18 Delopetek, 17. avgusta 2007e-pošta kultura@delo.si kultura

Kultura.kom

Trije novi Janezi JanšeJela Krečič

V tednu, ko medijem primanjkuje dogodkov, o katerih bilahko poročali, je umetniško in širšo javnost presenetilaali nasmejala novica, da so se trije priznani slovenskiumetniki, režiser Emil Hrvatin, slikar Žiga Kariž invizualni umetnik Davide Grassi uradno preimenovali v

Janeza Janšo. Verjetno se marsikomu zdi, da temu ni treba posvečativečje pozornosti, saj lahko preimenovanje dojamemo kot neslanošalo ali kot zasebno odločitev omenjenih akterjev. Prav zargumentom, da gre za povsem intimno odločitev, ki nima nič zumetnostjo, so se umetniki tudi otepali novinarskih vprašanj.

A morda ni pretirano trditi, da poteza omenjenih akterjev zadevasámo bistvo sodobne umetnosti. Od preloma zgodovinskihavantgard, ko konstitutivni del umetnosti postane ne le končniumetniški produkt, pač pa proces izdelovanja umetniškega dela, kopostane pomembna vsakodnevna drža umetnika – to, kako se oblači,kaj jé itd., –, od umetnikove umetnosti ne moremo odšteti njegovegazasebnega življenja. To, kar počne umetnik v zasebnem življenju, jelahko v vsakem trenutku del umetniške akcije, performans. Tudizanikanje, da gre za umetniško gesto, lahko razumemo kot delumetniške drže. Konec koncev, če se vrnemo k našemu primeru, otem, da meje zasebno – javno v umetnosti po avantgardističnemprelomu ni mogoče jasno določiti, priča dejstvo, da bomo zdaj gledalislike Janeza Janše, gledali (plesne) predstave Janeza Janše in vizualnadela Janeza Janše. Sprememba imena, naj bo še tako intimno dejanje,neposredno vpliva na razumevanje umetniškega dela.

Ime ima v sodobni umetnosti ključno vlogo. Edina stvar, ki ločujeready-made Marcela Duchampa od industrijsko narejenega objekta,je ime Marcela Duchampa. Razlika med pisoarjem in Fontano je torejv tem, da je pod Fontano podpisan Duchamp – umetnik, pod pisoarpa nihče. Duchampovo ime je edini materialni zaznamek umetnikovegeste, ki je banalni trivialni predmet, pisoar, prenesel v poljeumetnosti.

Ključna poteza, ki jo je mogoče izluščiti iz preimenovanja trehslovenskih umetnikov in ki prav tako zadeva modernistični prelom, jeto, da umetnost prestopa svoje polje in posega v družbenopolitičnotkivo. Akterji sicer namigujejo, da je Janezev Janš v Sloveniji še okolideset in je to, da v njihovem preimenovanju vidimo nekakšnoafiniteto do slovenskega premiera, pač rezultat prenagljenegasklepanja javnosti. Toda – ali ni konstitutivni del umetniškega delaprav njegova interpretacija, razumevanje, ki ga vzpostavi kritičnajavnost? Z drugimi besedami: umetniško delo ni dokončen odgovor,pač pa vselej vprašanje, ki se naslavlja na določeno javnost, karpomeni, da umetnik nima ekskluzivnih pravic do interpretacije svojeumetnosti. Tako ob preimenovanju v Janeza Janšo upravičenonajprej pomislimo prav na slovenskega predsednika vlade. Zato sezdi, da ima preimenovanje v ime, ki ga po naključju nosi prvi človekslovenske politike, tudi politične konotacije. Političnost v temprimeru pa ne gre razumeti kot komentar dnevnopolitičnegadogajanja pri nas niti kot komentar življenja in dela Janeza Janše,pač pa v najbolj elementarnem pomenu; političnost preimenovanjaje to, da v trenutku zaniha mrežo pomenov v neki družbi, zamaje mejemed umetnostjo in politiko, med javnim in zasebnim. Daje se kotuganka, ki še čaka na svoje poskuse razrešitve.

Sveže napeto projekcijsko platnodimenzij 23 X 11 metrov v letnemkinu Heineken bo prvi obarval filmTežko je biti fin, bosanskega reži-serja Srđana Vuletića. Zgodba, ki stajo zasnovala Vuletić in MiroslavMandić, v scenarij pa jo je prevedelrežiser skupaj s priznanim scenari-stom Abdulahom Sidranom, govorio taksistu s kriminalno preteklo-stjo, ki se skuša vrniti na poštenapota. A izhod iz kriminalnega oko-lja, kot nakazuje že naslov filma, nilahek. Film je bosansko-srbsko-slo-vensko-nemška koprodukcija, po-sneta za 2,5 milijona evrov.

Solidna slovenska udeležbaSlovenske barve bo na festivalu

zastopalo 10 filmov, med njimi 5 ko-produkcij. Dober nabor daje videz,da gre filmski produkciji v Sloveniji

kot po maslu. V tekmovalni pro-gram celovečercev se je uvrstil šelanski zmagovalec našega nacional-nega festivala Kratki stiki v režiji Ja-neza Lapajneta, ki smo ga lahko vi-deli tudi v redni kinodistribuciji poSloveniji. Tekmuje tudi makedon-sko-slovensko-belgijsko-francoskakoprodukcija Jaz sem iz TitovegaVelesa v režiji Teone Strugar Mite-vski. V njem se bo, tokrat za spre-membo v vlogi uspešnega poslov-neža Viktorja, občinstvu zopetpredstavil Peter Musevski, ki jepred dvema letoma že prejel srceSarajeva za najboljšo moško vlogo vfilmu Delo osvobaja. Zgodba, ki jesvoje koproducente iskala in našlana koprodukcijskem marketu SFFCinelink, pripoveduje o življenjutreh sester iz makedonskega Velesa,

ki ga v medsebojnih pogovorih ševedno imenujejo Titov Veles.

Med dokumentarnimi filmi tek-mujeta Babice revolucije Petre Seli-škar, ki prikazuje življenjsko pot inusodo treh žensk – zdaj babic iz Slo-venije, Makedonije in Kube –, infilm Črta Brajnika Umirajoča tišina,v katerem spregovorijo zgodbe izobmejnih istrskih vasi. V programkratkih filmov pa sta se uvrstilafilm Na sončni strani Alp v režiji Ja-neza Burgerja in Luknja Marka Šan-tića. Zunaj tekmovalnega programabodo prikazani še trije slovenski fil-mi. Najmlajši filmski navdušenci sibodo v programu Teen Arene lahkoogledali slovensko-poljsko-hrva-ško-bosansko koprodukcijo Tea vrežiji Hanne A. W. Slak. Predvajalibodo tudi koprodukcijo vseh nek-danjih jugoslovanskih držav Karau-la režiserja Rajka Grlića, ki je že go-stoval v naših kinematografih. Po-sebno projekcijo pa bo doživel filmPetelinji zajtrk Marka Naberšnika,posnet po romanu Ferija Lainščka,o vajencu v avtomehanični delavni-ci, ki se zaplete v ljubezensko zgod-bo z ženo lokalne barabe.

Zvesto občinstvoV trinajstih letih je festival vzgo-

jil zvesto občinstvo, ki ga je iz leta v

leto več. Kinodvorane so, tudi v do-poldanskem času, praviloma polne.Na povečevanje števila filmskihnavdušencev pa kaže tudi podatek,da so v predprodaji vstopnic, ki se jezačela pet dni pred začetkom festi-vala, razprodali projekcijo omenje-nega otvoritvenega filma v letnemkinu, ki sprejme okoli 3000 gledal-cev. Za zdaj so iz novinarskega sre-dišča, ki bo ažuriralo 500 akrediti-ranih tujih in domačih novinarjev,sporočili, da veliko zanimanje ža-njejo tudi svetovne uspešnice, kotje najnovejši dokumentarec SickoMichaela Moora. Provokativniameriški režiser bo svoj film, pred-vajan zadnji dan festivala, pospre-mil tudi v živo.

Poleg regionalnih filmskihustvarjalcev, ki se bodo skupaj ssvojimi filmi v tekmovalnem pro-gramu predstavili občinstvu, se bo-do festivala udeležila tudi svetovnafilmska imena, igralci Steve Busce-mi, Jeremy Irons, Juliette Binoche,režiserji Terry George, AlexanderPayne, Fatih Akin in Bela Tarr, čemed medijsko najbolj izpostavljeni-mi omenimo le nekatere.Tina Lešničar

13. Sarajevski filmski festival

Ponočevanje na ulicah BaščaršijeOtvoritveni film že nekaj dni razprodan – V devetih dneh festivala bo prikazanihtudi 10 filmov, pri katerih so v celoti ali delno sodelovali slovenski ustvarjalciDanes se začenja 13. Sarajevski filmski festival (SFF), ki je v zadnjih letihprevzel vodilno vlogo promotorja in premiernega prikazovalca filmskeprodukcije evropske jugovzhodne regije. Za devet dni bodo filmu naklo-njeno sarajevsko publiko spet začarale gibljive slike, ki jih bodo predvaja-li na sedmih lokacijah po mestu. Po že razprodani otvoritveni projekcijifilma Težko je biti fin, bo množica filmskih privržencev povabljena na za-bavo v mestno hišo, nato pa se bo dogajanje preselilo na uličice Baščarši-je. Organizatorji festivala si letos namreč prizadevajo med filmskim pra-znikom oživiti staro mestno jedro. Prav zato so lastnikom gostiln v temdelu Sarajeva podaljšali obratovalno dovoljenje do 3. ure zjutraj.

Prizor iz filma Težko je biti fin v režiji Srđana Vuletića

Foto

doku

men

taci

jaSF

F

Na katere sestavine prisegate vdobri zgodbi?

V naši dobi, ko književnost niveč edini, najpomembnejši posre-dnik fabule, zgodbe kot take, menajbolj pritegne način, zorni kot, skaterega je povedana; psihologija,ki zaživi skozi pripovedovalca. Za-me je bistven z gledišča avtorice inobenem bralke. To se mi zdi še da-nes vznemirljivo v literaturi, ki jesicer izgubila del svojega nekda-njega vpliva.

Kratka proza ima pravila in svo-boščine. Kako se v tej razpetostigibljete kot avtorica?

Verjetno je pomembno, daohraniš neki ritem, lok napetosti.Kratka proza ne prenese površno-sti, ki si jih na petsto straneh ven-darle tu in tam lahko dovoliš. Vdoločenem smislu terja večji per-fekcionizem kot druge zvrsti. Pri-znam pa – čeprav morda v temkontekstu ne bi smela – da menekot pisateljico bolj privlačijo obse-žnejši teksti.

V poletni zgodbi Pokrov smo napočitnicah skladne družine, do-godki se vrstijo pred očmi še nedesetletnega fanta. Od kod steprečrpali tovrstno okušanje življe-nja?

Tekst je avtobiografski v širšempomenu; pravzaprav so se vsestvari v resnici zgodile: določeniprizori, ki sem jih videla in so mezabavali, pa jih ne bi mogla vklju-čiti kam drugam. Gre za potovanjez dvema trajektoma na Kreto, fant,pripovedovalec pa sem v velikimeri jaz sama. Kjub temu da imamdva sinova, so tu na prvem mestumoje reminiscence. Ko sem dobilapovabilo za pisanje, sem ob tej te-mi najprej pomislila na deklico, naotroka pa zato, ker mi je pri srcunaivna perspektiva nekoga, ki vsevidi, ampak ničesar ne obsoja. Izželje po nevtralnosti sem se naza-dnje odločila za fanta.

So razpoloženja, ki v tej zgodbiizstopajo ter so spoj otrokove do-jemljivosti in novih izkušenj, na-stajala sproti, med pisanjem, alipa so obstajala že prej kot načrt?

To so vtisi z nekdanjih potovanj,skupnih, z družino, iz leta v letobolj ali manj po isti poti, vendar sose nalagali postopoma, in so prizo-ri, ki sem si jih že dolgo želela opi-sati. Razpoloženja pa … če pišeš v

podobni situaciji, se najbrž izraža-jo na besedilu. Če sediš s preno-snim računalnikom v senci predšotorom, je drugače kakor doma, vzaprtem prostoru.

Tehten pomen ima v tej pripo-vedu dojemanje časa, preskok,nato združitev dveh časovnih faz.

Tega se ob pisanju nisem izrazi-teje zavedala. Je pa ta preokupaci-ja, ukvarjanje s časom pri meni, čese poskušam pogledati od zunaj,posledica največjega literarnegavpliva v mojem življenju, Prousto-vega. Verjetno se prenaša celo nato preprosto zgodbo. Proust me jev pozni puberteti, nekako pri še-stnajstih, posrkal vase. Zdel se mije pisatelj, ki je povedal vso resni-co in samo resnico. Če preberešvseh njegovih zajetnih sedem ro-manov na dušek v enem letu, tenujno zaznamuje v gradnji stavka– a ne, da bi se primerjala z njim –te okuži, prepoji. Zdaj si Prousto-vih knjig ne upam več odpreti, ti-

ste vtise puščam, kakor so. Sem sepa zaradi njega naučila francosko.

Katere teme vam predstavljajonajvečji izziv, tisto še nedoseže-no?

Trenutno je to tematika vzpore-dnega življenja skozi zgodbo;zgodba kot po eni strani paralelnoživljenje, po drugi strani kot tistoedino pravo, integralni del nekeeksistence. Zgodba, ki vdre v re-sničnost – to me zanima kot pojav.

Te meje se včasih zdijo transpa-rentne.

In včasih do grotesknosti ne-transparentne, da se jih ne zaveda-mo. Ena od osupljivejših se mi zdiusoda žene romunskega diktator-ja Ceausescuja. Bila je doktoricakemijske znanosti, živela pa je vvzporedni zgodbi. Kaj se dogaja vpsihi, ki si je pripravljena tako vceloti ustvariti neko vzporedno ži-vljenje? S temi vprašanji se trenu-tno ukvarjam, in seveda tudi zdrugimi, manj srhljivimi primeri,kot je njen.

Kaj za vas predstavlja glavni čarknjiževnosti, in na drugi strani na-por?

Nadpovprečno veliko se ukvar-jam s slogom, z jezikom; precej po-pravljam za seboj, včasih verjetnozato kaj pokvarim, popravim naslabše. Toda ravno tukaj se mi od-krivajo največja zadovoljstva, ka-dar presodim, da sem kakšno stvarnatančno izrazila. Vedno znova semi razkriva poseben čudež: da je vjeziku kot materialu neka resnica,ki pride na dan, s tem da ga piliš inbrusiš; in ugotoviš, da je tisto, karje slogovno najboljše, neredko tu-di psihološko najbolj utemeljeno.S tem se najbolj mučiš in v temobenem najbolj uživaš, največ po-žanješ.

Kaj je vaše avtorsko in človeškozaledje?

Velikokrat razmišljam, da je za-me – čeprav je v neskladju s pred-stavo o umetniku kot boemu ineksaltiranemu človeku – zelo po-membno moje urejeno, mirnodružinsko življenje brez hujšihpretresov. Celo materialna var-nost se mi zdi potrebna, če najsploh razmišljam o literaturi. Takosem se pri pisanju, psihologiji ju-nakov sposobna vživljati tudi v

drugega, ne samo v neko svojo, de-nimo, travmo. Zame je pomemb-no zazirati se v drugo duševnost inne toliko v lastno, kjer je vse precejurejeno, čeprav nikoli ne veš dozadnjega.

Kot pisateljica poznate literarnepostopke. Kakšen je zato vaš no-tranji dvogovor z drugimi avtorji?

Se razume, da gledaš, kako se jenekdo nečesa lotil s tehničnegastališča; mogoče je to celo moteče.Najbolj me fascinirajo avtorji, ki ssvojim genijem na skrivnosten na-čin presežejo pravila. Tak je pri-mer avtorja, iz katerega sem dok-torirala, Balzaca: po vseh pravilihje slab pisatelj, marsikatera stvar,če jo izločiš, je nesmiselna, grozna– toda celota deluje in mu kratkomalo verjameš. To je nekaj, na karprofesorji ne znamo pokazati s pr-stom, kot bralec pa morda to celolaže najdeš.

Kako se uvrščate v naš prostor –po vsem videzu ste precejšnja in-dividualistka?

Če česa ne razumem, ne razu-mem literarnega »grupiranja«. Pane, da ga obsojam, ampak to ni za-me. Zdi se mi, da je v 20., 21. stole-tju literatura eno zadnjih zatočiščza individualiste, in sem na to prisebi zelo ljubosumna. Hočem bitisama. Prej sva se pogovarjali o mo-ji profesuri. Tam se vsekakor po-čutim del skupine ljudi, ki vsak nasvojem področju posredujemoznanje študentom in sta potemnaš dosežek, zadovoljstvo skupna.Kot pisatelj, se mi zdi, pa moraš bi-ti sam, tako kot si sam, kadar sibralec.

S katerim avtorjem bi v teh po-letnih dneh najraje, recimo, v pri-jetnem lokalu, poklepetali o knji-gah?

Z Johnom Fowlesom. On mi pr-vi pride na misel. Je edini avtor, obkaterem sem začutila, da je znalsvoje delo lucidno zagledati od zu-naj. Brala sem uvod, ki ga je pisaldolgo po prvem izidu svojega ro-mana Mag, kjer pravi: “To je adole-scentska, infantilna proza …”, insem rekla, “daj daj, kaj se delašskromnega, tipična chateaubrian-dovska poza – žal mi je, da sem toizdal, in je bilo tako uspešno –” po-tem pa sem ob branju romana vi-dela, da je ustrezno okarakterizirallastni tekst. Pri tem, da mi je Magzelo všeč – toda pisateljeva sodba osamem sebi vseeno drži. Ne gre zato, da bi nekaj, kar si naredil, karzavrgel, temveč, da jasno vidiš, kajje bilo narejeno narobe. To pa pomojem ni čisto običajna lastnost!Miriam Drev

Katarina Marinčič, avtorica Delove poletne zgodbe

V jeziku kot materialu je resnicaPisateljska naglica je Katarini Marinčič tuja. Avtorica treh romanov – Tereza (1989), Rožni vrt (1992) in ponati-snjenega, Prikrita harmonija (nagrada kresnik 2000) – ter knjige novel O treh (2006) in kratke proze (nagradafabula 2007), zaposlena kot docentka za francosko literaturo na Oddelku za romanistiko na Filozofski fakultetiv Ljubljani, piše na dolgi rok: »Prav zdaj se spet ukvarjam z neko snovjo, veliko razmišljam o njej. Vrtela se bookoli pojma mitomanije; izrisujejo se mi trije junaki, nisem pa se še odločila, ali bi bi jo zastavila kot dramskoformo ali vendarle kot roman.« Avtorska gorečnost in polet torej zahtevata svoj čas.

Katarina Marinčič

Foto

Mat

ejD

ružn

ik

Glasba, ob katerizačutiš mravljinceBogdan Učakar

25. Festival Radovljica 2007ansambel Sonatoride la Gioiosa MarcaRadovljica, baročna dvorana11. avgust 2007

koncert stare glasbe

R adovljica z letošnjimjubilejnim srebrnimglasbenim festivalom

doživlja kar dvojni praznik. Prvičsmo stopili v novo, prenovljeno, zarhitektonskimi atributiozaljšano novo baročnodvorano v radovljiški graščini,domicilni tudi za glasbenifestival v Radovljici. Novadvorana s kar prekatnimutripom in dihanjem z dvemadvoranama in še dodatnimiprostori, med katerimi je ostalale gotska prostornina še v faziobnove, ki čaka na nadaljevanje.Vse to doživimo, ko se vzpnemopo dvokrilnem balustradnemstopnišču v gornje prostoregraščine in se odpro novi estetskividiki. Visoka, svetla lestenčnadvorana je letos prvič doživelasvoj akustični in glasbeni krst, kiobeta prostoru bogato doto, karso takoj zaslutili tudi obiskovalciob odprtju letošnjega festivala,saj se jih je zbralo zelo veliko.

Glasbeni indeks je prvičumetniško podpisal odličenitalijanski ansambel Sonatori dela Gioiosa Marca, ki so gasestavljali violinista GiorgioFava in Giovanni Dalla Vecchia,čelist Walter Vestidello, baročnikitarist Giancarlo Rado inčembalist Giampietro Rosato.Kot solistična godalna zasedbaso pred skoraj dvajsetimi letinastali v Trevisu, mestu, ki je bilov renesansi znano z imenomMarca Gioiosa. Njihov repertoarvključuje glasbo od poznega 16.stoletja do klasicizma spoudarkom na delih iz pokrajineVeneto. Sporedu so dali naslov»Follie all'italiana«, vsklenjenem programskem kroguin glasbenem risu pa skladateljiFalconieri, Storace, Vitali,

Corbetta, Cazzati, Reali inseveda veliko bolj znanaArcangelo Corelli in AntonioVivaldi. Glasbeno dramaturškaos se je vrtela okrog, danes birekli, baročne sigle, temešpanske La Folie, ki je okužilaštevilne skladatelje tja doklasicizma. Glasbeni baročnipravorek, ki pa so ga skladateljirazlično razčlenili in uvrstili v šedanes veljavni glasbeni inumetniški kodeks. Italijanskiansambel ni bil ne le »zveneč«,temveč prav senatorski tolmačza vse Passacalle, Ciaccone,Partite in Folie, polnedominantnih tem in motivovFolie za vrsto karakternih informalnih variacij termetamorfoz v nenehnemstopnjevanju tehničnih inmeditativnih izrisavanj.Občudovali smo oba violinista,virtuoza, ki se razumeta napogled, čelista, ob kateregavirtuoznem obvladanju tehnikesmo začutili mravljince ob igri,kitarista na manjšeminstrumentu, ki pa je imel velikzvočni večer in kar viharniškoglasbeno gesto, nalezljivo zaritmično strukturo vzornihizvedb. Pa čembalist, ki ga ni biloslišati. Prav težko je s kritiškoarbitražo, saj je izbire toliko, danajboljše lahko izberemo le izcelote, pa še to bolj povrhnje. Zanajboljši okus bi morda omenilidelo La Folia, tračnico variacijAntonia Vivaldija, ki se zdijo kotdrveč električni vlakec zrazburljivo hudomušnostjozvočnih kretnic in silovitimvirtuoznim naturalizmom, ki kargrabi z neustavljivo invencijoformalnih principov glasbenegeometrije. Pa emocionalnimelodik Corelli s Ciacono znotranjo projekcijo violinskeigre. Za čembalista in njegoveregistre Partita (Storace), zaintonacijo kakšne karnevalskepovorke z Markovega trga paživahen plesni Capriccio soprasete note Cazzatija.

Siegfried je najbolj pravljičnaopera v tetralogiji, hkrati najboljprozaična v smislu francoskega ra-conte. Dogajanja je malo, vsi trijeobračuni, dva smrtna, z Wotanompa ne čisto, saj se zavleče stran, odkoder bo v Somraku bogov še po-skušal vplivati na usodo, pa so ven-darle zelo hitri in nepričakovani.

Wagner, slab »morilec«Tu je bil Wagner kot oblikovalec

zločinov neverjetno hiter, prej ne-roden kot mojstrski; nasploh je Wa-gner v vsej tetralogiji slab morilecsvojih junakov. Siegfried je še ve-dno Wotanove krvi, vnuk, bi rekli,vendar ga junak prepozna pred-vsem kot sovražnika svojega očeta.

Zlomljeni Siegmundov meč, s kate-rim v prvem dejanju opere kovačMime ne ve, kaj naj počne, bo v tre-tjem Brunhilda prepoznala kot svo-jo zgodovino in Siegfriedovo iden-titeto. Zato se svojega rešitelja bojiin ga zavrača. Ona je enako stara, vbistvu je kot Siegfriedova mama alinekakšna botra. Wagner se je tuujel v psihološko past.

Bayreuthska predstava to v Dor-stovi režiji zelo pokaže: Brunhildačloveka, ki ga spozna kot rosnegamladeniča, ne sprejme takoj, če-prav se plazi pred njo na kolenih.Zaživi kot izkušena ženska s takoj-šnjo vodilno vlogo v novo nastaja-jočem odnosu. Zgodba z Mimejemje v prvem dejanju poudarjena, zelo

prepričljiva, ker je odlično zaigra-na. Manjka sicer živi medved, a gaima Siegfried že odrtega; v njegovokožo je namreč odet. Dorst je tuditu imel nekaj svojih sodobnih po-tez; najprej je v prvem dejanju mi-mo okna v Mimejevo delavnico pri-peljal kukajočega mladeniča. Celo-tno drugo dejanje se dogaja v goz-du, a pod nekakšno avtocestno alimostovno gradnjo, na kateri je šo-tor za delavce, medtem ko se otrociskrivajo in lovijo po gozdu in pride-jo do roba jame, v kateri počivazmaj Fafner. Scensko sta obe deja-nji prepričljivo zasnovani, zlastiudor in razkol zemlje, ko se Fafnerprebudi; kot kakšen lokalni ognje-niški izbruh in potem prodor juna-škega Siegfrieda do zmaja z mečem,hud boj in zmajeva počasna smrt.

PreobratTretje dejanje je sprva odločilen

preobrat; Wagner ga je potrebovalzaradi napovedi bližajočega se kon-ca bogov. Boginja zemlje Erda, ki jeWotanu s svojo modrostjo v Ren-skem zlatu rešila glavo, mu zdaj kotže ostarelemu popotniku ne znaveč svetovati. Vidi njegov konec, aga ne pove. Zakaj stoji Erda, vseve-dna boginja, modrost sama, kot daje zunaj celotne zgodbe? Zakaj edi-no ona ve več, ali so vsi bogovi ena-ki? Druga scena tretjega dejanja seponovi, tako kot se mora iz koncaValkire. Tu je samota v kamnitemokolju kamnoloma popolna; obra-čun med Siefriedom in Wotanom jeneizogiben. Wotan se v sekundi ne-pazljivosti izda: nekoč je že prelo-mil ta meč! Režiser Dorst Wotana niželel očitno pokončati, ampak je Si-efriedu dovolil le, da mu je zlomilvsemogočno sulico, potem pa se jeopotekel za skale. Wagner je v par-tituri ravno tako do Wotana priza-nesljiv: bistvo je zlom očitnega sim-bola moči. Brunhilda ne leži več ob-dana z ognjem; njegova moč je po-šla, ostal je ostarel, zadimljen oklep,barva rdeče obleke je zbledela, le-pota ženske pa je še lepša.Marijan Zlobec

Wagnerjev festival v Bayreuthu (3)

Brunhilda težko sprejmepremladega SiegfriedaTretja opera iz Nibelungovega prstana je Siegfried – V Valkiri je bil spočet,tu pa je že junak, ki ga uspavana Brunhilda čaka kot ljubimcaPri Siegfriedu se razkrije vsa Wagnerjeva povezovalna mojstrovina – sprememba gradnje celotne tetralogije ta-ko, da se prvi del počasi začne pregibati v drugo polovico z razpletom določenih usod. Zlom Wotanovega kopjapod Siegfriedovim mečem, Siegfriedov uboj v zmaja spremenjenega velikana Fafnerja, potem še uboj zahrb-tnega Mimeja: junak še ni prav zrastel, a je že trikrat obračunal z vsemi nasprotniki, za katere pravzaprav ne veprav dobro, od kod so in kako globoka je preteklost, s katero ga povezujejo. To je ena izmed dimenzij Siegfrie-da, druga je seveda na koncu tretjega dejanja speča vojščakinja Brunhilda.

Prizor iz Siegfrieda

Foto

Mar

ijan

Zlob

ec