Blaženi Miroslav Bulešić

(1920-1947)

se je rodil 13. maja leta 1920

v škofiji Poreč-Pula. Z enajstimi leti je

vstopil v medškofijsko semenišče v Kopru.

Nadaljnjo formacijo je prejel

v Gorici in zatem

v Rimu (na sliki) na Papeški

univerzi Gregoriana.

11. aprila 1943 je bil posvečen v duhovnika.

Nekaj let je opravljal duhovniško poslanstvo

po župnijah.

Februarja 1947 je odšel

v semenišče v Pazin, kjer je prevzel vlogo

vicerektorja in profesorja.

24. avgusta leta 1947 je spremljal msgr. Jakoba Ukmarja, ki je šel kot škofovski

delegat birmovat v župnijo Lanišće. Tam ju je napadla od komunistov nahujskana

množica. Jakob Ukmar je bil resno ranjen, Miroslav Bulešić pa je pod njihovimi udarci

umrl. Ko je bil že ves okrvavljen in iznakažen je večkrat ponovil prošnjo:

»Jezus, sprejmi mojo dušo.« Na koncu so ga potolkli na tla

in mu v vrat zasadili nož.

Miroslav Bulešić in Jakob Ukmar šest dni pred smrtjo med birmo v Trvižu.

28. septembra 2013, na svečanosti v puljski Areni na Hrvaškem, je kardinal Angelo

Amato prebral apostolsko pismo papeža Frančiška,

s katerim je Miroslava Bulešića razglasil za

blaženega.

V nagovoru po evangeliju je kardinal Angelo Amato orisal Bulešićev lik in poudaril, da je današnja beatifikacija praznik miru nad vojno, bratstva nad

razdeljenostjo, odpuščanja nad sovraštvom ter Božje ljubezni

nad človeškim zlom. „Naš blaženi je imel vse ljudi za prijatelje, nihče ni bil zanj

sovražnik.

Pričeval je za ljubezen: nihče namreč nima večje ljubezni

kot je ta, da da svoje življenje za prijatelje.”

Blaženi Bulešič je bil pristen junak vere v času, ko je bilo

ubitih več kot 400 duhovnikov. Spregovoril je o komunističnem preganjanju in

nenehnem zasramovanju verujočih.

Miroslav Bulešić je sam doživljal nestrpnost zaradi

vere. Zasramovali so otroke, ki so hodili k verouku.

Zato so mu mnogi svetovali, naj pobegne v Italijo.

On pa je odgovarjal „da je postal duhovnik za narod in da mora ostati med svojim

ljudstvom.

Ko so mu grozili, je govoril: če me bodo ubili, me bodo ubili za vero in za Boga.“ Ker se je zavedal, da je v

življenjski nevarnosti, je don Miroslav večkrat ponavljal:

„Gospod, povsem Ti darujem svoje življenje za svoje ovce. S Tvojo milostjo in če me Ti narediš za vrednega, se ne bojim mučeništva, ampak

hrepenim po njem.“

Bulešić je vedno pomagal vsem, ki so bili v potrebi, reševal ljudi iz zapora in

otroke učil verouk. “Moje maščevanje je

odpuščanje”, je nekoč dejal.

Drug vidik njegovega življenja, ki ga je izpostavil

kardinal Amato, je bila njegova zvestoba papežu.

Takole je govoril:

„Kot je Cerkev mati vseh narodov, tako je papež,

naslednik sv. Petra, oče vseh krščenih vseh jezikov in narodnosti.“

Novi blaženi nas zato spodbuja, da ostanemo

zvesti Jezusu in Njegovemu evangeliju, je še poudaril kardinal Angelo Amato.

(Vir: Marjana Debevec – Radio Ognjišče)

God blaženega Miroslava Bulešiča

obhajamo 24. avgusta, ko je odšel v večnost.