UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKO DELO

AJDA MILAVEC

LJUBLJANA, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Športno treniranje

Fitnes

ODNOSI MED IGRALKAMI ZNOTRAJ EKIPE

POSAMEZNE STAROSTNE SKUPINE

DIPLOMSKO DELO

MENTORICA: izr. prof. dr. Tanja Kajtna

RECENZENT: prof. dr. Matej Tušak

KONZULTANT: prof. dr. Frane Erčulj

Avtorica dela

AJDA MILAVEC

Ljubljana, 2016

ZAHVALA

Zahvaljujem se svoji mentorici izr. prof. dr. Tanji Kajtni za vso pomoč in nasvete pri

nastajanju diplomskega dela.

Največja zahvala gre moji družini, ki mi je omogočila študij in mi tekom študija stala ob

strani ter me z zgledi in besedami usmerjala po pravi poti. Iskrena hvala tudi Luku za pomoč,

podporo in spodbudo pri nastajanju diplomskega dela.

Ključne besede: odnosi v ekipi, sociometrija, kohezivnost, košarka, psihologija

ODNOSI MED IGRALKAMI ZNOTRAJ EKIPE POSAMEZNE STAROSTNE

SKUPINE

Ajda Milavec

IZVLEČEK

V diplomski nalogi sem ugotavljala odnose med igralkami znotraj ekipe posamezne starostne

skupine in jih primerjala med seboj z indeksom kohezivnosti. Zanimalo me je, ali se starejše

skupine igralk bolje razumejo med seboj kot mlajše, v prostem času in med igranjem košarke.

Raziskavo sem opravila v Ženskem košarkarskem klubu Grosuplje. V raziskavi so sodelovale

tri starostne skupine deklet: U-11, U-13 in U-15. V skupini U-11 igra 15 deklet, v skupini

U-13 20 deklet ter v skupini U-15 13 deklet.

Izračunala sem sociometrični status posameznice in indeks kohezivnosti za ekipo. Za vsako

ekipo sta predstavljena tudi sociograma, iz katerih je lepo razvidna celotna struktura ekipe.

Prikazujeta, katera se želi s katero družiti in s katero igrati ter povezanost ekip v prostem času

in med igranjem košarke. Prav tako je razvidno, kakšen je položaj posameznice znotraj ekipe

in katera je najbolj izločena.

Ugotovila sem, da so majhne razlike med ekipami med druženjem v prostem času in med

igranjem košarke. Indeks kohezivnosti za vsako ekipo sodi v srednjo povezanost. Postavljeni

sta bili dve hipotezi, kjer je bila ena zavrnjena, druga pa sprejeta. Hipoteza H1, da so starejše

skupine igralk bolj povezane med seboj v prostem času kot mlajše skupine, ne drži. Kljub

temu, da vrednost indeksa socialne kohezivnosti spada v srednjo povezanost pri vseh treh

ekipah, ima ekipa U-13 najvišjo vrednost indeksa socialne kohezivnosti. Hipoteza H2, da so

starejše igralke bolj povezane na igrišču med igranjem košarke kot mlajše skupine, drži. Tako

kot pri socialni kohezivnosti tudi pri tekmovalni kohezivnosti pri vseh treh ekipah spada

indeks v srednjo povezanost. Vendar ima ekipa U-15 najvišji vrednosti indeksa tekmovalne

kohezivnosti.

Key words: relations within the team, sociometry, cohesion, basketball, psychology

RELATIONSHIPS BETWEEN FEMALE PLAYERS WITHIN THE TEAM

INDIVIDUAL AGE GROUPS

Ajda Milavec

ABSTRACT

In my dissertation I was identifying relationships between female players within the team of

each age group and compared them among each other with an index of cohesivity. I was

wondering if comprehension within the groups consisted out of older female players is better

than within the younger ones in their spare time and in a time of playing basketball. The

research was conducted in a Woman devoted basketball club Grosuplje. The girls that were

participating in the research were classified in three age groups: U-11, U-13 and U-15. Group

U-11 consists of fifteen girls, group U-13 of twenty girls and group U-15 of thirteen girls.

I calculated the sociometry status and the cohesivity index for individual girl and also

presented sociograms for individual team, out of which we can clearly see the structure of the

entire team. The sociograms shows us with whom individual girl wants to socialize and with

whom to play. It also tells us how powerfull the social cohesion is and the social status of

individual girl within that team in their spare time and in a time of playing basketball.

My conclusion is that differences among teams when socializing in their spare time and in a

time of playing basketball are small. Also the index of cohesivity for individual team

classifies as medium cohesion. In the beginning I have erected two hypotheses, where now I

disproved one and endorse the other. Hypothesis H1, in which I claim that comprehension

within the groups consisted out of older female players is better than within the younger ones

in their spare time, is false. Index value of social cohesion of all three teams classifies them in

midrange social cohesivity. Nevertheless team U-13 has the highest ranking index. On the

other hand the hypothesis H2, in which I claim that comprehension within the groups

consisted out of older female players is better than within the younger ones when playing

basketball, is true. As was the case for social cohesion, it is the same for competitive

cohesion. Index value of competitive cohesion of all three teams classifies them in midrange

competitive cohesivity. The team with highest ranking index of competitive cohesion was U-

15.

KAZALO VSEBINE

1. UVOD ................................................................................................................................8

1.1 SKUPINA .....................................................................................................................8

1.1.1 RAZVOJ SKUPINE – EKIPE ................................................................................9

1.1.2 ŠPORTNA EKIPA KOT SKUPINA ..................................................................... 12

1.1.3 TEAM BUILDING ............................................................................................... 13

1.1.4 SKUPINSKA DINAMIKA ................................................................................... 14

1.1.5 STRUKTURIRANOST SKUPINE ...................................................................... 15

1.1.6 MAJHNE SKUPINE ............................................................................................ 15

1.1.7 SOCIALNA KLIMA ............................................................................................ 16

1.1.8 KOHEZIVNOST EKIPE ...................................................................................... 18

1.1.9 VLOGE V SKUPINI ............................................................................................ 21

1.2 SOCIOMETRIJA ........................................................................................................ 23

1.3 MEDSEBOJNI ODNOSI ............................................................................................ 24

1.3.1 INTERAKCIJE..................................................................................................... 24

1.3.2 MENJALNA TEORIJA INTERAKCIJE .............................................................. 26

1.4 RAZVOJ V POZNEM OTROŠTVU IN V OBDOBJU ADOLESCENCE ................... 26

1.4.1 POZNO OTROŠTVO ........................................................................................... 26

1.4.2 ADOLESCENCA ................................................................................................. 27

1.5 KOŠARKA ................................................................................................................. 29

1.6 NAMEN, CILJ IN HIPOTEZI..................................................................................... 30

2. METODE DELA .............................................................................................................. 31

3. REZULTATI Z RAZPRAVO ........................................................................................... 32

3.1 ODLOČITEV O HIPOTEZAH ................................................................................... 50

4. SKLEP ............................................................................................................................. 51

5. VIRI ................................................................................................................................. 52

6. PRILOGA ........................................................................................................................ 54

8

1. UVOD

V človekovi naravi je, da živimo v skupini in ne vsak zase. Zato življenje v skupnosti

predstavlja normalno obliko človekovega življenja. V skupine se vključimo, da boljše

izpeljemo zadane naloge in si med seboj pomagamo. Vsak človek s svojim obnašanjem,

znanjem, čustvi vpliva na skupino ter tudi skupina in njeni člani vplivajo na posameznika.

Vsaka skupina se razlikuje od druge skupine. Glavne razlike med skupinami so v velikosti,

sestavi in strukturnosti.

Osnovni element zgradbe vsake skupine so njeni člani s svojimi različnimi značilnostmi,

karakteristikami. Različnost igralcev lahko ekipo naredi močnejšo ali pa jo razbije (Tušak,

Misja in Vičič, 2003).

Odnosi so eden izmed ključnih dejavnikov za uspeh ekipe. Bolje, kot se ekipa razume med

seboj in s trenerjem, boljše bo delovala na igrišču in izven njega. Za ekipo je zelo pomembna

tudi povezanost oz. kohezivnost. Kohezivnost skupine je moč vezi, ki povezuje člane drugega

z drugim in v skupino, enotnost skupine, občutek privlačnosti za posameznega člana, ter

stopnja, do katere člani usklajujejo delovanje za dosego skupnih ciljev. Pri posameznikih

lahko povezanost z drugim članom skupine izhaja iz zaupanja, spoštovanja … na skupinskem

nivoju pa kohezivnost odseva ''mi'' občutek, ki združi posameznike v eno celoto (Kajtna in

Tušak, 2007).

1.1 SKUPINA

Skupino v najširšem smislu opredelimo kot množico posameznikov (Ferjan, 2004, v Kajtna in

Tušak, 2007). Rot (1983a, v Kajtna in Tušak, 2007) navaja tri značilnosti vseh skupin:

1. Značilno je določeno število posameznikov, ki jih je lahko tudi veliko.

2. Med člani skupine obstaja povezanost.

3. Posamezniki v skupini imajo vpliv en na drugega.

Definicije skupine se med seboj zelo razlikujejo in jih s težka združimo v eno samo obliko.

Definicije opisujejo mnoge lastnosti skupin in njihovo delovanje (Kajtna in Tušak, 2007).

Ljudje se združujemo v skupine vsak dan. Razlogi za druženje in združevanje so različni.

Lahko se združujemo zaradi zadovoljevanja potreb, izpolnjevanja ciljev ali zaradi

vključevanja v skupine zaradi njenih članov. Mele (2004) v diplomskem delu navaja, da

Cartwright in Zander razlikujeta tri načine nastanka skupine:

a) Namerno oblikovanje skupin – pri tem načinu nastanka skupine gre za to, da bi

skupina dosegla nek željen cilj. V skupine uvrščamo: proizvodne ali organizacijske

skupine, diskusijske skupine in socialne akcije.

9

b) Spontano oblikovanje skupin – do nastanka skupine pride zaradi zadovoljstva in

dobrega odnosa v skupini, občutka pripadnosti skupini, druženja z osebami, ki so

vključene v skupino. Take skupine so na primer: prijateljske skupine, neformalne

skupine v okviru formalnih skupin. Skupine se oblikujejo zaradi privlačnosti oseb, ki

se zadržujejo v skupini.

c) Oblikovanje skupin zaradi zunanjih pogojev – osnovni vzrok za nastanek je pogojen s

socialnimi lastnostmi, kot so starost, barva kože, izobrazba, etnično poreklo.

1.1.1 RAZVOJ SKUPINE – EKIPE

Vsako moštvo po sezoni doživi določene spremembe. Velikokrat se zgodi, da se zamenja tudi

igralski kader. Tako se zamenjajo vloge posameznikov, ker nekateri igralci izgubijo vlogo

najboljših in obratno. Zgodi se, da igralci, ki niso bili v ospredju na začetku, stopijo iz ozadja

in zablestijo. Tako dobijo zaupanje trenerjev in dobivajo vodstveno vlogo. Vse spremembe

vplivajo na stopnjo zaupanja med igralci, na njihovo pripravljenost za sodelovanje v igri, na

količino konfliktov, na spreminjajoč organizem, kateri se ves čas razvija (Tušak, Misja in

Vičič, 2003).

Razvoj skupine so definirali kot stopnjo zrelosti in kohezije, katero skupina doseže z

medsebojnim sodelovanjem in komunikacijo med igralci. Tako se igralci naučijo stvari drug o

drugem (Mennecke, Hoffer in Wynne, 1992, v Tušak idr., 2003).

Razvoj skupin razlagajo trije koncepti:

1. Linearni model:

Predvideva, da naj bi potekal razvoj skupine linearno skozi pet faz (Tuckman in Jensen, 1977,

v Tušak idr., 2003). Ta model se deli še na druge faze:

- Forming: je prva faza, ki je orientacijska, kjer se posamezniki, ki prihajajo v ekipo,

spoznavajo, ugotavljajo osebnostne značilnosti, sposobnosti in igralno znanje

soigralcev. Tukaj se določajo moštveni cilji in način dela, s katerim naj bi se

zastavljeni cilji dosegli. Tako se začnejo deliti naloge med posameznimi igralci.

- Storming: je druga faza, kjer prihaja do napetosti in konfliktov. Igralci se borijo za

pozicijo v ekipi, tako lahko prihaja do nesporazumov. Do sporov prihaja med igralci in

tudi na relaciji igralec – trener. Igralci se velikokrat ne strinjajo s trenerjevimi zamisli,

posledično pride do konflikta. Do nesporazuma oziroma konflikta lahko pride tudi pri

dodeljevanju vlog. Med igralci prihaja do konfliktov zaradi vedno več igralcev, ki se

borijo za določeno igralno mesto v ekipi, uspe pa le enemu. Ko preide do upiranja

oziroma konfliktov, udeleženi velikokrat nezadovoljstvo izražajo z odprtim besednim

konfliktom, grožnjami, ustvarjanjem podskupin, s povezovanjem s centri moči, ki so

na višjih položajih kot trener, splošnim ustvarjanjem slabega vzdušja v ekipi, poskusi

10

menjave trenerja, širjenjem slabih in lažnih govoric, vse z namenom, da bi se v ekipi

situacija spremenila po njihovih željah.

- Norming: v tej fazi igralci sprejmejo vloge, katere so jim dodeljene. Igralci sprejmejo

delitev po igralnih mestih. Vzpostavijo se tudi norme in pravila vedenja glede

sodelovanja med igralci in načina igre. S tem, ko večina ekipe sprejema vloge in cilje

ekipe, se izboljša kohezija ekipe, tako pa naraste tudi sodelovanje v smeri doseganja

nalog in ciljev.

- Performing: v tej fazi so razmere v ekipi stabilizirane, vzdušje v ekipi je dobro, vsak

zase ve, kakšno ima igralno vlogo in kaj lahko pričakuje od soigralca. Vsa energija

ekipe je usmerjena v kakovost igre in v doseganje skupnih ciljev.

- Adjourning: faza nastopi, ko je skupna naloga ekipe končana. Največkrat po koncu

tekmovalne oziroma ligaške sezone. Medsebojne soodvisnosti med igralci ni več,

reducirati se začnejo socialni odnosi in kontakti med igralci. Težava nastane, ko del

ekipe zazna, da je skupna naloga ekipe končana in s svojim vedenjem rušijo strukturo

skupine – ekipe, medtem ko drugi del ekipe smatra, da naloga še ni končana. Skupina

tako začne razpadati in pride ponovno do konflikta oziroma problema (Tušak idr.,

2003).

Poudariti je potrebno bistvene lastnosti linearnega modela razvoja skupine. Faze, ki so

naštete, so zaporedne, kar pomeni, da se vsaka naslednja faza pojavi, ko je prejšnja faza

zaključena. Vsaka faza zahteva svoj čas in je različno dolga pri vsaki ekipi. Ni nujno, da skozi

vse faze pride vsaka ekipa (Tušak idr., 2003).

2. Ciklični model

Model predvideva, da se skupine razvijajo tako kot življenje ljudi – rojstvo, rast, smrt. Od

linearne teorije se razlikuje v peti, zadnji fazi. Imenujejo jo terminalna faza, ki se pojavi, ko

skupina začne razpadati. Sodelovanje in komunikacija med igralci sta usmerjena na ohranitev

skupine; člani skupine se spominjajo in ocenjujejo pretekla skupna dejanja. Bistvo cikličnega

modela je v tem, da se vsaka skupina že od nastanka pripravlja na razpad, saj je običajno

življenjska doba ekipe kratka (Tušak idr., 2003).

3. Model oscilacije

Je nadgradnja linearnega modela. Predvideva strog linearen razvoj skupine v naprej določene

faze, od prve do zadnje. Razlikuje se lahko po hitrosti pomikanja skozi faze oziroma do katere

faze sploh pride. Model oscilacije poudarja, da na razvoj skupine lahko močno vplivajo

zunanji dejavniki, okolje in dogodki znotraj skupine. Tako ni nujno, da se skupina

progresivno razvija, zato lahko razvoj nenehno oscilira. Budge (1981, v Tušak idr., 2003 )

pravi, da se skupina ves čas oscilira od kohezivnosti do nekohezivnosti. V prvi fazi, ki se

imenuje orientacijska faza, se skupina zbere. Zaradi preteklih izkušenj, občutkov enotnosti in

enakih pričakovanj je kohezivnost v ekipi velika. V drugi fazi se pojavi diferenciacija in

konflikt, kjer se igralci borijo za vloge in pozicije v ekipi. Enotnost in kohezija v ekipi se

11

močno zmanjšata. Tretja faza se imenuje faza razrešitev. Največkrat se pojavi pred

tekmovanji, ko člani ekipe začutijo strah pred neuspehom. Takrat se tekmovalnost med

soigralci zniža, vzpostavi se konsenz o skupnih ciljih in nalogah. Skozi sezono se druga in

tretja faza izmenjujeta ves čas. Slabi ali dobri rezultati v ekipi, vsaka sprememba v ekipi ali

okolju nenehno povzročajo nezadovoljstvo in konflikte. Da bi ekipa dobro nastopala, je

potrebno nezadovoljstvo in konflikte razreševati sproti. Zadnja faza je četrta faza. Imenuje se

enako kot pri cikličnem modelu – terminalna faza. Pojavi se ob razpadu ekipe, ponavadi je to

ob koncu sezone. Če je sezona dobra, je občutek kohezivnosti med igralci še vedno zelo velik,

če je bila neuspešna, teh občutkov ni (Tušak idr., 2003).

Ekipa je najbolj uspešna takrat, ko je v fazi kohezivnosti oziroma po linearnem modelu v

»performance« fazi. Cilj vsakega vodstva ekipe in trenerja je, da to poizkuša zagotoviti.

Potrebno pa se je tudi zavedati, da ni ekipe, ki bi bila dalj časa vseskozi v tej fazi, saj tekme

prinesejo spremembe, ki povzročajo konflikte. Za uspešnost trenerja je bistvo, kako na njih

reagira in kako jih rešuje (Tušak idr., 2003).

Ko se ekipa sestavi, se počasi formirajo pravila, igralci dobijo in spoznajo svoje vloge. Igralci

se zavedajo, koliko je kdo od igralcev vreden, katero pozicijo ima ter koliko je zmožen vsak

izmed igralcev narediti za uspešnost ekipe. Glede na sposobnosti in lastnosti igralcev veljajo

za vsakega posameznika drugačna pravila vedenja na in ob igrišču. Nekateri lahko povedo

svoje mnenje glede taktike igre, medtem ko drugi ne morejo. Ve se tudi, kateri igralci igrajo

več in kateri manj. Ekipe, kjer bi bili vsi igralci enotni in enakovredni, ni več (Tušak idr.,

2003).

Razvoj skupine je v veliki meri odvisna od sposobnosti vodenja, kakovosti in strokovnega

dela, ki se zrcali v pripravi ekipe, ki določa natančne vloge, norme in status igralcev v

skupini, izbor igralcev za vsak položaj in vlogo pri oblikovanju ekipe ter ustrezne

organizacije. To se odraža v načinu izkoriščanja, skupnih potencialih ter dejanski kakovosti

igralskega modela in taktike igre. Ekipo se pripravlja na tekme, vključno s taktiko delovanja

in predvidevanjem, kaj se lahko zgodi v igri, zato predvidevamo možne ukrepe. Koncept

razvojnih skupin mora temeljiti na povezovanju strokovnosti in znanstvenih pristopov, ki se

kažejo v povezovanju subjektivne in objektivne ocene igralcev in celotne ekipe. Situacijski

pristop je najbolj pomemben, ker se sistem opira na oceno potencialne in dejanske kakovosti

igralca in tudi spodbujanje usklajevanja članov ekipe v igri. V sodobnih športnih igrah bi bilo

optimalno, da se v razvojni koncept ekipe in tekmovalne uspešnosti ustvari ekipo, ki ima

igralce, ki so sposobni uspešno igrati dva ali tri položaje v obrambi in napadu. Pri vsem tem je

zelo pomembno, da zna trener postaviti in vztrajati pri zahtevah, ki so primarni na seznamu

prednostnih nalog za določen šport, učinkovito razvijati in izvajati strategijo za izboljšanje

povezanosti skupine. Sposobnost trenerjevega vodenja za upravljanje z ekipo je ključnega

pomena za uspešnost ekipe (Trninić, Papić in Dimec, 2008).

12

1.1.2 ŠPORTNA EKIPA KOT SKUPINA

Tušak idr. (2003) definirajo športno ekipo kot skupino dveh ali več članov, ki imajo sledeče

lastnosti:

Identiteta ekipe – člani se ločijo od drugih ekip.

Skupna usoda – v moštvenih športih zmaga ali zgubi le celotna ekipa.

Strukturirani vzorci interakcij – moštva imajo uigrane in natančno določene

kombinacije, ki jih nasprotna moštva ne poznajo. Določeno je tudi, kako se igralci

vedejo do nasprotnikov in med seboj na igrišču.

Specifična komunikacija – igralci se na igrišču med seboj sporazumevajo. Da jih

nasprotniki ne bi razumeli, pogosto uporabljajo specifične izraze za določene akcije.

Struktura skupine – zgrajena je iz statusa posameznika, vlog, norm, ki prevladujejo v

neki ekipi. Pred novo sezono, ko se ekipa zbere, se določijo igralske pozicije in statusi,

takrat se začne borba igralcev za vloge in pravila v ekipi.

Medsebojna soodvisnost – bistvo ekipnih športov je, da morajo igralci med seboj čim

bolje sodelovati, če želijo uspeti. Delovati morajo kot ekipa in ne vsak zase, med seboj

so odvisni glede kvalitete igre soigralcev.

Medsebojna privlačnost – sčasoma se med igralci ekipe pokaže medsebojna

privlačnost. Pogosto postanejo dobri prijatelji, vendar to ni pogoj za uspešnost ekipe.

Samokategorizacija – ekipa mora delovati kot celota. Vsak igralec se mora počutiti kot

del ekipe.

Občutek enotnih ciljev – ekipo zelo hitro seznanijo s cilji, tako kratkoročnimi kot

dolgoročnimi. Za ekipo je najboljše, če igralci razvijejo občutek, da imajo vsi enake

cilje za prihajajočo sezono. Ekipa, ki tega občutka nima, ima pogosto težave.

Za stanje, ko ekipa odlično funkcionira, je v športu veliko izrazov. Trenerji temu rečejo klima

ekipe. Igralci nimajo konfliktov, se dobro razumejo na in izven igrišča, med seboj sodelujejo

in so kot velika družina. Temu lahko rečemo tudi »ekipni duh«. Ponavadi nimamo vpliva, ali

se ekipni duh zgodi ali ne. Pride nenapovedano in prav tako tudi odide. Kadar do tega ne

pride, pomeni, da ekipa ni prava in da igralci niso pravi ali da ni pravi trener (Tušak idr.,

2003).

Izkušnje govorijo, da se kemiji ekipe pripisuje pomemben delež pri uspehu. Mnogim

trenerjem ne uspe vzpostaviti prave kemije v ekipi, medtem ko nekateri pri menjavi kluba v

trenutku najdejo pravo kemijo. Lahko rečemo, da jih kemija ekipe spremlja. Tistim, ki to ne

uspe, največkrat krivijo igralce, imajo ogromno izgovorov … Trenerji ekip se morajo

zavedati, da vodenje ekipe ne predstavlja samo strokovno sestavljenih treningov, ampak da je

potrebno zagotoviti takšno klimo, ki bo omogočala dobre rezultate in kjer se bodo igralci

počutili odlično. Proces ustvarjanja kemije se z drugimi besedami imenuje tudi »team

building« (Tušak idr., 2003).

13

1.1.3 TEAM BUILDING

''Je proces, s katerim skupina postane bolj efektivna v izpolnjevanju skupinskih ciljev in s

katerimi se hkrati izboljšuje zadovoljevanje individualnih potreb posameznikov v skupini.

Osnovni cilj team buildinga je izboljšati učinkovitost skupine, v športu to pomeni pripraviti

ekipo do tega, da na tekmovanjih prikaže optimum svojih sposobnosti. Bettenhausen (1991)

pravi, da je team building proces, s katerim skušamo izboljšati nastop moštva s tem, da

izboljšamo komunikacijo, zmanjšamo število konfliktov ter med člani ekipe spodbujamo

kohezivnost in zavezanost ciljem'' (Tušak idr., 2003, str. 14).

Team building je v športu dokaj slabo poznan, trenerji ponavadi prevzemajo način treniranja

ekip po formuli dela, ki jo prevzamejo od svojih predhodnih trenerjev. Zato torej team

building težko prodre v proces treninga. Vendar pa so trenerje in vodstvo ekip neuspehi in

profesionalizacija športa prisilili, da začnejo razmišljati tudi v to smer. Ker je stvar še dokaj

nepoznana, pogosto vlada napačno prepričanje, da gre to za psihološke tehnike, ki jih

strokovnjaki iz tega področja izvajajo samo enkrat mesečno ali pa celo samo v pripravljalnem

obdobju. Trenerji s takšnim prepričanjem bi peljali svoje varovance k športnemu psihologu, ki

bi z njimi opravil mentalni trening, v miselnosti, da je to dovolj. V večini primerov ima tak

način dela le kratkotrajne in omejene učinke, dolgotrajnih učinkov pa žal nima. Dolgotrajne

učinke ima le, če se trener nauči teh spretnosti in tehnike ter jih postopoma začne uvajati v

proces treninga ali če športni psiholog dela skozi celo sezono z ekipo. Podoben primer, ki

nima dolgotrajnega učinka je, ko vodstvo odpelje ekipo na skupinsko avanturo, daleč stran v

neznano. Bolj je avantura nenavadna, večji učinek pričakujejo od ekipe. Tudi ta primer ima

pozitivne rezultate, a vendar spet kratkotrajne. Delovanje ekipe oziroma njena harmonija je

zelo kompleksna stvar. Zato je težko rešiti probleme ekipe, ki nastajajo tekom sezone, samo s

pomočjo občutkov medsebojne povezanosti, ki jih ekipa doživlja v ekstremnih skupnih

dogodivščinah. Trener, ki misli, da je team building lahko ločiti od vsakdanjega dela na in ob

igrišču, se zelo moti in ne razume celotnega delovanja športne ekipe (Tušak idr., 2003).

Za dobro delovanje skupine je potrebno razumeti, da je team building eden izmed temeljev pri

delu s katerokoli skupino, še posebej v športno. Učinkovitost ekipe bo zgolj naključna, če ne

bomo znali učinkovito sodelovati in upravljati z njo oziroma z ljudmi. S tega vidika team

building ne predstavlja samo skupek vaj, ampak gre za drugo logiko doživljanja ekipe, kjer je

nenehno in v vsakem trenutku pomemben način komunikacije in upravljanje z igralci. Pri tem

gre za proces, ki neprestano teče in se ne konča dokler ekipa obstaja. Tisti trenerji in vodstvo

klubov, ki razumejo team building v tem pogledu, vedo, da se dobra ekipa gradi na osnovi

razumevanja, spoštovanja in upoštevanja posameznikov, ki sestavljajo ekipo. Vsake ekipe ne

moremo pripraviti do optimalnega funkcioniranja, saj nekateri posamezniki v ekipi ne morejo

dobro sodelovati, kljub temu da imajo igralske kvalitete. Taki posamezniki pretirano

postavljajo v ospredje osebne interese in posledično lahko tak igralec potegne za seboj tudi

celo ekipo. Ekipa lahko začne zanemarjati kolektivnost v igri in doseganje skupinskih ciljev.

V takšnem primeru je najbolje za celotno ekipo, da se takega igralca zamenja z drugim, ki z

ekipo lahko sodeluje. Ena glavnih nalog team buildinga je ustrezno selekcioniranje igralcev.

14

Dobre ekipe natančno preučijo ne samo tehnično-taktično talentiranost novih igralcev, ampak

tudi preverijo njihovo ekipno orientiranost (Tušak idr., 2003).

Velikokrat se omenja, da je uspešna le ekipa, kjer so igralci med seboj dobri prijatelji in se

družijo tudi izven igrišča. Tudi obratno se omenja, da se slabe rezultate dostikrat pripisuje

temu, da trenerju iz ekipe ni uspelo ustvariti klape. Iz teh predpostavk lahko sklepamo, da

navadni laiki team building razumejo kot zmanjševanje trenj v ekipi in vzpodbujanje

medsebojnega prijateljstva tudi izven igrišč. Delno je to res, vendar je to prevelika

poenostavitev kompleksnosti faktorjev, ki vplivajo, ali bo ekipa igrala v skladu s svojimi

maksimalnimi potenciali ali ne. Medsebojno prijateljstvo v ekipi zviša verjetnost, da bo ekipa

uspešna, a tega ne zagotavlja. Tako moramo klapo in prijateljstvo razumeti kot elementa, ki

pripomoreta k boljši učinkovitosti ekipe, a je ne zagotavljata. Če tega v ekipi ni, je naloga

trenerja ta, da poskrbi, da to ne bo negativno vplivalo na igralce. Veliko igralec je mnenja, da

nima nobenega smisla igrati v ekipi, v kateri se igralci ne marajo med seboj. Hitro se zgodi,

da igralci, ki imajo tako mnenje, avtomatsko na igrišču ne pokažejo vsega, kar znajo ter

vržejo puško v koruzo. Naloga trenerja je, da take pojave takoj prepozna in jih poizkusi

odpraviti (Tušak idr., 2003).

V mlajših kategorijah se dostikrat zgodi, da se poizkuša enotnost ekipe ustvariti umetno.

Primer je, ko imajo ekipe enaka oblačila, prepoznavne pesmi, ki pripadajo klubu … vse zato,

da bi v ekipi ustvarili moštveni oziroma ekipni duh, nato se zgodi, da se igralci po nekaj

minutah tekme sprejo med seboj in jih niti trener niti starši ne morejo pomiriti. Ekipni

simboli, pesmi, itd. so le znaki enotnosti ekipe, v precej manjši meri pa to enotnost tudi

ustvarjajo, po navadi le potencirajo ekipni duh, ko je ta že razvit. Razvit je ob zmagah, kjer

zmaga ustvari ta duh. Če se tekma razplete drugače in ekipa izgubi, ni nikjer več sledu o

klubskih pesmih in zastavah (Tušak idr., 2003).

1.1.4 SKUPINSKA DINAMIKA

Skupinska dinamika spada med zelo pomembne pojme, ko govorimo o skupinah. Pojavi se

kot končni rezultat socialne interakcije. Socialna interakcija v skupini predstavlja psihološke

in psihosocialne načine, preko katerih posamezniki iste skupine vplivajo drug na drugega,

skupina vpliva na svoje člane ali skupine vplivajo med seboj ena na drugo (Kajtna in Tušak,

2007).

Zvonarević (1987, v Kajtna in Tušak, 2007) opisuje mehanizme socialne interakcije sledeče:

Imitacija – posameznik reagira na način, kakršnega je navajen od predhodnika.

Sugestija – na prejemnika nekdo posredno, prekrito vpliva na njegova čustva,

mišljenje, mu pove neko idejo, čeprav nima pravih argumentov, vendar doseže, da

prejemnik to idejo sprejme in mu verjame.

Simpatija in antipatija – simpatija je čustven odnos, ki se pojavlja med posamezniki, ki

čutijo pripadnost drug drugemu ali skupini in so pripravljeni vedno pomagati. Medtem

ko antipatija pomeni čustveno odbojnost.

15

Identifikacija – lahko govorimo o nezavedni identifikaciji, zavestni identifikaciji in

čustveni identifikaciji. Čustvena identifikacija je lahko osebna identifikacija z osebo

ali ideološka.

Socialni pritisk – na člane skupine deluje tako, da povzroča svojevrstno nevarnost, če

se ne podrejajo skupinskim pravilom.

Facilitacija in inhibicja – v primeru, če se izboljša aktivnost oziroma dejavnost ob

prisotnosti drugih, govorimo o socialni facilitaciji. Če se aktivnost oziroma dejavnost

ob prisotnosti drugih poslabša, govorimo o socialni inhibiciji.

1.1.5 STRUKTURIRANOST SKUPINE

Že sama velikost skupine in heterogenost pomembno vplivata na značilnosti neke skupine,

zato je težko opredeliti, kaj je skupina. N. Rot (Psihologija grupa, 1983, v Tušak in Tušak,

2003) je poizkušal vnesti neko klasifikacijo v pojem skupine. Poudarja strukturiranost in

velikost skupine kot dve pomembnejši lastnosti, kateri ločujejo skupine med seboj. Pri

nestrukturiranih skupinah je značilno, da njihovo delovanje ni organizirano. Nastajajo na

osnovi prostorske bližine članov in podobnih (a ne skupnih) ciljev, take skupine obstajajo le

kratek čas, v njih ni strukture, razdelitve vlog in položajev. V strukturirani skupini obstajajo

skupni cilji poleg individualnih, ki se uresničujejo ob usklajenosti in povezanosti članov

skupine. Bistvo strukturiranih skupin je neposredna interakcija in komunikacija med člani,

stabilni odnosi znotraj skupine, skupni cilji, medsebojna odvisnost in vpliv, skupna aktivnost,

pripadnost skupini, norme in statusi, ki vodijo vedenje v neki skupini.

Tušak in Tušak (2003) delita strukturirane skupine po naslednjih kriterijih:

po sestavljenosti (majhne skupine, več takih skupin skupaj tvori organizacijo);

po intenziteti interpersonalnih odnosov (primarne: družina, razred …; sekundarne:

izbrane po lastnem interesu);

po vplivu, ki ga imajo na posameznika (referenčne in nereferenčne skupine);

po določenosti funkcije članov (formalne in neformalne);

po ciljih (socioskupine z nekimi objektivnimi cilji, npr. delovne skupine, in

psihoskupine, ki zadovoljujejo osebne interese, npr. klubi, društva);

po nastanku (umetne in naravne);

po trajanju (začasne in trajne).

1.1.6 MAJHNE SKUPINE

Majhne skupine so strukturirane skupine z omejenim številom članov. Glede števila si avtorji

niso enotni. Majhne skupine naj bi štele med 2 in 20 članov (Tušak in Tušak, 2003).

N. Rot (1980, v Tušak in Tušak, 2003) definira 4 lastnosti majhnih skupin:

število članov je omejeno;

neposreden stik med člani pri opravljanju aktivnosti;

16

neposredna interakcija članov;

medsebojna vzajemna odvisnost in vpliv članov.

1.1.7 SOCIALNA KLIMA

Obstaja več definicij o socialni klimi. H. H. Anderson (1975, v Tušak in Tušak, 2003) klimo

imenuje psihološka klima, definira jo pod pojmom razumnega čustvenega tona v odnosu med

osebami, katere komunicirajo med seboj. M. Zvonarevič (1978, v Tušak in Tušak, 2003)

definira socialno klimo kot stanje psihosocialnih odnosov med posamezniki v skupini in

njihov odnos do celotne skupine.

Mnogi pod pojmom socialna klima smatrajo družabno vzdušje oziroma družabna atmosfera.

Za poznavanje celovite klime skupine je nujno potrebno razumeti obnašanje skupine oziroma

posameznika v skupini. Njihova usmerjenost v skupini se odraža preko močno povezane

klime. Kadar obstajata dve različni klimi, se to pokaže v velikih razlikah, kako klimo

zaznavajo eni posamezniki in kako drugi. Kadar pa je klima enotna za vse, takrat lahko

pričakujemo odlično sodelovanje med člani skupine. Dostikrat gre za razlike v športu med

igralci in vodstvom kluba. Če želimo, da do teh razlik ne prihaja, je potrebno tesno sodelovati

na vseh področjih življenja in dela. Socialna klima je objektivna lastnost skupine, katera se

kaže v zavesti vsakega posameznika v skupni, kako doživlja in sprejema vzdušje v skupini.

Razvidno je, da je doživljanje klime subjektiven psihološki vidik. Klimo naj bi razumeli kot

dinamičen dejavnik, ki je istočasno vzrok in posledica vedenja članov skupine. Spremembe v

klimi se ves čas spreminjajo, ker ljudje s svojim spreminjanjem oblikujejo spremembe, to pa

vpliva na posameznike v skupini (Tušak in Tušak, 2003).

Socialna klima prikazuje objektiven (velikost, trajnost ali socialna struktura) in subjektiven

(psihološki) vidik neke skupine. Socialno klimo se lahko v neki skupini analizira na osnovi

objektivnih in subjektivnih kazalnikov. Objektivni kazalniki so predstavniki zunanjih pojavov

v psihosocialnem vedenju članov skupine. Medtem ko subjektivni kazalniki predstavljajo

psihična doživljanja, katere povzroča ta klima in po katerih člani skupine usmerjajo svojo

aktivnost (Tušak in Tušak, 2003).

M. Zvonarevič (1978, v Tušak in Tušak, 2003) deli objektivne kazalnike:

1. Napetosti in konflikti

Predstavljajo večja in manjša nasprotja med posamezniki v skupini. Napetosti so latentne

oblike nasprotij, konflikti pa pojavne oblike nasprotij. Pri manjših skupinah se kažejo kot

prepiri in obrekovanja.

2. Osip in fluktuacija

Osip predstavlja odhod posameznikov iz skupine, fluktuacija pa pomeni, da se člani skupine

ves čas menjajo. Velika fluktuacija ponavadi pokaže slabo socialno klimo v skupini.

3. Pasivnost članov

17

Ko član ali več članov iz skupine izgubijo interes, govorimo o pasivnosti članov. Pasivnost se

odraža v zavračanju naloge ali funkcije v celoti.

4. Ustvarjanje podskupine in klik

Ustvarjanje podskupin oziroma klik (poznamo formalne in neformalne), ki se pojavljajo ob

posameznih nalogah, ki jih izvaja skupina, so pokazatelj slabega stanja socialne klime.

Mišljenje teh skupin se začne zelo razlikovati, kar lahko začne ogrožati normalno delovanje

skupine.

5. Povečana uporaba skupinskega pritiska

Skupina mora za svoj obstoj uporabiti določene mehanizme skupinskega pritiska, kar je

normalen proces v delovanju neke skupine. Ko postane skupinski pritisk premočan, da

skupina ne more več delovati na osnovi spontanih interesov članov, se začnejo krepiti razni

negativni znaki pritiska.

Subjektivni indikatorji socialne klime po Tušak in Tušak (2003):

1. Občutek pripadnosti skupini

Gre za najpomembnejši psihološki doživljaj, na katerem bazira vsaka skupina. Pripadnost

neki skupini je lahko namerna ali prostovoljna. Lahko je tudi prisilna, slučajna, ko postaneš

član brez neposredne udeležbe.

2. Občutek lojalnosti

Predstavlja iskreno sprejemanje ciljev, nalog in norm skupine. Ko govorimo o konfliktu,

govorimo o konfliktu lojalnosti. Ta je vezan na različne vloge posameznega člana, glede na

pripadnost več skupinam. Različne skupine, katerim posameznik pripada, imajo različne

norme. Tak konflikt spremljajo posebni psihični procesi, pred katerimi se posameznik

poskuša zavarovati z uporabo obrambnih mehanizmov. Če je velika razlika oziroma

neskladnost med cilji, normami ali nalogami obeh ali več skupin, se lahko pojavijo konflikti

in nestrinjanje med članom skupine in skupino. Po drugi strani se pa lahko ta razlika kaže v

zmanjšanosti njegove učinkovitosti pri delovnih nalogah. Vsaka taka sprememba oziroma

konflikt poslabša socialno klimo v skupini.

3. Občutek kolektivne moči

O občutku kolektivne moči govorimo takrat, ko posamezni član začuti, da je skupina dovolj

močna, da realizira cilje. Predstavlja psihološko osnovo skupinske morale in mu daje

zaupanje v skupino, to mu omogoča odpornost pred neuspehi in porazi.

4. Občutek solidarnosti

Občutek solidarnosti govori o pripravljenosti posameznika, da sprejme določene žrtve v dobro

bit ostalih članov skupine. Občutek se kaže na osebnem odnosu do članov, katerim je pomoč

potrebna. Tudi tukaj lahko pride do konflikta solidarnosti.

5. Občutek angažiranosti

18

Pomeni posameznikov odnos do ciljev in nalog skupine. Pojavi se na kontinuumu od

vsestranske aktivnosti do pasivnega opazovanja.

6. Zadovoljstvo s skupino

Zadovoljstvo lahko vidimo v dveh vidikih, v pripadnosti svoji skupini ter v skupnih ciljih in

aktivnostih svoje skupine.

Rudolf H. Moos (1968, v Tušak in Tušak, 2003) meni, da se klima v določeni skupini kaže

skozi dejavnike, ki se navezujejo na odnos med nadrejenim in podrejenim. V športu med

trenerjem in igralcem. Ti dejavniki so:

- angažiranost: stopnja lastne dejavnosti pri uresničevanju ciljev skupine;

- pomoč: v pogojih ugodne klime so medsebojni odnosi igralcev in trenerja urejeni;

- odprtost izražanja: vsakdo lahko izrazi svoje mnenje;

- samoiniciativnost je povezana s stilom vodenja. Če je vodenje demokratično, delujejo

igralci samoiniciativno v skladu s skupnimi cilji skupine. Če je trener avtokratičen, pa

igralci delujejo na ukaz, dokler traja kontrola. Če so igralci samoiniciativni, je to znak

dobre socialne klime v ekipi;

- praktična usmerjenost: trener skrbi za igralčevo prihodnost in njegovo napredovanje v

pogojih ugodne socialne klime;

- usmerjenost v reševanje osebnih problemov: trener zna poslušati in pomagati igralcu

pri njegovih osebnih problemih;

- vzdrževanje reda in discipline: dosežemo jo lahko z demokratičnimi metodami. S

kaznovanjem ne moremo prinesti prave discipline;

- jasno določanje obveznosti in pravic: vpliva na dosego discipline. Člani skupine so

zbegani, če so pravila nejasna ali pa se pogosto menjajo;

- nadzor: močna kontrola praviloma privede do slabe socialne klime.

1.1.8 KOHEZIVNOST EKIPE

Pojma kohezivnost in socialna klima sta si zelo podobna oziroma sorodna. Veliko avtorjev v

definicijah enega pojma uporabljajo elemente drugega in obratno.

V športu se v zvezi z enotnostjo in s sodelovanjem igralcev v ekipi pojavlja več izrazov.

Največkrat in najpogosteje so harmonija v ekipi, kohezivnost, klima, vzdušje, atmosfera. V

strokovni literaturi se pojavlja več pojmov, katere pa avtorji različno definirajo. Tako se zgodi

da tudi trenerji opis nekega »stanja duha« opisujejo drugače oziroma uporabljajo različne

izraze. Velikokrat se uporabi izraz socialna klima. Pod tem pojmom razumemo splošni

čustveni ton v interakciji med igralci. Zvonarevič (1987, v Tušak idr., 2003) opredeljuje klimo

kot psihosocialne odnose znotraj neke skupine in njihov odnos do skupine kot celote. Mnogi

opisujejo klimo kot družabno vzdušje oziroma atmosfero, ki prevladuje med igralci v ekipi.

Kohezivnost lahko izmerimo oziroma opazujemo preko različnih zunanjih dejavnikov. Ti so:

število konfliktov, osip in fluktuacija, ustvarjanje podskupin na podlagi notranjih občutkov, ki

jih imajo člani skupine, ali čutijo pripadnost in lojalnost ekipi, kolektivno moč ekipe in

zadovoljstvo z ekipo. Klima se lahko vidi tudi v odnosu med igralci in trenerjem. Moos,

19

(1968, v Tušak idr., 2003) pravi: ''da se pozitivna klima kaže v angažiranosti igralcev, odprti

komunikaciji do trenerja, kjer si igralci od trenerja želijo nasvetov, v samoiniciativnem

vzdrževanju reda in discipline s strani igralcev in v trenerjevi usmerjenosti na reševanje

problemov svojih igralcev ter v njegovi skrbi za njihovo prihodnost'' (str. 84). Med drugimi

pojmi zasledimo tudi pojem harmonija, ki je dokaj soroden socialni klimi. Tudi pod tem

pojmom razumemo dobre odnose med igralci ter med igralci in vodstvom. V harmonični ekipi

prevladuje dobra komunikacija, medtem ko konfliktov praktično ni oziroma so minimalni,

igralci se med seboj spoštujejo, cenijo, si zaupajo, so prijatelji in si nudijo medsebojno

podporo. Na žalost so harmonične ekipe redkost v športu zaradi različnih interesov

posameznikov (Tušak idr., 2003).

Carron, Brawley in Widmeyer (1998, v Tušak idr., 2003) definirajo kohezivnost drugače.

Opisujejo jo kot dinamičen proces, ki se kaže v težnji ostati skupaj, da bi ekipa dosegla

zastavljene cilje in ob tem nudila igralcem emocionalno zadovoljstvo. Pri kohezivnosti gre za

tri dejavnike:

- gre za dinamičen proces;

- kohezivnost ekipe se nenehno spreminja;

- usmerjena je na doseganje rezultatov;

- utrjevanje čustvenih vezi v ekipi.

Na začetku sezone, ko se formira nova ekipa, ne moremo pričakovati, da bo kohezivnost na

visokem nivoju. Če se zgodi, da ekipa ostane enaka kot prejšnje leto, potem obstaja možnost,

da bo kohezivnost na zelo visokem nivoju. Je pa res, da vsako sezono pride tudi do manjših

sprememb v vsaki ekipi, pojavijo se novi cilji ekipe in znova se vsaj delno začne boj za

pozicije v ekipi. Vsaka ekipa gre v razvoju skozi več faz:

- forming (sestavljanje moštva);

- storming (boj za igralna mesta, pravila, vloge, statuse);

- norming (postavijo se pravila delovanja ekipe, v kateri vsak član dobi svojo vlogo);

- preforming (v ekipi vladajo dobri odnosi, kohezivnost je na visoki ravni in ekipa lahko

dobro nastopa).

Željen nivo kohezivnosti je prav v fazi performinga največji. Trener naj bi deloval in vodil

ekipo čim bolj v smeri, da bi bila ekipa skozi celotno sezono v tej fazi ali vsaj del sezone.

Velikokrat se zgodi, da do performing faze sploh ne pride oziroma tudi če ekipa pride do te

faze, se lahko hitro zgodi, da pade nazaj v storming fazo zaradi kakšnega dogodka, ki vpliva

na ekipo. Kohezivnost se nenehno spreminja, naloga trenerja pa je, da poizkuša vplivati na

ekipo čim bolj v smeri formiranja kohezivnosti, vsaj v najpomembnejših delih tekmovalne

sezone (Tušak idr., 2003).

Kohezivnost se ocenjuje na podlagi zunanjih dejavnikov, ki so v ekipi prisotni ali pa tudi ne.

Opazujemo lahko komunikacijo med igralci in trenerji, sprejemanje skupinskih ciljev,

konfliktov v ekipi, vlaganje truda v naloge in lojalnost do soigralcev. Vse to nam poda zelo

natančno sliko o stopnji kohezivnosti. Zelo pomembno vprašanje pa je tudi, kako in na kakšen

način lahko vplivajo trenerji na njeno zviševanje (Tušak idr., 2003).

20

V športu ločimo socialno in tekmovalno kohezivnost (Carron, Widmeyer in Brawley, 2007, v

Kajtna in Jeromen, 2013). Pod socialno kohezivnost spada druženje ekipe, odnosi med člani,

kjer gledajo en na drugega kot na prijatelja. Trener socialno kohezivnost spodbuja tako, da se

med seboj dobro poznajo, si zaupajo in da vedo veliko en o drugem. V ekipah se to dobro

vidi, kadar gredo skupaj po tekmi proslavit zmago. Tekmovalna kohezivnost pa pomeni, da

naredi skupina vse za dosego skupnega cilja. Takrat se postavijo na stran tudi osebni interesi

in v ospredje stopi skupni cilj (Kajtna in Jeromen, 2013).

V športu je dobro, če sta obe kohezivnosti, tako socialna kot tudi tekmovalna, uravnoteženi.

Če je socialna bistveno nižja od tekmovalne, lahko pride v ekipi do nezaupanja. Če je socialne

kohezivnosti preveč, se pa lahko zgodi, da se igralci na igrišču ne bodo več trudili, saj bodo

vedeli, da bodo šli po tekmi vseeno ven, ne glede na rezultat (Kajtna in Jeromen, 2013).

1.1.8.1 FAKTORJI RAZVOJA KOHEZIVNOSTI

Carron (1982, v Tušak idr., 2003) je izdelal štiri faktorje, ki vplivajo na razvoj kohezivnosti v

ekipi. Nekaj dejavnikov najdemo v sami situaciji, nekaj jih prinese vsak posameznik v ekipo s

svojimi značilnostmi, nekaj se jih skriva v načinu vodenja ekipe ter nekaj jih je odvisno od

razvijanja ekipe kot celote. Ti faktorji so:

1) Situacijski faktorji – faktorji okolja, sem spadajo: igralne pogodbe, normativni pritisk,

nivo tekmovanja, fizična bližina, prepustnost, velikost skupine, organizacijska klima

in tradicija kluba ter različnost od drugih ekip.

2) Faktorji osebnosti, sem spadajo: podobnost v osebnostnih značilnostih, podobnost v

mnenjih, pričakovanjih, ciljih, predanosti ekipi in sposobnostih, individualno

zadovoljstvo ter požrtvovalno vedenje.

3) Faktorji vodenja, sem spadajo: veliko posvečanje kohezivnosti ekipe, vedenje trenerja

in stil odločanja.

4) Faktorji ekipe kot celote, sem spadajo: status, vloge, norme v ekipi, skupinski cilji in

nagrade, skupinska učinkovitost, rezultati in stabilnost ekipe.

1.1.8.2 KAKO IZBOLJŠATI KOHEZIVNOST V EKIPI

Za obstoj kohezivnost v ekipi je osnovni pogoj dobro poznavanje sotekmovalcev, soigralcev.

Bolje kot poznaš soigralca, bolje ga razumeš in lažje sprejemaš njegove napake in njegove

kritike. Nesoglasja in težave s soigralci ali trenerjem je dobro reševati takoj, ko se pojavijo.

Če imaš težave s katerim izmed soigralcev, si vzemi trenutek in mu prisluhni ter se pogovori z

njim. Dlje kot odlašamo, težje so rešljivi problemi in samo kopičijo se. Potrebno se je odpreti

članom ekipe, jim zaupati, tako se bodo tudi oni odprli in povedali svoje mnenje. Povedati je

potrebno svoje želje in mnenje ter jih ne skrivati. Direkten način in upoštevanje pravil

21

osnovne komunikacije bo gotovo pripeljalo do večjega razumevanja kot pa negativna kritika,

ki bo izrečena na žaljiv način. Zelo pomembno pri ekipi je tudi, da se igralci držijo

dogovorjenih nalog, ki jih imajo v ekipi, da odgovarjajo za zaupne naloge, hkrati pa so

pripravljeni pomagati soigralcem, kadar ti potrebujejo pomoč. Tudi v trening vloži tak napor,

kakršnega vložiš na tekmi, in ne čakaj, da te bodo drugi reševali. S takim ravnanjem daješ

pozitiven zgled ostalim soigralcem, si figura pozitivne energije in si vreden zaupanja za ekipo,

ki pa je most do dobre ekipne kohezivnosti. Pomembna je jasna, poštena in odprta

komunikacija s trenerjem. Ne smemo pa pozabiti tudi na zabavo in smeh, ki premaguje strah,

sprošča in zbližuje soigralce. Prav vsak igralec ekipe je kot en izmed članov družine. Način,

kako se obnašaš do drugih, kaj delaš, ima vpliv na njihovo počutje in način, kako se oni

obnašajo do tebe. Da lahko taka ekipa funkcionira, je srečna, produktivna, mora vsak izmed

igralcev prispevati svoj delež. Na začetku lahko to predstavlja napor, vendar na koncu vedno

prinaša dobre rezultate. Ekipa, ki si bo pomagala med seboj, se spodbujala, si zaupala,

vzajemno poslušala, popravljala sebe in druge na pozitiven način, bo prišla do teamske

harmonije. V taki ekipi postane športnik boljši človek (Tušak idr., 2003).

1.1.9 VLOGE V SKUPINI

Sprva se v skupini sestavi struktura skupine. Vsak nov član, ki se priključi neki skupini, se

avtomatično vključi v njen razvoj. Med člani postanejo interakcije organizirane in povezane.

V kratkem času se posameznik nauči, kakšna je njegova naloga ter vloga v skupini. Sprejeti

mora norme te skupine, v katero se je vključil, pravila in vrednote. Pravila za člane skupine so

vezana na vloge in določajo vedenje posameznika v skupini, druga pravila so splošna in

veljajo za celotno skupino (Nemec, 2001, v Kajtna in Jeromen, 2013). V vsaki skupini pravila

določajo, kaj kdo sme reči v skupini. Vloge vodij so v skupinah hitro razdeljene. Kakšni so

odnosi med vlogami in položaji posameznikov v skupini, določa psihosocialna struktura

skupine. V skupini se hitro lahko določi, kdo je vodja, kateri so njegovi pomočniki ter kateri

so le sledilci. Vloge v skupini so različne, saj se ločijo med seboj glede na status posameznika

v sistemu. To je stopnja, do katere je prispevek posameznika nujen za uspeh in kolikšen vpliv

ima na rezultat. Temu se reče tudi socialna moč. V velikih skupinah, predvsem v športnih,

določa fizična prevlada status posameznika v skupini.

22

Slika 1. Delitev klasičnih vlog v skupini (Nemec, 2001, str. 155, v Kajtna in Jeromen, 2013).

''Klasične vloge posameznika v skupini so alfa (vodja), beta (svetovalec vodij), gama (član

skupine), omega (nasprotnik vodij), s črko g pa je na skici označen formalni vodja, vodja od

zunaj. Te vloge je prvi preučil Schilder (Nemec, 2001), ki ugotavlja tudi, da je »ostrina«

piramide odvisna od tega, kako avtokratično je vodenje skupine'' (Kajtna in Jeromen, 2013,

str. 156).

V skupini trener nikoli ne postane pravi član skupine, dobro je, da do športnikov ohranja

določeno distanco. Ker le tako lahko opazi dogajanje v skupini in zazna, če se kaj v skupini

dogaja ter še pravi čas posreduje, če stvari ne gredo v pravo smer. Če trener postane dober

prijatelj s svojimi varovanci, se kaj hitro lahko zgodi, da postane preveč vpleten in izgubi

možnost za hitro posredovanje v primeru težav. Varovanci ga bodo vzeli kot prijatelja in ne

več kot trenerja, zato je v takih primer učinkovitejše avtokratično vodenje skupine (Kajtna in

Jeromen, 2013).

Forsyth (1998, v Kajtna in Jeromen, 2013) pravi, da vsak v svoji skupini tekmuje za višji

položaj. Ljudje opazujejo v skupini statusne karakteristike drugih posameznikov v skupini, ki

vplivajo na položaj in prestiž. V športu so to: zmogljivost, uspeh … Raziskovalci so pokazali,

da imajo takšni posamezniki več vpliva na druge člane skupine in so dostikrat vodje skupine,

ki določajo pravila, obnašanje ter kaj je sprejemljivo in kaj ni (Kajtna in Jeromen, 2013).

Identiteta je tudi ena bolj pomembnih skupinskih procesov. To pomeni, kako člani skupine

zaznavajo sebe in druge posameznike kot člane skupine. Skupina se vedno združi, da bi

dosegla skupne cilje in vsaka skupina obstaja z razlogom. O skupnem cilju lahko govorimo

takrat, ko posameznik sam ne zmore doseči določenega cilja oziroma mora sodelovat i, da

doseže cilj. Če ima neko število ljudi enake cilje, to še ne pomeni, da bo nastala prava

skupina. Delo je potrebno razdeliti, pri čemer je glavnega pomena struktura skupine.

23

1.2 SOCIOMETRIJA

''Sociometrija je tehnika, ki v svoji osnovi izhaja iz socialne psihologije in sociologije in

predstavlja eno novejših merskih metod, ki se uporabljajo v družboslovnih znanostih.

Latinska beseda »sociobilis« pomeni biti družaben, prijateljski, združljiv v skupine – s to

metodo torej dobimo podatek o tem, koliko je nekdo družaben oziroma kakšne so »družabne«

značilnosti neke skupine. Tehnika je v svojih najbolj strogih metričnih opisih opredeljena kot

»metoda za merjenje družbenih odnosov v neki skupini«. S to tehniko želimo izmeriti

družabne odnose v neki skupini (povezanost med posamezniki v skupini) in položaj vsakega

posameznika v neki skupini. Z njo opredelimo, koliko je nek posameznik v skupini priljubljen

ali morda iz skupine izločen, osamljen, v kolikšni meri se s člani skupne ne razume in ali se z

njimi rad druži ali ne'' (Kajtna, 2009).

Eden prvih, ki se je začel ukvarjati s sociometrijsko metodo, je bil ameriški psihiater J.

Moreno (1916). Moreno je prišel do spoznanja, da se v posameznih skupinah, predvsem v

institucionaliziranih, imajo nekateri posamezniki bolj radi in bolj privlačijo. Ti posamezniki

imajo intenzivnejše stike, medtem ko drugi manj. Torej, za uspešnost institucionalnih skupin

potrebujemo podatek, kdo se privlači in kdo odbija (Flere, 2000).

''Sociometrija je torej preučevanje privlačenja in odbijanja znotraj določenih skupin in

institucij'' (Flere, 2000).

Medsebojno privlačenje dobimo z vprašanjem, pri katerem napišemo, da nam naštejejo več

prijateljev. Enako lahko storimo za zavračanje in odbijanje. To metodo uporabimo tudi, kdo je

s kom prijatelj in kdo ni, kar pa lahko ugotavljamo z izpraševanjem (anketa) ali opazovanjem,

kar pa nam vzame veliko časa. Z dobljenimi podatki izvedemo določene izračune, s katerimi

ugotovimo sociometrijsko matrico, kamor vnesemo vse podatke o privlačenju ali odbijanju.

Te podatke lahko prikažemo tudi grafično. Tak prikaz imenujemo sociogram (Flere, 2000).

Socialno strukturo skupine dobimo s sociometričnim preizkusom, grafična predstavitev

le-tega pa je sociogram. Sociogram prikazuje socialno strukturo v skupini in položaj vsakega

posameznika. Poleg sociograma dobimo tudi sociometrični status posameznika in indeks

kohezivnosti za celotno skupino (Kajtna, 2009).

Na celostno podobo skupine vpliva posameznik s svojim obnašanjem. S svojimi značilnostmi,

navadami in pravili tudi skupina vpliva na posameznika, razmišljanje, obnašanje in njegovo

prepričanje. Metoda je koristna v pedagoških znanostih, ker ugotavlja povezanost skupine.

Veliko je pripomogla v športu, kjer je povezanost skupine lahko ključnega pomena za uspeh

in dobro delo na treningu (Kajtna, 2009).

S sociometrično preizkušnjo bom ugotavljala povezanost znotraj posameznih ekip v

posameznih starostnih skupinah Ženskega košarkarskega kluba Grosuplje.

24

1.3 MEDSEBOJNI ODNOSI

Človek skupaj z drugimi večji del svojega življenja preživi v taki ali drugačni skupini.

Skupina, v katero je vključen človek, nehote oblikuje človekovo osebnost. Tudi, kadar je

posameznik sam, se obnaša tako, kot se je naučil in navadil v družbenem okolju, v katerem se

giblje. Človek tudi v odnosu do samega sebe pogosto ravna tako, kot ravnajo ljudje drug z

drugim in tudi v svojih mislih ter v svoji zavesti ravnamo v odnosu do samega sebe po zgledu

medsebojnih odnosov (Musek, 1994).

Odnosi ljudi v skupini potekajo po nekih pravilih in zakonitostih, ki so sicer zelo raznovrstni,

zapleteni in dinamični. Ti odnosi temeljijo na človekovih zmožnostih za sporazumevanje,

eden ključnih sredstev za sporazumevanje je govor (Musek, 1994).

Vsaka skupina ljudi predstavlja neko svojo celoto, sistem odnosov med posamezniki in

odnosov do skupine. V tem sistemu se posamezniki prilagajajo en drugemu in skupini kot

celoti. Upoštevati morajo svoje interese in pričakovanja ter interese in pričakovanja drugih v

skupini ter jih usklajevati. Usklajevanje interesov posameznikov in interesov neke skupine

med seboj poteka v obliki dogovarjanja in vodenja. Z dogovarjanjem in vodenjem je možno

priti do skupne odločitve, ki ustreza celotni skupini (Musek, 1994).

V vsaki skupini, tudi najmanjši, nastajajo medsebojni odnosi, ki pretvarjajo navzočnost

večjega števila ljudi v svojevrstno dinamično celoto s svojimi posebnostmi in zakonitostmi.

Primer za tako celovito delovanje skupine je družina. Tudi za druge skupine velja, da delujejo

kot celota, v katerem se ljudje prilagajajo en drugemu. Za vsakega posameznika je

pomembno, kako bo razvijal svoje odnose z drugimi. To pa je odvisno od tega, kako

zaznavamo in doživljamo drug drugega (Musek, 1994).

Ljudje smo bitja, ki vse življenje komuniciramo med seboj. Ampak to še ne zagotavlja

trajnejšega in boljšega odnosa med ljudmi. Lahko se zgodi, da pride samo do bežnega

srečanja, dejanja ali do izmenjave informacij. Kakorkoli že, vsako srečanje in stik oziroma

sodelovanje ne pripeljejo do razvoja odnosa med ljudmi. Zato je komuniciranje in sodelovanje

nujen proces za nastanek in ohranjanje medsebojnih odnosov. Posledici trajnejšega in

ponavljajočega se sodelovanja med dvema ali več osebami imenujemo medosebni odnos.

Medosebni odnosi se začenjajo, ko se odnosa zavedamo ter ko se razvijamo naprej z

usklajevanjem med osebami, ki sodelujejo v odnosu (Ule, 2005).

1.3.1 INTERAKCIJE

Psihologija v interakciji zajema socialnopsihološke procese. Ti procesi sodelujejo v

medčloveških odnosih. Sem spadajo vsi procesi, ki se odvijajo med dvema ali več ljudmi.

Enako pa velja tudi za posameznika in skupino ali več skupin. Najpomembnejša značilnost za

te procese je, da opisujejo socialne vmesnosti, da prestavljajo razlike med člani, katere

povezujejo v mreže soodvisnosti (Nastran Ule, 2000).

25

Glavni proces socialne interakcije je komunikacija, kar je izmenjavanje informacij. Socialna

interakcija poteka na več ravneh kompleksnosti. Tako zajema vse proste izmenjave pogledov

med dvema članoma kot tudi zapletene verbalne oblike komuniciranja. Zajema tudi procese

sodelovanja in tekmovanja v različnih situacijah. Lahko je tudi proces, ki posameznika zadane

na primarni ravni. Posamezniki lahko sodelujejo kot proces, ki skupino in ustanovo zadržuje

skupaj. Tukaj se povezujejo vedenja članov, njihovi nameni, pomeni gest, ki so lahko javne

ali skrite, in razumevanje socialnih dogodkov (Nastran Ule, 2000).

V Socialni interakciji po Nastran Ule (2000) razlikujemo tri modele:

- izmenjava vedenjskih oblik in dejanj med osebami;

- soočanje in povezovanje pomenov dejanj;

- izraz nezavednih dispozicij in nezavednih vedenjskih vzorcev.

Ti modeli so značilni za naslednje sestavine socialnih odnosov:

- vedenje posameznika ter delovanje posameznika;

- socialnemu pomenu, katere si člani delijo in zamenjajo med seboj;

- nezavednim duševnim strukturam, katere imajo vpliv na motivacijo in čustva članov.

Sodelujoče osebe v socialni interakciji stalno reagirajo med seboj, kar je bistvo socialne

interakcije. Ob reagiranju druga na drugo prilagajajo vedenje svojim nameram in

pričakovanim nameram svojih partnerjev. Ko imamo dve osebi, vsakemu dogodku prve osebe

sledi dejanje druge osebe, tej pa zopet dejanje prve osebe in tako dalje. Pri tem ni nujno, da

gre za časovno zaporedje dejanj, ampak je pomembno, da najdemo logičen red dejanj. V teh

dejanjih se določeno dejanje ene osebe navezuje na dejanje druge osebe in povleče za seboj

novo dejanje druge osebe (Nastran Ule, 2000).

V interakciji ne reagiramo samo na že izvedena partnerjeva dejanja, ampak lahko predvidimo

njegove reakcije na naše vedenje. Na primer: nekoga prosimo za pomoč pri delu, potem lahko

domnevamo, da nam je naklonjen. Če nam ugodi, bomo z njim še sodelovali. Torej, pri

vsakem dejanju usklajujemo svoja dejanja z njegovimi in če so pozitivna, bomo z njim še

sodelovali. Se pravi, v interakciji deluje kompleks možnih in dejanskih vplivov vedenja ene

osebe na drugo in obratno (Nastran Ule, 2000).

Interakcija ostaja, dokler imajo vsi posamezniki določeno korist. Te so individualne vrednote,

sposobnosti, presoje ter potrebe. Slednje so presoja in sklep interakcije.

Pri nastanku in ohranjanju medosebnih odnosov je socialna interakcija nujen proces, vendar ni

enaka socialnim odnosom. Medosebni odnosi se gradijo na dolgotrajnejših in dalj trajajočih se

interakcij med dvema ali več osebami, ki si zaupajo, sodelujejo in so si naklonjeni. Na primer,

ko pride nov član v neko skupino, mora ponavadi komunicirati dlje časa z drugimi člani. Tako

pride do dialogov in socialnih odnosov z drugimi člani, ki imajo močno utrjene odnose.

Velikokrat članom, kateri imajo trdne medosebne odnose, ni potrebno komunicirati, saj so

njihovi odnosi že utrjeni in definirani (Nastran Ule, 2000).

26

Da se interakcije vzdržuje, potrebujemo tri vidike (Pointkowski, 1976, v Nastran Ule, 2000):

- vložek koristi in izgub pri vstopanju v odnos;

- raziskovanja in izbire alternativnih odnosov;

- odločitve, ali je pričakovana interakcija najboljša alternativa za obe strani.

1.3.2 MENJALNA TEORIJA INTERAKCIJE

Pri vsaki socialni interakciji gre za izmenjavo med osebami, informacijami, sekvenc

obnašanja. V interakciji dveh članov ena oseba s svojim vedenjem vpliva na drugo osebo in

obratno, obe osebi reagirata tudi na druge bodoče osebe, ki se vključujejo v skupino (Nastran

Ule, 2000).

1.4 RAZVOJ V POZNEM OTROŠTVU IN V OBDOBJU ADOLESCENCE

Obdobje poznega otroštva in mladostništva v posameznikovem razvoju zaznamujejo številne

spremembe. Obdobje poznega otroštva naj bi trajalo od otrokovega šestega leta starosti do

začetka pubertete, to je približno do enajstega leta starosti. Obdobje mladostništva, ki traja od

enajstega leta starosti, se konča med dvaindvajsetim in štiriindvajsetim letom. Tukaj prihaja

do najizrazitejših razvojno-psiholoških sprememb. Za trenerje je zelo koristno poznavanje

posameznih obdobij razvoja. Tako lahko prilagodijo pedagoška ravnanja trenutnim

sposobnostim in razvojnim značilnostim mladih športnikov in športnic (Škof, 2007).

Besedo adolescenco prevajamo v mladostništvo. V latinščini pomeni dozorevati.

Mladostništvo so opredelili šele ob koncu 19. stoletja. To je razvojno obdobje, v katerem

človek prehaja iz otroštva v odraslo obdobje, kjer se ljudje ločijo po lastnostih otrok od

odraslih (Kajtna in Tušak, 2007).

1.4.1 POZNO OTROŠTVO

Pozno otroštvo, ki traja od šestega do enajstega leta, imenuje Poljšak Škrabanova (2004)

stadij latence. Glavna vsebina tega obdobja je delavnost. Erikson (1980, v Poljšak Škraban,

2004) meni, da je ta faza ena glavnih za rast ega. Otrok pridobiva in se uči kognitivnih in

socialnih veščin. Otrok se usmeri na vadbo veščin in pozabi na sanje preteklega obdobja.

Otrok se v tem obdobju ne želi več samo igrati, ampak si želi delati tudi nekaj bolj zares. V

tem obdobju se uči smiselnega dela in igre z vrstniki, odkriva ego moči trdne pozornosti in

vztrajne prizadevnosti. S tem pridobiva občutek koristnosti in utrjuje njegovo samozaupanje.

Lahko se pojavi občutek manjvrednosti, če otrok opazi, da je manj sposoben od drugih, tudi

če občutki niso utemeljeni. To lahko predstavlja resno oviro v razvoju. Otrok mora v tem

obdobju odkriti, za kaj je nadarjen, da se v tem tudi uveljavi. V tem obdobju dajejo nekateri

otroci preveč pomena šoli in se preveč posvečajo učenju, za kar so krivi starši. S tem otroci ne

razvijajo želje po igri in svoje domišljije, kar vodi v osiromašenje osebnosti.

27

V tem obdobju je velika nevarnost, da otroci dobijo občutek neustreznosti in manjvrednosti,

prav tako lahko postane delo edina stvar, za kar je vredno truda. Tako se izgubi ustvarjalnost

in želja po igri. V socialnem pogledu je to obdobje med pomembnejšimi, saj se razvija

občutek delitve nalog in diferenciacije možnosti ter s tem občutek kompetentnosti. V

latentnem obdobju ima šola velik vpliv na otroka, v njej si otrok oblikuje nove vloge, ki ga

pripravljajo na življenje. Če hitro odkrije, da so barva kože, poreklo staršev dejavniki, ki

vplivajo na njegovo pomembnost v vlogi učenca v večji meri kot njegova želja in volja po

učenju, dobijo občutek manjvrednosti, ki ga zadržuje za nadaljnji razvoj (Poljšak Škraban,

2004).

Otroci v tem starostnem obdobju so skladno s Piagetovo teorijo na razvojni stopnji konkretno

operativnega mišljenja. To je oblika mišljenja, pri kateri otrok sklepa na podlagi logičnih

odnosov in ne na podlagi trenutne zaznave (Piaget, 1959, v Marjanovič Umek in Zupančič,

2004).

Kot že zgoraj omenjeno, v obdobju poznega otroštva je otrokovo mišljenje logično in

fleksibilno. Zato so že sposobni učenja koordinacijsko zahtevnejših nalog oziroma gibanj.

Skrajša se jim tudi reakcijski čas, poveča se hitrost prenosa informacij, selektivna pozornost

in sposobnost koncentracije (Papalia, Wendkos Olds in Duskin Feldman, 2004, v Škof, 2007).

Otroci vedno bolj razumejo in se zavedajo svojih čustev in čustev drugih (Fekonja in Kavčič,

2004, v Škof, 2007). V otrokovem socialnem življenju imajo vrstniki velik pomen, med seboj

se radi primerjajo. Nastajajo tudi vrstniške skupine, ki pa so sestavljene iz posameznikov

istega spola. V tem obdobju pride tudi do sprememb pri razumevanju prijateljstva (Škof,

2007).

1.4.2 ADOLESCENCA

V adolescenci so otrokom vedno bolj pomembni prijatelji in čedalje manj se stvari vrtijo okoli

družine. Med prijatelji se mladostnik nauči prilagajanja in ravnanja z drugimi ljudmi. V dobi

adolescence se mladostniki še posebej trudijo, da ne bi pripadali nikomur, posebej ne družini.

Po drugi strani pa si močno želijo, da bi pripadali svojim vrstnikom, ker jim to predstavlja

varnost in se s svojo skupino poistovetijo. Vpliv vrstnikov je večji v adolescenci kot v

poznem otroštvu (Doupona Topič in Petrović, 2007).

Marjanovič Umek in Zupančič (2004, v Kajtna in Tušak, 2007) delita obdobje mladostništva

na tri podobdobja:

zgodnje mladostništvo (od enajstega leta oziroma od začetka pubertete do štirinajstega

leta);

srednje mladostništvo (od štirinajstega leta do sedemnajstega leta);

pozno mladostništvo (od sedemnajstega leta do dvaindvajsetega leta).

28

Mladostništvo, predvsem začetek mladostništva, ponavadi povezujemo s pubertetnimi

spremembami. Za zgornjo mejo mladostništva pa uporabljajo različne kriterije ali pa

kombinacijo le-teh. Najpogostejši kriteriji so:

pravno legalni,

sociološki,

ekonomski,

psihološki.

Obdobje mladostništva je obdobje sprememb. Razvoj posameznika in socialno okolje

zahtevata, da človek preide iz obdobja otroštva v odraslo obdobje. Se pravi, iz odvisnosti,

zaščitenosti, navezanosti na družino v obdobje samostojnosti, neodvisnosti, odgovornosti zase

in za druge. Adolescenca je obdobje in proces duševnega razvijanja iz otroka v odraslo osebo.

Medsebojno sodelovanje omogoča potek procesa, ki je od dozorevanja med otrokom in

njegovim predmetnim in družbenim okoljem (Horvat in Magajna, 1989, v Kajtna in Tušak,

2007).

Pojma adolescenca in puberteta moramo med seboj razlikovati. Adolescenca je navezana na

duševno razvijanje, spremembe na področju duševnosti, katere se pojavijo pri prehodu v

zrelejšo psiho odraslega človeka. Medtem ko puberteta predstavlja obdobje hitrejšega

telesnega razvijanja, katera se zaključi z biološko zrelostjo. Ko se puberteta z biološko

zrelostjo zaključi, pa traja proces duševnega razvijanja še več let. Trajanje adolescence je

odvisno od družbenega okolja, v katerem se giblje posameznik (Horvat in Magajna, 1989, v

Kajtna in Tušak, 2007).

Med enajstim in dvanajstim letom se začne postopoma spreminjati posameznikovo mišljenje

v smeri abstraktnosti (Inhelder, 1986, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). To pomeni

prehod od konkretnih k formalnologičnim miselnim operacijam (Berk, 1998; Gross, 1993, v

Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). ''Za formalnologične operacije je značilno

prevladovanje logičnega (formalnih, splošnih odnosov med stvarmi, pojmi in pojavi) nad

konkretnim in izkustvenim (npr. sklepanje o določenih odnosih med konkretnimi stvarmi).

Hkrati pomenijo kakovostno celovitejšo miselno sposobnost posameznika, s katero lahko

presega fizično danost in se pri sklepanju osredotoča zgolj na abstraktne in splošne odnose

med predmeti, dogodki in idejami.'' Posameznik na stopnji formalnologičnih operacij logično

razmišlja o možnem, kar bi lahko bilo, ne le o tem, kar po njegovem mnenju obstaja v

realnosti (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

V obdobju adolescence oziroma mladostništva pride do sprememb v načinu razmišljanja,

kapaciteti obdelave informacij in razumevanju socialnega okolja. Ena glavnih nalog v tem

obdobju je razvoj in oblikovanje lastne identitete. Začnejo se osamosvajati od staršev, kar se

kaže v spremembah znotraj družinske interakcije. Pojavljati se začnejo konflikti s starši v

zvezi z vzpostavljanjem avtonomije. Odnosi z vrstniki imajo pomemben vpliv na

mladostnikov razvoj in njegovo mišljenje. Skupine mladostnikov sestavljajo posamezniki

različnega spola, začne se tudi zanimanje za nasprotni spol. V tem obdobju ni več toliko

29

pomembno, kateri skupini vrstnikov pripadaš, saj mladostniki oblikujejo lastne vrednote,

stališča, norme in cilje (Škof, 2007). Za uspešno delo z otroki in mladostniki je pomembno in

nujno poznavanje psihosocialnega razvoja (Škof, 2007).

1.5 KOŠARKA

Tako kot večino ekipnih športov tudi košarko uvrščamo v skupino več strukturno sestavljenih

športov. Glavna značilnost teh iger je prepletanje cikličnih (tek, prisunski koraki, hoja) in

necikličnih (skoki, zaustavljanja, spremembe smeri, meti) gibanj. Gibanja so odvisna od

nasprotnika in pravil. Rezultat na tekmi predstavlja število zadetih metov z žogo (Dežman,

2005).

1) Pravila

Košarkarska tekma je igra, v kateri nastopata dve moštvi. Vsako moštvo je sestavljeno iz 12

igralcev. Pet jih je na igrišču in sedem v menjavi. Pri mlajših je minimalno število igralcev

omejeno na 10. V kolikor moštvo nima 10 igralcev, se tekma registrira z rezultatom 20 : 0.

»Cilj vsakega moštva je vreči žogo v nasprotnikov koš in preprečiti nasprotnemu moštvu, da

bi doseglo koš« (Kolar, 2010). Torej, zmagovalna ekipa je tista ekipa, ki po končanem

igralnem času doseže višje število košev (točk). V primeru izenačenega rezultata se igrajo

podaljški.

Košarkarsko igrišče je dolgo 28 m in široko 15 m. Na vsakega igralca je površina 42 m2, kar

pomeni, da to vpliva na strukturo gibanja (Dežman in Erčulj, 2005).

Košarkarska tekma traja 4 četrtine. Vsaka četrtina je dolga 10 minut. Mlajše selekcije (U-13,

U-11) imajo četrtino skrajšano na 8 minut. V selekcijah U-11 in U-13 je tekma sestavljena

tako, da vsako četrtino igra 5 igralcev z eno menjavo. Torej, v prvi četrtini lahko nastopi 6

igralcev, medtem ko v drugi ti igralci ne smejo nastopati, zato pa lahko nastopa drugih 6

igralcev (zamenjave). Enako se ponovi po polčasu. Kot že omenjeno, je po dveh četrtinah

polčas, v katerem moštvi zamenjata strani napadanja koša. Če se tekma konča z enakim

številom košev, se igra podaljšek 5 minut. Podaljškov je toliko, dokler ne dobimo zmagovalca

(Dežman in Erčulj, 2005).

Vsak posamezen napad je časovno omejen na 24 sekund. Napadalci imajo za prenos žoge iz

obrambne polovice v napadalno 8 sekund. Ko se žogo podaja po napaki ali prekršku, ima

napadalec 5 sekund časa, da žogo vrne v igro (Dežman in Erčulj, 2005).

2) Struktura igre košarke

Košarkarska igra je sestavljena iz faze napada in faze obrambe. Ti dve fazi se skozi trening in

tekmo izmenjujeta. Število faz je odvisno od intenzivnosti ekip in kvalitete posamezne ekipe.

Obe fazi sta sestavljeni iz treh podfaz.

Podfaze po Dežman in Erčulj (2005):

30

- Napad: prehod iz obrambe v napad, priprava napada in zaključek napada.

- Obramba: prehod iz napada v obrambo, oviranje priprave in oviranje zaključka.

V košarki gibanja brez žoge predstavljajo temelj obremenitve igralca, ti pa se navezujejo na

gibanja z žogo in pripomorejo k učinkovitejši igri igralca in ekipe (Dežman in Erčulj, 2005).

1.6 NAMEN, CILJ IN HIPOTEZI

Namen

Košarka spada med moštvene športe, kjer so odnosi znotraj skupine eden izmed glavnih

dejavnikov za uspešnost. V ekipi nenehno prihaja do interakcij med igralkami. V naravi

človeka je, da se odnosi ves čas spreminjajo. Najboljša ekipa ni tista, ki ima dobre

posameznice, ampak ekipa, kjer je medsebojna interakcija vseh igralk na čim višjem nivoju.

Za ugotavljanje povezanosti skupine bom uporabila sociometrično preizkušnjo. S

sociometrično preizkušnjo bom dobila sociometrični status posameznice v skupini in indeks

kohezivnosti za celotno skupino. Sociometrični status posameznice nam pove priljubljenost v

skupini, višji kot je status, bolj je priljubljena. Indeks kohezivnosti pa nam pove, kako je

skupina povezana med seboj, višji kot je indeks kohezivnosti, bolje se skupina razume. V

diplomski nalogi sem zajela tri starostne skupine deklet. Zanimalo me je, ali se starejša ekipa

deklet bolje razume med seboj kot mlajši ekipi. Povezanost ekipe bom ugotovila z izračunom

indeksa kohezivnosti za vse tri ekipe. Dobljene podatke bom ovrednotila v tabelah in

predstavila grafično s sociogrami.

Cilj

Ugotoviti odnose med igralkami znotraj ekipe posamezne starostne skupine (U-11, U-13 in U-

15) in jih primerjati med seboj z indeksom kohezivnosti.

Hipotezi

H1: Starejše skupine igralk so bolj povezane med seboj v prostem času kot mlajše skupine.

H2: Starejše skupine igralk so bolj povezane na igrišču med igranjem košarke kot mlajše

skupine.

31

2. METODE DELA

a) Preizkušanci

Vzorec preizkušancev zajema igralke Ženskega košarkarskega kluba Grosuplje, ki tekmujejo

v treh starostnih skupinah. Starostne skupine se delijo na U-11 (najmlajše pionirke), kjer so

dekleta, stara od 9 do 11 let, U-13 (mlajše pionirke) zajema dekleta, stara med 12 in 13 let, in

U-15 (starejše pionirke), kjer so dekleta, stara od 14 do 15 let. V skupini U-11 igra 15 deklet,

v skupini U-13 igra 20 deklet ter v skupini U-15 igra 13 deklet. Vsa dekleta prihajajo iz

Grosuplja in njene okolice.

b) Pripomočki

Igralke so izpolnile kratko anketo, imenovano sociometrična preizkušnja. Vprašalnik je

sestavljen po J. Morenu, ki je prvi začel s tovrstno metodo. Vprašalnik vsebuje dve glavni

vprašanji sociometrične preizkušnje.

c) Postopek

Na začetku sem vzpostavila kontakt z vodjo mladinskega pogona Ženskega košarkarskega

kluba Grosuplje, kateri mi je odobril sodelovanje deklet v raziskavi. Nato sem preko trenerjev

pridobila elektronske naslove staršev. Preko elektronskih naslovov sem starše seznanila in

prosila za sodelovanje njihovih deklet v raziskavi, ki je bila anonimna. Ko sem dobila

odobritev staršev (vsi so privolili v sodelovanje), sem odšla na treninge deklet. V vseh

starostnih skupinah so dekleta po končanem treningu izpolnila vprašalnik. Vprašalnik so

izpolnjevale vsaka zase, po izpolnitvi so vprašalnik vrnile.

Pridobljene podatke sem vnesla v Excel, kjer sem naredila tabele. Ko sem vnesla vse podatke

v tabele, sem izračunala sociometrični status posameznice in indeks kohezivnosti skupine

oziroma ekipe. Nato sem v Wordu narisala šest sociogramov za vsako sociometrično

vprašanje.

32

3. REZULTATI Z RAZPRAVO

Tabela 1

U-11, prikaz igralk iz skupine, s katerimi bi se najraje družile (v prostem času)

Ime in priimek 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 SSn

U11-1 1 1 2 3 1,14

U11-2 2 3 2 1 0,86

U11-3 3 3 2 1 0,93

U11-4 4 1 3 2 1,14

U11-5 5 1 2 3 1

U11-6 6 1 1 2 0,93

U11-7 7 1 3 2 1,57

U11-8 8 3 2 1 0,86

U11-9 9 1 3 2 1,07

U11-10 10 2 3 1 1,21

U11-11 11 2 3 1 0,93

U11-12 12 3 1 2 0,93

U11-13 13 2 1 3 0,79

U11-14 14 3 2 1 0,86

U11-15 15 2 1 3 0,79

Vsota izbir 5 1 2 5 3 2 11 1 4 6 2 2 0 1 0

Vsota vzajemnih izbir 0 0 2 1 2 1 3 1 1 3 2 2 0 0 0 18

Št. oseb, pripisanih sebi 1 15 2 5 5 7 3 3 2 2 2 2 4 2 3

Legenda: SSn – sociometrični status posameznice

Iz tabele 1 je razvidno, da ima nekaj igralk visoko vrednost sociometričnega statusa, kar

pomeni visoko priljubljenost v ekipi. Še posebej izstopa igralka pod številko sedem, njo je

izbralo enajst igralk, sledi ji igralka pod številko deset, njo je izbralo šest igralk. Razvidno je

tudi, da imata dve igralki najnižji sociometrični status, izbrala ju ni niti ena igralka in sta

osamljeni, to sta igralki pod številko trinajst in petnajst. Iz tabele je tudi razvidno, da igralki

pod številkama dva in šest mislita, da sta zelo priljubljeni v ekipi za druženje, vendar temu ni

tako.

Indeks socialne kohezivnosti znaša 0,40, kar pomeni srednjo povezanost igralk.

33

Slika 2. Sociogram prikazuje, katere igralke bi se najraje družile (v prostem času).

Legenda:

Vzajemna izbira:

Enosmerna izbira:

Iz slike 2 oziroma sociograma je razvidno, da je igralka pod številko sedem najbolj zaželena

za druženje, poleg nje se v sredini kroga nahaja tudi številka deset, ki je tudi med zelo

priljubljenimi. Obe igralki imata po tri vzajemne izbire in sta tudi med seboj vzajemno

povezani ter sta del odprtih struktur, ki sta med seboj povezani. Igralka pod številko deset je

del tako imenovane y strukture, ima vzajemne povezave z igralkami pod številkami osem,

devet in sedem. Igralka pod številko sedem se nato povezuje naprej z igralkami štiri, pet in

1 2

3

4

5 6

7

8

9

10

11

12

13

15

14

6 ali več izbir

3–5 izbir

1–2 izbiri

0 izbir

34

šest. Omeniti velja tudi zaprto strukturo, tako imenovan trikotnik med igralkami pod

številkami tri, enajst in dvanajst. Ta trikotnik lahko postane problematičen, saj jih druge

igralke niso izbrale, torej niso med zelo priljubljenimi v skupini. Opazimo tudi dva osamelca,

igralki pod številkama petnajst in trinajst.

Problem vidim pri osamelcih, igralki trinajst in petnajst. Zanju bi bilo dobro, če bi ju trener na

treningu povezal s kakšno izmed soigralk, ki sta jih izbrali, tako bi se verjetno tudi izven

igrišča družile z ostalimi igralkami. Kot sem že zgoraj omenila, je lahko problematičen tudi

trikotnik med igralkami tri, enajst in dvanajst. Tudi pri teh treh igralkah lahko trener na

treningu veliko pripomore k povezovanju z drugimi igralkami in posledično se lahko zgodi,

da se trikotnik ''razbije'' ter se začnejo družiti tudi z drugimi igralkami izven igrišča.

35

Tabela 2

U-11, prikaz igralk, s katerimi najraje igrajo košarko

Ime in priimek 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 SSn

U11-1 1 1 2 3 0,86

U11-2 2 3 2 1 0,86

U11-3 3 3 2 1 0,93

U11-4 4 1 2 3 1,29

U11-5 5 1 3 2 1

U11-6 6 1 2 3 0,93

U11-7 7 2 1 3 1,5

U11-8 8 3 2 1 1,07

U11-9 9 1 3 2 1,14

U11-10 10 2 3 1 1,07

U11-11 11 2 3 1 0,93

U11-12 12 2 3 1 0,93

U11-13 13 3 1 2 0,79

U11-14 14 3 2 1 0,86

U11-15 15 2 1 3 0,86

Vsota izbir 1 1 2 7 3 2 10 4 5 4 2 2 0 1 1

Vsota vzajemnih izbir 0 0 2 1 2 1 3 1 1 3 2 2 0 0 0 18

Št. oseb, pripisanih sebi 2 10 2 7 4 7 2 3 3 2 2 2 4 2 4

Legenda: SSn – sociometrični status posameznice

Iz tabele 2 je razvidno, da ima najvišji sociometrični status igralka pod številko sedem, saj jo

je izbralo kar deset igralk. To pomeni, da z igralko pod številko sedem zelo rade igrajo

košarko. Sledi ji igralka pod številko štiri, njo je izbralo sedem deklet za igranje in ima tudi

visok sociometrični status. Zelo nizek sociometrični status imajo kar štiri igralke, to so igralke

pod številkami ena, dve, štirinajst in petnajst. Najnižji sociometrični status pa ima igralka pod

številko trinajst, saj jo ni izbrala niti ena soigralka. Omeniti velja tudi, da igralki pod

številkama dve in šest mislita, da sta zelo priljubljeni za igranje košarke, vendar je iz tabele

razvidno, da temu ni tako.

Indeks tekmovalne kohezivnost znaša 0,40, kar pomeni srednjo povezanost ekipe med

igranjem košarke.

36

Slika 3. Sociogram prikazuje, katere igralke najraje igrajo skupaj košarko.

Legenda:

Vzajemna izbira:

Enosmerna izbira:

Iz slike 3 je razvidno, da obstaja vodja skupine, to je igralka pod številko sedem, ki ima tri

vzajemne povezave. Poleg nje se v sredini kroga nahaja tudi igralka s številko štiri, ki je tudi

zelo priljubljena za igranje košarke in je verjetno tihi vodja skupine. Omeniti je potrebno tudi

trikotnik med igralkami tri, enajst in dvanajst. Trikotnik igralk ni med priljubljenimi, saj jih ni

izbrala nobena od soigralk. Imamo tudi igralko, ki je osamljena, to je igralka pod številko

trinajst.

1 2

3

4

5

6

7

8

9

10 11

12

13

15

14

0 izbir

1–2 izbiri

3–5 izbir

6 ali več izbir

37

Zaskrbljujoč je trikotnik igralk pod številkami tri, enajst in dvanajst, kot sem že zgoraj

omenila, jih ni nobena izmed soigralk izbrala za igranje košarke. V tem primeru bi lahko

trener na treningu zaprto strukturo trikotnik priključil kakšni drugi strukturi. Zaskrbljujoča je

tudi igralka pod številko trinajst, ki je osamljena, njo bi bilo tudi dobro na treningih priključiti

kakšni izmed soigralk, ki jih je sama izbrala.

Pri ekipi U-11 sem ugotovila, da je med najbolj priljubljenimi igralka pod številko sedem, saj

se pojavlja v sredini kroga, pri obeh vprašanjih (druženje in igranje košarke) ima najvišji

sociometrični status. Velika verjetnost je, da je ta igralka kapetan ekipe. Omeniti velja tudi tri

igralke pod številkami tri, enajst in dvanajst. Pri obeh sociogramih je razvidno, da so zaprta

skupina in niso med priljubljenimi. Pri prvih dveh vprašanjih izstopa še igralka pod številko

trinajst, saj je edina v zunanjem krogu in je ni izbrala nobena soigralka. Verjetnost je, da je ta

igralka med bolj tihimi in neopaznimi. Ugotovila sem, da sta prvi in drugi sociogram skoraj

enaka, saj je razvidno, da imajo enake vzajemne izbire igralke med seboj pri obeh

sociogramih. Iz tega je razvidno, da tiste igralke, ki se rade družijo med seboj, tudi najraje

med seboj igrajo košarko. Ugotovila sem tudi, da tiste igralke, ki so nepriljubljene za

druženje, so tudi najbolj nepriljubljene za igranje košarke.

Indeks socialne kohezivnosti za druženje igralk znaša 0,40, kar spada v srednjo povezanost

ekipe. Enak indeks tekmovalne kohezivnosti ima ekipa tudi za igranje košarke.

Pri najmlajših pionirkah je čutiti, da so dekleta v obdobju poznega otroštva (to je obdobje med

šestim in enajstim letom starosti). V tem obdobju se učijo in razvijajo kognitivne in socialne

sposobnosti, zelo so jim pomembni vrstniki in se radi primerjajo med seboj. Ker dekleta

igrajo skupaj šele slabo leto in trenirajo dvakrat tedensko po eno uro, je verjetnost, da tudi to

vpliva na sociometrični status posameznice ter na indeks kohezivnosti, ki se računa iz

podatkov, dobljenih pri sociometričnem statusu. Omeniti je pomembno tudi to, da so dekleta

stara med 9 in 11 let in je druženje igralk izven treningov verjetno omejeno s strani staršev.

Na odnose in povezanost igralk tudi zelo verjetno vpliva, s katere šole prihajajo. Posledično

lahko sklepam, da tudi to vpliva na socialni in tekmovalni indeks kohezivnosti. Kajtna in

Jeromen (2013) navajata, da je najboljše, če sta socialna in tekmovalna kohezivnost čim bolj

uravnoteženi. To naj bi bilo najboljše za ekipo. Povedati je potrebno tudi, da je pri teh letih

tekmovalni sistem sestavljen tako, da mora na tekmi igrati vsaka igralka. To pomeni, da še ni

borbe za igralne minute. Pri teh letih je v ospredju igra, preko katere se dekleta povezujejo

med seboj. Rezultat ni pomemben in se ga ne poudarja, zato je tudi tekmovanje v okviru

Košarkarske zveze Slovenije narejeno tako, da na koncu tekmovalne sezone ni zmagovalca.

Zato ni presenetljivo, da sta socialni in tekmovalni indeks enaka, saj dekleta niso še

tekmovalno usmerjena. Poljšak Škraban (2004) navaja, da je v tem obdobju nevarnost, da

otroci dobijo občutek neustreznosti in manjvrednosti, zato moramo biti še toliko bolj pozorni

na osamelce oziroma izločence v ekipi, da ne izgubijo želje po igri.

38

Tabela 3

U-13, prikaz igralk iz skupine, s katerimi bi se najraje družile (v prostem času)

Ime in priimek 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 SSn

U13-1 1 2 1 3 1,16

U13-2 2 1 3 2 0,95

U13-3 3 3 2 1 1,1 U13-4 4 3 1 2 0,84

U13-5 5 1 3 2 1,05

U13-6 6 3 1 2 0,95

U13-7 7 1 2 3 0,95

U13-8 8 3 1 2 1 U13-9 9 1 2 3 0,89

U13-10 10 2 1 3 1

U13-11 11 3 2 1 1

U13-12 12 2 1 3 1,05

U13-13 13 2 3 1 0,89

U13-14 14 2 3 1 0,89

U13-15 15 1 3 2 1,21

U13-16 16 3 1 2 0,89

U13-17 17 2 1 3 1,05

U13-18 18 2 1 3 1

U13-19 19 1 3 2 0,95

U13-20 20 3 1 2 1,16

Vsota izbir 6 2 5 0 4 2 2 3 1 3 3 4 1 1 7 1 4 3 2 6 Vsota vzajemnih izbir 2 1 2 0 3 1 1 1 0 2 2 2 0 1 3 0 2 2 2 3 30

Št. oseb, pripisanih sebi 3 2 3 2 4 5 1 5 3 3 2 1 6 3 3 3 4 3 4 3

Legenda: SSn – sociometrični status posameznice

Iz tabele 4 je razvidno, da ima ena igralka zelo visok sociometrični status, to je igralka pod

številko petnajst, izbralo jo je sedem igralk za druženje. Štirinajst ostalih igralk spada v

srednji sociometrični status. Ena igralka ima najnižji sociometrični status, to je igralka pod

številko štiri, izbrala je ni nobena soigralka. Nizek sociometrični status imajo še štiri igralke.

To so igralke pod številkami devet, trinajst, štirinajst in šestnajst. Igralka pod številko trinajst

meni, da jo bo izbralo kar šest igralk, vendar temu ni tako, izbrala jo je le ena soigralka.

Zanimivo je tudi, da igralka, ki ima najvišji sociometrični status, meni, da jo bodo izbrale le

tri soigralke.

Indeks socialne kohezivnost ekipe znaša 0,50. To pomeni, da je ekipa srednje povezana.

39

Slika 4. Sociogram prikazuje, katere igralke bi se najraje družile (v prostem času).

Legenda:

Vzajemna izbira:

Enosmerna izbira:

Iz slike 5 je razvidno, da je najbolj priljubljena igralka za druženje igralka pod številko

petnajst, saj je edina v sredini kroga in ima tri vzajemne povezave. Iz sociograma je tudi

razvidno, da sta med bolj priljubljenimi tudi igralki pod številkama pet in dvajset. Kljub temu,

da se ne nahajata v sredini kroga, imata obe igralki tri vzajemne povezave. Vidimo tudi, da

imamo dva trikotnika in en kvadrat. En trikotnik sestavljajo igralke pod številkami enajst,

dvanajst in osemnajst, drugi trikotnik sestavljajo igralke pod številkami pet, petnajst in

dvajset. Zanimivo je, da del kvadrata sestavljata igralki pod številkama pet in dvajset, ki sta

1 2

3

4

5

6

7

8

9

10

11 12 13

14

15

16

17 18

19

20

0 izbir

3–6 izbir

1–2 izbiri

ibizbiizbir

7 ali več izbir

40

tudi del trikotnika poleg igralk pod številkama sedemnajst in devetnajst. Iz tega je razvidno,

da sta med zelo priljubljenimi za druženje igralki pod številkama pet in dvajset. Razvidna je

tudi odprta struktura, to je veriga igralk pod številkami dva, tri, ena, deset in osem ter zaprta

struktura, to je par pod številkama sedem in štirinajst. Omeniti velja še igralko pod številko

štiri, ki je osamelec in je edina v zunanjem krogu.

Zaskrbljujoča je igralka pod številko štiri, ki je osamelec. Njo bi bilo dobro priključiti kakšni

bolj odprti strukturi oziroma igralki, ki jo je sama izbrala. Čeprav imamo štiri zaprte strukture

(dva trikotnika, kvadrat in par), ni zaskrbljujoče, saj so med ostalimi soigralkami priljubljene

in so jih izbrale.

41

Tabela 4

U-13, prikaz igralk, s katerimi najraje igrajo košarko

Ime in priimek 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 SSn

U13-1 1 2 1 3 1,1

U13-2 2 2 1 3 1

U13-3 3 3 2 1 1,16

U13-4 4 1 3 2 0,95

U13-5 5 1 3 2 1,16

U13-6 6 3 1 2 0,89

U13-7 7 2 1 3 0,89

U13-8 8 3 1 2 1,1

U13-9 9 2 3 1 0,89

U13-10 10 2 1 3 1,05

U13-11 11 3 2 1 0,95

U13-12 12 3 1 2 1

U13-13 13 2 3 1 0,84

U13-14 14 1 3 2 0,89

U13-15 15 1 3 2 1

U13-16 16 1 3 2 0,95

U13-17 17 1 3 2 1,05

U13-18 18 3 2 1 0,95

U13-19 19 1 2 3 1

U13-20 20 1 3 2 1,16

Vsota izbir 5 3 6 2 6 1 1 5 1 4 2 3 0 1 3 2 4 2 3 6

Vsota vzajemnih izbir 2 1 2 0 3 1 1 1 0 2 2 1 0 1 2 0 1 1 3 2 26

Št. oseb, pripisanih sebi 2 3 2 0 4 5 2 4 3 3 3 1 6 2 3 2 3 2 2 3

Legenda: SSn – sociometrični status posameznice

Iz tabele 5 je razvidno, da nima nobena igralka visokega sociometričnega statusa. Kar petnajst

igralk ima srednji sociometrični status. Štiri igralke imajo nizek sociometrični status, to so

igralke pod številkami šest, sedem, devet in štirinajst. Ena igralka ima najnižji sociometrični

status, to je igralka pod številko trinajst, zbrala je ni nobena od soigralk. Zanimivo je tudi, da

igralka pod številko trinajst meni, da bo kar šest igralk izbralo njo za igranje košarke, vendar

je ni zbrala nobena. Tudi igralka pod številko šest meni, da jo bo izbralo pet igralk, vendar jo

je izbrala samo ena soigralka.

Indeks tekmovalne kohezivnosti znaša 0,43, kar pomeni srednjo povezanost ekipe.

42

Slika 5. Sociogram prikazuje, katere igralke najraje igrajo skupaj košarko.

Legenda:

Vzajemna izbira:

Enosmerna izbira:

Iz slike 6 je razvidno, da nimamo v sredini kroga nobene igralke, kar pomeni, da nobena ne

izstopa in nimamo vodje skupine. Kljub temu, da ne izstopa nobena igralka, imamo vseeno tri

igralke, ki imajo največ izbir in so zelo priljubljene za igranje košarke med soigralkami, to so

igralke pod številkami pet, dvajset in tri. Razvidno je tudi, da imamo trikotnik med igralkami

pod številkami pet, dvajset in devetnajst, vendar ta trikotnik ni zaskrbljujoč, saj so jih izbrale

tudi druge igralke. Igralka pod številko pet je naprej povezana v verigo z igralkama pod

številkama petnajst in šest. Vidimo tudi odprto strukturo, to je veriga med igralkami pod

številkami dva, tri, ena, deset in osem ter veriga med igralkami pod številkami dvanajst, enajst

2

3

4

5

6

7

8

9 10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

0 izbir

1–2 izbiri

3–6 izbir

7 ali več

1

43

in osemnajst. Viden je tudi en par med igralkama pod številko sedem in štirinajst. Omeniti je

potrebno tudi igralko pod številko trinajst, ki je osamelec in je edina v zunanjem krogu, kar

pomeni, da je ni izbrala za igranje košarke niti ena soigralka.

Zaskrbljujoč je par igralk pod številkama štirinajst in sedem, saj ju ni izbrala nobena izmed

soigralk, taka zaprta struktura je lahko problematična, ni pa nujno. Ker imamo en osamelec, to

je igralka pod številko trinajst, bi jo bilo mogoče dobro priključiti paru ali pa kašni drugi

soigralki, ki jo je sama izbrala.

Pri ekipi U-13 sem ugotovila, da je med najbolj priljubljeni za druženje igralka pod številko

petnajst, saj ima tudi visok sociometrični status. Razvidno je tudi, da so ostale igralke med

seboj dobro povezane, saj je veliko vzajemnih izbir. Izstopa samo ena igralka, in sicer igralka

pod številko štiri – vidi se, da ni med priljubljenimi. Zanimiv je drugi sociogram, ki prikazuje,

katere igralke najraje igrajo skupaj košarko. Pri tem sociogramu ni igralke, ki bi posebej

izstopala in nimamo vodje skupine. So pa tri igralke, ki imajo dva do tri vzajemne izbire in

veliko enosmernih izbir ter so zelo priljubljene v ekipi. Izstopa ena igralka, pod številko

trinajst, nobena izmed soigralk ne želi igrati z njo košarke. To mi da misliti, da je velika

verjetnost, da obstajajo podskupine v ekipi. Tako kot pri ekipi U-11 je tudi tukaj igralni sistem

enak, se pravi, ni borbe za igralne minute, se pa čuti borba za ekipo, ki bo odšla na tekmo. Kot

je razvidno, v skupini trenira 20 igralk, na tekmi jih lahko igra pa samo 12. To je lahko tudi

vzrok za nastanek podskupin v ekipi. Potrebno je tudi povedati, da se tako kot pri ekipi U-11,

tudi pri ekipi U-13 ne poudarja rezultat, vendar za razliko od U-11 dobijo na koncu

tekmovalne sezone zmagovalca.

Indeks socialne kohezivnosti za druženje igralk znaša 0,50, kar spada v srednjo povezanost

ekipe. Malo nižji indeks tekmovalne kohezivnosti imajo pri igranju košarke, ta znaša 0,43,

vendar je ekipa še vedno srednje povezana.

Mlajše pionirke spadajo v obdobje mladostništva oziroma zgodnjega mladostništva. Škof

(2007) navaja, da je v obdobju mladostništva oziroma adolescence značilno duševno in

socialno dozorevanje, razvijajo si lastno identiteto, odnosi z vrstniki imajo pomemben vpliv

na njihovo mišljenje. Pri ekipi U-13 je razvidno, da se dekleta dobro razumejo med seboj.

Skupaj igrajo slaba tri leta, trenirajo trikrat tedensko po dve uri, to pomeni, da več časa

preživijo skupaj in je tudi zato verjetno toliko več vzajemnih povezav med njimi, kar je

razvidno iz sociogramov. Glede na to, da so dekleta stara med 12 in 13 let, jim verjetno tudi

starši pustijo izven treningov in šole več druženja kot pa dekletom starim 11 let. Na odnose in

povezanost verjetno tudi vpliva, iz katere šole prihajajo. Čeprav indeks kohezivnosti pri obeh

vprašanjih spada v srednjo povezanost ekipe, je razvidno, da je socialni indeks nekoliko višji

kot tekmovalni indeks, kar pa ni najboljše za ekipo. Kajtna in Jeromen (2013) navajata, da je

najboljše za ekipo, da sta socialna in tekmovalna kohezivnost uravnoteženi, drugače lahko

prihaja do nesoglasji. Če je socialna kohezivnost previsoka, se lahko zgodi, da se nekateri

člani ne bodo več trudili, ker bodo vedeli, da bodo šli še vedno skupaj ven in ostali v dobrih

odnosih ne glede na rezultat.

44

Tabela 5

U-15, prikaz igralk iz skupine, s katerimi bi se najraje družile (v prostem času)

Ime in priimek 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 SSn

U15-1 1 2 3 1 0,83

U15-2 2 1 3 2 1,08

U15-3 3 1 3 2 1,08

U15-4 4 1 2 3 1

U15-5 5 3 1 2 0,83

U15-6 6 3 1 2 0,83

U15-7 7 1 2 3 1,25

U15-8 8 2 1 3 0,83

U15-9 9 3 2 1 1,25

U15-10 10 2 3 1 1,42

U15-11 11 3 2 1 1

U15-12 12 3 1 2 0,83

U15-13 13 3 2 1 0,75

Vsota izbir 1 4 4 3 1 1 6 1 6 8 3 1 0

Vsota vzajemnih izbir 0 1 2 2 1 1 2 0 3 1 2 1 0 16

Št. oseb, pripisanih sebi 1 2 2 2 3 3 2 4 2 5 4 3 4

Legenda: SSn – sociometrični status posameznice

Iz tabele 7 je razvidno, da ima igralka pod številko deset visok sociometrični status, z njo bi se

najraje družilo osem soigralk. Visok sociometrični status imata tudi igralki pod številkama

sedem in devet, z njima bi se družilo šest soigralk. Omeniti velja tudi igralko pod številko

trinajst, ki ima najnižji sociometrični status, saj je ni izbrala nobena izmed soigralk, je pa

zanimivo, da meni, da jo bodo izbrale kar štiri soigralke za druženje. Igralka pod številko

deset je pripisala sebi pet soigralk, ki naj bi jo izbrale za druženje.

Indeks socialne kohezivnosti znaša 0,41, kar pomeni srednjo povezanost skupine za druženje.

45

Slika 6. Sociogram prikazuje, katere igralke bi se najraje družile (v prostem času).

Legenda:

Vzajemna izbira:

Enosmerna izbira:

Iz slike 8 je razvidno, da imamo tri igralke v središču kroga, to so igralke pod številkami

deset, sedem in devet. Z njimi bi se soigralke najraje družile. Pri temu sociogramu je

zanimivo, da ni bilo med temi tremi soigralkami vzajemnih povezav, so zelo priljubljene med

soigralkami, ampak med seboj niso izbrale ena druge, vidne so enosmerne izbire, ni pa

vzajemnih izbir. Vidna je veriga, ki je odprta struktura med igralkami deset, enajst, sedem in

dve ter trikotnik med igralkami štiri, tri in devet, vendar ni zaskrbljujoč, saj so priljubljene

1

2

3

4

5

6

7

10

9

8

11

12

13

0 izbir

1–2 izbiri

3–5 izbir

6 ali več izbir

46

med soigralkami, ker so jih izbrale. Omeniti velja tudi par med številkama šest in pet ter

osamelec pod številko trinajst, ki je edina v zunanjem krogu in je ni izbrala nobena izmed

soigralk za druženje izven igrišča.

Zaskrbljujoč je osamelec pod številko trinajst. To igralko bi bilo dobro priključiti kakšni drugi

soigralki, ki jo je sama izbrala, ali pa paru.

47

Tabela 6

U-15, prikaz igralk, s katerimi najraje igrajo košarko

Ime in priimek 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 SSn

U15-1 1 2 3 1 0,83

U15-2 2 2 1 3 1,25

U15-3 3 2 3 1 0,92

U15-4 4 1 2 3 0,83

U15-5 5 3 1 2 0,92

U15-6 6 1 2 3 0,92

U15-7 7 1 2 3 1,17

U15-8 8 1 3 2 0,92

U15-9 9 2 1 3 1

U15-10 10 3 2 1 1,33

U15-11 11 3 2 1 1,33

U15-12 12 3 2 1 0,83

U15-13 13 3 1 2 0,75

Vsota izbir 1 6 2 1 2 2 5 2 3 7 7 1 0 Vsota vzajemnih izbir 1 3 1 1 2 1 3 1 1 2 3 1 0 20

Št. oseb, pripisanih sebi 1 0 2 2 3 2 2 3 2 5 4 2 4

Legenda: SSn – sociometrični status posameznice

Iz tabele 8 je razvidno, da imajo tri igralke visok sociometrični status, to so igralke pod

številkami deset, enajst in dve. Z njimi najraje igrajo košarko. Nizek sociometrični status

imajo štiri igralke, ena izmed njih ima še posebej nizkega, saj je ni izbrala nobena soigralka,

to je igralka pod številko trinajst. Igralka pod številko trinajst meni, da je priljubljena za

igranje košarke, navedla je, da jo bodo izbrale štiri soigralke, vendar vidimo, da temu ni tako.

Indeks tekmovalne kohezivnosti znaša 0,51, kar pomeni srednjo povezanost ekipe za igranje

košarke.

48

Slika 7. Sociogram prikazuje, katere igralke najraje igrajo skupaj košarko.

Legenda:

Vzajemna izbira:

Enosmerna izbira:

Iz slike 9 je razvidno, da so v središču kroga tri igralke, igralki pod številkama enajst in deset

imata po sedem izbir, igralka enajst ima tri vzajemne, igralka deset pa dve vzajemni izbiri.

Igralka pod številko dve je med bolj priljubljeni, tudi ona ima tri vzajemne povezave. Prav

tako je igralka pod številko sedem med bolj priljubljenimi, kljub temu, da ni v središču kroga,

1

2

3

4

5

6

7

10

9

8

11

12

13

0 izbir

1–2 izbiri

3–5 izbir

6 ali več izbir

49

pa ima tri vzajemne povezave. Vidimo lahko dva trikotnika. Zanimivo je, da v obeh

trikotnikih sodelujeta dve isti igralki, to sta igralki pod številkama enajst in sedem. En

trikotnik sestavljajo igralke pod številkami dve, enajst in sedem, drugi trikotnik pa sestavljajo

igralke pod številkami deset, sedem in enajst. Trikotnika nista zaskrbljujoča, saj so te igralke

zelo priljubljene med ostalimi. Sociogram prikazuje tudi odprto strukturo, to je veriga med

igralkami ena, pet in osem ter zaprto strukturo, to sta dva para, igralki pod številkami tri in

štiri in par igralk devet in dvanajst. Vendar para nista zaskrbljujoča, saj je bila v vsakem paru

izbrana ena igralka od soigralk. Omeniti velja še en osamelec, to je igralka pod številko

trinajst in je edina v zunanjem krogu, nobena izmed soigralk ne želi igrati z njo košarke.

Zaskrbljujoča je ponovno igralka pod številko trinajst, ki je osamelec in tudi košarke nobena

ne želi igrati z njo. Dobro bi bilo, če bi se jo priključilo na treningih eni izmed soigralk, ki jih

je izbrala.

Pri ekipi U-15 sem ugotovila, da ne izstopa samo ena igralka po priljubljenosti. Pri prvem

sociogramu so kar tri igralke v središču kroga, zanimivo je, da je igralka pod številko deset

tudi v središču kroga pri drugem sociogramu. To pomeni, da je med najbolj priljubljenimi v

ekipi. Zanimivo je tudi, da imamo pri drugem sociogramu, kjer so dekleta napisala, s katerimi

najraje igrajo košarko, tri v središču kroga. Verjetno je ena izmed teh treh igralk vodja, ostali

dve sta tihi vodji oziroma sta zadolženi za druge naloge v ekipi. Iz sociogramov je tudi

razvidno, da so dekleta že starejša in razmišljajo drugače. To je razvidno iz tega, da so se med

seboj izbrale za druženje ene igralke, za igranje košarke pa druge igralke. Tako vidimo, da

igralke že ločijo druženje in igro. Omeniti je potrebno igralko pod številko trinajst. Iz obeh

sociogramov je razvidno, da je ta igralka izločena v ekipi oziroma je najmanj priljubljena.

Indeks socialne kohezivnosti za druženje igralk znaša 0,41, kar spada v srednjo povezanost

ekipe. Višji imajo indeks tekmovalne kohezivnosti pri igranju košarke, ta znaša 0,51, vendar

je ekipa še vedno srednje povezana.

Starejše pionirke spadajo tako kot mlajše pionirke v obdobje mladostništva (srednje

mladostništvo). Se pravi, kot sem že zgoraj omenila, je značilno duševno in socialno

dozorevanje. Takrat pride do sprememb v načinu razmišljanja, v tem obdobju že razmišljajo

formalnologično, kapaciteti obdelave informacij in razumevanju socialnega okolja. Dekleta so

stara med 14 in 15 let, v teh letih prihajajo počasi v puberteto. V tem obdobju si razvijajo

lastno identiteto, pomembni so jim vrstniki, ki imajo velik vpliv na njih in njihovo mišljenje.

Dekleta trenirajo petkrat na teden, od tega trikrat po dve uri in dvakrat po uro in pol. Večina

igralk igra skupaj že pet let. Glede na njihovo starost jim starši pustijo največ prostega časa za

druženje izven šole in treningov. Presenetil me je rezultat socialne kohezivnosti – glede na to,

koliko časa preživijo skupaj na treningih in glede na to, koliko let že trenirajo skupaj, sem

pričakovala boljšo povezanost ekipe. Je pa razvidno, da ima ekipa višjo tekmovalno

kohezivnost kot socialno, seveda še vedno obe spadata pod srednjo povezanost. Kot sem že

zgoraj omenila, je iz sociogramov razvidno, da igralke ločijo druženje in igranje košarke, saj

so za druženje izbrala druga dekleta kot za igranje košarke. Marjanovič Umek in Zupančič

(2004) navajata, da otroci v tem starostnem obdobju že razmišljajo formalnologično, to

50

pomeni, da delujejo abstraktno. Torej, starejše igralke lažje ločijo socialno in tekmovalno

kohezivnost, zato znajo bolje sodelovati na igrišču, čeprav morda izven njega niso dobre

prijateljice. To tudi pojasni, zakaj tekmovalna kohezivnost raste, socialna pa ne. Kot sem že

omenila pri ekipi U-11 in U-13, Kajtna in Jeromen (2013) navajata, da je najboljše za ekipo,

če sta socialna in tekmovalna kohezivnost uravnoteženi. Omeniti je potrebno tudi, da pri ekipi

U-15 ni več igralni sistem narejen tako kot pri ekipah U-13 in U-11. Tukaj se že čuti borba za

igralne minute. Verjetno ni tako izrazita borba, ker je igralk samo trinajst, če bi jih bilo več, bi

se to bolj občutilo. Forsty (1998, v Kajtna in Jeromen, 2013) navaja, da vsak posameznik v

svoji skupini tekmuje za višji položaj ter da člani skupine opazujejo statusne karakteristike

drugih članov v skupini, ki vplivajo na položaj. Kajtna in Jeromen (2013) navajata, da so

raziskovalci pokazali, da imajo taki posamezniki več vpliva na druge člane skupine, dostikrat

se zgodi, da so to vodje skupine. Pri dekletih U-15 se to že kaže.

3.1 ODLOČITEV O HIPOTEZAH

Hipoteza H1, da so starejše skupine igralk bolj povezane med seboj v prostem času kot mlajše

skupine, ne drži. Čeprav znašajo vrednosti indeksa socialne kohezivnosti v srednjo

povezanost pri vseh treh ekipah, ima ekipa U-13 najvišjo vrednost indeksa socialne

kohezivnosti, ki znaša 0,51. Ekipa U-11 ima indeks socialne kohezivnosti 0,40, ekipa U-15 pa

indeks socialne kohezivnosti 0,41. Se pravi, višja starost igralk ne vpliva nujno na večjo

povezanost ekipe med seboj v prostem času. Iz sociogramov je razvidno, da so igralke najbolj

povezane med seboj v prostem času v ekipi U-13.

Hipoteza H2, da so starejše igralke bolj povezane na igrišču med igranjem košarke kot mlajše

skupine, drži. Pri vseh treh ekipah spadajo indeksi tekmovalne kohezivnosti v srednjo

povezanost, vendar ima ekipa U-15 najvišjega, ta znaša 0,51. Ekipa U-13 ima indeks

tekmovalne kohezivnosti 0,43, ekipa U-11 pa indeks tekmovalne kohezivnosti 0,40. Iz

sociogramov je razvidno, da so igralke najbolj povezane na igrišču med igranjem košarke v

ekipi U-15.

Pomembno je omeniti tudi, da ima vsaka ekipa svojega trenerja. Na vsaki dve leti igralke

zamenjajo starostno skupino in preidejo v višjo starostno skupino, s tem zamenjajo trenerja.

Vsak trener ima svoj način vodenja in pristopa k ekipi. Velika verjetnost je tudi to, da je

veliko odvisno od trenerja, kako se igralke razumejo med seboj. Ker gre za skupino, ki je

dinamična in se neprestano spreminja, se med sezono spreminjajo tudi odnosi znotraj ekipe

oziroma med igralkami. Ker sem dekleta anketirala proti koncu sezone, je možno, da je indeks

kohezivnosti zaradi tega drugačen. Proti koncu sezone so bila dekleta obremenjena z

zaključkom šole, kar bi lahko vplivalo tudi na odnose v ekipah. Če bi naredila anketo sredi

sezone, bi bil indeks kohezivnosti mogoče drugačen.

51

4. SKLEP

Namen diplomske naloge je bil ugotoviti odnose med igralkami znotraj ekipe posamezne

starostne skupine in jih primerjati med seboj z indeksom kohezivnosti. Zanimalo me je, ali se

starejše skupine igralk bolje razumejo med seboj kot mlajše. Za vzorec sem uporabila igralke

Ženskega košarkarskega kluba Grosuplje. Igralke tekmujejo v treh starostnih skupinah U-11,

U-13 in U-15.

Hipoteza H1, da so starejše skupine igralk bolj povezane med seboj v prostem času kot mlajše

skupine, ne drži. Čeprav spadajo vrednosti indeksa socialne kohezivnosti v srednjo

povezanost pri vseh treh ekipah, ima ekipa U-13 najvišjo vrednost indeksa socialne

kohezivnosti, ki znaša 0,51. Ekipa U-11 ima indeks socialne kohezivnosti 0,40, ekipa U-15 pa

0,41.

Hipoteza H2, da so starejše igralke bolj povezane na igrišču med igranjem košarke kot mlajše

skupine, drži. Pri vseh treh ekipah spadajo indeksi tekmovalne kohezivnosti v srednjo

povezanost, vendar ima ekipa U-15 najvišjega, ta znaša 0,51. Ekipa U-13 ima indeks

tekmovalne kohezivnosti 0,43, ekipa U-11 pa 0,40.

Pomanjkljivost diplomske naloge je, da so bila dekleta anketirana po tekmovalni sezoni.

Zaradi zaključevanja šole so se v večini dekleta posvetila le tej in manj treningom. Če bi

izvedla anketo med tekmovalno sezono, bi bili rezultati verjetno drugačni. Ker sem imela

majhen vzorec igralk, dobljenih podatkov ne smemo posploševati na ostale ekipe oziroma

rabimo več tovrstnih raziskav. Prednost diplomske naloge je, da bo pripomogla trenerjem

Ženskega košarkarskega kluba Grosuplje k izboljšanju odnosov in povezanosti v ekipah, da

bo čim manj izločenih igralk, pa tudi za nadaljnja sestavljanja najboljše ekipe za tekmovanja.

Za vnaprej lahko koristi trenerjem, ki bodo obdržali isto ekipo, kot je bila v tej raziskavi, da v

novi sezoni naredijo sociometrični test in primerjajo rezultate s to raziskavo. Tako bodo lahko

ugotovili, ali so naredili napredek v ekipi ter ali bodo igralke med seboj bolj povezane in čim

manj izločene.

52

5. VIRI

Cof, Ž. (2002). Odnos športnikov in športnic do moških in žensk v vlogi trenerja. Diplomsko

delo. Ljubljana: Fakulteta za šport.

Dežman, B. in Erčulj, F. (2005). Kondicijska priprava v košarki. Ljubljana: Fakulteta za šport,

Inštitut za šport.

Doupona Topič, M. in Petrović, K. (2007). Šport in družba – sociološki vidiki. Ljubljana:

Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Flere, S. (2000). Sociološka metodologija: temelji družboslovnega raziskovanja. Maribor:

Pedagoška fakulteta.

Kajtna, T. (2009). Sociometrična preizkušnja. Pridobljeno iz http://www.fsp.uni-

lj.si/mma_bin.php?id=2009121108375052

Kajtna, T. in Jeromen, T. (2013). Šport z bistro glavo: utrinki iz športne psihologije za mlade

športnike. Ljubljana: samozaložba.

Kajtna, T. in Tušak, M. (2007). Trener. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2004). Razvojna psihologija. Ljubljana:

Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.

Mele, M., (2004). Vpliv skupinskih odnosov na igralno uspešnost mladinskih košarkarskih

ekip. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Musek, J. (1994). Psihologija: človek in družbeno okolje. Ljubljana: Educy Ljubljana.

Nastran - Ule, M. (2000). Temelji socialne psihologije. Ljubljana: Znanstveno in publicistično

središče.

Petrovič, K. in Doupona, M. (1996). Sociologija športa. Ljubljana: Univerza v Ljubljani,

Fakulteta za šport.

Poljšak Škraban, O. (2004). Obdobje adolescence in razvoj identitete. Ljubljana: Univerza v

Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

Rus, V. S. (1999). Sociopsihologija kot sodobna paradigma socialne psihologije. Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.

Škof, B. (2007). Šport po meri otrok in mladostnikov: pedagoško – psihološki vidiki

kondicijske vadbe mladih. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

53

Trninić, V., Papić, V. in Dimec, T. (2008). Concepts of developing groups in sports games.

Acta kinesiologica: međunarodni znanstveni časopis iz područja kineziologije, 2, 85–91.

Tušak, M., Misja, R. in Vičič, A. (2003). Psihologija ekipnih športov. Univerza v Ljubljani:

Fakulteta za šport. Inštitut za šport.

Tušak, M. in Tušak M. (2003). Psihologija športa. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske

fakultete.

Ule, M. (2005). Psihologija komuniciranja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

54

6. PRILOGA

Priloga 1: Anketni vprašalnik o odnosih med igralkami znotraj ekipe posamezne starostne

skupine

Spoštovani!

Sem Ajda Milavec, študentka Fakultete za šport. Priloženo anketo potrebujem za izdelavo

diplomske naloge z naslovom Odnosi med igralkami znotraj ekipe posamezne starostne

skupine. Anketa je anonimna in vsi podatki bodo uporabljeni le v raziskovalne namene za

diplomsko delo. Za vaše sodelovanje se Vam lepo zahvaljujem.

Ime in priimek: _____________________

Starost v letih: ___________

Za katero starostno ekipo igraš?

a) U- 11

b) U- 13

c) U- 15

Napiši tri dekleta iz skupine, s katerimi bi se najraje družila (v prostem času)?

a) __________________

b) __________________

c) __________________

Kaj meniš, koliko deklet iz tvoje skupine bo izbralo tebe?

__________

Napiši tri dekleta iz skupine, s katerimi najraje igraš košarko?

a) __________________

b) __________________

c) __________________

Kaj meniš, koliko deklet iz tvoje skupine bo za igranje košarke izbralo tebe?

__________