Genija d.o.o.1000 Ljubljana, Litijska cesta 12/aTelefon: 051 415 616Splet: www.genija.comE-pota: info@genija.com

Ivan Cankarrtice

Za zalobo: Blanka JarniRaunalnika postavitev: Dubravko Gecan

Genija, d.o.o.

CIP - Kataloni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjinica, Ljubljana

821.163.6-32(0.034.2)

CANKAR, Ivan, 1876-1918rtice [Elektronski vir] / Ivan Cankar. - El. knjiga. - Ljubljana : Genija, 2012

Nain dostopa (URL): www.e-knjiga.si

ISBN 978-961-6576-71-0 (ePub)ISBN 978-961-6576-72-7 (mobi)260765696

e-knjiga.si

Ivan Cankar

rtice

2012

Vsebina

Kriev pot ................................................................................ 7O precah ............................................................................... 21Bobi ......................................................................................... 36Iz predmestja ......................................................................... 47Spomladi ................................................................................ 62Pavlikova krona ................................................................... 77Zdenko Petersilka ................................................................. 92Tinica .................................................................................. 104Roni venec ......................................................................... 107Brezimenec .......................................................................... 111Njena podoba ...................................................................... 117Sveto obhajilo ...................................................................... 121Na pei ................................................................................. 125Desetica ................................................................................ 129Greh ...................................................................................... 135Veerna molitev .................................................................. 139Tuja uenost ......................................................................... 143Skodelica kave ..................................................................... 148V tujini ................................................................................. 152Na laz .................................................................................. 159Njen grob ............................................................................. 164Sova....................................................................................... 169Firbec .................................................................................... 173Kakadu ................................................................................. 178Tuje ivljenje ........................................................................ 183Brat Francelj ........................................................................ 186Gospod stotnik .................................................................... 191

e-knjiga.si

Otroci in starci .................................................................... 195Edina beseda ........................................................................ 199Sence ..................................................................................... 203Kralj Matja ......................................................................... 207Vrzdenec .............................................................................. 211

Tudi za brezplane knjige valjajo avtorske pravice.

Vsa besedila na portalu e-knjiga.si so objavljena z dovoljenjem avtorjev, oz. lastnikov avtorskih pravic.* Pridobljena dovoljenja veljajo izkljuno za objavo in distribucijo na portalu e-knjiga.si. Ni dovoljen prenos e-knjig, besedil ali slikovnega materiala na druge spletne naslove, reproduciranje, distribuiranje, javna priobitev, predelava ali druga uporaba v kakrnemkoli obsegu ali postopku.

Za osebno uporabo nae e-knjige lahko uporabljate neomejeno. Namesto nepooblaenega razmnoevanja datotek vas prosimo, da vsako novo kopijo prenesete ali delite neposredno s naega portala. Na ta nain boste prispevali k nadaljnjemu razvoju spletne knjinice e-knjiga.si.

*zabesedila,kisovjavnilastidovoljenjazaobjavonisopotrebna.Javnalastjeoznakazavsakizdelek,zakatereganiheneuveljavljalastnikihpravic.evednoveljajoavtorskepravicezagrafinopodoboinraunalnikopostavitevknjigobjavljenihnaportalue-knjiga.si

7Kriev pot

Ob petih se je Marko predramil, vstal je ter se oblekel. V elod-cu mu je bilo pusto; veerjal je prejnji dan e zgodaj, ob estih, in samo kos kruha. A Marko je bil neprestano laen; odkar se je za-vedal, so izvirale vse njegove misli iz silnega poelenja po dobrih stvareh. Bilo mu je deset let; njegov obraz je bil irok, toda nezdra-ve, vodene barve in oi so bile velike, zaudene. Ko se je oblail in umival, je poslual pazljivo, e ropoejo lonci v kuhinji; toda slial ni ni; mati ga je bila zbudila, a nato je odla, in ni je e bilo nazaj. V veliki sobi je bilo vse tiho; zrak je bil teak in smradljiv. Oe je spal na postelji; obraz poten, brada vsa razkutrana, usta odprta; Marku je bilo muno, ko je gledal oetov obraz; e v spanju je bilo elo vsevprek razbrazdano, a lica so bila suha, siva. Na tleh, pregr-njenih z akljevino, pa so spale Markove tiri sestre. Vsi so sopli teko, kakor sami bolniki; ustnice so bile mokre in zatekle.

Mati se je vrnila. Prinesla je hlebec belega kruha; akati je mo-rala dolgo, da je branjevec odprl, a dal je le s teavo in jezil se je nad berai; dejal je, da daje vbogajme, ker ve, da ne dobi denarja nikoli. Mati je posluala in je samo premiljevala, ali bi mu rekla e za kavo in cuker ali ne; hudo ji je bilo zaradi Marka, ki je akal; naposled mu ni rekla.

8Marku je leglo alostno na srce: spet ni kave. Gledal je, ko je rezala mati kruh; risala je z noem po hlebcu in si ni upala prere-zati est glav in e za zveer, a hlebec je majhen in kakor goba. Tudi Marko je raunal in e bolj mu je bilo alostno, ko je videl, kako majhen kos ostane zanj. Mislil je tudi e na kosilo, na veer-jo, na drugi dan, in razjokal bi se.

as je, Marko, e zvoni.In Marko se je odpravil; mati je stala na pragu in je gledala za

njim. Ko je zavil mimo ogla, se je vrnila v sobo, pogledala je po oetu in po otrocih; stopila je k mizi ter odipnila drobtino kru-ha, tako da se na hlebcu ni poznalo. Nato je sedla na klop ob pei ter sedela skljuena v dve gubi, glavo skrito v dlaneh.

Pol estih je ele bilo, a sonce je galo kakor opoldne. Nebo je bilo svetlo, razbeljeno, kot da se je sonce raztopilo ter se razlilo po njem. Na cesti je segal prah do glenjev; drevje ob poti je stalo mirno, niti list se ni zganil; trava je bila rumenkasta, posuena.

Deevalo e ni tirinajst dni, po polju je bilo vse opaljeno. In zdaj je oznanil upnik procesijo k mali, polrazpali podrunici svetega Miklava; ta podrunica je stala na visokem hribu, skoro dve uri od vasi, e je hodil lovek hitro, a pa tri ure, e je romal s procesijo. Ljudi se ni nabralo mnogo v farni cerkvi, kjer se je zbi-rala procesija; prile so veidel stare enske in le nekaj kmetov je bilo vmes; drugi so imeli posla na polju in v opekarnici.

Ko je stopil Marko v zakristijo, je bil cerkovnik e tam in oz-merjal ga je, da prihaja prepozno. Marko se je bal cerkovnika; bil je irokople lovek, z odurnim, rjavim, irokim obrazom, ki je gledalo iz njega dvoje majhnih, zlobnih oi. Dremal je skoro ne-prestano. Iz ust mu je prihajal silen smrad in pljuval je rno.

Obleci se zdaj!

9Marko je slekel suknjo ter se oblekel v dopetno ministrantsko haljo iz debelega rdeega sukna; vrh halje je ogrnil belo srajco, obrobljeno s ipkami, in potem e velik rde ovratnik iz istega debelega sukna kakor halja. Vrata so se hrupoma odprla; priel je gospod s hitrimi, monimi koraki, tako da je zabobnelo po zakri-stiji. Gospod je bil velik in krepak, e mlad; lica so mu bila polna in rdea, ustnice so mu bile vzboene zlovoljno in ukazovalno. Namesto dopetnega talarja je imel zdaj kratko suknjo do kolen; talar bi ga oviral na strmi poti. Ko je priel, je pokleknil hitro z enim kolenom pred kri, ki je visel ob steni, pokimal je z glavo, a nato si je ogrnil srajco ter hitel pred oltar; cerkovnik je nesel pred njim kropilnico in kropilnik. Blagoslov je bil hitro pri kraju, gospod je zamahal s kropilnikom po sredi in na obe strani in pro-cesija se je napotila po cerkvi navzdol proti velikim vratom.

Marko je stal s kriem blizu oltarja, a zdaj ga je prijel krepko z obema rokama ter je stopal s trdnimi koraki pred gospodom in cerkovnikom. Kri je bil iz hrastovega lesa, skoro dva metra dolg; na njem je visel Kristus, noge in roke so bile pritrjene z monimi eblji; na obrazu, na prsih, na nogah so bile velike rdee lise; pod koleni in pod pazduho je bila podoba poena in cerkovnik jo je bil za silo zlepil.

Kri je bil teak, a Marku se zdaj to ni zdelo; dral ga je zelo visoko, tako da so ga videli tudi zadnji v procesiji.

li so po cesti skozi stari del vasi. Tu pa tam so gledali otroci skozi okno ali je sedela enska pred pragom; skoro vse hie so bile zaklenjene in okna so bila zabita. Za procesijo se je vlekel oblak prahu. Kmalu so zavili na klanec. Hie so bile zmerom bolj siromane, pol zidane, pol lesene in s slamo krite. Vse so bile pra-zne, izumrle; moki so bili v opekarnici, enske na polju. Izginile so zadnje koe, razgrnili so se na obeh straneh dolgoasni lazi,

10

ograjeni s kamenjem, leevjem in robidovjem. Odprl se je za tre-nutek razgled v dolino, na lepi del vasi. Tam doli je bila cesta iroka in edna; na trgu je stalo sodnijsko poslopje, vse bolje hie, tacune in gostilnice so bile tam. Pot je krenila na levo, spet po klancu navzdol. Nizek hrib, poraen s praprotjem in grmiev-jem, je zakril razgled na desni, po dolini. A na levi se je svet odprl, pust, alosten svet. Valovito hribovje, kamenito in nerodovitno. Pot se je vila po zasekah med holmi, zdaj navzdol, zdaj navzgor; na obeh straneh za moa visoko nakopieno kamenje, preraeno z grmovjem in trnjem. udno in samotno so odmevale dale na-okoli litanije, ki so jih molili romarji s pojoim glasom.

Sonce je stalo visoko in vroina je pripekala. Marka je galo v obraz, ali potil se ni. Bilo mu je skoro prijetno, kot da bi sedel ob zimskem veeru toplo zavit ob razbeljeni pei. Hodil je s trdimi, enakomernimi koraki; odrevenele roke niso utile tekega bre-mena; zmerom e se je zibal kri visoko nad procesijo, vzdigal se in nial, kakor je Marko stopal. Glava mu je bila polna lepih misli.

Zdaj mu je bilo deset let. Dovril je ljudsko olo in prihodnost se mu je odpirala. Najbolji uenec je bil v razredu, gospod in uitelj sta ga hvalila. Doma niso govorili e ni, toda vedel je, kaj mislita oe in mati. Da pojde v latinsko olo, e na jesen, ez dva meseca ... Kakna sladkost je bila v tem priakovanju! Na jesen, ez dva meseca, samo e dva meseca tega stranega, stranega ivljenja! Samo e dva meseca, in zazdela sta se mu kratka ka-kor dve minuti ... In potem v mesto. Tam so velike hie, tam je kof, tam je vsega dovolj. Ljudje hodijo lepo obleeni in jedo bel kruh, potice, peenke ... Potice, peenke ... Ugledal je veliko, belo pogrnjeno mizo in na mizi vse polno sladkih in dobrih rei, kro-nik pri kroniku in vsi polni, prijetno diei; kadilo se je iz njih,

11

vzdigalo se, egetalo ga v ustih in v nosu; in zraven je bilo sadje, rdea, mrzla, sona jabolka ... iztegnil je roko, zagriznil ...

Hudo ga je zaejalo; usta so mu bila isto suha, jezik trd, neo-kreten, kakor iz trdega usnja. In sonce je pripekalo. Izginila je belo pogrnjena miza, zaelel si je vode. Ozrl se je naokoli in zdaj ele je videl pusto, pusto pokrajino; kameniti lazi vsenaokoli, tu pa tam ograjen koek polja, kamenje povsod, trnje, robidovje. Leglo mu je na srce, zautil je utrujenost; roke so ga zabolele, kri se mu je zazdel zelo teak, zazibal se mu je in poasi ga je spustil na ramo.

Za nas Boga prosi! ... Kako pa dri? je zavpil cerkovnik zadaj.

Marko je zgrabil kri ter ga vzdignil visoko, e vie nego prej. Kristus je gledal dale po samotni pokrajini.

Cerkovnikov glas se je zazdel Marku straen; pretresel ga je vsega, tako da mu je bilo skoro hladno. Zdaj ele se je spomnil jasno, kod hodi in zakaj. Za njim hodita gospod in cerkovnik in cerkovnik kropi s kropilnikom po pustih lazih, ki niso rodili ni-koli in nikoli ne bodo. Za gospodom in cerkovnikom se vlee dol-ga vrsta ensk, starih, pohabljenih, preslabih za delo na polju, in kmetov, kajarjev, ki nimajo ne polja in niesar ne in hodijo lahko s procesijami. Sam izvrek, sama revina ... in on hodi pred njimi in dri visoko kri, ki je Kristus na njem pribit. Po lazih se razle-gajo pojoi glasovi in samotne ptice frfotajo nakviku, bee pred temi mrtvakimi glasovi.

Prilezel mu je pot na elo, lezel je po obrazu, krog ustnic; Mar-ko je hotel obrisati lica ob ovratnik, ali e bi se nagnil, bi se kri zamajal, bi morda padel; nabiralo se mu je na obrvih, kapalo mu je od brade ter curljalo za vrat. Zautil je mokroto na vsem telesu, kakor od vroega eleza je leala na njem ministrantska halja iz

12

tekega sukna. A sonce je galo neprestano, rezalo je v obraz, ka-kor z noem.

Da bi imel zdajle kapljo vode ... ne kapljo, poln korec; nagnil bi in izpil; mrzel korec, kapalo bi prijetno od njega, razlivalo bi se hladno ob ustih, morda bi zdrknilo par kapelj, mrzlih, veselih, za ovratnik in po prsih dol ...

V elodcu ga je tialo; tudi jedel bi, hruke, jabolka ... domislil se je svetlih, rumenih marelic, ki jih je videl prejnji dan na trgu pri branjevki. Stal je tam pa etrt ure; nikoli e ni bil pokusil ma-relic. Priel je gospod iz sodnije in jih kupil poln velik krnicelj. Marko je stal in gospod je el mimo njega; jemal je iz krnicljna, posrkal najprej, potem vtaknil v usta ter pljunil koico na cesto; ko je priel mimo, mu je Marko pogledal v oi in tudi gospod se je ozrl nanj. Marka je streslo, skoro zmeglilo se je pred njim in zaslial je besede: N, fant, jej! Ali gospod je el poasi dalje in ni rekel niesar.

Potem mu je prilo na misel ... branjevka se je asih okrenila, da, cel vstala je ter la nekoliko v stran. Takrat bi stopil, poasi, malomarno, kot da bi hotel samo malo pogledati, in bi vzel tisto, ki je tam isto ob robu ... toda ni si upal. Zdaj mu je bilo al, da si ni upal ...

Spotaknil se je ob dolgo haljo, kri je treil na kamenje in Marko se je udaril s elom ob hrastov les. Cerkovnik ga je zgrabil za roko, vzdignil ga kviku ter ga stresel.

Ali misli kri razbiti, ? Ali te bom e hoditi uil? Poberi!In gospod se je oglasil zadaj:Ti, fant, si pa res neroda! Ali ne ve, da nosi Kristusa v

rokah?Marko ni pogledal ne cerkovnika ne gospoda, ali vendar je

videl dvoje debelih, jeznih, neusmiljenih obrazov. Tresel se je in

13

pot, ki mu je curljal po obrazu in po vsem telesu, je bil hipoma isto mrzel. Prijel je kri in vzdignil ga je visoko; nekoliko se je Kristus zazibal, zamajal, stresel, a nato se je zopet vzdigal ter se nial enakomerno, kakor je Marko stopal ...

Strani so ljudje, silni, hudobni. Marko se je bal ljudi. Zdaj, ko je cerkovnik zakrial nad njim in ko se je gospod razjezil, bi se nekam skril, bi nekam ubeal, da bi ga kdo poboal in da bi rekel: Ubogi Marko! ... Tisti gospod je el mimo njega, ga je pogle-dal in mu ni vrgel marelice: Na, fant, jej! In kaj je bila gospodu marelica! Marko bi ga imel rad; kadar bi ga sreal, bi mu zaigralo srce, in e bi se mu kaj pripetilo, e bi recimo kaj izgubil, bi mu Marko precej prinesel. In kadar bi priel potem iz latinske ole, velik, uen in lepo obleen, bi stal gospod na trgu in Marko bi ga pozdravil. Gospod bi pogledal in bi se zaudil, a Marko bi se nasmehnil: Glejte, gospod, jaz sem tisti, ki ste mu dali marelico! ... Da bi imel eno samo svetlo, rumeno, sono marelico! Bilo mu je, kot da bi imel kamen v elodcu: in ta kamen se je prevraal, po-skoil je ob vsakem koraku. Zelo teak je bil ta kamen, in zdelo se mu je, da mu sesa kri iz rok, iz nog. Truden je bil in rad bi bil sedel nekoliko, samo za minuto, da bi se odpoil: kri bi poloil poleg sebe in roke bi prijetno, sladko omahnile na kolena.

Pot se je bila polagoma razirila v razbrazdano in prano cesto, ki se je vila proti umazani hribovski vasi. Ob cesti so rasle temne tepke, blizu vasi je stalo par visokih praznih kozolcev. Potem so prili mimo starih, s slamo kritih hi; okna so bila rdea ali zeleno pobarvana, ob vsaki koi je bil kup gnoja, pri nekaterih celo pred vrati, tako da se je moglo v hio le po ovinkih. Otroci v umazanih srajkah, debeli, plani in radovedni, so se prikazovali na pragu; prilo je iz hi par skljuenih ensk v zelenih nedeljskih oble-kah, roastih rutah in z velikimi molki v rokah ter se pridruilo

14

procesiji. Skozi vas je vodila pot zmerom navzdol; na desni se je svet hipoma znial, kakor v globok prepad; tam doli se je priela ozka dolina in iz hriba, pod vasjo, je izviral studenec, ki je nama-kal v dolini polja in travnike ter se naposled izgubil v movirnati zemlji. Procesija je zavila na levo, navkreber. Vas je ostala zadaj in spet so se razprostirali pol ure dale nerodovitni lazi. Koruza je rasla tu pa tam, prikazala se je skupina tepk in epelj, senca koa-tega oreha se je asih razgrnila preko poti.

Pomikali so se poasi dalje, po kamnitih klancih navkreber. Molili so tie; gospod, ki je molil naprej, se je globoko oddihal; od obraza mu je lilo kot izpod kapa. Obrazi ensk in mokih so bili topi, oi so gledale brez izraza, jezik je ponavljal leno, zaspano: Za nas Boga prosi! Neusmiljeno je galo sonce, arki so rezali kot svetle britve. In trnje ob poti, in staro, preklasto drevje, in dol-goasni, razriti lazi, vse je bilo tiho, mirno; ni dihalo, ni se zgani-lo. Imena svetnikov, ki so jih peli hripavi, ejni glasovi, so umirala v razpaljenem zraku in ni bilo vetra, da bi jih nosil v daljavo in da bi se potem tam kje vzbudilo drevje in bi zaumelo, poslualo ...

Marko je bil ejen, laen in truden in mislil si je, koliko asa da bo to pa e trpelo. Ta dolga, mrtvaka, pusta procesija ... ta revina, to dolgo, mrtvako, pusto ivljenje, brez veselja, brez kruha. Da bi se samo enkrat do sitega najedel ... da bi mu kdo odprl veliko shrambo s policami na vseh straneh in na policah velikononi kolai, medeni, orehovi, cibebovi (Cibebovi (nem.): rozinovi.), ter bi rekel: Zdaj pa jej, kolikor se ti hoe! Velikono-ni kolai in velikonone pomarane, velike, rdee pomarane, da bi se mu cedilo med prsti, ko bi jih lupil. Nabasal bi si epe in bi prinesel domov ter bi razloil po mizi. Mati bi prila: Za bojo voljo, Marko, kje pa si toliko dobil? In sestre bi stale okoli mize in bi gledale in celo oe bi se ozrl postrani iz kota, kjer sedi in krpa

15

... krpa ... neprestano, dasi e mesec dni nima dela. Za Marka je bila vsa strahota ivljenja v besedah: Oe nimajo dela. Vedel je, s kaknim glasom je mati izgovorila te besede. Kadar jih je slial, je vse omahnilo v njem, na prag bi sedel in jokal. Kadar je priel iz ole, je gledal od dale, e stoji na pragu stareja sestra; z resnim, kakor skrivnostnim obrazom se je sklonila k njemu ter zaepe-tala: Oe imajo dela. Stopil je v hio z lahkimi koraki, sladko se mu je smejalo srce in sladko se je glasilo, ko je oe razbijal po podplatu ...

Zdaj tega e dolgo ni bilo; vse je minilo, kar ugasnilo je, bog vedi kako. Marko se je e spominjal rumeno peenih velikono-nih kolaev; lepo je bilo, ali minilo je; lesketalo se je dale zadaj kakor sanje. Revina je zdaj povsod, je dejal oe. Kmetje nimajo denarja, gospoda pa si naroa v mestu. e bi bil mlad, je dejal, bi el drugam. Tukaj gre vse navzdol, kakor v pekel. Ali gospod, ali bera, drugega ni ... To je bilo za Marka vse nekaj stranega, samo polrazumljivega. Vedel je, da pomeni lakoto, lakoto, veno lakoto ... Spomnil se je na novo mao pri podrunici visoko v hribih, na Planini. Tudi on, ministrant, je el tja z domaim go-spodom. Gospod se je peljal po dalji poti, on pa jo je mahnil ez hribe. Strahovito dolga pot je bila, tako da ni util nog. In laen je bil in ejen. Stregel je pri mai, a po mai so li gospodje v fa-rov in slialo se je, kako so venketale vilice in lice; tudi kozarci so venketali, jasno, veselo in gospodje so se hrupoma smejali. Marko je stal pred farovem in akal potrpeljivo. Naposled pa ga je hipoma streslo: Pozabili so name! Gledal je z velikimi omi proti oknu, poslual je poeljivo, kadar je prihajal kdo hitro po stopnicah in so se oglasili v vei koraki. Laen je bil, teak kamen mu je leal v elodcu in se je prevraal ... lice e niso ve venke-tale, samo cvenk-cvenk-cvenk so peli kozarci. Nikogar ni bilo, a

16

Marko se je dral za ograjo majhen vrti je bil pred farovem in rad bi sedel, pa ni mogel nikamor; e bi el stran, bi priel mor-da ob istem asu kdo ponj in bi rekel: Kje pa je ministrant, zakaj pa ga ni bilo gor, da bi jedel in pil? In res je priel mlad gospod in je ugledal Marka: Kaj pa ti, fant? Jaz sem ministrant, je dejal Marko in v grlu ga je zgrabilo. Tako, tako ... tu ima deseti-co pa pojdi domov! Marko je el domov in se je jokal vso pot; ker je bil gozd naokoli, se je jokal na glas, tako da so se veverice plaile. Predno je priel v vas, si je obrisal obraz, da bi se ni ne poznalo. Kaj pa si vse jedel in pil, Marko? ga je praala mati in veselo ji je bilo pri srcu, da je Marko jedel in pil. No, vse ... je odgovoril Marko. Potice ... meso ... Nato pa je sedel, ker so se mu noge tresle in se mu je vrtelo pred omi. In e desetico so mi dali povrhu ... Zavistno so ga gledale vse tiri sestre in celo oe se je ozrl postrani iz kota.

Zdaj se je spominjal na vse to in hipoma ga je spreletelo, da ne bo nikoli konca. Da, zmerom, zmerom brez konca, kakor kolo, bodo tekli dnevi: zjutraj koek kruha, opoldne monik, zveer koek kruha ... da bi imel koek kruha in korec vode! ... da, zme-rom, zmerom in mati bo sedela v kuhinji, glavo v rokah in izza prstov bodo kapale neprestano debele solze ...

Sam ni vedel, kako se je zgodilo ... udaril je s elom ob hrastov les, kri je leal na kamenju pred njim.

Tako je padel Marko vdrugi pod kriem.V obraz mu je zasopel smrad iz cerkovnikovih ust:Fant, ali naj te primem za uesa? Kaj ima na riti oi?In mu je zakopal prste v roko, da je Marka zelo zabolelo, ter ga

je stresel.Poberi!Zadaj se je oglasil gospod:

17

Fant, pa bi bil ostal doma! Te bo treba prijeti za lase, da bo vedel, koga nosi!

Marko je vzdignil kri visoko visoko, da je gledal Kristus dale naokoli po pusti krajini. Ozrl se ni bil Marko ne na gospoda, ne na cerkovnika, ali videl je dvoje stranih obrazov, ki sta gledala nanj kakor bele oi, ki se bliajo ponoi, kadar je vse tiho. Mrzlo mu je curljalo po telesu, kot da bi mu zlivali vodo za vrat, in tresel se je.

Procesija se je vila zmerom dalje, zmerom navkreber, bliala se je gozdu. Ali namesto da bi se bila pot zoila, da bi se skrila v senco, se je e zelo razirila, tako da je segala preko nje le tu pa tam senca smrekovega vrika. Tla so bila ilovnata, razrita in razpokana. Rdekastorjav prah se je vzdigal za procesijo. Gozd je bil redek, iroke golice so bile poraene s praprotjo ali pokrite za ped visoko z orumenelim bodievjem. Tenke sence smrek so risa-le udne ornamente. lo je zdaj zelo navkreber, tako da so hodili poasi, vsi skljueni in trudni. In galo je, razbeljen de je lil na zemljo, pot je bila pokrita z erjavico. Sonce je stalo e skoro sredi neba, v stranem velianstvu.

Marko se je tresel, ali utrujenost ga je minila, odleglo mu je. Stopal je malomarno, kria skoro ni util v rokah, kot da bi ga bil privezal kdo z vrvjo krog pasu ter ga vlekel za sabo. Hodil je, kamorkoli, saj je vseeno. Saj ne bo minilo nikoli; kar naprej, ka-mor je. ejalo ga je, ali kaj more lovek, e ni vode in e je nikoli ne bo? Laen je bil, ali kaj more lovek, e mu je tako namenje-no? Kar zmerom naprej, brez konca.

Tam zadaj hodita cerkovnik in gospod in ga priganjata, u-gata mu s kropilnikom in brevirjem. Ali emu ga priganjata, saj gre sam! Zmerom naprej gre, ejen in laen, zmerom naprej in ne misli ve na latinsko olo. To je bilo tako neumno, kakor e je asih mislil, ko je prihajal iz ole: Morda je zdajle vsa miza polna

18

dobrih stvari; mati se smeje od veselja, celo oetu se tresejo brki. Hipoma se je vse spremenilo, nekdo je priel in je prinesel vse-ga. Tako sladka je bila misel, da se je spremenila v priakovanje in da je odprl vrata z nemirnim srcem in pridrano sapo. Materin obraz je bil objokan kakor zmerom, oe je sedel tiho za mizo in na mizi je bila skleda koruznega monika ... Latinska ola in vse to, same neumnosti. Nikoli ne bo konca. Gospod in cerkovnik zadaj, s kropilnikom in brevirjem, strana, neizmerna pot, teek kamen v elodcu ... Da bi lovek umrl. Ali je potem konec? Pekel je potem, veni ogenj, veno poelenje po korcu hladne vode ... Na dnu svojega srca je Marko sovrail Boga, ni mu mogel opro-stiti, da ga je prosil neko zastonj vso no. Veerje ni bilo, dela ni bilo. Oeta je oblo nenadoma, hodil je s trdimi koraki gor pa dol in klel strahovite kletve, da se je mati tresla v kotu in da so se otroci jokali. Marko ni mogel zaspati in videl je, da je mati vstala ponoi in da je pokleknila ob postelji in da je jokala in molila do jutra. Tudi Marko je molil vso no, ali jokal ni. Leal je v postelji s iroko odprtimi omi in pogovarjal se je z Bogom kakor prej nikoli; zdelo se mu je, da je bil isto blizu njega, util je skoro na elu dih njegov, njegovo vseljubeo, blago roko. In toplo, sladko zaupanje ga je napolnilo vsega; vedel je, da bo drugo jutro vse drugae, in zaspal je miren. Toda zjutraj ni bilo kruha, straen dan je bil; ele ob desetih je prinesla mati hlebec in kar zgrudila se je na klop; ozmerjali so jo bili, beraico. Ali ona ni jokala zaradi tega, jokala je zato, ker jo je bil varal Bog, ki ga je prosila in rotila vso no na trudnih kolenih. Od takrat je Marko sovrail Boga ... Zato je vedel, da pride v pekel, kjer je veni ogenj in veno poelenje po korcu hladne vode ... Tako se vije pot neprestano, v eji in lakoti in grozni alosti, vije se proti peklu, a vije se navkreber. udno je, da se vije navkreber, ali pa se Marko moti; pot gre navzdol, zakaj

19

gori so nebesa, a pekel je spodaj. Kako si je mogel misliti, da gre pot navkreber? ...

Kako pa hodi, ali si pijan?Marko je slial cerkovnikov glas, a odgovoril je samo v mislih:

Saj grem, za bojo voljo, saj grem; emu pa me preganjate. Saj ne maram niesar, ne marelic, ne pomaran, niesar, samo ne tepite me, za bojo voljo, saj grem!

Kako ga preganjajo, rabljni!Zasmilila se mu je mati, ki je tako slaba in bolehna in ki nikoli

ni ne j. Svoj kruh spravlja za Mimico, ki je e neumna, a zase odipne drobtino, ki bi bila komaj za mravljinca, pomoi jo v vodo in to je njena veerja; Marku se je paralo srce, kadar jo je videl, kako je gledala objokana, vsa v strahu, kakor pti, e ga zgrabi trda pest in ga tii za vrat. Marko bi ji kaj rekel, ali e se je stisnil k nji, se je zajokala e bolj in kakor od svinca so kapa-le solze Marku na obraz in na roke. In zdaj mora mati, lana in ejna, po tem trdem kamenju, v tem neusmiljenem soncu. Tudi sestre so se mu smilile. Francka je e pametna, e veja kakor on, zato hodi krepko, etudi je lana, a joka se samo zaradi drugih in zaradi matere. Marku se je e bolj smilila, ker je jokala zaradi dru-gih. Ali uboga Mimica, dete Marko je zdaj zautil, kako mu je Mimica pri srcu. Majhna je e in neumna, pa mora vsako nedeljo mimo pomaran, marelic, medenih punc pod cerkvijo, uboica. Da bi jo mogel vzeti vsaj v naroje, pa ima kri v rokah; a Francka je preslaba, padla bi, e bi imela Mimico v naroju. Kaj ele mati! Tako se dre za roke, Mimica na sredi, a Francka pri materi, da bi se materi kaj ne zgodilo. In tudi oe se je smilil Marku. Hodil je trdno, skljuen v dve gubi, obraz suh, obrvi namrene; rekel ni besedice in niti zavzdihnil ni, a asih se je ozrl postrani, tiho, na mater, na tiri sestre, na Marka, ki je nosil kri spredaj, in e bolj

20

se je skljuil. li so neprestano, lani, ejni, trudni, po brezkonni kamnati poti, pod neusmiljenim soncem, zadaj pa sta jih pehala in preganjala cerkovnik in gospod s kropilnikom in brevirjem.

Nikjer ni reitve, ne sladkega poitka, ne korca vode, ne drob-tine kruha.

Hudobni ljudje jedo marelice in pomarane, pa se e ne ozro, da bi jim vrgli koek, ubogim, lanim; Bog ima vsega dovolj, on bi samo hotel v mislih, in konec bi bilo lakote in eje; toda on po-slua pobono molitev in jo zasmehuje.

Prekleti! Prekleti! je streslo Marka po vsem telesu. Oi so se mu izbuljile: strano teak je bil kri, tako da je omahoval z njim, a sonce je segalo dol s udno, dolgo, zlato buciko, nagajalo mu je najprvo pred omi, nato pa mu jo je poasi zasajalo v glavo, skozi elo.

Vzdignil se je najviji klanec; tam zadaj, za smrekami, se je e videlo jabolko na zvoniku podrunice. Ali Marko ga ni videl. Si-len strah ga je obel, ko je ugledal strani klanec, strani prepad. In poslednje upanje ga je oblo obenem, beati!

Mati! Mati! Ne tod gor, ne tja dol! Beite, mati, na to stran, ti Francka, na ono! Vleci Mimico s sabo! Mati, da nas ne ujamejo!

Iskal je njeno roko, omahoval je, kri je treil na pot pod klancem, in Marko se je spotaknil obenj in se je udaril s elom ob les. Prepozno je bilo ...

Nesli so ga h kmetu, ki je imel hio ob cerkvi. Zveer so ga spravili domov in tam je Marko umrl.

(1901)

21

O precah

V teh asih neuteenega in neuteljivega hrepenenja se spomi-njam dogodka izza davnih let ...

Lepo jutro je bilo, ko sem se vzdramil. Sonce je sijalo, redki, nemirni jesenski oblaki so begali po nebu in pod njimi so begale sence preko ceste, preko streh in na polje, ez goro v daljavo.

Oblekel sem se hitro, popil v naglici kavo in nato sem se na-pravil na pot. Poiskal sem veliko vreo, v kakrnih nosijo krompir, in sem jo zakrpal, ker je bila razparana. Zunaj je zaklical Lojze in vrgel sem vreo preko rame, vzel palico v roko ter se napotil.

Deset let mi je bilo takrat, Lojze je bil e mlaji. Ne vem, ka-ken sem bil jaz, ali Lojze je bil zelo majhen in slab, bel in neen je bil v obraz in gledal je srepo z velikimi omi. Dejal je, da bo slikar bog vedi, o em je sanjal. Zdaj je pa e mrtev, ali pa se je izgubil v svetu, ki je tako prostran.

Postala sva pred sosedovo hio in priel je Tone, ki je imel tudi veliko vreo preko rame. Z njim je prila njegova sestra Hanca. Najmanja je bila izmed nas vseh; veliko materino ruto je imela na glavi in izza rute je gledal zelo droben, bolehen obraz. Pogledal sem jo in sem mislil, da ne zmore tako dolge poti. Toda la je.

Sprva se nismo ustavili nikjer, hodili smo hitro in veselo. Po-noi je deevalo in blato je cmokalo pod bosimi nogami. Zavili

22

smo si hlae do kolen in Hanca si je izpodrecala krilo. Kmalu se je vzdignil pred nami klanec in pot je bila gladka, izmita. Tone se je zadel z nogo ob kamen, sedel je ter si brisal s travo kri.

Pod nami je bila e vas in e dalje v dolini so se svetile bele trke hie. Vse je bilo kakor umito, okopano; prazniko se je le-sketalo jabolko na zvoniku farne cerkve. Vse okoli nas pa je bila boja samota.

Domenili smo se bili, da ne pojdemo po prce ne v vas ne v trg. Tolpe otrok so lazile tam od hie do hie, berai, razcapani popotniki. Ljudje so jih gonili od hie, in e so jim dali kruha, so godrnjali ter loputali z durmi.

Lojze se je bil domislil prvi. Gledal je z velikimi omi in je dejal: Tam je vse drugae, tam za hribi. Ne prili bi domov s pra-znimi vreami. Jabolk bi nam dali, hruk, polne peharje, in tistih koruznih hlebcev, kakor jih peejo tam; nizki so, rumeni in lepo die; rjava skorja je razpokana kakor pri pogai ... Da, kdor si upa tako dale! ...

Zavila se je pot nekoliko navzdol v tiho dolino, kjer so leale dolge lehe. In tako je izginila ravnina za nami, sami smo bili nad nami nebo, kjer so begali jesenski oblaki. Razgovarjali smo se prej, ali v tem trenutku, ko je vzrasel hrib med nami in med ravnino, ki je bila na pusti dom, smo utihnili. Drugano je bilo vse ivljenje zdaj in tudi sami smo bili drugani. Zganilo se je v meni nejasno in bojee, da bi se vrnili; spogledali smo se, ali li smo dalje.

Zdelo se nam je, da hodimo e dolgo. Neprestano se je pot vzdigala in se je spet spuala, zmerom je bila enaka, enaki so bili vsi holmi in lazi in zmerom iste so bile tudi njive in rne tepke, ki so rasle ob poti. Kakor da bi se ni ne premikali in bi bilo vse mirno, zaarano. Samo oblaki so hiteli.

23

Tone je skoil preko trnjeve meje in je pohitel na holm, da bi se ozrl naokoli.

Tam je vas, zvonik se sveti! je zaklical.Saj sem vedel, da pridemo kam! je dejal Lojze mirno in li

smo dalje.Res je bila e blizu vas, ali nismo je mogli videti, dokler nismo

bili tam, ker je bila skrita v drevju; samo mala, alostna cerkev je stala na nizkem, okroglem holmu, krtini podobnem, in je vzdi-gala zvonik s pozlaenim jabolkom; vzdigal se je zvonik, pa se ni mogel vzdigniti visoko; presegel je komaj visoki oreh, ki je stal na pokopaliu.

Ozrli smo se, stopili smo v prvo veo. Prav za durmi smo ostali in smo se tiali k zidu; temno je bilo v vei, dialo je po svee peenem kruhu.

Molili smo oena, ali slial se je skoro samo tanki glas Han-in, ki je stala spredaj in je sklenila roke in se ni ni bala.

Odprle so se duri, umolknili smo; neobrita kmeka glava z ve-liko polhovko je pogledala iz sobe; zagodrnjalo je in duri so se zaprle.

Poakajmo! je dejal Tone in se je pomaknil blie proti pra-gu. Tedaj pa so se oglasili urni enski koraki globoko v vei, v temi, zakripalo je nekaj in nato je prila dekla; prinesla nam je pehar suhih hruk in etvero koruznih hlebov, majhnih, ploatih in lepo dieih. Dekla je bila debela, umazana in neprijazna en-ska; pogledala nas je postrani, ni rekla ni in se je vrnila. Posedli smo v vei na tla, preteli hruke in jih razdelili, spravili vse skupaj v vree ter se napotili dalje.

Vas je bila majhna, zato blatna in pusta. Hie so se tiale na kupu kakor kokoi; in vse je bilo tiho, kakor da bi imeli mrlia v vsaki hii. Nekje ob vrtu se je prikazal fant, gledal je nekaj asa

24

mole, nato je zaklical nekaj z zategnjenim, smeno pojoim gla-som, pobral je kamen ter ga zalual za nami.

Lakota beraka je dejal! se je razjezil Tone, hotel se je spusti-ti za njim, ali premislil se je precej in je samo zakrial: Le pridi enkrat dol, ti ... coklar! Tone sam ni vedel, kako si je izmislil co-klarja; zasmejali smo se in smo se napravili v drugo veo.

Ko smo molili, je stal pred nami irokople fant in je opiral roke ob boke. Poslual je in gledal in se ni ganil. Ali ko smo neha-li, se je poasi okrenil, vzel je iz kota debelo palico in stisnili smo vree ter beali; noge so se vdirale preko glenjev v blato.

Obredli smo vso vas, nobene hie nismo pozabili; imeli smo naposled vsak po dva krajcarja in tudi v malhah je bilo e nekaj. Krajcarje nam je bila dala stara enica, ali moliti smo morali ves prvi del ronega venca; Tone pa je bil opazil, da slii enica slabo, in zato je izpustil veliko tevilo eenamarij. Saj nimamo toliko asa! je dejal.

Komaj smo bili spet na poti, se je e izgubila vas v drevju; no-benega glasu ni bilo iz nje, tudi pes ni zalajal; leala je mrtva tam in kakor na grobu se je svetil nad njo kri na nizkem zvoniku.

Zdaj je lo strmo navzdol. Pot je bila tukaj iroka, vsa razvoe-na in tako blatna, da je kropilo do suknje, ko smo hodili. Tod so pa gonili ivino na vodo. Spodaj, v udnem, neprijaznem zatiju, pod strmimi skalami, je bila kotlina, polna rumene vode. Pot je vodila mimo v dolgo in ozko dolino, nekam podobno.

Lepa je bila dolina, vsa zelena, mirna, kakor nedeljska. Na oni strani, tam na rebri, se je svetilo dvoje, troje majhnih belih vasi; prijazno so gledale dol kakor golobje. In prav sredi doline je tekel majhen potok, uborel je tiho, med vrbami skrit. Tudi pot je bila lepa, gladka, z drobnim belim peskom posuta. Ob poti je stala sredi doline nova kapelica Matere Boje in tam smo pokleknili.

25

Prijazno je bilo vse naokoli in tudi nam je bilo prijetno in lahko, kakor da bi se bil Bog ozrl na nas ...

Dobro se nam je godilo v tisti dolini. Ljudje so bili kakor svetli zeleni travniki tam doli, kakor bele vasi in nova kapelica ob poti. Niso nas gonili od praga in malhe so se polnile. V neki prostorni vei smo sedeli na klopi za mizo, jedli smo penini kruh in pili mrzlo sladko hruevko. Pred nami je stala debela kmetica in nas je izpraevala.

Ne vem, e je e na svetu tista dolina; zdi se mi, kakor da bi je ne bilo ve ...

Bili smo spet na poti, pod nami je bila dolina; e eno drevo, e en ovinek in nikjer je ni bilo ve. Samotna pokrajina se je razpro-strla pred nami. Zgodilo se je takrat drugi, da smo postali in smo se spogledali. Ali li smo dalje, kakor da bi nas bil kdo potegnil za rokav.

Nismo e hodili dolgo, ko smo opazili, da ni bilo ve jasnega neba nad nami. Umirili so se bili oblaki, poasi so se e plazili, utrujeni in leni, in zmerom v isti smeri, proti severu. Podajali so si roke in so se spajali, sinjina se je izgubljala, kakor da bi zapirali tam gori svetla okna.

Deevalo bo! je omenil Tone.Lojze in jaz nisva ni odgovorila. Kaj se je godilo v meni ob

tistem asu, bog vedi, ali util sem, da je mislil Lojze kakor jaz.Le dalje, kamorkoli! je mislil Lojze. In e deuje, naj!Hanca je hodila zadaj; malo skljuena je bila in sopla je e te-

ko, ali nismo se zmenili zanjo.Zali smo bili v udno pokrajino, tako neizmerno alostno,

kakrne nisem videl e nikoli. Holmi so bili poraeni z grmov-jem in nizkim drevjem; vetra skoro ni bilo ve in tako se ni ni ganilo; samo tam na najvijem holmu se je premikalo poasi in

26

enakomerno visoko ogrodje, kakor da bi stala tam smrt in zama-hovala s koso. Med holmi so bile zasekane globoke in zelo ozke grape, polne belega kamenja, med katerim se je pretakala rumena denica.

Poti skoro ni bilo, hodili smo po blatnih stezah, po kolovozih, asih smo udarili naravnost ez holm, po strmi rebri, tako da smo plezali asih po vseh tirih. Ali nikjer hie, od nikoder glasu ne-izmerna in zmerom enaka je bila pokrajina.

Kaj se nismo izgubili? je vpraala Hanca. Potna je bila v obraz in ustnice so se drale na jok.

Na visokem grebenu smo bili, videlo se je dale naokoli.Kako bi se izgubili? Tam so Sveti Trije kralji! je tolail Tone

Hanco in sebe. Gledali smo tam v daljavi, visoko, zraven sivega neba je bila bela piica, cerkev svetih Treh kraljev.

Zdaj, otroci, bomo pa kmalu na holmu; mnogo nas aka tam. Samo troje hi je, naokoli pa gozd samega sadnega drevja. Po dolinah, po hribu same jablane kakor smreke in bukve ...

Lojzetu so se zasvetile oi in tudi meni se je zasmejalo srce, Hanca pa je pospeila korake. Samo jablane kakor smreke in bu-kve. Kaj jabolka! Imeli smo jih v malhah dovolj. Ali bilo je nekaj lepega tako sladko je bilo upanje ... Ni treba, da so bila jabolka, bilo bi lahko karkoli ...

Molali smo skoro vso pot, odkar smo se bili odpravili z doma.Tone, ki je bil doma zmerom laen, je mislil na koruzni kruh,

na jabolka, na sladko hruevko; tudi Hanca je mislila tako te-pena je bila zmerom, pestovala je ves dan in se ni nikoli najedla; sanjala je pa o belem kruhu, o pisani ruti, morda celo o srebrnih uhanih; zato so bile njene oi tako tihe, kakor da bi gledale in ni ne videle. la sta oba v boljo deelo, kjer so hie od kolaev in strehe od belega cukra hodila sta in sta molala ...

27

Tudi Lojze je sanjal. Ali njegove sanje so bile kakor pravljice, udo pisane, tako lepe in tako neverjetne. Nikoli ni okusil belega kruha, toda mislim, da ni sanjal o belem kruhu; lica so mu bila bela in bolna, oi pa so se bleale kakor dvoje plamenov. Zato, ker je bil tak, se je pa klavrno izgubil, mislim ...

Postali smo. Tam po onem holmu se je vila bela pot v lepih ovinkih mimo lepega drevja. li smo veselo, ali ko smo prili na pot, ni bila ve tako lepa in bela, kakor se nam je zdela prej. Mor-da je bilo takrat zasijalo nebo izza oblakov. Blato je bilo osueno samo zgoraj, ali ko je noga stopila, se je udrla. Tudi trava je bila e mokra in asih se je stresla veja tam gori in kaplje so se usule na nas.

Velika kmeka hia je stala tam sredi drevja; spodaj je bila zi-dana, zgoraj lesena in s slamo krita. Mala okna so gledala neprija-zno, tako srepo in lokavo, kakor da bi nas bila zapazila e od dale in bi nam zdaj hudobno meikala v hudoben pozdrav. Blizu smo e bili, toda od nikoder ni bilo loveka. Nismo vedeli zakaj, ali bojazen nam je legala na srce.

No, pojdimo tja, v bojem imenu! se je osmelil Tone in je stopil poasi.

Tedaj je skoilo od nekod, od hleva ali od kolnice, nekaj rne-ga ter se zapodilo proti nam. Velik pes je bil, toda lajal ni, skoil je z velikim, tihim, majim skokom. En sam skok je bil; dolga vrv, ki je bil privezan na njej, ga je potegnila siloma nazaj, tako da se je prevrnil. Nato je zalajal hripavo, pognal se je vdrugi.

Tone je bil zgrabil Hanco za roko, da je padla, beal je in jo je vlekel s seboj preko trave in kamenja in blata. Malha se je odprla in jabolka so se iztresla, tudi koruzni hlebec je padel v blato; sredi bega se je Lojze okrenil, pobral je hlebec in je tekel dalje. Beali smo, dokler nismo ve videli hie. Zasopli smo bili in potni, ko

28

smo se ustavili, Hanca je bila vsa blatna in opraskana po obrazu in po rokah; toda jokala ni.

Nismo si upali pogledati drug drugemu v oi, tudi govorili ni-smo ni. Tihi in alostni smo se napotili dalje.

Pot pa je bila zmerom bolj pusta. Navzdol je vodila zdaj, ali tako strma je bila in spolzka, da smo padali neprestano. Lojze se je zasmejal neko, ko je padal, toda umolknil je precej, prestrail se je svojega glasu. Zdelo se nam je prej, da je ravnina, ki se je raz-prostirala tam, isto blizu pod nami, par skokov. Toda hodili smo in padali, konca pa ni bilo nikoli, kakor da bi se pogrezala ravnina zmerom nie. Ozrl se je Tone neko in je videl, da sedi Hanca za-daj v blatu. Sedela je in je gledala mirno.

No, Hanca?Vstala je in tako smo li dalje, zmerom navzdol. Do kolen smo

bili blatni, kakor da bi imeli debele sive nogavice.Sitno je bilo in alostno, toda Lojze kakor da bi ne util alosti.

Dolga je pa pot in neprijetna, ali tudi konec je nekje ... tista lepa deela ... Komaj e smo mislili na prece in zdi se mi zdaj, da sploh nikoli nismo mislili nanje, e od zaetka ne. Nekaj drugega je bilo v nas in z bolestjo utim, kaj je bilo ...

V irokem ovinku se je spustila pot v dolino in je zavila potem na levo, vzpenjala se na holme in padala, izgubila se potem za hribom. Na desni pa je bila velika odprta ravan, isto prazna, z visoko travo poraena; jarki so se kriali na vse strani, samotno drevo je stalo tu pa tam. In napotili smo se preko ravni.

Vodila nas je ozka in zelo blatna steza, tam s travo preraena, tam z globokimi luami pokrita. Nismo e hodili dolgo, ko smo opazili, kako so se prikazovale na tej, na oni strani ob stezi kakor ribniki velike lue; voda je bila ista, mirna, opi visoke trave so rasli iz nje in tudi spodaj je rasla trava, videli smo ...

29

Strah me je! je rekla Hanca zadaj. Tudi v meni se je zganilo takrat tako prostrana je bila ravan in tako mirna!

Ali nihe ni rekel, da bi se vrnili, in tudi mislil ni nihe ...Razlila se je voda preko steze, mahoma smo stali pred njo, ni-

smo je bili ugledali prej. Od brega do brega so bile poloene de-ske, voda jih je pokrivala in majhni valki so se igrali, delali so se mehurji in trava je na lahko vztrepetavala.

Lojze je stopil prvi na desko, ali ni si upal precej dalje, deska se je bila pogreznila pod korakom za ped globoko. Tone se je ozrl z resnim obrazom.

Pojdimo okoli lue!Stopil je, ali udiralo se je pod njim, zelo mehko, mastno blato

mu je lizalo skoro do kolen.Lojze pa je stopil dalje po deski.e so deske tu, tedaj je to steza. emu pa bi jih bili poloili?Vsi smo li za njim; Tone je pogledal na Hanco in je el zadnji

tik za njo. Deske so se udirale globoko, preko kolen nam je bri-zgala voda. Ko smo bili na sredi, sem se opotekel, ker se mi je bilo zazdelo nenadoma, kakor da je vsa ravan polna vode in da voda pljuska ter se nam blia od vseh strani. Toda zazibalo se je in stre-slo, samo lua je bila naokoli in e smo bili blizu brega.

Hodili smo s sklonjeno glavo, trudni, nismo videli neba. Nebo pa se je temnilo zmerom bolj, mirno so viseli oblaki od vzhoda do zahoda. In ko smo bili sredi ravni, je prielo preti. e bolj pusta in otona je bila zdaj ravan; pogrebna pokrajina. In skoro mi je, kakor da se je resnino pomikal mrtvaki sprevod preko ravni, mimo samotnih dreves, preko velikih tihih lu, pod sivim nebom. Mole se je pomikal, rno obleeni pogrebci so klonili glave, kri se je zibal spredaj ...

30

Tako smo mislili: preko ravni pojdemo, okoli holma, ki je tam dale kakor v megli, in mimo holma dri vlika cesta. Po veliki cesti pa se vrnemo.

Ali zdaj se je vse izpremenilo isto drugana je bila pokra-jina in tudi nae misli so bile drugane. Lojze je gledal srepo in naravnost, oi pa so mu bile rdee obrobljene. Zakaj tako nam je bilo pri srcu sredi pogrebne pokrajine, kakor da je ni konca in da smo bili zabredli v venost, kjer ni ne glasu ne svetlobe. Tudi tisti holm, ki je dremal v megli, pa ni bil holm ob vliki cesti. Upanje, ki je bilo tako majhno in nejasno, se je bilo preselilo tja in zdaj je gledalo emerno iz daljave. Da, nae upanje, to je bil holm ... In tudi vlike ceste ni bilo nikjer.

Vsa nas je bila objela ravan, pogoltnila nas je bila. Kakor lua smo bili, kakor blatna, spolzka steza, kakor samotno drevo, ki je izgubilo listje e tako zgodaj; in kakor de smo bili, ki je kropil tenko, enakomerno od sivega neba ...

Stal je tam hrast, e ves koat in zelen, malo vzviena je bila zemlja pod njim. Tja smo li in smo sedli v mokro travo.

Globoka, trudna malodunost je bila v nas. Ni nismo govori-li, nismo se ozrli drug drugemu v obraz, da bi ne zajokali. Sedeli smo dolgo, utrujenost je lezla od nog navzgor, legla je na ves ivot in oi so se hotele zapirati. Nad nami je umelo na rahlo, drobne kaplje so ble ob listje ...

Vstala je Hanca in vsi smo se ozrli zaudeni nanjo. Zdela se nam je udno majhna, upognjena je bila kakor stara enska, tudi velika materina ruta jo je delala staro.

Kaj ne pojdemo? je vpraala in je zadela malho na ramo.V tistem trenutku je bila veja od nas vseh in zaupali smo

vanjo. Vzdignili smo se in smo li, noge so nam bile neokretne, lesene.

31

Nialo se je nebo in je temnelo, z velikimi rnimi omi je gle-dalo na nas in bali smo se ga. Deevalo je moneje v tenkih, ravnih curkih. Lue so bile zmerom veje in zmerom bolj se je udiralo.

Tam bi bili ostali! je izpregovoril Tone in je gledal v tla.Hanca je skoro zakriala:Ne! Ne! Ne!udno je bilo razumela je njegovo misel, ki jo je komaj sam

razumel. Jaz pa sem videl tisto misel tudi v Lojzetovih oeh in util sem, kako se je bila vzbudila tudi v meni samem ...

Zabobnelo je zamolklo, kakor da bi tam dale, za hribom dr-drali vozovi po lesenem mostu. Vsi smo vedeli, kaj je bilo, toda nihe ni izpregovoril, in gledali smo v tla. Kmalu nato se je prika-zala na nebu area bela rta, mirno je stala in je izginila, za goro pa je zabobnelo.

Hanca se je prekriala.Tisti holm, ki smo ga videli prej na desni, je izginil. Nebo se je

isto priblialo, pogreznilo se je skoro do vrha samotnih dreves, od vseh strani se je zgrinjalo kakor morje. In zdaj ni bilo na svetu ni drugega ve nego tiha ravan.

Ko sem se ozrl, sem zapazil, da smo hodili v druganem redu: Hanca je hodila spredaj. Z drobnimi, opreznimi koraki je hodila, skljuena je bila do pasu, malho je drala z obema rokama ... Tako bi pa hodila v venost, Hanca ...

Tedaj pa me je udno spreletelo po ivotu. Tone je bil zadnji in postal je nenadoma, vrea mu je padla z rame in zajokal je na glas. uden je bil njegov glas, razlegel se je po vsej ravni; podoben je bil pasjemu cviljenju ponoi.

Vsi smo postali; Lojze je gledal v stran, ustnice so se mu pre-mikale, kakor da bi hotel izpregovoriti.

32

Hanca je pobrala vreo in jo je zadela na rame poleg svoje; zdaj je bilo breme veje nego Hanca; drala ga je z eno samo roko, in ker je bila upognjena do pasu, bi e drati ne bilo treba; mirno je poivalo breme kakor da bi sedelo udobno tam na skrivlje-nem hrbtu, gledalo nazaj ter se nam smejalo hudobno.

Prijela je Toneta za roko in li smo dalje ...Ne vem, kje je zdaj Hanca. Ali zadnji sem videl ensko v ob-

noeni in zakrpani obleki; iz suhega jetinega obraza so gledale mirne oi; v naroju je imela dojenca, dvoje otrok se je dralo nje-nega krila. ivot ji je bil upognjen, la je preko ceste z drobnimi, trudnimi koraki; ob oglu je postala, gledala je nekam v daljavo ... Mislil sem, da je bila Hanca ...

Zeblo nas je. Od deja smo bili vsi premoeni, in mraz se je vzdigal iz preplavljene ravni, lil je od sivega neba, napolnil nam je maloduna srca. Tudi strah nas je bilo, tako da se nismo upali ozreti. e je bila tudi meni zmerom bolj prijetna misel, da bi legel v blato, v luo ter si odpoil. In spogledala sva se z Lojzetom.

Takrat pa je zazvenelo udno, kakor da bi zaklenkal sredi po-krajine tenek zvon. Hanca je molila roni venec.

In hipoma nam je bilo lae, mirneji je bil strah in tija je bila alost. Bilo je, kakor da je molila pokrajina dolgo, alostno molitev.

Umolknili smo, ko smo prili do jarka. Tam je bil pa konec.Jarek je bil irok; vsled deja se je bil nenadoma napolnil do

vrha z rumeno vodo, ki je tekla hitro ter pljuskala z velikimi valo-vi. Preko jarka je bilo poloeno tenko deblo, skoro ni obtesano, okroglo in spolzko; opore pa ni bilo. Stali smo pred jarkom in strah je rasel v nas, dvigal se je v grlo, kakor da bi nas grabilo za vrat. Tresel sem se, ko je stopila Hanca na brv.

Stopila je oprezno z drobno, blatno nogo. Stopila je in je la, poasi, upognjena, prestavljala je noge tako, kakor da bi hodila

33

za alo po vrvi. Stopil je za njo Lojze in stopil sem e jaz; vsi smo prili na breg, ali utrujeni smo bili in noge so se nam tresle, kakor da bi bili preromali venost, dolgo, strmo in strano pot. Na oni strani pa je ostal Tone sam. Gledal je topo na nas, roke so mu vi-sele ob ivotu, kakor da bi mu bile umrle.

Stopi! je zaklicala Hanca.Tone je nekaj odgovoril, zagnal se je, stopil je na brv tako trdo,

da je zapljuskala voda preko nje, in je bil z dvema skokoma na tej strani. Nato pa se je opotekel in je padel.

No, dalje! je prosila Hanca.Kaj ne vidi, da ni konca? je kriknil Tone. Ni konca! Ni

konca!Ni ga bilo. Dolgo smo e hodili, ali bili smo zmerom na istem

mestu. Kolikor se je odgrnilo puste ravni pred nami, toliko se je je zagrnilo za nami. Da, udo je bilo, pokrajina je hodila z nami. Na vseh straneh se je bilo spustilo od neba dol veliko sivo zagrinjalo, motilo nas je in tako je bilo mogoe, da smo hodili v kolobarju ...

Kamor so pogledale oi in kolikor dale so mogle trudne, pla-ne misli, je bila sama pusta, tiha ravan; vsa zemlja je bila pusta ravan in vse ivljenje. Mi pa smo hodili v kolobarju in konca ni bilo ...

Steza se je razirila nenadoma v razvoen, blaten kolovoz.Tam je holm! je vzkliknila Hanca.Resnino se je bil vzdignil na desni holm, na vrhu se je sveti-

lo nekaj belega izza drevja. Pospeili smo korake, lae so stopale noge in tudi Hanca se je bila nekoliko vzravnala.

Ali od utrujenosti in od alosti so bila naa srca e zmerom plana in maloduna kakor ujeti vrabci so bila, ki se tresejo, ker se blia roka, da jim zavije vrat. Sreali smo na kolovozu

34

raztrganega vagabunda in beali smo preko travnika in preko lu in jarkov, ko smo ga ugledali ...

Tedaj pa se je zgodilo kakor ude. Prikazala se nam je iroka bela cesta in v tistem trenutku se je zasvetilo na vzhodu, kakor slavolok se je bila vzdignila mavrica od zemlje do neba. In tam v daljavi se je blealo kakor veliko belo mesto, vso svojo jasno lu je razlivala mavrica nanj.

Razirila so se nam srca od silnega koprnenja. Lojzetu so se zabliskale oi in vzkriknil je:

Tja, otroci!Zakaj tam je bil cilj. Zdaj smo spoznali, kam je hotelo srce,

kadar je bilo polno alosti. Tam je bila reitev in je bilo novo i-vljenje, vsa prihodnost je bila tam ...

Stopili smo, toda glej, noge se niso hotele premikati, privezane so bile na dolgo vrv, morale so nazaj na pusto, neizmerno ravan, kjer je bila smrt. Vsi smo postali, tudi Hanca. Tone je sedel na kan-ton ob cesti in je poloil malho na travo. Lojze je stal sredi ceste in je gledal s iroko odprtimi omi proti velikemu, belemu mestu, ki se je svetilo v mavrici. Mavrica pa je ugasovala, ugasovalo je tudi mesto. In Lojzetu je klonila glava ... Nazaj, nazaj na pusto ravan!

Trudni smo bili, da nismo mogli ve koraka dalje. Na holmu je zaklenkalo alostno, kakor da bi zvonilo umirajoemu. Lojze je hotel sesti v travo ob poti, da bi si odpoil, toda pokleknil je in je legel nato z vsem telesom. Tudi meni je bilo, kakor da bi stal na gugalnici; zibala se je cesta, zibal se je holm ...

Mavrica je bila ugasnila, tudi na vzhodu so se spet spojili oblaki in deevalo je. Meni pa se je zdelo tedaj, da smo e zmerom sredi neizmerne, puste ravni in da hodimo ... hodimo, ali konca nikjer in nikoli ... Ko smo se vozili domov na ropotajoem kmekem

35

vozu in smo spali, se mi je sanjalo e zmerom, da hodimo ... hodi-mo po neizmerni, mrtvaki pokrajini, ali konca nikjer in nikoli ...

To je dogodek, ki se ga spominjam v teh asih neuteenega in neuteljivega hrepenenja.

(1903)

36

Bobi

Sedela sva o mraku v krmi, edina gosta. Zunaj je zvonilo in potrkavalo prazniku v pozdrav. Molala sva, ker sva obadva uti-la, da bi se ob prvi besedi izlila grenkoba, prej zaklenjena, iz srca v srce; vzkliknila bi, zavzdihnila, slaja bi ne bila.

Priel je postrenik, da bi napravil lu; moj drug mu je nejevo-ljen odmahnil:

Ne priigaj!Nato se je okrenil k meni.Ob takih veerih, kakor je nocojnji, me lu skeli prav do

neznosne telesne boleine; zdi se mi, da mi sije v vest in v spomin, da zbadajo tenki arki, tenke svetle iglice, v vse kote srca ... takrat zaskeli, kar je bilo e zdavnaj zaceljeno in pozabljeno ...

Zgodaj je e, do jutra bova samotarila po teh krajih, kjer ni ve-selja; emu bi molala? Uduilo bi naju pred polnojo. Bolje je, da se pogovarjava s samoto in s spomini; samota ne bo ni tesneja, ni svetleji ne bodo spomini ampak besede so kakor gladek tir, po njem bee ure v daljavo ...

Jaz sem drugae vesel lovek, nisem zlovoljen tudi ob belem dnevu, ne ob glasnem delavniku. Morda zapoje asih spomin ka-kor daljna pesem, ampak to je hip in sonce sije. Ti, ki hrani

37

bridkost, o kateri te ne vpraam, ti si v mraku brez jutra in pol-dneva in brez rne noi. asih zahrepenim po tem mraku; spo-mini se zlijejo v eno samo kesanje; srce je alostno, a mirno je.

Kadar se bliajo prazniki, mi trkajo na okno spomini; zmerom moneje. Na predveer praznika pa se prikaejo, prav natanko jih razloim ob oknu, kakor tenke bele roke in velike strmee oi. Beim ubeati ne morem.

Sam ne vem, od kod to udno nakljuje, da je vse, kar sem kdaj storil nizkotnega in sramotnega, tesno zdrueno s prazniki; s ka-terimkoli: z boiem, z veliko nojo, celo s pustno nedeljo. In tudi to je udno, da najhuji in najgrenkeji spomini ne oitajo tistih velikih, oitnih grehov ... tistih namre, ki ne epetajo v tihem srcu, temve krie na javni cesti. Ne bole me ni, ne sramujem se jih, komaj da mislim nanje. Da sem ubil nedolnega loveka, ne hodil bi me strait na sveti veer; pa pa bi priel potrkat na okno bera, ki sem ga ozmerjal, ko me je prosil kruha.

Spomini niso zmerom enaki, malokdaj se ponavljajo. Najgren-keji so tisti, ki priromajo nenadoma iz daljne daljave, iz zgodnje mladosti. Tako se mi asih zdi, kakor da bi o mraku, pred pra-znikom odprl duri svoje izbe in bi sedel v kotu, napol v temi, isto skljuen, ves zapraen lovek, ter bi strmel izpod ela name z velikimi omi. Dolgo sem hodil, zdaj sem priel ali se ve ne spominja?

En sam spomin, e izza otrokih let, se je bil povrnil nocoj e vtretji. Prikazal se mi je bil prvikrat lani osorej, nato letos pred pustno nedeljo. Pil mi je kri kakor nobeden pred njim. Ni me iz-pustil dan in no, niti minute; in udno je tudi jaz ga nisem izpustil; bila sva kakor v tesnem objemu; napol poljubovaje se, napol ivljenje sesaje. Ko se je usmilil, napil se dovolj krvi in je

38

izginila izpred okna tudi senca njegova, sem legel bolan na poste-ljo in sem se obrnil v zid.

Stvar je, e jo pretehta na dlani, malenkostna in brezpomemb-na, komaj pripovedovanja vredna. Gode se take rei vsako uro in minuto; in dan za dnem bi bil vsak svetnik stokraten hudodelec, e imenujem hudodelstvo, kar sem storil. Pa vendar ni popil gre-nik pod vislicami pol kozarca mojega trpljenja.

Takrat sem bil e otrok. Hodil sem v ljudsko olo in sem bil slab uenec, najbr zategadelj, ker so me doma strahovito razvaja-li. Gospodar sem bil hie in ljudi; vsi, od matere do pastirja, so se tresli pred menoj, pred mojim krikom in jokom. Drugae pa lah-ko priseem, da nisem bil v srcu hudoben. Moja beseda je bila od nekdaj zapoved in zato sem bil pa uverjen, da je tako popolnoma prirodno in pravino. Bog vedi, kje bi se bila ustavila objestnost, da nisem ob pravem asu zapravil doma do zadnje lehe ter se vzdramil v ivljenju.

Slab uenec sem bil, pa sem si izbral tovaria, da mi je pisal naloge in da sem se uil z njim, e se mi je zazdelo. Zahajal je k nam vsak popoldan, malical je z nami, nato pa sva se igrala in a-sih tudi uila, posebno e je deevalo, da nisva mogla na vrt. Vse moje hudobne muhe je prenaal z vdano potrpeljivostjo, tako da sem bil asih jezen do solz ... zakaj ni udaril? ... Slaboten, plah fant je bil, zelo slabo obleen; poleti bos in golorok, pozimi zavit v zakrpano predolgo suknjo, ki se mi je zdela strano smena. Spo-minjam se, da sem oblekel neko tisto suknjo ter se valjal z njo po snegu, on pa je stal tam napol nag, na jok mu je bilo in tresel se je od mraza ...

Njegovi domai so bili kajarji s klanca, siromaki, da se Bogu usmili. Kadar sem bil dobre volje, sem ga vpraal, kaj da je kosil; vselej, petek in svetek, je odgovoril: Monik! In e sem bil e

39

bolje volje, sem ga izpraeval nadalje: Pa kaken monik? Koruzni monik! Pa hudo zabeljen? Na to ni ve odgo-voril, jaz pa sem bil jezen, da mi ni pljunil v obraz. Neko je prila njegova mati, suhotna, drobna enska, ki ji pa ni bilo ve nego trideset let, pa je bila starka po nagubanih licih in skljuenem hrbtu. Prila je kakor beraica; s tihimi koraki je stopila v veo, ozirala se je plaho na desno, na levo. Midva sva stala kraj vrta in sva gledala; jaz sem se na tihem smejal tisti ponini plahosti, on pa se je tako tresel, ne vem emu, da so mu zobje klepetali. Nena-doma je vzkliknil ali je zajokal ali je zavrisnil in e je bil preko plota; mati mu je odmahovala z obema rokama in je bila oitno v velikem strahu; nato sta obadva izginila v veo. Ko se je vrnil od druge strani, se mi je zdelo, da ima rdee oi; prila je bila pa berait, najbr za koruzni monik, njega pa je bilo sram; morda je doma jokal, da naj ne pride ve, zakaj nikoli ve je nisem videl ...

Tisto, kar je ostalo v srcu na vekomaj, pa se je zgodilo neko ob egnanju. Posebna prilika je bila, stoletnico farne cerkve so men-da praznovali; zakaj vsa fara je bila kakor v sladki omotici, mlaje in kolone so postavljali, potrkavalo je na fari in na podrunicah e nedeljo poprej; in po vsej dolini je dialo ves teden in zmerom moneje po cvrtju in pecivu ...

Ampak ne tako ... drugae sem ti mislil povedati. Ko je pr-vikrat potrkal spomin na okno in mi je gledal v oi vso dolgo no, nisem videl sebe, ne doline, ne mlajev in ne zelenih kolon, temve samo njega sem videl in vse njegove misli, e tiste, ki jih morda sam ni razlono obutil ... Po davnodavnem asu je priel nenadoma v mojo izbo, skozi zaklenjene duri je priel, bog vedi kako; in je sedel tam, prav tako majhen, plah in bledikast kakor nekdaj in prav tako obleen; celo tisto predolgo zakrpano suknjo

40

je imel ogrnjeno, dasi je bilo gorko zunaj; mirno je sedel, ko me je ugledal, samo z glavo je pokimal in je molal ...

Na jesen je bilo tisto veliko egnanje. Gorka jesen je bila, tako lepa, kakor je nisem doivel pozneje nikoli. asih je malo poro-silo iz belih oblakov, zato da ni bilo prahu na cesarski cesti in da ni zadremalo diee ivljenje, ki je ehtelo iz polja in senoeti ... Jaz vem, da bi spomin ne bil tako grenak, da je takrat deevalo od sivega neba in da se je prelivalo blato po dolini ...

Sladak, ves blagodie veer je bil, praznikov predveer; s Pe-trom Peter mu je bilo namre ime sva hodila do poznega mra-ka po dolini, e ko je odzvonilo angelsko eenje; nebo se mi je zdelo tako visoko kakor nikoli in isto je bilo, da so se komaj zvezde razloile; s hriba so grmeli monarji, mlaji so bili e po-stavljeni, fantje so stali v gruah in prepevali. ele pod nojo, ko so bila okna e svetla in zagrnjena, sem se vraal truden domov.

Tudi Peter se je napotil v klanec. Hitro je el, ni truden ni bil; gledal je veselo in svetlo, celo lica, tista suha, so bila na rahlo zar-dela. Tako se mi zdi; in tudi se mi zdi, da e takrat ni util ostrega kamenja na klancu, ni videl tiste rne lesene bajte in ne prazne, zatohle izbe, v katero je stopil. Kajti e takrat so bile prelepe sanje v njegovem srcu. Namre sanje o bobih ...

Ali nikoli nisi obutil, da je greh zoper naturo, e so otroke sanje ogoljufane? V srcu ostanejo zmerom, do zadnjega dne, ka-kor ol in pelin; ne premaga jih nobeno zrelo veselje in tudi ne nobeno zrelo razoaranje; pa da bi ivljenje odprlo sam paradi nenadoma bi prikipele izpod cvetja, grenak studenec ... Kaj nae razoaranje starcev, kaj nae spoznanje! Beseda ve na popisa-nem papirju! ... Razoaranje otroka pa je prvotno besedilo vse-ga ivljenja; morda se po dolgem romanju izpremeni ali zabrie

41

posamezna beseda, morda se malo predrugai slog ampak pr-votno besedilo ostane in je vsem oito ...

Tisti veer, v sanjah Petrovih, je bila napisana prva beseda.Kod si hodil do noi? je vpraala mati.Z Mihetom sem bil!Mati je poloila na mizo kos kruha, ki je bil tako tenak in dro-

ben, da bi ga bil Peter lahko stisnil in skril v pest, kakor je bila majhna.

Saj si morda e tam veerjal! je rekla mati.Peter ni odgovoril ni, v treh griljajih je pojedel kruh, ker je bil

laen; nato je legel. Zakaj sanje bi bile zbeale, da je izpregovoril.iroka blazina je leala na tleh; tam so e spale Petrove male

sestre. Odel se je s starim materinim krilom, do spanja pa mu ni bilo; okno je bilo odprto, zvezde so sijale v izbo, od fare je e po-trkavalo mehka, sladka pesem kakor o daljnem paradiu. In s tiho pesmijo, s tihimi koraki se je napotil Peter v paradi; zatisnil je oi in se je smehljal ...

Vzbudil ga je oe, ki je stopil v izbo s trdim korakom.Kaj se e spet cmeri? je ogovoril mater, ki je kleala pred

posteljo. Bolje ne bo, ne z molitvijo, ne s kletvijo; drugim bob in pehovko nam kamen; tako je pa zapisano!

Peter je zavzdihnil; in le poasi, le natihoma in plaho so se vraale sanje ...

Vzbudilo ga je glasno zvonjenje; potrkavalo in zvonilo je od fare in od podrunic, ves zrak, od neba do zemlje, je bil kakor ena sama vesela, vse sladkosti oznanjujoa pesem.

Peter se je ozrl svetel dan je e bil. Urno je vstal, oblekel se je ter si nato mukoma obuval stare Mihetove kornje, ki so ga boleli, ker je hodil ob delavnikih bos. Nato je popil kavo, gorko

42

sivkasto vodo, ter pojedel svoj dele sorinega kruha, ki je bil tisto jutro manji nego druge dni.

Saj se bo e najedel, ne bo ti sile danes! se je nasmehnila mati.

Ne bo mi sile! se je nasmehnil tudi Peter. Kar po mai poj-dem tja!

Pa robec vzemi s seboj, da bo zavil! je rekla mati.Peter je spravil v ep velik pisan robec.Nikar ne jej preve, Peter! je prosila najmlaja sestra, ki je

komaj ele izpregovorila. Ne jej preve, da bo kaj ostalo!Peter se je smejal in je bil ves vesel.Najveji bob prinesem tebi, Francka, in e s cukrom bo

potresen!Pa kmalu pridi, ne mudi se brez potrebe! je zaklicala mati e

na pragu za njim.el je v cerkev s tako lahkimi koraki, kakor da bi ne nosil nero-

dnih evljev. Vse je bilo lepe in bolj nedeljsko nego kdaj poprej nebo, visoko razpeto, s tenkimi belimi oblaki kakor z jablanovim cvetjem posuto; ljudje, glasni in veseli, prazniko obleeni, sami svatje; in vriskajoe petje zvonov.

Kasno je priel; cerkev je bila e natlaena, in kakor je bil dro-ban in gibek, se je s teavo preril pred oltar. Stopil je na prste in je visoko vzdignil glavo, da bi videl Miheta; ugledal ga je na drugi strani, skoro e med belimi dekleti; tik pred oltarjem je stal, go-sposko je bil obleen, svetli kodri so bili poesani kakor za prvo sveto obhajilo in obraz sam, rde in neen, je bil kakor dekliki. Peter je gledal nanj z velikimi, svetlimi omi. Takrat in do konca mae je bilo njegovo srce isto in vse polno ljubezni.

Po mai je stal Peter v gnei pred cerkvijo, da bi videl Miheta.

43

Morda poree: Pojdi z menoj, da bo kosil pri nas! In el bi njim, gosposkim, po cesarski cesti, med ljudmi ...

Mihe je priel z oetom in teto iz zakristije. Voz je akal, sedli so in prah se je vzdignil za njimi.

Ljudje so se razli in porazgubili, cesta je bila e prazna, ko se je Peter napotil. Iz hi je prijetno dialo po gorkih bobih, ele iz ponve zajetih, in po mastnem rumenem cvrtju; celo vilice in noe je slial in vesele glasove. Mudilo se mu je in vendar ni hitel; noge same niso hotele nenadoma so bile vse teke in nerodne, zabo-leli so ga tesni evlji. In zaelelo se mu je, da bi e raji bil tam, da bi e sedel za mizo in da bi ne bilo te dolge, bele, vroe ceste.

Ko je ugledal hio, belo in visoko, je postal ter pomislil. Hia se mu je zazdela nenadoma vsa gosposka, tuja, kakor izpraujoa: Kaj pa bi ti v paradiu, bera, sin beraev?

In je ukrenil:Ne pojdem v veo pri velikih vratih, ne spodobilo bi se danes,

ko je tak praznik in je tam veliko ljudi; preko vrta pojdem, pa pri malih durih!

el je na vrt; pa tudi vrt, znanec in tovari njegov, se mu je zdel ves mrk in neprijazen; temno je gledalo drevje nanj in ga ni pozdravljalo.

Kaj pa bi ti, bera, beraev sin, na tem gosposkem vrtu?Po ozkih stopnicah je el, stopil je v veo pri tistih durih, kjer

prihajajo posli, popotniki in berai.Iz kuhinje je sladko umelo in dialo; lonci so ropotali, ponve

so venketale, urni, drobni koraki so hiteli, duri so se odpirale in zapirale. Peter je stal in ni vedel kam. Bilo mu je, kakor da je stopil v popolnoma tujo hio odkril bi se v vei ter molil oena za vbogajme.

Sram ga je bilo.

44

Duri so se urno odprle, v veo je stopila gospa sama, vsa rdea in potna, belo peico na glavi, bel predpasnik prevezan.

Kaj pa ti, Peter? je rekla, umela je mimo, druge duri so se odprle in zaprle.

Samo da me je videla! se je razveselil Peter. Povedala bo in bo vse storila; akal bom, saj ni treba, da bi bil prvi na vrsti!

In je akal.Prila je iz kuhinje dekla s skledami in kroniki in se je vrnila;

prila je iz kleti hina s steklenicami in se je vrnila; Peter se je sti-snil k zidu, da bi nikomur ne bil napoti, in je akal.

Kosijo, pokosili bodo! ga je izpreletelo. Sam bi moral pove-dati Mihetu, pa kako bi mu povedal, ko je tam?

Stopil je blie, da bi ga videli iz izbe, e bi hina odprla duri.Kakor bera, je pomislil, ki stoji v krmi pred durmi, kadar

je svatba, in ga nejevoljni odrivajo pijani svatje!Ni ni bil laen, e do rumenih bobov mu je bilo komaj. Srce

pa mu je bilo teko, tialo ga je k tlom.Spomnil se je Francke, male Francke, ki je ele dobro

izpregovorila.Ne jej preve, Peter, ne jej preve, da bo kaj ostalo!Spomnil se je matere.Vzemi robec, Peter, da bo zavil!In cerkve se je spomnil, Mihetovega deklikega obraza.Glej, pozabil je name, pozabil je na beraa, sina beraevega!Kaj pa stoji tukaj in muli? je zaklicala hina, ker je bil sto-

pil preblizu duri.Sam Bog je hotel, da je bil stopil preblizu. Takrat ga je ugledal

Mihe, ki je sedel za mizo, pod vratom bel prti, ves obraz svetal, ustnice omaene od peenke in bobov ... Takrat, Bog se usmili, sem ga ugledal, ko je stal v vei, majhen in plah, v zakrpani obleki

45

in nerodnih tesnih evljih, oi velike in bleee in velik robec v epu; zdaj se mi zdi, da sem natanko vedel o tistem velikem pisanem robcu, ki je bil za bobe in pehovko pripravljen. V roki sem dral velik, e gorak, s cukrom potresen bob, zamahnil sem in sem ga zalual proti durim. Videl sem natanko, e nocoj vidim, da je letel tik mimo Petrovega lica, da se ga je najbr na rahlo do-taknil ter se nato zakotalil po vei. In hina je zaprla duri.

Tako je bilo.Jaz sem se smejal in vsi so se smejali ter so rekli, da sem raz-

posajen ...Peter je stal in strmel. Nato je el poasi, s tekimi nogami in

sklonjenim hrbtom preko vee, pobral je bob, nikamor ni ve po-gledal in ni ve ni akal. Na vrt je stopil, stopil je na cesto, name-ril se je v klanec.

Ne jej preve, Peter, da bo kaj ostalo!Vzemi robec, Peter, da bo zavil!Najveji bob prinesem tebi, Francka, in s cukrom bo

potresen!Pod klancem je postal, hudo je bil truden.Ne pojdem domov ... v gozd pojdem ... pa zmerom dalje, do-

kler ne pridem do Ljubljane. Tam so drugani ljudje, visoke hie so tam, tudi kof je tam ... In kadar bi imel vsega zadosti, bi se povrnil velik gospod in bi rekel: Tako se je zgodilo, pa sem el, da vam prinesem bobov polno skledo in celo pehovko!

Krenil je v senoet, tam pa je legel v travo, ker je bil truden; v travo je skril obraz in je zajokal. Tiha senoet ga je sliala in slial sem ga jaz ... nocoj, ko so prvikrat zapeli zvonovi ...

Ne v gozd ni el in ne v Ljubljano; obrisal si je solze, da bi jih ljudje ne videli, in se je vrnil v klanec.

Na pragu je stala mati.

46

Kako je bilo, Peter? Kaj nisi ni prinesel?Na prag je prila Francka.Kaj nisi ni prinesel, Peter?Peter se je nasmehnil.Kakor sem rekel, Francka, tako sem storil. Prinesel sem ti naj-

veji bob, e s cukrom je potresen!Dal ji je bob, blagodie, rumen, s cukrom potresen.Jedel sem, mati, in pil; vzeti pa nisem mogel, veliko gospode

je bilo tam!Res bi se ne spodobilo! je rekla mati. Samo da si jedel in pil!

... Oe je prinesel peenke od Strinarjevih, pa te nismo akali!Peter je stopil v izbo. Na mizi so bili e kroniki in na oeto-

vem je leala lepa mastna kost.Sedel je na posteljo, roke je uprl ob kolena, glava mu je klonila

globoko in mrzel pot mu je prilil na elo. Laen je bil. Tako sem ga videl nocoj, ko so prvikrat zapeli zvonovi. Ugle-

dal sem ga lani osorej in letos pred pustno nedeljo. Takrat, ko je stal v vei, in potem, ko je sedel na postelji, ni imel tiste dolge za-krpane suknje. Nocoj jo je imel, ko sem ga ugledal v mraku v svoji izbi; preromal je pa dolgo pot in noi so hladne ...

(1909)

47

Iz predmestja

Anka se je rodila v tistem predmestju, ki je odeto v dim velikih fabrik in v prah nekropljenih ulic in kjer je trpljenje, ubotvo in greh.

Njen oe je bil pozlatar. Pred nekaterimi leti je imel e dela, ali polagoma je lo navzdol. Domislil se je prepozno, da bi stopil v veliko delavnico, ki je poirala manje kakor reka studence. Bole-hen je bil, sestradan in zlovoljen in tako se je neko obesil. Ostala je ena sama s etverimi otroki; Anka je bila najstareja, bilo ji je tirinajst let in ravnokar je bila opravila olo.

iveli so v beratvu mirno in tiho, ker jim je bilo beratvo v krvi. Niso se prepirali ne z Bogom ne z ljudmi.

Anka je bila slaboten in bolehav otrok, kakor jih je po teh kra-jih vse polno. Zdelo bi se, da ji je komaj deset let: vsa majhna in drobna; bluzica se ni bila vzdignila na prsih e niti za dih, lica so bila ozka, bela, oi so gledale isto otroko, neumno in radovedno. Pol je bila skrbea, izkuena mati, a pol dveletno dete s udnimi eljami. Delala je od jutra do noi neprestano, oskrbovala je tiri-letnega brata in svoji mlaji sestri, pospravljala je in kuhala. Mati je hodila osluavat (Osluovati: strei.); odhajala je zgodaj ter se vraala pozno na veer. Kadar se je vrnila mati, se je vzbudilo v

48

resni Anki dveletno dete. Sedla je trudna in izmuena in najraji bi se zjokala, kakor otrok asih hipoma na glas zajoka, ne ve zakaj.

Neko se je mati domislila, da bi dala Anko esa uit; mlaja sestra je imela e dvanajst let in bi lahko oskrbovala domaa dela; bila je celo moneja od Anke.

Tako je prila Anka h gospe Rieglovi, da bi se uila, kako se ivajo kravate. Gospa Rieglova je bila velika in debela enska, lici sta ji viseli navzdol, imela je dvoje tekih podbradkov, oesi sta bili majhni in svetli, vigali sta neprestano ter se svetlikali iz obra-za, kakor dvoje ivih, majhnih ivalic. Anka se je zelo bala gospe in sklonila se je ter se skljuila, kadar je utila, da sta se ivalci ozrli nanjo.

ivalo je e troje deklet; vse tri so bile slabotne, suhe in brez krvi; ni se jim poznalo, e jim je po petnajst ali po trideset let; obrazi so bili pa zelo starikavi, ali oi so gledale otroko, in telesa so bila nerazvita.

Od zaetka je bilo Anki teko; roke so ji bile okorne, bodcka-la je, kot da bi si zobe trebila. Ali privadila se je, in ivanka je vbadala sama in natanko. Umetnost ni bila velika. Vsaka delavka je delala svoj posebni del kravate; najstareja je bila pri gospe e tri leta in ni vedela, kako se deli sestavljajo. Sedele so tiho, kakor stroji brez krvi in brez glasu, in roke so se vzdigale enakomerno. Tako zjutraj od sedmih, zveer do sedmih; tako mesec in leto in ivljenje.

Anka je dobila prvo soboto dve kroni. Tiala jih je v potni pesti in srce ji je poskakovalo. Dve kroni, in ugledala je ob cesti vse polno prodajalnic, vleklo jo je na desno, na levo. Hipoma se je bilo odprlo ob cesti veliko tevilo slaiarnic, in za visokimi okni so diale rumeno peene torte. Odprlo se je ob cesti veliko tevilo prodajalnic, ki so visele zunaj pisane bluze, ipkaste srajce.

49

Da, odprle so se celo zlatarnice in blesketale so ji veselo v lica zlate zapestnice, broe; in biserni uhani so bili tam. Od kod toliko pro-dajalnic? Anka jih prej nikoli ni bila opazila.

Prila je domov, kroni v potni pesti; mati je kroni vzela in e tisti veer jih ni bilo ve. Anki se je storilo hudo in oi so jo zaske-lele; obraz pa, ki je bil prej e rde in vesel, je hipoma spet upal. V spanju je jokala tisto no; muile so jo grde sanje.

Prodajalnice so spet izginile; Anka jih ni videla ve. Samo e razriti predmestni tlak je bil tam, sive dolgoasne hie so bile tam, in visoka nova poslopja, odurna, podobna pobeljenim jeam; vse, kakor je bilo prej.

Ali v Anki se je bilo nekaj zganilo, predramilo. Kakor da bi bila mlada ptica prvikrat zafrfotala s perutmi, pogledala okrog sebe, e plano in neodlono, ter se napravljala, da vzleti iz gnezda.

Vzbudilo se je hrepenenje v nji, bog vedi po em, po neem svetlem, sonnem, po rumeno peenih tortah, pisanih bluzah in zlatih zapestnicah, da, zlatih zapestnicah z veselo cingljajoimi naveski.

Kmalu nato, ez mesec dni, je zamenila Anka svojo tovariico in je nosila blago v mesto. V roki veliko katlo, prevezano z jer-menom, je hodila dan za dnem po neskonno dolgih ulicah iz predmestja v mesto, kjer so se ceste irile in kjer so bile lepe hie in kjer je bila prodajalnica ob prodajalnici, druga lepa od druge. Ob pol desetih je Anka odhajala ter se vraala opoldne. Samo ob sobotah je hodila gospa sama po denar.

Zgodilo pa se je neko, da je poslala gospa Anko v soboto po denar; naroala ji je skrbno, da naj pazi na denar, da naj ne izgubi denarja, da naj natanko preteje denar ... da, denar. Anki je umelo po uesih: denar ... denar ... denar. Denar ... to so rumeno peene

50

torte, pisane bluze, zlate zapestnice, da, zlate zapestnice z veselo cingljajoimi naveski.

Ali je vedela Anka, od kod ta megla? Megla se ji je blesketa-la pred omi, trepetalo je nekaj vsenaokoli, veselo in svetlo, tako da ji je poskakovalo srce. No Anka ni vedela, od kod ta megla in zakaj da ji tako poskakuje srce ... Kako so se smejali izza megle, veselo cingljajoi naveski!

Prodajalnice so se smejale ob cesti, visoke, lepe prodajalnice, vse nabasane s udovitimi remi. In tudi ljudje so se muzali na cesti prijazno: Anka gre po denar ... denar ... denar ... In sonce je sijalo, ker je bila sobota in ker je la Anka po denar.

V predeljenem prostoru, v katerem ni bilo drugega pohitva nego dolga rdea klop ob steni, je akalo e mnogo ensk na iz-plaevanje; delavke, slabo obleene in suhotne, kakor Anka, in od-jemalke same, dostojno opravljene in zlovoljne, ker je bilo okno e zmerom zaprto. Za steklenim predelom so stale ob dolgi mizi enske, ki so prirezavale blago, manipulanti so prihajali in odha-jali. Priel je blagajniar, debel in velik lovek z drobnimi, meiku-joimi omi in dobrodunim obrazom, ter je odprl okence.

Izplaeval je polagoma, premiljeno; s slovesno kretnjo in trdo, kot da bi pribijal krono na krono, je tel denar na knjiico ter porinil potem knjiico po deici; delavka je vzela denar ter stopila v kot, kjer je pretevala e enkrat.

Za gospo Rieglovo, je zaepetala Anka; grlo se ji je bilo stisnilo.

Blagajniar je pogledal v svojo veliko knjigo in potem v knjiico.

estinosemdeset kron ... clo premoenje! Namuzal se je ter nameiknil Anki.

51

Anka je vzela denar; krona ji je padla na tla, toda Anka ni sli-ala in je stopila k durim.

Ti, dekle neumno! je zaklicala debela enska. Ali ne vidi, da ti je bila krona padla? ... Jezus, kako dri denar, saj bo e dese-tak izgubila!

In pretela tudi ni, je opomnila druga enska. Jaz bi ne po-iljala takih otrok po denar.

Anka je pobrala krono in je zaela pretevati. estinosem-deset kron ... estinosemdeset kron ... estinosemdeset kron ... Kje so bile njene misli! Frfotale so kakor metulji, kakor metulji opoldne, pijani, od sonnega veselja prijetno utrujeni. Spravila je denar in knjiico v katlo. Kako je to ropotalo po stopnicah! Kro-ne so cvenketale jasno, tenko, goldinarji bolj resno in debelo, in Anki se je zdelo, da brundajo celo papirnati desetaki s slovesnim basom.

Ko je stopila na cesto, se je odprlo pred njenimi omi ivljenje in veselje. Vse je bilo lepo naokoli in vse se je smejalo. Sonce je sijalo na cesto in Anka se je ozrla na nebo, ki je lilo svetlobo dol, in se je zasmejala od radosti: prvikrat je bila ugledala sonce.

Najprej je la Anka v slaiarnico, sedla je na ametni stol pred marmornato mizico in belo obleena postrenica ji je prine-sla na svetlem kroniku rumeno peene torte. Anka je zagriznila: kako se je to sladko razlivalo po ustih, topilo se mehko na jeziku ... Jedla je, dokler se ni naveliala, a z omi bi jedla e zmerom, lizala je z jezikom po lepi rumeni skorji.

Zunaj pred oknom so hodili gosposko obleeni ljudje; dame v dolgih, umeih toaletah, z velikokrajnimi, udovito okraenimi klobuki, ipkaste sonnike v rokah, na uesih biserne uhane ... in sonce je sijalo in vse je bilo gosposko in veselo.

52

Anka se je napravila na cesto. Hodila je vsekriem; nekoliko lena je bila, sladko utrujena; to je bilo zaradi torte. Stopila je v zlatarnico, da bi si kupila uhane, prave zlate uhane ... in zlato zapestnico ... in zlato broo. Tam je stal prodajalec, starikav, e-meren lovek s kozjo brado in srepimi omi; Anka si ga skoro ni upala praati.

Kaj bi radi, gospodina? jo je praal s sladkim glasom Anka se je spomnila na bele pene, ki so bile v torti in ki so se vlekle kakor testo ter ji pogledal naravnost v oi.

Zlato broo, je odgovorila Anka.Prodajalec se je nasmehnil ter je poloil prednjo cel predal

bro.Anka je izbirala in vse so ji bile pogodi.Koliko pa stane ta zlata broa?Dva pozlaena golobka sta stala na pozlaeni vejici ter sta se

priklanjala drug drugemu.tiri krone, je odgovoril prodajalec in se je spet nasmehnil

pod rnimi brki.Anka je plaala tiri krone, ali zapestnice in uhanov ni kupila,

ker je bil prodajalec tako emeren. Namenila se je, da kupi pozne-je, za binkoti ... da, za binkoti zapestnico in uhane in e druge rei. Broo pa je spravila v katlo.

Prodajalec je stopil na prag in je gledal za njo. Stopala je hitro, z drobnimi koraki, skoro se je nekoliko opotekala, mala, suhotna Anka, siromano obleena, na glavi smeen, staromoden klobuk z obledelim in razcefranim trakom.

Ob oglu so stale debele enske s cveticami; Anki so zadiale marnice teko in prijetno in kupila je velik opek. Prvikrat je imela marnice v roki in njih krepki vonj jo je skoro upijanil; ziba-lo se je pred njo, vse naokoli se je potapljalo v lepo, milo svetlobo.

53

Hie so gledale prijazno in prazniko in obrazi vseh ljudi, ki so prihajali mimo, so bili prijazni in blagi.

Stopila je v omnibus, da bi se vozila po tem jasnem bojem svetu. Voz je drdral nerodno po cesti, stresal se je in zibal. Mimo so vigale koije, po tlaku se je vila neprestano dolga vrsta ljudi, in ko je dospel omnibus na iroko cesto, so zvonili mimo veliki rdei tramvajski vozovi. To so bili isto neznani kraji; ljudje, ki so hodili tod in se vozili mimo v koijah in tramvajskih vozovih, so bili vse drugani; sladko in lahko je bilo Anki pri srcu, da je bila med njimi in da se je vozila po tej neizmerno dolgi, lepi cesti.

Takrat se je prikazalo njenim oem nekaj udovitega: omni-bus je postal in tam je bilo drevje, resnino, zeleno, koato drevje, ni podobno tistim opraenim in bolnim kostanjem, ki so drema-li po mestnih parkih. Hipoma se je mesto nehalo, ceste so se izlile v prelepe aleje in prikazale so se majhne ljubeznive lozice.

Anka je izstopila ter pohitela v park. Hodila je hitro, zmerom dalje; zmerom bolj tiho je bilo, zamolkli mestni um je umiral v daljavi in e je pihala mehka, hladna sapa, e je epetalo naokoli ter se stresalo; zeleno listje se je pogovarjalo, zazibalo se je asih, kadar je zafrfotal droben pisan pti, vzdignil se ter odfrfotal.

To je gozd! si je mislila Anka in v prsih se ji je nekaj irilo, irilo, da bi vzkliknila na glas. Sonce je stalo visoko in se je skoro e nagibalo; svetloba je lila skozi listje na belo, s peskom posuto pot, ki je bila vsa prepreena s sencami, kakor s udnimi prepro-gami in ipkami. Kmalu se je pot dvigala ter se oila, drevje se je zgrinjalo zmerom nie in zmerom blie. Anki, ki je bila navajena na mestni um, se je zdelo tiho kakor v cerkvi.

Od sree, od blagodieega zraka, ki je bil v parku, in od dolge poti je bila Anka utrujena. Tam dale, za drevjem, se je svetila bela hia in Anka se je napotila tja. Pred hio so bile klopi in mize, par

54

ljudi je sedelo tam v senci in natakar je priel ravnokar iz hie, v roki dvoje a penastega piva. Tudi Anka je sedla na mizo, ker je bila ejna in trudna, in natakar ji je prinesel piva. Praal jo je, e bi kaj jedla, in Anka se je spomnila, da je lana. Tako si je naroila tudi sira in kruha.

Ko je popila Anka pivo, so se ji omeglile oi in svet naokoli je zastrl srebrikast blesikast pajolan; kamor se je ozrla, povsod se je svetilo kakor iz daljave, izza meglenih gora. Prijetno ji je bilo; leno telo ji je bilo omahnilo in niti z roko ni ganila, ali ustnice so se smehljale kakor v sanjah, rdee pege so gorele na licih in oi so bile iroko odprte, vlane in mirne.

Zdaj bi morala kmalu domov, si je mislila, toda ganila se ni. Skoro se ni videlo, kako se je sonce pomikalo navzdol, a e so gledale oi natanko, so videle, kako je pojemalo in hitelo z veliko brzino mimo hie, ob strehi navzdol, zad za listjem od veje do veje ter se e skoro opiralo na nizki holm tam v daljavi.

Natakar je priel in Anka je odprla katlo. Samo e desetaki so bili v knjiici in Anka je dala natakarju enega. Vrtil ga je v roki ter gledal Anki nezaupno v obraz in na obleko.

Kaj nimate drobnega denarja? jo je praal.Ne, nimam! je odgovorila Anka ter se ozrla zaudena nanj.Vrnil se je z desetakom v hio in Anka si je mislila: e pride

pa nazaj ali e mi pobegne z njim?Prikazal se je spet na pragu in z njim je priel debeli krmar.

Krmar se je ozrl na Anko, skomizgnil je z rameni, nato je skomi-zgnil tudi natakar ter se napotil k Anki, a v roki so mu cvenketale srebrne krone. Odtel je denar na mizo in Anka je spravila krone v katlo ter se napravila na pot. Oba, natakar in krmar, sta stala in gledala za njo, dokler ni izginila v parku.

55

Hladneje je bilo, vsa pot je bila e v senci. Anki se je mudilo, da bi je ne prehitel mrak. Kako je dan minil kakor v sanjah; vi-gnil je mimo, ves sonno vesel, in e se je temnila no. Stopala je hitro, asih je celo tekla, da so poskakovale krone v katli. Zdaj je bilo v parku ve ljudi; prihajali so v parih, hodili so poasi ob drevju in obraz se je sklanjal k obrazu.

e je bualo mesto od dale, sliala je zvonjenje tramvajskih vozov in drdranje omnibusov. Aleje so se odprle in zasvetilo se je; v mesto e ni bil segel mrak.

Anka je sedla v tramvajski voz. Noge so jo bolele in v glavi ji je bilo udno: vse se je zibalo in majalo naokoli; e je gledala na visoko hio, se je hia polagoma nagibala, nagibala, stresla se na-posled ter se izgubila v meglo. Zato bi zatisnila oi, legla, zaspala.

Kmalu je bila pri kraju dolga cesta in Anka je stopila iz voza. Od vonje so ji bile noge e bolj neokretne, hodila je teko ter se zadevala s katlo ob ljudi. Ni pazila natanko na ulice in tako se je asih izgubila v neznane kraje starega mesta, v ozke, temne ulice, kjer so imeli idovski starinarji svoje umazane prodajalnice.

Postala je in se nasmehnila sama sebi in svoji utrujenosti.To je zaradi piva ... Ali jaz sem hotela ... sem hotela ...Domislila se je mahoma, ozrla se ter se napotila s hitrimi ko-

raki na veliko cesto, kjer so stali omnibusi, ki so vozili v pred-mestje. Predno je stopila v omnibus, je hodila e od prodajalnice do prodajalnice ter nakupavala lepih in dobrih stvari za mater in za brata in za sestri: kolaev, tort, za bratca lesenega konja in pialko, za mater ipkasto ruto, za sestri dvoje lepo obrobljenih predpasnikov. Gledala je nemirno, elo se ji je nabiralo v gube: ni si mogla domisliti pravega in toliko rei je bilo. Stala je na cesti ter premiljevala, kaj bi kupila, vse bi kupila, toda vse ne gre v katlo. In ustnice so ji kipele od sree: kako bodo gledali ter

56

obudovali Anko! ... Vrh vseh dobrih in lepih stvari je poloila velik opek marnic.

Zmrailo se je bilo isto, e so gorele svetilke ob ulici. Anka je stala in akala na omnibus; priel je kmalu, zibajo se in stresajo, Anka je stopila vanj, in omnibus je drdral proti predmestju.

Sladek nemir je kljuval Anki v srcu, ko se je vozila domov; zaelela si je matere in brata in sester, da bi sedeli zveer za mizo ob svetilki ter se pogovarjali. Anka bi pripovedovala in e potem, ko bi bratec e spal in bi dremali tudi e sestri, bi epetali mati in Anka e zmerom v postelji, o lepih lepih stvareh, ki akajo v prihodnosti. Potem pa bi polagoma padale teke in trudne trepal-nice, nekaj sladkega in mehkega bi legalo na noge, na roke, na vse telo, samo e asih zaspana, komaj razumljiva beseda ...

Anka je bila zadremala, in ko se je omnibus zamajal, bi bila skoro padla. Vzravnala se je ter se ozrla. Bila je e blizu doma. Vstala je ter stopila na ulico. Samo e kratek ovinek in tam je bila tista dolgoasna, ozka ulica, kjer je bila Anka doma.

Pred hio je stalo mnogo ljudi. Anka je pohitela, da bi vide-la, kaj se je bilo pripetilo, da stoje vse sosede pred vrati ter se pogovarjajo.

Anka! ... Tukaj je Anka! ... Kod pa si hodilo, dekle?Vse so se usule okoli nje in so ji gledale v obraz.No, v mestu sem bila!Pririla se je komaj v veo in nekatere enske so hitele pred njo

po stopnicah navzgor in so kriale:Anka! ... Tukaj je Anka!In zgoraj so se zasliali glasovi:Kje je Anka? ... Anka! ... Anka je tukaj!Tudi neznani moki glasovi so se oglasili:Dekle je tukaj!

57

Zakaj pa me vsi tako priakujejo? si je mislila Anka, ko je la po strmih stopnicah v tretje nadstropje.

Obkolili so jo, prijeli jo za roke, sklanjali se k nji ter ji govorili v obraz vsi hkrati sosede, tuje enske, bradati moki. Vsi so stali v poltemni vei in so prihajali iz stanovanj.

Kje si bilo, dekle, kod si hodilo?Gospa Rieglova se je pririla, rdea, debela, zasopljena.Kje ima denar, denar, denar?Mati je prila za gospo Rieglovo, bleda, suha, prestraena, z

objokanimi omi.Anka, kje ima denar, denar?Priel je velik policist, bradat, s svetlo elado na glavi.Kje ima denar?In vsi naokoli so zavpili z rezkim, sovranim glasom:Kje ima denar, denar, denar?Gospa Rieglova ji je iztrgala katlo iz rok ter pohitela v sobo.

Vsi so li za njo in so vlekli Anko s sabo. Na mizi je gorela svetil-ka. Blizu vrat sta se tiali ob zidu sestri in sta gledali z velikimi, planimi omi; brat se je skrival med njima.

Gospa Rieglova je poloila katlo na mizo in vsi so stopili