Chiara Lubich

Bogata in odprta evangeljska karizma. Velik tok življenja in misli. Ljudstvo, rojeno izevangelija. 

video posnetek

 

»Pero ne ve, kaj bo pisalo, čopiču ni znano, kaj bo naslikal, in dleto ne ve, kaj bo izklesalo. KoBog vzame v roke neko bitje, da bi v Cerkvi oblikoval novo delo, izbrani osebi ni znano, kaj bomorala storiti. Je orodje. Mislim, da to velja tudi v mojem primeru.« Tako nam Chiara daje ključza razumevanje zgodbe, ki jo je neštetokrat ponavljala in se začne tako: »Bila je vojna in vse seje rušilo ...« Tedaj je namreč divjala druga svetovna vojna in Trento so pretresala silovitabombardiranja.

S temi začetnimi dogodki se je rodilo gibanje, ki ima značilnosti božjega dela: »Rodovitnost inrazširjenost, neprimerljivi s kakršno koli človeško silo ali zamislijo, križi, a tudi sadovi, obilnisadovi. In za Božja orodja je ponavadi značilno, da so majhna, slabotna ... Ko je orodje v Božjihrokah, ga On oblikuje na tisoče bolečih in radostnih načinov. Tako ga dela vedno boljprimernega za delo, ki ga mora izvršiti. Ko pa se globoko zave sebe in nekako zasluti, kdo jeBog, lahko z gotovostjo zatrdi: Jaz sem nič, Bog je vse. Ko se je v Trentu začela pustolovščina,nisem imela nobenega programa, nisem slutila ničesar. Zamisel o gibanju je bila v Bogu, načrt vnebesih.«

 

 

1 / 5

Chiara Lubich

SILVIA     Silvia, to je Chiarino krstno ime, se je rodila v Trentu, 22. januarja leta 1920, kot druga izmedštirih otrok. Oče Luigi Lubich je bil trgovec z vini in tiskar, socialist in nasprotnik fašizma. MamaLuigia je gojila globoko tradicionalno vero. Pri osemnajstih letih je Silvia z odliko končala učiteljišče. Želela si je študirati in zato se jeposkušala vpisati na katoliško univerzo. A zaman: bila je štiriintrideseta v vrsti za triintridesetprostih brezplačnih študijskih mest. Pri Lubichovih namreč ni bilo dovolj denarja, da bi ji lahkoomogočili plačan študij v drugem mestu. Tako se je bila Silvia primorana zaposliti.     LORETO   Za odločilni trenutek, ki je pomenil začetek njene človeško-božje izkušnje, se je izkazala pot vLoreto leta 1939: »Bila sem povabljena na srečanje katoliških študentk v Loreto,« piše Chiara,»kjer je v veliki cerkvi-trdnjavi po izročilu ohranjena hišica svete Družine iz Nazareta ... Srečanjespremljam skupaj z ostalimi, a takoj, ko mi uspe, tečem tja. Nekaj novega in božjega meobjame. Tam premišljujem o deviškem življenju treh, ki so nekoč tam prebivali: "Torej je tuživela Marija," pomislim. "Jožef je hodil po hiši. Tu je leta dolgo prebival mladi Jezus. Njegovotroški glas je odzvanjal od teh zidov ..." Vsaka od teh misli mi stiska srce, ne morem zadrževatisolz. Vsak odmor med srečanjem tečem tja. Zadnjega dne je cerkev polna mladih. Prešinila meje jasna misel, ki se mi je neizbrisno vtisnila v srce: Sledila ti bo četa deviških.«     7. DECEMBER   V letih od obiska v Loretu leta 1939 do leta 1943 je Silvia delala, študirala in delovala zaCerkev. Ko je stopila v Frančiškov tretji red, si je privzela ime Chiara. Tistega leta je, staratriindvajset let, zaslišala Božji klic: »Daruj se vsa meni.« Chiara ne izgublja časa in v pismuduhovniku kapucinu prosi za dovoljenje, da bi se popolnoma darovala Bogu. Po poglobljenempogovoru dobi dovoljenje. Tako se 7. decembra 1943 ob 6. uri zjutraj posveti Bogu.Tistega dne Chiara ni imela v srcu nikakršnega namena, da bi kaj ustanovila: preprosto,"poročila se je z Bogom". In to je bilo zanjo vse. Šele kasneje je ta datum simbolično postalzačetek Gibanja fokolarov. Vsekakor pa, kakor je Chiara zapisala kasneje, je bilo tistega7. decembra 1943 »notranje veselje nepopisno, skrivno, a nalezljivo«.    

TOVARIŠICE   Chiara se je srečevala z mladimi. Nekatere od njih so ji hotele slediti: najprej NataliaDallapiccola, potem Doriana Zamboni in Giosi Guella; nato Graziella De Luca in sestri Gisella inGinetta Calliari, Bruna Tomasi in Aletta Salizzoni ter še sestri Valeria in Angelella Ronchetti ...In vse to se je dogajalo kljub temu, da je bila pot fokolara vse prej kot jasno začrtana, z izjemoChiarinega "do kraja korenitega življenja po evangeliju".V tistih mesecih je tudi v Trentu divjala vojna: razdejanje, ruševine, mrtvi. Chiara in njene novetovarišice so se začele zbirati v zakloniščih, kamor so se zatekale med bombardiranji.»Vsak dogodek nas je globoko pretresal,« je kasneje pripovedovala Chiara. »Bog nam je hotelpo teh okoliščinah jasno povedati: vse je ničevo, vse mine. Hkrati pa mi je v srce v imenu vsehpolagal vprašanje in z njim odgovor: "Ali obstaja ideal, ki ne umre, ki ga nobena bomba ne moreuničiti, za katerega bi se darovale?" Da, to je Bog. Odločile smo se, da izberemo Njega za idealnašega življenja.«     LUČ   V zakloniščih so ob soju sveče prebirale evangelij. Nekega dne so ga naključno odprle priJezusovi molitvi pred smrtjo: »Oče, da bi bili vsi eno« (Jn 17, 21). To je izredno in težkobesedilo, Jezusova oporoka, ki so ga teologi in eksegeti preučevali in razlagali že ves časkrščanske zgodovine; v tistem obdobju pa je bilo nekoliko pozabljeno, ker je bilo večininedoumljivo. Poleg tega so besedo "edinost" prevzeli komunisti in si lastili izključno pravico donje. »Zdelo se nam je, da so se nam te besede začele razsvetljevati,« je kasneje zapisalaChiara, »in nam v srcu vžgale prepričanje, da smo bile rojene za "to" stran iz evangelija.«Nekega dne jih je duhovnik vprašal. »Ali veste, kdaj je Jezus najbolj trpel?« Dotlej je medkristjani vladalo tako prepričanje in tudi dekleta so odgovorile: »Na Oljski gori, ko je potil krvavipot.« Duhovnik pa je odvrnil: »Ne, Jezus je najbolj trpel, ko je na križu zavpil "Moj Bog, moj Bog,zakaj si me zapustil?"« Te besede so Chiaro globoko pretresle in takoj, ko je duhovnik odšel, jedejala svojim tovarišicam: »Samo eno življenje imamo, izkoristimo ga čim bolje! Če je bilaJezusova največja bolečina tedaj, ko se je čutil zapuščenega od svojega Očeta, mu bomosledile takemu: zapuščenemu Jezusu.« Od tistega trenutka je bil za Chiaro edini ženin življenja.    

2 / 5

Chiara Lubich

HIŠICA   Vojna medtem ni pojenjala. Družine deklet so se večinoma umaknile v bližnje hribe. One pa sose odločile, da ostanejo v Trentu: bodisi zaradi dela ali študija, bodisi – kakor Chiara – zato, dane bi zapustile številnih, ki so se jim pridružili. Chiara je na Kapucinskem trgu 2 našla streho,kamor se je preselila z nekaterimi tovarišicami. To je bil prvi fokolar: skromno stanovanje, ki soga poimenovale "hišica ljubezni" oziroma preprosto "hišica".Dekleta, ki so živela tam, pa tudi drugi, ki so prihajali, so v tistih mesecih zaznali v svojemživljenju novo kakovost. Zdelo se jim je, da je Jezus med njimi uresničeval svojo obljubo: »Kjersta dva ali so trije združeni v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi« (Mt 18, 20). Niso gahotele več izgubiti in so storile vse, da Njegova navzočnost ne bi izginila po njihovi krivdi.»Kasneje, veliko kasneje,« je pojasnila Chiara, »smo razumeli: to je posnetek nazareške hišice:sobivanje deviških (in kmalu potem tudi poročenih) z Jezusom med njimi.« To je "fokolar"(ognjišče), kraj, kjer ogenj ljubezni greje srca in razsvetljuje razum. »Da pa bi ga imele mednami,« je razlagala Chiara svojim tovarišicam, »moramo biti pripravljene dati življenje druga zadrugo. Jezus je duhovno in v polnosti navzoč med nami, če smo zedinjene tako. On je namrečrekel: "(...) da bi bili eno, da bo svet veroval".«In res, Chiari in prvim dekletom iz fokolara se kmalu pridruži množica tistih, ki jih je prevzelo toživljenje. Tako je že leta 1945 okrog petsto mož in žena vseh starosti, poklicev in družbenihslojev želelo vzeti za svojega njihov ideal. In vse so imeli skupno, kakor v prvih krščanskihskupnostih.     DO ZADNJIH MEJA ZEMLJE   V evangeliju je zapisano. »Dajajte in se vam bo dalo.« Te besede postaneje vsakodnevnaizkušnja. Dekleta in njihovi prijatelji dajejo, dajejo vedno, dajejo še več in prejemajo, vedno invedno znova prejemajo. Tudi če jim je doma ostalo za vse samo še eno jajce? Dajo gaubogemu, ki potrka na vrata. Še isto dopoldne nekdo pusti pred hišnim pragom – vrečko jajc!Pisano je tudi: »Prosite in vam bo dano.« Tako prosijo za vse številne potrebe ne zase, ampakza tiste, ki so v pomanjkanju. In sredi največje vojne vihre prihajajo vreče moke, zavoji mleka,kozarci marmelade, zaboji drv, obleke. Neredko v fokolaru pri mizi, pogrnjeni z najlepšim prtom,ki ga imajo, sedijo fokolarina in revež, pa spet fokolarina in revež ...Bil je praznik Kristusa Kralja in Chiara ter prve tovarišice so se po maši zbrale okrog oltarja.Obrnile so se na Jezusa s preprostostjo tistega, ki ve, kaj pomeni biti Božji otrok. Prosile so ga:»Ti veš, kako je mogoče uresničiti edinost – ut omnes unum sint. Tu smo. Če hočeš, uporabinas.« Božja beseda tistega dne jih je očarala: »Prosi me,« pravi psalm, »in dal ti bom v posestvse narode do zadnjih meja zemlje.« Tako, v svoji evangeljski preprostosti niso prosile nič manjkot "zadnje meje Zemlje": zanje je bil Bog vsemogočen.     »TU JE BOŽJI PRST«   Stavek, ki se je dotaknil Chiare in njenih tovarišic, je bil tudi: »Kdor vas posluša, meneposluša.« Kdor posluša škofa, so iz tega sklepale, posluša Kristusa. Prav v tistem času jih jepoklical škof in Chiara je pomislila, zakaj, saj razloga ni vedela. Prišle so v mogočno škofijskopalačo in predstavile škofu, kaj se je v mestu začelo dogajati: prava revolucija, ki se je porajala,skoraj ne da bi se tega zavedale. Kljub vsemu so bile pripravljene razpustiti vse, kar se je vtistih mesecih zgradilo, če bi bil škof to želel. Pomislile so: »V škofu govori Bog.« In samo Bogjim je bil pomemben, nič drugega. Mons. Carlo De Ferrari je takrat poslušal Chiaro in njene prvetovarišice, se jim nasmehnil in preprosto izgovoril zgodovinski stavek: »Tukaj je Božji prst.« Dosmrti je spremljal Gibanje s svojo odobritvijo in blagoslovom.Od tedaj je to življenje skoraj neopazno prestopilo meje tridentinske pokrajine. Povabljene sobile v Milano, Rim, na Sicilijo. Povsod so vzcvetele krščanske skupnosti, podobne tisti v Trentu.Življenja ni bilo več mogoče zaustaviti.V tistih okoliščinah se je v skupini pojavil nepričakovani lik: Igino Giordani. On je odprl pogledskozi okna in vrata hišice na Kapucinskem trgu na ves svet in s tem pokazal na veličino karizmeter njeno vsesplošno veljavnost. Porajajoče se Gibanje ni namenjeno samo vernikom,katolikom, temveč je dar za vse človeštvo. Vzbuja gotovost, da duhovnost, ki se rojeva, skriva vsebi pravo teološko in družbeno revolucijo, ki je namenjena predvsem laikom, tudi poročenim.

Poleti leta 1949 se Igino Giordani pridruži Chiari, ki se je za obdobje oddiha umaknila vtridentinske hribe, v Tonadico v dolini Primiero. Skupaj s skupnostjo živijo evangeljski odlomek,ki govori o Jezusovi zapuščenosti. 12. julija je Chiara zapisala: »Zapuščeni Jezus! Pomembnoje, da smo takrat, ko gre mimo, pozorni na to, kar nam hoče povedati, zakaj povedati nam hočevedno nekaj novega. Zapuščeni Jezus nas hoče popolne: Jezus je edini učitelj in uporablja vsepriložnosti, da nas oblikuje, da obrusi našo robatost, da nas posvečuje. Edino potrebno je, da vvseh teh glasovih okoliščin slišimo Njegov glas. Vse, kar se dogaja okrog mene, se dogajazame, je izraz Božje ljubezni zame.« Štiri dni kasneje, 16. julija, se je začelo obdobje, znano kot"Raj 1949". Chiara je zapisala: »Trudili smo se živeti nič nas samih, da bi On živel v nas. Natem niču sva pri obhajilu, ki smo ga odkrili in ljubili kot vez edinosti, z Iginom Giordanijem prosilaJezusa, naj najini duši zedini, kakor sam ve. In izkusili smo – po posebni milosti – kaj pomenibiti živa celica Jezusovega skrivnostnega telesa: biti Jezus in tako v Očetovem naročju. Inbeseda "Aba, Oče" je vzcvetela na naših ustnicah.Tako se je začelo posebno svetlo obdobje, v katerem se nam je med drugim zdelo, da nam Boghoče razodeti svoj načrt nad našim Gibanjem. Bolje smo razumeli tudi številne resnice vere, šeposebej, kdo je za človeštvo in vse stvarstvo zapuščeni Jezus, ki je vse povzel v sebi. Taizkušnja je bila tako močna, da smo mislili, da bo vse življenje takšno: luč in nebesa. Ko pa smose znašli na trdih tleh, nam je samo eden dal moč še živeti.«Na list papirja, ki ji ga je iz beležnice poslanskega doma posodil Igino Giordani, je Chiara takratzapisala mojstrovino, ki se začenja z sedaj že znanim stavkom. »Samo enega ženina imam nazemlji, zapuščenega Jezusa.« Vrnitev s tistega "malega Tabora" pomeni odločilno naznanilo, daje zapuščeni Jezus pot edinosti: »Šla bom po svetu in ga iskala vsak trenutek svojegaživljenja,« je še zapisano na tistem lističu.In to niso bile le besede. Leta 1959, ko so nekateri fokolarini poskušali vstopiti v vzhodnoNemčijo, za železno zaveso, je nekdo Chiaro vprašal, zakaj se hoče Gibanje razširiti v tistimračni predel Evrope, kjer se je zdelo nemogoče izvrševati kakršno koli evangelizacijo. Brezoklevanja je odgovorila: »Ker ljubimo zapuščenega Jezusa.«     PROTISLOVNO OBDOBJE   Že v Trentu je Gibanje zaradi svoje izvirnosti v katoliškem svetu vzbudilo nemalo vprašanj. Kopa se je v petdesetih letih začelo širiti po vsej Italiji, je Cerkev začela temeljito preučevatinastajajoče Gibanje, ki je izstopalo iz tradicionalnih okvirov laiških združenj in je zaradi svojenovosti porajalo med škofi skrbi glede pastorale in pravovernosti nauka.Tako se je začelo protislovno obdobje, ki je trajalo približno petnajst let: po eni strani rimskaCerkev in še posebej nekateri italijanski škofje izražajo nujnost, da temeljito preučijo nastajajočostvarnost, po drugi strani pa se tisti, ki sledijo karizmi edinosti, čedalje bolj "čutijo Cerkev" inspontano povzročijo širjenje, ki ga ni mogoče razložiti z normalnimi apostolskimi merili. Lučpoletja 1949 je bila premočna, da ne bi izžarevala.V tem času, ko se je Gibanje srečevalo z najbolj bolečimi stvarnostmi družbe, od problemakomunizma do težav povojnega obdobja in zavesti o pohujšanju, ki ga povzroča razdeljenostkristjanov, je ideal edinosti spoznal Pasquale Foresi, ki je postal, kakor je dejala Chiara, edenod soustanoviteljev Gibanja.V tistih letih Gibanje prestopi severno mejo in se naglo razširi v skoraj vse evropske dežele. Vletih med 1958 in 1967 pride na vseh pet celin.     PREIZKUŠNJE   Nekaj let po začetku Gibanja se začnejo preizkušnje – »Božja logika stvari«. Težke duhovnepreizkušnje in dolge noči, ki jih kdo preživlja, predvsem pa negotovost zaradi dolgega inpoglobljenega študija Cerkve. Chiara piše: »Vemo: življenje je treba plačati; življenje, ki po nasprihaja do mnogih duš, pride s smrtjo. Samo skozi led bolečine pridemo do požara ljubezni.« Inše: »Predvsem ena misel me ni zapustila. Bila je sad boleče notranje preizkušnje in je bila živabolj kot kdaj prej: razumela sem, kdo sem jaz in kdo je On. On vse, jaz nič. On moč, jazslabotnost. In prav ta slabotnost, ki sem se je zavedala, mi je vlivala prepričanje, da sadovi, kismo jih prinašali – na tisoče spreobrnjenj, niso mogli biti drugega kakor Božje delo.«     ROJSTVO   Težko pričakovana potrditev v strani katoliške Cerkve je prišla 23. marca 1962, hkrati sprihodom duha edinosti na najbolj oddaljene celine. Nekaj let kasneje Chiara tako opisuje tistoobdobje: »Preučevanje je bilo težko in dolgo. S svojo stoletno izkušnjo in modrostjo je Cerkevočetovsko preučevala novo cerkveno resničnost, ki se je rojevala.« Chiara v svojem popolnemzaupanju Cerkvi ni odstopila niti za milimeter in večkrat je najbližjim zaupala, da bi vsi poslušnosprejeli tudi odločitev, da razpustijo Gibanje.Od tedaj naprej in še bolj kot dotlej se je Chiarina zgodba prepletala z zgodovino Gibanja, ki gaje ustanovila in ki se je razvijalo v skladu z Božjim načrtom. Začeli so se oblikovati različni"poklici", ki so se med seboj razlikovali, skupna pa jim je bila enaka korenitost. Leta 1956, ki soga zaznamovali dogodki na Madžarskem in v krvi zadušen upor sovjetski okupaciji, so polegfokolarinov vzcveteli volontarji, "Božji prostovoljci", kakor je želel Pij XII. Hkrati so se rojevalagibanja mladih, družin, za delo v družbi in v župnijah, in druga, ki so se razmahnila v letih, ki sosledila.Leta 1961 je duh Gibanja vstopil med kristjane drugih Cerkva. Da je bil na delu Bog, pričadejstvo, da je Chiara leta 1950 na vprašanje p. Boyerja zatrdila, da Gibanje nima ekumenskegaznačaja. »Bog pa je imel svoje načrte,« je komentirala kasneje.     KONCIL, SODOBNOST IN MLADI   Po prvi odobritvi, ki jo je podpisal Janez XXIII., so s Pavlom VI. prišle prve avdience innaslednje potrditve. Leta 1967 se je po vsem svetu rodila druga generacija Gibanja.

3 / 5

Chiara Lubich

Sledila ji je tretja in četrta. To so bila leta bobnov in kitar, skupin Gen Rosso in Gen Verde terdrugih ansamblov mladih iz Gibanja fokolarov. Vse do prve javne manifestacije maja leta 1975na športnem stadionu v Rimu, ko je bilo navzočih petindvajset tisoč mladih.To je tudi obdobje zavzetega prizadevanja na družbenem področju. Rodijo se nekatera gibanjana široko. Okrog poročenih fokolarinov se oblikujejo Nove družine, okoli volontarjev Novočloveštvo, okrog duhovnikov duhovniško gibanje, okrog mladih, poklicanih v duhovništvo, novaduhovniška generacija, okrog prizadevanja v župnijah župnijsko gibanje ...Razvoj je očiten tudi na ekumenskem področju. 13. junija 1967 se začne izredni odnos Chiare zekumenskim partiarhom Atenagorom I. iz Istanbula, ki je bil spomenik ljubezni, modrosti indaljnovidnosti, ena največjih osebnosti dvajsetega stoletja, ki pa je tudi hotel biti – kakor je obrazličnih priložnostih ponavljal – "preprost fokolarin". Chiara je zapisala: »On nam je odkrillepoto pravoslavne Cerkve. Prek njega smo razumeli, kako na Vzhodu poudarjajo življenje, to jeudejanjanje resnice v življenju, in kako poveličujejo ljubezen.«       UTRDITEV IN POGLABLJANJE   Leta 1976 je v Rocca di Papa prvo srečanje škofov, prijateljev Gibanja, ki se zberejo okrogmons. Klausa Hemmerleja, škofa iz Achna. Naslednje leto prejme Chiara v Londonu nagradoTempleton za napredek vere in s tem uradno naznani medverski dialog Gibanja. Druga zadrugo se po vsem svetu rojevajo socialna dela: mesteca, izmed katerih je prvo Loppiano vToskani, revije ... Leta 1982 sedem tisoč duhovnikov in redovnikov iz Gibanja sodeluje nazgodovinskem evharističnem somaševanju, ki ga vodi Janez Pavel II., ki dve leti kasneje obiščecenter Gibanja fokolarov v Rocca di Papa.V tistem času se prvič zberejo škofje, prijatelji Gibanja, ki pripadajo različnim Cerkvam incerkvenim skupnostim. Chiara sodeluje na treh sinodah, leta 1988 pa v Augsburgu v Nemčijiprejme nagrado za mir.     LETA VESELJA   Leta 1990 je Papeški svet za laike potrdil splošne statute dela. Istega leta je Chiara vsodelovanju z msgr. Klausom Hemmerlejem ustanovila "Šolo Aba", ki poskuša z Jezusovonavzočnostjo med člani prevesti življenje občestva in duhovnost edinosti v svetel in zanesljivnauk. Leta 1991 je ustanoviteljica in predsednica Gibanja v Braziliji začela projekt občestvenegagospodarstva (ekonomije skupnosti), ki se je v kratkem času razširil na vseh pet celin in zajelštevilne podjetnike in podjetja.Ti trije dogodki skupaj z drugimi pričajo o tem, kako je duhovnost vstopila na najrazličnejšapodročja človekovega delovanja. To se je zgodilo na duhovnem, pa tudi na kulturnem področju,kar potrjuje šestnajst častnih doktoratov, ki jih je Chiara prejela med leti 1996 in 2008.

Prejela je tudi številna priznanja, od nagrade Unesca za mir leta 1996 in nagrade Sveta Evrope1998 za človekove pravice do številnih častnih meščanstev.V teh letih so se v tesnem sodelovanju s Šolo Aba rodile tudi izvirne pobude in poskusi, da bi narazličnih strokovnih področjih uresničili spoznanja nauka, ki izvira iz karizme edinosti. Tako seodpirajo nova obzorja na področju teologije, filozofije, politike, ekonomije, medijev, umetnosti,psihologije, pedagogike, arhitekture in celo športa.     DIALOG NA VSEH PODROČJIH   Kamor koli je Chiara prišla, povsod je prišlo do izraza, kako se delovanje Gibanja kažepredvsem v razvijanju štirih dialogov, ki jih spodbuja tudi Cerkev. Prvi, znotraj posameznihCerkva, je imel nov začetek na predvečer binkošti 1998. leta na srečanju cerkvenih gibanj spapežem; potem dialog na ekumenskem področju. Morda najbolj presenetljivo se je razvijalmedverski dialog: s konstruktivnim in stalnim Chiarinim dialogom z afroameriškimi muslimaniimama W. D. Mohammeda; z budisti na Tajskem in na Japonskem, s hindujskimi skupinami vIndiji. Leta 1994 je bila izvoljena za častno predsednico WCRP, Svetovne konference verstevza mir.In končno, dialog z ljudmi neverskih prepričanj. Chiara jih je imenovala "prijatelje" in jim ob nekipriložnosti dejala: »Naše delo je poklicano k vesoljnosti. Zato je naše vodilo "Da bi bili vsi eno".In v tem "vsi" ste tudi vi. Ne moremo brez vas ... Zedinjale nas bodo vrednote, konkretnaprizadevanja.«Pečat temu obdobju je dalo apostolsko pismo Na pragu novega tisočletja, v katerem je JanezPavel II. vsej Cerkvi predlagal "občestveno duhovnost", ki je v edinstvenem sozvočju z"duhovnostjo edinosti", ki jo Gibanje od vedno uresničuje.     PRIHODNOST   Leta 2003, ob 60. obletnici Gibanja, je Chiara v nekem intervjuju povedala: »Ob tej obletnicisem skoraj v sveti tišini spričo tega, da se je v teh desetletjih pred mojimi očmi rodilo, raslo in serazvijalo Božje delo, ki je iz majhnega semena postalo – kakor ga je videl že Pavel VI. – velikodrevo, katerega veje segajo do zadnjih meja zemlje. Ob tem čutim veliko hvaležnost Bogu.«Na vprašanje glede prihodnosti dela sledi preprost odgovor: »Ni mi znana. Zapisana je vnebesih. Na nas je, da jo z Božjo pomočjo poskušamo razumeti in uresničevati, kakor smo todelali doslej in še bolje.«     ZADNJA PREIZKUŠNJA   Zadnja tri leta zemeljske pustolovščine so bila za Chiaro Lubich najtežja. Ženin, zapuščeniJezus, je prišel v "slovesni podobi": v temi, ko se je zdelo, da je Bog izginil, kakor zaide sonceza obzorjem.

4 / 5

Chiara Lubich

Kljub temu Chiara ne neha ljubiti trenutek za trenutkom, brata za bratom. Nadaljuje s služenjem"Božjemu načrtu" z Gibanjem, tako da spremlja njegov razvoj do zadnjih dni, ko – v njeno velikoradost – Vatikan odobri nastajajočo univerzo, ki nosi ime "Sophia" (modrost). Ena sama je bilain je ostala njena želja: »Želim si, da bi Marijino delo ob koncu časov, ko bo strnjeno pričakovalosrečanje z zapuščenim-vstalim Jezusom, lahko reklo: "Tistega dne, moj Bog, bom prišel k tebi... s svojimi najbolj norimi sanjami: da bi ti prinesel svet v svojih rokah". Oče, da bi bili vsi eno!«Chiara je odpotovala 14. marca 2008 nekaj po drugi uri zjutraj. Zadnji mesec je preživela napolikliniki Gemelli v Rimu. Tam je še odgovarjala na pisma in sprejemala pomembne odločitveza Gibanje. Prejela je papeževo pismo, ki ga je pogosto prebirala, saj ji je bilo v veliko tolažbo.Obiskal jo je tudi patriarh Bartolomej in jo blagoslovil.V zadnjih dneh je večkrat ponovila željo, da bi se vrnila domov. Njena želja je bila uslišana.Osebno je pozdravila svoje prve tovarišice in najožje sodelavce.Medtem ko se je njeno zdravstveno stanje slabšalo in je ugašala, je k njej prihajalo na stotineljudi, ki so ure in ure drug za drugim stopali v njeno sobo, da bi jo videli, jo poljubili, ji še enkratrekli eno samo besedo: Hvala. Ganjenost je velika, a še večja je vera v ljubezen. Zazvenel jeMagnifikat za velika dela, ki jih je Gospod storil po njej, z obnovljeno obljubo, da bomo živelievangelij, to je ljubili, kakor je vedno živela in učila Chiara.Vir: Michele Zanzucchi, Irena Santoro (Novi svet 5 2008)    

5 / 5