta 49, SI-2341 Limbuš

Naklada750 izvodov letnik IX, št. 4, maj 2010

Akademska revija Abakus je vpisana v razvid medijev Ministrstva za kulturo RS pod zaporedno številko 1107.Prispevki avtorjev ne odražajo vedno stališč uredništva.

Najbolj si zapomnimo prve besede. Nikoli ne pozabimo prvega zmenka. Vsi se spominjajo naših prvih korakov. In če si optimist s podobnimi cilji kot jaz, te tudi čaka prvi uvodnik.Vse je enkrat prvič, pravijo. In to je moj prvi uvodnik. Pišem ga ob popoldanski dozi kofeina in razmišljam, kje naj začnem. Bom začela nekje na sredini, ker takšna pač sem – malo nenavadna.Optimizem in delavnost znata biti kar »usodna« kombinacija. Pripeljala sta me namreč že do marsikaterega zastavljenega cilja, pa če sem o njem na skrivaj sanjala ali pa govorila na glas. To, kar me je zadelo letos, je bil res šok. V pozitivnem smislu, seveda.Že od nekdaj rada sodelujem pri obšolskih stvareh, še posebej, če se tičejo kakršnegakoli novinarstva. Tako tudi delo za Abakus ni bilo pod vprašajem. Ko pa se je odprlo mesto urednika, me je zadelo. Točno sem vedela, kaj hočem, zato sem se kar prijavila. Brez pomišljanja, saj so to že od nekdaj moje sanje. Potrebovala sem le ščepec poguma ter optimizma in že sem hodila svojemu cilju naproti.

Po dnevih konstantnega pregledovanja e-pošte in upanja na sporočilo od Monike, je le-to končno prispelo. Sedela sem v predavalnici in opazila, da imam nov e-mail. Vsebina sporočila me je osupnila. Nikoli si ne bi mislila, da bodo izbrali ravno mene, zato je bil to zame izreden dosežek in neverjetno presenečenje. Ker pa sem po naravi tudi človek, ki svojega razpoloženja enostavno ne zna dobro skrivati, sem potihoma zapustila predavalnico, za sabo zaprla vrata in od veselja začela skakati, cviliti, se smejati … skratka – noreti. Za konec naj se zahvalim vsem, ki ste verjeli vame, še posebej pa ljudem, ki ste mi to omogočili. Do tal se pa seveda klanjam Moniki Horvat, ki je verjetno še najbolj zaslužna, da sem trenutno tu, kjer sem si zmeraj želela biti. Hvala ti iz srca!Vam pa obljubim, da bo naše »potovanje« nepozabno tako, kot so nepozabne prve besede, prvi zmenek, prvi koraki …

PRVIČ.

AbakusŠtudentski brezplačnik

4 AbakusKroglice

Podjetje Microsoft je na Škisovi tržnici razglasilo zmagovalce letošnjega slovenskega izbora Imagine Cup. Prvaki tekmovanja so kajpak študentje FERI-ja, ekipa pa sliši na ime MedTime. MedTime, ki bodo na svetovnem prvenstvu zastopali Slovenijo (in FERI), sestavljajo Mojca Borc, Katja Tripkovič, Marko Debeljak, Peter Golob ter mentor Danijel Berlinger. Pravijo, da so zmage zelo veseli, saj so v projekt vložili veliko truda in dobre volje. Razvili so namreč aplikacijo, ki bolnikom s pomočjo mobilnega telefona in tehnologije Microsoft Tag pomaga pri pravilnem jemanju zdravil. Stopili so tudi korak naprej in poleg tega predstavili rešitev za slabovidne z zvočnim opozarjanjem, tako da je zado-voljeno tudi tem potrebam. Članica ekipe MedTime, Katja Tripkovič, nam je povedala, da so s projektom začeli že marca: »Od začetka smo imeli še nekaj problemov s člani, saj so nekateri prekinili sodelovanje z nami in smo morali poiskati nove. Kljub začetnim težavam nam je vseeno uspelo projekt super izpeljati.« Pravijo, da bi radi, da jim na Poljskem uspe ter da s tem pokažejo, kaj znajo in česa vsega so sposobni. Imagine Cup je tudi izjemna priložnost za nova poznanstva, zato se tekmovanja že veselijo. Katja pa je za konec še povedala: »Projekt nam veliko pomeni, saj verjamemo, da lahko z našo idejo veliko dosežemo. Smo pa tudi zelo optimistični, saj je vsak v projekt vložil tudi delček sebe.«

IMAGINE CUP

Avtor: Mojca Marš Foto: Arhiv

Bi radi na kulturen način »obračunali« s profesorjem, ki vam je pri opravljanju izpita delal težave? Vam je asistent nepravično ocenil vaje in bi se mu radi na zanimiv način maščevali? Če ste na vsaj eno vprašanje odgovorili pritrdilno, potem je prava rešitev za vas FeriPONG!FeriPONG je tekmovanje v namiznem tenisu med študenti ter zaposlenimi na fakulteti. Gre za do-godek, katerega se študentje radi udeležijo, saj se lahko pomerijo s profesorji/asistenti v športu, za katerega ni potrebno imeti večjih predznanj ali celo diplome. Letos bo prireditev potekala že tretje leto, sam dogodek pa se bo odvijal drugi teden v juniju. Tekmovanje bo postavljeno v avlo G2 objekta, kjer boste lahko dogajanje spremljali tako tekmovalci kot tudi samo obiskovalci. Tekmovalci bodite brez skrbi, saj ob morebitni zmagi od nje ne boste odnesli le naziva »zmago-valec«, ampak vas čakajo tudi lepe nagrade. Prav tako je ta dogodek priložnost za prijeten oddih ter pridobitev kakšnih novih prijateljskih vezi, če ne ob tekmi, pa morda ob sproščujočem večeru, ki bo nato sledil v KMŠ-ju. Ste torej še vedno v dvomih? Več dodatnih informacij najdete na spletni strani feripong.ds-feri.net.

LETOS PONOVNO FERIPONG

5Abakus Kroglice

Pred kratkim je v okviru dnevov slovenske informatike potekalo tekmovanje za najboljši študentski projekt na področju informatike v letu 2010. Seveda so se tekmovanja udeležili tudi naši študentje ter zelo uspešno zastopali FERI; osvojili so namreč r prvo in tretje mesto! Na tekmovanju so lahko sodelovali tako dodiplomski kot podiplomski študenti. Prvo mesto sta tako osvojila Gregor Srdić in Martin Potočnik, oba podiplomska študenta na FERI. Izpeljala sta projekt z naslovom SkyInfo, kateri temelji na principu tehnologije računalniškega oblaka. »Nagrada za najboljši študentski projekt je zagotovo lepo priznanje za vložen trud in dobra spodbuda za spopadanje s prihajajočimi izzivi,« nam je povedal Gregor.Tretje mesto pa sta zasedli dodiplomski študentki FERI, Lili Nemec in Tina Schweighofer, ki sta se na tekmovanju predstavili s projektom, kateri nosi naslov Oblikovanje virtualne učilnice za področje XML v okolju Second Life. Projekt je sicer še vedno v razvojni fazi (na tekmovanju sta predstavili osnutek, vizijo ter začetni fazi analize in načrtovanja), zdaj pa ju čaka še veliko dela za celotno izvedbo in izpeljavo samega projekta. Prav tako pravita, da sta tretjega mesta zelo veseli: »Z uvrstitvijo sva zelo zadovoljni, hkrati pa nama to prinaša novo izkušnjo, ki nama bo v prihodnosti še zagotovo koristila.«Študenti FERI-ja so tako znova pokazali, česa vsega so sposobni ter kaj vse jim lahko uspe, če se za to potrudijo. Naj bo to nam vsem motivacija za podvige v prihodnosti.

DNEVI SLOVENSKE INFORMATIKE 2010

Že v prejšnji številki je bilo govora o novem in inovativnem tekmovanju PokerBot Challenge, ki bo kmalu potekalo na FERI-ju. Do takrat nas loči le še nekaj dni, zato smo se pozanimali, kako potekajo priprave na tekmovanje, pridobili pa smo tudi informacije o samem poteku dogodka.Marko Keber nam je povedal: »Priprave na tekmovanje PokerBot so v polnem zamahu. 15. aprila smo zaključili promocijski obdobje, s pomočjo sponzorjev smo uspešno pridobili glavne nagrade, prav tako pa smo dokončali spletno stran www.pokerbot.si.« Intenzivnejše priprave tekmovalcev pa tudi potekajo že nekaj časa, saj so lahko le-ti lahko že pred tekmovanjem testirali svoje PokerBot-e preko programskega okolja, ki so ga razvili prav v ta namen. Tako so vsak teden razglasili »PokerBot-a tedna«, ki je premagal prejšnjega tedenskega zmagovalca. »Na tekmovanje je prijavljenih okoli 100 ekip, a glede na to, da ekipe ob prijavi niso oddale svojega PokerBot-a, računamo, da se bo tekmovanja udeležilo okoli 25 ekip. Moram reči, da je takšna udeležba za prvič zelo lep dosežek,« nam je povedal Marko Keber. Sama prireditev bo potekala 25. maja 2010, kjer bodo ob 8.00 zjutraj v avli objekta G2 začeli pobirati prijave prvih tekmovalcev, ki bodo prispeli na dogodek. Pol ure kasneje bodo lahko obiskovalci prisluhnili predavanjem na temo iger nekaterih najbolj vidnih podjetij v Sloveniji na področju razvoja računalniških iger in umetne inteligence. Pokerbot tekmovanje se bo pričelo ob 10.30, kjer bodo gostje lahko dvoboje spremljali na velikem platnu, že med samim dvobojem pa se bodo lahko vsi gledalci pomerili v različnih brezplačnih igrah. Dan bo zaključen z razglasitvijo najboljšega PokerBot-a in podelitvijo nagrade njegovi ekipi. Zagotovo nas čaka obilica zabave, zato se vidimo 25. maja na spopadu PokerBot-ov!

PRIPRAVE NA POKERBOT CHALLENGE

6 AbakusAktualno

MALO DELO Malo delo = malo denarja? V zadnjem obdobju je izjemno napeto stanje na področju študentskega dela. Akterji, ki so vključeni v to nesoglasje, so na eni strani v prvi vrsti študentje, študentske organizacije, klubi, društva in študentski servisi, kateri močno nasprotujejo ideji o malem delu, ter na drugi strani država, ki želi s to reformo popraviti anomalije, ki se dogajajo na trgu dela.

Kakšen epilog nas čaka, v tem trenutku ne ve še nihče, dejstvo pa je, da so spremembe potrebne, po možnosti pa naj bodo te enkrat za spremembo v korist šibkejši popu-laciji.

Zakon je v prid študentom Premier Borut Pahor izpostavlja problem študentskega dela v tem, da se študentom sedaj bolj izplača delati, kot hitro doštudirati. Po njegovem mnenju je zaskrbljujoče tudi to, da mora študent misliti zlasti na njegovo preživetje in ne, kako bo zaključil svoj študij. Skupni interes med vlado in študenti pa vidi v čim prejšnjem dokončanju študija in da študentje za začetek njihovega dela dobijo dostojno plačo. (Vir:dnevnik.si ) Poslanec SD Dejan Levanič prav tako deluje v prid zakona. Pravi, da študentje trenutno veliko časa posvečajo delu, namesto učenju, kar je tukaj potrebno izpostaviti je to, da nimajo socialne varnosti. Novi zakon naj bi tako študentom omogočal večjo dostopnost študija in tudi več štipendij, v končni fazi pa študenti s svojim delom ne bi več bili konkurenca na trgu dela mladim diplomantom. (Vir:dnevnik.si) Ivan Svetlik se pridružuje premierju in poslancu s svojo izjavo in ocenjuje ter zagotavlja, da ta zakon deluje v prid študentom. Buren odziv študentskih organizacij kritično komentira, saj naj bi za temi

organizacijami do neke mere stali tisti, ki imajo danes neposredne koristi od koncesijskih sredstev in posredniki, študentski servisi. (Vir: STA)

Zakon prikrito ukinja študentsko deloŽiga Schmidt iz študentske organizacije Univerze v Mariboru je za nas njihova nestrinjanja utemeljil: »Zakon o malem delu omejuje pravice študentov in slabša socialni položaj študenta v Sloveniji. Trenutni predlog zakona prikrito ukinja študentsko delo, saj bo študente v primerjavi z brezposelnimi in upokojenci naredil popolnoma nekonkurenčne, s tem pa posledično ukinja tudi avtonomno financiranje študentskih organizacij. V kolikor dialog z ministrstvom in Vlado RS ne bo mogoč, pa ne izključujemo ničesar, tudi demonstracij ne.« Študentski servisi negirajo predlagani zakon o malem delu, ker ta po njihovem mnenju v praksi ni izvedljiv, saj po eni strani veča obseg administrativnega dela po drugi strani pa drastično manjša provizije, do katerih bi bili upravičeni študentski servisi.

Mladina ogorčeno vzklika: kaj se bo zgodilo z našo pravico dela? Ali se bo ta tako korenito spremenila, da enim ne bo več omogočen normalen študij, ali pa bo ta prerasla v možnost hitrejšega doštudiranja in posledično hitrejše zaposlitve, kot je mnenja vlada in njena koalicija? Kdo

ji bo odgovoril v njeno zadovoljstvo ali pa razočaranje? Vendar mladina ne bo odnehala, predvidoma maja jo je pričakovati na ulicah prestolnice. Milan Kučan je za slovenski politični in kulturni tednik Mladina dejal: »Če politika, ki ima v rokah vse možnosti, rešuje probleme v institucijah države na način, da poziva ljudi na ulice, potem to ni demokracija, ampak njena negacija.« Vendar Gregor Golobič minister za visoko šolstvo in znanost, kot tudi minister za delo družino in socialne zadeve Ivan Svetlik, sta za časnik Večer povedala, da se študentov na ulicah ne bojita, saj če bi se,bala, tega ne bi prevz-

ela. Opozarjata pa na študentsko konkretizacijo svojih zahtev, saj po njunem mnenju zakona nihče ne spreminja s skritimi nameni. In ja če je problem prevelikega zalogaja, ki je prislužen na račun študentskih rok, potem je potrebno to rešiti in študentom s šibkim socialnim statusom pomagati s spodobnimi štipendijami, da jim bo omogočen dostojen študij.

Avtorica: Jasmina GodecFoto: splet

Milan Kučan: »Če politika, ki ima v

rokah vse možnosti, rešuje probleme v institucijah

države na način, da poziva ljudi na ulice, potem to ni

demokracija, ampak njena negacija.«

7Abakus Aktualno

Študentska organizacija Slovenije (ŠOS) skupaj s pristojnim Ministrst-vom za delo, družino in socialne za-deve (MDDSZ) spreminja, predvsem pa preoblikuje obstoječi sistem subvencionirane študentske preh-rane na podlagi Zakona o subven-cionirani študentski prehrani.

Najstarejši medij, vsaj kaj se študentske prehrane tiče, se od nas počasi in razmeroma tiho poslavlja. V prihodnje boste za nakup bonov potrebovali danes povsem običajen elektronski medij, brez katerega si vsakdanjika sploh več ne moremo predstavljati, torej mobilni telefon in malo manj znan medij – brezkon-taktno čip kartico. Zraven tega ne smemo pozabiti na še kako pomem-ben podatek, da ne bo mobilni telefon postal le naš identifikator za koriščenje študentske prehrane, ampak bo uporaba te storitve povsem brezplačna. V primeru, da za identifikacijo koriščenja študentske prehrane ne bomo želeli uporabljati mobilnega telefona, si bomo lahko na SŠP (sedaj prodajalne bonov) kupili brezkontaktno čip kartico, za katero bomo morali odšteti 15 evrov. Mobilnik in čip kartica nam bosta v pomoč zato, da bomo lahko uvelja-vljali pravico do subvencije. Razliko v ceni, ki smo jo do sedaj plačevali v prodajalnah bonov, bomo po novem plačali neposredno v izbranem lo-kalu, kjer bomo koristil storitev.

Pogovarjali smo se s Študentsko organizacijo Univerze v Mariboru in iskali odgovore na vprašanja v zvezi s prenovo sistema študentske subvencionirane prehrane. Od-govori na njih so bili predvsem pozitivne narave. Čaka nas en kup prednosti, zavitih v paketu novega prihajajočega sistema, vsaj kar se tiče dobronamernih uporabnikov študentske subvencionirane preh-rane. V bodoče bo namreč ena izmed vpadljivih prednosti ta, da ne bo več možnosti posojanja in preprodaje bonov.

Prednosti novega sistema:- odprave gneče na dosedanjih pro-dajnih mestih bonov.- Odprava geografske omejitve koriščenja bonov, kar pomeni, da bo vsak s statusom študenta, ki mu pri-pada subvencioniran študentski ob-rok, lahko svojo subvencijo izkoristil povsod v Sloveniji. Natančneje, če si študent-ka Univerze v Mariboru, boš lahko svojo subvencijo koristil-a tudi na ljubljanskem in primorskem območju brez predhodne prijave in odjave.

- Odprava vnaprejšnje izbire ponudnika subvencionirane preh-rane in vnaprejšnje plačilo razlike v vrednosti in subvenciji, kar pomeni, da se študentu v novem sistemu ne bo potrebno vnaprej odločati, kje bo jedel, saj bo enostavno šel v restavracijo, ki nudi subvencioni-rano študentsko prehrano, se tam identificiral, s pomočjo vmesnikov pa bo ponudnik odtegnil eno

subvencijo z njegovega računa na mobilniku ali na brezkontaktni čip kartici. Razliko med vrednostjo obroka in subvencijo pa bo študent poravnal kar pri ponudniku subven-cionirane prehrane.

- Info točke: kljub predvidenemu samo enemu obisku info točke letno, bo študent imel pregled nad porabo svojih subvencij mesečno, saj bo stanje lahko spremljal preko spletnega portala, v katerega bo vstopal s svojim uporabniškim imenom in geslom. Vsak študent, ki bo sredi leta imel kakršne koli težave s sistemom, brezkontaktno čip kartico ali bo mogoče zamenjal mobitel, bo imel info točke še vedno na voljo, na le- teh pa bo lahko v trenutku odpravil vse težave in bo lahko nemoteno naprej koristil svoje subvencije za študentske obroke. * Dnevno bo možno izkoristiti maksimalno dve subvenciji, ki pa se lahko koristita s štiriurnim razmak-om. To je eden od faktorjev, ki bodo onemogočali dosedanje zlorabe, kot so posojanje in preprodaja bonov. Razlog, da bodo možne zlorabe v novem sistemu onemogočene, je predvsem računalniška pod-prtost celotnega sistema, ki bo grajen tako, da bo vsaka transakcija sledljiva. Tako bo tudi preverjanje upravičenosti koriščenja lažje.

NIČ VEČ ČAKANJA Prenova sistema študentske subvencionirane prehraneŠtudentska organizacija Slovenije (ŠOS) skupaj s pristojnim Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) spreminja, predvsem pa preoblikuje obstoječi sistem subvencionirane študentske prehrane na podlagi Zakona o subvencionirani študentski prehrani.

Avtorica: Jasmina GodecFoto: splet

8 AbakusMediji

KUPEC MOŠKOSTIVplivi modernega oglaševanja na moškeKako naj bi danes izgledal pravi moški? Verjetno sem vam pred očmi pojavi podoba obritega, počesanega in izklesanega tridesetletnika v urejeni obleki. Ob njem športni avto ter lepa ženska. Toda iz kje izvira ta stereotip? Težko namreč zatrdimo, da v vsakdanjem življenju pogosto vidimo tak prizor.

Moški 21. stoletja je izgubil svoj smisel. Postal je suženj kravate in belega ovratnika. Ne bori se več v vojnah in ne skrbi več za svojo družino. Zakaj? Ker mu ni več treba. Vojne so postale nesmiselne odkar je lažje gospodarsko okupirati tujo državo, kot pa jo vzeti na silo. Velike korporacije so to ugotovile že dolgo tega. Kaj torej moškemu ostane? Po dolgem dnevu dela se vrne domov k ženi, ki pa tudi ne čuti potrebe po njem. Tako ali tako denar služi sama, otrok pa možu ne zaupa. Namena oropani moški se zateče pred zadnje zatočišče – televizor, kjer pa je označen za otročjega, ker gleda to smešno igro z žogo. In tak moški se vsekakor ne počuti več moško.A ni bilo vedno tako. Mislite, da so stoletje nazaj poznali krizo srednjih let? Mislite, da se je moški v najboljših letih spraševal, kaj je smisel vsega? Ali preganjal mladenke ter si mršil lase v hitrih avtomobilih? Močno dvomim, da so se veliki vojskovodje, bojevniki in vladarji kdaj počutili odveč. V svetu so imeli svoje mesto in sprejeli so ga. Zakaj pa danes ni več takih junakov? Edini, ki so ostali, so vrhunski športniki. Le oni še nekaj pomenijo. Uresničili so svoje sanje in v življenju nekaj dosegli. Martin Strel je bil v filmu Mož, ki je premagal Amazonko čisto legitimno označen kot »the last superhero in the world«. Šport je danes edino, kar vzpostavlja vsaj iluzijo moškega

namena. Tekma za moškega ni le igra, predstavlja mu izmikajoči se ideal smisla. Zmaga, dosežena ob kolektivnem naporu, je kot žarek upanja. A tudi šport ne more nadomestiti izgubljenega cilja.Tukaj se pojavi oglaševanje. Se počutite majhne in nepomembne? Tukaj kupite ta potratni, veliki in hitri avto. Vas ženske niti ne povohajo? Rešitev je tu, naša linija izdelkov za nego kože Vas bo spremenila v grškega lepotca. Tako deluje oglaševanje v današnji »ekonomiji smisla«. Ne kupujte več tistega, kar dejansko potrebujete, temveč tisto, kar vam bo vneslo neko dodatno vrednost. Sami niste dovolj dobri. Spretni oglaševalci nam obljubljajo, da bomo vsi uspešni in bogati, le kupiti moramo to in to. In danes vse stane, moški pa še naprej gara v službi. In se počuti še bolj nevrednega. Toda začarani krog se tu šele začne. Ko se začneš spraševati: »What kind of dining set defines me as a person,« kot protagonist v filmu Klub golih pesti, veš, da je vse šlo predaleč. In treba se je zavedati, da je to igra, ki se nikoli ne konča. Vedno bo kdo boljši, bolj uspešen in oglaševalci se zavedajo te moške tekmovalnosti. Medsebojna konkurenca, to gibalo razvoja, danes poganja oglaševalsko industrijo. Moški, ki se vedno radi primerjamo, pač ne bomo dopustili, da nas sosed premaga. V družbi je tako ustvarjena popolnoma zgrešena podoba moškega. Zakaj bi se moral majhen, suh fant počutiti grdega? Ker nima izklesane zadnjice in mišic? Saj jih

ne potrebuje, saj mu v življenju nič takega ni potrebno delati, da bi imel telo športnika. Zahteve okolice so iz tega stališča popolnoma banalne. Seveda se je zdravo gibati. Vse več mladih ljudi spoznava, kako pomemben je zdrav duh v zdravem telesu. Ko se sneg umakne zelenju, se na cestah pojavijo kolesarji in tekači, na igriščih se sliši odbijajoča se žoga ... Ironično torej, da tudi tu ne pobegnemo oglaševanju. Koliko je kvazi športnikov, ki menijo, da lahko z drago opremo kupijo svojo telesno pripravljenost.To, da je podoba modernega moškega nerealna, nikogar ne zanima – take kriterije smo sprejeli in se jim prostovoljno pogojujemo. Za obstoječe stanje smo si krivi sami. Lahko je namreč kriviti oglase in zlobne trgovce, toda zavedati se moramo, da nam ponujajo natanko tisto, kar želimo. V ozadju ni nobenega mojstrskega načrta, v ozadju smo le mi, ki to dovoljujemo in celo zahtevamo. V resnici pa sami sebi kopljemo jamo – s kreiranjem podobe absolutnega moškega/ženske prepričujemo, da naj bi taki tudi bili. Seveda se potem čudimo, zakaj nobena ni zadovoljna z našo »realnostjo.«

Naslednjič, ko boste stali v trgovini, se zato vprašajte: »Ali res potrebujem vse to? Ali bom res kaj boljši moški s tem novim brivnikom in perilom fotomodelov?« Moškosti se ne da kupiti. Moškost dosežeš s trdim delom, disciplino in spoštovanjem ljudi okoli sebe.

Avtor: Aljaž TepinaFoto: splet

9Abakus Mediji

Raziskave so pokazale, da je večinska publika resničnostnih šovov nižjega srednjega raz-reda, v glavnem gre za mladino in ženske z nizko izobrazbo. Najbolj zvesti gledalci bi naj bile mlade neizobražene gospodinje, stare med 20 in 30 let, takoj za njimi pa so mladostniki, stari med 12 in 25 let, ki se še vedno izobražujejo. Ti dve skupini se prekrivata z udeleženci resničnostnih šovov, ki so prav tako večinoma neizobraženi in brez-poselni. V glavnem se iščejo osebe, ki so konfliktne, željne pozornosti, zelo čustvene ali pa introvenirane. Največ prahu je pri nas dvignil fenomen Big Brother, ki bi naj prika-zoval resnično življenje. Zagotovilo o resničnosti šova zveni smešno, saj udeležence, izbrane na pod-lagi psiholoških profilov, naselijo v popolnoma nadzorovan in umeten kontekst, jih snemajo in predvajajo na televiziji. Sociolog popkulture dr. Grega Tomc je v intervjuju za Delo povedal, da gre pri resničnostni televiziji v resnici za fikcijo: »Prob-lem našega vsakdanjega življenja je, da ga velika večina odpade na čisti dolgčas. Zato v oddajah, kot je Jerry Springer Show, resničnost zgolj igrajo, jo prevajajo v fikcijo. Resničnost moramo prevesti v čisto fikcijo, da ne bi bila dolgčas. V tem je umetnost.«

Marcel Štefančič je v Mladini 15. aprila 2008 objavil članek z naslo-vom Opustite vsakršno upanje, vi, ki vstopate! Kako nas resničnostni šovi pripravljajo na življenje v neoliber-alni državi. V njem je med drugim zapisal: »Vsi vemo, da tekmovalce, vse te "resnične", avtentične, pristne, spontane, neprisiljene, iskrene ljudi spreminjajo v spektakel. Pomeni, da jih silijo, da igrajo sami sebe. V Big Brotherju morajo sami sebe igrati 24 ur. Bolj ko igrajo, bolj pritegnejo pozornost. Bolj ko pritegujejo po-zornost, bolj so telegenični. Bolj ko so telegenični, bolj so "resnični". In bolj ko so "resnični", bolj so spe-ktakularni.«

»Nihče še nikoli ni videl Velikega Brata. Njegova funkcija je, da deluje kot katalizator ljubezni, strahu in spoštljivosti; čustev, ki jih lažje čutimo do posameznika kot do organizacije.« (G. Orwell, 1984)

Pravila šova je Endemol poimenoval kar »Biblija«, katere principi se zlahka primerjajo s krščanskim svetom: skromen življenjski slog, špartanske bivalne razmere, izolacija, obveza spovedi, ekshibicija zasebnih življenj, glasovanje, nedelja je edini dan v tednu, ko so tekmovalci prosti delovnih nalog, ... T.i. tedenske naloge pa predstavljajo boj za obstanek, tekmovalnost oziroma darvinistično preživetje najmočnejšega. Govorimo o delitvah, ki spominjajo na stanfordski element (npr. film

Eksperiment); delitev na podložnika in gospodarja, v vsakem primeru pa gre za delitev na deprivilegirane in privilegirane udeležence. Nizki etnični standardi, ki prikazujejo goloto, poniževanje, pretepe, popivanje očitno privlačijo množice, zaradi katerih te oddaje sploh obstajajo.

Big Brother pa ni naletel le na odobravajočo publiko, temveč so ga nekateri svetovni mediji označili kot skrajno neprimerno, ponižujoče in manipulativno sredstvo, namenjeno zabavanju gledalcev. Španski častnik El Pais je tako zapisal, da je šov »avdiovizualni Auschwitz«,, nemški Badische Zeitung »terror tv«, britanski Telegraph je uporabil frazo »pošastna karikatura človeškosti«, Guardian Unlimited pa je objavil: »Če je Big Brother ogledalo naroda, v njem nismo videti dobro.« Slovenski mediji so bili do šova veliko prizanesljivejši: »V zapor po evre« (Slovenske novice, 17. 3. 2007) in »Pričenja se slovenski Veliki Brat. Zmagovalcu po 84 dneh 75.000 evrov nagrade.« (Delo, 17. 3. 2007) Vprašanje je, ali nas že zdaj ne opazuje Veliki Brat, glede na to, da so se kamere pretihotapile v naša življenja in smo večino časa pod budnim očesom dobro organiziranega sistema. Ljudje smo se znašli v situaciji, ko se očitno ne znamo več odločiti po svoje, uporabiti razuma in zavrniti tovrstne »izume« sodobnega sveta, saj le-ti ne prinašajo nič dobrega.

BIG BROTHER Ali avdiovizualni AuschwitzJackass, Survivor, Big brother, Extreme makeover, Bachelor in drugi so t.i. resničnostni šovi, katerih različice so se pojavile tudi pri nas. Začelo se je z Barom, nadaljevalo z Big Brotherjem, nazadnje pa smo lahko spremljali Kmetijo. Kdaj nam bodo na Pop TV “postregli z novo poslastico”, bo pokazal čas, zagotovo pa bo to kmalu, saj je ta hibridni format postal zelo priljubljen med slovenskimi gledalci.

Avtorica: Vita PurnatFoto: splet

10 AbakusŠS FERI

ŠTUDENTSKI SVET FERIŠS FERI in FERI.TV

Bi radi vedeli več o Študentskem svetu FERI? Bi radi sledili vsem pomembnejšim dogodkom na fakulteti, pa še ne veste kako? Želite morda anonimno izraziti mnenje o posameznih habilitacijskih postopkih? Ali pa se morda kakšnega dogodka niste mogli udeležiti in bi radi nadoknadili zamujeno z ogledom videa? Zdaj lahko storite vse to – za vas smo namreč pripravili dve novi spletni strani!

Kot najbrž večina od vas ve, de-luje na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko kot organ tudi Študentski svet FERI. Ta zastopa študente, rešuje njihove težave pri študiju. V študentski svet sta izvoljena po dva predstavnika vsakega letnika, med katerima je en predsednik Študentskega sveta letnika, drugi pa izvoljen član Študentskega sveta letnika, torej predstavniki 1., 2., 3., 4. let-nika, absolventov in podiplomskih študentov. Študentski svet vodi prodekan za študentska vprašanja. ŠS FERI ima 13 članov, 12 pred-stavnikov posameznih letnikov in prodekana za študentska

vprašanja, ki je član po funkciji. Člani študentskega sveta so vsako leto izvoljeni na volitvah s strani študentov, ponavadi v novembru. Kar pa verjetno še ne veste, je to, da smo posebej za vas pripravili novo spletno stran www.ssferi.uni-mb.si. Tako boste lahko na enem mestu izvedeli vse o ŠS FERI: kdo je prodekan, kdo so člani ŠS FERI, kdaj so na sporedu seje ŠS FERI, …Dobro je tudi vedeti, da boste imeli študentje sedaj in v bodoče možnost podaje svojega mnenja k posameznim habilitacijskim postopkom preko posebno izdel-anega anonimnega obrazca. Vsako mnenje bodo nato obravnavali na sejah ŠS FERI. Stran pa hkrati ponuja tudi informacije, povezane z DŠ FERI, ŠSUM ter FERI-jem. Na strani vas bomo obveščali tudi o vseh pomembnih dogodkih, ki se bodo

dogajali v sklopu fakultete, kot so različni seminarji, okrogle mize in podobno. Slike s teh dogodkov si boste lahko nato pogledali v naši galeriji slik, ki jo bomo sproti posod-abljali. Video posnetke pa bomo objavljali na spletni strani FERI.TV , kjer bodo predstavljeni vsi naši projekti in dogodki. Obstaja pa tudi možnost, da bomo določene do-godke, ki se bodo odvijali pri nas na fakulteti v živo, oddajali v omrežje in tako omogočili, da bo spletna stran www.feri.tv pripomogla k lažji predstavi o tem, kaj ŠS FERI in DŠ FERI ter sekcija EESTEC počne za njih. Omembe vredno je tudi to, da so trenutno v teku pogovori z Inštitutom za medijske komuni-kacije, da bi lahko na feri.tv objavili prispevke, ki jih študentje medijskih komunikacij delajo v sklopu vaj ter najrazličnejših natečajev.Torej, če želite biti IN ter izvedeti, kaj se dogaja na FERI in UM ali pa preprosto želite podati svoje mnen-je in predloge, obiščite našo novo spletno stran www.ssferi.uni-mb.si ali pa si poglejte video prispevke na FERI.TV.

Avtorica: Mateja MehFoto: splet

11Abakus Študij

ŠTUDENTSKI SVET FERI

Drage kolegice in kolegi! Naj za začetek nekaj povem o ozadju nastanka te moje situacije. Moje življenje je prepleteno z različnimi področji, s katerimi se ukvarjam. Kot »die-hard« glasbenik, roker po duši, se tudi sam večkrat vprašam, kako zavraga sem pristal na tehničnem faksu. Ampak mi je uspelo; tehnika me je vedno zanimala in počasi, a vztrajno, sem opravljal svoje ob-veznosti na tej naši fakulteti. Težko predstavljivo, ampak v moji karieri študenta je prišel čas, ko mi je zman-jkalo možnosti in idej, kako bi vlekel svoj status še dlje, kljub temu, da je bila moja volja do oklepanja statusa na čase prav neverjetna. Lahko me obravnavate kot zabušanta, a v tem času sem počel zelo kreativne zadeve, zaradi katerih so pač moje študijske obveznosti tekle »malce« počasneje. To me ni skrbelo, saj sem bil prepričan, da bom se že nekako znašel tudi brez statusa.In tako se nekega dne opravim v mesto, da bom »jaz nekaj uredil glede tega«. Kaj sem nameraval urediti, natanko nisem vedel, glavna skrb mi je bila, da si uredim obvezno zdravstveno zavarovanje. Prosto parkirno mesto na Moša Pijade, su-per! Odpravim se peš preko Starega mostu proti Gregorčičevi ulici na Zavod za zaposlovanje. Oni bodo

že vedeli, kaj mi je storiti! Prijazna gospa na drugi strani okenca mi razloži, da je moj svetovalec na ulici Moša Pijade. »Odlično!«, sem si mislil, ko sem marširal nazaj preko mostu. Seveda nisem imel vseh potrebnih papirjev, tako da sem se lahko le vsedel v avto ter se odpeljal domov po maturitetno spričevalo. »Jovo na novo«, iskanje parkirnega mesta, nato Zavod za zaposlovanje. Spraševanje o vseh živih zadevah, med drugim zanimi-vo vprašanje: »Ali imate vozniški izpit?«, medtem ko je zrla v moje vozniško dovoljenje, ki sem ji ga dal kot osebni dokument. Nenadkriljivo sem bil navdušen, ko sem dobil termin motivacijskega seminarja za brezposelne in termin za pogovor s svetovalko. V redu, sedaj sem iskalec zaposlitve, gremo dalje.Namenim se proti občini, kjer je možno urejanje kritja obveznega zdravstvenega zavarovanja. In spet preko Starega mostu, obenem po poti srečujem ljudi, ki so v ekstazi zaradi srečanja z bosonogim tibet-anskim menihom. Pridem do občine – šok – pisarna je zaprta, frajeri de-lajo le od 8-ih do 12-ih! Nazaj preko mostu proti Centru za socialno delo. Dvakrat večji možak, ki je (nekako logično) varnostnik na centru, me »s skrajno vljudnostjo« napoti proti izhodu, saj center ob torkih nima uradnih ur. Ob torkih in četrtkih ne uradujejo!Upal sem, da bo naslednji dan zame srečnejši. Odpravim se proti občini,

vstopim v pisarno ter zagledam isto gospo, s katero sem pred štirimi meseci že urejal zdravstveno zava-rovanje, ko sem dopolnil 26 let. Gos-pa se mi je vtisnila v spomin, saj me takrat v približno 5-ih minutah ob-ravnave ni niti za hip pogledala, am-pak je vztrajno zrla v pisalno mizo. Še preden uspem dobro povedati, kaj želim, se sproži zrecitiran tekst, ki ga gospa najbrž ponavlja vsem strankam zadnjih 20 let, medtem ko se še vedno fascinira nad teksturo svoje pisalne mize. Potrebujem odločbo Centra za socialno delo! S povešenim nosom se odpravim preko (ne bom več omenjal kat-erega) mostu proti centru. Spet tisti isti model na vratih. Gospa v pisarni me šokira s svojo skoraj pocukrano prijaznostjo. Po kratkem pogovoru hitro ugotoviva, da nimam pogojev za pridobitev podpore, posledično ne morem pridobiti kritja zdravst-venega zavarovanja.Tako sem z grenkim knedljem v grlu spet capljal preko mostu proti zdravstveni zavarovalnici z namenom, da si lepo sam plačam obvezno zavarovanje. In za to sem porabil 2 dni in nešteto prečkanj Starega mostu! Če kdo ni uspel iz moje pisarije izluščiti bistva, bom dal majhen namig – v čas, ko to berete, avtor tega članka zagotovo zagrizeno piše diplomo. In še to – prosim, ne končati kot ona ženska na občini!

2 DNI RAZLOGOV ZA DIPLOMOKako izgleda, ko ostaneš brez statusa študentaV preteklih dneh sem ostal brez statusa študenta. Kot svež nediplomirani brezposelnež, sem se odpravil do vrat inštitucij, ki bi pač naj poskrbele za sorto ljudi, kot sem jaz – torej za brezposelne. No, in zgodila se je farsa, jaz pa sem dobil nauk, ki ga sedaj želim deliti.

Avtor: Martin PočkarFoto: splet

12 AbakusOkolje

OČISTIMO SLOVENIJOOčistimo Slovenijo v enem dnevu!Člani društva Ekologi brez meja so organizirali največji okoljski projekt v zgodovini Slovenije in ga poimenovali Očistimo Slovenijo v enem dnevu!.

17. aprila je v Sloveniji potekala največja prostovoljna akcija z naslovom Očistimo Slovenijo v enem dnevu!. Projekt, ki je nastal v organizaciji društva Ekologi brez meja, je prostovoljne narave ter je nastal po vzoru estonske akcije “Let’s do it, Estonia!”, ko je 3. maja 2008 petdeset tisoč Estoncev (4 odstotki prebivalstva) očistilo Estonijo in zbralo 10 tisoč ton odpadkov v samo petih urah.Projekt je bil zasnovan dvotirno. Prvi del je predstavljal čiščenje divjih odlagališč, v sklopu katerega so izdelali centralni digitalni register divjih odlagališč za celotno Slovenijo. 17. aprila so prostovoljci registrirana divja odlagališča očistili komunalnih odpadkov, medtem ko so gradbeni odpadki ali nevarni odpadki popisani, podatki o njih pa predani odgovornim inštitucijam. Drugi del projekta se je osredotočil na čiščenje ulic, cest, okolic šol in vrtcev, stanovanjskih okolišev ter sprehajalnih in pohodniških poti. Organizatorji projekta Očistimo Slovenijo v enem dnevu! so želeli z akcijo in vzporednimi aktivnostmi opozoriti tudi na probleme netrajnostnega ravnanja z odpadki in spodbuditi k zmanjšani ter učinkovitejši rabi naravnih virov. Trenutno je slovenska družba na slabi poti proti trajnostnemu razvoju, saj proizvodnja odpadkov iz leta v leto narašča. V Sloveniji je leta 2008 nastalo v povprečju 1,24 kg komunalnih odpadkov

na prebivalca na dan. 74 % vseh nastalih komunalnih odpadkov je bilo prepeljanih na odlagališča, s čimer obremenjujemo okolje, hkrati pa izgubljamo pomembne naravne vire. Le dobrih 11 % teh odpadkov je bilo zbranih ločeno.

Potek akcije:Ob deveti uri zjutraj se je v 207 od 210 slovenskih občinah (v treh se je ta odvila en teden prej) in nekaterih krajih v zamejstvu pričela osem mesecev načrtovana čistilna akcija, ki je trajala do 14. ure. V pripravo projekta Očistimo Slovenijo v enem dnevu! je bilo vključenih 250.000 prostovoljcev oziroma kar 12 odstotkov prebivalcev Slovenije, ki so pod vodstvom vodij zbirnih mest in divjih odlagališč čistili več kot 7000 divjih odlagališč ter razpršene odpadke v mestu. Po do sedaj zbranih podatkih so iz narave skupaj odstranili najmanj 60.000 kubičnih metrov odpadkov, kar je približno 12.000 ton! V skladu z navodili so se odpadki ustrezno (po sistemu raznobarvnih vreč) ločevali že na samem prizorišču čiščenja. Odpadke so nato od tam na centre za predelavo odpadkov ter na deponije odvažali prevozniki z več kot 50 komunalnih podjetij, Direkcije RS za ceste in podjetja DINOS. V akciji so sodelovali tudi predstavniki državnega vrha. Premier Borut Pahor je obiskal ljubljansko Osnovno šolo Kolezija, predsednik državnega zbora Pavel Gantar se je odpravil na Koprsko ulico v Ljubljani, gospodarski minister Matej Lahovnik je čistil z družino v Velenju, pravosodni minister Aleš

Zalar v središču Ljubljane. Akcije so se udeležili tudi ljubljanski župan Zoran Janković, celoten občinski vrh mariborske občine in tudi nekdanji predsednik Milan Kučan.

V zahvalo prostovoljcem so organi-zatorji organizirali tudi spremljajoče dogodke po občinah z uveljavljen-imi slovenskimi glasbeniki. Projekt se je uradno končal s koncerti v Lju-bljani, Mariboru in Kopru. Organi-zatorji računajo, da se bo nadaljeval skozi ‘Zakladnico idej’ – zbirko predlogov, v kateri se že nabirajo ideje posameznikov, kako prispevati k bolj čistemu okolju.

Avtorica: Alma AvdićFoto: splet

V pripravo projekta Očistimo

Slovenijo v enem dnevu! je bilo vključenih 250.000

prostovoljcev oziroma kar 12 odstotkov prebivalcev Slovenije. Po do sedaj zbranih podatkih so

iz narave skupaj odstranili najmanj 60.000 kubičnih

metrov odpadkov!

13Abakus Etika

POT DO HARMONIJEDalajlama in Etika za novo tisočletjeVeliko je ljudi, od katerih bi se lahko učili o modrostih življenja. Nemalo je tudi modrecev, ki o splošnih življenjskih stvareh že zdaj vedo toliko, kot mi nikoli ne bomo. V mislih imam tiste mislece, ki poznajo pravo pot, pot do harmonije in jo v upanju na boljši svet delijo z nami. V mislih imam določenega človeka – Njegovo svetost Dalajlamo.

Dalajlama te ne obišče vsak dan, zato je bil 6. april 2010 za Mariborčane (če ne kar za vse Slovence) prav poseben dan. Po uradnem sprejemu je Dalajlama namreč v dvorani Tabor predaval o etiki za novo tisočletje. Dvorana je bila po vseh pričakovanjih napolnjena do zadnjega kotička, mi pa smo imeli to srečo, da smo lahko ujeli še zadnjih par vstopnic za novinarje in se predavanja udeležili.

Njegova svetost je človek, ki te s svojo izjemno karizmo in optimizmom navdihne tako močno, da o njegovih besedah potem razmišljaš še ves dan. Res je pameten, kot govorijo, a še zdaleč si nisem predstavljala, da me bo tako navdihnil. Za vse, ki ste se želeli udeležiti njegovega predavanja, in vam to ni uspelo, si lahko v nadaljevanju preberete (zelo) kratko obnovo le-tega.

Predavanje se je začelo s splošno trditvijo, da smo v dvorani vsi isti, vsi smo LJUDJE, vsak od nas želi biti srečen in vsak ima to pravico. Če želimo biti srečni, moramo poskusiti odpraviti probleme, nihče si jih namreč ne želi. Dejstvo pa je, da smo si vse probleme ustvarili sami. Na poti do sreče se torej srečujemo s težavami, da pa bi jih lahko odpravili, moramo na stvar dobiti neki celovit pogled – vse je namreč med seboj povezano.

Nadaljeval je, da materialnost v dolgem roku še nikoli ni pripeljala do nečesa dobrega. Z denarjem seveda lahko dobimo sredstva, ki nam dajo čutna zadovoljstva, vendar sreče na mentalni ravni z denarjem ne moremo kupiti. Tako lahko posledično tudi trdimo, da nam tehnologija ne prinese globokega notranjega miru, tega nam lahko prinese ETIKA.

Obstajajo tri ravni etike: etika brez religijskega verovanja, etika z religijskim verovanjem in sekularna etika. Slednja je najbolj pomembna, saj bi lahko veljala za univerzalno etiko, ker vključuje tako vse religije kot tudi neverujoče. Sekularna etika temelji na poštenosti in resnicoljubnosti, to prinaša zaupanje, z zaupanjem si pridobimo prijateljstvo, to pa ustvarja za nas pomembno harmonijo. Harmonija je za nas ključnega pomena, saj se moramo naučiti živeti drug z drugim, ker smo vsi ljudje konec koncev eno. Njegova svetost je nato povedal, da je sočutje ključ do poštenosti in zaupanja, to pa prinaša harmonijo. Če torej povzamemo – če bomo vsi poskušali biti sočutni, bo to v dolgem roku pripeljalo do harmonije, ki je bistvena za razvoj človeštva.

Če pa želimo doseči harmonijo, moramo pri sebi najprej pridobiti tudi notranji mir. Pridobimo ga lahko s sočutjem in z zavedanjem, da je zunanja lepota skoraj popolnoma nepomembna – to,

kar šteje, je notranja lepota. Da jo pridobiš, moraš biti do ljudi sočuten, ljubezniv, moraš jih spoštovati in jim zaupati. Ljudje smo konec koncev živali, če smo pa do živali prijazni, so prijazne nazaj in obratno.

Vsi lahko zgoraj omenjeni »cilj« dosežemo, saj ima vsak od nas v sebi seme sočutja in ljubezni, ki smo ga dobili od svoje matere.

Dalajlama je spregovoril tudi o izobraževalnem sistemu, ki pravi, da je pomanjkljiv, saj bi morali vključiti izobraževanje o moralno-etičnih principih. Več pozornosti bi moralo biti namenjeno izobraževanju srca in vrednot, saj ljudje nismo samo roboti, ki bi delali, ampak smo predvsem socialna bitja, da sploh ne govorim o mladih, na katerih pravzaprav stoji prihodnost boljšega sveta.

Predavanje se je zaključilo z neposrednimi vprašanji iz publike, saj Njegova svetost ni vzvišen človek, ki se skrije za zaveso blišča. Njegovo predavanje je bilo res navdihujoče in s trdnim prepričanjem lahko trdim, da je vsak od nas odnesel nekaj od tega s seboj domov, pa naj bo to le kratka beseda, majhen citat ali pa veliko znanje, ki ga bo od zdaj naprej nosil povsod s seboj.

Avtorica: Mojca MaršFoto: splet

14 AbakusIntervju

Bliža se poletje in vse več nas skoči ujet nekaj sončnih žarkov na Obalo. Danes je to z novo avtocesto tako zelo preprosto. Toda drvenje proti morju nas lahko prikrajša za marsi-katero doživetje, ki ga skriva pri-morsko zaledje. Kakšna doživetja torej najdemo, če zavijemo z utrjene asfaltne poti? Na to vprašanje poskušata odgovoriti Tanja in Blaž s svojim kratkim dokumentarnim filmom Slovenska Istra, ki nas popelje mimo nekaj manj znanih regionalnih znamenitosti, povsem primernih za nedeljski izlet. Film nam med drugim predstavi grad Socerb, cerkev v Hrastovljah in krajinski park Sečoveljske soline. Kulturne in naravne zanimivosti so podprte s turistično razlago, konec pa je lepo zaokrožen z intervjujem domačina, ki ponudi vpogled v zgodbe in običaje nekega drugega časa. Prav tako kot je on razkril delček svojega življenja za film, sta se ustvarjalca filma prijazno odzvala na naše povabilo in odgovorila na nekaj vprašanj.

Vajin izdelek je mešanica med dokumentarnim in potopisnim filmom. Zakaj sta se odločila za tak žanr?Po pravici povedano, se nisva zavestno odločila prav za ta žanr. Želela sva posneti nekaj

enostavnega, zanimivega in ker se je ravno približeval konec semestra in s tem poletne počitnice, sva sklenila, da sošolcem preneseva idejo o dnevu “road trip”. Namesto da se v toplih sončnih dnevih poseda na barskih terasah (kar je sicer fajn) in zapravlja denar, se lahko štirje “zbašejo” v avto in odpeljejo na izlet. In Slovenska Istra je odlična destinacija. Težava je v tem, da večina ljudi njene notranjosti nikoli ne doseže, ker jo zasenčijo Popovičeve palme, portoroški hoteli in trgovine, izolska diskoteka itd.

Osrednja tema je Slovenska Istra. Od kod ideja predstaviti ravno ta del Slovenije?No, za tiste, ki naju ne poznajo, par sva že osem let in na Blaževo srečo oz. nesrečo jaz prihajam z Obale. In ker se ve, kdo nosi hlače v hiši, se tudi ve, čigava zamisel je obveljala. Primorci (tisti “pri-morju”, pa tudi tisti podalpski iz zaledja) smo na svojo pokrajino zelo ponosni, na njene lepote in dobrote, predvsem pršut, vino, oljke, šparglje, morske specialitete, vonj po baziliki, rožmarinu, lavandi in nenazadnje morski zrak – vse to radi delimo s prijatelji. Kar se ponosa tiče, smo pa tako ali tako takoj za Prekmurci.

Kako sta prišla do zanimivih informacij o turističnih točkah?Turistične točke sva izbrala glede na njihovo raznolikost in lego, tako da so lahko dostopne z glavne ceste. Podrobnejše podatke sva nabrala v

turističnih vodnikih, zgodovinskih knjigah, krajevnih publikacijah, popotniških priročnikih, arhivskih člankih in predvsem na spletu!

Pomemben del filma je tudi intervju z lokalnim prebivalcem. Zakaj sta se odločila za to novinarsko zvrst in kako ste našli sogovornika?Dejstvo je, da določen kraj, območje ali deželo najbolje spoznaš v družbi domačinov, ki ti lahko iz prve roke postrežejo z informacijami, ki jih v literaturi težko najdeš. Pripovedovanje zgodb in izkušenj starejših oseb je neprecenljivo. Klub temu, da si številni prizadevajo za ohranitev starih običajev, le-ti tako vztrajno bledijo, da mlajšim generacijam niso več vidni. V najinem filmu sva se pogovarjala s sosedom Rinom, ki je pravi vaški posebnež. Poleg tega, da skrbi za lokalno krajevno skupnost, sliši in vidi prav vse oz. mu nič “ne vujde”. Z veseljem te sprejme v svoji kantini in ti pripoveduje smešne pripetljaje. Če bi jih želeli objaviti, bi najverjetneje izšlo kar nekaj zaporednih številk. Kar se tega tiče, ni bilo težav poiskati dobro razpoloženega sogovornika.

V filmu ima velik pomen glasba. Kako sta se odločila za izbor?Glasbeno podlago je prispeval Rudi Bučar, za prijatelje Cuketa (cuketa pomeni v narečju bučka). Na Obali je že dolgo poznan kot avtor in izvajalec številnih

FILMSKI PORTRET ISTRESlovenska Istra skozi oko študentske kamere

Avtor: Aljaž TepinaFoto: osebni arhiv

Letošnji filmski večeri na FERI se počasi zaključujejo. Skozi leto smo si lahko ogledali kar nekaj dobrih projektov naših študentov ter drugih zunanjih sodelavcev. Predzadnji večer je gostil film z naslovom Slovenka Istra, katerega avtorja, Tanja Rosandič in Blaž Regvat, sta nas popeljala v bolj skrite kotičke jugozahodne Slovenije.

15Abakus Intervju

Prihajajo topli in sončni dnevi, ki kar kličejo po kolesarjenju, rolanju, sprehodih... Težko je preždeti celi dan med štirimi stanami, ko pa nas lepo vreme kar vabi, da se ga naužijemo. Prav tako se ne moremo upreti posedanja na kavici s prijatelji pod toplimi sončnimi žarki, ki nam dajejo energijo za nove podvige. Vsi komaj čakamo čas, ko bomo lahko poležavali na plaži ter pozabili na službo oz. študij vsaj za kakšen teden ali dva. Vendar pa, pozor! Ženske se bomo pred tem morale soočiti z našimi velkimi sovražnicami – kopalkami. Kakšen kilogramček več se pod debelimi plašči ni videl, vendar, kaj pa zdaj? Ob poplavi raznih reklam in člankov o hujšanju se počutimo dolžne nekaj ukrepati. Kako do lepih nog? Z ogljikovimi hidrati izgubite 5 kilogramov. 15 načinov za uspešno kurjenje kilogramov. Šest zapovedi za lepo postavo. Tri pravila, kako se zanesljivo znebiti celulita. Ti naslovi, zraven pa mogoče še posnetek ženske s »popolno« postavo in že smo tam. Takrat postanemo gluhe za prigovarjanja bližnjih, da nam pač nič ne manjka. Odločene smo, da je treba izgubiti vso »salo« pred poletjem. Vse lepo in prav, če bi se tega lotile lepo počasi. S zdravo prehrano in več gibanja. Takšen način je dober za naše telo in lahko prinese dolgoročen učinek. Vendar pa je nažalost temu tako, da želimo v zelo kratkem času doseči velik učinek, ki pa ponavadi ni zdrav za naše zdravje. Te diete, ki jih ponavadi priporočajo filmske igralke in manekenke namreč ne vsebujejo vseh potrebnih snovi, ki jih naše telo potrebuje za zdravo delovanje. Dieta ni nekaj, kar bi lahko bilo za vse enako. Tudi če nam jo prepise stokovnjak ni primerna za druge osebe. Hranilne snovi, ki jih telo potrebuje niso pri vsakem posamezniku enake, ampak so odvisne od različnih faktorjev. Torej, paziti moramo kako se lotiti hujšanja. Poleg tega pa ne smemo pozabiti, da moramo imeti sebe in svoje telo rade. Verjeti moramo svoji ljubljeni osebi, ko nam reče, da nas ima najraje takšne kot smo in da na nas ne bi spremenili niti enega samega lasu.

POLETJE PRIHAJA“ištrijanskih” skladb v tamkajšnjem narečju. Zadnja leta pa aktivno sodeluje s številnimi slovenskimi izvajalci. Morda eden bolj poznanih nastopov, ki sta ga imela skupaj z Alyo, je bil na izboru za Emo s skladbo Zadnji dan.

Kaj se je izkazalo za največjo težavo na terenu in kaj v postprodukciji ter koliko časa sta potrebovala za realizacijo projekta in koliko samo za snemanje?Težava je bila samo v tem, da nisva imela časa. Čas je bil in je še vedno najin največji sovražnik. Odvisna sva bila od lepega vremena, morala sva posneti v naravi in ker sva za to čakala zadnji trenutek, tako kot običajno, sva imela samo dva snemalna dneva. Zajetega materiala sva imela za pet ur in več, montaža pa je trajala tri, štiri dni, od dopoldneva pa do polnoči. Asistent Jaka Polutnik je imel jeklene živce; na koncu so nama odklepale in zaklepale že čistilke. Najboljše pa je bilo to, da je zadnji dan, preden smo projekt dokončali, v kletne prostore, kjer je potekala montaža, vdrla voda. Izza stranskih vrat smo poskušali zaustavili deževnico in med tem dvignili računalniško opremo na mize. Bilo je grozno, a hkrati zabavno. V tistem je prišel dekan (ki mu ni šlo prav nič na smeh) in nas nagnal domov. Bal se je namreč, da bi koga stresla elektrika (mi nismo na to niti pomislili, saj je bil rok za oddajo filma čez dva dni). Zadnji dan sva preživela na trnjih.

Nevarnost je bila, da bi najin projekt dobesedno splaval po vodi. K sreči se je vse dobro izšlo. Verjetno smo bili “od zgoraj” poplačani, ker smo rešili par tisoč evrov vredno šolsko imetje, na katerega smo tako ali tako čakali skoraj štiri leta. No, malo manj pa res.

Ali v prihodnosti načrtujta še kakšen podoben projekt?Zaenkrat ne načrtujeva podobnega projekta. Prvič zato, ker sva precej obremenjena z delom, ki ga trenutno opravljava za preživetje, drugič pa zato, ker si želiva čim prej pospraviti študij pod streho. V prihodnje pa zagotovo še kakšen filmček road trip, saj nama tovrstno terensko, razgibano snemanje ustreza in glede na to, da tvoriva dober tim, takšen in drugačen, sledi še vsaj “part two”.

Imata kakšen nasvet za študente – bodoče snemalce in novinarje?Če je rok za oddajo filma čez dva meseca, se loti dela takoj in ne zadnji teden! Sicer pa je asistent Jaka Polutnik postal tako strog, da tega verjetno ne dopušča več. Mogoče samo dve stvari: delajte vse izpite sproti! Ko bo čas za to, da počneš nekaj, kar si zares želiš, te bodo vsak dan stari grehi tolkli po glavi. Že med študijem nabirajte izkušnje, udeležujte se predavanj in delavnic snemanja, montaže, retorike, javnega nastopanja, bralnih vaj, karkoli. To je dobra investicija za v prihodnje, ko iščeš službo. Na razgovoru sta bistveni dve stvari, “kaj znaš” in “koliko še fali do diplome”. Študij prehitro mine, da bi ga samo prežurali. Še posebno v času, ko so številni diplomanti zabetonirani na seznamu Zavoda za zaposlovanje. Za druge nasvete in modrosti pa je še malo prezgodaj, ta odstavek bova dopolnila, ko naju bodo čez 20 let intervjuvali za portrete FERI.

»Želela sva posneti nekaj enostavnega,

zanimivega in ker se je ravno približeval konec semestra in s tem poletne počitnice, sva sklenila, da sošolcem preneseva idejo o dnevu

“road trip”.«

Barbara Vehovar

16 AbakusZnanost

Če pogledamo zgodovinski razvoj standarda enakih možnosti plačila, ugotovimo, da so se evropske države po drugi svetovni vojni začele povezovati. Najprej je bil to eksperiment šestih držav, ki so v začetku 50. let podpisale Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo. Evropska skupnost za premog in jeklo je bila tako uspešna, da so čez nekaj let države podpisale Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo in Pogodbo o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti. Združitev teh je privedla do ustanovitve Evropske unije (Kresal 2001, 84). Ob ustanovitvi pa so iz francoske nacionalne zakonodaje prenesli zakonsko podlago za enako plačilo za moške in ženske v Pogodbo o evropski skupnosti. Tako je že pogodba o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti iz leta 1957 v 119. členu (sedanji 141. člen) opredelila načelo enakega plačila moških in žensk (Jalušič in Zagorac 2004, 119). Številka člena se je spremenila iz 119. na 141. z uvedbo Amsterdamske pogodbe. Ta člen pravno formalno definira pojem plačila. S pomočjo direktive 75/117/EGS (Uradni list EU, št. L 45/19/1975), ki govori o prepovedi diskriminacije pri plačilu glede na vse vidike in pogoje plačila, tvorita pravno

podlago za standard enakega plačila.

Kljub temu, da obstaja veliko število pravnih aktov, direktiv, konvencij in zakonov, ki obravnavajo enakost plačila moških in žensk, neenakosti med spoloma še vedno obstajajo. Najbolj jo občutijo ženske. Ženske so v Evropi in tudi pri nas za enako opravljeno delo često slabše plačane kot moški. Na spletni strani Evropske komisije ugotavljajo, da je razlika v plačilu med moškimi in ženskami posledica številnih dejavnikov, med katere sodijo neposredna diskriminacija, segeracija na trgu dela oziroma delitev na tipično moška in tipično ženska dela, tradicija in stereotipi ter težave pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja. Tudi znanja in sposobnosti žensk so pogosto podcenjena in njihovo delo je še vedno manj vredno v primerjavi z delom moških, kljub temu, da opravljajo enako delo in da so izpostavljene enakim pogojem ter nevarnostim na delovnih mestih kot moški sodelavci.

V organizacijah so pogosto zaposleni ljudje, ki se ne ukvarjajo s socialnimi vprašanji zaposlenih in tako so ženske kot matere takoj v slabšem položaju. Težje se pogajajo za boljše delovno mesto oziroma za višje plačilo, imajo slabše možnosti napredovanja ter se težje uveljavijo v poklicu, saj v naši družbi še vedno veljajo določeni stereotipi, ki ženskam vse to otežujejo. Ženske so

tako nemalokrat prizadete do take mere, da so se prisiljene odločati med poklicem in družino. Družba bi morala te stereotipe izkoreniniti in ženskam odpreti enake možnosti ter nemoteno pot za doseganje njihovih ciljev. Aktov, pravilnikov ter zakonov, ki urejajo to področje je kar nekaj, potrebno je le njihovo dosledno izvajanje. Napredka v odpravi plačilnih razlik med spoloma ne bo mogoče doseči brez korenitih sprememb v družbi, ki bi ženskam zagotavljale enake možnosti in pravice kot moškim, za kar si prizadeva tudi zakonodaja Evropske unije.Literatura:Direktiva Sveta 75/117/EGS o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z uporabo načela enakega plačila za moške in ženske. Uradni list EU, št. L 45/19/1975.

Evropska komisija – zaposlovanje, socialne zadeve in enake možnosti. Razlika v plačilu med ženskami in moškimi.http://ec.europa.eu/social/BlobServlet?docId=1920&langId=sl.

Jalušič, Vlasta, in Dean Zagorac, ur. 2004. Človekove pravice žensk: uvodna pojasnila in dokumenti. Ljubljana: Društvo Amnesty International Slovenije, Mirovni inštitut.

Kresal, Barbara. 2001. Pravna ureditev plače. Ljubljana: Bonex.

ENAKOST PLAČILA MED SPOLOMARazvoj in opredelitev standarda enakih možnosti plačilaV današnjem času je enako obravnavanje moških in žensk eno temeljnih načel človekovih pravic. To velja tudi za področje enakosti plačila med spoloma, ki se mu posveča veliko evropskih pravnih aktov, deklaracij, konvencij in zakonov.

Avtor: Mitja VodušekFoto: arhiv

17Abakus Univerzitetno

ENAKOST PLAČILA MED SPOLOMA

Kaj sploh razumemo pod pojmom trajnostni razvoj (v nadaljevanju TR). TR je izredno težko definirati in obstaja kar nekaj definicij o njem, najbolj preprosta in najbolj nazorna pa je definicija Svetovne Komisije za Okolje in Razvoj (Brundtlandina komisija): zadovoljiti trenutne potrebe, ne da bi pri tem ogrožali zadovoljevanje potreb prihodnjih generacij (vir: Our Common Future, Oxford University Press 1987, stran 43).

Trajnostni razvoj je tudi razvoj človeške družbe, pri katerem naj bi se izognili izčrpavanju naravnih virov in onesnaževanju okolja, hkrati pa bi se naj s trajnostnim razvojem ohranjala biološka raznovrstnost. Združeni narodi so leta 2005 trajnostni razvoj razdelili na 3 velike stebre, in sicer: varstvo okolja, gospodarski razvoj in socialni razvoj.

Svet za trajnosti razvoj je na 6. sestanku razpravljal o ločenem zbiranju plastičnih odpadkov na Tehničnih fakultetah. Izračuni glede prihranka, ki bi ga Tehnične fakultete imele, so bili narejeni že leta 2006, kjer so rezultati izračuna pokazali prihranek v vrednosti 21.000 EUR letno. Letos so bili izračuni ponovno narejeni in rezultati poslani na kolegij dekanov. Odzive pričakujemo konec meseca. Zaskrbljujoče je dejstvo, da po treh letih znova opravljamo izračune in jih pošiljamo na kolegij dekanov, medtem ko bi lahko že

tri leta varčevali in privarčevana sredstva uporabili za nove projekte trajnostnega razvoja, v okviru tem, kot je družbena odgovornost študentov in fakultet, okolje, ...

Za vzgled nam je lahko Pravna fakulteta, ki je sistem ločenega zbiranja plastičnih odpadkov že uspešno uvedla in celo študentom pripravila, v okviru predmeta Varstvo okolja, predavanje na to temo. Družbena odgovornost na lestvici vrednot slovenskih šol in fakultet zaseda precej visoko mesto, študentom pa je to področje večinoma treba še približati. Poslovne šole in fakultete že nekaj let dejavno vključujejo v študijske programe etiko in družbeno odgovornost kot področji, ki bosta v prihodnosti podjetjem lahko zagotavljali nove poslovne priložnosti in konkurenčno prednost, ostale fakultete pa glede teh tematik zaostajajo.

Razvoj študijskega področja družbene odgovornosti tako pri nas za najboljšimi tujimi praksami zaostaja več let. Medtem ko še vedno čakamo na ustanovitev prve katedre za trajnostni razvoj, tuje šole družbeni odgovornosti in etiki namenjajo ne le študijske programe in katedre, ampak tudi študijsko-raziskovalne centre. Naj kot primer in vzgled navedem kalifornijsko univerzo Stanford in francosko poslovno šolo Insead. Stanford je na primer s pomočjo študentov fakultetno restavracijo predelal v trajnostno jedilnico z razgradljivim priborom, med počitnicami pa organizirajo povsem razprodana

potovanja v Guatemalo in na Tajsko. Na Inseadu pa družbeno odgovorne vsebine vključujejo v vse predmete, imajo tudi posebno katedro za etiko in družbeno odgovornost. Poleg tega so ustanovili Social Innovation Centre, osredotočen na področja, kot so etika, okolje, menedžment zdravstva, družbeno podjetništvo, družbena odgovornost in trajnostna proizvodnja. Pobudo za ustanovitev je dal alumni klub nekdanjih študentov, ki vsako četrtletje organizira okroglo mizo, kjer razpravljajo o izzivih vključevanja trajnostnega razvoja in družbene odgovornosti v vsakdanje poslovanje podjetij.

Tako kot na večini področij tudi tukaj slovenske fakultete zaostajajo za tujimi, ki imajo tako konkurenčno prednost na odprtem (evropskem) trgu dela. Dandanes se moramo pogovarjati o trajnostnem razvoju na okoljevarstveni ravni, socialni in družbeni ter politični ravni. Tehnične fakultete bi lahko naredile korak naprej v tej smeri in združile moči ter skupaj izvedle marsikateri projekt in/ali predavanje za študente ter tovrstno tematiko približale študentom. V kolikor naše fakultete ne dajejo pozornosti tovrstnim temam, lahko študenti sami poskrbimo za razvoj raznih predavanj, centrov in projektnih skupin in naredimo korak dalje, za boljši danes in jutri ter za boljšo prihodnost.

TRAJNOSTNI RAZVOJZamujena priložnostV petek, 9. aprila 2010, se je po več kot letu dni znova sestal Svet za trajnostni razvoj na Univerzi v Mariboru. Na sestanku smo se med drugim dotaknili tem, kot so ločeno zbiranje plastičnih odpadkov na Tehniških fakultetah, akcija Očistimo Slovenijo v enem dnevu ipd.

Avtor: Tomaž KočevarFoto: splet

18 AbakusTehnologija

Čeprav se ne zavedamo, je Google zlezel v naše življenje in počasi bo postal podoben Microsoftu, saj »na-vaden« uporabnik brez njega več ne zdrži. V prejšnjem Abakusu sem pisal o GoogleDocs, sedaj pa je čas, da pred-stavimo še konkurenco Z.O.H.O.Z.O.H.O. je tako obsežen, da ga ne bom mogel opisati do potankosti na dveh straneh, zato se bom le sprehodil skozi možnosti, ki nam jih ponuja, podrobno raziskovanje pa prepuščam vam. Splet-ni paket Z.O.H.O. omogoča vse kar nam omogoča striček Google in še več. Začnimo z vzporednico prejšnjemu članku GoogleDocs. Prav tako kot Google, Z.O.H.O. omogoča izdelovanje, preoblikovanje in nalaganje datotek, ki jih najdemo v paketu MS Office, sledi pa presenečenje. Na Z.O.H.O. je mogoče naložiti tudi datoteke, ki smo jih shranili na GoogleDocs, kar pomeni, da lahko GoogleDocs uporabimo kot dodaten prostor za shranjevanje datotek. Z.O.H.O. sicer ne ponuja tolikšne količine prostora kot Google, vendar je dovolj za samo delo z Office

datotekami, ki ne presegajo velikosti 10MB. S spletnimi aplikacijami Write, Sheet in Show oziroma po microsoft-ovsko Word, Excel in PowerPoint se Z.O.H.O. šele začne. Skupno omogoča kar 22 različnih aplikacij. Če omen-jeni trojici dodamo še Docs, dobimo popolno sliko GoogleDocs. Na žalost je omejitev vašega spletnega prostora že omenjeni 1 GB, vendar je navadnemu smrtniku tudi ta številka dovolj, če se le ne odloči, da si bo na Z.O.H.O. naložil celotno »playlisto« domačega računalnika. Da, tudi glasbo in filme je mogoče nalagati na Z.O.H.O., vendar opozarjajo, naj ne nalagamo datotek, za katere nimamo avtorskih pravic. Kako strogi so glede tega priporočila, še nisem preizkusil. Od datotek se počasi preselimo na pošto Z.O.H.O.Mail. Vmesnik je zelo podoben Microsoftovemu Outlooku, vendar delo olajšajo zavihki, ki jih po potrebi dodajamo ali zapiramo. Stikov nam ni potrebno vnašati ročno, saj imajo v sami aplikaciji navodila, kako uvoziti stike iz Outlooka ali Tunderbirda, hkrati pa omogočajo tudi uvoz stikov iz splet-nih poštnih ponudnikov Google, MSN in Yahoo. Na žalost Z.O.H.O. ne ponuja možnosti avtomatskega filtriranja in dodajanja označb (labels), ki olajša delo v GMailu. Označbe lahko dodamo ročno, vendar smo omejeni z naborom barv, prikaz le-teh pa se od Googla raz-likuje predvsem po tem, da je označba vidna le kot mala ikona, besedilo pa se izpiše šele, ko se nanjo postavimo z miško. Prav tako Z.O.H.O. ne ponuja skupin (primer GoogleGroups), ki jih uporablja že večina današnjih študentov, ki so v kakšni skupini ali društvu in so vajeni takšnega načina komunikacije. S trikom ali dvema se

tudi pošiljanje pošte določenim sku-pinam lahko uredi, vendar v novi ap-likaciji, Z.O.H.O. Creator, ki je še nisem raziskal. Prav tako lahko v spletnih ap-likacijah uporabljamo komunikacijske kanale vseh priljubljenih ponudnikov klepeta (»chat«) (Google, MSN, Yahoo, Facebook, Jabber, ICQ in Aol). Vsaka prijava je izvedena v svojem zavihku, med njimi pa se sprehajate s klikanjem ikon omenjenih ponudnikov. Z.O.H.O. omogoča tudi lasten klepet, v katerega lahko dodate stike, ki ste jih ustvarili iz uporabnikov imenovanega spletnega paketa. Stike lahko združujete tudi v posebne skupine in jih uporabite v skupinskem klepetu. Omogočen je tudi »Live Support«, »ShoutBox« in »Live Chat«, ki jih je mogoče integrirati v spletne strani, na katerih se predstav-ljamo oziroma so predstavitve našega podjetja, društva itd. Omogočena nam je tudi centralizirana skupna raba spletnih datotek z aplikacijo Z.O.H.O. Share. V sami aplikaciji so dosegljive tako naše osebne datoteke, ustvarjene z že omenjenimi aplikaciji za izdelavo in manipulacijo tekstovnih in tabelskih datotek, kot tudi datoteke, ki smo jih

pripravljeni deliti s širnim spletom. Oba dela sta preprosto dostopna s klikom na My Private Files ali My Public Files, hkrati pa lahko v lastnostih datoteke določimo, ali bo le-ta zasebna ali javna. Uporaba transparentne prijave nam

Z.O.H.O..COMJe Google dobil tekmeca?

Avtor: Blaž Rošer Foto: splet

… le redkim se ljubi vpisovati

svoje podatke vedno znova in znova …

Kje naj sploh začnem? Pred časom sem brskal po internetu in naletel na zanimivo povezavo z naslovom »Kako se znebi-ti Googla?«. Seveda se je senzor za radovednost aktiviral in sem želel videti, v čem je »fora«.

19Abakus Tehnologija

omogoča, da se ob začetni prijavi prosto sprehajamo skozi aplikacije in strani, ki jih sam Z.O.H.O. omogoča. Takšna vrsta prijave je za uporabnika zelo dobrodošla, saj vemo, da se le redkim ljubi vpisovati svoje podatke vedno znova in znova, ko se sprehajajo po različnih aplikacijah istega paketa. Sam spletni paket nam omogoča tudi spletni organizator Z.O.H.O. Planer, ker si lahko delamo opravila (»ToDo«), sestavljamo opomnike, organiziramo sestanke, na katere lahko vežemo na različne spletne strani, jim dodajamo priponke in še in še. Tu je še Notebook, kamor si lahko delamo zapiske, na primer s predavanj, jim dodajamo slike, zvok, video in celo kodo html, kar bi pomenilo, da lahko med predavanji namesto nalivnika uporabljamo računalnik, zapiski romajo na vaš spletni paket Z.O.H.O., doma jih še malo uredite, nato pa dobrodušno delite s sošolci. Seveda pa ste nekateri zelo pridni in boste za svoje zapiske ustvarili stran Wiki, ki jo je prav tako mogoče ustvariti s paketom Z.O.H.O..Vse do sedaj opisane aplikacije, z izjemo Creatorja, so del sklopa Productivity & Colaboration Apps. Za zahtevnejše uporabnike, manjša podjetja, društva in druge skupinske ustanove pa je na voljo tudi del, poimenovan Buisness Apps. Tam najdemo vse aplikacije, ki služijo dobremu vodenju že omenjenih skupin. V poslovnem delu najdemo organizator projektov, ki nam je v veliko pomoč pri načrtovanju in izvedbi raznoraznih prireditev, projektov, sestankov in še kaj. Igramo se lahko s spletnimi bazami, obrazci in skriptami v Creatorju. V Z.O.H.O. Buisness lahko uporabnikom celo pričaramo spletno namizje, na katerem ustvarjajo in ga uporabljajo namesto svojega računalnika, če na primer potovanja zahtevajo to od nas ali če samo želimo imeti vse dosegljivo na enem mestu ne glede, na katerem računalniku se nahajamo. Za vodenje podjetja lahko uporabimo Invoice, kjer nam je omogočen pregled nad poslovanjem, povezovanjem s strankami, računi, plačili itd. Same

stranke lahko nadzorujemo v aplikaciji CMR oziroma Customer Managed Relationships. Omogoča nam pregled nad strankami, potencialnimi strankami, povezavami med nami in stranko, vsemogoče načine kontaktov, ki s stranko obstajajo, in dejavnostmi, ki se z njo vršijo. Na Z.O.H.O. lahko uvažamo tudi razna poročila, ki jih lahko povezujemo s projekti, delovanjem, strankami, člani raznih skupin, ustvarjenih na tem spletnem paketu, ali prijatelji, s katerimi skupaj delamo vaje pri raznih predmetih. Možnosti so skoraj neomejene. Presenetljivo pa imamo možnost zaprositi tudi za pomoč pri upravljanju in uporabi aplikacij na Z.O.H.O., saj spletni paket vsebuje tudi aplikacijo Assist, kjer lahko zaprosimo za pomoč tehnika, ki nam bo pomagal rešiti razne težave tako s spletnim paketom kot najbrž tudi z drugimi aplikacijami, saj je poveže na naš računalnik preko oddaljene pomoči. Ne vem, ali boste morali biti pokonci sredi noči zaradi njega, saj je sedež podjetja v Kaliforniji.Uporabnost spletnega paketa Z.O.H.O. je prepuščena vam samim. Je ena izmed možnosti, ki jo vse bolj širni splet ponuja in je dobrodošla na razne znane in neznane načine. Mogoče se bo kdo sam poigral in našel še kakšen način uporabe, ki ga nisem opisal, mogoče se vam bo zdel paket brez vezen, ker raje uporabljate Googleove pripomočke ali pa le svoj računalnik, mogoče pa boste našli delček spleta, ki ste ga že dolgo iskali. V vsakem primeru vam želim obilo zabave pri deskanju na prostranih valovih svetovnega spleta.

Že več let sem član Komisije za ocenjevanje kakovosti Senata FERI in tudi član komisije z enakim imenom univerze. Naloga teh komisij je ocenjevanje in skrb za kakovost na univerzi oz. na fakulteti. Ena izmed smeri, v katero gre skrb za kakovost v visokošolskih inštitucijah, je razvoj t.i. »kulture kakovosti«. Na žalost smo daleč od razcveta kulture kakovosti, delno zaradi tega, ker marsikdo je še vedno mnenja, da je kakovost zadeva, za katero bi moralo skrbeti vodstvo fakultete. Trditev do neke mere drži, zelo pomembno pa je, da naredimo naslednji miselni korak in začnemo razumevati, kako pomembna je kakovost za vse nas. Ravno tukaj bi morali študenti igrati pomembno vlogo. Namreč, študenti moramo zahtevati kakovosten študij, saj raven znanja, ki ga pridobimo v naši izobrazbi, je odvisen ne samo od lastnega dela, ampak tudi od kakovosti študija. Na žalost se večina študentov sploh ne zaveda obstoja prej omenjenih komisij, kaj šele, da bi bili seznanjeni z njenim delovanjem. Ampak to še ni zaskrbljujoče. Zaskrbljujoče je predvsem dejstvo, da se študenti ne zavedajo pomena kakovosti in vedno bolj iščejo študij po najmanjši liniji odpora. »Samo, da dobim tisti papir, pa da čim prej grem«. To je fraza, ki sem jo neštetokrat slišal. Oktobra sem jo slišal od bruca, ki je bil takrat samo 10 dni na fakulteti. Tistikrat sem se zavedal, da potrebujemo spremembo mentalitete, ker tako na dolgi rok žal v nobenem primeru ne bo šlo. Pot kakovosti v nobenem primeru ni najlažja pot, saj zahteva veliko truda in energije, je pa zagotovo edina pot, ki se splača.Za konec, delovanje Komisije za ocenjevanje kakovosti je transparentno, tako da vse bralce Abakusa vabim, da pobrskajo po spletnih straneh FERI, kjer bodo našli informacije o poročilih in o delovanju komisije. Bi znalo za marsikoga biti zanimivo.

Kakovost

Nikola Risteski

20 AbakusŠtudenti

Uspešno si zaključil maturo, sprejet si bil na želeno fakulteto. Kaj pa zdaj? Treba se je odločiti, ali boš stanoval v kraju, kjer se izobražuješ, ali pa doma in se tja vozil od doma. Za študente, ki živijo izven kraja študija, kljub naraščajočemu številu fakultet in visokih šol v domačem okolju, v večini primerov začetek študija pomeni tudi selitev. Nov domek si bruci iščejo glede na kraj študija pa tudi glede na lastne želje. Veliko vlogo igrajo tudi denarne zmožnosti. Študij zahteva velike količine denarja in večina le-tega gre za najemnino stanovanja in prehrano.

V glavnem imamo študentje odprte dve možnosti nastanitve. Lahko oddamo prošnjo za sprejem v študentski (lahko tudi dijaški) dom ali pa se odločimo za bivanje pri zasebniku. Študentski dom naj bi veljal za prostor neprestanih zabav in drugo ime za »pravo študentsko življenje«, ki ga študent zagotovo ne sme zamuditi. Možnost imaš spoznavati veliko novih ljudi, prav tako je veliko možnosti za druženje. Tam ti zagotovo ni nikoli dolgčas. Po drugi strani pa se moramo zavedati, da dom s sabo prinese omejeno zasebnost ter slabše pogoje za učenje. Uspeh pri študiju je v veliki meri odvisen od samodiscipline. Potrebno je vzdrževati dobre soseske odnose, saj si toaletne prostore in kuhinjo ponavadi deliš

z večjim številom študentov. Če nisi uspel dobiti samske sobe, je tvoj najbližji sosed le dober meter stran od tebe. Ne moremo mimo tega, da živeti z nekom ni enako občasnemu srečanju na kavi v mestu, ampak zahteva precej več prilagajanja in potrpežljivosti. V študentskem domu sprva cimra oz. cimre ne moreš izbrati sam, v zasebnih stanovanjih pa je (na srečo) vse odvisno od lastne odločitve. Za vselitev v študentski dom je prav tako potrebno izpolnjevati razne pogoje in do zadnjega trenutka ne veš, ali si dobil sobo ali ne. Glede na to, lahko rečemo, da je bivanje bolje pri zasebnikih. Vendar tam nimaš ravno toliko možnosti za druženje. Marsikateri zasebnik zahteva strogo tišino ob določeni uri v svojem stanovanju, nekateri celo ne dovolijo »nepotrebnih« obiskov. Prav tako je potrebno biti pazljiv na različne zanke v pogodbi, ki jo podpišeš pred selitvijo v stanovanje. Mislim, da se pa vsi precej dobro zavedamo, kako ne ravno poceni so najemnine. Še posebej pri zasebnikih lahko rečemo, da so pošteno zasoljene.Kaj pa prehrana? S praznim želodcem se seveda ne da študirati. V Mariboru nam veliko število restavracij nudi možnost preh-rane z boni. Subvencionirana študentska prehrana je v bistvu obrok, katerega stroške delno krije Republika Slovenija. S subven-cionirano študentsko prehrano je študentu zagotovljen topel dnevni obrok s predhodnim nakupom študentskega bona. Preden se

opravimo na kosilo, si moramo bone priskrbeti na posebej za to pooblaščenih prodajnih mestih. Vsakemu študentu pripada tol-iko bonov, koliko je delovnih dni v mesecu. Odprto imamo tudi možnost, da nam hrano dostavijo do stanovanja, ki pa ni več omejena na deset bonov na mesec, kot je bila včasih. Dobro je vedeti, da mora biti dostava brezplačna najmanj na področju celotne občine. V bistvu lahko rečemo, da za malo ceno dobimo celotno kosilo, vendar vse le ni tako lepo. Ponudniki študentskih kosil nas znova in znova »razveselju-jejo« s podražitvami študentskih bonov. V času finančne krize se vrstijo taki ali drugačni varčevalni ukrepi – hrana, ki pa je nekaj os-

novnega, kar človek potrebuje za preživetje, se draži. Zvišanje cen bonov torej pomeni kar precejšen zalogaj za študenta. Vendar mislim, da je kljub temu cena študentskega kosila ugodna. Večina študentov ob vpisu na eno izmed fakultet zamenja domačo mamino kuhinjo s kosili na študentske bone. Privi-legij, ki nam ga omogoča država, je

KAJ JE BOLJŠE?Biti študent v MariboruSkok iz srednje šole na fakulteto za nekatere predstavlja velik zalogaj, saj je to čas, ko prvič večino tedna živijo nekje drugje, stran od doma. To s sabo prinese veliko sprememb, ki jim marsikdo ni kos, kar lahko pripelje do opustitve študija, spet drugemu takšne spremembe prijajo. Vsak zase smo druga zgodba.

Avtorica: Barbara VehovarFoto: splet

Zagotovo nič na svetu ne more prekašati

mamine kuhinje, ki ni le dobra, ampak je

pripravljena z največjo ljubeznijo.

21Abakus Študenti

V Mariboru bivam v študentskem domu. Prednosti le-tega so, da prihranim čas, ki ga drugi porabijo z vožnjo od doma do fakultete in nazaj, kot tudi gorivo, izognem se nevšečnostim,

ko kakšna predavanja/vaje odpadejo (tisti, ki se vozijo, izgubijo na času in denarju, medtem ko sem jaz od fakultete oddaljena le 5 minut hoje). Slabosti bivanja v Mariboru: mesečno plačilo študentskega doma, hrana, ločenost od družine, prijateljev, ipd.

Živim pri starših in se na predavanja vozim s svojim avtom. Stane me manj, če uporabljam avtomobil za vsakodnevno vožnjo v Maribor, kot pa če bi se vozila na primer z avtobusom. Poleg tega

nisem vezana na uro, saj se lahko odpravim na pot takrat, ko mi ustreza, pa še udobje avtomobila se ne more primerjati z avtobusom. Največja slabost je velik problem s parkiranjem, saj je premalo prostih parkirnih mest. Slabost je mogoče tudi ta, da izgubiš nekaj časa dnevno za vožnjo, res je tudi, da moraš biti med vožnjo skoncentriran, kar pa zna včasih biti utrujajoče.

V Mariboru sem tre-nutno v podnajemniškem stanovanju. Glede na to, da sem iz Kopra, se z vlakom ne vozim, saj vlak iz Kopra v Maribor vozi 6 ur; tako se v Maribor pripeljem kar z avtom.

Prednost je v mojem primeru ta, da pridem v Maribor namesto v šestih urah v dobrih dveh urah in pol. Z mano gre po navadi še kdo in stroške prevoza si razdelimo.

V Mariboru živim v zasebnem stanovanju in domov odhajam z vlakom le ob vikendih. Na podlagi osebnih izkušenj sem spoznala, da ima bivanje v Mariboru med tednom veliko pozitivnih strani.

V teh skoraj dveh letih šolanja na fakulteti lahko rečem, da sem pridobila določeno mero odgovornosti, samostojnosti in neodvisnosti, med drugim čisto iz praktičnih vidikov. Kdo bo odšel namesto v mene v trgovino in mi napolnil hladilnik? Nihče drug kot sama.

ANKETA lahko zelo okusen, včasih pa obroku, ki ga dobimo za bon, ne dajemo pretirano velike hvale. Ostane nam še možnost, da si kuhamo sami in marsikateri študent to prakticira, vendar tukaj pa pri nekaterih nas-tane problem. Kako pa skuhati? Če nisi tega vajen od prej, potrebuješ kar nekaj časa in še posebej volje, da se na to navadiš. Se je pa potrebno vprašati, če se sploh splača kuhati celotno kosilo za eno ali dve osebi. Mislim da ne, vsaj ne take vrste, ki smo je deležni v restavraciji na bone. Živeti doma je s tega pogleda definitivno boljša rešitev. Po drugi strani pa je na žalost tako, da pravega študentskega življenja, če bivaš doma, ne moreš imeti. V Mariboru te nima nihče pod nadzorom. Učiš se koliko se hočeš, greš ven kdaj hočeš, zunaj si do kdaj hočeš, greš spat (če sploh greš) kdaj hočeš … Že res, da so bili naši starši tudi nekoč mladi in nas razumejo, vendar je živeti na svojem nekaj popolnoma drugačnega od življenja doma. Mamam ne bi bilo vseeno, če bi vedele, da ga njihovi sinčki celo noč žurajo, potem pa gredo naravnost na predavanja ali vaje, ki jih imajo ob sedmih zjutraj. Zakaj pa ne bi šli ven vsak dan v tednu? Saj smo še mladi in to je treba izkoristiti. Nikoli nam ne bo tako lepo, kot nam je v študentskih letih. Vendar ima bivanje doma tudi druge prednosti. Tam je mama, ki skrbi zate, tam imaš tudi svojo sobo, ki si jo urediš po svojih željah. Ni ti treba za vsako malenkost odhiteti v trgovino, ampak mama poskrbi, da je tista stvar pri roki, še preden si je zaželiš. Nimaš problemov s cimri, ki bi ti grenili življenje, kot tudi se ti ni treba ubadati z lastniki stanovanj in prevelikimi stroški najemnine. Zagotovo nič na svetu ne more prekašati mamine kuhinje, ki ni le dobra, ampak je pripravljena z največjo ljubeznijo. Srečen tisti, ki ima dom blizu svoje fakultete. Temu bi lahko rekli zmagovalna kombi-nacija. Vendar, žal, vsi niso v takšni situaciji. Marsikoga čaka dolgotrajna

vožnja do kraja študija in problemi s parkirišči, ki so prisotni že od nekdaj. Predstavljaj si, da je za tabo enourna vožnja, naletel si na gnečo, rahlo že zamujaš na predavanja in za povrh vsega ne najdeš prostega parkirne-ga mesta. Ni ravno prijeten občutek. Poleg tega se moraš sprijazniti z zgodnjim vstajanjem, saj se ti na žalost ne moreš zbuditi petnajst minut pred začetkom predavanj, se na hitro urediti in leteti na fakulteto. Ne! Tebe še čaka dolga vožnja do Maribora. Da sploh ne govorimo o par urnih luknjah med predavanji in vajami. Kaj storiti takrat? Nazaj domov se ti ne splača voziti in tako preživiš dan na pijači s prijatelji ali pa se opraviš nakupovat. In rezul-tat je – spet veliko porabljenega denarja, ki si ga na žalost večina študentov ne more ravno privoščiti. Po drugi strani pa je velikokrat tako, da nimaš časa za svoje prijatelje, ker imaš še marsikaj postoriti, veš pa, da te že čaka dolga vožnja do doma, sploh, če se zaradi manjših stroškov vozi več študentov skupaj, je težje to uskladiti tako, da je za vse vozače prav. Enkrat se nekomu mudi, pa bi še drugi ostal, drugič je spet drugače.Za vsak primer se da najti precej pozitivnih kot tudi negativnih strani. Vsak študent se pač odloči za tisto, kar njemu najbolje ustreza. Kaj pa vi? Imate stanovanje v Mariboru, ali se v svoj kraj študija vozite od doma?

22 AbakusŠtudenti

Marsikdo se ob tem vpraša, čemu, saj obstaja že kar nekaj različnih tipov, preizkušenih verzij in tudi cenovno dosegljivih za vsak žep. Seveda študentje ne bi bili študentje, če ne bi bili prepričani, da na mladih svet stoji in tako so načrtali svoj tip tempomata, ga speljali od načrta, preko izdelave, testiranj do končne verzije, ki je primerna za vgradnjo v skoraj vsako vozilo. Zadeva je bila preprosta, saj smo si zastavili, da želimo sistem, ki ga bomo lahko vgrajevali tako v starejša kot v novejša vozila (kljub temu, da novi avtomobili po večini tempomat že imajo).

Tempomat po FERI-jevsko so študentje zastavili tako, da iz zobate jermenice berejo obrate in glede na te uravnavajo prosti tek motorja, ki je v naprej nastavljen. Jedro sistema je mikrokontroler, za katerega program so napisali povsem sami, njegova glavna naloga pa je, da neprestano bere obrate. Zadeva deluje tako, da ko stopimo na stopalko za plin, servomotor odpre črpalko boš, tako pa dobimo večje obrate. Na voljo imamo tudi tipko set, s katero mikrokontrolerju povemo, da naj vzdržuje trenutne obrate. Na voljo imamo tudi dva načina delovanja,

in sicer način tempomat in testni način. V načinu tempomat sitem deluje tako, da če držimo tipko set, se obrati povečujejo in avtomobil pospešuje, obratno pa, če držimo tipko recall. Sistem lahko ustavimo tako, da pritisnemo na zavoro ali na tipko cancel, kar pomeni, da motor pade v prosti tek oziroma na obrate, kakršne določamo s stopalko za plin.

V zadnje prebrane obrate se lahko vrnemo tako, da pritisnemo tipko recall (ne držimo), uporabljamo pa lahko tudi testni način. V testnem načinu se izklopi vsa regulacija, tako pa tudi ni možno uporabljati tempomata. Ta sistem uporabljamo, če bi denimo odpovedal senzor obratov ali sama stopalka. Vse skupaj pa v testnem načinu deluje povsem enako, kot če bi imeli običajno stopalko s pletenico. Ko smo že ravno pri stopalki za plin, naj omenim, da je potrebno v avtomobilih, ki nimajo elektronske stopalke, le-to zamenjati z elektronsko, saj je le tako možno meriti napetost iz nje. S pomočjo napetosti, katere so na stopalki kar dve, mikrokontroler regulira obrate in tako določi trenutno hitrost avtomobila. Sistem deluje, ko se premikamo z vsaj 30 km/h, vse skupaj pa je dokaj varno, saj lahko odpove tudi samo ena napetost, senzor obratov ali kaj podobnega in še vedno se bomo peljali dalje v

testnem načinu, ampak, žal, brez tempomata.

Za konec velja omeniti dejstvo, da je bil to le študentski projekt in zadeva nikakor nima izpolnjenih vseh predpisanih standardov, testov in dokumentacije. Kljub vsemu so sistem preizkusili in le-ta deluje zelo dobro, ampak zgolj v prototipskem vozilu, kar pa je k sreči po naših predpisih dovoljeno. Študentje FERI-ja Matjaž Repolusk, Simon Omahen in Peter Grižon se zahvaljujejo FERI-ju, ki jim je omogočil izpeljati pro-jekt, ter seveda mentorju Boštjanu Vlaoviču, ki jim je vse skozi stal ob strani in jih vodil do končnega cilja. Če koga mika takšen projekt, pa omenjeni študentje pravijo, da le pogumno, saj ni nič pretežkega in prezahtevnega, če imaš voljo, da zadevo spelješ do konca.

TEMPOMAT PO FERI-JEVSKOOd razvoja do končnega produkta

Avtor: Simon OmahenFoto: Matjaž Repolusk

V Sloveniji nimamo veliko univerz, pravzaprav le tri (primorska, ljubljanska in mariborska). Kljub temu, da smo mali, smo že večkrat dokazali, da v svetu nekaj veljamo. FERI je fakulteta, ki spada pod okrilje Univerze v Mariboru, saj je tudi v centru Maribora. Sama fakulteta ne bi bila nič posebnega, če ne bi vsako leto privabljala najrazličnejše študente iz cele Slovenije in tudi drugod. Tako so se našli trije študentje elektronike, ki so v okviru enega izmed predmetov izdelali avtomobilski tempomat.

Tempomati so nastali nekje trideset let pred

potovalnimi računalniki, ki jih poznamo danes, zakaj torej ne bi v vsa vozila mogli vgraditi

tempomata?

23Abakus Študenti

Letošnji kongres je bil prav poseben, saj je praznoval 25. obletnico. Trajal je od 6. do 11. aprila, na njem pa se je zbralo okrog 130 mladih novinar-jev in veteranov, ki nas je povezov-ala ljubezen do novinarskega dela, raziskovanja in odkrivanja zgodb. Kongres vsako leto poteka na določeno temo, tokrat je to bilo globalno novinarstvo. Tako smo poslušali predavanja, kjer smo spoznavali pomen globalnega novinarstva in tudi lokalnih medijev, ki odigrajo veliko vlogo. Prisluhnili smo različnim predavanjem, ki so nam jih predstavili eni izmed najbolj znanih oseb v medijskem svetu, ki imajo že ogromno izkušenj: Jurij Gustinčič, Mitja Meršol, Marko Milosavljevič, Igor Vobič, Denis Oštir, Ksenija Horvat Petrovčič, Aleš Gaube, Vasja Badalič, Blanka Doberšek, Valentin Areh, Tomo Križnar, Arne Hodalič in Ervin Hladnik Miharčič. Posebej odmevno je bilo predavanje Valentina Areha, ki nam je predstavil posttravmatske stresne motnje, ki jih doživljajo vojni dopisniki. Pokazal nam je posnetke, ki jih je sam posnel v času vojnega dopisništva in zaradi krutosti v medijih niso bili predvajani. Posnetki so nas šokirali in ob njih smo se zelo zamislili. Arehov namen je bil, da nas opozori na to, da taka bolezen obstaja in tega se moramo zavedati, če imamo željo postati vojni dopisnik, ter seveda vedeti, da za to obstajajo tudi terapije, o katerih mnogi nočejo

govoriti. On sam je motivacijo za delo črpal iz tega, da je hotel pomagati ljudem, to je bila njegova misija – če je lahko s svojim delom končal vojno tragedijo, je bil njegov namen dosežen. Še eno predavanje, ki nas je zelo ganilo, je pripravil Tomo Križnar, ki je govoril o svojem raziskovanju Nube in Darfurja. Izpostavil je, da so ravno mediji tisti, ki lahko pomagajo ljudem in ne smejo imeti samo vloge zabavanja javnosti. On sam se trenutno zelo trudi, da bi Darfur opremili z napravami za iskanje vode in video nadzorom. Med ženske je že razdelil nekaj kamer, da bi jih zaščitil pred posilstvom, vendar še vseeno išče podpornike po svetu, da jim jih bodo lahko namenili še več. In ravno v nas – mladih novinarjih – je hotel obuditi občutek, da lahko še marsikaj naredimo, da bo ta svet boljši. Zelo prijetna sta bili starosti sloven-skega novinarstva – Jurij Gustinčič in Mitja Meršol, ki sta z nostalgijo govorila o svojih izkušnjah. No-vinar mora znati postaviti prava vprašanja, prisluhniti ljudem in ra-ziskovati. Mora znati najti pot, da la-hko izrazi, kar želi povedati. Najbolj v spominu mi je vsekakor ostala trd-itev: »Novinarji so zmešani. Vedno si novinar, tudi ko spiš.« Marsikdo se je verjetno našel v tej trditvi, saj je to poklic, ki preprosto zleze pod kožo in te spremlja vedno, tudi ko nisi na terenu. Izpostavili smo tudi vprašanje konflikta med urednikom in novinarji glede določenega prisp-evka ter ugotovili, da gre velikokrat ob tem za vprašanje denarja. Zanimiva so bila tudi ostala predavanja, kjer so nam veliko

govorili o tujem dopisništvu, Denis Oštir in Igor Vobič pa sta spregovorila tudi o pomenu socialnih medijev – Facebooka in Twitterja, kjer lahko objavimo najaktualnejše novice, ki so nam zaradi napredne tehnologije dostopne, kjerkoli smo. Po vsakem predavanju so potekale tudi debate o tem, kar smo slišali. Poslušati mlade iz 23 evropskih držav o tem, kako so pri njih organizirani mediji, je zelo zanimiva izkušnja, ki ti da razširjen pogled na svet. Pika na i pa je seveda tudi druženje izven predavanj in zabave, ki so na FEJS-u najboljše. Tam je bil čas izmenjati tudi študijske izkušnje in spoznati drug drugega, tako da smo proti koncu tedna postali prava skupnost. Odpravili smo se tudi na izlet na Veliko Planino, da so tujci spoznali tudi košček Slovenije. Domov sem prinesla ogromno vtisov in naenkrat sem se zavedla, da problema z iskanjem prenočišča v 23. evropskih državah ne bom imela, saj sem pridobila nove pri-jatelje. Naslednje leto bo kongres potekal v Italiji, in sicer bo tema svoboda medijev, zato vam toplo priporočam, da si ta dogodek v koledarček vpišete že sedaj, saj kopice znanja in dobrih zabav ne bo manjkalo.

NOVINARJI NA KUPU FEJS AC 2010 v Ljubljani

Avtorica: Monika HorvatFoto: Monika Horvat

Forum For European Journalist Students ali na kratko FEJS je mednarodno srečanje mladih novinarjev. Vsakoletni kongres se je letos odvijal v Ljubljani, ki sva se ga udeležili študentki programa Medijske komunikacije – jaz in Jasmina Godec, skupaj z asistentom Jakom Polutnikom.

24 AbakusŠtudenti

Največji slovenski oglaševalski fes-tival – SOF, ki se vsako leto zgodi v začetku pomladi v Portorožu, je tudi letos nagradil uspešne oglaševalske projekte preteklega leta. Priznati je potrebno, da se gospodarska kriza močno pozna tudi v oglaševalski branži, saj je letošnji festival bil pre-cej skromnejši na vsebinski ravni in manj radodaren pri »obdarjevanju« s promocijskim materialom v takšni in drugačni obliki. Prav zato je bil celotni festival v znamenju prve pomoči tako pri vsebini kakor tudi propagandnih izdelkih.

SOF sestavljajo predavanja, delavnice, večerno-nočne zabave in podelitev nagrad najboljšim – oglaševalcem seveda. Vse skupaj pa je zapakirano v Grand hotel Bernar-din, le zabave si delijo prostor še po drugih lokalih, bolj ali manj višjega nivoja. Od predavanj so gotovo im-presionirale Microsoftove inovacije v prihodnosti. Tako v Microsoftu verjamejo, da bo povpraševanje po stalni povezanosti privedlo do t.i. »brezšivnih« osebnih računalnikov, televizije in mobilne telefonije. Kmalu bodo prišli časi, ko bodo lahko ljudje dostopali do informacij v trenutku, kjer koli in kadar koli.Avtorja letošnje oglaševalske letine “Toto, mislim, da nisva več v Kansa-

su” Mitja Petrovič, direktor skupine Publicis, in Janez Rakušček, izvršni kreativni direktor Luna/TBWA, sta v sredo, 24. 3. 2010, napolnila dvora-no Europa v Grand hotelu Bernar-din. Stara mačka, ki v oglaševanju delujeta že približno 20 let, sta za začetek pokazala uvodni film, ki je podal izhodišča za kasnejšo debato. Glavno sporočilo začetnega filma je bilo, da se stvari spreminjajo in se vedno bodo. Avtorja je zanimalo, kje na poti med Kansasom in Ozom se nahajamo Slovenci. Če smo bili včeraj še v Kansasu, kje smo zdaj. Kje smo zdaj – med tradicionalnim en-osmernim oglaševanjem in novimi oblikami komuniciranja. Ker veliko ljudi oglaševanje danes dojema kot motnjo, je potrebno razmisliti o novi paradigmi. Narediti je potrebno nekaj, kar bo nalezljivo, nekaj o čemer bodo ljudje mislili in se pogo-varjali. Namesto oglasov morajo govoriti ideje. Avtorja sta pokazala nekaj tujih primerov dobre prakse, na podlagi katerih sta izpeljala 4 kriterije kreativnih kampanj: pri-povedljivost, soustvarjanje, socialna vrednost in uporabnost. V skladu s temi kriteriji sta ocenila oglaševanje v Sloveniji. Njun izbor kreativnih ak-cij sestavljajo naslednje kampanje: Zaposlili smo slona, Flex za mlade, Smuthie, Poglej na drugo stran, Trnfest, Polisnack, Planica, Resnica je v očeh opazovalca, Ruandski otroci, Renault Taxi, Orto dance in Itak Džafest. To je dvanajst izbranih akcij, ki si po njunem mnenju zaslužijo same čestitke.

Svojevrstno atraktivna je bila tudi Deborah Grech iz podjetja Voda-fone, ki je med slušatelje posre-dovala izkušnjo vodenja celostne komunikacije blagovne znamke, usmerjene k stranki. Grajenje, vzdrževanje in upravljanje baz potrošnikov izdelkov ali storitev še nikoli ni bila tako strateškega ter ključnega pomena kot v današnjem času, ki ga zaznamujejo gos-podarska negotovost, potrošniški cinizem in splošni trend hitrega menjavanja izdelkov in blagovnih znamk. Razumevanje potrošnikovih tako s stališča trgov kot kategorij je kritičnega pomena v procesu oblikovanja relevantnih ponudb, ki vodijo k pravim vrednotam blagov-

SOF 2010S krizo prepojena oglaševalska letina

Avtorja: Denis Kalamar, Rok DeželakFoto: Rok Deželak

Slovenski oglaševalski festival – SOF – je osrednji dogodek oglaševalske stroke v Sloveniji. Na vsakoletni paradi kreativnosti oglaševanja se izbirajo najboljše oglaševalske rešitve in predstavi pregled dogajanja na oglaševalskem prizorišču. V okviru Abakusa sva SOF obiskala Denis Kalamar in Rok Deželak, s prispevkom pa vam skušava prikazati kreativne trenutke in novosti, kateri so zaznamovali s krizo obarvano oglaševalsko leto.

25Abakus Študenti

nih znamk in njihovi večji vrednosti. Poznavanje potrošnikov mora biti močno podkrepljeno s trdno in ustrezno podporo strankam ter njihovimi izkustvenimi običaji. Vse navedeno je izjemnega pomena v procesu ohranjanja kupcev in ust-varjanju pogosto varljive pripadnos-ti blagovni znamki. Kaj je torej ključ do uspešne integracije razumevanja potrošnika in potrošnikove izkušnje, ki je usklajena s celostno izkušnjo komunikacije blagovne znamke, v središču katere je potrošnik?

Letos (24. 3.–26. 3.) so v kategoriji najboljšega oglaševalca zmagale Ljubljanske mlekarne, ki so ne le uspešno tržile svoje produkte, temveč z enim od njih tudi dosegle Guinessov rekord. Planica je uspešno zabeležila svojo 35. letnico v središču Ljubljane in se s 35-metrsko banjico sladoleda uradno vpisala med Guinessove rekorderje. Velik oglaševalski dosežek pa predstavlja tudi Smutka Meri, ki je po besedah komisije uspešen primer povezovanja klasičnega oglaševanja z digitalnim komuniciranjem in promocijami. Simpatična krava Meri je postala ambasadorka blagovne znamke SMUthie, ki s svojimi zvestimi oboževalci redno komunicira preko Facebooka, včasih pa jih tudi obišče v živo (na primer v središču Ljubljane).

VEČERNO DOGAJANJEPrvi dan se je večerno dogajanje odvijalo v elitnem lokalu Paprika, kjer je zabavo organizirala ekipa RTV Slovenija in Dnevnika. Zabavali

smo se ob glasbi skupine Odiseja, z vročimi afriškimi ritmi pa nas je zapeljala tudi plesna skupina BaoBab. Tudi tu je bilo čutiti vpliv recesije, kar se je poznalo na brezplačni pijači, ki je kar hitro pošla. Posledično vzdušje nekako ni bilo pravo in lokal se je kar zgodaj spraznil.

Rdeče je bil obarvan drugi večer, ko je bil gostitelj Mobitel. V lokalu Tivoli so pripravili pravi disco spektakel do jutranjih ur z glasbo iz 70-ih in 80-ih let, dirigenta za gramofoni pa sta bila JAMirko in RDYO DJs. Tudi natakarji so bili v stilu sedemdesetih, saj so z velikimi afro lasuljami stregli brezplačno pijačo do prve ure zjutraj. Ob prihodu so goste obdarili z očali Shutter party in zapestnimi urami rdeče barve, katere so bile inovativno pakirane v epruvete. Tako kot prvi večer smo tudi tokrat bili deležni brezplačnega prevoza od hotela Bernardin do prizorišča dogajanja in nazaj.

Zaključna zabava je potekala v srcu dogajanja SOF-a, v loži in terasi hotela Bernardin. Tokrat smo se zabavali ob zvokih elektronske glasbe in svetlobnih efektov. Za pijačo pa so skrbeli gusarji z brezplačnimi rumovimi koktajli in pivom.

Kakšna bo naslednja oglaševalska letina, pa se pustimo presenetiti.

Sedim na kavici, okrog mene živež v pomladanski razposajenosti.Pogledam proti drevesom, pa še malo dol po cesti. Barve se prav lepo igrajo v toplini sonca. Fantje in dekline, starci ter starke, očetje in mame, vse je nasmejano. Pa si mislim, kako je »fajn«, da so vsi prešerne volje, edino en kup reklamnih plakatov visi tam na tistem ovinku, kjer se stara hiša trudi zliti z okolico. Vidim, da je na njih napol naga teta, na drugem spet napol nag stric. Spomnim se, da sem nekaj takega že uzrl z očmi par dni nazaj. »Ah« si rečem, dajmo poglejmo tole revijo, ki se prilega umirjenemu ritmu kave in sonca. Polistam po sveže tiskanem papirju. To naredim, da vidim, če se mi kje ustavi pogled. Seveda se! In glej ga zlomka, na njej je nagica, ki… čakaj, a nisem odprl revije, da bi jo bral? Vzdihnem, se nasmejim, ko vidim, da je poleg narisana krema za celulit, polistam dalje. Ko me mine volja do čtiva, kofein pa mi je butnil v glavo, se odpravim na kratek sprehod po mestu. Poglejmo kaj nam kulturne ustanove ponujajo. A, glej, nova predstava bo v gledališču. Naslov je nagica... čakaj, ne ni to. Spet se zdrznem, ko ugotovim, da dejansko ne berem naslova in opisa, ampak strmim v golo telo pred mano. Odpravim se naprej, razmišljajoč o tem, kako je možno, da tako dobro opazim vse te fotografije. Smo moški res preproste živali, ki ne vidijo dalje od poklica na začetnico »S«? Domnevno strašno spoznanje hitro zavržem, ko mi skozi ušesa usekajo visoki glasovi ženščevja, ki neutrudno cedijo sline nad Cosmojem, sladoled se pa v skodelici topi. Očitno je namenjen sam sebi. Ko se kot mimoidoči ozrem, vidim, da je v reviji, katero punce prebirajo, narisan en frišen tip, kateri si ogleduje tiča v gatah. V tistem trenutku sem spoznal, da je dejansko vseeno, če si moški ali ženska, če si star ali mlad, v vsakem primeru boš na tem svetu videl nekaj golega, pa magari je to marelica v obliki riti, ali je to jumbo plakat za predstavo, ki s tem ironično hoče dokazati svojo kulturnost. Smeh.

NAGCI

Nino Peček

26 AbakusŠport

Biti kolesar je lepo, še lepše pa je, če imaš kot kolesar na voljo vso potrebno infrastrukturo, ki ti omogoča varno, udobno, hitro in enostavno potovanje. Mnoga mesta v tujini vlagajo veliko sredstev v razvoj kolesarstva in drugih trajnost-nih oblik prevoza. Takšna politika se pozna na urejeni infrastrukturi in predvsem na obnašanju uporab-nikov. Ponekod so cele ulice preure-jene v površine za kolesarje, pred pomembnimi zgradbami stojijo ogromne parkirne hiše za shran-jevanje koles, ne manjka tudi po-pravljalnic, pa stojal za kratkotrajno parkiranje pred lokali, ali pa izposo-jevalnic koles, ki marsikateremu turistu omogočijo občutek vsakdan-jega utripa kolesarjem prijaznega mesta. Obnašanje udeležencev v prometu in sama kultura ljudi je nekaj, na kar so ljudje lahko ponosni in se z njo tudi identificirajo. Si predstavljate prizor, kjer 20 ali več kolesarjev v jutranji konici stoji pred semaforjem in čaka na zeleni val? Ali pa možnost, da svoje kolo za nekaj ur ali celo dni varno shraniš na železniški postaji ter se brez skrbi odpraviš na pot z vlakom. K takšni sliki kolesarskega raja se zagotovo prilega tudi sistem izposoje koles, ki ti omogoča, da si za dostopno ceno lahko izposodiš kolo in ga vrneš nazaj na drugem koncu mesta.

»Oblikovanje dobre prometne infrastrukture je kot oblikovanje dobrega uporabniškega vmesnika,« razmišlja Eric Wicks v članku Designing bicycle cities, ki je bil objavljen na blogu Design mind in good. Slikovita primerjava je na mestu, saj mora oblikovalec prometne infrastrukture, tako kot oblikovalec uporabniškega vmesnika, imeti v mislih uporabnike oz. nivo njihovega predznanja o sistemu. Na podlagi poznavanja želja, potreb in pričakovanj uporabnikov lahko razvijamo ustrezno infrastrukturo ali vmesnik.

V Mariboru se z razvojem prometne infrastrukture, ki bi ustrezala željam uporabnikov, nihče pretirano ne ukvarja. Pravzaprav so na dobrem zgolj vozniki osebnih vozil, ki se lahko zaenkrat še vedno brez pretiranih naporov pripeljejo kamorkoli. Takšno neravnovesje pa gre direktno na škodo ostalim udeležencem v prometu, ki za svojo pot do cilja uporabijo druga prometna sredstva. Če pogledamo na Maribor zgolj skozi prizmo univerzitetnega mesta, vidimo, da je večina mariborskih fakultet za kolesarje praktično nedostopnih. Koles pravzaprav ne moreš nikjer varno in udobno parkirati. Če bi pogledali v tehnične normative in občinski odlok, ki ureja to področje, bi videli, da znaša predpisano število kolesarskih stojal za Tehniške fakultete nekaj čez 1000. Vseh kolesarskih stojal skupaj pa

najdemo nekaj čez 10. Primer je res eden od najbolj izrazitih. Je pa vredno izpostaviti tudi svetlo izjemo, kot je Univerzitetna knjižnica Maribor, kjer kolesarska stojala lepo služijo svojemu namenu. Mesto, ki svoj imidž gradi tudi na znamki univerzitetnega središča in evropske prestolnice kulture, bi se moralo bolj usmeriti v razvoj trajnostnih oblik gibanja po prostoru. Med kolesarskim prometom ter okoljem, ki deluje spodbudno na razvoj znanja, kulture, odprtosti, strpnosti in medsebojnega razumevanja, je zagotovo določena korelacija. To brez dvoma dokazujejo mnoga univerzitetna in kulturna središča po svetu. Zato bi se Maribor moral začeti razvijati tudi v smeri izboljševanja svoje podobe kot kolesarjem in pešcem prijaznega mesta ali če hočete: grajenja prijaznega »uporabniškega vmesnika«. Pospešitev teh procesov je odvisna tudi od prebivalcev, ki svoje potrebe znajo artikulirati v zahteve in z njimi izvajati konstanten pritisk na mestno oblast ter ostale pomembne institucije.

KOLESARJEM PRIJAZNO MESTOMariborska kolesarska mrežaČe želimo, da Maribor postane mesto z resnično univerzitetnim in kulturnim karakterjem, bomo morali usmerjati energijo tudi v razvoj bolj trajnostnih načinov potovanja. To pomeni omogočati dostopnost kolesarjem in pešcem ter postopoma zmanjševati odvisnost od osebnih vozil.

Avtor: Josip RotarFoto: splet

27Abakus Potovanja

Uspeh agencije je v zagotavljanju doživljajsko polnih potovalnih doživetjih, ki mlade pritegnejo bolj kot visok standard namestitev in transporta. S pomočjo razvejane partnerske mreže mlade popeljejo na različne destinacije po svetu ter jim omogočijo aktivno športno in kulturno udejstvovanje, ponudbo pa nadgrajujejo z najkvalitetnejšim in najatraktivnejšim koncertno-zabavnim dogajanjem. S tem zagotavljajo visoko vrednost ponudbe, hkrati pa pospešujejo

model, da so potovanja najboljša oblika neformalnega izobraževanja.Večina mladi jih poznamo po produktih, kot sta absolventski in maturantski izlet, prav tako pa pripravljajo tudi novoletna, prvomajska in poletna potovanja. Poleg spoznavanja kulture in ogledovanja znamenitosti, so znani po pripravi nepozabnih zabav, ki mladim ostanejo v lepem spominu. Na potovanjih z agencijo Collegium vas spremljajo tudi zvezde domače estrade, ki poskrbijo za zanimiva doživetja in zabavo. Že čez nekaj dni bo lahko več kot 2000 potnikov doživelo največji Collegiumov Spring Break v Kanegri, Rovinju in Novalji, kjer jih bodo zabavale glasbene

zvezde, kot so Lollobrigida-MTV Award winners, Zablujena generacija, Rock Otočec fantje in Mama Manka, DJ Sylvain, DJ Beltek, Fredi Miler in Danijel Popovič ter Vid Valič, voditelj šova Slovenija ima talent, ter Miki Bubulj, član Kmetije slavnih. Collegium Spring break bo letos obarvan tudi z lepoticami predizbora za Miss bikini Slovenije.Tudi vi se lahko pridružite najbolj divji zabavi, ki diši po poletju, saj vas čaka toplo morje, sončni dnevi in najbolj noro dogajanje, ki ga pripravlja največja potovalna agencija za mlade Collegium Mondial Travel.Vse, ki pa še razmišljate o odhodu na absolventski izlet, pohitite s prijavami, saj je ostalo le še nekaj prostih mest.

COLLEGIUM MONDIAL TRAVELZa potovanje je potrebno izbrati pravo agencijo ...

Avtor: Arnel GlotićFoto: splet

Collegium Mondial Travel sodi med vodilne turistične operatorje v Srednji Evropi. Skupaj s partnerji v Srbiji, na Hrvaškem, Bosni, Italiji in v Sloveniji letno prepeljejo 75.000 potnikov ter ustvarijo 20,5 mio evrov prometa. Predstavljajo se pod imenom CMT skupina, ki združuje blagovne znamke Collegium Mondial Travel, Coolbudget, Generacija 25+, Cooltura in G2G events.

28 Abakus

Avtor: Diamond Dust

Prosti čas28

Laboratorij za močnostno elektrotehniko je DŠ FERI ponudil možnost soudeležbe na sejmu enemu izmed študentov v spremstvu zaposlenih laboratorija. Ker sem sam imel željo po udeležbi tega sejma in ker mi je kot študentu 4. letnika močnostne elektrotehnike sejem ponujal veliko novosti s področja strokovne usmeritve, mi je DŠ FERI posredovalo ponudbo, katero sem z navdušenjem sprejel. Predvidevam, da je večina od vas preko medijev bila seznanjena, da so bile ravno v tem času težave z letalskim prometom zaradi prahu, ki ga je povzročal vulkan na Islandiji. Tako so v tem času skoraj vsa letališča bila zaprta. K sreči je bila pot do Hannovra načrtovana z avtomobilom in to že mesec dni

pred potovanjem. V primeru, če bi pot bila načrtovana z letalskim prometom, se sejma zagotovo ne bi mogli udeležiti.

Pot je bila relativno dolga, saj smo v eno smer (Maribor–Hannover) prepotovati 1000 kilometrov, kar je časovno zneslo približno 11 ur vožnje.

Veliko podjetij, ki so imela rezervirane bokse za predstavitev svojih produktov, jih na sejmu ni bilo. Razlog je bil zaprt letalski promet zaradi že prej omenjenega razloga, kljub temu pa se je predstavilo ogromno podjetij.Površina sejma Messe je relativno velika. Predstavitvene hale in s tem podjetja so bila razdeljena po sklopih: Industrial Automation, Energy, Power Plant Technology, MobiliTec, Digital Factory, Industrial Supply, CoilTechnica, MicroNanoTec

in Reaserch & Technology.

Tako smo imeli možnost ogleda produktov podjetij, kot so: ABB, Siemens, Rade Končar itd. Bilo je pa tudi nekaj univerz, ki so predstavljale svoje tehnične fakultete in njihovo delo.Vsekakor je bil obisk takšnega sejma zelo poučen. Osebno sem hvaležen Inštitutu za močnostno elektrotehniko, da mi je omogočil udeležbo na tem sejmu. Bi pa vsem vam, dragi študentje FERI-ja, priporočil obisk takšnega sejma. Sicer pa vsako leto Študentski svet Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko v sodelovanju z Društvom študentov FERI organizira ekskurzijo na sejem Cebit, ki pa se odvija prav tako v mestu Hannover.

HANNOVER MESSEMednarodni tehnološki sejem

Avtor: Arnel GlotićFoto: osebni arhiv

Na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, v Laboratoriju za močnostno elektrotehniko, so se trije zaposleni odpravili na tehnološki sejem Hannover Messe, ki je potekal v času od 19.–23. aprila 2010.

29RubrikaAbakus

Avtor: Diamond Dust

Abakus

HANNOVER MESSE

Dnevnik 29

30 AbakusRazvedrilo

Zakaj so računalniški

programerji večinoma moški?

Odg: Ker se ženske bojijo mišk!

4 7 5 1

2 8 5 1 3

1 2 6 9

6 1 8 7

4

3 5 1 2

8 9 6 3 5

5 4 8 1

Tip računalničar je doživel brodolom in se je znašel na pustem

otoku. Minevali so dnevi in meseci. Dojel je, da ga nihče ne bo rešil. Začel je graditi nekakšno

kolibo in ko je končal, je globoko zaspal. Ko se je zjutraj prebudil, je nad njim stala plavolasa ženska,

prsata, vitka in mu reče: »Pridi k meni, sem na drugi strani otoka.«Prišla sta k njej, ko on vidi: »velika hiša, vse urejeno.« Vpraša jo, odkod ji vse to.Pa vse to sem pobrala z ladje, preden se je potopila. Gresta notri, ona ga dobro nahrani …Rekla mu je, naj se stušira, ker ona ima tudi toplo vodo,

bojler na generator. On se stušira, pride ven, a ženska sname modrček in hlačke ter mu reče:

Sedaj pa ti bom dala tisto, kar čakaš že šest mesecev.

Tip pa ji reče: »Pa ne me basat, da imaš tudi internet!«

Brodolom

Programerji

SUDOKU

Študentovo neznanje na izpitu je profesorja tako

razkačilo, da je od njega zahteval indeks, vanj nekaj zapisal in mu ga

vrnil. Ko je študent zapustil profesorjev kabinet, je odprl indeks in videl, da mu je profesor v indeks zapisal: »Popolni idiot!« Študent je ponovno vstopil v profesorjev kabinet in rekel: »Oprostite, v indeks ste

mi pozabili vpisati oceno, podpisali ste se pa že!«

Podpis

Avtor: Blaž RošerSudoku: websudoku.com

Računalnik naš, Ki si v mreži, Posvečen bodi tvoj

zaslon, naj pridejo k nam tvoji Podatki. Zgodi se tvoja volja kakor na

trdem disku tako tudi na tiskalniku. Daj nam danes naše liste. In odpusti nam naše napake, kakor tudi mi odpuščamo tvoje zaradi slabih programov. Ne pusti nas

dolgo čakati In obvaruj nas vsakega virusa, kajti tvoja je moč, tvoja

je firma in tvoj procesor na vekomaj! Ctrl Alt Del

Ej, a misliš, da če kupiš procesor, da dobiš

zraven tudi MHz ali pa moraš to posebej kupiti?Ja, ne vem … Ko sva že

ravno pri računalnikih …Koliko barve porabi

tvoj monitor?

n00b

Molitev

31RubrikaAbakus

DOGAJALO SE JE ...