UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za predšolsko vzgojo

DIPLOMSKO DELO

MARJETA KUNDIH

Maribor, 2011

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za predšolsko vzgojo

Diplomsko delo

OTROŠKI LJUDSKI PLES IN PREDŠOLSKI OTROK

Mentorica: Kandidatka:

pred., mag. Olivera Ilić Marjeta Kundih

Maribor, 2011

Lektorica:

Ana Koritnik, prof. slov.

Prevajalka:

Urška Farĉnik, univ. dipl. ang. in fra. j.

ZAHVALA

Zahvaljujem se Vam, gospa prof. Olivera Ilič, za nesebično pomoč ter

pomembne napotke in spodbude pri oblikovanju diplomskega dela. Bili ste mi

pripravljeni v vsakem času nuditi pomoč, za kar se vam najlepše zahvaljujem.

Zelo pa sem hvaleţna moji vzgojiteljici, ki je sodelovala pri diplomski nalogi.

Zahvaljujem se svoji druţini, ki me je iz dneva v dan spodbujala in

motivirala za delo.

Iskreno hvala tudi gospe Ani Koritnik za opravljeno lektorsko delo ter vsem

ostalim, ki so pripomogli h končnemu oblikovanju naloge.

Marjeta Kundih

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

IZJAVA

Podpisana MARJETA KUNDIH, rojena 31. 08. 1984 v Celju, študentka

Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, smer PREDŠOLSKA VZGOJA,

izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom

OTROŠKI LJUDSKI PLES IN PREDŠOLSKI OTROK

pri mentorici pred., mag. OLIVERI ILIĆ avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

prepisani brez navedbe avtorjev.

Marjeta Kundih

Maribor, 2011

POVZETEK

Diplomsko delo z naslovom OTROŠKI LJUDSKI PLES IN PREDŠOLSKI

OTROK je teoretiĉno-empiriĉno delo.

V teoretiĉnem delu je predstavljeno plesno izročilo: pojem ljudskega plesa, ples v

predšolski vzgoji, plesni pojmi in izrazi, cilji plesne vzgoje, naĉela plesne vzgoje,

metode plesne vzgoje, plesne oblike; otroško plesno izročilo: otroško ljudsko

izroĉilo, otroške rajalne igre; spremljava otroških pesmi in otroški instrumenti:

ljudski instrumenti; otroške ljudske igre: izštevanke, igre, prstne igre, norĉljivke

in posmehulje.

V empiriĉnem delu je preko enomeseĉnega naĉrtovanja v vzgojnem delu na

predšolski stopnji podana integracija plesne vzgoje z ljudskim izroĉilom oziroma

z otroškimi pesmimi.

Evalvacija vzgojnega dela je pokazala, da so otrokom všeĉ rajalne in prstne igre,

to pa je tudi najlaţji naĉin, da se otrokom pribliţa ljudsko izroĉilo, saj ga spoznajo

preko igre.

Ključne besede: predšolska vzgoja, gibanje, ljudsko izroĉilo, plesno izroĉilo,

plesna vzgoja, rajalne igre, prstne igre.

ABSTRACT

The diploma paper entitled CHILDREN'S SCHOOL DANCE AND THE

PRESCHOOL CHILD is theoretical and empirical.

The theoretical part starts with the presentation of the dance tradition: the meaning

of the term, dance and its position in preschool education, dance terms and

expressions, the goals and methods of dance education and dance forms. The

children's dance tradition is also presented: children's folk tradition, children's

merrymaking games, along with the accompaniment to the children's songs and

children's instruments: folk instruments. The theoretical part presents children's

folk games as well: counting rhymes, games, finger games, lampoons and scornful

remarks.

The empirical part shows the integration of dance education into the folk tradition

and children's songs, achieved through careful one-month planning of the pre-

school pedagogical work.

The evaluation of the pedagogical work showed that children like merrymaking

and finger games, which is also the easiest way to bring the folk tradition closer to

children since they get to know it through play.

Keywords:

Pre-school education, movement, folk tradition, dance tradition, dance education,

merrymaking games, finger games.

KAZALO

UVOD ..................................................................................................................... 1

1 TEORETIČNI DEL diplomskega dela ............................................................ 2

1 PLESNO IZROĈILO ........................................................................................... 2

1.1 Pojem ljudskega plesa .................................................................................. 3

1.2 Ples v predšolski vzgoji ................................................................................ 5

1.3 Plesni pojmi in izrazi .................................................................................... 6

1.4 Cilji plesne vzgoje ........................................................................................ 7

1.5 Naĉela plesne vzgoje .................................................................................... 9

1.5.1 SPLOŠNA NAČELA........................................................................................................... 9

1.5.2 SPECIFIČNA NAČELA .................................................................................................... 11

1.6 Metode plesne vzgoje ................................................................................. 12

1.7 Plesne oblike ............................................................................................... 13

2 OTROŠKO PLESNO IZROĈILO ..................................................................... 16

2.1 Otroško ljudsko izroĉilo ............................................................................. 17

2.2 Otroške rajalne igre .................................................................................... 18

3 SPREMLJAVA OTROŠKE LJUDSKE PESMI IN OTROŠKI LJUDSKI

INSTRUMENTI .................................................................................................... 22

3.1 ljudski instrumenti ...................................................................................... 23

4 OTROŠKE LJUDSKE IGRE ............................................................................. 34

4.1 Izštevanke ................................................................................................... 34

4.2 Igre .............................................................................................................. 36

4.3 Prstne igre ................................................................................................... 38

4.4 Norĉljivke in posmehulje ........................................................................... 39

2 EMPIRIČNI DEL diplomskega dela ............................................................. 41

1 NAMEN EMPIRIĈNEGA DELA ..................................................................... 41

2 HIPOTEZE EMPIRIĈNEGA DELA ................................................................. 41

3 METODOLOŠKA OPREDELITEV ................................................................. 41

3.1 Raziskovalne metode .................................................................................. 41

3.2 Raziskovalni vzorec ................................................................................... 41

3.3 Postopki zbiranja podatkov ........................................................................ 41

3.4 Postopki obdelave podatkov ....................................................................... 42

4 IZVEDBA ENOMESEĈNEGA NAĈRTOVANJA VZGOJNEGA DELA...... 43

4.1 Meseĉni naĉrt za mesec april ...................................................................... 43

SKLEPNE MISLI ................................................................................................. 76

LITERATURA ...................................................................................................... 78

1

UVOD

Otrokom sta igra in gibanje potrebna kot zrak, ki ga dihajo. Igra je osnovna

otrokova dejavnost in je v ospredju otrokovega odrašĉanja, nikoli ne zastari,

igramo pa se lahko kadar koli in povsod (v naravi, doma, v vrtcu …). Potreba po

igranju je otroku osnovna in tudi kasneje pri odraslem jo je še obĉutiti, ĉeprav se

ne kaţe veĉ tako intenzivno kot pri otrocih.

Ljudske igre v vrtcu tonejo v pozabo. Vzgojitelji se posluţujejo enih in istih in

tako se ohranjajo le znane in razširjene rajalne igre. Ljudskega izroĉila je na sploh

premalo, še posebej pa otroškega ljudskega izroĉila in ravno zato ga je potrebno

ohranjati in z njim seznanjati otroke.

»Plesna vzgoja s spodbujanjem otrokovega gibalnega ustvarjanja prispeva k

razvoju celovite otrokove osebnosti. Zato predstavlja enakovreden sestavni del

predšolske vzgoje« (Krofliĉ in Gobec, 1992, str. 7).

Za otroke je pomembna oblika plesne dejavnosti rajalna igra, ki pa opazno deluje

sprošĉujoĉe in jim nudi zadovoljstvo, hkrati pa si razvijajo motoriĉne in

intelektualne sposobnosti.

Ĉe malo pomislimo, je naš narod zelo raznolik in bogat v duhovnem in kulturnem

smislu in napak bi bilo, da bi to dedišĉino zanemarili. Ljudsko izroĉilo pa je

pomembna vez, ki nas druţi z našo zemljo, druţino in ljubeznijo. To vez moramo

ohraniti, da bodo tudi naši potomci znali ceniti, kar je slovenski ĉlovek naredil za

svoj narod. Le-to pa je bistvo našega obstoja.

V vzgojno-varstvenih organizacijah je ljudsko izroĉilo nepogrešljivo in je del

vsakdana, prav tako kot spremljava otroških ljudskih pesmi na instrumente,

izdelovanje otroških ljudskih instrumentov ter veselje do ljudskega plesa.

2

1 TEORETIČNI DEL diplomskega dela

1 PLESNO IZROČILO

Podoba plesnega izroĉila na Slovenskem se je oblikovala veĉinoma na podlagi

povojnega terenskega raziskovanja in ravno zato nam prikazuje ples le s ĉasa po

vojni. Plesno izroĉilo zgodnejših ĉasov je zavito v meglo, kajti o njem ni skoraj

nobenih podatkov in je kakršno koli predvidevanje le ugibanje, ker so pisani in

likovni viri zelo skromni.

J. V. Valvasor je v 17. stoletju napisal pomembno delo za zgodovino slovenskega

plesnega izroĉila. V tem delu opisuje jezik, noše, navade in šege ljudi iz razliĉnih

geografskih krajev (Gorenjcev, Dolenjcev, Vipavcev, Kraševcev, Istranov …).

Poleg tega gradiva je veliko podatkov tudi o plesu, ĉeprav ne ravno o plesnih

oblikah, bolj so ga zanimale okolišĉine plesa. Opisuje in poroĉa o veselju ob

plesu, navaja kdaj in kje so plesali, kje je bilo plesišĉe, koliko ĉasa je trajal ples in

podobno.

O plesnem izroĉilu je veliko podatkov iz 19. stoletja, ĉeprav je malo plesov

ohranjenih, ker pa se plešejo, so zelo podobni nemškim. Slovenci plesov skorajda

nimamo ali pa so ţal le ponaredek ali posnetek nemških plesov, ĉeravno so to le

površine izdelave in ugotovitve zaradi nepoznavanja slovenskega plesnega

gradiva (Ramovš, 1980, str. 15, 16).

S plesnim izroĉilom oznaĉujemo plese, ki so bili podedovani iz davnine in so se

prilagajali gibnosti prevzemnikov. Ti plesi so bili na Slovenskem še nekaj let po

prvi svetovni vojni znaĉilni za najširše plasti ljudstva, ki je bilo takrat predvsem

kmeĉkega stanu, a ţe v tridesetih letih so zaĉeli toniti v pozabo. Le v posameznih

gospodarsko slabo razvitih obmoĉjih so se ohranili še najmanj deset let po drugi

svetovni vojni, medtem ko sta valĉek in polka ţiva še danes (Makaroviĉ, Ramovš

in Gaĉnik, 2003, str. 43).

Veĉina mlajših plesov je tujega izvora in ravno zato se, kadar govorimo o plesnem

izroĉilu na Slovenskem, poraja vprašanje, ali je to izroĉilo zares slovensko. Tuj

izvor veĉine slovenskih plesov moramo vzeti kot dejstvo, kot posledico razmer v

3

kakršnih je ţivelo slovensko ljudstvo od naselitve in vse do novejšega ĉasa.

Plesno izroĉilo na Slovenskem vsebuje doloĉene elemente, pri katerih lahko

reĉemo, da se v njih kaţe slovenski znaĉaj. To so predvsem dvodelne plesne

oblike, ki so krajše od tujega izvirnika, v njih ni zapletenih plesnih figur ali

plesov, ki so strogo sestavljeni iz doloĉenega zaporedja figur (to zasledimo v

avstrijsko-nemških plesih). Razlika med slovenskimi variantami in izvirniki se

kaţe tudi v tempu plesanja. Slovenci plešejo hitreje, v gibih je veĉ temperamenta

in sprošĉenosti. Predvsem pa se slovensko plesno izroĉilo od tujega izvirnika loĉi

po plesnem stilu, ki je dal plesom svojstvene poteze, ki so znaĉilne le za naše

podroĉje, ĉeravno je zgradba plesa ostala enaka kot v izvirniku (Ramovš, 1980,

str. 19).

Fuchs (2004) je mnenja, da plesno izroĉilo niso le plesi z izoblikovanim obrazcem

korakov in drugih gibov, ampak tudi najbolj preprosto gibanje (hoja, tek,

poskakovanje …), ĉe je povezano z obredom ter šegami in navadami.

Folklorni raziskovalec ljudskega izroĉila Tomaţ Simentiger ve, da je Slovenija

precej majhna drţava, a kulturno zelo raznovrstna. Ĉe k temu prištejemo še tako

ali drugaĉe oblikovano kulturo slovenskih izseljencev, je ideja, ki jo

prepoznavamo kot slovenstvo, še bolj pisana. V preteklosti se je ţe veĉkrat

pokazalo, da eno kljuĉnih vlog pri gradnji doloĉenih nacionalnih identitet nosijo

ravno folklorne skupine. Ples je veĉ kot primeren in uĉinkovit medij za ohranjanje

in razvoj slovenstva in slovenske skupnosti (Knific, 2010, str. 37).

1.1 POJEM LJUDSKEGA PLESA

Z ljudskim plesom se dandanes skoraj ne sreĉujemo veĉ, gledamo ga na raznih

prireditvah, plešemo ga na veselicah in na koncu se vseeno vprašamo, kaj ljudski

ples pravzaprav je?

Ljudje ljudski ples poimenujemo kar »folklora«, saj ga v današnjem ĉasu

veĉinoma vidimo le v izvedbi folklornih skupin, ljudje na zabavah jih ne plešejo

veĉ tako kot vĉasih. Ljudski plesi so pravzaprav plesi, znaĉilni za najširše plasti

ljudstva v doloĉenem obdobju. Izvirajo lahko iz izroĉila, ki je podedovano iz

davnine in ga ĉasovno ne moremo natanĉno opredeliti, lahko pa da so bili

4

zavestno prevzeti od drugod in so se v doloĉenem okolju spreminjali in

prilagajali.

Ljudski ples sodi v ljudsko kulturno dedišĉino in je plesno izroĉilo, znaĉilno za

slovensko podeţelje do druge svetovne vojne. V nekaterih delih (Pohorje, Rezija)

so se ljudski plesi obdrţali zelo dolgo ali pa se še vedno plešejo. Ljudski ples je

del slovenske kulturne dedišĉine in ĉe gledamo iz tega vidika, je primerno, da ga

spoznajo tudi potomci, torej otroci (Fuchs, 2004).

Slovenski ljudski plesi so zdaj za nas plesno izroĉilo, znaĉilno za slovensko

etniĉno ozemlje do pet let pred drugo svetovno vojno.

Ples je bil in še vedno je ĉlovekov spremljevalec ob raznih dogodkih. Na

Slovenskem se je ţe vĉasih in se še danes najveĉ pleše v pustnem ĉasu. Tudi v

poletnem ĉasu in v zgodnji jeseni je bila priloţnost za ples (razni shodi, sejmi,

lepe nedelje …). Obiĉajno so se vsa veĉja opravila konĉala s plesom, s plesno

zabavo ob tem pa ni bilo posebnih plesnih navad.

O plesu govorimo šele, ko se plesalci primejo za roke v krog, vrsto ali v par in

postane doloĉena gibna prvina skupna vsem plesalcem.

Nekoĉ je ples spremljal ljudi vse ţivljenje. Plesali so ob rojstvu otroka, ob

razliĉnih praznikih, ob delu, ki so ga skupaj opravljali, in na raznih sejmih. Najveĉ

plesa je bilo na svatbah, takrat je ples trajal tudi tri dni skupaj. Ob bedenju ob

mrtvem so peli in se igrali razne igre, ki se jih še dandanes igrajo otroci (ringce

talat …) (Koban Dobnik, 2005, str. 62).

»Veda o plesnem izroĉilu nekega naroda smatra za ples vsako ĉlovekovo ritmiĉno

gibanje, ki ni pridobitno, ampak sluţi ali je sluţilo kultnemu ali magiĉnemu

namenu, izraţanju neke vsebine ali ideje in tudi zabavi« (Ramovš, 1980, str. 13).

Folklorni raziskovalec ljudskega izroĉila Tomaţ Simentiger se je zavedal, da je

razvoj plesov in odmiki plesnih figur od neke nikoli ulovljive »idealne« matrice

normalen pojav, ki je bil vedno del zgodovine plesa in seveda tudi folklorne

dejavnosti. Folklorne skupine na Slovenskem in drugje po svetu imajo kljub

veliko bolj jasnim virom teţave ţe s poustvarjanjem nekdanje oblaĉilne podobe,

vsaj za slovenske skupine v tujini pa velja, da imajo še veĉje teţave s

poustvarjanjem plesnega izroĉila. Morda bi bilo v zvezi s tem vredno na teoretiĉni

5

ravni razmisliti, kakšne so razlike in podobnosti v zvezi z dojemanjem materialne

in nematerialne kulturne dedišĉine, saj te brez dvoma obstajajo.

Ĉe se razvoj plesa oddalji od prvotnega izhodišĉa, se spremenita tudi njegov

pomen in razpoznavnost. Folklorna plesna dejavnost na Slovenskem temelji na

nekem nizu plesov, ki so bili zapisani na terenu, kar pomeni, da naj bi se v svojem

poustvarjanju poskušala zapisom ĉim bolj pribliţati (Knific, 2010, str. 38).

1.2 PLES V PREDŠOLSKI VZGOJI

Plesna vzgoja in ples predstavljata enakovreden del v predšolski vzgoji, kajti

plesna vzgoja spodbuja otrokovo gibalno ustvarjanje in prispeva k razvoju

otrokove osebnosti.

Pri plesni vzgoji je pomembno, da si zastavimo doloĉene naloge, med njimi pa so

v ospredju predvsem:

− vzgajati otroke v estetski tankoĉutnosti,

− vzgajati otroke v umetniški ustvarjalnosti,

− seznanjati otroke s poznanji o umetnosti in lepoti ĉlovekovega okolja.

Plesna vzgoja poteka v igralni gibalni dejavnosti. Vsebina plesne vzgoje je igra z

gibanjem. Otrok se igra z gibanjem lastnega telesa, z gibanjem v skupini. Plesna

vzgoja spodbuja razvoj ustvarjalnosti kot osebnostne lastnosti. Bogato predstavno

mišljenje, domišljija, kreativno mišljenje so sestavine ustvarjalnega procesa. S

plesno vzgojo jih neprestano spodbujamo k razvoju. Plesna vzgoja omogoĉa in

spodbuja sodelovanje in uveljavljanje posameznika v skupini. Otrok lahko

sodeluje v skupini na veĉ naĉinov – se vkljuĉi v enotno gibanje skupine (npr. v

rajalni igri), povzame doloĉeno dolţnost v skupini. Plesna vzgoja kot gibalna

igralna aktivnost omogoĉa otroku sprostitev notranjih napetosti kakršnega koli

izvora. S sprostitvijo ter z moţnostjo uveljavljanja in ustvarjanja omogoĉa

ponovno vzpostavitev ravnovesja v otrokovi osebnosti (Krofliĉ in Gobec, 1992,

str. 10, 12).

Spodbujati in razvijati ustvarjalnost otrok skozi izraţanje in oblikovanje z

gibanjem je ena glavnih nalog plesne vzgoje. Gibanje je eden izmed izrazov

otrokove aktivnosti. Formalne zvrsti plesa, kot so ljudski ples, druţabni ples,

zaradi svoje ustaljene oblike ne morejo biti izhodišĉe niti ne cilj spodbujanja

6

plesne ustvarjalnosti predšolskega otroka. Plesna vzgoja kot vzgoja ustvarjalnosti

zato temelji na naĉelu sodobne plesne umetnosti 20. stoletja, po katerem je

plesalec samostojen ustvarjalec, ne le poustvarjalec koreografovih zamisli in

tradicionalnih oblik (prav tam, str. 21).

Pri naĉrtovanju glasbeno-plesnih dejavnosti mora vzgojitelj upoštevati interese in

razvojne zmoţnosti otrok. Najprej otrok posluša in opazuje, nato pa tudi sam

pevsko in gibalno ustvarja. Vzgojitelj mora sprejeti razliĉne spontane gibalne

reakcije otrok. Otrok naj bo v vlogi poslušalca, plesalca, opazovalca in predvsem

ustvarjalca (Denac in Ilić, 1993).

1.3 PLESNI POJMI IN IZRAZI

PLES – v veĉini slovenskih pokrajin je za ritmiĉno gibanje in njegove oblike v

rabi izraz ples. Z izrazom so opredeljene vse oblike, preproste in zapletene,

skupinske, parne in so v naši zavesti vedno povezane z glasbeno spremljavo.

IGRATI – v Beli krajini je to izraz za plesati, vendar veĉ v besedilnih plesnih

pesmih kakor v vsakdanji rabi, npr. Igraj kolo.

RAJATI – to je izraz za ples, plesati. Na Koroškem in Gorenjskem je to zelo

priljubljen in znan izraz. Nekateri raziskovalci so domnevali, da bi lahko to bil

izraz za skupinski ples v nasprotju do parnega plesa.

TUJA IMENA – najveĉ plesov mlajše plasti nosi tuja imena, kot so npr. štajeriš,

zibenšrit, pouštertanc. Polka in valĉek tudi izvirata iz tujega imena, vendar sta se

udomaĉila, da nam njuni imeni ne zvenita tuje.

KOLO – ta izraz je kot pomen za ples rabljen le v Beli krajini in je sinonim za

plesno zabavo, vendar, kot sem ţe omenila, bolj v povezavi s plesnimi

besedilnimi pesmimi kakor v navadni jezikovni rabi (Ramovš, 1980).

7

1.4 CILJI PLESNE VZGOJE

Plesna vzgoja v predšolskem obdobju s svojimi cilji in nalogami prispeva k

povezanosti otrokovega telesnega, umskega, ĉustvenega in socialnega razvoja.

Gibalno-plesne dejavnosti celostno vplivajo na otrokov razvoj, zato moramo pri

naĉrtovanju dejavnosti vkljuĉevati cilje, s katerimi poskušamo zajeti to

kompleksnost.

Mojca Koban Dobnik (2005) je cilje razdelila v razliĉne skupine, in sicer:

− kognitivni cilji,

− telesno-gibalni cilji,

− socialni cilji,

− ĉustveni cilji,

− motivacijski cilji,

− estetski cilji,

− moralno-etiĉni cilji.

Kognitivni cilji

Kognitivni cilji se nanašajo predvsem na razvoj glasbenih sposobnosti, spretnosti

in znanj. Otrok si pridobiva znanja o gibanju in plesu ter si tako oblikuje merila

pri gibalno-plesnih dogodkih.

Telesno-gibalni cilji

Razliĉne gibalne ter plesne dejavnosti otroku pomagajo pri obvladanju telesa in

gibalnih sposobnosti ter obvladovanju ritma in prostora. S telesno-gibalnimi cilji

razvija psihomotoriĉne sposobnosti in spretnosti ter razvija obĉutek za disciplino.

Z gibalnimi dejavnostmi pa lahko doseţemo harmoniĉen razvoj vseh otrokovih

telesnih in duševnih zmogljivosti.

Socialni cilji

S postavitvijo socialnih ciljev lahko pri otrocih razvijamo razumevanje, obzirnost

ter strpnost, predvsem pa tudi medsebojno sodelovanje.

8

Čustveni cilji

Ĉustveni cilji so pomembni za razvijanje domišljije ter ustvarjalnosti.

Motivacijski cilji

Za gibalno-plesno aktivnost mora biti otrok motiviran in pri predšolskem otroku

je motivacija najveĉkrat samodejna, pomembno pa je, da se otrok poĉuti

cenjenega.

Estetski cilji

Pri plesnih dejavnostih so estetski cilji najbolj izraţeni, saj plesno gibanje ţe samo

po sebi predstavlja ustvarjalnost in umetniško izraţanje, doţivljanje in

vrednotenje lepega.

Moralno-etični cilji

Otrok si razvija ter izoblikuje vrednote o sebi in o drugih.

Ilićeva (2005) deli cilje plesne vzgoje na predšolskem podroĉju na:

− oţje plesne cilje,

− gibalno-ritmiĉne cilje,

− estetske cilje,

− intelektualne cilje,

− socialne cilje.

Oţji plesni cilji

Z uresniĉevanjem teh ciljev pri otroku moĉno razvijamo ustvarjalnost in

doţivljanje ter izraţanje. Otrok pridobi preko uresniĉevanja oţjih plesnih ciljev

obĉutek sigurnosti, doţivlja veselje ob gibanju in razvija sposobnost izraţanja

kontaktov skozi gibalne obĉutke.

Gibalno-ritmični cilji

Obsegajo razvoj motorike, koordinacije, pomembni so za orientacijo v prostoru in

pri razvoju obĉutka za ritem.

9

Estetski cilji

Z estetskimi cilji vplivamo na senzoriĉno podroĉje (vidno, slišno, tipno …). Ti

cilji so pomembni za razvijanje tenkoĉutnosti, lepote in harmonije. Poskrbeti

moramo, da se otrok na gibanje odzove.

Intelektualni cilji

Z njimi razvijamo intelektualne sposobnosti in vplivamo na kognitivno-ĉutno

podroĉje. Pri tem otrok spoznava in povezuje glasbo in gibanje.

Socialni cilji

Socialni cilji obsegajo predvsem medsebojno sodelovanje, prevzemanje

odgovornosti in podrejanje skupno dogovorjenim ciljem. S socialnimi cilji

razvijamo socialno-ĉutno podroĉje, kjer otrok pridobiva izkušnje v interakciji

gibanja s partnerjem ali skupino, razvija sposobnost komunikacije in socialnih

kontaktov, razvija pa tudi samostojnost in odgovornost.

Avtorica Koban Dobnik (2005) obravnava podobne cilje kot Ilićeva, le da jih

drugaĉe poimenuje, obravnava pa enake ali celo iste vsebine, vendar vseeno

avtorica Koban Dobnik dodaja tem ciljem še dva, in sicer motivacijski in moralno

etiĉni cilji.

1.5 NAČELA PLESNE VZGOJE

Avtorici Krofliĉ in Gobec (1995) pravita, da plesna vzgoja poteka po splošnih in

specifiĉnih naĉelih, z njima pa se strinja tudi Ilićeva.

1.5.1 Splošna načela

Načelo aktivnosti

Plesno dejavnost organiziramo tako, da otroke razdelimo v manjše skupine, saj

tako laţje vsi sodelujejo, poskrbimo za primeren prostor in na dejavnost se

moramo pripraviti – metode, cilji, metodiĉni postopek.

10

Načelo interesa

Za boljše sodelovanje in pritegnitev otrokove pozornosti upoštevamo interese

posameznikov in skupine.

Načelo individualizacije

Pri naĉrtovanju gibalno-plesne dejavnosti moramo upoštevati znaĉilnosti otrok v

skupini. Otroke spodbujamo na podroĉjih, kjer so šibki, prav tako pa tudi na

podroĉjih, kjer izjemno hitro napredujejo.

Načelo ustreznosti k razvojni stopnji in spolu

Pri tem naĉelu moramo biti predvsem pozorni na razlike med spoloma (deĉki

imajo po navadi veĉ energije, deklice uţivajo v umirjenih igrah …).

Načelo nazornosti in doţivetij

Otroke spodbujamo k opazovanju okolja, spodbudimo, da opazujejo gibanje

razliĉnih ţivali, pojavov, predmetov …

Načelo ţivljenjske in psihične bliţine

Pomembno je, da se zavedamo, da je bilo nekoĉ in da je danes informativno

drugaĉe. To pomeni, da imajo danes otroci laţji dostop do vseh vrst informacij

(preko televizije, interneta), kjer lahko nazorno opazujejo gibanje ţivega in

neţivega sveta.

Načelo postopnosti in sistematičnosti

To naĉelo je pri delu z otroki zelo pomembno, saj moramo res postopno uvajati

vse, kar se dogaja, in paziti je potrebno, da otrok res razume doloĉeno stvar in šele

nato lahko njegovo znanje nadgrajujemo. Tako moramo upoštevati naĉelo

postopnosti in sistematiĉnosti pri metodiĉnem postopku, ciljih, gibalnem gradivu,

izboru metod za doloĉeno dejavnost.

11

1.5.2 Specifična načela

Načelo sodobnega umetniškega plesa

To naĉelo pomeni vzgajanje ustvarjalne svobode osebnosti s plesom, pri tem ni

mišljeno uĉenje danih miselnih in gibalnih vzorcev in oblik.

Načelo naravnega gibanja

Gibanje naj obsega naravne moţnosti ĉloveškega telesa, ĉloveškemu organizmu

ne sme škodovati ali ga celo poškodovati (deformirati) in gibanje naj bo naraven

izraz duševnosti.

Načelo individualizacije izraţanja z gibanjem

Gib je sredstvo izraţanja in vsak plesalec je tudi ustvarjalec svojega gibanja.

Načelo skupinske dinamike

Gibalno-plesne dejavnosti so obiĉajno odraz skupnega dela in skupnega

ustvarjanja veĉ ĉlanov neke skupine, zato pa moramo upoštevati, da je skupinsko

delo najbolj uĉinkovito v manjših skupinah (2−10 otrok) ne glede na starost.

Načela učenja vlog v mali skupini

Ĉlani v manjši skupini morajo biti pripravljeni na sodelovanje, pripravljeni na to,

da bodo prevzeli vodilno vlogo v skupini, imeti morajo moĉno motivacijo in se

biti pripravljeni tudi podrejati skupno zastavljenim ciljem.

Načelo samoupravljanja skupine

Skupina deluje samostojno v skupnem dogovarjanju z drugimi skupinami, v vrtcu

tudi z vzgojiteljem, ki je lahko organizator in koordinator dela, vendar pa dela

samega ne vodi (Krofliĉ in Gobec, 1995).

Avtorica Zagorc (1997) v svojem delu vzgojnih naĉel ne deli na splošna in

specifiĉna, ampak so specifiĉna naĉela enakovredna ostalim in si sledijo v

naslednjem vrstnem redu:

− naĉelo postopnosti in sistematiĉnosti,

− naĉelo ţivljenjske in psihiĉne bliţine,

12

− naĉelo nazornosti,

− naĉelo ustreznosti razvojni stopnji,

− specifiĉna naĉela plesne vzgoje:

- naĉela aktivnosti,

- naĉelo interesa,

- naĉelo individualizacije.

Pri naĉrtovanju, izvajanju in spodbujanju otrokove plesne ustvarjalnosti se

vzgojitelji trudijo upoštevati vsa vzgojna naĉela, saj le-tako upoštevajo vse

otrokove lastnosti in potrebe.

1.6 METODE PLESNE VZGOJE

Da doseţemo cilje, ki smo si jih zadali, moramo pri tem upoštevati in uporabljati

splošne ter specifiĉne metode plesne vzgoje, ki veljajo pri pedagoškem delu.

Otroke lahko v gibanje vodimo z lastno aktivnostjo in gibanjem, otroke takšno

gibanje pritegne, ob njem se sprostijo, s tem pa jih spodbujamo k njihovemu

gibalnemu izraţanju. Otroku z gibanjem pokaţemo razliĉne moţnosti, ki jih ples

ponuja, in ples lahko uporabijo kot izrazno sredstvo. Vodenje samo pa ni dovolj,

saj ţelimo doseĉi, da bo otrok z gibanjem ustvarjal lastne gibalne slike, to pa je

takrat, ko je sposoben sam gibalno ustvarjati (Krofliĉ, 1980).

Vzgojitelj se mora pri svojem delu posluţevati doloĉenih metod, s katerimi

otrokom pribliţa doloĉeno stvar. Za vrsto metode pa se seveda odloĉi glede na

vsebino, predvsem pa je izbor metode odvisen od tega, koliko otroci poznajo

vsebino, odvisno je tudi od starosti otrok, predvsem pa vzgojitelj izbere metodo

glede na zastavljen operativni cilj.

Krofliĉeva (1995) pravi, da plesno vzgojo uĉimo oziroma otrokom pribliţamo po

metodah, ki so pomemben del uĉenja plesa. Metode plesne vzgoje so:

− metoda vodenja,

− metoda izmišljanja/improvizacije,

− metoda od vodenja k improvizaciji,

− metoda od improvizacije k vodenju.

13

Metoda vodenja

Pri tej metodi otroke naĉrtno usmerjamo v ustrezna gibanja. Vodimo jih lahko z

lastnim gibanjem ali pa samo z besedo. Otroke usmerjamo v ţelena gibanja, jim

tudi nakazujemo moţnosti gibalnega izraţanja.

Metoda izmišljanja/improvizacije

Otrokom omogoĉimo telesno in duševno sprostitev in jih z ustrezno spodbudo

usmerimo k ustvarjanju, izmišljanju (improviziranju) gibanja. S to metodo

spodbujamo izvirnost gibalnega izraţanja, razvoj ustvarjalnosti.

Metoda od vodenja k improvizaciji

Pri tej metodi prehajamo od vodenja k izmišljanju. Otroke spodbudimo h gibanju

z lastnim gibanjem in jih nadalje usmerimo v iskanje drugaĉnih gibalnih motivov.

Metoda od improvizacije k vodenju

S to metodo pa otroke najprej usmerimo k iskanju lastnih gibalnih motivov, nato

pa pokaţemo še svoj gibalni vzorec in jim predlagamo, naj preizkusijo tudi to.

Ustrezna metoda je pomembna za otroka pri vkljuĉevanju v skupino ter za

samopotrjevanje vsakega posameznika. Z izbiro ustrezne metode prepreĉimo

otrokom, ki ţelijo s svojim vedenjem motiti ostale, da bi pritegnili pozornosti

drugih otrok, in lahko nemoteno izvedemo zadano aktivnost (prav tam).

1.7 PLESNE OBLIKE

Ramovš (1980) pravi, da so ljudski plesi, ki se plešejo v Sloveniji, mešani, kar

pomeni, da jih plešejo ţenske in moški skupaj. Obstajajo pa tudi izkljuĉno

solistiĉni moški plesi, kot npr. korant, kopjaš …, in izkljuĉno ţenski solistiĉni

plesi, ki pa so veĉinoma povezani z obredjem, npr. svatovski ples, ĉrnomaljsko

kolo. Lahko pa plesno izroĉilo na Slovenskem v celoti delimo na skupinske, parne

ter solo plese.

14

Kroţne oblike

Kroţne oblike so najbolj razvite oblike skupinskih plesov, saj se pojavljajo v veĉ

variantah. Osnovna oblika je sklenjen krog. Za skupinske plese v krogu ni

doloĉenega pravila; lahko se pleše levo, desno, naprej, nazaj …

Sklenjena vrsta

To je primer najstarejše plesne oblike pri skupinskem plesu »kaĉo zvijat«, ki ji

obiĉajno sledi polţasto zvijanje in gibanje.

Ravna vrsta

Plesalci stojijo boĉno drug ob drugem, nasproti si plešeta dve vrsti, pri ĉemer se

ena skupina veĉa, druga pa manjša. Ta oblika je prisotna v otroški plesni igri

»Prišla majka s kolodvora«.

Ravno kolena

Plesalci naredijo sklenjeno kolono tako, da primejo plesalca pred seboj za ramena

ali okoli pasu. Pogosta ali celo stalno ponavljajoĉa se figura pri teh plesih je

»most«, ko dva plesalca dvigneta sklenjeni roki in tako oblikujeta mostni obok,

pod katerim se med plesom pomikajo plesalci. Otroška plesa takšne oblike sta

»Kovtre šivat« in »Ali je kaj trden most«.

Omenjene oblike pri skupinskih plesih se med sabo tudi poljubno izmenjujejo in

povezujejo.

Parni plesi

Obliko parnih plesov doloĉa zaporedje korakov in drugih gibnih prvin, struktura

je pestrejša. Zanjo je pomemben medsebojni odnos plesalcev in njuna orientacija

v prostoru. Pari so do 19. stoletja plesali v krogu drug ob drugem, tako da je bilo

plesišĉe na sredini prazno. Danes pari plešejo poljubno razkropljeni po celotnem

plesišĉu.

Solistični plesi

Ti plesi so na Slovenskem zelo redki in so starejšega izvora. Mednje štejemo ples

koranta, štajerskega kopjaša, belokranjskega zastavonoše …

15

Ramovš (prav tam) deli plese tudi glede na izvajalce. V tej delitvi so plesi moški,

ţenski in otroški, praviloma pa mešani.

Moški plesi so vsi prej omenjeni solistiĉni, razen spretnostnih, saj se pred plesalce

lahko postavi tudi ţenska. Koranti, otepovci, kopjaši, zastavonoše in pozvaĉini so

bili vedno moški, prav tako ĉrnovrški pustovi iz Beneške Slovenije. Moški so

navadno plesali zvezdo ali tak štajeriš, pri katerem je eden napravil premet. Tudi

prekmurski ples tkaleĉka je moški ples in belokranjski turn postavijo samo fantje.

V Reziji lahko plešejo med seboj fantje in takrat je njihov ples temperamentnejši

kot sicer.

Ţenski ples je ĉrnomaljsko kolo, ki so ga plesala le dekleta. V Porabju plešejo

samo ţenske obredni svatovski ples, v Beli krajini pa v pustnih dneh. Sicer pa

same ţenske plešejo le izjemoma, npr., ĉe na domaĉi zabavi ni dovolj plesalcev ali

kadar hoĉejo opozoriti nase moške ali ĉe ti neradi plešejo. V Reziji, kjer ne

poznajo izrazitega parnega plesa, je nekaj vsakdanjega, ĉe zaplešeta dve ţenski

(prav tam, str. 39).

Vrste plesov

Plesno izroĉilo v Sloveniji je v primerjavi z drugimi kulturnimi pojavi v osnovi

dokaj enotno, predvsem zaradi zgodnjega izumrtja prvotnih plesov in povzemanja

plesov predvsem iz nemško govoreĉih pokrajin. Bolj kot so se ljudje odpirali

navzven, bolj so tuje prvine prodirale mednje. Pesmi niso bile v takšni nevarnosti,

da bi jih zamenjali s tujimi, drugaĉe pa je bilo s plesom, saj je bil zaradi svoje

oblike podvrţen tujim vplivom (prav tam).

16

2 OTROŠKO PLESNO IZROČILO

Ples in plesno izroĉilo sta kulturna dedišĉina, s katero moramo spoznati tudi

otroke. Prav preko plesa lahko otrokom pribliţamo ljudsko izroĉilo. V vrtcih

lahko ples vkljuĉimo v vsakdanje dejavnosti, lahko pa v okviru projekta otroke

navdušimo za ples in izvajamo rajalne in prstne igre ljudskega izvora.

V otroškem plesnem izroĉilu ni doloĉene koreografije, tudi koraki niso natanĉno

doloĉeni, gibanje pa je obiĉajno hoja ali tek. Otroci so najpogosteje v krogu, ki je

lahko odprt ali zaprt in se spreminja v kaĉo ali polţa. Poleg kroga se pojavlja tudi

vrsta in kolona. Med rajanjem se otroci obiĉajno drţijo za roke, z rokami

oblikujejo most z dvignjenimi rokami.

Plese otroci spremljajo z razliĉnimi ritmiĉnimi besedili, lahko so znani, lahko pa

si jih sproti izmišljujejo, ob plesu tudi pojejo, nekateri plesi pa ne potrebujejo

glasbene ali ritmiĉne spremljave (Ţnidar, 1993).

Otroške igre otroka spodbujajo k petju, komunikaciji, govoru, predvsem pa h

gibanju, zato so vsebinsko in oblikovno bogate. Krofliĉeva pravi, da je didaktiĉna

vrednost otroških ljudskih iger ter da je moţnost povezovanja med vsemi

vzgojnimi podroĉji bogata in pušĉa odprte moţnosti za izvajanje in tudi

poustvarjanje (Krofliĉ in Gobec, 1995).

Slovensko otroško plesno izroĉilo se od plesov odraslih moĉno razlikuje, ne glede

na to, da ţe vemo, da je otroško plesno izroĉilo le odraz opazovanja ter

posnemanja odraslih plesov. Slovensko otroško plesno izroĉilo obsega preproste

rajalne igre, ki se izvajajo ali v krogu, polkrogu ali ravni vrsti.

Vnašanje otroškega ljudskega izroĉila v vzgojno delo vrtcev in šol je zelo

pomembno za ohranjanje naše narodne kulture in identitete. Evropa se vedno bolj

zdruţuje in v tem skupnem prostoru lahko zaradi majhne številĉnosti izgubimo

svojo ljudsko dedišĉino in s tem tudi svoje korenine. Z vkljuĉevanjem otroških

ljudskih iger v vzgojno delo gojimo plesno izroĉilo in uvajamo otroke v ljudski

ples. Ramovš pravi, da ĉe izvajamo ljudsko izroĉilo v predšolski vzgoji, to še ne

pomeni, da se bo ustanovila folklorna skupina, ki bo izvajala nastop, temveĉ mora

ples in petje sprejeti kot vsakdanjo igro, kot razvedrilo. Predstavitev iger širšemu

17

obĉinstvu (staršem ali drugim otrokom) pa naj bi bila za otroke le igra pred

gledalci, vzgojitelj pa naj bo njihov soplesalec.

Vrtci razpolagajo tako s prostorom, saj jim je na razpolago dovolj igralne

površine, imajo pa tudi zadostno število otrok, ki bi se te igre lahko igrali. Nastane

pa problem pri prepoznavanju teh iger. Prav bi bilo, da bi se vzgojiteljice z njimi

podrobno seznanile oziroma seznanile vsaj v takšni meri, da bi jih bile sposobne

na primeren naĉin posredovati otrokom, ki jih bodo v igri z mlajšimi nevede

ohranjali za prihodnje generacije otrok.

Kadar ĉrpamo vsebine iz ljudskega izroĉila otroke pritegnemo, saj je taka

dejavnost otrokom najbliţja, spodbuja jih k ustvarjalnosti, ker je preprosta, otroci

jo razumejo in sprejmejo. Vse, kar je povezano z ljudskim, je otrokom blizu,

ljudski plesi in pesmi ter glasba so otrokom všeĉ in ljudsko izroĉilo doţivljajo, kot

da jim je »pisano na koţo« (Fuchs, 2004).

2.1 OTROŠKO LJUDSKO IZROČILO

Uĉiteljica Mojca Kmetec pravi, da bomo otrokom ljudsko izroĉilo znali pribliţati

le, ĉe jim ga bomo pravilno posredovali. Otroci ţivijo v svetu, kjer prevladuje

otroško doţivljanje, zato izkoristimo ta ĉas in jim nevsiljivo in zanimivo

pribliţajmo vrednote ljudskega izroĉila. Ljudske igre dandanes tonejo v pozabo,

tudi tiste, za katere radi reĉemo, da so med najbolj znanimi. Vzgojitelji se pri

svojem delu najpogosteje posluţujejo vedno istih, zato se ohranjajo le najbolj

znane.

Ĉe poustvarjamo ljudsko izroĉilo v predšolski vzgoji, to še ne pomeni, da ga

moramo v okviru folklorne skupine, ki bo nauĉeno pripravljala za nastop, ampak

skušamo doseĉi, da bo otrok ples in petje sprejel kot vsakdanjo igro, kot

razvedrilo. Predstavitev morebitno nastale odrske postavitve otroškega izroĉila naj

bo za otroke le dobro pripravljena igra, ki jo bodo prikazali gledalcem.

Vzgojitelji v vrtcih imajo dobre razmere za delo z otroško folklorno skupino. V

šolah je za ljudsko izroĉilo navadno na razpolago le ena ura na teden, vzgojitelji

pa so v skupini vsako dopoldne, zato imajo veliko moţnosti za njegovo

kakovostno poustvarjanje. Veĉja teţava je v izbiri ustreznih metod uĉenja, saj

mora biti to prilagojeno starosti in sposobnostim otrok.

18

Rajalni plesi, primerni za delo v vrtcu:

− potujemo v Rakitnico (Jeruzalem),

− ringaraja,

− bela, bela lilija,

− Mariĉka sedi na kamenu,

− rdeĉe ĉešnje rada jem …

Zapise o otroškem ljudskem izroĉilu najdemo v literaturi (npr. Ramovš, 1980),

posebnega pomena pa je spodbujanje tovrstnih iskanj v lastnem okolju. Pri izbiri

plesov moramo biti zelo previdni, kako jih prirejamo za otroke. Za predšolske

otroke so najbolj primerni plesi v 2/4-taktu (Knific, 2010, str. 84).

Otroci so vĉasih preţiveli veliko ĉasa s starši in odraslimi osebami. Spremljali so

jih pri raznih opravilih (na polju, liĉkanju koruze, pospravljanju sena …), najbolj

pa so se veselili z njimi ob razliĉnih praznovanjih in pomembnejših dogodkih, ko

so jih opazovali in se vkljuĉevali v njihove igre, plese in šege (Ţnidar, 1993).

»Petje, igranje, ples, slika, beseda so najpomembnejši naĉini ljudskega izraţanja,

ki za otroka tvorijo celoto. Cilj predšolske glasbeno-plesne vzgoje je, da to celoto

ohranja in nadalje razvija« (Denac in Ilić, 1993, str. 9).

2.2 OTROŠKE RAJALNE IGRE

Rajalne igre so otroški plesi, ki se povezujejo s petjem ali pa z govorjenim

besedilom v nedeljivo celoto. Za rajalne igre je najbolj znaĉilna kroţna prostorska

oblika, kar oznaĉuje sama beseda »raj« ali »rej«. Loĉimo rajalne igre z vlogami ali

brez vlog. V rajalne igre vkljuĉujemo tudi gibalne igre, ki nimajo izrazitih

melodiĉnih in ritmiĉnih znaĉilnosti, vendar temeljijo na pravilih gibanja skupine

ali posameznika v prostoru in na govorjenem besedilu (npr. Trden most). Rajalne

igre lahko delimo tudi na rajalne igre ljudskega izvora (otroška folklora) in na

umetne rajalne igre (ustvarijo jih otroci in vzgojitelji neposredno v vzgojnem

procesu). Za razliko od plesa kot vrsto plesne dejavnosti, kjer otrok preteţno

individualno ustvarja, gre pri rajalni igri za skupinsko poustvarjanje, lahko tudi za

skupinsko ustvarjanje gibalnih motivov. Neposredni stik – dotik v rajalni igri nudi

otroku obĉutje varnosti in pripadnosti skupini (Ilić, 2005).

19

Otroci, zlasti predšolski, ţivijo v svojem svetu, kjer prevladujeta otroško

doţivljanje in domišljija, zato izkoristimo ta ĉas in otrokom na nevsiljiv in

zanimiv naĉin pribliţajmo vrednote ljudskega izroĉila. To lahko naredimo s

pomoĉjo zanimive zgodbe, pesmi, plesa, igre, starega predmeta, instrumenta,

knjige, obiĉaja, ogleda folklornega nastopa … Otroke je potrebno navdušiti z

zanimivo vsebino, nato pa jim je potrebno omogoĉiti, da vsak po svoje doţivlja,

interpretira in poustvarja. Naj pesem, ples ali igro sprejmejo kot razvedrilo, naj

ustvarjajo in dodajo tudi kaj svojega, saj so ljudska pesem, ples in igra

nedokonĉan proces.

Veliko pozornosti moramo posvetiti ritmiĉnim besedilom, da ritem otroci slišijo.

Pomagamo si z ritmiĉno spremljavo: s ploskanjem, topotanjem, tleskanjem, s

kamenĉki, lesenimi paliĉicami in drugimi zvoĉili. Ko ritmiĉni govor poveţemo s

poudarjenim gibanjem, razvijamo gibalni ritem (hoja, poskoki), ki je pomemben

za motoriĉni in še posebej za plesni razvoj. S petjem pa ritmiĉno gibanje ni veĉ

tako poudarjeno, postaja mehkejše in nastaja plesna oziroma rajalna igra. Plesni

elementi, ki jih razvijamo pri mlajših otrocih, so: ritmiĉna hoja, tek, poskoki (v

krogu, koloni, vrsti), mogoĉe lahko dodamo tudi vrtenje in potrke, odvisno od

sposobnosti otrok. Izrednega pomena je tudi razvijanje koordinacije gibanja,

orientacije v prostoru in imitacije (Otrin, 1998).

»Rajalne igre (tudi reji, raji, kola) so prostorske skupinske gibalne igre s petjem,

najveĉkrat v krogu, z vijuganjem, v ravni vrsti ali drugaĉe«.

V rajalnih igrah je oblika doloĉena. Veliko iger, ki se jih otroci igrajo še danes, je

ljudskega izvora in so se prenesle iz roda v rod; otroci so opazovali odrasle in so

jih po svoje posnemali in ustvarili svojo igro. Otroške rajalne igre spremlja tudi

petje in ĉe zdruţimo: ples in petje predstavljata to eno celoto. Nekatere igre imajo

doloĉeno kakšno vlogo (npr. Bela lilija), druge pa so same po sebi namen in

nimajo vloge (Ringaraja). Otroci so ţe pri drugem letu starosti sposobni ob

odraslem postopati v krogu in starejši kot so otroci, veĉji bo krog in bolj

samostojno ga bodo vodili in v igro bodo zaĉeli vkljuĉevati tudi razliĉne vloge.

Rajalne igre so druţabne igre in tudi vzgojitelj ob tej igri ne sme manjkati, saj s

petjem in svojim gibom lastno aktivnostjo otroke spodbuja tako h gibanju kot tudi

petju. Otrok preko igre ĉuti prijatelje, sovrstnike in to mu izredno olajša vkljuĉitev

v skupino, kar pa je zelo pomembno, ĉe imamo kakšnega novinca v skupini ali

20

otroka s posebnimi potrebami. Pri rajalnih igrah zaĉnemo izvajati prvine, ki jih

kasneje razvijamo pri plesni vzgoji: povezovanje giba z glasbo, petjem, enotno

gibanje skupine, odnos med posameznikom in skupino, skupina oblikuje prostor

…

»Z vkljuĉevanjem ljudskih otroških rajalnih iger v vzgojno delo gojimo ljudsko

plesno izroĉilo in uvajamo otroke v ljudski in druţabni ples« (Krofliĉ in Gobec,

1995, str. 93).

Vrste otroških rajalnih iger

Otroške rajalne igre lahko delimo na:

− otroške ljudske rajalne igre,

− otroške ali ustvarjalne igre,

− rajalne igre z vlogami,

− rajalne igre brez vlog (Krofliĉ in Gobec, 1995).

Otroške ljudske rajalne igre

V otroških ljudskih rajalnih igrah je potek igre doloĉen s pravili in navodili o

poteku igre. Pri otroških ljudskih igrah so spremljevalne pesmi kratke, melodija je

v majhnem tonskem obsegu. Pojavlja se besedilo, ki je ritmizirano (Ilić, 2005).

Z izvajanjem otroških ljudskih rajalnih iger prispevamo k ohranjanju ljudskega

plesnega izroĉila. Narobe je, da ljudske plese odraslih umetno prirejamo za

predšolske otroke. Posredujemo jim ljudske plesne gibalne igre, ki so namenjene

otrokom. Na ta naĉin pomagamo ohraniti otroško ljudsko izroĉilo in spodbujamo

otrokov pozitiven odnos do ljudske umetnosti (Krofliĉ in Gobec, 1995).

Otroške ali ustvarjalne rajalne igre

Rajalno igro si skupaj lahko z otroki izmislimo oziroma ustvarimo sami. Otroci

lahko posamezno, v paru ali skupinsko ustvarjajo svoje gibalne motive na ţe

znano melodijo ali besedilo pesmi. Rajalna igra se ustvarja na podlagi razliĉnih

izštevank ali na izmišljeno besedilo. Znaĉilno pri rajalni igri je, da temelji na

besedilu pesmi, ritmu in melodiji, lahko pa si posameznik ali skupina izmisli le

gibanje – brez doloĉene melodije in ritma (npr. Trden most) (Krofliĉ, 2001).

21

Ustvarjalna rajalna igra je lahko ilustracija vsebine petega ali govorjenega

besedila. Lahko pa je veĉji poudarek na gibalnem motivu, ki je abstrakcija

besedila, prikaz bistvenih znaĉilnosti besedila (npr. sonce – gibanje skupine v

krogu). Tako imamo pravzaprav dve vrsti rajalnih iger, ilustrativno in abstraktno.

Slednja je bliţja znaĉilnostim ljudskih plesnih motivov, ki pogosteje temeljijo na

ritmu ter bistvenih gibih in oblikah, izlušĉenih iz besedila, kot pa na neposrednem

uprizarjanju besedila. Ĉe pri ustvarjanju rajalnih iger ostajamo le pri uprizarjanju

besedila in ne upoštevamo bistvenih znaĉilnosti, ki jih narekujejo ritem, melodija

in besedilo pesmi, je nevarnost, da zaidemo v kiĉ (Krofliĉ in Gobec, 1995, str.

62).

Rajalne igre z vlogami

Pri rajalnih igrah z vlogami igra eden od otrok posebno vlogo, v kateri se drugaĉe

giblje (npr. vrtenje v sredini kroga, hoja okrog kroga …).

Rajalne igre brez vlog

Pri rajalnih igrah brez vlog se vsi otroci gibljejo enako. Bolj znane rajalne igre

brez vlog so: Ringaraja, Roke si podajmo, Periĉice …

22

3 SPREMLJAVA OTROŠKE LJUDSKE PESMI IN OTROŠKI

LJUDSKI INSTRUMENTI

Ljudsko glasbilo je lahko vsako glasbilo, ĉe igrajo nanj ljudski godci melodije iz

ljudskega izroĉila ob priloţnostih, ki spadajo v okvir izroĉila … V literaturi

zasledimo veĉ kot 550 imen za razliĉna ljudska glasbila na Slovenskem; med

njimi je seveda veliko nareĉnih izrazov, ki razliĉno poimenujejo isto glasbilo,

zasledimo pa tudi takšna imena, ki z istim izrazom poimenujejo razliĉna glasbila.

Nekatera preprosta glasbila lahko »poberemo kar okoli vogalov«.

»Instrumentalna ljudska glasba na Slovenskem ni brez posebnosti, ĉeprav

prevladujejo glasbila, ki jih uporablja tudi umetna glasba (Baš, 1980, str. 219).

Na srednjeveških freskah slovenskih cerkva pogosto najdemo naslikana glasbila.

Te freske so bogat vir za spoznavanja, pa ĉeprav ne zanesljiv, kajti slikarji so

slikali po tujih vzorih in pogosto z veliko mero svobode.

Pomembni so dnevniški zapiski razliĉnih popotnikov, ki so med drugim beleţili

tudi podatke o glasbi in glasbilih. Nekaj podatkov je zbral tudi Janez Vajkard

Valvasor v Slavi Vojvodine Krajnske iz leta 1689.

O glasbilih je na voljo le malo podatkov. Zanimanje za ljudsko godĉevstvo se je

pojavilo kasneje. Svojevrsten dokument o godĉevstvu so tudi besedila ljudskih

pesmi, katere omenjajo glasbila, ples in poslikave, kjer veĉkrat nastopijo godci z

glasbili (Omerzel - Terlep, 1983/84, št. 8, str. 9).

Kot je ljudska pesem povezana z vsemi obdobji ĉloveškega ţivljenja, je povezana

tudi ljudska instrumentalna glasba, ki pa se oglaša ob najrazliĉnejših priloţnostih.

Na vzhodnem Štajerskem je bila navada, da babica pri prvem kopanju

novorojenčka pod kad poloţi panske končnice, roţni venec, da bi bil otrok

poboţen, knjigo, da bi bil učen, denar, da bi bil bogat, in pa kakšno glasbilo, da bi

bil godec.

Iz tega primera lahko vidimo, da se ĉlovek po ljudskem izroĉilu lahko ţe ob

rojstvu sreĉa z instrumentalno glasbo (Kumer, 1983, str. 127).

23

Ljudska glasba spremlja ĉloveka skozi vse ţivljenje, preko vseh starostih obdobij,

od rojstva do smrti.

»Po polju gre en fantič mlad,

Prelepo ţviţga in poje,

še lepše piska na pero…«

(Kumer, 1983, str. 7)

3.1 LJUDSKI INSTRUMENTI

Otrok zelo rad gibalno ustvarja ob ţivi glasbi oziroma z ljudskimi instrumenti.

Ritem, ki spremlja muziciranje na instrumente, se lahko poveţe z gibanjem in

plesom. Iz tega razloga posveĉamo malo veĉ pozornosti ljudskim instrumentom.

Glasbilo je lahko vsak predmet, iz katerega lahko hote izvabljamo zvoke, ki nam

pomenijo glasbo. Kaj je bil prvotni namen predmeta, ni pomembno. Tudi

vsakdanji uporabni predmet lahko v posebnih okolišĉinah postane glasbilo.

Odloĉilna je raba predmeta.

S tega vidika je mogoĉe tudi opredeliti pojem ljudsko glasbilo.

Ĉe postane glasbilo zaradi glasbe, ki jo iz njega izvajamo –

glasbe v najširšem pomenu besede – sestavni del ljudskega

ţivljenja in obiĉajev, ga moramo priznavati za ljudsko glasbilo,

pa naj je prvotno namenjeno za kar koli, naj je kupljeno ali

doma narejeno, umetelno izdelano ali preprosto, izvirno domaĉe

ali od drugod preneseno (prav tam, str. 8).

Najstarejša glasbila se nam zdijo precej nenavadna, a preprosta in domiselna,

najpogosteje so iz naravnega materiala. Po zvoĉnosti in barvitosti so zanimiva in

ţe daleĉ od našega glasbenega okusa. Sem sodijo pišĉali iz trstike, dude, rogovi,

piskanje na travo ali pero in oprekelj.

V skupino najstarejših glasbil uvršĉamo: trstenke, ţveglo in postranico, oprekelj,

cimbale in prekmurske bande, dvojnice in dude ter diple z mehom, rogove,

okarino, drumlice ali brnice, gudalo ali lonĉeni bas, ustne orglice (Omerzel -

Terlep, 1983−84, št. 8, str. 3−19).

24

Otrok ţivi v svetu igre, pravljic in njegova domišljija skoraj ne

pozna meja. Vĉerajšnji otroci so se sicer zabavali z drugaĉnimi

igraĉami kot današnji in ĉe so sodobnemu otroku pravljice o

škratih morda tuje, pa izţivlja svojo domišljijo ob strojih in

raznih tehniĉnih napravah: avto mu je tako ţiv, kot je bil

vĉerajšnjemu otroku konjiĉek. Ĉe torej otrok utrga spomladi

cvet trobentice, ga vtakne v usta in zapiska nanj, mu velja to

toliko kot zaresna trobenta (prav tam, str. 19).

Tudi otroške zvoĉne igraĉe štejemo med glasbila, saj smo ţe omenili, da je

glasbilo lahko vsak predmet, iz katerega hote izvabljamo zvoke, ki pa nam

pomenijo glasbo (Kumer, 1983, str. 15).

Otroško ljudsko pesem torej ne gre prepevati brez spremljave, saj so prav otroci

tisti, ki radi ustvarjajo in si izmišljujejo nekaj novega, pa ĉeprav po vzoru

odraslih.

Svet otroških glasbil in zvoĉil je zelo domiseln. Ta so sestavljena iz razliĉnega

materiala, ki nas obkroţa, iz predmetov, ki jih sicer poznamo iz vsakodnevne

uporabe, iz rastlin in iz razliĉnih plodov, ki nam jih ponuja narava v razliĉnih

letnih ĉasih, kot so npr. trava, orehi, posušene buĉe, koruzni storţi, polsuha stebla

trstike in koruze, krompir, lubje, drevesne vejice, dešĉice, vrvice, gumbi, ţlice,

pokrovke, kosti.

TRSTENKE

O trstenkah v preteklosti ţal nimamo mnogo podatkov, lahko pa zagotovo reĉemo,

da so bile trstenke pred prvo svetovno vojno znane po vsej Sloveniji. Narejene so

iz moĉvirne trstike. Godec je iz razliĉno dolgih cevk (od 6 do 47 cm) sestavil

trstene orglice. Uglaševali so jih po starih vzorĉnih trstenkah in po melodiĉnih

znaĉilnostih domaĉih napevov. Uglasitev se je uravnavala s ĉepi iz ĉebeljega

voska, pomešanega s ĉebeljo smolo. Od glasbila do glasbila se uglasitev razlikuje,

odvisno od posluha samega godca, izdelovalĉeve sreĉe in velikosti glasbila.

Najpoglavitneje pa je, da so uglašene poltonsko neizravnano (netemperirano),

središĉne cevke glasbila so le pribliţno uglašene na eno stran v durovih in na

25

drugo stran v molovih akordih, proti koncem pa v posameznih zaporednih tonih,

ki jih godec potrebuje za igranje.

Nekdaj so z manjšimi trstenkami igrali melodijo, z veĉjimi pa so igrali

spremljavo.

ŢVEGLA IN POSTRANICA

Evropske in neevropske kulture so poznale ţe od prazgodovine dalje razliĉne

flavte. Le-te so bile iz kosti, lesa, gline, kasneje pa so bile kovinske. S sistemom

poklopcev se je zaĉela razvijati današnja preĉna flavta.

Tako kot trstenke so ţvegle izdelovali v veĉ velikostih, to je rodovih glasbila.

Izdelovali so jih v devetih velikostih in jih poimenovali kar s številkami, od enke

do devetke. Vsaka naslednja ţvegla se je uglasila za ton niţje. Tako so razliĉne

uglasitvene tonske lege rabile razliĉnim namenom: spremljavi pevcev, razliĉnim

godĉevskim sestavom in njihovi uglasitveni zmoţnosti. Od srednjega veka naprej

se je uporabljala ţvegla, tako za plesno spremljavo, pa tudi za lovsko in pastirsko

zabavo.

Tako je moralo nekdaj priljubljeno haloško glasbilo v pozabo, prav tako

postranice ali stranišĉe, ker se teţko ĉisto uglase, ton je rezek ali medel, uglasitev

pa se ne prilega današnjim glasbilom.

OPREKELJ

Na panjskih konĉnicah in srednjeveških freskah slovenskih cerkva je pogosto

upodobljen oprekelj, cimprekelj, pretl, brana, male cimbale.

Glasbilo je azijskega izvora, poznala ga je vsa srednjeveška Evropa, danes pa je

ljudsko glasbilo, znaĉilno za alpske deţele. Veĉje cimbale so poznane po vsej

Panonski niţini (Prekmurje, Madţarska, Romunija, Slovaška, Ukrajina).

Ima okoli sto strun, po tri ali štiri enako uglašene v obsegu dveh do treh oktav. Sto

strun je zelo teţko uglasiti, še teţje pa je uglasitev obdrţati dalj ĉasa, saj je

glasbilo zelo obĉutljivo na temperaturne spremembe in se hitro razglasi.

Raznoliko barvitost zvena so godci dobili z razliĉnimi tolkalci. Zvonasto barvo so

dobili z udarci paliĉic, na katere so bili nataknjeni plutovinasti zamaški

(Prekmurje) ali ukrivljena ţica (Koroška), rezek zven so dosegli z lesenimi

26

paliĉicami, ki so bile obloţene s klobuĉevino, ter ţameten zven s paliĉicami,

povitimi za vato in sukancem.

CIMBALE ALI PREKMURSKE BANDE

Iz manjših cimbal (opreklja) je Madţar Jozef Schunda leta 1870 skonstruiral

velike cimbale, popolnejšo glasbilo s pedalnim mehanizmom, imenovanim dušilni

mehanizem. Tudi obseg jim je poveĉal na štiri oktave ter jim napravil noge, saj

tako velikega glasbila ni bilo mogoĉe prenašati. S temi velikimi cimbalami je bilo

mogoĉe sproti dušiti akorde in lepše spremljati ostala glasbila bande, ki se v

Porabju imenujejo goslarije.

Te bande so sestavljali: 2−4 gosli (violine) ali primi, 1−2 konti ali rioli, 1−2

klarineta, bas in cimbale. Cimbale so postale ljudsko glasbilo domaĉe, obrtniške

ali tovarniške izdelave. Razlikovale so se po velikosti, barvitosti zvoka in

uglasitvi.

DVOJNICE IN DUDE TER DIPLE Z MEHOM

Dvojnice in diple so dvocevne pišĉali. Ljudstvo je ohranilo ta nenavadno uglašena

glasbila iz davnine ter jih seveda spreminjalo in prilagajalo svojemu glasbenemu

okusu. Dvojnice so igrali pastirji na paši ali pa spremljali belokranjske kresnice

pri obhodu. Nekatere diple so se lahko vstavile v meh, ovĉjo ali kozjo koţo. Tako

so nastale diple z mehom. V mehu je bila drobna cevka, skozi katero se vpihava

zrak v koţo. Nastali mehur pod pazduho se stiska in zrak enakomerno prehaja iz

mehurja v pišĉal prebiralko, v diple. Mehur je stalna zaloga zraka. Diple z mehom

in podobne dude so doma v Aziji. Dude so rabile za plesno spremljavo po vsej

zahodni Sloveniji.

ROGOVI

Ţivalski rog

Po vsem svetu in v vseh kulturah je znano trobljenje v rog. Rog je lahko ţivalski

(kravji, volovski ali kozji na Slovenskem) ali pa iz lesa in lubja. Je signalno

27

glasbilo. Uporabljali so ga pastirji in lovci ter vaški ĉredniki, ki so s tem

instrumentom naznanjali odhod ţivine na pašo in opozarjali gospodarje, da izpuste

ţivino iz hlevov. Vĉasih so naznanjali k hiši prihajajoĉe godce − kolednike z

rogovi.

Lesen rog

Lesen rog so izdelali iz dveh kosov lesa (od 1,5 do 2,25). Le-tega so izdolbli z

noţiĉem, nato pa ga zlepili s smolo ter ga povili s ĉešnjevim lubjem. V zgornji

konec so vtaknili ustnik. Spretnega izdelovalca rogov danes ni veĉ mogoĉe najti.

OKARINA

V vsej Evropi je bila okarina narodno glasbilo 18. stoletja. Okarina današnjih

oblik izhaja iz Italije, predhodnike tega instrumenta pa je mogoĉe najti med

starimi kulturami Afrike, Amerike, Oceanije. Okarina je glinasta pišĉal z desetimi

luknjicami prebiralkami. Ime »lonĉene flavte« ali okarine izhaja iz italijanske

besede »oca«, kar pa pomeni goska. Po obliki spominja glasbilo na ptiĉjo glavo.

Osnovni ton okarine je odvisen od velikosti glasbila, intonacija pa od natanĉnosti

izdelave in razmešĉanja luknjic.

DRUMLICE ALI BRNICE

Drumelca ali brnica, rezijanska tintina, se je širila med ljudmi kot sejmarsko blago

in je prišla iz rabe po prvi svetovni vojni. Glasbilo je kovinsko, v obliki podkve in

ima jeklen jeziĉek. Godec jo prisloni na zobe, s prstom udarja na jeziĉek, ustna

votlina pa je resonanĉno telo, ki da nastalim zvokom barvo in višino. Ker pa ima

vsak ustno votlino drugaĉe oblikovano in jo drugaĉe preoblikuje, se drumelca

vsakomur drugaĉe oglasi. Vsaka drumelca ima svoj osnovni ton, ki stalno zveni

poleg melodije, ki jo igramo, stalno se torej oglaša bordun. Nanje je moĉ igrati

popolno kromatiĉno lestvico, za kar pa je potrebno ţe precej spretnosti.

28

GUDALO ALI LONĈENI BAS

Lonĉeni bas je narejen iz glinastega lonca, svinjskega mehurja in trstike,

koruznega stebla ali vrvice. Zaradi svojih zamolklih zvokov je bil sprva

zastraševalni instrument, uporabljali pa so ga pri rednih obrednih opravilih, rabil

je za preganjanje zlih duhov ali za ritmiĉno spremljavo in »zvoĉno masko«

novoletnih kolednikov, pevcev − pohodnikov. Kasneje je instrument izgubil

prvotno veljavo »godbe z onega sveta« in dobil vlogo veseljaškega glasbila. Do

druge svetovne vojne je bil lonĉeni bas znan po vsej Sloveniji pod razliĉnimi

imeni: vugaš, moga, diplenjak, medved, brundaš, kuga, duda na lonec in

mehurjeva muzika. Danes pa najpogosteje slišimo skupaj z ustnimi orglicami.

USTNE ORGLICE

Na Slovenskem so se ustne orglice priljubile ţe v 19. stoletju zaradi cenenosti in

enostavnosti. Prav tako so bile orglice sejmarsko blago. Pri orglicah nimamo tipk,

kot je to obiĉajno pri nekaterih drugih instrumentih iste druţine, kot so orgle s

kovinskimi peresi, diatoniĉne harmonike itd. Namesto tega z ustnicami in jezikom

izbiramo eno ali veĉ lukenj, ki so obiĉajno zaporedoma postavljene v vrsto, neke

vrste ustnik. Vsaka luknja ima eno, dve ali veĉ peres. Pero, ki je namešĉeno na

zgornji strani plošĉe s peresi, zazveni, ĉe v luknjo pihamo, drugi ton v isti luknji

pa lahko obiĉajno izberemo z vdihom. Vdih naj ne bo pretirano moĉan, ĉe pri

vdihu »pojeste« kovinsko pero, ste oĉitno preveĉ moĉno in preko vseh meja

vdihnili skozi orglice, zato neţno oziroma v mejah normale, kolikor je paĉ

potrebno za doseg doloĉenega efekta.

Nekatere orglice, znane kot kromatiĉne, imajo poleg ţe omenjenih sestavnih delov

tudi drsnik, ki ga lahko premaknemo z uporabo gumba ob strani orglic, nazaj na

svoje mesto pa se vrne s pomoĉjo vzmeti sam. Kadar je gumb pritisnjen, dobimo

namesto osnovnih dveh tonov v eni luknji dva druga tona, ki pa sta za polovico

tona višja. S pritiskom na gumb dobimo npr. iz prej zveneĉih tonov (C-D) → (Cis-

Dis).

http://sl.wikipedia.org/wiki/Orglehttp://sl.wikipedia.org/wiki/Diatoni%C4%8Dna_harmonikahttp://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Ustnica&action=edit&redlink=1http://sl.wikipedia.org/wiki/Jezik_(organ)http://sl.wikipedia.org/wiki/Ustnikhttp://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Kromatika&action=edit&redlink=1http://sl.wikipedia.org/wiki/Vzmet

29

KORUZNE GOSLICE

Le-te se izdelajo iz zrelih, a še ne popolnoma suhih koruznih stebel. V steblo

zareţemo eno, dve ali veĉ strun, ki jih podloţimo s klinĉki. Nato dva obdelana

kosa debla drgnemo drug ob drugega. Eden rabi kot gosli, drugi pa kot lok.

Nastali zvok je cvileĉ in spominja na najvišje moţne violinske tone. Z naĉinom

igranja to glasbilo posnema gosli. Koruzne goslice so sezonsko glasbilo, ki si ga

otroci naredijo jeseni iz sveţih stebel zrele koruze. Ĉe se goslice posušijo, je

potrebno navlaţiti strune, drugaĉe je igranja konec.

ROPOTULJE

V votla koruzna stebla nasujemo drobno kamenje ali semenje (fiţol, riţ, itd.).

Zvene podobno kot posušene buĉe, jih potresamo. Te ropotuljice so primerne za

majhne otroke, ker nanje pomirjujoĉe vplivajo. Nekakšno ropotuljo pa lahko

naredimo tudi tako, da damo v kozarec polno ţliĉk, ki pa ob stresanju glasno

roţljajo.

POKALICE

Koruzno steblo na koncih nareţemo na veĉ loput. Te lopute pri potresanju

udarjajo druga ob drugo. Lahko pa je do kolenca preklana samo ena polovica

koruznega stebla, tako da nastaneta dve loputi. Danes poznajo pokalico z dvema

ali tremi loputami, ĉe je steblo preklano dvakrat. Neprerezani del stebla je za roĉaj

(Kumer, 1983, str. 12, 51, 55).

ĈINELE

Za ritmiĉna zvoĉila za posnemanje ĉinel je moĉ uporabiti pokrovke, s katerimi

udarjamo drugo ob drugo. Uporabimo lahko tudi lesene ali kovinske ţlice, z

udarjanjem druge ob drugo, ali pa jih damo v kozarec in potresamo z njimi.

Ploĉevinka nam lahko izvrstno rabi kot boben.

30

PREPROSTE KASTANJETE

Kastanjete si otroci izdelajo iz dveh izpraznjenih orehovih lupinic, ki ju z vrvico

ali elastiko priĉvrstijo na kazalec in palec.

STRŢEK ALI BRLEK

Narejen je iz polovice orehove lupine, ki ima poĉez navito nitko (ali gumijasti

obroĉek), na sredi pretaknjeno s klinĉkom. Ĉe s prstom od spodaj navzdol brenkaš

po njem, se glasbilo brneĉe oglaša. Orehovo lupino lahko nadomesti tudi primerna

škatlica ali kakšna posodica.

DRDRA

Drdra je iz izpraznjenega celega oreha. Vrvico ima navito na paliĉico, vtaknjeno v

oreh v smeri podolţne osi. Vrvica binglja iz sredine oreha in ko zanjo potegnemo,

da zvoĉilo drdrajoĉ zvok. Da pa oreh ne zdrsi s palice, na katero je nataknjen, je

na drugi strani še sukanĉeva tuljava ali krompir (Omerzel - Terlep, 1983/84, št. 8,

str. 19).

BRNEK

Znana otroška zvoĉna igraĉa na Slovenskem je tehniĉno gledana vrtavka. Vendar

pa nareĉna imena, ki so vsa iz korena -br-, kaţejo, da se kot bistvena znaĉilnost

zanjo vendarle pojmuje zvok, ki ga zvoĉilo daje. Igraĉa je narejena iz okrogle

plošĉice, v katero je na sredini vtaknjena paliĉica tako, da štrli veĉji del navzgor.

Le-tega se vzame med dlani, zavrti in spusti po leseni podlagi, da zaĉne vrteĉ se

okrog osi plesati in glasno brenĉati.

ZINGULCA ALI BRNKAĈ

Zvoĉilo je sestavljeno iz ozke dolge dešĉice in dolge vrvice, privezane skozi

luknjo na enem koncu. Vĉasih je bila dešĉica kos zavrţene skodle od strešne

31

kritine ali kos late, danes pa navadno šolsko ravnilo. Pripravo je treba vrteti v

krogu po zraku, da se dešĉica hkrati vrti okoli svoje osi in da brneĉ, dokaj moĉan

zvok. Njegova višina in glasnost sta odvisna od dolţine, širine in debeline dešĉice

ter od hitrosti vrtenja (Kumer, 1983, str. 97−98).

BRKLJA

Brklja narejena iz plošĉice, plošĉate kosti ali veĉjega gumbka in pa vrvice, ki je

pretaknjena skozi dve luknji v plošĉici in je vezana. Ĉe s prsti obeh rok izmenoma

napenjamo in popušĉamo proţno zanko, ki je nastala potem, ko smo s sukanjem

plošĉice vrvico zvili, se plošĉica vrti in brenĉeĉe oglaša.

LESENE RAGLJE

To so otroška glasbila, ki so imela še pred desetletji resen obredni pomen. Pri

vrtenju raglje lopute udarjajo ob zobato kolo. Pri tem majhnem tipu ragelj je valj

vrtljivo pritrjen nad eno stranico zgoraj odprtega zabojĉka, nekakšnega

odmevnika in ima namesto zarez zobate nastavke, ki zapored privzdigujejo lesene

vzmeti, pritrjen na nasprotni stranici. Tudi tu ragljaĉ vrti valj z roĉico (prav tam,

str. 97).

OTROŠKI KLOPOTEC

Zvok nastane z udarcem lesenega kladivca na leseno podlago, ob dešĉico, na

katero so pritrjena.

ĈIVINK

Tanek papir in glavnik dajeta zvoĉilo, znano med otroki in odraslimi po vsej

Sloveniji. Vibrirajoĉ papir spremeni zvok enako kot piskanje na pero ali travo

(ĉivink). Suh cvet bodeĉe neţe še uporabljajo otroci na Primorskem. Cvet obrnejo

navzdol in tanka koţica cveta je membrana, ki se trese pri pihanju vanjo, prav

32

tako kakor papir pri glavniku ali trava pri ĉivinku. Temu glasbilu pravijo Ru-ru

(Omerzel - Terlep, 1983/84, št. 8, str. 19).

NUNALCA

Za nunalco je potrebno odrezati kakšnih 100−150 mm dolgo steblo trstike, tako da

je cev na obeh straneh odprta. Na sredini se v dolţini 30−50 mm odreţe toliko

površine, da ostane le tanka koţica. Nunalco z obema rokama prislonimo k ustom

in mrmraje pihamo na tanko koţico.

PIŠĈAL NA KARTOFINO

Ta pišĉal je znana med otroki na Primorskem. Je odprta cevka kanele (trstike), ki

je na enem koncu pokrita z listom papirja. Ĉe se ga prisloni k ustom, se da nanj

piskati kot na glavnik. List je vibrirajoĉa membrana, ki je spremenila zvok v

brneĉega.

PIŠĈALI IZ RAZLIĈNEGA MATERIALA

Za pišĉali uporabljajo otroci po vsej Sloveniji razliĉne materiale: vrbovje, bezeg,

trstiko, ţitno slamo, lubje in podobno. Te pišĉali imajo lahko le eno luknjico ali

veĉ (do osem), od njih pa je odvisna tonska zmogljivost pišĉali. Glinasti ptiĉki in

konjiĉki prekmurskih in dolenjskih lonĉarjev ter ţvrgolci, glinasti ptiĉki ali

posodice, v katere se nalije voda, sodijo med pišĉalke z eno, dvema ali tremi

luknjicami. Gladina vode pri pihanju vanje valovi, vibrira kot papir. Zvok, ki

nastane, je podoben ţvrgolenju.

ROGOVI IZ LUBJA

Najprej so pastirji potolkli drevesno skorjo, da bi laţje olupili lubje, ko so ga

poševno zarezali v steblo. Lubje so zvili v rogove in ga na koncu spletli s klinĉki.

V oţji konec so vtaknili prdo, na katero so radi piskali tudi brez rogov, ki so rabili

33

le kot odmevnik. Prda je votla olupljena vejica. Na enem koncu jo je potrebno

malo postrgati in stisniti, da dobimo pisek v obliki dvojnega jeziĉka.

S piskanjem na prdo se poveĉini zabavajo otroci, saj daje le en sam ton. Ta je

prozoren in eksploziven, višina tona pa je odvisna od dolţine in debeline cevi.

Namesto lubja se lahko uporabi tudi cevasti del nekaterih rastlin, npr. divje

kumine, regrata, ţitne slame. Da dobijo dvo- in triglasna sozvoĉja, si vĉasih otroci

vtaknejo v usta po veĉ prd hkrati.

BRIZGAJCA

Pišĉalka je znaĉilna za Primorsko. Nima luknjic, temveĉ ima v cevki premakljiv

ĉep, s katerim uravnavamo višino tona, zato pa zahteva ta pišĉalka tudi drugaĉno

spretnost.

»Otroški svet je poln domišljije. Prav takšen pa je tudi zvok njihovega sveta.

Nešteto je verjetno inaĉic opisanih glasbil in zvoĉil, pa tudi zvoki so nakljuĉne

sestavljanke zvoĉnih kombinacij« (prav tam, str. 20).

Na kaj vse piskajo in godejo otroci! Izvir in namen predmeta sta torej

nepomembna, kadar se odloĉamo, ali naj ta predmet imenujemo glasbilo.

Pomembna je raba (Kumer, 1983, str. 7).

34

4 OTROŠKE LJUDSKE IGRE

V vsako odrsko postavitev vkljuĉujemo zraven plesa in petja tudi otroške igre,

izštevanke, norĉljivke in posmehulje itd.

Raziskovalka Marija Vogelnik (1989) pravi, da velik del otroških iger in igric iz

zaprašenih zapušĉin naših babic spada v ljudsko kulturno imovino, ker so usedline

starih in prastarih ljudskih kultur in v veliki meri obrednosti, ki so jih ustvarjali in

spreminjali naši pra-pra-pradedniki, za potrebe svojega preţivetja. V njih so

ţivljenjske izkušnje ĉloveštva, spoznanja, ki so se spreminjala skozi spremembe

ţivljenja in razvoja.

Kuret (1959) meni, da ob besedi igra le-to takoj poveţemo z otrokom. Vendar v

vsakem primeru to ne pomeni, da se igrajo le otroci. Res je, da so pri igri

ustvarjalnejši, bolj neposredni od odraslih, tudi bolj sprošĉeni in izvirnejši. Pri igri

je otrok on sam, to pomeni otrok, tega pa odrasli ne zmoremo veĉ. Pri igri otroka

je pomembno, da odrasli spoštuje otrokovo igro, jo razume, ji daje pomen in da ne

misli, da je igra nekaj nekoristnega. Otroka moramo k igri spodbujati in mu za njo

zagotoviti ustrezne pogoje, saj igra je dejavnost, s katero se spodbuja otrokov

vsestranski razvoj, kar pa je pogoj za razvoj celovite osebnosti in s tem tudi za

nadaljnje uspešno delo.

Igor Cvetko (2000) v svojem delu pravi, da je oblika prstne igre praviloma

pesemsko-dramska oblika, sestavljena iz petih vrstic in ima doloĉeno stalno

shemo. Motivi so vzeti iz otrokom znanega ţivljenja, vkljuĉujejo otrokove potrebe

in aktivnosti, katerim otroci prisostvujejo vsak dan.

4.1 IZŠTEVANKE

Podroĉje plesne vzgoje na predšolski stopnji zajema gibanje, ki je lastno otroku na

doloĉeni razvojni stopnji, izraţanje z gibanjem, ustvarjanje z gibanjem in gibalne

oblike, ki jih ustvarjajo ali so jih v preteklosti ustvarili otroci (ljudske gibalne in

rajalne igre).

35

Kaj so izštevanke ali izštevalnice, vemo verjetno vsi, ki se »gremo« razne igre in

moramo zanje izbirati »po sluĉaju« tistega prvega, ki nas povede v igro. Izštevank

imajo naši otroci in sploh otroci, kolikor hoĉeš. Nekaj takih, ki so se našle v

babiĉini torbi za pozabljeno robo iz njenih iger v ĉasih, ko je bila otrok, smo

izbrskali na dan.

Tukaj so:

AN, BAN,

PET PODGAN,

ŠTIRI MIŠI,

V UH ME PIŠI,

VIJA-VAJA-VEN …!

Kako štejemo?

Postavimo se v krog in eden govori izštevanko in za vsak izgovorjeni zlog pokaţe

enega v krogu krog naokrog – navadno velja štetje v smeri urnega kazalca, ni pa

to nobeno pravilo. Tisti, ki ga zadene zadnji zlog pesmice, je izštet in gre iz kroga.

Tisti, ki ostane zadnji neodštet, prevzame vodstvo igre ali recimo mora prvi loviti

ali pa je prvi »gradarĉek«, ki ga ni doma. Lahko tudi prvi hodi okrog »štern,ce«, ki

vsi gledamo vanjo.

Naštejem še nekaj izštevank:

ANČKA – BANČKA

POMARANĈKA,

V PRVI KLOPICI SEDI

IN NAPIŠE ĈRKO I:

GORI,

DOLI,

NAOKOLI,

PIKA, VEJICA, VEN!

EKATE, PEKATE, CUKATE ME,

ABE, FABE, DOMINE,

EKTRUM, PEKTRUM, KUFR ŠTUC,

KVINTE, KVANTE, FUC!

36

EN KOVAČ KONJA KUJE,

KOL,KO ŢEBLJEV POTREBUJE?

TO PA POVEJ JANEZ (Jure, Primoţ, Mojca) TI!

TRI (pet, trideset).

EN DVA TRI, VEN POJDI TI!

Takih in podobnih izštevank je, kot reĉeno, kolikor hoĉeš in jih ima ali jih je

imelo vsako dvorišĉe svoje, vsaka vas svoje, vsaka šola, vsako okolje svoje

(Vogelnik, 1989, str. 29−31).

4.2 IGRE

Igre ali v obrednost uglašeni hojni plesi, ki so zbrani v skupini okrog »Ure, ki je

ena, medved pa še spi«, so najbolj enostavne in obenem najbolj slovesne in

nenavadne. Prav tu enostavnost brez okraskov vsebuje svojo veliko resniĉnost, ki

se odraţa v loĉnici med spanjem in budnostjo, med ĉakanjem in begom. Lahko bi

se zdelo, da je vse to veliko prestrašno za otroški svet igranja. Toda otroške igre

so nekaj takega, kar prenese vse najstrašnejše brez strahu.

Nekje na robu simbolike, ki sega verjetno tja daleĉ v našo podzavest, so sledovi

pralovskih plesov, ki naj bi bili zagotavljali dober lov, pa med obredja slovesa od

pokojnikov, ki odhajajo od nas.

Nekje na tistem robu se zdi, da se nahajamo.

URA JE ENA, MEDVED ŠE SPI

Spada med najbolj arhaiĉne igre; odvija se poĉasi in odmaknjen starinski naĉin.

Tekst in napev besedila sta enoliĉna kot ĉas, ki odteka brez vznemirjanj.

Igra je skupinska; sestavljena iz »medveda« in vseh ostalih. Medved »spi«, ostali

so razporejeni v krogu okrog njega, brez drţanja za roke, kar je med drugimi tudi

znak starejših oblik kolo plesa.

37

Hodimo torej z ritmiziranim korakom in prepevamo s potrebno vaţnostjo:

URA JE ENA,

MEDVED ŠE SPI …,

URA JE DVE,

MEDVED ŠE SPI …,

URA JE TRI,

MEDVED ŠE SPI …,

URA JE ŠTIRI,

MEDVED ŠE SPI …,

URA JE PET,

MEDVED ŠE SPI …,

URA JE ŠEST,

MEDVED ŠE SPI …,

URA JE SEDEM,

MEDVED ŠE SPI …,

URA JE OSEM,

MEDVED ŠE SPI…,

URA JE DEVET,

MEDVED ŠE SPI …,

URA JE DESET,

MEDVED ŠE SPI …,

URA JE ENAJST,

MEDVED ŠE SPI …,

URA JE DVANAJST,

MEDVED ŢE LETIIII …!

»Medved« seveda ravna po tekstu pesmi in »spi«, pa seda in vstaja, in skoĉi

pokonci in se zakadi v nas, kot mu to s petjem dopovedujemo. Seveda skoĉimo

tudi mi na noge in jo ucvremo na vse strani od medveda, ki nas lovi in lovi. Tisti,

ki ga medved ujame, postane »medved« za naslednjo rundo (prav tam, str. 32−34).

Naštejem še nekaj iger:

− Kdo se boji ĉrnega moţa?

− Ali je kaj trden most?: A Ali je kaj trden most?

38

B Kakor skala kamen kost.

A Lahko gre naša vojska skoz?

B Lahko, ĉe nam zadnjega pustite!

A Ĉe ga ulovite (in ga malo posolite)!

− Gnilo jajce

− Rinĉke talat: Rinĉke talam hitro skrij, da te mucek ne dobi.

− Petelinji boj (prav tam, str. 53, 67, 36, 44, 66)

4.3 PRSTNE IGRE

Za konec še vrsta majhnih igrarij, takle majhen niĉ, ki v svojem preteţnem delu

spada na razseţnosti med otroki in odraslimi, pomeni pa tudi delĉek našega

skupnega kulturnega spomina. Vse tole pa je po malem z veĉ vetrov skupaj

zmetano, ker pravzaprav ne spada nikamor ali pa v vse predale enako.

Nekaj besedno-prstnih poigrank, ki spadajo v uporabno poezijo:

TA PRAV, JEJMO!

Najprej mama prešteva otroku skozi pesmico njegovih pet prstov; potem otrok

sam sebi ugotavlja, da ima od palca do mezinca kar precej zanimivih postaj na

svoji mali roki; in konĉno otrok vraĉa svoja pridobljena znanja odraslim, ki jim

silno rad z isto pesmico prešteva prste na roki.

Iz vrste znanih in neznanih, ljudskih in ponarodelih in umetnih preštevank naših

pet prstov je zapisano dvoje pesmic, ki spadajo med pozabljeno robo naših babic.

Mogoĉe pa niti ni tako zelo pozabljena, ampak jo je treba pred pozabo paĉ

zavarovati.

Takole se glasi prva:

TA PRAVI: »JEJMO!« (predlaga palec)

TA PRAVI: »PIJMO!« (predlaga kazalec)

TA PRAVI: »ALI KJE DOBIMO?« (vprašuje sredinec)

»NA POLICO BOM POGLEDAL!« (se domisli prstanec)

39

»JAZ PA MAMI BOM POVEDAL!« (zacvili nepridiprav mezinec)

»BRATJE,

ALI TO TRPIMO?« (se razburijo štirje bratci)

»NE, TOŢLJIVCA (tudi: špeckahlo) NATEPIMO!« (sklenejo brez razmišljanja in

okrcajo malega, ki jim kvari igro)

KC-KC-KC-KC-KC-KC!

Prebiranje prstov je najbrţ vsakomur poznano, vendar ga samo na kratko

opišemo: ĉe prebiramo svoje prste, s kazalcem oziroma njegovim vrhom ujamemo

vrh posameznega prsta in ga v ĉlenku nategnemo, medtem ko v njegovem imenu

skozi pesmico razlagamo, kaj bi bilo treba storiti. Ĉe se lotimo neke druge, na

primer otrokove ali mamine roke, je treba z eno roko prijeti najprej to roko in si jo

namestiti v ugoden poloţaj, potem teĉe seveda vse na isti naĉin.

Takole se glasi druga:

TA Z DREVESA HRUŠKE STRESA

To je spet taka pesmica z istim potekom in samo malo drugaĉnim tekstom:

TA Z DREVESA HRUŠKE STRESA. (ugotavljamo za palec)

TA JIH MEĈE V PRAZNE VREĈE! (kdo drug kot kazalec)

TA NA RAME VREĈO VZAME. (najmoĉnejši sredinec)

TA JIH SKOZI VRATA VOZI. (prstanec)

TA PA POSEDA IN POJEDA. (kaj takega je dopušĉeno samo mezincu)

Vse je enako, kot poprej. In takih pesmic je, kot smo ţe rekli, povsod polno (prav

tam, str. 101−102).

4.4 NORČLJIVKE IN POSMEHULJE

KORENČEK STRGAT

Je malo zlobna in malo mašĉevalna privošĉljivka, ki si jo privošĉimo, kadar kdo

iz naše drušĉine »drugemu jamo koplje in sam vanjo pade«. Mislim na toţljivca

ali »špeckahlarja«, ki mu toţarjenje ne uspe (se med tekom prekucne, mu kdo

spodnese noge, s toţarjenjem razkrije svoj del lumparij itd.); »korenĉek strgamo«

40

tako, da z enim kazalcem strgamo po drugem ĉim bolj pod nos prizadetega in

govorimo in prepevamo:

ŠLEK! ŠLEK! PRAV TI JE!

ŠLEK! ŠLEK! PRAV TI JE!

ŠLEK! ŠLEK! ŠPECKAHLA, PRAV TI JE!

ĈISTO PRAV TI JE! Itd., prosto po naši fantaziji.

Kako dolgo se gremo to privošĉljivost? Toliko ĉasa, dokler uĉinkuje; pa dokler se

prizadeti ne pomiri s poloţajem – ali se ne razjezi in ne zaleti v nas, mi pa seveda

po potrebi poberemo z vso naglico »šila in kopita«. Svoj beg naravnavamo po

meri napadalca.

Še nekaj norĉljivk in posmehljivk:

− Cesarju to

− S koša skoĉu

− Škampel, škampel

− Pišem ĉrto, govorim (prav tam, str. 103−106)

Ob zakljuĉku teoretiĉnega dela je potrebno še enkrat poudariti, da v otroškem

ljudskem izroĉilu zasledimo tesno povezanost oziroma interpretacijo dveh

pomembnih podroĉij – glasbe in plesa. Kar pomeni, da ne moremo enega

raziskovati, ne da bi se dotaknili oziroma upoštevali drugo podroĉje.

41

2 EMPIRIČNI DEL diplomskega dela

1 NAMEN EMPIRIČNEGA DELA

Namen naloge je integrirati ples oziroma plesne dejavnosti z ljudskim izroĉilom

oziroma z otroškimi pesmimi v enomeseĉnem naĉrtovanju.

2 HIPOTEZE EMPIRIČNEGA DELA

− Otroci se pozitivno odzivajo na plesno spodbudo, sodelujejo na vseh

podroĉjih.

− Otroci se preko gibanja in plesa laţje seznanjajo s kulturno dedišĉino

svojega naroda.

− Naĉrtovane plesne dejavnosti pozitivno vplivajo na uresniĉitev zadanih

ciljev s podroĉja plesne vzgoje.

3 METODOLOŠKA OPREDELITEV

3.1 RAZISKOVALNE METODE

Uporabili smo deskriptivno-kvalitativno metodo nesistematiĉnega pedagoškega

opazovanja.

3.2 RAZISKOVALNI VZOREC

V nalogi smo uporabili nesluĉajnostni vzorec. Vzorec je zajemal 24 otrok vrtca

obĉine Ţalec, enota II, starih od 4 do 6 let. V skupini sva bili prisotni vzgojiteljica

(Karmen Ĉetina) in pomoĉnica vzgojiteljice (Marjeta Kundih).

3.3 POSTOPKI ZBIRANJA PODATKOV

Uporabili smo kvalitativno tehniko, preko evalvacije naĉrtovanega vzgojnega

dela, v ĉasu od 5. 4. 2010 do 30. 4. 2010, v Vrtcih Obĉine Ţalec, Enota Ţalec II.

42

Pri naĉrtovanju dejavnosti sem izhajala iz predznanja in izkušenj otrok. Otroci v

oddelku so v tem šolskem letu spoznali in izvedli nekatere aktivnosti, povezane z

glasbo; tako so preko poslušanja glasbe spoznali razliĉne zvrsti glasbe, skupine

instrumentov in nekatere od njih tudi spoznali.

V enoti vrtca smo gostili otroško folklorno skupino POŠ Trje, ki nam je svoje

ljudske plese predstavila in zaplesala ter otrokom omogoĉila, da so se preizkusili v

plesu RAŠPLJE. Ker je bila v letošnjem letu prioritetna naloga enote prav

glasbena vzgoja, smo tem dejavnostim posvetili kar nekaj ĉasa. V okviru vseh teh

glasbenih dejavnostih pa so otroci spoznali pojme: zvok, nota, notni zapis, ritem,

melodija, folklora.

Od vseh teh spoznanj smo prešli na spoznavanje ljudskega izroĉila. V vzgojnih

pripravah sem naĉrtovala dejavnosti, ki sem jih izvedla v skupini starejših otrok.

Naĉrtovane vzgojne dejavnosti so bile: nastop otroške folklorne skupine,

izdelovanje ljudskih instrumentov, igranje na ljudske instrumente in otroške

rajalne igre.

3.4 POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV

Na osnovi evalvacije enomeseĉnega naĉrtovanega dela, z delavnim naslovom:

Umestitev ljudskega izroĉila v meseĉno naĉrtovanje v pomladanskem ĉasu, smo

ugotavljali uresniĉitev zastavljenih ciljev in preverjali hipoteze.

43

4 IZVEDBA ENOMESEČNEGA NAČRTOVANJA

VZGOJNEGA DELA

4.1 MESEČNI NAČRT ZA MESEC APRIL

PRIIMEK IN IME VZGOJITELJICE: Ĉetina Karmen

SITUACIJE, IZHODIŠČA: ker je bila v letošnjem letu prioritetna naloga enote

prav glasbena vzgoja, smo tem dejavnostim posvetili kar nekaj ĉasa. V okviru

vseh teh glasbenih dejavnostih pa so otroci spoznali pojme: ljudsko izroĉilo,

folklora.

VSEBINA (TEMA):

− Ljudsko izroĉilo (en teden)

− Folklora, petje ljudskih pesmi (en teden)

− Izdelovanje ljudskih instrumentov in spremljava na te instrumente (dva

tedna)

VLOGA ODRASLEGA: otrokom omogoĉimo samostojno izdelovanje ljudskih

instrumentov, pripevanje, igre.

OBLIKE: skupinska, individualna, skupna.

METODE: metoda vodenja, poslušanja, spremljanja na instrumente, razgovora,

igre, razlage, opazovanja, pripevanja, demonstracije.

SREDSTVA: fotografije, razliĉni ljudski instrumenti, zgošĉenke …

GLOBALNI CILJI:

− otrok doţivlja, spoznava in uţiva v umetnosti;

− otrok razvija estetsko zaznavanje in umetniško predstavljivost;

− otrok razvija izraţanje in komuniciranje z umetnostjo.

44

OPERATIVNI CILJI:

− otrok razvija ustvarjalnost in veselje ob izdelovanju instrumentov;

− otrok razvija radovednost in veselje do umetniških dejavnosti;

− otrok preizkuša zvoĉne moţnosti instrumenta;

− otrok spoznava, da se ljudje in okolje, druţba in kultura v ĉasu

spreminjajo;

− otroci plešejo na ljudsko glasbo − formirajo krog, plešejo v paru;

− otrok posluša, razumeva in doţivlja jezik;

− otrok sprošĉeno pripeva pesem.

PODROČJE DEJAVNOSTI: vsa podroĉja

MEDPODROČNE DEJAVNOSTI: likovna, jezik, glasba, ples, gibanje

45

PRIPRAVA 1

Izdelovanje otroških ljudskih instrumentov

JUTRANJI KOTIČKI PO ŢELJI OTROK:

− glasbeni kotiĉek: muziciranje otrok, kotiĉ