DIPLOMSKA NALOGA ANDREJA BOBOVNIK - share.upr.si · Reading a textless picture book in the preschool period The thesis deals with reading a textless picture book in the preschool

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKA NALOGA

ANDREJA BOBOVNIK

KOPER 2015

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Visokošolski strokovni študijski program

Predšolska vzgoja

Diplomska naloga

BRANJE SLIKANICE BREZ BESEDILA V

PREDŠOLSKEM OBDOBJU

Andreja Bobovnik

Koper 2015

Mentorica:

izr. prof. dr. Vida Medved Udovič

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorici prof. dr. Vidi Medved Udovič za mentorstvo,

strokovno pomoč, za ves trud in usmerjanje pri nastajanju moje diplomske naloge.

Zahvaljujem se tudi moji družini in partnerju, saj so mi ves čas študija stali ob

strani.

Hvala vsem tistim, ki so mi na kakršen koli način pomagali pri nastajanju

diplomske naloge.

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Andreja Bobovnik, študentka visokošolskega strokovnega študijskega

programa prve stopnje Predšolska vzgoja,

izjavljam,

da je diplomska naloga z naslovom Branje slikanice brez besedila v predšolskem

obdobju:

- rezultat lastnega raziskovalnega dela,

- so rezultati korektno navedeni in

- nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:___________________

V Kopru, dne ______________

POVZETEK

V diplomski nalogi smo obravnavali branje slikanice brez besedila v predšolskem

obdobju.

V prvem delu naloge smo predstavili teoretične poglede na slikanico. Podrobneje

smo raziskali tipologije slikanic, predstavili smo pojem slikanice in opisali razvoj

slovenske slikanice. V nalogo smo zajeli tudi kakovost slikanic in pripovedovanje otrok.

Predstavili smo značilnosti slikanice Brundo se igra in njenega avtorja Marjana

Mančka. Slikanica je avtorska, brez besedila. Ilustracije so humorne in zabavne,

otrokom ponujajo veliko možnosti za bogatenje lastne domišljije.

Na osnovi izsledkov teoretičnega dela smo v drugem, praktičnem delu prikazali

možnosti sprejemanja slikanice brez besedila (Marjan Manček, Brundo se igra).

Pripravili smo bralno okolje v vrtcu, tako da so otroci sproščeno pripovedovali ob

slikanici brez besedila. Pridobljeno pripoved smo analizirali glede na dogajanje, čas,

prostor, osebe in glede na ustvarjalno nadgradnjo otrok. Sodelovalo je pet otrok, starih

pet in šest let, iz vrtca Radlje ob Dravi.

V sklepnem delu, s katerim smo zaključili diplomsko nalogo, smo povzeli vse

ugotovitve.

Ključne besede: slovenska izvirna slikanica, slikanica brez besedila, likovni jezik,

pripovedovanje otrok, predšolski otrok.

ABSTRACT

Reading a textless picture book in the preschool period

The thesis deals with reading a textless picture book in the preschool period.

The first part of the thesis presents the theoretical views of picture books. It

provides a detailed insight into the types of picture books, defines the concept and

explains their development in Slovenia. Moreover, it touches on the quality of the books

and the way children tell stories. It presents the characteristics of Marjan Manček's

picture book Brundo se igra (Grumbly is playing). The book is original and textless. Its

illustrations are humorous and funny; they offer plenty of opportunities for children to

enrich their imagination.

Based on the theoretical research, the practical part of the thesis explores how

children can accept a textless picture book (Marjan Manček, Brundo se igra). We

arranged a reading environment in the kindergarten so that the children were relaxed

while telling stories with the textless picture book by their side. We analysed their story

in terms of plots, time, space, characters and their creativity in developing the story.

The activity involved five children aged five and six years from the Radlje ob Dravi

Kindergarten.

The conclusion of the thesis summarises the main findings.

Keywords: original Slovene picture book, textless picture book, artistic language,

children telling stories, preschool children.

KAZALO VSEBINE

1 Uvod ...................................................................................................................... 1

2 Teoretični del.......................................................................................................... 2

2.1 Slikanica ......................................................................................................... 2

2.2 Slovenska slikanica po Marjani Kobe (1976–1986) ......................................... 3

2.3 Tipologije slikanic ........................................................................................... 5

2.3.1 Zahtevnostne stopnje slikanice ........................................................... 5

2.3.2 Tipi slikanic glede na ustvarjalni postopek ........................................... 6

2.3.3 Razporejeno besedilo in ilustracije v slikanici ...................................... 7

2.3.4 Delež besedila in ilustracij v različnih tipih knjig ................................... 7

2.3.5 Izbor besedila v slikanici ...................................................................... 8

2.3.6 Slikanica in iskanje novih funkcijskih možnosti .................................... 8

2.4 Kako prepoznati dobro slikanico ....................................................................10

2.5 Pripovedovanje predšolskih otrok ..................................................................10

2.6 Slikanica brez besedila ..................................................................................11

2.6.1 Nekaj besed o Marjanu Mančku .........................................................12

2.6.2 Brundo se igra ....................................................................................12

3 Praktični del ......................................................................................................... 14

3.1 Problem, namen in cilji ...................................................................................14

3.2 Raziskovalna vprašanja .................................................................................14

3.3 Načrt ..............................................................................................................14

3.4 Izvedba ..........................................................................................................15

3.4.1 Cilji .....................................................................................................15

3.4.2 Predpriprava.......................................................................................15

3.4.3 Motivacija ...........................................................................................16

3.4.4 Literarno-estetsko branje ....................................................................19

3.4.5 Poglabljanje literarno-estetskega doživetja .........................................22

3.4.6 Pripovedovanje otrok in analiza njihovega pripovedovanja .................24

3.5 Razprava in evalvacija ...................................................................................39

4 Sklepne ugotovitve ............................................................................................... 41

5 Literatura in viri ..................................................................................................... 42

KAZALO PREGLEDNIC

Preglednica 1: Število otrok, ki so pripovedovali ob slikanici brez besedila s

spodbudo ali nje ............................................................................... 40

Preglednica 2: Število otrok, ki so pri pripovedovanju ob slikanici brez besedila

sledili likovnemu prikazovanju dogodkov ali so ga nadgrajevali s

svojimi izkušnjami iz vsakdanjega življenja in s poslušanimi

pravljicami ........................................................................................40

KAZALO SLIK

Slika 1: Avtor slikanice Marjan Manček (Premrov, 2006) .............................................12

Slika 2: Naslovna stran slikanice Brundo se igra (Svet knjige, 2015) ...........................13

Slika 3: Bralni kotiček ..................................................................................................16

Slika 4: Ples medvedkov .............................................................................................17

Slika 5: Pripovedovanje otrokom .................................................................................20

Slika 6: Razporejanje ilustracij po časovnem zaporedju ..............................................22

Slika 7: Pripovedovanje deklice ob slikanici brez besedila ...........................................27

Slika 8: Pripovedovanje dečka ob slikanici brez besedila ............................................30

Slika 9: Pripovedovanje deklice ob slikanici brez besedila ...........................................33

Slika 10: Pripovedovanje deklice ob slikanici brez besedila .........................................37

Slika 11: Pripovedovanje dečka ob slikanici brez besedila ..........................................39

Bobovnik, Andreja (2015): Branje slikanice brez besedila v predšolskem obdobju. Diplomska naloga.

Koper: UP PEF.

1

1 UVOD

Vrsta knjige, ki je v predšolskem obdobju otroku najbližja, je slikanica. Je privlačna,

otroka spremlja vse predšolsko obdobje, nekatere tudi kasneje. Slikanica ni zanimiva

samo za otroke, ampak je blizu tudi odraslim.

Otroku ponuja preprosto besedilo, ki ga razume ali ga izrazi ilustracija, to nam

pove, da otrok besedilo pravljice doživlja v povezavi z ilustracijo. Ima velik pomen pri

opismenjevanju, zato mora otroka spremljati od predbralnega obdobja pa vse do

obdobja, ko otrok bere sam. V obliki stripa pa še dlje.

Otroku že, ko je čisto majhen, pripovedujemo, se z njim pogovarjamo in beremo

pravljice. Na ta način mu pokažemo, kako naj pride do različnih spoznanj, ugotovitev in

rešitev, kaj vse se skriva v zapisanih ali pripovedovanih zgodbah in pravljicah.

Marjanovič Umek in Zupančič (2003, str. 24) se v priročniku za spodbujanje branja

Beremo skupaj priključujeta mnenju slovenskega psihologa Tolčiča, da je

pripovedovanje dojemalna igra.

V diplomski nalogi smo analizirali branje slikanice brez besedila v predšolskem

obdobju.

V prvem delu diplomske naloge smo najprej s študijo literature opredelili slikanico s

teoretičnega vidika. Zajemali smo različne poglede in pojmovanja različnih avtorjev, ki

imajo pomembno vlogo pri literarnem dogajanju v Sloveniji, to so Marjana Kobe,

Dragica Haramija, Igor Saksida, Vida Medved Udovič, Janja Batič in drugi.

V praktičnem delu smo želeli ugotoviti, ali otroci pri pripovedovanju tvorijo zgodbo

sami ali potrebujejo spodbudo. Pri spodbujanju otrokovega govornega odziva na

slikanico in preverjanju razumevanja smo uporabili vprašanja, ki so navedena v

spremni besedi na koncu slikanice, ki so povezana z ilustracijami. Spremljali smo tudi

nadgradnjo zgodbe z otrokovimi izkušnjami in izkušnjami, ki jih je pridobil iz pravljic.


Koper: UP PEF.

2

2 TEORETIČNI DEL

2.1 Slikanica

Oče slikanice J. Bertuch, ki je leta 1792 uresničil izjemen založniški podvig in izdal

Slikanice za otroke v dvanajstih zvezkih, je bil mnenja, da bi bilo prav, da ima vsak

otrok v svoji otroški sobi posteljico, lesenega konjička, lutko iz cunj in slikanico. Otroka

moramo najprej začeti učiti preko slik. Dolinšek Bubnič (1999, str. 10) pravi, da se

glede tega mišljenje pedagogov, vzgojiteljev in znanstvenikov ni spremenilo, kljub temu

da je že minilo dvajset let, in meni, da je slikanica prva otrokova knjiga in pomeni vrata

v otrokovo življenje.

Golob (Dolinšek Bubnič, 1999, str. 149) o slikanici pravi takole:

»Slikanica doživlja v svetu in pri nas različno vrednotenje. Najbolj razširjeno in

najbolj splošno mnenje jo označuje kot knjigo za otroke. V resnici je slikanica

bisernina, je posoda za dragocene dragulje duha in srca. Hrani sporočilo za

vsakega človeka, ne glede na njegovo starost in izobrazbo. Ni zaman slikanica, saj

odslikava človekovo najglobljo bit. Naš obraz pokaže brez naličja. Dobra slikanica

je nevsiljiv in zvest spremljevalec naših dni od zgodnjega otroštva do pozne

starosti. Slikanica je med knjigami žameten cvet.«.

Znana ilustratorka in Andersenova nagrajenka Kveta Pacovska (Dolinšek Bubnič,

1999, str. 76) meni, da je slikanica prvi otrokov sprehod po galeriji.

Haramija in Batič (2013, str. 23) v delu Poetika slikanice navajata,

»da so slikanice posebna oblika knjige, ki združujejo besedilo in ilustracijo v

enovito celoto, slikanica ima torej tri pomembne sestavine: besedilo, ilustracije in

vsebinsko-oblikovni odnos med besedilom in ilustracijo. Ta odnos imenujemo

interakcija, kajti besedilo vpliva na razbiranje pomena ilustracij in obratno,

ilustracija spreminja ali dopolnjuje pomen besedila«.

Kobe (2004, str. 42) pravi, da slikanica ni samo knjiga za otroke, ampak je lahko

privlačna tudi za mladostnika in odraslega bralca. Kvalitetna slikanica nosi večplastna

relevantna sporočila, ki se jih da razbrati na tekstovni in likovni ravni, pri bralcih, ki

imajo bolj razvite bralne strategije kot otrok in bogatejšo eksistencialno in estetsko

izkušnjo.

Otrok, ki s pomočjo slikanic dela prve korake v svet književnosti, se seznanja z

zapletenim in za kasnejše sodelovanje v družbi nujnim glasovno-znakovnim sistemom,


Koper: UP PEF.

3

srečuje se z različnimi pripovednimi načini in spoznava dogovorjene pristope k

vizualnemu upodabljanju sveta. Pri tem na svoji lastni ravni razmišlja o sebi, o svojem

čutenju in mišljenju, o svetu in kulturi, v kateri obstaja (Rot Gabrovec, 2003, str. 99).

Kot smo ugotovili iz povzetkov omenjenih avtorjev, je slikanica zelo pomembna za

predšolske otroke, saj vpliva na vsa področja njihovega razvoja. Otrok si preko slikanic

razvija intelektualne, jezikovne zmožnosti, si bogati besedni zaklad, domišljijo in se

postopoma razvija v zrelega bralca.

2.2 Slovenska slikanica po Marjani Kobe (1976–1986)

V tem obdobju se pojavijo nove slikaniške knjižne zbirke, ne samo v založbi

Mladinske knjige, ampak tudi pri založbah, ki se do osemdesetih let niso izraziteje

posvečale slikaniški zvrsti knjige. S povečanjem števila slikaniških knjižnih zbirk se

odpirajo možnosti za bogatejšo in po likovno-tekstovni strani pestrejšo ponudbo (Kobe,

1987, str. 51).

Po eni strani so si prizadevali razvijati temeljno, začetno stopnjo slikaniške zvrsti

knjige, po drugi pa za razširjanje, če ne že kar ukinjanje tradicionalnega pojmovanja

zgornje meje slikaniške zvrsti knjige. To tradicionalno pojmovanje postavijo v osmo in

deveto leto otrokove starosti, to je obdobje, ko je otrok kot bralec že sposoben

samostojno obvladati književno delo, ki je obsežnejše (Kobe, 1987, str. 52).

Prvi pogled na slikaniško produkcijo v tem obdobju izlušči naslednje značilnosti:

- povečanje pozornosti slikaniških zvrsti knjige za predšolsko obdobje;

- pojav prvih slikanic – miniaturk na Slovenskem, ki so vsebovale zbirki Kurirčkova

torbica in zbirka Kresnice;

- posebna serija, s katero so omogočali pozornost do slovenske slikaniške tradicije;

- kultiviranje modela slikanice, ki ni zanimiv samo otroku, ampak tudi bralcem vseh

starosti.

Ne moremo spregledati, da si slovenska sodobna slikaniška produkcija prizadeva

loviti korak v evropskem in svetovnem slikaniškem prostoru, to nam pokažejo vsi štirje

navedeni trendi (Kobe, 1987, str. 53).

V osemdesetih letih sta se v svetu uveljavljala dva značilna modela (Kobe, 1987,

str. 54):

- sendakovski model avtorske slikanice, znamenita slikanica Mauricea Sendaka

Outside Over There (1981),


Koper: UP PEF.

4

- slikaniško oblikovanje literarno izbrušenih besedil, ki niso le mladinska literatura,

ilustratorje izzovejo k taki likovni pisavi, ki bo zadoščala osnovnim zahtevam in

potrebam otrokovega čustvenega in miselnega sveta, pa jih v ustvarjalnem dialogu

z literarno predlogo hkrati tudi suvereno prerašča, zgled so Andersenove pravljice.

Pojavila se je prva avtorska slikanica M. Amaliettija Maruška Potepuška, ki je izšla

leta 1977 pri Mladinski knjigi. Spada med slikanice brez besedila. Kasneje izda

slikanico brez besedila tudi Marjan Manček v zbirki Pedenjped, z naslovom Brundo se

igra, ki je izšla leta 1978 (Kobe, 1987, str. 55).

Leto 1980 zaznamuje pojav prvih izvirnih slovenskih avtorskih slikanic z

besedilom. Marjan Manček se je prvi preizkusil v hkratnem besednem in likovnem

oblikovanju slikanice. Njegove avtorske slikanice so: Mucek Mijav, Piščanček Pik

Kužek Vuf in Zajček Uh (Kobe, 1987, str. 56).

Med letoma 1976 in 1986 kaže slikaniška ponudba zelo bogato in pestro podobo.

Leporello ali kartonska zgibanka je prva zahtevnostna stopnja slikanice, ki je navzoča v

obliki enajstih izvirnih leporellov znanih slovenskih ilustratork. Pojavi se tudi knjiga s

trpežnimi kartonastimi listi. Na Slovenskem je v tem času ponudba skromna, samo J.

Reichman je leta 1985 ustvarila serijo štirih kartonastih slikanic: Moje igračke, Mali

graditelji, Naše igrišče in Naše igre (Kobe, 1987, str. 57–58).

Leta 1982 se pojavijo trije slikaniški projekti, ki pomenijo na Slovenskem novost.

Njihova zunanja podoba je povsem nova. To so: Slikanica za Jurčka in mamico,

Slikanica za Jurčka in očka, avtorici sta Z. Glogovac in L. Osterc, in Bibarije, avtorici

sta M. Voglar in L. Osterc. Slikanice so v obliki map z likovno učinkovitimi

plastificiranimi kartoni, na njih so upodobljeni predmeti, ki jih otrok pozna iz najožjega

izkustvenega sveta. V Bibarijah pa so pesmice M. Voglar temeljne nosilke likovno-

tekstovne vsebine slikaniškega projekta. Avtorice bogatijo slovensko različico

aktivizirajoče slikanice. To so slikanice, ki omogočajo otroku sodelovanje z ustvarjalci

slikanice (Kobe, 1987, str. 58–60).

V priročniku Otrok v vrtcu (Marjanovič Umek, 2001, str. 99) je zapisano, da so to

slikanice, ki vabijo oz. spodbujajo otroka k igri.

Avtorska slikanica brez besed uvaja novo različico aktivizirajoče slikanice na

Slovenskem (Kobe, 1987, str. 58–60).

Vendarle pa ugotovimo, da se glavnina slikaniških izdaj preveša v klasičen način

knjižne komunikacije. To pa nam pove, da slikanice otroku nudijo domišljijsko, čutno in

čustveno dejavnost ali zaposlitev ter potešitev že izgotovljene slikaniške celote po

zamisli in oblikovanju besednega in likovnega ustvarjalca (Kobe, 1987, str. 62).


Koper: UP PEF.

5

Literarno podobo slovenske izvirne slikanice pa so med letoma 1976 in 1986

najbolj zaznamovali pisci in sodobni ustvarjalci na Slovenskem, kot so: L. Kovačič, S.

Makarovič, K. Kovič, G. Strniša, T. Pavček, J. Snoj, V. Taufer, D. Zajc, B. Hofman, N.

Grafenauer. V teh letih je pomembno obogatila slovensko mladinsko književnost

Svetlana Makarovič z devetimi slikanicami. Slovensko pripovedno prozo je dopolnila z

novo različico živalske pravljice (Kobe, 1987, str. 64).

Tudi likovno znanje je do leta 1986 pridobilo novo kvaliteto. Naj naštejemo nekaj

likovnih soustvarjalcev: M. Stupica, A. Gošnik Godec, L. Osterc, M. Bizovičar, B. Kos,

J. Reichman, I. Seljak Čopič in drugi.

Iz navedenega teksta ugotovimo, da slovenska slikaniška produkcija med letoma

1976 in 1986 v svojih najizrazitejših zgledih učinkovito uresničuje ustvarjanje likovno-

tekstovne monolite (Kobe, 1987, str. 69).

2.3 Tipologije slikanic

V knjigi Pogledi na mladinsko književnost Marjana Kobe (1987, str. 29) razdeli

slikanico z naslednjih vidikov:

- zahtevnostne stopnje slikanice,

- tipi slikanic glede na ustvarjalni postopek,

- razporejeno besedilo in ilustracije v slikanici,

- izbor besedila v slikanici,

- iskanje novih likovnih možnosti v slikanici,

- iskanje novih funkcijskih možnosti v slikanici.

2.3.1 Zahtevnostne stopnje slikanice

Slikanica si je glede na starost uporabnika sama v sebi izoblikovala več

zahtevnostnih stopenj, ki so v evropskem slikaniškem prostoru razdeljene na tri

zahtevnostne stopnje.

V prvo stopnjo spadajo slikanice, ki še nimajo oblike knjige, to so kartonske

zgibanke ali leporelle. Vsebina knjige je najpreprostejša, po zunanjem videzu in obliki

pa prehod med igračo in knjigo. Namenjena je otrokom, starim do treh let (Kobe, 1987,

str. 30).


Koper: UP PEF.

6

Kobe (1987) deli glede na tematiko in likovno besedno podobo leporello na tri

stopnje:

- leporello brez besedila, ki je primeren za otroke okrog tretjega leta. Na

celostranskih slikah predstavlja živali, rastline ter predmete in pojme iz dobro

znanega sveta in okolja, v katerem otrok živi;

- leporello s krajšim besedilom, ki pojasnjuje slike na posameznih kartonih.

Upodobljeni so predmeti, pojmi in vsakdanji dogodki, ki jih otrok doživlja;

- leporello s kratkimi umetnimi in ljudskimi otroškimi pesmicami. Otrok se igra z

besedami in verzi, s pesmico in njeno likovno in zvočno podobo.

Druga zahtevnostna stopnja so prave knjige s trpežnimi trdimi kartonastimi listi. To

je višja stopnja slikaniške zvrsti knjige. Namenjena je otrokom, starim do štirih let.

V tretjo zahtevnostno stopnjo spadajo prave knjige s tankimi listi in je že

zahtevnejša. Primerna je za otroke, stare od treh in štirih let naprej (Kobe, 1987, str.

31–32).

2.3.2 Tipi slikanic glede na ustvarjalni postopek

Saksida (1999, str. 23) meni, da »po strožji definiciji bi bila kot slikanica označena

zgolj taka knjiga, pri kateri besedilo sploh ne more obstajati neodvisno od slikovnega

dela. Po ohlapnejši, širši definiciji je slikanica vsaka knjiga, ki jo določata dve bolj ali

manj enakovredni plasti: likovna in besedilna; vsaka pa seveda lahko obstaja sama

zase«.

Kobe (1987, str. 36) navaja več vrst slikanice:

- avtorska slikanica, za katero je značilno, da je ilustrator hkrati tudi pisec besedila.

Likovna besedna celota je stvaritev enega samega ustvarjalca. Prap (2004, str. 48)

pravi, da »se pri izdelavi slikanic izkaže, da ni dovolj samo pisati in risati,

vzporedno je treba tudi razmišljati o tekstu, kam ga postaviti, kako oblikovati in v

končni fazi oblikovati knjigo kot celoto«;

- soavtorja sta stalni ustvarjalni team, kar pomeni, da ves čas sodelujeta. Njuno

sodelovanje pa lahko poteka na različne načine:

· soavtorja lahko hkrati soustvarjata in pri tem spodbujata drug drugega z novimi

predlogi in idejami;

· likovni soavtor dobi v delo že napisano besedilo, ki ga likovno oblikuje v tesnem

sodelovanju s piscem zgodbe;

· likovni oblikovalec je samostojen stalni ilustrator besedil istega avtorja;


Koper: UP PEF.

7

- soavtorja nista stalna sodelavca, kar ne velja za najbolj ustrezen način, saj je lahko

tekst tisti, ki je primaren in ga nadaljnjo oblikuje likovni ustvarjalec, ali pa je

primaren likovni delež slikanice in ga nadaljnjo oblikuje besedni soavtor.

2.3.3 Razporejeno besedilo in ilustracije v slikanici

Vse vrste slikanic se med seboj razlikujejo po razporeditvi besedila in ilustracij.

Glede na ilustracije in notranjo ureditev tekstovnega deleža delimo slikanice na:

- klasične slikanice, za katere je značilno, da je vsaka ilustracija samostojna slika. V

enakovrednem prostorskem sorazmerju se menjavata besedilo in ilustracija. Če je

besedilo celostransko, je tudi ilustracija celostranska. Lahko pa si v primernem

sorazmerju stran tudi delita, takrat je besedilo obrobljeno s posameznimi

ilustracijskimi elementi. Besedilo in ilustracija sta pri klasični slikanici še

samostojna elementa (Kobe, 1987, str. 37). Omerzel (2006, str. 33) pravi, da je

taka oblika kombiniranja knjižnih elementov primerna za slikanice z več besedila;

- slikanice, pri katerih se ilustracija zlije čez rob, se razširi čez obe strani knjige.

Lahko se tudi razleze v besedilo. Besedilo ne pokriva več celih strani na gosto,

ampak je razdeljeno na manjše smiselne odlomke, lahko so vključeni v ilustracijo

(Kobe, 1987, str. 37). Omerzel (2006, str. 34) navaja, da so to knjige iz sodobne

slikaniške produkcije s takšno kombinacijo ilustracije in besedila. So novejšega

datuma, povezane pa so z razvojem tiskarske tehnologije;

- verzno ali prozno besedilo v slikanici, kjer likovni oblikovalec tekst reorganizira in

ga na novo organiziranega vključi v ilustracijo. Tak tekst, ki je preurejen in v

ilustracijo vkomponiran, povsem ohranja svojo lastno identiteto in specifične

vsebinske razsežnosti. Besedilo in ilustracija pa se močno prepletata (Kobe, 1987,

str. 37–38). Omrzel (2006, str. 36) navaja, da je teh knjig zelo malo, morda zato,

ker ilustrator določi končni videz knjige.

2.3.4 Delež besedila in ilustracij v različnih tipih knjig

Haramija in Batič (2013, str. 24) v knjigi Poetika slikanice navajata delež besedila

in ilustracij v različnih tipih knjig:

- slikanice brez besedila imenujemo tudi tihe knjige, kjer prevladujejo ilustracije. Če

pogledamo s stališča besedila, ga ta zvrst skoraj nima. Vsebuje samo naslov, vsi

drugi elementi zgodbe so izraženi z likovno-oblikovanimi elementi. Od bralca

zahtevajo sodelovanje in tvorjenje dialoga z ilustracijami, ki jih bere;


Koper: UP PEF.

8

- strip je zaporedje sličic, ki tvori in pripoveduje zgodbo. Sestavljen je iz besedila in

ilustracij. Vsebuje posebna izrazna sredstva, kot so oblački in znaki. S stališča

besedila je prisoten dialog med liki. Omrzel (2006, str. 36) pravi, da sta dialog in

zgodba v stripu ločena, obravnavamo ju posebej in šele na koncu povežemo.

Bralec po formatu igrivo skače, da lahko prebere celotno ilustracijo in besedilo.

Kontrastni elementi v stripu so urejeni v estetski red, branje za bralca pa je

zanimivo;

- slikanica vsebuje besedilo in ilustracije. Ilustracija je povezana z besedilom in

oblikovana v zgodbo. Besedila je manj kot polovica, največ 1800 besed oziroma

približno pet strani strnjenega teksta formata A4, ki je razporejen po vsej slikanici;

- ilustrirana knjiga vsebuje več kot polovico besedila. Dolžina zgodbe ni omejena.

Ilustrirani so samo posamezni prizori, ne celotna zgodba;

- knjiga brez ilustracij ne vsebuje ilustracij, ampak samo besedilo.

2.3.5 Izbor besedila v slikanici

Izvirna slovenska slikanica izbira teme iz tradicionalne literarne zvrsti: ljudske

pravljice, pripovedke, ljudske pripovedne proze in otroške ljudske pesmi, tudi iz

klasičnih umetnih pravljic, basni in ugank. V izvirnih različicah, ki so jih ustvarili

slovenski avtorji, je močno prisotna iracionalna pripovedna proza v izvirnih različicah.

Prevladuje predvsem klasičen tip slikanice. Najizrazitejši predstavniki so: Svetlana

Makarovič, Ela Peroci, Branka Jurca, Kristina Brenkova, Lojze Kovačič, Mira Mihelič,

Marja Cerkovnik, Polonca Kovač, Saša Vegri, Kajetan Kovič in drugi. Pojavijo se tudi

posamezni elementi nonsensa, vendar pri nas nikoli ni zaživel kot v Evropi in v Ameriki.

Trend antiavtoritarnosti se pri slovenski slikanici ni posebej obnesel, morda zaradi

izogibanja očitku pedocentrizma, morda tudi iz razloga, ker slovenska slikanica ni

videla potrebe po poudarjanju antiavtoritarizma. Sodobna poezija črpa iz vsebin, ki

odkrivajo in potrjujejo senzibilnost sodobnega otroka. Teme za realistične pripovedi

izvirna slikanica črpa iz NOB, predvsem spominsko obarvane (Kobe, 1987, str. 41).

2.3.6 Slikanica in iskanje novih funkcijskih možnosti

Haramija in Batič (2013, str. 25) ločita slikanico glede na funkcijo na dve vrsti:

- leposlovne,

- informativne ali poučne.


Koper: UP PEF.

9

Klasična leposlovna slikanica ima funkcijo estetske vzgoje otroka. Otroku ponudi

verzno ali prozno literarno besedilo v primerni likovni vizualizaciji z namenom, da ga

duhovno aktivira. V šestdesetih letih se pojavijo prve aktivizirajoče slikanice, ki vabijo

otroka k sproščeni estetski igri in ga nagovarjajo k sodelovanju in soustvarjanju z

odraslimi ustvarjalci slikanice. V nadaljevanju bomo navedli nekaj primerov, ki jih

obravnava Marjana Kobe.

Pobudnik v iskanju nove funkcije knjige in novih komunikacijskih možnosti z

otrokom je Leo Leonni in njegova abstraktna slikanica The Little Blue and the Little

Yellow (1959).

Vrste aktivizirajočih slikanic:

- aktivizirajoča slikanica, ki otroka neposredno nagovarja. Na vsaki strani slikanice

so v tekstu ali sliki postavljena vprašanja, na katera mora otrok iz teksta ali slike

poiskati odgovor, da lahko zgodbi doživljajsko sledi;

- aktivizirajoča slikanica, kjer brez otrokovega sodelovanja razplet dogajanja ni

mogoč. Otrok s sprotnim reševanjem vsake strani posebej rešuje likovne ali

tekstovne uganke, potek slikaniške zgodbe je odvisen od otrokovih rešitev;

- aktivizirajoča slikanica, ki spodbuja otroka k samostojni domišljijski, ustvarjalni in

estetski igri. Slikanica mu ponuja domiselno likovno in tekstovno gradivo;

- aktivizirajoča slikanica brez besed. Likovni ustvarjalec ponudi otroku zgodbo skozi

likovno pisavo (ilustracijo), s tem ga spodbuja, da si zgodbo izmisli po lastni

domišljiji;

- aktivizirajoča slikanica, ki omogoča otroku nadaljevanje zgodbe na način

sooblikovanja. V posebni prilogi ali na koncu slikanice ponuja otroku izrezljiv

material, s katerim lahko otrok sooblikuje zgodbo;

- aktivizirajoča slikanica, ki vsebuje dodatno gradivo, s katerim otrok dopolnjuje

manjkajoče dele in s tem nadaljuje zgodbo.

Nova vrsta slikanice je že našla kvalitetne in inovativne možnosti likovnega

izražanja v smeri stripa, ki otroku nikoli ne ponuja že izdelanega kalupa igre s knjigo,

ampak njena pravila in smer samo nakaže (Kobe, 1987, str. 46–47).

Če povzamemo, ima slikanica estetsko, poučno, vzgojno, domišljijsko, zabavno in

izkustveno funkcijo.


Koper: UP PEF.

10

2.4 Kako prepoznati dobro slikanico

Dolinšek Bubnič (1999, str. 146) pravi, da moramo otrokom brati predvsem

kakovostne knjige. Vsebina naj vsebuje jasno poanto, ki otroka usmerja v svet, kjer

prevladujejo pozitivne vrednote. Kakovost slikanice je bistvenega pomena, saj bodo to

otrokove prve knjige, ki bodo odločilno sooblikovale njegov osebnostni nazor, prav tako

vrednostni sistem in odnos do okolice in sebe.

Kropp (2000, str. 63–64) navaja naslednja merila za dobro slikanico:

- slikanica naj vsebuje podrobne in bogate ilustracije, ki ponujajo različne možnosti;

- slikanica naj bo primerna ne le trenutni starosti, ampak tudi za naslednje leto ali

dve;

- naj ne vsebuje preveč besedila. Pol strani je zgornja meja, ki jo otrok sprejme,

preden obrne stran. Pri mlajših otrocih naj bo besedila manj;

- otroku olajšamo samostojno »branje« s predvidljivim besedilom skozi rimo, ritem

ali logiko;

- zgodba naj bo zanimiva otroku in bralcu. Bralec običajno izbira knjige, ki so všeč

tudi njemu;

- otroci se poistovetijo z junaki zgodbe, zato naj bralec izbira tudi med takšnimi

vsebinami;

- v zgodbo vključujemo teme, ki so pomembne med odraščanjem: ljubezen, rast,

prizadevanje, izguba itn.;

- slikanica naj bo trpežna, da prenese tudi grobo ravnanje.

2.5 Pripovedovanje predšolskih otrok

Cotič in Medved Udovič (2011, str. 12) pravita, da »pripovedovanje umeščamo

med govorne dejavnosti in ga v celoti povezujemo z razumevanjem ter izražanjem ne

glede na kontekst, v katerem besedilo nastaja. Pripovedovanje zgodb je pomembna

dejavnost v obdobju porajajoče se pismenosti, ki pomembno vpliva na nadaljnji razvoj

otrokove pismenosti«.

Kakovost zgodbe, ki jo otrok pripoveduje, je odvisna od njegovega razvoja in

starosti. Od tretjega leta naprej je otrok sposoben vse bolj strukturiranega in

konvencionalnega pripovedovanja zgodbe, ki predstavlja zaključeno celoto. Ko otrok

pripoveduje, se opira na lastne miselne predstave in išče različne možnosti za začetek,

nadaljevanje in konec zgodbe. V svojih zgodbah opisuje resnične in izmišljene

dogodke, prav tako resnične in namišljene osebe. Zgodbo začne na začetnem


Koper: UP PEF.

11

dogodku, pozna cilj zgodbe, ki je rdeča nit pripovedovanja, vključuje čustva oseb,

uporablja časovne in vzročne povezave. Vrhunec zgodbe se suče okoli glavnega

junaka (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006, str. 32).

Otrokovo pripovedovanje ni odvisno le od starosti in razvoja, ampak tudi od

okoliščin, kot so spodbuda odraslih, knjig, ki so mu na voljo, in od vrste slikovnega

gradiva.

Otroci imajo možnost, da pripovedujejo sami, brez slik, ali ob slikah in ilustracijah.

Otrokom so ilustracije v pomoč, saj je pripovedovanje lažje, pripoved pa je bolj

urejena in na višji ravni (Marjanovič Umek in Zupančič, 2003, str. 31–32).

Iz navedenih trditev ugotovimo, da tisti otroci, ki imajo na razpolago več slik, ki se

med seboj dopolnjujejo in navezujejo, pri pripovedovanju zgodbe hitreje dosežejo

napredek.

2.6 Slikanica brez besedila

Slikanice brez besedila so posebnost v slikaniškem gradivu, imenujemo jih tudi

»tihe knjige«. Te vrste slikanic nam skozi likovno govorico (ilustracijo) predstavijo

celotno zgodbo in so skrajna oblika slikanic. Bralec mora aktivno sodelovati v procesu

usvajanja pomena (Haramija in Batič, 2013, str. 24).

Kobe (1987, str. 60) podaja mnenje, da ta tip slikanice naravnost izziva otroka k

samostojnemu in doživljajsko individualno naravnanemu razbiranju zgodbe, ki nam jo

avtor poda v likovni govorici.

Bralec sodeluje s tvornim dialogom z ilustracijami, ki jih bere posamezno in

zaporedoma, eno za drugo. Pri tem uporablja pomenske sklepe in gradi pričakovanja,

ki potrdijo ali preusmerijo potrebno razumevanje za naslednje slike. Bralec pri »branju«

odkriva zveze med posameznimi slikami in dogodki, ki se prepletajo od ene strani na

drugo. Pri tem odkriva tudi pomen, ki ga ponazarjajo barve, kompozicija, perspektiva in

okvir (Haramija in Batič, 2013, str. 24).

Te zgodbe imajo v večini jasno razvidno dogajalno shemo, zato so primerne že v

predšolskem obdobju. Šolarjem pa predstavljajo izziv številne podrobnosti, ki jih avtor

izrisuje z likovno pisavo. Ponuja jim vedno nove možnosti za samostojno otrokovo

domišljijsko razumevanje in razpredanje dogajanja zgodbe (Kobe, 1987, str. 60).

Prva slovenska avtorska aktivizirajoča slikanica brez besed je Maruška Potepuška

Marjana Amaliettija, ki je izšla leta 1977. V tem času pozornost vzbudi tudi slikanica

Brundo se igra, avtorja Marjana Mančka, izšla je leta 1978 (Manček, 2011).


Koper: UP PEF.

12

2.6.1 Nekaj besed o Marjanu Mančku

Marjan Manček se je rodil 3. 1. 1948 v Novem mestu. Osnovno šolo in gimnazijo je

obiskoval v rodnem mestu. V Ljubljani je diplomiral na Filozofski fakulteti iz angleščine

in zgodovine. Nekaj časa je poučeval, nato se je zaposlil kot urednik mladinskega tiska

pri Založbi Borec. Nadalje je petintrideset let delal v svobodnem poklicu kot karikaturist,

ilustrator in filmski animator (Wikipedija, 2015).

Ustvarja stripe, risan humor in satiro. Ukvarja se tudi z lutkovno scenografijo in

grafičnim oblikovanjem. V humorističnem tedniku Pavliha je prve karikature objavil že v

gimnazijskih letih.

Ustvaril je številne stripovske like, kot so Cicibaba, Modri medvedek, Dajnomir in

Miliboža, Leo in Pipi Pišče, ki jih je oživel v revijah in časopisih. Ilustriral je mnogo knjig

za otroke (Mojca Pokrajculja, Ogledalce, Pedenjped, Kozlovska sodbe v Višnji gori,

Peter Klepec in še mnoge druge). Ustvaril je tudi deset kratkih animiranih filmov in

nekaj likovnih zasnov za lutkovne predstave. Ustvaril je bogato zbirko avtorskih slikanic

(Abecedeževnik, Brundo se igra, Brundo skače, Iz dnevnika čebelice Medke, Mucek

Mjav, Kužek Vuf itn.). Je tudi dobitnik številnih nagrad (Manček, 2013).

Slika 1: Avtor slikanice Marjan Manček (Premrov, 2006)

2.6.2 Brundo se igra

Medved Udovič (Manček, 2011, str. 2) v spremni besedi slikanice navaja:

»Za Mančkov ustvarjalni postopek v slikanicah z besedilom je značilno, da

avtor obravnava besedilo kot likovno prvino, s katero se hudomušno poigrava in jo

največkrat na način stripa vključuje v ilustracijo. V likovni pripovedi slikanice

Brundo se igra se vse likovne dogajalne enote izmenjujejo brez časovnih


Koper: UP PEF.

13

presledkov. Sličice si sledijo praviloma po načelu kratkih filmskih sekvenc in

usmerjajo mladega »bralca«/gledalca do zaokroženega sporočila.«

Marjan Manček v slikanici upodablja junaka medvedka Brunda, ki se spopada z

najrazličnejšimi življenjskimi pripetljaji, ki jih tudi otrok izkusi v svojem življenju. S svojo

humorno likovno pisavo privablja tudi doživljajsko zahtevnejše otroke (Kobe, 1987, str.

60).

»Slikanica v dinamičnem nizu dogodkov tematizira medvedkov vsakdan, njegovo

(otroško) sladkosnednost, igrivost, predvsem pa svet drugih živali, ki naslovnega

slikaniškega junaka razveselijo z darili. Slikanico določajo komične situacije in hipni

preobrati dogajanja – v tem, pa tudi v likovnem izrazu, je slikanica izrazito

»mančkovska«. (Saksida, 1999, str. 15).

Slika 2: Naslovna stran slikanice Brundo se igra (Svet knjige, 2015)


Koper: UP PEF.

14

3 PRAKTIČNI DEL

3.1 Problem, namen in cilji

V teoretičnem delu diplomske naloge smo prišli do zaključka, da imajo slikanice

pomembno vlogo v otrokovem življenju. V predšolskem obdobju so otroci nenehno v

stiku z njimi, še posebej tisti, ki obiskujejo vrtec. Pri tem je dobro, da se opremo na

kriterije, ki določajo kakovost, saj ni vseeno, med katerimi deli izbiramo. Menimo, da so

primerne tiste s poučnimi vsebinami in kvalitetnimi ilustracijami, saj odločilno

sooblikujejo otrokovo samopodobo, odnos do okolice in drugih ljudi. Takšno možnost

za pripovedovanje otroku omogoča slikanica Brundo se igra, ki v likovni pripovedi

ponuja veliko možnosti za razvijanje domišljije.

Namen raziskave je bil ugotoviti, kako otroci, stari 5–6 let, pripovedujejo ob

slikanici brez besedila Brundo se igra. Ugotoviti smo želeli, ali potrebujejo pri tem

pomoč in ali bodo pripovedovanje ustvarjalno nadgradili z izkušnjami, ki jih že imajo.

Cilja, ki sta bila bistvena:

- analizirati strokovno literaturo o tipologiji slikanice,

- prikazati praktični primer obravnave slikanice brez besedila.

3.2 Raziskovalna vprašanja

V diplomski nalogi smo si zastavili naslednji raziskovalni vprašanji:

- Kako otroci pripovedujejo zgodbo ob slikanici brez besedila? S spodbudo ali brez

nje?

- Ali otrok pri pripovedovanju ob slikanici brez besedila sledi likovnemu prikazovanju

dogodkov oziroma ga nadgrajuje s svojimi izkušnjami iz vsakdanjega življenja in s

poslušanimi pravljicami?

3.3 Načrt

V skupini, kjer smo izvajali analizo, je 24 otrok, od tega 11 dečkov in 13 deklic.

Skupina je prijetna, zanimiva in dinamična. Dejavnost smo izvedli s petimi otroki,

starimi pet in šest let, od tega dva otroka, ki sta bila stara pet in trije šest let.

Pripovedovanje otrok smo dokumentirali s snemanjem s kamero, ki je potekalo v

mesecu maju in juniju. Snemali smo vsakega otroka posebej. Potekalo je v bralnem

kotičku, v času, ko je bila ostala skupina otrok zunaj. Da nas niso motili, smo med


Koper: UP PEF.

15

snemanjem na vrata izobesili napis: ne moti, snemamo. Nobenega od otrok kamera ni

motila, saj se v skupini večkrat snemamo in so tega navajeni.

Sprva smo slikanico predstavili otrokom s pripovedovanjem. Dejavnost smo izvedli

po komunikacijskem modelu, katerega glavna značilnost je spodbujanje otrokovega

ustvarjalnega in subjektivnega sprejemanja besedila. Otrok v vrtcu ne bere

samostojno, to je njegov prvotni način, s katerim sprejema književnost preko

pripovedovanja oziroma branja.

Kasneje so pripovedovali otroci, tako da so sledili likovni pripovedi, kjer se vse

dogajalne enote izmenjujejo brez časovnih presledkov.

Besedilo smo obravnavali skozi več faz:

- predpriprava, kjer smo pripravili poslušalsko situacijo;

- motivacija, s katero smo spodbudili poslušalsko situacijo;

- literarno-estetsko pripovedovanje;

- poglabljanje literarno-estetskega doživetja.

3.4 Izvedba

3.4.1 Cilji

Cilji diplomske naloge so naslednji (Kurikulum za vrtce, 2008):

- otrok se izraža s kretnjami in gibi telesa;

- otrok razvija sposobnosti miselnega in čustvenega sodelovanja v literarnem svetu;

- otrok se uči samostojno pripovedovati in pri tem razvija zmožnost domišljijske rabe

jezika, s književno osebo se identificira in doživlja književno dogajanje;

- otrok razvija sposobnost urejanja ilustracij po časovnem zaporedju.

3.4.2 Predpriprava

Najprej smo uredili bralni kotiček. Vanj smo namestili mizo, ki smo jo pokrili s

prtom, in dva stola. Na mizo smo položili slikanico Brundo se igra. Na steno smo

namestili napis bralni kotiček in večjo sliko medveda. Ves kotiček smo okrasili s

plišastimi medvedki, ki so jih otroci ves teden prinašali od doma. Na poličko smo zložili

različne slikanice. Kotiček je izgledal zelo prijetno, kar smo tudi želeli.


Koper: UP PEF.

16

Slika 3: Bralni kotiček

Umaknili smo mize in stole in pripravili igralnico za gibalno igro.

3.4.3 Motivacija

Izbrali smo kombinacijo besedne in nebesedne motivacije. V motivaciji smo

pripravili otroke ne literarno-estetsko doživetje.

Otroke smo povabili na sredino igralnice, kjer smo se igrali gibalno igro. Za

motivacijo smo izbrali lutko medvedka. Otroci so si ga ogledovali in se ga dotikali. Nato

smo jim razložili naslednja navodila za gibalno igro: otroci pri premikanju po igralnici

ponazarjajo gibanje medveda. Ko je lutka medvedek skrit (za hrbet), takrat je žalosten

in slabe volje. Otroci se gibljejo počasi po igralnici. Če pa medvedek pleše, je dobre

volje in plešejo tudi otroci.

Nato smo jih povabili v bralni kotiček, kjer so se udobno namestili. Prosili smo jih,

da si vzamejo svoje medvedke. Prisedli smo k otrokom in jih prosili, da jih predstavijo.

Povedali so:

Otrok 1: »Moj medvedek je zimski, ker živi tam, ko je skoz zima, ime mu je

Snežko.«

Otrok 2: »Moj je Rjavko.«

Otrok 3: »Medvedku je ime Bela.«

Otrok 4: »Srečko.«

Otrok 5: »To je medvedka, ni medved, ime ji je Melanija.«

Otroke smo vprašali:

»Ali kdo ve, kako je ime mojemu medvedku?« Otroci so podali različne odgovore:

Otrok 1: »Medo.«

Otrok 2: »Piki Jakob.«

Otrok 3: »Kosmatinec.«


Koper: UP PEF.

17

Otrok 4: »Lara.«

Otrok 5: »Medvedek Lojze.«

Opazili smo, da so prisotna tudi imena iz različnih zgodbic. Povedali smo jim, da je

medvedku ime Brundo, prav tako kot medvedku iz slikanice, ki smo jo imeli pri sebi.

Pokazali smo jim slikanico. Otroci so jo opazovali in listali po njej. Čez čas je eden od

otrok začudeno vprašal: »Ja, kje pa kaj piše, a vidite, da nič ne piše?« Razložili smo

jim, da je to slikanica brez besedila. Povedali smo jim, da jim bomo zgodbico

pripovedovali ob slikah. V prihodnjih dneh pa bodo oni pripovedovali nam. Bili so

navdušeni. Motivacija je bila zelo uspešna, saj so otroci z velikim pričakovanjem sledili

nadaljnji dejavnosti.

Slika 4: Ples medvedkov

Za lažjo organizacijo dela smo si pripravili pripravo za motivacijski del.

Priprava

Ime in priimek: Andreja Bobovnik

Vrtec: Radlje ob Dravi

Starost otrok: 5–6 let

Število otrok: 5

Prostor: igralnica

Izhodišče: priprava otrok na poslušanje besedila

Oblike dela: skupna

Metode dela:

- igra,

- pogovor,

- lastne aktivnosti,


Koper: UP PEF.

18

- spodbude,

- razlage,

- demonstracije.

Učna sredstva in pripomočki: slikanica Brundo se igra, Marjan Manček, lutka

medvedek

Področje dejavnosti: jezik

Globalni cilji:

- spodbujanje jezikovne zmožnosti (verbalna in neverbalna komunikacija, pogovor);

- jezik kot objekt igre.

Cilji (Kurikulum za vrtce, 2008):

- otroci se vživijo v lik medvedka;

- otrok se izraža s kretnjami in gibi telesa;

- otrok v komunikaciji posluša jezik in je vključen v komunikacijske procese z otroki

in odraslimi (neverbalna in verbalna komunikacija).

Vloga odraslih:

- otroke smo povabili h gibalni igri in jo predstavili;

- dajali smo jim navodila za gibanje medvedkov;

- otroke smo povabili v bralni kotiček;

- spodbujali smo jih, da predstavijo svoje medvedke, enako smo storili tudi sami;

- nudili smo možnost seznanjanja s slikanico.

Vloga otrok:

- otroci so se gibali in ponazarjali medvedke ob danem navodilu;

- sodelovali so v pogovoru in predstavljali svoje medvedke;

- prebirali in komentirali so slikanico.

Napoved besedila

Otrokom smo napovedali besedilo z naslovom slikanice, avtorjem in ilustratorjem.

Povedali smo jim, da je to slikanico avtor tudi ilustriral in zato se imenuje avtorska

slikanica.


Koper: UP PEF.

19

3.4.4 Literarno-estetsko branje

Po napovedi besedila smo otrokom na zanimiv, dinamičen in doživet način

pripovedovali ob slikanici brez besedila. Branje smo prilagajali glede na lastnosti

književnih oseb in glede na razpoloženje, ki ga vzbuja likovna govorica.

Pripovedovanje otrokom

»Luna je kukala skozi okno in opazovala Brunda, ki je trdno spal in smrčal (zzz,

hrr). Sonce je vzšlo in posijalo na nebu. Brundo se ni dal motiti. Petelin je glasno

zakikirikal (kikiriki) in pregnal luno. Brundo pa se je začel počasi prebujati. Najprej se je

pritegnil (aaa). Joj, tiščalo ga je lulat. Odhitel je na kahlico, kjer je glasno lulal (ššš).

Umil si je roke, nato obraz, se obrisal v brisačo in si umil zobe. Slekel si je pižamo, si

oblekel pulover, spodnje hlačke in hlače. Nato se je usedel k mizi in si privezal slinček

okoli vratu. Zaslišalo se je brenčanje čebel (bzzz, bzzz). Brundo se je nasmehnil, saj je

videl, da mu čebelice prinašajo njegovo najljubšo jed, to je seveda med. Po zajtrku si je

zadovoljno obliznil ustnice. Čebelice pa so odnesle prazno posodo (bzzz, bzzz). Fiiiiju,

je zažvižgal ptiček, ki je pri oknu vabil Brunda ven. Obul si je čevlje in se odpravil do

stojala, na katerem ga je čakal rumen balon. Joj, kaj pa zdaj, balon je bil previsoko in

Brundo ga ni dosegel. Odhitel je po stol, stopil nanj in odvezal balon. Odvihral je po

stopnicah skozi vrata na igrišče. Koliko prijateljev! Vsi so bili zbrani na igrišču in nekaj

počeli. Eden od kužkov je lovil muco, muca je lovila miško, ovčki sta se gugali na

gugalnici, oven pa ju je poganjal. Druga muca in pes sta plesala, ptička se je igrala s

čebelico, miška se je skrivala za drevesom, račka pa jo je iskala. Papagaj je oponašal

kokoško, mravljici sta plesali na plezalu, črv pa ju je opazoval. Krt je skopal veliko

luknjo, bik in žabica pa sta se gugala. Ob robu igrišča je zajček vrtel obroč, konjiček je

verjetno želel narediti most in se je z nogami naslonil na kravico, pujsek se je igral na

peskovniku. Kozel, pujsek in osliček pa so ga opazovali in se med seboj pogovarjali. To

je bilo živahno! Živali so se razveselile Brunda. Postavile so se v krog in si z Brundom

podajale balon. Balon se je nevarno približal biku, ki je imel ostre roge. Neeee, pok,

balon je počil. Ubogi medvedek, kako je bil žalosten, zajokal je (uuee). Tudi živali so

bile žalostne, tolažile so Brunda. Kravici je bilo zelo žal, saj tega ni naredila zanalašč.

Kužku se je porodila ideja. Vsaka žival je odhitela na svojo stran, pripravljale so

presenečenje za Brunda. Kako lepo od prijateljev! Vsaka žival mu je prinesla en balon.

Brundoooo, kam te je odneslo? Brunda so baloni ponesli v zrak, bilo jih je preveč.

Živali so ga začudene opazovale. Ptičke so poletele v zrak in mu priskočile na pomoč.

Pik, pik, pik, pik, se je slišalo, ko so mu prebodle balone. Pok, pok, pok, pok, baloni so

počili. Brundo je padel v kanto za smeti. Živali so bile vesele, vzklikale so bravo, bravo,


Koper: UP PEF.

20

bravo. Brundo je pokukal iz kante, v roki je držal rumen balon, ki je ostal cel. Brundo je

zlezel iz kante, se poslovil od prijateljev in zaloputnil z vrati.

Slika 5: Pripovedovanje otrokom

Čustveni premor

Otrokom smo s krajšim premorom dali možnost, da se umirijo, usmerijo pozornost

na besedilo in si uredijo svoja doživetja.

Izjava po čustvenem odmoru

Brundo je zlezel iz kante, se poslovil od prijateljev in zaloputnil z vrati.

Drugo pripovedovanje

Otrokom smo ponovno pripovedovali ob kazanju ilustracij. Otroci so ves čas

sodelovali, ker so jih ilustracije dodatno motivirale.

Pogovor po besedilu

Otrokom smo zastavili eno vprašanje, s katerim smo jih spomnili na pripovedovano

besedilo.

Katere živali so Brundu podarile balon?

Otroci so odgovarjali:

Otrok 1: »Vse živali so mu dale balon.«

Otrok 2: »Kuža, muca, pujs, krava mu je dala balon, ko je bil tak, ko njene zizike,

zajc in mislim, da tud miš.«

Otrok 3: »Pes, muca in krava in zajec in tudi črvek mu je dal.«

Otrok 4: »Bile so prijazne, ko so mu dale balone, jaz bi mu tud dal, to so pa ble

kuža, muca, zajec in krava, al je bil bik.«

Otrok 5: »Ja, pa še tako kot ušesa od zajčka so bili baloni zraven.«

Pogovor o besedilu

Besedilo smo analizirali s pomočjo vprašanj, ki smo jih zastavili otrokom. S tem

smo vzpostavljali dialog med otroki, besedilom in likovno govorico.

O kom pripoveduje slikanica?


Koper: UP PEF.

21

Otrok 1: »O Brundu, ko je pado v kanto in je še vedno imel taki lepi rumen balon.

Pol je pa zaloputno z vratami, ko meni mama to sploh ne dovoli. To se ne sme delati.«

Otrok 2: »Brundo je vstal, zbudil ga je petelin. Pol pa se je šou igrat, odneslo ga je

v zrak, pol pa je pado v kanto in spet je mel balon. Pol pa je šov domov.«

Otrok 3: »Konj je brcnil kravo v rito. To je bilo pa res smešno. Brundo je vstal in šel

lulat. Pol pa se je igral s prijatelji, na koncu pa je pado v kanto. Aja, prijatelji so mu dali

balone, odneslo ga je v zrak. Reko je še adijo in šel.«

Otrok 4: »O medvedu Brundu.«

Otrok 5: O živalih in Brundu, ko se je z njimi igral, pa mu je počo balon. Pol pa je

dobil nove. Pol ga je odneslo v zrak in pado je v kanto, pol pa je vstal in šov domo.«

Kdo zjutraj kuka skozi okno?

Otrok 1: »Sonček.«

Otrok 2: »Mogoče sonce, malo se ga vidi.«

Otrok 3: »Sonce mu kaže prst.«

Otrok 4: »Sonce.«

Otrok 5: »Sonce tako rumeno.«

Kako živali potolažijo Brunda?

Otrok 1: »Ne jokati.«

Otrok 2: »Bo ti pa mama kupla nov balon.«

Otrok 3: »Ni kaj, če je pokno, boš novega dobil.«

Otrok 4: »Petelin ga boža po rami in mu reče, saj ni kaj, boš dobil drugega.«

Otrok 5: »Ne jokaj, boš dobil drugega.«

Kako se oglašajo konj, muca in pujsek?

Otrok 1: »Muca dela mijav, mijav. Konj ihaha. Pujs pa ojnk, ojnk.«

Otrok 2: Miijauuu, mijav, iaaaa, hk,hk.«

Otrok 3: Mijav, mijav, hhhh, hhhh dela pujs, iiaaa, iaa pa dela konj.«

Otrok 4: »Ihaha, ihaha, ihaha, mijav, mijav, mijav, hk, hk.«

Otrok 5: »Iha, iha, mačka prede prprprpr, pujs pa ojnk.«

Kam je padel Brundo?

Otrok 1: »Mogoče se je vdaro, not v kanto.«

Otrok 2: »V kanto je prileto iz zraka, puf.«

Otrok 3: »Not v kanto.«

Otrok 4: »Brundo je padel v kanto, upam, da se ni udaril.«


Koper: UP PEF.

22

Otrok 5: »V kanto.«

3.4.5 Poglabljanje literarno-estetskega doživetja

Otrokom smo zastavili poustvarjalno verbalno dejavnost z namenom poglabljanja

literarno-estetskega doživetja.

Pripravili smo jim ilustracije iz slikanice, ki smo jih plastificirali. Nato smo ilustracije

razporedili po tleh (zaradi večje površine). Najprej smo si jih skupaj ogledali in

ugotavljali, kaj predstavljajo. Nato smo jim dali navodilo, da jih poskusijo razporediti po

pravilnem časovnem zaporedju (zvečer, zjutraj, najprej, potem, kasneje …). Postavitve

nismo komentirali, otroci so samostojno izbirali ilustracije, spodbujali smo jih k

razmišljanju. Prvotno smo bili v dilemi, ali je ilustracij preveč (20 ilustracij, zraven sta

tudi naslovna in zadnja stran), kasneje pa se je pokazalo, da otroci niso imeli nobenih

težav pri razporeditvi, saj so dobro spoznali dogajanje in vsebino slikanice. Dejavnost

smo zaključili s primerjavo ilustracij v slikanici in njihovo razporeditev po časovnem

zaporedju. Nepravilno so razporedili samo eno ilustracijo, in sicer tisto, ki prikazuje

Brunda pri zajtrku. Dejavnost je bila uspešno izvedena.

Slika 6: Razporejanje ilustracij po časovnem zaporedju

Za lažje delo in organizacijo smo si tudi za poglabljanje literarno-estetskega

doživetja pripravili pripravo.

Priprava

Ime in priimek: Andreja Bobovnik

Vrtec: Radlje ob Dravi

Starost otrok: 5–6 let


Koper: UP PEF.

23

Število otrok: 5

Prostor: igralnica

Izhodišče: poglabljanje literarno-estetskega doživetja

Oblike dela: skupna

Metode dela:

- igre,

- pogovor,

- lastne aktivnosti,

- spodbude.

Učna sredstva in pripomočki: plastificirane ilustracije iz slikanice Brundo se igra in

slikanica

Področje dejavnosti: jezik

Globalni cilj:

- jezik kot objekt igre.

Cilji (Kurikulum za vrtce, 2008):

- otrok razvija sposobnost urejanja ilustracij po pravilnem časovnem zaporedju;

- otrok išče in uporablja različne možnosti rešitve in preverja smiselnost dobljenih

rešitev;

- otrok razvija sposobnost miselnega sodelovanja v literarnem svetu.

Vloga odraslih:

- pripravili smo ilustracije;

- ilustracije smo položili na tla;

- otroke smo povabili k ogledu in ugotavljanju vsebine;

- otrokom smo posredovali navodilo za razporeditev po časovnem zaporedju.

Vloga otrok:

- otroci so opazovali in opisovali ilustracije;

- otroci so razmišljali in razporejali ilustracije po časovnem zaporedju;

- primerjali so svoje rešitve z rešitvami v slikanici.


Koper: UP PEF.

24

3.4.6 Pripovedovanje otrok in analiza njihovega pripovedovanja

Otroci so pripovedovali v bralnem kotičku. V analizo smo vključili pet otrok. Vsak

otrok je pripovedoval posebej, samo enkrat. Vsakemu smo zagotovili toliko časa,

kolikor ga je potreboval, po potrebi smo jih dodatno spodbujali z vprašanji. Otroci so

imeli pred sabo slikanico, ob kateri so pripovedovali. Pripovedovanje otrok in ugotovitve

smo beležili s »chek« listo in snemalno napravo. V nadaljevanju predstavljamo pet

zapisov zgodb otrok in analizo le-teh.

Otrok 1: prva je pripovedovala deklica, stara pet let in dva meseca. Njeno

pripovedovanje smo spodbujali z vprašanji.

(Noč in jutro)

Kaj kuka skozi okno Brundove sobe na prvi sličici?

»Luna.«

Kako veš, da je na prvi sličici še noč?

»Zatole, ker spije.«

Kdo prebudi Brunda?

»Petelin zakikirika.«

Kdo pa prebudi tebe?

»Petelin, pa včasih mama.«

Kam gre luna?

»Spat.«

(Brundo vstane)

Deklici smo dali navodilo, da je opisala vsako sličico posebej. Deklica je

nadaljevala z opisom sama.

»Zej se zbudi, zej ga lulat, zej lula, zej si je umival roke, zaj si je umival oči, zej si

je s serveto obrisal, zej pa si je zobke umil. Zej pa se je pa preobleko.«

Kakšna je njegova pižama?

»Črtasta, rumena pa zelena.«

Kaj si obleče namesto pižame?

»Obleke.«

Kdo mu postreže zajtrk?

»On čaka, da mu čebelice prinesejo med, tu pa so mu kar nalile noter.«

Kaj rad zajtrkuje?

»Med.«


Koper: UP PEF.

25

Kako se oglašajo čebele, ko priletijo s kozarcem medu k Brundu?

»Bzzzzzzzz.«

Kaj pa najraje ješ za zajtrk ti?

»Hmmmmm, a pašteto pa kruh.« (Deklica je nekaj časa razmišljala, nato pa je šele

odgovorila.)

Deklica sama nadaljuje s pripovedovanjem.

»On je vse meda pojedo, pa je celi masten, okoli sebe (pokaže z roko na usta). On

si je obul čevlje, pol se mu je ptica na okno obesla. Tu pa se je hoto oblečt, pa nima

jakne. On sploh ni nobene jakne vido, samo balon.«

Kaj naredi Brundo, da pride do balona?

»Stol bi hoto, pa bi ga zravn neso, da bi dosego balon.«

Kam se Brundo odpravi?

»Dol po stopnicah z balonom.«

(Na igrišču)

Deklica nadaljuje s pripovedovanjem.

»Tu so se igrale vse živali, pa se je tudi on igral, kje si, aja, tu, pa je z balonom

prišo, pa je tu vrata odprl, pa je šel igrat se.« (Deklica je zraven kazala s prstom po

ilustracijah.)

Katere živali se igrajo in zabavajo na velikem igrišču?

»Ovca, osel, hmmmm, kuža hov, hov, raca, ga, ga, žaba, rega, rega, zajc, miš,

muca mijav.«

Kateri živali se igrata po zraku?

»Ptička pa, pa, pa ponavlana papiga.«

Kateri dve živali plešeta?

»Pes in mačka.«

In kateri dve živali se veselita na gugalnici?

»En se guga zraven žabe na gugalnici, krava je.«

Kako se zabavata bikec in konj?

»Konjiček kravo z nogami brca« (pokaže zraven).

Kdo lovi miško in kdo muco?

»Miš lovi muca, muco pa hov, hov, to je pes.«

S čim se igra pujsek?

»S peskom.«

Kdo na robu peskovnika opazuje pujska med igro?

»Svinja, o, kake roge ima, to je kozl, in osel.«

Kdo se ob drevesu igra »skrivalnice«?


Koper: UP PEF.

26

»Miška.«

Katere živali na plezalu opazujejo vesele živali med igro?

»Ponavlana papiga, petelin, mravlja, črv, ne to je kača.«

S čim se igra zajec?

»S kolesom.«

(Igra z balonom)

Deklica sama nadaljuje.

»A to je prva slika? Tu so krog naredili (deklica si je ogledovala naprej ilustracije).

Pol pa je tota krava uničla balon, podajajo si balon. Ja z rogami je uničla balon in oni

mali medvedek je bil žalostni.«

Kako pa se počutijo druge živali?

»Žalostno.«

Kako ga živali tolažijo?

»On joka, petelin ga pa moti, malo ga boža in tolaži« (gib je ponazorila po našem

hrbtu).

Kdo vse je Brundu podaril balone?

»On pa je zdaj vesel, dobil je novega balona od svinje, zajčka, muce in krave. Ima

tri balone. Zdaj pa je šel v luft, pa so ga gledali, pa je on tud njih.«

Zasliši se pik, pik, pik, pik in pok, pok, pok, pok. Kaj to pomeni?

»Ptički so ga kluvali pa je pokno balon. Pol je šel pa sem in sem pa sem (deklica je

s prstom pokazala na ilustracije). Pado je v koš. Naredil je smešnico. Ker je pado, pa

mu je blo lepo. Pa so mu zaploskali, tako predstavo je naredil. Zdaj pa gre Brundo

domov, pa, pa je pokazal.«

Kam gre Brundo?

»Domov, zaloputnil je z vrati.«

Analiza pripovedovanja: deklica je pripovedovala v narečju, ki ga uporabljajo tudi

doma. Prihaja iz manj spodbudnega okolja, kjer ni bila deležna veliko spodbud iz

književne vzgoje (starši ji ne berejo, doma nima veliko knjig), kar je razvidno tudi iz

njenega pripovedovanja. Kljub temu je deklica klepetava. V vrtec je vključena s tem

šolskim letom, v tem času je že veliko pridobila, saj se z njo še posebej ukvarjamo.

Njeno pripovedovanje ni potekalo tekoče. Zgodba je vsebovala preproste opise videnih

ilustracij. V večini smo jo spodbujali z vprašanji, na katera nam je odgovarjala s

kratkimi odgovori. Vendar je viden napredek, saj je v pripovedovanje umeščala že

večstavčne povedi (»Zej se zbudi. Zej ga lulat, zej lula. Zej si je umival roke, zaj si je

umival oči, zej si je s serveto obrisal. Zej pa si je zobke umil. Zej pa se je pa


Koper: UP PEF.

27

preobleko.« »On je vse meda pojedo, pa je celi masten, okoli sebe. On si je obul

čevlje, pol se mu je ptica na okno obesla. Tu pa se je hoto oblečt, pa nima jakne. On

sploh ni nobene jakne vido, samo balon«. »Tu so se igrale vse živali, pa se je tudi on

igral, kje si, aja tu, pa je z balonom prišo, pa je tu vrata odprl, pa je šel igrat se«. »A to

je prva slika? Tu so krog naredili, pol pa je tota krava uničla balon, podajajo si balon.

Ja, z rogami je uničla balon in oni mali medvedek je bil žalostni.« »Ptički so ga kluvali

pa je pokno balon. Pol je šel pa sem in sem pa sem. Pado je v koš. Naredil je

smešnico. Ker je pado, pa mu je blo lepo. Pa so mu zaploskali, tako predstavo je

naredil. Zdaj pa gre Brundo domov, pa, pa je pokazal.«

Deklica je ves čas sledila likovnemu prikazovanju dogodkov. Vendar je svoje

pripovedovanje tudi nadgrajevala s svojimi izkušnjami iz vsakdanjega življenja. V

primerih, ko je povedala: »Zej ga lulat, zej lula,« ko nas močno tišči lulat počepnemo,

lulamo na kahlico, deklica je že imela takšne izkušnje.

»Tu pa se je hoto oblečt, pa nima jakne. On sploh ni nobene jakne vido, samo

balon.« S tema stavkoma nam je povedala, da ve, da se na stojalo obesi jakna, ker je

to že videla.

»Zatole, ker spije.« Vedela je, da ponoči spimo. Povedala je, kako se imenujejo in

oglašajo živali (»Bzzzzz, kuža hov, hov, raca, ga, ga, žaba, rega, rega, zajc, miš, muca

mijav.«). Uporabila je izraz ponavlana papiga, ki ga je že prej poznala. Prav tako izraz

za čustveno stanje – žalosten.

»Pa so mu zaploskali, tako predstavo je naredil.« Iz prejšnjih izkušenj je tudi

vedela, da se po predstavi zaploska. Pri pripovedovanju je uporabljala posnemovalne

medmete (bzzzzz, hov, hov,ga, ga, rega, rega, mijav).

Slika 7: Pripovedovanje deklice ob slikanici brez besedila


Koper: UP PEF.

28

Otrok 2: Drugi je pripovedoval deček, star pet let in štiri mesece. Deček ni

potreboval vprašanj za spodbudo. Vprašanja so bila namenjena razumevanju zgodbe.

(Noč in jutro)

Deček je takoj, ko smo mu ponudili slikanico, začel s pripovedovanjem. Ni

potreboval nobene začetne spodbude.

»Tu medvedek spi. Tu pa se medvedek prebuja, pokukalo je sonce. Tu pa je

petelin zakikirikal. Tu pa luna zbeži, tu pa je medvedek odprl eno očko.«

Kdo pa zbudi tebe?

»Mama al pa ata al pa Jan.«

Kam gre luna?

»Luna gre v vesolje, kjer bo počakala, da bo spet noč, potem bo pa spet prišla.«

(Brundo vstane)

Deček naprej samostojno pripoveduje zgodbo.

»Tu pa je vstal, tu pa ga lulat tišči. Tu pa lula, tu si pa umiva roke, tu se pa

oblečuje. Tu si pa umiva zobe. Njegova pižama je temno modra, no, zelena pa svetlo

rumena.«

Kakšna pa je tvoja pižama?

»A veš, v kateri pižami jaz spim? Tam, ko je gr narisana Joda. Ne vem, kdo je to,

samo sem jo pr eni igrici pa pr enem filmo vido. A veš kaj? Tam na sredini ma moja

Joda pižama en gumb, tak, ko je nekaj takega gr, ko se ponoči sveti. Ja. Tu si je pa

dav gr slinček. Tu so mu pa čebele prnesle med pa ga je pojedo. Srečen je, ker so mu

čebele prinesle med pa ga niso piknle. Tu je pa jedo.«


»Bomfri pa kečap (smeh). Kosmiče, potem pa pojem, a veš kaj, potem pa pojem

juho, potem pa bomfri pojem, če mama dovoli. Zdaj si pa obuva čevlje. Tu pa hoče

dobit dol svoj balon pa ne more, ker je previsoko. Tu, tu pa je prineso stol pa je dol

dobil balona, ko ga je dol odvezal. Tu, tu pa gre ven, pol se pa na parko igra.«

(Na igrišču)


»Žaba (deček je za vsako žival povedal, kako se oglaša), rega, rega, to pa je bik,

ko se oglaša muuuuu, tu pa je kuža, dela hov, hov, muca se oglaša mijav, mijav, pa

ptica čiv, čiv. Čebela se oglaša bzzzz, več pa ne poznam, aja toto še poznam, to je

kura, oglaša se ko ko ko. Poglej muca pa kuža plešeta. Tu pa se zajček igra z

obročom.«


Koper: UP PEF.

29


»Ovca pa še ena ovca.«

Kdo ju poganja?

»Ptica eno poganja, eno pa oven.«


»On pa ga z nogami brca v rit.«


»Miško lovi muca, muco pa pes, na igralu so papige, pa mravle in črv. Krt pa kopa.

Miš se tu zadi skriva. Zdaj pa greva naprej.«

(Igra z balonom)

»Tu pa ga pozdravijo, tu pa se igrajo z balonom, potem pa odleti, pa ga hočejo

ujet. Tu pa, tu pa ga poči bik z rogom enim, potem se pa medo joka, ker je balon

pokno, pol pa je žalosten. Tu pa vsi nekaj dajejo, tu pa mu oni balon kupi. Potem pa

mu to dajo, da bi bil on srečen. Pa je srečen zdaj, ko so mu kupli balona (deček šteje

balone). Zdaj sem preštel balone, tri je dobil. Tu pa ima pet balonov. V zrak je šel, ker

je imel preveč balonov, zato pa je zletel, ker je imel preveč balonov.«


»Tu pa so mu ptice poknle balon, potem pa so baloni poknli, pa je pado v kanto za

smeti, pa tu piše, da boli, pa se kanta zapre, pa še bolj boli.«

Kako pa veš, da ga boli?

»Vem, ker sem prebral. Tu pa je v košu najdo svoj balon. Zdaj pa gre in jim reče

adijo in pomaha. Tu pa piše srečen konec in je tak loputno vrata. Če sem končal, ti

lahko kar jaz nesem kamero, ni problema.«

Analiza pripovedovanja: deček prihaja iz bolj spodbudnega okolja kot predhodni

otrok, kar je vidno iz njegovega pripovedovanja. Deček ima bogat besedni zaklad,

zaradi tega ni imel težav z izražanjem. Pri pripovedovanju ni potreboval spodbude.

Postavili smo mu le malo vprašanj. Ker je hitel, se mu je večkrat zatikalo. Vse je želel

povedati naenkrat, v eni sapi (misli so prehitevale govor). Njegova zgodba je v večini

vsebovala večstavčne povedi, le pri ilustracijah, ki so prikazovale igrišče, so bili

odgovori na vprašanja enostavčni. Zgodba je vsebovala preproste opise ilustracij, pri

katerih je v večini sledil likovnemu prikazovanju dogodkov, večkrat pa je vključil tudi

svoje izkušnje in dogodke iz vsakdanjega življenja (»Luna gre v vesolje, kjer bo

počakala, da bo spet noč, potem bo pa spet prišla.«). Deček je vedel iz izkušenj ali

prebranih zgodbic, da je luna v vesolju in je najbolj vidna ponoči.


Koper: UP PEF.

30

»Tu pa ga lulat tišči. Tu pa lula.« Vedel je, da je to znak, da nekoga tišči lulat in da

lulamo v kahlico.

»Tam, ko je gr narisana Joda. Ne vem, kdo je to, samo sem jo pr eni igrici pa pr

enem filmo vido. A veš kaj? Tam na sredini ma moja Joda pižama en gumb, tak, ko je

nekaj takega gr, ko se ponoči sveti. Ja.« Tu je opisal svoje izkušnje od doma, igric in

gledanih filmov.

»Tu si je pa dal gr slinček. Srečen je, ker so mu čebele prinesle med pa ga niso

piknle.« Iz izkušenj je poznal, da je pri obrokih potreben slinček in da čebele pičijo.

»Žaba, rega, rega, to pa je bik, ko se oglaša muuuuu, tu pa je kuža, dela hov, hov,

muca se oglaša mijav, mijav, pa ptica čiv, čiv. Čebela se oglaša bzzzz, več pa ne

poznam, aja toto še poznam, to je kura, oglaša se ko ko ko.« Vedel je, kako se

imenujejo in oglašajo posamezne živali.

»Tu pa ga pozdravijo.« Seznanjen je, da iztegnjene roke pomenijo pozdrav.

»Ga poči bik z rogom enim, potem se pa medo joka, ker je balon pokno, pol pa je

žalosten.« Ve, da na ostrem predmetu balon poči in pozna čustveno stanje žalost (jok)

in sreča (je srečen).

»Tu pa mu oni balon kupi.« Poznal je denar in da z njim lahko kupimo stvari.

»V zrak je šel, ker je imel preveč balonov, zato pa je zletel, ker je imel preveč

balonov.« Iz izkušenj je vedel, da večje število balonov dvigne stvari v zrak.

»Boli, pa se kanta zapre, pa še bolj boli.« V zgodbo je vnašal izkušnje z bolečino.

»Tu pa piše srečen konec.« Izkušnja iz pravljic, kjer je običajno srečen konec. Pri

pripovedovanju je uporabljal medmete (muuuuu, hov, hov, mijav, mijav, čiv, čiv, bzzzz).

Deček je pri pripovedovanju užival, kar je ves čas dokazoval z mimiko na obrazu.

Slika 8: Pripovedovanje dečka ob slikanici brez besedila

Otrok 3: tretja po vrsti je pripovedovala deklica, stara šest let in dva meseca. Njeno

pripovedovanje smo spodbujali z vprašanji.


Koper: UP PEF.

31

(Noč in jutro)

Kaj kuka skozi okno Brundove sobe na prvi sličici?

»Luna. Medvedek spi. Sonce kuka skozi okno, ooooo, petelinček ga je prebudil.«

Kdo pa prebudi tebe?

»Mamica.«

(Brundo vstane)

Kaj najprej naredi Brundo, ko se prebudi?

»Najprej se pritegne, poglej, lulat ga tišči, on je še mali, pa lula na kahlico. Umiva

si roke, obraz, se obriše. Zdaj si pa umiva zobe in se obleče.«


»Črtasta.«


»Čebelice so mu prinesle med.«

Kaj rad zajtrkuje?

»Med. Tu je že vse pojedel (deklica se ves čas oblizuje okrog ust). Polizal si je, ker

mu je bilo dobro.«


»Hoooo, kaj za zajtrk, a zjutraj, mmmm, kruh pa maslo« (deklica pove navdušeno).

Kdo Brunda vabi ven?

»Vrana pride in čivka. Kaže mu, pridi k meni. On si zaveže čevlje, oooo, balon,

balon hoče dobiti. Oooo, stol, s stolom si pomaga. Dobil ga je zato, ker je imel stol.«


»Gre. K vrani, a res?

(Na igrišču)

»Uuuu, k živalim gre. On ima taka vrata, da pride k živalim.«


»Čebela, raca, muca, pa kuža, bik pa konj, pa ovčka, pa ovčka, pa kak je že,

štorkla, pa ha, ha, ha, raca, miš, koza, pujs, tu je tudi bik, ptica, kuža, muca, ooo,

zajček, žabica, črvek, mravljici, kokoš, pa papagaj in krt.«

Kateri živali se igrata po zraku? Kako se oglašata?

»Čebela pa raca. Bzzz in čiv.«


»Muca in kužek.«

S čim se igra pujsek?

»Z lopatko in emperčkom!«


Koper: UP PEF.

32


»Koza, pujsek in osliček.«


»Eeeee, miška.«


»Kokoš, papagaj, mravlji, črvek.«

Kaj dela krt?

»Krt pa z lopato koplje.«

In kako se med guganjem oglašata krava in žaba?

»Rega, muuu.«


»Hmmm, obroč.«

(Igra z balonom)

Kako veš, da so živali vesele, ko zagledajo Brunda z rumenim balonom?

»So dobro, ker vidim, so vesele.«

Kako se igrajo živali?

»Igrajo se, aaaaaaa, ujemi balonček, kot vidim. Lovijo balončka. Krava ga bo

poknla. Ni več balona.«

Kako se počuti Brundo, ko balon poči?

»Žalosten je medvedek, joka se. Tudi živali so žalostne.«

Kakšen načrt naredijo živali, ker je Brundo žalosten?

»Odločili so se, da bojo nov balon napihnli. In pujsek je šel tja, mačka je šla

naravnost, pes je šel na desno, pujs pa je šel na levo. Tu pa je ven dobival balon,

pujsek je dal denar, mucka je pa dala v koš balon. Uuuuu, zdaj mu pa vsi dajejo

balone. Ker je bil žalosten. Tu so mu pa vsi dali balone.«

Kaj se zgodi, ker ima Brundo naenkrat toliko balonov v roki?

»Poneslo ga je v zrak.«


»Tu so pa vsi poknli, zato ker so ptičke kljunle, mmmm, pa so poknli, potem pa je

padel v koš pa bum, pa so zaprli koš. Naprej. Veseli so, da je nazaj in je šov nazaj in

domov.«

Kako se poslovi od prijaznih živali?

»Adijo. Zaprl je vrata, da je pokno. Še kaj, še kaj.« Deklica lista naprej po knjigi:

»Ooooo, kdo pa je to narisal, kdo pa je ta gospod?« Deklici smo odgovorili na njena

vprašanja.


Koper: UP PEF.

33

Analiza pripovedovanja: deklica je zelo komunikativna. Ima bogat besedni zaklad,

v večini govori razločno pravilno slovensko (vzgled staršev). Prihaja iz okolja, kjer ima

veliko pozitivne spodbude na vseh področjih. Pripovedovala ni spontano, potrebovala

je spodbudo, kar nismo pričakovali. Spodbujali smo jo z vprašanji, na katera je v večini

odgovarjala enostavčno. V zgodbi je tvorila tudi nekaj večstavčnih povedi. Tudi njena

zgodba je vsebovala preproste opise ilustracij, pri katerih je v večini sledila likovnemu

prikazovanju dogodkov, večkrat pa je vključila tudi svoje izkušnje in dogodke iz njenega

vsakdanjega življenja (»Najprej se pritegne, poglej, lulat ga tišči, on je še mali pa lula

na kahlico.«). Deklica je poznala jutranji ritual iz izkušenj.

»Polizal si je, ker mu je bilo dobro.« Če je nekaj dobro, se obliznemo, to je tudi

njena izkušnja.

»Oooo, balon, balon hoče dobiti. Oooo, stol, s stolom si pomaga. Dobil ga je zato,

ker je imel stol.« Vedela je, da je balon dosegel zaradi pripomočka (stola).

»Bzzz in čiv.« Vedela je, kako se imenujejo in oglašajo živali iz zgodbic ali izkušenj

iz svojega življenja.

»So dobro, ker vidim, so vesele. Žalosten je medvedek, joka se. Tudi živali so

žalostne.« Iz izkušenj je poznala tudi razpoloženjska in čustvena stanja.

»Pes je šel na desno, pujs pa je šel na levo.« Deklica se je znala orientirati in to je

vključila v svojo zgodbo.

»Tu so pa vsi poknli, zato ker so ptičke kljunle, mmmm, pa so poknli, potem pa je

padel v koš pa bum, pa so zaprli koš.« Poznala je odnos med vzrokom in posledico.

Pri pripovedovanju je ves čas vzklikala in se čudila, uporabljala je razpoloženjske

in posnemovalne medmete (ooooo, hoooo, mmmm, ha, ha, ha, uuuu, eeee, hmmm,

aaaaaa, bzzz, čiv, muuu), se gibala in ponazarjala dogodke iz zgodbe (se oblizovala

okrog ust, pokazala, kako visoko je balon). Z mimiko celega telesa in obraza je

oddajala sporočila in s tem kazala čustveno stanje, veselje, navdušenje, žalost.



Koper: UP PEF.

34

Otrok 4: četrta je pripovedovala deklica, stara šest let in štiri mesece. Ni

potrebovala vprašanj za spodbudo. Vprašanja so bila namenjena razumevanju zgodbe.

Deklica je takoj, ko smo ji ponudili slikanico, začela s pripovedovanjem. Ni

potrebovala nobene začetne spodbude.

(Noč in jutro)

»Prvo spi, potem pa se more zbudit, pa ga petelin zbudi, mesec pa odkoraka

stran, pa pride sonce pa se prebudi. Potem pa se medved vstane, tu se vstane, potem

pa gre lulat, potem si gre roke umit, očke, potem se pobriše, zobke umije pa obleče.«

(Brundo vstane)


»Črtasta.«

»Jest gre, ko čaka na čebele, da mu prinesejo med, zato ker jih ima rad, jih

neguje, pa one tudi zanj skrbijo, pa mu vsak dan prinesejo med, za zajtrk. Pol se pa

naje.«

Kaj rad zajtrkuje?

»Med. Zato pa ma tak rad čebele.«


»Najraje jem kako marmelado ali kako viki kremo. Medved se je najedo, pa se

oblizuje, ko se je najedo, pa mu čebele grejo nov med naredit. Pa potrka krakec

(deklica potrka po mizi) na njegova vrata, on se pa lepo obuje, pa si da gr balon, hoče

balon, pa ga ne doseže. Stol si prinese, pa ga dol vzame. Potem pa steče po stopnicah

in pogleda, kdo je.«


»V vrtec, zato ker je tako veliko, al pa v park.«

(Na igrišču)


»Pujsek, krt, žabica, krava, zajček, osl, raca, kura, papiga, kača, mravlja, miška,

koza, pujsek, krava še ena, konj, še ena miš, mačka, kužek. Potem pa on pride, pa

sreča svojega prijateljčka golobčka, gru, gru.«

Kateri živali se igrata po zraku?

»Čebela pa tta ptička, bzzzz.«


Deklica s prstom pokaže na psa in mačko.



Koper: UP PEF.

35

»Ovčki.«.


»Teža, špilata se, mišice si trenirata, tak, ko se tak potiskata. One se pa lovijo

(pokaže na muco, miško in kužka). Tu se je pa miška skrila za drevo, raca pa jo išče.

Pujsek se igra s kanglico in emperčkom. Oni pa se tu na robu pogovarjajo in jo

gledajo.«


»Papiga, mravlje, kače pa kokoška.«

Kaj dela krt?

»Rije luknjo. Krti nimajo oči, zakaj jih tu ima, oni ne vidijo?«

In kako se med guganjem oglašata krava in žaba?

»Rega, pa muuuu.«


»Igra se s palico, tak vrti, pol se pa še obroč.«

(Igra z balonom)

Kako veš, da so živali vesele, ko zagledajo Brunda z rumenim balonom?

»Zato, ko se je prišo z njimi igrat, ko se smejijo.«

Kako se igrajo živali?

»V krogu stojijo in se igrajo za inštrumente. Balon premikaš, potem tak dolgo, ko

se balon premika, moraš nekaj delat, plesat al pa pet al pa z inštrumenti igrat. Tu ga pa

bikec pokne, pok naredi (deklica udari po mizi in reče pok). Brundo je tu žalosten, pa

se joka.«


»Hočejo ga potolažit, kužanu se naredi ideja, potem pa se spomni, da lahko kupi

nov balon. Vzemajo vrvico pa denar pa vse stvari, kar najdejo, pa ustvarijo nekaj

fajnega. Denar vzamejo, potem pa dajo balon medvedku. To so vsi njegovi prijatelji.

Poglej, baloni so taki, ko imajo obraze, ta ma uhe, to so od krave zizike, toti pa so

okrogli.«

Kaj se zgodi, ker ima Brundo naenkrat toliko balonov v roki?

»Preveč jih ma, potem pa zleti v zrak.«


»Počijo mu vse balone, da nima več nobenega balona, zaradi tega ko drugač bi

preveč v zrak priletel in pade not v kanto. Ostal mu je vsaj en balon. Tu pa gre domov,

reko je adijo in zaprl vrata. Bum, tak ko jaz doma naredim, zato, ker se mi ne ljubi tja

zraven it.«


Koper: UP PEF.

36

Analiza pripovedovanja: tudi ta deklica prihaja iz spodbudnega okolja. Tudi ona je

zelo komunikativna in ima bogat besedni zaklad, zato nima težav pri izražanju.

Pripovedovala je spontano, tekoče, brez dodatne spodbude. Postavili smo ji le nekaj

vprašanj, da smo preverili razumevanje. Njena zgodba je vsebovala opise ilustracij, pri

katerih je v večini sledila likovnemu prikazovanju dogodkov. Opisi le-teh pa so bili

večkrat že zahtevnejši od pripovedovanj svojih vrstnikov: »Jest gre, ko čaka na čebele,

da mu prinesejo med, zato ker jih ima rad, jih neguje, pa one tudi zanj skrbijo, pa mu

vsak dan prinesejo med za zajtrk.« »Zato pa ma tak rad čebele.« »Koza, jaz ji bom kar

rekla Milka, koza Milka.« »Teža, špilata se, mišice si trenirata, tak, ko se tak potiskata.«

»Rije luknjo. Krti nimajo oči, zakaj jih tu ima, oni ne vidijo.« »V krogu stojijo in se igrajo

za inštrumente. Balon premikaš, potem tak dolgo, ko se balon premika, moraš nekaj

delat, plesat al pa pet al pa z inštrumenti igrat.« »Bum, tak, ko jaz doma naredim, zato

ker se mi ne ljubi tja zraven it.«

Pri pripovedovanju je ves čas vključevala dogodke iz njenega resničnega življenja

in prav tako iz poslušanih pravljic: »Prvo spi, potem pa se more zbudit, pa ga petelin

zbudi, mesec pa odkoraka stran, pa pride sonce pa se prebudi.« Deklica je poznala

časovno zaporedje.

»Jest gre, ko čaka na čebele, da mu prinesejo med, zato ker jih ima rad, jih neguje

pa one tudi zanj skrbijo, pa mu vsak dan prinesejo med za zajtrk.« »Teža, špilata se,

mišice si trenirata, tak, ko se tak potiskata.« »Koza, jaz ji bom kar rekla Milka, koza

Milka.« »Rije luknjo. Krti nimajo oči, zakaj jih tu ima, oni ne vidijo.« »V krogu stojijo in

se igrajo za inštrumente. Balon premikaš, potem tak dolgo, ko se balon premika, moraš

nekaj delat, plesat al pa pet al pa z inštrumenti igrat.« »Bum, tak ko jaz doma naredim,

zato, ker se mi ne ljubi tja zraven it.« Zgodbo je nadgrajevala z izkušnjami iz pravljic in

iz svojega življenja.

»V vrtec, zato ker je tako veliko, al pa v park.« Vedela je, da je park velik prostor,

prav tako tudi vrtec (naš vrtec ima veliko igrišče).

»Pujsek, krt, žabica, krava, zajček, osl, raca, kura, papiga, kača, mravlja, miška,

koza, pujsek, krava še ena, konj, še ena miš, mačka, kužek. Potem pa on pride, pa

sreča svojega prijateljčka golobčka, gru, gru.« Znala je poimenovati živali in njihovo

oglašanje.

»Brundo je tu žalosten, pa se joka.« Iz izkušenj je poznala tudi razpoloženjska in

čustvena stanja.


Koper: UP PEF.

37


Otrok 5: peti po vrsti je pripovedoval deček, star šest let in en mesec. V večini je

pripovedoval sam, kjer pa je potreboval pomoč, smo ga spodbujali z vprašanji.

(Noč in jutro)

»Skozi okno kuka luna. Zjutraj, ko pa sonce posije, pa še medo Brundo spi. Tam

pa petelin skozi vrata kikiriki. Z eno oko pokuka. In luna gre tam, ko je še noč.«

(Brundo vstane)

»Medo Brundo pa se prebudi (deček je pokazal pretegovanje), pa ga je potem

lulat, pol se pa v kahlico polula (smeh). Pol si pa zobe gre umivat in oblači si majico.«


»Ose. Not v posodo mu nalijejo med, potem pa gre jest. Tu je medo Brundo

pojedo.«


»Hrenovke pa zos. Tu pa hoče balona dol dobit, potem si pa hoče obut čevlje, da

bi šov vun. Pa si je stol prineso, da bi lahko dol dobil, pol je pa teko po stopnicah, da bi

šov vun na luft.«

(Na igrišču)


»Papagaj, mravlice, polž, ptička pa pujska. Pujs kople in se igra, pa ma lopatko pa

vedro. Pa krava in žaba se gugata. Zajček pa na palici obroč vrti. Krava pa konj se

igrata eno čudno igro, da konj binca kravo v rit.«


»Lovijo se. Miško lovi muca, muco pa pes.«



Koper: UP PEF.

38

»Pujsek pa osel pa kozel.«


»Miš. Tu se pa krava guga z žabo. Kak smešno. Krava je pretežka.«

(Igra z balonom)

»Medvedek ma balon v roki, pa si bojo podajali. Zajček bo odbil kravici, pa balon

bo pa na njegove rogove pado pa bo počo. Zej pa je žalosten, ker joka. Tekli so po svoj

denar, da bojo kupli balon.«


»Petelin mu bo na uho zašepetal, da bojo tekli domov po svoj denar, pa bojo mu

kupli balon. Kužek išče svoj denar, muca išče med smetmi.«

Kakšen načrt naredijo živali, ker je Brundo žalosten?

»Da so mu prinesle balone, pa ga je odneslo, zato ker je imel preveliko balonov.


»Da so mu popokali skr vsi baloni, razen en je ostal. Zej pa je pado v smeti pa smo

en balon mu je ostal, spet rumeni, pa je šel domov. Reko jim je adijo in potem je šel

spat in je zaloputno z vrati, potem je konec pravljice.«

Analiza pripovedovanja: deček prihaja iz manj spodbudnega okolja, deležen je

manj spodbud književne vzgoje. Kljub temu ni potreboval veliko spodbude pri

pripovedovanju. Preden je začel, si je najprej pozorno ogledal ilustracije. Nato je

pripovedoval zelo počasi. Večkrat se mu je zatikalo zaradi težav pri govoru. Težje je

izgovarjal šumnike. V večini je tvoril večstavčne povedi, njegova zgodba je bila

skromnejša. Pripovedoval je v narečju, ki je značilno za naš kraj. Tudi njegova zgodba

je vsebovala preproste opise ilustracij, pri katerih je v večini sledil likovnemu

prikazovanju dogodkov, večkrat pa je vključil tudi svoje izkušnje in dogodke iz svojega

vsakdanjega življenja.

»In luna gre tam, ko je še noč.« Ve, da je luna najbolj vidna ponoči.

»Medo Brundo pa se prebudi, pa ga je potem lulat, pol se pa v kahlico polula. Pol

si pa zobe gre umivat in oblači si majico.« Pozna jutranji ritual.

»Hrenovke pa zos.« »Pa si je stol prineso, da bi lahko dol dobiv, pol je pa teko po

stopnicah, da bi šov vun na luft.« »Krava je pretežka.« »Zajček pa na palici obroč vrti.«

»Zajček bo odbil kravici, pa balon bo pa na njegove rogove pado pa bo počo.« »Da so

mu prinesle balone pa ga je odneslo, zato, ker je imel preveliko balonov.« V zgodbo je

vnašal pridobljene izkušnje iz svojega življenja.

»Papagaj, mravlice, polž, ptička pa pujska.« Znal je poimenovati nekaj živali, ki jih

je poznal.


Koper: UP PEF.

39

»Zej pa je žalosten, ker joka.« Iz izkušenj je poznal tudi razpoloženjska in čustvena

stanja. »Tekli so po svoj denar, da bojo kupli balon.« Poznal je denar in da z njim lahko

kupimo stvari.

»Potem je konec pravljice.« Pridobljene izkušnje iz pravljic.

Slika 11: Pripovedovanje dečka ob slikanici brez besedila

3.5 Razprava in evalvacija

V praktičnem delu smo po komunikacijskem modelu za obravnavo književnih del v

vrtcu pripovedovali otrokom ob slikanici Brundo se igra Marjana Mančka. Motivacija je

bila uspešna. Cilji, ki smo si jih zastavili, so bili doseženi. Otroci so pri dejavnosti

uživali, se zabavali, se vživeli v gibanje medvedkov, komunicirali med sabo in z

odraslimi. Pri poslušanju pripovedovanja so bili notranje motivirani in osredotočeni na

vsebino zgodbe. Vsi so z veseljem sodelovali, saj so vedoželjni in jih zanima veliko

stvari, še posebej kaj novega. Slikanica jim je bila takoj všeč, še posebej humorne

ilustracije, ki so nudile otrokom veliko ustvarjalnosti in domišljije. Na zastavljena

vprašanja so odgovarjali in s tem utrjevali zgodbo. Vsebino pripovedovane zgodbe so

si zelo dobro zapomnili in zaradi tega pri razporeditvi ilustracij po časovnem zaporedju

niso imeli težav. Prav tako smo pri poglabljanju literarno-estetskega doživetja

zastavljene cilje dosegli.

Kasneje so pripovedovali še otroci. Njihova pripovedovanja smo po potrebi

usmerjali in spodbujali. Njihove zgodbe pa analizirali. Pred tem smo si zastavili dve

raziskovalni vprašanji, ki sta nas vodili pri spremljanju in opazovanju, in sicer:

- Kako otroci pripovedujejo zgodbo ob slikanici brez besedila? S spodbudo ali brez

nje?


Koper: UP PEF.

40

- Ali otrok pri pripovedovanju ob slikanici brez besedila sledi likovnemu prikazovanju

dogodkov oziroma ga nadgrajuje s svojimi izkušnjami iz vsakdanjega življenja in s

poslušanimi pravljicami?

Dobljene rezultate predstavljamo v Preglednici 1.

Preglednica 1: Število otrok, ki so pripovedovali ob slikanici brez besedila s spodbudo

ali nje

Pripoveduje s spodbudo Pripoveduje brez spodbude

Otrok 1 X

Otrok 2 X

Otrok 3 X

Otrok 4 X

Otrok 5 X

V Preglednici 1 je razvidno, da je pri analizi sodelovalo pet otrok. Od tega sta dva

otroka (otrok 1 in otrok 3) potrebovala našo spodbudo pri pripovedovanju ob slikanici

brez besedila. Spodbujali in usmerjali smo ju z dodatnimi vprašanji. Trije otroci (otrok 2,

otrok 4 in otrok 5) so pripovedovali samostojno brez spodbude.

Preglednica 2: Število otrok, ki so pri pripovedovanju ob slikanici brez besedila sledili

likovnemu prikazovanju dogodkov ali so ga nadgrajevali s svojimi izkušnjami iz

vsakdanjega življenja in s poslušanimi pravljicami

Sledi likovnemu

prikazovanju dogodkov

Nadgrajuje pripovedovanje

s svojimi izkušnjami in s

poslušanimi pravljicami

Otrok 1 X X

Otrok 2 X X

Otrok 3 X X

Otrok 4 X X

Otrok 5 X X

Iz Preglednice 2 lahko razberemo, da je vseh pet otrok pri pripovedovanju ob

slikanici brez besedila sledilo likovnemu prikazovanju dogodkov. Svojo pripoved pa so

prav tako tudi vsi nadgrajevali s svojimi izkušnjami in s poslušanimi pravljicami.


Koper: UP PEF.

41

4 SKLEPNE UGOTOVITVE

V teoretičnem delu diplomske naloge smo ugotovili, kako pomembna je slikanica v

predšolskem obdobju. Vsi otroci bi morali imeti dostop do kvalitetnih slikanic, saj imajo

v otrokovem življenju posebno vlogo, odpirajo jim vrata v svet. S slikanico si širijo

obzorja, se učijo medsebojnih odnosov, odnosov do drugih ljudi in okolja, čustev,

intelektualne, jezikovne zmožnosti, si bogatijo besedni zaklad, domišljijo in se

postopoma razvijajo v zrelega bralca. Slikanica nam ponuja veliko različnih vsebin, ki

so tudi nam v vrtcu v veliko pomoč, še posebej pri obravnavi kakšnih »tabu« tem

(spočetje otroka, smrt, pogreb …). Brez slikanic, junakov, pravljic, knjig ne bi smel

odraščati noben otrok, saj je s tem prikrajšan za veliko stvari, pripetljajev, dogodkov.

Spoznali smo tudi pomen pripovedovanja in branja. S tem, ko otrokom

pripovedujemo in beremo, jim naklonimo svoj čas, pa tudi svoje doživljanje in ljubezen

do literature. To pa je odločilno, da otroke navdušimo in jim približamo literaturo. Pri

tem, ko otroke spodbujamo k pripovedovanju, jim omogočamo bogatenje besednega

zaklada, ustvarjalnosti in pridobivanje izkušenj na literarnem področju.

V praktičnem delu smo analizirali pripovedovanje otrok. Ugotoviti smo želeli, kako

otroci, stari 5–6 let, pripovedujejo ob slikanici brez besedila Brundo se igra. Zastavili

smo si dve raziskovalni vprašanji, ki sta nas vodili pri spremljanju in opazovanju. Na

prvo vprašanje, kako otroci pripovedujejo zgodbo ob slikanici brez besedila, s

spodbudo ali brez nje, lahko odgovorimo, da sta dva otroka potrebovala našo

spodbudo pri pripovedovanju ob slikanici brez besedila. Spodbujali in usmerjali smo ju

z dodatnimi vprašanji. Trije otroci so pripovedovali samostojno brez spodbude. Na

drugo vprašanje, ali otrok pri pripovedovanju ob slikanici brez besedila sledi likovnemu

prikazovanju dogodkov oziroma ga nadgrajuje s svojimi izkušnjami iz vsakdanjega

življenja in s poslušanimi pravljicami, lahko odgovorimo, da je vseh pet otrok pri

pripovedovanju ob slikanici brez besedila sledilo likovnemu prikazovanju dogodkov.

Svojo pripoved pa so prav tako tudi vsi nadgrajevali s svojimi izkušnjami in s

poslušanimi pravljicami.

Vsak od otrok je pripovedoval samo enkrat. Na voljo smo jim dali toliko časa, kot

so ga potrebovali. Otroci so bili pri pripovedovanju vztrajni, saj slikanica vsebuje veliko

ilustracij, to je bil dokaz, da so bili notranje motivirani in da je slikanica Brundo se igra

kvalitetna in zanimiva za predšolskega otroka.


Koper: UP PEF.

42

5 LITERATURA IN VIRI

Cotič, M. in Medved-Udovič, V. (2011). Učenje in poučevanje različnih vrst pismenosti.

V M. Cotič, V. Medved Udovič in S. Starc (ur.), Razvijanje različnih pismenosti (str.

11). Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče,

Univerzitetna založba Annales.

Dolinšek Bubnič, M. (1999). Beri mi in se pogovarjaj z mano: priročnik z nasveti za

kreativno uporabo otroških slikanic. Ljubljana: Epta.

Haramija, D. in Batič, J. (2013). Poetika slikanice. Murska Sobota: Franc-Franc.

Kobe, M. (1987). Pogledi na mladinsko književnost. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Kobe, M. (2004). Uvodna beseda o slikanici. Otrok in knjiga, 31(59), 42. Maribor:

Založba Obzorja.

Kropp, P. (2000). Vzgajanje bralca – Naj vaš otrok postane bralec za vse življenje.

Tržič: Učila, založba d.o.o.

Kurikulum za vrtce. (2008). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport.

Manček, M. (2011). Brundo se igra. Ljubljana: Mladinska knjiga Založba d. d.

Manček, M. (2013). Hribci Kremeniti. Ljubljana: Forum – Zbirka Minimundus.

Marjanovič Umek, L. (ur.) (2001). Otrok v vrtcu: priročnik h kurikulu za vrtce. Maribor:

Obzorja.

Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2003). Pripovedovanje ob sliki. V M. Blatnik

Mohar (ur.), Beremo skupaj: priročnik za spodbujanje branja (str. 31–32).

Ljubljana: Mladinska knjiga.

Marjanovič Umek, L., Kranjc, S. in Fekonja, U. (2006). Otroški govor: razvoj in učenje.

Domžale: Založba Izolit.

Omerzel, K. (2006). Kompozicijski odnos tekstovnega in likovnega v slikanici. Otrok in

knjiga, 33(65), 31. Maribor: Založba Obzorja.

Prap, L. (2004). Avtorska slikanica. Otrok in knjiga, 31(59), 48. Maribor: Založba

Obzorja.

Premrov, I. (2006). Humor in satira z roko v roki. Lek d.d. Pridobljeno 1. 6. 2015, s

http://www.lek.si/si/o-nas/predstavitev/galerija-lek/razstave/mancek/.

Rot Gabrovec, V. (2003). Branje podob. V M. Blatnik Mohar (ur.), Beremo skupaj:

priročnik za spodbujanje branja (str. 99–102). Ljubljana: Mladinska knjiga.

Saksida, I. (1999). Bogastvo poetik in podob. Otrok in knjiga, 26(47), 15. Maribor:

Založba Obzorja.

Svet knjige. (2015). Brundo se igra. Pridobljeno 1. 6. 2015, s

http://www.svetknjige.si/izdelek/3040/BRUNDO-SE-IGRA.


Koper: UP PEF.

43

Wikipedija. (2015). Marjan Manček. Pridobljeno 28. 5. 2015, s

http://sl.wikipedia.org/wiki/Marjan_Man%C4%8Dek.

Documents

DIPLOMSKA NALOGA ANDREJA BOBOVNIK - share.upr.si · Reading a textless picture book in the preschool period The thesis deals with reading a textless picture book in the preschool