DIPLOMSKO DELO

Pravica do sojenja v razumnem roku

Januar, 2011 Erika Kašca Špolad

DIPLOMSKO DELO

Pravica do sojenja v razumnem roku

Erika Kašca Špolad

Januar, 2011 Mentor: dr. Benjamin Flander, predavatelj

2

»Adhuc sub iudice lis est.«

»Spor je še vedno pri sodniku.«

ZAHVALA

Svojemu mentorju, dr. Benjaminu Flandru, se zahvaljujem za strokovno

pomoč ter vse kotristne napotke in pripombe pri pisanju diplomskega dela.

Iskrena hvala tudi moji družini za podporo ob študiju.

Posebna zahvala pa gre mojemu sinu Vidu in možu Matjažu.

3

Kazalo

1 Uvod ------------------------------------------------------------------------------------- 8

2 Metodologija -------------------------------------------------------------------------- 10

2.1 Namen in cilji diplomskega dela ---------------------------------------------- 10

2.2 Hipoteze -------------------------------------------------------------------------- 10

2.3 Raziskovalne metode ----------------------------------------------------------- 11

3 Temeljni pojmi ----------------------------------------------------------------------- 12

3.1 Pravna država ------------------------------------------------------------------- 12

3.2 Vladavina prava ----------------------------------------------------------------- 14

3.3 Pravna varnost ------------------------------------------------------------------ 16

3.4 Človekove pravice--------------------------------------------------------------- 17

4 Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ----------------------------- 20

4.1 Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja / Pravica do sojenja v

razumnem roku ----------------------------------------------------------------- 20

4.2 Pravna podlaga ------------------------------------------------------------------ 21

4.2.1 Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih

svoboščin------------------------------------------------------------------ 21

4.2.2 Ustava Republike Slovenije ---------------------------------------------- 23

4.2.3 Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - 24

4.3 Sodni zaostanki v Republiki Sloveniji ---------------------------------------- 26

4.3.1 Sodni zaostanki ------------------------------------------------------------ 26

4.4 Projekt Lukenda ----------------------------------------------------------------- 28

4.4.1 Ozadje − Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru

Lukenda v. Slovenija in sodba Ustavnega sodišča Republike

Slovenije ------------------------------------------------------------------- 28

4.4.2 Cilji Projekta Lukenda ---------------------------------------------------- 30

5 Analiza sodnih zaostankov in ukrepov za zmanjšanje oziroma odpravo

sodnih zaostankov v Sloveniji ---------------------------------------------------- 32

5.1 Utemeljitev analize ------------------------------------------------------------ 32

5.2 Analiza ---------------------------------------------------------------------------- 32

5.2.1 Zakonodajne spremembe na področju sodnih zaostankov ---------- 33

5.2.2 Pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice ------------------ 35

4

5.2.3 Obsodbe Republike Slovenije pred Evropskim sodiščem za

človekove pravice ------------------------------------------------------- 37

5.2.4 Število sodnih zaostankov v Republiki Sloveniji ----------------------- 38

5.3 Sklep analize -------------------------------------------------------------------- 41

6 Zaključek ------------------------------------------------------------------------------ 44

7 Viri in literatura --------------------------------------------------------------------- 47

5

Kazalo tabel

Tabela 1: Zakonodajne spremembe na področju sodnih zaostankov -----------33

Tabela 2: Število pritožb na Evropsko sodišče za človekove pravice glede

kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v obdobju

2004−2005 -----------------------------------------------------------------36

Tabela 3: Število obsodb Republike Slovenije pred Evropskim sodiščem za

človekove pravice v obdobju 2004−2009 ----------------------------37

Tabela 4: Število zadev na sodiščih in število sodnih zaostankov v obdobju

2005− 2009 ----------------------------------------------------------------39

Kazalo slik

Graf 1: Pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice v obdobju

2004−2009 -------------------------------------------------------------------36

Graf 2: Obsodbe Republike Slovenije pred Evropskim sodišče za človekove

pravice v obdobju 2004−2009 ---------------------------------------------37

Graf 3: Zadeve na sodiščih in sodni zaostanki v obdobju 2005−2009 -----------39

Graf 4: Sodni zaostanki na sodiščih Republike Slovenije v obdobju 2005−2009 -

-----------------------------------------------------------------------------------40

Graf 5: Delež sodnih zaostankov glede na vse zadeve in vse nerešene zadeve v

obdobju 2004−2009 ----------------------------------------------------------41

6

Povzetek

Spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin je med poglavitnimi

usmeritvami modernih demokratičnih držav. Te pravice dandanes niso

zavarovane le z nacionalnimi ustavami, pač pa tudi z mnogimi mednarodnimi

konvencijami, katerih cilj je zagotavljanje minimalnih standardov njihovega

spoštovanja. Med pomembne pravice spada tudi pravica do sojenja v

razumnem roku oziroma pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Zagotavljanje omenjene pravice je izjemnega pomena za učinkovite sodne

postopke, saj njeno nespoštovanje pomeni nastanek sodnih zaostankov, ki ima

negativne posledice tako za zaupanje državljanov v sodne institucije in pravno

varnost kot tudi za ugled Slovenije v mednarodni skupnosti. Republika

Slovenija je zato zasnovala Projekt Lukenda s ciljem popolne odprave sodnih

zaostankov, ki se trenutno nahaja v zadnji fazi svojega izvajanja. Glede na

opravljeno analizo v okviru diplomskega dela lahko ugotovim da je Program

Lukenda vplival na izboljšanje stanja na področju sodnih zaostankov. Navkljub

pozitivnim trendom cilji, zastavljeni v Programu Lukenda, niso bili v celoti

izpolnjeni do konca obravnavanega obdobja. Problemi tako še obstajajo, za

njihovo odpravo pa bosta potrebna nadaljnje delo in sodelovanje državnih

institucij na tem področju.

Ključne besede: Pravica do sojenja v razumnem roku/pravica do sojenja brez

nepotrebnega odlašanja, sodni zaostanki, pravna država, Projekt/Program

Lukenda

7

Right to a trial without undue delay

Summary

Respect for human rights and fundamental freedoms are some of the main

directions of modern democratic countries. Nowadays, these rights are not

protected only by national constitutions but also by many other international

conventions which aim at reassuring the minimum standards of their respect.

One of the important rights is also the right to a trial without undue delay,

respectively, the right to a trial within a reasonable time. Ensuring these

rights is of utmost importance to effective court proceedings since the failure

of its realization means the rise of backlogs, which has negative consequences

for the confidence of the citizens in legal institutions and legal security, as

well as for Slovenia’s reputation within international community. The

Republic of Slovenia has therefore designed Lukenda Project which aims at

total elimination of backlogs. The project is currently in the final stage of its

implementation. According to the analysis done in the diploma, I can

ascertain that Lukenda Project has improved the state in the field of

backlogs. Despite positive trends, the targets set for Lukenda Project were

not fully met by the end of the defined period. Problems therefore continue

to exist and further work and cooperation of national institutions will be

required in this field.

Key words: the right to trial without undue delay, court backlogs, rule of law,

Lukenda Project

8

1 Uvod

Spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin je eden od temeljev

moderne demokratične države. Posamezne človekove pravice in svoboščine

dandanes niso zavarovane le z nacionalnimi ustavami, temveč tudi z

mednarodnimi konvencijami. Dejansko moč teh konvencij predstavljajo

mednarodne institucije, ustanovljene z namenom zagotavljanja spoštovanja

teh pravic in sankcioniranja njihovih kršitev. Ena izmed takšnih konvencij je

tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v

nadaljevanju EKČP), katere podpisnica je tudi Republika Slovenija (v

nadaljevanju RS). EKČP med drugim zagotavlja tudi pravico do sojenja v

razumnem roku. Ta pravica je nekoliko drugače poimenovana (pravica do

sojenja brez nepotrebnega odlašanja) zagotovljena že s 23. členom Ustave RS.

Gre torej za pravico izjemnega pomena, ki jo morajo za zagotavljanje

tekočega delovanja sodne veje oblasti spoštovati vsi državni, predvsem pa

sodni organi oblasti.

Spoštovanje pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja/pravice do

sojenja v razumnem roku (v nadaljevanju pravica do sojenja v razumnem

roku) ima velik pomen ne le pri oblikovanju pozitivnega ugleda RS v

mednarodni skupnosti, pač pa predvsem pri vzpostavljanju zaupanja

državljanov v državne in sodne institucije ter občutka pravne varnosti. V

okoliščinah, kjer se obravnavana pravica ne spoštuje, prihaja do pojava sodnih

zaostankov, ki imajo posledično negativen vpliv tako na zaupanje državljanov

v državne in sodne institucije kot tudi na pravno varnost. Vsak moderna

demokratična država, ki se zaveda pomena spoštovanja človekovih pravic in

temeljnih svoboščin, se trudi vzdrževati stanje, kjer do sodnih zaostankov ne

prihaja.

V Sloveniji so se v obdobju demokratičnega prehoda po osamosvojitvi ter času

prilagajanja starih in vzpostavljanja novih institucij pojavili sodni zaostanki,

ki so se nato povečevali. RS se je te problematike lotila s sprejemom več

ukrepov za njihovo odpravo, med katerimi je najbolj obsežen Projekta

9

Lukenda iz leta 2005. Na analizo stanja sodnih zaostankov v Sloveniji in

prizadevanja za njihovo odpravo se osredotoča tudi to diplomsko delo, ki na

ta način skuša osvetliti problematiko (ne)spoštovanja pravice do sojenja v

razumnem roku.

K tej problematiki brez dvoma spada tudi preobremenjenost Ustavnega

sodišča RS. Za ustavno demokracijo, ki sledi načelu spoštovanja pravne države

in človekovih pravic, je obstoj kakovostnih in učinkovitih vzvodov varovanja

ustavnosti in zakonitosti izjemnega pomena. V luči tega cilja ima v sodobnih

demokratičnih državah pomembno vlogo ustavno sodstvo. Zaradi kronične

preobremenjenosti Ustavnega sodišča smo v Sloveniji soočeni s situacijo, v

kateri to sodišče, ki naj bo pravico do sojenja v razumnem roku (tako kot tudi

vse ostale temeljne pravice) varovalo, to pravico tudi samo krši. Aktualni

predlog ustavnih sprememb, ki naj bi razbremenile Ustavno sodišče, ima v

strokovni in politični javnosti tako zagovornike kot tudi nasprotnike. Ker se za

spremembo ustave pri nas zahteva najširše politično soglasje (najzahtevnejša

večina v Državnem zboru), sprejem predlagani sprememb še zdaleč ni

zagotovljen. S problemom preobremenjenosti Ustavnega sodišča se v tem

diplomskem delu ne bom podrobneje ukvarjala – problem (ne)spoštovanja

pravice do sojenja v razumnem roku bom kot rečeno osvetlila z analizo stanja

sodnih zaostankov v postopkih, ki tečejo pred rednimi sodišči.

10

2 Metodologija

2.1 Namen in cilji diplomskega dela

V diplomskem delu se bom osredotočila na pomen človekovih pravic v moderni

družbi s posebnim poudarkom na pravici do sojenja brez nepotrebnega

odlašanja. Pri tem bom izpostavila predvsem pomen varovanja in izvrševanja

človekovih pravic kot enega temeljnih in nujnih elementov pravne države.

Prvi del diplomskega dela bo tako predstavljal splošen pregled temeljnih

pojmov, katerih razumevanje je pomembno za nadaljevanje diplomskega

dela.

V nadaljevanju bom poseben poudarek namenila pravici do sojenja v

razumnem roku. Gre za ustavno pravico, ki predstavlja temelj izvrševanja

drugih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Njeno nespoštovanje oziroma

kršenje se odraža v pojavu sodnih zaostankov. Tako bo drugi del diplomskega

dela posvečen predvsem konkretnejši obravnavi pravice do sojenja brez

nepotrebnega odlašanja ter problematiki sodnih zaostankov. V analizi se bom

osredotočala na analizo stanja sodnih zaostankov v Sloveniji ter sprejete

ukrepe, s katerimi država poskuša odpraviti sodne zaostanke, pospešiti

postopke pred sodišči in izboljšati stanje na obravnavanem področju. Na ta

način bom skušala ugotoviti stanje na področju spoštovanja pravice do sojenja

v razumnem roku v RS.

2.2 Hipoteze

Glede na namen in cilje diplomskega dela sem oblikovala naslednji hipotezi:

- Spoštovanje pravice do sojenja v razumnem roku je temelj oziroma

osnova izvrševanja in spoštovanja tudi vseh ostalih človekovih pravic,

zagotovljenih z Ustavo RS.

11

- Projekt Lukenda, ki predstavlja instrument odprave sodnih zaostankov

v Republiki Sloveniji, je pozitivno vplival na stanje sodnih zaostankov

v RS.

Na podlagi analize stanja na področju sodnih zaostankov, ukrepov, ki naj bi

sodne zaostanke zmanjševali oziroma odpravili, in učinkovitosti uresničevanja

pravice do sojenja v razumnem roku bom hipotezi v sklepnem poglavju bodisi

delno ali v celoti potrdila bodisi zavrnila.

2.3 Raziskovalne metode

Pri analizi predmeta tega diplomskega dela in potrjevanju hipotez bom

uporabila kombinacijo metod, ki se uporabljajo v pravni znanosti in

družboslovju (Bučar, Šabič in Brglez, 2002 ter Perenič, 2009):

- analizirala in interpretirala bom izbrano znanstveno in strokovno

literaturo;

- z uporabo normativne metode bom analizirala formalne (Ustavo RS,

Evropsko konvencijo o človekovi pravicah in relevantne zakone) in

neformalne pravne vire, ki se nanašajo na pravico do sojenja brez

nepotrebnega odlašanja;

- opravila bom študijo primera in z njeno pomočjo podrobneje

predstavila in preučila program odprave sodnih zaostankov v Sloveniji

− Program Lukenda;

- s primerjalno metodo bom primerjala stanje sodnih zaostankov pred

uvedbo Programa Lukenda s stanjem konec leta 2009;

- pridobivanje podatkov iz statističnih zbirk bo temeljni vir pridobivanja

podatkov za analizo stanja na področju sodnih zaostankov v Sloveniji;

- z uporabo primerjalne metode bom primerjala probleme v zvezi z

udejanjanjem pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter

sodnimi zaostanki v Sloveniji in nekaterih drugih evropskih državah.

12

3 Temeljni pojmi

3.1 Pravna država

Razvoj pojma pravna država sovpada z razvojem moderne družbe. V

perspektivi zgodovinskega razvoja razlikujemo tri temeljne tipe držav: državo

z zakoni, zakonsko državo in pravno državo. V državi z zakoni zakoni sicer

obstajajo, vendar ne obvezujejo tudi suverena, katerega volja je nad pravom.

Zakonska država, ki se je razvila v 18. in 19. stoletju, zagotavlja

predstavniškemu telesu ustavni položaj, uveljavlja načelo splošne enakosti

pred zakonom ter zagotavlja vezanost delovanja uprave na zakon. Pri temu

tipu gre za odpravo t. i. policijske države. Na teh pozitivnih temeljih,

vzpostavljenih v zakonski državi, se razvije pravna država in jih nadgradi z

novimi pravili oziroma institucijami (Cerar, 2001). Nastanek pravne države

povezujemo z reakcijo proti osrednji državni organizaciji, v kateri dejavnost

državnih organov ni vnaprej določena ali vsaj določljiva z ustreznimi splošnimi

pravnimi akti. Sploh za evropski kontinent velja, da so se pravne države

izoblikovale kot reakcija na policijsko državo, v kateri so odločitve vrhovne

oblasti pravno nevezane in se kot take že vnaprej izmikajo pravnemu

nadzorstvu (Pavčnik, 2009). Za pravno državo je torej pomembna pravna

vezanost državnih organov na pravne predpise kot nasprotje njihovi

arbitrarnosti in samovolji (Pavčnik, 2009, Kaučič in Grad, 1999). To je tudi

izhodišče pravne varnosti. Ustava in drugi pravni akti morajo zagotavljati

človekove pravice in svoboščine ter njihovo pravno varstvo pred nedopustnimi

posegi države (Kaučič in Grad, 1999). Pri tem je pomembno, da ti enako in

predvidljivo obravnavajo vse pravne subjekte v enakih okoliščinah (Sruk,

1995), kar označujemo kot načelo pravne enakosti. Vnaprej morajo biti

relativno določene (lex certa) tudi pravne kršitve (še posebej je pomembno

načelo kazenskega prava Nullum crimen nulla poena sine lege certa1) ter

postopek, v katerem državni organi ugotavljajo, ali je bila pravna kršitev

storjena in kakšna pravna posledica naj bo glede na to izrečena (načelo

1 Nullum crimen nulla poena sine lege certa je temeljno načelo kazenskega prava, ki

predpostavlja, da ni kaznivega dejanja brez vnaprejšenje dolčenosti z zakonom.

13

pravne varnosti) (Pavčnik, 2009). Pavčnik (2009) k temu dodaja še eno

pomembno prvino pravne države, to je načelo sorazmernosti. To upošteva, da

so vse pravice in pravne dolžnosti korelativne, kar pomeni tudi, da nosilec

pravice njenih meja ne sme prestopiti, nosilec dolžnosti pa je vselej

upravičen, da od drugih zahteva, naj ga pri njegovem ravnanju ne ovirajo.

Perenič (2009) taksikativno predstavi naslednje bistvene prvine sodobne

pravne države:

- varovanje človekovih pravic in svoboščin;

- uresničitev načela delitve oblasti;

- zakoni kot pravni izraz predstavniške demokracije morajo zagotavljati

pravno varnost, to je eno pomembnejših načel pravne države.

Zakonske norme morajo biti jasne, razumljive in nedvoumne, njihovo

besedilo pa vsaj toliko določljivo, da vsaj na ravni pravnega

razumevanja in odločanja omogoča racionalno in pravno

argumentiranje (Pavčnik, 2009);

- zakonodajna oblast mora biti podvržena ustavnosodnemu nadzoru;

- izvršilna in sodna oblast morata biti podrejeni zakonu;

- sodni oblasti, ki mora opravljati nadzor tudi nad odločitvami upravne

oblasti, mora biti zagotovljena neodvisnost.

Zgoraj prikazano Pereničevo opredelitev bistvenih sestavin pravne države lepo

dopolnjuje Cerar (2001), ki opredeli naslednja temeljna načela kot osnovne

elemente pravne države:

- načelo delitve oblasti;

- načelo varovanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin;

- načelo, da zakone sprejema parlament;

- načelo podrejenosti izvršilne oblasti ter sodstva ustavi in zakonu;

- načelo pravne varnosti;

- načelo prepovedi retroaktivnosti pravnih predpisov;

- načelo jasnosti zakonov in drugih pravnih predpisov;

14

- načelo neodvisnosti sodstva;

- načelo sodnega nadzora upravnih odločb;

- načelo omejevanja diskrecionarnega presojanja organov;

- načelo pravičnosti.

Poleg teh temeljnih pa načelo pravne države vsebuje tudi druga načela, ki se

uveljavljajo v skladu z naravo posameznih pravnih panog.

Zasnova in razvoj pravne države sta, kot sem prikazala, sad zgodovinskega

razvoja, h kateremu je veliko prispevala angleška pravna tradicija. Med

prvotnimi prvinami angleške vladavine prava (rule of law) najdemo enakost

pred zakonom in varstvo temeljnih človekovih pravic. Temeljne pravice, po

njihovemu prepričanju, obstajajo že pred oblastjo, zato določajo meje, ki jih

državna oblast ne sme prestopiti. To pojmovanje je sprejela tudi

kontinentalna različica pravne države (predvsem nemška), ki je sprva bolj

poudarjala pravnost državne organizacije (zato izraz Rechtsstaat). Danes je v

pravni teoriji splošno sprejeto, da med evropsko-kontinentalnim konceptom

pravne države in anglo-ameriško vladavino prava ni bistvenih razlik. Vladavina

prava je rezultat in cilj, ki ga oba sistema vsebinsko podobno pojmujeta,

približujeta pa se mu po različnih poteh (Pavčnik, 2009). Današnji pogled na

pravno državo, kot jo pojmujemo v kontinentalnem pravnem sistemu,

vključuje tudi angleško zasnovo »vladavine prava« (rule of law) (Perenič,

2009).

3.2 Vladavina prava

Najširši in najsplošnejši pomen vladavine prava (rule of law) je opredelil

Thomas Pain v delu Zdrav razum (Common Sense 1776), kjer pravi, »da nihče

ni nad pravom in da so vsi podvrženi pravu« (v Kerševan, 2009). Kot je bil v

absolutističnih monarhijah zakon kralj, mora biti v sodobnih državah kralj

pravo in nihče drug (»For as in absolute governments the King is law, so in

free countries the law ought to be King; and there ought to be no other.«).

Vladavina prava se v širšem smislu nanaša na omejevanje oblasti (Basta,

15

1984). Natančneje pa pojem vladavine prava opredeli Dicey (v Cerar, 1994) v

svojem delu Ustavno pravo (The law of the Constitution 1885) kot:

- nasprotovanje arbitrarnemu odločanju državnih organov;

- pravno enakost;

- pravno varnost, ki se v kontinentalnem pravu nanaša predvsem na

predvidljivost in zanesljivost pravnih aktov, medtem ko se Diceyevo

načelo pravne varnosti v angloameriškem sistemu enači z negativno

individualno svobodo (freedom from interference) − to je svobodo

pred vmešavanjem kogarkoli (tudi in predvsem politične oblasti) v

zasebno sfero posameznika (Cerar, 2001).

Za boljše razumevanje vladavine prava pa je Dickeyevo opredelitev treba

dopolniti še z naslednjimi elementi (Basta, 1984):

- predvidljivost in jasnost zakonov;

- relativna stabilnost zakonov;

- neodvisnost sodstva;

- načelo pravičnosti;

- dostopnost sodišč in

- zakonsko omejena diskrecijska pravica upravnih organov.

Koncept vladavina prava se v temeljih nanaša na delitev oblasti. Šele v

državni organizaciji, ki temelji na načelu delitve oblasti (omogočajo ločenost

med tistim, ki postavlja pravna pravila, ter tistim, ki jih izvršuje), je mogoče

govoriti o vladavini prava. Gre za nujen, vendar pa ne zadosten pogoj za

njeno vzpostavitev. Drugi element je dojemanje človeka (v smislu tistega, ki

kroji ustavni red) kot zmotljivega bitja, nagnjenega k delanju napak, četudi

zavzema pomembno državno funkcijo. Zato je treba posamezniku omejiti

pristojnosti in možnost odločanja ter ga podvreči nadzoru in popravku drugih

oseb oziroma državnih organov (Kerševan, 2009). Angleška zasnova pojma

vladavine prava ne vključuje le zahteve po formalni podrejenosti odločanja

državnih organov pravu, temveč mora pravo ustrezati tudi določenim

16

vsebinskim kriterijem. Vladavino prava je mogoče doseči le z objavljenimi

zakoni, jasnimi zakoni, ki so notranje usklajeni, stabilni in zavezujoči le za

bodoča ravnanja (Perenič, 2009). Poleg vsebinske kakovosti prava pa je

pomemben tudi procesni/postopkovni vidik, torej ne le sprejemanje odločitev

v skladu s predpisanim postopkom, temveč morajo postopkovna pravila

zagotoviti tudi kakovostno pravno odločanje (Perenič, 2009).

Pojem pravne države pogosto zamenjamo kar s sopomenko vladavina prava, ki

je njena osnovna razsežnost (Pavčnik, 2009), vendar je bil v primerjavi s

kontinentalnim načelom pravne države razvoj koncepcije vladavine prava

časovno daljši in je izhajal iz drugih temeljev. Angleški pojem vladavine prava

predvsem ne upošteva države kot bistvenega soopredelilnega elementa, kar je

značilno za nemški pojem »Rechtsstaat« (Cerar, 2001).

3.3 Pravna varnost

Pravna varnost je ena najpomembnejših pravnih vrednot, ki lahko utrjujejo

vladavino prava. V osnovi pomeni, da so pravila vedenja in ravnanja pravnih

subjektov predvidljiva (predvidljivost prava), da se pravno urejeno vedenje in

ravnanje v življenju uresničujeta (zanesljivost prava) ter da je zato mogoče

načrtovati, kako naj se vedemo v prihodnje (zaupanje v pravo) (Pavčnik,

2007). Pogoje za uresničevanje pravne varnosti je treba dosegati na abstraktni

ravni z uresničevanjem zahteve, naj bodo zakoni in drugi splošni pravni akti

objavljeni, preden začnejo veljati. Praviloma ne morejo imeti retroaktivne

veljave, med njimi mora biti vzpostavljena jasna hierarhija ter dosegati

morajo vsaj relativno stabilnost. Samo ob taki kakovosti prava je mogoče

dosegati predvidljivost pravnih ravnanj na konkretni ravni pa je treba

zagotoviti enako pravno varstvo, primerno trajanje pravno-varnostnih

postopkov, učinkovito uporabo pravnih sredstev in dosledno izvrševanje

dokončnih oblastnih odločitev (Perenič, 2009).

Eden pomembnejših elementov pravne varnosti, ki si zasluži dodatno

pozornost, je predvidljivost prava. Predvidljivost prava se nanaša na to, da

17

ustava, zakoni in drugi splošni pravni akti vnaprej določajo, kako naj se pravni

subjekti ravnajo. Vnaprej morajo biti določene tudi pravne kršitve in

postopki, v katerih državni organi ugotavljajo potencialne kršitve (Pavčnik,

Cerar, in Novak, 2006). Pravna varnost tudi terja, da v pravnem sistemu ne

smejo obstajati pravne praznine oziroma so te neznatne. Zakonodajna

dejavnost in izvajanje sprejetih splošnih pravnih aktov morata biti stabilna, s

čimer se avtor navezuje predvsem na to, da se zakoni in drugi splošni pravni

akti ne smejo prehitro spreminjati (Cerar, 2001). Pravna pravila morajo biti

tako vsebinsko določena in določljiva, posamezna pravna področja je smiselno

urejati z zakoniki in sistemskimi zakoni, ki morajo biti zaokroženi ter ne

smejo imeti povratne veljave (samo v primerih, določenih z ustavo). Stopnje

prava morajo biti vsebinsko in postopkovno urejene. Postopkovnost prava je

še posebej občutljiva v kazenskem pravu, je tesno povezana s samostojnim in

z neodvisnim sodstvom ter ima časovno razsežnost. To pomeni, da je o

pravicah in dolžnostih treba odločati v razumnih časovnih obdobjih (sojenje v

razumnem roku) (Cerar, 2001).

Vendar pa popolne pravne varnosti ni. V pravni resničnosti je pravo v

določenem obsegu neučinkovito, kar pomeni, da vedno obstaja določen krog

subjektov, ki svojih obveznosti ne spoštujejo ter kršijo pravice in dolžnosti

drugih (Cerar, 2001).

3.4 Človekove pravice

Človekove pravice in svoboščine so temelj vsake sodobne demokratične

organizacije oblasti (Brezovšek, Haček, in Zver, 2008). Gre za s pravnimi

pravili urejena upravičenja posameznika v razmerju do državne oblasti.

Poglavitna značilnost človekove pravice pa ni le upravičenje, pač pa tudi

njeno pravno varstvo, ki ga označujemo kot iztožljivost. Človekove pravice

pomenijo omejevanje državne oblasti, zato je še posebej pomembno, da so

urejene z ustavo kot najvišjim pravnim aktom (Kaučič in Grad, 1999).

Slovenska ustavna ureditev predpostavlja njihovo neposredno uresničevanje

na podlagi ustave. Načelo neposrednega uresničevanja človekovih pravic in

18

svoboščin vsebuje ustavno prepoved zakonodajalcu, da z zakonom ne omejuje

pravic in svoboščin, po drugi strani pa pomeni to najmočnejše pravno varstvo

za posameznika pri uveljavljanju njegovih pravic, saj se posameznik za

varstvo svojih pravic lahko sklicuje neposredno na ustavo (Kaučič in Grad,

1999). Ker pa ustava ne more biti popoln in vseobsegajoči akt, vsebuje le

nekaj takih pravic, ki ne potrebujejo dodatne zakonske razčlenitve − to so

absolutne pravice, ki jih ni mogoče omejiti. Večina z ustavo določenih pravic

in svoboščin potrebuje tudi zakonsko ureditev, ki mora izpolnjevati z ustavo

predpisane pogoje. Te pravice imenujemo relativne pravice (Kaučič in Grad,

1999).

V ustavi RS niso razdeljene v poglavja, saj taka razvrstitev niti ne bi bila

ustrezna, ker so nekatere po naravi kompleksne in jih ni mogoče uvrstiti le v

eno samo skupino. Tako lahko pravice, določene s slovensko ustavo, glede na

njihove glavne oziroma prevladujoče značilnosti razvrstimo v pet skupin:

- temeljne in izhodiščne pravice in svoboščine;

- osebne pravice in svoboščine;

- politične pravice in svoboščine;

- ekonomske in socialne pravice;

- pravice narodnih skupnosti (Kaučič in Grad, 1999).

Med temeljne in izhodiščne pravice in svoboščine štejemo človekove pravice

in svoboščine, ki celovito varujejo človekovo osebnost, vendar so hkrati

temeljne in izhodiščne, ker predpostavljajo oziroma pogojujejo uresničevanje

drugih pravic in svoboščin (Kaučič in Grad, 1999).

Ustavna določitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa sama po sebi ne

daje zagotovil, da se bodo te pravice v praksi tudi uresničevale in spoštovale

(Kaučič in Grad, 1999). Najučinkovitejše varstvo pravic in svoboščin je

vsekakor njihovo sodno varstvo. Ustava tako zagotavlja sodno varstvo

človekovih pravic in svoboščin ter pravico do odprave posledic njihove kršitve.

Skladno s tem določa tudi pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva

19

proti odločbam sodišč, drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in

nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah,

dolžnostih ali pravnih interesih (Ustava Republike Slovenije, 1991). Prav tako

ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo je v zvezi z opravljanjem

službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti

ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem povzročila oseba

ali organ, ki to službo opravlja (Ustava Republike Slovenije, 1991). Ločeno od

sodnega varstva obravnavamo tudi ustavnosodno varstvo človekovih pravic in

svoboščin. Ustavno sodišče RS je pristojno odločati o ustavnih pritožbah zaradi

kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti (Ustava

Republike Slovenije, 1991). Poleg formalnega sodnega varstva pravic in

svoboščin poznamo še neformalno varstvo v obliki varuha človekovih pravic ter

zadnje čase vse pomembnejše mednarodno varstvo pravic in svoboščin. Tako

ločimo pravno varstvo v okviru Organizacije Združenih Narodov (OZN) in

pravno varstvo v okviru Sveta Evrope. Za Slovenijo je vsekakor pomembnejše

pravno varstvo, ki ga zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih

pravicah (v nadaljevanju EKČP). Za zagotovitev spoštovanja človekovih pravic

in svoboščin, določenih s to konvencijo je bilo ustanovljeno Evropsko sodišče

za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) (Kaučič in Grad, 1999).

20

4 Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja

4.1 Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja / Pravica

do sojenja v razumnem roku

Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti

njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča nepristransko ter z zakonom

ustanovljeno sodišče. Sodi mu lahko vsak sodnik, ki je izbran po pravilih,

vnaprej določenih z zakonom in sodnim redom.

(Ustava Republike Slovenije, 1991).

Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja/pravica do sojenja v

razumnem roku (v nadaljevanju pravica do sojenja v razumnem roku) je del

pravice do sodnega varstva, ki je zagotovljena v 23. členu slovenske ustave.

Ta pravica zagotavlja vsakomur, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o

obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno,

nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodi mu lahko le sodnik, ki

je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Ta

pravica torej predvideva sistemsko neodvisnost celotne sodne veje oblasti

(Kaučič in Grad, 1999). Poleg tega predstvalja enega bistvenih pogojev za

učinkovito uresničevanje vseh drugih človekovih pravic. Če namreč pride

sodno varstvo prepozno, je prizadeta oseba v enakem položaju kot tedaj, ko

sodnega varstva sploh nima (justice delayed is justice denied) (Ustavno

sodišče RS − tiskovno sporočilo, 2005).

Pravica do sojenja v razumnem roku je zagotovljena tudi z EKČP, znotraj

katere ima suprioren položaj. To pomembnost črpa predvsem iz svojega

odločilnega položaja v demokratični družbi in svoje pozicije znotraj sodne

prakse, ki se nanjo nanaša (Harris, O'Boyle, in Warbrick, 2009). ''Cilj 6. člena

EKČP in sodne prakse ESČP je, da ne glede na vse razlike in posebnosti v

izročilih, ureditvah in delovanju sodišč članic Sveta Evrope, doseganje

spoštovanja minimalnih standardov varstva procesnih pravic in jamstev

oziroma obsodb držav članic v vseh primerih, ko pride do kršitve teh

21

minimalnih standardov'' (Kukec, 2008). Pri tem je treba poudariti, da ESČP ni

zamišljeno kot redna sodna instanca nad nacionalnimi rednimi in ustavnimi

sodišči, pač pa kot sodišče, ki presoja, ali je bilo sojenje, vzeto v celoti,

pošteno in v skladu s specifičnimi jamstvi, vsebovanimi v 6. členu EKČP.

Takšno stališče je ESČP zavzelo že pred več kot 20 leti v primeru Kostovski v.

Nizozemska (1989) (Kukec, 2008). Pristojnost ESČP torej ni popravljanje

morebitnih napak nacionalnih sodišč, razen v primerih in obsegu, kolikor to

posega v pravice, zagotovljene z EKČP (Harris et al., 2009).

4.2 Pravna podlaga

4.2.1 Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih

svoboščin

EKČP je sprejel Svet Evrope novembra 1950, opirajoč se na Splošno

deklaracijo človekovih pravic2 (Ribičič, 2007). Cilj EKČP je zagotoviti širše

varstvo in nadaljnji razvoj človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ribičič,

2007). Države podpisnice morajo pravice, zapisane v EKČP, zagotavljati

vsakomur pod svojo jurisdikcijo, kljub temu pa EKČP nima enakega pravnega

položaja v vseh državah podpisnicah (v Avstriji ima položaj ustave, v Nemčiji

zakona, v Franciji in Sloveniji pa je pod ustavo in nad zakonom) (Ribičič,

2007). Posebnost EKČP v primerjavi z drugimi instrumenti je predvsem v tem,

da gre za živ in razvijajoč se organizem (living instrument). Takšen značaj

daje EKČP vsakodnevna sodna praksa ESČP, ki s svojimi sodbami razlaga

določbe EKČP. Države članice Sveta Evrope pa so zavezane tudi k spoštovanju

in dejanskemu izvrševanju sodb ESČP, ki se nanašajo nanje (Ribičič, 2007).

6. člen EKČP zagotavlja pravico do poštenega sojenja:''Vsakdo ima pravico, da

o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali kakršnihkoli kazenskih obtožbah

zoper njega, pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in

nepristransko, z zakonom ustanovljeno sodišč'' (Evropska konvencija o varstvu

2 Splošno deklaracijo o človekovih pravicah (The universal declaration of human rights) je

sprejela in razglasila Generalna skupščina Združenih narodov 10. decembra 1948 z resolucijo št. 217 A (III).

22

človekovih pravic in temeljnih svoboščin [EKČP], 1950). Namen pravice do

sojenja v razumnem roku je zaščita vseh strank v sodnih postopkih pred

pretiranimi procesnimi zamudami ter zagotavljanje sodnih postopkov brez

sodnih zaostankov, ki ogrožajo učinkovitost in kredibilnost sodstva (Harris et

al., 2009).

Razumna dolžina sodnih postopkov je odvisna predvsem od posameznih

okoliščin sodnih primerov, kar pomeni, da pravni akti ne določajo absolutnega

časovnega okvirja sodnih postopkov (Harris et al., 2009). Merilo ''v razumnem

roku'', uporabljeno v 1. odstavku 6. člena EKČP, je torej relativno. To pomeni,

da se v prvi vrsti lahko razlikuje za kazenske in civilne zadeve. Pri civilnih

postopkih začne teči rok od dneva začetka postopka, pri kazenskih pa od

dneva obtožbe (Di Pede v. Italija 1996, Guillemin v. Francija 1997, Deweer v.

Belgija 1980 in Eckle v. Nemčija 1982) (Gomien, 2009). Pri tem ESČP pri

odločanju upošteva več okoliščin, na podlagi katerih odloča o kriteriju

''razumnega roka'': kompleksnost danega primera, način, kako so oblasti

primer obravnavale, pritožnikovo ravnanje, ki bi lahko povzročilo

zavlačevanje postopkov, ter posebne okoliščine, ki bi lahko upravičile

podaljšanje postopkov (Gomien, 1991). Sodišče oceni zapletenost zadeve

glede na naslednje dejavnike: narava dejstev ali spornih pravnih vprašanj,

število udeleženih v zadevi, ravnanje v podobnih ali z njimi povezanih

postopkih in z mednarodnimi elementi (Gomien, 2009). Poleg tega ESČP

upošteva tudi pomembnost zadeve za pritožnika pri aplikaciji zgoraj

navedenih kriterijev. Dolžina postopkov je še posebej pomembna v primerih,

ki zadevajo pritožnikovo svobodo, zaposlitev, družbeni status, zdravje, ugled,

lastniška vprašanja ter vprašanja o določitvi skrbništva nad mladoletnimi

osebami (Harris et al., 2009). ESČP tako pri odločitvah o kriteriju razumnega

roka preprosto sprejme svojo oceno oziroma odločitev (Harris et al., 2009).

Cilj tega člena je, da se ne glede na posebnosti v izročilih, ureditvah in

delovanju sodišč v vseh državah članicah Sveta Evrope doseže spoštovanje

minimalnih standardov varstva procesnih pravic in jamstev oziroma obsodbo

držav članic v vseh primerih, ko pride do kršitve teh minimalnih standardov.

23

Pri tem ESČP ni zamišljeno kot redna sodna instanca nad nacionalnimi rednimi

in ustavnimi sodišči, temveč kot sodišče, ki presoja, ali je bilo sojenje, vzeto

v celoti, pošteno in v skladu s specifičnimi jamstvi, vključenimi v 6. členu

EKČP (Ribičič, 2007). Ob ugotovitvi, da sojenje ni bilo pošteno, ESČP ne more

razveljaviti sodbe nacionalnega sodišča, temveč lahko le ugotovi kršitev

konvencijskih pravic in dosodi plačilo pravičnega zadoščenja. Vendar pa vse

več držav v svojih zakonodajah omogoča, da pride do obnovitve postopka v

primerih, ko ESČP ugotovi kršitev konvencijskih pravic (Ribičič, 2007).

Na 6. člen EKČP se nanaša največ sodb ESČP, kar je razumljivo, saj ta člen

predstavlja skupek jamstev, brez katerih sojenja v kazenskih postopkih in

civilnih zadevah ne moremo šteti za »pošteno« sojenje (fair trial, fair hearing)

(Ribičič, 2007). Standardi na tem področju so bili določeni v sodbi zoper Švico

(Zimmermann in Steiner v. Švica), kot je npr., kaj šteti za razumen čas

sojenja. Po tem so bile številne države obsojene za kršitev te pravice iz 6.

člena EKČP v konkretnih primerih, za vrsto držav pa je ESČP ugotovilo, da

prihaja do kršenja te pravice zaradi sistemskih napak v pravni ureditvi in da

ne poznajo učinkovitega pravnega sredstva zoper kršitev pravice do sojenja v

razumnem roku. V teh primerih ESČP izda t. i. vodilno sodbo (tudi v primeru

Lukenda v. Slovenija), s katero državi naloži vzpostavitev učinkovitega

pravnega sredstva. Dokler država tega na stori, samo presoja o tovrstnih

kršitvah, ne da bi od pritožnikov terjalo, da predhodno izčrpajo vsa pravna

sredstva, določena z nacionalno zakonodajo (Ribičič, 2007).

4.2.2 Ustava Republike Slovenije

Ustava RS iz leta 1991 kot najvišji splošni pravni akt ureja predvsem

vprašanja, ki sodijo v standardno ustavno materijo (Kaučič in Grad, 1999).

Skladno s tem je človekovim pravicam in temeljnim svoboščinam namenjeno

posebno mesto. Tudi primerjava s sodobnimi ustavami evropskih držav in

ključnimi mednarodnimi dokumenti človekovih pravic priča o tem, da

slovenska ustava vsebuje celovito in popolno ureditev človekovih pravic in

24

svoboščin. V nekaterih delih celo presega standarde, uveljavljene v

mednarodnih dokumentih (Kaučič in Grad, 1999).

23. člen Ustave RS določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in

dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča

neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče (Ustava Republike

Slovenije, 1991).

4.2.3 Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja

Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v

nadaljevanju ZVPSBNO) je izredno pomemben za vse stranke sodnih postopkov

v RS. Navedeni pravici sta bistveni pravici, saj je v primeru predolgega

odločanja o sporni zadevi ogroženo tudi izvrševanje drugih pravic, za katere

gre v sodnem sporu. Še preden pa konkretneje analiziramo obravnavan

ZVPSBNO, je treba poudariti, da ZVPSBNO ne predstavlja rešitve problema

sodnih zaostankov v Sloveniji − to niti ni njegov namen. Bistveni namen

ZVPSBNO je zagotoviti učinkovito varstvo pravic strank v konkretnih sodnih

postopkih, v katerih sodišča brez utemeljenega razloga predolgo odločajo. S

tem se torej strankam zagotovi sredstva za pospešitev sodnega odločanja v

njihovi konkretni sodni zadevi3.

Poglaviten razlog za sprejem ZVPSBNO je izvršitev sodbe ESČP v primeru

Lukenda v. Slovenija z dne 6. oktobra 2005. V tej sodbi je bilo odločeno, da

RS ne zagotavlja učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP za varstvo

pravice do sojenja v razumnem roku iz 6. člena EKČP. Ugotovljeno je bilo, da

RS nima vzpostavljenih sistemskih osnov za zagotovitev varstva pravice do

sojenja v razumnem roku oz. varstva pred predolgim sojenjem. Vlada RS se je

na odločitev ESČP odzvala z umestitvijo bistvenih elementov Programa

Lukenda v svoje temeljne razvojne dokumente. S sprejetjem ZVPSBNO v

Državnem zboru RS 26. aprila 2006 pa so bili vzpostavljeni tudi pogoji, da

ESČP po ugotovitvi učinkovite implementacije zakona v RS prvenstveno

3 Namen zakona je bil opredeljen s strani Ministrstva za pravosodje RS, pod okriljem katerega

je bil predlog zakona tudi pripravljen.

25

prenese jurisdikcijo s področja sojenja brez nepotrebnega odlašanja po načelu

subsidiarnosti na sodno oblast RS in Državno pravobranilstvo (O Zakonu o

varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in razlogih za

sprejem, 2006).

22. septembra 2005 je bila sprejeta tudi odločba Ustavnega sodišča RS glede

vprašanja obstoja učinkovitega pravnega sredstva za varstvo pravice do

sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Odločba navaja, da je Zakon o

upravnem sporu v neskladju s slovensko ustavo, saj je bistveni sestavni del

pravice do pravnega varstva tudi pravica do sojenja brez nepotrebnega

odlašanja. Ta zagotavlja stranki v postopku, da bo lahko v razumnem roku s

sodnim varstvom uveljavila svoje pravice in da je treba z zakonom zagotoviti

primerno zadoščenje, ki pripada tisti stranki sodnega postopka, kateri je bila

pravica kršena že v končanem sodnem postopku (Odločba Ustavnega sodišča

RS, št. U-I-65/05).

Na podlagi sodb ESČP in odločbe Ustavnega sodišča RS je bil sprejem zakona

nujen. ZVPSBNO določa dve vrsti pravnih sredstev za zagotovitev varstva

strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Prva so t. i.

pospešitvena sredstva − nadzorstvena pritožba in rokovni predlog, druga pa so

t. i. sredstva zadoščenja (O Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez

nepotrebnega odlašanja in razlogih za sprejem, 2006). Nadzorstveno pritožbo

lahko vsaka stranka, ki meni da je prizadeta oz. oškodovana zaradi predolgega

sojenja ali neupravičenega zavlačevanja z odločanjem s strani sodišča, vloži

pri predsedniku sodišča, pred katerim poteka sojenje. Predsednik sodišča

zahteva poročilo o poteku sojenja od sodnika oz. predsednika senata, ki

zadevo rešuje, in sodniku ali sodnemu senatu določi rok, v katerem naj

zadevo pospešeno rešuje oz. ji določi prednostno reševanje. Če ne pride v

določenem roku do realizacije odločitve predsednika sodišča oz. če se

predsednik nanjo ne odzove, potem ima stranka možnost vložiti posebno

pritožbo (Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja,

2006). Ta pritožba se imenuje rokovni predlog. Stranka se z njim obrne

neposredno na višje sodišče in zahteva, da iste ukrepe kot po nadzorstveni

26

pritožbi izvede predsednik ali pooblaščeni sodnik neposredno višjega sodišča

(Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, 2006). Po

pravnomočni odločitvi ima stranka možnost zahtevati pravično zadoščenje od

Državnega pravobranilstva v devetih mesecih zaradi predolgega sojenja −

predvsem gre tukaj za odškodnino (Zakon o varstvu pravice do sojenja brez

nepotrebnega odlašanja, 2006).

Leta 2007 je ESČP v zadevi Grzinčič proti Sloveniji (številka pritožbe

26867/02), ki se je nanašala na kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP,

odločilo, da so pospeševalna sredstva za postopke pred sodišči I. in II. stopnje,

ki jih uvaja nov zakon, učinkovita. Od 1. januarja 2007 dalje imajo tako

upravičenci, odvisno od faze posameznega postopka, na voljo različne pravne

poti, prek katerih lahko uveljavljajo kršitve pravice do hitrega sojenja. Zaradi

te odločitve je ESČP kasneje v več zadevah odločilo, da so pritožbe

neutemeljene (Kukec, 163). Kot primer lahko na tem mestu navedem dve

pomembnejši sodbi. Prva je Gliha in Joras v. Slovenija, kjer je ESČP,

upoštevajoč sodbo Grzinčič v. Slovenija, odločilo, da je pritožba glede

postopka, ki teče pred sodiščem II. stopnje, nesprejemljiva zaradi neizčrpanja

notranjega pravnega sredstva. Drugi primer je Jama v. Slovenija, v katerem je

ESČP ravno tako odločilo, da je pritožba nesprejemljiva (manifestly ill-

founded), ker pritožnik ni uporabil pospešitvenih sredstev po ZVPSBNO.

Podobni primeri so Švarc in Kavnik v. Slovenija, Šubinski v. Sloevnija, Tratar v.

Slovenija, Tomažič v. Sloevnija in Kurbus v. Slovenija (Kukec, 2008).

4.3 Sodni zaostanki v Republiki Sloveniji

4.3.1 Sodni zaostanki

V statističnem smislu sodne zaostanke definiramo kot nerešene sodne spise na

posameznem sodišču, katerih število presega polovico povprečnega letnega

pripada zadev na posameznem sodišču na območju RS (Projekt Lukenda −

operativni delovni načrt, 2005). To statistično definicijo sodnih zaostankov je

za boljše razumevanje treba dopolniti z vsebinsko razlago sodnih zaostankov.

27

Sodni zaostanki so v vsebinskem pogledu nerešeni spisi na posameznem

sodišču, ki se na tem sodišču nahajajo dalj časa, kot je to določeno v 50.

členu Sodnega reda za posamezno vrsto sodišča in odprte sodne zadeve.

Roki, določeni s Sodnim redom, so naslednji:

- preiskava in kazenske zadeve na I. stopnji: 18 mesecev od prejema

zadeve do odprave spisa državnemu tožilcu po opravljeni preiskavi

oziroma do odprave odločbe I. stopnje;

- pravdne in nepravdne zadeve ter gospodarski spori: 18 mesecev od

prejema zadeve do odprave odločbe I. stopnje;

- postopki pred senatom za mladoletnike: 1 leto od prejema zadeve do

odprave odločbe I. stopnje;

- postopki s pritožbo v kazenski ali civilni zadevi na II. stopnji: 6

mesecev od prejema zadeve na sodišču II. stopnje do odprave odločbe

II. stopnje;

- zadeve kazenskih preiskovalnih dejanj: 6 mesecev od prejema zadeve

do odprave spisa državnemu tožilcu po opravljenih preiskovalnih

dejanjih;

- izvršilne zadeve: 6 mesecev od prejema zadeve do odprave sklepa o

izvršbi;

- zapuščinske zadeve: 6 mesecev od prejema zadeve do odprave sklepa

o dedovanju;

- zadeve pripravljalnih postopkov zoper mladoletnike: 6 mesecev od

prejema zadeve do odprave spisa državnemu tožilcu po opravljenem

pripravljalnem postopku;

- zemljiškoknjižne zadeve: 3 mesece od prejema zadeve do odprave

sklepa;

- zadeve sodnega registra: 3 mesece od prejema zadeve do odprave

sklepa (Sodni red, 2007).

Med sodne zaostanke ne štejemo zadev, ki jih sodišče ne more obravnavati in

rešiti, ker ni mednarodnih sporazumov o medsebojni pravni pomoči ali zaradi

28

nesodelovanja sodnih oblasti z državami, s katerimi RS nima vzpostavljenih

diplomatskih odnosov (Sodni red, 2007).

4.4 Projekt Lukenda

Minister za pravosodje dr. Lovro Šturm je ob koncu leta 2005 predstavil

projekt oziroma program odprave sodnih zaostankov na sodiščih in tožilstvih

do konca leta 2010. Program je poimenovan po Franju Lukendi, ki je s

pritožbo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku uspel na ESČP.

Projekt Lukenda − projekt odprave sodnih zaostankov sta vzpodbudili sodbi

ESČP in Ustavnega sodišča RS.

4.4.1 Ozadje − Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru

Lukenda v. Slovenija in sodba Ustavnega sodišča Republike Slovenije

Franjo Lukenda je decembra 1998 proti zavarovalnici sprožil postopek pred

okrajnim sodiščem Celje. Na podlagi strokovnega mnenja je namreč zahteval

povišanje zavarovalnine. Postopek na I. stopnji se je končal decembra 2002,

kar pomeni da je prvostopenjski postopek trajal 4 leta in 1 dan po vložitvi

tožbe. Februarja 2004 je Višje sodišče v Celju njegovi pritožbi ugodilo in mu

povišalo zavarovalnino ter mu dvignilo odstotek invalidnine. Celoten postopek

na obeh instancah (I. in II. stopnji) je v celoti trajal 5 let, 3 mesece in 9 dni.

Ker se sodišče ni odzvalo na njegove poskuse pospešitve postopka, je vložil

pritožbo na ESČP še pred končanjem postopka pred domačimi sodišči.

Uveljavljal je kršitev pavice do sojenja v razumnem roku (1. odstavek 6. člena

EKČP) ter smiselno tudi kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva (13.

člen EKČP). Vlada RS je predlagala ESČP, naj razglasi zadevo za nedopustno,

saj bi pritožnik lahko z nadzorstveno pritožbo, upravnim sporom ali ustavno

pritožbo lahko dosegel pospešitev postopka, dokler je ta še trajal. Po njenem

stališču naj bi bila tako pravna sredstva pritožniku na voljo ter učinkovita v

teoriji in praksi. Kot odgovor na stališče Vlade RS je ESČP pojasnilo, da so

učinkovita pravna sredstva tista, ki so dostopna in primerna, da neposredno

omogočijo odpravo oziroma popravo kršitev EKČP. Učinkovito pravno sredstvo

29

mora tudi dejansko, ne le teoretično obstajati oziroma mora zagotavljati

zadostne možnosti za uspeh. Učinkovitost po mnenju ESČP pomeni, da pravno

sredstvo prepreči nastanek kršitve ali njeno nadaljevanje oziroma ponudi

primerno nadomestilo za že nastale kršitve. V zadevi Lukenda bi bilo pravno

sredstvo učinkovito, če bi pripomoglo k temu, da bi sodišče o sporu hitreje

odločilo ali če bi pritožnik lahko prišel do primernega nadomestila za že

nastalo dolgotrajno sojenje (Kukec, 2008).

V sodbi je tako ESČP ponovilo, da je treba razumnost trajanja postopka

presojati v luči konkretnega primera, ob upoštevanju že omenjenih 4

kriterijev – kompleksnosti zadeve, ravnanja pristojnih organov, ravnanja

pritožnika in pomena sporne zadeve za pritožnika. Glede na predstavljene

kriterije je ESČP odločilo, da ni šlo ne procesno ne z vidika ugotavljanja

dejstev za zapleteno zadevo. Celotna dolžina postopka je bila tako

prekomerna, še zlasti na prvi stopnji (Kukec, 2008).

V primeru Lukenda v. Slovenija je ESČP poleg kršitve pravice do sojenja v

razumnem roku (6. člen EKČP) ugotovilo tudi kršitev pravice do učinkovitega

pravnega sredstva (13. člen EKČP). ESČP je ugotovilo, da nadzorstvene

pritožbe ni mogoče šteti za učinkovito pravno sredstvo. Poleg tega je RS

naložilo plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova pravičnosti v

višini 3200 € za sodno zamudo zaradi trajanja postopka 5 let, 3 mesecev in 9

dni, od česar je postopek na prvi stopnji trajal cela 4 leta in 1 dan. Sklep

sodišča se je torej glasil, da RS v primeru Lukenda ni zagotovila sojenja v

razumnem roku, niti mu ni omogočila učinkovitega pravnega sredstva za

odpravo te kršitve (Lukenda v. Slovenija 23032/02). Iz tega je razvidno, da je

ESČP ugotovilo sistemsko napako, ki izvira iz neustrezne zakonodajne ureditve

in neučinkovite prakse zagotavljanja sodnega varstva.

Primer Lukenda je pomemben predvsem zato, ker kaže na to, da sodni

zaostanki v RS niso le posamezni primeri, pač pa izvirajo iz neustrezne

zakonodaje in prakse. Skoraj istočasno je Ustavno sodišče RS izdalo odločbo,

ki ugotavlja, da je Zakon o ustavnem sodišču v neskladju z ustavo. Ne vsebuje

30

namreč pravici do sojenja v razumnem roku prilagojenih določb, ki bi

omogočale uveljavljanje pravičnega zadoščenja, ko je kršitev pravice do

sojenja v razumnem roku že prenehala. Učinkovito varstvo pravice do sojenja

v razumnem roku je le tisto, ki prepreči domnevno kršitev oziroma njeno

nadaljevanje ali pa zagotovi pravično pravno zadoščenje (Klačinski, 2008).

Ugotovljeno neskladje je bilo treba odpraviti v roku enega leta (sodba U-I-

65/05-12). Sodba ESČP je poleg ugotovitve kršitve pravice do sojenja v

razumnem roku in pravice do učinkovitega pravnega sredstva ter plačila

pravičnega zadoščenja zavezala RS k sprejetju splošnih in posamičnih

ukrepov, ki bi zagotovili, da do teh kršitev v prihodnosti ne bo več prihajalo.

4.4.2 Cilji Projekta Lukenda

Glavni cilj Projekta Lukenda je odprava sodnih zaostankov na sodiščih in

tožilstvih do 31. decembra 2010, poleg tega pa tudi povečanje učinkovitosti

sodstva. Znotraj Projekta Lukenda so zato opredeljeni posamezni ukrepi, ki

naj bi zagotovili doseganje zastavljenih ciljev.

Prednostni ukrepi, opredeljeni v Projektu Lukenda, so (Projekt Lukenda,

2005):

- zagotovitev prostorskih pogojev v skladu s strategijo prostorskega

razvoja pravosodnega sistema;

- dodatna zagotovitev in organiziranje človeških virov oziroma

strokovnega osebja za določen čas, do 31. decembra 2010, ko

načrtujemo odpravo sodnih zaostankov;

- stimulativno nagrajevanje sodnega osebja za odpravljanje sodnih

zaostankov.

Drugi ukrepi za povečanje učinkovitosti sodstva, opredeljeni v Projektu

Lukenda, so (Projekt Lukenda, 2005):

- poenostavitev zakonodaje in standardizacija sodnih postopkov;

31

- popolna informatizacija sodišč;

- dodatno usposabljanje sodnikov in tožilcev z uvedbo specializacije

sodnikov;

- reorganizacija in boljše upravljanje sodišč − opraviti analizo velikosti

optimalne organizacijske enote najmanjšega še učinkovitega sodišča

ter v kazenskih zadevah možnosti specializacije sodišč, določitev

pristojnosti sodišča za širše območje;

- stimuliranje kakovosti in učinkovitosti dela tožilcev in pravobranilcev;

- sprememba na področju sodnih taks in povprečnin z namenom večjega

sorazmerja med njihovo višino in dejanskimi stroški postopkov;

- sprememba odvetniške tarife v smeri pospešitve postopkov in

priznavanja potrebnih stroškov v skladu z dejansko vloženim delom;

- vzpostavitev hitrega in učinkovitega sistema izterjave kazni,

povprečnin in sodnih taks;

- vzpostavitev sistema, ki bo pospešil in poenostavil reševanje

bagatelnih zadev;

- vzpodbujanje državljanske zavesti, ki bo poudarjala zaupanje in

spoštovanje do pravosodnih organov in njihovih delavcev;

- zagotovitev večje varnosti na sodiščih;

- zagotovitev stalnosti sodnikov na sodiščih z možnostjo napredovanja

tako v višji plačilni razred in tudi v višji sodniški naziv na istem

sodišču in istem pravnem področju;

- zagotovitev mobilnosti sodnikov in/ali sodnih spisov;

- oblikovanje enotne statistične baze podatkov za statistično

spremljanje dela sodišč po enotnih merilih;

- ustanovitev koordinacijskega telesa za statistično spremljanje dela

sodišč med Ministrstvom za pravosodje, Sodnim svetom in Vrhovnim

sodiščem;

- podatki iz enotne statistične baze morajo biti dostopni vsem

uporabnikom: Ministrstvu za pravosodje, Sodnemu svetu, Vrhovnemu

sodišču in vsem sodiščem, in sicer z upoštevanjem predpisov o varstvu

osebnih podatkov (Projekt Lukenda, 2005).

32

5 Analiza sodnih zaostankov in ukrepov za

zmanjšanje oziroma odpravo sodnih zaostankov v

Sloveniji

5.1 Utemeljitev analize

Ustavno zagotovljena pravica do poštenega sojenja in sojenja brez

nepotrebnega odlašanja je ena od pomembnejših ustavno procesnih pravic.

Ob neizvajanju oziroma nezagotavljanju omenjene pravice pride do pojava

sodnih zaostankov na sodiščih. To vprašanje je zelo pomembno tudi z vidika

zagotavljanja pravne države ter vzpostavitve zaupanja v pravo in pravne

predvidljivosti. Sodni zaostanki slabo vplivajo na stanje pravne države, ker

negativno vlivajo na pravno predvidljivost in zaupanje v pravo. Na obstoječe

stanje se je RS odzvala s sprejetjem nekaterih ukrepov, ki naj bi odpravili

sodne zaostanke na sodiščih in tožilstvih. Analizo bom usmerila na že

omenjeni Projekt Lukenda, ki predstavlja operativni delovni načrt odprave

sodnih zaostankov na sodiščih in tožilstvih.

Glede na to, da je Projekt Lukenda v zaključni fazi izvajanja (zadnje leto),

predpostavljam, da so nekateri njegovi učinki že opazni. V analizi diplomskega

dela bom tako poskušala ugotoviti, ali so zastavljeni ukrepi v Projekt Lukenda

pripomogli k izboljšanju stanja na področju sodnih zaostankov v Sloveniji.

5.2 Analiza

Da bi dosegla namen diplomskega dela, sem opredelila naslednje kriterije:

- število sodnih zaostankov,

- število pritožb na ESČP,

- število obsodb RS pred ESČP in

- spremembe zakonodaje, ki so v povezavi z odpravo sodnih zaostankov.

33

Na podlagi navedenih kriterijev bom primerjala stanje pred uvedbo Projekta

Lukenda (leta 2005) in stanje leta 2010, ko je Projekt Lukenda v zaključnem

letu izvajanja. Podlago za analizo bodo predstavljali statistični podatki od leta

2004 do leta 2010, pri čemer mislim predvsem na podatke Sodne statistike in

Državnega pravobranilstva.

5.2.1 Zakonodajne spremembe na področju sodnih zaostankov

Iz sodbe ESČP izhaja, da je eden temeljnih razlogov za obstoj sodnih

zaostankov v RS sistemske narave. To pomeni, da ima zakonodaja na področju

sodnih zaostankov zelo velik pomen. Tako so tudi v Projektu Lukenda

zakonodajne spremembe tisti ukrep, ki naj bi pozitivno prispeval k izboljšanju

stanja na omenjenem področju. Pomembno se mi zdi poudariti, da je ustrezna

in učinkovita zakonodaja osnovnega pomena ne samo za odpravo sodnih

zaostankov, pač pa predvsem za vzpostavitev pogojev, ki bi zagotavljali, da

do sodnih zaostankov sploh ne bi prihajalo.

V nadaljevanju bom predstavila pomembne zakonodajne spremembe, ki so

vplivale na področje sodnih zaostankov.

Tabela 1: Zakonodajne spremembe na področju sodnih zaostankov

Zakonodajne spremembe/nova zakonodaja

2005 - Sodba ESČP - Sodba Ustavnega sodišča RS

2006 - Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (začetek veljavnosti 1. 1. 2007)4;

- Zakon o dopolnitvah in spremembah Zakona o sodniški službi; - Zakon o dopolnitvah in spremembah Zakona o sodiščih; - Zakon o upravnem sporu; - Zakon o kazenskem postopku; - Zakon o pravdnem postopku; - poleg naštetih večjih zakonodajnih sprememb na področju

sodnih zaostankov so bile sprejete tudi naslednje zakonodajne

4 Državni zbor RS je leta 2006 sprejel Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega

odlašanja, katerega glavni namen je bil učinkovito pravno sredstvo, ki bi strankam sodnih postopkov omogočilo varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ta cilj je bil tudi dosežen, saj je Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi Grzinčič v. Slovenija ocenilo, da so pospeševalna sredstva za postopke pred sodišči I. In II. stopnje, ki jih uvaja nov zakon, učinkovita (Kukec, 2008).

34

spremembe, ki vplivajo na to področje: Zakon o izvršbi in zavarovanju5, Zakon o sodni taksi, Zakon o sodnem registru, Zakon o zemljiški knjigi, Zakon o notariatu, Zakon o prekrških, Zakon o prisilni poravnavi, stečaju, likvidaciji.

2007 - Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravniškem

državnem izpitu;

- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbah in

zavarovanju;

- Zakon o dopolnitvah Zakona o plačilnem prometu;

- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodiščih;

- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodniški službi

- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem

postopku6

2008 - Novela Zakona o pravdnem postopku7;

- Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah8;

- Novela Zakona o delovnem in sovialnem sodišču;

- Dopolnitve Sodnega reda

2009 - Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodiščih

- Zakon o alternativnem reševanju sporov

- novela Zakona o sodniški službi

- spremembe Zakona o kazenskem postopku

- spremembe in dopolnitve Zakona o varstvu pravice do sojenja

brez nepotrebnega odlašanja9

5 Zakon o izvršbi in zavarovanju ter Zakon o prekrških uvajata poenostavitve postopkov z

namenom doseganja večje učinkovitosti, vendar je na tem mestu treba omeniti, da so prehitre in prepogoste spremembe včasih premalo domišljene in zato podrvržene pogostemu spreminjanju in poseganju v zakonodajo.

6 Spremembe Zakona o pravdnem postopku omogočajo zakonodajalcu sprejem potrebnih podzakonskih predpisov za uporabo elektronskega poslovanja sodišč. To lahko nedvomno pripomore k hitrejšemu poslovanju sodišč.

7 Novela Zakona o pravdnem postopku uvaja pospešitev postopka in koncentracijo glavne obravnave.

8 Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah pripomore k rešitvi spora brez sodnega postopka ceneje in hitreje.

9 Namen sprememb in dopolnitev Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je dodatna okrepitev varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in dopolnitev tistih določb zakona, ki bi se lahko dvoumno razlagale v praksi. S sprejetimi spremembami se je uporaba zakona olajšala. Predvsem je tukaj pomembno izpostaviti, da je treba pri odločanju v postopkih pospešitvenih sredstev presojati trajanje sodnega postopka v celoti, torej tudi pred sodišči nižje ali višje stopnje.

35

Med najpomembnejšimi novostmi v obravnavanem obdobju na področju

zakonodaje bi predvsem izpostavila sprejem Zakona o varstvu pravice do

sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki sem ga že podrobneje predstavila.

Med drugimi pomembnimi pravnimi akti je treba omeniti še Zakon o mediaciji

v gospodarskih in civilnih zadevah ter Zakon o alternativnem reševanju

sporov, ki lahko prispevata k zmanjšanju števila zadev na sodiščih in

posledično k skrajšanju postopkov pred sodišči RS. Predvsem alternativno

reševanje sporov oz. sklenitev poravnave med strankama imata dva

pomembna pozitivna učinka. Stranke se z odločitvijo, dogovorjeno na

poravnavi, veliko lažje poistovetijo kot z avtoritarno odločitvijo državnega

organa. V tem primeru večinoma vsaj ena stranka z odločitvijo ni zadovoljna,

velikokrat pa pravzaprav ni zadovoljna nobena. Poleg tega se z mediacijo

poskuša ugotoviti bistvo spora, torej ne gre le za doseganje poravnave o

samem zahtevku. Tako je posledica sklenjene poravnave večkrat tudi

zmanjšanje možnosti za nastanek novih sporov med strankama. Te

spremembe posledično pozitivno vplivajo na zmanjšanje števila zadev na

sodiščih. Seveda so pomembne tudi vse ostale procesne spremembe zakonov,

katerih cilj je učinkovitejše in hitrejše delovanje sodišč ter s tem

zmanjševanje sodnih zaostankov.

5.2.2 Pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice

Vsak posameznik ima po EKČP pravico do pritožbe zoper kršitve konvencijskih

pravic. Dejansko gre za subsidiarno pravno sredstvo, torej sredstvo, ki

dopolnjuje nacionalna pravna sredstva in kot tako najprej predpostavlja

izčrpanje vseh pravnih možnosti znotraj nacionalnih pravnih sistemov (Cerar

in drugi 2002, 118−9). EKČP v 6. členu zagotavlja pravico do sojenja v

razumnem roku, ki jo morajo spoštovati vse države podpisnice. Posledica

nezagotavljanja oziroma kršenja pravice do sojenja v razumnem roku je

nastanek sodnih zaostankov.

Med pomembnimi kriteriji, na podlagi katerih bom analizirala stanje na

področju sodnih zaostankov, bi najprej izpostavila število pritožb slovenskih

36

državljanov na ESČP zaradi kršenja pravice do sojenja v razumnem roku. Na

podlagi gibanja števila pritožb ter obtožb RS pred ESČP (ki jih bom predstavila

v nadaljevanju) bom lahko sklepala o izboljšanju ali poslabšanju stanja na

področju sodnih zaostankov ob koncu obravnavanega obdobja.

Tabela 2: Število pritožb na ESČP glede kršitve pravice do sojenja brez

nepotrebnega odlašanja v obdobju 2004−2009

2004 2005 2006 2007 2008 2009

Vse obravnavane pritožbe

374 251 279 209 320 340

Nov pripad zadev 271 43 46 139 138 181

Vir: Državno pravobranilstvo (2004); (2005); (2006); (2007); (2008); (2009)

Pritožbe na Evropsko sodišče za človekove

pravice

0

100

200

300

400

500

600

700

2004 2005 2006 2007 2008 2009

vse obravnavane pritožbe letni pripad pritožb

Graf 1: Pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice v obdobju

2004−2009

Vir: Državno pravobranilstvo (2004); (2005); (2006); (2007); (2008); (2009)

Iz Grafa 1 je razvidno, da se je v skupnem seštevku število obravnavanih

pritožb od leta 2004 do leta 2009 zmanjšalo za 9,09 %. Prav tako se je

zmanjšal vsakoletni pripad novih pritožb, in sicer za 33,2 %. Gre torej za

pozitiven trend zmanjševanja števila pritožb na ESČP glede kršitve pravice do

sojenja v razumnem roku. Kljub temu bi na tem mestu izpostavila, da se je

število pritožb v zadnjih treh letih (2007−2009) zopet povečalo. Eden izmed

možnih razlogov bi lahko bilo tudi povečanje števila zadev na sodiščih RS,

37

čeprav to ne bi smel biti opravičljiv razlog, saj je tako temeljni cilj Programa

Lukenda kot tudi ena glavnih usmeritev Vlade RS na področju pravosodja

odprava sodnih zaostankov z učinkovitimi in hitrimi sodnimi postopki.

5.2.3 Obsodbe Republike Slovenije pred Evropskim sodiščem za človekove

pravice

V predhodnem podpoglavju sem že omenila, da je število obsodb RS pred ESČP

pomemben kazalnik stanja na področju sodnih zaostankov oziroma

spoštovanja pravice do sojenja v razumnem roku.

Tabela 3: Število obsodb Republike Slovenije pred ESČP v obdobju 2004−2009

2004 2005 2006 2007 200810 2009

Število obsodb RS

pred ESČP 0 1 176 14 7

Vir: Državno pravobranilstvo (2004); (2005); (2006); (2007); (2008); (2009)

0

50

100

150

200

2004 2005 2006 2007 2008 2009

0 1

176

14 7

Število obsodb Republike Slovenije pred Evropskim sodiščem za človekove pravice

število obsodb RS pred …

Graf 2: Obsodbe Republike Slovenije pred Evropskim sodiščem za človekove

pravice v obdobju 2004−2009

Vir: Državno pravobranilstvo (2004); (2005); (2006); (2007); (2008); (2009)

RS je svojo prvo obsodbo pred ESČP glede kršenja pravice do sojenja v

razumnem roku doživela leta 2005 v zadevi Lukenda v. Slovenija. V

10 Ob pridobivanju podatkov sem naletela na težave pri letu 2008, za katero nisem našla

relevantnega podatka o številu obtožb Republike Slovenije pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. To bi izpostavila kot eno izmed omejitev diplomskega dela.

38

naslednjem letu se je to število razumljivo povečalo , saj je primer Lukenda

v. Slovenija predstavljal pilotski primer, ki so mu sledile podobne rešitve v že

obravnavanih, pa tudi novih primerih pred ESČP. To nenadno povečanje

števila obsodb v letu 2006 je lepo razvidno tudi na Grafu 2. Trend naraščanja

števila obsodb RS se je v naslednji letih umiril in se do leta 2009 zniževal.

Grafa 1 in 2 nam torej nakazujeta pozitiven trend zmanjševanja pritožb in

obsodb pred ESČP. Število pritožb na ESČP v skupnem seštevku je skozi

celotno obravnavano obdobje padalo, vendar je ob natančnejši analizi

razvidno manjše povečanje števila pritožb v zadnjih treh letih. Razlog za to je

mogoče najti tudi v vsakoletnem povečevanju zadev na nacionalnih sodiščih,

kar povzroča njihovo preobremenjenost, daljše postopke in nenazadnje tudi

nespoštovanje pravice do sojenja v razumnem roku. Navkljub povečanju

števila pritožb na ESČP v zadnjih letih je pomembno izpostaviti istočasen

trend upadanja števila obsodb RS pred ESČP zaradi kršitev pravice do sojenja

v razumnem roku.

5.2.4 Število sodnih zaostankov v Republiki Sloveniji

Pri analizi stanja na področju sodnih zaostankov je potreben tudi podrobnejši

pregled gibanja zadev na sodiščih RS. Pri tem je treba ločevati med

nerešenimi zadevami na sodiščih in sodnimi zaostanki. Nerešene zadeve na

sodiščih predstavljajo vse zadeve, ki so v procesu reševanja, kar pomeni tudi

zadeve, ki še niso prekoračile rokov, v katerih bi morale biti rešene.

39

Tabela 4: Število zadev na sodiščih in število sodnih zaostankov v obdobju

2005−2009

2005 2006 2007 2008 2009

Vse zadeve 1,189.856 1,172.888 1,145.375 1,172.265 1,286.454

Vse rešene zadeve

882.840 669.748 653.618 713.009 825.622

Vse nerešene zadeve

524.016 503.140 491.757 459.256 425.636

Vse nove zadeve 620.345 648.806 637.964 681.069 824.562

Sodni zaostanki 304.901 291.941 287.175 299.996 263.050

Delež sodnih zaostankov glede na vse nerešene zadeve (%)

58,19 58,02 58,40 65,32 61,80

Delež sodnih zaostankov glede na vse zadeve (%)

26,63 24,89 25,07 25,59 20, 45

Vir: Ministrstvo za pravosodje (2005); (2006); (2007); (2008); (2009)

Zadeve na sodiščih in sodni zaostanki

0

200000

400000

600000

800000

1000000

1200000

1400000

2005 2006 2007 2008 2009

vse zadeve vse rešene zadeve vse nerešene zadeve

vse nove zadeve sodni zaostanki

Graf 3: Zadeve na sodiščih in sodni zaostanki v obdobju 2005−2009

Vir: Ministrstvo za pravosodje (2005); (2006); (2007); (2008); (2009)

Število novih zadev na sodiščih RS se je v obravnavanem obdobju konstantno

povečevalo, kar je razvidno iz Grafa 3. Skladno s tem se je istočasno

povečevalo tudi število rešenih in zmanjševalo število nerešenih zadev. Po

opravljeni analizi gibanja zadev na sodiščih RS je izboljšanje stanja na

področju sodnih zaostankov razvidno iz povečanja števila vseh zadev na

sodiščih RS ter istočasnega zmanjšanja števila nerešenih zadev.

40

Sodni zaostanki

240000

250000

260000

270000

280000

290000

300000

310000

2005 2006 2007 2008 2009

Graf 4: Sodni zaostanki na sodiščih Republike Slovenije v obdobju 2005−2009

Vir: Ministrstvo za pravosodje (2005); (2006); (2007); (2008); (2009)

Glavni kazalnik stanja na področju sodnih zaostankov in spoštovanja pravice

do sojenja v razumnem roku predstavlja število sodnih zaostankov v RS.

Skupno število sodnih zaostankov se je v obravnavanem obdobju zmanjšalo.

Podrobnejši pregled, ki je razviden iz Grafa 4, nam razkrije, da se je število

sodnih zaostankov konstantno zmanjševalo v obdobju 2004−2007. Edini odklon

je opazen leta 2008, ko je prišlo do ponovnega povečanja števila sodnih

zaostankov, trend upadanja pa se je nato zopet nadaljeval v letu 2009.

Nenaden dvig števila sodnih zaostankov v letu 2008 lahko razložimo tudi s

povečanim številom vseh novih zadev na sodiščih v tem letu. Pozitivno je na

drugi strani opažanje, da se je v naslednjem letu kljub povečanju števila

novih zadev število sodnih zaostankov zmanjšalo.

41

Delež sodnih zaostankov glede na vse zadeve in

vse nerešene zadeve na sodiščih

0

10

20

30

40

50

60

70

2005 2006 2007 2008 2009

% sodnih zaostankov glede na vse nerešene zadeve

% sodnih zaostankov glede na vse zadeve

Graf 5: Delež sodnih zaostankov glede na vse zadeve in vse nerešene zadeve v

obdobju 2004−2009

Vir: Ministrstvo za pravosodje (2005); (2006); (2007); (2008); (2009)

Pri analizi sodnih zaostankov se mi zdi koristno izpostaviti tudi gibanje deleža

sodnih zaostankov glede na vse zadeve na sodiščih ter glede na vse nerešene

zadeve na sodiščih RS. Treba je izpostaviti predvsem približno 5-odstotno

znižanje deleža sodnih zaostankov glede na vse zadeve na sodiščih, kar

nakazuje na pozitiven trend odprave sodnih zaostankov kljub že prikazanemu

povečanju števila vseh zadev na sodiščih.

5.3 Sklep analize

Ugotovitve svoje analize bom podala skladno z zastavljenimi kriteriji.

RS je v preteklosti sprejela vrsto ukrepov za odpravo sodnih zaostankov, kar

nakazuje, da se politični vrh zaveda problematike sodnih zaostankov in

njihovih posledic. Še intenzivneje je to opaziti od prve obsodbe RS pred ESČP

zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku leta 2005, s katero je to

sodišče ugotovilo nezadostno zakonodajno urejenost naše države na tem

področju. Odprava sodnih zaostankov tako še danes ostaja prednostna naloga

42

sodne in tudi drugih vej oblasti, saj je brez njihovega medsebojnega

sodelovanja ta cilj takorekoč nedosegljiv.

Prvi izbrani kriterij, na podlagi katerega sem analizirala stanje oziroma

njegovo izboljšanje na področju sodnih zaostankov, so bile zakonodajne

spremembe. RS je v obdobju od sprejema Projekta Lukenda, torej leta 2005

pa do konca leta 2009, opravila veliko zakonodajnega dela na področju sodnih

zaostankov. Najpomembnejša novost na tem področju je bil vsekakor sprejem

ZVPSBNO, sprejet leta 2006 ter v veljavi od 1. januarja 2007 dalje. ESČP je

glede ZVPSBNO podalo pozitivno mnenje. Poleg omenjenega zakona kaže

izpostaviti tudi Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah ter Zakon

o alternativnem reševanju sporov, ki je bil sprejet leta 2009. Oba uvajata

nove načine reševanja sporov, ki lahko pozitivno prispevajo k zmanjšanju

števila zadev na sodiščih, posledično pa tudi ugodno vplivata na zmanjšanje

sodnih zaostankov.

Drugi kazalnik analizira število pritožb na ESČP zaradi kršenja pravice do

sojenja v razumnem roku s strani RS. Število vseh pritožb na ESČP v

obravnavanem obdobju sicer v skupnem seštevku upada, vendar je treba

izpostaviti, da se v zadnjih treh letih (obdobje 2007−2008) zopet nekoliko

povečuje. To bi lahko razložili s povečevanjem vsakoletnega pripada novih

zadev na sodišča RS, kar bi posledično lahko vplivalo tudi na povišanje števila

pritožb zaradi kršenja pravice do sojenja v razumnem roku na ESČP.

Z naslednjim kriterijem sem analizirala število obsodb RS pred ESČP. Zaradi

kršenja pravice do sojenja v razumnem roku je bila RS pred ESČP prvič

obsojena leta 2005 v zadevi Lukenda v. Slovenija. Ta sodba je naprej veljala

kot pilotski primer, kar je tudi vzrok za močno povečanje števila obsodb RS v

podobnih zadevah naslednje leto. V nadaljnjem obdobju se je to število

drastično zmanjšalo. Kljub napredku v pozitivno smer, torej v smeri

zmanjševanja števila obsodb RS pred ESČP, pa še ne moremo biti povsem

zadovoljni, saj je bila v letu 2009 pred ESČP zaradi kršenja pravice do sojenja

brez nepotrebnega odlašanja obsojena 7-krat. To ne zmanjšuje le našega

43

ugleda v mednarodni skupnosti, pač pa pomeni tud veliko finančno breme, saj

ESČP vsem prizadetim strankam prisodi tudi pravično zadoščenje oziroma

odškodnino, ki jo je RS zavezana plačati.

Zadnji kriterij predstavlja število sodnih zaostankov v RS in je po mojem

mnenju tudi eden najpomembnejših pokazateljev stanja na tem področju.

Število sodnih zaostankov v RS je upadalo z izjemo leta 2008, ko se je

nekoliko povišalo. Če torej povzamem, se je število sodnih zaostankov v

obravnavanem obdobju v skupnem seštevku močno znižalo. To je še posebej

pomembno, če število sodnih zaostankov primerjamo s številom vseh zadev na

sodiščih oziroma s številom vseh novih zadev na sodiščih. Število vseh novih

zadev na sodiščih se namreč vsako leto konstantno povečuje, skladno s tem se

povečuje tudi število vseh rešenih zadev, medtem ko število vseh nerešenih

zadev skozi obravnavano obdobje konstantno upada. Posledično upada tudi

število sodnih zaostankov, kar pomeni pozitiven trend, ki sledi zastavljenim

ciljem znotraj Projekta Lukenda.

44

6 Zaključek

V svojem diplomskem delu sem preverjala veljavnost dveh uvodoma

postavljenih hipotez.

Spoštovanje človekovih pravic je osnova vsake moderne demokratične države.

Prav zato imajo človekove pravice in temeljne svoboščine poseben položaj, ki

je načeloma zavarovan s posebnim mestom v nacionalni zakonodaji. Tudi RS

je človekovim pravicam in temeljnim svoboščinam namenila posebno

pozornost. Urejene so z najvišjim pravnim aktom − Ustavo republike

Slovenije, kar jim daje posebno moč, gotovost in veliko mero stabilnosti. V

diplomskem delu sem še posebej izpostavila pravico do sojenja v razumnem

roku kot temeljno pravico, ki zagotavlja tudi spoštovanje in izvrševanje vseh

ostalih pravic. Gre za pravico, ki je zagotovljena tako z Ustavo republike

Slovenije kot tudi z EKČP in predstavlja bistven pogoj za učinkovito

uresničevanje vseh ostalih človekovih pravic. Če je namreč sodno varstvo

prepozno, je posameznik v položaju, v katerem sodnega varstva sploh nima

(Tiskovno sporočilo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, 2005). Na podlagi

predstavljenih argumentov tako tudi potrjujem svojo prvo hipotezo, da je

pravica do sojenja v razumnem roku temeljna pravica, ki zagotavlja tudi

spoštovanje in izvrševanje ostalih človekovih pravic.

Druga hipoteza se nanaša na analizo stanja sodnih zaostankov ter vlogo

Projekta Lukenda pri njihovi odpravi. RS je po prvi obsodbi zaradi kršenja

pravice do sojenja v razumnem roku v primeru Lukenda v. Slovenija začela

intenzivneje reševati problematiko sodnih zaostankov. Sprejeti so bili različni

ukrepi, med katerimi je najbolj odmeval Projekt Lukenda. Gre za akcijski

načrt s ciljem odprave sodnih zaostankov do konca leta 2010.

Druga pomembna posledica omenjene obsodbe RS pred ESČP pa je bil sprejem

Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Zakon o

varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je pozitivno ocenilo

tudi ESČP, kljub temu pa v zvezi z njim še vedno ostajajo odprta določena

45

vprašanja. Istočasno s sprejemanjem nove in spreminjanjem stare zakonodaje

na področju sodnih zaostankov so bili izvedeni tudi drugi dodatni ukrepi, ki so

vodili v zmanjšanje skupnega števila sodnih zaostankov v proučevanem

obdobju (navkljub vsakoletnemu povečevanju števila novih zadev na sodiščih),

kar nakazuje trend v pozitivno smer. Posledično sta se zmanjšali tudi število

pritožb na ESČP zaradi kršitev pravice do sojenja v razumnem roku in število

obsodb RS pred ESČP. To pa še ne pomeni, da je stanje zadovoljivo. Ni.

Program Lukenda je (skupaj z nekaterimi drugimi ukrepi, ki so bili sprejeti)

sicer dosegel premike v pozitivno smer, vendar nekateri problemi ostajajo

odprti. Treba se bo osredotočiti predvsem na odpravo vzrokov za nastanek

sodnih zaostankov, ne pa le na odpravo njihovih posledic. Kot kaže trenutno,

cilj Projekta Lukenda, popolna odprava sodnih zaostankov na sodiščih in

tožilstvih do konca leta 2010, ne bo dosežen. Tako svojo drugo hipotezo lahko

le delno potrdim, saj je Projekt Lukenda dosegel vidno izboljšanje na

področju sodnih zaostankov, čeprav vseh zastavljenih ciljev v zastavljenem

roku po vsej verjetnosti ne bo dosegel.

Ob koncu diplomskega dela dodajam še krajši razmislek o nadaljnjem

reševanju obravnavane problematike. Najprej bi izpostavila sodelovanje med

tremi vejami oblasti oziroma med državnimi organi, ki pripadajo zakonodajni,

izvršilni in sodni veji oblasti, pri zagotavljanju pogojev za odpravo sodnih

zaostankov ter tudi za vzpostavitev stanja, v katerem do sodnih zaostankov

sploh ne bo več prihajalo. K izboljšanju stanja na področju sodnih zaostankov

bi po mojem mnenju pomembno prispeval tudi dvig pravne kulture v Sloveniji.

Tu je opazen napredek pri alternativnih oblikah reševanja sporov, kar bi lahko

pripomoglo k dvigu pravne kulture ter posledično k povečanju števila sporov,

ki bi se rešili zunajsodno. Na tem področju je RS dejavna predvsem v zadnjem

času s sprejemom nove zakonodaje, ki ureja alternativne oblike reševanja

sodnih sporov. Velik interes za ureditev tega področja so pokazali na

Ministrstvu za pravosodje pod okriljem zdajšnjega ministra Aleša Zalarja. Ne

nazadnje pa bi morali dandanes izkoristiti vse lastnosti napredne tehnologije,

ki nas obkroža. Glede na to, da so zakonski temelji za projekt e-pravosodja že

zastavljeni, bi bilo treba v najkrajšem času vzpostaviti tudi tehnični sistem,

46

da bi ta projekt lahko začel delovati v polnem zagonu. Ne smemo pa pozabiti

na druge ukrepe, s katerimi se to diplomsko delo sicer konkretneje ne

ukvarja, vendar so prav tako pripomogli k izboljšanju stanja na področju

sodnih zaostankov. Omenila bi predvsem ukrepe, ki se navezujejo na

izboljšanje prostorskih zmožnosti in kadrovskih kapacitet sodne veje oblasti.

Pri vsem pa je najpomembneje, da se pri nadaljnjem reševanju problematike

osredotočimo na vzroke, ki omogočajo nastanek sodnih zaostankov, ne le na

odpravo njihovih posledic.

47

7 Viri in literatura

Anžič, A. (2002). Mednarodni terorizem − varnostni izzivi in dileme. Teorija in

praksa, 39(3), 454−466.

Basta, L. (1984). Politika v granicama prava. Beograd: Inštitut za uporedno

pravo.

Brezovšek, M., Haček, M. in Zver, M. (2008). Organizacija oblasti v Sloveniji.

Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Bučar, B., Šabič, Z. in Brglez, M. (2002). Navodila za pisanje: seminarske

naloge in diplomska dela. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Cerar, M. (1994). Predpostavke pravne države. Pravnik, 49(10−12), 433−449.

Cerar, M. (2001). (I)racionalnost modernega prava. Ljubljana: Bonex Založba.

Državno pravobranilstvo. (2004). Skupno letno poročilo Državnega

pravobranilstva RS 2004. Pridobljeno 14. aprila 2010 na http://www.dp-

rs.si/fileadmin/dp.gov.si/pageuploads/SKUPNO_LETNO_PORO__ILO_2004.pdf

Državno pravobranilstvo. (2005). Skupno letno poročilo Državnega

pravobranilstva RS 2005. Pridobljeno 14. aprila 2010 na http://www.dp-

rs.si/fileadmin/dp.gov.si/pageuploads/SKUPNO_LETNO_PORO__ILO_2005.pdf

Državno pravobranilstvo. (2006) Skupno letno poročilo Državnega

pravobranilstva RS 2006. Pridobljeno 14. aprila 2010 na http://www.dp-

rs.si/fileadmin/dp.gov.si/pageuploads/SKUPNO_LETNO_POROCILO_ZA_LETO_

2006.pdf

48

Državno pravobranilstvo. (2007). Skupno letno poročilo Državnega

pravobranilstva RS 2007. Pridobljeno 14. aprila 2010 na http://www.dp-

rs.si/fileadmin/dp.gov.si/pageuploads/SKUPNO_LETNO_POROCILO_2007.pdf

Državno pravobranilstvo. (2008). Skupno letno poročilo Državnega

pravobranilstva RS 2008. Pridobljeno 14. aprila 2010 na http://www.dp-

rs.si/fileadmin/dp.gov.si/pageuploads/Skupno_letno_porocilo_2008.pdf

Državno pravobranilstvo. (2009). Skupno letno poročilo Državnega

pravobranilstva RS 2009. Pridobljeno 14. aprila 2010 na http://www.dp-

rs.si/fileadmin/dp.gov.si/pageuploads/Skupno_letno_porocilo_DPRS_2009.pdf

Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin –

European Convention for the protection of human rights and fundamental

freedoms. (1950). Pridobljeno 14. april 2010 na http://www.echr.coe.

int/NR/rdonlyres/200393FD-EAD3-434FBD4641BE147A18E9/0/SlovenianSlov

%C3%A8ne.pdf

Evropsko sodišče za človekove pravice. (2005). Lukenda v. Slovenija

(pritožbena št. 23032/02), sprejeta 6. oktobra 2005. Pridobljeno 14. aprila

2010 na http://www.coe.si/sl/evropsko_sodisce_za_clovekove_pravice/slove

nski_prevodi_sodb/1737/

Gomien, D. (1991). Kratek vodič po Evropski konvenciji o človekovih pravicah.

Strasbourg: Svet Evrope.

Gomien, D. (2009). Kratek vodič po Evropski konvenciji o človekovih pravicah

(druga izdaja). Ljubljana: Ministrstvo za pravosodje − Center za izobraževanje

v pravosodju.

Harris, D. O'Boyle, M. in Warbrick, C. (2009). Law of the European convention

on human rights. Second edition. Oxford: University Press.

49

Igličar, A. (1988). Država blaginje, civilna družba in pravna država.

Družboslovne razprave. Pridobljeno 14. april 2010 na http://www.

druzboslovnerazprave.org/media/pdf/clanki/dr5Iglicar.PDF

Kaučič, I. in Grad, F. (1999). Ustavna ureditev Sloveniji. Ljubljana: Založba

Gospodarski vestnik.

Kerševan, E. (2009). Vladavina prava in upravno pravo. V M. Pavčnik (ur.),

Pravna država (str. 145−158). Ljubljana: GV Založba.

Klačinski, M. (2008). Pravica do sojenja v razumnem roku in Projekt Lukenda.

Pridobljeno 21. aprila 2010 na http://www.academia.si/clanek/5-pravica-do-

sojenja-v-razumnem-roku/stran-1.html

Kukec, B. (2008). Odvetnik in državljan pred Evropskim sodišče za človekove

pravice. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnjica Ljubljana.

Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije. (2005). Projekt Lukenda.

Pridobljeno 14. aprila 2010 na http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/

pageuploads/2005/PDF/projekt_Lukenda.pdf

Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije. (2005). Sodna statistika.

Pridobljeno 14. aprila. 2010 na http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/

pageuploads/2005/PDF/statistika/stat_sodna_2005_celotna.pdf

Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije. (2006). Sodna statistika.

Pridobljeno 14. aprila. 2010 na http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/

pageuploads/2005/PDF/statistika/stat_sodna_2006_celotna.pdf

Ministrstvo za pravosodje. (2006). O Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez

nepotrebnega odlašanja in razlogih za sprejem − Predavanje ministra za

pravosodje, dr. Lovra Šturma, za seminar za sodnike in državne pravobranilce

o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja s poudarkom na

50

pravnih sredstvih glede predolgega trajanja sodnih postopkov. Pridobljeno

14. aprila 2010 na http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/

2005/PDF/CIP/arhiv/2006_10_23_predavanje_ministra_Sturma.pdf

Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije. (2007). Sodna statistika.

Pridobljeno 14. aprila. 2010 na http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/

pageuploads/2005/PDF/statistika/stat_sodna_2007_celotna.pdf

Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije. (2008). Sodna statistika.

Pridobljeno 14. aprila. 2010 na http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/

pageuploads/2005/PDF/publikacije/BILTEN_SS_2008-12_junij_09.pdf

Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije. (2009). Sodna statistika.

Pridobljeno 14. aprila. 2010 na http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/

pageuploads/2005/PDF/statistika/100525_biltenss2009-12_verzija_16.pdf

Pavčnik, M., Cerar, M. in Novak, A. (2006). Uvod v pravoznanstvo. Ljubljana:

Uradni List RS.

Pavčnik, M. (2007). Teorija prava. Ljubljana: GV Založba.

Pavčnik, M. (2009). Pravna država. Ljubljana: GV Založba.

Pavčnik, M. (2009). Narava pravne države in njene prvine. V M. Pavčnik (ur.),

Pravna država (str. 29−57). Ljubljana: GV Založba.

Perenič, A. (2009). Uvod v razumevanje države in prava. Ljubljana: Fakulteta

za varnostne vede.

Ribičič, C. (2007). Evropsko pravo človekovih pravic. Izbrana poglavja.

Ljubljana: Pravna fakulteta.

Sodni red - dopolnitve (2000). Uradni list RS, (113).

51

Sruk, V. (1995). Leksikon politike. Maribor: Obzorja.

Ustava Republike Slovenije. Pridobljeno 14. april 2010 na http://www.dz-

rs.si/?id=150&docid=28&showdoc=1

Ustavno sodišče Republike Slovenije. (2005) Sodba U-I-65/05. Pridobljeno 14.

aprila 2010 na http://odlocitve.us-rs.si/usrs/us-odl.nsf/o/AC7E07E02E1359

38C125 717200288E1E

Ustavno sodišče Republike Slovenije. (2005) Tiskovno sporočilo 29. september

2005. Pridobljeno 14. april 2010 na http://www.us-rs.si/media/ui65-05ts.pdf

Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO).

(2005). Uradni list RS, (49). Pridobljeno 14. aprila 2010 na http://

zakonodaja.gov.si/rpsi/r06/predpis_ZAKO4726.html

52

IZJAVA O AVTORSTVU DIPLOMSKEGA DELA 1. STOPNJE

Spodaj podpisani(a) Erika Kašca Špolad

z vpisno številko 0 7 0 4 0 5 9 4

rojen(a) 1 0 . 0 9 . 1 9 8 2 v kraju Šempeter pri Novi Gorici

sem avtor(ica) diplomskega dela 1. stopnje z naslovom

Pravica do sojena v razumnem roku

S svojim podpisom zagotavljam, da:

je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;

sem poskrbel(a), da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v predloženem delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;

sem poskrbel(a), da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v seznamu virov, ki je sestavni element predloženega dela in je zapisan v skladu s fakultetnimi navodili;

sem pridobil(a) vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v predloženo delo in dem to tudi jasno zapisal(a) v predloženem delu;

se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje drugih del, bodisi v obliki citata bodisi v obliki skoraj dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s katerim so tuje misli oz. ideje predstavljene kot moje lastne – kaznivo po zakonu (Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah, Uradni list RS št. 21/95), prekršek pa podleže tudi ukrepom Fakultete za varnostne vede v skladu z njenimi pravili;

se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in za moj status na Fakulteti za varnostne vede.

V Ljubljani, dne ______________________ __________________________ Podpis avtorja(ice)