Aleš MIŠMAŠ EVOLUCIJA GEOPOLITIČNIH INTERESOV ZDA OD

Univerza v Ljubljani

Fakulteta za družbene vede

Podiplomski študij obramboslovja

Aleš MIŠMAŠ

EVOLUCIJA GEOPOLITIČNIH INTERESOV ZDA OD

NJIHOVEGA NASTANKA DO ZAČETKA HLADNE VOJNE

(magistrsko delo)

2

Ljubljana, 2005

Univerza v Ljubljani

Fakulteta za družbene vede

Podiplomski študij obramboslovja

Kardeljeva ploščad 5

EVOLUCIJA GEOPOLITIČNIH INTERESOV ZDA OD

NJIHOVEGA NASTANKA DO ZAČETKA HLADNE VOJNE (magistrsko delo)

Avtor: Aleš Mišmaš

3

Mentor: doc. dr. Damijan Guštin Ljubljana, 07.09.2006

4

KAZALO

1. UVOD IN OPREDELITEV TEME PREUČEVANJA..................................................... 7 2. METODOLOŠKI OKVIR ................................................................................................ 14 3. OPREDELITEV POJMA GEOPOLITIKA IN KLJUČNE GEOPOLITIČNE TEORIJE ................................................................................................................................ 17

3.1 POLITIČNA GEOGRAFIJA......................................................................................... 17 3.2 GEOPOLITIKA ............................................................................................................ 19

a) Rudolf Kjellén in »Geopolitik«................................................................................ 21 b) Alfred Thayer Mahan in pomen pomorske moči ..................................................... 22 c) Halford John Mackinder in osrčje Evrazije ............................................................. 23 d) Nicholas John Spykman in stik kopenske in pomorske sile .................................... 25

4. EVOLUCIJA GEOPOLITIČNIH INTERESOV ZDA.................................................. 28 4.1 OBDOBJE NASTANKA ZDA....................................................................................... 28

a) Prvi poskusi poselitve Severne Amerike.................................................................. 28 b) Nastanek Združenih držav Amerike ........................................................................ 31 c) Gospodarske in družbene spremembe po koncu ameriške revolucije ..................... 34

4.2 ZAČETEK AMERIŠKE OZEMELJSKE ŠIRITVE IN OBDOBJE MONROJEVE DOKTRINE ........................................................................................................................ 37

a) Thomas Jefferson in odkup območja Louisiane....................................................... 37 b) Začetki ameriškega širjenja na zahod ...................................................................... 39 c) James Monroe in poskus zajezitve evropskega vpliva v Latinski Ameriki ............. 42

4.3 »OČITNA USODA« IN TRANSKONTINENTALNOST ZDA....................................... 43 a) Teksaška revolucija in njen vpliv na ameriško geopolitiko ..................................... 44 b) Začetek vojne z Mehiko in prihod na pacifiško obalo............................................. 46 c) Uresničitev »očitne usode« in družbene spremembe v ZDA sredi 19. stoletja ....... 49 d) Preusmeritev težišča ameriške geopolitike v Pacifik in Srednjo Ameriko .............. 51

4.4 AMERIŠKA DRŽAVLJANSKA VOJNA........................................................................ 52 a) Vzroki za ameriško državljansko vojno................................................................... 52 b) Abraham Lincoln in volitve leta 1860 ..................................................................... 55 c) Začetek ameriške državljanske vojne in ameriški izolacionizem ............................ 56 d) Konsolidacija ZDA po državljanski vojni in gospodarska rekonstrukcija .............. 58

4.5 INDUSTRIALIZACIJA IN VZPON ZDA KOT VELESILE........................................... 60 a) Industrijski in gospodarski razvoj ZDA po državljanski vojni ................................ 61 b) Širjenje ameriškega vpliva v Latinsko Ameriko in geopolitični pomen Karibov ... 65 c) Začetek nastanka ameriške »pacifiške ceste« v Azijo in ponovno srečanje z

evropskimi tekmeci ................................................................................................... 66 4.6 OBDOBJE AMERIŠKEGA IMPERIALIZMA .............................................................. 68

a) Vzroki in pogoji za vzpon ameriškega imperializma............................................... 68 b) William McKinley in doba ameriškega imperializma ............................................. 69 c) Kitajski nacionalizem in ogroženost ameriških »odprtih vrat« na Kitajskem ......... 73 d) Doba Theodora Roosevelta...................................................................................... 75 e) Gradnja Panamskega prekopa in geopolitične posledice ......................................... 77 f) William Howard Taft, konec ameriškega imperializma in obdobje »dolarske

diplomacije« .............................................................................................................. 81 4.7 WOODROW WILSON IN NOVI SVETOVNI RED ...................................................... 83

a) Wilsonov intervencionizem v Latinski Ameriki ...................................................... 84 b) Prva svetovna vojna in ameriška dilema izolacionizma vs. intervencionizma........ 86 c) Oktobrska revolucija, nastanek Sovjetske Rusije in Wilsonovih 14 točk............... 89 d) Pariška mirovna konferenca in novi svetovni red.................................................... 91

4.8 OBDOBJE IZOLACIONIZMA MED OBEMA VOJNAMA.......................................... 93 a) Ameriški gospodarski protekcionizem in usmerjenost k globalnim trgom ............. 93

5

b) Gospodarska kriza v ZDA in ponovni umik v izolacionizem.................................. 95 c) Vzpon Japonske in nevarnost nastanka »azijske falange«....................................... 96 d) Poskus emancipacije Latinske Amerike in nov val revolucij .................................. 96 e) Franklin Delano Roosevelt in poskus rešitve gospodarske krize............................. 97 f) Vzpon totalitarizmov in približevanje drugi svetovni vojni ..................................... 99 g) Začetek druge svetovne vojne................................................................................ 101

4.9 OBDOBJE DRUGE SVETOVNE VOJNE.................................................................. 104 a) Prve pobude povojne delitve sveta – Roosevelt, Churchill in Stalin ..................... 104 b) Zlom ruske fronte in začetek »dirke proti Berlinu«.............................................. 108 c) Pogajanja v Teheranu in globalni ekonomski sistem Bretton Woods.................... 109 d) Pogovori v Jalti in načrt razdelitve Nemčije.......................................................... 112 e) Harry Truman in pojav »rdeče nevarnosti« ........................................................... 114

4.10 VZPOSTAVITEV POVOJNEGA SVETOVNEGA REDA IN ZAČETEK HLADNE VOJNE.............................................................................................................................. 116

a) Razmere po vojni in začetek rivalstva med ZDA in Sovjetsko zvezo ................... 116 b) Krojač hladne vojne Dean Acheson in začetek Trumanove doktrine.................... 119 c) George Kennan, »dolgi telegram« in ideja zajezitve sovjetskega vpliva............... 120 d) Kriza Trumanove doktrine in nova strategija boja proti komunizmu.................... 121 e) Program gospodarske oživitve Evrope - Marshallov načrt .................................... 122 f) Sporazum GATT .................................................................................................... 123 g) Zakon o nacionalni varnosti 1947 in centralizacija moči predsednika ZDA......... 124 h) Sporazum iz Ria in poskus preprečitve širjenja komunizma v Latinski Ameriki.. 125 i) Organizacija severnoatlantske pogodbe (NATO)................................................... 126

5. ZAKLJUČKI IN PREVERJANJE HIPOTEZ.............................................................. 131 6. VIRI IN LITERATURA.................................................................................................. 143

6

SEZNAM ZEMLJEVIDOV, GRAFOV IN TABEL Zemljevid 1: Mackinderjev pogled na svet – območje »težišča« (angl. Pivot) ter notranji in

zunanji polmesec .............................................................................................................. 24 Zemljevid 2: Spykmanovo območje »obrobja« (angl. Rimland) in ujetost ZDA med evropsko

in azijsko obalo Evrazije .................................................................................................. 26 Zemljevid 3: Severna Amerika po vojni 1754-1763................................................................ 30 Zemljevid 4: ZDA v letu 1775 – Trinajst prvotnih kolonij in ostala britanska ozemlja .......... 33 Zemlejvid 5: ZDA v letu 1790 – prve države in teritoriji ........................................................ 36 Zemljevid 6: ZDA v letu 1810 - Odkup Louisiane in širjenje ameriškega ozemlja preko reke

Mississippi........................................................................................................................ 38 Zemljevid 7: Odstranitev ameriškega avtohtonega prebivalstva v obdobju 1820-1840.......... 41 Zemljevid 8: ZDA v letu 1850 – Priključitev Teksasa in Kalifornije ...................................... 45 Zemljevid 9: Ameriško-mehiška vojna 1848 ........................................................................... 48 Zemljevid 10: Priključitev ameriškega ozemlja do leta 1853 .................................................. 49 Zemljevid 11: Ameriška državljanska vojna s pomembnimi bitkami...................................... 57 Zemljevid 12: Indijanske vojne 1864-1890 ............................................................................. 63 Zemljevid 13: Ameriško-španska vojna 1898 – Kuba in Filipini ............................................ 71 Zemljevid 14: Kitajska razdeljena med evropske kolonizatorje .............................................. 74 Zemljevid 15: Panamski prekop, ključne pomorske komunikacije in ključne pomorske

geostrateške točke ............................................................................................................ 80 Zemljevid 16: Wilsonov intervencionizem in ameriško posredovanje v Srednji Ameriki 1898-

1839.................................................................................................................................. 86 Zemljevid 17: Evropa pred izbruhom prve svetovne vojne ..................................................... 89 Zemljevid 18: Ameriški nadzor Atlantika v prvih letih druge svetovne vojne in zakupljene

britanske baze................................................................................................................. 103 Zemljevid 19: Druga svetovna vojna na Pacifiku .................................................................. 110 Zemljevid 20: Druga svetovna vojna v Evropi ...................................................................... 114 Zemljevid 21: Evrazija med hladno vojno – Spykmanovo območje »obrobja« in

Mackinderjevo »osrčje« ................................................................................................. 129 Graf 1: Rast ameriškega prebivalstva v obdobju 1776-1990 ................................................. 138 Graf 2: Rast ameriškega bruto družbenega proizvoda v obdobju 1776-1990........................ 139 Tabela 1: Rast ameriškega prebivalstva in BDP v obdobju 1776-1990................................. 139 Tabela 2: Ameriške oborožene sile v vseh večjih ameriških vojnah ..................................... 141

7

1. UVOD IN OPREDELITEV TEME PREUČEVANJA

Po zadnji veliki prelomnici sodobne zgodovine, znani kot konec hladne vojne, padec

železne zavese, konec bipolarnega sveta ipd., so se ZDA znašle pred dilemo, kako vidijo

svojo vlogo v novem svetu. Nedvomno so ZDA (p)ostale gospodarsko, politično in vojaško

najmočnejša država, hkrati je z mednarodnega prizorišča izginil njihov največji tekmec

hladne vojne, Sovjetska zveza. Nekateri v tem za ZDA vidijo neomejene možnosti

nadaljnjega razvoja in širjenja vpliva (zagovorniki t.i. unipolarnega sveta), spet drugi so

mnenja, da so se v tem novem svetu ZDA znašle v izredno težkem položaju, saj v

mednarodnih odnosih skoraj nič več ni enostavno (zagovorniki t.i. multipolarnega sveta).

Gotovo je le, da so trenutno ZDA tiste, ki imajo v svojih rokah blago in škarje mednarodnih

odnosov in lahko največ vplivajo na oblikovanje novega svetovnega reda.

In ravno vrsta in oblika tega (ne)reda je ena ključnih tem sodobnih politoloških,

geopolitičnih in vojaških raziskav. Le malokdo se ukvarja z vprašanjem, kako so se ZDA

sploh znašle v tej zavidljivi situaciji in od kje izvira njihova ogromna moč. V tej nalogi sem

se ukvarjal s preučevanjem zgodovinskih dogodkov, ki so privedli do vzpona ZDA kot

globalne sile. Odkril sem prelomnice, ki so ključno vplivale na spremembo ameriškega

geopolitičnega pogleda na svet. Prav tako sem analiziral ključne geopolitične interese ZDA in

kako so se spreminjali od nastanka ZDA vse do začetka hladne vojne.

Pojma »geopolitika« in »politična geografija« sta sicer sorodna vendar vseeno ne

označujeta istega pojava. Politična geografija je širši pojem in označuje vedo, ki se ukvarja s

preučevanjem povezave med politiko in (geografskim) prostorom, njeni ključni koncepti so

države, narodi ter meje med njimi. Čeprav se politična geografija kot veda pojavi že sredi 18.

stoletja, lahko o geopolitiki, ki predstavlja eno od vej politične geografije, govorimo šele od

leta 1899, ko ta pojem (šve. »geopolitik«) prvič uporabi švedski geograf Rudolf Kjellén, ko

opozori na uporabo geografske znanosti za doseganje političnih ciljev držav1 (LeBillion,

2003). Geopolitika tako predstavlja mozaik različnih znanj in ved, od geografije in

politologije do ekonomije, mednarodnih odnosov in vojaških ved. Kot bo razvidno v

nadaljnjem preučevanju tega pojava, se je geopolitiko mnogokrat tudi zlorabljalo in je postala

ideološko obarvana, saj so jo različne države uporabljale za opravičevanje lastne

imperialistične politike in kot ideološko orodje za »gradnjo« imperijev (predvsem v Nemčiji,

Franciji, Veliki Britaniji in kasneje tudi v ZDA). V tej nalogi sem se izognil vrednostnim

sodbam pravičnosti ali neupravičenosti posameznih geopolitičnih teorij, vseeno sem analiziral

1 Njegove trditve se neposredno nanašajo na norveške zahteve glede meje med Norveško in Švedsko, ki naj bi potekala po »naravni« gorski meji, ki je bila seveda drugačna od priznane politične meje (LeBillion, 2003).

8

ključne geopolitične ideje in kako so vplivale na ameriško videnje sveta in na doseganje

interesov ZDA v njem.

V drugi polovici 18. stoletja, ko so ZDA še nastajale, so bili njeni geopolitični interesi

usmerjeni predvsem v teritorialno ekspanzijo. Iz prvotnih trinajstih britanskih kolonij so se

ZDA postopoma širile na zahod, prek ozemelj avtohtonega prebivalstva, ter tudi na ozemlja

drugih evropskih kolonizatorjev severne Amerike. Novo obdobje ameriške zgodovine je

nastopilo z govorom ameriškega predsednika Jamesa Monroeja decembra 1823, v katerem je

dejal, da imajo ZDA na celotnem ameriškem kontinentu življenjske interese po njihovi

svobodni in neodvisni volji in da kakršnokoli razmišljanje o ponovni kolonizaciji kontinenta s

strani evropskih sil ne pride v poštev (Richardson, 1907: 287). Govor je imel v obdobju

razpada španskega imperija v novem svetu (ko so Argentina, Brazilija in Mehika razglasile

neodvisnost, voditelji v Čilu, Venezueli in še nekaterih drugih državah, pa so svoje dežele

poskušali osvoboditi kolonialnih vezi), po ameriško-britanski vojni v letih 1812 do 1815 ter v

obdobju opustošenja v Evropi po letu 1815, ki je sledilo padcu Napoleona (May, 1975). Kot

bo razvidno kasneje, to ni osamljeni primer v zgodovini, ko so ZDA izrabile nemoč in

opustošenje Evrope za napredovanje lastnih geopolitičnih interesov. S tem so ZDA dale

vedeti, da so se pripravljene spopasti s katerokoli evropsko silo, da bi obranili svoje interese

na celotnem ameriškem kontinentu in tako je nastala t.i. »Monrojeva doktrina«, ki je

predstavljala temelj obdobja ameriškega imperializma.

Z učinkovito imigrantsko politiko, ki so jo še pospešili z »vojnami za meje«, se je do

sredine 19. stoletja ZDA uspelo razširiti do pacifiške obale in s tem so dobile teritorialno

podobo, ki je praktično enaka današnji. S tem so se tudi uresničili cilji politično-ideološkega

gibanja, ki so ga imenovali »očitna usoda« (angl. »Manifest Destiny«2). Potreba po ekspanziji

ozemlja ZDA je izvirala iz množične migracije prebivalstva s stare celine, potreb po širjenju

gospodarstva (ki je takrat temeljilo na kmetijstvu) in dveh gospodarskih kriz, ki sta kontinent

zajeli leta 1818 in 1839 (Haynes3). Tekmovanje ZDA z evropskimi silami za trge v Aziji je

pogojevalo tudi to, da so si ZDA pridobile nadzor nad pacifiško obalo, ki je predstavljala

odskočno desko za prodor ameriške trgovine v Azijo. Ozemeljska ekspanzija je tako postala

vitalni interes za ZDA, hkrati pa tudi ideologija boja proti evropskim silam, ki so severno

Ameriko prvotno kolonizirale (predvsem s Francijo, Veliko Britanijo in Španijo), po letu

1821 tudi z Mehiko (ki tega leta izbori neodvisnost od španskega kraljestva) (Haynes).

2 Pojem »očitna usoda« je prvi uporabil newyorški novinar John O'Sullivan leta 1845 svojem članku, v katerem je napisal, da je »usoda ameriškega naroda razširi se in imeti v svoji lasti celoten kontinent, ki jim ga je za izvršitev poskusa svobode in samouprave zaupala božja previdnost« . Kasneje so to frazo uporabljali različni ameriški državniki v 40-ih letih 19. stoletja s katerim so opravičevali kontinentalno ekspanzijo ZDA proti zahodu. http://en.wikipedia.org/wiki/manifest_destiny 3 http://www.pbs.org/kera/usmexicanwar/dialogues/prelude/manifest/manifestdestiny.html

9

Razcvet na področju znanosti in gospodarstva z združenimi močmi povzročita

industrijsko revolucijo (v Veliki Britaniji se začne že v 18. stoletju), ki doseže vrhunec v

viktorijanski dobi (druga polovica 19. stoletja) in povzroči hitro industrializacijo najprej v

Evropi, nato še v ZDA. Razvoj industrije je zahteval tudi dostop do surovin in energetskih

virov za neprekinjeno delovanje strojev ter trge na katerih se končni produkti prodajajo. Ko se

je v ZDA končalo gibanje »očitne usode« in so se ZDA raztezale med Atlantikom in

Pacifikom, se je osnovni geopolitični interes ZDA preusmeril iz širjenja lastnega ozemlja v

širjenje gospodarstva, s poudarkom na iskanju novih trgov in zagotavljanju neprekinjenega

dostopa do surovin. Industrijska moč države se je neposredno odražala v njeni vojaški moči,

ki je tako temeljila na hitrejšem tehnološkem napredku in drastično večjih proizvodnih

zmogljivostih, kar je industrializiranim državam dalo prednost pred državami, katerih

gospodarstvo je še vedno temeljilo na kmetijstvu (Stearns, 2003: 1). V obdobju »pax

Britannica« so evropske sile tako ponovno postale največji tekmeci ZDA, a tokrat predvsem

na gospodarskem področju. Z iznajdbo parnega stroja in gradnjo prvih železniških omrežij se

je v obdobju industrijske revolucije spremenilo geopolitično razmerje med kopenskimi in

pomorskimi silami, saj pojav železnice omogoči vzpon kopenske sile v Evraziji (po

Mackinderjevi in Mahanovi teoriji), predvsem s hitro gradnjo železniških prog v Evropi ter

kasneje tudi v Aziji (predvsem Rusiji in kitajski Mandžuriji).

V zagotavljanju varnega in nemotenega dostopa ZDA na azijski trg (predvsem v

Kitajsko) je bila ključna priključitev Havajskega otočja ZDA (1898) in širjenje vpliva na

Filipine, ki so jih ameriški državniki poimenovali kar »odprta vrata na Kitajsko« (LaFeber,

1994: 217), ter nadzor nad otočjem Guam (1899). Velik gospodarski pomen je imelo tudi

karibsko območje, predvsem zaradi surovin in trgovskih postojank na karibskih otokih,

kasneje po letu 1914, ko je bil odprt Panamski prekop, je celotna regija Karibov in srednje

Amerike postala tudi velikega strateškega pomena. ZDA so po vojni s Španijo leta 1898 s

pomočjo t.i. »dolarske diplomacije«4 in/ali s pomočjo neposredne uporabe oboroženih sil,

razširile vpliv na Kubo, Portoriko, Haiti, Dominikansko republiko, Nikaragvo in provinco

Kolumbije, ki se danes imenuje Panama, kasneje z velikimi gospodarskimi investicijami še v

Kanado in Mehiko (LaFeber, 1994: 256-269).

Obdobje ameriškega »imperializma« se je končalo z začetkom prve svetovne vojne,

zanj je značilno, da se nekoliko razlikuje od klasičnega evropskega imperializma, saj so se

ZDA v obdobju svojega imperializma teritorialno razširile bistveno manj kot v času gibanja

»očitne usode«, medtem ko so po velikosti kolonialnega ozemlja evropski imperiji večinoma 4 Angl. »Dollar Diplomacy« je pojem, ki označuje velike ameriške gospodarske investicije v tujino, s čimer so ZDA širile svoj vpliv, pojem pa je nastal v času predsedovanja Williama Howarda Tafta v letih 1909-1913 (LaFeber, 1994)

10

drastično presegali svoje metropole. Vendar to ne pomeni, da v tem obdobju ni rasla moč in

vpliv ZDA, saj je do obdobja prve svetovne vojne ZDA uspelo svoj vpliv razširiti po

celotnem ameriškem kontinentu (tako da je celotna Latinska Amerika postala nekakšno

»ameriško dvorišče«), ter tudi v Azijo (predvsem na Kitajsko, ki je že tedaj predstavljala

največji svetovni trg in v kateri so bile že pred prihodom Američanov prisotne ostale evropske

sile ter Japonska). Za razliko od evropskih imperijev, ki so temeljili na neposrednem nadzoru

svojih kolonialnih ozemelj, je ameriški imperij temeljil na gospodarsko-političnemu

nadziranju svojih »kolonij«.

Bolj ko se je prva svetovna vojna bližala koncu, vedno bolj je izčrpavala evropske sile,

kar je posledično pomenilo tudi začetek konca njihovih imperijev. Na samem začetku vojne

se ZDA niso želele vmešavati v evropske zadeve, saj je bil njihov interes usmerjen predvsem

v Azijo in na lasten kontinent. Kmalu je Američanom postalo jasno, da njihova država

potrebuje gospodarsko močno Evropo, ki je predstavljala velik trg za ameriška podjetja, hkrati

so ZDA nasprotovale ideji, da bi se v Evropi pojavila ena velesila, ki bi nadzirala celotno

staro celino. S tem so seveda mislili Nemčijo in Rusijo. ZDA so se kmalu začele zavzemati za

bolj aktivno vlogo pri oblikovanju povojnega sveta v Evropi, ki ga najbolj nazorno ponazarja

govor ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona pred ameriškim Kongresom leta 1918, ki

ga danes poznamo kot »Wilsonovih štirinajst točk« (LaFeber, 1994: 309). V svojem govoru se

je predsednik Wilson zavzel za svobodno morje, zmanjševanje oborožitve, odpiranje vrat za

ameriška gospodarska vlaganja v Evropo in za novo »delitev« kolonij. S tem so ZDA

ponovno izkoristile opustošenje, ki je sledilo veliki vojni in razširile svoj vpliv na staro celino,

saj so v tem obdobju postale največji svetovni kreditodajalec.5 Kljub temu da Wilsonovih 14

točk velja za idealističen pogled6 na prihodnjo delitev sveta, je v marsičem zelo realističen in

pragmatičen (za ZDA), saj predstavlja osnovo za širjenje ameriškega vpliva tja, kjer so ga prej

imeli evropski imperiji. In kljub idealiziranju predsednika Wilsona ter kljub temu, da konec

prve svetovne vojne predstavlja začetek obdobja ameriškega »izolacionizma« pa Wilson velja

za enega največjih ameriških intervencionistov v zgodovini ZDA, saj so v času njegovega

predsednikovanja (v letih 1913 do 1921) ZDA posredovale v Evropi, Rusiji ter več kot pol

ducat državah Latinske Amerike (LaFeber, 1994: 277). Kot je spoznal predsednik Wilson, je

za vzpostavitev reda potrebno vojaško posredovanje.

Ker so se ZDA zavedale, da gospodarsko opustošena Evropa ni v interesu ameriške

ekonomije, so se začela množična in masovna vlaganja v evropsko gospodarstvo, hkrati pa so 5 V obdobju 1914 do 1918 so ZDA evropskim državam namenile kredite v vrednosti 3.7 milijard dolarjev letno (LaFeber, 1994: 288). 6 Wilsonova vizija sveta zajema širjenje demokracije in ekonomskega sodelovanja, kar pa se ljudem ne more enostavno »dati«, ampak jih je treba na to pripraviti. To pa naj se izvede s širjenjem ameriških idej in proizvodov (Wilson v LaFeber, 1994: 272).

11

zmagovite države Antante začele Nemčiji zmanjševati obseg vojnih reparacij,7 da bi s tem

nemškemu gospodarstvu olajšali obnovo. ZDA so si tako zagotovile finančni nadzor Evrope

prek investicijskih bank, po drugi strani so njihove investicije vnesle novega vetra v jadra

evropskega gospodarstva, ki se je počasi začelo postavljati na noge. Ameriških investicij ni

bila deležna le Evropa, ampak tudi Latinska Amerika (kjer so se ameriške investicije v 20-ih

letih 20. stoletja podvojile) ter tudi na Bližnjem vzhodu, kjer so po odkritju ogromnih zalog

nafte svoj vpliv ZDA začele širiti prek korporacij (najprej Rockefellerjev Standard Oil)

(Tarbell, 1996). Vse se je končalo oktobra 1929 z zlomom newyorške borze, ki je bil

posledica preveč intenzivnih gospodarskih investicij ZDA, saj (predvsem majhni) vlagatelji

niso več mogli plačevati obveznosti in so zato začeli prodajati svoje delnice, vrednost katerih

je drastično padla. Kot vrsta domin se je začelo podirati ameriško gospodarstvo, gospodarska

kriza je zajela tudi ostali industrializirani svet, katerega gospodarstvo je bilo vezano na

ameriškega. Začelo se je obdobje gospodarske depresije, ki je trajalo vse do začetka druge

svetovne vojne, saj si do vstopa ZDA v vojno, kljub intervenciji države, ameriško

gospodarstvo še ni povsem opomoglo.

Gospodarska kriza je ZDA prisilila v izolacionizem, a se ZDA vseeno niso mogle

povsem odreči posredovanju v svetu. Predvsem zaradi Rooseveltovega programa »New

Deal«, ki poleg gospodarskih ukrepov države doma zajema tudi intervencijo države pri

iskanju novih trgov. ZDA so ponovno prek bank in bilateralnih sporazumov začele krepiti

gospodarske stike z Latinsko Ameriko, Evropo in Kitajsko. Ko se je začela približevati druga

svetovna vojna, so se ZDA znašle v precepu, saj je kljub nacizmu Nemčija za ZDA pomenila

pomemben trg, v Aziji je japonska invazija na Kitajsko od ZDA zahtevala povečanje

mornarice za zaščito lastnih interesov v tej regiji. Intervencionizem je ponovno postajal vedno

bolj priljubljena alternativa.

Z vstopom ZDA v drugo svetovno vojno in z neuspešno nemško operacijo proti

Sovjetski zvezi, se je začela krhati zveza sil osi, bolj kot se je vojna približevala koncu, je

postajalo jasno, da bosta usodo povojnega sveta oblikovali predvsem dve velesili - ZDA in

Sovjetska zveza. Kljub temu, da je imela v drugi svetovni vojni prav Sovjetska zveza največje

človeške izgube, vojna ni uničila njene industrije, vsaj ne v tolikšni meri kot v drugih

evropskih državah. Na ameriško gospodarstvo je imela druga svetovna vojna celo pozitiven

vpliv, saj se je v letih 1940 do 1944 njihova industrijska proizvodnja povečala kar za 90%

(LaFeber, 1994: 427). Medtem ko je Evropa stala na pogorišču in opustošenju vojne, je bila

ameriška ekonomija ponovno v razcvetu in ZDA so še enkrat izkoristile nemoč Evrope za

7 Obseg nemških vojnih reparacij se je zmanjšal s 33 milijard solarjev na 8 milijard dolarjev, ki naj bi jih odplačali v obdobju šestih desetletjih (LaFeber, 1994: 349).

12

promocijo in doseganje lastnih geopolitičnih ciljev. Začelo se je obdobje ameriškega

neoimperializma, ko so ZDA poskušale »razstaviti« propadajoče imperije evropskih sil (še

posebej britanskega) in na njihovem območju vzpostaviti lastno sfero vpliva. Vendar jim je

tokrat načrte poskušala prekrižati Sovjetska zveza, ki je že pred vojno širila svoj imperij.

Kljub temu, da je med vojno Sovjetska zveza predstavljala pomembnega zaveznika ZDA v

boju proti nacizmu in da so se pogajali o povojni ureditvi sveta (konference v Teheranu, na

Jalti in v Potsdamu), se je ta zaveznik kmalu spremenil v (rdečo) nevarnost za ameriške

interese. ZDA so spoznale, da širjenje sovjetskega vpliva ne pomeni nevarnosti le

ameriškemu gospodarstvu in njegovim trgom, ampak da predstavlja neposredno grožnjo

samemu »ameriškemu načinu življenja« (Kissinger, 1994). Zajezitev širjenja sovjetske sfere

vpliva je kmalu po drugi svetovni vojni postal ključni geopolitični interes ZDA. In začela se

je hladna vojna.

ZDA so se znašle v situaciji, ko so na eni strani morale zaščititi svoje gospodarske in

strateške interese in širiti svojo sfero vpliva, na drugi strani so morale Sovjetski zvezi

preprečiti, da bi s svojimi interesi začela prodirati na področja ameriškega vpliva. ZDA so z

politično, ekonomsko in vojaško »ofenzivo« takoj po koncu druge svetovne vojne vzpostavile

kompleksen sistem organizacij in zavezništev. Vanj sodi sistem Bretton Woods (iz leta 1944,

ki med drugim zajema ustanovitev Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada),

Organizacija združenih narodov (vzpostavljena leta 1944), načrt gospodarske oživitve Evrope

(znan kot Marshallov načrt iz leta 1947), vojaški sporazum iz Ria (sklenjen leta 1947),

sporazum GATT (iz leta 1948), ustanovitev Organizacije severnoatlantskega sporazuma (ali

NATO leta 1949), ter vrsta regionalnih in bilateralnih sporazumov, s katerimi so si ZDA

zagotovile prisotnost na strateško pomembnih točkah sveta (LaFeber, 1994). Začelo se je

obdobje »Trumanove doktrine«, ki je opravičevala uporabo vseh sredstev moči države za

zaščito »svobodnega sveta« ter za zoperstavljanje sistemom, ki so zatirali svoje prebivalstvo

(usmerjena je primarno proti Sovjetski zvezi in drugim komunističnim državam).

Kljub temu, da sem raziskovanje zaključil v letih 1949-50 (ko se začne obdobje hladne

vojne), to ne pomeni, da se s tem zaključi evolucija geopolitičnih interesov ZDA. Rekli bi

lahko ravno nasprotno, da se po drugi svetovni vojni začne povsem novo obdobje, ki z

zgodovinskega vidika traja kratko (le pol stoletja), a je imelo velik vpliv na podobo

sodobnega sveta (in vlogo ZDA v njem). Nov svetovni red se je oblikoval na pogorišču in

opustošenju, ki ga je povzročila druga svetovna vojna v Evropi in Aziji (ki je gospodarsko in

vojaško povsem izčrpala evropske sile in Japonsko) in v katerem sta kot velesili izstopali

predvsem ZDA in Sovjetska zveza. Ključno novost na vojaškem področju predstavlja pojav

jedrskega orožja (ki ga do leta 1949 razvije tudi Sovjetska zveza), ki z razvojem strateških

13

bombnikov in kasneje s pojavom medcelinskih balističnih raket prinese povsem novo

dimenzijo bojevanja, ki je drastično spremenila ameriški geopolitični pogled na svet, katerega

razdalje so se nenadoma zelo skrajšale. V obdobju po drugi svetovni vojni glavnega in

edinega nasprotnika vitalnim geopolitičnim interesom ZDA tako predstavlja Sovjetska zveza,

njen komunizem in njen jedrski arzenal.

Novo strateško »presenečenje« za ZDA predstavlja leto 1949, ko poleg tega, da so v

Sovjetski zvezi izvedli prvi jedrski poskus, Kitajska po dolgoletni državljanski vojni postane

komunistična. Razmerje moči se je v začelo nagibati v njihovo škodo in ZDA so bile

prisiljene okrepiti svojo politiko »zajezitve«8 komunizma. Kljub temu, da je »jez« v Evropi že

obstajal (imenuje se NATO), so morali nov jez »zgraditi« v Aziji, na območju Japonske,

Koreje, Filipinov in Tajvana oz. na območju t.i. »velikega polmeseca«.9 Korejska vojna je

bila neposredna posledica te politike, saj je Koreja predstavljala »meč usmerjen v srce

Japonske« (Brzezinski, 1997), s katero so ZDA že imele sklenjen bilateralni vojaški sporazum

in je bila za ZDA kot »nepotopljiva letalonosilka« vitalnega strateškega pomena.

ZDA so takoj po koncu druge svetovne vojne začele vzpostavljati sistem političnih,

gospodarskih in vojaških organizacij in zavezništev, s katerimi so poskušale zajeziti in

preprečiti Sovjetski zvezi nadaljnjo širitev svojega vpliva, hkrati pa utrditi svojo prisotnost in

vpliv na ključnih geopolitičnih področjih v svetu in v geopolitičnem vakuumu, ki je nastal po

najbolj uničujoči vojni do sedaj. Ker je vzpostavitev tega sistema pomenila neposredno vez

med koncem druge svetovne vojne (saj so pogajanja o »novem svetovnem redu« potekala že

med vojno) in začetkom hladne vojne ter je predstavljala »odskočno desko« za vse ameriške

operacije proti Sovjetski zvezi, sem z njim zaključil svoje preučevanje evolucije ameriških

geopolitičnih interesov in ga oblikoval v zaključeno celoto.

8 Angl. »containment« oz. »containment strategy«. 9 Po Mackinderjevi teoriji.

14

2. METODOLOŠKI OKVIR

Za preučevanje geopolitičnih interesov države je nujno treba uporabiti

interdisciplinarni pristop, saj geopolitika zajema in združuje znanja različnih področij. Tako

sem pri moji raziskavi uporabili znanja s področja politologije, geografije, zgodovine,

mednarodnih odnosov, obramboslovja in strategije.

Ker sem preučeval, kako so ZDA videle in razumele svetovni sistem in kako so

dosegale svoje geopolitične interese v njem v obdobju zadnjih dveh stoletij in pol, je moje

raziskovanje temeljilo na zgodovinski metodi. Pri raziskavi zgodovine ameriške geopolitike

sem preučil in analiziral vso kritično literaturo s tega področja ter tudi vse relevantne

primarne pisne vire (originalne dokumente, ki veljajo za temelje različnih političnih gibanj ali

predsedniških doktrin, različne sporazume, različne diplomatske dokumente ter relevantne

govore ameriških državnikov). Ker moje preučevanje ni bilo osredotočeno na krajše

zgodovinsko obdobje, ampak sem preučeval razvoj ameriških geopolitičnih interesov skozi

več zgodovinskih obdobij, sem znotraj zgodovinske metode uporabil razvojno oz. evolucijsko

metodo, s katero sem vzročno-posledično preučeval, kako so si sledili in medsebojno vplivali

različni zgodovinski dogodki.

Kot je razvidno iz prejšnjega poglavja, so v ameriški zgodovini tri prelomnice, ki so

ključno vplivale na ameriško dojemanje sveta in načine kako so se ZDA prilagajale novim

razmeram:

(1) Konec obdobja »očitne usode«, ko so se ZDA ozemeljsko razširile do pacifiške obale in

se s tem zaključi obdobje ameriške teritorialne ekspanzije. V obdobju imperializma, ki

sledi, so se ZDA teritorialno še vedno nekoliko razširile, a je nadaljnja ekspanzija

zajemala predvsem širjenje vpliva in iskanje novih trgov.

(2) Prva svetovna vojna, po kateri nastopi obdobje izolacionizma oz. ameriškega

»idealizma«, ki ga ponazarja Wilsonovih 14 točk.

(3) Druga svetovna vojna, ki popolnoma opustoši Evropo in večino ostalih industrijsko

razvitih držav, ZDA pa iz vojne izstopijo kot absolutni zmagovalec, saj se njihova

politična, gospodarska in vojaška moč le poveča. Začne se obdobje ameriškega

»neoimperializma«, ki je usmerjen v razgradnjo razpadajočih evropskih imperijev in

zajezitev Sovjetske zveze pri širjenju vpliva.

Čeprav sem svoje preučevanje zaključil z začetkom hladne vojne, pa bi vseeno omenil

še dve pomembni zgodovinski prelomnici in z njima nakazal glavne smeri, proti katerim je

stremela evolucija ameriških geopolitičnih interesov. Kot prvo bi omenil vietnamsko vojno, ki

15

ZDA gospodarsko toliko izčrpa, da začne izgubljati svoj globalni vpliv, hkrati pa na

mednarodno prizorišče vstopijo nove regionalne sile (predvsem v Evropi in Aziji), ki ZDA

predstavljajo resne gospodarske tekmece. Ameriški »imperij« se začne postopno krhati in

pojavi se ideja »neoizolacionizma«, ki traja le slabo desetletje.

Kot naslednjo prelomnico navajam konec hladne vojne leta 1989, saj se, kot kaže

sodobna zgodovina, po njej pojavi nova dobe ameriške geopolitike, ko je ZDA uspelo zlomiti

njenega glavnega tekmeca hladne vojne in so se znašle v situaciji, ko bi lahko zopet vodile

vzpostavitev novega svetovnega reda.

Glavna hipoteza 1:

»Takoj po nastanku Združenih držav Amerike je bil njihov gavni geopolitični interes

ozemeljska ekspanzija pod vplivom doktrine očitne usode (»Manifest Destiny«). Ko so sredi

19. stoletja ZDA dosegle kontinentalno velikost, ki je primerljiva z današnjo in so se raztezale

od Atlantika do Pacifika, so se s tem spremenili tudi geopolitični interesi, ki so bili od tedaj

usmerjeni predvsem v širjenje in iskanje novih trgov, k zagotovitvi neprekinjenega dostopa do

strateških surovin, zavarovanju glavnih trgovskih poti (predvsem pomorskih) in k nadzoru

najpomembnejših svetovnih geopolitičnih točk (katerih pomen in položaj se je skozi

zgodovino spreminjal).«

Glavna hipoteza 2:

»Vzpostavljanje in širjenje območja ameriškega vpliva po svetu ni potekalo linearno, ampak

prek niza obdobij intervencionizma in izolacionizma. Obdobje intervencionizma je bilo skoraj

vedno posledica večje politične krize ali razpada obstoječega reda v Evraziji. Za

izolacionizem so se ZDA odločale predvsem pod vplivom idealizma (primer je doba

predsednika Wilsona) ter v primeru, ko so druge svetovne sile ali gospodarska kriza

zmanjšale njihovo moč in vpliv. Kratkemu obdobju izolacionizma praviloma ponovno sledi

intervencionizem, s katerim so ZDA poskušale oživiti svoje gospodarstvo in zmanjšati moč

svojih tekmecev.«

Pomožna hipoteza 1:

»Ameriški imperij se od imperijev evropskih sil - v preučevanem zgodovinskem obdobju -

razlikuje predvsem v tem, da ne temelji na neposrednem političnem nadzoru kolonij, ampak

na vzpostavitvi gospodarske, varnostne, politične in ideološke odvisnosti drugih držav. To

odvisnost so ZDA vzdrževale prek sistema političnih, gospodarskih in varnostnih organizacij

16

ter sporazumov, s čimer so poskušale razširiti vpliv na območja, kjer so imele geopolitične

interese.«


»Po prvi svetovni vojni, ko je začel razpadati tedaj glavni pomorski imperij Velike Britanije,

ter po drugi svetovni vojni, ko so ZDA začele razstavljati nekdanje imperije evrazijskih sil, so

ZDA same postale glavna pomorska sila, hkrati pa so ZDA prvič postale tudi globalna sila.

ZDA so si istočasno prizadevale preprečiti nastanek in vzpon kopenske velesile v Evraziji, ki

bi lahko z nadzorom obrobja (angl. Rimland10; po teoriji geopolitika Spykmana) Američanom

preprečila vstop na ta superkontinent.«


»Ob vseh večjih prelomnicah v zgodovini so ZDA nastalo situacijo po razpadu starega reda

izkoristile za širjenje svojih interesov. Po vseh večjih vojnah v Evraziji so ZDA zaradi ugodne

geografske lege le še povečale svojo moč, saj jih uničenje ni izčrpalo, kot se je to zgodilo

državavam v Evraziji. ZDA so skozi zgodovino postajale močnejše in so tako vse bolj

vplivale na oblikovanje razmerij sil v svetu.«

10 Območje »obrobja« predstavlja stičišče med območjem svetovnih morij, ki jih nadzira ena ali več pomorskih sil in območjem Evrazije, ki ga nadzira ena ali več kopenskih sil. Pomen evrazijskega območja je v svoji teoriji »osrčja« in »osišča« predstavil geopolitik Mackinder. Spykmanova teorija »obrobja« predvideva trajni konflikt med kopenskimi in pomorskimi silami, v katerem bo prevladala tista, ki bo nadzirala omenjeno območje (Spykman, 1944).

17

3. OPREDELITEV POJMA GEOPOLITIKA IN KLJUČNE GEOPOLITIČNE TEORIJE

Politična geografija in geopolitika sta pojma, ki sta tesno povezana s predmetom

preučevanja te naloge, vendar je treba že na samem začetku izpostaviti, da pojma ne gre

izenačevati, saj med njima obstaja kar nekaj ključnih razlik. Nekoliko posplošeno in strnjeno

lahko ugotovim, da je politična geografija nekoliko širši pojem in je usmerjena v preučevanje

vpliva politike na geografijo, medtem ko se geopolitika osredotoča na preučevanje vpliva

geografije na politiko. Prva tako preučuje nastajanje in spreminjanje meja držav, druga s

preučevanjem zakaj so nekatere regije in področja politično in strateško bolj pomembne kot

druge. Geopolitika je tako eno od področij politične geografije.

Kljub temu, da moramo prvo uporabo pojma »geografija« pripisati Grkom, ki so že

dve stoletji pred našim štetjem z njim razumeli »opisovanje zemlje«, politična geografija velja

za eno od vej moderne geografije, ki jo danes delimo na fizično geografijo in politično

geografijo. Pred pojavom moderne geografije se je fizično geografijo pripisovalo današnji

geologiji, politično zgodovini. Danes fizična geografija zajema področja kot so

geomorfologija, klimatologija, hidrogeografija, kartografija itd., kulturna geografija, ki jo

včasih imenujemo tudi »človeška« geografija, preučuje vpliv človeških družb na okolje. Sem

tako sodi ekonomska geografija (ki preučuje gospodarsko uporabo geografskega okolja,

naravnih virov, trgovskih poti ipd.), vojaška geografija (katere raziskovanje je usmerjeno v

analizo geografskih območij in uporabo teh znanj na vojaškem področju) ter politična

geografija, ki jo razumemo kot »uporabo politične znanosti na področju geografije« (Martin,

2004: 1). Njeno glavno raziskovalno področje so aktivnosti človeških družb in njihova

povezava s položajem in razmejevanjem mest, narodov in skupin narodov (Martin, 2004: 2).

3.1 POLITIČNA GEOGRAFIJA

Sodobnih opredelitev politične geografije je ogromno, zato v tej nalogi nisem

izpostavljali vseh, ampak bi omenili le njihove najpomembnejše skupne točke. Politična

geografija se tako razume kot »preučevanje recipročnega odnosa med politiko in geografijo«

(Prescot v Lemon, 2004), oziroma »kako geografski dejavniki vplivajo na politične enote« in

procese (Weigert, Kasperson in Minghi v Glassner, 2004: 11).

Razliko med omenjenima vedama najdemo tudi v zgodovini njunega razvoja, saj

zametke politične geografije najdemo že v antični Grčiji, kjer so se prvi ukvarjali s

preučevanjem povezave med fizičnim okoljem neke regije in njegovo politiko, ko je na

primer Aristotel izpostavil pomen razmerja med velikostjo ozemlja neke države in velikostjo

18

njenega prebivalstva na njeno moč (Aristotel v Glassner, 1996: 12). Grškorimski geograf

Strabo je tri stoletja po Aristotelu v sedemnajstih knjgah izdelal natančen opis do tedaj

odkritega sveta, njegov najpomembnejši prispevek je opis dejavnikov, ki so rimskemu

imperiju omogočali delovanje in obstoj. V poznem 14. stoletju je muslimanski geograf Abd-al

Rahman Ibn Khaldun pri preučevanju takratnih najpomembnejših političnih enot (plemen in

mest) opozoril na »ciklično naravo« obstoja držav, ki so nastajale s politično integracijo in

»umirale« s politično dezintegracijo (Abd-al Rahman Ibn Khaldun v Glassner, 1996: 12).

Njegova ideja je izrednega pomena za razvoj organske teorije nastanka, razvoja in propada

držav, ki se pojavi v 19. stoletju.

Kljub temu, da je bila antična ideja države bistveno drugačna od ideje sodobne države,

so se nekatera ključna spoznanja ohranila vse do konca srednjega veka in pojava moderne

znanosti. Francoski politični mislec Montesquieu je v 17. stoletju zapisal, da vrsta pokrajine

države in njeno podnebje vplivata na vrsto oblasti te države (Montesquieu v Glassner, 1996:

12). Pomemben prispevek za nastanek moderne politične geografije gre pripisati tudi

Williamu Pettyju, ki se je ukvarjal s preučevanjem vpliva demografskih in ozemeljskih

dejavnikov na moč države, s preučevanjem sfer moči in pomenom glavnih mest držav (Petty

v Glassner, 1996: 13). Morda je pri Pettyju zanimivo tudi dejstvo, da je bil učitelj anatomije

na Oxfordski univerzi, fizik, politolog in ekonomist, tako da je v njegovem preučevanju

zaslediti povezovanje znanj iz različnih področij ter tudi elemente organskega teorije.

Drugo polovico 19. stoletja so zaznamovala velika odkritja na področju znanosti in

tehnologije, ki so dala zagon industrializaciji in nagli rasti prebivalstva, kar je še bolj

povečalo pritisk na naravne vire, ki so tako postali predmet rivalstva med državami. To

obdobje predstavlja tudi vrhunec evropskega imperializma, hkrati so se na obzorju že

pojavljale nove države z imperialističnimi željami, predvsem ZDA in Japonska ter Nemčija in

Italija, ki sta se v tem času utrdili kot sodobni državi. Ker je svet postal manjši, je pogled nanj

postal širši. Prvič je znanost in politika preučevala globalni (geografski) prostor, do začetka

prve svetovne vojne je »uporaba geografskih informacij in perspektiv na področju zunanje

politike« postala vsakodnevno opravilo (Glassner, 1996: 323). Pojav geopolitike je bil tako

logičen in neizbežen.

Nova faza razvoja politične geografije je nastopila v 19. stoletju s Friedrichom

Ratzelom,11 ki velja za »očeta« specializacije te vede, hkrati pa tudi za znanstvenika, ki je

ključno vplival na nastanek geopolitike. Za njegovo najbolj odmevno delo velja knjiga

Politična geografija (nem. Politische Geographie) iz leta 1896, v kateri za preučevanje vpliva

geografije na odnose med državami uporabi analogijo države kot biološkega organizma, na

11 Friedrich Ratzel – 1844-1904.

19

kar so imela največji vpliv Darwinova odkritja ter splošni razvoj na področju znanosti v drugi

polovici 19. stoletja. Kakor to kasneje pokaže zgodovina 20. stoletja je bila to izredno nevarna

ideja. Po Ratzelovem mnenju države, tako kot živa bitja, za preživetje potrebujejo »hrano« (v

obliki življenskega prostora ali nem. Lebensraum) in vire za katere tudi stalno tekmujejo med

seboj. Vsaka država se razvija skozi tri življenska obdobja (rojstvo, zrelost in smrt) in se v

svojem življenskem obdobju ravna po sedmih zakonih rasti (usmerjenih predvsem v različne

oblike širjenja, vključno z gospodarskim in ozemeljskim) (Ratzel v Glassner, 1996: 322-323).

Ratzel velja za geografskega determinista, saj je po njegovem mnenju vsaka država ujeta v

neizogiben »življenski« cikel, ki se zaključi z njenim propadom. Kako močna bo država v

svoji zrelosti, pa je odvisno tudi od geografskih lastnosti območja, na katerem obstaja.

3.2 GEOPOLITIKA

Preden se osredotočim na nekatere ključne geopolitične ideje in kako so vplivale na

spremembo zunanje politike nekaterih svetovnih držav, bi predstavil nekaj glavnih

opredelitev geopolitike. Kjellén geopolitiko opredeli kot »znanost o državi kot geografskem

organizmu, kot se ta kaže v geografskem prostoru: državi kot deželi, kot ozemlju, oziroma v

še bolj pomembni obliki, kot imperiju« (Kjellén v Parker, 1997: 15). Hausofer trdi, da je

»geopolitika eno od tistih redkih sredstev, ki omogoča tisočim ljudem, ki živijo v istem

življenskem prostoru, enoten pogled na svet glede temeljnih vprašanj« (Haushofer v Parker,

1997:15). Za Spykmana pomeni geopolitika »gledati na varnostna vprašanja države iz vidika

njenih geografskih značilnosti, da lahko zaključke državniki neposredno uporabijo pri

oblikovanju zunanje politike« (Spykman, 1944: 5). Colin Gray pravi, da moramo ločevati

geopolitiko od Geopolitik, saj prva izhaja iz politološke znanosti in ne predpisuje neke

politične dejavnosti, druga zajema številne geopolitične spise, zemljevide in ideje cenjenih

geopolitikov in jih združi v skrajna stališča za potrebe propagande (Gray v Parker, 1997: 16).

Za Yves Lacosta geopolitika ni nov pojem, saj ozemeljska rivalstva, ki naj bi jih označevala,

obstajajo že stoletja. Shelley, Archer, Davidson in Brunn so geopolitiko opredelili kot

»preučevanje geografskih vplivov na mednarodne odnose in mednarodne politične konflikte«

(Shelley, Archer, Davidson in Brunn, 1996: 193).

Opredelitev geopolitike je še mnogo, večina od njih odraža stanje in napetosti

mednarodnega sistema v katerem so nastale. Spykman pravi, da lahko opredelitve geopolitike

delimo v tri skupine. V prvo sodijo psevdoznanstvena spoznanja, ki so združena v doktrino za

ozemeljsko ekspanzijo države (na primer nemška Geopolitik med obema vojnama). Drugo

sestavljajo tiste, ki zanikajo obstoj geopolitike kot samostojne vede in jo enostavno izenačijo s

politično geografijo. V tretji skupini se nahajajo tiste opredelitve, ki razumejo geopolitiko kot

20

načrtovanje varnostne politike države na podlagi njenih geografskih značilnosti (Spykman,

1944).

Dodati je treba, da omenjene opredelitve geopolitike spremlja tudi zgodovinska

komponenta, kar pomeni, da se je njeno razumevanje spreminjalo skozi zgodovino in je

vedno odražalo tedanji mednarodni politični sistem, razmerje sil med državami in pomen

moči držav pri doseganju oziroma branjenju lastnih interesov. Nedvomno so različne politične

tvorbe pred nastankom sodobne države imele življenjske interese in jih dosegale s sredstvi, ki

so jim bili tedaj na voljo. Vendar se v tem delu geopolitiko razume kot neločljivo komponento

sodobne države, ki se v 19. in 20. stoletju ni drastično spreminjala. Spreminjalo se je le

razmerje moči med državami in mednarodni politični sistem, ki je nastal kot njegova

posledica.

Geopolitika kot del politične geografije je nedvomno močno povezana z geografsko

komponento, s katero se smatra strateški in politični pomen določenih geografskih področij,

regij in pojavov, vendar geografski prostor ne bi pomenil nič, če se na njem ne bi srečevali in

križali interesi dveh ali več političnih enot, torej držav, zavezništev in podobno. Zato

geopolitika že v svojem temelju ne more biti izključno »geografska«, ampak je bila vedno

posledica navzkrižja in nesoglasja političnih, gospodarskih in vojaških interesov različnih

držav na določenem geografskem prostoru. Geopolitika se zato manifestira v obliki in vrsti

odnosov države do njenega okolja, v katerem država poskuša doseči svoje življenjske

interese. Če so ti interesi sorodni z interesi drugih držav, se jih lahko dosega v sodelovanju in

kooperativno, če so interesi navzkrižni lahko v skrajnem primeru vodijo do neomejenega

vojaškega konflikta. Tu lahko v geopolitiko vpeljemo tudi komponento moči države, ki je

nerazdružljiva s procesom doseganja in branjenja ključnih interesov države, saj sodobno

mednarodno okolje vedno spremlja paradoks, da država nikoli ne more biti povsem

prepričana v miroljubne namere svojega širšega okolja in se mora zato okrepiti. Seveda to ne

pomeni, da bo močna država avtomatično postala agresivna, vendar si bo v vsakem primeru

prizadevala doseči vsaj najmanjšo prednost pred svojimi potencialnimi tekmeci.

Razumevanje geopolitike v zadnjih dveh stoletjih, ki se ujema s preučevanim

časovnim obdobjem tega dela, zajema politične, gospodarske in ideološke interese sodobnih

držav, ki jih država poskuša doseči v mednarodnem okolju v sodelovanju ali tekmovanju z

drugimi državami, pri tem pa njeno ključno komponento predstavljajo elementi njene moči. V

tem delu je geopolitika opredeljena širše kot zgolj ena od področij politične geografije in

zajema prizadevanja države (v tem primeru ZDA) pri doseganju svojih interesov v

mednarodnem okolju.

21

a) Rudolf Kjellén in »Geopolitik«

Za začetnika in utemeljitelja geopolitike velja švedski znanstvenik in član parlamenta

Rudolf Kjellén,12 na razmišljanje katerega so najbolj vplivala odkritja na področju biologije

ter Ratzelove ideje. Morda Kjellén kot znanstvenik ni bil dovolj pazljiv, saj je Ratzelovo

organsko idejo države razumel dobesedno in trdil, da država je živi organizem. To najbolje

ponazarja njegova knjiga Država kot živo bitje (šve. Staten som Lifsform) iz leta 1916, v

kateri trdi, da državo sestavlja pet ključnih organov: (1) Kratopolitik ali struktura oblasti, (2)

Demopolitik ali struktura prebivalstva, (3) Sociopolitik ali struktura družbe, (4) Oekpolitik ali

gospodarska struktura in (5) Geopolitik ali fizična struktura (Kjellén v Glassner, 1996: 323).

Kjellén je verjel, da je vsaka država v stanju stalnega tekmovanja z drugimi državami in da bo

takrat, ko bo ta boj končan, na svetu obstajalo le nekaj zelo velikih in zelo močnih držav. Po

njegovih napovedih naj bi Evropo nadzirala Nemčija, tako da so bile leta 1917, ko je bila

njegova knjiga prevedena v nemški jezik ter je Nemčija že izgubljala prvo svetovno vojno,

razmere v Evropi dovolj zrele, da je iz njegove ideje ponovno vzcvetela ideja nemškega

nacionalizma.

K temu je nedvomno precej prispeval bavarski geopolitik Karl Haushofer,13 ki je bil

med drugim tudi visoki častnik nemškega generalštaba in velja za ustanovitelja nemške

geopolitične šole imenovane Geopolitik. Leta 1924 je v Münchnu ustanovil Geopolitični

inštitut ter začel izdajati mesečni časopis Zeitschrift für Geopolitik, v katerem je s svojimi

kolegi razširjal spoznanja nove »znanosti«, katere ime so prevzeli od Kjelléna. Življenski

prostor (nem. Lebensraum) oziroma teritorij je nujen za obstoj vsake države, pravi Haushofer

(Parker, 1997: 123) in ko se država razvija s tem raste tudi njena potreba po širjenju lastnega

teritorija. Država to najlažje doseže s širjenjem nacionalne kulture (nem. Kultur) v manjše

obmejne države, ki so v preteklosti le ovirale njen razvoj in širjenje (Haushofer v Parker,

1997: 124). Vendar država nikoli ne bo zares veličastna, če ne bo imela dostopa do morja in

če ne bo postala pomorska sila, oziroma kot pravi Haushofer »navigare necesse est«.14

Prav tako je bil Haushofer mnenja, da je čas velikih imperijev (kot je bil britanski) v

zatonu in da je napočil čas »panidej« (nem. Panideen). »Imperializem brez ideološke vsebine

kmalu zamre« je prepričan Haushofer in pravi, da je na obzorju svetovni sistem regij, ki bodo

temeljile na panidejah (razume jih kot nadnacionalne in ves svet zajemajoče)

Najpomembnejše med njimi so: panameriška, panazijska, panruska, panpacifiška,

panislamska in seveda panevropska (Haushofer v Parker, 1997: 137-138). Vsaka od njih naj

12 Rudolf Kjellén – 1864-1922. 13 Karl Haushofer – 1869-1946. 14 Lat. “plovba je nujna” (Haushofer v Parker, 1997: 124).

22

bi se razvijala pod vodstvom ene velesile in seveda ni nobeno presenečenje, da je v vlogi

evropske velesile videl Nemčijo, ki bi Evropo »združila« po principu, zelo podobnem

ameriški Monrojevi doktrini iz prve polovice 19. stoletja. Ključni točki na nemški poti do

nadzora Evrope predstavljata britansko otočje, kot odskočna deska za vstop ZDA v Evropo in

neke vrste vez med panevropsko in panameriško regijo ter srednja Evropa (nem.

Mitteleuropa), v kateri se neposredno stikata panevropska in panruska regija.

Ratzelova in Kjellénova organska teorija in geostrateška spoznanja Mahana in

Mackinderja so predstavljali temelj ideologije Geopolitik za opravičevanje nemških apetitov

po širjenju lastnega »življenjskega prostora«. Seveda ne moremo Haushoferju pripisati krivde

za zlorabo njegovih (kvazi)znanstvnih spoznanj s strani tvorcev nacistične ideologije, saj je

nastala tudi zaradi splošnega stanja duha v Nemčiji v obdobju med obema vojnama, ko je

zavladala velika gospodarska kriza in so se Nemci počutili opeharjene z Versaillsko mirovno

pogodbo po prvi svetovni vojni.

b) Alfred Thayer Mahan in pomen pomorske moči

Na podlagi najnovejših spoznanj na področju geografije ter tudi drugih znanosti

(predvsem politologije in vojaških znanosti), so nekateri avtorji pozivali državnike, da naj

spoznanja geopolitike vključijo v zunanjo politiko svojih držav ter so celo predlagali politiko

in strategije, s katerimi bi si država izborila ugodnejši položaj v mednarodnemu sistemu. Med

ključne sodi Alfred Thayer Mahan,15 ki je na podlagi svojega najbolj odmevnega dela Vpliv

pomorske moči na zgodovino v obdobju 1660-1783 (angl. The Influence of Sea Power upon

History 1660-1783), v katerem je analiziral vzpon britanskega imperija in opozarjal

ameriškega predsednika Roosevelta, da sta nadzor pomorskih poti in zaščita pomorske

trgovine zelo pomembna za vzpon (ameriške) države.

Po njegovem prepričanju je pomorska moč države odvisna od šestih dejavnikov:

geografske lokacije, oblike obale, dolžine obale, velikosti prebivalstva, nacionalnega značaja

in značaja oblasti (Mahan v Glassner, 1996: 324). Mahan je bil prepričan, da imajo ZDA

naravne danosti, da postanejo pomorska velesila, vendar morajo delovati v tej smeri.

Pomembni začetni koraki so po njegovem mnenju bili priključitev otočja Havaji, nadzor nad

območjem Karibov ter izgradnja prekopa v srednji Ameriki (torej Panami, kot se je izkazalo

kasneje). In kot kaže je bil Mahan dovolj vpliven in dovolj jasnoviden, saj so ZDA kmalu za

tem uresničile njegove zamisli in kmalu postale pomorska velesila. V svojem drugem

pomembnem delu z naslovom Problem Azije (angl. The Problem of Asia) je opozoril na

osrednjo lego Rusije v Aziji in s tem na nevarnost njene dominacije v njej. Napovedal je boj

15 Alfred Thayer Mahan – 1840-1914.

23

med kopensko Rusijo in pomorsko Veliko Britanijo, ki bo poskušala obvladati rusko

ekspanzijo. Njegove napovedi so se uresničile dobrega pol stoletja kasneje z začetkom hladne

vojne, le da njen nosilec ni bila Velika Britanija, ampak ZDA (Mahan v Glassner, 1996: 325).

c) Halford John Mackinder in osrčje Evrazije

Na drugi strani Atlantika je za razliko od Mahana, ki je poudarjal pomen pomorske

moči, britanski geograf Halford John Mackinder16 trdil, da se je začel konec obdobja

pomorski sil. Tehnološki razvoj (predvsem pojav železnic) naj bi spremenil razmerje med

pomorskimi in kopenskimi silami, ki se je zdaj nagibalo v korist kopenskih (Mackinder v

Glassner, 1996: 325). Mackinder, ki je bil profesor geografije na Oxfordu, vodja ekonomske

šole v Londonu in je nekaj časa služboval kot poslanec, velja za realista in je bil prepričan, da

so »vse vojne v zgodovini posredno ali neposredno posledica neenake rasti narodov«, ta je po

njegovem mnenju posledica neenake distribucije rodovitnosti (angl. fertility) in strateških

priložnosti. Vsaka država je pač ujeta v določene »geografske realnosti« (kot so na primer

razporejenost kopnega in morja, naravnih bogastvev in naravnih poti) in prav te omogočajo,

da se nekatere države razvijejo v imperije druge ne. Bil je zagovornik razmerja moči, ki ga

vzpostavijo močne države in s tem preprečijo nastanek svetovne tiranije (Mackinder, 1962: 2-

3). Po njegovem mnenju je glavna funkcija sodobnih demokracij preprečevanje nastanka

tiranije doma ali v svetu. Za demokratične ideale je v določenih primerih treba iti tudi v vojno

(Mackinder, 1962: 26).

Leta 1904 je Mackinder pred občinstvom Kraljevega geografskega društva predstavil

svoj esej Geografsko težišče zgodovine (angl. The Geographical Pivot of History), ki velja za

pomembno prelomnico geopolitičnih razprav v obdobju, ki se je končalo z dvema najbolj

uničujočima vojnama. Esej je pomemben predvsem zato, ker je Macinder v njem iskal

geografske vzroke določenih zgodovinskih dogodkov, predvsem ekspanzionizma pred

kolumbovo dobo (ki je izključno kopenski) in po njej (ekspanzija je tako kopenska, kakor tudi

pomorska) (Mackinder, 1962: 241). Mackinder se je poskušal otresti evropocentrizma večine

njegovih sodobnikov in je trdil, da je bila evropska zgodovina vedno podrejena azijski, saj je

bila Evropa vedno ranljiva za »azijsko kladivo, ki je lahko poljubno udarilo iz praznine

vzhodne Evrope«, kot Mackinder pojmuje različna ljudstva, ki so vdrla v Evropo iz azijskih

step (npr. Huni, Avari in Mongoli) (Mackinder, 1962: 247). Območje step vzhodne Evrope in

osrednje Azije je izrednega pomena ker predstavlja edino poseljivo ozemlje osrednje Evrazije,

ki leži med naravnimi ovirami neobljudenega severa (zaradi hladnega podnebja, padavin in

gostih gozdov) in neobljudenega juga (zaradi naravnih gorskih ovir Himalaje). Pomembna

16 Halford John Mackinder – 1861-1947.

24

lastnost tega območja je zelo specifičen sistem odtekanja rek, ki se ne izlivajo v topla morja,

ampak v slana morja evrazijske notranjosti ali ledena morja severa. Ker tako osrednji del

Evrazije ni povezan s toplim morjem, je težko dostopen pomorskim silam in predstavlja

nekakšno naravno utrdbo »svetovnega otoka« (kot Mackinder pojmuje združen kontinent

Evrazije in Afrike), v katero je praviloma moč »vdreti« le po kopnem iz vzhodne Evrope

(Mackinder, 1962: 252). S pojavom parnega stroja in gradnjo železniškega omrežja17 prek

Evrazije, pa bi kopenska sila, ki bi to komunikacijo nadzirala, imela odlično izhodišče, da

pridobi nadzor nad celotno regijo.

Zemljevid 1: Mackinderjev pogled na svet – območje »težišča« (angl. Pivot) ter notranji in zunanji

polmesec (vir: Mackinder, 1962: 262)

Mackinder je to izredno pomembno geopolitično območje osrednje Evrazije od

Baltika, Črnega morja, Male Azije, Armenije, Perzije, Tibeta in Mongolije, poimenoval

»težišče« (angl. Pivot),18 kasneje ko je razširil svoj koncept na podlagi izkušenj prve svetovne

vojne, pa ga je preimenoval v »osrčje« (angl. Heartland).19 Na robu osrčja leži »veliki

notranji polmesec« (angl. Great Inner Crescent), ki ga sestavljajo Nemčija, Avstrija, Turčija,

17 Mackinder je opozoril na zanimivost na področju gradnje železnic, saj je ugotovil, da so bile prvotne železnice namenjene predvsem povezavi območij v notranjosti s pristanišči na obali in da bo v prihodnje imela veliko prednost tista kopenska sila, ki ji bo uspelo zgraditi transkontinentalno železnico čez celotno Evrazijo. Zanimiva je tudi njegova ugotovitev, da je razdalja ruske projekcije sile v kitajsko Mandžurijo (po kopnem) enaka razdalji britanske projekcije sile v Južnoafriško republiko (po morju), torej 6000 milj (Mackinder, 1962: 259). 18 The Geographical Pivot of History, 1904. 19 Democratic Ideals and Reality, 1919.

25

Indija in Kitajska, za njim pa še »zunanji polmesec« (angl. Outer Crescent), ki zajema Veliko

Britanijo, Južno Afriko, Australijo, ZDA, Kanado in Japonsko in je pod nadzorom pomorskih

sil (Mackinder, 1962: 262).

Leta 1919 je na podlagi svojih ugotovitev v knjigi Demokratični ideali in realnost

(angl. Democratic Ideals and Reality) zapisal svojo najbolj znano tezo, da »kdor bo vladal

vzhodni Evropi bo nadziral osrčje, kdor bo vladal osrčju bo nadziral svetovni otok in kdor bo

vladal svetovnemu otoku, bo nadziral svet« (Mackinder, 1962: 150). Prva svetovna vojna je le

potrdila njegove napovedi, predvsem spopad med Rusijo (ki se je razprostirala čez celotno

območje osrčja) in Nemčijo, ki je hrepenela po nadzoru vzhodne Evrope. Logičen je bil

njegov sklep, da si morata Velika Britanija in ZDA, kot »pôroka miru na morju« (Mackinder,

1962: 172) prizadevati, da se napovedi po prevladi ene velesile v Evraziji ne bi uresničile. Ker

so lahko pomorske sile v osrčje vstopale le prek določenih mostišč evrazisjke obale20, je

ključnega pomena, da območje velikega notranjega polmeseca (ki predstavlja stičišče med

kopensko in pomorsko silo) ne bi padlo v roke kopenskemu hegemonu.

Mackinderjeva teorija je bila v njegovem času izredno vplivna in obe veliki svetovni

vojni sta jo navidezno le potrjevali. Kljub temu, da njegova teorija ni upoštevala hitre rasti

moči in vpliva ZDA (breme boja pomorske sile proti kopenski naj bi po njegovem mnenju

nosila izključno Velika Bitanija) in nekaterih tehnoloških dosežkov obdobja med obema

vojnama (predvsem letalstva), je ta teorija veliko prispevala k opravičevanju ameriških

prizadevanj po »zajezitvi« moči Rusije (in kasneje Sovjetske zveze), Nemčije in Kitajske, ki

naj bi že s svojo prisotnostjo v bližini osrčja ogrožale vitalne interese ZDA.

d) Nicholas John Spykman in stik kopenske in pomorske sile

Kritikov Mackinderjeve teorije ni manjkalo in morda za najvplivnejšega med njimi

velja Nicholas John Spykman,21 rojen na Nizozemskem, ki je kasneje postal profesor

mednarodnih odnosov na univerzi Yale. Bil je zagrizen nasprotnik Haushoferja in nemške

Geopolitik, ki naj bi Mackinderjevo teorijo spremenili v »pseudoznanost« za opravičevanje

(nemške) ozemeljske širitve. Spykman je umrl leta 1943, leto za tem je izšla njegova najbolj

odmevna knjiga Geografija miru (angl. The Geography of Peace). V njej je poudaril, da je

moč države orodje za njeno preživetje in da je nerealno pričakovati svetovni mir, saj bi bilo to

možno le, če bi vse države imele enake temeljne vrednote, kar je le utvara, saj bodo zaradi

dinamike mednarodnih odnosov nekatere države vedno nezadovoljne s trenutnim statusom

quo v svetu (Spykman, 1944: 3-4).

20 Po Mackinderjevem mnenju so bile ključne točke za pomorske sile Panama, Gibraltar, Malta, Istanbul, Suez, Aden (v današnjem Jemnu) in Singapur (Mackinder, 1962: 172). 21 Nicholas John Spykman, 1893-1943.

26

Po Spykmanovem mnenju varnost države temelji na njeni moči, ki izvira iz njenih

geografskih lastnosti, kmetijskega in industrijskega potenciala ter dostopa do energetskih

virov. Geografske lastnosti naj bi tako pogojevale, ali se državo lahko »obkroži«,22 njen

kmetijski in industrijski potencial je pogojeval zmožnosti proizvodnje hrane in dostopa do

dveh ključnih naravnih industrijskih virov (premoga in železove rude) ter nahajališč glavnih

energetskih virov (vode in nafte) (Spykman, 1944: 28-29). Osrednja Evrazija je imela odlične

naravne predispozicije, da bi sila, ki bi jo nadzirala, postala izredno močna. Predvsem zaradi

step, ki so omogočale razvoj kmetijstva ter velikih nahajališč naravnih in energetskih virov

(predvsem črnomorske nafte in velikih rek), ki so omogočali razvoj industrije, so imele

kopenske sile v osrčju velike potenciale.23 Do 19. stoletja je bil osrednji del Evrazije praktično

odrezan od stika s pomorskimi silami, navezati ga je bilo mogoče šele z gradnjo železnic.

Povezava med kopensko in pomorsko silo je bila mogoča prek dveh pomembnih pristanišč

(Murmansk in Arhangelsk) in prek dveh kopenskih smeri (prek nemškega nižavja v Atlantik

in prek Dardanel v Sredozemlje). Ker so ZDA smatrale, da so »obkrožene« z Evrazijo, se je

po letu 1850 njihova zunanja politika začela nagibati v preprečevanje pojava velesile, ki bi

nadzirala Evrazijo.

Zemljevid 2: Spykmanovo območje »obrobja« (angl. Rimland) in ujetost ZDA med evropsko in azijsko

obalo Evrazije (vir: Spykman, 1944: 52)

22 Spykman je v svoji teoriji dal velik pomen preprečevanju »obkrožitve« države s strani ene ali več držav, saj bi to predstavljalo glavno potencialno grožnjo njeni varnosti (Spykman, 1944: 22). 23 Vendar je tu treba poudariti, da Spykmanova teorija ni upoštevala razmer po drugi svetovni vojni, predvsem dominacije ZDA na področju industrije ter strateškega pomena drugih energetskih virov v regiji (predvsem na Bližnjem Vzhodu in Kaspijskem bazenu).

27

Glavna točka Spykmanove kritike Mackinderja je bila njegova postavitev središča

Evrazije v Sibirijo, saj je po Spykmanovem mnenju dejanski potencial Evrazije ležal na

območju velikega notranjega polmeseca, ki ga je Spykman imenoval »obrobno območje«

(angl. Rimland). Spykmanovo obrobje zajema evropsko obalo, puščavo arabskega Srednjega

Vzhoda ter Indijo in Kitajsko (Spykman, 1944: 40). Prav tako naj ne bi veljala Mackinderjeva

hipoteza o boju med kopensko silo (Rusijo) in pomorsko silo (Veliko Britanijo), predvsem

zaradi naslednjih dejavnikov. Pomen osrčja je bil pretiran predvsem zaradi pomanjkanja

notranjih komunikacij ter zaradi tega, ker zgodovinsko središče Rusije nikoli ni ležalo v

osrčju Evrazije, ampak zahodno od Urala. V primeru dejanskega velikega spopada s

pomorsko silo bi bila projekcija ruske moči tako daleč na zahod (iz Sibirije) izredno težavna.

Spykman je prav tako opozoril, da bi zaradi naravnih geografskih ovir v Evraziji težko prišlo

do neposrednega stika med kopensko in pomorsko silo, poleg tega naj bi bilo v prihodnje

treba računati na Indijo in Kitajsko (ter druge države na območju obrobja), ki sta postajali

vedno bolj neodvisni od evropskih kolonizatorjev in sta se tudi sami začeli industrializirati. S

tem sta bili na dobri poti, da postaneta regionalni sili, saj ležita na stičišču sfere vpliva

kopenske in pomorske sile. Dejanski boj med pomorsko in kopensko silo bi bil tako lahko

kvečjemu posreden, prek regionalnih sil območja obrobja. Spykman je zato nekoliko

spremenil Mackinderjevo hipotezo in trdil, da »kdor bo nadziral območje obrobja bo vladal

Evraziji in kdor bo nadziral Evrazijo bo vladal celemu svetu« (Spykman, 1944: 43).

Kljub temu, da je Spykman umrl pred koncem druge svetovne vojne, je pravilno

predvidel, da bodo po koncu vojne ZDA igrale pomembno vlogo v svetu. Po prvi vojni, ki je

bila dejansko globalna (Spykman, 1944: 45), je ključni geopolitični interes ZDA postal

preprečevanje združitve centrov moči starega sveta (v Evropi bi to lahko storila Nemčija, na

Daljnem Vzhodu pa Kitajska) in poskus nadzora glavnih vstopnih poti v Evrazijo. ZDA naj bi

to dosegle s projekcijo pomorske moči in nadzorom ključnih pomorskih poti in pristanišč na

obrobju Evrazije. Del notranjosti Evrazije bi lahko nadzirali s projekcijo letalske sile iz

obrobja.24 V kolikšni meri so povojni predsedniki ZDA dejansko upoštevali Spykmanova

priporočila ni znano, je pa ameriška doktrina »zajezitve« širjena vpliva Sovjetske zveze med

hladno vojno podobna njegovi teoriji geopolitičnega pomena obrobja in nam daje dokaj

logično obrazložitev vseh večjih ameriških spopadov po drugi svetovni vojni (od Koreje,

Vietnama in Bližnjega Vzhoda).

24 Spykman opozori, da z »letalsko silo« ne razume samo letal, ampak tudi njihove baze ter sistem logistike za vzdrževanje njihovega delovanja (Spykman, 1944: 45).

28

4. EVOLUCIJA GEOPOLITIČNIH INTERESOV ZDA

4.1 OBDOBJE NASTANKA ZDA

a) Prvi poskusi poselitve Severne Amerike

Začetki evropske zgodovine v Ameriki segajo v konec 15. stoletja, ko je španski

raziskovalec italijanskega rodu Krištof Kolumb »pomotoma« odkril ameriško celino, medtem

ko je iskal pomorsko povezavo z vzhodno Indijo. Odkritje je bilo posledica nepremagljive

potrebe zahodnih Evropejcev po raziskovanju, ki sta jo omogočala tehnološki napredek

tistega časa (predvsem tehnologija jadranja) in ekonomska moč takratnih evropskih imperijev,

na čelu s španskim (Montgomery, 2000: 20).

V začetku 16. stoletja je prišlo do prvih poskusov poselitve »Novega sveta« z

evropskimi priseljenci. Najprej so srečo preizkusile Španija (ki je postopoma vzpostavila

rudarski in kmetijski imperij v Mehiki, ostali srednji Ameriki in Karibih), Portugalska (katere

suženjski kmetijski imperij se je razprostiral na ozemlju današnje Brazilije) ter Francija in

Nizozemska, ki sta svoje kolonije vzpostavili v severni Ameriki in so se razvijale na osnovi

trgovinske mreže z avtohtonim prebivalstvom. Gonilna sila španske, francoske in nizozemske

kolonizacije ameriške celine je bila iskanje dragocenih kovin (predvsem zlata in srebra),

trgovina z avtohtonim prebivalstvom in spreobračanje avtohtonih ljudstev v krščansko vero

(Turque, 2004: 6). Delovno silo srednjeameriških in karibskih plantaž so v veliki večini

predstavljali (afriški) sužnji, evropskih priseljencev je bilo dokaj malo, saj omenjene države

niso imele načrtov vzpostavitve trajnih naselbin, ampak so se usmerile predvsem v

ekonomsko izkoriščanje novega sveta.

Anglija, ki velja za zamudnika na področju kolonizacije ameriškega kontinenta, je

načrtno vzpostavljala kmetijske kolonije, tako da se je do konca 17. stoletja v novi svet

naselilo več Angležev kot vseh ostalih evropskih priseljencev (od skupaj okoli 400.000).

Glavne vzroke za tako množično migracijo Angležev gre iskati v angleški reformaciji in

nastanku anglikanske cerkve (ki je temeljila na protestantizmu), znotraj katere je nastala

ločina radikalnih protestantov imenovanih puritanci (Stephansson, 1995: 3). Angleška kraljica

Marija I, zavzeta katoličanka, je poskusila zaustaviti val verskih sprememb in posledično

množice protestantov prisilila v izselitev. Drugi razlog je predstavljalo pomanjkanje

kmetijskih zemljišč na angleškem otoku, glede na dejstvo, da se je angleško prebivalstvo v

stoletju in pol (1530 do 1680) podvojilo (Turque, 2004: 6). Prve stalne angleške naselbine so

bile vzpostavljene v zalivu Chesapeake leta 1607, kjer je kolonija Virginija nastala kot

gospodarski poskus iskanja zlata in srebra, ki je imelo v Evropi že kar legendarni sloves.

29

Kljub temu, da se je ta poskus klavrno končal in kljub veliki smrtnosti novih

priseljencev (v prvih dvajsetih letih sta umrli dve tretjini prvotnih priseljencev), se je kolonija

prestrukturirala na proizvodnjo tobaka in se je obdržala do leta 1624, ko je postala prva

angleška kraljeva kolonija s kraljevim guvernerjem in mestnim svetom (angl. House of

Burgesses) (Montgomery, 2000: 44). Drugo večje območje angleške poselitve predstavlja

današnja zvezna država Massachusetts, v katero so se naseljevali večinoma puritanci. Kljub

temu, da se je puritanska migracija zaključila v 40-ih letih 17. stoletja se je hitra rast

njihovega prebivalstva nadaljevala in leta 1700 dosegla 120.000 prebivalcev (Turque, 2004:

9). Vseh evropskih prebivalcev ozemlja prvotnih ZDA je bilo leta 1700 tako že 250.000, na

izredno rast »ameriškega« prebivalstva je kasneje opozoril tudi ameriški predsednik Benjamin

Franklin, ko je v svoji publikaciji Opazovanja glede povečanja človeštva (angl. Observations

Concerning the Increase of Mankind) trdil, da se število ameriške populacije podvoji vsakih

dvajset let (LaFeber, 1994: 13). In kot bo razvidno kasneje, je bila hitra rast populacije ena od

ključnih vzpodbud ameriške geopolitike.

Istočasno je bilo do približno leta 1640 ustanovljenih že šest (od trinajst) angleških

kolonij, ki so predstavljale prvotne ZDA. Motiva španskih in francoskih kolonizatorjev sta

bila izključno ekonomski in verski, saj so se usmerili v trgovino z avtohtonim prebivalstvom,

poskus njihove spreobrnitve v krščansko vero in v določenih primerih njihova prisilna

vključitev v delovno silo. Za razliko od njih so angleški priseljenci želeli zemljo za kmetije,

kar se je izkazalo za veliko grožnjo avtohtonemu prebivalstvu in je imelo za posledico vrsto

vojn (West, 2004: 3).

Angleška oblast se ni pretirano zanimala za neposredno vodenje svojih ameriških

kolonij, saj so bili njeni interesi predvsem merkantilistični. Ekonomske aktivnosti kolonij naj

bi služile angleškemu gospodarstvu in trgovini in s tem namenom je angleški parlament izdal

več zakonov o plovbi (angl. Navigation Act), s katerimi so določili, da lahko blago iz kolonij

prevažajo le angleške ladje (Turque, 2004: 11). Pomembno prelomnico predstavlja sredina 18.

stoletja, ko je močno poseljena Evropa, v kateri je vedno več prebivalstva živelo v mestih,

izgubila zmožnost, da bi proizvedla dovolj hrane za lastne potrebe (Montgomery, 2000: 38).

To je prvi primer v zgodovini, ko so Američani izkoristili krizo v Evropi za doseganje lastnih

interesov, saj je Evropa po tem postala eden najpomembnejših trgov za ameriško kmetijstvo.

In kot bo razvidno v nadaljevanju, se je podobno zgodilo še večkrat, ZDA je vedno uspelo, da

so s tem svoj gospodarski in politični položaj izboljšale.

30

Zemljevid 3: Severna Amerika po vojni 1754-1763 (vir: LaFeber, 1994: 16)

Osemnajsto stoletje je zaznamovala vrsta vojn na ameriških tleh, ki so se večinoma

odvijale med kolonizatorji samimi in so bile le nekakšno nadaljevanje že obstoječih vojn v

Evropi. Angleži so se tako večinoma spopadali s Španci (katerih imperij je počasi izgubljal na

moči) in Francozi, ki so bili neposredni »sosedje« Angležev, saj so se njihove kolonije

razprostirale na ozemlju »notranjega loka« od Quebeca do New Orleansa (Turque, 2004: 14).

Med vsem vojnami evropskih kolonizatorjev je za nastanek ZDA morda najpomembnejša

»sedemletna vojna« (znana tudi kot »indijanska vojna«) med Angleži in Francozi (ter

njihovimi indijanskimi zavezniki), ki se je začela leta 1754 v Ameriki in končala leta 1763 v

Evropi. Njen zmagovalec je bila nedvomno Velika Britanija, ki se je s tem močno okrepila v

primerjavi s svojima tekmecema Francijo in Španijo in ji je celo uspelo, da je oba tekmeca

izrinila iz ozemlja med atlantsko obalo in reko Mississippi (Turque, 2004: 14). S koncem

sedemletne vojne je Velika Britanija tako postala najmočnejša sila na severnoameriškemu

kontinentu.

31

b) Nastanek Združenih držav Amerike

Vendar je bila zadnja vojna za Veliko Britanijo tudi izredno draga in izčrpajoča, saj so

bile le obresti britanskega dolga enakovredne polovici vseh državnih dohodkov. Domače

prebivalstvo se je utapljalo v davkih, zato se je britanska oblast odločila za obdavčenje svojih

(ameriških) kolonij, saj naj bi imela za to vse pravice. V bistvu je bilo to res, saj je britanski

kralj ameriške kolonije že pred več kot stoletjem razglasil za svoj dominion, vendar so imeli

ameriški naseljenci nekoliko drugačen pogled na to, kdo jim lahko vlada. Od leta 1720 je bilo

upravljanje ameriških kolonij razdeljeno med guvernerja (ki ga je imenoval britanski kralj) in

skupščino (ki so ji izvolili naseljenci) in rivalstvo med njima je bilo običajno. Ameriški

naseljenci so skupščino zato smatrali kot edino zaščito pred britanskim kraljem, britanskim

parlamentom ter tudi kolonialnim guvernerjem, ki naj bi zmanjševal njihove svoboščine

(Turque, 2004: 15).

Kriza je nastopila, ko je britanski parlament sprejel več zakonov, s katerimi je želel

stroške svoje zadnje vojne preložiti na pleča ameriških kolonij in jim odvzeti nekatere

pravice. Med njih sodita zakon o valuti (angl. Currency Act),25 ki je kolonijam prepovedal

tiskanje svojega denarja ter zakon o žigih (angl. Stamp Act),26 ki je določal, da morajo imeti

vsi pravni dokumenti, pogodbe, časopisi, letaki ter celo igralne karte uradni žig, ki seveda ni

bil brezplačen. Kapljo čez rob je predstavljal zakon o čaju (angl. Tea Act), s katerim je

britanski parlament obdavčil trgovino s čajem in dal britanski Vzhodnoindijski družbi

monopol nad trgovanjem s tem blagom. Kot upor nevzdržnim britanskim zakonom se je leta

1773 skupina Bostončanov znesla nad eno od britanskih ladij in njen tovor čaja vrgla čez

palubo, kar predstavlja dogodek poznan kot »bostonska čajanka« in velja za začetno dejanje

ameriške revolucije za osamosvojitev od Velike Britanije (Montgomery, 2000: 135).

Leta 1774 so se predstavniki kolonij zbrali na prvem Kontinentalnem kongresu v

Philadelphiji, na katerem so izrekli neposlušnost britanskemu parlamentu ter britanskemu

kralju poslali peticijo, da Velika Britanija ne more odločati o usodi svojih kolonij brez

njihovega soglasja. Višek ameriške »neposlušnosti« je predstavljal pamflet Zdrav razum

(angl. Common Sense) Thomasa Painea, enega od »ustanovnih očetov« (angl. Founding

fathers) ameriške nacije, v katerem je zapisal, da naj britanski kralj uporabi zdrav razum, saj

otok nikoli ne more vladati celini (Paine, 2004: 35). Ideja je bila zelo vplivna in je

predstavljala enega od temeljev razvoja geopolitičnega razmišljanja ZDA v nadaljnjih dveh

stoletjih, predvsem zaradi dveh razlogov: (1) zaradi ideje o ameriški naciji in (2) zaradi ideje

25 The Currency Act, 1764, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/amerrev/parliament/curency_act_1764.htm 26 The Stamp Act, 1765, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/amerrev/parliament/stamp_act_1765.htm

32

o celotnem severnoameriškem kontinentu, ki naj bi v celoti »pripadal« Američanom

(Montgomery, 2000: 138).

Po britanski zasedbi Bostona so se začeli prvi spopadi med britansko vojsko in

ameriškimi milicami, kar predstavlja začetek ameriške revolucije, čeprav se je ta uradno

začela kot posledica drugega Kontinentalnega kongresa leta 1775, na katerem so ameriške

milice razglasili za kontinentalno vojsko (njen prvi poveljnik je bil George Washington),

nakar je britanski kralj Jurij III razglasil, da so kolonije v vstaji in s tem odobril britansko

vojaško intervencijo (Montgomery, 2000: 144). Na drugem Kontinentalnem kongresu so

ustanovili tudi tajni odbor za stike (angl. Committee for Correspondence), katerega ključna

naloga je bila iskanje zaveznikov v Evropi, ki bi podprli ameriška prizadevanja proti

Britancem (LaFeber, 1994: 18).

Vojna je bila tako neizogibna in ameriški Kontinentalni kongres je pooblastil

kongresnika Thomasa Jeffersona, da pripravi osnutek razglasitve neodvisnosti od metropole

(angl. Declaration of Independence) (Montgomery, 2000: 150). Razglasitev neodvisnosti

hkrati predstavlja republikanski manifest, s katerim so Američani izrazili nestrinjanje z

monarhijo in poudarili, da bodo bodoče generacije Američanov živele v republiki in ne več v

kraljevini. S tem je bil vzpostavljen tudi politični temelj ameriške revolucije in osamosvajanje

ZDA se je začelo (Turque, 2004: 18). Nekdanje britanske kolonije27 so postale samostojne

države (angl. States) in so se najprej povezale v ohlapno konfederacijo (Articles of

Confederation, 1781: Avalon Project),28 kasneje pa, po sprejetju ameriške ustave, v federacijo

Združenih držav Amerike. Ozemlje zahodno od prvih trinajstih ameriških zveznih držav so še

vedno predstavljale britanske kolonije, za njimi se je razprostiralo območje vpliva Španije, ki

ga je postopno osvajala Francija. V kasnejšem obdobju se je število zveznih držav stalno

povečevalo predvsem zaradi ekspanzije na zahod, osvajanj ali odkupa ozemelj29 od drugih

evropskih kolonizatorjev ali zaradi delitve že obstoječih zveznih držav na več manjših.

Kljub temu, da je bila britanska vojska dobro izurjena in zelo izkušena ter

disciplinirana, se je na ozemlju ameriških kolonij bojevala na ogromnem in neznanem terenu.

Pomen tega je najlažje razviden iz dveh bitk (pri Saratogi in Yorktownu), ki veljata za

odločilni za končni poraz Britancev, saj je v obeh primerih ameriški kontinentalni vojski

uspelo zvabiti britanske enote v divjino, jih obkoliti in prisiliti v predajo. Po bitki pri Saratogi,

27 Med njih štejemo Connecticut, Massachustetts, New Hampshire, Rhode Island s plantažami Providence, Delaware, New Jersey, New York, Pennsylvania, Georgia, Maryland, Severna Karolina, Južna Krolina in Virginija. 28 Articles of Confederation, 1781, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/artconf.htm 29 Poudariti moramo, da so na novo pridobljena ozemlja na začetku imela le status teritorijev, ki so predstavljali ozemlje ali območje nad katerim je imela nadzor in pristojnost ameriška zvezna oblast, ko pa je Kongres potrdil vključitev teritorijev v Unijo, pa so dobili določeno stopnjo avtonomije in s tem postali ameriška zvezna država (http://www.fact-index.com/u/un/united_states_territory.html).

33

ko so Američani zajeli okoli 5.800 britanskih vojakov, so Francozi spoznali, da bi bilo

zavezništvo z Američani sicer tvegano, a bi imelo ugodne posledice na razmerje sil med

Francijo in Veliko Britanijo v Evropi. Američanom so tako namenili več vojnih posojil, nekaj

enot ter, kar je bilo še najbolj pomembno, mornariško podporo (Turque, 2004: 18), skupaj šest

ladij in okoli 5.000 mož (LaFeber, 1994: 19).

Zadnji večji poraz Britancev pri Yorktownu predstavlja konec vojne, ki se je zaključila

z mirovnim sporazumom v Parizu leta 1783 (The Paris Peace Treaty, 1783: Avalon Project).30

Velika Britanija je dokončno priznala neodvisnost ZDA in se odrekla svojim ozemljem med

Atlantikom in reko Mississippi. To dejanje predstavlja prvo pomembno zmago za ZDA, ki so

tako formalno dobile »svoje« ozemlje ter hkrati tudi prvi geopolitični problem, saj je bilo

treba nekdanje britanske kolonije združiti v enotno politično celoto ter pod enotno politično

oblast. Ameriški državniki so to poskušali doseči z idejo ameriškega naroda in sprejetjem

(pisane) ustave, ki bi natančno opredelila pooblastila nove ameriške oblasti (Montgomery,

2000: 168).

Zemljevid 4: ZDA v letu 1775 – Trinajst prvotnih kolonij in ostala britanska ozemlja

(vir: US Geological Survey, 1970)

30 The Paris Peace Treaty, 1783, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/diplomacy/britian/paris.htm

34

James Madison, vplivni politični teoretik, ki velja za »očeta« ameriške ustave, je trdil,

da morajo ZDA postati močne, to lahko dosežejo le z združitvijo v federacijo (Stephansson,

1995: 17). Gonilna sila ideje federalne ureditve ZDA so bili kozmopolitani (angl.

Cosmopolitans), ki so zagovarjali močno centralizirano oblast, ki bi imela pravico

vzdrževanja reda, sklepanja sporazumov z drugimi državam ter vodenje denarne politike in so

predstavljali bogatejši sloj ameriškega prebivalstva, ki je obogatel predvsem z mednarodno

trgovino. Večina predstavnikov kozmopolitanov so bili bivši visoki častniki ameriške

kontinentalne vojske (Turque, 2004: 22). Vendar vse kolonije niso bile naklonjene takšni

ureditvi, predvsem tiste katerih gospodarstvo je temeljilo na kmetijstvu in katerega

prebivalstvo (slabšalno imenovani »lokalci« oziroma angl. Locals) je bilo pretežno revno in

zadolženo pri kozmopolitanih.

Kompromis med obema stranema je bil dosežen leta 1786, ko so se sporazumeli o

ustanovitvi Kongresa, ki naj bi bil dvodomen (s tem da naj bi predstavnike spodnjega doma

izbirali na podlagi števila prebivalstva,31 v zgornjem domu ali Senatu bi imela vsaka država

po dva predstavnika, ne glede na njeno velikost). Predlog ustave je ameriškemu Kongresu

dajal pooblastila potrjevanja mednarodnih sporazumov, pravico veta predsedniku in še bolj

pomembno, pravico napovedovanja vojn. Ameriško ustavo je leta 1789 sprejela še zadnja

zvezna država in je tako stopila v veljavo. In na podlagi nje je bil bivši poveljnik

kontinentalne vojske George Washington izvoljen za prvega ameriškega predsednika (Turque,

2004: 24).

c) Gospodarske in družbene spremembe po koncu ameriške revolucije

Do velike prelomnice na družbenem in ekonomskem področju v ZDA je prišlo v 90-ih

letih 18. stoletja predvsem zaradi krize v kmetijstvu, saj je bila zemlja že preveč izčrpana za

gojenje tobaka (Montgomery, 2000: 50). Na severu so se kmetovalci odločili za proizvodnjo

žita (predvsem zaradi velikega povpraševanja v Evropi), s tem se je zmanjšala tudi potreba po

(suženjski) delovni sili (Turque, 2004: 24). Večina severnih sužnjev je bila tako osvobojena,

medtem ko so velik del prodali na jug, kjer se je kmetijstvo preusmerilo v intenzivno

proizvodnjo bombaža, predvsem po tem, ko je Eli Whitney leta 1794 izumil stroj za

odstranjevanje semen iz bombaža (angl. Cotton Gin) (West, 2004: 6). Proizvodnja bombaža v

ZDA se je tako z dveh milijonov ton leta 1794 povečala na 18 milijonov ton leta 1800 in kar

128 milijonov ton leta 1820 (LaFeber, 1994: 42). Med krizo v Evropi, do katere je prišlo

zaradi Napoleonovih vojn, je Evropa postala odvisna od uvoza hrane iz ZDA, tako da sta

proizvodnja hrane in bombaža postali vodilni gospodarski panogi ZDA (Montgomery, 2000: 31 S tem so dosegli kompromis med velikimi in majhnimi državami, saj se velike države niso strinjale, da bi imele majhne države enako število predstavnikov kot velike (Turque, 2004: 22).

35

185). Njen izvoz se je v obdobju 1791 do 1807 povečal z 19 milijonov dolarjev na 108

milijonov dolarjev, torej za več kot petkrat (LaFeber, 1994: 43). Na Aljaski so Američani

začeli trgovati s krznom z Rusijo, hkrati so začeli navezovati prve trgovske stike s Kitajsko.

Ko se je leta 1789 v Evropi začela francoska revolucija, so Američani kljub

simpatijam do Francije (predvsem zaradi pomoči med ameriško revolucijo in velikega izvoza

ameriške hrane v Francijo) razglasili »nevtralnost«, čeprav so dejansko stopili na stran Velike

Britanije. V to so jih spodbudili predvsem gospodarski in vojaški razlogi, saj je Velika

Britanija predstavljala najpomembnejšega gospodarskega partnerja ZDA (90 odstotkov

ameriške trgovine je potekalo z Veliko Britanijo, hkrati so ZDA iz Velike Britanije uvozile

dvakrat več kot so vanjo izvozile32 in so povsem odvisne od britanskega jekla in železa),

njena mogočna mornarica je nadzirala ameriško obalo in atlantske trgovske poti, hkrati je na

ozemlju ZDA še vedno obstajalo več britanskih utrdb. Ker so Francozi ta korak ZDA

razumeli kot začetek britansko-ameriškega zavezništva, so začeli nadlegovati ameriške

trgovske ladje (in jih okoli 460 tudi zajeli). Ameriški predsednik John Adams33 je začel tajne

pogovore s Francozi, s katerimi je želel doseči, da bi Francozi »pomirili« svoje strasti v

Ameriki (predvsem v Louisiani) in priznali ZDA več trgovskih pravic. Ko so na njihove

predloge Francozi odgovorili z zahtevo po ameriškem posojilu Franciji in podkupnini, ki bi

»podmazala« sprejetje sporazuma, je ameriški predsednik pogajanja prekinil z znanim

vzklikom, da bodo ZDA raje porabile »milijone za obrambo, kakor en cent za priklon«

(Adams v LaFeber, 1994: 51). S tem se je začela vojna brez napovedi med ZDA in Francijo,

ki je bila v bistvu vojna med ZDA in francoskimi kolonijami v Ameriki. ZDA so to vojno

izkoristile za reševanje notranjih napetosti, predvsem s sprejetjem zakona o tujcih in vstajah

(angl. Alien and Sedition Act), ki je dovoljeval aretacije profrancoskih upornikov, saj so imele

ZDA precejšnje probleme s francoskim prebivalstvom, ki so ga »podedovale« po ameriški

revoluciji in umiku Velike Britanije (The Alien and Sedition Acts, 1798: Avalon Project).34

Kongres (ki je imel med drugim tudi pravico ustanavljati vojsko) je začel graditi močno

vojsko (ki je v končni fazi štela 80.000 vojakov) in je prav tako ustanovil ameriško vojno

mornarico (angl. US Navy Department) s čimer so ZDA postale tudi vojaška pomorska sila.

Seveda se še niso mogle kosati z mornarico Velike Britanije, je bil ta korak velikega pomena

za vzpon ZDA.

32 Gospodarstvo ZDA je v tem obdobju še vedno temeljilo na kmetijstvu in proizvodnji surovin (predvsem bombaža, sladkorja in tobaka), ki so ga izvažali v Anglijo, ki je bila že zelo industrializirana in je ameriške surovine predelovala v različne produkte (predvsem železo in jeklo ter oblačila, alkoholne pijače in cigarete) ter jih nato prodajala nazaj v ZDA. 33 John Adams, 1735-1826. 34 The Alien and Sedition Acts, 1798, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/alsedact.htm

36

Vojna med Američani in Francozi ni bila uničujoča, je bila pa ta vojna pomembna

predvsem zato, ker so po njej ZDA prekinile »kolonialne vezi« s še zadnjo evropsko silo,

hkrati so dobile apetite po francoskih kolonijah, predvsem Louisiani (in njenem strateško

pomembnem pristanišču New Orleans) in Floridi (ki so jo Francozi leta 1801 odkupili od

Španije).35 Geopolitična situacija v okolici ZDA je bila po njihovem nastanku dokaj

zapletena, saj je bilo ozemlje njihovih zveznih držav obkroženo z evropskimi silami, s

katerimi so ravnokar končale dve večji vojni, prav tako je prihajalo do stalnih oboroženih

spopadov med evropskimi kolonizatorji, v oborožene spopade so se v vedno večji meri in

vedno bolj organizirano vključevala tudi plemena avtohtonih Američanov oz. Indijancev.

Ozemlje ZDA je bilo tako na atlanstki obali vkleščeno med britanske in francoske kolonije na

severu ter neraziskana prostranstva na zahodu, kamor so do konca stoletja ZDA počasi širile

svoj vpliv in priključile nove teritorije. Hkrati je na zahodu prihajalo do stalnih bojev med

Veliko Britanijo, Francijo, Španijo in Indijanci, ki so en proti drugemu sklepali različna

zavezništva v upanju za prevlado, oziroma v primeru Indijancev za obstoj.

Zemlejvid 5: ZDA v letu 1790 – prve države in teritoriji (vir: US Geological Survey, 1970)

35 Španija je pridobila Florido ter Louisiano in New Orleans po sedemletni vojni 1754-1763 (Shelley, 1996: 41).

37

4.2 ZAČETEK AMERIŠKE OZEMELJSKE ŠIRITVE IN OBDOBJE MONROJEVE DOKTRINE

a) Thomas Jefferson in odkup območja Louisiane

Ko je Thomas Jefferson leta 1800 postal predsednik, je v svojem govoru dejal, da bo

»hitro večanje (ameriškega) prebivalstva povzročilo širjenje prek meja na celoten severni

kontinent, morda celo na južni kontinent« (Jefferson v LaFeber, 1994: 53). Jefferson velja za

pripadnika politične struje demokratičnih republikancev, ki so za razliko od federalistov

zagovarjali centralizirano oblast, ki bo dovolj močna, da bo ščitila privatno lastnino, a ne bo

dovolj močna da bi urejala gospodarsko politiko in prosto trgovino. Demokratični

republikanci so se tako bolj zavzemali za pravice ameriških kmetov in so zagovarjali prosto

trgovino z Veliko Britanijo in Francijo36 (Turque, 2004: 27).

Leta 1802 je Španija zaprla reko Mississippi in pristanišče New Orleans za ameriško

trgovino. Ker je bila reka Mississippi pomembna za kmetijstvo južnih držav, ker je bila

ključna povezava notranjosti severnoameriškega kontinenta z morjem in ker je bilo

pristanišče New Orleans življenjskega pomena za pomorsko trgovino južnih držav ZDA, je

Jefferson leta 1803 Napoleonu predlagal odkup Floride in New Orleansa (Montgomery, 2000:

193). Pogajanja so bila na začetku neuspešna, po porazu francoske vojske na otoku Santo

Domingo37 (današnja Dominikanska republika) in ko je bila vojna z Britanci praktično

neizogibna, je Napoleon ameriškega predsednika Thomasa Jeffersona presenetil s ponudbo o

prodaji celotnega ozemlja Louisiane. Iz Jeffersonove izjave, da »dokler bo evropska država

nadzirala Mississippi bo vedno obstajala nevarnost, da bodo ZDA vpletene v še eno evropsko

vojno« (Jefferson v Shelley, 1996: 43) je razviden velik strateški pomen te regije za ZDA, ki

takšne priložnosti enostavno niso mogle izpustiti iz rok in so leta 1803 ozemlje velikosti 2,1

milijona km2 odkupile za 15 milijonov dolarjev. S tem so se ZDA ozemeljsko praktično

podvojile in odkup Louisiane (angl. Louisiana purchase) velja za prvi večji korak ameriške

ozemeljske ekspanzije. Vendar Jefferson kljub svoji geopolitični osveščenosti ni mogel

napovedati, da se bodo ZDA v manj kot desetletju zopet znašle v vojni z evropsko silo.

Po priključitvi pridobljenega ozemlja Louisiane so se ZDA znašle v nekakšni krizi, saj

je bilo treba v ameriško družbo integrirati novo francosko in špansko manjšino, hkrati pa

spremeniti ustavo, saj ta ni predvidevala širitve ZDA, ki je bila v tem času še vedno mlada in

krhka federacija. Ameriški predsednik je Kongres pomiril z izjavo, da »ameriški nacionalni

36 In ne le Veliko Britanijo, od katere so bili gospodarsko odvisni federalisti in so jo zato podpirali. 37 Francoska Louisiana je služila kot »žitnica« za oskrbovanje francoskih vojakov in sužnjev na karibskih kolonijah, ko pa se je francoska vojska začela z njih umikati, je Louisiana za Francijo izgubila strateški pomen, morda je celo postala njeno breme, saj je obstajala možnost, da bi ozemlje zasedli Angleži (LaFeber, 1994: 56).

38

interesi zahtevajo širjenje imperija svobode« (angl. Empire of Liberty) (Jefferson v Shelley,

1996: 43).

Zemljevid 6: ZDA v letu 1810 - Odkup Louisiane in širjenje ameriškega ozemlja preko reke Mississippi


V času Napoleonovih vojn (in še posebej po letu 1805, ko je admiral Nelson pri

Trafalgarju premagal francosko mornarico in s tem zadal smrtni udarec Franciji kot pomorski

sili), so Britanci pozivali ZDA naj spoštujejo svojo nevtralnost in naj Franciji prenehajo

pošiljati hrano, s katero je Napoleon vzdrževal svojo ogromno vojsko. Čeprav so bile ZDA

bolj vezane na trgovanje z Veliko Britanijo kot s Francijo (predvsem so bile ZDA odvisne od

britanskega železa in jekla, saj je bila Velika Britanija v tem času vodilna industrijska sila) pa

ZDA in kozmopolitanci vseeno niso mogli enostavno prekiniti dobičkonosne pomorske

trgovine s Francozi. Britanci so kot odgovor na ameriško neposlušnost uvedli več

omejevalnih ukrepov, med katere sodijo predvsem restrikcije na ameriško blago (ki so imele

za posledico padec proizvodnje bombaža v ZDA) ter nadziranje ameriške obale in zaseganje

ameriških ladij (v obdobju 1793 do 1812 je Velika Britanija zasegla več kot 600 ameriških

ladij) (LaFeber, 1994: 57). Istočasno je prihajalo do vse pogostejših napadov ameriških

Indijancev iz Kanade, ki so jih podpirali in oboroževali Britanci. ZDA so odgovorile z

neuspešnim embargom, leta 1812 pa so Veliki Britaniji napovedale vojno, kljub temu, da je

39

imela ta bistveno večjo mornarico (»Velika Britanija ima za vsak top na ameriški ladji tri

ladje«) (LaFeber, 1994: 58).

Ker se je ameriški predsednik Madison zavedal, da ZDA ne morejo premagati Velike

Britanije na morju, se je odločil za kopensko vojno, katere glavni cilj je predstavljala

osvojitev Kanade. Kanada je bila velikega strateškega pomena za ZDA predvsem zato, ker bi

z njenim zavzetjem odrezali severne Indijance od ameriškega ozemlja, hkrati pa bi zajetje

tako velike britanske kolonije predstavljalo veliko utež pri pogajanjih z Britanci (West, 2004:

7). Hkrati je imela Kanada zaradi izobilja naravnih virov tudi velik gospodarski pomen,

predvsem v okolici Velikih jezer, kjer je potekala »krhka« meja med ZDA in Novo Anglijo

(angl. New England) (Turque, 2004: 29). ZDA so začele z ofenzivo, ki se je končala

katastrofalno, nanjo so Britanci leta 1814 odgovorili s protinapadom, v katerem so zasedli

Washington in požgali poslopje Kongresa in Belo hišo. Vojna 1812-1814 je bila neposredni

produkt še ene velike evropske vojne in se je s propadom Napoleona končala, obe vpleteni

strani sta po Dunajskem kongresu leta 1815 »pozabili« na medsebojna nesoglasja38

(Montgomery, 2000: 208). Najhuje so jo verjetno odnesla avtohtona ameriška ljudstva, ki so

lahko le nemočno opazovala, kako so na njihovo zemljo v valovih začeli prihajati Američani

(Borges, 2004).

b) Začetki ameriškega širjenja na zahod

Prvi val ameriškega širjenja proti zahodu je bil posledica več medsebojno povezanih

razlogov. Eden ključnih je tehnološki razvoj, saj so v 20-ih letih 19. stoletja v ZDA iz Evrope

začele prihajati inovacije industrijske revolucije. Te se kažejo predvsem v specializaciji

ameriškega gospodarstva (ki zdaj ni več usmerjeno le v proizvodnjo surovin, ampak končnih

izdelkov), hkrati se je oblikoval notranji trg, tako da je počasi začela izginjati odvisnost ZDA

od nekaterih britanskih produktov. Do velikega napredka je prišlo tudi na področju

tehnologije izmenljivih delov, ki med drugim omogočijo tudi vzpon orožarske industrije.

Drugo ključno področje tehnološkega napredka se nanaša na razvoj transportnih tehnologij

(najprej predvsem cest in kanalov, kasneje tudi železnic in hitrih parnih ladij, angl. Clipper

ship).

Leta 1825, ko je bil zgrajen kanal Erie (ki prek reke Hudson povezuje Velika jezera z

Atlantikom), so ZDA tako dobile še drugo vitalno rečno žilo (poleg reke Mississippi na jugu),

ki je bila ključna za razvoj gospodarstva v notranjosti. Po umiritvi Francozov na jugu in

Britancev na severu sta ti dve reki, skupaj z gorovjem Apalači (naravno pregrado sredi

38 Nekaj let kasneje (1817) so Američani in Angleži podpisali sporazum o zmanjšanju obeh mornaric na območju Velikih jezer in o kopenski meji med državama, ki je od tedaj potekala vzdolž 49. vzporednika (Turque, 2004: 34).

40

tedanjih ZDA) predstavljali glavne geopolitične točke ZDA (Turque, 2004: 37 in LaFeber,

1994: 73). Tehnološki napredek je neposredno vplival na gospodarski razvoj, saj je razvoj

transportnih komunikacij (predvsem železnice v 40-ih in 50-ih letih) zmanjšal stroške prevoza

blaga kar za 90 odstotkov (Turque, 2004: 37), še vedno je proizvodnja bombaža predstavljala

glavni izvozni artikel ZDA (predstavlja več kot polovico ameriškega izvoza, ZDA pridelajo

tri četrtine svetovnega bombaža) (Turque, 2004: 40).

Razvoj gospodarstva in predvsem njegova industrializacija sta povzročila

preseljevanje delovne sile s kmetij v mesta, ki so se tako množično večala in hkrati

predstavljala nov trg za kmetijske proizvode. Večanje števila prebivalstva in gospodarske

potrebe po širjenju plantaž bombaža (in s tem suženjstva) sta bili pod zagonom industrijske

revolucije glavni gonilni sili za ozemeljsko širjenje ZDA, v kateri so prestopili »naravno«

mejo na reki Mississippi in na poti proti zahodu »obračunali« z avtohtonim prebivalstvom.

Kot je ugotovil novinar O'Sullivan, se je začelo obdobje »anglosaksonske migracije s plugom

in puško« (O'Sullivan, 1845: 9).

Politika ameriške oblasti do Indijancev se je po vojni z Britanci leta 1812 zaostrila, saj

so avtohtona ameriška plemena obtoževali sodelovanja z britansko vojsko kljub temu, da so le

branili svoje ozemlje. Poskusi asimilacije Indijancev v belsko družbo so bili kmalu opuščeni,

saj je prevladalo prepričanje, da se jih ne da civilizirati (Lafeber, 1994: 99). Z vidika ZDA so

ameriški Indijanci predstavljali le oviro pri preseljevanju belskega prebivalstva in širjenju

plantaž na zahod, saj so bili po njihovem mnenju nezmožni izkoristiti potenciale, ki so jim jih

nudila ameriška prostranstva in je bila za nadaljnji razvoj ZDA potrebna njihova odstranitev.

Leta 1830 je Kongres sprejel zakon o odstranitvi Indijancev (angl. Indian Removal Act), s

katerim so avtohtonemu prebivalstvu ponudili državno zemljo zahodno od reke Mississippi,

na kateri bi jim lahko ponudili tudi zaščito. Mnoga avtohtona ljudstva so priložnost sprejela,

mnoga so bila prisiljena v dolge pohode in odstranjena iz avtohtonih področij (Turque, 2004:

32).

Vendar se vsa indijanska plemena niso enostavno vdala v svojo usodo in so se bila za

svoje pravice in ohranitev pripravljene boriti. Med najbolj uporne sodi pleme Cherokee, ki je

pravico iskalo na ameriškem Vrhovnem sodišču. To je leta 1831 odločilo v njihovo korist in

njihovo pleme razglasilo za narod, ki ga prav tako ščiti ameriška ustava in ni neposredno

podrejeno upravljanju lokalnih oblasti, ki so ga želele enostavno umakniti iz njihovega

ozemlja.

41

Zemljevid 7: Odstranitev ameriškega avtohtonega prebivalstva v obdobju 1820-1840

(vir: LaFeber, 1994: 100)

Tedanji ameriški predsednik Jackson je odločitev Vrhovnega sodišča enostavno

ignoriral in 18.000 pripadnikov naroda Cherokee prisilil v migracijo na zahod (LaFeber,

1994: 99). Upor Indijancev proti prisilni odstranitvi je privedel tudi do krajše vojne s plemeni

Fox in Sauk leta 1832, ki jo je vodil poglavar Black Hawk (slov. Črni sokol) in je po njem

tudi dobila ime, a vseeno ni zaustavila namer ameriškega predsednika Jacksona. Iz

geopolitičnega vidika je bila prisilna in nasilna odstranitev Indijancev pomembna predvsem

zaradi dveh razlogov: (1) ker predstavlja le začasno rešitev indijanskega vprašanja, saj je štiri

desetletja kasneje prišlo do novega konflikta z Indijanci, ki je bil še bolj krvav in (2) ker je

politika ameriškega predsednika Jacksona nakazala na pripravljenost ZDA, da uporabijo silo

za doseganje svojih interesov, ki so v tem obdobju usmerjeni predvsem v širjenje ozemlja in

plantaž.

42

V obdobju po letu 1815 je večina ameriških politikov zagovarjala nacionalistično in

ekspanzionistično zunanjo politiko, saj so se ZDA na široko odprla vrata na zahod, še posebej

po odstranitvi upornih Indijancev. Vse to se je dogajalo v luči krušenja imperija Španije,

katere kolonije je zajel val vstaj in uporov, ki so predstavljale začetek dekolonizacije Latinske

Amerike in so se zaključile v nadaljnjih desetletjih z nastankom samostojnih južnoameriških

držav (West, 2004: 8). Ena od prvih, ki ji je uspelo doseči samostojnost je bila Mehika, ki si je

neodvisnost izborila leta 1821. Španija je vse (omejene) vire osredotočila na svoje kolonije v

Latinski Ameriki, tako da se je bila pripravljena odreči svojemu ozemlju na severu. Florida, ki

predstavlja polotok med Atlantikom in Mehiškim zalivom, je bila za ZDA velikega

strateškega pomena, tako da so s sporazumom leta 1818-1819 to ozemlje prevzeli od Španije

(Turque, 2004: 34). Ozemlje današnjega Teksasa in ozemlje vzdolž reke Rio Grande do

Pacifika je tako predstavljalo edini ostanek španskega imperija v severni Ameriki, hkrati pa so

se proti mejam Teksasa že premikale prve karavane ameriških priseljencev.

c) James Monroe in poskus zajezitve evropskega vpliva v Latinski Ameriki

Ker so Špancem razmere v južni Ameriki začele uhajati iz rok, so pozvale druge

evropske sile naj ji pomagajo pri zadušitvi »republikanske vstaje« svojih kolonij, ko so

Argentina, Čile, Mehika, Peru in Kolumbija razglasile svojo neodvisnost. Francija je leta

1822 ponudila svojo pomoč, Španijo pa je podpirala tudi sveta aliansa Rusije, Prusije in

Avstrije. Velika Britanija je bila nad tem razvojem dogodkov zelo zaskrbljena, saj je južna

Amerika zanjo predstavljala glavni ameriški trg, hkrati niso želeli, da bi Francija zopet postala

vplivna v Ameriki. Ameriški predsednik James Monroe je sicer podpiral »legitimno« oblast

Španije, a je hkrati podpiral tudi svobodno voljo novo nastalih republik (Kongres vse

republike prizna leta 1822), vendar je bil resno zaskrbljen nad možnostjo, da bi evropske sile

ponovno začele povečevati svoje sile in vpliv na ameriškemu kontinentu (Kissinger, 1994:

34-36).

V svojem govoru leta 1823, ki mu ga je pripravil njegov zunanji minister John Quincy

Adams, je predsednik Monroe evropskim silam poslal sporočilo, da ameriški kontinent ni več

odprt za evropsko kolonizacijo, poskus širjenja evropskega političnega vpliva v novi svet

bodo ZDA razumele kot grožnjo svojemu miru in varnosti (Montgomery, 2000: 209). Hkrati

je zatrdil, da bodo ZDA spoštovale suverenost novih republik, da ne bodo poskušale nadzirati

njihovih usod ter da naj tega ne poskušajo tudi evropske sile (Monroe v Shelley 1996 in v

LaFeber 1994). Ta govor predstavlja začetek »Monrojeve doktrine« (ki bi se dejansko morala

imenovati »Adamsova doktrina«) in predstavlja enega ključnih dogodkov v evoluciji

geopolitičnih interesov ZDA in njihovega pogleda na svet (Dent, 1999). James Monroe je

43

evropskim silam dal vedeti, da ZDA postajajo vplivna in močna država, hkrati je bil njegov

govor odsev tedanje geopolitike ZDA, saj bi s posredovanjem evropskih sil v Ameriki, ZDA

postale »obkrožene« z Veliko Britanijo na severu (s katero so se ravno dogovorili o meji v

Kanadi), Francozi in Španci na jugu ter Rusi na zahodu (saj so se lovke ruskega carstva v tem

času že začele dotikati ameriške pacifiške obale in je ruski car Nikolaj I leta 1821 razglasil

ekskluzivno rusko cono 100 milj ob ameriški pacifiški obali) (Monroe Doctrine, 1823:

Avalon Project). 39

Bistvo Monrojeve doktrine je bilo, da se mora evropski kolonializem in vpliv v

Ameriki zajeziti in kot je rekel avtor Monrojeve doktrine, John Quincy Adams, se »morajo

evropske sile zavedati, da so severna Amerika in ZDA eno in isto« (Adams v LaFeber, 1994:

74). Ta citat in duh časa, v katerem je nastal, sta naznanila novo obdobje ameriške

geopolitike, katere predmet aspiracij je postal celoten severnoameriški kontinent ter njegov

»mediteran«, torej morje Mehiškega zaliva in Karibov med severno in južno ameriško celino.

Začelo se je obdobje »očitne usode« (angl. Manifest Destiny), ki je trajalo približno do sredine

19. stoletja, njegovo ideološko zapuščino je bilo skupaj z Monrojevo doktrino čutiti še

nadaljnjega pol stoletja (Dent, 1999). Nedvomno je treba Monrojevo doktrino in gibanje

»očitne usode« razumeti kot pojava, ki sta ameriško zgodovino spremljala z roko v roki, saj se

je Monrojeva doktrina zavzemala za preprečevanje širjenja evropskega in azijskega vpliva na

obe ameriški celini, gibanje »očitne usode« je predstavljalo ideološki temelj za opravičevanje

širjenja vpliva ZDA najprej na celotnem ozemlju severne Amerike, kasneje še v Latinski

Ameriki.

4.3 »OČITNA USODA« IN TRANSKONTINENTALNOST ZDA

V 30-ih letih 19. stoletja je kot posledica vedno večjega priseljevanja iz Evrope prišlo

do množičnega preseljevanja ameriškega (predvsem kmečkega) prebivalstva proti zahodu,

ameriški priseljenci so se začeli naseljevati tudi v Teksasu. Mehiške oblasti so nove

priseljence vzpodbujale naj postanejo katoličani ter od njih zahtevale, da odpravijo

suženjstvo, čeprav je bilo ameriškega prebivalstva leta 1835 v Teksasu petkrat več kot

mehiškega40 (Turque, 2004: 33). Američani so že od začetka stoletja iskali nove poti do

pacifiške obale,41 ki so jo smatrali za strateško zelo pomembno predvsem zaradi dveh

razlogov: (1) zaradi trgovanja s Kitajsko in drugimi azijskimi državami in (2) zaradi strahu

pred širjenjem ruskega vpliva na zahodno obalo ameriškega kontinenta, saj je rusko carstvo v 39 Monroe Doctrine, 1823, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/monroe.htm 40 O množični migraciji Američanov v Teksas priča podatek, da je bilo leta 1819 na tem ozemlju le 300 ameriških družin, leta 1830 15.000 prebivalcev, leta 1835 pa že 30.000 (LaFeber, 1994: 104). 41 Med pomembne poskuse sodi odprava Lewisa in Clarka, ki sta raziskala reko Missouri na severu in severno pot do Pacifika (Turque, 2004: 33).

44

tem obdobju že gradilo svoj imperij, ki se je postopno širil do obal vzhodne Azije. Velik

obseg ameriške migracije proti zahodu je postal del ameriške ideologije, da je le vprašanje

časa, kdaj bodo ZDA dosegle »bleščeči ocean« na zahodu (Turque, 2004: 35).

a) Teksaška revolucija in njen vpliv na ameriško geopolitiko

Leta 1836 so ameriški Teksačani razglasili neodvisno republiko Teksas,42 kar je

privedlo do dvanajstletne »revolucije«,43 katero so Mehičani večkrat poskušali zadušiti. Ves

čas pa so ameriški Teksačani pozivali ZDA, da naj anektirajo Teksas kot novo zvezno državo

(Montgomery, 2000: 238). V ZDA je bilo prebivalstvo in oblast deljena glede vprašanja

priključitve Teksasa, predvsem zaradi suženjstva, ki ga je podpiral. Vprašanje je bilo velikega

političnega pomena predvsem zato, ker severne zvezne države (ki so nasprotovale suženjstvu)

niso želele, da bi se federaciji priključila nova suženjska država, kar bi prevesilo vpliv v korist

juga (West, 2004: 11).

Morda je duh tedanjega časa najbolje povzel novinar in urednik newyorškega časopisa

Democratic Review John O'Sullivan, ko je dejal, da »ZDA ne zanima stari vek in da jih ne

bodo vodili cesarji, kralji ali plemiči«...»ker Američani nikoli ne bodo dovolili, da jih vodi

kdo na podlagi lastnih pokvarjenih ambicij«...»saj rojstvo ameriške nacije pomeni začetek

nove zgodovine«...»v kateri je ZDA usojeno, da bodo postale velika sila« (O'Sullivan, 1839:

426-427). Njegovo besedilo je bilo neposredni odgovor na zadnje poskuse evropskih sil po

širjenju vpliva na ameriški kontinent in podpora ideologiji ameriške ekspanzije na zahod

(Stephansson, 1995: 32).

V svojem drugem pomembnem članku iz leta 1845 je O'Sullivan izrekel hvalnico

generalu Jacksonu (ki je vodil ameriške prostovoljce v vojni za neodvisnost Teksasa) in

pozval ameriško oblast, da naj sprejme republiko Teksas pod okrilje ZDA, saj ZDA ne smejo

čutiti nikakršnih obvez do Mehike. Kot pravi O'Sullivan, nobena država nima pravice zadržati

»izpolnitve ameriške očitne usode44 po prekritju celotnega kontinenta, ki jim jo je dodelila

božja previdnost za svoboden razvoj milijonov, ki se množijo iz leta v leto« (O'Sullivan,

1845: 5). Njegove ideje so imele ogromen vpliv na ameriško prebivalstvo in ameriškega

predsednika Polka (ki je kasneje priključil Teksas) ter na pojav gibanja »očitne usode«,

katerega glavno vodilo je bilo, da je ZDA usojeno in od boga dano, da bodo nekega dne

poselile celotno severnoameriško celino (Kissinger, 1994: 36). Ta cilj je opravičeval

premagovanje vseh ovir na njihovi poti do Pacifika. In prvo večjo oviro v njihovem božjem

poslanstvu sta predstavljala Teksas in avtohtono prebivalstvo zahodno od Mississippija. 42 The Texas Declaration of Independence, 1836, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/texdec.htm 43 Trajala je od leta 1836 do leta 1848, ko se konča vojna med ZDA in Mehiko. 44 Angl. Manifest Destiny (O'Sullivan, 1845:5). O'Sulllivan velja za avtorja pojma »očitne usode«, ki so ga kmalu za tem prevzeli za označevanje političnega gibanja, ki je podpiral ameriško ekspanzijo na zahod.

45

Velikega pomena za pojav ideje očitne usode je bil tehnološki razvoj in njegove

družbene posledice. Predvsem pojav »jeklenega konja« (oziroma lokomotive), gradnja prvih

železnic, pojav telegrafa in parnikov, so vzpodbudili razmišljanja ameriških državnikov in

gospodarstvenikov, da je treba te tehnologije čimprej vključiti v gospodarstvo. Kot je

opozarjal ameriški izumitelj Whitney, morajo ZDA osredotočiti svoja prizadevanja v

izgradnjo železnice, ki bo povezovala oba oceana, saj bi to revolucionariziralo celotno

gospodarstvo (Whitney v LaFeber, 1994: 96). Whitney je s tem le potrdil in utrdil ameriški

pogled po čezcelinskosti ZDA. Ameriška migracija proti zahodu, gradnja čezcelinske

železnice, razvoj pristaniških mest na pacifiški obali ter trgovina z Azijo niso bile le odraz

novih potreb ameriške družbe, ampak glavni geopolitični interes ZDA za doseganje katerega

so vključile vse elemente svoje moči.

Zemljevid 8: ZDA v letu 1850 – Priključitev Teksasa in Kalifornije


Medtem, ko je v Teksasu potekala revolucija, je bila »anglosaksonska noga že na

mejah« Kalifornije (O'Sullivan, 1845: 9), po odpravi Lewis in Clark pa se je odprla tudi pot za

preseljevanje Američanov na severno pacifiško obalo na ozemlju Oregona (Turque, 2004:

35). Kot je bil prepričan O'Sullivan, naj bi bila Kalifornija naslednja, ki se bo odcepila od

Mehike, saj »Mehika ni sposobna vzpostaviti oblasti nad tako metropolo« (O'Sullivan, 1845:

9). Leta 1845, ko je predsedovanje ZDA prevzel James Polk, se je zunanja politika in

geopolitični interes ZDA preusmeril v utrjevanje skrajne južne in skrajne severne meje ZDA.

46

Na območju Oregona so ZDA zahtevale mejo vzdolž 54. vzporednika (kjer je danes južna

meja Aljaske in jo je takrat že nadzirala Rusija). Na drugi strani so Britanci v Kanadi trdili, da

bi morala meja ležati še bolj južno od obstoječe ameriško-kanadske meje (iz leta 1817), celo

na reki Columbia. Da bi se izognili resnejšemu sporu, sta se obe strani dogovorili na že

obstoječi meji (49. vzporednik), ki velja še danes. V nadaljevanju bo razvidno, da je bilo

precej bolj zapleteno reševanje vprašanja južne meje (Montgomery, 2000: 334).

b) Začetek vojne z Mehiko in prihod na pacifiško obalo

Secesija Teksasa od Mehike in želje njihovega (večinoma ameriškega) prebivalstva po

priključitvi Uniji je povzročila, da so ZDA začele to ozemlje smatrati kot »svoje«. Predsednik

Polk je zato bodočo južno mejo ZDA že videl na reki Rio Grande in kljub temu, da so

mehiške oblasti opozarjale, da bodo priključitev Teksasa smatrale za vojno dejanje, je do

aneksije Teksasa prišlo leta 1845. Polk je zatrjeval, da ameriška ozemeljska ekspanzija

pomeni le »širjenje področja miru« (Polk v LaFeber, 1994: 115), saj je bil po njegovem

interes ZDA vzpostaviti nekakšno obmejno območje, ki bi omogočalo mirno preseljevanje

Američanov proti Pacifiku, na drugi strani pa bi z njegovo vzpostavitvijo preprečevali

potencialne konflikte z južnimi sosedi (kot v primeru odcepitve Teksasa). Pas vzdolž reke Rio

Grande bi tako amortiziral vročekrvnost obeh strani. Poudariti moramo, da ta pas ni zajemal

le Teksasa, ampak tudi Novo Mehiko in Kalifornijo. Izredno veliko zanimanje sta vzbujali

kalifornijski pristanišči San Francisco in San Diego ter njun potencial trgovine z Azijo

(Stephansson, 1995: 39).

V tako napeti situaciji je predsednik Polk Mehiki prenesel ponudbo po odkupu Nove

Mehike in Kalifornije za 25 milijonov dolarjev (LaFeber, 1994: 117), za katero je vedel, da bo

za mehiško stran nesprejemljiva, hkrati je v tajnosti iskal možnosti kako zanetiti vstaje znotraj

obmejnega ozemlja proti mehiški oblasti in jo s tem prisiliti v vojaško posredovanje, kar bi

ZDA dalo legitimnost za vojaško »obrambo«. Polkova ideja je bila preprosta in hkrati

peklenska, saj je izvajal postopen vojaški pritisk na Mehiko, dokler ta ni bila prisiljena

odgovoriti (Montgomery, 2000: 253). Leta 1846 so mehiške sile nekaj kilometrov severno od

reke Rio Grande napadle manjšo ameriško enoto in ji povzročile ducat žrtev, to pa je bila

priložnost, ki jo je Polk čakal in jo v Kongresu izkoristil za napoved vojne Mehiki. »Mehika

je napadla naše ozemlje in na njem prelila ameriško kri« je k vojni pozival predsednik Polk

ter iskal možnosti, kako bi »obrambno« vojno spremenil v osvajalsko (Polk v LaFeber, 1994:

117).

Ameriška vojska je Mehiko napadla s tremi armadami. Prva je štela okoli 5000 mož in

jo je vodil general Zachary Taylor. Napadla je iz Teksasa in je po vrsti bitk ob reki Rio

47

Grande dosegla pacifiško obalo in mesto Monterey. Druga armada je pod vodstvom generala

Stephena Kearnyja zasedla Santa Fe v osrednjem delu severne Mehike in se nato priključila

armadi generala Taylorja v Kaliforniji, medtem ko je ameriška mornarica že zasedla in

zavarovala kalifornijska pristanišča. Najbolj drzen napad je izvedla tretja armada pod

vodstvom generala Winfielda Scotta, ki se je z drznim amfibijskim napadom izkrcala v bližini

mesta Vera Cruz, pet mesecev kasneje je dosegla in zasedla mehiško prestolnico Mexico City

(Montgomery, 2000: 254). Vojna je bila končana leta 1848 z mirovnim sporazumom v

Guadalupe Hildago,45 s katerim so ZDA za 15 milijonov dolarjev od Mehike pridobile celotno

ozemlje severno od reke Rio Grande. Težnje mlade republike Teksas po vključitvi v Unijo so

tako v končni fazi privedle do vojne med ZDA in Mehiko, ki so jo ZDA izkoristile za

ozemeljsko razširitev za nadaljnje 3,1 milijona km2 (kar je približno petkrat več ozemlja, kot

ga je takrat predstavljala sama republika Teksas) (West, 2004: 10) (Field in Hook, 1997).

Istega leta, ko se je končala vojna z Mehiko, so v Kaliforniji po naključju odkrili prva

nahajališča zlata (Montgomery, 2000: 257), kar je sprožilo mrzlično migracijo v Kalifornijo,

hkrati pa je predsednik Polk z zmago proti Mehiki, priključitvijo novega ozemlja in utrditvijo

prisotnosti ZDA ob Pacifiku dosegel cilje gibanja očitne usode. Hkrati so se začeli pojavljati

vzroki46 za najbolj uničujočo ameriško vojno 19. stoletja, do katere je prišlo le desetletje in

pol kasneje (LeFaber, 1994: 121 in Turque, 2004: 36).

Že predsednik Jefferson je na začetku 19. stoletja zagovarjal idejo, da je ozemeljska

širitev ZDA ključnega pomena za njihov obstoj, predvsem zaradi kmetijstva in njegovih

potreb po novih in vedno večjih obdelovalnih površinah ter zaradi ideje širjenja »imperija

svobode«, ki je temeljila na zanikanju obstoječe zgodovine. Kot pravi Jefferson »zgodovina

predstavlja le ovire, ki onemogočajo človeštvu iskanje naravnega zadovoljstva« (Jefferson v

Stephanson, 1995: 22). Mlada država, kot so bile ZDA, se ne bi smele obremenjevati z

zgodovino Evrope in ostalega sveta, ampak bi si zgodovino morale pisati same.

Širjenje imperija svobode se je močno pospešilo po vojni z Britanci (in Dunajskim

kongresom v Evropi) leta 1815 in je do leta 1850 skorajda ušlo nadzoru. V obdobju

predsednika Polka se je dokončno oblikovala razmejitev pooblastil med ameriškim

predsednikom in Kongresom, ki je imel pravico napovedovati vojne (ki predstavljajo glavno

orodje ameriške ozemeljske ekspanzije v tem času).

45 Treaty of Guadalupe Hidalgo, 1848, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/diplomacy/mexico/guadhida.htm 46 Med ključne vzroke ameriške državljanske vojne 1860-1865 štejem suženjstvo v nekaterih zveznih državah ZDA. Priključitev Teksasa (ki je podpiral suženjstvo) v Unijo je nagnilo politično ravnotežje na stran suženjskih držav in začelo krhati odnose med severnimi in južnimi zveznimi državami.

48

Zemljevid 9: Ameriško-mehiška vojna 1848 (vir: LaFeber, 1994: 119)

Možnost manipulacij je bila velika, saj je predsednik, kot vrhovni poveljnik

oboroženih sil, lahko bodočega nasprotnika z vojaško provokacijo »prisilil« v obrambo, ki so

jo nato pred Kongresom predstavili kot agresijo proti ZDA (kot v primeru vojne z Mehiko).

Vojna je postopno postajala vedno bolj priljubljeno orodje doseganja ameriških geopolitičnih

interesov (ki so v tem obdobju usmerjeni izključno v širjenje ozemlja ZDA) in nevarnost, da

bi ameriški vojaški stroj začel divjati brez omejitev, je postajala vedno večja, saj so imele

ZDA na obzorju že nova potencialna ozemlja nastajajočega imperija svobode (predvsem v

Latinski Ameriki in v Karibih). A kot je želela »usoda«, je ameriški ekspanzionizem prekinila

državljanska vojna.

49

Zemljevid 10: Priključitev ameriškega ozemlja do leta 1853 (vir: LaFeber, 1994: 132)

c) Uresničitev »očitne usode« in družbene spremembe v ZDA sredi 19. stoletja

Za boljše razumevanje vzrokov za tako veliko privlačnost ideje očitne usode ZDA, da

postanejo velika sila, je treba orisati družbeno ozračje, v katerem je ta ideja nastala. Obdobje

30-ih in 40-ih let 19. stoletja nekateri označujejo kot obdobje »ameriške renesanse«

(Stephanson, 1995), saj kot pravi Parker je »zgodovina anglosaksonskih Američanov bila

prva tri stoletja obstoja polna neprekinjene agresije, osvajanja in iztrebljanja«. Ameriška

ekspanzija pomeni »postopno napredovanje superiorne rase, s superiornimi idejami ter boljšo

civilizacijo, gospodarstvom in trgovino« ... »s tem so (beli Američani) bolj modri, humani,

bolj svobodni in bolj moški« (Parker v Stephanson, 1995: 54). Očitno je bilo ameriško

razumevanje »družbenega preporoda« nekoliko drugačno od evropskega, ne glede na to pa je

vplivalo na vzpon ameriškega nacionalizma v 40-ih letih 19. stoletja, ki je nastal predvsem

kot posledica prevlade večinskega belskega prebivalstva v ZDA (kljub temu, da so ZDA

temeljile na svobodi posameznika, je bila kot kaže osebna svoboda predvsem privilegij

belcev), kot obrambni mehanizem na vedno večje število priseljencev iz Evrope (ki so v

začetku kot »Neameričani« potisnjeni na rob) in kot opravičevanje vojaških pohodov z

50

namenom širjenja ozemlja (proti drugim državam, kakor tudi proti avtohtonemu

prebivalstvu).

Drug pomembni vzrok za nastanek gibanja »očitne usode« gre iskati v ameriških

demografskih in gospodarskih spremembah tega obdobja. Med pomembne štejemo skoraj

neverjetno veliko rast ameriškega prebivalstva, ki se je praktično podvojilo vsaki dve

desetletji. Leta 1824, ko so ZDA zasedale 4,66 milijona km2, je v njih živelo 9,6 milijona

prebivalcev (v Mehiki 6 milijonov na 4,4 milijona km2), do leta 1853 se je število

prebivalstva ZDA povzdignilo na 23 milijonov, ki so živeli na 7,25 milijona km2 (ozemlje

Mehike se je v tem obdobju zmanjšalo na 2,59 milijona km2, število prebivalstva pa povečalo

na 8 milijonov) (Stephanson, 1995: 32). Rast gre pripisati velikim družinam in

gospodarskemu razvoju ter hkrati visoki stopnji priseljevanja predvsem iz Evrope.

Prestrukturiranje gospodarstva v 20-ih letih 19. stoletja, ki se na severu usmerilo v

industrializacijo in na jugu predvsem v plantažno proizvodnjo bombaža, pa je prav tako v

veliki meri prispevalo k potrebi po ozemeljski ekspanziji ZDA. Velike plantaže in vedno

večje število sužnjev je zahtevalo iskanje novih obdelovalnih površin, tovarne

industrializiranega severa pa nove trgovske poti in pristanišča za prodajo svojih izdelkov.

Velika prostranstva zahoda severne Amerike so tako predstavljala logično smer ameriške

ekspanzije, saj naj bi ta »vakuum« le čakal, da ga Američani poselijo. Seveda je bilo to

ozemlje vse prej kot »prazno«. Tehnološki napredek, ki je spremljal industrializacijo (še

posebej na področju transporta), je omogočal, da so ZDA to praznino zapolnile nekoliko

hitreje kot evropske sile, ki jim gradnja železnic in drugih komunikacij niti ni bila v interesu.

Kot je bil prepričan O'Sullivan bosta ravno železnica in telegraf tisti tehnologiji, ki bosta

povezali 4.800 kilometrsko razdaljo med Atlantikom in Pacifikom (O'Sullivan, 1845: 9). Leta

1853 je ameriški Kongres odobril sredstva za začetek izgradnje ameriške transkontinentalne

železnice, gradnja tega mamutskega projekta se je začela hkrati z atlantske in pacifiške obale

leta 1863. Oba kraka železnice sta se povezala leta 1869 v mestecu Promontory Point v zvezni

državi Utah. V nadaljnjih dveh desetletjih so bile zgrajene še nadaljnje tri čezcelinske

železniške proge, ki so drastično vplivale na hitro industrializacijo ZDA.

Še zadnji, a zato nič manj pomemben povod ameriške ekspanzije so predstavljali

načrti drugih evropskih držav, do katerih so ZDA že od samega nastanka čutile nekakšno

povečano previdnost, ki je bila povsem razumljiva glede na to, da so se ZDA od njih odcepile

z dolgoletno vojno. Ameriški prastrah pred Evropejci ni izginil niti v prvi polovici 19.

stoletja, saj so ZDA kljub temu, da jim je uspelo iz Severne Amerike izriniti prav vse

evropske tekmece, še vedno čutile možnost, da bodo evropske sile ponovno poskušale

kolonizirati ozemlje, ki so si ga lastile (poudariti je treba, da vse ozemlje, ki so ga ZDA

51

odkupile ali pa izborile od drugih držav še vedno ni bilo vključeno v Unijo kot nove zvezne

države, ampak je imelo status »neodvisnih teritorijev«). Z vidika geopolitike so bile ZDA

kljub svoji ozemeljski velikosti še vedno obkrožene s potencialnimi tekmeci. Na severu sta

bili to Nova Anglija in Kanada, na zahodu Rusija (ki je že nadzirala Aljasko in poskušala svoj

gospodarski imperij razširiti vzdolž pacifiške obale) ter na jugu najprej Francija in Španija,

kasneje pa Mehika. Kljub temu, da je leta 1840 v Oregonu (po velikosti primerljiv današnji

Franciji) živelo le 40 Američanov (Stephanson, 1995: 35) in da je leta 1820 v Teksasu živelo

le okoli 300 ameriških družin (LaFeber, 1994: 104), je ameriški gospodarski interes, drastično

večanje prebivalstva in interesi drugih evropskih sil po kolonizaciji »neobljudenega« zahoda

ZDA prisilil v ozemeljsko ekspanzijo. Njen glavni cilj je bil doseči Pacifik in utrditi svojo

prisotnost vzdolž njegove obale pred katerokoli drugo silo.

Ko je bila dosežena pacifiška obala se je v ameriški družbi pojavilo vprašanje, v katero

smer naj poteka nadaljnja ekspanzija, saj je v obdobju 1840 do 1860 meje ZDA prestopilo več

kot 4 milijone prebivalcev, ki so iskali svoj novi dom (LaFeber, 1994: 131). Politična struja

imenovana »Mladi Američani« (angl. Young Americans) je zagovarjala stališče, da Evropa ne

sme in ne more ZDA preprečiti njihove ekspanzije. Ta naj bi se usmerila na sever (s ciljem

aneksije Kanade) in na jug (predvsem v Karibe, s ciljem priključitve Kube, ki je kot nekakšen

»podaljšek« Floride predstavljala pomemben geopolitični steber za nadziranje celotnega

karibskega območja). Ideja priključitve Kanade je bila dokaj utopična (prvi poskus ameriške

osvojitve Kanade je katastrofalno propadel leta 1812), vseeno pa je struja Mladih Američanov

poskušala izkoristiti politične napetosti med Kanado in Veliko Britanijo, predvsem glede

kanadskih zahtev po večji avtonomiji in suverenosti. Leta 1867, ko je Kanada pridobila

pravico upravljanja večjega dela svojih zadev, so se posledično končali tudi ameriški »apetiti«

po njenem ozemlju.

d) Preusmeritev težišča ameriške geopolitike v Pacifik in Srednjo Ameriko

Britanski časnik London Times je v 50-ih letih 19. stoletja zapisal, da se je za ZDA s

priključitvijo pristanišča San Francisco odprla pot v Polinezijo, na Filipine, v Kitajsko in na

Japonsko, saj lahko ameriški parniki dosežejo japonsko otočje že v dvajsetih dneh (LaFeber,

1994: 136). Kot je zapisal ameriški pesnik Walt Whitman, je Pacifik postal »velika cesta, ki

bo ameriškemu imperiju odprla bleščečo prihodnost« (Whitman v LaFeber, 1994: 136).

Izgradnja železnice, ki je povezovala oba velika oceana, je ZDA nedvomno odprla neverjetne

gospodarske možnosti trgovanja tako z Evropo, kakor tudi z Azijo. Z geopolitičnega vidika je

to predstavljalo predispozicije, da ZDA postanejo pomorska gospodarska sila ter posledično

tudi pomorska vojaška sila (ker je bilo treba trgovske konvoje in pomorske poti varovati).

52

Edini geopolitični »primanjkljaj« je za ZDA predstavljalo pomanjkanje neposredne pomorske

poti med Atlantikom in Pacifikom, saj so bila njuna pristanišča povezana le prek železnic.

Naslednji logični korak ameriškega geopolitičnega razmišljanja je bilo iskanje rešitve

izgradnje prekopa v najožjem predelu Srednje Amerike. S tem se je zelo povečal geopolitični

pomen Mehiškega zaliva in Karibov, s čimer je to območje (skupaj s Pacifikom) postalo

težišče ameriške geopolitike do konca stoletja (Chaliand, 1986: 79). Ne glede na to, ali je to

želela usoda ali zdrav razum ameriške geopolitike, se je ameriška ekspanzija preusmerila na

jug, vendar je ameriške apetite za nekaj časa prekinila ameriška državljanska vojna.

Drugo pomembno geopolitično smer je predstavljalo prostranstvo Pacifika, saj so se

ZDA dobro zavedale možnosti, ki so se jim odprle. Leta 1852 je poveljnik ameriškega

ladjevja Matthew C. Perry vodil prvo uradno misijo ZDA na Japonsko s ciljem »prepričati«

Japonce v industrializacijo in k vzpostavitvi prvih trgovskih vezi. Japonci so bili sprva

nekoliko zadržani, a jih je leta 1858, ko se je vrnil, s še večjo floto »prepričal«, da so odprli

pet pristanišč za trgovanje z ZDA (LaFeber, 1994: 137). Kljub temu, da so ZDA že nekaj

desetletij prej navezale prve (predvsem manjše gospodarske) stike z Azijo, ta dogodek velja

za prvi korak širjenja ameriškega vpliva na Pacifik in kot bo razvidno kasneje, predstavlja

začetek nove dobe ameriške geopolitike.

4.4 AMERIŠKA DRŽAVLJANSKA VOJNA

Najbolj uničujoča ameriška vojna 19. stoletja (trajala je od aprila 1861 do maja 1865)

in najbolj uničujoča vojna na ameriških tleh nasploh je zahtevala 600.000 življenj, povzročila

tedanjih pet milijard dolarjev škode (približno osem odstotkov tedanjega ameriškega BDP),

privedla do osvoboditve štirih milijonov črnskih sužnjev in odprla rane, ki zgodovino ZDA

spremljajo že od njihovega nastanka. Glavni in neposredni razlog za ameriško državljansko

vojno je bilo sužnjelastništvo enajstih južnih držav ZDA, ki so se odcepile od Unije in

povezale v Konfederacijo in katerih gospodarstvo je bilo povsem odvisno od suženjstva

(Gallagher, 2004, 2).

a) Vzroki za ameriško državljansko vojno

Gospodarski vzroki, ki so na jugu vzpodbudili razvoj gospodarstva, temelječega na

suženjstvu, segajo v 20-a leta 19. stoletja. Kot je bilo že omenjeno, je takrat zaradi pretirane

proizvodnje tobaka zemlja postajala neplodna. Severne države so se potencialni gospodarski

krizi izognile z ustanavljanjem prvih tovarn in prvimi poskusi industrializacije, medtem ko so

se južne države usmerile v plantažno kmetijstvo z uvedbo nove dobičkonosne panoge, gojenja

»kralja bombaža« (angl. King Cotton), kot so ga imenovali (Gallagher, 2004: 2). Ta

gospodarska »revolucija« pa je povzročila tudi velike družbene spremembe, saj severne

53

države niso več imele potrebe po vzdrževanju suženjske delovne sile, zato so svoje sužnje

večinoma osvobodili, nekatere pa prodali na južne plantaže. Javno mnenje severnih držav je

istočasno začelo pritiskati na jug, da naj se za podoben korak odločijo tudi tam. Začelo se je

»abolicijsko« gibanje oziroma gibanje za splošno odpravo suženjstva v ZDA, ki je na jugu

seveda naletelo na srdit odpor, saj njihovo gospodarstvo drugače ne bi moglo preživeti.

Zagovorniki suženjstva so celo trdili, da »bi odprava suženjstva in osvoboditev črncev

povzročila, da bodo zaradi trenutnega socialnega stanja prisiljeni v še hujšo bedo« in

suženjstvo opravičevali z vprašanjem »ali so konkurenčne plače delavcev res boljše od

zagotovljene zaščite in podpore«, ki so je sužnji deležni na plantažah (O'Sullivan, 1845: 8).

Leta 1819 se je v ZDA vzpostavilo nekakšno politično in družbeno ravnotežje med

»svobodnimi« severnimi in sužnjelastniškimi južnimi državami. Od skupaj 22 držav v Uniji

jih je bilo enajst »svobodnih« in prav toliko suženjskih. Ravnotežje je bilo več kot naključno,

saj so ob vsaki razpravi v Kongresu o vključevanju novih držav v Unijo potekali ostri

politični boji med severom in jugom, saj bi vključitev nove svobodne ali suženjske države v

Unijo premaknilo politično tehtnico ZDA in potencialno porušilo obstoječe ravnovesje

(Shelley, 1996: 64). Vprašanje je bilo še toliko bolj pomembno, ker Kongres ni imel

pooblastil posredovati v notranjih zadevah posamezne države. Edino kar je lahko storil je

bilo, da je poskušal preprečiti njegovo širjenje z omejevanjem priključevanja novih držav v

Unijo. Ker je do vključevanja novih držav v tem obdobju prihajalo dokaj hitro (približno ena

nova zvezna država vsake dve leti in pol) (Stephanson, 1995: 29) je bilo to vprašanje še toliko

bolj pereče, saj je v končni fazi pogojevalo, kdo bo imel v Kongresu večino. Leta 1820 so to

vprašanje rešili s missourijškim kompromisom (angl. Missouri Compromise) s katerim so v

Unijo kot suženjsko državo sprejeli Missouri, hkrati pa tudi Maine kot svobodno državo

(Montgomery, 2000: 213). Še najbolj pomembno pri tem kompromisu je, da sta se sever in

jug dogovorila o medsebojni meji (potekala je na geografski širini 36o30'), severno od katere

suženjstvo ni bilo dovoljeno (Gallagher, 2004: 5).

V času osvobajanja in nastajanja republike Teksas in v luči prvih migracij proti

zahodu je postalo očitno, da je množična ameriška ekspanzija na zahod le še vprašanje časa.

Hkrati se je v ameriškem političnem prostoru potekala debata, ali bo v zahodnih teritorijih

suženjstvo dovoljeno ali prepovedano (Gallagher, 2004: 3). Ameriški predsednik John Quincy

Adams je bil srdit zagovornik odprave suženjstva in posledično tudi nasprotnik priključitve

Teksasa k ZDA, predvsem zato, ker je Teksas obdržal prisilno delovno silo še v času, ko je bil

del Mehike in kljub temu, da je bilo suženjstvo v Mehiki prepovedano. Po vojni z Mehiko (po

letu 1848) ter priključitvi teritorija Teksasa, Kalifornije in ostalega ozemlja med njima

severno od reke Rio Grande, je predsednik Polk Kongres zaprosil za več proračunskega

54

denarja, s katerim bi od Mehike odkupil še manjše pasove njihovega ozemlja (kasneje

uporabljenih za izgradnjo dodatnih železnic). Kongres je odločil, da sredstva odobri, toda pod

pogojem, da se jih lahko uporabi le za nakup teritorijev, kjer ni suženjstva (LaFeber, 1994:

120). Ta poteza je imela velike politične posledice, saj je povzročila notranji politični razkol

ZDA. Demokrati južnih držav (ki so podpirali suženjstvo) so se odcepili od demokratske

stranke, tako da so poleg severnih demokratov in nacionalnih republikancev (imenovanih

angl. Whigs) po novem obstajale tri politične opcije (LaFeber, 1994: 134). Ta navidezno

nedolžen razkol je v nekaj letih privedel do prvih resnejših sporov vzdolž 36o30' vzporednika

oziroma »suženjske« meje.

Do leta 1860 je bombaž predstavljal glavno gospodarsko panogo južnih držav in je

predstavljal kar 57% celotnega ameriškega izvoza. Odvisnost južnega gospodarstva od

bombaža in njegova dobičkonosnost sta jug vedno bolj oddaljevala od kakršnekoli možnosti

odprave »brezplačne« delovne sile. Te je bilo v ZDA leta 1850 kar okoli 3,2 milijona (od 3,6

milijona vsega črnskega prebivalstva ZDA, kar je predstavljalo skupaj 14 odstotkov celotnega

prebivalstva) (Stephanson, 1996: 56). Na drugi strani se je sever postopno utrjeval kot vedno

močnejša industrializirana družba, ki je bila vedno bolj odvisna od poceni delovne sile. Že v

40-ih letih 19. stoletja je industrializiran sever tako vzpodbujal priseljevanje (predvsem iz

Evrope), priseljenci pa so veliko prispevali k hitremu razvoju tovarn, gradnji železnic ter v

končni fazi tudi širjenju na zahod (Gallagher, 2004: 3). Velik del priseljencev iz Evrope so

predstavljali protestantski Nemci (predvsem z znanji kmetovanja in obrti), nekoliko kasneje

pa katoliški Irci (katere je v preseljevanje prisilila predvsem lakota in so bili prisiljeni

zaposliti se na praviloma slabše plačanih delovnih mestih). Tako so predstavljali poceni

delovno silo, ki so jo zahtevale tovarne severa. Militantni protestanti na jugu in mnogi

»čistokrvni« Američani so nove priseljence smatrali za gospodarsko in tudi kulturno grožnjo,

s tem pa je počasi nastajalo še eno nepremostljivo brezno med severom in jugom (Gallagher,

2004: 4).

Ker se je jug upiral industrializaciji, je bil zato povsem odvisen od uvoza industrijskih

produktov, v tem je ležalo novo jabolko spora med severom in jugom, saj je sever podpiral

višje davke (predvsem carine, s katerimi bi preprečili konkurenco iz tujine), jug pa se je

zavzemal za zmanjševanje davkov in carin, da bi tako poceni prišli do nujnih industrijskih

proizvodov (predvsem iz tujine) (Gallagher, 2004: 4). Prav davki (in carine) so v obdobju

pred ameriško državljansko vojno predstavljali glavni vir vladnih dohodkov, večino katerih so

na severu investirali v industrijo in izgradnjo železnic, kanalov in drugih komunikacij, na jugu

pa so bili ti izdatki drastično nižji, s tem je jug sam sebi kopal jamo in preprečeval možnosti

razvoja. Leta 1859 je bila industrijska proizvodnja severa kar desetkrat večja od plantažne

55

proizvodnje juga, ki je hkrati postajal vedno bolj odvisen od bank in transportnih zmogljivosti

severa (LaFeber, 1994: 131). S tem so se vzroki za vojno med severom in jugom preselili tudi

na gospodarsko področje in področje javnih financ (o porabi katerih je odločal ameriški

Kongres) (Gallagher, 2004: 4).

b) Abraham Lincoln in volitve leta 1860

Pomembno prelomno točko na poti do ameriške državljanske vojne predstavljajo

volitve leta 1860, katerih glavna politična tema je bilo suženjstvo in njegova morebitna

odprava. Pred volitvami so nekatere južne države opozarjale, da se bodo odcepile od Unije, če

bo na volitvah izvoljen abolicist Abraham Lincoln (Montgomery, 2000: 273). Njegova zmaga

bi po njihovem mnenju ogrozila suženjstvo, saj je Lincoln v enem od svojih predvolilnih

govorov poudaril, da morajo ZDA prenehati obstajati kot »razdeljena hiša« med severnim

kapitalizmom in južnim suženjstvom. Prav tako se je zavzemal za prepoved suženjstva v

zahodnih teritorijih, ki bi v bodoče lahko postali del Unije, kar naj bi vodilo v dokončno

»izumrtje« juga in njegovega gospodarstva. Večina prebivalcev severnih ZDA je ta opozorila

južnih držav smatrala za prazne grožnje, vendar so se izkazale za zelo resnične, ko je po

Lincolnovi zmagi decembra 1860 na jugu prišlo do konvencije na kateri so sprejeli sklep o

odcepitvi od Unije in povezavi v Konfederacijo (Gallagher: 2004: 7).

Lincoln je poskušal razburjene duhove pomiriti s predlogom kompromisa, po katerem

ozemlja ZDA ne bi več širili, s tem pa bi hkrati tudi preprečili vstopanje sužnjelastniških

držav v Unijo. Prav tako je nasprotoval »suženjski« meji na 36o30' in zahteval, da se

»neprostovoljno služenje« (Lincoln v LaFeber, 1994: 147) odpravi na celotnem ozemlju

ZDA. Nasprotoval je ultimatu juga, da bo izstopil iz Unije, če bo prekinjena ozemeljska

ekspanzija, ki je bila ključna za širjenje plantaž bombaža, saj bi to po njegovem mnenju ZDA

prisililo celo v aneksijo Kube, da s tem pomirijo jug.47 Notranja nesoglasja ZDA so se

odražala tudi v njihovi zunanji politiki, saj sta bila predsednik Lincoln in njegov zunanji

minister Seward prisiljena v stalno sklepanje kompromisov med južnimi državami, ki so

težile k odcepitvi in med evropskimi silami, ki so iskale možnosti za povratek na ameriški

kontinent. V končni fazi so ZDA evropskim silam (predvsem Franciji) zagrozile celo z

vojaško silo v primeru, če se bodo vmešavale v ameriške notranje zadeve. Kljub temu, da

Lincoln ni želel še ene vojne z Evropo, je nekaj časa celo kazalo, da bi bila za odpravo

suženjstva nujna še ena ameriško-evropska vojna (Montgomery, 2000: 279). Do te ni prišlo,

sta pa celotno obdobje državljanske vojne tako sever kakor jug navezovala stike z evropskimi

47 ZDA so imele apetite po Kubi že od priključitve Floride in Teksasa in je bila zanimiva predvsem zaradi svojih plantaž bombaža in sladkornega trsta.

56

državami, s tem da je sever želel doseči njihovo nevmešavanje, jug pa njihovo intervencijo

(Turque, 2004: 54).

Južne države so svoje secesijske namere opravičevale s tem, da Unija na podlagi

ameriške ustave le povezuje več neodvisnih držav, ki so še vedno suverene. Po tako

imenovani »kompaktni teoriji« (angl. Compact Theory) je imela vsaka zvezna država pravico

razvoja po lastnih željah, kar je prva izkoristila Južna Karolina in se decembra 1860 kot prva

odcepila od Unije. Sledila je odcepitev nadaljnjih šestih južnih držav, ki so se skupaj povezale

v Konfederativne države Amerike48 (KDA) (Turque, 2004: 51). Novi ameriški predsednik

Lincoln je Konfederaciji takoj zagrozil z uporabo sile, da bi zaščitil in v Uniji obdržal vsa

ozemlja, ki so ji pripadala ter tudi več njenih vojaških oporišč. Med pomembne sodi baza

Sumter (v Južni Karolini), kjer je med pomorsko oskrbo prišlo do napada na neoboroženo

ladjo, kar zgodovinarji smatrajo tudi kot dejanski povod za začetek ameriške državljanske

vojne (Gallagher, 2004: 8).

c) Začetek ameriške državljanske vojne in ameriški izolacionizem

Severne države so na papirju veljale za močnejšega nasprotnika, saj so imele skupaj

okoli 22 milijonov prebivalcev v primerjavi z 9 milijonov prebivalcev juga, od katerih je bilo

okoli štiri milijone sužnjev (Montgomery, 2000: 281). Sever je bil tudi gospodarsko močnejši,

saj je bilo na severu kar 90 odstotkov vse ameriške industrije in 80 odstotkov vsega bančnega

kapitala, jug je bil v veliki meri odvisen od kmetijstva. Vendar ta statistika ni v nikakršni meri

olajšala naloge unionistične vojske, ki je morala zasesti ozemlje južnih držav in premagati

utrjeno konfederacijsko vojsko, ki se je branila na domačem terenu. Situacija je v več

pogledih zelo spominjala na ameriško revolucijo proti Britancem, ki so prav tako imeli

močnejšo vojsko, a so v končni fazi vojno izgubili, ker jih je nasprotnik uspel zvabiti v

neugoden teren (Turque, 2004: 52).

KDA so se zavedale svojega neugodnega položaja v vojni in je še pred začetkom

spopadov začele navezovati diplomatske stike z evropskimi državami, ki bi bile pripravljene

pomagati njenim vojnim prizadevanjem. Južnim državam sta bili naklonjeni predvsem Velika

Britanija in Francija, iz povsem gospodarskih razlogov, saj je bilo okoli 700.000 francoskih

delavcev odvisno od ameriškega bombaža, prav tako je Velika Britanija iz ZDA uvozila kar

80 odstotkov bombaža za lastno tekstilno industrijo (LaFeber, 1994: 149). Vendar je Velika

Britanija od 40-ih let 19. stoletja postajala vedno bolj odvisna od ameriškega žita,49 ki ga je

dobavljal sever, zato se je v končni fazi odločila za nevtralnost in nevmešavanje v ameriško 48 Poleg Južne Karoline še Mississippi, Florida, Alabama, Georgia, Louisiana in Teksas (Turque, 2004: 51). 49 V obdobju po letu 1840, ko je v ZDA predvsem zaradi uvajanja novih tehnologij, prišlo do nove revolucije na kmetijskem področju, je sever postopoma začel dobivati prednost pred jugom na področju kmetijstva (LaFeber, 1994: 150).

57

državljansko vojno. Kljub temu so s Konfederacijo sklenili tajni sporazum o izdelavi večjega

števila vojaških ladij, ki jih je jug krvavo potreboval glede na to, da ni imel vojne mornarice, a

jim je uspelo do konca vojne predati le dve. Na drugi strani Francozi50 niso imeli zadržkov

nuditi vojaško pomoč jugu. Večje število francoskih privatnih ladij (angl. Privateer) je jug

tako najel za izvajanje gusarskih napadov na trgovske in vojaške ladje severa (LaFeber, 1994:

150). Vojna prizadevanja severnih držav je podpirala Rusija, ki je imela prek Aljaske

navezane gospodarske stike z ameriškimi trgovci in je iskala nove načine širjenja vpliva na

ameriški kontinent, prek pacifiške obale. Z intenzivno diplomacijo, ki je bila podprta z vse

močnejšo (severno) ameriško vojsko, je Lincolnu uspelo evropske sile prepričati, da bi jim

vmešavanje v to vojno prineslo več škode, kot koristi in so se vse odločile za nevtralnost ali

pa le posredno vmešavanje.

Zemljevid 11: Ameriška državljanska vojna s pomembnimi bitkami

50 Francija je poskušala krizo v Mehiki, ki se je začela leta 1855, izkoristiti za ponovno širjenje vpliva v Ameriko, kjer je Napoleon III nameraval ustvariti nov imperij. Francoske sile je vodil avstrijski nadvojvoda Maksimilijan, ki pa je bil premagan in s tem je bilo konec francoskih aspiracij v Srednji Ameriki (LaFeber, 1994: 152).

58

Severnim državam je na začetku vojne uspelo mobilizirati vojsko velikosti 75.000 mož

(kasneje se je povečala na 300.000 mož), njena strategija je bila zelo pogojena z geografskimi

značilnostmi ameriškega juga. Celotno ozemlje Konfederacije se je razprostiralo na okoli 1,9

milijona km2 in je imelo slabo razvito cestno in železniško omrežje. Prav tako je bilo

praktično nemogoče, da bi sever s svojo mornarico lahko učinkovito izvajal pomorsko

blokado juga, saj je bila njegova obala dolga kar 5.600 km. Zato so bile za obe strani

izrednega pomena predvsem rečne in pomorske komunikacije. Strategija severa je tako

temeljila predvsem na uporabi rek Mississippi in Tennessee (reka Tennessee je hkrati tudi

naravna meja med severom in jugom) za transport enot ter na zasedbi pomembnih južnih

pristanišč, s čimer bi Konfederaciji onemogočili trgovino z Evropo in hkrati onemogočili

morebitni prihod evropskih okrepitev (Gallagher, 2004: 9).

Po dveh porazih vojske severa pri Bull Runu (v letih 1861 in 1862) je v Evropi

prevladovalo prepričanje, da je končni poraz severa le vprašanje časa (Montgomery, 2000:

287). Razmerje sil se je začelo spreminjati, ko so konfederacijske enote pod vodstvom

generala Roberta E. Leeja večkrat poskusile z napadom na ozemlje severnih držav, a so bili

njihovi poskusi večinoma neuspešni (na primer Leejev poraz v bitki pri Antietamu leta 1862

in pri Gettysburgu leta 1863), tako da je bil do konca vojne jug prisiljen voditi predvsem

obrambno vojno. General severne vojske Ulyssess S. Grant je leta 1863 uspel prodreti vzdolž

reke Mississippi in zagotoviti severu nadzor nad spodnjim delom Mississippija, s tem je bila

Konfederacija dejansko prelomljena na pol, kar je močno zmanjšalo njene vojaške

zmogljivosti (Montgomery, 2000: 295). Po letu 1864 sta severna generala Grant in William

Sherman izborila več pomembnih zmag, s katerimi se je Uniji uspelo prebiti prek reke

Tennessee (pri mestu Chattanooga) ter obkoliti in stisniti konfederacijskega generala Leeja pri

Petersburgu v Virginiji (Turque, 2004: 53). S tem se je začel dejanski konec Konfederacije.

Generalu Leeju se je z zadnjo bitko uspelo prebiti skozi obroč, a je bil kmalu zopet obkoljen

in prisiljen v predajo. Predsednik Lincoln je nekaj dni po prejemu novic o Leejevi predaji

(aprila 1865) umrl v gledališču pod streli atentatorja, tako da ni doživel podpisa predaje

Konfederacije maja 1865 (Montgomery, 2000: 321-325). S krvnim davkom 360.000

unionističnih, 260.000 konfederacijskih vojakov in enega ameriškega predsednika se je vojna

končala in hkrati zapisala v zgodovino kot najbolj krvava in uničujoča vojna na ameriških

tleh.

d) Konsolidacija ZDA po državljanski vojni in gospodarska rekonstrukcija

S podpisom brezpogojne predaje Konfederacije se napetosti med severom in jugom

niso enostavno prenehale. »Pogajanja« med severom in jugom o povojnih razmerah v uniji so

59

potekala predvsem o vprašanju južne odcepitve in ponovni vključitvi Konfederacije v Unijo,

kot nalašč so se izogibali vprašanju suženjstva, ki je bil dejanski razlog za vojno. Po

dokončnem porazu juga je postalo jasno, da bo do emancipacije sužnjev prišlo prej ali slej.

Do dokončne osvoboditve sužnjev je prišlo leta 1865, ko je Kongres sprejel 13. amandma k

ameriški ustavi in z njim odpravil suženjstvo (Turque, 2004: 54). V obdobju »rekonstrukcije«,

kot imenujemo prvo desetletje po vojni, je prišlo tudi do drugih pomembnih družbenih

sprememb v ZDA. Med glavne štejemo osvoboditev štirih milijonov (predvsem črnskih)

sužnjev in prizadevanja njihovega vključevanja v ameriško družbo. Po atentatu na

predsednika Lincolna je vodenje ZDA prevzel podpredsednik Andrew Johnson, skrajni

republikanec, ki je v začetku svojega predsedovanja oprostil več bivših konfederacijskih

častnikov domnevnih zločinov v času državljanske vojne, hkrati pa v kongresu poskusil

»oklestiti« precej pravic osvobojenih črncev, saj je v južnih državah obstajal strah pred novo

štiri milijonsko (črnsko) manjšino (Turque, 2004: 55). Kongres je odgovoril s sprejetjem 14.

amandmaja, ki je zajamčil državljanske pravice vsem in nekoliko kasneje še s 15.

amandmajem k ameriški ustavi, ki je črnskemu prebivalstvu zagotovil tudi volilno pravico


Ameriška državljanska vojna je bila pomembna tudi za spremembo ameriškega

geopolitičnega pogleda na svet. Zaradi reševanja notranjih napetosti, ki zaradi različnih

pogledov na suženjstvo ZDA spremljajo že od njihovega nastanka, so se bile ZDA (tako

severni in južni del) v obdobju državljanske vojne prisiljene zateči v izolacionizem. Čeprav to

ne pomeni, da so ZDA enostavno prekinile stike z mednarodno skupnostjo, saj sta tako sever

in jug vodila »vojno diplomacijo«, pa je ta vojna za dobri dve desetletji prekinila ameriško

ozemeljsko ekspanzijo. Verjetno gre to deloma pripisati tudi dejstvu, da so ZDA do leta 1860

že »manifestirale« svojo usodo in se razprostirale do pacifiške obale, hkrati je tudi med

samimi boji potekalo notranje preseljevanje prebivalstva na zahod (samo v obdobju med

državljansko vojno 1861-1865 je v ZDA prispelo 800.000 novih priseljencev) (LaFeber,

1994: 159).

Geopolitični pogled ZDA se je usmeril »navznoter«, saj je vojna potekala med ZDA in

KDA, ključnega strateškega pomena pa so bile predvsem reka Mississippi, reka Tennessee in

glavna pristanišča vzdolž obale Atlantika in Mehiškega zaliva. Reka Mississippi je bila

velikega strateškega pomena predvsem zato, ker je predstavljala že tradicionalno vitalno

gospodarsko povezavo juga z morjem in s tem z mednarodnim trgom in ker je predstavljala

najhitrejšo komunikacijo, ki jo je unionistična vojska uporabila za prodor na ozemlje

Konfederacije. Reka Tennessee je predstavljala naravno mejo med severom in jugom in zato

hkrati tudi pomembno naravno oviro na poti severne vojske proti jugu. Zaradi izredno dolge

60

obale juga so bila velikega geopolitičnega pomena velika mesta in pristanišča, predvsem zato,

ker bi njihova blokada Konfederaciji preprečila uporabo svoje mornarice, trgovanje z Evropo

in hkrati morebitno pomoč s strani evropskih sil. Zaradi slabo razvite (predvsem železniške)

komunikacijske infrastrukture so bile vse obstoječe železniške proge na jugu velikega pomena

za obe strani, hitra gradnja železnic na severu pa je pripomogla pri transportu in logistični

podpori vojske ZDA.

Končna zmaga severa je povzročila tudi dokončno utrditev ZDA kot federacije in

dokončni nastanek ameriške »nacionalne države« in ameriškega »naroda«, ki se je začela z

ameriškim nacionalizmom v 30-ih letih 19. stoletja. Kljub temu, da napetosti med severom in

jugom glede manjšin, gospodarstva in zunanje politike ZDA niso nikoli povsem izginile, pa je

državljanska vojna povzročila nekakšno družbeno konsolidacijo med zveznimi državami. Ta

se neposredno kaže v odpravi suženjstva ter dejanski integraciji priseljencev v ameriško

družbo. Poudariti je treba, da so novi evropski priseljenci predstavljali približno četrtino

unionistične vojske (Turque, 2004: 54). Ameriška družba se tako ni več delila na sever in jug,

na sužnje in svobodnjake ter na priseljence in »avtohtone« Američane. Kljub temu, da ideja

enotnega naroda ni pomenila dejanske enakosti ameriškega prebivalstva, pa je služila kot

pomembna ideja za opravičevanje doseganja ameriških geopolitičnih interesov.

Državljanska vojna je imela tudi nekatere pozitivne učinke na ameriško gospodarstvo.

Kljub temu, da je vojna precej opustošila jug, je kot kaže na severu vzpodbudila razvoj novih

gospodarskih panog, kar je povzročilo začetek obdobja množične industrializacije ZDA.

Politična konsolidacija predhodno dokaj krhke države, ozemeljsko razprostiranje na celotnem

severnoameriškemu kontinentu in hitra industrializacija, so ZDA omogočili da je v drugi

polovici 19. stoletja začela vzpenjati kot velesila.

4.5 INDUSTRIALIZACIJA IN VZPON ZDA KOT VELESILE

Ob koncu ameriške državljanske vojne se je pojavila zanimiva dilema, ali je ta vojna

kljub temu, da je začasno prekinila ameriški ekspanzionizem, vseeno delovala kot katalizator

ameriške geopolitike in širjenja ameriških interesov po svetu. Kot vse vojne je imela tudi ta

negativne posledice, saj so si severne države z izdajo vojnih obveznic nakopičile ogromen

dolg, na jugu je zaradi pretiranega tiskanja denarja prišlo do ogromne inflacije. Na jugu, kjer

je potekala večina spopadov, lahko kot posledico dodamo še veliko gmotno škodo ter zaradi

izgube plantažnega sistema in suženjske delovne sile, tudi precejšnjo izgubo v deležu

svetovne proizvodnje bombaža, še posebej, ko sta na trg vstopila Indija in Egipt (Turque,

2004: 54).

61

a) Industrijski in gospodarski razvoj ZDA po državljanski vojni

Kot kaže, je imela vojna, kljub velikemu dolgu, pozitivne posledice za gospodarski

razvoj severa. Vojna je vzpodbudila razvoj že obstoječih in nastanek novih industrij, po letu

1862, ko je Kongres sprejel zakon o posestvih (angl. Homestead Act) s katerim je vlada

brezplačno podeljevala kmetijska posestva na zahodu, pa je prišlo tudi do razvoja kmetijstva

na severu, ki je temeljil predvsem na proizvodnji pšenice (Homestead Act, 1862: Avalon

Project).51 V obdobju 1870 do 1900 se je kmetijska proizvodnja v ZDA podvojila, predvsem

kot posledica rasti obsega obdelovalnih površin, hkrati pa tudi tehnološkega razvoja

(mehanski plug, kombajn) in razvoja železniških omrežij, ki so omogočale transport

proizvodov v mesta in na tuje trge. Železnica je pozitivno vplivala na razvoj govedoreje, saj

so po državljanski vojni plantaže bombaža postopno začeli nadomeščati veliki ranči. Po

naključnem odkritju zlata v kalifornijskih gorah leta 1848 in »zlati mrzlici«, ki jo povzroči, se

je na zahodu začelo razvijati tudi rudarstvo.

Med vojno je severnim državam uspelo zgraditi močan industrijski in komunikacijski

kompleks, saj so za potrebe unionistične vojske severni industrijalci z ameriško vlado

podpisovali dobičkonosne pogodbe. Vojna je prav tako povzročila nastanek novih industrij,

med katerimi najbolj izstopata jeklarska in naftna. Zanimiv je podatek, da so leta 1860 ZDA

proizvedle malo jekla in praktično nič nafte, do leta 1900 pa so postale vodilni svetovni

proizvajalec jekla in tako prekosile Veliko Britanijo ter jim je uspelo doseči nadzor nad

svetovnim trgom nafte (LaFeber, 1994: 157). Državljanska vojna omogoči vzpon dveh

pomembnih ameriških korporacij, Rockefellerjevega Standard Oil52 (danes Exxon) in

Carnegiejevega jeklarskega koncerna. Z vladno zaščito in pomočjo, ki se kaže v visokih

carinah (predvsem na britansko jeklo), nizkih davkih (za stimulacijo domače proizvodnje) in

podpisu javnih dobičkonosnih pogodb (za potrebe vojne), se je ameriško gospodarstvo začelo

naglo razvijati in ZDA so tudi v svetovnem merilu postajale vedno večja gospodarska sila.

K temu je veliko prispeval tudi razvoj železnice, saj se je dolžina železniškega omrežja

ZDA povečala s 50.000 km leta 1860 na kar 260.000 km leta 1900 (LaFeber, 1994: 159) in s

tem ameriški trgovini omogočila večji in hitrejši transport blaga. Izgradnja prvih čezcelinskih

železnic (v obdobju 1862-1869) in povezava atlantske in pacifiške obale, pa je ameriškemu

gospodarstvu omogočila tudi uporabo pristanišč zahodne obale in večje trgovanje z Azijo

(Montgomery, 2000: 337). Razvejano železniško omrežje je pomagalo rešiti tudi problem

neposeljenosti zahodnih ozemelj, kjer je leta 1860 živelo le okoli 1,5 milijona belih

51 Homestead Act, 1862, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/statutes/homestead_act.htm 52 Do vzpona ameriške naftne industrije pride dokaj naključno, ko so ravno pred začetkom državljanske vojne (leta 1859) v Pennsylvaniji odkrili naftne bazene.

62

Američanov in okoli 360.000 prebivalcev avtohtonih plemen, do leta 1890 pa se je ameriško

prebivalstvo na zahodu povečalo kar za šestkrat (LaFeber, 1994: 169).

Obdobje treh desetletij po državljanski vojni zaznamuje tudi nasilna in krvava

odstranitev avtohtonega ameriškega prebivalstva v zahodnih ZDA, kar je bodoči ameriški

predsednik Theodore Rosevelt označil kot obdobje »doseganja zmage na zahodu« (angl.

Winning the West) (LaFeber, 1994: 169). Indijansko vprašanje se je ponovno odprlo, ko je

ameriški gospodarski interes (predvsem širjenje plantaž in gradnja železniških prog) dosegel

območje zahodno od reke Mississippi, na katerega so v 20-ih in 30-ih letih prisilno preselili

večino indijanskih plemen in narodov. Kongres je leta 1871 sprejel odločitev, da Indijanci ne

predstavljajo več neodvisnih narodov, ampak zgolj »lokalno odvisne skupnosti«, kar je

pomenilo razveljavitev odločitve Vrhovnega sodišča iz leta 1831 in s tem odpravo vsakršne

zvezne zaščite ameriških Indijancev. ZDA pod vodstvom Ulysessa S. Granta so ponovno

začele nasilno politiko do ameriških Indijancev, le da je bila tokrat usmerjena v njihovo

sistematično uničenje53 in prisilno premestitev v odročne rezervate. Tokrat je bil upor plemen

Sioux, Chayenne in Comanche bolj srdit, saj so se Indijanci borili za lastno preživetje. Začele

so se »Indijanske vojne«, ki jih zaznamujeta predvsem dve večji bitki – prva leta 1876 pri

Little Bighornu v Montani, ko je indijanski poglavar Sitting Bull (slov. Sedeči bik) vodil

2.500 Siouxov v pokolu 250 ameriških konjenikov generala Custerja ter druga leta 1890 pri

kraju Wounded Knee, ki jo je vodil poglavar Bigfoot (slov. Velika noga). Kljub temu, da so

ameriški Indijanci v vojni za samoohranitev dosegli omejene uspehe, pa je indijanska zmaga

pri Little Bighornu povzročila maščevalni pohod 25.000 mož ameriške vojske proti ostalim

indijanskim plemenom, ki so bila praktično zdesetkana (LaFeber, 1994: 169-171).

Iz geopolitičnega vidika indijanske vojne niso imele neposrednega vpliva na ameriško

zunanjo politiko, je pa treba poudariti, da so ZDA boje z Indijanci uporabile za »bojno«

usposabljanje svoje kopenske vojske (angl. US Army), ki so jo v kasnejši fazi ameriškega

imperializma uporabili za vojaška osvajanja v tujini, med drugim tudi na Filipinih. Tedaj so

veterani »indijanskih vojn« predstavljali večinski del generalov ameriške vojske


Po konsolidaciji ideje ameriške »nacije«, ogromnih vladnih stimulacijah gospodarstva

in utrditvi na pacifiški obali, so ZDA prvič v zgodovini dobile »globalni« pogled na svet, saj

se niso več nahajale na »neskončnem kopenskem prostranstvu«, ki naj bi ga poselili kot izraz

božje volje, ampak so postale otok med dvema svetovnima oceanoma, ki je bil umeščen med

skrajne točke Evrazije.

53 Boj proti ameriškim Indijancem je prav tako zajemal sistematično uničevanje velikih čred bizonov od katerih so bili Indijanci odvisni za preživetje (LaFeber, 1994: 169).

63

Zemljevid 12: Indijanske vojne 1864-1890 (vir: LaFeber, 1994: 168)

V obdobju po državljanski vojni in do približno leta 1900 so se za ZDA odprle nove

gospodarske, politične in geopolitične priložnosti in s tem se je začelo obdobje vzpona ZDA

kot velesile. V slabih štirih desetletjih do konca 19. stoletja se je ameriško prebivalstvo

podvojilo na 74 milijonov,54 proizvodnja žita se je potrojila, proizvodnja premoga povečala za

osemkrat, proizvodnja jekla in surovega železa za petkrat, naftna industrija pa je doživela

pravi razcvet z dva tisoč odstotnim porastom (LaFeber, 1994: 160). Na tej točki je treba

opozoriti, da so se ZDA po vsaki veliki vojni (na domačem ali tujem ozemlju) gospodarsko

okrepile, prvič ravno po državljanski vojni.

Kljub »zgodbi o uspehu« ameriškega gospodarstva, je (pre)hitra industrializacija imela

tudi določene negativne gospodarske posledice. Med glavne štejemo gospodarsko krizo v 70-

ih letih 19. stoletja, do katerih je prišlo, ker so ameriške tovarne začele proizvajati več

produktov, kot so jih Američani lahko porabili. Prav tako so na svetovni trg začeli vstopati

novi, prej nepomembni akterji, predvsem Rusija in Argentina (pri proizvodnji žita) ter Indija

54 University of Virginia, Geostat Center, Historical Census Browser, obdobje 1790-1860, http://fisher.lib.virginia.edu/collections/stats/histcensus

64

in Egipt (pri proizvodnji bombaža). Ameriško gospodarstvo se je samo poskusilo izvleči iz

krize z iskanjem novih trgov v tujini, tako da v tem obdobju nastanejo prve transnacionalne

korporacije. Rockefellerjev Standard Oil se je tako začel širiti v Evropo in Azijo in do leta

1890 mu je uspelo nadzirati kar 70 odstotkov svetovnega naftnega trga (LaFeber, 1994: 164).

Vendar je ta vrsta ameriške gospodarske ekspanzije povzročila tudi napetosti na političnem

področju med ZDA in evropskimi silami (primer spora med ZDA in Rusijo glede naftne

industrije zaradi monopola Standard Oila), tako da so bile ZDA prisiljene prilagoditi svojo

zunanjo politiko. Povsem gospodarski interes iskanja novih trgov za prodajo produktov

rastoče ameriške industrije, je tako postal glavna točka nove ameriške globalne zunanje

politike in s tem tudi geopolitike (Montgomery, 2000: 356).

Pravo gospodarsko »hladno vojno« med Rusijo in ZDA so pomirili leta 1867, ko je

ruski car najavil, da namerava prodati Aljasko. Iz ruskega geopolitičnega vidika je Aljaska

zaradi svoje eksteritorialnosti55 (Glassner, 1996: 77) Rusiji predstavljala prej breme kakor

geopolitično prednost, prav tako so bili Rusi na Aljaski (kljub temu, da je trgovina med

Rusijo in ZDA na Aljaski potekala že od 20-ih let 19. stoletja) odvisni od ameriških dobrin.

ZDA so kljub kritikam javnosti, da je 7,2 milijona dolarjev veliko denarja za »zmrznjeno

divjino«, Aljasko odkupile od Rusije in s tem svoje ozemlje povečale za nadaljnjih 1,56

milijona km2 (The Russian Treaty, 1867: Avalon Project).56 Kot se je izkazalo nekoliko

kasneje, je bila ta poteza iz geopolitičnega vidika zelo modra, saj so Američani s priključitvijo

Aljaske dosegli umik Rusije z ameriškega kontinenta, zagotovili so si nadzor nad celotno

pacifiško obalo severne Amerike, hkrati jim je uspelo blokirati Britance v Kanadi

(Montgomery, 2000: 334). Če Američanom v več poskusih ni uspelo anektirati Kanade, jim je

z nakupom Aljaske uspelo »v kletko ujeti britanskega leva na pacifiški obali« (LaFeber, 1994:

166). Velika Britanija je zato leta 1867 Kanado razglasila za svoj dominion in ji s tem

priznala večjo avtonomijo, ZDA so se s tem dokončno odrekle apetitom po ozemlju Kanade,

saj jim je uspelo z geopolitiko nadvladati še eno evropsko silo v Ameriki. Priključitev Aljaske

je ameriški zunanji minister William H. Seward opravičeval s tem, da tako Rusija in ZDA

gradijo svoj imperij, s tem da ga Rusija širi na vzhod, Američani na zahod. Po Sewardovem

mnenju je bilo le še vprašanje časa kdaj se bosta oba imperija srečala. Takrat se bo pojavilo

glavno geopolitično vprašanje, ali bo to srečanje lahko prijateljsko (Seward v LaFeber, 1994:

55 Geopolitična ideja eksteritorialnosti pravi, da del ozemlja države, ki se nahaja izven matičnega ozemlja, za državo lahko pomeni breme, saj v primeru krize in grožnje država vanj težje usmeri svoje vire. Sodobni primer predstavljata berlinska enklava hladne vojne in enklava Kaliningrada po razpadu Sovjetske Zveze (Glassner, 1996: 77) 56 Treaty concerning the Cession of the Russian Possessions in North America by his Majesty the Emperor of all the Russias to the United States of America, 20. junij, 1867, Avalon Project, Yale University, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/diplomacy/russia/treatywi.htm

65

140). Priključitev Aljaske je bila pomembna tudi zato, ker se je z njo potencialni konflikt med

ruskim in ameriškim imperijem premaknil za nekaj desetletij in še bolj pomembno, da se je

premaknil v Azijo. Z odkritjem zalog nafte na Aljaski pa so kritiki priključitve »zmrznjene

divjine« dokončno morali priznati svojo zmoto.

Leto 1867 zaznamuje tudi priključitev otočja Midway57 (ki je dobilo to ime, ker leži na

pol poti med ZDA in Japonsko), ki se nahaja približno 2000 km zahodno od otočja Havaji in

je kljub svoji majhnosti velikega geopolitičnega pomena kot »vmesna postaja« trgovanja med

ZDA in Azijo. Otočje Midway je bilo prvo ameriško ozemlje v Pacifiku in njegova

priključitev začetek nadaljnje ameriške ekspanzije. Kljub nadaljnjim ameriškim apetitom v

Pacifiku in Karibih, je ameriški Kongres zaradi visokega vojnega dolga začasno prekinil

nadaljnje priključevanje ozemelj in ameriško ekspanzijo usmeril v širjenje in iskanje novih

trgov.

b) Širjenje ameriškega vpliva v Latinsko Ameriko in geopolitični pomen Karibov

Ameriška ekspanzija se je tako usmerila v edini smeri, ki sta ji še preostali - na jug v

Latinsko Ameriko in na zahod v Azijo. Območje Karibov je začelo pridobivati na pomenu že

v 40-ih letih, ko so ZDA dosegle pacifiško obalo in so iskale možnosti skrajšanja pomorske

poti med Atlantikom in Pacifikom, ki je bila v tem obdobju možna samo mimo Ognjene

zemlje na skrajnem jugu ameriškega kontinenta. Najbolj praktična rešitev bi bila izgradnja

prekopa v najožjem delu Srednje Amerike, v kolumbijski provinci Panami. Že leta 1850 so

ZDA in Velika Britanija podpisale sporazum,58 s katerim so se obvezale, da se bodo izgradnje

tega prekopa lotile skupaj (Clayton-Bulwer Treaty, 1850: Avalon Project).59 Vendar je že ob

samem podpisu ta sporazum naletel na vrsto kritik, saj določene struje podpornikov

Monrojeve doktrine v ZDA niso videle nikakršne potrebe po sodelovanju ZDA s katerokoli

evropsko silo pri izgradnji za ZDA tako pomembnega projekta. V 70-ih letih 19. stoletja so

Francozi začeli sami graditi panamski prekop, s čimer se je pojavila nova geopolitična grožnja

ZDA, saj bi francoski prekop pomenil (ponovno) utrditev Francije v Srednji Ameriki, hkrati

pa bi evropska sila nadzirala ključno pomorsko komunikacijo v regiji, kar za Američane

nikakor ni bilo sprejemljivo. In kot kaže je bila tokrat »usoda« res na strani ZDA, saj so

zaradi neugodnih tropskih razmer in velike smrtnosti delavcev zaradi malarije in rumene

mrzlice, Francozi projekt opustili.

57 Atole otočja Midway je leta 1859 odkrila ameriška mornarica. 58 Sporazum Clyton-Bulwer iz leta 1850 (LaFeber, 1994: 174). 59 Convention Between the United States of America and Her Britannic Majesty, 19. april 1850, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/diplomacy/britian/br1850.htm

66

Vendar je ta izkušnja ameriško elito naučila pomembne geopolitične lekcije, da je

ravno nadzor celotnega karibskega območja in izgradnja panamskega prekopa ključni

geopolitični interes ZDA v prihodnje. Veliki španski karibski otoki Kuba (kjer je leta 1868

prišlo do vstaje upornikov proti Špancem), Santo Domingo (danes Dominikanska republika)

in Portoriko60 so se kmalu znašli na seznamu želja ameriškega ekspanzionizma, do katerega

zaradi volje Kongresa ni prišlo vse do konca stoletja. So pa ZDA v Latinsko Ameriko

vseskozi širile svoje gospodarske interese, oziroma kot je leta 1890 poudaril novi ameriški

zunanji minister, »so ZDA dosegle točko, ko morajo razširiti območje svoje trgovine« (Blaine

v LaFeber, 1994: 175). Leta 1889 je bila sklicana prva Ameriška mednarodna konferenca, na

kateri so se dogovorili o izgradnji panameriške prometne žile, katere (za ZDA) glavni pomen

je bila vzpostavitev komunikacije med Severno in Južno Ameriko (s katero bi povečali

trgovino) ter tudi izgradnja železnice prek Paname, s katero bi Veliki Britaniji (ali katerikoli

drugi evropski sili) preprečili poskuse enostranske gradnje prekopa. Konferenca je bila

uspešna, saj se je izvoz ZDA v Brazilijo povečal kar za 30-krat, korporacija United Fruit

Company pa je začela iz Kostarike (katere celotno gospodarstvo in s tem tudi politika je bila v

njenih rokah) svoje lovke širiti v ostale države Srednje Amerike (LaFeber, 1994: 176).

c) Začetek nastanka ameriške »pacifiške ceste« v Azijo in ponovno srečanje z evropskimi

tekmeci

Prvi steber ameriške transpacifiške pomorske poti predstavlja že omenjena priključitev

atolov Midway, takoj po državljanski vojni. S priključitvijo Aljaske so ZDA razmišljale o

vzpostavitvi glavne pomorske povezave med Ameriko in Azijo mimo Aleutov in Beringovega

morja, a so se kljub temu, da bi bila ta komunikacija najkrajša, zaradi slabih zimskih

vremenskih razmer odločili za pot mimo Havajev. Interese na Havajih so imeli tudi Francozi

in Britanci predvsem zaradi pomembne strateške lege in sladkorne industrije. Vprašanje

statusa Havajev se je zapletlo leta 1843, ko so Francozi in Britanci Američanom predlagali, da

bi Havaje razglasili za neodvisno državo,61 kar so ZDA gladko zavrnile in celo zagrozile z

aneksijo otočja. Leta 1881 je zunanji minister Blaine Havaje razglasil za »ključni del

ameriškega proizvajalnega in trgovskega sistema« (Blaine v LaFeber, 1994: 178), havajska

60 Strateško pomemben je tudi otok Jamajka, ki ga je v tem obdobju nadzirala Anglija. 61 Havajskemu otočju je v tem obdobju vladala dinastija Kamehameha, ki je pod kraljem Kamehameho III leta 1840 sprejela svojo ustavo in se razglasila za kraljevino. V nadaljnjih desetletjih so ameriške gospodarske združbe pridobivale vedno večji vpliv na Havajih in leta 1887 je belska Havajska liga kralju Kalakui vsilila podpis nove ustave (ki se zaradi načina, kako je nastala imenuje kar »bajonetna ustava«), s katero je havajski kralj izgubil oblast, havajsko prebivalstvo večinski del zemlje, kar 75% avtohtonega prebivalstva pa je izgubila volilno pravico, ki je zdaj postala privilegij belih Američanov. Po smrti Kalakue je leta 1891kraljica Liliuokalani poskusila prevzeti oblast in ponovno spremeniti ustavo, a jo je ameriška havajska elita leta 1893 ponovno odstranila in vzpostavila »začasno oblast«, ki je leto kasneje razglasila Republiko Havaji, kraljica Liliuokalani pa se je protestno odrekla kroni (http://www.hawaii-nation.org/moolelo.html).

67

(belska) elita pa se je tudi sama zavzemala za sklenitev dvostranskega gospodarskega

(sladkornega) sporazuma z ZDA in jim kot stimulacijo celo ponudila mornariško bazo Pearl

Harbor. Kljub temu, da je havajska sladkorna industrija propadla v 90-ih letih 19. stoletja

(zaradi kubanske sladkorne industrije) in da so ZDA izgubile gospodarske interese na

Havajih, pa se njihovi geopolitični interesi niso prav nič zmanjšali. Vendar je do priključitve

Havajskega otočja prišlo šele leta 1898 z novim ameriškim predsednikom in s pojavom nove

nevarnosti ameriškemu geopolitičnemu položaju, tokrat s strani Japonske.

Naslednjo odskočno desko ZDA v Pacifiku je predstavljalo rajsko otočje Samoa,

poseljeno s Polinezijci, ki je že vrsto let veljalo za pomembno »počivališče« trgovskih ladij. V

70-ih letih 19. stoletja so interes po priključitvi otočja Samoa pokazali tudi Britanci in Nemci,

kar je poskušal preprečiti ameriški poveljnik bojne ladje Meade, ki je leta 1871 s svojim

ladjevjem prispel na Samoo in otočanom ponudil ameriško zaščito v zameno za bazo Pago

Pago. Čeprav Kongres njegovega dogovora ni potrdil, je bil zelo podoben sporazum sklenjen

leta 1878, s tem je omenjena baza vseeno prišla pod ameriško sfero vpliva.

Na azijski celini je ameriški zunanji minister Seward z obiskom na Japonskem leta

1863 in v Koreji leta 1868 poskušal pridobiti ugodne koncesije za ameriška podjetja, kjer je

že obstajala močna konkurenca Velike Britanije, Francije in še posebej Japonske, ki se je hitro

industrializirala in začela graditi svoj imperij (LaFeber, 1994: 181). Do sporazuma s Kitajsko

je prišlo leta 1868, ko so ZDA obljubile, da se ne bodo vmešavale v kitajske »notranje«

zadeve (predvsem so s tem mislili gradnjo železnic, kot osnovo gospodarskega kolonialnega

sistema) in sta se državi dogovorili o prosti medsebojni migraciji. Za razliko od drugih držav,

so se ZDA na Kitajskem zavzemale predvsem za uresničevanje politike »odprtih vrat«, s

katero bi Kitajska ameriškemu gospodarstvu omogočala trgovanje na kitajskih tleh. ZDA niso

imele na Kitajskem nikakršnih ozemeljskih apetitov in so za razliko od drugih kolonizatorjev

svoje interese poskušale doseči predvsem s sodelovanjem in ne s prisilo. Kot je dejal Anson

Burlingame, zastopnik Kitajske v pogajanjih z ZDA, so s sporazumom iz leta 1868 »Kitajski

prvič pustili proste roke pri urejanju njenih zadev« ... »za razliko od drugih, ki so jo hoteli

pokristjaniti s smodnikom« (Burlingame v LaFeber, 1994: 181).

Na drugi strani so ZDA postajale vedno bolj zaskrbljene nad rastjo moči Japonske,

otoka, ki je bil skoraj povsem odvisen od azijske celine, še posebej od izredno bogate kitajske

province Mandžurije. Hkrati je imela Japonska vitalne varnostne interese v Koreji, saj je ta

predstavljala obrambni zid otoka pred Kitajsko, tako da je v začetku 70-ih leti 19. stoletja

Japonska priznala korejsko neodvisnost od Kitajske in s tem nakazala v katero smer se bodo v

prihodnje osredotočili njeni geopolitični interesi. S tem so postopno postajala ogrožena tudi

ameriška prizadevanja po doseganju »odprtih vrat« na Kitajskem.

68

Vendar so z »zaprtjem vrat« ameriškemu gospodarstvu na Kitajsko grozile tudi

evropske sile, predvsem Velika Britanija, Francija, Nemčija in Rusija, ki so si prizadevale

neposredno zasesti in kolonizirati Kitajsko in si njeno ozemlje razdeliti na sfere vpliva.

Rusija, ki je po industrijskem razvoju močno zaostajala za svojimi evropskimi tekmeci, se je

zavedala, da v gospodarski tekmi, ki bi jo prinesla odprta vrata na Kitajsko, ne bo mogla

preživeti, zato je njena strategija temeljila na poskusu ozemeljske zasedbe čim večjega dela

Mandžurije in zagotovitvi njegove povezanosti s centrom ruske moči na zahodu, kar so

kasneje dosegli z izgradnjo transsibirske železnice. Kot je že pred leti napovedal »Kissinger

19. stoletja« Seward, je do dejanskega soočenja ruskega in nastajajočega ameriškega imperija

prišlo na Kitajskem in nekompatibilnost njunih interesov je povzročila močno ohladitev

medsebojnih odnosov. Do konca 19. stoletja je prišlo do podpisa sporazuma med ZDA in

Veliko Britanijo, s katerim sta se obe državi dogovorili glede medsebojne pomoči pri

zagotovitvi odprtih vrat na Kitajskem, hkrati je Velika Britanija dokončno priznala ameriško

dominantnost v zahodni polobli. Kot je nekoliko kasneje dejal ameriški predsednik Theodore

Roosevelt, je s tem sporazumom »angleško govoreči svet postal bolj povezan kot kadarkoli

prej« (Roosevelt v LaFeber, 1994: 184), iz njegove misli pa je razbrati tudi dejstvo, da se je

na eni strani Velika Britanija dokončno začela zavedati propadanja svojega pomorskega

imperija ter na drugi strani, da se je začelo slutiti dobo vzpona ZDA kot globalne (pomorske)

sile, torej dobo ameriškega imperializma.

4.6 OBDOBJE AMERIŠKEGA IMPERIALIZMA

a) Vzroki in pogoji za vzpon ameriškega imperializma

Ameriški popis prebivalstva iz leta 1890 je pokazal, da so se ZDA dokončno utrdile na

pacifiški obali, s tem ko se je število prebivalstva na zahodu končno uravnotežilo z vzhodom

(Montgomery, 2000: 361). Kot je ugotovil ameriški zgodovinar Frederick Turner, je ameriška

»zahodna meja dokončno izginila« in z njo se je zaključila tudi štiristoletna doba ameriške

zgodovine. Kakšna bo prihodnost te dežele, je bilo odvisno predvsem od njene ekonomske

moči, saj po njegovem mnenju ravno ta določa in pogojuje politično moč države (Turner v

LaFeber, 1994: 185). Hkrati se je v ZDA že čutilo potencialno gospodarsko krizo, saj je

ameriški trg postajal premajhen za zahteve ameriških korporacij. Stoletje prizadevanj ZDA po

manifestiranju svoje očitne usode po poselitvi celotnega severnoameriškega kontinenta se je

zaključilo z »utesnjenostjo« ZDA na »otoku« sredi dveh svetovnih morij in med skrajnima

obalama Evrazije. Nobena država v sodobni zgodovini ni dosegla takšnega vzpona, kot so ga

dosegle ZDA v obdobju 1776-1900.

69

Vplivni ameriški vojaški strateg in zgodovinar Alfred Thayer Mahan je leta 1890 izdal

svoje najpomembnejše delo62, v katerem je preučeval vzpon in padec Velike Britanije kot

pomorske sile. Trdil je, da gredo ZDA po zelo podobni poti kot pred njimi Velika Britanija in

da imajo velike možnosti postati globalna pomorska sila. Zato je zagovarjal stališče, da ZDA

potrebujejo globalno zunanjo politiko, ki bi temeljila na pomorski moči ter močno vojaško

mornarico, s katero bi nadzirale pomembne pomorske poti in zagotavljale varnost ameriškim

trgovskim ladjam. Ameriška vojna in trgovska mornarica sta dobili nalogo uresničevanja

novega vitalnega geopolitičnega interesa ZDA, iskanja novih trgov in širjenja ameriškega

gospodarstva vanje (Kissinger, 1994: 39). Po Mahanovem mnenju bi morale ZDA zgraditi

prekop v Panami ter z mornarico doseči nadzor nad Karibi in Havaji (Mahan v LaFeber,

1994: 186). S tem bi postavili temelj vzpona ZDA kot pomorske sile in bi začeli »graditi«

glavno pomorsko komunikacijo za pohod ameriškega gospodarstva na azijske trge. Ameriška

predsednika McKinley in za njim Roosevelt sta njegove »nasvete« spremenila v uradno

zunanjo politiko ZDA. Ameriška vojaška mornarica, ki je leta 1883 imela vsega 90 ladij, od

katerih je bila skoraj polovica lesenih, se je z vladnimi subvencijami jeklarskim korporacijam

(predvsem Betlehem Steel in Carnegie Steel) do konca stoletja spremenila v moderno

globokomorsko vojaško floto, ki je hitro začela dosegati prej neulovljivo mornarico britanske

kraljevine (LaFeber, 1994: 186).

b) William McKinley in doba ameriškega imperializma

Za prvega ameriškega »imperialističnega« predsednika velja William McKinley,63

veteran ameriške državljanske vojne, pod vodstvom katerega je industrializirana Amerika

poskušala industrializirati tudi ostale dele sveta. Začelo se je na karibskem otoku Kuba, kjer

so imeli Američani ozemeljske apetite že od 50-ih leti 19. stoletja, ko so jo želeli priključiti

Uniji, da bi Španiji preprečili ustanovitev še ene »črne republike« (tj. države osvobojenih

sužnjev), poleg Haitija in Santo Dominga (Stephanson, 1995: 64). Leta 1868 se je na Kubi

začela vstaja proti Španiji, ki je trajala dobri dve desetletji. Do leta 1895 je upornikom uspelo

nadzirati dovolj ozemlja, da so razglasili svojo vlado. ZDA so zagovarjale kubansko

avtonomijo, saj jim propadajoči španski imperij ni več predstavljal večje vojaške grožnje,

hkrati pa so želeli zavarovati ameriške posesti na Kubi, za varnost katerih naj bi bila

odgovorna prav Španija, a te vloge proti upornikom ni opravljala. Ker se Španija ni želela

odreči še tistemu malemu ozemlju, ki ji je ostalo v Ameriki, je na Kubo poslala 150.000

vojakov, da bi upor zatrli (Montgomery, 2000: 372). ZDA so njihov korak videle kot grožnjo

svojim gospodarskim interesom na otoku, saj bi vojna potencialno lahko uničila ameriško 62 Alfred Thayer Mahan, The Influence of Sea Power upon History, 1660-1783. 63 William McKinley (1843-1901).

70

gospodarsko infrastrukturo. Z uporabo množičnega tiska in pojavom prvih množičnih

časnikov, je ameriški predsednik McKinley javnost in Kongres prepričal, da je kubanska kriza

potencialno zelo nevarna za ZDA. Leta 1897 so v havansko pristanišče poslali ameriško

vojaško ladjo Maine, da bi neposredno z vojaško silo zaščitili ameriške državljane in njihovo

lastnino tam. Ponoči 15. februarja je na ladji odjeknila močna eksplozija, ki je povzročila

potop ladje Maine in smrt 250 članov njene posadke (LaFeber, 1994: 197). Čeprav so kasneje

(leta 1976) odkrili, da je eksplozijo najverjetneje povzročila napaka v strojnici, so Američani

za tragedijo obtožili španske vohune in incident uporabili kot povod za vojno (Trask, 1997).

Leta 1898 je prišlo do vstaje proti Špancem tudi na pacifiškem otočju Filipinih, ki leži

na strateško pomembni točki ob obali jugovzhodne Azije. McKinley in še posebej njegov

sodelavec Theodore Roosevelt (ki je bil tedaj na položaju namestnika ministra za mornarico)

sta se zavedala, da je filipinski upor priložnost, ki se jo izplača izkoristiti, saj bi bila vojaška

baza tako blizu azijske celine velika geopolitična prednost. Američani so vojaško bazo blizu

Kitajske potrebovali še toliko bolj po letu 1895, ko je Japonska vojaško porazila Kitajsko in

zasedla južni del Mandžurije. Ta provinca je bila tako razdeljena na severni del, ki ga je

nadzirala Rusija in južni del, ki je bil skoraj popolnoma pod japonskim nadzorom (del

ozemlja so nadzirali Nemci, ki so uspeli zadržati Japonce), kar je zelo ogrozilo ameriško

politiko odprtih vrat, ki so jo poskušali zagotoviti in ohraniti (Trask, 1997).

Obkrožen z dvema krizama je predsednik McKinley od Kongresa zaprosil 50

milijonov dolarjev za mobilizacijo vojske in pripravo mornarice na spopad. Predsednik se je

zavedal, da vojne ne sme predstaviti kot osvajalne, saj je Kongres ne bi odobril, ker je

nasprotoval nadaljnji ozemeljski širitvi ZDA (Montgomery, 2000: 374). Kompromis je

dosegel republikanski senator Henry Teller, ki je predlagal, da ZDA lahko vojaško

posredujejo v tujini, če bi s tem obranili ameriške gospodarske interese in ne bi poskušali

priključiti novih ozemelj (predlog je postal znan kot »Tellerjev amandma«) (LaFeber, 1994:

204). S tem je uporaba oboroženih sil postala orodje ameriškega predsednika za doseganje

gospodarskih interesov v tujini in za opravičevanje agresivne zunanje politike z nacionalnimi

interesi ZDA.

ZDA so na Kubo s Floride poslale 16.000 rednih vojakov in 180.000 prostovoljcev ter

tri najnovejše bojne ladje, od katerih je ena v dveh mesecih prepotovala iz severnega Pacifika

mimo Ognjene zemlje v Atlantik in nato Karibe in s tem samo potrdila potrebo po izgradnji

prekopa v srednji Ameriki (LaFeber, 1994: 207). Američanom je uspelo obkoliti špansko

mornarico, ki se je nahajala v zalivu Santiago in ob poskusu preboja ameriške blokade je

dvanajst ameriških ladij popolnoma uničilo špansko ladjevje. Medtem so se ameriški vojaki

izkrcali blizu mesta Santiago in ga kmalu tudi zasedli. Ameriški mornarici je uspelo poraziti

71

tudi špansko mornarico pri Filipinih, saj njene lesene ladje niso bile kos jeklenim bojnim

ladjam ZDA.

Zemljevid 13: Ameriško-španska vojna 1898 – Kuba in Filipini (vir: LaFeber, 1994: 204-206)

Z uničenjem španske mornarice pri Kubi in Filipinih je Španija postala le še navidezna

kolonialna sila v Ameriki in v Pacifiku, ki ZDA in njenih interesov ni več mogla ogrožati. So

pa novo grožnjo začeli predstavljati Japonci, ki so junija 1898 poslali svoje ladjevje proti

Havajem, katerih četrtino prebivalstva so predstavljali Japonci (Trask, 1997). Kljub temu, da

se je Kongres branil aneksije Havajev (zaradi konkurenčne trgovine s sladkorjem), ga je

predsednik McKinley uspel prepričati, da je priključitev Havajev nujna, če se ZDA želijo

izogniti vojni z Japonsko in če želijo vzpostaviti trajne gospodarske stike z Azijo. Dva meseca

kasneje so Havaji postali del ameriškega ozemlja, Japonska pa glavni tekmec ZDA na

Pacifiku (Treaty of Peace Between the United States and Spain, 1898: Avalon Project).64

V treh mesecih leta 1898 je ZDA uspelo doseči tisto, kar so evropske sile zaman

poskušale več kot stoletje. S krvnim davkom 2.900 vojakov (od katerih jih je 2.500 umrlo

zardi bolezni in ne v boju) in z 250 milijoni dolarjev je ZDA uspelo doseči nadzor nad Karibi

in Pacifikom in s tem postati svetovna velesila (LaFeber, 1994: 209). Še vedno ni bilo rešeno

kubansko vprašanje, saj še vedno ni bila povsem jasna usoda Kube po porazu španske vojske.

Po mnenju McKinleya so bili »bosonogi kubanski vojaki« dobri gverilci, a niso bili sposobni

vladati sami sebi. Kubanska neodvisnost za ZDA tako ni bila opcija, prav tako je bilo

64 Treaty of Peace Between the United States and Spain, 1898, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/diplomacy/spain/sp1898.htm

72

praktično nemogoče pričakovati, da bo ameriški Kongres dovolil aneksijo tega karibskega

otoka (LaFeber, 1994: 209). Američani so se zato odločili na posredno vodenje kubanskih

zadev, tako da so leta 1900 Kubancem »pomagali« oblikovati ustavo. Ključne točke novih

ameriško-kubanskih odnosov65 so bile, (1) da imajo ZDA pravico kadarkoli posredovati na

Kubi, da bi zaščitili njeno »neodvisnost«, (2) da je treba zmanjšati kubanski dolg do

evropskih držav, da ga te ne bodo uporabile kot izgovor za posredovanje na Kubi, (3) da bodo

ZDA z velikimi investicijami poskušale stimulirati kubansko gospodarstvo in (4) da bodo

ZDA za 99 let dobile v najem in upravljanje pomorsko oporišče Guantanamo Bay (LaFeber,

1994: 210), kar je bilo leta 1903 dogovorjeno v posebnem sporazumu (Agreement Between

the United States and Cuba for the Lease of Lands for Coaling and Naval stations, 1903:

Avalon Project).66 S tem dejanjem je Kuba praktično izgubila svojo suverenost in

neodvisnost, ZDA pa so pridobile nov trg za svoje gospodarstvo (izvoz na Kubo se je povečal

s 27 milijonov dolarjev leta 1897 na 300 milijonov dolarjev leta 1917) ter pomembno

mornariško oporišče, ki je ZDA omogočalo nadzor celotnega območja Karibov.

Po senzacionalni zmagi admirala Georga Deweya v zalivu Manila na Filipinih je

predsednik McKinley v tem videl izredno priložnost, da si prisvoji vsaj pristanišče v Manili

(Montgomery, 2000: 376). Tu se je pojavila geopolitična dilema, saj bi morali »s

priključitvijo Manile, priključiti celoten otok Luzon, s priključitvijo otoka Luzon pa tudi vse

ostale filipinske otoke« (kar je skupaj znašalo kar okoli 300.000 km2 ozemlja), na drugi strani

si ZDA niso želele ukvarjati z revolucijo tako daleč od doma, saj so se filipinski gverilci borili

proti Špancem že dolgo pred letom 1898 (LaFeber, 1994: 214). Na pariških pogajanjih je

McKinley Špancem vseeno ponudil 20 milijonov dolarjev za »odkup« Filipinov, predvsem

zaradi pomembne geopolitične lege otočja, da bi drugim evropskim silam preprečili da na

otok vskočijo namesto ZDA ter tudi zaradi prepričanja, da Filipinci niso zreli za vodenje

lastne države.

Ta ameriška odločitev je privedla do vstaje Filipincev, ki so leta 1899 razglasili

Filipinsko republiko ter do triletne vojne, v kateri je imela ameriška vojska (skupaj 120.000

mož) 6.000 žrtev, filipinski uporniki so izgubili 15.000 vojakov, ubitih je bilo tudi 200.000

filipinskih civilistov (LaFeber, 1994: 215). Leta 1900 je vodenje ameriške vojske na Filipinih

prevzel general Arthur MacArthur (oče znanega veterana druge svetovne vojne generala

Douglasa MacArthurja), ki se je povezal z bogato filipinsko elito, s pomočjo katere mu je

uspelo spopade umiriti do leta 1913. Kljub temu, da je filipinska revolucija trajala še dolgo v

65 Ki so neposredno izhajajli iz nove kubanske ustave ter ameriško-kubanskega sporazuma. 66 Agreement Between the United States and Cuba for the Lease of Lands for Coaling and Naval stations, 1903, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/diplomacy/cuba/cuba002.htm

73

20. stoletje, so Filipini ves ta čas služili kot nekakšen »ameriški Hong Kong« ter predstavljali

center ameriške trgovine s Kitajsko, Korejo, takrat še francosko Indokino in Indonezijo. Iz

povsem geopolitičnega vidika je otočje Filipinov s svojo lego tik ob azijski obali predstavljalo

pomembno odskočno desko v Azijo in glavni steber zagotavljanja politike odprtih vrat na

Kitajsko.

c) Kitajski nacionalizem in ogroženost ameriških »odprtih vrat« na Kitajskem

Kitajska država je bila proti koncu 19. stoletja razpeta med evropske sile, ki so želele

neposredno kolonizirati njeno ozemlje (predvsem Rusija in Nemčija) in evropske sile, ki so si

želele zagotoviti nemoten dostop na kitajski trg, torej politiko »odprtih vrat« (predvsem ZDA

in Velika Britanija). Kljub temu, da se je v obdobju 1895 do 1900 ameriški izvoz na Kitajsko

povečal kar za štirikrat, je skupaj predstavljal le en do dva odstotka celotnega ameriškega

izvoza (Montgomery, 2000: 389). Vendar so bili ameriški interesi na Kitajskem predvsem

dolgoročni, saj so na eni strani računali na dolgoročno izkoriščanje kitajskega gospodarskega

potenciala, ki je že tedaj predstavljal več sto milijonski trg, na drugi strani so ZDA s politiko

moči želele doseči ugodno ravnovesje med Kitajsko in evropskimi kolonizatorji, kar bi jim

omogočalo trajnost politike odprtih vrat. ZDA so želele s strategijo »deli in vladaj« prav tako

vzpostaviti svojo sfero vpliva na Kitajskem ter preprečiti, da bi Kitajski vladala le ena

evropska sila, ali še huje, da bi si Kitajska vladala sama. Ogromni potencial Kitajske je dobro

povzel ameriški zunanji minister John Hay v svoji misli, da »kdor razume Kitajsko, drži v

svojih rokah ključ svetovne politike za nadaljnjih 500 let« (Hay v LaFeber, 1994: 219). Hay

je drugim evropskim silam na Kitajskem predlagal (predvsem Rusiji in Nemčiji, ki sta

neposredno kolonizirali dele kitajske Mandžurije), da si Kitajsko medsebojno razdelijo na

sfere vpliva, v katerih bo vsaka država imela pravico graditi svoja komunikacijska omrežja,

hkrati pa bi za vse sfere vpliva veljale enake (kitajske) carine in druge ekonomske obveznosti.

Iz geopolitičnega vidika je bila za ZDA ta rešitev briljantna saj bi z njo vzpostavili nekakšno

ravnovesje med državami, ki bi bile hkrati prisiljene »igrati« po istih pravilih. Kljub temu, da

je Hay od drugih evropskih držav dosegel le tiho soglasje, pa je ZDA omogočil odprta vrata

in s tem vse kar so si takrat želeli.

74

Zemljevid 14: Kitajska razdeljena med evropske kolonizatorje (vir: LaFeber, 1994: 223)

Leta 1899 je tajna organizacija kitajskih nacionalistov (zahodnjaki so jih imenovali

»boksarji«) začela z vstajo proti tujcem, predstavnikom tujih držav in kitajskim kristjanom,

katere glavni cilj je bil izgon tujcev iz Kitajske. Do pojava kitajskega nacionalizma in

boksarske vstaje je prišlo kot posledica ekonomskega izkoriščanja Kitajske s strani tujcev ter

zaradi ponižanja, ki ga je Kitajska doživela po vojaškem porazu v dveh »opijskih« vojnah

proti Britancem (v letih 1839-1842 in 1856-1860) in vojni proti Japonski (1894-1895). Vstaja

je dosegla vrhunec leta 1900, ko je boksarjem uspelo zasesti kitajsko prestolnico Peking in

obkoliti četrt, kjer so se nahajala tuja predstavništva. Kljub temu, da je vladajoča kitajska

dinastija Manču boksarje javno obsodila, pa je vstajo izkoristila za zaprtje svojih pristanišč za

tujce in s tem poskusila omejiti njihov vpliv na Kitajskem. Za zavarovanje svojih državljanov

75

in lastnine na Kitajskem so Rusija, Velika Britanija, Japonska, Nemčija, Francija in ZDA v

oblegano prestolnico poslale svoje vojake (Američani so poslali 5.000 svojih vojakov s

Filipinov), ki so mesto »osvobodili« in ga nadzirali do podpisa mirovnega sporazuma leta

1901, s katerim so Kitajsko prisilili v plačilo nastale škode. Nekateri kolonizatorji so v

zameno za denarno odškodnino sprejeli gospodarske koncesije ali pravice za namestitev

svojih oboroženih sil na Kitajskem za varovanje koridorja med Pekingom in obalo (Esherick,

1988).

Upoštevajoč, da je v obdobju 1870 do 1900 Velika Britanija ozemlje svojih kolonij

povečala za 12 milijonov km2, Francija za 9 milijonov km2, Nemčija za 2,6 milijona km2 in

ZDA le za 320.000 km2 (LaFeber, 1994: 226) lahko to obdobje (napačno) označimo za

neuspeh ameriške zunanje politike in geopolitike. Vendar moramo upoštevati, da je ZDA v

tem obdobju uspelo z minimalno uporabo vojaške sile pomiriti Kitajsko in konstantno

vzdrževati ravnotežje med tujimi silami na njenem ozemlju. ZDA niso imele namere

osvajanja novih ozemelj, ampak pridobivati nove trge. McKinley zato velja za predsednika, ki

je ZDA pripeljal v ekskluziven klub svetovnih sil, ki so lahko svoje življenjske interese

dosegale z manipuliranjem drugih svetovnih sil z uporabo diplomacije, podprte z močno

vojsko in gospodarstvom, kar velja za eno od glavnih značilnosti imperijev. S predsednikom

Theodorjem Rooseveltom so ZDA dejansko postale imperialna sila, saj jih je on popeljal v

dobo, katere duh je najbolje označil vodja demokratov Henry Watterson v svoji misli, da so

ZDA leta 1898 »iz naroda trgovcev postale narod bojevnikov« ... »da se jim je uspelo izogniti

pastem socializma s politiko kolonizacije in osvajanj (kot pred njimi Veliki Britaniji)« ... »in

da kljub temu, da gredo ZDA verjetno po poti usode rimskega imperija, je to vseeno bolje,

kakor da bi se predali anarhiji« (Watterson v LaFeber, 1994: 226).

d) Doba Theodora Roosevelta

»Ameriški aristokrat« Theodore Roosevelt67 velja za prvega predsednika ZDA po John

Quincy Adamsu, za katerega bi lahko rekli, da hkrati pooseblja vlogo predsednika države in

intelektualca (Montgomery, 2000: 394). Njegovo življenje in predsedovanje je bilo polno

nasprotij, saj je bil na eni strani izredno razgledan in izobražen, na drugi samozvani socialni

darvinist, katerega izjave so nemalokrat mejile na rasizem (LaFeber, 1994: 233). Vojaške

izkušnje si je pridobil v »indijanskih vojnah«, njihove cilje opravičeval z izjavo, da Indijanci

niso nič več kot navadne zveri.

67 Theodore Roosevelt - 1858-1919.

76

Njegova zunanja politika je bila tako zelo podobna notranji in je včasih za zunanje

opazovalce delovala pretirano agresivno in arogantno. Kljub vsemu je bil ravno Theodore

Roosevelt tisti ameriški predsednik, ki je iz ZDA naredil imperij povsem primerljiv z

evropskimi, ki so obstajali pred njim. Roosevelt je bil prepričan, da si lahko »civilizirani

ljudje dolgoročno zagotovijo mir le s podreditvijo neciviliziranih (torej neindustrializiranih

op. av.) ljudi« (Roosevelt v LaFeber, 1994: 233). Nasprotoval je reakcionizmu, ki ga je videl

v carski Rusiji in cesarski Nemčiji in bil zagrizen zagovornik boja proti kakršnikoli revoluciji,

saj bi te potencialno lahko destabilizirale razmere v bližini ZDA in s tem ogrozile njihove

interese. Po Rooseveltovem mnenju je bila naloga superiorne anglosaksonske civilizacije, da

organizira, demokratizira in industrializira »barbare«, ki so obkrožali ZDA. Pod vplivom

socialnega darvinizma, ki je bil v njegovem času zelo popularen, je Theodore Roosevelt v

zunanji politiki ZDA videl poslanstvo in odgovornost, da zagotavlja red in mir v Latinski

Ameriki in da brani ameriške trge v tujini ter ameriško sfero vpliva. In za vzdrževanje reda in

miru je bil Roosevelt pripravljen iti tudi v vojno (LaFeber, 1994: 235).

Rooseveltovo dobo označuje preusmeritev ameriških geopolitičnih interesov iz

ozemeljske ekspanzije v iskanje novih trgov in širjenje njihove sfere vpliva. Njihov glavni cilj

in namen je bilo doseči »stabilnost« mednarodnega okolja in ameriške sfere vpliva, da bi v

njej ZDA lahko v miru prosperirale. Prav tako so neposredno uporabo oborožene sile za

doseganje nacionalnih interesov zamenjale velike gospodarske investicije v tujino, ki so se z

0,7 milijard dolarjev leta 1897 zvišale na 2,5 milijard dolarjev leta 1907 in dosegle 3,5

milijard dolarjev leta 1914, torej so se povečala kar za petkrat (LaFeber: 1994: 236). Večina

investicij je bila namenjena Latinski Ameriki in Kanadi, okoli petina Evropi in le okoli pet

odstotkov Aziji. Ta podatek je pomemben predvsem zato, ker nakazuje v katero smer se je

nagibala glavnina ameriških interesov. Ameriška neposredna »soseščina« je bila pod vplivom

Monrojeve doktrine še vedno najpomembnejša, a so si ZDA že prizadevale povečati svojo

prisotnost v Aziji, predvsem na Kitajskem (Montgomery, 2000: 401).

Za obdobje predsedstva McKinleya in Roosevelta je značilno to, da je v njej prišlo do

konflikta med predsednikom in ameriškim Kongresom, saj je bil po Rooseveltovem mnenju

Kongres prevelik, da bi lahko dovolj hitro reagiral na spremembe v mednarodnem okolju.

Zunanjo politiko bi moral tako voditi predsednik sam (Roosevelt v LaFeber, 1994: 237),

začetek te prakse je izviral v nedavnem širjenju vpliva na Havaje, Filipine in Kostariko, pri

kateri je ameriški predsednik, kot vrhovni poveljnik oboroženih sil, uporabo vojaške sile pred

Kongresom opravičeval s potrebo po branjenju življenjskih interesov ZDA. V določenih

primerih pa se je Kongresu

77

povsem izognil s sklenitvijo »predsedniškega sporazuma« z drugimi državami. Bistvo

predsedniškega sporazuma je v tem, da je politično zavezujoč kljub temu, da ga Kongres ne

potrdi, a je zato časovno omejen s trajanjem predsedniškega mandata. V določenih primerih je

doba štirih ali osmih let bila povsem dovolj, da je predsednik brez Kongresa uresničeval

»ameriške nacionalne interese«. Kot je trdil Roosevelt sam, je ameriški predsednik »le

služabnik ljudstva in mora delovati po volji ljudstva, a je hkrati tudi njegova pravica in

dolžnost, da naredi vse za dobrobit naroda, če to le ne krši ameriške ustave« (Roosevelt v

Lafeber, 1994: 236). Pooblastila ameriškega predsednika so torej ujeta med ustavo in voljo

ljudstva, vse vmes pa je odvisno le od načina s katerim predsednik opravičuje svoja dejanja.

In prav to »sivo« območje je Roosevelt uporabljal za širjenje ameriške sfere vpliva v Mehiki,

Dominikanski republiki, Nikaragvi, Kubi in Kitajski.

e) Gradnja Panamskega prekopa in geopolitične posledice

Prvi večji izziv zunanje politike je za Roosevelta predstavljala izgradnja prekopa v

Srednji Ameriki. Kot sem že omenil, so ZDA leta 1850 z Veliko Britanijo podpisale

sporazum, s katerim so se odrekle enostranskim poskusom izgradnje tega strateško izredno

pomembnega prekopa. Ko so leta 1899 Britanci doživeli svoj največji vojaški poraz proti

Burom v Južnoafriški republiki, so se ZDA na čelu z Rooseveltom zavedle, da je Velika

Britanija začela propadati kot velesila kljub temu, da je leta 1902 iz burskih vojn izšla kot

zmagovalec (LaFeber, 1994: 240). To šibkost Velike Britanije so nameravali Američani

izkoristiti za preklic sporazuma, kar bi jim omogočilo, da bi se tega mamutskega projekta

lotili sami. Tako je leta 1900 prišlo do podpisa novega sporazuma med ameriškim zunanjim

ministrom Hayem in britanskim veleposlanikom v ZDA Pauncefortejem, s katerim so si ZDA

pridobile pravico do izgradnje in varovanja bodočega prekopa.

Še vedno ni bilo rešeno vprašanje lokacije prekopa. Najcenejšo koncesijo je ponujala

Nikaragva, najkrajša pot pa bi potekala prek kolumbijske province Panama, a so imeli pravice

do izgradnje prekopa tam že Francozi, ki so za odstop zahtevali znatno odškodnino 100

milijonov dolarjev (LaFeber, 1994: 241). ZDA so s pomočjo dveh lobistov (Američana

Cromwella in Francoza Bunau-Varille) zahtevano vsoto zmanjšali na 40 milijonov dolarjev,

Rooseveltu pa je uspelo leta 1903 Kongres prepričati v odkup pravic za izgradnjo prekopa ter

odkup 10 kilometrskega panamskega pasu od Kolumbije za 10 milijonov dolarjev (Hay-

Bunau-Varilla Treaty, 1903: Avalon Project).68 Prebivalci Paname so nastalo situacijo

izkoristili za začetek boja za osamosvojitev od Kolumbije, s čimer se je pojavila nova

geopolitična priložnost za ZDA. Američani so tako Panami priznali in zagotavljali »titularno

68 Hay-Bunau-Varilla Treaty, 1903, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/diplomacy/panama/pan001.htm

78

neodvisnost«, tja pa nato namestili svojo vojsko, kolumbijsko oblast pa pomirili s 25

milijonsko odškodnino. Iz geopolitičnega vidika so ZDA secesijske težnje Panamčanov

izkoristili za vzpostavitev majhne državice v Srednji Ameriki, kjer so bile idealne razmere za

izgradnjo prekopa, s političnim pritiskom so si zagotovili dejanski nadzor nad njenimi

zadevami, hkrati so z vojaško prisotnostjo v Panami zagotavljali varnost bodočega prekopa


Ko je bil prekop leta 1914 dokončno odprt za pomorski promet, je postal očiten njegov

velik geopolitični pomen. Pomorska razdalja med pristaniščema New York in San Francisco

se je z 21.800 km zmanjšala na 8.480 km, hkrati pa se je glavna pomorska komunikacija med

Evropo in Azijo prek Amerike preusmerila v Karibe, s čimer je celoten južnoameriški

kontinent postal navidezno »odsekan« (Gaines, 1999). Panamski prekop je predstavljal

drastično skrajšanje pomorske povezave med dvema pomembnima ameriškima pristaniščema

(New York in San Francisco), pospešil ameriško trgovino z Evropo in Azijo, še povečal

pomen Karibskega območja (in predvsem njegovih velikih otokov Kube, Dominikanske

republike in Portorika), ter celotni kontinent južne Amerike dejansko spremenil v »ameriško

dvorišče« (Chaliand in Rageau, 1985: 76). Hkrati so ZDA postale še bolj občutljive na

dogajanje blizu panamskega prekopa in celotne Srednje Amerike.

Zaradi vedno bogatejših vojaških izkušenj ameriških oboroženih sil je Theodore

Roosevelt leta 1903 ukazal ustanovitev generalštaba ameriške vojske, oziroma skupnega

poveljstva kopenske vojske in mornarice (Montgomery, 2000: 398). Njegov glavni namen je

bilo planiranje skupnih operacij vseh zvrsti ameriških oboroženih sil, ki jih je zahtevalo vedno

večje vojaško posredovanje ZDA v srednji Ameriki, predvsem za zatiranje revolucionarnih

vstaj ali zaradi demonstracije ameriške vojaške moči, da bi s tem odvrnili evropske sile od

morebitnega posredovanja.

Do novega konflikta med ZDA in evropskimi silami je prišlo v Dominikanski

republiki, kjer so pod pretvezo »pobiranja dolgov« evropske sile grozile z vojaškim

posredovanjem, kar seveda niti malo ni bilo v interesu ZDA, kjer je bila Monrojeva doktrina

še vedno zelo živa. Roosevelt je bil odločen posredovati na otoku, še preden bi to lahko storili

Nemci ali Britanci in je razlog za intervencijo poiskal v »preprečevanju revolucije«, ki bi

lahko ogrozila ameriške gospodarske interese na omenjenem otoku. »Ni res, da imajo ZDA

ozemeljske apetite,« je zatrdil Roosevelt, »želimo si le soseščino v kateri vladajo stabilnost,

red in prosperiteta« (Roosevelt v LaFeber, 1994: 247). In kot nam dokazuje zgodovina, je

večina ameriških intervencij 20. stoletja sledila podobni logiki, predvsem v obdobju hladne

vojne. Z vojaško intervencijo so Američani preprečili revolucijo in evropsko intervencijo,

Dominikansko republiko pa razglasili za svoj protektorat.

79

Ker je bil delež ameriških investicij v Azijo zelo majhen (le okoli pet odstotkov

celotnih tujih investicij), je bilo povsem logično, da bodo ZDA azijskemu kontinentu

posvetile več pozornosti. Ključni geopolitični interes ZDA na Kitajskem je bila že

tradicionalna zagotovitev in vzdrževanje »odprtih vrat«, kar bi ameriškemu gospodarstvu

omogočalo neprekinjeno trgovanje s tem več sto milijonskim velikanom. Čeprav ameriške

želje na Kitajskem niso bile nič novega, pa se je skozi zgodovino spreminjala sila, ki je ZDA

poskušala preprečiti ali vsaj omejiti širjenje vpliva v Aziji.

Na prelomu stoletja za ključnega tekmeca ZDA velja Japonska, ki je leta 1904

nenadno napadla Rusijo in popolnoma uničila njeno mornarico. ZDA so v tej vojni sicer

podpirale Japonsko, saj niso želele, da bi Rusija zasedla južno Mandžurijo ter Korejo in si s

tem zagotovila dostop do toplega morja, ker bi to ZDA onemogočilo vstop na Kitajsko.

Brooks Adams (vnuk Johna Quincya Adamsa) je opozarjal, da zgodovina kaže trend selitve

finančnih centrov iz Pariza in Londona proti zahodu. V njegovem času je bilo finančno

središče sveta New York, a je trdil da se bo zelo verjetno kmalu premaknilo proti zahodu,

najverjetneje na Kitajsko.69 Zato bi morale ZDA narediti vse, da si zagotovijo dostop do

kitajskega trga in poceni kitajske delovne sile (Adams v LaFeber, 1994: 250). ZDA bi morale

obraniti odprta vrata na Kitajsko ter hkrati vzpostaviti poceni komunikacijo za trgovanje z

Azijo, ki jo je deloma že predstavljala nastajajoča pomorska komunikacija Havaji-Midway-

Guam-Filipini, nad katerimi so ZDA že imele nadzor.

Rusko-japonska vojna se je končala s sporazumom leta 1905, s katerim sta se obe

državi dogovorili o spoštovanju kitajske ozemeljske celovitosti. Kot zmagovalec vojne si je

Japonska zagotovila tudi protektorat nad Korejo in pravico do izgradnje železnic v južni

Mandžuriji. Pomembno je poudariti tudi to, da sta istočasno tajni sporazum sklenili Japonska

in ZDA, s čimer se je Japonska odrekla Filipinom, ZDA pa Koreji (LaFeber, 1994: 251).

Vendar je imela vojna med Rusijo in Japonsko tudi daljnosežne geopolitične posledice, saj je

Rusija prenehala veljati za resnega tekmeca na Daljnem vzhodu (vsaj do konca druge

svetovne vojne), ko je začela pokati pod težo notranjih bremen in grožnjo revolucije. Leta

1907 so ZDA na pot okoli sveta poslale svojo floto 16 bojnih ladij, ki so se posebej ustavile

na Japonskem in s tem demonstrirale ameriško pomorsko moč in zmožnost globalne

projekcije pomorske sile. S tem je postalo jasno, da sta nova geopolitična velikana Azije

postale Japonska in ZDA, ki so skupaj s Kitajsko predstavljali »nevarni trikotnik« (LaFeber,

1994: 250).

69 Seveda je bila njegova napoved le delno pravilna, saj se je finančno središče deloma res premaknilo na zahod (a ne na Kitajsko temveč na Japonsko), deloma pa se je razdrobilo na več manjših centrov.

80

Zemljevid 15: Panamski prekop, ključne pomorske komunikacije in ključne pomorske geostrateške točke

81

f) William Howard Taft, konec ameriškega imperializma in obdobje »dolarske diplomacije«

Predsednika Roosevelta je nasledil njegov bivši vojni minister (angl. Secretary of War)

William Howard Taft.70 Po izobrazbi je bil pravnik, ki je v svoj kabinet ministrov vključil večinoma

pripadnike iste stroke. Znan je bil predvsem kot »rušilec koncernov« (angl. »Trust Buster«) in

zagrizen antimonopolist, ki je deloval predvsem proti velikim ameriškim korporacijam (na čelu s

Standard Oil in US Steel) (LaFeber, 1994: 257). Njegova zunanjepolitična stališča so bila zelo

podobna Rooseveltovim, saj je tudi on zagovarjal politiko odprtih vrat v Aziji in stabilnost Latinske

Amerike, s tem da je bil prepričan, da lahko z veliko denarja zagotovi oboje. Ključna razlika

Taftove zunanje politike od Rooseveltove je bila v tem, da je Taft »naboje zamenjal z dolarji« in s

tem postal začetnik ameriške politike poskusa doseganja zunanjepolitičnih ciljev z množičnimi

finančnimi investicijami, kar zgodovinarji imenujejo »dolarska diplomacija« (angl. Dollar

Diplomacy) (Montgomery, 2000: 408).

Na prvi resni preizkus je Taftova dolarska diplomacija naletela na Kitajskem, kjer sta Rusija

in Japonska gradili svoji železnici, s katerima bi notranjost povezali s pristanišči. Ameriški zunanji

minister Knox je predlagal »nevtralizacijo« vseh železnic na Kitajskem in vzpostavitev krovnega

koncerna, ki bi upravljal z vsemi železnicami in v interesu vseh tujih sil. Rusija in Japonska sta

stopili skupaj in ostro zavrnile ameriški načrt, Nemčija, Velika Britanija in Francija pa so

odgovorile z lastnim načrtom izgradnje 900 km železnice med Pekingom in pristaniščem Kanton.

Kljub temu, da so ZDA vztrajale, da se v projekt vključijo tudi ameriške banke, pa do uresničitve

tega načrta ni prišlo, saj je na Kitajskem leta 1912 izbruhnila republikanska revolucija, s katero je

bila dokončno zrušena dinastija Manču (Coble, 2004: 1). Na oblast so prišli kitajski nacionalisti, na

čelu z Sun Jat Senom, ki je vodil novo vstajo proti tujcem, ki naj bi prevečkrat ponižali in izkoristili

Kitajsko. S tem je bila ponovno ogrožena ameriška politika odprtih vrat. Taft ni obupal nad svojo

dolarsko diplomacijo in je predlagal vzpostavitev konzorcija šestih držav, ki bi novo nastali Kitajski

republiki zagotovili 300 milijonov dolarjev posojil (LaFeber, 1994: 260). Taftu ni bilo jasno, da je

bila Kitajska izgubljena in da morajo ZDA poiskati druge načine vstopa na njene trge. Bivši

predsednik Roosevelt je predlagal, da bi ZDA lahko nadzirale Kitajsko prek nadzora Japonske, ki je

že kolonizirala večji del Mandžurije ter Korejo, ki jo je anektirala leta 1910. Tafta je opozarjal, naj

proti Japonski nastopi bolj odločno in agresivno, saj bo kasneje prepozno in bodo ZDA za

zaustavitev Japonske in zagotovitev ponovnega vstopa na kitajski trg »potrebovale mornarico

veliko kot jo ima Velika Britanija in vojsko veliko kot jo ima Nemčija« (Roosevelt v LaFeber,

1994: 260). Druga svetovna vojna je kasneje dokazala, da je imel Roosevelt prav in da so ZDA za

70 William Howard Taft – 1857-1930.

82

poraz Japonske dejansko potrebovale ogromno mornarico in vojsko, poleg tega pa še dve atomski

bombi.

Rooseveltov zunanji minister Elihu Root je že leta 1906 opozoril, da je ameriško

gospodarstvo akumuliralo toliko kapitala, da je njegov notranji finančni trg postal premajhen za vse

investicije (podobno kot se je nekaj desetletij prej zgodilo, da je ameriški trg postal premajhen za

odkup vseh ameriških produktov). Ker so ZDA izgubile odprta vrata v Azijo, so se morala

množična ameriška vlaganja usmeriti v Latinsko Ameriko, kjer je stabilnost ogrožala vrsta

revolucij. ZDA so svoje »dvorišče« pomirile z neposrednim vojaškim posredovanjem (na Kubi in v

Nikaragvi, kjer je prišlo do vstaje), z velikimi finančnimi injekcijami (na primer na Haitiju) ter prek

velikih korporacij, kot je bila na primer US Fruit, ki je povsem nadzirala trgovino, bančništvo,

železniški sistem ter posledično tudi vlado Kostarike in Hondurasa (LaFeber, 1994: 262).

Zelo zanimiva za ameriške investicije je bila tudi Kanada, saj so se v letih 1901 do 1908

ameriške investicije vanjo povečale kar za štirikrat, na okoli 750 milijonov dolarjev (LaFeber, 1994:

263). Vendar je med državama kmalu prišlo do gospodarskega konflikta, saj je ameriška zaščitniška

gospodarska politika z visokimi carinami škodila kanadskemu gospodarstvu. Taft je v tem videl

priložnost in Kanadi predlagal sporazum o znižanju carin in vzpostavitvi velikanskega ameriško-

kanadskega industrijskega območja (v katerega bi bila kasneje s podobnim sporazumom vključena

tudi Mehika), od katerega bi imele korist predvsem ZDA, ki bi lahko tako ceneje uvažale kanadske

naravne vire. Kanada je predlog sporazuma zavrnila, saj je v njem videla celo možnost integracije

Kanade v ZDA. Ta ameriški predlog je zgodovinar Robert Hannigan označil kot poskus »novega

kontinentalizma« (Hannigan v LaFeber, 1994: 263), s katerim naj bi ZDA ponovno poskusile

razširiti svoj vpliv na celotnem severnoameriškem kontinentu. Zelo podobno terminologijo je več

desetletij kasneje uporabil ameriški predsednik Ronald Reagan, ki je s Kanado in Mehiko začel

pogajanja o vzpostavitvi prostotrgovinskega območja severne Amerike (znanega kot NAFTA).71

Obdobje ameriškega imperializma je trajalo slabi dve desetletji in je zajemalo mandat dveh

ameriških predsednikov. McKinleyu in Rooseveltu je uspelo ZDA vključiti v ekskluzivni klub

svetovnih sil, kar je ZDA prineslo tudi veliko novih izzivov. Kljub temu, da sta bila ključna

geopolitična cilja Američanov v tem obdobju stabilizacija Latinske Amerike in zagotovitev trajne

prisotnosti v Aziji ter da je predsedniku Rooseveltu z agresivno in militantno zunanjo politiko

uspelo doseči oba cilja, pa je v svojem kratkem mandatu neodločnost Tafta ponovno zrahljala

ameriški vpliv v svetu. Nacionalizem in revolucije, ki označujejo začetek 20. stoletja, so za ZDA

predstavljale trši oreh kot so se zavedali. Za ohranitev ameriškega vpliva v svetu je bil potreben nov

način doseganja geopolitičnih ciljev in kot je trdil bodoči ameriški predsednik Woodrow Wilson,

vzpostavitev novega svetovnega reda.

71 NAFTA – North American Free-Trade Agreement.

83

4.7 WOODROW WILSON IN NOVI SVETOVNI RED

Woodrov Wilson predstavlja predsednika, ki pooseblja politiko mednarodnega sodelovanja,

idealizma in zaščite ameriških vrednot. Kljub temu, da mu kritiki očitajo neuporabo (predvsem

vojaške) moči v doseganju zunanjepolitičnih ciljev, pa preučevanje obdobja njegovega mandata

razkrije, da je bila njegova politika bolj zapletena, kot je mogoče opaziti na prvi pogled.

Začetnik zunanje politike, ki temelji na internacionalizmu, vrednotah in širjenju demokracije

(po njem se ta politika imenuje »wilsonianizem«), je bil umirjen in vase zaprt kalvinist, ki je verjel,

da ga vodi božja volja in to prepričanje je poskušal prenesti tudi na vodenje države (LaFeber, 1994:

270). Po njegovem prepričanju je bilo širjenje demokracije po svetu božje poslanstvo, vendar pa se

po Wilsonovem mnenju demokracije ljudem ne more enostavno »dati«, ampak je za njen razcvet

potrebna dolgoročna praksa demokratičnih načel in »čaščenje« zakonov. Wilsonova najtesnejša

sodelavca, zunanji minister William Jennings Bryan in svetovalec polkovnik Edward M. House sta

zagovarjala stališče, da bi morali ameriško-britansko partnerstvo razširiti tudi na Nemčijo, da bi s

tem omejili moč Rusije, nato pa bi te tri države razdelile, razvile in stabilizirale svet (LaFeber,

1994: 273).

Mandat predsednika Wilsona sega v obdobje velikih revolucij, zato je njegovo

predsedovanje stalno nihalo med ameriškimi gospodarskimi interesi in vrednotami, med

spoštovanjem demokratičnih načel in intervencionizmom. Na Kitajskem je prekinil neuspešno

Taftovo dolarsko diplomacijo in se umaknil iz konzorcija šestih držav, ki so želele gospodarsko

stabilizirati Kitajsko. To ne pomeni, da se je odrekel Kitajski in politiki odprtih vrat, še posebej ne v

času, ko sta jo nadzirali Rusija in Japonska. Wilson je ubral drugačno pot in se je odločil zgraditi

16.000 km železnic enostransko brez sodelovanja drugih držav, pri tem se je namesto z velikimi

finančnimi korporacijami povezal z majhnimi bankirji. Ker je za to potreboval »dovoljenje«

Kitajske, je navezal stike s sinom Sun Jat Sena, saj je imel le ta legitimno pravico odločati o

kitajskih zadevah, hkrati pa je Wilson iskal predsednika, ki bo lahko zagotovil kitajsko stabilnost.

Da bi odvrnil druge sile od vmešavanja v ameriške projekte, pa je Wilson še bolj okrepil ameriško

vojaško mornarico (LaFebere, 1994: 275).

Z izbruhom vojne med državama, ki ju je Wilson želel povezati za vzpostavitev ravnotežja v

Evropi in Aziji (Veliko Britanijo in Nemčijo), se je porušila Wilsonova geopolitična vizija sveta.

Japonska je evropsko vojno izkoristila in takoj zasedla nemške kolonije na Kitajskem, Kitajski pa

vsilila ultimat znan kot »21 zahtev«, s katerimi je svoj vpliv še povečala in dobila nadzor nad reko

Jangce ter kitajsko vojsko in policijo. Ker je bila po Wilsonovem mnenju Japonska že dominantna

na Kitajskem, je njihovo dejanje le obsodil in se izognil neposrednemu soočenju z novo azijsko

velesilo. Odločil se je, da bo Japonsko poskušal nadzirati posredno prek Kitajske in evropskih sil ter

s tem zagotovil ameriško prisotnost na Kitajskem. Posledica te politike je podpis sporazuma leta

84

1917, s katerim so ZDA priznale Japonsko prevlado v južni Mandžuriji, Japonska pa je ZDA

zagotovila, da jim ne bodo »zaprli vrat«.

a) Wilsonov intervencionizem v Latinski Ameriki

Do revolucije je prišlo tudi v Mehiki. Wilson je bil prepričan, da je val revolucij po svetu

posledica »revščine, zatiranja in nezmožnosti vlad, da zaščiti svoje prebivalstvo« (Wilson v

LaFeber, 1994: 277). Obvezal se je, da bo te nesrečne države naredil demokratične, nevede pa je s

tem postal največji ameriški intervencionist do tedaj, saj so do leta 1921 pod njegovim vodstvom

ZDA vojaško posredovale v Rusiji ter v več kot pol ducatu državah Latinske Amerike. Wilson se

očitno ni zavedal dejanskih vzrokov, ki so povzročili revščino in zatiranje v latinskoameriških

državah in je zmotno verjel, da se lahko revščino bivših kolonij reši z demokratizacijo in nasilno

spremembo vrednot. Ironijo in protislovje Wilsonove zunanje politike ponazarja misel, da je bila za

ohranjanje »Wilsonovega« miru potrebna vojna (LaFeber, 1994: 277).

Leta 1910 je prišlo do upora proti diktatorju Porfiriu Díazu, ki je Mehiki vladal že dobra tri

desetletja. Vstaja je prekinila obdobje mehiške stabilnosti, kar je v ZDA povzročilo zaskrbljenost

nad varnostjo ameriških gospodarskih interesov v tej državi, predvsem dveh milijard dolarjev

ameriških investicij, nadzorom bogatih mehiških naftnih vrelcev ter kmetijskih zemljišč v Mehiki,

katerih kar 43 odstotkov je bilo v lasti Američanov (več kot v lasti Mehičanov samih) (LaFeber,

1994: 278). Revolucijo je vodil Victoriano Huerta, ki naj bi ga po ameriškem prepričanju podpiral

britanski naftni lobij. Huerta je zahteval demokratične volitve, a so ga zastopniki ZDA s

podkupnino poskušali odvrniti od kandidature, kar je mehiški revolucionar goreče zavrnil.

Napetosti med ZDA in Mehiko so se stopnjevale, še posebej po naznanitvi, da je nameraval Huerta

naftno (in tudi drugo) industrijo nacionalizirati in jo deloma prepustil britanskim korporacijam ter

po spoznanju, da so mehiške vojake opremljali Nemci (ko so razkrinkali nemško ladjo, ki je

načrtovala izkrcanje oborožitve v Vera Cruzu). Wilson je ta incident izkoristil za vojaško

posredovanje in zasedbo mehiškega pristanišča Vera Cruz, njegov dejanski cilj je bila odstranitev

Huerte in preprečevanje ponovnega širjenja vpliva evropskih sil pred vrata ZDA. Oblast v Mehiki je

prevzel Carranza, ki je državo vodil »proxy per procura«72 ZDA, a se je zelo kmalu uprl Wilsonu in

napovedal reformo, s katero bi ameriške privatne posesti v Mehiki razdelil med revne kmete. ZDA

so podporo preusmerile še enemu mehiškemu revolucionarju Pancho Villi, katerega je Carranza

vojaško porazil. V obupu je Pancho Villa napadel ameriške enote prek meje in s tem poskušal ZDA

vplesti v spopade in v tem je tudi uspel, a je ameriški general Pershing svojo 6.000 mož veliko

vojsko uporabil za pregon Ville in ne za zrušenje Carranze (LaFeber, 1994: 280).

72 »Proxy per procura« – lat. v imenu nekoga – iz tega izvira poimenovanje vrste latinskoameriških predsednikov (ali »proksi predsednikov«), ki so svoje države vodili v interesu ZDA in s ciljem zagotavljanja stabilnosti, nihče pa ni obsojal njihovih načinov in metod vodenja, ki so bili malokrat demokratični.

85

Wilsonov intervencionizem v Mehiki je bil neuspešen, a je Američane naučil pomembne

lekcije, da se neposredno vojaško vmešavanje v notranje zadeve držav v katerih divja revolucija, ne

izplača. Wilsonova protirevolucionarna politika se je tako usmerila v navezovanje stikov in podporo

elit »banana republik«, ki so vzdrževale »status quo« v imenu ZDA in so bile pripravljene

izkoriščati lastno prebivalstvo. Nova Wilsonova politika je ognjeni krst prestala v Nikaragvi, kjer je

prišlo do vstaje proti diktatorju Adolfu Díazu, ki je ZDA zaprosil za finančno pomoč v boju proti

revolucionarjem. ZDA, ki so že nadzirale 51 odstotkov železnic in bank Nikaragve, so diktatorja (in

s tem svoje gospodarske interese) zaščitile z posredovanjem ameriške vojske in tremi milijoni

dolarjev finančne pomoči, a šele po tem, ko je Díaz v ponudbo vključil izključne pravice ZDA za

izgradnjo prekopa v Nikaragvi (čeprav so prekop že gradili v Panami). Ameriški marinci in banke

so tako nadzirale Nikaragvo.

Na Haitiju, ki je po porazu Francozov postal prva »črna republika«, se je v drugi polovici

19. stoletja zvrstilo kar 22 diktatorjev. ZDA to ni predstavljalo problema, jih je pa zelo motilo, da so

bili na Haitiju še vedno gospodarsko prisotni Francozi in Nemci. Leta 1914 je zunanji minister

Bryan pod načeli Monrojeve doktrine želel doseči ameriški protektorat nad Haitijem, s čimer se

niso strinjali Francozi in Nemci, še manj Haitijčani. Z vojaškim posredovanjem so ZDA izpraznile

državno blagajno Haitija (okoli 500.000 dolarjev), saj naj bi s tem le »ščitili ameriške interese, ki

naj bi bili resno ogroženi« (Bryan v LaFeber, 1994: 282). Obupani prebivalci tega karibskega otoka

so se obrnili na edinega vodjo, predsednika Vilburna Sama, ki se je na oblasti dosmrtno utrdil s tem,

da je eliminiral vse svoje politične nasprotnike. Predsednik Wilson je to potezo smatral za

arogantno in je na otok še enkrat poslal ameriške vojake, ki so Sama zrušili, ZDA pa z novo vlado

podpisale sporazum, ki je Američanom omogočal nadzor nad zunanjimi in finančnimi zadevami

države ter ZDA dovoljeval vojaško posredovanje kadarkoli bi bili ogroženi njihovi interesi. ZDA so

gospodarsko nadzirale tudi drugi del otoka, Dominikansko republiko, kjer je v letih 1917-1922

prišlo do gverilske vstaje proti ZDA, ki so jo z vojsko zatrli (LaFeber, 1994: 283).

86

Zemljevid 16: Wilsonov intervencionizem in ameriško posredovanje v Srednji Ameriki 1898-1839


b) Prva svetovna vojna in ameriška dilema izolacionizma vs. intervencionizma

Ko se je avgusta 1914 začela prva svetovna vojna, je izgledala kot le še ena evropska vojna,

malokdo se je zavedal njenega dokončnega obsega in uničujočih posledic. Po atentatu na

avstrijskega prestolonaslednika v Sarajevu so si kot vrsta padajočih domin vojno napovedale

Avstrija, Rusija, Nemčija, Francija in Velika Britanija. Wilsonova prvotna reakcija je bila zelo

zadržana, saj se je zaradi vpliva irskih in nemških priseljencev v ZDA, ki so bili tradicionalno

protibritansko nastrojeni, zatekel k izolacionizmu in pozival k nevtralnosti ZDA. Wilsonovemu

svetovalcu Housu, ki je pred vojno zagovarjal ameriško zavezništvo z Veliko Britanijo in Nemčijo

proti Rusiji, so se zrušile iluzije in je dejal, da se morajo ZDA zdaj odločati o izbiri med dvema

zloma – nemškim militarizmom ali ruskim totalitarizmom in nevarnostjo, da bi eden od njiju

nadziral srednjo Evropo (House v LaFeber, 1994: 285).

Wilson si ni želel vstopiti v vojno na nobeni strani in je svojemu svetovalcu in kasneje

zunanjemu ministru Robertu Lansingu naložil dolžnost, da oblikuje zunanjo politiko, ki bo ZDA

omogočala čim daljšo nevpletenost v spopad. Lansing je najprej podprl britansko pomorsko

blokado oziroma »stradanje« Centralnih sil, saj si ZDA nisi želele nemške mornarice v Atlantiku,

hkrati pa so podprli le blokado prepovedanega tovora (orožja in drugih vojnih potrebščin), ker niso

želeli prekiniti trgovine z nobeno evropsko državo. Lansing je takoj po začetku spopadov dejal, da

»bodo Američani počasi sami spoznali, da Nemčija ogroža njihove svoboščine« (Lansing v

LaFeber, 1994: 286) in s tem potrdil, da so bile ZDA kljub domačim pritiskom že pred vojno bolj

na strani Antante kot Centralnih sil. Njegove besede so se potrdile maja 1915, ko je nemška

87

podmornica potopila ameriško potniško ladjo Lusitanio, na kateri je umrlo 1.200 potnikov, od tega

128 Američanov (LaFeber, 1994: 287). Nemčija se je za dejanje opravičila in hkrati opozorila, da

je bila ladja povsem legitimna vojaška tarča, saj je bil del njenega tovora strelivo, namenjeno v

Veliko Britanijo. In kot je pokazala kasnejša preiskava, je bilo to dejansko res, a so ZDA ta incident

vseeno uporabile kot pomembno utež v svoji zunanji politiki proti Centralnim silam, saj je Lansing

prvič zagrozil z vojno.

Veliko dilemo za predsednika Wilsona je predstavljala tudi gospodarska odvisnost Velike

Britanije, Nemčije in nekaterih drugih evropskih držav od ameriškega žita in bombaža, med vojno

tudi jekla, železa in drugih proizvodov. Kmalu po začetku vojne sta Velika Britanija in Nemčija

izčrpali svoje državne finančne rezerve in začeli iskati mednarodna posojila. Za ZDA je bila

odobritev posojil nujna, saj bi lahko le tako obe državi nadaljevali s kupovanjem ameriških

proizvodov, zato je Kongres kmalu odobril 2,5 milijard dolarjev posojil za države Antante in okoli

250 milijonov dolarjev posojil za Centralne sile. Kljub temu, da je bilo posojilo Centralnim silam

desetkrat manjše, pa so še vedno ostale pomemben trgovski partner ZDA, saj je bilo kar okoli 800

ameriških podjetij povsem odvisnih od trgovine z Nemčijo. Ameriški izvoz se je tako v letih 1914-

1915 podvojil, ZDA so se v tem obdobju spremenile iz najbolj zadolžene države na svetu (3,7

milijarde dolarjev tujega dolga leta 1914) v največjega svetovnega kreditodajalca (3,8 milijard

dolarjev do konca vojne) (LaFeber, 1994: 289).

Z novo diplomatsko utežjo (ameriških kreditov) se je House leta 1915 napotil na evropsko

turnejo na kateri je želel Nemčijo prepričati v priznanje in odplačilo reparacij vojne škode, a je bil

predlog za Nemce popolnoma nesprejemljiv, na drugi strani pa je v Evropi preteklo že preveč

krvi,73 da bi se strasti vpletenih strani enostavno umirile. O Wilsonovem in Housovem

nerazumevanju evropskih zadev priča tudi sporazum med Veliko Britanijo in ZDA (sporazum

Horue-Gray) (LaFeber, 1994: 290), s katerim se je Velika Britanija obvezala, da bo Nemčiji

ponudila premirje, ZDA pa bodo stopile na stran Velike Britanije, če bodo Nemci sporazum

zavrnili. Še preden se je House vrnil v ZDA je bila usoda sporazuma odločena, s tem tudi usoda

ZDA. Do premirja ni prišlo, ZDA pa so se obvezale podpreti Veliko Britanijo in s tem obvezale

vstopiti v vojno.

Wilson je še vedno vztrajal na svojem stališču, da se vojno da rešiti diplomatsko in brez

ameriškega vstopa vanjo. Od Nemčije je zahteval, da naj njene podmornice v Atlantiku prenehajo

napadati trgovske ladje, s čimer so se Nemci posmehljivo strinjali in hkrati od Wilsona zahtevali, da

naj pritisne tudi na Veliko Britanijo in njeno pomorsko blokado. Nov šok je ameriški predsednik

doživel maja 1915, ko so se sile Antante sestale na tajni konferenci. Velika Britanija, Rusija, 73 Prva svetovna vojna je povsem zdesetkala mlado generacijo Francije, ofenzive Antante in Centralnih sil pa so zahtevale tudi do milijona človeških življenj, ne da bi se fronto drastično premaknilo. Nerazumevanje evropskih zadev je Wilsona skorajda stalo izgubo ameriške geopolitične prednosti v obdobju, ko so ZDA postajale globalna sila.

88

Francija in nova članica Italija so se strinjale, da bodo ZDA po koncu vojne gospodarsko

najmočnejša država in da se morajo evropske države s subvencijami, višjimi carinami in

omejevanjem ameriškega izvoza zaščititi pred širjenjem njihovega gospodarskega vpliva. Ta

koncept je bil povsem v nasprotju z Wilsonovimi vrednotami svobodnega trga in nevmešavanja

države v gospodarstvo, zato je v enem od svojih govorov napovedal, da bodo ZDA po vojni začele

»pravičen pohod za osvojitev tujih trgov« (Wilson v LaFeber, 1994: 292). Med ukrepe, ki naj bi

ZDA po vojni zagotovili uspešen gospodarski »križarski pohod« sodi tudi sprejetje zakona, s

katerim so ukinili prej veljavne monopolne ukrepe. Z napovedjo agresivnejše ameriške mednarodne

gospodarske politike je Woodrow Wilson zagotovil svetlo prihodnost ameriškemu gospodarstvu po

prvi svetovni vojni, še vedno pa si ni zagotovil mesta za pogajalsko mizo, s čimer bi si ZDA

zagotovile glas ali celo vodilno vlogo pri oblikovanju povojnega sveta. Za dosego tega bi morale

ZDA vstopiti v vojno, kar ZDA dejansko ni več predstavljalo ovire, še posebej po Wilsonovi

odločitvi, da namerava postopno zmanjšati britansko gospodarsko in pomorsko moč ter ameriško

mornarico narediti najmočnejšo na svetu. Ko je Wilson leta 1916 v predvolilni kampanji nastopil z

geslom »nevmešavanja ZDA v vojno« verjetno ni verjel niti sam sebi, saj so ZDA kmalu po njegovi

zmagi in njegovemu imenovanjem za predsednika vstopile v vojno (Kissinger, 1994: 44-46).

Kot povod za vstop v prvo svetovno vojno so ZDA izkoristile nemško napoved neomejene

podmorniške vojne, ki je bila še zadnji poskus Centralnih sil za dosego vojaške zmage v Evropi.

Wilson pa še vedno ni obupal nad idejo diplomatskega miru in je pred Kongresom predstavil

koncept »miru brez zmage«, s katerim bi po vojni vse države sveta strmele k vzpostavitvi

»skupnosti moči« (angl. Community of Power) in ne razmerju moči, ki je po njegovem mnenju

privedlo do večine uničujočih vojn v Evropi. Njegova zamisel je temeljila na uvedbi ameriških

vrednot in idealov v evropski prostor, saj bi koncept deloval na principu samoodločbe (tudi

majhnih) narodov, svobodi oceanov in koncu zavezništev, ki so tekmovala za moč (LaFeber, 1994:

294). Vendar je iz ameriških predlogov razbrati, da Wilson ni strmel k doseganju nekih splošnih

demokratičnih idealov, ampak zopet le k zaščiti ameriških gospodarskih in geopolitičnih interesov.

V Evropi je bilo po vojni treba preprečiti, da bi jo obvladovala le ena sila, »status quo« pa bi lahko

dosegli s skupnostjo moči, ki se je manifestirala kot Društvo narodov (Kissinger, 1994: 51).

Predsednik Wilson je kljub velikemu nasprotovanju ideje »miru brez zmage« s strani

Antante vztrajal pri stališču, da bi bilo za vse najboljše, če bi se prva svetovna vojna končala z

»neodločenim« izidom, saj bi zmaga zaveznikov pomenila popolno uničenje Nemčije, to pa bi

ustvarilo nevarni vakuum v srednji Evropi. Do aprila 1917 je tudi Wilson spoznal, da v tej vojni ne

more biti nevtralen. V govoru pred Kongresom je Wilson dejal, da se ZDA z vstopom v vojno »ne

vključujejo v križarski pohod« ... »da ZDA do nemškega ljudstva čutijo simpatijo in prijateljstvo«

ter da so v vojni »proti avtokratski oblasti« v Nemčiji (Wilson v LaFeber, 1994: 302). ZDA so v

89

vojno vstopile, da bi pomagale »svet narediti varen za razvoj demokracije«, v tej izjavi pa se srečata

Wilsonov idealizem in realizem.

Aprila 1917 so ZDA vstopile v vojno, a se niso priključile zavezništvu Antante. Do

decembra 1917 je bilo v Evropi že okoli pol milijona vojakov ameriških ekspedicijskih sil pod

poveljstvom generala Pershinga, ki so se šele usposabljali, tako da so bili ameriški vojaki prvih

spopadov na evropskih tleh deležni šele leta 1918. Okoli 600.000 ameriških vojakov je skupaj z

zavezniki prebilo fronto vzdolž reke Marne in nadaljevalo z ofenzivo vse do novembra, ko je

nemški cesar zaprosil za mir. V približno letu dni bojev med prvo svetovno vojno so ZDA izgubile

53.402 vojakov, poleg tega jih je več kot 63.000 umrlo zaradi različnih bolezni.

Zemljevid 17: Evropa pred izbruhom prve svetovne vojne (vir: LaFeber, 1994: 286)

c) Oktobrska revolucija, nastanek Sovjetske Rusije in Wilsonovih 14 točk

Medtem so se drastično spreminjale razmere v največjemu članu »srčnega zavezništva«.

Ruski car Nikolaj II se je pod pritiskom vojaških in delavskih uporov umaknil v osamo, ruski

parlament pa je zahteval njegov odstop. Julija 1917 je Duma vzpostavila prehodno vlado, ki jo je

vodil Aleksander Kerensky in ki naj bi nadaljeval z ruskimi vojnimi prizadevanji. V senci

90

zaskrbljenosti pred revolucijo v Rusiji je Wilson h Kerenskemu poslal Elihuja Roota (bivšega

Rooseveltovega zunanjega ministra) z nalogo, da Rusijo zadrži v vojni. Kljub temu, da so se

Američani zavedali nastajajoče revolucije in so obljubljali izdatno finančno pomoč, da bi razmere

umirili, jih je novembra 1917 prehitela revolucija, ko je Lenin in njegovi radikalni socialisti

(boljševiki) prevzel oblast (LeBlanc, 2004). Po sporazumu z Nemci v Brest-Litovskem je Rusija

(zdaj Sovjetska Rusija) izstopila iz vojne in se preusmerila v notranjo državljansko vojno proti

konzervativnim »belim« Rusom. Hudo notranjo krizo Rusije je takoj izkoristila Japonska, ki je leta

1918 vkorakala v Sibirijo in jo priključila svojemu imperiju.

Za Wilsona je bil izstop Rusije iz vojne in nevarno širjenje japonskega vpliva na Daljnem

vzhodu veliko strateško presenečenje. Ameriški predsednik je bil ujet med nasveta dveh svojih

najtesnejših sodelavcev, Lansinga in Housea. Lansing mu je svetoval, da morajo ZDA odnose z

Rusijo umiriti in jo nadzirati z diplomacijo in posojili, radikalni House pa je predlagal bolj

agresivno reševanje »ruskega vprašanja«, saj je smatral Lenina in Trockega za nemška vohuna

(glede na to, da so Nemci Leninu omogočili in dovolili prehod iz Švice v Rusijo) in predlagal

ameriško podporo »belim« Rusom, s čimer bi zajezili širjenje boljševističnega vpliva. Po izjavah

Wilsona se je sam bolj nagibal Housovi rešitvi, a se je Lansingova rešitev bolj ujemala z Wilsonovo

vizijo povojnega sveta, ki jo je predstavil v govoru pred Kongresom januarja 1918. V njem je

predstavil svojih znanih štirinajst točk. Čeprav te točke veljajo za temeljni dokument Wilsonovega

idealizma, pa njegovo pazljivo branje razkrije tudi njegove povsem realistične namere. V prvi točki

govori o »odprtosti mirovnih sporazumov« in neposredno kritizira tajne sporazume Antante; druga

točka se nanaša na »svobodno plovbo po vseh oceanih«, ki jih po prvi svetovni vojni ne nadzira več

Velika Britanija, ampak vedno bolj ZDA; tretja točka zajema »odpravo ekonomskih ovir in

vzpostavljanje enakopravnih tržnih razmer« in je usmerjena v vzpostavitev globalne politike

»odprtih vrat«; četrta točka predvideva zmanjševanje oborožitve, še posebej kopenskih sil, medtem

ko so ZDA ostale vse močnejša pomorska sila; peta točka govori o »prilagoditvi kolonialnih zahtev

držav« in ponovni razdelitvi sfer vpliva, za ZDA pomembno predvsem v Evropi in Aziji; šesta

točka se zavzema za »umik vseh sil z ruskega ozemlja in vključitev Rusije v društvo svobodnih

narodov« in je očitno usmerjena v umiritev Rusije in poskus prekinitve boljševizma; štirinajsta

točka, ki govori o »ustanovitvi splošnega združenja narodov, ki bo temeljil na samoodločbi tudi

majhnih narodov in na medsebojni odvisnosti držav« in je v njej moč razbrati željo ZDA, da se med

Nemčijo in Rusijo vzpostavi nekakšen obrambni zid, ki bi Sovjetski Rusiji preprečeval vstop v

Srednjo Evropo, ključna za to je bila neodvisnost Poljske (President Woodrow Wilson's Fourteen

Points, 1918: Avalon Project).74

74 President Woodrow Wilson's Fourteen Points, 1918, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/wilson14.htm

91

Priložnost za posredovanje v Sovjetski Rusiji se je Wilsonu ponudila sredi leta 1918, ko se

je 20.000 čeških vojakov, ki so obtičali na propadli ruski fronti in so iskali načine vrnitve v

domovino, spopadlo z ruskimi vojaki blizu pristanišča Vladivostok. Pod pretvezo zaščite čeških

vojakov (ki so se med vojno borili na strani Centralnih sil) je Wilson v vzhodno Rusijo poslal

10.000 ameriških vojakov, ki so bolj kot varovali češke vojake, nadzirali in opazovali japonske

premike po Sibiriji (LaFeber, 1994: 311). To ameriško potezo je Lenin cinično komentiral kot

kršitev Wilsonovega demokratičnega ideala pravice države do »samoodločanja«, ki naj bi jo ZDA s

posredovanjem odrekle Sovjetski Rusiji.

S sodelovanjem v spopadih prve svetovne vojne in kasneje s posredovanjem v Sovjetski

Rusiji, so si ZDA zagotovile prostor za pogajalsko mizo v Parizu, a je Wilson želel še več in si

prizadeval, da bi ZDA celo vodile oblikovanje povojnega sveta. Od svojih svetovalcev je zahteval

natančno razčlenitev in obrazložitev svojih 14 točk, s katero bi pri tedanjih svetovnih silah dosegel

soglasje in s tem krojil obliko povojnega sveta po ameriški zamisli. Z njegovim predlogom se že v

začetku nista strinjali Velika Britanija, ki ni mogla sprejeti ideje svobodnih morij, s čimer bi

izgubila monopolni položaj pomorske velesile, ter Sovjetska Rusija, v kateri je Stalin Wilsona

označila za hinavca, ki naj ne bi stal za lastnimi načeli, s tem ko je posredoval v Sibiriji in s tem

Rusiji odrekel pravico do samoodločanja. Velika Britanija je predstavljala dokaj lahek problem, saj

so ZDA na njih pritisnili z ekonomskimi sredstvi in Veliko Britanijo opozorili, da ZDA še vedno

dolguje 3,5 milijard dolarjev in jo z odlogom plačila prepričali v sprejetje ameriškega stališča

(LaFeber, 1994: 315). Kot se je kmalu izkazalo pa je veliko večji problem predstavljala Sovjetska

Rusija in širjenje socializma po Evropi, ki ga je podpirala. Leninova ustanovitev tretje

internacionale, vzpon socializma v Nemčiji in na Madžarskem sta nakazovali začetek (za

Američane) nevarnega trenda širjenja socializma in revolucij po Evropi, kar je bilo povsem v

nasprotju z Wilsonovimi idealističnimi načeli. Wilson je podpiral samoodločanje držav (če ni to

ogrožalo ameriških interesov), a se nikakor ni mogel sprijazniti z nevarnostjo širjenja socializma v

Nemčijo, steber evropske geopolitike tedanjega časa. Wilson je nevarnost širjenja »rdeče

nevarnosti« poskušal odpraviti s predlogom srečanja »velikih treh«75 in Sovjetske Rusije na

turškem otoku Prinkipo, a so bila pogajanja neuspešna, do konference pa ni prišlo, ker Lenin ni bil

pripravljen odstopiti od ugodne situacije in je dejal, da sam ne more nadzirati dogajanj izven

Sovjetske zveze. ZDA po so se maščevale z nepriznanjem Sovjetske zveze kot suverene države.

d) Pariška mirovna konferenca in novi svetovni red

Januarja 1919 so se zmagovalci prve svetovne vojne zbrali na mirovni konferenci v Parizu,

na kateri je že v začetku prišlo do nesoglasja med državami Antante in ZDA, saj so ZDA vztrajale

75 Lloyd George, Clemenceau in Wilson.

92

pri tem, da bodo imele vodilno vlogo pri oblikovanju povojne ureditve sveta, Antanta pa je bila

obvezana s tajnim sporazumom iz leta 1915 in si je že pred koncem vojne medsebojno razdelila

dobršen del nemškega ozemlja (The Versailles Treaty, 1919: Avalon Project).76 Glavni predmet

spora je bil status Nemčije v povojni Evropi, saj so ZDA želele močno Nemčijo, ki bi predstavljala

glavni geopolitični steber obrambe pred »rdečo nevarnostjo«, medtem ko si Velika Britanija in

Francija nikakor nista želeli njenega ponovnega vzpona. Franciji bi celo ugajalo, če bi bila Nemčija

nadaljnje stoletje gospodarsko povsem na tleh, saj je Antanta od nje zahtevala odplačilo celotnih

vojnih reparacij v višini 33 milijard dolarjev. In kljub temu, da se je Wilson strinjal z

demilitarizacijo bivših Centralnih sil, pa je bil zaskrbljen nad idejo revne Nemčije, saj bi to v njej

lahko vzpodbudilo vzpon socializma (Kissinger, 1994: 52-55).

Wilson je želel v Društvu narodov pravico do samoodločanja zagotoviti tudi najmanjšim

evropskim narodom, saj bi s tem lahko med Rusijo in Nemčijo vzpostavil nekakšen obrambni jarek,

medtem ko članice Antante niso želele razdrobljene Evrope, ampak so podpirale idejo, da si

zmagovalci Evropo razdelijo na več sfer vpliva. Wilsonov obrambni jarek, ali »sanitarni kordon« je

temeljil na neodvisni Poljski in Češki, katerima bi priključili del nemškega ozemlja (poljski Gdansk

in s tem dostop do morja, Češki pa Sudete, ki so bili poseljeni večinoma z Nemci). In kot je

razvidno iz zgodovine, sta bili ti dve državi prešibki, da bi nosili breme varnostnega zidu med

dvema evropskima silama, še več, s preoblikovanjem meja srednje Evrope so nehote zasadili seme

iz katerega je več desetletij kasneje vzklila nova uničujoča vojna.

Predsednik Wilson se je po pogajanjih vrnil pred ameriški Kongres s predlogom mirovne

pogodbe in listine Društva narodov, a je naletel na nov problem, saj je bil Kongres pripravljen

sprejeti le mirovni sporazum. Načela Društva narodov, predvsem pravica do samoodločanja držav,

kot kaže ni dišala niti velikemu delu ameriškega Kongresa, saj je po njihovem mnenju to ogrozilo

Monrojevo doktrino, ker bi z vstopom držav Latinske Amerike v Društvo narodov ZDA izgubile

»pravico ščititi svoje interese« v njih. Poleg tega je Wilson naredil ideološko in politično napako,

ko je Japonski priznal pravico nad nadzorom kitajske province Šandong, ki je bila pred vojno

nemška kolonija, s tem pa je že drugič kršil lastni ideal pravice do samoodločanja države, tokrat

Kitajske (LaFeber, 1994: 321). Čeprav je ZDA z Wilsonom na čelu uspelo oblikovati mir po svojih

zamislih, pa je ideja Društva narodov propadla zaradi »prevelikega idealizma« (LaFeber, 1994:

327), saj so bile ideje samoodločanja in antiimperializma očitno še premoderne za čas po prvi

svetovni vojni. ZDA kot nastajajoči imperij in imperij, ki se je bal »rdeče nevarnosti«, si enostavno

ni mogel privoščiti oblikovanja organizacije, ki bi jim moč in vpliv omejila (Kissinger, 1994: 390-

391). Ameriški Senat je tako glasoval proti vstopu ZDA v Društvo narodov, leta 1921 pa so ZDA

podpisale ločen mirovni sporazum z Nemčijo in Avstrijo.

76 The Versailles Treaty, 1919, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/imt/menu.htm

93

4.8 OBDOBJE IZOLACIONIZMA MED OBEMA VOJNAMA

a) Ameriški gospodarski protekcionizem in usmerjenost k globalnim trgom

Warren Gamaliel Harding, naslednik ameriškega predsednika Wilsona, se je kljub propadu

Wilsonovega sistema trudil, da ZDA na »krvavih ruševinah Evrope« vzpostavijo nov svetovni red

(Harding v LaFeber, 1994: 334). Njegov zunanji minister Charles Evans Hughes je zagovarjal

vzpostavitev sistema »pax Americana«, ki ne bo temeljil na oboroževanju, ampak na medsebojnem

spoštovanju in ekonomskemu sodelovanju. Wilsonov idealizem je z Hardingom postal bolj

realističen in glavna naloga ministra za gospodarstvo Edgarja Hooverja je bila vzpostavitev

svetovnega ekonomskega sistema, v katerem bi ZDA imele vodilno vlogo. Glavna dilema njegove

naloge je bila v tem, da so bile evropske države ZDA še vedno dolžne več kot tri milijarde dolarjev

in vprašanju kako ta dolg spremeniti v »presežek« oziroma finančno pomoč opustošenim državam,

da bi bile spet sposobne kupovati ameriške proizvode. Za »reciklažo« tujega dolga ZDA naj bi

poskrbele ameriške banke, tako da je prvič v zgodovini ZDA Wall Street kot finančni center sveta

postal orodje ameriške zunanje politike. Hoover je s to potezo dolg držav do ZDA in nova posojila

uporabljal kot »korenje in palico« za nadziranje držav, ki so z novimi posojili postajale vedno bolj

odvisne od njih. Če se je katera država poskušala odkleniti od ameriškega gospodarskega sistema,

so ZDA proti njim napovedale ekonomsko vojno, kot se je to zgodilo Veliki Britaniji, ki je želela

dvigniti ceno kavčuka in Braziliji, ki je želela višjo ceno kave (LaFeber, 1994: 342).

Na drugi strani je ameriški Kongres leta 1922 z vrsto zvišanih carin še bolj zaščitil ameriško

gospodarstvo in ga še bolj zaprl pred tujo konkurenco. Ta poteza je hkrati pod vprašaj postavila

upravičenost ameriških prizadevanj po svetovnem »prostem trgu«, saj so ZDA od drugih držav

zahtevale odprtost domačih trgov, hkrati pa so z državnim protekcionizmom konkurenci

preprečevale vstop na ameriški trg. Hoover je zvišanju carin nasprotoval, saj je podpiral vstop

drugih držav na ameriški trg, ki bi s prodajo svojih produktov lahko odplačale svoj dolg. Paradoks

je z vidika ameriške geopolitike le navidezen, saj je bila že od dobe ameriške industrializacije

njihova gospodarska strategija usmerjene v zaščito lastnega gospodarstva in njegovo širjenje na trge

v tujini. Kot je dejal ameriški zunanji minister Hughes je bila »prosperiteta ZDA odvisna od novega

gospodarskega razmerja v Evropi in od tega kdo bo to razmerje vzpostavil« (Hughes v LaFeber,

1994: 343). V mislih je imel seveda ZDA, ki naj bi proces vodile in Nemčijo, ki naj bi predstavljala

lokomotivo evropskega gospodarstva. Celotna ameriška zasnova je bila postavljena pred preizkus

leta 1923, ko Nemčija ni bila več sposobna plačevati vojnih reparacij Franciji, ki je kot odgovor na

to zasedla nemško Porurje. ZDA so odgovorile s finančnim načrtom (znanim po ameriškemu

bankirju kot Dawesov načrt), ki je temeljil na ameriški finančni pomoči obubožani državi ter

zmanjšanju odplačevanja reparacij na 250 milijonov dolarjev letno (LaFeber, 1994: 345). V

94

nadaljnjih letih so ZDA Nemčiji namenile še nadaljnjo milijardo dolarjev pomoči, hkrati pa jim je

uspelo Francoze prepričati v dogovor o manjšanju količine vojnih reparacij na vsega osem milijard

dolarjev, katere bi Nemčija odplačala v 58 letih.

S tem so se odnosi med Francijo in Nemčijo izboljšali, so se pa na drugi strani poslabšali

odnosi med ZDA in Veliko Britanijo, predvsem zaradi gospodarskih nesoglasij, ekonomske vojne

ter britanskih stikov z Leninom. Prvič pa je pomembno vprašanje med svetovnimi silami postala

tudi nafta. Do konca prve svetovne vojne je Velika Britanija nadzirala vse zaloge nafte na Bližnjem

Vzhodu,77 v 20-ih letih 20. stoletja pa je svetovna (in seveda tudi ameriška) avtomobilska in vojaška

industrija potrebovala vedno več črnega zlata. ZDA so od Britancev zahtevale odprta vrata za

dostop do regionalnih bogastev. Velika Britanija je bila zaradi vedno večjega prodora ameriških

naftnih korporacij na Bližnji vzhod prisiljena v podpis sporazuma, s katerim so si štiri ameriške

naftne družbe (Standard Oil, Gulf Oil, Texaco in Mobil) skupaj z britanskimi in francoskimi

razdelile regionalna naftna polja.

Slika je bila dokaj temačna tudi v Aziji, kjer je konec prve svetovne v Rusiji prišlo do

revolucije, Japonska pa je razširila vojaški vpliv po vsej kitajski Mandžuriji. S širjenjem svojega

imperija in vojaškimi osvajanji pa je Japonska potrebovala vedno več finančnih sredstev za

vzdrževanje svoje vojske in za gospodarski razvoj Mandžurije in Koreje. ZDA so to izkoristile in

poskušale s finančnimi posojili Japonsko narediti odvisno od ameriških bank. Hkrati je ameriški

predsednik predlagal ostalim pomorskim silam tedanjega časa sprejem sporazuma o velikosti

njihovih vojaških mornaric, s čimer bi omejili in deloma tudi razorožili Japonsko. Z vrsto

bilateralnih sporazumov je Hughesu uspelo doseči novo delitev vpliva v Aziji, po kateri so Japonski

priznali dominantnost v Mandžuriji ter hkrati dosegli njen umik iz Sibirije, Velika Britanija je

utrdila Hong Kong, ZDA pa Filipine. V bistvu je bilo z vidika ZDA novo stanje identično stanju

pred prvo svetovno vojno, kar je bilo še najbolj pomembno, je ZDA uspelo ohraniti odprta vrata na

Kitajsko.

V začetku 20-ih let je Lenin začel izvajati drastične gospodarske reforme, s katerimi je želel

doseči sovjetsko gospodarsko »samozadostnost«, ki so bile bolj ali manj neuspešne in so se

zaključile z veliko lakoto. Hoover je območje Sovjetske Rusije označil kot »gospodarski vakuum«

(Hoover v LaFeber, 1994: 348) in sovjetsko lakoto uporabil kot opravičilo za začetek množičnega

trgovanja ZDA s sovjetsko državo. ZDA so po začetni gospodarski pomoči (s katero naj bi okoli 10

milijonov ljudi rešili pred lakoto) začeli na veliko trgovati s Sovjetsko Rusijo (predvsem

korporacije General Electric, General Motors in Ford), tako da se je do leta 1930 obseg trgovine

potrojil in dosegel 100 milijonov dolarjev letno (LaFeber, 1994: 248).

77 Ogromna naftna polja Saudske Arabije v tem obdobju še niso bila odkrita.

95

b) Gospodarska kriza v ZDA in ponovni umik v izolacionizem

Leta 1929 je predsedovanje ZDA prevzel Herbert C. Hoover in kazalo je, da ZDA vstopajo

v obdobje svetovne gospodarske prosperitete, a le do »črnega petka« oktobra 1929, ko je prišlo do

zloma borze v New Yorku, kar je predstavljalo le vrh ledene gore svetovne gospodarske krize.

Veliko gospodarsko pešanje 30-ih let 20. stoletja je predstavljalo največjo svetovno gospodarsko

krizo, ki se je začela v ZDA in se kmalu razširila po vsem industrializiranem svetu. Kriza je

povzročila velik padec proizvodnje in prodaje ter nenadno povečanje brezposelnosti. Višek je

dosegla leta 1933, ko je bila stopnja ameriške brezposelnosti kar 25 odstotna in je trajala vse do

začetka druge svetovne vojne. Glavne vzroke za gospodarsko krizo gre iskati v hitri industrijski

rasti ZDA v obdobju po prvi svetovni vojni, ki je zahtevala močne domače in mednarodne trge, ki

bi sprejeli vse ameriške produkte. Ta je na eni strani povzročila večanje globeli med lastniki

korporacij, katerih dohodki so se drastično večali ter delavci in kmeti, katerih dohodki so se

zmanjševali (leta 1929 so bili dohodki 0.1 odstotka najbogatejših Američanov enaki dohodkom 42

odstotkov najrevnejših Američanov) in na drugi strani zmanjševanje »kupne moči« ameriškega

prebivalstva, ki so se vedno bolj zadolževali. Prav tako so močno oslabeli mednarodni trgi, saj je

bila večina industrializiranih držav vključena v prvo svetovno vojno, ki je v večji meri uničila

njihove gospodarske kapacitete, hkrati pa so se prav vse države ubadale z odplačevanjem dolgov

ZDA ali vojnih reparacij zaveznikom (McElvaine, 2004: 2). Svetovno gospodarstvo, ki je bilo

vedno bolj vezano na ameriško, je vstopilo v začaran krog, saj je na eni strani vedno večja

industrijska proizvodnja ZDA zahtevala vedno več novih trgov, na drugi strani so bile ostale

industrializirane države, ki ta trg predstavljale, gospodarsko prešibke, saj zaradi protekcionizma

niso mogle vstopati na ameriški trg (McElvaine, 2004).

S padcem moči ameriškega gospodarstva so se drastično zmanjšale tudi ameriške investicije

v države Evrope, Azije in Latinske Amerike, kar je oslabilo tudi njihova gospodarstva. V letih 1929

do 1933 je ameriški bruto družbeni proizvod padel s 104 milijard dolarjev na 56 milijard dolarjev,

hkrati pa se je svetovna trgovina zmanjšala kar za 40 odstotkov (LaFeber, 1994: 350). V Nemčiji,

katere gospodarstvo je bilo po vojni že tako ali tako zelo oslabljeno, je gospodarska kriza še

poglobila neznosne družbene razmere, kar je povzročilo rast vpliva nacionalnih socialistov, ki so z

revolucijo poskušali zrušiti oblast Weimarske republike. Leta 1993 je na oblast kot nemški kancler

prišel Adolf Hitler, ki se je takoj zavzel za ponovno vzpostavitev »nemškega ponosa« in za

prenehanje plačila vojnih reparacij zaveznikom in finančnih dolgov ZDA (Taylor, 1983).

Začetni ukrepi ameriškega predsednika Hooverja za rešitev gospodarske krize so bili medli,

saj so gospodarstvo poskušali razbremeniti z delno demilitarizacijo in zmanjšanjem obrambnih

izdatkov. Pogajanja z Evropo in Japonsko o skupni demilitarizaciji so propadla, saj so se evropske

države še kako zavedale možnosti nove vojne na lastnem ozemlju, Japonska pa je bila v

96

imperialnem zagonu in je potrebovale čim večje oborožene sile. Kot se je kasneje ironično izkazalo,

so bili verjetno ravno visoki obrambni izdatki in druga svetovna vojna »zdravilo« za ameriško

gospodarsko krizo.

c) Vzpon Japonske in nevarnost nastanka »azijske falange«

Leta 1931 je Japonska napadla Kitajsko, kar je v ZDA povzročilo precejšno zmedo, saj so na

eni strani ravnokar podpisali sporazum o razmerju sil, ki je bil ugoden predvsem za Američane.

Kljub temu, da je kitajski trg predstavljal le tri odstotke ameriškega izvoza in le pet odstotkov

ameriških investicij, pa je bila Kitajska za ZDA bistveno večjega pomena kot prikazuje statistika.

Kitajska je predstavljala največji enotni svetovni trg, hkrati pa je veljala za nekakšen »poligon« na

katerem so ZDA z diplomacijo, gospodarstvom in včasih tudi z oboroženimi silami vzdrževale

geopolitično stabilnost med azijskimi silami. Po kitajski revoluciji in po tem ko je oblast prevzel

Sun Jat Sen, so začeli Kitajci navezovati stike tudi s Sovjetsko zvezo, po vzponu kitajskega

nacionalizma pa so prenehali vzdrževati stike z bivšimi »kolonizatorji«. Tako Kitajska ob

japonskem napadu prvič ZDA ni zaprosila za vojaško pomoč, s čimer so ZDA počasi začele

»izgubljati« Kitajsko.

Japonski napad na Kitajsko in zasedba celotne Mandžurije je ZDA tako predstavljal veliko

geopolitično dilemo. Na eni strani je Japonska predstavljala pomembnega ameriškega »zaveznika«

na Kitajskem, saj so ZDA cenile njihova prizadevanja v boju proti kitajskim revolucionarjem in

kitajskemu nacionalizmu, ki naj bi ogrožal ameriško politiko odprtih vrat. Prav tako je Japonska

predstavljala pomembnega ameriškega trgovskega partnerja, saj so ZDA na Japonsko izvozile 40

odstotkov vseh svojih proizvodov (LaFeber, 1994: 352). ZDA se niso strinjale z idejo, da bi

Japonska nadzirala celotno Mandžurijo, saj bi lahko Japonci Američanom tako kadarkoli zaprli

vrata, še posebej po japonski zasedbi pristanišča Šanghaj. Nova situacija v Aziji je bila za ZDA zelo

zaskrbljujoča, saj si niso želeli nastanka »azijske falange« (Kitajske, Japonske in Sovjetske zveze),

ki bi vzpostavila novo azijsko ravnovesje moči, ki ne bi vključevalo ZDA (LaFeber, 1994: 353).

d) Poskus emancipacije Latinske Amerike in nov val revolucij

Vedno bolj nemirno je postajalo tudi v Latinski Ameriki, ki jo je prav tako zajel novi val

vstaj in revolucij. Predsednik Calvin Coolidge ni mogel razumeti, kako je mogoče, da »bolj ko

ZDA industrializirajo Latinsko Ameriko, bolj se jim ta upira, namesto da bi dolarji prinesli red in

mir« (Coolidge v LaFeber, 1994: 358). Čilski časopis je celo zapisal, da je od dvajsetih

latinskoameriških držav le šest takih, ki jih ne nadzirajo ameriški marinci, ameriške banke, ali pa

kar oboji. Leta 1928 je bila v Havani konferenca, na kateri so sprejeli sklep proti intervencijam v

suverenost ameriških držav, ki pa na koncu ni bil potrjen, saj so mu nasprotovale ravno ZDA.

Ameriško zunanje ministrstvo je poskušalo odnose s svojimi latinskoameriškimi sosedami pomiriti

97

s »Clarkovim memorandumom« (po namestniku ameriškega zunanjega ministra Reubena Clarka), v

katerem so se obvezali, da Monrojeva doktrina ne bo več opravičevala ameriškega

intervencionizma. Vendar memorandum ni rekel nič proti intervencionizmu za zaščito ameriške

lastnine in gospodarskih interesov v tujini.

Poskus umiritve zadev je prišel prepozno in z začetkom gospodarske krize v ZDA se je v

Latinski Ameriki začel krušiti sistem »pax Americana«, kot ga je imenoval zunanji minister

Hughes. Do vrhunca krize so vstaje in revolucije zajele vse latinskoameriške države razen

Kolumbije, Urugvaja in Venezuele. V Mehiki so Američani »začutili« vpliv sovjetskega

boljševizma, še posebej ko je mehiški predsednik Plutarco Calles poskušal naftno industrijo rešiti

vpliva ameriških korporacij. Na koncu je prišlo do medsebojnega dogovora, s katerim so ameriške

korporacije v trajno last in uporabo dobile del mehiških naftnih polj, kot posledica pa je prišlo do

upora proti mehiškemu predsedniku, ki se je na oblasti obdržal po kasnejši znatni ameriški vojaški

pomoči predsednika Hooverja (LaFeber, 1994: 360). Predsednik Coolidge je posredoval tudi v

Nikaragvi, ki so jo že od leta 1911 nadzirali ameriški marinci in iz katere so uporniki izvajali

napade na enote predsednika Callesa v Mehiki. Po posredovanju 5.500 ameriških vojakov pa so se

spopadi le še stopnjevali s tem, da so na stran upornikov proti predsedniku Díazu stopile tudi enote

mehiškega predsednika Callasa. Proti Američanom so se uprle tudi gverilske enote Augusta

Sandina, ki so ga Američani označili za boljševističnega revolucionarja, čeprav so bila njegova

prizadevanja v temelju antikolonialna. Ameriški marinci so v Nikaragvi ostali do leta 1933, nato pa

vodenje prepustili v ZDA šolanemu diktatorju Anastasiu Somozi in njegovi Nacionalni gardi, ki so

jo prav tako usposobili Američani. Nikaragvijski civilisti so ZDA prosili za pomoč, ameriško

zunanje ministrstvo pa je odgovorilo, da »je vmešavanje v notranje zadeve Nikaragve v nasprotju z

njihovo politiko« (LaFeber, 1994: 362). Nezmožnost ameriškega ločevanja med boljševističnimi

revolucijami in antikolonialnimi vstajami je kritiziral tudi vodja ameriških demokratov Norman

Davis, ki je trdil da ZDA z »agresivno politiko usmerjeno proti boljševizmu v Latinski Ameriki ne

uničujejo le svojega vpliva in prestiža, ampak celo vzpodbujajo širjenje boljševizma« (Davis v

LaFeber, 1994: 360). In kot dokazuje zgodovina naslednjih desetletij so se njegove ideje uresničile,

saj je val antikolonialnih vstaj pod ideologijo Augusta Sandina kasneje zajel Kitajsko, Kubo,

Vietnam in vrsto srednjeameriških državic, proti katerim ZDA niso našle ustrezne rešitve

(Wickham-Crowley, 1993).

e) Franklin Delano Roosevelt in poskus rešitve gospodarske krize

Leta 1933, ko je bila gospodarska kriza v ZDA na vrhuncu in v obdobju ko sta Nemčija in

Japonska postajali vedno bolj totalitarni in militantni, je ameriško predsedovanje prevzel Franklin

Delano Roosevelt (daljni sorodnik Theodora Roosevelta). Verjetno je največja ironija njegovega

98

predsedovanja ta, da je na predsedniških volitvah zmagal ker je podpiral ameriški izolacionizem, na

koncu pa je bil ravno on tisti, ki je ZDA popeljal v najbolj uničujočo vojno 20. stoletja.

Njegov prvi in glavni cilj je bila rešitev ameriške gospodarske krize in hkrati tudi zagotoviti,

da bodo tudi po njej ZDA ostale svetovna gospodarska velesila. Zato je bil velik zagovornik

mednarodnega zlatega standarda, ki pomeni obvezo industrijskih držav, da bodo svoje državne

valute vezale na nacionalne zaloge zlata. In ker so bile zaloge zlata omejene, je bila najmočnejša in

najbolj stabilna valuta tiste države, ki je imela največ zlatih rezerv. In v tem obdobju so bile to

ZDA, druge industrializirane države (na čelu z Veliko Britanijo in Francijo) pa so tako postale

odvisne od ameriškega dolarja. Zaradi gospodarske krize in da bi prekinili finančne vezi z ZDA, sta

Velika Britanija in Francija v 30-ih letih prekinili vezanost na zlati standard. Na mednarodni

gospodarski konferenci leta 1932, ki jo je organiziral Hoover, so industrializirane države poskušale

doseči kompromis glede ukrepov, s katerimi bi povečali medsebojno trgovino in zmanjšali

oborožitev, da bi s tem skupaj premagali gospodarsko krizo. Evropske države so predlagale

povečanje državne vpletenosti v gospodarsko politiko držav, proti čemur je ostro nastopil Hoover in

zatrdil, da bi »povečanje vloge države v prosto trgovino ZDA privedlo v socializem in fašizem«

(Hoover v LaFeber, 1994: 372). Hoover je bil velik podpornik ekonomskega sistema, temelječega

na prosti trgovini, saj naj bi ravno prosta trgovina preprečevala ekonomsko nezadovoljstvo, ki je po

njegovem mnenju vodilo v vojne. Pogajanja je »torpediral« Franklin Roosevelt, ki je napovedal

svoj ekonomski program rešitve gospodarske krize (znan kot »New Deal«), katerega temelj je

predstavljala večja intervencija države v gospodarstvo s katero bi poskušali doseči njegovo

»samozadostnost«. Kljub temu, da njegov načrt ni povsem deloval in da Rooseveltu ni uspelo rešiti

gospodarske krize pred začetkom druge svetovne vojne, pa je njegova ideja državnega

intervencionizma na področje svobodne (ameriške) trgovine predstavljala revolucionarno idejo.

Kljub temu, da so kmalu za tem republikanci Roosevelta razglasili za »fašista«, pa vmešavanje

države v gospodarstvo ni bilo nič novega, saj je že od sredine 19. stoletja država ameriško

gospodarstvo stimulirala z obsežnimi javnimi naročili, subvencijami v neperspektivne panoge,

izdajo ugodnih koncesij in vrsto protekcionističnih ukrepov proti tuji konkurenci. Novost je morda

predstavljala ideja državne regulative »največjih in najmočnejših igralcev« ameriškega

gospodarstva, kar so ravno največje korporacije smatrale za nedemokratično (Leuchtenburg, 1963).

Rooseveltov program New Deal je temeljil na dveh ekonomskih mehanizmih: (1)

ustanovitvi izvozno-uvozne banke (angl. Export-Import Bank) in (2) sklepanju recipročnih

trgovinskih sporazumov (LaFeber, 1994: 374). Izvozno-uvozna banka je bila državna banka, ki je

pomagala ameriškim privatnim bankam investirati v tujino, predvsem v Latinsko Ameriko ter tudi v

Sovjetsko zvezo. V bistvu je ta mehanizem predstavljal le nadgradnjo dolarske diplomacije, s čimer

so ZDA drugim državam nudile ugodna posojila, v zameno zanje pa so morale te države kupovati

99

ameriške proizvode. Z vrsto recipročnih trgovinskih sporazumov so se ZDA s posameznimi

državami dogovorile o znižanju carin za določene proizvode, s čimer so lahko stimulirali

posamezne trge in še vedno preprečevali množičen vstop tujega kapitala na ameriški trg. Največja

prednost teh sporazumov je bila, da jih ni potrjeval ameriški Kongres, ampak predsednik sam.

Našteta ekonomska mehanizma sta bila najbolj učinkovita ravno v Latinski Ameriki, iz

katere so ZDA uvažale največ surovin in izvažale največ končnih izdelkov, kakor včasih Velika

Britanija v svoje kolonije. Pod idejo »dobrega soseda« v Latinski Ameriki je Roosevelt s Haitijev

umaknil marince, Panami priznal »pravico« da deloma sama upravlja s prekopom in s Kubo sklenil

več bolj »pravičnih« gospodarskih sporazumov (LaFeber, 1994: 375). Kljub temu, da se s tem

odvisnost latinskoameriških držav od ZDA ni prekinila, pa so ZDA mehanizem njenega

vzdrževanja nekoliko omilile. V duhu ideologije »dobrega soseda« je bila leta 1938 v Peruju

organizirana konferenca, na kateri so se vse ameriške države obvezale, da bodo v primeru

vmešavanja tuje sile stopile skupaj. Zaključki konference so bili usmerjeni predvsem proti Nemčiji,

ki je poskušala širiti svoj vpliv v Brazilijo in Argentino ter proti Japonski, ki je želela povečati svoj

vpliv v Čilu.

Vendar politika dobrega soseda ni bila uspešna povsod po Latinski Ameriki. Na Kubi, ki so

ji ZDA leta 1901 pomagale sestaviti ustavo in je bilo njeno gospodarstvo do leta 1929 povsem

integrirano v ameriško, je oblast prevzel diktator San Martin. Kot posledica ekonomske krize se je

začela zmanjševati tudi trgovina z ZDA, ki je padla kar za 80 odstotkov (LaFeber, 1994: 378).

Američanom je uspelo prek Izvozno-uvozne banke doseči ponovno oživitev medsebojne trgovine, z

ekonomsko pomočjo kubanski vojaški eliti pa jim je uspelo doseči preobrat in postavitev novega

kubanskega predsednika Mendiete, ki je Američanom zagotavljal »stabilnost«. V Mehiki je novi

predsednik Cárdenas leta 1934 nekoliko priredil ameriško Monrojevo doktrino in pod geslom

»Mehiko Mehičanom« želel doseči povišanje plač delavcev v naftni industriji in okrepitev

sindikatov, na kar so ameriške naftne korporacije odgovorile z zahtevo po odškodnini. Mehiškemu

predsedniku se je to zdelo popolnoma nesprejemljivo in je uvedel bojkot vseh ameriških izdelkov in

se usmeril v gospodarsko sodelovanje z Nemci in Japonci. Ker ZDA v vedno bolj napeti situaciji

pred drugo svetovno vojno nikakor niso želele nemškega in japonskega vpliva pred svojimi vrati (še

posebej po letu 1940, ko so ugotovili, da Mehika nafto prodaja Nemčiji), so z mehiškimi oblastmi

dosegle dogovor o minimalni odškodnini.

f) Vzpon totalitarizmov in približevanje drugi svetovni vojni

S prihodom Hitlerja na oblast v Nemčiji so se napetosti med silami v Evropi vedno bolj

stopnjevale. Novi nemški kacler je dosegel izstop Nemčije iz Društva narodov, preklical Versaillski

mirovni sporazum in njegov odlok o razorožitvi Nemčije, »osvobodil« Porenje in začel izvajati

100

sistematično nasilje nad Judi, kar je svet preprosto opazoval. Predsedniku Rooseveltu je postajalo

tudi vse bolj jasno, da Japonska v Aziji vedno bolj ogroža ameriške interese. Z diplomacijo je

poskušal prekiniti evropske kredite Japonski ter v Kongresu dosegel odobritev 50 milijonov

dolarjev pomoči za napadeno Kitajsko. Prav tako je z 240 milijonov dolarjev vrednim programom

javnih del začel gradnjo novih vojaških ladij in dveh letalonosilk, s katerimi je še bolj okrepil

ameriško vojno mornarico. Leta 1933 so ZDA dokončno spoznale, da se največje svetovne države,

Sovjetske zveze, ne da enostavno ignorirati, zato jo je Kongres tudi uradno priznal za suvereno

državo, hkrati pa je ameriška vlada začela sponzorirati študij strokovnjakov za sovjetske zadeve, ki

bi pomagali pri oblikovanju ameriške politike nadziranja Sovjetske zveze prek sodelovanja.

Strateško partnerstvo med Sovjetsko zvezo in ZDA bi »obkrožilo« Japonsko v Aziji in s tem

zajezilo širjenje njenega vpliva.78 Leta 1935 je italijanski nacionalistični vodja Benito Mussolini

napadel in zasedel Etiopijo v upanju, da bi oživil nekdanji rimski imperij in na njegovo dejanje je

Društvo narodov odgovorilo s prošnjo drugim državam, da prenehajo trgovati z Italijo (LaFeber,

1994: 382).

ZDA so spoznale, da se v Evraziji postopoma vzpostavljajo totalitarni sistemi, ki bi

dolgoročno lahko porušili razmerje moči, ki so ga ZDA tako prizadevno poskušale vzpostaviti in

vzdrževati. Ne glede, ali so to želeli ali ne, so bile ZDA vedno bolj vpletene v nastajajočo situacijo,

doma pa se je začela javna razprava, kako naj se ZDA na nastajajoče razmere odzovejo.

Zagovorniki izolacionizma so javno kritizirali »trgovce s smrtjo«79 (angl. Merchants of death) in

naznanjali da jim ne bodo dovolili, da bi ZDA še enkrat potegnili v svetovno vojno. Hkrati pa so se

verjetno tudi sami zavedali, da ameriško gospodarstvo v izolaciji ne more obstajati glede na dejstvo,

da so največje ameriške korporacije trgovale z Nemčijo vse do poznih 30-ih let in so tudi same

podpirale ameriški intervencionizem, ki jim je zagotavljal prosto trgovino. Ameriški izolacionizem

je bil realno gledano tako že v svojem temelju nemogoč, zato je bilo vprašanje predvsem v

kolikšnem obsegu so bile ZDA pripravljene posredovati za ohranitev ugodnega razmerja sil in na

kakšen način - politično, ekonomsko ali tudi vojaško. Podporniki ameriškega izolacionizma so v

Kongresu leta 1936 dosegli sprejetje zakona o ameriški nevtralnosti (angl. Neutrality Act), s katerim

so ameriškim podjetjem prepovedali prodajati orožje vojskujočim se državam in prevažati njihovo

blago na ameriških ladjah. Sprejetje tega zakona velja za hud udarec Rooseveltovi zunanji politiki,

saj je do njega prišlo ravno v času Francove diktature v Španiji. Kljub temu, da se je v španski

državljanski vojni proti Francu bojevalo okoli 3.000 ameriških prostovoljcev, pa Roosevelt uradno

ni smel posredovati in je lahko le nemočno opazoval, ko je v Evropi nastajal še en fašistični režim.

78 Med pomembne »študente« sovjetskih zadev sodi tudi George Kennan, idejni oče zajezitve sovjetske moči po drugi svetovni vojni in s tem eden pomembnih ideologov hladne vojne. 79 Gre za ameriška podjetja, ki so med prvo svetovno vojno in v obdobju med obema vojnama vojskujočim stranem v Evropi in Aziji prodajala orožje.

101

Izolacionisti so celo zagovarjali Franca, saj naj bi ta zatrl »komunistično infekcijo španske

republike« (LaFeber, 1994: 385). Podobno je bilo v primeru nacističnega pogroma nad Judi, s

katerim je bil svet seznanjen že po letu 1935, ko so z nürnberškimi zakoni judovskemu prebivalstvu

odvzeli državljanstvo in državljanske pravice in nad njim začeli izvajati sistematično nasilje.

Kriza se je vedno bolj zaostrovala tudi v Aziji, kjer je leta 1937 Japonska ponovno napadla

Kitajsko. Glavni cilj Japonske na Kitajskem je bila vzpostavitev nekakšne obrambne linije okoli

zasedene Mandžurije, s čimer bi si zagotovili gospodarsko samozadostnost, saj je bila Japonska kot

otok življenjsko odvisna od naravnih surovin in trgov azijske celine. Roosevelt na japonsko agresijo

zaradi ameriške nevtralnosti ni mogel odgovoriti z vojno napovedjo. Prav tako tudi sam ni želel

vojaškega posredovanja na Kitajskem, ali kot je dejal njegov zunanji minister Cordell Hull, »ZDA

ne nameravajo uporabiti vojaške sile za zagotavljanje odprtih vrat na Kitajskem« (LaFeber, 1994:

388). Japonska je še vedno predstavljala tretjega največjega kupca ameriških proizvodov in ZDA

kljub strateškim interesom na Kitajskem niso nameravale ogroziti te naveze. Franklin Delano

Roosevelt je na japonsko ekspanzijo reagiral le z ostrim govorom, v katerem je mednarodno

skupnost pozval, da se priključijo ZDA pri izolaciji Japonske. Prav tako pa je v Kongresu dosegel

financiranje programa javnih del v vrednosti treh milijard dolarjev za izgradnjo novih vojaških ladij,

kasneje pa še nadaljnjo milijardo dolarjev za okrepitev vseh oboroženih sil. ZDA so prav tako

utrdile svoja oporišča na otoku Guam ter s povečanjem obrambnega proračuna vzpostavile močno

vojaško letalstvo s 5.000 letali (LaFeber, 1994: 389).

Britanski premier Chamberlain se je reševanja napetosti z Nemčijo in Japonsko lotil z

diplomatskimi sredstvi. Z Japonsko je želel doseči dogovor, s katerim bi priznali japonsko

dominantnost v Mandžuriji, Japonci pa naj bi mu dali zagotovila, da bodo spoštovali britanske

kolonije v okolici, predvsem Hong Kong, Singapur in Indijo. Zelo popustljiv je bil tudi do Nemčije,

ki ji je »spregledal« priključitev Avstrije in Sudetov, saj je bil prepričan, da bodo s tem zadovoljeni

Hitlerjevi ozemeljski apetiti. Hitlerja pa je to le še bolj opogumilo, tako da je svoja prizadevanja

usmeril na vzhod proti Poljski. S Sovjetsko zvezo je podpisal pakt o nenapadanju, ki je zajemal tudi

tajni dogovor o razdelitvi Poljske. Po Italijanski zasedbi Albanije je Roosevelt kritiziral premehko

zunanjo politiko evropskih sil, a je bil povsem nemočen, saj ga je obvezovala odločitev Kongresa o

ameriški nevtralnosti.

g) Začetek druge svetovne vojne

S prvim septembrom 1939 se je uradno začela druga svetovna vojna, ko je Nemčija napadla

Poljsko in sta Velika Britanija in Francija, kot poroka poljske ozemeljske nedotakljivosti, Nemčiji

napovedali vojno. Hitler ni ponovil nemške napake iz prve svetovne vojne in je svojim

podmornicam ukazal, naj ne napadajo potniških ladij, da bi s tem preprečili vstop ZDA v vojno.

102

Takoj z začetkom druge svetovne vojne se je začela počasi topiti moč ameriških izolacionistov, ki

so izvirali večino iz območij irskih, nemških in italijanskih priseljencev. Po porazu Francije leta

1940 in po začetku množičnih nemških letalskih napadov na Veliko Britanijo je 75 odstotkov

Američanov podpiralo pomoč napadenim državam. Roosevelt je upošteval javno mnenje in

izkoristil priložnost za napotitev 50 starih ameriških rušilcev v Veliko Britanijo v zameno za

dolgoročne pravice do uporabe britanskih baz med Novo Fundlandijo in Trinidadom. Iz

geopolitičnega vidika so bile te baze za ZDA velikega strateškega pomena, saj so iz njih ameriške

vojaške ladje lažje patruljirale po Atlantiku za zaščito lastnih trgovskih in potniških ladij, hkrati pa

se je navidezna meja ameriške sfere vpliva v Karibih in Atlantiku premaknila bolj proti vzhodu.

Velik vpliv na ameriški geopolitični pogled na svet in tudi na njihovo zunanjo politiko so

imele teorije britanskega geopolitika Mackinderja in njegovega ameriškega kritika Spykmana.

Letalski napadi na Veliko Britanijo so predstavljali novo vrsto vojaških operacij, ki naj bi po

mnenju tedanjih geopolitikov prej ali slej dosegli tudi Američane. ZDA niso več veljale za

neprebojno utrdbo med dvema svetovnima oceanoma, ampak so bile le otok ujet in ukleščen med

skrajna robova ogromne evrazijske celine, ki sta jo Mackinder in Spykman smatrala za težišče

globalne geopolitike (Mackinder, 1962 in Spykman, 1944).

Novo presenečenje je sledilo konec leta 1940, ko je Japoncem uspelo zasesti severni del

francoske Indokine in njihova bogata nahajališča surovin. Roosevelt je odgovoril s prenehanjem

dobave ameriškega jekla Japonski, kar je imelo tudi večje geopolitične posledice, saj je to Japonce

prisililo, da so v iskanju novih virov železa prodrli še globlje v Azijo (LaFeber, 1994: 395). Težko

je reči, ali je bila ta Rooseveltova reakcija strateška napaka ali pa genialna geopolitična poteza, s

katero je nameraval japonske sile v Aziji še bolj raztegniti in jih tako narediti bolj ranljive pred

napadi kitajske gverile in sil britanskega imperija. Bolj agresivna Japonska bi tako dokončno

spreobrnila ameriško javno mnenje v korist ameriškega intervencionizma. V vsakem primeru

Roosevelt še vedno ni bil pripravljen vojaško posredovati proti Japoncem na Kitajskem, saj je bilo

to bojišče še vedno predaleč.

103

Zemljevid 18: Ameriški nadzor Atlantika v prvih letih druge svetovne vojne in zakupljene britanske baze


Septembra 1940 so Nemčija, Italija in Japonska podpisale tristranski pakt, s katerim so

ustanovili »sile osi«. Hitler se je zavzemal, da bi Japonska v Pacifiku zadrževala ZDA, medtem ko

bi se sam lahko posvetil nadaljnjemu osvajanju Evrope. Roosevelt se je odločno zavzel za pomoč

napadeni Evropi, še posebej Veliki Britaniji, ki je bila na robu zloma pod stalnimi napadi nemške

Luftwaffe. V Kongresu je predstavil program pomoči v vrednosti sedmih milijard dolarjev, ki bi jo

Veliki Britaniji dali v »zakup« in bi jo ta vrnila po koncu vojne. Kljub temu, da je javno mnenje

sicer podpiralo ameriško pomoč nekdanjim zaveznikom, pa še vedno ni bilo dovolj podpore za

vstop ZDA v vojno. Roosevelt je zato močno mornarico uporabil predvsem za patruljiranje po

Atlantiku in sporočanje položajev nemških podmornic Britancem, da so ti nato zagotovili varen

prehod ameriškega blaga na britanskih ladjah v Evropo. Podpis sporazuma o nenapadanju med

Sovjetsko zvezo in Japonsko junija 1940 je presenetil tako ZDA, kakor tudi Nemce, hkrati pa je ta

sporazum naznanil, da se je globalna fronta druge svetovne vojne prelomila na dvoje, na eni strani

na evropsko bojišče med Sovjetsko zvezo in Nemčijo ter na pacifiško bojišče med Japonsko in

104

ZDA. Junija leta 1941 je prišlo do nenadnega in presenetljivega napada Nemčije na Sovjetsko

zvezo. Senator Harry Truman je po napadu dejal, da naj se »Stalin in ostali diktatorji kar prepirajo

med seboj« in »da morajo ZDA na koncu pomagati tistemu, ki bo izgubljal« (Truman v LaFeber,

1994: 397).

V hitrem začetnem zagonu so nemške divizije začele prodirati vse bliže Moskvi in

Leningradu in kljub zagrizenemu nasprotovanju boljševizmu je Churchill v Sovjetski zvezi vseeno

videl zaveznika, ki je na svojem ozemlju zadrževal večino nemške vojske in s tem preprečeval, da

bi se Nemci ponovno usmerili proti britanskemu otoku. Churchill in Roosevelt sta soglašala, da je

treba sovjetska vojna prizadevanja podpreti in jim ponuditi čim več pomoči. Prve ladje z ameriško

pomočjo so začele prihajati proti koncu leta, do konca vojne pa je Sovjetska zveza prejela okoli 12

milijard dolarjev vojaške pomoči. Ruska zima kot tesni zaveznik Rdeče armade, je pozimi 1941-

1942 zaustavila nemški vojaški stroj na pragu Leningrada in Moskve. Tudi Roosevelt se je zavedal,

da je prišlo do preobrata, ko je Sovjetski zvezi kot prvi uspelo zaustaviti prej nepremagljivo nemško

vojsko.

Razmere doma so bile ugodne za ponoven začetek debate o motivih za morebiten vstop

ZDA v vojno. Kot je zapisal medijski mogotec tedanjega časa Henry Luce80 so »ZDA dejansko v

vojni že dolgo časa«, saj so evropskim silam, ki so se borile proti silam osi, že od začetka spopadov

pošiljale vojaško pomoč (Luce v LaFeber, 1994: 398). Prav tako je bilo večini politikov in

gospodarstvenikov jasno, da bo druga svetovna vojna, kot vojna pred njo, popolnoma porušila

obstoječe svetovno razmerje moči in da bodo morale ZDA storiti vse, da bodo zopet sodelovale pri

povojni obnovi sveta. Cilj vstopa ZDA v vojno naj bi bila »vzpostavitev povojnega sistema

mednarodne trgovine in mednarodnega sistema (ameriških) vrednot« (Luce v LaFeber, 1994: 398).

S tem je bila ideja ameriškega izolacionizma tudi dokončno poražena.

4.9 OBDOBJE DRUGE SVETOVNE VOJNE

a) Prve pobude povojne delitve sveta – Roosevelt, Churchill in Stalin

Poleti 1941 sta se britanski premier Churchill in ameriški predsednik Roosevelt sestala na

tajnem srečanju v Novi Fundlandiji, kjer sta podpisala Atlantsko listino (angl. Atlantic Charter).

Njena načela so bila podobna Wilsonovim 14-im točkam in so zajemala vodenje vojne za zaščito

samoodločanja držav, zagotovitev svobode morij, vzpostavitev povojnega varnostnega sistema in

ustanovitev »pravičnega« ekonomskega sistema, »ki bo vsem državam omogočal enak dostop do

svetovnih bogastev« (Atlantic Charter, 1941: Avalon Project).81 S tem dokumentom so se ZDA tudi

uradno obvezale, da bodo vstopile v vojno. Za to so potrebovale le še dovolj legitimen razlog.

80 Henry Luce, lastnih časopisov Time, Fortune in Life. 81 Atlantic Charter, 1941, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/wwii/atlantic.htm

105

Priložnost, ki so jo iskali, se jim je ponudila decembra 1941, ko je japonsko vojno letalstvo z

letalonosilk napadlo ameriško vojaško oporišče Pearl Harbor na Havajih. Američani so že dolgo

poznali japonske komunikacijske kode in so prisluškovali njihovim vojaškim sporočilom, tako da

so napad pričakovali, a niso vedeli kje bo izveden. Napad je bil najbolj verjeten na Filipinih, zaradi

njihove pomembne strateške lege in bližine japonskemu otočju. Napad na oporišče tako daleč od

Japonske je bil zato veliko presenečenje, hkrati pa tudi veliko »olajšanje«, saj je Roosevelt dobil

priložnost, ki jo je iskal. Kongres je takoj pozval v napoved vojne in jim zagotovil, da bodo ZDA

bile boj do dokončne zmage proti Japonski. Edino dilemo za Roosevelta je predstavljalo vprašanje,

kje dobiti izgovor za napoved vojne Nemčiji, a je dilemo rešil Hitler sam, ki je štiri dni kasneje sam

napovedal vojno ZDA.

V obdobju med obema vojnama je na geopolitičnem področju prišlo do večjih sprememb.

Kot je dejal ameriški diplomat Paton Davis je »Japonska postala svetovni igralec, nad Kitajsko se je

igra izvajala, ZDA pa so postale sodnik, ki je sodil subjektivno in so bili zato vsi proti njemu«

(Davis v LaFeber, 1994: 405). Na območju Daljnega vzhoda je Kitajska le nadaljevala igrati vlogo

kolonije, na ozemlju katere se je igrala igra svetovne geopolitike. Kljub vedno močnejšemu

kitajskemu nacionalizmu in vedno bolj pogostim vstajam proti kolonizatorjem pa Kitajski še vedno

ni uspelo izboriti lastne suverenosti in neodvisnosti. Prav prva svetovna vojna je povzročila umik

glavnih evropskih kolonizatorjev iz Kitajske, predvsem Velike Britanije in Francije. Sovjetska

zveza, ki se je v obdobju med obema vojnama bolj ubadala z lastno državljansko vojno, z

vzpostavljanjem ekonomske samozadostnosti in kasneje (med drugo svetovno vojno) izvajanjem

obrambe s težiščem v Evropi, je za nekaj časa prekinila svoje imperialistične ambicije v Aziji in na

Kitajskem. Na njihovo mesto je vstopila Japonska, ki ji ZDA z mlačno azijsko politiko niso znale

preprečiti širjenja vpliva. V bistvu je že pred spopadi druge svetovne vojne na Pacifiku in na

Daljnem vzhodu prišlo do trčenja dveh geopolitičnih vizij: na eni strani japonske vizije vzpostavitve

samozadostnega imperija, ki bi zajemal čim večji del Daljnega vzhoda ter na drugi strani že

tradicionalna ameriška politika zagotavljanja odprtih vrat na Kitajsko in druge azijske trge. Bolj

»trdo« politiko do Japonske je zagovarjal že Theodore Roosevelt, v času predsedovanja Franklina

Roosevelta pa so dokončno dozorele razmere za dejanski spopad med pacifiškima velesilama.

Roosevelt je potreboval le povod in ugodne razmere s katerim bi vojno proti Japonski opravičil.

Američane je zelo presenetila hitrost japonske ekspanzije v Aziji in nezmožnost zaveznikov,

da bi obranili svoje bivše kolonije, predvsem v primeru zasedbe Hong Konga, Singapurja, Malaje in

Burme. Prav tako je bila tik pred zlomom gverilska vojska Čankajšeka, ki se je bolj ukvarjal z

bojem proti kitajskim komunistom kakor Japoncem, saj je njih nameraval v celoti prepustiti

Američanom. Japonci so bili v začetni fazi pacifiške vojne uspešni tudi proti Američanom in so

zasedli njihovi otočji Guam in Wake. Na Filipinih ameriškemu generalu MacArthurju z majhno

106

letalsko enoto ni uspelo obraniti strateške baze, tako da je ta padla v roke Japoncem, sam pa se je

umaknil v Avstralijo in obljubil, da »se bo vrnil« (MacArthur v LaFeber, 1994: 414). Ameriški

obrambni zid daleč na zahodnem Pacifiku ni zdržal silovitih japonskih napadov, predvsem zato ker

so bila prvotna ameriška vojna prizadevanja usmerjena na evropsko bojišče, saj so nemško vojsko

smatrali za bistveno bolj nevarno.

Konec leta 1941 je britanski premier Churchill v veliki tajnosti odpotoval v Washington,

kjer se je z Rooseveltom pogovarjal o strategiji boja proti silam osi. Rezultat tajnih pogovorov je

bila razglasitev Deklaracije združenih narodov, ko so prvi dan leta 1942 ZDA, Velika Britanija,

Sovjetska zveza ter še 23 držav razglasile, da se bodo skupaj borile proti silam osi in da ne bodo

sklepale separatnega miru z Nemčijo, Italijo in Japonsko (Declaration of the United Nations, 1942:

Avalon Project).82 Churchill se je zavedal, da je ameriška moč že davno presegla britansko in se je

zavzemal za vzpostavitev ločenih poveljstev zavezniških sil, s čimer se ni strinjal Roosevelt.

Združenega strateškega poveljstva ni želel niti Stalin, saj se je hotel izogniti vojni z Japonsko, s

katero je ZSSR že imela podpisan sporazum o nenapadanju. Ker je bila v prvi polovici druge

svetovne vojne Velika Britanija v geopolitično šibkejšem in manj ugodnem položaju kakor ZDA, je

Churchill na koncu popustil in Roosevelt je svojega načelnika generalštaba Georgea C. Marshalla

razglasil za poveljnika združenega zavezniškega poveljstva. Središče sprejemanja strateških

odločitev o poteku druge svetovne vojne se je tako iz Londona preselilo v Washington. ZDA so se

dobro zavedale, da je strateško partnerstvo z Veliko Britanijo ključnega pomena za zavezniško

zmago v vojni ter za vzpostavitev povojnega reda, v katerem bi ravno ti dve sili imeli glavno besedo

glede na to, da sta ameriška in britanska trgovina skupaj predstavljali kar polovico vse svetovne

trgovine (LaFeber, 1994: 415). Velika Britanija je hkrati prišla do grenkega spoznanja, da blišč

njenega imperija počasi bledi in da bodo po vojni ravno ZDA tiste, ki bodo postopno razstavljale

stoletni britanski imperij.

Prvi dokaz za njegovo zaskrbljenost je predstavljala Rooseveltova zahteva Veliki Britaniji,

da naj Indiji priznajo neodvisnost. Roosevelt je želel, da bi se ta ogromna azijska država vključila v

vojno proti Japonski in da bi s tem postala obrambni zid pred njenim morebitnim vstopom na

Bližnji vzhod. Churchill pa nikakor ni želel biti britanski premier, ki bi dovolil da angleški imperij

zapusti njegov »dragulj«, prav tako je bil Churchill zaskrbljen nad možnostjo spopada med

indijskimi Hindujci in muslimani, v primeru indijske neodvisnosti. Vodilna politična struja pod

vodstvom Gandija se ni želela boriti, dokler ji Churchill ne bi priznal neodvisnosti, hkrati pa je

Roosevelt nanj pritiskal z izjavo, da če zahod ne bo podpiral indijskega nacionalizma proti

Japonski, bodo Japonci azijski nacionalizem združile proti zahodu (Roosevelt v LaFeber, 1994:

418). Vseeno se Indija do konca druge svetovne vojne ni vključila v spopade, za potek vojne v Aziji

82 Declaration of the United Nations, 1942, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/decade/decade03.htm

107

pa to niti ni bilo pomembno, saj se je japonska vojaška moč izčrpala, preden je lahko dosegla njen

prag.

Do preobrata na pacifiškem bojišču je prišlo po ameriški zmagi pri atolih Koralnega morja

(ki velja za prvo pomorsko bitko v kateri so ZDA uporabile predvsem vojno letalstvo), po porazu

japonske mornarice pri otočju Midway in po uspešnemu izkrcanju ameriških marincev na

Guadalcanal. V silovitih spopadih največjih pomorskih bitk v zgodovini je japonski mornarici

uspelo začasno onesposobiti dve ameriški letalonosilki, kljub temu jim ni uspelo zaustaviti

MacArthurjeve kampanje skakanja z otoka na otok v Pacifiku, vse bolj proti Tokiu.

Po prvih uspehih Američanov proti Japoncem je Churchilla začelo skrbeti, da bo Roosevelt

težišče svojih operacij in s tem tudi večino svojih sil premaknil na Pacifik. Predlagal je skupno

invazijo v severno Afriko, ki je bila za ZDA strateško dokaj nepomembna, je bila pa primerna za

prepričevanje ameriškega javnega mnenja, da ZDA izvajajo operacije tudi v bližini evropskega

bojišča. Z vidika Velike Britanije je bila afriška kampanja življenjskega pomena iz povsem

preprostega razloga, saj je območje Sredozemlja vedno bolj drselo pod okrilje sil osi. Italijanska

mornarica je nadzirala velik del Sredozemlja, po porazu Francije (in kasneje uporabi njenih

sredozemskih pristanišč) so bili ogroženi stebri britanske obrambe Sredozemlja (Suez, Malta in

Gibraltar), Nemčija pa je po izkrcanju afriškega korpusa v Libiji nevarno prodirala proti Egiptu.

Intervencija v severni Afriki je bila nujna, pa naj do nje pride z ameriško podporo, ali pa brez nje.

Churchill je zaveznike zato raje iskal med Francozi, predvsem pri njihovemu generalu v izgnanstvu

Charlesu de Gaullu, ki je v Londonu ustanovil sedež gibanja za osvoboditev Francije. To ni bilo po

volji Rooseveltu, saj si ni želel, da bi na povojnih pogajanjih sodelovali tudi Francozi, ki naj bi po

njegovem mnenju prehitro kapitulirali proti Nemčiji.

Decembra 1942 je v Moskvo odpotoval britanski zunanji minister Anthony Eden, ki se je s

Stalinom poskušal dogovoriti o povojni ureditvi Evrope. Roosevelt je Churchilla takoj opozoril, da

naj Sovjetski zvezi ne obljublja ničesar, saj ga obvezuje Atlantska listina. Pogajanja bi verjetno

propadla tudi brez ameriškega posredovanja, saj je Stalin od Britancev zahteval priznanje meja pred

junijem 1941, s čimer se Eden ni mogel strinjati, predvsem zato, ker je Velika Britanija med drugim

veljala za poroka neodvisnosti Poljske. Stalin je razburjen vprašal, ali je Atlantska listina usmerjena

proti Nemčiji ali proti Sovjetski zvezi. S podobnimi zahtevami je v Washington nekoliko kasneje

pripotoval sovjetski zunanji minister Molotov, ki je poleg priznanja »starih meja« zahteval odprtje

še ene fronte v Evropi na zahodu, s čimer bi razbremenili Sovjetsko zvezo. Roosevelt je na odprtje

druge fronte pristal, a brez dokončnega dogovora, kdaj naj bi se to zgodilo, saj so se zahodni

zavezniki še kako zavedali, da je nemška vojska trenutno še premočna za tak podvig. Ameriški

predsednik je dogovor zgladil z idejo, da bodo »štirje policisti« (mislil je ZDA, Veliko Britanijo,

108

Sovjetsko zvezo in Kitajsko) po vojni vzdrževali red in mir v svojih soseščinah (LaFeber, 1994:

419).

Roosevelt in Churchill sta se januarja 1943 sestala v maroški Casablanci, da bi rešila vrsto

vojaških in diplomatskih vprašanj. Oba sta se strinjala, da bi bila zavezniška invazija v Franciji v

tem letu preveč krvava. Kasneje se jima je na pogovorih pridružil tudi de Gaulle, ki je iskal nove (in

močne) zaveznike v boju proti Nemcem ter je poskušal Franciji zagotoviti mesto na povojnih

pogajanjih, Roosevelt pa mu še vedno ni povsem zaupal. Ameriški predsednik se je odločno zavzel,

da se bodo ZDA borile proti Nemčiji in Japonski do njihove brezpogojne predaje, njegovi kritiki pa

so mu kasneje očitali, da je s tem le prisilil sile osi v boj do zadnjega vojaka in s tem vojno naredil

še bolj uničujočo (Casablanca Conference, 1943: Avalon Project).83 V resnici je Roosevelt verjetno

bolj ciljal na preprečevanje podpisa separatnih mirovnih sporazumov šibkejših zaveznikov s silami

osi.

b) Zlom ruske fronte in začetek »dirke proti Berlinu«

Približno v istem času je prišlo tudi do preloma na fronti v vzhodni Evropi, najprej pri

Leningradu, kasneje pa še pri Kursku, pri katerem je potekala največja tankovska bitka. Sovjetski

zvezi je v dveh letih uspelo obraniti lastno ozemlje, na njem zadržati 80 odstotkov vseh nemških sil

ter jih celo prisiliti v postopen umik. Po utrditvi zaveznikov na obalah severne Afrike je prišlo leta

1943 tudi do izkrcanja na Sicilijo in iz nje na južni del italijanskega škornja. Zavezniki so se

postopno približevali »večnemu mestu«, nemške enote pa so jih poskušale zaustaviti s tremi zelo

utrjenimi obrambnimi linijami. Ko je končno prišlo do preobrata druge svetovne vojne in so se

zavezniki počasi začeli zavedati, da tretji Reich ne bo trajal toliko kot rimski imperij (kar je želel

Hitler) ter da nemškemu vojaškemu stroju počasi pojemajo moči, je avgusta 1943 ameriški

predsednik dobil tajno obveščevalno poročilo v katerem so mu svetovalci iz združenega poveljstva

predlagali, da bi morale ZDA v vojni strmeti k dvema ciljema: premagati Nemčijo in preprečiti

katerikoli sili, da bi zavladala v Evropi. »Če ne bomo dosegli obeh ciljev, bomo vojno izgubili,« so

zaključili v poročilu (LaFeber, 1994: 422). Obveščevalno poročilo je bilo nedvomno usmerjeno

proti Sovjetski zvezi z njim pa se je začela tudi »dirka proti Berlinu«, kakor se označuje

prizadevanja ZDA, Velike Britanije in njihovih zaveznikov na eni strani ter Sovjetske zveze na

drugi strani, kdo bo prej dosegel Berlin, ki je predstavljal center Nemčije in s tem geopolitični

center povojne Evrope. Po preboju vzhodne fronte je bila Sovjetska zveza na dobri poti,

zaveznikom pa se ni pisalo dobro, saj jih je Nemcem uspelo zaustaviti v Italiji. Odprtje nove fronte

v Evropi je tako čez noč postalo življenjskega pomena za zahodne zaveznike ter za geopolitiko

83 Casablanca Conference, 1943, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/wwii/casablan.htm

109

ZDA. Naslednje večje srečanje zaveznikov v Teheranu je bilo namenjeno reševanju prav tega

vprašanja.

Na poti v Teheran se je Roosevelt najprej ustavil v Egiptu in se tam srečal s Churchillom in

Čankajškom (na Kairski konferenci, novembra 1943).84 Roosevelt je svojega kitajskega zaveznika

nujno potreboval v boju proti Japonski, Churchill pa se je dobro zavedal da bi taka kitajsko-

ameriška zaveza popolnoma odstranila britanski vpliv v Aziji.85

c) Pogajanja v Teheranu in globalni ekonomski sistem Bretton Woods

V Teheranu86 (od 28. novembra do 1. decembra 1943) so se Roosevelt, Churchill in Stalin

dokončno dogovorili o odprtju drugega evropskega bojišča ter o razdelitvi Nemčije po drugi

svetovni vojni (Teheran Conference, 1943: Avalon Project).87 Stalin je prvotno predlagal, da bi si

velesile po vojni (»štirje policisti«) enostavno razdelile »sfere vpliva« v Evropi, čemur je ostro

nasprotoval Churchill, saj ni želel, da bi večji del vzhodne Evrope prišel pod neposredni sovjetski

vpliv. Churchill je s tem neposredno izpostavil vprašanje Poljske, ki so se ji v zadnjem stoletju meje

spreminjale bolj hitro kot najbrž katerikoli drugi evropski državi in je bila v drugi svetovni vojni

povsem uničena88 (LaFeber, 1994: 426). Za Roosevelta vprašanje Poljske verjetno ni bilo

življenjskega pomena, zato se je po večerji odpravil na počitek, Churchill in Stalin pa sta se medtem

dokončno dogovorila o mejah Poljske in jih zopet premaknila, tokrat na ozemlje Nemčije. V

Teheranu je tako nastala skica nove politične ureditve Evrazije, s poraženo Nemčijo v Evropi,

poraženo Japonsko v Aziji ter vedno močnejšo Sovjetsko zvezo med obema.

Druga evropska fronta je bila odprta 6. junija 1944 v Normandiji po uspešnem velikemu

pomorskem desantu, v katerem je sodelovalo kar 5.000 ladij vseh velikosti, 14.000 letal ter okoli

100.000 vojakov (v samem izkrcanju). Kljub temu, da so samo Američani v prvem mesecu bojev v

Normandiji izgubili kar 100.000 mož, jim je do avgusta tega leta uspelo prodreti do Pariza in ga

osvoboditi. Istega meseca je sovjetski Rdeči armadi uspelo osvoboditi Varšavo in so bili tako

približno na enaki oddaljenosti od Berlina.

84 Cairo Conference, 1943, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/wwii/cairo.htm 85 Kot zanimivost dogovorov v Egiptu lahko omenimo tudi to, da je Roosevelt Čankajšku obljubil vrnitev otočja Formosa (danes Tajvan) Kitajski, kar bi verjetno obžaloval, če bi doživel leto 1949, ko je Kitajska postala komunistična in ZDA »ušla« za vsaj dobrega pol stoletja, še vedno pa je od Američanov zahtevala, da držijo svoje obljube. 86 »Veliki trije« so se na Teheranski konferenci dogovorili tudi o odobritvi izdatne pomoči Iranu (kot gostitelju konference in partnerju v vojni), prav tako pa so sprejeli sklepe o nudenju pomoči partizanom v Jugoslaviji »v največjem možnem obsegu«, o prizadevanjih, da bi Turčija vstopila na stran zaveznikov do konca leta ter o odprtju nove fronte v južni Franciji maja 1944, Stalin pa se je obvezal, da bo istočasno izvedel ofenzivo v vzhodni Evropi, s katero bi preprečili premestitev nemških sil z vzhoda na zahod (Roosevelt, Stalin, Shurchill, 1943). 87 Teheran Conference, Roosevelt, Stalin, Churchill, 1943, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/wwii/tehran.htm 88 Najbolj zgovoren dokaz za to je, da je Poljska v vojni izgubila kar 14 odstotkov vsega svojega prebivalstva (okoli pet milijonov), kar je bilo v odstotkih še celo več kot Sovjetska zveza, ki je z 20 milijonov žrtvami utrpela največjo človeško škodo, a je izgubila »le« 9 odstotkov svojega prebivalstva.

110

Zemljevid 19: Druga svetovna vojna na Pacifiku

(vir: United States Military Academy, History Department, http://www.dean.usma.edu/history/web03/atlases)

111

Ko so ZDA vstopile v drugo svetovno vojno njihova notranja gospodarska kriza še vedno ni

bila odpravljena. V obdobju 1940-1944 je bilo ameriško gospodarstvo že v pravem razcvetu, saj se

je njihova industrijska proizvodnja povečala kar za 90 odstotkov, kmetijska proizvodnja za 20

odstotkov, BDP pa za več kot polovico (LaFeber, 1994: 431). Ideja ameriškega izolacionizma je

bila tudi dokončno premagana, saj je ironično, ravno druga svetovna vojna in njene potrebe po

ogromnih količinah hrane, orožja in opreme oživila ameriško gospodarstvo in ga izvlekla iz več kot

desetletja dolge krize. Rooseveltov ekonomski svetovalec Henry Grady je ob tem dejal, da je

ameriški »kapitalistični sistem v bistvu mednarodni sistem in da bo popolnoma propadel, če ne bo

mogel delovati mednarodno« (Grady v LaFeber, 1994: 431). S tem je želel povedati, da je

Rooseveltov program gospodarske obnove dal vse od sebe in da ne bo kos povojnim gospodarskim

razmeram. Če želijo ZDA ostati vodilna svetovna (gospodarska) sila, morajo poiskati novo obliko

svetovnega gospodarskega sistema, ki bo omogočal nadaljnje širjenje ameriškega gospodarstva,

omogočal povojno obnovo najbolj prizadetih evropskih in azijskih držav ter bo ZDA omogočal, da

bodo prek njega gospodarsko nadzirale druge države in jim preprečevale, da bi ameriško

prosperiteto ogrozile. Tak sistem pa bi moral biti že po svoji definiciji ekspanziven.

ZDA so temelje tega sistema postavile na srečanju držav, ki niso sodelovale s silami osi,

sredi leta 1944 v mestecu Bretton Woods. Na srečanju so ustanovili dve organizaciji, s katerima bi

zagotavljali odprtost povojnega ekonomskega sistema: Mednarodno banko za obnovo in razvoj

(znano kot Svetovna banka, angl. International Bank for Reconstruction and Development - IBRD)

in Mednarodni denarni sklad (angl. International Monetary Fund – IMF). Svetovna banka je dobila

na razpolago 7,6 milijarde dolarjev za obnovo povojne Evrope, Azije, Afrike in Latinske Amerike,

Mednarodni denarni sklad pa naj bi s 7,3 milijardami dolarjev pomagal državam z velikim zunanjim

dolgom in naj bi stabiliziral njihove valute. Obe instituciji sistema Bretton Woods sta temeljili na

zlatu in ameriškemu dolarju, s čimer je ZDA uspelo, da so vse države, vključene v ta sistem, postale

finančno odvisne od ZDA in njihovega dolarja (Bretton Woods, 1944: Avalon Project).89

Do naslednjega srečanja je prišlo v Dumbarton Oaks blizu Washingtona, kjer so razpravljali

o ameriški zamisli povojne ureditve sveta, ki se je uresničila v obliki Organizacije združenih

narodov (OZN). V njeni skupščini naj bi bile zastopane vse svetovne države, njena glavna moč pa

bi se nahajala v dvanajstčlanskem Varnostnemu svetu v katerem bi pet držav (»štirje policisti«90 in

Francija po tem, ko je zaveznikom »dovolila« izkrcanje v Normandiji). Sovjetska zveza se je

strinjala s članstvom v OZN, nikakor pa ni želela vstopiti v sistem Bretton Woods in se finančno

(ali kakorkoli drugače) navezati na ZDA. Podobnega mnenja je bil tudi Churchill, ki je že dolgo

89 The Bretton Woods Agreements, 1944, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/decade/decad047.htm 90 ZDA, Anglija, Sovjetska zveza in Kitajska.

112

slutil konec britanskega imperija, a ni imel velike izbire, saj je Veliko Britanijo druga svetovna

vojna močno izčrpala, med njo pa si je nakopičila velik dolg do ZDA.

Sovjetska zveza in Velika Britanija sta se tako poskušale o povojni ureditvi dogovoriti za

ameriškim hrbtom, ko je Churchill leta 1944 odšel na obisk v Moskvo. Dogovorila sta se o

medsebojni razdelitvi vpliva v državah med Sovjetsko zvezo in Sredozemljem, ki še niso bile pod

vplivom ZDA, kar je Stalin imenoval za »praktično aritmetiko« (Smith, 2004: internet).91 Sovjetska

zveza je tako dobila 90 odstotkov vpliva v Romuniji, 75 odstotkov vpliva v Bolgariji in na

Madžarskem, Velika Britanija pa 90 odstotkov vpliva v Grčiji. Jugoslavijo naj bi si oba voditelja

razdelila na 50:50, s čimer je ta država za nadaljnjega pol stoletja postala ujetnik dveh sfer vpliva,

čeprav je silno poudarjala svojo izvzetost iz dogovorjenega razmerja (Results of the Moscow Talks,

1944: Avalon Project).92 Z vidika ZDA je ta tajni dogovor predstavljal manjše geopolitično

presenečenje predvsem zaradi statusa Jugoslavije, ki je med drugo svetovno vojno upor proti silam

osi vodila komunistična struja, kar je pri Američanih vzbujalo skrbi glede morebitne povojne

vključitve Jugoslavije v sovjetsko sfero vpliva. S tem bi Sovjetska zveza dobila dostop do toplih

morij prek Balkana in s tem potencialno predstavljala resnega geopolitičnega tekmeca ZDA (in

državam zahodne Evrope) v Sredozemlju.93

Zadnji nemški poskus poraza zaveznikov se je zgodil pozimi 1944, ko so nemške sile

prodrle prek Ardenov in poskušale obkoliti čim večje število zavezniških sil in jim med ofenzivo

zadati čimveč žrtev ter jih tako prisiliti v podpis premirja. Bitka v Ardenih94 je terjala nadaljnjih

100.000 zavezniških in 120.000 nemških življenj, a se je končala brez večjega vojaškega ali

političnega uspeha. Njen pomen je bolj geopolitične narave, saj je ta bitka začasno zaustavila

zaveznike v zahodni Evropi, medtem ko je Rdeča armada bliskovito prodirala proti zahodu in na

predvečer zavezniških pogajanj na Jalti bila le še 80 kilometrov od Berlina.

d) Jaltska konferenca in načrt razdelitve Nemčije

Ko je Roosevelt prispel na pogovore v črnomorsko letovišče Jalta, je bil že seznanjen, da sta

Churchill in Stalin sklenila sporazum o razdelitvi vzhodne Evrope in Sredozemlja. Z vidika ZDA, ki

že dolgo niso imele ozemeljskih apetitov, ta dogovor niti ni bil sporen, saj so želele le, da Sovjetska

zveza ne bi bila dominantna v Evropi. To bi lahko uspešno zagotovili le z dokončnim dogovorom o

razdelitvi Nemčije in mejah Poljske. Glede Poljske, ki bi podobno kot po prvi svetovni vojni

predstavljala nekakšen obrambni jarek med Nemčijo in Rusijo, sta imela Churchill in Stalin še

91 Smith Stanley E., Winston Churchill and Eastern Europe, The Churchill Centre, 2004, http://www.winstonchurchill.org/i4a/pages/index.cfm?pageid=91 92 Result of the Moscow Talks, 1944, http://www.fco.gov.uk/Files/kfile/58-1.pdf 93 Vendar pa so dogodki v Jugoslaviji leta 1948 in kasneje vključitev Grčije in Turčije v zvezo NATO Sovjetsko Zvezo »odrezali« od Sredozemlja in tako željenega toplega morja. 94 Znana kot »bitka v izboklini« (angl. Battle of the Bulge).

113

vedno dokaj nasprotujoči stališči. Churchill (ter deloma tudi Roosevelt) sta želela, da bi meje

Poljske zajemale tudi del »nemškega« ozemlja iz katerega so bili izgnani Poljaki (med katerimi so

se mnogi zatekli v Veliko Britanijo, prav tako pa so predstavljali tudi dokaj veliko manjšino v

ZDA), Stalin pa je želel del vzhodne Poljske neposredno vključiti v Sovjetsko zvezo, saj naj bi si le

tako zagotovili večjo varnost, glede na to, da je bila Sovjetska zveza napadena prek Poljske. Glede

Nemčije so se trije zavezniški voditelji dogovorili, da del njenega ozemlja dodelijo novi Poljski,

ostalo ozemlje pa si razdelijo na štiri dele, po tem ko je Churchillu uspelo v ta ekskluzivni klub

pripeljati tudi Charlesa de Gaulla in s tem vzpostaviti britansko-francosko protiutež ZDA in

Sovjetski zvezi. Stalin je od Nemčije prav tako zahteval 20 milijard dolarjev vojnih reparacij, s

čimer se je Roosevelt načeloma strinjal, a ni želel ponoviti napake iz prve svetovne vojne, ko so bile

nemške reparacije prevelike za njeno krhko gospodarstvo in je to skoraj ogrozilo ameriške

geopolitične interese v Evropi. Rešitev se je ponudila sama, ko je Sovjetska zveza ostale zaveznike

zaprosila za šest milijard dolarjev posojil za povojno obnovo, z isto prošnjo pa se jim je kasneje

pridružila tudi Velika Britanija. V vojni opustošena Evropa je ponovno potrebovala velike količine

pomoči za obnovo in ZDA so bile trdno odločene, da nastalo situacijo izkoristijo sebi v prid in s

sistemom gospodarske pomoči ponovno vzpostavijo odvisnost evropskih sil od ZDA.

Na jaltskih pogovorih so se Roosevelt, Churchill in Stalin dogovarjali tudi o povojni ureditvi

Azije. Roosevelt, ki je želel prekiniti japonsko dominantnost v Aziji, je pristal na Stalinove zahteve

po priključitvi otočja Kurili, širjenju vpliva v zunanjo Mongolijo ter o skupnem sovjetsko-kitajskem

upravljanju južnomandžurske železnice, ki je bila velikega pomena tudi za ZDA. Sovjetska zveza je

prav tako dobila »pravico« do upravljanja kitajskih pristanišč Port Arthur in Dairen (danes Dalian),

kar je naletelo na precejšno kritiko v ZDA, saj naj bi Roosevelt s tem »izdal« Kitajsko, dejansko pa

je Roosevelt vedel, da bo po porazu Japonske Sovjetska zveza tako ali tako poskušala razširiti vpliv

v Mandžurijo in je v sodelovanju med Stalinom in Čankajškom videl edino možnost upočasnitve

Stalina v Aziji (Stalin, Roosevelt, Churchil, 1945: Avalon Project).95

Nedvomno so bile ZDA in Sovjetska zveza veliki zmagovalec pogajanj v Jalti, očitno pa je

bilo, da sta največ svetovnega vpliva izgubile ravno Velika Britanija in Francija. Druga svetovna

vojna se je približevala koncu, ko so se zavezniki vedno bolj približevali Berlinu. Skupni poveljnik

zavezniških sil v Evropi, ameriški general Eisenhower, je proti Berlinu prodiral postopno, nato pa

nenadno sile usmeril proti jugu, kar je bilo povsem nelogično glede na to, da so imele anglo-

ameriške sile v »dirki proti Berlinu« vedno večji zaostanek. Eisenhower je svoje dejanje opravičil z

trditvijo, da je Berlin po jaltskih pogovorih tako ali tako vključen v sovjetsko sfero vpliva in da bi

bila pretirana ameriška prizadevanja po osvojitvi Berlina zaradi prestiža povsem neupravičena, saj

bi povzročala nepotrebne žrtve (Eisenhower v LaFeber, 1994: 443).

95 Stalin, Roosevelt, Churchill, 1945, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/wwii/yalta.htm

114

Zemljevid 20: Druga svetovna vojna v Evropi

(vir: United States Military Academy, History Department, http://www.dean.usma.edu/history/web03/atlase

e) Harry Truman in pojav »rdeče nevarnosti«

V začetku svojega četrtega mandata je ameriški predsednik Franklin Roosevelt nenadno

umrl. Zamenjal ga je Harry Truman, ki po mnenju Churchilla ni bil sposoben nadaljevati politike

velikega Roosevelta. Trumanova šibka točka je bila predvsem njegova neizkušenost in dejstvo, da

ni neposredno sodeloval v pogajanjih treh zavezniških voditeljev in s tem ni dovolj dobro poznal

trenutne geopolitične situacije v Evraziji. Tako Roosevelt, kakor Truman sta se še kako zavedala, da

bo Sovjetska zveza glavni geopolitični tekmec ZDA v prihodnje, a se je Truman od Roosevelta

bistveno razlikoval po tem, da je Roosevelt poskušal Sovjetsko zvezo nadzirati prek sodelovanja,

Truman pa je bil sodelovanju z »rdečo nevarnostjo« nekompromisno proti.

115

Maja 1945 se je Nemčija predala, Hitler pa je v svojem bunkerju naredil samomor. »Veliki

trije« so se ponovno sestali, tokrat v nemškem Potsdamu, kjer so pogajanja potekala v

spremenjenem ozračju. Churchilla je po volilnem porazu sredi pogajanj zamenjal novi britanski

premier Attlee, Truman pa je želel svetu predstaviti svojo »tršo« držo do Sovjetske zveze. Po

Trumanovem mnenju je bil predhodni dogovor o razdelitvi Nemčije nepravičen in je vztrajal, da bi

morala Nemčija ostati združena. Le združena Nemčija bi lahko zagotavljala »samozadostno Evropo

z močno industrijo na zahodu in žitnimi polji na vzhodu« (Truman v LaFeber, 1994: 445). S to

idejo pa se je Truman sam spravil v past, saj je bila alternativa štirim okupacijskim conam v

Nemčiji le razdelitev Nemčije na dva dela: sovjetskega na vzhodu in zavezniškega na zahodu. S tem

bi Stalin nadziral večji del Srednje Evrope, kar je bilo zopet popolnoma v nasprotju z ameriškimi

geopolitičnimi stališči. Truman je bil prisiljen odstopiti od svoje zamisli, je pa še vedno vztrajal, da

se nemške reparacije sorazmerno razdelijo med štiri okupacijske sile, kar je v končni fazi privedlo

do njihove dokončne odprave (The Potsdam Conference, 1945: Avalon Project).96 Kot zanimivost

pogovorov v Potsdamu velja tudi omeniti, da je 18. julija 1945 Truman Stalina obvestil o

uspešnemu preizkusu novega uničujočega orožja - atomske bombe - Stalin pa je bil povsem

neganjen. Kot se je izkazalo pol stoletja kasneje je Stalinu uspelo postaviti svoje vohune v srce

»projekta Manhattan«97 in je bil še kako dobro seznanjen z njegovim napredovanjem. Trumanova

novica mu zato ni predstavljala presenečenja, a je vendar to bilo novo pomembno dejstvo, ki je

vplivalo na medsebojne odnose. Ameriški predsednik je imel na razpolago novo vojaško in

diplomatsko sredstvo, a še ni vedel, kako ga učinkovito uporabiti za doseganje zunanjepolitičnih

ciljev, predvsem za zmago proti Japonski in prevlado nad Sovjetsko zvezo.

Po porazu Nemčije je Japonska ostala edini vojaški nasprotnik ZDA v drugi svetovni vojni.

Že oktobra 1944 je generalu MacArthurju z 200.000 vojaki uspelo izvesti invazijo na otočje

Filipinov, kjer so naleteli na fanatičen odpor japonskih vojakov. Po krvavi bitki za prestolnico

Manilo, v kateri je umrlo 100.000 filipinskih civilistov, je generalu uspelo uresničiti svojo obljubo

in se vrniti na Filipine. S skakanjem z otoka na otok in odločilnih zmagah na otokih Iwo-jima in

Okinava so se kljub srditi japonski obrambi ameriške sil vedno bolj približevale Japonski. V strahu

pred »milijonom vojaških žrtev« se je Truman odločil za drastično potezo - uporabo atomske

bombe proti deželi vzhajajočega sonca. Trumanovi kritiki so nasprotovali njegovemu načrtu, saj naj

bi bila njegova ocena potencialnih žrtev invazije na Japonsko zelo pretirana, hkrati pa so predlagali,

da naj atomsko bombo odvrže na nenaseljen japonski otok in s tem demonstrira njeno uničujočo

moč. V ZDA je po »zahrbtnem« japonskem napadu na Pearl Harbor začelo rasti sovraštvo do

96 The Potsdam Conference, 1945, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/decade/decade17.htm 97 »Projekt Manhattan« je bila skrivna oznaka ameriškega programa razvoja atomske bombe v puščavi Nove Mehike.

116

»rumenih« Japoncev, kar je posledično privedlo tudi do internacije več kot 100.000 Američanov

japonskega porekla v ZDA ter do »maščevalnih« napadov z zažigalnimi bombami na Tokio.

Ko je 6. avgusta 1945 ameriški bombnik B-29 z imenom »Enola Gay« odvrgel prvo

atomsko bombo v zgodovini na japonsko mesto Hirošima, zaradi česar je v trenutku umrlo okoli

80.000 prebivalcev, za posledicami eksplozije pa kasneje še nadaljnjih 120.000, ameriško javno

mnenje napada sploh ni obsodilo. Dva dni kasneje je Stalin napovedal vojno Japonski in se ji s

svojimi silami začel nevarno približevati. Truman je zato želel čimprejšnjo kapitulacijo Japonske,

preden bi se sovjetski vojski uspelo izkrcati na japonskem otočju. Dan kasneje je tako Truman

odobril še en atomski napad, tokrat na mesto Nagasaki, ki je zahteval nadaljnjih 65.000 japonskih

življenj (LaFeber, 1994: 449). Truman je imel pripravljeno še eno atomsko bombo, a je japonski

cesar v strahu pred uničenjem svojega prebivalstva preglasoval japonske militariste, ki so želeli boj

»do konca« in v tokijskemu zalivu na ameriški bojni ladji pred generalom MacArthurjem podpisal

japonsko kapitulacijo. Ameriški zgodovinar Martin Sherwin je po tem dogodku zapisal, da »bi se

japonsko predajo lahko dosegli tudi brez uporabe atomskih bomb, še posebej pa je bila nesmiselna

uporaba druge« (Shervin v LaFeber, 1994: 450).

Konec druge svetovne vojne je pomenil začetek nove dobe, saj kot je dejal vodja

konzervativnih ameriških republikancev Phyllis Schlafly, »so bile ograje dokončno porušene« in da

je »atomska bomba darilo Američanom od modrega boga«, čeprav so nadaljnji dogodki pokazali,

da so se ograje šele začele postavljati in da je »bog« atomsko orožje v svoji razumnosti namenil tudi

Sovjetski zvezi in kasneje še vrsti drugih držav (Schlafly v LaFeber, 1994; 450). Že med vojno pa je

bilo v daljavi slutiti vzpon novega svetovnega reda, v katerem sta bili prej vojaški velesili Nemčija

in Japonska povsem poraženi, britanskemu imperiju pa je bíla zadnja ura. Kljub temu, da vprašanje

moči in geopolitične orientiranosti Kitajske še ni bilo rešeno, je bilo vsem jasno, da bodo nov

svetovni red po drugi svetovni vojni krojile ZDA in Sovjetska zveza. Kot tektonski plošči sta v

Evropi in Aziji na stičišču kopenske in pomorske sile trčili interesni sferi ZDA in Sovjetske zveze

in nastopilo je obdobje hladne vojne.

4.10 VZPOSTAVITEV POVOJNEGA SVETOVNEGA REDA IN ZAČETEK HLADNE VOJNE

a) Razmere po vojni in začetek rivalstva med ZDA in Sovjetsko zvezo

V obdobju takoj po koncu druge svetovne vojne so bili odnosi med tremi velikimi

zmagovalci navidezno trdni in perspektivni. Predsednik ameriške gospodarske zbornice je

Sovjetsko zvezo celo označil za bodočega največjega potrošnika ameriških proizvodov, v kar pa je

zelo dvomil predsednik Truman, ki se ni mogel otresti nenehnih dvomov do Stalina in je imel s

Sovjetsko zvezo povsem drugačne načrte (LaFeber, 1994: 457). Sovjetska zveza je predstavljala

117

potencialno ogromno tržišče za ameriško gospodarstvo, ki bi bilo lahko še celo bolj dostopno od

kitajskega, kateremu pa se je vedno uspelo izogniti ameriškemu vplivu. Problem je bil v temu, da

sovjetski politični sistem in njegove vrednote enostavno niso bili kompatibilni z ameriškimi.

Po vojni so za absolutna zmagovalca veljale ZDA in Sovjetska zveza, čeprav so bile ZDA

gospodarsko daleč pred Sovjetsko zvezo. Njihovo gospodarstvo je leta 1945 proizvedlo kar 50

odstotkov vseh svetovnih dobrin in storitev (LaFeber, 1994: 457). Hkrati pa so imeli Američani

največjo svetovno, ki je dominirala na Atlantiku in Pacifiku ter monopol nad atomsko energijo.

Medtem, ko je druga svetovna vojna uničila ali pa vsaj močno izčrpala gospodarstva večine

industrializiranih držav, so ZDA drugo svetovno vojno preživele le z majhno »prasko« v obliki

Pearl Harborja, njihova gospodarska moč pa se je med vojno le še povečala. Z vidika geopolitke je

bil glavni in edini cilj ZDA po drugi svetovni vojni iskanje novih in širjenje starih trgov za

proizvode lastnega gospodarstva ter preprečiti vsakomur (na čelu s Sovjetsko zvezo), da jim to

onemogoči. Blišč britanskega imperija je vedno bolj bledel, bolj ko je bleščala zvezda ZDA. Med

vojno so neprestani letalski napadi močno opustošili britansko industrijo tako da je nekoč vodilna

industrijska sila, ki je svoje proizvode prodajala po vsem svetu, zdaj postala odvisna od ameriških

produktov in finančne pomoči. Za Britance je bilo verjetno najbolj tragično, da so po drugi svetovni

vojni bili prisiljeni v odprtje svojega imperija ameriški konkurenci, saj v valu dekolonizacije

enostavno več niso imeli dovolj moči, da bi ZDA preprečili začetek »razstavljanja« britanskega

imperija. Po drugi svetovni vojni je Evropo in Azijo zajel val socializma in komunizma, ki je bil

problematičen predvsem za ZDA, še posebej, če bi se začel krepiti v Nemčiji ali Japonski, saj sta ti

državi predstavljali ključna »zidova za preprečevanje širjenja sovjetskega vpliva« (LaFeber, 1994:

458).

ZDA so s svojo mogočno vojaško mornarico 70.000 ladij in vojaškim letalstvom 100.000

letal ter z monopolom na področju atomskega orožja nedvomno predstavljale tudi svetovno vojaško

velesilo, kljub temu pa so bile njihove sile v srednji Evropi v nezavidljivem položaju, saj je po

demobilizaciji desetim ameriškim, britanskim in francoskim divizijam nasproti stalo kar 30

sovjetskih divizij. Kot je zatrdil Truman, je Stalin s tem »Evropo vzel za talca« (Truman v LaFeber,

1994: 459). Truman se je znašel pred dilemo, kako v Evropi zadržati čim večje število ameriških

oboroženih sil in kako monopol nad atomskim orožjem in gospodarsko superiornost ZDA

spremeniti v učinkovito zunanjo politiko, s katero bi omejili in zajezili širjenje sovjetskega vpliva.

Ameriški predsednik ni priznaval dogovorov med Rooseveltom, Churchillom ter Stalinom in je bil

zato odločen izriniti sovjetski vpliv iz Poljske, Češkoslovaške, Romunije in Bolgarije, s pomočjo

finančnih posojil in prikritih operacij. Stalinu je predlagal razdelitev Nemčije in Avstrije v štiri

okupacijske cone, v katerih bi posamezna sila skrbela tudi za njihov gospodarski razvoj. Truman je

imel v mislih poskus združitve zahodne Evrope pod taktirko ameriških finančnih posojil, s čimer se

118

seveda niso strinjali Sovjeti. Stalin je že v času Roosevelta nasprotoval vstopu Sovjetske zveze v

sistem Bretton Woods, saj ni želel da bi njegova država postala finančno odvisna od ZDA. Zato je

Truman nekako »obupal« nad Sovjetsko zvezo in poskušal mobilizirati čimveč gospodarske pomoči

predvsem za evropski zahod. Medtem pa je nepodjetno opazoval, kako je vedno večji del vzhodne

Evrope prehajal pod neposredni vojaški nadzor Stalina.

V Aziji je po kapitulaciji Japonske Truman svojega generala MacArthurja imenoval za

upravitelja omenjene države, tako da je neposredno vodil Japonsko vse do sprejetja nove ustave, ki

so jo oblikovali in sprejeli pod vplivom Američanov in njihovih demokratičnih vrednot. MacArthur

je izvedel proces proti japonskim vojnim zločincem, prestrukturiral japonsko gospodarstvo po vzoru

ameriških korporacij ter začel obsežno zemljiško reformo (LaFeber, 1994: 463). Razmere niso bile

prav nič ugodne na Kitajskem, kjer je po kapitulaciji Japonske prišlo do nadaljevanja državljanske

vojne med nacionalisti Čankajška in komunisti pod vodstvom Mao Zedonga. ZDA so še vedno

podpirale Čankajška, ki je imel trikrat močnejšo vojsko od Mao Zedonga in je predstavljal edino

upanje Američanov v boju proti kitajski »rdeči nevarnosti« ter proti vstopu Sovjetske zveze vanjo.

Prav tako pa je Čankajšek predstavljal jamstvo ameriške prisotnosti na Kitajskem in tako željenih

odprtih vrat. Usoda Kitajske in posledično celotnega daljnega vzhoda je bila tako odvisna od

zmagovalca kitajske državljanske vojne. Truman se je odločil za modro potezo in je kljub japonski

kapitulaciji milijonu japonskih vojakov »dovolil« nadaljnjo prisotnost v Mandžuriji, da bi tako v

primeru morebitne komunistične zmage na Kitajskem z njimi vzpostavil »obrambni zid« med

Kitajsko in Sovjetsko zvezo. Trumanov obrambni zid naj bi podkrepilo še 110.000 ameriških

vojakov, ki so bili do konca leta 1946 napoteni v Mandžurijo (LaFeber, 1994: 463). Nato je

ameriški predsednik na Kitajsko poslal svojega zunanjega ministra, bivšega generala Marshalla, da

bi s Čankajškom in Mao Zedungom sklenil vojaško premirje in kasneje omogočil politično rešitev,

ki bi ZDA zagotovila ohranitev geopolitičnih interesov na Kitajskem. Marshall je poskušal podpis

sporazuma zagotoviti z 800 milijoni dolarjev obljubljene pomoči. Premirje ni trajalo dolgo, saj je

Čankajšek začel izvajati novo ofenzivo proti enotam kitajskih komunistom, ki pa se je končala

katastrofalno. Kljub Čankajšekovi trikratni vojaški premoči se je enotam Mao Zedonga z gverilsko

taktiko uspelo izogibati odločilni bitki in so po »dolgem pohodu« po notranjosti Kitajske uspeli

Čankajšekove sile tako raztegniti in izčrpati, da so bile na koncu premagane. Marshallova misija na

Kitajskem je bila tako končana in kljub nadaljnjim ameriškim ponudbam po gospodarski pomoči in

napotitvi 10.000 ameriških vojaških svetovalcev na Kitajsko, je bilo ZDA vedno bolj jasno, da

Kitajsko izgubljajo.

119

b) Krojač hladne vojne Dean Acheson in začetek Trumanove doktrine

V drugem mandatu si je predsednik Truman za zunanjega ministra izbral Deana Achesona,

ki je po mnenju mnogih veljal za najpomembnejšega ameriškega zunanjega ministra 20. stoletja.

Acheson je predstavljal idejnega vodjo vzpostavitve sistema Bretton Woods, oblikovanja

Trumanove doktrine, Marshallovega načrta, vzpostavitve organizacije severnoatlantske pogodbe

(NATO), izdaje memoranduma ameriškega sveta za nacionalno varnost številka 68 (NSC 68),

začetka ameriškega projekta izdelave vodikove bombe ter oblikovanja politike do Kitajske in

Vietnama. S tem Dean Acheson velja za ameriškega »krojača« hladne vojne (LaFeber, 1994: 465).

Trumanov zunanji minister je odraščal v pozni viktorijanski dobi in je bil navdušen študent

britanske uporabe finančne in vojaške moči pri izgradnji svojega imperija po padcu Napoleona leta

1815. Zavedal se je, da se britanska moč zmanjšuje, da je moč ZDA v vzponu in da lahko

Američani sodelujejo s Sovjetsko zvezo le v primeru, če bo ta vstopila v sistem Bretton Woods, kar

pa je bilo praktično nemogoče, glede na to da je Stalin že leta 1944 zavrnil sodelovanje (Isaacson,

1997). Podobnega mnenja je bil tudi Kissinger, ki je trdil, da Stalin enostavno ni poznal in razumel

ameriške zgodovine, saj se bi bilo konfliktu med ZDA in Sovjetsko zvezo mogoče izogniti le, če bi

se spremenili sovjetski interesi ali pa če bi Sovjetska zveza propadla, obojega pa neposredno po

koncu druge svetovne vojne ni bilo mogoče pričakovati (Kissinger, 1994: 352-354). Acheson je

sam zase pravil, da je realist in trdil, da »v svetu obstajajo moralni problemi in stvarni problemi« in

zunanja politika je bila zanj stvaren problem (Acheson v LaFeber, 1994: 466). Njegovo temeljno

izhodišče pri oblikovanju ameriške zunanje politike po koncu druge svetovne vojne je bilo, da

morajo ZDA narediti vse za iskanje novih trgov, saj na bi se v nasprotnem primeru ponovila kriza iz

30-ih let.

Leta 1946 je Evropo in Bližnji vzhod zajel val poskusov širjenja komunizma, predvsem v

Italiji, Franciji, Grčiji in Iranu. V Iranu, ki so ga med drugo svetovno vojno zasedle ZDA, Velika

Britanija in Sovjetska zveza, je prišlo do tekmovanja med trojico glede koncesij za izgradnjo

železnic in izkoriščanja iranskih zalog nafte. Na pogovorih v Teheranu so se veliki trije dogovorili,

da bodo državo zapustili v treh mesecih, a se po dogovorjenem času sovjetske enote še vedno niso

umaknile. Truman je njihove namere videl kot poskus »oživitve aspiracij carske Rusije« (LaFeber,

1994: 469), medtem ko si je sovjetski voditelj prizadeval zagotoviti dostop do toplih morij prek

Bližnjega vzhoda. Iranska kriza je predstavljala prvi problem za OZN, končala pa se je z umikom

sovjetskih sil, po kateri je na oblast v Iranu prišel šah Muhammad Reza Pahlavi, ki je na oblasti

ostal vse do iranske revolucije leta 1979.

Zaradi strateško pomembne bosporske ožine je do nesoglasij med Sovjetsko zvezo in ZDA

prišlo tudi v primeru Turčije. Truman je bil pripravljen Stalinu ponuditi delni dostop do te

geopolitično zelo pomembne povezave Črnega morja s Sredozemljem, a je Stalin želel še več, saj je

120

vedel, da bi v primeru kakršnekoli krize Američani lahko enostavno blokirali Bospor in prek njega

Sovjetski zvezi onemogočili dostop do toplega morja v Sredozemlju. Po Trumanovi protiponudbi,

da bi bile ZDA pripravljene dati Bospor v mednarodno upravljanje, če bi bila Sovjetska zveza

pripravljena storiti isto v primeru Donave, je Stalin umaknil svoje zahteve ter sprejel dejstvo, da je

Turčija postala del zahodne (torej ameriške) sfere vpliva.

c) George Kennan, »dolgi telegram« in ideja zajezitve sovjetskega vpliva

Z napovedjo gospodarske »petletke« v svojem govoru leta 1946 je Stalin zahodu dokončno

dal vedeti, da nikakor ne namerava vstopiti v sistem Bretton Woods in da bo Sovjetska zveza svoja

gospodarska prizadevanja preusmerila v doseganje notranje samozadostnosti. Nekateri so njegov

govor smatrali za »napoved tretje svetovne vojne«, Churchill pa je po njem dejal, da se je »v Evropi

spustila železna zavesa« (Churchill v LaFeber, 1994: 470). Stalinov govor je bil dokaj veliko in

precej neprijetno presenečenje za ameriškega predsednika Trumana in njegovo administracijo.

Govor je v Moskvi spremljal tudi odpravnik poslov ameriškega veleposlanika v Sovjetski zvezi

George Frost Kennan, ki je bil nad Stalinovimi namerami tako šokiran, da je v svojem

diplomatskem poročilu znanem kot »dolgi telegram« ostro nastopil proti sovjetskim gospodarskim

in političnim načrtom. Kennan je bil izobražen diplomat iz generacije poznavalcev sovjetskih

razmer, ki so jih izšolali v 30-ih letih in je bil navdušen nad rusko zgodovino in družbo pred letom

1917 ter bil hkrati tudi zagrizen nasprotnik boljševizma (Kennan in Lukacs, 1997). V svojem

dolgem telegramu je zapisal, da je sodelovanje s Sovjetsko zvezo naivno in da naj se ZDA

pripravijo na dolgotrajni politični boj, a ne vojno, ker je Sovjetsko zvezo nemogoče vojaško

premagati. Kennan je bil prepričan, da je Stalinova agresivna drža posledica njegovih prizadevanj,

da bi zahod predstavil kot velikega sovražnika in s tem nadziral notranje napetosti v državi. Širjenje

sovjetskega vpliva je zato treba »zajeziti«98 in jo nato z dolgoročno politiko izčrpati, da se bo

sovjetski imperij zrušil pod lastno težo. Na sovjetski vpliv je bilo po Kennanovem mnenju treba

odgovoriti s premeteno uporabo pritiska na stalno spreminjajočih geografskih in političnih točkah

(Grose, 2000: 5). Kennanov dolgi telegram je imel velik vpliv na predsednika Trumana, ki je po

tem, ko mu je bil predstavljen v svetu za nacionalno varnost dejal, da »Sovjetska zveza razume le

jezik vojaške moči« (Truman v LaFeber, 1994: 476). Zaradi vedno bolj napetih razmer med ZDA in

Sovjetsko zvezo je bil čas, v katerem je Kennan napisal in poslal svoje poročilo, idealen za

oblikovanje protisovjetske politike in tako predstavlja enega od pomembnih temeljev »Trumanove

doktrine« (Truman Doctrine, 1947: Avalon Project).99

George Kennan je bil po uspehu njegove ideje leta 1947 imenovan za vodjo uprave za

načrtovanje politike na ameriškemu ministrstvu za zunanje zadeve in je s tem postal eden od 98 S tem je prvič uporabljen angleški pojem »containment« oziroma »zajezitev«. 99 Truman Doctrine, 1947, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/trudoc.htm

121

ključnih načrtovalcev Trumanove doktrine ter njenih aktivnosti za zajezitev sovjetskega vpliva.

Njegov načrt je temeljil na »organiziranem političnem bojevanju«, ki ga je Kennan razumel kot

»uporabo Clausewitzove doktrine v miru« in »uporabo vseh sredstev, ki jih ima država na

razpolago, razen vojne, za doseganje njenih nacionalnih ciljev« (Kennan v Grose, 2000: 96).

Zajemal je vrsto podtalnih aktivnosti boja proti komunizmu, s katerimi bi s propagando,

sabotažami, paravojaškim bojevanjem, podporo gverilcev in rušenjem (komunističnih) režimov

postopno spodkopavali sovjetski mednarodni sistem. Obveščevalna služba OSS100 in kasneje njena

naslednica CIA sta tako dobili funkcijo organiziranja mreže agentov in ljudi s posebnimi znanji

(predvsem s področja propagande, naprednih tehnologij ipd.), ki bi bila sposobna delovati za

železno zaveso. Idealno rešitev so predstavljali prebežniki iz Sovjetske zveze, uporniki v državah,

kjer je sovjetska vojska nasilno vzpostavila oblast ter sovjetski vojni ujetniki o vrnitvi katerih so se

dogovorili na Jalti. Po uspešni operaciji »Sponka« (angl. Paperclip), s katero so Američani visokim

nacističnim častnikom in znanstvenikom omogočili vstop v ZDA101 v zameno za njihova »znanja«,

pa sta OSS in CIA dobila nadzor tudi nad bivšo nacistično agenturo v vzhodni Evropi in Sovjetski

zvezi. Ameriške obveščevalne službe so svoje operacije izvajale s proračunskim denarjem prek

privatnih podjetij, ki so navezovala stike s podtalnimi organizacijami v sovjetski sferi vpliva. Dokaj

cinično je CIA dobila nalogo »postavljanja kraljev« (angl. Kingmaking) oziroma rušenja

socialističnih režimov, njene operacije pa so zahtevale vedno več finančnih sredstev. Kasnejši

direktor osrednje obveščevalne službe Allen Dulles je zaskrbljeno dejal, »da proračun CIE postaja

že tako velik, da ga je težko skriti v proračunu« (Dulles v Grose, 2000: 105). Ameriška »tajna igra«

se je v svojih uspehih in porazih večinoma odvijala izven nadzora javnosti in je bil Kennanov načrt

v celot odkrit šele po koncu hladne vojne, ko so ga ameriški zgodovinarji poimenovali »operacija

Rollback« oziroma operacija potiska sovjetskega vpliva nazaj v notranjost Evrazije. S tem pa je

postalo jasno, da že od samega začetka ameriška strategija boja proti komunizmu ni zajemala le

njegove »zajezitve«, ampak postopno popolno uničenje.

d) Kriza Trumanove doktrine in nova strategija boja proti komunizmu

Trumanova politika je leta 1947 zašla v krizo, saj so bile njegove rešitve v začetku dokaj

neuspešne, njegova podpora med ameriškimi volivci pa se je zmanjšala na vsega 32 odstotkov

(Alexander, 1982). Predsednik je potreboval rešitev, ki bi na eni strani povečala njegovo

priljubljenost, hkrati pa opravičevala njegove nadaljnje načrte zajezitve širjenja sovjetskega vpliva.

100 OSS – angl. Office of Strategic Services, obveščevalna služba, ki jo je po napadu na Pearl Harbor ustanovil predsednik Roosevelt, da bi preprečil nadaljnja strateška presenečenja. 101 Preko “podganjega rova” (angl. rat line) so v zameno za svoje izkušnje več nacističnim časnikom omogočili pobeg v Latinsko Ameriko. Med njih sodi tudi »mesar iz Lyona« Klaus Barbie, ki je v svojem 30-letnem bivanju v Boliviji, kjer se je skrival pred francoskimi in angleškimi oblastmi, predstavljal pomemben vir obveščevalnih informacij za ZDA (Grose, 2000: 30).

122

Idealna priložnost se mu je ponudila v Grčiji, kjer so po umiku nemške vojske leta 1944 Britanci

poskušali vzpostaviti monarhijo, temu pa so se upirali grški komunisti. Velika Britanija in Sovjetska

zveza sta se že med vojno dogovorili o tem, da bodo imeli Britanci pravico do širjenje vpliva v

Grčijo, a po vojni je Britancem postopoma primanjkovalo sredstev za boj proti grškim komunistom,

ki jih je podtalno podpiral tudi jugoslovanski maršal Josip Broz Tito. Stalin v tem ni videl kršitve

omenjenega sporazuma, nadzor Grčije pa bi mu omogočal dostop do toplega morja, ki ga je tako

mrzlično želel. Ameriški predsednik je nastalo situacijo v Grčiji uporabil v govoru marca 1947 za

predstavitev svoje teorije »gnilega jabolka«, saj je bilo po njegovem mnenju v košari jabolk dovolj

le eno gnilo, da bi se bolezen razširila med vse (Alexander, 1982). »Bolezen« je zanj predstavljal

komunizem, ki ga je treba v Grčiji zatreti, saj se bo drugače kot ogenj razširil po Evropi, Aziji in

Afriki (Truman v LaFeber, 1994: 478). V svojem briljantnem govoru je Trumanu uspelo med

ameriško prebivalstvo vnesti strah pred rdečo nevarnostjo, po drugi strani pa svet razdeliti na

»svobodni« in »zatirani«. Ko je Kongres vprašal »koga podpirate vi?« je brez večjega

nasprotovanja dobil zeleno luč za 400 milijonov dolarjev sredstev za boj proti komunizmu - 250

milijonov za Grčijo in 150 milijonov za Turčijo (LaFeber, 1994: 478). Po letu 1948, ko se je Tito

uprl Stalinu in mu preprečil širjenje svojega vpliva v Jugoslavijo, je Sovjetska zveza še v tretjem

poskusu izgubila dostop do Sredozemlja in s tem toplega morja (prej prek Turčije in Grčije). S tem

Trumanova doktrina dosegla prve uspehe zajezitve vpliva Sovjetske zveze (Grose, 2000).

e) Program gospodarske oživitve Evrope - Marshallov načrt

Drug poskus rešitve Trumanove politične krize je predstavljal program poskusa gospodarske

oživitve v vojni opustošene Evrope v vrednosti 13 milijard dolarjev, ki je znan kot »Marshallov

načrt« (Marshall, internet),102 po tedanjemu ameriškemu zunanjemu ministru (Hogan, 1989).

Program je bila neposredna posledica življenjske potrebe ameriškega gospodarstva, ki je moralo v

obdobju 1948-1952 poiskati nove trge za 10 milijard dolarjev svojih produktov. Zasnova tega

orjaškega gospodarskega projekta je izhajala iz treh medsebojno povezanih sklopov. Ameriško

gospodarstvo je že leta 1944 spoznalo, da bo po koncu vojne potrebovalo trge za vedno večjo

industrijsko proizvodnjo. Na drugi strani pa so bile industrializirane države Evrope in Azije po

vojni gospodarsko močno izčrpane in niso imele finančne moči za odkup ameriških proizvodov.

Socialna stiska, ki bi v gospodarsko obubožanih državah lahko privedla do komunizma, pa prav

tako ni bila v geopolitčnem interesu ZDA. Z Marshallovim načrtom je predsednik Truman tako

poskušal z ameriško finančno pomočjo okrepiti in ponovno oživiti gospodarstva evropskih držav in

jim tako dati zmožnost kupovanja ameriških produktov, hkrati pa s tem preprečiti vzpon socializma

v njih (Hogan, 1989). Zanimivo je, da Marshallov načrt v začetku ni bil usmerjen proti Sovjetski

102 http://www.classbrain.com/artteenst/publish/article_110.shtml

123

zvezi, saj je bila ameriška finančna pomoč namenjena vsem državam, ki bi bile pripravljene sprejeti

»demokracijo in svobodo«, v še zadnjem in dokaj naivnem poskusu, da bi na svojo stran pridobili

tudi Stalina (Hogan, 1989). Sovjetska zveza je ameriško pomoč zopet odklonila, saj je Stalin verjel,

da bo povojna obnova dokazala prednost planskega gospodarstva nad tržnim (De Long in

Eichengreen, 1991:12).

Začetna ocena nujne pomoči je bila 27 milijard dolarjev, a jo je Kongres kasneje zmanjšal in

odobril 13 milijard dolarjev, kar je predstavljalo približno en odstotek tedanjega ameriškega BDP

(De Long in Eichengreen, 1991: 12). Večino pomoči Marshallovega načrta so dobile Nemčija (1,4

milijarde dolarjev), Velika Britanija (3,2 milijardi dolarjev), Francija (2,7 milijarde dolarjev) in

Italija (1,5 milijarde dolarjev), s tem, da ga je Francija velik del porabila v lastnem notranjem »boju

proti komunizmu«, Velika Britanija za posodobitev svojih oboroženih sil, Nemčija pa za dejansko

oživitev svojega gospodarstva (De Long in Eichengreen, 1991: 14). Povojna obnova je bila s

pomočjo ameriških sredstev najuspešnejša v Nemčiji, Italiji in Avstriji, ki so bile v vojni (v zahodni

Evropi) tudi najbolj opustošene in so zato pomoč uporabile predvsem za gospodarsko obnovo.

Uspeh Marshallovega načrta pa ni temeljil na velikosti ameriške pomoči, saj je ta znašala le tri

odstotke BDP prejemnic, ampak v celotni rekonstrukciji gospodarskega sistema opustošenih držav.

Z njim so zagotovili finančno stabilnost evropskih držav, ki so imele velik dolg in visoko stopnjo

inflacije ter ponovno vzpostavili prosti trg, ki je zaradi potreb vojne postajal vedno bolj nadziran s

strani države (De Long in Eichengreen, 1991: 48). ZDA je s tem uspelo v zahodni Evropi ponovno

zagnati gospodarski stroj, ki je bil sposoben kupovati ameriške proizvode, na drugi strani pa

preprečiti socialno krizo, ki bi po njihovem mnenju vodila v komunizem ali fašizem.

Ko so po koncu hladne vojne odprli sovjetske arhive, se je izkazalo, da je Stalin v enem od

dokumentov Marshallov načrt označil kot »ofenzivni poskus zrušitve Sovjetske zveze in

spodkopavanja njenih varnostnih interesov«. V strahu pred nevarnostjo komunizma so ZDA z

ofenzivno zunanjo politiko Sovjetsko zvezo prisilile v vedno bolj obrambno držo, ki je neposredno

privedla v sovjetsko utrditev svojih položajev za železno zaveso in zatrtje protikomunističnih gibanj

na Poljskem, Madžarskem in Češkoslovaškem, elite katerih so strmele k demokratični povojni

ureditvi in pristopu k Marshallovem načrtu (LaFeber, 1994: 481).

f) Sporazum GATT

ZDA so želele zagotoviti svobodno trgovino in odprte trge tudi drugje po svetu, še preden bi

Sovjetska zveza tja uspela razširiti svoj vpliv. Skupaj s še 22 državami so sprejeli splošni sporazum

o carinah in trgovini, ki je poznan z okrajšavo GATT.103 Sporazum je temeljil na zelo preprostem

pravilu, ki je vse države podpisnice obvezoval, da bo vsak dogovor o znižanju carin za določene

103 GATT – General Agreement on Tariffs and Trade.

124

izdelke med dvema državama hkrati veljal za vse ostale. To je bilo pisano na kožo predvsem ZDA,

ki so z velikimi državnimi subvencijami kljub nižjim carinam ostale konkurenčne, hkrati pa so nižje

carine drugih držav ameriškemu gospodarstvu omogočale lažji prodor na tuje trge brez državnih

omejitev. V nadaljnjega pol stoletja se je število podpisnic sporazuma GATT povečalo na 128 in

danes zajema 80 odstotkov svetovne trgovine (LaFeber, 1994: 482).

Z Marshallovim načrtom in sporazumom GATT je imel ameriški predsednik Truman v

rokah dva močna mehanizma, s katerima je lahko večino ozemlja izven železne zavese spremenil v

globalni kapitalistični trg, kar je bil v njegovem obdobju tudi glavni cilj ameriške geopolitike.

Vendar pa je bil Marshallov načrt zasnovan predvsem za evropske razmere, kjer je izobražena

delovna sila, veliki industrijski potencial in politična stabilnost zahodne Evrope omogočala njegovo

uresničitev. Kljub idejam, da bi podobne programe ekonomske obnove izdelali tudi za Latinsko

Ameriko, Azijo in Afriko, pa so zaradi antikolonialnih teženj in stalnih vstaj proti ZDA, ta področja

zahtevala drugačno, bolj agresivno rešitev.

g) Zakon o nacionalni varnosti 1947 in centralizacija moči predsednika ZDA

Leta 1947 je Kongres sprejel Trumanov predlog zakona o nacionalni varnosti (angl.

National Security Act) (Sarkesian in Vitas, 1988: 9-15) s katerim se je moč ameriškega predsednika

še bolj povečala in centralizirala. Z omenjenim zakonom sta se vojno ministrstvo in ministrstvo za

mornarico združili v obrambno ministrstvo (angl. Department of Defence),104 ki ga je kot prvi vodil

bivši general James Forrestal, znan po svojih trdih stališčih do Sovjetske zveze in odkrit pristaš

Kennanove ideje »zajezitve« sovjetskega vpliva. Istega leta je bila s tem zakonom ustanovljena tudi

osrednja obveščevalna služba ZDA (angl. Central Intelligence Agency - CIA) (Sarkesian in Vitas,

1988: 11), ki je kmalu po svojem nastanku dobila predsedniška pooblastila za izvajanje tajnih

političnih operacij v državah, kjer je Sovjetski zvezi že uspelo razširiti svojega vpliva ter tam kjer bi

po mnenju ameriških analitikov lahko prišlo do njegovega vzpona. Ena prvih operacij je bila

izvedena v Italiji, kjer so s finančno pomočjo in aktivnostim proti komunističnim aktivistom agenti

ameriške obveščevalne službe pomagali krščanskim demokratom zagotoviti zmago nad

italijanskimi komunisti. Nov obrambni zakon je ustanovil tudi posebni svetovalni organ

predsednika, imenovan svet za nacionalno varnost (angl. National Security Council) (Sarkesian in

Vitas, 1988: 9-10). Njegova naloga je bila koordinacija različnih ministrstev pri oblikovanju

zunanje politike105 in oblikovanje alternativ za odločanje ameriškega predsednika. Vodja sveta za

nacionalno varnost je imel v določenih primerih dostop do več informacij, kot sam predsednik in so

104 Dejansko je bilo Ministrstvo za obrambo ustanovljeno leta 1949, ko je bil zakon o nacionalni varnosti dopolnjen. Leta 1947 je bila vzpostavljena funkcija sekretarja za obrambo, ki je vodil tri neodvisna ministrstva – za kopensko vojsko, mornarico in letalstvo (Sarkesian in Vitas, 1988: 9-15). 105 Poudariti je treba, da je ameriško razumevanje “zunanje politike” po drugi svetovni vojni postalo sinonim za “geopolitiko”.

125

ga nekateri politični analitiki smatrali celo za močnejšega od samega predsednika (National

Security Act, 1947: Avalon Project).106

Marshallov načrt so analitiki kasneje označili za veliki uspeh, a je verjetno uspel predvsem

zaradi gospodarskega čudeža v Nemčiji. Truman je že kot senator zatrdil, da se ZDA ne bi smele

vmešavati v spore in vojne evropskih diktatorjev (mislil je Hitlerja in Stalina), a si morajo vseeno

prizadevati, da Evropa nikoli ne bo združena pod eno silo. V vojni bi ZDA tako morale pomagati

tistemu, ki bo izgubljal. Nedvomno je izgubila Nemčija in zato je bila ameriška povojna pomoč njej

pričakovana in povsem logična. Po načrtih OZN o ustanovitvi »nove« zahodne nemške države in

kot neposredni odgovor na Marshallov načrt je Stalin junija 1948 prekinil železniške in cestne

povezave med zahodno Nemčijo in berlinsko enklavo, ki je ležala globoko v sovjetskem ozemlju.

Ameriški vojaško-industrijski kompleks, ki se je močno okrepil ravno med drugo svetovno vojno, je

pritisnil na protisovjetskega obrambnega ministra Forrestala, ki je celo opozarjal na nevarnost vojne

in zaprosil za povečanje obrambnega proračuna. Naslednjega leta se je ameriški obrambni proračun

povečal za kar 30 odstotkov,107 kar je predstavljalo največje povečanje obrambnega proračuna v

zgodovini ZDA (LaFeber, 1994: 485). Za rešitev berlinske krize je predsednik Truman ukazal

vzpostavitev zračnega mostu, s katerim so oskrbovali 2,2 milijona izoliranih zahodnih Berlinčanov.

Zračni most je deloval 320 dni vse do prekinitve Stalinove blokade in je predstavljal eno prvih

konfrontacij med ZDA in Sovjetsko zvezo v hladni vojni, čeprav je bil njegov motiv predvsem

prestižne narave.

h) Sporazum iz Ria in poskus preprečitve širjenja komunizma v Latinski Ameriki

Latinska Amerika je bila za razliko od Evrope skoraj povsem izločena iz druge svetovne

vojne in zato njeno sicer dokaj šibko gospodarstvo ni utrpelo neposrednih posledic vojne. Med

vojno so ZDA Latinski Ameriki namenile 450 milijonov dolarjev pomoči, od katere je kar 80

odstotkov pomoči dobila Brazilija, ki je bila v tem času največji gospodarski partner ZDA. Kar

polovica celotnega izvoza Latinske Amerike je bilo namenjenega v ZDA, kot pomoč ameriškim

vojnim prizadevanjem, za kar pa so države dobile plačilo le po minimalnih cenah. To pa je v že tako

večinoma revnih državah povzročilo ponovno obuditev občutkov izkoriščenosti, saj so ZDA med

vojno na Latinsko Ameriko povsem pozabile. Kot je dejal bolivijski zunanji minister so ZDA v

Boliviji v svojih vojnih prizadevanjih »zapustile le prazne pločevinke, pokvarjene hladilnike in

opuščene letalske steze« (LaFeber, 1994: 488). Argentina pod predsednikom Perónom je med drugo

svetovno vojno ostala nevtralna, Čile (kjer so bila bogata nahajališča bakra in železa) pa je

protestiral, da predstavlja le »delovnega konja« za ZDA in njihovo vojno. Razmere v Latinski

106 http://allsouthwest.com/library/1945-1950 107 Predvsem na področju modernizacije ameriškega vojnega letalstva, kar je uspelo s političnim pritiskom doseči korporaciji Lockheed (LaFeber, 1994: 485).

126

Ameriki so bile zato zrele za potencialni vzpon komunizma in ZDA so se tega močno zavedale. Da

bi utrdili svoj vpliv v latinskoameriški hemisferi, je ameriški predsednik svojega zunanjega ministra

Marshalla leta 1947 poslal v Brazilijo, kjer so se v Riu latinskoameriške države zbrale ob

ustanovitvi in podpisu vojaškega sporazuma (znanega kot vojaški sporazum iz Ria) (The Rio

Treaty, 1947: Avalon Project).108 Sporazum je temeljil na načelu, da »napad katerekoli države na

ameriško državo pomeni napad na vse« in je s tem vzpostavil (vojaško) odvisnost latinskoameriških

držav od ZDA, ki so bile vojaško najmočnejše. Celotno območje Latinske Amerike je tako postalo

zaprta sfera pod ameriško vojaško dominacijo. Vendar pa so južnoameriške države zahtevale še

dodaten sporazum, ki bi jim omogočil večji dostop do ameriških trgov, na kar ZDA niso pristale, so

pa ponudile 500 milijonov dolarjev ekonomske pomoči ter nekoliko kasneje ustanovitev

Organizacije ameriških držav (angl. Organisation of American States), ki je bila nekakšna

»regionalna« oblika OZN in se je ukvarjala z reševanjem gospodarskih in varnostnih vprašanj

Amerike (Charter of the Organisation of American States, 1948: Avalon Project).109 Z vojaškim

sporazumom iz Ria in ustanovitvijo Organizacije ameriških držav je ZDA uspelo utrditi zdaj že

priletno Monrojevo doktrino v Latinski Ameriki, a le do obdobja novega vala antikolonialnih

revolucij.

i) Organizacija severnoatlantske pogodbe (NATO)

Od vseh Trumanovih mehanizmov zajezitve Sovjetske zveze pa ni bil nobeden bolj

pomemben od Organizacije severnoatlantske pogodbe (ali NATO),110 ki hkrati predstavlja tudi prvi

ameriško-evropski vojaški sporazum po več kot 170 letih.111 Glavni geopolitični cilj ZDA v Evropi

je bila zajezitev Sovjetske zveze ter okrepitev Nemčije, s čimer pa se nista strinjali predvsem Velika

Britanija in Francija, ki sta imeli z njo že dve veliki vojni v manj kot pol stoletja. Nek francoski

novinar je celo zapisal, da »ima Nemčijo tako rad, da je iz dneva v dan bolj vesel, da obstajata kar

dve« (LaFeber, 1994: 491). ZDA so zato potrebovale organizacijo prek katere bi lahko nadzirale

Veliko Britanijo in Francijo in kljub njunemu nasprotovanju dosegle svoje geopolitične cilje. Leta

1948 se je pet zahodno evropskih držav (Velika Britanija, Francija, Nizozemska, Belgija in

Luksemburg) zaradi rastoče nevarnosti z vzhoda povezalo v skupno vojaško zavezništvo. ZDA so

to potezo podpirale, saj so jo videle kot vojaško plat Marshallovega načrta. S tem pa so bili

postavljeni temelji bodoče zveze NATO, katero je aprila 1949 ustanovilo deset zahodnoevropskih

in dve severnoameriški državi (North Atlantic Treaty, 1949: Avalon Project).112 Z nastankom zveze

108 Rio De Janeiro Conference for the Maintenance of Continental Peace and Security, 1947, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/decade/decad061.htm 109 Charter of the Organisation of American States, 1948, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/decade/decad062.htm 110 NATO – North Atlantic Treaty Organization. 111 Zadnji ameriški vojaški sporazum z evropsko silo je bil sklenjen med ameriško revolucijo leta 1778 s Francijo (LaFeber, 1994: 491). 112 North Atlantic Treaty, 1949, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/nato.htm

127

NATO pa so ZDA dobile tudi veliko geopolitično prednost, saj je območje zavezništva zajemalo

večji del zahodne Evrope ter ves severni Atlantik. In s tem je Trumanu uspelo postaviti prvi trden

»jez« zajezitve sovjetskega vpliva v Evropi ter zagotovil ameriško vojaško prisotnost v Evropi,

Sovjetski zvezi preprečiti prodor na Zahod, hkrati pa utrdil temelje nove Nemčije, ki je bila močna

toliko kolikor so ji pustili zavezniki na čelu z ZDA (ali angl. »Russia out, USA in and Germany

down«).

Z naštetimi ukrepi je ameriškemu predsedniku Trumanu uspelo nizko podporo ameriških

volivcev spremeniti v niz političnih zmag s katerimi je hkrati postavil temelje nove ameriške

zunanje politike, katere glavni cilj je bila zajezitev sovjetskega vpliva. Vendar pa je kot vedno tudi

njegova politika naletela na kritiko. Med največje kritike Trumana štejemo Walterja Lippmana, ki

je bil svetovalec ameriškega predsednika Wilsona. Lippman je v svoji knjigi z naslovom »Hladna

vojna« ostro nastopil proti Kennanovi ideji zajezitve Sovjetske zveze in Trumanovi doktrini, ki je iz

nje izhajala. Po Lippmanovem mnenju naj bi vsak poskus zajezitve komunizma po svetu ogrozil

ameriška ustavna načela, saj je ameriški predsednik dobival vedno večja pooblastila za izvajanje

vedno bolj agresivne zunanje politike. Hladna vojna proti Sovjetski zvezi bi prav tako škodovala

ameriškemu gospodarstvu, bi povsem izničila verodostojnost OZN in jo preoblikovala v nekakšno

»protisovjetsko koalicijo« ter bi v končni fazi privedla do militarizacija Sovjetske zveze (Lippman v

LaFeber, 1994: 484). Čeprav je bila Lippmanova kritika povsem upravičena in je dejansko dobro

napovedal bodoče razmere, pa ZDA v obdobju po drugi svetovni vojni dejansko niso imele druge

alternative zunanje politike. Ameriško gospodarstvo je zahtevalo nove trge, da se ne bi ponovila

gospodarska kriza iz 30-ih let, Sovjetska zveza je neposredno nadzirala večino vzhodne Evrope in s

tem predstavljala grožnjo vzpona hegemona v Evropi, gospodarska oživitev zahodne Evrope je bila

nujna, saj so z njo preprečili vzpon socializma in komunizma, hkrati pa je gospodarska oživitev

Nemčije pomenila veliko grožnjo Sovjetski zvezi, s čimer je bila prisiljena v militarizacijo in

obrambno držo. ZDA so nevede vstopile v začaran krog, ki je za seboj potegnil tudi njihovo

zunanjo politiko in razmere v ostalem svetu, predvsem pa v njihovem največjem tekmecu, Sovjetski

zvezi. Zunanja politika zajezitve Sovjetske zveze je bila tako le logičen odgovor na geopolitično

situacijo po drugi svetovni vojni.

Ameriški načrt hladne vojne ni bil nič drugega kot načrt doseganja ameriške dominacije

zahodne hemisfere, prevlade na Atlantiku in Pacifiku, zavarovanja ameriške moči, ki je temeljila na

močnem gospodarstvu ter zagotavljanju dostopa ZDA do surovin in trgov Evrazije. In kot je kazalo

takoj po koncu druge svetovne vojne, so ZDA brez večjih težav dosegale svoje življenjske

geopolitične cilje in interese. Prav tako pa so se začele manifestirati geopolitične teorije Mahana,

Mackinderja in Spykmana, saj so ZDA postale dominantna svetovna pomorska sila, Sovjetska

zveza, ki v času japonske dominacije v Aziji ni veljala za svetovno silo, je postala izredno močna in

128

je nadzirala vedno večji del »osrčja«, na obzorju pa so se že kazali prvi znaki večjega konflikta med

novima globalnima silama, ki sta kasneje kot tektonski plošči trčili na obrobju Evrazije (Kissinger,

1994: 812).

Kričeči opozorilni znak in hkrati veliko strateško presenečenje za predsednika Trumana

predstavlja leto 1949, ko je v Sovjetski zvezi odjeknila atomska eksplozija in naznanila uspešen

sovjetski jedrski poskus in ko je oblast na Kitajskem prevzel Mao Zedong in je s tem Kitajska

zdrsnila v komunistični blok. Neposreden odgovor na nove geopolitične dogodke je bilo poročilo

ameriškega sveta za nacionalno varnost številka 68 (znan kot NSC-68). V dokumentu je bilo

zapisano, da sta po porazu Nemčije in Japonske in s padcem moči Velike Britanije in Francije, edini

svetovni sili ostali ZDA in Sovjetska zveza. Po uspešnem sovjetskem jedrskem poskusu naj bi v

svetu »naraščala napetost in strah pred jedrsko vojno«, ki bi lahko uničila celotno civilizacijo (NSC-

68 v Sarkesian in Vitas, 1988: 39). Cilj Sovjetske zveze naj bi bil doseganje »absolutne oblasti« v

Aziji ter vzhodni Evropi, zato naj bi bil konflikt med silama neizbežen (Hammond, 1962, 267).

Vlada ZDA naj bi sprejela politiko »zajezitve« (angl. Containment), s katero bi zaustavili širjenje

sovjetskega vpliva in »zasadili semena uničenja znotraj sovjetskega sistema, s čimer bi Sovjetsko

zvezo prisilili, da svoje vedenje prilagodi splošno priznanim mednarodnim standardom«. Ker je bil

po mnenju sveta za nacionalno varnost temelj sovjetske moči njihova vojaška moč, naj bi ZDA s

svojo vojaško močjo izvajale stalen in nenehen pritisk na novega nasprotnika, kar bi v končni fazi

privedlo do sovjetskega konca in propada (May, 1993). Za uresničitev te politike bi ZDA morale

okrepiti vojaško komponento moči, saj bi bil v nasprotnem primeru ta načrt le »politika blefiranja«

(angl. policy of bluff) (NSC-68 v Sarkesian in Vitas, 1988: 39), prav tako pa naj bi zgodovina učila,

da noben narod ni (pre)živel dolgo, če se ni vojaško okrepil (NSC-68 v Sarkesian in Vitas, 1988:

41). Sovjetska zveza naj bi v obdobju po drugi svetovni vojni že pridobivala vedno več vojaške

moči na račun ZDA, prav tako pa naj bi Američanom primanjkovalo »ubranljivih položajev« (angl.

tenable positions) iz katerih bi lahko projicirali vojaško silo (NSC-68 v Sarkesian in Vitas, 1988:

39). ZDA kot »center moči svobodnega sveta« naj bi se usmerile v doseganje političnih,

ekonomskih in vojaških ciljev, z namenom preprečevanja »sovjetskega načrta po globalni

dominaciji« (NSC-68 v Sarkesian in Vitas, 1988: 40). Oblikovali naj bi politične in ekonomske

ukrepe in postavili vojaški ščit, za katerim bi svobodni svet onemogočal izvajanje sovjetske

strategije, ZDA pa bi hkrati dosegale svoje vitalne interese (NSC-68 v Sarkesian in Vitas, 1988:

42). Poročilo sveta za nacionalno varnost številka 68 je hladno vojno popeljalo v povsem drugo

smer, saj ameriška zunanja politika in njen geopolitičen interes ni bil več usmerjen le v »zajezitev«

širjenja sovjetskega vpliva, ampak v njegovo popolno in dokončno uničenje (Grose, 2000).

129

Zemljevid 21: Evrazija med hladno vojno – Spykmanovo območje »obrobja« in Mackinderjevo »osrčje«

130

Ker sta bili po letu 1949 obe državi članici »atomskega kluba«, je Acheson predlagal razvoj

še močnejšega in uničujočega orožja, ki bi ZDA ponovno dal prednost na področju atomskega

orožja. In s tem se je začel ameriški program razvoja termonuklearnega orožja. Kolosalni vojaški

načrt, ki ga je predlagal NSC-68 pa bi za uspešno uresničitev potreboval tudi izdatna sredstva, tako

da se je obseg ameriških obrambnih izdatkov v obdobju po letu 1949 povečal kar za štirikrat, s 13

milijard dolarjev na okoli 50 milijard dolarjev. S tem naj bi ZDA uničile Sovjetsko zvezo, hkrati pa

bi s tem pomagali ameriškemu gospodarstvu (LaFeber, 1994: 506). Iz povsem geopolitičnega vidika

je bilo poročilo sveta za nacionalno varnost številka 68 velikega pomena, ker je uničenje

sovjetskega imperija opredelilo kot ključni in vitalni interes ZDA, za njegovo uresničitev pa je bila

nujna izgradnja »obrambnih zidov« in vojaških baz na pomembnih strateških točkah po svetu.

Nadziranje ključnih točk Spykmanovega območja »obrobja« in preprečevanje širjenja sovjetskega

vpliva iz Mackinderjevega »osrčja« je postala geopolitična realnost, katero potrjujejo vsi večji

vojaški spopadi hladne vojne v katere so bile udeležene ZDA.113

Verjetno je največja ironija ameriške geopolitike po letu 1949, da si Stalin dejansko ni

nameraval podrediti sveta, saj za tak projekt Sovjetska zveza nikoli ni imela zadostne moči.

Analitiki hladne vojne omenjeno poročilo označujejo kot dokument, s katerim se je hladna vojna

dejansko začela, ZDA pa so stopile na pot militarizma in agresivne zunanje politike, ki je hladno

vojno naredila vse drugo kakor »hladno«.

113 Med ključne štejemo korejsko vojno v 50-ih letih, vietnamsko vojno v 60-ih letih, spopade za nadzor Bližnjega Vzhoda v 70-ih in 80-ih letih ter poskuse širjenja ameriškega vpliva po koncu hladne vojne na ozemlja, ki so prej spadala v sovjetsko sfero vpliva.

131

5. ZAKLJUČKI IN PREVERJANJE HIPOTEZ

Čas dobrega stoletja in pol od nastanka ZDA do začetka hladne vojne nedvomno predstavlja

obdobje hitrega razvoja, v katerem so nekdanje angleške kolonije postale sila, ki se je postopno

prebila na položaj dirigenta svetovne geopolitike. Kot bo razvidno v nadaljevanju lahko evolucijo

ameriških geopolitičnih interesov smatramo za neprekinjen niz odgovorov ZDA na spremembe v

okolju, ki so se zgodovinsko sicer spreminjali, a so vedno stremeli k doseganju življenjskih

interesov ZDA na političnem, gospodarskem in varnostnem področju.

Na prvo geopolitično dilemo so ZDA naletele že ob samem nastanku po ameriški revoluciji

proti angleškemu kralju, ki se je končala s podpisom mirovnega sporazuma v Parizu leta 1783, s

katerim je Velika Britanija priznala neodvisnost ZDA in se s tem odrekla delu svojih kolonij na

ameriškem kontinentu. Ideja ameriškega »naroda«, verovanje v uresničitev »usode« ZDA na

ameriškem kontinentu in želja po življenju v republiki in ne pod vladavino tujega kralja je ZDA

sicer prinesla neodvisnost, a jih je hkrati potisnila v neugodno geopolitično situacijo. Kljub zmagi

nad Angleži so bile še vedno obkrožene z evropskimi kolonizatorji (predvsem Veliko Britanijo in

Francijo), hkrati pa so bile ZDA kot država še vedno zelo krhke in so morale nujno najti način

ideološke konsolidacije svojega prebivalstva (kar so postopno rešili z ameriškim nacionalizmom) in

centralizacije vseh zveznih držav pod enotno politično oblast.

Takoj po svojem nastanku so ZDA stopile na pot hitrega gospodarskega razvoja, ki je

temeljil na proizvodnji bombaža in je bil neposredna posledica uvajanj novih tehnologij v

gospodarstvo in še bolj pomembno, uporabe prisilne delovne sile (torej suženjstva) na plantažah

bombaža. Ironično je, da je bilo gospodarstvo ZDA po ameriški revoluciji še vedno vezano na

evropsko, zato so v obdobju po francoski revoluciji leta 1789 kljub razglasitvi nevtralnosti, ZDA

potiho podpirale Veliko Britanijo. Francija je v tem videla možnost oblikovanja britansko-

ameriškega zavezništva v severni Ameriki, kar bi ogrozilo francoske kolonialne interese, zato je po

francoskem ultimatu prišlo do nove vojne med ZDA in evropsko kolonialno silo, tokrat Francijo.

Vojna sicer ni bila uničujoča, saj Francija po pomorskem porazu pri Trafalgarju leta 1805 ni bila

zmožna projicirati večje vojaške sile iz Evrope v Ameriko, je pa ta spopad ZDA prisilil v okrepitev

svojih oboroženih sil in ustanovitev vojaške mornarice (s čimer so postavili temelje ameriške

pomorske moči). V času Napoleonovih vojn v Evropi je prišlo do spora tudi med ZDA in Veliko

Britanijo, saj je slednja zahtevala prekinitev prodaje ameriške hrane Napoleonovim armadam, kar je

leta 1812 privedlo do nove ameriško-angleške vojne. Tudi ta vojna ni bila uničujoča, je pa imela

pomembne posledice za ameriško geopolitiko, med katerimi je poglavitnega pomena umik Velike

Britanije proti severu, na območje današnje Kanade.

132

Po porazu Napoleona in po Dunajskem kongresu leta 1815 je Francija izgubila apetite in

potrebo po kolonijah v severni Ameriki, saj so ji predstavljale le nepotrebne stroške, kar je tedanji

predsednik Jefferson izkoristil in od Francije odkupil njene bivše kolonije (v t.i. odkupu Louisiane).

Z odkupom Louisiane se je tudi končala prva faza ameriške ozemeljske ekspanzije, ki je

neposredno sledila nastanku ZDA in označuje obdobje vojn evropskih sil na ameriškem ozemlju v

katere so bile nehote ujete tudi ZDA. Američani so branili svojo mlado Unijo, medtem ko so

evropske sile namenjale ogromno virov za vzdrževanje kolonialnega sistema, ki je bil na koncu

porušen in je privedel do umika Francije iz Severne Amerike, Veliko Britanijo pa v umik na

ozemlje današnje Kanade. ZDA so se tako razprostrirale do reke Mississippi, za njo pa so se odprla

neposeljena prostranstva.

Zaradi stalnih spopadov z evropskimi rivali so ZDA ostale izredno pozorne na vsakršno

dogajanje v okolici, kljub temu pa se je vzporedno s krušenjem moči evropskih sil v Ameriki prvič

pojavila potreba po širjenju ozemlja na zahod in migraciji vedno večjega števila priseljencev.

Poselitev severnoameriške »praznine« na zahodu je postala pomemben geopolitični interes ZDA, ki

jo je vzpodbujal tehnološki razvoj in začetek industrializacije ter želja, da se nove teritorije priključi

Uniji preden bi to storila katera evropska sila. Širjenje vpliva vedno bliže pacifiški obali, ki ga je

O'Sullivan imenoval ekspanzija »s plugom in puško« se je še bolj pospešila z začetkom

dekolonizacije Latinske Amerike. Novonastale države so za pomoč pri osamosvajanju prosile

evropske sile, to pa so ZDA videle kot neposredno nevarnost svojim interesom, saj niso želele da bi

evropska noga ponovno stopila na ameriško celino. Ameriški predsednik James Monroe je v svojem

govoru Evropi zagrozil, da so »ZDA in Severna Amerika eno in isto« in da bodo ZDA odločno

posredovale, če bi katera evropska država ponovno začela širiti svoj vpliv na Ameriko.

Začetek »Monrojeve doktrine« in nekoliko kasnejša revolucija v Teksaški republiki proti

Mehiki je oznanila novo obdobje ameriške geopolitike, v katerem so ZDA postale dovolj politično

in vojaško močne, da so napovedale evropskim tekmecem oster odgovor na njihovo potencialno

vmešavanje v ameriške interese ter s podporo Teksasu proti Mehiki napovedale, da nobena država

na ameriški celini ne more in ne bo prekrižala načrtov ameriške »očitne usode« po dominaciji v

celotni Severni Ameriki. Njihova moč in zaverovanost v božje poslanstvo sta postali še toliko bolj

očitni sredi 19. stoletja, ko so v vojni premagali Mehiko in so ameriške lovke dosegle pacifiško

obalo ter so ZDA začele utrjevati svoj položaj v Kaliforniji in Oregonu.

Medtem so dosežki industrijske revolucije v Evropi dosegli tudi ZDA, ki so jih pospešeno

uvajale v svoje gospodarstvo in razvoj komunikacij, na čelu z rudarstvom, jeklarstvom in gradnjo

železnic. Z gospodarskega vidika so ZDA postajale vedno manj odvisne od Evrope, hkrati pa so s

hitro rastjo železniškega omrežja povezali svoje območje vpliva in s tem zagotovili možnost hitre

projekcije sile na zahod. Hkrati se je ameriški Uniji uspelo utrditi na pacifiški obali, kar je bilo

133

izrednega geopolitičnega pomena predvsem zaradi naslednjih razlogov: (1) iz gospodarskih

razlogov je bila osvojitev ozemlja zahodno od reke Mississippi nujna zaradi širjenja plantaž

(bombaža ter kasneje žita in govedoreje), hkrati pa je pacifiška obala predstavljala odskočno desko

za širjenje ameriškega gospodarstva na azijske trge, (2) zaradi vedno večje migracije (predvsem iz

Evrope) se je pojavila potreba po pospešitvi preseljevanja novih priseljencev na zahod in s tem

uravnoteženje poseljenosti med zahodno in vzhodno obalo, (3) utrditev ameriškega vpliva na

zahodni obali je bila velikega pomena tudi zaradi rivalstva z drugimi silami, ki so bile prisotne v

Severni Ameriki, predvsem Veliko Britanijo v Kanadi, Rusijo na Aljaski in Mehiko na jugu, (4) s

pogledom na Pacifik pa so ZDA prvič v svoji zgodovini dobile širši geopolitični pogled na svet,

tako da se je težišče ameriške geopolitike v drugi polovici 19. stoletja premaknilo iz

severnoameriške celine v Azijo in v Latinsko Ameriko.

Pravi izbruh ameriškega ozemeljskega širjenja v tem obdobju je prekinila ameriška

državljanska vojna, ki velja za najbolj uničujočo na ameriških tleh. Kljub krvnemu davku 600.000

unionističnih in konfederacijskih vojakov je imela ta vojna tudi pozitivne vplive na ameriško

geopolitično situacijo. Med ključne štejemo: (1) dokončno konsolidacijo ameriške federacije in

ameriške nacije, (2) pospešitev ameriške proizvodnje (predvsem na severu), ki je po industrializaciji

ZDA popeljala v klub gospodarsko najrazvitejših držav, ter (3) preusmeritev geopolitične

paradigme iz ozemeljske širitve v širjenje gospodarstva in trgov. Kljub temu, da so do konca

stoletja ZDA priključile še kar nekaj novih ozemelj (Aljasko, otočje Midway in Havaje), pa je

osnovno vodilo ameriške geopolitike postalo pridobivanje in varovanje novih trgov za ameriško

gospodarstvo, zagotavljanje industrijskih surovin in energetskih virov zanj ter varovanje ključnih

pomorskih komunikacij, najprej v svoji soseščini kasneje pa povsod po svetu. Ironično je ameriška

državljanska vojna predstavljala začetek tradicije, ko je vojna pozitivno vplivala na ameriško

gospodarstvo, ki je do konca 19. stoletja postalo povsem industrializirano in se je hitro razvijalo

tudi zaradi ameriškega protekcionizma v obliki visokih carin, nizkih davkov ter dobičkonosnih

javnih pogodb.

S priključitvijo Aljaske, ki predstavlja zadnjo večjo ameriško ozemeljsko širitev in z

utrditvijo na zahodni obali pa so ZDA prav tako preusmerile svoj geopolitični pogled na svet, ki je

tedaj postal globalen. Pod vplivom novih geopolitičnih teorij Mahana in kasneje Mackinderja so

ZDA postale ujete med skrajni kopenski meji Evrazije in kljub dominaciji na severnoameriški

celini so predstavljale »le« otok med skrajnima obalama Evrope in Azije. Geopolitični interes ZDA

ni več zajemal le preprečevanja širjenja vpliva tujih (torej evropskih) sil v Ameriki, ampak

preprečevanje dominacije ene sile v Evraziji, s čimer bi ZDA popolnoma obkrožili in jih tako

izolirali. Kljub temu, da je ravno izoliranost od ostalega sveta ZDA omogočala relativno varnost in

nemoten gospodarski razvoj, pa so se ZDA v tem obdobju vedno bolj prizadevale za sodelovanje pri

134

oblikovanju politično-gospodarsko-varnostnega sistema v Evraziji, ki bi jim omogočal dosegati

svoje interese. Na prelomu stoletja so se ZDA začele pospešeno ukvarjati tudi z azijsko politiko in

začele širiti svoj vpliv na Kitajsko, ki je že tedaj predstavljala največji enotni svetovni trg. Politika

»odprtih vrat« za vstop ameriških podjetij na Kitajsko je postala ena osnovnih vodil ameriške

geopolitike, hkrati pa so se na Kitajskem ZDA ponovno srečale s svojimi evropskimi tekmeci, ki so

Kitajsko že kolonizirali in si jo razdelili na sfere vpliva. Ob prihodu Američanov so bile figure na

kitajski šahovnici že postavljene, ZDA pa so si prizadevale vzdrževati razmerje sil med vpletenimi

stranmi in si s tem zagotoviti dolgoročno prisotnost ameriškega gospodarstva na Kitajskem.

Prelomnica konec 19. stoletja je pomembna zaradi treh pomembnih dogodkov, ki so

medsebojno močno vplivali na ameriški geopolitični položaj v svetu in na njihovo dojemanje sveta.

Kot prvi pomembni dogodek se smatra geopolitična spoznanja Alfreda Thayerja Mahana, ki je

poudarjal pomen pomorske moči pri oblikovanju imperijev in je s svojim vplivom na predsednika

Roosevelta vzpodbudil krepitev ameriške mornarice in s tem ZDA popeljal na pot vzpona kot

pomorske velesile. Močna mornarica je ZDA pomagala zaščititi oba velika ocena, ki sta veljala za

edini smeri iz katerih bi lahko evrazijska sila ogrozila ameriško varnost, saj v tem obdobju še ni bilo

letalstva in jedrskega orožja, arktično območje pa je veljalo za ledeno puščavo in zaradi tega za

neprehodno. Zavarovanje glavnih pomorskih komunikacij v Pacifiku in Atlantiku je postalo ključno

za zagotavljanje ameriške varnosti, hkrati pa tudi za varovanje vedno večje trgovine z Azijo.

Kmalu je postalo očitno, da so zaradi raztegnjenosti obeh ameriških celin ZDA postale

nezmožne projicirati pomorske moči v obeh oceanih hkrati, saj je razdalja med atlantsko in

pacifiško obalo ZDA znašala kar 20.000 km ali pol poti okoli sveta. Izgradnja prekopa v Panami je

bila tako le logičen in nujen geopolitični korak ZDA in zato predstavlja drugi ključni geopolitični

dogodek v tem obdobju. Skupaj z izgradnjo panameriške (kopenske) žile prek Srednje Amerike so

si ZDA zagotovile nadzor nad to strateško najpomembnejšo pomorsko komunikacijo zahodne

poloble. Iz povsem geopolitičnega vidika je bil ta podvig izredno pomemben iz povsem preprostega

razloga, saj se je z njim pomorska pot med New Yorkom in San Franciscom zmanjšala na »vsega«

8.480 km, kar je ameriški mornarici omogočalo hitro premestitev sile iz enega oceana v drugega.

Hkrati je zaradi obrambe območja okoli panamskega prekopa izrednega strateškega pomena postalo

celotno območje Srednje Amerike in Karibov, še posebej veliki karibski otoki (Kuba, Portoriko in

Dominikanska republika), ki so predstavljali nekakšne pomorske utrdbe pred panamskimi vrati v

Pacifik. Nova pomorska komunikacija prek Panameje imela še eno izredno pomembno posledico,

saj je z njo celotna celina Južne Amerike postala »odrezana« od severne, kar je iz geopoltičngea

vidika pomenilo tudi, da je ostala izolirana in težje dostopna za morebitne kolonizatorje iz Evrope

in/ali Azije. Toje tudi pomenilo, da je celotna Latinska Amerika postala nekakšno »dvorišče« ZDA,

135

na katerem so brez večje konkurence dosegali svoje interese. Izgradnja panamskega prekopa zato

velja za »piko na i« Monrojeve doktrine, saj je »Amerika dokončno pripadla Američanom«.

Tretji ključni dogodek, ki ga večina zgodovinarjev imenuje »ameriški imperializem«, je

neposredna posledica prvih dveh in zajema obdobje ameriških predsednikov Williama McKinleya

in Theodora Roosevelta. Vzroke za vzpon ZDA kot imperialne sile gre iskati v ozemeljski

konsolidaciji in ameriškemu nacionalizmu po državljanski vojni, hitri industrializaciji in

gospodarski rasti, ki sta zahtevali nove trge ter potrebi po varovanju pomorskih komunikacij v

Pacifiku, Atlantiku in Srednji Ameriki. McKinleyu in Rooseveltu je z učinkovito diplomacijo, s

katero so na kitajskem poligonu vzpostavili razmerje sil med kolonizatorji, uspelo zagotoviti trajno

odprta vrata za ameriško gospodarstvo, saj so v očeh Kitajske veljali za edino silo, ki Kitajske ni

želela »pokristjaniti s smodnikom«. Verjetno ZDA niti ne bi bile sposobne takega podviga, saj v

tem obdobju še niso imele dovolj močne mornarice. So pa po vojni s Španijo leta 1898 uspeli

doseči nadzor nad otočjem Filipinov, ki je veljalo za zadnjo postajo »pacifiške avtoceste« na

Kitajsko ter na Kubi, ki so jo povsem integrirali v ameriški trg in je še nadaljnje stoletje služila kot

pomembno vojaško oporišče (iz mornariške baze Guantanamo Bay) za nadzor Karibov. Obdobje

vzpona ZDA kot imperijasovpada z vzponom Japonske v Aziji, ki je svoj vpliv širila na Kitajskem

ter tudi v Pacifiku. Do prvega konflikta geopolitičnih interesov med njima je prišlo na Havajih, ki

so jih ZDA priključile leta 1898. Po prvi svetovni vojni in umiku večine evropskih sil s Kitajskeje

postalo jasno, da se bosta tekmeca kmalu ponovno srečala in da bo do geopolitičnega trka prišlo

nekje na Pacifiku.

Naslednjo veliko prelomnico v evoluciji ameriške geopolitike predstavlja prva svetovna

vojna, ki hkrati označuje tudi pojenjanje moči ameriškega imperialnega stroja, saj sta predsednika

William Howard Taft in Woodrow Wilson v poslanstvu ZDA videla bolj idealistično vlogo. Kljub

kritikam predsednika Tafta, da njegova »dolarska diplomacija« ni bila uspešna, gre dejanske vzroke

za zaprtje vrat na Kitajsko iskati v vzponu moči Japonske ter samemu kitajskemu nacionalizmu in

prvih resnejših poskusih po kitajski dekolonizaciji. Dejstvo je, da je prva svetovna vojna porušila

obstoječe razmerje sil v svetu in predsedniku Wilsonu kljub vztrajanju na ameriškemu

»izolacionizmu« ni preostalo drugega, kakor da je sodeloval pri vzpostavitvi novega svetovnega

reda in s tem preprečil, da bi Evropi zavladala močna Nemčija ali socialistična Rusija ter da bi v

Aziji prišlo do prehitrega vzpona imperija dežele vzhajajočega sonca. Ironično ravno idealist

Wilson velja za predsednika, ki je vojaško posredoval v več državah, kot katerikoli ameriški

predsednik pred njim, in je ZDA popeljal v prvo svetovno vojno. S svojimi 14-imi točkami je

dosegel vzpostavitev novega svetovnega reda, novo delitev sfer vpliva in zagotovil ZDA še hitrejši

vzpon, hkrati pa sodeloval pri postavitvi temljev novih konfliktov med svetovnimi silami in s tem

temelje še hujše in še bolj uničujoče vojne.

136

Vendar se je pred tem ameriški geopolitični pogled na svet ponovno usmeril navznoter, saj

je ZDA zajela dolgotrajna gospodarska kriza. Predsednik Franklin Delano Roosevelt je krizo

poskušal rešiti z večjo intervencijo države v gospodarstvo, ki je zajemala vrsto protekcionističnih

ukrepov proti tuji konkurenci in nove dobičkonosne javne pogodbe, s katerimi so ZDA še bolj

okrepile svoje oborožene sile in mornarico ter se s tem potiho že pripravljale na novo vojno vihro.

Medtemje Evropo in Azijo kot požar zajel val totalitarizma, ki je napovedoval prihod nove

uničujoče vojne. Nova ameriška geopolitična dilema ob začetku druge svetovne vojne v Evropi, ali

sredstva nameniti za vojno in vzpostavljanje novega svetovnega reda ali pa sredstva usmeriti v

ponovni zagon ameriškega gospodarstva, dejansko nikoli ni bila dilema. Povojni nered je bilo

ponovno treba spremeniti v nov svetovni red, hkrati pa ZDA zagotoviti nadziranje sfer vpliva v

katerih bi si zagotovili in zavarovali trge. Druga svetovna vojna v Evropi ZDA tako niti ni

predstavljala večjega strateškega presenečenja, saj so kljub temu, da je ameriški Kongres sprejel

zakon o ameriški nevtralnosti, že od samega začetka posredno sodelovale v njej. Iz ideološkega in

geopolitičnega vidika so bile ZDA bliže Veliki Britaniji in njenim evropskim zaveznikom, toda to

ni omejevalo nekaterih ameriških podjetij, da so trgovala z vsemi sprtimi stranmi vse do konca leta

1939. Prav tako so ameriške obveščevalne službe angleškim ladjam sporočale položaje nemških

podmornic v Atlantiku in s tem so ZDA iz geopolitičnega vidika priborile dvojno zmago - Angleži

so namesto njih sodelovali v boju proti nemški mornarici in tako pomagali varovati ameriške

trgovske konvoje na poti v Evropo, hkratiso ZDA v zameno za obveščevalne informacije dosegle

dolgoročni nadzor nad angleškimi pomorskimi bazami v Atlantiku in s tem razširile sfero vpliva na

praktično celoten Atlantik. Pozitivne geopolitične učinke za ZDA je imela tudi njihova ekonomska

blokada Japonske, ki je bila od ZDA odvisna od nekaterih strateških surovin (predvsem jekla) in je

bila zato prisiljena v širjenje svojega ozemlja in vpliva globlje v notranjost Azije, s tem pa so

Američani dosegli, da so se japonske sile pogosteje srečevale z Britanci ter se hkrati raztegnile in

postale bolj ranljive na napade kitajske gverile. Očitno je bilo, da je na začetku druge svetovne

vojne ZDA uspelo breme bojevanja prenesti na druge, medtem ko se je njihovo gospodarstvo

ponovno postavljalo na noge, s tem ko so se ZDA začele pospešeno pripravljati na očitno neizbežno

posredovanje.

Izgovor za vstop v vojno, ki ga je iskal ameriški predsednik Franklin Delano Roosevelt se je

ponudil sam, v obliki japonskega napada na havajsko oporišče Pearl Harbor decembra 1941.

Roosevelt se je že pred začetkom vojne zavedal, da bo nov spopad ponovno porušil svetovno

razmerje sil in da bodo morale ZDA sodelovati pri povojni stabilizaciji. Skupaj s Churcillom,

Čankaješkom in Stalinom so se »štirje policisti« že od samega začetka vojne srečevali na tajnih

konferencah in se poskušali dogovoriti o povojni ureditvi sveta, ki bi ustrezala vsem. Z ameriškega

vidika so bila Rooseveltova prizadevanja izredno težavna, saj so bile od vseh omenjenih držav ZDA

137

najman prizadete, a so hkrati želele največ. Ameriški predsednik se je tako znašel v situaciji, ko je

moral ostale tri zaveznike združiti v boju proti Nemčiji in Japonski in jih po načelu »deli in vladaj«

hkrati odtujiti, da se ne bi sami dogovorili o povojnih mejah sfer vpliva. Verjetno je bila edina

gotovost druge svetovne vojne ta, da bosta Nemčija in Japonska popolnoma poraženi, še posebej po

preobratu na vzhodni fronti pozimi 1941-42 in po japonskem porazu v bitki pri otočju Midway

poleti 1942. Iz geopolitičnega vidika je bilo jasno tudi, da bosta obliko povojnega sveta krojili novi

svetovni sili - Sovjetska zveza in ZDA - ter da se je bližal čas postopnega propada evropskih

imperijev, na čelu z britanskim. Ameriško geopolitično miselje prav tako spremljala stalnica o

potrebi po zagotavljanju in varovanju trgov za ameriško gospodarstvo.

V preseku naštetih geopolitičnih spoznanj se je tako že sredi druge svetovne vojne znašla

Sovjetska zveza, ki so jo ZDA smatrale za bodočega rivala v areni svetovne geopolitike. Po smrti

predsednika Roosevelta in s prihodom Henryja Trumana se je ameriška politika do Sovjetske zveze

drastično spremenila, predvsem zaradi Trumanovega nepoznavanja predhodnih pogajanj »štirih

policistov« in zaradi precenjevanja sovjetske moči in njenih želja po »domaniciji« Evrazije.

Trumanova doktrina je temeljila na »zajezitvi« sovjetskega vpliva v Evraziji, ki bi jo dosegli s

stalnim pritiskom na pomembnih točkah in s tem Sovjetsko zvezo prisilili, da bi se zrušila pod

lastno težo. Po porazu Nemčije in Japonske so ZDA nedvomno veljale za absolutnega zmagovalca

druge svetovne vojne, saj se je njihovo gospodarstvo ravno na račun množične proizvodnje, ki so jo

zahtevala vojna prizadevanja preporodilo in je leta 1945 predstavljalo kar polovico svetovne

proizvodnje, ZDA so si z vstopom v vojno zagotovile prisotnost na strateško pomembnih položajih,

hkrati so imele ZDA najmočnejšo mornarico in še bolj pomembno, monopol nad atomskim

orožjem. Glavna Trumanova dilema je bila, kako naštete elemente ameriške moči strniti v enotno in

učinkovito politiko boja proti sovjetskemu vplivu.

Geopolitično rešitev je predstavljalo oblikovanje politično-varnostnega in ekonomskega

sistema v celotnem obmorskem pasu Evrazije, ki ga Spykman imenuje »obrobno območje«, s

katerim so se ZDA prizadevale države tega pasu narediti ekonomsko in varnostno odvisne od njih

in s tem preprečiti nastanek razmer, ki bi te države potisnile v sovjetski blok. Z Marshallovim

načrtom gospodarske oživitve Evrope je ZDA uspelo vzpodbuditi obnovo Nemčije, ki je

predstavljala geopolitični steber zajezitve Sovjetske zveze v Evropi, hkratiso s tajnimi operacijami

za »železno zaveso« poskušali spodbuditi protisovjetski odpor. Z nastankom zveze NATOje bil tudi

dejansko postavljen prvi »jez« za preprečevanje širjenja vpliva Sovjetske zveze. V Aziji je steber

boja proti sovjetskemu vplivu predstavljala Japonska, ki jo je kot guverner vodil ameriški general

MacArthur. Skupaj s Korejo in Kitajsko je Japonska predstavljala obrambni zid, ki naj bi Sovjetski

zvezi onemogočil dostop do območja obrobja in s tem do Pacifika.

138

Prebivalstvo ZDA v obdobju 1776-1990

0,00

50,00

100,00

150,00

200,00

250,00

300,00

1776

1780

1790

1800

1810

1820

1830

1840

1850

1860

1870

1880

1890

1900

1910

1920

1930

1940

1950

1960

1970

1980

1990

Leto

Preb

ival

stvo

(v m

io)

17751783

18461848

18611865

18981902

19141919

19401945

Graf 1: Rast ameriškega prebivalstva v obdobju 1776-1990 (vir: University of Virginia, Geostat Center,

Historical Census Browser za obodbje 1790-1860 in US Census Bureau za obdobje 1870-1990 )114

Veliko strateško in geopolitično prelomnico je predstavljalo leto 1949, ki ga zaznamujeta

dva pomembna dogodka: (1) uspešen sovjetski jedrski poskus, s katerim je Sovjetska zveza postala

jedrska sila in s tem še večji tekmec ZDA, in (2) poraz Čankajšeka v kitajski državljanski vojni,

zmaga komunistov pod vodstvom Mao Zedonga in s tem izguba ameriškega vpliva na Kitajskem.

»Kitajski zid« se je začel krhati še preden je bil sploh postavljen, za železno zaveso v Evropi pa se

je postopno utrjevala »rdeča nevarnost«, ki je bila zdaj podkrepljena še z jedrskim orožjem. Kljub

temu, da zgodovina obdobja po drugi svetovni vojni dokazuje, da so bila ameriška geopolitična

prizadevanja na koncu uspešna in so privedla do propada Sovjetske zveze, kot glavnega ameriškega

tekmeca hladne vojne, lahko s kančkom ironije ugotovimo, da Sovjetska zveza po drugi svetovni

vojni ni imela moči niti želje po »svetovni dominaciji«, hkrati so jo verjetno ravno ameriška

prizadevanja pahnila v oboroževalno tekmo.

114 University of Virginia, Geostat Center, Historical Census Browser, obdobje 1790-1860, http://fisher.lib.virginia.edu/collections/stats/histcensus in US Census Bureau, Selected Historical Decennial Census, Population and Housing Counts, obdobje 1870-1990, http://www.census.gov/population/censusdata/table-2.pdf

139

Bruto družbeni proizvod ZDA v obdobju 1776 do 1990 (v mlrd $, $ leta 2000)

0,00

1.000,00

2.000,00

3.000,00

4.000,00

5.000,00

6.000,00

7.000,00

8.000,00

1776

1780

1790

1800

1810

1820

1830

1840

1850

1860

1870

1880

1890

1900

1910

1920

1930

1940

1950

1960

1970

1980

1990

Leto

BDP

(v m

rd $

)17751783

18461848

18611865

18981902

19141919

19401945

Graf 2: Rast ameriškega bruto družbenega proizvoda v obdobju 1776-1990

(vir: Miami University, Economic History Services)115

Leto 1776 1780 1790 1800 1810 1820 1830 1840 1850 1860 1870 1880 Prebivalstvo (v mio) - - 3,9 5,2 7,0 10,0 12,8 17,0 23,1 31,1 38,2 49,4

Leto 1890 1900 1910 1920 1930 1940 1950 1960 1970 1980 1990 Prebivalstvo (v mio) 62,1 74,6 91,6 105,3 122,3 131,0 149,9 178,6 203,3 226,5 248,7

Leto 1776 1780 1790 1800 1810 1820 1830 1840 1850 1860 1870 1880 BDP (v mrd $, $ leta 2000) - - 4,8 7,6 10,9 14,9 21,4 31,9 47,3 77,7 104,4 170,3

Leto 1890 1900 1910 1920 1930 1940 1950 1960 1970 1980 1990 BDP (v mrd $, $ leta 2000) 228,1 327,9 472,7 606,6 790,7 1.034 1.777 2.501 3.771 5.161 7.112

Tabela 1: Rast ameriškega prebivalstva in bruto družbenega proizvoda v obdobju 1776-1990 (vir: University of Virginia, Geostat Center, Historical Census Browser za obodbje 1790-1860 in US Census

Bureau za obdobje 1870-1990, Miami University, Economic History Services)

Na koncu lahko spoznanja strnem v misel, da evolucija ameriških geopolitičnih interesov ni

bila nič drugega kot prilagajanje ZDA novim razmeram v okolju, v katerem so se nahajale. Kljub

temu, da so si bila določena obdobja ameriške zgodovine zelo podobna, pa jih ne smemo enačiti in

posploševati. Velika in ključna geopolitična prelomnica ameriške geopolitike se je zgodila sredi 19.

stoletja, ko so se ZDA utrdile na pacifiški obali in s tem praktično nadzirale ključne dele celine

Severne Amerike. Kljub temu, da so kasneje ZDA priključile še nekaj ozemlja,se je njihov

geopolitični interes iz ozemeljske ekspanzije preusmeril v gospodarsko širjenje, iskanje novih trgov

115 Miami University, Economic History Services, 2004, http://eh.net/hmit/gdp/

140

ter zaščito glavnih (pomorskih) komunikacij. S temlahko potrdim prvo glavno hipotezo, da »je bil

po njihovem nastanku glavni geopolitični interes ZDA ozemeljska ekspanzija pod vplivom doktrine

očitne usode (»Manifest Destiny«). Ko so sredi 19. stoletja ZDA dosegle kontinentalno velikost, ki

je primerljiva današnji in so se raztezale od Atlantika do Pacifika, so se s tem spremenili tudi

njihovi geopolitični interesi, ki so bili od tedaj usmerjeni predvsem v širjenje in iskanje novih trgov,

zagotovitev neprekinjenega dostopa do strateških surovin, zavarovanje glavnih trgovskih poti

(predvsem pomorskih) in nadzor najpomembnejših svetovnih geopolitičnih točk (katerih pomen in

položaj se je skozi zgodovino spreminjal)«.

Ugotovim lahko tudi, da je razvoj ameriške geopolitike potekal prek niza dogodkov, ki so si

sledili po principu »akcija-reakcija«. Ameriški geopolitični interes je bil vedno usmerjen v

(ozemeljsko ali gospodarsko) širjenje in ZDA so se umaknile v izolacionizem le v primeru večjih

kriz, ki so jih spremljale na poti skozi zgodovino, kot sta na primer državljanska vojna in

gospodarska kriza v 30-ih letih. Obdobje izolacionizma je bilo praviloma kratko in je trajalo le

toliko časa, da so se ZDA konsolidirale in se zopet vključile v svetovno igro geopolitike, saj je bila

ta, predvsem zaradi zagotavljanja dostopa do tujih trgov in vzdrževanja razmerja sil z drugimi

tekmeci, za njih življenskega pomena. Ameriški izolacionizem je bil vedno le začasni »izhod v

sili«, zato lahko delno potrdim drugo glavno hipotezo, da »vzpostavljanje in širjenje območja

ameriškega vpliva po svetu ni potekalo linearno, ampak prek niza obdobij intervencionizma in

izolacionizma. Obdobje intervencionizma je bilo skoraj vedno posledica večje politične krize ali

razpada obstoječega reda v Evraziji. Za izolacionizem so se ZDA odločale predvsem pod vplivom

idealizma (primer je doba predsednika Wilsona) ter v primeru, ko so druge svetovne sile ali

gospodarska kriza zmanjšale njihovo moč in vpliv. Kratkemu obdobju izolacionizma praviloma

ponovno sledi intervencionizem, s katerim so ZDA poskušale oživiti svoje gospodarstvo in

zmanjšati moč svojih tekmecev.«

Ameriška revolucija 1775-1783

Vojna z Britanci

1812-1815

Indijanske vojne

1817-1898

Mehiška vojna

1846-1848

Državljanska vojna (Unija)

1861-1865

Državljanska vojna (Konfederacija)

1861-1865 Mobiliziranih vojakov 217.000 286.730 106.000 78.718 2.213.363 1.050.000

Bojnih smrti 4.435 2.260 1.000 1.733 140.414 74.524

Nebojnih smrti ? ? ? 11.550 224.097 59.297

Ranjenih 6.188 4.505 ? 4.152 281.881 ?

Strošek vojne (mrd $) 116 - - - - 62 62

116 Gre za relativni strošek izražen v vrednosti ameriškega dolarja leta 2000, vir: Relative Monetary Costs of American Wars, Patrick McSherry, http://www.spanamwar.com/warcosts.htm

141

Španska vojna

1898-1902

1. svetovna vojna

1914-1919

2. svetovna vojna

1939-1945

Korejska vojna

1950-1953

Vietnamska vojna

1964-1975 Zalivska vojna

1990-1991 Mobiliziranih vojakov 306.760 4.734.991 16.112.566 5.720.000 9.200.000 2.322.332

Bojnih smrti 385 53.402 291.557 33.686 47.410 148

Nebojnih smrti 2.061 63.114 113.842 20.560 42.788 1.149

Ranjenih 1.622 204.002 671.846 103.284 153.303 467

Strošek vojne (mrd $) 5 290 2.300 111 165 -

Tabela 2: Ameriške oborožene sile v vseh večjih ameriških vojnah

(Vir: America's Wars, Department of Veteran Affairs, Office of Public Affairs)117

Kljub temu, da se pogosto uporablja pojem »ameriškega imperija«, moramo reči, da se po velikosti

ozemlja in načina vzdrževanja odvisnosti »kolonij« ameriška sfera vpliva precej razlikuje od

klasičnih evropskih in azijskih imperijev, ki so temeljili na priključevanju novih kolonij in

njihovemu gospodarskemu izčrpavanju. ZDA so neposredno kolonizirale le ključne geopolitične

točke, ostala ozemlja v svoji sferi vpliva pa so nadzirale z različnimi mehanizmi odvisnosti,

predvsem gospodarskih sporazumov in vojaških zavezništev. Stalnico ameriške geopolitike

predstavlja princip »deli in vladaj«, s katerim so ZDA stalno preprečevale »barbarom«, da bi se

združili proti njim. S tem lahko potrdim tudi prvo pomožno hipotezo, da se »ameriški imperij od

imperijev evropskih sil, v preučevanem zgodovinskem obdobju, razlikuje predvsem v tem, da ne

temelji na neposrednem političnem nadzoru kolonij, ampak na vzpostavitvi vezi gospodarske,

varnostne, politične in ideološke odvisnosti drugih držav do ZDA. To odvisnost so ZDA vzdrževale

prek sistema političnih, gospodarskih in varnostnih organizacij in sporazumov, s čimer so poskušale

razširiti vpliv na območja, kjer so imele geopolitične interese.«

Zgodovinsko dejstvo je, da so bile ZDA po drugi svetovni vojni absolutni zmagovalec, saj

predstavljajo redko državo, kjer boji niso potekali na njenem ozemlju, hkrati so vojna prizadevanja

imela celo pozitiven vpliv na njihovo gospodarstvo. Nova geopolitična situacija po vojni, ki jo

označuje vzpon Sovjetske zveze, poraz Nemčije in Japonske ter začetek propadanja evropskih

imperijev, je nakazal vzpon ZDA kot globalne sile. In s tem, ko so ZDA sodelovale na vseh

svetovnih frontah in so s tem bile prisotne na ključnih strateških točkah Evrazije, so imele odlična

izhodišča za konsolidacijo svoje sfere vpliva vzdolž obrobnega območja. S tem so nakazale željo po

nadzoru skrajnih točk Evrazije, kar je bilo z geopolitičnega vidika za ZDA pomembno predvsem

zaradi dveh interesov: (1) onemogočiti evrazijski sili projekcijo na ameriški »otok« z obal območja

obrobja in (2) zagotoviti ameriško prisotnost v Evraziji prek ključnih mostišč v Evropi in Daljnemu 117 America's Wars, Department of Veteran Affairs, Office of Public Affairs, Washington, maj 2001, http://www.va.gov/pressrel/amwars01.htm

142

Vzhodu. Kljub temu, da je vrsta vojn in spopadov vzdolž območja obrobja zelo otežila ameriška

prizadevanja, to le potrjuje drugo pomožno hipotezo, da so ZDA »po prvi svetovni vojni, ko je

začel razpadati tedaj glavni pomorski imperij Velike Britanije, ter po drugi svetovni vojni, ko začele

razstavljati bivše imperije evrazijskih sil, same postale glavna pomorska sila, hkrati so prvič postale

tudi globalna sila. ZDA so si tudi prizadevale preprečiti nastanek in vzpon kopenske velesile v

Evraziji, ki bi lahko z nadzorom obrobja (angl. Rimland118; po teoriji geopolitika Spykmana)

Američanom preprečila vstop na ta superkontinent.«

Nedvomno so imeli geografski dejavniki pomembno vlogo pri hitremu razvoju ZDA.

Predvsem to potrjuje dejstvo, da je bil »ameriški otok« izoliran od vseh večjih spopadov v Evraziji

in je imel hkrati bogata nahajališča pomembnih strateških surovin. ZDA so se tako razvijale v

»odlični izolaciji«119 in so se lahko selektivno vključevale v evrazijske krize in vojne. Stalnico

ameriškega geopolitičnega razvoja tako predstavljajo neprekinjena prizadevanja za zagotavljanje

ravnotežja sil v svoji okolici, s čimer so poskušali preprečiti pojav močnega hegemona, ki bi

dejansko lahko ogrozil ameriško varnost. ZDA so bile prisiljene v posredovanje ob vseh velikih

prelomnicah evrazijske zgodovine (kot sta na primer obe svetovni vojni), ki so povsem porušile

svetovni red. In medtem ko so se države Evrazije po večjih krizah počasi postavljale na noge, so se

ZDA v izolaciji neprekinjeno razvijale in s tem postajale vse močnejše. To nedvomno potrjuje tudi

tretjo pomožno hipotezo, da so »ob vseh večjih prelomnicah v zgodovini ZDA nastalo situacijo po

razpadu starega reda izkoristile za širjenje svojih interesov. Po vseh večjih vojnah v Evraziji so

ZDA zaradi ugodne geografske lege le še povečale svojo moč, saj jih vojne niso izčrpale tako kot

države v Evraziji. In bolj ko so ZDA skozi zgodovino postajale močnejše, bolj so vplivale na

oblikovanje razmerij sil v svetu.«

118 Območje »obrobja« predstavlja stičišče med območjem svetovnih morij, ki jih nadzira ena ali več pomorskih sil in območjem Evrazije, ki ga nadzira ena ali več kopenskih sil. Pomen evrazijskega območja je v svoji teoriji »osrčja« in »osišča« predstavil geopolitik Mackinder. Spykmanova teorija »obrobja« predvideva trajni konflikt med kopenskimi in pomorskimi silami, v katerem bo prevladala tista, ki bo nadzirala omenjeno območje (Spykman, 1944). 119 Angl. »splendid isolation«; tako je britanski premier Churchil označil pozitivne učinke razvoja in bivanja na britanskem otočju, kar mu je ob vseh evropskih vojnah dajalo veliko strateško prednost.

143

6. VIRI IN LITERATURA Izvirni dokumenti 1. Agreement Between the United States and Cuba for the Lease of Lands for Coaling and Naval

Stations, 1903, Avalon Project, Yale University, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/diplomacy/cuba/cuba002.htm

2. Articles of Confederation, 1781, Avalon Project, Yale University, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/artconf.htm

3. Atlantic Charter, Avalon Project, Yale University, 1941, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/wwii/atlantic.htm

4. Bogota Conference of American States, Charter of the Organization of American States, 1948, Avalon Project, Yale University, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/decade/decad062.htm

5. Cairo Conference 1943, Avalon Project, Yale University, 1943, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/wwii/cairo.htm

6. Casablanca Conference, 1943, Avalon Project, Yale University, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/wwii/casablan.htm

7. Convention Between the United States of America and Her Britannic Majesty; April 19, 1850, Avalon Project, Yale University, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/diplomacy/britian/br1850.htm

8. Convention for the Construction of a Ship Canal (Hay-Bunau-Varilla Treaty), 1903, Avalon Project, Yale University, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/diplomacy/panama/pan001.htm

9. Declaration by the United Nations, 1942, Avalon Project, Yale University, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/decade/decade03.htm

10. George C. Marshall speach at Harward 1947, http://www.classbrain.com/artteenst/publish/article_110.shtml

11. Great Britain: Parliament, The Stamp Act, 1765, Avalon Project, Yale University, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/amerrev/parliament/stamp_act_1765.htm

12. Homestead Act, 1862, Avalon Project, Yale University, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/statutes/homestead_act.htm

13. Louisiana Purchace Treaty, 1803, Avalon Project, Yale University, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/diplomacy/france/louis1.htm

14. Louisiana Purchace, http://www.classbrain.com/artteenst/publish/article_47.shtml in http://www.archives.gov/exhibit_hall/american_originals_iv/sections/louisiana_purchase_treaty.html

15. Monroe Doctrine, 1823, Avalon Project, Yale University, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/monroe.htm

16. Monroe Doctrine, http://usinfo.state.gov/usa/infousa/facts/democrac/50.htm

17. Mutual Defense Treaty Between the United States and the Republic of the Philippines, 1951, Avalon Project, Yale University, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/diplomacy/philipines/phil001.htm

18. Mutual Defense Treaty Between the United States and the Republic of Korea, 1953, Avalon Project, Yale University, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/diplomacy/korea/kor001.htm

144

19. North Atlantic Treaty; 4. april, 1949, Avalon Project, Yale University, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/nato.htm

20. President Roosevelt's Message To Congress on the Atlantic Charter, avgust 1941, Avalon Project, Yale University, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/wwii/atcmess.htm

21. President Woodrow Wilson's Fourteen Points, 1918, Avalon Project, Yale University, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/wilson14.htm

22. Results of the Moscow Talks, Extracts from Soviet Monitor, British Archives, 1944, http://www.fco.gov.uk/Files/kfile/58-1.pdf

23. Rio De Janeiro Conference for the Maintenance of Continental Peace and Security, 1947, Avalon Project, Yale University, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/decade/decad061.htm

24. Smith Stanley E., Winston Churchill and Eastern Europe, The Churchill Centre, 2004, http://www.winstonchurchill.org/i4a/pages/index.cfm?pageid=91

25. Stalin, Roosevelt, Churchill, The Yalta Conference, Avalon Project, Yale University, 1945, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/wwii/yalta.htm

26. Teheran Conference, Avalon Project, Yale University, 1943, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/wwii/tehran.htm

27. Texas Declaration of Independence, 1836, Avalon Project, Yale University, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/texdec.htm

28. The Alien and Sedition Acts, 1798, Avalon Project, Yale University, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/alsedact.htm

29. The Berlin (Potsdam) Conference, 1945, Avalon Project, Yale University, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/decade/decade17.htm

30. The Bretton Woods Agreements, Avalon Project, 1994, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/decade/decad047.htm

31. The Currency Act, 1764, Avalon Project, Yale University, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/amerrev/parliament/curency_act_1764.htm

32. The Paris Peace Treaty, 1783, Avalon Project, Yale University, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/diplomacy/britian/paris.htm

33. The Versailles Treaty, 28. junij 1919, Avalon Project, Yale University, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/imt/menu.htm

34. Treaty concerning the Cession of the Russian Possessions in North America by his Majesty the Emperor of all the Russias to the United States of America, 20. junij 1867, Avalon Project, Yale University, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/diplomacy/russia/treatywi.htm

35. Treaty of Guadalupe Hidalgo, 1848, Avalon Project, Yale University, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/diplomacy/mexico/guadhida.htm

36. Treaty of Peace Between the United States and Spain, 1898, Avalon Project, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/diplomacy/spain/sp1898.htm

37. Truman Doctrine, http://www.classbrain.com/artteenst/publish/article_112.shtml

38. Truman Doctrine, President Harry S. Truman's Address Before a Joint Session of Congress, 13. marec 1947, Avalon Project, Yale University, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/trudoc.htm

39. Zimmerman Telegram (german foreign minister), http://www.classbrain.com/artteenst/publish/article_100.shtml

145

Osnovna literatura 40. Alexander G.M., The Prelude to the Truman Doctrine, Oxford University Press, 1982

41. Benko Vlado, Znanost o mednarodnih odnosih, FDV, Ljubljana, 1997

42. Bonds Ray (ur.), The Modern US War Machine, Military Press, New York, 1989

43. Borgens Edward G., Background of the Monroe Doctrine, Vantage Press, 2004

44. Brzezinski Zbigniew, The Grand Chessboard: American Primacy and its Geostrategic Implications, New York, 1997

45. Challiand & Rageau, Strategic Atlas, Penguin, 1986

46. Chomsky Noam, Hegemony or Survival: America's Quest for Global Dominance (The American Empire Project), Metropolitan Books, 2003

47. Chomsky Noam, What Uncle Sam Really Wants, Tuscon, 1994

48. Colin S. Gray, Geoffrey Sloan, Geopolitics and Strategic History, 1871-2050, Frank Cass & Co, 2004

49. Collins John M., Grand Strategy: Principles and Practices, US Naval Institute, 1973

50. Darby H. C., The Relations of Geography and History, University of Exeter, 2002

51. David W. Dent, The Legacy of the Monroe Doctrine, Greenwood Press, 1999

52. de la Blache P. Vidal, Principles of Human Geography, 1926

53. De Long J. Bradford, Eichengreen Barry, The Marshall Plan: History’s Most Successful Structural Adjustment Program, University of California at Berkeley, NBER, and CEPR, 1991

54. Dexter Perkins, The Monroe Doctrine, 1823-1826 (1927);

55. Dorpalen Andreas, The World of General Haushofer: Geopolitics in Action, 1942

56. Dupuy Trevor N. (ur.), International Military and defence Encyclopedia, vol. 5, Brassey's, Washington, 1993

57. Ernest R. May, The Making of the Monroe Doctrine, 1975

58. Esherick Joseph W., Origins of the Boxer Uprising, University of California Press; Reprint edition, 1988

59. Febvre Lucien, A Geographical Introduction to History, 1925

60. Gaines Ann Graham, The Panama Canal in American History (In American History), Enslow Publishers, 1999

61. Garry Gallagher, Encarta, 2004, American Civil War

62. George Hereford B., The Relations of Geography and History, Oxford University Press, 1924

63. Glassner Martin Ira, Political Geography, 2nd Edition, Wiley Text Books, 1995

64. Grose Peter, Operation Rollback, Houghton Mifflin Company, Boston, 2000

65. Haynes Sam W., Manifest Destiny, US-Mexican War, KERA, 1998, http://www.pbs.org/kera/usmexicanwar/dialogues/prelude/manifest/manifestdestiny.html

66. Hogan Michael J. Hogan, The Marshall Plan : America, Britain and the Reconstruction of Western Europe, 1947-1952 (Studies in Economic History and Policy: USA in the Twentieth Century), Cambridge University Press, 1989

67. Huntington Samuel, The Clash of Civilizations and The Remaking of New World Order, Simon & Schuster, 1998

146

68. Ida M. Tarbell, The History of the Standard Oil Company, http://www.history.rochester.edu/fuels/tarbell/main.htm, 1996

69. Isaacson Walter , The Wise Men – Dean Acheson, Simon & Schuster; Reissue edition, 1997

70. J.D. Richardson, ed., Compilation of the Messages and Papers of the Presidents, vol. 2 (1907), 287.

71. James Lewis, Black Hawk War 1832, http://lincoln.lib.niu.edu/blackhawk/

72. Jordan Amos A., Taylor jr. William J., American National Security, policy and Process, The Johns Hopkins University Press, Baltimore, 1981

73. Kennan George F., Lukacs John, George F. Kennan and the Origins of Containment, 1944-1946, University of Missouri Press, 1997

74. Kennedy Paul, The Rise and Fall of Great Powers, Vintage, 1989

75. Kissinger Henry, Diplomacy, Touchstone Books, New York, 1994

76. Kurtz Lester (ur.), Encyclopedia of Violence, Peace and Conflict, Academic Press, 1999

77. LaFeber Walter, Inevitable Revolutions – Latin America, W. W. Norton & Company, 1993

78. LaFeber Walter, The American Age: United States Foreign Policy at Home and Abroad 1750 to the Present, W.W. Norton & Company, 1996

79. Leuchtenburg William E., Franklin D Roosevelt And The New Deal, Perennial, 1963

80. Lloyd, dr. Richmond K., Strategy and Force Planning, Naval War College, Newport, 1996

81. Lord Curzon, Frontiers, 1907

82. Luttwak, Edward N., Strategy: The Logic of War and Peace, Cambridge, 2001

83. Mack Gerstle, The land divided: A history of the Panama Canal and other isthmian canal projects, Octagon Books, 1974

84. MacKinder Halford J., Democratic Ideals and Reality, Norton & Co., New York, 1962

85. Mahan Alfred T., The Influence of Seapower upon History, Hill & Wang, 1957

86. May Ernest R., American Cold War Strategy: Interpreting Nsc 68 (Bedford Books in American History), Bedford Books, 1993

87. McNeill William, Sampson R.V., The Pursuit of Power, University of Chicago, 1984

88. Montgomery D.H., The leading Facts of American History, Ginn and Company, 2000

89. Murray Williamson (ur.), The Making of Strategy, Rules, States and War, Cambridge University Press, 1994

90. O'Sullivan James, The Great Nation of Futurity, The United States Democratic review, Volume 6, Issue 23, str. 426-430, J.& H.G. Langley, New York, 1839, Cornell University Library, http://cdl.library.cornell.edu/cgi-bin/moa/moa-cgi?notisid=AGD1642-0006-46

91. O'Sullivan John, Statue to Jackson, The United States Magazine and Democratic Review, Volume 17, No. 85, str. 3-10, J.& H.G. Langley, New York, julij-avgust 1845, Cornell University Library, http://cdl.library.cornell.edu/cgi-bin/moa/moa-cgi?notisid=AGD1642-0017-2

92. Paine Thomas, Common Sense, Penguin Books, London, 2004

93. Philippe Le Billon, Introduction to Political Geography, gradivo seminarja o politični geografiji, 2003

147

94. Plano Jack C., Olton Roy, The International Relations Dictionary, 4th edition, Western Michigan University, Santa Barbara, 1988

95. Samuel Flagg Bemis, John Quincy Adams and the Foundations of American Foreign Policy, 1949

96. Sarkesian Sam C., Vitas Robert A., US National Security Policy and Strategy, Documents and Policy Proposals, Greenwood Press, New York, 1988

97. Schilling Warner R., Hammond Paul Y., and Glenn Snyder, Strategy, Politics, and Defense Budgets (Columbia University Press, 1962), str. 267-378

98. Shelley Fred M., Archer J. Clark, Brunn Stanley D., Davidson Fiona M., Political Geography of the United States, Guilford Press, 1996

99. Smith, J. W., Economic Democracy: The Political Struggle of the Twenty-First century, 1st Books Library, Bloomington, 2002

100. Spykman Nicholas John, The Geography of the Peace, Harcourt, Brace & Co., New York, 1944

101. Stephanson Anders, Manifest Destiny: American Expansion & the Empire of Right, Hill & Wang Pub, 1996

102. Strategic Assessment 1996: The Elements of US Power, National Defence University, Institute for National and Strategic Studies, Norfolk, 1996

103. Taylor Simon, The Rise of Hitler: Revolution and Counter-Revolution in Germany, 1918-1933, Universe Publishing, 1983

104. Tellis Ashley J., Bially Janice L., Layne Christopher, McPherson Melissa, Sollinger Jerry, Measuring National Power in the Postindustrial Age: Analyst's Handbook, RAND, Santa Monica, 2000

105. The Age of Imperialism, Small Planet Communications, 2000, http://www.smplanet.com/imperialism/toc.html

106. The National Security Strategy of the United States of America, White House, 2002

107. Trask David F., The War With Spain in 1898, University of Nebraska Press; Reprint edition, 1997

108. U.S. Territorial Maps 1775-1920, Univeristy of Virginia, 1996, http://xroads.virginia.edu/~MAP/terr_hp.html

109. University of Virginia, Geostat Center, Historical Census Browser, obdobje 1790-1860, http://fisher.lib.virginia.edu/collections/stats/histcensus

110. Weigert Hans W., Principles of Political Geography, Appleton-Century-Crofts, New York, 1957

111. Wickham-Crowley Timothy P., Guerrillas and Revolution in Latin America, Princeton University Press, 1993

148

Članki 112. A Note on Interests, Values and the Use of Force, Record Jeffrey, Parameters, US Army

War College Quarterly, Spring, 2001, str. 15-21

113. A Selected Bibliography and an Introduction, Haggman Bertil, Helsingborg, 1996, http://www.algonet.se/~jman/bertil/geobibl.html

114. Afghanistan, Graveyard of Empires, Bearden Milton, Foreign Affairs, Volume 80, No. 6, November/December 2001, str. 17-31

115. America’s Imperial War, Monbiot George, http://www.zmag.org/content/terrorwar/monbiot_imperial_war.cfm

116. American Military History, Office of the Chief of Military History, US Army, http://www.army.mil/cmh-pg/books/AMH/AMH-01.htm

117. An Outline of American History, University of Groningen, 1990, http://odur.let.rug.nl/~usa/H/1990/index.htm

118. Axis of Evil – In Washington D.C., Herman Edward, http://www.zmag.org/terrorwar/herman_axis-of-evil.cfm

119. Bretton Woods System, Cohen Benjamin, from Routledge Encyclopedia of International Political Economy, http://www.polisci.ucsb.edu/faculty/cohen/inpress/bretton.html

120. Brzezinski, Hitler, Mackinder and Geopolitics, http://emperors-clothes.com/letters/geopolitics.htm

121. Census Bureau, Selected Historical Decennial Census, Population and Housing Counts, obdobje 1870-1990, http://www.census.gov/population/censusdata/table-2.pdf

122. Damning Admissions: The CIA and Drugs, http://www.counterpunch.org/ciadrugs.html

123. Elliot West, American Westward Movement, Microsoft Encarta 2004

124. Ethics and Counter-revolution: American Involvement in Internal Wars, Johnson Kermit D., Parameters, US Army War College Quarterly, Winter 1998-99, str. 171

125. Global Consequences of the Industrial Revolution, Stearns Peter N., enciklopedija Encarta Deluxe 2004, Microsoft, Redmond, 2003, iskano geslo: “industrial revolution”

126. Grand Strategy: Toward a Concert of Nations: An American perspective, Chace James, Rizopoulus Nicholas X., World Policy Journal, http://www.worldpolicy.org/journal/chace_rizo.html

127. International Law and American Order?, Mian Zia, Ramana M.V., Frontline: World Affairs, Volume 19, Issue 13, 22. junij – 5. julij 2002

128. McElvaine Robert S., Great Depression in the United States, Microsoft Encarta 2004

129. Meassuring a Nation's Vital Interest: Establishing Benchmark to Gauge the Level of Crisis Importance, Caraccilo Dominic J., Air & Space Power Chronicles, 1999, http://www.airpower.maxwell.af.mil/airchronicles/cc/caraccilo.html

130. Parks M. Coble, Republican revolution (China), Microsoft Encarta 2004

131. Re-Visiting the Discipline of Grand Strategy, Copley Gregory R., http://www.strategicstudies.org/stratpol/sp0500e.htm

132. Sir Harford Mackinder, Geopolitics and Policymaking in the 21st Century, Fettweis Christopher J., Parameters, US Army War College Quarterly, Summer 2000, str. 58-71

133. Stability, America’s Enemy, Peters Ralph, Parameters, US Army War College Quarterly, Winter 2001/02, str. 5-21

149

134. Strategy Process and Principles, Drew Dennis M., Air & Space Power Chronicles, 1980, http://www.airpower.maxwell.af.mil/airchronicles/aureview/1980/maj-jun/drew.html

135. The American Mission, Peters Ralph, Parameters, US Army War College Quarterly, Autumn 1999, str. 2-8

136. The Arms Pushers, Silverstein Ken, http://www.counterpunch.org/armspushers.html

137. The Battle of Energy Dominance, Morse Edward L., Richard James, Foreign Affairs, Volume 81, No. 2, march/April 2002, str. 16-31

138. The Geopolitics of Power Projection in US Foreign Policy. Delayed Effects of Fordist Industrialization in the Third Era of Globalization, Houweling dr. H.W., Department of Political Science, University of Amsterdam, 2003

139. The MacKenzie Proposal: Peacekeeping Reform & Grand Strategy, MacKenzie Lewis, The Washington Post, 14. januar 2001

140. The Marshall Plan: Historical Lessons and Current Changes in the Balkans, May Bernhard, http://www.dgap.com/texte/marshallplan_p.html

141. To Die For: National Interests and Strategic Uncertanties, Liotta P.H., Parameters, US Army War College Quarterly, Summer 200, str. 46-57

142. University of Virginia, Geostat Center, Historical Census Browser, obdobje 1790-1860, http://fisher.lib.virginia.edu/collections/stats/histcensus

143. US Foreign Policy and Pentagon, http://www.thirdworldtraveler.com/foreign_policy/us_foreignpolicy.html

144. US Policy Towards Taliban Influenced by Oil – Say Authors, Godoy Julio, Inter Press Service, http://tiger.berkeley.edu/sohrab/politics/taliban+us.html

145. Why Export Democracy?: The “Hidden Grand Strategy” of American Foreign Policy, Ikenberry John, The Wilson Quarterly, Volume 23, No. 2, Spring 1999, http://www.mtholyoke.edu/acad/intre/exdem.htm

146. Why Study American Foreign Policy?, http://www.uiowa.edu/~c030162/common/handouts/other/lindsay.html

147. Why Washington Wants Afghanistan, Israel Jared, Rozoff Rick, Verkevisser Nico, http://emperors-clothes.com/analysis/afghan.htm

148. Zbigniew and Zalmay’s Excellent Afghan Pro-Terrorist Propaganda Adventure, Israel Jared, http://emperors-clothes.com/analysis/zbi-zal.htm