Embed Size (px)
Citation preview
DIPLOMSKO DELO
Predkaznovanost kot indic pri preiskovanju kaznivih dejanj
Avgust, 2011 Dejan Krajnc
DIPLOMSKO DELO
Predkaznovanost kot indic pri preiskovanju kaznivih dejanj
Avgust, 2011 Dejan Krajnc
Mentor: red. prof. dr. Darko Maver
2
Kazalo
1 Uvod ........................................................................................... 5
2 Kriminalistično preiskovanje z indici ................................................... 7
2.1 Indici ..................................................................................... 8
2.2 Indicialna metoda dela ................................................................ 9
2.3 Indicialne metode odkrivanja ....................................................... 11
2.4 Vrste indicev ........................................................................... 14
3 Predkaznovanost kot indic............................................................... 16
3.1 Splošno o indicu ....................................................................... 16
3.2 Povratništvo ........................................................................... 18
3.3 Kriminalna kariera .................................................................... 19
3.4 Vzroki za povratništvo ............................................................... 25
3.5 Vrste povratnikov ..................................................................... 29
3.6 Etični vidik preiskave................................................................. 33
4 Podatki o povratništvu v Sloveniji...................................................... 35
5 Primeri predkaznovanosti kot indica .................................................. 39
6 Zaključek .................................................................................... 42
7 Literatura in viri ........................................................................... 44
3
Povzetek
Diplomsko delo z naslovom Predkaznovanost kot indic pri preiskovanju
kaznivih dejanj obravnava področje preiskovanja kaznivih dejanj z indici.
Poznamo več vrst indicev. Predkaznovanost je indic, ki je na voljo ţe pred
kaznivim dejanjem. Pove nam kakšno kriminalno preteklost ima določen
posameznik, kakšna kazniva dejanja je ţe izvajal v preteklosti, na kakšen
način in ali bo tudi v prihodnje izvajal nova. Nekateri ponavljajo kazniva
dejanja kot način ţivljenja, kot svoj edini vir prihodka. Drugi jih izvajajo
zaradi materialnih ali bolezenskih problemov. Vzrokov za povratništvo v
kriminalna dejanja je veliko. Predkaznovanost je torej koristen podatek kadar
preiskovalni organi preiskujejo določeno kaznivo dejanje.
In če so vzroki za povratništvo različni in segajo od edinega vira prihodka do
bolezenskih stanj pa imajo vsi skupno eno stvar. Vsi so ţe bili najverjetneje
obsojeni v preteklosti. In ko ponovno storijo kaznivo dejanje, istovrstno ali
drugačno, preiskovalni organi poznajo njihovo kriminalno preteklost.
Vso povratništvo se namreč beleţi v evidencah, ki se posodabljajo sproti vsako
leto. Tako se lahko laţje ugotavlja predkaznovanost pri procesu preiskave.
Predkaznovanost je torej pomemben podatek kadar preiskovalci obravnavajo
določeno kaznivo dejanje, saj lahko zoţi število osumljencev in znatno
pripomore pri celotnem postopku.
Ključne besede: Indic, povratništvo, kriminalna kariera, povratniki.
4
Criminal record as a circumstantial evidence in crime
investigation - Summary
Criminal record as a circumstantial evidence in crime investigation is a
diploma which deals with the subject of crime investigation with
circumstantial evidence. There are many kinds of circumstantial evidence.
Criminal record is evidence which is known before the crime itself happens. It
tells us of criminal past of a specific individual: what crimes he committed in
the past, in what way and if he will do it again in the future. Some commit
crime as a way of life; it becomes their only way of income. Others commit
crime because of some kind of shortage or mental illness.
Criminal record is therefore valuable information when investigators
investigate a crime. And if the reasons why people commit crimes vary from
only income to mental illness, they all have something in common. The
majority of these people have most likely been convicted in the past. And
when they commit another crime, of same kind or another kind, investigators
already know their criminal past.
All of the crimes committed in the past are recorded in official criminal
records which are constantly being updated. This way a criminal record can
be used in crime investigation. Criminal record is an important data when it
comes to investigating crimes because it helps in narrowing down the list of
suspects and can contribute greatly in the whole process of investigation.
Key words: Circumstantial evidence, recidivism, criminal career, recidivists.
5
1 Uvod
Tema za diplomsko delo predkaznovanost kot indic pri preiskovanju kaznivih
dejanj je bila izbrana iz več razlogov. To je tema iz področja
kriminalističnega preiskovanja oziroma kriminalistike. Ţe v začetku vpisa na
Fakulteto za varnostne vede je bilo osebno zanimanje za to smer, zato tudi
odločitev za pisanje diplomskega dela, ki obravnava to področje.
Kriminalistično preiskovanje je področje, kjer indici oziroma razlogi za sum
igrajo pomembno vlogo pri preiskovanju. So pomemben indikator pri
preiskovanju in nadaljnjem kazenskem postopku.
Predkaznovanost kot indic pri preiskovanju je področje, ki je pri delu
preiskovalcev določenega pomena. Preiskovanje poteka dlje časa in je
sestavljeno iz več faz, pri tem pa so pomembni tako imenovani indici ali
sumljive okoliščine, razlogi za sum, ko gre za iskanje oziroma določanje
posameznih osumljencev, storilcev nekega kaznivega dejanja.
Predkaznovanost nekega osumljenca je prav gotovo pomemben podatek, ko
gre za preiskavo nekega kaznivega dejanja.
To je eden tistih indicev pred samim kaznivim dejanjem, ki se uporablja po
storitvi nekega novega kaznivega dejanja za iskanje moţnih storilcev. Izkušnje
pristojnih organov povedo da je pogosto storilec, ki ţe ima kriminalno
preteklost bolj nagnjen k ponovitvi kaznivih dejanj.
Da se storilec odloči ponoviti neko kaznivo dejanje ali storiti nov tip dejanja
pa je prisotnih več faktorjev. Vrste storilcev so lahko poklicni storilci oziroma
tisti, ki se ţe dlje časa ukvarjajo s kriminalnimi dejanji. To so pripadniki
skupin organiziranega kriminala: kriminalnih zdruţb, tolp in podobno.
Naslednja vrsta so tisti, ki se s kriminalom ukvarjajo, ker je vir edinega
prihodka, kriminal postane njihova sluţba. Pri teh gre predvsem za
premoţenjska kazniva dejanja. Druga vrsta storilcev so tisti, ki kršijo zakon
6
zaradi neke notranje ţelje, osebnostne motnje, npr. kleptomani ali
posiljevalci.
Predkaznovanost je tako lahko pomemben indic pri preiskovanju saj lahko zoţi
krog osumljencev, še posebej, kadar gre na primer za posebej huda kazniva
dejanja kot so večkratni umor ali veliko tatvino. Pogosto ima vsak storilec svoj
edinstven način storitve dejanja, kar pomaga pri iskanju. Osebnost storilca in
način storitve zločina so lahko dober pokazatelj, saj vsak ni zmoţen storiti
vsega.
Hipoteze
Hipoteza 1: Predkaznovanost je pomembna kot indic za odkrivanje
osumljenca.
Hipoteza 2: Predkaznovanost lahko stigmatizira moţne osumljence pri
preiskavi kaznivega dejanja.
Metode dela
Raziskovalna metoda dela je opisna predstavitev s pomočjo slovenske in tuje
literature, člankov in spletnih razprav. V prvi vrsti je poudarek na slovenski
literaturi s področja kriminalistike, kriminologije in kazenskega prava. Tuja
literatura pa obsega predvsem različne raziskave posameznih strokovnjakov s
področja kriminalističnega preiskovanja. Pri delu so bili v pomoč tudi
statistični podatki in dejanski primeri, kjer je indic predkaznovanosti
pripomogel pri poteku preiskave.
7
2 Kriminalistično preiskovanje z indici
Kriminalistiko lahko opredelimo kot eno od znanosti o kriminalu in sicer tisto,
ki se ukvarja s poučevanjem znanstvenih metod za odkrivanje, preiskovanje in
dokazovanje kaznivih dejanj in njihov storilcev. (Dvoršek, 2008)
Kriminalistično preiskovanje je torej proces oziroma veda o odkrivanju in
preiskovanju kaznivih dejanj. Kazniva dejanja pa so vsa tista dejanja, ki so
prepovedana z zakonikom in so škodljiva ljudem in druţbenemu blagostanju.
Kaznivo dejanje je tako v splošnem pogovornem jeziku vsako ravnanje, ki
napada ali ogroţa človekove temeljne vrednote kot so npr. ţivljenje in telesna
nedotakljivost, svoboščine, pravice, premoţenje in temeljne človeške
vrednote kot je druţbena ureditev in varnost drţave in njenih institucij.
Toda v okvir pojma kriminaliteta smemo uvrstiti samo tista dejanja, ki so v
kazenski zakonodaji drţave zapisana kot kazniva. Tako so lahko dejanja, ki so
škodljiva in nevarna delu javnosti in niso uvrščena v kazensko zakonodajo. Na
drugi strani pa tudi vsa kazniva dejanja nimajo splošne razvidne in priznane
negativne posledice.
Bavcon in Šelihova opredeljujeta kriminaliteto kot skupek vseh tistih ravnanj,
ki napadajo ali ogroţajo človekove temeljne vrednote kakor tudi druţbene
temeljne vrednote. (Meško, 2006)
Opredelitev kriminalitete oziroma kriminalnih dejanj se precej razlikuje glede
na različne avtorje. Druţbena opredelitev kriminalitete je širše kot pravna.
Vsebuje proti druţbeno, neetično in škodljivo vedenje. Pravne opredelitve
kriminalitete pa določajo kot kriminalna vedenja le tista vedenja, s katerimi
se krši zakon. Neko dejanje je lahko neetično, vendar še ni kriminalno, če
oseba ne krši zakon. (Meško, 1998)
V kriminalistični in procesni teoriji in praksi ni enotnega mnenja o tem, kako
pojmovati posamezna dejanja preiskovanja kaznivih dejanj. Maver (2004, 99)
8
pravi: »Kljub temu ostaja dejstvo, da je potek iskanja resnice o kaznivem
dejanju in storilcu razdeljen na posamezne faze, pri čemer so poleg splošnega
ločevanja in nalogami iskanja, zbiranja in ugotavljanja dejstev ter fazo
odločanja o zadevi posebej poudarjena operativna, iskalna, pripravljalna in
neformalna dejavnost do sestave kazenske ovadbe ter formalna, dokazna in
potrjevalna vloga preiskovalnega sodnika.«
S pojmom preiskovanje zajemamo dejavnost policije, drţavnega toţilca in
preiskovalnega sodnika v predkazenskem in predhodnem postopku. Vanj so
torej vključena operativno taktična dejanja policije, kot je zbiranje obvestil
in delo z indici in preiskovalna dejanja, ki jih opravi ali policija ali
preiskovalni sodnik. (Maver, 2004)
V grobem lahko razdelimo kriminaliteto in njeno odkrivanje na dve temeljni
skupini. Prva skupina so vsa tista kazniva dejanja, katerih posledice so očitne
oziroma vidne kot so najdeno truplo, ponarejeni bankovci, eksplozija bombe
ipd.
Druga skupina kaznivih dejanj pa so tista dejanja, ki ostajajo skrita, za katere
se sploh ne ve. Ta so podkupovanje, različne oblike gospodarskih kaznivih
dejanj, tudi nasilje v druţini. Delitev ni vedno popolnoma točna, ena dejanja
so lahko včasih v eni, včasih v drugi skupini. Takšna dejanja in storilce
večinoma odkrivamo s pomočjo indicev. Pri storilcih je podobno. Včasih je
storilec znan, drugič pa ga je potrebno šele odkriti. Indicialna metoda
odkrivanja in preiskovanja je tako zelo pomembna. (Maver, 2004)
2.1 Indici
Obstaja več različnih razlag o tem, kaj so indici. V kriminalističnem smislu
razumemo pod tem izrazom sumljive okoliščine oziroma razloge za sum, da je
bilo storjeno kaznivo dejanje in da ga je storila določena oseba. Sam zakon o
kazenskem postopku nikjer neposredno ne omenja indicev, zato je treba
upoštevati razlage v vedah, kot so kriminalistika in procesno pravo. Tudi v
9
tujini se uporabljajo različni izrazi za indice, kar še dodatno pripomore k teţji
definiciji izraza.
V procesnem pravu so indici posredni dokazi, se pravi kot dejstvo, ki šele
posredno, z logičnim sklepanjem, omogočajo spoznavanje dejstev. (Maver,
2004)
Če primerjamo neposredne in posredne dokaze oziroma indice vidimo, da so
neposredni dokazi kot je na primer priča, ki je neposredno videla kaznivo
dejanje ali storilca. Ko pa ni neposrednih očividcev kaznivega dejanja, pa je
potrebno obstoj dejanja in storilca ugotavljati s posrednimi dokazi. V takšnih
primerih je moţno šele z logičnim sklepanjem in temelju ţivljenjskih izkušenj
sklepati o obstoju pravno relevantnih dejstev. Tukaj se postavlja vprašanje o
pomenu in vrednosti posrednih dokazov, oziroma ali so manjvredni in manj
vredni od neposrednih dokazov. Zgodovinsko gledano so imeli indici vedno
manjši pomen kot neposredni dokazi. V kriminalistiki pa se pojmujejo indici
kot sumljive okoliščine, ki usmerjajo delo preiskovalcev pri odkrivanju in
preiskovanju kaznivih dejanj, in ne toliko kot neposredni dokazi. Velik del
kaznivih dejanj je prikritih, zato jih je moţno odkriti le z upoštevanjem
posameznih znamenj, sumljivih okoliščin. Razlike v pojmovanju indicev so
precejšne. Nekateri indici imajo vlogo le v predkazenskem postopku, drugi pa
tudi v procesnem postopku. Nekateri se lahko uporabijo kot neposredni
dokazi, drugi pa so lahko le usmeritev oziroma smernice za delo policije.
(Maver, 2004)
2.2 Indicialna metoda dela
Indici so pokazatelji, ki kaţejo na kaznivo dejanje, oziroma kaţejo na
povezavo med kaznivim dejanjem in storilcem. Na osnovi teh pokazateljev je
moţno z večjo ali manjšo verjetnostjo ugotoviti, da obstaja neko kaznivo
dejanje, da še ni bilo izvršeno, da je določen storilec izvršitelj ali pa da
obstajajo drugi za kaznivo dejanje pomembni dejavniki. Mnoga kazniva
dejanja so storjena skrivno, tako da nihče ne bi opazil storilca. Zaradi tega se
10
pristojne sluţbe in organi v takšnih primerih posluţujejo metode koriščenja
indicev, saj je edina moţna pot, da bi se potrdil obstoj kaznivega dejanja in
našel in odkril storilec. Precejšen del operativnega dela, predhodnega
postopka in sodnega dela se vrti okoli odkrivanja in ocenjevanja indicev. Kot
ţe rečeno: obstajajo mnoge okoliščine, po katerih je mogoče z razlogom
posumiti o nečem in o nekom. Zaradi tega ni nič nenavadnega, da so indici
eden izmed osrednjih delov kriminalistike. (Vodinelić, 1984)
Na kakšne načine je sploh moţno priti do indicev? Kako lahko preiskovalci
odkrivajo razloge za sum oziroma sumljive okoliščine, ki kaţejo na kaznivo
dejanje, na storilca, ali na dejanje in storilca hkrati? Načini, kako priti do
indicev, so številni. Odkrivati jih je mogoče z operativno taktičnimi in
tehničnimi metodami ter s preiskovalnimi dejanji kot so:
zbiranje obvestil od občanov,
z lastnim opazovanjem in poizvedovanjem,
iz sredstev javnih obveščanja ali javnih govoric,
iz anonimnih prijav,
z operativno taktičnimi dejanji: zasedo, racijo,
s posebnimi metodami in sredstvi (sledenje, tajno opazovanje,
prisluškovanje, uporaba tajnih sodelavcev, poligrafsko testiranje itd.),
z ogledom kraja dejanja, rekonstrukcijo in eksperimentom,
s hišno in osebno preiskavo,
na podlagi strokovnih in izvedenskih mnenj,
z zaslišanjem obdolţenca, prič, oškodovanca itd.
Razlika med indici, pridobljenimi s preiskovalnimi dejani ali operativnimi
metodami, je v njihovi procesni vrednosti, saj imajo dokazni pomen le indici,
ki so bili pridobljeni na procesno dopusten način. (Maver, 2004)
11
2.3 Indicialne metode odkrivanja
Indic še sam po sebi ne zadostuje za utemeljeno sklepanje, da je bilo storjeno
kaznivo dejanje ali da je neka oseba storilec. Izginotje neke osebe je npr.
sumljiva okoliščina, ki kaţe na moţnost, da je bila oseba umorjena ali
ugrabljena, zato je treba zbrati dokaze in druge indice, ki bodo to v celoti
potrdili.
Čim več jih bo in bolj specifični bodo, večja bo verjetnost, da je verzija o
kaznivem dejanju pravilna.
Taktika in metodika preiskovanja predpisujeta, da je treba pri odkrivanju
storilca nekega dejanja odkriti vse osebe, ki so bile navzoče na kraju dejanja,
ki so imele motiv za dejanje, so njih sledi s kraja dejanja, imajo ustrezne
značajske lastnosti, so ţe izrazile namero, da bodo storile kakšno kaznivo
dejanje, so ţe bile kaznovane kot povratniki, kaţejo znamenje psihičnih
posledic kaznivega dejanja itd. Vsaka od naštetih moţnosti se lahko nanaša na
več oseb ter kaţe moţnost, da je nekdo storilec in nič več. Šele zgostitev
večjega števila indicev pri določeni osebi povečuje verjetnost, da je nekdo
zares storilec. (Maver, 2004)
Vodinelić razlikuje tri vrste metod dela z indici, ki so sicer prikazane
samostojno, vendar se med seboj povezujejo v praktičnem operativnem
kriminalističnem delu. To so: metode akumulacije, difundiranja in
eliminacije.
Kopičenje oziroma akumulacija dokazov
Kopičenje dokazov pomeni sistematično zbiranje indicev, ki v medsebojni
povezanosti povečujejo utemeljenost suma, da je bilo storjeno kaznivo
dejanje in da ga je storila določena oseba. (Maver, 2004)
Potrditi tezo oziroma verzijo pomeni otrditev povezave med dokazi. In
obratno potrditev, da so dokazi povezani pomeni, da je teza dokazana. Indici,
12
ki jih je malo, imajo večjo dokazno vrednost od tistih, ki so pogosti, ker se
pogosti lahko pojavljajo v različnih situacijah. Zaradi tega je pomembnejša
mala količina bolj podrobnih oziroma specifičnih elementov, kot pa velika
količina nespecifičnih elementov. Ta sistem velja za vse primere zbiranja
oziroma akumulacije dokazov in tudi za samo strukturo te akumulacije. Vedno
se daje prednost podrobnim dokazom kot pa tistim, ki se pogosto pojavljajo in
so v manjši povezavi s kaznivim dejanjem.
Moţno je tudi način grupiranja dokazov, ki so med seboj nepovezani in
neodvisni drug od drugega, na primer ista zgodba različnih prič. Ker so zgodbe
enake in priče nimajo razloga za laganje, to govori v prid določene teze. Vsak
dokaz je neodvisen, a skupna jim je ista teza. Potrditev iste teze se pogosto
pokaţe tudi, kadar osnovni neodvisni dokazi niso povezani.
Na primer:
Peter je grozil z umorom. Pri Petru so z iskanjem našli stvari ubitega. On se je
nahajal na mestu izvršitve uboja v kritičnem času. Na Petrovem oblačilu so
bile najdene krvne sledi iste krvne skupine, kot jo je imel pokojni, in je
drugačna od Petrove itd. Vsi ti elementi kaţejo na: Peter je morilec.
Obstoj več neodvisnih dokazov povečuje verjetnost teze.
Pri pregledu dokazov, ki potrjujejo neko tezo se mora hkrati načrtovati dve
verzije:
dokazi, ki so se slučajno tako sestavili, da kaţejo na kaznivo dejanje,
dokazi, ki potrjujejo in brez dvoma kaţejo na neko kaznivo dejanje.
Druga verzija je toliko bolj verjetna, kadar obstaja več dokazov, ki so
verjetnejši, neodvisni in bolj specifični. Kadar neki strelec strelja na tarčo in
zadene sredino, je moţno priti do dveh predpostavk: slučaj ali pa dober
strelec. Ko pa strelec zadene sredino dvakrat, trikrat, petkrat, se lahko prva
predpostavka ovrţe in prizna druga. (Vodinelić, 1984)
13
Difundiranje dokazov
Naslednja metoda je metoda difundiranja. Ta način je povezan z negativnimi
dejstvi. Neobstoj nekih indicev pri določenem storilcu oziroma pomanjkanje
sledi na osumljencu pripomore k temu, da je manjša moţnost, da je bila ta
oseba na kraju dejanja in izvršila kaznivo dejanje. (Vodinelić, 1984)
Dejstvo, da nekaterih indicev ni, sicer zmanjšuje verjetnost verzije, vendar še
ne zavrača verzije kot nemogoče. Preiskovalci se zaradi svojega osnovnega
stališča, da je osumljeni kriv za dejanje, namenjajo manj pozornosti
negativnim dejstvom. Zato je obstoj vseh okoliščin, ki ne kaţejo na krivdo
storilca ali obstoj dejanja prav tako pomemben. (Maver, 2004)
Zmotno pa je akumuliranje istovrstnih indicev, ki potrjujejo neko tezo in
sledijo t.i. verigi dokazov. Indici, ki izhajajo drug iz drugega oziroma so
zaporedni, zmanjšujejo zanesljivost. Strukturno sistem, ki je najbolj zanesljiv
je paralelni oziroma vzporedni, kjer je moţno več variant in se dokazna
dejstva lahko izključijo ali zamenjajo, sistem dokazov pa še vedno ostane.
(Vodinelić, 1984)
Izključevanje oziroma eliminacija dokazov
Metoda izključevanja pomeni, da obstoj enega dejstva pomeni neobstoj
drugega.
Kadar se npr. lahko potrdi, da osumljenega ni bilo v njegovem stanovanju v
specifičnem času, se lahko sklepa kot indic, da je bil mogoče na kraju zločina.
Da bi se lahko dokazalo tezo, pa je potrebno ovreči vsa nasprotujoča dejstva.
(Vodinelić, 1984)
Če je krvni madeţ na osumljenčevih oblačilih drugačne krvne skupine, kot jo
je imela ţrtev, je s tem izključeno, da bi madeţi izhajali od ţrtve. Če ima
prstni odtis storilca na oroţju lokaste vzorce papilarnih linij, osumljeni pa ima
npr. zankaste ali kroţne, je s tem izločen kot oseba, ki je pustila sled na tem
oroţju.
14
Indicialna metoda odkrivanja kaznivih dejanj in storilcev temelji na induktivni
logični metodi, saj gre za kopičenje istovrstnih dejstev in za pomanjkanje
nasprotnih. Tudi nasprotna dejstva še sama po sebi ne pomenijo vedno, da je
sklep napačen, dokler njihova protislovnost ni neizpodbitna. Induktivna logika
pomeni sklepanje s posameznega na splošno. Na podlagi enega indica
sklepamo na splošno verzijo. Sklepanje se lahko sklada z resnico, lahko pa
tudi ne. Če so dejstva povezana in si ne nasprotujejo, vsa dejstva pa se
skladajo kot mozaik v podobo o kaznivem dejanju in storilcu, pomeni da je
dana verzija pravilna. Tudi če si vsa dejstva niso skladna, to še ne pomeni, da
je sklep napačen, toda njegova verjetnost se zmanjša, zato je treba postaviti
še druge moţne verzije.
Indicialna metoda odkrivanja in preiskovanja je torej povezana tako s
subjektivnimi sposobnostmi zaznavanja in odkrivanja indicev kot tudi z
logičnimi metodami sklepanja. (Maver, 2004)
2.4 Vrste indicev
Razvrščanje indicev je podrobneje opredelil Vlado Vodinelić. Njegovo
klasifikacijo uporabljamo še danes. Časovno opredelitev je avtor ločil na
indice pred dejanjem, med dejanjem in po dejanju.
Indici pred dejanjem, ki so pomembni za prepričevanje in ne le odkrivanje
storilcev so:
značaj,
motiv,
pripravljalna dejanja,
izraţanje volje,
sumljivo obnašanje,
predkaznovanost,
osebnostne lastnosti za izvršitev,
poznavanje okoliščin.
15
Indici med dejanjem so še posebej pomembni:
navzočnost na kraju,
posest sredstev oziroma orodja,
sodelovanje v dejanju.
Indici po dejanju:
sledi kaznivega dejanja,
korist dejanja,
psihične posledice,
sumljivo obnašanje,
slabo opravičevanje.
Indice se lahko razdeli tudi po vrstah na materialne indice, kot so sledi
kaznivega dejanja, predmeti, stanje na kraju dejanja in na psihološke indice,
kot so značaj, motiv, samoprijava ipd.
Drugi Indici, ki kaţejo na kazniva dejanja so npr. vlomljena vrata, na storilca
značaj in na dejanje in storilca pa npr. psihične posledice dejanja na storilcu.
Indice pa bi lahko razdelili še na tiste, ki imajo obremenjujoč pomen in na
tiste, ki razbremenjujejo. Tako imenovani pozitivni indici, so tisti, ki kaţejo
na kaznivo dejanje in storilca kot so sledi, navzočnost na kraju dejanja,
posest ukradenih predmetov.
Negativni indici pa razbremenjujejo storilca. ti so na primer: alibi, negativen
poligrafski test in pomanjkanje motiva. (Maver, 2004)
16
3 Predkaznovanost kot indic
3.1 Splošno o indicu
Predkaznovanost kot indic je indic pred dejanjem, saj obstaja še preden je
bilo neko kaznivo dejanje storjeno, uporablja pa se po dejanju za iskanje
moţnega storilca. Izkušnje kaţejo, da je določeno število storilcev ponavlja
svoja dejanja ne glede na to, ali so ţe bili odkriti in kaznovani. Pri tem gre
lahko za poklicne storilce ali storilce iz navade, pripadnike kriminalnih zdruţb
ali ljudi, ki zaradi psiholoških in osebnostnih značilnosti vedno znova
izvršujejo kazniva dejanja. Včasih gre tudi za prepletanja naštetih razlogov.
(Maver, 2004)
Predkaznovanost kot indic je tako pomembna pri dejanjih, ki pri izvrševanju
zahtevajo neko določeno znanje ali izkušnje. Ker vsak človek ni sposoben
storiti vsakega dejanja, naj bo to zaradi psihičnih ali fizičnih vzrokov, je
mogoče tudi s pomočjo predkaznovanosti oziroma preteklih vpletenosti v
kazniva dejanja ugotoviti manjšo ali večjo verjetnost, da je določena oseba
storila določeno dejanje. Tatvina je takšen primer dejanja, ki zahteva neko
prehodno znanje oziroma izkušnje. Tatvine običajno storijo posamezniki, ki
poznajo najrazličnejše načine za izvedbo tatvine, poznajo najprimernejši čas,
ki ga potrebujejo za dejanje, pripomočke oziroma orodje in podobno. Na
kratko, storilec ima izkušnje na tem področju in je zato precej verjetno ţe bil
obravnavan v preteklosti zaradi takšnih dejanj. Tukaj se jasno kaţe
uporabnost indica predkaznovanosti, saj je nekdo z obširno kriminalno kariero
na tem področju bolj sumljiv kot nekdo, ki še ni nikoli storil in še ni bil
kaznovan zaradi tatvin. Tudi pri drugih kaznivih dejanjih kot je umor, rop ali
različne oblike spolnega nasilja je predkaznovanost pomemben dejavnik v
preiskavi. Podvig ropa bo bolj verjetno izvršil nekdo, ki ţe ima izkušnje
oziroma je del kriminalne skupine, ki ima izkušnje na tem področju.
Kljub vsej uporabnosti indica pa obstaja tudi moţnost, da vodi indic preiskavo
v nepravo smer. Če bi se preiskovalci preveč zanašali samo na
17
predkaznovanost, bi se hitro lahko spregledalo druga dejstva. Indici so
pomemben del preiskave, a je lahko predvsem prehitro sklepanje slaba stran
tega indica.
Čeprav indic v večini primerov da pravo usmeritev, pa se lahko zgodi, da je
predkaznovanost v nekaterih primerih nepomembna in pravi storilec še nikoli
ni storil kaznivega dejanja ali pa ga še niso nikoli ujeli in obsodili. To je dober
primer, kjer je predkaznovanost neuporaben indic in je lahko ovira in ne
pomoč pri preiskavi kaznivega dejanja.
Čeprav v Sloveniji ni bilo veliko primerov večkratnih morilcev, pa so bili
primeri, kjer je predkaznovanost pomagala pri preiskavi. Vsak posameznik ni
sposoben ubijati, zato je predkaznovanost v tem primeru nekakšna potrditev o
sposobnosti posameznika, da je zmoţen storiti tovrstno kaznivo dejanje.
Storilci imajo pri kaznivih dejanjih pogosto določen način izvajanja, ki je
edinstven pri vsakem posamezniku. Način izvedbe kaznivega dejanja je lahko
tudi indic v kombinaciji s predkaznovanostjo, saj pomaga zoţiti število moţnih
osumljencev.
Pri hujših kaznivih dejanjih preiskovalci skoraj vedno ugotavljajo
predkaznovanost storilca, saj je lahko odločujoč indic, ko gre za iskanje
moţnih storilcev. Pri tem so jim v pomoč tudi predhodne preiskave, obravnave
in obsodbe in vsi dokazi pridobljeni in uporabljeni v njih. Če je bil določen
posameznik ţe obravnavan, so od preiskave ostali dokazi, ki se lahko
uporabijo za nove primere. Takšni dokazi so biološke sledi oziroma DNK sledi,
ki lahko znatno pripomorejo pri preiskavi. V tem primeru ni sama
predkaznovanost toliko pomembna kot so pomembne sledi iz prejšnjih
preiskav. Predvsem biološke sledi so tiste, ki lahko razkrijejo storilca.
Storilec največkrat nezavedno pusti sled na kraju zločina, ki se nato primerja
z ţe znanimi biološkim materialom. Tako se pojavijo storilci ki ţe imajo
biološke sledi v evidencah zaradi predkaznovanosti ali predhodnih preiskav.
18
Primeri uporabe bioloških sledi so lahko vidni pri preiskavi večkratnih
posiljevalcev ali morilcev.
Sam pomen predkaznovanosti kot indica je torej v iskanju moţnih storilcev,
povratnikov, ki ponavljajo neko dejanje. Preiskovanje poteka s pomočjo
dejstev o predhodni kriminalni preteklosti nekega osumljenca.
3.2 Povratništvo
Povratništvo je širok, interdisciplinaren pojem, ki vključuje tako
kazenskopravne, kriminološke in penološke elemente in je tudi širši druţbeni,
socialni in tudi psihološki problem. In kot takega ga je potrebno tudi
obravnavati. Pomeni pa da storilec, ki je ţe bil obsojen za kaznivo dejanje,
stori novo kaznivo dejanje.
Kazensko pravni pojem povratništva zajema vsako ponovno storjeno kaznivo
dejanje, če je bila storilcu prej ţe izrečena kazenska sankcija. (Piškur, 2007)
Povratništvo je problem, ki ga lahko opredelimo kot poseben kazenskopravni
problem. Kriminološke raziskave ugotavljajo, da so povratniki posebna skupina
ljudi, ki ima svoje vrednote, svoje osebne značilnosti in svoj način vedenja ter
odzivanja. Navadno gre za toge in neprilagodljive osebnosti, ki niso sposobne
zadovoljevati svojih potreb na druţbeno sprejemljiv način in so v nenehnem
konfliktu z druţbo in njenimi normami.
V kazensko pravni teoriji ločujejo več vrst povratnikov:
enkratne ali večkratne povratnike,
splošne in specialne povratnike.
Enkratni povratnik je storilec, ki je bil pred izvršitvijo kaznivega dejanja
obsojen le enkrat. Večkratni povratnik pa je bil ţe večkrat obsojen a še vedno
izvaja nova kazniva dejanja. Največkrat gre za ponavljanje istih, tako da so
19
večkratni povratniki pogosto specialni povratniki. Večkratni povratniki sodijo v
skupino najteţjih storilcev, katerih resocializacijo je teţko doseči.
Splošno povratništvo pomeni tiste ljudi, ki so ţe bili obsojeni za neko dejanje
in izvajajo tudi druga, ne le istovrstna, kazniva dejanja. (Piškur, 2007)
Posebno ali specialno povratništvo pomeni ponovitev istovrstnega dejanja,
potem ko je bil storilec ţe obsojen za takšno kaznivo dejanje. Storilec kljub
prejšnji obsodbi ponavlja kazniva dejanja iste vrste. Praviloma so tudi motivi
ali nagibi za izvrševanje teh kaznivih dejanj enaki. (Meško, 2006)
Specialni povratniki izvršujejo kazniva dejanja, ki so jih ţe izvršili: vlomilci
vlamljajo, tatovi kradejo, morilci ubijajo itd. Primerov, da bi nekdo izvrševal
zelo različna kazniva dejanja je sorazmerno malo. To pomeni, da je specialno
povratništvo močan indic, ki ga kriminalisti morajo upoštevati pri odkrivanju
kaznivih dejanj in iskanju storilcev. Teţko bi si predstavljali preiskovanje
hujšega kaznivega dejanja, kjer se ne bi preverilo vseh specialnih povratnikov
za takšna oziroma sorodna kazniva dejanja. (Maver, 2004)
3.3 Kriminalna kariera
Kriminalna kariera je pojem, ki označuje tiste ljudi, ki so si izbrali kriminalni
način ţivljenja oziroma ţivljenjsko pot. Kriminalno kariero ima tisti, ki je v
določenem obdobju večkrat prijet in obsojen za kazniva dejanja. Kriminalna
kariera pa ne pomeni nujno, da nekdo izvršuje samo dejanja določene vrste,
da se specializira samo za določeno področje. Lahko izvršuje najrazličnejša
kazniva dejanja. Osnovna značilnost kriminalne kariere je da posameznik z
izvrševanjem kaznivih dejanj pridobiva sredstva za ţivljenje.
20
Pomembno je poznati metode za raziskovanje kriminalne kariere. Tri bolj
uporabne ugotovitve študij kriminalnih karier so:
opazovanje in poznavanje preteklega kriminalnega načina ţivljenja, ki
je močan napovedovalec kriminalnosti v prihodnje,
zgodnja kriminalna aktivnost, ki pomeni utrditev kriminalnega stila v
kasnejšem ţivljenju,
kriminaliteta, ki je pogosto povezana z alkoholizmom in uporabo
mamil.
Različne raziskave kriminalnih karier niso dale zanesljivih znamenj, kdaj lahko
prepoznamo začetek kriminalne kariere. V razvoju kariere obstajajo točke, ki
dopuščajo moţnosti takšnega poteka, iz katerih lahko z manjšo ali večjo
verjetnostjo sklepamo na razvoj kriminalne kariere. Kljub temu pa je
verjetnost oz. zanesljivost napovedovanja še zmerom nizka.
Kritični trenutek za identifikacijo bodočih kroničnih delinkventov je prva
aretacija. Raziskave niso mogle potrditi dejavnikov, ki bi zanesljivo
napovedovali kasnejše kronično povratništvo, zato jih je teţko identificirati.
Potrebno je počakati, da storijo še več kaznivih dejanj. (Meško, 1998)
Vendar pa splošno gledano drţi, da zgodnji pojav antisocialnega vedenja
večinoma napoveduje prihodnje antisocialno vedenje. (Pease, 1999)
V Kanadi so raziskovali osebe s kriminalnim ţivljenjskim stilom, ki so bile
udeleţene v oboroţenih ropih. Opravljali so intervju z dvajsetimi roparji med
prestajanjem kazni. Ugotavljali so njihovo preteklost od prvega kaznivega
dejanja, ko so se iz majhnih prestopnikov razvijali v trdovratne povratnike.
Večina nosilcev kriminalne kariere je začela z kriminalnimi dejanji v zelo
zgodnjih letih. Običajno so začeli z vandalizmom, z drobnimi tatvinami po
trgovinah, nadaljevali s preprodajo drog, tatvinami avtomobilov, vlomi v
zasebne hiše in trgovine, nazadnje pa so se lotili bančnih ropov. Sprva ni bilo
v teh dejanjih nič patološkega, početje je bilo zabava, dejanja so počenjali
21
zaradi dolgočasja. Vzburjenje, ki ga je nudilo takšno početje je bilo bolj
pomembno kot pridobljen denar. (Meško, 1998)
Zanesljivost napovedi, da se bo posameznik odločil za kriminalno kariero in se
s tem podal na pot kriminala, ni stoodstotna. Obstajajo pa določeni dejavniki,
določeni sledi v njegovem ţivljenju, ki ţe lahko dajo slutiti, da je nekdo bolj
nagnjen k temu kot drugi. Ljudje, ki odraščajo na ulici, imajo nasilno
preteklost, so ţe izvajali manjša kazniva dejanja v preteklosti, so prav gotovo
moţni kandidati za povratnike. Vendar pa raziskave kaţejo, da ni vedno tako.
Takšen primer je raziskava v tujini in primer posiljevalcev obsojenih leta
1951. Od vseh obsojenih jih je le šest odstotkov ponovilo dejanje ali storilo
drugo dejanje spolnega nasilja. In od vseh obsojenih posiljevalcev leta 1984
jih je le pet odstotkov bilo ponovno obsojenih za posilstvo. (Levi, Maguire,
Brookman, 2007)
Ljudje s kriminalno kariero so redki, saj večina ljudi v svojem ţivljenju skoraj
nikoli resneje ne krši zakonov, kot pravijo številne raziskave. Večina
prebivalcev neke drţave nikoli ne pride v stik s pravosodnim sistemom,
oziroma ni nikoli obsojenih. Ocene o vpletenosti v prestopništvo segajo od
tridesetih odstotkov v uradnih evidencah do petdeset odstotkov, če se
upoštevajo javno mnenjske raziskave. Od teh oseb, ki priznajo vpletenost v
kazniva dejanja ali so bili aretirani za najrazličnejša kazniva dejanja, jih ima
večina kratko trajajočo kriminalno kariero. Njihovo kaznivo oziroma
antisocialno vedenje je večinoma kratkotrajno, vključuje manjša in manj
resna kazniva dejanja, ki se običajno zmanjšajo ali prenehajo pri prehodu iz
mladostniških let v odraslost. Vendar pa nekaj teh storilcev kaznivih dejanj,
nekaj manj kot deset odstotkov celotne populacije, ostane oziroma postanejo
tisti s kriminalno kariero, ki izvajajo večino resnejših, hujših kaznivih dejanj.
(Delisi, 2005)
Ljudje s kriminalnim ţivljenjskim stilom so v večini primerov moškega spola.
Za moškega je veliko bolj verjetno, da postane kronični, občasni ali karierni
prestopnik, prav tako kot je bolj verjetno, da se pri moškem ugotovi različne
22
oblike motenj, kot so hiperaktivnost, antisocialno vedenje ali psihopatija.
Najbolj resni zločini, kot so umor, ugrabitev in spolno nasilje, so skoraj vedno
dejanje moškega. Podobno, nekatere druge oblike psihopatskega vedenja, kot
je npr. izvajanje fizičnega nasilja nad ljudmi ali ţivalmi, uporaba oroţja z
namenom nekoga resno poškodovati ali nagnjenost k maltretiranju ljudi, so
tudi največkrat moška dejanja.
Ne glede na način raziskave ali vir podatkov, moška populacija zagreši
najrazličnejše oblike kaznivih dejanj v veliko večjem odstotku in v daljšem
časovnem obdobju kot ţenske. Dokazi o neenakomerni porazdeljenosti
kriminalitete so jasni. Kljub temu, da je odstotek večji na moški strani pa je
potrebno poudariti, da obstajajo tudi ţenske storilke s kriminalnim
ţivljenjskim stilom, ki imajo dokumentirano in dokazano antisocialno vedenje.
Podobno kot moški so ţenske nagnjene k storitvi najrazličnejših kaznivih
dejanj, ki obsega vse od ponarejanja, utaje in prostitucije in drugih načinov
za hitri zasluţek denarja.
Čeprav obstajajo razlike med moškimi in ţenskimi storilci, pa jim je skupno
ponavljanje in vpletanje v vedno nova kazniva dejanja. A moţnost, da bo
posameznik postal človek s kriminalno kariero je pri moških desetkrat večja
kot pri ţenskah. (Delisi, 2005)
V povprečju se začnejo izvajati prva kazniva dejanja ţe v rani mladosti in
nadaljujejo v puberteto in naprej v odraslo obdobje in storilci običajno kaţejo
izrazite znake antisocialnega, nasilnega vedenja kar ima posledice v njihovem
načinu dojemanja ţivljenja. (Delisi, 2005)
Večina storilcev kaznivih dejanj zmanjšuje obseg oziroma število teh dejanj s
starostjo. Krivulja med starostjo in kriminaliteto kaţe, da večina začne pri
zgodnjih najstniških letih, doseţe vrh v pozni puberteti in se nato strmo
spušča proti odraslosti. Od starosti dvajset in naprej se občutno zmanjša.
Čeprav krivulja kaţe, da odstotek storilcev pada, pa ne drţi, da odrasli osebki
23
ne izvajajo kaznivih dejanj. Čeprav večina storilcev odneha, ko vstopi v
odraslost, pa vsi ne. (Delisi, 2005)
Statistike kaţejo, da bolj zgodaj, kot nekdo kaţe antisocialno vedenje, če so
zaradi tega kdaj aretirani ali ne, bolj verjetno bo nadaljeval in prešel v
kriminalni način ţivljenja. Torej je zgodnje delinkventno obnašanje zelo
dober pokazatelj za nadaljnje obnašanje človeka. Osebe, ki prvi zločin
zagrešijo ţe v otroštvu ali zgodnji adolescenci verjetneje postanejo ljudje s
kriminalno kariero kot tisti, ki so prvo kaznivo dejanje storili po tridesetem
letu starosti.
Če bi spremljali ţivljenje nekega šestdesetletnika s kriminalno kariero bi
najverjetneje ugotovili, da je začel ţe v otroštvu in je ţe takrat kazal znake
antisocialnega vedenja. Ti prestopniki kot otroci ţe postanejo teţavni,
nepošteni, drzni in impulzivni. Imajo probleme z vedenjem, jih je teţko
disciplinirati ali obvladovati in so največkrat podpovprečni v šoli. Ţe v osnovni
šoli mnogi storijo kazniva dejanja, ki so pokazatelj nadaljevanja v tej smeri.
In ţe ti prvi problemi kaţejo na bolj resna dejanja v prihodnosti, saj je večina
ţe prvič aretiranih v mladosti. Ravno ti zgodnji prestopniki največkrat
postanejo nevarni ljudje s kriminalno kariero. (Delisi, 2005)
Nedavne raziskave so pokazale, da storilci, ki so bili prvič aretirani pri starosti
štirinajst let, verjetneje postanejo kronični prestopniki, ki izvajajo hujša
kazniva dejanja v večjem obsegu.
Raziskave pa tudi kaţejo, da se s številom kaznivih dejanj, ki jih posameznik
izvrši, moţnost za povratništvo poveča. Torej je po enem kaznivem dejanju
moţnost velika manjša kot po petih ali šestih kaznivih dejanjih. (Pease, 1999)
Splošno prevladujoče mnenje je, da obstajajo tako imenovani specializirani
prestopniki, ki izvajajo le eno vrsto kaznivega dejanja. Seveda obstajajo
takšni kot so npr. serijski morilci, kleptomani in piromani, ampak raziskave
kaţejo, da ti vseeno storijo različne vrste zločinov. Serijski morilci polega
24
umorov izvedejo pogosto tudi ugrabitev ali posilstvo. Tako bi jih lahko označili
za serijske ugrabitelje ali serijske posiljevalce. Zaradi tega so večkratni
prestopniki bolj premeteni in največkrat niso specializirani samo za eno vrsto
zločina.
V akademskih krogih so potekale obseţne raziskave glede specializiranih
prestopnikov. Kljub letom raziskav niso odkrili nedvomnih dokazov o
specializiranih posameznikih. Čeprav brez dvoma obstajajo ljudje, ki izvajajo
ista dejanja kot je kraja avtomobilov, rop ali določeno vrsto premoţenjskih
kaznivih dejanj.
Ljudje s kriminalno kariero so ljudje, ki se bodo najverjetneje podali v najbolj
nevarna dejanja, kot so umor, oboroţen rop, ugrabitev, posilstvo, vlom.
Manj verjetno je, da se bodo v ta dejanja podali tisti, ki so bili aretirani le
enkrat ali za manj resna kazniva dejanja. In čeprav se porast kaznivih dejanj
kaţe kot jasen indikator, ki se začne pri manjših tatvinah, nadaljuje do
vandalizma in ropov ter do oboroţenih ropov in vlomov, pa vsi ljudje s
kriminalno kariero ne ustrezajo temu načinu opredelitve.
Bolj jasna metoda za opredelitev nevarnosti nekega posameznika je preučitev
njihovih preteklih izkušenj s kazensko-pravosodnim sistemom, bolj podrobno
ţe morebitno obsojenost in odsluţeno zaporno kazen. Predhodne obsodbe ţe
kaţejo na način dojemanja posameznika. V praksi, večina ljudi s kriminalno
kariero preţivi velik del svojega ţivljenja v zaporih, priporih, na pogojnih
kaznih, v pridrţanju.
V Kaliforniji se je leta 1978 izvajala raziskava pri določenem številu osebkov v
zaporu. V povprečju so zaporniki priznali, da so storili več kot dvesto različnih
kaznivih dejanj. Glede na njihovo priznanje in dejanske obsojenost so
ugotovili, da so v le dvajset odstotkih dejansko bili aretirani za zločin. Pri
karieri, ki je trajala v povprečju enaindvajset let, so večina časa, skoraj
polovico, preţiveli v zaporih. Tudi novejši podatki so pokazali, da so resnejši
25
storilci zaradi dejanj kot so umor, posilstvo, ugrabitev v povprečju preţiveli
vsaj petindvajset let v različnih zaporih. (Delisi, 2005)
Na človeško ravnanje vpliva več dejavnikov in spol in starost sta prav gotovo
med njimi. Na splošno gledano je večina storilcev mlajših oseb, neporočenih
in pogosto socialno neprilagojenih. (Hanson in Bussicre, 1998)
Glede na to kje posameznik odrašča ima vsekakor vpliv na to, v kakšno
osebnost se bo razvil. Pri ugotavljanju tega, ali se bo določen otrok odločil
samo enkrat za kaznivo dejanje in izvedel tatvino ali pa bo nadaljeval svojo
kariero kot prestopnik in nadaljeval k drugim dejanjem, pogosto še hujšim,
kot so kraja, rop in podobno, je teţko dokončno reči da ali ne. Raziskave
kaţejo, da obstajajo trendi gibanja, ki nam povedo, da so posamezniki pri
katerih je večja verjetnost, da bodo nadaljevali s kriminalno kariero npr.
nekdo, ki odrašča v slabšem okolju, ţivi v pomanjkanju. A nobena raziskava ni
stoprocentno zanesljiva.
3.4 Vzroki za povratništvo
Razlogov, zakaj se ljudje prvotno sploh odločijo za pot kaznivih dejanj je več.
V sodobni druţbi prevladuje podoba racionalnega posameznika, ki se je odločil
za zločin na podlagi tehtanja koristi in škode. Pojmujemo jih kot nekoga, ki
nima socialnih in podjetniških veščin, da bi lahko z zakonitimi sredstvi
uresničil svoje ţelje v tekmovalni druţbi. (Završnik, 2009)
Dolgo časa so strokovnjaki iskali razloge za kriminaliteto v nezaposlenosti in
revščini prebivalstva. Kriminološke raziskave niso potrdile povezave med
nezaposlenostjo in kriminaliteto, ker je kriminaliteta povezana še z drugimi
okoliščinami in ne samo s pomanjkanjem denarja. Nastopiti mora velika
sprememba v ekonomskem poloţaju, da se posameznik preusmeri iz
nekriminalne v kriminalno oziroma iz kriminalne v nekriminalno dejavnost.
Številni storilci kaznivih dejanj so revni in brez zaposlitve pred dejanjem in so
26
še bolj revni po prestani kazni. Po ekonomski teoriji se človek odloči za
kriminal, ker pričakuje neko korist.
Njegove vrednote pa povedo ali se bo odločil za to ali ne. (Brinc, 1993)
Kriminologi poskušajo dejavnike, ki vplivajo na pojavljanje kriminalitete,
razvrstiti v različne skupine. Tako je nastalo več teorij, ki naštevajo in
opisujejo razloge za pojav kriminalitete.
Kriminolog Franc Brinc našteva kot pomembnejše vzroke za kriminaliteto
človekovo osebnost, osebne in druţbene razmere ter trenutni poloţaj, v
katerem se znajde potencialni storilec in potencialna ţrtev. Poudarja pa tudi,
da je pomemben dejavnik pomanjkanje ustreznega in zanesljivega formalnega
nadzorstva.
Tako bi naj obstajali trije temeljni razlogi, zakaj ljudje začnejo izvrševati
kazniva dejanja:
vplivi in izkušnje, ki jih za posameznik pridobi ţe zelo zgodaj v svoji
druţini, šoli,
ţivljenjske razmere, v katerih se oseba nahaja,
konkretne okoliščine, v katerih se znajde posameznik pred storitvijo
kaznivega dejanja, v katerih pridejo do izraza tveganje, pogum,
sovraštvo, strah in čustva. (Piškur, 2007)
Dejavniki, ki vplivajo na povratništvo:
psihološki dejavniki (nesposobnost uspeti v druţbi, nizko
samovrednotenje, čustvena nestabilnost, izključenost iz druţbe),
nezadovoljene čustvene potrebe (običajno se pri povratnikih
poudarjajo materialne potrebe, premalo pa čustvene potrebe),
27
neurejeni medosebni odnosi (odpuščeni obsojenec nima občutka
socialne pripadnosti, varnosti, pomanjkanje solidarnosti, pripadnost
kriminalni subkulturi),
socialni in ekonomski dejavniki (neugoden poloţaj pred prihodom v
zapor, ni pričakovanj, da bo drugače po odpustu iz zapora, nima
izkušenj z uspehom v ţivljenju),
vzgojni dejavniki (zapor ne spreminja zapornikov, temveč povzroča
nadaljnje kriminalno vedenje in krepi kriminalnost),
poklicni in zaposlitveni dejavniki,
kriminalna socializacija v zaporu (obsojenca podpirajo damo
deviantne skupine, ne more si pridobiti podpore skupine, ki upošteva
pravo, nima stika z moralnimi in pravnimi konformisti). (Meško, 2006)
Sociologi ţe dolgo ugotavljajo, da se ljudje naučijo prestopniškega vedenja z
oponašanjem in druţenjem, podobno kot pri priučitvi poklica. Ljudje se
naučijo protidruţbenega vedenja in zaradi druţenja s prestopniki storijo
kazniva dejanja.
Obstaja pa se več teorij, zakaj nastane takšno vedenje.
Teorija etiketiranja
To je teorija, ki pojav kriminalitete razlaga s sociološkega vidika. Po tej
teoriji je ključno to, da nekdo postane prestopnik zato, ker ga okolje
zaznamuje kot takega. Posameznik začne potem samega sebe dojemati na ta
način, se pravi z vidika etike in to usmerja njegovo vedenje in ravnanje.
Okolju posamezniku prilepi neko etiketo prestopnika na podlagi primarnega
odklona, ki je neka prekršitev.
Skozi faze, ki potekajo do prvega manjšega prestopka do druţbene reakcije in
etiketiranja, do ponavljanja ter srečanja s policijo in sodiščem, posameznik
sprejme kriminaliteto kot svoj ţivljenjski slog, kar vodi v razvoj kriminalne
kariere.
28
Teorija druţbenega nadzorstva
Pri tej teoriji je ključnega pomena dejstvo pomanjkanja oziroma oslabljenih
ali pretrganih socialnih in čustvenih vezi med posameznikom in druţbo ter
njenimi vrednotami. Človek, pri katerem so te vezi pretrgane, ni zadovoljivo
vključen v socialne in psihološke mreţe svojega oţjega druţinskega in širšega
druţbenega okolja. To ga vodi na pota kriminalitete.
Ekonomska teorija
Ekonomska teorija razlaga kriminaliteto kot posledico racionalnega vedenja.
Kaznivo dejanje je posledica prostovoljne odločitve storilca v določenem
ţivljenjskem poloţaju. Posameznik tako primerja korist od storjenega
kaznivega dejanja in škodo in dejanje izvrši takrat, ko je pričakovana korist
večja od pričakovane škode.
V skladu s to teorijo naj bi se zmanjšanje kriminalitete doseglo s povečanjem
koristi od legalne dejavnosti in z zmanjšanjem koristi od nelegalne dejavnosti.
Najbolj pa zmanjša odločanje za kriminaliteto večja verjetnost prijetja.
Višja pričakovana stopnja povratka pripisuje revnim tistim z zelo nizkimi
prihodki. Osebe s temi značilnostmi z izvrševanjem kaznivih dejanj pogosto
dosegajo večjo ekonomsko korist kot pa jo z legalno dejavnostjo in ta korist se
kaţe tudi v daljši zaporni kazni. Povratnik v zaporu postane bolj izkušen, zato
bo manjkrat prijet. Prestopnik tako v zaporu ugotovi, kakšno ceno bo plačal
za neko kaznivo dejanje in se na podlagi tega odloči ali bo dejanje ponovil.
Teorija priloţnosti
Ta teorija pravi, da je veliko kriminalitete storjene, ker se pojavi priloţnost
storilcu. Priloţnost se kaţe v mnoţici razstavljenega blaga kot v odsotnosti
čuvaja tega blaga. Ta teorija se ne ukvarja s posameznikovimi nagnjenji,
ampak domneva, da je vedno dovolj posameznikov, ki so pripravljeni
izkoristiti priloţnost.
29
Vrednote kot usmerjevalec vedenja
Vrednote posameznika so tisto, kar usmerja njegovo vedenje. Poznavanje
vrednot je torej pomembno za napovedovanje povratništva.
Drugi teorij o vzrokih kriminalitete je še veliko. To so le tiste teorije, ki
najbolje razloţijo problem povratništva in zakaj storilci ponovno storijo
kaznivo dejanje. (Piškur, 2007)
3.5 Vrste povratnikov
Milosavljevič predstavlja klasifikacijo povratništva, v kateri je povratnike
razdelil v določene skupine:
Profesionalni storilci kaznivih dejanj
To so večkratni povratniki, ki so izvršili večje število kaznivih dejanj, in so bili
ţe večkrat obsojeni. Njihovo kriminalno delovanje lahko štejemo za njihov
poklic. Glede na vrste kriminalne aktivnosti in po tipu specializacije je
mogoče govoriti o naslednjih skupinah: vlomilci, ţeparji, goljufi,
ponarejevalci in osebe, ki se ukvarjajo z igrami na srečo za velik denar ter
prekupčevalci.
Polprofesionalni storilci kaznivih dejanj
So tudi večkratni povratniki, ki so bili obsojeni na krajše zaporne kazni. Niso
posebej specializirani, čeprav so nagnjeni k storitvam kaznivih dejanj. Mednje
sodijo: majhni tatovi, preprodajalci in prodajalci ukradenih stvari, manjši
preprodajalci, uradniški kriminal, ki ima dve podskupini: v prvi skupini so
ponarejevalci, v drugi skupini pa osebe, ki zlorabljajo poloţaj s podkupninami
in izsiljevanjem in si s tem pridobivajo materialno korist.
Situacijski povratniki
Osebe iz te skupine so bile manjkrat obravnavane za različna kazniva dejanja.
Njihova kriminalna dejavnost je posledica materialnih in osebnostnih kriz ali
pa motene osebnostne strukture. Med njimi so pogosti alkoholiki, nevrotiki in
30
psihopatske osebnosti. Sem štejemo še male situacijske tatove, prometne
prestopnike, agresivne tipe in seksualne prestopnike.
Četrta skupina
Ta skupina je zelo heterogena in zajema vse druge oblike povratnikov.
(Meško, 2006)
Pri tej klasifikaciji je razvidno da so različni vzroki, zakaj ljudje ponavljajo
kazniva dejanja. Nekateri jih izvajajo kot način ţivljenja, kot kriminalno
kariero nekateri ima nekakšno osebnostno motnjo, ki jo izraţajo preko svojih
izvajanj kaznivih dejanj, drugi pa so zaradi določenih ţivljenjskih okoliščin
prisiljeni v povratništvo zaradi takšnih in drugačnih razlogov.
Kot ţe omenjeno, obstaja več tipov storilcev povratništva. Vsak tip storilcev
izvaja kazniva dejanja iz takšnih in drugačnih razlogov. V tem delu bosta
opredeljeni izbrani pogosti obliki povratništva oziroma tipov ljudi s kriminalno
preteklostjo.
Ljudje, ki se ukvarjajo s kriminalnimi dejavnostmi
Ljudje, ki izvajajo kriminalna dejanja kot način ţivljenja in kot vir prihodka so
največkrat del organiziranega kriminala. Organizirani kriminal nima splošno
znane definicije. Lahko bi ga opredelili kot vse tiste dejavnosti, ki so
nezakonite in imajo cilj doseganja dobička. Organizirani kriminal se pojavlja
kot vzporedni sistem drţavnemu sistemu in ga lahko označimo kot druţbo, ki
kriminalno deluje zunaj kontrole javnosti in oblasti. (Dobovšek, 2009)
Poleg samostojnih storilcev, ki izvajajo dejanja kot so tatvine in ropi pa se
pogosteje ljudje povezujejo v zdruţbe, v tako imenovane kriminalne zdruţbe,
da bi s tem uspešneje in bolje opravljali svojo dejavnost. Glavni motivacijski
cilj je največkrat denar oziroma neka materialna korist. Pomembnejše
dejavnosti, ki jih opravljajo so:
31
o trgovina z drogo
Najbolj dobičkonosen posel, ki ima trţišče po celem svetu. Zaradi velikega
trţišča in dobička je posel teţko monopolizirati, zato se na tem področju
pojavljajo vedno nove skupine ljudi, ki se ukvarjajo s tem poslom.
o trgovina z oroţjem
Trgovina z oroţjem najbolj cveti tam, kjer je zaradi takšnih in drugačnih
razlogov potreba po oboroţitvi. V sodobnem času so to različne etnične vojne,
lokalni spopadi in obračuni. Trgovina z oroţjem je pogosto prepletena s
trgovino z mamili.
o kraja in tihotapljenje avtomobilov
Kraje in tihotapljenja so predvsem značilna za razvite drţave, iz katerih
tihotapijo ukradena vozila v nerazvite drţave.
o prostitucija
Nekoč ena izmed glavnih panog organiziranega kriminala, danes pa ne prinaša
več takega dobička kot nekoč. Pomembna je predvsem zaradi širjenja
kriminalne dejavnosti in povezave s trgovino z ljudmi.
o tihotapljenje ljudi
Tihotapljenje ljudi je predvsem tisto področje, ki zadeva transport ljudi iz
neke drţave v drugo, kjer se jih izkorišča za nadaljnjo delo, največkrat
kriminalno delo.
o igralništvo
Igre na srečo so v osnovi predvsem primerne za pranje denarja, ki ga ustvarja
organizirani kriminal.
o izsiljevanje
Pobiranje denarja za zaščito.
o trgovina z organi
Trgovina potek predvsem na način ugrabitev in nasilnih transplantacij.
o trgovina z ogroţenimi ţivalskimi in rastlinskimi vrstami
Ta novejši način kriminala postaja velik dobičkonosen posel. Ne odvija se na
ulici, kot ostala kriminaliteta, temveč v odročnih gozdovih in naravnih parkih.
Pri ljudeh, ki povprašujejo po tej dobrini so zelo cenjene in iskane, zato lahko
dosegajo visoke cene. (Dobovšek, 2009)
32
Kot je razvidno je organizirani kriminal ena izmed najbolj dobičkonosnih
dejavnosti na svetu, zato ne preseneča podatek, da je ravno v teh dejavnostih
največje število storilcev, ki ţe imajo kriminalno preteklost. Če neko početje
prinaša obilo dobička je logično, da se ljudje odločajo za nadaljevanje svoje
kriminalne kariere v tem. Ker so izkušnje in znanje pomembna stvar, se
posamezen storilec običajno poveţe z drugimi storilci, saj lahko tako
učinkoviteje in hitreje opravlja določeno kriminalno dejavnost. Pri tem pa je
potrebno poudariti, da ima ta vrsta povratništva največkrat izvor v druţbenem
poloţaju posameznika, ki je pogosto prisiljen podati se v kriminalno dejavnost
zaradi omejenih virov načina preţivljanja. Pri teh ljudeh osebnostne
značilnosti največkrat ne igrajo osrednje vloge, pomembnejše je okolje v
katerem odraščajo.
Okolje pa je največkrat vzrok za odločitev posameznika za vstop v kriminalni
način ţivljenja. V okolju, kjer je prevladuje revščina, brezposelnost in
pomanjkanje je pogosto edini privlačen in moţen način zasluţka kriminalna
dejavnost. Te dejavnosti pa se ponavadi začnejo pri manjših zločinih kot so
kraje, tatvine in postopoma preidejo v bolj resna opravila kot so preprodaja
drog, oroţja in podobno. V organiziranih skupinah, kjer posameznik sodeluje z
drugimi, se pojavijo še druge oblike dejanj kot so npr. izsiljevanje, ugrabitve,
tihotapljenje avtomobilov, droge in drugega dragocenega blaga. In ker je to
lahek zasluţek in je za mnoge posameznike tudi edini moţen zasluţek, ni
vzroka, da bi se s tem prenehalo. Čeprav večina prestopnikov slej kot prej
odgovarja zaradi svojih kaznivih dejanj pa to ne odvrača bodočih
prestopnikov, da se ne bi podali v kriminalni način ţivljenja.
Situacijski povratniki
Kot ţe omenjeno, so ta vrsta povratnikov predvsem tisti, ki doţivljajo
materialne in osebnostne krize. Niso profesionalni povratniki, njihov razlog je
najpogosteje nekakšno pomanjkanje. To pomanjkanje je lahko mišljeno kot
pomanjkanje dobrin za normalno ţivljenje. Druga vrsta krize je pri tistih, ki
doţivljajo osebnostno motnjo. Kleptomanija je takšna vrsta krize.
Kleptomanija je bolezensko nagnjenje k kraji. (SSKJ, 2002)
33
Osebki, ki izvršujejo ta dejanja kraje so torej povratniki zaradi osebne motnje
in ne zaradi revščine. V to skupino razvrščamo tudi izredno nevarne in
nepredvidljive povratnike, psihopatske osebnosti, ter zelo pogoste povratnike,
prometne prekrškarje.
Človeška druţba je kompleksen pojav. Vsakdanji stres in napori ustvarjajo na
človeku posledice, ki se prepogosto lahko izraţajo skozi izvajanje kaznivih
dejanj. Ker smo si ljudje med seboj precej različni so različne tudi motnje
vedenja, ki lahko nastanejo. Nekateri utapljajo vsakdanje skrbi v alkoholu,
drugo vidijo rešitev v manjših tatvinah, ki zadovoljijo njihovo bolezensko
pomanjkanje, tretji izţivljajo svoje neuresničene fantazije z nadlegovanji,
zasledovanjem, tudi umori.
A vse te skupine ljudi so nagnjene k večkratnemu izvajanju kaznivih dejanj saj
lahko le redko kdo z enim dejanjem zadovolji svoje potrebe. Zato jih ponavlja
in običajno tudi nadgrajuje. Tako človek, ki prekomerno uţiva alkohol
povečuje porabo, začne voziti v vinjenem stanju, prične izvajati nasilje v
druţini. Kleptomani običajno z eno krajo ne zapolnijo osebnostnega
pomanjkanja, zato ponavljajo dejanje, kradejo več, draţje stvari, na bolj
drzen način. Psihopatske osebe z enim posilstvom ali umorom ne potešijo
svoje ţelje in zato nadaljujejo.
Vsem tem prestopnikom pa je ponavadi skupno to, da so ţe bili obravnavani v
preteklosti zaradi svojih dejanj. To pa pripomore pri preiskavi in iskanju
moţnih storilcev saj ima vsakdo svoj specifičen način delovanja.
3.6 Etični vidik preiskave
Predkaznovanost ima torej neko vrednost pri preiskovanju. Oseba, ki je ţe
bila obsojena ali kazensko obravnavana je bolj sumljiva kot nekdo, ki še ni bil
nikoli obravnavan. Preiskava zahteva od preiskovalcev zbiranje podatkov in
predkaznovani posamezniki prav gotovo pridejo v ospredje pred
nekaznovanimi.
34
Sam proces preiskave torej zahteva sumljenje nekoga, ki je moţni storilec,
čeprav je to le na podlagi zbranih indicev in teţko preverljivih informacij.
Tukaj se pojavi vprašanje upravičenosti suma na podlagi predkaznovanosti
nekoga.
Predkaznovanost je koristen podatek, zlasti pri preiskavi teţjih kaznivih
dejanj, ki pogosto zahtevajo neke izkušnje storilca. S tem indicem se lahko
zoţi krog osumljencev in najde in izpostavi pravega storilca. V tem procesu se
torej pojavi več osumljencev. A z izpostavljanjem vseh osumljencev glede na
njihovo predkaznovanost se jih nekako vnaprej stigmatizira oziroma označi.
Nedolţni osumljenci tako postanejo sumljivi, javnost in mediji jih pogosto ţe
vnaprej obsodijo in v tem primeru vidimo, da je predkaznovanost slab indic in
naredi več škode kot koristi.
Uporaba predkaznovanosti kot indica torej mora biti previdna saj lahko
preiskavo, ko potekajo različna zbiranja obvestil in materialnih dokazov in
zaslišanja, usmeri v nepravo smer.
35
4 Podatki o povratništvu v Sloveniji
Statistični urad Republike Slovenije vodi podatke o ovadenih, obtoţenih in
obsojenih posameznikih v Sloveniji. Podatki, ki obsegajo statistiko od leta
2006 do 2009 prikaţejo dober vpogled v situacijo povratništva v Sloveniji. S
pomočjo teh tabel lahko vidimo dejansko število ljudi, ki so bili predkaznovani
in nato ponovno obsojeni za določena kazniva dejanja. Vzemimo nekaj
primerov kaznivih dejanj, ki se pojavijo večkrat.
Umor
Po statističnih podatkih je bil v Sloveniji leta 2007 primer, ko je bil
posameznih trikrat obsojen za istovrstno dejanje. Po letu 2007 pa do 2009 ni
podatka o novih ponavljanjih. Medtem ko pri mladoletnih obsojenih ni primera
povratništva pri dejanju umora.
Če pa razširimo ta primer povratništva ugotovimo, da so bili tudi v letu 2006
in v letu 2008 primeri, pri katerih so bili storilci ponovno obravnavani za
kazniva dejanja a je tokrat šlo tudi za drugačna kazniva dejanja. Pri
mladoletnih ni bilo takšnih primerov.
Umor je eden tistih kaznivih dejanj, ki se ne dogajajo v tako obširnem številu
kot npr. tatvine ali ropi. A storilec, ki stori dejanje umora potrebuje razlog, ki
je, če dejanje stori večkrat, največkrat kriminalna kariera. Razlog je lahko
tudi osebnostna motnja. Ko stori eno dejanje je ponavadi laţje nadaljevati in
tako storilec pridobi svoj značilen način izvajanja dejanja. Storilci, ki izvajajo
to dejanje zaradi osebnostne motnje izvajajo umore tako, da doseţejo neko
notranje zadovoljstvo, kar največkrat vključuje način, kako umorijo ţrtev.
Prav tako imajo svoj določen način izvajanja ljudje, ki izvajajo umore po
naročilu ali kako drugače v okviru svojega kriminalnega načina ţivljenja. V
vseh primerih je morebitna predkaznovanost pomoč pri odkrivanju določenega
storilca, saj zoţi število moţnih osumljencev.
36
Tatvina
Bolj obseţni podatki se pojavijo pri primerih kaznivih dejanj zoper
premoţenje.
Če vzamemo primer tatvine ugotovimo, da je bilo v letu 2006 okoli petsto
dvajset, v letih 2007 in 2008 okoli petsto šestdeset in leta 2009 štiristo
petinosemdeset primerov.
Podatki o povratništvu pri tatvinah se torej bistveno ne spreminjajo iz leta v
leto.
Mladoletniški podatki niso tako obseţni kot pri polnoletnih storilcih, saj je v
letih od 2006 do 2009 okoli osemdeset primerov povratništva.
Velika tatvina
Primer velike tatvine je podoben kot tatvina saj je v letih od 2006 do 2009
okoli petsto primerov vsako leto, medtem ko je pri mladoletnih storilcih
statistika manj obseţna, čeprav je vseeno okoli trideset do štirideset primerov
tega povratništva letno.
Rop
Pri primeru ropa je vidno pribliţno enako število primerov vsako leto, okoli
petdeset, a samo petindvajset leta 2009.
Tudi pri tatvini in ropu je jasno, da mora imeti bodoči storilec potrebno
znanje ali pa izkušnje z manjšimi prekrški podobne vrste. Ljudje, ki izvajajo
tovrstna dejanja so ponavadi dve vrste ljudi. Prva vrsta so tisti, ki storijo
dejanje zaradi materialnega pomanjkanja. Druga vrsta pa so tisti, ki imajo
osebnostno motnjo. Vsi pa skoraj vedno storijo več enakih zaporednih tatvin,
kar pomeni da si ustvarijo kartoteko, ki je pomembna pomoč preiskovalcem.
37
Statistični podatki pravijo, da precejšnje število ljudi, ki so izvedli kaznivo
dejanje v preteklosti ponavlja svoja kazniva dejanja, izvaja pa tudi druga
podobna in manj podobna dejanja.
S pomočjo podatkov lahko torej ugotovimo, da je povratništvo stalnica.
Statistično gledano je veliko več povratnikov moškega kot ţenskega spola.
Vsako leto je odstotek povratnikov v Sloveniji malo drugačen, variira pa od 33
odstotkov do 37 odstotkov. V zadnjih letih pa je videti, da narašča.
Na prvi pogled zgleda ta deleţ precej visok. Po mnenju strokovnjakov to ni
zaskrbljujoč podatek. To le kaţe na dejstvo, da vsako leto izvršuje dejanja
več ali manj ista skupina ljudi. Del storilcev se torej vrti v istem krogu
izvrševanja kaznivih dejanj. To pa je predvsem zaskrbljujoče pri hujših
kaznivih dejanjih.
Če gledamo podatke v tujini vidimo, da se ti odstotki ne razlikujejo bistveno
od slovenskih, čeprav je ponekod splošno razširjeno mnenje, da je
povratništvo vidno pri okoli devetdeset odstotkih storilcev pa je dejansko
okoli trideset odstotkov. (R. Karl Hanson and Monique T. Bussicre, 1998)
Predkaznovanost je torej uporaben indic, saj nam statistika pravi, da v okoli
trideset do štirideset odstotkih kaznivih dejanj gre za povratništvo. Storilec
bo ponovil to kaznivo dejanje, lahko se zgodi, da bo izvajal tudi druga kazniva
dejanja.
In to ponavljanje storilcev in dejanj, ki jih izvajajo, je bistvo indica
predkaznovanosti, ko gre za preiskavo določenega kaznivega dejanja. Tako se
zmanjša število osumljencev na tisti minimum, ki so po mnenju preiskovalcev
zmoţni storiti to dejanje.
Uporabnost indica se torej kaţe v moţnosti izločitve storilcev, ki še nimajo
kriminalne preteklosti. Posameznik, ki je ţe v preteklosti storil več tatvin in
ropov je bolj verjeten osumljenec kot nekdo, ki še nima nobenih izkušenj s
38
tovrstnimi kaznivimi dejanji. Preiskovalci pri svojem delu tako uporabljajo
predhodne evidence o kriminalni preteklosti, da lahko bolj verjetne storilce
obravnavajo pred manj verjetnimi. Čeprav so tukaj pomembni tudi drugi
indici kot so motiv in izraţanje volje pa je predkaznovanost tisti indic pred
dejanjem, ki jasno in s preverjenimi podatki večinoma pomaga pri preiskavi
kaznivih dejanj.
39
5 Primeri predkaznovanosti kot indica
V tem delu diplomskega dela bi rad podrobneje predstavil posamezna
primera, kjer indici pred samim dejanjem, med katerimi je tudi
predkaznovanost, pomagajo pri napovedovanju povratništva.
Prvi primer bo podrobneje obravnaval primer tatvin v trgovinah. Ta primer je
bil raziskan v raziskavi, ki jo je opravljalo več strokovnjakov s področja prava,
psihologije in sociologije. Tatvine v trgovinah je raziskava, ki je potekala ţe v
nekdanji drţavi Jugoslaviji na območju Republike Slovenije.
Raziskovalci so prišli do spoznanj, da med osebama, ki zagrešijo največ tatvin,
prevladujejo odrasle ţenske in mladoletni dečki. Od tristo enaindvajsetih
anketiranih tatov je petintrideset storilcev dejanje ţe prej ponavljalo. To je
pribliţno enajst odstotkov, kar ni tako malo, če pomislimo, da gre za
istovrstno dejanje in da niso vsi priznali svojih ponovitev. Pri tem jih je
zanimalo tudi dejstvo, ali so bili ţe kdaj prijeti, kar bi pomenilo, da
ponavljavce negativna izkušnja ni izučila in da so ţe lahko določena
nevarnost, ki ji velja pozornost.
Od petintridesetih storilcev jih je osemnajst povedalo, da so ţe bili prijeti, in
sicer od sedemnajstih odraslih jih je bilo dvanajst ţe prijetih, od osemnajstih
mladoletnih pa le šest. Tukaj je zanimivo dejstvo, da prijeti osumljenci niso
imeli problema razodevati svoje tovrstne kriminalne preteklosti. (Pečar,
Maver, Zobec, 1981)
Obstaja več načinov, kako se lahko izvajajo tatvine. Posamezniki običajno
skrivajo predmete tam kamor slutijo, da ne bodo opaţeni. Skupine, ki se
specializirajo za tatvine običajno delujejo usklajeno, osredotočeno in zbrano.
Krasti v sostorilstvo je mnogo laţje kot krasti sam. Značilnost teh
specializiranih skupin je vnaprej pripravljena taktika, načrt za krajo,
seznanjenost z varnostnim načrtom trgovine, drznost pri izvajanju kaznivih
40
dejanj in kraja predmetov, ki imajo večjo vrednost. (Pečar, Maver, Zobec,
1981)
Obstaja več različnih tipov in ena izmed takih skupin so poklicni tatovi.
Čeprav samopostreţne prodajalne niso prva izbira poklicnih tatov, pa je
moţno z večkratnim ponavljanjem tatvine pridobiti veliko korist. Poklicni
tatovi kradejo predvsem zato, da blago prodajo naprej in pridobijo
premoţenjsko korist. Izbirajo blago višje kakovosti in cene. Ker so pri svojem
delu hladnokrvni in izkušeni, jih je teţje odkriti kot navadne tatove.
Druga vrsta so priloţnostni tatovi. To so tisti tatovi, ki kradejo za sebe,
druţino ali prijatelje in ne prodajajo blaga naprej kot poklicni tatovi. Med
njimi se pojavljajo otroci, mladoletniki, odrasli moški in ţenske, pijane in
drogirane osebe in tudi tujci. (Pečar, Maver, Zobec, 1981)
Tatovi, ki več kot enkrat izvedejo kaznivo dejanje imajo svoj način delovanja.
Ko vidijo, da deluje, ga izpopolnijo in uporabljajo pri svojih kaznivih dejanjih.
In pri tem so včasih ujeti, pogosto pa tudi ne. Njihova predkaznovanost je
pogosto znak o izkušenosti oziroma je znak, da so dejavni ţe dlje časa.
Drug takšen primer je primer preiskave iz območja Policijske uprave Maribor
izpred nekaj let.
Neznani storilec je na odročnem kraju vlomil v počitniško hišo, od koder je
odtujil različne predmete večje vrednosti. Kriminalistični preiskovalci so na
kraju vloma v kopalnici počitniške hiše zavarovali brisačo, saj je lastnik
zatrdil, da je nova in še ni bila uporabljena. Glede na to, da je bila brisača
očitno uporabljena v času kaznivega dejanja, so delavci centra za forenzične
preiskave opravili biološko preiskavo in ugotovili identiteto storilca. Storilec
je bil namreč povratnik in je na podoben način zagrešil ţe več vlomov.
(Krajnc, 2005)
41
Pri tem primeru je lepo razvidna uporaba bioloških sledi pri preiskavi. Storilec
je bil povratnik, zato je bilo moţno primerjati sledovi in najti krivca.
Predkaznovanost ima uporabno vrednost, kadar gre za preiskavo. Od primera
do primera pa je odvisno, v kakšni meri bo uporabna. Kadar gre za kazniva
dejanja, kjer so na delu večkratni povratniki je prav gotovo zelo uporabna. Za
ljudi, ki so storili določeno kaznivo dejanje v preteklosti in zaradi tega
postanejo sumljivi vsakič, ko se zgodi podobno kaznivo dejanje na področju
kjer ţivijo, pa manj. Kot moţne storilce se jih, kljub nedolţnosti, hitro lahko
oţigosa in vnaprej obsoja. Postanejo osumljenci zaradi svoje
predkaznovanosti. Indic ima torej določeno uporabnost a kot ostali indici ni
vedno povsem zanesljiv, zato je potrebno uporabiti še druge moţne indice.
42
6 Zaključek
Preiskovanje kaznivih dejanj je kompleksen proces. Od predkazenskega
postopka do končne obsodbe je obdobje, ki ga zaznamuje mnogi procesi. Sam
predkazenski postopek pa je tisti del, kjer se preiskovanje začenja. Indici
igrajo tu pomembno vlogo posrednih dokazov, razlogov za sum, ki so v veliko
pomoč preiskovalcem kaznivih dejanj. Nekateri indici so prisotni ţe pred samo
izvršitvijo kaznivega dejanja. Drugi indici se pojavijo med dejanjem, nekateri
po dejanju. Vse te vrste indicev skupaj pogosto dajo tisti pomemben
prispevek k postopku. Kadar ni tistih neposrednih, stvarnih, materialnih
dokazov so posredni dokazi edini pokazatelj in usmerjevalec preiskovalnega
postopka.
Hipoteza 1: Predkaznovanost je pomembna kot indic za odkrivanje
osumljenca.
Ta hipoteza drţi. Predkaznovanost je lahko zelo pomemben indic, ko gre za
preiskavo, saj pomaga zmanjšati število osumljencev.
Če je bil določen posameznik ţe obsojen oziroma je ţe bil obravnavan kot
storilec kaznivega dejanja, lahko sklepamo, da bo storil to dejanje ali pa
katero drugo dejanje ponovno. Statistični podatki govorijo o pribliţno tretjini
obsojencev, ki ponavljajo kazniva dejanja. Seveda se ti podatki precej
spreminjajo glede na vrsto kaznivega dejanja. A skozi zadnja leta je v
Sloveniji nekakšen trend, ki se giba okoli trideset do štirideset odstotkov. Če
primerjamo to s tujino vidimo, da se naši podatki bistveno ne razlikujejo.
Hipoteza 2: Predkaznovanost lahko stigmatizira moţne osumljence pri
preiskavi kaznivega dejanja.
Ta hipoteza prav tako drţi. Med samim procesom preiskave pristojni organi
skušajo zoţiti število osumljencev, ki jih je treba preveriti, da lahko preiskavo
peljejo v pravo smer. S tem ko se osredotoči preiskava na določene
43
posameznike, se na njih izvaja določen pritisk. Postanejo pomemben del
preiskave, kar ugotovijo tudi mediji in javnost. Pogosto se zgodi vnaprejšnje
obsojanje, s čimer pa se nedolţne osumljence označi za krive.
Pri pisanju diplomskega dela je bil ţe na začetku odkrit problem pomanjkanja
primernih virov podatkov. Indici so ena izmed tistih tem, ki razen dveh, treh
avtorjev ni bila širše obravnavana v slovenski in tuji literaturi s področja
kriminalističnega preiskovanja. Tudi predkaznovanost je eden izmed indicev,
ki ni širše obravnavan.
Pri tem delu je tako bilo osredotočenje na začetku v samo opredelitev
kaznivega dejanja in nato kriminalistično preiskovanje. Kasneje so bili
obravnavani posamezni indici in indicialna metoda preiskovanja. Pri vrstah
indicev je bila upoštevana splošno sprejeta definicija indicev. Sam indic
predkaznovanosti je bil nato razširjen s poglavji o povratništvu oziroma o
storilcih, ki ponovno izvajajo kazniva dejanja.
Kasneje je sledila obravnava statističnih podatkov, ki jih prikaţe Statistični
urad Slovenije z namenom prikaza števila povratnikov vsako leto, v tem
primeru za štiri zaporedna leta. Na koncu so bili opredeljeni še primeri, kjer
se pojavlja povratništvo v vsakdanjem ţivljenju. Predkaznovanost kot indic je
torej pojem, ki se uporablja v kriminalističnem preiskovanju in čeprav
najverjetneje ni najpomembnejši del, pa ima zagotovo svojo vlogo pri
preiskovanju kaznivih dejanj.
44
7 Literatura in viri
Brinc, F. (1993). Napovedovanje in omejevanje povratništva. Revija za
kriminalistiko in kriminologijo, 44(3), 217 – 233.
Brinc, F. (1991). Povratništvo na področju kriminalitete v Sloveniji. Revija za
kriminalistiko in kriminologijo, 42(4), 289 – 306.
Delisi, M. (2005). Career criminals in society. Thousand Oaks: Sage
publications.
Dobovšek, B. (2009). Transnacionalna kriminaliteta. Ljubljana: Fakulteta za
varnostne vede.
Dvoršek, A. (2008). Kriminalistična strategija. Ljubljana: Fakulteta za
varnostne vede.
Hanson, K. in Bussicre, M. (1998) Predicting Relapse: A meta-Analysis of
Sexual Offender Recidivism Studies. Pridobljena 20.6. 2011 na http://www.ip
ce.info/ipceweb/Library/about_recidivism.htm
Kazenski zakonik (KZ-1). (2008). Uradni list Republike Slovenije,(55).
Krajnc, M. (2005) DNK: Dokaz novega tisočletja. Ljubljana: Fakulteta za
policijsko-varnostne vede.
Levi, M., Maguire, M. in Brookman, F. (2007). Predictors of violent behavior.
New York: Oxford university press.
Maguire, M., Morgan, R. in Reiner, R. (2007). The Oxford handbook of
criminology. New York: Oxford university press.
45
Maver, D. (1988). Kriminalistični spoznavni proces. Ljubljana: Uradni list SR
Slovenije.
Maver, D. in soavtorji. (2004). Kriminalistika. Ljubljana: Uradni list Republike
Slovenije.
Meško, G. (2006). Kriminologija. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
Meško, G. (1998). Uvod v kriminologijo. Ljubljana: Visoko policijsko-varnostna
šola.
Pease, K. (1999). Uses of criminal statistics. Aldershot, Ashgate: Dartmouth.
Pečar, J., Maver, D. in Zobec, Ţ. (1981). Tatvine v samopostrežnih
prodajalnah. Ljubljana: Center za samoupravno normativno dejavnost.
Piškur, N. (2007). Povratništvo v Sloveniji. Ljubljana: Pravna fakulteta
Univerze v Ljubljani.
Slovar slovenskega knjižnega jezika. (2002). Ljubljana: DZS.
Statistični urad Republike Slovenije. (2009). SI- STAT podatkovni portal.
Kriminaliteta. Podatki pridobljeni 15.6.2011 na http://pxweb.stat.si/pxweb/
Database/Dem_soc/Dem_soc.asp#13
Vodinelić, V. (1984). Kriminalistika. Beograd: Izdavačko-štamparsko-
knjiţarska radna organizacija.
Završnik, A. (2009). Homo Criminalis: Upodobitve zločinskega subjekta v
visokotehnološki družbi tveganja. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo.
46
IZJAVA O AVTORSTVU DIPLOMSKEGA DELA 1. STOPNJE
Spodaj podpisani(a) Krajnc Dejan
z vpisno številko 0 7 0 7 0 0 6 1
rojen(a) 2 8 . 1 2 . 1 9 8 8 v kraju Celje
sem avtor(ica) diplomskega dela 1. stopnje z naslovom
Predkaznovanost kot indic pri preiskovanju kaznivih dejanj
S svojim podpisom zagotavljam, da:
je predloţeno delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;
sem poskrbel(a), da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v predloţenem delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;
sem poskrbel(a), da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v seznamu virov, ki je sestavni element predloţenega dela in je zapisan v skladu s fakultetnimi navodili;
sem pridobil(a) vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v predloţeno delo in dem to tudi jasno zapisal(a) v predloţenem delu;
se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje drugih del, bodisi v obliki citata bodisi v obliki skoraj dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s katerim so tuje misli oz. ideje predstavljene kot moje lastne – kaznivo po zakonu (Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah, Uradni list RS št. 21/95), prekršek pa podleţe tudi ukrepom Fakultete za varnostne vede v skladu z njenimi pravili;
se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloţeno delo in za moj status na Fakulteti za varnostne vede.
V Ljubljani, dne ______________________ __________________________ Podpis avtorja(ice)
