DIPLOMSKO DELO - CORE · razkriva duha in živahno dušo tega sveta (Itten, 1999, str. 8). 2.1.1 KAJ JE BARVA Znanje o barvah je danes bogato, saj zajema vsa življenjska področja

UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za razredni pouk

DIPLOMSKO DELO

Tjaša Mahne

Maribor, 2010

UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za razredni pouk

Diplomsko delo

ANALIZA IZBORA BARVE IN OBLIKE PRI OSNOVNOŠOLCIH

IN ŠTUDENTIH OB POSAMEZNIH POJMIH

Mentor: Kandidatka: doc. dr. Matjaž Duh Tjaša Mahne Somentorica: asis. mag. Janja Batič

Maribor, 2010

Lektorica: Silva Plevnik, uni. dipl. prof. slov. in fil. Prevajalec: Luka Hrvatin, dipl. prev. ang. In ital.

ZAHVALA

Za pomoč in podporo pri nastajanju diplomske naloge se zahvaljujem mentorju

doc. dr. Matjažu Duhu, somentorici asis. mag. Janji Batič in svoji družini.

UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA

IZJAVA Podpisana Tjaša Mahne, roj. 20.6.1982 , študentka Pedagoške fakultete

Univerze v Mariboru, smer Razredni pouk, izjavljam, da je diplomsko delo

z naslovom ANALIZA IZBORA BARVE IN OBLIKE PRI OSNOVNOŠOLCIH IN

ŠTUDENTIH OB POSAMEZNIH POJMIH pri mentorju doc. dr. Matjažu Duhu

in somentorici asis. mag. Janji Batič avtorsko delo. V diplomskem delu so

uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez

navedbe avtorjev.

_________________________ Maribor, 2010

POVZETEK Diplomsko delo je razdeljeno na teoretični in empirični del. V teoretičnem delu

smo opisali barvo, barvne dimenzije in razložili psihološko-simbolne vrednosti

barv. V nadaljevanju smo predstavili obliko, podrobneje smo se dotaknili

psihodiagnostične vrednosti črt in oblik. To poglavje vsebuje podpoglavje o

različnih črtah in o diagnostični vrednosti črt in oblik na otroških risbah. Opisali

smo tudi odnos med barvo in obliko ter razvoj likovnega izražanja otrok. V

empiričnem delu nas je zanimalo, katero barvo in obliko bodo izbrali

osnovnošolci in študentje razrednega pouka v preizkusu, sestavljenem iz

dvanajstih pojmov: varnost, nevarnost, tiho, glasno, zima, poletje, veselje, žalost,

mirovanje, gibanje, moč, šibkost.

Zanimalo nas je, katere barve prevladujejo pri pestrih barvah: tople ali hladne

barve in nepestrih barvah: bela ali črna barva in katere oblike: mehke ali trde

oblike. Pridobljena empirična spoznanja razkrivajo odgovore na raziskovalna

vprašanja v poglobljenih analizah, povzamemo pa lahko naslednje: osnovnošolci

in študentje so za posamezen pojem večinoma izbrali enako najpogostejšo barvo,

pri izbiri oblike pa različno najpogostejšo obliko. Razpršenost odstotkov je večja

pri izbiri oblike. Izrazitejše odstotke pri izbiri barve in oblike so izbrali predvsem

študentje. Glede na pestre barve so se osnovnošolci in študentje ob posameznem

pojmu večinoma odločali za enako barvo (toplo oz. hladno barvo). Ob

posameznih pojmih nekoliko prevladuje izbira toplih barv. Glede na nepestre

barve so se osnovnošolci in študentje večinoma odločali za enako barvo. Prav

tako so se pri izbiri oblike večinoma odločali za enako obliko (mehko oz. trdo

obliko). Osnovnošolci so ob posameznih pojmih pogosteje izbrali trde oblike, kot

študenti.

Ključne besede likovna vzgoja barva oblika povezava barve in oblike

ABSTRACT The diploma paper is divided into the theoretical and empirical part. The

theoretical part describes colour, colour dimensions and explains psychological

and symbolic values of colours. The paper then addresses shape with a detailed

analysis of psycho-diagnostic values of lines and shapes. This chapter contains a

subchapter which addresses different lines and the diagnostic value of lines in the

drawings of children. This is followed by a discussion of the relation between

colour and shape and the development of the artistic expression of children. The

empirical part deals with the question which colour and shape would be chosen by

the primary school children and students of primary teacher education; the test

was made up of twelve notions: safety, danger, silent, loud, winter, summer, joy,

sadness, stillness, motion, power, weakness.

The paper deals with the question which colours dominate in vivid colours: warm

or cold colours and in non-vivid colours: white or black, which shapes: soft or

hard lines. The gathered empirical data holds the answers to the posed questions

which have been thoroughly analysed; the following can be summarised: the

primary school children and students have generally chosen the same frequently

used colour; in shapes they have chosen a different frequently used shape. The

dispersion of the results is bigger in the choice of shape. More distinctive

percentages in the choice of colour were mostly chosen by the students. In vivid

colours the primary school children and the students have generally chosen the

same colour for the same notion (warm or cold colour). The choice of warm

colours is somewhat prevailing in certain notions. The primary school children

and students have generally chosen the same non-vivid colour. The two groups

have also generally chosen the same shape (soft or hard lines). The primary school

children have associated hard lines with the given notions more often than the

students.

KEY WORDS:

art pedagogy colour shape the relation between colour and shape

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ............................................................................................................. 1

2 TEORETIČNI DEL ........................................................................................ 2

2.1 BARVA................................................................................................... 2

2.1.1 KAJ JE BARVA ............................................................................. 2

2.1.2 BARVNE DIMENZIJE .................................................................. 3

2.1.2.1 BARVNOST ............................................................................... 3

2.1.2.2 SVETLOST................................................................................. 6

2.1.2.3 NASIČENOST............................................................................ 6

2.1.3 BARVNI KONTRASTI.................................................................. 7

2.1.4 PSIHOLOŠKO-SIMBOLNA VREDNOST BARV ....................... 9

2.2 OBLIKA................................................................................................ 14

2.2.1 LIK ................................................................................................ 15

2.2.2 FORMA ........................................................................................ 16

2.2.3 PSIHODIAGNOSTIČNA VREDNOST ČRT IN OBLIK ........... 17

2.2.3.1 ČRTA ........................................................................................ 17

2.2.3.2 DIAGNOSTIČNA VREDNOST ČRT IN OBLIK NA

OTROŠKIH RISBAH……………………………………………19

2.3 ODNOS MED OBLIKO IN BARVO................................................... 20

2.4 RAZVOJ LIKOVNEGA IZRAŽANJA OTROK ................................. 24

3 EMPIRIČNI DEL ......................................................................................... 30

3.1 PREDSTAVITEV RAZISKAVE ......................................................... 30

3.1.1 NAMEN IN CILJ RAZISKAVE .................................................. 30

3.1.2 RAZISKOVALNI VPRAŠANJI .................................................. 30

3.1.3 METODOLOGIJA........................................................................ 31

3.1.3.1 RAZISKOVALNE METODE .................................................. 31

3.1.3.2 RAZISKOVALNI VZOREC.................................................... 31

3.1.3.3 POSTOPKI ZBIRANJA PODATKOV .................................... 31

3.1.3.4 POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV .................................. 32

3.2 REZULTATI IN INTERPRETACIJA.................................................. 32

4 SKLEP .......................................................................................................... 67

5 LITERATURA.............................................................................................. 73

6 SEZNAM PRILOG....................................................................................... 74

KAZALO SLIK: Slika 1: Barvni krog. Vir: Tacol, T. (1995). Likovno izražanje, učbenik za 5. Razred. Ljubljana: Debora Slika 2: Tople barve: Karel Pečko, » Stari trg pri Slovenjem Gradcu« (1973). Vir: Tacol, T. (1995). Likovno izražanje, učbenik za 5. Razred. Ljubljana: Debora Slika 3: Hladne barve: Pablo Picasso, »Berač in deček«. Vir: Tacol, T. (1995). Likovno izražanje, učbenik za 5. Razred. Ljubljana: Debora Slika 4: Povezava barv in oblik. Vir: Šuštaršič, N., Butina, M., Zornik, K., de Gleria, B. in Skubin, I. (2004). Likovna teorija. Ljubljana: Debora.

Slika 5: Obrisna risba. Vir: Duh, M. In Vrlič, T. (2003). Likovna vzgoja v prvi triadi devetletne osnovne šole. Ljubljana: Rokus

Slika 6: Nakazovanje gibanja. Vir: Duh, M. In Vrlič, T. (2003). Likovna vzgoja v prvi triadi devetletne osnovne šole. Ljubljana: Rokus

KAZALO TABEL: Tabela 1: Raziskovalni vzorec KAZALO GRAFOV: Graf 1: Izbrane barve ob pojmu varnost

Graf 2: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu varnost

Graf 3: Izbrane oblike ob pojmu varnost

Graf 4: Izbrana oblika ob pojmu varnost

Graf 5: Izbrane barve ob pojmu nevarnost

Graf 6: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu nevarnost

Graf 7: Izbrane oblike ob pojmu nevarnost

Graf 8: Izbrana oblika ob pojmu nevarnost

Graf 9: Izbrane barve ob pojmu glasno

Graf 10: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu glasno

Graf 11: Izbrane oblike ob pojmu glasno

Graf 12: Izbrana oblika ob pojmu glasno

Graf 13: Izbrane barve ob pojmu tiho

Graf 14: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu tiho

Graf 15: Izbrane oblike ob pojmu tiho

Graf 16: Izbrana oblika ob pojmu tiho

Graf 17: Izbrane barve ob pojmu zima

Graf 18: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu zima

Graf 19: Izbrane oblike ob pojmu zima

Graf 20: Izbrana oblika ob pojmu zima

Graf 21: Izbrane barve ob pojmu poletje

Graf 22: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu poletje

Graf 23: Izbrane oblike ob pojmu poletje

Graf 24: Izbrana oblika ob pojmu poletje

Graf 25: Izbrane barve ob pojmu veselje

Graf 26: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu veselje

Graf 27: Izbrane oblike ob pojmu veselje

Graf 28: Izbrana oblika ob pojmu veselje

Graf 29: Izbrane barve ob pojmu žalost

Graf 30: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu žalost

Graf 31: Izbrane oblike ob pojmu žalost

Graf 32: Izbrana oblika ob pojmu žalost

Graf 33: Izbrane barve ob pojmu moč

Graf 34: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu moč

Graf 35: Izbrane oblike ob pojmu moč

Graf 36: Izbrana oblika ob pojmu moč

Graf 37: Izbrane barve ob pojmu šibkost

Graf 38: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu šibkost

Graf 39: Izbrane oblike ob pojmu šibkost

Graf 40: Izbrana oblika ob pojmu šibkost

Graf 41: Izbrane barve ob pojmu mirovanje

Graf 42: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu mirovanje

Graf 43: Izbrane oblike ob pojmu mirovanje

Graf 44: Izbrana oblika ob pojmu mirovanje

Graf 45: Izbrane barve ob pojmu gibanje

Graf 46: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu gibanje

Graf 47: Izbrane oblike ob pojmu gibanje

Graf 48: Izbrana oblika ob pojmu gibanje

1 UVOD

Za raziskovalni problem smo izbrali analizo izbora barve in oblike pri

osnovnošolcih in študentih ob posameznih pojmih. Za raziskavo smo se odločili,

ker nas je zanimalo, katero barvo in obliko bodo izbrali, ter kakšna je razlika med

osnovnošolci in študenti v izbiri barve in oblike za posamezen pojem.

Vsaka barva napolnjuje neko obliko, prav tako vsak prostor omejuje neka oblika.

Oblike, zlasti v prvih otroških letih razvoja, zaznavamo s čutom tipa. Barva in

oblika izpolnjujeta vse glavne funkcije v našem opazovanju vidnega sveta. Otrok

rad sega po barvah, ko se začne zavedati sebe kot del okolja in odnosa med

predmeti, v okolju pa se začne kazati na njihovih slikah tudi povezava med obliko

in barvo (Butina, 2000).

Uporaba barv in oblik se skozi različna starostna obdobja spreminja. Od

predšolskih otrok, kjer je odnos do barve čustven, do vedno bolj zavestne uporabe

barv pri razredni stopnji. Upodabljati začnejo vse bolj zapletene oblike z vse več

podrobnostmi. Kasneje se začne individualni razvoj, ki pri posamezniku poteka

različno, kot so različni njihovi interesi, poklicne želje in razvoj individualnih

osebnostnih potez. Pri študentih se v večji meri ta razvoj že končuje, zato je odziv

na dražljaje barv in oblik bolj enoten.

V teoretičnem delu smo opisali barvo, njene dimenzije in razložili psihološko-

simbolne vrednosti barv. Predstavili smo obliko in se dotaknili psihodiagnostične

vrednosti črt in oblik. Opisali smo odnos med barvo in obliko ter razvoj likovnega

izražanja otrok. V empiričnem delu smo raziskali izbiro barve in oblike za

posamezne pojme: varnost, nevarnost, tiho, glasno, zima, poletje, veselje, žalost,

mirovanje, gibanje, moč, šibkost. Zanimalo nas je, katere barve prevladujejo pri

pestrih barvah: tople ali hladne barve in nepestrih barvah: bela ali črna barva in

katere oblike: mehke ali trde oblike.

1

2 TEORETIČNI DEL

2.1 BARVA

Naše življenje se tako rekoč koplje v morju svetlobe in barv. Toda čeprav se z

njimi srečujemo vsak dan, smo pred njimi vendarle v zadregi, ko bi jih morali

uporabiti (Trstenjak, 1996).

Barve so življenje, kajti svet brez barv bi bil videti mrtev. Barve so

praideje, so otrok prvotne brezbarvne svetlobe in njene nasprotne

skrajnosti, brezbarvne teme. Tako kot plamen ustvarja svetlobo,

tako tudi svetloba ustvarja barve. Barve so otrok svetlobe, svetloba

pa mati barv. Svetloba, ta prvobitni pojav sveta, nam v barvah

razkriva duha in živahno dušo tega sveta (Itten, 1999, str. 8).

2.1.1 KAJ JE BARVA

Znanje o barvah je danes bogato, saj zajema vsa življenjska področja. Barve, ki

napolnjujejo ves vidni svet, že dolgo ne sodijo le v svet fizike in kemije, tudi ne v

fiziologijo in psihologijo, temveč v svet umetnosti in tehnike, poleg omenjenega

pa tudi v ekologijo in sociologijo (Trstenjak, 1996).

»Največ barv nam ponuja narava. Pravimo, da se človeku ves vidni svet prikazuje

v svetlobi in barvi. Nemogoče si je zamisliti svet brez barv« (Tacol, 1995, str. 46).

»Da človek zazna barvo, je potrebna svetloba, naravna ali umetna. Če svetlobe ni,

barv torej ni. Če je šibka, so tudi barve manj močne« (Ibid).

Barva je možganska zaznava svetlobnega valovanja. Svetloba potuje v valovih in

se »vpija« v snov in »odbija« od nje v večji ali manjši meri, te spremembe v

njenem delovanju pa optični center v naših možganih tolmači kot različne barve.

Svetlobni žarek pade na lečo, ob prehodu skozi njo se svetloba razprši, na drugi

strani pa izhaja v obliki barvnega snopa. To imenujemo barvni spekter (Ibid).

2

Da je res tako, je fizik Isaac Newton dokazal, da je svetlobo mogoče razstaviti na

spektralne barve, če jo spustimo skozi stekleno prizmo. Sončna svetloba se

razlomi v mavrične barve, zato pravimo, da je bela svetloba mešanica svetlobe, ki

zavzema ves vidni pramen mavričnih barv oziroma spekter, pri katerem barve

prehajajo druga v drugo (Tacol, 1995).

»Če vse spektralne svetlobe zmešamo, znova nastane bela svetloba. Svetloba je

valovanje in vsaka barvna svetloba ima svojo valovno dolžino. Barvne svetlobe se

razlomijo skozi stekleno prizmo pod različnimi koti« (Butina, 2000, str. 38).

2.1.2 BARVNE DIMENZIJE

Barvne dimenzije (barvni parametri so):

- barvna lastnost: barvnost, pestrost;

- svetlost: svetlina in temnina;

- čistost: barvna nasičenost, barvna moč.

Najčistejše (najpestrejše) so barvne svetlobe barvnega spektra. Barvne dimenzije

so skupna oznaka v definiciji tako barvnih svetlob kot tudi barvnih snovi (Gorjup,

1999).

2.1.2.1 BARVNOST

Gorjup pravi, da je »barvnost barvna kvaliteta medsebojnega ločevanja barv. Npr.

rumena, modra, zelena« (Gorjup, 1999, str. 42).

»Čiste barve v polni barvni moči v spektru označuje njihova barvnost, ki se

spreminja po obodu barvnega kroga. To je značilnost, po kateri se barve med

seboj razlikujejo: rumena od oranžne, zelena od rumene, modra od zelene itn.«

(Šuštaršič, Butina, Zornik, de Gleria in Skubin, 2004, str. 151).

Barve v barvnem krogu (slika 1) so čiste in nasičene. Ne vsebujejo niti bele niti

črne barve (Tacol, 1994).

Poseben položaj imajo rdeča, rumena in modra: ni jih mogoče ustvariti z

mešanjem drugih barv – pravimo jim osnovne ali primarne barve. Če mešamo

3

rumeno z modro, nastane zelena. Če mešamo modro z rdečo, nastane vijolična.

Oranžna nastane iz rumene in rdeče. Zeleni, vijolični in oranžni pravimo

sekundarne barve, ker nastanejo iz mešanja primarnih barv. Če primarne barve

mešamo s sekundarnimi, dobimo šest naslednjih barv: rumeno zeleno, rdeče

oranžno, modro zeleno, rumeno oranžno, modro zeleno, rumeno oranžno, rdeče

vijolično in modro vijolično. Tem barvam pravimo terciarne barve.

Barvam, ki so si v barvnem krogu nasproti, pravimo komplementarne barve.

Rumena je komplementarna vijolični, rdeča zeleni itd. (Bagnall, 1995).

Slika 1: Barvni krog

Barvni krog lahko razdelimo na desno – toplo polovico in na levo – hladno

polovico (sliki 2 in 3). Med osnovnimi barvami sta rdeča in rumena topli, modra

barva pa je hladna (Tacol, 1994).

Bagnall poudarja, da so vmes barve, ki niso nedvoumno tople ali hladne, marveč

so nevtralne, na primer rdeče vijolična ali zeleno rumena. Tudi topla in hladna

kvaliteta barve ni zmeraj povsem nedvoumna. Tako obstajata »topla« zelena, se

pravi zelena, ki se nagiblje proti rumeni, ali »hladna rdeča«, ki vsebuje velik

odstotek modre. Torej barvni ton se z dodajanjem rumene ogreva, z dodajanjem

modre pa ohlaja (Bagnall, 1995).

Najtoplejša barva je rdeče oranžna, najhladnejša pa modro zelena. Tople in hladne

barve (sliki 2 in 3) vplivajo na naše občutje, na občutke hladnosti in toplote.

Raziskave so pokazale, da hladne barve zavirajo krvni obtok, tople pa ga

pospešujejo. Tople barve so barve mladosti, so razigrane, na nas vplivajo

4

poživljajoče in so hitro opazne. Hladne barve so resne, temačne, težke (Tacol,

1994).

Slika 2: Tople barve: Karel Pečko, » Stari trg pri Slovenjem Gradcu« (1973)

Slika 3: Hladne barve: Pablo Picasso, »Berač in deček« (1903)

Barve lahko razdelimo tudi na pestre in nepestre barve. Gorjup razlaga, da so

nepestre barve barve, ki jih v barvnem krogu ne najdemo; sem pa uvrščamo črno,

belo in sivo barvo. Za nepestre barve je značilna pustost, turobnost in

nenasičenost in nastanejo z mešanjem komplementarnih barvnih parov. Med

pestre barve pa uvrščamo rdečo, rumeno, oranžno, zeleno, vijolično in modro

barvo. Za te barve je značilna čistost, razgibanost, živost in nasičenost (Gorjup,

2007).

5

2.1.2.2 SVETLOST

Gurjup pravi, da je »svetlost je določena s količino odbite svetlobe, nanaša se na

svetlost ali temnost nekega barvnega odtenka, ne pa na njegovo pestrost. Vsak

barvni odtenek je torej lahko svetlejši ali temnejši« (Gorjup, 1999, str. 42).

Barvna svetlost je druga dimenzija barve, ki barvi določa svetlostno stopnjo. Dve

barvi ali več imajo lahko isti barvni odtenek, toda različno barvno svetlost; glede

na barvno svetlost ločimo temno modro od svetlo modre, temno rdečo od svetlo

rdeče itn. Barve, ki jih poznamo iz barvnega spektra, imajo pri svoji nasičenosti

vsaka svojo naravno svetlostno stopnjo, npr. intenzivno rumena je najsvetlejša,

medtem ko je vijoličasta najtemnejša barva v barvnem krogu.

Svetlostno stopnjo barve lahko spremenimo z dodajanjem svetlejše ali temnejše

barve. Če pestri barvi dodamo svetlejšo oz. temnejšo nevtralno barvo, naj bi ji

teoretično spremenili le svetlost. Toda pri praktični izkušnji ugotovimo, da

svetlosti ni mogoče popolnoma osamiti; če nasičeni pestri barvi primešamo npr.

belo, postane ta barva svetlejša in tudi manj nasičena. Z dodajanjem bele ali črne

barve pa se lahko spremeni tudi barvni odtenek – če npr. rdeči barvi dodamo črno,

postane rdeča barva hladnejša, če rumeni dodamo črno, nastane motno zelenkasta

barva. Učinek svetlosti barve je odvisen tudi od osvetlitve barvne ploskve ter od

barv sosednjih ploskev oz. ozadja, na katerem se barvna ploskev nahaja (Šuštaršič

idr., 2004).

2.1.2.3 NASIČENOST

Gorjup razlaga, da »čistost, nasičenost govori o količini čiste barve v določenem

odtenku. Najbolj čiste in nasičene so barvne svetlobe v barvnem spektru«

(Gorjup, 1999, str. 42).

Za to barvno lastnost v strokovni literaturi zasledimo tudi druga imena: čistost

barve, barvna moč, intenzivnost, polnost barve. Dve rdeči sta lahko enake

svetlosti in odtenka, vendar pa se razlikujeta glede na stopnjo nasičenosti. Ena od

njiju je lahko močno rdeča, druga pa šibko rdeča. Rdečo barvo lahko npr.

stopnjujemo od nepestre sive, ki ima enako stopnjo svetlosti kot rdeča, do

nasičene rdeče barve. Vmesne stopnje imajo enako vrednost svetlosti in so enake

6

po barvnosti, a se razlikujejo po nasičenosti oz. barvni moči. Nasičenost barve

zmanjšamo z dodajanjem bele, sive, črne ali komplementarne barve. Učinek

nasičenosti je odvisen tudi od sosednje barvne ploskve oziroma od barve ozadja,

na katerem se barvna ploskev nahaja (Šuštaršič idr., 2004). Bagnall navaja primer

palete barvastih žarnic, ki jih je mogoče upravljati s svetlobnim regulatorjem.

Kakor hitro spustimo v žarnico več toka, je barva bolj žareča, intenzivna. Če pa

elektriko privijemo, barva oslabi. Spremeni se ne barvitost niti svetlost barve,

marveč zgolj intenzivnost (nasičenost barve) (Bagnall, 1995).

2.1.3 BARVNI KONTRASTI

O kontrastu govorimo takrat, kadar primerjamo med seboj dva barvna učinka in

lahko opazimo določeno razliko. Tedaj, ko razlika doseže največjo možno

vrednost, govorimo o nasprotnih ali polarnih kontrastih. Tako so na primer

nasprotja veliko-majhno, črno-belo, toplo-hladno polarni kontrasti v največjih

stopnjah. Naša čutila jih zaznajo le s pomočjo primerjave. Johannes Itten jih

našteva sedem: kontrast barve v odnosu do barve, svetlo-temni kontrast, toplo-

hladni kontrast, komplementarni kontrast, simultani kontrast, kontrast barvne

kvalitete, kontrast barvne kvantitete (Itten, 1999).

Kontrast barve v odnosu do barve je najenostavnejši, ker lahko za njegovo

oblikovanje uporabimo čiste barve v njihovem največjem sijaju. Rumena, rdeča

in modra dajejo kontrastu najmočnejši izraz, slabšega pa sekundarne barve

oranžna, zelena in vijolična (Butina, 2000). »S kontrastom barve k barvi dobimo

veliko izraznih možnosti tedaj, če spreminjamo tudi svetlostne vrednosti« (Itten,

1999, str. 33).

Svetlo-temni barvni kontrast tvori nasprotje med belo in črno barvo. Itten pravi,

da sta »črna in bela barva najmočnejši izrazni sredstvi za temno in svetlo. Črna in

bela sta si po svojih učinkih vedno nasprotni, med njima pa leži kraljestvo sivih

odtenkov in barv« (Itten, 1999, str. 37). Poleg svetlenja in temnenja, ki ga

omogočata črna in bela s svojimi mešanicami, lahko likovni ustvarjalci

7

izkoriščajo tudi svetlostne razlike, ki so barvam imanentne npr. rumena je

najsvetlejša, vijolična najtemnejša barva (Butina, 2000).

Toplo-hladni kontrast tvorijo nasprotja med toplimi in hladnimi barvami. Itten je

eksperimentalno dokazal, da v okolju modro-zelenih barv občutijo ljudje pri

temperaturi 15 stopinj Celzija hlad, medtem ko v okolju rdeče-oranžnih barv

občutek hladu nastopi šele pri 12 stopinj Celzija. To pomeni, da modro-zelene

zavirajo fiziološke procese v organizmu, rdeče-oranžne pa jih spodbujajo in

pospešujejo (Butina, 2000). »Toplo-hladni kontrast med dvema barvama je lahko

šibek ali močan. Najmočnejši toplo-hladni kontrast je občutiti med modro-zeleno

in rdeče-oranžno barvo« (Šuštaršič idr., 2004, str. 168).

Komplementarni kontrast nastane s součinkovanjem dveh komplementarnih barv.

Kadar stojita druga ob drugi, se koloristično krepita v svojem učinku, zmešani

med seboj pa se kromatsko nevtralizirata. V barvnem krogu si komplementarni

pari stojijo nasproti.

Ti pari so: rumena-vijolična, rumenooranžna-modrovijolična, oranžna-modra,

rdečeoranžna-modrozelena, rdeča-zelena, rdečevijolična-rumenozelena. Če pare

razstavimo, vidimo, da vedno vsebujejo v sebi vse tri primarne barve – rumeno,

rdečo, modro:

rumena : vijolična = rumena : (rdeča + modra)

modra : oranžna = modra : (rumena + rdeča)

rdeča : zelena = rdeča : (rumena + modra)

Komplementarne barve v pravem sorazmerju količin dajejo statičen in trden

učinek. Vsak par ima tudi svoje posebnosti. Tako na primer rumeno-vijolični par

predstavlja največjo stopnjo svetlostnega kontrasta, v paru rdečeoranžna-

modrozelena je najbolj izrazit kontrast toplo-hladno (Butina, 2000).

Simultani kontrast imenujemo »pojav, ko človeško oko ob dani barvi sočasno,

torej simultano, teži tudi po komplementarni barvi« (Itten, 1999, str. 52). Butina

pravi, da »simultana barva nastane v očesu in je v resnici ni. Simultani kontrast je

najbolj neposreden izraz naravne težnje k izravnavi, se pravi zakon barvne

8

harmonije, ki je utemeljen v optični izravnavi komplementarnosti v

nekoromatičnem« (Butina, 2000, str. 40).

Kontrast barvne kvalitete »označuje stopnjo čistosti oziroma stopnjo nasičenosti

barv. Kontrast barvnih kvalitet predstavlja nasprotje med nasičenimi, svetlimi

barvami in zastrtimi, topimi barvami« (Itten, 1999, str. 55). »Učinek kontrasta

barvne kvalitete je relativen. Odvisen je od kromatskega konteksta, v katerem se

barvni odtenek nahaja: določen odtenek je poleg bolj zasivljenega lahko sijoč,

poleg čistejšega pa učinkuje motno in nevtralno« (Butina, 2000, str. 42).

Kontrast barvne kvantitete je »kontrast barvne količine se nanaša na odnos med

velikostmi barvnih ploskev in pomeni kontrast med večjo in manjšo površino

dveh barv v kompoziciji. Dve enako veliki ploskvi dveh različnih barv namreč ne

delujeta enako veliki« (Šuštaršič idr., 2004, str. 169). Butina pravi, da

»učinkovitost neke barve določata dva dejavnika: moč njenega sevanja in količina

njenega razprostiranja po površini« (Butina, 2000, str. 42).

2.1.4 PSIHOLOŠKO-SIMBOLNA VREDNOST BARV

Trstenjak pravi, da »psihologi vsesplošno priznavajo veliko diagnostično vrednost

barve v otroških risbah in slikah. Zavedajo se, da otrokove barvne slike niso nič

drugega, kakor spontana projekcija njegove notranjosti na papir« (Trstenjak,

1996, str. 353).

Ko govorimo o diagnostični vrednosti otroških risb, moramo ob različnih barvah,

ki jih uporabljajo, prav tako upoštevati diagnostično vrednost črt, likov in

prostorskih razsežnosti, v katerih razporejajo barve. Same barve razodevajo

predvsem otrokovo emocionalno življenje. Črte in liki razodevajo smer in stopnjo

samonadzorstva, to se pravi stopnjo, v kateri vpliva na otroka tudi že njegov

razum. Prostorske razsežnosti v slikah razgrinjajo vpliv okolja na otrokov značaj

(Trstenjak, 1978).

Trstenjak pravi, da v slikah, ki jih naredijo deklice, prevladujejo barve v nasprotju

s črtami in pustimi liki, ker so deklice bolj čustvene kot dečki (Ibid).

9

Otroci, ki pogosteje uporabljajo tople barve, kot so: rdeča, oranžna in rumena, so

navadno bolj spontani, emocionalni, družabni, iskreni in prijateljski. Lažje

vzpostavljajo stike z drugimi otroki. Radi se igrajo v skupini in so močno odvisni

od socialnega okolja. Ohranjanje naklonjenosti toplim barvam na kasnejših

razvojnih stopnjah pojmujejo kot znak emocionalnosti in nemirnosti. Otroci, ki pri

risanju uporabljajo predvsem hladne barve, kot so: zelena, modra, rjava in črna, so

zelo zadržani. Igrajo se sami in se ne vsiljujejo drugim. Svoje reakcije dobro

nadzorujejo. So precej samosvoji in naklonjeni razumskemu reševanju problemov.

Včasih so tudi agresivni in maščevalni (Kovačev, 1997).

Za take otroke je na splošno značilno omejevanje in tlačenje njihovih spontanih

čustvenih vzgibov. Navadno srečujemo take otroške posebnosti pri otrocih, ki so

rasli v pretirano nadzorovanem okolju, kjer so njihove čustvene vzgibe stalno

nadzirali. Poudarek na hladne barve redko srečamo pri otrocih, ki se čutijo

zadovoljne v svojem okolju (Trstenjak, 1978).

Rdeča barva je bila »prva barva, ki jo je človek poimenoval. Zato je izraz »rdeča«

najstarejša barvna oznaka v vseh jezikih sveta. Čista rdeča, ki ne vsebuje nobenih

rumenih ali modrih primesi, je močna in vplivna barva in je precej priljubljena

med ženskami in moškimi« (Kovačev, 1997, str. 37). Je barva krvi in ognja. Barva

vitalnosti in aktivnosti, tako telesne kot tudi duševne (Trstenjak, 1991). Trstenjak

še dodaja, da »vzbuja občutek nemira, strah, prizadevnost in voljo po

premagovanju ovir« (Trstenjak, 1978, str. 141). »Rdeča je najnasilnejša med

vsemi barvami, saj posameznika dobesedno sili k aktivnosti. Ljudje, ki občutijo

posebno naklonjenost do rdeče barve, so navadno pogumni in odločni, pogosto pa

tudi maščevalni. Pomensko implicira strast, nagon, vztrajnost, drznost in druge

lastnosti, ki vodijo v veselje do življenja in avanturizem« (Kovačev, 1997, str.

144). »Pretirano poudarjanje rdeče barve je lahko tudi izraz pretirane

emocionalnosti, agresivnosti ter nekaterih drugih doživljajskih in vedenjskih

odklonov« (Kovačev, 1997, str. 202).

Itten pravi, da je modra barva »čista modra barva, ki nima ne rumenkastega ne

rdečkastega nadiha. Tako kot je rdeča vedno aktivna, je modra vedno pasivna, če

jo gledamo z materialnega prostorskega stališča. Z duhovno nematerialnega

stališča pa je modra aktivna in rdeča pasivna (Itten, 1999, str. 86). »Modra barva

10

je barva nebesnega svoda in vode. Modrina ima svojo objektivno asociacijo prav z

nebom in morjem. Modrina je psihološko atmosferična. Je lahka, prozorna ali vsaj

prosojna, jasna in nekoliko sveža, prav zaradi asociacije z nebom in vodo«

(Trstenjak, 1991, str. 274). Uporaba modre barve na otroških risbah lahko

povzročijo različni dejavniki. Povečevanje njenega deleža je lahko indikator

otrokovega dozorevanja, pa tudi restriktivnih vplivov okolja. Trstenjak (1978)

poudarja, da je lahko prevladovanje modre na risbah otrok med drugim in četrtim

letom rezultat njihovega zorenja. Pomenilo naj bi postopno nadomeščanje

impulzivnih reakcij s kontroliranim vedenjem. Ta razvojna zakonitost je razvidna

predvsem iz povečevanja deleža modre na račun rumene. Izrazite uporabnike

modre barve lahko razdelimo v dve kategoriji. V prvo spadajo otroci, ki se sicer

prilagajajo zahtevam okolja, vendar jih to odbija. Navadno izvirajo iz družin z

velikimi zahtevami in visokimi etičnimi standardi. Največkrat so osamljeni,

molčeči, zadržani in imajo malo prijateljev. To zakonitost pogosto opazimo celo

pri nekaterih odraslih, ki pri risanju upodabljajo prekomerne količine modre. V

drugo kategorijo umeščamo zgovorne otroke, ki imajo dobre odnose s svojim

okoljem in kažejo močne materialne interese (Kovačev, 1997).

Trstenjak pravi, da je »rumena barva barva Sonca; v njem ima tudi svojo

objektivno asociacijo. Ker je dobro vidna, je obenem signal za nevarnost, obenem

pa dober stimulans za oko kot vidni organ, prek njega pa za živčni sistem, na

katerega deluje ugodno. Zato je rumena barva psihološko najbolj vesela barva; saj

kot barva sonca zavzema v vidnem spektru tudi največji obseg« (Trstenjak, 1991,

str. 273). Kovačeva pravi, da je »za rumeno barvo značilna izrazita

intelektualnost. Običajno označuje znanstvenega duha, vendar pogosto nakazuje

tudi umetniški talent in umetniško dejavnost« (Kovačev, 1997, str. 152). Navaja

tudi, da izbira rumene barve nakazuje željo po osvoboditvi, upanje in iskanje

sreče, vendar implicira tudi nekakšen večji ali manjši konflikt, ki ga subjekt želi

rešiti. Otroci, ki veliko uporabljajo rumeno, so pogosto občutljivi in otročji.

Večinoma so zadovoljni in vzpostavljajo dobre odnose z vrstniki. Tisti otroci, ki

sicer ne rišejo z rumeno, jo uporabljajo predvsem tedaj, ko so srečni. Izključna

uporaba rumene je relativno redka. Rumena namreč pridobi svojo ekspresivno

vrednost barv v kombinaciji z drugimi barvami (Ibid).

11

Zelena barva je barva rastlin. Je hladna in sveža barva. Na živčni sistem vpliva

pomirjevalo. Čeprav je njena objektivna asociacija vidna zelena narava, pa njene

čustvene asociacije niso najbolj ugodne; večkrat gredo v smeri potrtosti in

neugodnih doživljajev (Trstenjak, 1991). Kovačeva pravi, da »ljudje, ki kažejo

pretirano naklonjenost k zeleni barvi, so navadno preveč sociabilni, prelahkotni v

odnosu do življenja in za svoje neuspehe običajno krivijo druge« (Kovačev, 1997,

str. 155). Trstenjak (1978) poudarja, da pogosta uporaba zelene največkrat

nakazuje pomanjkanje spontanosti in iskrenosti v čustvenih odzivih. Ugotovitev je

nekoliko presenetljiva, saj velja zelena za izrazito emocionalno barvo. Toda ta

emocionalnost je prikrita in ne nakazuje odkritih emocionalnih reakcij. Otroci, ki

uporabljajo pretežno zeleno barvo, so zadržani in samozadostni. Navadno trdno

zaupajo vase in so precej samovšečni, toda so zelo disciplinirani. Prav zaradi te

lastnosti so precej priljubljeni med vrstniki in odraslimi. Pogosto se izgubljajo v

povprečju in ne silijo v ospredje (Kovačev, 1997).

Vijolična barva je sorodna z modro. Njen karakter je otožen, še bolj pa vzvišen,

odmaknjen, aristokratski. Vzbuja objektivne asociacije z vijolicami in

dragocenimi kamni. Njena simbolika gre v smeri zabrisovanja preteklosti, torej

kesanja, obžalovanja, preklica in pokore (Trstenjak, 1991). »Vijolična se na

otroških risbah redko pojavlja. Največkrat je v kombinaciji z rumeno. Morda je

glavni razlog za njeno redkost v tem, da je tudi v naravi ni veliko. Poleg tega je

otroci tudi sicer ne vidijo pogosto« (Kovačev, 1997, str. 204).

Itten pravi, da je »oranžna barva, ki je mešanica rumene in rdeče, leži v gorišču

največje moči žarenja. V obsegu materialnega sveta ima oranžna sončno svetlost,

ki svojo največjo toplino in aktivno energijo doseže pri rdečeoranžni« (Itten,

1999, str. 88). Trstenjak navaja, da »oranžna pospešuje srčni utrip, a je brez

učinka na krvni pritisk; zato daje občutek prijetnosti, ugodnega občutja in veselja.

Tako je čustven stimulans, ki pa utegne že utrujati; lahko pomirja in vzburja«

(Trstenjak, 1991, str. 273). Kovačeva razlaga, da je »najljubša barva otrok, ki se z

lahkoto prilagajajo okolju. Ta lastnost jo pomensko približuje rdeči. Toda oranžna

je v nasprotju z močno in včasih nekoliko nasilno rdečo precej blažja. Njena

pogosta uporaba razkriva plašnost in pomanjkanje čustvene odpornosti«

(Kovačev, 1997, str. 204).

12

Rjava barva »spada med manj priljubljene barve. To velja le za izolirano rjavo

barvo« (Kovačev, 1997, str. 85). Pri strokovnjakih vzbuja malo zanimanja, zato je

tudi manj raziskana, čeprav zavzema poleg zelene barve v vidnem svetu relativno

največji obseg. Rjava barva je prijetna, konservativna, ker so ljudje nanjo vajeni.

Prav tako pa tudi pomirja, vendar ne uspava, saj je mešanica toplih in hladnih barv

(Trstenjak, 1991). »Uporaba rjave barve je navadno izraz otrokove težnje k

umazaniji. Ta zakonitost temelji na fizični (in zato tudi pomenski) zvezi med

rjavo barvo ter zemljo, blatom, iztrebki in drugimi snovmi, ki puščajo umazane

madeže« (Kovačev, 1997, str. 204). Močno težnjo po prekomerni uporabi rjave

navadno opazimo predvsem pri otrocih, ki izvirajo iz družin s pretiranimi

higienskimi zahtevami. Zato jo lahko poimenujemo kot izraz želje po stiku z

zemljo in predmeti na njej (Ibid).

»Bela barva je fizikalno svetla, fiziološko »nič«. Psihološko pa je čista, jasna,

hkrati že hladna oddaljena« (Trstenjak, 1991, str. 275). Kovačeva navaja, da sploh

ni barva, ampak pomeni mnogo več, saj se skozi prizmo brezbarvna svetloba

razbije v celotni barvni spekter. Je pretežno nevtralna barva. Osebe, ki so ji

naklonjene so navadno bolj svobodnega duha, vendar so tudi pedantne, natančne

in previdne. So iskrene, razumevajoče in poštene, toda pogosto se nagibajo k

pretirani kritičnosti. Pri otrocih je naklonjenost beli barvi največkrat izraz njihove

slabe integriranosti v okolje in svojevrstne izolacije. Zato si pogosto izmišljajo

družabnike pri igri in poskušajo s konstruiranjem imaginarnega sveta ubežati svoji

osamljenosti (Kovačev, 1997).

»Črna barva pomeni fizikalno temo, fiziološko počitek, pavzo, psihološko pa

žalost, potrtost« (Trstenjak, 1991, str. 275). Pomeni tudi odsotnost svetlobe, zato

jo lahko pojmujemo tudi kot negacijo barve. Črna ima teoretično vrednost barve,

saj se nanjo navezuje simbolika, ki je drugim barvam ne moremo pripisati.

Spontano jo asociiramo s temo in umazanijo. Povezujemo jo predvsem z

negativnimi lastnostmi. Kadar se druge barve pojavljajo v kombinaciji z njo, se

namreč pomenske implikacije sprevržejo v njeno nasprotje. Pretirana uporaba

črne in odsotnost živih barv sta pogosto indikator otrokove čustvene siromašnosti,

ki je lahko posledica privzgojenega strahu ali neugodnih življenjskih razmer, ki

jih ne more preseči. Zato se nagiba k potlačevanju negativnih občutij in strahu.

13

Poleg tega je kritičen, realističen in usmerjen k intelektualnim dosežkom. Tak

otrok se najraje igra sam, brani svoj položaj in včasih postane tudi agresiven

(Kovačev, 1997).

Kovačeva pravi, da je siva barva »najmanj izrazita med vsemi barvami. Je mračna

in motna barva, v kateri je popolnost bele že zamazana, moč črne pa oslabljena.

Zato jo povezujemo z mračnimi občutji, skrbjo in dolgočasjem« (Kovačev, 1997,

str. 109). Je barva negotovosti, nevtralnosti. Človek jo izbira tudi zaradi

utrujenosti ali zadržanosti. Njeno zavračanje je lahko izraz njegovega strahu pred

dolgočasjem ali pred odpovedjo lastnim ciljem. Otroci do devetega ali desetega

leta zavračajo sivo barvo in po sedemnajstem se njena priljubljenost ponovno

zmanjša (Kovačev, 1997).

2.2 OBLIKA

Barva in oblika sta tesno povezani med seboj in se dopolnjujeta v eno samo

stvarnost. Vsaka barva napolnjuje neko obliko, vsak prostor omejuje neka oblika.

Barvo in prostor brez oblike si lahko zamislimo, ne moremo ju pa uresničiti.

Slikar lahko z barvo poslika celo platno, vendar je platno omejeno in ima obliko.

Za naše zaznavanje ni neskončnih ploskev niti neskončnega prostora, čeprav si

oboje lahko zamislimo (Butina, 2000).

Oblike, zlasti v prvih otroških letih razvoja, zaznavamo s čutom tipa. Z izkušnjo

se otipne zaznave oblik integrirajo z vidnimi zaznavami in jih nato tudi zgolj z

gledanjem zaznavamo in dojamemo. Tipni občutki so zelo prvinski in v nas

povzročajo intenzivne čustvene odzive. Vsebinske in čustvene značilnosti oblik

največkrat označujemo z nazivi za tipne občutke: oblike so trde, mehke, ostre,

oglate, okrogle itd., čeprav jih lahko označujemo tudi z nazivi iz drugih

izkustvenih področij, npr. organske oblike, ki so večinoma naravnega izvora, in

geometrijske oblike, ki so umskega izvora. Na podoben način lahko rečemo, da so

oblike pravilne ali nepravilne. Takšno označevanje pa govori o tem, da ima vsaka

oblika tudi svojo notranjo vsebino, ki se izraža v njeni strukturi. Krog ima

drugačno vsebino kot trikotnik; pravimo, da je krog mehka, trikotnik pa ostra

oblika (Butina, 2000).

14

Nekateri avtorji (Butina in Šuštaršič idr.,) razlagajo, da vsako obliko določajo tri

vrednosti:

- absolutna vrednost: npr. krog, kvadrat, elipsa itn. Krog je vedno krog,

kvadrat je vedno kvadrat, ker so odnosi med njunimi sestavnimi deli

vedno enaki;

- likovna vsebina: barva, tekstura, svetlost, tekstura, ki zaseda nek

prostor itn.;

- relativna vrednost: gre za odnos do oblik ali drugih elementov, ki neko

obliko obdajajo in vplivajo na njo; na to relativno vrednost vplivajo

tudi njene lastne formalne in emocionalne vsebine. Rumen krog se zdi

večji od enako velikega modrega. Relativna vrednost vključuje

čustvene vsebine, ker smo tudi opazovalci del okolja oblike; medtem

ko jo zaznavamo, vplivamo na njo s svojim doživljanjem in

čustvovanjem; (Butina, 2000; Šuštaršič idr., 2004).

Likovni umetnik se izraža s pomočjo materiala. Različni likovni materiali

omogočajo nastanek različnih oblik. Oblika se do neke mere prilagodi materiji.

Slikarske tehnike kolaž, mozaik in intarzija omogočajo drugačne oblike kakor olje

ali akvarel, kiparska tehnika klesanje v kamen omogoča drugačne oblike kakor

modeliranje z glino, glina omogoča drugačne oblike kakor les, ta pa drugačne

oblike kakor bron itn. (Šuštaršič idr., 2004).

2.2.1 LIK

Šuštaršič navaja, da »geometrijske like, kot so krog, kvadrat in trikotnik, ter

geometrijska telesa, kot so krogla, kocka in tetraeder, uvrščamo med osnovne

oblike in praoblike. Slikarji in drugi mojstri o praoblikah razmišljajo različno«

(Šuštaršič idr., 2004, str. 179).

Johaness Itten pravi, da je mogoče vse zamišljene linije in površinske oblike kot

kompozicije ustvariti iz ene, dveh ali treh oblik. V njih se izražajo vsi trije

svetovi:

15

1) materialni svet teže in trdnosti se izraža v kvadratu;

2) duhovni svet čustev, gibljivosti in eteričnega se izraža v krogu;

3) intelektualni svet logike, koncentracije, svetlobe in ognja pa se izraža v

trikotniku.

Vasilij Kandinski meni, da so kvadrat, krog, trikotnik, romb, trapez in še številne

druge oblike, brez kakršnega koli matematičnega pridiha. Kandinski navaja, zakaj

je navdušen nad krogom. Ta je po njegovem mnenju:

1) najskromnejša, a popolnoma neodvisna oblika;

2) popoln, a neizčrpno spremenljiv;

3) hkrati stabilen in nestabilen;

4) hkrati tih in glasen;

5) napetost, ki v sebi nosi še številne druge napetosti.

Krog je sinteza največjih nasprotij. Povezuje koncentrično in ekscentrično v eno,

uravnoteženo obliko (Ibid).

2.2.2 FORMA

Forma je najvišja stopnja organiziranja likovnih prvin v celoto. Vključuje pojme

oblike, lika in vse ostale likovne pojme, ki so organizirani v končno in nedeljivo

celoto umetnine. Pove nam, kako je kaj izraženo; je sistem izraznih sredstev, ki ga

je umetnik uporabil, da bi izrazil vsebino; je način, kako je snov organizirana v

stvarnost. Kadar govorimo v tem smislu o naravnih formah, npr. o neki rastlini,

mislimo pri tem na njeno celoto, od njene notranje strukture do njene zunanje

forme, od njene vloge v naravi do našega odnosa do nje. Na podoben način lahko

govorimo o formi likovnega dela, o njegovi miselni in likovni strukturi, o

njegovem zunanjem videzu, ki je rezultat notranje strukture, o delovanju na

posameznega gledalca in na družbo (Butina, 2000).

16

2.2.3 PSIHODIAGNOSTIČNA VREDNOST ČRT IN OBLIK

2.2.3.1 ČRTA

Kandinski pravi, da je »geometrijska črta nevidno bitje. Je sled premikajoče se

točke, torej njej izdelek; nastala je iz gibanja in sicer iz uničenja skrajnega, vase

zaprtega miru točke. Prišlo je do preskoka iz statičnega v dinamično« (Kandinski,

1985, str. 140).

Črta je najelementarnejši izraz umerjanja giba v likovno kompozicijo. Reducira

podobe iz zunanjega sveta na njihov obris oziroma konturo. Poleg

predstavitvenega vsebuje črta še čisti izrazni potencial, ki ga je mogoče sprostiti

šele z zmanjšanjem usmerjevalnega vpliva zavesti. Skozi spontani potek

subjektovih gibov se prične izražati njegovo nezavedno.

Spontane črte so pravo nasprotje mehaničnih črt, saj ne nastajajo skozi natančno

in nadzorovano opazovanje. Glavni razlog za vtis o njihovi življenjskosti in

prepričljivosti je sproščena atmosfera njihove improvizacije. Črta je lahko dober

izraz trenutnega občutja ali njegove konceptualizacije, ki ju subjekt vsaj delno

artikulirano izrazi. Zgolj ekspresivna uporaba črte je značilna za manj razvite

oblike likovne ustvarjalnosti. Vendar omogoča tudi sproščeno razkrivanje lastnih

občutij. Zato lahko grafizme uspešno uporabimo pri diagnostificiranju osebnosti.

Subjekt namreč v takih primerih težko nadzoruje potek lastnih gibov, saj ni dovolj

dobro seznanjen z njihovo izrazno vrednostjo (Kovačev,1997).

Po Kovačevi umeščamo različne črte v tri glavne kategorije:

1. ravna črta

2. oglata črta

3. ukrivljena črta.

Ravna črta

Kovačeva pravi, da je »ravna črta je najkrajša možna zveza med dvema točkama.

Večina avtorjev jo pojmuje kot sled točke, ki se pomika po površini, kar omogoča

boljše razumevanje njene dinamike, smeri, napetosti in časovnega poteka«

(Kovačev,1997, str. 205).

17

Spada med temeljne elemente različnih konstrukcij tehnično-intelektualnega

sveta. V naravi je ni, zato jo večina umetnikov zavrača kot nenaravno. Kljub temu

pa spada med najstarejše, temeljne simbole človeštva. Ravna črta ne implicira

nobene notranje napetosti in ne dopušča posebej veliko prostora domišljiji.

Razlikujemo tri temeljne tipe ravnih črt: horizontala, vertikala in diagonala.

- Horizontala predstavlja podlago, na kateri temeljijo vsi človeški

odnosi. Simbolizira zemeljsko realnost in mirovanje oziroma počitek.

Kandinsky (1912) jo povezuje še s hladom in črno barvo.

- Vertikala oziroma navpičnica ponazarja aktivno duhovno moč.

Kandinsky jo povezuje s toploto in belo barvo.

- Pri diagonali ali poševnici je pomembno ali poteka od leve spodaj proti

desno zgoraj ali od leve zgoraj proti desni spodaj. V prvem primeru

simbolizira vzpon, napredovanje, človeško iskanje, stremljenje in

upanje, medtem ko ponazarja v drugem primeru pogrezanje, drsenje

navzdol, upad, propad. Kandinsky zato povezuje obe vrsti diagonal z

dvema različnima, diametralno nasprotnima barvama – z rumeno in

modro (Kovačev, 1997).

Oglata črta

Kovačeva razlaga, da je oglata črta je sestavljena iz dveh ravnih črt, ki se

povezujeta pod določenim kotom. Lahko jo pojmujemo kot rezultat dveh sil, ki

delujeta v različne smeri. Psihološka vrednost oglate črte je odvisna od velikosti

kota, ki ga tvorita njeni komponenti. Pravi kot se nam zdi najobjektivnejši in

najhladnejši. S spoznavnega vidika je tudi najlažje obvladljiv. V nasprotju z njim

izraža ostri kot največjo napetost, po Kandinskem je še najtoplejši, najbolj rezek

in najaktivnejši. Topi kot izraža nemoč, šibkost in pasivnost (Kovačev, 1997).

Največjo napetost implicira cik-cak črta, ki izraža sila močno, vendar jasno

vzburjenje. V teku svojega ustvarjalnega procesa jo uporabi skoraj vsak umetnik,

saj ga moč njegovih emocij prisili, da izrazi to, kar čuti, ljubi, in tisto, česar se

boji, v duktusu svojih črt (Ibid).

18

Ukrivljena črta

Kovačeva pravi, da »ukrivljena črta ponuja najširšo paleto možnosti za umetniško

sporočanje« (Kovačev, 1997, str. 208). Pri uporabi ukrivljenih črt je treba

upoštevati kontekst njihove uporabe. Izrazne možnosti so v geometrično-

konstruktivnem ornamentu popolnoma drugačne kot v prostih, ukrivljenih

likovnih tvorbah. Prosta črta se ne podreja eksaktnim pravilom in racionalnosti,

vendar veljajo tudi za njen potek določene zakonitosti. Z njo je mogoče nakazati

različne obrise, predstaviti prostor ali različne strukture, izraziti veselje ali

zaskrbljenost ter ponazoriti lepoto. Najpomembnejšo vlogo pri ukrivljenih črtah

ima vtis napetosti, ki ga lahko pustijo. Njihovi najpomembnejši elementi so:

krivina, smer in potek (Ibid).

2.2.3.2 DIAGNOSTIČNA VREDNOST ČRT IN OBLIK NA OTROŠKIH RISBAH

Črte in oblike razkrivajo posameznikovo osebno energijo ter stopnjo

samokontrole. Mehke, zaokrožene črte brez ostrih robov razkrivajo čustvenost,

občutljivost in milino. Podaljšane figure in oglate linije pa navadno nakazujejo

agresivnost (Kovačev, 1997).

»Otroci, pri katerih prevladujejo ravne črte, so navadno zelo samostojni,

izstopajo iz okolice, so podjetni in realistično usmerjeni, tudi napadalni«

(Trstenjak, 1978, str. 321).

Premočrtnost v likovnem izražanju je lahko izraz miselne togosti in čustvene

siromašnosti. Vlečenje vertikalnih linij čez vodoravne je pogosto indikator

otrokovega notranjega konflikta: med težnjo po statičnosti in pasivnosti

(horizontala) ter med težnjo po dinamičnosti, aktivnosti in razvoju (vertikala)

(Kovačev, 1997).

»Nasprotno pa so otroci, pri katerih prevladujejo upognjeni liki, navadno

čustveno močno odvisni od drugih in potrebujejo redno potrdilo od odraslih«

(Trstenjak, 1978, str. 321).

Kovačeva navaja, da je to posebej razvidno iz risb, na katerih upodabljajo

človeka. Na njih namreč vedno predstavljajo sebe (Kovačev, 1997).

19

O otrocih, ki ljubijo okrogle like, velja reči, da so skromni in njihovo obnašanje

napravlja vtis nezaupljivosti in plahosti. Težnja za okroglimi oblikami razodeva

ženski značaj. Taki otroci si ne zaupajo prav in so v ravnanju neodločni. Torej

razumljivo je, da take poteze v risbah prevladujejo pri deklicah. Nasprotno pa so

navpične črte tipične za dečke, ker razodevajo bolj neodvisen značaj, aktivnost in

racionalnost, ki se uveljavljata v vsaki situaciji. Potemtakem okroglaste oblike

ustrezajo bolj infantilnemu značaju, medtem ko so navpičnice odraz zrelosti

(Trstenjak, 1978).

2.3 ODNOS MED OBLIKO IN BARVO

Človekovo ustvarjanje novih oblik temelji na njegovem manipuliranju z barvami,

pravi Trstenjak. Oblika je namreč v kolerativnem odnosu z barvo. Pri nekaterih

avtorjih zasledimo prepričanje, da je oblika objektivnejša od barve. Toda pri

človekovem zaznavanju sodelujeta obe značilnosti konkretne stvarnosti in se med

seboj dopolnjujeta (Kovačev, 1997).

Oblika ima večjo komunikacijsko vrednost, saj vključuje tudi različne vrste

telesnih gibov (npr. gibe rok in nog, obrazne izraze itd.). Ti omogočajo

oblikovanje visoko kodiranega znakovnega sistema (npr. znakovnega jezika

gluhonemih) in vse objektivne zapise človeških gibov. Sem uvrščamo predvsem

pisavo in druge grafične izraze, od spontanega in neartikuliranega čečkanja do

kompleksnih stvaritev likovne umetnosti (Kovačev, 1994a, 1995c, 1996). Kar je v

verbalnem jeziku beseda, je namreč v likovnem jeziku figura ali slika (Trstenjak,

1978). Oblikovni izrazi so mnogo bolj definirani in enopomenski, zato jih lažje

povežemo v jasna in smiselna sporočila. Če bi hoteli v ta namen uporabiti barvo,

bi dobili le približno deset ločljivih in jasno prepoznavnih znakov, kar bi močno

okrnilo naše komunikacijske možnosti (Ibid).

Barva je kot izrazno sredstvo bistveno bogatejša od oblike. Barve imajo vedno

čustvene valence. Čustvo samo pa je v svojem bistvu pasivno doživljanje, vsaj

kolikor ga primerjamo s čisto razumskim ravnanjem. Oblike same po sebi nimajo

čustvenih valenc, zlasti če gre za čiste geometrične like (Trstenjak, 1996). Čista

oblika (brez barve, temperature, vonja, okusa in drugih značilnosti realnega sveta)

je vedno racionalizacija predmetov in pojavov, kar olajšuje njeno razumevanje in

20

omogoča človekovo orientacijo v svetu. To pa tudi zelo siromaši zunanje

značilnosti subjektovega fizičnega in družabnega okolja (Kovačev, 1997).

Razliko Trstenjak izraža tudi na način, da ob barvnem dojemanju izhaja dejavnost

iz predmeta in prehaja na opazovalca kot izziv, dražljaj. Pri zaznavanju oblik, pa

naj bi aktivnost prehajala od opazovalca na predmet. Barve naj bi vplivale

predvsem na subjektove emocije in pasivno sprejemanje dražljajev, oblike pa na

razum in aktivno poseganje v predmetni svet (Ibid).

Butina navaja, da Rudolf Arnheim piše, da oblika in barva izpolnjujeta dve

značilni funkciji gledanja: nosita izraz in sporočilo. Oblike zaznavamo z obema

glavnima likovnima čutoma, vidom in tipom, katerih informacije med seboj

povezujemo, zato je razumljivo, da je oblika komunikacijsko bogatejša kot barva,

ki jo zaznamo samo s čutom vida in nam zato prinaša samo informacijo tega čuta

(Butina, 2000).

Slikar Johannes Itten je menil, da imajo oblike svoje izrazne vrednosti. Poleg treh

primarnih barv: rdeče, rumene, modre, obstajajo tudi tri osnovne oblike: kvadrat,

krog in trikotnik, katerim je mogoče pripisati določene barve. Oblika kvadrata po

njegovi teoriji ustreza rdeči barvi, barvi materije; vtis teže in neprozornosti, ki ga

daje rdeča barva, je skladen s staično in težko obliko kvadrata. Trikotnik je simbol

razmišljanja, zato njegovo breztežno obliko najbolje predstavlja rumena barva,

krog pa je znamenje večno gibajočega se duha, zato naj bi mu najbolje ustrezala

prosojna modrina. Itten je glede na kombinacije primarnih barv določil tudi oblike

sekundarnih barv. Vijolični, ki je med rdečo in modro, je prisodil obliko ovala,

oranžni obliko trapeza, zeleni, ki je med rumeno in modro, pa je prisodil obliko

sestavljeno iz treh lokov (slika 4) (Šuštaršič idr., 2004).

21

Slika 4: Povezava osnovnih in sekundarnih barv z osnovnimi oblikami po Ittnovi

teoriji.

Butina navaja še, da med »psihološkimi vsebinami oblik in barv obstajajo

določene podobnosti« (Butina, 2000, str. 60). Glavni dejavnik, ki določa njuno

povezovanje, je otipna značilnost oblike. Če primerjamo lastnosti barv in oblik, po

katerih so si podobne razlage o naslednjih koleracijah:

- Rumena barva se širi in seva, ustvarja ostro sliko na mrežnici,

deluje suho in živahno, nima pa ne teže ne prave telesnosti,

čeprav je močno snovna barva. Rumeni po njenih lastnostih

ustreza trikotnik (oz. tetraeder), ki je zelo živahna, ostra in

koncentrirana oblika.

- Rdeča je suha, topla, trdna in stabilna barva. Nima ne močno

izraženega ekscentričnega gibanja in nič koncentričnega. Je

zelo snovna barva in ima velik čutni apel. Oko jo zlahka

izostri, zaradi česar je primerna za označevanje robov in

kontur. Rdeči po svojih lastnostih najbolje ustreza kvadrat (oz.

kocka), ki je prav tako zelo trdna in stabilna oblika.

- Modra je hladna, vlažna in prosojna barva, ki se dozdevno

odmika v globino prostora in se krči. Na mrežnici ustvarja

zabrisane podobe, zato je primerna za označevanje situacij, ki

ne potrebujejo ne ostrine ne detajlov. Po svojih lastnostih je

najbližje modri krog (oz. krogla), katere otipna lastnost je

mehkoba in gibanje.

- Zelena je hladna, sveža, mehka in prostorska barva, ki je oko

ne more dobro izostriti, zaradi česar ni primerna za

22

označevanje ostrih robov in finih detajlov. Zeleni po svojih

lastnostih odgovarja šesterokotnik (ali osmerokotnik), pa tudi

trikotnik z zaobljenimi stranicami.

- Oranžna je manj snovna barva kot rdeča in je zato lažja. Je

suha in najbolj topla barva. Optično proizvaja ostro sliko na

mrežnici, zaradi česar je primerna za označevanje robov in

detajlov. Med oblikami ji odgovarja trapez.

- Vijolična je mehka zabrisana barva, ki je ni mogoče dobro

izostriti. Ni ostra, ampak je mehka barva. Med oblikami ji

najbolj odgovarja elipsa (med telesi pa jajce) (Ibid, str. 60, 62).

Na podoben način lahko uskladimo odnose med koti in barvami. Pravi kot je trdna

povezava navpičnice in vodoravnice, zato se najbolje veže z rdečo barvo. Ostri,

agresivni koti se vežejo z rumeno, medtem ko je za tope kote najprimernejša

modra, ustrezata pa jim zelena in vijolična.

Če hote ali nehote uporabljamo oblike, ki ne odgovarjajo notranji naravi barvnih

energij, nastanejo odnosi, ki lahko oslabijo ali zmedejo učinek celote. Primer:

dinamični značaj trikotniških oblik modra barva oslabi (Ibid).

Ljudje se močno razlikujejo po svojem odnosu do oblik in barv. Te razlike so

navadno posledica njihovih razvojih sprememb in osebnostnih lastnosti ter

sociokulturnih danosti določene družbe. Kovačeva piše, da Werner (1948) pri

svojem proučevanju razvojnih sprememb v favoriziranju oblike in barve

ugotavlja, da pri najmlajših otrocih (do treh let) prevladuje grupiranje predmetov

na podlagi njihove oblikovne podobnosti, pri otrocih med tretjim in šestim letom

pa na podlagi barve. Osredotočanje na obliko pri mlajših otrocih razlaga kot

posledico motoričnih dejavnikov, saj se otrok v najzgodnejšem obdobju svojega

razvoja osredotoča predvsem na oprijemljive lastnosti predmetov (Kovačev,

1997). Otrokov občutek za barve se razvije nekoliko kasneje in tedaj jim začne

pripisovati večjo pomembnost. Ta značilnost lahko izostane le v primeru, da se

otrok s pomočjo izkušenj ali vaje ne navadi na drugačno presojanje (Ibid).

Harmonične in vesele osebnosti reagirajo pretežno na barve, potrte, zadržane pa

na oblike. Nekateri avtorji povezujejo favoriziranje oblik in barv z aktivnostjo in

23

pasivnostjo. Zaradi afektivne vrednosti barv lahko upravičeno predpostavimo, da

so osebe, ki so bolj občutljive za barve, navadno tudi bolj emocionalne,

senzibilne, spremenljive in da so orientirane pretežno navzven. Težijo k

življenjski polnosti, imajo razvit občutek za red in harmonijo ter bogato

domišljijo. Umestili bi jih lahko v kategorijo ekstravertiranih osebnosti, saj so

zanje značilne: aktivnost, družabnost, dostopnost, zgovornost, optimizem in

hitrost (Kovačev, 1997). Trstenjak še navaja, da so osebe, pri katerih prevladujejo

barve bolj občutljive in zamerljive, na katere se da močno vplivati, so omahljive

in nezanesljive (Trstenjak, 1996).

»V nasprotju z njimi so osebe, ki so občutljive predvsem za oblike, največkrat

zadržane, nedružabne in usmerjene v lastno notranjost (introvertirane)« (Kovačev,

1997, str. 30). Trstenjak še dodaja, da dobro obvladujejo čustva, da predstavljajo

pedantično ozkosrčno, racionalistično, skopo naravo (Trstenjak, 1996).

2.4 RAZVOJ LIKOVNEGA IZRAŽANJA OTROK

Trstenjak pravi, da »odrasli vidijo v slikarijah otrok navadno samo nesmiselne

čečkarije. Toda taka ocena je napačna. Nedvomno so otroške čečkarije nesmiselne

samo za odrasle, ker jih ne razumejo. Lahko bi jih imenovali celo skrivnostno

pisavo, ki pa jo morajo odrasli šele odkriti in razrešiti« (Trstenjak, 1996, str. 345).

Projektivni vidik v diagnostični psihologiji nam odpre razumevanje za otroško

slikarijo in njeno razlago, tako da moramo po njej globlje prodreti v spoznavanje

v otroške duševnosti (Ibid). »S svojimi čečkarijami, slikarijami, kakor jih sam

navadno imenuje, otrok razodeva svojo podzavest, svoj notranji svet in s tem raste

ter nam razkriva način, pot, po kateri bi ga morali pravilneje razumeti in vzgajati«

(Ibid).

Toličičeva pravi, da je lahko otrok samo v svoji igri zares srečen in seveda tudi

sproščen, da pokaže svojo ustvarjalnost. Otroci neprestano in trdovratno

raziskujejo svet okoli sebe, še bolj pa samega sebe. Opazujmo otroke, kako

spoznavajo svet in komunicirajo z njim: igrajo se, prijemajo, mečejo, gledajo,

okušajo, razstavljajo, modelirajo, s prsti mažejo, poslušajo, vriskajo, govorijo,

pojejo, plešejo, jokajo, se vrtijo, skačejo, gradijo – ob vsem tem se veselijo. Zelo

24

radi pa tudi rišejo. Potreba po risanju je pri otroku tako razvita kot potreba po igri,

gibanju in govoru (Pogačnik-Toličič, 1986).

Otroci se po vsem svetu v svojih risbah izražajo enako, njihove risbe se

razlikujejo le po motiviki, ki je značilna za okolje v katerem živijo. Kljub temu pa

upodabljajo iste stvari v enaki starosti na enak likovno izrazni način. Tako lahko v

otroški risbi zasledimo pomembne zakonitosti otrokovega celostnega duševnega

in telesnega razvoja (Ibid).

»Otrok z govorico risbe najpristneje, čeprav v zelo preprosti likovni tehniki,

najhitreje izrazi tisto, česar ustno ne zna ali ne zmore. S svojo risbo se tudi na

svojevrsten način izraža, ne da bi se tega zavedal« (Pogačnik-Toličič, 1986, str.

11).

V obdobju do vstopa v šolo Vrlič navaja, da se »likovno izražanje začne pojavljati

med prvim in drugim letom starosti. Označujemo ga kot stopnjo čečkanja. Zanjo

je značilno, da se otrok začne zavedati, da nekateri materiali puščajo sled za

seboj« (Vrlič, 2001, str. 31). Končni izdelek ga ne zanima, saj igre zaradi tega ni

začel. Na začetku nivo likovnega izražanja nima določenega pomena, ampak je

dejavnost sama. Otrok na tej stopnji ničesar ne prikazuje (Ibid).

Stopnja čečkanja je izraz veselja nad igrivim delovanjem mišic in prav gotovo je

tak mišični impulz eden od predpogojev za nastanek čečkanja. Toda nastopi

trenutek, ko čečkanje dobi novi pomen v mislih otroka, ko postane iz igre mišic

izraz za neko zamisel, za uresničevanje neke predstave. V kaosu čačk se utrdi neki

hoteni, zamišljeni barvni madež. Tak določen madež ima lahko različne oblike,

lahko se zgosti iz čečkanja samega, lahko nastane iz poteze, ki označi meje med

določenim madežem in nedoločeno okolico (Butina, 1997).

Vrlič to stopnjo, ko se čačke združijo in nastane nova oblika, imenuje stopnja

simbolov. »Barvni madež oziroma krog, ki v tem obdobju nastaja pri otrokovem

delu je trdna enota, je lik, ki se loči od ozadja« (Vrlič, 2001, str. 32). Na ta lik se

začno vezati različni pomeni, saj otroci začno upodobljene oblike poimenovati.

Poimenujejo jih naključno (Ibid).

Obdobje simbolne risbe traja vse predšolsko obdobje. Otroci se v tem času hitro

likovno razvijajo. Ob krogu kmalu začnejo upodabljati ostre oblike, kvadrate,

pravokotnike in trikotnike. Sedaj zavestno upodabljajo različne oblike, ki pa niso

25

odraz realnosti, ampak nastajajo na podlagi iskanja temeljnih vizualnih značilnosti

predmetov in pojavov ter na podlagi iskanja razlik med njimi.

V tem obdobju otroci živa bitja upodabljajo z mehkimi, predmete pa z ostrimi,

oglatimi oblikami. Človeka upodabljajo z osnovnimi okončinami v navpični legi,

živali pa vodoravno, hiša ima streho, avto kolesa. To je obdobje risanja preprostih

simbolov. Okoli četrtega leta starosti začnejo otroci simbolom dodajati vedno več

značilnosti, s čimer prihajajo v naslednje obdobje, v obdobje sestavljenih

simbolov (Duh in Vrlič, 2003).

»V obdobju do tretjega leta starosti, otrok barva ne zanima. Barve uporablja,

kakor mu pač pridejo pod roko. Različne barve na njegovem delu ne nosijo

nobenih pomenov« (Vrlič, 2001, str. 33).

»Za čečkača je že samo srečanje z barvo radostno doživetje. Otroci se s suhimi

barvami sprva igrajo, jih razmetavajo, zlagajo in razvrščajo. Mokre barve

preizkušajo in packajo z njimi prav tako brez orodja – s prstki« (Hočevar, Berce,

Preston, 1980, str. 53). Izdelki ne predstavljajo ničesar, sama dejavnost pa je zelo

pomembna, ker se otroci na ta način spoznavajo z barvo (Ibid).

»Odnos predšolskih otrok do barve je čustven, obenem pa je pod močnim

kognitivnim vplivom, ki se kaže v uporabi živih, kontrastnih barv in jasnih

barvnih odnosih« (Duh in Vrlič, 2003, str. 18). Barv ne povezujejo z vidnimi vtisi.

Trava je lahko rdeča, mama ima lahko zelene lase, ker je otroku zelena barva še

posebej všeč. Proti koncu predšolskega obdobja se pojavijo barvni znaki, ki se

kažejo v tem, da otroci določene pojave in predmete upodabljajo v določeni barvi.

Trava postane zelena, oblaki modri, strehe rdeče, sonce rumeno (Ibid). Barvni

znaki predstavljajo samo stopnico na poti ustvarjalnega likovnega izražanja, ki jo

mora otrok osvojiti in preseči. Pri uporabi barve se naj otrok zaveda svobode

likovnega izražanja, kjer je trava zopet lahko rdeča ali bela, tako kot je bila v

prejšnjem starostnem obdobju (Vrlič, 2001).

V prvem razredu začnejo v likovnem izražanju upodabljajo vse bolj zapletene

oblike z vse več podrobnostmi. Pri risanju so črte bolj nadzorovane in zavestne,

pojavijo se valovnice, prekinjene in neprekinjene črte, črte različnih debelin.

Upodobljeno delno že povezujejo vidni vtisi. Pri upodabljanju oblik se pojavi

obrisna risba (slika 5).

26

Slika 5: Ženska figura na sredini likovnega dela je upodobljena obrisno.

Barve bogato uporabljajo, jih med seboj mešajo, iščejo njihove nianse, jih svetlijo

in temnijo. V tem obdobju že lahko razvijejo zavest o poslikavi celotne površine

pri slikanju. Kmalu začno presegati barvne znake. Pojavljajo se tudi že bogate in

raznolike kompozicijske rešitve. Pogost pojav je rentgenska slika, pri

upodabljanju prostora pa se lahko pojavlja prekrivanje, izrez in pogledi iz

različnih smeri na določen predmet. Človeška figura postaja vedno bolj razgibana,

pojavi se profil (Duh in Vrlič, 2003).

V obdobju drugega in tretjega razreda Duh in Vrlič navajata, da »prehod otrok v

drugi razred na likovnem področju približno sovpada s prehodom iz likovnega

izražanja s sestavljenimi simboli v obdobje intelektualnega realizma« (Duh in

Vrlič, 2003, str. 21). V tem obdobju se v njihovem razvoju dogaja niz fizičnih,

fizioloških in duševnih sprememb. Več življenjskih izkušenj in večja motorična

spretnost omogoča otrokom reševanje zahtevnejših likovnih problemov. To

obdobje imenujejo tudi zlato obdobje likovnega ustvarjanja. Pojavi se

nakazovanje gibanja (slika 6).

27

Slika 6: Na risbi je prikazana figura, ki je sicer upodobljena vertikalno, vendar

narisane smeri rok in nog nakazujejo poskakovanje, torej gibanje figure.

Otroška likovna dela pa ohranjajo nekatere značilnosti, ki so se kazale v prejšnjem

obdobju. Še vedno se pojavlja rentgenska slika, pri upodabljanju dogodka, ki se

dogaja v nekem časovnem obdobju, prikažejo akcijo tako, da narišejo več faz

gibanja hkrati. Pogosto še vedno uporabljajo čustveno razmerje.

V želji po prikazovanja prostora najdejo otroci različne likovne rešitve. Ena izmed

njih je zvračanje oblik, ki je posledica obračanja lista med delom, ko se talna črta

izgubi. Za vertikalno perspektivo je značilno nizanje figur od spodnjega roba lista

navzgor. Tako nakazujejo prostor, saj jim vsak višje narisani element predstavlja

globino prostora. Ko otroci na likovnem delu hkrati razporejajo elemente, ki so

upodobljeni iz različnih zornih kotov, imenujejo poliperspektiva.

Pri slikanju se veliko otrok tudi v drugem razredu izraža z obrisno linijo: površine

poslikajo, včasih le delno pokrijejo manjše ploskve, saj jim obris hkrati označuje

barvo naslikanega objekta. Odnos do barve je še vedno individualen, izbirajo jih

po svojem okusu, glede na razpoloženje ali pa le glede na dostopnost. V drugem,

še zlasti pa v tretjem razredu čiste barve počasi zamenjujejo z mešanimi, po

osmem letu slikajo tudi sivo barvo. Nekateri otroci že opuščajo barvne znake,

lokalne barve predmetov pa dodatno bogatijo z mešanjem v svetlostnih in barvnih

odtenkih (Duh in Vrlič, 2003).

28

Po devetem letu starosti nastopi zlato obdobje likovnega ustvarjanja, nadaljuje se

tudi v devetem in desetem letu starosti otrok. V vzponu je celotni likovni razvoj,

ki neredko traja še vse do petega razreda. Obdobje po desetem letu starosti

zaznamuje prehod k realnejšemu prikazovanju figur in objektov, ustvarjalni razvoj

pa prične počasi stagnirati (Duh in Vrlič, 2003).

Likovno oblikovanje po tretjem razredu postaja vse popolnejše in vse do desetega

leta temelji na liniji, barvi in obliki, ki jim otroci postopoma dodajajo teksturo,

več mešajo barve, itd. Likovno oblikovanje je še vedno precej spontano in šele po

desetem letu postane bolj zavestno, saj se že učijo mešati barve in spoznavajo

različne vrste črt, polnijo ploskve itd. Če je bil likovni razvoj v prejšnjih obdobjih

predvsem na področju risanja in slikanja še dokaj izenačen, se po desetem letu

začnejo pojavljati večje individualne razlike. Večje intelektualne sposobnosti in

tehnična spretnost omogočajo realnejši prikaz figur in objektov, kar je posledica

opazovanja okolja. Iz otroških del začne počasi izginjati spontani izraz, ki ga

zaznamuje ploskovito nanašanje barve. Otroci v tem obdobju gradijo sliko kot

celoto in ne več kot sestavljanko iz posameznih delov. Po oblikovni plati se

likovna dela vse bolj približujejo delu odraslih, žal pa izgubljajo lepoto in

ekspresivnost spontanega otroškega likovnega izražanja (Ibid).

Kot vse faze likovnega razvoja mora otrok tudi to, ki je zaznamovana z željo po

realističnem prikazovanju, preiti in preseči. Pozneje se začne razvijati lastna

metoda likovnega oblikovanja. S tem se konča spremljanje likovnega razvoja

otrok glede na starostno dobo, začne se individualni razvoj, ki pri otrocih poteka

različno, kot so različni njihovi interesi, poklicne želje in razvoj individualnih

osebnostnih potez (Duh in Vrlič, 2003).

Naše življenje je prepleteno z barvami in oblikami. Ljudje smo si po odnosu do

barv in oblik različni, na kar vplivajo predvsem osebnostne lastnosti, ki se skozi

razvoj spreminjajo in so posledica sociokulturne danosti določene družbe.

29

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 PREDSTAVITEV RAZISKAVE

3.1.1 NAMEN IN CILJ RAZISKAVE

Cilj raziskave je ugotoviti, katero barvo in obliko bodo izbrali učenci tretjih

razredov (v nadaljevanju osnovnošolci) in študentje razrednega pouka v

preizkusu, sestavljenem iz dvanajstih pojmov: varnost, nevarnost, tiho, glasno,

zima, poletje, veselje, žalost, mirovanje, gibanje, moč, šibkost. Zanima nas, katere

barve prevladujejo pri pestrih barvah: tople ali hladne barve in nepestrih barvah:

bela ali črna barva in katere oblike: mehke ali trde oblike.

3.1.2 RAZISKOVALNI VPRAŠANJI

Namen oz. cilje smo opredelili z raziskovalnima vprašanjema:

- Katero barvo so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali ob

posameznih pojmih (varnost, nevarnost, tiho, glasno, zima, poletje,

veselje, žalost, mirovanje, gibanje, moč, šibkost)?

- Katero obliko so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali ob

posameznih pojmih (varnost, nevarnost, tiho, glasno, zima, poletje,

veselje, žalost, mirovanje, gibanje, moč, šibkost)?

30

3.1.3 METODOLOGIJA

3.1.3.1 RAZISKOVALNE METODE

Pri raziskavi smo uporabili deskriptivno metodo pedagoškega raziskovanja.

3.1.3.2 RAZISKOVALNI VZOREC

Pri izdelavi diplomske naloge smo uporabili namenski vzorec učencev 3. razreda

dveh različnih osnovnih šol v območni enoti Maribor in študente razrednega

pouka Pedagoške fakultete v Mariboru. Preizkuse smo pridobili od 100-ih

učencev tretjih razredov Osnovne šole Bojana Ilicha, Franceta Rozmana Staneta

in 76-ih študentov razrednega pouka Pedagoške fakultete v Mariboru.

Tabela 1: Raziskovalni vzorec

OŠ Študenti

f f% f f%

Ženski spol 42 42 68 89,5

Moški spol 58 58 8 10,5

Skupaj 100 100 76 100

V raziskavi je sodelovalo 100 učencev tretjih razredov in 76 študentov. Od tega je

pri osnovnošolcih 42% deklic in 58% dečkov, pri študentih pa 89,5% študentk in

10,5% študentov. Pri študentih smo velik odstotek ženskega spola pričakovali, saj

se za študij razrednega pouka odločajo predvsem ženske.

3.1.3.3 POSTOPKI ZBIRANJA PODATKOV

Podatke smo pridobili s preizkusom, ki smo ga sestavili sami. Na Osnovni šoli

Franceta Rozmana Staneta je bil preizkus izveden 24. 4. 2009, na Osnovni šoli

31

Bojana Ilicha pa 28. 4. 2009. Na fakulteti smo preizkus izvedli 27. 4. 2009, 5. 5.

2009 in 7. 5. 2009. Preizkus je sestavljen iz dvanajstih pojmov: varnost,

nevarnost, tiho, glasno, zima, poletje, veselje, žalost, mirovanje, gibanje, moč,

šibkost. Pri vsakem pojmu je bilo potrebno obkrožiti eno barvo in eno obliko,

torej tisti, ki sta posameznika asociirali ob določenem pojmu. Uvodne motivacije

ni bilo, saj nismo želeli vplivati na sam potek reševanja.

Preizkus smo v osnovnih šolah izvedli v dogovoru z učiteljicami. Učencem smo

predstavili barve barvnega kroga, dodali smo še belo in črno, in jih pritrdili na

tablo. Podali smo jim navodila za reševanje preizkusa. Na začetku reševanja so

imeli nekaj težav, saj niso vedeli, kako bi povezovali posamezne pojme z barvo in

obliko. Z našo pomočjo smo le-te odpravili. Nekateri učenci so reševali hitro,

drugi pa so si vzeli več časa za razmislek.

Študentje razrednega pouka so preizkus reševali brez težav in hitreje, kot učenci

tretjih razredov.

3.1.3.4 POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV

V analizo smo vzeli samo pravilno rešene preizkuse. Preizkuse smo pregledali in

podatke računalniško obdelali za statistično obdelavo podatkov SPSS 16.0.

Statistična obdelava je zajela osnovno deskriptivno statistiko (frekvenčna

distribucija). Rezultate obdelave podatkov smo izrazili številčno in z odstotki.

Predstavili smo jih z grafi, jih izrazili opisno, med seboj primerjali in iskali

podobnosti in odstopanja.

3.2 REZULTATI IN INTERPRETACIJA

Rezultate raziskave predstavljamo kot odgovore na raziskovalni vprašanji.

Razvrstili smo jih glede na posamezne pojme:

32

Katero barvo so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali ob pojmu

varnost?

Graf 1: Izbrane barve ob pojmu varnost

VARNOST

12 17 928

9 9 5 11

100

6,618,4

6,627,6 25

11,8 3,9 0

100

020406080

100

bela

rumen

a

oranžn

ard

eča

zelen

a

modra

vijolič

načrn

a

SKUPAJ

vred

nost

v f%

OŠŠTUD

Iz grafa je razvidno (graf 1), da so ob pojmu varnost tako osnovnošolci kot

študentje najpogosteje izbrali rdečo barvo. Osnovnošolci so jo izbrali 28%,

študentje pa 27,6%. Študentje so se v večji meri odločali tudi za zeleno barvo.

Barve, ki bi izrazito odstopala, ni. Večja razlika v izbiri barve med osnovnošolci

in študenti je vidna pri zeleni in črni barvi.

V nadaljevanju nas je zanimalo, katere barve prevladujejo pri pestrih barvah: tople

ali hladne barve in nepestrih barvah: bela ali črna barva.

Graf 2: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu varnost

VARNOST

54

2312 11

100

52,640,7

6,6 0

100

020406080

100

TOPLE HLADNE BELA ČRNA SKUPAJ

PESTRE NEPESTRE

VRED

NO

ST V

%

OŠŠTUDENTI

Iz grafa je razvidno (graf 2), da ob pojmu varnost, pri pestrih barvah,

prevladujejo tople barve. Osnovnošolci so jih izbrali 54%, študentje pa 52,6%.

Študentje so se v večji meri odločali tudi za hladne barve, kar sovpada z izbiro

33

zelene, kot druge najpogostejše barve. Razmerje odstotkov v nasprotju toplo-

hladnih barv je med osnovnošolci večje, pri študentih pa je razlika manjša.

Pri nepestrih barvah prevladuje bela barva. Osnovnošolci so jo izbrali 12%,

študentje pa 6,6%. V skoraj enakem odstotku so se osnovnošolci odločili za črno

barvo, medtem ko je študenti niso izbrali. Razmerje odstotkov v nasprotju belo-

črne barve je pri osnovnošolcih skorajda izenačeno, pri študentih je razlika

izrazitejša.

Katero obliko so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali ob pojmu

varnost?


VARNOST

2011 10

20 17 13 9

100

19,711,8 6,6

40,8

6,6 3,9 10,5

100

0

20

40

60

80

100

vred

nost

v f%

OŠŠTUD

SKUPAJ

Iz grafa je razvidno (graf 3), da so ob pojmu varnost osnovnošolci najpogosteje

izbrali obliko trikotnika in kroga 20%. Razlike v izbiri oblik so majhne, tako da ni

oblike, ki bi izrazito izstopala. Študentje so najpogosteje izbrali obliko kroga

40,8%. Večja razlika v izbiri oblike med osnovnošolci in študenti je vidna pri

krogu, kvadratu in nepravilni trdi obliki.

V nadaljevanju nas je zanimalo ali prevladuje izbira mehkih oblik ali izbira trdih

oblik.

34

Graf 4: Izbrana oblika ob pojmu varnost

VARNOST

4060

100

63,1

36,8

100

020406080

100

MEHKE TRDE SKUPAJ

VRED

NO

ST V

%

OŠŠTUDENTI

Iz grafa je razvidno (graf 4), da ob pojmu varnost pri osnovnošolcih prevladuje

izbira trdih oblik 60%. Študentje so izbrali mehke oblike 63,1%, kar sovpada z

izbiro kroga, kot najpogostejše oblike. Razmerje odstotkov v nasprotju izbire

mehko-trdih oblik je skoraj enako, tako pri osnovnošolcih kot tudi študentih.

Analiza izbrane najpogostejše barve in oblike

Ob pojmu varnost nas je nekoliko presenetila izbira rdeče barve (graf 1) pri

osnovnošolcih in študentih. Vidna je razpršenost odstotkov v izbiri barve.

Podobno opazimo pri izbiri oblike (graf 3) osnovnošolcev, saj ni oblike, ki bi

izstopala.

Izpostavili bi lahko večjo izbiro zelene barve pri študentih (graf 1) in pa izbiro

kroga, kot najpogostejše oblike (graf 3). Izbiro zelene barve lahko pojasnimo s

Trstenjakom (1991), ki pravi, da je zelena barva barva rastlin. Je hladna in sveža

barva. Na živčni sistem vpliva pomirjevalno. V zeleni barvi lahko vidimo

povezavo s pojmom varnost, prav tako pa tudi izbiro kroga, ki je mehka,

zaokrožena celota.

35


nevarnost?

Graf 5: Izbrane barve ob pojmu nevarnost

NEVARNOST

1 5 6

35

6 7 832

100

0 2,6 1,3

71,1

0 1,3 1,322,4

100

020406080

100

bela

rumen

a

oranžn

ard

eča

zelen

a

modra

vijolič

načrn

a

SKUPAJ

vred

nost

v f%

OŠŠTUD

Iz grafa je razvidno (graf 5), da so ob pojmu nevarnost tako osnovnošolci kot


študentje pa kar 71,1 %. Osnovnošolci so v večji meri izbrali tudi črno barvo.

Večja razlika v izbiri barve med osnovnošolci in študenti je vidna pri rdeči in črni

barvi.



Graf 6: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu nevarnost

NEVARNOST

46

211

32

100

75

2,6 022,4

100

020406080

100


PESTRE NEPESTRE

VRED

NO

ST V

%

OŠŠTUDENTI

Iz grafa je razvidno (graf 6), da ob pojmu nevarnost pri pestrih barvah,

prevladujejo tople barve. Osnovnošolci so jih izbrali 46%, študentje pa kar 75%.

36

Visok odstotek pri študentih sovpada z izbiro rdeče, kot najpogostejše barve.

Razmerje odstotkov v nasprotju toplo-hladnih barv je izrazito, še posebno izstopa

pri študentih.

Pri nepestrih barvah prevladuje črna barva. Osnovnošolci so jo izbrali 32%,

študentje pa 22,4%. Razmerje odstotkov v nasprotju belo-črne barve je tako pri

osnovnošolcih, kot tudi študentih, izrazito.


nevarnost?

Graf 7: Izbrane oblike ob pojmu nevarnost

NEVARNOST

9 10 13 11 1623 18

100

51,3

1,3 5,3 5,313,2

23,7

0

100

0

20

40

60

80

100

vred

nost

v f%

OŠŠTUD

SKUPAJ

Iz grafa je razvidno (graf 7), da so ob pojmu nevarnost osnovnošolci najpogosteje

izbrali nepravilno trdo obliko 23%. Razlike v izbiri oblike so majhne. Študentje so

najpogosteje izbrali obliko trikotnika 51,3%. Večja razlika v izbiri oblike med

osnovnošolci in študenti je vidna pri trikotniku, elipsi in nepravilni mehki obliki.


oblik.

37

Graf 8: Izbrana oblika ob pojmu nevarnost

NEVARNOST

3961

100

6,6

93,5 100

020406080

100

MEHKE TRDE SKUPAJ

VRED

NO

ST V

%

OŠŠTUDENTI

Iz grafa je razvidno (graf 8), da ob pojmu nevarnost prevladuje izbira trdih oblik.

Osnovnošolci so jih izbrali 61%, študentje pa kar 93,5%. Visok odstotek

študentov sovpada z izbiro trikotnika, kot najpogostejše oblike. Razmerje

odstotkov v nasprotju izbire mehko-trdih oblik izstopa predvsem pri študentih, pri

osnovnošolcih pa je razlika manjša.


Ob pojmu nevarnost prevladuje izbira rdeče barve (graf 5) osnovnošolcev in

študentov. Pri študentih lahko velik odstotek rdeče povežemo z obliko trikotnika

(graf 7). Večjo izbiro rdeče barve in trikotnika smo pričakovali, saj nam ta v

življenju predstavlja nevarnost oz. je simbol za nevarnost v prometu. Vzroke za

takšno izbiro lahko najdemo tudi v Trstenjaku (1991), ki pravi, da je rdeča barva

barva krvi in ognja. Barva vitalnosti in aktivnosti, tako telesne kot tudi duševne.

»Vzbuja občutek nemira, strah, prizadevnost in voljo po premagovanju ovir«

(Trstenjak, 1978, str 141). Za obliko trikotnika pa Butina pravi, da je »zelo

živahna, ostra in koncentrirana oblika« (Butina, 2000, str. 62).

Osnovnošolci so kot najpogostejšo obliko izbrali nepravilno trdo obliko (graf 7),

ki deluje ostro, trdo, nevarno. Izpostavili bi lahko tudi izbiro črne barve (graf 5)

osnovnošolcev in študentov. Pojasnimo jo lahko s Trstenjakom, ki pravi, da »črna

barva pomeni fizikalno temo, fiziološko počitek, pavzo, psihološko pa žalost,

potrtost« (Trstenjak, 1991, str. 257).

38


glasno?

Graf 9: Izbrane barve ob pojmu glasno

GLASNO

4 5 11 20 11 11 1127

100

1,3 5,319,7

40,8

6,6 9,2 9,2 7,9

100

020406080

100

bela

rumen

a

oranžn

ard

eča

zelen

a

modra

vijolič

načrn

a

SKUPAJ

vred

nost

v f%

OŠŠTUD

Iz grafa je razvidno (graf 9), da so ob pojmu glasno osnovnošolci najpogosteje

izbrali črno barvo 27%. Barve, ki bi izrazito odstopala, ni. Študentje so

najpogosteje izbrali rdečo barvo 40,8%, pri kateri je vidno večje odstopanje.

Večja razlika v izbiri barve med osnovnošolci in študenti, je vidna pri rdeči in črni

barvi.



Graf 10: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu glasno

GLASNO

36 33

4

27

100

65,8

25

1,3 7,9

100

020406080

100


PESTRE NEPESTRE

VRED

NO

ST V

%

OŠŠTUDENTI

Iz grafa je razvidno (graf 10), da ob pojmu glasno pri pestrih barvah, prevladujejo

tople barve. Osnovnošolci so jih izbrali 36%, študentje pa 65,8%. Osnovnošolci

so se v večji meri odločali tudi za hladne barve, kar sovpada z izbiro črne, kot

39

najpogostejše barve. Razmerje odstotkov v nasprotju toplo-hladnih barv je med

študenti večje, pri osnovnošolcih pa je razlika manjša.


študentje pa 7,9%. Razmerje odstotkov v nasprotju belo-črne barve je pri

osnovnošolcih večje, pri študentih pa je razlika manjša.


glasno?

Graf 11: Izbrane oblike ob pojmu glasno

GLASNO

6 1023

10 13 18 20

100

13,2 6,6

27,6

7,9 6,6

28,9

9,2

100

0

20

40

60

80

100

SKUPAJ

vred

nost

v f%

OŠŠTUD

Iz grafa je razvidno (graf 11), da so ob pojmu glasno, osnovnošolci najpogosteje

izbrali obliko pravokotnika 23%. Študentje so najpogosteje izbrali nepravilno trdo

obliko 28,9%. V skoraj enakem odstotku so se odločili za obliko pravokotnika

27,6%. Razlike v izbiri oblik so majhne, tako da ni oblike, ki bi izrazito izstopala.

Večja razlika v izbiri oblike med osnovnošolci in študenti, je vidna pri nepravilni

mehki obliki in nepravilni trdi obliki.


oblik.

40

Graf 12: Izbrana oblika ob pojmu glasno

GLASNO

4060

100

23,7

76,3

100

020406080

100

MEHKE TRDE SKUPAJ

VRED

NO

ST V

%

OŠŠTUDENTI

Iz grafa je razvidno (graf 12), da ob pojmu glasno, prevladuje izbira trdih oblik.

Osnovnošolci so jih izbrali 60%, študentje pa 76,3%. Razmerje odstotkov v

nasprotju izbire mehko-trdih oblik izstopa predvsem pri študentih, medtem ko je

pri osnovnošolcih razlika manjša.


Ob pojmu glasno so osnovnošolci najpogosteje izbrali črno barvo (graf 9). Razlike

v izbiri barv so male, tako da ni barve, ki bi izrazito odstopala. Za najpogostejšo

obliko so izbrali pravokotnik (graf 11). Tudi tu ni oblike, ki bi izstopala. Črna

barva je »močna, trdna« barva, prav tako pa tudi pravokotnik, ki v našem primeru

stoji odločno pokonci. Torej izbira črnega pravokotnika odraža nekaj glasnega.

Študentje so za pojem glasno izbrali rdečo barvo (graf 9), pri kateri je odstopanje

večje. Za obliko so izbrali nepravilno trdo obliko, v skoraj istem odstotku pa tudi

obliko pravokotnika (graf 11). Razloge za izbiro rdeče barve lahko najdemo v

Kovačevi, ki pravi, da je »rdeča najnasilnejša med vsemi barvami« (Kovačev,

1997, str. 202).

41


tiho?

Graf 13: Izbrane barve ob pojmu tiho

TIHO

42

12 7 2 7 9 516

100

48,7

7,9 0 3,9 1,314,5 3,9

19,7

100

020406080

100

bela

rumen

a

oranžn

ard

eča

zelen

a

modra

vijolič

načrn

a

SKUPAJ

vred

nost

v f%

OŠŠTUD

Iz grafa je razvidno (graf 13), da so ob pojmu tiho tako osnovnošolci kot študentje

najpogosteje izbrali belo barvo. Osnovnošolci so jo izbrali 42%, študentje pa

48,7%. Kot drugo najpogostejšo barvo sta obe skupini izbrali črno.



Graf 14: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu tiho

TIHO

21 2142

16

100

11,8 19,7

48,7

19,7

100

020406080

100


PESTRE NEPESTRE

VRED

NO

ST V

%

OŠŠTUDENTI

Iz grafa je razvidno (graf 14), da ob pojmu tiho, pri pestrih barvah, osnovnošolci

niso izbrali barv, ki bi prevladovale. Študentje so izbrali hladne barve 19,7%.

Razmerje odstotkov v nasprotju toplo-hladnih barv je pri osnovnošolcih

izenačeno, pri študentih pa je razlika majhna.

42


študentje pa 48,7%. Razmerje odstotkov v nasprotju belo-črne barve je tako pri

osnovnošolcih, kot tudi študentih, izrazito.


tiho?


TIHO

1026

18 194 5

18

100

14,5 21,110,5

31,6

9,2 3,9 9,2

100

0

20

40

60

80

100

SKUPAJ

vred

nost

v f%

OŠŠTUD

Iz grafa je razvidno (graf 15), da so ob pojmu tiho osnovnošolci najpogosteje

izbrali obliko elipse 26%. V nadaljnji izbiri oblik so razlike majhne. Študentje so

najpogosteje izbrali obliko kroga 31,6%. Tudi tu je vidna razpršenost odstotkov

med različnimi oblikami. Večja razlika v izbiri posamezne oblike med

osnovnošolci in študenti, je vidna pri obliki kroga in nepravilne trde oblike.


oblik.

43

Graf 16: Izbrana oblika ob pojmu tiho

TIHO

63

37

100

61,9

38,1

100

020406080

100

MEHKE TRDE SKUPAJ

VRED

NO

ST V

%

OŠŠTUDENTI

Iz grafa je razvidno (graf 16), da ob pojmu tiho prevladuje izbira mehkih oblik.


nasprotju izbire mehko-trdih oblik, je pri osnovnošolcih in študentih skoraj enako.


Ob pojmu tiho prevladuje izbira bele barve (graf 13) osnovnošolcev in študentov.

Za najpogostejšo obliko so osnovnošolci izbrali obliko elipse, študentje pa krog

(graf 15). Bela barva je nežna, nevtralna barva in lepo sovpada s pojmom tiho, s

čimer se skladajo pretežno izbrane mehke oblike.


zima?

Graf 17: Izbrane barve ob pojmu zima

ZIMA

61

7 1 7 121

1 1

10080,3

0 0 0 018,4

0 1,3

100

020406080

100

bela

rumen

a

oranžn

ard

eča

zelen

a

modra

vijolič

načrn

a

SKUPAJ

vred

nost

v f%

OŠŠTUD

44

Iz grafa je razvidno (graf 17), da so ob pojmu zima, tako osnovnošolci kot

študentje, najpogosteje izbrali belo barvo. Osnovnošolci so jo izbrali 61%,

študentje pa kar 80,3%. Kot drugo najpogostejšo barvo sta obe skupini izbrali

modro.



Graf 18: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu zima

ZIMA

15 23

61

1

100

018,4

80,3

1,3

100

020406080

100


PESTRE NEPESTRE

VRED

NO

ST V

%

OŠŠTUDENTI

Iz grafa je razvidno (graf 18), da ob pojmu zima, pri pestrih barvah, prevladujejo

hladne barve. Osnovnošolci so jih izbrali 23%, študentje pa 18,4%. Osnovnošolci

so se v večji meri odločali tudi za tople barve. Razmerje odstotkov v nasprotju

toplo-hladnih barv je med osnovnošolci manjše, pri študentih pa je razlika večja.

Pri nepestrih barvah izrazito prevladuje bela barva. Osnovnošolci so jo izbrali

61%, študentje pa 80,3%. Razmerje odstotkov v nasprotju belo-črne barve je pri

študentih večje.

45


zima?

Graf 19: Izbrane oblike ob pojmu zima

ZIMA

9 158 14 9 16

29

100

5,3 2,6 1,313,2

1,3

35,5 40,8

100

0

20

40

60

80

100

SKUPAJ

vred

nost

v f%

OŠŠTUD

Iz grafa je razvidno (graf 19), da so ob pojmu zima tako osnovnošolci kot tudi

študentje najpogosteje izbrali nepravilno mehko obliko. Osnovnošolci so jo izbrali

29%, študentje pa 40,8%. Študentje so se v večji meri odločali tudi za nepravilno

trdo obliko. Večja razlika v izbiri oblike med osnovnošolci in študenti, je vidna

pri obliki elipse in nepravilne mehke oblike.


oblik.

Graf 20: Izbrana oblika ob pojmu zima

ZIMA

5842

100

56,643,4

100

020406080

100

MEHKE TRDE SKUPAJ

VRED

NO

ST V

%

OŠŠTUDENTI

46

Iz grafa je razvidno (graf 20), da ob pojmu zima prevladuje izbira mehkih oblik.


nasprotju izbire mehko-trdih oblik med osnovnošolci in študenti je majhno, saj so

odstotki skoraj enaki.


Ob pojmu zima prevladuje izbira bele barve (graf 17) pri osnovnošolcih in

študentih. Za obliko so izbrali nepravilno mehko obliko (graf 19). Visok odstotek

bele barve nas ne preseneča, saj zimo asociiramo s snegom. Izbiro nepravilne

mehke oblike, si lahko razlagamo z izgledom narave v zimskem času, ki je vsa

prekrita s snegom in deluje mehko, kot da valovi. Izpostaviti velja tudi izbiro

modre barve (graf 17) osnovnošolcev in študentov. Izbiro modre lahko razložimo

z uporabo le-te pri ponazoritvi snega, kadar imamo za risanje ali slikanje belo

podlago.


poletje?

Graf 21: Izbrane barve ob pojmu poletje

POLETJE

3

47

182

12 12 4 2

100

0

67,1

7,9 5,3 5,3 14,50 0

100

020406080

100

bela

rumen

a

oranžn

ard

eča

zelen

a

modra

vijolič

načrn

a

SKUPAJ

vred

nost

v f%

OŠŠTUD

Iz grafa je razvidno (graf 21), da so ob pojmu poletje tako osnovnošolci kot tudi

študentje najpogosteje izbrali rumeno barvo. Osnovnošolci so jo izbrali 47%,

študentje pa 67,1%. Večja razlika v izbiri barve med osnovnošolci in študenti je

vidna pri rumeni, oranžni in zeleni barvi.

47



Graf 22: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu poletje

POLETJE

67

28

3 2

10080,3

19,80 0

100

020406080

100


PESTRE NEPESTRE

VRED

NO

ST V

%

OŠŠTUDENTI

Iz grafa je razvidno (graf 22), da ob pojmu poletje, pri pestrih barvah,

prevladujejo tople barve. Osnovnošolci so jih izbrali 67%, študentje pa 80,3%, kar

sovpada z izbiro rumene, kot najpogostejše barve. Razmerje odstotkov v nasprotju

toplo-hladnih barv je med osnovnošolci manjše, pri študentih pa je razlika večja.

Pri nepestrih barvah ne prevladuje tako rekoč nobena od barv. Osnovnošolci so se

za belo in črno odločili v minimalnem odstotku, medtem ko se študenti zanju niso

odločili.


poletje?

Graf 23: Izbrane oblike ob pojmu poletje

POLETJE

8 14 9

2812 10

19

100

3,918,4

1,3

34,2

3,9 2,6

35,5

100

0

20

40

60

80

100

SKUPAJ

vred

nost

v f%

OŠŠTUD

48

Iz grafa je razvidno (graf 23), da so ob pojmu poletje osnovnošolci najpogosteje

izbrali obliko kroga 28%. V nadaljnji izbiri oblik so razlike majhne, tako da ni

oblike, ki bi izrazito izstopala. Študentje so najpogosteje izbrali nepravilno mehko

obliko 35,5%. V skoraj enakem odstotku so se odločili za obliko kroga 34,2%.

Večja razlika v izbiri oblike med osnovnošolci in študenti, je vidna pri nepravilni

mehki obliki.


oblik.

Graf 24: Izbrana oblika ob pojmu poletje

POLETJE

6139

10088,1

11,8

100

020406080

100

MEHKE TRDE SKUPAJ

VRED

NO

ST V

%

OŠŠTUDENTI

Iz grafa je razvidno (graf 24), da ob pojmu poletje prevladuje izbira mehkih oblik.

Osnovnošolci so jih izbrali 61%, študentje pa kar 88,1%. Razmerje odstotkov v




Ob pojmu poletje prevladuje izbira rumene barve (graf 21) osnovnošolcev in

študentov. Za obliko so osnovnošolci izbrali krog, študentje pa nepravilno mehko

obliko (graf 23). V skoraj istem odstotku so študentje izbrali obliko kroga. Izbiro

rumene barve in kroga lahko povežemo z asociacijo poletja s soncem, saj je

rumena barva, barva sonca.

49


veselje?

Graf 25: Izbrane barve ob pojmu veselje

VESELJE

218 17 26

11 176 3

100

023,7 30,3 34,2

5,3 1,3 5,3 0

100

020406080

100

bela

rumen

a

oranžn

ard

eča

zelen

a

modra

vijolič

načrn

a

SKUPAJ

vred

nost

v f%

OŠŠTUD

Iz grafa je razvidno (graf 25), da so ob pojmu veselje tako osnovnošolci kot


študentje pa 34,2%. Študentje so se v večji meri odločali tudi za oranžno barvo.

Večja razlika v izbiri barve med osnovnošolci in študenti, je vidna pri oranžni in

modri barvi.



Graf 26: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu veselje

VESELJE

61

34

2 3

10088,2

11,80 0

100

020406080

100


PESTRE NEPESTRE

VRED

NO

ST V

%

OŠŠTUDENTI

50

Iz grafa je razvidno (graf 26), da ob pojmu veselje, pri pestrih barvah,

prevladujejo tople barve. Osnovnošolci so jih izbrali 61%, študentje pa 88,2%.

Razmerje odstotkov v nasprotju toplo-hladnih barv je med osnovnošolci manjše,

pri študentih pa je razlika izrazitejša.



odločili.


veselje?

Graf 27: Izbrane oblike ob pojmu veselje

VESELJE

715 11 16 9

24 18

100

1,313,2

1,313,2

2,6

27,640,8

100

0

20

40

60

80

100

SKUPAJ

vred

nost

v f%

OŠŠTUD

Iz grafa je razvidno (graf 27), da so ob pojmu veselje osnovnošolci najpogosteje

izbrali nepravilno trdo obliko 24%. V izbiri oblik so razlike majhne, tako da ni

oblike, ki bi izrazito izstopala. Študentje so najpogosteje izbrali nepravilno mehko

obliko 40,8%. Večja razlika v izbiri oblike med osnovnošolci in študenti, je vidna

pri nepravilno mehki obliki.


oblik.

51

Graf 28: Izbrana oblika ob pojmu veselje

VESELJE

49 51

100

67,2

32,8

100

020406080

100

MEHKE TRDE SKUPAJ

VRED

NO

ST V

%

OŠŠTUDENTI

Iz grafa je razvidno (graf 28), da ob pojmu veselje pri osnovnošolcih tako rekoč

ne prevladuje nobena od oblik. Študentje so izbrali mehke oblike 67,2%, kar

sovpada z izbiro nepravilne mehke oblike, kot najpogostejše oblike. Razmerje

odstotkov v nasprotju izbire mehko-trdih oblik, je pri osnovnošolcih skoraj enako,

pri študentih pa je razlika večja.


Ob pojmu veselje prevladuje izbira rdeče barve (graf 25) pri osnovnošolcih in

študentih. Osnovnošolci so izbrali nepravilno trdo obliko. Oblike, ki bi izstopala,

ni. Študentje so se odločili za nepravilno mehko obliko v večjem odstotku (graf

27).

Vzroke za izbiro rdeče barve lahko najdemo v Kovačevi, ki pravi, da je »rdeča

barva najnasilnejša med vsemi barvami, saj posameznika dobesedno sili k

aktivnosti« (Kovačev, 1997, str. 144). Nepravilna mehka oblika deluje prožno,

valujoče, veselo.

Izpostaviti velja večjo izbiro oranžne barve pri študentih (graf 25). Takšno izbiro

lahko pojasnimo s Trstenjakom, ki pravi, da »oranžna pospešuje srčni utrip, a je

brez učinka na krvni pritisk; zato daje občutek prijetnosti, ugodnega občutja in

veselja. Tako je čustven stimulans, ki pa utegne že utrujati; lahko pomirja in

vzburja« (Trstenjak, 1991, str. 273).

52


žalost?

Graf 29: Izbrane barve ob pojmu žalost

ŽALOST

11 10 7 7 826

526

100

3,9 0 0 5,3 2,6 7,9 1,3

78,9100

020406080

100

bela

rumen

a

oranžn

ard

eča

zelen

a

modra

vijolič

načrn

a

SKUPAJ

vred

nost

v f%

OŠŠTUD

Iz grafa je razvidno (graf 29), da so ob pojmu žalost, osnovnošolci najpogosteje

izbrali modro in črno barvo 26%. Barve, ki bi izrazito odstopala, ni. Pri študentih

je izrazita izbira črne barve 78,9%. Večja razlika v izbiri oblike med osnovnošolci

in študenti je vidna pri modri in črni barvi.



Graf 30: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu žalost

ŽALOST

2439

1126

100

5,3 11,8 3,9

78,9

100

020406080

100


PESTRE NEPESTRE

VRED

NO

ST V

%

OŠŠTUDENTI

Iz grafa je razvidno (graf 30), da ob pojmu žalost, pri pestrih barvah, prevladujejo

hladne barve. Osnovnošolci so jih izbrali 39%, študentje pa 11,8%. Osnovnošolci

53

so se v večji meri odločali tudi za tople barve. Razmerje odstotkov v nasprotju

toplo-hladnih barv je pri osnovnošolcih večje, kot pri študentih.


študentje pa kar 78,9%. Razmerje odstotkov v nasprotju belo-črne barve je pri

študentih izrazitejše.


žalost?

Graf 31: Izbrane oblike ob pojmu žalost

ŽALOST

1026

617 13 13 15

100

10,518,4 13,2 7,9

18,4 21,110,5

100

0

20

40

60

80

100

SKUPAJ

vred

nost

v f%

OŠŠTUD

Iz grafa je razvidno (graf 31), da so ob pojmu žalost osnovnošolci najpogosteje

izbrali obliko elipse 26%. Študentje so najpogosteje izbrali nepravilno trdo obliko

21,1%. Razlike v izbiri oblik so majhne, tako da ni oblike, ki bi izrazito izstopala.


oblik.

Graf 32: Izbrana oblika ob pojmu žalost

ŽALOST

5842

100

36,8

63,2

100

020406080

100

MEHKE TRDE SKUPAJ

VRED

NO

ST V

%

OŠŠTUDENTI

54

Iz grafa je razvidno (graf 33), da ob pojmu žalost pri osnovnošolcih prevladujejo

mehke oblike 58%, pri študentih pa trde oblike 63,2%. Razmerje odstotkov v

nasprotju izbire mehko-trdih oblik je pri osnovnošolcih manjše, pri študentih pa je

razlika nekoliko večja .


Ob pojmu žalost so osnovnošolci izbrali modro in črno barvo v enakem odstotku

(graf 29). Študentje so se za črno barvo odločili v izrazitem odstotku (graf 29), kar

lahko povežemo s »stereotipno« povezavo žalosti s črno barvo. Pri izbiri oblike je

izrazita razpršenost odstotkov pri osnovnošolcih in študentih. Osnovnošolci so

izbrali obliko elipse, študentje pa nepravilno trdo obliko (graf 31). Oblika elipse

asociira na solzo. Vzroke za izbiro modre barve pri osnovnošolcih lahko najdemo

v Trstenjaku, ki pravi, da je »lahka, prozorna ali vsaj prosojna, jasna in nekoliko

sveža, prav zaradi asociacije z nebom in vodo« (Trstenjak, 1991, str. 274).


moč?

Graf 33: Izbrane barve ob pojmu moč

MOČ

4 8 825

8 14 14 19

100

0 014,5

30,36,6 14,5 11,8

22,4

100

020406080

100

bela

rumen

a

oranžn

ard

eča

zelen

a

modra

vijolič

načrn

a

SKUPAJ

vred

nost

v f%

OŠŠTUD

Iz grafa je razvidno (graf 33), da so ob pojmu moč tako osnovnošolci kot


študentje pa 30,3%. Kot drugo najpogostejšo barvo sta obe skupini izbrali črno.

55



Graf 34: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu moč

MOČ

41 36

419

100

44,832,9

0

22,4

100

020406080

100


PESTRE NEPESTRE

VRED

NO

ST V

%

OŠŠTUDENTI

Iz grafa je razvidno (graf 34), da ob pojmu moč, pri pestrih barvah, prevladujejo

tople barve. Osnovnošolci so jih izbrali 41%, študentje pa 44,8%. V večji meri so

se odločali tudi za hladne barve. Razmerje odstotkov v nasprotju toplo-hladnih

barv ni izrazito.



osnovnošolcih in študentih podobno.


moč?

Graf 35: Izbrane oblike ob pojmu moč

MOČ

10 12 19 14 16 13 16

100

11,8 5,3

42,1

10,519,7

7,9 2,6

100

0

20

40

60

80

100

SKUPAJ

vred

nost

v f%

OŠŠTUD

56

Iz grafa je razvidno (graf 35), da so ob pojmu moč tako osnovnošolci kot tudi

študentje najpogosteje izbrali obliko pravokotnika. Osnovnošolci so jo izbrali

19%, študentje pa 42,1%. Razpršenost odstotkov med različnimi oblikami je

vidna pri osnovnošolcih. Večja razlika v izbiri posamezne oblike med

osnovnošolci in študenti je vidna pri obliki pravokotnika in nepravilne mehke

oblike.


oblik.

Graf 36: Izbrana oblika ob pojmu moč

MOČ

4258

100

18,4

81,5100

020406080

100

MEHKE TRDE SKUPAJ

VRED

NO

ST V

%

OŠŠTUDENTI

Iz grafa je razvidno (graf 36), da ob pojmu moč prevladuje izbira trdih oblik.





Ob pojmu moč prevladuje izbira rdeče barve (graf 33) osnovnošolcev in

študentov. Za obliko so izbrali pravokotnik (graf 35). Vzroke za izbiro rdeče

barve lahko najdemo v Kovačevi, ki pravi, da rdeča barva »pomensko implicira

strast, nagon, vztrajnost, drznost in druge lastnosti, ki vodijo v veselje do življenja

in avanturizem« (Kovačev, 1997, str. 144). V tem opisu lahko prepoznamo moč,

prav tako pa tudi v pravokotniku, ki je močna, trda oblika.

57


šibkost?

Graf 37: Izbrane barve ob pojmu šibkost

ŠIBKOST

2815 11 11 15 9 7 4

100

27,617,1

1,3 2,617,1

6,6 13,2 14,5

100

020406080

100

bela

rumen

a

oranžn

ard

eča

zelen

a

modra

vijolič

načrn

a

SKUPAJ

vred

nost

v f%

OŠŠTUD

Iz grafa je razvidno (graf 37), da so ob pojmu šibkost tako osnovnošolci kot

študentje najpogosteje izbrali belo barvo. Osnovnošolci so jo izbrali 28%,

študentje pa 27,6%. Barve, ki bi izrazito odstopala ni. Večja razlika v izbiri barve

med osnovnošolci in študenti je vidna pri oranžni, rdeči in črni barvi.



Graf 38: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu šibkost

ŠIBKOST

37 31 28

4

100

2136,9

27,614,5

100

020406080

100


PESTRE NEPESTRE

VRED

NO

ST V

%

OŠŠTUDENTI

Iz grafa je razvidno (graf 38), da ob pojmu šibkost, pri pestrih barvah, med

osnovnošolci prevladujejo tople barve 37%. V večji meri so se odločili tudi za

hladne barve. Pri študentih prevladuje izbira hladnih barv 36,9%. Razmerje

odstotkov v nasprotju toplo-hladnih barv je med osnovnošolci manjše, pri

študentih pa je razlika večja.

58



osnovnošolcih izrazitejše.


šibkost?

Graf 39: Izbrane oblike ob pojmu šibkost

ŠIBKOST

13 2012 18 11 11 15

100

13,231,6

2,611,8 7,9

21,111,8

100

0

20

40

60

80

100

SKUPAJ

vred

nost

v f%

OŠŠTUD

Iz grafa je razvidno (graf 39), da so ob pojmu šibkost tako osnovnošolci kot tudi

študentje najpogosteje izbrali obliko elipse. Osnovnošolci so jo izbrali 20%,

študentje pa 31,6%. V nadaljnji izbiri oblik so razlike majhne. Večja razlika v

izbiri posamezne oblike med osnovnošolci in študenti je vidna pri obliki elipse,

pravokotnika in nepravilne trde oblike.


oblik.

59

Graf 40: Izbrana oblika ob pojmu šibkost

ŠIBKOST

53 47

100

55,244,8

100

020406080

100

MEHKE TRDE SKUPAJ

VRED

NO

ST V

%

OŠŠTUDENTI

Iz grafa je razvidno (graf 40), da ob pojmu šibkost prevladuje izbira mehkih oblik.


nasprotju izbire mehko-trdih oblik je majhno. Odstotki osnovnošolcev in

študentov so skoraj enaki.


Ob pojmu šibkost prevladuje izbira bele barve (graf 37) osnovnošolcev in

študentov. Za obliko so izbrali elipso (graf 39). Oblike, ki bi odstopala, ni.

Trstenjak pravi, da je »bela barva fizikalno svetla, fiziološko »nič«. Psihološko pa

je čista, jasna, hkrati že hladna oddaljena« (Trstenjak, 1991, str. 275). V beli barvi

lahko vidimo povezavo s pojmom šibkost, prav tako pa tudi z izbrano obliko

elipse, ki je nežna, mehka oblika.

60


mirovanje?

Graf 41: Izbrane barve ob pojmu mirovanje

MIROVANJE

21 12 15 8 12 11 9 12

100

11,8 10,5 3,9 2,625 17,1 13,2 15,8

100

020406080

100

bela

rumen

a

oranžn

ard

eča

zelen

a

modra

vijolič

načrn

a

SKUPAJ

vred

nost

v f%

OŠŠTUD

Iz grafa je razvidno (graf 41), da so ob pojmu mirovanje osnovnošolci

najpogosteje izbrali belo barvo 21%. Barve, ki bi izrazito odstopala, ni. Študentje

so najpogosteje izbrali zeleno barvo 25%. Tudi tu je vidna razpršenost odstotkov

med različnimi barvami. Večja razlika v izbiri barve med osnovnošolci in študenti

je vidna pri zeleni, oranžni in beli barvi.



Graf 42: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu mirovanje

MIROVANJE

35 3221 12

100

17

55,3

11,8 15,8

100

020406080

100


PESTRE NEPESTRE

VRED

NO

ST V

%

OŠŠTUDENTI

Iz grafa je razvidno (graf 42), da ob pojmu mirovanje, pri pestrih barvah, med

osnovnošolci prevladujejo tople barve 35%. V večji meri so se odločili tudi za

hladne barve. Pri študentih prevladuje izbira hladnih barv 55,3%. Razmerje

61

odstotkov v nasprotju toplo-hladnih barv je med osnovnošolci manjše, pri

študentih pa je razlika večja.

Pri nepestrih barvah med osnovnošolci prevladuje bela barva 12%. Študentje so

izbrali črno barvo 15,8%. Razmerje odstotkov v nasprotju belo-črne barve je

majhno.


mirovanje?

Graf 43: Izbrane oblike ob pojmu mirovanje

MIROVANJE

17 13 14 18 209 9

100

13,2 17,1 15,8 13,2

32,9

1,3 6,6

100

0

20

40

60

80

100

SKUPAJ

vred

nost

v f%

OŠŠTUD

Iz grafa je razvidno (graf 43), da so ob pojmu mirovanje tako osnovnošolci kot

tudi študentje najpogosteje izbrali obliko kvadrata. Osnovnošolci so jo izbrali

20%, študentje pa 32,9%. V nadaljnji izbiri oblik so razlike majhne. Večja razlika

v izbiri oblike med osnovnošolci in študenti je vidna pri obliki kvadrata.


oblik.

62

Graf 44: Izbrana oblika ob pojmu mirovanje

MIROVANJE

4060

100

36,8

63,2

100

020406080

100

MEHKE TRDE SKUPAJ

VRED

NO

ST V

%

OŠŠTUDENTI

Iz grafa je razvidno (graf 44), da ob pojmu mirovanje prevladuje izbira trdih

oblik. Osnovnošolci so jih izbrali 60%, študentje pa 63,2%. Razmerje odstotkov v

nasprotju izbire mehko-trdih oblik je majhno. Odstotki osnovnošolcev in

študentov so skoraj enaki.


Ob pojmu mirovanje so osnovnošolci najpogosteje izbrali belo barvo (graf 41).

Razlike v izbiri barv so male, tako da ni barve, ki bi izrazito odstopala. Študentje

so izbrali zeleno barvo (graf 41). Bela barva je pretežno nevtralna barva in zato

kot taka deluje pomirjajoče. Podobno velja za zeleno barvo, saj na naš živčni

sistem vpliva pomirjevalno. Za najpogostejšo obliko so tako osnovnošolci kot tudi

študentje izbrali kvadrat (graf 43). Kvadrat je trdna in stabilna oblika, kar lahko

povežemo z mirovanjem.

63


gibanje?

Graf 45: Izbrane barve ob pojmu gibanje

GIBANJE

8 12 15 12 17 16 15 5

100

0 1,319,7 10,5

42,119,7

6,6 0

100

020406080

100

bela

rumen

a

oranžn

ard

eča

zelen

a

modra

vijolič

načrn

a

SKUPAJ

vred

nost

v f%

OŠŠTUD

Iz grafa je razvidno (graf 45), da so ob pojmu gibanje tako osnovnošolci kot tudi

študentje najpogosteje izbrali zeleno barvo. Osnovnošolci so jo izbrali 17%,

študentje pa 42,1%. Pri osnovnošolcih je vidna razpršenost odstotkov med

različnimi barvami. Večja razlika v izbiri barve med osnovnošolci in študenti je

vidna pri zeleni, rumeni in vijolični barvi.



Graf 46: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu gibanje

GIBANJE

39 48

8 5

100

31,5

68,4

0 0

100

020406080

100


PESTRE NEPESTRE

VRED

NO

ST V

%

OŠŠTUDENTI

Iz grafa je razvidno (graf 46), da ob pojmu gibanje, pri pestrih barvah,

prevladujejo hladne barve. Osnovnošolci so jih izbrali 48%, študentje pa 68,4%,

kar sovpada z izbiro zelene, kot najpogostejše barve. Razmerje odstotkov v

64

nasprotju toplo-hladnih barv, je med osnovnošolci manjše, pri študentih pa je

razlika izrazitejša.



odločili.


gibanje?

Graf 47: Izbrane oblike ob pojmu gibanje

GIBANJE

15 8 14 9 12 1527

100

6,6 5,3 2,6 9,20

23,7

52,6

100

0

20

40

60

80

100

vred

nost

v f%

OŠŠTUD

SKUPAJ

Iz grafa je razvidno (graf 47), da so ob pojmu gibanje tako osnovnošolci kot tudi

študentje najpogosteje izbrali nepravilno mehko obliko. Osnovnošolci so jo izbrali

27%, študentje pa 52,6%. Večja razlika v izbiri posamezne oblike med

osnovnošolci in študenti je vidna pri nepravilni mehki obliki, kvadratu in

pravokotniku.


oblik.

65

Graf 48: Izbrana oblika ob pojmu gibanje

GIBANJE

4456

100

67,1

32,9

100

020406080

100

MEHKE TRDE SKUPAJ

VRED

NO

ST V

%

OŠŠTUDENTI

Iz grafa je razvidno (graf 48), da ob pojmu gibanje pri osnovnošolcih prevladuje

izbira trdih oblik 56%. Študentje so izbrali mehke oblike 67,1%, kar sovpada z

izbiro nepravilne mehke oblike, kot najpogostejše. Osnovnošolci so se v večji

meri odločali tudi za mehke oblike.

Razmerje odstotkov v nasprotju izbire mehko-trdih oblik je med osnovnošolci

majhno, pri študentih pa je razlika večja.


Ob pojmu gibanje prevladuje izbira zelene barve (graf 45) osnovnošolcev in

študentov. Trstenjak (1991) pravi, da je zelena barva barva rastlin, zato jo lahko

povezujemo z naravo, naravo pa z gibanjem. Za najpogostejšo obliko so izbrali

nepravilno mehko obliko (graf 47). Nepravilna mehka oblika deluje »prožno,

tekoče« in kot taka spominja na gibanje.

66

4 SKLEP

Potreba po risanju je pri otroku tako razvita kot potreba po igri, gibanju in govoru.

V igro odkrivanja sveta in sebe vnašajo otroci tudi enkratno ustvarjalnost. Otroci

so obdani s svetom, ki je pisan, v njem so barve, oblike, različne površine, pri tem

pa si postopoma razvijajo občutek za likovno izražanje.

V teoretičnem delu diplomskega dela smo opisali barvo, barvne dimenzije in

razložili psihološko-simbolne vrednosti barv. Predstavili smo obliko, podrobneje

pa se dotaknili psihodiagnostične vrednosti črt in oblik. Opisali smo odnos med

barvo in obliko ter razvoj likovnega izražanja otrok. Cilj raziskave je bil ugotoviti,

katero barvo in obliko bodo izbrali osnovnošolci in študentje razrednega pouka v

preizkusu, sestavljenem iz posameznih pojmov. Zanimalo nas je, katere barve

prevladujejo pri pestrih barvah: tople ali hladne barve in nepestrih barvah: bela ali

črna barva in katere oblike: mehke ali trde oblike.

Ob pojmu varnost so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali rdečo barvo.

Študentje so se v večji meri odločali tudi za zeleno barvo. Barve, ki bi izrazito

odstopala, ni. Glede na pestre barve so osnovnošolci in študentje največkrat

izbrali tople barve. Študentje so se v večji meri odločali tudi za hladne barve.

Glede na nepestri barvi so osnovnošolci in študentje največkrat izbrali belo barvo.

V skoraj enakem odstotku so se osnovnošolci odločili za črno barvo, medtem ko

je študenti niso izbrali. Pri izbiri oblike so osnovnošolci najpogosteje izbrali

obliko trikotnika in kroga, študentje pa so v izrazitejšem odstotku izbrali obliko

kroga. Osnovnošolci so največkrat izbrali trde oblike, študentje pa mehke oblike.

Ob pojmu nevarnost so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali rdečo

barvo. Študentje so jo izbrali v izrazitem odstotku, osnovnošolci pa so v večji

meri izbrali tudi črno barvo. Glede na pestre barve so osnovnošolci in študentje

največkrat izbrali tople barve. Študentje so jih izbrali v izrazitejšem odstotku, kar

sovpada z izbiro rdeče, kot najpogostejše barve. Glede na nepestri barvi so

osnovnošolci in študentje največkrat izbrali črno barvo. Pri izbiri oblike so

osnovnošolci najpogosteje izbrali nepravilno trdo obliko. Razlike v izbiri oblike

67

so majhne. Študentje so v izrazitejšem odstotku izbrali obliko trikotnika.

Osnovnošolci in študentje so največkrat izbrali trde oblike. Višji odstotek

študentov sovpada z izbiro trikotnika, kot najpogostejše oblike.

Ob pojmu glasno so osnovnošolci najpogosteje izbrali črno barvo. Barve, ki bi

izrazito odstopala, ni. Študentje so v izrazitejšem odstotku izbrali rdečo barvo.

Glede na pestre barve so osnovnošolci in študentje največkrat izbrali tople barve.

Osnovnošolci so se v večji meri odločali tudi za hladne barve. Glede na nepestri

barvi so osnovnošolci in študentje največkrat izbrali črno barvo. Pri izbiri oblike

so osnovnošolci najpogosteje izbrali obliko pravokotnika. Študentje so

najpogosteje izbrali nepravilno trdo obliko, v skoraj enakem odstotku pa so se

odločili tudi za obliko pravokotnika. Razlike v izbiri oblik so majhne, tako da ni

oblike, ki bi izrazito izstopala. Osnovnošolci in študentje so največkrat izbrali trde

oblike.

Ob pojmu tiho so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali belo barvo. Glede

na pestre barve osnovnošolci niso izbrali barv, ki bi prevladovale, saj so v istem

odstotku izbrali tako tople, kot hladne barve. Študentje so izbrali hladne barve.

Glede na nepestri barvi so osnovnošolci in študentje največkrat izbrali belo barvo.

Pri izbiri oblike so osnovnošolci najpogosteje izbrali obliko elipse, študentje pa

obliko kroga. Vidna je razpršenost odstotkov med različnimi oblikami.

Osnovnošolci in študentje so največkrat izbrali trde oblike.

Ob pojmu zima so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali belo barvo.

Študentje so jo izbrali v nekoliko izrazitejšem odstotku. Kot drugo najpogostejšo

barvo sta obe skupini izbrali modro. Glede na pestre barve so osnovnošolci in

študentje največkrat izbrali hladne barve. Osnovnošolci so se v večji meri odločali

tudi za tople barve. Glede na nepestri barvi so osnovnošolci in študentje

največkrat izbrali belo barvo. Pri izbiri oblike so osnovnošolci in študentje

najpogosteje izbrali nepravilno mehko obliko. Študentje so se v večji meri

odločali tudi za nepravilno trdo obliko. Osnovnošolci in študentje so največkrat

izbrali mehke oblike.

68

Ob pojmu poletje so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali rumeno barvo.

Študentje so jo izbrali v nekoliko izrazitejšem odstotku. Glede na pestre barve so

osnovnošolci in študentje največkrat izbrali tople barve. Glede na nepestri barvi

ne prevladuje tako rekoč nobena od barv. Osnovnošolci so se za belo in črno

odločili v minimalnem odstotku, medtem ko se študenti zanju niso odločili. Pri

izbiri oblike so osnovnošolci najpogosteje izbrali obliko kroga. Vidna je

razpršenost odstotkov med različnimi oblikami. Študentje so najpogosteje izbrali

nepravilno mehko obliko, v skoraj enakem odstotku pa so se odločili tudi za

obliko kroga. Osnovnošolci in študentje so največkrat izbrali trde oblike.

Ob pojmu veselje so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali rdečo barvo.

Študentje so se v večji meri odločali tudi za oranžno barvo. Glede na pestre barve

so osnovnošolci in študentje največkrat izbrali tople barve. Študentje so jih izbrali

v izrazitejšem odstotku, kar sovpada z večjo izbiro rdeče in oranžne barve. Glede

na nepestri barvi ne prevladuje tako rekoč nobena od barv. Osnovnošolci so se za

belo in črno odločili v minimalnem odstotku, medtem ko se študenti zanju niso

odločili. Pri izbiri oblike so osnovnošolci najpogosteje izbrali nepravilno trdo

obliko. Razlike v izbiri oblike so majhne. Študentje so v izrazitejšem odstotku

izbrali nepravilno mehko obliko. Pri osnovnošolcih tako rekoč ne prevladuje

nobena od oblik. Študentje so največkrat izbrali mehke oblike.

Ob pojmu žalost so osnovnošolci najpogosteje izbrali modro in črno barvo. Barve,

ki bi izrazito odstopala, ni. Študentje so v izrazitejšem odstotku izbrali črno barvo.

Glede na pestre barve so osnovnošolci in študentje največkrat izbrali hladne

barve. Glede na nepestri barvi so osnovnošolci in študentje največkrat izbrali črno

barvo. Študentje so jo izbrali v izrazitejšem odstotku. Pri izbiri oblike so

osnovnošolci najpogosteje izbrali obliko elipse, študentje pa nepravilno trdo

obliko. Razlike v izbiri oblik so majhne, tako da ni oblike, ki bi izrazito izstopala.

Osnovnošolci so največkrat izbrali mehke oblike, študentje pa trde oblike.

Ob pojmu moč so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali rdečo barvo.

Barve, ki bi izrazito odstopala, ni. Glede na pestre barve so osnovnošolci in

študentje največkrat izbrali tople barve. Glede na nepestre barve so osnovnošolci

in študentje največkrat izbrali črno barvo. Pri izbiri oblike so osnovnošolci in

69

študentje najpogosteje izbrali obliko pravokotnika. Študentje so izbrali

pravokotnik v izrazitejšem odstotku, medtem ko je pri osnovnošolcih večja

razpršenost odstotkov med različnimi oblikami. Osnovnošolci in študentje so

največkrat izbrali trde oblike. Višji odstotek študentov sovpada z izbiro

pravokotnika, kot najpogostejše oblike.

Ob pojmu šibkost so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali belo barvo.

Barve, ki bi izrazito odstopala, ni. Glede na pestre barve so osnovnošolci

največkrat izbrali tople barve. V večji meri so se odločili tudi za hladne barve. Pri

študentih prevladuje izbira hladnih barv. Glede na nepestre barve so osnovnošolci

in študentje največkrat izbrali belo barvo. Pri izbiri oblike so osnovnošolci in

študentje najpogosteje izbrali obliko elipse. Razlike v izbiri oblike so majhne.

Osnovnošolci in študentje so največkrat izbrali mehke oblike.

Ob pojmu mirovanje so osnovnošolci najpogosteje izbrali belo barvo, študentje pa

zeleno barvo. Barve, ki bi izrazito odstopala, ni. Glede na pestre barve so

osnovnošolci največkrat izbrali tople barve. V večji meri so se odločili tudi za

hladne barve. Pri študentih v izrazitejšem odstotku prevladuje izbira hladnih barv.

Glede na nepestre barve so osnovnošolci največkrat izbrali belo barvo. Študentje

so izbrali črno barvo. Pri izbiri oblike so osnovnošolci in študentje najpogosteje

izbrali obliko kvadrata. Razlike v izbiri oblike so majhne. Osnovnošolci in

študentje so največkrat izbrali trde oblike, kar sovpada z obliko kvadrata, kot

najpogostejše oblike.

Ob pojmu gibanje so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali zeleno barvo.

Študentje so jo izbrali v izrazitem odstotku, pri osnovnošolcih pa se kaže večja

razpršenost odstotkov med različnimi barvami. Glede na pestre barve so

osnovnošolci in študentje največkrat izbrali hladne barve. Študentje so jih izbrali v

izrazitejšem odstotku, kar sovpada z izbiro zelene, kot najpogostejše barve.

Osnovnošolci so se v večji meri odločali tudi za tople barve. Glede na nepestre

barve ne prevladuje tako rekoč nobena od barv. Osnovnošolci so se za belo in

črno odločili v minimalnem odstotku, medtem ko se študenti zanju niso odločili.

Pri izbiri oblike so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali nepravilno

mehko obliko. Študentje so jo izbrali v izrazitem odstotku, pri osnovnošolcih pa

70

se kaže večja razpršenost odstotkov med različnimi oblikami. Osnovnošolci so

največkrat izbrali trde oblike, študentje pa so v izrazitejšem odstotku izbrali

mehke oblike.

Iz rezultatov raziskave in analiz pojmov lahko povzamemo naslednje:

Pri izbiri barve ob posameznem pojmu so osnovnošolci in študentje v večini

izbrali enako najpogostejšo barvo. Razlika v izbiri barve med osnovnošolci in

študenti je pri pojmu glasno in pojmu mirovanje. Izrazit odstotek izbrane barve je

ob pojmu nevarnost: študentje so izbrali rdečo barvo 71,1%, ob pojmu zima:

osnovnošolci so izbrali belo barvo 61%, študentje pa 80,3 % in ob pojmu žalost:

študentje so izbrali črno barvo 78,9%. Razpršenost odstotkov med različnimi

barvami je pri osnovnošolcih ob pojmu glasno, pri osnovnošolcih in študentih pa

ob pojmu šibkost, mirovanje in gibanje.

Pri izbiri oblike ob posameznem pojmu so osnovnošolci in študentje v večini

izbrali različno najpogostejšo obliko. Enako obliko so izbrali ob pojmih: varnost,

moč, šibkost, mirovanje, gibanje. Izrazit odstotek izbrane oblike je ob pojmu

nevarnost: študentje so izbrali obliko trikotnika 51,3% in ob pojmu gibanje:

študentje so izbrali nepravilno mehko obliko 52,6%. Razpršenost odstotkov med

različnimi oblikami je skoraj ob vseh pojmih tako pri osnovnošolcih kot tudi

študentih.

Iz tega lahko vidimo, da so pri izbiri barve ob posameznem pojmu osnovnošolci

in študentje večinoma izbrali enako najpogostejšo barvo. Pri izbiri oblike so

večinoma izbrali različno najpogostejšo obliko. Z vidika razpršenosti je le-ta večja

pri obliki kot pri barvi. Izrazitejše odstotke pri izbiri barve in oblike so izbrali

predvsem študentje, le-ti so pogostejši in izrazitejši pri izbiri najpogostejše barve.

Glede na pestre barve so se osnovnošolci in študentje ob posameznem pojmu

večinoma odločali za enako barvo. Tople barve so največkrat izbrali ob pojmih:

varnost, nevarnost, glasno, poletje, veselje, moč. Hladne barve so največkrat

izbrali ob pojmih: zima, žalost, gibanje.

71

Različno barvo so izbrali ob pojmu tiho, kjer osnovnošolci niso izbrali barve, ki bi

prevladovala, študentje pa so izbrali hladne barve. Ob pojmu šibkost in mirovanje

so osnovnošolci največkrat izbrali tople barve, študentje pa hladne barve. Iz tega

lahko vidimo, da ob posameznih pojmih nekoliko prevladuje izbira toplih barv.

Glede na nepestre barve so se osnovnošolci in študentje večinoma odločali za

enako barvo. Belo barvo so izbrali ob pojmih: varnost, tiho, zima, šibkost. Črno

barvo so izbrali ob pojmih: nevarnost, glasno, žalost, moč. Ob pojmu poletje in

gibanje so osnovnošolci izbrali belo barvo, ob pojmu veselje pa črno barvo v

minimalnem odstotku. Študentje niso izbrali nobene izmed barv.

Pri izbiri oblike so se osnovnošolci in študentje večinoma odločali za enako

obliko. Mehke oblike so največkrat izbrali ob pojmih: tiho, zima, poletje, šibkost.

Trde oblike so največkrat izbrali ob pojmih: nevarnost, glasno, moč, mirovanje.

Ob pojmu varnost, veselje in gibanje so osnovnošolci največkrat izbrali trde

oblike, študentje pa mehke oblike. Nasprotno pa je ob pojmu žalost, kjer so

osnovnošolci največkrat izbrali mehke oblike, študentje pa trde oblike. Iz tega

lahko vidimo, da so osnovnošolci ob posameznih pojmih pogosteje izbrali trde

oblike, kot študenti.

Raziskava, ki smo jo izvedli v empiričnem delu diplomske naloge, je obširna. Iz

podatkov, ki smo jih dobili z raziskavo, je vidnih veliko povezav, katerih nismo

natančno obdelali. Osredotočili smo se na raziskovalni vprašanji, na pestrost barv

in na obliko (mehko oz. trdo obliko) in na kratko povzeli najbolj bistvene

povezave. Podatki so zanimivi in nudijo veliko možnosti za nadaljnje raziskave.

Podrobneje bi lahko pogledali še primerjavo osnovnošolcev in študentov glede na

barvo: katero barvo so izbrali največkrat, katera je izbrana v največjem odstotku

itd., primerjavo tople in hladne, bele in črne barve: kje so izrazitejši odstotki in

nasprotja itd., glede na obliko; katero obliko so izbrali največkrat, katera je

izbrana v največjem odstotku itd., primerjava mehke in trde oblike: kje so

izrazitejši odstotki in nasprotja itd.

72

5 LITERATURA Butina, M. (1997). Prvine likovne prakse. Ljubljana: Debora. Butina, M. (1997). Uvod v likovno oblikovanje. Ljubljana: Debora. Butina, M. (2000). Mala likovna teorija. Ljubljana: Debora. Bagnall, B. (1995). Risanje in slikanje. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. Duh, M. in Vrlič, T. (2003). Likovna vzgoja v prvi triadi devetletne osnovne šole. Ljubljana: Rokus. Gorjup, T (1999). Likovne zakonitosti in aktivnosti delovne terapije. Ljubljana: DZS. Gorjup, T (2007). Razmisleki o slikarstvu. Ljubljana: Debora. Hočevar, S., Berce, H. in Prestor, A. (1980). Likovna vzgoja predšolskih otrok. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za šolstvo. Itten, J. (1999). Umetnost barve (študijska izdaja). Jesenice, (samozal.) R. Reichmann. Kovačev, A. N. (1997). Govorica barv. Ljubljana: Prešernova družba. Kandinski, V. (1985). Od točke do slike, zbrani likovnoteoretski spisi. Ljubljana: Cankarjeva založba. Pogačnik-Toličič, S. (1986). Govorica otroške risbe. Ljubljana: ČGP Delo. Šuštaršič, N., Butina, M., Zornik, K., de Gleria, B. in Skubin, I. (2004). Likovna teorija. Ljubljana: Debora. Trstenjak, A. (1978). Človek in barve. Ljubljana: Dopisna delavska univerza Univerzum. Trstenjak, A. (1991). Za človeka gre. Maribor: Obzorja. Trstenjak, A. (1996). Psihologija barv. Ljubljana: inštitut Antona Trstenjaka. Tacol, T. (1995). Likovno izražanje, učbenik za 5. razred. Ljubljana: Debora. Tacol, T. (1995). Likovno izražanje, učbenik za 7. razred. Ljubljana: Debora. Vrlič, T. (2001). Likovno-ustvarjalni razvoj otrok v predšolskem obdobju. Ljubljana: Debora.

73

6 SEZNAM PRILOG Priloga 1: Preizkus

74

Obkrožite eno barvo in eno obliko, ki vam predstavlja posamezno besedo. SPOL: M Ž VARNOST BELA

RUMENA

ORANŽNA

RDEČA

ZELENA

MODRA

VIJOLIČNA

ČRNA

TIHO BELA

RUMENA

ORANŽNA

RDEČA

ZELENA

MODRA

VIJOLIČNA

ČRNA

ZIMA BELA

RUMENA

ORANŽNA

RDEČA

ZELENA

MODRA

VIJOLIČNA

ČRNA

VESELJE BELA

RUMENA

ORANŽNA

RDEČA

ZELENA

MODRA

VIJOLIČNA

ČRNA

MIROVANJE BELA

RUMENA

ORANŽNA

RDEČA

ZELENA

MODRA

VIJOLIČNA

ČRNA

NEVARNOST BELA

RUMENA

ORANŽNA

RDEČA

ZELENA

MODRA

VIJOLIČNA

ČRNA

MOČ BELA

RUMENA

ORANŽNA

RDEČA

ZELENA

MODRA

VIJOLIČNA

ČRNA

POLETJE BELA

RUMENA

ORANŽNA

RDEČA

ZELENA

MODRA

VIJOLIČNA

ČRNA

ŠIBKOST BELA

RUMENA

ORANŽNA

RDEČA

ZELENA

MODRA

VIJOLIČNA

ČRNA

ŽALOST BELA

RUMENA

ORANŽNA

RDEČA

ZELENA

MODRA

VIJOLIČNA

ČRNA

GLASNO BELA

RUMENA

ORANŽNA

RDEČA

ZELENA

MODRA

VIJOLIČNA

ČRNA

GIBANJE BELA

RUMENA

ORANŽNA

RDEČA

ZELENA

MODRA

VIJOLIČNA

ČRNA

Documents

DIPLOMSKO DELO - CORE · razkriva duha in živahno dušo tega sveta (Itten, 1999, str. 8). 2.1.1 KAJ JE BARVA Znanje o barvah je danes bogato, saj zajema vsa življenjska področja