Click here to load reader

AHISTORIZEM HISTORIČNE SOCIOLOGIJE: ADAM SMITH IN

  • View
    0

  • Download
    0

Embed Size (px)

Text of AHISTORIZEM HISTORIČNE SOCIOLOGIJE: ADAM SMITH IN

1099
Povzetek. Historina sociologija webrovskega, marksi- stinega in še kakšnega drugega porekla je od nekdaj vsaj implicitno sledila nazoru Adama Smitha, po kate- rem so širitev trnih prilonosti, utrjevanje urbanih sre- diš in nastop mešanskega razreda, poglabljajoa deli- tev dela, tehnološki razvoj ali kopienje velikih zalog bogastva v nekem temeljnem, kvaziavtomatinem smi- slu povezani z razvojem loveške zgodovine nasploh in zgodovinskim prehodom iz predmodernega, predkapi- talistinega obdobja v moderno, kapitalistino obdobje. V lanku pokaemo, da je v lui nekaterih nedavnih dognanj v sodobnem zgodovinopisju ta nazor tako teo- retsko kot empirino zelo problematien. Še ve, raziše- mo, kako omenjene smithovske predpostavke vodijo k trnemu ali tehnološkemu determinizmu, teleologiji in nadzgodovinskosti. Kljuni pojmi: ahistorizem, historina sociologija, Adam Smith, Karl Marx, Robert Brenner, marksizem
Uvod
Adam Smith in Karl Marx sta avtorja, ki ju redkokdaj povezujemo, razen seveda e je povezava, ki jo imamo v mislih, ta, da slednjega zoperstavimo prvemu kot njegovega verjetno najbolj neizprosnega kritika. Kljub temu se zdi, da imata Smith in vsaj “zgodnji” Marx nekaj temeljnih, pomembnih skupnih lastnosti, ki ne zadevajo zgolj njunega antagonistinega odnosa. Oba sta bila filozofa, ki sta s svojimi prispevki k moralni filozofiji (Smith) in kritini filozofiji (Marx) hote ali nehote prispevala k razvoju moderne (historine) sociologije. V lanku bomo zato raziskali tri teze. Prva teza je, da je ena od dveh splošnih teorij zgodovine, ki ju je v svojih delih naka- zal Marx, pravzaprav predelava Smithove, zato temelji na nekaterih kljunih smithovskih predpostavkah. Druga teza je, da je velike zgodovinarje, histo- rine sociologe in marksiste 20. in 21. stoletja, ki naj bi sicer bili dedii zelo
* Tibor Rutar, doktorski študent sociologije na Filozofski fakulteti, Univerza v Ljubljani in lan pro-
gramskega odbora Inštituta za delavske študije.
** Pregledni znanstveni lanek.
1100
razlinih teoretskih in ideoloških tradicij, druila prav zavezanost istemu nizu temeljnih predpostavk smithovskega porekla.1 Tretja teza je, da so te smithovske predpostavke teoretsko in empirino problematine, saj med drugim vodijo v determinizem, nadzgodovinskost in teleologijo.
Natanneje, v lanku bomo predstavili in kritizirali historinosociolo- ški nazor, da so širitev trgovanja, razrašanje urbanih središ ali kopienje velikih koliin bogastva v t. i. predmodernih, predkapitalistinih drubah nujen in praktino zadosten pogoj za zgodovinski prehod v kapitalistino modernost, torej da ti komercialni pojavi “naznanjajo prihod kapitalizma”, kot se je izrazil eden od predstavnikov smithovske tradicije (Braudel, 1984: 620). Ker se bomo pri tem oprli na empirino zgodovinopisno delo Roberta Brennerja, se bomo v zadnjem razdelku sooili z nedavnimi kritikami Brennerjeve teze, ki imajo prav tako širši pomen, saj se tiejo najaktualnejših teav v drubenih vedah (predvsem v historini sociologiji), denimo evro- pocentrizma in zapostavljanja vzrone moi meddrubenih dejavnikov, ki vedno vplivajo na znotrajdrubeno dinamiko (drube namre niso zaprte, samostojee celote).
Smith in Marx: nepriakovano zavezništvo
V Bogastvu narodov (2010) Smith e na zaetku drugega poglavja zelo jasno oriše osnovne poteze svojega razumevanja razvoja loveške zgodo- vine. Pravi, da je del univerzalnega loveškega stanja (tj. loveške narave) nagnjenost k trgovanju, barantanju in menjavi (Smith, 2010: 21). Vsakokra- tni ekonomski akterji imajo torej nadzgodovinski interes za trgovanje in menjavo, zaradi esar na eni strani trgovanje in menjava obstajata e od nek- daj (Smith v zvezi z obstojem menjave omeni starodavno lovsko pleme), na drugi pa se bolj ali manj neogibno širita; njuno širitev so mnogokrat omeje- vale ali ovirale le zaasne zunanje anomalije, kot so slabe letine, politini pri- vilegiji in vojne. Smith v tretjem poglavju nadaljuje, da stopnja razširjenosti trga in menjave doloa stopnjo delitve dela, kar je pomembno, saj iz tega implicitno sledi, da po Smithu kapitalizem vznikne (oziroma se zares utrdi) preprosto na toki, ko se trg in menjava dovolj razširita. Namre, e se deli- tev dela poglablja s širitvijo trgov, to pomeni, da širitev trgov vodi k specia- lizaciji producentov in stran od diverzifikacije oziroma subsistenne proiz- vodnje, sistematina specializacija producentov pa je ena kljunih lastnosti kapitalizma. Skratka, po Smithu lahko razdelimo loveško zgodovino glede na stopnjo delitve dela – kapitalizem je druba, kjer je delitev dela najbolj poglobljena, v lovsko-nabiralniških drubah je delitev najmanj zapletena – in ker je delitev dela doloena z razširjenostjo trgovanja in menjave, je
1 Pri tem ne smemo pozabiti na historine ekonomiste, kakršen je Thomas Piketty (2014).
Tibor RUTAR
1101
trgovanje po Smithu konno gibalo zgodovine. Kaj tono je tu determini- stino, teleološko in nadzgodovinsko, bomo jasno prikazali v trenutku. Pred tem pa se obrnimo še k mlademu Marxu, ki naj bi ponujal alternativo tej “buroazni”, Smithovi teoriji zgodovinskega razvoja.
Jedrni del marksizma v sociologiji in zgodovinopisju je domnevno poseben, marksistini pristop k preuevanju zgodovine in zgodovinske dinamike. Ta t. i. historini materializem naj bi ponujal alternativo “buroa- znim” pristopom k preuevanju zgodovine, kakršen je Smithov ali denimo Webrov, do katerega še pridemo. Marxovi in Engelsovi zapisi v kanonskih delih, kakršna so Nemška ideologija, Sveta druina, Beda filozofije in Komu- nistini manifest (pa tudi Prispevek h kritiki politine ekonomije), naj bi predstavljali temeljno podlago povsem nove teorije zgodovine. To je eden slavnejših Marxovih zapisov iz Bede filozofije:
Drubena razmerja so tesno povezana s produktivnimi silami. S prido- bivanjem novih produktivnih sil spreminjajo ljudje svoj nain proizvod- nje in spreminjajo nain produkcije, nain pridobivanja svojega ivlje- nja, spreminjajo vse svoje drubene odnose. Roni mlin daje drubo s fevdnim gospodom, parni mlin drubo z industrijskim kapitalistom. […] [N]arašanje v produktivnih silah, rušenje v drubenih razmerjih […] (Marx, 1979a: 477–478).
Še slavnejši odlomek, v katerem najdemo enako idejo o zgodovinskem razvoju, tii v Komunistinem manifestu:
[P]rodukcijska in obevalna sredstva, na podlagi katerih se je izobli- kovala buroazija, so bila ustvarjena v fevdalni drubi. Na doloeni stopnji razvoja teh produkcijskih in obevalnih sredstev pa razmerja, v katerih je fevdalna druba producirala in izmenjevala, fevdalna orga- nizacija poljedelstva in manufakture, skratka, fevdalna lastninska raz- merja niso ve ustrezala e razvitim produktivnim silam. Zavirala so produkcijo, namesto da bi jo pospeševala. Spremenila so se v prav toliko okovov. Treba jih je bilo zlomiti, in zlomili so jih. (Marx in Engels, 1979b: 594)
Marxova ideja je, da imajo vsakokratni ekonomski akterji nadzgodovin- ski, univerzalni interes, da razvijajo produktivne sile (tehnologijo, orodja, proizvajalne tehnike itd.), saj s tem zvišajo produktivnost dela (tj. z enako koliino dela lahko ustvarijo vejo koliino fizinega outputa) in si posle- dino zniajo breme svojega dela. Ko so produktivne sile dovolj razvite, kar se zgodi slej kot prej, trijo ob obstojea lastninska razmerja oziroma produkcijske odnose; ti odnosi zanejo ovirati nadaljnji razvoj produktivnih
Tibor RUTAR
1102
sil. Ker pa se produktivne sile kljub temu stalno (etudi poasi) razvijajo, medtem ko obstojei produkcijski odnosi ostajajo enaki, edalje razvitejše produktivne sile na neki toki preprosto zahtevajo, da obstojei, zdaj e arhaini in ovirajoi produkcijski odnosi razpadejo. Tedaj nastopijo novi produkcijski odnosi, ki ustrezajo tedanji razvitosti produktivnih sil.
Ta teorija zgodovinskega razvoja je izrazito teoretsko in empirino pro- blematina, do esar še pridemo v nadaljevanju, a najprej se moramo vpra- šati: kako je ta Marxova zgodnja teorija zgodovine temeljno drugana od smithove “buroazne” teorije? Po Smithu je gonilo zgodovinskega razvoja nadzgodovinski interes za trgovanje, ki poglablja delitev dela, po Marxu pa je gonilo nadzgodovinski interes za razvijanje produktivnih sil, ki spreminja produkcijske odnose. Zdi se, da je razlika med obema zgolj površinska, ne temeljna, kot bi sicer eleli marksisti. Še ve, Marx se v omenjenih delih ve- krat sklicuje na izrecno smithovske dejavnike. Tako, denimo, piše v Nemški ideologiji:
Delitev dela znotraj nacije pripelje najprej do loitve industrijskega in komercialnega dela od poljedelskega in s tem do loitve mesta in vasi in do nasprotja med tema dvema. Njen nadaljnji razvoj pripelje do loi- tve komercialnega dela od industrijskega. Istoasno se z delitvijo dela znotraj teh razlinih panog razvijejo spet razlini odseki med indivi- dui, ki sodelujejo za razlina dela. […] Razline razvojne stopnje delitve dela so prav tako tudi razline oblike lastnine: tj., vsakokratna stopnja delitve dela doloa tudi razmerje individuov med seboj v odnosu do materiala, instrumenta in produkta dela. (Marx in Engels, 1979c: 20; poudarek dodan)
Kakorkoli e, jasno je, da sta Smithova in zgodnja Marxova teorija zgo- dovine zelo podobni, ne temeljno razlini.2 Še ve in pomembneje, obe sta deterministini, teleološki in nadzgodovinski, kar je problematino. Deter- ministini sta zato, ker predpostavljata, da je širitev trgovanja (Smith) ali raz- vijanje produktivnih sil (mladi Marx) neizbeen, nujen pojav; še ve, širitev trgovanja ali razvijanje produktivnih sil naj bi nujno privedlo do prehoda iz ene drubene oblike (denimo fevdalizma) v drugo (denimo kapitali- zem). Teleološki sta zato, ker vsaj implicitno predpostavljata, da je delitev dela in z njo kapitalizem (Smith) ali razvoj produktivnih sil in z njim socia- lizem (mladi Marx) konni smisel loveške zgodovine. Nadzgodovinski sta zato, ker njuno pojmovanje razlinih drubeno-zgodovinskih obdobij sledi
2 Na Marxa in njegovo zgodnje pojmovanje zgodovinskega razvoja pa ni vplival samo Smith. Drugi
pomembni vplivi so bili Hegel in mladoheglovci ter francoski utopini socialisti. Glej Comninel (1987: 6.
poglavje).
1103
neposredno iz naravnih, nadzgodovinskih teenj ljudi. Vse to je problema- tino, saj v odprtih (naravnih in drubenih) sistemih zaradi prepleta delo- vanja mnogih vzronih mehanizmov obiajno ni neizbenih pojavov (glej Bhaskar, 2008); zgodovina nima konne toke ali smisla; in posameznih drubeno-zgodovinskih obdobij ne moremo definirati, ne da bi bili pozorni na vsaj nekatere njihove temeljne drubeno-zgodovinske posebnosti in raz- like, ki so sicer lahko tudi izraz nadzgodovinskih teenj ljudi, a nikoli ne morejo biti neposreden izraz.
Smithovska tradicija v 20. stoletju
V 20. stoletju se je vse ve sociologov in zgodovinarjev ukvarjalo z razi- skovanjem kljunih dejavnikov zgodovinskega razvoja nasploh in prehoda iz fevdalizma v kapitalizem (oziroma, reeno manj natanno, predmoderno- sti v modernost) posebej. Tradicij, ki so ponujale vsaj prima facie razline teoretske odgovore na ti vprašanji, je bilo mnogo, a vsaj dve sta izstopali. Prva se je za svoj navdih obraala k historini sociologiji in metodologiji Maxa Webra, druga k e omenjenim teoretskim napotkom mladega Marxa. eprav naj bi bili ti tradiciji metodološko povsem drugani – webrovska je bila znana po svoji domnevni odprtosti in naravnanosti proti kakršnikoli obliki determinizma ali redukcionizma, marksistina pa je bila znana ravno po zadnjem – in eprav sta bili v nekaterih teoretskih niansah dejansko razlini, tako kot sta bili ideološko zelo drugani, so bile obema skupne temeljne smithovske lastnosti.
Weber je svoje nadzgodovinsko pojmovanje kapitalizma predstavil e na zaetku Protestantske etike in duha kapitalizma:
‘Kapitalizem’ in ‘kapitalistina’ podjetja – tudi s precejšnjo stopnjo raci- onaliziranja in kapitalskega kalkuliranja – [so] obstajali v vseh kultur- nih deelah po svetu, kakor dale v zgodovino seejo ekonomski doku- menti. Na Kitajskem, v Indiji, Babilonu, Egiptu, v sredozemski antiki prav tako kakor v novi dobi. Niso obstajala samo posamezna izolirana podjetja, ampak tudi cela gospodarstva, ki so pospeševala zmeraj nova posamezna kapitalistina podjetja […] (Weber, 2002: 12).
Nadaljuje, da sta “kapitalistino podjetništvo in kapitalistini podjetnik, in to ne zgolj prilonostno, marve v daljših asovnih razdobjih, prastar pojav in sta bila splošno razširjena”. (Weber, 2002: 12; glej tudi str. 39) Kapi- talizem je torej vsaj latentno, e ne celo izrecno, obstajal od nekdaj. Moderni kapitalizem je zgolj ve istega, variacija na isto prastaro temo. In kaj je po Webru temeljna znailnost kapitalizma? Zakaj lahko reemo, da je kapitali- zem z nami od nekdaj? Zato, pravi Weber, ker
Tibor RUTAR
1104
[k]apitalizem obstaja tam, kjer je lastnina predmet trgovanja in jo posa- mezniki uporabljajo za profitno podjetno dejavnost v trnem gospodar- stvu. [In e] to sprejmemo, postane jasno, da je kapitalizem oblikoval celotna obdobja antike, celo tista obdobja, ki jim pravimo “zlate dobe”. […] ‘Kapitalistino’ gospodarsko delovanje nam bo najprej pomenilo tako delovanje, ki temelji na priakovanju dobiti ob izrabi menjalnih prilonosti oziroma na (formalno) miroljubnih pridobitniških prilono- stih. (Weber, 1988: 50–51; Weber, 2002: 10)
Po Webru je druba kapitalistina, e se v njej trguje in menja; ker trgo- vanje in menjava v loveški zgodovini obstajata e tisoe let (spomnimo se Smithovega primera lovskega plemena, ki izvaja preprosto obliko trgova- nja), prav tako dolgo obstaja tudi kapitalizem. Zunanje anomalije, kot so “neustrezne” religijske ali kulturne doktrine, ki naj bi zavirale “racionalno delavnost” in asketizem, kot namigujeta webrovska in neowebrovska histo- rina sociologija (glej Weber, 2002: 7–8; Mann, 1986: 377), fevdalno parazit- stvo, ki je zamejevalo vzpon urbanih trgovskih središ, itd., so neizogibni razcvet (modernega) kapitalizma, ki naj bi sledil iz neizogibnega dejstva naravne loveške nagnjenosti k trgovanju, zgolj zakasnile, upoasnile.
Po Webru je torej temeljna splošna znailnost kapitalizma trgovanje, profi- tna dejavnost oziroma “delovanje, ki temelji na priakovanju dobiti ob izrabi menjalnih prilonosti”, iz esar vsaj implicitno sledi, da kapitalizem v nekakšni latentni obliki obstaja od nekdaj – odkar ljudje trgujejo in izrabljajo menjalne prilonosti. Tej Webrovi (in izvorno Smithovi) nadzgodovinski ideji je v 20. stoletju sledilo mnogo sociologov in zgodovinarjev. Tako, denimo, piše Immanuel Wallerstein: “Pribliujemo se bistveni znailnosti kapitalistinega svetovnega gospodarstva, ki je proizvodnja za prodajo na trgu, pri emer je cilj prodaje realizacija najvišjega dobika.” (Wallerstein, 1974: 398; glej tudi Sweezy in Dobb, 1950) Wallersteinov mentor, Fernand Braudel, zelo izrecno predstavlja smithovske implikacije takšnega razumevanja kapitalizma:
Trdim, da se je kapitalizem potencialno kazal e od zaetka zgodovine in da se je tekom let razvil in širil. Znaki, ki naznanjajo prihod kapita- lizma, so bili vidni vnaprej: vzpon mest in trgovanja, vznik trga dela, veanje drubene gostote, širitev rabe denarja, porast outputa, širitev trgovanja na daljavo ali, reeno drugae, širitev mednarodnega trga. (Braudel, 1984: 620; poudarka dodana)
Podobno pravi neowebrovski historini sociolog Charles Tilly:
Bodimo velikodušni in recimo, da so kapital katerakoli oprijemljiva pre- mina sredstva in pravni zahtevki, povezani s takšnimi sredstvi. Kapita- listi so torej ljudje, ki so specializirani za akumulacijo, nakup in prodajo
Tibor RUTAR
1105
kapitala. […] Skozi veji del zgodovine so kapitalisti delovali predvsem kot trgovci, podjetniki in finanniki, ne kot neposredni organizatorji produkcije. (Tilly, 1990: 17)
Wallersteinova in Webrova definicija kapitalizma kot “proizvodnja za prodajo na trgu” ali obstoj “profitne dejavnosti” v enem smislu seveda ni problematina. V kapitalizmu je proizvodnja gotovo organizirana “za pro- dajo na trgu”, vendar je to (kot ugotavljajo tudi omenjeni avtorji) v vasih manjši, drugi veji meri veljalo za vse pretekle drubene oblike: antino, fevdalno, absolutistino itd. Teava s to definicijo je, da je vse preve splo- šna, da bi lahko zajela bistveno znailnost kapitalizma, znailnost, po kateri se kapitalizem razlikuje od drugih zgodovinsko-drubenih obdobij. Teava je v tem, da je nadzgodovinska in da nas zato vabi k trnemu determinizmu in teleologiji. K tej pomembni toki se bomo še vrnili z obsenejšo razpravo. Preden to storimo, se na hitro obrnimo še k marksistini razliici “smithov- stva”, ki je bila tako kot e omenjena webrovska razliica vsaj v delu 20. sto- letja zelo vplivna (in je v nekaterih krogih še danes).
Analitini filozof in marksist Gerald A. Cohen je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja izdal poglobljeno monografijo, v kateri je predstavil naj- monejši filozofski argument, na katerem bi lahko temeljila e omenjena marksistina teorija zgodovine, ki rpa navdih iz del mladega Marxa (Cohen, 2001). Za zgodovinski razvoj iz obdobja v obdobje (oziroma produkcij- skega naina v produkcijski nain) je odgovorno strukturno protislovje med razvijajoimi se produktivnimi silami in stagnirajoimi produkcijskimi odnosi, kot smo e videli pri obravnavi mladega Marxa. Cohen pravi, da to protislovje obstaja, e sprejmemo tri splošne teze o loveškem stanju (ki so v Marxovi teoriji prisotne zgolj implicitno): (a) ljudje so kolikor toliko racio- nalni, (b) zgodovinsko stanje loveštva je stanje naravne pilosti, (c) ljudje so dovolj inteligentni, da znajo spremeniti svoje stanje (Cohen, 2001: 152). Tej teoriji zgodovinskega razvoja – sploh poudarku glede primata razvijajo- ih se produktivnih sil – sta v nekoliko milejši obliki, denimo, sledila Perry Anderson (1992: 17) in Alex Callinicos (1990); še dandanes se z njo strinjajo vidni ortodoksni marksisti, kakršni so Chris Harman (1998), Henry Heller (2011), Neil Davidson (2012) in Daniel Gaido (2013).
Ortodoksna marksistina teorija zgodovine je, zanimivo, podobna Smithovi (ali Webrovi) ne samo po obliki, torej ker je deterministina, nadzgodovinska in teleološka, marve tudi vsaj delno po vsebini. Namre, eprav je motor zgodovine pri Smithu trg (ki poglablja delitev dela), pri ortodoksnomarksistini teoriji pa produktivne sile, pri slednji – vsaj kar se tie prehoda v moderno, kapitalistino obdobje – zelo pomembne vloge igrajo tudi trg, urbana središa in “buroazija”, ki se razvijajo v razpokah fev- dalizma in domnevno razkrajajo fevdalne spone.
Tibor RUTAR
1106
Marxova druga teorija zgodovine
Na zaetku smo dejali, da v Marxovih zrelih delih lahko najdemo še eno, drugano teorijo zgodovine. e se je mladi Marx osredotoal na strukturno protislovje med razvijajoimi se produktivnimi silami in stagnirajoimi pro- dukcijskimi odnosi ter nekritino prevzemal Smithovo teorijo, je zreli Marx – kritik politine ekonomije – predstavil zelo drugano pojmovanje zgo- dovinskega razvoja. To alternativno pojmovanje je bilo deloma vidno e v Komunistinem manifestu: “[z]godovina sleherne dosedanje drube je zgo- dovina razrednih bojev.” (Marx in Engels, 1979b: 588) Bolj kot se je Marx ukvarjal s kritiko politine ekonomije, manj se je osredotoal na delitev dela, širitev trga in tehnološki razvoj. Svojo pozornost je vse bolj posveal drube- nim lastninskim odnosom oziroma drubenim odnosom izkorišanja (rpanja presenega bogastva). Do tega analitinega premika zares pride šele z Grun- drisse in Kapitalom. Tako Marx v tretjem zvezku Kapitala ugotavlja naslednje:
Specifina ekonomska oblika, v kateri se neplaano preseno delo izema iz neposrednih producentov, doloa odnos gospodovanja in hlapevanja, kot raste neposredno iz produkcije same in sam spet odloujoe vzvratno vpliva nanjo. Na tem pa temelji celotna zgradba ekonomske, iz produkcijskih odnosov samih rastoe skupnosti in s tem obenem njena specifina politina podoba. V neposrednem odnosu lastnikov produkcijskih pogojev do neposrednih producentov […] naj- demo vsakokrat najglobljo skrivnost, skriti temelj celotne drubene zgradbe in zato tudi politine oblike suverenosti in odvisnosti, skratka, vsakokratne specifine dravne oblike. (Marx, 1973: 882; gl. tudi Marx, 1985: 29 in Marx, 1986: 199)
Marxova analitina pozornost je sedaj prvenstveno na drubeno spre- menljivih lastninskih odnosih, tj. na “neposrednem odnosu lastnikov pro- dukcijskih pogojev do neposrednih producentov”, oziroma na drubeno spremenljivem procesu izkorišanja, tj. na obliki, “v kateri se neplaano preseno delo izema iz neposrednih producentov”. Drubeno-zgodovin- skih obdobij ne louje ve glede na prevladujoo delitev dela (kot Smith) ali stopnjo razvitosti produktivnih sil, temve glede na prevladujoe lastnin- ske in izkoriševalske odnose med ljudmi. Še ve, v prvem zvezku Kapi- tala izrecno kritizira Smithovo razlago prehoda v kapitalizem – t. i. prvotno akumulacijo –, po kateri je bila zgolj ogromna akumulacija bogastva nujni in zadostni prvi pogoj za vznik kapitalizma. Marx poudarja, da sklicevanje na širitev trga,3 kopienje bogastva, profitno dejavnost itd. ne pove nujno
3 “[T]rgovina na podlagi vsakega produkcijskega naina [pospešuje] proizvajanje presenega pro-
dukta, ki je namenjen za menjavo, da bi se poveala potrošnja ali zakladi producentov (s producenti
Tibor RUTAR
1107
niesar poglavitnega glede stanja drubenih lastninskih odnosov med ljudmi in s tem glede obstojeega produkcijskega naina. Kopienje bogastva samo po sebi namre ne pove, zakaj na doloeni toki v zgodovini nekdanji mali kmetje niso imeli ve svoje zemlje, s katero so se preivljali, in zakaj jim je za preivetje ostala le še lastna delovna sila. Kako to, da je v Angliji nekje med poznim srednjim vekom in zgodnjo moderno vse ve malih kmetov posta- jalo preivitveno odvisnih od trga, ko pa so prej stoletja in celo tisoletja na trgu prodajali zgolj preseke, ki so jih pridelali na svoji zemlji? Kaj je povzro- ilo tako nenavadno spremembo drubenih lastninskih odnosov?
Splošni smithovski odgovor bi bil, da so kmetje s širitvijo trnih prilo- nosti prostovoljno postajali vse bolj vpleteni v trne transakcije in sasoma postali celo preivitveno odvisni od njih, saj so se bili prisiljeni specializirati, e so eleli biti konkurenni, specializacija pa je od njih zahtevala, da se odre- ejo samostojni, subsistenni proizvodnji. Razline podvrste (marksistina/ webrovska) tega splošnega odgovora bi se sklicevale še na razvitejše produk- tivne sile, zaradi katerih je vse veja vpetost (in sasoma odvisnost) fevdalnih ekonomskih akterjev v trne transakcije racionalna, saj razvitejše sile pome- nijo višjo produktivnost dela, ki poviša konkurennost akterjev, in na razra- šanje urbanih središ, ki so razkrajala stagnirajoo podeelsko dinamiko malega…