DIPLOMA PEDAGOGIKA 1njihovo življenje z vnuki, zapleteno poslanstvo starih staršev ter kako postati in biti dober stari starš. Z diplomsko nalogo želim ugotoviti, kolikšen je

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za pedagogiko

DIPLOMSKO DELO

MARTINA BERLIČ

Maribor, 2009

UNIVERZA V MARIBORU


Oddelek za pedagogiko

Diplomsko delo

VLOGA STARIH STARŠEV V PROCESU

VZGOJE

Mentorica: Kandidatka:

izr. prof. dr. Jurka Lepičnik-Vodopivec Martina Berlič

Somentorica:

izr. prof. dr. Branka Čagran

Maribor, 2009

Lektorica:

Zofija Polanec, učiteljica slov. in nem. j.

Prevajalka:

Irena Kocbek, učiteljica ang. in nem. j.

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorici izr. prof. dr. Jurki Lepičnik-Vodopivec za

strokovno vodenje in nasvete pri nastajanju diplomskega dela. Zahvala gre tudi

izr. prof. dr. Branki Čagran za pomoč in nasvete glede metodoloških vprašanj.

Prav tako se zahvaljujem vsem bližnjim, ki so mi v času študija stali ob strani in

me po najboljših močeh podpirali in spodbujali.

UNIVERZA V MARIBORU


Koroška cesta 160

2000 Maribor

IZJAVA

Podpisana Martina Berlič, rojena 31. 10. 1985, študentka Filozofkse fakultete

Univerze v Mariboru, smer pedagogika in matematika, izjavljam, da je diplomsko

delo z naslovom Vloga starih staršev v procesu vzgoje pri mentorici izr. prof. dr.

Jurki Lepičnik-Vodopivec, avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri

in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

Maribor, 16. 3. 2009

VLOGA STARIH STARŠEV V PROCESU VZGOJE

POVZETEK Diplomska naloga predstavlja pomen vloge starih staršev. Otroci in starejši ljudje

se dobro razumejo, ker imajo oboji več časa in čustev kot pa srednja generacija.

Vnuki potrebujejo stare starše, kakor tudi stari starši potrebujejo vnuke. Otroci od

babice in dedka prejmejo modrosti in izkušnje, onadva pa od vnukov radoživost in

nove poglede na sedanji svet. Diplomska naloga je nastala z namenom ugotoviti,

kolikšen je pravzaprav še delež starih staršev pri vzgoji in varstvu otrok in kakšni

so odnosi med njimi. Z deskriptivno in kavzalno – neeksperimentalno metodo

empiričnega pedagoškega raziskovanja je bila preučena pogostost in kakovost

stikov otrok s starimi starši ter splošno mnenje osebnostnih karakteristik starih

staršev. V okviru tega pa še obstoj razlik glede na stratum osnovne šole. Rezultati

so pokazali, da imajo otroci pogoste stike s svojimi starimi starši in da se z njimi

zelo dobro razumejo. Pogosto so deležni njihove dobronamerne pomoči. Dedek in

babica si zmeraj vzameta čas za vnuka, kadar ju le ta potrebuje. Pri otrocih so

izrazito v ospredju želje, ki govorijo v prid stikom in večji vlogi starih staršev, saj

imajo pozitiven odnos do njih. Med otroci iz podeželja in mesta ni prišlo do

bistvenih razlik glede na pomen in vlogo starih staršev. Dedek in babica imata

posebno mesto v življenju vnukov, tako za učence iz podeželske kot tudi mestne

osnovne šole.

KLJUČNE BESEDE: staranje, starost, stari starši, vnuki, dedek, babica, vzgoja.

THE ROLE OF GRANDPARENTS IN THE PROCESS OF EDUCATION

ABSTRACT Diploma work represents the role of grandparents. Children and older people

understand one another well, because both have more time and emotions than the

middle generation. Grandchildren need grandparents as well grandparents need

their grandchildren. Children get wisdom and experience from their grandmother

and grandfather, but they get loving life and the new view of the present time. My

diploma work was made with the purpose to find out how much grandparents

educate and protect children and what their relationship between them are. With

descriptive, causal - not experimental method empiric pedagogical exploration,

the frequency and quality of contacts between them and general opinion of

grandparents’ personal characteristics were taught. And there is also the difference

between them according to the stratum of the primary school. The results have

shown that children have regular contacts with their grandparents and that they

understand one another well. They are often given help. Grandfather and

grandmother always have time for their grandchild, when he or she needs them.

Children’s wishes are dominant therefore their grandparents have greater role and

more contacts. Their relationship is positive. According to the importance and the

role of grandparents there are not bigger differences between the children who

live in the country and those in towns.

KEYWORDS: getting older, oldness, grandparents, grandchildren, grandfather,

grandmother, education

KAZALO:

1 UVOD ............................................................................................................. 1 2 TEORETIČNI DEL ........................................................................................ 4

2.1 STARANJE IN STAROST..................................................................... 4 2.1.1 Spremembe in težave v starosti....................................................... 6 2.1.2 Kakovostno staranje in poti do njega ............................................ 16

2.2 STAR ČLOVEK IN DRUŽINA ........................................................... 19 2.3 STARI STARŠI .................................................................................... 22

2.3.1 Kdo so stari starši? ........................................................................ 25 2.4 ŽIVLJENJE Z VNUKI ......................................................................... 27

2.4.1 Stari starši v bližini – vedno pripravljeni pomagati ...................... 27 2.4.2 Daljna babica in dedek – vedno v stiku ........................................ 28

2.5 DRAGOCENA VZGOJA STARIH STARŠEV................................... 29 2.6 STARI STARŠI O SVOJIH VNUKIH................................................. 35 2.7 ZAPLETENO POSLANSTVO STARIH STARŠEV .......................... 37

2.7.1 Stari starši in naša zakonodaja ...................................................... 39 2.8 PRIPOROČLJIVI KORAKI STARIH STARŠEV V VZGOJI VNUKOV IN V ODNOSU DO LASTNIH OTROK...................................... 41

2.8.1 Razvoj odraslih odnosov z odraslimi otroki ................................. 42 2.8.2 Kako biti ali postati dobri stari starši ............................................ 45 2.8.3 O pravem ravnanju z vnuki ........................................................... 51

3 EMPIRIČNI DEL ......................................................................................... 55 3.1 NAMEN RAZISKAVE ........................................................................ 55 3.2 RAZČLENITEV, PODROBNA OPREDELITEV IN OMEJITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ............................................................... 55

3.2.1 Raziskovalna vprašanja................................................................. 55 3.2.2 Hipoteze ........................................................................................ 58 3.2.3 Spremenljivke ............................................................................... 59

3.3 METODOLOGIJA................................................................................ 61 3.3.1 Raziskovalna metoda .................................................................... 61 3.3.2 Raziskovalni vzorec ...................................................................... 62 3.3.3 Postopek zbiranja podatkov .......................................................... 63 3.3.4 Postopek obdelave podatkov......................................................... 64

3.4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA.................................................. 64 3.4.1 Pogostost stikov s starimi starši .................................................... 64 3.4.2 Kakovost stikov s starimi starši .................................................... 67 3.4.3 Splošno mnenje osebnostnih karakteristik starih staršev.............. 79

3.5 SKLEPNE MISLI ................................................................................. 87 3.5.1 Pogostost stikov s starimi starši .................................................... 87 3.5.2 Kakovost stikov s starimi starši .................................................... 87 3.5.3 Splošno mnenje osebnostnih karakteristik starih staršev.............. 87 3.5.4 Obstoj razlik glede na stratum osnovne šole................................. 88 3.5.5 Predlogi ......................................................................................... 88

ANKETNI VPRAŠALNIK................................................................................... 90 LITERATURA: .................................................................................................... 92

Univerza v Mariboru – Filozofska fakulteta Diplomsko delo

1

1 UVOD

»Svet ne more obstajati brez starosti.

Če izgubimo stare ljudi,

ne bi le nekaj izgubili,

ampak bi izgubili nekaj bistvenega.«

(Josef Eger)

Stari ljudje so resnična zakladnica znanja in izkušenj. Otroci in starejši ljudje se

dobro razumejo, ker imajo oboji več časa in čustev kot srednja generacija. Mladi

dobijo od starejših modrosti in izkušnje, starejši pa od mladih radoživost in nove

poglede na svet. Da lahko stari starši nudijo vnukom dragocene izkušnje, pa je

pomembno, da se znajo spopasti s problemi, ki nastopijo v starosti. Pomembno je,

da se znajo kakovostno starati.

»Ni toliko pomembno koliko si star, pomembnejše je, kako si star.«

(Vid Pečjak)

Če znajo starejši v tretjem življenjskem obdobju ohraniti živahno in aktivno

življenje, ni to samo v dobro njih samih, pač pa tudi v dobro drugih. To se najbolj

izkaže z rojstvom vnukov. Današnji otroci potrebujejo stare starše, ki tudi v svoji

starosti ostanejo živahni, saj jim tako lahko pomagajo razkrivati svet in življenje.

Ker se o medgeneracijskem vplivu starih staršev na otroka vse premalo govori,

sem se odločila za diplomsko nalogo z naslovom Vloga starih staršev v procesu

vzgoje.

Koliko lepega in dobrega lahko stari starši dajo svojim vnukom, sem doživela tudi

sama. Moje otroštvo se je odvijalo ob starših moje mame, saj smo in še živimo

skupaj. S svojo dobrosrčnostjo in toplino sta znala zapolniti moje otroško srce.

Spominjam se preživetih skupnih trenutkov z babico. S sestro sva bile zmeraj

deležni njene dobrote, veselja in topline. Zmeraj je znala pristopiti na pravi način,

ob pravem trenutku, kadar je zaznala težave. S svojo milino in dobronamernimi

nasveti je znala pomiriti okoliščine in vanje ponovno vnesti veselje in optimizem.


2

Za nas vnuke je zmeraj našla lepo besedo in v nas videla le dobro. Ne glede na

otroško nagajivost, še posebej pri najmlajšem vnuku, 10 let mlajšem bratu, je

zmeraj verjela v naš uspeh in hrabrila naše starše, da bomo zrasli v dobre in

odgovorne odrasle osebe. Pri svoji babici sem zelo cenila skromnost. S skromnim

darom ali pozornostjo smo v njej zbudili iskrena čustva, hvaležnosti in radosti, s

čimer je ona v nas vzbudila veselje in srečo.

Dedek pa je s svojimi pripovedovanji zmeraj poskrbel za obujanje starih časov.

Razlagal nam je različne zgodbice in pripetljaje iz lastnega otroštva. To so bile

zgodbe, ki so govorile o veselju, razigranosti in sreči, kot tudi zgodbe o težkih

časih, odrekanju in garanju. Posebno veselje je zame predstavljalo, ko me je

dedek vedno znova nosil na ramenih. Nikoli ni odklonil moji prošnji, naj me nese

»štupo ramo«. Zelo ponosna sem bila na njegove klopotce in druge izdelke iz lesa

in slame. Za nove izkušnje dedka in babice smo zdaj prikrajšani zaradi njune

bolezni. Hvaležna sem, da sta še med nami, saj toliko bolj cenim spomine, na

skupno aktivno preživljanje časa z njima.

Prav tako posebna doživetja pa so bili trenutki, ki sem jih preživela s starši

mojega očeta. Nedeljski popoldnevi so bili polni objemov, poljubov in veselja, saj

smo jih pogosto preživeli skupaj. Dragoceni so spomini na počitniške dni, ki sem

jih preživela skupaj z babico in dedkom. Ti dnevi so bili polni veselja, igre,

smeha, pogovora. Babica je zmerja poskrbela, da je bila na mizi moja najljubša

jed, dedek pa je omogočil izlete in potepanja ter nam nudil stvari, katerih doma

nismo bili vajeni. Še posebej mi je ostal v spominu nepozaben izlet z dedkovim

konjem in kočijo, saj je bila to težko pričakovana želja. Kadar so se počitnice

iztekle, smo bili tesno povezani preko telefona. Babica in dedek sta se zmeraj

zanimala za nas vnuke in spremljala naš razvoj. Njuno prisotnost, podporo in

pomoč smo čutili v prijetnih trenutkih, kot tudi manj prijetnih in težkih situacijah

in preizkušnjah v življenju. Dedka in babice ni več med nami, vendar v srcu še

živijo spomini nanju.

Menim, da so otroci, ki nimajo starih staršev ali z njimi preprosto nimajo stikov,

prikrajšani za marsikatere lepe, nepozabne in dragocene spomine. Osebne

izkušnje mi narekujejo, da je otrok, ki je deležen ljubezni, zanimanja, skrbi in

spoštovanja starih staršev, bogat otrok.

Lahko bi se vprašali, kaj dela stare starše tako izjemne? Blažena umirjenost,

mistične pravljice, pesmice, igre, ki izvirajo še iz njihovega otroštva, enkratno in


3

iskreno veselje ob vsakem ponovnem srečanju, vzpodbudne besede? To in še več

je dokaz, da je pomembno, da so stari starši vključeni v življenja vnukov.

Za marsikaterega starega starša je prav obdobje, ko v njihovo življenje vstopijo

vnuki, prva možnost, da se enkrat v življenju v miru posveti otrokom in je lahko z

njimi potrpežljiv. Zdaj se mu ne mudi, zato lahko uživa ob tem, ko spremlja

vnuke in vnukinje pri njihovih otroških poskusih.

V diplomskem delu sem se ukvarjala s problemi, ki so povezani s staranjem in s

starostjo ter z nasveti do kakovostnega staranja. Glavni namen diplomske naloge

pa je, poudariti dragoceno vzgojo starih staršev. Opisujem, kdo so stari starši,

njihovo življenje z vnuki, zapleteno poslanstvo starih staršev ter kako postati in

biti dober stari starš.

Z diplomsko nalogo želim ugotoviti, kolikšen je še delež starih staršev pri vzgoji

in varstvu otrok. Splošen vzorec družinskega življenja je, da si mladi po poroki

osnujejo samostojno gnezdo. Le redke so danes razširjene družine, v katerih živi v

skupnem gospodinjstvu več generacij. S pomočjo anketnega vprašalnika bom

ugotovila pogostost in kakovost stikov otrok s starimi starši ter splošno mnenje o

osebnostnih karakteristikah njihovih starih staršev. V okviru tega bom proučila, če

obstaja razlika med otroci iz podeželja in mesta. Odgovori na to nam lahko

pomagajo, da uresničimo želje otrok, povezane z odnosi s starimi starši.

Pričakujem, da bodo rezultati pokazali, da otroci potrebujejo stare starše in si

želijo pogostejših stikov z njimi ter imajo na splošno pozitiven odnos do njih.

Želim si, da bi vsi otroci imeli to možnost, da bi v babici in dedku našli izkušene,

potrpežljive in vesele stare starše, s katerimi bodo doživeli trenutke, ki jih ne bodo

nikoli pozabili. Stari starši se z živahnim in pristnim odnosom do svojih vnukov

nepozabno zarišejo v njihov spomin.


4

2 TEORETIČNI DEL

2.1 STARANJE IN STAROST

Staranje ni stanje, ko je človek siv ali slabo gibljiv ali dementen, ampak je

dogajanje, ki poteka od spočetja do smrti z enako hitrostjo šestdesetih minut na

uro. Seveda pa človek začne svoje staranje doživljati in jemati bolj resno, ko mu

mlajši odstopajo sedež v avtobusu. Morda se imajo danes ljudje za mlade tudi v

zelo visoki starosti, ker se mlad in star človek redko lahko res pogledata v oči, kaj

šele, da bi skupaj sedela in si pripovedovala svoje zgodbe. V mladih in starih

rastejo medsebojni predsodki, lastna življenjska praznota in odpor do starosti.

(Ramovš, 2007, str. 66)

Pojma staranje in starost med seboj nista nujno povezana. Starost je stanje

posameznika, ki ima lastnosti starega, medtem ko je staranje proces, ki se začne z

rojstvom in traja skozi vsa življenjska obdobja. Merila, kdaj nastopi starost

oziroma tretje življenjsko obdobje, so vse prej kot enotna. Koledarski mejniki, kot

na primer 50, 60 ali 65 let, so dogovorjeni iz praktičnih razlogov, na primer za

določanje upokojitve. V resnici pa je staranje strnjen proces z nekaterimi pospeški

in zastoji. (Pečjak, 1998)

Staranje je del življenja. Nesmiselno ga je opredeljevati kot slovo od mladosti,

izgubo zdravja ali izgubo svojih sposobnosti in zanimanj ter mu dati negativni

predznak. Staranje samo po sebi ni niti dobro niti slabo. Če se bojimo staranja, ne

razvijemo dobrih odnosov med generacijami in ne razumemo življenja. (Moravec

Berger, 1998, str.11)

V znanstveni enciklopediji Britannica piše, da se staramo zaradi progresivnih

fizioloških sprememb v organizmu, ki pelje k temu, čemur pravimo starost oz. k

upadu bioloških funkcij in sposobnosti organizma, da se prilagodi metaboličnemu

stresu.

Podobno definirajo staranje tudi druge znane enciklopedije. V njih pa odkrijemo

dvoje nedokončanosti: 1. Izhajajo iz izključno biološkega (medicinskega) vidika.


5

2. Zelo se razlikuje od zdravorazumskih pojmovanj, po katerih se organizem stara

(postara) šele po določenih letih koledarskega življenja.

Članek v enciklopediji nadaljuje: »Proces staranja se začne od oploditve. Potem

pa se vse življenje vrstijo spremembe, ki jih lahko imamo za staranje. V prvi

polovici življenja jim pravimo zorenje, v drugi polovici pa staranje.«

Potemtakem se stara organizem že od oploditve. Še več, v prenatalni dobi in

detinstvu se spreminja hitreje kot v katerikoli poznejši življenjski dobi, tako da bi

majhne otroke v skladu s to definicijo lahko imeli za starčke.

Zato se bomo raje držali zdravorazumske definicije, po kateri je staranje

sestavljeno iz sprememb v poznejših letih življenja.

Kadar govorimo o starosti in staranju imamo največkrat v mislih človekovo

koledarsko starost ali preživeta leta. Vendar je to le eden od petih vidikov starosti,

ki so: biološki, socialni, subjektivni, vedenjski in koledarski. (Pečjak, 2007, str.

13-14)

Albert Einstein o staranju (Prav tam, str. 201):

»Ostal sem preprost deček, ki ne prosi ničesar od sveta: le moja mladost je odšla

– čarobna mladost, ki vedno hodi po oblakih.« ( V pismu Anni Meyer-Schmid,

1909)

»Nekaj večnega leži onkraj dosega rok usode in človekovih blodenj. In ta večnost

leži bližje starejši osebi kot mlajši, ki niha med strahom in upanjem.« (Belgijski

kraljici Elizabeti, 1936)

»Ljudje, kot sva midva, čeprav seveda smrtna, ne postanejo stari, ne glede na to,

kako dolgo živijo. Mislim, da nikoli ne nehajo obstajati kot radovedni otroci pred

veliko Skrivnostjo, v kateri smo bili rojeni.« ( Otu Juliusburgerju, 1942)

»Za mladega človeka je vsaka oseba edinstvena. Z leti pa se čedalje bolj

zavedamo podobnih dogodkov. Še pozneje se redkeje razveselimo ali smo

presenečeni, a tudi redkeje razočarani.« (Belgijski kraljici Elizabeti, 1954)

»Tudi starost ima čudovite trenutke.« (Margoti Einstein, citirano v knjigi Sayen:

Einstein in America)


6

2.1.1 Spremembe in težave v starosti

Stojimo na pragu velike družbene revolucije podaljšane življenjske dobe, ki bo

spremenila vse vidike družbenega in osebnega dogajanja. Mirno lahko rečemo, da

nikoli prej v človeški zgodovini ni bilo takšne eksplozije prebivalstva. Če

pobrskamo po demografski zgodovini, ugotovimo, da se je človeški rod razvijal

sprva počasi, nato pa čedalje hitreje v obliki pozitivno akcelerirane krivulje. Vid

Pečjak (2007, str. 16) v svoji knjigi prikazuje demografske piramide, ki kažejo

naraščanje prebivalstva v zgodovini in predvidevanje za bližnjo prihodnost:

SLIKA 1: Demografski piramidi za razvite in nerazvite deleže v letih 1998 in

predvidene za leto 2050.

Najbolj dramatično narašča število starejših ljudi. Leta 1998 je živelo na svetu

580 milijonov ljudi, starejših od 60 let, leta 2050 pa jih bo že dve milijardi. Leta

2050 bo v Evropi eden od treh prebivalcev star čez 60 let. Nacionalni inštitut

staranja pri OZN predvideva, da bo leta 2025 na svetu 882 milijonov ljudi,

starejših od 65 let; številka presega današnje prebivalstvo Evrope in Severne

Amerike skupaj. Zlasti bo naraslo število starejših starostnikov. Prihodnost torej


7

ne pripada mladim, temveč starim. Naraščanje števila starostnikov se bo

nadaljevalo. (Pečjak, 2007, str. 17)

SLIKA 2: Delež prebivalcev Slovenije nad 65 let v vsem prebivalstvu Slovenije

po projekciji prebivalstva po naravni rasti. (Prav tam, str. 21)

Slovenija sledi razvojnim smerem v razvitih deželah Evrope. Medtem ko smo

imeli leta 2006 kakih 14% prebivalcev nad 65 let, jih bomo imeli leta 2025 kakih

20%. Medtem ko je znašala pričakovana življenjska doba 70 (moški) in 79

(ženske) let, bo leta 2025 predvidoma dosegla 73 (moški) in 81 (ženske) let.

Vendar starejše prebivalstvo Slovenije ne bo raslo v nedogled. Prav v tem letu

(leto 2009) naj bi doseglo najvišjo raven, potem pa naj bi nekaj časa zelo blago

upadalo. (Prav tam, str.20)

Visok dvig povprečnih in skrajnih starostnih meja je posledica boljšega zdravja,

zdravstva, bivališč, higiene, prehrane in drugih življenjskih pogojev. Vendar

koledarska starost ne more biti zanesljivo merilo drugih vidikov starosti. Vemo,

da se enako stari ljudje zdijo različno stari, ocenjena razlika znaša 10 ali 15,

izjemoma tudi 20 let. Biološka ura se razlikuje od koledarske in je lahko višja ali

nižja od nje.

Še bolj se razlikujejo med seboj koledarsko enako stari ljudje glede na psihološke

značilnosti. Psihološko starostni znaki (npr. rigidnost mišljenja) lahko nastopijo že


8

s 40. ali 30. letom, v posebnih pogojih celo pri mladih ljudeh, medtem ko se

nekateri mladostni znaki (npr. prožno mišljenje) lahko ohranijo do pozne starosti.

Trije vidiki staranja: koledarski, biološki in psihološki so sicer povezani, lahko pa

se dokaj oddaljijo drug od drugega, tako da staranje po enem vidiku ne ustreza

staranju po drugem. (Pečjak, 1998, str. 10-12)

Najpomembnejša opora starosti je okolje, ki spodbuja močne strani posameznika,

in ne okolje, ki ga dela še bolj odvisnega, kot je. Stari ljudje potrebujejo

spoštovanje njihove samostojnosti na vseh področjih, kjer so je še zmožni. Za

starega človeka je izziv, da lahko sam poskrbi zase in da ima kolikor mogoče

veliko kontrolo nad svojim življenjem.

Z besedami Erika Eriksona, ki jih navajata B. Newman in P. Newman (2003), bi

lahko sklenili takole:

»Življenjski cikel ni le nadaljevanje življenja v naslednji generaciji. Ves čas se

obrača in zavija nazaj v življenje posameznika ter podoživlja zgodnje izkušnje v

novih okvirih.

Staranje prinaša upad moči človeškega telesa in izgleda kot razvoj nazaj, od moči,

k vedno večji nemoči. Ko fizična šibkost zahteva zunanjo skrb in nego, mora

posameznik sprejeti ustrezno odvisnost od drugih. Starejši človek seveda tega ne

naredi tako spontano, kot to za svoje preživetje naredi dojenček. Odraslo telo je

tudi težje negovati in ne daje toliko zadovoljstva, saj se ne izboljšuje. Zavestno

sprejemanje te odvisnosti in vedno večje nemoči je sposobnost, ki se je počasi

gradila skozi vse življenje, saj taka drža temelji na globokem zaupanju, ki je

nastajalo ob življenjskih izkušnjah in sprejemanju realnosti ter osebne

odgovornosti. Ob takem zaupanju in sprejemanju nemoči se gnus in obup, ki ju

sicer zmore vzbuditi bolezen in postopno pešanje, umakneta drži dostojanstva in

upanja. Samo človek, ki sprejema svojo nemoč, zares ohrani svoje dostojanstvo.«

Večina laikov, a tudi mnogi strokovnjaki (npr. P. B. Baltes) gledajo na staranje

kot na proces pridobivanja in izgubljanja. V zgodnjih obdobjih človek nekaj

pridobiva (npr. rast inteligentnosti), v poznih pa izgublja (npr. pešanje spomina).

Vsaka človekova funkcija spominja na let topovske krogle: najprej se dviga, nato

leti na približno enaki višini, nato pada. Glavnim trem obdobjem pravimo

mladost, srednja leta in starost.


9

Toda mnogi strokovnjaki (npr. J. E. Birren in J. J. F. Schroots) pojmujejo staranje

drugače – kot dvojni proces pridobivanja in izgubljanja, ki poteka povezano in

sočasno. V vsakem življenjskem obdobju posameznik nekaj izgublja in nekaj

pridobiva. Že kot dete izgubi nekatere reflekse1, a tudi v visoki starosti se še

zmeraj marsičesa nauči. Razlika je le v tem, da v mladosti več pridobiva kot

izgublja, a v tretjem življenjskem obdobju praviloma več izgublja kot pridobiva.

Gotovo pa je prehod v tretje življenjsko obdobje za večino ljudi eden od najbolj

bolečih prehodov v življenju. Človeka čakajo travmatični dogodki in siloviti

stresi, kot so odhod zadnjega otroka iz družine, upokojitev in prej ali slej smrt

enega od zakoncev. Pogosto nastopijo tudi finančne težave, sprememba bivališča

in osamljenost. Starostna travma je danes hujša kot nekoč, ker so ljudje na

prehodu ali po prehodu v tretje življenjsko obdobje neprimerno bolj aktivni ter

biološko in psihološko »bolj pri sebi« kot pred desetletji ali stoletji, obenem pa

bolj osamljeni, ker živijo v gospodinjstvih z dvema osebama ali sami ali v zavodih

s tujci. (Pečjak, 1998, str. 12-13)

V strokovnih krogih poznajo še eno delitev: na zdravo in bolno staranje. V prvi

skupini so ljudje aktivni, imajo »konjičke«, vozijo avtomobile, gojijo rekreativni

šport, hodijo na izlete in dostikrat tudi delajo, čeprav jim nekatere življenjske

funkcije pešajo (npr. vid in hitrost reagiranja), v drugi pa so bolni in onemogli, ki

ne morejo več skrbeti zase. Potrebujejo pomoč vsaj pri eni od petih dnevnih

aktivnosti: umivanju, hoji, oblačenju, hranjenju in izločanju. Poleg tega jih tarejo

duševne težave, npr. apatija in depresija. Pogosto jih dajejo starostne bolezni, npr.

arterioskleroza in Alzheimova bolezen.

Kategoriji ne pomenita dveh ločenih obdobij, temveč stanje telesa in duha v

katerikoli fazi tretjega življenjskega obdobja. Čeprav je zdrava starost bolj

značilna za začetek in bolna za konec tretjega obdobja, pa se meje zelo prekrivajo.

In kar je najpomembnejše: zdravo staranje je čedalje pogostejše.

Vid Pečjak (1998, str. 15-16) navaja besede ameriškega gerontologa J.

Billinghena: »Pred dvajsetimi leti je bil problem v tem, da smo imeli čedalje več

1 Ob rojstvu obvlada dete številne brezpogojne reflekse, ki kasneje izginejo. Refleks Babinski je fleksija nožnega palca zaradi draženja stopala od pete do palca. Morov refleks je stegnitev in skrčenje rok zaradi nekaterih dražljajev, npr glasnega zvoka. Babkinov refleks je odprtje ust in zaprtje oči zaradi pritiska na dlani ležečega otroka. Refleks hoje je ritmično gibanje nog zaradi premikanja telesa po podlagi.


10

starih ljudi, zdaj pa je v tem, da so stari ljudje čedalje mlajši.« Namesto obdobij:

mladost, srednja leta, starost (kot sinonim za onemogle), bi bila primernejša

razdelitev: mladost, srednja leta, aktivna starost, onemoglost.

Nekateri gerontologi govorijo tudi o terciarnem staranju, ki pomeni kratko dobo

od nekaj tednov do nekaj let pred smrtjo, v katerem se življenjske funkcije znatno

poslabšajo. Krivulja razvoja inteligentnosti strmo upade. Terciarno staranje ne

nastopi pri vseh ljudeh, posebno ne pri nagli smrti.

2.1.1.1 Biološki in psihobiološki vidik staranja

Biološka starost pomeni ohranjenost organizma, stanje organov glede na

koledarsko starost in prisotnost ali odsotnost starostnih bolezni. Biološko se

starajo posamezni organi, skupine organov in celice, vendar vpliva staranje bolj

ali manj na celoten organizem in na zunanji videz posameznika. Pečjak (2007,str.

23-72) omenja naslednje težave povezane z biološkim staranjem:

Zunanji videz

Eden od prvih znakov odhajajočih let so rahlo orumeneli zobje kmalu po 30. letu.

Zobje sicer izpadejo tudi prej, toda v starosti pospešeno zaradi paradentoze. Hitro

opeša vid. Številne ljudi že pred 40. letom doleti daljnovidnost in morajo brati z

očali. Nič manj ni prizadet sluh, pri katerem se zniža občutljivost, zlasti za visoke

tone. Naglušnost je eden od tipičnih starostnih simptomov. Podobno upada

občutljivost za okus.

Najvidnejši del telesa pa je koža. V starosti propada hitreje kot nastaja, zato se

koža tanjša, kar pripomore h gubanju. V povrhnjici se v starosti povečuje količina

melanina, ki se neenakomerno razporeja po koži, kar povzroča starostne pege na

obrazu in rokah. S staranjem postane koža toga in »olesenela«. Poleg sprememb

kože so najbolj opazne spremembe las in lasišča. S staranjem upada število las.

Poleg izpadanja las se pri moških (redko pri ženskah) pojavlja tudi plešavost, ki je

pogojena predvsem dedno. Velikost in nastanek pleše sta sicer povezana s

staranjem, vendar se pojavljata razmeroma zgodaj, včasih celo pri mladih ljudeh.

Druga taka opazna sprememba je sivenje las, ki prav tako lahko nastopi zelo

zgodaj, neredko že po 25. letu.


11

Mišice, kite in kosti

Z leti postanejo kosti šibkejše, zato jih fizične obremenitve in udarci hitreje

nalomijo ali zlomijo. Staranje ne prizanese tudi kitam, saj postanejo manj

sposobne prenašati hude pritiske med gibanjem. Poškodbe so pogostejše, gibanje

pa trdo in boleče. Pri sklepih se s staranjem obrablja hrustanec in porablja

tekočina za mazanje kosti, ki se drgnejo. Zaradi sesedanja hrustanca v hrbtenici,

spremenjene drže telesa, nagnjenosti hrbtenice in ukrivljenosti kolen, se

zmanjšuje telesna velikost. Vsi ti pojavi vplivajo na otrdelost organizma in

otežujejo gibanje.

Moč skeletnih mišic začne pešati v četrtem desetletju, med 60. in 70. leti upade za

30 do 40%. Upad je večji za mišice nog.

S staranjem se pomembno podaljšuje reakcijski čas in upada hitrost mišičnega

reagiranja.

Notranji organi

Pomembnejše pa so številne spremembe v notranjih organih.

Starajo se vsi organi, čeprav ne enako hitro, kar je odvisno od genetske podlage in

izkušenj; pomembno vplivata tudi poklicna in fizična aktivnost.

S staranjem oslabi srčna mišica. Pogostost srčnega utripa upade. S 65. letom zgubi

človek 30-40% aerobične moči. V starosti se pogosto pojavljajo bolezni srca in

ožilja.

Staranje prizidane tudi žile. Eden od posledic je povečan krvni tlak, za katerim

trpi kakih 20% starejših oseb.

Število dihov v minuti se zmanjšuje vse življenje, zato se v starosti zmanjša

količina absorbiranega kisika. V poznejšem življenju se pojavijo tudi različne

pljučne bolezni.

Počasi se dogajajo spremembe tudi v prebavnih organih.

Pomembno se spremeni telesna teža. V mladosti in srednjih letih narašča pri

moških do sredine 50. let, potem pa upada, še posebno po 70. letu starosti. Pri

ženskah pa narašča do poznih 60. let, potem upada nekoliko počasneje kot pri

moških.

Starajo se senzorni organi za vid, sluh, tip in organi drugih modalnosti. Starajo se

reproduktivni in spolni organi.


12

Živčne celice množično odmirajo. Največ jih propade v prenatalni in postnatalni

dobi ter v starosti, ko jih dnevno propade kakih 30.000 do 40.000. Ko dosežemo

60. leto, izgine kar desetina celic. Vendar izguba ni tako usodna, kot se dozdeva.

Živčnih celic je veliko in človek nikoli ne funkcionira z vsemi. In kar je glavno:

možgani so nadvse prilagodljiv organ, ki skuša kompenzirati propadle celice.

Na splošno lahko rečemo, da se v življenju vsi organi spreminjajo, eni bolj kot

drugi in pri nekaterih ljudeh hitreje kot pri drugih.

2.1.1.2 Socialni in psihosocialni vidik staranja

Pečjak (2007, str. 73-98) opisuje naslednje vidike:

Starostna samopodoba

Starejšim ljudem se praviloma znižuje samopodoba, zlasti fizična in socialna. Ne

glede na splošno nižanje samopodobe razlikujemo tri značilne reakcije na starost:

1. Pretirano dobra samopodoba. Nekateri posamezniki se ocenjujejo višje, kot je

njihovo resnično stanje, se imajo za pomembnejše, močnejše, lepše kot so v

resnici. Takemu mnenju pa prej ali slej sledijo razočaranja.

2. Pretirano slaba samopodoba. Posameznik se ocenjuje slabše, kot je njegovo

stanje, pritožuje se zaradi upadanja mentalnih funkcij, zdravja, videza in meni, da

je popolnoma odpovedal. Takšno stališče vodi v pesimizem, depresijo in ga

onesposablja, da pokaže to, kar še vedno zmore.

3. Resnična samopodoba. Posameznik se ocenjuje stvarno in se vidi takšnega, kot

je v resnici. Takšna samopodoba ustreza mentalno zdravim osebam. Primernejša

kot preslaba je predobra samopodoba, ker slednja spodbuja k večji aktivnosti,

medtem ko jo prva blokira.

Družbeni položaj starejših

Posameznik živi v skupinah: družini, šolskemu razredu, prijateljski klapi, delovni

enoti, strokovnem združenju, interesni skupini in drugih formalnih in neformalnih

skupinah. Prav skupine odločilno oblikujejo njegovo osebnost.

Starejši ljudje so dostikrat – posebno v srednji in pozni starosti – izločeni iz

skupin. Zato je osamljenost eno od njihovih prevladujočih razpoloženj. Izločuje


13

jih njihov življenjski položaj: odselitev otrok, ki si osnujejo svoje družine,

upokojitev, ki jih izloči iz delovne enote, zato upade tudi zanimanje za stroko in

druge interese.

Osamljenost v starejših letih razlagata dve teoriji: po prvi jih družba izolira,

diskriminira, izključuje in poriva v »kotičke«, po drugi se sami umikajo iz

družbenega življenja, ki jih odklanja ali se tako spremeni, da v njem ne najdejo

več svojega kotička.

2.1.1.3 Sposobnosti in spretnosti

Po Petzovem Psihološkem slovarju (1992) so sposobnosti skupek individualnih

lastnosti, ki omogočajo organizmom uspeh pri izvajanju raznih dejavnosti.

Sposobnosti imajo močno dednostno podlago, a se oblikujejo z učenjem.

Razlikujemo tri skupine sposobnosti: 1. senzorne, npr. vidna občutljivost, 2.

motorične, npr. sposobnosti za drobne ročne gibe, 3. kognitivne sposobnosti,

glavna je inteligentnost.

Spretnosti pa so razne veščine, ki z njimi rešujemo praktične naloge, v glavnem

psihomotorične (npr. drobna in groba ročna spretnost). Čeprav spretnosti temeljijo

na sposobnostih, so pod močnejšim vplivom učenja in urjenja. Tudi spretnosti

propadajo, nekatere še hitreje kot temeljne sposobnosti. Pečjak (2007, str. 99-146)

navaja naslednje težave in spremembe v starosti, ki so povezane s sposobnostmi

in spretnostmi:

Občutenje

S staranjem oslabi vidna občutljivost, dostikrat se konča s slepoto. Nekateri ljudje

dobijo očala že s 40. letom. Po 53. letu jih potrebuje malone vsakdo. Luči so bolj

zaslepljujoče, posebno ponoči, zato mnogi starejši šoferji vozijo avto samo

podnevi. Težave so tudi z zaznavanjem barv. Star človek težje razlikuje modro in

zeleno barvo kot rdečo in rumeno.

Pomembno oslabi tudi slušna občutljivost. Pri tem je najbolj prizadeta občutljivost

za visoke tone. 30% ljudi nad 60 let ima pomembno izgubo sluha. V starosti

upade tudi sposobnost možganov, da prevede glasove v semantične enote.


14

Podobno so prizadeti tudi drugi senzorni organi. Čutni prag za okusne kvalitete se

dvigne, zato potrebujejo starejši ljudje več dišav in začimb, ki pa so za otroke

premočne. Najhitreje oslabita občutka za slan in sladek okus. Šibkejši okus

zmanjša poželenje po hrani in uživanje pri jedi, kar pripomore k starostnemu

hujšanju. Oslabijo tudi drugi čuti, celo bolečina.

Reaktivne sposobnosti in fizična moč

Človekove reaktivne sposobnosti in fizična moč spadajo med funkcije, ki

najhitreje propadajo, poleg tega ima vaja le majhen izboljševalni učinek (največ

10-15%).

Hitrost fizičnega reagiranja nevzdržno upada, kar lahko opazimo po počasnejšem

izpolnjevanju delovnih nalog, kot so npr. nakupovanje, hranjenje, govor, hoja,

pisanje ipd.

Enako pomembni so reakcijski časi, to so časi, ki minejo med dražljajem in

reakcijo, npr. gibom ali besednim odgovorom. Reakcijski časi se podaljšujejo.

Motorični reakcijski čas se skrajšuje od detinjstva do drugega desetletja starosti,

potem rahlo narašča do 50. ali 60. leta, nato se podaljšuje hitreje in pri 70. letu so

reakcijski časi že pomembno daljši.

Tudi »notranji« reakcijski časi se krajšajo. Računanje, branje, reševanje miselnih

problemov in podobnih nalog poteka počasneje. Potrebujejo dalj časa, da

prikličejo v delovni spomin kak pomemben podatek.

Pomembno upade fizična moč starejših oseb, pri 70. letu izgubijo kar 30%

mišične moči. Posledice so vidne pri nekaterih športnih in poklicnih, a tudi

delovnih dejavnostih.

Spomin

Spomin spada med najbolj prizadete psihične funkcije ali pa njegovo pešanje

najhitreje opazimo, ker nas najbolj moti pri poklicni ali dnevni dejavnosti.

Spominske motnje se pojavijo v vseh življenjskih obdobjih, v treh skupinah pa so

pogostejše: pri duševno preobremenjenih osebah (npr. novinarjih in študentih pred

izpitom), pri bolnikih s poškodbami možganov ter pri starejših ljudeh.

Obseg neposrednega spomina se ob vstopu v tretje življenjsko obdobje le malo

zniža, kljub temu pa nastopijo težave, kadar je treba držati veliko enot v zavesti.


15

Dolgotrajni spomin traja dolgo, leta in desetletja, morda vse življenje; kadar pa

propade, izginja postopoma in zelo počasi. Poskusi so pokazali, da je v starejših

letih treba več ponovitev, v resnici pa starejše osebe manj ponavljajo.

Spomin obnavljamo na dva načina. Pri priklicu naučeno gradivo prikličemo iz

dolgotrajnega v delovni spomin, pri prevzemanju pa vsebino prepoznamo, potem

ko jo znova vidimo ali slišimo. Prepoznava je pri vseh ljudeh učinkovitejša kot

priklic; pri starejših ljudeh upade predvsem priklic, prepoznavanje pa le malo. Iz

tega sledi, da starejše osebe niso gradivo pozabile, temveč so ga samo manj

sposobne priklicati. Težava ni v ohranjanju, temveč je v obnovi.

Inteligentnost in druge kognitivne sposobnosti

O staranju razuma se največ govori, o njem kroži največ smešnic, imamo največ

predsodkov in stereotipov. Večina psiholoških študij dokazuje upad umskih

sposobnosti v starosti, kar pa ne pomeni, da ga povzročajo leta, ker vplivajo nanj

tudi številni drugi, zunanji dejavniki. Eden od njih je slabše zdravje. Mnoga

zdravila, ki jih starostniki jemljejo, povzročajo duševne posledice, npr. slabšo

pozornost in depresivnost, kar ovira produktivno življenje.

Avtorji obsežne longitudinalne študije SLS (Seattle Longitudinal Stzudy) so

ugotovili, da pri 60. letih pomembno upade vsaj ena od umskih sposobnosti, ne pa

večina. Le pri dementnosti propadejo vse sposobnosti že pred 80. letom. Upadanje

posebnih sposobnosti je odvisno tudi od osebnosti posameznikov. Čeprav na

splošno propadajo nebesedne sposobnosti hitreje od besednih, so razlike med

ljudmi velike. Nekatere izjemne osebnosti pa celo po 80. letu ohranijo posamezne

sposobnosti na razmeroma visoki ravni, posebno v domačem in nezapletenem

okolju brez stresov.


16

2.1.2 Kakovostno staranje in poti do njega

»In na koncu niso leta v tvojem življenju, ki štejejo, temveč življenje v tvojih

letih.«

Abraham Lincoln

Danes se v Evropi naglo veča delež starih ljudi in v naslednjih desetletjih bo več

kakor tretjina starih – to se ni zgodilo še nikdar v zgodovini človeštva in se danes

ne dogaja v nobeni drugi kulturi. Za kakovostno staranje v tako zaostrenih

razmerah je odločilno, da mladi, srednjeletniki in ljudje v tretjem življenjskem

obdobju upoštevamo, da je prizadevanje za kakovostno staranje neločljivo od

prizadevanja za ohranitev in krepitev solidarnega sožitja med generacijami.

(Ramovš, 2007, str.65)

Človek se bo kakovostno staral, če uspe skrbno in enakomerno razvijati tri svoje

sposobnosti: telesno, duševno in sožitno svežino (v tujkah: biofizično, psihično in

socialno kondicijo).

Poglejmo, koliko lahko človek vpliva na vsako posebej (Ramovš, 2007):

Telesno zdravje

Telesno zdravje pomeni: dobra gibala brez revme in drugih bolezni ali poškodb,

čvrsto srce in ožilje brez prevelikega pritiska in drugih motenj, uravnovešena

presnova s pravo telesno težo, brez težav v presnovi sladkorja, prebavi,

izločanju… Koliko je zdravje v starosti sploh odvisno od nas samih? Kdor se

zdravo prehranjuje, dovolj giblje in sploh, če živi zdravo – zlasti, če začne živeti

zdravo že v zgodnji mladosti, s tem gotovo doda zdravju veliko v starosti. Zdravje

je skozi vse življenje deloma odvisno tudi od dejavnikov, na katere ima človek le

posredni in delni vpliv: od dedne zasnove, od delovnih in drugih družbenih

razmer. Če je, recimo, človekova telesna svežina v starosti 50 odstotno odvisna od

njegove volje, je to dovolj, da se splača trajno skrbeti zanjo. Človek najlažje in

najbolj gotovo sistematično skrbi za svoje zdravje, če živi in se giblje v družbi

ljudi, ki imajo trdno navado živeti zdravo.


17

Duševna svežina

Duševna svežina z dobrim spominom, jasnim mišljenjem, svetlimi čustvi, široko

razgledanostjo, dobrimi navadami in drugimi duševnimi zmožnostmi je druga plat

kakovostnega staranja. Nanjo bolj pozabljamo kakor na skrb za telesno zdravje. V

preteklosti beremo, da so ljudje bolj molili za zdrav um in pamet kakor za telesno

zdravje. V resnici so človekova čustva, spomin, mišljenje in navade bolj odvisne

od njega kakor njegova gibala, ožilje in presnova. Duševna svežina tudi ni manj

pomembna, saj človeka drži pokonci tudi takrat, ko mu odpovedujejo noge. Zato

je dobro vse življenje zavestno vaditi svoj spomin, mišljenje, se izobraževati,

gojiti dobre navade, zlasti pa zavestno skrbeti za svetla čustva do samega sebe, do

drugih ljudi in do življenjskih razmer. Duševne zmožnosti je treba razgibavati

tako kakor telesne, da ne zaidejo v smer, ki je neprijetna človeku samemu in

drugim ob njem.

Sožitna svežina

Sožitna svežina je ljudem še najbolj neznana sposobnost. Bolj jasno nam je, če

rečemo, da ima vsakdo rad lepe odnose z najbližnjimi, dobre razmere v soseski in

pošteno sodelovanje z ljudmi. Ko poteka sožitje med bližnjimi ali v družbi

zadovoljivo, ne mislimo nanj, če zaškriplje, iščemo nekateri krivdo v drugih,

nekateri v sebi. Ne eno, ne drugo sožitje situacije ne izboljša, ampak poslabšuje.

Rešitev je podobna kakor pri telesnem zdravju in duševni svežini: za dobro sožitje

je treba skrbeti dnevno kakor za prehrano ali informiranost. Telo potrebuje svojo

količino hrane, vode, gibanja, duševnost, pravo količino informacij, učenja, lepih

čustev. Za dobro sožitje z bližnjimi in s širšo družbo pa je nujen priložnostni

pogovor z mladimi, srednje starimi in starimi ljudmi. Lep osebni pogovor

sogovornike obogati in veseli. Znanstvenega spoznanja dokazujejo, da se sožitja

človek v celoti nauči, kakor se v celoti nauči tudi jezika. Prirojeno imamo

sposobnost in potrebo po sožitju in jeziku, zato se človek od rojstva do smrti

lahko uči jezikov in dobrega ali slabega sožitja. Resda je učenje najlažje v

otroštvu, toda tudi v drugih življenjskih obdobjih je možno in vredno začeti z

učenjem tujega jezika in še mnogo bolj z učenjem boljšega sožitja. Dobro sožitje

vpliva na duševno in telesno zdravje: dobro sožitje na dobro počutje in trdno

zdravje, slabo sožitje na slabo počutje in obolevanje. Pri skrbi za dobro sožitje pa

človek ne sme prekršiti temeljnega pravila: izboljšanje sožitja lahko pričakujemo


18

samo od enega človeka na svetu – od samega sebe. Kdor tega pravila ne upošteva,

sožitje poslabša v svojo škodo in škodo najbližnjih.

O kakovostnem staranju zgovorno govori primer najstarejše znane prebivalke

sveta, Jeane Louise Calment, ki je umrla avgusta leta 1997, stara 122 let.

Francozinja, rojena v Arlesu, je imela zelo aktivno življenje. Upokojila se je pri

65. letih in je šele pri 100 letih nehala voziti kolo. Rada je popila kozarec vina, v

njeni hrani pa je bilo veliko olivnega olja. V zadnjih letih življenja je bila slepa,

dokaj gluha in »privezana« na invalidni voziček. Toda ljudje, ki so skrbeli zanjo,

pravijo, da je bila ostroumna do konca.

Poleg življenjskih navad so k njeni starosti nedvoumno pripomogli tudi njeni geni.

Njen oče je dočakal 94 let in njena mati 86. (Pečjak, 1998)

Če znamo v tretjem življenjskem obdobju ohraniti živahno in aktivno življenje, ni

to samo v dobro nas samih, ampak tudi v dobro drugih. To se najbolj izkaže z

rojstvom vnukov. Današnji otroci potrebujejo stare starše, ki tudi v svoji starosti

ostanejo živahni, saj jim tako lahko pomagajo razkrivati svet in življenje. Majhne

družine s prezaposlenimi starši še kako potrebujejo aktivne dedke in babice. Stari

starši se tega dobro zavedajo, o čemer pripovedujejo naslednji primeri.

»Nikoli ni prepozno, da se pripraviš na starost,« pravi Leni, upokojena rektorica.

Vključila se je v vrsto dejavnosti: vsako sredo hodi v bazen k plavanju za starejše

gospe, udeležuje se debatnih krožkov, hodi na izlete, včasih z vnuki in včasih brez

njih. Če jo vnuki potrebujejo, jim je vselej pripravljena priskočiti na pomoč.

Tudi Uršula, upokojena vzgojiteljica, je polna načrtov. Vpisala se je v tečaj, ki bo

navdušil njene vnuke. »Šla bom v tečaj za klovne,« pravi in se pri tem zarotniško

smehlja. Tudi Igne, ki ima za seboj 45 let delovne dobe, ne odneha. Vključila se je

v društvo »sivih panterjev« in je zadovoljna, da sodeluje v borbi za tako dolgo

zapostavljene interese starih. (Miličinski, 1990)

Uspešno življenje družine v starosti zahteva fleksibilno strukturo in vloge ter

odgovore na nove potrebe in zahteve. Vzorci, ki so bili ustrezni do zdaj, ne

delujejo več. Odpirajo se nove možnosti. Prav tako bolezni in smrt najbližnjih

oseb tudi od drugih članov družine zahtevajo nove prilagoditve in prevzemanje

novih vlog. Spoprijemanje s temi razlikami ter ponos nad preživetim življenjem


19

so tisti temelji, na katerih stoji uspešno staranje. Prav zdravi stik med

generacijami omogoča starejši generaciji, da ohrani kar največ svojih moči, tako

na intelektualni, čustveni kot tudi na fizični ravni. (Newman in Newman, 2003)

»Uživam svoj drugi razcvet, ki pride, ko končaš življenje emocij in osebnih

odnosov. In nenadoma odkriješ, recimo pri petdesetem – da se je pred teboj

odprlo celotno novo življenje, polno stvari, o katerih lahko premišljuješ, študiraš

ali bereš… To je tako, kot da te prevzame svež sok idej in misli.«

Agata Christie

2.2 STAR ČLOVEK IN DRUŽINA

Ljudje smo socialna bitja in nihče ne more živeti sam. Zato z vso skrbjo negujemo

naše odnose, tudi medgeneracijske, čeprav so videti včasih težavni. Starejši ljudje

so še kako dejavni in radi se počutijo pomembne, zato jim ne odvzemamo

njihovih nalog. Najboljše vezi se pletejo med delom, ko smo aktivni in zakaj ne bi

skupaj delali in ustvarjali. Otroci in starejši ljudje se dobro razumejo, ker imajo

oboji več časa in čustev, kot pa srednja generacija. Mladi dobijo od starejših

modrosti in izkušnje, starejši pa od mladih radoživost in nove poglede na sedanji

svet. Sožitje generacij je nekaj lepega in ne glede na to, kje se nahajamo v tem

trenutku, imamo prav vsi izbiro, kako in s kom bomo delili svoje izkušnje, stiske

in veselje. (Šmid, 2005, str. 31)

V današnjem času družina vedo bolj pridobiva na veljavi, ker jo vedno bolj

potrebujemo. Kljub vsem poskusom, da bi jo razvrednotili ali poiskali njene

nadomestke, se vse bolj kažejo njene antropološke značilnosti in vrednote, ki jih

posameznik lahko uresničuje le znotraj družine. Zato tudi danes ostaja družina

največje upanje za sodobnega človeka. Medsebojni odnosi, ki vključujejo

ljubezen, pripadnost, varnost, zaupanje, se lahko oblikujejo le z našim osebnim

prizadevanjem, zato smo za njihovo dobro v največji meri odgovorni sami.

Katere so torej osnovne značilnosti, ki delajo družino nezamenljivo in vedno bolj

pomembno? Prva je gotovo varnost. V družini imamo mesto, ki vedno čaka na nas

v veselju, žalosti, vse do smrti. Naslednja značilnost je pripadnost. Človek je tudi


20

socialno bitje, zato mora čutiti, da nekomu pripada, da je nekdo pripravljen za

njega skrbeti, ga varovati, tolažiti, spodbujati. Vse to se dogaja v družini. Z

medsebojnim dopolnjevanjem postajamo vedno bližji drug drugemu, zato se tudi

počutimo varne in zaupljive.

V družini ima vsak član svojo smiselno vlogo, ki jo mora uskladiti z ostalimi, če

hoče, da bo družina trdna in zdrava. V družini mora vsak ravnati po njenih

interesih in ne zgolj po lastnih vzgibih. Zato se morajo člani družine nenehno učiti

medsebojnega sobivanja in komuniciranja.

V družini je vsak posameznik pomemben, ker dela za vse in tako ustvarja visoko

stopnjo zaupanja. Sreča posameznika ima korenine v družinski sreči, zato si mora

vsak prizadevati za ohranjanje družine. Vsak posameznik namreč svobodno

odloča in izbira svoja ravnanja.

Katere naloge moramo posamezniki opravljati v okviru družine, da bo naše

bivanje potekalo v sožitju? Najprej je potrebno dojeti, da ljudje drug drugega

potrebujemo. Brez tega spoznanja postane družina brezsmiselna in neznosna za

vse člane. Naslednje spoznanje temelji na dejstvu, da je družinska sreča neodvisna

od zunanjih življenjskih okoliščin. Zmotno je prepričanje, da ugodne zunanje

okoliščine že same po sebi ustvarjajo zadovoljstvo in srečo. To pomeni, da je

potrebno ustvarjati notranjo naravnanost do zunanjih okoliščin, ki so lahko

pozitivne ali negativne. Odločujoče merilo za človekovo notranje zadovoljstvo je

sposobnost notranje naravnanosti do različnih življenjskih danosti. Zadnje

spoznanje pa je, da smiselnost družine ni odvisna od njene preteklosti ali

preteklosti njenih članov. Posamezniki, ki se težko ločijo od svojih neuspehov,

krivic ali zmot iz preteklosti, ne morejo napredovati v sedanjih odnosih. Zato je

pomembno, da se začno zavedati pomembnosti sedanjega trenutka in z njim

povezanih nalog, ker so te odločujoče za dobro prihodnost družine. (Zalokar

Divjak, 1998)

Večina ljudi preživi malone polovico svojega življenja v zakonu in družini. Žal se

jih v zahodni kulturi skoraj polovica loči, vendar imajo zakonci in starši daljše

življenje kot samci ali dolgotrajni ločenci. Očitno družina blagodejno vpliva na

življenjsko dobo.

V družini se porajata dva stresna dogodka: odhodi otrok »na svoje« ter bolezen in

smrt zakonca. Osvežitev pa prinašajo vnuki, v katerih vidijo stari starši svoje


21

potomce, zato so prizanesljivejši do njih, kot so bili do svojih otrok. Pri polno

zaposlenih starših je pomoč starih staršev pri negi otrok nadvse dobrodošla in

pomembna. Tradicionalen pogleda na vlogo starih staršev je lik »babice, ki

pripoveduje vnučkom pravljice« in lik »dedka, ki jim izrezuje piščalko« ali kaj

podobnega izdeluje. Ukvarjanje z vnuki postane vsebina in smisel njihovega

življenja. (Pečjak, 2007, str. 88-89)

Odnosi med starši in starimi starši pri vzgoji otrok so se močno spremenili. Nekak

splošen vzorec družinskega življenja je, da si mladi po poroki osnujejo

samostojno gnezdo. Celo na podeželju in v primestnih predelih, kjer mladi in stari

živijo v lastni družinski hiši, si uredijo ločene stanovanjske enote z ločenim

gospodinjstvom. Le redko so danes razširjene družine, v katerih živi v skupnem

gospodinjstvu več generacij. Seveda pa ostaja še vedno tudi delež otrok, za katere

iz razlučnih razlogov skrbijo v celoti le stari starši. (Žorž, 2006, str. 34)

Na prvi pogled se nam zdi, da ima tako spremenjena družinska struktura za stare

ljudi zgolj negativne posledice, vendar različne raziskave dajejo zelo različne

odgovore. Nekaterim starejšim ljudem ločenost med njimi in otroci ter vnuki kar

odgovarja. Danes so namreč dedki in babice mnogo mlajši, kot so bili nekoč,

finančno so bolj neodvisni, imajo svoja stanovanja, hiše, prijatelje, konjičke in so

nasploh bolj vitalni in aktivnejši kot nekoč. (Pečjak, 1998)

Požarnik (1981) navaja, da se starši nagibajo k skupnemu življenju s poročenimi

otroki, če so bolni, če so vdovci, če imajo nizke dohodke ali pa so zelo stari.

Skupno življenje si močno želijo tudi starejše ženske, ki so nezadovoljne s svojim

zakonom in iščejo v otrocih oporo in tolažbo.

Ob vse daljši življenjski dobi in vse manjšem številu rojstev se struktura

prebivalcev vse bolj pomika proti starosti. Nastaja tudi več organizacij civilne

družbe, ki se ukvarjajo s problemi staranja. Med temi Bogdan Žorž (2006, str. 8-

9) še posebej omenja Združenje za socialno gerontologijo in gerontagogiko,

ustanovljeno leta 1992. V svojih programskih usmeritvah ima poleg prizadevanj

za ustvarjanje pogojev in možnosti za kakovostno življenje starih, tudi še posebej

pomembno usmeritev: medgeneracijsko povezovanje. Prav slednje je nekaj, kar je


22

bilo v polpretekli dobi, ne le zanemarjeno, ampak celo sistematično ovirano,

omejevano. Prepričan je, da ima prekinitev trdne medgeneracijske povezanosti

velik delež med razlogi za demografske probleme Evrope in da je

medgeneracijsko povezovanje pomembna naloga v prizadevanjih za dvig

rodnosti. V tem združenju se pri delu v skupinah starih za samopomoč srečujejo in

ukvarjajo tudi z vprašanji starega starševstva. Prav nobena organizacija pri nas pa

ne postavlja vprašanj starega starševstva za svoje osnovno poslanstvo.

Vloga starega starševstva je zelo pomembna za posameznika, saj prinaša močan

občutek koristnosti in smisla. Stik z vnuki pomeni, da bodo stari starši živeli

naprej tudi po svoji smrti, da bo njihov »vpliv« ostal v tej družini, da ostajajo v

družini prisotni. Vnuki olajšajo starejši generaciji tudi misel na smrt, saj pomenijo

prihodnost, ki daje občutek, da se bo življenje nadaljevalo. Hkrati s tem vnuki

omogočajo starim staršem, da ostanejo vitalni, v stiku s časom in miselno ter

čustveno sveži. Preko vnukov stari straši spoznavajo novosti, ki jih prinaša čas in

ostajajo vključeni v širši tok življenja. Bolj kot so stari starši vključeni v življenje

in varstvo vnukov, večjo varnost nudijo vnukom v prvih letih življenja, saj jim

dajejo občutek, da ostajajo v družini, tudi kadar so starši v službi. (Newman in

Newman, 2003)

2.3 STARI STARŠI

Včasih so trdili, da ima edino človek dušo, da se po tem razlikuje od živali. Danes

je težko govoriti o duši, ker je le-ta nedokazljiv pojem, ki ga ne moremo

preučevati. Mnogo je tudi tistih, ki verjamejo, da imajo živali prav takó dušo.

Duša ni več univerzalna, za vse ljudi sprejemljiva in veljavna posebnost, po kateri

se človek razlikuje od drugih živih bitij. Zelo dolgo je veljalo mnenje, da samo

človek logično razmišlja, da živali ravnajo zgolj nagonsko, da ima samo človek

razvit govor, da ima samo človek čustva. Vsi ti argumenti so se počasi izničili, saj

jih strokovnjaki opažajo in proučujejo tudi pri živalih.

Ali je sploh mogoče najti kako vidno posebnost, po kateri se človek razlikuje od

drugih živih bitij? So to morda stari starši?


23

Nobena živalska vrsta ne pozna dejavne vloge starih staršev. Tudi vloga staršev je

pri živalih zelo različna. Pri nekaterih živalskih vrstah se starševska vloga zaključi

z rojstvom. Mnoge živali ohranjajo starševsko vlogo še naprej, dokler se mladič

ne razvije dovolj, da zmore sam skrbeti zase. Pri nekaterih živalih je starševska

vloga daljša, vezi med otroki in starši ostajajo še potem, ko postane mladič

sposoben za samostojno življenje. Nikjer pa se ta vez ne podaljša do starih

staršev.

Stari starši so torej nekaj, kar je značilno samo za človeka. (Žorž, 2006, str. 11)

Stari starši so pomemben del družinskega sistema. Ponavadi predstavljajo

povezavo med preteklostjo in prihodnostjo. Vloge starega starševstva v

posamezniku spet obudijo že znane sposobnosti pripovedovanja pravljic,

menjavanja pleničk in petja uspavank, le da tokrat te sposobnosti niso več

povezane s tesnobo, z odgovornostjo, ne z nalogo uskladiti kariero, službo in

vzgojo otrok. Za marsikaterega starega starša je prav to obdobje prva možnost, da

se enkrat v življenju v miru posveti otrokom in je lahko z njimi potrpežljiv. Zdaj

se mu ne mudi, uživa lahko ob tem, ko spremlja vnuke in vnukinje pri otroških

poskusih, na počasnih sprehodih in jih umirjeno uspava. (Newman in Newman,

2003)

Mojca Šimenc (2003) v svojem članku opisuje, kaj vse počnejo sodobne babice in

dedki: čuvajo vnuke, ko so ti bolni, vozijo jih v vrtec in šolo ter nazaj, skuhajo jim

kosilo, vozijo jih na trening, »uletijo« v vsako situacijo, ki bi bila zaradi

(pre)zaposlenosti staršev nerešljiva oziroma bi povzročila veliko logističnih

problemov, nikoli ne pozabijo, kaj jim je otrok pripovedoval prejšnji dan, držijo

obljube, vedno pravočasno kupijo darila in poskrbijo, da zavijejo tisto, kar si

otroci zares želijo, poskrbijo za domače živali in imajo dovolj energije, da

popoldne (obvezno z mobilnim telefonom v žepu) opravijo delo še na vrtu. V

velikih družinah (družine z vsaj tremi otroki), v katerih so starši polno zaposleni,

imajo stari starši glavne zasluge, da le-te sploh normalno funkcionirajo.


24

Ločimo lahko več stilov starega starševstva, ki jih navajata Newman in Newman

(2003):

Formalno staro starševstvo

Stari starši se zanimajo za vnuke, vendar se strogo izogibajo temu, da bi se

vmešavali v vzgojo teh otrok, kar pomeni, da so pripravljeni samo na občasno

nekajurno varstvo.

Staro starševstvo kot zabava

Vnuki in stari starši se skupaj zabavajo in imajo med seboj igrive in neformalne

odnose.

Nadomestni starši

Ta stil prevzamejo predvsem stari starši, ki prevzamejo tudi nalogo rednega

varstva vnukov.

Stari starši kot posoda modrosti

Ta stil starega starševstva pomeni avtoritativno vlogo starih staršev, ponavadi

dedka, ki ima posebno znanje in sposobnosti. Tako starši kot otroci so mu

podrejeni.

Oddaljeno staro starševstvo

Taki stari starši so prisotni na večjih praznovanjih in praznikih, sicer pa imajo

malo stika z vnuki.

Na podlagi raziskovanja omenjenih oblik starega starševstva so ugotovili, da te

oblike niso odvisne samo od posameznika, temveč odražajo celoten sistem

družinskih vezi vseh treh generacij. Zlasti so odvisne od tega, kako povezani so

člani družine med seboj in koliko podpirajo in dovoljujejo odnose med različnimi

generacijami. (Prav tam)


25

2.3.1 Kdo so stari starši?

Dren Gruden, 6 let, pripoveduje o starih starših takole:

Babica je mamica od moje mamice. Babico dobiš tako, da babica najprej rodi

tvojo mamico, potem pa mamica rodi tebe in tista mamica, ki je rodila tvojo

mamico, je tvoja babica. To je malo komplicirano. Babica je lahko tudi mama od

očija. To je še bolj komplicirano, saj te oči ne rodi. Zato ne vem čisto dobro, kako

dobiš to drugo babico.

Ne moreš si izbrati babice, ampak dobiš takšno kot je. Ampak tudi babica ne more

izbrati vnuka. Babica si lahko izbere samo moža. Od njenega moža je odvisno

kakšne vnuke dobi.

Babice so ponavadi prijazne, stare ali pa malo manj stare. Moja babica je prijazna

in ni preveč stara. Če se stisneš v naročje, so kakšne babice trde, kakšne pa

mehke. Moja babica je mehka. Jaz se ne stiskam več dosti k babici v naročje, ker

nimam časa in ker sem že prevelik. Včasih se stisnem k njej v naročje, kadar mi

bere pravljico. Babica mi prebere veliko pravljic – včasih sva jih prebrala še več.

Pravljice izberem jaz in babica nikoli ne reče, da te knjige ne bo brala.

Babica se nikoli ne pritožuje.

Kadar sem bolan, babica skuha kurjo juhico in mi pade vročina.

Z babico se lahko igram veliko stvari, vsega pa ne. /…/

Pozimi smo ded, babica in jaz naredili snežaka. Potem je deda skopal potko, ki je

vodila mimo snežaka in po celem vrtu. Po potki sva potem z babico tekla. Ampak

se mi zdi, da babica raje sedi notri in pije kavico. Poleti pije kavico zunaj. Takrat

si sam naredim kakšno potko in dirkam, babica me gleda, deda pa meri čas.

Babico imam rad, ker je moja babica, ker je z mamo v sorodu. Ampak, če ne bi

bila prijazna, je ne bi imel rad, tudi če bi bila z mamo v sorodu. Babica ima tudi

mene rada. Ne znam povedati zakaj, ampak to vem.

Moja druga babica je bolj majhna in je tudi prijazna. Tudi njo imam rad, je dobra

kuharica in pri njej jemo vsako nedeljo. Včasih skuha zelo dobro kosilo in ji

rečem, da je zelo dobro skuhala.

Imam tudi dva deda. En ded ima bolj bele lase in je bolj poskočen. Drugi ded pa

gre vsakič po kosilu spat in vsako nedeljo zjutraj pride k vnučkom pogledat, če

smo v redu. En ded je večji od drugega deda. Oba deda me imata rada. Z enim

dedijem se nič ne igram. Pri dedu, ki ima bele lase, imam sestrično in se z njo


26

igram, pri dedu, ki spi po kosilu, pa imam babico in se igram z njo. Oba deda

imam rad. Poleti z enim dedom igram nogomet, drugi ded pa mi pove veliko o

živalih.

Babici in deda me nikoli ne kregajo, nikoli se ne jezijo name. Večkrat sva se že

skregala z dedom, ki po kosilu spi, ampak za malo časa. Z drugim dedom in

babicama pa še nikoli. No, z babico sem se enkrat skregal, ko sem vrgel kruh na

tla.

Vem, da me imajo moji babici in deda radi, ker sem njihov vnuk. Sigurno si

želijo, da bi bil jaz prijazen, da bi bil dober fant, ko bi zrastel. Jaz pa babicama in

dedoma ne želim nič posebnega, ker so mi taki, kot so, v redu. (Kline, 2007, str.

176 - 177)

Današnji stari starši so aktivni in podjetni. Slika dedka in babice, ki dremljeta za

pečjo, ne velja več. Jana Miličinski (1990) v svojem članku navaja zgovoren

primer:

»Nocoj s Tomažem na rock koncert. Zakaj pa ne? In potem h Konjskem repu na

pivo? Velja!« Tam bosta lahko v miru poklepetala. Sploh pa se Uršula med

mladimi dobro počuti. Torej bo to čisto vsakdanji zmenek. Lahko bi bil, če ne bi

bila Uršula stara 64 let, Tomaž, njen vnuk, pa 20 let.

Kadar pride Uršula, upokojena vzgojiteljica, ki sicer živi na deželi, v München k

Tomažu na obisk, gresta vselej na koncert in potem še na pivo. Pa ne samo to. Za

Tomažev rojstni dan je vnuku (pa tudi sebi) izpolnila davno željo: šla sta na

štirinajstdnevno potovanje v Rusijo, si tam ogledala številne znamenitosti –

leningrajski Ermitage, moskovski Bolšoj teater in še marsikaj. »Kako je bilo?«

»Super!« se je pohvalila babica.


27

2.4 ŽIVLJENJE Z VNUKI

Vezi med starimi starši in vnuki so že od nekdaj nekaj posebnega. Sodobne

raziskave temu pritrjujejo. Pokazale so, da so stari straši, ne glede na to, ali živijo

z vnuki ali ne, le-tem druga najbolj pomembna oseba (takoj za starši). Odnos, ki

ga imajo stari straši do vnukov, se bistveno razlikuje od tistega, ki so ga imeli do

svojih otrok. Predvsem se zavedajo, da kljub temu, da bodo s svojim aktivnim

pojavljanjem v družini (tudi) vzgajali, za vzgojo ne bodo neposredno odgovorni.

Taka vzgoja ima kup prednosti: manj je obremenjena, v njej je manj napetosti,

temelji na izkušnjah, ki si jih njihovi otroci kot starši šele pridobivajo. (Šimenc,

2003)

2.4.1 Stari starši v bližini – vedno pripravljeni pomagati

Starim staršem, ki stanujejo v bližini mlade družine, lahko zavidamo. Živijo v

istem mestu ali kraju in včasih celo pod isto streho z otroki in vnuki. Lahko se

veselijo tesnega stika z njimi in hkrati tega, da jih obdajajo lastne štiri stene. Ne

glede na to, ali so zaposleni ali ne, bodo skušali biti na voljo družini, pa vendarle

živeti tudi lastno življenje. Morda bodo morali tega tu in tam celo braniti in se ne

pustiti povsem polastiti. (Meinerts, 1999, str.14.)

Študije ugotavljajo, da mladi vse raje zaupajo svoje otroke v varstvo babicam in

dedkom, še posebej, ko se porodniški dopust kar naenkrat izteče. Le kdo bi

namreč znal vzpostaviti bolj ljubeč odnos z malčkom ali celo s krhkim dojenčkom

kot njegova babica in dedek? Stari starši pa so tisti, ki te možnosti nimajo ali je,

zaradi lastnih interesov, nočejo sprejeti.

Vemo, da ne paziti nekoga, ne pomeni, ne imeti ga rad in skrbeti zanj. Raziskava

Penelope Leach, ki je zajela 1200 angleških otrok in njihovih babic, je razkrila, da

se kar 9 od 10 babic lahko pohvali s polnim odnosom z vnuki, čeprav samo vsaka

osma varuje otroka na domu, ko so starši v službi.

Kar 73% babic pazi vnučke doma v primeru bolezni otrok ali katerega od staršev,

a jih skoraj polovica svoje varstvo takole opisuje: »Neizmerno jih imam rada,

vendar pa, Bog mi odpusti, tega ne bi počela vsak dan. Mislim, da sem se že


28

pošteno žrtvovala, vložila vso svojo energijo in čas v vzgojo lastnih otrok in čas

je, da se z možem posvetiva tudi sebi.« (Mandić, 2001)

2.4.2 Daljna babica in dedek – vedno v stiku

Zaradi povečane socialne mobilnosti potomcev živijo stari starši daleč od otrok in

vnukov (v velikih državah bolj kot v Sloveniji). Zato so obiski redkejši in odnosi

hladnejši.

Ker so stari straši finančno bolj neodvisni kot nekdaj, imajo svoja stanovanja,

hiše, prijatelje in interese, ki so drugačni kot pri njihovih potomcih.

Stari starši so pogosteje zaposleni in imajo manj časa, moči in potrebe za družbo

vnukov. (Pečjak, 1998, str. 78)

Meinertsova (1999) v svoji knjigi navaja primere, kako lahko stari starši ostanejo

v stiku s svojimi vnuki, tudi če živijo daleč vstran. Če vnuka vidijo le redko, mu

lahko pošiljajo svojo sliko ali morda kaseto, na kateri mu preberejo pravljico ali

zapojejo pesmico. Tako bo vnuk ohranil stare starše v spominu in do ponovnega

srečanja ne bo pozabil njihovega glasu in videza. Zaželeno je tudi pogosto

telefoniranje, saj s tem stari starši izražajo, da se zanimajo za vnuka. Nekatera

darila pomagajo ustvariti vsakodnevno povezavo z oddaljenim vnukom, na

primer: mehka odejica, lasten krožnik, lasten otroški pribor… Za rojstni dan se naj

stari starši spomnijo vnukov s čestitko in darilom. Stari starši naj veliko pišejo, pa

čeprav ni ravno božič ali otrokov rojstni dan. Pošiljajo naj razglednice in pisma in

jih naj naslovijo na otroka, saj bo otrok pošto, ki je naslovljena naj, skrbno spravil

in si jo pogosto ogledoval.

Otroku pomaga, če imajo v hiši slike starih staršev na vidnih mestih, saj se tako

navadi na zaupljive, umirjene obraze. Če je mogoče, bi morali odpeljati otroka na

obisk k starim staršem. Samo tam lahko otroci zaslutijo tisto posebno vzdušje

pribežališča, kraja tolažbe in varnosti, tistega okolja, ki ga v idealnem primeru

odseva dom starih staršev. To je posebno doživetje tudi za stare starše, saj imajo

hkrati možnost, da svojega vnuka spoznajo kot posameznika in se posvetijo samo

njemu. Stari starši naj seznanijo vnuka s svojimi interesi in konjički. V času med


29

naslednjim obiskom naj poizvedujejo o njegovem napredku. To bo dragoceno in

trajno darilo, darilo za življenje, nekaj, česar se bo otrok spominjal še kot odrasel.

Avtorica članka Odprto pismo starim staršem, Majda Joksimovič (1993), navaja

primer po pripovedovanju njenega znanca: »Naš starejši vnuk Štefan se uči igrati

na violino. Midva ga sprašujeva, če redno vadi. Njegova mati pravi, da ga to

bodri.« Stari starši naj torej poiščejo poti, da okrepijo dobre navade svojih

vnukov.

Torej tudi z vnukom, ki živi daleč proč, so stari starši lahko močno povezani.

Ključ za to pa so pogosti stiki – z vsemi razpoložljivi sredstvi. V življenju vnukov

naj bodo stari starši dedek in babica v pravem smislu, naj bodo tisti, ki vedno radi

pomagajo, če le morejo.

2.5 DRAGOCENA VZGOJA STARIH STARŠEV

Naša ugledna psihologinja in družinska terapevtka Gabi Čačinovič Vogrinčič v

enem svojih številnih člankov navaja: „… ker sem imela priložnost povprašati

trideset generacij študentk in študentov, trideset generacij vnukinj in vnukov torej,

o njihovih izkušnjah z babicami in dedki, vem, kakšno posebno mesto lahko imajo

stari starši v njihovih življenjih: spomnijo se njihove ljubezni, da so si vedno vzeli

čas zanje, da so jih razumeli, da so jih pogosto ščitili, da jim je bilo mogoče

zaupati, da so jih razvajali. Iz osebne in strokovne izkušnje vem, da je otrok, ki

ima, ob starših, še ljubezen, zanimanje, skrb in spoštovanje starih staršev, bogat

otrok. Dedek in babica širita mrežo dobrih ljudi v otrokovem svetu, od njiju se uči

nečesa drugega, novega. Povežeta ga s preteklostjo družine z vedenjem in

pripovedovanjem o tem, kako je bilo, ko sta bila oče in mama majhna, deček in

deklica...“ (Žorž, 2006, str. 12)

Socialna pedagoginja, Damjana Šmid (2005, str.29), v svoji knjigi poudarja

vzgojno vlogo starih staršev takole:

Z veseljem se oziram okrog sebe in opažam množico starih mam in starih očetov

sredi najlepše jeseni. Oči se jim iskrijo, ko držijo za roke svoje vnučke in ponosno

razkazujejo svoj rod. Njihovi spomini so vir modrosti in izkušenj, ki pa jim mladi

starši le redko prisluhnemo. To je povsem razumljivo, kajti vsaka generacija


30

staršev bi rada nekaj posebnega in bi rada vzgajala drugače kot njihovi starši.

Nočemo ponavljati napak svojih staršev, pa se pogosto zgodi prav to. To nas jezi

in vsi komentarji starih staršev so takrat nezaželeni. Naša samostojnost je s kritiko

naših staršev (čeprav je dobronamerna) ogrožena. Prizadene nas, če starši bolj

potrpežljivo in ljubeče ravnajo z vnuki, kot pa so ravnali z nami, ko smo bili

otroci. Stari starši to povsem logično razlagajo z življenjskimi izkušnjami, z

obilico časa, ki ga imajo in z neobremenjenostjo, saj vnuki pridejo in gredo.

Starši to velikokrat vidimo kot razvajanje in podiranje naše vzgoje. Otroci

potrebujejo stare starše in v odkritih pogovorih lahko povemo svoja stališča in

bojazni. Stari starši se pri varovanju vnukov pogosto spomnijo na napake, ki so jih

delali kot starši in jih zdaj na vnukih želijo popraviti. Dovolimo jim zaživeti vloge

babic in dedkov in spoštujmo ta čas, ki nam je na voljo. Babice in dedki so tisti, ki

naredijo jedra družine bolj polna in življenjska.

V zadnjem desetletju se je povprečna starost za prvega otroka pri ženskah dvignila

za dobri dve leti. To pomeni, da se ženske odločajo za otroka in hkrati za kariero

in da je taka odločitev zavestno odločanje za veliko obremenitev. Stres, pozno

prihajanje domov, kupi nezlikanega perila in nepospravljene posode zagotovo ne

prispevajo k temu, da je mati razpoložena za aktivno ukvarjanje z otrokom.

Tu vskočijo stari starši, ki ji ponudijo podporo in jo razbremenijo. Pozitivno

vplivajo na njeno počutje in posledično na njeno obnašanje do otroka. Napak, ki

so jih naredili pri vzgoji svojih otrok, pri vnukih ne ponavljajo. Razvojni psihologi

so dokazali tudi, da so stari starši pomembni pri psihičnem razvoju otrok.

Povezanost med ljubečimi starimi starši, ki vnuke podpirajo, in »zmagovalnimi«

otroki je visoka in pomembna. Tisti, ki so kot odrasli uspešni, so imeli v otroštvu

močno oporo ravno v dedkih in babicah. (Šimenc, 2003)

Rojstvo vnuka prerodi stare starše. Ko vnuki odkrivajo svet, ga skupaj z njimi

odkrivajo tudi njihovi stari starši. Babica hodi z vnuki v hribe in se skupaj z njimi

spet poskuša v smučanju. Dedek uči vnuke, kako uporabljaš kladivo in žeblje in

skupaj zgradijo vrtno uto.

Stari starši si skupaj s tretjo generacijo ogledujejo razstave, obiskujejo koncerte

klasične in sodobne glasbe, hodijo v gledališče. Dedek in vnuk se skupaj

prevažata na motorju.


31

Tudi sicer so stari starši nenadomestljivi, kajti dedek in babica nista kot očka in

mama. Medtem ko se starši pehajo za uspehom v službi, dedek in babica nimata

več teh skrbi. Za otroke imata več časa in več razumevanja. Ameriški raziskovalec

- geriater Arthur Kornhaber ugotavlja: »Tesna povezanost s starimi starši daje

vnukom v današnjem neprijaznem svetu občutek varnosti.«

Stari starši povezujejo svoje izkušnje s svojo dejavnostjo. Če hočejo kaj

spremeniti, delujejo s svojim zgledom in vzori. Pri njih se ne učijo le njihovi

vnuki, pač pa tudi starši vnukov, če so le pri volji prisluhniti prijaznim, a

resničnim in odločnim besedam dedkov in babic. (Miličinski, 1990)

Stari starši igrajo pomembno vlogo tudi pri odkrivanju otrokovih talentov,

predvsem tistih, ki niso zelo očitni in jih starši pogosto spregledajo. Ker z

otrokom preživljajo veliko časa, ga imajo priložnost opazovati v najrazličnejših

situacijah, ker imajo izkušnje že od prej (s svojimi otroki), vedo, kako ravnati, da

vnukovi talenti ne bodo ostali neizraženi. Čas je nasploh pomembna komponenta

v odnosu med starimi starši in vnuki. Stari starši so tisti, ki imajo vedno čas za

igro, ki vedno prisluhnejo in niso obremenjeni z odgovornostmi glede vzgoje.

Nudijo stabilnost in oporo, ki sta v svetu, ki se otrokom zdi negotov, nedefiniran

in se hitro spreminja, izjemno pomembna, saj dajeta občutek varnosti in nadzora

nad okoljem.

Kot poznavalci družinske zgodovine in nosilci tradicije vplivajo na otrokovo

identifikacijo z družino in občutek pripadnosti. Otrok, ki sedi babici v naročju, ta

pa mu pripoveduje zgodbe o tem, kako je bilo včasih, zraven pa gledata stare

fotografije, spoznava, da je njegova družina nekaj, kamor se lahko vedno zateče.

Znanstveniki so tudi dokazali, da obstaja pomembna povezava med razširjeno

družino, v kateri ima otrok redne stike z vsaj štirimi odraslimi, za katere ni nujno,

da živijo skupaj in nizko stopnjo pojavljanja vzgojnih motenj pri otrocih. Vezi

med starimi starši in vnuki so posebej pomembne v nekaterih obdobjih

otrokovega življenja. Eno od njih je zgodnje otroštvo, drugo, še bolj pomembno,

pa puberteta. Prvi koraki na poti v samostojnost so ponavadi stresni tako za otroka

kot za starše. Načelno najstniško upiranje in nasprotovanje staršem je vir

neprestanih konfliktov in huda preizkušnja za družinski mir. Stari starši so iz

tovrstnih bojev izvzeti, saj najstniki ne čutijo nobene potrebe po trganju vezi med


32

njimi. Ravno nasprotno. Povezanost se še okrepi in pogosto so stari starši edini

znotraj družine, ki so jih najstniki sploh pripravljeni poslušati. (Šimenc, 2003)

Marjana Mandić (2001) v svojem članku odgovarja na vprašanje: Zakaj so stari

starši tako nepogrešljivi?

Ker nas poznajo že od ranega otroštva, nas imajo radi in skrbijo za nas. Kar

pogosto spregledamo je, da otroci z izjemnim čustvenim nabojem doživljajo

nekoga, ki ga imajo radi in ga spoštujejo tudi njihovi starši.

Če vnuki zaupajo stari mami, ker je ljubeča do njih in njihovih staršev, če čutijo,

da njihova mati zaupa babici, ker jih spoštuje, postane babica rešilni čoln družine,

kadarkoli je le-ta v težavah. Ali poživljajoča studenčnica, iz katere črpajo vsi

energijo za bogatejše življenje. 3- do 6-letniki so še posebej dovzetni za vzdušje v

družini in njihovo sprejemanje ljudi deluje po čisto preprosti, naravni formuli:

»Kogar spoštujejo moji starši, ta si zasluži tudi mojo naklonjenost in

spoštovanje.«

Torej ni potrebno, da je babica upokojena in da ob varstvu in vzgajanju vnučkov

zapolnjuje svojo bivanjsko praznino in da ob njih popravlja napake, ki jih ni

prepoznala pri lastnih otrocih, dovolj bo že, če jih je iskreno vesela in jih sprejema

takšne, kakršni so.

A zakaj potem velja prepričanje, da je ravno nedolžna, dobronamerna

popustljivost tista, ki jih dela tako izjemne. »Če ji dedek dovoli nekaj, kar je doma

prepovedano, potem mora biti že vznemirljivo… Le zakaj pa je mene našeškal

vsakič, ko sem postala tako živahna?« razmišlja avtorica, ko opazuje hčerko

popoldne pri dedku. Dedki in babice imajo več veselja z vnuki, kot so ga imeli s

svojimi otroki. Nič napačnega – otroci potrebujejo sprostitev in svoje počitniške

urice, kjer veljajo drugačna, večinoma ohlapnejša pravila igre, kjer njihove z leti

naraščajoče obveznosti preplavi blažen občutek neskončnega sprejemanja in

odobravanja vse njihove ustvarjalnosti.

Stari straši pa niso nepogrešljivi samo za vnuke, ampak tudi za starše same, saj

jim vedno želijo le dobro. Z zanesljivostjo jih poslušajo, svetujejo in sprašujejo o

otrocih.


33

Starejšim ljudem pogosto pripisujemo veliko modrosti. Tako lahko rečemo, da so

prav stari starši tisti, ki bogatijo svoje vnuke na podlagi številnih lastnih izkušenj.

Wikipedija opisuje modrost kot sposobnost pravilnega sklepanja in odločanja, ki

se pridobi z izkušnjami. Pojavlja se že v mladosti in celo otroštvu, vendar doseže

zrelost v poznih letih življenja.

Večina psihologov prišteva k modrosti tudi naslednje lastnosti:

- zelo široko poznavanje človeškega življenja, izkušenj; znanje je splošno in

specifično,

- pragmatično poznavanje življenja, kar pomeni konkretno, podatkovno in

praktično znanje,

- vsebinski pristop k življenjskim problemom, ki vključuje vsestranske

ekološke, socialne in individualne probleme,

- sprejemanje in toleriranje negotovosti pri reševanju življenjskih problemov

glede na prihodnost,

- prepoznavanje in sprejemanje medsebojnih razlik v vrednotah, ciljih in

nalogah,

- relativistično mišljenje, za katerega veljajo pojavi predvsem tukaj in zdaj.

Včerajšnji niso več veljavni, jutrišnji pa so lahko drugačni; starejši ljudje se

zlepa ne navdušijo nad novostmi, ker vedo, da so minljive, zanašajo se

predvsem na svoje izkušnje in tolerirajo nasprotja,

- didaktično mišljenje, ki pomeni, da vsaka ideja in spoznanje vsebujeta tudi

nasprotno resnico, mislec raziskuje obe plati in prihaja do sinteze obeh resnic,

- toleriranje negotovosti, vednost, da prihodnosti ni mogoče vnaprej

predvidevati, da so izidi lahko drugačni, kot pričakujemo.

Zaradi modrosti so starejši ljudje dobri svetovalci. Ker se družbene izkušnje zelo

hitro spreminjajo, so njihove osebne izkušnje pogosto pomanjkljive. Kaj se na

primer lahko urar, ki popravlja digitalne ure, nauči od urarja, ki je 40 let

popravljal ure na pero? Ničesar. Manj pa to velja za izkušnje medsebojnih

odnosov in emocionalnih stališč. Bistveno se niso spremenile. Tudi mnoge fizične

in razumske dejavnosti se le malo spremenijo. (Pečjak, 2007)


34

Damjana Šmid (2005, str. 29) se spominja svojih otroških let in življenja z babico

takole:

»Včasih srečam starejše gospe s plavo sivimi lasmi in iskrečimi očmi, s

prikupnimi pegami na koži in takrat se vedno spomnim stare mame. Spomnim se

njenih rok, ko je rezala kruh, na katerega sem z otroškim veseljem mazala med iz

regrata. Spomnim se mehke postelje in šivalnega stroja, ki je v svoji notranjosti

skrival vse mogoče zaklade in pod katerega iglo je moj brat vtikal svoje nemirne

prste. Mama Katka je bila tista, ki me je učila nabirati zdravilna zelišča in mi

segala za hrbet preverjati, če imam oblečeno spodnjo majico. Ona je jokala, ko

sem v poletni pubertetni zaljubljenosti trdila, da se bom poročila na Nizozemsko.

Včasih bi še zavrtela njeno telefonsko številko in ji povedala, kaj bom skuhala in

vse tiste malenkosti, ki naredijo življenje prijazno. Njen glas je bil mehak in

odločen in njena bližina je pomenila varnost. Danes to vem, takrat pa je bilo vse

njeno dejanje samo po sebi umevno. Prepozno sem se spomnila, da bi ji rekla

hvala, ker je neke poletne noči čisto potiho umrla. Včasih se mi prikrade v sanje

in takrat jo čutim, vonjam njen duh, se pogovarjam z njo in to so najlepše sanje.

Sanje o stari mami.«

S ciljem počastiti stare starše, dati starim staršem priložnost, da še posebej

pokažejo svojo ljubezen do vnukov, pa tudi pomagati otokom, da bi se bolje

zavedali, kaj vse jim lahko nudijo stari starši, so v ameriški zvezni državi Zahodni

Virginiji, leta 1978, razglasili dan starih staršev za ameriški praznik. (Žorž, 2006,

str. 52)


35

2.6 STARI STARŠI O SVOJIH VNUKIH

Pavla Kline (2007) o svojih vnukih piše takole:

Pride dan, ko otroci odrastejo in odidejo od doma. Življenje postane nekam sivo

in dolgočasno. Potem pa pridejo vnučki – nova ljubezen, ki nam polepša življenje

in nas pomladi. Kakšen srečen dan je bil to, ko sem prvič vzela vnukinjo v naročje

in jo tesno privila k sebi in ji zaželela dobrodošlico – da bi bila pametna, dobra,

prijazna in pogumna pri premagovanju vseh težav in ovir, ki jo čakajo v življenju.

Ko so bili moji otroci majhni, sem bila vedno v stiski s časom. Sedaj imam za

svoje vnuke ves čas na tem svetu, vedno sem tu in jim na voljo, kadar me

potrebujejo.

Ko pridejo vnuki je konec urejenega stanovanja. Pospravimo vse, kar se razbije in

dosega otroško roko. Police napolnimo z igračami, papirji, barvicami, tulci in vso

mogočo in nemogočo embalažo. Z vnuki se preselimo v svet pravljic in

domišljije. V stanovanju rastejo gradovi, hiše, skakalnice, proge; dedek in babica

potrebujeta vso spretnost, da se prebijeta skozi njihov svet.

Kako čas hitro beži, se zaveš, ko pridejo vnučki. Zdi se mi, da so se komaj rodili,

pa že hodijo v šolo. Še vedno se radi stisnejo v naročje in predejo kot mucki.

Zame je ta čas najprijetnejši v življenju. Dedek in babica nista več najpametnejša,

vendar jih imava zelo, zelo rada in za njih bova vedno tukaj. Pravim, da je

življenje kot bumerang: kolikor ljubezni daš, toliko se ti je vrne.

Bogdan Žorž (2006, str. 7) se spominja prihoda prvega vnuka:

Velikokrat sem že dejal, da je zame eden najsrečnejših dni v življenju prav dan,

ko sem postal stari oče. Vsekakor je starševstvo nekaj izjemno velikega, večjega

od starostarševstva. Vendar je starostarševstvo nekaj povsem drugačnega. Ko sem

razmišljal, v čem je »drugačnost«, pravzaprav nisem našel povsem jasnega

odgovora. Najbrž se tu prepleta nekaj stvari, ki se jih zavedamo, nekaj pa tudi

povsem nezavednih. Najprej bi rad omenil zrelost – starševstvo sem sprejel, kot se

mi sedaj dozdeva, kljub univerzitetni diplomi dokaj nezrel. Vesel sem bil,

ponosen, a dvomim, da sem se zavedal razsežnosti tega poslanstva.

Starostarševstvo sem sprejel že z neko mero življenjske zrelosti, ko je življenje

imelo zame že povsem drugačen, globlji in večji pomen. Rad bi dodal tudi

občutek ponosa, ki se ga ne sramujem, ki ga ne doživljam kot hvalisavo


36

razkazovanje, ampak kot globoko zadovoljstvo ob zavedanju, da je moja

starševska vloga opravljena…

Toda komaj sem postal nono, kot rečemo staremu očetu pri nas, sem spoznal, da o

svoji novi vlogi ne vem skoraj nič! /…/ Iz prvega obdobja starostarševsta mi tako

ostajajo kot najpomembnejša izkušnja pogovori z ženo, ko sva ob vsakodnevnih

zadevah presojala, kaj je prav in kaj ni, tehtala možnosti, skušala predvidevati,

kakšen učinek bi lahko imela neka poteza… Razglabljala sva, kaj je prav in kaj

ni, kaj je boljše in kaj morebiti manj dobro, kaj je slabo in kaj morebiti še slabše…

Jana Miličinksi (1990) v svojem članku pripoveduje:

Biti babica ni zmerom lahko. Zadnjič na primer, ko sva se z Jušem že kar nekaj

časa lepo zabavala – vsaj meni se je zdelo tako – me je na lepem vprašal: »Babica,

ali se danes ne bova igrala?«

Začudim se: »Kako? Ali se zdaj ne igrava?«

Juš odločno odkima: »Ne, saj se nisva še nič streljala in borila.«

Ni bilo lahko, a nekako si je le dal dopovedati, da babice nismo izkušene v

streljanju in tudi boriti se ne znamo. Vdal se je in se odločil za drugo igro: on bo

superman, njegov medvedek bo supermedo, jaz pa superbabica. Odpravili smo se

na popotovanje po vesolju, če se je superbabica znašla v težavah, je samo

poklicala: »Superman, na pomoč!« in že je superman Juš prihitel na svojem

vesoljskem plovilu in me rešil.

Jaz pa sem na ta način rešila čast dobre babice.

Sicer pa so moji vnuki še kar zadovoljni z mano. Med poletnimi počitnicami, ko

se je moje varuštvo bližalo koncu, se je Grega pritožil: »Ni prav, babica, da že

greš. Če si ti z nami, je super, ker nam zmerom kaj dobrega skuhaš, ker se z nami

igraš in kopaš, ker nam vsak dan kupiš kaj sladkega. Vsaj mesec dni bi morala

ostati z nami.« Začudeno ga pogledam: »A potem pa ne bi bila več super?« Grega

odločno odkima: »Ne. Čez mesec dni bi ti najbrž zmanjkalo denarja in nam ne bi

mogla več kupovati sladkarij!«

Tako me je Grega, da si ne bi česa domišljala, kar mimogrede postavil na realna

tla…


37

2.7 ZAPLETENO POSLANSTVO STARIH STARŠEV

Vsi vemo, kdo so starši biološko – kakšna je njihova vloga, njihovo življenjsko

poslanstvo; o tem pa imamo zelo raznolika mnenja!

To raznolikost mnenj in stališč pa dopolnjuje tudi razdvojenost starih staršev.

Dvajseto stoletje je v celoti prežeto z uveljavljanjem človekovih pravic na vseh

področjih, je stoletje, ki ga je zaznamoval individualizem – prednost posameznika

in njegovih pravic pred skupnostjo, tudi pred družino. V vlogo starih staršev se je

v naši zahodni kulturi tako že do dobra uveljavila drža “nevmešavanja”, kot pravi

angleška upokojena psihologinja in tudi babica Eva Holmes. Opozarja, da je

starim staršem zelo težko loviti ravnotežje med nevmešavanjem in čustveno

prizadetostjo ob problemih, ki jih zaznavajo v družinah svojih otrok. Čustvena

prizadetost in starševski čut jih sili v nudenje pomoči, drža “nevmešavanja” pa jih

sili, da se ne vmešavajo v družinske probleme svojih odraslih otrok. Holmesova

opozarja, da v partnerskih nesoglasjih, ki se zaostrijo do take mere, da pripeljejo

do razveze oz. razpada skupnosti, vedno “kratko potegnejo” prav otroci, ki so

žrtve teh problemov. Kot ugotavlja Holmesova za angleške razmere, so pri tem še

posebej izpostavljeni stari starši po materini strani, medtem ko so po očetovi

strani pogosto kar izločeni, izključeni iz možnosti, da bi karkoli pomagali. Stari

starši bi stiske svojih vnukov lahko v veliki meri ublažili, a so še dodatno

razdvojeni z bridko izkušnjo: če skušajo pomagati vnukom, se pogosto zgodi, da

se prekine stik s hčerko, ki tako pomoč razume kot nezdravo vmešavanje, kot

nerazumevanje njene situacije. (Žorž, 2006, str18-19)

Ob rojstvu vnukov in ves čas njihovega otroštva so odnosi med starimi starši in

starši na stalni preizkušnji. Mlada mati bo ves ta čas, zlasti pa na začetku svojega

materinstva, nosila v sebi vprašanje za mater: »Ali boš zdaj, ko sem jaz postala

mama, ti lahko babica mojemu otroku in mama meni ali pa se bo med nama

vzpostavilo rivalstvo in boj za materinstvo?« Tako kot so mladi starši pred novim

korakom v svojem razvoju, so tudi stari starši postavljeni pred izziv, da sprejmejo

svojega otroka kot odraslega, kot roditelja njihovih vnukov, kot samostojno

osebo, ki se odloča, čustvuje, razmišlja po svoje in ima svoje vrednote, poglede na

vzgojo, svet in družino. Ti pogledi niso nujno enaki tistim, ki so jih imeli starši.

Prepad med generacijama se najbolj odraža prav pri starševstvu, po drugi strani pa


38

se prav pri starševstvu najbolj vidi prenašanje modelov iz generacije v generacijo.

Modeli starševstva so namreč vtisnjeni v nas tako globoko kot modeli lastnega

čustvovanja in dojemanja sebe. (Kompan Erzar, 2003, str, 106)

V moderni dobi in v hitenju za materialnimi dobrinami ali zgolj v boju za

preživetje velikokrat pozabljamo na tradicijo. Občudovanja vredni so ljudje, ki se

ukvarjajo z ohranjanjem starih običajev, saj s tem ohranijo naše vezi s preteklostjo

in z vsem, kar je naredilo svet, takšen kot je. Prav je, da tudi otroci spoznavajo

stare običaje in življenje v preteklosti, ki se jim zdi skoraj pravljično. Pri

ohranjanju teh vezi so nam v pomoč stari starši, ki poznajo preizkušen odgovor na

marsikatero vprašanje. Nemalo ljudi pa zameri svojim staršem njihove napake pri

vzgoji in se nikakor ne morejo prebiti čez hladen zid sovraštva in zamer. Starši v

danem trenutku naredijo najboljše, kar znajo in le redki so starši, ki bi napake

delali z željo, da bi škodovali otrokom. Moderna psihologija in napotki za

življenje nas učijo, kako pomembno je samospoštovanje. Pa vendar se prevečkrat

v odrasli dobi obnašam kot otroci in za pomanjkanje samospoštovanja krivimo

naše starše. Seveda je njihova odgovornost, saj smo jim bili zaupani kot enkratna

bitja, pa vendar moramo biti pozorni, da tudi sami ne bomo delali istih napak pri

vzgoji svojih otrok. V vsakem primeru lahko človek naredi iz sebe nekaj

najboljšega in pri tem je vse odvisno od nas samih. Lahko pa vse življenje

gledamo nazaj in s prstom zamerljivo kažemo na starše, ki so nas vzgajali.

Pomanjkanje odpuščanja in zamera sta nalezljivi stvari, ki se z lahkoto naselita

kasneje tudi v srca naših otrok. Zato je potrebna še toliko večja modrost, da

znamo realno pogledati na svoje življenje in prevzeti odgovornost za tisto, kar se

nam dogaja v tem trenutku. Pomembno je, da odpustimo svojim staršem, saj jim s

tem damo možnost, da jesen življenja uživajo brez občutkov krivde in tudi sami

smo tako pomirjeni s svojim življenjem. (Šmid, 2005)

O starih starših je treba spregovoriti spoštljivo, tudi ko se z lastnim odnosom z

njimi ne moremo pohvaliti. Zanj ne odgovarjajo nedolžni otroci! Ti »so krivi«

samo zato, ker jih babica in dedek vsak vikend neučakano pričakujeta in ker s

tolikšno vnemo pripravljata drobne pozornosti zanje. Teh dragocenih obiskov ne

smemo zanemariti. Vsem bodo dolgoročno odtehtali več kot na primer lutkovna


39

predstava. Je vredno prenašati staro zamero, preživele principe in prikrajšati

otroke za nenadomestljiv odnos?

In vendar nam družinske izkušnje narekujejo, da je treba od časa do časa z

nasvetom postreči tudi babicam in dedkom, ki ne morejo mimo glasne kritike

svojih otrok in njihovih izbrancev. Otroška vera v starše in stare starše si

nepotrebnega nesoglasja med njimi ne zasluži. Nekdo mora prekiniti začaran

krog, v katerem se prizadeta širša družina vrti. (Mandić, 2001)

2.7.1 Stari starši in naša zakonodaja

Naša družinska zakonodaja, pa tudi zakonodaja s področja šolstva, socialnega in

otroškega varstva, starih staršev sploh ne omenja. Zakon o zakonski zvezi in

družinskih razmerjih, ki je bil dopolnjen v letu 2004, o starih starših sploh ne

govori. Niti v primeru smrti otrokovih staršev stari starši nimajo nobenih

zakonsko opredeljenih pravic. Zakon pa govori o rejništvu, o posvojitvah in o

skrbništvu. Le določba o skrbništvu pravi, da naj bo “otrokov skrbnik, če je

mogoče, otrokov sorodnik”. Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti, ki je začel

veljati 2. januarja 2003, določa v 7. členu: “Otrokov sorodnik je lahko rejnik, če

CSD ugotovi, da je to v otrokovo korist. Stari starši so šteti kot otrokovi

sorodniki, v isti ravni kot strici, tete, bratje ali sestre.”

To je tudi edina izrecna omemba starih staršev v naši zakonodaji, kjer pa so

povsem izenačeni z drugimi otrokovimi bližnjimi sorodniki. Starim staršem je

torej dopuščeno, da postanejo vnukovi rejniki – pod enakimi pogoji kot vsi drugi

rejniki. Rejnik ne more postati nekdo, ki nima stalnega bivališča v Republiki

Sloveniji. Ta navedba je nekoliko nepoštena v odnosu do starih staršev, ki iz

kakršnegakoli razloga živijo v tujini. Problem lahko predstavlja v primerih, ko

otrokovi starši ne skrbijo dovolj dobro za otroka. V takih primerih stari straši po

naši zakonodaji nimajo nikakršne pravice, da bi posredovali, da bi poskrbeli za

otroka, razen v primeru, če jih center za socialno delo izbere za rejnike – ampak v

tem primeru morajo izpolnjevati vse pogoje za rejnike.

Zaskrbljujoč je tudi problem razvez, saj se razveže že več kot tretjina sklenjenih

zakonskih zvez. Toda še vedno živi v zakonskih skupnostih skoraj 75% otrok.

Mnogi razvezani starši z otroki se ponovno poročijo, s tem pa se pojavijo težave


40

pri stikih starih staršev in vnukov. Stari starši, ne glede na lastne želje in potrebe

in želje vnukov, enostavno »odpadejo«.

Stari starši prav tako nimajo nobene zakonske pravice, da bi se vmešali, ko

opazijo, da starši otroka zanemarjajo ali kako drugače delajo škodo otroku. V tem

pogledu so povsem izenačeni s katerimkoli državljanom.

Veliko starih staršev vozi otroke v vrtec ali jih prihaja v vrtec iskat, se zanima za

otrokovo šolsko delo, njegovo vedenje, učni uspeh, poskrbi za njegovo zdravje in

ga v primeru otrokove bolezni pelje k zdravniku. Vendar pravno formalno, glede

na zakonski položaj, so stari starši pravzaprav tujci, najbrž za to sploh nimajo

pravice. Vzgojiteljice, učitelji in zdravstveni delavci se ne ozirajo na tovrstne

pomanjkljivosti. (Žorž, 2006, str.47-49)

V zahodnem svetu razmere niso nič kaj bistveno drugačne kot pri nas. Toda v

zadnjem desetletju ali dveh smo priča nekakemu »prebujanju« starega starševstva.

Ob porasti življenjskega standarda, ob boljšem zdravstvenem varstvu in boljši

izobrazbeni strukturi, je v populaciji starejših ljudi vse več življenjsko še aktivnih,

vse več takih, ki želijo zase v starosti doseči več, zagotoviti večjo kakovost

življenja v poznih letih. Tako lahko opazimo ustanavljanje različnih združenj,

katerih namen je zelo raznolik: nekatera skrbijo za dvig kvalitete preživljanja

prostega časa, druga skrbijo za pravice starih staršev, nekatera za krepitev vzgojne

vloge, nekatera pa kar vse to in še več. Vse več je strokovnih posvetov o starih

starših in za stare starše, strokovne institucije se lotevajo tudi raziskav.

V Angliji je bila leta 2001 ustanovljena organizacija Grandparents plus (Stari

starši več), katere naloga je opozarjati na vlogo starih staršev, povečati ugled

starega starševstva in tudi vplivati na zakonske spremembe, ki naj bi izboljšale

položaj starega starševstva. (Prav tam, str. 51-52)


41

2.8 PRIPOROČLJIVI KORAKI STARIH STARŠEV V VZGOJI VNUKOV IN V ODNOSU DO LASTNIH OTROK

Ljudje si skozi različna življenjska obdobja pridobivamo izkušnje in prednost

starejših ljudi je v tem, da imajo teh izkušenj več. Med te izkušnje spada tudi

pravilno izbiranje trenutkov, kdaj bomo govorili in kdaj smo tiho. Stari starši

morajo biti nemalokrat diplomati, kadar gre za odločanje o tem, ali bodo svetovali

svojim otrokom in vnukom. Pogosto je videti, da so dedki in babice večji

zavezniki vnukom, kot pa svojim otrokom, kar prinaša nepotrebne konflikte v

odnosu med generacijami. V takšnih primerih je najbolje, če bi stari starši ostali

nepristranski in skušali pomirjevalno vplivati na obe strani. Sicer pa je treba

upoštevati nenapisano pravilo, naj ne delimo nasvetov, če nas zanje ljudje ne

prosijo. Poslušanje je tisto, kar potrebujemo vsi in ni zaman pregovor, da nam je

dal Bog ena usta in dvoje ušes zato, da bi bolje poslušali kot govorili… Če stari

starši dodajo poslušanju še topel objem, iskrena čustva, brezpogojno ljubezen in

trdnost, potem bodo dali vse, kar potrebujejo njihovi otroci in vnuki. Otroci radi

poslušajo zgodbice o svojih starših, njihovih dogodivščinah iz otroštva in za vse

to so stari starši še kako primerni. Fotografije iz mladih dni, stari običaji in navade

iz preteklosti imajo, v očeh otrok še vedno pravljični pridih. Lepo je, če v družini

prirejamo skupna kosila in družinska srečanja, saj se tako vezi med generacijami

ohranjajo. (Šmid, 2005, str. 31)

Marijana Mandić (2001) navaja naslednje priporočljive korake starim staršem:

- Bodite dobri in ljubeči roditelji najprej svojih otrok. Če menite, da vam to

v preteklosti ni najbolje uspevalo, imate vse možnosti, da jim na novo

pomagate ob rojstvu otroka.

- Nič ni narobe, če se sami sebi čudite, kako kar naenkrat po vnukih

hrepenite bolj in se jim razdajate bolj, kot ste se kdajkoli svojim otrokom. A

poskušajte nanje gledati kot na otroke svojih otrok in ne na lastne otroke.

- Spoštujte vzgojne pristope svojih otrok in njihovih izbrancev. Ne ponujajte

nasvetov in ne izpostavljajte svojega mnenja, če vas zanje nihče ni vprašal. Ne

nazadnje, če v osemnajstih letih skrbi za hčerko niste vselej našli skupnega

jezika, ga boste zdaj, ko je sama mati, še manj verjetno.


42

- Nikoli ne kritizirajte staršev pred vnuki.

- Ne poskušajte pridobiti naklonjenosti vnukov s pretiranim popuščanjem in

namenskim odstopanjem od zahtev, ki jih imajo njihovi starši.

- Vsakič, ko imate priložnost videti svoje in njihove otroke, naj bo v vašem

izrazu in ravnanju moč prepoznati veselje in zadovoljstvo.

2.8.1 Razvoj odraslih odnosov z odraslimi otroki

Najlepši razplet tega obdobja ponazarja naslednje razmišljanje F. Walsh (1988):

»Pozitiven odnos z odraslim otrokom predstavlja vrhunec dolgega procesa

odhajanja otroka, ki se je začel v zgodnjem otroštvu, dosegel vrhunec v

adolescenci in se nadaljeval preko fizične ločitve v času študija ali ob začetku

dela. /…/ Če so bile prejšnje stopnje predelane in dograjene, bodo v tem času

starši na otrokove nove naloge odgovorili s podporo in zanimanjem.« V zdravih

družinah bodo otroci v veliki meri sami odločali o svojih poklicnih poteh, medtem

ko bodo v družinah, ki se otrok oklepajo, otroci uresničili večino neizpolnjenih

želja svojih staršev.

Močan vpliv na zdrav družinski razvoj ima zakon med starši: če je ta zdrav, bo

staršem omogočil, da spustijo v svet svoje otroke. V nasprotnem primeru se bodo

starši osredotočili na zadnjega otroka, ki odhaja v svet in ga poskušali za vsako

ceno obdržati doma, saj jih bo preveč strah soočanja s svojim partnerjem.

(Kompan Erzar, 2003, str. 173)

Odhod otrok od staršev je pogosto dobra možnost, da se odnosi med otroki in

starši spremenijo. Mladi se ob tem, ko tudi fizično odidejo od staršev, odločneje

zavedo svoje odgovornosti. Zavedanje lastne odgovornosti pri mladih in

razbremenitev odgovornosti pri starših lahko prispeva k temu, da se odnos

spremeni na bolje: iz vodenja in usmerjanja se spremeni v sodelovanje in

enakopravno pomoč. Čustvene vezi ostanejo – in prav zaradi teh vezi ostanejo

tudi skrbi, le da jih starši zadržijo zase, da z njimi ne obremenjujejo več otroka.

Ne glede na starost otroka starši podoživljajo njegove stiske, doživljajo žalost ob


43

težkih trenutkih, strah ob resnejših preizkušnjah in veselje ob veselih… (Žorž,

2006, str. 139)

Pomembee korak v procesu odhoda otroka je poroka otroka. Za starše je poroka

otroka prava zakladnica problematičnih čutenj, dvomov, občutij izgube in strahu,

saj zahteva vključitev novega člana, novih sorodnikov, ki staršem lahko sploh

niso po volji. Večje probleme kot imajo starši s samo poroko, bolj nerazmejeni so

do svojih otrok. Izbira partnerja je lahko pri otroku včasih način, kako se znebiti

pritiska svoje družine in novi družinski član postane izgovor za vse nerazrešene

spore v družini. Spori med snaho in taščo so klasični primer nerazrešenih odnosov

med materjo in sinom, ki se ne zmoreta soočiti drug z drugim in uporabljata ženo

oziroma snaho kot izgovor za napetost med njima. Mati dosti lažje prenese ločitev

od sina, ki je bil njen čustveni partner, če lahko reče, da ji ga je odpeljala druga in

da je snaha kriva, da sin ne prihaja več domov. Prav tako je za odraslega sina, ki

je bil kot otrok čustveno zlorabljen od svojih staršev, dosti lažje sprejeti, da je

žena jezna na njegovo mater, kot da bi sprejel ženino nezadovoljstvo in jezo na

njegovo nedostopnost in neodločnost v odnosu z njo.

Nadaljnji korak je rojstvo prvega vnuka, ki iz staršev naredi stare starše in družino

pripelje do obdobja soočanja s staranjem. Ko zakonca postaneta stara starša, se

zanju odpre zadnja možnost, da ob vnukih razvijeta tiste plati lastnega starševstva,

ki jih nista razvila kot oče in mati. Zato imajo stari starši izreden pomen za vnuke,

hkrati pa so lahko močna opora staršem, če ob vnukih razvijejo sposobnost biti

tudi starši svojim odraslim otrokom, če staro starševstvo v njih prebudi potencial

za spoštovanje in razumevanje lastnih otrok. (Kompan Erzar, 2003, str. 177-178)

Otrokova osamosvojitev se ne zgodi »čez noč«, ne zgodi se, ko se otrok poroči,

ko se odseli, še manj, ko dopolni osemnajst let. Osamosvajanje je proces, ki traja

od rojstva dalje. Starši, ki se tega ne zavedajo v zadostni meri, se obnašajo do

otroka, kot da je še majhen, povsem nebogljen tudi tedaj, ko bi moral biti že

krepko samostojen. Tak otrok se neuspešno bori za svojo samostojnost, nazadnje

pa vidi edini izhod v odhodu od doma. Otrok potrebuje svoje starše tudi še po

tem, ko že odraste. Tudi pri otrocih ostanejo čustvene vezi trajne. Dolžnost staršev

je torej, da pripravijo svoje otroke na odhod, na samostojnost, da tudi po odhodu

še vedno ohranijo čustvene in druge vezi. (Žorž, 2006)


44

Starši vedno ostanejo starši, starševski čut in čustvene vezi ostanejo za vedno.

Kako »zaključiti starševsko vlogo«, je eno izmed vprašanj, zaradi katerih mnogi

pravijo, da je vzgoja bliže umetnosti kot znanosti, saj na to vprašanje ni mogoče

jasno in natančno odgovoriti. Ne gre za zaključek, ki pomeni prekinitev, ampak za

zaključek, ki pomeni zavest, da je obdobje polne odgovornosti in aktivne,

dejavne vzgojne naloge, opravljeno. Da bi prišli starši do te zavesti, pa morajo

obračunati z lastnim starševstvom.

Kot pomoč pri tem obračunu Bogdan Žorž (2006, str. 145-146) staršem ponuja

spodnja vprašanja, katera ni mogoče odgovoriti enkrat za vselej, ampak je dobro,

da jih imajo starši pogosto pred seboj, da se soočajo z njimi, jih postopoma

dopolnjujejo in izgrajujejo.

1. Kako sem kot starš vzgajal otroka k samostojnosti in odgovornosti? Kaj

sem mu dopuščal? Kako sem mu postavljal omejitve, meje?

2. Kako sem se z otrokom pogovarjal? Kako sem prisluhnil njegovim

potrebam? Kako sem ga naučil, da mi je prisluhnil in me upošteval?

3. Kako sem otroka kaznoval ob prestopkih?

4. Kako se je odzval na kazni? So bile kazni učinkovite? Kje sem s kaznimi

pretiraval? Kje sem bil nedosleden, popustljiv?

5. Kako sem spremljal otrokovo odraščanje in mu dopuščal vedno več

svobode?

6. Kako sem ga ob svobodi vzgajal za odgovornost?

7. Kje sem tu popuščal?

8. Kako sem pripravljen svojemu otroku dopuščati, da dela vzgojne napake?

9. Kako ločujem, katere njegove vzgojne napake so zelo hude in morda

zahtevajo moje posredovanje, katere pa so manj pomembne in mu jih

moram dopuščati?

10. Preverite, kako se vaše obnašanje sklada z odgovori, ki ste si jih oblikovali

ob teh vprašanjih!


45

2.8.2 Kako biti ali postati dobri stari starši

Ali je biti dober stari starš dar? Deloma to gotovo drži! So ljudje, ki so čudoviti

stari straši, ne da bi se kakorkoli trudili za to. Dobro starostarševstvo jim je

nekako podarjeno, a nikoli čisto »slučajno«, ta dar so dobili že od njihovih staršev

in starih staršev, v veliki meri pa so si ga oblikovali tudi sami s svojim življenjem.

Ali je biti dober stari starš naučena, pridobljena lastnost? Dober stari starš je

mogoče postati s pomočjo pomembnih življenjskih izkušenj in spoznanj,

marsičesa pa se je mogoče tudi prav načrtno naučiti.

Prav o tem je spregovoril Žorž (2006, str.124-166) v svoji knjigi. Kaj lahko storiš

sam za to, da bi bil, ostal ali postal dober stari starš?

2.8.2.1 Obračun s svojim otroštvom

Izkušnja lastnega otroštva, lastnega odraščanja se zelo močno vtisne v

posameznikovo zavest in podzavest. Pravimo, da so nekateri ljudje bolj

»socialni«, drugi manj. Pri tem mislimo na to, kako posameznik vzpostavlja in

prekinja stik z drugimi, kako zmore pri tem prepoznavati in upoštevati, spoštovati

želje, potrebe okolja. Na oblikovanje »socialnosti« vpliva prav osebna izkušnja

socialnih stikov iz zgodnjega otroštva. Otroci, pri katerih je bil ta proces stika z

drugimi moten in oviran, imajo tudi kot odrasli probleme pri vzpostavljanju

socialnega stika.

Ko človek postane stari starš, se mu odpre novo »poglavje« v socialnih stikih: v

njegov svet vstopi vnuk, ki mu je čustveno zelo blizu, ki pa vendarle ni njegov

otrok. Lastna izkušnja otroštva je za starega starša že močno odmaknjena, vendar

ne pozabljena. Ta izkušnja nekontrolirano vpliva na njihov odnos do vnukov.

Za dobro starostarševstvo je pomembno, da stari starši zavestno obnavljajo

spomine na svoje otroštvo. V nasprotnem primeru, bodo spomini na otroštvo

nezavedno uravnavali njihov odnos do vnukov. Pogosto bodo kar posnemali svoje

stare starše. Če so bili ti do njih dobri, to posnemanje ne bo nič napačnega. Če pa

so bili stari starši do njih grobi, neprijazni, bodo tudi sami taki do vnukov.

Zgodbice iz lastnega otroštva so pomembne že z vzgojnega vidika, saj si vnuki s

pomočjo teh zgodbic širijo obzorje, zagotavlja se kontinuiteta kulture, miselnosti,

tradicije, navad, oblikujejo se temelji tega, čemur pravimo »modrost«. Takšne


46

zgodbice pa so zelo pomembne tudi za stare starše, saj s pomočjo pripovedovanja

delajo nekak »obračun«s svojim otroštvom in včasih šele tedaj, v poznejših letih,

oblikujejo pravo, celostno izkušnjo. Pomembno pa je, da svojo izkušnjo otroštva

primerjajo s sedanjim življenjem, da torej ne poskušajo ponavljati zgodovine,

ampak izkušnjo preteklosti prenesti v sedanjost.

Ne samo socialni, tudi čustveni razvoj je zelo pomemben za dobro

starostarševstvo predvsem takrat, kadar otrok išče oporo za svojo čustveno stisko

prav pri starih starših. Če ima otrok možnost, da se lahko »potoži« svojim starim

staršem, se razbremeni in verjetnost, da si bo oblikoval zdravo, koristno izkušnjo,

je večja. Seveda je potuha škodljiva. Kako torej zagotoviti, da bomo otroku nudili

zdravo čustveno oporo, ne pa potuho?

Ključ do te »umetnosti« je prav v zavedanju lastnega čustvenega razvoja, v

zavedanju lastnih čustvenih stisk, v zavedanju tega, kaj je nam, ko smo bili otroci,

pomenilo oporo in kaj potuho.

2.8.2.2 Obračun s svojim starševstvom

Veliko je primerov, ko stari starši ne morejo v polnosti sprejeti in izpolniti svoje

starostarševske vloge, to pa zato, ker niso uspeli zaključiti svoje starševske vloge.

Žorž (2006) navaja nekaj primerov takih starih staršev.

Tujci

To so stari starši, ki po osamosvojitvi svojih lastnih otrok prekinejo stik z njimi in

se obnašajo do svojih otrok in vnukov, kot do tujcev. Običajno so to starši, ki

svojega odnosa do otroka niso postopoma prilagajali njegovemu odraščanju.

Običajno se takšna »prekinitev odnosa« ob otrokovi osamosvojitvi zgodi prav pri

starših, ki predolgo nadzorujejo svojega otroka, potem pa nadzor zamenjajo za

čisto nasprotje – za prekinitev stika.

Ključno vlogo za takšno prekinitev stika imajo torej prav starši in ne otroci, pa

čeprav v življenju pogosto slišimo drugače. Otroci potrebujejo svoje starše tudi še

po tem, ko odrastejo, vendar si hkrati želijo tudi samostojnosti. Dolžnost staršev je

torej, da pripravijo svoje otroke na samostojnost in na to, da tudi po odhodu še

vedno ohranijo vezi in stike s straši.


47

Posesivni stari starši

Gre za stare starše, ki svojim otrokom nikakor ne dopustijo, da bi odrasli, da bi se

osamosvojili, ki jih hočejo še naprej imeti za svoje majhne, nezrele, nebogljene

otročičke in zanje hočejo skrbeti. Ko njihovi otroci dobijo svoje otroke, taki starši

ne sprejmejo nove, spremenjene vloge, se ne spremenijo v stare starše. Začnejo se

obnašati preprosto tako, kot da so dobili še enega svojega otroka.

Tudi v tem primeru gre za problem staršev, ki ne pripravijo svojih otrok na

osamosvojitev, na odraslost. Posesivni starši se od prvih razlikujejo v tem, da

svoje posesivnosti ne zaključijo, ne prekinejo. Medtem ko starši, ki so opisani v

prejšnjem primeru, v nekem trenutku, dopustijo svojim otrokom, da gredo (pa

čeprav to naredijo na grob način), posesivni starši tega ne zmorejo.

Prezahtevni stari starši

Tretji tip so stari starši, ki so do otrok prezahtevni, ki otroke (sedaj starše)

nenehno kritizirajo, se jezijo nanje, ki vidijo vsako najmanjšo vzgojno napako.

Običajno so to straši, ki so bili tudi do svojih otrok prezahtevni. Pogosto bi lahko

celo rekli, da so uspešno opravili svojo vzgojno vlogo, da so njihovi otroci

uspešno odrasli in prevzeli odgovornost za svoje življenje. Toda oni sami kot stari

starši tega ne vidijo, ne priznajo. Pri svojih otrocih vidijo predvsem napake in

slabosti, na katere tudi nenehno opozarjajo, svarijo, kritizirajo in s tem otroke

močno obremenjujejo.

Prezahtevni starši gojijo tudi do vnukov podoben odnos: tudi do njih so

prezahtevni. Kritizersko držo do svojih otrok izvajajo v pričo vnukov in jim s tem

nehote in neodgovorno rušijo starševsko avtoriteto. Taki stari starši veljajo za

»čudaške« nergače, večne nezadovoljneže. Velikokrat jim je hudo, ker jih vnuki

»ne marajo«, ker nočejo k njim, se jih izogibajo. To je dodaten razlog, da se jezijo

na svoje otroke, »ker slabo vzgajajo vnuke«, ker »jih ne učijo spoštovanja do

starih staršev«, a pri tem niso pripravljeni videti svojega deleža, lastne vloge in

odgovornosti.


48

Projekcija lastnih napak

So pa še drugačni stari starši, prezahtevni do svojih otrok in vnukov, kritizerski,

nenehno opozarjajo na napake, vidijo predvsem napake. Običajno so to stari

starši, ki so bili tudi do svoje vzgojne vloge zelo zahtevni, a do nje niso kritični.

Svojo starševsko vlogo posplošeno ocenjujejo kot slabo, o konkretnih napakah

niti ne razmišljajo, a jih prepoznavajo pri svojih otrocih. Ob vsaki taki napaki, ki

je lahko resna ali povsem nepomembna, se jim vzbudijo občutki krivde, ki jih

takoj usmerijo v svoje otroke.

Servilni stari starši

Poseben tip so stari starši, ki se svojih otrok bojijo, ki dopustijo, da njihovi otroci

zavladajo nad njimi. Za tak nezrel odnos obstaja več vzrokov, najbolj običajno pa

ga najdemo v dveh primerih, ki sta vsak zase skrajnost.

Včasih so to starši, ki so bili do svojih otrok grobi, neodgovorni, nezreli, ki so se

pri vzgoji posluževali tudi neprimernih kazni z nasiljem, za kar jim je bilo potem

velikokrat žal in so poskušali storjene napake »popravljati« s popuščanjem. Zgodi

se, da taki otroci, ko odrastejo, tudi sami prevzamejo podoben odnos do njih.

Toda sedaj oslabeli starši ne morejo več z nasiljem, grobostjo reševati problemov

in se začnejo bati svojih lastnih otrok. V strahu pred njimi jim skušajo biti čim

bolj »na uslugo«, da jih ne bi razjezili. Skušajo jim v vsem ustreči, ugoditi, služiti.

Včasih pa take stare starše najdemo med tistimi, ki so svoje otroke razvajali. Ko

njihovi razvajenci odraščajo, postanejo vse bolj zahtevni do staršev. Če starši

njihovim zahtevam ne ugodijo, postanejo tudi grobi in nasilni, čeprav sami niso

bili deležni nasilja. Starši, ki sami niso bili nasilni, se take nasilnosti prestrašijo in

se pred njo pričnejo umikati v servilnost, v ponižno služenje. Vse bi naredili, da

ne bi izzvali jeze, nasilja.

Tudi do vnukov se takšni stari starši ne morejo obnašati kot stari starši, ampak kot

služabniki. Trudijo se, da bi s ponižnostjo in ustrežljivostjo pridobili naklonjenost

vnukov. Učinek takšnega vedenja pa je nasproten: vnuki se navadijo servilnosti,

do starih staršev se pričnejo obnašati kot do služabnikov brez pravic. Seveda pa

tudi vnuki prevzemajo vzorec odnosa, ki ga prepoznajo pri svojih starših. Če so

starši do starih staršev grobi, nasilni, bodo nasilni tudi oni sami. Če starši starih

staršev ne spoštujejo, jih tudi oni ne bodo spoštovali.


49

S tem pa opis starih staršev, ki ne morejo v polnosti sprejeti in izpolniti svoje

starostarševske vloge, še nikakor ni izčrpan. Lahko bi še naštevali podobne

primere, a bi ugotovili, da gre za kombinacije že opisanih.

Za naštete primere bi lahko veljalo, da stari starši niso uspešno »uspešno

zaključili svoje starševske vloge«.

2.8.2.3 Obračun s svojimi pričakovanji

Rojstvo otroka je še posebej povezano s pričakovanji. Prepletajo se jasne želje z

medlimi pričakovanji in s projekcijo lastnih želja na otroka. Ko govorimo o tem,

kaj želimo »otroku«, je pogosto nejasno, ali gre res za želje otroku ali za lastne

želje, projicirane nanj.

Dobra vzgoja ne pomeni, da se morajo starši odpovedati lastnim željam in

pričakovanjem in prisluhniti le otroku. Dobra vzgoja pomeni zdravo iskanje

kompromisov med lastnimi željami in pričakovanji. Da bi starši to zmogli,

potrebujejo čim jasnejše zavedanje svojih želja in pričakovanj ter dober stik z

otrokom, pripravljenost, odprtost za njegove želje in pričakovanja.

Zgodi se, da otroci odrastejo, ne da bi se povsem razjasnilo, kaj so želje in

pričakovanja staršev in kaj želje in pričakovanja otrok. Nenadoma nastane nov

položaj: starši postanejo stari starši. Sedaj se situacija ne razplete, ampak še

nekoliko bolj zaplete. V navidezni prednosti so tisti stari starši, ki so kar prekinili

stik z otroki in vnuki – z nerazrešenimi pričakovanji se pač nehajo ukvarjati.

Starim staršem, ki niso pripravljeni kar prekiniti z družinskimi odnosi, pa se

pojavi kup novih vprašanj in problemov: nepredelana pričakovanja do lastnega

otroka, otrokov življenjski sopotnik in vnuki. Kako sprejeti zeta, snaho, če še

svojega otroka niso sprejeli kot odraslo osebo? Kako sprejeti vnuke?

Posebno poglavje je sprejetje samega sebe v novi vlogi. Ko človek postane stari

starš, se sooči z resnim spoznanjem, da mu življenjska leta tečejo, da se počasi

poslavlja od mladosti, vitalnosti. Nenadoma se sreča s potrebo po reviziji,

prevrednotenju življenjskih ciljev, načrtov, pričakovanj. Ena od nalog, ki jih je

treba opraviti je obračun s svojimi pričakovanji. (Prav tam, 2006)


50

2.8.2.4 Zavestna odločitev

Človek se kot osebnost oblikuje, zori, spreminja vse življenje. Šele smrt zaključi

življenje, šele s smrtjo se zaključi tudi naš proces rasti, oblikovanja, spreminjanja.

Če stari starš ugotovi, da z marsičem ni zadovoljen, ni nikoli prepozno, da stvari

popravi in spremeni. Za spremembe pa so želje premalo, premalo je, da si »želimo

biti dober stari starš«. Tudi ni prav, da samo čakamo, da se bodo stvari spremenile

same od sebe. Žorž (2006) je bil kot terapevt deležen različnih izkušenj. Srečal se

je s starimi starši, ki so korenito spremenili svoj odnos na bolje v presenetljivo

kratkem času. Meni, da imajo le-ti bogatejšo zalogo izkušenj, na katero se lahko

oprejo, imajo večjo življenjsko zrelost, so zaradi tega bolj pripravljeni na

odrekanje in na napor. Torej ne moremo pritrditi stališčem, da se človek težje

spreminja, ko je starejši. Bistvo je v motivaciji. Če se starejši človek za nekaj

trdno odloči, bo to tudi uresničil, ker je bolj opremljen z izkušnjami in modrostjo.

Najbrž so redki stari starši, ki bi hoteli biti v nadlego, se hoteli vsiljevati in se

vmešavati, hoteli delati namesto drugih, hoteli razvajati. Vsi si želimo biti dobri,

zato si tega želijo tudi stari starši. Kaj pa pomeni biti dober stari starš?

Dovolj dobri stari starši bomo, če se bomo zavedali svojega otroštva in poskušali

uporabiti izkušnje iz njega. Res je, da se časi spreminjajo in se je treba

spremembam prilagajati. Vendar se ljudje ne spreminjamo tako zelo hitro, kot se

včasih zdi. Tudi današnji otroci čustvujejo, doživljajo, potrebujejo pozornost,

varnost, potrebujejo ljubezen, kot so vse to potrebovali tudi stari starši.

Dovolj dobri stari starši se zavedajo svojega starševstva. Zavedajo se tudi svojih

napak in zato dopuščajo svojim otrokom, ki so postali starši, da delajo napake. Ne

smejo popravljati svojih napak na vnukih. Dobro pa je, da se zavedajo svojih

vzgojnih napak, da se zavedajo velike verjetnosti, da bodo podobne napake delali

tudi njihovi otroci, ki so sedaj starši. Tega ne morejo več preprečiti, lahko pa z

modrim vključevanjem v vzgojno vlogo napake blažijo.

Biti stari starš ni lahka naloga. Da bi stari starši to nalogo dobro opravili, je

potrebna budnost in je nenehno preverjanje samega sebe.


51

2.8.3 O pravem ravnanju z vnuki

Otroci so kot "gobice", ki vsrkavajo vplive iz okolja in si na osnovi teh izkušenj, v

veliki meri povsem nezavedno, ustvarjajo podobo sveta in sebe v njem. Odrasli

ljudje, s katerimi otrok preživi največ časa, imajo običajno tudi največji vpliv na

njegovo vzgojo. Zavedati pa se morajo, da vzgajamo predvsem z lastnim

zgledom. Besede, ki niso podkrepljene z dejanji, nimajo dobrega vzgojnega

učinka. Starši oziroma stari starši svojega otroka ali vnuka vzgajajo zlasti s svojim

odnosom do njega, do živali in rastlin, do sebe in drugih ljudi in do dela, ki ga

opravljajo. Otroka ne morejo pretentati, vsaj ne na zavedni ravni, saj zelo dobro

čuti, kdaj so iskreni, dosledni, kdaj mislijo resno. In če otrok preživi veliko časa s

starimi starši, potem bo tudi ta odnos pustil svoje sledi v njegovi duševnosti.

Brane Krapež (2006) podaja naslednje nasvete starim staršem o ravnanju z vnuki:

V odnosu do vnukov bodite dobrohotni in ljubeči. Prisluhnite jim, jemljite jih

resno in jih upoštevajte, razlagajte jim o stvareh, ki jih zanimajo in jih poučujte

potrpežljivo, ne da bi jim vsiljevali svoje mnenje. Ko pa je kdaj treba vnuku

postaviti mejo, naredite to prijazno in odločno. Tako vam bodo vnuki nekoč

hvaležni. V njihovih srcih bo ostal neizbrisen spomin na čas, ki so ga preživeli z

vami. In verjemite mi, nekoč, ko bo koža vaših vnukov že stara in nagubana, bo

ljubezen, s katero ste jih obdajali, še vedno grela njihova srca.

Babica in dedek imata priložnost zapolniti vrzeli ter vnukom pomagati do

doživetij, ki jih sicer ne bi izkusili. Eva Meinerts (1999) v svoji knjigi navaja

različne priložnosti in težave, s katerimi se lahko sreča otrok, kako lahko v teh

situacijah ravnajo stari starši in s tem pomagajo svojemu vnuku.

Premagovanje strahov

Mnoge stvari v majhnem otroku povzročajo strah. Vzrok za strah so lahko slabe

izkušnje in lahko ga premagamo, če smo se sposobni z njim soočiti. Vsak otrok

odrašča s strahovi. Tega se morajo starši in stari starši zavedati in malčke

obvarovati pred strašljivimi filmi in doživetji.

Strah spada k osnovni popotnici vsakega človeka. Velik del smo ga podedovali od

daljnih prednikov, ljudi iz kamene dobe: bojimo se teme in ognja, močnega hrupa

in velikih živali. Stari starši bodo verjetno osupnili, ko bodo ta prastrah opazili pri


52

komaj osemmesečnem dojenčku. Do tedaj je bilo malo bitje prijazno do vseh,

babica je bila prepričana, da še posebej do nje, zdaj pa nenadoma začne vreščati,

ko se mu približa. Otrok je naredil naslednji korak v svojem razvoju. Pozna svoje

najbližnje, vseh tujcev pa se ustraši. Stari starši ne smejo biti prizadeti, če jih vnuk

prepozna za tujce, ne smejo se mu približevati preveč spontano, dokler se ne bo

tudi na njih navadil in jih vključil v najožji krog družine.

Strah nas spremlja vse življenje, vendar smo se naučili živeti z njim. Razvili smo

mehanizme, s katerimi ga premagujemo. Kdor tega ne zmore, razvije prisiljene

reakcije, poseže po alkoholu mamilih, prizadene ga bolezen. Ker si stari starši

želijo, da bi vnuki zrasli v uravnovešene in samozavesten odrasle, jim morajo

pomagati pri premagovanju strahov.

Pomaga zaupanje v samega sebe in v bližnje. Za otroka so to starši, ki jim dajo

občutek, da se nanje lahko zanesejo, ker so sposobni pregnati strahove. Včasih se

jim pridružijo tudi zanesljivi stari starši.

Otroci se bojijo vojne, nesreče in elementarnih nesreč. Morda jim bo pomagalo,

če jim babica ali dedek pripoveduje o težkih trenutkih, ki jih je premagal.

Spoznali bodo, da je v življenju pač mogoče preživeti. (Prav tam, str.46-47)

Priznavanje in samozavest

Priznavanje ustvarja samozavest, ta pa je najboljša pomoč pri odraščanju in

zorenju v uravnovešenega in srečnega odraslega človeka. To je tudi učinkovita

zaščita pred vsemi »skušnjavami« in pred tem, da zaidemo na stran pota. Tudi

stari starši, ki se tega zavedajo, lahko pomagajo pri varovanju otrok. Meinertsova

(1999, str. 49-50) je v svoji knjigi prevzela priporočila za krepitev »jaza« iz

drobne knjižice Kaj storiti proti zasvojenosti (Was tun gegen Sucht?):

- Otroci potrebujejo duševno varnost, treba jih je pogosto objeti in jim tako dati

občutek, da so ljubljeni. K temu lahko precej prispeva tudi babica ali dedek.

- Otroci potrebujejo priznanje in potrditev, pohvalo in spodbudo in to ne le za že

uspešno opravljeno delo, temveč tudi za sam trud.

- Otroci potrebujejo zanesljive prijatelje, kamor spadata tudi babica in dedek.

- Otroci potrebujejo sogovornika za pomembna vprašanja: kako je nastal svet in

ali ga bo nekoč konec, ali obstaja bog in podobno. Želijo vedeti, kako ljudje živijo

in kako je treba živeti. Lepo je, če se lahko o tem pogovarjajo tudi z babico ali

dedkom.


53

Nasilje in agresija

Obdobja agresivnosti so del odraščanja. Triletniki poskušajo, koliko lahko

dosežejo, če se spopadejo z brati, sestrami in starši. Izzivajo jih in zdi se, da je

zaradi ljubega miru najbolje popustiti. To so težavna obdobja, v katerih je

najpogosteje mati, ki je deležna večine izbruhov, včasih povsem obupana. Otrok

ob tem tudi sam trpi, saj je ob napadu lastnega besa povsem nemočen. K sreči ta

obdobja minejo. Moč, ki se ob njih sprošča, bo morda nekega dne postala

ustvarjalna. Agresivni otroci se bodo s pomočjo odraslih razvili v ustvarjalne,

zvedave in vedoželjne mladostnike, če jim bodo pravočasno zarisali meje in jim

hkrati dali vedeti, da znajo ceniti njihovo moč. Zavedati se morajo, da otroci

potrebujejo meje, potrebujejo pa tudi ljudi, ki jih sprejemajo z ljubeznijo in

humorjem, če so te meje presegli.

Nasilnost večjih otrok in mladostnikov pa je drugačna in v njej gotovo nihče ne

vidi ustvarjalne moči. Družba je ogorčena zaradi neusmiljenosti in okrutnosti, s

katero se nekateri mladi znašajo predvsem nad šibkejšimi.

Stari starši si ne smejo zatiskati oči pred slabim obnašanjem vnukov. Če opazijo

nepravilnosti, naj to pogumno in prijazno povedo naprej. Najbolje je, da opozorilo

zavijejo v spravno šalo. Stari starši naj vnuku povedo, naj se brani, če ga kdo

napade, vendar naj ne razmišlja o maščevanju. Če je agresiven, mu naj pomagajo,

da bo razločeval, kdaj napada in kdaj se brani. (Prav tam, 61-62)

Puberteta, disko in zabave

Nekega dne se bo morda zazdelo starim staršem, da sta se njihov prijazni vnuk in

prijetna vnukinja popolnoma spremenila. Fant je družino zamenjal s svojo klapo,

deklica pa se druži le še s prijateljicami, se oblači podobno kot one in kar naprej

telefonira. Otroka sta začela iskati lastno pot, prišla sta v puberteto.

Če stari starši tega niso storili že prej, morajo najpozneje ob prvih znakih

pubertete navezati z vnukom drugačen odnos. Njihov vnuk želi postati

samostojen, neodvisen in poiskati svoj prostor v svetu. Ne smejo ga več imeti za

majhnega otroka, ne nergati zaradi njegove obleke, las, glasbe, prijateljev in

navad. Sprejeti morajo dejstvo, da so vnukov okus in nazori povsem drugačni od

njihovih in da je to normalno. Spoštovati morajo njegovo samostojnost in z njim

poskušati skleniti prijateljstvo. Morda jih bo prav v tem obdobju še posebej

potreboval. (Prav tam, str. 67)


54

Osamosvajanje

Osamosvajanje otroka je za njegove starše neprestano iskanje ravnotežja med

zaščitništvom in med tem, da otroku pustijo, da se počasi ločuje od njih. Poleg

tega ne poteka pri vseh otrocih enako. Vedno znova prihaja do sporov med

otrokom in starši, med potrebo po samostojnosti in željo staršev, da obdržijo

nadzor nad otrokom.

Otroci pa potrebujejo meje, potrebujejo izkušnje starih staršev, ki vedo več o

življenju. Vedo, kaj je zabavno, hkrati pa tudi, da človek nikoli ne more imeti

vsega in se mora včasih čemu tudi odpovedati. O tem se naj stari starši pogovorijo

s svojimi vnuki, še posebej, če opazijo, da ogrožajo svoje zdravje in prihodnost. Z

njimi se morajo pogovarjati, saj s prepovedjo ne bodo dosegli ničesar. V

primernem trenutku bodo njihov nasvet tudi sprejeli. (Prav tam, str. 76-79)


55

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 NAMEN RAZISKAVE

S to diplomsko seminarsko nalogo sem želela ugotoviti:

- pogostost stikov s starimi starši,

- kakovost stikov s starimi starši,

- splošno mnenje osebnostnih karakteristik starih staršev,

- obstoj razlik glede na stratum osnovne šole.

3.2 RAZČLENITEV, PODROBNA OPREDELITEV IN OMEJITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA

3.2.1 Raziskovalna vprašanja

1. Na kaj otroci pomislijo, ko slišijo besedo stari starši?

1.1 Ali se otroci razlikujejo v asociacijah na stare starše glede na stratum?

1.1.1 Ali se otroci razlikujejo v asociaciji govorjenje o starih časih glede na

stratum?

1.1.2 Ali se otroci razlikujejo v asociaciji razvajanje glede na stratum?

1.1.3 Ali se otroci razlikujejo v asociaciji siljenje s hrano glede na stratum?

1.1.4 Ali se otroci razlikujejo v asociaciji ukazovanje glede na stratum?

1.1.5 Ali se otroci razlikujejo v asociaciji ljubeč pogled glede na stratum?

1.1.6 Ali se otroci razlikujejo v asociaciji mehka roka glede na stratum?

1.1.7 Ali se otroci razlikujejo v asociaciji pravljice glede na stratum?

1.1.8 Ali se otroci razlikujejo v asociaciji težnje glede na stratum?

1.1.9 Ali se otroci razlikujejo v asociaciji prepiri glede na stratum?

1.1.10 Ali se otroci razlikujejo v asociaciji darila glede na stratum?

1.1.11 Ali se otroci razlikujejo v asociaciji počitnice glede na stratum?

1.1.12 Ali se otroci razlikujejo v asociaciji izleti glede na stratum?

1.1.13 Ali se otroci razlikujejo v asociaciji udarci glede na stratum?

1.1.14 Ali se otroci razlikujejo v asociaciji zmerjanje glede na stratum?

1.1.15 Ali se otroci razlikujejo v asociaciji sladkarije glede na stratum?

1.1.16 Ali se otroci razlikujejo v dopisani asociaciji glede na stratum?


56

2. Kako pogosto imajo stike s starimi starši?

2.1 Ali se otroci razlikujejo v pogostosti stikov s starimi starši glede na stratum?

2.1.1 Ali se otroci razlikujejo v pogostosti stikov z mamino mamo glede na

stratum?

2.1.2 Ali se otroci razlikujejo v pogostosti stikov z maminim očetom glede na

stratum?

2.1.3 Ali se otroci razlikujejo v pogostosti stikov z očetovo mamo glede na

stratum?

2.1.4 Ali se otroci razlikujejo v pogostosti stikov z očetovim očetom glede na

stratum?

3. Kako se razumejo s starimi starši?

3.1 Ali se otroci razlikujejo v razumevanju s starimi starši glede na stratum?

3.1.1 Ali se otroci razlikujejo v razumevanju z mamino mamo glede na stratum?

3.1.2 Ali se otroci razlikujejo v razumevanju z maminim očetom glede na

stratum?

3.1.3 Ali se otroci razlikujejo v razumevanju z očetovo mamo glede na stratum?

3.1.4 Ali se otroci razlikujejo v razumevanju z očetovim očetom glede na stratum?

4. Ali jim stari starši želijo kdaj pomagati?

4.1 Ali se otroci razlikujejo v pomoči starih staršev glede na stratum?

5. Kako razumejo njihovo pomoč?

5.1 Ali se otroci razlikujejo v razumevanju pomoči glede na stratum?

6. Imajo kdaj težave ali so žalostni; se kdaj zatečejo po pomoč k starim staršem?

6.1 Ali se otroci razlikujejo v zatekanju po pomoč k starim staršem glede na

stratum?

7. Si stari starši zmeraj vzamejo čas, kadar jih otroci potrebujejo?

7.1 Ali se otroci razlikujejo v časovni razpoložljivosti njihovih starih staršev glede

na stratum?

8. Kakšne želje imajo v odnosu do starih staršev?


57

8.1 Ali se otroci razlikujejo v željah povezanih z odnosom do starih staršev glede

na stratum?

8.1.1 Ali se otroci razlikujejo v želji, da bi živeli skupaj s starimi starši, glede na

stratum?

8.1.2 Ali se otroci razlikujejo v želji, da bi se večkrat videli in bili skupaj s starimi

starši, glede na stratum?

8.1.3 Ali se otroci razlikujejo v želji, da bi se bolj po redko videli s starimi starši,

glede na stratum?

8.1.4 Ali se otroci razlikujejo v želji, da se stari starši ne bi kregali z njihovimi

starši, glede na stratum?

8.1.5 Ali se otroci razlikujejo v želji, da bi večkrat šli na izlet ali počitnice s

starimi starši, glede na stratum?

8.1.6 Ali se otroci razlikujejo v želji, da bi jih stari starši imeli bolj radi, glede na

stratum?

8.1.7 Ali se otroci razlikujejo v želji, da bi jih stari starši pustili pri miru, glede na

stratum?

8.1.8 Ali se otroci razlikujejo v želji, da bi stari starši dolgo živeli, glede na

stratum?

8.1.9 Ali se otroci razlikujejo v želji, da se stari starši ne bi vmešavali v njihova

življenja, glede na stratum?

8.1.10 Ali se otroci razlikujejo v dopisani želji glede na stratum?

9. Kaj menijo o svojih starih starših?

9.1 Ali se otroci razlikujejo v mnenju o svojih starih starših glede na stratum?

9.1.1 Ali se otroci razlikujejo v mnenju, da jih imajo stari starši radi, glede na

stratum?

9.1.2 Ali se otroci razlikujejo v mnenju, da jih stari starši razvajajo, glede na

stratum?

9.1.3 Ali se otroci razlikujejo v mnenju, da so stari starši prestrogi, glede na

stratum?

9.1.4 Ali se otroci razlikujejo v mnenju, da se stari starši premalo zanimajo za

njih, glede na stratum?

9.1.5 Ali se otroci razlikujejo v mnenju, da jih stari starši ne marajo, glede na

stratum?


58

9.1.6 Ali se otroci razlikujejo v mnenju, da stari starši skrbijo za varstvo v

odsotnosti staršev, glede na stratum?

9.1.7 Ali se otroci razlikujejo v mnenju, da stari starši zahtevajo, da je vse po

njihovo, glede na stratum?

9.1.8 Ali se otroci razlikujejo v mnenju, da so stari starši starokopitni, glede na

stratum?

9.1.9 Ali se otroci razlikujejo v mnenju, da stari starši preveč težijo, glede na

stratum?

9.1.10 Ali se otroci razlikujejo v mnenju, da se stari starši radi prepirajo, glede na

stratum?

9.1.11 Ali se otroci razlikujejo v mnenju, da stari starši radi pomagajo, glede na

stratum?

9.1.12 Ali se otroci razlikujejo v dopisanem mnenju glede na stratum?

3.2.2 Hipoteze

Hipoteze sem implicitno izrazila v obliki raziskovalnih vprašanj o odvisnih

zvezah oziroma razlikah.


59

3.2.3 Spremenljivke

3.2.3.1 Seznam spremenljivk

1. spol

2. vrsta osnovne šole

3. asociacija za stare starše

3.1 govorjenje o starih časih

3.2 razvajanje

3.3 siljenje s hrano

3.4 ukazovanje

3.5 ljubeč pogled

3.6 mehka roka

3.7 pravljice

3.8 težnje

3.9 prepiri

3.10 darila

3.11 počitnice

3.12 izleti

3.13 udarci

3.14 zmerjanje

3.15 sladkarije

3.16 dopisana asociacija

4. pogostost stikov s starimi starši

4.1 pogostost stikov z mamino mamo

4.2 pogostost stikov z maminim očetom

4.3 pogostost stikov z očetovo mamo

4.4 pogostost stikov z očetovim očetom

5. razumevanje s starimi starši

5.1 razumevanje z mamino mamo

5.2 razumevanje z maminim očetom

5.3 razumevanje z očetovo mamo

5.4 razumevanje z očetovim očetom

6. želja pomoči starih staršev


60

7. razumevanje pomoči starih staršev

8. zatekanje po pomoč k starim staršem

9. časovna razpoložljivost starih staršev

10. želje otrok v odnosu do starih staršev

10.1 želja po skupnem življenju

10.2 želja po pogostejšem stiku

10.3 želja po redkejšem stiku

10.4 želja po razumevanju starih staršev s starši

10.5 želja po počitnicah in izletih s starimi starši

10.6 želja po ljubezni

10.7 želja po miru

10.8 želja po dolgem življenju starih staršev

10.9 želja po nevmešavanju

10.10 dopisana želja

11. mnenje o starih starših

11.1 ljubezen

11.2 razvajanje

11.3 strog medosebni odnos

11.4 pomanjkanje zanimanja

11.5 odsotnost ljubezni

11.6 varstvo

11.7 prezahtevnost

11.8 starokopitnost

11.9 težnje

11.10 prepiri

11.11 želja po pomoči

11.12 dopisano mnenje


61

3.2.3.2 Izvori podatkov za spremenljivke

Podatke za vse spremenljivke bom dobila z anketnim vprašalnikom.

3.2.3.3 Preizkušanje odvisne zveze med spremenljivkami

TABELA 1: Pregled zvez med spremenljivkami po raziskovalnih vprašanjih

zaporedna številka raziskovalnega

vprašanja

odvisne

spremenljivke

neodvisne

spremenljivke

1.1 3 2

1.1.1 – 1.1.16 3.1 – 3.16 2

2.1 4 2

2.1.4 – 2.1.4 4.1 – 4.4 2

3.1 5 2

3.1.1 – 3.1.4 5.1 – 5.4 2

4.1 6 2

5.1 7 2

6.1 8 2

7.1 9 2

8.1 10 2

8.1.1 – 8.1.10 10.1 – 10.10 2

9.1 11 2

9.1.1 – 9.1.12 11.1 – 11.12 2

3.3 METODOLOGIJA

3.3.1 Raziskovalna metoda

Uporabila sem deskriptivno in kavzalno – neeksperimentalno metodo empiričnega

pedagoškega raziskovanja.


62

3.3.2 Raziskovalni vzorec

Raziskava temelji na vzorcu otrok 6. razreda v šolskem letu 2008/2009 iz

različnih osnovnih šol: OŠ bratov Polančičev Maribor, OŠ Maksa Durjava

Maribor, OŠ Partizanska bolnišnica Jesen Tinje, OŠ Voličina, OŠ Jožeta Hudalesa

Jurovski Dol.

TABELA 2: Število (f) in strukturni odstotki (f%) učencev v posamezni osnovni

šoli

ŠOLA f f%

OŠ bratov Polančičev Maribor 38 36,9

OŠ Maksa Durjava Maribor 18 17,5

OŠ Partizanska bolnišnica Jesen Tinje 11 10,7

OŠ Voličina 16 15,5

OŠ Jožeta Hudalesa Jurovski Dol 20 19,4

SKUPAJ 103 100

Največje število učencev, ki so sodelovali v anketi, je iz OŠ bratov Polančičev

Maribor (36,9%). Nato si po številu anketiranih učencev sledijo naslednje šole:

OŠ Jožeta Hudalesa Jurovski Dol (19,4%), OŠ Maksa Durjava Maribor (17,5%),

OŠ Voličina (15,5%), in OŠ Partizanska bolnišnica Jesen Tinje (10,7%).

TABELA 3: Število (f) in strukturni odstotki (f%) učencev po spolu.

SPOL f f%

ženski 48 46,6

moški 55 53,4

SKUPAJ 103 100

V anketi je sodelovalo nekoliko več učencev (53,4%) kot učenk (46,6%).


63

TABELA 4: Število (f) in strukturni odstotki (f%) učencev po stratumu osnovne

šole.

STRATUM f f%

podeželska 47 45,6

mestna 56 54,4

SKUPAJ 103 100

Anketni vprašalnik je izpolnilo nekoliko več učencev iz mestnih osnovnih šol

(54,4%) kot učencev iz podeželskih osnovnih šol (45,6%)

3.3.3 Postopek zbiranja podatkov

3.3.3.1 Organizacija zbiranja podatkov

S pomočjo literature sem sestavila vprašalnik. Ankete sem razdelila v pet različnih

osnovnih šol: OŠ bratov Polančičev Maribor, OŠ Maksa Durjava Maribor, OŠ

Partizanska bolnišnica Jesen Tinje, OŠ Voličina, OŠ Jožeta Hudalesa Jurovski

Dol. Anketiranje je potekalo januarja 2009 in je bilo anonimno.

3.3.3.2 Vsebinsko – metodološke značilnosti vprašalnika

a) Vsebinsko – formalne strani vprašalnika

V prvem delu so vprašanja o objektivnih dejstvih (spol, vrsta osnovne šole), nato

pa sledijo vprašanja o pogostosti stikov, razumevanju, mnenju in odnosih otrok s

starimi starši.

b) Merske karakteristike

- Veljavnost anketnega vprašalnika sem zagotovila s pregledom mentorice in

somentorice.

- Zanesljivost sem zagotovila z natančnimi navodili in enopomenskimi,

specifičnimi vprašanji.

- Objektivnost sem zagotovila z zaprtimi tipi vprašanj, pri katerih ni mogoče s

subjektivnim presojanjem spreminjati informacij.


64

3.3.4 Postopek obdelave podatkov

Podatki so prikazani tabelarično. Izračunane so absolutne (f) in odstotne (f%)

frekvence. Za preizkušanje odvisnih zvez med spremenljivkami sem uporabila

χ2 – preizkus.

3.4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA

3.4.1 Pogostost stikov s starimi starši

TABELA 5: Število (f) in strukturni odstotki (f%) učencev po pogostosti stikov s

svojimi starimi starši. mamina mama mamin oče očetova mama očetov oče

f f% f f% f f% f f%

vsak dan 21 20,4 10 9,7 11 10,7 5 4,9

2-3x tedensko 25 24,3 17 16,5 23 22,3 14 13,6

vsaj 1x tedensko 27 26,2 24 23,3 24 23,3 13 12,6

1x mesečno 8 7,8 8 7,8 9 8,7 6 5,8

nekajkrat letno 6 5,8 7 6,8 5 4,9 11 10,7

nikoli 2 1,9 6 5,8 4 3,9 7 6,8

ne živijo več 14 13,6 31 30,1 27 26,2 47 45,6

SKUPAJ 103 100 103 100 103 100 103 100

Največ učencev se srečuje s svojimi starimi starši vsaj 1x tedensko. Z mamino

mamo se vsaj 1x tedensko srečuje 26,6% učencev, z maminim očetom 23,3%, z

očetovo mamo 26,6 % in z očetovim očetom 12,6%. Podatki kažejo, da je število

učencev, ki imajo redne stike s svojimi starimi starši večje, kot je število učencev,

ki imajo neredne stike ali sploh nimajo stikov s svojimi starimi starši. Ti podatki

nam kažejo, da je tudi v današnjem času vloga starih staršev v vzgoji pomembna.

Zaradi večje preglednosti lahko odgovore združimo v tri skupini, kot prikazuje

spodnja tabela.


65


svojimi starimi starši. mamina mama mamin oče očetova mama očetov oče

f f% f f% f f% f f%

redni stiki – več kot 1x tedensko 73 70,9 51 49,5 58 56,3 32 31,1

neredni stiki ali brez stikov 16 15,5 21 20,4 18 17,5 24 23,3

ne živijo več 14 13,6 31 30,1 27 26,2 47 45,6

SKUPAJ 103 100 103 100 103 100 103 100

Večina učencev ima redne stike s svojimi starimi starši. Najpogosteje se srečujejo

z mamino mamo (70,9%), potem z očetovo mamo (56,3%) in maminim očetom

(49,5%), nekoliko manj pogosto pa z očetovim očetom (31,1%). Vendar je

potrebno upoštevati, da je tu tudi največji odstotek učencev (45,6%), ki dedka po

očetovi stani nima več. Otroci imajo več babic kot dedkov, kar tudi sicer kažejo

demografski podatki o življenjski dobi. (Žorž, 2006, str. 40)


starimi starši glede na stratum osnovne šole.

podeželska šola mestna šola

f f% f f% χ2 α

redni stiki 35 74,5 38 67,9

neredi stiki 4 8,5 12 21,4

mamina mama

ne živijo več 8 17,0 6 10,7

3,650

0,161

redni stiki 26 55,3 25 44,6

neredi stiki 5 10,6 16 28,6

mamin oče

ne živijo več 16 34,1 15 26,8

5,066

0,079

redni stiki 27 57,5 31 55,4

neredni stiki 4 8,5 14 25,0

očetova mama

ne živijo več 16 34,0 11 19,6

24,215

0,000

redni stiki 15 31,9 17 30,4

neredni stiki 5 10,6 19 33,9

očetov oče

ne živijo več 27 57,5 20 35,7

8,614

0,013


66

Na osnovi χ2 preizkusa ugotovimo, da lahko ničelno hipotezo (H0) obdržimo v

primeru mamine mame (χ2 = 3,650, α = 0,161 α > 0,05) in maminega očeta

(χ2 = 5,066, α = 0,079 α > 0,05 ). To pomeni, da ne obstajata statistično

značilni razliki v pogostosti stikov učencev s starimi starši po mamini strani glede

na stratum šole. Večina učencev, tako iz podeželske kot iz mestne osnovne šole,

ima redne stike z mamino mamo in maminim očetom. Pogostost stikov z mamino

mamo je večja kot pogostost stikov z maminim očetom, saj je tako v podeželski

kot v mestni šoli več tistih učencev, ki imajo več babic kot dedkov po mamini

strani.

S pomočjo χ2 preizkusa, pa lahko ničelno hipotezo (H0) zavržemo v primeru

očetove mame (χ2 = 24,215, α = 0,000 α < 0,05) in očetovega očeta (χ2 =

8,614, α = 0,013 α < 0,05). Med učenci obstajata statistično značilni razliki v

pogostosti stikov učencev s starimi starši po očetovi strani glede na stratum šole.

Nekoliko več kot polovica učencev, tako iz podeželske kot iz mestne šole, ima

redne stike z očetovo mamo. Do razlik prihaja pri nerednih stikih z babico in

odstotkih učencev, ki babice nimajo več. Kar ena četrtina učencev iz mestne

osnovne šole (25,0%) ima neredne stike z očetovo mamo. Delež učencev iz

podeželske osnovne šole, ki ima neredne stike z očetovo mamo je le 8,5 %.

Nekoliko več je učenci iz podeželske šole (34,0%), ki babice po očetovi strani

nimajo več, v primerjavi z učencev iz mestne šole (19,6%).

Učencem podeželske (31,9%) in mestne (30,4%) osnovne šole je skupno, da ima

le tretjina učencev redne stike z očetovim očetom. Podobno kot pri očetovi mami,

prihaja do razlik pri nerednih stikih z očetovim očetom in deležem učencev, ki

očetovega očeta nimajo več. Kar 33,9% učencev iz mestne osnovne šole ima

neredne stike s svojim dedkom po očetovi stani, delež teh učencev iz podeželske

šole je le 10,6%. Več kot polovica učencev iz podeželske šole (57,5%) nima več

dedka po očetovi strani, odstotek teh učencev iz mestne šole pa je 35,7%.

Izid nam pove, da imajo učenci redne stike z babico in dedkom po mamini strani,

kjer ni vidnih razlik med podeželjem in mestom. Ta podatek nam kaže, da tudi, če

mlade družine in stari starši živijo v ločenih gospodinjstvih, to ne ovira stikov

starih staršev z vnuki. V primeru starih staršev po očetovi strani, ima veliko več

učencev iz mestne osnovne šole neredne stike z babico in dedkom kot z učenci iz

podeželske osnovne šole. V mestu se nekoliko izgubi stik mlade družine z


67

očetovimi starši. Vzrok, da mlada družina ohrani tesne stike le s starimi starši po

mamini strani, se verjetno skriva v tem, da velja pri vzgoji otrok skrito pravilo, da

smo pri vzgoji hčera bolj pazljivi in zaščitniški kot pri sinovih. Ta nenehna skrb

do hčere se ohrani tudi kasneje, ko je ta že mamica. Prav tako je vzrok v tem, da

se z rojstvom otroka bistveno spremeni življenje mlade družine, predvsem mlade

mamice. Naenkrat nastopi v novi vlogi s številnimi nalogami in obveznostmi.

Oporo in pomoč pri teh nalogah pa najlažje najde pri svojih starših, predvsem v

otrokovi babici.

3.4.2 Kakovost stikov s starimi starši

TABELA 8: Število (f) in strukturni odstotki (f%) učencev po razumevanju s

svojimi starimi starši.

mamina mama mamin oče očetova mama očetov oče

f f% f f% f f% f f%

zelo dobro 73 70,9 51 49,5 57 55,3 39 37,9

dobro 13 12,6 10 9,7 13 12,6 8 7,8

niti dobro niti slabo 2 1,9 6 5,8 3 2,9 5 4,9

slabo 0 0 1 1,0 1 1,0 0 0

zelo slabo 1 1,0 4 3,9 2 1,9 4 3,9

ne živijo več 14 13,6 31 30,1 27 26,2 47 45,6

SKUPAJ 103 100 103 100 103 100 103 100

Večina učencev se zelo dobro razume s svojimi starimi starši. Kar 70,9 % učencev

se zelo dobro razume s svojo babico po mamini strani. Nekje polovica učencev se

zelo dobro razume z maminim očetom (49,5%) in očetovo mamo (55,3%). Tudi z

očetovim očetom se večina učencev zelo dobro razume, vendar je tu največji

odstotek učencev (45,6%), ki dedka po očetovi stani nimajo več. Zelo majhni so

odstotki učencev, ki so izbrali, da se s svojimi starimi starši razumejo slabo, zelo

slabo kot tudi niti dobro niti slabo.


68

TABELA 9: Število (f) in strukturni odstotki (f%) učencev po razumevanju s


Na osnovi χ2 preizkusa ugotovimo, da lahko ničelno hipotezo (H0) obdržimo v

primeru mamine mame (χ2 = 5,755, α = 0,218 α > 0,05), maminega očeta

(χ2 = 4,179, α = 0,524 α > 0,05 ) in očetove mame (χ2 = 4,705, α = 0,453 α >

0,05 ). Ne obstajajo statistično značilne razlike v razumevanju z babico in dedkom

po mamini strani ter z babico po očetovi strani glede na stratum šole, saj se večina

učencev, tako iz podeželja kot iz mesta, z njimi razume zelo dobro. Skoraj nihče

ali pa zelo malo učencev je takšnih, ki so za stare starše izbrali, da se z njimi

razumejo slabo ali zelo slabo.


f f% f f% χ2 α

zelo dobro 35 74,5 38 67,9

dobro 4 8,5 9 16,1

niti dobro niti slabo 0 0 2 3,6

slabo 0 0 0 0

zelo slabo 0 0 1 1,8

mamina mama

ne živijo več 8 17,0 6 10,7

5,755

0,218

zelo dobro 24 51,1 27 48,2

dobro 3 6,4 7 12,5

niti dobro niti slabo 2 4,3 4 7,1

slabo 1 2,1 0 0

zelo slabo 1 2,1 3 5,4

mamin oče

ne živijo več 16 34,0 15 26,8

4,179

0,524

zelo dobro 25 53,2 32 57,1

dobro 4 8,5 9 16,1


slabo 0 0 1 1,8

zelo dobro 0 2,1 1 1,8

očetova mama

ne živijo več 16 34,0 11 19,6

4,705

0,453

zelo dobro 15 31,9 24 42,9

dobro 2 4,3 6 10,7


slabo 0 0 0 0

zelo slabo 0 0 4 7,1

očetov oče

ne živijo več 27 57,4 20 35,7

10,194

0,037


69

Izid χ2 preizkusa v primeru očetovega očeta (χ2 = 10,194, α = 0,037 α < 0,05)

pa nam kaže, da lahko ničelno hipotezo (H0) zavržemo. Med učenci prihaja do

statistično značilnih razlik v razumevanju z dedkom po očetovi strani glede na

stratum šole. Večji so odstotki učencev iz mestne osnovne šole, ki se z očetovim

očetom razumejo zelo dobro v primerjavi z učenci iz podeželske osnovne šole.

Prav tako je večji odstotek učencev iz mestne osnovne šole izbralo, da se z

očetovim očetom razumejo dobro. Do teh razlik v odstotkih pa prihaja zardi tega,

ker je delež otrok, ki starega starša več nimajo, največji prav pri učencih iz

podeželske osnovne šole, in sicer pri očetovem očetu. Več kot polovica učencev iz

podeželske osnovne šole dedka po očetovi strani nima več. Učenci, ki dedka še

imajo, pa se z njim razumejo zelo dobro oziroma dobro. Le dva učenca se z

dedkom ne razumeta niti dobro niti slabo. Noben učenec iz podeželske osnovne

šole ni izbral, da se z dedkom razume slabo ali zelo slabo. Pri mestni šoli je

podobno. Večina učencev se z dedkom po očetovi strani razume zelo dobro

oziroma dobro. Le da je tu delež učencev, ki dedka več nima manjši kot pri

podeželski šoli. Tudi tukaj sta samo dva učenca izbrala, da se z dedkom ne

razumeta niti dobro niti slabo. Do razlik pa prihaja, saj se 7,1% učencev iz mestne

osnovne šole z dedkom razume zelo slabo, medtem ko tega odgovora učenci

podeželske šole niso izbrali.

Na splošno bi lahko rekli, da ni značilnih razlik med podeželjem in mestom v

razumevanju učencev s starimi starši. Učenci se zelo dobro razumejo s svojimi

starimi starši. Vzrok za to lahko iščemo v tem, da so vezi med starimi starši in

vnuki že od nekdaj nekaj posebnega. Tudi sodobne raziskave temu pritrjujejo.

Pokazale so, da so stari starši takoj za starši, druga najpomembnejša oseba v

življenju otroka (Šimenc, 2003). Vlogo dedka in babice doživljajo kot pomembno.

Današnji stari starši so aktivni in podjetni. Ko vnuki odkrivajo svet, ga skupaj z

njimi odkrivajo tudi njihovi stari starši. Tako prihaja do tesne povezanosti med

starimi starši in vnuki, kar pa daje otrokom občutek varnosti.


70

TABELA 10: Število (f) in strukturni odstotki (f%) učencev po pripravljenost

pomoči starih staršev

f f%

Da, pogosto. 83 80,6

Da, redko. 13 12,6

Ne, nikoli. 7 6,8

SKUPAJ 103 100

Večina učencev (80,6%) meni, da jim stari starši želijo pogosto pomagati. Majhen

je delež učencev, ki menijo, da jim stari starši redko (12,6%) ali nikoli (6,8%) ne

želijo pomagati.

TABELA 11: Število (f) in strukturni odstotki (f%) učencev po pripravljenost

pomoči starih staršev glede na stratum osnovne šole.

podeželska šola mestna šola SKUPAJ

f f% f f% f f%

Da, pogosto. 33 70,2 50 89,3 83 80,6

Da, redko. 11 23,4 2 3,6 13 12,6

Ne, nikoli. 3 6,4 4 7,1 7 6,8

SKUPAJ 47 100 56 100 103 100

χ2 = 9,722 α = 0,008

S pomočjo χ2 preizkusa (χ2 = 9,722, α = 0,008 α < 0,05) ugotovimo, da lahko

ničelno hipotezo (H0) zavržemo. Med učenci obstaja statistično značilna razlika v

pripravljenosti pomoči starih staršev glede na stratum šole. Delež učencev, ki so

izbrali odgovor, da jim stari starši nikoli ne pomagajo, je tako pri učencih iz

podeželske kot iz mestne šole majhen in podoben. Do razlik prihaja pri pritrdilnih

odgovorih. Največ učencev tako iz podeželske kot iz mestne osnovne šole meni,

da jim stari starši želijo pogosto pomagati, vendar je delež učencev s takim

mnenjem večji v mestni šoli kot v podeželski šoli. Večja razlika je opazna pri

deležu učencev, ki menijo, da jim stari starši redko želijo pomagati. Učencev z


71

takšnim mnenjem pa je več v podeželski kot mestni šoli, saj sta v mestni šoli le

dva učenca s takšnim mnenjem.

Izid kaže, da obstaja razlika glede na prijavljenost pomoči učenčevih starih staršev

med podeželjem in mestom. Čeprav so učenci tako iz podeželja kot iz mesta v

večini odgovorili, da jim stari starši želijo pogosto pomagati, pa je kljub temu več

kot četrtina učencev iz podeželske osnovne šole mnenja, da jim stari starši redko

pomagajo. Za marsikaterega starega starša je prav obdobje, ko v njihovo življenje

vstopijo vnuki, prva možnost, da se enkrat v življenju mirno posveti otrokom in je

lahko z njimi potrpežljiv. Odnos, ki ga imajo stari starši do vnukov, se bistveno

razlikuje od tistega, ki so ga imeli do svojih otrok. Stari starši, ki živijo v istem

mestu, kraju ali celo pod isto streho z otroki in vnuki , imajo možnost tesnega

stika z njimi in hkrati tega, da so jim zmeraj na voljo, kadar le ti potrebujejo

njihovo pomoč. Živeti bodo skušali tudi lastno življenje, katerega bodo morali tu

in tam celo braniti in se ne pustiti povsem polastiti. Menim, da se prav v tem

skriva možen vzrok za mnenje nekaterih učencev iz podeželja, da jim stari starši

redko želijo pomagati.

TABELA 12: Število (f) in strukturni odstotki (f%) učencev po razumevanju

pomoči starih staršev.

f f%

Kot dejansko pomoč. 93 90,3

Kot vmešavanje v moje življenje. 7 6,8

Drugo. 3 2,9

SKUPAJ 103 100

Velika večina učencev (90,3%) razume pomoč svojih starih staršev kot dejansko

pomoč, da lažje premagajo težave in ovire v življenju. Le 6,8 % učencev razume

pomoč, kot vmešavanje v njihovo življenje. Učenci, ki so izbrali odgovor drugo

(2,9%), so na vprašanje, kako razumeš pomoč starih staršev, odgovorili z

naslednjimi odgovori: ne vem, ker mi babica nikoli ne pomaga, ne vem, saj

nimam več starih staršev.


72

TABELA 13: Število (f) in strukturni odstotki (f%) učencev po razumevanju

pomoči starih staršev glede na stratum osnovne šole.

Na osnovi χ2 preizkusa (χ2 = 0,568, α = 0,753 α > 0,05) ugotovimo, da lahko

ničelno hipotezo (H0) obdržimo. Ne obstaja statistično značilna razlika med

učenci v razumevanju pomoči starih staršev glede na stratum šole. Učenci iz

mesta kot iz podeželja razumejo pomoč starih staršev kot dejansko pomoč, da

lažje premagajo težave in ovire v življenju. Le 3 učenci iz podeželja oziroma 4

učenci iz mesta razumejo to pomoč kot vmešavanje v njihova življenja.

Izid je pričakovan. Stari starši imajo posebno mesto v življenju svojih vnukov, saj

jim znajo prisluhniti, jih razumeti in ščititi. Pri varovanju svojih vnukov se

pogosto spomnijo na napake, ki so jih delali kot starši in jih zdaj želijo popraviti.

Zaradi tega znajo z vnuki ravnati veliko bolj potrpežljivo in ljubeče. Iskrena

ljubezen in veselje ter sprejemanje vnukov jim daje občutek zaupanja. To pa

vpliva tudi na to, da otroci zaupajo starim staršem, ko jim ti želijo pomagati, saj

verjamejo, da jim s tem želijo le dobro v življenju.


f f% f f% f f%

Kot dejansko pomoč. 42 89,4 51 91,1 93 90,3

Kot vmešavanje v moje življenje. 3 6,4 4 7,1 7 6,8

Drugo. 2 4,3 1 1,8 3 2,9

SKUPAJ 47 100 56 100 103 100

χ2 = 0,568 α = 0,753


73

TABELA 14: Število (f) in strukturni odstotki (f%) učencev po iskanju pomoči pri

starih starših.

f f%

Da, vedno. 12 11,7

Da, pogosto. 22 21,4

Da, redko. 44 42,7

Ne, nikoli. 25 24,3

SKUPAJ 103 100

Največ učencev (42,7%) je izbralo odgovor, da redko iščejo pomoč pri svojih

starih starših, 24,3 % učencev nikoli in 21,4 % pogosto. Najmanjši pa je odstotek

učencev (11,7%), ki v primeru težav vedno iščejo pomoč pri svojih starih starših.

TABELA 15: Število (f) in strukturni odstotki (f%) učencev po iskanju pomoči pri

starih starših glede na stratum osnovne šole.


f f% f f% f f%

Da, vedno. 5 10,6 7 12,5 12 11,7

Da, pogosto. 7 14,9 15 26,8 22 21,4

Da, redko. 21 44,7 23 41,1 44 42,7

Ne, nikoli. 14 29,8 11 19,6 25 24,3

SKUPAJ 47 100 56 100 103 100

χ2 = 2,929 α = 0,403

S pomočjo χ2 preizkusa (χ2 = 2,929, α = 0,403 α > 0,05) ugotovimo, da lahko

ničelno hipotezo (H0) obdržimo. Ne obstaja statistično značilna razlika med

učenci v iskanju pomoči pri starih starših glede na stratum šole. Najmanj je

učencev, tako iz mestne kot iz podeželske osnovne šole, ki se v primeru težav,

vedno zatečejo po pomoč k starim staršem. Večina učencev redko išče pomoč pri

dedku ali babici. Delež učencev, ki nikoli ne iščejo pomoč pri starih starših, je


74

presenetljivo visok tako pri učencih podeželske (29,9%) kot tudi mestne (19,6%)

osnovne šole.

Izid je nepričakovan. Čeprav so v predhodnem primeru podatki pokazali, da

večina učencev razume pomoč starih staršev kot dejansko pomoč, da lažje

premagajo ovire v življenju, se kljub temu sami v primeru težav ne zatekajo po

pomoč k dedku ali babici. Mogoče se skriva vzrok za tako dobljene rezultate v

tem, da so vnuki že navajeni, da stari starši samodejno zaznajo njihove težave in

tako oni naredijo prvi korak z željo, da jim pomagajo. Stari starši jim nudijo

pomoč in oporo, če zanjo prosijo ali ne. Otroci se tako redko odločijo, da se

namensko zatečejo po pomoč k starim staršem.

TABELA 16: Število (f) in strukturni odstotki (f%) učencev po časovni

razpoložljivosti starih staršev.

Večina učencev (88,3%) potrjuje, da si stari starši zmeraj vzamejo čas za njih,

kadar jih ti potrebujejo. Malo je učencev (11,7%), ki pravijo, da si babica in dedek

ne vzameta zmeraj časa za njih.

TABELA 17: Število (f) in strukturni odstotki (f%) učencev po časovni

razpoložljivosti starih staršev glede na stratum osnovne šole.


f f% f f% f f%

da 40 85,1 51 91,1 91 88,3

ne 7 14,9 5 8,9 12 11,7

SKUPAJ 47 100 56 100 103 100

χ2 = 0,883 α = 0,347

f f%

da 91 88,3

ne 12 11,7

SKUPAJ 103 100


75

Na podlagi χ2 preizkusa (χ2 = 0,833, α = 0,347 α > 0,05) ugotovimo, da lahko

ničelno hipotezo (H0) obdržimo. Med učenci ne prihaja do statistično značilne

razlike v časovni razpoložljivosti njihovih starih staršev glede na stratum šole.

Izkušnje velike večine učencev, tako iz podeželske kot iz mestne osnovne šole

kažejo, da si stari starši zmeraj vzamejo čas, kadar jih ti potrebujejo.

Stari starši imajo na voljo veliko več časa v primerjavi s starši otrok, saj se prav v

tem življenjskem obdobju najbolj trudijo zagotoviti uspeh na službenem področju

in trdno kariero. Dedek in babica pa nimata več teh skrbi. Za svoje vnuke imata

več časa in razumevanja v primerjavi s preobremenjenimi starši. Tudi izid teh

rezultatov kaže, da se učenci lahko zanesejo na svoje stare starše, saj si bosta

dedek in babica zanje zmeraj vzela čas.


76

TABELA 18: Število (f) in strukturni odstotki (f%) učencev po željah v odnosu s

starimi starši.

f f%

DA 32 31,1 Da bi živeli skupaj.

NE 71 68,9

DA 53 51,5 Da bi se večkrat videli in bili skupaj.

NE 50 48,5

DA 2 1,9 Da bi se bolj po redko videli.

NE 101 98,1

DA 27 26,2 Da se ne bi kregali z mojimi starši.

NE 76 73,8

DA 49 47,6 Da bi večkrat šel z njimi na izlet ali počitnice.

NE 54 52,4

DA 25 24,3 Da bi me imeli bolj radi.

NE 78 75,7

DA 3 2,9 Da bi me pustili pri miru.

NE 100 97,1

DA 94 91,3 Da bi dolgo živeli.

NE 9 8,7

DA 6 5,8 Da bi se ne vmešavali v naše življenje.

NE 97 94,2

DA 8 7,8 Drugo.

NE 95 92,2

Največ učencev (91,3%) želi svojim starim staršem, da bi dolgo živeli. Učenci si

tudi želijo, da bi se večkrat videli in bili skupaj s starimi starši (51,5%), da bi

večkrat šli z njimi na izlet ali počitnice (47,6%). Najmanjši je odstotek učencev, ki

si želijo, da bi se s starimi starši bolj poredko videli (1,9%), da bi jih le-ti pustili

pri miru (2,9%). Učenci, ki so izbrali odgovor drugo (7,8%), so na vprašanje,

kakšne želje imaš v odnosu do svojih starih staršev, odgovorili z naslednjimi

besedami: nobene, da bi me imeli vedno radi, da bi se vedno tako dobro razumeli,

želim jim zdravja, da ne ukazujejo mami, kaj naj ukaže meni, da bi bil dedek še

živ.


77

TABELA 19: Število (f) in strukturni odstotki (f%) učencev po željah v odnosu s



f f% f f% χ2 α

DA 20 42,6 12 21,4 Da bi živeli skupaj.

NE 27 57,4 44 78,6

5,325 0,021

DA 28 59,6 25 44,6 Da bi se večkrat videli in bili skupaj.

NE 19 40,4 31 55,4

2,281 0,131

DA 1 2,1 1 1,8 Da bi se bolj po redko videli.

NE 46 97,9 55 98,2

0,000 1,000

DA 16 34,0 11 19,6 Da se ne bi kregali z mojimi starši.

NE 31 66,0 45 80,4

2,739 0,098

DA 27 57,4 22 39,3 Da bi večkrat šel z njimi na izlet

ali počitnice. NE 20 42,6 34 60,7

3,379 0,066

DA 18 38,3 7 12,5 Da bi me imeli bolj radi.

NE 29 61,7 49 87,5

9,252 0,002

DA 0 0 3 5,4 Da bi me pustili pri miru.

NE 47 100 53 94,6

1,045 0,307

DA 41 87,2 53 94,6 Da bi dolgo živeli.

NE 6 12,8 3 5,4

0,953 0,329

DA 1 2,1 5 8,9 Da bi se ne vmešavali v naše

življenje. NE 46 97,9 51 91,1

1,093 0,296

DA 2 4,3 6 10,7 Drugo.

NE 45 95,7 50 89,3

0,723 0,395

S pomočjo χ2 preizkusa ugotovimo, da lahko ničelno hipotezo (H0) pri večini

odgovorov obdržimo. Ne obstaja statistično značilna razlika med učenci v želji,

povezani z odnosom do starih staršev glede na stratum šole, razen v dveh

primerih.

Statistično značilni razliki med učenci podeželske in mestne osnovne šole

obstajata pri dveh željah učencev: da bi živeli skupaj s starimi starši

(χ2 = 5,325, α = 0,021 α < 0,05), da bi jih stari straši imeli bolj radi (χ2 = 9,252,

α = 0,002 α < 0,05). Obe želji sta bolj izraženi pri učencih iz podeželja. Veliko

manj je učencev iz mesta, ki so se odločili za ta dva odgovora.


78

V ostalih željah so si učenci bolj enotni. Največkrat izražena želja tako pri učencih

iz mesta kot iz podeželja je, da bi stari starši dolgo živeli. Izstopata še naslednja

odgovora: da bi se večkrat videli in bili skupaj, da bi šel z njimi na izlet ali

počitnice.

Podatki kažejo, da so izrazito v ospredju želje, ki govorijo v prid stikom in večji

vlogi starih staršev v odraščanju vnukov. Želja: da bi me pustili pri miru, se pri

otrocih iz podeželja sploh ne pojavlja, pri otrocih iz mesta le trikrat. Stari starši so

tisti, ki imajo vedno čas za igro, ki vedno prisluhnejo in niso obremenjeni z

odgovornostmi glede vzgoje. Svojim vnukom nudijo stabilnost, oporo, občutek

varnosti, hkrati pa jih napolnjujejo z ljubeznijo in veseljem. Prav zaradi tega se

podeželski in mestni otroci vedno znova veselijo snidenja z njimi in si želijo

pogostejših stikov. Druženje z babico in dedkom jih osrečuje in si želijo, da se ta

vez ne bi nikoli pretrgala. Večina učencev si želi, da bi njihovi stari starši dolgo

živeli.

Nepričakovan je izid, da si več učencev iz podeželja želi, da bi živeli skupaj s

starimi starši in da bi jih ti imeli bolj radi. Predvidevala sem, da bo žeja po

skupnem življenju s starimi starši bolj izražena pri učencih iz mesta in ne obratno.

Domnevala sem, da je na podeželju več otrok, ki živijo s starimi starši ali vsaj v

njihovi bližini in imajo tako večje možnosti za pogostejše stike z babico in

dedkom kot otroci iz mesta. Rezultati so pokazali, da ima večina podeželskih in

mestnih učencev redne stike s starimi starši, to pomeni vsak dan ali vsaj dva do

trikrat tedensko. Primer je pokazal tudi na razlike pri pogostosti stikov, saj se

neredni stiki z babico in dedkom po očetovi strani pogosteje pojavljajo pri otrocih

iz mesta.


79

3.4.3 Splošno mnenje osebnostnih karakteristik starih staršev

TABELA 20: Število (f) in strukturni odstotki (f%) učencev po asociaciji na

besedo stari starši.

f f%

DA 61 59,2 govorjenje o starih časih

NE 42 40,8

DA 28 27,2 razvajanje

NE 75 72,8

DA 6 5,8 siljenje s hrano

NE 97 94,2

DA 8 7,8 ukazovanje

NE 95 92,2

DA 47 45,6 ljubeč pogled

NE 56 54,4

DA 40 38,8 mehka roka

NE 63 61,2

DA 32 31,1 pravljice

NE 71 68,9

DA 11 10,7 težnje

NE 92 89,3

DA 3 2,9 prepiri

NE 100 97,1

DA 50 48,5 darila

NE 53 51,5

DA 38 36,9 počitnice

NE 65 63,1

DA 21 20,4 izleti

NE 82 79,6

DA 4 3,9 udarci

NE 99 96,1

DA 2 1,9 zmerjanje

NE 101 98,1

DA 40 38,8 sladkarije

NE 63 61,2

DA 21 20,4 drugo

NE 82 79,6


80

Ko slišijo besedo stari starši, največ učencev pomisli na: govorjenje o starih časih

(59,2%), darila (48,5%) in ljubeč pogled (45,6%); sledijo odgovori: mehka roka

(38,8%), sladkarije (38,8%), počitnice (36,9%) in pravljice (31,1%). Najmanj

učencev ob besedi stari starši pomisli na: zmerjanje (1,9%), prepiri (2,9%) in

udarci (3,9%), Podatki izražajo pozitiven odnos otrok do starih staršev. Tudi

odgovori, ki so jih učenci sami dopisali, kažejo na tak odnos. Učenci ob besedi

stari starši pomislijo še na: zabavo, »cartanje«, babico in dedka, prababico in

pradedka, starše, nakupovanje, smejanje, prijazen pogovor, objem in prijaznost.


81

TABELA 21: Število (f) in strukturni odstotki (f%) učencev po asociaciji na

besedo stari starši glede na stratum osnovne šole.


f f% f f% χ2 α

DA 37 78,7 24 42,9 govorjenje o starih časih

NE 10 21,3 32 57,1

13,612 0,000

DA 5 10,6 23 41,1 razvajanje

NE 42 89,4 33 58,9

11,956 0,001

DA 2 4,3 4 7,1 siljenje s hrano

NE 45 95,7 52 92,9

0,040 0,841

DA 5 10,6 3 5,4 ukazovanje

NE 42 89,4 53 94,6

0,394 0,530

DA 22 46,8 25 44,6 ljubeč pogled

NE 25 53,2 31 55,4

0,048 0,826

DA 19 40,4 21 37,5 mehka roka

NE 28 59,6 35 62,5

0,092 0,762

DA 16 34,0 16 28,6 pravljice

NE 31 66,0 40 71,4

0,357 0,550

DA 5 10,6 6 10,7 težnje

NE 42 89,4 50 89,3

0,000 0,990

DA 1 2,1 2 3,6 prepiri

NE 46 97,9 54 96,4

0,000 1,000

DA 17 36,2 33 58,9 darila

NE 30 63,8 23 41,1

5,299 0,021

DA 16 34,0 22 39,3 počitnice

NE 31 66,0 34 60,7

0,302 0,583

DA 7 14,9 14 25,0 izleti

NE 40 85,1 42 75,0

1,608 0,205

DA 3 6,4 1 1,8 udarci

NE 44 93,6 55 98,2

0,477 0,490

DA 1 2,1 1 1,8 zmerjanje

NE 46 97,9 55 98,2

0,000 1,000

DA 19 40,4 21 37,5 sladkarije

NE 28 59,6 35 62,5

0,092 0,762

DA 7 14,9 14 25,0 drugo

NE 40 85,1 42 75,0

1,608 0,205


82

S pomočjo χ2 preizkusa ugotovimo, da lahko ničelno hipotezo (H0) zavržemo v

treh primerih. Obstajajo statistično značilne razlike med učenci v naslednjih

asociacijah glede na stratum šole: govorjenje o starih časih (χ2 = 13,612,α = 0,000

α < 0,05), razvajanje (χ2 = 11,956, α = 0,001 α < 0,05) in darila (χ2 = 5,299,

α = 0,021 α < 0,05). Veliko več učencev iz podeželja (78,7%), v primerjavi z

učenci iz mesta (42,9%), ob besedi stari starši pomisli na govorjenje o starih časih.

Odstotek učencev, ki besedo stari starši povežejo z razvajanjem, pa je večji pri

učencih iz mesta (41,1%), na podeželju je majhen(10,6%). Prav tako je odstotek

učencev, ki ob besedi stari starši pomislijo na darila, večji v mestu (58,9%) kot na

podeželju (36,2%).

V ostalih primerih pa ne obstajajo statično značilne razlike. Tako na podeželju kot

v mestu imajo učenci pozitiven odnos do starih staršev, izbrali so asociacije:

ljubeč pogled, mehka roka, počitnice, pravljice in sladkarije.

Vezi med starimi starši in vnuki so nekaj posebnega. Dedek in babica poznata

svojega vnuka že od ranega otroštva, ga imata rada in skrbita zanj. Iskreno veselje

starih staršev in sprejemanje vnukov daje otrokom občutek, da so ljubljeni. Prav

zaradi tega večina učencev v starih starših vidi ljubeč pogled in mehko roko. Stari

starši znajo biti veliko bolj potrpežljivi in razumevajoči kot pa njihovi starši, zanje

imajo čas, saj vnuki pridejo in gredo. Drugačna in praviloma ohlapnejša pravila še

posebej veljajo v času počitnic pri starih starših. Otroci potrebujejo sprostitev in

svoje počitniške ure z babico in dedkom, na kar kažejo dobljeni rezultati, saj so

učenci tudi počitnice pogosto povezali s starimi starši. Dedek in babica sta nekaj

tako posebnega, prav zaradi nedolžne in dobronamerne popustljivosti do svojih

vnukov. Stari starši razvajajo svoje vnuke, kar so potrdili učenci mestne osnovne

šole, medtem ko učenci iz podeželja tega odgovora niso izpostavili. Prav tako

učenci iz mesta pogosteje povežejo besedo stari starši z darili kot pa učenci iz

podeželja. V primeru, ko dedek in babica ne živita v bližini, lahko uporabna darila

pomagajo ustvariti vsakodnevno povezavo z oddaljenim vnukom. Učencih iz

podeželja so v nasprotju z mestnimi poudarili govorjenje o starih časih. Prav

dedek in babica sta tista, ki povežeta svoje vnuke s preteklostjo družine, z

vedenjem in pripovedovanjem o tem, kako je bilo, ko sta bila oče in mama

majhen, deček in deklica. Na podeželju je večji poudarek na ohranjanju tradicije,

saj so običaji in navade veliko bolj značilni za podeželje kot za mesto. Starejši


83

ljudje so tisti, ki jih želijo ohraniti in prenesti na mlajše rodove. Učenci iz

podeželja so tako bolj deležni obujanja starih običajev, dogodkov in navad.

TABELA 22: Število (f) in strukturni odstotki (f%) učencev po mnenju o starih

starših.

f f%

DA 95 92,2 Imajo me radi.

NE 8 7,8

DA 40 38,8 Razvajajo me.

NE 63 61,2

DA 2 1,9 So prestrogi

NE 101 98,1

DA 2 1,9 Se premalo zanimajo zame

NE 101 98,1

DA 1 1,0 Ne marajo me.

NE 102 98,1

DA 49 47,6 Skrbijo za varstvo v odsotnosti staršev.

NE 54 52,4

DA 3 2,9 Zahtevajo, da je vse po njihovo.

NE 100 97,1

DA 6 5,8 So starokopitni.

NE 97 94,2

DA 8 7,8 Preveč težijo.

NE 95 92,2

DA 3 2,9 Se radi prepirajo.

NE 100 97,1

DA 85 82,5 Radi pomagajo.

NE 18 17,5

DA 7 6,8 Drugo.

NE 96 93,2


84

Večina učencev meni, da jih imajo stari starši radi (92,2%) in da jim le-ti radi

pomagajo (82,5%). Izstopata še mnenji učencev, da stari starši skrbijo za njihovo

varstvo v odsotnosti staršev (47,6%) in da jih stari starši razvajajo (38,8%). Le en

učenec je izbral odgovor, da ga stari starši ne marajo (1,0%). Prav tako sta le dva

učenca izbrala odgovor, da so stari starši prestrogi (1,9%) in da se premalo

zanimajo za njih (1,9%). Učenci, ki so izbrali odgovor drugo (6,8%), so na

vprašanje, kaj meniš o svojih starih starših, odgovorili z naslednjimi besedami: so

ljubeznivi, včasih so strogi, me spoštujejo, so prijazni, ne popustijo, se radi

pogovarjajo, nimam starih staršev.


85

TABELA 23: Število (f) in strukturni odstotki (f%) učencev po mnenju o starih

starših glede na stratum osnovne šole.


f f% f f% χ2 α

DA 42 89,4 53 94,6 Imajo me radi.

NE 5 10,6 3 5,4

0,394 0,530

DA 14 29,8 26 46,4 Razvajajo me.

NE 33 70,2 30 53,6

2,979 0,084

DA 0 0 2 3,6 So prestrogi.

NE 47 100 54 96,4

0,350 0,554

DA 2 4,3 0 0 Se premalo zanimajo zame.

NE 45 95,7 56 100

0,709 0,400

DA 0 0 1 1,8 Ne marajo me.

NE 47 100 55 98,2

0,000 1,000

DA 26 55,3 23 41,1 Skrbijo za varstvo v odsotnosti

staršev. NE 21 44,7 33 58,9

2,080 0,149

DA 0 0 3 5,4 Zahtevajo, da je vse po njihovo.

NE 47 100 53 94,6

1,045 0,307

DA 4 8,5 2 3,6 So starokopitni.

NE 43 91,5 54 96,4

0,414 0,520

DA 2 4,3 6 10,7 Preveč težijo.

NE 45 95,7 50 89,3

0,723 0,395

DA 0 0 3 5,4 Se radi prepirajo.

NE 47 100 53 94,6

1,045 0,307

DA 42 89,4 43 76,8 Radi pomagajo.

NE 5 10,6 13 23,2

2,802 0,094

DA 3 6,4 4 7,1 Drugo.

NE 44 93,6 52 92,9

0,000 1,000

S pomočjo χ2 preizkusa ugotovimo, da lahko ničelno hipotezo (H0) obdržimo v

vseh danih odgovorih. Ne obstajajo statistično značilne razlike med učenci v

mnenjih o starih starših glede na stratum šole. Tudi v tem primeru dobljeni

rezultati zelo očitno izražajo pozitiven odnos otok do starih staršev. Velika večina

podeželskih in mestnih učencev meni, da jih imajo stari starši radi in da radi

pomagajo. Pogosto so izbrali odgovor, da stari starši skrbijo za varstvo otrok v

odsotnosti staršev in da jih le-ti razvajajo.


86

Rezultati potrjujejo, da imajo stari starši posebno mesto v življenjih učencev.

Skoraj vsi menijo, da jih imajo stari starši radi. Občutek resnične ljubezni bogati

vnuke ter jih napolnjuje z veseljem in srečo. Čustvena navezanost in starševski čut

sili stare starše v nudenje najboljše pomoči. Učenci to potrjujejo, saj jih večina

meni, da babica in dedek rada pomagata in jih razvajata. Stari starši so v odnosu

do vnukov dobrohotni in ljubeči. Prisluhnejo jim, jih razumejo in upoštevajo.

Njihovo potrpežljivost in dobronamerno popustljivost lahko razumemo kot

razvajanje, s čimer pa svoje vnuke napolnjujejo z občutkom sprejemanja in

odobravanja njihove ustvarjalnosti.

Starši so mnogokrat preveč obremenjeni. Prizadevanja za uspeh v karieri in hkrati

za aktivno ukvarjanje z otrokom so težka in naporna. Pogosto vskočijo stari starši

s svojo podporo in nekoliko razbremenijo mlado družino, kar so potrdili tudi

učenci s pogosto izbranim odgovorom, da so stari starši tisti, ki skrbijo za njihovo

varstvo v odsotnosti staršev.


87

3.5 SKLEPNE MISLI

3.5.1 Pogostost stikov s starimi starši

Rezultati so pokazali, da ima večina učencev pogoste stike s starimi starši.

Najpogosteje se srečujejo z mamino mamo, potem z očetovo mamo in maminim

očetom, nekoliko manj pogosto z očetovim očetom. Potrebno je upoštevati, da je

delež učencev, ki nimajo več starih staršev, največji pri dedku po očetovi stani.

Učenci imajo več babic kot dedkov.

3.5.2 Kakovost stikov s starimi starši

Učenci se zelo dobro razumejo s starimi starši, izstopajo predvsem dobri odnosi z

babico po mamini strani.

Velika večina učencev meni, da jim stari starši želijo pogosto pomagati. Malo je

takih učencev, ki menijo, da jim stari starši redko ali sploh nikoli ne želijo

pomagati.

Pomoč starih staršev učenci razumejo kot dejansko pomoč, da lažje premagajo

ovire in težave v življenju. Procent učencev, ki v primeru težav vedno iščejo

pomoč pri starih starših, je najmanjši.

Rezultati so pokazali, da si babica in dedek zmeraj vzameta čas za vnuka, kadar

le-ta potrebuje njuno pomoč. Pri učencih so izrazito v ospredju želje, ki govorijo v

prid stikom in večji vlogi starih staršev. Največkrat izražena želja pri učencih je,

da bi stari starši dolgo živeli. Izstopata še želji, da bi se večkrat videli, da bi

skupaj preživeli počitnice in se odpravili na izlet.

3.5.3 Splošno mnenje osebnostnih karakteristik starih staršev

Največ učencev besedo stari starši poveže z govorjenjem o starih časih, z darili in

ljubečim pogledom. Da imajo učenci pozitiven donos do starih staršev, nakazujejo

tudi naslednji pogosto izbrani odgovori: mehka roka, sladkarije, počitnice in

pravljice.


88

Rezultati potrjujejo, da imata dedek in babica posebno mesto v življenju otrok.

Izrazito izstopajo pozitivna mnenja učencev o svojih starih starših. Velika večina

učencev meni, da jih imajo stari starši radi in jim radi pomagajo.

3.5.4 Obstoj razlik glede na stratum osnovne šole

Do razlik med učenci podeželske in mestne osnovne šole prihaja v pogostosti

stikov s starimi starši po očetovi strani. Precej učencev iz mestne osnovne šole

ima neredne stike z dedkom in babico po očetovi strani. V podeželski šoli pa

izstopa delež učencev, ki starih staršev, predvsem dedka po očetovi stani, nimajo

več.

Anketa je pokazala razliko med učenci podeželske in mestne šole v razumevanju z

dedkom po očetovi strani. Delež učencev, ki se zelo dobro oziroma dobro razume

z dedkom, je nekoliko večji pri učencih iz mesta. Do teh razlik pa prihaja, ker je

procent učencev iz podeželja, ki očetovega očeta nimajo več, precej visok.

Velika večina učencev meni, da jim stari starši želijo pogosto pomagati. Kljub

temu pa podatki kažejo na statistično značilno razliko med učenci po

pripravljenosti pomoči starih staršev glede na stratum. Otroci iz podeželja menijo,

da jim stari starši želijo pomagati, toda redko, v primerjavi z učenci iz mesta.

Med učenci podeželske in mestne osnovne šole prihaja do razlik v dveh željah v

odnosu do starih staršev: da bi živeli skupaj s starimi starši in da bi jih stari starši

imeli bolj radi. Obe želji sta bolj izraženi pri učencih iz podeželja.

Delež učencev, ki besedo stari starši povežejo z govorjenem o starih časih, je

večjih pri učencih iz podeželja. Odstotek učencev, ki ob besedi stari starši

pomislijo na razvajanje in darila, pa je večji pri učencih iz mesta.

3.5.5 Predlogi

Koristne in zanimive bi bile dodatne primerjave, kako se razumejo s starimi starši

tisti, ki imajo z njimi redne stike in kako tisti, ki teh stikov nimajo.

Rezultati so pokazali, da otroci potrebujejo stare starše. Želijo si pogostejših

stikov z njimi in imajo na splošno pozitiven odnos do starih staršev. Želje otrok so

enotne. Otroška mnenja bi morali bolj upoštevati in se zavedati njihove


89

pomembnosti. Pri uresničitvi njihovih želja je pomembno, da starim staršem

dovolimo zaživeti vlogo babic in dedkov. V primeru, da starši ne skrbijo dovolj

dobro za otroka, se lahko stari starši znajdejo v veliki preizkušnji, kako

posredovati. Po naši zakonodaji v takih primerih nimajo nikakršnih pravic, da bi

poskrbeli za otroka. Prizadevati bi si morali, da bi se v bodoče zakonodaja

spremenila. Ustanavljati bi se morala različna združenja, katerih namen bi bil

poskrbeti za večje pravice starih staršev, omogočiti več strokovnih posvetov o

starih starših in za stare starše in tako okrepiti njihovo vzgojno vlogo.

Z rojstvom prvega vnuka, so stari starši postavljeni pred izziv, da sprejmejo

svojega otroka kot odraslega, kot roditelja njihovih vnukov in kot samostojno

osebo, ki ima svoje vrednote, poglede na vzgojo, svet in družino. Ti pogledi pa

niso nujno enaki tistim, ki so jih imeli njihovi starši. Pogosto je videti, da so dedki

in babice večji zavezniki vnukov kot pa svojih otrok, kar prinaša nepotrebne

konflikte v odnosu med generacijami. Iz teh razlogov menim, da bi morali uvesti

šolo za stare starše, kjer bi bili deležni strokovnih nasvetov kako pomagati

vnukom in ohraniti dobre odnose s svojimi otroki.


90

ANKETNI VPRAŠALNIK

Spoštovani učenci!

Sem študentka Filozofske fakultete v Mariboru in pri predmetu DRUŽINSKA IN

PREDŠOLSKA PEDAGOGIKA opravljam diplomsko seminarsko nalogo na

temo vzgoja starih staršev. S to anketo želim ugotoviti, kakšno vlogo imajo stari

starši v procesu vzgoje svojih vnukov. Anketa je anonimna, za sodelovanje se

zahvaljujem.

NAVODILA: Obkroži črko pred tebi pravilnim odgovorom oziroma zapiši X.

1. Spol:

a) ženski b) moški

2. Osnovna šola:

a) podeželska b) mestna

3. Na kaj pomisliš, ko slišiš besedo stari starši? (Možnih več odgovorov.)

a) govorjenje o starih časih b) razvajanje c) siljenje s hrano d) ukazovanje e) ljubeč pogled f) mehka roka g) pravljice h) težnje

i) prepiri j) darila k) počitnice l) izleti m) udarci n) zmerjanje o) sladkarije p) DRUGO:___________

4. Kako pogosto imaš stike s svojimi starimi starši?

vsak dan, živimo skupaj

2-3x na teden

vsaj 1x tedensko

vsaj 1x mesečno

nekajkrat letno

nikoli ne živijo več

mamina mama mamin oče očetova mama očetov oče

5. Kako se razumeš s svojimi starimi starši? (Ustrezen odgovor označi s križcem.)

zelo dobro dobro niti dobro niti slabo slabo zelo slabo mamina mama mamin oče očetova mama očetov oče


91

6. Ali ti stari starši želijo kdaj pomagati?

a) Da, pogosto. b) Da, redko. c) Ne, nikoli.

7. Kako razumeš njihovo pomoč?

a) Kot dejansko pomoč, da lažje premagam težave, ovire v življenju. b) Kot vmešavanje v moje življenje. c) DRUGO: ______________________

8. Če imaš kdaj težave ali si žalosten–a, se kdaj zatečeš po pomoč k babici in

dedku?

a) Da, vedno. b) Da, pogosto. c) Da, redko. d) Ne, nikoli.

9. Si dedek in babica zmeraj vzameta čas, kadar ju potrebuješ?

a) Da. b) Ne.

10. Kakšne želje imaš v odnosu do svojih starih staršev? (Možnih več

odgovorov.)

a) Da bi živeli skupaj. b) Da bi se večkrat videli in bili skupaj. c) Da bi se bolj po redko videli. d) Da se ne bi kregali z mojimi starši. e) Da bi večkrat šel (šla) z njimi na izlet

ali počitnice.

f) Da bi me imeli bolj radi. g) Da bi me pustili pri miru. h) Da bi dolgo živeli. i) Da bi se ne vmešavali v naše življenje. j) DRUGO: ________

11. Kaj meniš o svojih starih starših? Kaj počnejo, kakšni so in kaj je njihova naloga? (Možnih več odgovorov.)

a) Imajo me radi. b) Razvajajo me. c) So prestrogi. d) Se premalo zanimajo zame. e) Ne marajo me. f) Skrbijo za varstvo v odsotnosti staršev.

g) Zahtevajo, da je vse po njihovo. h) So starokopitni. i) Preveč težijo. j) Se radi prepirajo. k) Radi pomagajo. l) DRUGO: _____________


92

LITERATURA:

Joksimovič, M. (1993). Odprto pismo starim staršem. Otrok in družina, 4, str.13.

Kline, P. (2007). Največja radost – vnuki. V: Starič, M. (Ur): Praktični vodnik za

upokojence. Pravice, možnosti, priložnosti (str. 176-178). Ljubljana, Maks Viktor.

Kompan Erzar, L. K. (2003). Skrita moč družine. Ljubljana, Brat Frančišek in

Frančiškanski družinski inštitut.

Krapež, B. (2006). Nosečnost & starševstvo. V Ali smejo stari starši vzgajati

vnuke? Pridobljeno 2.1.2009, iz

http://www.bambino.si/ali_smejo_stari_starsi_vzgajati_vnuke

Mandić, M. (2001). Čas za vnuke. Otrok in družina, 11, 13-15.

Meinerts, E. (1999). Hura, vnučke imam! Priročnik za babice in dedke. Ljubljana,

Mladinska knjiga.

Milčinski, J. (1990). Stari starši danes – mladi in aktivni. Otrok in družina, 10, str.

36.

Moravec Berger, D. (1998). Zdravje in življenjsko obdobje – pogled in statistika.

V: Turk, J. (Ur.): V mladosti misli na starost. Da bodo poznejša leta zdrava in

prijetna (str. 11-16). Ljubljana, Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije.

Newman, B., Newman, P. (2003). Development through life, A Psychosocial

Approach.

Pečjak, V. (1998). Psihologija tretjega življenjskega obdobja. Ljubljana,

Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze.

Pečjak, V. (2007). Psihologija staranja. Bled, Samozaložba.


93

Petz, B. (1992). Psihologijski rječnik. Zagreb, Prosvjeta.

Požarnik, H. (1981). Psihologija staranja: leta, predsodki in dejstva. Ljubljana,

Cankarjeva založba

Ramovš, J. (2007). Kakovostno staranje in poti do njega. V: Starič, M. (Ur):

Praktični vodnik za upokojence. Pravice, možnosti, priložnosti (str. 64-72).

Ljubljana, Maks Viktor.

Šimenc, M. (2003). Je že v redu, mami. Saj bo babica! Otok in družina, 5, 40-41.

Šmid, D. (2005). O plenicah, mozoljih in ljubezni. Razmišljanja o vzgoji. Kranj,

Gorenjski glas.

Walsh, F. (1988),. The Family in later life. V: McGoldrick, M. (1988), The

Changing Family Life Cycle; A Framework for Family therapy. Ney York,

gardner Press.

Zalokar Divjak, Z. (1998). Ljubezen – pogled logoterapevta. V: Turk, J. (Ur.): V

mladosti misli na starost. Da bodo poznejša leta zdrava in prijetna (str. 41-48).

Ljubljana, Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije.

Žorž, B. (2006). Stari starši in njihovo vzgojno poslanstvo. Celje, Celjska

Mohorjeva družba.

Documents

DIPLOMA PEDAGOGIKA 1njihovo življenje z vnuki, zapleteno poslanstvo starih staršev ter kako postati in biti dober stari starš. Z diplomsko nalogo želim ugotoviti, kolikšen je