DIPLOMSKA NALOGA PETRA VUJOVIČ - u pr · pomena predvsem v razvojnih obdobjih, v katerih gre za prepoznaven razvoj otrok na ravni povezanosti govora in mišljenja oziroma rabe notranjega

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKA NALOGA

PETRA VUJOVIČ

KOPER 2017

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Visokošolski strokovni študijski program

prve stopnje Predšolska vzgoja

Diplomska naloga

STALIŠČA VZGOJITELJEV DO

PRIPOVEDOVANJA OTROK V PREDŠOLSKEM

OBDOBJU

Petra Vujovič

Koper 2017

Mentorica:

doc. dr. Barbara Baloh

ZAHVALA

Rada bi se zahvalila svoji mentorici doc. dr. Barbari Baloh za vse spodbude,

odlične nasvete in predvsem za vso potrpežljivost pri nastajanju moje diplomske

naloge.

Zahvalila bi se tudi svojim staršem, saj brez njihove podpore in finančne pomoči ne

bi zmogla dokončati študija.

Zahvala gre tudi vsem vzgojiteljicam, ki so bile pripravljene sodelovati v moji

raziskavi, in pomočnici ravnateljice, ki mi je omogočila, da sodelujem s celotnim

kadrom.

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Petra Vujovič, študentka visokošolskega strokovnega študijskega

programa prve stopnje Predšolska vzgoja,

izjavljam,

da je diplomska naloga z naslovom Stališča vzgojiteljev do pripovedovanja otrok v

predšolskem obdobju:

− rezultat lastnega raziskovalnega dela,

− so rezultati korektno navedeni in

− nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:

________________________

V Kopru, dne

IZVLEČEK

Diplomska naloga »Stališča vzgojiteljev do pripovedovanja otrok v predšolskem

obdobju« je sestavljeno iz dveh delov, in sicer iz teoretičnega in empiričnega dela.

V teoretičnem delu smo najprej opredelili pripovedovanje, se osredotočili na

grajenje in razvijanje otrokove pripovedovalne sheme, predstavili in opisali dva

pomembna kriterija besedilnosti, ki določata zgodbo, ter raziskovali pomen

pripovedovanja pravljic. Nato smo predstavili kurikulum in cilje, ki jim sledijo strokovni

delavci v vrtcu in ki so povezani s pripovedovanjem otrok v predšolskem obdobju.

Sledila je predstavitev področij razvoja, ki pomembno vplivajo na razvoj otrokovega

pripovedovanja, kot so otrokova samopodoba, socializacija in pismenost. V

teoretičnem delu smo predstavili tudi didaktične pristope, ki razvijajo pripovedovanje

otrok v vrtcu, ter raziskali, ali je pogovor lahko ustrezna didaktična metoda. V zadnjem

poglavju smo predstavili, v kolikšni meri je danes pravzaprav prisotno pripovedovanje v

vrtcu in doma med bližnjimi. Osredotočili smo se tudi na to, kako pripovedovati in kaj

pripovedovati.

V empiričnem delu smo predstavili anketni vprašalnik, ki je bil razdeljen med

strokovne delavce v enem izmed ljubljanskih vrtcev. Ugotoviti smo želeli, kako so s

pripovedovanjem pri svojem delu seznanjene vzgojiteljice in kako oziroma v kolikšni

meri k temu spodbujajo otroke. Želeli smo izvedeti tudi, kakšne didaktične metode pri

tem uporabljajo. Na koncu nas je zanimalo, ali se kot vzgojiteljice počutijo pomembne

pri razvijanju otrokovega pripovedovanja ter s kakšnimi težavami se po njihovem

mnenju srečujejo otroci, ko pripovedujejo.

Ključne besede: govor, otrok, predšolsko obdobje, pripovedovanje, govorni

razvoj, didaktične metode, vzgojitelj.

ABSTRACT

The degree »Educators' attitudes towards child's narration in the preschool age«

consists of two parts, the theoretical and the empirical part.

In the theoretical part, we defined child’s narration and focused on creating and

improving a child's narration skill. Furthermore, we introduced and described two text

criteria that define the narration and researched the importance of child’s narration. We

presented the Slovenian curriculum and goals that the educator follow in order to

improve child’s narration. Our next step was to show which areas are crucial for the

child's narration development, e.g. self-image, socialization and literacy. We also

added didactic approaches that develop narration in kindergartens and found out if

conversation can be one of them. Lastly, we discussed how often child’s narration

takes place in kindergarten or at home. Our focus was to introduce the art of narration.

In the empirical part, we made a survey among educators in one of the Ljubljana

kindergartens. Our goal was to check how educators approach storytelling and if they

encourage children to do it. One of the questions was also, what kind of methods they

use. At the end, we inquired how big of a role they think are playing towards child's

narration development and what are the most common problems that occur when

children tell them a story.

Keywords: speech, child, preschool age, child's narration, narration development,

didactic approaches, kindergarten teacher.

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ...................................................................................................... 1

2 TEORETIČNI DEL ................................................................................... 2

2.1 Pripovedovanje otrok v predšolskem obdobju ................................................ 2

2.1.1 Razvijanje in grajenje otrokove pripovedovalne sheme ............................ 2

2.1.2 Koherenca in kohezija .............................................................................. 4

2.2 Pripovedovalna zmožnost otrok v predšolskem obdobju ................................ 4

2.2.1 Pismenost ................................................................................................ 5

2.2.2 Samopodoba ........................................................................................... 6

2.2.3 Socializacija ............................................................................................. 6

2.3 Spodbujanje pripovedovanja otrok ................................................................. 7

2.3.1 Didaktične spodbude ............................................................................... 8

2.3.2 Pogovor kot dvosmerna komunikacija in metoda pogovora...................... 9

2.4 Pripovedovanje danes ...................................................................................10

2.4.1 Izbor kakovostnega besedila ...................................................................11

2.4.2 Kako otrokom pripovedovati....................................................................12

3 EMPIRIČNI DEL .....................................................................................14

3.1 Problem, namen in cilji ..................................................................................14

3.2 Raziskovalne hipoteze ..................................................................................14

3.3 Metodologija ..................................................................................................14

3.3.1 Raziskovalne metode ..............................................................................15

3.3.2 Raziskovalni vzorec ................................................................................15

3.3.3 Pripomočki ..............................................................................................16

3.3.4 Postopek zbiranja podatkov ....................................................................16

3.3.5 Postopek obdelave podatkov ..................................................................16

3.4 Rezultati in razprava .....................................................................................17

3.4.1 Govorna dejavnost »pripovedovanje« .....................................................17

3.4.2 Kurikularni cilji .........................................................................................18

3.4.3 Pogostost spontanega spodbujanja pripovedovanja otrok v skupini ........19

3.4.4 Pogostost izvajanja načrtovanih dejavnosti, s katerimi se spodbuja

pripovedovanje otrok...............................................................................20

3.4.5 Dejavnosti, s katerimi najpogosteje spodbujajo pripovedovanje otrok .....21

3.4.6 Uporaba vizualnih sredstev/vidnih spodbud ............................................22

3.4.7 Vpliv vzgojitelja na otrokov govorni razvoj .............................................. 23

3.4.8 Pomembnost posameznikov pri razvoju pripovedovanja otrok ............... 24

3.4.9 Ustreznost pogovora kot didaktične metode........................................... 25

3.4.10 Težave otrok pri pripovedovanju ............................................................ 27

4 SKLEPNE UGOTOVITVE ...................................................................... 29

5 LITERATURA IN VIRI ............................................................................ 31

6 PRILOGE ............................................................................................... 32

KAZALO PONAZORIL

Slika 1: Spol anketirancev .......................................................................................... 15

Slika 2: Delovna doba anketirancev............................................................................ 16

Slika 3: Pogostost spontanega spodbujanja pripovedovanja otrok v skupini ............... 19

Slika 4: Pogostost izvajanja načrtovanih dejavnosti, s katerimi se spodbuja

pripovedovanje otrok .................................................................................................. 20

Slika 5: Dejavnosti, s katerimi najpogosteje spodbujajo pripovedovanje otrok ............ 21

Slika 6: Uporaba vizualnih sredstev/vidnih spodbud ................................................... 22

Slika 7: Vpliv vzgojitelja na otrokov govorni razvoj. ..................................................... 23

Slika 8: Pomembnost posameznikov pri razvoju pripovedovanja otrok ....................... 24

Slika 9: Ustreznost pogovora kot didaktične metode .................................................. 25

Slika 10: Težave otrok pri pripovedovanju .................................................................. 27

Vujovič, Petra (2016): Pripovedovanje otrok v predšolskem obdobju. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.

1

1 UVOD

Vsaka zgodba, ki jo otrok sliši, pove ali zaigra, prispeva h grajenju njegove lastne

podobe oziroma samopodobe (Engel, 2000). Otrok ob pripovedovanju zgodb oblikuje

in sestavlja svojo preteklost ter pretekla doživetja, sporoča svoje občutke, izkušnje,

ideje, misli in na ta način odkrije svojo osebnost, govorno kompetentnost ter lasten

sporazumevalni slog, ponuja vpogled v svoje doživljanje sveta, svoj način razmišljanja

in čustvovanja, zato proučevanje pripovedovanja otrok predstavlja enega od bistvenih

elementov proučevanja otrokove osebnosti in razvoja nasploh (Baloh, 2015).

Razlog za izbor teme diplomske naloge je bilo predvsem zavedanje, da je

pripovedovanje oziroma govor nadvse pomemben za človeka, saj predstavlja orodje

komunikacije. Če razvijamo govorne spretnosti že zgodaj v predšolskem obdobju,

kasneje v življenju zagotovo ne bomo imeli težav z izražanjem. Namen je bil predvsem

raziskati, v kolikšni meri je spodbujanje pripovedovanja prisotno v enem izmed

ljubljanskih vrtcev.

V teoretičnem delu bomo opredelili pripovedovanje kot govorno dejavnost, opisali

dejavnike, ki vplivajo na pripovedovalno zmožnost, govorili o kakovostnih spodbudah

pripovedovanja in predstavili dober pristop k pripovedovanju odraslega ter ustrezen

izbor kakovostnega besedila. Diplomska naloga poleg teoretičnih izhodišč različnih

avtorjev o pripovedovanju vsebuje tudi empirični del, ki temelji na rezultatih ankete

strokovnih delavcev v ljubljanskem vrtcu. Na podlagi pridobljenih rezultatov bomo

ugotavljali stališča vzgojiteljev do pripovedovanja otrok v predšolskem obdobju.


2

2 TEORETIČNI DEL

2.1 Pripovedovanje otrok v predšolskem obdobju

Pripovedovanje je nekaj, kar človeka spremlja že tisočletja. Če se vrnemo daleč

nazaj v zgodovino, pripovedovanje po izvoru pripada ustnim kulturam, torej tistim, ki

pisave še niso poznale in pri katerih so se vsa besedna sporočila prenašala le s

pripovedovanjem (Štefan, 2003).

Baloh (2015) pravi, da pripovedovanje umeščamo med govorne dejavnosti in ga v

celoti povezujemo z razumevanjem ter izražanjem ne glede na kontekst, v katerem

besedilo nastaja. Zgodba nam kot bralcem ali poslušalcem ni empirično dana; dano

nam je besedilo, iz katerega med branjem ali poslušanjem zgodbo šele izluščimo.

Glede na to lahko zgodbo opredelimo kot konstrukt, do katerega lahko pridemo šele s

povzemanjem in parafraziranjem dogodkov. Parafraziranje se ne more izogniti pečatu

subjektivne presoje. Odvisno je od razumevanja zgodbe, ki je od človeka do človeka

različno (Chatman, 1978).

Pripovedovanje zgodbe je tako pragmatična jezikovna zmožnost, ki je ključnega

pomena predvsem v razvojnih obdobjih, v katerih gre za prepoznaven razvoj otrok na

ravni povezanosti govora in mišljenja oziroma rabe notranjega govora na eni strani ter

razvoj na področjih skladnje, metajezika in rabe govora na drugi strani. To pomeni, da

je potrebno spodbujanje pripovedovanja že v zgodnjih letih, saj je otrok takrat najbolj

dojemljiv in pripravljen pripovedovati na podlagi svojih izkušenj (kar se mu je zgodilo),

na podlagi domišljije (kar si sam predstavlja) ali na podlagi slišanega (kar so mu

povedali drugi) (Baloh, 2015).

Po strukturalni teoriji je pri vsaki pripovedi mogoče ločevati dve bistveni sestavini:

njeno zgodbo (kaj se je zgodilo) in njen diskurz (kako je to, kar se je zgodilo,

povedano) (Štefan, 1999).

Dolgan (1996) pravi, da je izhodišče za pripovedovanje zgodbe pogovarjanje.

Pogovarjanje je življenjska, naravna in vsakodnevna osnova govornega ustvarjanja, ki

se vzpostavlja med dvema ali več osebami. Če oseba pove več o tem, kar se ji je

zgodilo oziroma kar je doživela, slišala, videla, ali o tem, kakšno je njeno stališče do

nečesa, potem takšen del pogovora imenujemo pripoved oziroma pripovedovanje.

2.1.1 Razvijanje in grajenje otrokove pripovedovalne sheme

Da postanemo dobri pripovedovalci, je treba imeti določena znanja, tehnike in

strategije. Razvoj govora v predšolskem obdobju poteka zelo intenzivno, zato je to čas

za načrtno razvijanje otrokove pripovedovalne sheme.


3

Vsakokrat, ko otrok pripoveduje, sporoča izkušnjo, ki jo je pridobil sam ali pa mu jo

je posredoval nekdo drug. Tako s sporočanjem svojih izkušenj širi svoj pripovedovalni

besedilni svet in gradi lastno pripovedovalno shemo, ki služi njegovemu nadaljnjemu

tvorjenju pripovednih besedil, ta pa so del vsakdanje sporazumevalne potrebe. Otrok s

pomočjo jezikovnih sredstev naredi besedilo smiselno in naslovniku razumljivo ter z

njim doseže svoj namen (Baloh, 2015).

Na podlagi značilnosti pripovednega besedila posameznik tako ustvari lastno

pripovedovalno shemo. Shema je neke vrste spominsko skladiščenje znanja, torej

asimilacija ali prilaščanje na podlagi prejšnjega znanja in izkušenj. Funkcija sheme je

selektivno posredovanje pri uskladiščenju pomena v dolgotrajni spomin in učinkovitejša

organizacija pomena v obliki, v kateri ga posameznik lahko prikliče v spomin.

Pripovedovalna shema je lahko dogajalna shema, kjer gre za nizanje posameznih

zaporednih dogodkov, in zgodbena shema, kjer pripovedovalec na ravni mentalnih

struktur išče, usvaja in povezuje različne možnosti, kako bi se lahko zgodba začela,

nadaljevala in končala (prav tam).

Ob poslušanju in pomnjenju pripovednih obrazcev si otrok ustvari lastno

pripovedovalno shemo. Otrok pripovedovalne obrazce sčasoma usvoji v tolikšni meri,

da postanejo neločljivi del njegovega izražanja. Posameznik ima drugačne kognitivne

in govorne sposobnosti, drugačna govorica je lastna njegovemu telesu ter drugačne

poslušalske in pripovedovalske izkušnje so ga razvijale. Otrok, ki se zave lastnih

pripovedovalskih sposobnosti in se počuti suverenega v svojem pripovedovanju, bo kot

lastne uporabil pripovedovalne vzorce, ki jih je pridobil (prav tam).

Baloh (2015) pravi, da je za pripovedovanje zgodbe pomembno, da otrok oblikuje

svoje predstave, da sklepa in povezuje različne prvine in jih posreduje tako, da ga drugi

razume. Kako bo določeno pripoved realiziral, je odvisno predvsem od razvite

jezikovne zmožnosti in izkušnje s pripovedovanjem pa tudi od njegove splošne

pripovedovalske sposobnosti, od njegove trenutne motivacije za pripovedovanje in od

trenutnega konteksta.

Pomemben dejavnik za razvoj otrokove pripovedovalne sheme je tudi odnos

učitelja in odnos staršev do otroka pri spodbudi njegovega pripovedovanja. Pri njenem

razvoju je zelo pomembno upoštevati komunikacijski in emocionalni odnos, ki ga

vzpostavimo z otrokom, če želimo doseči čim boljše rezultate. Dosežemo pa jih lahko

že prek ustreznih didaktičnih strategij, ki temeljijo na ustrezni konceptni osnovi, na

praktični aktivnosti in na sporazumevalnem modelu učenja jezika med igro.


4

2.1.2 Koherenca in kohezija

Razvoj pripovedovanja zgodb pri otroku poteka od enostavnih zgodb, v katerih

opisuje preproste dogodke, praviloma iz svojega resničnega življenja, do

konvencionalnih, koherentnih in kohezivnih zgodb, ki jih ob upoštevanju njene zgradbe

(začetek, vrhunec, konec) z opisovanjem časovnih in vzročnih povezav, motivov in

čustev junakov ter odnosov med njimi pripovedujejo otroci v zgodnjem in srednjem

otroštvu (Baloh, 2015).

Ne glede na dražljaj, ki je v ozadju otrokovega pripovedovanja zgodbe, sta za

povedano zgodbo ključna dva kriterija, ki jo določata, in sicer koherentnost in

kohezivnost. Oba kriterija prikazujeta povezanost posameznih elementov besedila in

njihovo tvorbo smisla. Eden izmed njiju zgodbi določa vsebino, slovnično povezanost

oziroma koherentnost, drugi pa ji določa obliko oziroma kohezivnost (Karmiloff in

Karmiloff – Smith, 2001).

Dressler in de Beaugrande (1992) pravita, da kohezija predstavlja enega izmed

kriterijev besedilnosti, kjer gre za način, kako so sestavine površinskega besedila

(besede, kot jih dejansko slišimo ali vidimo) znotraj niza med seboj povezane. Kohezija

temelji na slovničnih odvisnostih, saj so površinske sestave vzajemno odvisne v skladu

s slovničnimi oblikami in konvencijami.

Kohezivnost zgodbe se torej nanaša na jezikovna izrazila, s pomočjo katerih

pripovedovalec med seboj povezuje posamezne dele zgodbe in zagotavlja logično

razmerje znotraj posameznih vsebin, ko npr. uporablja vzročne in časovne veznike ipd.

Gre torej zgolj za površinsko zgradbo zgodbe (Smith, 2001).

Dressler in de Beaugrande (1992) poudarjata tudi koherenco, ki predstavlja enega

izmed sedmih kriterijev besedilnosti, kjer ima besedilo nek smisel zaradi obstoja

kontinuitete smislov znotraj vedenja. Koherenco se lahko dojema v širšem smislu kot

kohezijo, saj koherenca poleg strogo skladenjskih elementov (ki vzpostavljajo kohezijo)

zaobjema še splošno vedenje o svetu. Torej je poleg kohezije za zgodbo tipična tudi

koherentnost oziroma njena logična zgradba. V tej logični zgradbi so razumljivo

predstavljene misli, dogodki, počutja ter časovno-vzročne povezave. Na koherentni

strukturi temelji takšna zgodba, ki ne predstavlja le skupine nepovezanih izjav, ampak

celoto.

2.2 Pripovedovalna zmožnost otrok v predšolskem obdobju

Pripovedovanje je ena izmed ključnih jezikovnih zmožnosti. Razvijati se začne zelo

zgodaj, dokončno pa se oblikuje okoli otrokovega osmega leta. Ob pripovedovanju


5

otrok razmišlja o preteklih in sedanjih dogodkih, o vzrokih in posledicah, ki so jih ti

dogodki povzročili, ter hkrati načrtuje morebitne prihodnje dogodke. Sooča se z

različnimi osebnimi izkušnjami in razrešuje čustvene dogodke oziroma pridobi nadzor

in vpogled v lastno čustvovanje (Engel, 1995). Mnogotere možnosti različnih vsebin, ki

jih lahko obravnavamo v obliki zgodb, pa otroku omogočajo tudi učenje (Marjanovič

Umek, Kranjc in Fekonja, 2006).

Engel (1995) tako poudarja, da pripovedovanje zgodb vpliva na mnoge otrokove

zmožnosti, kot so razumevanje, izražanje čustev, splošna logika, socializacija,

samopodoba, otrokovo okolje in navsezadnje pismenost.

2.2.1 Pismenost

Pismenost je kompleksen proces, ki ne obsega le branja in pisanja, ampak tudi

govorjenje oziroma pogovor o besedilih, poustvarjalne dejavnosti in poslušanje. Izmed

vseh omenjenih zmožnosti je pismenost tista, ki je kasneje v šolskem obdobju zelo

pomembna. Temelje pismenosti otrok pridobi v prvih letih življenja, ko je sam na

področju pisanja in branja še pasiven; s tema dvema spretnostma se srečuje le pri

drugih osebah.

Pečjakova pravi, da večji del otrokovega zgodnjega predšolskega razvoja

pismenosti poteka spontano in neopazno ob dnevnih dogodkih, ko otrok prepozna prve

znane besede ali črke. Raziskave so pokazale, da ima le ena tretjina otrok na začetku

šolskega leta ustrezno razvite sposobnosti za začetno opismenjevanje. Zato imajo

mentorji pismenosti (vzgojitelji, starši, učitelji, knjižničarji) pomembno vlogo pri razvoju

in razvijanju otrokove pismenosti. Že z organiziranjem spodbudnega okolja in

izrabljanjem številnih priložnosti, ki nam jih ponuja vsakdanje življenje v vrtcu in doma,

lahko korenito vplivamo na razvoj otrokove pismenosti. Pomembni sta predvsem dve

vlogi mentorjev pismenosti: prepoznavanje zmožnosti in interesov otrok ter njihovo

razvijanje ter sodelovanje s kolegi in starši (pomen individualizacije in timskega dela)

(Saksida, povzetek predavanj, Mladinska književnost).

Papalia, Wendoks Olds in Duskin Feldman (2001) ugotavljajo, da sta pogostost in

način branja staršev in vzgojiteljev pozitivno vplivala na otrokovo govorno

kompetentnost in branje ter da se otroci, ki jim starši v predšolskem obdobju pogosto

berejo, zgodaj naučijo brati samostojno. Glasno branje nudi možnost za vzpostavljanje

socialnih interakcij in čustvene intimnosti ter za rabo govora v različnih funkcijah.

Na razvoj pa vplivata tako poslušanje kot tudi pripovedovanje. S tega vidika ni

pomembno le, da otroci poslušajo in kasneje sami pripovedujejo zgodbe, ampak da

tudi mi poslušamo otroka in ga na tak način spodbujamo k pripovedovanju.


6

2.2.2 Samopodoba

Samopodoba pomeni posameznikovo doživljanje samega sebe oz. predstavo o

samem sebi; je celota predstav, stališč, potez, lastnosti, mnenj in drugih psihičnih

vsebin, ki jih pripisujemo sami sebi. Je vse tisto, kar mislimo o sebi, o svojih lastnostih,

o svojem telesu, o svojih uspehih in neuspehih, pozitivnih in negativnih lastnostih itd.

Samopodoba je to, kako vidimo sami sebe, kaj si mislimo o samem sebi in kako

mislimo, da nas vidijo drugi. Prepričanje, ki ga imamo o sebi, v veliki meri določa,

kakšni bodo naši odnosi z drugimi, ali bomo pri svojem delu uspešni in kaj bomo v

življenju dosegli (Kompare, 2001).

Pripovedovanje o nekem dogodku, ki smo ga doživeli, pripomore k temu, da ta

dogodek postane del našega jaza oziroma naše samopodobe. Ljudje vedno stremimo

k nekim osebnim idealom. Pripovedovanje zgodb nam ponuja nešteto možnosti za

izražanje osebnega ideala in priložnosti, da osebni ideal ubesedimo ter ga tako na nek

način izživimo oziroma uresničimo. S tem, ko o nekem idealu govorimo, ga hkrati že

vključimo v lastno samopodobo in tako postane del našega jaza. Zgodba, ki jo otrok

pove, nam ponuja vpogled v njegovo doživljanje sveta, njegov način razmišljanja in

njegovo čustvovanje, zato predstavlja enega izmed bistvenih elementov pri

proučevanju otrokove osebnosti in razvoja (Engel, 1995).

2.2.3 Socializacija

Brown (1996) podrobno opisuje, kaj vse otroška knjiga nudi otroku na posameznih

področjih razvoja. Na področju čustvenega in socialnega razvoja je vpliv otroške knjige

prepoznaven predvsem pri razvoju in razširitvi domišljije, razvoju empatije, predstavitvi

perspektiv drugih, ugotavljanju in razumevanju medsebojnih odnosov, refleksiji o

družbenih dogajanjih, percepciji in razumevanju različnih kulturnih tradicij in vrednot.

Jezik je prvo otrokovo orodje za vstop v kulturo okolja. Način pripovedovanja

zgodb se od kulture do kulture razlikuje, obnavljanje in izpostavljanje določenih

problemov pri pripovedovanju zgodb je družbeno pogojeno. Vsaka zgodba odraža

pripadnost določeni kulturi. Na takšen način se otrok vključi v kulturo, v kateri živi, in

sprejme njene vrednote, ideje in nazore ter se tako tudi izraža (Engel, 1995).

Socializacija je dolgotrajen in kompleksen proces, v katerem posameznik v

interakciji z okoljem pridobiva sposobnosti, znanja, navade in druga spoznanja, ki jih

potrebuje za funkcioniranje. Brez teh sposobnosti posameznik ostane izoliran od

procesov socializacije, kar pa lahko povzroči trajne posledice pri razvoju osebnosti

(Bergant, 1970).


7

Socializacija poteka samo v interakciji z drugimi ljudmi in posledično povezuje

različne generacije. Ko otrok prvič stopi v novo okolje (na primer vrtec, šola), najprej

opazuje in raziskuje njegove značilnosti. Vse to se nauči iz zgodb, ki jih pripovedujejo

drugi. Posluša, o katerih osebnih izkušnjah pripovedujejo in na kakšen način jih

predstavijo drugim. S pripovedovanjem o podobnih izkušnjah začne sodelovati in se

vključevati v okolje, v katerem živi. Otrok mora pridobiti čim več teh informacij iz okolja

ter jih ustrezno uporabiti, da je na koncu družbeno sprejet (Engel, 1995).

Vse naše osebne izkušnje, o katerih pripovedujemo ljudem okrog sebe, so močno

orožje pri urejanju socialnih odnosov. Ko pripovedujemo drugim, besede iščemo sproti,

pri tem pa na oblikovanje pripovedi vplivata naše osebno razpoloženje in tudi

pozornost poslušalcev ter okoliščine, v katerih govorimo. Osebne izpovedi nam

omogočajo, da se ljudem predstavimo, da jim pokažemo delček naše osebnosti in s

tem vzpostavimo neko stopnjo zaupnosti in intimnosti (prav tam).

2.3 Spodbujanje pripovedovanja otrok

»Pripovedovanje zgodb človeka že od nekdaj navdušuje. Človek je socialno bitje,

zato je pripovedovanje zgodb njegova vsakdanja potreba, ki jo je treba ustrezno

spodbujati in glede na starostno stopnjo nadgrajevati« (Baloh, 2013).

Baloh (2013) pravi, da je za pripovedovanje pomembna ustrezna motivacija, torej,

kako pri otroku spodbuditi zanimanje za pripovedovanje in kako usmeriti njegovo

pozornost v pripovedovanje. V tej fazi mora vzgojitelj predvsem dobro poznati

besedilno vrsto pripoved in, upoštevajoč spoznavno in sporazumevalno zmožnost

otrok, oblikovati ustrezno besedno ali nebesedno motivacijo.

Univerzitetna diplomirana psihologinja Sergeja Hudolin pravi, da je po vsakem

pripovedovanju ali branju pravljice pomembno podoživljanje. Otrok naj pripoveduje o

svojih občutkih. Tisto, kar se mu je najbolj vtisnilo v spomin, naj nariše, prikaže z gibi

celega telesa in nenazadnje naj sprašuje in se pogovarja o stvareh, ki jih ni povsem

dobro razumel.

V predšolskem obdobju z otrokom razvijamo tri vrste pripovedovanja:

− stvarno pripovedovanje ali pripovedovanje o dogodku/pripovedovanje

neumetnostnega besedila,

− pripovedovanje pravljic, domišljijskih zgodb/pripovedovanje umetnostnega

besedila,

− ustvarjalno pripovedovanje/pripovedovanje po domišljiji, fantaziji.


8

2.3.1 Didaktične spodbude

Pri spodbujanju otrok k razvijanju njihove pripovedovalne sheme je pomembno

upoštevati komunikacijski in čustveni odnos (želja po tem, da si otrok želi sodelovati v

dejavnosti, ki mu jo ponudimo) med vzgojiteljem in otrokom. Pomembno je tudi, da se

otrok v dejavnost vključi zaradi lastnih domišljijskih in ustvarjalnih zmožnosti, ki jih

izraža z jezikom. Vzgojitelj to doseže s premišljenim izborom didaktičnih spodbud, ki

pomembno vplivajo na otrokovo pripravljenost za pripovedovanje. Didaktična spodbuda

mora temeljiti na pripovedovanju, na komunikacijskem modelu učenja jezika in mora

potekati med igro (Baloh, 2013).

Po Strmčnik (2001) ter Blažič, Ivanuš Grmek, Kramar in Strmčnik (2003) poznamo

tri vrste didaktičnih sredstev: pomagala (orodja), ki služijo za obravnavo določene

problematike, prenašalce, s pomočjo katerih prenašamo informacije, ter vire, ki

vsebujejo informacijo. Didaktična sredstva ločimo glede na to, kakšne vrste čutnih

dražljajev nam ustvarjajo. Prevladujejo vizualna sredstva, ki nam posredujejo vidne

dražljaje, saj 80 % tega, kar čutno zaznamo, zaznamo vidno. Avditivna sredstva

ustvarjajo slušne čutne dražljaje (govor, vse vrste nosilcev zvokov). Avdio-vizualna

sredstva nam poleg zvoka predvajajo tudi gibljivo sliko, multimedijska didaktična

sredstva (računalnik) pa nam hkrati posredujejo gibljivo sliko, zvok, govor in interaktivni

pogovor (računalnik se pogovarja z uporabnikom) (Baloh, 2013).

Baloh (2013) meni, da je pri načrtovanju dejavnosti za spodbujanje pripovedovanja

še posebno pomemben pedagoški govor, saj je od poteka in značilnosti

sporazumevanja odvisna tudi realizacija ciljev, ki smo si jih v pedagoškem procesu

zastavili. Ker je vzgojitelj v vrtcu govorni zgled, je pomembno, da zna otroku postavljati

ustrezna vprašanja. To velja tudi za razvijanje otrokovega pripovedovanja, kar pomeni,

da ga moramo spodbujati z vprašanji, usmerjenimi v pripovedovanje.

V nadaljevanju bomo predstavili nekaj primernih didaktičnih spodbud za razvijanje

pripovedovanja, ki jih lahko uporabljamo za spodbujanje pripovedovanja umetnostnega

in neumetnostnega besedila.

Pripovedovalna kocka

Iz kartona izdelamo večjo kocko, katere stranice merijo najmanj 20 cm. Na vsako

ploskev kocke prilepimo naključne ilustracije umetnostnega besedila, ki smo ga brali z

otroki. Ko je kocka pripravljena, vsak otrok enkrat vrže kocko. Otrok pove, kaj se na

sliki dogaja/kaj se je/bi se lahko zgodilo. Na kocko lahko prilepimo tudi 6 naključnih slik

iz več slikanic ter s tem spodbujamo domišljijsko pripovedovanje.


9

Pravljična škatla

Iz kartona izdelamo večjo škatlo, lahko pa uporabimo že narejeno večjo škatlo.

Otroci jo poljubno okrasijo. Na vrhu škatle izdelamo odprtino, da lahko otrok z roko

seže vanjo. V pravljično škatlo skrijemo ilustracije iz knjig, ki smo jih prebrali, ali pa

otroške risbice na temo domišljijskih besedil. Z izštevanko izberemo 6−10 otrok, ki iz

škatle izvlečejo vsak po eno sličico. Vsak otrok pove, kaj ima na sličici, si jo z otroki

pogledamo, potem pa otroci določijo vrstni red dogajanja in jih razvrstijo po kriteriju, kaj

se je/bo zgodilo. Nato s pomočjo sličic samostojno pripovedujejo zgodbo.

Pravljica z napako

Otroci spreminjajo znano pravljico v novo zgodbo. Pomembno je, da otrokom

pustimo dovolj časa, da poslušajo pravo pravljico, kajti potrebujejo red in varnost, ki jim

ju vedno nudi stara pravljica. Po določenem času otroke izzovemo s spremenjeno

pravljico in jih vključimo v ustvarjalno igro. Otroci lahko spremenijo začetek zgodbe,

konec zgodbe, osrednje dogajanje ipd.

2.3.2 Pogovor kot dvosmerna komunikacija in metoda pogovora

Ko povprašamo vzgojitelje o njihovih metodah spodbujanja pripovedovanja otrok,

je njihov najpogostejši odgovor spodbujanje pripovedovanja s pogovorom. Prav tako

dostikrat slišimo, da pripovedovanje otrok razvijajo v jutranjem krogu, kjer vzgojiteljica z

odprtimi vprašanji spodbuja otroka, da pove, kaj se mu je zgodilo prejšnji dan, ali pa,

da izrazi svoje želje, počutja, izkušnje.

V nadaljevanju bomo opisali pogovor kot metodo ter pojasnili, zakaj pogovor ni

ustrezna didaktična strategija, s katero bi otrok lahko razvijal pripovedovanje in s tem

gradil lastno pripovedovalno shemo.

Pogovor je najstarejša in najbolj razširjena oblika komunikacije med ljudmi. To je

tudi prva oblika komunikacije z otrokom od njegovega rojstva (pa tudi že prej!),

prilagojena otroškim zmožnostim izražanja in od starejših prilagojena otroškemu

razumevanju. Ločimo navaden nepripravljeni pogovor in pripravljeni pogovor, t. i.

metodo pogovora, ki ima svoj tok in cilj, vsebino, predmet in temo pogovora, čas

trajanja ter način uporabe didaktičnih sredstev. Pri delu z otroki uporabljamo obe vrsti

pogovora (nepripravljeni, tj. navaden dialog, in pripravljeni, tj. metodo pogovora)

(Leskovar, 1993, v: Lipnik – Radomir Matić, 1993).

V delu pri intelektualni vzgoji uporabljamo pogovor za spodbujanje in razvoj

temeljnih elementov, komponent in lastnosti (dobrega) govorjenja, in to pri vseh stikih z

otroki: vadimo besednjak; bogatimo otrokov besedni zaklad s poimenovanjem delov


10

telesa in oblačil, ko jih slačimo in oblačimo in ko jih pripravljamo za obroke ter jim

pomagamo pri negovanju kulturno-higienskih navad; negujemo kulturno obnašanje in

razvijamo njihove povedi vljudnostnih fraz; tekom dneva uporabljamo različne vrste

pogovora (situacijski, analitični, sintetični, po spominu), za razne teme in povode za

pogovor; s pogovorom ugotavljamo stanje otrokovega jezika in odkrivamo vse vrste

zaostajanj v njihovem govoru; pogovor uporabljamo za pripravo, izvajanje in spoznanje

tega, kar smo delali ob priložnostnih dogodkih itd. (prav tam).

Leskovar (1993) pravi, da v pogovoru po navadi ločimo vprašanja vzgojiteljice in

vprašanja otrok pa tudi organizacijo – spodbudo za medsebojne pogovore med otroki.

Vprašanja vzgojiteljic v pogovoru z otroki, še posebej pri uporabi metode pogovora, so

odvisna od starosti otrok in od ciljev pogovora, morajo pa imeti gonilno funkcijo v

oblikovanju pogovora. Metodo pogovora kot vrsto vezanega govora sestavljajo: tema

pogovora (človek, rastlinstvo, letni časi itd.), predmet pogovora (deli telesa, domače

živali, oblačila itd.), vsebina pogovora (kaj vse imam in čemu to služi, kdo kje in kako

prezimi), vzgojni, vzgojno-izobraževalni cilj pogovora (bogatenje besednega zaklada),

tok pogovora (uvodni, glavni in zaključni del), postopek v pogovoru (naša vprašanja in

podvprašanja), delovna igralna sredstva (življenjska stvarnost, didaktična sredstva),

prostor in čas pogovora (igralnica, igrišče, park itd.) ter korelacija z drugimi metodami

dela (metoda igre, kazanja, metoda pripovedovanja, opisovanja).

V nasprotju s pogovorom (ki ga soustvarjata razumevanje in pomen: poslušati,

slišati, odgovoriti in spet: poslušati, slišati, odgovoriti) pa pri pripovedovanju

posameznik sam odloča o temi in o načinu (smeri) razvijanja teme, sam tudi izbira

besedišče, ki ga pri tvorjenju pripovedi uporablja, in ne potrebuje dodatnih pojasnil.

Pogovor ali dialog je besedilo, v katerem sodelujeta vsaj dve osebi, torej gre za

dialoško vrsto besedila, medtem ko je pripoved izrazito monološka vrsta besedila

(Baloh, 2015).

2.4 Pripovedovanje danes

»Otrok naj bi se s pripovedovanjem srečal že v najzgodnejšem obdobju. Sprva mu

pripovedujejo starši, vzgojitelji, kasneje učitelji. S pripovedovanjem se seznanjajo

preko različnih pravljic, slikanic, filma, gledališča, lutk, s poslušanjem preko radia.

Tempo življenja je danes postal takšen, da se nam vedno kam mudi in si preredko

vzamemo čas za pripovedovanje otrokom oziroma prisluhniti otrokom, ko nam

želijo nekaj pripovedovati. Nekateri starši pravijo, da ne pripovedujejo zato, ker ne

vedo, kako bi se tega lotili, ker pripovedovanja tudi sami niso bili deležni. Nekateri

pa se bojijo, da zgodbe ne bodo povedali prav, ker je najbolj prav tako, kot je


11

napisano v knjigi. Mnogi ne pripovedujejo tudi zato, ker se jim zdi, da enostavno

niso dovolj jezikovno sposobni, da ne govorijo dovolj dobro, pravilno« (Štefan,

2012, str. 83-84).

Pisateljica, pesnica in pravljičarka Anja Štefan je raziskovala, koliko je v današnjih

mladih slovenskih družinah prisotno pripovedovanje. Odkrila je velike razlike v

negovanosti otrok glede ponujanja zgodb, pri čemer izstopa predvsem vloga staršev.

Ankete so pokazale, da je veliko otrok, ki ne poznajo skoraj nobene pravljice, jim ne

bere nihče, ker so se enostavno že navadili na to, da pravljic doma ni. Med osebami, ki

otrokom največkrat berejo ali pripovedujejo, je daleč najpogosteje omenjena mama,

skupno oznako starši pa so otroci uporabili redko. Kar nekaj otrok se ob razmišljanju o

pravljicah spomni predvsem tistih, ki so posnete na zgoščenkah, nekateri celo izključno

teh.

Danes se pravljice večinoma berejo, premalo pa je pripovedovanja. Mnogi se ne

zavedajo, da se prav pri pripovedovanju vzpostavi pravi odnos med bralcem in

poslušalcem, kajti pri branju je bralec zatopljen v knjigo, poslušalec pa ne ve, ali vse to

res piše ali je izmišljeno. Pri pripovedovanju pa se vzpostavi nepretrgan stik.

Pripovedovalec in poslušalec sta povezana z očmi, pripovedovalec lahko sproti

stopnjuje ali pojenjuje s pripovedovanjem, poslušalec pa s svojo mimiko pokaže, kaj si

želi in česa ne. Otrok na takšen način pravljico občutno bolj globoko doživi in jo ohrani

v spominu dlje časa (Stefan, 2012).

2.4.1 Izbor kakovostnega besedila

Otroku moramo znati ponuditi različne in starosti primerne leposlovne ter poučne

knjige. Otroke v vrtcu in doma vzgajamo s knjigo, kar pomeni, da jim pripovedujemo in

beremo pravljice, v poučnih knjigah pa iščemo odgovore na njihova vprašanja. Pri izbiri

umetnostnih besedil upoštevamo, da bralni dogodek poteka ob kakovostni knjigi.

Danes na knjižnem tržišču izhaja izjemno veliko tiskanega gradiva, vse pa ni

kakovostno. Branje oziroma doživljanje naj poteka ob sodobni in klasični književnosti –

tudi starejša besedila (npr. E. Peroci: Moj dežnik je lahko balon, O. Zupančič:

Mehurčki) so za sodobnega otroka, ob primernem pristopu, lahko zelo vznemirljiva

estetska izkušnja (Saksida, 2013).

Posebej velja opozoriti na vprašanje zahtevnosti besedil. Načeloma ni pretežkih

oz. prelahkih besedil, saj sta globina in obseg razumevanja besedila odvisna tudi od

mentorjevega sodelovanja pri razlagi besedila. Otroci lahko že zelo zgodaj razumejo

nekatera zahtevnejša besedila, zato velja načelo, da otroku raje ponudimo nekoliko


12

zahtevnejšo besedilo kot prelahko, saj se bosta le ob zahtevnejših besedilih ustrezno

razvijali njegova jezikovna in bralna zmožnost (prav tam).

Pri iskanju pravljice izbiramo med tistimi zgodbami z nepretrganim potekom

dogodkov, nepretrganim dogajanjem, brez obsežnih opisov, premišljevanj in čustvovanj

glavnih junakov. Zgodba naj sestavlja čim več otroku znanih elementov (živali, ljudje,

predmeti), ki nastopajo v novih, neobičajnih zvezah. Zgodbe naj imajo po možnosti

določeno število ponavljanj, pri katerih otrok spočije svojo domišljijo. Prav tako so

pomembne ilustracije v pravljici, ki jih dajemo v ospredje, kar pa je zelo pomembno za

predšolskega otroka, saj se že zgodaj uči »brati« iz slike, ilustracije. Izbrana knjiga

mora biti otroku primerna tako vsebinsko, jezikovno kot tudi likovno. Beseda kič prihaja

iz likovne umetnosti, kjer se je uporabljala za površno in poceni slikarijo. Slikanica je

vse prevečkrat podlaga, na kateri se bohoti kič v obliki besedila in ilustracije. Primerna

pravljica daje otroku čustveno in estetsko ugodje, ki je lahko zelo močno, če se

pisatelju, pesniku in ilustratorju uspe približati njegovemu svetu. Posegajmo po izvirnih

besedilih, saj priredbe praviloma siromašijo jezikovno bogastvo posameznega avtorja.

Razvoj občutka za lepo, sposobnost ločiti dobro literarno, likovno ali glasbeno delo, je

sad dolgotrajnega razvoja, učenja in vzgajanja (Baloh, 2015).

2.4.2 Kako otrokom pripovedovati

V večini primerov pripovedovanje zgodbe poteka na dva načina, in sicer na osnovi

slik ali pa gre za prosto pripovedovanje. Pripovedujemo le pravljice, ki jih imamo tudi

sami radi, ki nas vznemirijo, pretresejo, očarajo. Pripovedujemo ob ilustracijah, saj

ilustracija otroku pove celo več kot le besedilo. Otroku tako pokažemo, da se ob

pripovedovanju odpira svet pravljic; s tem jih posredno pripravljamo tudi k temu, da se

bodo sami v prihodnje z veseljem naučili brati. Pripovedujemo oz. beremo tako, da

nam bodo otroci lahko sledili, opazujemo jih, spremljamo njihov odziv, kajti

pripovedovanje in poslušanje pravljice je kompleksno dogajanje: skupno doživetje

ustvarijo besedilo in ilustracija, torej pravljica sama po sebi, pripovedovalec pravljice s

svojo psihofizično navzočnostjo in otroci, ki poslušajo (Jamnik, 1994).

Pripovedujemo počasi in vmes imejmo kratke premore. Pripovedovanje

podkrepimo z mimiko, s kretnjami in z glasom, ki ne sme biti monoton ob ilustracijah,

saj s tem otroku razvijamo sposobnost natančnega opazovanja in sposobnost

oblikovanja vidnih predstav. Ne spreminjajmo poteka pravljične zgodbe. Pripovedujmo

čim več, vendar izbirajmo samo tiste pravljice, ki imajo dobro besedilo in kakovostne

ilustracije (Baloh, 2012).


13

Svetovalna delavka in univerzitetna diplomirana psihologinja Sergeja Hudolin

pravi:

»Ko preberemo pravljico, ni nič čudnega, če si otroci naslednji dan zaželijo isto

pravljico. Otrok si namreč ob prvem pripovedovanju zapomni le stvari, ki se mu

zdijo zanimive. Potem pa ga zanimajo še vse ostale podrobnosti. Pravljico povemo

tolikokrat, kot si jo bo želel. Le na tak način si bo pravljico (ne)vidno predstavljal in

jo tudi doživel z vsemi elementi.«


14

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 Problem, namen in cilji

Pripovedovanje je govorna dejavnost, ki nam dandanes lahko predstavlja kar velik

izziv. Marsikomu se je težko postaviti pred človeka in zgolj s pripovedovanjem doseči

pozornost poslušalcev. Zato je pomembno, da otroka že v predšolskem obdobju

srečamo s to dejavnostjo, da lahko razvija in razširja svoj besedilni svet. Zanimalo nas

je, kako so pri svojem delu seznanjene s pripovedovanjem vzgojiteljice in kako

pripomorejo k pripovedovanju otrok.

Namen diplomskega dela je najprej ugotoviti, ali vzgojiteljice sploh razumejo, kaj je

pripovedovanje, ali temu posvečajo dovolj pozornosti pri svojem delu in kakšne

spodbude vzgojitelji pri tem uporabljajo. Da bi prišli do želenih rezultatov, smo razdelili

anketne vprašalnike v enem izmed vrtcev, ki delujejo v osrednjeslovenski regiji.

Z raziskavo smo želeli ugotoviti:

− kako vzgojitelji razumejo govorno dejavnost »pripovedovanje«,

− v kolikšni meri vzgojitelji pri svojem delu spodbujajo pripovedovanje otrok in

kakšne spodbude pri tem uporabljajo,

− ali je pogovor ustrezna didaktična metoda,

− ali imajo otroci težave pri pripovedovanju in kaj po njihovem mnenju zavira

njegov razvoj.

3.2 Raziskovalne hipoteze

Pred zbiranjem podatkov smo si zastavili naslednje hipoteze:

− Hipoteza 1: Otroci imajo v večini težave, ko pripovedujejo.

− Hipoteza 2: Vzgojitelji pri delu z otroki premalo vključujejo dejavnosti, s katerimi

razvijajo njihovo pripovedovanje.

− Hipoteza 3: Vzgojitelji menijo, da je pogovor ustrezna didaktična metoda, s

katero razvijamo otrokovo pripovedovanje, ter z njo tudi največkrat spodbujajo.

3.3 Metodologija

V nadaljevanju bomo opredelili in predstavili raziskovalne metode, raziskovalni

vzorec, postopek zbiranja podatkov in obdelave podatkov.


15

3.3.1 Raziskovalne metode

V raziskavi smo uporabili deskriptivno metodo kvalitativnega pedagoškega

raziskovanja. Podatke smo pridobili s pomočjo anketnega vprašalnika.

3.3.2 Raziskovalni vzorec

V raziskovalni vzorec so bili vključeni vzgojitelji in vzgojiteljice iz enega izmed

vrtcev v osrednji Sloveniji.

Slika 1: Spol anketirancev

Slika 1 nam prikazuje spolno strukturo anketiranih oseb. Vzorec je sestavljalo 14

vzgojiteljev in vzgojiteljic. Od tega 13 vzgojiteljic in 1 vzgojitelj predšolskih otrok.

13

1

0

2

4

6

8

10

12

14

Ženski Moški

Šte

vilo

Spol


16

Slika 2: Delovna doba anketirancev

Iz slike 2 je razvidno, da je v skupini 1−10 let sodeloval zgolj en strokovni delavec,

kar je tudi najmanj. V skupini 10−15 let so sodelovali štirje strokovni delavci, v skupini

15−20 let so sodelovali trije strokovni delavci, v skupini, kjer je delovna doba nad 20

let, pa je sodelovalo največ strokovnih delavcev, in sicer 6.

3.3.3 Pripomočki

Zbiranje podatkov bo potekalo s pomočjo anketnega vprašalnika, sestavljenega iz

vprašanj odprtega in zaprtega tipa. Vprašalnik je sestavljen iz 10 vprašanj. 5 vprašanj

je zaprtega tipa in vnaprej ponujajo odgovore, kjer anketiranec obkroži en odgovor, 3

vprašanja so zaprtega in odprtega tipa, saj anketiranci svoj obkroženi odgovor

utemeljijo, ter 2 vprašanja popolnoma odprtega tipa, kjer anketiranci zapišejo svoje

razmišljanje, brez ponujenih odgovorov.

3.3.4 Postopek zbiranja podatkov

Zbiranje podatkov je potekalo s pomočjo anketnega vprašalnika. Vse anketne

vprašalnike smo razdelili sami, z osebnim pristopom do strokovnih delavcev v vrtčevski

skupini. Zbiranje podatkov je trajalo približno en mesec. Skupaj smo razdelili 14

anketnih vprašalnikov.

3.3.5 Postopek obdelave podatkov

Pridobljene podatke smo obdelali ročno. Pri statistični obdelavi podatkov, ki smo

jih pridobili iz anketnih vprašanj, smo si pomagali s programom Microsoft Excel. Vsako

1

4

3

6

0

1

2

3

4

5

6

7

1 - 10 let 10 - 15 let 15 - 20 let Več kot 20 let

Šte

vilo

Delovna doba


17

vprašanje smo v diplomskem delu prikazali z grafičnimi prikazi in preglednicami ter jih

ustrezno argumentirali z metodo opisne statistike.

3.4 Rezultati in razprava

V anketnem vprašalniku bomo vzgojitelje spraševali, kaj jim pomeni pripovedovanje in

katerim kurikularnim ciljem sledijo pri njegovem spodbujanju, kako pogosto spodbujajo

otroke k pripovedovanju ter na katere načine, ali uporabljajo vizualne spodbude, ali se

počutijo pomembne pri razvijanju otrokovega pripovedovanja, kdo po njihovem mnenju

najbolj vpliva na otrokov razvoj, ali je pogovor lahko ustrezna didaktična metoda in kaj

po njihovem mnenju zavira razvoj in povzroča težave pri pripovedovanju otrok.

3.4.1 Govorna dejavnost »pripovedovanje«

Prvo vprašanje v anketnem vprašalniku je bilo odprtega tipa. Zanimalo nas je, kaj

za vprašane pomeni govorna dejavnost, pripovedovanje. Odgovore smo zbrali skupaj

ter jih v nadaljevanju predstavili in analizirali:

− »Igra, kjer je prostora za izražanje, tako verbalno kot neverbalno. Kjer otroci

razvijajo tudi veščino poslušanja, kjer se spodbuja tudi tihe in neopažene

otroke, kjer se zabavamo tudi ob kreiranju novo nastalih besed in izmišljotink.«

− »Otrok si širi besedni zaklad, otrok se uči pripovedovati svoja doživetja, vtise.

Otrok pripoveduje pesmice, zgodbice, se pogovarja z odraslimi o slikah,

predmetih in okolju.«

− »Da se otrok v svoji igri zaustavi, umiri, skoncentrira in pripoveduje, govori o

neki stvari smiselno, povezano, razumljivo.«

− »Da otrok samostojno ali ob pomoči pripoveduje o dogodku, knjigi, svojih

doživljanjih ali opisuje – sliko, si izmišlja, govori lutki, se pogovarja z odraslim in

vrstniki.«

− »Preko pripovedovanja otrokom podajamo najrazličnejše vsebine: zgodbe,

pravljice …«

− »Komunikacijsko sredstvo«.

− »Otrok pripoveduje o svojih izkušnjah, doživetjih, zaznavah, o domišljijskem

svetu, izraža svoje mnenje.«

− »Otrok pripoveduje o vsebini prebrane pravljice, pripoveduje na določeno temo,

pripoveduje prosto, kar tako.«


18

− »Temeljno komunikacijsko sredstvo za sporazumevanje in spodbuda otroku za

vstop v govorico, pridobivanje socialne veščine, bogatega besedišča,

pripovedovanje smešnih rim …«

Iz navedenega je razvidno, da so strokovni delavci dodobra seznanjeni z govorno

dejavnostjo »pripovedovanje« ter razumejo, da otroci s pripovedovanjem sporočajo

izkušnjo, ki so jo pridobili sami ali pa jim jo je nekdo posredoval. S svojimi izkušnjami

(si izmišlja, pripoveduje o svojih doživetjih in zaznavah, pripoveduje ob knjigi, govori

lutki, izraža svoje mnenje ipd.) širijo svoj pripovedovalni svet in posledično gradijo

lastno pripovedovalno shemo.

3.4.2 Kurikularni cilji

Pri naslednjem vprašanju nas je zanimalo, katerim kurikularnim ciljem vprašani

sledijo pri spodbujanju pripovedovanja otrok. Odgovori so predstavljeni v nadaljevanju:

− »Otrok ob poslušanju različnih literarnih del razvija domišljijo in širi besedni

zaklad.«

− »Ustvarjalno pripovedovanje.«

− »Otrok se ustvarjalno izraža v jeziku.«

− »Samostojno pripoveduje zgodbice, jih obnavlja in si izmišljuje svoje.«

− »Doživlja književno dogajanje ob poslušanju pripovedovanega.«

− »Ob pripovedovanju razvija jezikovno zmožnost v različnih socialnih situacijah.«

− »Jezik v povezavi z drugimi področji.«

− »Področje jezika, družbe, umetnosti.«

− »Razvijanje govora, razvijanje sposobnosti nastopati pred drugimi …«

− »Ob poslušanju in pripovedovanju pravljic ter drugih literarnih del razvija

zmožnost domišljijske rabe jezika.«

− »Odvisno od teme. Dejansko – jezik kot področje, dejavnosti in s tem povezani

cilji.«

− »Otrok v vsakdanji komunikaciji posluša jezik in je vključen v komunikacijske

procese z otroki in odraslim.«

− »Spodbujanje jezikovne zmožnosti (artikulacija, besednjak, besedila,

komunikacija).«

− »Sposobnost vživljanja v določene situacije.«


19

Vprašani pripovedovanje v najrazličnejših različicah v večini uresničujejo predvsem

sami (odrasli pripovedovalec) in s pripovedovanjem dosegajo različne vzgojne in

izobraževalne cilje ter otrokom nudijo ustrezen jezikovni zgled. Takšno pripovedovanje

pa otroku ne ponudi priložnosti, da se v pripovedovanju preizkusi sam, saj je vloga

otroka pri pripovedovanju v Kurikulumu za vrtce zelo pristranska in nenatančno

opredeljena (Baloh, 2013).

Kurikulum za vrtce (1999) glede otroka kot pripovedovalca določa cilj: »Otrok se

uči samostojno pripovedovati.«

3.4.3 Pogostost spontanega spodbujanja pripovedovanja otrok v skupini

Slika 3: Pogostost spontanega spodbujanja pripovedovanja otrok v skupini

Slika 3 prikazuje pogostost spontanega spodbujanja pripovedovanja otrok v

skupini. Iz dobljenih rezultatov je razvidno, da je največ strokovnih delavcev, in sicer 7,

odgovorilo, da je v skupini prisotno spontano pripovedovanje otrok večkrat na dan, 6

strokovnih delavcev je odgovorilo, da spodbujajo spontano pripovedovanje dvakrat do

trikrat na teden, zgolj 1 pa je odgovoril, da le enkrat na teden.

Spodbujanje pripovedovanja je velikokrat prepuščeno naključju in je kot tako

nenačrtovano. Otrok lahko svojo lastno pripovedovalno shemo usvoji le tako, da je

vsakodnevno izpostavljen različnim vrstam pripovednih besedil (umetnostnim in

neumetnostnim) ter jih tudi samostojno tvori. Otrok veliko časa preživi v vrtcu. V

predšolskem obdobju se nauči osnovnih veščin in spretnosti na vseh področjih, še

7

1

6

0

1

2

3

4

5

6

7

8

Večkrat na dan Enkrat na teden Dvakrat do trikrat na teden

Šte

vilo

Kako pogosto razvijate in spodbujate pripovedovanje otrok v vaši skupini?


20

posebej to velja za področje jezika. Zato je pomembno, da strokovni delavci

kurikularnemu področju jezika namenijo dovolj časa (Baloh, 2013).

Iz navedenih podatkov tako razberemo, da vzgojitelji/-ce spodbujanju otrokove

pripovedovalne sheme namenjajo premalo časa, saj je le polovica vprašanih

odgovorila, da pripovedovanje razvijajo vsak dan, večkrat dnevno.

3.4.4 Pogostost izvajanja načrtovanih dejavnosti, s katerimi se spodbuja

pripovedovanje otrok

Slika 4: Pogostost izvajanja načrtovanih dejavnosti, s katerimi se spodbuja

pripovedovanje otrok

Slika 4 prikazuje pogostost izvajanja načrtovanih dejavnosti, s katerimi strokovni

delavci spodbujajo pripovedovanje otrok. Največ (7) sodelujočih strokovnih delavcev je

odgovorilo, da načrtovane dejavnosti, s katerimi spodbujajo pripovedovanje otrok,

izvajajo dvakrat do trikrat na teden. Enkrat na teden izvajajo načrtovane dejavnosti 3

strokovni delavci, enako število anketirancev je odgovorilo, da se tega poslužujejo

večkrat na dan. 1 sodelujoči je kot »drugo« navedel: »Občasno, ob jezikovni temi

(Ciciuhec, pravljice).«

Kurikulum za vrtce (1999) navaja, da na otrokov razvoj govora močno vpliva

načrtovanje jezikovnih dejavnosti vzgojiteljev; v to je vključeno tako izbiranje tem

pogovorov kot sodobni govor, torej govor odraslih. Prav tam najdemo tudi številne

funkcionalne cilje, s pomočjo katerih vzgojiteljice načrtujejo ustrezne jezikovne

dejavnosti.

3 3

7

0

1

0

1

2

3

4

5

6

7

8

Večkrat na dan Enkrat na teden Dvakrat do trikrat

na teden

Ne spodbujam Drugo

Šte

vilo

Kako pogosto izvajate načrtovane dejavnosti, s katerimi spodbujate pripovedovanje otrok?


21

Iz pridobljenih podatkov lahko sklepamo, da v večini vzgojitelji/-ce v zadostni meri

vključujejo pripovedovanje v načrtovane dejavnosti. Samo 3 strokovni delavci izvajajo

načrtovane dejavnosti enkrat na teden, kar pa je bistveno premalo.

3.4.5 Dejavnosti, s katerimi najpogosteje spodbujajo pripovedovanje

otrok

Slika 5: Dejavnosti, s katerimi najpogosteje spodbujajo pripovedovanje otrok

Slika 5 prikazuje, kako strokovni delavci spodbujajo otrokovo pripovedovanje.

Največ (6) strokovnih delavcev je odgovorilo, da največkrat spodbujajo otrokovo

pripovedovanje s pripovedovanjem ob knjigi. Ta didaktična strategija velja za eno od

uspešnejših strategij spodbujanja pripovedovanja, saj je pravljica ena redkih zvrsti, ki

nagovarja otrokovo osebnost v celoti. Torej, da otrok lahko usvoji lastno

pripovedovalno shemo, je pomembno, da zgodbe, ki jih posluša, kasneje uporabi kot

sebi lastne ter jih pretvori v lastno pripovedovalno shemo.

Pomemben je tudi podatek, da s pogovorom spodbuja pripovedovanje kar 5

strokovnih delavcev. V teoretičnem delu smo že govorili, da pogovor nikakor ni

ustrezna didaktična strategija, s katero bi lahko razvijali pripovedovanje. Pogovor je

torej dialoška vrsta besedila, saj otrok v njem samo sooblikuje besedilo in ga ne

ustvarja samostojno, medtem ko pripoved velja za izrazito monološko vrsto besedila.

Ostale strategije, kot so pripovedovalna kocka, opisovanje in obnavljanje, so se v

odgovorih pojavile samo enkrat, kar pa je bistveno premalo, saj veljajo za zelo

1

6

5

1 1

00

1

2

3

4

5

6

7

Šte

vilo

Na katerega od naštetih načinov največkrat spodbujate otrokovo pripovedovanje?


22

uspešne. Za to, da otrok lahko pripovedovalne vzorce kasneje uporabi kot svoje lastne,

je nujno, da po poslušanju tvori novo pripovedno besedilo (Baloh, 2013).

3.4.6 Uporaba vizualnih sredstev/vidnih spodbud

Slika 6: Uporaba vizualnih sredstev/vidnih spodbud

Slika 6 prikazuje, v kolikšni meri se strokovni delavci poslužujejo vizualnih sredstev

oziroma vidnih spodbud. Vsi anketiranci, to je 14, so odgovorili, da pri spodbujanju

pripovedovanja otrok uporabljajo tako imenovana vizualna sredstva oziroma vidne

spodbude. Otrok v predšolskem obdobju zelo težko pripoveduje brez vidne spodbude

(ilustracije, slike, fotografije), zato je ta spodbuda izredno pomembna. Baloh (2013)

pravi, da je otrokom treba ponuditi dinamične vidne spodbude in ne statičnih, ki vodijo

le v opis dogodka.

Pri mlajših otrocih pazimo, da ilustracija ni prezahtevna, da na njej ni preveč

dogajanja ter da izhaja iz njihovega okolja. Ilustracije z vsebinsko bogatim dogajanjem

so primerne za starejše otroke, ki jim dajo možnost najrazličnejšega domišljijskega

povezovanja dogodkov. Dobro spodbudo dajejo ilustracije, na katerih se dogaja kaj

nevsakdanjega, nepričakovanega, in ilustracije, ki imajo čustven naboj (Marjanovič

Umek in Zupančič, 2003, str. 25−32).

Vprašanju, odgovori na katerega so predstavljeni v sliki 6, sta sledili še dve

podvprašanji. Zanimalo nas je, katerih vizualnih sredstev se najpogosteje poslužujejo.

Vprašani največkrat izbirajo slikanice, ilustracije, fotografije, filme, videoposnetke in

14

00

2

4

6

8

10

12

14

16

Da Ne

Šte

vilo

Ali pri spodbujanju pripovedovanja otrok uporabljate vizualna sredstva/vidne spodbude?


23

risanke. Drugi, bolj izvirni odgovori pa so bili lutka, mimika, blazinica, plišasta igrača,

zemljevid in košarica.

3.4.7 Vpliv vzgojitelja na otrokov govorni razvoj

Slika 7: Vpliv vzgojitelja na otrokov govorni razvoj.

Slika 7 prikazuje, v kolikšni meri se strokovni delavci zavedajo pomembnosti svoje

vloge pri govornem razvoju otrok v predšolskem obdobju. Vsi anketiranci, to je 14

strokovnih delavcev, so odgovorili, da kot vzgojitelji lahko bistveno vplivajo na otrokov

govorni razvoj.

Vzgojitelji so osebe, ki bistveni vplivajo na otrokov govorni razvoj, saj otroku v

predšolskem obdobju omogočajo stik s knjižnim, govorjenim ter zbornim jezikom. S

svojim pozornim opazovanjem lahko hitro prepoznajo otrokov neverbalni stil, pozorno

poslušajo komunikacijo med otroki in poskušajo teme razširiti in poglobiti. S

spodbujanjem otroku omogočijo prve poskuse verbalizacije ter mu nudijo možnost, da

bo ustvarjalen v jeziku (Kurikulum za vrtce, 1999).

14

00

2

4

6

8

10

12

14

16

Da Ne

Šte

vilo

Ali se vam zdi, da kot vzgojitelj, lahko bistveno vplivate na otrokov govorni razvoj?


24

3.4.8 Pomembnost posameznikov pri razvoju pripovedovanja otrok

Slika 8: Pomembnost posameznikov pri razvoju pripovedovanja otrok

Slika 8 prikazuje mnenje strokovnih delavcev o pomembnosti posameznikov in

njihovih vlog pri uspešnem razvijanju pripovedovanja otrok. Iz grafa je razvidno, da je

največ vprašanih kot najpomembnejše posameznike pri razvijanju pripovedovanja otrok

navedlo starše. Naslednji po lestvici so sledili bratje/sestre in na zadnje mesto so

uvrstili vzgojitelja.

Kljub temu da se vsi vprašani zavedajo, da imajo kot vzgojitelji/-ice pomemben

vpliv na govorni razvoj otrok, so v večini odgovorili, da je družina bistveno bolj

pomembna. Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja (2006) pravijo, da bo otrok, ki živi v

spodbudnem okolju in se starši ukvarjajo z njegovim celostnim razvojem, definitivno

pridobil več znanja na različnih področjih, kot otrok, ki ni deležen spodbude staršev. V

vseh obdobjih govornega razvoja otroka na razvoj njegovih govornih kompetentnosti

torej pomembno vplivajo starši tako, da oblikujejo bolj ali manj kakovostno družinsko

okolje.

Številni avtorji poudarjajo, da je izpostavljanje otroka otroški literaturi eden izmed

pomembnih pokazateljev kakovostnega družinskega okolja. Starši, ki se pogovarjajo z

otrokom o tem, kaj se je in kaj se bo zgodilo ter kaj se trenutno dogaja v zgodbi na

podlagi slik, otroka še dodatno spodbujajo h govornemu izražanju. Poleg družinskega

okolja imata velik vpliv na celoten razvoj otrok tudi dednost in samoiniciativnost, vendar

je družina ena izmed pomembnih socialnih združb, ki vpliva na otroka, zlasti pri

5

3,93

3,5

0

1

2

3

4

5

Starši Bratje/sestre Vzgojitelj

Na

jma

nj p

om

em

bno

... ze

lo p

om

em

bn

o

Kdo, po Vašem mnenju, največ prispeva k otrokovemu uspešnemu razvoju pripovedovanja?


25

razvijanju njegovega govornega razvoja in širjenju njegovega besednega zaklada (prav

tam).

Poleg družine so pomembni tudi vzgojitelji in učitelji. Otroci pripovedujejo zgodbe

tudi njim in prav oni imajo močan vpliv na to, katere dejavnosti otroci v določeni starosti

obvladajo kot pripovedovalci ali kot poslušalci. Otroci imajo pogosto težave s

pripovedovanjem in vzgojitelji so tisti, ki lahko spodbudijo in razvijajo njihov govorni

razvoj ter širijo njihov besedni zaklad (Engel, 1995).

3.4.9 Ustreznost pogovora kot didaktične metode

Slika 9: Ustreznost pogovora kot didaktične metode

Slika 9 nam prikazuje mnenje strokovnih delavcev o ustreznosti pogovora kot

didaktične metode, s katero lahko razvijamo otrokovo pripovedovanje. Večina

strokovnih delavcev (12) se je strinjala, da »pogovor« lahko uvrstimo v ustrezne

didaktične metode, s katerimi razvijamo pripovedovanje otrok. Le 2 strokovna delavca

se s trditvijo nista strinjala in sta menila, da pogovor ni ustrezna didaktična metoda.

Vprašani so svoj odgovor utemeljili. Utemeljitve tistih, ki so podali potrdilen

odgovor, predstavljamo v nadaljevanju.

− »Otrok mora razviti govor, da sploh zmore pripovedovati.«

− »Pri mlajših otrocih je pogovor najpomembnejša metoda, ker je individualna.«

− »Običajno poteka v manjših skupinah. Otrok se uči poslušanja in

pripovedovanja.«

13

2

0

2

4

6

8

10

12

14

Da Ne

Šte

vilo

Ali se vam zdi, da je pogovor ustrezna didaktična metoda, s katero razvijamo otrokovo pripovedovanje?


26

− »Pomembno je, da otroka poslušamo, ga počakamo. S pogovorom oz. z

vprašanji lahko slabše govorce spodbudimo, da lažje obdržijo nit

pripovedovanja.«

− »Otroku moramo dati možnost, da pove, kar želi, in ga poslušamo.«

− »Otrok je vezan na globoka čustvena doživetja, lahko pa pripoveduje o svojih

izkušnjah in opazovanjih − ob tem razmišlja.«

− »Recipročnost, učimo se od drugega, zanimivost v pogovoru sproži ideje v

otroku.«

− »Je ustrezna, vendar moramo otroku pojasniti pomen njemu neznanih besed, ki

jih uporabimo med pogovorom.«

− »Ker je pogovor pomemben za razvijanje le-tega.«

Ostali vprašani so menili, da pogovor ni ustrezna didaktična metoda. Njihove

utemeljitve predstavljamo v nadaljevanju:

− »Pogovor otroku ne dopušča prostega pripovedovanja, saj otrok v pogovoru

posluša in odgovarja na vprašanja sogovornika.«

− »Le pogovor je premalo. Otroku moramo omogočiti doživljaje in ga pozorno

poslušati ter naučiti poslušanja, ne le pripovedovanja.«

Od vseh sodelujočih v anketnem vprašalniku je samo eden strokovni delavec, ki je

menil, da je pogovor lahko ustrezna didaktična metoda, lahko pa tudi ne. Obkrožil je

oba odgovora ter to utemeljil tako: »Če je otrok verbalno spreten in dobro podkovan,

potem DA, so pa v vrtcu tudi otroci, ki se bistveno lažje najprej izražajo s pomočjo giba,

risbe, igre (dramska) in šele kasneje s pomočjo verbalne komunikacije, ki pa jo je

vsekakor nujno potrebno spodbujati.«

Iz navedenega je razvidno, da imajo vzgojitelji/-ce veliko težav pri razumevanju,

kaj je pripovedovanje in kaj je pogovor. Večina je zmotno prepričana, da s pogovorom

razvijamo pripovedovanje, a to ni tako. Kot je že bilo v predhodnem besedilu

navedeno, pogovor temelji na dialoški vrsti besedila, torej ni primerna didaktična

spodbuda za razvijanje lastne pripovedovalne sheme.


27

3.4.10 Težave otrok pri pripovedovanju

Slika 10: Težave otrok pri pripovedovanju

Slika 10 prikazuje, v kolikšni meri so strokovni delavci mnenja, da imajo otroci v

vrtcu težave s pripovedovanjem. Največ (12) anketirancev je odgovorilo, da otroci

imajo težave pri pripovedovanju. Le 2 strokovna delavca sta odgovorila, da pri otrocih v

njunih skupinah ne opažata nobenih težav pri pripovedovanju.

Zanimalo nas je tudi, kaj po njihovem mnenju povzroča težave otrok pri

pripovedovanju. Odgovore smo strnili in jih predstavljamo v nadaljevanju:

− »Slabo razvita govorna dejavnost.«

− »Jezikovne motnje.«

− »Jezik (dvojezičnost).«

− »Nekateri se neradi izpostavljajo v skupini, vrstniki težko poslušajo, če je

pripovedovanje zmedeno (so zelo kritični).«

− »Otroci še ne govorijo razločno, preveč se motijo in potem jim zmanjka kakšna

črka, ne izgovorijo R, C, L, Š.«

− »Slaba opremljenost otrok z besedami.«

− »Vedno večja uporaba IKT-tehnologije že v zgodnjem otroštvu.«

− »Otroci s posebnimi potrebami.«

− »Premalo govornih spodbud v družini.«

12

2

0

2

4

6

8

10

12

14

Da Ne

Šte

vilo

Ali menite, da imajo otroci težave s pripovedovanjem?


28

Govor, jezik in komunikacija so zelo pomembna področja otrokovega razvoja.

Morebitne težave je treba odkriti že v zgodnjem otroštvu, ko so še v razvoju, saj je tako

manj verjetno, da za seboj pustijo trajne posledice. S spodbudami in z aktivnostmi jih

tako lahko pravočasno odpravimo.

Dejavniki, ki so jih našteli anketiranci, so pogoste težave, ki se pojavljajo pri

pripovedovanju. Kot smo že omenili, kakovost družinskega okolja ter izpostavljenost

otroka otroški literaturi pomembno vplivata na jezikovni razvoj otroka. Pogosto se

zgodi, da se otrok ne želi izpostavljati v skupini, zato takšnim otrokom pomagamo z

individualnim pristopom ter jim ponudimo več spodbud tudi v rutinskih pogovorih.

Pomembno je omeniti tudi priseljence, ki so nemalokrat povezani s slabšim

socialno-ekonomskim statusom družine, z nižjo izobrazbo staršev ter s hkratnim

učenjem prvega in drugega jezika, kar pa neugodno vpliva tudi na govorno-jezikovni

razvoj otroka (Kolednik, 2012).

Na otrokov jezikovni razvoj vplivata tudi obiskovanje vrtca in druženje z vrstniki.

Pomembna je predvsem kakovost vrtca, saj so otroci v kakovostnem vrtcu vključeni v

mnoge dejavnosti, ki pozitivno vplivajo na otrokovo izražanje in ga spodbujajo k

sodelovanju v različnih govornih položajih in k raznoliki rabi izjav (Marjanovič Umek,

Kranjc in Fekonja, 2006).


29

4 SKLEPNE UGOTOVITVE

V diplomski nalogi smo raziskovali stališča vzgojiteljev do pripovedovanja otrok v

predšolskem obdobju ter spoznavali njegov pomen. Dosedanje ugotovitve slovenskih

in tujih avtorjev na tem področju so nam pomagale razjasniti mnoga vprašanja in

hipoteze, ki smo si jih pred raziskavo tudi zastavili.

Ko otrok pripoveduje, ne razvija le svoje lastne pripovedovalne sheme, ampak tudi

govor, mišljenje, razvoj na področjih skladnje, metajezika in rabe govora.

Pripovedovanje zgodb navsezadnje vpliva tudi na mnoge druge otrokove zmožnosti,

kot so razumevanje, izražanje čustev, splošna logika, samopodoba in pismenost.

Skozi prikaz raziskave lahko potrdimo, da vzgojitelji dodobra razumejo govorno

dejavnost »pripovedovanje«. Na drugi strani pa se premalo zavedajo njegovega

pomena, saj večina pripovedovanja in njegovega razvijanja v svoje dejavnosti ne

vključuje dovolj pogosto.

Na vprašanje, ali imajo otroci težave pri pripovedovanju, so vzgojitelji v veliki večini

odgovorili pritrdilno ter našteli kar nekaj dejavnikov, ki povzročajo te težave. Težave

največkrat izvirajo iz otrokovega družinskega okolja, kakovosti vrtca in dvojezičnosti.

Prvo hipotezo smo tako potrdili.

Za pripovedovanje je zelo pomembna ustrezna motivacija, torej ustrezne

spodbude. Za to, da se bo otrok v dejavnost vključil zaradi lastnih interesov, moramo

uporabiti premišljen izbor didaktičnih spodbud. Raziskava je pokazala, da se

didaktičnih spodbud poslužuje tudi večina vzgojiteljev, največkrat s pripovedovanjem

ob knjigi. Skozi diplomsko nalogo smo spoznali, da je nadvse pomembno, da otroku po

poslušanju ponudimo najrazličnejše spodbude, s katerimi bo lahko tvoril novo

pripovedovalno besedilo. Tega se vzgojitelji bistveno premalokrat lotijo. Kljub temu smo

drugo hipotezo ovrgli, saj se je iz skupnih rezultatov pokazalo, da večina vzgojiteljev

vključuje dovolj dejavnosti, s katerimi razvijajo pripovedovanje otrok.

V raziskavi smo se tudi spraševali, ali je pogovor lahko ustrezna didaktična

metoda. Vprašanje smo zastavili tudi vzgojiteljem v naši anketi. Po naših pričakovanjih

jih je velika večina odgovorila, da je pogovor ustrezna strategija, s katero lahko

razvijamo pripovedovanje otrok. Tretjo hipotezo tako lahko potrdimo in sklepamo, da

vzgojitelji ne ločujejo pripovedovanja in pogovora.

V diplomski nalogi smo prišli do ugotovitve, da se vzgojitelji na splošno zanimajo

za razvoj pripovedovanja otrok, vključujejo didaktične in vizualne spodbude, se


30

zavedajo pomembnosti svoje vloge in težav, ki jih imajo otroci pri pripovedovanju, ter

iščejo ustrezne rešitve, strategije.

Ob vsem tem se nedvomno pojavlja še veliko vprašanj in motivov za nadaljnje

raziskovanje. V prihodnje bi v raziskavo lahko vključili tudi otroke ter z njimi preizkušali

različne didaktične spodbude, analizirali njihove težave in iskali rešitve.


31

5 LITERATURA IN VIRI

Bajec, K. (2013). Domišljijsko pripovedovanje otrok in njihovo doživljanje ob sliki.

Diplomsko delo. Koper: Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta.

Baloh, B. (2015) Aplikativni vidik otrokovega pripovedovanja v predšolskem obdobju.

Revija za elementarno izobraževanje, 4, 5−28.

Baloh, B. (2013). Pripovedovanje kot kontekst govornega razvoja od tretjega do

sedmega leta starosti. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani,

Filozofska fakulteta.

Engel, S. (1995). The stories children tell. Making sense of narratives of childhood.

Združene države Amerike: W. H. Freeman and Company.

Jakob, M. (2014). Spodbujanje bralne zmožnosti v 1. obdobju osnovne šole. Diplomsko

delo. Koper: Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta.

Jamnik, T. (1994). Knjižna vzgoja. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in

šport.

Kolednik, U. (2012). Otroci priseljencev v osnovni šoli. Diplomsko delo. Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

Kompare, A. (2001). Psihologija – spoznanja in dileme. Ljubljana: DZS.

Lipnik – Radomir Matić, J. 1993. Metodika govorne vzgoje. Maribor: Založba Obzorja.

Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2009). Razvojna psihologija. Ljubljana:

Filozofska fakulteta.

Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2003). Vloga branja in pripovedovanja v

otrokovem razvoju. Beremo skupaj. Priročnik za spodbujanje branja. Ljubljana:

Mladinska knjiga.

Marjanovič Umek, L., Fekonja, U. in Lešnik Musek, P. (2002) Otroška literatura kot

kontekst za govorni razvoj predšolskega otroka. Znanstveni empirično-raziskovalni

prispevek. Ljubljana: Univerza v Ljubljani.

Pahor, Š. (2006). O pomenu pripovedovanja pravljic. Vzgoja, 62, 30−31.


32

6 PRILOGE

Priloga 1: Anketni vprašalnik

ANKETNI VPRAŠALNIK

Pozdravljeni!

Moje ime je Petra Vujovič in sem študentka predšolske vzgoje na Pedagoški fakulteti v

Kopru. V okviru diplomske naloge pripravljam raziskavo o pripovedovanju otrok v

predšolskem obdobju.

Prosim Vas, da si vzamete nekaj minut časa in izpolnite anketni vprašalnik, ki je

anonimen, rezultati pa bodo uporabljeni zgolj v študijske namene.

Pozorno preberite vsa vprašanja in obkrožite črko pred trditvijo, ki velja za Vas. Kjer je

potrebno, odgovor dopišite.

Že vnaprej se Vam najlepše zahvaljujem za sodelovanje.

Regija, v kateri ste zaposleni: ________________

Spol:

a) Ženski.

b) Moški.

Delovna doba:

a) Od 1 leta do 10 let.

b) 10−15 let.

c) 15−20 let.

d) Več kot 20 let.

1. Kaj za Vas pomeni govorna dejavnost »pripovedovanje«?

_____________________________________________________________________

_____________________________________________________________________

_____________________________________________________________________

2. Katerim kurikularnim ciljem sledite pri spodbujanju pripovedovanja otrok?

_____________________________________________________________________

_____________________________________________________________________


33

3. Kako pogosto razvijate in spodbujate pripovedovanje otrok v vaši skupini?

a) Večkrat na dan.

b) Enkrat na teden.

c) Dvakrat do trikrat na teden.

4. Kako pogosto izvajate načrtovane dejavnosti, s katerimi spodbujate pripovedovanje

otrok?

a) Večkrat na dan.

b) Enkrat na teden.

c) Dvakrat do trikrat na teden.

d) Ne spodbujam.

e) Drugo:

__________________________________________________________

5. Na katerega od naštetih načinov največkrat spodbujate otrokovo pripovedovanje

(obkrožite enega od naštetih odgovorov)?

a) Pripovedovalna kocka.

b) Pripovedovanje ob knjigi.

c) Pogovor.

d) Opisovanje.

e) Obnavljanje.

f) Drugo____________________________________________

6. Ali pri spodbujanju pripovedovanja otrok uporabljate vizualna sredstva/vidne

spodbude?

a) Da. b) Ne.

- Če da, katera? Napišite primere.

_____________________________________________________________________

_____________________________________________________________________

_____________________________________________________________________

- Če ne, zakaj in katere spodbude sicer uporabljate? Napišite primere.

_____________________________________________________________________

_____________________________________________________________________


34

7. Ali se vam zdi, da kot vzgojitelj lahko bistveno vplivate na otrokov govorni razvoj?

a) Da. b) Ne.

8. Kdo po Vašem mnenju največ prispeva k otrokovemu uspešnemu razvoju

pripovedovanja (odgovor ocenite po pomembnosti, oceno vpišite na črto, pri čemer

ocena 5 pomeni za Vas najpomembnejše)?

a) Starši ____

b) Bratje/sestre ____

c) Vzgojitelj ____

9. Ali se Vam zdi, da je pogovor ustrezna didaktična metoda, s katero lahko razvijamo

otrokovo pripovedovanje?

a) Da. b) Ne.

Utemeljite svoj odgovor:

_____________________________________________________________________

_____________________________________________________________________

_____________________________________________________________________

10. Ali menite, da imajo otroci težave s pripovedovanjem?

a) Da.

b) Ne.

- Če da, kaj po vašem mnenju povzroča težave pri pripovedovanju?

_____________________________________________________________________

_____________________________________________________________________

_____________________________________________________________________

- Če ne, zapišite Vaše izkušnje, zakaj tako menite!

_____________________________________________________________________

_____________________________________________________________________

_____________________________________________________________________

_____________________________________________________________________

Documents

DIPLOMSKA NALOGA PETRA VUJOVIČ - u pr · pomena predvsem v razvojnih obdobjih, v katerih gre za prepoznaven razvoj otrok na ravni povezanosti govora in mišljenja oziroma rabe notranjega