UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

BANKE IN SINERGIJA FINANČNIH POSLOV V SODOBNEM BANČNIŠTVU

Kandidatka: Andreja Rečnik Študentka rednega študija Številka indeksa: 81602186 Program: Univerzitetni Študijska smer: Finance in bančništvo Mentor: dr., Žan Jan Oplotnik

Prevalje, maj 2007

2

PREDGOVOR

Osnova kreditne dejavnosti denarnih zavodov v preteklosti je bilo varčevanje tako prebivalstva kot tudi gospodarskih subjektov. Slovenska družba je bila prepojena s kulturo varčevanja, njen vznik in pronicanje med široke ljudske plasti pa se je pričel uveljavljati s samimi začetki slovenskih denarnih zavodov, katerih tradicija je spoštljivo dolga, sega pa v čas ustanovitve Kranjske hranilnice, s katero se je v naših krajih začelo organizirano zbiranje in posredovanje denarnih sredstev. V današnjem času in prostoru klasično varčevanje ni več dovolj, možnosti za obstoj pa imajo tisti, ki so se sposobni nenehno razvijati. Razvojni cilj v tem kontekstu ne predstavlja statične točke v prihodnosti, pač pa je to točka, ki se nenehno odmika in zahteva stalno sledenje. Nove potrebe v gospodarstvu terjajo od bank razvijanje novih poslov in storitev, banke pa se danes glede na potrebe razvijajo hitreje kot v preteklosti. Sodobna banka ni samo izvajalka denarnih transakcij, temveč tudi svetovalka na finančnem področju za svoje komitente. Hitri tehnološki razvoj gospodarstva, predvsem uveljavitev računalništva, je v bankah racionaliziral posle, moderniziral njihov potek ter omogočil hitrejše kroženje sredstev v smislu njihovega učinkovitega izkoriščanja. V diplomskem delu Banke in sinergija finančnih poslov v sodobnem bančništvu, skušamo v tej smeri definirati banko ter analizirati bančno poslovanje ter razvojne trende bančnih storitev. S tega vidika podrobno obravnavamo karakteristike bančnih poslov in sinergijske učinke njihovega medsebojnega prepletanja ter povezovanja z zavarovalniškimi produkti. Analiziranje strank, zadovoljevanje njihovih temeljnih finančnih potreb in vzbujanje občutka varnosti ne zadostuje več, razlogi za to pa se skrivajo v veliki konkurenci, dvigu življenjskega standarda in zahtevah strank, ki želijo svoje finančne potrebe zadovoljiti celostno. Zaradi novih konkurentov, prihoda tujcev na trg in zasičenosti trga je konkurenca v bančnem sektorju večja, kar zvišuje administrativne in trženjske stroške ter omejuje donosnost tradicionalnih bančnih produktov. Take razmere silijo finančne posrednike v boljše izkoriščanje lastne velikosti in zmogljivosti ter v širitev na nove trge, ki omogočajo inovacije na področju produktov in storitev ter tehnološki napredek. Dejstvo je, da se bančništvo, banke in posli, ki jih le-te opravljajo za svoje stranke v razvojnem kontekstu ne razlikujejo in niti niso nikakršna izjema v primerjavi z drugimi sektorji. Okolje poslovanja bank je nenehno pod vplivom sprememb obstoječih stanj, zato so banke prisiljene v iskanje takih rešitev, ki jim omogočajo zadosten razvoj, potreben za njihov obstoj. Diplomsko delo ter spoznanja, ki so v njem analizirana in opredeljena so plod pridobljenega znanja študija na EPF in proučevanja številnih domačih in tujih strokovnjakov s področja financ in bančništva. Zahvala gre vsekakor tudi mentorju za strokovne nasvete ter staršem in fantu Marjanu za vso podporo v času študija in nastajanju diplomskega dela.

3

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ................................................................................................................................ 5 1.1 Opredelitev področja in opis problema....................................................................... 5 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve..................................................................................... 6 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave............................................................................. 6 1.4 Uporabljene raziskovalne metode................................................................................ 7 2 BANČNIŠTVO V ZRCALU PRETEKLOSTI .............................................................. 8 2.1 Zgodovinski razvoj svetovnega bančništva ................................................................. 8 2.2 Okolje in banke do konca druge svetovne vojne ........................................................ 9 2.3 Slovensko bančništvo v drugi polovici dvajsetega stoletja ...................................... 11 2.4 Prehod iz tradicionalnega v sodobno bančništvo ..................................................... 13 3 FUNKCIJSKA RAZGIBANOST BANKE .................................................................. 15 3.1 Splošna opredelitev banke .......................................................................................... 15 3.2 Univerzalna banka in njena celovita struktura poslov ............................................ 17 3.3 Enostranska struktura poslov v specializirani banki............................................... 19 3.4 Centralna banka kot banka bank in države ............................................................. 20 3.4.1 Banka Slovenije kot osrednja banka Slovenije ........................................................... 22 3.5 Ciljna usmerjenost bančnega poslovanja.................................................................. 23 3.5.1 Ekonomski cilji ........................................................................................................... 23 3.5.2 Neekonomski cilji........................................................................................................ 25 4 SINERGIJA BANČNIH POSLOV V SODOBNEM ČASU....................................... 26 4.1 Opredelitev bančnih poslov ........................................................................................ 26 4.2 Pasivni bančni posli ali naložbene storitve banke .................................................... 27 4.2.1 Črpanje depozitnega denarja ..................................................................................... 28 4.2.2 Sprejemanje depozitov................................................................................................ 28 4.2.3 Posli z vrednostnimi papirji........................................................................................ 30 4.2.4 Obvezna rezerva ......................................................................................................... 31 4.3 Aktivni bančni posli ali kreditne storitve banke....................................................... 32 4.3.1 Kredit na tekoči račun ................................................................................................ 33 4.3.2 Menični krediti............................................................................................................ 33 4.3.3 Lombardni kredit ........................................................................................................ 35 4.3.4 Avalni kredit ............................................................................................................... 35 4.3.5 Leasing (najem) .......................................................................................................... 35 4.3.6 Faktoring .................................................................................................................... 38 4.3.7 Forfeting ..................................................................................................................... 38 4.3.8 Obročni kredit ............................................................................................................ 41 4.3.9 Investicijski kredit....................................................................................................... 41 4.3.10 Hipotekarni kredit .................................................................................................... 42 4.3.11 Potrošniški kredit...................................................................................................... 43 4.3.12 Kreditni plasmaji v vrednostne papirje .................................................................... 43 4.4 Indiferentni bančni posli s poudarkom na plačilnem prometu............................... 43 4.5 Osebno bančništvo in konkurenčnost slovenskih bank ........................................... 44 4.6 Sodobne poti posredovanja bančnih poslov .............................................................. 46

4

5 POVEZOVANJE IN PREPLETANJE BANČNIH POSLOV................................... 49 5.1 Prepletanje zavarovalnih, bančnih in drugih finančnih poslov .............................. 49 5.2 Zavarovalne funkcije in poslanstvo zavarovalnice .................................................. 50 5.3 Združevanje bančnih in zavarovalnih poslov........................................................... 51 5.3.1 Mednarodno strateško povezovanje ........................................................................... 54 5.4 Poslovni interes bank in zavarovalnic za povezave.................................................. 55 5.5 Sinergijski učinki nasproti negativnim vplivom prepletanja bančnih poslov ....... 57 5.5.1 Prednosti in nevarnosti za zavarovalnico .................................................................. 57 5.5.2 Prednosti in nevarnosti za banko ............................................................................... 58 6 PALETA BANČNIH POSLOV NLB IN SKUPINE POVEZANIH PODJETIJ ..... 60 6.1 Predstavitev Nove ljubljanske banke ........................................................................ 60 6.2 Predstavitev skupine povezanih podjetij................................................................... 61 6.2.1 Bančno zavarovalništvo in skupina NLB, primer NLB Vita....................................... 63 7 SKLEP............................................................................................................................. 66 8 POVZETEK.................................................................................................................... 69 9 SEZNAM VIROV .......................................................................................................... 70 9.1 Literatura..................................................................................................................... 70 9.2 Elektronski viri............................................................................................................ 73 10 SEZNAM SLIK ............................................................................................................ 74

5

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Razvoj bančništva povezujemo z razvojem in vlogo denarja, zato lahko prve zametke bančništva najdemo že v starem Egiptu. Dokazano je namreč, da je denar obstajal že v začetku starega Egipta, to je približno v obdobju od leta 2650 do leta 2350 pred našim štetjem. Bančništvo in njegov nastanek je bil povezan s takratnim opravljanjem denarnih poslov, vse od oblikovanja, shranjevanja in posojanja denarja. Denarni posli pa so se skozi zgodovino hitro razvijali in širili. Skozi celotno zgodovinsko obdobje so se pojavile številne prelomnice, ki so bile ključnega pomena in so privedle do ekspanzije bank in bančnih poslov ter do stanja, v katerem smo se znašli danes in ga pojmujemo kot sodobno bančništvo. Današnje sodobno bančništvo je značilno po visoki koncentraciji kapitala in nastajanju bank. Banka kot taka pomeni finančno ustanovo, ki opravlja dejavnosti finančnega posredništva. Sodobna banka pa ne ponuja več samo značilnih bančnih produktov in storitev, ampak posega tudi na področja, ki so ji bila še pred nekaj leti tuja. Iz vidika ponudbe poslov, ki je lahko enostranska ali celovita, ločimo univerzalne in specializirane banke, na to pa v veliki meri vpliva gospodarsko okolje, ki lahko oblikuje banke z različnimi ustroji. Bančni sektor je izpostavljen hudim pritiskom konkurence, kar zahteva preudarno strateško ravnanje. Sinergija bančnih poslov je dandanes temeljnega pomena. Sodobna banka v razvitih državah ne sprejema le depozitov in odobrava kredite, ampak nudi razvejano poslovno mrežo, ki je za opravljanje bančnih poslov na vseh regionalnih območjih, kjer banka posluje, velikega pomena. Sodobna banka v razvitih državah ponuja znotraj posamezne skupine aktivnih, pasivnih in nevtralnih bančnih poslov raznovrstne produkte, vse od rentnega varčevanja, finančnega najema, naložb v investicijske sklade,… Sodobna banka s svojimi produkti in storitvami posega tudi na področje zavarovalništva. Poslovni interes za sodelovanje bank in zavarovalnic temelji na medsebojni privlačnosti, tako banke kot zavarovalnice pa v medsebojnem sodelovanju in povezovanju iščejo komparativne prednosti. Tržno prepletanje zavarovalnih, bančnih in tudi drugih finančnih storitev torej pomeni predvsem celostno odzivnost povezanih posrednikov finančnih storitev na potrebe zavarovalnega, bančnega in drugih finančnih trgov, torej globalno rečeno na potrebe ljudi. Široko paleto bančnih poslov ter njihovo prepletanje z zavarovalnimi in drugimi finančnimi storitvami ter pomen medsebojnega sodelovanja, bomo predstavili tudi na primeru Nove Ljubljanske banke, d.d. Predstavitev in analiza konkretnega primera bo pripomogla k lažjemu razumevanju poslovanja bank in dosežkov, ki jih prinese široka mreža bančnih poslov tako za banke, kot tudi za njihove stranke.

6

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Naš namen z vidika navedene tematike je zagotoviti čim bolj celovit in nadzoren pregled nad pomenom, značilnostmi in sinergijskimi učinki ter negativnimi posledicami številčnih in raznolikih bančnih poslov in njihovih povezav, ki so značilni za posamezne banke in bančni sektor nasploh, na podlagi sinteze parcialnih spoznanj opravljenih študij. Cilj raziskave je predvsem analizirati aktualne značilnosti bančnih poslov, elementarno razmejiti pasivne, aktivne ter nevtralne posle, spoznati razliko med enostransko in celovito ponudbo bančnih poslov, opredeliti prepletanje zavarovalnih, bančnih in drugih finančnih produktov ter na konkretnem primeru, na primeru Nove Ljubljanske banke, d.d. prikazati navedeno tematiko. Namreč znotraj obravnavane tematike nas ne zanima le trenutno stanje, pač pa se bomo ozrli tudi v preteklost. Tradicija bančništva, natančneje rečeno denarništva, je tako v svetu kot tudi pri nas spoštljivo dolga. Na podlagi primerjave preteklega ter trenutnega stanja, ki je plod razvoja v najširšem smislu, pa predpostavljamo, da so se bančni posli prvotno nanašali predvsem na zbiranje denarnih sredstev. Konkurenčnost, ki jo nekateri avtorji pojmujejo kot proces kreativne destrukcije, predstavlja ključni pogoj za inovativnost in razvoj bančnega sektorja ter pojava številnih in raznolikih bančnih poslov, ki jih banke ponujajo svojim komitentom, z namenom zadovoljiti njihove potrebe in želje. Ob vsem tem si lahko z zanimanjem postavimo vprašanje, kakšen pomen ima združevanje bančnih, zavarovalnih in drugih finančnih storitev ter kakšni so poslovni interesi vpletenih. Na osnovi elementarnega poznavanja tematike ter trendov gibanja pa lahko predpostavimo, da medsebojno prepletanje bančnih poslov ter povezovanje z drugimi produkti doprinese mnoge prednosti ter pozitivne učinke tako za banko samo, kot tudi za njene stranke in komitente. Teoretična spoznanja številnih avtorjev so temelj oziroma osnova raziskave, praktične ugotovitve na primeru Nove Ljubljanske banke, d.d. ter analiza stanja na konkretnem primeru pa bistveno pripomore k lažjemu razumevanju in uspešnejši interpretaciji ugotovitev raziskave. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Raziskava oziroma področje proučevanja se nanaša predvsem na bančništvo ter paleto bančnih poslov v današnjem sodobnem času ter na bančni sistem Slovenije, medtem ko preteklost, dogajanja in prelomnice skozi zgodovinsko obdobje ter svetovno bančništvo in njihove karakteristike za nas niso toliko zanimive in bodo v določenih pogledih služile le kot mera oziroma primerjalni dejavnik. Omejili se bomo torej na dogajanje v današnjem sodobnem času v slovenskem bančnem prostoru.

7

Slovenske banke ponujajo številne, v določenih pogledih tudi med seboj različne bančne posle, toda v nadaljevanju izhajamo iz predpostavke, da so bančni posli kot celota sestavljeni iz skupine aktivnih, pasivnih in nevtralnih bančnih poslov. Med drugimi izhajamo iz predpostavke, da predstavlja Nova Ljubljanska banka, d.d. v slovenski bančni strukturi dovolj veliko in pomembno banko in na ta način odraža značilnosti bančnih poslov v slovenskem bančnem prostoru ter pomembno vpliva tudi na nadaljnji razvoj. 1.4 Uporabljene raziskovalne metode Pri proučevanju bank in sinergiji bančnih poslov v sodobnem času se poslužujemo mikroekonomske analize, saj je v ospredju raziskave ponudba bančnih poslov ter njihova sinergija s poudarkom na slovenskem bančnem prostoru. Poleg omenjenega pa pristopamo na deskriptiven način, saj dajemo prednost strukturi bančnih poslov, delovanju in obnašanju bank v bančnem sektorju. V okviru deskriptivnega pristopa se poslužujemo predvsem metode deskripcije na podlagi katere je mogoče opisati določene procese, dejstva in vezi ter metode kompilacije, na podlagi katere povzamemo stališča številnih avtorjev s področja bančništva in financ.

8

2 BANČNIŠTVO V ZRCALU PRETEKLOSTI 2.1 Zgodovinski razvoj svetovnega bančništva Razvoj bančništva je povezan z razvojem in vlogo denarja. Dokazano je, da je denar obstajal že v začetku starega Egipta, torej lahko prve zametke bančništva najdemo že v obdobju od leta 2650 do leta 2350 pred našim štetjem. Takratno bančništvo in njegov nastanek je povezan z oblikovanjem denarja, njegovim shranjevanjem in posojanjem. V starem Babilonu in Siriji so se dejavnosti opravljanja denarnih poslov že nekoliko razširile in razvile. V tem obdobju so se pojavile prve oblike čeka ali menice, medsebojni odnosi so bili natančneje določeni, trgovali pa so tudi z žlahtnimi kovinami. V času stare Grčije in kasneje rimskega imperija je bil dosežen najhitrejši razvoj bančništva, saj so pričeli izdelovati kovani denar. V 3. stoletju pred našim štetjem je možno zaslediti živahno sprejemanje depozitov in dajanje kreditov, oblikovalo se je knjigovodstvo, izpopolnili pa so se tudi predpisi o denarnem poslovanju (Bobek 1989, 9). V srednjem veku so poleg dvostavnega knjigovodstva nastala tudi depozitna potrdila in menice. Z dvostavnim knjigovodstvom je postal za bančnike pregled nad stanjem depozitov in kreditov kakovostnejši. Z menico se je zmanjšalo denarno prenašanje, šele v kasnejšem času, z razvojem denarnega poslovanja, pa je menica dobila vlogo kreditnega instrumenta. Depozitna potrdila denarnih menjalcev so predhodniki bankovcev. Sprva so bila depozitna potrdila popolnoma krita, kasneje pa so menjalci začeli izdajati dodatna depozitna potrdila brez kritja v kreditnih odnosih, saj so ugotovili, da za zadovoljitev dnevnih potreb po izplačilih zadošča le določen odstotek vplačanih kovancev. Zlasti v Italiji in Angliji so na ta način pričeli ustvarjati denar. Kot zanimivost povejmo, da so v Angliji do leta 1694 tovrstna potrdila izdajali zlatarji, nato pa predvsem Bank of England, ki velja za prvo centralno emisijsko banko, s čimer pa se ne strinjajo Švedi, ki trdijo, da je bila njihova tovrstna banka ustanovljena že leta 1661. V drugi polovici 17. stoletja se je v Španiji, Nemčiji, Franciji, Nizozemski, Italiji in v drugih državah pojavila ekspanzija javnopravnih bank. To obdobje pa je bilo zaznamovano tudi z vzpostavljanjem povezav med javnopravnimi ustanovami (lokalne skupnosti, država) in nekaterimi funkcijami bank na eni ter vladarji na drugi strani (ibid., 11). Veliko prelomnico za razvoj bančništva pomeni leto 1852. Takrat je bila v Parizu ustanovljena banka Credit Mobilier, kot delniška družba, ki je z večjim številom delničarjev močno odstopala od lastninske sestave večine takratnih zasebnih bank, ki so bile v lasti večinoma premožnejših posameznikov. Zaradi razvoja gospodarstva in industrije ter posledično naraščajočega obsega poslovanja bank se je pojavila zahteva po koncentraciji bančnega kapitala. Gospodarstvo je postajalo vse močnejše, želja in naloga bank pa se je kazala predvsem v učinkovitem servisiranju, ki pa ga banke v obstoječem stanju ne bi zmogle. Potrebne so bile spremembe in povsem nov način obravnavanja banke, z več lastniki in tako več kapitala, z novo organizacijsko strukturo glede na prilagajanje realnemu sektorju ter z razvijajočimi se bančnimi produkti in storitvami. Tudi v drugih državah so kmalu sledili zgledu francoske banke Credit Mobilier, denimo na Nizozemskem, v Italiji, Španiji, Švici, Nemčiji, razen v Veliki Britaniji, kjer so glede razvoja bančništva vedno ubirali svoja pota. V Veliki Britaniji je poslovalo veliko depozitnih bank, na celini pa se je razvijal univerzalen tip banke. V 19. stoletju pa so začeli

9

ustanavljati tudi hranilnice, ki so na določenih področjih z zbiranjem razpršenih sredstev prebivalstva zapolnjevale vrzeli že obstoječih bank (ibid., 13). Nagel gospodarski razvoj držav stare celine pa tudi Amerike, Avstralije in Azije je dejavnik, ki je v novejšem času izoblikoval banke. Banke so se v tem času prilagajale vse večjim potrebam gospodarstva po servisiranju kreditov, zato so morale razvijati tudi depozitno dejavnost in tako širiti poslovno mrežo, saj je bil to edini ključ do uspeha. Tako je nastala močna mednarodna korespondenčna mreža, kar je vplivalo na pospeševanje mednarodnega sodelovanja bank. S prvo svetovno vojno, ki je pustila določene posledice, kot so opustitev zlate podlage ali manipuliranje z nekritim papirnatim denarjem, pa je bil razvoj nekoliko upočasnjen. Situacija pa se je v času druge svetovne vojne še poslabšala. Po drugi svetovni vojni so se začele banke znova razvijati, tokrat hitreje, pospešeno pa se je krepilo in obnavljalo tudi gospodarstvo kapitalističnih, predvsem evropskih držav. Število bančnih produktov in storitev se je drastično povečevalo, saj so se morale banke prilagajati potrebam svojih komitentov. Prej omenjene države so izboljšale državno regulativo na področju bančništva, vloga centralno emisijskih bank pa se je povečevala. Vpliv centralno emisijskih bank je narasel že z opustitvijo zlate podlage, ko je bila njihova naloga, da v novih razmerah oblikujejo emisijo denarja in denarni obtok na povsem novih temeljih. Le tako je bil zagotovljen eden izmed najpomembnejših ciljev njihovega poslovanja, to je stabilna vrednost domače valute, ki je bila pomembna zaradi čedalje večjega inflacijskega pričakovanja hitro razvijajočih se gospodarstev (Veselinovič et al. 2003, 11). 2.2 Okolje in banke do konca druge svetovne vojne Tradicija slovenskega bančništva, natančneje rečeno denarništva, je spoštljivo dolga, saj obsega skoraj dve stoletji. V tem časovnem loku se je izoblikoval funkcionalno dopolnjujoč sistem mreže denarnih zavodov, vse od hranilništva in zadružništva, ki sta dosegla vrhunec v obdobju do prve svetovne vojne, v obdobju med vojnama pa sta bolj ali manj uspešno ohranjala doseženo, do bančnih delniških družb, ki so pred prvo svetovno vojno šele dobivale zagon, razmahnile pa so se v času do druge svetovne vojne. Kot smo že omenili, so prvi korak k organiziranemu posredovanju denarnih sredstev pomenile hranilnice, razvoj pa se je začel z ustanovitvijo Kranjske hranilnice leta 1820 v Ljubljani, ki je pomenila novost v slovenskem prostoru. Kot vrhunec v razvoju slovenskega hranilništva pa se označuje obdobje pred prvo svetovno vojno. Osnovna naloga novoustanovljene hranilnice je bilo zbiranje prostih denarnih sredstev prebivalstva in različnih ustanov. Z zbranimi in nakopičenimi sredstvi pa so potem ponujali posojila z nižjo obrestno mero. Hranilnice pa niso imele samo gospodarske, pač pa tudi socialno vlogo, ki je povezana s podpiranjem kulturnih, socialnih in gospodarskih ustanov. Zaradi koristnosti in zaradi naraščajočih potreb se je ustanavljanje hranilnic kasneje povečevalo, hranilnice pa so bile ustanovljene predvsem s strani občin, okrajev, dežel, skratka s strani politične oblasti, ki je poleg drugega zagotovila kreditni vir za uresničevanje svojih nalog. Mesta, ki so bila pri ustanovitvah izrazito v ospredju pa so bila tista, ki so bila bolj razvita in so imela diferencirano gospodarsko strukturo in širše zaledje, svojim hranilnicam pa so s tem omogočala boljše izhodiščne pogoje, saj so ponujala bolj zanesljivo jamstvo za vloge.

10

Z omenjenimi karakteristikami pa so prednjačila štajerska mesta. Tako je Kranjski hranilnici sledila Mestna hranilnica ljubljanska, med večjimi pa je treba omeniti še mariborsko mestno hranilnico. Ostale hranilnice, ki so še nastale, pa so bile dokaj majhne, njihov vpliv pa je bil, razen na lokalni ravni, zanemarljiv. Čas po prvi svetovni vojni je za hranilništvo prinesel drugačne silnice, pomen in relativni delež regulativnih hranilnic pa je začel naglo upadati. V obdobju med vojnama se je število hranilnic ustalilo na 28, hranilnice pa so v tem času stopile na pot posodobitve in širitve poslovanja na bančno področje. Težišče poslovanja se je tako premaknilo s hipotek, efektivnega portfelja in občinskih posojil na tekoče račune in kasneje na hipotekarna posojila (Bobek 1989, 15-18). Zibelka slovenskega zadružništva je bila štajerska, prve zadruge pa so bile ustanovljene v sedemdesetih letih devetnajstega stoletja, zlasti po sprejetju zadružnega zakona v letu 1873. Leta 1883 je bila v Celju ustanovljena zadružna zveza z imenom Zveza slovenskih posojilnic, ki se je leta 1905 preobrazila v Zadružno zvezo Celje. Omenjena zveza je povezovala takratne slovenske hranilnice in posojilnice, ki so jih ustanavljali narodno osveščeni člani, ki so se zavedali pozitivnih učinkov takšnega delovanja, saj so te ustanove hkrati zmanjševale odvisnost Slovencev od tujcev na naših tleh. V naslednjih desetletjih se je nadaljevalo vzpostavljanje omrežja kreditnih zadrug in tako je leta 1915 delovalo na slovenskem ozemlju že 61 posojilnic. Največ, kar 21 na Spodnjem Štajerskem, na Koroškem 17, 14 na Kranjskem in 9 na Primorskem. Kreditno zadružništvo, ki je sledilo hranilnicam, je v slovenskih razmerah nerazvite mreže bančnih in drugih finančnih institucij predstavljalo pomemben inovacijski dejavnik v gospodarskem udejstvovanju prevladujočega dela slovenske populacije. Imelo je vlogo finančnega posredništva za potrebe drobnogospodarskega sektorja, s svojimi za večino Slovencev dotedaj neznanimi finančnimi operacijami in instrumenti, pa je znatno pripomoglo k znižanju obrestne mere. Kreditno zadružništvo je bilo sposobno mobilizirati množico majhnih prihrankov in jih nato s poceni posojili plasirati med kmete in obrtnike. Dva temeljna razloga, da so bila posojila cenejša, pa sta samopomoč in vzajemnost, ki nista prenesla velike razlike med aktivno in pasivno obrestno mero. Obrestna marža pri posojilih je bila le tolikšna, da je pokrila nizke režijske stroške (Lazarević in Prinčič 2005, 13-16). Slovensko bančništvo se je v primerjavi z drugimi oblikami denarnih zavodov začelo razvijati razmeroma pozno. Sicer je bilo že v drugi polovici devetnajstega stoletja kar nekaj poskusov ustanovitve slovenske banke, vendar so se lepi nameni in upi vedno znova razblinili v kruti stvarnosti zaostrenih gospodarskih razmer, pomanjkanja kapitala in v bančnih poslih preizkušenih posameznikov. Ob koncu devetnajstega stoletja so razmere dozorele in želje ter pričakovanja je bilo dejansko mogoče uresničiti. Slovenci sicer še niso imeli dovolj kapitala, da bi lahko v celoti pokrili vsoto predvidene delniške glavnice, primanjkovalo je tudi ustrezno usposobljenih kadrov, ki bi bili vešči bančnega poslovanja, vendar pa so se pri snovanju Ljubljanske kreditne banke naslonili na češko zaledje, ki je vplačalo polovico delniške glavnice in si s tem pridobilo določene pravice. Ljubljanska kreditna banka, ki se je kasneje razvila v pomemben in ugleden bančni prostor, je bila prva vseslovenska banka, ki je drugim utirala pot do uspeha. Njen temeljni pomen je

11

bil v dejstvu, da je povezala domači in mednarodni trg kapitala, si ambiciozno zastavila svoje delo, pri tem pa je bila tudi uspešna. Hitro je širila obseg poslovanja, do začetka prve svetovne vojne pa je po slovenskem ozemlju racionalno razpredla tudi svoje podružnice, s katerimi je podpirala slovensko gospodarsko podjetnost. Pozneje so izgledu Ljubljanske kreditne banke sledile še druge, leta 1905 skupaj s hrvaškim kapitalom ustanovljena Jadranska banka v Trstu, 5 let kasneje je pričela poslovati tudi Kranjska deželna banka v Ljubljani, leta 1916 pa je ravno tako v Ljubljani pričela delovati še banka splošnega tipa imenovana Ilirska banka. Značilnost poslovanja omenjenih bank je bila njihova velika in razvejana investicijska dejavnost. Struktura investicij in investicijska politika je bila uravnotežena, banke so skušale pokriti različne gospodarske dejavnosti od industrije, gradbeništva, notranje in zunanje trgovine do specializiranih bančnih ustanov. S svojim delovanjem so segale tudi na področje drugačnih, nebančnih finančnih storitev. Tako Ljubljanska kreditna banka kot Kreditni zavod sta ustanovili zavarovalnici, prva zavarovalnico Slavija v Ljubljani, druga pa Vadar s sedežem v Beogradu. Vse tri banke so bile s svojo glavno dejavnostjo osredotočene na slovenski prostor, so se pa tako kot podjetja v drugih panogah podala tudi v iskanje zaslužka zunaj Slovenije, v druge jugoslovanske pokrajine (ibid., 16-20). 2.3 Slovensko bančništvo v drugi polovici dvajsetega stoletja Po koncu druge svetovne vojne so oblast prevzeli komunisti in po njihovi taktiki je denarne zavode v Sloveniji čakala različna usoda. Banke, ki so spadale v tako imenovano nemško premoženje ali pa so bili njihovi večinski lastniki obdolženi različnih protirevolucionarnih in protinarodnih dejanj, je čakala takojšnja zaplemba, za preostale denarne ustanove pa je bila predvidena tiha likvidacija. Za kreditno zadružništvo je bilo denimo predvideno preoblikovanje, nato pa je sledil njegov utop v novi bančni organizaciji. Kot rezervni ukrep pa je bila pravica zveznega ministrstva, da denarnim zavodom, ki bi se jim morebiti uspelo izogniti vsem ukrepom, prepove nadaljnje poslovanje. Maja 1945 se je začel proces podržavljanja bančništva. Posamezne skupine denarnih zavodov in posamezne banke so prišle v državne roke, oblast pa nato ni več skrivala svojih namer, temveč je hotela staro bančno ureditev čimprej zamenjati z novo. Nova oblast je omejila denarni promet, prevzela upravo denarnih zavodov ali nadzor nad njimi, omejila je njihovo poslovanje, vse to pa zato, da bi preprečila odtok denarja. Temu je sledila denarna reforma, katere temeljni cilj je bil zamenjava domačih plačilnih sredstev z novo državno valuto in številni predpisi, ki bi dokončno ukinili stare denarne odnose in vzpostavili nove. Novi bančni sistem je moral biti varna preslikava sovjetskega, temeljiti pa je moral na združitvi denarnih ustanov v nekaj državnih bank, denarne zmogljivosti specializiranih bank so morale biti osredotočene na financiranje najpomembnejših naložb, vloga zvezne banke je morala biti odločilna, poleg emisijske pa je le-tej pripadala še vloga državnega blagajnika. Poleg omenjenega je zvezna banka pomenila tudi središče za kratkoročno kreditiranje in zunanjetrgovinsko poslovanje, v svojih rokah pa je imela pravico neposrednega nadzora nad finančnim poslovanjem državnih podjetij in ustanov.

12

Zvezna vlada je za postavitev temeljev nove bančne organiziranosti potrebovala leto in pol. Odločilni korak na poti k novi bančni ureditvi je zvezna vlada napravila septembra 1946. V novi ureditvi bančništva je bilo prostora le za dve osrednji banki z republiškimi centralnimi in številnimi podružnicami v mestih in industrijskih središčih. Z uzakonitvijo novega sistema centralnega denarnega posredništva in knjigovodstva je tako Slovenija izgubila svojo osrednjo bančno hišo, Denarni zavod Slovenije, ki je do poletja 1945 opravljal emisijsko ter funkcijo kratkoročnega in dolgoročnega kreditiranja, plačilnega prometa in blagajniško službo za federalne organe. Do sredine leta 1946 je bil Denarni zavod Slovenije osrednja kreditna ustanova republiškega pomena, ki je sodeloval pri oživljanju gospodarskega življenja in pri odstranjevanju posledic vojne v mestih in na podeželju. Z njegovo ukinitvijo je torej slovensko bančništvo stopilo na pot, ki je bila drugačna od tiste, ki jo je prehodilo do začetka druge svetovne vojne in okupacije. V centralističnem finančnem sistemu, ki je stopil v veljavo leta 1947, je bančni sistem dobil nove temelje in cilje, ki so bili prilagojeni potrebam gospodarstva. Težišče na področju plačilnega se je premaknilo na uvedbo negotovinskega prometa. Kreditna organizacija ni več delala za profit, temveč je zadovoljevala splošne državne potrebe in pomagala gospodarstvu pri izpolnjevanju začrtanih ciljev. Uredba o maksimiranju obrestne mere je sprejela novo načelo, s katerim je postalo bistvo poslovanja denarnih zavodov v njihovih storitvah, ki so jih opravljali za državno upravo in gospodarstvo, ne pa v kreditih. Po novem je bilo merilo in težišče njihove uspešnosti provizija oziroma nadomestilo za opravljene storitve in ne več obrestne mere, ki so bile v preteklosti največji vir dohodka. Kreditiranje je postalo povsem centralizirano. Do leta 1952 sta bančno organizacijo povsem obvladovali obe zvezni banki, se pravi Narodna banka in Državna investicijska banka, zaradi različnih razlogov, kot so potrebe po dodatnih denarnih sredstvih ali poživitev lokalnega gospodarstva, pa se je leta 1948 bančna organizacija razširila z novimi vrstami bank. Pojavile so se državne banke za kreditiranje kmetijskih zadrug, ki naj bi dajale kredite za obratna in investicijska sredstva ter za nakup živine in stanovanj, pospeševale pa naj bi tudi varčevanje prebivalstva, komunalne banke in mestne hranilnice pa naj bi povezale finančno poslovanje lokalne oblasti in podjetij ter s krediti in drugimi oblikami finančne pomoči poživile lokalno gospodarstvo, zlasti tam, kjer še ni bilo razvito. Banke so bile v obdobju administrativnega socializma zgolj tehnično in izvršno telo državne uprave. Ker so bile njihove pristojnosti zelo omejene, niso imele veliko možnosti, da bi preprečile neracionalno porabo kreditnih in trošenje obratnih sredstev podjetij za investicije ali neupravičenega naraščanja izdatkov in denarnega obtoka. Leto 1954 je zaznamovala decentralizacija bančne ureditve. Uredba, ki je bila sprejeta, je poleg Narodne banke predvidela še ustanovitev komunalnih bank in hranilnic, ki so lahko zbirala prosta denarna sredstva, dajala posojila do višine zbranih sredstev, opravljala nekatere posle v plačilnem prometu s tujino, plačilni promet v državi za svoje komitente, blagajniško službo v zvezi s proračuni lokalne oblasti ter storitve v zvezi s posojili lokalne uprave pri republiških in zveznih organih. Marca 1961 je novi zakon o bankah omejil pristojnosti Narodne banke ter razširil področje drugih denarnih institucij, ki so postale poslovne banke. Narodna banka je prevzela vlogo

13

centralne banke. V njeni pristojnosti je bilo opravljanje emisijske funkcije, vodenje plačilnega prometa doma in v tujini, uresničevanje splošne kreditne politike ter kreditiranje federacije in poslovnih bank. Poslovne banke so bile pooblaščene za izvajanje naslednjih poslov: sprejemanje denarnih depozitov, izdajanje obveznic in blagajniških zapisov, dajanje garancij za kredite v tujini, kreditiranje komunalnih bank. Nosilec kratkoročnega in dolgoročnega kreditiranja ter zbiranja prostih denarnih sredstev na svojem območju pa so postale komunalne banke. Za bančni sistem v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja je bila značilna premajhna gibljivost denarnih sredstev in njihovo netržno osredotočenje, kar je oteževalo usmerjanje denarnih sredstev na polja, kjer je bila gospodarska aktivnost najintenzivnejša in najdonosnejša. V začetku osemdesetih pa se je v slovenskem političnem vrhu okrepilo spoznanje, da bančništvo ni krenilo v smer, ki je bila prvotno zamišljena, zato so leta 1980 pripravili problemsko konferenco, na kateri so se poglobljeno ukvarjali s problemi, ki so preprečevali preureditev bančnega delovanja. Spremembe so bile torej nujne in v naslednjih letih je razmišljanje in delovanje potekalo prav v tej smeri, vse do leta 1989, ko je bil sprejet zakon o bankah in drugih finančnih organizacijah, ki je prelomil dotedanjo bančno ureditev in začel odpravljati ideološke, zakonske in gospodarske konstrukte, ki so se v dotedanjem bančnem življenju pokazali za neuspešne. Banka je bila po novem zakonu opredeljena kot samostojna finančna organizacija, ki opravlja depozitna, kreditna in druga bančna opravila, njen poglavitni cilj pa je postal ustvarjanje dobička 1. 2.4 Prehod iz tradicionalnega v sodobno bančništvo Današnje sodobno bančništvo je značilno predvsem po vse večji koncentraciji kapitala in nastajanju bank kot finančnih ustanov, ki ne ponujajo več samo značilnih bančnih produktov in storitev, pač pa posegajo tudi na področja, ki so jim bila še pred nekaj leti tuja. Sodobna banka v razvitih državah torej ne sprejema le depozitov in odobrava kredite, ampak ponuja tudi rentno varčevanje, naložbe v investicijske sklade, s svojimi produkti delno posega tudi na področje zavarovalništva,… Današnje sodobne banke imajo zelo močno razvito in razvejano mednarodno korespondenčno mrežo, prav tako pa razvijajo poslovno mrežo, ki je velikega pomena za opravljanje bančnih poslov na vseh regionalnih območjih, kjer banka posluje. Če upoštevamo tudi naraščajoči obseg poslovanja prek interneta (elektronsko poslovanje), so dandanes razmere v sodobnem bančništvu povsem drugačne, kot so bile v preteklosti (Veselinovič et al. 2003, 12). Razvoj bančništva v sodobnem času karakterizirajo specifične poti, ki so posledica naglega gospodarskega razvoja v svetu. Posamezne poslovne banke postajajo vse močnejše, z ustanavljanjem široke mreže poslovnih enot pa razširjajo področje zajemanja razpoložljivih sredstev gospodarstva in prebivalstva. S hitro razvijajočimi informacijskimi sistemi nastajajo nove storitve, ki omogočajo varnejše poslovanje, sočasno pa tudi hitrejše kroženje finančnih sredstev in s tem njihovo učinkovitejše izkoriščanje. Sodobna banka je tesno vtkana v gospodarske tokove in je tako njihov sestavni del. S tega vidika je torej sodobna banka razvojni dejavnik, brez katerega si hitrega razvoja sodobnih

1 Povzeto po: Lazarević in Prinčič 2005.

14

gospodarstev ni mogoče zamisliti. Inovacija bančnih storitev in učinkovitost tehnike bančnega poslovanja je vedno hitrejša, organizacija je racionalnejša, vloga bank pa je v končni fazi v sodobnih gospodarstvih bistveno bolj pomembna (Bobek 1989, 14-15).

15

3 FUNKCIJSKA RAZGIBANOST BANKE 3.1 Splošna opredelitev banke Ena od najpomembnejših funkcij banke je posojanje denarja, saj pomenijo prihodki od odobrenih posojil tudi do 80 odstotkov bančnih prihodkov (Finančni trgi 2003, 7). Finančne institucije delujejo na finančnih trgih kot ključni posredniki, ki s svojim posredovanjem omogočajo prenos prihrankov med suficitnimi in deficitnimi celicami. Finančne institucije delimo na depozitne, katerih naloga je sprejemanje vlog, in nedepozitne finančne posrednike. K depozitnim finančnim posrednikom spadajo poslovne banke, katerih značilnost je, da sprejemajo vloge in dajejo posojila, kreditne zveze, hranilnice in vzajemne hranilnice ter finančne družbe. K nedepozitnim finančnim posrednikom pa štejemo zavarovalnice, vzajemne sklade, investicijske družbe,… Poslovne banke poslujejo s tujimi sredstvi, torej z denarjem, ki ga pri njih naložijo stranke. Vloge, ki jih sprejemajo, se razlikujejo glede na donosnost, ročnost, zavarovanje, pogoje predčasnega dviga in druge dodatne storitve. Sredstva pridobijo tudi s kapitalskimi vložki lastnikov, vendar pa le-ti pomenijo relativno majhen delež vsega zbranega denarja. V politiki tveganja bank so predpisane določene meje, poleg tega pa morajo imeti banke v svojih obrestnih pogojih primerno premijo za tveganje. Zaupanje varčevalcev je za banke bistvenega pomena, zato morajo, da njihovo zaupanje dejansko ohranijo in še povečajo, pri odobravanju kreditov delovati zelo previdno. Pri financiranju podjetniških investicij se mora banka prepričati, da je naložba dovolj varna in da bo posojilojemalec sposoben vrniti izposojen znesek in pripadajoče obresti (Kramar 2006, 29). Zakon o bančništvu opredeljuje banko kot delniško družbo, ki kot pridobitno dejavnost opravlja naslednje finančne storitve: sprejema denarne vloge ter druga vračljiva sredstva, sklepa posojilne in kreditne pogodbe, odkupuje terjatve z regresom ali brez in financira komercialne posle, opravlja posle plačilnega prometa, omogoča finančni zakup, izdaja in upravlja s plačilnimi instrumenti, trguje za svoj račun in za račun tretjih, izdaja garancije in druga jamstva, opravlja posle z vrednostnimi papirji ter posle denarnega posredništva vrednostnih papirjev, zbira, analizira in posreduje informacije o kreditojemalcih in opravlja storitve hrambe (Dimovski 1999, 11). Banke morajo pri svojem delovanju upoštevati splošno sprejeta bančna načela: načelo likvidnosti, načelo varnosti vlog in načelo rentabilnosti. Načelo likvidnosti: Bistvo pri načelu likvidnosti je, da je banka v vsakem trenutku sposobna poravnati svoje obveznosti. To načelo narekuje skladnost med rokom sredstev in rokom naložb. Banke plasirajo kratkoročne vire sredstev v kratkoročne plasmaje, dolgoročne vire sredstev pa v dolgoročne plasmaje. To pravilo imenujemo zlato bilančno pravilo (Filipič in Mlinarič 1999, 64). Načelo varnosti vlog: Čim večjo varnost vlog zagotovi banka svojim komitentom, več bo zbrala kreditnih sredstev. Varnost, ki jo nudi banka svojim komitentom je eden izmed pomembnih elementov konkurence med bankami, banke pa si konkurirajo predvsem pri zbiranju sredstev. Za varnost vlog skrbi tudi država oziroma centralna banka. Zavarovanje vlog oziroma interesov vlagateljev je lahko formalno in dejansko ali materialno. Med

16

formalne oblike zavarovanja vlog spada obveznost objavljanja podatkov, predvsem bilančnih. Praktična vrednost take oblike zavarovanja ni velika, ker večina iz množice vlagateljev ne zna brati bilančnih podatkov. Dejansko zavarovanje vlog pa temelji na višini lastniškega kapitala banke, njenih rezervah in pravilnem plasmaju zbranih virov sredstev. Največjo varnost bančnih vlog daje pravilno plasiranje zbranih virov sredstev, ki temelji na ugotavljanju bonitete oziroma kreditne sposobnosti kreditojemalcev. Načelo rentabilnosti: Rentabilnost je osnovni princip poslovanja, interes banke pa je, da dosega dobiček, kot vsaka druga profitna institucija. Banke realizirajo dobiček z doseganjem čim večje razlike med pasivnimi in aktivnimi obrestmi, imajo pa še druge prihodke iz poslovanja z naslova opravljanja bančnih storitev. Banke so gospodarska podjetja, njihov poslovni cilj pa je dobiček. Poslovne banke za osnovo odločanja jemljejo donosnost in likvidnost. Banka razpolaga z vlogami svojih strank tako, da je v vsakem trenutku sposobna izplačati njihova sredstva in nikakor ne sme dopustiti, da bi se pojavili dvomi v njeno likvidnost oziroma sposobnost gotovinskega izplačila, saj bi takšno dejstvo privedlo v nelikvidnost in posledično v težak položaj. Upoštevati je treba zlato bančno pravilo, po katerem ima vsaka aktiva banke enako stopnjo likvidnosti kot pasiva, ki jo je banka uporabila za financiranje (Glogovšek 1996, 118). Banke igrajo v ekonomiji posebej pomembno vlogo. V splošnem predstavljajo prostor, kamor lahko posamezniki ali podjetja vložijo svoje prihranke ter v zameno zaslužijo določeno vsoto ob hkratnem minimalnem tveganju. Ta denar pa v bankah nikakor ne počiva, pač pa ga banke unovčijo tako, da ponujajo različne vrste posojil in kreditov. V tem pogledu so banke zelo podobne drugim finančnim posrednikom, kot so različne finančne ustanove in zavarovalna podjetja, ki prav tako pridobljena sredstva posameznikov in podjetij v različnih oblikah ponudijo drugim posameznikom in gospodarstvenikom, ki povprašujejo po njih. Na tem mestu se postavlja vprašanje, zakaj so banke obravnavane kot nekaj posebnega, če pa je njihovo delovanje podobno drugim finančnim ustanovam? V Združenih Državah velja nekakšno nepisano pravilo, da denar predstavlja depozite v bankah. Banke so skrbniki plačilnega sistema, saj karkoli kupimo in plačamo s čeki ali karticami, se odrazi na našem računu (Ritter et al. 1998, 4). Banke, njihovo delovanje in strategija zbiranja denarnih sredstev z namenom kreditiranja posameznikov in gospodarskih družb oziroma vseh, ki denar potrebujejo, ter s ciljem ustvarjanja dobička, je po vsem svetu skoraj enaka. V vseh deželah so banke finančni posredniki, v posamezni državi pa prevladuje nekaj velikih bank, ki so vodilne in odločilno vplivajo na bančni sistem v tej državi, Združene Države pa so v tem pogledu razred zase. V Združenih Državah obstaja veliko število bank, hranilnic, posojilnic in drugih finančnih ustanov, številčno najmočnejše pa so komercialne banke, ki jih je okrog 10.000 (Mishkin 1997, 264). Značilnosti bank v Evropi se precej razlikujejo glede na vrsto banke. Imamo banke, ki ponujajo celoten nabor bančnih storitev, v nasprotju z igralci v tržnih nišah. Sledijo banke, ki so specializirane za poslovanje s prebivalstvom, v nasprotju z bankami, specializiranimi za poslovanje s pravnimi osebami, poznamo tudi bančno-zavarovalniške skupine na eni in tradicionalne komercialne banke na drugi strani. Uspešna banka, ne glede na njeno vrsto, pa mora biti glavni igralec na področju poslovanja, pri tem pa mora uporabiti pristop, ki

17

zajema več prodajnih poti, specializacijo za določene produkte, razvito navzkrižno trženje, veliko število komitentov in visoko raven obvladovanja stroškov (Lierman 2005, 23). Trden položaj na področju poslovanja s prebivalstvom na evropski in regionalni ravni je ključ do uspeha banke. Banka mora delovati kot učinkovit ponudnik bančnih storitev, pri tem pa je nujna uporaba različnih prodajnih poti, od klasične do spletne poslovalnice. Hkrati mora uspešna banka uživati ugled na svojem področju delovanja, ne glede na to, ali se le-to nanaša na produkte varčevanja, kartično poslovanje, potrošniška posojila, plačilni promet, zavarovalništvo, klirinške in poravnalne transakcije ali skrbniško bančništvo. Možno pa je ponuditi tudi kombinacijo nekaterih od teh produktov in storitev. Ker pa ima navzkrižno trženje, večje število komitentov in stroškovna učinkovitost vedno pomembnejšo vlogo, mora biti poudarek prav na tem (ibid., 41). Banke sprejemajo vloge in se zadolžujejo še na druge načine, na tej podlagi pa potem dajejo posojila. Rečemo lahko, da je za banke značilno, da imajo nasproti obveznostim s trdno nominalno vrednostjo naložbe, ki so tvegane. Ker so banke kapitalske institucije, tveganje prevzamejo nase lastniki banke s svojim kapitalom, zato se vlagatelji in drugi bančni upniki počutijo varne. Banke se seveda ukvarjajo še z drugimi posli, ki ne puščajo sledov v njihovih premoženjskih bilancah. Sprejemanje vlog na vpogled, ki jih štejemo h knjižnemu denarju, je specifična dejavnost banke. Banka, ki sprejema vloge, se v anglosaškem svetu imenuje komercialna, Francozi pa ji pravijo depozitna banka. Če pa banka opravlja poleg te zanjo specifične funkcije še vse druge bančne posle, je univerzalna banka. Banke, ki ne sprejemajo vlog nasploh ali pa ne sprejemajo samo vlog na vpogled, ki se štejejo h knjižnemu denarju, ampak opravljajo druge bančne posle, so investicijske banke. Finančne institucije, ki ne sprejemajo vlog in ne opravljajo poslov investicijskega bančništva, se praviloma ne označujejo kot banke. Se pa tudi finančne institucije, ki opravljajo bančne posle ali pa vsaj posle investicijskega bančništva, ne označujejo vselej kot banke (Ribnikar 1994, 99). 3.2 Univerzalna banka in njena celovita struktura poslov Funkcije bank se izražajo v poslih, ki jih le-te opravljajo. Razdeljene so torej skozi posle, tako da lahko z vidika poslov sklepamo na funkcionalno delitev bank. V temelju delimo banke na univerzalne in specializirane, oboje pa so prisotne v različnih bančnih sistemih. Ponekod prevladujejo univerzalne banke, drugod specializirane, vseeno pa funkcionalna delitev teži bolj k univerzalni banki (Bobek 1989, 20). Univerzalne banke so banke, katerih struktura poslov je celovita, kar pomeni, da lahko komitent banke realizira vse bančne posle v tej eni in isti banki. Tako so komitenti glede na bančne posle vezani le na eno banko. Univerzalno banko je s tega vidika treba seveda razumeti dokaj široko. Tako lahko imamo za univerzalno banko že tisto, ki na primer sprejema od svojih komitentov depozite na vpogled in vezane depozite, jim daje kratkoročne in dolgoročne kredite in opravlja zanje še druge bančne storitve, po katerih povprašujejo.

18

Kljub povedanemu pa se moramo zavedati dejstva, da bank, ki bi opravljale vse bančne posle, dejansko ni. Že zaradi tega ne, ker je na primer emisijska funkcija, torej emisija denarja, v vsaki državi zaupana eni sami, centralno emisijski banki. Pa tudi izrazito specializiranih bančnih poslov ne opravljajo vse banke, tako da se morajo v določenih primerih komitenti za opravljanje določenih poslov povezati z drugo, specializirano banko. Iz navedenega torej izhaja, da je celovitost bančnih poslov v določeni banki treba razumeti le pogojno (ibid., 21). Heffernan (1996, 27) deli storitve univerzalnega bančništva na več organizacijskih oblik: • Oblika ene, popolnoma integrirane banke, ki ponuja celoten sklop storitev na enem samem mestu (univerzalna banka). • Oblika finančnega konglomerata (nemški bančni univerzalizem), ko banka mati opravlja bančne storitve, druge finančne storitve pa ponuja sama ali preko hčerinskih podjetij, ki lahko opravljajo tudi zavarovalniške posle. • Oblika holdinga (ameriški univerzalizem); finančna institucija kot matična institucija ima v lasti oziroma kontrolira več finančnih institucij, preko katerih lahko ponuja vse vrste finančnih storitev. Univerzalna banka je po drugi bančni smernici EU (89/626/EEC) izbrana za prototip konkurenčne evropske banke, ki lahko opravlja 14 vrst storitev: sprejemanje vlog in drugih vračljivih sredstev od javnosti, posojanje, finančni zakup, storitve nakazovanja denarja, izdajanje in upravljanje plačilnih sredstev, jamstva in obveznosti, trgovanje za svoj račun ali za račun strank z instrumenti denarnega trga, tujimi valutami, finančnimi terminskimi pogodbami in opcijami, tečajnimi in obrestnimi instrumenti, prenosljivimi vrednostnimi papirji, sodelovanje pri izdajah delnic in opravljanje storitev v zvezi s takšnimi izdajami, svetovanje podjetjem glede kapitalske strukture, industrijske strategije in sorodnih vprašanj in nasveti in storitve v zvezi s spojitvami in nakupi podjetij, denarno posredništvo, vodenje portfeljev in svetovanje, varno hranjenje in upravljanje vrednostnih papirjev, storitev v zvezi s kreditnimi referencami, storitve varnega hranjenja (Molyneux et al. 1998, 21-22). Prednosti univerzalne banke: • Ena izmed najpomembnejših prednosti univerzalnih bank je v tem, da želijo univerzalne banke z diverzifikacijo svojih bančnih storitev zmanjšati riziko pri poslovanju. Tako imajo na primer možnost, da trenutne izgube pri poslih z efekti kompenzirajo z dobički pri kreditnih poslih. Na ta način kontinuirano dosegajo donos v svojem poslovanju. Slabosti univerzalne banke: • Pri univerzalnih bankah tiči težnja, da bi z razširitvijo poslovanja dosegale podobno degresijo stroškov kot specializirane banke. • Ker se univerzalne bančne institucije ukvarjajo s celovito strukturo poslov, ne morejo nuditi pri posamezni vrsti posla glede kvalitete boljše storitve, kot jo na primer lahko nudi specializirana banka. Slovenski bančni sistem je sistem univerzalnih bank, ker je v Sloveniji večje število bank, ki opravljajo celovito strukturo poslov. Komitenti banke lahko realizirajo večino bančnih poslov v tej eni in isti banki. Manj je specializiranih bank, ki bi se ukvarjale samo z eno vrsto poslov.

19

Banka oziroma finančna združba, ki jo najdemo v evropskih smernicah, je torej univerzalnega tipa. Sicer je težko doseči, da bi poslovanje s celoto bančnih, finančnih in investicijskih storitev obvladoval en sam objekt, vendar pa se je univerzalizem, ki pomeni povezovanje različnih finančnih posrednikov z namenom obvladovanja čim večje pahljače ponudbe finančnih storitev, vseeno razširil. Stroga ločnica med posameznimi vrstami ponudnikov storitev se je izgubila, kar je omogočila in še omogoča sodobna informacijska in telekomunikacijska tehnologija. Vodilne finančne združbe poslujejo s podjetji, ki delujejo internacionalno, posegajo pa tudi v poslovanje s srednje velikimi podjetji. Zasledujejo strategijo finančnega univerzalizma, torej ponujajo celoto finančnih in zavarovalniških storitev, ter strategijo internacionalizacije in globalizacije z neposrednimi naložbami v tujino, z oblikovanjem strateških zvez med enako močnimi in s sklepanjem sporazumov o sodelovanju (Borak 1995, 2). Univerzalno bančništvo se pojavlja tudi v državah Evropske unije, pomeni pa organizacijo, znotraj katere so komercialne banke kombinirane z investicijskim bančništvom, opravljajo pa tudi druge aktivnosti, denimo aktivnosti življenjskega zavarovanja in zavarovalništva nasploh. Investicijsko bančništvo velja v primerjavi s komercialnim bančništvom za bolj tvegano, vseeno pa to ne pomeni, da bo tudi kombinacija in povezano delovanje obeh prineslo več tveganja in negotovosti, kot posamezna vrsta bančništva. Če je korelacija pravilna, potem povezovanje različnih aktivnosti v organizaciji prinese pozitivne učinke, možnost diverzifikacije ali razpršitve tveganja pa omogoča večjo varnost, tako za banko kot za njene komitente (Ritter et al. 1998, 283). 3.3 Enostranska struktura poslov v specializirani banki Struktura poslov v specializirani banki je enostranska. Ukvarjajo se s samo eno vrsto poslov oziroma z več medsebojno povezanimi bančnimi posli. Tak primer povezanosti oziroma soodvisnosti bančnih poslov je sprejemanje depozitov na vpogled in kratkoročno kreditiranje. Struktura poslov, s katerimi se ukvarja banka, je seveda lahko širša ali ožja. Širša je, če banka daje kratkoročne kredite, ožja pa, če daje izmed teh kratkoročnih kreditov samo nekatere, na primer za izvoz blaga, obročne kredite,… Stopnja specializacije je glede na to seveda različna. Specializacija bank pa je možna tudi z vidika kroga komitentov, s katerimi banka posluje. Ti so lahko iz vrst posameznih gospodarskih panog (panožne banke) ali pa nasploh iz vrst različnih podjetij. Poseben krog komitentov je prebivalstvo, za katero banka posluje (Bobek 1995, 21). Specializiranih bank, ki delujejo v gospodarstvu, pa ne moremo kar tako brez pomisleka razvrščati v gornje oblike. V praksi namreč razmejitve niso tako izrazite in tudi same specializirane banke sčasoma spreminjajo strukturo svojih poslov in krog svojih komitentov. Tako izraža vsaka specializirana banka svoj individualni značaj, ki je določen z gospodarsko strukturo delovnega področja, z obsegom in vrstami razpoložljivih sredstev, s poslovno politiko in podobnimi dejavniki. Za vsako specializirano banko pa je značilno še to, da skuša poleg svojih in običajnih bančnih poslov opravljati svojim komitentom tudi druge bančne storitve.

20

V času razvoja bančništva so tudi posamezne specializirane banke, glede na strukturo poslov, s katerimi se ukvarjajo, dobile tipične nazive, iz katerih je takoj možno spoznati, s katerimi posli se banka ukvarja in katere storitve je od nje mogoče pričakovati. Tako se na primer centralno emisijska banka ukvarja z emisijo denarja, depozitna banka sprejema predvsem depozite, torej pridobiva sredstva z izposojanjem in izdajo obveznosti, kot so depoziti, kreditna banka opravlja kreditne posle, itd (ibid., 22). Prednosti specializirane banke so naslednje: • Pri specializiranih bankah se z masovnejšo ponudbo določene bančne storitve dosežejo nižji stroški na enoto storitve. • Ker se ukvarjajo samo z eno vrsto poslov, lahko nudijo specializirane banke glede kvalitete, boljše storitve. • Lahko tudi osebno svetujejo svojim strankam. Slabosti specializirane banke: • Med največjo slabost specializirane banke lahko štejemo to, da ne more diverzificirati svojih bančnih storitev in s tem zmanjšati rizika pri poslovanju, saj je vezana le na en bančni posel oziroma na enostransko strukturo poslov. 3.4 Centralna banka kot banka bank in države Za razliko od bank in drugih finančnih institucij, za katere se uporablja izraz nebanke, je v vsakem bančnem sistemu tudi banka, ki je oblastna in ni poslovna finančna institucija. Gre za centralno, osrednjo, izdajateljsko banko (Ribnikar 1994, 101). Centralna, osrednja, nacionalna ali narodna, izdajateljska ali emisijska banka naj bi bila banka, ki izdaja denar, vendar pa to ni bistvo njene drugačnosti, saj tudi poslovne banke, ki sprejemajo denarne vloge, izdajajo denar. Razlika med centralno banko in drugimi bankami je v tem, da centralna banka izdaja bankovce, poslovne banke pa izdajajo denar, ki ga imenujemo knjižni denar. Naziv centralne ali emisijske banke je nastal v razmerah, ko je bil edini denar kovanec in bankovec. Centralna banka je banka bank in države. Njeni komitenti so lahko tudi druge pravne osebe, kot so podjetja in posamezniki, vendar predvsem kot upniki na osnovi njenih bankovcev v obtoku. Kot denarna oblastna institucija v glavnem ne sme dajati posojil podjetjem in posameznikom (ibid., 225). Še več, banke, predvsem centralne banke, še posebej centralna banka Združenih Držav, imenovana Federal Reserve, je tesno vpletena v bančni in ekonomski sistem, ter z različnimi instrumenti direktno vpliva na posojanje denarja in kreiranja depozitov v poslovnih bankah (Ritter et al. 1998, 4). Čeprav imajo vse države svoja denarna področja in svoje centralne banke, so vprašanja o centralni banki odprta. C. Goodhart se vprašuje, ali poslovne banke potrebujejo centralno banko? Avtor meni, da so posebnost banke naložbe, ki jih imajo, in niso tržne, in od tod sledi, da morajo imeti na drugi strani svoje premoženjske bilance vloge z nominalno trdno vrednostjo. Tako bi tudi v primeru, če bi lahko vse banke izdajale bankovce, potrebovali

21

institucijo, ki bi preprečevala navale na banke, in sicer zaradi značilnosti njihovih naložb in od tod izhajajoče značilnosti sredstev, da gre za vloge z nominalno trdno vrednostjo. Tako je vsaj ta funkcija centralne banke nujna, čeprav ne bi izdajala bankovcev in ne bi vodila denarne politike, ker ne bi urejala denarnega obtoka (Goodhart 1987, 75-89). Temeljni končni cilji, ki jih želijo centralne banke doseči, so visoka stopnja zaposlenosti, ekonomska rast, stabilnost cen, finančnih trgov,… Centralna banka se osredotoči na enega ali več ciljev, ki pa jih dosega z opredelitvijo vmesnih ciljev, na podlagi katerih lahko hitreje ugotovi, ali je na pravi poti in ob morebitnih nepravilnostih popravi napake. Le-to pa na sredi poti povzroči bistveno manj težav in pusti manjše posledice, kot če bi se napake ugotavljale in popravljale takrat, ko bi že bili vidni končni rezultati (Mishkin 1997, 500). Glavni nosilci denarne politike v vseh gospodarstvih po celem svetu so centralne banke. Kako opravljajo svojo funkcijo vodenja denarne politike je odvisno predvsem od političnega sistema, družbenoekonomskega ter ekonomskega sistema. Dejstvo pa je, da je centralna banka državna institucija, katere uspešnost je odvisna predvsem od avtonomnosti oziroma določil, ki jih po posameznih deželah določa zakon ali ustava. Med prve centralne banke, ki so bile ustanovljene v 17. stoletju, štejemo Swedish Riskbank, Bank of England ter Banqua de France, za te banke pa niso značilne funkcije, kot jih poznamo v današnjem ekonomskem prostoru. Postavljene so bile s strani vlade kot glavne komercialne banke, ki so edine imele privilegij oziroma monopolno funkcijo nad izdajanjem denarja in pravico upravljanja bančnih poslov na določenem področju, v zameno pa so morale vladi, v primeru kriz, del prihrankov nameniti za financiranje primanjkljaja. Toda takšne banke, ki so imele monopolni položaj nad izdajanjem denarja in opravljanjem bančnih poslov, so onemogočale razvoj zasebnega bančništva. V nadaljevanju je šel razvoj dalje v smeri centralizacije in podržavljanja, izključno pravico nad izdajanjem denarja pa so pridobile centralne banke, kot vladne institucije, ki so upravljale še nekatere druge funkcije denarne politike, bančne posle pa so prevzemale zasebne banke, ki so delovale pod okriljem centralne banke (Goodhart 1995, 205-206). Centralna banka lahko pri vodenju denarne politike vpliva na denarnem trgu na obrestno mero, količino kreditov, ponudbo denarja. Toda meje njenega vpliva se ne gibljejo v okvirih denarnega trga, temveč imajo moč vplivanja tudi na makroekonomske kazalce, kot so inflacija, gospodarska rast, velikost outputa in podobno. Spekter njenega delovanja je izredno širok, zaradi česar igra tako pomembno vlogo pri doseganju dobrih gospodarskih kazalcev. Dejstvo pa je, da veliko centralnih bank ni popolnoma samostojnih in da je za uspešnost njenega delovanja odvisno tudi sodelovanje z ostalimi vejami oblasti. V večini držav je na najvišjem mestu po hierarhiji guverner, ki je izvoljen s strani parlamenta-v parlamentarno urejenih državah (Gregorčič 1996, 6-10). Za centralne banke v tržno razvitih ekonomijah velja, da posvečajo največ pozornosti stabilnosti cen in domače valute. Poleg tega je njihova temeljna naloga zagotavljanje likvidnosti plačevanja v državi in do tujine. Pri tem pa se centralne banke srečujejo z zelo občutljivim elementom, namreč postavlja se vprašanje, kolikšna je tista meja likvidnosti v državi, ki omogoča nemoteno poslovanje gospodarskih subjektov in ne vrši inflacijskih

22

pritiskov. Prav tako imajo ekskluzivno pravico nad izdajanjem oziroma emisijo denarja (bankovcev in kovancev) ter dajanje le tega v obtok (Mishkin 1997, 499). Poleg navedenega je naloga centralne banke tudi nadzor nad poslovnimi bankami in hranilnicami, zato jo imenujemo tudi banka bank, in skrb za njihovo likvidnost. To pa dosega na ta način, da jim predpisuje minimalno obvezno rezervo ter določa okvire za opravljanje garancijskih poslov in izdajo lastnih vrednostnih papirjev, predpisuje jim minimalne pogoje za kreditno sposobnost. Za kredite, ki jih zagotavlja poslovnim bankam administrativno določa višino, datum vračanja in namembnost kredita. Kredite jim zagotavlja na podlagi vrednostnih papirjev, le ti pa morajo biti visoke kakovosti. Centralna banka opravlja tudi posle za državo. Daje ji lahko kredite, pri tem pa praviloma veljajo zelo stroge omejitve, ki preprečujejo prekomerno zadolževanje. Poleg tega je njena temeljna naloga tudi uravnavanje količine denarja v obtoku, kar doseže z različnimi instrumenti (Case in Fair 1999, 242). 3.4.1 Banka Slovenije kot osrednja banka Slovenije Banka Slovenije (v nadaljevanju bomo uporabili tudi kratico BS) je centralna banka Republike Slovenije, ki je bila ustanovljena 25. junija 1991, po zakonu pa je prevzela dolžnosti vodenja denarne politike po normativih, ki jih predvidevajo tržne ekonomije, 8. oktobra 1991, kot naslednica Narodne banke Slovenije, članice jugoslovanskega denarnega območja. Specifičnost, ki jo lahko pripišemo slovenski centralni banki je ta, da je nastala praktično čez noč, kar ni značilno za centralne banke zahodnoevropskih držav, ki imajo značilen razvoj. Dejstvo je, da lahko nastanek nove centralne banke povežemo z nastankom nove samostojne države, ki je zamenjala družbenoekonomski in politični sistem. Ta prehod iz etatističnega jugoslovanskega sistema v tržnega pa je zahteval tudi, da se ustanovi neodvisna centralna banka, ki ima v pristojnosti vodenje denarne politike. Poudarek temelji predvsem na neodvisna, kar pomeni, da se bistveno razlikuje od centralne banke v bivši Jugoslaviji, ki je delovala kot podaljšana roka političnih in vladnih organov. S tem pa je predstavljala glavni vir zadolževanja države, čigar posledica je bila visoka inflacija, nezaupanje v gospodarstvo in podobno. Kot temelj, ki si ga je zastavila Banka Slovenije v okviru denarnih reform je bila odprava emisijskega in inflacijskega financiranja, kar naj bi omogočilo razvoj stabilnih gospodarskih razmer in trdne valute, ki bi odpravili nepotrebno nezaupanje ekonomskih subjektov v novo nastajajočem gospodarstvu (Borak 1998, 249). BS je v veliki meri nastala po zgledu Nemške centralne banke, katere temelj naj bi bila visoka neodvisnost. BS je definirana kot pravna oseba, ki se ravna oziroma posluje v skladu s statutom, ki ga sprejme svet Banke Slovenije, potrdi pa parlament. Ribnikar (1998, 3) opredeljuje BS tudi kot denarno-oblastno institucijo, ki nadzira količino denarja v obtoku ter tako izvaja denarno politiko ter kot denarno-oblastno institucijo, ki vodi politiko deviznega tečaja.

23

Glavna organa BS sta svet Banke Slovenije in guverner, ki ga imenuje parlament za dobo šestih let. Pristojnost guvernerja je, da vodi in organizira delo BS in jo tudi zastopa navzven. Svet Banke Slovenije pa se sestoji iz enajstih članov, ki določajo denarno politiko ter sprejemajo ukrepe za njeno izvajanje. Za izvajanje le te pa je odgovoren guverner. 3.5 Ciljna usmerjenost bančnega poslovanja Temeljni cilji poslovanja banke, ki jih navaja Veselinovič (2003, 16), so naslednji: • Banka mora zagotoviti kapitalsko ustreznost, torej mora vedno razpolagati z ustreznim kapitalom, glede na obseg in vrste storitev, ki jih opravlja, in vrsto tveganja, ki mu je izpostavljena pri opravljanju teh storitev • Banka mora poslovati tako, da tveganje, ki mu je izpostavljena pri posameznih oziroma vseh vrstah poslov, ki jih opravlja, nikoli ne preseže omejitev, določenih z ustrezno zakonodajo. • Banka mora poslovati tako, da je v vsakem trenutku sposobna pravočasno izpolniti zapadle obveznosti, je likvidna, ter da je trajno sposobna izpolniti vse svoje obveznosti, je solventna. Banke imajo številne in raznolike cilje, ki se nanašajo predvsem na poslovanje banke v smislu mikroekonomske organizacije oziroma podjetja. Sem pa spadajo tako cilji, ki jih je možno v svoji končni realizaciji izraziti vrednostno, kot tudi tisti, katerih konkretizacija nima svojega vrednostnega izraza. Prvi, ki se izkazujejo kot finančni rezultati so ekonomski cilji, kamor štejemo predvsem rentabilnost in gospodarsko rast banke, drugi pa so neekonomski, saj jih praviloma ni mogoče izkazati v finančni obliki, mednje pa sodijo cilji, ki jih bankam postavljajo njihove članice, družbenopolitični cilji, image banke, itd. Temeljna cilja banke pa sta nedvomno rentabilnost in gospodarska rast (Bobek 1995, 41). 3.5.1 Ekonomski cilji Ekonomski cilji se torej izražajo vrednostno, kot dobiček banke ali kot porast bilančne vsote, ki je posledica povečanega poslovanja, oboje pa je za banko bistvenega pomena, saj le banka, ki je rentabilna in povečuje obseg svojega poslovanja, gospodarsko raste in s tem povečuje opravljanje svojih funkcij, hkrati pa omogoča hitrejšo rast svojega gospodarskega okolja. Banke v svojem poslovanju ustvarjajo prihodke in stroške ali odhodke. Prihodki se oblikujejo iz aktivnih obresti, zaračunanih provizij in drugih plačil za bančne storitve in razne prihodke, ki jih banka v svojem poslovanju ustvari na poslovnem področju. Maksimizacija prihodkov pa je odvisna od uporabe najvišjih možnih aktivnih obrestnih mer in provizij. Med stroške štejemo predvsem pasivne obresti, plačane provizije, stroške poslovnih kreditov in opreme,… Presežek prihodkov nad stroški prikazuje kazalnik rentabilnosti, ki predstavlja razmerje med čistim rezultatom in tistim, kar je vloženo, izkazuje pa se samo vrednostno. Večjo rentabilnost banke dosežemo na dva načina. Banka mora strmeti k večanju prihodkov, druga možnost pa je, da poskuša čimbolj racionalizirati in zmanjšati stroške

24

oziroma odhodke. Pri tem pa je nujno poudariti dejstvo, da je optimalnost v upoštevanju obeh elementov neizbežna. Nadalje je tudi znižanje stroškov možno na dva načina: • Z znižanjem stroškov pri produkcijskih faktorjih, ki se nanašajo na racionalizacijo faktorja dela, torej na strokovno zasedbo delovnih mest, nagrajevanje in podobno, in faktor poslovnih sredstev, ki vključuje optimalno izkoriščanje tehničnih sredstev, opreme,… Ustrezna kombinacija faktorja dela in faktorja poslovnih sredstev omogoča večjo učinkovitost, kar pa izboljša rezultate in omogoči prihranek stroškov. • Z znižanjem pasivnih obresti in drugih stroškov pri pasivnih poslih. V pasivo bank spadajo depoziti, hranilne vloge, krediti pri centralno emisijski in drugih bankah itd. Z vidika rentabilnosti so obresti in stroški pri teh sredstvih različni, zato je pravilna politika bank, da težijo k takšni strukturi sredstev, pri kateri so stroški najnižji (ibid., 42). Stroški in izboljšanje stroškovne učinkovitosti bank in celotnega bančnega sektorja je torej temeljnega pomena. Na stroškovno učinkovitost bank pa vplivajo številni in raznoliki notranji in zunanji dejavniki, kot so stroški dela, financiranje bank in drugi operativni stroški, itd (Festić 2006, 5). Spodnja slika (SLIKA 1) prikazuje države, razvrščene po kriteriju stroškovne učinkovitosti. V analizo so vključene države zahodne Evrope, Avstrija, Belgija, Danska, Francija, Nemčija, Grčija, Italija, Nizozemska, Portugalska, Španija in Velika Britanija, ter države vzhodne Evrope in banke Poljske, Češke, Madžarske, Latvije, Romunije, Slovenije, Slovaške in Hrvaške. Razvidno je, da je stroškovna učinkovitost najvišja v Veliki Britaniji in znaša 74,05 odstotka, najnižja pa v Romuniji, zgolj 36,35 odstotka. Zahodne države imajo mediano stroškovne učinkovitosti na intervalu od 57,41 odstotka do 74,05 odstotka, države vzhodne Evrope pa na intervalu med 36,35 odstotka in 72,29 odstotka. Stroškovna učinkovitost enajstih slovenskih bank je 55,56 odstotka, iz česar lahko sklenemo, da je pomembno strmeti k izboljšanju učinkovitosti in zniževanju stroškov. SLIKA 1: STROŠKOVNA UČINKOVITOST BANK

010203040

50607080

V. Brita

nija

Nizoze

mska

Francija

Belgija

Italija

Avstrij

a

Dansk

a

Portug

alska

Latvi

ja

Sloven

ija

Poljsk

a

Romun

ija

mediana v %

Vir: Weill (2005, 341).

25

K drugemu pomembnemu ekonomskemu cilju štejemo gospodarsko rast, ki je povezana z rentabilnostjo, saj gospodarska rast znižuje predvsem fiksne stroške, kar pozitivno vpliva na komitente banke in na njeno rentabilnost. Gospodarsko rast banke opredeljujemo kot sposobnost banke, da opravlja bančne storitve v večjem obsegu. Na eni strani se to nanaša na povečanje količine opravljenih storitev pri isti strukturi poslov, na drugi strani pa na hkratno povečanje strukture poslov. S tem, ko banka gospodarsko raste, pa tudi popolnejše izvaja svoje funkcije, si pridobi zaupanje gospodarstva in prebivalstva. Za kazalnik gospodarske rasti banke štejemo porast njene bilančne vsote, ki nastane kot posledica porasta obsega bančnih poslov in ne inflacije (Bobek 1995, 43). 3.5.2 Neekonomski cilji Neekonomskih ciljev ne izražamo vrednostno, povzročajo pa izpad prihodka banke in ne povečujejo njene rentabilnost. Na primer dajanje kreditov po nižji obrestni meri sodi med neekonomske cilje, ki povzročajo izpad bančnega prihodka, saj želi banka na ta način doseči cilj družbenopolitične narave. Posebna vrsta neekonomskega cilja, ki ga je v kvantificirani obliki možno tudi meriti, je negovanje imagea, ki posredno vpliva tudi na rentabilnost in gospodarsko rast. Image razumemo kot zaupanje v banko s strani gospodarstva in prebivalstva. Glede na to, da banka izvaja rokovno in količinsko transformacijo finančnih sredstev tako, da mobilizira drobna prosta denarna sredstva pravnih in fizičnih oseb, si seveda mora pridobiti tudi njihovo zaupanje, ki je še posebej pomembno tam, kjer je konkurenca velika. Image pa poleg zaupanja vključuje še solidnost poslovanja kar se tiče varnosti naložb, zagotavljanje likvidnosti, hitrost opravljanja finančnih akcij itd. Banke pa k omenjenemu cilju ne težijo zgolj zaradi konkurence, pač pa tudi zato, da privabijo čim več lastnikov prostih denarnih sredstev v banko (Bobek 1995, 42-45).

26

4 SINERGIJA BANČNIH POSLOV V SODOBNEM ČASU 4.1 Opredelitev bančnih poslov Bančno storitev (v nadaljevanju uporabljamo tudi izraz posel) lahko opredelimo kot predmet menjave med ponudnikom bančnih storitev in odjemalcem bančnih storitev, bančnim komitentom, pri čemer je bistvo bančne storitve denar v najrazličnejših oblikah. Bančni storitev zadovoljuje točno določeno potrebo določenega bančnega komitenta ob določenem času v zvezi z njegovimi denarnimi zadevami, štejemo pa jo k nematerialnim storitvam predvsem dispozitivnega značaja. Bančni posel ima vse značilnosti storitev na splošno z določenimi izjemami in posebnostmi: • Neotipljivost, ki pomeni, da predmet posla ni konkreten proizvod ali dejavnost, temveč denar v različnih oblikah in različne kakovosti. • Neločljivost od procesa njihovega izvajanja pomeni, da se bančni posel odvija v skupnih aktivnostih izvajalcev posla, to je bančnih uslužbencev, in kupcev posla, bančnih komitentov, ki v procesu oblikovanja posla sočasno in soodvisno vplivajo na potek izvajanja in oblikovanja posla. • Spremenljivost, kar pomeni, da je zaznana kakovost posla odvisna od zmožnosti komitentov, da izrazijo zahteve in od zaposlenih v bankah, da ponudijo zahtevane posle. • Minljivost bančnega posla pa se nanaša na časovno komponento, ki je vezana na bančni posel, ročnost depozita ali kredita, ter na časovni element izvedbe bančnega posla. Denarni posli, s katerimi se ukvarjajo banke, so zelo različni tako glede na oblike kot vrste, poleg tega pa so ti denarni posli zelo številni, zato njihova nesistematična obravnava ne bi dala popolnega pregleda poslovne strukture banke. Poslovna struktura je program storitev, ki jih banke opravljajo svojim komitentom, pri posameznih bankah pa se program storitev razlikuje glede na vlogo, ki jo ima banka v bančnem sistemu in glede na trg bančnih storitev (Bobek 1989, 86). Bančni posli predstavljajo del bančnih storitev, ki se opravljajo na finančnem trgu, del, kot je plačilni promet, svetovalne in hrambene storitve, pa se opravlja izven finančnega trga. Bančne storitve lahko razdelimo na pasivne, aktivne in na nevtralne, lahko pa tudi na primarne in sekundarne storitve. Primarne se izvajajo na trgu bančnih storitev, sekundarne pa se izvajajo v procesih banke same. Nadalje, kar je razvidno tudi iz spodnje slike (SLIKA 2), lahko primarne storitve delimo na kreditne, ki predstavljajo vse vrste in oblike posojil, naložbene, ki vključujejo sprejemanje denarnih in kapitalskih naložb v različnih naložbenih oblikah ter na storitve plačilnega prometa in ostale bančne storitve, ki zajemajo finančna svetovanja, hrambe vrednostnih papirjev, analize itd. Sekundarne storitve, ki se izvajajo v internih procesih banke, so sestavljene iz medbančnih na eni in lastnih storitev na drugi strani (Bobek 1995, 79).

27

SLIKA 2: SHEMATSKI PRIKAZ BANČNIH STORITEV Vir: Bobek (1995, 79). 4.2 Pasivni bančni posli ali naložbene storitve banke Naložbene storitve temeljijo na zbiranju prostih denarnih sredstev gospodarstva in prebivalstva, s pomočjo ustreznih metod in načinov, ter na transformiranju le-teh v kreditne in druge plasmaje najrazličnejših rokov in oblik. Zbiranje prostih denarnih sredstev poteka preko depozitnega denarja in dajanja kreditov, kupovanja deviz v tolarjih in kupovanja vrednostnih papirjev (Dimovski 1999, 53-60). Pasivni posli pomenijo izhodišče poslovnega procesa, aktivni posli, o katerih bomo govorili kasneje, pa so le njihova funkcionalna posledica. Pasivni posli opredeljujejo dejstvo, da banka nastopi v vlogi dolžnice do vseh tistih, ki so ji zaupali svoja denarna sredstva. Posli, ki sodijo med pasivne posle, pa so sledeči: sprejemanje depozitov in hranilnih vlog, izdajanje blagajniških zapisov in obveznic, emisija denarja in drugih vrednostnih papirjev, krediti drugih bank itd (Bobek 1989, 86). Emisija denarja pomeni izdajanje gotovine in ustvarjanje knjižnega denarja. Z izdajanjem gotovine se danes ukvarjajo zgolj centralne banke, z emisijo depozitnega denarja pa se ukvarjajo vse poslovne banke, ki dajejo kredite, na ta način pa ustvarijo nova denarna sredstva, ki so podlaga za kreditiranje. Izdajanje denarja ni samostojen posel, pač pa nastopa kot posledica drugih bančnih poslov, na primer kreditiranja, odkupa deviz ali vrednostnih papirjev. Nasprotno pa lahko banke tudi jemljejo denar iz obtoka. Z odplačilom kreditov, prodajo deviz in vrednostnih papirjev ter z drugimi ukrepi se količina denarja v obtoku lahko tudi zmanjša.

BANČNE STORITVE

Primarne storitve

Kreditne storitve

Ostale storitve

Storitve plačilnega prometa

Naložbene storitve Lastne storitve

Sekundarne storitve

Medbančne storitve

28

4.2.1 Črpanje depozitnega denarja Črpanje depozitnega denarja torej ni nič drugega, kot emitiranje denarnih sredstev s strani poslovnih bank. To črpanje je izrazito opazno zgolj v prvih fazah, ko pa se denarna sredstva v svojih tokovih medsebojno pomešajo, se opaznost zmanjša. Z vidika poslovne banke ločimo pasivno in aktivno črpanje depozitnega denarja (Dimovski 1999, 53). • Pasivno črpanje depozitnega denarja se prične s prilivom določenega denarnega zneska. Le-ta je v obliki depozita na vpogled, za katerega je značilno, da lahko komitent z njim razpolaga kadarkoli. Znesek, ki je vplačan, sicer ne povečuje denarne mase, daje pa poslovni banki možnost, da na njegovi podlagi daje kredite. • Aktivno črpanje depozitnega denarja je postopek, ki nastopi, ko daje banka svojim komitentom kredite, ki jih odobri na njihove transakcijske račune. Pri tem je treba upoštevati, da banke znaten del depozitov na vpogled uporabijo za podlago za kreditiranje, izključijo zgolj sredstva, ki so predvidena za obvezne in likvidnostne rezerve in za odliv denarja iz banke (Bobek 1995, 82). 4.2.2 Sprejemanje depozitov Sprejemanje depozitov pomeni naložbe denarnih sredstev na računih pri bankah. Depoziti so največji vir bančnih sredstev. Banke z depozitnimi posli zbirajo denarna sredstva, ki jih rabijo za kreditiranje, zato le-ti sodijo med pasivne posle ali naložbene storitve. Depozitni posli torej sodijo v krog klasičnih bančnih poslov, ki se učinkovito dopolnjujejo z drugimi vrstami pasivnih poslov. Bolj, ko je sestava pasivnih poslov različna, uspešneje lahko poslovna banka izvaja svojo funkcijo in sočasno ohranja svojo likvidnost. Banke zato depozitno poslovanje negujejo in poglabljajo ter iščejo vedno nove poti do svojih komitentov (Francis et al. 1998, 7). Depoziti lahko nastanejo na več načinov (Dimovski 1999, 53-54): • Posameznik ali podjetje naloži pri banki znesek gotovine, ki se prizna na depozitnem računu, • pravna ali fizična oseba nakaže denarni znesek za prodano blago ali storitev prejemniku na depozitni račun pri banki, • banka odobri lastniku depozitnega računa kredit na njegov račun, • posameznik ali podjetje proda devize ali vrednostne papirje banki, ki denarni znesek protivrednosti nakaže na račun te osebe. Depozite v bankah najpogosteje delimo na depozite na vpogled ali a vista depozite in na vezane depozite. Delitev je dejansko povezana s vprašanjem razpolaganja in posledično s tehniko poslovanja. Pri depozitih na vpogled ima komitent neomejeno pravico razpolaganja, saj sam desponira z denarnimi sredstvi in izdaja plačilne naloge, vloga banke pa je omejena. Pri vezanih depozitih je situacija popolnoma drugačna. Komitent se za določen čas sam odpove razpolagalni pravici svojih denarnih sredstev, zato banka za ta čas blokira uporabo teh sredstev, tehnično pa izvede ta posel tako, da preknjiži vezana sredstva z računa a vista sredstev na račun vezanih sredstev, s katerim komitent ne more razpolagati. Banka po preteku roka vezave vezani znesek vrne na a vista račun komitenta.

29

Druga možnost je uporaba tehnike blokiranja denarnih sredstev na a vista računu, ki prepoveduje uporabo vezanega dela denarnih sredstev v času vezave. 1. Depoziti na vpogled Depoziti na vpogled ali a vista depoziti so značilni po tem, da jih je mogoče vsak trenutek brez zadržkov dvigniti, komitent pa s pomočjo instrumentov plačilnega prometa v bistvu sam upravlja s sredstvi. Značilni depoziti na vpogled so denimo transakcijski račun, razni računi negospodarskega sektorja, tekoči računi prebivalstva,…(Dimovski 1999, 54). 2. Vezani depoziti Denarna sredstva, ki jih komitenti v bankah časovno vežejo se imenujejo vezani depoziti. Banka lahko ta sredstva bolj zanesljivo plasira v kredite, ne da bi pri tem ogrožala svojo likvidnost, zato jih šteje k kvalitetnejšim denarnim sredstvom in strmi k temu, da jih pridobi čimveč. Vezani depoziti so izrazito naložbena sredstva, zato se z njimi ne opravlja plačilni promet. Obrestna mera vezanih depozitov je višja kot pri depozitih na vpogled, odvisna pa je od roka. Pri krajšem je obrestna mera nižja, soodvisno s podaljševanjem roka pa se veča (Bobek 1995, 88). Vezani depoziti z odpovednim rokom zapadejo v vračilo v dogovorjenem roku šele potem, ko komitent odpove vezavo. Torej, če je dogovorjeni odpovedni rok 1 mesec, je dolžnost banke, da komitentu v tem času vrne vezani depozit. Vezani depoziti za določen čas, pa je določen s številom dni, kar pomeni, da je vezava po preteku teh dni prekinjena, denarna sredstva pa se vrnejo komitentu oziroma se spremenijo v depozit na vpogled (Dimovski 1999, 54). Vsebina vezanih depozitov je formalno – pravno določena s pogodbo, ki jo skleneta komitent in banka. V njej je poleg ostalih elementov določena še vrsta vezanega depozita z navedenimi odpovednimi roki ali časovnimi vezavami, nadalje pa še obrestna mera in drugi pogoji, o katerih se dogovorita oba poslovna partnerja. Sestava vezanih depozitov v banki mora biti optimalna. To pomeni, da mora obsegati obe vrsti vezanih depozitov, takega z odpovednim rokom in tistega za določen čas, kajti le taka struktura daje podjetjem z likvidnostnega vidika in prebivalstvu z vidika njihovih specifičnih potreb dovolj velike možnosti za vezavo sredstev. Potrebna je torej velika diferenciacija rokov, ki omogoča vezavo sredstev na take roke, ki ustrezajo razpoložljivim denarnim sredstvom. Roki in razponi pomenijo ustreznejšo vezavo sredstev, in to predvsem z vidika razširitve asortimenta bančnih storitev. Z vidika prihodkov in stroškov mora biti poslovna politika banke takšna, da ima banka v svoji strukturi čimveč vezanih depozitov. Razlog za to je v tem, da pri vezanih depozitih ni visokih poslovno-tehničnih stroškov, saj ni množičnega poslovanja in tudi ne dnevnih sprememb, kot je to pri depozitih na vpogled, praviloma pa tudi ni potrebna likvidnostna in obvezna rezerva, torej sredstva v celoti prinašajo prihodek (Bobek 1995, 88-92).

30

3. Hranilne vloge Naloga hranilnih vlog je, da dajejo prebivalstvu obsežne možnosti za naložbe prihrankov, pri tem pa je temeljnega pomena, da je izbor hranilnih vlog primeren in dovolj velik. Komitenti morajo imeti pravico izbirati med različnimi naložbami, od tistih s takojšnjim dvigom ali a vista, kamor se štejejo vsa pri banki na hranilne knjižice vložena denarna sredstva, s katerimi lahko vlagatelj razpolaga vsak trenutek brez omejitve, do tistih, ki se vežejo za določen čas brez ali z odpovednim rokom, ki predstavljajo vsa denarna sredstva, ki so vložena na hranilno knjigo, s katerimi lahko vlagatelj razpolaga po izteku časa, za katerega se je dogovoril ob deponiranju. Glede rokov je torej nujna izbira med različnimi možnostmi, tako kot pri depozitnih poslih. Na ta način je namreč prebivalstvu omogočena večja elastičnost pri odločanju o naložbah prihrankov v bankah. Hranilne vloge so denarne vloge pri bankah, ki so namenjene prebivalstvu, njihov namen je naložbeni, glavni cilj pa varčevanje. Hranilno vlogo karakterizira hranilna knjižica, ki je vrednostni papir s tremi različnimi funkcijami, legitimacijsko, informacijsko in reklamno (Bobek 1989, 94): • Legitimacijska funkcija pomeni, da ima hranilna knjižica vlogo kvalifikacijskega legitimacijskega vrednostnega papirja, zato je banka dolžna izplačati vložen denarni znesek tako lastniku hranilne knjižice, kot tudi drugi osebi, ki ji predloži knjižico. • Informacijska funkcija omogoča lastniku hranilne knjižice spremljanje in nadziranje denarnega prometa na hranilni vlogi, torej informira o vseh plačilih in izplačilih ter o trenutnem stanju hranilne vloge. • Reklamna funkcija je psihološke narave, izraža pa se v dejstvu, da hranilna knjižica po svoji obliki in vsebini deluje reklamno tako za posamezno banko kot tudi za varčevanje nasploh, saj že sam občutek lastništva hranilne knjižice deluje varno in lahko spodbuja hranilno dejavnost. S pogodbo o hranilni vlogi, v kateri so določene pravice in obveznosti obeh poslovnih partnerjev, ki jo podpiše vlagatelj, banka odpre hranilno knjižico. Poleg pogodbe se izpolni in podpiše tudi pristopnica, ki vsebuje splošne podatke, podatke o lastniku hranilne vloge in podatke o pooblaščenih osebah. Poslovni stroški, ki nastajajo pri hranilnih vlogah, so različni. Banke morajo vlagateljem za vložena denarna sredstva plačevati obresti, katerih višina je odvisna od roka vezave sredstev, stroški pa nastajajo tudi pri samem vodenju hranilnih vlog. Poleg omenjenega je posel hranilnih vlog povezan tudi z znatnimi stroški reklamiranja in propagande (ibid., 95-99). 4.2.3 Posli z vrednostnimi papirji Storitve z vrednostnimi papirji obsegajo izdajanje, promet in hrambo vrednostnih papirjev. Za uspeh pri izdajanju vrednostnih papirjev sta pomembna ustrezen distribucijski sistem in ustrezne komunikacijske poti. Promet in poslovanje z vrednostnimi papirji je dejansko logično nadaljevanje emisije, tretji del, torej hramba, ki jo razvijajo banke, pa ne pomeni samo hranjenja, pač pa tudi vnovčevanje, transformacijo in druga organizacijsko tehnična opravila.

31

Banka lahko izdaja vrednostne papirje v imenu in za račun drugih oseb, v svojem imenu in za račun drugih oseb ali v svojem imenu in za svoj račun. Iz tega sledi, da lahko banka s pomočjo vrednostnih papirjev pridobiva sredstva za gospodarstvo in zase, odločitev o izdaji posameznega vrednostnega papirja pa je odvisna od potreb in ciljev, ki jih imajo tako banka kot komitenti. Kljub temu pa izdajanje vrednostnih papirjev temelji na ustreznih pravnih normativih, na podlagi katerih lahko banke pri nas izdajajo delnice, obveznice, blagajniške zapise in certifikate, katerih splošne značilnosti bomo prestavili v nadaljevanju (Veselinovič et al. 2003, 182-206): • Delnica je lastniški vrednostni papir, ki izdajatelju pomeni trajen vir sredstev, lastniku delnice pa omogoča solastništvo s trajno udeležbo na dobičku in pravico do udeležbe pri upravljanju. Po zapovrstnem redu je delnica ustanoviteljska, to je delnica prve emisije, ali delnica naslednjih emisij. Po vsebini pravic pa je lahko delnica prava ali redna, katere imetnik ima pri vsaki novi izdaji delnice predkupno pravico, kar mu omogoča, da obdrži določen delež vseh izdanih delnic, ali prednostna, ki lastniku prinaša fiksno dividendo ter prednost pri poplačilu v stečajnem postopku izdajatelja delnic ter še nekatere druge prednostne pravice, ki so določene v emisijskih pogojih. • Obveznica je dolgoročen dolžniški vrednostni papir, sestavljen iz plašča, ki razkriva nominalno vrednost obveznice, in kuponske pole, ki je podlaga za periodična izplačila kuponskih obresti. Pomeni listino, s katero se izdajatelj zavezuje, da bo osebi, ki je na obveznici navedena, ali po njeni odredbi oziroma prinositelju obveznice, izplačal, določenega dne, v obveznici navedeni znesek in navedene obresti. • Blagajniški zapis je tiste vrste vrednostni papir, ki se izdaja z rokom dospelosti do enega leta, torej se z njegovo prodajo zbirajo kratkoročna denarna sredstva, glasi pa se na določen denarni znesek, z določenim rokom dospelosti in določeno obrestno mero. Blagajniške zapise lahko izdaja centralna banka, poslovne banke in druge finančne organizacije ter družbenopolitične skupnosti. • Certifikat je listina o sredstvih, deponiranih pri banki ali drugi finančni organizaciji z vračilnim rokom, daljšim od enega leta. Slovenske banke so na slovenskem trgu dolžniških vrednostnih papirjev pomemben akter, poslovno vlogo pa imajo predvsem na trgu zakladnih menic in državnih obveznic (Bohnec 2006,1). 4.2.4 Obvezna rezerva Obvezna rezerva posega v strukturo in v obseg pasiv, ki jih banka lahko plasira v kredite. Je instrument centralno emisijske banke, ki z njegovo pomočjo močno vpliva na poslovanje bank. Primarna funkcija obvezne rezerve je uravnavanje denarnega obtoka, sekundarna pa ohranitev likvidnosti bank. Uporabljanje obvezne rezerve v likvidnostne namene je destimulirano z visokim obrestovanjem, zato se banke izogibajo takega načina urejanja svoje likvidnosti (Dimovski 1999, 54).

32

4.3 Aktivni bančni posli ali kreditne storitve banke Banka s pomočjo kreditnih storitev plasira svoj denar. Oblike in načini plasiranja so različni, odvisni pa so od potreb na finančnem trgu. Kreditne storitve se opravljajo v kreditnih odnosih, ki imajo najrazličnejše poslovne oblike, kakršne so se v bankah razvile in se še nadalje razvijajo. Te oblike temeljijo na vnaprej opredeljenih potrebah bančnih komitentov po finančnih sredstvih na eni strani in pa na potrebah bank v zvezi z realnim zavarovanjem kreditov na drugi (Francis et al. 1998, 10). Banka pri vsakem kreditiranju nastopi kot prevzemnik tveganja, saj vedno obstaja možnost, da ji jemalec kredita ne bo vrnil v roku ali pa ga sploh ne bo vrnil. Banka mora torej vedno računati z možnostjo izpada pri vračanju kredita in pri plačilu aktivnih obresti, in to občasno ali celo trajno. Pri občasnem izpadu je prizadeta zgolj likvidnost banke, pri trajnem pa tudi premoženje, s katerim banka razpolaga. Da bi banka v čimvečji meri preprečila morebitna nevračila denarja, sprejema posebne ukrepe, ki so znani s skupnim nazivom zavarovanje kredita, kamor spada presoja kreditne sposobnosti, limitiranje in nadziranje kredita in tudi razna realna zavarovanja. Preden pa banka odobri kredit, presodi jemalčevo kreditno sposobnost (Dimovski 1999, 55). Poslovne oblike kreditiranja bank se ločijo od oblik in načinov kreditiranja v nebančnem sektorju, torej med podjetji ali pa med drugimi finančnimi organizacijami, ki posredujejo kredite. Mi se bomo osredotočili na oblike kreditov, ki jih dajejo banke. Te oblike so se razvile v dolgotrajni bančni praksi in se tudi nenehno izpolnjujejo, nastajajo nove in izginjajo stare. To je zakonitost inovacijskega procesa v bankah, ki iščejo vedno nove poti do dvojih komitentov s ponudbo boljših, ustreznejših in učinkovitejših storitev. Ker je banka specifično podjetje, ki sledi svojim poslovnim ciljem, postavlja v ospredje vidik prihodkov in stroškov, zavarovanje rizika in pa likvidnostni vidik, zato ima vsaka oblika kredita poudarek na določeni kombinaciji teh ciljev. Poslovne oblike kreditiranja bank so: • kredit na tekoči račun, • menični krediti: - eskontni kredit, - akceptni kredit - remboursni kredit, - negociacijski kredit, - packing kredit, • lombardni kredit, • avalni kredit, • leasing (najem), • faktoring, • forfeting, • obročni kredit, • investicijski kredit, • hipotekarni kredit, • potrošniški kredit, • kreditni plasmaji v vrednostne papirje.

33

4.3.1 Kredit na tekoči račun Kredit na tekoči račun deluje na podlagi dejstva, da banka vse denarne spremembe svojih komitentov vodi na tekočem računu. Komitent zadržuje na njem denarna sredstva, ki jih uporablja za svoje denarne transakcije, banka pa je dolžna o vseh spremembah lastnika računa sproti obveščati. Tekoči račun se vodi kot depozitni račun, na njem je torej dobroimetje ali saldo v dobro. Če pa komitent deponira s sredstvi v večjem znesku, kot je dobroimetje, potem je prekoračeni znesek kredit ali saldo v breme, komitent pa se iz deponenta spremeni v jemalca kredita. Banke prakticirajo tudi drugi način, in sicer na račun odobrijo kredit in s tem povečajo dobroimetje (Dimovski 1999, 55). Pri kreditiranju po tekočem računu banka določi komitentu kreditno linijo, to je najvišji znesek kredita, do katerega lahko prekorači stanje na svojem računu, ali najvišji znesek, ki ga lahko ima saldo v breme. Postopek določitve kreditne linije se prične z vlogo komitenta banki, da mu dovoli kredit na tekoči račun. Banka nato presodi kreditno sposobnost komitenta ter mu v odvisnosti od te presoje dovoli kreditni odnos. O tem se nato sklene kreditna pogodba, v kateri se navedejo običajni pogoji kreditiranja, poleg tega pa še morebitno zavarovanje, stroški in odpoved pogodbe. Pri majhnih prekoračitvah se kreditna pogodba ne sklepa (Bobek 1989, 117). Za redno uporabo kredita plačujejo komitenti redne obresti. Metode obračunavanja obresti pa niso vedno enake, pač pa so odvisne od tega, ali komitent uporablja fleksibilni kredit v okviru kreditne linije ali t.i. prekoračitev, ali pa uporablja kredit na podlagi odobritve na račun. Pri prekoračitvi se uporablja stopnjevalna metoda, po kateri se obrestna števila obračunavajo od spremembe do spremembe in se nato na dan obračuna seštejejo, nato pa se z uporabo obrestnega ključa obračunajo obresti. Za račune, ki se vodijo izključno z debetnimi in kreditnimi saldi pa se uporablja progresivna metoda. Obresti se tako obračunavajo za celotni znesek kredita in ves čas določenega roka (Bobek 1995, 124). 4.3.2 Menični krediti Menični krediti so zavarovani z menico, ki pomeni znan abstraktni vrednostni papir. Poznamo trasirano in lastno menico. Trasirana menica je plačilni poziv, lastna menica pa je zgolj plačilna obljuba. Nadalje lahko menice razdelimo tudi na blagovne in finančne. Pri blagovnih je plačilna obveza povezana z blagovnim prometom. Kupec in prodajalec blaga se dogovorita, da se bo plačilo izvedlo šele čez nekaj časa, v dogovorjenem roku, menica pa je v tem primeru instrument zavarovanja kreditnega razmerja. Pri finančni menici denarni dolg ne temelji na kupoprodaji blaga, temveč na čistem finančnem razmerju. Pri menici poznamo še indosiranje, kar pomeni postopek prenašanja menice, pomembna značilnost pa je tudi, da mora imeti menica vse bistvene elemente, kamor štejemo označbo v tekstu, da gre za menico, brezpogojni poziv za plačilo določenega denarnega zneska, ime tistega, ki naj plača, kraj plačila, ime tistega, kateremu je treba plačati, kraj in datum izdaje menice in podpis izdajatelja, kajti če manjka le en sam element, papir ni menica (Bobek 1995, 125).

34

Temeljni obliki meničnega kredita v banki sta eskontni ali diskontni in akceptni kredit, ostale oblike, kot so remboursni, negociacijski in packing kredit, pa so zgolj izpeljanke eskontnega in akceptnega kredita, v nadaljevanju pa jih bomo podrobneje predstavili (Dimovski 1999, 56-57): • Eskontni ali diskontni kredit pomeni odkup menice pred njeno dospelostjo, torej gre za eskont menice. Pri eskontu menice se od zneska, na katerega se menica glasi, odšteje določeni znesek, ki se imenuje eskont ali diskont in vsebuje znesek nedospelih obresti, stroškov in provizije. Eskontni kredit se uporablja predvsem pri financiranju blagovnega prometa, saj gospodarskim organizacijam omogoča refinanciranje komercialnih kreditov in povečuje možnosti najemanja kreditov. • Pri akceptnem kreditu banka akceptira nanjo trasirano menico, ki jo je v okviru dogovorjenega zneska izdal njen komitent pod pogojem, da bo pred zapadlostjo menice priskrbel kritje. Banka postane s tem, ko akceptira menico, glavna dolžnica, gledano s finančnega stališča, pa prevzame samo obvezo, kajti sredstva svojega kreditnega potenciala uporabi samo takrat, ko podjetje nima kritja na svojem računu. Pri tej obliki kredita torej v fazi privolitve ne gre za uporabo finančnih sredstev banke, temveč le za obvezo. Finančna sredstva banke so uporabljena le takrat, ko komitent ne priskrbi pravočasnega kritja. Da bi banka take primere čimbolj izključila, daje akceptne kredite le najbolj varnim komitentom. Jemalec kredita torej ne prejme denarja, temveč le akcept banke, s čimer mu banka dejansko daje na voljo svojo kreditno sposobnost. Tak bančni akcept lahko komitent uporabi za pridobitev finančnih sredstev. Bančni akcepti se v pretežni meri uporabljajo kot instrument financiranja zunanje trgovine, edini strošek, ki ga banka zaračunava, pa je akceptna provizija. Bančni akcepti se uporabljajo v opisni obliki ali pa v bolj pogostni obliki remboursnega kreditiranja, o katerem bo govora v naslednji točki. • Remboursni kredit se kot posebna oblika akceptnega kredita uporablja predvsem v čezmorski blagovni menjavi. Pri navadnem akceptnem kreditu banka pristane na akcept menice brez posebnih pogojev, pri remboursnem kreditu pa to stori le na podlagi dokumentov. Postopek remboursnega kredita poteka tako, da remboursna banka akceptira na račun uvoznika in njegove banke nanjo trasirano menico izvoznika šele ob predaji dokumentov. Izvoznik pa pride na podlagi akceptirane menice do finančnih sredstev tako, da akceptirano menico eskontira pri lastni ali drugi banki. Remboursni kredit tako omogoča, da se čas transporta plavajočega blaga v finančnem smislu premosti tako, da banke kreditirajo izvoznika, saj dajo izvozniku ob predložitvi dokumentov na njegov račun celoten znesek izvoženega blaga. Izvoznik ne čaka na plačilo do trenutka, ko je blago z ladjo prispelo čez morje, temveč ga dobi takoj po vkrcanju na ladjo. Uvoznik pa opravi plačilo šele takrat, ko blago že prispe, navadno celo takrat, ko blago ponovno proda, kar mu omogoča daljši rok poravnave dolga iz menice. • Posebna tehnika eskontnih kreditov v zunanji trgovini so negociacijski krediti. Njihova vsebina temelji na tem, da se izvozniku omogoči eskontiranje trasirane menice, ki jo je sam izdal, in sicer tako, da uvoznik pooblasti neko banko, da to trasirano menico odkupi. Pri tem pa ločimo dve vrsti pooblastil, t.i. authority to purchase, kjer uvoznikova banka pooblasti svojo korespondenčno banko v tujini, da odkupi menico, ki jo je izvoznik trasiral na uvoznika, skupaj z dokumenti, in order to negotiate, kjer uvoznikova banka naloži svoji korespondenčni banki v tujini, da odkupi skupaj z dokumenti menico, ki jo je izvoznik trasiral na korespondenčno banko. • O packing kreditu govorimo takrat, ko pogoji iz odprtega akreditiva pooblaščajo izvoznikovo banko, da izplača del akreditivnega zneska že pred predložitvijo dokumentov. Pogoji, da lahko izvoznikova banka akreditiv predčasno izplača, so v akreditivu določeni s

35

posebnimi klavzulami. Green clause pomeni, da je predhodno izplačilo možno le proti izvoznikovi pismeni obvezi, da bo določene dokumente dostavil znotraj akreditivnega roka. Red clause pa določa, da mora izvoznik dodatno predložiti kot zavarovanje še skladiščne dokumente. 4.3.3 Lombardni kredit Glavna značilnost lombardnega kredita je v jamstvih, ki jih dajejo komitenti banki. Jamstva so pri tem kreditu prenosljive narave in se dajejo v obliki vrednostnih papirjev, blaga in plemenitih kovin. Najbolj razširjena oblika v svetu je lombard vrednostnih papirjev. Banke nasploh zelo rade oblikujejo svojo sekundarno likvidnostno rezervo iz vrednostnih papirjev, ki so enostavno prenosljivi (Dimovski 1999, 57). 4.3.4 Avalni kredit Avalni kredit pomeni dejstvo, da banka po nalogu svojega komitenta prevzame jamstvo ali garancijo tretji osebi, da bo poravnala določene obveznosti, če tega ne bo storil njen komitent. Enako kot pri akceptnem kreditu banka v trenutku dajanja avala ne daje denarja, temveč nastopa samo kot garant za svojega komitenta, da bo ta svoje obveznosti poravnal v določenem znesku in predvidenem roku. Banka torej ne daje denarnih sredstev, temveč svojo kreditno sposobnost, kar pomeni, da v okviru svojega kreditnega potenciala prevzame obveznost poravnati terjatev in s tem spremeniti jamstveno obliko kredita v izplačilno. Zaradi navedenega daje banka avalne kredite le komitentom z visoko boniteto. Čeprav ima presoja kreditne sposobnosti bolj formalni značaj, jo banka kljub temu opravi, bolj kot to pa se ravna po poslovnih izkušnjah, ki jih ima s komitentom. Ker lahko banka jamči za najrazličnejše obveznosti svojih komitentov, obstajajo različni avali, od meničnega, blagovnega, pa do zunanjetrgovinskega ali investicijskega. Komitent, ki mu banka da avalni kredit, mimogrede je aval vedno v pisni obliki, mora poskrbeti, da ima ob roku zapadlosti obveze na svojem računu pri banki kritje, ki rabi za poravnavo obveze. Če tega kritja ni, obvezo iz svojega kreditnega potenciala poravnala banka. Šele takrat pride do izplačilnega kredita, za katerega si banka zaračuna normalne obresti. Sicer pa si za dani aval banka zaračuna le provizijo. Če pride do tega, da mora banka namesto svojega komitenta na podlagi avala poravnati obvezo, se s svojim komitentom dogovori o pogojih in roku, v katerem bo le-ta kredit poravnal (Dimovski 1999, 58). 4.3.5 Leasing (najem) Leasing je posebna oblika najema (zakupa) investicijske opreme, redkeje tudi surovin ali materiala, za določen čas. Pri tem se najemodajalec obveže, da bo najemojemalcu dal v začasno uporabo določeno stvar in v zvezi z njo opravil določena dela. Najemojemalec se obvezuje, da bo po izteku dogovorjenega roka: stvar vrnil, podaljšal pogodbo ali pa stvar odkupil.

36

Leasing ima številne oblike, vsem pa so skupne naslednje značilnosti: • Je posebna oblika financiranja, • obsega predvsem dolgoročna pogodbena razmerja, • osnovna značilnost za leasinško razmerje je, da investitor – uporabnik dejansko ne kupi izdelka, temveč kupi njegovo uporabo s plačilom mesečnih obrokov, • najpogosteje najemojemalec izbere predmet in dobavitelja, • najemojemalec je dolžan plačevati najemodajalcu dogovorjene zneske najemnine, • sredstvo, ki se daje v leasingu, ostane last najemodajalca vsaj do konca časa trajanja pogodbe o leasingu oziroma do drugih izpolnjenih pogojev, • tveganje, ki je povezano z uporabo premoženja, nosi predvsem najemojemalec, torej, če je v obdobju leasinga v leasing dano sredstvo popolnoma uničeno, najemodajalec ni dolžan poravnati škode najemojemalcu. Glavna prednost leasinga je v tem, da je dajalec leasinga bistveno bolj zavarovan od upnika, saj ostaja pravni lastnik predmeta. Prav zato so pogoji za pridobitev leasinga lahko manj ostri kot pri posojilu. Če pa je trg razmeroma majhen, je vpliv na tveganje, ki ga nosi dajalec leasinga toliko večji. Za kaj pravzaprav gre? Dajalec leasinga v času najema ostaja pravni lastnik predmeta in lahko na podlagi pogodbe uporabi lastniško pravico, torej če najemnik ne poravna redno vseh obveznosti, lahko dajalec predmet vzame nazaj. Kavelj se skriva v tem: če ima kaj z njim početi. Ko gre za avtomobile, težave niso tako velike, saj se hitro najde nov najemnik. Pri strojni opremi pa se stvari zapletejo, saj je težje najti možnosti za alternativni plasma, še posebej, če gre za specifično opremo. Načelo velja sicer povsod, a na majhnih trgih pride še posebej do izraza. Po računovodskih določilih sta poznani dve obliki leasinga, operativni in finančni. Pri operativnem leasingu predmet vknjiži dajalec kot svoje osnovno sredstvo. Sam obračunava amortizacijo, najemnina je v celoti zanj prihodek, za jemalca pa v celoti strošek. Gre torej za tipično izvenbilančno financiranje. Pri finančnem leasingu je situacija drugačna. Jemalec leasinga predmet vknjiži v svoje knjige kot tuje osnovno sredstvo. Ni sicer lastnik predmeta, a ga vseeno vpiše, ker je nosilec tveganja in koristi, povezanih s sredstvom. Je ekonomski, ni pa pravni lastnik sredstva. Sam obračunava amortizacijo, plačilo pa knjiži na dva načina, kot vračilo glavnice in kot plačilo storitve. Ker je strošek le plačilo leasinške storitve, so davčni prihranki za najemnika na prvi pogled manjši kot pri operativnem leasingu, kjer se davčna osnova zmanjša za celotno najemnino. Toda to razliko pridobi nazaj jemalec finančnega leasinga pri amortizaciji – ker je predmet vpisan v njegove knjige, ga sam amortizira in si tako zmanjšuje davčno osnovo. Na koncu je celotna masa odlivov enaka pri obeh načinih, le da so ti odlivi drugače razporejeni v času (Mulej in Horvat 1994, 8 ). Finančni leasing je vsak leasinški posel, pri katerem gre predvsem za financiranje uporabe predmeta pogodbe. Leasingojemalec ima pravico do uporabe te opreme, leasingodajalec pa do nje obdrži lastniško pravico (Filipič in Mlinarič 1999, 122). Prednosti finančnega leasinga so naslednje: • Najemojemalec lahko investicijo uveljavlja v znižanju davčne osnove pri ugotavljanju davka na dobiček, • mesečni obroki so običajno enaki in fiksni, • postopek odobritve je enostaven in hiter,

37

• možnosti imajo tudi prosilci s slabšo kreditno sposobnostjo in boniteto, • možnosti imajo tudi nova podjetja, • odobreni znesek financiranja je običajno višji kot pri kreditih, • stroški zavarovanja financiranja se običajno ne zaračunavajo, • ukrep pri neplačevanju je običajno vračilo/odvzem predmeta leasinga; to je prednost pred kreditom, ker banka ali zavarovalnica posežeta tudi po sredstvih zavarovanja. Pri operativnem leasingu, za razliko od finančnega, po poteku pogodbe ne pride do prenosa lastninske pravice, saj ta pogodba o leasingu ne vključuje možnosti odkupa predmeta. Jemalec leasinga pa ima pravico do enostranske odpovedi pogodbe. Pogodbo lahko prekine zaradi tehnološkega razvoja ali pa zato, ker predmeta, ki je stvar pogodbe, ne potrebuje več (ibid., 122). Nekatere prednosti operativnega leasinga so: • Odločitve, kaj po končani pogodbi, ni treba sprejemati ob sklenitvi pogodbe, • pozitiven učinek v bilanci uspeha podjetja, • nižji mesečni obroki zaradi realne amortizacije in preostanka vrednosti. Na spodnji sliki (SLIKA 3) ponazarjamo primerjavo med finančnim in operativnim leasingom glede na rok trajanja, možnost prekinitve, glede na investicijsko tveganje, vzdrževanje predmeta leasinga in amortizacije in investicijskih stroškov. Iz tabele lahko razberemo, da je finančni leasing dolgoročni, operativni pa kratkoročnega značaja, pogodba med časom trajanja se pri finančnem leasingu ne more prekiniti, pri operativnem pa se lahko, del investicijskega tveganja in nalogo vzdrževanja ter amortizacije pri finančnem leasingu nosi leasingojemalec, pri operativnem leasingu pa leasingodajalec. SLIKA 3: PRIMERJAVA FINANČNEGA IN OPERATIVNEGA LEASINGA

Finančni leasing Operativni leasing Rok trajanja Dolgoročni Kratkoročni

Prekinitev

Med časom trajanja pogodbe ga ni možno prekiniti (izjema je delno amortizacijska pogodba ali v primeru, da najemojemalec ne izpolnjuje pogojev navedenih v najemni pogodbi)

Prekinitev možna vsak trenutek

Investicijsko tveganje Najmanj del nosi najemojemalec Nosi najemodajalec Vzdrževanje predmeta leasinga Najemojemalec Najemodajalec

Amortizacija in investicijski stroški Najemojemalec redno in v celoti Najemojemalec redno

in delno Vir: Filipič in Markovič-Hribernik 1998.

38

4.3.6 Faktoring Faktoring je posebna vrsta kredita, ki pa sicer ni samostojna bančna poslovna oblika, z njo pa se ukvarja posebna skupina finančnih institucij, v njem pa so udeležene tudi banke. S faktoringom mislimo na postopek, ko specializirana inštitucija, lahko tudi banka, imenovana faktor, odkupi terjatve iz blagovnega prometa ali opravljenih storitev, poleg tega pa opravlja za svojega komitenta, ki je prodajalec terjatev, še druge finančne storitve. Če poenostavimo, gre pri faktoringu torej za to, da prodajalec komercialni kredit, ki ga je dal kupcu, refinancira pri faktorju. Tisti, ki terjatve odkupi je faktor in je lahko tudi banka. Faktor prevzame dokumente iz blagovnega prometa, pri čemer preveri boniteto dolžnikov. Če ta ustreza, je pripravljen dokumente odkupiti, s tem pa prevzame nalogo izterjave dolga, kar pomeni, da prevzame tudi tveganje, če dolg ne bo poplačan (Filipič in Mlinarič 1999, 126). Faktor in komitent skleneta generalno pogodbo o faktoringu, kar pomeni, da se faktor obveže, da bo od komitenta prevzemal terjatve v okviru njegove kreditne sposobnosti ali kreditne linije. Gre torej za sistem in ne za posamične odkupe terjatev. Ker pa je to povezano še z drugimi storitvami, je faktor pripravljen opravljati tudi te. V tem smislu je faktoring kombinacija storitev financiranja, spremljanja in zavarovanja. Stroški, ki v okviru tega nastanejo in so povezani s faktoringom, pa so obresti, provizije in rizične premije, njihova višina pa je odvisna predvsem od rizika, ki ga ima faktor pri odkupu terjatev (Dimovski 1999, 58). Prednosti faktoringa so sledeče (Zbašnik 1996, 229-230): • Izboljšanje možnosti za financiranje poslovanja – predčasna pridobitev sredstev, • boljša likvidnost – predvidljiv denarni tok, • prihranek časa in denarja – unovčevanje in administrativno spremljanje terjatev, • sto odstotna varnost poslovanja – prenos rizikov plačil na faktorja, • zmanjšanje tečajnih rizikov pri mednarodnem faktoringu – financiranje z valutno klavzulo, • neomejena rast poslovanja, • hitrost, prilagodljivost, celovitost storitve. 4.3.7 Forfeting Z razvojem mednarodne trgovine so se izvozno usmerjena gospodarstva držav vse pogosteje srečevala poleg že ustaljenih zahtev po kvalitetnem blagu, dobavnih rokih itd, tudi z zahtevami kupcev po kreditiranju oziroma po financiranju izvoza. V današnjih razmerah, ko je konkurenca zelo visoka, je kredit eden od motivov za sklenitev kupoprodajne pogodbe, zato financiranje izvoza pomeni prodajno prvino in konkurenčno sredstvo, ki je enakovredno ceni, kakovosti in dobavnemu roku. Problem, ki je nastal je, kako ponuditi izvozno financiranje in obenem zagotoviti zavarovanje sredstev za to financiranje, saj je to poleg domačih rizikov obremenjeno tudi s političnimi in ekonomskimi tveganji, ki so značilni za zunanjetrgovinsko poslovanje. V ta namen so se v mednarodni poslovni praksi izpopolnjevale stare in oblikovale nove oblike financiranja, ki so dale osnovo za nastanek posla forfetinga. V šestdesetih letih so posel forfetinga ustvarile

39

poslovne banke kot način financiranja, ki omogoča izvozniku, da se refinancira za kreditiranje izvoza, ki ga je ponudil in se pri tem še osvobodi negativnega dejstva tveganja. Posel forfetiranja se je po tem hitro razvijal in pridobival vedno večji pomen, posamezne banke pa so celo pričele ustanavljati posebne organizacije, ki so opravljale posle forfetiranja. Posel forfetiranja po svoji vsebini pomeni prodajo srednjeročnih nedospelih terjatev, ki se nanašajo na dobave blaga in storitev, z izključitvijo pravice do regresa napram prodajalcu terjatve. Trguje se torej s terjatvami, ki morajo izpolnjevati določene pogoje. Osnovni pogoji so: terjatve so običajno srednje ali dolgoročne, imajo potrebno stopnjo abstraktnosti (forfeter bo vedno zahteval, da so terjatve, ki so predmet odkupa čiste, abstraktne, tako, da ni možno uveljavljati ugovorov iz temeljnega posla), riziko za forfeterja je spremenljivo visok, terjatev pa mora imeti tudi tuj element, torej mora izhajati iz nekega posla uvoza ali izvoza. Zaradi prisotnosti tujega elementa, je ena od možnosti financiranja izvoza gospodarstva posel forfetiranja, ki pride v poštev predvsem takrat, ko financiranje iz posebnih fondov v nacionalnem sistemu ali kakšen drug način financiranja, denimo eskont, leasing, akreditiv ali bančni akcept, iz različnih razlogov ni mogoč. Pri poslu forfetinga gre za sestavljeno obliko pravnega posla, ki vsebuje značilnosti kupoprodajne pogodbe, kreditne pogodbe ter pogodbe o zavarovanju (Zbašnik 1996, 201-203). Kadar domači izvoznik nima možnosti, da z lastnimi sredstvi financira večji izvozni posel, pride do pogodbe o prodaji izvozne terjatve. Prodajalec terjatev, ki dospevajo v plačilo v določenih bodočih časovnih intervalih je izvoznik blaga in storitev, ki je blago ali storitev prodal na srednjeročni kredit, kupec teh terjatev pa posebna finančna organizacija ali banka, ki se ukvarja s tovrstnimi posli. Prodajalec želi tako prodajo blaga ali storitev na srednjeročni kredit spremeniti v prodajo blaga s takojšnjim plačilom, ob enem pa izključiti rizike katerim bi bila sicer izpostavljena njegova srednjeročna terjatev glede uspešnosti pravočasne izterjave (Filipič in Mlinarič 1999, 128-129). Pravni odnos med forfeterjem in forfetistom je urejen s pogodbo o forfetingu, gospodarska osnova pa je mednarodna prodajna pogodba, ki pogojuje nastanek posla in ga tudi opredeljuje. Pogodba o forfetiranju je pravno – teoretično samostojna, dvostranska pogodba z bremeni, z njo pa se forfetist obveže, da bo na forfeterja zagotovo prenesel terjatev s tujim elementom, ki bo v prihodnosti dospela, forfetist pa se zaveže, da bo plačal ceno in da ne bo ne on ne naslednji pravno vznemirjal forfetista z regresnim zahtevkom. Gospodarski interes forfetista je namreč priti do dodatnih denarnih sredstev s prenosom terjatve na način, s katerim se osvobodi vseh rizikov v zvezi s terjatvijo, to pa omogoča le prodaja pod posebnimi pogoji. Za posel forfetinga je specifično plačilo pogodbenega nadomestila, ki je dogovorjeni pavšal, ki predstavlja nominalno vrednost terjatve vključujoč morebitne obresti brez eskonta. V praksi se običajno to nadomestilo izračunava z eskontno stopnjo v odstotkih za čas od datuma obračuna do dospelosti terjatve. Odrekanje regresnemu zahtevku pa daje poslu forfetinga gospodarski smisel in pomeni kriterij za ločitev od pogodbe o faktoringu ali drugih podobnih poslov (Goršič 1995, 89). Značilnosti forfetinga, ki pogojujejo njegovo razširjenost in priljubljenost v poslovnem svetu: • Hitrost oziroma zelo kratek čas, ki je potreben za sklenitev posla, • enostavnost dokumentacije, potrebne za ta posel,

40

• majhne izgube forfeterjev kljub težavam, ki so se pojavljale v mednarodnem plačilnem prometu, • forfeting je primeren način financiranja in pospeševanja izvoza zlasti za izvoznike investicijske opreme, kjer je čas priprave proizvodnje dolg, • nekatere posle je možno realizirati le, če se ponudi tudi financiranje, • počasen razvoj in kompliciran postopek izvoznega zavarovanja in financiranja v nacionalnih sistemih, • težka vzpostavitev nove ekonomske ureditve. Skupni pravni subjekti posla forfetiranja so trije, in sicer, forfeter, forfetist in odstopljeni dolžnik, sodelujejo pa lahko še nekatere druge stranke. Goršičeva (1995, 89) navaja naslednje značilnosti posameznega subjekta: • Forfeter je kupec bodoče terjatve, ki se ob nakupu odpove pravici do regresa, v vlogi forfeterja pa se ne more pojaviti prav vsak, ampak to okvirno določajo posamezni pravni viri, v precejšnji meri pa gospodarski razlogi, kot so finančna moč, možnost oziroma sposobnost refinanciranja na forfetnem tržišču in pa tudi forfeterjev mednarodni poslovni ugled. Po pravilu se kot forfeterji pojavljajo mednarodno priznane banke in od njih kontrolirane specializirane finančne institucije ter društva za financiranje, v praksi pa velikokrat srečamo tudi neodvisne finančne firme in finančne posrednike. Pojav, ki ni redek pa je forfetiranje velike terjatve, ki zahteva večjo finančno investicijo, ki je en sam forfeter ne zmore. V takem primeru lahko posel forfetinga prevzame en forfeter, ki se refinancira na forfetnem tržišču, istočasno pa se lahko v vlogi forfeterja pojavi več oseb, ki nastopijo v pravni obliki konzorcija. • Forfetist je proizvajalec blaga, običajno investicijske opreme, in izvoznik, ki prodaja bodočo terjatev forfeterju brez pravice do regresa, načelno pa je lahko forfetist vsaka oseba. Blago mora dostaviti na predviden način in dati kredit za dostavljeno blago na način in v skladu s sklenjeno pogodbo, iz te pa pridobi pravico za plačilo kreditnega zneska v predvidenem roku, skupaj s pripadajočimi obrestmi. Obveznosti forfetista so prenos bodoče terjatve na forfeterja, jamstvo za pravni obstoj terjatve, plačilo dogovorjene nagrade ter prenos dogovorjenega sredstva zavarovanja na forfeterja. Če je terjatev zavarovana z vrednostnim papirjem ali s kakšnim drugim sredstvom zavarovanja, se forfetist lahko pojavlja v vlogi npr. uporabnika potrjenega ali nepotrjenega mednarodnega dokumentarnega akreditiva z odloženim plačilom, kot uporabnik garantnega kreditnega pisma oziroma bančne garancije, lahko je remitent vrednostnega papirja. • Odstopljeni dolžnik je oseba s katere dolgom se trguje v poslu forfetinga. Je torej kupec in uvoznik, ki kupuje blago od proizvajalca, izvoznika, in postane z odstopom terjatve dolžnik forfeterju in ne več forfetistu. Na prvi pogled ima odstopljeni dolžnik le pasivno vlogo, vendar pa je poleg aktivnosti po nastanku pogodbe o forfetingu, to je ob plačilu svojega dolga, lahko aktiven že pred sklenitvijo pogodbe o forfetingu, saj lahko že v osnovni pogodbi prepove odstop terjatve in s tem onemogoči nastanek posla forfetinga, ali pa pogojuje prenos terjatve z njegovim poprejšnjim soglasjem. • Ostale stranke, ki se pojavljajo v poslu forfetinga, so predvsem dajalci zavarovanj. Terjatve, ki so predmet pogodbe so največkrat zavarovane, glede na vrsto zavarovanja pa se v posel lahko vključi avalist, če je predmet posla menična izjava, garant, če je terjatev zavarovana z garancijo, akreditivna banka, v primeru, ko je plačilo terjatve zavarovano z nepreklicnim dokumentarnim akreditivom, potrjujoča banka, ki poseduje pri dokumentarnem akreditivu, ter nekatere druge osebe.

41

Forfeting je posel, ki vključuje tudi določena tveganja in stroške. Forfeter se sooča s klasičnimi političnimi tveganji, ki jih lahko zavaruje pri zato specializiranih državnih agencijah, pa tudi s politično monetarnimi tveganji. Stroški, ki se pojavljajo pa so t.i. management fee, kot strošek organiziranja in administracije posla forfetiranja, določen mesečni ali letni procent zaračunan od nominalne vrednosti terjatve za čas sprejetja obveze forfeterja do dejanskega odkupa terjatev ali commitment fee, option fee ali strošek izvoznika zaračunan v določenem procentu enkratno od nominalne vrednosti terjatve zato, da v času njene veljavnosti forfeter nosi tveganje, ali bo do transakcije sploh prišlo, na koncu pa je še grace period, ki pomeni dodatno število dni, ki se dodajo datumu zapadlosti terjatve (ibid., 89). 4.3.8 Obročni kredit Banke dajejo obročne kredite predvsem prebivalstvu za nakup različnega blaga, predvsem trajnejšega značaja. Najete obročne kredite vračajo jemalci kredita v določenih enakih časovnih razmikih, običajno v mesečnih obrokih, od koder tudi naziv teh kreditov. Dajanje obročnih kreditov ima navadno dve obliki. Pri prvi banka neposredno daje obročne kredite, neposredno pa se tudi vračajo banki, pri drugi obliki pa se v sistem obročnih kreditov vključuje trgovska mreža, kar pomeni, da jemalec kredita dobi obročni kredit pri trgovskem podjetju. Obročni kredit se zavaruje z administrativno prepovedjo na osebni dohodek, kreditno pogodbo, zavarovanjem pri zavarovalnici, menico ali zastavitvijo drugih vrednostnih papirjev. Za dajanje dolgoročnih kreditov banka potrebuje dolgoročni kreditni potencial, v katerega sodijo predvsem specifična sredstva dolgoročnega značaja. Tako banka ne prihaja v likvidnostne težave, kot se to dogaja pri dajanju kratkoročnih kreditov, ki temeljijo predvsem na sredstvih banke na vpogled. Kratkoročno kreditiranje se uporablja za tekoče financiranje likvidnosti, dolgoročni krediti pa imajo drug namen, dajejo pa se iz dolgoročnega kreditnega potenciala, ki je odvisen od lastnih sredstev banke, vezanih depozitov, uporabe dolgoročnega odstotka vpoglednih depozitov in hranilnih vlog, dolgoročnih kreditov drugih bank in združenih sredstev. Z rokovnega vidika gre torej za najkvalitetnejša finančna sredstva, ki so sposobna za dolgoročne naložbe. Ker pa je tu tveganje večje, je potrebna tudi bolj natančna in obsežnejša presoja kreditne sposobnosti, poleg tega pa se visoko tveganje izrazi tudi na obrestnih merah, ki so višje kot pri kratkoročnih kreditih. Kar se oblik tiče, dolgoročni krediti niso tako obsežni, v bančni praksi najbolj prisotni obliki pa sta klasični investicijski in hipotekarni kredit (Bobek 1989, 127). 4.3.9 Investicijski kredit Vsak dolgoročni kredit je praviloma investicijski kredit, saj je namenjen jemalcem kredita za investicijske naložbe. V gospodarskih družbah so to naložbe v osnovna in trajna obratna sredstva, pri prebivalstvu pa v zgradbe, stanovanja. O investicijskem kreditu kot dolgoročni obliki kredita banke govorimo takrat, ko banka ne prejme posebnih zavarovanj,

42

pač pa ji za zavarovanje rabi le kreditna pogodba. To je najenostavnejša oblika dolgoročnega bančnega kredita. Banka zaradi odgovornosti in velikega tveganja zahteva podrobno dokumentacijo o investiciji, zato je dokumentacija, ki jo mora predložiti podjetje, specifična in obsežnejša kot pri kratkoročnem kreditu. Podjetje mora banki predložiti tudi potrjen investicijski program, predračun amortizacije, zaključni račun za preteklo leto, zadnji periodični obračun, morebitne garancije in še drugo dokumentacijo, ki jo banka zahteva. Vso predloženo dokumentacijo potrebuje banka za presojo kreditne sposobnosti. Ko banka privoli v investicijski kredit, sklene s podjetjem pismeno kreditno pogodbo in omogoči črpanje kredita. Ko podjetje kredit izčrpa, preide le-ta v fazo odplačevanja. Investicijski kredit se odplačuje po sistemu anuitet, kar pomeni v enakih polletnih ali letnih zneskih, kar ga tudi loči od drugih kreditov (Veselinovič et al. 2003, 39). 4.3.10 Hipotekarni kredit Hipoteko v splošnem lahko razložimo kot zastavno pravico na nepremičnini. Hipotekarni kredit pa sodi v kategorijo realnih kreditov, kar pomeni, da njegova višina ni odvisna toliko od kreditne sposobnosti jemalca kredita, marveč predvsem od vrednosti nepremičnine, ki rabi za kritje kredita. S hipotekarnim kreditom razumemo s hipoteko zavarovano bančno terjatev, namenjen pa je predvsem za financiranje gradbene dejavnosti, posebej še stanovanjske zazidave. Hipotekarni kredit se običajno daje za čas od 15 do 30 let, banka pa si pri tem kreditu pridobi zastavno pravico z vknjižbo v zemljiško knjigo (Dimovski 1999, 59). Nakup hiše oziroma stanovanja za večino ljudi pomeni največji nakup v njihovem življenju, pri čemer pa se jih le malo odloči najeti kredit pri banki ali kakšni drugi finančni instituciji zunaj svoje države. V Bruslju so v lanskem letu začeli z razpravo o odprtju trga stanovanjskih kreditov, od katerega bi imeli korist predvsem potrošniki, saj bi lahko izbirali med najugodnejšimi ponudniki kreditov iz različnih držav. Za dosego zastavljenega cilja pa je potrebno storiti marsikaj. Potrebna je uskladitev pravil pri preverjanju bonitete kreditojemalcev, posredovanje vseh potrebnih informacij o kreditnih pogojih ter cenitev kreditnih zavarovanj. Slovenske banke ponujajo stanovanjska posojila z zastavo nepremičnin, kar ne šteje k klasičnemu hipotekarnemu kreditu. V preteklosti so bili naši krediti v primerjavo s ponudbo tujih bank dokaj dragi, zato so mnogi državljani še pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo hipotekarne kredite najemali v tujini, zlasti v avstrijskih bankah, in posojila zavarovali s hipotekami na nepremičnine v Sloveniji. Tuje banke so že takrat dajale prave hipotekarne kredite in to, ali je kdo sposoben plačevati anuiteto, jih v nasprotju z našimi bankami ni posebej zanimalo. Pomembno je bilo le premoženje, ki ga je kreditojemalec zastavil kot varščino. V tujini se preverja ustreznost zavarovanja oziroma nepremičnine, kreditna sposobnost kreditojemalca pa se običajno ne preverja. Iz navedenega torej lahko sklenemo, da Slovenija mora priti do hipotekarnega bančništva, s katerim bo pospešila dogajanje na nepremičninskem trgu, ki je zaradi majhne kupne moči in pomanjkljivega financiranja še vedno v nekakšni krizi (Kužet 2005, 5).

43

4.3.11 Potrošniški kredit Potrošniški kredit je posebna oblika kredita, ki je namenjen prebivalstvu. Banka najpogosteje odobrava namenske in nenamenske potrošniške kredite. Nenamenski potrošniški krediti se fizični osebi izplačujejo v gotovini, namenski pa na temelju predračuna za nabavo potrošenega blaga, avtomobilov, nepremičnin ali česa drugega. Banka na temelju višine kredita, obrestne mere, podatkov o kreditni sposobnosti komitenta in še drugih podatkov izračuna mesečno anuiteto, ki vključuje del razdolžnine kredita in del obresti od glavnice. V Sloveniji imajo kreditojemalci možnost izbirati med dvema načinoma odplačila potrošniškega kredita. Prvi temelji na sistemu skupne obrestne mere, drugi pa na sistemu korekcijskega faktorja. Potrošniški krediti so najpogosteje zavarovani pri zavarovalnici, banka pa jih lahko zavaruje tudi tako, da vpiše zastavno pravico na nepremičnino kreditojemalca oziroma njegovih zastaviteljev, ali pa z depozitom ustrezne ročnosti in drugimi oblikami zavarovanja (Veselinovič et al. 2003, 39). 4.3.12 Kreditni plasmaji v vrednostne papirje Pri kreditnih plasmajih v vrednostne papirje banka plasira svoja sredstva v vrednostne papirje, s čimer so mišljene obveznice najrazličnejših vrst in pa delnice. Pri obveznicah gre za čisti kreditni odnos, pri čemer banka ne more postati solastnica podjetja, v drugem primeru pa banka z delnicami pridobi solastniške pravice. Banke često težijo k nakupu delnic iz motivov soudeležbe v podjetjih, temu poslu bank pa pravimo lastni bančni posel. Storitve z vrednostnimi papirji na podlagi kreditnih odnosov se opravljajo s pomočjo raznih vrst in tipov obveznic. Pri tem gre za obveznice, ki so jih emitirale bodisi banke, industrijska podjetja, država, mesta, občine, z namenom, da bi z njimi pridobile potrebna finančna sredstva. Izdaja obveznic pa se opravi z razpisom posojila, ki pomeni poziv javnosti, da odkupi obveznice in s tem kreditira tistega, ki je obveznice izdal. Ker so dajalci kredita pri tem navadno posamezne, jemalcu kredita neznane pravne in fizične osebe, govorimo o anonimnem trgu kapitala. Glavna prednost posojila na podlagi obveznic je mobilizacija zelo velikih finančnih sredstev iz množice drobnih zneskov, ki jih vplačajo pravne in fizične osebe (Dimovski 1999, 59-60). Banke torej nastopijo v dveh vlogah. Na eni strani so institucije, ki za svoje komitente emitirajo vrednostne papirje, na drugi strani pa tudi odkupujejo obveznice drugih izdajateljev in s tem nastopijo v vlogi dajalca kredita. 4.4 Indiferentni bančni posli s poudarkom na plačilnem prometu Plačilni promet je posredniški posel, pri katerem banka ali druga finančna organizacija posreduje med plačnikom in prejemnikom denarnih sredstev. Tako se neposredni način plačevanja, ki bi se sicer opravljal med plačnikom in prejemnikom neposredno, spremeni v posredni način, kjer se pojavi banka ali druga finančna organizacija v vlogi tretje osebe. V proces so tako vključene tri, in ne več dve pravni ali fizični osebi. Plačnik postane dajalec naloga, banka je posrednica, tretja oseba pa je prejemnica (Francis et al. 1998, 9).

44

Plačilni promet, ki ga organizirajo banke za svoje komitente, obsega gotovinska in brezgotovinska plačila, predmet plačilnega prometa je torej denar v gotovinski in brezgotovinski ali depozitni obliki. S stališča sedeža oseb, ki so udeležene v plačilnem prometu, je plačilni promet lahko notranji, ki poteka znotraj meja države, in mednarodni, če ima ena izmed oseb, udeleženih v plačilnem prometu, svoj sedež v drugi državi. Plačilni promet delimo na primarni in sekundarni. Primarni se opravlja med bančnimi komitenti. Za običajno delovanje plačilnega sistema pa morajo tudi banke kot nosilke plačilnega prometa opraviti medsebojne obračune. V tej točki nastopi sekundarni plačilni promet, ki ni samostojen, pač pa zgolj spremljajoč pojav pri medsebojnem plačevanju bančnih komitentov, in pomeni to medsebojno obračunavanje med bankami. Instrumenti plačilnega prometa omogočajo prenos denarnih sredstev ter vplačila in izplačila gotovine z računov pravnih in fizičnih oseb. V notranjem plačilnem prometu se tako uporabljajo različni instrumenti plačilnega prometa, kot so položnice, nakaznice, različne oblike nalogov, akreditivi, itd (Bobek 1995, 141). 4.5 Osebno bančništvo in konkurenčnost slovenskih bank Osebno bančništvo se pri nas še ni povsem razcvetelo, čeprav se razvija in napreduje v pozitivni smeri. V preteklosti so bili ljudje navajeni imeti denar v banki, saj je bilo tako varčevanje netvegano, hkrati pa je prinašalo določen donos, danes pa je situacija nekoliko drugačna. Z vstopom v Evropsko unijo so se meje odprle, obrestne mere so upadle, dočakali pa smo tudi določene spremembe v zvezi z davčnimi in drugimi predpisi, ki so za razcvet osebnega bančništva bistvenega pomena. Storitev osebnega bančništva ponujajo tudi naše banke. Večina pri tem poudarja predvsem pomen osebnega svetovanja in individualne obravnave. Svetovalna vloga bank namreč je in bo pomembna tudi v prihodnosti, saj stranke kljub veliki preglednosti bančnega trga in primerjavi različnih produktov potrebujejo strokovni nasvet glede finančnih odločitev (Grenko 2000, 41). Pri tem pa je treba opozoriti na dejstvo, da je nujno razlikovanje med zasebnim in osebnim bančništvom, ki ju v slovenskem bančnem prostoru pogosto zamenjujemo. Osebno bančništvo temelji na individualni obravnavi komitentov, bančni svetovalci pa jim ponujajo celostno rešitev za njihove finančne težave. V nasprotju z osebnim bančništvom, ki praviloma poteka v posebnih, ločenih prostorih bančne enote, pa so za zasebno bančništvo zaradi diskretnosti značilne specializirane bančne enote, namenjene izključno ponujanju storitev premožnejšim komitentom. Ponudbo naših bank na področju osebnega bančništva lahko razberemo tudi iz spodje slike (SLIKA 4). Pri tem lahko ugotovimo, da je denimo Banka Celje začela ponujati storitve osebnega bančništva, kamor spadajo telefonska najava dneva in ure obiska komitenta, svetovanje, predstavitev bančnih novosti, izdelava informativnih izračunov in individualna obravnava, že leta 1998. SKB banka in Banka Koper pa sta storitve osebnega bančništva ponudile razmeroma pozno, šele jeseni leta 2004. V raznoliki ponudbi storitev, ki jih banke ponujajo na področju osebnega bančništva v primerjavi z drugimi bankami, pa najbolj izstopa osebno svetovanje in individualno obravnavanje komitentov s strani osebnega bančnika, saj je le-to prisotno pri vseh bankah (K.M. 2005, 21).

45

SLIKA 4: PONUDBA SLOVENSKIH BANK NA PODROČJU OSEBNEGA BANČNIŠTVA

BANKA STORITEV NA VOLJO OD

Abanka Individualna obravnava, svetovanje in poslovanje po pošti, faksu, telefonu, investicijsko bančništvo, upravljanje premoženja

/

Banka Celje Telefonska najava dneva in ure obiska komitenta, svetovanje, predstavitev bančnih novosti, izdelava informativnih izračunov, individualna obravnava

Leta 1998

Banka Koper

Osebni bančnik, svetovanje s področja finančnih poslov, upravljanje premoženja Jeseni 2004

Hypo Alpe-Adria Bank Individualna obravnava, svetovanje /

NKBM Osebni bančnik /

NLB

Osebni bančnik, individualna obravnava, finančno, davčno, pravno, nepremičninsko, investicijsko, pokojninsko upravljanje, zlati in platinasti račun z vsemi ugodnostmi

Leta 2000

Raiffeisen Krekova banka

Osebni bančnik, gospodarjenje z vrednostnimi papirji, vodenje računa vrednostnih papirjev, borzno posredovanje, davčno svetovanje, posojila z zastavo vrednostnih papirjev

Konec leta 2003

SKB banka Osebni bančnik, diskretnost, fleksibilnost, ažurnost, svetovanje oziroma posredovanje pri investiranju v sklade in vrednostne papirje

Jeseni 2004

Volksbank Osebna obravnava, posojilno svetovanje, posredovanje storitev borznega posredništva, leasinga in življenjskih zavarovanj, online in SMS-bančništvo

/

Vir: K.M. 2005. Temeljni dejavnik na področju ponudbe finančnih storitev, kar vključuje tudi ponudbo slovenskih bank, je torej konkurenčnost, ki pa je odvisna od tega, koliko so slovenske finančne institucije sposobne ponuditi svojim strankam. Ustrezna struktura sredstev prebivalstva je zelo pomembna za oba poslovna partnerja. Za prebivalstvo z vidika fleksibilne možnosti naložb, za banko pa z vidika različne karakteristike enih in drugih sredstev, iz česar izhajajo tudi specifični likvidnostni problemi. Pri tem je zelo pomembna propaganda in vzgojna dejavnost banke, kajti prebivalstvo je treba navaditi na sodobne oblike finančnega poslovanja. Nujna je realizacija ustrezne komunikacijske poti z izbiro najučinkovitejši medijev. Uporabiti je treba tiste propagandne medije, ki zagotavljajo najboljše rezultate. Sem pa spadajo različni propagandni prospekti, televizije, radia in filmi, kot tudi razpečava ustreznega reklamnega materiala (Bobek 1995, 94).

46

Konkurenca med bankami se je z vstopom Slovenije v Evropsko Unijo povečala. Slovenske banke in druge finančne ustanove so prisiljene slediti novim trendom, kot so združevanje bank, uvajanje informacijske tehnologije, racionalizacija stroškov, vse pomembnejši sodobni način poslovanja. Banke brez novih trendov ne morejo učinkovito servisirati domačega gospodarstva, prav tako pa niso kos poslom povezanim s tujino, saj ne vzdržijo konkurence tujih bank (Kovačič 2002). Naloga slovenskih bank je, da vložijo čimveč truda in napora v to, da zadržijo svojo konkurenčno pozicijo predvsem pri največjih komitentih, ki vedno bolj strmijo k sklepanju poslov z bankami v tujini. Če jih hočejo obdržati, morajo banke spremljati njihove poslovne interese tudi na tujem in v ta namen širiti bančno mrežo v mednarodni prostor (Voljč 2001, 387). 4.6 Sodobne poti posredovanja bančnih poslov Bančništvo je zrel posel - bančne podružnice postajajo le eden številnih distribucijskih kanalov za prodajo bančnih storitev, zato se njihova vloga v Sloveniji zmanjšuje. Ne samo, da se njihovo število zmanjšuje: zaradi zapiranja nekaterih poslovalnic jih je v razvitih državah ponekod že manj, še posebej je zaznati upad deleža, ki ga imajo, glede na število opravljenih bančnih poslov, jasno pa je, da se zaradi kanibalizma storitev stranke selijo na druge poti in v omrežju tudi fizični obseg transakcij upada ali pa vsaj stagnira. Banke morajo strmeti k izboljšanju upravljanja tveganj in internih sistemov kontrole ter k zniževanju stroškov in izboljšanju učinkovitosti. Izrednega pomena je razvoj strategije na področju storitev, procesov in postopkov ter pri ponudbi novih inovativnih storitev. Izboljšanje ponujenih storitev in postopkov pa je mogoče doseči z boljšo kakovostjo, s strokovnimi kadri in dobro informacijsko podporo (Svetina in Voljč 2000, 20). Dobra informacijska podpora in razvoj tehnologije pa vpliva na banko na dva načina. Prvič zmanjšuje stroške zbiranja, shranjevanja, obdelave in prenosa informacij. Drugič, spreminja poti, po katerih so strankam dostopne bančne storitve in produkti (Voljč in Šega 2001, 12). Slovenske banke so večinoma že začele iskati učinkovite rešitve pri uvajanju novih tržnih poti: že kar dolgo imamo bankomate in telefonsko bančništvo, zdaj pa tudi internetno bančništvo ter kombinacijo mobilne telefonije in računalniških omrežij, kot je WAP. Glede sodobnih tržnih poti so načrti bank bolj ali manj predvidljivi: Med prvimi bodo uvedle, kar bo novega in kar se bo kazalo kot trend. Informacijska tehnologija je prinesla revolucijo v procesiranje, saj je transakcije pospešila in hkrati pocenila. Poleg tega je prinesla prednosti komitentu. Z razvojem sodobnih tržnih poti se mu ni treba več napotiti v banko, da bi opravil rutinsko transakcijo, omogoča pa tudi uporabo širšega spektra storitev. Osnovne vrste sodobnih tržnih poti so bančni avtomati, telefonsko, mobilno in internetno bančništvo. V Sloveniji banke prek sodobnih tržnih poti ponujajo večinoma le klasične finančne storitve (plačilo položnic, vpogled v stanje na računu, prenose med računi, naročanje čekov, spremljanje prometa na računu, naročanje obrazcev, reklamacije...), v drugih državah pa je mogoče še vse kaj drugega, na

47

primer izdajanje kreditov, prodajanje vrednostnih papirjev, spremljanje portfelja v upravljanju (Vozel 2000, 66). Razvoj bančnih storitev in distribucijskih kanalov gre v smeri popolne podrejenosti posameznikovim željam in potrebam (Vajaga 2005, 28). Potrebe bančnih komitentov se polarizirajo. Po eni strani si želijo določene bančne storitve opravljati kar se da enostavno, torej prek interneta ali telefona, po drugi strani pa pri celi vrsti drugih storitev še vedno zahtevajo osebni pristop. To je tudi razlog, da morajo banke prisluhniti svojim strankam in da se bo za človeka v bankah vedno našlo mesto. Informatizacija res prinaša hitrejše in cenejše opravljanje bančnih storitev, vendar pa je pri določenih storitvah osebni pristop še vedno nepogrešljiv (bg/bah 2006, 1). Ker so banke spoznale, da so sodobne tržne poti alternativa in vsaj za zdaj še ne morejo povsem nadomestiti omrežja, jih morajo banke obravnavati kot nujne za razvoj in ohranjanje tržnega položaja, vendar le kot alternativne. Bančno omrežje pa bo moralo najti nove strateške cilje in postati svetovalno-prodajni center, kjer se bodo opravljale visoko kakovostne, kompleksne, razvejene finančne storitve za zahtevne komitente. Vlaganje v poslovno omrežje je ravno tako potrebno kot vlaganje v sodobne tržne poti. Še več. Tako na eni kot na drugi strani bo treba razvijati nove bančne storitve in širiti ponudbo, če želijo banke povečati produktivnost oziroma preprečiti, da bi previsoki stroški omrežja ogrozili njeno skupno dobičkonosnost (Vozel 2000, 66). Tako kot podjetja, so tudi banke v zadnjem desetletju posodobile in prilagodile svoje poslovanje trendom tehnološkega in informacijskega razvoja. Banke so v zadnjih letih razvile kup sodobnih poti, ki vsem komitentom omogočajo preprosto poslovanje, ne samo preko bančnega okenca, ampak tudi z delovnega mesta, doma, preko telefona, računalnika, itd. Stark (2000) izpostavlja dejstvo, da je prav tehnološki razvoj tisti, ki vpliva na razvoj povsem novih oblik, kot so komunikacijske poti med banko in uporabniki bančnih storitev, trženje finančnih storitev in tudi sama organizacija bančnih operacij. Poglejmo si ključne distribucijske kanale, preko katerih banke ponujajo svoje storitve: • Elektronsko bančništvo je ožji pojem elektronskega poslovanja. Elektronsko bančništvo v najširšem smislu razumemo kot elektronsko poslovanje v bankah. V tej široki razlagi gledamo na elektronsko bančništvo kot na vsakršno bančno storitev, ki se opravlja po elektronski poti. Da pa bi ločili storitve elektronskega bančništva od nestandardiziranih sistemov, morajo storitve modernega elektronskega bančništva zadoščati naslednjim zahtevam: dosegljive morajo biti 24 ur, 7 dni v tednu, 365 dni v letu, dosegljive morajo biti od koderkoli in biti morajo popolnoma avtomatizirane, njihovo opravljanje storitev pa mora biti varno. • Bančni avtomati so najbolj razvita elektronska distribucijska pot, ki jo uporabljajo uporabniki bančnih storitev. Uporaba bankomatov v različnih državah sveta je različna, od dvigovanja denarja do ostalih storitev, ki vključujejo depozitno poslovanje, prenos denarja iz računa na račun in drugo. Bankomate je mogoče opredeliti kot avtomatizirane naprave, ki brez pomoči človeškega dejavnika opravljajo enostavne transakcije. • Telefonsko bančništvo se je razvilo po letu 1990, ko je večina bank na svetu začela uvajati na telefonu temelječe direktno bančništvo, v katerem sta možna dva načina komuniciranja, in sicer z avtomatskim odzivnikom ali s pomočjo zaposlenih v centrih. Telefonsko bančništvo odlikujeta preprostost uporabe in nizki stroški.

48

• Mobilno bančništvo postaja najbolj popularen način komuniciranja banke s komitenti, ker je preprosto, učinkovito in povsod prisotno. Mobilni telefoni predstavljajo vse pomembnejši način plačilnih in finančnih storitev, zato jih banke pri svojem poslovanju ne smejo obiti. Glavne storitve, ki naj bi jih banke preko mobilne tržne poti omogočale pa so: mobilna elektronska plačila (mesečno prejemanje potrdil o plačah prek SMS); mobilni elektronski računi (prejemanje in plačevanje računov na mobilnem telefonu); mobilno plačevanje (kupovanje); mobilni denar (polaganje denarja na kartice); borzno posredništvo, ki bi vključevalo prejemanje alarmov o prekoračitvi limita, nujnih naročil, spremenjenih cenah vrednostnih papirjev. Cilj mobilnega bančništva v prihodnosti pa je sproten prenos denarja z računa kupca do prodajalca, medtem ko nakupuje v trgovini. Torej nobene gotovine, nobenih kreditnih kartic, samo nekaj pritiskov na telefonske tipke in vse bo plačano (Vajaga 2005, 28). • Internetno bančništvo – kadar govorimo o storitvah virtualnega bančništva oziroma bančništva, ki poteka z elektronsko izmenjavo informacij, imamo v mislih ožji vidik elektronskega bančništva. Ta se nanaša na storitve bančništva, ki jih lahko bančni komitent opravi neposredno s svojega delovnega mesta ali od doma, brez neposredne pomoči bančnega uslužbenca, in to kadarkoli, 24 ur na dan, 365 dni v letu. Dejstvo pa je, da danes večina bank omogoča samo izvajanje osnovnih bančnih transakcij in vpogled v stanje in zgodovino računov, v prihodnosti pa bo internetno bančništvo omogočilo popolno finančno oskrbo na enem mestu (Vajaga 2005, 28). • Plačilne kartice – debetna kartica je kartica, ki se uporablja na prodajnih mestih v trgovinah za nakup blaga. Funkcija debetne kartice je močno podobna funkciji bankomat kartice. Način poslovanja z debetno kartico je znan tudi kot direktna obremenitev, saj se tekoči račun banke bremeni takoj. Kreditna kartica pa je kartica, katere bistvo je odloženo plačilo, kar pomeni, da imetnik kartice poravna račun za neko blago ali storitev s kartico, plača pa ga šele čez nekaj časa. Prava kreditna kartica omogoča pridobitev kratkoročnega posojila, največkrat v revolving obliki. • POS terminal oziroma tehnologija predstavlja avtomatski prenos oziroma izmenjavo podatkov prek terminala, ki je nameščen na prodajnem mestu, do računalnika v banki, ob uporabi javnega omrežja. Naprava avtomatsko zajema podatke o nakupu s plačilno kartico in jih istočasno prenaša s prodajnega mesta v banko. Ob tem avtomatsko preveri veljavnost kartice ter potrdi ali zavrne nakup. Raziskave kažejo, da Slovenci pri bančnih poslih uporabljamo različne poti, vedno bolj pogosti pa so neosebni stiki. Med različnimi načini urejanja bančnih poslov, kot so telefon, navadna pošta, računalnik oziroma internet, mobilni telefon in wap, bančni agent in urejanje poslov od doma ali z delovnega mesta, itd., prednjačijo sodobne, brezosebne poti, predvsem internet in telefon. Ob tem pa je potrebno poudariti, da je razumevanje značilnosti bančnih poslov in razumevanje strank s strani banke bistvenega pomena, saj vodi v boljše in hitrejše poslovanje ter posledično v večje obojestransko zadovoljstvo (Arh Geni 2002).

49

5 POVEZOVANJE IN PREPLETANJE BANČNIH POSLOV 5.1 Prepletanje zavarovalnih, bančnih in drugih finančnih poslov Univerzalno finančno posredništvo pomeni predvsem celostno odzivnost povezanih posrednikov finančnih storitev na potrebe zavarovalnega, bančnega in drugih finančnih trgov. Še posebej v ZDA, v zadnjem obdobju pa tudi drugod, so se uveljavile določene oblike povezanih finančnih storitev, ki pomenijo postopno uresničevanje tendence univerzalnega finančnega posredništva. V nadaljevanju navajamo dve, in sicer: • Finančno načrtovanje in svetovanje, pri katerem gre za to, da finančne institucije dolgoročno upravljajo z osebnim premoženjem posameznika ali družine, pri čemer upoštevajo vse finančne podatke, od premoženja, rednih dohodkov, davkov, družinskega stanja, finančnih ciljev v prihodnosti, do življenjskega stila posameznikov. Za tovrstne storitve finančne institucije vedno bolj potrebujejo široko razgledane finančne svetovalce in tudi druge strokovne profile, ki so usposobljeni ponuditi celovito finančno svetovanje. • Upravljanje računa, kot druga, nekoliko ožja oblika tovrstne finančne storitve, temelji na uvedbi posebnega računa za upravljanje z denarjem. Gre za kombinacijo upravljanja denarnega toka, kar pomeni, da račun vključuje tudi vrednostne papirje, posojila, čeke, kreditne kartice, življenjska zavarovanja, pri čemer pa vsi prilivi in odlivi iz navedenih finančnih instrumentov potekajo preko enega samega računa. Razumljivo je, da usposobljeni finančniki denar avtomatično kar najbolje nalagajo in obračajo, imetnik takega računa pa ima do njega stalen dostop (Veselinovič et al. 2003, 226). Zanimanje bank za medsebojno poslovno sodelovanje in za sodelovanje z drugimi finančnimi ustanovami, na primer domačimi in tujimi zavarovalnicami, se povečuje. Tradicionalni način ter vloga posredovanja storitev med ponudniki in povpraševalci pa se že vrsto let zmanjšuje. Ponudba bančnih storitev se povečuje s tistimi, ki so jih v preteklosti opravljale druge finančne ustanove. Vzroki, ki vplivajo na tako usmeritev so različni, vse od sprememb na trgu ter hitrega razvoja gospodarstva pa do povečane konkurence ne samo med bankami, temveč tudi med njimi in ostalimi ustanovami, ki se ukvarjajo s finančnimi posli. Ponudba storitev za komitente pa se dopolnjuje in spreminja tudi zaradi razvoja novih storitev (Capuder 1996, 18). Finančni sektor je sestavljen iz treh podsektorjev, bančništva, zavarovalništva in ustanov kapitalskega trga, ki vključujejo investicijske sklade, pokojninske sklade in borzne družbe. Posamezne finančne ustanove imajo možnost povezovanja, povezave pa so lahko zgolj funkcionalne narave, kot sodelovanje v poslih ali oblikovanje skupnih finančnih produktov oziroma storitev. Institucionalno povezovanje lahko poteka v okviru sektorja, nastajanje finančne skupine s finančno konsolidacijo, ali medsektorsko, znotraj ali prek meja (Štiblar 2005, 50). Prodaja zavarovalniških produktov prek bančne prodajne mreže se je v Evropi prvič pojavila leta 1970, v Franciji. V osemdesetih letih, ponekod celo kasneje, pa se je začela hitro širiti po vsej Evropi. Vzrok za širitev je bil povezan s povečano konkurenco in s posledičnim zmanjševanjem dobička bank pri prodaji bančnih produktov. Danes je trženje zavarovalniških produktov za razliko od preteklosti zanimivo zlasti zato, ker stranke v ponudbi bank pričakujejo široko paleto finančnih produktov (Lebe 2001, 20).

50

V sedemdesetih letih se je v razvitih državah sveta pojavil pojem Allfinanz oziroma Mehrfinanz, v praksi pa se je razširil in uveljavil šele skoraj dve desetletji kasneje. S tem izrazom so večinoma pojmovali popolne finance, s katerim razumemo vključevanje dodatne finančne ponudbe storitev v prodajne oblike poslovnih bank na finančnem trgu. Izraz Allfinanz pomeni dopolnitev bančne ponudbe pri storitvah za stanovanjsko varčevanje in življenjsko ter ostalo zavarovanje. Prav vključevanje teh oblik storitev v poslovne banke je imelo v preteklih letih največji uspeh. Pri tem sodelovanju gre predvsem za dopolnitev obsega in vrste storitev na področju poslovanja. Možnosti poslovnega sodelovanja obstajajo tudi pri drugih storitvah, kot so storitve na področju vrednostnih papirjev, investicijskega bančništva, ki se lahko dopolnjujejo z vse zahtevnejšimi finančnimi inovacijami ter finančnimi in posredniškimi posli s področja nepremičnin (Capuder 1996, 19). Veselinovič (2003, 224) navaja tako z vidika zavarovancev kot zavarovalnic in bank naslednje razloge za pojav allfinanz oziroma bankasurance: • Sprememba sistemske urejenosti finančnega in kapitalskega trga; postopno večanje liberalizacije in preseganje klasične delitve finančnih storitev na bančne in zavarovalne, • spremembe varčevalnih navad varčevalcev oziroma komitentov, • boljša izraba bančnega omrežja, podatkov in informacijskih povezav, • boljše informiranje zavarovancev oziroma komitentov, ko gre za uporabo marketinških orodij, • sinergija obeh poslovnih sistemov in pričakovanje večje dobičkovnosti tako v bankah kot v zavarovalnicah. 5.2 Zavarovalne funkcije in poslanstvo zavarovalnice Zavarovanje je dejavnost, ki zagotavlja gospodarsko varnost, le-ta pa je mišljena v primeru zavarovanja škodnih dogodkov in pomeni temeljno nalogo, ki jo zavarovalnica uresničuje z združevanjem čim številnejših in čimbolj istovrstnih nevarnostnih subjektov. Na ta način zavarovalnica s sorazmerno nizkimi prispevki posameznikov zbere zadostna sredstva za škode, ki bi posameznika, skupino ali celo družbo gotovo uničile. Z združevanjem velikega števila nevarnostnih subjektov zavarovanje doseže svojo tehnično nalogo, to je izravnavanje nevarnosti. Naloga zavarovalnice je, da zbere zadostna finančna sredstva in okrepi svojo zmogljivost, nato pa zbrana sredstva tudi nalaga, pri čemer upošteva tri temeljna načela, načelo varnosti, likvidnosti ter donosnosti. Poleg teh pa je pomembno tudi načelo vzajemnosti, ki se izraža tako, da vsak zavarovanec s plačilom nevarnostnega dela premije prispeva k pokrivanju dela skupne škode, višina premije pa se določa po zavarovalno-tehničnih načelih in je odvisna predvsem od števila in višine nastalih škod (Končina 1994, 43-47). Zavarovanje, gledano iz finančnega zornega kota, lahko pojmujemo kot finančni dogovor, ki razprši stroške nepričakovanih izgub med članice dogovora. Zavarovanje vključuje transfer potencialnih škod v takoimenovani zavarovalni bazen, zavarovalni sistem pa nato porazdeli stroške škod z zbiranjem zavarovalne premije od vsakega udeleženca oziroma zavarovalca v sistemu. V zameno za plačano zavarovalno premijo pa se zavarovatelj zaveže za plačilo škode v primeru vnaprej definiranega zavarovalnega dogodka.

51

Zavarovanje je tudi pogodbeni dogovor med pogodbenima strankama, pri katerem ena stran prevzame obveznost pokritja škod drugi strani. V tem primeru je zavarovatelj tista stranka, ki prevzame obveznost plačila za nastale škode, zavarovanec pa je stranka, katere škoda povzroči nastanek obveznosti (Medved 2004, 49-55). Zavarovanec vidi smisel zavarovanja v razdrobitvi, z drugimi besedami atomizaciji, ter razdelitvi nevarnosti v času in prostoru. Zavarovalnica zavaruje nevarnost tako, da doseže časovno izravnavo nevarnosti z oblikovanjem potrebnih tehničnih in varnostnih rezerv in rezervacij, prostorsko izravnavo nevarnosti pa doseže s prostorsko razširitvijo zavarovanja, torej z zajetjem čimvečjega števila nevarnosti v čim širšem prostoru. Izravnavanje nevarnosti kot ena izmed najpomembnejših nalog zavarovalnice je torej uspešnejše takrat, ko je zajetje bolj homogeno in dovolj veliko. Če izhajamo iz tega, lahko sklenemo, da je zavarovanje množičen posel. Čim bolj množičen razvoj zavarovanja pa ni samo v interesu zavarovalnic pač pa tudi v interesu zavarovancev, saj se z množičnostjo izboljšuje izravnavanje nevarnosti, s tem pa se hkrati krepi ekonomska varnost zavarovalnice in zavarovancev. Zavarovanje lahko opredelimo kot prodajo obljube zavarovalnice na zavarovalnem trgu z namenom, da v primeru nastanka škodnega dogodka zavarovalnica nadomesti finančne posledice poškodbe ali izgube z zavarovalnino ali odškodnino. Trenutek, ko sklenitelj zavarovanja zavarovalnici plača premijo, se šteje za prodano obljubo, ki pa preide v izpolnitev takrat, ko prejme zavarovanec v skladu z zavarovalnimi pogoji obljubljeno višino denarnega nadomestila za škodo, ki jo je utrpel. Poslanstvo zavarovalnice temelji na zagotovitvi ekonomskih predpostavk, torej na zagotavljanju gospodarske varnosti zavarovancem, pri čemer zavarovalnica izhaja iz potreb obstoječih in potencialnih zavarovancev. Predpostavke, na katerih temelji poslanstvo in uresničevanje funkcije zavarovanja pa so poleg načela varnosti, likvidnosti in donosnosti še uporaba zakona verjetnosti in zakona velikih števil, oblikovanje zadostnih rezerv in rezervacij zavarovalnice ter ravnovesja med premijami in v zavarovanje prevzetim obsegom nevarnosti, namensko vlaganje sredstev zavarovancev za časovno izravnavo nevarnosti. Prav prepletanje in upoštevanje navedenih predpostavk pa oblikuje temelj ekonomike poslovanja zavarovalnic (Končina 1994, 43-47). 5.3 Združevanje bančnih in zavarovalnih poslov Banke in zavarovalnice se povezujejo in medsebojno sodelujejo iz različnih razlogov. Banke denimo vstopajo v bančno zavarovalništvo zaradi številnih razlogov, vse pa strmijo k istemu cilju, doseganje prednosti pred konkurenco. Bančno zavarovalništvo omogoča učinkovitejšo izkoriščanje infrastrukture banke, povečuje učinkovitost bančnih uslužbencev v bančnih poslovalnicah, spodbuja zvestobo strank ter poudarja pristni odnos med stranko in banko,... V bančno zavarovalništvo se vključujejo tudi zavarovalnice, njihovi razlogi za sodelovanje pa so predvsem v povečanju svoje baze strank, v možnosti prodaje svojih storitev in produktov, v povečanju tržnega deleža, itd (Štiblar 2005, 56-57).

52

Razlogi za vstop bank in zavarovalnic v bančno zavarovalništvo so torej številni, Štiblar (2005, 59) pa strnjeno navaja naslednje: • Večja izkoriščenost vzpostavljene bančne mreže, ki vključuje infrastrukturo in različne distribucijske kanale, med drugimi tudi bančne in zavarovalniške poslovalnice in posledično nižje operativne stroške, ki se razporedijo na več storitev in produktov. • Banke in zavarovalnice imajo pomembne baze podatkov o svojih strankah, analiza informacij o finančnem in socialnem položaju stranke pa lahko predvidi njene potrebe in na tej podlagi se nato oblikujejo ter tržijo najprimernejše storitve in produkti, ki zadovoljijo specifične potrebe posameznih strank. • Bančno zavarovalništvo omogoča bankam in zavarovalnicam združitev znanja in povečanje zmogljivosti. • Pridobitev priložnosti za učenje in izboljševanje operativnosti, spoznavanje različnih pristopov k upravljanju, ciljev, ukrepov in pritiskov. • Možnost oblikovanja celostne ponudbe finančnih storitev, ki je tržni vzorec univerzalnega finančnega posredništva, od katerega imajo koristi tako stranke kot povezana finančna posrednika. Stranka dobi popolnejšo finančno storitev in celovitejšo rešitev za svoje potrebe, zavarovalnica in banka pa povečano število strank. Banke določijo ukrepe in aktivnosti za uvajanje dodatnih storitev s poslovno politiko. Na razpolago imajo več alternativ, katero izmed njih izbere banka pa je odvisno od pričakovanih učinkov glede na konkurenco in tržne razmere (Capuder 1996, 18-21). Ena izmed alternativ, ki jo lahko banka izbere, je prodaja zavarovalniških produktov prek bančne prodajne mreže, ki bankam pravzaprav omogoči, da svojim strankam poleg bančnih produktov ponujajo še pokojninska, rentna, življenjska ter neživljenjska ali premoženjska zavarovanja. Povezovanje in sodelovanje pa koristi tako bankam kot zavarovalnicam. Zavarovalniški produkti so na voljo vsem strankam, ki so v bančni podatkovni bazi, banka pa s prodajo dodatnih produktov veča zaslužek, saj za prodajo zavarovalniških produktov dobiva provizijo in s tem veča prednost pred konkurenti. Kot drugo navajamo možnost, da banka nastopi v vlogi posredovalke naslovov strank. V tem primeru je naloga banke, da svoje stranke napoti k zavarovalnici. Tako partnerstvo je lahko organizirano tako, da osebje banke z dovoljenjem strank informira zavarovalnico o zanimanju za določen zavarovalni produkt. Ostale aktivnosti, kot je svetovanje, prodaja in drugo opravijo zaposleni v zavarovalnici. Drugi način pa je, da banka v svojih enotah za svoje stranke pripravi uradne ure z zavarovalniškim svetovanjem, svetovanje in prodajo zavarovalniških produktov pa opravijo zaposleni v zavarovalnici. Uvedba takšne prodaje zavarovalniških produktov je razmeroma poceni, vendar pa zaradi slabega izkoristka bančne podatkovne baze veliko morebitnih poslov ni izpeljanih. Banka se lahko pojavi tudi v vlogi distribucijskega kanala zavarovalnice, kar pomeni, da bančno osebje prodaja zavarovalniške produkte. Koncept takšne prodaje prinese uspehe le, če zavarovalnica upošteva posebnosti banke, njene obveznosti do zaposlenih in strank ter njeno kulturo nasploh. Stopnja prilagoditve se razlikuje. Banke lahko same ustanovijo zavarovalnice in zanje nato tržijo zavarovalniške produkte. Ena možnost je tudi, da zavarovalnica pripravi nezahtevne zavarovalniške produkte, ki so prirejeni za trženje prek banke. Nekatere zavarovalnice pa ločijo med življenjskimi in neživljenjskimi zavarovanji in nato življenjska zavarovanja prodaja bančno osebje direktno, za svetovanje o drugih

53

zavarovalniških produktih pa bančno osebje napoti svoje stranke v zavarovalnice (Lebe 2001, 20). Zanimiv je primer Lloyds Bank in Allied Irish Bank, kjer zavarovalne storitve tržijo tako, da imajo v bančni poslovalnici poseben prostor za zavarovalnega agenta, ki enkrat na teden prodaja zavarovalniške storitve. Bančni komercialist trži storitve preostale dni, tiste, ki jih določen dan prodaja zavarovalniški agent, pa samo informativno. Dogovorita se in skupaj načrtujeta obisk strank - bančni komercialist potencialne stranke obvesti, kdaj naj pridejo sklepat zavarovalniško storitev, ker ima vse podatke o komitentu, pa lahko agentu tudi sporoči, koga lahko pričakuje. Tudi ponudba zavarovalniških storitev mora torej temeljiti na osebnem pristopu in učinkovitem postopku izvajanja posla, zato ima z zasebnim bančništvom precej skupnih točk. Z vidika izvajanja strategije za poslovno omrežje pa je pri obeh bistveno predvsem vprašanje, ali imamo primerne ljudi za opravljanje tovrstnih poslov. Najpomembnejša komponenta zasebnega bančništva in zavarovalniških storitev je zaradi kompleksnosti in medsebojne prepletenosti poslov kakovost zaposlenih, ki izvajajo osebno obravnavo. Po drugi strani pa zahteva zavarovalništvo še drugačne sposobnosti: znanja, povezana z razvojem in tehniko prodaje teh storitev (Vozel 2000, 66 ). Banke se lahko povezujejo z nebančnimi organizacijami, Capuder (1996, 18-21) pa poudarja dve glavni obliki povezovanja. To sta uvedba lastnih samostojnih organizacijskih enot za opravljanje dodatne ponudbe storitev in kooperacija poslovanja na podlagi medsebojne pogodbe, omenjeni obliki pa v nadaljevanju tudi podrobneje predstavljamo: • Pri samostojni postavitvi in uvedbi prodaje takih produktov, ki so glavni predmet poslovanja drugih finančnih organizacij, banka sama organizira obseg in način prodaje, vpliva na razvoj produktov, druge ukrepe prodajne politike in izvaja celostno funkcijo marketinga. Banka s postavitvijo organizacijskih struktur določi odgovornosti, naloge, pristojnosti za razvoj produktov ter izvajanje in marketinške aktivnosti. Banka je dolžna izdelati primeren model za prodajo storitev, saj sama nosi odgovornost za napačne odločitve. Upoštevati mora višje stroške raziskave trgov, razvoja produktov, strategije prodora na določene prodajne trge, stroške investicije in operativne stroške. • Kooperacija pomeni sodelovanje na podlagi medsebojne pogodbe med banko in določeno finančno organizacijo. Uvajanje dodatnih storitev vpliva na obliko organiziranosti poslovne prodajne mreže. Banka bolje izkoristi obstoječe prodajne mreže vključno z prostori, zaposlenimi, tehnološkimi napravami ter opremo, znižuje stroške na enoto storitve in povečuje svojo učinkovitost. Banka posreduje določene tuje produkte komitentom v različnih okoljih prek lastne bančne mreže ali s pomočjo že uveljavljenih prodajnih oblik. Pri tem pa nima možnosti vplivati na razvoj novih produktov, ki jih v imenu poslovnega partnerja prodaja komitentom. Kakovost dodatnih produktov je odvisna predvsem od organizacije partnerja in ne od banke kot izvajalca dodatne ponudbe. Banka lahko vpliva le na način in obliko prodaje storitev komitentom. Bančno zavarovalništvo je posebna oblika medsektorskega institucionalnega povezovanja, ki vzbuja vedno večje zanimanje in postaja del našega vsakdana. Bančno zavarovalništvo kot težnja po univerzalni banki potrošniku prinaša praktične prednosti, saj lahko dobi vse potrebne strokovne informacije za odločitev o nakupu finančnih storitev, ki vključujejo bančne, zavarovalniške in investicijske produkte ter produkte v zvezi z upravljanjem

54

premoženja. Ker dobi celotno in celostno ponudbo na enem mestu, prihrani čas, denar in energijo. Bančno zavarovalništvo je prevod za nemški izraz Allfinanz ter za angleški in francoski izraz bancassurance. Pri bančnem zavarovalništvu gre za model z dvema vidikoma. Prvi, institucionalni vidik se nanaša na organiziranost sodelovanja med bankami in zavarovalnicami ali drugimi nebančnimi ustanovami, drugi, funkcionalni vidik pa je osredotočen na finančne storitve, ki združujejo bančne in zavarovalniške produkte, s čimer želijo doseči racionalnejšo uporabo lastnih sredstev, zlasti pri distribuciji, administraciji, nalaganju kapitala in prodaji storitev. Z vidika stranke pomeni bančno zavarovalništvo širšo, inovativnejšo in prilagodljivejšo izbiro storitev različnih ponudnikov, ponudniki bančnozavarovalniških storitev pa si prizadevajo oblikovati produkte po meri strank (Štiblar 2005, 52-53). 5.3.1 Mednarodno strateško povezovanje Medsebojne zveze na podlagi poslovnega sodelovanja bank in zavarovalnic so po letu 1980 dobivale vedno večji pomen. Finančna povezovanja in kooperacije pa so se pojavljala v državi sami in med različnimi državami. Posebna pozornost je pri tem namenjena zasebnim komitentom kot največjim uporabnikom storitev. Velika prednost partnerjev, ki se povezujejo, je pridobitev konkurenčnih prednosti. Klasični konkurenčni odnos z medsebojnim sodelovanjem in povezovanjem preraste v višjo obliko, ki pomeni utrditev ali izboljšanje položaja na trgu. Pri tem pa partnerji ohranijo svojo pravno in poslovno samostojnost. Medsebojno povezovanje na finančnem področju pospešujejo različni dejavniki, ki so razvidni iz spodnje slike (SLIKA 5) in jih v nadaljevanju podrobneje naštevamo. SLIKA 5: DEJAVNIKI, KI POSPEŠUJEJO POSLOVNO POVEZOVANJE NA FINANČNEM TRGU Vir: Capuder 1996, 21.

POMEMBNE SPREMEMBE POSLOVANJA NA PODROČJU

PODJETNIŠTVA

MEDNARODNO POSLOVNO POVEZOVANJE NA PODROČJU

BANK IN ZAVAROVALNIC

ZNAČILNOSTI LOKALNIH TRGOV PRI DISTRIBUCIJI

FINANČNIH STORITEV

PORAST POVPRAŠEVANJA PO

MEDNARODNIH FINANČNIH STORITVAH

STRUKTURNE

SPREMEMBE NA PODROČJU FINANC

55

1. Porast povpraševanja po mednarodnih finančnih storitvah: • Povečanje potreb po zavarovanju v drugih državah pod ugodnimi pogoji, • zahteve premožnejših zasebnih komitentov po širši izbiri storitev, • dodatne zahteve majhnih in srednjih podjetij pri mednarodnem poslovanju po storitvah plačilnega prometa, • večje potrebe po široki ponudbi storitev in hitrejšem poslovanju in izvajanju storitev. 2. Upoštevanje specifičnih posebnosti lokalnih trgov pri prodaji storitev: • Upoštevanje kulturnih, pravnih in drugih posebnosti lokalnih trgov, • prilagajanje prodajnih metod in načinov potrebam komitentov na različnih lokalnih trgih, • postavitev meddržavnih poslovnih mrež ni možna kljub enotnim standardom na področju tehnologije, tehnike in na drugih področjih brez ustrezne prilagoditve lokalnim trgom. 3. Široke strukturne spremembe na področju financ, ki so posledica razvojnih trendov na posameznih področjih. Manjše in srednje finančne organizacije se zaradi ogroženosti od velikih in vplivnih finančnih organizacij medsebojno povezujejo s ciljem obstoja na trgu in doseganja boljših poslovnih rezultatov. 4. Pomembne spremembe poslovanja na področju podjetništva kot so globalizacija trgov, tehnološke inovacije, demografske spremembe, finančne, gospodarske in druge oblike mednarodnih integracij in različnih oblik povezovanja. Obvladovanje medsebojnih povezav je težavno, med partnerji pa zahteva obojestranske dobre odnose, dobre komunikacijske odnose ter posebno dobro gibljivost in prilagodljivost (Capuder 1996, 18). 5.4 Poslovni interes bank in zavarovalnic za povezave Z dopolnitvijo svoje ponudbe storitev za komitente, poslovne banke dopolnjujejo svojo strategijo poslovanja in uresničujejo več ciljev, finančne koristi pa imajo tudi drugi udeleženci, kot so zavarovalnice, hranilnice in druge finančne ustanove. Cilji uvajanja dodatnih storitev za banke so naslednji: • Banke v odnosu do komitentov z uvajanjem dodatne ponudbe finančnih storitev izkoristijo konkurenčne prednosti; tradicionalna ponudba bank se s tem načinom spreminja in dobiva novo kakovost v primerjavi s povečano konkurenco s strani nebančnega sektorja. • Banke se lahko bistveno bolje vključujejo in sledijo razvojnemu ciklusu potreb na posameznih razvojnih oziroma življenjskih stopnjah komitentov fizičnih oseb, če prilagodijo in dodatno izpopolnijo ponudbo storitev. Osredotočiti se je potrebno na mlajše generacije, katerih potrebe se od starejših zelo razlikujejo, na kar opozarjajo tudi številne raziskave. • Pomemben cilj je doseči boljšo izrabo obstoječe prodajne mreže z dodatno ponudbo storitev in drugimi dopolnilnimi prodajnimi oblikami, kot so različne oblike zunanjih služb, direktna pošta, kartice,…

56

• Zboljšanje rentabilnosti poslovanja ob pomoči sistema provizij za storitve, ki niso vezane niti na ceno zbranih in pridobljenih sredstev bank niti na obrestno mero plasmajev komitentom. Na ta način banke uspešno nadomeščajo manjše prihodke zaradi zmanjšanja obrestne marže kot razlike med povprečno aktivno in pasivno obrestno mero. Banke svoje cilje najučinkoviteje uresničijo z ustrezno poslovno strategijo in s prilagajanjem organizacijskih struktur in procesov. Zavarovalnice in ostale finančne ustanove, ki se z bankami poslovno povezujejo zato, da prek prodajne mreže prodajajo svoje storitve, želijo uresničiti naslednje cilje: • Krepitev finančne moči, • povečanje tržnega deleža v primerjavi s konkurenco, • povečanje rentabilnosti poslovanja, • izboljšanje poslovnega rezultata, • zniževanje stroškov na enoto storitev, • pridobitev novih komitentov, • povečanje fizičnega obsega prodaje svojih storitev. Najpomembnejši cilj vseh udeležencev poslovnih povezav, ki jih skušajo doseči z dodatnimi finančnimi ponudbami komitentom v poslovnih bankah je doseganje sinergijskih učinkov (Capuder 1996, 19). Povezovanje zavarovalnice z banko je strateško smotrno, interes bank in zavarovalnic po skupnem iskanju poslovnih poti pa je povezan z naslednjimi ugotovitvami (Končina 1994, 43-47): • Konkurenca med zavarovalnicami se zaostruje, kar je še posebej vidno na področju kakovostnih zavarovalnih storitev. • Konkurenčnost bank pri zavarovanjih, ki so povezana z varčevanjem, narašča. • Število ter konkurenca samozavarovalnih organizacij narašča. • Narašča tudi povpraševanje po svetovalnih storitvah zavarovalnic in po drugih dodatnih storitvah, ki mejijo na bančne storitve. • Sklenitelji zavarovanj in zavarovanci so vse bolje informirani, zato zahtevajo kakovostne in raznovrstne oblike zavarovalne ponudbe. • Zavarovalnice preusmerjajo žarišče trženja od specializacije za posamezne vrste zavarovanj k specializaciji za skupine zavarovancev. Temeljni cilji obeh organizacij so razdeljeni na splošni poslovni cilj, kot so tržno usmerjanje ponudbe zavarovalnih in bančnih storitev ter povečanje tržnih deležev obeh organizacij, denarno/vrednostni oziroma finančni cilj, kamor spada doseganje določenega izida, zmanjšanje splošnih stroškov, varnost naložb kapitala, ohranitev ali povečanje plačilne sposobnosti, optimiranje donosov naložb in zagotovitev dobička, ter socialni cilj, ki se osredotoča na pridobivanje novih delovnih mest, krepitev motiviranosti zaposlenih in boljši izkoristek znanja (ibid., 43-47). Interes bank pri povezovanju z zavarovalnicami je doseganje zadovoljstva komitentov in omogočanje urejanja vseh finančnih zadev na enem mestu. Bankam provizije pri trženju niso najpomembnejše, pač pa banka in zavarovalnica pri trženju zavarovalnih produktov v bankah izbereta predvsem tiste, ki se dobro prilagajajo posameznim skupinam komitentov.

57

Na prvem mestu se tržijo zavarovanja, ki zagotavljajo varnost posojilnega razmerja, poleg tega pa so pomembna še preostala zavarovanja, ki delujejo po načelu vse na enem mestu. Temeljnega pomena pri sodelovanju bank in zavarovalnic je izbor dobrih storitev, ki so namenjene posameznim skupinam komitentov. Za vsako skupino se oblikuje ciljni zavarovalni produkt. Denimo mladi družini, ki odplačuje stanovanjsko posojilo, je smiselno ponuditi življenjsko zavarovanje za primer smrti s padajočo zavarovalno vsoto ali zavarovanje tveganja neodplačevanja posojila zaradi izgube zaposlitve. Za banke je pomembno, da strankam omogočijo reševanje finančnih težav, izpolnjujejo njihove potrebe in jim nudijo varnost. Skupni interes bank in zavarovalnic je viden tudi pri izbiri storitev ter pokrivanju določenega deleža stroškov trženja in administriranja zavarovanj, ki jih banka opravi v sodelovanju z zavarovalnicami (Hafner 2006, 24 ). Zavarovalništvo in bančništvo sta komplementarni aktivnosti, zato so dodatni stroški opravljanja zavarovalnih storitev v bankah zelo nizki, saj se lahko zavarovalniške storitve opravljajo z istimi ljudmi v istih prostorih (Ložar 1996, 24 ). 5.5 Sinergijski učinki nasproti negativnim vplivom prepletanja bančnih poslov Prodaja zavarovanj na bančnih okencih poslovnih bank se je v preteklih letih povečala, zavarovalnice pa so zaradi tega zelo zadovoljne, saj so s tem odkrile dodatne možnosti prodaje svojih storitev. Zavarovalnice tako povečujejo obseg poslovanja, tržni delež in izboljšujejo finančni rezultat. Banke in zavarovalnice pa ugotavljajo še druge prednosti sodelovanja: • Povečanje stopnje pokritja naraščajočih stroškov in s tem izboljšanje finančnega rezultata. • Zavarovalnice na tak način poleg povečanega obsega prostorsko in časovno približujejo svoje storitve uporabnikom, poslovne banke pa z obstoječimi razpoložljivimi zmogljivostmi, kot so prostor, zaposleni in tehnološke zmogljivosti povečujejo prihodek in znižujejo svoje stroške na enoto storitev. • Banke z razširjeno ponudbo dosegajo tesnejše sodelovanje in povezovanje s svojimi komitenti. Banke predvidene učinke medsebojnega sodelovanja natančno načrtujejo, pri tem pa skrbno pazijo, da dodatna ponudba ne zmanjša kakovosti lastnih storitev in svetovanja za komitente na bančnih okencih (Capuder 1996, 20). 5.5.1 Prednosti in nevarnosti za zavarovalnico Ob upoštevanju izkušenj in temeljnih predpostavk poslovanja zavarovalnice lahko prednosti in nevarnosti za zavarovalnico, ko gre za kapitalsko in poslovno povezavo med banko in zavarovalnico, strnemo v štiri skupine: rast zavarovalnice; struktura zavarovalnega portfelja in izravnavanje nevarnosti; naložbe sredstev rezerv in rezervacij; uveljavitev trženjske strategije in trženjskih orodij.

58

Končina (1994, 44) pa znotraj omenjenih skupin navaja naslednje prednostni in nevarnosti: 1. Prednosti: • Razširitev ponudbe premoženjskih, osebnih, transportnih, kreditnih in drugih zavarovanj s pomočjo bank in njihovimi sredstvi, zagotavlja uspešno izravnavo nevarnosti v prostoru. V tem primeru je prednost izpolnitev tistih pogojev, ki zavarovalnici omogočajo množično zajetje nevarnosti in homogenizacijo zavarovalnega portfelja. • Z množičnim zajetjem posameznih vrst nevarnosti zavarovalnica počasi izravna zavarovalni portfelj tako, da postopoma vsaka zavarovalna vrsta ali skupina zavarovanj zagotavlja pozitivni zavarovalno-tehnični izid. • Zavarovalnice lahko prek banke uresničijo kakovostno nalaganje sredstev rezerv in rezervacij ter matematične rezerve za življenjska zavarovanja, kar predstavlja podlago za varno časovno izravnavo nevarnosti ter zagotavlja uresničevanje načela varnosti in likvidnosti. • Uveljavitev skupne trženjske strategije z uporabo trženjskih orodij za finančne storitve ima vrsto prednosti: banka upošteva zavarovalno polico kot garancijo pri najemu kredita; zavarovalnica in banka oblikujeta nove storitve, kot so celostno zavarovalno-bančno svetovanje, naložbeni inženiring, zakladništvo, dražbe,…; skupni tržni nastop zagotavlja zavarovalnici in banki večjo kredibilnost pri zavarovancih in komitentih; skupni tržni nastop zavarovalnice in banke zagotavlja povečanje njunega tržnega deleža. 2. Nevarnosti: • Nevarnost za zavarovalnico predstavlja banka, ki je kapitalsko povezana z zavarovalnico, ki bi morebiti želela favorizirati določena zavarovanja zato, da bi po naravi bančno tveganje prenesla na zavarovalnico. Nevarnost za zavarovalnico bi bila toliko večja v primeru, če bi taka zavarovanja dolgoročno porušila kakovost zavarovalnega portfelja ali če ne bi bila dovolj preskušena, torej bi bila že po svoji naravi tvegana, s stališča pričakovanega škodnega poteka pa nepredvidljiva. • Nevarnost za zavarovalnico predstavlja dejstvo, da banka postavi v ospredje načelo donosnosti in da ne upošteva zadosti časovne dinamike pri izravnavi nevarnosti ali pa zaradi donosnosti preveč tvegano nalaga sredstva zavarovalnice. 5.5.2 Prednosti in nevarnosti za banko Končina (ibid, 45) opredeljuje naslednje temeljne prednosti in nevarnosti: 1. Prednosti: • Banka pridobi kakovostna dolgoročna sredstva življenjskih zavarovanj, v katera je vtkan motiv varčevanja. • Banka na podlagi povezovanja z zavarovalnico širi ponudbo svojih storitev ter zajame širši tržni segment. Ponudba banke je torej pestrejša in bolj celostna, tržni delež pa narašča. • Ena izmed prednosti je tudi izkoriščanje nekaterih zavarovalnih storitev za potrebe banke. • Naložbena sredstva zavarovalnih rezerv in rezervacij so lahko deloma vir naložbenih sredstev banke, pri čemer mora banka upoštevati ročnost zavarovalnih naložb in zavarovalnici zagotoviti časovno izravnavo nevarnosti.

59

2. Nevarnosti: • Nevarnost za banke se skriva v dejstvu, da lahko svojo poslovno filozofijo in interese vsiljujejo zavarovalnicam. Če poskušajo banke določene nevarnosti prenesti na zavarovalnice, s katerimi se kapitalsko povezujejo, se zmanjša varnost tako za zavarovalnice kot za banke. Skupna poslovna pot banke in zavarovalnice ima mnogo več prednosti kot pomanjkljivosti, vseeno pa se je treba analitično lotiti vseh pasti, ki so pri poslovni povezavi obeh partnerjev vseskozi latentno navzoče.

60

6 PALETA BANČNIH POSLOV NLB IN SKUPINE POVEZANIH PODJETIJ 6.1 Predstavitev Nove ljubljanske banke Nova Ljubljanska banka, d. d., Ljubljana (v nadaljevanju NLB), je bila ustanovljena 27. julija 1994 na podlagi Ustavnega zakona o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Ob ustanovitvi je prevzela del premoženja in poslovanja Ljubljanske banke, d. d., Ljubljana, katere začetki segajo v 19. stoletje, ko je bila leta 1889 ustanovljena Mestna hranilnica ljubljanska (Nova Ljubljanska banka 2006a). Če se ozremo v preteklost in zgodovino razvoja in nastajanja banke, ki jo poznamo danes pod nazivom Nova ljubljanska banka, d.d., Ljubljana, je pomembno poudariti naslednje bistvene prelomnice (Nova ljubljanska banka 2006b): • Leta 1862 je bila ustanovljena prva hranilnica v Mariboru, sledili pa sta še leta 1865 hranilnica v Celju in leta 1889 Mestna hranilnica ljubljanska. • H Komunalni banki Ljubljana, ki je bila ustanovljena leta 1955, je bilo v obdobju od 1961-1965 priključenih več drugih komunalnih bank, ustanovljena pa je bila poslovna banka Kreditna banka in hranilnica Ljubljana. • Leta 1970 se je Kreditna banka in hranilnica Ljubljana preimenovala v Ljubljansko banko, Ljubljana. • Leta 1978 je bila oblikovana skupina Ljubljanske banke, sestavljena iz Ljubljanske banke – Združene banke in iz 22 temeljnih bank. • Leta 1990 so se banke skupine Ljubljanske banke preobrazile v delniške družbe, nastali pa sta tudi podjetji za promet z nepremičninami LB Hipo in podjetje LB Leasing. • Leta 1991 je bila LB-Gospodarska banka, d.d. Ljubljana pripojena k Ljubljanski banki, d.d. Ljubljana, ki postane univerzalna poslovna banka. • Leta 1994 državni zbor Republike Slovenije sprejme odločitev o ustanovitvi Nove Ljubljanske banke, d.d., ki prevzame premoženje, celotno poslovanje in del obveznosti Ljubljanske banke, d.d. NLB je danes največja finančna skupina v Sloveniji, z aktivo prek 10 milijard evrov, sestoji pa iz banke matere plus treh podjetij v Sloveniji, 10 finančnih organizacij v Sloveniji in treh v tujini, štirih bank hčera v Sloveniji in 10 bank hčera in podružnic v tujini (Štiblar 2005, 48). NLB je banka s poslanstvom, kar pomeni veliko več, kot zgolj seštevek njenih dejavnosti. Svoj vpliv na finančnem trgu utrjuje z aktivno vlogo na vseh področjih družbenega razvoja, z uresničevanjem poslovnih ciljev na temelju tradicije in zaupanja ter z odgovornim negovanjem poslovnih vrednot, pa oblikuje novo podobo bančne kulture. Kot največja slovenska banka se z uspešnim razvojem družbe kot celote zaveda pomembnosti svojega poslanstva in dejstva ter krepitve ugleda in moči. Nagrada revije Global Finance, ki pomeni priznanje za odličnost v poslovanju in ki jo je NLB že večkrat prejela, dokazuje, da je NLB dejansko na pravi poti. Specializirana revija za bančništvo in finance z naslovom Global Finance vsako leto izbira ter razglasi najboljše banke na svetu. V raziskavo je vključena tudi Slovenija in ne smemo zanemariti dejstva, da je naslov najboljše domače banke NLB prejela že večkrat zapored (STA 2004).

61

6.2 Predstavitev skupine povezanih podjetij Skupina NLB je največja slovenska mednarodna finančna skupina, ki uspešno udejanja svojo strategijo. Njihov ključni cilj je širitev finančne ponudbe na domačih in tujih trgih, saj želijo ponuditi vedno več in vedno boljše ter zagotoviti celovito finančno ponudbo na enem mestu. Njihova ideja je danes resničnost in obljuba za v prihodnje, na tem mestu pa ne smemo zanemariti tudi dejstva, da spada NLB s strani mednarodnih rating agencij med najbolje ocenjene banke v srednji in vzhodni Evropi. S širitvijo ponudbe na obbančne finančne storitve in s prilagajanjem potrebam lokalnih trgov so se v Skupini NLB lotili zahtevne naloge, ki pa jo vidijo kot velik izziv. Skupina NLB je svojimi 55 članicami na 16 trgih stabilen partner, ki ponuja številne kombinacije finančnih storitev za vsak posel. Njihova naloga je, da strankam stojijo ob strani v najrazličnejših okoliščinah, ponujajo prilagojeno finančno ponudbo in jih spremljajo na številnih trgih, saj si želijo graditi partnerski odnos. Partnerski odnos, ki temelji na zaupanju, visoki kakovosti, širitvi obsega poslovanja, stroškovni učinkovitosti in obvladovanju tveganj (NLB Skupina 2006a). Skupina NLB je finančna ustanova s tradicijo, v središču delovanja pa so stranke in njihovo zadovoljstvo. Na spodnji sliki (SLIKA 6) vidimo podrobno shemo Skupine NLB, ki je sestavljena iz 14 bank, 10 leasing podjetij, 12 podjetij za financiranje mednarodne trgovine (faktoring, forfetiranje, izvozno financiranje), 3 družb v zavarovalništvu in družbe v upravljanju s premoženjem ter 15 družb z ostalih področij. Na shemi so z barvno označbo prikazane: • odvisne banke oziroma družbe • joint venture ali skupni podjemi • pridružene banke oziroma družbe

62

SLIKA 6: SHEMATSKI PRIKAZ SKUPINE NLB

S K U P I N A N L B BANČNIŠTVO LEASING TRADE FINANCE,

FAKTORING ZAVAROVAL

- NIŠTVO UPRAVLJANJE PREMOŽENJA OSTALO

Adria bank Dunaj

NLB Leasing Velenje

NLB InterFinanz Zurich NLB Vita NLB Skladi Bankart

Banka Celje NLB

Leasing Ljubljana

NLB InterFinanz Beograd

Nov penziski fond Skopje

FIN-DO Ljubljana

Banka Domžale

NLB Leasing Murska Sobota

NLB InterFinanz Zurich, podružnica

Ljubljana

Skupna pokojninska

družba

ICJ

Domžale

Banka Zasavje NLB

Leasing Sarajevo

NLB InterFinanz, predstavništvo Gorica

LHB Immobilien Frankfurt

NLB Continental banka Novi Sad

NLB Leasing Beograd

NLB InterFinanz Praga BTB

NLB Koroška banka

NLB Leasing

Podgorica

LHB Finance Ljubljana

Krajina promet B.

Luka LHB

Internationale Handelsbank

Frankfurt/Main

Optima Leasing Zagreb

NLB Factoring Ostrava

LHB Consult Beograd

NLB LHB Banka Beograd

NLB Leasing Skopje

NLB Factor Bratislava

LHB Trade Zagreb

Nova ljubljanska banka

NLB Leasing Koper

Prvi faktor Ljubljana Plan Banja Luka

NLB, Podružnica Trst

NLB Leasing Maribor

Prvi faktor Beograd

NLB Tutunska

broker Skopje

NLB Montenegrobank

Podgorica Prvi faktor Sarajevo TEXIBA

NLB Razvojna banka Prvi faktor Zagreb NLB

Propria NLB Tuzlanska

banka Conet Novi

Sad NLB Tutunska banka Skopje

Convest Novi Sad

NLB West East Bank Sofija

Prospera Plus

Vir: NLB Skupina 2006b.

63

Vizija NLB je postati ena od vodilnih, visoko dobičkonosnih bančno-finančnih skupin na ciljnih trgih. Strategija in strateške usmeritve Skupine NLB pa temeljijo na (NLB Skupina 2006c): • Nadaljnjem razvoju Skupine NLB in nadaljnji širitvi na obstoječih in novih trgih z organsko rastjo in v manjši meri s prevzemi, konsolidaciji Skupine NLB, razvoju poslovanja odvisnih družb in razvoju korporativnega upravljanja, • nadaljnjem izboljševanju finančnega poslovanja in povečevanju dobičkonosnosti in stroškovne učinkovitosti, • okrepitvi pozicije na trgu in ohranjanju ključnih tržnih deležev na slovenskem trgu, prilagoditvi ponudbe produktov strankam oziroma njihovim potrebam in preferencam in na povečevanju zadovoljstva strank, • izboljšavi organizacijsko - procesnega vidika poslovanja ter zagotovitvi nemotenega in stroškovno učinkovitega prehoda na evro, integraciji in konsolidaciji informacijskih sistemov, racionalizaciji poslovnih procesov in kadrovskem prestrukturiranju. Storitve, ki jih članice Skupine NLB nudijo so zelo raznolike, nanašajo pa se na poslovanje s prebivalstvom, gospodarskimi družbami, zasebniki in finančnimi institucijami na 16 trgih. Skupine storitev in produktov, ki jih banka, kot finančna institucija s tradicijo ponuja, pa so: osnovni računi, plačilni promet, kreditne storitve, vloge, investicijsko bančništvo, kartične storitve, izvedeni finančni instrumenti, storitve vzajemnih skladov, bančno zavarovalništvo, skrbniške storitve in skupina drugih storitev. Banke, članice Skupine NLB, nudijo opravljanje bančnih in drugih finančnih storitev za poslovne subjekte in fizične osebe. Široka paleta storitev je prilagojena potrebam in zahtevam posameznih tržišč. S Skupino NLB je v Sloveniji mogoče poslovati prek več kot 200 poslovalnic, v Srbiji in Črni gori prek več kot 170 poslovalnic, v Bosni in Hercegovini prek 40 enot, v Makedoniji prek 20 enot ... (NLB Skupina 2006d). 6.2.1 Bančno zavarovalništvo in skupina NLB, primer NLB Vita Bančno zavarovalništvo je kompleksna dejavnost, ki jo razviti trgi kapitala že dobro poznajo, v Sloveniji pa se je ta dejavnost začela uveljavljati z uvedbo bančnega zavarovalništva v NLB. Bančno zavarovalništvo lahko definiramo kot trženje bančnih in zavarovalniških produktov ali njihovih kombinacij prek banke in njenih tržnih poti. Modeli bančnega zavarovalništva temeljijo predvsem na stopnji povezanosti bank in zavarovalnic. Banka je bodisi posrednik, ustanovi skupno podjetje z zavarovalnico, izvede združitev ali pripojitev zavarovalnice in banke ali ustanovi posebno zavarovalnico kot funkcionalno integrirani del banke. Vsak model pa ima določene prednosti in slabosti. Bančno zavarovalništvo se začne kot ideja o izkoriščanju skupnih prodajnih poti, nadaljuje pa se z izkoriščanjem moči integrirane bančne skupine in z maksimiranjem vrednosti povezanih ali združenih aktivnosti. Dejstvo je, da stranke postajajo vse bolj zahtevne, zato je finančna organizacija prisiljena ponuditi široko paleto preprostih in zahtevnejših finančnih produktov, vključno z zavarovanjem (Kramar in Vičič 2004, 12-13). Razlogi za visoke tržne deleže bank z bančnozavarovalniško ponudbo v življenjskem in pokojninskem zavarovanju so predvsem v tesni povezanosti in podobnosti tovrstnih

64

produktov s tradicionalnimi bančnimi produkti, kar skupaj omogoča celovito ponudbo upravljanja s premoženjem bančnih strank. Ponudba življenjskih zavarovanj poleg drugih varčevalnih in investicijskih produktov omogoča bankam veliko konkurenčno prednost pred drugimi ponudniki finančnih storitev, saj imajo banke edine celovito ponudbo vseh produktov. Spreminjanje demografske slike tudi močno spodbuja in daje prednosti pri razvoju dolgoročnih varčevalnih produktov, ki omogočajo varnost na stara leta. V NLB so se za ustanovitev življenjske zavarovalnice oziroma za razvoj ponudbe življenjskih zavarovanj odločili iz več razlogov. Dejstvo je, da je slovenski zavarovalniški trg še vedno pod vplivom ponudbe premoženjskih zavarovanj, čeprav gre večji del rasti premijskega prihodka pripisati življenjskim zavarovanjem. Tržni potencial na področju življenjskih zavarovanj je v Sloveniji višji, kot na področju premoženjskih zavarovanj. In glede na to, da je narava ponudbe produktov življenjskih zavarovanj precej bolj podobna klasičnemu, tradicionalnemu bančnemu poslovanju kot pa premoženjska zavarovanja, so se v NLB najprej osredotočili na življenjska zavarovanja. Ustanovili so novo življenjsko zavarovalnico imenovano NLB Vita, ki ponuja stranki prilagojen, fleksibilen in transparenten produkt večinoma prek mreže poslovalnic NLB. Pri izbiri poslovnega modela so se izognili pripojitvi ali prevzemu nove zavarovalnice in so se odločili za ustanovitev novega podjetja oziroma zavarovalnice. NLB Vita, življenjska zavarovalnica, d.d., s sedežem v Ljubljani je pridobila licenco in bila vpisana v register 4. junija, leta 2003. Ustanovljena je bila s polovičnim kapitalskim vložkom NLB, petdeset odstotkov pa je prispevala strateška partnerica KBC Insurance, ustanovitev NLB Vite pa je bila zavestna izbira vseh vpletenih strani. Poglavitni razlog za ustanovitev je bil združiti konkurenčne prednosti NLB kot banke, ki ima v Sloveniji najmočnejšo blagovno znamko, obsežno bazo podatkov o strankah in visoko stopnjo njihovega zaupanja s KBC-jevim znanjem in izkušnjami na področju zavarovalništva, investicijskega bančništva in upravljanja ter informacijske tehnologije. Dejavniki, ki so ključno vplivali na ustanovitev NLB Vite so jasni in skupni poslovni cilji, kakovost in inovativnost pri ponudbi storitev, kratko obdobje razvoja in priprave posamezne storitve, stroškovna učinkovitost, dobro usposobljeni in ustrezno motivirani prodajalci v poslovalnicah, ki profesionalno svetujejo bančnim strankam. Vse to s ciljem ustvariti močan in dolgoročen odnos s stranko ter tako zadovoljiti čim več njenih potreb po finančnih produktih. NLB Vita je produktna tovarna, ki je osredotočena na razvoj takšnih produktov, s katerimi omogoči NLB ponujanje sodobnih življenjskih zavarovanj, ki se prilagajajo potrebam strank v vsakem trenutku in so primerne za prodajo prek bančnih okenc. Ključnega pomena je sodelovanje z marketingom in prodajno mrežo NLB, tako pri načrtovanju razvoja novih življenjskih zavarovanj kot pri določanju ciljev, prodajnih načrtov in podobno. Ključen element pri trženju pa je računalniška podpora. Znotraj NLB je bil razvit progam, ki bančnim komercialistom olajša in pomaga pri sodobnem in strokovnem svetovanju stranki. NLB Vita se zaradi stroškovne učinkovitosti ukvarja predvsem z administracijo in reševanjem škod. Poleg omenjenega je njihova glavna skrb spoštovanje vseh zakonskih določil in zahtev, ki veljajo za podjetja, kar vključuje tudi računovodstvo in poročanje. NLB Vita pa z zavarovalniškimi provizijami in dividendami pomeni vse pomembnejši vir

65

dohodka za NLB. Poleg tega je za NLB bistveno, da lahko ponudi svojim strankam nove, sodobne storitve življenjskih zavarovanj, s čimer zaokroža, dopolnjuje in razširja svojo celovito ponudbo. NLB Vita se umešča v ponudbo celotnega paketa investicijskih in varčevalnih produktov NLB, ki zadovoljujejo nove potrebe bolj ali manj zahtevnih strank, v začetni fazi pa so se osredotočili predvsem na premožnejše stranke. S ponujanjem življenjskih zavarovanj in tudi drugih neklasičnih bančnih produktov lahko NLB ponudi širok spekter finančnih storitev, po katerih povprašuje posamezna stranka, hkrati pa lahko s tako široko in sodobno ponudbo privabi stranke drugih bank in zavarovalnic (Kramar in Vičič, 15). Sodobna varčevalna in naložbena življenjskega zavarovanja za varnost družine, kot so kritje smrti, kritičnih bolezni, nezgodne smrti, so odgovor na spreminjajoče se razmere in vedno nove potrebe strank po varčevalnih in naložbenih produktih. Cilj NLB Vite je tako svetovanje in vključitev življenjskega zavarovanja v celovito ponudbo, ki bo zadovoljevala še tako specifične potrebe. NLB Vita se želi s strokovnim svetovanjem in visoko kakovostnimi, inovativnimi produkti prilagoditi in zadostiti rastočim in spreminjajočim se potrebam strank pri gradnji, upravljanju in varovanju njihovih prihrankov, hkrati pa doseči visok in stabilen tržni delež (STA 2006). Ključno je, da so podlage za doseganje zastavljenih ciljev realne, saj je na splošno potencial trga življenjskih zavarovanj zelo visok, tudi zaradi spreminjajoče demografske slike, delež starejših oseb v celotni populaciji namreč narašča. Poleg tega je raznolikost produktov nujno potrebna, posebej če upoštevamo okolje s tradicionalnimi bančnimi produkti, ki ponujajo vse nižje obrestne mere (Kramar in Vičič, 16).

66

7 SKLEP

Bančništvo ter njegov razvoj je tesno povezan z razvojem in vlogo denarja, katerega funkcija je bila v različnih zgodovinskih obdobjih različna, razvoj denarja pa je nadalje povezan z razvojem gospodarstva. Egiptologi in numizmatiki so dokazali, da prvi začetki denarja segajo v obdobje starega Egipta, iz česar lahko sklenemo, da prav ta čas pomeni skrajno mejo nastanka bančništva in bančne stroke v današnjem pomenu besede. Denarni posli, ki so se takrat pojavili, so bili omejeni na oblikovanje, shranjevanje in posojanje denarja, v kasnejšem obdobju in zgodovinskem razvoju pa se je dejavnost bančništva že bolj razvila in tudi razširila. V starem Babilonu in Siriji so že poznali neke vrste čeka ali menice, v stari Grčiji so že zelo zgodaj kovali denar, pomembno vlogo pa je odigral stari Rim, v času katerega se je oblikovalo knjigovodstvo, ki je v srednjem veku postalo dvostavno, izpopolnili pa so se tudi pravni predpisi o denarnem poslovanju. Zgodovinsko gledano so slovenski prostor do konca druge svetovne vojne sprva zaznamovale hranilnice, nadalje kreditne zadruge, nenazadnje pa še delniške družbe. Prvi korak k organiziranemu posredovanju denarnih sredstev je bil storjen z ustanovitvijo Kranjske hranilnice leta 1820 v Ljubljani, katere osnovna naloga je bilo zbiranje prostih denarnih sredstev. Omenjena in še druge hranilnice, ki so nastajale predvsem v štajerskih mestih, pa so imele poleg gospodarske tudi pomembno socialno vlogo. Intenzivno ustanavljanje kreditnih zadrug, ki je sledilo hranilnicam, je temeljilo na sposobnosti mobiliziranja majhnih prihodkov in njihovem plasiranju v obliki poceni posojil med kmete in obrtnike. Prva svetovna vojna je položaj zadrug nekoliko oslabila, vendar pa so se le-te po vojni obnovile in ponovno utrdile svojo vlogo. V dvajsetih letih je začela delovati množica slovenskih bančnih delniških družb, katerih vloga pri spodbujanju rasti gospodarstva je bila velika, nekatere pa so se s številnimi kratkoročnimi posojili posvetile podjetniškemu sektorju. Razvoj bančništva novejšega časa so konkretizirale specifične poti, ki so bile tudi posledica naglega gospodarskega razvoja. V letu 1945 in 1946 je potekal proces podržavljanja denarnih zavodov in vzpostavitev nove bančne organiziranosti. V obdobju od 1947 do 1954 je administrativni in enobančni sistem dobil nove temelje in cilje, ki so bili prilagojeni potrebam načrtnega gospodarstva, prehod na večbančni sistem in uvedba poslovnih bank v času od 1954 do 1971 pa je dotedanje stanje na področju bančništva spremenila. V obdobju od leta 1971 do 1985 se je vloga poslovnih bank v gospodarskem življenju zmanjšala. Le-te so postale posebne delovne organizacije za opravljanje kreditnih in drugih opravil, ki so sledile dvema temeljnima ciljema, iskanju najučinkovitejše poti za naložbe denarnih sredstev ter zagotovitvi gibanja denarne akumulacije. Denarna reforma iz leta 1989 je začela odpravljati ideološke, zakonske in gospodarske konstrukte, ki so se v preteklem bančnem življenju pokazali za neuspešne. Banko lahko opredelimo kot finančno ustanovo, ki opravlja dejavnosti finančnega posredništva. Za začetek poslovanja mora pridobiti dovoljenje osrednje banke, katere funkcijo v Sloveniji opravlja Banka Slovenije s sedežem v Ljubljani. Banka je v svojem zgodovinskem razvoju opravljala raznolike posle. Sprva se je ukvarjala predvsem z zbiranjem denarnih sredstev in hranjenjem denarja, kasneje pa je pričela razvijati tudi financiranje ali odobravanje kreditov strankam, do danes pa so se bančni posli razvili in razširili na številna druga področja.

67

Na osnovi različnih poslov, ki jih banke opravljajo za svoje komitente, so se oblikovale banke z različnimi ustroji. Z vidika vrste bančnih produktov in storitev, ki jih opravljajo, razdelimo banke na univerzalne in specializirane. Ponudba poslov, ki jih opravlja univerzalna banka je celovita, saj opravlja vse vrste poslov, za katere je pridobila dovoljenje osrednje banke in ki v določenem prostoru veljajo za relativno najbolj razširjene. Za razliko od univerzalne banke pa specializirana banka opravlja samo določene vrste bančnih poslov. Ne glede na tip in ustroj banke pa imajo le-te skupne cilje, kot so rentabilnost, gospodarska rast in oblikovanje in negovanje imagea. Omenjeni cilji pa so ključ do uspešnega delovanja tako univerzalne kot specializirane banke. Banke opravljajo posamezne vrste bančnih poslov, ki so glede na vrste in oblike zelo različni. Okvirno ločimo tri skupine bančnih poslov, pasivne, aktivne in nevtralne posle. Pasivni in aktivni posli se imenujejo zato, ker jih banka izkazuje na ustreznih straneh bilance stanja, nevtralnih pa ni mogoče uvrstiti v nobeno skupino prej navedenih vrst poslov. Tako je vloga izrazit pasivni posel, posojilo aktivni posel in plačilni promet nevtralni posel. Pasivni posli, kamor uvrščamo črpanje depozitnega denarja, depozitne posle in posle z vrednostnimi papirji, so značilni po tem, da banka s pomočjo ustreznih metod in načinov zbere vsa prosta denarna sredstva, ki jih nadalje v svojem poslovnem procesu transformira v kredite in druge plasmaje najrazličnejših rokov in oblik. Z vidika pasivnih poslov je banka dolžnica tistim, ki so ji svoja denarna sredstva zaupali. Pasivni posli so izhodišče poslovnega procesa, aktivni posli pa so tisti, z izvedbo katerih banka plasira sredstva, namenjena predvsem kreditni dejavnosti. Oblike aktivnih poslov so lahko od banke do banke različne, najpogosteje pa gre za različne oblike kratkoročnih in dolgoročnih kreditov, nabavo vrednostnih papirjev različnih izdajateljev ter za kapitalske naložbe bank v odvisne in neodvisne osebe. Ob tem pa je potrebno omeniti še posle, ki sicer nimajo narave bančnih, ampak drugih finančnih storitev, ki jih lahko banke opravljajo, če imajo dovoljenje osrednje banke. Sem spadajo faktoring ali odkup terjatev, forfeting in najem ali leasing. Pri indeferentnih ali nevtralnih poslih gre za storitve banke v ožjem pomenu. Banke opravljajo na primer plačila za svoje komitente, jim dajejo nasvete v zvezi s finančnimi in bančnimi transakcijami, hranijo njihove vrednostne papirje, za storitve te vrste pa zaračunavajo provizijo in druge stroške. Temeljni nevtralni posel je plačilni promet, pri katerem banka posreduje med plačnikom in prejemnikom denarnih sredstev, obsega pa gotovinska in brezgotovinska plačila. Predpostavka, da konkurenčnost predstavlja ključni pogoj za inovativnost in razvoj bančnega sektorja ter pojava številnih in raznolikih bančnih poslov, ki jih banke ponujajo svojim komitentom z namenom zadovoljiti njihove potrebe in želje, se je izkazala za pravilno. Konkurenca je namreč tista, ki v veliki meri vpliva na delovanje bank. Banke so prisiljene razvijati in širiti ponudbo bančnih poslov in distribucijske kanale, po katerih stranke pridejo do ponujenih storitev. Tako so se v zadnjih letih pojavili različni načini, kot so bankomati, POS terminali, internet in elektronsko bančništvo, WAP in mobilno bančništvo itd., ki zagotavljajo udobje ter omogočajo opravljanje poslov od doma, s službe, 24 ur na dan, 365 dni v letu.

68

Kljub razširitvi številnih poti, preko katerih lahko komitent vzpostavi stik z banko na enostaven in udoben način, brez poslovanja prek bančnega okenca, pa osebnega stika komitenta in bančnika ne gre zanemarjati. Osebno bančništvo je za stranke še vedno zelo pomembno, banka pa mora strmeti k čim večji strokovnosti zaposlenih ter ohranjanju in povečevanju zaupanja med banko in komitenti. Banke se v sodobnem času soočajo z novimi tržnimi izzivi v spremenjenem okolju pod vplivom okrepljenih konkurenčnih razmer. Pod pritiskom konkurence tako skušajo izboljšati svojo učinkovitost, zato so temelj njihove usmerjenosti postale povezave z zavarovalnimi in drugimi finančnimi posli, saj pripomorejo k izboljšanju opravljanja s stroški ter izboljšanju prihodkovne strani. V tem kontekstu je pomembno poudariti medsebojno povezovanje in sodelovanje bank in zavarovalnic ter njunih poslov, razloge za to pa lahko iščemo v učinkoviti izkoriščenosti infrastrukture banke, v povečevanju učinkovitosti bančnih uslužbencev v bančnih poslovalnicah, v spodbujanju zvestobe strank, poudarjanju pristnega odnosa med stranko in banko itd. Glede na pričakovane učinke, konkurenco in tržne razmere pa lahko banka z zavarovalnico sodeluje na različne načine. Banka lahko zavarovalniške produkte prodaja prek lastne prodajne mreže, nastopi lahko zgolj kot posredovalka naslovov strank, pojavi pa se lahko tudi v vlogi distribucijskega kanala zavarovalnice. Ne glede na izbrani način pa z gotovostjo trdimo, da prepletanje bančnih poslov ter povezovanje z drugimi produkti doprinese mnoge prednosti ter pozitivne učinke tako za banko samo, kot tudi za njene komitente in zavarovalnico. Poleg prednosti in sinergijskih učinkov prepletanja bančnih poslov z posli zavarovalnic in finančnih ustanov, ki so vsekakor bolj izrazite in številčnejše, pa ne smemo zanemariti tudi nekaterih nevarnosti, ki pa se jim s pravilno izbrano poslovno politiko tako ena kot druga stran lahko izogne ali pa jih vsaj delno zmanjša. Teoretična spoznanja, na katerih temelji diplomska naloga, pa lahko v sklepnem delu podkrepimo še s konkretnim primerom iz prakse, s primerom Nove Ljubljanske banke, d.d., s sedežem v Ljubljani. NLB je bila ustanovljena 27. julija 1994, danes pa s skupino povezanih podjetij predstavlja največjo finančno skupino, ki uspešno udejanja svojo strategijo. Skupina NLB je s svojimi 55 članicami na 16 trgih stabilen partner, ki ponuja številne kombinacije finančnih storitev za vsak posel. NLB Vita, življenjska zavarovalnica, d.d., Ljubljana, predstavlja le eno izmed 55 članic Skupine NLB. Ustanovljena je bila leta 2003, strankam pa ponuja prilagojen, fleksibilen in transparenten produkt.

69

8 POVZETEK POVZETEK: Sodobna banka se dandanes v spremenjenem okolju pod vplivom konkurenčnih razmer sooča s številnimi tržnimi izzivi. Konkurenčnost predstavlja ključni pogoj za inovativnost in razvoj bančnega sektorja ter pojava številnih in raznolikih bančnih poslov, ki jih banke ponujajo svojim komitentom z namenom zadovoljiti njihove potrebe in želje. Huda konkurenca zahteva preudarno strateško ravnanje, sinergija finančnih poslov pa je na tem mestu temeljnega pomena. Banka, pojmovana kot finančna ustanova, ki opravlja dejavnosti finančnega posredništva, opravlja številne pasivne, aktivne in nevtralne posle, hkrati pa se povezuje in sodeluje z zavarovalnicami in drugimi finančnimi ustanovami. Vse to pa za dosego svojega cilja, ustvarjanje dobička. Široka paleta bančnih produktov in distribucijskih kanalov, po katerih stranke pridejo do ponujenih storitev, pripomore k izboljšanju opravljanja s stroški ter izboljšanju prihodkovne strani banke ter veča zadovoljstvo in zaupanje vseh uporabnikov bančnih storitev. Brez slednjega pa banka ne more preživeti. Temeljna naloga vsake posamezne banke je torej iskanje takih rešitev, ki omogočajo zadosten razvoj, potreben za njihov obstoj. KLJUČNE BESEDE: Banka; pasivni, aktivni in nevtralni bančni posli; sinergija; bančno zavarovalništvo. SUMMARY: Modern bank in changeable environment under the influence of competitive circumstances must confront with numerous market challenges. Competition is the key for innovation and evolution of banking sector. Strong competition demands considerate strategic handling and synergy of financing businesses have basic meaning. Bank, with other words, financing institution, which does activities of financing mediation and other activities, at the same time, is connecting and cooperating with insurance companies and other financing institutions. And all that, for reach their goal and make profit. Wide palette of banking products and distribution channels bring improvement with costs and increase satisfaction and trust all of users of banking products. Without the last, bank cannot survive. Basic task in every single bank is searching such kind salvations, which are making sufficient development, needed for their existence. KEY WORDS: Bank; passive, active and neutral banking products; synergy; bankassurance.

70

9 SEZNAM VIROV 9.1 Literatura 1. B. G. in Bah. 2006. Strokovnjaki IBM z bančniki o prihodnosti v bančništvu. STA 1, 1. 2. Bohnec, Darko. 2006. Banke in trg dolžniških vrednostnih papirjev. Bančni vestnik 7-

8, 1. 3. Bobek, Dušan. 1989. Sodobna banka. Maribor: EPOK, Obzorja. 4. Bobek, Dušan. 1995. Organiziranje in poslovanje bank. Maribor: EPF. 5. Borak, Neven. 1995. Pohod univerzalizma. Finance 93, 2. 6. Borak, Neven. 1998. Denarne reforme. Ljubljana: Cankarjeva založba. 7. Capuder, Jožica. 1996. Prodor finančnega univerzalizma v poslovne banke. Bančni

vestnik 5, 18-21. 8. Case, E. Karl in Ray C. Fair. 1999. Principles of Macroeconomics. New Jersey:

Prentice-Hall. 9. Dimovski, Vlado. 1999. Bančništvo. Ljubljana: EF. 10. Festić, Mejra. 2006. Učinkovitost bank v vzhodni in zahodni Evropi in makro okolje.

Bančni vestnik 9, 2-7. 11. Filipič, Drago in Franjo Mlinarič. 1999. Temelji podjetniških financ. Maribor: EPF. 12. Filipič, Drago in Tanja Markovič-Hribernik. 1998. Osnove financ. Maribor: EPF. 13. Francis, G. Jay, Norman F. Hecht in Susan M. Siegel. 1998. Principles of banking.

Washington: American Bankers Association. 14. Glogovšek, Jože. 1996. Denar, denarni sistem z osnovami denarne teorije. Maribor:

EPF. 15. Goršič, Katarina. 1995. Posel forfetiranja kot pojavna oblika financiranja. Svetovalec

iz Gospodarskega vestnika 4, 89. 16. Goodhart, C.A.E. 1987. Why do banks need a central bank. Oxford Economic Papers,

75-89. 17. Goodhart, C.A.E. 1995. The Central Bank and the Financial System. London:

Macmillan Press LTD.

71

18. Gregorčič, Lucija. 1996. O vlogi centralne banke, njeni neodvisnosti in odnosih z državno zakladnico. Bančni vestnik 4-5, 6-10.

19. Grenko, Barbara. 2000. Razvojni trendi v evropskem bančništvu. Bančni vestnik 6, 36-

41. 20. Hafner, Andraž. 2006. Banke želijo omogočiti čim več storitev na enem mestu. Finance

17, 24. 21. Heffernan, Shelagh. 1996. Modern banking in theory and practice. Chichester: Wiley. 22. K.M. 2005. Ponudba slovenskih bank je še nepopolna in omejena. Finance 13, 21. 23. Končina, Miro. 1994. Povezovanje bank in zavarovalnic – poslovne prednosti in

dileme. Bančni vestnik 7-8, 43-47. 24. Kovačič, Art. 2002. Globalna konkurenčnost Slovenije in pomen finančnega trga.

Bančni vestnik 1-2, 30-35. 25. Kramar, Božena. 2006. Sodelovanje poslovnih bank in malih ter srednje velikih

podjetij. Bančni vestnik 7-8, 29-32. 26. Kramar, Marjan in Miran Vičič. 2004. Bančno zavarovalništvo in skupina NLB, primer

NLB Vita. Bančni vestnik 7-8, 12-16. 27. Kužet, Zora in STA. 2005. Potrebujemo hipotekarno bančništvo. Večer 168, 5. 28. Lazarević, Žarko in Jože Prinčič. 2005. Bančniki v ogledalu časa. Ljubljana: Združenje

bank Slovenije. 29. Lebe, Čačič, Sergeja. 2001. Zavarovalniški produkti v bankah. Finance 232, 20. 30. Lierman, Frank. 2005. Na poti k uspešni evropski banki leta 2010. Dnevi slovenskih

bančnikov 2005, 23-42. 31. Ložar, Boštjan. 1996. Konkurenčna prednost banke. Manager 8, 24. 32. Medved, Darko. 2004. Obvladovanje tveganj pri življenjskih zavarovanjih. Bančni

vestnik 7-8, 49-55. 33. Mishkin, S. Frederic. 1997. The economics of money, banking and financial markets.

New York: Addisn-Wesley. 34. Molyneux, Philip, Yener Altunbas in Edward Gardener. 1998. Efficiency in European

banking. Chichester: Wiley. 35. Mulej, Robert in Metka Horvat. 1994. Leasing po slovensko. Gospodarski vestnik 25,

8.

72

36. Petrov, Sabina. 2006. Kakšna bo poraba finančnih storitev. Finance 14, 18. 37. Ribnikar, Ivan. 1994. Od denarja do medvedjega trenda: pojmi in izrazi v ekonomiji.

Ljubljana: CISEF, EF. 38. Ribnikar, Ivan. 1998. Dve strani Banke Slovenije. Finance 6, 3. 39. Ritter, S. Lawrence, William L. Silber in Gregory F. Udell. 1998. Principles of money,

banking and financial markets. New York: Basic Books. 40. STA. 2004. NLB najboljša banka 2004 v Sloveniji. Večer 235, 9. 41. Stark, Jurgen. 2000. The emerging face of European banking. BIS. 42. Svetina, Andrej in Marko Voljč. 2000. Evropsko bančništvo na prepihu: globalizacija

in banke v EU. Bančni vestnik 3, 17-22. 43. Štiblar, Franjo. 2005. Povezovanje finančnih ustanov in varnost njihovega poslovanja,

zlasti z vidika bank. Dnevi slovenskih bančnikov 2005, 43-81. 44. Tomaž, Aljoša in Marko Košak. 2004. Konkurenčnost bančnega sektorja ob vključitvi

v EU. Bančni vestnik 5, 61-69. 45. Vagaja, Aleksandra. 2005. Vizija: bančno poslovanje bo zelo osebno. Finance 199, 28. 46. Veselinovič, Draško, Aleš Hauc, Saša Jazbec in Miroslav Končina. 2003. Denar,

bančništvo in vrednostni papirji. Piran: Gea College. 47. Voljč, Marko. 2001. Sodobni trendi v bančništvu in vpliv na podjetja. Ljubljana:

ZRFR. 48. Voljč, Marko in Polona Šega. 2001. Prihodnji razvoj slovenskih bank. Bančni vestnik

5, 111-117. 49. Vozel, Aleksander. 2000. Prihodnost bančne mreže. Gospodarski vestnik 40, 66. 50. Weill, Laurent. 2005. Estimating the gap efficiency between Eastern and Western

European economies. V European economic integration and South-East Europe: Challenges and prospects, urednik Klaus Liebscher. Northampton: Edward Elgar.

51. Zbašnik, Dušan. 1996. Mednarodne poslovne finance. Maribor: EPF.

73

9.2 Elektronski viri 1. Arh, Geni. (2002). Na kakšen način bi Slovenci najraje urejali bančne in zavarovalne posle. [on line] Available: http://www.gfk.si/4_2_lclank.php?cid=486. [8.11.2006]. 2. Finančni trgi. 2003. Ljubljana: Banka Slovenije, 7. 3. Nova Ljubljanska banka. (2006a). Predstavitev. [on line] Available: http://www.nlb.si/cgi-bin/nlbweb.exe?doc=2442&SeS=193227518146-11642959670. [23.11.2006]. 4. Nova Ljubljanska banka. (2006b). Mejniki v razvoju. [on line]. Available: http://www.nlb.si/cgi-bin/nlbweb.exe?doc=1343. [23.11.2006]. 5. NLB Skupina. (2006a). Profil Skupine NLB. [on line]. Available: http://www.nlbskupina.si/cgi-bin/nlbweb.exe?doc=12180&SeS=193227518651-11642962130. [23.11.2006]. 6. NLB Skupina. (2006b). Shema Skupine NLB. [on line]. Available: http://www.nlbskupina.si/cgi-bin/nlbweb.exe?doc=12184. [23.11.2006]. 7. NLB Skupina. (2006c). Strategija. [on line]. Available: http://www.nlbskupina.si/cgi-bin/nlbweb.exe?doc=12189. [23.11.2006]. 8. NLB Skupina. (2006d). Naše storitve. [on line]. Available: http://www.nlbskupina.si/cgi-bin/nlbweb.exe?doc=12219. [23.11.2006]. 9. STA. (2006). NLB Vita in NLB Skladi poslujeta uspešno. [on line]. Available: http://www.revijakapital.com/kapital/novice.php?novice=6236. [23.11.2006].

74

10 SEZNAM SLIK Slika SLIKA 1: Stroškovna učinkovitost bank ........................................................................ 24 SLIKA 2: Shematski prikaz bančnih storitev................................................................. 27 SLIKA 3: Primerjava finančnega in operativnega leasinga.......................................... 37 SLIKA 4: Ponudba slovenskih bank na področju osebnega bančništva...................... 45 SLIKA 5: Dejavniki, ki pospešujejo poslovno povezovanje na finančnem trgu ......... 54 SLIKA 6: Shematski prikaz Skupine NLB..................................................................... 62