UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR

DELO DIPLOMSKEGA SEMINARJA

VPLIV GOSPODARSKE KRIZE NA

BREZPOSELNOST: PRIMERJALNA ANALIZA

ŠPANIJE IN NEMČIJE

(AN IMPACT OF ECONOMIC CRISIS ON

UNEMPLOYMENT IN SPAIN AND GERMANY)

Kandidatka: Asja Pehar

Program: univerzitetni

Študijska usmeritev: ekonomija

Mentor: dr. Darja Boršič

Študijsko leto: 2011/2012

Maribor, julij 2012

2

PREDGOVOR

Vzponi in padci so sestavni del vsakega kroga, tako življenjskega kot tudi katerega koli

drugega. Pomembno je, da znamo ravnati tako, da bomo čim bolj izkoristili svoj potencial za

širitev dobrih stvari in omejitev slabih.

Kriza je široka beseda, večih pomenov. Pojavi se lahko na vsakem koraku v našem življenju

in od njene narave je odvisno naše ravnanje in ukrepanje. Najsi bo to osebnostna, zakonska,

med prijatelji ali gospodarska kriza, zanjo vedno iščemo specifične rešitve, kako bi jo

prebrodili. Tako je treba tudi v gospodarstvu, ko je v krizi, glede na tip in vrsto le-te in

značilnosti gospodarstva samega, poiskati ukrepe, ki jo bodo najprej omilili in na koncu tudi

rešili.

Do leta 2008 je večini razvitim, zahodnim državam šlo dobro, nekaterim tudi izjemno dobro.

Gospodarstva so cvetela, rast je bila tudi do 8 %, brezposelnost nizka, ni bilo težav s

proračunskim primanjkljajem ali javnim dolgom, življenjski standard je bil lepo visok kljub

visokim cenam, saj so to dovoljevale višje plače. Po prvih znakih krize in uradni oznanitvi, da

je kriza globalnih razsežnosti, se je vse to spremenilo in v zelo kratkem času je bila škoda

izjemno velika in usodna za nešteto ljudi, podjetja in gospodarstva.

Kot eden izmed bolj perečih problemov se je, sicer z zamikom, pokazala brezposelnost, ki

ima izjemno močan vpliv na državni proračun. S tem ko veliko ljudi naenkrat izgubi delo,

nenadoma na dohodkovni strani izpadejo davki na dohodke in drugi davki, ki jih plačujejo

zaposleni. Zneski na odhodkovni strani pa se v veliki meri povečajo na račun nadomestil tako

za brezposelne kot tudi drugih, na socialno področje vezanih izplačil. Poleg vseh ostalih

povečanih odhodkov in zmanjšanih prihodkov, to povzroči velik proračunski minus, ki ga

vlade poskušajo zapolniti z varčevalnimi ukrepi, ki pa po drugi strani še bolj zmanjšujejo

gospodarsko rast.

Nekatere države so se že pred krizo spopadale s problemi, ki so bili povezani z določenimi

gospodarskimi značilnostmi. Po letu 2008 so se ti samo še stopnjevali. Tak primer je Španija s

trajnim problemom brezposelnosti, katere stopnja je že desetletja pred krizo nenehno nihala

med 10 in 24 %. Čeprav je bila par let pred krizo stopnja brezposelnosti dokaj stabilna, okoli

10 %, je po letu 2008 ponovno strmo narasla, tako da danes že vztrajno načenja politično in

družbeno stabilnost te mediteranske države. Nemčija je po drugi strani od nekdaj veljala za

zanesljivo in urejeno državo, z zgledno birokracijo in donosnimi gospodarskimi panogami.

Gospodarsko krizo so pričakali dokaj pripravljeni, saj je njihovo gospodarstvo kljub začetnim

pretresom in padcem BDP, ostalo stabilno.

Izjemno pomembni so ustrezni ukrepi, ki jih vlade sprejemajo v kriznih časih, saj je od njih

odvisno ali bo neka država iz krize izšla uspešno. Trg dela se na pozitivne ali negativne

novice odziva z zamikom. Tako se stopnja brezposelnosti ne dvigne takoj, ko se poveča

gospodarska rast. Zato je pomembno, da se aktivnosti spodbudijo čim prej, saj je to dober

pokazatelj, da se bo tudi brezposelnost kmalu zmanjšala, saj predstavlja pomemben del v

narodnem gospodarstvu.

3

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ..................................................................................................................................... 7

1.1 Opredelitev problema ....................................................................................................... 7

1.2 Namen in cilji dela ............................................................................................................ 8

1.3 Predpostavke in omejitve .................................................................................................. 8

1.4 Metodologija raziskovanja ............................................................................................... 9

2 GOSPODARSKA KRIZA .................................................................................................... 10

2.1 O krizi ............................................................................................................................. 10

2.2 Vrste kriz ........................................................................................................................ 11

2.2.1 Plačilno-bilančna kriza ............................................................................................. 11

2.2.2 Bančna kriza ............................................................................................................. 12

2.2.3 Sistemska finančna kriza .......................................................................................... 12

2.2.4 Kriza zunanjega dolga .............................................................................................. 12

2.3 Vzroki za nastanek kriz .................................................................................................. 13

2.3.1 Zunanji vzroki .......................................................................................................... 14

2.3.2 Notranji vzroki ......................................................................................................... 14

2.4 Posledice krize ................................................................................................................ 15

2.4.1 Finančni sektor ......................................................................................................... 15

2.4.2 Trg vrednostnih papirjev .......................................................................................... 16

2.4.3 Vpliv na človeka ...................................................................................................... 16

3 BREZPOSELNOST .............................................................................................................. 18

3.1 Teoretična podlaga (teorije brezposelnosti) ................................................................... 18

3.1.1 Klasična politična ekonomija ................................................................................... 18

3.1.2 Teorija brezposelnosti po Keynes-u ......................................................................... 18

3.1.3 Neoklasična teorija brezposelnost ............................................................................ 18

3.2 Vrste brezposelnosti ....................................................................................................... 19

3.2.1 Prostovoljna brezposelnost ...................................................................................... 19

3.2.2 Tehnološka brezposelnost ........................................................................................ 19

3.2.3 Odkrita brezposelnost .............................................................................................. 19

3.2.4 Prikrita brezposelnost ............................................................................................... 20

3.3 Merjenje brezposelnosti .................................................................................................. 20

3.4 Posledice brezposelnosti ................................................................................................. 21

3.4.1 Ekonomski učinki .................................................................................................... 21

3.4.2 Socialni učinki ......................................................................................................... 21

4 ZGODOVINSKI PREGLED GOSPODARSKIH KRIZ ...................................................... 22

4.1 Velika gospodarska kriza (1929-1933) ........................................................................... 23

4

4.2 Kriza 1974 – 1984 .......................................................................................................... 24

4.3 Gospodarska kriza leta 2008 ........................................................................................... 24

5 GOSPODARSTVO ŠPANIJE .............................................................................................. 27

5.1 Zgodovinska razlaga ....................................................................................................... 27

5.2 Gospodarske značilnosti ................................................................................................. 27

5.3 Brezposelnost .................................................................................................................. 28

6 GOSPODARSTVO NEMČIJE ............................................................................................. 30

6.1 Zgodovinsko ozadje ........................................................................................................ 30

6.2 Vpetost v mednarodno okolje ......................................................................................... 31

6.3 Nemčija in brezposelnost ................................................................................................ 32

7 PRIMERJAVA PRIZADETOSTI OBEH GOSPODARSTEV ............................................ 34

8 SKLEP ................................................................................................................................... 41

9 POVZETEK .......................................................................................................................... 43

10 VIRI IN LITERATURA ..................................................................................................... 45

5

KAZALO TABEL

Tabela 1: Ekonomski stroški v obdobjih visoke brezposelnosti ............................................. 21 Tabela 2: Povprečna letna stopnja brezposelnosti po spolu od leta 1991 do 2011, v % .......... 36

Tabela 3: Povprečna letna stopnja brezposelnosti mladih do 25 let, v % ................................ 38 Tabela 4: Povprečna letna stopnja dolgoročne brezposelnosti aktivne populacije, v % .......... 39 Tabela 5: Stopnja pasti brezposelnosti ..................................................................................... 40

KAZALO SLIK

Slika 1: Trend cen nepremičnin v ZDA in v Kanadi ................................................................ 24 Slika 2: Gibanje stopnje brezposelnosti v Španiji od leta 1980 do 2010 ................................. 29 Slika 3: Gibanje brezposelnosti v Nemčiji od leta 1999 do 2010 ............................................ 33

Slika 4: Stopnja brezposelnosti Španije in Nemčije od leta 1980 do 2010 .............................. 34 Slika 5: Stopnja brezposelnosti mladih do 25 let, v % ............................................................. 38

6

SEZNAM KRATIC

ZDA – Združene države Amerike

IMF ( International Monetary Fund) – Mednarodni denarni sklad

NLB - Nova ljubljanska banka d.d.

BDP – Bruto domači proizvod

FED (Federal Reserve System) – Sistem ameriškega centralnega bančništva (Centralna

banka)

EU – Evropska unija

PPP (Purchasing Power Parity) – Pariteta kupne moči

DDR (Deutsche Demokratische Republik) – Nemška demokratična republika (Vzhodna

Nemčija)

BRD (Bundesrepublik Deutschland) – Zvezna republika Nemčija (Zahodna Nemčija)

7

1 UVOD

1.1 Opredelitev problema

S povezovanjem trgov in poslovanja se veča tudi medsebojna odvisnost in ranljivost vsakega

vpletenega gospodarstva. Tako kot lahko slabe novice iz podjetja povzročijo nagel padec

vrednosti delnic tega podjetja, tudi krizne razmere in »okuženost« hitro preidejo iz trga ene

države v drugo. Tako se je zgodilo leta 2008, ko se je po mnenju nekaterih, začela največja

gospodarska kriza po veliki depresiji v 30. letih prejšnjega stoletja.

Z začetkom v ZDA na nepremičninskem in sekundarnem trgu se je hitro razširila še v Evropo

in druge razvite ekonomije. S tem so se prvič po velikem ekonomskem razcvetu pokazale

nepravilnosti in pomanjkljivosti v nadzoru in regulaciji finančnih trgov. Miselnost, da je vse v

redu, dokler priteka denar in je izid dobiček, se je izkazala za zelo napačno. Zaradi pohlepa in

ozkoglednosti pa tudi zato, ker je nadzorni sistem odpovedal, je gospodarsko stanje ogromno

držav in državljanov slabše kot desetletje prej.

Posledice te pa tudi prejšnjih kriz, so večinoma negativne. Ljudje množično izgubljajo delo,

saj se kriza velikokrat pojavi v industrijskih ali predelovalnih obratih, kjer je zaposlenih

veliko ljudi, ki pa težko najdejo novo delo, saj so se že ozko specializirali za določeno

delovno mesto. Velik problem sta javno-finančni primanjkljaj in javni dolg, ki se hitro

povečata na račun zmanjšanih prihodkov in porasta odhodkov. Posledice so lahko tudi takšne,

da jih ne moremo natančno izmeriti ali izraziti v številkah. Ljudje dokaj hitro izgubijo

optimizem, življenjski standard se zniža, kar ponovno povzroči pesimizem in nezadovoljstvo

v ljudeh, zniža se prag revščine, ipd.

Veliko posledic je posredno ali neposredno povezanih z brezposelnostjo. Zaradi porasta le-te

se poveča proračunski primanjkljaj, zniža se prag revščine, kar pomeni, da je revnih vse več

ljudi, ki jim dohodki ne zadostujejo niti za osnovno preživetje. Povečajo se izdatki za

zdravstveno blagajno, saj je med ljudmi več alkohola, depresij, nasilja v družini, kriminala.

Brezposelnost zna biti zelo odporna in vztrajna, saj se, če se na začetku ne sprejme

učinkovitih ukrepov, obdrži in jo je zelo težko zmanjšati. Ljudje izgubijo upanje, novih

delovnih mest pa se zaradi gospodarske neaktivnosti in pasivnosti ne ustvarja.

Nemčija kot dobro razvita evropska država ni imela večjih težav z brezposelnostjo niti z

drugimi posledicami krize. K temu je pripomoglo dobro gospodarjenje že v časih pred krizo,

ko je gospodarstvo še cvetelo in je bilo možno narediti rezerve. Ta varčevalna in skrbna

naravnanost je v tako rekoč nemških genih prisotna že stoletja in jim je že večkrat pomagala

na poti k okrevanju po pretresljivih dogodkih in obdobjih. Zdi se, da bo tako tudi tokrat.

Španija se po drugi strani že dolga leta spopada s slabimi gospodarskimi rezultati in visoko

brezposelnostjo. Par let pred izbruhom krize so jo sicer uspeli malce zajeziti, ampak se je po

letu 2008 ponovno povzpela do rekordnih 25 %. Morebiten izhod iz krize še dodatno

otežujejo sindikati s protesti proti varčevalnim ukrepom in nestabilna politična situacija. Strah

vseh je, da bi Španija šla po poti Grčije, ki ji grozi izločitev iz Evro območja in ki jo še vedno

pretresajo politični in socialni nemiri.

8

1.2 Namen in cilji dela

Naš cilj pri pisanju dela diplomskega seminarja je predvsem raziskati zadnjo veliko krizo in

vse posledice, ki jih je prinesla. Samo ena izmed mnogih je to tudi brezposelnost. Osredotočili

se bomo na dve različni državi. Dejstvo je, da je imela Nemčija že v letih pred začeto

gospodarsko krizo boljšo gospodarsko predstavo kot Španija. Z vsemi negativnimi

posledicami krize, se je razlika med država le še večala. Nemčija je začela dosegati celo

boljše rezultate kot pred krizo, medtem ko je Španija lezla globlje in globlje v težave in

pristala med tistimi, ki bodo, tako kot Grčija, najverjetneje potrebovali zajetno finančno

pomoč mednarodnih institucij. Zanimalo nas je, kje so razlogi za tako različne ekonomske

rezultate, saj obe državi spadata med strateško bolj pomembne in razvite članice EU. Zato

bomo najprej raziskali značilnosti obeh gospodarstev, primerjali, kje so razlike najbolj vidne,

kaj to pomeni, zakaj je temu tako in kaj bi lahko bilo tisto, kar bi popravilo takšno stanje, če je

to seveda sploh potrebno.

Nobena država si ne želi visoke brezposelnosti. Ta pomeni višji prag revščine, bolj verjetne

socialne in politične nemire, globljo proračunsko luknjo zaradi visokih izdatkov za socialna

nadomestila in še mnogo drugih negativnih posledic. S čim lahko omejimo in znižamo, pa

tudi preprečimo brezposelnost? To nas zanima predvsem na primeru Nemčije, ki se s tem

problemom očitno kar dobro spopada.

Po začetku krize, še posebej pa po tem, ko se je pokazalo, v kakšnih težavah se je znašla

Grčija, se je veliko pisalo, govorilo in raziskovali javno-finančno stanje držav članic EU.

Ravno te razlike so se nam zdele zanimive, kako lahko imajo države, ki imajo enake

regulative in predpise, tako različne ekonomske rezultate? Na to je vplivalo tudi to, kako

dobro pripravljena je država krizo pričakala.

1.3 Predpostavke in omejitve

Že na začetku pisanja tega dela in raziskovanja smo imeli svojo predstavo o vsaki izmed

držav, ki smo si jo ustvarili skozi študij, slišana javno-politična dogajanja in prebrana dela.

Tako predpostavljamo, da razlike med gospodarstvoma Nemčije in Španije obstajajo in da se

kažejo v več sferah pri obeh.

Glede na viden trend lahko predpostavljamo tudi, da bo Nemčija v letih po gospodarski krizi

bolj uspešna, z boljšimi ekonomskimi rezultati in predvsem z nižjo brezposelnostjo ter večjo

politično in socialno stabilnostjo. Medtem pa Španijo zlasti zaradi varčevalnih napovedi

vlade, spremljajo pogosti nemiri, stavke in protesti sindikatov ter njihovih članov.

Kot omejitev lahko omenimo nedostopnost ali nerazpoložljivost virov, ki bi nam pri

raziskovanju in pisanju prišli prav. Nekaj zanimivega gradiva je bilo tudi v španskem ali

nemškem jeziku, ki pa ga ne obvladamo tako, da bi lahko iz njega primerno prevajali dejstva.

A smo kljub temu našli veliko in povsem dovolj kvalitetnih virov v slovenskem, nemškem in

srbskem jeziku.

Tudi dejstvo, da se kriza uradno še ni končala in da je Španija ravno zaprosila za finančno

pomoč, je na nek način omejitev, saj lahko to ponovno zavrne ali potrdi nekatere

predpostavke, za katere smo že menili, da so resnične ali ne.

9

1.4 Metodologija raziskovanja

V delu smo se osredotočili na brezposelnost v Nemčiji in Španiji, ki jo je povzročila velika

gospodarska kriza, ki se je začela leta 2008. Da bi prišli do dela, kjer ugotavljamo razlike in

podobnosti med obema, moramo najprej spoznati gospodarske značilnosti vsake posebej. Za

razumevanje nekaterih vplivov danes, so bistveni dogodki iz preteklosti, zato bomo nekaj

besed namenili tudi zgodovinskem ozadju in razvoju obeh gospodarstev. V glavnem bomo

opisovali, kar pomeni, da je naša prva metodologija raziskovanja deskriptivna oziroma

opisna. Na ta način se bomo lotili tudi drugega pomembnega področja, ki ga naša tema

obsega. To je brezposelnost, ki razvejano in raznoliko obsega trg dela.

Poslužili se bomo tudi metode primerjave ali komparativne metode, saj bomo na koncu

primerjali prizadetost omenjenih držav, kako negativno je torej kriza vplivala na

brezposelnost in kako je zmanjšanje zaposlenosti prizadelo gospodarstvo in ljudi. Za to je

veliko raznih razlogov; zmanjšanje proizvodnje in odpuščanja, slabo poslovanje in

nerentabilnost, ukinjanje panog, zastarelost industrije, ki pa se pokaže šele v kriznih časih ipd.

Nekateri razlogi so državama skupni, drugi spet specifični za vsako, kar bomo prav tako

primerjali na koncu.

Za tiste odstavke, v katerih viri ali literatura niso posebej navedeni, smo uporabili lastna

razmišljanja, izkušnje in znanja, ki smo jih pridobili v letih študija in dojemanja na splošno.

Poudarjamo pa, da to nikakor niso misli in delo koga drugega kot nas.

10

2 GOSPODARSKA KRIZA

2.1 O krizi

Pred letom 2008 večina zahodnega sveta besedni zvezi »gospodarska kriza« ali samo »kriza«

najbrž ni posvečala kakšne posebne pozornosti. Po omenjeni letnici pa se je dojemanje te

skoraj čez noč spremenilo. Gospodarska kriza je bila kriva za nenaden padec bruto domačega

proizvoda, zato, da so ljudje naenkrat izgubili službe, da so se ukinjala delovna mesta. Zaradi

naraščajočih obrestnih mer ljudje (predvsem v ZDA) niso bili več zmožni odplačevati

hipotekarnih kreditov in so jim banke zarubile hiše. Ker se naslov našega dela nanaša na

posledice krize leta 2008, bomo nekoliko več pozornosti namenili prav tej. Zraven bomo

vključili tudi elemente, ki so pomembni za razumevanje širšega koncepta krize, ki še vedno

traja in počasi vpliva na življenje že skoraj vsakega izmed nas.

Medtem ko ima recesija svojo točno določeno definicijo, po kateri lahko nedvomno

ugotovimo ali je neko gospodarstvo v recesiji ali ne, je gospodarska kriza bolj opisen pojem.

Ker smo se prvič bolj poglobljeno s to tematiko srečali na odličnih predavanjih dr. Straška,

bomo tukaj uporabili gradivo iz teh predavanj. Za obdobje, ko je gospodarstvo v (finančni)

krizi1, je značilen 30 % padec finančnih naložb, te postanejo nelikvidne, vlagatelji pa panično

bežijo s trgov in umikajo finančne naložbe. Poleg naštetega je značilno tudi, da se kriza pojavi

hkrati na več različnih trgih (Abramović 2008; povz. po Strašek 2009, 187).

Kriza se lahko definira tudi po elementih, ki so skupni vsem opazovanim obdobjem, ki se jim

potem reče »kriza«. To so (Mrak 2002; povz. po Strašek 2009, 187):

· kopičenje ekonomskih neravnotežij,

· napihnjene vrednosti premoženja in nerealni devizni tečaj domače valute,

· prisotnost slabosti finančnega sektorja in strukturnih problemov v državi,

· nenadna izguba zaupanja v domačo valuto in/ali domači bančni sistem,

· prekinjen dostop domačih subjektov do tujih virov financiranja,

· veliki padci vrednosti premoženja in propad številnih subjektov; tako finančnih kot

tudi nefinančnih.

Velikokrat se kot enega izmed mnogih vzrokov za takšno razširjenost krize omenja

globalizacijo oziroma povezanost svetovnih finančnih trgov in gospodarstev. Globalizacija

sama ni slab proces, ima kar nekaj pozitivnih učinkov. Sredstva se zaradi podiranja

birokracijskih mej med državami lahko razporejajo učinkoviteje, prihranek pri stroških na

račun množične proizvodnje, s prenosom znanj se nenehno izboljšuje tehnologija, ki prav tako

prinaša vse vrste koristi, trgovinske omejitve (npr. carine) lahko za podjetje predstavljajo

velike finančne in birokratske ovire, ki pa se z globalizacijo in povezovanjem med državami

odpravijo. Tako kot ima proces globalizacije pozitivne učinke, so tukaj tudi negativni. To so

finančne krize, saj se s povezanostjo trgov »okužba« gospodarstva lahko izjemno hitro širi na

druge trge, obstaja možnost uvoza industrij, ki onesnažujejo okolje, z zrahljanimi

regulativami migracij se odprejo možnosti priseljevanja slabše izobražene in nekvalificirane

delovne sile, s čimer se zniža standard in ogrozi zaposlenost domačega prebivalstva. Proces

globalizacije je osredotočen predvsem na območja razvitih držav in ne držav v razvoju

(Strašek 2009, 186).

1 Uporabili smo besedno zvezo »finančna kriza«, ker se je ta kriza, ki jo opisujemo, začela na finančnih trgih v

ZDA in ima zato (na začetku ima samo finančni karakter, nadalje seveda preraste v mnogo bolj razširjen

problem) ta opisni pridevnik.

11

Da bi pojem ekonomske krize umestili v čim širši kontekst, smo zato začeli tam, od koder

kriza izhaja, v poslovnem ciklu.

Gospodarstvo je razgibana stvar in nikoli ni deležno samo rasti ali samo padanja. Obdobju

ekspanzije sledi padec oziroma recesija in celo kriza. Ta se v primeru dolgotrajnosti razvleče

v depresijo. Temu potem sledi ponovni vzpon, ki je lahko kratko- ali dolgotrajen, odvisno od

modela krize. Cikli so del vsakega tržnega gospodarstva, zaznamuje jih pa nekonstantnost

sestavin gospodarstva. Poslovni cikel definiramo kot »nihanje celotnega narodnega outputa,

dohodka in zaposlenosti, ki običajno traja od 2 do 10 let z gospodarskim razcvetom ali

krčenjem v večini sektorjev gospodarstva« (Samuelson in Nordhaus 2002, 432-433).

Ekonomska kriza je vrhunec v cikličnem gibanju gospodarstva, ki se sprva pojavi v realni

ekonomiji, nato pa tudi v drugih sferah družbenega življenja. V predkapitalističnih ureditvah

se kaže kot kriza nezadostne proizvodnje zaradi nerazvitih proizvodnih sil, v kapitalizmu pa

kot kriza hiperprodukcije (prekomerne proizvodnje glede na porabo) in je pokazatelj zloma

kapitalističnega sistema. Od začetka 19. stoletja se krize periodično ponavljajo skoraj vsakih

10 let in pretresajo kapitalistični sistem ter v vedno večji meri postajajo predmet znanstveno

teoretičnega raziskovanja. Skozi zgodovino ekonomske misli med ekonomisti obstajajo

številne polemike o njihovih vzrokih, tokovih, značilnostih in posledicah, ki vplivajo na

nadaljnji razvoj sistema. Veliko so o tem razpravljajo že Marx, Engels in Lenin, ki v krizah

prepoznavajo nasprotja kapitalizma, nemožnost njegovega obstoja in nujnost prehoda v

socializem. Osnovni motiv kapitalistične proizvodnje je ustvarjanje dodane vrednosti oziroma

ustvarjanje (čim večjega) dobička. Padanje stopnje dobička lastniki poskušajo zaustaviti s

pomočjo izboljšanja tehnološkega procesa (mehanizacije in avtomatizacije) in s povečanjem

obsega proizvodnje. Pri tem je zelo zaželen prodor na nova tržišča in dvig rasti, v čemer

vidijo svojo priložnost za povečanje dobička, ki ga potem uporabijo za modernizacijo procesa

dela. Vse to pripelje do akumulacije kapitala, ki vodi v nastanek velikih korporacij.

Konkurenca med njimi postaja vedno močnejša, kar privede do propada šibkejših in še večje

krepitve močnih podjetij, ki vlagajo velike napore v iskanje novih trgov, pridobivanje surovin

in širitev svojega vpliva. V ta namen prihaja do ogromnega povečanja proizvodnih kapacitet.

Količina proizvodov na trgu se kopiči, vendar razvoj več ne more dohajati povečane

proizvodnje. To vodi v nelikvidnost podjetji, posledice česa so zmanjšana proizvodnja in

povečana masa brezposelnih (Ekonomski leksikon 1975, 281).

2.2 Vrste kriz2

Krize so se skozi zgodovino periodično pojavljale na raznoraznih področjih, tako da to ni nov

pojav, ki bi bil značilen samo za moderne finančne trge. Bančni sektor, na primer, je samo en

primer panoge, kjer so nihanja lahko zelo nevarna za realni in javni sektor.

V osnovi lahko krize razdelimo na valutno (plačilno-bilančno), bančno, sistemsko finančno in

krizo zunanjega dolga. Spodaj bomo na kratko vsako opisali.

2.2.1 Plačilno-bilančna kriza

Ta kriza je posledica špekulacij trgovanja z valutami. Zgodi se, ko depreciacija ali ostra

devalvacija nastane zaradi špekulativnega napada ali ko monetarne oblasti zaščitijo valuto z

nenadnim zmanjšanjem deviznih rezerv ali dvigom obrestnih mer.

2 Povzeto po Strašku (2009, 188- 196).

12

2.2.2 Bančna kriza

Te vrste kriza nastane, ko banke izločijo svoje obveze in je država prisiljena v intervencijo

velikih razsežnosti.

2.2.3 Sistemska finančna kriza

Ima značaj uničevalca in lahko pomeni veliko nevarnost za stabilnost in učinkovitost

finančnih trgov. Prav tako lahko zaradi tega zelo negativno vpliva na realni sektor. Sistemska

finančna kriza lahko vsebuje tudi značilnosti valutne kriza, ni pa nujno, da velja obratno; torej

ni pravilo, da valutna kriza pomeni tudi sistemsko finančno.

2.2.4 Kriza zunanjega dolga

Že sama beseda nakaže na bistvo problema, torej da država ne obvladuje več svojega

zunanjega dolga; tako javnega kot tudi privatnega.

Pri razumevanju področja kriz se nam je zdelo pomembno omeniti tudi tipologijo finančnih

kriz; torej če bolj razdelamo finančne krize, vidimo, da obstaja 5 različnih tipov. Vsako od teh

lahko povežemo s področji, omenjenimi zgoraj (Sachs, Radelet 1998, povz. po Strašek 2009,

188).

Kriza, inducirana z ekonomsko politiko je valutna kriza, katere prvi indikatorji so depreciacija

tečaja, izguba deviznih rezerv, kolaps fiksnega režima deviznega tečaja. Vzroke lahko iščemo

v ekspanzivni denarni politiki centralne banke, ki postane nezdružljiva s fiksnim tečajem, tako

da lahko rečemo, da takšne vrste tip krize nastane zaradi nekonsistentne makro-ekonomske

politike.

Nadalje imamo krizo finančne panike, ki je negativni učinek multiplega ravnovesja na

finančnih trgih. Ta se zgodi, ko kratkoročni posojevalci zahtevajo povrnitev kreditov od

solventnih dolžnikov. Problem nastane, ker naenkrat veliko število kreditorjev zahteva

posojila in na trgu nastane panika. Posledice takšne krize so lahko uničevalne, v smislu velike

ekonomske škode in prekinitve investicijskih projektov, ki povzročijo odliv kapitala v tujino

in devizno nelikvidnost države. Krugman (1998) je skeptičen glede učinkovitosti finančnih

trgov, saj se zaradi raznovrstnih razlogov pojavljajo nepravilnosti, ki lahko povzročijo t.i.

»čredno obnašanje« in prav tako povzročijo paniko.

Do naslednjega tipa krize, kolapsa mehurčka pride s špekulacijami vrednostnih papirjev, ko se

te kupuje po višjih cenah, s pričakovanjem višjega dobička. Mehurček se lahko samo napihne

ali pa tudi poči, kar ni popolnoma nepredvidljivo, saj se vsi udeleženci na finančnih trgih

zavedajo možnosti, da se to lahko zgodi kadarkoli. Da pa najprej definiramo, kaj balon sploh

je oziroma kako nastane. Je »tip investicijskega fenomena«, ki nastane z umetno napihnjeno

vrednostjo delniških tečajev, ki so posledica nenadnega množičnega povečanja povpraševanja

po teh delnicah. To seveda ne more trajati v nedogled, saj tečaji delnic ne morejo rasti

brezmejno. Tako na neki točki pride do poka balona, posledice česa pa so različnih obsegov;

tudi odvisno od velikosti balona, torej od obsega prizadetosti trga. V vsakem primeru poku

balona (ta navadno raste v obdobju konjunkture) sledi zlom trga zaradi paničnih prodaj večine

udeležencev in velikih padcev vrednosti delnic ter s tem izgub za investitorje. Posledično se

tudi celotno gospodarstvo znajde v recesiji in krizi, kakor se je tudi zgodilo z veliko

gospodarsko krizo leta 1929, pa tudi z zadnjo krizo, leta 2008.

13

Kriza moralnega hazarda je povezana z bančnim sektorjem in investicijami, ki jih banke

izvajajo pod vprašljivimi pogoji. Eno od dejanj je lahko dajanje posojil bank na podlagi

državnih garancij ali za reševanje s strani IMF-a, gre pa za obdobje, ko so banke

podkapitalizirane ali pa je njihovo poslovanje neregularno. Kot posledica tega tipa krize, se

zna v gospodarstvu povečati obseg kreditiranja tako, da ga je v primerjavi s kapitalom preveč.

To je značilno predvsem za države, kjer finančni in bančni sistem nista močna. To pomeni, da

tam vlada nizka raven kapitalske ustreznosti bank, slab nadzor in regulacija poslovanja

finančnih institucij, niso vpeljani ustrezni postopki niti sankcije v primeru kršitev, značilni so

vplivi politike in korupcija. Kot primera tega tipa krize sta azijska kriza iz leta 1997 in ruska

kriza.

Naslednji tip krize je povezan s slabo usklajenostjo posojilodajalcev in se ravno zaradi

odsotnosti le-te poravnavajo slabi dolgovi, ki se drugače naj ne bi. Tukaj je pomemben zakon

o bankrotih, ki naj bi skrbel ravno za to, da je usklajenost med posojilodajalci zmeraj prisotna

na tržišču.

2.3 Vzroki za nastanek kriz

Vsaka nova kriza se od prejšnjih v nečem razlikuje. Tako je težko v en sveženj zajeti vse

razloge, zaradi katerih krize nastajajo. Razlikujejo se glede na zgodovinski kontekst,

geografsko poreklo, finančne značilnosti trgov, zakonske ureditve, politično voljo. Vsekakor

pa lahko povežemo karakteristike kriz s teoretično osnovo in tako določimo vsaj tiste znane

vzroke za določeno krizo. Tako kot je za gospodarsko krizo iz leta 2008 znano, da so »glavni

krivci« bili hipotekarni krediti, ki so jih banke nezavarovano in nenadzorovano dajale

strankam več let v času ekonomske ekspanzije. Seveda to ni bil edini vzrok. Omenimo lahko

še pogoltnost posameznikov in finančnih institucij, v katerih so imeli velik vpliv in moč. Pa

tudi ta ne bi mogla narediti tolikšne škode, če bi za preprečitev delovala učinkovit nadzor in

ukrepi.

Naj najprej omenimo kaj na nastanek krize lahko vpliva; torej njene dejavnike. Ti so lahko

aktivni ali pasivni, če jih razvrščamo glede na učinke in aktivnost. Med aktivne dejavnike

prištevamo investicije in spremembe povpraševanja, med pasivne pa institucionalne

okoliščine. Tako kot so v vsakdanjem življenju stvari, na katere lahko vplivamo, obstajajo

tudi tiste, na katere nimamo nikakršnega vpliva. Tako tudi faktorje razdelimo na tiste, ki se jih

lahko obvladuje in take, delovanja katerih ne moremo nadzirati. Če vzamemo zgornji primer

aktivnih in pasivnih dejavnikov: na investicije in povpraševanje lahko vplivamo z zakonskimi

ureditvami, gospodarsko klimo, pa tudi institucionalno ureditev lahko reguliramo z različnimi

instrumenti. Kljub temu, da imamo v kapitalizmu mehanizme, s katerimi bi lahko kontrolirali

nekatere faktorje, jih pač ne. Ti so invencije in razdelitev ter poraba dohodka. Temu naj bi

bilo tako zaradi nevarnosti pred okrnitvijo svobode zasebne iniciative in odločanja.

Pomembna je tudi klasifikacija faktorjev glede na to, če se pojavljajo znotraj ali zunaj

ekonomskega sistema. Vzroki, ki vplivajo na nastanek krize zunaj sistema, so na primer

vojne, invencije, spremembe žetve, povpraševanje. Med vzroke, ki pa imajo svoj izvor v

ekonomskem sistemu samem, pa prištevamo spremembe proizvodnje, cene, povečano

povpraševanje po kapitalnih dobrinah, ki je navadno posledica povpraševanju po potrošnih

dobrinah (Haberler 2001, 38; povz. po Štor 2002, 6).

14

Ko se kriza pojavi, je pomembno ugotoviti prave vzroke, saj če identificiramo napačne, lahko

z ukrepi, ki jih v dobri veri uvedemo in izvajamo, naredimo več škode kot koristi. To se začne

že v podjetju in tako se dobri (ali slabi) učinki širijo navzven v narodno gospodarstvo preko

odjemalcev, partnerskih podjetij, konkurentov, bank, javnosti.

Če nadalje zunanje in notranje vzroke za krizo še malce bolj razdelamo, lahko v praksi kar

dobro določimo, kateri je povzročil določeno krizo:

2.3.1 Zunanji vzroki

Med zunanje vzroke prištevamo tiste, na katere nimamo vpliva in nastanejo zunaj podjetja ali

drugega ekonomskega sistema:

· spremembe na tržišču: večja konkurenca, padec cen in povpraševanja…

· spremembe v panogi: panožna kriza, sindikalne zahteve, slabšanje strukture…

· spremembe na osnovi splošnega napredka: zmanjšanje ali ukinitev potreb po izdelkih,

storitvah, zamenjava tehnologije…

· splošna gospodarska kriza, kar pomeni zmanjšanje investicij, vpeljani varčevalni

ukrepi…

· politične spremembe: sanacije, zakonske spremembe, vojne, narodni konflikti…

· makroekonomski ukrepi: cene virov financiranja, devizni tečaji, carinski ukrepi…

· naravne nesreče: višje sile v podjetju in okolju, odškodninski zahtevki…

· socialno - patološki pojavi: ugrabitve, izsiljevanja, terorizem, sabotaže…

2.3.2 Notranji vzroki

Pri nastanku krize v podjetju so navadno le-ti najštevilčnejši, saj nastanejo pri poslovnem

procesu, se pravi v podjetju. Nikoli niso prisotni samo vzroki te vrste. Celotno narodno

gospodarstvo je preobširno, da bi pri njem lahko definirali natančne in posamične notranje in

zunanje vzroke. Če jih razdelamo bolj podrobno, lahko vidimo povzročitelje (Dubrovski

2000, 6-11):

· neustrezna usposobljenost managementa; napačne poslovne odločitve, zapoznele

reakcije, nemotiviranost, nepreglednost poslovanja…

· zavirajoča organiziranost: preveliko število hierarhičnih nivojev, strukturne

pomanjkljivosti, neprimerna organizacijska oblika…

· nekonkurenčni tržni položaj: zastareli izdelki in storitve, predragi nabavni viri, izdelki

z nizko dodano vrednostjo, napačne tržne ocene…

· težave na področju managementa sodelavcev: negativna kadrovska selekcija,

zavirajoča kultura podjetja, zastarele metode vodenja…

· predraga proizvodnja: prenizka produktivnost, pomanjkanje razvoja in inovativnosti,

neprimerna struktura stroškov…

· neučinkovita finančna funkcija: premajhno notranje financiranje, nezadovoljiv nadzor

likvidnostnega položaja, nerazvita funkcija kontrolinga…

· neučinkovit informacijski sistem: pomanjkanje informacij, ki so nujne za tekoče

poslovne odločitve, neusklajenost računalniške in programske opreme z značilnostmi

podjetja….

Ko že pišemo o vzrokih za krizo, se nam zdi pomembno še omeniti besedico »povod«.

Dubrovski (2000, 13) definira to kot »neposredno delujoči vzrok, na osnovi katerega se kriza

dejansko sproži«.

15

Če naredimo primerjavo z mitološko teorijo o premiku metuljevih kril, ki na drugem koncu

sveta sprožijo uničujoč hurikan, lahko tako nek majhen, navidezno nepomemben pojav, sproži

val nenadzorovanih dogodkov, ki za seboj pustijo razdejanje.

2.4 Posledice krize

Vsaka sprememba v gospodarstvu pusti za seboj neke posledice. Če je sprememba pozitivna

in dobra novica za ekonomski sistem, so navadno tudi posledice dobrodošle. Tako je tudi

obratno. Kriza ni nikoli dobra novica za ekonomski sistem, niti za subjekte in tako so

posledice krize neprijetne in destimulativne za trge in udeležence. Za podjetja v večini

primeru to pomeni manjše prihodke, saj se potrošnja zmanjša, za delavce se poveča možnost

izgube dela predvsem zaradi zmanjšanja obsega poslovanja, država pa je v težavah zaradi

večanja javno-finančnega primanjkljaja in dolga, saj so prihodki vedno manjši in odhodki

večji.

Posledice krize lahko opazujemo v več sektorjih in z vidika več subjektov. Posledice krize

niso enako v bančnem sektorju, na trgu deviznih tečajev, z vidika delavca v proizvodnem

podjetju ali države. V nadaljevanju bomo na kratko povzeli posledice, ki se odražajo na

posameznem področju.

2.4.1 Finančni sektor

Posledice krize so zelo hitro vidne na finančnih trgih, kjer so finančne ustanove najprej

nelikvidne, če se stanje čim prej ne popravi, pa pride tudi do nesolventnosti (Štiblar 2008, 19;

povz. po Šemen 2011, 17).

Nelikvidnost je lahko mišljena v dveh pomenih: 1. Kot lastnost nečesa, kar ni zlahka

zamenljivo za denar. Nekatera sredstva so nelikvidna zato, ker ni trgov, kjer bi se z njimi

lahko trgovalo ali pa zato, ker je za njih težko določiti ceno, ki bi odjemalci bili pripravljeni

plačati. 2. Biti imetnik nelikvidnih sredstev. Tukaj je problem v poslovanju, ker je naravnano

tako, kot da bi bilo likvidno, pa v resnici ni. Tako bi po lastnem prepričanju lahko dobili npr.

kredit, ampak ga ne, ker banke vidijo dejansko stanje. Gre pravzaprav za skrivenčeno

predstavo o lastnem poslovanju, ki pa nima zlonamernih elementov, temveč bolj naivnost.

Velikokrat se nelikvidnost zamenja z nesolventnostjo, ki pa pomeni, da posameznik ali

podjetje ni sposoben poravnati dolgov do njihove zapadlosti. To lahko vodi v osebni bankrot

ali propad podjetja. V obeh primerih je sodišče tisto, ki vodi postopek od začetka do konca in

tudi ugotavlja premoženje prosilca ter poplačilo upnikov iz mase premoženja. Razlog, da

posameznik ali podjetje ne more poplačati dolgov, je lahko nelikvidnost ali pa prosilec nima v

lasti dovolj sredstev. Če so sredstva bankrotiranca enaka dolgu, so lahko upniki v celoti

poplačani. Velikokrat se podjetja izognejo statusu insolventnosti tako, da prepričajo (ali

prisilijo) upnike, da odobrijo odložitev plačila ali najem novega kredita, za poplačilo starega.

Kakršnokoli trgovanje, ko je predmet insolventen, se šteje za prekršek (Black, Hashimzade,

Myles 2009, 211, 232).

Število nelikvidnih in insolventnih podjetij se v času kriz zelo poveča. Z zmanjšano

proizvodnjo zaradi zmanjšanega povpraševanja in ob enakih stroških, podjetja čedalje težje

poslujejo.

Banke ali katerekoli druge institucije si rade sposojajo nov denar za poplačilo starih dolgov,

kar je problem, ker se na ta način dolgovi samo kopičijo, saj sploh v časih krize presežka

svežega kapitala ni.

16

Kot se je že pokazalo v preteklosti, ima podobne težave največja slovenska banka NLB, za

katero se vedno bolj dozdeva , da bo potrebovala državno pomoč oziroma dokapitalizacijo.

Sporno je to, da se to dogaja kljub velikim izgubam, ki jih nabira že več let zapovrstjo in

opaženim napakam s strani vodstva in neprimernih izplačilom odpravnin, regresov in drugih

nagrad.

Vidimo lahko, da se finančne institucije v težavah rade obračajo za pomoč oziroma

dokapitalizacijo k državi in vladam. Še en takšen slovenski primer je Adria Airways, ki

negativno posluje že tudi več let. V ZDA je vlada po enormnih izgubah po začetku krize leta

2008 pred propadom reševala kar celoten finančen trg s 700 milijardami dolarjev.

2.4.2 Trg vrednostnih papirjev

Zelo dojemljiv za krize je trg vrednostnih papirjev, predvsem borze. Že ob slabi napovedi ali

novici o letni izgubi nekega podjetja, lahko vrednost in ugled delnic tega podjetja znatno

pade. S tem, ko se izgubi zaupanje v določeno podjetje, (strmo) padejo tudi cene delnic, ki jih

to podjetje izdaja in če je padec prevelik, znajo tečaji nizko ostati precej časa, s čimer je

omajano tudi dobro ime izdajatelja.

»Prva postaja« krize oziroma kje se ta rada začne, je tako navadno prav borza in z njo

povezani borzni indeksi, kjer se začnejo kazati prve izgube. Od tu se krizne razmere potem

širijo naprej v gospodarstvo in v najslabšem primeru izven mej države, v kateri se je kriza

začela. Tako se je zgodilo tudi z zadnjo, globalno ekonomsko krizo z začetkom v letu 2008

(Štiblar 2008, 19; povz. po Šemen 2011, 17).

2.4.3 Vpliv na človeka

Vse zgoraj opisane posledice v določenem sektorju z zamikom vplivajo tudi na povprečnega

človeka in njegovo vsakdanje življenje. To se zrcali v raznih situacijah. Če ima posameznik

del premoženja naloženega v delnicah, bo imel izgubo takoj, ko tečaji padejo, enako je z

obrestnimi merami depozitov v bankah. Te se znižajo in na ta način potiho ljudi odvrnejo od

varčevanja in spodbudijo k trošenju, ki ga v kriznih časih še kako primanjkuje.

Kriza tako za povprečnega državljana kot tudi za družbo ni dobra stvar. Za iznajdljive in tiste,

ki radi tvegajo, zna biti dobra priložnost za hiter in tudi visok zaslužek, a to so redki primeri,

ki se jih sploh v zadnji krizi rado izpostavlja kot primer dobre prakse in spodbudo, da vse

morda tudi ni tako črno.

Posamične neprijetne situacije že tako ali tako v človeku vzbudijo nelagodje in napetost, če pa

je celotno okolje, ki nas obdaja prežeto z negativnimi pričakovanji, zna biti za ljudi to

destimulativno in mučno. Odpuščanje delavcev je navadno prvi ukrep, ki se ga podjetja

poslužijo, ko je treba zaradi krize ali kakšnega drugega razloga zmanjšati stroške. S tem se na

nacionalni ravni zviša brezposelnost, ki vpliva na državo skozi proračun - višajo se izdatki za

nadomestila za brezposelnost in manjšajo prihodki iz naslova davka iz dohodka in ostalega.

To so vse posledice, ki jih lahko izmerimo. So pa tukaj še tiste nemerljive oziroma težje

merljive, ki prav tako pustijo trajne sledi na človeku samem, a posledično tudi na državnem

proračunu. To so alkoholizem, psihične bolezni, kot so depresija in anksioznost, razpad

zakonskih zvez, nasilje v družini, kriminal, zdravstvene težave: visok pritisk, debelost,

sladkorna bolezen, rak, ki so v veliko primerih posledica nezdravega načina življenja-premalo

gibanja, nezdravega prehranjevanja in veliko stresa.

17

Drug vidik vpliva gospodarske krize na človeka je skozi varčevalne ukrepe, ki jih vlade držav

sprejemajo, da bi izboljšale javno-finančni položaj. Ukrepi navadno odvzamejo že podeljene

pravice in privilegije in zaostrujejo pogoje za podelitev novih.

V zadnjih letih so najbolj pogosti daljšanje delovne dobe, znižanje ali zamrznitev plač in

pokojnin, nižanje sredstev javnim ustanovam, kot so ministrstva, javni zavodi, šole,

univerze…

Bolj široko sociološko gledano so posledice enako škodljive. S krčenjem sredstev na vsakem

koraku se slej ko prej to pokaže tudi na področju priseljevanja. Ker je človek že vnaprej

naravnan tako, da razmišlja »najprej jaz, potem vsi ostali«, ni tukaj nič drugače. Ko že za

domače prebivalstvo ni sredstev, kje dobiti za tujce? Najbrž ni naključje, da je za krizne čase

značilen vzpon skrajne desnice - fašizma in nacizma ter nacionalizma. Tako je bilo po Veliki

gospodarski krizi leta 1929 v Nemčiji, Italiji in Španiji. Tudi v sodobnem kriznem obdobju

Evropa »zavija desno«. Ravno zaradi ranljivosti ljudi in naivne želje po spremembah sta

imela fašizem in nacizem možnost, da se tako razmahneta v 30. letih prejšnjega stoletja. Tudi

tokrat so razmere za to ugodne, le od ljudi na položajih z močjo sprememb je odvisno, če

bodo to dovolili (Trampuš 2009).

18

3 BREZPOSELNOST

Brezposelnost obstaja že tako dolgo, kakor obstaja delo. Skozi zgodovino so se spreminjale

vrste, oblike, obseg, a posledice se niso nikoli veliko razlikovale, saj brezposelnost pri ljudeh

povzroči obup in občutek neuspeha. V nadaljevanju bomo strnjeno predstavili teoretično

osnovo za raziskovanje brezposelnosti, vrste brezposelnosti in posledice za narodno

gospodarstvo in posameznika.

3.1 Teoretična podlaga (teorije brezposelnosti)

Tukaj bomo na kratko predstavili tri teorije, ki polagajo temelje za študij brezposelnosti in s

svojo vsebino vplivajo na sodobno pojmovanje tega vedno večjega problema.

3.1.1 Klasična politična ekonomija

Na to obdobje so v veliki meri vplivale predhodne smeri in njihovi predstavniki. Tako so že

predhodniki klasične politične ekonomije pisali o »delovni teoriji vrednosti, pojmovanju

svobodnega delovanja ekonomskih zakonitosti, razglabljali o tem, kaj je produktivno in kaj

neproduktivno delo…«. S koreninami v Angliji, je klasična politična ekonomija gradila svoja

spoznanja in njeni predstavniki odkrivali pomembne zakonitosti na področju

narodnogospodarske rasti, predvsem v povezavi z razdelitvijo in gibanjem produktivnosti.

Dobiček so videli kot vir narodnogospodarske akumulativnosti, so se pa zavedali nevarnosti

nihanj v gospodarstvu, ki lahko kadarkoli privedejo do nekonstantnosti dobička in drugih

negativnih posledic. Prav tako so z analiziranjem delitve dela že pokazali, da bo tehnološki

napredek eden glavnih faktorjev pri uspešnosti določene ekonomije. Ta spoznanja so bila

temelj za raziskovanja v nadaljnjih obdobij. Najizrazitejši predstavniki obdobja so Adam

Smith s svojim Bogastvom narodov, David Ricardo z Načeli politične ekonomije in

obdavčenja ter Thomas R. Malthus. Čeprav so vsi predstavniki veliko raziskovali teorije,

povezane z delom, pa prav o brezposelnost niso veliko pisali (Sušjan 2003, 2, 27-33 in 44).

3.1.2 Teorija brezposelnosti po Keynes-u

Keynes je utemeljil brezposelnost zaradi premajhnega povpraševanja. Ta nastane tako, da z

nalaganjem dohodka, ki se ga ne nameni za potrošnjo ali investicije, nastane višek blaga (ker

se ga ne kupuje). Ker se ga ne more prodati, se s tem zmanjša tudi proizvodnja novega blaga

in investicije. Posledično pade povpraševanje po delovni sili in zviša se brezposelnost. S tem

se nižajo prihodki ljudem, ki zato vedno manj trošijo in blago se podjetjem ponovno kopiči,

dohodki upadajo, odpuščanja se vrstijo in kriza se poglablja. S tem je Keynes-u uspelo

dokazati, da brezposelnost ni v povezavi s človekovo prosto voljo in da je ta naravni del

vsakega cikla v tržnem gospodarstvu (Svetlik 1985, 36).

3.1.3 Neoklasična teorija brezposelnost

Kapitalistične države imajo enak zaposlitveni problem: doslej raziskani mehanizmi nikakor ne

pripeljejo do polnozaposlitvene ravni vseh produkcijskih zmogljivosti. Kot najbolj

problematična je znana brezposelnost delovne sile. Ta po tej teoriji izhaja prav iz

gospodarskega cikla, ki preko faz oživljanja, širjenja, vrhunca in krčenja, dosega različne

ravni zaposlitve. Posebej problematični sta inflacijska in deflacijska vrzel, ki ju države hočejo

z uporabo različnih sredstev ekonomske politike doseči raven polnozaposlitvene zmogljivosti.

Vidimo torej, da ima pri tem veliko vlogo država in Samuelson je to označil kot potrošnjo

kapitalistične države (Norčič 2000, 398-399).

19

3.2 Vrste brezposelnosti3

Brezposelnost lahko klasificiramo po več kriterijih. Najprej, po ekonomski interpretaciji, je

lahko brezposelnost frikcijska, strukturna ali ciklična. Mikroekonomska razlaga pa nam z

osrednjim vprašanjem »Zakaj je nekdo brez dela?« ponudi dve vrsti; prostovoljno in

neprostovoljno brezposelnost.

3.2.1 Prostovoljna brezposelnost

Včasih je brezposelnost v celoti veljala za prostovoljno. Zmotno mišljenje se je spremenilo

šele s Keynesom in njegovim raziskovanjem. Primer prostovoljne brezposelnosti lahko

nazorno pojasnimo s Say-evim modelom trga, kjer sta ponudba delovne sile in povpraševanja

po njej v ravnovesju in takrat lahko vsi, ki tako želijo, dobijo delo. Tukaj je pomembno

poudariti, da dobiti delo, pomeni biti pripravljen delati za plače, ki so »rezultat razmerja med

ponudbo in povpraševanjem po delovni sili«. In tukaj leži eden izmed razlogov za

prostovoljno brezposelnost - nepripravljenost delati za trenutne ponujene plače. Drugi razlogi

so še dovolj visoka socialna podpora, da se človeku ne splača delati, pa tudi frikcijska

brezposelnost, ko recimo posameznik išče novo službo. Neprostovoljna brezposelnost je

nadalje vse ostalo. Ko bi človek rad delal, pa zaradi tržnih, strukturnih razlogov ne more najti

dela. Ta je za človeka še posebej uničujoča.

3.2.2 Tehnološka brezposelnost

Glavni utemeljitelj te je bil Karl Marx. Menil je, da se z razvojem tehnologije in mehanizacije

odvisnost od delovne sile manjša. Tako naj bi delo, ki so ga včasih opravljali ljudje,

nadomestili stroji in to je glavni razlog za tehnološko brezposelnost. Razvoj in obseg le-te pa

naj bi še povečale zahteve delavskega razreda po večjih pravicah in predvsem višjih mezdah.

3.2.3 Odkrita brezposelnost

Ta vrsta razlaga vzrok brezposelnosti glede na razmerje med aktualnim povpraševanjem in

aktualno ponudbo delovne sile, torej število in vrste prostih delovnih mest in število ter profil

iskalcev dela. Najprepoznavnejše so frikcijska, strukturna in ciklična. Frikcijska brezposelnost

je najmanj težavna vrsta brezposelnosti, saj je na nek način prostovoljna. Sem prištevamo

iskalce zaposlitve, ki iščejo drugo delo, mlade, ki so ravnokar zaključili šolanje, ženske, po

prenehanju porodniškega dopusta… Frikcijska brezposelnost se torej pojavi med nekima

življenjskima obdobjema in je posledica naravnega poteka življenja posameznika. Večinoma

je kratkotrajna. Strukturna brezposelnost nastane zaradi neusklajenosti med ponudbo in

povpraševanjem po delavcih. Ta vlada na našem trgu dela že kar nekaj časa, saj je na trgu

preveč ljudi npr. z družboslovno izobrazbo medtem ko so potrebe po naravoslovcih (inženirji,

zdravniki,…) prevelike, da bi jim lahko zadostili. Tako so ljudje s pogostimi profili

brezposelni, primanjkuje pa drugih. Trg dela tako spet ni v ravnovesju in da se število

brezposelnim zmanjša, traja dlje časa kot pri na primer pri frikcijski ali ciklični

brezposelnosti. Ciklična brezposelnost je značilna predvsem za čas recesij in kriz, ko je

povpraševanje po delu na splošno nizko in ni odvisno samo od določene panoge ali vrste

izobrazbe ljudi. Nastane, ko zaposlenost pade zaradi neravnovesja med agregatno ponudbo in

povpraševanjem.

3 Povzeto po Svetliku (1985, 25-39).

20

3.2.4 Prikrita brezposelnost

Razloga za začetek raziskovanja prikrite brezposelnosti, sta bila dva. Pred tem niso v okviru

odkrite brezposelnosti nikoli zajeli vseh kategorij prebivalstva. Tak primer bi bili t.i. »apatični

delavci«, ki dela niti ne iščejo, saj so recimo zaradi razočaranj v preteklosti nehali upati in se

truditi za zaposlitev. Taki delavci seveda spadajo med brezposelne, ampak ker niso aktivni pri

iskanju dela, jih niti ni bilo med registriranimi iskalci zaposlitve. Podlaga za drug razlog za

raziskavo prikrite brezposelnosti, leži v »teoriji človeških resursov«, ki pravi, da je treba

človekove sposobnosti in zmožnosti najprej dobro razviti, potem pa izkoristiti tako, da bodo

kar se da koristni za delo, ki ga bodo opravljali. Iz tega izhaja, da je manjša produktivnost,

slaba izraba delovnega časa in zaposlitev delavca na neustreznem delovnem mestu na nek

način prikrita brezposelnost.

3.3 Merjenje brezposelnosti

Stopnja brezposelnosti je eden izmed najpomembnejših in tudi najbolj pogosto prikazanih

podatkov v ekonomiji držav, od katerih je odvisna politika in ukrepi, ki jih bo država izvajala

v prihodnosti. Zato se nam zdi pomembno, da nekaj prostora namenimo tudi temu poglavju.

Ko je govora o brezposelnosti, razvrščamo ljudi v kategorije:

· zaposleni so ljudje z zaposlitvijo, ki aktivno delajo, pa tudi tisti, ki so na bolniških

dopustih ali stavkajo,

· brezposelni so tisti brez dela, ki ga aktivno iščejo ali pa čakajo, da se bodo lahko vrnili

na prejšnje delovno mesto; natančneje: Oseba se šteje za brezposelno, če nima

zaposlitve in a) je v zadnjih 4 tednih dejavno poskušala najti delo, b) je bila začasno

poslana z dela in čaka, da se bo lahko vrnila na delovno mesto (to je prisilni dopust) in

c) čaka, da bo lahko začela delat prihodnji mesec,

· ni v delovni sili. To so odrasli ljudje, ki so upokojeni, delovno nesposobni zaradi

bolezni…, ali pa dela ne iščejo zaradi lastnih razlogov,

· delovna sila (= zaposleni in brezposelni ljudje)

Opomba: Med delovno silo ne štejemo ljudi, ki so brezposelni, a dela ne iščejo.

Stopnjo brezposelnosti izračunamo tako, da število brezposelnih delimo s celotno delovno silo

(Samuelson in Nordhaus 2002, 563).

21

3.4 Posledice brezposelnosti

O posledicah gospodarske krize v širšem smislu smo že pisali. Posledica krize za vse ne

pomeni izgube dela. Zato bomo tukaj na kratko opisali kakšne sledi pa v ekonomskem in

socialnem smislu pusti za sabo brezposelnost.

3.4.1 Ekonomski učinki

Ko določena skupina ljudi, ki so prej proizvajali neke dobrine izgubi delo, je gospodarstvo

prikrajšano za te izdelke, ki bi še vedno bili tu, če delavci ne bi prenehali delati. Natančne

izgube v številkah lahko vidimo v tabeli 1:

Tabela 1: Ekonomski stroški v obdobjih visoke brezposelnosti

Izgubljeni output

Povprečna stopnja

brezposelnost (%)

Izguba BDP v

milijardah $, po

cenah iz 1996

Kot % BDP v tem

obdobju

Velika gospodarska

kriza (1930-1939)

18,2 4400 38,5

Naftna in inflacijska

kriza (1975-1984)

7,7 1250 2,5

Nedavno zatišje

(1985-1996)

6,3 500 0,6

Vir: Samuelson in Nordhaus (2002, 564).

Ekonomski učinki so, kot lahko razberemo iz tabele 1, izjemno visoki. Največ škode je bilo

zaradi brezposelnosti storjene med veliko gospodarsko krizo v 30. letih. Ko bodo zbrani

podatki, koliko škode je nastalo v zadnji krizi iz leta 2008, je vprašanje, če ne bo ta pristala

višje na lestvici.

3.4.2 Socialni učinki

Posameznik z delom ne pridobi samo materialnih koristi za osnovno preživetje, ampak še

vrsto drugih sredstev za zadovoljevanje svojih potreb. Z druženjem s sodelavci zadovoljimo

potrebo po socialnih stikih, saj smo ljudje družabna bitja, z delom samim dobimo občutek

koristi, smo zadovoljni sami s seboj, saj v svojem življenju nekaj ustvarjamo, z dohodkom si

lahko privoščimo večerne izhode, zabave, kjer se prav tako družimo z ljudmi. Prav težko si je

predstavljati vsakdanjik brez teh navad. A če ostanemo brez dela, sledi šok še na drugih

področjih, saj kaj kmalu ugotovimo, da si čedalje teže privoščimo stvari, ki so nam bile prej

skorajda samoumevne.

Brezposelnost vodi v revščino, socialno izključenost, nesrečo, bolezen. Obstaja močna

povezava med brezposelnostjo in zdravstvenim stanjem oseb. Prav tako lahko izguba dohodka

vpliva na celotno družino in se tako revščina prenaša med generacijami, na otroke, ki jo še

posebej občutijo, saj so velikokrat tarča posmeha v šolah in imajo slabše možnosti za

nadaljnjo izobrazbo. V slovenskem prostoru je visoka brezposelnost velikokrat vezana na

določeno območje, kot je na primer Zasavje, kjer je tudi visoka stopnja alkoholizma in

obolelosti za različne bolezni (Hanžek in Pečar 2009, 74-76).

22

4 ZGODOVINSKI PREGLED GOSPODARSKIH KRIZ

Ekonomska kriza se v prvi obliki pojavi že v antiki, kot posledica pogostih vojn med

antičnimi državami, epidemij, finančnih težav, motenj denarnih tokov in drugega. Do razpada

rimskega cesarstva je v glavnem prišlo ravno zaradi globoke ekonomske krize, destruktivne

invazije sosedskih plemen, pomanjkanja delovne sile, nazadovanja trgovine in obrti,

ekonomske odvisnosti in drugega. Bizantinsko cesarstvo je prav tako v svoji zgodovini imelo

občasne krize, ki so bile v glavnem finančne narave. V srednjem veku so do gospodarskih kriz

pripeljale epidemije, vojne, demografski upad, migracije, lakota, težave z državnim

premoženjem, devalvacija valute, inflacija in drugi pojavi. Pogoste vojne v srednjem veku,

med njimi še posebej značilna stoletna vojna med Anglijo in Francijo kot takratnima

gospodarskima velesilama Evrope, so s svojimi vojnimi stroški močno obremenile državne

finance. Razkošno življenje in razsipništvo vladajočega sloja pa je pripeljalo do globokega

proračunskega deficita. V 16. stoletju je do inflacijskih motenj prihajalo zaradi lažjega

dostopa do plemenitih kovin iz bogatih rudnikov ameriške celine. Priliv velike količine

srebra, ki je prodrl v druge evropske države preko Italije, je povzročil t.i. »veliko revolucijo

cen«. Šlo je za občutno povečanje denarja v obtoku, kar je pripeljalo do monetarne inflacije,

se pravi do naglega porasta cen s težkimi posledicami (Ekonomski leksikon 1975, 282).

Z razvojem kapitalizma ekonomske krize postanejo stalnica. Njihova moč se stopnjuje,

časovni intervali pa postajajo vse krajši. Ta značilnost se je prvič pokazala v krizi leta 1825.

Do takrat je razvoj kapitalističnih odnosov povzročal kratkotrajne depresije, katerih vzrok so

bile tvegane trgovinske operacije (1763, 1793, Napoleonova blokada in industrializacija v

Angliji v letih 1810 in 1815). S krizo 1825. leta se uradno začenjajo periodične krize in

depresije, ki obsegajo vse več tako evropskih kot tudi izven evropskih držav, največjo moč pa

dosežejo z veliko gospodarsko krizo 1929-1933. Do prve svetovne vojne so se krize

pojavljale v razmikih 10 let, z močnim ali šibkejšim delovanjem, odvisno od intenzivnosti

gospodarskega vzpona. Kratko obdobje med obema vojnama pa so zaznamovale kar tri

ekonomske krize. Kratkotrajna kriza takoj po 1. svetovni vojni (1920-1921), ki je zajela v

glavnem ZDA, Japonsko in Anglijo, velika depresija (1929-1933) in ekonomska kriza iz leta

1937 (Norčič 2000, 299 in Ekonomski leksikon 1975, 283).

Tik pred drugo svetovno vojno in med njo o krizah ni bilo slišati, saj je tako rekoč

gospodarstvu šlo dobro; gradnja infrastrukture (ceste, železnice) in razcvet vojaške industrije

sta bili razlog, da je tam, kjer je bila industrija stacionirana, bilo tudi delo. Na drugi strani pa

so deli sveta čutili izjemno veliko pomanjkanje vseh življenjskih potrebščin, kar je trajalo še

leta po tem, ko se je vojna že končala.

Prva resna kriza po drugi svetovni vojni je bila naftna kriza v 70. letih prejšnjega stoletja. Že

leta 1967 pa vse do 1979 se je vlekla serija kriz energentov, ki jo je povzročal Srednji vzhod.

Razmere so se zaostrile leta 1973, ko so arabski proizvajalci nafte uvedli embargo (prepoved

trgovanja) ZDA in zahodu. S tem so se cene nafte do leta 1974 povzpele iz 3 na 12 dolarjev

za sod. S tem se je podražilo praktično vse; od transporta, industrije, vsakdanjega življenja.

Svet so takrat pestile tudi visoke cene hrane, kar je recesijo še poglabljalo. Inflacija je že

istega leta dosegla 24%. Nenadzorovano se je višala brezposelnost, sindikati pa so za tiste, ki

so še imeli delo, zahtevali višje mezde in plače. A kriza je za nekoga vendarle bila dobra

priložnost; za britansko naftno industrijo, ki je z začasnim monopolom izjemno večala svoje

dobičke (Macalister 2011).

23

Naslednja resna kriza je znana kot dolžniška kriza Latinske Amerike, ki se je začela v začetku

80. let prejšnjega stoletja. Do vzroke krize so s kasnejšim raziskovanjem prišli tako, da so

ugotovili naslednje: Socialna razslojenost je v veliki meri vplivala na vpeljano vladno politiko

in potrošnjo in servisiranje dolga je postal pomemben dejavnik v pojasnjevanju enormnega

padca rasti investicij in outputa v Latinski Ameriki. Za glavne »krivce« za nastale razmere so

obveljali oblikovalci vladne politike, ki so si od mednarodnih institucij sposojali velikanske

količine denarja za infrastrukturne investicije. Njihov dolg se je kopičil in ko je bilo jasno, da

vsega ne bodo sposobni vrniti, se je začela kriza. Posledice so bile padec gospodarske rasti iz

6 % na 1,8 %, visoka inflacija in velika revščina. Na začetku je najbolj prizadela Brazilijo,

Argentino in Mehiko, a se kasneje razširila na večino držav Latinske Amerike (Kaminsky in

Pereira 1994).

4.1 Velika gospodarska kriza (1929-1933)

Paul Krugman (2009, 15) pravi, da je bila depresija iz leta 1929, »odvečna in nepotrebna

tragedija«. Pred zlomom je bilo veliko nesrečnih naključij in sprejetih napačnih odločitev, ki

so vodile k veliki katastrofi. Tako je Herbert Hoover (31. ameriški predsednik med leti 1929-

1933, op.a.) tik pred začetkom krize poskušal uravnotežiti proračun, FED je branil zlato

valuto na račun domačega gospodarstva in vlade niso pravočasno odobrile bankam kapitala za

njihovo reševanje. S tem se je večala panika in nestrpnost, ki se je razširila po svetu in tako

poglabljala krizo v veliko depresijo.

Najprej le kot recesija se je velika depresija začela v ZDA in zajela vse gospodarske panoge

ter se razširila v vse kapitalistične države sveta. Proizvodne cene so močno padle, industrijska

proizvodnja se je močno zmanjšala, trgovanje je upadalo. Zlom newyorške borze oktobra

1929, je predstavljal največjo borzno katastrofo do tedaj. V letih 1931-1933 se je kriza

razširila in poglobila ter dobila značaj splošne ekonomske krize. Ta je izjemno prizadela

kmetijske panoge, vzporedno s krizo v industriji pa se je izražala v katastrofalnem padcu cen

in poslabšanju položaja ruralnega prebivalstva. Kriza na področju proizvodnje je pripeljala do

rušenja denarno kreditnega mehanizma in do splošne finančne krize. Povečala se je

obremenitev bančnega sistema, rušila se je relativna stabilnost mednarodnih kreditnih

odnosov, omajana je bila stabilnost valute, rušil se je sistem dolžniških odnosov, povečevalo

število bančnih bankrotov, slabšala se je plačilna bilanca zadolženih držav, tečaji vrednostnih

papirjev so strmo padali, trg emisij je bil v vseh kapitalističnih državah ohromljen, državne

finance veliko držav so bile zaradi deficitov v kriznem stanju, prihodki od davkov so upadali

sorazmerno z zmanjševanjem kupne moči prebivalstva, prihodki carin pa sorazmerno z

upadanjem zunanje trgovine. Proti temu so znani predvsem ukrepi zahoda, s katerimi so

poizkušali zajeziti finančno katastrofo: Anglija je leta 1931 opustila zlati standard, v ZDA so

istega leta objavili začasno razpustitev bančnega sektorja in z intenzivnim investiranjem v

industrijo in kmetijstvo so želeli rešiti ameriški kapitalizem pred propadom. Globoka

ekonomska kriza je v največji meri prizadela delavski razred, čigar položaj se je slabšal z

znižanjem nominalne mezde in širjenjem brezposelnosti. V letu 1933 je ta dosegla vrhunec,

ko je bilo na svetu brez dela okoli 33 milijonov ljudi. S tem se je slabšal tudi življenjski

standard celih generacij, kar je še posebej vplivalo na zdravje in ogrožalo milijonske množice

ljudi. Od leta 1933 dalje je gospodarstvo začelo počasi in postopno okrevati, a je ciklus

vzpona gospodarstva ponovno zaustavila nova ekonomska kriza leta 1937 (Ekonomski

leksikon 1975, 293-294).

24

4.2 Kriza 1974 – 1984

Leta 1974 se je začela prva recesija po drugi svetovni vojni. Ta je zajela mednarodno

kapitalistično gospodarstvo in prizadela vse gospodarske velesile. Takrat so se trgi že malo

uskladili, česar pa ni bilo med leti 1948 in 1968, zato so se takrat tudi zmanjšale možnosti in

moč recesij. Vzroki krize so se pokazali kot prevelika povezanost in soodvisnost svetovnih

trgov in gospodarstev: Ekspanzija prejšnjih let je omogočila investicije v novo tehnologijo,

kar je povečalo dobičke in omogočilo širjenje na tuje trge, kar se je kasneje izkazalo za vzrok

hitrosti širjenja krize. Kot ukrep za zajezitev krize je do takrat veljal tiskanje svežega denarja

in s tem večanja denarja v obtoku. Kot predvideno, se ta ni obnesel, saj je povzročil inflacijo,

v nekaterih državah pa je krizo poglobila še notranje politična nestabilnost. Posledice so bile

takojšen padec BDP-ja, veliko povečanje brezposelnosti, visoka inflacija, padec proizvodnje,

poglobljena revščina in socialni nemiri (Mandel 1986, 7-16).

4.3 Gospodarska kriza leta 2008

Kot smo omenili zgoraj v besedilu, se je ekonomska kriza od njenega izbruha izjemno hitro

razširila na ostale trge. V veliko državah še vedno traja. Tam, kjer se je uradno že končala, se

še vedno čutijo posledice. Da bi razumeli, zakaj in kako se je kriza takšne razsežnosti sploh

zgodila, bomo pojasnjevali od začetka.

ZDA je v zadnjih 20-ih letih šlo zelo dobro. Z izjemno manjših pretresov, niso v gospodarstvu

imeli praktično nobenih težav. Enakomerna gospodarska rast in nizka inflacija sta ustvarili

zelo ugodne pogoje, ki so dopuščali tudi konstantni proračunski primanjkljaj, saj je skozi vsa

leta njihova potrošnja presegala prihodke. A to dolgo ni imelo nikakršnih posledic v praksi.

Enako je veljalo tudi za ostale bogate države, ki pa jim kasnejše težave prav tako kot ZDA

niso ušle. Z rastjo življenjskega standarda so rasle tudi cene nepremičnin, kar je tudi vidno na

sliki 1. Z zrahljano politiko zadolževanja so bile nepremičnine kljub vse višjim cenam,

dostopne malodane vsakomur (The Economist 2007).

Slika 1: Trend cen nepremičnin v ZDA in v Kanadi

Vir: Perry 2011.

25

Zaradi naraščajočih neporavnanih dolgov in neizpolnjevanja obveznosti kreditojemalcev

drugorazrednih hipotek so vlagatelji izgubili zaupanje v vrednostne papirje, v katere so

vlagali. Ta vpliv je povzročil vedno večji odpor proti sredstvom, pri katerih je njihov dohodek

odvisen od poplačil dolgov potrošnikov (kreditojemalcev). S tem, ko so vlagatelji prenehali s

financiranjem, so se na denarnem trgu zaradi pritiskov in že rahle panike začele povečevati

obrestne mere, ki so določale stroške posojil gospodinjstvom in malim podjetjem.

Do takrat so se ti zelo radi zadolževali, saj je stabilna gospodarska rast in občutek varnosti

spodbudila ljudi, da so najeli kredite med katerimi so bili tudi takšni, ki so se kasneje izkazali

za problematične. Ti krediti so bili zaradi vedno višjih cen nepremičnin izjemno visoki.

Stabilne razmere so ustvarile občutek varnosti delovnih mest. Velika rast sposojenih kreditov

je tako postala hkrati vzrok in posledica »zlate dobe« (zadnjih 20 let cvetenja ameriškega

gospodarstva). In kot se je izkazalo kasneje, tudi razlog za njen propad (The Economist 2007).

Človek bi mislil, da se bi pri takšnih uničujočih posledicah o krizi že kaj prej govorilo. A

temu ni bilo tako. Razlogov za to je več:

Deregulacija (odprava nacionalnih ali vladnih kontrol in pravil glede poslovanja različnih

sektorjev), ki je bila stalna praksa že iz časov Margaret Thatcher in Ronalda Reagan-a,

oblast republikancev, ki so zagovarjali minimalno vmešavanje države in načelo

svobodnega trga,

Fed s svojo politiko nizkih obrestnih mer, z namenom oživljanja gospodarstva.

A vse to se je izkazalo za pogubno kombinacijo, saj so na koncu (oziroma že kar na začetku

krize) ljudje ostajali brez hiš in stanovanj. Za to so bili krivi hipotekarni krediti z na začetku

nizkimi obrestnimi merami. Redko kdo je prebral vse klavzule v pogodbah, še posebej tiste o

spremenljivosti obrestnih mer, za katere nobeden ni verjel, da bi se res znale povišati. To je

bil povod tudi v socialno krizo. Kaj pa je povzročilo širjenje in poglabljanje recesije? Kot

krivce za to bi lahko označili bankirje, ki so hipotekarne kredite zapakirali v vrednostne

papirje in jih prodali na sekundarnem trgu. Tukaj se je pokazalo, kako precenjeni so

pravzaprav ti krediti, predvsem zaradi visokih ocen, ki so jih nepremičninski agenti dajali

nepremičninam, da bi potem banke odobrile tudi višje hipoteke in sami ustvarili višje

provizije. To je povzročilo, da so imeli vrednostni papirji, izdani na osnovi hipotek, visoke

vrednosti. Tukaj so zatajile ocenjevalne oziroma bonitetne agencije, ki niso ocenile prave

vrednosti papirjev. Problem se je razširil po vsem svetu, saj so s temi papirji trgovali tudi v

Nemčiji, Veliki Britaniji in s tem »okužili« svetovno gospodarstvo (Petrovič 2009, 55-63).

Iz ZDA je prišla kriza drugorazrednih posojil in nepremičninskega trga, kar je povzročilo

propad številnih bank, prej znanih kot stabilnih in zanesljivih institucij. Vlade Francije, Velike

Britanije in Nizozemske so dokapitalizirale večino svojih največjih bank, nacionalizirale pa so

jih Irska, Islandija, skandinavske države, Španija in Italija. Krizo so v valu začutili tudi na

Japonskem, kjer so si po 15-letni trajajoči recesiji in finančni krizi končno opomogli. A so se

z letom 2008 za njih ponovno začele finančne likvidnostne težave, predvsem zaradi valutnih

špekulacij z jenom. Že zdaj, ko kriza traja nekaj časa, je jasno, da je najmanj prizadeta

Kitajska. Že ob prvih znakih krize je znižala diskontno stopnjo centralne banke, sprejela paket

fiskalnih ukrepov, vrednih več kot 560 milijard dolarjev, s čimer je dosegla pozitivno plačilno

bilanco in velike devizne rezerve. Pomemben ukrep za oživitev gospodarstva je bilo

minimalno, a večkrat zaporedno znižanje obrestnih mer.

26

Tako je že leto dni po izbruhu krize imelo kitajsko gospodarstvo (med drugim tudi zaradi

preudarnega ravnanja države) rast 9 %. Tudi Latinska Amerika ni izvzeta iz dotične krize, a je

bila nanjo relativno dobro pripravljena in kljub težavam ni v situaciji, podobni evropski

(Štiblar 2008, 95-99).

Kriza je velikokrat tudi priložnost za razvoj dejavnosti, ki do takrat niso bile aktualne ali za

njih ni bilo potrebe niti zanimanja. Socialno podjetništvo sicer ni nova ideja, a ima pred sabo

še veliko manevrskega prostora za razvoj in širitev. Socialno podjetništvo je zelo mlada

oblika podjetništva, saj je nastala še v tem, 21. stoletju. Predstavlja nov, inovativni pristop do

razvoja socialnega kapitala, ki je vedno bolj pomemben pri vsakovrsten poslovanju. Veliko se

je od leta 2008, ko se je začela gospodarska kriza, spremenilo na področju solidarnosti in

prostovoljstva. Tako je bilo leto 2010 evropsko leto boja proti revščini in socialni

izključenosti. Takrat so z različnimi akcijami in projekti začeli iskati alternative dotedanjem

kapitalizmu, ki je z začetkom krize leta 2008 povzročil in še vedno povzroča ljudem toliko

nesreče. Novoustanovljena društva in gibanja so ponudila sveže rešitve za izhod iz krize, za

izboljšanje socialnega in duhovnega stanja ljudi. Socialno podjetništvo se lahko izvaja v

obliki invalidskih podjetij in zaposlitvenih centrov, kot jih poznamo pri nas ali pa kakorkoli

drugače, le da je namen in izvajanje pošteno ter v dobro ljudem. Je tudi dober način za

zmanjšanje in preprečevanje brezposelnosti, za reševanje katere vemo, da v kriznih časih

volje in denarja največkrat zmanjka (Semič 2010, 38-40).

27

5 GOSPODARSTVO ŠPANIJE

5.1 Zgodovinska razlaga

Španija se je stoletja spopadala z notranjimi pretresi, ki so odraz zgodovinskega dogajanja v

tej tako raznoliki državi. Pogosti udari, upori, menjavanje oblik vladavine, politična

nestabilnost so bili od nekdaj stalnica in postali že nekaj naravnega. To se je na negativni

način poznalo na gospodarstvu in posledice vidimo še danes. Španija je bila do državljanske

vojne leta 1936 izrazito kmetijska država, saj je bilo 57 % vseh delavcev zaposlenih v

poljedelstvu, izvoz pa je temeljil na življenjskih potrebščinah in surovinah. Problem

takratnega kmetijstva je bil v slabo izkoriščeni zemlji, ki je bila obdelana samo v 40-ih

procentih, v zastarelih metodah v kmetijstvu, ki niso prinašale takšnega donosa, kot bi ga

lahko in v nizki produktivnosti. Leta 1933 so v Španiji pridelali za tretjino manj pšenice na

hektar kot drugod po Evropi kljub temu, da so imeli zelo dobre možnosti za namakanje, ki pa

jih niso znali izkoristiti. Eden izmed razlogov za to je bilo razdrobljeno zemljiško lastništvo in

katoliška cerkev, ki ima v Španiji že od nekdaj izrazito močan vpliv. Ta je skozi zgodovino

postala največji zemljiški lastnik v industrijskih podjetjih, bankah, hišah po mestih… Težava

Španije je bil tudi presežek industrijskih strojev, ki so jih v prvi svetovni vojni potrebovali za

izdelavo vojnega orožja in ostalih vojnih potreb vojskujočih sil. Tudi zunanje trgovine Španija

ni mogla razviti zaradi protekcionizma in izjemno visokih carin, zaradi katerih se drugim

državam ni splačalo uvažati. Domače prebivalstvo, večinoma agrarno, pa tudi ni imelo dovolj

denarja, da bi kupovali drage španske izdelke. Že takrat je polotok pestila visoka

brezposelnost in niso marali dejstva, da je bilo največ njihovega kapitala tujega izvora;

predvsem francoskega in angleškega. Industrija se je sčasoma skoncentrirala na urbana

središča; na primer, samo v Barceloni je bilo 40 % celotne industrije (Košir in Strašek 1937,

1-7).

5.2 Gospodarske značilnosti

V prejšnjem poglavju smo videli, da se Španija z gospodarskimi težavami spopada že

desetletja. Tako je v primerjavi z ostalimi velikimi zahodnoevropskimi državami v

precejšnjem zaostanku in ima slabše ekonomske rezultate. Nekaj razlogov smo že spoznali, v

nadaljevanju pa bomo bolj celovito pogledali narodno gospodarstvo, njegove značilnosti in še

posebej pozornost posvetili področju brezposelnosti.

Zaostalost se kaže med drugim tudi v ravni dohodka prebivalstva, ki je bil vselej nižji od

primerljivih držav, le z Italijo je bila Španija nekje v istem rangu. A je bila Italija tista, ki je

Španijo po letu 1934 v gospodarskem smislu občutno prehitela. Obe sta bili sicer še skupaj z

Grčijo in Portugalsko uvrščeni v »periferna gospodarstva južne Evrope«. Tem državam je v

19. stoletju, ko so s procesom industrializacije imele priložnost stopiti v korak razvitosti z

velikimi evropskimi velesilami, spodletelo in vse do danes (razen Italije) niso uspele dohiteti

ostalih, uspešnejših. Ekonomski in vsesplošni položaj Španije se je namreč izjemno poslabšal

v času državljanske vojne med letoma 1936 in 1939 ter Francove diktature, ki ji je sledila. V

tem času je Španiji gospodarsko gledano šlo tako slabo, kot še nikoli poprej. Z uvedbo novega

režima je gospodarstvo stagniralo oziroma celo nazadovalo, kršene so bile človekove osnovne

pravice in svoboščine, trg dela je bil izjemno nefleksibilen in plače omejene, kar je bila

posledica prepovedi delovanja sindikatov. Rast dohodka na prebivalca, ki je bila pred

državljansko vojno še stabilna, se je naenkrat zaustavila. Gospodarstvo se je izoliralo od tujih

trgov in skoraj popolnoma zaprlo, uvedena je bila avtarkija.

28

Z nacionalističnim gospodarskim planom so želeli zagotoviti samozadostnost in neodvisnost

od uvoza in tujih investicij. Cilj je bilo gospodarstvo, ki bi omogočalo proizvodnjo in porabo

vsega, kar nastane na domačih tleh. Tega niso dosegli, malodušje in represija sta se samo

poglabljali, tudi gospodarsko gledano je Španija do leta 1950 izgubila izjemen potencial, ki bi

ga lahko razvila v drugačnih družbeno-političnih razmerah. Njihov položaj se je izboljšal šele

po koncu 2. svetovne vojne, ko so se Italija, Španija, Portugalska in Italija pospešeno začele

razvijati. S tem so se odprle nove možnosti za tuje investicije in za turizem, ki je še danes ena

izmed najbolj pomembnih in dobičkonosnih panog v Španiji. Glavne razloge za počasen

napredek lahko torej strnemo v sledeče (Živec 2007, 10-19):

· težave z zemljišči in neproduktivnost le-teh,

· neorganiziranost in neučinkovitost javnih financ,

· odsotnost tradicije podjetništva,

· varčevanje pri investicijah v infrastrukturo, tehnologijo in izobraževanje, kar je

povzročilo vztrajne probleme z brezposelnostjo.

5.3 Brezposelnost

Veliko je vzgibov in neravnovesij v gospodarstvu neke države, ki povzročijo višjo

brezposelnost. V nadaljevanju bomo poskusili razložiti, zakaj ima Španije takšne težave z

brezposelnostjo in kako se s tem spopada.

Španija je do leta 2008 imela stabilno stopnjo brezposelnosti, z minimalnimi nihanji je bila ta

do 10 %. Ko pa se je kriza razmahnila in prizadejala vedno več škode različnim institucijam,

se je javno finančna situacija te sredozemske države samo še slabšala in čeprav so španske

oblasti še pred kratkim zagotavljale, da ne bodo potrebovali finančne pomoči EU, se je

izkazalo drugače. Do konca marca 2012 je Španija zabeležila rekordno 24,4 % stopnjo

brezposelnosti, kar pomeni, da je bilo brez dela 5,64 milijona ljudi in s tem postala država EU

z najvišjo brezposelnostjo. Obenem je Španija ponovno uradno v recesiji, potem ko je kazalo,

da se je že izvlekla. Posledično se je za slabe 4 % zmanjšala tudi potrošnja, ki je sicer že prej

padala 21 mesecev zapored. Celotna situacija ima zelo slabe učinke na narodno gospodarstvo,

saj znižuje prihodke s strani davkov in veča odhodke zaradi vedno več podeljenih socialnih in

drugih pomoči. Zato so že prej vpeljali različne ukrepe za zajezitev porasta brezposelnosti in

njenih negativnih posledic, a večjih uspehov ni bilo zaznati. Po objavi teh številk, bo vlada

ukrepala z rezi v odpravnine in z zamrznitvijo plač ter pokojnin. Vse skupaj še poslabšuje

politična nestabilnost, saj se sindikati nikakor ne strinjajo s predlaganimi ukrepi in

organizirajo množične proteste in stavke. Posledica vsega je nižja bonitetna ocena Španije, ki

ji jo je za dve stopnji kmalu po objavi teh zaskrbljujočih številk znižala bonitetna agencija

Standard & Poor in sicer na BBB+ (8. mesto od 22-ih, op.a.). Največji izziv za zdaj za

Španijo predstavlja znižanje javno-finančnega primanjkljaja in dolga, da bo lahko svoje

gospodarstvo ponovno postavila na noge (BBC 2012).

29

Slika 2: Gibanje stopnje brezposelnosti v Španiji od leta 1980 do 2010

Vir: Index Mundi 2011a.

Iz slike 2 lahko razberemo, da je Španija imela od 80. let naprej precej visoko brezposelnost,

ki se je z nihanji skozi leta ohranila vse do leta 1994. Takrat pa je začela upadati in bila dokaj

stabilna in za polovico nižja, vse do izbruha krize leta 2008.

Španija se tako s problemom brezposelnosti bori že zelo dolgo. Toda kateri so tisti glavni

razlogi, za takšno stanje, ki jih lahko izpostavimo? Zraven visoke brezposelnosti se je od leta

1973 naprej zmanjševalo število delovne sile (zaposleni in tisti, ki aktivno iščejo delo) in

stopnja zaposlenosti. Razloga za to sta predvsem krčenje kmetijske panoge, ki je prej

predstavljala velik del zaposlitvenih možnosti, in selitev Špancev v zahodnoevropske države.

Hkrati je porast brezposelnosti spremljala rahla dezinflacija. Drugače je bila inflacija velik

problem v španskem gospodarstvu, sploh po naftnih šokih in koncu Francove diktature v 70.

letih. Izvor brezposelnosti lahko razložimo skozi dva vidika (Dolado in Jimeno 1997, 1282 –

1285):

· Neugodne razmere, ki so izvirale še iz Francove vladavine (protekcionizem,

avtoritaren in patriarhalen trg dela, zgoščenost proizvodnje v energetsko intenzivnih

panogah), so naredile na gospodarstvu veliko škodo in ko je bilo diktature konec, so

prišli naftni šoki, ki so ga ravno tako prizadeli. Oboje je šlo z roko v roki z dejstvom,

da ima v Španiji katoliška Cerkev zelo velik vpliv, kar se je poznalo v deležu ženske

delovne sile, ki je bil izjemno majhen. Kot faktor, ki je lahko delno kriv za visoko

stopnjo brezposelnosti se omenja tudi nizko povpraševanje in potrošnja, ki je

pravzaprav smiselna, glede na ekonomsko situacijo ljudi.

· Razlog za to, da je tudi današnja stopnja brezposelnosti tako visoka, je vztrajnost le-te

skozi desetletja. Zapuščina, ki obsega (pre)veliko zaščito delovnih mest, višino in

trajanje nadomestil za brezposelnost ter višanje davkov od dohodkov za zaposlene,

veliko pripomore k visoki brezposelnosti. Vse to je vodilo v nefleksibilnost in

neodzivnost celega državnega sistema s trgom dela vred. Skupaj z izjemno počasno

dezinflacijo, sta to vzroka za (ponovno) visoko brezposelnost.

30

6 GOSPODARSTVO NEMČIJE

Nemško gospodarstvo je po BDP- ju (preračunan po PPP) največje v Evropi in peto največje

na svetu. Je vodilni izvoznik strojev, vozil, kemikalij in gospodinjskih aparatov ter »ustvari«

oziroma izobrazi večinoma visokokvalificirano delovno silo, ki si delo velikokrat išče v

tujini. A dolgoročno, stabilno gospodarsko rast zavirajo zaskrbljujoče demografske razmere, s

katerimi se Nemci soočajo že dolgo časa. Zaradi nizke rodnosti in upada neto priseljevanja

trpi predvsem sistem socialnega varstva in so zato bile potrebne strukturne reforme. Te je v

letih 1998 – 2005, ko je bil nemški kancler, vpeljal Gerhard Schroeder. Z njimi je uspešno

znižal do tedaj konstanto visoko brezposelnost, pa tudi nizko povprečno gospodarsko rast mu

je uspelo občutno dvigniti. Za zelo uspešnega se je izkazal ukrep subvencioniranega

delovnega časa. K okrevanju je pripomoglo tudi povečanje proizvodnih naročil in izvoza,

predvsem s strani držav izven Evro območja. V letu 2011 se je situacija nekoliko poslabšala,

skupaj z razmerami v večini ostalih držav EU. Zmanjšal je se izvoz,a se je hkrati povečalo

domače povpraševanje, ki postaja vedno bolj pomemben dejavnik v razcvetu nemškega

gospodarstva. Tudi kanclerka Angela Merkel je med letoma 2008 in 2009 objavila spodbude

in prizadevanja za stabilizacijo, ki so vključevale davčne olajšave za dobrohoten vpliv na

gospodarstvo. To je na začetku sicer povzročilo, da je se povečal proračunski primanjkljaj na

3,3 % BDP-ja, a se je že leto zatem zaradi manjše državne porabe in višjih prihodkov iz

davkov, zmanjšal na 1,7 % BDP-ja (CIA – The World Factbook 2012).

6.1 Zgodovinsko ozadje4

Srednjeveška Nemčija je bila razdeljena na nešteto rivalskih kraljestev, kneževin, vojvodin,

škofij in samostojnih mest. Gospodarsko, politično in človeško preživetje je narekovalo, da se

pripadniki določenega območja ne širijo čez svoje meje, ampak da ostanejo na domačem

ozemlju. To je pomenilo večni boj in trud, sodelovanje in pajdašenje z enimi narodi, rivalstvo

z drugimi in složnost med samimi seboj. Nemška potreba in želja po varčevanju naj bi izvirala

prav od tukaj; iz politične, vojaške in ekonomske negotovosti. Že v srednjem veku je Nemčija

razvila močno gospodarstvo, ki je temeljilo na cehovskih združenjih in obrtnikih in tukaj

imata svoje zametke kapitalizem in merkantilizem. V tem času se je začelo trgovanje zunaj

meja takratnega nemškega ozemlja, v čemer se je začel današnji še kako pomemben izvoz. Iz

srednjega veka izvira tudi nemška tradicija kvalitetnih in trajnostnih izdelkov, natančneje cehi

so bili začetniki in pobudniki. Noben obrtnik ni mogel trgovati s svojimi izdelki, če prej ti

niso bili pregledani in ugotovljeni za primerne ter certificirani.

Industrijska revolucija se je v Nemčiji zgodila šele dolgo po tem, ko se je že pojavila v Veliki

Britaniji. Vlade zveznih dežel so podpirale lokalno industrijo, saj niso hotele zaostajati v

razvoju. Tukaj ima temelje podjetništvo, ki so ga oblasti zelo podpirale. Skozi vso 19. stoletje

je sledil vsesplošni napredek industrije in prometa.

Razvoj celotne države pa glede na njeno velikost ni mogel biti vsepovsod enak. Tako so

severne dežele od južnih bogatejše z naravnimi bogastvi, medtem ko so bila širna področja od

vzhoda do zahoda vsa kmetijska. Zaradi pomanjkanja naravnih bogastev, so se na jugu

usmerili v podjetništvo, turizem, obrtništvo ter ohranili samosvoj duh, nepovezan z

vladavinami.

4 Povzeto po Smyser 1996.

31

Banke so igrale glavno vlogo pri financiranju nemškega gospodarstva in industrije ter imele

pomembno vlogo pri oblikovanju združenj industrialcev, kasneje znanih kot karteli. Različne

banke so ustvarjale kartele v raznovrstnih industrijskih panogah. Pogodbe, ki so bile vezane

na njihovo delovanje, so bile sicer legalne in zavezujoče na nemškem ozemlju medtem ko so

bile v Veliki Britaniji in ZDA neveljavne in celo nelegalne.

Do leta 1914 se je nemška ekonomija le izboljševala in rast višala. Obdobje prve svetovne

vojne pa je tako v Nemčiji kot tudi v ostalih udeleženkah, povzročilo izjemno veliko škode.

Celo John Maynard Keynes je za Versajsko pogodbo dejal, da je ta uničujoča tako za Nemčijo

kot tudi za globalno blaginjo in uspeh. Po koncu prve svetovne vojne, v zgodnjih 20. letih je

sledilo obdobje visoke inflacije in brezposelnosti, ki sta omajali in oslabili sistem socialnega

skrbstva in politično stabilnost. Padla je tudi vrednost takratni nacionalni valuti, Reichsmarki.

In komaj, ko se je sredi 20-ih let stanje že izboljševalo, je prišlo leto 1929 in Velika depresija.

Ta je izbrisala vse sledi truda prejšnje gospodarske prosperitete, kar je zelo olajšalo in

naredilo ugodne razmere za prihod Adolfa Hitlerja na oblast. Med letoma 1933 in 1945 se je

nemško gospodarstvo pravzaprav dobro razvijalo. Seveda so napredovali tisti sektorji, za

katere je Hitler odobril subvencije in imel od njih neposredno vojaško korist in avtarkijo, ki jo

je zagovarjal. A to ni trajalo v neskončnost, saj je imperij tretjega rajha neslavno propadel

maja 1945, ko je bila v ruševinah praktično vsa država.

Nekaj let, ki je sledilo koncu vojne, je bilo za večino Nemcev tragično in nevzdržno. Mesta in

domovi ljudi so bila porušena, inflacija vsak dan višja, vladalo je vsesplošno pomanjkanje

osnovnih dobrin in vzdušje med ljudmi je bilo ubijajoče. A to tistih na vodilnih položajih in

ljudi na splošno ni odvrnilo od želje po izgradnji hiš, svojih življenj in boljši prihodnosti.

Gradili so iz nič, tako da so imeli možnost zgraditi izjemno uspešno gospodarstvo ali pa

potoniti. Uresničili so seveda prvo možnost, saj je od takrat naprej Nemčija, z manjšimi

nihanji, uspela pridobiti status svetovne ekonomske velesile in ta naslov je za njih povsem

zaslužen.

6.2 Vpetost v mednarodno okolje

Nemško gospodarstvo je izjemno pomembno. Zaradi velikosti, pa tudi, ker so od njega

odvisna mnoga druga gospodarstva in panoge po celem svetu. V Sloveniji smo najbolj odvisni

ravno od uspešnosti nemškega gospodarstva. Ta je namreč najpomembnejša

zunanjetrgovinska partnerica, saj obseg blagovne menjave Slovenije z Nemčijo meri kar

petino celotne. Ne gre samo za povezavo Nemčija – Slovenija, ampak za splet trgov Nemčije,

Italije, Avstrije, Slovenije, pa tudi Hrvaške, ki so vsi med seboj povezani, a najbolj odvisni od

nemških rezultatov. Leta 2010, 2 leti po začetku krize je imela Nemčija še težave, čeprav se ji

je že napovedovala 1,25 % gospodarska rast. Probleme je imela z nezadostnimi investicijami,

saj zaradi pomanjkanja denarja na trgu banke niso rade odobravale kreditov. So pa že v letu

2009 spet začeli izvažati, kar je bilo izjemno pomembno zaradi izvozne naravnanosti

nemškega gospodarstva. V največjih težavah se je na začetku krize znašla strojegradnja in

avtomobilska industrija, a za obe je značilno, da se kljub začetnem hitrem padcu, stanje hitro

popravi in normalizira. Edino kar zna gospodarsko rast upočasniti, je povečana brezposelnost,

če bi do tega seveda prišlo. A že na začetku je vlada z dobrimi ukrepi uspela omejiti

naraščanje brezposelnosti, tako da ni prišlo do nacionalnih razsežnosti. Seveda pa ne moremo

z gotovostjo trditi, da do tega še ne bo prišlo (Kocbek 2010).

32

6.3 Nemčija in brezposelnost

Nemška brezposelnost se je skozi zgodovino spreminjala v širokih intervalih. Pred

svetovnima vojnama gospodarstvu ni povzročala problemov, a se je to s I. svetovno vojno

spremenilo. Vse do razdelitve Nemčije, si ta ni opomogla od pretresov. Že leta 1949 se je

Nemčija razdelila na dva dela: vzhodnega, socialističnega in zahodnega, kapitalističnega. Nad

vzhodnim delom je kmalu po koncu II. svetovne vojne nadzor prevzela Sovjetska zveza in

uvedla svojo ureditev. Razmere med vzhodom in zahodom so bile ostre že pred postavitvijo

Berlinskega zidu, ki pa je leta 1961, ko so ga na skrivaj zgradili, za nadaljnjih 28 let ločil

glavno mesto. Vzhodna (DDR) in zahodna Nemčija (BRD) sta postali državi, vsaka zase.

Ekonomske razmere so bile sistemu primerne. Na zahodu so s pomočjo zavezniških sil in

Marshallovega plana pospešeno obnavljali gospodarstvo. S pomočjo slednjega so v zahodni

Nemčiji uspeli znižati dolg na 20 % BDP medtem ko je dolg ostale zahodne Evrope visel pri

okoli 50 % BDP (Ritschl 2012).

V letih, ko je bila današnja Nemčija razdeljena na dva dela, so se ustvarile določene

ekonomske razlike. Medtem ko je zahod doživljal ekspanzijo na raznoraznih področjih, so v

vzhodnem delu omejili proizvodnjo na le določene izdelke. Kljub temu da je v vzhodni

Nemčiji bila stopnja brezposelnost približno dvakratna tisti v zahodni, so tja »uvažali« poceni

delovno silo iz drugih Sovjetskih republik. Po padcu Berlinskega zidu leta 1989, so Nemci

pričakovali, da bo gospodarsko stanje vzhoda v kratkem času prišlo na stopnjo zahoda. A to

se še vse do leta 2000 ni zgodilo. Prehod je bil počasen, bivša vzhodna Nemčija nikakor ni

mogla dohajati cvetečega zahoda.

Na prehodu v 21. stoletje je vzhodni del Nemčije še vedno beležil izjemno visoko 20 %

brezposelnost. Razlog je bil v tem, da so v socializmu delo lahko dobili vsi. Omejitev je bila

le politična pripadnost. Potrebe po resursih in delovni sili so bile velike, saj se je na veliko

proizvajalo, da so le izpolnili proizvodne kvote. A to jim ni prav nič pomagalo, ko je bilo

socializma konec, saj je tako kot v ostalih socialističnih državah po Evropi, naenkrat brez dela

ostalo ogromno število ljudi. Nastali so sicer novi obrati in podjetja, a vseh, ki so prej imeli

delo, le niso mogli zaposliti in tako je nastopila masovna brezposelnost.

Med leti 1989 in 1993 je v vzhodnem delu Nemčije delo izgubilo približno polovica prej

zaposlenih. Oblasti so se takrat z različnimi ukrepi aktivnega zaposlovanja in prekvalifikacij

trudile zajeziti naraščajočo brezposelnost, a so se tega lotili napačno, saj niso imeli dovolj

znanja, kakšna prekvalifikacija bi bila potrebna za novo nastali zasebni trg dela. Še posebej

ogrožena skupina so bili starejši brezposelni, ki se novo nastali kapitalistični ureditvi nikakor

niso mogli privaditi in najti primernega dela. Skozi leta, do začetka leta 2000, se je vzhodno

nemško gospodarstvo začelo usklajevati z zahodnim, kar je financirala bivša BRD (Seliger

2001).

Danes se brezposelnost in ostali gospodarski kazalci ne merijo več za vzhodno in zahodno

Nemčijo posebej, zato v nadaljevanju govorimo o Nemčiji, kot jo poznamo danes.

33

Do začetka gospodarske krize leta 2008, je Nemčija postala vodilno evropsko in svetovno

gospodarstvo. K temu je spadala tudi stabilna stopnja brezposelnosti, ki je bila po letu 2005

nižja kot le redko v zgodovini. Kot tako jim jo je uspelo obdržati vseskozi do danes. Kako je

to mogoče? Nemčija je s svojim sistemom lahko vzor vsem razvitim gospodarstvom. Z

manjšimi poskoki od začetka krize, je Nemčija do junija 2012 uspela stopnjo brezposelnosti

celo znižati na rekordnih 6,7 %. Izpad izvoza, ki je posledica slabih ekonomskih rezultatov

ostalih članic Evra, je nadomestilo domače povpraševanje po nemških izdelkih, kar se je

izkazalo za zelo dobro nadomestilo (Parkin 2012).

Ukrep subvencioniranega krajšega delovnega časa je tisti, ki naj bi rešil nemško gospodarstvo

pred uničujočo in množično brezposelnostjo. Tega je kanclerka Angela Merkel vpeljala kmalu

po začetku krize leta 2008. Shema sofinanciranja zaposlenih, poimenovana »Kurzarbeit« da

država subvencionira do 67 % neto plače na zaposlenega, če ta za delodajalca med

ekonomsko stagnacijo predstavlja prevelik strošek. Ko je zaposleni del programa, mu

prispevke, kot so zdravstveni, pokojninski, bolniške, socialne pomoči, krije Zavod za

zaposlovanje. Če se dela za nekoga ne more najti, se ta lahko odloči za prekvalifikacijo, ki mu

jo prav tako plača Zavod za zaposlovanje. Menijo namreč, da lahko dodatna znanja in veščine

pridejo prav, ko bo gospodarstvo bolj cvetelo. »Kurzarbeit« pa ni naletel samo na pozitivne

odzive. Na Inštitutu za raziskovanje zaposlenosti menijo, da se s tem ustvarjajo umetni pogoji

za zaposlitve, ki nimajo več prihodnosti in da predstavlja prevelik strošek za proračun

(Warren 2010).

Slika 3: Gibanje brezposelnosti v Nemčiji od leta 1999 do 2010

Vir: Index Mundi 2011b.

Na sliki 3 vidimo gibanje brezposelnosti v Nemčiji od leta 1999 do 2010. Leta 1999 je bila

brezposelnost še okoli 10 % , kar je celo več od ravni brezposelnosti leta 2012. Na takšni

stopnji je brezposelnost z manjšimi nihanji ostala vse do leta 2005, ko se je zaradi zelo

uspešnih vladnih ukrepov znižala na okoli 7 %. Za okoli 1 % se je stopnja sicer zvišala po

krizi, ki se je začela leta 2008, a se je do danes (junij 2012, op.a.) ponovno zmanjšala na cca.

6,5 %, kar jo uvršča med na tem področju najuspešnejše članice EU.

34

7 PRIMERJAVA PRIZADETOSTI OBEH GOSPODARSTEV

Že zgoraj v besedilu smo ponekod ugotavljali razlike med gospodarsko predstavo Nemčijo in

Španije. Na tako različne rezultate danes so imeli vpliv mnogi dogodki v zgodovini. Ti so

tako ali drugače zaznamovali razvoj določenega gospodarstva, da so sledi vidne še danes.

Španija ima problem, ker vsakič, ko ima možnost za razvoj in ji že gre bolje, pride nek nov

šok in jo spet pahne par let nazaj. Pri tem jo ovirata stalna politična in družbena nestabilnost

ter neenotnost, ki je prav gotovo zaviralni faktor napredka. Španijo je še posebej prizadela

finančna kriza, ki se je začela leta 2008, saj so se pokazale nepravilnosti v delovanju bank in

pomanjkanje kapitala. Obenem pri visokih cenah vztraja tudi izjemno visoka stopnja

brezposelnosti.

Povprečna stopnja brezposelnost je v Evro območju 17-ih članic letos dosegla 11 %.

Evropska komisija je kmalu po objavi teh številk sporočila, da je to dvakratna številka, s

katero se lahko pohvali Nemčija. Popolnoma drugačna zgodba se dogaja s Španijo, ki je sredi

finančne, gospodarske, politične in družbene krize. Medtem ko se premier Mariano Rajoy

trudi rešiti španske banke pred ponovno recesijo, se je stopnja brezposelnosti povzpela na

24,4 %, kar je celo višje celo od Grčije, ki jo je večina evropskih držav že odpisala iz Evro

območja.

Frank-Juergen Weise, direktor nuremberškega Zavoda za zaposlovanje je dejal, da

povpraševanje po delavcih v Nemčiji še vedno ostaja na visokem nivoju in tako trenda višje

brezposelnosti v bližnji prihodnosti ni za pričakovati. To velja za skoraj vse industrije, kar na

Zavodu redno merijo z Indeksom prostih delovnih mest, BA-X. Med zaposlitvenimi

možnostmi pa prednjačijo trgovine na drobno in debelo in ponudniki zdravstvenih in socialnih

storitev (Parkin 2012).

Slika 4: Stopnja brezposelnosti Španije in Nemčije od leta 1980 do 2010

Vir: Index Mundi 2011c.

35

Na sliki 4 vidimo izrazito razliko med stopnjama brezposelnosti Španije (modra črta) in

Nemčije (rjava). Le od leta 1999 do začetka krize leta 2008 se je trend obrnil in je

brezposelnost v Španiji padala ter v Nemčiji rasla. Španija je v tistem času končno dobila

zagon, ki ga je zaustavila finančna kriza.

Odnosi med Nemčijo in Španijo niso nikoli bili slabi kljub temu da sta si po več značilnostih

državi precej različni. Se pa zna zgoditi, da bo omajan mednarodni ugled Španije zdaj, ko se

je njihova javno-finančna situacija tako poslabšala, da morajo zaprositi za finančno pomoč in

reševanje bank. A kljub temu so se še v sredini junija 2012 srečali predstavniki Francije,

Španije, Nemčije in Italije, da se dogovorijo o Evropskem paktu rasti. Španski premier

Mariano Rajoy, na novo izvoljeni francoski predsednik Francois Hollande, italijanski premier

Mario Monti in nemška kanclerka Angela Merkel so se pogovarjali o stabilnosti Evro

območja in njegove prihodnosti. Glavni cilj je pa bil sklenitev pakta o rasti, vrednega 130

milijard evrov. Ta naj bi pomagal Evropi na poti do okrevanja. Zavedajo se, da ta pakt in pa

tudi samo varčevanje ne bosta rešila nastale situacije, ampak bo potrebno še veliko več. Za

dodatne ukrepe se bodo znova sešli naslednji teden. Še vedno je ogrožena tudi skupna

evropska valuta, evro. Za stabilnost tega, morajo po besedah Merklove, več truda vložiti

finančni trgi in udeleženci, saj samo regulacija države ne bo dovolj. Prav tako je nemška

kanclerka izrazila nasprotovanje zagotovitvi pomoči španskim bankam, saj raziskave kažejo

na netransparentno in celo goljufivo delovanje na trgu (Spiegel 2012).

A za Špance to ni ovira in so že par dni za tem zasedanjem objavili, koliko potrebujejo za

reševanje svojih bank. Denar, če bo do tega prišlo, bo zagotovila EU preko svojih programov

in shem financiranja. Po ocenah strokovnjakov bi naj potrebovali med 65 in 77 milijard evrov.

Objava, da bodo zaprosili za pomoč, je bila v javnosti in v EU dobro sprejeta, saj upajo, da bo

pozitivno vplivala na rezultate finančnih trgov (Teevs 2012).

Čeprav odklonilna, bo Nemčija Španijo verjetno podprla pri prošnjah za pomoč, kot so storili

že v primeru Grčije. Nemčija ima veliko povezav z velikimi evropskimi bankami in bi v

primeru, da te propadejo sama zabredla v težave. A med komunikacijo predstavnikov

omenjenih držav se opazi razlika v dojemanju nastale situacije. Nemci kot navadno previdni,

natančni in skeptični in Španci, ki v zadnjem trenutku poskušajo rešit, kar se rešiti da. A vidi

se, da so razmere resne in so jih končno začeli jemati resno. Ogrožena je prihodnost vseh nas

in vsi lahko izgubimo marsikaj, če posamezniki delajo samo in zgolj v dobro sebe.

V tabeli 2 lahko vidimo dve veliki razliki med primerjanima državama. Prva je očitna razlika

v stopnje brezposelnosti, ki je v Nemčiji skozi opazovana leta vedno bila nižja kot v Španiji.

Druga razlika pa je glede na spolno strukturo brezposelnih. V Španiji je (bilo) brezposelnih

več žensk kot moških. To lahko pripišemo določenim kulturnim in družbenim značilnostim,

kot na primer močnemu vplivu katoliške Cerkve, ki daje patriarhalni družinski ureditvi

največjo prednost.

36

Tabela 2: Povprečna letna stopnja brezposelnosti po spolu od leta 1991 do 2011, v %

Ženske

Leto

Evropska unija

Nemčija

Španija

Leto

Evropska unija

Nemčija

Španija

1991 : 7,0 21,4 1991 : 4,5 10,8

1992 : 8,5 22,9 1992 : 5,2 12,6

1993 : 9,6 26,1 1993 : 6,5 16,7

1994 : 10,1 28,1 1994 : 7,2 17,4

1995 : 9,7 27,0 1995 : 7,2 15,8

1996 : 9,9 25,7 1996 : 8,2 15,1

1997 : 10,5 24,4 1997 : 9,0 13,7

1998 : 10,2 22,6 1998 : 8,9 11,7

1999 : 9,1 19,3 1999 : 8,2 9,4

2000 10,0 8,4 17,0 2000 7,8 7,7 8,2

2001 9,6 7,9 15,1 2001 7,7 7,8 7,5

2002 9,8 8,5 16,2 2002 8,2 8,8 8,2

2003 9,9 9,4 15,8 2003 8,5 10,1 8,4

2004 10,1 10,2 14,8 2004 8,6 10,7 8,1

2005 9,8 11,0 12,2 2005 8,4 11,6 7,1

2006 9,0 10,2 11,6 2006 7,6 10,3 6,3

2007 7,9 8,8 10,9 2007 6,6 8,6 6,4

2008 7,6 7,7 13,0 2008 6,7 7,4 10,1

2009 9,0 7,3 18,4 2009 9,1 8,1 17,7

2010 9,6 6,6 20,5 2010 9,7 7,5 19,7

2011 9,8 5,6 22,2 2011 9,6 6,2 21,2

Vir: Eurostat 2012.

Prva značilnost, ki smo jo opazili, so velike razlike med brezposelnostjo žensk in moških. Pri

ženskah je stopnja brezposelnosti v Nemčiji skozi vsa opazovana leta 2 do 3-krat nižja kot v

Španiji, a še vedno višja kot pri moških. Tudi evropsko povprečje stopnje brezposelnosti je (z

izjemo 5-ih let) pri ženskah višje kot nemško. Pri moških je slika drugačna; Nemcev brez dela

je bilo povprečno več kot ostalih Evropejcev, kar je zanimiv podatek glede na podatke pri

ženskah. Španija po spolu ne odstopa od evropskega povprečja; prav tako moških kot žensk je

bilo vsako leto več brezposelnih kot povprečno v Evropi. Španija ima izjemno velike razlike

med brezposelnostjo žensk in moških. Stopnja slednjih, ki so brez dela, je vseskozi manjša kot

pri ženskah, v povprečju nekje za 50 %. Tako se je stopnja brezposelnosti pri moških začela

zniževati že leta 1994 in je najnižjo vrednosti dosegla leta 2006 in 2007, ko je bila stopnja

brezposelnosti 6,3 in 6,4 %. Pri ženskah se je brezposelnost začela zniževati šele leta 2001 in

se je ta trend nadaljeval do leta 2007, ko je bila brezposelnost 10,9 %. To stanje ni trajalo

dolgo, saj se je kmalu brezposelnost spet strmo vzpela, takoj po začetku krize leta 2008.

Problem brezposelnosti mladih je med vsemi državami Evropske unije še posebej značilen za

Španijo. Kot vidimo v tabeli 3, ima Španija bistveno višjo stopnjo brezposelnosti med

mladimi kot Nemčija. Ta je od leta 1991 do leta 2009 nihala med 22 in 40 %.

Moški

37

Položaj te starostne skupine je izjemno poslabšala gospodarska kriza, saj je že leta 2007

stopnja brezposelnosti mladih začela ponovno rasti in je leta 2011 dosegla rekordnih 46, 4 %.

Vseskozi je špansko povprečje višje tudi od evropskega. Temu pa ni tako v Nemčiji. Tam je

največ mladih bilo brez dela leta 2005, po tem letu je številka postopno upadala. Prav tako so

v celotnem opazovanem obdobju uspeli obdržati nižje povprečje kot v celotni Evropski uniji.

Problem brezposelnosti med mladimi ima velik posredni in neposredni vpliv. Neposredno

vpliva tako na trenutni kot tudi bodoči socialni in ekonomski položaj te starostne skupine,

posredno pa na širše stanje gospodarstva. Razlogi za brezposelnost mladih do 25 let so

drugačni kot tisti za brezposelnost starejših. Na visoko brezposelnost mladih v Španiji najbolj

vplivata pomanjkljiv izobraževalni sistem in trg dela. Na področju izobraževanja sta najbolj

vidna problema predčasni izpisa učencev iz šol in polarizacija izobraževanja. Na trgu dela pa

razloge za visoko brezposelnost mladih lahko iščemo v razdrobljenosti le-tega in v

neučinkoviti politiki zaposlovanja. Izobraževalni sistem in razvoj trga dela sta tesno

povezana. Da je prehod posameznika iz izobraževanja na trg dela uspešen, je pomembno

šolanje, ki so ga deležni učenci že od zgodnjih let starosti, pa tudi zaposlitvene možnosti in

mentaliteta aktivne delovne sile. V Španiji je visoko brezposelnost mladih povzročil ravno

neučinkovit prehod oziroma neuspešna vključitev posameznika na trg dela, ki je posledica

nezaključenega ali nezadostnega izobraževanja. Podrobneje so razlogi za brezposelnost

mladih v Španiji naslednji (Garcia 2011, 3-14):

· Nedokončano šolanje: Španija ima poleg Malte in Portugalske najvišji delež mladih,

ki niso dokončali druge stopnje višješolske izobrazbe (univerzitetna diploma) in niso

udeleženi v nobenem drugem izobraževalnem programu ali usposabljanju. Tovrstna

kvalifikacija namreč znatno poveča možnost zaposlitve, ki pa jo ti mladi izgubijo s

tem, ko se ne odločijo za nadaljnje izobraževanje ali specializacijo.

· Polarizacija in neravnovesje v izobraževalnem sistemu: V zadnjih treh desetletjih se je

v Španiji izjemno razvil univerzitetni del izobraževalnega sistema. S tem se je

povečalo tudi število študentov, ki se odločijo za študij. Ta pojav sam po sebi ne bi bil

problem, če bi bila povpraševanje in ponudba pridobljenih profilov diplomantov v

ravnovesju. Vendar preveč mladih študira za poklice, ki nikoli ne bodo dovolj

zaposljivi, da bi vsi dobili delo.

· Razdrobljenost trga dela: Delodajalci raje zaposlujejo mlade ljudi brez izkušenj le za

določen čas, saj na začetku ne vedo, kako produktivni bodo. Ta pojav je znan kot

problem začasne zaposlitve oziroma zaposlitve za določen čas. Mladi s tem sicer

dobijo začasno delo, a le v 12% po lastni volji sprejmejo takšne pogodbe, saj bi

drugače izgubili delo. Začasna zaposlitev lahko vodi v ponavljajoče se stanje, ki pa se

lahko izkaže za past začasnih pogodb, brezposelnosti in omejenih možnosti

nadaljnjega izobraževanja.

· Neučinkovitost aktivne politike trga dela: Ta glede na število udeležencev v tem

programu sicer velja za uspešno, a je problem v nezadostnosti finančnih sredstev, ki bi

brezposelnim omogočala celovito vključitev na trg dela.

· Udeležba na trgu dela in učinek malodušja: Nespodbudno stanje na trgu dela vpliva na

splošno klimo in s tem tudi na voljo ljudi. Od začetka krize leta 2008 je znatno naraslo

število neaktivnih mladih, ki bi morda lahko delali, a pod velikim vplivom t.i. »učinka

malodušja«. Zaradi negativnih napovedi mladi dalj časa študirajo, opravljajo

kratkotrajna študentska dela, kar pa dolgoročno ni dobro ne za njih, ne za celotno

narodno gospodarstvo.

38

Tabela 3: Povprečna letna stopnja brezposelnosti mladih do 25 let, v %

Leto Evropska Unija

Nemčija Španija

1991 : 5,8 29,1

1992 : 6,5 32,2

1993 : 8,1 40,7

1994 : 9,0 42,6

1995 : 8,9 39,6

1996 : 10,0 38,2

1997 : 10,6 34,9

1998 : 9,8 31,4

1999 : 9,1 26,1

2000 17,5 8,7 22,9

2001 17,2 8,4 21,0

2002 17,8 9,9 22,2

2003 18,6 11,6 22,6

2004 19,0 13,8 22,0

2005 18,8 15,6 19,7

2006 17,5 13,8 17,9

2007 15,7 11,9 18,2

2008 15,8 10,6 24,6

2009 20,1 11,2 37,8

2010 21,1 9,9 41,6

2011 21,4 8,6 46,4

Vir: Eurostat 2012.

Slika 5: Stopnja brezposelnosti mladih do 25 let, v %

Vir: Garcia 2011, 4.

39

Za gospodarstvo je še posebej škodljiva in zaskrbljujoča dolgotrajna brezposelnost. Ta v

ljudeh povzroči največ obupa in jo je najtežje preprečiti oziroma zajeziti. V tabeli 4 lahko

vidimo, da je v Španiji trend podoben kot pri skupni povprečni letni brezposelnosti. Po letu

2001 je ta začela upadati in vsa leta do 2008 je bila stopnja celo nižja kot v Nemčiji. Tik pred

krizo je bila namreč stopnja 1,7 %, ki je pa v štirih letih krize narasla na 9 %. V Nemčiji je

dolgotrajna brezposelnost stalno nihala. Tako kot povprečna letna brezposelnost je bila

najvišja leta 2005 in sicer 6 %. Po tem letu je vztrajno upadala in tega padca ni zaustavila niti

kriza leta 2008. Tako je z razliko Španije, kjer se je situacija z začetkom krize poslabšala,

Nemčija uspela obvladati tako dolgoročno kot tudi ostale oblike brezposelnosti.

Tabela 4: Povprečna letna stopnja dolgoročne brezposelnosti aktivne populacije, v %

Leto

Evropska Unija

Nemčija

Španija

1993 : 3,2 9,9

1994 : 3,8 11,8

1995 : 4,0 11,2

1996 : 4,3 10,1

1997 : 4,9 9,3

1998 : 4,8 7,9

1999 : 4,4 6,0

2000 4,1 4,1 4,9

2001 3,9 3,9 3,8

2002 4,0 4,2 3,8

2003 4,2 4,9 3,8

2004 4,3 5,9 3,5

2005 4,1 6,0 2,2

2006 3,7 5,8 1,8

2007 3,1 4,9 1,7

2008 2,6 4,0 2,0

2009 3,0 3,5 4,3

2010 3,9 3,4 7,3

2011 4,1 2,8 9,0

Vir: Eurostat 2012.

40

Področje, ki je tesno povezano z brezposelnostjo, je past brezposelnosti ali past revščine. Po

splošni definiciji je past brezposelnosti situacija, ki jo ustvari socialna negotovost ali pa vzrok

leži na področju nadomestil za brezposelnost, ki spodkopljejo vsako motivacijo

brezposelnega, da bi sploh iskal ali želel delo (Business Dictionary 2012).

Tabela 5: Stopnja pasti brezposelnosti

Leto

Evropska unija

Nemčija

Španija

2001 74,51 75,00 80,00

2002 73,57 75,00 80,00

2003 74,03 75,00 80,00

2004 73,60 74,00 80,00

2005 74,78 74,00 80,00

2006 75,54 75,00 80,00

2007 75,08 74,00 81,00

2008 74,73 74,00 81,00

2009 75,39 75,00 81,00

2010 75,42 75,00 83,00

Vir: Eurostat 2012.

V tabeli 5 vidimo, da tako velikih razlik, kot smo jih opazili pri stopnji brezposelnost, tukaj

ni. Španija je vsa leta nad evropskim povprečjem in Nemčija od leta 2001 do 2004 prav tako.

Od tega leta naprej ostaja na stabilni stopnji med 74 in 75 %. A kljub temu, da je razlika med

stopnjo pasti v Nemčiji in Španiji le okoli 5%, je to dovolj, da ima Nemčija z brezposelnostjo

manjše težave. Številke v tabeli namreč pomenijo procent plače nadomestila za brezposelnost.

Če je v Nemčiji stopnja pasti brezposelnosti 75% to pomeni, da nadomestilo za brezposelnost

znaša 75% plače oziroma tistega zneska, ki bi jo ta oseba prejemala, če bi bila zaposlena. V

primeru Španije je ta procent višji, leta 2010 je stopnja znašala že 83%, kar pomeni, da je

nadomestilo za brezposelnost v povprečju znašalo 83% plače. To Španijo uvršča med države

z najvišjimi tovrstnimi nadomestili in (posledično) tudi najvišjo brezposelnostjo.

41

8 SKLEP

Gospodarska kriza, ki se je začela leta 2008, je kriza svetovnih razsežnosti. Značilno je, da je

v večji meri prizadela razvite države, ki v letih pred krizo niso imele vidnih finančnih težav.

Prav zaradi presenečenja in nepravočasnega ukrepanja je ta postala globlja in daljša, kot bi

glede na začetne karakteristike lahko bila. Na svetovnih gospodarstvih je nastala škoda, ki je

ni mogoče več izraziti v številkah, saj so se podjetja, velike banke in celo države »podirale«

kot domine.

Kriza pomeni neko stanje neravnovesja, podre se do sedaj znano stanje, ki ga spremlja padec

BDP-ja, investicij, trgovinske aktivnosti in obrestnih mer. Zviša se brezposelnost in pojavi

dlje časa trajajoč pesimizem med ljudmi, ki krizo še podaljša. Pred krizo lahko sicer obstajajo

indikatorji oziroma znaki, da se trg pregreva in nekaj ni v redu, a dokler se recesija uradno ne

začne (padec BDP dve četrtletji zapored), teh simptomov nihče ne jemlje resno.

Kot se je izkazalo že prej, še posebej pa v zadnji finančni krizi, bi ta bila veliko manj resna,

globoka in dolga, če bi se simptome začelo zdraviti že takoj, ko so se ti pojavili. S sumi, da se

je ameriški nepremičninski balon že zdaj preveč napihnil, bi lahko sklepali, da bo kmalu počil

in uvedli ukrepe proti temu. A to se ni zgodilo in nastale so večje težave, kot bi jih imeli z

reševanjem zgolj enega dela problematičnega trga.

Za ljudi je pomembno, da slabe novice čim prej nehajo prihajati in da namesto njih dobijo

dobre. Enako je bilo ob začetkih vseh kriz, vključno z zadnjo. Ljudje smo vedeli, da je nekaj

narobe in da bodo za to potrebni ukrepi, da se stanje izboljša. A vsemu se le nismo

pripravljeni odreči za tak zaključek. V veliko državah vlade obljubljajo izhod iz krize, če se

bodo uvedli varčevalni ukrepi, ki vplivajo na veliko večino državljanov. Nekje so ti bolj

rigorozni in terjajo večje odrekanje, ponekod so bolj mili. Če malce poenostavimo: ljudje se

nismo pripravljeni odreči 10 % plače, da bomo po zagotovilih predlagateljev, izšli iz krize.

Državljani različnih držav ne razmišljamo enako. Nekje je varčevanje sprejeto kot nekaj

pozitivnega, kot sredstvo za to, da nam bo šlo v prihodnosti bolje ali pa vsaj kot nujno zlo.

Ponekod varčevanje enačijo z izkoriščanjem in še večjim pomanjkanjem in revščino. Prva

miselnost je velikokrat značilna za severne in zahodne države ter druga za vzhodne in južne.

Vzporednice bi lahko potegnili z Nemčijo za prvo kategorijo in Španijo za drugo. Seveda vse

ni črno-belo. V Nemčiji ima delo veliko več ljudi in ti živijo višji standard kot v Španiji. Z

varčevanjem najbrž ne bodo videli še večje izgube delovnih mest ali izkoriščanj tistih, ki delo

na srečo imajo. Podoba je nekoliko drugačna v Španiji, kjer je brezposelnost že tako ali tako

zelo dolgo trajajoč problem in ljudje vedo, da se bo ta le še poglabljal. In ko od vlade ne

dobijo podpore, truda in rešitev, ki bi brezposelnost vsaj malo nižale, jih tudi pri varčevanju in

ostalih vladnih zahtevah ne podprejo. To smo videli med delavci zelo dobro sprejetimi

protesti in stavkah, ki so velikokrat vplivale na vse pore družbenega življenja.

Kar se brezposelnosti tiče, se opazovani državi tako kot glede na marsikateri drug kriterij zelo

razlikujeta. Nemčija je tako kot Španija skozi zgodovino imela težave in gospodarske

pretrese, ki so vplivali tudi na stanje, kakršno je danes. A razlika je v tem, kako sta se obe

spopadali s temi problemi. Španija je do krize 2008 dokaj uspešno obvladala vse vrste

brezposelnosti. Tudi Nemčija ni imela večjih težav. Razlika nastane po leti 2008, ko se

gospodarstvo Španije vse bolj globoko pogreza v krizo, k čemer sodi tudi veliko povečanje

brezposelnosti.

42

Španska vlada ni znala izvesti ukrepov, ki bi zajezili ta naraščajoč problem, tako da se je

najbolj razmahnila brezposelnost žensk in mladih do 25 let. Vedno večji problem predstavlja

tudi dolgotrajna brezposelnost, ki so jo pred krizo že zelo uspešno obvladali. Nemčije na

drugi strani kriza na področju brezposelnosti ni prizadela, predvsem na račun uspešnih

vladnih ukrepov, ki so omogočili nivo zaposlenosti kot pred krizo, dolgoročna brezposelnost

in brezposelnost mladih pa sta se celo znižali.

Za uspešen izhod iz krize ni dovolj samo varčevanje in rezi na odhodkovni strani. Še kako

pomembni so tudi prihodki ali investicije, ki jih je v tem času zaradi previdnosti bank premalo

ali pa niso tako obsežne, kot bi si želeli. Skratka, da bi iz krize izšli opogumljeni in z željo, da

razmere začnemo izboljšujemo, je potrebno veliko vsesplošnega sodelovanja na državni ravni,

razumevanja, spoštovanja in empatije. Prav tako je pomembno, da si prizadevamo bolj

smotrno ravnati tudi takrat, ko nam gre dobro. Obojega nam tako ali tako primanjkuje tudi v

vsakdanjem življenju.

43

9 POVZETEK

Gospodarske krize so bile vedno neželene in nenadne. Čeprav bi lahko vsaj kakšno pričakali

pripravljeni, s shranjenimi rezervami, jih navadno ne. Odgovor se verjetno skriva v človeški

naravi, saj v časih, ko nam gre dobro, večinoma ne razmišljamo o slabih razmerah, v katerih

bi se enkrat morda lahko znašli. To se je zgodilo namreč z zadnjo krizo, ki se je iz recesije

razširila v globalno gospodarsko krizo.

Poslabšalo se je stanje tistih, ki so že prej imeli težave, kot je na primer Španija in po koncu

okrepila tista gospodarstva, ki so že prej mislila na prihodnost, med drugimi Nemčija. Zakaj

takšne razlike med tema državama? Razlikujeta se po geografski legi, ki državi prav gotovo

da neke značilnosti in specifične lastnosti, kot je na primer pregovorna ležernost in

sproščenost južnih držav in natančnost ter urejenost severnih. Tudi zgodovinski razvoj držav

vpliva na sedanje stanje, Nemčija se je že zgodaj razvila v obetavno gospodarstvo, česar pa za

Španijo ne moremo trditi, saj je bila še takrat, ko je bila v drugih evropskih državah

industrijska revolucija že v polnem teku, pretežno agrarna. Glede pretresov niti Nemčija niti

Španija nista bili izjemni, saj je prva morala graditi gospodarstvo pravzaprav iz temeljev, po

popolnoma porušenju 2. svetovne vojne. Razvoj Španije pa je prav tako za desetletja zavrla

državljanska vojna v 30. letih prejšnjega stoletja in Francov diktatorski režim.

Kaj je tisto, kar bo pripeljalo Evropo oziroma svet iz sedanjega stanja kriz in recesij, je težko

napovedati. Kakršnikoli že so ukrepi, v vsaki krizni situaciji pomaga sloga, sodelovanje, trud

po najboljših močeh in strokovne ter osebnostne kompetence.

Ključne besede: gospodarska kriza, posledice krize, finančni trgi, upad gospodarske rasti,

brezposelnost, Nemčija, Španija.

44

ABSTRACT

Economic crisis have always been unwanted and sudden. Although we could anticipate at

least some of them, and be prepared we are usually not. Logic behind that is probably linked

with human`s personality and temper not to think about bad stuff when we are in a good

place. It was exactly like this with the last crisis, when small recession turned into a global

economic crisis.

State of those who already were not in a good position got worse, such as Spain and those,

who were planning the future and considering problems, like Germany, kind of gotten out

without a scratch. Why are there such vast differences amongst countries? They differ by their

geographic position that is a large factor in human`s temper and for instance Spanish`s

relaxed way of living has some role in their economic performance. On the other hand,

Germans are known for their precision, tidiness and order. Some role also plays historical

development. Germany has early developed promising economy, which we cannot claim for

Spain. Their basic branch when other Europe already being through industrial revolution, was

still mainly rural. As far as shocks go, both were involved in several conflicts and

discomforts. Germany had to rebuild its economy after being completely ruined after World

War II and Spain was also economically exhausted after civil war in 1930s and after Franco`s

dictatorship.

What will wake Europe up and gave it the reason to continue with its economic prosperity?

That is a million dollar question. Regardless types of the measures, a lot of unity, cooperation,

effort and professional and personal competences matters, as in every other crisis situation.

Key words: economic crisis, consequences of crisis, financial markets, declining economic

growth, unemployment, Germany, Spain.

45

10 VIRI IN LITERATURA

BBC 2012. Spanish unemployment hits record 5.64 million. BBC News [on-line]. Dostopno

na URL naslovu: http://www.bbc.co.uk/news/business-17866382 [uporabljeno 21.5.2012].

Black John, Hashimzade Nigar, Myles Gareth. 2009. Oxford Dictionary of Economics. New

York: Oxford University Press Inc.

Business Dictionary. 2012. Unemployment trap [on-line]. Dostopno na URL naslovu:

http://www.businessdictionary.com/definition/unemployment-trap.html [uporabljeno

8.7.2012].

CIA – The World Factbook. 2012. Germany [on-line]. Dostopno na URL naslovu:

https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/geos/gm.html [uporabljeno

2.6.2012].

Dolado Juan J. in Juan F. Jimeno. 1997. The causes of Spanish unemployment: A structural

VAR approach. European Economic Review. 41: 1281-1307.

Dubrovski, Drago. 2000. Krizni management. Koper: Visoka šola za management v Kopru.

Ekonomski leksikon. 1. izdaja. 1975. Beograd: Savremena administracija.

Eurostat. 2012. Unemployment rate, annual average, by sex and age groups [on-line].

Dostopno na URL naslovu:

http://appsso.eurostat.ec.europa.eu/nui/submitViewTableAction.do?switchdimensions=true

[uporabljeno 7.7.2012].

Garcia, R. Juan. 2011. Youth unemployment in Spain: Causes and solutions. BBVA Working

Papers [on-line]. 11: 3 - Dostopno na URL naslovu:

http://www.bbvaresearch.com/KETD/fbin/mult/WP_1131_tcm348-270325.pdf?ts=2642012

[uporabljeno 12.7.2012].

Hanžek, Matjaž in Janja Pečar. 2009. Socialnoekonomske posledice brezposelnosti in

revščine. Socialni razgledi [on-line]. Dostopno na URL naslovu:

http://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/publikacije/socrazgledi/2009/socialni_razgledi

_2009.pdf [uporabljeno 2.6.2012].

Index Mundi. 2011a. Spain - Unemployment rate [on-line]. Dostopno na URL naslovu:

http://www.indexmundi.com/spain/unemployment_rate.html [uporabljeno 12.5.2012].

Index Mundi. 2011b. Germany – Unemployment rate [on-line]. Dostopno na URL naslovu:

http://www.indexmundi.com/g/g.aspx?c=gm&v=74 [uporabljeno 18.5.2012].

Index Mundi. 2011c. Unemployment – total [on-line]. Dostopno na URL naslovu:

http://www.indexmundi.com/facts/indicators/SL.UEM.TOTL.ZS/compare?country=es#countr

y=de:es [uporabljeno 22.5.2012].

46

Kaminsky Graciela L. in Alfredo Pereira. 1994. The debt crisis: Lessons of the 1980s for the

1990s. Federal Reserve [on-line]. Dostopno na URL naslovu:

http://www.federalreserve.gov/pubs/ifdp/1994/481/ifdp481.pdf [uporabljeno 29.5.2012].

Kocbek, Darja (7.1.2010). Saj bo, saj bo, saj…. Mladina [on-line]. Dostopno na URL

naslovu: http://www.mladina.si/49336/saj-bo-saj-bo-saj/ [uporabljeno 31.5.2012].

Košir, M. in D. Strašek. 1937. Špansko gospodarstvo. Ljubljanski zvon [on-line]. Dostopno

na URL naslovu: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-

8EBVPAR0/?query=%27contributor%3dMIRKO+KO%C5%A0IR%27&pageSize=25

[uporabljeno 3.6.2012].

Krugman, Paul. 2009. Vrnitev ekonomike depresije in kriza leta 2008. Ljubljana: Ekonomska

fakulteta v Ljubljani, Enota za založništvo.

Macalister, Terry (3.3.2011). Background: What caused the 1970s oil price shock? The

Guardian [on-line]. Dostopno na URL naslovu:

http://www.guardian.co.uk/environment/2011/mar/03/1970s-oil-price-shock [uporabljeno

11.5.2012].

Mandel, Ernest. 1986. Desetletje krize (1974 – 1984). Ljubljana: Univerzitetna konferenca

ZSMS.

Norčič, Oto. 2000. Razvoj in temelji sodobne ekonomske misli. Ljubljana: Ekonomska

fakulteta v Ljubljani, Enota za založništvo.

Parkin, Bryan (31.5.2012). German unemployment unchanged in May as crisis staved off.

Bloomberg [on-line]. Dostopno na URL naslovu: http://www.bloomberg.com/news/2012-05-

31/german-unemployment-unchanged-in-may-as-crisis-staved-off.html [uporabljeno

10.6.2012].

Perry, Mark (30.3.2011). Canada home prices: Headed for a steep correction? [on-line].

Dostopno na URL naslovu: http://www.bullfax.com/?q=node-canada-home-prices-headed-

steep-correction [uporabljeno 8.7.2012].

Petrovič, V. Jelica. 2009. The US Recession and its Global Aspects. Economic Policy and

Global Recession. Volume 1: 55 - 63. Belgrade: Faculty of Economics of the University of

Belgrade – Publishing Centre.

Ritschl, Albrecht (15.6.2012). Germany, Greece and the Marshall Plan. The Economist [on-

line]. Dostopno na URL naslovu:

http://www.economist.com/blogs/freeexchange/2012/06/economic-history [uporabljeno

19.6.2012].

Samuelson, Paul A. in William D. Nordhaus. 2002. Ekonomija. Ljubljana: GV Založba d.o.o.

Seliger, Bernhard (5.2.2001). East Germany: Almost there. Central Europe Review [on-line].

Dostopno na: http://www.ce-review.org/01/5/seliger5.html [uporabljeno 17.6.2012].

47

Semič, Martina. 2010. Socialno podjetništvo v Sloveniji. Znanje in poslovni izzivi

globalizacije v letu 2010: zbornik povzetkov referatov 2. mednarodne znanstvene konference,

Celje, 18.-19. November 2010. Celje: Fakulteta za komercialne in poslovne vede.

Smyser, R.W. 1996. Germany: A country study. Library of Congress Online Catalog [on-

line]. Dostopno na URL naslovu: http://lcweb2.loc.gov/cgi-

bin/query/r?frd/cstdy:@field%28DOCID+de0092%29 [uporabljeno 1.6.2012].

Spiegel. 2012. Merkel, Monit and Co. Agree to European Growth Pact [on-line]. Dostopno na

URL naslovu: http://www.spiegel.de/international/europe/germany-france-italy-and-spain-

agree-to-growth-pact-a-840495.html [uporabljeno 24.6.2012].

Strašek, Sebastjan. 2009. Ekonomska politika. Maribor: Samozaložba.

Sušjan, Andrej. 2003. Klasična politična ekonomija. Ljubljana: Ekonomska fakulteta v

Ljubljani, Enota za založništvo.

Svetlik, Ivan. 1985. Brezposelnost in zaposlovanje. Ljubljana: Delavska enotnost (TOZD v

ČGP Delo).

Šemen, Franc. 2011. Finančna kriza in človek: diplomsko delo [on-line]. Maribor:

Ekonomsko-poslovna fakulteta. [uporabljeno 4.6.2012]. Dostopno na URL naslovu:

http://dkum.uni-mb.si/IzpisGradiva.php?id=19410

Štiblar, Franjo. 2008. Svetovna kriza in Slovenci. Kako jo preživeti? Ljubljana: Založba ZRC,

ZRC SAZU.

Štor, Marko. 2002. Največje ekonomske krize in njihov vpliv na svetovne kapitalske trge:

diplomsko delo [on-line]. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. [uporabljeno 20.5.2012]. Dostopno

na URL naslovu: http://www.cek.ef.uni-lj.si/u_diplome/stor609.pdf

Teevs, Christian (25.6.2012). Spain officially requests aid for its ailing banks. Spiegel [on-

line]. Dostopno na URL naslovu: http://www.spiegel.de/international/europe/spain-issues-

official-request-for-eu-bailout-of-its-banks-a-840873.html [uporabljeno 26.6.2012].

The Economist. 2007. The global economy: The turning point [on-line]. Dostopno na ULR

naslovu: http://www.economist.com/node/9831159 [uporabljeno 13.5.2012].

Trampuš, Jure (9.4.2009). Nazaj v preteklost. Mladina [on-line]. Dostopno na URL naslovu:

http://www.mladina.si/46789/nazaj-v-preteklost/ [uporabljeno 9.5.2012].

Warren, Michael (31.8.2010). Why Germany`s unemployment rate is lower? The Weekly

Standard [on-line]. Dostopno na URL naslovu: http://www.weeklystandard.com/blogs/why-

germanys-unemployment-rate-lower [uporabljeno 2.6.2012].

Živec, Marko. 2007. Tranzicija Španije iz avtoritarnega režima z avtarkičnim gospodarstvom

v demokracijo s tržnim gospodarstvom [on-line]. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

[uporabljeno 6.6.2012]. Dostopno na URL naslovu: http://www.cek.ef.uni-

lj.si/u_diplome/zivec2763.pdf