ANALIZA METODOLOGIJ DRUŽBENEGA GLEDALIŠČA V SLOVENSKEM KONTEKSTU

Projekt je financiran s strani Evropske komisije v okviru programa Temeljne pravice in državljanstvo. Vsebina publikacije je

izključno odgovornost avtorjev in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.

KAZALO

KAZALO .................................................................................................................................................................... 1

POVZETEK ................................................................................................................................................................ 2

1. UVOD .............................................................................................................................................................. 3

2. METODOLOGIJA ANALIZE METODOLOGIJ DRUŽBENEGA GLEDALIŠČA .......................................................... 5

3. INICIATIVA GLOBALNA SOFA .......................................................................................................................... 6

4. AUGUSTO BOAL: “POETIKA ZATIRANIH” ........................................................................................................ 9

5. BOALOVA FILOZOFIJA V SLOVENSKEM KONTEKSTU .................................................................................... 13

5.1. Projekt Ženske, ki se niso smejale (snovalki projekta Nena Močnik in Irmgard Demirol) ................... 13

5.2. Projekt SP(L)OL(h) (snovalka projekta Anja Gruden) ........................................................................... 14

5.3. Aktivistično umetniško društvo Transformator ................................................................................... 15

5.4. “Halo, klic po transformaciji” (Barbara Polajner) ................................................................................ 16

5.5. Predstava Babilon (Petra Jamnik) ........................................................................................................ 17

VIRI ........................................................................................................................................................................ 19

1

POVZETEK

Osrednji namen raziskovalnega poročila je celovita analiza uporabe in aplikacije metod in

tehnik družbenega gledališča v slovenskem kontekstu. Podan je bil kompleksen opis iniciativ

in dobrih praks v okviru katerih se je implementiral koncept družbenega gledališča v

slovenskem kulturnem, družbenem in političnem prostoru. Hkrati so bili podani tudi opisi

posameznih metod in tehnik družbenega gledališča, ki jih je zasnoval brazilski režiser, dramatik

in politik Augusto Boal.

Raziskovalno poročilo je sestavljeno iz petih delov (poglavji). V uvodu je predstavljen splošen

premislek družbenega gledališča in njegov specifičen razvoj, kot gledališča zatiranih, v

slovenskem kontekstu. V prvem poglavju je predstavljena metodologija analize, njeni nameni

in cilji, katerih usmeritve so temeljnega pomena za razvoj metodologije družbenega gledališča

v okviru projekta »Večer z Varuhom«. V drugem poglavju je podrobneje predstavljena pobuda

Globalna Sofa kot temeljna (in edina) platforma namenjena razvoju in aplikaciji gledaliških

metod in tehnik za naslavljanje družbenih in političnih procesov. V tretjem poglavju je

predstavljena 'filozofija' Augusta Boala, kot osrednje reference v formaciji družbenega

gledališča v Sloveniji. V zadnjem (četrtem) poglavju so orisane posamezne dobre prakse

(projekti in pobude), ki so se oblikovale po vzorcu Boalovih gledaliških metod in tehnik v

slovenskem družbenopolitičnem prostoru. V tem delu podajamo podroben opis štirih

primerov iniciativ oziroma projektov, kjer je bila uporabljena metodologija družbenega

gledališča.

2

1. UVOD

V okviru analize metodologij družbenega gledališča smo želeli identificirati in orisati načine

uporabe in implementacijo gledaliških tehnik in metod na področju človekovih pravic (oziroma

temeljnih pravic kot jih opredeljuje Listina Evropske unije o temeljnih pravicah) in aktivnega

državljanstva v slovenskem kontekstu. Analizirali smo predvsem projekte, iniciative in akterje

(posameznike in skupine), ki so aktivno uporabljajo in nadalje razvijajo tehnike in metodologije

družbenega gledališča. Specifično smo se osredotočili na tematike in vprašanja, ki so se

naslavljala (ali reševala) preko metod in tehnik družbenega gledališča. Zanimalo nas je tudi na

kakšen način so bile metode in tehnike družbenega gledališča uporabljene in razumljene v

specifično slovenskem kontekstu. V okviru naslovljenih vprašanj smo identificirali specifični

‘karakter’ in značilnosti družbenega gledališča v Sloveniji. In sicer, v slovenskem kontekstu se

je družbeno gledališče začelo pojavljati kot Gledališče zatiranih, kjer je temeljni princip

slednjega premislek in kritika sodobnih družbenih in političnih procesov. Gledališče zatiranih

torej združuje teoretično-politične prakse, aktivizem in artistično-kreativne pristope. Ključna

dimenzija družbenega gledališča v Sloveniji je osredinjena v idejo aktivizma in

družbenopolitičnega udejanjanja predvsem tistih, ki so družbenopolitično nemočni,

marginalizirani in/ali kakorkoli drugače zapostavljeni. V okviru raziskovanja smo ugotovili, da

‘filozofija’ brazilskega režiserja, dramatika in politika Augusta Boala v obliki gledališča

zatiranih, predstavlja temeljno (če ne kar edino) obliko družbenega gledališča v Sloveniji.

Hkrati je potrebno izpostaviti, da so Boalove metode in tehnike prilagojene lokalnim

kontekstom, problematikam ter specifičnim dojemanjem družbenopolitičnih procesov.

Posledično so naslovljene metode in tehnike že vedno modificirane in ustvarjajo novo obliko/e

družbenega gledališča. V okviru naslednjih strani (v poglavju IV), bomo predstavili štiri

slovenske projekte/iniciative, ki so uporabili oziroma sledili Boalovi metodologiji družbenega

gledališča. Slednji primeri tudi nakazujejo katerim tematikam se v slovenskem prostoru

posveča največ pozornosti, hkrati pa predstavljajo načine kako so bile Boalove metode in

tehnike uporabljene in izvedene. Posledično, za boljše razumevanje ‘narave’ družbenega

gledališča v slovenskem kontekstu, bomo v tretjem poglavju na kratko predstavili Boalovo delo

Poetika zatiranih, metode in tehnike družbenega gledališča. Boalove metode in tehnike so v

3

Sloveniji postale znane z iniciativo Globalna Sofa, ki predstavlja platformo, virtualni in realni

prostor za razvoj, izvajanje in udejanjanje gledaliških metodologij v Slovenji. Vizije in iniciative

Globalne Sofe so predstavljene v drugem poglavju. Hkrati smo identificirali izjemen manko

iniciativ uporabe metod in tehnik družbenega gledališča na polju temeljnih pravic (z izjemo

iniciative oblikovane v okviru Globalne Sofe, Globalni svet: skozi objektiv človekovih pravic) in

zanimanja tematik temeljnih pravic kot pomembnega (globalnega) družbenopolitičnega

vprašanja nasploh. Kljub temu, bodo izbrani primeri podali pomemben vpogled o specifičnih

dimenzijah, raznolikostih in kreativnosti, ki jih družbeno gledališče omogoča pri naslavljanju

raznolikih tematik in iskanju alternativ. Torej bo analiza demonstrirala raznolike načine, kjer

se družbeno gledališče razume kot uporabno orodje, za razumevanje, premišljanje in

nenazadnje reševanje družbenopolitičnih problemov in vprašanj.

4

2. METODOLOGIJA ANALIZE METODOLOGIJ DRUŽBENEGA GLEDALIŠČA

Ključni nameni analize so:

• prestaviti ideje, tehnike in prednosti metode družbenega gledališča;

• analizirati potencial, ki ga lahko metode družbenega gledališča predstavljajo na

področju aktivnega državljanstva s poudarkom na človekovih pravicah;

• raziskati implementirane projekte s področja temeljnih pravic, zasnovanih na metodi

družbenega gledališča.

Metodologija analize:

Namen analize je nadrobna predstavitev metod družbenega gledališča in njenih

izobraževalnih potencialov/učinkov, ki bodo uporabljeni v okviru »Večeri z Varuhom

projekta«. Najpomembnejši aspekt analize bo prikaz različnih praks implementacij metode

družbenega gledališča v okviru različnih projektov, predvsem projektov s področja

izobraževanja odraslih ter pobud za ozaveščanje na področju človekovih pravic. Hkrati, bo

analiza vključevala razvoj in institucionalizacijo družbene drame vsake države partnerice.

Ključni namen analize je predstaviti metodo družbenega gledališča in dobre prakse njene

uporabe kot vira inspiracij in praktičnega znanja, ki bodo nadalje razviti v okviru projekta

»Večeri z Varuhom«.

Cilji analize:

• identifikacija in vpogled v metode in tehnike družbenega gledališča;

• identificirati pozitivne vidike implementacije metod družbenega gledališča in projektov,

katerih temeljni cilj je ozaveščanje odraslih.

5

3. INICIATIVA GLOBALNA SOFA

Iniciativo Globalna Sofa (ang. Global State of the Art ) je oblikovalo društvo Evklib1 in še nekaj

partnerje2 v, ki so sodelovali pri vzpostavljanju platforme Globalna Sofa v okviru katere se je

razvijala specifična oblika družbenega gledališča v Sloveniji. Globalna Sofa pomeni širše

zastavljeno iniciativo angažiranih umetniških praks (od filma, fotografije do gledališča).

Predstavlja virtualen prostor ter središča za vse, ki delujejo na področju umetnosti, kulture

in/ali človekovih pravic, globalnega učenja ter socialne pravičnosti in ki uporabljajo ali želijo

uporabljati kreativne in domišljijske strategije in metodologije kot učinkovito orodje in

sredstvo za doseganje lokalno-globalnih družbenih sprememb. Globalna Sofa predstavlja

pomembno iniciativo, ki spodbuja uporabo gledaliških metod v slovenskem

družbenopolitičnem prostoru. Šele v okviru Globalne Sofe, se je to znanje (družbeno

gledališče) sistematiziralo in postalo pripoznano orodje za ozaveščanje, senzibiliziranje,

izobraževanje in opolnomočenje različnih družbenih skupin. Gledališka metodologija katere

pomen je prav možnost aplikacije v raznolike kulturne in družbenopolitične kontekste, ter

katero lahko pri svojem delu uporabljajo različni družbeni akterji - aktivisti, pedagogi, socialni

delavci, psihologi - predstavlja idejo, orodje in mehanizem za spremembo in transformacijo

sodobne družbenopolitične realnosti.

1Inštitut Evilib je neprofitna organizacija, ki aktivno deluje na področju družbene odgovornosti, človekovih pravic ter na področju razvojnega sodelovanja. Inštitut zasleduje dva temeljna cilja/prioriteti: prizadeva si za kolektivno odgovornost vseh akterjev v družbi in za odgovornejšo ravnanje s človeškimi viri ter za vključitev človekovih pravic kot temeljnega principa družbenega delovanja in sodelovanja, tako pa posledično oblikovanje pravičnješega in uravnoteženega globalnega razvoja. V ta namen Ekvilib organizira številne izobraževalne seminarje in svetovalne aktivnosti, pripravlja 'policy' analize, razvojne projekte predvsem v državah v razvoju itd. V zasledovanju temeljnih vrednot utemeljenih na medsebojnem spoštovanju in odprtem dialogu, dostojanstvu in opolnomočenju za enake možnosti, sodelovanju in mreženju (ljudi, projektov in idej), odgovornosti, znanju in inovativnosti, se Ekvilib usmerja predvsem v vključevanje človekovih pravic v razvojno sodelovanje in s tem k družbeno odgovornejši družbi. Slednje cilje realizira predvsem z vzpostavljanjem širokih mrež sodelovanja in partnerstev, torej pomaga vzpostavljati povezave med nacionalnimi in mednarodnimi organizacijami na področju človekovih pravic, družbene odgovornosti in razvoja. Evklib s svojimi aktivnostmi izjemno prispeva na ozaveščanje in pomen človekovih pravic, namreč organizira delavnice, usposabljanja, izobraževalne seminarje (primer enega izmed Ekvilibovih projektov, ACT pravice lahko najdete na spletni strani: http://www2.ohchr.org/english/issues/education/training/act.htm) ter sodeluje v aktivnostih Globalne Sofe. 2 Partnerji v okviru iniciative Globalna Sofa. Dostopno na: http://www.sofaglobal.org/index.php?option=com_content&view=article&id=160&Itemid=140&lang=sl

6

Globalna Sofa predstavlja dve pomembni dimenziji, ključni za (smer) nadaljni(ega) razvoj(a)

družbenega gledališča v Sloveniji. Globalna Sofa je razumljena:

- kot prostor/središče združevanja : virtualen in realen prostor in zbirališče za vse, ki

delujejo na področju umetnosti, kulture in/ali človekovih pravic, globalnega učenja,

socialne pravičnosti, ki uporabljajo ali želijo uporabljati kreativne in domišljijske

strategije in metodologije kot učinkovita orodja in sredstva za doseganja lokalno-

globalnih družbenih sprememb;

- kot prostor navdiha: kjer posameznik na kreativen in domišljijski način deluje v smeri

globalnih družbenih sprememb, izziva sedanje družbenopolitične okvire, oblikuje in

uresničuje nove ideje, se aktivira ter ustvarja globalno vizijo pravičnejšega sveta.

V okviru svoje vizije, Globalna Sofa razvija tri ključne (tematsko-metodološke) kategorije.

Vsaka od kategorij se osredotoča na določeno tematiko in na različne načine spodbuja

uporabo (in razvoj) specifičnih ‘artističnih’ tehnik v spopadanju s družbenopolitičnimi

problematikami. V okviru prve kategorije, Globalna umetnost sveta: Gledališče za globalne

družbene spremembe, je gledališče razumljeno kot orodje za doseganje globalnih

družbenopolitičnih sprememb preko metod in tehnik gledališča zatiranih. Iniciativa, ki

specifično naslavlja človekove pravice v globalni družbi, Globalni svet: Skozi objektiv človekovih

pravic, poudarja odgovorno uporabo fotografije kot orodja za zaščito in promocije človekovih

pravic kot tudi orodje za izražanje, reflektiranje in kritiko globalnih družbenih dogodkov in

procesov. V ta namen, se vsako leto organizira tudi mednarodno tekmovanje. Tretja kategorija

Globalna umetnost sveta: Družbeno kritične filmske projekcije, je pobuda namenjena

ozaveščanju o globalnih problemih in izzivih preko predvajanj dokumentarnih filmov.

Globalna Sofa je tudi predstavila/vpeljala filozofijo Augusta Boala, Poetika zatiranih oziroma

gledališče zatiranih, ki je v slovenskem kontekstu predstavlja obliko in konceptualizacijo

družbenega gledališča. Boalova filozofija je osredinjena v idejo opolnomočenja posameznikov,

v dojemanje posameznika kot akterja in (so)oblikovalca družbenopolitičnih procesov. V tem

kontekstu gledališče zatiranih predstavlja logiko in smer razvoja in udejanjanja družbenega

gledališča v Sloveniji, kot tudi njegove modifikacije v specifičen (slovenski) družbenopolitični

kontekst. V okviru naslednjih poglavji bomo na kratko predstavili in podrobno orisali primere

dobrih praks in specifično uporabo metod družbenega gledališča v slovenskem kontekstu.

7

Vsak primer je zasnovan oziroma sledi Boalovimi metodam in tehnikam gledališča zatiranih.

Inherentna 'lokalnost' Boalove filozofije (gledališča zatiranih), daje pomemben vpogled na

raznolike uporabe (kontekste, problematike/vprašanja, področja itd.) metodologije

družbenega gledališča in posledično prezentira njene (pozitivne) učinke na opolnomočenje

ranljivih skupin.

8

4. AUGUSTO BOAL: “POETIKA ZATIRANIH”

Temeljna premise Boalove filozofije gledališča, je gledališče skozi katerega posameznik izraža

svoje poglede, želje in kritike, je gledališče skozi katerega lahko razumemo in reflektiramo

vsakdanjo realnost, jo osmišljamo in kar je ključno gledališče kot orodje za osvobajanje

individumov, ker le kot svobodni lahko aktivno delujejo in sodelujejo v vsakdanjih

družbenopolitičnih procesih. Boal razume gledališče kot jezik, kot govorico vseh

posameznikov, tistih s ali brez talenta umetniškega izražanja. Boal v svojem delu Poetika

zatiranih ilustrira, kako gledališče postane orodje zatiranih, marginaliziranih posameznikov ali

skupin, orodje preko katerega se izražajo, izobražujejo/učijo o določenih tematikah in orodje

preko katerega aktivno sodelujejo v družbenopolitičnih procesih.

Boal v Poetiki zatiranih s konceptom gledalec-igralec (ang. spect-actor) podčrta idejo njegove

metode – osvoboditev in aktivacija pasivnega posameznika (gledalca), kjer je 'gledalec je

igralec' ključna tehnik za depasivizacijo posameznika, ki skozi različne tehnike/metode postaja

protagonist tako v gledališču kot tudi v družbi. Namen Boalove metodologije je tore

'transformirati ljudi iz pasivnih objektov v subjekte, v igralce, torej tiste, ki se aktivno

vključujejo/participirajo v procesu dramatičnega dejanja (igre), iščejo rešitve, oblikujejo ideje

in sodelujejo ter so-oblikujejo pri (družbenopolitičnih) spremembah.

V Boalovi konceptualizaciji je gledališče ‘orožje’, ki naj ga ljudje uporabljajo za lastno

opolnomočenje. V tem kontekstu Boal razvije različne tehnike, ki posamezniku omogočajo

aktivno participacijo in sodelovanje v (gledaliških, filmskih, fotografskih) uprizoritvah in/ali

predstavah. Metodologija aktivacije posameznika (gledalec je igralec) obsega štiri temeljne

faze. Z namenom razumevanja Boalovih metodoloških pristopov in tehnik, bomo na kratko

opisali vsako fazo in vsako metodo oziroma tehniko v okviru posamezne faze. Nadalje, so

Boalovi metodološki pristopi družbenega gledališča v obliki Gledališča zatiranih široko

pripoznani in lokalizirani slovenskem kontekstu, zato je nadrobnejša predstavitev Boalove

metodologije smiselna in potrebna za razumevanje izbranih primerov dobrih praks v Sloveniji.

Nenazadnje Boalova filozofija in metodologija podaja pomembne vidike za razvoj

metodologije družbenega gledališča v okviru projekta »Večer z Varuhom«.

9

Prvi dve fazi Boalove metodologije za aktivacijo ‘gledalca’ sta namenjeni k doseganju večje

izraznosti/performativnosti telesa – spoznavanju in dojemanju telesa in povečevanju fizične

izraznosti. V slednjih fazah Boal večinoma podaja primere določenih (fizičnih) vaj, ki

omogočajo posamezniku spoznavanje lastnega telesa, ki omogočajo večjo ekspresivnost ter

fleksibilnost telesa. Za našo analizo prvi dve fazi nista ključni, in se pri opisu teh vaj posebej ne

bomo ustavljamo. V tretji fazi, ki jo Boal naslovi gledališče kot jezik, opisuje kako objekt

postopoma prehaja iz pasivne vloge v vlogo subjekta. Boal za preseganje pasivnosti,

predpostavi štiri korake oziroma tehnike. S tehniko spontana dramaturgija gledalec posega v

predstavo, igralec pa interpretira raznolike ideje 'gledalcev' ali izraža njihove kolektivne ideje.

Namen tehnike je predvsem v preseganju mej med gledalci in igralci, kakor so zastavljene in

vkoreninjene v klasičnih gledaliških pristopih in formah. Torej predstava ni razumljena oziroma

oblikovana kot fiksna in nespremenljiva, temveč podvržena kritiki in potencialnim popravkom.

V tehniki slikovnega gledališča, lahko udeleženci izražajo svoja mnenja, ideje in poglede v bolj

neposredni obliki, vendar pri tem lahko uporabijo zgolj svoja telesa. Bistvo predstave je njena

izvedba s telesno izraznostjo, brez besed, zvoka ali govorjenja. Udeleženci pri svoji ponazoritvi

uporabijo telo drugega (udeleženca), telo jim služi kot orodje, preko katerega izražajo svoja

čustva, poglede in mnenja na neko tematiko. V okviru tehnike forumskega gledališča se

udeleženec (akter) odločilno vmešava v dramatični prizor. Ključna ideja tehnike je da ko se

igralec 'vmeša'/vključi v igro (predstavo) in jo mora nujno nadaljevati ter vse do konca

igre/predstave v njej aktivno participirati. Torej gledalec ne daje zgolj komentarjev z udobnega

naslonjača, temveč je smisel ravno v posameznikovi aktivni participaciji v predstavi, kjer že

lahko oblikuje in ponazori svoje rešitve na določeno problematiko/vprašanje. Vendar

gledališče ni razumljeno kot orodje , ki omogoča prave rešitve, odločitve in poti, temveč kot

orodje, ki omogoča identifikacijo raznolikih poti k reševanju problema. Tehnika predvsem

spodbuja udeležence k aktivni participaciji v predstavi, pa čeprav k imaginarni, forumsko

gledališče spodbuja posameznikovo družbenopolitično aktivacijo.

Gledališče kot diskurz Boal razume kot 'gledališče ljudi', kjer gledališče omogoča in spodbuja

gledalce k aktivni participaciji, k zastavljanju vprašanj in k dialogu. Razumevanju gledališča kot

diskurza je inherentno razumevanje gledališča kot prakso, kot nekaj nikoli popolnoma

zaprtega in enotnega (kar je inherentno spektaklu), temveč kot reproduktivno in

konstituirajočo/konstruktivno prakso, kjer je vsak posameznik razumljen kot (aktivni) so-

10

ustvarjalec te prakse. V okviru diskurzivne konceptualizacije gledališča, je Boal zasnoval

številne tehnike. Tehnika časopisnega gledališča, predstavlja preprosto tehniko v okviru

katere se preproste vsakodnevne novice ali katerekoli druge nedramatične vsebine

transformira v dramatično predstavo. Novice se uprizorijo (berejo) skozi raznolike tehnike -

enostavno, navzkrižno, komplementarno branje, zgodovinsko branje, improvizacija itd.,

katerih namen je identificirati različne poudarke, ki se pojavljajo skozi različne tehnike branja.

Nevidno gledališče predstavlja tehniko, kjer gre za izvedbo predstave zunaj formalnega

gledališča (npr. na ulici, v trgovini, na trgu, železniški postaji ali restavraciji). Namen tehnike,

je da se posameznik (mimoidoči) ne zaveda predstave – gledalci so vključeni v predstavo, ne

da bi se tega dejansko zavedali, torej s ključnim ciljem, da se igralcev ne razkrije vse do konca

predstave. Klasični rituali prisotni v klasičnih oblikah gledališča so izključeni, posledično pa se

prav na ta način ovire med gledalci in igralci presegajo. Slednjemu pristopu je inherentna ideja

'osvobajanja gledališča', kjer se predpostavlja, da je učinek takšne koncepcije gledališča

močnejši in dolgoročnejši. Tehnika fotoromance, je zasnovana na ideji razkrivanja in

identificiranja načinov na katere trivialna literatura podpira dominantne ideološke sisteme.

Tehnika temelji na igranju/branju ključnih vrstic tovrstnih zgodb, ne da bi bralec vedel za

izvirno zgodbo. Namen tehnike je razkrivati in identificirati ideološko in kulturno dominacijo,

ki jo tovrstna literatura producira in reproducira. Pri tehniki Zlom represije oziroma tehnika

prekinitve ali zlom represije gre za reprodukcijo in odigranje resničnega dogodka (represije),

kjer pripovedovalec zgodbe odigra drugače (kot se je zgodilo v resnici), torej v svoji predstavi

poskuša uveljaviti lastno voljo, ideje ali želje. Namen tehnike je spodbuditi udeležence, da

izrazijo ali udejanjijo nekaj kar niso bili zmožni udejanjiti v realnem življenju. Tehnika je tako

razumljena kot oblika vežbanja upora. V mitskem gledališču udeleženci odkrivajo in razkrivajo

'resnice' ujete v ali skrite v mitu. Ključna značilnost tehnike analitičnega gledališča, kjer eden

od udeležencev pove zgodbo, ki jo drugi takoj zimprovizirajo, je identificirati na kakšen način

udeleženci determinirajo/izbirajo družbene vloge posameznim karakterjem in na kakšen način

jih (družbene vloge) simbolizirajo. Namen tehnike je predvsem zavedanje, da so družbene

vloge družbeno determinirane in ne izvirajo iz posameznikove psihološke 'narave'. V okviru

tehnike rituali in maske gre za metodo preciznega razkrivanja ‘superstruktur’ (ritualov), ki

konkretizirajo vse medčloveške odnose, in vedenjske maske, ki jih ti rituali nadevajo vsakemu

posamezniku glede na njegove vloge družbi.

11

Boalova široko zastavljena metodologija tehnik družbenega gledališča hkrati vsebuje

predstavitev nekaterih praktičnih primerov iz vsakdanjosti, ki posamezniku omogočajo lažjo

uporabo in izvedbo gledališke metode v konkretnem lokalnem kontekstu. Torej posameznik

dobi nazoren prikaz kako se posamezna tehnika v določeni fazi izvede kot tudi dejanske učinke

uporabljene metode. V poglavju, ki sledi, bomo prikazali kako so Boalove tehnike/metode

aplicirane v okviru slovenskega družbenopolitičnega in kulturnega konteksta. Z izbranimi

primeri želimo orisati prevladujoče problematik, ki so najpogosteje obravnavane oziroma

najbolj problematizirane v slovenski družbenopolitični sferi. Kot že predhodno omenjeno,

naslavljanje in ozaveščanje temeljnih pravic skozi gledališke metode ni bilo identificirano,

vendar pa izbrani primeri nudijo vpogled v možnost raznolike uporabe metod in tehnik

družbenega gledališča. Primeri, ki jih bomo podrobneje opisali v poglavju 4., naslavljajo

predvsem vprašanja in problematike spola, vloga žensk v družbi in družbena vloga starejših

generacij ter (hiper)potrošništvo.

12

5. BOALOVA FILOZOFIJA V SLOVENSKEM KONTEKSTU3

5.1. Projekt Ženske, ki se niso smejale (snovalki projekta Nena Močnik in Irmgard Demirol)

Namen projekta Ženske, ki se niso smejale je bilo organizirati serijo delavnic za ženske, ki so

bile žrtve vojnega nasilja, predvsem tistih, ki so bile žrtve radikalnega seksualnega nasilja in

posilstva med vojno v Bosni in Hercegovini. Iniciativa je nastala po zgledu ideje iranske

aktivistke Sibi Shakib, katere delo je večinoma povezano z ozaveščanjem o političnem nasilju

v konfliktnih in vojnih območjih predvsem v azijski regiji (Iran, Pakistan in Afganistan) ter po

filozofiji nasilja Paola Freira, ki predpostavlja, da je nasilje možno razumeti le če upoštevamo

nasilneža in njegove okoliščine in kontekst. V okviru izvedbe delavnice je bila uporabljena

aplikativna gledališka metoda, ki je omogočila celovit vpogled posledic vojne za ženske v Bosni

in Hercegovini. Snovalki projekta navajata naslednje implikacije izvedenih delavnic:

udeleženkam so imele možnost, da svoj gospodinjski vsakdan zamenjajo za lastno spoznavanje

(ženskost, družbene vloge) in zaznavanje lastnega telesa. Skozi dramatično interakcijo z

ostalimi udeleženkami s podobnimi izkušnjami, so pridobile na bolj pozitivni samopodobi in

občutku spoštovanja. Varno okolje, v smislu enake med enakimi, jim je omogočalo, da

svobodno komunicirajo o občutljivejših/intimnih tematikah ženstvenosti in seksualnosti.

Uporaba gledaliških tehnik, ki so percepirane kot bolj spontane, je posledično odprla prostor

za intimno, 'pristno' in odprto komunikacijo, hkrati pa jih tovrstna metodologija ni prisiljevala

v sodelovanje, torej jim je omogočila 'svobodno' odločitev v kolikšni meri in na kakšen način

bodo udeleženke razkrivale svojo intimno zgodbo. Glede na to, da je bila obravnavana izjemna

travmatična tematika (spolno nasilje), se je gledališka metodologija (glasba, ples, slikanje,

igranje itd.) izkazala za pozitivno, njeni učinki so bili predvsem vidni pri sproščanju napetosti

med udeleženkami/v prostoru. Hkrati je timska oblika dela skozi igro (igranje vlog, izmišljanje

zgodb) lahko potencialno deluje terapevtsko na samozavest, zaupanje in opolnomočenje

sodelujočih. Snovalki projekta sta identificirali zelo pozitivne posledice delavnic, namreč

udeleženke so se po končanju projekta nadalje združevale na istem mestu, kjer so bile

3 Adamič, Urša in Močnik, Nena. 2012. Gledališče zatiranih v teoriji in praksi, lokalni in globalni perspektivi. Evklib inštitut: Maska, zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost, Ljubljana.

13

izvedene delavnice in kar je ključno, po pričanju ene od udeleženk so se ženske začele ponovno

smejati. Snovalki projekta sta identificirali, da so delavnice in uporabljene gledališke metode

so pomembno prispevale k ponovnemu razvoju samozavesti, ozaveščenosti udeleženk ter

predvsem k preseganju njihovih strahov.

5.2. Projekt SP(L)OL(h) (snovalka projekta Anja Gruden)

Projekt SP(L)OL(h) podaja kompleksno refleksijo razumevanja spola v slovenskem

družbenopolitični, kulturni in medijski sferi. Projekt je bil predvsem osredotočen na

raziskovanje spolne performativnosti (Judith Butler je omogočila teoretsko podlago za

raziskovanje) skozi gledališko metodologijo, katerega pomemben del je bila zasnova igre.

Projekt in igra prikazujeta kompleksno debato in odzive na percepcijo spola v Sloveniji in na

kakšen način slednja formira položaj žensk v Sloveniji. Predstava je bila predvsem kritika na

esencializacijo žensk, o nujnosti njihove (fizične) popolnosti, namenjena k razkrivanju

(slovenskih) družbenih norm, ki veljajo za ženske in kako ženske same percipirajo, zaznavajo,

se odzivajo in nenazadnje (nezavedno) zapadajo v družbene determinirane okvire.

Predstavo je izvedlo deset udeleženk, ki so bile že seznanjene z metodami/tehnikami uličnega

gledališča in s tehnikami improvizacije. Predstava je bila izvedena skozi Boalovo metodo

časopisnega gledališča, ki je bila prilagojena na dejansko vsebino predstave kot tudi

dopolnjena z modernimi komunikacijskimi tehnikami. V okviru izbranih metod in tehnik, ter v

okviru diskusije, so udeleženke najprej definirale in določile ključne imperative medijskih

reprezentacij žensk. Hkrati so lahko (v okviru skupinske debate) izrazile/delile svoje lastne

izkušnje, zgodbe in dojemanja ter ideje o dani tematiki, katere je koordinatorka združila in

povzela in oblikovala v skupen scenarij. Skupina je na podlagi poudarkov scenarija izdelala

skupni slogan, »katera je po žensko naravna in vplivna? Tista, ki je resna urejena in atraktivna«

z namenom elaborirati temeljno poanto predstave. Končni kontekst predstave je bil mestoma

ironičen in izzivalen ter podal kritičen pogled na moderno percepcijo žensk v (slovenski) družbi,

in sicer z zamislijo odprtja Urada za posebne potrebe v okviru katerega so udeleženke (igralke)

izvedle posebno demonstracijo postopka za pridobitev “subvencije za stroške mesečnega

krvavenja”. Igralke so hkratno med gledalci zbirale podpise za peticijo, ki se zavzema za

tovrstno subvencijo.

14

Predstava, ki je bila izvedena na ulici, je pri izvedbi naletela tudi na nekatere težave, ki so bile

povezane predvsem s precej kritično in 'radikalno' obravnavo reprezentacij žensk v sodobni

(slovenski) družbi. Večina udeleženk (igralk) je namreč menila, da je predstava preveč

feministična in zaradi tega niso hotele participirati pri sami izvedbi. Predstava je bila zaradi

tega vseskozi naravnana k prilagoditvam, potrebam in željam 'igralk', katere so bile razumljene

kot pozitiven prispevek k predstavi in omogočile njeno dejansko izvedbo. V okviru predstave

je bil planiran dodaten preobrat, namreč skupina udeleženk je oblikovala idejo o naključni

intervenciji iz občinstva, sicer zaigrani, a bi slednja pomembno prispevala k razumevanju

tematike ter razširila dimenzije obravnavane problematike. Intervencije sicer niso bile

zaigrane, kar je na nek način kazalo na izredno neugodje glede tematike položaja žensk v

družbi.

Snovalka projekta je želela prikazati moč/oblast družbeno konstruiranih podob, vlog in idej o

ženskah, hkrati pa je bila temeljna ideja projekta in predstave, podati kritično refleksijo teh

konstrukcij – torej imanentne ženstvenosti in posledično obstoja '(ne)prave' oblike žensk(osti).

Po mnenju snovalke projekta, so imele uporabljene metode in tehnike pomembne vpliv na

nadaljnji razvoj projekta: spodbudile so ideje o boljših načinih organizacije timskega dela (na

eni strani določitev jasnih ciljev, na drugi strani pa nujnost delovanja na podlagi konsenza kot

tudi izbira 'prave' teme za določeno skupino kar posledično implicira na težave, ki so se

pojavljale pri izvedbi projekta-predstave). Izbrane gledališke metode in tehnike so hkrati

prispevale k opolnomočenju udeleženk, saj so udeleženkam omogočile izražati ('resnična')

mnenja, ki so pogostokrat družbeno nesprejemljiva in nenazadnje dajejo (občutek) možnost

izbire ter ustvarjajo alternative.

5.3. Aktivistično umetniško društvo Transformator

Gledališko-aktivistična skupina Transformator je bila ustanovljena kot posledica 17-dnevnega

seminarja o tehnikah Gledališča zatiranih, ki ga je organizirala Globalna Sofa. Na začetku je bila

Transformator zamišljena kot skupina aktivistov, kasneje pa se je skupina organizirala v

društvo, nova organizacijska forma je bila predvsem posledica vse večjega zanimanja in

interesa k dejanski uporabi gledaliških metod in tehnik v naslavljanju (globalnih)

družbenopolitičnih problemov in procesov. Transformator je torej skupina, ki jo lahko

15

lociramo v razmerju med umetnostjo in aktivizmom, med estetsko dovršenostjo in socialnim

angažmajem. Slednje značilnosti so združene v ideji gledaliških metod in praks skozi katere

naslavlja, senzibilizira in opozarja na sodobne družbenopolitične razmere ter poziva k nujnosti

depasivizacije, samoiniciativnosti ter želji k aktivnemu delovanju v družbi.

Transformatorjem, Gledališče zatiranih predstavlja ključni koncept in prakso, ki vnaša

kreativnost (v obliki gledalec je igralec) v vsakdanje življenje, postopoma presega

institucionalne okvire in tako vpeljuje spremembe na vsa področja družbenopolitičnega

življenja pri tem pa ima pomembno vlogo pri ozaveščanju i opozarjanju na kršitve človekovih

pravic, kot so specifično opredeljene v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah4. Od leta

2010 je Gledališko-aktivistična skupina Transformator uprizorila predstave, ki so večinoma

naslavljale tako globalne kot tudi lokalne problematike sodobne družbe, kot so homofobija,

predsodki, družbenega spola in (hiper) potrošništva. Ena ključnih 'filozofij' Transformatorjev

je horizontalni načini oziroma pristopi k izvajanju predstav ter usmerjenost k preseganju

delitev vlog in binarne logike v razumevanju družbenopolitičnih procesov.

5.4. “Halo, klic po transformaciji” (Barbara Polajner)

Gledališko-aktivistična skupina Transformator deluje v dveh oblikah (konceptih), in sicer kot

'gledališče na klic', kjer na povabilo izvede predstavo in hkrati vedno vključi svojo skupino

'zatiranih' in njihove tematike, ali pa pri oblikovanju predstav črpajo iz lastnih izkušenj, takrat

ko želijo dvigniti zavest javnosti o globalnih problemih. Ena izmed takih je predstava Propaper,

ki preko Boalove forumske tehnike, naslavlja problematiko (hiper)potrošništva ter

dimenzije/vplive postkapitalističnih družb, ki jo poosebljena odvisnica od nakupovanja

Monika.

Ključna ideja Transformatorjev pri oblikovanju predstav in snovanju scenarijev je princip so-

avtorstva (kolektivnega avtorstva), torej na izmenjavi idej in znanj, na dialogu in

kolektivnem/timskem duhu. Hkrati, in enako pomemben je osebni pristop k pisanju scenarijev

in na 'odru', kar pomeni, da so izjemno dobrodošla in prisotna različna znanja in pristopi s

4 Listina Evropske unije o temeljnih pravicah. Dostopno na: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:C:2010:083:0389:0403:sl:PDF

16

področja pedagogike, socialnega dela, dela s migranti in odvisniki, s področja človekovih

pravic, psihologije, ekologije in gledališča. Torej njihove predstave so zasnovane na

raznolikosti in spontanosti, kreativnosti in svobodi. V tem kontekstu Transformatorji

transformirajo tehnike Gledališča zatiranih ko združujejo ulično gledališče z lutkami, klasično

gledališče s forumskim, ulično interaktivno gledališče s 'flashmobom' in podobno.

Transformatoriji, s tem ko preko metod družbenega gledališča reflektirajo družbena in

politična vprašanja sodobne družbe ter spodbujajo aktivno državljanstvo in družbenopolitično

zavedanje ljudi, širijo prostor za refleksijo, debato in razumevanje različnih družbenopolitičnih

problematik in tematik in kar je ključno spodbujajo k razvoju kritičnega pogleda. Kot 'gledališče

na klic' pa so intrinzično povezani z zatiranimi, torej njihov temeljni idejni koncept ni delovanje

zase temveč za zatirane.

5.5. Predstava Babilon (Petra Jamnik)

Predstava Babilon, naslavlja aktiviranje starejše populacije in njihovo družbeno vlogo.

Prikazuje na kakšen način lahko gledališka metodologija odpira prostor konstruktivne

komunikacije med mladimi in starejšimi in hkrati kako lahko opolnomoči starejše, da nadalje

skrbijo za samorazvoj (osebnostni razvoj) ter se vključujejo oziroma ostanejo aktivni v

vsakdanjem družbenem življenju.

Temeljna ideja projekta je bila organizirati delavnice za starejše ter jih opogumiti k razpravi o

njihovih problemih s katerimi se soočajo v vsakdanjih aktivnostih, predvsem pa nasloviti

problem medgeneracijskega (ne)sodelovanja in komunikacijskih barier med mladimi in

starejšo generacijo. Osnovna idejna zasnova projekta je vključevala tudi oblikovanje

predstave, kjer je bil namen predvsem predstaviti oziroma opozoriti na 'napačne' percepcije

javnega diskurza ter prikazati razloge na katerih se utemeljujejo predpostavke o razlikah med

mlado in staro generacijo. Vendar pa predstava ni bila izvedena, ker se na eni strani sodelujoči

niso čutili dovolj samozavestne, na drugi strani pa tudi niso izrazili interesa in zanimanja za

javno nastopanje. Snovalka projekta je ugotovila, da je večinoma udeležence delavnice (in to

starostno skupino) zanimalo predvsem skupinsko delo, torej pogovori o njihovih problemih,

izmenjava izkušenj ter želja po kreativnih rešitvah za njihove vsakdanje težave. Kljub temu, da

do izvedbe predstave ni prišlo, je snovalka projekta v sam proces delavnice vključil nekatere

17

tehnike gledališča zatiranih. Slednje so po njenem mnenju pripomogle predvsem k procesu

iskanja kreativnih rešitev za vsakdanje težave udeležencev. Boalove tehnike so bile

uporabljene kot začetne vaje za 'ogrevanje', 'prebijanje ledu', predvsem pa za vzpostavljane

zaupanja med udeleženci delavnic ter k zmanjševanju različnih tenzij (npr. ritmična tehnika),

ki so se pojavljale v diskusiji med udeleženci. Metode gledališča zatiranih so bile uporabljene

za reševanje 'notranjih' in 'zunanjih' represij, kjer je bilo pri slednjem oblikovanje kratkih

prizorov forumskega gledališča izjemno uporabno. V okviru forumske tehnike, so udeleženci

uprizorili kratke prizore konfliktov in nato diskutirali o potencialnih praktičnih idejah in

rešitvah na določeno problematiko. Za raziskovanje in reševanje 'notranjih' represij se je za

najbolj uporabno in produktivno tehniko izkazala slikovno gledališče, kjer je bil ključni namen

dati 'glas' (prikazati) tistim mislim in čustvom, ki udeležencem (posameznikom) onemogočajo,

da delujejo kot bi si resnično želeli. Snovalka projekta ugotavlja, da so bili rezultati delavnic

izjemno pozitivni. Udeleženci so izrazili naklonjenost projektu in delavnicam, saj so dobili

prostor za druženje ter varno okolje kjer so lahko izrazili svoje občutke, strahove in reflektirali

lastne izkušnje. S tem so pridobili občutek družbene vključenosti, sprejetosti in uporabnosti.

Metode gledališča zatiranih so bile identificirane kot uporabno orodje za identifikacijo

različnih represij (tako notranjih kot zunanjih) ter kot kreativna orodja za reševanje teh

represij.

18

VIRI

Adamič, Urša in Močnik, Nena. 2012. Gledališče zatiranih v teoriji in praksi, lokalni in globalni perspektivi. Evklib inštitut: Maska, zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost, Ljubljana.

Listina Evropske unije o temeljnih pravicah. Dostopno na: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:C:2010:083:0389:0403:sl:PDF Globalna Sofa. Dostopno na: http://www.sofaglobal.org/

Inštitut Ekvilib. Dostopno na: http://www.ekvilib.org/

19

VEČER Z VARUHOM ČLOVEKOVIH PRAVICSeznanjanje lokalnih skupnosti o temeljnih

pravicah v Evropski uniji

Projekt je financiran s strani Evropske unije.

Vsebina publikacije je izključno odgovornost avtorja/avtorjev in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.