DIPLOMSKO DELO

Sodobne metode zaslišanja osumljencev

December, 2015 Tjaša Pleško

DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA

Sodobne metode zaslišanja osumljencev

December, 2015 Tjaša Pleško

Mentor: izr. prof. dr. Igor Areh

3

KAZALO VSEBINE

1 Uvod .......................................................................................... 7

1.1 Namen in cilji diplomskega dela .................................................... 7

1.2 Opredelitev hipotez ................................................................... 8

1.3 Metode raziskovanja .................................................................. 8

2 Splošno o policijskem zaslišanju ........................................................ 9

2.1 Tehnike in taktike zaslišanja ....................................................... 10

2.2 Osebni viri informacij ................................................................ 10

2.3 Pravice osumljenca med zaslišanjem .............................................. 11

3 Preiskovalni intervju .................................................................... 13

3.1 Značilnosti preiskovalnega intervjuja ............................................. 13

3.2 Strukturirani preiskovalni intervju ................................................. 13

3.3 Komunikacija .......................................................................... 14

3.3.1 Verbalni in neverbalni znaki zavajanja ...................................... 14

3.3.2 Odprta in zaprta vprašanja .................................................... 15

3.4 Medsebojno zaupanje (Raport) ..................................................... 16

3.5 Predstavitev dokazov ................................................................ 17

3.5.1 Strateška uporaba dokazov .................................................... 17

3.6 Priznanje............................................................................... 18

3.6.1 Napačna ali izsiljena priznanja ............................................... 19

3.6.2 Nedopustna priznanja .......................................................... 21

4 Sodobne metode zaslišanja ............................................................ 22

4.1 Reidova tehnika zaslišanja .......................................................... 22

4.1.1 Značilnosti Reidove tehnike ................................................... 23

4.1.2 Posamezni koraki Reidove tehnike ........................................... 23

4.1.3 Maksimalizacija in minimalizacija ............................................ 24

4.2 Preiskovalni intervju po modelu PEACE ........................................... 24

4.2.1 Značilnosti modela PEACE ..................................................... 24

4.2.2 Posamezni koraki po modelu PEACE .......................................... 25

5 Pravna podlaga zaslišanja osumljencev v Sloveniji ................................ 27

5.1 Intervju z osumljenci v predkazenskem postopku ............................... 27

5.2 Zaslišanje obdolžencev v kazenskem postopku .................................. 28

5.3 Dovoljene in nedovoljene metode zaslišanja ..................................... 29

5.3.1 Dovoljene metode zaslišanja .................................................. 29

5.3.2 Nedovoljene metode zaslišanja ............................................... 30

5.4 Kazniva dejanja ....................................................................... 30

4

5.5 Razlike med intervjujem in zaslišanjem .......................................... 30

6 Primeri iz sodne prakse................................................................. 32

6.1 Tujina .................................................................................. 32

6.2 Slovenija ............................................................................... 32

7 Razprava ................................................................................... 33

8 Literatura in viri ......................................................................... 38

5

Povzetek – Sodobne metode zaslišanja osumljencev

Kazniva dejanja so tista dejanja, ki so v nasprotju z moralo, etiko in pravom, zato je

nujno potrebno odkrivanje in preiskovanje le-teh, kaznovanje storilca in

preprečevanje nastanka novih. Pri tem ima glavno vlogo policija, ki varuje ljudi,

njihove pravice in državo.

Osrednja tema diplomske naloge je preiskovalni intervju po angleškem modelu

PEACE, s katerim policija pridobiva točne in zanesljive informacije, trdne dokaze,

dokazuje krivdo osumljencu in odkriva resnico o kaznivem dejanju. Sestavljen je iz

petih faz (priprava in načrtovanje; vpleti in pojasni; pogovor, razjasnjevanje in

soočenje; zaključek ter vrednotenje). Pomembno je, da je osumljenec seznanjen s

pravicami, ki jih ima med zaslišanjem, da so mu omogočeni odmori med pridržanjem

in se pogovor med njim in preiskovalcem snema. Poudarek je na dobri pripravi in

izpeljavi intervjuja, gradnji medsebojnega odnosa med preiskovalcem in

osumljencem, predstavitvi dokazov, primerni komunikaciji ter postavljanju

premišljenih vprašanj. Izogniti pa se je potrebno obtožbam, domnevanju krivde in

izsiljevanju priznanj.

Predstavljena je tudi pravna ureditev zaslišanja v Sloveniji, katera policijsko

zaslišanje ne uvršča v kazenski postopek, ampak v predkazenski, zato tudi

informacije, ki jih zbere policija in morebitno priznanje storilca, nimajo dokazne

vrednosti na sodišču. Vse to je zgolj podlaga za uradno zaslišanje, ki ga v kazenskem

postopku opravi preiskovalni sodnik.

Postopek zaslišanja, dovoljene in prepovedane metode ter pravice osumljenca so

urejene v Zakonu o kazenskem postopku, medtem ko je pristojnost policije stvar

Zakona o policiji in Zakona o nalogah in pooblastilih policije.

Ključne besede: zaslišanje, preiskovalni intervju po modelu PEACE, izsiljeno

priznanje, raport, napačna obsodba

6

Summary – Contemporary Interrogation Techniques

Crimes are criminal acts which are against moral, ethical and legal standards. It is

necessary to detect and investigate them, punish perpetrators and prevent the new

ones. The main role of police agencies is to protect people, their rights and country.

The main subject of my final thesis is the PEACE model of investigative interviewing.

Responsibilities of police agencies are to obtain accurate information and reliable

evidence, to prove suspect՚s guilt and to reveal the truth about the offense. An

investigative interview that is based on the PEACE model has five phases (Planning

and preparation; Engage and explain; Account, clarification and challenge; Closure;

and Evaluation). It is important that the suspect knows about his rights before the

interview and is allowed to take a break during interrogation, which is being

recorded. The emphasis is on planning and preparing the interview carefully, building

rapport and presenting evidence in order. Detectives have to choose appropriate

questioning style and communication with the suspect and try to avoid false

accusations, presumption of guilt and coerced confession.

Regulation in Slovenia allows detectives to gather information and get suspect's

confession during a pre-trial procedure, which has no formal evidential value. Those

are just helpful information for a judge who takes a formal statement in a criminal

procedure.

The interrogation procedure, permitted and forbidden methods and suspect՚s rights

are legally arranged in The Code of Criminal Procedure (2012), while the detectives

jurisdiction is written in The Police Code (2006) and The Code of Police Duties and

Powers (2013).

Key words: interrogation, PEACE model of investigative interviewing, coerced

confession, rapport, false conviction

7

1 Uvod

Kadar se preiskuje kaznivo dejanje in dokazuje krivda, je zaslišanje osumljencev v

kazenskem postopku eden izmed koristnih korakov. Kazenski zakonik v 16. členu

opredeljuje kaznivo dejanje kot človekovo protipravno dejanje, pri katerem se

storilca, ki stori dejanje sam ali s pomočjo drugega kaznuje zato, da se zavarujejo

pravne vrednote in dobrine (KZ-1, 2012). Pri preiskovanju le-teh igra veliko vlogo

policija, ki ima zakonsko določena pooblastila, med katerimi so tudi zbiranje

informacij in dokazov o kaznivem dejanju, zato je še kako pomembno, da policisti pri

svojem delu ravnajo premišljeno in pošteno, natančno in previdno.

Večina avtorjev strogo loči preiskovalni intervju od policijskega zaslišanja. V

primerih, pri katerih je v središču zbiranje informacij, iskanje resnice in dokazovanje

krivde, gre za preiskovalni intervju, medtem ko se pri zaslišanju kaznuje storilca s

tem, ko se poskuša na obtoževalni način pridobiti priznanje (Davies in Beech, 2012;

Vrij, Hope in Fisher, 2014). Poleg namena se v slovenski pravni ureditvi razlikujeta

tudi glede vrstnega reda in formalnosti. Intervju je časovno pred zaslišanjem, ker se

nanaša na osumljence in nima strogo določenih predpisov, po katerih naj bi potekal.

Ko nastopi zakon s svojo formalnostjo in se prične soočenje z dokaznim gradivom, pa

že lahko govorimo o zaslišanju, pri katerem ne gre več za osumljence, ampak ti

postanejo obdolženci in imajo njihove izjave tudi dokazno vrednost na sodišču

(Mastnak in Dobovšek, 2012; Maver, 2004).

1.1 Namen in cilji diplomskega dela

Namen diplomske naloge je predstaviti izvedbo intervjuja s pomočjo sodobnih metod

zaslišanja ter spodbuditi slovenske policiste k bolj sistematičnemu pristopu in

pripravi na intervju z osumljenci.

Problemi, ki se pojavljajo v praksi zaslišanja osumljencev, so neprimerno in

neuspešno izpeljani intervjuji ter pogosta uporaba manipulacije in prisile na strani

preiskovalcev, s katerimi se povečajo možnosti napačnih priznanj. S sodobnimi

zasliševalskimi tehnikami, ki temeljijo na znanstvenih raziskavah in pridobitvi

kvalitetnih informacij, pa se izboljšajo možnosti za uspešen zaključek preiskave.

Največji poudarek je na dobremu načrtovanju in izpeljavi intervjuja, postavljanju

premišljenih vprašanj in izpiljeni sposobnosti komuniciranja, časovni predstavitvi že

8

pridobljenih dokazov in konec koncev tudi spoštovanju človekovih pravic, pomenu

medsebojnega zaupanja ter empatije, ki jih je potrebno negovati skozi celoten

intervju (Areh, 2012).

1.2 Opredelitev hipotez

V diplomski nalogi so preverjene naslednje hipoteze:

Hipoteza 1: Cilj policijskega zaslišanja osumljencev ni pridobitev priznanja, ampak

zbrati čim več informacij, da se odkrije resnico o kaznivem dejanju.

Hipoteza 2: Obsodilna sodba je pogosto povezana z uporabo strukturiranih

intervjujev pri policijskem zaslišanju.

Hipoteza 3: S sodobnimi tehnikami zaslišanja, kot je model PEACE, obstaja manjša

možnost za napake v pravosodju, pri čemer imamo predvsem v mislih obsodbe

nedolžnih ljudi.

1.3 Metode raziskovanja

V diplomski nalogi so uporabljene deskriptivna in komparativna metoda ter metoda

analiziranja. Z deskriptivno metodo so na podlagi domačih in tujih virov opisana

dejstva, ki se nanašajo na obravnavano temo. Ugotovljena dejstva so med seboj

primerjana s komparativno metodo, pri čemer so najdene razlike in podobnosti v

teoretičnih spoznanjih avtorjev. Do zaključnih sklepov, ki temeljijo na ugotovljenih

dejstvih in rezultatih preteklih raziskav, pa je privedla metoda analiziranja.

9

2 Splošno o policijskem zaslišanju

»Zaslišanje je uradni postopek, pri katerem se izprašuje koga z namenom izvedeti

podatke, pomembne za rešitev zadeve« (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2002).

Skozi policijsko zaslišanje se torej, v skladu z načeli prava in etike, pridobiva

informacije od žrtve, priče ali storilca, ki so pomembne, da se zavaruje dokaze ali

pridobi priznanje, predvsem pa, da se odkrije resnico o preiskovalnem dejanju, in

doseže pravica na sodišču, s tem ko storilec odgovarja za izvršeno dejanje (Maver,

2004).

Zasliševalske tehnike in taktike so najbolje razvidne iz ameriških zasliševalskih

priročnikov, katerih temelji so subjektivno mnenje preiskovalcev, njihovo nekritično

razmišljanje in dolgoletna praksa v zasliševalskih sobah. Zaslišanje osumljenca je

predstavljeno kot obtoževalni proces, pri katerem se krivda osumljenca domneva in

katerega glavni cilj je pridobitev priznanja. Večina teh priročnikov verjame temu, da

vsi osumljenci lažejo, zato preiskovalce spodbujajo k uporabi prepričevalnih tehnik

zaslišanja, kot so psihološki pritiski, prevare in manipulacija, s katerimi se lažje

zlomi odpor osumljenca in vzbudi potrebo po priznanju (Davies in Beech, 2012;

Gudjonsson, 2003).

Uporaba tovrstnih metod je padla pod drobnogled raziskovalcev in dosegajo kritike

tudi v očeh javnosti, saj so v marsikaterem primeru sporne tako iz pravnega kot tudi

etičnega vidika. Glavni kritiki sta nehumanost teh metod in pravna domneva o krivdi

osumljencev, saj kršijo eno izmed temeljnih človekovih pravic, to je domneva

nedolžnosti (Davies in Beech, 2012). Zakon o kazenskem postopku v prvem odstavku

3. člena pravi: «Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler

njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo« (ZKP, 2012).

Zato je smiselno omeniti, da nekaj izmed teh priročnikov pa le spodbuja drugačen

pristop, pri katerem naj bi zaslišanje osumljencev potekalo po principu intervjuja,

kjer je v ospredju zbiranje informacij in dokazov o preiskovalnem dejanju, s katerimi

se lahko dokaže krivda osumljencu in na sodišču doseže obsodilna sodba. Preiskovalci

se morajo zato v času zaslišanja osredotočiti na celotno pripoved osumljenca, ki

pojasnjuje dogodke, ki so se zgodili v času preiskovalnega dejanja, in se izogibati

obtožbam o trdni prepričanosti v njihovo krivdo, na podlagi katere je zanikanje s

strani osumljenca brez pomena (Davies in Beech, 2012; Milne in Bull, 1999).

10

2.1 Tehnike in taktike zaslišanja

Kriminalistika je opredeljena na več načinov, in eden izmed teh pravi, da je po eni

strani ta veda, ki uporablja različne kriminalistične ukrepe z namenom, da se

odkrije, preiskuje in dokazuje kaznivo dejanje ter storilca, po drugi strani pa veda, ki

preprečuje nastanek novih kaznivih dejanj. Razdeljena je na dva dela,

kriminalistično taktiko in kriminalistično tehniko. »Kriminalistična tehnika proučuje

in uporablja najprimernejše metode in sredstva, za iskanje, zavarovanje, fiksiranje,

preiskovanje in vrednotenje sledov in predmetov kaznivih dejanj, s čimer naj bi

razdelili kaznivo dejanje in identificirali storilca, lahko pa tudi žrtev. Kriminalistična

taktika pa se ukvarja s pojavnimi oblikami kaznivih dejanj, načini njihovega

izvrševanja, uporabljenimi sredstvi, spretnostmi in znanji ter drugimi značilnostmi

storilcev, njihovimi motivi in podobno ter tem spoznanjem prilagaja pravila in

postopke za odkrivanje, pojasnjevanje, dokazovanje pa tudi preprečevanje kaznivih

dejanj« (Dvoršek, 2008: 15-16).

V primeru uporabe kriminalističnih metod, je potrebno združiti tako tehniko kot tudi

taktiko preiskovanja kaznivih dejanj, da se lahko odkrije resnico o kaznivem dejanju

in prepreči napake, ki so posledica zmotnega razmišljanja ali ravnanja preiskovalcev.

Tako gre pri zasliševalski tehniki za raznovrsten izbor načinov zaslišanja osumljencev;

katerega bo preiskovalec izbral, pa je njegova lastna izbira. Zasliševalska taktika pa

vsebuje točno določeno tehniko, ki se bo uporabljala pri zaslišanju osumljencev,

pripravo na njo in njeno končno izvedbo (Maver, 2004).

2.2 Osebni viri informacij

Osebni viri informacij, kot so izjave storilca, žrtve ali prič, spadajo med neposredne

dokaze in so pravno relevantna dejstva, pri katerih logično sklepanje ni potrebno in

se preverja le njihova kredibilnost. Njihova najpomembnejša značilnost je

neposrednost, za razliko od posrednih dokazov ali indicev (navzočnost na kraju

dejanja, predkaznovanost, značaj, motiv in ostali), kjer lahko šele z logičnim

sklepanjem in na podlagi življenjskih izkušenj pridemo do pravno relevantnih dejstev

(Maver, 2004: 278).

V zgodovini večine kazenskih primerov je prevladovalo prepričanje, da imajo

neposredni dokazi v postopku preiskovanja in odkrivanja kaznivih dejanj večji pomen

kot stvarni dokazi (prstne ali biološke sledi, sledi stopal ali strelnega orožja in drugi),

11

čeprav so le ti manj zanesljivi. To se je pokazalo predvsem v odkritju velike količine

napačnih obsodb, pri katerih je bilo ključno priznanje osumljenca in se je kasneje

ravno na podlagi bioloških sledi, kot je najdba DNK, odkrilo, da je bilo to napačno in

obsojeni sploh ni pravi storilec kaznivega dejanja. Razlog, da imajo neposredni

dokazi v praksi še vedno tako veliko vlogo, pa tiči v tem, da je včasih kljub zbranim

stvarnim dokazom nemogoče odkriti storilca in se mu lahko krivdo dokaže šele skozi

zaslišanje, saj je storilec glavni vir vseh podrobnosti o dejanju, ki je predmet

preiskave (Leo, 2009; Maver, 2004).

2.3 Pravice osumljenca med zaslišanjem

Preiskovalci v času zaslišanja nastopajo s strani avtoritete, pri čemer se poslužujejo

različnih metod pridobivanja informacij in so zato nujno potrebne varovalke, da se

zaščitijo pravice osumljenca. Znane so pod imenom »Miranda pravice«, katere so

opredeljene v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic, sprejete leta 1950 s

strani Sveta Evrope in se je morajo držati vse podpisane članice Evropske Unije

(Flander, 2004; Kassin, 1997).

Pravica osumljenca do zagovornika in pravica do molka oziroma privilegij zoper

samoobtožbo sta dve izmed temeljnih človekovih pravic in svoboščin, na katere naj bi

preiskovalci opozorili vsakega osumljenca že pred samim pričetkom zaslišanja

(Flander in Zupan, 2012). Ti dve pravici sta zapisani v 6. členu Evropske konvencije o

varstvu človekovih pravic z naslovom »Pravica do poštenega sojenja«, ki vsebuje

naslednje točke (Svet Evrope [SE], 1950):

»Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnikoli

kazenski obtožbi zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča

neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti izrečena

javno, toda tisk in javnost sta lahko izločena s sojenja deloma ali v celoti v interesu

morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v demokratični družbi zahtevajo

koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, ali pa v nujno

potrebnem obsegu, kadar je to po mnenju sodišča nujno potrebno zaradi posebnih

okoliščin, če bi javnost sojenja škodovala interesom pravičnosti.

Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler ni v skladu z

zakonom dokazana njegova krivda.

12

Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ima naslednje minimalne pravice: da ga takoj in

podrobno seznanijo v jeziku, ki ga razume, o bistvu in vzrokih obtožbe, ki ga

bremeni; da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe; da se brani

sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali, če nima dovolj sredstev za plačilo

zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti; da zaslišuje

oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje

razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče; da ima

brezplačno pomoč tolmača, če ne razume ali ne govori jezika, ki se uporablja pred

sodiščem.«

Ker so to temeljne pravice in svoboščine je dolžnost pravnega sistema, da ljudem

nudi njihovo varstvo in preprečuje zlorabo. Zato so določene metode zaslišanja kot

so zavajanje in prekomerna psihična in fizična prisila tudi zakonsko prepovedane, kar

je vidno tudi iz 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, ki

prepoveduje mučenje, nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje (Flander in

Zupan, 2012).

13

3 Preiskovalni intervju

3.1 Značilnosti preiskovalnega intervjuja

Preiskovalni intervju je širši pojem od policijskega zaslišanja, katerega temeljni cilj

je odkriti resnico o preiskovalnem dejanju, kar se lažje doseže, če je na voljo čim

več točnih in zanesljivih informacij. Poudarek je na medsebojnemu spoštovanju in

zaupanju med preiskovalcem in osumljencem, pri čemer nobena stran ne prevlada

nad drugo. Komunikacija med njima je odprtega tipa, kjer je zelo pomembno aktivno

poslušanje na strani preiskovalca. Intervju ne sme temeljiti na obtoževalnem načinu

spraševanja, ampak na načinu, pri katerem osumljenec prostovoljno in svobodno

podaja informacije, pri čemer poskuša preiskovalec oceniti verodostojnost njegovih

izjav s tem, ko posluša pripoved in pri tem opazuje njegovo obnašanje.

Najpomembnejše z vidika javnosti pa je to, da intervju poteka v skladu z državnimi

zakoni in ne krši temeljnih človekovih pravic in svoboščin (Davies in Beech, 2012; Vrij

et al., 2014).

3.2 Strukturirani preiskovalni intervju

Strukturirani preiskovalni intervju je dinamična pogovorna interakcija med

preiskovalcem in osumljencem, ki omogoča pridobitev pomembnih informacij, katere

so potrebne za zaključek preiskave. Podrobna struktura in natančna izpeljava samega

intervjuja sta ključni za pridobitev točnih in zanesljivih informacij ter zmanjšanje

možnosti vplivanja na le-te (Simons, 2007).

Simons (2007) intervju razdeli na osem korakov, ki niso standardizirani, in jih je

potrebno prilagoditi glede na konkretni primer in osumljenca. Preiskovalec naj se na

vsak intervju dobro pripravi, pri čemer pred pričetkom intervjuja najprej razmisli o

primerni tehniki in taktiki glede na informacije, ki se iščejo, ter osebo, ki je bila

izbrana za intervju. Pri tem naj seveda upošteva finančna in prostorska sredstva, ki

so na voljo za okolje, v katerem se bo izvajal intervju, obenem pa se drži vseh

zakonskih določil (1. korak). Na začetku intervjuja preiskovalec predstavi sebe in

državni organ, ki ga zastopa, pojasni v čem je namen intervjuja in odpre temo (2.

korak). Ključnega pomena pri tekoči in odkriti komunikaciji med osebama je

vzpostavitev in vzdrževanje dobrega medsebojnega odnosa (3. korak), pri čemer naj

14

preiskovalec pokaže spoštovanje, razumevanje, skrb in sočutje. Preiskovalec naj

začne intervju z odprtimi vprašanji, tako da osumljenec čim več govori in se ga pri

tem čim manj prekinja, nato pa preide na zaprta vprašanja, ki so krajša in bolj

specifična (4. korak). Ko je spraševanje končano, se intervju še enkrat prebere in

poda možnost popravkov in dodatkov (5. korak), saj se na ta način preveri točnost

pridobljenih izjav. V primeru, da ima preiskovalec občutek, da je spregledal kaj

pomembnega, se lahko postavi še kakšno naknadno vprašanje (6. korak). Nato sledi

izmenjava osebnih podatkov, če bodo potrebne še kakšne dodatne informacije (7.

korak). Intervju se zaključi s kritiko (8. korak), pri kateri preiskovalec poda lastno

oceno o pravilni in korektni izpeljavi intervjuja, ter razmisli, če se da še kaj

izboljšati za prihodnje intervjuje (Simons, 2007).

3.3 Komunikacija

Intervju je po definiciji dvosmerna interakcija med sogovornikoma, pri katerem sta

pomembni tako verbalna kot neverbalna komunikacija. Ker se pri preiskovalnem

intervjuju zbira informacije, je zaželeno, da je komunikacija odprtega tipa, pri

kateri je najpomembnejše, da zna preiskovalec dobro prisluhniti osumljencu, ko ta

pripoveduje svojo zgodbo. Pozornost je usmerjena na pritrdilne in odklonilne izjave

osumljenca (verbalna komunikacija), hkrati pa se opazuje tudi neverbalne znake

(drža telesa, obrazna mimika, geste), saj se na podlagi neverbalne komunikacije

lažje presodi verodostojnost izjav (Davies in Beech, 2012; Vrij et al., 2014).

3.3.1 Verbalni in neverbalni znaki zavajanja

V vsakdanjem življenju lahko na grobo rečemo, da se prepozna lažnivca po tem, ko

med pogovorom izkazuje očitno nervoznost ali pa se izogiba očesnemu kontaktu. Pri

ugotavljanju zavajanja osumljencev v času intervjuja pa si morajo preiskovalci

pomagati na različne načine, saj ne gre zgolj za pridobivanje informacij, ampak je

pomembno, da so te informacije tudi resnične. To lahko storijo tako, da pri

osumljencu merijo telesne odzive, opazujejo ravnanje ali pa analizirajo

pripovedovanje. Pri analizi govora se opazuje verbalne znake zavajanja, pri čemer se

ugotavlja skladnost ali nasprotovanje izjav. Pozornost je usmerjena v odklonilne

izjave, posplošitvene in samonanašalne izraze, krajše odgovore, njihovo relevantnost

ali smiselnost, ter na besedni zaklad. Neverbalni znaki zavajanja pa so lahko glasovni

ali jezikovni (negotovost jezikovnega izražanja, jezikovne napake, spremenjena

15

višina tona, sprememba povprečnega števila besed ali pa premolki, njihovo trajanje

in pogostost) in vidni ali vizualni znaki (pogled, nasmeh, kretnje, gibi delov telesa,

presedanje in mežikanje). Pomembni so tudi mikro čustveni izrazi, ki se pojavijo

neodvisno od človekove volje, kadar je pod vplivom močnih čustev in naj bi bili po

raziskavi Ekmana bolj zanesljiv znak laganja. Dejstvo pa je, da preiskovalci v času

intervjuja zelo težko ujamejo prav vsakega od njih, saj trajajo zelo kratek čas in tudi

niso edino na kar je usmerjena njihova pozornost (Areh, 2011; Vrij, 2008).

Pri zaslišanju preiskovalci pripisujejo večji poudarek neverbalnemu vedenju, saj

zaradi prepričanosti v krivdo osumljenca, menijo, da bodo tako najlažje prepoznali

laž. Problem se pojavi pri nedolžnih osebah, ki postanejo živčne v času intervjuja,

ker kljub zanikanju krivde preiskovalci še kar pritiskajo na njih in lahko zaradi tega

nevede izkazujejo neverbalne znake zavajanja, čeprav govorijo resnico. Ker so

preiskovalci prevečkrat osredotočeni samo na neverbalne znake zavajanja, kot sta

»skrivanje rok pod rit« ali »prekrivanje ust med govorjenjem« (to vedo tudi spretni in

pametni storilci, ki se bodo izogibali takšnim kretnjam), lahko spregledajo druge

znake laganja, ki so zapisani v literaturi. Njihovo močno samozavest o prepoznavanju

laži spodbujajo tudi avtorji Reidove tehnike, ki trdijo, da lahko preiskovalci po

uspešnemu treningu zaznajo laž kar v 85%. Raziskave so pokazale, da to ne drži in

preiskovalci niso nič boljši v zaznavanju laži kot navadni ljudje (Areh, 2011; Davies in

Beech, 2012).

3.3.2 Odprta in zaprta vprašanja

Preiskovalni intervju se v osnovi začne s klasičnimi vprašanji, katere osumljenec tudi

pričakuje, nato pa ga preiskovalci presenetijo s postavljanjem nepričakovanih

vprašanj, ki vsebujejo časovne ali prostorske podrobnosti, s katerimi se presoja

resničnost izjav (Vrij et al., 2009). Preiskovalec torej začne intervju z odprtimi

vprašanji, pri čemer večino časa govori osumljenec (75%) in ga skuša čim manj

prekinjati (Hoffman, 2005; Simons, 2007). Duševni procesi zaznavanja in pomnjenja

so omejeni, zato je pomembno, da je postavljeno ravno pravšnje število vprašanj in

podvprašanj (Davies in Beech, 2012). Ko je na voljo že malo več informacij o

preiskovalnem dejanju, pa pridejo na vrsto zaprta vprašanja, ki so krajša in bolj

specifična, direktna lahko tudi samo da - ne odgovori, pri čemer je potrebno paziti,

da se izogne vodenim vprašanjem. Pri tem se situacija obrne in večino časa govori

preiskovalec, ker se preverja morebitno vpletenost osumljenca in zanesljivost

16

njegove izjave. Pomembna je tudi primerna frazeologija in postavitev ključnega

vprašanja »Ali si ti storilec kaznivega dejanja, ki ga preiskujemo?« (Simons, 2007).

3.4 Medsebojno zaupanje (Raport)

Strokovnjaki s področja preiskovalnega intervjuja zagovarjajo dejstvo, da je raport

»srce vsakega intervjuja«, saj je za kvaliteten rezultat, to so točne in zanesljive

informacije, potrebno medsebojno zaupanje med preiskovalcem in osumljencem, s

katerim se doseže sproščenost intervjuvanca, da čim več pove in se izogne strahu, ki

ga lahko ima pred uradno osebo. Raport je potrebno vzpostaviti že na samem začetku

in ga potem vzdrževati skozi celoten intervju, da ta ne zbledi ali se celo izgubi.

Preiskovalec mora tako ves čas kazati spoštovanje, razumevanje, skrb in sočutje, ker

je to edini način, da spozna osumljenca, njegova prepričanja, mnenja in prioritete,

ter tako lažje presodi verodostojnost njegovih izjav (Abbe in Brandon, 2012; Simons,

2007; Walsh in Bull, 2011).

V literaturi je najbolj znan nepreverjen model medosebnega stika avtorjev Tickle-

Degnen in Rosenthal, ki opredeljujeta raport kot medsebojni odnos med

izpraševalcem in intervjuvancem, pri katerem je ključnega pomena interakcija.

Sestavljen je iz vzajemne pozornosti, pozitivnosti in koordinacije. Vzajemna

pozornost je dosežena, kadar obstaja obojestranska osredotočenost ene osebe na

drugo. To naj bi bilo izmed vseh treh sestavin tudi najlažje doseči, in sicer s telesno

govorico, ko se oseba med intervjujem nagne naprej ali obrazno mimiko, kot je

recimo kimanje. Stopnja pozitivnosti, ki jo doživlja intervjuvanec se doseže s tem, ko

izpraševalec med intervjujem pokaže skrb in spoštovanje. Koordinacija pa pomeni

ravnovesje v interakciji, sledenje družbenim pravilom in vzdrževanje harmonije

(Abbe in Brandon, 2012; Bardorfer, 2013).

Poleg raporta lahko pride tudi do nastanka navideznega medsebojnega odnosa, ki ga

imenujemo »psevdoraport«, pri katerem sta vzajemna pozornost in pozitivnost s

strani izpraševalca zgolj zaigrani, kot na primer kimanje, brez da bi dejansko

poslušali, kaj oseba govori. Problem pri »psevdoraportu« nastane, ko intervjuvanec

opazi, da odnos ni pristen ter je raport uničen in ga je skoraj nemogoče vzpostaviti

nazaj, saj se izgubi zaupanje v iskrenost izpraševalca. To lahko v končni fazi pomeni

tudi, da intervju ne bo prinesel kvalitetnih rezultatov (Abbe in Brandon, 2012).

17

3.5 Predstavitev dokazov

Predstavitev obremenilnih dokazov ima pomembno vlogo, saj so preiskovalci dolžni

pojasniti osumljencu, na podlagi česa so bili povabljeni na policijsko postajo ali

pridržani (Maver, 2004). Zasliševalski priročniki dajejo različne nasvete glede tega.

Tisti, kateri zagovarjajo, da je cilj zaslišanja pridobitev priznanja, svetujejo, da se

predstavi vse dokaze (tudi lažne) že na začetku, saj naj bi zaradi količine in trdnosti

dokazov osumljenec hitreje priznal. Nekateri osumljenci res verjamejo temu, da so

bili ujeti pri dejanju in ne vidijo smisla v zanikanju, pametnejši osumljenci pa vse te

informacije izkoristijo, da napletejo zgodbo, ki izključuje njihovo krivdo. Drugi

priročniki pa pristopajo k poznemu razkritju dokazov, pri katerem se na začetku vse

dokaze zamolči, z namenom da osumljeni najprej pove svojo stran zgodbe in

vpletenost. Pri tem preiskovalec tvega, da osumljenec izkoristi pravico do molka, saj

se ta zaveda, da mu ob pomanjkanju dokazov ni potrebno priznati. Končni sklep je,

da imata oba pristopa lahko tako pozitivni kot negativni učinek na končni rezultat

intervjuja (Davies in Beech, 2012).

Preiskovalci, ki pri zaslišanjih uporabljajo preiskovalni intervju, so mnenja, da je

najboljše postopno razkritje dokazov, torej malo po malo. Pri predstavitvi

preiskovalnega dejanja se osumljencu pusti, da prosto pripoveduje zgodbo, malo

manj pomembne dokaze se predstavi na začetku intervjuja, tiste pomembnejše pa se

pusti za konec. Študije so pokazale, da po eni strani preiskovalci, ki uporabljajo

tehniko strateške uporabe dokazov, bolje zaznavajo laži, ker v zvezi s preiskavo

postavljajo bolj specifična vprašanja. Po drugi strani pa preiskovalci spodbujajo

osumljence, da se ne osredotočajo samo na zanikanje krivde, ampak poskušajo najti

opravičilo za svoje ravnanje (Davies in Beech, 2012).

3.5.1 Strateška uporaba dokazov

Strateška uporaba dokazov se uporablja za preverjanje med lažnivimi in iskrenimi

osebami, in sicer takrat, ko ima preiskovalec na voljo določene dokaze o krivdi

osumljenca in jih v času intervjuja postopoma razkriva, pri tem pa postavlja prava

vprašanja o njih. S to tehniko si preiskovalci pomagajo pri ugotavljanju zavajanja, saj

predpostavlja, da se lažnivce lažje prepozna, če se jih kasneje sooči z dokazi, saj se

njihove izjave velikokrat razlikujejo od zbranih dokazov. Krive osebe imajo večji

odpor do obremenilnih dokazov, njihove zgodbe so krajše in povedo manj

18

podrobnosti, medtem ko nedolžne osebe pokažejo večjo naklonjenost, ko so soočeni

s temi dokazi, in spontano povedo informacije, ki so pomembne za preiskavo. Na

začetku se postavi odprta vprašanja, s čimer se osumljenca vzpodbudi, da prosto

pripoveduje svojo zgodbo. Iz slišanega se potem lahko sklepa, katerim dokazom se

osumljenec izogiba in se nato pri ključnih informacijah uporabi zaprta vprašanja, ki

so bolj specifična v zvezi z dokazi, ki so na voljo in pri katerih osumljenec zanika

svojo vpletenost (Areh, 2012; Davies in Beech, 2012).

3.6 Priznanje

Kassin in Wrightsman opredeljujejo priznanje kot »da obtoženi v kazenski zadevi z

izrečenimi besedami potrdi resničnost krivde ali njenega bistvenega dela« (Maver,

2004: 322). Priznati pomeni, da nekdo najprej sam pri sebi dojame svoje lastne misli

in dejanja in nato z izrečenimi besedami tudi sprejme odgovornost zanje (Mozetič,

2008). Priznanje ima neizmerno dragoceno vrednost za človeštvo, saj prinaša notranji

mir in moralno zadoščenje žrtvam in njihovim najbližjim, možnost obsodilne sodbe,

ki je dokaz, da je pravici vedno zadoščeno, večjo verjetnost, da se ukradene ali

odtujene dobrine vrnejo lastnikom in nenazadnje tudi pomoč storilcem pri njihovi

rehabilitaciji in življenju brez zločina (Davies in Beech, 2012).

Iz večine zasliševalskih priročnikov je razvidno, da je priznanje storilca glavni cilj

preiskave (Gudjonsson, 2003). Tudi Kassin se strinja, da je glavni cilj zaslišanja

pridobiti priznanje, delno ali v celoti, in pridobiti informacije ali druge dokaze, ki so

pomembne za zaključek preiskave (Kassin, 1997). Priznanje je po večini pogojeno s

sposobnostmi, ki jih imajo preiskovalci, in uporabo premišljene taktike. Tudi različne

raziskave to potrjujejo, saj je manjše število takšnih osumljencev, ki se že pred

pričetkom intervjuja odločijo, da bodo priznali dejanje in velika večina takšnih, ki to

storijo šele v času intervjuja (Walsh in Bull, 2011). Rezultat razmišljanja večine

avtorjev teh priročnikov je torej prepričanje, da so vsi osumljenci lažnivci, zato je za

pridobitev priznanja nujna uporaba prisilnih tehnik, med katere lahko uvrstimo tudi

Reidovo tehniko zaslišanja. Tisti avtorji, ki pa v svojih priročnikih strogo ločujejo

preiskovalni intervju od policijskega zaslišanja in postavljajo na prvo mesto zbiranje

dokazov in informacij, jim je bolj, kot samo priznanje storilca, pomembno spoznanje

o storilčevi resnični krivdi, zato se ne osredotočajo samo na priznanje, ampak

predvsem na preverjanje zanesljivosti osumljenčevih izjav (Davies in Beech, 2012).

19

3.6.1 Napačna ali izsiljena priznanja

Napačno priznanje je priznanje nedolžne osebe, ki z besedami potrdi, da je storilec

dejanja, ki je predmet preiskave, ter opiše na kakšen način ga je storil in s kakšnim

namenom. Da gre za napačno priznanje se lahko dokaže na različne načine, in sicer

kadar osumljeni fizično ni mogel storiti kaznivega dejanja (v času kaznivega dejanja

je bil na drugem kraju), osumljenec prizna kaznivo dejanje, ki se ni zgodilo

(domnevna žrtev je živa), preiskovalci identificirajo pravega storilca ali najdejo

biološke sledi na kraju kaznivega dejanja (DNK na kraju ali žrtvi se ujema z DNK

storilca) in mu s tem lahko dokažejo krivdo (Leo, 2009).

Ena izmed posledic slabih zaslišanj in uporabe prisilnih tehnik je poleg zgubljanja

zaupanja javnosti v delo policije s področja varovanja državljanov, tudi napačno ali

izsiljeno priznanje, kjer se v primeru, da storilec laže, verodostojnost njegove izjave

ne preverja več (Davies in Beech, 2012). Do tega ne prihaja samo zaradi časovno

predolgih zaslišanj (osumljenec po večurnemu zaslišanju, brez premora, hrane ali

vode, prizna kaznivo dejanje), ranljivega stanja osumljenca (mlajši, povratniki,

duševna bolezen so faktorji, zaradi katerih je oseba bolj ranljiva v času zaslišanja),

napačne identifikacije nedolžne osebe s strani preiskovalcev (napačen opis prič, slabi

treningi preiskovalcev), ampak tudi zaradi obtoževalnega načina zasliševanja,

uporabe manipulativnih tehnik in sugestibilnih vprašanj, groženj in obljub s strani

preiskovalcev ter njihove prepričanosti v krivdo osumljenca, napihnjene samozavesti

in subjektivnega prepričanja v sposobnost ugotavljanja zavajanja (Davies in Beech,

2012; Gudjonsson in Pearse, 2011; Leo, 2009).

Gudjonsson (2010) našteva štiri tipe psihološke ranljivosti, in sicer duševna motnja

(duševna bolezen, motnje osebnosti, težave pri učenju), nenormalno psihično stanje

(anksioznost, fobije, motnje razpoloženja), intelektualno funkcioniranje (nizka

stopnja IQ) in osebnostne lastnosti (sugestibilnost, ubogljivost, vdanost). Osumljenec,

ki doživlja katerokoli izmed njih, je v času zaslišanja v neprednosti, saj se težko

sooča z zahtevami in stresom, ki jih prinaša intervju, težko razume vprašanja in

sprejema odločitve, zato je s takšnimi osumljenci potrebno ravnati s posebno

previdnostjo in uvidevnostjo (Gudjonsson, 2010).

V ZDA se uporablja Reidova tehnika zaslišanja, ki je sestavljena iz dveh korakov in pri

kateri je v ospredju soočenje osumljenca s krivdo in pridobitev priznanja. Prvi korak

temelji na medsebojnem zaupanju med preiskovalcem in osumljencem. To se doseže

20

z uporabo pasivnega intervjuja z vedenjsko analizo (BAI tehnika), s katero se

pridobiva splošne informacije o osumljencu in ugotavlja njegovo iskrenost. Če je

osumljenec ujet pri laži in se mu lahko dokaže krivda, pride na vrsto drugi korak, in

sicer uporaba osemstopenjske tehnike, za katero je značilno agresivno pritiskanje na

osumljenca. Ker so napačna priznanja po večini posledica ranljivosti osumljenca in

uporabe prisilnih metod zaslišanja, večina avtorjev zavrača to tehniko in spodbuja

uporabo modela PEACE. Ta model se uporablja v Angliji, Avstraliji ter Novi Zelandiji

in je sestavljen iz petih faz (1. Priprava in načrtovanje, 2. Vpleti in pojasni, 3.

Pogovor razjasnjevanje in soočenje, 4. Zaključek ter 5. Vrednotenje). Preiskovalni

intervjuji se po navodilih tega modela snemajo, saj preiskovalci ne smejo lagati

osumljencu, ter jim predstaviti lažnih dokazov (Areh, 2012).

Za razliko od Reidove tehnike, pri kateri je storjeno vse za ceno priznanja, je tehnika

zaslišanja po modelu PEACE osredotočena na iskanje resnice, zato je pri tem tudi

manjša možnost, da se pridobi napačno priznanje (Gudjonsson in Pearse, 2011).

Gudjonsson (2003) loči med prostovoljnimi in izsiljenimi priznanji, ki so lahko lažna

ali zmotna.

Prostovoljno priznanje

Prostovoljno priznanje je napačno priznanje, ki ni rezultat prisilnega zaslišanja,

ampak svobodne volje osumljenca, ki se sam odloči za to (Davies in Beech, 2012).

Pogoj, da se priznanje šteje kot prostovoljno je, da je osumljenec predhodno

seznanjen s pravico do molka (Mozetič, 2008). Ta pravica je zapisana v tretjem

odstavku 5. člena, ki pravi (ZKP, 2012): »Obdolženec se ni dolžan zagovarjati in

odgovarjati na vprašanja, če pa se zagovarja, ni dolžan izpovedati zoper sebe ali

svoje bližnje ali priznati krivde.«

Motivi za priznanje so lahko različni, od zaščite prijatelja in sorodnikov do

maščevanja, potrebe po slavi ali samokaznovanja, patološke potrebe po sprejetju v

družbi, duševne bolezni ali pa zgolj zato ker osumljenci v času zaslišanja ne ločijo

med resničnostjo in fantazijo (Kassin, 1997; Leo, 2009).

Izsiljeno priznanje

a) lažno priznanje

Lažno priznanje je tisto priznanje, ki je v določeni meri rezultat uporabe prisilnih

sredstev pri zaslišanju, vendar se osumljenec sam odloči za to, da bo priznal, čeprav

se zaveda, da ni kriv. Svobodna volja je vodilo, da popusti pritiskom preiskovalca z

21

namenom, da mu ugodi. Razlogi za tovrstna priznanja so različni - od upanja dobiti

obljubljeno nagrado pa do samega izogiba grožnjam s strani preiskovalca, kaj vse se

mu lahko zgodi, če ne bo priznal (Davies in Beech, 2012).

b) zmotno priznanje

Zmotna priznanja pa so tista priznanja, pri katerih osumljenec, ne samo, da popusti

pod pritiskom preiskovalca, ampak dejansko verjame, da je krivda njegova in zato

tudi prizna. Razlogi za to so predvsem v dolgotrajnosti zaslišanj, vplivu drog ali

alkohola, pod katerimi je osumljenec v času zaslišanja ali pa celo izguba spomina

(Davies in Beech, 2012). Preiskovalci uporabljajo taktiko, pri kateri naštejejo

osumljencu razloge (droge, alkohol, multipla osebnost, »blackout«), zaradi katerih se

ne spomnijo, da so storilci kaznivega dejanja. Ko osumljenec sprejme odgovornost za

to in podvomi v svojo nedolžnost, je pripravljen na priznanje, da pove kako in zakaj

je storil kaznivo dejanje (Leo, 2009). Ta pojav se imenuje sindrom nezaupanja v

lastni spomin, na katerega imajo lahko vpliv strah pred avtoriteto, utrujenost,

zmedenost ali sugestibilnost, saj smo ljudje omejeni pri notranjih procesih

zaznavanja in pomnjenja (Areh, 2007; Kassin, 1997).

3.6.2 Nedopustna priznanja

Nedopustno priznanje je priznanje, ki je bilo pridobljeno z metodami, ki so s

pravnega ali etičnega stališča prepovedane. Pravo ne dovoljuje, da so tovrstna

priznanja uporabljena kot dokaz na sodišču in obenem tudi kaznuje preiskovalca, ki

se je poslužil teh metod, da je pridobil priznanje (Areh, 2012).

22

4 Sodobne metode zaslišanja

Skozi celotno zgodovino, od torture v času inkvizicije pa do milejših tehnik, kot je

uporaba preiskovalnega intervjuja, je bila po celem svetu zaznamovana uporaba

zasliševalskih tehnik, ki so zapisane v zasliševalskih priročnikih. Preiskovalci so pri

zaslišanju z osumljenci po večini uporabljali fizično in psihično prisilo, grožnje in

mučenje, da so izsilili priznanje in tako zaključili preiskavo (Davies in Beech, 2012).

S svojo prisotnostjo na 182 policijskih zaslišanjih v ZDA je Richard A. Leo v svoji

raziskavi med prisilna zaslišanja uvrstil tiste, ki v času zaslišanja izpolnjujejo vsaj

enega izmed naštetih opažanj (Leo, 1996):

1. Preiskovalec ni opozoril osumljenca na tako imenovane »Miranda pravice«.

2. Osumljencu ni bilo dovoljeno, da bi se poslužili katerekoli izmed teh pravic.

3. Preiskovalec je z osumljencem ravnal na neprijazen ali nečloveški način.

4. Osumljenec je opazno doživljal bolečino, ki je bila fizične ali psihične narave.

5. Preiskovalec je osumljencu grozil s fizično ali psihično silo.

6. V primeru priznanja kaznivega dejanja je bila osumljencu dana obljuba o milejši

kazni.

7. Osumljencu niso bili omogočeni normalni življenjski pogoji (brez hrane, pijače ali

možnosti uporabe stranišča).

8. Preiskovalec je nadlegoval ali sovražno ravnal z osumljencem in s tem pokazal

neizprosen način zaslišanja.

9. Zaslišanje je bilo predolgo, ker je trajalo več kot 6 ur.

Splošno znano je, da so ljudje nagnjeni k temu, da pri osumljencih, za katere so

trdno prepričani o krivdi, zagovarjajo uporabo strožjih in ostrejših tehnik zaslišanja

kot pri nedolžnih, čeprav obstaja enaka možnost pridobitve koristnih informacijah pri

obeh skupinah. To je še posebej vidno pri povratnikih, saj za njih velja načelo »to kar

daš to dobiš«. Zato so tehnike, ki temeljijo na sočutju in razumevanju, preveč

vsakdanje in blage, da bi lahko bile uporabne pri zaslišanju osumljencev (Carlsmith in

Sood, 2008).

4.1 Reidova tehnika zaslišanja

Inbau, Reid in Buckley (1986) so avtorji zasliševalskega pristopa, katerega temeljni

cilj je pridobitev priznanja. Zelo priljubljen je v ZDA in se uporablja pri večini

23

policijskih in vojaških zaslišanjih. Reidova tehnika ima v ospredju dve temeljni

načeli: odpraviti zanikanje in zlomiti odpor osumljenca ter povečati njegovo potrebo

po priznanju (Kassin, Appleby in Perillo, 2010).

4.1.1 Značilnosti Reidove tehnike

V realnosti se marsikdaj dogodi primanjkljaj stvarnih dokazov, zato je pridobitev

priznanja velikokrat edina rešitev za zaključek preiskave. Reidova tehnika zaslišanja

priporoča, da preiskovalec pridrži osumljenca in ga dolgotrajno izprašuje v

izoliranem okolju (miren prostor, skromna oprema, enostransko zrcalo). Osamitev mu

povzroča negotovost in strah, kar je ključnega pomena za zlom odpora pri

osumljencu. Uporabljene so prepričevalne zasliševalske tehnike (manipulacija,

prevare in zvijače), saj je prepričanost v osumljenčevo krivdo nesporna. Te tehnike

delujejo po principu prisile in so tudi v očeh javnosti sporne in neetične. Najbolj

pogosti so tehnika soočenja osumljenca z obremenilnimi dokazi (pravimi ali lažnimi),

maksimalizacija in minimalizacija, s katerimi se povečajo možnosti pridobitve

napačnega priznanja (Gudjonsson in Pearse, 2011; Kassin, 1997).

4.1.2 Posamezni koraki Reidove tehnike

V 1. koraku je osumljenec neposredno soočen z dokazi, resničnimi ali lažnimi.

Preiskovalec je trdno prepričan v krivdo osumljenca, zato uporablja obtoževalni

način zaslišanja, ter ga pri tem nagovarja, da je zanj najbolje, če prizna. Po

predstavitvi dokazov in nagovarjanju k priznanju preiskovalec osumljenca pusti, da v

miru premisli in mu da možnost, da prizna, pri tem pa predvsem opazuje njegovo

reakcijo. Nato preide iz obtoževalnega v empatično zasliševanje in začne v 2. koraku

razvijati temo, pri čemer uporablja minimalizacijo (zmanjšanje resnosti zločina) ali

projekcijo (krivda je žrtvina ali druge okoliščine) in pokaže osumljencu moralno

podporo. S 3. korakom skuša preiskovalec osumljencu preprečiti kakršnokoli

zanikanje krivde in v 4. koraku obvladovati osumljenčeve ugovore, dejanske, moralne

ali čustvene, zakaj je ali ni storil kaznivo dejanje. Če se osumljenec na to odzove,

mora preiskovalec v 5. koraku zopet pritegniti njegovo pozornost in pokazati sočutje

ter razumevanje, zato da lahko v 6. koraku pridobi njegovo sodelovanje in ga zopet

spodbudi k priznanju. Ko to doseže, se v 7. koraku, ki je glavni del zaslišanja in

pomeni zlom odpora osumljenca, vrne na temo zaslišanja in mu ponudi dve

alternativi, pri katerih je v vsakem primeru krivda na njegovi strani, vendar je ena

24

bolj sprejemljiva od druge. Ko osumljeni sprejme zanj bolj sprejemljivo možnost

(delno priznanje), nastopi 8. korak, v katerem skuša od osumljenca pridobiti čim več

podrobnosti o samem dejanju. To se zaključi z 9. korakom, kjer je potrebno samo še

pisno priznanje in zaslišanje je končano (Gudjonsson, 2003; Kassin et al., 2010).

4.1.3 Maksimalizacija in minimalizacija

Maksimalizacija je tehnika, pri kateri preiskovalec pretirava s težo kaznivega dejanja

in dokazov, s katerimi se ustrahuje osumljenca, da je pridobitev priznanja lažja.

Uporabna je pri razumskih osumljencih. Minimalizacija pa se uporablja pri čustvenih

osumljencih, pri kateri preiskovalec pridobi zaupanje osumljenca s tem, ko

zmanjšuje težo kaznivega dejanja, z njim sočustvuje in pokaže razumevanje ter

pride do priznanja z uporabo upravičljivih moralnih razlogov za storjeno dejanje, pri

čemer se po večini krivi žrtev (Areh, 2015; Kassin, 1997).

4.2 Preiskovalni intervju po modelu PEACE

4.2.1 Značilnosti modela PEACE

The Police and Criminal Evidence Act (PACE) je angleški zakonodajni akt, ki je bil

sprejet leta 1984 in vsebuje določena varovala, ki se jih morajo preiskovalci držati

med intervjujem. Osumljencu so pred intervjujem prebrane njegove pravice. Njegovi

odgovori se snemajo in se lahko uporabijo kot dokaz na sodišču. V primeru, da ne

odgovori na določeno vprašanje, ki ga postavi preiskovalec, pa lahko to kasneje škodi

njegovi obrambi (Police and Criminal Evidence Act [PACE],1984; Walsh in Bull, 2011).

Preiskovalni intervju sledi načelom etike ter obojestranskemu spoštovanju in sočutju,

kar ga razlikuje od ostalih prisilnih metod. Profesionalizem na strani preiskovalcev

omogoča večjo prepričanost o krivdi osumljenca in boljšo možnost uspeha pri

preprečevanju zločina (Davies in Beech, 2012).

Namen preiskovalnega intervjuja po modelu PEACE je pridobiti točne informacije,

zanesljive dokaze in odkriti resnico o preiskovalnem dejanju (Davies in Beech, 2012).

Zato so še kako pomembne komunikacijske sposobnosti preiskovalcev, kjer sta dobri

vrlini tako postavljanje pravih vprašanj kot tudi samo poslušanje osumljenčeve

pripovedi (Walsh in Bull, 2010). Cilj intervjuja je torej odkritje resnice, zato tudi ni

dovoljeno lagati osumljencem ali jim predstaviti lažnih dokazov, na podlagi katerih bi

pridobili priznanje (Gudjonsson in Pearse, 2011).

25

4.2.2 Posamezni koraki po modelu PEACE

Model PEACE je sestavljen iz petih korakov (Areh, 2012; Davies in Beech, 2012):

1. Priprava in načrtovanje

Na prvem mestu in najpomembnejša je sama priprava na intervju. Preiskovalec mora

dobro poznati primer, katerega preiskuje, pregledati vse zbrane dokaze in dobiti čim

več informacij o osumljencu (verska prepričanja, odvisnost, ranljivost, socialno

stanje). Nato sledi načrtovanje intervjuja, kjer se določijo namen in cilji.

2. Vpleti in pojasni

V tem koraku se osumljencu pojasni, kaj je namen intervjuja, kakšne so njegove

pravice in kako bo potekal intervju. Zelo pomembno je, da preiskovalec že v tem

koraku začne z vzpostavitvijo dobrega medsebojnega odnosa in spodbudi osumljenca,

da pove svojo stran zgodbe.

3. Pogovor, razjasnjevanje, soočanje

Preiskovalec v tem koraku povabi osumljenca k pogovoru, ki naj vodi k spontanemu

odkritju informacij, ki jih potrebuje, da se razjasni vse okoliščine preiskave. Te

pridobi s kognitivnim intervjujem, kadar osumljenec želi sodelovati, ali pogovornim

upravljanjem, če osumljeni ni pripravljen sodelovati. Vprašanja, ki ji postavlja naj

sledijo temu, da se pojasnijo nelogičnosti in nejasnosti v osumljenčevih izjavah.

Ustanovitelj Pogovornega upravljanja (Conversation Management) je dr. Eric

Sheperd, ki je v 80 letih v Angliji opozoril na pomembnost dobre komunikacije med

preiskovalcem in osumljencem, katera omogoča, da so izjave podane spontano.

Sestavljeno je iz vzajemnosti, gradnje odnosa in upravljanja pogovornega niza.

Vzajemnost se nanaša na povračilo, torej je to odnos, pri katerem preiskovalec

pokaže zaupanje, razumevanje in spoštovanje in se pričakuje, da mu osumljenec

vrne enako. Gradnja odnosa po modelu Response vsebuje empatijo, enakovrednost,

spoštovanje in ga je potrebno vzpodbujati v času intervjuja, če se želi doseči

učinkovit odnos. Upravljanje pogovornega niza vsebuje tri korake, ki se izvedejo

pred, med in po intervjuju. Vrstni red je pomemben, in sicer prvi korak je priprava in

načrtovanje intervjuja (opredelitev teme, potek pogovora, gradnja odnosa), drugi

korak je sam intervju, ki se izvede po modelu GEMAC (1. spoštljiv sprejem

osumljenca, 2. vzrok intervjuja in tema pogovora, 3. vzajemna aktivnost, pri kateri

manj kot četrtino govori preiskovalec, ostali čas posluša osumljenca in 4. zaključek

intervjuja, v katerem se preiskovalec zahvali osumljencu za koristne informacije,

26

naredi povzetek in morebitne popravke) in tretji ocena izvedbe intervjuja, kjer se

naredi analiza in pregleda sam posnetek intervjuja (Areh, 2012: 80-82).

4. Zaključek

Ta korak je namenjen k povzetku vseh ugotovitev in preverjanju teh z osumljencem,

da se je vse pravilno razumelo, ter morebitnim popravkom. Pomembno je tudi

pojasniti osumljencu, kaj sledi po končanem intervjuju.

5. Vrednotenje

Pri tem koraku preiskovalec ovrednoti informacije, ki jih je dobil skozi intervju in jih

skuša povezati z informacijami, ki jih je že imel. Rezultati intervjuja morajo slediti

samemu cilju intervjuja. Zelo pomembna pa je tudi sama ocena preiskovalca (ali je

bil intervju izveden korektno in v skladu s splošnimi pravili in načeli ter morebitno

izboljšanje same izvedbe intervjuja).

27

5 Pravna podlaga zaslišanja osumljencev v Sloveniji

Policija je državni organ, katere glavna naloga je, da varuje življenje državljanov,

njihovo osebno varnost in premoženje. Da lahko policija uspešno opravlja svoje

naloge, ima pri tem določena pooblastila, ki izvirajo iz pravic in dolžnosti in so

natančno zapisane v zakonih in podzakonskih aktih. Pri odkrivanju in preiskovanju

kaznivih dejanj uporabljajo pooblastilo zbiranja obvestil, ki jim ga dovoljuje Zakon o

policiji (ZPol, 2006; Žaberl, 2014).

Pravna podlaga zaslišanja osumljencev v Sloveniji je urejena v Zakonu o kazenskem

postopku in ne dovoljuje policiji formalnega zaslišanja, kajti pristojnost zanj ima

samo preiskovalni sodnik. Policija v predkazenskem postopku, kadar obstajajo razlogi

za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, lahko

samo neformalno zbira informacije, ki so potrebne za utemeljen sum, na podlagi

katerega se potem vloži kazenska ovadba. V tem primeru preiskovalni sodnik opravi

formalno zaslišanje, kar že sodi v kazenski postopek in pri katerem so pravice

obdolženca in sam postopek zakonsko predpisane, izjave obdolženca pa imajo

dokazno vrednost tudi na sodišču. Tu nastane problem, saj intervju v praksi poteka v

smislu zaslišanja, ker je policija državni organ, ki v procesu preiskovanja kaznivih

dejanj nastopa avtoritarno in pri tem uporablja sredstva, ki jim jih dovoljuje zakon

(Maver, 2004; Zgaga, 2012; Žaberl, 2002).

Zakonsko določene pristojnosti glede preiskovanja kaznivih dejanj, ki jih ima

slovenska policija, pa lahko najdemo tudi v prvem odstavku 4. člena Zakona o

policijskih nalogah in pooblastilih, ki pravi, da je naloga policije »preprečevanje,

odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijemanje

storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih ali pogrešanih oseb ter njihovo

izročanje pristojnim organom in zbiranje dokazov ter raziskovanje okoliščin, ki so

pomembne za ugotovitev premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj in

prekrškov« (ZNPPol, 2013).

5.1 Intervju z osumljenci v predkazenskem postopku

S tem, ko se v predkazenskem postopku vabi osebe na informativni razgovor/

neformalno zaslišanje/intervju, se zgolj zbira informacije, pri čemer se po končani

preiskavi pridobljene izjave črtajo iz uradnega zaznamka, saj ne morejo veljati kot

28

dokaz. Izjave osumljencev, ki so bile pridobljene nezakonito, pa ni potrebno črtati iz

uradnega zaznamka, vendar se kaznuje preiskovalca, ki je te izjave pridobil na

nedopusten način. Če se oseba, ki je bila povabljena, ne odzove vabilu in zato nima

opravičljivega razloga, se jo proti njeni volji sme pripeljati na intervju. Glavni namen

intervjuja, ki se ga opravi na policijski postaji, je v zbiranju informacij o storilcu in

kaznivem dejanju za utemeljen sum, ki omogoča vložitev kazenske ovadbe. Poleg

tega pa je namen tudi v dokumentiranju informacij, preveriti alibi osumljenca ali

pridobitev priznanja, če je osumljenec tudi storilec kaznivega dejanja in izločiti tiste

osebe, ki so nedolžne. Pri intervjuju ima osumljenec, ki mu ni bila odvzeta prostost,

pravico do prostovoljne udeležbe in svobode govora, medtem ko pri odvzemu

prostosti veljajo določbe iz Zakona o kazenskem postopku. Osumljencu se mora po

teh predpisih razložiti, zakaj mu je bila odvzeta prostost, ter povedati, da ima

pravico do molka in takojšnje pravne pomoči zagovornika (Maver, 2004; Žaberl,

2002).

5.2 Zaslišanje obdolžencev v kazenskem postopku

Zaslišanje obdolžencev je postopek, katerega opravlja preiskovalni sodnik in je

natančno urejen v zakonu ter ima dokazno vrednost na sodišču. Obdolženec ni

omejen pri svojem pripovedovanju, zato lahko svobodno opisuje vse okoliščine, ki se

tičejo preiskave. Vprašanja, ki mu jih postavlja preiskovalni sodnik, morajo biti

jasna, razločna in določna, za dodatno razjasnitev okoliščin pa se mu lahko postavi

dopolnilna (o okoliščinah, ki jih ni omenil v pripovedovanju), precizirajoča

(natančneje se izrazi o okoliščinah, ki jih je že povedal) in kontrolna (preverjanje

točnosti izjave) vprašanja, prepovedana pa so kapciozna vprašanja (vprašanja ne

smejo izhajati iz stališča, da je obdolženec nekaj priznal, čeprav ni). V primeru

priznanja še vedno lahko podaja informacije v zvezi z drugimi dokazi, obenem pa ima

tudi možnost, da prekliče izjavo, ki jo je dal policiji v intervjuju. Za osumljenca velja

domneva nedolžnosti, dokler mu ni krivda dokazana s pravnomočno sodbo. Njegova

pravica je, da se mu pojasni, česa je obdolžen in kaj je podlaga za to. Pred

pričetkom zaslišanja se mu prebere pravice, in sicer ima pravico do molka in

zagovornika ter se ni se dolžan zagovarjati, izpovedati ničesar zoper svoje bližnje ali

priznati krivde. Njegova pravica je tudi, da zaslišanje poteka v jeziku, ki ga razume,

torej njegovem materinem jeziku (Maver, 2004; Zgaga, 2012).

29

5.3 Dovoljene in nedovoljene metode zaslišanja

Pri zaslišanju in intervjuju veljajo splošna pravila komuniciranja z določenimi

omejitvami, pri katerem morajo preiskovalci v skladu z etičnimi načeli in pravnimi

zakoni ugotoviti resnico, zavarovati dokaze, pridobiti priznanje ali razbremeniti

nedolžne. Po 18. členu Zakona o kazenskem postopku velja ekskluzijsko pravilo, pri

katerem se nezakonito pridobljene informacije in dokazi, ki izvirajo iz njih, izločijo is

spisa in ne morejo biti podlaga za sodbo, dopustna pa je uporaba resničnih izjav na

sodišču, vendar se kaznuje preiskovalca, ki je ravnal v nasprotju z zakoni (Maver,

2004; Zgaga, 2012).

5.3.1 Dovoljene metode zaslišanja

Metode, ki se uporabljajo pri intervjuju in zaslišanju imajo določene omejitve

(prepoved sugestivnih vprašanj in preslepitve, torej vprašanja, ki vsebujejo navodilo,

kako odgovoriti nanje), vendar na splošno veljajo običajna pravila, ki veljajo pri

komuniciranju med ljudmi (Areh, 2012; Maver 2004).

Pri zaslišanju so pomembne predvsem (Maver, 2004):

- metode preverjanja izjav osumljenca, iskanje nasprotij in protislovij v izjavah,

motivi za laganje, podrobno postavljanje vprašanj o ključnih okoliščinah in metode, s

katerimi se odkriva vzroke za laganje;

- metoda prepričevanja, s katero se vzpodbudi osumljenca, da pove resnico,

(racionalno prepričevanje, pri katerem se pritiska na razum osumljenca s težo

obremenilnih dokazov in emocionalno, pri katerem se postavlja v ospredje

osumljenčeva čustva);

- metoda pojasnjevanja, kadar je na voljo dovolj dokazov, da se dokaže krivda

osumljenca in v primeru, če ta ne razume pomena zbranih dokazov, s katerimi je

ugotovljena njegova krivda;

- dovoljene zvijače, s katerimi se osumljencu ne laže, lahko pa se mu vzbuja

negotovost o obstoju dokazov ali namenih.

30

5.3.2 Nedovoljene metode zaslišanja

Nedovoljene metode pri zaslišanju so tiste metode, pri kateri se uporabljajo tehnike

in taktike zaslišanja, ki so v okviru zakonov, ki jih določa država nedopustne in

neetične. Maver (2004) v knjigi Kriminalistika opisuje sledeče:

- Fizična ali psihična sila, grožnja in druga podobna sredstev, s katerimi se doseže

izjava ali priznanje.

- Sugestivna vprašanja, ki napeljujejo na odgovor, ki ga želi slišati preiskovalec ali

na napačen odgovor ali pa vsebujejo navodilo, kako je treba odgovoriti.

- Pridobitev priznanja osumljenca s preslepitvijo, pri kateri se obljubi milejša kazen

ali pa navaja neresnična dejstva.

- Specialne tehnike komuniciranja, kot sta uporaba protislovnih sporočil ali

postavljanje dvoumnih vprašanj.

5.4 Kazniva dejanja

V primeru, da preiskovalec med zaslišanjem prekrši določbe iz Zakona o kazenskem

postopku, ki natančno določajo formalnosti zaslišanja, postopek in pravice

osumljenca, lahko izpolni znake različnih kaznivih dejanj (Zgaga, 2012):

- Izsiljevanje izjave (267. člen KZ-1),

- Kršitev človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic (266.

člen KZ-1),

- Prisiljenje (132. člen KZ-1),

- Mučenje (135.a člen KZ-1),

- Telesne poškodbe (122.-124. člen KZ-1) ali

- Smrt (115., 116. in 118. člen KZ-1).

5.5 Razlike med intervjujem in zaslišanjem

Pri informativnem razgovoru je poudarek na iskanju oseb, ki bi lahko nudile potrebne

informacije o kaznivem dejanju, pri čemer je znanje o dejanju in storilcu omejeno.

Odnos in komunikacija sta drugačna kot pri zaslišanju. Intervju izvaja policija, ki je

organ ministrstva za notranje zadeve, in sicer neformalno, medtem ko zaslišanje

formalno opravi preiskovalni sodnik (Maver, 2004; Žaberl, 2002).

31

Pravni vidik informacij, pridobljenih od osumljenca na neformalnem zaslišanju, je

zgolj informativne narave, medtem ko je pomen izjav pridobljenih na formalnem

zaslišanju v njihovi dokazni vrednosti. Postopek zaslišanja je formalno urejen v

Zakonu o kazenskem postopku, informativni razgovor pa ni zakonsko predpisan in ima

zato policija pri izbiri poteka tudi večjo svobodo odločanja. Neformalno zaslišanje se

shrani v obliki uradnega zaznamka, formalno zaslišanje pa je dokument v obliki

zapisnika. Formalno zaslišanje ima silogistični pomen, kjer gre za dokazno funkcijo in

zbiranje dokazov, neformalno pa hevristični pomen, pri katerem gre za spoznavno

funkcijo in je usmerjeno v dejavnost policije (Maver, 2004).

32

6 Primeri iz sodne prakse

6.1 Tujina

»The Guildford Four« in »The Birmingham Six« sta dva odmevna primera iz Anglije, ki

segata v prejšnje stoletje in pri katerem je bilo devet irskih moških ter ena

angležinja obsojenih na doživljenjski zapor za teroristične bombne napade na javnih

mestih, pri katerih je umrlo kar nekaj ljudi, še več pa je bilo ranjenih. V obeh

primerih se je policija poslužila fizične in psihične prisile, da so pridobili priznanje

osumljencev, za katere se je kasneje izkazalo, da sploh niso bili pravi storilci

kaznivih dejanj, za katere so bili obsojeni. Pridržanje, brez da bi bili obtoženi, je

zaradi vpliva javnosti in narave napadov trajalo več kot dovoljenih 48 ur. Po več kot

15 letih prestajanja kazni so odkrili dokaze, ki se niso ujemali z informacijami, ki so

jih obsojeni podali v svojih izjavah v času njihovega zaslišanja. Osem izmed

obsojenih je popustilo pod pritiskom policije med zaslišanjem in tudi pisno podalo

priznanje, ki jih uvrščamo med lažna priznanja. Pri eni osebi je celo lažno priznanje

prešlo v zmotno, saj so kljub priznanju policisti še kar nadaljevali z izpraševanjem in

je oseba na koncu dejansko podvomila v svoj lastni spomin. Zelo zanimivo v teh

primerih je, da so kasneje s testi pojasnili zakaj dve osebi nista podali priznanja, saj

so pri njiju ugotovili zelo nizko stopnjo možnosti sugestije in delovanja na ukaz

(Gudjonsson, 2003).

6.2 Slovenija

Ob pregledovanju sodb Vrhovnega sodišča je razvidno, da napačnih obsodb zaradi

neprimernih tehnik zaslišanja ali pridobitve napačnega priznanja v Sloveniji ni in tudi

mediji niso v zadnjem desetletju ničesar poročali o tem. Večina pritožb se nanaša na

sodbe, ki vsebujejo neupravičen pripor, in sicer da je pridržanje trajalo več kot 48 ur

ali pa so bile ob odvzemu prostosti kršene pravice osumljenca. Iz analize judikatov s

področja policijskih nalog in pooblastil je vidno, da je večina teh pritožb zavrnjenih

in da je policija ravnala v skladu z zakoni in pooblastili, ki jih ima (MNZ, 2013;

Žaberl, 2014).

33

7 Razprava

Preiskovalno intervjuvanje spada med sodobne metode zaslišanja, ki jih uporabljajo

policisti pri zaslišanju z osumljenci, z namenom pridobiti pomembne informacije in

trdne dokaze o preiskovalnem dejanju.

Hipoteza 1: Cilj policijskega zaslišanja osumljencev ni pridobitev priznanja, ampak

zbrati čim več informacij, da se odkrije resnico o kaznivem dejanju.

Ta hipoteza po proučevanju literature žal ni v celoti niti ovržena niti potrjena.

Razlog tiči v temu, da se preiskovalci poslužujejo različnih tehnik zaslišanja

osumljencev. V ZDA je še vedno najbolj pogosta uporaba Reidove zasliševalske

tehnike, pri kateri se z obtoževanjem o krivdi zlomi upiranje osumljenca in ga prisili

v priznanje, medtem ko se v Angliji in tudi marsikje drugje uporabljajo preiskovalni

intervjuji, s katerimi se pridobiva informacije in dokaze, ki so bolj zanesljivi od

samega priznanja osumljenca in so predvsem usmerjeni v iskanje resnice.

Različne študije v različnih državah so pokazale, da kljub temu, da so preiskovalci

poučeni o koristni uporabi preiskovalnih intervjujev in tudi poznajo njihov namen ter

ob primerni izpeljavi tudi rezultate, ki jih prinašajo, še vedno v praksi uporabljajo

obtoževalni način zaslišanja za pridobitev priznanja, saj so prepričani v krivdo

osumljenca. Zaradi tega pa so potem tudi selektivni pri iskanju in interpretaciji novih

informacij (Davies in Beech, 2012).

Hipoteza 2: Obsodilna sodba je pogosto povezana z uporabo strukturiranih

intervjujev pri policijskem zaslišanju.

Ta hipoteza je na podlagi preučene literature potrjena, saj ima policija v primeru

uporabe strukturiranega preiskovalnega intervjuja boljše možnosti, da pridobi več

kvalitetnih in zanesljivih informacij, ki so ključnega pomena tudi pri dokazovanju

krivde osumljencu. Več dokazov kot je na voljo in trdnejši kot so, večja možnost je

na sodišču doseči obsodbo.

Tudi raziskava o tovrstnih intervjujih in njihovemu poudarku na etičnih načelih ter

poštenem pristopu, ki sta jo naredila Clark in Milne (2001) je pokazala, da bi bil

preiskovalni intervju po tem modelu učinkovitejši, če bi policija posvetila več časa

izobraževanju in hkrati usposabljanju preiskovalcev na tem področju (Areh, 2012).

34

Hipoteza 3: S sodobnimi tehnikami zaslišanja, kot je model PEACE, obstaja manjša

možnost za napake v pravosodju, pri čemer imamo predvsem v mislih obsodbe

nedolžnih ljudi.

Tudi zadnja hipoteza je na podlagi literature, predvsem pa na podlagi študij, ki so

bile narejene v zadnjem desetletju v celoti potrjena. Sodobne tehnike zaslišanja

prinašajo novosti, kot so pravice osumljenca pred zaslišanjem in odmori med

pridržanjem. Najpomembnejša novost pa je obvezno snemanje intervjujev. Tako so

posnetki zaslišanj dejansko replikacija intervjuja, ki poteka v zasliševalski sobi. Na ta

način se v času zaslišanja zaščiti osumljenca pred neprimernim, nehumanim in

nepoštenim vedenjem s strani preiskovalcev in hkrati pridobi trden dokaz o pravični

in pošteni pridobitvi priznanja.

V zadnjih letih so odkrili veliko količino primerov obsodb nedolžnih ljudi, s tem ko so

na plan prišli raznovrstni dokazi, med drugim tudi najdba DNK, ki izključuje krivdo

obsojenega in dokazuje, da je glavna podlaga za obsodbo neresnična, to je napačno

priznanje, ki je bilo v času zaslišanja pridobljeno na silo (Leo, 2009). Walsh in Bull

(2010) sta naredila raziskavo, pri kateri sta podrobno preučila 142 konkretnih

primerov preiskovalnega intervjuja z osumljenci in ugotovila, da dobra priprava

preiskovalcev na intervju in natančno sledenje vsem petim stopnjam po modelu

PEACE v končni fazi prinaša boljše rezultate, saj omogoča izpopolnjen pogovor med

preiskovalcem in osumljencem, kateremu lahko sledi priznanje (Davies in Beech,

2012). Tudi Griffiths in Milne (2006) sta naredila raziskavo o gradnji medsebojnega

odnosa, ki je eden izmed temeljev tega modela, in ugotovila v kolikor se pusti

osumljencu, da govori prosto, se lahko kasneje postavlja več vprašanj, ki se nanašajo

na preiskavo in pridobi več zanesljivih informacij in dokazov, ki so v končni fazi lahko

trdna podlaga za sodbo (Walsh in Bull, 2011).

Le kdo ne pozna dobrih ameriških detektivskih serij, kjer se preiskovalci v času

zaslišanja z osumljencem poigrajo z nastopom »bad cop – good cop«; predstavijo

lažne dokaze osumljencu, kako ga je priča videla pri izvršitvi dejanja, zato je

zanikanje krivde popolnoma nesmiselno; zlomijo njegov odpor s tem, ko z rokami

udarijo po mizi in rečejo »Vemo, da si bil ti, zato priznaj!« ali pa ga pretentajo s

tem, ko mu ponudijo kozarec vode in tako pridejo do njegovega prstnega odtisa, ki

ga lahko primerjajo s sledovi najdenimi na kraju zločina.

Zastopanje avtoritete, dominanten nastop, neusmiljen in trdoživ izpraševalec ter

zahteven in aroganten poslušalec - vse to so lastnosti preiskovalcev, ki jih zasledimo

v zelo priljubljenih detektivskih serijah. Kakšna pa je resnica zunaj televizijskih

35

ekranov? Drži, da je zaslišanje osumljencev ključnega pomena pri dokazovanju krivde

v primerih, kadar je bil storilec prebrisan, pretkan in previden pri izvršitvi dejanja in

ni za sabo pustil nikakršnih stvarnih dokazov kot je prstni odtis, ker si je »pozabil

nadeti rokavice«, medtem ko je vlamljal v žrtvino stanovanje ali osebnih dokazov, ko

si je po nesreči snel »smešno masko z motivom klovna«, medtem ko se je odpeljal z

avtomobilom po uspešnem ropu banke in si je očividec zapomnil njegov obraz. Zato

je še kako pomembno, da preiskovalci pred, med in po koncu zaslišanja osumljencev

razmišljajo z glavo in ne samo »s svojimi mišicami« ter vso teoretično znanje, ki jim

je na voljo in rezultate raziskav uporabijo pri svojem delu. Predvsem pa je

pomembno, da sledijo navodilom in načelom strukturiranih preiskovalnih intervjujev,

ki nosijo v sebi potencial kvalitete in kvantitete informacij, ki so potrebne za uspešen

zaključek preiskave.

Preiskovalno intervjuvanje se v marsičem razlikuje od standardnih policijskih

zaslišanj. V preteklosti so preiskovalci sledili načelu »storiti vse, ne glede na

posledice«, zato so se pri zaslišanju osumljencev posluževali raznovrstnih oblik

fizične ali psihične sile, v nekaterih primerih celo mučenja in trpinčenja, da so izsilili

priznanje in pripeljali osumljenca, krivega ali nedolžnega, pred »roko pravice«.

Tovrstne tehnike temeljijo na domnevi krivde, na podlagi katere je nujna uporaba

agresivnih metod za pridobitev priznanja, in so v nasprotju s pravnimi in etičnimi

načeli ter osnovnimi pravicami ljudi, ki jih je potrebno spoštovati. Pravo in etika, sta

»mogočna stebra« družbe, ki se s takim pristopom lahko okrušita, kar zelo slabo

vpliva na družbene odnose in vero v državo ter njeno avtoriteto, ki naj bi varovala

državo in državljane. Zato so spremembe k zasliševalskim pristopom neizogibne in

nujno potrebne. Te so ponujene so s sodobnimi metodami zaslišanja, katerih glavni

predstavnik je »g. Preiskovalni intervju«, za katerega je značilna odprta in poštena

komunikacija med preiskovalcem in osumljencem, ki omogoča pridobitev točnih in

zanesljivih informacij, seveda v okviru državnih zakonov ter človekovih pravic.

Preiskovalni intervju po angleškem modelu PEACE vsebuje pet zaporednih korakov, ki

pripeljejo do končnega cilja, to je odkritje resnice. Prvi korak je priprava in

načrtovanje intervjuja, s katero se določijo namen in cilji intervjuja, ter osebo, ki je

izbrana za intervju, v našem primeru osumljenec. V drugem koraku, ki se glasi vpleti

in pojasni, pa se osumljenca pripravi k pogovoru, pojasni se mu namen intervjuja in

prebere pravice. Počasi se že v tem koraku začne z vzpostavitvijo raporta. Tretji

korak se imenuje pogovor, razjasnjevanje in soočenje, kjer se osumljenca vključi v

pogovor in pripoveduje svojo zgodbo, pri tem pa se mu postavlja vprašanja, s

katerimi se pojasni neskladnost njegovih izjav. V četrtem koraku, to je zaključek, pa

36

se povzamejo ugotovitve in naredijo popravki. Z zadnjim korakom, to je vrednotenje,

pa se poda ocena intervjuja in razmisli o njegovi uporabnosti (Areh, 2012).

Končni rezultat intervjuja, to so točne in zanesljive informacije, pa ne »zavisijo«

samo od dobre priprave preiskovalca na intervju, skice natančne strukture in

podrobnega načrtovanja vseh faz, ampak tudi od izpeljave celotnega intervjuja. Tu

pridejo na vrsto sposobnosti preiskovalcev, pri enih že prirojene pri drugih pa so

lahko zgolj priučene. Vse se lahko naučimo, če se le hočemo! Pri intervjuju je

sposobnost komunikacije »univerzalen ključ, ki odpre vsaka vrata«. Preiskovalec

mora znati tako postavljati vprašanja kot tudi slišati odgovore, pri čemer so »glavna

nit« takšna vprašanja, ki omogočajo spontano razkritje podrobnosti o preiskovalnem

dejanju.

Raport, raport in raport! To je odnos med osumljencem in preiskovalcem, ki ju

skupaj pripelje do resnice. Avtorji se strinjajo, da ga je potrebno graditi in

vzdrževati skozi celoten intervju, saj je kot »mlada roža, ki jo je potrebno negovati,

da ne oveni«. Tako naj preiskovalec v času intervjuja vseskozi kaže skrb,

razumevanje in sočutje, hkrati pa ravna pošteno, pravično in spoštuje človeka ter

njegove pravice. To je včasih skoraj nemogoče, saj smo vsi »krvavi pod kožo« in, ko

ima preiskovalec »slutnjo«, da je osumljenec kriv, pa za to nima dokazov, se

poslužuje takšnih prijemov, da bo osumljenec sam priznal krivdo. Ker se preiskovalci

pri svojem delu radi vračajo na »stara pota«, na katerih so prepričani o krivdi

osumljenca in hrepenijo po priznanju, namesto, da bi s pridobivanjem informacij

iskali resnico, je še kako pomembno poglobljeno izobraževanje in usposabljanje, da

preiskovalci spremenijo svoje mišljenje in opustijo »stare navade« ter pridobljeno

znanje začnejo uporabljati tudi v praksi.

Naša »mati država« Slovenija je poskrbela za primerno pravno ureditev skozi zakone,

pri kateri so kazniva dejanja in kazni za storilca določeni v Kazenskem zakoniku, sam

postopek odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, zbiranje dokazov, pravice

osumljenca in postopek zaslišanja osumljencev pa v Zakonu o kazenskem postopku.

Policija je »glavni igralec« pri odkrivanju in preiskovanju kaznivih dejanj in ima pri

tem določene pristojnosti, ki so zapisane v Zakonu o policiji ter Zakonu o nalogah in

pooblastilih policije. Edina »napaka« slovenskega pravnega sistema je v ločitvi

postopka na predkazenski in kazenski, pri katerem ima policija v predkazenskem

postopku možnost zbiranja obvestil na neformalen način, medtem ko imajo formalne

izjave osumljencev pred preiskovalnim sodnikom v kazenskem postopku težo dokaza.

Menim, da bi policija pri svojem delu ravnala bolj premišljeno in preudarno, v kolikor

37

bi imela pri zbiranju obvestil večje pristojnosti. Predvsem pa bi pri zaslišanju z

osumljenci ravnali z vso natančnostjo, skrbnostjo in strokovnostjo.

Uspešen pri zaslišanju z osumljenci bo tisti preiskovalec, ki bo naučeno znanje znal

tudi »prezrcaliti na terenu«, pri tem pa opustil mačizem, dominantnost in

egocentričnost, ohranil mirne živce in dobro voljo ter se pri svojem delu posluževal

empatije, razumevanja in spoštovanja. Ves čas preiskovalnega intervjuja z

osumljencem naj ga vodi »odprti duh«, s katerim bo pripravljen sprejeti vse, dobro

ali slabo, pomembno ali nepomembno, koristno ali nekoristno, brez predsodkov in

očitkov. Vedno pa naj sledi načelu kvantitete, saj je več informacij vedno bolje kot

manj, hkrati pa naj ne pozabi na načelo kvalitete, kajti pridobljene informacije bodo

popeljale preiskovalca do končne destinacije, bodisi je to priznanje storilca, odkritje

resnice ali pa obsodilna sodba.

38

8 Literatura in viri

Abbe, A. in Brandon, S. E. (2012). The Role of Rapport in Investigative Interviewing:

A review. Journal of Investigative Psychology and Offender Profiling, 10(3),

237-289. Pridobljeno na http://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1002 /jip.v

10.3/issuetoc

Areh, I. (2011). Forenzična psihologija: Predstavitev, pričanje in ugotavljanje laži.

Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Areh, I. (2015). Kritičen razmislek o Reidovi zasliševalski tehniki. Varstvoslovje,

15(3), 398-407.

Areh, I. (2012). Kratek prikaz evolucije zaslišanja. Pot od psevdoznanosti do

znanosti. V I. Areh (ur.), Preiskovalni intervju, nekateri pravni in psihološki

vidiki (str. 76-94). Ljubljana: Tipografija.

Areh, I. (2007). Psihologija za varnostno področje. Ljubljana: Fakulteta za varnostne

vede.

Bardorfer, A. (2013). Medosebni stik med učiteljem in študenti. Nova opredelitev za

visokošolski prostor. Psihološka obzorja, 22, 105-114. Pridobljeno na

http://psy.ff.uni-lj.si/psiholoska_obzorja/article?id=381

Carlsmith, K. M. in Sood, A. M. (2008). The fine line between interrogation and

retribution. Journal of Experimental Social Psychology, 45, 191-196.

Pridobljeno na http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=1259698

Davies, G. in Beech, A. (2012). Forensic Psychology: Crime, Justice, Law,

Interventions (2nd ed.). Chichester: John Wiley & Sons, Ltd.

Dvoršek, A. (2008). Kriminalistična metodika. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede

Flander, B. in Zupan, M. (2012). Poti in bližnjice policijskega zaslišanja v slovenski

pravni ureditvi in sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice. V I.

Areh (ur.), Preiskovalni intervju, nekateri pravni in psihološki vidiki (str. 35-

63). Ljubljana: Tipografija.

Flander, B. (2004). Pozitivna diskriminacija. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Government of United Kingdom. (1984). Police and criminal evidence act.

Pridobljeno na http://www.legislation.gov.uk/ukpga/1984/60/contents

Gudjonsson, G. H. (2010). Psychological velnerabilities during police interview. Why

are they important?. Legal and Criminological Psychology, 15, 161-175.

Pridobljeno na http://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1348/135532510X

500064/abstract

39

Gudjonsson, G. H. in Pearse, J. (2011). Suspects Interviews and False Confession.

Current Directions in Psychological Science, 20(1), 33-37. Pridobljeno na

http://cdp.sagepub.com/content/20/1/33.full?patientinform-

links=yes&legid=spcdp;20/1/33

Gudjonsson, G. H. (2003). The Psychology of Interrogations and Confessions. A

Handbook. Chichester: John Wiley & Sons, Ltd.

Hoffman, C. D. (2005). Investigative Interviewing: Strategies and Techniques.

International Foundation for Protection Officers. Pridobljeno na

http://www.ifpo.org/wp-content/uploads/2013/08/interviewing.pdf

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in avtorji. (2002). Slovar

slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: DZS.

Kassin, S. M., Appleby, S. C. in Perillo, J. T. (2010). Interwieving suspects: Practice,

science and future directions. Legal and Criminological Psychology, 15(1), 39-

55. Pridobljeno na http://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1348/135532509X

449361/abstract

Kassin, S. M. (1997). The Psychology of Confession Evidence. American Psychologist,

52(3), 221-233. Pridobljeno na http://web.williams.edu/Psychology/Facult

y/Kassin/files/Kassin1997.pdf

Kazenski zakonik – 1. (2012). Uradni list RS, (55/12).

Leo, R. A. (2009). False Confessions: Causes, Consequences, and Implications. The

Journal of the American Academy of Psychiatry and the Law, 37, 332-343.

Pridobljeno na http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=1328623

Leo, R. A. (1996). Inside the Interogation Room. The Journal of Criminal Law and

Criminology, 86(2), 266-303. Pridobljeno na http://papers.ssrn.com/sol3/

papers. cfm?abstract_id=1133230

Maver, D. in soavtorji. (2004). Kriminalistika: uvod, taktika, tehnika. Ljubljana:

Uradni list RS.

Mastnak, M. in Dobovšek, B. (2012). Preiskovalni intervju v novinarstvu. V I. Areh

(ur.), Preiskovalni intervju, nekateri pravni in psihološki vidiki (str. 129-142).

Ljubljana: Tipografija.

Milne, R. in Bull, R. (1999). Investigative Interviewing, Psychology and Practice.

Chichester: John Wiley and Sons, Ltd.

Ministrstvo za notranje zadeve (2013). Odmevni in poučni primeri utemeljenih

pritožb zoper delo policistov v letu 2013. Pridobljeno na http://ww

w.mnz.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/

40

Mozetič, P. (2008). Večrazsežnost osumljenčevega priznanja. Revija za kriminalistiko

in kriminologijo, 59, 3-17.

Simons, Andre B. in Parsi Boetig, B. (2007). The Structured Investigative Interview.

FBI Law Enforcment Bulletin, 76(6), 9-20. Pridobljeno na http://le

b.fbi.gov/in-each-issue/archive

Svet Evrope. (1950). Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih

svoboščin. Pridobljeno na http://www.varuh-rs.si/pravni-okvir-in-pristoj

nosti/mednarodni-pravni-akti-s-podrocja-clovekovih-pravic/svet-evrope/evrop

ska-konvencija-o-varstvu-clovekovih-pravic-in-temeljnih-svoboscin/

Vrij, A. (2008). Detecting Lies and Deceit: Pitfalls and Opportunities (2nd ed.).

Chichester: John Wiley and Sons, Ltd.

Vrij, A., Hope, L. in Fisher, R. P. (2014). Eliciting Reliable Information in

Investigative Interviews. Policy Insights from the Behavioral and Brain

Sciences, 1(1), 129-136. Pridobljeno na http://bbs.sagepub.com/con

tent/1/1/129.abstract

Vrij, A., Leal, S., Granhag, P. A., Mann, S., Fisher, R. P., Hillman, J. in Sperry, K.

(2009). Outsmarting the liars: The benefit of asking unanticipated questions.

Law and Human Behavior, 33(2), 159-166. Pridobljeno na http://psycne

t.apa.org/psycinfo/2009-03391-005

Walsh, D. in Bull, R. (2011). Examining Rapport in Investigative Interviews with

suspects: Does it Building in Maintenance work?. Journal of Police and

Criminal Psychology, 27, 73-84. Pridobljeno na http:// link.springer.com/art

icle/10.1007/s11896-011-9087-x

Walsh, D. in Bull, R. (2012). How Do Interviewers Attempt to Overcome Suspects'

Denials. Psychiatry, Psychology and Law, 19(2), 151-168. Pridobljeno na

http://www.tandfonline.com/doi/abs/10.1080/13218719.2010.543756

Walsh, D. in Bull, R. (2010). What really is effective in interviews with suspects? A

study comparing interviewing skills against interviewing outcomes. Legal and

Criminological Psychology, 15, 305-321. Pridobljeno na http://onlinelib

rary.wiley.com/doi/10.1348/135532509X463356/pdf

Zakon o kazenskem postopku. (2012). Uradni list RS, (32/12).

Zakon o nalogah in pooblastilih policije. (2013). Uradni list RS, (15/13).

Zakon o policiji. (2006). Uradni list RS, (78/06).

Zgaga, S. (2012). Kazenskopravni vidiki policijskega zaslišanja v predkazenskem

postopku. V I. Areh (ur.), Preiskovalni intervju, nekateri pravni in psihološki

vidiki (str. 15-43). Ljubljana: Tipografija.

41

Žaberl, M. (2014). Analiza judikatov s področja policijskih nalog in pooblastil,

Ljubljana: MNZ RS. Pridobljeno na http://www.mnz.gov.si/ si/zakonoda

ja_in_dokumenti/pomembni_dokumenti/

Žaberl, M. (2002). Policijsko zbiranje obvestil ali policijsko zasliševanje v

predkazenskem postopku. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 54(4),

326-336.