UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

DIPLOMSKO DELO

Tina Dolinar

Maribor, 2011

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

Diplomsko delo

CERKVE IN SUŽENJSTVO JUGA ZDA

Mentor: red. prof. dr. Matjaž Klemenčič Kandidatka: Tina Dolinar

Maribor, 2011

a) lektorica:

Sanja Šikovec, prof. slovenščine in zgodovine

ZAHVALA

Za vso pomoč, podporo, koristne nasvete in strokovno vodenje pri oblikovanju

diplomskega dela se najprej iskreno zahvaljujem svojemu mentorju red. prof. dr.

Matjažu Klemenčiču.

Hvala mojim staršem in sestri z družino za potrpljenje in vero vame.

Iz vsega srca se zahvaljujem tudi vsem svojim prijateljem, predvsem Sanji za

izjemno lekturo in pripravljenost pomagati tudi v najmanj primernih trenutkih,

Romini, brez katere si svojih študijskih let sploh ne znam predstavljati, Jasni in

Petru, Andreju, Nini ter vsem ostalim, ki so mi na kakršen koli način pomagali pri

izdelavi tega diplomskega dela.

Posebna in največja zahvala pa gre mojemu Nejcu, ker mi je ves ta čas nesebično stal ob strani, me spodbujal, verjel vame in mi potrpežljivo pomagal.

Še dobro, da vas imam!

IZJAVA

Podpisani-a Tina Dolinar rojen-a 8. 11. 1985, študent-ka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru,

smer Zgodovina in Prevajanje in tolmačenje - angleščina, izjavljam, da je diplomsko delo z

naslovom Cerkve in suženjstvo juga ZDA pri mentorju-ici red. prof. dr. Matjažu Klemenčiču,

avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez

navedbe avtorjev.

__________________________________ (podpis študenta-ke) Kraj, Maribor Datum, 4. 4. 2011

POVZETEK

V Združenih državah Amerike se je institucija suženjstva obdržala skoraj četrt

stoletja in je bistveno zaznamovala razvoj in zgodovino te države. Čeprav je

cerkev v ZDA ločena od države, so imele ameriške denominacije krščanske

cerkve vedno močan vpliv na družbo in dogajanje. Namen tega diplomskega dela

je predstaviti razvoj pomembnejših cerkev v ZDA pred in po uvedbi suženjstva,

njihov odnos do sužnjev in institucije suženjstva ter njihovo vpletenost v boj za

ohranitev ali ukinitev tega zloglasnega gospodarskega in družbenega sistema. V

zgodnji dobi suženjstva na področju ZDA je Društvo prijateljev (kvekerji)

predstavljalo glavnega pobudnika protisužnjelastniških prizadevanj. Kvekerji so

proti suženjstvu ostro protestirali že v 80. letih 17. stoletja, ko so se vse ostale

denominacije krščanske cerkve ukvarjale predvsem s pokristjanjevanjem sužnjev.

Cerkve so odigrale pomembno vlogo pri osvoboditvi sužnjev na severu države, a

na jugu niso bile uspešne, kar pa je bila predvsem posledica notranjih nesoglasij in

krepitve prosužnjelastniške mislenosti znotraj tamkajšnjih cerkev. Diplomsko delo

opredeli tudi vpliv suženjstva na delovanje in organizacijo cerkev. Ker so bile do

30. let 19. stoletja v izvajanje institucije suženjstva vpletene skoraj vse cerkve, je

posledično vprašanje suženjstva razklalo večino uveljavljenih protestantskih

denominacij. Ob izbruhu državljanske vojne so cerkve sledile političnim in

družbenim razmeram: južne predstavnice so se postavile na stran Konfederativnih

držav Amerike in severne na stran Unije. V tem primeru so se še posebej izkazale

severne cerkve, saj jim je, skupaj z ostalimi abolicionisti, uspelo takratne oblasti

prepričati, da vojno za ohranitev Unije izrabijo tudi kot vojno za odpravo

suženjstva.

Ključne besede: cerkev, denominacija, institucija suženjstva, suženj,

prosužnjelastniška in protisužnjelastniška miselnost, razkoli znotraj cerkev.

ABSTRACT

The United States of America had maintained the institution of slavery for almost

a quarter of a century, which had an effect on the development and history of this

country. Although the Church is separated from the State, the denominations of

the Christian Church in the USA have always had a major influence on the society

and events. The aim of this Diploma assignment is to present the development of

major Churches in the USA before and after the introduction of slavery, their

attitude towards the slaves and the institution of slavery, and their involvement in

the fight for the preservation or abolishment of this infamous economic and social

system. In the early period of slavery in the USA, the Society of Friends

(Quakers) were the main initiator of anti-slavery efforts. The Quakers protested

against slavery as early as in the 1780's, when all other Christian denominations

were engaged primarily in converting slaves to Christianity. The Churches played

an important role in the emancipation of slaves in the North of the USA.

However, they were less successful in the South, which was mainly a

consequence of internal conflicts and the strengthening of pro-slavery thought in

the Churches located there. To continue, the following Diploma assignment also

defines the influence of slavery on the operations and organisation of Churches.

By the 1930's almost all Churches had been involved in the institution of slavery,

and consequently the issue of slavery split the majority of the established

protestant denominations. At the outbreak of the Civil War, the Churches

followed the political and social state of affairs: the southern representatives sided

with the Confederate States of America, and the northern Churches supported the

Union. In this case, the efforts of the northern Churches proved to be of particular

help, as they, together with other abolitionists, managed to convince the then

authorities to also use the war for the preservation of the Union to end slavery.

Keywords: Church, denomination, institution of slavery, pro-slavery and anti-

slavery thought, splits within Churches.

KAZALO:

1 UVOD .................................................................................................................. 1 2 OPREDELITEV SUŽENJSTVA NA JUGU ZDA ................................................. 3

2.1 Prihod temnopoltih sužnjev .......................................................................... 5 2.1.1 Georgija ................................................................................................. 7

2.2 Razmah suženjstva ...................................................................................... 8 3 RAZVOJ KRŠČANSTVA V BRITANSKIH KOLONIJAH .................................. 13

3.1 Zgodnja poselitev ....................................................................................... 13 3.2 Od velikega prebujenja do vojne za neodvisnost ....................................... 17 3.3 Drugo veliko prebujenje, mormoni in začetki afriško-ameriške cerkve ....... 20

4 ODZIV CERKEV NA UVEDBO SUŽENJSTVA ................................................. 22 4.1 Društvo prijateljev ....................................................................................... 23 4.2 Sprejem sužnjev ......................................................................................... 26

4.2.1 V južnih kolonijah ................................................................................ 27 4.3 Organizacija temnopoltih v okviru cerkev ................................................... 30

5 CERKVE IN RAZMAH SUŽENJSTVA .............................................................. 34 5.1 Kentucky in Tennessee .............................................................................. 35 5.2 Louisiana .................................................................................................... 39 5.3 Mississippi in Alabama ............................................................................... 40 5.4 Missouri in Arkansas .................................................................................. 49 5.5 Florida in Teksas ........................................................................................ 53 5.6 Odnos do lokalne trgovine s sužnji ............................................................. 56

6 PROSUŽNJELASTNIŠKA USMERJENOST CERKEV PRED DRŽAVLJANSKO VOJNO ..................................................................................................................... 67

6.1 Baptisti in vloga Biblije ................................................................................ 84 6.2 Cerkev kot sužnjelastnik ............................................................................. 93

7 PRIZADEVANJA ZA UKINITEV SUŽENJSTVA PRED DRŽAVLJANSKO VOJNO ................................................................................................................... 105

7.1 Metodisti ................................................................................................... 109 7.2 Prezbiterijanci ........................................................................................... 123 7.3 Baptisti...................................................................................................... 132

7.3.1 Baptisti svobodne volje ...................................................................... 143 7.4 Episkopalci in kongregacionalisti .............................................................. 145 7.5 Rimokatoliška cerkev ............................................................................... 148 7.6 Pojav odpadniških sekt ............................................................................. 150

8 ODNOS CERKEV DO DRŽAVLJANJSKE VOJNE ........................................ 154 8.1 Ob osvoboditvi .......................................................................................... 163

9 ZAKLJUČEK ................................................................................................... 167 10 VIRI IN LITERATURA...................................................................................... 171

10.1 Viri ............................................................................................................ 171 10.2 Elektronski viri .......................................................................................... 171 10.3 Literatura .................................................................................................. 177 10.4 Slikovni viri ............................................................................................... 187

1

1 UVOD

V Združenih državah Amerike (v nadaljevanju: ZDA) je suženjstvo predstavljalo

svojevrstno institucijo, ki se je tam obdržala najdlje, skoraj četrt stoletja, in je s

svojimi pozitivnimi in negativnimi učinki bistveno zaznamovala razvoj in

zgodovino te današnje velesile. V svojem obstoju je pognala v tek ameriško

gospodarstvo in oblikovala ameriški narod. Sužnjelastniške države so tako razvile

posebno mentaliteto in kulturo, ki jih karakterizirata še dandanes. Pri tem so se

močno oddaljile od severnih držav, kjer so se kmalu po razglasitvi neodvisnosti

pojavile težnje po ukinitvi tega gospodarskega in družbenega sistema, ki je

temeljil na dehumanizaciji temnopolte rase. Osvoboditev sužnjev je na vedno bolj

industrializiranem severu brez večjih težav potekala v prvem desetletju 19.

stoletja, a agrarni in od sužnjev odvisni jug se je proti takšnemu ukrepu uspešno

boril še več kot pol stoletja. Raznovrstna družbena, gospodarska in politična

nesoglasja so naposled povzročila odcepitev in vojno za ohranitev Unije, ki je že v

prvem letu prelivanja krvi postala tudi vojna za osvoboditev sužnjev. Nikjer

drugje ni suženjstvo povzročilo državljanjske vojne in, po mojem mnjenju, tudi

posledice suženjstva in kasnejše osvoboditve niso bile nikjer drugje tako razvpite

kot v ZDA.

Čeprav je cerkev v ZDA ločena od države, so imele krščanske denominacije

močan vpliv na družbo in dogajanje, ki so ga izvajale vse od prihoda v novi svet

skupaj s prvimi evropskimi naseljenci. Mnogi Evropejci so domačo celino

zapustili, ker so bili versko preganjani in so si želeli ustvariti življenje v skladu s

svojimi verskimi načeli. Raznolikost narodov in svoboda veroizpovedi sta

omogočila verski pluralizem in uveljavitev različnih cerkev in veroizpovedi, med

katerimi so največji ugled in spoštovanje uživale protestantske denominacije.

Suženjstvo verskih skupnosti ni presenetilo, saj je bil to ustaljen trend takratnega

časa, a kakšen je bil njihov odnos do te zloglasne institucije? So si krščanske

denominacije in verske organizacije prizadevale za pomoč sužnjem, za njihovo

osvoboditev? So bili njihovi predstavniki sami sužnjelastniki? Je suženjstvo

vplivalo na delovanje in organizacijo cerkev?

2

Namen dela je predstaviti razvoj pomembnejših cerkev v ZDA pred in po uvedbi

suženjstva, njihov odnos do sužnjev in institucije suženjstva, vpletenost v boj za

njeno ohranitev ali ukinitev. Podrobno je prikazan vpliv suženjstva na cerkve - na

njihovo slogo in enotnost. Ob tem želim dokazati pravilnost naslednjih hipotez.

- Od uvedbe suženjstva pa vse do izbruha državljanske vojne so cerkve redno

razpravljale o vprašanju obstoja institucije suženjstva v ZDA.

- Cerkve so si ves čas prizadevale za pomoč zasužnjenim v smislu

pokristjanjevanja in verske izobrazbe.

- Njeni predstavniki so bili osebno vpleteni v izvajanje institucije suženjstva.

- Pri delovanju so uveljavljali svoja proti- oziroma prosužnjelastniška

prepričanja.

- Vzporedno z razvojem abolicionizma so se znotraj denominacij na eni strani

okrepila prizadevanja za ukinitev sporne institucije suženjstva, na drugi pa se

je razvila tudi miselnost v njeno korist.

- Vprašanje suženjstva je povzročilo nesoglasja znotraj protestantskih

denominacij in bistveno prisostvovalo k njihovem razkolu.

- Institucija suženjstva je pomembno vplivala na politiko, organizacijo, razvoj

in delovanje večjih denominacij.

Splošne zgodovinske orise sem sestavila s pomočjo sekundarnih zgodovinskih

virov o odnosu cerkev do suženjstva v ZDA, raziskovanje obravnavane teme pa je

slonelo predvsem na preučevanju primarnih virov. Na srečo živimo v času

napredne tehnologije, ki mi je omogočila dostop do večine zadevnih dokumentov

iz tistega časa: resolucij in zapisnikov večjih denominacij krščanske cerkve,

člankov v takratnih verskih zbornikih in časopisih, dopisovanj med predstavniki

cerkev in tako dalje. Preučevanje je vključevalo analizo in primerjavo

dokumentov, ugotovitve pa so podprte tudi z direktnimi navedbami in

znanstvenim aparatom.

3

2 OPREDELITEV SUŽENJSTVA NA JUGU ZDA

Ob prihodu v Ameriko je bilo evropskim priseljencem takoj jasno, da bo glavna

gospodarska panoga kolonij na jugu celine zagotovo kmetijstvo. Temu dejstvu

pogojujejo predvsem geografski dejavniki; podnebje, bogata zemlja in spodbudna

topografija so botrovali razvoju agrikulture in uvedbi suženjstva. Prostrana

območja so predstavljala idealno priložnost za razvoj kmetijstva v smislu trgovine

in tržnega gospodarstva. Ameriške plantaže so starejše od suženjstva, katerega so

tudi preživele. Pri tem je potrebno poudariti dejstvo, da bi gospodarstvo držav na

jugu ZDA vsekakor preživelo tudi brez plantaž, torej tudi brez suženjstva, saj

takšni geografski dejavniki dovoljujejo obstoj tako manjših kot večjih posestev.

Kot dokaz za to trditev Kenneth M. Stamp navaja dejstvo, da so plantažniki,

njihovi sužnji in "ubogi belci" v prvi polovici 19. stoletja sestavljali manj kot

polovico celotnega prebivalstva južnih držav, v katerih so bili torej neodvisni in

svobodni mali posestniki množično zastopani.1 A na malih posestvih so bili tudi

majhni prihodki, ki so omogočali le preživetje družine. Če so evropski naseljenci

želeli, da bi glavno gospodarsko panogo na tem področju predstavljalo kmetijstvo,

so se morali osredotočiti na plantažno obdelovanje zemlje. Pri tem je bilo

bistvenega pomena vprašanje delovne sile. Plantažniki, predvsem britanski

kolonisti, so kot pravi gospodarstveniki stremeli za čim cenejšo delovno silo.

Sprva so jo našli v obubožanih belih Evropejcih, ki so prišli v novi svet z

osnovnim namenom preživetja. Ti reveži so po večini prihajali iz Združenega

kraljestva in so se v kolonijah Severne Amerike pogodbeno zaposlovali za

obdobje določenih let. Ta pravna pogodba je predvidevala človeško obravnavo teh

služabnikov; gospodarji so jim morali zagotavljati oblačila, prenočišče in hrano.

Po preteku pogodbe so bili svobodni in so lahko zapustili svoje takratno delovno

mesto. To je bila prva ovira, ki je preprečevala ukoreninjenje takšne oblike dela.

Druga se je izražala v pomanjkanju delovne sile. Povpraševanje je bilo ogromno

in nekaj belih priseljencev, ki so delali prostovoljno in zato tudi niso bili v celoti

vezani na zemljo, ni zagotavljalo razcveta takšnega gospodarstva. V trenutkih

1 Kenneth M. Stampp, The Peculiar Institution: Slavery in the Ante-Bellum South. (New York: Vintage Books, 1989), str. 29.

4

najhujšega pomanjkanja delovne sile so se britanski kolonisti zatekali k

ekstremnim metodam: iz britanskih zaporov so ugrabljali zapornike, zunaj njih pa

je bilo med žrtvami ugrabitev tudi mnogo otrok, žensk in pijanih moških.

Alternativo so predstavljali Indijanci, ki so bili prvi sužnji novega sveta. Evropejci

so prispeli v njihovo domovino z golim namenom izkoriščanja tamkajšnjih

naravnih bogastev in zasužnjevanje domorodcev se je zdela smiselna ter

prebrisana poteza. Čeprav je bilo slednje skrajno nehumano, so se kolonisti

vseeno pritoževali, da so preprostega dela navajene rdečekožce le stežka navadili

na delovno disciplino in organizirano delo. Na primer delo v rudnikih Haitija ali

na plantažah Karibskega otočja je potekalo v nemogočih razmerah in Evropejci so

s seboj prinesli bolezni, katerim so Indijanci kmalu podlegli. Zasužnjevanje

domorodcev ni prinašalo nobenih koristi kot tudi ne dobička, zato so ga že v 17.

stoletju opustili. Rešitev vprašanja delovne sile so morali evropski imperialisti

iskati drugje.2

Zanimivo je, da je preteklo kar nekaj časa, preden so Evropejci na ozemlju

bodočih ZDA pričeli na Afričane gledati kot na potencialne sužnje, čeprav so bili

temnopolti v evropskem prostoru prisotni že v 14. stoletju, ko so jih Španci in

Portugalci "uvažali" v ta prostor pod izgovorom, da jih bodo tako lažje naučili

krščanstva in civilizirane kulture. Prebivalci črne celine so bili tudi med prvimi, ki

so videli novi svet. Tja so prispeli kot raziskovalci, služabniki ali sužnji. Tako je

na primer že Vasca Núñeza de Balboo3 leta 1513 ob njegovem odkritju Paname in

Pacifika spremljalo 30 Afričanov in ravno temnopolti spremljevalci so bili tisti, ki

2 John Hope Franklin, From Slavery to Freedom: A History of Negro Americans, 3. izdaja. (New York: Vintage Books, 1969), str. 46 ̶ 49. 3 Vasco Núñez de Balboa (Jerez de los Caballeros, 1475-1519, Acla, Panama), španski odkritelj, ki je leta 1513 prečkal Panamsko ožino in prvi dosegel Tihi ocean, katerega je imenoval Južno morje. (The lives of Vasco Nunez de Balboa: the discoverer of the Pacific Ocean, Hernando Cortes, the conqueror of Mexico, and Francisco Pizarro, the conqueror of Peru, The School Library, Juvenile Series, Vol. XII. (Boston: Marsh, Capen, Lyon, and Webb, 1840), str. 13, 49-59, 91-95.)

5

so leta 1525 v boju z Indijanci rešili življenji Diega de Almagra in Pedra de

Valdivie.4 Afričani so bili torej stalni spremljevalci portugalskih in španskih

raziskovalcev, kar pa ne velja za Angleže, pri katerih ni zaslediti podatkov o

temnopoltih na njihovem krovu. Ideja o njihovem zasužnjenju se je pri njih

porodila šele ob spoznanju, da beli pogodbeni služabniki ne zagotavljajo zadostne

in primerne delovne sile. Pogodbeno delo je bilo nezanesljivo in je temeljilo na

določenih pravicah in svoboščinah, ki so jih ti služabniki poznali ter jih tudi

koristili. Dolgoročno je bila takšna gospodarska ureditev nemogoča in zatorej

obsojena na propad. Delovno silo je bilo torej potrebno iskati pri - po angleškem

mnenju - neciviliziranih ljudstvih, ki ne poznajo in ne sledijo krščanskim

moralnim vrednotam in se jih da vzgojiti v prave namene. Vse to so našli pri

Afričanih, ki so jih predstavljali kot najboljšo izbiro tudi zaradi svojih vizualnih

karakteristik, saj je to izboljšalo nadzor nad njimi; prebeglega temnopoltega

sužnja je bilo vsekakor lažje izslediti kot belega služabnika. Poleg tega so

zasužnjeni Afričani predstavljali najcenejšo delovno silo, ki se jo je dalo kupiti

enkrat za vselej.5

2.1 Prihod temnopoltih sužnjev

Uradno se je prekoatlantska trgovina s sužnji odprla leta 1517. Španci, Portugalci,

Nizozemci, Francozi in Angleži so si nato podajali monopol na to trgovino,

čeprav je potrebno poudariti, da se Portugalska s svojo nespretno trgovsko

politiko in Španija, ki je s papeško arbitražo leta 1493 izgubila svoj vpliv v Afriki

4 Diego de Almagro (Alagamer, 1475-8. 7. 1538, Cuzco), španski osvajalec, sodeloval pri osvojitvi Peruja. Karel V. mu je podelil južni del dežele, od tod je osvajal Čile in bil ob vrnitvi v Peru poražen proti bratoma Franciscu in Hernandu Pizzaro v boju za Cuzco. Pedro de Valdivia (Vallanueva de la Serena,1497-25. 12. 1553, Tucapelo, Čile) je bil eden od stotnikov Francisca Pizzara pri osvajanju Peruja . V letih 1535 ̶ 37 je pod Diegom de Almagro raziskoval osrednji Čile, od leta 1540 pa je osvajal jug Čila. ("Almagro, Diego de." in "Valdivia, Pedro de." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite. (Chicago: Encyclopædia Britannica, 2011).) 5 Franklin, From Slavery to Freedom, 46 ̶ 51.

6

ter je morala zaradi tega pri prevozu sužnjev sodelovati s tujimi podjetji, nista bili

sposobni obdržati v tem poslu.6

Sodeč po besedah Johna Rolfa7 so prve Afričane v Virginijo pripeljali na

nizozemski vojni ladji leta 1619. Dvajset temnopoltih služabnikov, ki jih je

kapitan fregate pustil v Jamestownu, označuje začetek neprostovoljnega

"uvažanja" ljudi na področje današnjih ZDA, ki se je na jugu obdržalo več kot 240

let.8 Sprva se naseljenci Virginije sploh niso zavedali potenciala temnopoltih

prišlekov in trgovina s sužnji se je tam v pravem pomenu besede razcvetela šele v

zadnji četrtini 17. stol. Prvi temnopolti ljudje so na začetku uživali enak status in

opravljali enaka ali podobna dela kot beli služabniki. Iz leta 1651 izvirajo podatki

o nekaj Afričanih, ki so jim po končanem služenju dodelili zemljo; temnopolti

ljudje so bili še 40 let po uvedbi neprostovoljne trgovine z ljudmi zaposleni na

podlagi pogodbe in nekateri izmed njih so v tej koloniji celo uživali svobodo.

Pogodbe so bile sčasoma ukinjene in temnopolti služabniki, ki so na področje

kasnejših ZDA prispeli po letu 1640, po večini niso imeli več možnosti za

svobodo. Zakonsko je bilo suženjstvo v Virginiji prepoznano leta 1661, a to ni

zajemalo temnopoltih ljudi, ki so takrat že uživali svobodo. Kolonija Maryland je

suženjstvo zakonsko priznala leta 1663 in neprostovoljno priseljeni Afričani so

bili v tej koloniji sužnji od samega začetka trgovine. Podobno se je dogajalo v

obeh Karolinah, kjer je bilo suženjstvo globoko ukoreninjeno že pred prvo

poselitvijo, oziroma po besedah John Lockeja9 naj bi imel vsak svobodni človek

Karoline nad svojimi sužnji absolutno moč in oblast, ne glede na mnenja in

6 Franklin, From Slavery to Freedom, 49 ̶ 53. 7 John Rolfe (1585-1622) je bil eden od zgodnjih angleških naseljencev Severne Amerike. Pripisujejo mu prvo uspešno gojenje tobaka za izvoz v koloniji Virginiji. Znan je tudi kot soprog indijanske princese Pokahontas, hčere poglavarja konfederacije Powhatan. ("Rolfe, John." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite.) 8 Stampp, The Peculiar Institution, 18; Franklin, From Slavery to Freedom, 71. 9 John Locke (Wrington, 29. 8. 1632-28. 10. 1704, Oates), angleški filozof, politik in pedagog. S svojim glavnim delom An Essay Concerning Human Understanding je utemeljil angleški empirizem. Vse človekovo spoznanje izhaja iz zunanje (»senzacije«) ali notranje izkušnje (»refleksije«, senzualizem), vrojenih predstav (»idej«) ni. Človek je nepopisan list (tabula rasa). Ukvarjal se je z analizo predstav v nas, pa tudi z zaznavanimi kvalitetami stvari, kjer je sledil Demokritu. V etiki je Locke zagovarjal družbeni evdajmonizem, v nauku o državi pa liberalistično teorijo o družbeni pogodbi. V zvezi z religijo je vero očitno podredil umu.V Pismih o strpnosti (Epistola de tolerantia, 1689) je zagovarjal religiozno strpnost. Locke je utiral pot razsvetljenstvu in je vplival zlasti na angleško ter prek nje na vso evropsko filozofijo. ("Locke, John." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite.)

7

vero.10 Suženjstvo je bilo torej na tem območju dovoljeno in zaščiteno pred

kakršno koli nevarnostjo, ki bi jo lahko povzročilo versko spreobračanje

Afričanov.11

2.1.1 Georgija

Pri uvedbi suženjstva Georgija predstavlja izjemen primer. To kolonijo so Angleži

ustanovili leta 1732 z namenom, da tja pošljejo odslužene zapornike in socialno

ogrožene ljudi, kar je bil tudi glavni razlog, zakaj so se guvernerji kolonije

odločili, da suženjstva tu ne bodo uvedli. Ti priseljenci so bili revni in

razslojevanje na podlagi števila sužnjev bi izpridilo ta socialni eksperiment, po

katerem naj bi bila, v nasprotju s sosednjo sužnjelastniško Južno Karolino,

Georgia "dežela brez sužnjev", v kateri sta bila med drugim prepovedana tudi

alkohol in svobodno dodeljevanje posesti. Ta odločitev je bila na prvi pogled

najbolj modra odločitev, a njeni snovalci so prezrli zelo pomembno dejstvo; ti

novi naseljenci so bili po svoji naravi zavidanja polni ljudje, nagnjeni k

posnemanju in tekmovanju. Ravno njihove distinktivne značilnosti so povzročile

zasuk v gospodarski usmeritvi te kolonije. Zakaj bi se svobodni ljudje Georgije

mučili in z lastnimi rokami obdelovali zemljo, če lahko to delo opravlja

temnopolta delovna sila, kot je bila praksa pri severnih sosedih. Zavist se je tako

počasi prevesila v splošno nezadovoljstvo in prva peticija za uveljavitev

suženjstva je bila podana in zavrnjena leta 1738. Naseljencem je bilo rečeno, da

10 Franklin, From Slavery to Freedom, 78. Vse citate prevedla in po potrebi priredila Tina Dolinar. 11 Prav tam, 71 ̶ 83.

8

naj se zgledujejo po industrijskem Ebenezerju12. Mesto Ebenezer v Georgiji so

ustanovili nemški in slovenski evangeličani, ki jih je v izseljenstvo prisilila

protireformacija na domačih tleh.13 Ti protestanti sužnjev niso imeli in v mestu

tudi niso bili zaželjeni. A dosežki posestnikov v Južni Karolini so imeli večji vpliv

na prebivalce Georgije, ki so poskušali doseči udejanjenje njihovih zahtev tudi z

nepokorščino. Ko so ugotovili, da jim nihče ne želi prisluhniti, so šli nekateri celo

tako daleč, da so zapustili svoje plantaže ter odšli v glavno mesto Savannah, kjer

so se organizirali v neke vrste uporniško skupino nezadovoljnežev. Po letu 1741

so se še ostreje odzvali na ponovno zavrnitev; sužnje so pričeli najemati od svoje

sosede, Južne Karoline, na podlagi pogojev, določenih za obdobje 100 let. Tretja

peticija je nato uspela in država je bila leta 1750 že odprta za trgovino s sužnji in

pripravljena na uveljavitev sužnjelastniških odnosov.14

2.2 Razmah suženjstva

Na področju južnih angleških kolonij Severne Amerike se je v 17. stoletju

suženjstvo le počasi širilo. Po eni strani to lahko pripišemo kolonistom in

njihovim prizadevanjem, da bi kljub prednostim suženjstva vseeno vpeljali

drugačen sistem dela. Po drugi strani pa so na pozno uveljavitev obravnavane

institucije močno vplivala tudi nestabilno gospodarstvo oziroma previdnost pri

novih gospodarskih izzivih ter strah belcev pred sužnji, za katere so smatrali, da

so nesposobni asimilacije.

12 Ebenezer, poznan tudi kot Novi Ebenezer, je danes zapuščeno mesto v zvezni državi Georgija, ZDA. Mesto je leta 1734 ustanovila skupina protestantov iz Salzburga, ki so bili z razglasom salzburškega nadškofa Leopolda pl. Firmiana oktobra 1731 izključeni iz salzburške nadškofije (današnja Avstrija) in med katerimi so bili tudi Slovenci. Njihove predilnice svile so omogočile gospodarski razcvet mesta. Leta 1778 je bilo mesto močno poškodovano v bojih vojne za neodvisnost, od česar si, kljub dejstvu da je leta 1782 kratek čas služilo kot prestolnica Georgije, nikoli ni povsem opomoglo. (Toussaint Hočevar, »SLOVENSKI PROTESTANTI V KOLONIALNI GEORGIJI«, Časopis za zgodovino in narodopisje, Nova vrsta, 4. (XXXIX.) letnik, 1968. (Maribor: Založba Obzorja Maribor, 1968), str. 145 ̶ 152. Matjaž Klemenčič in Mary N. Harris (ur.), European Migrants, Diasporas and Indigenous Ethnic Minorities. (Pisa: Plus-Pisa University Press, 2009), str. 62.) 13 Klemenčič in Harris (ur.), European Migrants, Diasporas and Indigenous Ethnic Minorities, 62. 14 Franklin, From Slavery to Freedom, 83 ̶ 85.

9

Največja prizadevanja za uspeh trgovine s sužnji je bilo opaziti s strani

britanskega imperija. Na razmah trgovine ter posledično same institucije

suženjstva je pomembno vplivala ustanovitev angleške Royal African Company15,

ki je na tem področju držala monopol vse do leta 1698.16 Gospodarsko dogajanje

v trinajstih kolonijah je pogojevala tudi spretna trgovinska politika Whigov

oziroma tako imenovan "Asiento"17 - dovoljenje, s katerim je španski vladar Filip

V. Angležem podelil pravico do trgovanja s sužnji na španskih ozemljih obeh

Amerik.18 Ta trgovinska zmaga je posledično odpravila vse ovire, ki so

britanskemu imperiju prej preprečevale razcvet te gospodarske dejavnosti na

področju naše obravnave.

A vzrokov za razmah ne smemo iskati le na stari celini, saj so bili ravno kolonisti

tisti, ki so sčasoma spoznali prednosti suženjstva, ki v primerjavi z drugimi

oblikami dela od posestnikov ničesar niso zahtevali, le dajali. S suženjstvom se je

večal pridelek tobaka v Virginiji, Severni Karolini in koloniji Maryland, kar je

veljalo tudi za pridelavo riža in indiga v Južni Karolini in Georgiji. Delovna sila je

v teh kolonijah dejansko predstavljala največji problem in odgovor na nastalo

gospodarsko situacijo je bilo zasužnjevanje temnopoltih. Razočarani nad Indijanci

in belopoltimi služabniki, so Afričane najprej "uvozili" v Virginijo in ostale

države so kmalu sledile njenemu zgledu ̶ razen Georgija, katere izjemni primer je

opisan zgoraj.

15 Royal African Company (Kraljeva afriška družba) - angleška družba za čezatlantsko trgovino s sužnji, ki jo je leta 1672 ustanovila družina Stuart v sodelovanju z londonskimi trgovci. Družbo je vodil brat Karla II., yorški vojvoda James. Prvotno se je družba imenovala Company of Royal Adventurers Trading to Africa (Družba kraljevih popotnikov za afriško trgovino), ki je s svojo ustanovno listino iz leta 1660 držala monopol nad angleško trgovino s sužnji. Prvič je družba propadla leta 1667 med vojno proti Nizozemski in se je zopet pojavila leta 1672, ko se je skupaj z Družbo gambijskih trgovcev združila v Kraljevo afriško družbo. Novoustanovljena družba je držala monopol nad trgovino s sužnji do leta 1698 in jo je tudi kasneje nadaljevala vse do leta 1731, ko se ji je odpovedala v korist trgovanja s slonovino in zlatim prahom. (Junius P. Rodriguez, The Historical Encyclopedia of World Slavery. (Kalifornija: ABC-CLIO, Inc., 1997), str. 556 ̶ 558. Franklin, From Slavery to Freedom, 51 ̶ 53.) 16 Franklin, From Slavery to Freedom, 52 ̶ 53. 17 Asiento (izvajan med 16. in 18. stoletjem) - sporazum med špansko kraljevo oblastjo in zasebnikom oziroma drugo suvereno oblastjo, po katerem je španska krona nasprotni pogodbeni stranki podelila monopolno pravico do dobavljanja afriških sužnjev za potrebe španskih kolonij v Amerikah. (Toyin Falola, Encyclopedia of the Middle Passage: Greenwood Milestones in African American History. (Connecticut: Greenwood Publishing Group, 2007), str. 49 ̶ 50.) 18 Falola, Encyclopedia of the Middle Passage, 49 ̶ 50.

10

Razmah suženjstva na področju južnih kolonij nazorno pokažejo tudi številke.

Medtem ko je Virginija trideset let po uveljavitvi suženjskega dela še vedno štela

le kakih 300 temnopoltih služabnikov, je v prvih letih 18. stoletja že zabeležila

naglo rast. Na to področje in v vse ostale kolonije je prihajalo letno na tisoče

temnopoltih in primer Južne Karoline, kjer so tik pred začetkom vojne za

neodvisnost prešteli dva temnopolta sužnja na vsakega belega prebivalca, nazorno

prikazuje posledice množičnega trgovanja. V novi svet naj bi v tem obdobju

prepeljali več kot pet milijonov Afričanov, od katerih jih je pred letom 1808, ko

so ZDA uradno ukinile čezatlantsko trgovino s sužnji, po zakoniti poti v južne

kolonije romalo približno pol milijona, nezakonito pa so jih na tisoče na

obravnavana območja prepeljali tudi po tem letu.19

Pobude za ukinitev trgovine s sužnji in suženjstva so obstajale od vsega začetka

njene uveljavitve. Medtem ko so se v tako imenovanih "srednjih kolonijah" –

področje današnjih držav Pennsylvania, Delaware, New York in New Yersey –

kvekerji20 in ostali prebivalci pritoževali nad krutostjo in nemoralnostjo trgovine

ter postavljali pod vprašaj pravico kolonistov do izrabljanja zastonj delovne sile

že ob sami uvedbi, so sužnjelastniki na jugu uvideli negativne posledice

množičnega trgovanja z ljudmi šele v 18. stoletju, vendar so bili razlogi povsem

drugačne narave. Medtem ko je vsak belec s kančkom vesti poskušal rešiti sužnja,

so bogati posestniki poskušali rešiti sebe, torej svojo zemljo in gospodarstvo. Do

začetka 18. stoletja je trgovina s sužnji dosegla mogočne razsežnosti in bogati

veleposestniki so se zbali za cene pridelkov ter predvidevali vedno močnejšo

konkurenco. Poleg tega so sužnji prihajali tudi iz zahodnoindijskih področij in ti

so bili znani po svojem uporniškem duhu. Južnjaki so torej upravičeno stremeli k

ukinitvi ali močni omejitvi trgovine s sužnji, a pred revolucijo niso dosegli 19 Stampp, The Peculiar Institution, 24. 20 Društvo prijateljev oziroma kvekerji ̶ Society of Friends ali Quakers - prvotno je bil to sramotilni vzdevek za protestantsko svobodno Cerkev. Ustanovil jo je George Fox, ki je od leta 1649 kot potujoči pridigar pozival k prebujenju »Kristusa v nas«. Njihovo verovanje je temeljilo na prepričanju, da krščanstvo ni nekaj zunanjega, ampak notranja luč, s katero Kristus neposredno preveva dušo verujočega. Ta »notranja luč« naj bi dajala kvekerjem moč, da zavračajo prisego in vojaško službo ter delujejo kot »prijatelji ljudi« . Foxovi privrženci so se v mističnem izkustvu vidno vznemirjali , zato so jih opazovalci posmehljivo poimenovali »quakers« ̶ trepetavci . Njen drug ustanovitelj je bil William Penn, ki je leta 1681 ustanovil kolonijo Pennsylvanijo, da bi kvekerji tam lahko zaživeli v skladu s svojimi verskimi načeli, torej preprosto, mirno in pošteno. Leta 1947 je Društvo prijateljev prejelo Nobelovo nagrado za mir. (Thomas D. Hamm, The Quakers in America, Columbia contemporary American religion series. (New York: Columbia University Press, 2003), str. 13 ̶ 37, 210.)

11

ničesar, saj je matična angleška vlada vse njihove predloge zavrnila v korist svojih

trgovcev. Delaware je uvažanje sužnjev dokončno prepovedal leta 1776 in

Virginia je dve leti kasneje sledila zgledu te kolonije. V tem primeru je potrebno

izpostaviti izjemni primer Južne Karoline, ki je takšno obliko trgovanja

prepovedala leta 1789, vendar je to prepoved leta 1803 umaknila ter do uradne

ukinitve leta 1808 v svojo državo uvozila še 39 000 novih sužnjev. Tako je bilo do

leta 1810 na področju južnih držav ZDA že več kot milijon nesvobodnih

temnopoltih prebivalcev.

Ukinitev trgovine s sužnji pa nikakor ni povzročila propada institucije suženjstva,

prej nasprotno: prekinitev dobave iz tujine je povzročila širjenje lokalne trgovine s

sužnji preko svojih takratnih meja. Z novimi ozemeljskimi pridobitvami so ZDA

pridobile novo zemljo, ki jo je moral nekdo obdelati. Zvezna ustava širjenja tega

gospodarskega in družbenega sistema ni pogojevala ali omejevala, ampak ga je

sprejemala kot lokalno institucijo, ki jo ščiti oziroma prepoveduje vsaka država

sama zase. Tako Northwest Ordinance21 iz leta 1787, odredba ki je prepovedovala

suženjstvo na področjih severno od reke Ohio, ni veljala za področja južno od nje

in ena za drugo so Kentucky, Tennessee, Mississippi in Alabama vstopale v zvezo

21 Northwest Ordinance of 1787 (Severozahodna odredba iz leta 1787) - ena izmed treh odredb, ki jih je kongres ZDA sprejel z namenom vzpostaviti urejene in pravične postopke za poselitev in priključitev Severozahodnega ozemlja, torej ameriškega ozemlja, ki leži zahodno od Pennsylvanije, severno od reke Ohio, vzhodno od reke Mississippi in južno od Velikih jezer. Danes to območje poznamo pod imenom Ameriški srednji zahod. Odredba iz leta 1787 je predstavljala najpomembnejšo odredbo, saj je podala podlago za upravljanje severozahodnega ozemlja in sprejem njenih sestavnih ozemeljskih delov kot zveznih držav. (Albert P. Blaustein in Robert L. Zangrando (ur.), Civil Rights and African Americans. ( Illionis: Northwestern University Press, 1991), str. 46 ̶ 47. "Northwest Ordinances." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite.)

12

držav kot sužnjelastniške države. Tem so se po sprejemu sporazuma,

imenovanega Missouri Compromise22, po vrstnem redu pridružile še štiri

novoustanovljene države: Missouri, Arkansas, Florida in Teksas. Do leta 1845, ko

so ZDA anektirale Teksas, je bilo suženjstvo v kulturi in gospodarstvu mlade

ZDA že globoko ukoreninjeno ter uveljavljeno v 15 državah ZDA.23

Slika 1: Obseg sužnjelastniških držav leta 1846.24

22 Missouri Compromise of 1820 (Missourijski kompromis iz leta 1820) - sporazum iz leta 1820, sklenjen med jugom in severom ZDA, ki ga je sprejel kongres ZDA in po katerem je leta 1821 Unija Missouri sprejeta in priznana kot 24. država. Sprejem te države je bil sporen predvsem zaradi njenega sužnjelastniškega značaja in je temeljil na pogojih, da se državo Maine istočasno sprejme v Unijo kot svobodno državo in da suženjstvo prepove na preostalem ozemlju, pridobljenim z izvedbo nakupa od Francije, imenovanega Louisiana Purchase (nakup Louisiane leta 1803 ̶ francoskega ozemlja, ki je obsegalo zahodno polovico porečja reke Mississippi. Francija je ozemlje prodala ZDA za 60 milijonov francoskih frankov, vključno z izbrisom dolga ZDA do Francije v vrednosti 20 milijonov frankov), ki leži severno od zemljepisne širine 36°30′. (Blaustein in Zangrando, Civil Rights and African Americans, 77 ̶ 78. Thomas J. Fleming, The Louisiana Purchase. (New Jersey: John Wiley & Sons, Inc., 2003), str. 125. "Missouri Compromise." in "Louisiana Purchase." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite.) 23 Stampp, The Peculiar Institution, 21-28. 24 Slika 1. Whatcausedcivilwarslaverycauses.gif. [Internetna podatkovna baza]. [Pridobljeno in spremenjeno 20. 2. 2010], dostopno na: <http://thomaslegion.net/sitebuildercontent/sitebuilderpictures/whatcausedcivilwarslaverycauses.gif>.

13

3 RAZVOJ KRŠČANSTVA V BRITANSKIH KOLONIJAH

Kadar govorimo o zgodovini Združenih držav Amerike, govorimo o zgodovini

priseljencev. Ti so na ozemlje novega sveta prinesli svojo tradicijo, kulturo in

religijo. Prvi kolonisti, ki so prihajali na področje britanskih trinajstih kolonij vse

od ustanovitve Jamestowna leta 1607 dalje, so bili sprva večinoma Angleži in

Škoti, k večjemu številu naseljencev pa so prispevali tudi Nizozemci in Švedi, ki

so naseljevali področja kasnejših britanskih srednjih kolonij (Delaware, New

Jersey, New York in Pennsylvanija), Nemci, Irci in Francozi. Pri vseh je

prevladovala ali katoliška ali protestantska veroizpoved, ki je tako že na samem

začetku tudi označevala verski značaj prvih kolonij.1

3.1 Zgodnja poselitev

Angleškim verskim separatistom oziroma puritanskim skrajnežem je novi svet

predstavljal obljubljeno deželo. Puritanci so našli svoje mesto pod soncem v

kolonijah Nove Anglije, v katerih so prosto izvajali in širili svoja verska

prepričanja. Orientacija poselitve je bila tu izrazito versko naravnana, saj so se ti

kolonisti odločili ustvariti krščanski narod, ki bo bival na ameriški zemlji na

temeljih svojega verskega prepričanja. Prva takšna kolonija je bila ustanovljena

leta 1620. Kolonijo Plymouth so ustanovili separatisti, skrajni puritanci, ki so iz

Anglije zbežali že na začetku 17. stoletja, a so se za popotovanje v novi svet

odločili šele, ko so se v tuji deželi (na Nizozemskem) zbali za obstoj svoje lastne

identitete. Separatistom so zaradi situacije v domovini kmalu sledili še

neseparatistični puritanci, ki so sicer še vedno pripadali anglikanski cerkvi, a so se

za novo življenje odločili zaradi vedno bolj zaostrenih razmer doma. Ti so v

kolonije prispeli napolnjeni z verskim idealizmom, ki ga najbolje izrazijo besede

prvega guvernerja kolonije Massachusetts Bay, ki je slednje označil za "mesto, ki

1 Will Herberg, Protestant-Catholic-Jew: An Essay in American Religious Sociology, nova izdaja. (New York: Anchor Books Doubleday & Company, Inc., 1960), str. 6.

14

stoji na gori"2. Vezi med njimi in matično anglikansko cerkvijo so popustile po

uveljavitvi kongregacionalistične cerkve3, ki jo je ščitila država in so jo podpirali

s prihodki od davkov. Novi svet je dejansko predstavljal pribežališče vesti,

obljubljeno deželo za vse kristjane, ki doma niso mogli ali niso smeli moliti k

svojemu Bogu. Puritancem in separatistom iz Anglije se je v preselitvenemu valu

v 17. stol. poleg kvekerjev in katoličanov pridružilo tudi več evropskih

protestantskih ločin: škotski in irski prezbiterijanci, francoski hugenoti, nemški,

nizozemski in švedski luterani in tako dalje. Vsi ti so v novem svetu iskali

svobodo in jo tudi našli - vsak ob svojem času. Ameriška zgodovina je namreč že

na samem začetku zabeležila veliko ironijo: preganjani puritanci, ki so si v Novi

Angliji zgradili nekakšno teokracijo, so v svojem lastnem religioznem zanosu

začeli preganjati druge ločine. Verniki so na tak način spet bežali, dokler niso

našli varnega zavetja v bolj tolerantnih srednjih (Delaware, New Jersey , New

York in Pennsylvanija ̶ verski pluralizem) in južnih kolonijah (Maryland,

Virginija, Severna Karolina, Južna Karolina, Georgija).4

V južnih kolonijah je bila poselitev povsem drugačnega značaja. Virginija je v

povezavi z ostalimi južnimi kolonijami simbolizirala podobno kot Massachusetts

severnim in severovzhodnim kolonijam: kar se tiče verskega značaja, sta obe na

nek način igrali vlogo matične, vodilne kolonije. Virginija je bila vedno krščanska

kolonija, v kateri so kot uradno proglasili episkopalno cerkev, torej uradno

anglikansko cerkev. A da ne bo nesporazuma, kolonisti na ozemlje bodočih držav

juga ZDA niso prišli zaradi svojih verskih prepričanj, kot se je to dogajalo v

kolonijah Nove Anglije, temveč so se tu naselili predvsem zaradi svojih socialnih

in gospodarskih teženj. Krščanstvo je igralo pomembno vlogo, vendar vsekakor

ne vodilne. Anglikanska cerkev je bila dokončno uveljavljena z zakonodajo leta

1619 in od tega leta dalje je število župnij strmo naraščalo, čeprav se pojavnost 2 Sveto pismo stare in nove zaveze. Slovenski standardni prevod iz izvirnih jezikov. (Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije, 1997), Mt 5, 14, str. 1482. 3 Kongregacionalistična cerkev je neodvisna in svobodna Cerkev, ki se je v 16. stoletju odcepila od anglikanske cerkve in se upravlja sama. Njeni pripadniki se zavzemajo za popolno neodvisnost posameznih verskih skupnosti od posvetne ali državnocerkvene oblasti. Verovanje kongregacionalistov je tako zelo raznoliko in podobno prezbiterijanskemu verovanju. Kongregacionalizem je priljubljen predvsem v ZDA, vzhodni Evropi in Veliki Britaniji. (Charles Z. Lincoln, The Civil Law and the Church. (New Jersey: The Lawbook Exchange, ltd., 2005), str. 179-186.) 4 Frank Lambert, The Founding Fathers and the Place of Religion in America. (New Jersey: Princeton University Press, 2003), str. 1 ̶ 5 in 83 ̶ 101.

15

cerkev v južnih kolonijah ni mogla nikoli primerjati s razširjenostjo in njihovim

ogromnim številom na severu. Prisotnost pri verskem obredu je bila v določenem

obdobju obvezna in nespoštovanje tega pravila je pomenilo strogo kazen, kar je

pri podjetniško usmerjenih naseljencih izzvalo val neodobravanja in ogorčenja.

Rimokatoliki, kvekerji, puritanci in drugi odpadniki v tej koloniji niso bili

zaželjeni in se tu tudi niso smeli naseliti; vsak nekristjan, ki je stopil znotraj njenih

meja, je bil obsojen na suženjstvo. Baird to slednje dejstvo upravičuje z besedami:

»... Šokantno barbarstvo! bo bralec upravičeno vzkliknil ̶ silno se je v ljudeh

pretakal čut za religioznost, četudi je bil moten in temačen. Kot je bilo že prej

upravičeno opaženo, če že niso bili razumni kristjani, so bili pa vsaj goreči

pobožnjakarji.«5

Kolonija Maryland je že od vsega začetka služila kot zavetišče za vse preganjane

rimokatolike. V času, ko se v Novi Angliji niti puritanci niso mogli prenašati med

sabo, kaj šele da bi sprejemali papiste ali privržence katere koli druge

veroizpovedi, je bila ta kolonija odprta za vse ločine krščanske vere, čeprav je

dominantno vlogo tudi tu prevzela protestantska episkopalna cerkev. Isto se je

dogajalo v Severni Karolini, ki je že ob samem nastanku postala pribežališče za

vse naseljence Severne Amerike, ki v svoji trenutni koloniji niso uživali statusa,

kakršnega bi si želeli, oziroma ki tam sploh niso smeli bivati. To področje je kljub

uveljavljeni anglikanski cerkvi sprejemalo preganjane kvekerje in odpadnike iz

Virginije ter puritance iz Nove Anglije, verski značaj pa se je še bolj okrepil,

lahko bi rekli tudi "začinil", s prihodom versko raznolikih Francozov (hugenotov),

Nemcev, Škotov in Ircev. Kot v drugih južnih kolonijah ne tu ne v Južni Karolini

ustanoviteljem ni bilo kaj preveč mar za religijo in Baird se v svojem delu jezi, da

5 Robert Baird, Religion in America; or An Account of the Origin, Progress, Relation to the State, and Present Condition of the Evangelical Churches in the United States. With Notices of the Evangelical Denominations. (New York: Harper & Brothers, 1844), str. 62.

16

jim je ravno to hlinjenje goreče želje po širjenju krščanstva prineslo ustanovne

pravice s strani kralja Karla II.6, čeprav o tem kasneje ob dejanski naselitvi ni bilo

ne duha ne sluha. Kar se tiče prebivalstva, je bila Južna Karolina še bolj mešana

kot njena severna soseda in potrebno je poudariti, da je ravno ta kolonija

predstavljala glavno pribežališče za preganjane francoske hugenote. Njeno

ugodno podnebje je omogočalo razvoj multi-kulturnega in tako tudi multi-

religioznega značaja že ob zgodnji poselitvi. V primeru Georgije so prihod

kolonistov različnih porekel, kulture in veroizpovedi pogojevale izjemne

okoliščine. Njen ustanovitelj James Edward Oglethorpe7 je bil izjemen domoljub

in kot tak tudi goreč privrženec kraljeve anglikanske cerkve, vendar to ni bilo

njegovo glavno vodilo pri organizaciji poselitve. Ta kraj je bil namreč sprva

namenjen izključno "najnižjim plastem angleške družbe", ki so jo dejansko tvorili

ljudje različnih porekel. Med drugimi so se tako na primer v Georgiji naselili tudi

nemški protestanti, ki so prišli z Oglethorpom kot prvi kolonisti.8

6 Karel II. (London, 29. 5. 1630-6. 2. 1685, London) je bil v letih 1660-1685 kralj Velike Britanije in Irske, sin Karla I. Po usmrtitvi njegovega očeta leta 1649 so ga Škoti in Irci oklicali za kralja, vendar ga je Oliver Cromwell leta 1651 pri Worcestru premagal in pregnal. Leta 1660 je bil s sklepom parlamenta poklican nazaj na prestol. Z Zakonom o verski prisegi (1673) in Habeasu corpusu (1679) je moral ustreči parlamentu. Z zunanjo politiko se je pridružil Ludviku XIV. Francoskemu ter vodil drugo in tretjo pomorsko vojno proti Nizozemski (1664–67 in 1672–74), leta 1664 je zavzel Novi Amsterdam (New York). Že od mladosti se je nagibal h katolištvu, na smrtni postelji pa se je v to obliko verovanja tudi dokončno spreobrnil. ("Charles II." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite. (Chicago: Encyclopædia Britannica, 2011).) 7 James Edward Oglethorpe (London, 22. 12. 1696-30. 6. / 1. 7. 1785, Cranham Hall, Essex, Anglija), angleški vojaški oficir, človekoljub in ustanovitelj Georgije, britanske kolonije v Ameriki. Po izobraževanju na Oxfordski univerzi je leta 1712 vstopil v vojsko in se leta 1717 pridružil avstrijski vojski v njenem boju proti Turkom. Ob vrnitvi v Anglijo leta 1722 je postal član parlamenta in leta 1729 predsedoval odboru, ki je izvedel zaporniške reforme; od tod mu tudi ideja o ustanovitvi nove kolonije v Severni Ameriki, v kateri bi si siromaki in drugi socialno ogroženi ljudje lahko ustvarili nova življenja in ki bi nudila pribežališče preganjanim protestantskim sektam. (David Lee Russel, Oglethorpe and C olonial Georgia : a history , 1733 ̶1783. (Severna Karolina: McFarland & Company, Inc., 2006), str. 3 ̶ 14.) 8 Baird, Religion in America, 56 ̶ 81.

17

3.2 Od velikega prebujenja do vojne za neodvisnost

Kolonialno ero lahko razdelimo na štiri obdobja. Prvo označuje obdobje od

poselitve Virginije do leta 1660. Ne glede na vse prepreke in težave ob

naseljevanju je vera v tem času doživela pravi razcvet. Po omenjenem letu je

nastopila druga doba, doba vojn z Indijanci (Virginija 1675 ̶ 76, Massachusetts

1675, vojna s Tuskarori v Karolinah 1711 ̶ 12) in soočanja s težavami na različnih

področjih. Vezi med cerkvijo in državo so začele popuščati. Tretje obdobje, kot

označujemo leta med 1720 in 1750, je zaznamovano z obsežnim preporodom

religije, tako imenovanim velikim prebujenjem9, ki je oživilo vse takratne

krščanske ločine.10

Pobudnike tega gibanja najdemo v 20. letih 18. stoletja med prezbiterijanci iz

Pennsylvanije in New Jerseya. Njihov duhovnik, prečastiti William Tennent11, in

njegovi štirje sinovi niso le sprožili preporoda v teh kolonijah, temveč so svoje

ideje prenašali tudi na druge pridigarje. Semenišče v Pennsylvaniji, kjer je to

9 Veliko prebujenje - Great Awakening - ameriško versko gibanje, verski preporod v britanskih ameriških kolonijah, ki se je pričel okoli 1720. leta in trajal do sredine 18. stoletja. Gibanje se je pričelo s prihodom pietizma, protestantskega gibanja, ki se je konec 17. stoletja razvilo v zahodni Evropi in je nasproti racionalnemu pojmovanju krščanstva izpostavljalo čustveno pobožnost, aktivno ljubezen do bližnjega in intenziven osebni stik z Bogom. Pietistični duhovniki (po večini Nemci, Škoti in škotsko-irski priseljenci) so uvedli nov način pridiganja, ki je temeljil na vzbujanju močnih religioznih čustev pri ljudeh. Ker so tako pridobili mnogo novih vernikov, so kmalu dobili posnemovalce po vsej deželi. Tovrstnim pridigam so rekli "revivals" ̶ preporodi ̶ ker so v ljudeh vzbujale občutke novega zavedanja samih sebe, organizirani pa so bili v cerkvah ali drugih javnih prostorih. Po vzoru metodističnega vodje Johna Wesleya iz Velike Britanije so bili pogosto izvajani tudi na prostem z namenom doseči čim večje število vernikov. (Joseph Tracy, The Great Awakening: a history of the revival of religion in the time of Edwards and Whitefield. (Boston: Charles Tappan, 1845), str. iii ̶ xiii, 1 ̶ 18.) 10 Baird, Religion in America, 203-205. 11 William Tennent (1673 ̶ 6. 5. 1746): verski voditelj in vzgojitelj v britanski Severni Ameriki. Rojen na Škotskem je leta 1695 diplomiral na edinburški univerzi in bil leta 1706 posvečen v duhovnika irske cerkve. V britanske kolonije Severne Amerike, natančneje v Pennsylvanijo, je prispel leta 1718. Leta 1726 so mu podelili pastorstvo v prezbiterijanski cerkvi Neshaminy-Warwick v današnjem mestu Warminster, kjer je ostal do svoje smrti. Leta 1727 je ustanovil versko šolo v brunarici, ki je kasneje postala slavna kot kolidž Brunarica. Svojim učencem je vlival evangeličanskega zanosa in od teh jih je za časa velikega prebujenja mnogo postalo pridigarjev za versko obnovo. (W. R. Ward, The Protestant Evangelical Awakening. (Cambridge: Cambridge University Press, 1992), str. 269 ̶ 271.)

18

učenje potekalo, je postalo znano kot Log College (kolidž Brunarica), ki naj bi bil

predhodnik znamenite Univerze Princeton.12

Kongregacionalisti in baptisti v Novi Angliji so se kmalu navzeli verskega

entuziazma srednjih kolonij, nekaj spreobrnjencev se je podalo tudi na jug.

Newyorški in newjerseyski pridigarji so odšli v Virginijo in Novo Anglijo je

zapustilo nekaj pripadnikov separatističnih baptistov, ki so se nato naselili v

Severni Karolini, od koder se je vpliv širil v sosednje kolonije. Na pragu ameriške

revolucije je bilo v bodočih južnih državah ZDA okoli 10 % vernikov, ki so

doživeli evangeličansko spreobrnjenje, baptistični nazori pa so se dotaknili tudi

mnogih sužnjev.13

Veliko prebujenje je označilo nastop novega vala anglikanizma. Tiste

denominacije, ki so se strinjale s to novo versko doktrino, so se krepile ̶

prezbiterijanci, baptisti in metodisti so v prvih desetletjih 19. stoletja predstavljali

največje protestantske denominacije. Anglikani, kvekerji in kongregacionalisti, ki

so ostali zvesti svojim nazorom, so pričeli zaostajati.14

V četrtem in zadnjem obdobju od leta 1750 do začetka revolucije se je pojavila še

ena ločina anglikancev, ki je sčasoma postala ena najmočnejših ločin ZDA. To je

bil metodizem, ki je učil živeti striktno po "metodah", podanih v Bibliji. Začetnika

12»FROM LOG COLLEGE TO PRINCETON«, govor duhovnika kongregacionalistične cerkve, prečastitega Jamesa H. Rossa pred kongregacionalistično duhovščino, zbrano v dvorani Pilgrim Hall, v: Boston Evening Transcript [Internetna podatkovna baza]. 19. 10. 1896 [Pridobljeno 1. 3. 2010], dostopno na: <http://news.google.com/newspapers?nid=2249&dat=18961019&id=S8szAAAAIBAJ&sjid=_yIIAAAAIBAJ&pg=3877,4806582>. 13 Christine Leigh Heyrman, »THE FIRST GREAT AWAKENING«. Divining America, TeacherServe©, National Humanities Center [Internetna podatkovna baza]. [Pridobljeno 1. 3. 2010], dostopno na: <http://nationalhumanitiescenter.org/tserve/eighteen/ekeyinfo/grawaken.htm>. 14 Library of Congress, "RELIGION IN THE EIGHTEEN-CENTURY AMERICA". na razstavi: Religion and the Founding of the American Republic [Internetna podatkovna baza]. 1998 [Pridobljeno 2. 3. 2010], dostopno na: <http://www.loc.gov/exhibits/religion/rel02.html>.

19

metodističnega gibanja sta brata Wesley, John in Charles15, ki sta pod vplivom

pietizma želela "od znotraj" prenoviti anglikansko cerkev. Svoja verska

prepričanja in načela sta brata širila doma, v Angliji, od koder so angleški in irski

emigranti ter duhovščina takšno miselnost ponesli s seboj v britanske kolonije. Ob

naraščujoči podpori v srednjih kolonijah, predvsem v New Yorku, se je takšno

verovanje hitro razširilo tudi drugam, na primer v Maryland, Virginijo in Severno

Karolino.16

V ameriški vojni za neodvisnost je religija služila kot moralna opora pri odločitvi

kolonistov, da se uprejo Britancem, ta vojna pa je označevala tudi dokončno

prekinitev vezi med cerkvijo in državo17. Zaradi revolucije je prišlo do ponovnega

razkola znotraj anglikanske cerkve, saj je bila njena duhovščina zaprisežena

podpirati britanskega kralja. Po revoluciji je nastala protestantska episkopalna

cerkev v Združenih državah Amerike, samostojna denominacija, ki je svoje

duhovnike od tedaj dalje posvečala na ameriških tleh. Notranje so se preuredile

tudi ostale protestantske denominacije; vpliv evropskih cerkev se je močno

zmanjšal in v različnih ozirih je vsaka od njih dobila izrazito ameriški značaj.18

15 John Wesley (Lincolnshire, 17. 6. 1703-2. 3. 1791, London), angleški duhovnik in skupaj z bratom Charlesom ustanovitelj metodističnega gibanja znotraj anglikanske cerkve. Leta 1724 je diplomiral na oxfordski univerzi. V duhovnika je bil posvečen 22. 9. 1728. Ob pozivu k izpolnjevanju njegovih članskih obveznosti se je vrnil v Oxford, kjer se je pridružil bratu Charlesu, Robertu Kirkhamu in Williamu Morganu v verski študijski skupini, ki so jo zaradi njihovega poudarjanja metodološkega študija in pobožnosti poimenovali "metodisti". Charles Wesley (Lincolnshire, 18. 12. 1707-29. 3. 1788, London), angleški duhovnik, pesnik, pisec hvalnic, ki je z bratom Johnom pričel metodistično gibanje znotraj anglikanske cerkve. Skupaj z Johnom sta na pobudo Oglethorpa potovala v Georgijo, kjer sta izvedla neuspešen misijon med Indijanci in doživela razsvetljenje ob druženju s tamkajšnimi Moravani, pri katerih sta našla iskani mir. Po prihodu nazaj v Anglijo sta ostala v povezavi z Moravani, katerih načela so jima bila za vzor. ("Wesley, Charles." in "Wesley, John." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite.) 16 Ninian Smart, The World's Religions, 2. izdaja. (Cambridge: Cambridge University Press, 1998), str. 369-370; Ahira Griswold Meacham in Albert Gallatin Meacham, A Compendious History of the Rise and Progress of the Methodist Church. (New York: Knowlton & Rice, 1835), str. 236 ̶ 237 in 303. 17 Izjema je bila kongregacionalistična cerkev v Novi Angliji. Tu je cerkev ostala združena z državo vse do leta 1833, ko so se pretrgale zadnje vezi med cerkvijo in oblastjo v državi Massachusetts. (Baird, Religion in America, 212.) 18 Smart, The World's Religions, 370; in Library of Congress, "RELIGION AND THE AMERICAN REVOLUTION", na razstavi: Religion and the Founding of the American Republic [Internetna podatkovna baza]. 1998 [Pridobljeno 2. 3. 2010], dostopno na: <http://www.loc.gov/exhibits/religion/rel02.html>.

20

3.3 Drugo veliko prebujenje, mormoni in začetki afriško-ameriške cerkve

Ob prelomu stoletja se je zgodilo tako imenovano drugo veliko prebujenje, poskus

ponovnega verskega preporoda po nastanku nove države in odprtju novih meja.

Središče prebujenja so tokrat predstavljali zbori v šotorih na področju zahodne

Virginije in Severne Karoline na meji z novimi ozemlji Kentuckyja in Ohia.

Mobilno prebivalstvo, ki je pričelo obdelovati nova ameriška ozemlja, je bilo zelo

dovzetno za evangeličanski entuziazem. Prezbiterijanci, baptisti in metodisti so se

jim s svojimi preprostimi nauki najbolj približali ter tako pridobili največ novih

pripadnikov. Prva polovica 19. stoletja je naznanila tudi nastanek prve povsem

ameriške krščanske ločine. Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni19 ali na

kratko kar mormonsko cerkev je ustanovil prerok Joseph Smith20 v 20. letih 19.

stoletja, v "zlati dobi demokratičnega evangelicizma". Nastanka te ločine ne

moremo pripisati drugemu velikemu prebujenju, saj je nastala v New Yorku

neodvisno od dogajanja v južnejših državah. Mormoni so sami sebe smatrali za

obnovitelje primitivnega krščanstva. Po pregonu iz New Yorka je ta cerkev našla

zavetje najprej v Ohiu, nato pa v Missouriju in Illinoisu ter se kljub

19 Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni je največja mormonska skupina, ki je bila ustanovljena v Ameriki leta 1830, ko je Joseph Smith izdal Mormonovo knjigo. Po Mormonovi knjigi so prvotni prebivalci Amerike potomci Hebrejcev in Amerika bo kraj, od koder bo Kristus vladal ob svojem ponovnem prihodu. Mormoni običajno ne veljajo za kristjane. Verujejo, da ima Bog fizično telo in da ljudje lahko postanejo bogovi kakor Jezus. Verjamejo, da je njihova dolžnost spreobračanje, kajti le mormoni bodo rešeni, ko pride dan poslednje sodbe. Zavzemajo se za poroko in velike družine, ne kadijo in ne pijejo alkohola, čaja ter kave. V preteklosti je cerkev zagovarjala mnogoženstvo in tudi Joseph Smith (glej spodaj opomba 20) naj bi bil poročen z vsaj 33 ženskami. Cerkev je takšen način življenja pričela uradno zavračati leta 1890 in še danes so posamezniki, ki sledijo načelu mnogoženstva, v večini primerov izključeni iz cerkve. ("CERKEV JEZUSA KRISTUSA SVETIH IZ POSLEDNJIH DNI." O Cerkvi. Cerkev v Sloveniji. [Internetna podatkovna baza]. [Pridobljeno 2. 3. 2010], dostopno na: <http://www.cerkev-jezusa-kristusa.si/>. "MORMONSKA CERKEV ŽE STOJI." 24ur.com. [Internetna podatkovna baza]. [Pridobljeno 2. 3. 2010], dostopno na: <http://24ur.com/novice/slovenija/mormonska-cerkev-ze-stoji.html>. "MORMON POLYGAMY: MISCONCEPTIONS." [Internetna podatkovna baza]. [Pridobljeno 20. 03. 2011], dostopno na: <http://www.mormon-polygamy.org/>.) 20 Joseph Smith (Vermont, 23. 12. 1805-27. 6. 1844, Illinois), mormonski prerok in ustanovitelj cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Leta 1830 je izdal Mormonovo knjigo, za katero je trdil, da jo je napisal starodavni prerok Mormon v Severni Ameriki in aprila istega leta organiziral cerkev. Od tega trenutka dalje je bilo njegovo poslanstvo zbiranje čim večjega števila ljudi v naselbine, imenovane "mesta Siona", ki so jim nudila pribežališče od nadlog takratnega časa. ("Smith, Joseph." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite.)

21

neodobravanju in napadom s strani drugače mislečih sčasoma razširila, ne le po

ostalih državah ZDA, temveč po celem svetu21.

V 19. stoletju so svojo prvo cerkev dobili tudi temnopolti privrženci metodistične

episkopalne eerkve v Philadelphiji. Ti so pod vodstvom njenega prvega škofa

Richarda Allena22 leta 1816 ustanovili afriško metodistično episkopalno cerkev,

ki je imela dva škofa, 155 pridigarjev in 6203 pripadnike. Tri leta kasneje so isto

storili tudi temnopolti metodisti države New York, katerih cerkev se je hitro širila

in dobila kongregacije v New Jerseyu, Connecticutu, na Rhode Islandu ter v

Massachusettsu. Po podatkih Roberta Bairda je leta 1855 ta cerkev zajemala tri

škofe, več kot 25 okrožij, tristo duhovnikov in 21 237 članov.23

21 Library of Congress, "THE MORMONS". Na razstavi: Religion and the Founding of the American Republic [Internetna podatkovna baza] 1998 [Pridobljeno 2. 3. 2010], dostopno na: <http://www.loc.gov/exhibits/religion/rel02.html>; in opomba: V Sloveniji je bila mormonska cerkev uradno registrirana leta 1991 in ima danes okoli 300 vernikov. Prva cerkev je bila zgrajena leta 2008. 22 Richard Allen (Pennsylvanija, 14. 2. 1760-26. 3. 1831 Pennsylvanija), ustanovitelj in prvi škof afriške metodistične episkopalne Cerkve (ob ustanovitvi leta 1816), pomembne ameriške denominacije krščanske cerkve. Kot sužnja so ga skupaj z njegovo družino prodali kmetu v koloniji Delaware. Pri 17. se je spreobrnil v metodistično vero in pri 22. je dobil dovoljenje za pridiganje. Dve leti kasneje (1784) so Allena na generalni konferenci metodistične episkopalne cerkve v Baltimoru izbrali kot primernega kandidata za duhovniško službo v novi denominaciji. Leta 1786 si je kupil svobodo in odšel v Philadelphijo, kjer se je pridružil metodistični episkopalni cerkvi sv. Jurija. Leta 1799 je postal prvi afriški Američan, ki so ga uradno posvetili v duhovniški stan metodistične episkopalne cerkve. (George D. Johnson, Profiles in Hue. (Pennsylvanija: Xlibris Corporation, 2011), str. 19. "Allen, Richard." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite.) 23 Baird, Religion in America, 524.

22

4 ODZIV CERKEV NA UVEDBO SUŽENJSTVA

V 17. stoletju sta bili v Evropi cerkev in oblast nerazdružljivi. Temu zgledu so

sledili tudi kolonisti, čeprav je bila takšna zveza predvsem v Novi Angliji

drugačnega značaja. V severnem delu britanskih trinajstih kolonij cerkev ni bila

podrejena državi oziroma jo oblast in zakonodaja nista pogojevali, temveč sta se ji

prilagodili. Puritanci, sicer v matični državi še vedno pripadniki anglikanske

cerkve, so se namreč odločili, da politika ne sme imeti vpliva na cerkev. Ravno

tako se cerkev ni vmešavala v politične zadeve, saj je bila njena vloga povezana

izključno z izvajanjem, širjenjem vere in tako dalje, kar pa recimo ni veljalo za

pripadnike uveljavljene kongregacionalistične cerkve. Ti so bili namreč že od

samega začetka glavni pobudniki kolonizacije, ustanovitve kolonij in oblasti v

njih, kjer so zato tudi zasedli vse pomembne položaje.1

Srednje kolonije (področje današnjih držav Pennsylvanija, Delaware, New York

in New Jersey) so v tem oziru ubrale svojo pot. Čeprav Robert Baird v srednjih

kolonijah ni zaznal močnejših vezi med cerkvijo in državo, je zabeležil zakonsko

uveljavitev anglikanske cerkve. Anglikanska, torej protestantska episkopalna

cerkev, je kljub vse večjemu pomenu drugih denominacij prevladovala na jugu,

najprej predvsem v Virginiji, kmalu pa tudi v obeh Karolinah in drugod. Tu sta

cerkev, ki je bila kot kolonialna cerkev zaščitena z angleškim pravom in podrejena

londonskim škofom, in oblast neposredno odgovarjali najprej angleški Royal

African Company2, po njenem propadu pa kraljevi oblasti v matični državi.3

1 Robert Baird, Religion in America; or An Account of the Origin, Progress, Relation to the State, and Present Condition of the Evangelical Churches in the United States. With Notices of the Evangelical Denominations. (New York: Harper & Brothers, 1844), str. 84 ̶ 88, 91 ̶ 96. 2 Royal African Company (Kraljeva afriška družba) - angleška družba za čezatlantsko trgovino s sužnji, ki jo je leta 1672 ustanovila družina Stuart v sodelovanju z londonskimi trgovci. Družbo je vodil brat Karla II., yorški vojvoda James. Prvotno se je družba imenovala Company of Royal Adventurers Trading to Africa (Družba kraljevih popotnikov za afriško trgovino), ki je s svojo ustanovno listino iz leta 1660 držala monopol nad angleško trgovino s sužnji. Prvič je družba propadla leta 1667 med vojno proti Nizozemski in se je zopet pojavila leta 1672, ko se je skupaj z Družbo gambijskih trgovcev združila v Royal African Company. Novoustanovljena družba je držala monopol nad trgovino s sužnji do leta 1698 in jo je tudi kasneje nadaljevala vse do leta 1731, ko se ji je odpovedala v korist trgovanja s slonovino in zlatim prahom. (Junius P. Rodriguez, The Historical Encyclopedia of World Slavery. (Kalifornija: ABC-CLIO, Inc., 1997), str. 556 ̶ 558.) 3 Baird, Religion in America, 88 ̶ 91 in 96 ̶ 99.

23

Uvedba suženjstva krščanskih cerkev ni posebno vznemirila, prve uveljavljene

denominacije so na začetku celo dajale vtis, kot da jim za prisilno privedene

Afričane ni kaj preveč mar. Uradna episkopalna cerkev v državah, kjer se je

suženjstvo najbolj razširilo (Maryland, Virginija, obe Karolini), sama po sebi niti

ni izražala dovolj vitalnosti in verske gorečnosti, da bi se imela čas in željo

ukvarjati se s spreobračanjem ali pomočjo sužnjem, čeprav je imela v svojih

vrstah kar nekaj eminentnih in vplivnih ljudi. Prezbiterijanci in baptisti so se na

tem ozemlju uveljavili šele 100 let po uvedbi institucije suženjstva v Virginiji,

metodisti pa so jim sledili še 50 let pozneje.4

Kako bi se lahko posamezna cerkev odzvala na uvedbo nehumanega suženjstva?

Lahko bi denimo že na samem začetku izločila svoje člane, ki so bili

sužnjelastniki, oziroma prepovedala vstop novim sužnjelastnikom, a tega ni

storila, niti se od nje kaj takšnega ni pričakovalo, če upoštevamo takratno splošno

orientiranost verskega sveta v prid instituciji suženjstva. Na jugu ZDA se je to

uresničilo šele s prihodom reformirane prezbiterijanske cerkve in dveh manjših

škotskih teles prezbiterijanske denominacije proti koncu 18. stoletja, torej 160 let

po uvedbi suženjstva. Prva je že na samem začetku vsem jasno dala vedeti, da v

svoje vrste ne sprejema sužnjelastnikov in drugi dve sta ji uspešno sledili. A na

takšno odločitev je vplival zelo pomemben dejavnik, ki ga druge, predvsem

uradno uveljavljene denominacije, niso mogle upoštevati: za razliko od

pripadnikov slednjih, so bili pripadniki teh treh cerkev večinoma novi prišleki in

njihove družine, ki o sužnjelastništvu sploh še niso razmišljali.5

4.1 Društvo prijateljev

V kolonialni dobi sta si za dobrobit sužnjev najbolj prizadevala dva društva, in

sicer društvo, imenovano Society for the Propagation of the Gospel in Foreign

4 Robert Baird, The Progress and Prospects of Christianity in the United States of America; With Remarks on t he Subject of Slavery in America; And on the Intercourse Between British and American Churches. (London: Partridge and Oakey, 1851), str. 31 ̶ 32. 5 Prav tam, 32 ̶ 33.

24

Parts 6 (v nadaljevanju: SPG), in Društvo prijateljev ali tako imenovani kvekerji7.

V New Jerseju je SPG že leta 1709 izrazil interes za učenje otrok sužnjev, kar so

jim dovolili od leta 1712 dalje. Čeprav to društvo ni izvajalo aktivnosti proti

suženjstvu, je naredilo ogromno v smeri izobraževanja in skrbi za sužnje.8

Medtem ko se je SPG trudil izboljšati pogoje za sužnje, so se kvekerji istočasno

že zavzemali za popolno ukinitev institucije suženjstva. V Pennsylvaniji so

kvekerji v Germantownu zoper suženjstvo protestirali že leta 1688; to je bil njihov

odziv na odločitev nekaterih sovernikov, da se vpletejo v trgovino s sužnji in

postanejo sužnjelastniki.9 Res je, da je so bili kvekerji v 17. in prvi polovici 18.

stoletja tudi sami trgovci oziroma lastniki sužnjev, ne le v Virginiji in obeh

Karolinah, ampak tudi v New Jerseyu, Pennsylvaniji in New Yorku, a se je

njihovo mnenje v drugi polovici 18. stoletja na splošno prevesilo povsem v korist

sužnjev. Kvekerski reformatorji so institucijo suženjstva združeno obsodili, saj naj

bi škodovala tako sužnju kot tudi njegovemu lastniku. Po njihovem mnenju noben

zasužnjen človek ne more svobodno slediti svoji "notranji luči", poleg tega pa

suženjstvo spodbuja lenobo, nasilje in izkoriščevalski nagon sužnjelastnikov. 6 Society for the Propagation of the Gospel in Foreign Parts ̶ SPG (Društvo za širjenje evangelija v tujini) je leta 1701 ustanovljena anglikanska misijonarska organizacija. V začetku 18. stoletja je londonski škof Henry Compton od prečastitega dr. Thomasa Braya zahteval poročilo glede položaja anglikanske cerkve v ameriških kolonijah. Dr. Bray je poročal, da ima anglikanska cerkev v Ameriki le malo duhovne vitalnosti ter da je v slabem organizacijskem stanju. 16. 6. 1701 je kralj Vilijem III. zato izdal posebno listino, s katero je ustanovil Društvo za širjenje evangelija kot organizacijo, ki bo v Ameriko pošiljala duhovnike in učitelje za pomoč tamkajšnji duhovščini anglikanske cerkve. (Daniel O'Connor and others, Three Centuries of Mission: the United Society for the Propagation of the Gospel, 1701-2000. Continuum Biblical Studies Series . (London: Continuum Intuernational Publishing Group, 2000), str. 7 ̶ 22.) 7 Društvo prijateljev oziroma kvekerji ̶ Society of Friends ali Quakers - prvotno je bil to sramotilni vzdevek za protestantsko svobodno Cerkev. Ustanovil jo je George Fox, ki je od leta 1649 kot potujoči pridigar pozival k prebujenju »Kristusa v nas«. Njihovo verovanje je temeljilo na prepričanju, da krščanstvo ni nekaj zunanjega, ampak notranja luč, s katero Kristus neposredno preveva dušo verujočega. Ta »notranja luč« naj bi dajala kvekerjem moč, da zavračajo prisego in vojaško službo ter delujejo kot »prijatelji ljudi«. Foxovi privrženci so se v mističnem izkustvu vidno vznemirjali, zato so jih opazovalci posmehljivo poimenovali »quakers« ̶ trepetavci . Njen drug ustanovitelj je bil William Penn, ki je leta 1681 ustanovil kolonijo Pennsylvanijo, da bi kvekerji tam lahko zaživeli v skladu s svojimi verskimi načeli, torej preprosto, mirno in pošteno. Leta 1947 je Društvo prijateljev prejelo Nobelovo nagrado za mir. (Thomas D. Hamm, The Quakers in America, Columbia contemporary American religion series. (New York: Columbia University Press, 2003), str. 13 ̶ 37, 210.) 8 John Hope Franklin, From Slavery to Freedom: A History of Negro Americans, 3. izdaja. (New York: Vintage Books, 1969), str. 95 ̶ 96. 9 Garret Hendericks, et al., "THE GERMANTOWN PROTEST, FEBRUARY 18, 1688". V seriji dokumentov: Slavery and Emancipation in Western Culture, urednik David Brion Davis [Internetna podatkovna baza] (2005 [pridobljeno 8. 3. 2010]), dostopno na: <http://www.yale.edu/glc/aces/germantown.htm>.

25

Takšnega prepričanja je bil kvekerski voditelj iz New Jerseya, John Woolman10.

Kot duhovni popotnik je na sužnjelastniških posestvih vedno vztrajal pri

plačevanju sužnjem za njihove usluge in prepričeval njihove lastnike o slabostih

suženjstva. Njegova knjižica Some Considerations on the Keeping of Negroes je

naredila močan vtis na kvekerje in privržence drugih ločin, Woolman pa si je

prizadeval uveljaviti protisuženjsko stališče tudi na organizacijskem nivoju tega

gibanja, natančneje znotraj philadelphijskega letnega zbora11.

Čeprav so bili kvekerj na splošno proti suženjstvu, je njihovo napredovanje v tej

smeri naletelo na odstopanja. Do leta 1750 je na področju britanskih 13 kolonij

delovalo šest letnih zborov (Nove Anglije, New Yorka, Philadelphije, Marylanda,

Virginije in Severne Karoline). Prvi je leta 1758 ukrepal philadelphijski letni zbor

in postavil zahtevo kvekerjem sužnjelastnikom, da svoje sužnje osvobodijo,

čemur je novoangleška organizacija sledila leta 1770, do leta 1784 pa so takšno

odredbo izdali že vsi zbori. Glede vključevanja temnopoltih si kvekerji sprva niso

bili enotni in so jih po daljšem premisleku dokončno sprejeli medse šele v 80.

letih 18. stoletja, vendar pa takšno ravnanje vsekakor odtehta dejstvo, da so bili

ravno oni vodilni pri organiziranju društev, ki so se borila proti suženjstvu, pri

izdajanju peticij za ukinitev te institucije in reševanju svobodnih temnopoltih pred

ponovnim zasužnjenjem, ogromne zasluge pa jim je treba pripisati tudi pri

ukinitvi suženjstva severno od Marylanda do leta 1800.12

10 John Woolman (New Jersey, ZDA, 19. 10. 1720-7. 10. 1772, Yorkshire, Anglija), britansko-ameriški voditelj kvekerjev in abolicionist, čigar Journal je danes priznan kot klasični vir o duhovnem notranjem življenju. ("Woolman, John." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite. (Chicago: Encyclopædia Britannica, 2011).) 11 Letni zbor ̶ Yearly Meeting - letno srečanje kvekerjev (Društva prijateljev), na katerih pogosto prisostvujejo tudi kvekerji iz drugih Letnih zborov. Letni zbor je organizacija, ki sestoji iz več manjših in pogostejših zborov znotraj ene geografske regije (četrtletni zbori, mesečni zbori) ter vključuje številne prostovoljce in plačano osebje, stalni odbor in delovne skupine, sestavljene iz prostovoljcev, ki s plačanim osebjem celo leto sodelujejo pri izvajanju programov Društva prijateljev. Na srečanjih letnih zborov kvekerji izvajajo skupne molitve ter razglabljajo o trenutno aktualnih problemih v njihovi regiji in po svetu. ("WHO WE ARE", Philadelphia Yearly Meeting of the Religious Society of Friends. [Internetna podatkovna baza]. 1997 [pridobljeno 8. 3. 2010]), dostopno na: <http://archive.pym.org/pm/faith.php>.) 12 Thomas D. Hamm, The Quakers in America, Columbia contemporary American religion series. (New York: Columbia University Press, 2003), str. 33 ̶ 35.

26

4.2 Sprejem sužnjev

Večina sužnjelastnikov je bila kristjanov. Med njimi so bili tudi takšni, ki so

opravljali duhovniški poklic ali pa zasedali katerega izmed drugih položajev

znotraj cerkve. Ta jih je spodbujala k pokristjanjevanju sužnjev, vendar pa je bil,

vsaj v Virginiji, odpor sužnjelastnikov do takšnega početja velik tudi po letu 1667,

ko je skupščina odredila, da krst oziroma spreobrnitev v krščanstvo ne more

vplivati na status sužnja. Razlogov za to je več: po eni strani sužnjelastnik ni želel

imeti v suženjstvu nekoga, ki mu je takorekoč "brat v veri", po drugi strani pa so

gospodarji zatrjevali, da spreobrnitev v krščansko vero naredi sužnja bolj

ponosnega in ne tako dobrega služabnika.13

Čeprav so se svobodni temnopolti v Novi Angliji spreobračali že v drugi polovici

17. stoletja, je bil prvi odziv belih gospodarjev na idejo o pokristjanjevanju svoje

lastnine vseeno podoben zgoraj opisanemu. Največjo bojazen je zopet

predstavljalo vprašanje svobode po spreobrnitvi, nekatere sužnjelastnike pa je celo

skrbelo, da bi spreobrnjeni sužnji porabili preveč časa za branje Biblije in

moljenje v cerkvi, kar bi zmanjšalo njihovo gospodarsko vrednost. A takšno

razmišljanje je do začetka 18. stoletja poniknilo in začelo se je naglo

spreobračanje nekristjanov. V dobi velikega prebujenja14 so spreobrnjenci po

večini še vedno sprejemali kongregacionalistično obliko verovanja, nekaj

privržencev pa so zabeležili tudi v episkopalni anglikanski cerkvi, na kar so imela

močan vpliv prizadevanja in dobrodelnost SPG-ja. Kljub ogromnemu verskemu

entuziazmu prebivalcev kolonij je bila ob koncu kolonialne dobe večina

13 Edmund S. Morgan, American Slavery, American Freedom: The Orderal of Colonial Virginia. (New York: W. W. Norton & Company, 1975), str. 329 ̶ 332. 14 Veliko prebujenje - Great Awakening - ameriško versko gibanje, verski preporod v britanskih ameriških kolonijah, ki se je pričel okoli 20. let 18. stoletja in je trajal do njegove sredine. Gibanje se je pričelo s prihodom pietizma, protestantskega gibanja, ki se je konec 17. stoletja razvilo v zahodni Evropi in je nasproti racionalnemu pojmovanju krščanstva izpostavljalo čustveno pobožnost, aktivno ljubezen do bližnjega in intenziven osebni stik z Bogom. Pietistični duhovniki (po večini Nemci, Škoti in škotsko-irski priseljenci) so uvedli nov način pridiganja , ki je temeljil na vzbujanju močnih religioznih čustev pri ljudeh . Ker so tako pridobili mnogo novih vernikov , so kmalu dobili posnemovalce po vsej deželi . Tovrstnim pridigam so rekli "revivals" ̶ preporodi ̶ ker so v ljudeh vzbujali občutke novega zavedanja samih sebe, organizirani pa so bili v cerkvah ali drugih javnih prostorih. Po vzoru metodističnega vodje Johna Wesleya iz Velike Britanije so bili pogosto izvajani tudi na prostem z namenom doseči čim večje število vernikov. (Joseph Tracy, The Great Awakening: a history of the revival of religion in the time of Edwards and Whitefield. (Boston: Charles Tappan, 1845), str. iii ̶ xiii, 1 ̶ 18.)

27

temnopoltih v Novi Angliji - tako kot tudi v drugih kolonijah - še vedno

poganov.15

4.2.1 V južnih kolonijah

V Virginiji predstavniki anglikanske cerkve niso bili zadovoljni s stanjem v

koloniji, saj so sužnjelastniki zavračali njihove pobude glede pokristjanjevanja

sužnjev. Cerkev je takšno brezbrižnost obravnavala kot zanemarjanje duš sužnjev

ter nespoštovanje verskih načel anglikanske cerkve in duhovnik Morgan

Goodwyn je v svojem pamfletu že leta 1680 dobro predvidel, da bodo takšne

odločitve izkoristile druge verske skupine. Iste obtožbe so desetletja kasneje

prihajale iz ust predstavnikov metodistične, prezbiterijanske in baptistične cerkve.

Virginija, ki je v kolonialni dobi slovela kot največja in najbolj poseljena kolonija,

je predstavljala osrčje južnega velikega prebujenja. Prezbiterijanci so se pojavili v

40. letih 18. stoletja in najbolj goreči evangeličani pod vodstvom pastorja

Samuela Daviesa16 so se začeli aktivno ukvarjati s spreobračanjem in

opismenjevanjem sužnjev. Na podlagi svojih dejanj so kritizirali anglikansko

cerkev ter pozivali sužnje in vse belce, da pričnejo slediti pravi veri. Zasužnjeni so

jim množično sledili in Davies je do leta 1755 že zabeležil okoli 300 temnopoltih

pripadnikov svoje cerkve. Po revoluciji se je usmerjenost prezbiterijanske cerkve

preusmerila na belce in glavno pobudo pri pokristjanjevanju ter pridiganju

sužnjem sta prevzeli metodistična in baptistična cerkev. Prezbiterijanci so poraz v

tekmi za dušno pripadnost temnopoltih upravičevali z dejstvom, da sta ostali dve

15 Franklin, From Slavery to Freedom, 109. 16 Samuel Davies (Delaware, 3. 11. 1723–4. 2. 1761, New Jersey), prezbiterijanski pridigar v kolonialni britanski Ameriki, ki je zagovarjal versko odpadništvo in pomagal voditi južno etapo verskega preporoda, poznanega pod imenom veliko prebujenje. Pri svojem delu je največ pozornosti posvečal verskim pravicam in svoboščinam. Njegove pridige so bile natisnjene v nekaj 20 izdajah, Davies pa je znan tudi kot eden izmed prvih uspešnih ameriških piscev hvalnic. ("Davies, Samuel." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica 2009 Student and Home Edition. Chicago: Encyclopædia Britannica, 2009.)

28

denominaciji pripravljeni temnopoltim ponuditi mesta tudi na višjih položajih, kar

pa ni veljalo za njihovo cerkev.17

V Severni Karolini so kvekerji popestrili dogajanje že v zgodnji kolonialni dobi,

saj se je Društvo prijateljev tu nemoteno razvijalo že 25 let pred nastavitvijo

prvega duhovnega predstavnika uveljavljene anglikanske cerkve. Na tem področju

so se kvekerji zavzemali za ustanovitev rednih zborov za sužnje in privržencem

Društva je bilo zaukazano dobro ravnanje s svojo delovno silo. Trgovino s sužnji

so označili kot krivično in se že pred revolucijo zavzemali za njeno ukinitev.

Podobno so se trudili izboljšati pogoje člani SPG-ja, ki so veliko truda namenili

tudi pomoči Indijancem. Kot anglikanska sekta je imelo to društvo vpliv tudi na

sužnjelastnike, katere so, tako kot v Južni Karolini, prepričevali, da naj svojim

sužnjem dovolijo sodelovati pri verskih obredih.18

V Charlestown v Južni Karolini je prvi misijonar SPG-ja prispel leta 1706, le pet

let po ustanovitvi tega društva. Misijonar Francis Le Jau ni bil proti suženjstvu, a

sužnjelastniki so bili vseeno sumničavi in niso podpirali pokristjanjevanja

temnopoltih poganov. Takšen odziv belcev je presenetil misijonarje v vseh

sužnjelastniških državah, saj so bili prepričani, da se bo verska modrost iz Anglije

dotaknila tudi njih ter pozitivno spremenila odnos gospodarjev do svojih sužnjev.

A na začetku 18. stoletja so bila vsa prizadevanja zaman, saj so sužnjelastniki

trmasto vztrajali pri svojem in so vedno znova ugovarjali verskemu spreobračanju

svojih sužnjev.19

Kljub slabim odzivom v Južni Karolini so podobno poskušali tudi pastorji v

Georgiji. V tej koloniji so bili od samega začetka aktivni privrženci Thomasa

17 Charles Frederick Irons, The Origins of proslavery Christianity: white and black evangelicals in colonial and antebellum Virginia. (Severna Karolina: UNC Press, 2008), str. 29 ̶ 37, 52. 18 Prav tam, 82. 19 Jeffrey Robert Young, Domesticating Slavery: The Master Class in Georgia and South Carolina, 1670 ̶1837. (Severna Karolina: UNC Press, 1999), str. 24 ̶ 26.

29

Braya20, ki so leta 1723 ustanovili združenje, imenovano Associates of Dr. Bray.

Organizacija je bila namenjena izključno pokristjanjevanju afriških Američanov

in v Savannah je njihov prvi misijonar prispel že leta 1751, torej slabo leto po

uradni uveljavitvi institucije suženjstva na tem ozemlju. Misijonar, prečastiti

Joseph Ottolenghe, je londonskemu škofu sprva sporočal dobre novice, češ da je

pokristjanjevanje v razmahu in da mnogo sužnjev že zna brati. Vendar pa je

kmalu naletel na isto oviro kot vsi ostali misijonarji na "globokem jugu" - na

sužnjelastnike. Ti so tudi v tej koloniji močno nasprotovali pokristjanjevanju

njihove lastnine in so onemogočali aktivnosti anglikanske cerkve.21

V današnjem času bi se svet in cerkve na splošno ostro odzvale, a takrat zgoraj

opisani neuspehi niso bili nič nenavadnega in so bili pričakovani. Dejstvo je

namreč, da so bile takrat vse institucije med seboj tesno povezane in odvisne ena

od druge, kar je veljalo tudi za cerkve in institucijo suženjstva. Tako je bil na

primer tudi misijonar Ottolenghe v Georgiji lastnik sužnjev, ki so zanj gojili svilo

za potrebe čezatlantskega trga. Suženjstvo je odobraval tudi sloviti dr. Bray, saj je

bil mnenja, da je bila institucija suženjstva sredstvo za odrešenje afriških duš in

predvsem gospodarski sistem, ki je financiral misijonarske dejavnosti. V tem

obdobju so bili na primer baptisti istega mnenja, torej da institucija suženjstva ne

krši zapovedi iz Biblije. Leta 1710 je baptistična cerkev v Charlestownu sicer

podvomila v upravičenost kastracije, ki se je takrat uveljavila kot oblika kazni v

suženjskem zakoniku. V tem primeru se je južnokarolinska cerkev posvetovala z

baptistično cerkvijo v domači Angliji, ki je podprla takšno kaznovanje sužnjev

pod pogojem, da je izvedena v duhu ohranjanja redu in varovanja splošne

blaginje. To naj bi bilo, po njihovem mnenju, zapovedano tudi v Bibliji.22

20 Thomas Bray (Shropshire, Anglija, 1656–15. 2. 1730, London), duhovnik anglikanske cerkve in soustanovitelj Society for the Propagation of the Gospel in Foreign Parts (SPG - 1701). Leta 1696 ga je londonski škof poslal v kolonijo Maryland, kjer je v letu 1700 nekaj mesecev pomagal tamkajšnjim predstavnikom cerkve, nato pa se je vrnil v Anglijo in od tam skrbel za stike s kolonijo. Znan je tudi kot ustanovitelj kolonialnih knjižnic, ki so bile sprva namenjene predvsem za anglikansko duhovščino, kmalu pa so se razširile tako v obsegu kot tudi v oziru pokroviteljstva in do leta 1699 jih je bilo že več kot 30. Za podporo tem knjižnicam je Bray v letih 1698/1699 organiziral Society for Promoting Christian Knowledge (Društvo za spodbujanje krščanskega znanja). Leta 1723 je pomagal tudi pri ustanovitvi Associates of Dr. Bray (Družabniki dr. Graya), društva za spreobračanje temnopoltih in Indijancev v krščansko vero. ("Bray, Thomas." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite.) 21 Young, Domesticating Slavery, 26. 22 Prav tam, 26 ̶ 27.

30

4.3 Organizacija temnopoltih v okviru cerkev

Revolucija sužnjem na jugu ni prinesla svobode in prva leta po vojni so bila

njihova prizadevanja v tej smeri najbolj očitna ravno na področju vere. Na začetku

se je zdelo, da bodo cerkve mladih Združenih držav vztrajale pri obvezni in

popolni vključitvi temnopoltih v versko življenje naroda in zahtevah za ukinitev

institucije. Že leta 1784 so metodisti oznanili, da je suženjstvo "v nasprotju z

zlatimi božjimi pravili", in so svojim pripadnikom dali 12-mesečni rok za

osvoboditev sužnjev. Vendar takšna zahteva ni mogla vzdržati, saj so Virginija in

ostale južne države takoj dosegle suspenz na resolucijo. Pet let kasneje so se

oglasili tudi baptisti, ki so suženjstvo opredelili kot "nasilno pustošenje naravnih

pravic". Dejali so, da je ta institucija protislovna republikanski vladi, kar pa so

sčasoma popolnoma opustili. Po vojni je sužnje sprejelo mnogo cerkev, a bojazen

belcev je ostala. Ti so bili proti preveč liberalni politiki, ki bi onemogočala

učinkovit nadzor nad institucijo suženjstva, nasprotovali pa so tudi temnopoltim

duhovnikom in cerkvenim uradnikom, ki naj bi po mnenju belcev tako imeli

priložnost izvajati oblast nad svojimi suženjskimi skupnostmi.23

Na splošno so se po vojni cerkvene denominacije v ZDA ukvarjale bolj kot ne le s

svojo lastno organizacijo. Vsaka cerkev si je prizadevala za ustanovitev lastnega

samostojnega krila, ki bi delovalo popolnoma neodvisno od svojih evropskih

pokroviteljev. Preoblikovanju se je izognila le rimokatoliška cerkev, kateri je

Vatikan namenil posebnega apostolskega prefekta. Suženj ni bil več v središču

pozornosti oziroma so mu cerkve namenjale vse manj časa. Ponekod so problem

institucije suženjstva povsem zanemarili, kar je posledično vplivalo na razvoj

ločenih cerkev za temnopolte. Baptistične cerkve za temnopolte so se pojavile že

23 Franklin, From Slavery to Freedom, 161̶ 162.

31

med vojno za neodvisnost in leta 1788 je temnopolti duhovni voditelj Andrew

Bryan24 ustanovil tako imenovano prvo afriško baptistično cerkev v mestu

Savannah v Georgiji. Ker je število članov v Bryanovi cerkvi strmo naraščalo, so

si belci močno prizadevali za zaprtje te cerkve ̶ njene člane so celo napadli in

prebičali, Andrewa Bryana pa zaprli. K sreči je imel Bryan zelo razumnega

gospodarja, ki je podpiral njegovo delo in ideje. Njegova baptistična cerkev je

postala jedro organizacije temnopoltih baptistov Georgije.25

Temnopolti v Virginiji so se organizirali znotraj baptistične cerkve že leta 1776,

ko so organizirali baptistično cerkev v Petersburgu. Naslednjo cerkev za

temnopolte je Virginija dobila leta 1780 v Richmondu, pet let kasneje pa je sledil

še Williamsburg. V vseh teh prizadevanjih so jim ponekod pomagali tudi belopolti

duhovniki. Ustanavljanje cerkev za temnopolte se je tako najbolj razmahnilo na

severu. V Philadelphiji je leta 1809 trinajst svobodnih temnopoltih baptistov pod

vodstvom bivšega sužnja, prečastitega Burrowsa, ustanovilo baptistično cerkev za

temnopolte. V mestu Boston je organizacijo temnopoltih v okviru baptistične

cerkve vodil duhovnik Thomas Paul, ki je pri tem pomagal tudi temnopoltim

baptistom v New Yorku. Že prej so postali aktivni svobodni temnopolti člani

metodistične cerkve. Tu je prikazan lep primer z delom Richarda Allena26 in

24 Andrew Bryan (Južna Karolina, okoli 1737 ̶ 1812, Georgija), temnopolti baptistični duhovnik, ki ga je v to veroizpoved leta 1783 spreobrnil George Liele. Z ženo sta nato delovala med plantažnimi delavci, kjer sta si prizadevala razširiti molitvene zbore na plantaži. Bryan je s pridiganjem pričel leta 1785. 20. januarja 1788 je pod okriljem belopoltega duhovnika Abrahama Marshalla organiziral prvo baptistično cerkev za temnopolte v Georgiji. Takoj po ustanovitvi je bil tudi uradno posvečen v duhovnika. S takšnim delovanjem je do leta 1790 prislužil svobodo sebi in svoji družini. Ker je število članov v njegovi cerkvi strmo naraščalo, je to vzbudilo ljubosumje belopoltih sosedov in leta 1789 ali 1790 so Bryana in številne druge člane njegove cerkve pretepli, prebičali in strpali v zapor z izgovorom, da so načrtovali vstajo. Ob pomoči Bryanovega bivšega gospodarja so skupino priprtih spoznali za nedolžne in Bryan je nato nadaljeval z duhovniško službo vse do svoje smrti. (Nathan Aasang, African ̶American Religious Leader. (New York: Infobase Publishing, 2003), str. 27 ̶ 28.) 25 Aasang, African ̶American Religious Leader, 27 ̶ 28. 26 Richard Allen (Pennsylvanija, 14. 2. 1760-26. 3. 1831 Pennsylvanija), ustanovitelj in prvi škof afriške metodistične episkopalne cerkve (ob ustanovitvi leta 1816), pomembne ameriške denominacije krščanske cerkve. Kot sužnja so ga skupaj z njegovo družino prodali kmetu v koloniji Delaware. Pri 17. se je spreobrnil v metodistično vero in pri 22. je dobil dovoljenje za pridiganje. Dve leti kasneje (1784) so Allena na generalni konferenci metodistične episkopalne cerkve v Baltimoru izbrali kot primernega kandidata za duhovniško službo v novi denominaciji. Leta 1786 si je kupil svobodo in odšel v Philadelphijo, kjer se je pridružil metodistični episkopalni cerkvi sv. Jurija. Leta 1799 je postal prvi afriški Američan, ki so ga uradno posvetili v duhovniški stan metodistične episkopalne cerkve. (George D. Johnson, Profiles in Hue. (Pennsylvanija: Xlibris Corporation, 2011), str. 19. "Allen, Richard." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite.)

32

njegovih privržencev v Philadelphiji. Allen si je s trdim delom leta 1777 kupil

svobodo pri svojem lastniku v Delawaru in v nekaj letih s svojim pridiganjem že

osvojil srca mnogih metodistov s škofom Francisom Asburyjem27 na čelu. V drugi

polovici 80. let 18. stoletja se je preselil v Philadelphijo, kjer je začel organizirati

verska srečanja za temnopolte. Njegovemu predlogu po ustanovitvi posebne

cerkve so najprej oporekali vsi, tako belci kot tudi nekaj temnopoltih, a sčasoma

je Allenu s pomočjo Absaloma Jonesa28 vseeno uspelo ustanoviti Free African

Society (Svobodno afriško društvo) in leta 1794 še cerkev, imenovano Betel (po

kraju Betel ̶ d anašnji Beitin ̶ mesto severno od Jeruzalema). Po petih letih je bil

imenovan za diakona in kasneje še za starešino, njegova cerkev pa je postala

znana kot afriška metodistična episkopalna cerkev Betel. Afriška metodistična

cerkev se je hitro razmahnila tudi v druga mesta severnih in srednjih držav, na

primer v Baltimoru ter večih mestih Pennsylvanije in New Jerseya. Do leta 1816

so se končno združile v eno uradno ustanovo. Afriška metodistična episkopalna

cerkev je hitro postala najbolj priljubljena cerkev med temnopoltimi metodisti in

se je naglo širila tako na zahod, vse do Pittsburgha, kot tudi na jug, kjer je dosegla

Charleston. Južnjaki so organizaciji temnopoltih v okviru cerkve nasprotovali in

27 Francis Asbury (Staffordshire, Anglija, 20. 8. 1745 ̶ 31 . 3. 1816, Vermont, ZDA), prvi škof metodistične episkopalne cerkve v ZDA. V prvih letih delovanja je bil glavni pomočnik Johna Wesleya (ustanovitelja metodističnega gibanja). Že leta 1784 mu je bil podeljen naziv glavnega predstojnika metodistične cerkve v ZDA, leta 1785 pa je postal škof omenjene cerkve. ("Asbury, Francis." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite.) 28 Absalom Jones (Delaware, 1746 ̶ 13. 2. 1818, Philadelphija), afriško-ameriški abolicionist in duhovnik. Potem ko je leta 1794 ustanovil kongregacijo za temnopolte, je leta 1804 doživel posvetitev kot prvi temnopolti duhovnik episkopalne cerkve v ZDA. Na koledarju cerkve je označen kot svetnik, blažen na dan svoje smrti. (Phillip H. Pfatteicher, New Book of Festivals and C ommemorations: A Proposed Common Calendar of Saints. (Minneapolis: Fortress Press, 2008), str. 84.)

33

jo onemogočali, sploh po razkritju načrta o suženjskem uporu pod vodstvom

bivšega sužnja Denmarka Veseya29, ki bi se v nasprotnem primeru zgodil leta

1822 v Charlestonu.30

Čeprav suženjski jug na splošno ni nudil veliko priložnosti za organizacijo cerkev

in prostovoljnih društev, je nekaj tovrstnih institucij vseeno našlo pot in mesto za

svoj obstoj. Ena izmed takšnih je prva afriška baptistična cerkev v mestu

Savannah, katere nastanek je že opisan na prejšnjih straneh in ki priča o tem, da je

krščanstvo napredovalo tudi na tem področju, kljub zloglasnim suženjskim

zakonom, ki so prepovedovali srečanja in druge oblike združevanja temnopoltih

ter onemogočali njihovo opismenjevanje. Ponekod so sužnjelastniki spodbujali

svoje sužnje, da so obiskovali cerkev skupaj z njimi, nekateri pa so celo dovolili

nadzorovana verska srečanja na plantažah. Drugi so aktivnosti belopoltih

misijonarjev, kot sta bila metodist William Capers in prezbiterijanec Charles

Colcock Jones, na plantažah odobravali, a ne brez godrnjanja. Temnopolti so se

na skrivaj versko organizirali tudi na plantažah, kjer so gospodarji prepovedovali

verska srečanja.31

29 Denmark Vesey (okoli 1767–2. 7. 1822, Charleston, Južna Karolina), afriško-ameriški suženj, ki je bil kot najstnik leta 1781 prodan kapitanu na bermudski suženjski ladji in se je skupaj z njim leta 1783 naselil v Charlestonu. Leta 1800 si je s 600 USD, ki si jih je priigral na ulični loteriji, kupil svobodo. Seznanjen z uporom na Haitiju v 90. letih 18. stoletja, je v prostem času, ko ni delal kot tesar, prebiral protisuženjsko literaturo. Ker je bil nezadovoljen s svojim statusom drugorazrednega državljana in je želel pomagati zasužnjenim, je naredil načrt in organiziral upor temnopoltih v mestu in na plantažah. V svojem načrtu je upornike pozival k napadu na stražarnice in orožarne, kjer naj bi si nato prisvojili orožje, pobili vse belce, požgali in uničili mesto ter osvobodili sužnje. Če bi bil načrt uresničen, bi bil to verjetno eden izmed največjih suženjskih uporov v ZDA, saj se je govorilo o udeležbi okoli 9000 temnopoltih prebivalcev. Vendar do upora ni prišlo, saj so beli organi oblasti zanj pravočasno izvedeli (načrt naj bi jim izdal hišni služabnik) in na večer upora organizirali močno vojaško obrambo. (Junius P. Rodriguez, Encyclopedia of Slave Resistance and Rebellion. (Connecticut: Greenwood Publishing Group, 2007), str. 556 ̶ 564.) 30 Franklin, From Slavery to Freedom, 162-163. 31 Mark A. Noll, A History of Christianity in the United States and Canada. (Michigan: Wm. B. Eerdmans Publishing Company, 1992), str. 204-205.

34

5 CERKVE IN RAZMAH SUŽENJSTVA

Po revoluciji je mlad narod Američanov s širjenjem na zahod, severozahod in

jugozahod ter s spretno politiko postavil temelje novim državam, ki so ob svoji

razglasitvi postale del Združenih držav. Regulacija suženjstva se je pričela že v

zadnjih desetletjih 18. stoletja, predvsem z Northwest Ordinance1 iz leta 1787, še

večja nesoglasja med državami pa je sprožila odločitev o ukinitvi čezatlantske

trgovine s sužnji, ki so se po sprejetju kompromisa, imenovanega Missouri

Compromise2, le še večala. Do leta 1845 se je ZDA priključilo osem novih

sužnjelastniških držav: Kentucky, Tennessee, Louisiana, Mississippi, Alabama,

Missouri, Arkansas, Florida in Teksas. Takšna odločitev oblasti na teh ozemljih je

morala biti pričakovana. Ugodni geografski dejavniki in bogata zemlja so tu

pogojevali kmetijsko gospodarstvo, na področju katerega je v tistem času po

zaslugi Elija Whitneya prevladovalo predvsem gojenje bombaža, ki je na pomenu

pridobil po vojni. Po le-tej se Američani niso mogli več zanašati na prekomorsko

trgovino in narasle so potrebe po razvoju lokalne industrije, predvsem tekstilne.

Povpraševanje po surovem bombažu je povečala tudi vojna med ZDA in Veliko

1 Northwest Ordinance of 1787 (Severozahodna odredba iz leta 1787) - ena izmed treh odredb, ki jih je kongres ZDA sprejel z namenom vzpostaviti urejene in pravične postopke za poselitev in priključitev severozahodnega ozemlja, torej ameriškega ozemlja, ki leži zahodno od Pennsylvanije, severno od reke Ohio, vzhodno od reke Mississippi in južno od Velikih jezer. Danes to območje poznamo pod imenom ameriški srednji zahod. Odredba iz leta 1787 je predstavljala najpomembnejšo odredbo, saj je podala podlago za upravljanje severozahodnega ozemlja in sprejem njenih sestavnih ozemeljskih delov kot zveznih držav. (Albert P. Blaustein in Robert L. Zangrando (ur.), Civil Rights and African Americans. ( Illionis: Northwestern University Press, 1991), str. 46 ̶ 47. "Northwest Ordinances." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite. (Chicago: Encyclopædia Britannica, 2011).) 2 Missouri Compromise of 1820 (Missourijski kompromis iz leta 1820) - sporazum iz leta 1820, sklenjen med jugom in severom ZDA, ki ga je sprejel kongres ZDA in po katerem je leta 1821 Unija Missouri sprejeta in priznana kot 24. država. Sprejem te države je bil sporen predvsem zaradi njenega sužnjelastniškega značaja in je temeljil na pogojih, da se državo Maine istočasno sprejme v Unijo kot svobodno državo in da suženjstvo prepove na preostalem ozemlju, pridobljenim z izvedbo nakupa od Francije, imenovanega Louisiana Purchase (nakup Louisiane leta 1803 ̶ francoskega ozemlja, ki je obsegalo zahodno polovico porečja reke Mississippi. Francija je ozemlje prodala ZDA za 60 milijonov francoskih frankov, vključno z izbrisom dolga ZDA do Francije v vrednosti 20 milijonov frankov), ki leži severno od zemljepisne širine 36°30′. (Blaustein in Zangrando, Civil Rights and African Americans, 77 ̶ 78. Thomas J. Fleming, The Louisiana Purchase. (New Jersey: John Wiley & Sons, Inc., 2003), str. 125. "Missouri Compromise." in "Louisiana Purchase." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite.)

35

Britanijo leta 18123 in nova ozemlja so predstavljala idealno pokrajino za

pridelovanje te surovine, kar je tja privabilo mnogo že izkušenih kmetovalcev,

torej južnjakov. Medtem ko so se severne in srednje države ukvarjale s

kolonizacijo neraziskanega srednjega in severnega zahoda, so bila zgoraj

navedena ozemlja najbolj v interesu že obstoječih sužnjelastniških držav.

Kentucky so prvi naselili kolonisti iz Virginije in delno Marylanda, Tennessee in

Missouri kolonisti iz Severne Karoline, Južna Karolina pa je z nekaj udeleženci iz

Georgije osvojila Alabamo in Mississippi, od koder so potovali dalje v Arkansas.4

Notranje koloniste so običajno spremljali sužnji, kar je močno vplivalo na

kulturni, gospodarski, družbeni in verski značaj teh držav.5

5.1 Kentucky in Tennessee

V Kentuckyju so sužnji in gospodarji običajno skupaj obiskovali cerkev; vanjo so

vstopali skozi ista vrata. Če je cerkev imela balkon, je bil ta rezerviran za

temnopolte vernike, v nasprotnem primeru pa so morali pridigo poslušati povsem

od zadaj. Zanimiva so dejstva, da krst vernikov ni potekal ločeno, sužnji so bili

pokopani na istem pokopališču, cerkve pa so pogosto štele vsaj toliko - če ne celo

več - temnopoltih pripadnikov kot belih in to ne velja le za Kentucky temveč za

celotni jug ZDA.

V Kentuckyju in na splošno po celotnem tako imenovanem "starem jugu" so tri

glavne protestantske denominacije – baptisti, metodisti in prezbiterijanci –

uveljavljale strogo cerkveno disciplino. Verniki, tako sužnji kot svobodni verniki,

3 Vojna leta 1812 (18. 6. 1812 ̶ 17. 2. 1815) - vojaški spopad med ZDA in Veliko Britanijo zaradi britanskih kršitev pomorskih pravic ZDA. Napetosti med državama so se pojavile že med francoskimi revolucionarnimi in napoleonskimi vojnami (1792-1815), v katerih sta si Francija na eni strani in Velika Britanija na drugi strani ves čas prizadevali, da ZDA ne bi trgovale z nasprotno stranjo. V spopadu so ZDA najprej napadle Kanado, nato pa so se osredotočile na branjenje svojega ozemlja, kamor sta vpadali združeni britanska in kanadska vojska, katerim so pomagala tudi indijanska plemena. Vojna se je končala s podpisom pogodbe v Gentu (Belgija) 24. 12. 1814, ki je določila ponovno vzpostavitev predvojnega stanja. ("1812, War of." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite.) 4 Robert Baird, Religion in America; or An Account of the Origin, Progress, Relation to the State, and Present Condition of the Evangelical Churches in the United States. With Notices of the Evangelical Denominations. (New York: Harper & Brothers, 1844), str. 58-61. 5 Mary Beth Norton et al., A People and a Nation: A History of the United States. (Boston, Massachusetts: Cengage Learning, 2010); str. 208 ̶ 209, 218.

36

so bili strogo nadzorovani. Za vse so veljala enaka pravila in enake kazni za

primer pijanosti, bogokletnosti, neprisostvovanja pri cerkvenih obredih,

prepiranja, prešuštva, herezije in tako dalje. Cerkvi ni bilo mar, da je bila ponekod

poroka med sužnji nezakonita, greh prešuštvovanja je veljal tudi za njih.

Krščanstvo je podpiralo pojem suženjske družine, na kar so se sužnji, duhovniki

in ostali podporniki lahko opirali v boju za njeno uveljavitev.

Množična pripadnost sužnjev baptistični cerkvi je v Kentuckyju sčasoma

povzročila njihovo odcepitev in do leta 1855 so temnopolti že zbrali dovolj

denarja, da so lahko ustanovili svojo cerkev, ki je še istega leta postala ločena

afriška baptistična cerkev. Čeprav je bila še vedno pod nadzorom odbora,

sestavljenega iz belcev, in je sprejemala zaobljube ter pravila matične cerkve, je

imela ta skupnost povsem temnopolto vodstvo in je do leta 1859 že štela 335

pripadnikov. Pri tem je potrebno omeniti tudi Londona Ferrila, svobodnega

temnopoltega duhovnika, ki je v Lexingtonu ustanovil prvo afriško baptistično

cerkev, ki je leta 1854 imela 1820 pripadnikov in je v tistem času predstavljala

največjo samostojno cerkev za temnopolte v Kentuckyju.6

Lahko bi rekli, da je imela v predvojnem Kentuckyju vsaka krščanska ločina

temnopoltega predstavnika, celo episkopalna in katoliška cerkev, in na splošno naj

bi bila institutcija suženjstva v tej državi precej manj strogo vodena kot drugje. O

tem govori tudi prečastiti Josiah Henson7, ki je zaslovel kot prototip lika strica

Toma v slavnem protisužnjelastniškem romanu Uncle Tom's Cabin (Koča strica

Toma) pisateljice Harriet Beecher Stowe. Metodist Henson je v svoji

6 John B. Boles, Religion in Antebellum Kentucky. (Kentucky: University Press of Kentucky , 1995); str. 80 ̶ 88. 7 Josiah Henson (15. 6. 1789 ̶ 5. 5. 1883), avtor, abolicionist in duhovnik. Rodil se je kot suženj v okrožju Charles County v državi Maryland in leta 1834 pobegnil v Ontario, Kanada. Tam je za druge prebegle sužnje v okrožju Kent ustanovil naselje in delavsko šolo. Njegova avtobiografija z naslovom The Life of Josiah Henson, Formerly a Sl ave, Now an I nhabitant of Canada, as Narrated by Himself iz leta 1849 naj bi navdihnila nastanek naslovnega lika romana Koča strica Toma (Uncle Tom's Cabin) pisateljice Harriet Beecher Stowe iz leta 1852. Uspehu omenjenega romana je leta 1858 sledila ponovna, razširjena izdaja Hensonove življenjske zgodbe z naslovom Truth Stranger Than Fiction. Father Henson's Story of His Own Life. (Josiah Henson, The Life of Josiah Henson: Formerly a Slave, Now an Inhabitant of Canada. The Autobiography of the Former Slave Who Became Stowe's Uncle Tom. (Massachusetts: Applewood Books, 2002), str. 5, 86.)

37

avtobiografiji zabeležil, da so imeli temnopolti v Kentuckyju več možnosti in

svobode na verskem področju kot pa v kateri koli drugi sužnjelastniški državi.8

Kentucky se je od drugih sužnjelastniških držav razlikoval v mnogih ozirih.

Državo na severu omejuje znamenita reka Ohio, ki je pred državljansko vojno

zakonsko predstavljala tudi mejo med svobodnimi in sužnjelastniškimi državami.

Po eni strani je to pomenilo manjše število sužnjev in lepše ravnanje z njimi, saj bi

bili v nasprotnem primeru prebegi pogosti. Po drugi strani pa je s severa preko

reke v državo prodirala protisužnjelastniška miselnost, ki se je dotaknila tudi

verskih ustanov. Denominacije so takšno tradicijo vodile od same ustanovitve

države leta 1792, ko je na krivice in nemoralnost institucije suženjstva opozarjal

prezbiterijanski duhovnik David Rice9, ki je slovel kot verski vodja zgodnjega

Kentuckya. Metodisti in baptisti so sledili prezbiterijanskemu vzoru. V času, ko je

imela sužnje le ena petina vseh gospodinjstev, ti niso pričakovali takojšnje

osvoboditve, temveč so razpravljali o problemih suženjstva. Na takšen način so

želeli prekiniti ali vsaj upočasniti dotok novih sužnjev, zaščititi pravico

sužnjelastnikov do pomilostitve oziroma osvoboditve svojih sužnjev ter preprečiti

zboru, da bi sprejeli ustavno določbo, po kateri bi bilo v prihodnosti nemogoče

sprejeti kakršen koli splošen zakon o osvoboditvi.10 To dejstvo potrjuje tudi

podatek, da tu protisužnjelastniško usmerjenih društev niso organizirali in vodili

kvekerji, kot je bila to navada v drugih državah juga ZDA, ampak manjšina

prebivalstva, saj je večina ljudi še vedno odobravala institucijo suženjstva ter jo

tudi vneto zagovarjala. Suženjstvo je imelo tako kot drugod na jugu tudi v tej

državi vpliv na vsa področja življenja, zato je bil obstoj verske abolicionistične 8 Boles, Religion in Antebellum Kentucky, 88 ̶ 89. 9 David Rice (Virginija, 29. 12. 1733 ̶ 18. 6. 1816, Kentucky), sloviti prezbiterijanski duhovnik, katerega so sodobniki imenovali tudi "apostol Kentuckyja", znan pa je bil predvsem po svojih protisuženjskih prepričanjih. Rice je institucijo suženjstva videl kot neskladno z ustavo, ki je poleg tega kršila tudi vsa osnovna načela naravnega in moralnega prava. Verjel je, da je odgovornost cerkve, da vodi prizadevanja proti suženjstvu. Leta 1799 je v pismu prijatelju Jamesu Blythu omenil, da želi, da bi kristjani sprejeli razumen plan za postopno ukinitev suženjstva, kar bi storili pod vplivom vere in zavesti, brez ozira na zakone. Leta 1792 je kot izvoljen delegat sodeloval na konvenciji v Danvillu, kjer se je zavzemal, da bi v prvo ustavo države vstavili klavzulo, s katero bi končali suženjstvo. Čeprav je bil v svojih abolicionističnih prizadevanjih neuspešen, je bil v abolicionističnem društvu Kentuckya dejaven vse do svoje smrti. (Robert Hamilton Bishop, David Rice, An Outline of the history of the church in the state of Kentucky, during a period of forty years: containing the memoirs of Rev. David Rice, and sketches of the origin and present state of particular churches, and of the lives and labours of a number of men who were eminent and us eful in their day. (Lexington: T. T. Skillman, 1824), str. 13 ̶ 14 , 95-96.) 10 Lacy K. Ford, Deliver Us From Evil: The Slavery Question in the Old South. (New York: Oxford University Press, 2009), str. 39.

38

tradicije še toliko bolj presenteljiv in gibanje že od samega začetka obsojeno na

propad. Zanimiv je spremenljiv značaj cerkev. Situacijo primerno nakaže primer

prezbiterijanske cerkve. Ta je prvih nekaj let obstoja države razločno obsojala

suženjstvo ter si na razne načine prizadevala za njeno ukinitev, nato pa postopno

zmanjševala svoj pritisk ter prilagajala svojo osvoboditveno politiko vse do točke,

ko je svoja prizadevanja dokončno omejila na izobraževanje sužnjev in izboljšanje

njihovih življenjskih pogojev ter ob tem pričela zagovarjati sožitje med

osvoboditelji in sužnjelastniki. Prevladujoč evangeličanski duh južnjakov je

popolnoma utajil družbeno odgovornost. Zaradi tega so cerkve raje ohranjale

status quo, takšno ravnanje pa je imelo močan vpliv tudi na ohranitev suženjstva

vse do splošne osvoboditve.11

Zgodba se je podobno odvijala v Tennesseeju. Področje južno od Kentuckya so

ravno tako naselili predvsem ljudje iz Virginije in Severne Karoline, kar je

zaznamovalo značaj te 1796. leta razglašene države. Čeprav je prebivalstvo po

tem letu strmo naraščalo, je bilo sužnjev na splošno malo, vsekakor precej manj

kot v Virginiji. Tudi tu je sprva zgledalo, da obstajajo možnosti za postopno

ukinitev suženjstva. Najglasnejši so bili kvekerji in prezbiterijanska cerkev na

vzhodu države, kjer suženjstvo že tako ali tako ni predstavljalo glavnega vira

gospodarskega zaslužka. Tu je kveker Thomas Embree leta 1797 ustanovil dve

društvi proti suženjstvu, ki sta želeli preko pravnih sredstev spodbujati

prizadevanja za ukinitev suženjstva. Embree je predlagal liberalno osvobajanje ter

program izobraževanja, s katerim bi sužnje pripravili na postopno osvoboditev, a

njegove zamisli so prejele le malo podpore. Ob prehodu v 19. stoletje je bilo

vsem, tudi kritikom institucije suženjstva, jasno, da bo suženjstvo mogoče ukiniti

le s postopno osvoboditvijo. Prosužnjelastniška oblast se je krepila, še posebej po

pridobitvi rodovitnega področja osrednjega Tennesseja. Čeprav je politična oblast

poskušala zatreti ali vsaj utišati nasprotnike institucije suženjstva, so kritiki

ohranili svojo moč v vzhodnem delu, od koder se je njihov glas širil po vsej

državi.12

11 Boles, Religion in Antebellum Kentucky, 101-102. 12 Ford, Deliver Us From Evil, 45-46.

39

5.2 Louisiana

V katoliški koloniji Louisiana je suženjstvo uvedla že francoska oblast v

zgodnjem 18. stoletju in do prihoda Američanov več kot stoletje kasneje je bila ta

institucija že globoko zasidrana v gospodarstvu in kulturi tega področja.

Pokristjanjevanje se je tu odvijalo ob istem času kot v britanskih kolonijah, naloga

pa je pripadla predvsem kapucinom13. Ti so, podobno kot protestantski misijonarji

v Virginiji in drugod, že na samem začetku naleteli na vrsto ovir. Prva je bila

pomanjkanje misijonarjev, saj naj bi bilo teh premalo že za Francoze, kaj šele za

Indijance in temnopolte. Naslednjo oviro sta predstavljala oddaljenost plantaž ter

pomanjkanje plovil za misijonarska popotovanja do najbolj oddaljenih posestev.

Tudi tu so predstavljali največji problem gospodarji sužnjev, ki so marsikje

brezbožno silili svoje sužnje, da delajo ob nedeljah in praznikih, torej ob dnevih,

ko so imeli kapucini edino možnost, da izvajajo svoje delo. Vseeno je Louisiana v

prvih desetletjih 18. stoletja zabeležila pogosto pokristjanjevanje temnopoltih, ki

pa je bilo bolj kot ne omejeno le na krst brez poučevanja verskih naukov. Španska

oblast je konec 80. let sicer zaukazala plantažnikom, da prispevajo k verouku

svojih sužnjev, a so temu ukazu močno nasprotovali. Takšno stanje je nadškof

New Orleansa zabeležil še več kot 40 let pozneje, ko plantažniki spodnjega dela

države, po večini Francozi, še vedno niso odobravali poučevanja sužnjev in

podajanja poročnih zakramentov temnopoltim. Ponekod jim je bil prepovedan

vstop v cerkev. Verske nauke je bilo sužnjem lažje podajati v urbanih naseljih,

13 Kapucini (Ordo Fratrum Minorum Capuccinorum, kratica O.F.M. Cap) - ena od glavnih vej frančiškanskega reda, ustanovljena okoli leta 1525 v Italiji. Od drugih frančiškanov se razlikujejo po bradi (ki ni več obvezna), kostanjevo rjavem habitu, dolgi koničasti kapuci in beli vrvi z rožnim vencem okrog pasu. Na slovenskem ozemlju so se kapucini uveljavili v dobi katoliške prenove. Prvi njihov samostan je bil ustanovljen v Gorici (1591), nato v Ljubljani (1606), potem pa še v 12 slovenskih krajih. Zdaj so prisotni v osmih krajih širom po Sloveniji. ("Kapucini." Veliki splošni leksikon. Elektronska izdaja v1.0. (Slovenija: DZS, d.d., Izobraževalno založništvo Amebis, d.o.o., 2005).)

40

kjer je to omogočalo večje število cerkev in drugih verskih ustanov. Ob tem je

treba omeniti delo uršulink14 v New Orleansu, ki so v mesto prispele leta 1727 in

tu poučevale temnopolte katoličane vse do leta 1824.15

Čeprav je bila v času francoske in španske oblasti Louisiana izrecno katoliška

kolonija, se je po prihodu ameriške oblasti v začetku 19. stoletja to spremenilo in

na ozemlje so prišli protestanti z namenom širiti vero predvsem med Indijance in

temnopolte. Baptistom so sledili prezbiterijanci in episkopalci, v 30. letih 19.

stoletja pa so svoje mesto v tej državi dobili tudi metodisti, čeprav je bilo teh do

50. let 19. stoletja le malo.16 Vsi ti misijonarji so prišli na ozemlje z že razvitim

protisužnjelastniškim prepričanjem. A v državi, kjer sta tempo življenja

narekovala ravno suženjstvo in cvetoča trgovina s sužnji, so ti naleteli na iste

ovire kot katoličani pred njimi.

5.3 Mississippi in Alabama

Mississippi so angleški kolonisti začeli naseljevati po koncu sedemletne vojne, ko

so morali Francozi s podpisom pogodbe v Parizu priznati kolonialno nadvlado

Britancev ter jim prepustiti ozemlje vzhodno od reke Mississippi, ki je dobilo ime

Zahodna Florida. Pred tem je področje že bilo obljudeno, vendar le za namene

trgovine z jelenovino. Po odhodu Francozov ter upadu v številu jelenov je

trgovina zamrla in pozitivna poročila s prvih odprav o izjemni rodovitnosti črne

14 Uršulinke (Ordo Sanctae Ursulae, kratica OSU) - po sveti Uršuli imenovana katoliška redovna skupnost s približno 9000 članicami (več kot 200 samostanov). Leta 1535 jo je kot dobrodelno kongregacijo v Brescii ustanovila Angela Merici (†1540). Po prizadevanju Françoise de Bremond so uršulinke dobile redovna pravila po avguštinskem zgledu; posvečajo se vzgoji in poučevanju deklet. – Na Slovenskem delujejo uršulinke od leta 1670, in sicer v Celovcu. Tam so imele šole in internat, pozneje tudi sirotišnico in otroški vrtec; v Ljubljani od 1702; organizirale so šolsko dejavnost (v slovenskem jeziku; 170 let edino javno šolanje za dekleta), enako v Škofji Loki (1782) in Mekinjah (1903). Šole so se uspešno razvijale in delovale (med drugo svetovno vojno na Dolenjskem celo v dogovoru s partizani) vse do podržavljenja leta 1945. Svoje poslanstvo uršulinke v Sloveniji zdaj uresničujejo z zasebnim poučevanjem. ("Uršulinke." Veliki splošni leksikon.) 15 Albert J. Raboteau, Slave religion: the »invisible institution« in the antebellum South. (New York: Oxford University Press, 1978), str. 113 ̶ 115. 16 Louisiana: A Guide to the State. American Guide Series. (New York: US History Publishers, 1945), str. 128 ̶ 131.

41

zemlje so določila glavno gospodarsko aktivnost na tem ozemlju, ki ga še danes

najpogosteje povezujemo s suženjstvom na jugu ZDA.

Slika 2: Zemljevid ozemlja Zahodne Floride leta 1767.17

Novi prišleki so s seboj na novo posest pripeljali svoje sužnje ali pa so te kupili na

poti. Britanska ozemeljska politika se je v dolini Mississippija močno razlikovala

od tiste, ki so jo izvajali na drugih področjih zahodno od Apalačev; medtem ko je

na slednjem ozemlju razglas iz leta 176318 prepovedoval naseljevanje, so v dolini

Mississippija podeljevali precejšnje kose zemlje ter tako spodbujali plantažno

gospodarstvo. To je po prihodu plantažnikov z Atlantske obale zacvetelo in

potreba po novih sužnjih je narasla. Lokalna trgovina s sužnji je tu doživela

neverjeten razmah in leta 1810 so sužnji na področju, ki je bilo sedem let kasneje

razglašeno za državo Mississippi, predstavljali že 46 % celotne populacije. V

nekaj desetletjih so te številke dosegle ogromne razsežnosti, na primer leta 1830

je bilo v okrožju Adams na jugu Mississippija kar 73 % vsega prebivalstva

17 Slika 2. West Florida Map, 1767. [Internetna podatkovna baza] [pridobljeno in spremenjeno 18. 4. 2010]. Dostopno na: <http://republicofwestflorida.org/map>. 18 Razglas iz leta 1763 - podan s strani britanske krone (Jurij III.) ob koncu francoske in indijanske vojne v Severni Ameriki (1754-1763), s katerim so celotno zahodno področje med Allegheni na Floridi, reko Mississippi in Quebecom pridržali za staroselce. Kolonisti so razglasu nasprotovali, saj so ga obravnavali kot kršitev njihove temeljne pravice zasesti in poseliti zahodna ozemlja. Z razglasom so ustanovili tudi štiri nove kolonije: že poseljeni Quebec, Vzhodno Florido in Zahodno Florido ter otok Grenado. ("1763, Proclamation of." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite.)

42

sužnjev, v popisu prebivalstva leta 1837 pa so ugotovili, da sužnji v Mississippiju

predstavljajo 53 %, torej večino prebivalstva v državi.19

Britanci so širjenje protestantskih cerkev in verskih drguštev v Zahodno Florido

spodbujali z brezplačnim prevozom. Pred tem je bilo to ozemlje izključno

katoliške narave, saj so Francozi tudi tu sledili domačemu načelu "ena država, ena

cerkev". Velika Britanija je pred vojno za neodvisnost finančno preskrbelo tudi

društvo SPG20, ki je na ozemlje poslalo dva anglikanska duhovnika. Podatkov o

protestantskem delovanju na območju, ki je kasneje postalo država Mississippi, ni

zaslediti vse do leta 1773, ko je bil zabeležen prihod dveh kongregacionalističnih

duhovnikov iz New Jerseja. Med ameriško revolucijo je kolonijo zavzel Bernardo

de Galvez21, ki je služil španski oblasti in je poskušal uveljaviti katolicizem. A

versko mešano prebivalstvo in novi priseljenci so se temu vedno znova upirali,

predvsem s peticijami. Leta 1789 je generalni guverner Louisiane izdal razglas, da

priseljenci ne bodo versko diskriminirani, čeprav se javno še vedno lahko izvaja le

rimokatoliška vera.22 V tem obdobju španske nadvlade v virih ni zaslediti nekih

izjemnih prizadevanj za ukinitev suženjstva kot tudi ne verskega spodbujanja te

institucije. Kot v Louisiani se edina uradna cerkev v Mississippiju ni vmešavala v

sužnjelastniško politiko in se vse do zadnjih let 18. stoletja, torej v bistvu do

predaje ozemlja nazaj Američanom, s suženjstvom ni ukvarjala. Pred tem recimo

ne cerkev ne plantažniki niso odobravali oziroma zakonsko prepoznavali porok

19 David J. Libby, Slavery and frontier Mississippi, 1720-1835. (Mississippi: University Press of Mississippi, 2008), str. 17-19 in 75. 20 Society for the Propagation of the Gospel in Foreign Parts ̶ SPG (Društvo za širjenje evangelija v tujini) je leta 1701 ustanovljena anglikanska misijonarska organizacija. V začetku 18. stoletja je londonski škof Henry Compton od prečastitega dr. Thomasa Braya zahteval poročilo glede položaja anglikanske cerkve v ameriških kolonijah. Dr. Bray je poročal, da ima anglikanska cerkev v Ameriki le malo duhovne vitalnosti ter da je v slabem organizacijskem stanju. 16. 6. 1701 je kralj Vilijem III. zato izdal posebno listino, s katero je ustanovil Društvo za širjenje evangelija kot organizacijo, ki bo v Ameriko pošiljala duhovnike in učitelje za pomoč tamkajšnji duhovščini anglikanske cerkve. (Daniel O'Connor and others, Three Centuries of Mission: the United Society for the Propagation of the Gospel, 1701-2000. Continuum Biblical Studies Series. (London: Continuum Intuernational Publishing Group, 2000), str. 7 ̶ 22.) 21 Bernardo de Galvez y Madrid, vikont Galvestona in galveški grof (Malaga, Španija, 23. 7. 1746-30. 11. 1786, Mexico City), španski vojaški poveljnik in general španske vojske v Novi Španiji, ki je služil tudi kot guverner Louisiane in Kube ter kot podkralj Nove Španije. (Škof David Arias, Spanish-Americans: Lives and Faces. (Kanada: Traffprd Šublishing, 2005), str. 113.) 22 Randy J. Sparks, Religion in Mississippi. Letnik 2 iz serije Heritage of Mississippi. (Mississippi: University Press of Mississippi, 2001), str. 19-21.

43

med sužnji. Takšen odnos duhovnikov se je ohranil tudi kasneje, saj so dušni

pastorji svoje delo pogosto opravljali z ozirom na voljo sužnjelastnikov.23

Ob razglasitvi države leta 1817 je Mississippi že veljal za eno glavnih držav

pridelovalk bombaža in množično priseljevanje plantažnikov s sužnji je okrepilo

razvoj tako imenovanega "bombažnega kraljestva". Verska svoboda je

dovoljevala razmah protestantskega verovanja, a aktivnosti baptistov,

prezbiterijancev in metodistov v zvezi s suženjstvom so tudi tu ostale omejene na

pokristjanjevanje in izobraževanje sužnjev. Metodistična in baptistična cerkev sta

bili tu zelo priljubljeni, kar je verjetno posledica ogromnega števila sužnjev, ki so

v marsikaterem okrožju tvorili večino prebivalstva. Pri tem je zanimivo dejstvo,

da so verski predstavniki pri širjenju vere na ozemlju Mississippija naleteli na

dodatno oviro. Leta 1805 je predstavnik metodistov pisal, da so »stari naseljenci

ozemlja tako bogati, da se sami sebi zdijo predobri za vero«, medtem ko je revne

opisal kot »izjemno nevedne« ter dejal, da jih je bilo »težko seznanjati z vero«. O

temnopoltih je poročal, da »so po večini neverjetno brezbožni. Iz Karolin in

Virginije pošiljajo v Mississippi najslabše temnopolte, kjer jih prodajajo za

denar«.24 Blackman se je pomiril šele ob prepoznanju, da so se v njegovo okrožje

priselili tudi bolj prijazni ljudje, ki jih je bilo v verskem oziru lažje doseči.25

Naraščujoča moč in vpliv evangeličanov sta postala opazna leta 1822, ko so ti

močno nasprotovali spremembam državnih zakonov glede suženjstva. Drugi

guverner Mississippija, George Poindexter26 je s prirejanjem zakonov sužnjem

namreč odvzel pravico do verovanja znotraj svojih skupnosti in opravljanja

verskih obredov. Te je lahko izvajal le beli duhovnik. Takšnemu zakoniku so

nasprotovale vse denominacije v državi. Baptisti so pri tem združili moči z

metodisti in skupaj so imenovali peticijski odbor, ki se je boril proti sporni vsebini

23 Gilbert C. Din, Spaniards, planters and slaves: the Spanish regulation of slavery in Louisiana , 1763 ̶ 1803 (Teksas: A&M University Press, 1999), str. 127-129. 24 John B. Boles, Masters & Slaves in the House of the Lord: Race and Religion in the American South, 1740-1870. (Kentucky: University Press of Kentucky, 1988), str. 59. 25 Prav tam, 58 ̶ 59. 26 George Poindexter (1779- 5. 9. 1853), ameriški politik, odvetnik in sodnik iz Mississippija. V letih 1813-1817 je služil kot odvetnik za ozemlje Mississippija in se je med vojno iz leta 1812 kot prostovoljec boril v bitki za New Oreleans. Predsedoval je odboru, imenovanim za pripravo osnutka ustave za novo državo Mississippi. Leta 1817 je bil izvoljen za prvega predstavnika države v kongresu. Za guvernerja Mississippija je bil izvoljen leta 1819, mesto pa je zasedal v letih 1820-1822. Leta 1830 je bil imenovan v izvoljen zvezni senat, kjer je deloval do leta 1835. (William R. Denslow in Harry S. Truman, 10,000 Famous Freemasons for K to Z. Part Two. (Montana: Kessinger Publishing, 2004), str. 351.)

44

zakonika. Evangeličani so na tak način vplivali tudi na izid volitev, na katerih je

Poindexter doživel poraz in posledično je bil zakonik predložen v ponovni

pregled.27

V prvih letih je bilo razglabljanje o suženjstvu sprejemljivo in cerkve so od vsega

začetka izkazovale sočutje do sužnjev in nasprotovale instituciji suženjstva. S

problematiko suženjstva so se cerkve v Mississippiju ukvarjale ob različnih

priložnostih: na cerkvenih konferencah, na letnih srečanjih verskih društev in tako

dalje. Baptisti in metodisti so razglabljali o odnosu svoje cerkve do vernikov, ki

so bili lastniki sužnjev. Iz leta 1808 obstaja zapisnik baptističnega združenja

Mississippija, v katerem člani pozivajo vse cerkve, da »so pozorne na k akršno

koli neprimerno obravnavanje sužnjev s strani njihovih članov, s katerimi naj se

soočijo z ozirom na bratsko ljubezen in pravila doktrine«.28 V ta namen so

ustanovili tudi poseben odbor, ki je raziskoval takšne primere ter kršitelje temu

primerno kaznoval. Do 30. let 19. stoletja torej tudi tu zabeležimo prizadevanja

cerkev v korist sužnjev. Temnopolti so lahko cerkve obiskovali skupaj z belci.

Ustanovljenih je bilo celo nekaj afriških cerkev, čeprav so bile te pod strogim

nadzorom belopoltih predstavnikov cerkve. Dovoljena so bila razna verska

srečanja in cerkev se je z različnimi ukrepi trudila vzpostaviti skupnost, v kateri bi

zasužnjeni in svobodni temnopolti lahko složno živeli skupaj z belopoltim

prebivalstvom. Vse to se je spremenilo v zgoraj omenjenem obdobju, ko so se na

splošno zaostrile razmere po celotnem jugu ZDA; verskih obredov niso več smeli

izvajati temnopolti, ne svobodni ne zasužnjeni. Gospodar je sicer lahko dovolil

enemu izmed svojih sužnjev, da je pridigal na plantaži, vendar se teh verskih

obredov sužnji z drugih plantaž niso smeli udeleževati. Vse bolj opazen je bil tudi

spremenljiv odnos vseh denominacij do institucije suženjstva; če so poprej ostro

nasprotovali vsakemu zaostrenemu ali prosužnjelastniškemu ukrepu s strani

oblasti, so tokrat ostajali tiho in razvoj dogodkov opazovali bolj kot ne iz ozadja.

Kot drugje so tudi tu cerkve postopoma razvile prosužnjelastniško prepričanje in

mnogo od teh je posledično vpeljalo vse več omejitev za svoje temnopolte

pripadnike.29

27 Boles, Masters & Slaves in the House of the Lord, 60-62. 28 Prav tam, 63. 29 Prav tam, 63 ̶ 68.

45

Kot Mississippi je tudi Alabama po koncu sedemletne vojne30 postala del

Zahodne Floride, država pa je bila razglašena leta 1819. Državi sta si tako v 18.

stoletju delili zgodovino, do večjih razlik pa ni prišlo niti po sprejetju v ZDA. To

ozemlje so naselili prišleki iz Virginije in Karolin z namenom obdelati rodovitno

zemljo ter uspeti v pridelovanju bombaža. Zaradi obsežnega naseljevanja ter

razmaha suženjstva je morala oblast leta 1817 ozemlje Alabame uradno ločiti od

Mississippija. V tem primeru je zopet potrebno poudariti, da je suženjsko

prebivalstvo naraščalo precej hitreje kot belo in je do izbruha državljanske vojne

že skoraj preseglo število svobodnega prebivalstva.31

Sužnji so radi obiskovali cerkev in sužnjelastniki so to na splošno podpirali, saj

krst ni omogočal nobenih novih svoboščin. Ponekod so bili mnenja, da takšna

aktivnost miri temperament zasužnjenih in jim osmisljuje življenje. Cerkve so bile

postavljene temu primerno; ponavadi so imeli temnopolti svoj prostor v zadnjih

vrstah ali na balkonu. Nekaj cerkev je izvajalo verske obrede ločeno: jutranja

maša je pripadala belemu prebivalstvu, temnopolti pa so se zbirali popoldne.

Pokristjanjevanje so izvajale vse cerkve, od episkopalne in prezbiterijanske do

katoliške, čeprav sta to aktivnost prvi pričeli izvajati baptistična in metodistična

cerkev. Afriški Američani, ki so pripadali prvi baptistični cerkvi so že imeli

svojega pridigarja, diakone ter svoje obrede.32

Alabama se je razvila v državo v času, ko so cerkve le še simbolično izkazovale

svoj trud v boju proti instituciji suženjstva s pridigami in delovanjem za

izboljšanje življenja sužnjev. Naravnanost v prid suženjstvu je postajala vse bolj

očitna v vseh denominacijah protestantske vere in v vseh sužnjelastniških

državah. Wayne Flint je v svojem delu o alabamskih baptistih spremembo v

odnosu baptistične cerkve opisal na jedrnat in jasen način:

30 Sedemletna vojna (1756-1763) globalni spopad med Prusijo, Veliko Britanijo, Hannovrom in nekaterimi manjšimi nemškimi kneževinami ter Avstrijo, Francijo, Rusijo, Saško, Švedsko, Španijo in večino nemških držav za Šlezijo ter britansko in francosko kolonialno posest. Iz vojne je Velika Britanija izšla kot zmagovalka, saj ji je Francija prepustila svojo severnoameriško in večino indijske kolonialne posesti (predhodni mir v Fontainebleauju, 3. 11. 1762). Sedemletna vojna se je končala s podpisom pariškega miru 10. 2. 1763. ("Seven Years' War." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite.) 31 Clayton E. Jewett in John O. Allen, Slavery in the South: A State-by-State History. (Connecticut: Greenwood Publishing Group, 2004), str. 1-5. 32 Prav tam, 13 ̶ 15.

46

»Pred letom 1820 je bilo mnogo baptistov abolicionistov, ki niso imeli

gospodarskih teženj, povezanih s sistemom suženjstva. Hosea Holcome se je

odrekel sužnjem, ki jih je podedoval po materi, in jih predal polbratu. /.../ Lee in

Susanna Compere, angleška misijonarja, ki sta prišla v Alabamo iz Jamajke preko

Južne Karoline in Georgije, sta bila velika privrženca borbe proti rasnemu

praznoverju. Belih članov prve baptistične cerkve v Montgomeryju, kjer je

Compere deloval kot glavni pastor, ni pritegnilo nobeno od teh dejanj, vendar je

bil ta kljub temu izvoljen za predsednika državne baptistične konvencije. /.../

Morda tisti, ki so ga izvolili, niso vedeli za njegove abolicionistične nazore. Ali pa

morda v 20. letih 19. stol. to ni bilo pomembno. /.../ Takšni dvomi glede suženjstva

so kmalu izginili. Ko so začele plantaže baptistov uspevati, so ti pričeli

povzdigovati pozitivne elemente institucije. Strogi kalvinisti, od katerih jih je

mnogo imelo lastne sužnje, so sprožili napad na protisužnjelastniške sile.«33

Vseeno takšen pomik v prosužnjelastniški smeri ni pomenil drugačnega odnosa do

samih sužnjev. Par desetletij pred državljansko vojno so cerkve marsikje v ZDA

res zagovarjale institucijo suženjstva ter podpirale sužnjelastnike, vendar so še

vedno poskušale olajšati življenje svojim zasužnjenim pripadnikom. Alabamska

sinoda34 prezbiterijanske cerkve je leta 1845 sprejela naslednjo resolucijo:

»1. Da je po naš em mnenju dolžnost vsakega zaposlovalca sužnjev, da j im na

vsakršen možen način omogoči temeljito in razsodno razlago njihovih dolžnosti

do Boga, družbe in enega do drugega.

2. Da bi moralo, če je to izvedljivo, vsako gospodinjstvo na vsaki plantaži vsak

dan zbrati svoje služabnike, da bi poslušali branje iz Biblije in molili k Bogu. Da

bi jih morali spodbujati pri obiskovanju cerkve in poslušanju pridig, kadar se jim

ponudi takšna priložnost, še posebno na gos podov dan. O troke in mlajše

služabnike bi morali poučevati o verskih resnicah v ustreznih povzetkih, na primer

33 Wayne J. Flynt, Alabama Baptists: Southern Baptists in the Heart of Dixie. (Alabama: University of Alabama Press, 1998), str. 43. 34 Sinoda ̶ Synod - upravno telo prezbiterijanske cerkve, ki ga sestavljajo prezbiteriji iz geografskih regij. Vsaka sinoda mora sestati iz vsaj treh prezbiterijev in mora vključevati tudi pastorje in starešine (v enakovrednem številu). Med glavnimi nalogami in odgovornostmi sinode so razvoj in izvajanje misijonov cerkve v regiji, omogočanje komunikacije med prezbiteriji in generalno skupščino ter posredovanje v konfliktih med cerkvami in prezbiteriji. ("GOVERNING BODIES." elmirachurch.org [Internetna podatkovna baza]. 2008 [pridobljeno 2. 3. 2010]. Dostopno na: <http://www.elmirachurch.org/>.)

47

s krajšim katekizmom; verouk v takšni obliki je lahko učinkovit le, če ga upravlja

lastnik sam.

3. Da je z ozirom na ta sloj prebivalstva vsak cerkveni svet obvezan poskrbeti za

redno delovanje sobotnih šol, kjer se ustno podaja podobne nauke, med njimi in v

njihovo korist, pri čemer si pomagajo z Jonesovim katekizmom ali drugim

podobnim povzetkom.

4. Da je dolžnost vsakega duhovnika, da temnopoltim služabnikom od članov

njegove cerkvene občine posveti posebno pozornost in da jim poda versko razlago

za njihovo sitaucijo, katero mora prilagoditi v njeni preprostosti in razumljivosti

glede na nj ihove zmožnosti razumevanja. Takšnih naukov se ne podaja le ob

sobotah in na krajih čaščenja, običajnih za belce, ampak tudi čez teden, kadar je

to le možno, ter na plantažah, kjer sužnji delajo. Da bi se to uresničilo v čim večji

meri, vsem cerkvam priporočamo, da temnopoltim naklonijo določeno količino,

približno četrtino, časa svojih duhovnikov.

5. Da z veseljem odobravamo ukrep, ki so ga uspešno sprejele nekatere sestrske in

sosednje države, glede oblikovanja združenj plantažnikov in sužnjelastnikov za

zaposlovanje in ohranjanje obzirnih in vdanih duhovnikov kot misijonarjev za

temnopolte, ki pod pok roviteljstvom združenja delujejo med njimi na pl antažah,

jim pridigajo evangelij ob ustreznem času, jih obiskujejo v njihovih četrtih in v

njihovih kočah ter učijo otroke verouka z vso pastoralno zvestobo, prijaznostjo in

skrbnostjo. Takšna združenja smatramo predvsem kot razumevajoča, varna in

zmožna ustvariti dobro za vse sloje; kot tudi ne moremo opustiti našega upanja,

da bodo t akšna združenja kmalu oblikovana in bodo us pešno delovala v vseh

plantažnih okrajih južne Alabame.

6. Da se vsem prezbiterijem35 pod okriljem te sinode ukaže pritisniti na vsak svet

in vsakega duhovnika, da s e nemudoma in iskreno posveti tej temi in tu

predlaganemu načrtu, da na vsakem zboru prezbiterijev zahtevajo popolno izjavo

35 Prezbiterij ̶ Presbytery - upravno telo prezbiterijanske cerkve, ki ga tvorijo vse kongregacije in duhovniki iz določene geografske regije skupaj s starešinami iz teh kongregacij. Samo prezbiterij ima pravico imenovati, nastavljati in odstavljati duhovnike iz kongregacij, pristojnosti pa ima tudi na drugih področjih delovanja kongregacij (ustanavljanje, združevanje, razveljavljanje kongregacij). ("GOVERNING BODIES." elmirachurch.org [Internetna podatkovna baza]. 2008 [pridobljeno 2. 3. 2010], dostopno na: <http://www.elmirachurch.org/>.)

48

vsakega sveta glede količine pozornosti, ki jo posvečajo tej temi, in že izvedene

ukrepe v korist temnopoltih ter da sinoda tej temi vsako leto nakloni nekaj časa.

7. Da se vsakemu duhovniku in svetu vsake proste cerkve zaukaže, da naslednjič

prebere te sklepe s prižnice prvo januarsko soboto ali kadar koli bo to izvedljivo,

z ustreznim opominom glede pomembnosti izvajanja naših obveznosti do

temnopoltega prebivalstva.«36

Iz resolucije je razvidno, da so prezbiterijanci skušali osmisliti življenja sužnjev

ter jim olajšati vsakodnevno preživetje. Prezbiterijanska cerkev v Alabami je

poudarila skrb za temnopolte in izpostavila dolžnosti duhovnikov ter

sužnjelastnikov. Vendar 5. točka tudi jasno izrazi njihov odnos do plantažnikov in

ostalih sužnjelastnikov. Medtem ko so jim po eni strani velevali ustrezno

obravnavanje temnopoltih, so jim po drugi strani dajali proste roke pri izbiri

sredstev za takšno početje, v tem primeru pri izbiri duhovnikov. Takšna združenja

so zagotavljala imenovanje duhovnika in njegovo namestitev na posestvu, vendar

je dejstvo, da so ga izbrali sami, predstavljalo dvorezni meč: to je bila lahko

recimo oseba, ki je gojila pozitiven odnos do sužnjev in jim dejansko želela

pomagati na način, ki je ustrezal tudi delodajalcu. Lahko pa je bil to nekdo, ki je

deloval predvsem in samo v korist sužnjelastnika in ni želel imeti preveč

"razsvetljenih" sužnjev. Kljub temu je povezovanje sužnjelastnikov z namenom

omogočiti izvajanje vere med sužnji pomenilo pozitiven premik v njihovem

odnosu do svojih sužnjev.

Metodisti so leta 1831 imenovali prva misijonarja, ki sta širila vero med sužnji v

severni Alabami. Anson West v svojem delu A History of Methodism in Alabama

trdi, da je imela metodistična cerkev na tem področju težave od samega začetka

delovanja. Dokaz je ravno njihova misijonarska aktivnost. Ta se je izvajala le eno

leto, pa še to le v severnem delu države, kot je omenjeno zgoraj. Zanimiv je

primer enega od imenovanih misijonarjev; Gilbert D. Taylor je želel biti pridigar

že leta 1819, a ga je tennesseejska konferenca tedaj zavrnila, ker je bil lastnik

sužnjev. Dvanajst let pozneje to očitno ni bilo več pomembno - Taylorja so

36 John Robinson, The testimony and practice of the Presbyterian church in reference to American slavery: with an appendix: containing the position of the General assembly (New school), Free Presbyterian church, Reformed Presbyterian, Associate, Associate reformed, Baptist, Protestant Episcopal, and Methodist Episcopal Churches. (Cincinnati: J. D. Thorpe, 1852), str. 125 ̶ 128.

49

imenovali celo za pridigarja sužnjem. Odnos cerkve do institucije suženjstva se je

torej tudi v tej cerkvi prilagodil takrat naraščujočim prosužnjelastniškim trendom.

Po koncu delovanja teh dveh misijonarjev metodisti v Alabami niso izvajali

misijonov vse do leta 1837. Neugodni pogoji so onemogočali tudi organiziranje

posebnih cerkev za temnopolte in napredek je bil izjemno počasen. Najbolj so se

temu upirali sužnjelastniki, ki niso želeli priskrbeti prostora in financirati

izvajanja ločenih obredov. Mnogo jih je namreč verjelo, da bo pridiganje sužnjem

v ločenih cerkvah spodbudilo njihovo nepokorščino in abolicionistično mišljenje.

Posebne cerkve bi pomenile tudi večji finančni zalogaj in na splošno je bil med

prebivalci Alabame priljubljen ustaljeni sistem skupnega obhajanja obredov.

Metodisti so kot ostale cerkve pristopili k obojim, sužnjem in sužnjelastnikom, in

cerkev se v samo institucijo suženjstva kot gospodarski sistem ni vpletala - njeni

predstavniki niso imeli sužnjev. Nekih večjih prizadevanj v smeri ukinitve

suženjstva z njene strani v prvih desetletjih po razglasitvi države ni zaslediti.37

5.4 Missouri in Arkansas

Kot Louisiano so tudi Missouri in Arkansas najprej poselili Francozi. Po predaji

področja Američanom z nakupom Louisiane leta 1803 je prebivalstvo pričelo

strmo naraščati in veliko prebujenje38 je doseglo tudi njih. Na obeh ozemljih je

sprva prevladoval katolicizem in na primer St. Louis v Missouriju se je razvil v

mesto z večinskim katoliškim prebivalstvom. V začetku 19. stoletja so val za

valom na to področje prihajali naseljenci iz držav zgornjega juga ̶ Kentuckyja,

37 Anson West, A History of Methodism in Alabama. (Tennessee: Publishing House, Methodist Episcopal Church, South, preko agentov Barber & Smith, 1893), str. 598 ̶ 608 in 634. 38 Veliko prebujenje - Great Awakening - ameriško versko gibanje, verski preporod v britanskih ameriških kolonijah, ki se je pričel okoli 20. let 18. stoletja in je trajal do njegove sredine. Gibanje se je pričelo s prihodom pietizma, protestantskega gibanja, ki se je konec 17. stoletja razvilo v zahodni Evropi in je nasproti racionalnemu pojmovanju krščanstva izpostavljalo čustveno pobožnost, aktivno ljubezen do bližnjega in intenziven osebni stik z Bogom. Pietistični duhovniki (po večini Nemci, Škoti in škotsko-irski priseljenci) so uvedli nov način pridiganja, ki je temeljil na vzbujanju močnih religioznih čustev pri ljudeh. Ker so tako pridobili mnogo novih vernikov, so kmalu dobili posnemovalce po vsej deželi . Tovrstnim pridigam so rekli "revivals" ̶ preporodi ̶ ker so v ljudeh vzbujale občutke novega zavedanja samih sebe, organizirani pa so bili v cerkvah ali drugih javnih prostorih. Po vzoru metodističnega vodje Johna Wesleya iz Velike Britanije so bili pogosto izvajani tudi na prostem z namenom doseči čim večje število vernikov. (Joseph Tracy, The Great Awakening: a history of the revival of religion in the time of Edwards and Whitefield. (Boston: Charles Tappan, 1845), str. iii ̶ xiii, 1 ̶ 18.)

50

Tennesseeja, Virginije in Karolin. Ti so s svojo protestantsko veroizpovedjo in

razvito sužnjelastniško kulturo začinili karakter obeh bodočih držav ter ju naredili

izrazito južnjaški. Vplivi, ki so prihajali v Missouri in dalje v Arkansas iz

sosednjih "svobodnih" držav,39 so prosužnjelastniško usmerjenemu prebivalstvu

povzročali nemalo preglavic in institucija suženjstva je od samega začetka

predstavljala predmet spora, ki se je z leti le še zaostroval.40

Medtem ko so sužnji v Louisiani in Mississippiju delali večinoma na plantažah, se

je Missouri osredotočil na druge gospodarske panoge. Sužnji so tu delali na

manjših posestvih, v rudnikih svinca in cinka, kot hišni služabniki in tako dalje.

Opravljali so večino dela, potrebnega za preobrazbo divjine v rodovitna polja,

vasi in mesta. Viri pričajo o obzirnem ravnavanju s sužnji. Sužnji in svobodno

prebivalstvo so si bili blizu že v francoskem obdobju, ko je katoliška cerkev

predstavljala posebnega varuha zasužnjenih. Ta je suženjstvo obravnavala kot del

patriarhalnega življenja francoskih naseljencev, sčasoma pa je tako kot oni tudi

sama podlegla apetitom, ki sta jih spodbujali ta dobičkonosna institucija in

trgovina s sužnji.

Pokristjanjevanje je bilo pogosto, kar velja tudi za misijonarsko delo med sužnji.

Kot drugod so sužnji tudi tu obrede običajno obiskovali skupaj s svojimi lastniki,

s posebnim prostorom v cerkvi. Precejšnje število temnopoltih, zlasti v St. Louisu,

je bilo svobodnih, kar je protestantskim denominacijam olajšalo pogoje za

organizacijo ločenih cerkev za temnopolte s temnopoltimi pridigarji. Protestanti

so si podobno kot katoličani prizadevali za omogočanje verske izobrazbe

zasužnjenih, z njihove strani pa je bilo že od samega prihoda na ozemlje slišati

tudi očitke proti instituciji suženjstva. Abolicionistične nazore so izkazovale vse

protestantske denominacije, od metodistične do kongregacionalistične, ki se je v

manjšem številu zasidrala tudi v tej državi z najmočnejšim predstavništvom v St.

Louisu.41

Cerkvenih teles se je vprašanje suženjstva osebno dotaknilo v poznih tridesetih in

štiridesetih letih 19. stoletja, čeprav je bilo pomanjkanje potrpljenja do tistih, ki so 39 Glej zgoraj Missouri Compromise of 1820, opomba 2. 40 Samuel S. Hill, Religion in the Southern States: A Historical Study. (Georgija: Mercer University Press, 1983), str. 199 ̶ 203. 41 Harrison Anthony Trexler, Slavery in Missouri, 1804-1865. (Baltimore: The John Hopkins Press, 1914), str. 86 in 114-133.

51

spodbujali temnopolte k nepokorščini in uporom, očitno že pred razglasitvijo

države leta 1821. Metodistična cerkev v Missouriju je leta 1835 na letni

konferenci obsodila tako imenovano "društvo abolicionistov" in njegove akterje,

za katere je trdila, da delajo samo škodo in »ne prispevajo k izboljšanju položaja

temnopoltih v ZDA«.42 Situacija v južnih državah je povzročila splošno

nezadovoljstvo v metodističnih krogih, kar je sčasoma privedlo tudi do razkola

znotraj cerkve in ustanovitve južne metodistične cerkve.43

Podobno se je dogajalo v prezbiterijanski cerkvi, vendar več kot desetletje

kasneje. V Missouriju kot v drugih sužnjelastniških državah je na splošno veljalo,

da se o instituciji suženjstva ne govori nič slabega. Večina cerkev je sledila

prosužnjelastniškemu trendu ter burno razpravljala o prizadevanjih v nasprotni

smeri. V Missouriju je edino abolicionistično telo predstavljala

kongregacionalistična cerkev, katera posledično ni uživala veliko podpore in

odobravanja s strani državljanov. Tem so probleme povzročali tudi mormoni44, ki

so bili prisotni v zahodnem delu države. Sužnjelastniki so na njih gledali kot na

sovražnike, saj naj bi se preveč vpletali v institucijo suženjstva in pozivali

svobodne temnopolte iz drugih držav, da pridejo v Missouri ter se pridružijo sekti.

Po prepričanju mnogih naj bi to »pokvarilo njihove temnopolte ter jih spodbudilo

k prelivanju krvi«.45

V Arkansasu sta se po naselitvi Američanov iz drugih sužnjelastniških držav

najbolj uveljavili metodistična in baptistična cerkev, ki sta številčno prekosili

42 Trexler, Slavery in Missouri, 127. 43 Prav tam, 126-128. 44 Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni je največja mormonska skupina, ki je bila ustanovljena v Ameriki leta 1830, ko je Joseph Smith izdal Mormonovo knjigo. Po Mormonovi knjigi so prvotni prebivalci Amerike potomci Hebrejcev in Amerika bo kraj, od koder bo Kristus vladal ob svojem ponovnem prihodu. Mormoni običajno ne veljajo za kristjane. Verujejo, da ima Bog fizično telo in da ljudje lahko postanejo bogovi kakor Jezus. Verjamejo, da je njihova dolžnost spreobračanje, kajti le mormoni bodo rešeni, ko pride dan poslednje sodbe. Zavzemajo se za poroko in velike družine, ne kadijo in ne pijejo alkohola, čaja ter kave. V preteklosti je cerkev zagovarjala mnogoženstvo in tudi Joseph Smith (glej spodaj opomba 20) naj bi bil poročen z vsaj 33 ženskami. Cerkev je takšen način življenja pričela uradno zavračati leta 1890 in še danes so posamezniki, ki sledijo načelu mnogoženstva, v večini primerov izključeni iz cerkve. ("CERKEV JEZUSA KRISTUSA SVETIH IZ POSLEDNJIH DNI." O Cerkvi. Cerkev v Sloveniji. [Internetna podatkovna baza]. [Pridobljeno 2. 3. 2010], dostopno na: <http://www.cerkev-jezusa-kristusa.si/>. "MORMONSKA CERKEV ŽE STOJI." 24ur.com. [Internetna podatkovna baza]. [Pridobljeno 2. 3. 2010], dostopno na: <http://24ur.com/novice/slovenija/mormonska-cerkev-ze-stoji.html>. "MORMON POLYGAMY: MISCONCEPTIONS." [Internetna podatkovna baza]. [Pridobljeno 20. 03. 2011], dostopno na: <http://www.mormon-polygamy.org/>.) 45 Trexler, Slavery in Missouri, 122 in 132 ̶ 133.

52

uveljavljeno katoliško cerkev še pred razglasitvijo države leta 1836. Prisotne so

bile tudi druge denominacije, med katerimi sta imeli nekaj več pripadnikov še

prezbiterijanska in episkopalna cerkev. Vse so delovale med sužnji, ki so do leta

1860 obsegali četrtino celotnega prebivalstva; takrat jih je bilo več kot 400.000.

Tri četrtine od teh jih je delalo na plantažah bombaža na jugovzhodu države. Kot

drugod so tudi tu vse denominacije verjele, da je širjenje vere med temnopolte

njihovo poslanstvo. Sužnji so cerkev obiskovali ali skupaj z belci ali ločeno od

njih. Uradno v Arkansasu ni bilo posebnih cerkev za sužnje, čeprav so se ti zbirali

ločeno od belcev in so imeli tudi svoje pridigarje ̶ sužnje. Leta 1854 so sužnji v

Little Rocku46 dobili svojo cerkev, tako imenovano wesleyansko cerkev, ki je

delovala pod okriljem prve metodistične cerkve in jo je vodil pridigar, ki je bil

tudi sam suženj. Misijonarsko delo so izvajale vse denominacije, še posebno v

kmetijskih predelih države. Metodisti so v različnih obdobjih izvedli vsaj deset

misijonov. Aktivnost baptistov je bila ravno tako zelo obsežna, med sužnji pa so

delovale tudi prezbiterijanska, episkopalna in katoliška cerkev, čeprav v manjšem

obsegu. Kljub temu viri pričajo, da je bilo do leta 1860 uradno le 7 % sužnjev

pripadnikov katere koli cerkve, vendar je pri tem treba poudariti, da so sužnji

organizirali cerkvene obrede tudi na skrivaj, o čemer priča bliskovit pojav ločenih

cerkev za temnopolte po njihovi osvoboditvi leta 1865.47

V Arkansasu je prevladovalo prosužnjelastniško prepričanje in nasprotno je

razmišljala le manjšina prebivalstva na severu in zahodu države. Večina cerkev in

duhovnikov se je strinjala s splošnim prosužnjelastniškim mnenjem in pridige so

pogosto vključevale odseke iz Biblije, ki so upravičevali institucijo suženjstva.

Mnogo duhovnikov je bilo samih sužnjelastnikov, med katerimi so bili tudi

baptisti in metodisti. Po virih naj bi imela sužnje vsaj četrtina vseh duhovnikov v

državi. Nekaj jih je bilo kljub temu naravnanih proti instituciji suženjstva. Ti so

svoje nazore tudi javno izražali ter tako odkrito nasprotovali večinskemu mnenju,

zaradi česar so utrpeli tudi določene posledice. Na primer metodist Jesse Haile je

leta 1825 tako bojevito nasprotoval suženjstvu, da se je mnogo pripadnikov te

denominacije odločilo prestopiti drugam in posledično so tudi njega premestili v

Illinois. Haile ni bil osamljen primer, a vseeno eden izmed redkih, saj so glavne

46 Little Rock je od leta 1821 glavno mesto zvezne države Arkansas. 47 Hill, Religion in the Southern States, 27 ̶ 34.

53

cerkve v državi tako kot drugje v sužnjelastniških državah sprejele in sledile

prosužnjelastniškim trendom, zaradi česar so se oddaljile ali celo ločile od svojih

severnih predstavnikov.48

5.5 Florida in Teksas

Priključitev Floride k ZDA leta 1821 ni izzvala nekih večjih sovražnosti.

Rodovitna močvirnata tla in savane so narekovale gospodarski značaj območja, ki

je bilo tako primerno za gojenje riža in sladkornega trsa. Američani sprva niso bili

navdušeni nad prebivalstvom Floride, ki naj bi prežali na njihove trgovce in jih

ropali, spodbujali Indijance k nepokorščini in upiranju na mejah ter nudili

zatočišče prebeglim sužnjem iz Georgije in Louisiane. Vse te aktivnosti je

ameriška oblast zatrla z vojaško silo in sledila so pogajanja za priključitev

španskega Teksasa na podlagi argumenta, da je to področje treba obravnavati kot

del bivše francoske province Louisiane. Pogajanja so bila uspešna in general

Andrew Jackson49 je poleti leta 1821 s spretno vojaško politiko proti ameriškim

indijancem iz plemena Seminole dokončno pridobil oblast nad ozemljem Floride.

Od tega trenutka dalje je zgodovina Floride nekaj časa zaznamovana s krvjo:

pripoved o vojni med rasami, v kateri so belci na različne načine, med drugim tudi

s psi krvosledniki, poskušali izslediti Indijance in temnopolte, prikazuje hudo

trpljenje na eni ter odkrito junaštvo na drugi strani. Ko so se Indijanci končno

predali in zapustili ozemlje, temnopolti pa bili vsi zajeti, se je stanje na Floridi

umirilo in na področju, razglašenem za državo leta 1845, sta se uveljavila

gospodarstvo in kultura, značilna za ostale sužnjelastniške države. V istem letu so

za državo razglasili tudi Teksas, ki je ravno tako uzakonil suženjstvo. Takšna

odločitev oblasti je posledica požrešnih apetitov politično močnih sužnjelastnikov

oziroma prosužnjelastniško naravnanih posameznikov, katerim je divjina Teksasa

48 Hill, Religion in the Southern States, 34. 49 Andrew Jackson (Južna Karolina, 15. 3. 1767–8. 6. 1845, Tennessee), general armade in 7. predsednik ZDA (1829-1837). Bil je eden glavnih akterjev vojne iz leta 1812 in prve seminolske vojne (tri seminolske vojne proti ameriških staroselcem so znane tudi kot floridske vojne). Jackson je bil prvi predsednik, ki je prišel s področja zahodno od Apalačev. Njegovo politično gibanje je poznano tudi pod imenom Jacksonianska demokracija. ("Jackson, Andrew." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite.)

54

z zemljo neprimerljive odličnosti predstavljala sveža in neobdelana polja,

primerna predvsem za pridelovanje bombaža.50

Verska raznolikost se je na Floridi pojavila šele po letu 1821. Pred tem sta

izmenjujoče prevladovali rimokatoliška in anglikanska cerkev. Protestanti, ki so

se naselili na to področje, so bili po večini prezbiterijanci, kvekerji, baptisti in

metodisti. Prva baptistična cerkev je bila ustanovljena leta 1821 in je predstavljala

prvo denominacijo, ki je oblikovala stalno kongregacijo. Baptisti so bili na Floridi

naseljeni že pred tem datumom in so medse sprejemali prebegle sužnje iz

sosednjih držav. Vendar je bila rast prebivalstva v predelih, kjer se je ta cerkev

sprva zasidrala, zelo majhna in temu primerno je bilo majhno tudi število

baptistov. Leta 1824 so sledili prezbiterijanci, ki so za svoje cilje opredelili

pokristjanjevanje sužnjev, odkrito sovražnost proti rimokatolicizmu ter tesno

sodelovanje s prezbiterijansko cerkvijo na severu. Ta denominacija je sicer

dosegla večji uspeh in pridobila nekaj več pripadnikov kot baptisti, a vseeno malo

v primerjavi z drugimi državami. Poudariti je treba, da je bilo prebivalstva na

začetku zelo malo, premalo za razvoj večjih urbanih naselij. Versko dogajanje je

bilo zato razpršeno na več koncev in nepovezano, kar velja tudi za delovanje tistih

nekaj cerkev, kar so jih zgradili. Rast prebivalstva je spodbudila razvoj

denominacij in prezbiterijanci so dobili prvi prezbiterij leta 1841. Štiri leta kasneje

so imeli svojo prvo letno konferenco tudi metodisti, baptisti pa so se v združenje

povezali že leta 1835. Največ energije je pokristjanjevanju sužnjev namenila

metodistična cerkev, ki je na Floridi organizirala svojo lastno konferenco leta

1845. Po razkolu znotraj metodistične cerkve so se povezali z ostalimi južnimi

metodisti v metodistično episkopalno cerkev-jug. Cerkev je imela veliko

pripadnikov in ob pričetku državljanske vojne je floridska konferenca popisala kar

6649 temnopoltih pripadnikov.51

Florida je v svojem razvoju pridobila izrazit sužnjelastniški značaj. Svobodni

temnopolti in Indijanci na ozemlju niso bili zaželjeni in v virih ni zaslediti nekih

večjih prizadevanj belega prebivalstva v smeri ukinitve institucije suženjstva.

Sužnji so na Floridi obiskovali cerkev skupaj s svojim lastniki ter so ponavadi

50 William Chambers, American Slavery and Colour. (London: W. & R. Chambers, 1857), str. 47 ̶ 51. 51 Hill, Religion in the Southern States, 57 ̶ 63.

55

poslušali belopoltega pridigarja, le občasno pa je na prižnico stopil tudi

temnopolti predstavnik cerkve, ki je moral zaradi tega ali onega razloga nagovoriti

sužnje. Večina sužnjev ni imela temnopoltega pridigarja in ko so zahtevali, da jim

gospodar dovoli izvajati cerkvene obrede, so jim običajno dodelili le belega

pridigarja, ki se ni znal pravilno posvetiti tegobam, ki so jih pestile. Značilna

prosužnjelastniška naravnanost vseh v državi je vsekakor posledica dejstva, da je

Florida svojo identiteto in kulturo razvila šele v času, ko je vprašanje suženjstva

že postalo glavni predmet spora med severnimi in južnimi državami, ki je zajel

tudi splošno prebivalstvo.52

Teksas je doživljal podobno usodo, le da je tu protestantizem napredoval

počasneje kot na Floridi. "Oče kolonije", Stephen Austin53, je namreč kolonijo

ustanovil na podlagi katolicizma, pri čemer je zahteval, da se vsi prišleki izrečejo

za katolike. A širjenja protestantizma ni mogel ustaviti, to mu je preprečevala

sama republikanska politika, ki je vpeljevala versko svobodo. Prve protestantske

denominacije so se na področju Teksasa pojavile med leti 1820 in 1836, čeprav je

bilo ustanavljanje cerkev pred teksaško revolucijo54 oteženo in cerkveni obredi so

se le redko izvajali. Po ustanovitvi republike in kasneje priključitvi k ZDA je

misijonarsko delo metodistov, baptistov, prezbiterijancev in drugih oživelo.55

Sužnje so v svoje vrste sprejemali protestanti in katoliki. Branje Biblije je

ponavadi opravil kar sužnjelastnik sam, ki je cerkev obiskoval skupaj s svojimi

sužnji, na večjih plantažah pa so v nekaj primerih organizirali tudi ločena srečanja

ali cerkvene obrede. Baptisti in metodisti so v Teksasu izvajali tudi misijonarsko

52 Adam Wasserman, A People's History of Florida, 1513-1876: How Africans, Seminoles, Women, and Lower Class Whites Shaped the Sunshine State. (Florida: Adam Wasserman, 2009), str. 381 ̶ 387. 53 Stephen Austin (Virginija, 3. 11. 1793 ̶ 27. 12. 1836, Teksas), ustanovitelj glavnih naselbin angleško govorečih ljudi v Teksasu v 20. letih 19. stoletja, ko je bilo to ozemlje še vedno del Mehike. Leta 1822 je na reki Brazos ustanovil kolonijo več stotih družin in v letih, ki so sledila, in ko se je priseljevanje državljanov ZDA v Teksas povečalo, je igral pomembno vlogo v boju med Mehiko in ZDA za lastništvo nad tem ozemljem. ("Austin, Stephen." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite.) 54 Teksaška revolucija ali vojna za neodvisnost Teksasa (2. 10. 1835 ̶ 21. 4. 1836) - vojaški spopad med Mehiko in naseljenci Teksasa (takrat del mehiške države Coahuila y Tejas), v katerem so kolonisti zagotovili neodvisnost tega ozemlja ter posledično ustanovili republiko. Iz spopada je najbolj poznano obleganje Alama, ki je trajalo od 23. 2. do 6. 3. 1836. Strateški cilj operacije je bil zadrževanje mehiške vojske, s čimer so uporniki želeli omogočiti vojaško organizacijo teksaških naseljencev. Po 14 dneh obleganja je utrdba padla v mehiške roke, pri čemer je bilo ubitih okoli 183 teksaških vojakov. ("Texas." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite.) 55 Hill, Religion in the Southern States, 313 ̶ 319.

56

aktivnost. Sužnji so pomagali graditi cerkve in so lahko poslušali pridigo

temnopoltih duhovnikov, čeprav pod budnim očesom svojih lastnikov. Cerkve, ki

so se ustalile v državi, niso izkazovale abolicionističnih nagnjenj. Metodistični

pridigar Homer Thrall je na primer dejal:

»Suženjstvo je ne le nedolžno, ampak tudi biblijsko in pravično in /.../ naša

obveznost je, da to institucijo ščitimo in ohranjamo kot blagoslov obema rasama,

saj zasužnjenost predstavlja normalen položaj afriške rase.«56

Suženjski pridigarji so običajno sledili navodilom svojega gospodarja, ponekod pa

so kljub njegovemu ostremu nasprotovanju in posledičnemu kaznovanju v gozdu

skrivaj organizirali verske sestanke. Izobraževanju sužnjev so v državi ostro

nasprotovali in rezultat takšnega razmišljanja je bil očiten predvsem po koncu

državljanjske vojne, ko je bilo na ozemlju Teksasa 95 % temnopoltih nepismenih.

Primerno takratnemu razdvojenemu ozračju v ZDA je Teksas ravno tako kot

Florida razvil tipično prosužnjelastniško miselnost na vseh področjih življenja,

tudi na cerkvenem.57

5.6 Odnos do lokalne trgovine s sužnji

Z letom 1808 je postala čezatlantska trgovina s sužnji zakonsko prepovedana,

čeprav dejansko še ni bila dokončno ukinjena. Povpraševanje po sužnjih je ostalo,

še posebej pa je naraslo po priključitvi novih ozemelj. Razmah lokalne trgovine s

sužnji je predstavljal logičen odgovor trgovcev s sužnji in sužnjelastnikov na

ukinitev čezatlantskega trgovanja. Stare in izčrpane države juga ZDA, kot sta bili

Virginija in Maryland, so v njej videle dobiček, zaradi novih priključenih ozemelj

pa so takšno trgovino obravnavali tudi kot nujno potrebno sredstvo pridobivanja

delovne sile.

Krščanska cerkev v Združenih državah Amerike je enoglasno obsojala novo

gospodarsko panogo, ki se je od prejšnje oblike trgovanja s tujino razlikovala le

56 Alwyn Barr, Black Texans: A History of African Americans in Texas , 1528 ̶1995, 2. izdaja, ilustrirana. (Teksas: University of Oklahoma Press, 1996), str. 22. 57 Prav tam, 21 ̶ 25.

57

po tem, da so se trgovinski odnosi zaostrili in cene sužnjev zvišale na neverjetne

zneske. Katoličani, kvekerji in vse protestantske denominacije so takšni aktivnosti

sprva zagreto nasprotovali, pri čemer so poskušali vplivati predvsem na svoje

pripadnike in oblast, čeprav po večini brez uspeha. Z uveljavitvijo lokalne

trgovine in po razkolu znotraj mnogih cerkev je jug dokončno zavzel

prosužnjelastniško stališče in tako le še poglobil razlike med cerkvenimi telesi na

jugu ter cerkvenimi predstavništvi v svobodnih severnih državah, v katerih so

prevladovali abolicionistični nazori.

Na severu se je cerkev s to temo ukvarjala z enotnim stališčem, pri čemer se je

trudila za ukinitev tako trgovine s sužnji kot samega suženjstva. Denominacije so

vzpostavile medsebojno sodelovanje ter se povezovale z abolicionističnim

gibanjem in drugimi društvi proti suženjstvu. Kvekerji so ostro obsojali lokalno

trgovino s sužnji, pri čemer niso skoparili niti z obtožbami proti državnim

oblastem oziroma kongresu:

»/.../ bliskovito izkrčevanje in obdelovanje površin v novih državah, ki pridelujejo

trs in bombaž ter tako plantažnikom omogočajo neizmerne dobičke, je skupaj z

ukinitvijo čezatlantske trgovine s sužnji leta 1808 s strani kongresa in odločitvijo

iz leta 1820, po kateri je bila aktivnost označena za piratstvo ter kaznovana s

smrtjo, povzdignilo povpraševanje in zvišalo vrednost sužnjev. Tako se torej v

starih državah ni odprl le najbolj donosen trg za presežne sužnje, temveč se je

ponudil tudi motiv za vzgajanje le-teh za prodajo. /.../ Neposredni razlogi za

lokalno trgovino s sužnji izhajajo iz zakonodaje, ki daje gospodarju pravico do

prodaje svojih sužnjev ter omogoča njihovo premeščanje od države do države ali

v druge sužnjelastniške predele, kot se to dogaja z balami bombaža.«58

Nadalje dokazujejo tudi nepripravljenost kongresa za delovanje v smeri dejanske

ukinitve vseh vrst trgovine s sužnji:

»Zvezno okrožje Kolumbija sta Maryland in Virginija odstopili Združenim

državam. Zakoni v zvezi s suženjstvom so se od predaje konec zadnjega stoletja

bore malo spremenili. Vendarle pa je mesto Washington na podlagi dogovora s

predstavniki kongresa 28. julija 1831 s prejelo dodatek k tej zakonodaji, po

58 Philadelphia Yearly Meeting of the Religious Society of Friends, Slavery and t he Domestic Slave Trade, in the United States. (Philadelphija: Merrihew and Thompson, 1841), str. 25.

58

katerem so se izdajala dovoljenja za vse, "ki trgujejo s sužnji za dobiček proti

plačilu štiristo dolarjev." Korupcija neopaženo narašča od trenutka predaje dalje,

nekaznovani in zakonsko sprejeti trgovci s sužnji in ugrabitelji, ki so sedež vlade

spremenili v svoj štab za nadaljevanje lokalne trgovine s sužnji, pa pridobivajo na

samozavesti. Javni tisk mesta vključuje razne oglase, v katerih ponujajo denar za

"črnce" v navzočnosti kongresa in celega sveta ter tako prikazuje odprtost in

obseg prometa. /.../ Tako torej zgleda, da m edtem ko pravo kongresa označuje

afriško trgovino s sužnji kot piratstvo, sedež vlade opremlja ameriške ladje za

prevoz sužnjev, pri čemer je datum njihove plovbe javno naznanjen v enem ali več

slavnih časopisih Združenih držav. Tako torej ista zastava, ki veje preko in ščiti

domače sužnjelastniške ladje in njihove posadke kot ameriške državljane, v

primeru njihove rabe za potrebe zunanje trgovine s sužnji obsoja te iste

državljane na kazen s smrtjo!«59

Metodistična cerkev je pred razkolom glede suženjstva izkazovala enotno

protisužnjelastniško stališče. Kupovanje in prodajanje "teles in duš moških, žensk

in otrok z namenom njihovega zasužnjenja"60 je bilo pripadnikom cerkve

prepovedano od samega začetka, čeprav se je kmalu jasno pokazalo, da se

marsikateri vernik na to pravilo ni oziral. Daniel De Vinné pojasnjuje tudi

neločljivo povezanost cerkve z razmahom lokalne trgovine s sužnji, saj naj bi

odmik cerkve od protisužnjelastniškega stališča proti nevtralnemu ali

prosužnjelastniškemu vplival na porast te gospodarske aktivnosti. To utemeljuje z

besedami:

»/.../ ko so duhovniki postali bolj zadržani pri svojem nasprotovanju suženjstvu,

se je osvobajanje končalo, lokalna trgovina s sužnji je oživela in prav ta država

Maryland, ki jih je pred tem osvobodila več tisoč, je med leti 1830 in 1840

prodala 40.000 svojih lastnih domačih otrok po ceni 15.000.000 dolarjev v večno

suženjstvo ter, po mojem mnjenju, kmalu zatem doživela skoraj popolni bankrot.

Kakšna norost je bila to za državo, da je prodala svoje delavce, edini sloj, ki je

dejansko ustvarjal premoženje! In kakšen neprecenljiv blagoslov bi bil to za

odlično državo Maryland, če druga generacija metodističnih pridigarjev nikoli ne 59 Philadelphia Yearly Meeting of the Religious Society of Friends, Slavery and t he Domestic Slave Trade, 27 in 30. 60 Daniel De Vinné, The Methodist Episcopal Church and Slavery: a H istorical Survey of the Relation of the Early Methodists to Slavery. (New York: Francis Hart, 1857), str. 26.

59

bi odstopila od stališča svojih predhodnikov. Če ne bi odstopili in bi namesto tega

zasledovali osvobajanje, ki so ga predhodniki tako uspešno začeli, bi ta država v

nekaj desetletjih postala "svobodna"; /.../ Naša cerkev je izgubila spoštovanje,

pridobljeno z velikimi moralnimi dosežki in država je na splošno izgubila

prednosti, izhajajoče iz svobodnega dela, svobodnega govora in popolnega ter

svobodnega evangelija. A s tem, ko so sužnjem in temnopoltim ljudem priznali vse

blagoslove in imunitete krščanske cerkve, so se pridigarji kaj kmalu znašli v

tesnem konfliktu z nepravičnimi zakoni države, katerih uporaba je bila v nasprotju

z nauki Biblije. In dalje so ugotovili, da zahteve suženjstva pritiskajo na pravila

cerkve in da so se na žalost nekateri izmed bolj bogatih odločili svoj cerkveni red,

tako imenovani Book of Discipline, prilagoditi suženjstvu.«61

Gornji izsek nazorno prikaže zaskrbljenost metodistične cerkve v državi

Maryland, ki pa je bila iz zgoraj omenjenih razlogov nemočna oziroma se je

odločila za umik od ostrega nasprotovanja, kar lahko pripišemo vsaki

sužnjelastniški državi. Usodo teh držav so krojili bogati sužnjelastniki. Po razkolu

se je generalna konferenca62 v Pittsburghu odločila dokumentirati vzroke za

razkol in zgodovino cerkve po odcepitvi južnih predstavnic, torej po letu 1845.

Ker suženjstvo in s to institucijo povezane aktivnosti predstavljajo glavni vzrok

notranjih cerkvenih sporov, je pisec tej temi posvetil posebno pozornost. V delu je

predstavil odnos in stališče metodistične cerkve do institucije suženjstva od

samega začetka delovanja, pri tem pa je stalno dokazoval in poudarjal razlike v

stališčih severnih in južnih cerkev, pri čemer se je ustavil tudi pri lokalni trgovini

s sužnji:

»V letu 1796 odk rijemo naslednje: »Vsak član družbe, ki prodaja sužnja, bo

potem, ko mu bo to dokončno dokazano, izključen iz družbe.« Pazite, to pravilo je

bilo ustvarjeno sedem let po prvem splošnem pravilu glede suženjstva, in naš red,

Book of Discipline, ga je v skorajda isti obliki že vključeval, kajti splošno pravilo

ni bilo nikoli prečrtano. Najnovejša razlaga juga ̶ namreč, da se splošno pravilo 61 De Vinné, The Methodist Episcopal Church and Slavery, 75 ̶ 76. 62 Generalna konferenca – General Conference - najvišje zakonodajno in predstavniško telo metodistične cerkve. Konferenca se sestaja vsake štiri leta, zakonodajne spremembe pa zabeležijo v svojem redu, imenovanem Book of Discipline, ki ga na vsakem srečanju tudi pregledajo. ("STRUCTURE & ORGANIZATION: GOVERNANCE". na spletni strani UMC.ORG. [Internetna podatkovna baza]. [pridobljeno 20. 4. 2010]. Dostopno na: <http://www.umc.org/site/c.lwL4KnN1LtH/b.1720699/k.528D/Structure__Organization_Governance.htm>.)

60

nanaša na afriško trgovino s sužnji ̶ neposredno nasprotuje samemu pisanju

pravila in sodobnim zakonom, ustvarjenim ob njegovem izvajanju. To je vsakomur

z nepristranskim umom tako zelo jasno, da nam o tej temi ni treba povedati niti

besede več.«63

Nepravilno razlago s strani metodistične cerkve na jugu utemeljuje z naslednjimi

besedami:

»Splošno pravilo se nanaša na k upovanje in prodajo človeških bitij, česar se

nikoli ne moreš posluževati brez krivice, razen z namenom osvobajanja od

suženjstva. Imenuje se zlo, v ravno takšnem smislu kot popivanje in preklinjanje

predstavljata zlo ali greh.«64

Po odcepitvi so se odnosi med razdeljenima cerkvama še bolj zaostrili in z juga je

bilo slišati pritožbe glede odseka v metodističnem cerkvenem redu Book of

Discipline, ki se nanaša na institucijo suženjstva. Prečastiti B. T. Crouch iz

kentuckyjske konference je leta 1849 napadel splošno pravilo:

»Z nakupom sužnja, recimo moškega, se ne krši zakona, saj je prepovedano

"kupovanje in prodajanje" in samo kupovanje ni kupovanje in prodajanje. Isto

velja za prodajo, saj prodajati ne pomeni kupiti in prodajati. Zopet: kupiti in

prodati moškega ali kupiti in prodati žensko ali kupiti in prodati otroka ne bi

pomenilo kršenja zakona, saj moški ne pomeni moških in ženska ne pomeni žensk,

kot en otrok ne pomeni več otrok; stvar, ki je prepovedana je "kupovanje in

prodajanje moških, žensk in otrok." Znova: kupiti moške, ali jih kupiti in prodati

oziroma kupiti ženske, ali kupiti in prodati ženske oziroma kupiti otroke in prodati

otroke ne bi predstavljalo kršitve zakona. Niti ne bi bil zakon kršen s kupovanjem

in prodajanjem moških, moških in žensk, ali moških in otrok, ali žensk in otrok, ali

moških, žensk in otroka, ali moških, otrok in ženske, ali žensk, otrok in moškega,

saj noben od naštetih primerov ne vključuje vseh treh opredeljenih razredov oseb

- moških, žensk in otrok, kot to predvideva zakon.«65

Pri tem pa je dodal: 63 Charles Elliot, Metodistična episkopalna cerkev, History of the great secession from the Methodist Episcopal Church in the year 1845: eventuating in the organization of the new church, entitled the "Methodist Episcopal Church, South." (Cincinnati: Swormstedt & Poe, 1855), str. 44. 64 Prav tam, 44. 65 Prav tam, 702 ̶ 703.

61

»Pomnite, naša obravnava ne zajema predpostavk, kaj bi zakon lahko pomenil,

temveč kaj pravi.«66

Metodistična cerkev se je kot vse ostale dobro zavedala svoje nemoči in vedno

manjšega vpliva, ki ga je imela na družbo in svoje pripadnike z ozirom na

suženjstvo. John Dixie Long, metodistični pridigar z izrazito

"protisužnjelastniškim prepričanjem", ki se je rodil v sužnjelastniški družini v

Marylandu in je v tej državi tudi dlje časa deloval, je pri svojem delu ugotovil, da

je med sužnjelastniki na tisoče metodistov, baptistov, prezbiterijancev in drugih

vernikov ter da to velja tudi za trgovce s sužnji:

»Tik preden sem odšel v Philadelphijo, mi je "lovec na črnce", s katerim sem imel

opravka, z velikim užitkom opisal okoliščine, povezane z njegovo prodajo neke

ženske in njenega otroka. /.../ Pripoved sem poslušal z bolečimi občutki, a najbolj

me je šokirala njegova novica, da j e njen lastnik član metodistične cerkve

najvišjega ranga! /.../ Iz te pripovedi lahko protisužnjelastniško usmerjeni

metodisti potegnejo dva zaključka: 1. Da je v sužnjelastniški državi zelo lahko

prodajati sužnje preko lovcev na črnce, saj se tako izognejo odkritju in obtožbam

s strani cerkve. 2. T akšno obsežno nehumanost lahko popravimo le s posebnim

zakonom v Book of Discipline, s katerim bi iz naših cerkev izključili vse

sužnjelastnike.«67

Odnos cerkve do trgovine s sužnji primerno ponazori tudi primer prezbiterijanske

cerkve. Prezbiterijanci so svoje stališče predstavili že leta 1818, ko je generalna

skupščina68 v resoluciji zapisala:

»Odločeno, da človek, ki proda sužnja, pripadnika cerkve, ki v trenutku prodaje

uživa dober sloves v cerkvi in ne želi biti prodan, ne ravna v skladu z duhom

krščanstva in bi se ga moralo izključiti iz cerkvene skupnosti.«69

66 Elliot, History of the great secession, 703. 67 John Dixon Long, John Wesley, Richard Watson, Pictures of slavery in church and state: including personal reminiscences, biographical sketches, anecdotes, etc. etc. with an appendix, containing the views of John Wesley and R ichard Watson on s lavery, 2. izdaja. (Philadelphija: izdano s strani avtorja v samozaložbi, 1857), str. 373 ̶ 374. 68 Generalna skupščina – General Assembly - najvišje upravno telo prezbiterijanske cerkve. Do leta 2004 se je generalna skupščina sestajala enkrat letno, po tem letu pa na vsake dve leti. Skupščina je sestavljena iz pooblaščencev, ki jih izvolijo prezbiteriji. ("GOVERNING BODIES." elmirachurch.org [Internetna podatkovna baza]. 2008 [pridobljeno 2. 3. 2010], dostopno na: <http://www.elmirachurch.org/>.)

62

In dalje:

»Očitno kršenje ali neupoštevanje tu določene prepovedi v njenem pravem duhu

in namenu bi se moralo obravnavati kot upravičen razlog za kazen in graje s

strani cerkve. In če bi se kdaj zgodilo, da bi krščanski učitelj v svoji skupnosti

prodal sužnja, ki je ravno tako v skupnosti in uživa v cerkvi dober sloves, proti

njegovi ali njeni volji in nagnjenosti, bi moralo ustrezno cerkveno sodstvo na to

takoj postati pozorno in razen če primer sloni na določenih okoliščinah, kar pa se

le redko zgodi, bi mu morala brez zavlačevanja slediti razrešitev prestopnika od

vseh privilegijev cerkve, dokler se ta ne pokesa in ne naredi vse, kar je v njegovi

moči, da se pri oškodovani strani doseže zadoščenje.«70

Pri tej točki resolucije je zanimivo predvsem to, da ne vključuje vsake prodaje

sužnja. Metodistični sužnjelastniki so bili po tej resoluciji torej kaznovani samo za

prodajo tistih sužnjev, ki so pripadniki njene cerkve. Kaj pa če so prodajali ali

kupovali sužnje, ki so bili pogani, prezbiterijanci, baptisti ali morda katoličani? Za

takšno odločitev lahko najdemo dve razlagi: ali je generalna skupščina to storila

zato, ker je bila prepričana, da se bodo ostale denominacije odločile sprejeti isti

ukrep za primer prodaje svojih pripadnikov, ali pa je svoje pristojnosti omejila

zato, ker bi se morala v nasprotnem primeru soočiti z obsežnejšim napadom s

strani sužnjelastnikov in splošne javnosti ter verjetno tudi oblasti.

V 30. letih 19. stoletja so se pričeli spori znotraj prezbiterijanske cerkve zaradi

različnih stališč glede suženjstva in še bolj zaradi zaradi nestrinjanja glede

organizacije, reform, aktivnosti in delovanja cerkve . V letih 1837 ̶ 38 je prišlo do

dokončnega razkola in cerkev se je razdelila na prezbiterijance "nove šole" in

prezbiterijance "stare šole". Medtem ko je nova šola na severu ohranila ostro

protisužnjelastniško stališče, so prezbiterijanci stare šole ohranjali konservativno

versko politiko ter pričeli vse glasneje zagovarjati prednosti in koristi suženjstva,

institucije, ki jo dovoljuje oziroma pogojuje tudi sama Biblija. Pri tem so

kritizirali tudi resolucijo iz leta 1818, omenjeno zgoraj. Pridigar iz Mississippija je

točko o trgovanju s sužnji komentiral z naslednjim:

69 Robinson, The testimony and practice of the Presbyterian church, 23. 70 Albert Barnes, The Church and Slavery. (Philadelphija: Parry & McMillian, 1857), str. 56.

63

»/.../ in če je kupovanje, prodajanje in držanje sužnjev zavoljo dobička greh in

škandal, potem je tri četrtine vseh episkopalcev, metodistov, baptistov in

PREZBITERIJANCEV v enajstih državah ZDA hudičev. Oni imajo sužnje v lasti,

če jih ne celo kupujejo in prodajajo, pri čemer se ne obotavljajo prijeti in

ponovno zaposliti pobeglega sužnja, kadar je to v njihovi moči.«71

Nesmiselnost in neizvajanje te točke je naslovila tudi sinoda v Kentuckyju:

»Brate in sestre, starše in otroke, može in žene ločujejo ter jim onemogočajo, da

bi se še kdaj videli. Ta dejanja se med nami izvršujejo vsak dan. N i je soseske,

kjer se takšni srce trgajoči prizori ne bi dogajali. Naša cerkev je pred leti (1818)

povzdignila glas z resnim opozorilom proti očitnem kršenju katerega koli načela

usmiljenja, pravičnosti, človekoljubnosti. Vendar pa vam in celemu svetu v

zadregi naznanjamo, da je bilo to opozorilo pogosto prezrto, celo s strani tistih, ki

spadajo v našo skupnost. V naši denominaciji so se pojavili primeri, ko je učitelj

vere usmiljenja ločil mater od njenega otroka in jo poslal v neusmiljeno in

nepovratno izgnanstvo; pa vendar je bilo takšno početje le redko

sankcionirano.«72

Pri interpretaciji zgoraj citiranih in tudi ostalih besedil obeh skupin

prezbiterijancev na temo suženjstva in sužnjelastništva je potrebno znova

poudariti, da to vprašanje ni predstavljalo glavnega vzroka za razkol, temveč je k

temu kvečjemu le pripomoglo. Dejstvo je, da sta se skupini leta 1837 pričeli

razhajati zaradi različnih mnenj in nazorov, pri čemer skupne politike ni bilo

mogoče doseči. Ob razkolu se je tako le malo število južnjakov pridružilo stari

šoli in institucija suženjstva je obe skupini zopet razklala šele po oznanitvi

državljanske vojne. Zgoraj navedeni primeri predstavijo mišljenje predstavnikov

stare šole, ki načeloma niso bili strogi zagovorniki suženjstva, a so abolicionistom

in protisužnjelastniški politiki predstavnikov nove šole večkrat nasprotovali, saj so

se iz lastnih izkušenj zavedali nerealnih možnosti, da bi z radikalnim

abolicionističnim pristopom ta problem lahko kadar koli uspešno naslovili ali celo

rešili. 71 T. M. Finney, Religion consistent with itself, or, A review of the "Bible at war with schism": addressed to the brethren of the Old School Presbyterian Church, and to all who desire to know the truth, in reference to the connexion of the Church with the sin of slavery. (Mt. Vernon: William H. Cochran, 1850), str. 14. 72 Prav tam, 14 ̶ 15.

64

Predstaviti je vredno še odnos katoliške cerkve do vprašanja suženjstva. Čeprav je

bila v Združenih državah slabo zastopana (do 30. let 19. stoletja le 5 % celotnega

prebivalstva), je večina pripadnikov prihajala ravno iz sužnjelastniških držav.

Ameriški katoličani so bili vedno strpni do institucije suženjstva in njihov odziv

na bulo papeža Gregorja XVI.73 z dne 3. decembra 183974, v kateri je obsodil

trgovino s sužnji ter vernikom prepovedal njeno izvajanje, je bil izjemno

presenetljiv, če ne celo predrzen. Medtem ko je preostali katoliški svet sledil

papeškim besedam, so oni vztrajali pri svoji interpretaciji bule, kot jo je v pismu

zunanjemu ministru Johnu Forsythu75 predstavil John England76, prvi škof

Charlestona v Južni Karolini:

»Gospod, mislil bi si, da bo tako globoko študiran in izkušen državnik, /.../ poznal

točen in določen pomen izraza "promet s sužnji" vsaj tako dobro kot "vsakdanje

besede" ter da mi gospoda Forsytha ne bo treba opominjati, da v jeziku

kontinentalne Evrope ta pomeni točno in izključno to, kar Združene države

smatrajo kot kaznivo trgovanje s sužnji; da se izraz nikakor ne uporablja za pri

nas poznano "lokalno suženjstvo". Rimokatoliška cerkev /.../ je vedno

prepoznavala to razliko; in ta je tako očitna kot je očitna razlika med besedama

"tuj" in "domač". /.../ Papeško pismo nato označi "promet s tistimi, ki so jih

naredili ujetnike drugi, ki se niso obotavljali spodbujati ali zaslužiti s takšnimi

73 Papež Gregor XVI. (Benetke, 18. 9. 1765-1. 6. 1846, Rim), pravo ime Bartolomeo Alberto Cappellari, ki je bil papež katoliške cerkve v letih 1831-1846 in je kot konservativen tradicionalist v svojem delovanju nasprotoval demokratičnim in posodobitvenim reformam ter izražal podporo tradicionalnim monarhijam po vsej Evropi. ("Gregory XVI." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite.) 74 In Supremo Apostolatus - papeška bula na temo institucije suženjstva, ki jo je papež Gregor XVI. izdal 3. 12. 1839 po širšem posvetovanju s kardinalskim kolegijem (zbor kardinalov rimokatoliške cerkve). V buli je papež ostro obsodil sužnjelastništvo in trgovino s sužnji. ("IN SUPREMO APOSTOLATUS." Papal Encyclicals Online. [Internetna podatkovna baza]. [pridobljeno 26. 4. 2010]. Dostopno na: <http://www.papalencyclicals.net/Greg16/g16sup.htm>.) 75 John Forsyth (Virginija, 22. 10. 1780–21. 10. 1841, Washington, D. C.), ameriški politik iz zvezne države Georgia. V letih 1813-1818 in 1823-1827 je deloval v predstavniškem domu Združenih držav, v letih 1818-1819 in 1829-1834 v senatu, v letih 1827-1829 pa je bil 33. guverner Georgije. V letih 1834-1841 je bil zunanji minister ZDA in je v tem času vodil tudi vladni odziv v primeru Amistad (upor sužnjev na španski ladji Amistad; upornike so ujeli in jim sodili v ZDA, sužnji so bili spoznani za nedolžne). (Edward S. Mihalkanin, American Statesmen: Secretaries of State from John Jay to Colin Powell. (Connecticut: Greenwood Publishing Group, 2004), str. 200 ̶ 212.) 76 John England (Irska, 23. 9. 1786 ̶ 11. 4. 1842, Južna Karolina, ZDA), na Irskem rojeni ameriški prelat rimokatoliške cerkve, ki je leta 1820 postal prvi škof Charlestona (nova škofija, ki je takrat obsegala države Severno in Južno Karolino ter Georgijo) in ki je ustanovil prvi rimokatoliški časopis v ZDA. Leta 1833 ga je cerkev imenovala za apostolskega delegata na Haitiju, vendar pa mu konkordata (pogodba med državo in cerkvijo o medsebojnih odnosih) tam ni uspelo zagotoviti. ("England, John." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite.)

65

nevrednimi dejanji" kot kaznivo dejanje – zdaj bi bil zaradi zakonov Združenih

držav od leta 1808 dalje zločin, če bi eden izmed naših državljanov odšel v Afriko

in tam zasužnjil črnca ali kupil in z ladjo prepeljal v tuje pristanišče črnca, ki ga

je zasužnjil nekdo drug. /.../ Temu običajno rečemo "trgovina s sužnji" ali "promet

s črnci" in to je točno to, kar so nekateri papeži obsojali ter označili za

nezakonito. /.../ Tovrstnih izrazov ne moremo v nikakršnem oziru uporabljati za

"lokalne sužnje", takšne kot so v naših državah /.../ Pismo svari in iskreno prosi

pri Bogu – 1. Proti krivičnemu nadlegovanju. 2. P roti ropanju njihovega

premoženja. 3. Proti zasužnjevanju črncev ali katere koli druge človeške rase. 4.

Proti podpiranju ali pomoči tistim, ki so zakrivili takšna dejanja. 5. Proti

vpletanju v prodajo ali nakup, v nečloveško trgovino, zaradi katere so črnci

včasih primorani opravljati neznosno delo. Da je ta trgovina to, kar naši zakoni

obsojajo kot 'trgovino s sužnji' in ne kot prodajo in nakup, ki se najpogosteje

pojavljata pri domačem suženjstvu, je razvidno iz opisane posledice prometa:

»zaradi želje po dobičku, ponujenim prvim lastnikom črncev, afriškim

poglavarjem, so se netili spori in stalne vojne v vseh pokrajinah, ki jih

naseljujejo,« - in potem, ko je vse to vzel v ozir, je prepovedal podajanje nauka,

da je ta "promet s črnci", torej "trgovina s sužnji" zakonita.«77

Rimokatolikom v ZDA je bilo jasno, da njihov verski poglavar prepoveduje in

svari proti čezatlantskemu trgovanju s sužnji, nikakor pa niso želeli priznati

dejstva, da je papež v buli obsodil vsakršno trgovanje z ljudmi, torej tudi lokalno

trgovino s sužnji, kakršno so izvajali v sužnjelastniških državah. Svojo

interpretacijo so ameriški predstavniki katoliške cerkve trmasto zagovarjali vse do

državljanjske vojne.

Razumljivo je, da so južni predstavniki prezbiterijanske cerkve in vseh ostalih

denominacij na institucijo suženjstva in z njo povezane aktivnosti gledali precej

drugače kot severnjaki, saj so na lastne oči spremljali prednosti in slabosti tega

gospodarskega in družbenega sistema. Vsi duhovniki na jugu so se zavedali, da z

ostrim nasprotovanjem trgovini s sužnji ne bodo dosegli ničesar, saj se je s to

aktivnostjo ukvarjalo veliko število vplivnih članov njihovih cerkev. Konec

77 Ignatius Aloysius Reynolds, The Works of the Right Rev. John England, First Bishop of Charleston, Collected and Arranged under the Advice and Direction of His Immediate Successor, the Right Rev. Ignatius Aloysius Reynolds, and Printed for Him, in Five Volumes. (Baltimore: John Murphy & Co., 1849), str. 115.

66

koncev je bilo v njo vpletenih tudi kar nekaj predstavnikov krščanske cerkve in

lokalna trgovina s sužnji je bila neločljiv del gospodarstva in kulture

sužnjelastniških držav.

67

6 PROSUŽNJELASTNIŠKA USMERJENOST CERKEV PRED DRŽAVLJANSKO VOJNO

Na pragu ameriške revolucije je države zgornjega juga ZDA zajela

protisužnjelastniška mrzlica, ki je povzročila kratko obdobje osvobajanja sužnjev

in vzbudila upanje za postopno ukinitev institucije suženjstva. A s širjenjem

Združenih držav je to upanje splahnelo, saj se je s preseljevanjem prebivalstva

suženjstvo razširilo tudi na nova rodovitna področja. Prednosti in koristi

suženjskega dela so imele močan vpliv na prebivalstvo južnih držav, ki je tako

razvilo posebno kulturo in miselnost.

Krščansko cerkev je zelo prizadelo vprašanje suženjstva kot glavni predmet

večkratnih sporov. Od 30. let 18. stoletja dalje je doživela več denominacijskih

razkolov in v južnih predstavnicah je prevladalo prosužnjelastniško stališče. To ne

pomeni, da so institucijo suženjstva zagovarjale na vsakem koraku, ampak

predvsem to, da so vse prilagodile svoje delovanje, da je ustrezalo pripadnikom

cerkve in družbi na splošno. Cerkve so se še vedno zavedale nepravičnosti

institucije suženjstva, vendar o tem niso več toliko in tako glasno razglabljale ali

pa so se pričele posluževati novih sredstev in načinov njenega upravičevanja.

Spremembo v stališču cerkve do institucije suženjstva primerno ponazori

zgodovinar Charles Frederick Irons v svojem delu o evangeličanih v predvojni

Virginiji:

»Do poznega predvojnega obdobja so bili beli evangeličani v skupnosti trdnega

prosužnjelastniškega prepričanja. Znotraj prezbiterijanskih, baptističnih,

metodističnih ali episkopalnih cerkev ni bilo ene protisužnjelastniško usmerjene

skupine belcev, ki bi se lahko merila s tistimi, ki so obstajale v zgodnjem

nacionalnem obdobju v letih 1783 ̶ 1815 . Ti moški in ženske so ali umrli ali se

preselili ali pa so jih uspešne misije prepričale, da bog dopušča suženjstvo.

Njihovo mesto je zasedla nova generacija evangeličanskih duhovnikov, ki so

odrasli v dobi najbolj uspešnih misijonov in so ponosno zagovarjali koristi

68

suženjstva. Ti moški, predvsem baptist Thornton Stringfellow1 in metodist William

A. Smith2 ter tudi prezbiterijanec William Plumer3 in episkopalec Philip

Slaughter4 so za domače občinstvo spisali nekaj izmed najbolj prosužnjelastniške

literature v ameriški zgodovini.«5

Zagovarjanje suženjstva s strani cerkvenih predstavništev na jugu je bilo

oblikovano na podlagi gospodarskih, političnih in družbenih dejavnikov.

Institucija suženjstva je državam "bombažnega kraljestva" nudila preživetje,

blaginjo in moč, zato bi naj jo bilo nujno potrebno ohranjati in ščititi. Ker je bil

uspeh gospodarstva odvisen od marljivosti zasužnjenih, je bilo delo misijonarjev,

1 Thornton Stringfellow (1788–1869), duhovnik baptistične cerkve, ki je deloval v Virginiji in je bil znan predvsem po svojem zagovarjanju in upravičevanju institucije suženjstva . Ko je v letih 1845 ̶ 1846 prišlo do razkola znotraj baptistične cerkve zaradi vprašanja suženjstva, je Stringfellow podprl ločitev vej ter pomagal ustanoviti južno baptistično konvencijo. (Mason I. Lowance, Jr. (ur.), A House Divided: The Antebellum Slavery Debates in America, 1776 ̶ 1865. (New Jersey: Princeton University Press, 2003), str. 61 ̶ 63.) 2 William Andrew Smith (Virginija, 29. 11. 1802 ̶ 1 . 3. 1870, Virginija), predsednik Randolph-Macon College (imenovan leta 1846), avtor in duhovnik v Virginiji. Smith je bil vnet zagovornik suženjstva in je svoja prepričanja pogosto izražal v svojih delih in na predavanjih. Nujnost obstoja institucije suženjstva, za katero je bil prepričan, da bo trajala večno, je zagovarjal na podlagi Biblije, filozofije in naravnih pravic. Leta 1866 se je preselil v Missouri, kjer je najprej sprejel duhovniško službo v St. Louisu, dve leti kasneje pa je bil izbran za predsednika Central College v mestu Fayette. Pred svojo smrtjo se je preselil nazaj v Virginijo, kjer je ostal do svoje smrti leta 1870. ("WILLIAM A. SMITH (WILLIAM ANDREW), 1802 ̶ 1870." Documenting the American South. [Internetna podatkovna baza]. 2004 [pridobljeno 18. 4. 2010], dostopno na: <http://docsouth.unc.edu/church/smith/bio.html>.) 3 William Swan Plumer (Pennsylvanija, 1802 ̶ 1880 , Maryland), profesor, avtor in duhovnik prezbiterijanske cerkve v Virginiji in Severni Karolini ter profesor v semenišču Western Theological Seminary (1854 ̶ 1862) in semenišču Columbia Theological Seminary (1867 ̶ 1880). Leta 1837 je ustanovil verski tednik Watchman of the South in bil osem let njegov edini urednik. Bil je zagovornik institucije suženjstva oziroma si je prizadeval za nevmešavanje cerkve v to področje. Ob razkolu znotraj prezbiterijanske cerkve je ostal pristaš stare šole in je pripomogel k odločitvi te veje, da se s suženjstvom preneha ukvarjati in namesto tega prične uveljavljati politiko nevtralnosti. (Glenn C. Altschuler in Jan M. Saltzgaber. Revivalism, Social Conscience and Community in the Burned-Over District: The Trial of Rhoda Bement. (New York: Cornell University Press, 1983), str. 121. Sally Campbell Preston McDowell, John Miller in Thomas E. Buckley, "If You Love That Lady Don't Marry Her ": The Courtship Letters of Sally McDowell and John Miller , 1854 ̶ 1856 . (Missouri: University of Missouri Press, 2000), str. 123.) 4 Philip Slaughter (26. 10. 1808 ̶ 12 . 6. 1890), avtor in duhovnik episkopalne cerkve in zagovornik institucije suženjstva, znan predvsem po svojem delu Virginian History of African Colonization iz leta 1855, v katerem je v okviru predstavitve zgodovine kolonizacije podal številne argumente v prid duhovni učinkovitosti suženjstva . V letih 1850 ̶ 1855 je bil urednik richmondskega Virginia Colonizationist. (William Kauffman Scarborough (ur.), The Diary of Edmund Ruffin : Toward Independence , October 1856 ̶ April 1861. (Louisiana: Louisiana State University Press, 1972), str. 147.) 5 Charles Frederick Irons, The Origins of proslavery Christianity: white and black evangelicals in colonial and antebellum Virginia. (Severna Karolina: UNC Press, 2008), str. 214.

69

da skrbijo za pokorščino in duševni mir temnopoltih. Vseeno so se sužnji upirali,

kar je imelo pomemben vpliv tudi na bele duhovnike:

»Prva generacija duhovnikov – približno do leta 1800 - je pogosto izražala

protisužnjelastniške nazore. A beli duhovniki so po neuspeli Gabrielovi vstaji6 leta

1800 v Virginiji postali bolj pazljivi, kar je doseglo vrhunec s slovitim uporom

Nata Turnerja7 leta 1831. Z nova in znova suženjski pripovedovalci govorijo o

belih pridigarjih, ki so zmanjševali obseg imenitnih tem odrešenja, opravičljivosti

in ponovnega rojstva ter namesto tega govorili z mehaničnim ponavljanjem o

pomenu ubogljivosti do gospodarja. Še celo na tisto belo duhovščino, ki je bila

moralno predana reševanju duš temnopoltih, tisto, ki se je dvignila nad družbeni

nadzor, da bi pridigala o radosti vere, so nenazadnje pritisnili, da je cenzurirala

svoje pridige v prid obstoječemu stanju.«8

Avtor tu sicer opisuje duhovščino v Kentuckyju, vendar navedena dejstva lahko

vsekakor prenesemo tudi na druge sužnjelastniške države, saj viri o njihovi

zgodovini trideset let pred izbruhom državljanjske vojne prikazujejo podoben

razvoj dogodkov. Medtem ko je jug ZDA preveval prosužnjelastniški duh, so na

severu razvijali močne abolicionistične nazore. Za protestantske denominacije je

to pomenilo zaostritev že obstoječih sporov, ki so posledično pripeljali do razkola 6 Gabrielova vstaja – Gabriel's Revolt (poleti 1800) - prvi veliki upor sužnjev v ZDA, ki naj bi se zgodil poleti leta 1800 pod vodstvom pismenega sužnja ̶ kovača Gabriela Prosserja (1776 ̶ 10. 10. 1800). Upor na koncu ni bil uresničen, saj so oblasti še pravočasno izvedele zanj. Načrt je tako propadel še preden je bil udejanjen. Gabriel in okoli 32 drugih upornikov je bilo obsojenih na smrt z obešanjem. V odgovor na dogajanje je Virginija sprejela dodatne omejitve glede svobodnih temnopoltih ter izobraževanja, gibanja in "posojanja" zasužnjenih. ("slave rebellions." in "Gabriel." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite. (Chicago: Encyclopædia Britannica, 2011).) 7 Upor Nata Turnerja, poznan tudi kot Southamptonska vstaja – Nat Turner's Rebellion ali Southampton Insurrection (avgust 1831) - upor sužnjev v okrožju Southampton County v Virginiji, ki se je pričel ponoči 21. avgusta 1831 s pohodom Nathaniela "Nata" Turnerja (2. 10. 1800 ̶ 11 . 11. 1831) in sedmih drugih sužnjev. V napadu so uporniki, ki se jim je sčasoma pridružilo še nekaj več kot 40 sužnjev, hodili od hiše do hiše, osvobajali sužnje ter pri tem ubili 55 ̶ 65 belcev. Čeprav so oblasti upor zadušile v nekaj dneh, je Turnerju uspelo pobegniti. Po šestih tednih skrivanja so ga zasledovalci 30. oktobra 1831 končno ujeli in obsojen je bil na smrt z obešanjem, nato so ga še odrli. Za kazen so oblasti usmrtile še 55 drugih sužnjev, mnogo so jih izgnali, nekaj pa izpustili. Sužnjelastnikom je država povrnila vso škodo za izgubljene sužnje. V histeričnem ozračju, ki je sledilo uporu, so tolpe belcev naknadno ubile še okoli 200 temnopoltih, od katerih jih mnogo sploh ni sodelovalo v uporu. Z uporom so povezovali tudi sužnje iz drugih držav, vse do Severne Karoline, ki so jim posledično tudi sodili in usmrtili. Takrat je Virginija celo razmišljala o ukinitvi suženjstva, do česar po tesnem izidu glasovanja sicer ni prišlo, so pa sprejeli ostrejšo represivno politiko proti svobodnim in zasužnjenim temnopoltim. (Junius P. Rodriguez, Encyclopedia of Slave Resistance and Rebellion. (Connecticut: Greenwood Publishing Group, 2007), str. 528 ̶ 538.) 8 John B. Boles, Religion in Antebellum Kentucky. (Kentucky: University Press of Kentucky, 1995), str. 87 ̶ 88.

70

znotraj cerkev in ideološke delitve na sever in jug. Izjema so bili katoliki, ki se v

nasprotju s protestanti niso odkrito ukvarjali s slabostmi institucije suženjstva

oziroma so se osredotočali na pokristjanjevanje in opismenjevanje sužnjev, čeprav

vseeno nikoli v tolikšni meri, kot so to počeli protestanti. Lahko bi dejali, da se je

katoliška cerkev z ozirom na suženjstvo odločila za pasivni pristop, torej za

nevmešavanje in prilagajanje družbenim in političnim trendom. Jurij Matej Trunk

je v svojem delu Amerika in Amerikanci predstavil kar nekaj Slovencev, ki so bili

katoliški duhovniki in so prišli na področje ZDA še v času obstoja institucije

suženjstva, a po njegovih besedah so ti izvajali misijone le med indijanskimi

plemeni. Slovenci, tako slovenski delavci kot duhovniki katoliške cerkve, so se na

področja bivših sužnjelastniških držav pričeli bolj intenzivno naseljevati po

državljanjski vojni. Trunk je sicer zabeležil, da je v 50. letih 19. stoletja v

Missouriju deloval duhovnik Leo Osredkar, a podatkov o njegovem delovanju

med sužnji ali posedovanju sužnjev ni razkril.9 Katoliki so suženjstvo

prepoznavali kot skladno z božjim in naravnim pravom in ameriška katoliška

duhovščina je suženjstvo smatrala kot politično in ne moralno vprašanje, kar v

svojem delu o odnosu ameriških učiteljev katoliške vere do suženjstva potrjuje

tudi antologija American Catholics and Slavery:

»Nikakor ne moremo spregledati dejstva, da s e je na j ugu cerkev podredila

družbenim in političnim pritiskom prosužnjelastniško usmerjene večine in da je

tudi sama zavzela stališče zagovarjanja suženjstva ter pravic posameznih držav.

Istočasno je celo najbolj zagret škof obžaloval zlorabljanje sužnjev, prepoznaval

temnopolte kot človeška bitja z dušami, spodbujal njihovo versko izobrazbo, jim

priznaval zakramente, zagovarjal njihove pravice, da i majo družine (in se

prodajajo kot družina), in spodbujal njihovo osvobajanje, če bi se temnopolti

potem vrnili na svoje domove v Afriki oziroma z misijo v Liberijo. Ničesar

konkretnega niso storili, da bi izboljšali tukajšnji položaj sužnjev. Institucije

suženjstva niso obsodili. Kot bomo priča, so vsi škofi na jugu in tudi veliko

prelatov na severu očitno podpirali suženjstvo. Suženjstvo je bil "politični

problem" in škofi so reševanje le-tega prepustili politikom.«10

9 Jurij Matej Trunk, Amerika in Amerikanci. (Celovec: izdano v samozaložbi, 1912), str. 464 ̶ 606. 10 Kenneth J. Zanca (urednik), American Catholics and Sl avery, 1789-1866: An Anthology of Primary Documents. (Maryland: University Press of America, 1994), str. 110 ̶ 111 .

71

Nevmešavanje v suženjske posle in politiko je značilno za ameriško katoliško

cerkev, ki je bila vedno strpna do institucije suženjstva, tudi potem, ko se je

preostali katoliški svet obrnil proti njenemu izvajanju. Škofi na jugu so ponosno

ohranjali in zagovarjali svoje stališče, ki je v različnih verzijah vedno govorilo v

prid instituciji suženjstva, ki je bila dobičkonosna za številne pripadnike in

predstavnike cerkve. Ta odnos se ni spremenil niti po izdaji papeške bule leta

183911, ki so jo ameriški katoliki sprejeli na podlagi svoje lastne interpretacije.

Katoliški časopis v Charlestonu, ki ga je ustanovil in urejal škof John England12,

se je marca 1840 tako odzval na dokument:

»Res je, da se suženjstvo med nami nadaljuje in ne glede na mnenja in želje juga

na to temo jo bo še nekaj časa nemogoče ukiniti brez škodljivih rezultatov, ne le

za premoženje temveč tudi za družbo. /.../ Pripomnili bomo le, da j e po naših

izkušnjah najbolj očitno to, da vmešavanje severnih abolicionistov ovira spontano

izražena plemenita in človeška prizadevanja južnih lastnikov za izboljšanje

udobja in lajšanje moralnih pogojev za sužnja. /.../

Papeški dokument uči o dveh velikih načelih, katerih se trdno držimo: da je zelo

neprimerno, da tisti, ki izpovedujejo krščansko ime, zasužnjujejo tiste, ki so

naravno svobodni in jim prizadejajo vse krivice jetništva ter da za krščana ni

primerno, da ne koga, ki je v sužnosti, obravnava s krutostjo ali nezasluženo

strogostjo, zatiranjem ali krivčnostjo, /.../

A ker dokument daje prednost odsotnosti služabništva, kakršno je nekoč prevevalo

celotno krščanstvo, je ta daleč od grajanja tistih, ki so bili ne na svojo željo dani

pod prisilo obravnavati svojo lastnino z rahločutnostjo, odgovornostjo in

zaprepadenostjo, ki tem, ki nas sramotijo, ni znana. Kakršne koli bi že bile naše

želje v zvezi s suženjstvom, smo trdno prepričani, da so na celem jugu lastniki do

11 In Supremo Apostolatus - papeška bula na temo institucije suženjstva, ki jo je papež Gregor XVI. izdal 3. 12. 1839 po širšem posvetovanju s kardinalskim kolegijem (zbor kardinalov rimokatoliške cerkve). V buli je papež ostro obsodil sužnjelastništvo in trgovino s sužnji. ("IN SUPREMO APOSTOLATUS." Papal Encyclicals Online. [Internetna podatkovna baza]. [pridobljeno 26. 4. 2010], dostopno na: <http://www.papalencyclicals.net/Greg16/g16sup.htm>.) 12 John England (Irska, 23. 9. 1786 ̶ 11. 4. 1842, Južna Karolina, ZDA), na Irskem rojeni ameriški prelat rimokatoliške cerkve, ki je leta 1820 postal prvi škof Charlestona (nova škofija, ki je takrat obsegala države Severno in Južno Karolino ter Georgijo) in ki je ustanovil prvi rimokatoliški časopis v ZDA. Leta 1833 ga je cerkev imenovala za apostolskega delegata na Haitiju, vendar pa mu konkordata (pogodba med državo in cerkvijo o medsebojnih odnosih) tam ni uspelo zagotoviti. ("England, John." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite.)

72

svojih sužnjev manj kruti in nepravični kot so ameriški abolicionisti do ameriških

sužnjelastnikov.«13

Ali kot pravi škof England oktobra 1840 v pismu zunanjemu ministru Johnu

Forsythu14:

»Če bi dokument obsojal naše lokalno suženjstvo kot nezakonito in posledično

nemoralno prakso, ga škofi ne bi mogli sprejeti brez obveze, da sužnjelastnikom

ne bodo podajali zakramentov, razen če bi ti osvobodili svoje sužnje. Vendar, če

pogledate prelate, ki so sprejeli dokument takoj in enoglasno, boste med njimi

našli: prvič baltimorskega nadškofa, ki je tudi upravnik Richmonda in je

odgovoren za sužnjelastniško območje držav Maryland in Virginija, /.../ šestič

škofa New Orleansa, ki je odgovoren za sužnjelastniški državi Louisiana in

Mississippi, in sedmič nashvillskega škofa, odgovornega za sužnjelastniško državo

Tennessee. Ti so tvorili večino v svetu in so imeli nadzor nad celotnim

sužnjelastniškim delom ZDA. Med njihovimi najbolj pobožnimi verniki je mnogo

sužnjelastnikov, ki opravljajo svoje krščanske dolžnosti najbolj vestno in redno

prejemajo zakramente. Od dneva, ko so sprejeli pismo, jim prelati še nikoli niso

kakor koli namignili, da morajo sprejeti nova pravila obravnave svojih sužnjev.

Ravno tako ostalih šest prelatov, pod okriljem katerih ni nobenih sužnjev ali

sužnjelastnikov, ni svojim bratom nikoli predstavilo nekih novih nazorov v zvezi s

to temo, saj so za pismo vsi smatrali, da obravnava "trgovino s sužnji" in se ne

nanaša na "lokalno suženjstvo".«15

Pri tem je treba zopet poudariti dejstvo, predstavljeno v prejšnjem poglavju, da so

ameriški katoliki lokalno trgovino s sužnji, ki se je razmahnila po ukinitvi

čezatlantske trgovine, obravnavali kot dejavnost, ki je predstavljala neločljivi del

domače institucije suženjstva in se je izvajala v njenem okviru. Iz tega razloga so

13 Zanca, American Catholics and Slavery, 128 ̶ 129. 14 John Forsyth (22. 10. 1780 ̶ 21. 10. 1841), ameriški politik iz zvezne države Georgija. V letih 1813 ̶ 1818 in 1823 ̶ 1827 je deloval v predstavniškem domu Združenih držav, v letih 1818-1819 in 1829-1834 v senatu, v letih 1827 ̶ 1829 pa je bil 33. guverner Georgije. V letih 1834 ̶ 1841 je bil zunanji minister ZDA in je v tem času vodil tudi vladni odziv v primeru Amistad (upor sužnjev na španski ladji Amistad; upornike so ujeli in jim sodili v ZDA, sužnji so bili spoznani za nedolžne). (Edward S. Mihalkanin, American Statesmen: Secretaries of State from John Jay to Colin Powell. (Connecticut: Greenwood Publishing Group, 2004), str. 200 ̶ 212.) 15 Ignatius Aloysius Reynolds, The Works of the Right Rev. John England, First Bishop of Charleston, Collected and Arranged under the Advice and Direction of His Immediate Successor, the Right Rev. Ignatius Aloysius Reynolds, and Printed for Him, in Five Volumes. (Baltimore: John Murphy & Co., 1849), str. 116 ̶ 117.

73

tudi vztrajali pri svojem prepričanju, da te aktivnosti papeška bula ne naslavlja.

Pismo, citirano zgoraj, skupaj s pismom, citiranim v prejšnjem poglavju, sestavlja

serijo pisem, naslovljenih na zunanjega ministra Johna Forsytha, ki je v tistem

času kandidiral za predsednika ZDA. V teh pismih škof poskuša spremeniti

stališče Forsytha, ki je papeško bulo označil kot protisužnjelastniško, papeževe

nazore pa kot abolicionistične. Še več, v teh pismih je sistematično predstavil

katoliško učenje na temo suženjstva, pri čemer je jasno nakazal, da cerkev ni bila

nikoli sovražna do suženjstva in nikoli ni gojila prijateljskih vezi z abolicionisti.16

V protestantskih denominacijah se je odvijala povsem drugačna zgodba. Cerkve

na severu so s svojim neomajnim izrekanjem proti suženjstvu vedno bolj jezile

protestantske predstavnice na jugu, ki so se dobro zavedale neizogibnih posledic,

ki bi jih ukinitev te institucije imela na gospodarstvo, družbo in njih same.

Nezadovoljstvo je sčasoma preraslo v odkrit spor, ki se ga v večini denominacij ni

dalo sporazumno rešiti.

Prezbiterijanska cerkev se je konec 30. let 19. stoletja razdelila na dve veji, tako

imenovani "novo šolo" in "staro šolo". Nova šola s težiščem na severu je zagreto

ohranjala protisužnjelastniška stališča, ki jih je zagovarjala generalna skupščina17

prej enotne prezbiterijanske cerkve, medtem ko je stara šola svoje mnenje

"omilila". Razliko med vejama nazorno opisuje pridigar Albert Barnes:

»Do razkola leta 1838 velja, da je bilo mišljenje telesa "nove šole" enako tistemu

"stare šole" – skupno mišljenje celotne cerkve. Od tega časa sta ti dve veji, na

kateri se je razdelila celotna cerkev, zavzeli vsaka svoje stališče pred svetom. Ena

si prizadeva za primerno izvajanje načel, ki so skupna dediščina obeh; druga pa

si prizadeva zadržati napredovanje stališč, želi preveriti vse prednosti, se izogniti

primerni uporabi teh načel in kakor izgleda, narediti suženjstvo stalno institucijo

v cerkvi.«18

16 Reynolds, The Works of the Right Rev. John England, 106 ̶ 191. 17 Generalna skupščina – General Assembly - najvišje upravno telo prezbiterijanske cerkve. Do leta 2004 se je generalna skupščina sestajala enkrat letno, po tem letu pa na vsake dve leti. Skupščina je sestavljena iz pooblaščencev, ki jih izvolijo prezbiteriji. ("GOVERNING BODIES." elmirachurch.org [Internetna podatkovna baza]. 2008 [pridobljeno 2. 3. 2010], dostopno na: <http://www.elmirachurch.org/>.) 18 Albert Barnes, The Church and Slavery. (Philadelphija: Parry & McMillian, 1857), str. 53.

74

Pred podrobnejšim poglabljanjem v besede prezbiterijanca nove šole, je treba

predstaviti tudi položaj stare šole – kje so oni iskali vzroke za razkol in kakšno

vlogo je po njihovem mnenju pri tem igralo vprašanje suženjstva. Dejstvo je, da

za razkol niso bila kriva le nesoglasja glede vprašanja suženjstva, temveč so

glavni vzrok predstavljali spori med predstavniki obeh šol glede reform, delovanja

in aktivnosti prezbiterijanske cerkve. Delitev je bila neizbežna in suženjstvo je le

še "prilivalo olje na že tako razplamteli ogenj". Generalna skupščina stare šole je

svojo vlogo pri izvajanju institucije suženjstva naslovila leta 1845:

» (c.) /.../ Ali Biblija uči, da je posedovanje sužnjev greh ne glede na okoliščine in

da bi moralo biti odrekanje takšne lastnine pogoj za članstvo v Kristusovi cerkvi?

(d.) Na to vprašanje je nemogoče odgovoriti pozitivno, brez da bi s tem

nasprotovali nekaterim najpreprostejšim izjavam božjega sveta. Da je suženjstvo

obstajalo za časa Kristusa in njegovih apostolov, je priznano dejstvo. Da oni

takšnega razmerja niso javno obtoževali kot grešnega, kot neskladnega s

krščanstvom; da so sužnjelastniki lahko postali člani v cerkvah, ki so jih

organizirali apostoli; da medtem ko je bilo od njih zahtevano, da s svojimi sužnji

ravnajo prijazno in kot z razumnimi, odgovornimi, nesmrtnimi bitji in če so bili

kristjani kot bratje v veri jim nihče ni zaukazal osvoboditi sužnje; da je bilo od

sužnjev zahtevano, da " ubogajo gospodarje s strahom in tresavico, z iskrenim

srcem kot Kristusa", so dejstva, s katerimi se sreča vsak bralec Nove zaveze. Ta

skupščina zatorej ne more podajati obtožbe, da je posedovanje sužnjev gnusen in

škandalozen greh, zaradi katerega bo cerkev prekleta od B oga, brez da bi prej

obtožili Kristusove apostole, da so grešili, ko so v cerkev sprejeli takšne grešnike -

torej da so prinesli prekletstvo od Boga nad njih.

(e.) /.../ Skupščina ne zanika, da je s suženjstvom povezano zlo, še manj pa

odobrava pomanjkljive in zatiralne zakone, s katerimi ga v nekaterih državah

izvajajo. Nikakor tudi ne podpira trgovanja s sužnji za dobiček; ločevanje mož in

žena, staršev in otrok zaradi "umazane lakomnosti" ali v korist gospodarja, ali

krutega ravnanja s sužnji na kakršen koli način. /.../

(g.) Skupščina je želela preprosto povedati, da kot Kristusovo sodišče nima

pristojnosti, da bi lastnikom sužnjev preprečevala sodelovanje v božji skupnosti,

saj tega ni storil ne Kristus ne od njega navdihnjeni apostoli. Ker suženjstva niso

75

poskusili odstraniti iz cerkve z zakonodajo, tudi mi nimamo pravice soditi o tem.

Nadalje moramo povedati, da s cerkveno zakonodajo ravno tako nikakor ne

moremo omiliti pogojev suženjstva v južnih in zahodnih državah ali ukiniti

suženjstvo v naši državi ne glede na primernost takšnih dejanj. Še manj lahko to

dosežejo nediskriminatorne ovadbe proti sužnjelastnikom, ki ne upoštevajo

značaja ali okoliščin in ki so v tako velikem obsegu značilne za gibanje modernih

abolicionistov, ki jih na takšen način le dražijo. /.../

(h.) Kar se tiče obsega zločinov, povezanih s suženjstvom, in najboljših načinov za

njihovo odstranitev, obstaja več mnenj in ne Biblija ne naša zakonodaja ne

pooblaščata tega telesa, da bi predpisal postopek, kateremu bi morale slediti vse

cerkve pod našo pristojnostjo. Skupščina se lahko le veseli dejstva, da s e

duhovniki in cerkve v sužnjelastniških državah zavedajo svoje odgovornosti, da

širijo vero med suženjskim prebivalstvom, kar odobrava tudi mnogo

sužnjelastnikov, ki sicer niso verni. K takšnemu delu jih spodbujamo, vsakega

vernega sužnjelastnika pa opominjamo, da naj pomni, da je njegov gospodar tudi

v nebesih in da naj ne glede na okoliščine, v katerih se je znašel, deluje v duhu

zlatega pravila: "Ne stori drugemu tega, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi".«19

V tej spomenici generalne skupščine stare šole ni čutiti pretiranega

prosužnjelastniškega stališča, čeprav o izrazitih protisužnjelastniških nagnenjih

tudi ne moremo govoriti. Z vprašanjem suženjstva se ukvarjajo jasno in razločno,

a predstavniki skupščine niso v nikakršnem oziru zahtevali oziroma izrazili želje

po ukinitvi te institucije. Spomenica se dotika predvsem vloge cerkve pri

reševanju tega vprašanja, česar pa se stara šola otepa, češ da nima pristojnosti niti

od Boga niti od svoje države. Na nek način so njihove utemeljitve slednjega

dejstva razumljive ̶ institucija suženjstva je bila gospodarskega značaja in stvar

države, ne pa uveljavljenih cerkev. Takšnim utemeljitvam ne moremo reči, da so

prosužnjelastniške, temveč bolj kot ne le izražajo željo te veje prezbiterijanske

cerkve po ohranjanju nevtralnega odnosa do vprašanja. Stara šola prezbiterijanske

cerkve v tej spomenici ni odkrito zagovarjala suženjstva niti ga ni branila.

Prosužnjelastniške tendence je občutiti le v delu, kjer skupščina upravičuje

institucijo suženjstva na podlagi Biblije.

19 David Christy, Pulpit politics: or, Ecclesiastical legislation on s lavery, in its disturbing influences on the American union. (Cincinnati: Faran & McLean, 1862), str. 346 ̶ 348.

76

Kot smo že dejali, razkol znotraj prezbiterijanske cerkve leta 1838 ni bil toliko

posledica sporov glede suženjstva kot nesoglasij glede organizacije in delovanja

cerkve. Res je, da so Albert Barnes in ostali predstavniki nove šole staro šolo že

takrat smatrali za prosužnjelastniško, vendar je to nepravilno posploševanje

takratnih razmer in razlogov za razkol. Suženjstvo je stopilo v ospredje leta

kasneje, ko je posledično prišlo tudi do novih razkolov znotraj obeh vej.

Vprašanje suženjstva je cerkev nove šole razklalo leta 1857, ko se je od severnih

sester ločilo še tistih nekaj južnih sinod20, ki so po letu 1838 ostale zveste njenim

načelom, v prezbiterijanski cerkvi stare šole pa so nesoglasja doživela vrhunec

med državljansko vojno leta 1861, ko so južne predstavnice dokočno izstopile iz

nje.

Metodistična cerkev se je soočala s podobnimi težavami. Zlato pravilo glede

suženjstva, ki je prepovedovalo: » /.../ kupovanje in prodajanje teles in duš

moških, žensk in otrok z namenom njihovega zasužnjenja,«21 je predstavnice v

sužnjelastniških državah obremenjevalo in omejevalo vse od njegovega sprejetja

in širjenje te denominacije se je v teh državah dejansko pričelo šele po letu 1808,

ko so se metodisti odločili, da med svoje pripadnike sprejmejo tudi sužnjelastnike.

Znotraj metodistične cerkve so bile najmočnejše ravno južne predstavnice in s

porastom abolicionizma je mnogo severnjakov zapustilo cerkev ter si izbralo

druge denominacije, ki so bile manj tolerantne do južnjaških tendenc. To je

zaskrbelo škofe na severu, ki so cerkveno zakonodajo prilagodili bolj prostemu

izražanju abolicionističnih nazorov, s čimer se konference na jugu niso strinjale.

Do leta 1844, ko se je generalna konferenca22 zopet sestala, so imeli abolicionisti

v metodistični cerkvi že vse vajeti v svojih rokah. Suspendiranje duhovnika iz 20 Sinoda ̶ Synod - upravno telo prezbiterijanske cerkve, ki ga sestavljajo prezbiteriji iz geografskih regij. Vsaka sinoda mora biti sestavljena iz vsaj treh prezbiterijev in mora vključevati tudi pastorje in starešine (v enakovrednem številu). Med glavnimi nalogami in odgovornostmi sinode so: razvoj in izvajanje misijonov cerkve v regiji, omogočanje komunikacije med prezbiteriji in generalno skupščino in posredovanje v konfliktih med cerkvami in prezbiteriji. ("GOVERNING BODIES." elmirachurch.org [Internetna podatkovna baza]. 2008 [pridobljeno 2. 3. 2010]. Dostopno na: <http://www.elmirachurch.org/>.) 21 Daniel De Vinné, The Methodist Episcopal Church and Slavery: a H istorical Survey of the Relation of the Early Methodists to Slavery. (New York: Francis Hart, 1857), str. 26. 22 Generalna konferenca – General Conference - najvišje zakonodajno in predstavniško telo metodistične cerkve. Konferenca se sestaja vsake štiri leta, zakonodajne spremembe pa zabeležijo v svojem redu, imenovanem Book of Discipline, ki ga na vsakem srečanju tudi pregledajo. ("STRUCTURE & ORGANIZATION: GOVERNANCE". na spletni strani UMC.ORG. [Internetna podatkovna baza]. [pridobljeno 20. 4. 2010]. Dostopno na: <http://www.umc.org/site/c.lwL4KnN1LtH/b.1720699/k.528D/Structure__Organization_Governance.htm>.)

77

baltimorske konference, ker ni želel osvoboditi svojih sužnjev, je bila le še pika na

i v že tako precej zaostrenih razmerah. Razkol je bil neizbežen in povod je bil

precej ironičen: nekaj tednov po izključitvi baltimorskega duhovnika je moral z

delom prenehati tudi škof iz Georgije. Ta je prejel ukaz, da mora osvoboditi svoje

sužnje, kar pa po zakonodaji države sploh ni bilo mogoče. Škof James Osgood

Andrew23 je imel zato le dve možnosti: ali odstopi ali pa se bori. Odločil se je za

slednje in pri tem so ga južne predstavnice podprle. A generalna konferenca je

izglasovala ukrep proti škofu in posledično je junija 1844 škof Capers iz Južne

Karoline predstavil vrsto resolucij za ločitev. Maja 1845 so se v Louisvillu južni

predstavniki dokončno odločili za ustanovitev svojega telesa imenovanega

metodistična episkopalna cerkev ̶ jug. Tako so se južne predstavnice ognile

družbenim spremembam, liberalnim nazorom in abolicionistični politiki prej

enotne metodistične cerkve ter pospešile razvoj prosužnjelastniških nazorov.24

V naslednjih letih se je cerkev na severu večkrat ukvarjala z vprašanjem

suženjstva in delovanjem južne veje metodistične cerkve na tem področju. O tem

so govorili celo v Veliki Britaniji. Britanska konferenca je leta 1847 v svojem

pismu severnjakom izrazila obžalovanje in zgražanje nad prosužnjelastniškim

delovanjem določenih predstavnikov metodistične cerkve. Obe strani, britanska in

severna, sta se strinjali, da so sužnjelastniki lahko dobri kristjani, če jih cerkev zna

pravilno voditi in usmerjati v smeri, ki ne spodbuja ali zagovarja institucije

suženjstva. Pri tem so Britanci priznali severno vejo, ki so jo pozvali, da se drži

svojih wesleyanskih načel.25 Razliko med razmišljanjem severne cerkve in

značajem tiste na jugu nazorno prikaže vermontska konferenca, ki je trdila, »da je

človek lahko prisiljen v pravno razmerje sužnjelastnika brez njegove privolitve,

pri čemer je povsem nedolžen; in nadalje, da v to pravno razmerje lahko nedolžno

23 James Osgood Andrew (Georgija, 3. 5. 1794 ̶ 2. 3. 1871, Alabama), ameriški škof metodistične episkopalne cerkve, izvoljen leta 1832. Njegovo lastninjenje suženjev predstavlja povod za spor znotraj cerkve, ki se je leta 1844 končal z razkolom na severno in južno vejo. Po razkolu se je Andrew pridružil južni veji in je leta 1846 predsedoval prvi generalni konferenci metodistične episkopalne cerkve ̶ jug. Od leta 1846 pa vse do svoje smrti pa je služboval tudi kot njen višji škof. (James E. Kirby, Russell E. Richey in Kenneth E. Rowe. The Methodists. 8. izdaja v seriji Denominations in America. (Connecticut: Greenwood Publishing Group, 1996), str. 259 ̶ 260.) 24 Boles, Religion in Antebellum Kentucky, 139 ̶ 140. 25 Charles Elliot, Methodistična episkopalna cerkev. History of the great secession from the Methodist Episcopal Church in the year 1845: eventuating in the organization of the new church, entitled the "Methodist Episcopal Church, South." (Cincinnati: Swormstedt & Poe, 1855), str. 621 ̶ 623.

78

privoli, dokler ima namen osvoboditi žrtev pravnega zatiranja. Vendar pa j e

sužnjelastništvo v običajnem pomenu besede oziroma v smislu posedovanja in

obravnavanja človeških bitij kot lastnine v nasprotju z vsako zapovedjo od

desetih.«26

Charles Elliot obtožuje južne konference, da so preprečile tiskanje kakršnih koli

knjig s protisužnjelastniško tematiko. Čeprav priznava, da so si metodisti na jugu

goreče prizadevali za izboljšanje razmer sužnjev ter so delovali v njihovo dobro,

vseeno ne more prezreti dejstva, da so se oddaljili od pravih metodističnih načel

ter se pokorili gospodarski in politični situaciji v regiji. Metodistično episkopalno

cerkev ̶ jug obtožuje prosužnjelastništva na podlagi dejstva, da so južni

predstavniki že leta 1844 za svojega škofa izbrali sužnjelastnika, Jamesa Osgooda

Andrewa, zaradi česar je bil razkol neizogiben. Po njegovem mnenju je bil celotni

značaj te veje prosužnjelastniški, kar je dokazoval z naslednjimi dejstvi:

» (1.) Prvi snovatelj metodistične episkopalne cerkve ̶ jug, prečasititi Wm. A.

Smith, je v svoji slavni okrožnici 30. julija 1836 i zjavil, da red metodistične

episkopalne cerkve, imenovan Book of Discipline, glede suženjstva na jugu ne bo

vzdržal.

(2.) Pozimi 1837-1838 sta konferenci Georgije in Južne Karoline uradno zavrnili

moralno doktrino metodistične episkopalne cerkve v zvezi s suženjstvom, kot smo

že prej citirali, in ti dve konferenci sta prevzeli vodilno vlogo ter preoblikovali

postopke in načela metodistične episkopalne cerkve ̶ jug. /.../

(6.) Konvencija Louisvilla uči, da splošno pravilo glede suženjstva velja samo za

tiste, ki so svobodni: zatorej nakup, prodaja in promet s tistimi, ki so že

zasužnjeni, ni prepovedan.

(7.) Vodilni možje z juga učijo, da suženjstvo ni predmet moralne discipline. Dr.

Pierce uči tako in dr. Longstreet v svoji brošuri o suženjstvu uči, da Bog odobrava

razmerje med gospodarjem in sužnjem. Drugi na jugu učijo iste doktrine.

(8.) V govorih škofa Andrewa, dr. Smitha in dr. Winansa so se ti celo odpovedali

doktrini metodizma v zvezi s suženjstvom, saj naj ta tematika ne bi spadala v

cerkveno zakonodajo. Po njihovem mnenju te doktrine sploh ne bi smeli uvesti v 26 Elliot, History of the great secession, 623 ̶ 624.

79

Book of Discipline, saj povzroča več slabega kot dobrega. V Book of Discipline je

ta doktrina nična.«27

Čeprav so obtožbe utemeljene, je pri njihovi obravnavi potrebno upoštevati več

dejstev:

- da je bilo besedilo ustvarjeno s strani pripadnika severne metodistične cerkve,

ki je krepila svoj abolicionistični značaj,

- da je tovrstno posploševanje prenagljeno, kar na koncu omenjenega besedila

prizna tudi sam Elliot, češ da »na jugu obstaja tudi mnogo laikov in

pridigarjev, ki ne sprejemajo pogledov voditeljev nove organizacije«28 in

- da so bili pri snovanju tega dela odnosi med jugom in severom že močno

zaostreni in je vsaka stran goreče zagovarjala svoj prav ter še bolj strastno

nasprotovala drugi strani, kar potrjuje že sam povod za razkol, to je obtožba

proti škofu Andrewu, da je sužnjelastnik, čeprav se je dejansko le poročil v

sužnjelastniško družino.

Južne metodistične cerkve je v prosužnjelastniško usmerjenost gnalo več že

omenjenih dejavnikov. Njihova stališča in nazori niso pomenili neusmiljenega

zagovarjanja in upravičevanja institucije suženjstva, temveč so bila plod splošnih

družbenih, gospodarskih in tudi političnih razmer v sužnjelastniških državah. Z

ozirom na to so bile določene zahteve večih cerkev, znotraj katerih je posledično

prišlo do razkolov, prenagle in nepremišljene. Metodistična cerkev ̶ jug, oziroma

letna kentuckyjska konferenca je pred dokončnim razkolom to utemeljevala:

»Vse od nas tanka metodizma v današnjih južnih državah ZDA je bilo domače

suženjstvo globoko zasidrano v ustavo južnjaške družbe ter povezano s cerkvijo,

kar se še vedno nadaljuje. Cerkvene oblasti so že zgodaj izrazile močno željo po

ločitvi te povezave, pri čemer so bila vsa prizadevanja zaman. Po vsaki

spremembi delovanja in prava, ki bi nam morda lahko dala kanček upanja, so se

na koncu vse izkazale za dobesedno neuporabne, pri čemer je postalo jasno, da

dokler bomo na jugu imeli cerkev, bomo morali imeti v cerkvi tudi suženjstvo, saj

so duhovniki in pripadniki postajali sužnjelastniki vsak dan - neprostovoljno, po

27 Elliot, History of the great secession, 630 ̶ 631. 28 Prav tam, 631.

80

dedovanju in zapuščini ter prostovoljno, po zakonskih vezeh in izvajanju pravice

do svobodnega odločanja, česar cerkev ni imela ne pravice in ne pristojnosti

nadzorovati ali se vanjo vmešavati.«29

Južni metodisti pred državljanjsko vojno niso imeli namena podpirati institucije

suženjstva, kakor se tudi niso želeli ukloniti abolicionističnim načelom in

zahtevam severnih pripadnikov te denominacije. V času napetosti pred razkolom

znotraj metodistične cerkve so vse konference sužnjelastniških držav izražale

neodobravanje z odločitvami severnih predstavnic in generalne konference, pri

čemer so vedno poudarjale svoje nepristojnosti in nezmožnosti izvajanja

kakršnega koli vpliva. Kot so dejali v svojem delu iz leta 1845:

»Eno ali dve glavni vprašanji, ki sta odločili delovanje južnih konferenc, se tičeta,

kot vsi vemo, domnevne pravice cerkve, da n adzoruje vprašanje suženjstva s

sredstvi stalnih in spremenljivih določb cerkvene zakonodaje, brez ozira na

nadrejeno oblast državne politike in civilnega prava. – Vsi dokazi, dostopni v tem

primeru, so med veliko množico duhovščine in pripadnikov metodistične

episkopalne cerkve na severu in jugu povzročili nespravljiva nasprotovanja glede

prepričanja in čustvovanja v zvezi s suženjstvom ter glede pravic vmešavanja

cerkve v to vprašanje. Ena stran se sklicuje se na ne omejeno pravico do

popolnega vmešavanja cerkve, kadar koli in iz karkšenga koli razloga, in druga se

v istem obsegu upira domnevni pravici oziroma njenemu izvajanju. To bi v skoraj

vseh sužnjelastniških državah pomenilo, da m ora cerkev pri takšnem delovanju

priti v neposreden konflikt s civilno oblastjo, kateri se je podredila in ji izrazila

podporo v najbolj slovesnih in izrecnih oblikah /.../«30

ter nadaljevali:

29 Methodist Episcopal Church, South, History of the Organization of the Methodist Episcopal Church, South: comprehending all the official proceedings of the general conference; the southern annual conferences, and the general convention; with such other matters as are necessary to a right understanding of the case. (Nashville, Texas: Southwestern Christian Advocate , for the Methodist Episcopal Church, South, 1845), str. 111 ̶ 112 . 30 Prav tam, 210.

81

»/.../ Južni del cerkve obravnava suženjstvo izrecno kot civilno institucijo, ki je

pod izključno pristojnostjo civilne oblasti, in kot državno ureditev, ki je zunaj

dosega cerkvenega vmešavanja ali nadzora /.../«31

Vseeno se je po razkolu prosužnjelastniški značaj metodističnih cerkev na jugu

krepil in temu v korist se je spremenila tudi cerkvena zakonodaja:

»Odločeno je, 1. s strani delegatov letne konference metodistične episkopalne

cerkve ̶ jug, zbranih na generalni konferenci, da s e pravilo, ki prepoveduje

"kupovanje in prodajanje moških, žensk in otrok z namenom njihovega

zasužnjevanja", izbriše iz splošnih pravil metodistične episkopalne cerkve ̶ jug.

Odločeno je, 2. da pri sprejemanju zgoraj omenjene resolucije ta konferenca ne

izrazi nobenega mnenja v zvezi z afriško trgovino s sužnji, na k atero se, kot je

razumljeno, predmetno pravilo nanaša.«32

Ta resolucija četrte generalne konference metodistične episkopalne cerkve-jug iz

leta 1858, je tako torej dokončno prekinila kakršne koli še obstoječe povezave

cerkve z vprašanjem suženjstva, čeprav mnogo predstavnikov in pripadnikov

cerkve ni upoštevalo cerkvene politike nevmešavanja in nevplivanja. Zanimiva so

opažanja duhovnika iz providenške konference, ki se je ukvarjal z vprašanjem

prosužnjelastništva znotraj mejnih držav (Maryland, Delaware, Kentucky,

Missouri), ki so vključevale tudi konference severne metodistične cerkve:

»Veliko sem potoval po Missouriju, Arkansasu, Kentuckyju in Virginiji in rezultat

moje podrobne raziskave je, da ni kjer v Alabami, Louisiani ali kateri koli od

prepirljivih predelov juga nisem našel bolj prosužnjelastniško nastrojenih

metodistov, kot sem jih našel v cerkvah mejnih konferenc. Ti dobesedno zavračajo

ime abolicionistov ali kakršno koli simpatiziranje s protisužnjelastniškim

gibanjem v svobodnih državah. /.../ Želim si, da bi obstajal dokaz, da tvorijo

prednjo stražo osvobodilne vojske, vendar, ojoj! ̶ je ravno nasprotno; oni najbolj

31 Methodist Episcopal Church, South, History of the Organization of the Methodist Episcopal Church, South, 211. 32 Charles K. Whipple, The Methodist Church and Slavery. (New York: American Anti-Slavery Society, 1859), str. 11.

82

jasno in brezpogojno zanikajo oznako, da s e po njihovih žilah pretaka kar koli

protisužnjelastniške krvi /.../«33

Nadalje ta sicer abolicionistično naravnan duhovnik v pismu iz leta 1857 razprtije

med severno in južno metodistično cerkvijo na območju mejnih držav primerja s

spori med južnimi prezbiterijanci stare in nove šole:

»/.../ gnetejo se in prerivajo, vsak želi pridobiti prednost drugega, pri čemer

skupnost polnijo z zagrenjenostjo in sektaštvom, medtem ko so oboji tam resnično

prosužnjelastniško usmerjeni. Razlike med njimi so tako banalne, da se jih ne bi

smelo nikoli omenjati med krščanskimi soverniki.«34

Obtožbe duhovnika Atwaterja proti severni cerkvi so hude in prikazujejo ironijo

spora znotraj denominacije. Te očitke je potrdil tudi urednik časopisa Zion's

Herald35, kateremu je bilo pismo naslovljeno:

»/.../ Nikoli je ni bilo večje napake – da se ne izrazimo bolj grobo - od tiste, pri

kateri je vztrajala generalna konferenca in jo resnobno ponavljala od tedaj dalje,

da v nekaterih družbah, povezanih z metodistično episkopalno cerkvijo, suženjstvo

ne obstaja nemoteno. /.../ Tega se zaveda tudi cel razred prič, ki vključuje

duhovnike iz metodistične episkopalne cerkve ̶ jug, katerim seveda naši prijatelji

na meji dovolijo in morajo dovoliti, da so dobre priče, saj si izmenjujejo prižnice z

njimi ter jih vabijo pridigati na naša taborska srečanja /.../ Kot primer njihovega

pričanja vam predstavljamo naslednje iz časopisa Richmond Christian

Advocate36:

33 Whipple, The Methodist Church and Slavery, 13 ̶ 14. 34 Prav tam, 15. 35 Zion's Herald - prvi tednik metodistične cerkve v ZDA, čeprav ni izhajal kot uradni časopis cerkve. Ustanovljen je bil leta 1823 v Bostonu in je v takšni obliki izhajal do leta 1828, ko se je preselil v New York in se tam združil s časopisom Christian Advocate and Journal. ("ABOUT THIS NEWSPAPER: ZION'S HELARD." Chronicling America. The Library of Congress. [Internetna podatkovna baza]. [Pridobljeno 30. 4. 2010], dostopno na: <http://chroniclingamerica.loc.gov/lccn/sf89090991/>.) 36 Richmond Christian Advocate - tednik metodistične episkopalne cerkve v Richmondu v Virginiji, ki je izhajal v letih 1837 ̶ 1901. ("ABOUT THIS NEWSPAPER: RICHMOND CHRISTIAN ADVOCATE." Chronicling America. The Library of Congress. [Internetna podatkovna baza]. [Pridobljeno 30. 4. 2010], dostopno na: <http://chroniclingamerica.loc.gov/lccn/sn8503862/>.)

83

»Če tega niste vedeli prej, se naučite to zdaj od mene: pridigarji in ljudje severne

veje metodistične episkopalne cerkve imajo sužnje točno tako kot pristaši južne

veje.« /.../ «37

Ta in tudi drugi izseki iz raznih verskih časopisov ter primeri dopisovanja med

njihovimi uredniki ali predstavniki cerkev pričajo o obstoju suženjstva v mejnih

državah ter znotraj njihovih konferenc, s katerim so se ukvarjali oboji, tako

predstavniki in pripadniki južne cerkve kot tudi člani severne metodistične cerkve.

Takšna dejstva so seveda sprožila polemike in očitke na obeh straneh in problem

je bilo potrebno razjasniti. Dr. John B. McFerrin je položaj severne metodistične

cerkve argumentiral z naslednjimi besedami:

»Kar se tiče izvajanja dejavnosti, severne in južne cerkve ni razdelilo vprašanje

načelnosti. To je bolj vprašanje količine kot kvalitete – vprašanje prodaje na

drobno proti prodaji na debelo. Z ozirom na suženjstvo se južna cerkev ukvarja s

prodajo na debelo, sever pri tej ostudnosti sodeluje s prodajo na drobno. Kar se

tiče doslednosti, jug vsekakor prednjači. Pravi, da je suženjstvo božanska

institucija /.../«38

Vprašanje institucije suženjstva je v 40. letih 19. stoletja razdvojilo jug in sever

ter nekoč združeno metodistično cerkev razklalo na dva dela. Sever je vztrajal pri

svojih skrajnih abolicionističnih nazorih, čemur se cerkve na jugu, ki so se s

sužnji in institucijo suženjstva soočale vsak dan, niso mogle ukloniti in se ji

pokoriti. A goreče zagovarjanje ukinitve suženjstva in vsa protisužnjelastniška

prizadevanja severne cerkve vseeno niso mogla prikriti dogajanja v mejnih

državah, kjer je bilo suženjstvo še kako prisotno. Z institucijo suženjstva so se

ukvarjale predstavnice južne in severne metodistične cerkve, česar generalna

konferenca severne metodistične episkopalne cerkve ne bi smela zanikati oziroma

bi morala o tem problemu bolj pogosto in podrobneje razglabljati.

37 Whipple, The Methodist Church and Slavery, 16. 38 Prav tam, 19.

84

6.1 Baptisti in vloga Biblije

Pri baptistih je vprašanje suženjstva postalo aktualno v 30. letih 19. stoletja, ko so

jih angleški baptisti pozvali k ukrepanju preko dopisovanja. Sprva so se

Američani odzvali, da se v to področje niso nameravali vmešavati, vendar je

kasnejši prihod angleških misijonarjev z nujnimi protisužnjelastniškimi sporočili

vseeno močno vplival na vedno glasnejša nasprotovanja instituciji suženjstva, ki

so večinoma prihajala s strani severnih baptistov. Na nemire in spore znotraj te

denominacije je kot v vseh drugih primerih tudi tu močno vplival družbeni in

gospodarski razvoj Združenih držav, ki je v 19. stoletju omogočil industrializacijo

severa, jug pa je že konec 18. stoletja obogatel na račun Whitneyevega izuma

stroja za odzrnjevanje. Z gospodarskimi razlikami se je večal tudi kulturni in

družbeni prepad med regijama in baptistična cerkev ni bila pri tem nobena izjema.

Medtem ko so Angleži spodbujali protisužnjelastniško delovanje cerkev, je to

podžigalo že tako zelo močno razvito prosužnjelastniško usmerjenost južnih

baptistov, kar je sčasoma privedlo do razkola znotraj cerkve.39

Dogajanje pred razkolom znotraj baptistične cerkve leta 1845 je podobno vsem

ostalim in ga ni potrebno podrobno predstavljati. Čeprav je bilo že desetletja pred

tem letom baptistični cerkvi znano, da ima v svojih vrstah kar nekaj

sužnjelastnikov, tako predstavnikov cerkve kot njenih članov, so se severne

cerkve v dobi naraščujočih prizadevanj za ukinitev suženjstva obrnile proti svojim

južnim sestram, ki so vztrajale pri izkazovanju podpore instituciji suženjstva.

Njihovo zavračanje imenovanja misijonarjev in drugih predstavnikov cerkve, ki

so bili lastniki sužnjev, je južne cerkve privedlo do ustanovitve ločene južne

baptistične konvencije. To je na nek način okrepilo obe strani - severnjaki so si

začeli še bolj prizadevati v bitki za osvoboditev zasužnjenih, južni predstavniki in

verniki pa so tako zaščitili svoje interese ter prepričanja v korist sužnjelastnikom.

Prosužnjelastniško usmerjeni baptisti so svoja stališča odkrito in pogosto izražali

že od same uveljavitve institucije suženjstva oziroma od uveljavitve cerkve v

sužnjelastniških državah, njihovo glavno orožje pa je predstavljala Biblija.

39 Michael Edward Williams in Walter B. Shurden (ur.), Turning points in Baptist history: a festschrift in honor of Harry Leon McBeth. ( Georgija: Mercer University Press , 2008), str. 168 ̶ 170.

85

Richard Furman40, pastor prestižne prve baptistične cerkve v Charlestonu v Južni

Karolini, je v svoji razpravi Treatise on Slavery iz leta 1822 dejal:

»Sveto pismo jasno opredeljuje pravico do posedovanja sužnjev, tako s predpisi

kot primeri. V Stari zavezi je bilo Izraelcem naročeno, da si sužnje kupijo od

poganskih narodov, razen če so ti Kanaanci, saj naj bi te uničili /.../«41

Njegovo misel je nadaljeval zloglasni zagovornik suženjstva, duhovnik iz

Virginije, Thornton Stringfellow:

»Prve besede, zabeležene v zvezi s suženjstvom, predstavlja navdihnjeni govor

Noeta. V imenu Boga pravi: »Preklet bodi Kanaan. Bodi hlapec hlapcev svojih

bratov. Blagoslovljen Gospod, Semov Bog, Kanaan mu bodi za hlapca! Naj Bog

razširi Jafetov prostor, naj ga naseli v Semovih šotorih in Kanaan mu bodi za

hlapca!«42 Tu uporabljeni govor prikazuje uslugo, ki jo je bil Bog pripravljen

narediti potomstvu Sema in Jafeta, medtem ko imata onadva potomstvo Hama v

nizkotnem suženjstvu. Ali ni povedano po pravici, da je Bog odredil to institucijo

še pred njenim obstojem; in on njenega obstoja ni povezoval s preroškimi znaki

posebne naklonjenosti, kdo naj bi bil sužnjelastnik in kdo gospodar. Zdaj je on še

vedno isti Bog, kot je bil, ko je svetu izražal te poglede moralnega značaja; in

razen če ni celotno potomstvo Sema in Jafeta, iz katerega so nastali Židje in vsi

narodi Evrope in Amerike ter velik del Azije (pri čemer je afriška rasa izvzeta) ̶

pravim, razen če niso ti vsi umrli, kot tudi Kanaanci in Afričani, ki so potomci

Hama ̶ potem je zelo verjetno, da je bolj naklonjen enemu razredu ljudi, ki imajo

druge v suženjstvu. Kakor koli že, Bog je odredil suženjstvo in pri tem izkazuje

znake naklonjenosti sužnjelastniku /.../«43

40 Richard Furman (9. 10. 1755 ̶ 25. 8. 1825), vplivni voditelj baptistov iz Charlestona v Južni Karolini. Leta 1814 je bil izvoljen za prvega predsednika triletne konference, prvega vsenarodnega baptističnega združenja. Kasneje je postal prvi predsednik državne baptistične konvencije Južne Karoline. (Randall Herbert Balmer, Encyclopedia of Evangelicalism. (Kentucky: Westminster John Knox Press, 2002), str. 233 ̶ 234.) 41 Joe Early, Readings in Baptist History: Four Centuries of Selected Documents. (Nashville, Tennessee: B&H Publishing Group, 2008), str. 82. 42 Sveto pismo stare in nove zaveze. Slovenski standardni prevod iz izvirnih jezikov. (Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije, 1997), 1 Mz 9, 25 ̶ 27, str. 61 ̶ 62. 43 Thornton Stringfellow, Scriptural and St atistical Views in favour of Slavery. (Richmond, Virginija: J.W.Randolph, 1856), str. 8 ̶ 9.

86

Noetovo kaznovanje sina Hama, Kanaanovega očeta, ki mu ni pomagal, ko je

pijan obležal gol sredi svojega šotora, je bilo pogosto sredstvo upravičevanja

institucije suženjstva s strani prosužnjelastniško usmerjene duhovščine in

vernikov. Ta tako imenovani "hamitski determinizem" so belopolti južnjaki

pripeljali celo korak dlje, ko so izrazili prepričanje, da je bil Hamov pravi greh

pravzaprav "rasno združevanje". Po mnenju mnogih naj bi s poroko v Kajnovo

družino "okužil" svojo raso, saj naj bi bil v teoriji Kajn kaznovan za uboj brata

Abela s potemnitvijo svoje polti.44 Takšna razlaga biblijskih besed: »In Gospod je

dal Kajnu znamenje, da ga nihče, ki bi ga našel, ne bi ubil /.../«45 je neutemeljena,

vendar ji je mnogo baptistov in vernikov drugih denominacij kljub temu verjelo in

ji sledilo.

To je le en primer upravičevanja institucije suženjstva in sužnjelastniških odnosov

na podlagi pretirano dobesednega tolmačenja Biblije oziroma Stare zaveze.

Prosužnjelastniško usmerjeni baptisti so jih odkrili in naštevali še veliko več, pri

čemer so se močno naslanjali na zgodbe o Abrahamu in njegovem življenju.

Thornton Strignfellow je zatrjeval:

»Ko je Abraham zapustil Egipt, Geneza 13 pravi: da je bil "silno bogat", ne le "z

živino in sužnji", temveč tudi "s srebrom in z zlatom"46 /.../ Razum nam bo

povedal, da je pri izbiranju daril Abimeleh sledil očitnim znakom Abrahamove

naklonjenosti določenim izdelkom blagostanja – in da mu nikakor ne bi poklonil

ničesar, kar Abraham ne bi mogel sprejeti zaradi svojega čuta moralne dolžnosti.

Abimelehovo darilo je predstavljeno v Genezi xx: 14, 16 " Abilemeh je tedaj vzel

drobnico in govedo, hlapce in dekle ter jih dal Abrahamu."47 To darilo nam

razkrije, kaj je za časa Abrahama med temi vzhodnimi vladarji predstavljalo

najbolj cenjene predmete bogastva.«48

Dalje je Richard Furman v svoji razpravi predstavil tudi prosužnjelastniško

tolmačenje Nove zaveze:

44 Williams in Shurden, Turning points in Baptist history, 170. 45 Sveto pismo, 1 Mz 4, 15, str. 57. 46 Sveto pismo, 1 Mz 13, 2, str. 65. 47 Sveto pismo, 1 Mz 20, 14, str. 71. 48 Stringfellow, Scriptural and Statistical Views in favour of Slavery, 11 ̶ 12.

87

»V Novi zavezi nas zgodovina evangelija ali predstavitev dejstev seznani s

pogledom na stanje sveta ob pričetku krščanstva, ki ustreza tistim, ki so ga

zabeležile druge antične zgodovine. (Cesarstva) so bila polna sužnjev. Mnogo od

teh, skupaj s svojimi gospodarji, je bilo spreobrnjenih v krščansko vero ter skupaj

z njimi sprejetih v krščansko cerkev, ki je bila še vedno pod duhovniško taktirko

navdihnjenih apostolov. Z ozirom na izključno duhovne zadeve zgleda, da so bili

oboji deležni istih privilegijev, a njihov odnos gospodarjev in sužnjev ni prenehal

obstajati /.../«49

Njegove besede je s konkretnimi primeri podprl tudi Stringfellow:

»In zdaj v dokaz: cerkvi v Efezu, prestolnici male Azije, je Pavel v svojem pismu

zaukazal podložnost v strahu pred Bogom – prvič, med ženo in možem, drugič,

otrokom in staršem, tretjič, služabnikom in gospodarjem /.../ Poudarjene so

ustrezne naloge za vsak odnos; tiste med služabnikom in gospodarjem z

naslednjimi besedami: »Sužnji, ubogajte svoje zemeljske gospodarje kakor

Kristusa, v strahu in trepetu, v preprostosti srca, ne zaradi videza, kakor da bi

hoteli ugajati ljudem, ampak kot Kristusovi sužnji, ki iz srca izpolnjujejo Božjo

voljo. Služite z dobro voljo kakor Gospodu in ne kakor ljudem. Saj veste, da bo

vsak prejel od G ospoda po t em, kar bo naredil dobrega, bodisi suženj bodisi

svobodnjak. Tudi vi, gospodarji, se prav tako vedite do nj ih in opustite grožnje,

saj veste, da je tako zanje kakor za vas gospodar v nebesih in da on ne gleda na

osebo.«50 Tu, pod rimskim pravom, je bil služabnik lastnina, oblast gospodarja pa

neomajna, kot bomo kmalu dokazali /.../«51

Biblija je s svojimi starodavnimi in antičnimi zgodbami predstavljala idealno

sredstvo upravičevanja suženjstva, saj priča o obstoju sužnjelastniških odnosov

pred in po Kristusu. Njena vsebina razodeva vzroke za zasužnjevanje določenih

ljudstev ter predpisuje sužnjelastniški odnos, a tudi svari pred hudodelstvom in

nepravično obravnavo zasužnjenih. Vendar je to zgodovinski vir, sveta knjiga, ki

bralca uči in mu pomaga razumeti svet, v katerem živi v času njenega

proučevanja. Interpretacija Biblije je stvar posameznika in ne sme biti čezmerno

dobesedna ̶ zgodb iz nje ne moremo prenašati na trenutno stanje brez

49 Early, Readings in Baptist History, 83. 50 Sveto pismo, Ef 6, 5 ̶ 9, str. 1749. 51 Stringfellow, Scriptural and Statistical Views in favour of Slavery, 37 ̶ 38.

88

upoštevanja političnih, družbenih in gospodarskih sprememb, ki so oblikovale

dogajanje v obravnavanem času in pogojevale stanje obravnavanih držav.

Prosužnjelastniško usmerjeni baptisti ter predstavniki in verniki ostalih

denominacij so Biblijo nepremišljeno uporabljali kot orožje proti vse glasnejšim

abolicionističnim zahtevam ter za upravičevanje institucije suženjstva, ki je bila v

tem času industrijskega in znanstvenega napredka ponekod že povsem

nesprejemljiva.

Kot smo že omenili, Biblije južnjaki niso uporabljali le kot sredstvo upravičevanja

nehumanega suženjstva, temveč so z njo tudi napadali nasprotno, torej

protisužnjelastniško misleče vernike in predstavnike cerkev. Furman abolicioniste

svari pred "napačno" interpretacijo te svete knjige:

»Ravno tako je jasno, da bi morali biti tisti, ki so pri razpravljanju o abstraktnih

načelih bolj naklonjeni shemi splošne osvoboditve sužnjev in ki svoja čustva

pripisujejo krščanstvu, še posebno pazljivi /.../, da ne bi s sprevračanjem biblijske

doktrine /.../ ne le napadli domačega in verskega miru in pravic naših

državljanjov, temveč z nestrpno gorečnostjo tudi posredno preprečili versko

napredovanje ljudi /.../«52

S strani Stringfellowa pa je bilo slišati še hujše obtožbe:

»Kar se tiče mož na severu, sem njihovo očitno ignoranco božje volje v zvezi s

suženjstvom opazoval več let. Le malo sem jih videl, ki so proučevali Biblijo in ki

so osvojili njene nauke o tej temi.«53

Kot v primeru ostalih denominacij so tudi južni baptisti protisužnjelastniško

usmerjene ljudi na severu obtoževali vmešavanja v politične zadeve in širjenja

laži, da je suženjstvo moralno zlo, česar naj Biblija ne bi učila. V Alabami so si na

primer močno prizadevali za novo, popravljeno izdajo Svetega pisma. Leta 1850

je urednik tamkajšnega baptističnega časopisa vztrajal pri svoji zahtevi, da

prevajalci pri svojem delu jasno opredelijo, da so »Jezus Kristus in njegovi

apostoli sužnjelastnike priznavali kot vernike«54. Pri razpravljanju o sporih med

52 Early, Readings in Baptist History, 84. 53 Stringfellow, Scriptural and Statistical Views in favour of Slavery, 6. 54 Wayne. J. Flynt, Alabama Baptists: Southern Baptists in the Heart of Dixie. Ilustrirana. (Alabama: University of Alabama Press, 1998), str. 108.

89

severnimi in južnimi baptisti je Wayne J. Flynt dogajanje v tej cerkvi primerjal s

takrat tudi že vse bolj zaostrenim političnim in družbenim dogajanjem v ZDA:

»Pikrost med severnimi in južnimi baptisti je bila vaja za grenka prerekanja, ki so

leta 1860 povzročila odcepitev. Če kristjani kljub svojim razlikam niso mogli

ohraniti bratstva, je bilo le malo upanja, da bo to uspelo posameznim območjem.

Moralistično obsojanje in odsotnost zadržkov pridigarjev z obeh strani Mason-

Dixonove linije55 je brez primere v ameriški zgodovini. Cerkve so postale izrazito

politične, čeprav so vztrajale pri tem, da se ukvarjajo le z moralno skrbjo glede

suženjstva in teološkimi spori v zvezi z Biblijo. Ker sta obe strani vztrajali, da so

njuni razlogi božji razlogi, je bilo sporazum nemogoče doseči.«56

Na Biblijo so se kot zagovorniki institucije suženjstva sklicevali tudi predstavniki

drugih cerkev. Pri tem so se katoliki zgražali:

»/.../ kot škof England prikazuje v svoji seriji pisem spoštovanemu Johnu Forythu,

je cerkev večkrat in očitno izrazila, da posedovanje sužnjev obravnava kot

popolnoma skladno z doktrinami evangelija /.../ V katoliški teologiji je vprašanje

rešeno in kot katolik ne bi bil prepoznan nihče, kdor bi izustil besede, kakršne smo

slišali iz ust ameriških abolicionistov, ki se imajo za protestante: »Če Biblija

dovoljuje suženjstvo, bi jo bilo potrebno popraviti.« /.../«57

Tudi prosužnjelastniško naravnani metodisti se niso mogli izogniti uporabi božjih

naukov, ki so tudi njim služili kot sredstvo upravičevanja takratnega stanja v

sužnjelastniških državah:

»Pa vendar verjamem, da suženjstvo ni vedno grešno. Poslušajte Biblijo /.../ Stara

zaveza nam pokaže, da so bili Hebrejci lahko zasužnjeni za dobo šestih let. Če so

jih imeli dlje, je bilo to moralno narobe. A izmed poganov so lahko kupovali

55 Mason-Dixonova linija - Mason-Dixon Line - v ZDA, prvotno je bila to meja med državama Maryland in Pennsylvanijo. V obdobju pred državljanjsko vojno je to območje skupaj z reko Ohio predstavljalo ločnico med sužnjelastniškimi državami na jugu in državami na severu, v katerih suženjstva niso izvajali. Linijo sta v letih 1763 ̶ 1767 po vzporedniku 39° 43'' zarisala Charles Mason (4. 1728 ̶ 25. 10. 1786) in Jeremiah Dixon (27 .7. 1733 ̶ 22. 1. 1779) z namenom začrtati dolga leta sporno mejo med ozemlji lastnikov kolonije Pennsylvanije, družine Penn, in ozemlji takratnih lastnikov kolonije Maryland, družine Calvert. ("Mason and D ixon Line." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite.) 56 Flynt, Alabama Baptists, 108 ̶ 109. 57 Reynolds, The Works of the Right Rev. John England, 108.

90

služabnike v svojo last ter jih kot dediščino za vedno predajali naprej svojim

otrokom, brez da bi jim na kakršen koli način omogočili osvoboditev. Tako torej

vidimo, da je Bog določil in dovolil načela suženjstva /.../ In tu je zdaj logičen

sklep za abolicionista. Če bi bilo suženjstvo moralno zlo, ga Bog ne bi dovoljeval.

Oziroma ponovno: Bog ne bi nikoli odobril izvajanja moralnega zla. A Bog je

odobril suženjstvo, torej suženjstvo ni moralno zlo. /.../ To je državna zadeva in

cerkev nima nič v zvezi s tem. /.../ Abolicionisti se Biblije bojijo – bojijo se je kot

same smrti.«58

V tem svojem govoru na louisvillski konvenciji leta 1845 G. Dunwody z več

primeri iz Biblije upravičuje sužnjelastniške odnose, božje nauke pa izkoristi tudi

za utemeljevanje politike nevmešavanja južnih metodistov ter za napad na

prepričanje abolicionistov, da je suženjstvo moralno zlo. Naveden primer zopet

lepo prikaže razmišljanje in delovanje zagovornikov institucije, a to izjemno delo

Charlesa Elliota o zgodovini metodistične episkopalne cerkve pred državljansko

vojno predstavi tudi drugo, protisužnjelastniško različico tolmačenja Svetega

pisma:

»Mi pravimo, da je pričevanje neskončnega Boga proti sistemu suženjstva: "Kdor

ugrabi človeka, naj ga je že prodal ali ga najdejo v njegovih rokah, naj bo

kaznovan s smrtjo.«59 /.../ Kar se tiče suženjstva, ki je obstajalo med Judi, pobožni

in učeni tolmač pravi: »Vsekakor so imeli privilegije, ki pa niso veljali ne za goste

ne za najete služabnike, zato je bil njihov položaj neprimerljivo boljši od položaja

sužnjev pod različnimi evropskimi oblastmi, za čigar duše njihovi neusmiljeni

lastniki na s plošno niso skrbeli /.../« A Judi neprostovoljnega, brezkončnega

suženjstva niso imeli, dejansko njihovo pravo tudi ni dopuščalo nikakršne oblike

suženjstva, ki bi bila v oziru krutosti in zatiranja kakor koli podobna t isti, ki

prevladuje med kristjani v teh Združenih državah.«60

Biblija je torej dobro služila obojim: zagovorniki suženjstva so v njej našli vodila

in načela v korist instituciji suženjstva, abolicionisti pa so njihove argumente

zavračali z odkrivanjem protisužnjelastniško naravnanih naukov. Tako so se

prerekale vse razklane protestantske denominacije. Zanimivo je dejstvo, da se

58 Elliot, History of the great secession, 1069. 59 Sveto pismo, 2 Mz 21, 16, str. 128. 60 Elliot, History of the great secession, 859 ̶ 860.

91

pred razmahom lokalne trgovine s sužnji, pred množičnim nastopom

abolicionistov, takrat še enotne cerkve niso kaj preveč ukvarjale z vprašanjem

moralnosti suženjstva, kaj šele da bi zlorabljale Biblijo v namene zagovarjanja

lastnih interesov. Res je, da je bilo že ob uvedbi suženjstva vsem jasno, da

biblične in druge zgodovinske zgodbe pričajo o obstoju suženjstva ter da je bila

zgodovina krščanstva vzporedna zgodovini sužnjelastniških odnosov, vendar so se

cerkve raje ukvarjale s samimi sužnji ter se osredotočale na predele Biblije, ki

govorijo o ravnanju s sužnji, nalogah cerkev v zvezi z učenjem in

pokristjanjevanjem zasužnjenih poganov in tako dalje. Vprašanje moralnosti in

pravičnosti institucije suženjstva je prišlo v ospredje šele po koncu vojne za

neodvisnost, ko so v prvih desetletjih 19. stoletja suženjstvo ukinili v Evropi in se

je abolicionistično gibanje politično in družbeno okrepilo tudi v Združenih

državah. Premik pri uporabi Biblije je predvidel tudi prezbiterijanski duhovnik

Albert Barnes, ko je govoril o resoluciji takrat še enotne generalne skupščine iz

leta 1818:

»V njej ni niti besede opravičila za sistem, v njej niso poskušali prikazati, da je to

"patriarhalna" institucija, v njej ni sklicevanja na Biblijo, da jo je ustvarila ali

dovoljevala, v njej ni namigovanj, da s o apostoli odnos med gospodarjem in

služabnikom obravnavali isto kot odnos med staršem in otrokom, delodajalcem in

vajencem, /.../«61

V prezbiterijanski cerkvi sta po ločitvi obe strani vztrajali pri svoji interpretaciji

Biblije. Medtem ko je na strani zagovornikov institucije suženjstva dr. Charles

Hodge zatrjeval, da »če je Biblija pod starodavnimi predpisi dovoljevala ljudem,

da imajo sužnje, in če Nova zaveza na nobenem mestu ne obsoja sužnjelastništva,

ampak predpisuje ustrezne naloge gospodarjev in sužnjev, potem je razglašanje

sužnjelastništva kot grešnega v nasprotju z Biblijo«,62 se je na drugi strani oglašal

Albert Barnes, predstavnik protisužnjelastniško usmerjenih prezbiterijancev nove

šole:

»Duh Nove zaveze je proti suženjstvu in načela Nove zaveze, če bi jih pravilno

uporabljali, bi ga uk inila. Nova zaveza nikomur ne zapoveduje kupovanja in

61 Barnes, The Church and Slavery, 59. 62 Lewis George Vander Velde, The Presbyterian Churches and the Federal Union , 1861 ̶ 1869. (Harvard University Press, 1932), str. 34.

92

posedovanja sužnjev. /.../ Nikjer v N ovi zavezi ni institucija suženjstva

obravnavana kot dobra ali kot zaželjena.«63

Pri tem pa je John Robinson, tudi predstavnik nove šole, dodal:

»A nekateri zatrjujejo, da božja beseda dovoljuje suženjstvo. Pravijo, da je Bog

svojim ljudem izrecno dovolil zasužnjenje Kanaancev. Res, tako jih je kaznoval.

Njegova posebna pravica je, da kaznuje ljudi za njihovo krivdo v takšni ali

drugačni obliki, kot se to zdi njemu primerno. Vendar pa ljudje ne smejo

neupravičeno zahtevati izvajanja te posebne pravice Vsemogočnega. Če Biblija

dovoljuje suženjstvo, mora biti to grško in rimsko suženjstvo, ki je prevladovalo za

časa apostolov. Ta sistem je bil precej bolj krut, kot je ameriški. Ali z

zatrjevanjem, da je Bog odobraval takšen sistem, le-tega ne žalimo? Apostoli so

podajali navodila za vzajemno delovanje gospodarjev in služabnikov. To je res, a

odnos gospodarja in služabnika bo obstajal večno, medtem ko bi se moralo

suženjstvo prenehati. /.../ Vendar pravijo, da "Nova zaveza izrecno ne obsoja

sužnjelastništva". To počne na najbolj neposreden in pozitiven način. Grški jezik

ni imel izraza, ki bi ustrezal pomenu besede suženj, zato so apostoli našteli

značilnosti suženjstva in vsako od njih proglasili za grešno. /.../ In zapoved, "Ljubi

svojega bližnjega kakor samega sebe"64, bi ga v celoti odstranila iz obličja zemlje.

Biblija prepoveduje suženjstvo točno tako, kot prepoveduje gladiatorske igre, v

katerih so može najemali, da so se klali med seboj, /.../«65

Takšne in drugačne razlage Biblije so še dodatno zaostrile znotrajdenominacijske

odnose med severom in jugom. Obe strani sta z njo ščitili svoje interese in

utemeljevali svoja prizadevanja. Na nek način so tudi vse razumljive, saj delo

omogoča in dovoljuje lastno interpretacijo, ki sloni na bralčevi sposobnosti

razumevanja in na njegovih pričakovanjih. Znotraj denominacij so zagovorniki

suženjstva z dobesednim tolmačenjem v njej našli dokaze, ki so upravičevali

obstoj institucije suženjstva, abolicionisti pa so z drugačno razlago ob upoštevanju

razmer v tistem času znali te dokaze izničiti. Kakor koli, po mojem mnenju sta pri

63 Barnes, The Church and Slavery, 42. 64 Sveto pismo, Mr 12, 31, str. 1546. 65 John Robinson. The testimony and practice of the Presbyterian church in reference to American slavery: with an appendix: containing the position of the General assembly (New school), Free Presbyterian church, Reformed Presbyterian, Associate, Associate reformed, Baptist, Protestant Episcopal, and Methodist Episcopal Churches. (Cincinnati: J.D. Thorpe, 1852), str. 58 ̶ 59.

93

sporih glede vsebine Biblije obe strani pretiravali, ob trmastem vztrajanju pri

svojih prepričanjih pa očitno nihče ni pomislil na to, da zlorabljanje njihove svete

knjige ne more in ne bo rešilo vprašanja obstoja institucije suženjstva, ki je ZDA

razklala na dvoje.

6.2 Cerkev kot sužnjelastnik

Krščanska cerkev v ZDA se je z vprašanjem suženjstva ukvarjala vse od njene

uvedbe v kolonijah novega sveta. V vseh denominacijah je bila primarna skrb

posvečena spreobračanju zasužnjenih in preučevanju odnosa sužnjelastnik-suženj.

Mnogi, med katerimi je primerno izpostaviti predvsem Johna in Charlesa

Wesleya66, so se osredotočili na trpljenje sužnjev in sčasoma pristopili oziroma

postali pobudniki gibanja proti suženjstvu, a še več je bilo takšnih, ki so poskusili

institucijo suženjstva upravičiti kot primerno v oziru takratne gospodarske in

družbene ureditve ter socializacije temnopoltih. Prosužnjelastniška miselnost je

bila v cerkvenih krogih vedno prisotna in se je z razmahom dobičkonosnega

plantažnega gospodarstva le še krepila. V južnih državah ZDA se je s

sužnjelastništvom ukvarjalo večje število pridigarjev in drugih cerkvenih

uslužbencev. Med njimi je vredno izpostaviti brata Bryan, radikalna privrženca

66 John Wesley (Lincolnshire, 17. 6. 1703-2. 3. 1791, London), angleški duhovnik in skupaj z bratom Charlesom ustanovitelj metodističnega gibanja znotraj anglikanske cerkve. Leta 1724 je diplomiral na oxfordski univerzi. V duhovnika je bil posvečen 22. 9. 1728. Ob pozivu k izpolnjevanju njegovih članskih obveznosti se je vrnil v Oxford, kjer se je pridružil bratu Charlesu, Robertu Kirkhamu in Williamu Morganu v verski študijski skupini, ki so jo zaradi njihovega poudarjanja metodološkega študija in pobožnosti poimenovali "metodisti". Charles Wesley (Lincolnshire, 18. 12. 1707-29. 3. 1788, London), angleški duhovnik, pesnik, pisec hvalnic, ki je z bratom Johnom pričel metodistično gibanje znotraj anglikanske cerkve. Skupaj z Johnom sta na pobudo Oglethorpa potovala v Georgijo, kjer sta izvedla neuspešen misijon med Indijanci in doživela razsvetljenje ob druženju s tamkajšnimi Moravani, pri katerih sta našla iskani mir. Po prihodu nazaj v Anglijo sta ostala v povezavi z Moravani, katerih načela so jima bila za vzor. ("Wesley, Charles." in "Wesley, John." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite.)

94

naukov anglikanskega duhovnika Georga Whitefielda67, ki je v zgodnjih 40. letih

18. stoletja postal znan kot najbolj slaven pobudnik evangelicizma v dobi velikega

prebujenja68. Po pripovedovanju pridigarja, ki je obiskal enega od bratov Bryan,

bi moral biti način gospodarjenja Jonathana Bryana za zgled drugim. Tako na

posestvu kot tudi v gospodinjstvu sta vladala red in disciplina, sužnji in gospodar

pa naj bi delovali usklajeno in učinkovito.69

Glede na okoliščine in takratno družbeno in gospodarsko stanje je bilo

sužnjelastništvo znotraj cerkev popolnoma razumljivo, saj ni bilo razloga, zakaj se

suženjskega dela na svojih posestvih ne bi posluževale tudi cerkve oziroma njeni

predstavniki. Tako je bil na primer škof episkopalne cerkve v Louisiani lastnik kar

400 sužnjev in čeprav jih je redno učil verskih resnic, jih ni nikoli poskušal

osvoboditi. V tem oziru so bili še najbolj liberalni prezbiterijanci in kvekerji, ki pa

seveda niso imeli večjega števila sužnjev. Med večjimi sužnjelastniki so bili po

večini predstavniki episkopalne cerkve na obali Atlantskega oceana in

predstavniki baptistične ter metodistične cerkve v državah, ki so pridelovale

bombaž.70

67 George Whitefield (Anglija, 27. 12. 1714 ̶ 30 . 9. 1770, Massachusetts, ZDA), duhovnik anglikanske cerkve, ki je v 18. stol. s svojim popularnim pridiganjem spodbudil protetantski preporod v Veliki Britaniji in britansko-ameriških kolonijah. V času svojega šolanja je Whitefield sam izkusil versko prebujenje, ki ga je poimenoval "novo rojstvo". Na Oxfordu je bil zaupen prijatelj bratov Wesley (Charlesa in Johna), katerima se je leta 1738 pridružil na njuni misijonarski poti v Georgijo. Naslednja leta je preživel kot potujoči pridigar v ameriških kolonijah, na Irskem, Škotskem, v Walesu in Angliji. Whitefield je igral pomembno vlogo v velikem prebujenju verskega življenja v britansko-ameriških kolonijah, vodilne zasluge pa mu gre pripisati tudi pri razvoju zgodnjega metodističnega gibanja. ("Whitefield, George." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite.) 68 Veliko prebujenje - Great Awakening - ameriško versko gibanje, verski preporod v britanskih ameriških kolonijah, ki se je pričel okoli 1720. leta in trajal do sredine 18. stoletja. Gibanje se je pričelo s prihodom pietizma, protestantskega gibanja, ki se je konec 17. stoletja razvilo v zahodni Evropi in je nasproti racionalnemu pojmovanju krščanstva izpostavljalo čustveno pobožnost, aktivno ljubezen do bližnjega in intenziven osebni stik z Bogom. Pietistični duhovniki (po večini Nemci, Škoti in škotsko-irski priseljenci) so uvedli nov način pridiganja, ki je temeljil na vzbujanju močnih religioznih čustev pri ljudeh. Ker so tako pridobili mnogo novih vernikov, so kmalu dobili posnemovalce po vsej deželi. Tovrstnim pridigam so rekli "revivals" ̶ preporodi ̶ ker so v ljudeh vzbujale občutke novega zavedanja samih sebe, organizirani pa so bili v cerkvah ali drugih javnih prostorih. Po vzoru metodističnega vodje Johna Wesleya iz Velike Britanije so bili pogosto izvajani tudi na prostem z namenom doseči čim večje število vernikov. (Joseph Tracy, The Great Awakening: a history of the revival of religion in the time of Edwards and Whitefield. (Boston: Charles Tappan, 1845), str. iii ̶ xiii, 1 ̶ 18.) 69 Jeffrey Robert Young, Proslavery and Sectional Thought in the Early South, 1740-1829: An Anthology. (Columbia, Južna Karolina: University of South Carolina, 2006), str. 19 ̶ 37 in 68. 70 John Hope Franklin, From Slavery to Freedom: A History of Negro Americans. (New York: Vintage Books, 1969), str. 201.

95

Predstavniki katoliške cerkve v tej aktivnosti niso zaostajali. V antologiji

American Catholics and Slavery so tako podane navedbe:

»Katoliški škofi, duhovščina in pobožni so bili vsi sužnjelastniki. Jezuiti in

karmeliti v Marylandu so imeli sužnje. Prvi škof New Orleansa je nekaj svojih

sužnjev daroval jezuitom v Missouriju, kapucinom, uršulinkam, hčeram križa.

Pobožni pripadniki svetega srca v Louisiani so ravno tako imeli sužnje, kot so jih

tudi dominikanci, sestre iz Loreta in sestre dobrodelnosti (Nazaret) v Kentuckyju.

Sužnjelastniki so hodili na službene obiske v Washington. V ženske samostane je

mnogo sužnjev prišlo kot dar. Redovi so uvajanje sužnjev upravičevali na podlagi

dejstva, da drugačne pomoči ni bilo na voljo. Pripomniti je potrebno tudi, da so

cerkveni redovi s svojimi sužnji ravnali precej bolj človeško kot ostali

sužnjelastniki in na splošno skrbeli za njihovo versko izobrazbo ̶ tudi če je bilo to

v navzkrižju z državnimi zakoni. Biti "duhovnikov suženj" oziroma "nunin suženj"

je za sužnja pomenilo srečno okoliščino. Do leta 1840, po izdaji bule papeža

Gregorja, so predstavniki cerkve pričeli prodajati svoje sužnje družinam,

katoliškim sužnjelastnikom, pri čemer so nekaterim pomagali tudi pobegniti.«71

John B. Boles pa je bil še bolj odločen:

»Katoliško cerkev so tvorili sami sužnjelastniki. Po celotnem jugu so bili

posamezni duhovniki, verski redovi in škofi lastniki sužnjev kot lastniki škofijskega

imetja. V suženjstvo so bili osebno vpleteni vsak dan. Suženjsko delo je pomenilo

hišno pomoč, pripravljeno hrano ter opravljena poljedelska in mehanična dela.

Suženjstvo je duhovščini dovoljevalo, da je svojo pozornost lahko posvetila svojim

verskim obveznostim, čeprav jim je pri tem povzročalo nemalo neprijetnih in

zapletenih osebnih problemov. Kakršne koli so že bile sužnjelastniške izkušnje

posameznikov, je ta skupna izkušnja cerkev povezovala z razredom

gospodarjev.«72

Ob takšnem potrjevanju sužnjelastništva znotraj katoliške cerkve se je pisatelj

osredotočil na negativne izkušnje jezuitov iz Marylanda:

71 Zanca, American Catholics and Slavery, 111. 72 John B. Boles, Masters & Slaves in the House of the Lord: Race and Religion in the American South, 1740 ̶ 1870. (Kentucky: University Press of Kentucky, 1988), str. 128.

96

»Sužnji so na več plantažah delali za jezuite iz Marylanda od leta 1711 do leta

1838. /.../ Na plantažah so jezuiti občutili praktično nujo, da je potrebno

suženjsko delo plačati, čeprav so se istočasno spopadali z uporništvom in

neučinkovitostjo sužnjev. /.../ Jezuiti niso bili uspešni sužnjelastniki. Glede na

poročilo o posestvih jezuitov iz leta 1819 so bile vse njihove kmetije v "bednem

stanju" in sužnji so se gnetli v kolibah, ki so bile "skorajda univerzalno

neprimerne za človeška bitja". Jezuiti so priznavali, da jim manjka mož, ki bi znali

voditi plantažo. Ker je Družba Jezusova ustvarjala le malo dobička in si

povzročala le mnogo glavobolov, ko si je ogledovala plevel, so se jezuiti v 30.

letih 19. stol. odločili, da svoje sužnje prodajo ter se raje obrnejo na svobodne

mezdne delavce.«73

Ravno nasprotno se je dogajalo z baptisti. Pred letom 1820 je bila večina

predstavnikov te denominacije naperjena proti izvajanju suženjstva, a uspehi na

plantažah ter družbene okoliščine so vplivali tudi na njih in večina baptistov na

jugu je kaj kmalu spremenila svoje mišljenje in nazore v prid instituciji

suženjstva. Njihovo glavno orožje je bila Biblija, ki so jo uporabljali tudi za

upravičevanje svojih lastnih sužnjelastniških interesov. O množičnem

sužnjelastništvu znotraj baptistične cerkve priča več virov. Po besedah Williama

H. Brackneya so baptistični duhovniki po celem jugu, od Virginije do

Mississippija in Teksasa, imeli sužnje na svojih posestih več desetletij. Na primer

Richar Furman, baptistični vodja iz Južne Karoline je bil vzgojen na plantaži in je

tudi sam postal sužnjelastnik.74 Ta gospodarska dejavnost predstavnikov cerkve

naj bi predstavljala tudi glavni povod za razkol znotraj denominacije, saj se je

kriza začela po odločitvi njihove družbe za misijone v domovini imenovane

American Baptist Home Mission Society75, da zavrne prošnjo sužnjelastnika iz

Georgije, ki je želel postati misijonar. To je še posebej razjezilo baptiste iz

73 Boles, Masters & Slaves in the House of the Lord, 128 ̶ 129. 74 William H. Brackney, Baptists in North America: an historical perspective.(Massachusetts: Wiley-Blackwell, 2006), str. 65 in 229. 75 American Baptist Home Mission Society (Družba ameriških baptistov za misijone v domovini) - baptistično združenje, ki je bilo ustanovljeno leta 1832 v mestu New York z namenom delovanja na novih ameriških ozemljih. To delovanje je obsegalo pridiganje iz evangelija, ustanavljanje cerkev ter podpora in pomoč nevernim in obubožanim ljudem. Družba obstaja še danes in deluje v okviru ameriške baptistične denominacije. ("WHERE WE COME FROM." American Baptist Home Mission Societies. [Internetna podatkovna baza]. 2007 ̶ 2011 [pridobljeno 13. 5. 2010], dostopno na: <http://www.nationalministries.org/come_from.cfm>.)

97

Alabame in njihova državna konvencija je do leta 1844 sprejela več resolucij, s

katerimi so si baptistični sužnjelastniki zagotovili pravico do opravljanja

misijonarskega dela. Te resolucije so pozdravile tudi baptisti iz ostalih

sužnjelastniških držav, kar je močno vplivalo in posledično leta 1845 pripeljalo do

razkola znotraj denominacije in ustanovitve južne baptistične konvencije.76 Južni

predstavniki baptistične cerkve in njeni pripadniki so tako lahko svojo dejavnost

nadaljevali nemoteno in brez ozira na oddaljeno moralistično pridiganje s strani

severnjakov. Prednosti in koristi sužnjelastniškega sistema so prevzele ogromno

število baptističnih duhovnikov. Lacey K. Ford je predstavil zanimivo razlago za

takšno stanje:

»Študija Leah Townsend na temo gospodarskega položaja baptistov Južne

Karoline je pokazala, da je leta 1790 sužnje držalo 40 % baptističnih duhovnikov,

medtem ko je bilo med laiki le 30 % sužnjelastnikov. A ker je bilo med

sužnjelastniki tudi veliko število protisužnjelastniško usmerjenih prezbiterijanskih

duhovnikov, samo koristoljubje ni primerna razlaga za šibko protisužnjelastniško

sentimentalnost med baptistično duhovščino. Verjetno lahko razlago izpeljemo iz

dejstva, da bapt isti niso zahtevali formalne teološke izobrazbe za svojo

duhovščino, zato so bili njihovi duhovniki v primerjavi s prezbiterijanskimi

pastorji ponavadi slabše izobraženi in zatorej tudi slabše seznanjeni z gibanjem

proti suženjstvu, ki se je širilo med celotno čezatlantsko intelektualno

skupnostjo.«77

Pomanjkljiva izobrazba oziroma slaba seznanjenost z abolicionističnimi načeli in

nazori je vsekakor vplivala na prosužnjelastniški radikalizem baptističnih

duhovnikov v sužnjelastniških državah in množično sužnjelastništvo znotraj te

denominacije. Spregledati pa ne smemo tudi drugih, prej omenjenih dejavnikov,

torej družbenih in gospodarskih razmer, ki so pogojevale takšno razmišljanje. Kot

je pokazala študija Leah Towsend, je bilo v Južni Karolini veliko število

baptističnih duhovnikov sužnjelastnikov, kar lahko prenesemo tudi na druge

sužnjelastniške države in na ostale denominacije.

76 Flynt, Alabama Baptists, xix in 105 ̶ 107. 77 Lacy K. Ford, Origins of Southern Radicalism; The South Carolina Upcountry , 1800 ̶1860. (New York: Oxford University Press, 1988), str. 23.

98

Kljub vsem zgodnjim naporom preprečiti vzpon in širjenje dobičkonosnega

gospodarskega sistema suženjstva, se je ta izvajal tudi v prezbiterijanski cerkvi.

Ko se je generalna skupščina stare šole leta 1845 odločila, da sužnjelastništvo ni

zadosten razlog za izključitev, je k njej pristopilo mnogo prosužnjelastniško

usmerjenih pridigarjev. Portfelj svobodne prezbiterijanske cerkve78 navaja, da so

se razmere po tem koraku le še zaostrile, saj naj bi zatem celo severni predstavniki

stare šole poskušali utišati še tistih nekaj preostalih abolicionistov znotraj veje.79

Zapisnik generalne konvencije proti suženjstvu iz leta 1843 navaja, da so se

predstavniki prezbiterijanske cerkve s suženjelastništvom kot poklicno panogo

ukvarjali že v času enotnosti te denominacije, torej pred razkolom 1837/38. V

dokaz navaja tudi konkretne podatke. Medtem ko je v svobodnih državah velika

večina duhovnikov opravljala izključno poklic pridigarja, so določeni

prezbiteriji80 v sužnjelastniških državah zabeležili 312 duhovnikov, od katerih se

jih je le 77 posvečalo izključno pridiganju. Ostali so se ukvarjali s kmetovanjem,

torej tudi sužnjelastništvom, poučevanjem v šolah in drugimi dejavnostmi.

Aktivna vpletenost predstavnikov te cerkve v institucijo suženjstva in

sužnjelastniške odnose torej ni značilnost ene ali druge veje, temveč sega daleč v

zgodovino cerkve. V letu 1842 je stara šola prezbiterijanske cerkve podala

podobne podatke: v svobodnih državah je pastorsko delo opravljalo 68 %

duhovnikov in v suženjskih državah le 46 %.81 Stara šola je v primerjavi z novo

šolo imela v svojih vrstah več sužnjelastnikov, kar lahko pripišemo predvsem 78 Svobodna prezbiterijanska cerkev – Free Presbyterian Church - neodvisna veja prezbiterijanske cerkve. John Rankin (1793-1886), prezbiterijanski duhovnik in pomemben vodja Podzemne železnice (Underground Railroad - mreža skrivnih poti in varnih hiš za pomoč prebeglim sužnjem) v južnem Ohiu od 20. let 19. stoletja pa vse do ukinitve suženjstva v ZDA, je cerkev ustanovil leta 1847 z namenom ustvariti novo denominacijo, ki bo prepovedovala članstvo sužnjelastnikom in zagovornikom suženjstva. (Peter P. Hinks, John R. McKivigan, R. Owen Williams (avtorji in uredniki), Encyclopedia of Antislavery and A bolition. Greenwood Milestones in African American History. (Connecticut: Greenwood Publishing Group, 2007), str. 563 ̶ 564.) 79 John R. McKivigan, The War against Proslavery Religion: Abolitionism and t he Northern Churches, 1830-1865. (New York: Cornell University Press, 1984), str. 103. 80 Prezbiterij ̶ Presbytery - upravno telo prezbiterijanske cerkve, ki ga tvorijo vse kongregacije in duhovniki iz določene geografske regije skupaj s starešinami iz teh kongregacij. Samo prezbiterij ima pravico imenovati, nastavljati in odstavljati duhovnike iz kongregacij, pristojnosti pa ima tudi na drugih področjih delovanja kongregacij (ustanavljanje, združevanje, razveljavljanje kongregacij). ("GOVERNING BODIES." elmirachurch.org [Internetna podatkovna baza]. 2008 [pridobljeno 2. 3. 2010], dostopno na: <http://www.elmirachurch.org/>.) 81 General Anti-Slavery Convention, Proceedings of the General Anti-Slavery Convention, called by the committee of the British and F oreign Anti-slavery Society, and held in London from Tuesday, June 13th, to Tuesday, June 20th, 1843. By J. F. Johnson. (Miami, Florida: Mnemosyne Publishing Co., 1969), str. 83.

99

dejstvu, da je bila na jugu tudi bolje zastopana. Vseeno se je prezbiterijanska

cerkev nove šole soočala z istimi problemi. Ker je bila prvotno izrazito

protisužnjelastniško usmerjena, so po razkolu zagovorniki te šole upali, da bodo

prosužnjelastniško miselnost izkoreninili tudi iz tistih nekaj prezbiterijev iz

sužnjelastniških držav, ki so se po razkolu vendarle odločili, da ji ostanejo zvesti.

A kmalu je postalo očitno, da se prosužnjelastniško krilo krepi tudi znotraj

njihovih krogov in do leta 1845 je cerkev nove šole beležila že dvajset

prezbiterijev iz sužnjelastniških držav.82 Sužnjelastništvo znotraj prezbiterijanske

cerkve nove šole dokazujejo zapisi njene generalne skupščine iz leta 1857:

»Še posebej nas boli dejstvo, da nam je lexingtonški prezbiterij ̶ jug uradno

potrdil, da imajo sužnje številni duhovniki in vodilni starešine ter tudi mnogi

pripadniki cerkve, iz principa ali po lastni želji, saj verjamejo, da je to v skladu z

Biblijo /.../ Pri izvajanju naše zakonite oblasti menimo, da j e naša naloga, "da

pričamo zoper zmote v doktrini oziroma proti nemoralnosti v delovanju katere

koli cerkve, prezbiterija ali sinode," da izrazimo nestrinjanje ter iskreno obsodimo

položaj, ki ga je tako zavzel lexingtonški prezbiterij ̶ jug, kot nekdo, ki nasprotuje

uveljavljenim prepričanjem prezbiterijanske cerkve ter deluje z namenom

škodovati njenemu miru in resno ogroziti njeno blaginjo, kot tudi delati sramoto

naši sveti veri. Ta prezbiterij zatorej pozivamo, da ponovno preuči in popravi

svoje stališče. Prezbiterijanska cerkev ne more dovoljevati takšne prakse in

doktrin. Naj jih razsvetljena in mila moč evangelija in milost našega Boga

Odrešenika čim hitreje razblinita!«83

Ker naj bi bili prezbiteriji nove šole naravnani proti suženjstvu, je bilo

sužnjelastništvo znotraj te veje zato še toliko bolj sporno. Skupščina je takšno

prakso obsodila in obnovila svoja že večkrat izražena protisužnjelastniška stališča,

vendar od predstavnikov cerkve, ki so bili vpleteni v institucijo suženjstva, ni

zahtevala, da nemudoma prenehajo s to dejavnostjo:

»Prezbiterijanska cerkev ne more večno tolerirati takšne doktrine in prakse. Naj

se s pomočjo razsvetljujočega evangelija in božje milosti hitro razblinita. /.../ 82 George Bush, The Valley of Vision; or the Dry Bones of Israel Revived. An Attempted Proof (From Ezekiel, Chap. Xxxvii. 1 ̶ 14) of the Restoration and Conversion of the Jews. (New York: Saxton & Miles, 1844), str. 70. 83 Minutes of the General Assembly of the Presbyterian Church in the United States of America: with an Appendix. A. D. 1857. (New York: stated clerk of the General Assembly, 1857), str. 404.

100

Naših bratov, ki so na žalost povezani s sistemom suženjstva, nikakor ne obsojamo

in globoko sočustvujemo s tistimi, ki to zlo obžalujejo in se iskreno trudijo za

blagostanje svojih sužnjev ter za njihovo popolno osvoboditev. Takšnih bratov ne

bi sramotili, temveč bi jim pomagali. Pa vendar bi jih radi v skladu s pisanjem

generalne skupščine iz leta 1818 radi opozorili, da se ne morejo v nedogled

izgovarjati na nujnost takšnega početja, da naj s takšnimi izgovori ne

upravičujejo ljubezni do suženjstva in izvajanja tega sistema ali svoje

nepripravljenosti, da bi si po zakoniti in izvedljivi poti prizadevali za končanje

tega zla.«84

Predstavniki prezbiterijanske cerkve nove šole, ki so prihajali z juga ZDA, so

ostro protestirali proti pozivom skupščine, da naj preverijo in se soočijo z

morebitnim sužnjelastništvom znotraj svojih cerkev ter znova potrdijo svoja

stališča v tej zadevi, saj naj bi bilo sužnjelastništvo ponižujoče, neutemeljeno in

pogubno za enotnost te veje denominacije. Posledično so južne cerkve nove šole

ena za drugo izstopale iz skupščine in leta 1858 vzpostavile ločeno združeno

sinodo prezbiterijanske cerkve.85

V metodistični cerkvi je najbolj odmeval že omenjeni primer škofa Jamesa

Osgooda Andrewa. Leta 1840 je generalna konferenca sprejela doktrino, s katero

je sužnjelastništvo postalo nesporno oziroma ni predstavljalo ovire za pripadnost

denominaciji:

»Sprejeto s strani delegatov večletnih konferenc, ki so se zbrali, da se samo

posedovanje sužnjev v državah ali na področjih, kjer zakonodaja ne dovoljuje

osvoboditve in uživanja svobode s strani osvobojenega sužnja, sprejme kot

začasno izjemo splošnega pravila cerkve na temo suženjstva, ki tako ne

predstavlja pravne ovire pri izvolitvi ali imenovanju duhovnikov na različne

uradniške položaje, poznane v metodistični episkopalni cerkvi. Posedovanje

sužnjev se zato tudi ne more smatrati kot izguba pravice za primer takšne izvolitve

in imenovanja.«86

84 The American Conflict – Vol. 1. (Hartford, Connecticut: O.D. Case & Company, 1864), str. 631. 85 Ezra Hall Gillett, History of the Presbyterian Church in the United States of America V.2. (Massachusetts, Bedford: Applewood Books, 1864), str. 557 ̶ 558. 86 Whipple, The Methodist Church and Slavery, 8.

101

Po sprejetju takšne resolucije ni bilo razodetje sužnjelastništva znotraj cerkve,

konkretno primera škofa Andrewa, na naslednji seji leta 1844 nič presenetljivega,

a kljub temu se je škofijski odbor lotil temeljite obravnave primera. Škof Andrew

se svojega položaja ni sramoval, temveč je povezanost z institucijo suženjstva

odkrito priznaval in tudi zagovarjal. Škofi so naposled predlagali odložitev

primera do naslednjega zbora generalne konference štiri leta kasneje, vendar je

slednja primer obravnavala še istega leta in se z 110 glasovi za in 68 proti

odločila:

»Z ozirom na dejstvo, da cerkveni red prepoveduje izvajanje česar koli, kar bi se

smatralo kot uničevanje našega potujočega generalnega predstojništva, in z

ozirom na de jstvo, da j e postal škof Andrew povezan s suženjstvom s poroko in

drugače, pri čemer se to dejanje po mnenju generalne konference posledično kaže

kot sramotno za njegovo delovno mesto potujočega generalnega predstojnika, ki

bo ponekod morda celo povsem onemogočilo njegovo delovanje, sprejemamo, da

je s strani te generalne konference v tem primeru najprimerneje, da pr eneha s

svojim delovanjem vse dokler ta ovira obstaja.«87

Čeprav je bila na prvi pogled takšna odločitev generalne konference leta 1844 v

nasprotju z resolucijo, ki je bila sprejeta štiri leta prej, je bila kljub vsemu povsem

razumljiva. V južnih sužnjelastniških državah ZDA se je s plantažnim

gospodarstvom in drugimi dejavnostmi, ki so prinašale dobiček na račun

suženjskega dela, ukvarjal precejšen delež prebivalstva in v teh državah bi cerkve

izgubile velik del ali celo večino pripadnikov, če se ne bi "podredile" tamkajšnjim

razmeram. Vseeno je bilo razkritje sužnjelastništva znotraj njihovih organizacij

sporno in sramotno za vsako od denominacij, saj se načeloma ne katoliška, ne

metodistična in ne katera koli od drugih protestantskih denominacij ni želela

neposredno vplesti v institucijo suženjstva - ali so to dejavnost zavračali, jo delno

upravičevali ali pa se z njo sploh niso ukvarjali. Nobena cerkev ni odkrito

spodbujala ali zagovarjala sužnjelastništva, sploh pa ne v svojih vrstah.

Sužnjelastništvo znotraj metodistične cerkve dokazuje več virov. Hiram Mattison

v svojem delu iz leta 1858 navaja, da je dobila do tega leta dejavnost posedovanja

87 Whipple, The Methodist Church and Slavery, 9.

102

sužnjev znotraj metodistične cerkve že neverjetne razsežnosti in je bila zabeležena

v vrstah diakonov, starešin, navadnih pridigarjev, verskih učiteljev in drugih. V

tako imenovanih mejnih konferencah (Delaware, Maryland, Kentucky, Missouri)

je bilo par let pred začetkom državljanske vojne okoli dvajset potujočih

pridigarjev, ki so odkrito priznavali, da so sužnjelastniki88 in glede na vsa znana

dejstva je upravičeno sklepati, da jih je bilo v konferencah južnih držav kar

nekajkrat več. S tem problemom se torej ni soočala le južna veja metodistične

cerkve, temveč so sužnje imeli tudi predstavniki severne veje, kar potrjujejo tudi

besede dr. Johna B. McFerrina, urednika nashvillskega časopisa Nashville

Christian Advocate89, v njegovem odgovoru na pisma škofa Thomasa Asburyja

Morrisa iz metodistične cerkve ̶ sever:

»Do tega dne ima vaš oddelek cerkve mnogo velikih sužnjelastnikov. Dobro veste,

da imate v državah Maryland in Virginija na stotine, ja, na tisoče pripadnikov, ki

imajo sužnje, in da ste v duhovništvo vaše cerkve posvetili diakone in starešine, ki

so sužnjelastniki. Vi sami ste v duhovniški stan posvetili veliko sužnjelastnikov.

Zakaj bi morali torej v imenu našega skupnega krščanstva preganjati in ovajati

južno cerkev samo zato, ker počne to, kar vaša veja cerkve nenehno izvaja. Pa

poglejmo. Metodistična episkopalna cerkev ̶ jug, ima v svoji skupnosti

sužnjelastnike. Isto velja za metodistično episkopalno cerkev ̶ sever.

Metodistična episkopalna cerkev ̶ jug je v duhovniški stan posvetila diakone in

starešine, ki so sužnjelastniki. Isto velja za metodistično episkopalno cerkev -

sever. Te sužnjelastnike so izvolile letne konference juga. V duhovniški stan so jih

s polaganjem rok posvetili škofi. Kolikor vem, so škofi Waugh, Morris in Janes vsi

posvečevali sužnjelastnike v diakone in starešine. V čem je potem razlika?

Vodilna razlika in edina vredna omembe je morda v tem, da ima južna cerkev, ki

je v primerjavi s severno prisotna na večjem delu sužnjelastniškega ozemlja, v

88 Hiram Mattison, The Impending Crisis of 1860 or the Present Connection of the Methodist Episcopal Church with Slavery, and Our Duty in Regard to It. (New York: Mason Brothers, 1858), str. 59, 61 ̶ 63 in 83 ̶ 84. 89 Nashville Christian Advocate - tednik metodistične cerkve - jug, ki je izhajal v Nashvillu v državi Tennessee do leta 1850, ustanovljen pa je bil leta 1836 kot Southwestern Christian Advocate. ("ABOUT THIS NEWSPAPER: NASHVILLE CHRISTIAN ADVOCATE." Chronicling America. The Library of Congress. [Internetna podatkovna baza]. [Pridobljeno 18. 5. 2010], dostopno na: <http://chroniclingamerica.loc.gov/lccn/sn88067029/>.)

103

svojih vrstah večje število duhovnikov in pripadnikov, ki so povezani s

sužnjelastništvom. Vendar princip ostaja enak.«90

O obravnavani temi so metodisti, tako severni kot južni, razpravljali na malodane

vsakem snidenju generalne konference, že v dobi enotnosti te denominacije.

Pogosto je bilo sporno sužnjelastništvo članov konference in do leta 1836 so

razprave v prid protisužnjelastniškim prizadevanjem privedle do tega, da

konferenca ni imela niti enega člana sužnjelastnika. Predstavniki z juga so ravno

iz tega razloga razpravljali o odcepitvi že desetletje pred dejanskim razkolom.91

Sužnjelastništvo je bil pereč problem praktično vseh predstavnic krščanske

cerkve. V institucijo suženjstva niso bili aktivno vpleteni samo pripadniki cerkev

temveč tudi duhovniki in ostali cerkveni uradniki, kar velja tako za katoliško

cerkev kot tudi za vse protestantske denominacije. S tem problemom so se cerkve

pogosto ukvarjale, a v času širjenja prosužnjelastniške miselnosti znotraj južnih

cerkev svojim predstavnikom takšnega početja niso mogle preprečiti.

Sužnjelastnikov niso beležile samo cerkve v sužnjelastniških državah, saj je bilo

takšno aktivnost moč zaslediti celo v vrstah sicer vedno bolj abolicionistično

usmerjenih cerkev na severu države. Po eni strani je bilo to ironično, saj je

institucija suženjstva v marsikateri denominaciji predstavljala enega izmed

glavnih razlogov za notranje razprtije in posledično razkol. Po drugi strani pa je

takšna ugotovitev povsem razumljiva, saj so imele severne veje pripadnike in

predstavnice tudi v mejnih in južnih državah, kar pomeni, da se je bilo skorajda

nemogoče izogniti vpletenosti v institucijo suženjstva. Celo sami kvekerji oziroma

Društvo prijateljev, ki so bili tako rekoč začetniki abolicionizma in drugih

prizadevanj proti suženjstvu, so imeli v zgodnji dobi suženjstva v svojih vrstah

sužnjelastnike, vendar so oni edini ravnali pravilno in nemudoma: sužnjelastništvo

so postopoma, a zelo hitro prepovedali ter jasno opredelili svoja

protisužnjelastniška načela. Res je, da so imeli kvekerji "bazo" na severu in so bili

v sužnjelastniških državah slabše zastopani, a medtem ko je večina predstavnic

krščanske cerkve dovolila, da so institucija suženjstva in vse z njo povezane

aktivnosti vplivale na njihovo notranjo stabilnost in enotnost, kvekerji niso

dopuščali izjem in drugačnega mnenja. Po notranjih razkolih se je sužnjelastništvo

90 Mattison, The Impending Crisis of 1860, 70. 91 Elliot, History of the great secession, 247.

104

znotraj južnih cerkev širilo, saj je obstajalo manj bojazni, da bodo takšni ljudje

kadar koli preganjani ali kaznovani. V tem primeru je krščanska cerkev zopet

podlegla vplivom institucije suženjstva, pri čemer je vsaka od njenih predstavnic

problematiko sužnjelastništva svojih cerkvenih uslužbencev izkoriščala za večanje

medsebojnih razprtij in napetosti. Medtem ko so s severa prihajale predvsem

obtožbe na račun sužnjelastništva v južnih državah, so se te po večini le branile in

so na razne načine poskušale upravičiti svoja (ne)dejanja. Nobena od strani ni

pomislila, da bi se bilo v tem primeru najbolje združiti in poiskati rešitev, ki bi

bila koristna za denominacijo in njeno izvajanje vere, ter bi pomagala razrešiti

problem tudi na gospodarski, družbeni in politični ravni. V državah, kjer je bilo

suženjstvo dovoljeno, so se cerkve zavedale svojega problema in se z njim večkrat

ukvarjale, a jasno je bilo, da bi ga same lahko rešile samo z drastičnimi ukrepi in

posledično upadom priljubljenosti med prebivalstvom. Čeprav bi po mojem

mnenju s takšnim tveganjem južne predstavnice denominacij kot spoštovane in

vplivne institucije praktično lahko obrnile tok dogajanja na takratni družbeni in

politični sceni ZDA ali pa vsaj prispevale k mirnejšemu reševanju sporov med

severom in jugom, si česa takšnega ni upala storiti nobena od njih in

sužnjelastništvo se je v cerkvah tako ohranilo vse do državljanjske vojne.

105

7 PRIZADEVANJA ZA UKINITEV SUŽENJSTVA PRED DRŽAVLJANSKO VOJNO

V prejšnjem poglavju navedena dejstva pričajo, da je suženjstvo imelo velik vpliv

na krščansko cerkev oziroma njene denominacije v ZDA. V sužnjelastniških

državah je ta družbena in gospodarska institucija zaznamovala tako pripadnike

cerkev kot tudi njene predstavnike, cerkveno organizacijo, načela in razvoj. O

moralnosti, pravičnosti, prednostih in slabostih suženjstva so cerkve pogosto

nazpravljale in pri tem so na eni strani sledile politiki nevmešavanja,

upravičevanja in zagovarjanja institucije suženjstva, na drugi strani pa so se

goreče borile za postopno ali takojšno ukinitev te sporne institucije.

Prezbiterijanec Albert Barnes v svojem delu, ki je bilo izdano par let pred

izbruhom vojne, pravi, da je nemogoče določiti splošen odnos krščanske cerkve

do suženjstva, vseeno pa je odkril nekaj skupnih značilnosti:

»1. Duh Nove zaveze je proti suženjstvu in s pravilnim izvajanjem načel Nove

zaveze bi ga ukinili. V Novi zavezi ni nikomur odrejeno, da kupi in si lasti sužnja

/.../ Nikjer v Novi zavezi ni institucija suženjstva smatrana kot dobra ali kot

zaželjena. Običajno - res, skorajda univerzalno – se priznava, da bi s primerno

uporabo načel Nove zaveze suženjstvo povsod ukinili. /.../ To priznava celo večina

tistih, ki se opravičujejo za suženjstvo, in tisti, ki o njem govorijo na isti način kot

o odnosu med možem in ženo ali gospodarjem in vajencem. /.../

2. Krščanska cerkev je na splošno usmerjena proti suženjstvu, To je bilo nesporno

res v p rvotni zgodovini cerkve. /.../ Dobro je poznan tudi vpliv krščanstva na

suženjstvo v r imskem imperiju. Krščanstvo je našlo suženjstvo povsod, a uvedlo

ga ni nikjer. S postopnimi, a zanesljivimi procesi je omiljevalo obstoječi sistem in

v rimskem imperiju je bilo krščanstvo eden izmed najučinkovitejših razlogov za

njegovo ukinitev. /.../

3. Ponavadi so bila prizadevanja za osvoboditev v tesni povezavi s krščansko

cerkvijo in so se izvajala pod vplivom kristjanov. Takšna prizadevanja so bila v

Angliji izražena in udejanjena s strani kristjanov - ne le državnikov in vsekakor ne

s strani nevernikov –, ki so kot rezultat dosegli osvoboditev po celem britanskem

106

imperiju. Clarkson, Wilberforce in Buxton so bili kristjani, WIlliam Penn je bil

kristjan in vse, kar je bilo storjenega v ta namen s strani Društva prijateljev, je

posledica dejstva, da ti ljudje smatrajo, da je sistem sužnjelastništva v nasprotju z

evangelijem. /.../

4. Ravno tako je res, da večina kristjanov v tej deželi in v vseh drugih deželah

nasprotuje suženjstvu. Ni res, da so najboljši krščanski pisatelji naklonjeni

sistemu suženjstva, niti ni res, da je večina kristjanov in krščanskih duhovnikov

zagovornikov suženjstva. Velika večina kristjanov v tej deželi nima sužnjev in

načeloma nasprotujejo sužnjelastništvu. Skupaj v Združenih državah ni niti

štiristo tisoč sužnjelastnikov in od teh jih je le malo učiteljev vere. Nemalo tistih,

ki so sužnjelastniki, je proti sistemu in izražajo željo, da bi bili razbremenjeni

takšne aktivnosti. Zlo in krivičnost tega sistema sta jima znana; če ne bi že

obstajal, njegovi uvedbi ne bi bili naklonjeni. Prizadevajo si za izboljšanje

položaja sužnja in najbolj bi jim bilo v veselje, seveda z najboljšimi nameni za

same sužnje, če bi lahko vse osvobodili. Medtem ko se zavedajo težav na poti k

osvoboditvi, ki trenutno izgledajo nepremostljive in za katere ne vidijo načina,

kako bi jih kmalu rešili, občutijo sistem kot breme – breme za njih same in breme

za sužnja.«1

Prezbiterijanec nove šole, abolicionistično usmerjen duhovnik Albert Barnes je bil

mnenja, da je krščanska cerkev na splošno proti suženjstvu, kar je utemeljeval z

dokazi iz Nove zaveze in zgodovine krščanstva. Zanimiva je njegova trditev:

»Krščanstvo je našlo suženjstvo povsod, a uvedlo ga ni nikjer.«2 Trditev je

pravilna, če se nanaša na zgodnjo dobo krščanstva, a če jo je zapisal kot splošno

resnico, torej kot še vedno veljavno v času pisanja tega dela, potem so te besede

nepravilne in v nasprotju z dogajanjem v času evropskega osvajanja novega sveta

in stoletja kasneje. Ko je omenjal ZDA, je Barnes kot mnogi drugi izpostavil

Williama Penna in Društvo prijateljev ter je bil prepričan, da so bile tudi v ZDA

vse cerkve na splošno proti suženjstvu. Pri tem je priznaval, da je sužnjelastnike

našel tako med pripadniki kot tudi predstavniki skorajda vsake denominacije,

vendar pa je za te verjel, da se s to aktivnostjo niso želeli ukvarjati. Glede na

takratno stanje v ZDA je bilo morda takšno optimistično posploševanje preveč, saj

1 Albert Barnes, The Church and Slavery. (Philadelphija: Parry & McMillian, 1857), str. 41 ̶ 47. 2 Prav tam, 44 ̶ 45.

107

je bila država zaradi naraščajočih napetosti med severom in jugom že v kaotičnem

stanju. Te trditve Barnews ni podkrepil z ustreznimi dejstvi iz predvojnega

obdobja. Res je, da je bila krščanska cerkev na splošno proti suženjstvu, vendar to

v Združenih državah, kjer je institucija suženjstva narekovala ne samo

gospodarski, temveč tudi politični in družbeni tempo, ni vzdržalo. Kot je

suženjstvo razdelilo ameriški narod, tako je tudi uničilo enotnost denominacij.

S politiko nevmešavanja in osredotočanjem na spreobračanje temnopoltih

poganov je cerkvam sprva uspevalo ohranjati notranjo stabilnost in enotnost. Do

nestrinjanj in nesoglasij je začelo prihajati šele po tem, ko so se cerkveni vrhovi

odločili razpravljati o sporni instituciji suženjstva in ko so se odločili zavzeti

enotno stališče proti suženjstvu. Nekaterim cerkvam in cerkvenim organizacijam

je to uspelo brez večjih naporov. To so bili predvsem Društvo prijateljev in

manjše škotske ter nemške cerkve, ki s prepovedjo sužnjelastništva niso ogrozile

svojega obstoja ali pretirano zmanjšale števila svojih pripadnikov.

Do sredine 18. stoletja je suženjstvo v Združenih državah postalo že neločljiv del

cvetočega gospodarstva. Bilo je nekaj protestov proti trgovini s sužnji in nekatere

verske skupine, med drugimi tudi Društvo prijateljev, so podvomile v pravičnost

sistema, v katerem lahko en človek drži drugega v suženjstvu, a odkritega napada

na institucijo suženjstva takrat celo v severnih kolonijah še ni bilo zaslediti. V

verskih krogih so prvo gibanje proti suženjstvu organizirali ravno kvekerji, leta

1775, in do konca 18. stoletja se jim je pridružilo tudi mnogo drugih skupin iz

raznih organizacij. V srednjih kolonijah sta kvekerja John Woolman3 in družbeni

3 John Woolman (New Jersey, ZDA, 19. 10. 1720-7. 10. 1772, Yorkshire, Anglija), britansko-ameriški voditelj kvekerjev in abolicionist, čigar Journal je danes priznan kot klasični vir o duhovnem notranjem življenju. ("Woolman, John." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite. (Chicago: Encyclopædia Britannica, 2011).)

108

reformator ter abolicionist Anthony Benezet4 izvajala aktivnosti že prej.5 Leta

1774 so kvekerji philadelphijskega letnega zbora6 sklenili, da ne bodo več

priznavali tistih oseb, ki so kakor koli povezane s trgovino s sužnji in dve leti

kasneje so pričeli zavračati tudi vse sužnjelastnike, ki svojim sužnjem niso želeli

ponuditi možnosti osvoboditve. Leta 1781 so tako obravnavali le še en tak primer

in leta 1783 ni bilo znotraj društva niti enega pripadnika, ki bi še imel sužnje.

Zanimivo in razmisleka vredno je, da se je vse to dogajalo vzporedno z ameriško

revolucijo, v kateri so sužnji igrali zelo pomembno vlogo in si tako tudi pridobili

več spoštovanja in pozornosti, vsaj s strani severnjakov. Letna zbora New Yorka

in Rhode Islanda sta te aktivnosti posnemala sočasno, kar velja tudi za virginijski

letni zbor, le da se je slednji pri tem soočal s precej večjimi problemi in je iste

rezultate dosegel z nekajletnim zamikom. Tako so leta 1787 kvekerji v državi še

vedno poročali o pripadnikih, ki so držali sužnje, vendar je ta podatek povsem

razumljiv, saj je bilo po revoluciji na jugu za kaj takšnega le malo posluha.

Kvekerji se v južnih državah niso "prijeli" ravno zaradi njihovih

protisužnjelastniških teženj in kmalu po koncu revolucije se je vpliv Društva

prijateljev na tem območju pričel postopno zmanjševati.7

4 Anthony Benezet (Francija, 31. 1. 1713 ̶ 3. 5. 1784, Pennsylvanija, ZDA), učitelj, abolicionisti in družbeni reformator v ZDA. Benezet, sicer hugenotske veroizpovedi, se je po prihodu v Ameriko pridružil kvekerjem. Sprva je bil trgovec, vendar je svoj poklic večkrat zamenjal in na koncu postal učitelj. Učil je na Germantown Academy in nato v angleški javni šoli Društva prijateljev v Philadelphiji. Nezadovoljen s takratnimi neenakimi pogoji izobraževanja za ženske je leta 1755 ustanovil šolo za dekleta. Benezet je ostal učitelj vse do svoje smrti. Do 60. let 18. stoletja je postal tudi zagret abolicionist, pri čemer je na lastne stroške pisal in delil letake, s katerimi je spodbujal nasprotovanje suženjstvu in trgovini s sužnji. Aprila 1775 je v Philadelphiji ustanovil prvo društvo proti suženjstvu, imenovano Society for the Relief of Free Negroes Unlawfully Held in Bondage (Društvo za reševanje svobodnih temnopoltih iz nezakonitega suženjstva), katerega predsednik je leta 1785 postal Benjamin Franklin (takrat je bilo društvo že preimenovano v Pennsylvania Abolition Society (Abolicionistično društvo Pennsylvanije)). ("Benezet, Anthony." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite.) 5 John Hope Franklin, From Slavery to Freedom: A History of Negro Americans. (New York: Vintage Books, 1969), str. 126 ̶ 127, 140. 6 Letni zbor ̶ Yearly Meeting - letno srečanje kvekerjev (Društva prijateljev), na katerih pogosto prisostvujejo tudi kvekerji iz drugih letnih zborov. Letni zbor je organizacija, ki sestoji iz več manjših in pogostejših zborov znotraj ene geografske regije (četrtletni zbori, mesečni zbori) ter vključuje številne prostovoljce in plačano osebje, stalni odbor in delovne skupine, sestavljene iz prostovoljcev, ki s plačanim osebjem celo leto sodelujejo pri izvajanju programov Društva prijateljev. Na srečanjih letnih zborov kvekerji izvajajo skupne molitve ter razglabljajo o trenutno aktualnih problemih v njihovi regiji in po svetu. ("WHO WE ARE", Philadelphia Yearly Meeting of the Religious Society of Friends. [Internetna podatkovna baza]. 1997 [pridobljeno 8. 3. 2010]), dostopno na: <http://archive.pym.org/pm/faith.php>.) 7 The American Conflict – Vol. 1. (Hartford, Connecticut: O.D. Case & Company, 1864), str. 117 ̶ 118.

109

Po revoluciji so se protisužnjelastniška prizadevanja na severu okrepila in društva

za odpravo suženjstva so v sodelovanju s kvekerji in drugimi verskimi skupinami,

protisužnjelastniško naravnanimi organizacijami in tudi cerkvenimi

denominacijami dosegli postopno ukinitev suženjstva v vseh severnih državah, v

nekaterih prej (Massachusetts je uradno ukinil suženjstvo leta 1783 in ga

popolnoma odpravil še istega leta), v drugih kasneje (New Jersey je bila uradna

ukinitev uveljavljena leta 1804, a je država beležila sužnje vse do konca vojne leta

1865).8 Kvekerji so ostali aktivni tudi po ukinitvi suženjstva na severu, kjer so bili

najmočneje zastopani. V obdobju od revolucije do izbruha državljanjske vojne so

bili pobudniki in pomembni akterji podzemne železnice9 izvajalci peticij in drugih

aktivnosti za ukinitev suženjstva, veliko pa so storili tudi za izobrazbo

osvobojenih temnopoltih. S svojimi dejanji, prizadevanji in abolicionističnimi

nazori so bili zgled vsem protisužnjelastniško usmerjenim ljudem, cerkvam in

drugim organizacijam.

7.1 Metodisti

Med protestantskimi denominaciji kot prvotno protisužnjelastniška izstopa

metodistična cerkev. Suženjstvu je nasprotoval že ustanovitelj ločine, John

8Douglas Harper, Slavery in the North. [Internetna podatkovna baza]. 2003. [pridobljeno in spremenjeno 16. november 2010], dostopno na: <http://www.slavenorth.com/index.html>. 9 Podzemna železnica - Underground Railroad - mreža skrivnih poti in varnih hiš na severu ZDA za pomoč prebeglim sužnjem z juga. Abolicionisti in njihovi zavezniki so sistem vzpostavili v 19. stoletju v odgovor na sprejetje Fugitive Slave Act (Zakon o pobeglih sužnjih, sprejet v letih 1793 in 1850, ukinjen 1864), z namenom pomagati sužnjem pri njihovem pobegu v države ZDA , kjer suženjstva niso izvajali , in v Kanado . Čeprav ni bila izvajana ne pod zemljo ne preko železnice, je mreža dobila takšno ime zaradi svojih skrivnih aktivnosti ̶ delovali so ponoči in pri izvajanju aktivnosti uporabljali železniško izrazoslovje. Vrhunec delovanja je podzemna železnica doživela v letih 1850-1860. Po predvidevanjih naj bi do leta 1850 preko nje prebegnilo okoli 100.000 sužnjev, na vrhuncu delovanja pa še dodatnih 30.000, čeprav številke iz popisa ZDA (U. S. Census) trdijo drugače (po njihovih podatkih naj bi jih v tem času prebegnilo samo 6.000). Zgodbe prebežnikov so se ohranile v zapisih o podzemni železnici, ki so zbrani v delih Williama Stilla, The Underground Railroad: A Record of Facts, Authentic Narratives, Letters and C . Narrating the Hardships. (Chicago: Johnson Publishing, 1975) in Charlesa L. Blocksona, The Underground Railroad: First-person Narratives of Escapes to Freedom in the North. (New York: Harper & Row, 1987). (Peter P. Hinks, John R. McKivigan, R. Owen Williams (avtorji in uredniki), Encyclopedia of Antislavery and A bolition. Greenwood Milestones in African American History. (Connecticut: Greenwood Publishing Group, 2007). str. 692-695.)

110

Wesley10, in metodisti so to prepričanje ohranjali ter mu v prvih letih strogo

sledili, pri čemer so si sprva prizadevali tudi za izključitev pripadnikov, ki so bili

sužnjelastniki. A njihov zanos je s širjenjem metodistične episkopalne cerkve

kmalu zamrl in do 30. let 19. stoletja so se metodisti instituciji suženjstva že

prilagodili do te mere, da njihova protisužnjelastniška načela niso ovirala njihove

rasti v sužnjelastniških državah. Cerkev je protisužnjelastniško stališče sicer še

vedno ohranjala v svojem redu imenovanem Book of Discipline, a v praksi je bilo

izvajanje le tega opuščeno. Abolicionistično usmerjene metodiste na severu je to

jezilo, saj naj bi bila po njihovem mnenju takšna cerkvena politika plod

pomanjkanja duhovne demokracije znotraj denominacije. Nekatere pripadnike je

slednje motilo že prej in že leta 1814 je bila ustanovljena ločena veja metodistične

cerkve - reformirana metodistična cerkev11. Do leta 1830 so jim iz istih razlogov

sledili tudi tako imenovani metodisti protestanti, ki so ustanovili metodistično

protestantsko cerkev12. Ti dve veji sta bili znani po svojih protisužnjelastniških

načelih in njuni pripadniki so v takšnih prizadevanjih pogosto sodelovali z

nezadovoljnimi abolicionisti metodistične episkopalne cerkve, ki so svojo cerkev

eden za drugim zapuščali z namenom ustanoviti ločene konference oziroma

cerkve, kot je bila na primer leta 1841 v Michiganu ustanovljena letna konferenca,

10 John Wesley (Lincolnshire, 17. 6. 1703 ̶ 2 . 3. 1791, London), angleški duhovnik in skupaj z bratom Charlesom ustanovitelj metodističnega gibanja znotraj anglikanske cerkve. Leta 1724 je diplomiral na oxfordski univerzi. Leto kasneje ga je oxfordski škof posvetil v diakona in leta 1726 je postal član kolidža Lincoln. V duhovnika je bil posvečen 22. 9. 1728. Ob pozivu k izpolnjevanju njegovih članskih obveznosti se je vrnil v Oxford, kjer se je pridružil bratu Charlesu, Robertu Kirkhamu in Williamu Morganu v verski študijski skupini, ki so jo zaradi njihovega poudarjanja metodološkega študija in pobožnosti poimenovali "metodisti". ("Wesley, John." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite.) 11 Reformirana metodistična cerkev – Reformed Methodist Church - kongregacionalistično urejena metodistična cerkev, ki jo je koalicija iz južnega Vermonta blizu države New York ustanovila leta 1814 skupaj z delegati iz Pittsfielda in Douglasa v Massachusettsu. Organizatorji so metodistično episkopalno cerkev zapustili, ker se niso strinjali s episkopalno politiko in delovanjem cerkve. (Douglass Gorrie, The Churches and Sects of the United States: containing a brief account of the origin, history, doctrines, church government, mode of worship, usages, and s tatistics of each religious denomination, so far as known. (New York: Lewis Colby, 1850), str. 57 ̶ 60.) 12 Metodistična protestantska cerkev – Methodist Protestant Church - metodistična cerkev, ustanovljena leta 1828 s strani bivših pripadnikov metodistične episkopalne cerkve. Cerkev je v svojem delovanju še vedno sledila wesleyanskim načelom, doktrini in verovanju, vendar je sprejela kongregacionalistično obliko upravljanja. Leta 1839 se je večina metodistov protestantov ponovno združila z ostalimi metodisti, zaradi česar se cerkev obravnava tudi kot eno od predhodnic današnje Združene metodistične cerkve (United Methodist Church - današnja metodistična krščanska denominacija, ustanovljena leta 1968). (Gorrie, The Churches and Sects of the United States, 60-64. "United Methodist Church." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite.)

111

bolj znana pod imenom wesleyanska metodistična cerkev13.14 Namen tega

sodelovanja je bil ustvariti enoten in močan abolicionistični pristop metodistov,

kar je bilo udejanjeno leta 1843 V New Yorku z ustanovitvijo wesleyanske

metodistične zveze, največje protisužnjelastniško usmerjene odpadniške

skupine.15

Svoje sočustvovanje s sužnji so metodisti, takrat šele kot združenja, izražali že

pred organizacijo lastne cerkve. Leta 1780 je bilo v zapisniku takratne letne

konference zabeleženo:

»Konferenca prepoznava, da je suženjstvo v nasprotju z božjimi, človeškimi in

naravnimi zakoni ter škodljivo za družbo, v nasprotju z zapovedmi zavesti in vere.

Sužnjelastniki počno tisto, kar mi ne bi želeli, da drugi storijo nam in našim.

Konferenca obsoja početje vseh tistih prijateljev, ki imajo v posesti sužnje, in

svetuje njihovo osvoboditev.«16

Tri leta kasneje so razpravljali tudi o problemu sužnjelastništva znotraj svojih

vrst:

»Vpr. 10. Kaj se stori z našimi lokalnimi pridigarji, ki imajo sužnje v nasprotju z

zakoni, ki jim podeljujejo pravico do svobode v kateri koli od Združenih držav?

13 Wesleyanska metodistična cerkev – Wesleyan Methodist Church - metodistična cerkev, organizirana 13. 5. 1841. Sestavljali so jo duhovniki in laiki, ki so metodistično episkopalno cerkev zapustili zaradi nestrinjanja z njenimi stališči glede suženjstva, delovanjem in doktrinami. Prva odcepitev se je zgodila v Michiganu leta 1841, čeprav je bila nova cerkvena skupina organizirana v Utici, New York. Leta 1942 se jim je pridružilo še nekaj drugih prominentnih mož metodistične episkopalne cerkve. Cerkev je bila tako dokončno oblikovana leta 1843 in je zaradi takšnega povezovanja znana tudi kot wesleyanska metodistična zveza (Wesleyan Methodist Connection). Prva generalna konferenca je bila organizirana oktobra 1844 v Utici, New York. Kasneje se je cerkev preimenovala v wesleyansko metodistično zvezo Amerike (Wesleyan Methodist Connection of America). ("THE ORGANIZATION OF THE WESLEYAN METHODIST CONNECTION". [Internetna podatkovna baza]. Wesley Press, 1997 [pridobljeno in spremenjeno 16. 11. 2010]), dostopno na: <http://myweb.arbor.edu/markw/howe/wesmeth.html>.) 14 "THE ORGANIZATION OF THE WESLEYAN METHODIST CONNECTION". [Internetna podatkovna baza]. Wesley Press, 1997 [pridobljeno in spremenjeno 16. 11. 2010]), dostopno na: <http://myweb.arbor.edu/markw/howe/wesmeth.html>. 15 Douglas M. Strong, Perfectionist Politics: Abolitionism and the Religious Tensions of American Democracy. (New York: Syracuse University Press, 1999), str. 98 ̶ 100. 16 William Goodell, Slavery and Anti-slavery; A History of the Great Struggle in Both Hemispheres; With a View of the Slavery Question in the United States. Third Edition. (New York: William Goodell, 1855), str. 106.

112

Odg.: Sodili jim bomo naslednje leto. Med tem časom naj se z njimi ukvarjajo

namestniki, ki bodo poročali na naslednji konferenci. Takrat jih bo morda nujno

potrebno suspendirati.«17

Leta 1784, torej leto kasneje, tik pred ustanovitvijo metodistične episkopalne

cerkve je letna konferenca pričela tudi s konkretnim reševanjem tega problema:

»Vpr. 13. K aj se stori z našimi lokalnimi pridigarji, ki nočejo osvoboditi svojih

sužnjev v državah, kjer zakonodaja to dovoljuje?

Odg. Tistim v Virginiji sodite naslednje leto in suspendirajte pridigarje v

Marylandu, Delawaru, Pennsylvaniji in New Jerseyu. /.../

Vpr. 22. kaj se stori z našimi potujočimi pridigarji, ki si zdaj, ali pa si še bodo

prisvajali sužnje in zavračajo njihovo osvoboditev, kjer zakonodaja tako

dovoljuje?

Odg. Ne zaposlujte jih več.«18

Na zgoraj omenjeni konferenci so metodisti izrekli prve ukrepe proti svojim

pridigarjem, ki so imeli v posesti sužnje. Vseeno pa v zapisnikih konferenc izpred

časa metodistične episkopalne cerkve ni omenjenega nobenega vprašanja oziroma

odgovora v zvezi s problematiko same institucije sužnjelastništva. Dotaknili so se

edino sporne trgovine s sužnji, pri čemer so ugotovili:

»Vpr. 12. Kaj se stori z našimi prijatelji, ki kupujejo in prodajajo sužnje?

Odg. Če jih kupujejo samo z namenom imeti jih kot sužnje in so bili pred takšnim

početjem predhodno posvarjeni, potem se jih izključi in se jim prepove

odprodaja.«19

17 Robert Emory, History of the Discipline of the Methodist Episcopal Church. Revised, and brought down to 1856 by W.P. Strickland. (New York: Carlton & Porter, 1856), str. 19. 18 Prav tam, 19 in 21. 19 Prav tam, 21.

113

Cerkveni red metodistične episkopalne cerkve, tako imenovani Book of

Discipline, je bil prvič predstavljen na generalni konferenci20 leta 1784, na tako

imenovani "božični konferenci" ob ustanovitvi cerkve. S podlago v naukih

Wesleya je delo izrazito protisužnjelastniško naravnano ̶ "zlato pravilo" glede

suženjelastništva je predstavljeno že v prejšnjih poglavjih – in je vključujevalo kar

nekaj protisužnjelastniških zapovedi:

»1. Vsak član našega združenja, ki ima sužnje v svoji lasti, naj v roku dvanajstih

mesecev po prejemu obvestila iz rok namestnika, čigar obvestilo je le-ta obvezan

predati nemudoma in brez odlašanja, pravno izvede in zabeleži ukrep, s katerim

bo osvobodil vse sužnje v svoji lasti /.../

2. Vsak namestnik naj piše dnevnik, v katerega naj redno vpisuje imena in leta

vseh sužnjev, ki pripadajo gospodarjem v njegovem okrožju ter tudi datume

izvedbe vsakega ukrepa za osvoboditev sužnjev /.../

4. Nobena oseba, ki bo tako prostovoljno izstopila ali bo izključena, ne bo nikoli

deležna obhajila skupaj z metodisti, dokler ta oseba ne izpolni zgornjih zahtev.

5. V prihodnosti naše združenje ne bo s prejelo nobene osebe, ki ima v posesti

sužnje, kar velja tudi za obhajilo, dokler ta oseba ne prične ravnati v skladu s temi

pravili glede sužnjelastništva.«21

O vprašanju suženjstva so razglabljali na razpravah vseh naslednjih konferenc. V

zapisniku iz letne konference leta 1785 je med drugim na primer zabeleženo

naslednje:

»Izvajanje suženjstva se nam gnusi in ne bomo mirovali, dokler ne najdemo

pametne in preudarne poti do njegovega uničenja.«22

20 Generalna konferenca – General Conference - najvišje zakonodajno in predstavniško telo metodistične cerkve. Konferenca se sestaja vsake štiri leta, zakonodajne spremembe pa zabeležijo v svojem redu, imenovanem Book of Discipline, ki ga na vsakem srečanju tudi pregledajo. ("STRUCTURE & ORGANIZATION: GOVERNANCE". na spletni strani UMC.ORG. [Internetna podatkovna baza]. [pridobljeno 20. 4. 2010]. Dostopno na: <http://www.umc.org/site/c.lwL4KnN1LtH/b.1720699/k.528D/Structure__Organization_Governance.htm>.) 21 Charles Elliot, Metodistična episkopalna cerkev, History of the great secession from the Methodist Episcopal Church in the year 1845: eventuating in the organization of the new church, entitled the "Methodist Episcopal Church, South." (Cincinnati: Swormstedt & Poe, 1855), str. 33 ̶ 34. 22 Prav tam, 35.

114

Kasneje so metodistom mnogi, med drugimi tudi zgodovinar Jesse Lee, znan po

svojem delu iz zgodnjega 19. stoletja z naslovom History of Methodism in

America, očitali, da so bila dotedanja pravila žaljiva do metodistov na jugu,

povrhu vsega pa naj bi bilo to samo govoričenje, kar je bilo dokazano na generalni

konferenci leta 1808, ko so metodisti splošno pravilo, ki je prepovedovalo

vsakršno "kupovanje in prodajanje moških, žensk in otrok z namenom njihovega

zasužnjevanja"23 preuredili "razmeram primerno", torej na način, da le to ni

obremenjevalo sužnjelastnikov na jugu. To so storili s podelitvijo večjih

pristojnosti letnim konferencam, ki so od tega trenutka dalje razsojale v primerih

spornega kupovanja in prodajanja sužnjev s strani članov metodistične cerkve.24

Institucija suženjstva je nato iz leta v leto uživala manj pozornosti. Medtem ko so

se na letni konferenci leta 1786 odločili, da pravilo o kupovanju in prodaji sužnjev

priredijo sužnjelastnikom po dedovanju v prid, torej da se slednjih ne izključi, se

na letni konferenci leta 1792 suženjstva ne omenja več, razen splošnega pravila.

Štiri leta kasneje ni več govora o izključevanju pipadnikov cerkve, ki so se

ukvarjali s sužnjelastništvom. V poglavju iz njihovega reda "O suženjstvu" so

metodisti še vedno prepoznavali zlo institucije suženjstva, vendar v skrajšani in

bolj popustljivi verziji:

»2. Dokler okrožni pridigar ne opravi svobodnega in odkritega pogovora s

sužnjelastnikom, ta ne bo sprejet v združenje.

3. Vsak član našega združenja, ki proda sužnja, bo na podlagi dokazov nemudoma

izključen iz združenja. In če kateri koli član združenja kupi sužnja, se na četrtletni

konferenci določi, v kolikem času bo ta suženj s svojim delom povrnil vrednost

nakupa. Ta kupec bo takoj po določitvi tega obdobja pričel z izvajanjem pravnih

ukrepov, s katerimi bo suženj po ods luženi dobi osvobojen. V primeru, da t eh

ukrepov za osvoboditev ne izvede ali zavrne predložitev svojega primera v sodbo

četrtletnega zbora, se tega člana izključi iz združenja.«25

23 Daniel De Vinné, The Methodist Episcopal Church and Slavery: a H istorical Survey of the Relation of the Early Methodists to Slavery. (New York: Francis Hart, 1857), str. 26. 24 Elliot, History of the great secession, 41. 25 Prav tam, 38 ̶ 39.

115

Kljub omiljeni politiki v zvezi z institucijo suženjstva metodisti niso nikoli

prenehali z aktivnostmi za izboljšanje življenjskih pogojev zasužnjenih. Zapisnik

z letne konference leta 1790 priča o tem, da so si prizadevali za ustanavljanje

nedeljskih šol, česar pri drugih denominacijah v tem času ni zaslediti. Izvajali so

tako verouk kot tudi splošno izobraževanje, a prizadevanja za ukinitev suženjstva

so zamrla. Predstavniki cerkve so se sicer odločili imenovati odbore, ki so si z

raznimi pozivi, peticijami in drugimi aktivnostmi prizadevali za postopno ukinitev

suženjstva v državah, kjer to ni bilo že določeno z državno zakonodajo, a v

njihovem redu Book of Discipline, sprejetem na generalni konferenci leta 1804, že

zasledimo opombo:

»Vendar pa so člani naših združenj iz držav Severna Karolina, Južna Karolina,

Georgija in Tennessee oproščeni izvajanja zgornjih pravil.«26

Politika sprejemanja in izključevanja vernikov, vpletenih v institucijo suženjstva,

se je prilagajala takratnim gospodarskim in družbenim trendom v ZDA, saj cerkev

ni želela izgubiti svojih članov. Splošno pravilo se je v začetku 19. stoletja

ohranjalo z manjšimi spremembami, vprašanja v zvezi s kupovanjem in

prodajanjem sužnjev je generalna skupščina predala v odločanje letnim

konferencam, več pristojnosti pa so podelili tudi predstavnikom nižje na

organizacijski lestvici. Na splošno je torej cerkev še vedno zavzemala

protisužnjelastniško stališče. Do leta 1824 so letne konference naslovile vprašanje

suženjstva in v cerkveni red vstavile še nekaj novih pravil, kar je bila posledica

uveljavitve temnopoltih pridigarjev in ustanavljanja ločenih cerkev za temnopolte

ter razmaha lokalne trgovine s sužnji:

»Vpr. Kaj storiti za iztrebitev suženjstva?

Odg. 1. Izjavljamo, da smo še bolj kot kadar koli prej prepričani o zlu suženjstva,

zato s tem trenutkom noben sužnjelastnik ne bo nikoli upravičen do katerega koli

od položajev v naši cerkvi, če zakoni države, v kateri prebiva, dovoljujejo

osvoboditev in osvobojenemu sužnju dovoljujejo uživanje svobode.

26 Elliot, History of the great secession, 40.

116

2. Če kateri koli potujoči pridigar na kakršen koli način postane lastnik sužnja ali

sužnjev, ta izgubi svoj duhovniški značaj v naši cerkvi, razen če izvede, če je to

možno, pravno osvoboditev teh sužnjev v skladu z zakoni države, v kateri prebiva.

3. Vsi naši pridigarji morajo med našimi člani preudarno uveljavljati nujo, da se

njihove sužnje nauči brati Gospodovo besedo, dovoljena pa jim mora biti tudi

udeležba na rednih obredih čaščenja Boga.

4. Naši temnopolti pridigarji in uradni člani uživajo vse privilegije, ki jih navadno

uživajo drugi v okrožju in območjih četrtletnih konferenc, razen kjer to

prepoveduje država. Predsedujoči starešina lahko za njih organizira ločeno

okrožno konferenco, kjer to upravičuje veliko število temnopoltih lokalnih

pridigarjev.«27

V prvih treh desetletjih 19. stoletja je na Američane močno vplivalo dogajanje v

britanskem imperiju, kjer so abolicionisti pridobivali na moči in leta 1833 končno

dosegli tudi zakonsko prepoved suženjstva.28 V Združenih državah Amerike so se

abolicionistična gibanja okrepila v 30. letih 19. stoletja, ko sta New England Anti-

Slavery Society29, kot prvo abolicionistično naravnano društvo, in American Anti-

27 Elliot, History of the great secession, 42. 28 Slavery Abolition Act (Zakon o ukinitvi suženjstva) - zakon je leta 1833 sprejel parlament Združenega kraljestva, s katerim so ukinili suženjstvo v večini britanskega imperija (razen na ozemljih v lasti Vzhodnoindijske družbe ter na otokih Cejlon in Sv. Helena). (Peter P. Hinks, John R. McKivigan, R. Owen Williams (avtorji in uredniki), Encyclopedia of Antislavery and A bolition. Greenwood Milestones in African American History. (Connecticut: Greenwood Publishing Group, 2007), str. 370.) 29 New England Anti-Slavery Society (Novoangleško društvo proti suženjstvu, 1831 ̶ 1835) - leta 1832 je društvo oblikoval William Llyod Garrison (glej spodaj, opomba 25), urednik časopisa The Liberator, ki je postal tudi uradni časopis društva. Leta 1833 sta Garrison in abolicionist Arthur Tappan (22. 5. 1786-23. 7. 1865) društvo razširila in tako ustanovila American Anti-Slavery Society (Ameriško društvo proti suženjstvu). (Hinks, McKivigan in Williams (avtorji in uredniki), Encyclopedia of Antislavery and Abolition, 289.)

117

Slavery Society30, ki ga je vodil znan radikalni abolicionist William Lloyd

Garrison31, zahtevala takojšnjo osvoboditev sužnjev. Do konca 30. let 19. stoletja

je abolicionizem v ZDA dosegel ogromne razsežnosti in leta 1838 je bilo aktivnih

že 1100 takšnih društev.32

Ob razmahu abolicionizma se takrat še enotna metodistična episkopalna cerkev v

te aktivnosti ni vpletala, temveč se je raje osredotočala na izvajanje misijonov

med sužnji. V obdobju 1828 ̶1834 poročajo o misijonih v Georgiji, Južni Karolini,

Tennesseeju in drugih sužnjelastniških državah. Odnosi med cerkvijo in

abolicionističnimi društvi so bili sprva precej napeti, saj so slednji metodiste in

tudi prezbiterijance obtoževali, da s prilagajanjem svojega cerkvenega reda

podpirajo in sprejemajo sužnjelastništvo, očitali pa so jim tudi neaktivnost v boju

za ukinitev institucije suženjstva. Ultraabolicionisti so grajali delo misijonarjev ter

30 American Anti-Slavery Society (Ameriško društvo proti suženjstvu, 1833 ̶ 1870) - društvo sta 4. 12. 1833 ustanovila William Lyod Garisson in Arthur Tappan. Sedež društva je bil v mestu New York. V letih 1840-1870 je pod njegovim okriljem izhajal tudi časopis National Anti-Slavery Standard. Med člani društva je bilo mnogo pomembnih in vplivnih abolicionistov , ključni vodja pa je bil Frederick Douglass (2. 1818 ̶ 20. 2 .1895; osvobojen suženj, družbeni reformator, pisatelj in državnik). Društvo je leta 1840 doživelo razkol na račun Garrisonovih radikalnih nazorov. Arthur Tappan je takrat z bratom Lewisom ustanovil American and Foreign Anti-Slavery Society (društvo proti suženjstvu v Ameriki in tujini), ki je zagovarjalo moralno nagovarjanje in politično akcijo, kar je vodilo v nastanek Stranke svobode (Liberty Party) leta 1840. Društvo American Anti-Slavery Society je bilo uradno razpuščeno leta 1870, po državljanjski vojni in osvoboditvi sužnjev. (Hinks, McKivigan in Williams (avtorji in uredniki), Encyclopedia of Antislavery and Abolition, 32 ̶ 33, 54 ̶ 55. "American Anti-Slavery Society." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite.) 31 William Lloyd Garrison (12. 12. 1805 ̶ 24. 5. 1879), ameriški abolicionist, novinar in družbeni reformator, urednik časopisa The Liberator, ki je v ZDA pomagal voditi uspešno abolicionistično kampanjo proti suženjstvu. Leta 1831 je ustanovil New England Anti-Slavery Society (Novoangleško društvo proti suženjstvu ) ̶ prvo tovrstno društvo v tej državi – leta 1833 pa je postal eden izmed ustanoviteljev American Anti-Slavery Society (Ameriškega društva proti suženjstvu), v katerem je deloval kot glavni dopisovalec. Garrison in njegovi privrženci so bilo v primerjavi z ostalimi člani precej bolj radikalno usmerjeni. Zavračali so ustavo ZDA, češ da govori v korist obstoju institucije suženjstva, zahtevali so takojšno osvoboditev sužnjev, vztrajali pa so tudi pri uveljavitvi žensk, ki bi jim tako lahko pomagale pri izvrševanju njihovih organizacijskih obveznosti. Po razkolu znotraj društva leta 1840 se je Garissonov radikalizem le še okrepil, pri čemer je njegov časopis The Liberator posegel tudi v politično dogajanje. Časopis je izhajal do decembra 1865. Garrison je nato ostal zvest privrženec republikanske stranke ter še naprej zagovarjal zmernost, pravice žensk, pacifizem in svobodno trgovino. ((Hinks, McKivigan in Williams (avtorji in uredniki), Encyclopedia of Antislavery and Abolition, 53 ̶ 55. "Garrison, William Lloyd." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite.) 32 Charles Elliot, Metodistična episkopalna cerkev, History of the great secession from the Methodist Episcopal Church in the year 1845: eventuating in the organization of the new church, entitled the "Methodist Episcopal Church, South." (Cincinnati: Swormstedt & Poe, 1855), str. 73 ̶ 76.

118

v svojem časopisu New York Evangelist33 pozivali bralce k ustanavljanju novih

misijonov, ki bi jih izvajali sami oziroma v sodelovanju z že aktivnimi misijonarji

vseh denominacij krščanske cerkve.34 Z ozirom na takšno dogajanje je povsem

razumljivo, da metodisti abolicionistov prvotno niso podpirali in z njimi tudi niso

imeli namena sodelovati. Namesto tega so se konference še bolj oddaljile od

razpravljanja o problematiki suženjstva, kar prikazuje tudi zapisnik generalne

konference iz leta 1836:

»Vprašanje suženjstva v Združenih državah, ki nas kot narod združuje po

ustavnem dogovoru, naj urejajo zakonodaje posameznih držav, zato je zunaj

nadzora splošne vlade in tudi cerkvenih organov. Določeno je torej, da so v

sužnjelastniških državah za obstoj ali neobstoj suženjstva odgovorne te države

same oziroma njihove zakonodaje.«35

Vseeno je na severu države abolicionizem pritegnil kar nekaj metodističnih

duhovnikov, med katerimi velja izpostaviti metodista iz Nove Anglije, Oranga

Scotta36 in La Roya Sunderlanda37. Prvo metodistično društvo abolicionistov je

33 New York Evangelist - abolicionistični evangeličanski tednik , ki je izhajal v letih 1830 ̶ 1850. Časopis je marca 1830 ustanovil Charles Grandison Finney (1792 ̶ 1875 , ameriški odvetnik , predsednik Oberlin College in osrednja figura verskega preporoda v zgodnjem 19. stoletju), finančno pa ga je podpiral Lewis Tappan (1788 ̶ 1873 , krščanski reformator, abolicionist in trgovec) skupaj z drugimi pobožnimi newyorškimi trgovci. ("ABOUT THIS NEWSPAPER: THE NEW YORK EVANGELIST." Chronicling America. The Library of Congress. [Internetna podatkovna baza]. [Pridobljeno 3. 12. 2010], dostopno na: <http://chroniclingamerica.loc.gov/lccn/sn85054545/>. "CHRONOLOGY OF THE LIFE OF CHARLES GRANDISON FINNEY (1792 ̶1875)." Truth in Heart. Revival Reformation Classics. [Internetna podatkovna baza]. 1995-2008 [Pridobljeno 3. 12. 2010], dostopno na: <http://truthinheart.com/EarlyOberlinCD/CD/Finney/timeline.html>.) 34 Elliot, History of the great secession, 82 ̶ 92. 35 Prav tam, 915. 36 Orange Scott (13. 2. 1800-31. 7. 1847), abolicionistično naravnan duhovnik metodistične episkopalne cerkve, predsedujoči starešina in predsednik okrožja. Leta 1843 je predsedoval na konvenciji, na kateri so organizirali novo Wesleyansko metodistično zvezo. (Timothy L. Hall, American Religious Leaders. (New York: Infobase Publishing, 2003), str. 323 ̶ 324.) 37 La Roy Sunderland (Rhode Island, 18. 4. 1804-15. 5. 1885, Massachusetts), avtor, ki je po spreobrnitvi v metodistično vero leta 1823 postal pridigar v Massachusettsu in kmalu postal znan kot veliki govornik. Zagovarjal je zmernost in gibanja proti suženjstvu. Leta 1833 je prenehal službovati kot duhovnik in dve leti kasneje postal eden od ustanoviteljev protisužnjelastniško usmerjenega časopisa metodistične cerkve v Novi Angliji Zion's Watchman. Leta 1842 je skupaj s skupino enako mislečih izstopil iz metodistične episkopalne cerkve in bil eden izmed ustanoviteljev wesleyanske metodistične cerkve. Oktobra 1843 je predsedoval na zborovanju protisužnjelastniško naravnanih metodistov v New Yorku, kjer so ustanovili prvo metodistično društvo proti suženjstvu. ("SUNDERLAND, LA ROY (1804 ̶ 1885 )." Encyclopedia.com. [Internetna podatkovna baza]. [Pridobljeno 3. 12. 2010], dostopno na: <http://www.encyclopedia.com/doc/1G2-3403804394.html>.)

119

bilo ustanovljeno leta 1833 v mestu New York, predsedoval mu je Sunderland.

Leta 1835 je sledila ustanovitev društva s strani konference Nove Anglije,

abolicionizmu pa je postal naklonjen tudi časopis Zion's Herald38, ki je objavljal

razne abolicionistično obarvane članke. V njem je bil objavljen tudi Sunderlandov

poziv vsem članom konferenc Nove Anglije in New Hampshira, ki je vključeval

abolicionistične doktrine s podlago v Wesleyevih naukih in je ostro obsojal

sužnjelastništvo. Nekateri duhovniki iz omenjenih konferenc se s pozivom niso

povsem strinjali, saj so bili mnenja, da situacija na jugu države zahteva dodaten

premislek in da so marsikatere zahteve abolicionistov nerazumne in neizvedljive.

Kakor koli, poziv je sprožil resne razprave, kar je po eni strani pozitivno vplivalo

na razvoj abolicionizma znotraj metodistične episkopalne cerkve, po drugi strani

pa je tematika povzročila bipolarnost mnenj in večanje notranjih nesoglasij.39

Močno nasprotovanje oziroma nestrinjanje s protisužnjelastniškimi prizadevanji,

ne le na jugu temveč tudi marsikje na severu države, je posledično pripeljalo do že

omenjenih odcepitev od metodistične episkopalne cerkve in razkola znotraj nje

same. Nekaj metodistov v Michiganu je cerkev zapustilo že leta 1839, do leta

1843 pa so se nezadovoljni abolicionisti organizirali v samostojno telo ter

ustanovili že omenjeno wesleyansko metodistično zvezo.40

Pobudniki in pristaši novo ustanovljene wesleyanske metodistične cerkve so med

razlogi za odcepitev navedli:

»1. Obstoj suženjstva v metodistični episkopalni cerkvi. Člani wesleyanske

metodistične cerkve verjamejo, da je suženjstvo v vs akem primeru ostuden greh

zoper Boga in da zato ne more zavestno ostajati povezano s cerkvijo, v kateri ta

grozovit zločin izvaja mnogo njenih članov in duhovnikov /.../

38 Zion's Herald - prvi tednik metodistične cerkve v ZDA, čeprav ni izhajal kot uradni časopis cerkve. Ustanovljen je bil leta 1823 v Bostonu in je v takšni obliki izhajal do leta 1828, ko se je preselil v New York in se tam združil s časopisom Christian Advocate and Journal. ("ABOUT THIS NEWSPAPER: ZION'S HELARD." Chronicling America. The Library of Congress. [Internetna podatkovna baza]. [Pridobljeno 30. 4. 2010], dostopno na: <http://chroniclingamerica.loc.gov/lccn/sf89090991/>.) 39 Elliot, History of the great seccesion, 101 ̶ 108. 40 Goodell, Slavery and Anti-Slavery, 489 ̶ 490.

120

2. Škofovstvo in moč duhovščine. Ker je škofovstvu s politiko, ki jo trenutno izvaja

metodistična episkopalna cerkev, zagotovljena tako zakonodajna kot izvršna

oblast, kar je v nasprotju z načeli prvotne cerkve /.../«41

Iz tega je razvidno, da wesleyanci metodistične episkopalne cerkve niso zapustili

samo zaradi vprašanja suženjstva, temveč sta jih motili tudi cerkvena organizacija

in politika. Wesleyanska metodistična cerkev nima škofov, ohranila pa je

četrtletne, letne in generalno konferenco. Splošno pravilo je wesleyanska cerkev

priredila svojim načelom primerno, torej prepovedala:

»Kupovanje ali prodajanje moških, žensk in otrok z namenom njihovega

zasužnjenja ali pridržanja kot sužnjev ali kakršno koli upravičevanje ali

zagovarjanje sužnjelastništva.«42

S tako spremenjenim pravilom so protisužnjelastniško naravnani wesleyanci

končno dosegli, kar prej v metodistični episkopalni cerkvi nikakor niso uspeli.

Wesleyanska cerkev je s splošnimi pravili spodbujala milostljivost, dobroto,

sočutje in strpnost do soljudi, ne glede na spol, raso, gospodarski ali družbeni

položaj. Usmiljenja do zagovornikov institucije suženjstva oziroma vseh tistih, ki

so se reševanju tega problema izogibali, cerkev ni poznala, zato je v svojem

cerkvenem redu določila tudi sodelovanje z drugimi cerkvami:

»Medtem ko wesleyanska metodistična cerkev ponuja roko krščanskega

sodelovanja vsem drugim evangeličanskim cerkvam, istočasno na naše prižnice

ali v našo skupnost ne vabimo nikogar, ki je sužnjelastnik ali zagovornik

suženjstva /.../«43

Pripadniki in predstavniki wesleyanske cerkve so poudarjali enakost ljudi in bili

na splošno izrazito abolicionistično naravnani. To je šlo v nos tistim metodistom,

ki so bili ravno tako abolicionisti, a niso želeli zapustiti metodistične episkopalne

cerkve. V odgovor na aktivnosti wesleyancev so pričeli organizirati velike 41 Wesleyan Methodist Church. Doctrines and Discipline of the Wesleyan Methodist Church. (Michigan: Ann Arbor, 1842), str. 3 ̶ 4. 42 Prav tam, 15. 43 Wesleyan Methodist Church. Doctrines and Discipline of the Wesleyan Methodist Church, 30.

121

konvencije proti suženjstvu, na katerih so prišli do sklepov, da je sužnjelastništvo

greh, da je vsak sužnjelastnik grešnik, ki ne sme stopiti na prižnico ali biti član

skupnosti, in podobno. Na teh konvencijah so ugotovili tudi, da je »edini način,

da se prepreči popoln razpust naše cerkve, popolna ločitev le-te od juga.«44

Leta 1844 je vprašanje suženjstva in sužnjelastništva dokončno razklalo

metodistično episkopalno cerkev. Po ločitvi se je metodistična episkopalna cerkev

na jugu povsem oddaljila od reševanja spornega vprašanja in je postajala vedno

bolj prosužnjelastniško usmerjena. Čeprav je še vedno ohranjala stari cerkveni

red, so bili izseki o suženjstvu povsem izključeni ali preklicani. Sever je ohranil

stara protisužnjelastniška načela in cerkveni red, pri čemer je bila prisotnost te

cerkve v mejnih in sužnjelastniških državah vedno predmet dodatnih sporov in

obtoževanj. V teh državah je sužnjelastništvo še vedno obstajalo in metodisti so

ponekod še vedno imeli v lasti sužnje. Severne konference so sužnjelastništvo v

mejnih konferencah priznavale, a so se trudile za ukinitev institucije suženjstva

oziroma vsaj za osvoboditev sužnjev tamkajšnih metodistov.

Vprašanje suženjstva je v drugi polovici 19. stoletja ZDA pahnilo v brezizhodno

situacijo. V letu 1850 sprejet Fugitive Slave Act45 je samo še povečal napetosti in

kot večina drugih protisužnjelastniško usmerjenih ljudi, cerkev in drugih

organizacij ga je močno obsojala tudi severna metodistična episkopalna cerkev:

»Prvič. Odreka sojenje pred poroto; zato je sredstvo, s katerim se svobodnega

človeka lahko zasužnji. /.../

Petič. Vsem dobrim državljanom zapoveduje pomagati pri lovu na sužnje. Zakon

pravi: »Vsi dobri državljani so obvezani pomagati.« Vsi dobri državljani so torej 44 James Monroe Buckley, A History of Methodism in the United States. (New York: The Christian Literature Co., 1897), str. 24. 45 Fugitive Slave Act (Zakon o pobeglih sužnjih) - zakon, s katerim so zagotovili zajetje sužnjev, ki so pobegnili iz ene zvezne države v drugo, in njihovo izročitev nazaj gospodarjem. Kongres ZDA je zakon prvič sprejel leta 1793, ko so za sojenje (brez porote) pobeglim sužnjem pooblastili okrajno sodno oblast oziroma pristojen državni urad. Drugič je bil zakon sprejet leta 1850 na pritisk južnih držav, ki so za to področje zahtevale bolj učinkovito zakonodajo. Novi zakon je sužnjem prepovedoval pričanje v svojem imenu in sojenje pred poroto, uvedel pa je tudi kazni za zvezne izvršne uradnike, ki zakona niso želeli uveljaviti oziroma izpod pristojnosti katerih je suženj pobegnil. Ravno tako so bile uvedene kazni za posameznike, ki bi sužnjem pomagali pri njihovem pobegu. Zakon je bil ukinjen 28. 6. 1864. ("Fugitive Slave Acts." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite.)

122

obvezani delovati z ugrabitelji ali tistimi, ki se ukvarjajo s tem poniževalnim

poslom zasledovanja in zajetja svojih soljudi z namenom, da bi jih zatrli.«46

Sporni zakon je izzval ostre proteste vseh metodistov na severu, ki so svoje

neodobravanje in zgražanje nad zakonom izražali v resolucijah. V Massachusettsu

so sprejeli naslednje:

»Odločeno je, da bo vsak človek, ki odobrava namene tega zakona, smatran kot

da je zapravil vsakršno zaupanje in tovarištvo vseh dobrih ljudi, in da bom o z

vsemi pravnimi sredstvi grajali vsako takšno zanemarjanje dolžnosti severnih

državljanov kot najbolj sramotno in prezira vredno početje.

Odločeno je, da kot državljani Massachusettsa, kot ljudje in kot kristjani, iz vsega

srca protestiramo proti temu zakonu. Proti njemu protestiramo, ker ogroža tako

svobodne kot tudi zasužnjene, saj prinaša nad s vobodno zemljo vse najhujše

grozovitosti tega prekletega sistema /.../«47

Kljub vsem naporom, pozivom in protestom je zakon ostal v veljavi vse do konca

vojne in je ob naraščajoči razdvojenosti in razdraženosti ameriškega naroda postal

neizbežno sredstvo reševanja tega problema. Metodistična cerkev je poskušala

vplivati na mišljenja svojih vernikov in izboljšati življenja zasužnjenih. Do

državljanjske vojne je doživela veliko sprememb na račun suženjstva: razvoj

abolicionizma na severu in prosužnjelastniške miselnosti na jugu, odcepitev

abolicionistov in ultraabolicionistov ter ustanovitev lastne wesleyanske

metodistične cerkve, kasneje wesleyanske metodistične zveze, katere predstavniki

so simpatizirali z Garrisonom in podobno mislečimi . V letih 1844 ̶ 1846 je nato

sledil še razkol znotraj metodistične episkopalne cerkve na severno in južno

cerkev. Do leta 1860 je bilo dogajanje v cerkvi podobno dogajanju na družbeni in

politični sceni, kar je bil odraz razklanosti ameriškega naroda tudi na račun sporne

institucije suženjstva.

46 Elliot, History of the great secession, 707. 47 Prav tam, 707 ̶ 708.

123

7.2 Prezbiterijanci

Prezbiterijanska cerkev je o vprašanju suženjstva razpravljala že leta 1787, ko je

sinoda48 New Yorka in Philadelphije, takrat še pred ustanovitvijo generalne

skupščine49, sprejela naslednjo resolucijo:

»V sinodi New Yorka in Philadelphije so zelo naklonjeni splošnemu načelu v

korist univerzalne svobode, ki prevladuje v Ameriki, in interesu mnogih držav, ki

spodbujajo ukinitev suženjstva. Vendar ker so ljudje, ki preidejo iz suženjskega

položaja na už ivanje privilegijev civilne družbe, brez ustrezne izobrazbe in brez

predhodne prakse, so lahko ti v mnogih ozirih nevarni za skupnost, zato vsem

članom njihove skupnosti iskreno priporočajo, da poskrbijo za dobro izobrazbo

teh ljudi, ki so trenutno zasužnjeni, ter jih tako pripravijo na bol jše uživanje

svobode. /.../ In končno, vsem ljudem v njihovi oskrbi priporočajo tudi, da

uporabijo najbolj preudarna sredstva, ki bodo v skladu z interesom in stanjem

civilne družbe v p redelih, kjer živijo, in sčasoma dosežejo dokončno ukinitev

suženjstva.«50

Prezbiterijanska cerkev je bila proti suženjstvu vse od nastanka Združenih držav.

Konec 18. stoletja se je še predobro zavedala dejstva, da je takojšna ukinitev

suženjstva nemogoča iz več razlogov, med katerimi je kot druge denominacije

izpostavljala potrebo po boljši izobrazbi zasužnjenih in spremembi družbenega ter

gospodarskega stanja v državi. Prezbiterijanci so vsekakor bili za postopno

ukinitev suženjstva in so k takšnemu razmišljanju spodbujali vse svoje člane, ki so

bili sužnjelastniki ali so bili kakor koli drugače povezani z institucijo suženjstva.

Njihova dobronamerna prizadevanja za ukinitev suženjstva in izboljšanje položaja

48 Sinoda ̶ Synod - upravno telo prezbiterijanske cerkve, ki ga sestavljajo prezbiteriji iz geografskih regij. Vsaka sinoda mora sestati iz vsaj treh prezbiterijev in mora vključevati tudi pastorje in starešine (v enakovrednem številu). Med glavnimi nalogami in odgovornostmi sinode so razvoj in izvajanje misijonov cerkve v regiji, omogočanje komunikacije med prezbiteriji in generalno skupščino ter posredovanje v konfliktih med cerkvami in prezbiteriji. ("GOVERNING BODIES." elmirachurch.org [Internetna podatkovna baza]. 2008 [pridobljeno 2. 3. 2010]. Dostopno na: <http://www.elmirachurch.org/>.) 49 Generalna skupščina – General Assembly - najvišje upravno telo prezbiterijanske cerkve. Do leta 2004 se je generalna skupščina sestajala enkrat letno, po tem letu pa na vsake dve leti. Skupščina je sestavljena iz pooblaščencev, ki jih izvolijo prezbiteriji. ("GOVERNING BODIES." elmirachurch.org [Internetna podatkovna baza]. 2008 [pridobljeno 2. 3. 2010]. Dostopno na: <http://www.elmirachurch.org/>.) 50 Barnes, The Church and Slavery, 54.

124

sužnjev so se z leti le še krepila in že omenjena soglasno sprejeta resolucija iz leta

1818 je prezbiterijanski cerkvi dala značaj protisužnjelastniško usmerjene

denominacije:

»Prostovoljno zasužnjevanje ene rase ljudi s strani druge smatramo za hudo

kršitev najdragocenejših in svetih pravic človeške narave, ki je dobesedno v

nasprotju z božjimi zakoni, ki od nas zahtevajo, da ljubimo svojega bližnjega kot

sami sebe, in povsem nezdružljivo z duhom in načeli Kristusovega evangelija, ki

nam naroča, da ''ne stori drugemu tega, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi". V

moralnem sistemu suženjstvo ustvarja paradoks: razumna, zanesljiva in nesmrtna

bitja kaže v takšnih okoliščinah, v katerih imajo le redko moč izvajati moralna

dejanja. /.../ Zlo, kateremu je suženj vedno izpostavljen, se pogosto dejansko

dogaja na najslabši možen način in v vsej svoji krutosti. Kjer se vse to ne dogaja,

pri čemer z veseljem naznanjamo, da se v mnogih primerih ne ravno zaradi

spoštovanja načel humanosti in vere s strani gospodarjev, je sužnju še vedno

odvzeta njegova naravna pravica, še vedno je ponižan kot človeško bitje in

izpostavljen nevarnosti, da bo padel v roke gospodarja, ki bo z njim ravnal strogo

ter mu povzročal krivice /.../ Nedvomno je naloga vsakega kristjana, ki uživa luč

današnjega dne, ko je bila protislovnost suženjstva z zapovedmi človečnosti in

vere jasno nakazana ter tudi splošno videna in priznana, da si pošteno, iskreno in

neutrudno prizadeva, da se napake preteklega časa popravijo, da se ta madež na

naši sveti veri čim hitreje izbriše in da se doseže popolna ukinitev suženjstva med

vsemi kristjani po celem svetu, če je to seveda možno.«51

Resolucija iz leta 1818 je bila v skladu s prevladujočim prepričanjem glede

suženjstva v tistem času. Uporabljen jezik je morda nekoliko ostrejši kot

ponavadi, vendar je delo vseeno odraz takrat prevladujočega mnenja.

Prezbiterijanska cerkev je resolucijo sprejela enoglasno, brez pritožb zoper njo s

strani katerega koli prezbiterija52 ali sinode. Suženjstvu so nasprotovali v vseh

ozirih, saj naj bi ta patriarhalna institucija kratila osnovne človekove pravice in 51 Barnes, The Church and Slavery, 54 ̶ 56. 52 Prezbiterij ̶ Presbytery - upravno telo prezbiterijanske cerkve, ki ga tvorijo vse kongregacije in duhovniki iz določene geografske regije skupaj s starešinami iz teh kongregacij. Samo prezbiterij ima pravico imenovati, nastavljati in odstavljati duhovnike iz kongregacij, pristojnosti pa ima tudi na drugih področjih delovanja kongregacij (ustanavljanje, združevanje, razveljavljanje kongregacij). ("GOVERNING BODIES." elmirachurch.org [Internetna podatkovna baza]. 2008 [pridobljeno 2. 3. 2010], dostopno na: <http://www.elmirachurch.org/>.)

125

spodbujala nemoralnost ljudi. Že takrat so zahtevali brezpogojno ukinitev

suženjstva, kar naj bi z uporabo in uveljavljanjem ustreznih sredstev lahko dosegli

verniki sami – tako sužnjelastniki in trgovci s sužnji kot tudi politiki in ostali

kristjani, ki v institucijo suženjstva niso bili vpleteni.

V naslednjih letih je vprašanje suženjstva vzbujalo veliko zanimanja med

prezbiterijanci, predvsem na jugu države. Leta 1826 je bilo v ZDA več kot sto

društev proti suženjstvu, a od teh jih je bilo v severnih državah le manj kot

četrtina. In čeprav prezbiteriji in sinode v sužnjelastniških državah po večini niso

bili pristaši takojšne osvoboditve sužnjev, so o instituciji suženjstva vseeno

pogosto razpravljali in si prizadevali za izboljšanje položaja sužnjev. Leta 1833 je

sinoda v Kentuckyju imenovala odbor, ki je bil sestavljen iz desetih članov in

odgovoren za pripravo načrta izobraževanja in osvoboditve zasužnjenih.

Naslednje leto je ta odbor objavil svoje poročilo, v katerem so člani razodeli

številne krutosti institucije suženjstva:

»Ta dejanja se prav med nami dogajajo vsak dan. Ni je vasi ali ceste, ki ne bi bila

priča žalostnemu sprevodu vklenjenih izobčencev, katerih verige in žalostne

pojave ne bi govorile o njihovem nasilnem izgonu od vsega, kar jim je bilo drago.

Naša cerkev je pred leti dvignila svoj glas v opozorilo proti takšnemu ostudnemu

kršenju vseh načel milosti, pravice in človečnosti. Pa vendar nas je sram, da vam

moramo naznaniti, da je to opozorilo pogosto preslišano, celo s strani tistih, ki so

pripadniki naše skupnosti. V naši lastni denominaciji najdemo primere, ko so

učitelji vere odtrgali mater od svojih otrok ter jo poslali v neusmiljeno in

nepovratno izgnanstvo.«53

V svojih poročilih se je odbor zavzemal za postopno ukinitev suženjstva, kar je

bilo v skladu z nazori tistega časa v državah, kjer se je sistem suženjstva ohranil.

Leto po objavi zgoraj citiranega poročila, torej leta 1835, so v novem nagovoru

predlagali tudi načrt postopne osvoboditve sužnjev.

»Načrt, ki ga predlagamo, je, da gospodar za določeno obdobje in z ozirom na

resnično blaginjo sužnjev ohrani takšno oblast, ki jo je prej izvajal, za nedoločen

čas in predvsem za svojo korist. Popolno svobodo naj se sužnjem zagotovi v vseh

slučajih z zabeleženim dejanjem osvoboditve, ki bo pričelo veljati ob določenem 53 Goodell, Slavery and Anti-slavery, 152 ̶ 153.

126

času. Medtem naj se s služabnikom ravna prijazno, naj se konča vse, kar ga

ponižuje, naj se ga izobražuje, /.../ Z ozirom na ta načrt:

1. Predlagamo, da se vse sužnje, ki so sedaj stari manj kot dvajset let, in vse

tiste, ki se bodo šele rodili nekomu v last, osvobodi, ko dosežejo

petindvajset let.

2. Predlagamo, da se postopke osvoboditve osnuje že zdaj in se jih zabeleži

na ustreznih okrožnih sodiščih, pri čemer naj bodo sužnji ter njihova

starost ob osvoboditvi posebej zabeleženi.«54

Načrt ni bil izveden, saj je naletel na neodobravanje z vseh strani. Na severu je

takrat že vladalo fanatično protisužnjelastniško vzdužje, kar je onemogočalo

uveljavitev, kaj šele izvršitev tega načrta v sužnjelastniških državah, južnjaki pa o

osvoboditvi sužnjev tako ali tako niso želeli ničesar slišati. Všeč jim ni bila niti

ideja o postopni osvoboditvi. Severnjaki so odboru očitali:

»Človek, ki sprejema to postopno shemo, s tem spodbuja druge k udejstvovanju v

sužnjelastništvu.«55

V svojem odgovoru je dal odbor severnjakom povsem utemeljeno vedeti, da

človek s takšno odločitvijo pokaže svoj gnus do institucije suženjstva in da bi

morali tisti, ki pozivajo k takojšni in nepremišljeni osvoboditvi, pred tem pošteno

premisliti, kakšne posledice bo takšno dejanje imelo za družbo in nenazadnje tudi

za same sužnje. Pravilno so predvidevali:

»Ko bodo osvobojeni brez predhodnih priprav, bo njihovo nepravilno vedenje in

delovanje ustvarilo močne predsodke tako proti svobodnim temnopoltim kot tudi

do samega razloga za osvoboditev.«56

Na nek način so torej ekstremni abolicionisti na severu preprečili razumno

reševanje problema. V času, ko so ZDA še vedno gradile svojo podobo in

54 John Robinson, The testimony and practice of the Presbyterian church in reference to American slavery: with an appendix: containing the position of the General assembly (New school), Free Presbyterian church, Reformed Presbyterian, Associate, Associate reformed, Baptist, Protestant Episcopal, and Methodist Episcopal Churches. (Cincinnati: J.D. Thorpe, 1852), str. 60 ̶ 61. 55 Prav tam, 60 ̶ 61. 56 Prav tam, 61.

127

identiteto, je bila postopna ukinitev dobičkonosne institucije suženjstva edina

pravilna rešitev v več ozirih: ne samo, da bi sužnjelastniške države tako lažje in z

manj izgubami "preklopile" iz utečenega gospodarskega sistema na novega,

modernejšega, postopna ukinitev bi bila boljša tudi za prebivalstvo v teh in v

severnih državah, saj se družba lažje prilagaja na postopne kot na nenadne

spremembe. Z vnaprej določenim datumom osvoboditve bi imeli zasužnjeni

dovolj časa, da se pripravijo na novo svobodno življenje in samostojno delovanje.

Vendar pa so bili po mojem mnenju sentimenti in apetiti severnjakov po moralni

zmagi preveliki in problem je bilo zato na koncu mogoče rešiti le s prelivanjem

krvi.

Čeprav so razkol znotraj prezbiterijanske cerkve povečini povzročili

notranjeorganizacijski spori in nesoglasja, so mnogi med vzroki navajali tudi

porast abolicionizma v severnih cerkvah. V letih 1836-37 je bilo na skupščinah in

sinodah moč opaziti porast abolicionističnih nazorov in nasprotno tudi vedno večji

odpor s strani južnih predstavnikov proti reševanju tega spornega vprašanja,

vendar suženjstvo pri razkolu te cerkve vseeno ni igralo tako pomembne vloge,

kot jo je na primer pri metodistih. Dejstvo je, da so enotnost cerkve dokončno

spodkopala notranja nesoglasja in razkol bi se zgodil tudi, če institucija suženjstva

v ZDA sploh ne bi obstajala. Drugo vprašanje pa je, kakšen bi bil potek dogodkov

v primeru sloge cerkve. Glede na dogajanje v ostalih denominacijah sklepam, da

bi vprašanje obstoja institucije suženjstva slej ko prej razdvojilo tudi

prezbiterijansko cerkev, vendar nekoliko kasneje, vzporedno z razmahom

abolicionizma na severu, krepitvijo prosužnjelastniške miselnosti na jugu in z

večanjem političnih in družbenih napetosti na račun tega vprašanja.

Po razkolu leta 1838 se je vsaka stran problema lotila drugače. Usoda

protisužnjelastniških prizadevanj v stari šoli, ki je bila prisotna v večini

sužnjelastniških držav, se je zapečatila s porastom moči konservativnih

antiabolicionistov na severu in z glasnimi zahtevami reformatorjev po sprejetju

novih taktik za reševanje tega vprašanja. Čeprav so južnjaki predstavljali le slabo

tretjino prezbiterijanske cerkve stare šole, se jim je mnogo severnjakov pridružilo

pri zatiranju kakršnih koli razprav na temo suženjstva. Konservativci na severu so

obsojali tako abolicioniste kot tudi fanatične prosužnjelastniške doktrine in so

ostali privrženci ideje o postopni osvoboditvi in kolonizaciji zasužnjenih. Stara

128

šola je vključevala nekaj abolicionistov, ki so bili zbrani v južnem Ohiu in so

ostali v tej cerkvi zaradi nestrinjanja z organizacijsko politiko nove šole. Ta

skupina je generalno skupščino stare šole večkrat pozivala k izvajanju resolucije

iz leta 1818 ter grajala njihovo neaktivnost na tem področju, a večjih uspehov niso

dosegli.57 Cerkev je svoje stališče do tega vprašanja opredelila šele leta 1845, ko

je generalna skupščina z le trinajstimi glasovi proti odločila:

»Ta skupščina zatorej ne more ožigosati sužnjelastništva kot nujno strašanski in

škandalozni greh, ki naj bi nad cerkev prinesel prekletstvo od Boga, ne da bi s tem

kot grešnike označili tudi Kristusove apostole, ki so takšne grešnike privedli v

cerkev in tako nad njih prinesli prekletstvo Vsemogočnega. /.../ Ob takšnih

besedah skupščine vseeno ne gre razumeti, kot da z anika, da j e s suženjstvom

povezano zlo. Ravno tako ne odobrava vseh tistih pomanjkljivih in zatiralnih

zakonov, s katerimi je suženjstvo urejeno. /.../ Skupščina preprosto želi povedati

le, da k er Kristus in od nj ega navdihnjeni apostoli sužnjelastnikom niso

prepovedali vstopa v svojo skupnost, česa takšnega tudi mi kot Kristusov zbor

nimamo pravice storiti.«58

Prezbiterijanska cerkev stare šole se je torej odločila, da glede tega vprašanja

ohrani nevtralno stališče oziroma da institucija suženjstva ne bo ovirala ali

vplivala na organizacijo in delovanje cerkve. Generalna skupščina je svarila proti

modernemu abolicionizmu, saj naj bi ta ogrožal delovanje in obstoj vseh cerkev.

Takšno močno nasprotovanje prizadevanjem za ukinitev suženjstva je sčasoma

mnoge protisužnjelastniško usmerjene pripadnike in predstavnike te veje privedlo

do odločitve, da cerkev zapustijo.

Prezbiterijanska cerkev nove šole, kateri so se po razkolu pridružili le trije

prezbiteriji iz sužnjelastniških držav, se je problema suženjstva in sužnjelastništva

v vrstah svojih pripadnikov in znotraj lastne organizacije lotila na povsem

drugačen način. V prvih letih obstoja te veje se je njena generalna skupščina

odločila, da reševanje vseh vprašanj v zvezi s sužnjelastništvom prepusti svojim

nižjim sodiščem, torej sinodam in prezbiterijem, in posledično je več zahodnih 57 John R. McKivigan, The War against Proslavery Religion: Abolitionism and the Northern Churches, 1830 ̶ 1865. (New York: Cornell University Press, 1984), str. 83. 58 Presbyterian Church in the U.S.A. General Assembly, Mark Hardin, Presbyterian Church in the U.S.A. Synod of Kentucky, Actions of the General Assembly on Slavery. (Kentucky, Louisville: Hanna & Duncan, 1865), str. 8 ̶ 10.

129

prezbiterijev iz svojih vrst in skupnosti izključilo sužnjelastnike. V nasprotju z

vejo stare šole je nova šola o problematiki suženjstva razpravljala redno in

generalna skupščina ni nikoli podlegla tistim redkim predstavnikom, ki so takšne

razprave želeli zatreti. Ta veja je bil vsekakor bolj protisužnjelastniško usmerjena

kot prezbiterijanska cerkev stare šole, a konkretnih akcij kljub takšnemu značaju

ni bilo zaslediti. V svojih razpravah so bili previdni. Po eni strani so se stalno

vračali nazaj k resolucijama iz let 1787 in 1818, pri čemer so pozivali k

udejanjenju njunih načel, po drugi strani pa so opominjali, da vseh

sužnjelastnikov ne gre metati v isti koš in da cerkev nima nikakršne pravne ali

zakonske oblasti, s katero bi se imela pravico vmešavati v reševanje tega

vprašanja.59

Medtem ko se je v stari šoli krepil prosužnjelastniški značaj in so se vrstili

raznovrstni napadi na abolicioniste, češ da želijo na takšen način doseči razpust

ZDA, se protisužnjelastniška naravnanost nove šole v desetletju pred začetkom

državljanjske vojne ni pretirano spremenila. Generalne skupščine so redno

razpravljale o vprašanju suženjstva in sužnjelastništva, a dlje od grajanja

izvajalcev institucije suženjstva in sojenj sužnjelastnikom vprašljivega značaja, ki

so jih še vedno izvajala nižja cerkvena telesa, si očitno niso upali iti. Na

zasedanjih je bilo podanih kar nekaj predlogov, kako bi cerkev lahko dejavno

prispevala k osvoboditvi sužnjev oziroma ukinitvi suženjstva, a večina teh

predlogov je naletela na gluha ušesa.60

Abolicionisti so bili prisotni v obeh vejah prezbiterijanske cerkve, a generalne

skupščine so njihove želje in zahteve raje preslišale, kot pa da bi se z njimi

soočile. Dogajanje je podobno kot v metodistični cerkvi. Iz stare šole so

abolicionisti pričeli izstopati po generalni skupščini leta 1845, ko je ta razglasila,

da sužnjelastništvo ni ovira za pripadništvo cerkvi, nova šola pa se je s takšnimi

izstopi soočala od leta 1846 dalje, ko je generalna skupščina te cerkve zavrnila

odločitev sinode Cincinnatija, ki je želela suspendirati prosužnjelastniško

usmerjenega duhovnika. Takrat je novo šolo zapustilo enajst duhovnikov iz

področja srednjega zahoda. Pod vodstvom dolgoletnega abolicionista Johna

59 Barnes, The Church and Slavery, 67 ̶ 78. 60 Goodell, Slavery and Anti-slavery, 159 ̶ 161.

130

Rankina61 so najprej ustanovili samostojni svobodni prezbiterij Ripley, leto

kasneje pa so se združili z mnogimi drugimi protisužnjelastniško usmerjenimi

odpadniki obeh vej in novembra 1847 ustanovili svobodno sinodo Cincinnatija, ki

se je kasneje preimenovala v svobodno prezbiterijansko cerkev62. Ta cerkev je

štela več kot 70 duhovnikov in sedem prezbiterijev, ki so se sredi 50. let 19.

stoletja raztezali od vzhodne Pennsylvanije do Iowe. Kot izrazito

protisužnjelastniško naravnani, so predstavniki te cerkve svoje nazore izražali v

svojih časopisih, med drugim pa so tudi tudi aktivno podpirali Iberia College63, ki

je v svoje klopi sprejemal študente vseh ras. Iz njihovih ust je bilo pogosto slišati

očitke na račun teles stare in nove šole. Prezbiterijansko cerkev stare šole so

grajali zaradi njene popustljivosti in zgoraj omenjene odločitve iz leta 1845, ki naj

bi za posledico imela izrazito povečanje števila prosužnjelastniško usmerjenih

duhovnikov. Prezbiterijanski cerkvi nove šole pa so očitali hinavščino, saj je

suženjstvo zavračala, a sužnjelastnike le redko kaznovala.64 Sami sužnjelastnikov

v svojo skupnost niso sprejemali. Še več, članstvo je bilo prepovedano tudi vsem,

ki so volili za prosužnjelastniško usmerjene politične kandidate ali so prihajali iz

cerkev, ki so tolerirale sužnjelastništvo:

61 John Rankin (5. 2. 1793–18. 3. 1886), ameriški duhovnik prezbiterijanske cerkve, vzgojitelj in abolicionist. Leta 1822 se je preselil v Ohio in kmalu postal znan kot eden izmed tamkajšnjih prvih in najbolj aktivnih izvajalcev podzemne železnice (Underground Railroad). Njegova dela so navdihnila mnoge pomembne abolicioniste, med drugimi tudi Williama Lloyda Garrisona. (RE: SAMUEL GARDNER RANKIN AND REV . JOHN RANKIN (1793 ̶ 1886 )." Posted by Michael Kearl in reply to RE: Samuel Rankin (1784 ̶ 1842 ), by Joan Lindley. Rankin Family Genealogy Forum. GenForum, presented by Genealogy.com. [Internetna podatkovna baza]. [Pridobljeno in spremenjeno 18. 12. 2010], dostopno na: <http://genforum.genealogy.com/rankin/messages/2471.html>). 62 Svobodna prezbiterijanska cerkev – Free Presbyterian Church - neodvisna veja prezbiterijanske cerkve. John Rankin (1793-1886), prezbiterijanski duhovnik in pomemben vodja Podzemne železnice (Underground Railroad - mreža skrivnih poti in varnih hiš za pomoč prebeglim sužnjem) v južnem Ohiu od 20. let 19. stoletja pa vse do ukinitve suženjstva v ZDA, je cerkev ustanovil leta 1847 z namenom ustvariti novo denominacijo, ki bo prepovedovala članstvo sužnjelastnikom in zagovornikom suženjstva. (Peter P. Hinks, John R. McKivigan, R. Owen Williams (avtorji in uredniki), Encyclopedia of Antislavery and A bolition. Greenwood Milestones in African American History. (Connecticut: Greenwood Publishing Group, 2007), str. 563 ̶ 564.) 63 Iberia College - kolidž v kraju Iberia, Ohio, ki ga je ustanovila prezbiterijanska cerkev v drugi polovici 19. stoletja. Kolidž je bil odprt za oba spola in vse rase, vodil pa ga je abolicionist, duhovnik George Gordon. ("THE PRESIDENT'S INAUGURAL ADDRESS AT THE OPENING CONVOCATION, OCT. 18, 2009." Govor predsednika Bible Collega, Marka Phillipsa, ob otvoritvenem zborovanju Bible Collega. [Internetna podatkovna baza]. 26. 10. 2009 [pridobljeno in spremenjeno 18. 12. 2010], dostopno na: <http://www.ohiocentralbiblecollege.com/www.ohiocentralbiblecollege.com/Blog/Entries/2009/10/26_The_Presidents_Inaugural_Address_at_the_Opening_Convocation,_Oct._18,_2009.html>.) 64 McKivigan, The War against Proslavery Religion, 101 ̶ 103.

131

»3. Član tega telesa ne more postati nihče, ki ima sužnje ali zagovarja pravičnost

sužnjelastništva.

4. Sestavni del tega telesa ne more postati nobena cerkev, prezbiterij ali sinoda, ki

v svoji skupnosti tolerira sužnjelastnike ali zagovarja sužnjelastništvo.«65

Zaveznike v svojem prepričanju je svobodna prezbiterijanska cerkev našla pri

manjših denominacijah škotske prezbiterijanske cerkve, kot sta bili združena

reformirana prezbiterijanska cerkev in reformirana prezbiterijanska cerkev, ki sta

ena za drugo zavračali institucijo suženjstva, izključevali sužnjelastnike iz svojih

skupnosti in posledično po večini tudi prenehali obstajati v sužnjelastniških

državah. Od njihovih resolucij je vredno izpostaviti predvsem resolucijo združene

reformirane sinode zahoda iz leta 1830:

»1. Odločeno je, da vera Jezusa Kristusa zahteva, da se neprostovljno suženjstvo

odpravi iz cerkve, kakor hitro se sužnjelastnikom ponudi priložnost, da osvobodijo

svoje sužnje.

2. Odločeno je, da kadar v državi ni predpisov, ki bi ga prepovedovali, kadar se

osvobojene ljudi lahko podpre, kadar se jih lahko postavi v okoliščine, ki bodo

podpirale družbeni položaj, v katerih bodo lahko uživali pravice in opravljali delo

svobodnih ljudi, se bo to obravnavalo, kot da je takšno priložnost ponudila Božja

usoda.«66

Ta in ostale podobne resolucije drugih prezbiterijanskih cerkev so sinode letno

obnavljale, potrjevale in izvajale, tako da so v nekaj letih že postale stalnica

cerkvenega reda in zakonov.

V oziru prizadevanj proti suženjstvu je prezbiterijansko cerkev možno primerjati s

prej obravnavano metodistično cerkvijo. V času enotnosti je sledila takrat

prevladujočemu prepričanju in sprejemala resolucije, ki niso pričale le o

65 Robinson, The testimony and practice of the Presbyterian church, 231. 66 David Christy, Pulpit politics: or, Ecclesiastical legislation on slavery, in its disturbing influences on the American union. (Cincinnati: Faran & McLean, 1862), str. 362.

132

zavzetosti cerkve, da bi čim hitreje in na pravi način pomagale rešiti sporno

vprašanje suženjstva, temveč so veljale kot izjemno napredne in so bile zato za

zgled tudi drugim krščanskim denominacijam ter ostalim organizacijam. Cerkev

je doživela razkol skoraj desetletje pred ostalimi obravnavanimi denominacijami,

a to je bila predvsem posledica notranjih nesoglasij glede reform in organizacije.

Sistem suženjstva in sužnjelastništvo sta prispevala k delitvi cerkve na "novo

šolo" in bolj konservativno usmerjeno "staro šolo", vendar je bil ta vpliv precej

manj bistven kot pa kasneje pri ostalih cerkvah, ki so dejansko podlegle pritiskom

in napetostim, povezanim z reševanjem spornega vprašanja institucije suženjstva.

Po ločitvi je vsaka veja ubrala svojo pot. Stara šola, ki je imela večjo prisotnost v

sužnjelastniških državah, je obravnavani tematiki posvečala vedno manj časa in je

raje zavzela nevtralno in sčasoma naraščajoče prosužnjelastniško stališče, nova

šola pa se reševanju vprašanja ni izogibala, res pa je, da večjih uspehov niso

dosegli. Še več, vse do vojne jim niti ni uspelo "spreobrniti" ali izključiti

sužnjelastnikov v svoji skupnosti. Abolicionisti niso prišli na svoj račun v nobeni

od vej. Vedno bolj nezadovoljni so v 40. letih 19. stoletja pričeli izstopati iz svojih

cerkev in so se organizirali v novo samostojno svobodno prezbiterijansko cerkev.

Njeni predstavniki so bili aktivni na različnih področjih prizadevanj za ukinitev

suženjstva. Do svojih matičnih cerkev niso gojili simpatij, namesto tega so se raje

trudili, da bi lahko prikazali in dokazali njihovo neaktivnost in dvoličnost pri

reševanju vprašanja suženjstva. Svobodna prezbiterijanska cerkev je našla

zaveznike pri drugih prezbiterijanskih cerkvah škotskega porekla, ki so bile

primarno protisužnjelastniško usmerjene in dejansko aktivne na tem področju.

7.3 Baptisti

V obdobju po revoluciji je bilo stališče baptistične cerkve primerljivo s položajem

ostalih cerkev in krščanskih organizacij. Z vprašanjem suženjstva so se baptisti

ukvarjali že leta 1788, na letnem zboru generalnega odbora Virginije, ki je takrat

vključeval tudi Kentucky. Takrat se razprava še ni zaključila in se je nadaljevala

na naslednjem letnem zboru, ko so sklenili naslednje:

133

»Odločeno je, da suženjstvo predstavlja nasilen odvzem naravnih pravic in je v

nasprotju z republikansko vlado, zatorej vsem našim sovernikom priporočamo, da

izkoristijo vse ukrepe in to odvratno zlo iztrebijo iz naše dežele. Molimo k

vsemogočnemu Bogu, da bo naša spoštovanja vredna zakonodaja imela moč

proglasiti veliki jubilej v skladu z načeli dobre politike.«67

Takšen sklep baptistične cerkve je izrednega pomena, saj predstavlja eno izmed

prvih pričanj krščanske cerkve v ZDA na to temo. Poleg tega pa dokazuje enotno

in odločno protisužnjelastniško stališče baptistov v tistem času. Več virov trdi, da

je bil razvoj protisužnjelastniških nazorov v baptistični cerkvi vzporeden razvoju

prosužnjelastniškega mišljenja. Prve resolucije, sprejete po ustanovitvi Združenih

držav, pričajo ravno nasprotno. Protisužnjelastniško naravnanost cerkve ob koncu

18. stoletja izražajo tudi zapisniki s srečanj raznih baptističnih združenj, med

drugimi tudi zapisnik srečanja shaftsburyijskega združenja (država Vermont) iz

leta 1792:

»Da se to združenje ob zavedanju dejstva, da je vsak otrok Adama po sami naravi

upravičen do svobode, ki se mu je ne more odvzeti na noben drug način razen s

sovražnim in nasilnim prilaščanjem, na ta način srčno zgraža nad trgovino s

sužnji in vsem svojim sovernikom priporoča, da molijo k vsemogočnemu Bogu, da

bo kmalu prišel ugoden dan, ko bodo Etiopijci vključno s celotno človeško raso

lahko uživali svobodo in bo ime suženj iztrebljeno s tega sveta.«68

V prvih letih po revoluciji je dejansko izgledalo, kot da bo baptistična cerkev

poleg metodistične ena izmed glavnih pobudnic protisužnjelastniških prizadevanj

in abolicionizma. A že v 90. letih 18. stoletja se je izkazalo, da enotnost vseeno ni

tako popolna kot je izgledalo iz podanih sklepov in pričanj baptistov iz različnih

koncev ZDA. Nazoren primer negotovosti in prvih nesoglasij znotraj cerkve

prikazujejo baptisti v Kentuckyju. Zgoraj citirani sklep iz leta 1789 naj bi odražal

splošno prepričanje baptistične cerkve, ki sicer predstavlja eno izmed najmanj

hierarhično organiziranih krščanskih cerkev, v kateri imajo lokalna združenja in

manjše enote velike pristojnosti in pomembno vlogo. To naj bi veljajo tudi za

cerkve v Kentuckyju. A ko je baptistična cerkev iz Rolling Forka, okrožje Nelson,

67 A.T. Foss in E. Mathews. Facts for Baptist Churches. Collected, arranged and reviewed. (Utica: American Baptist Free Mission Society, 1850), str. 365. 68 Prav tam, 365 ̶ 366.

134

baptističnemu združenju v Salemu zastavila vprašanje: »Ali je v očeh Boga

zakonito, da član krščanske cerkve drži soljudi v večnem suženjstvu?«69,

združenje nanj ni želelo odgovoriti, češ da »se trenutno ni primerno ukvarjati s

tako pomembno in kritično temo«.70 Takšen odziv je cerkev iz Rolling Forka

prepričal, da je izstopila iz združenja. Istočasno je vprašanje suženjstva burilo

duhove tudi v drugih cerkvah in baptisti, ki se niso strinjali s politiko nevtralnosti

oziroma nevmešavanja, kakršno so zavzemala lokalna združenja, so le-te

zapuščali ter se organizirali v cerkve in združenja, ki so si prizadevala za

osvoboditev sužnjev. Protisužnjelastniško usmerjeni duhovniki so takšno stališče

odkrito zagovarjali tudi v svojih pridigah, a mnogo jih je bilo zaradi tega

kaznovanih, saj naj bi tako spodbujali nepokorščino sužnjev in kalili družbeni

mir.71

Pred letom 1800 je suženjstvu nasprotovalo tudi lepo število baptistov na jugu

države, ki so se celo povezovali v protisužnjelastniške organizacije. Vendar, kot je

bil pogosto glavni razlog, so družbene in gospodarske okoliščine v državah, ki so

temeljile na delu sužnjev, vplivale tudi na njih in v kratkem času je baptistična

cerkev na jugu razvila izrazit prosužnjelastniški značaj. Vse bolj industrializiran

sever ni potreboval suženjske sile, "bombažno kraljestvo" pa brez njega ni moglo

obstati. Baptistična cerkev nikakor ni bila sposobna ohraniti enotnosti, saj so

baptisti na severu krepili svojo protisužnjelastniško zavest znotraj in zunaj cerkve,

na jugu pa so uspehi in učinkovitost sporne institucije suženjstva predstavnike in

pripadnike cerkve prepričevali, da je suženjstvo koristno in ga je zato potrebno

ohraniti. Kot je že bilo omenjeno v prejšnjih poglavjih, so baptisti na jugu bili

med najbolj gorečimi zagovorniki suženjstva in so to institucijo tudi pogosto

upravičevali, najraje z Bibilijo. Po mojem mnjenju vseh res ne gre metati v en

koš, mnogo baptistov na jugu se ni strinjalo z izvajanjem suženjstva, vendar

prisotnost sužnjelastnikov v baptističnih skupnostih vseh sužnjelastniških držav

priča o splošnem prosužnjelastniškem značaju te denominacije.

69 Asa Earl Martin, The Anti-Slavery Movement in Kentucky, Prior to 1850. (Forgotten Books), str. 19. [Internetna podatkovna baza]. [Pridobljeno in spremenjeno 18. 12. 2010], dostopno na: <http://www.forgottenbooks.org>. 70 Prav tam, 19. 71 Prav tam, 19.

135

Baptistična cerkev na severu je bila v vseh ozirih usmerjena proti instituciji

suženjstva. Predstavniki in pripadniki so zavzemali za ali zmerno ali ostro

protisužnjelastniško stališče. Prvi so bili za osvoboditev sužnjev, vendar se v to

področje niso želeli aktivno vmešavati, saj so spoštovali dejstvo, da mnogo

sužnjelastnikov daruje v misijonarske namene.72 Druga skupina je ostro

nasprotovala suženjstvu ter si je na razne načine prizadevala za ukinitev tega

gospodarskega in družbenega sistema.

Baptistična cerkev v ZDA je razvijala abolicionistično mišljenje na pobudo

angleških baptistov, lahko bi celo dejali, da so bili Angleži pobudniki njihovih

prizadevanj na tem področju. Ko je britanski parlament leta 1833 ukinil

suženjstvo, so tamkajšni abolicionisti svoja prizadevanja usmerili v ZDA.

Angleški baptisti so poskušali na svoje ameriške sovernike vplivati preko

dopisovanja. Ob koncu leta 1833 je odbor baptističnih duhovnikov iz in blizu

Londona na pastorje in duhovnike baptistične denominacije po vseh Združenih

državah Amerike naslovil bratsko pismo, v katerem so opisali njihov boj proti

suženjstvu na britanskih zahodnoindijskih ozemljih in podali nekaj predlogov v

zvezi s suženjstvom v ZDA:

» /.../ odločno smo prisostvovali v boju proti suženjstvu, ki se je odvijal v naši

deželi in s tem veliko prispevali k uspešni ukinitvi tega sistema. Sprejeli smo

načelo, po katerem je bil ta kolonialni sistem dobesedno nezdružljiv z duhom in

prepričanji krščanske vere in od naše zakonodaje smo zahtevali njegovo takojšno

in popolno uničenje. Gospodarsko in politično plat tega vprašanja smo prepustili

drugim, naša sveta dolžnost je bila, da suženjstvo temnopoltih glasno ožigosamo

kot očitno kršitev božjega prava. Kristjani Velike Britanije so se na naše pozive

odzvali enotno, s srcem enega človeka in nebesa so blagoslovila njihovo početje.

/.../ Z vso krščansko ljubeznijo in spoštovanjem si želimo, da posvetite pozornost

tem našim sprejetim načelom ter ravnate tako, kot smo mi. Upamo, da se boste

resno vprašali, če niste kot apostoli Jezusa Kristusa nujno obvezani brez

odlašanja povzdigniti vaše glasove proti krutemu in ponižujočemu zasužnjevanju

naših afriških sovernikov in njihovih potomcev v različnih predelih vaše dežele.«73

72 Robinson, The testimony and practice of the Presbyterian church, 252. 73 Foss in Mathews, Facts for Baptist Churches, 17 ̶ 19.

136

V precej obsežnem pismu so angleški baptisti poskusili na razne načine "nežno"

pritisniti na svoje ameriške brate, da pospešijo proces osvoboditve sužnjev in

dokončne ukinitve sistema suženjstva. A odziv Američanov jih je presenetil:

»Kot prvo, politična organizacija Združenih držav se močno razlikuje od angleške

in zaradi takšnih razlik je tu nemogoče slediti istim postopkom, kot jih je

uveljavila Velika Britanija v zvezi s suženjstvom na zahodnoindijskih področjih.

/.../ Zavedati se torej morate, da v lada in prebivalci severnih držav nimajo ne

moči ne pravice, s katerimi bi lahko uveljavili neposredne ukrepe v zvezi z

osvoboditvijo sužnjev v južnih državah. /.../ Značaj naših političnih institucij torej

onemogoča osvoboditev sužnjev, razen če je to prostovoljno pripravljen storiti

njihov gospodar. /.../ Strašanski problem predstavlja tudi število in značaj

sužnjev. Da bi te mlade, slabotne in ostarele ljudi spustili na pr ostost brez

priprav, bi bilo naravnost nehumano. Brez predhodno urejenega sistema, ki bi

zagotavljal njihovo preživetje, jih bo nj ihova osvoboditev prisilila v stradanje

oziroma nezakonito nasilno vedenje. Osvoboditev mora biti zato postopna in

vnaprej predvidena, kar zagovarjajo tudi prijatelji sužnja. /.../ Poleg vsega zgoraj

omenjenega mora generalna konvencija baptistov vzeti v ozir še en dejavnik, ki

močno vpliva na njeno delovanje. Trenutno vlada prijetna povezanost med

ameriškimi baptisti, katerih število se piše v tistočih in še raste. V naši generalni

konvenciji se povezujejo baptisti iz vseh koncev naše dežele, ki skupaj

pokristjanjujejo pogane. Naši južni soverniki so liberalni in vneto promovirajo

vsako sveto ustanovo za širjenje evangelija. Pogosto so ti duhovniki in ostali

ljudje sužnjelastniki. Ne zato, ker bi vsi mislili, da je suženjstvo v redu, ampak ker

je bilo suženjstvo tam trdno ukoreninjeno še preden so se rodili in ker verjamejo,

da ga je nemogoče nemudoma ukiniti. Prepričani smo, da bi se mnogo naših

sovernikov na jugu razveselilo kakršne koli izvedljive sheme, s katero bi državo

razbremenili suženjstva. Imamo dobre dokaze, da naš i soverniki, ki so

sužnjelastniki, iskreno častijo Jezusa Kristusa. Doktrinam Boga, našega

odrešenika, sledijo tudi na vseh drugih področjih njihovega delovanja, zato se

nam nikakor ne zdi prav, da bi proti njim uporabljali jezik ali uveljavljali ukrepe,

137

s katerimi bi lahko pretrgali vse te vezi, ki jih povezujejo z nami v naši generalni

konvenciji /.../«74

Iz tega dopisovanja je očitno, da se je baptistična cerkev v ZDA v 30. letih 19.

stoletja že izmikala reševanju vprašanja problematične institucije suženjstva in je

ta problem raje prepuščala političnim oblastem. Suženjstva še vedno niso

odobravali, a za ukinitev te institucije si tudi niso prizadevali. Razpravljati niso

želeli niti o sužnjelastništvu znotraj njihove cerkve. Razlogov za takšno odločitev

je bilo v tistem času več. Sami so v zgoraj citiranem pismu navedli, da bi z

razglabljanjem o tem problemu ogrozili enotnost cerkve in s politiko nevtralnosti

jim je neizbežen razkol res uspelo zavleči za dobrih deset let. Poleg tega pa je

treba imeti v mislih tudi razmah suženjstva, dobičkonosnost tega gospodarskega

sistema in posledično uveljavljanje prosužnjelastniške mislenosti, ki je bila, kot je

omenjeno v prejšnjih poglavjih, ključnega pomena v zgodovini ameriške

baptistične cerkve.

Kljub odločitvi generalne konvencije, da se v reševanje problematike suženjstva

ne bo vmešavala, se mnogo baptistov na severu ni strinjalo s takšno politiko

cerkve, še manj pa z vsebino zgoraj citiranega odgovora Angležem. Maja 1835 so

se ti zbrali v Bostonu in pod vodstvom abolicionistično usmerjenega pastorja

Cyrussa Pitta Grosvenorja75 iz Salema v Massachusettsu sprejeli nov odgovor

Angležem, v katerem so obsodili suženjstvo in se zavzeli za aktivno sodelovanje v

boju za njegovo ukinitev:

»Sužnjelastništvo je trenutno najbolj ostuden greh, ki ga lahko pripišemo Ameriki.

Velika Britanija je bila stoletja kriva tega istega greha, a svet jo danes vidi kot

spokorjeno in reformirano. /.../ Vaše pismo, za katerega se vam zahvaljujemo in

blagoslavljamo Boga, bo imelo po našem prepričanju dobre in mogočne posledice

za našo in druge denominacije. Ravnokar potuje po naši obsežni deželi. Tisoči so

74 Foss in Mathews, Facts for Baptist Churches, 20 ̶ 23. 75 Cyrus Pitt Grosvenor (18. 10. 1792 ̶ 11 . 2. 1879) - protisužnjelastniško naravnan duhovnik baptistične cerkve, ki naj bi bil eden izmed dveh najpomembnejših abolicionistov znotraj cerkve. Grosvenor je bil voditelj gibanja proti suženjstvu v Massachusettsu in Connecticutu, ustanovitveni urednik časopisa Baptist Anti-Slavery Correspondent, ki je prvič izšel februarja 1841) ter agent društva American Anti-Slavery Society (Ameriškega društva proti suženjstvu). ("CYRUS PITT GROSVENOR." Članek iz časopisa Morning Star z dne 7. 10. 1995, str. 7, objavljen na spletni strani Historical Albion Michigan, Albion History/Genealogy Resources. Frank Passic. [Internetna podatkovna baza]. 2010 [Pridobljeno in spremenjeno 7. 1. 2011], dostopno na: <http://www.albionmich.com/history/histor_notebook/951001.shtml>.)

138

že priznali njegovo odličnost in na tisoče več jih bo kmalu občutilo njegov vpliv in

njegovi pozivi jih bodo spodbudili k ukrepanju. Razlog za osvoboditev že preveva

ume mnogih naših sodržavljanov in vzbuja vprašanje: »Kaj je potrebno storiti?«

Na to vprašanje množica vnaprej pripravljeno podaja isti odgovor, kot bi ga

Jehova:»Naj zatirani odidejo svobodni.« Biblijski nazori so že postali bolj splošno

sprejeti, a zavedamo se, da se delo sploh še ni zares začelo. Razširjenost zmotnih

domnev je skrb zbujajoča. Niti cerkvam vseh denominacij se še ni uspelo povsem

rešiti iz teme, v katero so zabredli na račun te tematike. /.../ Pravite, da s te

sprejeli načelo, po katerem je bil ta kolonialni sistem dobesedno nezdružljiv z

duhom in prepričanji krščanske vere in od vaše zakonodaje ste zahtevali njegovo

takojšno in popolno uničenje. Gospodarsko in politično plat tega vprašanja ste

prepustili drugim, vaša sveta dolžnost je bila, da suženjstvo temnopoltih glasno

ožigosate kot očitno kršitev božjega prava. Ali ni krasno, da ste s takšnim

početjem "veliko prispevali k uspešni ukinitvi tega sistema"? Mi, dragi soverniki,

smo sprejeli odločitev in si želimo delovati na podlagi istega načela, saj

verjamemo, da je to edini način, ki je v skladu z božjo modrostjo /.../ Ne dvomimo,

da boste z nami sočustvovali in sodelovali in da boste molili za nas in tiste, tako

sužnje kot gospodarje, za čigar dobro si bomo prizadevali /.../«76

Baptisti v Veliki Britaniji so si močno prizadevali za ukinitev suženjstva v ZDA,

kar so poskušali doseči tudi preko ameriških baptistov. V ta namen so sprejeli več

resolucij in v ZDA poslali svoje predstavnike, vendar večjih uspehov niso dosegli,

saj se z vprašanjem suženjstva "iz političnih razlogov"77 sploh niso javno

ukvarjali. Vseeno jim je uspelo spodbuditi abolicionizem znotraj baptističnih vrst,

kar je opazno že proti koncu 30. let 19. stoletja iz odgovora Barona Stowa78,

predstavnika generalne konvencije:

»Naši prijatelji v Angliji morajo imeti potrpljenje in naj nas ne smatrajo za

lenuhe, ker še nismo dosegli cilja, ki ga mi, tako kot oni, nestrpno želimo videti

76 Foss in Mathews, Facts for Baptist Churches, 25-29. 77 Robert Andrew Baker, Relations between Northern and Sout hern Baptists.(New York: Arno Press, 1980), str. 42. 78 Baron Stow (16. 6. 1801 ̶ 27 . 12. 1869), bostonski duhovnik baptistične cerkve, pisatelj in urednik. Leta 1843 je skupaj s Samuelom Francisom Smith sestavil baptistično cerkveno pesmarico z naslovom The Psalmist, ki je bila naslednjih 30 let najbolje brana baptistična cerkvena pesmarica v ZDA. ("Baron Stow." Encyclo, Online Encyclopedia. [Internetna podatkovna baza]. [Pridobljeno in spremenjeno 7. 1. 2011], dostopno na: <http://www.encyclo.co.uk/define/Baron%20Stow>.)

139

nemudoma uveljavljenega zavoljo človeštva in zavoljo Boga. Premostiti moramo

ovire, katerih se oni sploh ne zavedajo oziroma jih ne upoštevajo in jih niti ne

morejo. /.../ Nikakor ne bi bilo težko dokazati, da vpliv ameriške cerkve trenutno

predstavlja glavni opornik ameriškega sužnjelastništva. Vendar, moj dragi brat,

Bog je na naši strani in dobro bo prevladalo. Število prijateljev se veča iz dneva v

dan in vztrajno in zagotovo napredujemo proti željeni izvršitvi, čeprav počasneje,

kot bi si želeli.«79

Takšno tesno prekoceansko sodelovanje baptistov v namene pospešiti ukinitev

suženjstva je edinstveno za tisti čas. Ameriška baptistična cerkev je takšno zvezo

in spodbude nujno potrebovala, saj se je prosužnjelastništvo znotraj njihovih vrst

krepilo in duhovniki, ki so bili tudi sami sužnjelastniki, so imeli velik vpliv na

delovanje cerkve. Po letu 1839 so Angleži še vedno sprejemali resolucije in pisali

pisma, v katerih so močno obsojali suženjstvo in pozivali k ukrepanju, a ta niso

bila več naslovljena na generalno konvencijo, temveč neposredno na baptiste

abolicioniste. Slednji so se z njimi povezovali tudi neuradno. Ko so junija 1840 v

Londonu organizirali svetovno konvencijo proti suženjstvu, se je dogodka

udeležilo tudi več ameriških vodij abolicionističnih organizacij, med njimi tudi

Elon Galusha80 in že omenjeni C. P. Grosvenor. Ti trije so bili prvi glavni

odgovorni funkcionarji organizacije, ki je dobila ime American Baptist Anti-

Slavery Convention (Ameriška baptistična konvencija proti suženjstvu).81 Z letom

1840 se je za ameriške baptistične abolicioniste pričela nova faza. Pred tem so

abolicionistično naravnave aktivnosti izvajali le preko raznih državnih organizacij.

Konvencija proti suženjstvu je bila plod zbora generalne ali državne konvencije v

New Yorku aprila 1840. Baptisti so se na tej konvenciji sestali z namenom

razpravljati o povezanosti denominacije s suženjstvom in ugotoviti, kako bi

baptisti lahko pomagali sužnjem ter protisužnjelastniško usmerjeni del cerkve

ločili od prosužnjelastniške miselnosti, ki se je razvila v cerkvi in drugih

79 Foss in Mathews, Facts for Baptist Churches, 40-41. 80 Elon Galusha (18. 6. 1790 ̶ 6 . 1. 1856), protisužnjelastniško usmerjen odvetnik in pridigar baptistične cerkve, ki je v New Yorku sodeloval v reformatorskih aktivnostih zgodnjega 19. stoletja. Bil je prvi predsednik Baptist Anti-Slavery Society (Baptističnega društva proti suženjstvu, ustanovljenega 1840). (William Cathcart, The Baptist Encyclopedia. Volume 1 (Arkansas: The Baptist Standard Bearer, Inc., 2001), str. 432.) 81 Baker, Relations between Northern and Southern Baptists, 43.

140

pridruženih organizacijah. Prvič se je konvencija proti suženjstvu sestala že konec

aprila 1840 in na tem zboru so sestavili nagovor za baptiste na jugu:

»Poslušajte nas s potrpljenjem in dobroto. Po našem neomajnem prepričanju je

celoten sistem ameriškega suženjstva tako v teoriji kot praksi kršenje naravnih

instinktov ̶ prevračanje prvega načela pravičnosti /.../ Če nam tako kot mnogim

ne uspe izpričati našega zgražanja nad sistemom, ki sokristjanu dovoljuje

prodajati njegovega brata ali ženo ali otroka njegovega brata ali razdreti

poročno vez po lastni volji, potem ne vidimo, kako nam bo uspelo ubežati preziru

človeštva, očitkom vesti ali nezadovoljstvu Boga. /.../ Če ste nas do sedaj poslušali

z nepristranskostjo, vas morda sedaj zanima: »Kaj želite, da s torimo?«

Odgovarjamo vam – nemudoma se spovejte svojih grehov sužnjelastništva pred

nebesi in zemljo, priznajte si, da to ni bila le nezgoda, temveč zločin, ugovarjajte

proti zakonom, ki vas silijo v sistem, /.../ Končno, če slučajno preslišite opozorila

in prošnje, če se boste tudi nadalje oklepali privilegija, da živite od neplačanega

garanja in terjate podobo Boga, za katero je Jezus plačal s svojo dragoceno krvjo

kot lastnino, potem slovesno izjavljamo, da si vas kot Boga boječi ne moremo in si

niti ne upamo priznati kot sovernike v Jezusa Kristusa, ne moremo se vam

pridružiti v delnih, sebičnih molitvah, da bo ječanje sužnjev ostalo neuslišano /.../

Vaš položaj obžalujemo , molimo za vašo odrešitev ̶ in Bog ne daj, da bi z

opustitvijo takšnih molitev kadar koli grešili proti Njemu.«82

Takšni nagovori in aktivnosti so močno vznemirili prosužnjelastniško usmerjene

duhovnike in cerkve na severu ter baptiste na jugu. ki so bili sužnjelastniki.

Sledila je ujma pridig in objav, v katerih so abolicioniste svarili proti njihovi

predrznosti. Na naslednji triletni konvenciji, ki se je zgodila leta 1841 v

Baltimoru, se je obetala burna razprava. Glavni predmet razprave so bili misijoni

doma in v tujini, a konservativni severnjaki se niso mogli izogniti pritiskom, ki so

z ene strani prihajali iz vrst abolicionistov, z druge pa iz vrst prosužnjelastniških

južnjakov. Triletna konvencija ni uslišala nikogar, temveč je sprejela tako

imenovani "kompromisni člen":

» /.../ in ker je bila izražena želja v tej dobi inovativnosti, da bi uvedli nova

testiranja ugleda in tovarištva, katerih denominacija ni poznala, in ker oznanila

82 Foss in Mathews, Facts for Baptist Churches, 45 ̶ 48.

141

izobčenja na podlagi takšnih testiranj zdaj povzročajo sramoto in odtujitev med

tistimi, ki so bili prej dolga leta združeni z vezmi bratske ljubezni, /.../ je odločeno,

da spodaj podpisani prevzemajo obvezo in si pridržujejo pravico, da s e ne bo

trpelo nobenih novih testiranj, ki niso upravičena na podlagi Svetega pisma in

uveljavljene rabe velikih teles naših cerkev, saj bodo vplivala na složno delovanje

naših dobrodelnih združenj.«83

Čeprav posredno, so se vodje konvencije tako postavili na stran glasnih

zagovornikov suženjstva, saj so s tem členom ohranili nevtralno stališče na tem

področju. Konvencija je bila proti novostim in pretiranemu vpletanju cerkve v

politične zadeve. S sužnjelastniki znotraj cerkve oziroma predstavniki z juga se

niso strinjali, a škodovali jim tudi niso, kar pa ne velja za abolicioniste, ki so

konvencijo upravičeno zapustili zagrenjeni in praznih rok. Na srečanju so

zahtevali abolicionistično naravnanost cerkve, več prizadevanj v smeri pomoči

sužnjem in njihove osvoboditve ter izključitev sužnjelastnikov iz dobrodelnih

aktivnosti. Namesto tega je konvencija prisluhnila prigovarjanju južnih

predstavnikov in iz svojega upravnega odbora izločila že omenjenega

abolicionista Elona Galusho in na njegovo mesto imenovala Richarda Fullerja84,

zagretega zagovornika suženjstva in sužnjelastnika iz Južne Karoline.85

Abolicionisti so ohranili predstavništvo v generalni konvenciji baptistične cerkve,

kamor je odbor imenoval že omenjenega Barona Stowa. V severnih državah so

postajale državne baptistične konvencije vedno bolj abolicionistično naravnane in

baptisti Nove Anglije, New Yorka, Maina, New Hampshira in drugih držav so

vprašanje suženjstva postavljali v ospredje njihovih zborovanj. Napetosti so se

stopnjevale. Na naslednji triletni konvenciji leta 1844 so baptisti iz

sužnjelastniških držav zahtevali imenovanje sužnjelastnikov v odbor za misijone v

tujini, kar so abolicionisti s severa ogorčeno zavračali. A zopet se ni zgodilo nič,

saj se je cerkev z večinsko podporo ponovno odločila za politiko nevmešavanja v

zasebna življenja svojih predstavnikov. Suženjstvo je bilo po njihovem mnenju 83 Foss in Mathews, Facts for Baptist Churches, 75 ̶ 76 84 Richard Fuller (22. 4. 1804 ̶ 20. 10. 1876), ameriški odvetnik in duhovnik baptistične cerkve. Fuller je bil podpornik suženjstva in eden od ustanoviteljev južnega baptističnega gibanja, ki se je leta 1844 ločilo od severnih baptistov na račun nesoglasij glede suženjstva. V letih 1859 in 1861 je bil predsednik južne baptistične konvencije (Emir in Ergun Caner, The Sacred Trust: Sketches of the Southern Baptist Convention Presidents . (Tennessee: Broadman & Holman Publishers, 2003), str. 9 ̶ 12.) 85 Foss in Mathews, Facts for Baptist Churches, 82.

142

zgolj političen problem, ki ga mora reševati vrh države. Vprašanje

sužnjelastništva znotraj cerkve zato pri delovanju teh posameznikov ni smelo

igrati nobene vloge. Takšna odločitev je razburila obe strani in nesoglasja so

prerasla v odkrit spor. Povod za razkol so dali baptisti iz Alabame, ko so začasni

odbor generalne konvencije vprašali, če je pripravljen imenovati sužnjelastnike za

misijonarje. Negativen odgovor odbora je presenetil vse strani in z juga so sledili

burni odzivi. V upanju, da jim bo uspelo ohraniti podporo južnih baptistov, so

člani odbora poskušali sužnjelastnike prepričati, da so njihovo članstvo in

prispevki še vedno zelo zaželjeni, a so jih s tem le še dodatno razjezili in razkol

znotraj baptistične cerkve leta 1845 je bil neizbežen.86

Po razkolu sta obe veji baptistične cerkve krenili svojo pot. Južni baptisti se s

problematiko suženjstva niso več ukvarjali oziroma so pričeli institucijo

suženjstva vse glasneje zagovarjati. Organizirali so svoje misijonarsko združenje,

v katerega so lahko imenovali svoje predstavnike, tudi sužnjelastnike. Kot

protiutež tej novi organizaciji je sever ustanovil zvezo misijonarjev, imenovano

American Baptist Missionary Union87. Poleg tega so še istega leta v New Yorku

organizirali posebno generalno konvencijo, na kateri so predstavili in sprejeli

statut te misijonarske zveze, v katerem pa se še vedno niso želeli opredeliti glede

vprašanja sužnjelastništva. Še več, sužnjelastnike je bilo še vedno mogoče najti

tako v vrstah članov te nove zveze in generalne konvencije kot tudi med izbranimi

misijonarji. Abolicionisti so bili torej poraženi že na samem začetku in kljub

številnim poskusom jim statuta ni uspelo spremeniti. Napredovala je le bojevita

frakcija baptistične konvencije proti suženjstvu, kateri je že leta 1843 uspelo

ustanoviti svojo stalno organizacijo, American and Foreign Baptist Missionary

Society88, katere statut je vključeval abolicionistična načela glede verskega

86 McKivigan, The War against Proslavery Religion, 87 ̶ 88. 87 American Baptist Missionary Union (Misijonarska zveza ameriških baptistov) - mednarodna protetantska misijonarska družba, ustanovljena leta 1814 na triletni konvenciji. Zveza je najstarejša misijonarska organizacija baptistične cerkve v ZDA in deluje še danes. (R. G. Tiedemann, Reference Guide to Christian Missionary Societies in China: from the sixteenth to the twenieth century. (New York: M. E. Sharpe, 2009), str. 112 ̶ 113.) 88 American and Foreign Baptist Missionary Society (Misijonarska družba baptistov v Ameriki in na tujem) - misijonarska organizacija, ustanovljena leta 1843 s strani baptistov abolicionistov, ki so želeli oblikovati misijonarsko družbo, v kateri ne bi bilo sužnjelastnikov. Kasneje se je družba preimenovala v American Baptist Free Mission Society (Družbo ameriških baptistov o za svobodne misijone). (William Wright Barnes, The Southern Baptist Convention , 1845 ̶ 1953 . ( Tennessee: Broadman Press, 1954), str. 38 ̶ 39.

143

tovarištva s sužnjelastniki.89 Notranja nesoglasja so uničila tudi enotnost

konvencije proti suženjstvu, ki je razpadla kmalu po razkolu znotraj cerkve.

Mnogo vodij, med drugimi tudi Galusha, je ostalo dejavnih v ustanovljenih

misijonarskih organizacijah, vendar so se v svojih aktivnostih povsem oddaljili od

vprašanja suženjstva. Nasprotno so člani American and F oreign Baptist

Missionary Society ostali zvesti svojim abolicionističnim načelom. Leta 1846 se je

družba preimenovala v Free Mission Society in naposled ostala zadnja nesporno

protisužnjelastniška dobrodelna organizacija te denominacije. Čeprav so po

razkolu severni baptisti trdneje zavzeli svoja stališča proti suženjstvu, jim je

marsikdo očital neodločnost, saj se ne abolicionistično usmerjeni predstavniki

cerkve ne verniki niso znali dogovoriti glede nadaljnih prizadevanj v smeri

ukinitve te sporne institucije.90

7.3.1 Baptisti svobodne volje

Baptisti svobodne volje91 so nastali v 80. letih 18. stoletja na severni novoangleški

meji kot reakcija proti baptističnim doktrinam in njihovi uporabi, ki po mnenju

mnogih ni bila v skladu z demokratičnimi prizadevanji. Kasneje so nastali tudi kot

odgovor na sokrivdo uveljavljene baptistične denominacije na področju

suženjstva. Ti verniki so ostali baptisti le v njihovem načinu krsta. V zgodnji dobi

države jih je mnogo emigriralo iz Nove Anglije v državo New York, kjer so se

seznanili z baptisti svobodnega obhajila92, s katerimi so delili mnogo istih

nazorov. Do 40. let 19. stoletja sta bili ti dve skupini že v trdni navezi ter sta imeli

stike z drugimi večjimi baptističnimi abolicionističnimi gibanji, s katerimi jih je 89 Goodell, Slavery and Anti-slavery, 501 ̶ 508. 90 McKivigan, The War against Proslavery Religion, 89 ̶ 90. 91 Free Will Baptists (Baptisti svobodne volje) - denominacija, ki se je razvila v 80. letih 18. stoletja in sprejema armensko teologijo svobodne milosti, svobodnega zveličanja in svobodne volje. Prva skupina baptistov svobodne volje se je pojavila že leta 1727 v Severni Karolini in njihove cerkve so stale predvsem v Južni in Severni Karolini. Druga skupina se je pojavila v Novi Angliji v 70. letih 18. stoletja. To gibanje se je sčasoma razširilo tudi na druga področja, predvsem srednji zahod. Prva generalna konferenca baptistov svobodne volje je bila organizirana leta 1827. Baptisti svobodne volje verjamejo, da Biblija predstavlja zaključeno, popolno in nezmotljivo božjo besedo. ("National Association of Free Will Baptists." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite.) 92 Free Communion Baptists (Baptisti svobodnega obhajila) - odpadniška sekta baptistične denominacije, ustanovljena v Novi Angliji konec 18. stoletja. (William H. Brackney, The Baptists. (Connecticut: Praeger Publishers, 1994), str. 64.)

144

povezovala ista privrženost demokratičnim reformam. Skupna težnja po

doseganju abolicionističnih ciljev je baptiste svobodne volje in baptiste

svobodnega obhajila leta 1841 združila v eno odpadniško abolicionistično

skupino, zopet imenovano baptisti svobodne volje. Dve leti kasneje so ti skupaj z

wesleyanskimi metodisti resno razmišljali, da bi se pridružili Williamu Goodellu93

in tako postali del novoustanovljene multidenominacijske abolicionistične zveze.

Takšno razmišljanje oziroma tako imenovani "sirakuški načrt"94 je bil posledica

obsežnega sodelovanja baptistov svobodne volje z drugimi cerkvenimi

abolicionisti iz New Yorka. A kot v prej omenjenih primerih, so se tudi v tej

skupini našli radikalni abolicionisti, ki so pogosto izražali nestrinjanje z milimi

abolicionističnimi pristopi baptistov svobodne volje. Posledica takšnega dogajanja

je bil njihov izstop in ustanovitev ločenega združenja baptistov svobodne volje

proti suženjstvu leta 1842, kateremu se je pridružila večina baptistov svobodne

volje iz osrednjega in zahodnega dela države New York.95

Izmed vodij svobodnih baptistov velja izpostaviti predvsem Hirama Whitcherja96,

ki je sodeloval z društvi proti suženjstvu od zgodnje dobe njihovega razvoja in bil

zato dobro seznanjen tudi s širšimi nameni cerkvenega in političnega

abolicionizma. S svojimi pridigami je v državi New York v veliki meri

pripomogel k širjenju ozaveščenosti glede političnih in verskih reform. Kot

zgodnji privrženec duhovne demokracije je bil Whitcher eden izmed glavnih 93 William Goodell (New York, 25. 10. 1792 ̶ 14. 2. 1878, Wisconsin), abolicionist in reformator. Pomagal je pri ustanovitvi New York Anti-Slavery Society (Newyorško društvo proti suženjstvu) in American Anti-Slavery Society (Ameriško društvo proti suženjstvu ̶ AASS ). Služboval je kot urednik časopisa The Emancipator, ki je izhajal v letih 1834-1835, sedel pa je tudi v izvršnem odboru AASS. V 30. in 40. letih 19. stoletja je bil eden izmed tistih reformatorjev, ki so želeli ustanoviti nesektaške svobodne cerkve, v katerih bi bil edini pogoj za članstvo abolicionistično mišljenje in/ali druga moralna prepričanja. Leta 1840 je pomagal pri ustanovitvi Stranke svobode (Liberty Party) in bil v letih 1852 in 1860 izbran tudi kot nominiranec stranke za predsednika ZDA. ("RG 30/29 - WILLIAM GOODELL FAMILY PAPERS." Oberlin College Archives. . [Internetna podatkovna baza]. 2011 [Pridobljeno in spremenjeno 9. 1. 2011], dostopno na: <http://www.oberlin.edu/archive/holdings/finding/RG30/SG29/biography.html>.) 94 Sirakuški načrt – Syracuse Plan - načrt za splošno evangeličansko odcepitev od uveljavljenih protestantskih denominacij, z namenom ustaniviti novo multidenominacijsko zvezo abolicionistov. (Douglas M. Strong, Perfectionist Politics: Abolitionism and the Religious Tensions of American Democracy. (New York: Syracuse University Press, 1999), str. 106.) 95 Strong, Perfectionist Politics, 105-106. 96 Hiram Whitcher (Vermont, 18. 3. 1809–7. 6. 1896, New York), duhovnik baptistov svobodne volje. Leta 1840 je kot član odbora generalne konference urejal združitev z baptisti svobodnega obhajila. ("REV HIRAM WHITCHER." Find A Grave. [Internetna podatkovna baza]. 6. 12. 2010 [Pridobljeno in spremenjeno 9. 1. 2011], dostopno na: <http://www.findagrave.com/cgi-bin/fg.cgi?page=gr&GRid=62627555>.)

145

pobudnikov združitve baptistov svobodne volje in baptistov svobodnega obhajila

ter kasneje tudi pobudnik (skupaj z Goodellom) uresničitve sirakuškega načrta.

Kot vodja politične Sftranke svobode97 v New Yorku je baptiste svobodne volje in

privržence njegovih pridig povezal tudi s političnim abolicionizmom.98

7.4 Episkopalci in kongregacionalisti

Anglikanska cerkev oziroma protestantska episkopalna cerkev in

kongregacionalistična cerkev, ki sta se razvili iz nje v ZDA, spadata med tiste

krščanske denominacije, ki so se odločile za ohranjanje nevtralnosti glede

vprašanja suženjstva. Episkopalci so na splošno predstavljali izredno

konservativno versko skupino, ki se ni zanimala za kontroverzna socialno-

reformna gibanja, kot je bil abolicionizem. Pripadnike te cerkve, ki so po večini

izhajali iz višjega sloja, so bolj kot kar koli drugega skrbeli razkoli znotraj drugih

denominacij in iz njihovih vrst so se slišala opozorila, da bi:

»/.../ vmešavanje v to zadevo (suženjstvo) ne le resno ogrozilo varnost naših ZDA,

temveč tudi privedlo do ločitve znotraj naše lastne cerkve.«99

Vseeno so pritiski abolicionističnih sil pustili sledi tudi v ameriški episkopalni

cerkvi in našli so se škofi, ki so si prizadevali za ukinitev suženjstva. To je bilo

opazno predvsem v abolicionistično obarvanih pridigah in na generalni konvenciji

97 Stranka svobode - Liberty Party - leta 1840 ustanovljena manjšinjska politična stranka, ki je delovala v 40., 50. in 60. letih 19. stoletja. Stranka je predstavljala zgodnjega zagovornika abolicionističnih prizadevanj. V svojem delovanju se je oddaljila od American Anti-Slavery Society (Ameriško društvo proti suženjstvu ̶ AASS ), da bi lahko prosto zagovarjala svoje prepričanje, da je ustava ZDA protisužnjelastniški dokument (Garrison, vodja AASS je verjel ravno nasprotno, da bi bilo treba ustavo obsoditi kot prosužnjelastniški dokument). Stranka je vključevala abolicioniste, ki so bili pripravljeni delovati v okviru volilne politike z namenom izvajati vpliv na ljudi, da bi ti podprli njihove cilje (česar Garisson ni odobraval). Prva vsedržavna konvencija stranke je bila organizirana 1. 4. 1840. ("Liberty Party." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite.) 98 Strong, Perfectionist Politics, 106 ̶ 108. 99 McKivigan, The War against Proslavery Religion, 165.

146

v New Yorku leta 1843, ko je več škofov z Benjaminom Treadwellom

Onderdonkom100 na čelu nastopilo z močnimi protisužnjelastniškimi stališči.

Izmed predstavnikov cerkve je vredno izpostaviti Absaloma Jonesa101,

temnopoltega abolicionista in duhovnika, ki je že konec 18. stoletja pomagal pri

organizaciji peticije afriških Američanov proti suženjstvu, trgovini s sužnji in

Fugitive Slave Act (zakonu o pobeglih sužnjih) iz leta 1793. Spoštovanje do

temnopoltih je izražal tudi v svojih pridigah, pri čemer se je boril predvsem za

vključitev in sprejetje temnopoltih v cerkev. V svojih prizadevanjih proti

suženjstvu je sodeloval z abolicionističnim društvom Pennsylvanije kot učitelj v

njihovih šolah.102 Med episkopalci so se tako našli oboji, zagovorniki suženjstva,

ki so s severa institucijo suženjstva upravičevali na podlagi Bibilje, in podporniki

prizadevanj proti suženjstvu, ki so se borili proti rasni diskriminaciji. Krščanski

svet in splošna javnost nista skoparila s hvalo takšnim posameznikom, a

protestantsko episkopalno cerkev so vseeno smatrali kot naklonjeno

sužnjelastnikom.103

V nasprotju z drugimi protestantskimi denominacijami so bili episkopalci in

kongregacionalisti slabo zastopani v sužnjelastniških državah. Ker je bila

anglikanska cerkev najmočnejša denominacija v Novi Angliji bi se od

kongregacionalistične cerkve pričakovalo, da bo kaj kmalu pričela gojiti nazore

proti instituciji suženjstva, a dejansko je bila cerkev odprta sužnjelastnikom že za

časa izvajanja suženjstva v severnih in vzhodnih državah in marsikdo je

denominacijo obtoževal ohranjanja in spodbujanja prosužnjelastniške miselnosti v

teh krajih. Stališče cerkve se ni spremenilo niti po ukinitvi suženjstva na severu v

začetku 19. stoletja, saj so njeni predstavniki to institucijo večkrat zagovarjali, kot

pa si prizadevali za njeno ukinitev. Kljub temu dejstvu viri poročajo, da je cerkev

100 Benjamin Treadwell Onderdonk (15. 7. 1791–30. 4. 1861), v letih 1830 ̶1861 škof episkopalne škofije New York. (Don S. Armentrout in Robert Boak Slocum (ur.), An Episcopal Dictionary of the Church: A User-Friendly Reference for Episcopalians. (New York: Church Publishing, Inc., 2005), str. 373 ̶ 374.) 101 Absalom Jones (Delaware, 1746-13. 2. 1818, Philadelphija), afriško-ameriški abolicionist in duhovnik. Potem ko je leta 1794 ustanovil kongregacijo za temnopolte, je leta 1804 doživel posvetitev kot prvi temnopolti duhovnik episkopalne cerkve v ZDA. Na koledarju cerkve je označen kot svetnik, blažen na dan svoje smrti. (Phillip H. Pfatteicher, New Book of Festivals and C ommemorations: A Proposed Common Calendar of Saints. (Minneapolis: Fortress Press, 2008), str. 84.) 102 Junior P. Rodrigez, Slavery in the United States: A Social, Political and Historical Encyclopedia. Volume One. (Kalifornija: ABC-CLIO, 2007), str. 280. 103 McKivigan, The War against Proslavery Religion, 165.

147

v različnih državah o tem problemu resno razpravljala. Generalno združenje

kongregacionalističnih duhovnikov v Connecticutu je svoje stališče večkrat

zagovarjalo v korist ukinitvi suženjstva:

»V Vernonu, leta 1834. Odločeno je, da je prodajanje in kupovanje človeških bitij

oziroma posedovanje in obravnavanje le-teh kot trgovsko blago, oziroma

ravnanje s služabniki, svobodnimi ali zasužnjenimi, na kakršen koli način, ki ni v

skladu z dejstvom, da so inteligentna in prostovoljna bitja, ustvarjena po podobi

Boga, kršenje načela božje besede. Zato bi se morala takšna dejanja s strani vseh

cerkev našega gospoda Jezusa Kristusa smatrati kot nemoralna, neskladna s

krščansko vero. /.../

V New Havenu, leta 1840. Odločeno je, da ameriško suženjstvo po mnenju tega

telesa ni v skladu z načeli evangelija in njegova takojšna ukinitev s strani tistih, ki

imajo oblast po z akonu, je njihova dolžnost, katera jim bo pr inesla nebeški

blagoslov.

Odločeno je, da priporočamo vsem cerkvam pod našim okriljem, da se pobožno

ukvarjajo s to pomembno zadevo in izvajajo njim primeren vpliv v korist

osvoboditvi vseh zasužnjenih po celotni naši deželi in povsod po svetu.«104

Z razvojem abolicionizma so se težnje po ukinitvi suženjstva razvile tudi med

kongregacionalisti, a njihova prizadevanja so ostala opazna le v posameznih

pridigah, resolucijah nekaj držav, kot so bile Rhode Island, Vermont, Ohio in

zgoraj omenjeni Connecticut, in udeležbi pri izvajanju pritiska na American Home

Missionary Society105. Kongregacionalistična cerkev je bila znana po svojem

sodelovanju s prezbiterijanci. Sprva si je tako zagotovila prisotnost v državah, kjer

104 Goodell, Slavery and Anti-slavery, 173 ̶ 174. 105 American Home Missionary Society (Ameriška domovinska misijonarska družba) - misijonarska organizacija, ustanovljena 10. 5. 1826 v New Yorku na podlagi združitve prezbiterijancev in nekaj članov nizozemske reformirane cerkve v Home Missionary Society. Do leta 1860 je postalo to telo pretežno kongregacionalistično, saj je kongregacionalistična cerkev zagotavljala večino sredstev in nadzorovala sedem desetin vseh področij povezanih z misijoni. Družba je postala v celoti kongregacionalistična 27. 5. 1861 z odstopom preostalih prezbiterijancev nove šole. Leta 1893 se je preimenovala v Congregational Home Missionary Society (Kongregacionalistično domovinsko misijonarsko družbo). ("CONGREGATIONAL HOME MISSIONARY SOCIETY." Nebraska State Historical Society. [Internetna podatkovna baza]. 6. 12. 2010 [Pridobljeno in spremenjeno 9. 1. 2011], dostopno na: <http://www.nebraskahistory.org/lib-arch/research/manuscripts/church/conghms.htm>.)

148

samostojno ni mogla uspeti, denominaciji pa sta s sodelovanjem omogočili

izmenjavo krščanskih praks, načel, mnenj in izobrazbe. Kot prezbiterijanci so

imeli tudi kongregacionalisti ves čas v svojih vrstah sužnjelastnike in čeprav so

suženjstvo vedno smatrali kot kršitev naravnih in božjih pravic, niso nikoli

ukrepali proti takšnemu stanju. Po razkolu znotraj prezbiterijanske cerkve so

abolicionisti močno pritisnili na kongregacionalistično cerkev v smislu, da se

mora odtujiti oziroma ločiti od prosužnjelastniške prezbiterijanske cerkve stare

šole. Kongregacionalisti so neaktivnost prezbiterijancev v zvezi z reševanjem

problema suženjstva in sužnjelastništva znotraj njihove cerkve res vzeli pod

drobnogled in prišli do zaključka, da je takšna neaktivnost znak njihovega

"hudodelstva". Prezbiterijanski veji sta se na te obtožbe odzvali po pričakovanjih.

Stara šola je do leta 1857 prekinila vse stike z njimi, nova šola pa je istega leta

poostrila svoja stališča proti suženjstvu, kar je povzročilo ločitev južnih cerkev od

te veje denominacije. Kljub takšnim posrednim prizadevanjem številnih

kongregacionalistov, da bi pripomogli k ukinitvi suženjstva, je

kongregacionalistična cerkev pred državljanjsko vojno na splošno veljala za manj

aktivno na tem področju. Abolicionisti so jim očitali sodelovanje v društvih in

organizacijah, ki so še vedno dovoljevale članstvo sužnjelastnikom, poleg tega pa

je bilo v poznih 50. letih 19. stoletja tudi ugotovljeno, da je le peščica

kongregacionalistov, ki so bili pripadniki cerkvenega društva proti suženjstvu,

sužnjelastništvo smatrala kot grešno v vseh ozirih in ob vsakem času.

Abolicionisti so bili znotraj cerkve obravnavani kot ekstremisti in abolicionizem

se je v tej denominaciji dokončno razvil in uveljavil šele ob izbruhu državljanske

vojne.106

7.5 Rimokatoliška cerkev

V tem poglavju katoliška cerkev skorajda ni omembe vredna. Ker je bila

zastopana večinoma na jugu, v sužnjelastniških državah, je nevtralnost cerkve

oziroma njena prosužnjelastniška usmerjenost povsem razumljiva. Katoliška

cerkev na severu se s problematiko suženjstva ni pretirano ukvarjala, kar dokazuje

106 McKivigan, The War against Proslavery Religion, 176.

149

tudi delo Jurija Mateja Trunka Amerika in Amerikanci, v katerem je ta slovenski

katoliški duhovnik večkrat poudaril delovanje katoliških duhovnikov, predvsem

njegovih sonarodnjakov, med raznimi indijanskimi plemeni, nikoli pa ni omenil

slovenskega delovanja med temnopoltimi ali kakršnih koli razprav na temo

suženjstva s strani katoliške cerkve v, na primer, Pennsylvaniji in Indiani.107 S

politiko nevtralnosti je cerkev ohranjala svoj obstoj v teh državah in mesto v

južnjaški družbi. Cerkev ni obsojala institucije suženjstva, vendar je tudi ni

smatrala za greh. V teološkem oziru je sprejemala enakost vseh pred Bogom, a to

načelo je tolmačila v smislu moralne in duhovne enakosti. Družbene okoliščine so

pri tem igrale veliko vlogo. Suženjstvo in služabništvo so katoliki sprejemali kot

družbeni instituciji in so pri tem izpostavljali naloge in obveznosti tako sužnja kot

gospodarja. Cerkev ni iskala načina, kako bi transformirala družbo, temveč jo je

sprejemala takšno, kot je takrat bila, z izjemo trgovine s sužnji. Slednjo je

načeloma zavračala, a sam sistem suženjstva se cerkvi ni zdel v nasprotju z

naravnim pravom. Kadar nevtralnost ni vzdržala, je cerkev ubrala

prosužnjelastniško pot. Namesto da bi si prizadevala za ukinitev suženjstva, si je

prizadevala upravičiti svojo nevtralnost ali samo institucijo suženjstva. Katoliška

cerkev zgornjega in spodnjega juga ni želela biti povezana z abolicionizmom, saj

se ni strinjala z radikalizmom in zahtevi po takojšni odpravi suženjstva. Njena

prizadevanja so bila okrnjena tudi zaradi stališča, da je potrebno najprej spoštovati

politično pravo, kateremu se ne smejo zoperstavljati. Čeprav je mnogo katolikov

suženjstvo sprejemalo kot družbeno zlo, se ti niso povezovali z abolicionisti in so

rešitev videli v kolonizaciji. Kolonizacijska gibanja so podpirali pripadniki in

predstavniki katoliške cerkve ter se tako pozitivno odzvali na pritiske papeža

Gregorja XVI., ki je zahteval podporo takšnim projektom. Mnogo višjih

predstavnikov, med drugimi tudi škof Francis Patrick Kenrick108, bodoči nadškof

Baltimora, je iz različnih razlogov, že omenjenih na primeru protestantskih

denominacij, nasprotovalo takojšni osvoboditvi sužnjev in ti so zagovarjali

107 Jurij Matej Trunk, Amerika in Amerikanci. (Celovec: izdano v samozaložbi, 1912), str. 543 ̶ 606. 108 Francis Patrick Kenrick (Irska, 3. 12. 1797-8. 7. 1863, Baltimore, ZDA), duhovnik rimokatoliške cerkve irske narodnosti. V letih 1830-1851 je služboval kot tretji škof Philadelphije , v letih 1851 ̶ 1863 pa je postal šesti nadškof Baltimora. ("FRANCIS PATRICK KENRICK." Hall of North and South Americans. Museum of History. [Internetna podatkovna baza]. 2000 [pridobljeno in spremenjeno 10. 1. 2011], dostopno na: <http://www.famousamericans.net/francispatrickkenrick/>.)

150

postopno osvoboditev z možnostjo pošiljanja svobodnih temnopoltih v Liberijo.109

Njihov pristop k ukinitvi suženjstva je zanimivo predstavil baltimorški časopis

katoliške cerkve, v katerem so leta 1855 poudarili prednosti konservativnega

pristopa cerkve k reševanju tega problema:

»/.../ tako kot je katoliška cerkev s postopnimi in nežnimi koraki sama ukinila

suženjstvo v Evropi, ga lahko ukini tudi v Ameriki.«110

Primer suženjstva v ZDA je bil seveda popolnoma drugačen od tistega v Evropi

ali ostalih kolonijah evropskih držav in abolicionisti so bili ves čas v dvomih

glede resničnih namenov rimokatoliške cerkve. Čeprav so evropski katoliški

teologi suženjstvo v ZDA obsojali že v začetku 19. stoletja, se ameriška katoliška

cerkev na te pozive ni ozirala in se v reševanje problematike ni vmešavala. Kot je

predstavljeno v poglavju o prosužnjelastništvu znotraj cerkve, so se požvižgali

celo na pozive njihovega takratnega vrhovnega vodje, papeža Gregorja XVI., ki je

v svoji buli iz leta 1839111 previdno, a ostro obsodil trgovino s sužnji. Njihov

pristop se ni spremenil niti v 50. letih 19. stoletja, ko sta razmah abolicionizma na

eni strani in krepitev prosužnjelastniške miselnosti na drugi že davno načela

enotnost večine protestantskih denominacij.112

7.6 Pojav odpadniških sekt

Na račun suženjstva so bile ZDA v 40. letih 19. stoletja priča posebnemu

fenomenu znotraj krščanskih cerkev v državi ̶ pojavu protisužnjelastniško

naravnanih odpadniških sekt. Kot omenjeno, so abolicionistično usmerjeni

metodisti in baptisti protestirali proti počasnemu razvoju negativnega odnosa

svojih denominacij do institucije suženjstva z ločitvijo in ustanovitvijo svojih

109 Randall M. Miller in Jon L. Wakelyn, Catholics in the Old South: Essays on C hurch and Culture. (Georgia: Mercer University Press, 1999), str. 87 ̶ 89. 110 Miller in Wakelyn, Catholics in the Old South, 88. 111 In Supremo Apostolatus - papeška bula na temo institucije suženjstva, ki jo je papež Gregor XVI. izdal 3. 12. 1839 po širšem posvetovanju s kardinalskim kolegijem (zbor kardinalov rimokatoliške cerkve). V buli je papež ostro obsodil sužnjelastništvo in trgovino s sužnji. ("IN SUPREMO APOSTOLATUS." Papal Encyclicals Online. [Internetna podatkovna baza]. [pridobljeno 26. 4. 2010], dostopno na: <http://www.papalencyclicals.net/Greg16/g16sup.htm>.) 112 Rodrigez, Slavery in the United States, 115.

151

lastnih verskih organizacij in tega trenda nista ustavila niti razkola v teh dveh

cerkvah v letih 1844 in 1845. Do sredine 50. let 19. stoletja je tako obstajalo že

najmanj šest pomembnejših odpadniških sekt: že predstavljene wesleyanska

metodistična zveza, družba ameriških baptistov za svobodne misijone in svobodna

prezbiterijanska cerkev ter frankovska evangeličanska luteranska sinoda,113 ki so

vse predstavljale abolicionistična krila večjih denominacij, letni zbor prijateljev

proti suženjstvu Indiane114 in progresivni prijatelji,115 vključno z mnogimi

samostojnimi protisužnjelastniško naravnanimi kongregacijami. Takšno gibanje

proti suženjstvu so navdihnili predvsem močni teološki argumenti abolicionistov

proti tovarištvu s sužnjelastniki. Podobno kot prvi abolicionisti, so tudi ti

odpadniki verjeli, da je sužnjelastništvo greh in da so cerkve krive toleriranja

takšnih grešnikov v svojih skupnostih. Po letih neuspešnih poskusov reformiranja

svoje denominacije, se je mnogo gorečih abolicionistov odločilo slediti biblični

odredbi: »Pojdi iz njega, ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njegovih grehih

in da te ne prizadanejo njegove nadloge!«116 Odpadniki so bili mnenja, da svojo

dušo lahko obvarujejo le z ločitvijo od svojih "okuženih" cerkev, katerih

113 Frankovska evangeličanska luteranska sinoda ̶ Franckean Evangelical Lutheran Synod - ustanovljena leta 1837 kot gibanje odpadnikov luteranske cerkve (cerkve augsburške veroizpovedi; augsburška veroizpoved je prva protestantska veroizpoved zgodovinskega pomena, napisana v nemščini in latinščini. Cesarju Karlu V. so jo na državnem zboru 25. 6. 1530 predstavili knezi Saške, Brandenburga, Kulmbacha, Braunschweig-Luneburga, Hessna in Anhalta ter mesti Nürnberg in Reutlingen. Glavni avtor augsburške veroizpovedi je bil z Luthrovim privoljenjem Filip Melanchton), ki se niso strinjali z mnenjem luteranske generalne sinode, da cerkveno telo ne bi smelo naslavljati vprašanja suženjstva. (Paul P. Kuenning, "NEW YORK LUTHERAN ABOLITIONISTS. SEEKING A SOLUTION TO A HISTORICAL ENIGMA." Church History. [Internetna podatkovna baza]. [Pridobljeno in spremenjeno 10. 1. 2011], dostopno na: <http://journals.cambridge.org/action/displayAbstract?fromPage=online&aid=2293548>. "Augsburška veroizpoved." Veliki splošni leksikon. Elektronska izdaja v 1.0.) 114 Letni zbor prijateljev proti suženjstvu Indiane ̶ Indiana Yearly Meeting of Anti-Slavery Friends - ustanovljen 7. 2. 1843 v Newportu v Indiani, kot rezultat notranjega razkola znotraj Društva prijateljev Indiane v letih 1842 ̶ 1843. Letni zbor je obsegal štiri četrtletne zbore in okoli 2000 članov. (Lewis D. Savage, "THE ANTI-SLAVERY FRIENDS IN SALEM, IOWA." [Internetna podatkovna baza]. [Pridobljeno in spremenjeno 10. 1. 2011], dostopno na: <http://www.icelandichorse.info/salemantislaveryfriends.html>.) 115 Progresivni prijatelji ̶ Progressive Friends - imenovani tudi kongregacionalistični prijatelji. Gibanje znotraj skupine kvekerjev – hicksitov (Hicksites) - zbranih okrog duhovnika Eliasa Hicksa (1784-1830, kvekerski duhovnik in abolicionist), ki se je od progresivnih hicksitov popolnoma odcepilo leta 1842 v korist večji svobodi posameznika in boljše komunikacije z nekvekerskim svetom (tudi v oziru prizadevanj za ukinitev suženjstva). Prvo srečanje progresivnih prijateljev je bilo organizirano leta 1843 v Ohiu kot Green Plain Yearly Meeting (Greenplainški letni zbor). ("PROGRESSIVE FRIENDS." Quakerpedia, The Quaker Encyclopedia. [Internetna podatkovna baza]. [Pridobljeno in spremenjeno 10. 1. 2011], dostopno na: <http://www.quakerpedia.org/index.php?title=Progressive_Friends>.) 116 Sveto pismo, Raz 18, 4, str. 1856.

152

delovanje ni bilo več "varno" ali "krščansko". Novoustanovljene sekte so se

sklicevale na zgodnje kristjane, vse od severnoafriških donatistov117 iz 4. stoletja

pa do protestantske reformacije, ko so se mnogi čutili obvezane zapustiti svojo

cerkev z namenom ustanoviti novo skupnost, ki ne bi bila "pokvarjena". Pri

preučevanju ameriške zgodovine 19. stoletja je bilo tem sektam namenjene

premalo pozornosti, saj jih zgodovinarji še danes redko ločijo od

"garrisonijanskih" abolicionistov, čigar delovanje je bilo večkrat označeno kot

"odpadniško", a dejstvo je, da je večina privržencev Williama Lloyda Garrisona

ostala zvestih svojim denominacijam in le redki so izstopili ter se pridružili kateri

od sekt. Že omenjeno društvo proti suženjstvu American Anti-Slavery Society je v

40. letih 19. stoletja goreče zavračalo kakršne koli vezi z organiziranimi

krščanskimi telesi in od odpadniških sekt so jim bili blizu le progresivni prijatelji.

Odpadniške sekte so bile v boljših odnosih z American and Foreign Anti-Slavery

Society118 bratov Tappan, ki so ga bolj ortodoksno in družbeno konservativno

usmerjeni abolicionisti ustanovili, ker se niso strinjali z radikalno politiko

Garissona in njegovih privržencev in njihovim ostrim kritiziranjem cerkvenih

denominacij. Združenje so skozi njegovo celotno zgodovino vodili evangeličanski

duhovniki, vključno z velikim številom temnopoltih duhovnikov. Delovanje je

bilo usmerjeno v izvajanje vpliva na razne verske ustanove, pri tem pa so

podpirali tako člane odpadniških sekt kot tudi protisužnjelastniško usmerjene

pripadnike uveljavljenih denominacij. Vseeno to društvo ni nikoli spodbujalo 117 Severnoafriški donatisti - skupina kristjanov v severni Afriki, ki se je pod vodstvom škofa Donata (Donatus; umrl okrog leta 355) leta 312 ločila od rimokatoliške cerkve na račun vprašanja, kdo bo škof v Kartagini . Izvoljen je bil Cecilijan , skupina pod vodstvom duhovnika Donata pa je temu oporekala. Donatisti so spodbijali učinek zakramentov , če so jih delili duhovniki , ki so se v času Dioklecijanovega (244 ̶ 311 ; rimski cesar v letih 284 ̶ 305) preganjanja kristjanov (začelo se je leta 303) odvrnili od cerkve. Podrejali so se strogi cerkveni disciplini in zase trdili, da so edina prava cerkev, ker njihova duhovščina ne dela smrtnih grehov. Po vdoru Arabcev (7. stoletje) je njihovo gibanje zamrlo. ("DONATUS & THE DONATIST SCHISM." Early Church.org.uk. [Internetna podatkovna baza]. [Pridobljeno in spremenjeno 10. 1. 2011], dostopno na: <http://www.earlychurch.org.uk/donatism.php>. "Donatisti" Veliki splošni leksikon. Elektronska izdaja v1.0. (Slovenija: DZS, d.d., Izobraževalno založništvo Amebis, d.o.o., 2005).) 118 American and Foreign Anti-Slavery Society (Društvo proti suženjstvu v Ameriki in na tujem) - društvo, ki je zagovarjalo predvsem moralno nagovarjanje in politično akcijo, sta leta 1840 ustanovila brata Arthur in Lewis Tappan, ko se je skupina nezadovoljnih abolicionistov ločila od American Anti-Slavery Society (Ameriško društvo proti suženjstvu ̶ AASS) na račun več vprašanj, med drugim tudi zaradi širjenja anarhizma znotraj društva (nekateri predstavniki AASS z Garrisonom na čelu so zavračali sodelovanje v vladnem političnem procesu), ter večanja sovražnosti do uveljavljene vere. ("American Anti-Slavery Society", "Garrison, William Lloyd." in ""Tappan, Arthur." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite.)

153

svojih članov k izstopu iz njihovih verskih zvez, vodilni možje pa so se večkrat

sporekli tudi glede spodobnosti in učinkovitosti odpadniških sekt.119

119 McKivigan, The War against Proslavery Religion, 93 ̶ 94.

154

8 ODNOS CERKEV DO DRŽAVLJANSKE VOJNE

Državljanska vojna, njeno predhodno obdobje napetosti in kasneje obdobje

obnove predstavljajo čas razdruževanja belopoltih kristjanov znotraj večine

uveljavljenih denominacij v ZDA. Za temnopolte vernike in predstavnike

različnih cerkev pa je veljalo ravno obratno; vsi ti dogodki so jih povezovali v še

večjo enotnost in solidarnost. Na severu so vojno obravnavali kot državljansko

vojno, strašanski upor, ki je grozil, da bo pretrgal narod na dvoje. Jug je ta boj

spremljal kot plemenito vojno za neodvisnost juga. Temnopolti so razumeli, da je

konflikt dejansko državljanska vojna, v kateri so se južnjaki borili za vzpostavitev

svoje lastne države, a za zasužnjene in vse svobodne privržence ukinitve

suženjstva se je ta boj kmalu prevesil tudi v vojno za osvoboditev sužnjev.

Institucija suženjstva se je namreč izvajala v vseh uporniških državah in tako

zagovorniki Unije kot abolicionisti, ki so si na vse pretege prizadevali za ukinitev

suženjstva, so kmalu uvideli, da lahko z zmago nad konfederativnimi silami

dosežejo ukinitev suženjstva, ne samo v uporniških državah temveč tudi povsod

drugje v ZDA.1

V državljanski vojni je bil prispevek cerkev najbolj očiten na področju

radikalizacije vojnih prizadevanj severne strani. Ker so denominacije vse po vrsti

verjele, da je bila vojna plod Boga, ki je konflikt izrabil za ustanovitev božjega

kraljestva na zemlji, in da se je zato vsak vojaški poraz zveznih čet zgodil z

razlogom, so cerkve to vojno, ki je sprva izbruhnila kot vojna za ohranitev Unije,

1 Michael Edward Williams in Walter B. Shurden (ur.), Turning points in Baptist history: a festschrift in honor of Harry Leon McBeth. (Georgija: Mercer University Press, 2008), str. 198.

155

priredile v vojno za osvoboditev. Takšna sprememba v cerkvenem dojemanju

vojnih naporov je postala istočasno očitna tudi v administraciji takratnega

predsednika Abrahama Lincolna2. Leta 1861 je predsednik izjavil, da je njegov

edini namen ohranitev Unije, a do jeseni leta 1862 je tudi že naznanil svojo

namero, in sicer osvoboditi sužnje na tistih področjih, ki se še vedno upirajo vladi.

Prevladujoče abolicionistično mnenje krščanskih denominacij na severu je

vsekakor močno vplivalo na spremembo v mnenju predsednika in drugih vplivnih

politikov, saj so ravno stališča obravnavanih cerkev služila kot močna opora

vojnim prizadevanjem Unije. A medtem ko so severne cerkve spodbujale in

podpirale severnjake, se je večina njihovih vej na jugu postavila na stran

Konfederacije. Takšno razmejitev so nekatere denominacije po vojni sicer

poskušale omiliti ali jo s spodbujanjem ponovne združitve celo zabrisati, vendar

večjih sadov takšna prizadevanja niso obrodila.3

Po padcu utrdbe Fort Sumter v Južni Karolini sredi aprila 1861 je veliko cerkev na

severu, ki so prej pozivale k potrpljenju v predsecesijski krizi in so spodbujale

politični kompromis – torej na vsak način stremele k ohranjanju miru – navdušeno

sprejelo bojni klic države. Po izbruhu vojne so se naglo in v veliki meri

politizirale, pri čemer so opustile svojo prejšnjo politiko previdnega

samoobvladovanja. To je bilo opazno predvsem pri njihovih aktivnostih. Severna

duhovščina je energično spodbujala mlajše moške vernike k aktivni udeležbi v

vojni in skozi celotno obdobje bojev goreče zagovarjala medvojno politiko

državne administracije. Situacija je nazorno prikazana tudi v delu o severnih

protestantskih vojakih in državljanski vojni:

2 Abraham Lincoln (Kentucky, 12. 2. 1809 – 15. 4. 1865, Washington, D. C.), 16. predsednik ZDA (marec 1861-april 1865; v času 2. mandata žrtev atentata). Za časa svojega predsednikovanja je uspešno zaključil največjo ustavno, vojaško in družbeno krizo ZDA ter z zmago v državljanski vojni ohranil Unijo in ukinil institucijo suženjstva. Bil je zagovornik modernizacije gospodarstva. Umrl je 15. 4. 1865 zaradi strelne rane, nekaj ur po atentatu, ki ga je nanj izvedel John Wilkes Booth (10. 5. 1838-26. 4. 1865, igralec in vohun za Konfederacijo) v gledališču Ford's Theatre v Washingtonu, D. C.). ("Lincoln, Abraham." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite.) 3 James Howell Moorhead, RELIGION IN THE CIVIL WAR: THE NORTHERN PERSPECTIVE, Divining America, TeacherServe©, National Humanities Center [Internetna podatkovna baza]. [Pridobljeno 8. 2. 2011], dostopno na: <http://nationalhumanitiescenter.org/tserve/nineteen/nkeyinfo/cwnorth.htm>.

156

»Duhovniki iz več različnih denominacij so izgubili še preostale zadržke v zvezi s

spodobnostjo političnega pridiganja in pridige o pomenu "zvestobe" v trenutni

situaciji so doživljale več ponatisov, da bi pridigarjeve besede tako lahko dosegle

tudi vse tiste, ki jih niso slišali, in jih opomnile na njihovo sveto božjo dolžnost.

Kot propagandisti za Unijo so duhovniki vojno uspešno blagoslovili, kar je igralo

pomembno vlogo pri ohranjanju severne morale in odločnosti v času dolgotrajnih

bojev.«4

Slika 3: "Triumf" iz leta 1862 - alegorija, ki napoveduje zmago Unije nad Konfederacijo.

Upodobljena Svoboda drži v rokah ameriško zastavo in ob boku ji stojita Krščanstvo in Pravica.

Obkrožajo jih pomembne zgodovinske osebnosti, med njimi Washington, Jefferson in Franklin.

Človečnost se steguje dol proti vklenjenemu sužnju, ki ga zadržuje aligator kralj Bombaž, vladar

temnega podzemlja Konfederacije.5

4 David Rolfs, No Peace for the Wicked: Northern Protestant Soldiers and t he American Civil War. (Tenessee: University of Tennessee Press, 2009), str. 32. 5 Slika 3. »The Triumph«, 1862. Objavljena v članku James Howell Moorhead, »RELIGION IN THE CIVIL WAR: THE NORTHERN PERSPECTIVE«. Divining America, TeacherServe©, National Humanities Center [Internetna podatkovna baza]. [Pridobljeno 25. 1. 2011], dostopno na: <http://nationalhumanitiescenter.org/tserve/nineteen/nkeyinfo/cwtriumphlg.htm>.

157

Večina severnih denominacij je torej vojno sprejela in odobrila že na samem

začetku in nekaj močno protisužnjelastniško naravnanih verskih teles je ob tem

izrazilo upanje, da bo vojna končala suženjstvo. Vseeno se je duhovščina odločila

za zmerno reakcijo in je konservativno podprla le vojaške napore za ohranjanje

civilne vlade in Unije. Na primer generalna skupščina6 prezbiterijanske cerkve

nove šole je leta 1861 podprla vojno proti odcepitvi, a v zvezi z reševanjem

problematike suženjstva je predlagala le molitev. Nekaj denominacij je celo

omahovalo pri uradni potrditvi svoje zvestobe severni vladi.7

Pričetek sovražnosti je precej razburil prezbiterijansko cerkev nove šole, saj je

odcepitev južnih članov močno načela njihovo enotnost in moč. Na generalni

skupščini leta 1861 so manjkali delegati iz kar 26 južnih prezbiterijev8. Sprejetje

resolucije, s katero so prezbiterijanci stare šole podprli državljanjsko vojno in se

tako vpletli v politično dogajanje, je povzročilo hudo nejevoljo južnih

pripadnikov. Ti so o odcepitvi in ustanovitvi lastne generalne skupščine

razmišljali že prej, v 50. letih 19. stoletja, ko je James Henley Thornwell9, eden

najbolj glasnih zagovornikov suženjstva na jugu in kasneje odcepitve

sužnjelastniških držav, takšno ravnanje spodbujal na podlagi teoloških nesoglasij

in svojega ostrega prosužnjelastniškega prepričanja. Odcepitev je bila udejanjena

6 Generalna skupščina – General Assembly - najvišje upravno telo prezbiterijanske cerkve. Do leta 2004 se je generalna skupščina sestajala enkrat letno, po tem letu pa na vsake dve leti. Skupščina je sestavljena iz pooblaščencev, ki jih izvolijo prezbiteriji. ("GOVERNING BODIES." elmirachurch.org [Internetna podatkovna baza]. 2008 [pridobljeno 2. 3. 2010]. Dostopno na: <http://www.elmirachurch.org/>.) 7 John R. McKivigan, The War against Proslavery Religion: Abolitionism and the Northern Churches, 1830 ̶ 1865. (New York: Cornell University Press, 1984), str. 185. 8 Prezbiterij ̶ Presbytery - upravno telo prezbiterijanske cerkve, ki ga tvorijo vse kongregacije in duhovniki iz določene geografske regije skupaj s starešinami iz teh kongregacij. Samo prezbiterij ima pravico imenovati, nastavljati in odstavljati duhovnike iz kongregacij, pristojnosti pa ima tudi na drugih področjih delovanja kongregacij (ustanavljanje, združevanje, razveljavljanje kongregacij). ("GOVERNING BODIES." elmirachurch.org [Internetna podatkovna baza]. 2008 [pridobljeno 2. 3. 2010], dostopno na: <http://www.elmirachurch.org/>.) 9 James Henley Thornwell (9. 12. 1812 ̶ 1. 8. 1862), ameriški duhovnik prezbiterijanske cerkve stare šole in verski pisatelj. Thornwell je ustanovil časopis Southern Presbyterian Review, ki je izhajal od junija 1847 do oktobra 1885), bil urednik časopisa Southern Quarterly Review, ki je izhajal od januarja 1842 do februarja 1857), in je igral pomembno vlogo pri ustanovitvi prezbiterijanske cerkve v Konfederativnih državah Amerike. Ob ustanovitvi denominacije je Thornwell podal tudi njeno prvo pridigo ter spisal njen prvi nagovor. (Benjamin Morgan Palmer, The Life and Letters of James Henley Thornwell, D. D., LL. D., Ex-President of the South Carolina College, Late Professor of Theology in the Theological Seminary at Columbia, South Carolina. (Richmond, Virginija: Whittet & Shepperson, 1875), str. 3, 285 ̶ 296, 397 ̶ 414, 503 ̶ 512, 522.)

158

nekaj mesecev po pričetku spopadov, ko se je generalna skupščina južnih

prezbiterijancev stare šole zbrala v Augusti v Georgiji. Novoustanovljena

prezbiterijanska cerkev v Konfederativnih državah Amerike je bila predvsem plod

Thronwella, ki ni bil le aktiven član njene skupščine, temveč tudi njen idejni

vodja. Izmed pomembnejših predstavnikov te cerkve velja izpostaviti tudi dr.

Benjamina Morgana Palmerja10, prvega moderatorja prezbiterijanske cerkve

Konfederativnih državah Amerike, čigar pridiga ob ameriškem prazniku

Thanksgiving Day11 leta 1860 je močno, če ne celo prevladujoče, vplivala na

odcepitev Louisiane in na njen pristop h Konfederativnim državam. Pri vprašanju

suženjstva se je cerkev odločila za nevtralno stališče - sistema suženjstva ni ne

odkrito zagovarjala niti si ni prizadevala za njegovo ukinitev. Vseeno

posamezniki niso skrivali svojega prosužnjelastniškega prepričanja in tako

Thornwell kot Palmer sta se že pred vojno večkrat obregnila ob dejstvo, da

poskušajo severnjaki uveljaviti abolicionistično politiko, kar ni bilo v skladu z

ustavo ZDA. Slabe pol leta pred izbruhom vojne je Thronwell v svoji pridigi

dejal:

»Vlada, h kateri smo nekoč vabili žrtve tiranije iz celega sveta in katere razsežen

ščit smo častili obljubljajoč vernost in zaščito ̶ ta vlada je zdaj postala

osovražena prav v teh regijah, kjer so jo nekoč pozdravljali z največjo vdanostjo.

/.../ Sužnjelastniške države so zvestobo prelomile iz enega razloga, ki tudi

upravičuje njihova dejanja, kot jim jih narekuje vest. Govorimo o suženjstvu.

Nasprotovala je tako uvedbi suženjstva na no vih ozemljih kot tudi predajanju 10 Benjamin Morgan Palmer (25. 1. 1818 ̶ 5. 5. 1902), govornik in teolog prezbiterijanske cerkve, prvi moderator (predsedujoči) prezbiterijanske cerkve v Konfederativnih državah Amerike. Kot pastor prve prezbiterijanske cerkve v New Orleansu, Louisiana, je s svojo pridigo ob prazniku Thanksgiving Day (glej spodaj opombo 8) leta 1860 pomembno vplival na odločitev oblasti v Louisiani, da se država pridruži Konfederaciji. Po letu 1865 je služboval kot duhovnik prezbiterijanske cerkve v Združenih državah. (Charles F. Ritter in Jon. L. Wakelyn, "BENJAMIN MORGAN PALMER (JANUARY 25, 1818–MAY 28, 1902)." Leaders of the American Civil War. A Biographical and Historiographical Dictionary. The African American Experience Internetna podatkovna baza]. [Pridobljeno 30. 1. 2011], dostopno na: <http://testaae.greenwood.com/doc_print.aspx?fileID=GR9560R&chapterID=GR9560R-186&path=chunkbook>.) 11 Thanksgiving Day (zahvalni dan) - državni praznik, ki ga poleg ZDA praznuje tudi Kanada. Na ta praznik se Američani in Kanadčani zahvaljujejo za dobro žetev in ostale darove, ki so jih prejeli v preteklem letu. Od leta 1942 Američani Thanksgiving Day praznujejo četrti četrtek v novembru. ("Thanksgiving Day." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite. (Chicago: Encyclopædia Britannica, 2011).)

159

prebeglih sužnjev njihovim gospodarjem. /.../ Čeprav so naši razlogi upravičeni in

naša dejanja odobrena od Boga, bo m orda naša pot do z mage zaznamovana z

mučeništvom.«12

Thronwell je bil v Južni Karolini izjemno priznan mož in tik pred vojno je svoj

vpliv večkrat izkoriščal za spodbujanje svojih sonarodnjakov in ostalih

sužnjelastniških držav k odkritemu uporu. Ob izbruhu vojne je bil boj severnjakov

proti suženjstvu po mnenju južnih prezbiterijancev in več drugih denominacij tako

le še en vzrok več, ki je upravičeval odcepitev in vojskovanje južnih držav.13 V

državljanjski vojni je bila novoustanovljena prezbiterijanska cerkev stare šole na

jugu na strani Konfederacije, kar je veljalo tudi za drugo večje prezbiterijansko

telo na teh ozemljih, združeno sinodo prezbiterijanske cerkve nove šole. V

poletnih mesecih je obe telesi zapustilo mnogo duhovnikov, ki so se odločili za

sodelovanje v vojni kot kaplani konfederativne vojske ali višji vojaški

uslužbenci.14

Protestantska episkopalna cerkev je doživljala podobno usodo kot prezbiterijanska

cerkev stare šole. Ob izbruhu vojne tako kot večina drugih denominacij sprva ni

želela stopiti na nobeno stran in še leta 1862 se predsedujoči škof na konvenciji ni

želel ukvarjati niti z odcepitivijo uporniških držav niti z vojno, čeprav je

generalna konvencija tega leta že potekala brez prisotnosti predstavnikov z juga.

Viri izostanka južnih predstavnikov ne opredeljujejo kot razkol temveč bolj kot

začasen razhod, saj sta si obe strani cerkve prizadevali za ohranjanje odnosov in

ponovno združitev po koncu vojne. Ko se je konflikt zaostril, se je cerkev na

severu sicer opredelila proti odcepitvi, pri čemer se je osredotočila predvsem na

slabosti, ki jih je ustanovitev Konfederativnih držav Amerike prinašala cerkvi, a

uporniških držav nikoli ni javno obsojala ali grajala. Na takšen način je ubranila

svojo konservativno politiko nevmešavanja v politične zadeve, pri tem pa je tudi

jasno nakazala, da se še vedno ne strinja oziroma ne podpira abolicionističnega

programa. Zaradi takšnega ravnanja sta bili protestantska episkopalna cerkev in

12 R. L. Stanton, The Church and t he rebellion: A Consideration of the Rebellion against the Government of the United States; and the Agency of the Church, North and South, in Relation thereto. (New York: Derby & Miller, 1864), str. 157. 13 Prav tam, 162 ̶ 176. 14 Randall Balmer in John R. Fitzmier, The Presbyterians. (Connecticut: Greenwood Press, 1993), str. 69 ̶ 72.

160

prezbiterijanska cerkev stare šole pogosto tarči abolicionistov, ki so jima v letih

1861 in 1862 še vedno očitali sužnjelastništvo znotraj njunih vrst. Privrženci

Garrisona in borci za ukinitev suženjstva so namreč verjeli, da bi cerkve z ostrim

protisužnjelastniškim nastopom politike spodbudile k sprejetju programa za

osvoboditev sužnjev. Južni episkopalci so delovali v korist Konfederacije.

Pomembnejši predstavniki cerkve so pisali članke v korist odcepitvi in uporu ter

izvajali svoj vpliv tako na družbeni kot politični ravni, nekateri pa so novi državi

pomagali kar neposredno s služenjem v vojski.15

Skozi vojno so kljub izpovedovanju proti suženjstvu v mnogih severnih

denominacijah obstajale precejšne manjšine, ki se niso strinjale z osvoboditvijo

zasužnjenih. Krščanski abolicionisti so se na primer poleti leta 1862 pritoževali,

da kongregacionalistični časopisi na vzhodu še vedno ne pišejo v korist

osvoboditvi sužnjev, čeprav so se severni kongregacionalisti na stran Unije in

ukinitve suženjstva postavili že ob samem pričetku bojev. Program osvoboditve se

je zdel sporen tudi mnogim uradnikom prezbiterijanske cerkve nove šole, ki so ga

hitro označili za neustavnega. Metodisti so na splošno podpirali vojno proti

konfederativnim upornikom, vendar se z vpletanjem institucije suženjstva v vojno

tudi oni niso strinjali, saj je bilo po njihovem mnenju na strani Unije veliko preveč

sužnjelastnikov iz mejnih držav (Delaware, Kentucky, Missouri, Maryland), da bi

si lahko privoščili reševanje tega problema med samo vojno.

Znotrajdenominacijska nesoglasja niso povzročila manjših odcepitev le v

prezbiterijanski cerkvi, temveč so takšni spori vplivali tudi na slogo med baptisti

in metodisti.16

Protisužnjelastniško usmerjeni severni metodisti so vojno pozdravili. Pred

izbruhom vojne je cerkev o suženjstvu poslednjič razpravljala leta 1860, ko se je

generalna konferenca17 odločila odpreti novo poglavje v svojih prizadevanjih proti

15 McKivigan, The War against Proslavery Religion, 186. 16 Prav tam, 190. 17 Generalna konferenca – General Conference - najvišje zakonodajno in predstavniško telo metodistične cerkve. Konferenca se sestaja vsake štiri leta, zakonodajne spremembe pa zabeležijo v svojem redu, imenovanem Book of Discipline, ki ga na vsakem srečanju tudi pregledajo. ("STRUCTURE & ORGANIZATION: GOVERNANCE". na spletni strani UMC.ORG. [Internetna podatkovna baza]. [pridobljeno 20. 4. 2010], dostopno na: <http://www.umc.org/site/c.lwL4KnN1LtH/b.1720699/k.528D/Structure__Organization_Governance.htm>.)

161

sporni instituciji suženjstva. S takšno odločitvijo se konference mejnih držav niso

povsem strinjale. Razburilo jih je predvsem ponovno preoblikovanje splošnega

pravila na to temo:

»Kupovanje, prodajanje in držanje človeških bitij z namenom uporabiti jih kot

sužnje je v nasprotju z božjimi in naravnimi zakoni.«18

Med vojno je severna metodistična cerkev sprejemala patriotske resolucije,

zaprisege, na njenih zborovanjih je plapolala zastava Unije, cerkev pa je tudi

drugače odkrito podpirala in spodbujala vojna prizadevanja in še toliko bolj

udeležbo metodistov v njej. Zahtevali so ostrejše ukrepanje države v smislu

odprave suženjstva in javno so obsojali secesioniste. Severni metodisti v vojni

niso videli le sredstva za ohranitev Unije in odpravo suženjstva, temveč na nek

način tudi priložnost, da prodrejo na jug, kjer so po razkolu znotraj svoje cerkve

izgubili vpliv. Njihov zanos si lahko predstavljamo iz poročila duhovnika T. W.

Lewisa, pripadnika severne metodistične cerkve, ki je od konca leta 1862 dalje

opravljal svojo službo v Beaufortu, Južna Karolina:

»Prizadeval sem si razglašati iste resnice kot sem jih v Novi Angliji v mojih 16

letih službovanja tam. Dejstvo, da je moja prižnica tako blizu suženjskega trga, ni

zmanjšalo moje vneme ali ohladilo mojih čustev.«19

Severni metodisti so imeli vero v Unijo in v svojo cerkev. V obdobju vojaških

spopadov so se tudi oni navzeli "vojnega razpoloženja", ki je karakteriziral

njihovo prodiranje na jug. Severni duhovniki so se "misije Jug" lotili taktično in

resno, kar je razvidno iz Lewisovega poročanja za cerkveni tednik Christian

Advocate and Journal20 v marcu leta 1863:

18 James E. Kirby, Russell E. Richey in Kenneth E. Rowe, The Methodists. 8. izdaja v seriji Denominations in America. (Connecticut: Greenwood Publishing Group, 1996), str. 121. 19 Reginald F. Hildebrand, The Times Were Strange and St irring: Methodist Preachers and the Crisis of Emancipation. (Durham, Severna Karolina: Duke University Press, 1995), str. 79. 20 Christian Advocate and Journal - tednik metodistične cerkve, ki je izhajal v New Yorku v letih 1833 ̶ 1865 in je bil naslednik tednika Christian Advocate and Journal and Zion's Herlad, ki je nastal z združitvijo omenjenih časopisov in je izhajal v letih 1828 ̶ 1833. ("ABOUT THIS NEWSPAPER: CHRISTIAN ADVOCATE AND JOURNAL."Chronicling America. The Library of Congress. [Internetna podatkovna baza]. [Pridobljeno 3. 2. 2010], dostopno na: <http://chroniclingamerica.loc.gov/lccn/sn93063542/>.)

162

»Ob mojem prihodu sem si nemudoma prisvojil cerkev in osebje ter pričel

sestanke.«21

Razločno, kratko in jedrnato, kot pravi vojaški poveljnik. Vojna je metodistično

cerkev na severu močno politizirala in lahko bi rekli celo, da je cerkev na nek

način izkoristila priložnost za povečanje in izrabljanje svojega vpliva na politični

ravni in v doseganje ciljev severnega metodizma so postali vpleteni celo nekateri

vojaški uradniki. Konference na jugu so bile v svojih izjavah bolj previdne.

Dogodki so politizirali tudi njih, še posebno potem, ko je škof metodistične

episkopalne cerkve - sever, Edward Ames22, od vojnega ministra Edwina

McMastersa Stantona23 zagotovil direktivo, s katero je severnim metodistom dal

dovoljenje, da zasedejo cerkve "izdajalskih" južnih metodistov, pripadnikov

metodistične episkopalne cerkve - jug. Škof Ames je dobil od Stantona

dovoljenje, da duhovnike metodistične episkopalne cerkve - jug, zamenja z

"zvestimi" duhovniki iz Missourija, Tennesseeja in ameriškega ozemlja

Mehiškega zaliva. Predsednik Abraham Lincoln takšnega vpletanja v dejavnosti

cerkve ni odobraval in je izvajanje direktive omejil, dokončno pa jo je razveljavil

predsednik Andrew Johnson.24

Nevtralnost v svojem odnosu do Unije in vprašanja suženjstva je skozi celotno

obdobje vojne uspelo ohraniti le rimokatoliški cerkvi. Ta je spadala med tiste

denominacije, ki so se pred letom 1861 najbolj upirale sprejetju abolicionističnih

nazorov in cerkev proti svojim pripadnikom, ki so imeli sužnje, ni želela ukrepati

niti med vojno. Takrat vladajoča katoliška duhovščina je vztrajala pri svojem

21 Hildebrand, The Times Were Strange and Stirring, 79. 22 Edward Raymond Ames (20. 5. 1806-15. 5. 1879), ameriški škof (izvoljen leta 1852) metodistične episkopalne cerkve. Med vojno je bil velik zagovornik Unije in ob zaplembi premoženja metodistične episkopalne cerkve - jug, sta ga predsednik Abraham Lincoln (12. 2. 1809 ̶ 15. 4. 1865) in vojni minister Edwin M. Stanton postavila na mesto odgovornega za ravnanje z zaseženo lastnino. (Matthew Simpson (ur.), Cyclopedia of Methodism - Letter A (0001 ̶ 0166): Embracing Sketches of Its Rise, Progress and Present Condition, With Biographical Notices and Numerous Illustrations. (Philadelphija: Louis H. Everts, 1882), str. 37 ̶ 38.) 23 Edwin McMasters Stanton (Ohio, 19. 12. 1814-24. 12. 1869, Washington, D. C.), ameriški odvetnik in politik, ki je med državljansko vojno služboval kot vojni minister (1862-1865). Stantonovo učinkovito ministrovanje je v veliki meri pripomoglo k organizaciji množičnih vojaških sredstev severa in zmagi Unije. ("Stanton, Edwin M(cMasters)." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite.) 24 Hildebrand, The Times Were Strange and Stirring, 91.

163

prepričanju, da bi bila izključitev sužnjelastnikov v nasprotju s principom cerkve,

po katerem so izključevali le heretike.25

Kot splošno prosužnjelastniško usmerjena denominacija, je katoliška cerkev

posledično razvila pozitivno naravnan odnos do južnjaškega nacionalizma. V času

odcepitvene krize so se južni katoliki postavili na stran svoje regije in secesijo leta

1860 je odobravalo 21 od 23 prominentnih katoliških političnih osebnosti. Cerkev

je hodila v senci secesionistov. Katoliški škofi in duhovniki so blagoslavljali

zastave konfederacijskih polkov in molili za zmage južne vojske. Nekaj škofov je

sicer potiho izražalo dvome glede nepreverjenega južnjaškega nacionalizma in

nekaj jih je trznilo ob uresničitvi secesije, a večina južne katoliške duhovščine je

vseeno zvesto sledila Konfederaciji.26

8.1 Ob osvoboditvi

Osvobojenje je temnopoltim sužnjem omogočilo tudi svobodo veroizpovedi.

Cerkve belcev so bile pri tem najbolj prizadete, saj so jih temnopolti pričeli

zapuščati z namenom ustanoviti svoje lastne verske skupnosti. Ravno tako kot so

v tem obdobju iskali gospodarsko in politično neodvisnost, so osvobojeni sužnji

po vojni zavračali idejo, da bi ostali v isti cerkvi, katere so bili prej primorani

obiskovati s svojimi gospodarji. Ustanovitev cerkev za temnopolte pri

protestantskih denominacijah ni bila več novost; temnopolti na severu so bili v

okviru prezbiterijanske, baptistične in metodistične cerkve samostojno

organizirani že od začetka 19. stoletja. V povojnem obdobju je na primer

prezbiterijanska cerkev Združenih držav Amerike na jug pošiljala svoje

misijonarje, učitelje in druge cerkvene delavce ter na takšen način prispevala k

lajšanju problemov, nastalih s pojavom ogromnega števila novoosvobojenih

afriških Američanov. Čeprav so ti poslanci s severa ustanovili le malo cerkev, so

bili toliko bolj uspešni pri izobraževanju. V predvojnem obdobju so severni

25 McKivigan, The War against Proslavery Religion, 186. 26 Randall M. Miller in Jon L. Wakelyn. Catholics in the Old South: Essays on C hurch and Culture. (Macon, Georgija: Mercer University Press, 1999), str. 16.

164

prezbiterijanci sprejemali in uvajali strategije za vključevanje tamkajšnjih

temnopoltih vernikov v svojo denominacijo, a po vojni so s takšnimi prizadevanji

skoraj povsem prenehali. Ker je bilo to obdobje, v katerem so tudi temnopolti na

severu zapuščali cerkve, v kateri so imeli večino belci in ki so postajale vedno

bolj segregacijsko usmerjene, je severna prezbiterijanska cerkev svojo pozornost

preusmerila na jug in na njihove socialne programe za pomoč osvobojenim

sužnjem.27

Poraz konfederacijskih sil v vojni in posledična osvoboditev sužnjev je najbolj

prizadela katolike. Temnopolti katoliki so se tako kot protestantski kristjani želeli

samostojno organizirati, a cerkev ni imela dovolj sredstev za ustanavljanje ločenih

cerkev za temnopolte in belce. Ker poleg tega kongregacionalne avtonomije tudi

ni popolnoma sprejemala, svobodnim katolikom, ki so želeli ostati v tej

denominaciji, ni preostalo drugega, kot da se sprijaznijo s poniževalnim pristopom

cerkve, ki je ohranila segregacijo. Za temnopolte so bile (kot prej) še vedno

rezervirane posebne galerije ali cerkvene klopi v starejših cerkvah. Temnopolti

katoliki so pritiskali na cerkev in zahtevali spremembe v sedežnem redu ter svoje

duhovnike in cerkve, a bistvenih uspehov niso dosegli. Mnogi bivši sužnji so vero

svojega katoliškega gospodarja zapustili tudi iz takšnih razlogov. Kdo pa bi se

želel soočati z belim rasizmom vsako nedeljo? Poleg tega je bila katoliška cerkev

med vojno znana po svoji podpori Konfederaciji, pri čemer njeni predstavniki niso

skoparili z izpričevanjem in potrjevanjem svojih prosužnjelastniških nazorov, kar

je bil še dodaten razlog več, ki je upravičeval množičen odhod temnopoltih iz te

denominacije po vojni.28

27 Balmer in Fitzmier, The Presbyterians, 73. 28 John B. Boles, Masters & Slaves in the House of the Lord: Race and Religion in the American South, 1740-1870. (Kentucky: University Press of Kentucky, 1988), str. 150.

165

Protestantska episkopalna cerkev je doživljala podobno usodo. Temnopolti

episkopalci so pričeli denominacijo zapuščati takoj po osvoboditvi in

protestantska episkopalna cerkev se je odločila, da ta trend zaustavi. V ta namen je

generalna konvencija na severu ustanovila posebno komisijo, imenovano

Protestant Episcopal Freedman's Commission29, ki si je prizadevala tudi za

ponovno vključitev vseh tistih afriških Američanov, ki so se po vojni odločili za

odhod iz cerkve. Ta strategija je podobna politični strategiji za pomoč

osvobojenim: kot je kongres ustanovil Freedmen's Bureau30 kot zvezno agencijo

za pomoč bivšim sužnjem pri preskrbi z osnovnimi življenjskimi potrebščinami,

je episkopalna cerkev ravno tako uvedla podobno strategijo glede naslavljanja

duhovnih potreb osvobojenih afriških Američanov. Freedman's Commission je na

jugu skrbela za družbeno stabilnost, pri čemer so se osredotočali na versko in

splošno izobrazbo. A ker je bila to organizacija, zasnovana na severu s strani

severnih episkopalcev, so se predstavniki cerkve na jugu (ki se po večini niso

udeleževali zgoraj omenjene severne generalne konvencije) kmalu pričeli

pritoževati, češ da ima organizacija sekularni prizvok in da bodo temnopolti samo

izkoristili priložnost brezplačnega izobraževanja ter se ne bodo včlanili v cerkev

in podobno. Posledično so to agencijo za pomoč novoosvobojenim temnopoltim

29 Protestant Episcopal Freedman's Commission (Komisija za osvobojene protestante episkopalce) - agencija za širjenje evangelija in izobraževanje bivših sužnjev. Leta 1865 jo je ustanovila generalna konvencija episkopalne cerkve. Leta 1868 so jo preimenovali v Commission on Home Missions to Colored People (Komisijo za domače misijone med temnopoltimi). Komisija je bila razpuščena 12. 2. 1878 zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. (Edward J. Blum in W. Scott Poole, Vale of Tears: New Essays on Religion and Reconstruction. (Georgija: Mercer University Press, 2005), str. 57.) 30 Freedmen's Bureau (Urad za osvobojene, 1865 ̶ 1872 ) - uradni naziv Bureau of Refugees, Freedmen, and Abandoned Lands (Urad za begunce, osvobojence in zapuščena ozemlja) za pomoč beguncem in osvobojencem v stiski. Urad je kongres ZDA ustanovil v dobi obnove ZDA, leta 1865. ("Freedmen's Bureau." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite.)

166

na konvenciji leta 1868 severni episkopalci reorganizirali in jo preimenovali v

Commission on Home Missions to Colored People31, ki je bila poslej precej bolj

versko usmerjena.32

Cerkve na severu so se ob osvoboditvi sužnjev torej usmerile v nudenje pomoči

slednjim, kar so uresničevale preko novoustanovljenih društev in organizacij za

pomoč temnopoltim na jugu. Preko teh so organizirale razne misijone in

izobraževanja, bivšim sužnjem pa so pomagale tudi z nudenjem osnovnih

življenjskih potrebščin. Južnim cerkvam takšne aktivnosti severnih cerkev na jugu

niso bile po godu, saj so jih smatrali kot sredstva, preko katerih so lahko izvajale

vpliv na njihovih ozemljih. Same so se po vojni reorganizirale izidu primerno in

se osredotočile na urjenje temnopoltih vernikov za namene ustanavljanja ločenih

cerkev za temnopolte. Bivši sužnji, ki so bili prej primorani obiskovati cerkve

svojih gospodarjev, so le-te po vojni pričeli množično zapuščati, saj jim je bila s

splošno svobodo dana tudi svoboda veroizpovedi. V vseh denominacijah se je

sčasoma pokazal naraščajoči trend zahtev temnopoltih po ustanovitvi svojih

lastnih cerkev, v katerih bi obred vodili temnopolti predstavniki. Na severu je bila

takšna praksa uveljavljena že od začetka 19. stoletja, a v sužnjelastniških državah

je bilo to v predvojnem obdobju skorajda nemogoče. Po uveljavitvi svobode za

vse je mnogo cerkev takšnim zahtevam ugodilo, druge pa so zaradi različnih,

zgoraj navedenih razlogov vztrajale pri svoji predvojni organizacji, ki je na jugu

temeljila na segregaciji temnopoltih. Takšen primer so bili na primer katoliki.

Kakor koli, po mojem mnenju je osvoboditev temnopoltih s seboj prinesla mnogo

ovir, problemov in predsodkov, ki so pogojevali rasno segregacijo. Ta se je v letih

po vojni ojačala in postala očitna na vseh področjih življenja, tudi v uveljavljenih

denominacijah.

31 Commission on Home Missions to Colored People (Komisija za domače misijone med temnopoltimi) - novo poimenovanje Protestant Episcopal Freedman's Commission (Komisije za osvobojene protestante episkopalce, glej zgoraj opombo 27) od leta 1868 dalje, ki je delovala do 12. 2. 1878. (Blum in Poole, Vale of Tears, 57.) 32 Gardiner H. Shattuck Jr., Episcopalians and R ace: Civil War to Civil Rights. (Kentucky: University Press of Kentucky, 2000), str. 9-11.

167

9 ZAKLJUČEK

Kot mogočne in vplivne organizacije bi denominacije krščanske cerkve v ZDA

lahko pomembno zaznamovale razvoj institucije suženjstva v ZDA. Čeprav so se

na samem začetku vse protestantske denominacije načeloma izrekle proti

suženjstvu, konkretnih dejanj v smeri omejitve ali ukinitve te institucije z njihove

strani ni bilo zaslediti, z izjemo kvekerjev, ki so proti suženjstvu protestirali že v

80. letih 17. stoletja. Takrat so se vse cerkve osredotočile na pokristjanjevanje

sužnjev in podajanje verskih naukov. Z leti, ko se je institucija suženjstva

razmahnila na novopridobljena ozemlja in tako dala zagon lokalni trgovini s

sužnji, si ravno tako niso upale stopiti dlje od sprejemanja protisužnjelastniško

naravnanih načel, pravil in resolucij. Čeprav so imele pomembno vlogo pri

ukinitvi suženjstva na severu države, je bilo nesoglasja na račun nevtralnosti ali

neudejstvovanja cerkev pri aktivnem reševanju tega vprašanja v večini

denominacij opaziti že na začetku 19. stoletja. Pri tem je treba izpostaviti dve

izjemi. Na eni strani so stali kvekerji, ki so v tem času že enotno protestirali,

izdajali peticije in spodbujali razvoj abolicionističnega gibanja, na drugi strani pa

je rimokatoliška cerkev v ZDA neomajno zagovarjala svojo politiko

nevmešavanja. Do 30. let 19. stoletja so bile v izvajanje institucije suženjstva

vpletene vse uveljavljene denominacije, ene bolj kot druge.

Vsekakor je imela institucija suženjstva večji vpliv na delovanje cerkev kot pa

obratno. Spori na račun neukrepanja in sužnjelastništva znotraj njihovih vrst so

razklali metodistično in baptistično cerkev. Na prvi razkol znotraj prezbiterijanske

cerkve je suženjstvo sicer vplivalo le v majhni meri, vendar vprašanje vseeno ni

ostalo v ozadju in nesoglasja na tem področju so to cerkev na vrhuncu napetosti

pred državljansko vojno ponovno razklala. Isto velja za ostale protestantske

denominacije, ki so v desetletjih razmaha abolicionizma doživele še vrsto

odcepitev raznih odpadniških skupin in se morale ob secesiji soočiti s ponovnim

razkolom. Notranjo enotnost je uspelo ohraniti le protestantski episkopalni cerkvi

in katoliški cerkvi, slednji verjetno tudi zato, ker je bila v severnih državah slabše

zastopana in zato abolicionistična miselnost tudi ni posegla na področje njenega

delovanja. Rimokatoliška cerkev v ZDA je trmasto zagovarjala politiko

168

nevmešavanja oziroma stališče v korist instituciji suženjstva in v nasprotno je ni

mogel prepričati niti njen vrhovni vodja, papež Gregor XVI., ki je leta 1839 v

papeški buli ostro obsodil trgovino s sužnji. Kot so južni predstavniki

protestantskih denominacij svoje mišljenje v prid suženjstvu upravičevali z odseki

iz Biblije, so katoličani ravno tako to papeško bulo tolmačili v skladu s trenutnim

stanjem v državi.

Delitev cerkev na severne in južne je bila pričakovana, saj je šlo takšno dogajanje

vzporedno z večanjem napetosti med severom in jugom na političnem,

gospodarskem in družbenem področju. Severne cerkve so se v svojem delovanju

proti suženjstvu pridružile prizadevanjem abolicionistov. Na razne načine so

zagovarjale ukinitev suženjstva, ustanavljale društva proti suženjstvu in krepile

protisužnjelastniško zavest svojih vernikov. Čeprav so si prizadevale za

izkoreninjenje sužnjelastništva iz njihovih vrst, jim tega zaradi prisotnosti v

mejnih državah pred vojno ni uspelo doseči. Zaradi tega so bile pogosto tarča

napadov s strani abolicionistov in južnih cerkev. Slednje so po razkolih pričele še

bolj goreče zagovarjati insititucijo suženjstva, krepila pa se je tudi njihova

prosužnjelastniška zavest. Takšna razdvojenost cerkev je na nek način odraz

razdvojenosti ameriškega naroda v tistem času. Z nastopom vojne so se cerkve

postavile vsaka na svojo stran: južne na stran Konfederativnih držav Amerike in

severne na stran Unije. Severnim cerkvam je treba v tej vojni pripisati posebne

zasluge, saj so ravno njihova prizadevanja, skupaj s prizadevanji ostalih

abolicionistov, pomembno vplivala na odločitev takratne oblasti, da to vojno za

ohranitev Unije izkoristijo tudi kot vojno za ukinitev suženjstva.

29. julija 2008, torej 200 let po ukinitvi suženjstva na severu države in več kot

140 let po dokončni osvoboditvi sužnjev na jugu, je predstavniški dom ZDA

sprejel resolucijo, v kateri se je kot prvo telo zvezne oblasti afriškim Američanom

169

opravičil za suženjstvo in poznejše zloglasne "Jim Crow" zakone1. Temu

vladnemu opravičilu je nekaj mesecev kasneje sledilo uradno opravičilo

episkopalne cerkve, ki je v dvodnevnem obredu javno priznala svojo vpletenost v

čezatlantsko institucijo suženjstva.2 Episkopalna cerkev tako nadaljuje trend

ameriških krščanskih denominacij, ki so v 20. in 21. stoletju pričele izražati

obžalovanje za sodelovanje v spornem gospodarskem in družbenem sistemu

suženjstva oziroma neaktivnost v boju za osvoboditev sužnjev. Južna baptistična

konvencija se je za svoje stališče glede institucije suženjstva in rasizem opravičila

leta 19953 in ravno letos, 1. februarja, se je v imenu katoliške cerkve za suženjstvo

opravičil tudi trenutni nadškof New Orleansa4:

»V imenu cerkve se opravičujem, ker smo dovolili nadaljno izvajanje nekaterih

aktivnosti. To je grešno. Rasizem je grešen.«5

Četudi skoraj 150 let po koncu državljanske vojne in osvoboditvi sužnjev v ZDA,

je takšno ali podobno opravičilo katere koli cerkve še vedno več kot dobrodošlo,

saj je to dokaz, da ameriške denominacije krščanske cerkve še vedno niso

pozabile na svoje ravnanje v času obstoja institucije suženjstva. Ravno zato je

toliko bolj presenetljiva izdaja dela z naslovom Antebellum Slavery: An Orthodox

1 "Jim Crow" zakoni – Jim Crow Laws - serija državnih in lokalnih zakonov v ZDA, ki so bili v veljavi v letih 1876-1965. Zakoni so dovoljevali "de jure" rasno segregacijo (na podlagi pravnega stališča) v vseh javnih objektih, pri čemer je bil za temnopolte Američane uveljavljen status "ločen, a enak" ("separate but equal"). "Jim Crow" zakone je dokončno ovrgla uveljavitev Civil Rights Act (Zakon o državljanskih pravicah) leta 1964 in uveljavitev Voting Rights Act (Zakon o volilnih pravicah) leto kasneje. ("Jim Crow law." Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite. (Chicago: Encyclopædia Britannica, 2011).) 2 Daphne Mack, »EPISCOPALIANS GATHER TO APOLOGIZE FOR SLAVERY«, z dne 3. 10. 2008. Objavljeno na spletnem mediju Episcopal Life Online, Episcopal News Service [Internetna podatkovna baza]. [Pridobljeno 1. 3. 2011], dostopno na: <http://www.episcopalchurch.org/79901_101316_ENG_HTM.htm>. 3 »SOUTHERN BAPTISTS APOLOGIZE FOR SLAVERY STANCE« z dne 28. 8. 2009. Objavljeno na spletni strani medijske organizacije NPR [Internetna podatkovna baza] [pridobljeno 8. 2. 2010], dostopno na: <http://www.npr.org/templates/story/story.php?storyId=112329862> in Williams in Shurden, Turning points in Baptist History, 176. 4 Gregory Michael Aymond (12. 11. 1949 ̶ ), prelat rimokatoliške cerkve v ZDA in trenutni nadškof New Orleansa. V letih 2001- 2009 je služboval kot škof Austina v Teksasu, leta 2009 pa je postal 14. nadškof New Orleansa v Louisiani. ("ARCHBISHOP GREGORY MICHAEL AYMOND." Archdiocese of New Orleans. [Internetna podatkovna baza]. [Pridobljeno 1. 3. 2011], dostopno na: <http://www.arch-no.org/aymond.php>.) 5 Bruce Nolan, »NEW ORLEANS ARCHBISHOP APOLOGIZES FOR SLAVERY, POSTS RECORDS ONLINE« z dne 2. 2. 2011. Objavljeno v spletnem časopisu The Huffington Post [Internetna podatkovna baza]. [Pridobljeno 1. 3. 2011], dostopno na: <http://www.huffingtonpost.com/2011/02/02/archdiocese-posts-trove-o_n_817716.html>.

170

Christian View,6 v katerem nas avtor, baptistični duhovnik dr. Gary Lee Roper, s

svojim gorečim upravičevanjem suženjstva znova opomni, da prosužnjelastniška

miselnost še vedno ni povsem izkoreninjena iz kulture bivših sužnjelastniških

držav. Delo prikaže razvoj suženjstva skozi zgodovino in pomen te institucije za

bivše sužnjelastniške države ZDA, njen obstoj pa upravičuje tudi s primeri iz

Biblije. Suženjstvo torej še vedno predstavlja sporno tematiko in izdaja takšnega

dela, ki še danes zagovarja takratni obstoj institucije suženjstva, nazorno

prikazuje, da predstavniki nekaterih ameriških cerkev tega poglavja zgodovine

očitno še vedno niso povsem zaključili.

6 Gary Lee Roper, Antebellum Slavery: An Orthodox Christian View. (Philadelphija: Xlibris Corporation, 2008).

171

10 VIRI IN LITERATURA

10.1 Viri

Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Ultimate Reference Suite.

(Chicago: Encyclopædia Britannica, 2011.)

Veliki splošni leksikon. Elektronska izdaja v1.0. (Slovenija: DZS, d.d.,

Izobraževalno založništvo Amebis, d.o.o., 2005).

Sveto pismo stare in nove zaveze. Slovenski standardni prevod iz izvirnih jezikov.

(Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije, 1997).

10.2 Elektronski viri

"ABOUT THIS NEWSPAPER: CHRISTIAN ADVOCATE AND JOURNAL."

Chronicling America. The Library of Congress. [Internetna podatkovna baza].

[Pridobljeno 3. 2. 2010], dostopno na:

<http://chroniclingamerica.loc.gov/lccn/sn93063542/>.

"ABOUT THIS NEWSPAPER: NASHVILLE CHRISTIAN ADVOCATE."

Chronicling America. The Library of Congress. [Internetna podatkovna baza].

[Pridobljeno 30. 4. 2010], dostopno na:

<http://chroniclingamerica.loc.gov/lccn/sn88067029/>.

"ABOUT THIS NEWSPAPER: RICHMOND CHRISTIAN ADVOCATE."

Chronicling America. The Library of Congress. [Internetna podatkovna baza].

[Pridobljeno 30. 4. 2010], dostopno na:

<http://chroniclingamerica.loc.gov/lccn/sn85038621/>.

"ABOUT THIS NEWSPAPER: THE NEW YORK EVANGELIST." Chronicling

America. The Library of Congress. [Internetna podatkovna baza]. [Pridobljeno 30.

4. 2010], dostopno na: <http://chroniclingamerica.loc.gov/lccn/sn85054545/>.

172

"ABOUT THIS NEWSPAPER: ZION'S HELARD." Chronicling America. The

Library of Congress. [Internetna podatkovna baza]. [Pridobljeno 30. 4. 2010]),

dostopno na: <http://chroniclingamerica.loc.gov/lccn/sf89090991/>.

"ARCHBISHOP GREGORY MICHAEL AYMOND." Archdiocese of New

Orleans. [Internetna podatkovna baza]. [Pridobljeno 10. 2. 2010], dostopno na:

<http://www.arch-no.org/aymond.php>.

"BARON STOW." Encyclo, Online Encyclopedia. [Internetna podatkovna baza].

[Pridobljeno in spremenjeno 7. 1. 2011], dostopno na:

<http://www.encyclo.co.uk/define/Baron%20Stow>.

"CERKEV JEZUSA KRISTUSA SVETIH IZ POSLEDNJIH DNI." O Cerkvi.

Cerkev v Sloveniji. [Internetna podatkovna baza]. [Pridobljeno 2. 3. 2010],

dostopno na: <http://www.cerkev-jezusa-kristusa.si/>.

"CHRONOLOGY OF THE LIFE OF CHARLES GRANDISON FINNEY (1792 ̶

1875)." Truth in Heart. Revival Reformation Classics. [Internetna podatkovna

baza]. 1995 ̶ 2008 [Pridobljeno 3. 12. 2010], dostopno na:

<http://truthinheart.com/EarlyOberlinCD/CD/Finney/timeline.html>.

"CONGREGATIONAL HOME MISSIONARY SOCIETY." Nebraska State

Historical Society. [Internetna podatkovna baza]. 6. 12. 2010 [Pridobljeno in

spremenjeno 9. 1. 2011], dostopno na: <http://www.nebraskahistory.org/lib-

arch/research/manuscripts/church/conghms.htm>.

"CYRUS PITT GROSVENOR." Članek iz časopisa Morning Star z dne 7. 10.

1995, str. 7, objavljen na spletni strani Historical Albion Michigan, Albion

History/Genealogy Resources. Frank Passic. [Internetna podatkovna baza].

[Pridobljeno in spremenjeno 7. 1. 2011], dostopno na:

<http://www.albionmich.com/history/histor_notebook/951001.shtml>.

"DONATUS & THE DONATIST SCHISM." Early Church.org.uk. [Internetna

podatkovna baza]. [Pridobljeno in spremenjeno 10. 1. 2011], dostopno na:

<http://www.earlychurch.org.uk/donatism.php>.

173

"FRANCIS PATRICK KENRICK." Hall of North and South Americans. Museum

of History. Internetna podatkovna baza]. 2000 [pridobljeno in spremenjeno 10. 1.

2011], dostopno na: <http://www.famousamericans.net/francispatrickkenrick/>.

"FROM LOG COLLEGE TO PRINCETON.". Govor prečastitega James-a H.

Ross-a pred kongregacionalistično duhovščino v dvorani Pilgrim Hall. V: Boston

Evening Transcript [Internetna podatkovna baza]. 19. oktober 1896 [pridobljeno

1. 3. 2010], dostopno na:

<http://news.google.com/newspapers?nid=2249&dat=18961019&id=S8szAAAAI

BAJ&sjid=_yIIAAAAIBAJ&pg=3877,4806582>.

"GOVERNING BODIES." elmirachurch.org [Internetna podatkovna baza]. 2008

[pridobljeno 2. 3. 2010], dostopno na: <http://www.elmirachurch.org/>.

"IN SUPREMO APOSTOLATUS." Papal Encyclicals Online. [Internetna

podatkovna baza]. [pridobljeno 26. 4. 2010]. Dostopno na:

<http://www.papalencyclicals.net/Greg16/g16sup.htm>.

"MORMON POLYGAMY: MISCONCEPTIONS." [Internetna podatkovna baza].

[Pridobljeno 20. 03. 2011], dostopno na: <http://www.mormon-polygamy.org/>.

"MORMONSKA CERKEV ŽE STOJI." 24ur.com. [Internetna podatkovna baza].

[Pridobljeno 2. 3. 2010], dostopno na:

<http://24ur.com/novice/slovenija/mormonska-cerkev-ze-stoji.html>.

"PROGRESSIVE FRIENDS." Quakerpedia, The Quaker Encyclopedia.

[Internetna podatkovna baza]. [Pridobljeno in spremenjeno 10. 1. 2011], dostopno

na: <http://www.quakerpedia.org/index.php?title=Progressive_Friends>.

"RE: SAMUEL GARDNER RANKIN AND REV. JOHN RANKIN (1793 ̶

1886)." Posted by Michael Kearl in reply to RE: Samuel Rankin (1784 ̶ 1842), by

Joan Lindley. Rankin Family Genealogy Forum. GenForum, presented by

Genealogy.com. [Internetna podatkovna baza]. [Pridobljeno in spremenjeno 18.

12. 2010], dostopno na:

<http://genforum.genealogy.com/rankin/messages/2471.html>.

174

"REV HIRAM WHITCHER." Find A Grave. [Internetna podatkovna baza]. 6. 12.

2010 [Pridobljeno in spremenjeno 9. 1. 2011], dostopno na:

<http://www.findagrave.com/cgi-bin/fg.cgi?page=gr&GRid=62627555>.

"RG 30/29 - WILLIAM GOODELL FAMILY PAPERS." Oberlin College

Archives. . [Internetna podatkovna baza]. 2011 [Pridobljeno in spremenjeno 9. 1.

2011], dostopno na:

<http://www.oberlin.edu/archive/holdings/finding/RG30/SG29/biography.html>.

"STRUCTURE & ORGANIZATION: GOVERNANCE". na spletni strani

UMC.ORG. [Internetna podatkovna baza]. [pridobljeno 20. 4. 2010], dostopno na:

<http://www.umc.org/site/c.lwL4KnN1LtH/b.1720699/k.528D/Structure__Organi

zation_Governance.htm>.

"SUNDERLAND, LA ROY (1804 ̶ 1885)." Encyclopedia.com. [Internetna

podatkovna baza]. [Pridobljeno 3. 12. 2010], dostopno na:

<http://www.encyclopedia.com/doc/1G2-3403804394.html>.

"THE ORGANIZATION OF THE WESLEYAN METHODIST

CONNECTION". [Internetna podatkovna baza]. Wesley Press, 1997. [pridobljeno

in spremenjeno 16. november 2010]), dostopno na:

<http://myweb.arbor.edu/markw/howe/wesmeth.html>.

"THE PRESIDENT'S INAUGURAL ADDRESS AT THE OPENING

CONVOCATION, OCT. 18, 2009." Govor predsednika Bible Collega, Marka

Phillipsa, ob otvoritvenem zborovanju Bible Collega. [Internetna podatkovna

baza]. 26. 10. 2009 [pridobljeno in spremenjeno 18. 12. 2010], dostopno na:

<http://www.ohiocentralbiblecollege.com/www.ohiocentralbiblecollege.com/Blog

/Entries/2009/10/26_The_Presidents_Inaugural_Address_at_the_Opening_Convo

cation,_Oct._18,_2009.html>.

"WHERE WE COME FROM." American Baptist Home Mission Societies.

[Internetna podatkovna baza]. 2007 ̶ 2011 [pridobljeno 13. 5. 2010], dostopno na:

<http://www.nationalministries.org/come_from.cfm>.

175

"WHO WE ARE", Philadelphia Yearly Meeting of the Religious Society of

Friends. [Internetna podatkovna baza]. 1997 [pridobljeno 8.3.2010]), dostopno na:

<http://archive.pym.org/pm/faith.php>.

"WILLIAM A. SMITH (WILLIAM ANDREW), 1802 ̶ 1870." Documenting the

American South. [Internetna podatkovna baza]. 2004 [pridobljeno 18. 4. 2010],

dostopno na: <http://docsouth.unc.edu/church/smith/bio.html>.

»SOUTHERN BAPTISTS APOLOGIZE FOR SLAVERY STANCE« z dne

28.8.2009. Objavljeno na spletni strani medijske organizacije NPR [Internetna

podatkovna baza]. [Pridobljeno 8.2.2010], dostopno na:

<http://www.npr.org/templates/story/story.php?storyId=112329862>.

Charles F. Ritter in Jon. L. Wakelyn, "BENJAMIN MORGAN PALMER

(JANUARY 25, 1818–MAY 28, 1902)." Leaders of the American Civil War. A

Biographical and Historiographical Dictionary. The African American

Experience [Internetna podatkovna baza]. [Pridobljeno 30. 1. 2011], dostopno na:

<http://testaae.greenwood.com/doc_print.aspx?fileID=GR9560R&chapterID=GR

9560R-186&path=chunkbook>.

Harper, Douglas. "SLAVERY IN THE NORTH." [Internetna podatkovna baza].

2003 [pridobljeno in spremenjeno 16. november 2010], dostopno na:

<http://www.slavenorth.com/index.html>.

Hendericks, Garret, et al. "THE GERMANTOWN PROTEST, FEBRUARY 18,

1688". V seriji dokumentov: Slavery and Emancipation in Western Culture.

Urednik David Brion Davis [Internetna podatkovna baza]. 2005. [pridobljeno 8. 3.

2010], dostopno na: <http://www.yale.edu/glc/aces/germantown.htm>.

Heyrman, Christine Leigh. "THE FIRST GREAT AWAKENING". Divining

America, TeacherServe©. National Humanities Center [Internetna podatkovna

baza]. [pridobljeno 1. 3. 2010], dostopno na:

<http://nationalhumanitiescenter.org/tserve/eighteen/ekeyinfo/grawaken.htm>.

Lewis D. Savage, "THE ANTI-SLAVERY FRIENDS IN SALEM, IOWA."

[Internetna podatkovna baza]. [Pridobljeno in spremenjeno 10. 1. 2011], dostopno

na: <http://www.icelandichorse.info/salemantislaveryfriends.html>.

176

Library of Congress. "RELIGION AND THE AMERICAN REVOLUTION". Na

razstavi: Religion and the Founding of the American Republic [Internetna

podatkovna baza]. 1998 [pridobljeno 2. 3. 2010], dostopno na:

<http://www.loc.gov/exhibits/religion/rel02.html>.

Library of Congress. "RELIGION IN EIGHTEENTH-CENTURY AMERICA".

Na razstavi: Religion and the Founding of the American Republic [Internetna

podatkovna baza]. 1998 [pridobljeno 2. 3. 2010], dostopno na:

<http://www.loc.gov/exhibits/religion/rel02.html>.

Library of Congress. "THE MORMONS". Na razstavi Religion and the Founding

of the American Republic [Internetna podatkovna baza]. 1998 [pridobljeno 2. 3.

2010], dostopno na: <http://www.loc.gov/exhibits/religion/rel02.html>.

Mack, Daphne. »EPISCOPALIANS GATHER TO APOLOGIZE FOR

SLAVERY«, z dne 03.10.2008. Objavljeno na spletnem mediju Episcopal Life

Online, Episcopal News Service [Internetna podatkovna baza]. [Pridobljeno 1. 3.

2010], dostopno na:

<http://www.episcopalchurch.org/79901_101316_ENG_HTM.htm>.

Martin, Asa Earl. The Anti-Slavery Movement in Kentucky, Prior to 1850.

(Forgotten Books), str. 19. [Internetna podatkovna baza]. 2010 [pridobljeno in

spremenjeno 16. decembra 2010], dostopno na: <http://www.forgottenbooks.org>.

Moorhead, James Howell. »RELIGION IN THE CIVIL WAR: THE

NORTHERN PERSPECTIVE«. Divining America, TeacherServe©, National

Humanities Center [Internetna podatkovna baza] [pridobljeno 25.1.2011],

dostopno na:

<http://nationalhumanitiescenter.org/tserve/nineteen/nkeyinfo/cwnorth.htm>.

Nolan, Bruce. »NEW ORLEANS ARCHBISHOP APOLOGIZES FOR

SLAVERY, POSTS RECORDS ONLINE« z dne 2.2.2011. Objavljeno v

spletnem časopisu The Huffington Post [Internetna podatkovna baza].

[Pridobljeno 8.2.2010], dostopno na:

<http://www.huffingtonpost.com/2011/02/02/archdiocese-posts-trove-

o_n_817716.html>.

177

Paul P. Kuenning, "NEW YORK LUTHERAN ABOLITIONISTS. SEEKING A

SOLUTION TO A HISTORICAL ENIGMA." Church History. [Internetna

podatkovna baza]. [Pridobljeno in spremenjeno 10. 1. 2011], dostopno na:

<http://journals.cambridge.org/action/displayAbstract?fromPage=online&aid=229

3548>.

10.3 Literatura

Aasang, Nathan. African ̶American Religious Leader. (New York: Infobase

Publishing, 2003).

Altschuler, Glenn C. in Jan M. Saltzgaber. Revivalism, Social Conscience and

Community in the Burned-Over District: The Trial of Rhoda Bement. (New York:

Cornell University Press, 1983).

Arias, David. Spanish-Americans: Lives and Faces. (Canada: Traffprd Šublishing,

2005).

Armentrout, Don S. in Robert Boak Slocum (ur.). An Episcopal Dictionary of the

Church: A User-Friendly Reference for Episcopalians. (New York: Church

Publishing, Inc., 2005).

Baird, Robert. Religion in America; or An Account of the Origin, Progress,

Relation to the State, and Present Condition of the Evangelical Churches in the

United States. With Notices of the Evangelical Denominations. (New York:

Harper & Brothers, 1844).

Baird, Robert. The Progress and Prospects of Christianity in the United States of

America; With Remarks on the Subject of Slavery in America; And on the

Intercourse Between British and American Churches. (London: Partridge and

Oakey, 1851).

Baker, Robert Andrew. Relations between Northern and Southern Baptists.(New

York: Arno Press, 1980).

178

Balmer, Randall Herbert. Encyclopedia of Evangelicalism. (Kentucky:

Westminster John Knox Press, 2002).

Balmer, Randall in John R. Fitzmier. The Presbyterians. (Connecticut:

Greenwood Press, 1993).

Barnes, Albert. The Church and Slavery. (Philadelphija: Parry & McMillian,

1857).

Barnes, William Wright. The Southern Baptist Convention, 1845 ̶ 1953.

(Tennessee: Broadman Press, 1954).

Barr, Alwyn. Black Texans: A History of African Americans in Texas, 1528-1995.

(Teksas: University of Oklahoma Press, 1996).

Bishop, Robert Hamilton in David Rice. An Outline of the history of the church in

the state of Kentucky, during a period of forty years: containing the memoirs of

Rev. David Rice, and sketches of the origin and present state of particular

churches, and of the lives and labours of a number of men who were eminent and

useful in their day. (T. T. Skillman, 1824).

Blaustein, Albert P. in Robert L. Zangrando (ur.). Civil Rights and African

Americans. (Illionis: Northwestern University Press, 1991).

Blum, Edward J. in W. Scott Poole. Vale of Tears: New Essays on Religion and

Reconstruction. (Georgija: Mercer University Press, 2005).

Boles, John B. Masters & Slaves in the House of the Lord: Race and Religion in

the American South, 1740 - 1870. (Kentucky: University Press of Kentucky,

1988).

Boles, John B. Religion in Antebellum Kentucky. (Kentucky: University Press of

Kentucky, 1995).

Brackney, William H. Baptists in North America: an historical perspective.

(Massachusetts: Wiley-Blackwell, 2006).

Brackney, William H. The Baptists. (Connecticut: Praeger Publishers, 1994).

179

Buckley, James Monroe. A History of Methodism in the United States. (New

York: The Christian Literature Co., 1897).

Bush, George. The Valley of Vision; or the Dry Bones of Israel Revived. An

Attempted Proof (From Ezekiel, Chap. Xxxvii. 1-14) of the Restoration and

Conversion of the Jews. (New York: Saxton & Miles, 1844).

Caner, Emir in Ergun. The Sacred Trust: Sketches of the Southern Baptist

Convention Presidents. (Tennessee: Broadman & Holman Publishers, 2003).

Cathcart, William. The Baptist Encyclopedia. Volume 1 (Arkansas: The Baptist

Standard Bearer, Inc., 2001).

Chambers, William. American Slavery and Colour. (London: W. & R. Chambers,

1857).

Chirsty, David. Pulpit politics: or, Ecclesiastical legislation on slavery, in its

disturbing influences on the American union. (Cincinnati: Faran & McLean,

1862).

De Vinné, Daniel. The Methodist Episcopal Church and Slavery: a Historical

Survey of the Relation of the Early Methodists to Slavery. (New York: Francis

Hart, 1857).

Denslow, William R. in Harry S. Truman. 10,000 Famous Freemasons for K to

Z. Part Two. (Montana: Kessinger Publishing, 2004).

Din, Gilbert C. Spaniards, planters and slaves: the Spanish regulation of slavery

in Louisiana, 1763-1803. (Teksas: A&M University Press, 1999).

Early, Joe. Readings in Baptist History: Four Centuries of Selected Documents.

(Nashville, Tennessee: B&H Publishing Group, 2008).

Elliot, Charles. Methodistična episkopalna cerkev. History of the great secession

from the Methodist Episcopal Church in the year 1845: eventuating in the

organization of the new church, entitled the "Methodist Episcopal Church,

South." (Cincinnati: Swormstedt & Poe, 1855).

180

Emory, Robert. History of the Discipline of the Methodist Episcopal Church.

Revised, and brought down to 1856 by W.P. Strickland. (New York: Carlton &

Porter, 1856).

Falola, Toyin in Amanda Warnock. Encyclopedia of the Middle Passage.

Greenwood Milestones in African American History. (Connecticut: Greenwood

Publishing Group, 2007).

Finney, T. M. Religion consistent with itself, or, A review of the "Bible at war

with schism": addressed to the brethren of the Old School Presbyterian Church,

and to all who desire to know the truth, in reference to the connexion of the

Church with the sin of slavery. (Mt. Vernon: William H. Cochran, 1850).

Fleming, Thomas J. The Louisiana Purchase. (New Jersey: John Wiley & Sons,

Inc., 2003).

Flynt, Wayne. J. Alabama Baptists: Southern Baptists in the Heart of Dixie.

Ilustrirana. (Alabama: University of Alabama Press, 1998).

Ford, Lacy K. Deliver Us From Evil: The Slavery Question in the Old South.

(Oxford, New York: Oxford University Press, 2009).

Ford, Lacy K. Origins of Southern Radicalism; The South Carolina Upcountry,

1800-1860. (Oxford, New York: Oxford University Press, 1988).

Foss, A.T. in E. Mathews. Facts for Baptist Churches. Collected, arranged and

reviewed. (Utica, New York: American Baptist Free Mission Society, 1850).

Franklin, John Hope. From Slavery to Freedom: A History of Negro Americans.

(New York: Vintage Books, 1969).

General Anti-Slavery Convention. Proceedings of the General Anti-Slavery

Convention, called by the committee of the British and Foreign Anti-slavery

Society, and held in London from Tuesday, June 13th, to Tuesday, June 20th,

1843. By J. F. Johnson (Miami, Florida: Mnemosyne Publishing Co., 1969).

Gillett, Ezra Hall. History of the Presbyterian Church in the United States of

America V.2. (Bedford, Massachusetts: Applewood Books, 1864).

181

Goodell, William. Slavery and Anti-slavery; A History of the Great Struggle in

Both Hemispheres; With a View of the Slavery Question in the United States.

(New York: William Goodell, 1855).

Gorrie, Douglass. The Churches and Sects of the United States: containing a brief

account of the origin, history, doctrines, church government, mode of worship,

usages, and statistics of each religious denomination, so far as known. (New

York: Lewis Colby, 1850).

Hall, Timothy L. American Religious Leaders. (New York: Infobase Publishing,

2003).

Hamm, Thomas D. The Quakers in America. Columbia Contemporary American

Religion Series. (New York: Columbia University Press, 2003).

Henson, Josiah. The Life of Josiah Henson: Formerly a Slave, Now an Inhabitant

of Canada. The Autobiography of the Former Slave Who Became Stowe's Uncle

Tom. (Massachusetts: Applewood Books, 2002).

Herberg, Will. Protestant-Catholic-Jew: An Essay in American Religious

Sociology. (New York: Anchor Books Doubleday & Company, Inc., 1960).

Hildebrand, Reginald F. The Times Were Strange and Stirring: Methodist

Preachers and the Crisis of Emancipation. (Durham, Severna Karolina: Duke

University Press, 1995).

Hill, Samuel S. Religion in the Southern States: A Historical Study. (Georgia:

Mercer University Press, 1983).

Hinks, Peter P., John R. McKivigan in R. Owen Williams (avtorji in uredniki),

Encyclopedia of Antislavery and Abolition. Greenwood Milestones in African

American History. (Connecticut: Greenwood Publishing Group, 2007).

Hočevar, Toussaint. »SLOVENSKI PROTESTANTI V KOLONIALNI GEORGIJI«, Časopis za zgodovino in narodopisje, Nova vrsta, 4. (XXXIX.) letnik, 1968. (Maribor: Založba Obzorja Maribor, 1968).

182

Irons, Charles Frederick. The Origins of proslavery Christianity: white and black

evangelicals in colonial and antebellum Virginia. (Severna Karolina: UNC Press,

2008).

Jewett, Clayton E. in John O. Allen. Slavery in the South: A State-by-State

History. (Connecticut: Greenwood Publishing Group, 2004).

Johnson, George D. Profiles in Hue. (Pennsylvanija: Xlibris Corporation, 2011).

Kenyada, Richard. Reflections in the Dark Room: the Black Essays. (Indiana:

AuthorHouse, 2009).

Kirby, James E., Russell E. Richey in Kenneth E. Rowe. The Methodists. 8. izdaja

v seriji Denominations in America. (Connecticut: Greenwood Publishing Group,

1996).

Klemenčič, Matjaž in Mary N. Harris (ur.). European Migrants, Diasporas and

Indigenous Ethnic Minorities. (Pisa: Plus-Pisa University Press, 2009).

Lambert, Frank. The Founding Fathers and the Place of Religion in America.

(New Jersey: Princeton University Press, 2003).

Leonard, Bill J. Baptists in America. (New York: Columbia University Press,

2005).

Libby, David J. Slavery and frontier Mississippi, 1720-1835. (Jackson,

Mississippi: University Press of Mississippi, 2008).

Lincoln, Charles Z. The Civil Law and the Church. (New Jersey: The Lawbook

Exchange, ltd., 2005).

Long, John Dixie, John Wesley, Richard Watson. Pictures of slavery in church

and state: including personal reminiscences, biographical sketches, anecdotes,

etc. etc. with an appendix, containing the views of John Wesley and Richard

Watson on slavery. 2. izdaja. (Philadelphia: izdano s strani avtorja v samozaložbi,

1857).

Louisiana : A Guide to the State, American Guide Series. (New York: US History

Publishers, 1945).

183

Lowance, Mason I. Jr. (ur.). A House Divided: The Antebellum Slavery Debates in

America, 1776 ̶ 1865. (New Jersey: Princeton University Press, 2003).

Mattison, Hiram. The Impending Crisis of 1860 or the Present Connection of the

Methodist Episcopal Church with Slavery, and Our Duty in Regard to It. (New

York: Mason Brothers, 1858).

McDowell, Sally Campbell Preston, John Miller in Thomas E. Buckley. "If You

Love That Lady Don't Marry Her": The Courtship Letters of Sally McDowell and

John Miller, 1854 ̶ 1856. (Missouri: University of Missouri Press, 2000).

McKivigan, John R. The War against Proslavery Religion: Abolitionism and the

Northern Churches, 1830-1865. (New York: Cornell University Press, 1984).

Meacham, Ahira Griswold in Meacham, Albert Gallatin. A Compendious History

of the Rise and Progress of the Methodist Church. (New York: Knowlton & Rice,

1835).

Methodist Episcopal Church, South. History of the Organization of the Methodist

Episcopal Church, South: comprehending all the official proceedings of the

general conference; the southern annual conferences, and the general convention;

with such other matters as are necessary to a right understanding of the case.

(Nashville, Teksas: Southwestern Christian Advocate, for the Methodist Episcopal

Church, South, 1845).

Mihalkanin, Edward S. American Statesmen: Secretaries of State from John Jay

to Colin Powell. (Connecticut: Greenwood Publishing Group, 2004).

Miller, Randall M. in Jon L. Wakelyn. Catholics in the Old South: Essays on

Church and Culture. (Macon, Georgija: Mercer University Press, 1999).

Minutes of the General Assembly of the Presbyterian Church in the United States

of America: with an Appendix. A.D. 1857. (New York: stated clerk of the General

Assembly, 1857).

Morgan, Edmund S. American Slavery, American Freedom: The Orderal of

Colonial Virginia. (New York: W. W. Norton & Company, 1975).

184

Noll, Mark A. A History of Christianity in the United States and Canada.

(Michigan: Wm. B. Eerdmans Publishing Company, 1992).

Norton, Mary Beth, Carol Sheriff, David M. Katzman, David W. Blight, Howard

Chudacoff, Fredrik Logevall, Beth Bailey in Debra Michals. A People and a

Nation: A History of the United States. Krajša, 8. izdaja. (Boston, Massachusetts:

Wadsworth, Cengage Learning, 2010).

O'Connor, Daniel and others. Three Centuries of Mission: the United Society for

the Propagation of the Gospel, 1701-2000. Continuum Biblical Studies Series.

(London: Continuum Intuernational Publishing Group, 2000).

Palmer, Benjamin Morgan. The Life and Letters of James Henley Thornwell, D.

D., LL. D., Ex-President of the South Carolina College, Late Professor of

Theology in the Theological Seminary at Columbia, South Carolina. (Richmond,

Virginija: Whittet & Shepperson, 1875).

Pfatteicher, Phillip H. New Book of Festivals and Commemorations: A Proposed

Common Calendar of Saints. (Minneapolis: Fortress Press, 2008).

Philadelphia Yearly Meeting of the Religious Society of Friends. Slavery and the

Domestic Slave Trade, in the United States. (Philadelphija: Merrihew and

Thompson, 1841).

Presbyterian Church in the U.S.A. General Assembly, Mark Hardin, Presbyterian

Church in the U.S.A, Synod of Kentucky. Actions of the General Assembly on

Slavery. (Kentucky, Louisville: Hanna & Duncan, 1865).

Raboteau, Albert J. Slave religion: the »invisible institution« in the antebellum

South. (Oxford, New York: Oxford University Press, 1978).

Reynolds, Ignatius Aloysius. The Works of the Right Rev. John England, First

Bishop of Charleston, Collected and Arranged under the Advice and Direction of

His Immediate Successor, the Right Rev. Ignatius Aloysius Reynolds, and Printed

for Him, in Five Volumes. (Baltimore: John Murphy & Co., 1849).

185

Robinson, John. The testimony and practice of the Presbyterian church in

reference to American slavery: with an appendix: containing the position of the

General assembly (New school), Free Presbyterian church, Reformed

Presbyterian, Associate, Associate reformed, Baptist, Protestant Episcopal, and

Methodist Episcopal Churches. (Cincinnati: J.D. Thorpe, 1852).

Rodrigez, Junior P. Slavery in the United States: A Social, Political and Historical

Encyclopedia. Volume One. (Kalifornija: ABC-CLIO, 2007).

Rodriguez, Junius P. Encyclopedia of Slave Resistance and Rebellion. Greenwood

Milestones in African American History. (Connecticut: Greenwood Publishing

Group, 2007).

Rolfs, David. No Peace for the Wicked: Northern Protestant Soldiers and the

American Civil War. (Tenessee: University of Tennessee Press, 2009).

Roper, Gary Lee. Antebellum Slavery: An Orthodox Christian View.

(Philadelphija: Xlibris Corporation, 2008).

Russel, David Lee. Oglethorpe and Colonial Georgia: a history, 1733-1783.

(Severna Karolina: Mcfarland & Company, Inc., 2006).

Scarborough, William Kauffman (ur.). The Diary of Edmund Ruffin: Toward

Independence, October 1856 ̶ April 1861. (Louisiana: Louisiana State University

Press, 1972).

Shattuck, Gardiner H. Jr. Episcopalians and Race: Civil War to Civil Rights.

(Kentucky: University Press of Kentucky, 2000).

Simpson, Matthew (ur.), Cyclopedia of Methodism - Letter A (0001 ̶ 0166):

Embracing Sketches of Its Rise, Progress and Present Condition, With

Biographical Notices and Numerous Illustrations. (Philadelphija: Louis H. Everts,

1882).

Smart, Ninian. The World's Religions. (Cambridge, Massachusetts: Cambridge

University Press, 1998).

Sparks, Randy J. Religion in Mississippi. Letnik 2 iz serije Heritage of

Mississippi. (Jackson, Mississippi: University Press of Mississippi, 2001).

186

Stampp, Kenneth M. The Peculiar Institution: Slavery in the Ante-Bellum South.

(New York: Vintage Books, 1989).

Stanton, R. L. The Church and the rebellion: A Consideration of the Rebellion

against the Government of the United States; and the Agency of the Church, North

and South, in Relation thereto. (New York: Derby & Miller, 1864).

Stringfellow, Thornton. Scriptural and Statistical Views in favour of Slavery.

(Richmond, Virginija: J.W.Randolph: 1856).

Strong, Douglas M. Perfectionist Politics: Abolitionism and the Religious

Tensions of American Democracy. (New York: Syracuse University Press, 1999).

The American Conflict – Vol. 1. (Hartford, Connecticut: O.D. Case & Company,

1864).

Tiedemann, R. G. Reference Guide to Christian Missionary Societies in China:

from the sixteenth to the twenieth century. (New York: M. E. Sharpe, 2009).

Trexler, Harrison Anthony. Slavery in Missouri, 1804-1865. (Baltimore: The John

Hopkins Press, 1914).

Trunk, Jurij Matej. Amerika in Amerikanci. (Celovec: izdano v samozaložbi,

1912).

Vander Velde, Lewis George. The Presbyterian Churches and the Federal

Union,1861-1869. (Cambridge, Massachusetts: Harvard University Press, 1932).

Wasserman, Adam. A People's History of Florida, 1513-1876: How Africans,

Seminoles, Women, and Lower Class Whites Shaped the Sunshine State. (Florida:

Adam Wasserman, 2009).

Wesleyan Methodist Church. Doctrines and Discipline of the Wesleyan Methodist

Church. (Michigan: Ann Arbor, 1842).

West, Anson. A History of Methodism in Alabama. (Tennessee: Publishing House,

Methodist Episcopal Church, South, preko agentov Barber & Smith, 1893).

Whipple, Charles. K. The Methodist Church and Slavery. (New York: American

Anti-Slavery Society, 1859).

187

Williams, Michael Edward in Walter B. Shurden. Turning points in Baptist

history: a festschrift in honor of Harry Leon McBeth. (Georgia: Mercer University

Press, 2008).

Young, Jeffrey Robert. Domesticating Slavery: The Master Class in Georgia and

South Carolina, 1670-1837. (Severna Karolina: UNC Press, 1999).

Young, Jeffrey Robert. Proslavery and Sectional Thought in the Early South,

1740-1829: An Anthology. (Columbia, Južna Karolina: University of South

Carolina, 2006).

Zanca, Kenneth J. (ur.). American Catholics and Slavery, 1789-1866: An

Anthology of Primary Documents. (Lanham, Maryland: University Press of

America, 1994)

10.4 Slikovni viri

Slika 1. Whatcausedcivilwarslaverycauses.gif. [Internetna podatkovna baza].

[Pridobljeno in spremenjeno 20. 2. 2010]), dostopno na:

<http://thomaslegion.net/sitebuildercontent/sitebuilderpictures/whatcausedcivilwa

rslaverycauses.gif>.

Slika 2. Slika 2. West Florida Map, 1767. [Internetna podatkovna baza]

[pridobljeno in spremenjeno 18.4. 2010], dostopno na:

<http://republicofwestflorida.org/map>.

Slika 3. »The Triumph«, 1862. Objavljena v članku James Howell Moorhead,

RELIGION IN THE CIVIL WAR: THE NORTHERN PERSPECTIVE, Divining

America, TeacherServe©, National Humanities Center [Internetna podatkovna

baza] [pridobljeno 25.1.2011], dostopno na:

<http://nationalhumanitiescenter.org/tserve/nineteen/nkeyinfo/cwtriumphlg.htm>.