DIPLOMSKO DELO NIKA JESENKO - upr...IZJAVA O AVTORSTVU Podpisana Nika Jesenko , študentka univerzitetnega študijskega programa prve stopnje Edukacijske vede izjavljam, da je diplomsko

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

NIKA JESENKO

KOPER 2017

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Univerzitetni študijski program prve stopnje

Edukacijske vede

Diplomsko delo

SPROSTITVENE TEHNIKE PRI OBRAVNAVI

OTROK Z IZRAZITEJŠIMI PRIMANJKLJAJI,

OVIRAMI OZIROMA MOTNJAMI

Nika Jesenko

Koper 2017

Mentor: doc. dr. Božidar Opara

ZAHVALA

Najprej bi se rada zahvalila mentorju doc. dr. Božidarju Opari, ki je, kljub temu da se

nisva nikoli srečala v predavalnici, sprejel mentorstvo mojega diplomskega dela. Ves čas

pisanja mi je bil na razpolago z idejami, popravki in nasveti, ne samo za pisanje, ampak

tudi za mojo nadaljnjo študijsko in karierno pot. HVALA!

Zahvala gre tudi Anžetu ter moji in njegovi družini za vso podporo, predvsem pa

razumevanje od tistih dneh, ko sem bila utrujena, nejevoljna, ko nič ni šlo po načrtih.

HVALA!

Hvala tudi sošolkam, ki so vedno imela čas za pogovor, nasvete in besede

spodbude. HVALA!

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Nika Jesenko, študentka univerzitetnega študijskega programa prve

stopnje Edukacijske vede

izjavljam,

da je diplomsko delo z naslovom Sprostitvene tehnike pri obravnavi otrok z

izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma motnjami

- rezultat lastnega raziskovalnega dela,

- so rezultati korektno navedeni in

- nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:

___________________

V Kopru, dne

IZVLEČEK

Namen diplomskega dela je bil podrobneje spoznati sprostitvene tehnike, ki se lahko

uporabljajo pri obravnavi otrok z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma motnjami.

V diplomskem delu so predstavljene različne sprostitvene tehnike, za katere je bilo

na podlagi študija literature ugotovljeno, da otrokom pomagajo do sprostitve in umiritve.

Na začetku diplomskega dela sta opredeljena pojma stres in anksioznost. Pri obeh

pojmih so posebej obravnavane povezave stresa in anksioznosti z otroki in mladimi. Vse

več otrok v današnji družbi namreč trpi zaradi preobremenitev, utesnjenosti, šolskega

dela, zahtev družbe itd.

Nadalje so opisane različne skupine otrok z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami

oziroma motnjami. Mednje sodijo otroci z Downovim sindromom, motnjami avtizma in

motnjo pozornosti in hiperaktivnosti. Za vsako skupino posebej so napisani vzroki za

nastanek stanja in opis otrokovih posebnosti. Opisi vseh stanj so splošni, saj je bil prvotni

namen bolje spoznati različne skupine otrok, ki jim v nadaljevanju navedene tehnike

lahko pomagajo.

Osrednja tematika diplomskega dela zajema sproščanje oziroma sprostitvene

tehnike in njihove pozitivne učinke na posameznika, ki jih izvaja. Najprej je opredeljen

pojem sproščanja, naštetih je tudi več sprostitvenih tehnik, ki so se pogosteje pojavljale

v strokovni literaturi. Navedena so osnovna pravila sproščanja in značilnosti sproščanja

za otroke.

Podrobneje so opisane tri sprostitvene tehnike, in sicer joga kot najstarejša in najbolj

poznana tehnika sproščanja, terapija z glasbo kot ena od mnogih možnosti pomoči z

umetnostjo in dihalne vaje, ki so lahko sestavni del joge ali samostojna tehnika

sproščanja.

Za konec so navedeni in opisani pozitivni učinki, ki jih sprostitvene tehnike pustijo

na posamezniku, ki jih prakticira.

Ključne besede: sprostitev, otroci s posebnimi potrebami, Downov sindrom,

avtizem, motnja pozornosti in hiperaktivnosti, stres.

ABSTRACT

Relaxation techniques as treatment for children with severe disabilities

The aim of the diploma thesis was to become familiarised with relaxation techniques

that can be used to help children with severe disabilities.

The thesis presents various relaxation techniques for which it was revealed by

studying expert literature that they help children to relax and calm down.

The first part of the thesis defines the concepts of stress and anxiety, especially in

relation to children and young people. In today’s society, an increasing number of

children suffer from feeling overburdened and restricted, as well as being overwhelmed

by school work, societal demands etc.

This is followed by a description of various groups of children with severe disabilities,

including children with Down syndrome, children with autism spectrum disorder, and

those with attention-deficit/hyperactivity disorder. Causes for the emergence of these

conditions are outlined for each individual group of children, along with particular features

of children suffering from the above conditions. The descriptions are of general nature

as our initial purpose was to get better acquainted with different groups of children who

benefit from the techniques stated below.

The central topic of the diploma thesis encompasses relaxation and relaxation

techniques, as well as the positive effects they have on the individual practising them.

First, the concept of relaxing is described, and several relaxation techniques which

frequently appeared in expert literature are listed. The basic rules of relaxing are outlined,

along with characteristics of relaxation for children.

Three relaxation techniques are described in greater detail, namely yoga, one of the

oldest and most well-known techniques, music therapy, which represents one of the

many possibilities of being helped through art, and breathing exercises, which can serve

as a component of yoga or can be done as an independent relaxation technique.

The final part of the thesis lists and describes the positive effects of relaxation

techniques, which can be felt by the individual practising them.

Keywords: relaxation, children with special needs, Down syndrome, autism,

attention-deficit/hyperactivity disorder, stress.

KAZALO VSEBINE

1 UVOD .......................................................................................................................... 1

2 PROBLEM, NAMEN IN CILJI ..................................................................................... 2

3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA.................................................................................. 3

4 OBRAVNAVA TEME................................................................................................... 4

4.1 Stres ..................................................................................................................... 4

4.2 Anksioznost.......................................................................................................... 6

4.3 Otroci z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma motnjami ............................. 7

4.3.1 Otroci z avtističnimi motnjami .................................................................... 7

4.3.2 Otroci z Downovim sindromom.................................................................. 8

4.3.3 Otroci z motnjo pozornosti in hiperaktivnosti .......................................... 10

4.4 Tehnike sproščanja............................................................................................ 11

4.4.1 Joga ......................................................................................................... 14

4.4.2 Terapija z glasbo ..................................................................................... 16

4.4.3 Dihalne vaje ............................................................................................. 17

4.5 Pozitivni učinki izvajanja sprostitvenih tehnik.................................................... 18

5 SKLEPNE UGOTOVITVE......................................................................................... 22

6 LITERATURA IN VIRI ............................................................................................... 24

Jesenko, Nika (2017): Sprostitvene tehnike pri obravnavi otrok z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma

motnjami. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.

1

1 UVOD

Živimo v času, ko so mnogi ljudje preobremenjeni zaradi pritiska družbe, službe in

previsokih pričakovanj. Na spletu, v časopisih, knjigah lahko najdemo mnogo bolj ali

manj strokovnih prispevkov, ki nam dajejo navodila, kako s spopadati e s stresom. Na to

temo je bilo napisanih tudi veliko diplomskih in magistrskih nalog. Čeprav otroke še

vedno vidimo kot nasmejana, brezskrbna bitja, so tudi oni pod vplivom stresa zaradi šole,

pričakovanj družbe in staršev ipd. Vse več otrok je depresivnih in anksioznih in

posledično vse več staršev išče pomoč v medicini. Strokovnjaki opozarjajo na neizmerne

količine pomirjeval in antidepresivov, ki jih posamezniki užijejo za voljo boljšega življenja.

Potrebno se nam zdi raziskati alternative, ki so že pokazale pozitiven učinek in so

primerne za otroke s posebnimi potrebami.

Sami smo se s tehnikami sproščanja za otroke prvič srečali na Erasmus praksi v

Londonu, kjer smo delali kot asistentka učiteljice na osnovni šoli za otroke s posebnimi

potrebami. Šola je dajala velik poudarek dobrobiti učencev in čez dan smo uporabljali

različne tehnike, da smo učencem pomagali do sprostitve, umiritve, boljše koncentracije.

Učinek, ki so ga različne tehnike pustile na teh otrocih, nas je izzval in je eden od

razlogov, da smo se odločili za pisanje diplomskega dela s to tematiko.

V nalogi se bomo predvsem osredotočili na pomoč otrokom z Downovim

sindromom, avtističnimi motnjami in motnjo pozornostjo in hiperaktivnostjo, saj so to

skupine otrok, s katerimi smo imeli na praksi največ konkretnih izkušenj. Zaradi lažjega

nadaljnjega pisanja smo jih združili pod imenom otroci z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami

oziroma motnjami. Podrobno bomo opisali vzroke za nastanek in značilnosti posameznih

skupin. Predstavili bomo več različnih sprostitvenih tehnik, ki smo jih uporabljali v šoli.

Za konec bomo našteli še prednosti in pozitivne učinke sprostitvenih tehnik na otroke ter

opisali, kako vplivajo na njihovo telo in pomagajo, da se v njem počutijo varno in udobno.



2

2 PROBLEM, NAMEN IN CILJI

Živimo v času, ko zaradi preobremenitve v službi, šoli, odnosu vsi prej ali slej

začutimo posledice hitrega in stresnega načina življenja. Svetovna zdravstvena

organizacija je leta 2003 stres razglasila za najbolj zdravju škodljiv dejavnik (Tušak in

Masten, 2008). Stres ne izbira ne spola ne starosti in tudi otroci s posebnimi potrebami

mu ne uidejo. Poleg stresa so tu še anksioznost, mišična zakrčenost, preobremenjenost

in vse skupaj pri posamezniku povzroči zdravstvene težave, depresijo, nesproščenost,

nespečnost.

V zadnjem času se veliko piše o temi izgorelosti in spopadanja s stresom v

učiteljskem poklicu.

Premalokrat pa pomislimo, da so pod stresom tudi otroci in mladostniki. V tujini

veliko prakticirajo alternativne možnosti za pomoč otrokom s posebnimi potrebami, kot

so: joga, meditacija, glasba, ples, likovno ustvarjanje, masaže itd. Ameriška avtorica

Sumar navaja, da je na primer za jogo znano, da posamezniku, ki jo prakticira, pomaga

do čuječnosti, koncentracije, čustvene uravnoteženosti, miru misli in veselja (Sumar,

1998).

S preučevanjem problema bomo podrobneje spoznati načine, kako učencem z

izrazitejšimi primanjkljaji in motnjami pomagati do umiritve in sprostitve.

Cilji so:

- opisati skupine otrok z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma motnjami,

- ugotoviti, kateri so dejavniki, ki otrokom s posebnimi potrebami povzročajo

mišično zakrčenost, stres, nemirnost,

- predstaviti značilnostmi otrok z izrazitejšimi, primanjkljaji, ovirami oziroma

motnjami,

- spoznati različne sprostitvene tehnike in njihove pozitivne učinke na

posameznika z obravnavanimi primanjkljaji, ovirami oziroma motnjami.



3

3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

RV 1: Kateri so glavni povzročitelji zakrčenosti, stresa, nemirnosti pri otrocih z

izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma motnjami?

RV 2: Kakšne sprostitvene tehnike poznamo?

RV 3: Kateri so pozitivni učinki sprostitvenih tehnik?



4

4 OBRAVNAVA TEME

4.1 Stres

»Stres nastane kot posledica neravnovesja med zahtevami iz okolja in lastno

usposobljenostjo.« (Schmidt, 2001, str. 7).

Slovar slovenskega knjižnega jezika stres opredeljuje kot odziv organizma na

(škodljive) zunanje vplive.

Beseda »stres« izvira iz latinščine in pomeni napetost, pritisk, silo. Kot medicinski

izraz jo je prvi uporabil Hans Selye leta 1949 in stres opisal kot telesno prilagajanje novim

okoliščinam (Jeriček, 2007).

Dandanes stres definiramo kot fiziološki, psihološki in vedenjski odziv osebe na zanj

ogrožajoče dejavnike iz okolja. Povzročitelje stresa imenujemo stresorji in jih delimo na

notranje (npr. žalost, strah, nemoč) in zunanje (npr. služba, preizkus znanja, finančna

stiska). Stresorji vsem ljudem ne predstavljajo enake ovire. Koliko se je človek zmožen

braniti proti stresu, je odvisno od njegovih preteklih izkušenj, starosti, osebnosti, vrednot

in prepričanj, okoliščin, miselne naravnanost itd. Tako bo lahko za nekoga določena

situacija dobrodošla spodbuda za spremembe in napredovanja, nekoga drugega pa bo

popolnoma vrgla iz tira in mu onemogočila normalno delovanje (prav tam).

Poznamo pozitivni in negativni stres.

Negativni stres ali distres je dolgotrajen stres, ki se kar naprej ponavlja in nikoli ne

konča. Ne pride do sprostitvene reakcije. Eustres ali pozitiven stres je stres, ki je

potreben, da se nečesa lotimo, delo boljše in hitrejše opravimo, se bolj potrudimo (prav

tam).

Stres se prav tako kot strah aktivira v telesu, kadar se počutimo ogrožene, kot

naravni obrambni mehanizem še iz časa pračloveka. Nadledvična žleza začne

pospešeno in v velikih količinah izločati hormone, kot so:

- adrenalin, ki nakopiči vso energijo v telesu v organe, ki so potrebni pri obrambni

reakciji, poveča se človekovo zaznavanje, napnejo se mišice, pospešita se

dihanje in bitje srca, kar omogoči boljšo preskrbljenost organov s kisikom,

- kortizol, ki poskrbi, da organi dobijo energijo tudi iz tistih delov telesa, ki za

reagiranje v stresni situaciji niso tako pomembni,

- noradrenalin, ki zagotovi občutek sprostitve in ugodja po stresni situaciji,

poskrbi, da se stanja v telesu normalizirajo.



5

Poleg izločanja naštetih hormonov stres vpliva na trošenje zalog sladkorja, maščob

in glukoze, hkrati pa se upočasnita prebava in delovanje ostalih notranjih organov

(Schmidt, 2001).

Stres je včasih zaradi različne dovzetnosti posameznika težko prepoznati. Znaki, na

katere moramo biti pozorni, če za osebo sumimo, da je pod stresom, so na primer

nespečnost, slabost, glavoboli, prebavne motnje, bolečine v trebuhu, potne dlani,

mišična napetost, suha usta itd. To so le nekateri znaki, ki jih poleg čustvenih in

vedenjskih sprememb, ki se pri človeku pojavijo, najlažje opazimo (Krajnc Ružič, 2016).

Stres zaradi svojih negativnih vplivov na telo povzroča kronično napetost mišic. Še

posebej so občutljivi deli ramenskega obroča, obrazne mišice, vratni predel, mišice

hrbta, trebušne mišice, zadnjične mišice in mišice medeničnega dna (Bertoncelj, 2007).

Napetost v mišicah povzroča bolečine, nelagodje, v lastni koži nam ni udobno in

posledično postanemo nervozni, zagrenjeni in razdražljivi.

Stresu ne ubeži nihče, niti otroci. Obdobje otroštva in odraščanja je že samo po sebi

naporno zaradi telesnih, duševnih in drugih sprememb. Otroci niso imuni na spremembe

in stres, ki ga prinesejo. Če vsem zgoraj naštetim dejavnikom dodamo še vse višja

pričakovanja staršev in družbe, vse več obveznosti v šoli, je skoraj nemogoče

pričakovati, da bi otrok lahko vse pritiske prenesel brez posledic.

Otroci so pod velikim vplivom odraslih, predvsem staršev, učiteljev in pomembnih

drugih. Pri izbiri vrednot, prepričanj in stališč so jim ti v vzor. Opazujejo jih in se od njih

učijo. Prav zato pogosto prevzamejo načine reagiranja in spoprijemanja s stresom od

ljudi, ki so jim blizu in jih spoštujejo (Jeriček, 2007).

Raziskave kažejo, da stresno življenje staršev neposredno vpliva na njihove otroke,

ki so zaradi tega pogosteje bolni, hitreje se okužijo, njihov imunski sistem je slabši

(Middleton, 2014). Zatorej je pomembno, da se sami učimo spopadati s stresom, ga

obvladati, če hočemo pri tem pomagati svojim otrokom ali varovancem in jim biti ob tem

zgled.

Dejavniki, ki pri otrocih in mladih povzročajo stres, so zelo različni. Poznamo več

različnih delitev. Ena od njih dejavnike stresa deli v tri skupine:

- splošni dejavniki: npr. telesne spremembe, težave v družini, smrt bližnjega,

selitev, menjava šole,

- telesni dejavniki: npr. hrup, vročina, lakota,

- duševni dejavniki: npr. različni strahovi, velika pričakovanja, zaljubljenost,

nesprejetost, občutek manjvrednosti, drugačnost (Jeriček, 2007).



6

Možni dejavnik za nastanek stresa pri otroku, ki ga hitro spregledamo, je lahko

zasičenost z mediji oziroma izpostavljenost televiziji, risankam, spletu in prevelika

količina igrač, saj otrok nad njimi nima pregleda in tako kar naprej menja programe/igrače

(Krajnc Ružič, 2016).

Prevelik pritisk na otroke in mlade je vzrok za različne čustvene težave in šibko

duševno zdravje. Motnje hranjenja, depresija, samopoškodovanje in celo samomori se

pojavljajo pri vse mlajši populaciji ljudi (Middleton, 2014).

4.2 Anksioznost

Tako kot stres je pogosta psihološka težava tudi anksioznost ali po naše tesnobnost.

Je ena najpogostejših psiholoških težav, s katerimi se srečujejo otroci in mladostniki v

času šolanja. Neprekinjena anksioznost škoduje otroku na čustvenem področju, pri

zdravem telesnem razvoju, vpliva na njegovo učenje in socialno življenje. Prav zaradi

vseh negativnih učinkov na posameznika je pogosto tema strokovnih in znanstvenih

razprav (Kozina, 2016).

Anksioznost je čustveno stanje, ki temelji na treh oziroma štirih komponentah

(čustveni, vedenjski, kognitivni, fiziološki) in subjektivni izkušnji strahu (občutek

nevarnosti oziroma grožnje).

Čustvena komponenta – strah, ki je eno izmed osnovnih čustev, ki ga občutimo v

trenutku ogroženost. Je tudi čustvo, na katerem temelji anksioznost. Čeprav mnogi strah

in anksioznost razumejo kot isto stvar, ni tako. Jasno razliko med obema določa subjekt

strahu. Pri strahu je ta znan in prisoten v danem trenutku, pri anksioznosti pa gre zgolj

za slo slutnjo. Objekt strahu je neznan in odmaknjen nekje v prihodnosti. Prav to je

največji problem pri anksioznosti. Občutka strahu, ki ga ne poznamo, se težko znebimo,

saj ne vemo, česa nas je pravzaprav strah.

Vedenjska komponenta – omogoča, da se posameznik izogne neprijetnim

dogodkom, tako da se oklepa znanih krajev in ljudi, ne sodeluje pri dejavnostih, išče in

izbira lažje naloge. Hkrati lahko pri anksioznih osebah opazimo nemir, razdražljivost,

perfekcionizem.

Kognitivna komponenta – vsebuje težave pri odločanju in reševanju problemov,

motnje pozornosti in spomina, pretirano občutljivost, negativen samogovor.

Najpogostejša so kognitivna popačenja, ki vsebujejo napake pri predelavi informacij,

precenjevanje groženj, neracionalna prepričanja itd. in skrbi. Skrbi so kognitivni proces,

pri katerem zaradi potencialne ogroženosti naše misli in podobe v glavi postanejo

negativne.



7

Fiziološka komponenta – pripravi telo na odziv v ogrožajočih situacijah. Pojavijo se

telesni znaki, kot so: povečan srčni utrip, pospešeno dihanje, rdečica, zakrčenost mišic,

prebavne motnje, glavobol, cmok v grlu, omotica itd. (Kozina, 2016).

Kot pri veliki večini ostalih psiholoških pojavov tudi za anksioznost ne poznamo

točnega vzroka. Večina znanstvenikov se strinja, da je posledica več dejavnikov. V

strokovni literaturi najpogosteje opisani sta kognitivno-vedenjska teorija in teorija

procesiranja informacij. Obe predpostavljata, da je anksioznost posledica pretirane

ocene ogroženosti in občutka nezmožnosti spoprijeti se s to nevarnostjo. To se zgodi kot

rezultat kognitivnih procesov in napačnega procesiranja prejetih informacij (Kozina,

2016).

Anksioznost je nekaj normalnega za večino ljudi na prehodu med otroštvom in

odraslostjo, vendar je lahko ravno otroštvo čas, ko se razvije višja raven anksioznosti, ki

jo posameznik prenese tudi na poznejše življenje, v odraslost. Če je anksioznost

izražena v pravi meri, nam lahko celo koristni, saj posameznika spodbudi, da bolje dela,

reagira itd. Problem nastane, ko anksioznost negativno vpliva na življenje posameznika,

kadar povzroča stres, je razvojno neustrezna in dolgotrajna in s tem moti vsakodnevno

življenje (Kozina, 2016).

4.3 Otroci z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma motnjami

4.3.1 Otroci z avtističnimi motnjami

Avtistične motnje so različne motnje v razvoju, ki trajajo celo življenje. Pri

posamezniku vplivajo predvsem na komunikacijo in odnose, ki jih ima do soljudi. Kljub

podobnostim med posamezniki avtizem vsakega posameznika prizadene na svoj način.

Razlike med njimi so opazne na ravni intenzitete in pojavnosti (Jurišić, 2016).

Do leta 2011 so bili otroci z motnjami avtizma uvrščeni v različne skupine otrok,

glede na šolsko zakonodajo, največkrat v govorno-jezikovne motnje, motnje v duševnem

razvoju, primanjkljaje na posameznih področjih učenja itd. Z uveljavitvijo Zakona o

usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki je v veljavo stopil 1. 9. 2013, je opredeljena

tudi skupina »otroci z avtističnimi motnjami«.

Vzrok oziroma vzroki – znanstveniki z gotovostjo trdijo, da jih je več – za pojav

avtizma pri posamezniku niso znani. Vemo le, da gre za nevrobiološke motnje. Otroke z

avtizmom javnost pogosto etiketira kot nevzgojene, razvajene otroke. Znanstveno je

dokazano, da se te motnje ne pojavijo zaradi neprimerne vzgoje ali travmatičnega

dogodka. Pogosto se avtizem pri diagnosticiranju tudi spregleda ali zamenja s katero



8

drugo diagnozo. Najpogosteje se zamenjuje z motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo,

Tourettovim sindromom, disleksijo ali dispraksijo (Jurišić, 2016).

Prav zaradi pestrosti in posebnosti od posameznika do posameznika je avtizem

izredno težko uvrstiti v mrežo otroških psihoz. Skozi zgodovino avtizma je prišlo do

mnogih sprememb tako v pojmovanju kot tudi razumevanju (Jurišić, 1991).

Otroški avtizem je v skupini avtističnih motenj najbolj prepoznavna diagnoza.

Imenujemo jo tudi Kennerjev avtizem, saj je bil Leo Kanner prvi, ki ga je opisal. Otroški

avtizem se imenuje otroški z razlogom. Diagnozo zanj lahko postavimo že v prvem letu

starosti, zagotovo pa v predšolskem obdobju. Zanj so značilni primanjkljaji v komunikaciji

in socialnih stikih ter zelo ozek nabor zanimanj. Čeprav so osebe z otroškim avtizmom,

ki močno izstopajo s svojim uspehom, redke, se lahko dokažejo na področju svojih

interesov (Jurišić, 2016).

Tudi Aspergerjev sindrom je razvojna motnja, ki sodi med avtistične motnje, vendar

ima že na prvi pogled opazne značilnosti, ki se razlikujejo od otroškega avtizma.

Pri otrocih z diagnozo Aspergerjevega sindroma sta jezikovna in miselna

sposobnost v prvih treh letih razvoja dokaj dobro razviti. Zaradi teh značilnosti to vrsto

avtizma opisujejo kot avtizem z visokimi sposobnostmi ali avtizem brez motnje v

duševnem razvoju. Kljub temu, da jim socializacija in komunikacija ne delata težav, lahko

opazimo nenavaden način interakcije z ljudmi. Nekateri radi in veliko govorijo, vendar pri

njihovem govoru ni opaziti kretenj rok ali obrazne mimike. Med komunikacijo ne opazijo

sogovornikove nebesedne komunikacije in ji niti ne posvečajo pozornosti. V primerjavi z

otroški avtizmom pri Aspergerjevem sindromu opazimo primanjkljaje na gibalnem

področju. Značilni so okorno gibanje, počasnost, nenavadna drža, težave pri fini motoriki

(Jurišič, 2016).

4.3.2 Otroci z Downovim sindromom

Otroci z motnjami v duševnem razvoju so največja skupina otrok s posebnimi

potrebami. Že v času pred šolo lahko opazimo primanjkljaje na kognitivnem področju.

Kognitivno delovanje lahko spremljajo težave z zaznavanjem, oblikovanjem predstav,

kratkotrajna pozornost, motnje gibanja, govorno-jezikovne motnje, čustvene težave itd.

Kadar določamo stopnjo intelektualnega in socialno-čustvenega ujemanja, lahko

otroke z motnjami v duševnem razvoju delimo na več podskupin:

- otroci z lažjimi motnjami v duševnem razvoju,

- otroci z zmernimi motnjami v duševnem razvoju,



9

- otroci s težjimi motnjami v duševnem razvoju,

- otroci s težkimi motnjami v duševnem razvoju (Karpljuk, 2016).

Med motnje v duševnem razvoju spada tudi Downov sindrom ali sindrom 3

kromosoma, trisomija. Downov sindrom je, tako kot vsi sindromi, skupek telesnih

značilnosti, ki imajo skupni vzrok. Prvi ga je leta 1866 opisal Langdon Down. Vzrok pri

Downovem sindromu je biološko genetski. Posameznik, ki imajo Downov sindrom, ima

v genskem materialu dodatni kromosom. V normalnih okoliščinah ima človek 46

kromosom, ki so razvrščeni v pare. Včasih se zgodi, da se v spolni celici matere ali očeta,

to je v jajčecu ali semenčecu, pojavita dva kromosoma, namesto eden. To se zgodi, če

se kromosomski par genetske zasnove enega od staršev ne razdeli pravilno. Če se torej

pri spočetju oplodi taka celica, ima otrok, ki se začne razvijati, že na začetku v vsaki celici

47 kromosomov (Halder, 2009).

Otroke z Downovim sindromom lahko prepoznamo že po zunanjosti: značilno

poševne oči, plosk obraz, od povprečja manjša glava, manjša ušesa, kratek vrat in veliko

krat nasmeh do ušes. A to so le nekatere značilnosti Downovega sindroma. Langdom

Down, ki ga je prvi opisal leta 1866, je navedel manj kot dvanajst značilnosti. V večini

knjig, ki opisujejo klinična znamenja Downovega sindroma danes, je navedenih več kot

50 značilnosti. Z napredkom medicine in medicinskih pripomočkov si lahko

predstavljamo, da se bo seznam le še daljšal. Naj poudarim, da so nekatere značilnosti

popolnoma normalne in jih ima tudi velik odstotek ljudi z običajnim številom kromosomov .

Oseba je diagnosticirana z Downovim sindromom le v primeru, da se pojavi večje število

(šest do deset) spodaj naštetih znamenj in zazna snov 21. kromosoma. Spodaj našteti

glavni simptomi se pojavijo pri 60–80 % primerov otrok z Downovim sindromom in so

opazni že ob rojstvu. Značilnosti, ki jih opazimo pri novorojenčkih, so:

- poševni očesni reži, ki ležita nekoliko navzven,

- epikantalna guba – kožna guba na notranji strani očesa,

- Brushfieldove pege – bele pikice na robovih šarenice (pojavijo se pri 30–70 %

primerov),

- visoke ličnice in nizek nosni lok, ki naredita obraz videti plosk,

- manjša glava, ki je v zatilju sploščena,

- majhna ušesa, ki se izrastejo nižje kot povprečno,

- tanke ustnice, majhna usta, tudi ustna votlina je manjša, zato otrokom

posledično pogosto jezik moli iz ust,

- kratek vrat, ki pri majhnih otrocih povzroča nabiranje odvečne kože v gube,

- okončine so v razmerju do telesa kratke, dlani so majhne, prsti kratki,



10

- široka stopala s kratkimi prsti, palec je tako kot na dlaneh precej oddaljen od

ostalih prstov,

- slab mišični tonus ob rojstvu – hipotonija in hiperfleksibilnost – prekomerna

gibljivost sklepov (Cunningham, 1999).

4.3.3 Otroci z motnjo pozornosti in hiperaktivnosti

Motnja pozornosti in hiperaktivnosti (zaradi lažjega zapisa je v nadaljevanju

uporabljena kratica) ali AD/HD, ki predstavlja angleški izraz »attention

deficit/hyperaktivity disorder«, je motnja, ki lahko prizadene prav vsakogar, ne glede na

starost, spol, raso. Motnja vpliva na pozornost, vedenje in motoriko. Ljudje pogosto

etiketirajo posameznike z motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo za nemirne, nevzgojene

otroke brez morale, ki ne vedo, kje so meje. Resnica je, da ima AD/HD genetsko

predispozicijo. Otrok ima veliko večjo verjetnost, da se bo z motnjo rodil, če ima kdo od

njegovih staršev podobne težave. Izvor motnje pozornosti in hiperaktivnosti ni zgolj

genetiki, znanstveniki pravega vzroka za motnje še ne poznajo, ugotovili so le, da na

biološki ravni ljudje z motnjo pozornosti in hiperaktivnosti funkcionirajo drugače.

Nekatere raziskave so pokazale, da določeni kemični procesi pri ljudeh z AD/HD

potekajo drugače, njihovo odzivanje na dražljaje sprošča drugačne kemične snovi v

možganih (Strong, 2011).

Motnja pozornosti in hiperaktivnosti se, tako kot tudi avtizem, pri vsakem

posamezniku kaže drugače. Vendar lahko pri posamezniku določimo tri osnovne

skupine simptomov:

- pomanjkljiva in zlahka odvrnljiva pozornost: je ena poglavitnih pokazateljev,

posamezniki se težko osredotočijo, ko ji to uspe, jim lahko že najmanjši dražljaj

odvrne pozornost,

- impulzivnost: posamezniki odreagirajo hitro, brez premisleka, ne morejo

nadzorovati svojega vedenje, so nepotrpežljivi,

- hiperaktivnost: napetost, govorjenje brez prestanka, posameznik mora biti

nenehno v gibanju, to ne pomeni stalnega skakanja naokrog, kljub temu, da je

posameznik lahko sposoben sedeti na stolu, vendar mora vseeno udarjati z

nogo ob tla, vrteti prste; s starostjo postaja telesna aktivnost manj problematična

in izrazita (Strong, 2011).

Zgoraj našteti simptomi so razlog, da pride do naslednjih stanj, ki so sekundarni

znaki motnje pozornosti in hiperaktivnosti:

- zaskrbljenost,



11

- zdolgočasenost,

- nemotiviranost,

- zafrustriranost,

- občutek manjvrednosti,

- nespečnost,

- brezup (Strong, 2011).

Tudi ljudje brez motnje pozornosti in hiperaktivnosti lahko kažejo podobne

simptome, vendar jim ne predstavljajo ovire pri vsakdanjem življenju. Stanje, ki kaže

enake znake kot AD/HD, le da je njihova intenziteta odvisna od okolice, imenujemo

navidezni AD/HD. Družba, v kateri živimo, na razne načine spodbuja razvoj navideznega

AD/HD z:

- gledanjem televizije: sedeča dejavnost, z zelo močnimi dvojnimi dražljaji, na

katere se preveč navadimo in posledično težko držimo pozornost na dejavnosti,

ki jo spremljajo šibkejši dražljaji, močan učinek za možgane,

- računalniške igrice: intenzivnost dražljajev je še večja kot pri televiziji,

- »multi-tasking«: pozornost na več stvareh na enkrat pomeni utrjevanje kratke

pozornosti, saj z mislimi neprenehoma skačemo z ene stvari na drugo,

- sedeč življenjski slog: vse manj telesne aktivnost.

Kot smo že omenili, se AD/HD pri vsakem posamezniku kaže drugače. Kljub temu

lahko glede na razvojno obdobje določimo skupne značilnosti. Osredotočili se bomo zgolj

na obdobje otroštva, ki je ključno za to diplomsko delo.

Diagnosticiranje otrok je dokaj problematično, saj večina otrok kaže nekatere

značilnosti AD/HD: plezajo, tekajo naokrog, skačejo, veliko govorijo, težko so dolgo pri

miru ali vztrajajo pri eni dejavnosti itd. Težave, ki jih prinaša motnja pozornosti, na otroku

pustijo dolgotrajne posledice, če motnja ni pravilno obravnavana. Otroci se zaradi

nenehne potrebe po gibanje in težav pri koncentraciji težje učijo in dosegajo osnovne

spretnosti, ki so potrebne za napredovanje znotraj izobraževalnega sistema in v

vsakdanjem življenju. Hkrati večina otrok z motnjo pozornosti in hiperaktivnosti izstopa

iz družbe oziroma sistema, saj imajo težave pri upoštevanju navodil in pravil, disciplini

(Strong, 2011).

4.4 Tehnike sproščanja

»Sproščanje je naravno stanje našega telesa in duše, je odsotnost fizične in psihične

napetosti, nasprotje strahu.« (Krajnc Ružič, 2016, str. 27).



12

Sproščanje je proces, s katerim naše telo in um zaščitimo pred vplivi vsakodnevnih

naporov. Ko v procesu sproščanja dihamo globoko in počasi, ob tem v telesu nastajajo

fiziološke spremembe, kot so: manj izločenega ogljikovega dioksida, manjša poraba

kisika, mišice se sprostijo, dihanje se upočasni in postane globoko in enakomerno, srčni

utrip se upočasni. Če želimo, da je sprostitev resnično učinkovita, mora biti trojna:

duševna, čustveno-miselna in telesna. Sproščanje tako ne vpliva samo na telesno

ogrodje, ampak tudi na notranje organe, žleze, živčevje in njihovo delovanje. Ob

sprostitvi skrbimo za telo v celoti in s tem preprečujemo pojav depresije, utrujenosti,

žalosti (Zagorc, 2003).

Če je sprostitev prava, nas okrepi, tako telesno, čustveno kot tudi umsko (Mainland,

1998).

V času, ko smo ljudi zelo izpostavljeni stresu in obremenitvam, sprostitvene tehnike

postajajo vse bolj pomemben del alternativne skrbi za zdravje. Poznamo veliko različnih

metod sproščanja. Spodaj bomo našteli nekaj najbolj znanih in priljubljenih:

- avtogeni trening – je avtosugestija, ki vpliva na telo in duha; gre za šest vaj, s

pomočjo katerih dosegamo sprostitev tako, da se osredotočamo na občutek

teže, toplote, zavedanja bitja srca itd., v posamičnih delih telesa, npr. levi roki,

levi nogi, glavi,

- dihalna terapija – namen te terapije je, da se naučimo čim bolj neprisiljeno dihati,

navajamo se dihati zavestno, s trebušno prepono,

- joga – je 5000 let stara tehnika, ki izhaja iz Indije in je del hindujske filozofije,

njen cilj je združiti telo in um, temelji na asanah, meditaciji, pozitivnem mišljenju,

- masaža – segreva in sprošča napete mišice, razteza sklepe, prekrvavitev je po

masaži boljša, preko živčevja deluje tudi na notranje organe, za marsikoga je

najprijetnejši način sprostitve,

- meditacija – latinski prevod pomeni »razmišljati«, »vaditi«, najvišji cilj meditacije

je razsvetljenje, dihanje postane globlje, prekrvavitev je boljša, možgani dobijo

več kisika,

- progresivna mišična sprostitev – prvotno je bila namenjena bolnikom srca in

ožilja, sestavljena je iz izmeničnega napenjanja in sproščanja posamičnih

mišičnih skupin, z vajami izboljšamo prekrvavitev in s tem celotno telo

preskrbimo s kisikom,

- stretching – različne raztezne vaje, v položaju katerih držimo 10–30 sekund in

nato telo spet sprostimo, pri raztezanju smemo čutiti le rahlo napetost, saj lahko

s pretiravanjem dosežemo nasproten učinek,



13

- terapija s plesom – je področje psihoterapije, pri katerem skušajo pacienti s

pomočjo gibanja ob glasbi izraziti svoja čustva, misli, strahove,

- terapija z glasbo – temelji na ustvarjanju in poslušanju glasbe, improviziranju,

skladanju, z namenom, da posameznik izrazi svoje občutke in misli, uporabljena

je predvsem pri delu z ljudi, ki imajo težave s komunikacijo,

- vizualizacija – poznamo različne tehnike, s katerimi vplivamo na samozaupanje,

boljše zdravje, povečamo sposobnost pomnjenja itd., gre za opazovanje

lastnega jaza v predstavi, ki si jo predstavljamo v glavi; itd. (Zagorc, 2003).

Ljudje smo si različni in glede na svoje lastnosti in potrebe si izbiramo tudi

sprostitvene tehnike. Dokler nam tehnika ustreza in dobro vpliva na naše počutje, ni

pomembno, katero izberemo, strokovnjaki pa predlagajo, da se vedno, ne glede na

tehniko, držimo principa CALM, ki zagotavlja, da smo pri sproščanju bolj učinkoviti:

- C (angleško comfort – udobje): prostor, kjer se počutimo udobno,

- A (angleško air – zrak): svež zrak,

- L (angleško lack of stimuli – pomanjkanje dražljajev): poskrbeti moramo, da se

naše živčevje ne vznemirja po nepotrebnem, čim manj motečih dejavnikov,

- M (angleško motivation – motivacija): prevzeti odgovornost za svoje počutje in

umirjenost najti v sebi, znotraj svojega biti (Orel in Trojar, 2004).

Tako kot pri vsaki drugi stvari, je tudi sprostitvene tehnike treba prilagoditi

uporabnikom, v našem primeru otrokom. Večina otrok, še posebej pa tisti, ki se težko

zberejo in umirijo, potrebuje veliko motivacije. Enako je s sproščanjem. Otroci na začetku

verjetno ne bodo videli smisla v sedenju, dihanju in pretegovanju, zato se moramo še

toliko bolj potruditi, da najdemo načine, kako jim tehnike sproščanja približati in jim

pokazati, da so zabavne in jim pomagajo, da se v lastni koži bolje počutijo.

Ko pripravljamo sprostitvene dejavnosti za otroke, moramo imeti v mislih šest stvari.

Prva in najpomembnejša je zabava; otrokom moramo sproščanje prikazati kot igro in jim

pustiti, da v njej uživajo. Če jih hočemo še dodatno motivirati, je pametno, da dejavnosti

povežemo s temami, ki otroke zanimajo. Še posebej otroci s posebnimi potrebami

potrebujejo oziroma imajo radi ponavljanje. Naj nas ne skrbi, če posamične vaje

izvajamo znova in znova. Ko bodo otroci dobili občutek, da poznajo potek dogajanja in

opazili napredek pri sebi, bodo z večjim veseljem sodelovali. Pomembna je tudi pohvala;

otroci so v času odraščanje negotovi in pogosto pri sebi opazijo le napake. Naša naloga

je, da prav pri vsakem izmed njih najdemo pozitivne točke in jih tudi pohvalimo. Ne glede



14

na to, da je ena od prednosti sprostitvenih tehnik urjenje koncentracije, naj bodo vaje, ki

jih izvajamo, kratke, ustvarjalne in učinkovite.

Kot smo že omenili, otroci potrebujejo vse več dražljajev, da lahko ohranijo

pozornost. Uporabimo vizualne pripomočke, igrače, glasbe itd., vendar ne pretiravamo

(Freeman, 2017).

4.4.1 Joga

Joga izvira iz Indije. Nastala je pred več kot 5000 leti. Definicija joge, ki jo lahko

najpogosteje zasledimo, pravi, da je joga umiritev misli. Beseda joga izvira iz besede juj,

ki pomeni »ponovno združitev, spojitev« in ponazarja povezavo telesa in uma v

harmonično celoto.

Prepoznavni znak joge je asana. To je telesni položaj, v katerem se počutimo dovolj

udobno, da lahko v njem ostanemo dlje časa. Večina asan se imenuje po živalih ali

naravnih pojavih, saj so začetniki joge opazovali naravo in posnemali gibe in položaje.

Joga je sestavljena iz različnih asan in telesnih vaj, značilnega dihanja, meditacije,

pozitivnega mišljenja in sprostitve. Najbolj prepoznana jogijska vaja, za katero je slišal

že vsak, je pozdrav soncu. Gre za zaporedje 12 položajev, ki so povezani v eno samo

neprekinjeno vajo, katere namen je, da aktivira celotno telo (Krajnc Ružič, 2016).

Poznamo različne sisteme joge, vendar so si v svojem bistvu vse enake – bistvo

joge je popolno spoznavanje svoje biti. Joga temelji na osmih vidikih ali poteh. To so

samoobvladanje, samodisciplina, položaj telesa, nadzorovano dihanje, obvladovanje

čutov, osredotočenost, meditacija, sprostitev in popolna uresničitev (Bartol, 2008).

Učinke joge na telo lahko zaznamo tako znotraj kot zunaj telesa. Zaradi različnih

položajev telo postaja bolj prožno, hkrati pa z vajami krepimo mišice in s tem

stabiliziramo svoje telo. Zaradi zdravega načina dihanje telo in glava prejmeta več kisika,

kar pomeni, da se lahko lažje in dlje koncentriramo. Zaradi pospešenega krvnega obtoka

smo manj utrujeni (Joga, 2008).

Čeprav je glavni namen joge pomagati človeku, lahko napačno izvedene vaje

prinesejo še več težav. Znaki, kot so tresenje in nestabilnost telesa, povečanje znojenja

in pospešitev srčnega utripa, rdečica, bolečina v mišicah, poškodbe mišic in vezi,

pospešeno dihanje, nemir itn., kažejo na pretiravanje ali napačno izvajanje joge

(Bertoncelj, 2007).



15

Joga je primerna za vsakega posameznika, saj se mu lahko glede na število

različnih asan in položajev dobro prilagodi glede na sposobnosti, želje. Tako je primerna

tudi za otroke vseh starosti.

Najpomembnejša lastnost joge za otroke je, da je netekmovalen in nežen način

vadbe, pri katerem se otroci res lahko osredotočijo nase. Jogo lahko izvajajo otroci

različnih gibalnih sposobnosti, z njo pa še dodatno krepimo moč in gibljivost svojega

telesa. Med vadbo naj bi se otroci usmerjali predvsem v svoje dihanje, notranje občutke,

kar jim pomaga, da se sprostijo, zberejo in umirijo. Joga ni zgolj šport, temveč lahko s

pravilno izvedenimi asanami in usklajenim dihanjem ohranjamo uglašenost notranjih

organov in njihovo delovanje.

Joga pomaga že majhnim otrokom in jo lahko izvajamo že z dojenčki in malčki, s

pomočjo staršev ali skrbnikov. Otrok preko joge spoznava svoje telo in njegove

zmožnosti. Cilji joge za otroke niso povezani s popolno izvedbo asane, temveč zgolj s

tem, da otrokom približamo vadbo, veselje do gibanja. Joga je otroku sama po sebi lahko

motivacija, saj vsakič znova lahko opazi napredek v gibljivosti in moči svojega telesa

(Schmidt, 2009).

Pri vsaki vadbi, še posebej pa pri vadbi otrok, se moramo zavedati, da ima naše telo

meje in joga ni namenjena forsiranju, temveč poslušanju svojega telesa in upoštevanju

tega, kar nam sporoča. Položaji nam ne smejo povzročati bolečin in neugodja.

Vadba joge za otroke naj ne bi trajala več kot pet do dvajset minut (prav tam).

Vse več je otrok, ki se premalo gibajo. Živijo v majhnih stanovanjih brez vrta, kjer bi

se lahko mirno igrali, prezaposleni starši si ne vzamejo časa za sprehod v naravi, v šolo

ali vrtec se peljejo, večere preživijo ob televiziji ali za računalnikom.

»Pomanjkanje gibanja povzroči v kasnejših letih preveliko telesno težo in okvare

srca. Pri vadbi joge se otroci naučijo pravilno stati in se pri vseh gibanjih pravilno

obremenjevati s čemer prihranijo veliko energije. Naučijo se veliko in krepko dihati. Joga

jim pomaga, da premagajo svojo nesproščenost. Prav otroci so posebno občutljivi in

odprti za reči, do katerih se moramo odrasli ponovno dokopati, ker smo nanje že

pozabili.« (Schmidt, 2009, str. 8).

Z vajami joge spodbujamo gibanje, ki je otrokom prirojeno: plezanje, lazenje, hoja

po prstih, kotaljenje, vzravnana hoja, tek, poskoki itd. K vadbi joge za otroke spadajo

preproste tehnike sproščanja, kjer otrokom z usmeritvijo pozornosti na bitje srca,

opazovanjem dihanja pomagamo do ustvarjalnosti, rahločutnosti, pozitivnih misli (Kranjc

Ružič, 2016).



16

Jogo prilagodimo otrokom, njihovim potrebam, sposobnostim, zanimanjem z izbiro

in poimenovanjem asan. Iz sestava asan lahko sestavimo pravo zgodbo, skozi katero

popeljemo otroke in jim s tem omogočimo, da pozabijo na svoje težave in si pomagajo

sprostiti se skozi igro, pravljico itd. Otrokom so po izkušnjah vrtcev, ki izvajajo jogo, še

posebej pri srcu zgodbe o živalih, pri katerih se deli ponavljajo (Kranjc Ružič, 2016).

4.4.2 Terapija z glasbo

Glasba je sestavni del sprostitve. Glasba je lahko člen sprostitve, ki v prostoru

ustvari posebno ozračje, in spodbujevalec naših čustev. S svojo melodijo, ritmom,

besedilom vpliva na naše razpoloženje. V nas lahko vzbuja tako žalost kot veselje

(Zagorc, 2003).

V obsežnih raziskavah so pokazali, da glasba povečuje metabolizem v telesu in

pospešuje ali zmanjšuje energijski potencial v mišicah. Enako je z dihanjem in bitjem

srca; lahko ga pospešuje ali umirja. Vpliva tudi na žleze z notranjim izločanjem (Zagorc,

2003).

»Terapija z glasbo pomeni načrtovano uporabo glasbe z namenom doseganja

blagodejnih ciljev pri otrocih in odraslih, ki imajo posebne potrebe.« (Prosen, 2016, str.

51).

Namenjena je predvsem tistim, ki so telesno bolni, prebolevajo travme, imajo

psihične motnje, težave v komunikaciji, z učenjem, navezovanjem odnosov zaradi

zlorabe ali zasvojenosti. Preko glasbe skušamo s teorijo vzpostaviti vez med

posameznikom in drugim človeškim bitjem.

V terapijo je vključenih veliko glasbenih izkušenj, kot so: improvizacija, ustvarjanje,

skladanje, poslušanje glasbe itd., ki jih lahko povezujemo z drugimi dejavnostmi, kot so:

risanje, slikanje, ples, govorjenje itd.

Terapija z glasbo je primerna za vse, ne glede na njihovo predhodno glasbeno

znanje, saj temelji na človekovem naravnem občutku za glasbo in ritem. Ne glede na

starost, spol ali izobrazbo lahko vsak posameznik glasbeno ustvarja po svojih

zmožnostih, pa naj bo to petje, igranje preprostih inštrumentov ali skladanje avtorske

glasbe. Cilj ni popolna skladba, ampak uživanje ob ustvarjanju in samopotrditev, da

oseba zmore (Prosen, 2016).

Terapijo z glasbo je dobro povezovati z drugimi umetnostnimi zvrstmi (npr. plesom,

slikanjem) in z njo pomagati ljudem, ki imajo težave s komunikacijo, socializacijo,

govornimi napakami. Prav osebe s posebnimi potrebami se pogosto lažje izražajo na



17

neverbalni način in umetnost jim to omogoča. Poleg izražanja jim umetniško ustvarjanje

prinaša tudi osebno zadovoljstvo, sprostitev in zabavo.

4.4.3 Dihalne vaje

Dihanje je funkcija, ki celotno telo oskrbuje s kisikom in je za normalno delovanje še

kako pomembna. Je eden od znakov življenja, a mu ljudje posvečamo premalo

pozornosti. Dihamo vse življenje, od prvega vdiha ob rojstvu do zadnjega izdiha ob smrti.

Ob vsem, kar se nam v življenju dogaja, se dihanja ne zavedamo. Pozornost mu

namenimo šele takrat, ko smo čustveno vznemirjeni, prestrašeni, fizično aktivni. Takrat

dihanje postane hitrejše, bolj plitko, »zmanjkuje nam sape« (Zagorc, 2003).

Dihanje je močno povezano z našim telesom, če se spremeni tempo dihanja, se

spremenijo tudi naše gibanje, zavest, čustva, misli in obratno. Ko pride do sprememb v

našem čustvenem, miselnem, fizičnem delovanju, se spremeni tudi naše dihanje.

»'Zrak je živ' in z vsakim vdihom se naše telo napolni s to 'živostjo'« (Zagorc, 2003,

str. 84).

Poznamo tri vrste dihanja:

- preponsko dihanje: z nižanjem in dviganjem prepone z zrakom polnimo spodnji

del pljuč in hkrati masiramo trebušne organe,

- prsno dihanje: z razširjanjem reber se prsni koš napolni kot meh, v pljuča s tem

načinom dihanja dobimo manj kisika kot v primeru preponskega dihanja,

- dihanje z vršički pljuč: ob vdihu dvignemo zgolj ključnici in tako spustimo svež

zrak samo v zgornje dele pljuč – vršičke (Zagorc, 2003).

Dihalne vaje so zelo preproste in se jih lahko z vztrajnostjo hitro naučimo. Večino

lahko usvojimo že v nekaj minutah, vendar se moramo zavedati, da je dejanski učinek

lahko opazen šele po nekaj mesecih in je zelo pomembno, da ne obupamo. Poleg

vztrajnosti so za učinkovitost dihalnih vaj pomembna tudi določena pravila. Dihalne vaje

lahko izvajamo v različnih položajih (sede, stoje, leže, v položaju za jogo), vendar je za

začetnika najboljši stoječi položaj, pri katerem je pomembno, da imamo:

- stopala v širini ramen, palci na nogah gledajo naprej,

- v kolenih noge narahlo pokrčene,

- roke iztegnjene od telesu, rahlo pokrčene v komolcih in odmaknjene od trupa,

da začutimo prostor v podpazduhi,

- vrat, ki je podaljšek hrbtenice, hrbtenico zravnano in glavo obrnjeno naprej,

- svojo telo usmerjeno s stopala in tal (Orel in Trojar, 2004).



18

Primer dihalne vaje:

Najdemo si prostor, kjer nam je udobno – lahko je stol, postelja, tla, trava za hišo

itd. – zapremo oči in si dovolimo počivati. Raziskujemo svoj vdih in izdih. Nič drugega ni

pomembno, zgolj naše dihanje. Dovolimo vdihu, da ponese kisik po vsem našem telesu.

Nekajkrat mirno in sproščeno zadihamo. Opazujemo, kako vdihujemo. Skozi nos? Skozi

usta? Pozorni smo na dviganje prsnega koša, trebuha. Kako dolg je vzdih in kako izdih?

Zaznamo, da je izdihan zrak toplejši od vdihanega. Občutimo razliko v telesu po vsakem

vdihu.

Dihanje je človeku naravno in podzavestno in ne zgodi se pogosto, da bi o dihanju

razmišljali. Še posebej tega ne počnejo otroci. Da bi otrokom približali tehnike dihanja,

moramo uporabiti domišljijo in najti predmete, s katerimi si lahko pomagamo. Na voljo

so nam raznorazne igrače, ki temeljijo na dihanju in pihanju, ali predmeti, ki jih najdemo

v hiši, na primer piščalke, mehurčki, peresa, slamice, žogice za namizni tenis itd.

(Freeman, 2017).

Primer 1:

Otroci naj se uležejo na trebuh, v krogu. Vsak dobi svojo slamico. Pred enega izmed

njih postavimo kepo bombažne vate. Naloga otrok je, da si podajajo kepo s pomočjo

pihanja skozi slamico, ne da bi se je dotaknili z roko.

Primer 2:

Kot pripomoček in hkrati motivator vzamemo balon. Otrokom pokažemo balon, poln

zraka, kot primerjavo z našimi pljuči, kadar vdihnemo in prazen balon, kot primerjavo z

našimi pljuči, kadar vdihnemo. Otroke spodbudimo, da zrak izdihavajo tako dolgo, kakor

zrak spušča balon. Zrak iz balona tako vsakih spuščamo z drugačno hitrostjo (Freeman,

2017).

4.5 Pozitivni učinki izvajanja sprostitvenih tehnik

Osebe s posebnimi potrebami imajo pogosto težave z visoko stopnjo napetosti in

anksioznosti. Velik vpliv na to ima lahko že bolezen. So pa napetost, stres,

preobremenjenost tudi velika posledica vpliva družbe na posameznika. Povzročajo jim

jih lahko šola, interakcija z okoljem, komuniciranje, socialni odnosi itd.

Tradicionalne metode zdravljenja vedenjskih in osebnostnih težav so dolgo temeljile

na zdravilih, zadnje čase pa vse bolj v ospredje prihajajo sprostitvene tehnike, kot

alternativni pristop. V Ameriki so se začele pospešeno uporabljati v času po letu 1920,

ko je Jacobson razvil progresivno mišično sprostitev (Zipkin, 1985).



19

Če hočemo, da tehnika sproščanja deluje na otroke, moramo skupino najprej dobro

poznati. Vedeti moramo, kakšne so zmožnosti otrok, poznati moramo njihove značaje,

želje, posebnosti, morebitne strahove. Ne glede na to, katero tehniko izberemo, je

pomembno, da jo znamo prilagoditi posameznikom, saj niti na dva otroka ne bo deloval

enak pristop.

Vsekakor se moramo zavedati, da se rezultati ne bodo pokazali takoj in da moramo

različne strategije in tehnike kombinirati z veliko mero potrpežljivost, da pridemo do

vidnih sprememb.

Joga je vsestranska in z izvajanjem vaj delujemo na celo telo. Primerna je za starosti

vseh otrok. Zaradi položajev, v katerih moramo ostati dlje časa, krepi mišice in s tem

stabilizira telo, raztezni položaji pomagajo pri gibljivosti mišic in s tem celotnega telesa


S počasnim raztezanjem telesa in pravilnim dihanjem pomagamo mišicam, da se

zmehčajo in preprečimo zakrčenost, ki nam povzroča bolečine v vratu, hrbtu. Ko smo

zakrčeni, hkrati težje dihamo, prebavljamo itn.

V vrtcih, kjer izvajajo jogo kot redno dejavnost, ji pripisujejo mnoge pozitivne učinke,

in sicer:

- povečanje samozavesti,

- boljšo samopodobo,

- uravnovešenost telesa in duha,

- izboljšano koordinacijo in ravnotežje,

- ustvarjalnost,

- povečano čustveno moč,

- večje samozavedanje in zavedanje drugih,

- izboljšano koncentracijo,

- povečano zavedanje lastnega telesa,

- krepitev mišic, gibljivosti, srca, pljuč in delovanja drugih notranjih organov,

- poglobitev diha,

- spodbujanje timskega dela,

- pomoč pri sproščanju,

- večanje zavedanja sočutja, velikodušnosti in spoštovanja,

- in najvažnejše, otroku ob vsem tem predstavlja predvsem način igre in zabave




20

Kljub vsem pozitivnim učinkom joge, ki jih kažejo razni članki in raziskave, moramo

biti z uporabo joge kot tehnike sproščanje previdni. Pred uporabo se moramo s starši

otroka vedno posvetovati o tem, kakšen je njihov pogled na jogo in meditacijo (Roeder,

2011).

Avtizmu je pogosto pridružen zapoznel motorični razvoj. Pri tem lahko pomaga joga,

ki poskrbi za tonus mišic, okrepi ravnotežje in stabilnost telesa. Hkrati se otrok skozi

gibanje iz asane v asano bolj zaveda svojega telesa in s tem krepi koordinacijo gibov

(Rowan, 2012).

Otroci z avtizmom pogosto trpijo zaradi visoko občutljivega živčnega sistema, kar

pomeni, da jih močne luči, glasen hrup, močan okus in vonj zlahka zmotijo in razdražijo.

Ker se joga praviloma izvaja v zatemnjenih prostorih, ob nežni glasbi in na mehki podlagi,

otroke z avtizmom zaščitimo pred agresivnimi dražljaji in ustvarimo zanje varen in

udoben prostor za sprostitev. Joga otrokom z avtizmom ustreza tudi zato, ker je

ponavljajoča se, asane lahko vedno izvajamo v istem zaporedju, poslušamo isto glasbo,

jogo izvajamo v istem prostoru, z istim voditeljem, blazina so vedno obrnjene v isto smer

itn. Skozi učenje dihanja, poslušanje svojega telesa in različnih jogijskih položajev se

otroci učijo koordinacije, samoregulacije, samozavedanja, tehnik sproščanja,

samokontrole. Vse te sposobnosti jim omogočijo, da pridobivajo samozavest in lažje

stopajo v interakcijo z drugimi otroki. Če pride do tega, da postajajo razburjeni ali

tesnobni, lahko pravočasno prepoznajo svoje občutke in poznajo tehnike, ki jim

pomagajo do sprostitve (Rowan, 2012).

Skupaj z Downovim sindromom se pri otroku pogosto pojavijo tudi druga bolezenska

stanja: prirojene srčne napake, pljučna hipertenzija – težave z dihanjem, disfunkcija

ščitnice in druge.

Z dihalnimi vajami, ki so sestavni del joge, ali z dihalno terapijo otrokom z Downovim

sindromom pomagamo lajšati simptome pljučne hipertenzije, vnetja nosne in obnosne

sluznice. Ko otrok lažje diha, se tudi lažje giblje, igra, uči, bolje spi in ima posledično več

energije, je boljše volje in spočit.

Alternativne vrste pomoči se pri otrocih z motnjo pozornosti in hiperaktivnosti

uporabljajo pri 12 do 64 odstotkih otrok. Joga naj bi otrokom pomagala pri pomanjkanju

koncentracije in ohranjanju umirjenost in zadovoljstva (Lange, 2014).

Pomoč z glasbo postaja vse pomembnejši način pomoči osebam s posebnimi

potrebami, saj jim pomaga pri duševnem, socialnem, čustvenem in kognitivnem

napredovanju.



21

Glasba kot taka že sama po sebi pomaga ljudem do sprostitve, ustvarja prijetno

okolje, v posamezniku vzbuja zadovoljstvo. Otrok, ki se počuti udobno, varno, sprejeto ,

lahko veliko lažje naveže pristen stik z učiteljem, kar je pomembno za kakovostno delo,

tako za učenje kot tudi za učenje socialnih veščin, obvladovanje svojih čustev itd.

Glasbeni terapevt Ryan Judd v svojem članku navaja pet glavnih razlogov, zakaj

uporabljati glasbo pri delu z otroki s posebnimi potrebami:

1. Glasba motivira: naj bo to petje ob tem, ko telovadimo in otroke spodbujamo h

gibanju, ali sprostitvena dejavnost ob koncu naporne ure matematike. Glasba je

otrokom všeč in obstaja še mnogo drugih načinov, kako jo uporabiti kot motivacijsko

sredstvo.

2. Glasba otrokom ponuja večsenzorno izkušnjo: ko otrok na primer igra boben, so

aktivirana vsa njegova čutila, v roki čuti palico, s katero udarja, njegov vid je

aktiviran, ko opazuje premikanje roke, z ušesi sliši zvok, ki ga proizvede, v roki čuti

vibracije, ki jih udarec sproži.

3. Glasba aktivira obe hemisferi možganov: kognitivna nevroznanost o glasbi

dokazuje, da pri ustvarjanju glasbe sodelujejo celotni možgani. Pri tem se aktivirajo

nevronske poti na različnih predelih možganov, kot so: vidni korteks, slušni korteks,

mali možgani, prefrontalni korteks, hipokampus in drugi.

4. V glasbi govor ni pomemben: otroci z izrazitejšimi motnjami oziroma primanjkljaji

imajo pogosto težave z besednim izražanjem. Glasba je zanje idealna priložnost, da

izrazijo, kaj čutijo, mislijo in ne nazadnje so glasni in slišani. Včasih je lahko taka

vrsta komunikacije še močnejša od besedne.

5. Glasba združuje: oksitocin, hormon, ki je znan kot socialni hormon, hormon

povezovanja, ljubezni, zaupanja, se sprošča ob poslušanju in ustvarjanju glasbe. Z

otrokom se lahko preko glasbe povežemo s petjem, plesom in gibanjem ob glasbi

ali celo ustvarjanju glasbe (Judd, 2014).



22

5 SKLEPNE UGOTOVITVE

Diplomsko delo z naslovom Sprostitvene tehnike pri obravnavi otrok z izrazitejšimi

primanjkljaji, ovirami oziroma motnjami se ukvarja z aktualno tematiko vedno hitrejšega

načina življenja, vključevanja otrok s posebnimi potrebami v hiter tempo družbe in oblik

dela, ki nam pomagajo, da se kar se da zaščitimo proti negativnim posledicam, ki jih

prinaša sodoben način življenja.

Opredelili smo pojem stres, ki je odziv organizma na (negativne) vplive iz okolja in

pojem anksioznosti oziroma tesnobnosti, ki je čustveno stanje, pri katerem zaradi

napačnega procesiranja prejetih informacij občutimo velik strah oziroma zlo slutnjo, da

se nam bo v prihodnosti zgodilo nekaj slabega, ne glede na to, kakšne so realne

okoliščine.

Stres in negativne posledice, ki jih prinaša s seboj, niso značilne le za odrasle.

Različne študije kažejo, da hiter življenjski stil staršev močno vpliva na njihove otroke.

Problem nastane, ko se pri otroku pojavijo različne težave in motnje v funkcioniranju, saj

na stresne situacije in preobremenitve še ni prilagojen. Nima razvitih primernih orodji, ki

bi mu pomagala pri spopadanju s stresom.

Spoznali smo, kateri so glavni dejavniki, ki pri otrocih in mladih povzročajo stres .

Delimo jih na v skupine: na splošne, telesne in duševne dejavnike.

Izmed različnih skupin otrok s posebnimi potrebami, ki ji opredeljuje Zakon o

usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, so nas še posebej zanimale tri, in sicer otroci

z Downovim sindromom, otroci z avtističnimi motnjami in motnjo pozornosti in

hiperaktivnosti. Zaradi lažjega pisanja smo jih združili pod imenom otroci z izrazitejšimi

primanjkljaji, ovirami oziroma motnjami.

Ugotovili smo, da je na voljo mnogo različnih tehnik sproščanja, ki so bolj ali manj

poznane in učinkovite. Ne glede na to, katero izmed tehnike izberemo, je pomembno, da

najprej spoznamo otroka, s katerim delamo, se z njim spoprijateljimo, mu zagotovimo

varno okolje, v katerem se počuti sprejet, in izbrano tehniko sproščanja prilagodimo

glede na njegove interese, zmožnosti, zanimanja in mu jo s tem približamo.

Spoznali smo, da naj bi s pravilnim izvajanjem sprostitvenih tehnik po mnenju

različnih strokovnjakov otrokom pomagali do višje samozavesti, boljše koncentracije,

čustvene stabilnosti, krepitve mišic, srca, pljuč, večjega občutka sočutja in

samospoštovanja in ne nazadnje sprostitve in umiritve. Otrokom z Downovim sindromom

lahko z dihalnimi vajami močno olajšamo težave, ki jih imajo zaradi nenehno vnete nosne



23

in obnosne sluznice in pljučne hipertenzije. Pri otrocih z motnjo pozornosti in

hiperaktivnosti so opazili pozitivne učinke po izvajanju joge, ki jim je pomagala do boljše

koncentracije in umirjenosti. Za glasbeno terapijo je značilno, da dobro vpliva predvsem

na otroke, ki imajo težave z govorom in izražanjem, saj jim inštrumenti nudijo možnost

komunikacije z okoljem, kar posledično vpliva tudi na njihovo samopodobo, zaradi katere

so v družbi drugih otrok bolj sproščeni in umirjeni.

Za potrebnejše rezultate, ki bi pokazali, katere sprostitvene tehnike so primernejše

za določeno skupino otrok s posebnimi potrebami, bi bilo potrebno sodelovanje z

različnimi zavodi, v katerih bi skupaj z otroki in pedagogi izvajali različne tehnike, saj med

strokovno literaturo nismo zasledili študije, ki bi tako obsežno zajela omenjeno

problematiko.

Ugotavljamo, da je uporaba sprostitvenih tehnik pri obravnavi otrok z izrazitejšimi

primanjkljaji, ovirami oziroma motnjami v Sloveniji premalo razvita. Trditev temelji na

naših izkušnjah iskanja primerne strokovne literature, ki je v slovenščini skorajda ni.

Ob koncu se odpirajo vprašanja in ideje za raziskave na področju uporabe

sprostitvenih tehnik v slovenskih zavodih in želja po izvajanju teh z otroki s posebnimi

potrebami, da bi lahko potrdili ali ovrgli teorijo o pozitivnih učinkih, ki smo jo strnili v tem

diplomskem delu.



24

6 LITERATURA IN VIRI

Bertoncelj, B. (2007). Joga – transformacija telesa in uma. Ljubljana: Devi.

Cunningham, C. (1999). Poskušajmo razumeti Downov sindrom. Ljubljana: Sožitje –

društvo za pomoč duševno prizadetim.

Freeman, D. (2017). Yoga for children with special needs. Pridobljeno 7. 7. 2017,

https://yogainmyschool.com/pdf/SpecialNeedsManual2.pdf.

Halder, C. (2009). Otrok z Downovim sindromom. Ljubljana: Zveza Sožitje – zveza

društev za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju Slovenije.

Jeriček, H. (2007). Ko učenca strese stres in kaj lahko pri tem naredi učitelj. Ljubljana:

Inštitut za varovanje zdravja.

Joga: vir harmonije in življenjske energije. (2008). Tržič: Učila International.

Judd, R. (2014). Five reason why music helps children with special needs. Pridobljeno

10. 7. 2017, http://www.friendshipcircle.org/blog/2014/01/13/5-reasons-why-music-

helps-children-with-special-needs/.

Jurišić, D. B. (1991). Avtizem. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport.

Jurišić, D. B. (2016). Otroci z avtizmom. Ljubljana: Izobraževalni center PIKA.

Karpljuk, D. (ur.) (2016). Športna dejavnost otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami.

Draga: CUDV.

Kozina, A. (2016). Anksioznost in agresivnost v šolah: dejavniki, trendi in smernice za

zmanjševanje. Ljubljana: Pedagoški inštitut.

Krajnc Ružič, M. (2016). Tehnike sproščanja in njihov vpliv na doživljanje stresa,

samopodobo in socialne odnose pri otrocih. Magistrsko delo. Maribor: Filozofska

fakulteta.

Lange, K. (2014). Yoga and the Therapy of Children with Attention Deficit Hyperactivity

Disorder. Pridobljeno 10. 7. 2017, https://www.omicsonline.org/open-access/yoga-

and-the-therapy-of-children-with-attention-deficit-hyperactivity-disorder-2157-

7595.1000168.pdf.

Mainland, P. (1998). Posnemajmo živali – slikanica joge za zdravo življenje. Radovljica:

Didakta.

Middleton, K. (2014). Stres: Kako se ga znebimo. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Orel, M. in Trojar, J. T. (2004). Ustvarjalna sprostitev. Ljubljana: Biro Praxis.



25

Prosen, P. (2016). Blagodejni učinki glasbe na osebe z Downovim sindromom.

Magistrsko delo. Maribor: Pedagoška fakulteta.

Roeder, J. (2011). Yoga therapy and children with ADHD. Pridobljeno 10. 7. 2017,

http://www.uvm.edu/~cdci/tripscy/localpdf/Yoga_Benefits_ADHD.pdf.

Rowan, E. (2012). 7 benefits of yoga for kids with autism. Pridobljeno 7. 7. 2017,

https://www.mindbodygreen.com/0-3817/7-Benefits-of-Yoga-for-Kids-with-

Autism.html.

Schmidt, A. (2003). Najmanj kar bi morali vedeti o stresu. Ljubljana: samozaložba.

Schmidt, G. (2009). Joga za šolske otroke. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

Strong, J. (2011). Motnja pozornosti in hiperaktivnosti za telebane. Ljubljana: Pasadena.

Sumar, S. (1998). Yoga for the special child. Chicago: Special Yoga Publications.

Tušak, M. in Masten, R. (2008). Stres in zdravje. Ljubljana: Univerza v Ljubljani,

Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo.

Zagorc, M. (2003). Sprostimo se. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport,

Inštitut za šport.

Zipkin, D. (1985). Relaxation techniques for handicapped children: review of literature.

The journal of special education, 19(3), 283–289. Pridobljeno 27. 5. 2017,

http://www.calmclassroom.com/wp-content/uploads/2011/08/Zipkinstudy.pdf.

Documents

DIPLOMSKO DELO NIKA JESENKO - upr...IZJAVA O AVTORSTVU Podpisana Nika Jesenko , študentka univerzitetnega študijskega programa prve stopnje Edukacijske vede izjavljam, da je diplomsko