UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKO DELO

TJAŠA AŠANIN GOLE

Ljubljana, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT

Športna vzgoja

Z GIBANJEM DO PRVIH ANGLEŠKIH BESED

DIPLOMSKO DELO

MENTOR: prof. dr. Mateja Videmšek, prof. šp. vzg.

Avtorica dela: RECENZENT: Tjaša Ašanin Gole prof. dr. Jožef Štihec, prof. šp. vzg.

Ljubljana, 2016

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici, prof. dr. Mateji Videmšek, ker mi je pomagala, me usmerjala, svetovala in bila na razpolago, ko sem jo potrebovala.

Hvala mami Sonji, očetu Pedji, sestri Sari in fantu Mateju, da so mi pomagali, me spodbujali in mi stali ob strani.

Ključne besede: predšolski otrok, gibanje, angleški jezik, učenje, program vadbe

Z GIBANJEM DO PRVIH ANGLEŠKIH BESED

Avtor: Tjaša Ašanin Gole

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 2016

IZVLEČEK

V diplomskem delu je predstavljen pomen gibanja in njegov vpliv na celostni razvoj otrok ter primeri vadbenih dejavnosti, ki temeljijo na povezovanju gibanja in učenja angleškega jezika. V teoretičnem delu je opisan otrokov razvoj ter pomen in vpliv gibalnih/športnih dejavnosti za predšolske otroke. Ker smo predstavljali povezanost gibanja z angleškimi besedami, smo v diplomskem delu opredelili in predstavili razloge, cilje in načine seznanjanja otrok s prvim tujim jezikom. V nadaljevanju so predstavljeni tudi didaktični pristopi, s pomočjo katerih smo pripravili deset primerov vadbenih dejavnosti, ki so predstavljeni v jedru diplomske naloge. Vsak primer je razdeljen na pripravljalni del, glavni del in sklepni del. V vsaki pripravi so opredeljeni cilji, metodične enote, prevladujoče učne oblike, učne metode dela, igrala in pripomočki. Ob razloženi vsebini ure in ogrevanja so prikazani tudi primeri besed in pojmov, ki se jih otroci na uri naučijo.

S pomočjo slik je predstavljena organizacija (poligoni, štafetne igre, vadbe po postajah, ipd.) in vsebina glavnega dela. Vse enote se navezujejo ena na drugo, kar so se otroki naučili na prejšnji uri, v naslednji utrdijo in nadgradijo. Prikazani primeri se nanašajo na naslednje teme: spoznajmo se, ptički in števila, obiščimo živalski vrt, na cesti, igre z loparji, plesne urice, barve in nogomet, letni časi in gimnastika, meti žogic in zadevanje cilja ter zimski športi.

Število strani: Število slik: 9 Število virov: 17

Key words: a preschool child, movement, English language, learning an exercise programme.

WITH MOVEMENT TO THE FIRST WORDS IN ENGLISH

Author: Tjaša Ašanin Gole

The Faculty of Sports, University of Ljubljana 2016

ABSTRACT

A meaning of movement, its influence on the development of children and examples of exercises

that are based on connecting the movement and the learning of the English language are

presented in the thesis. In the theoretical part a child’s development, the meaning and influence

of physical/ sports activities for preschool children are described. As we have shown the

connection of movement with the words in English, we have defined and presented reasons,

goals and the ways of introducing children to their first foreign language.

Additionally, didactic approaches are also presented, with the help of which we have prepared

ten examples of exercises, which are introduced in the core of the thesis. Each example is divided

into preparatory part, main part and concluding part. For each preparation goals, methodical

units, prevailing learning forms, learning methods, playground equipment and technical

accessories are defined. By explaining the content of the lesson and warming up, the examples

of words and concepts, which children learn at the lesson, are demonstrated.

With the help of pictures, the organization (ranges, relays and stage exercises, etc.) and the

content of the main work are introduced. All units are related to one another. What children

learned at the previous lesson, they fortify and develop in the next one. Shown examples are

related to the following themes: let’s get to know each other, birds and numbers, let’s visit a zoo,

on the road, games with rackets, dancing lessons, colours and football, four seasons and

gymnastics, the throwing of balls, the scoring of goal and winter sports.

Number of pages: Number of images: 9 Number of sources: 17

KAZALO

1 UVOD ..................................................................................................................................................... 8

1.1 RAZVOJ OTROKA ......................................................................................................................... 10

1.1.1 GIBALNI RAZVOJ .................................................................................................................. 11

1.1.2 TELESNI RAZVOJ .................................................................................................................. 11

1.1.3 OSEBNOSTNI RAZVOJ .......................................................................................................... 12

1.1.4 ČUSTVENO SOCIALNI RAZVOJ ............................................................................................. 12

1.1.5 KOGNITIVNI RAZVOJ............................................................................................................ 13

1.2 POMEN GIBALNIH/ŠPORTNIH DEJAVNOSTI ZA PREDŠOLSKE OTROKE ....................................... 14

1.3 UČNJE TUJEGA JEZIKA PRI PREDŠOLSKIH OTROCIH .................................................................... 15

1.3.1 RAZLOGI ZA ZGODNJE UČENJE ............................................................................................ 18

1.3.2 CILJI SEZNANJANJA OTROK S PRVIMI ANGLEŠKIMI BESEDAMI ........................................... 19

1.3.3 KRITIČNO OBDOBJE UČENJA TUJEGA JEZIKA ...................................................................... 20

1.3.4 RAZLIČNI PRISTOPI K UČENJU TUJEGA JEZIKA .................................................................... 21

1.4 NEBESEDNA SREDSTVA PRI UČENJU ........................................................................................... 21

1.4.1 GLASBA IN JEZIK .................................................................................................................. 22

1.4.2 GIBANJE IN JEZIK ................................................................................................................. 22

1.4.3 PLES IN GIBANJE .................................................................................................................. 22

1.4.4 IGRA..................................................................................................................................... 23

1.5 DIDAKTIČNI PRISTOPI .................................................................................................................. 24

1.5.1 UČNE METODE .................................................................................................................... 24

1.5.2 UČNE OBLIKE ....................................................................................................................... 25

1.6 CILJI DIPLOMSKEGA DELA ........................................................................................................... 26

2 PRIMERI VADBENIH PROGRAMOV ...................................................................................................... 28

2.1 SPOZNAJMO SE ........................................................................................................................... 30

2.2 PTIČKI IN ŠTEVILA ........................................................................................................................ 33

2.3 OBIŠČIMO ŽIVALSKI VRT ............................................................................................................. 36

2.4 NA CESTI ...................................................................................................................................... 39

2.5 IGRE Z LOPARJI ............................................................................................................................ 42

2.6 PLESNE URICE .............................................................................................................................. 45

2.7 BARVE IN NOGOMET ................................................................................................................... 47

2.8 LETNI ČASI IN GIMNASTIKA ......................................................................................................... 49

2.9 METI ŽOGIC IN ZADEVANJE CILJA................................................................................................ 52

2.10 ZIMSKI ŠPORTI ............................................................................................................................. 54

3 SKLEP ................................................................................................................................................... 57

4 VIRI ...................................................................................................................................................... 59

KAZALO SLIK

Slika 1. Poligon - spoznajmo se. .................................................................................................................. 31

Slika 2. Štafetne igre – ptički. ...................................................................................................................... 35

Slika 3. Vadba po postajah - živali. .............................................................................................................. 38

Slika 4. Poligon - promet. ............................................................................................................................ 40

Slika 5. Vadbe po postajah – tenis. ............................................................................................................. 44

Slika 6. Vadba po postajah - nogomet. ....................................................................................................... 48

Slika 7. Poligon - gimnastika. ....................................................................................................................... 50

Slika 8. Vadba po postajah - meti in zadevanje ciljev. ................................................................................ 53

Slika 9. Vadba po postajah - zimski športi ................................................................................................... 55

8

1 UVOD

Predšolsko obdobje obsega čas od otrokovega rojstva pa do njegovega sprejema v šolo. Je obdobje temeljnega gibalnega razvoja, saj je prav v tem času otrokov organizem najbolj izpostavljen vplivom okolja. Njegova aktivnost v prvih letih življenja je podlaga za vse nadaljnje športne aktivnosti, prav tako pa vpliva na njegov socialni in čustveni razvoj (Videmšek, Drašler in Pišot, 2003). V tem obdobju poleg tesno povezanih posameznih področij otrokovega razvoja: telesnega, gibalnega, čustvenega, spoznavnega in socialnega, otrok razvija tudi funkcionalne sposobnosti. Z gibanjem otrok zaznava in odkriva svoje telo, preizkuša, kaj vse telo zmore, doživlja veselje ter gradi zaupanje vase. Spoznava, raziskuje ter dojema svet okoli sebe (Videmšek in Pišot, 2007). Pri gibalnih/športnih aktivnostih je za razvoj otroka izjemno pomembna raznolikost gibanja, kjer otrok spozna in osvoji različne oblike gibanj. Ta so lahko filogenetsko ali ontogenetsko pogojena. Za prve je značilno, da so prirojena in se prej ali slej pojavijo (vsak otrok bo shodil, stekel, …). Sem uvrščamo hojo, tek, lazenje, plazenje in plezanje. Zaradi načina in prostora izvedbe pa so ontogenetsko pogojena gibanja zelo specifična in se jih mora posameznik naučiti. Med njih uvrščamo plavanje, igre z žogo, drsanje, smučanje idr. Gibalna aktivnost je tako zanj zelo pomembna, saj vključuje vsa področja njegovega izražanja; motoričnega, kognitivnega in čustveno-socialnega (Pišot in Jelovčan, 2006). Gibanje spremlja človeka od rojstva do smrti. Že od samega začetka je intelektualni razvoj močno prepleten in povezan z gibalnim – tisti, ki prej shodi lahko prej usvoji prostor okoli sebe, okolico, v kateri se giba, prej se začne sporazumevati. Prav zaradi pozitivnih učinkov, ki jih ima gibanje na otrokov razvoj, so starši tisti, ki bi se morali v obdobju otrokovega razvoja čim pogosteje z njim igrati ter ga spodbujati za gibalne/športne aktivnosti (Videmšek in Visinski, 2001). Družina in starši imajo pri tem pomembno vlogo. Otroku morajo nuditi čim več dejavnosti povezanih z gibanjem, ga za to navdušiti ter usmerjati v razne aktivnosti, ki temeljijo na gibanju. Prej, ko otrok shodi, prej se bo lahko začel gibati ter raziskovati okolje. Starši so tukaj tisti, ki z igranjem in s pozornostjo spodbujajo otrokovo gibalno dejavnost. Pomembno je ustvariti pozitiven odnos do gibanja, saj otrok v zgodnjem predšolskem obdobju preko družine oblikuje svojo osebnost ter prevzema navade, stališča in vrednote. V tem obdobju je družina tista, ki oblikuje otrokovo osebnost, zato je pomembno, da starši takrat privzgojijo zavest o vrednosti športa, ki ga bo otrok gojil vse življenje (Videmšek, Berdajs in Karpljuk, 2003). Vsaka družina ima svoj način življenja in svoj življenjski slog, ki se razvija vse življenje. Začne se v ožjem družinskem krogu, nato pa v okolju, v katerem otrok odrašča. Starši so tukaj tisti, ki otroka vzgajajo in ga učijo. Uspešno učenje je takrat, ko otrok ob spodbudi staršev sam spoznava, odkriva in dosega stvari (Videmšek in Pišot, 2007).

9

Če otroka že od majhnega učimo, da je gibanje dobro in ga naredimo zabavnega, bo gibanje kot takšno tudi vzel. Otrok od staršev, poleg navad in vrednot, prevzame tudi zanimanje za šport. Zaradi tega je ukvarjanje s športom znotraj družine zelo pomembno za otrokovo nadaljnjo gibalno dejavnost. Pomembno je, da starši otroku omogočijo gibanje in igro, saj skozi njo razvija gibalne sposobnosti ter postopoma usvoji športno dejavnost kot vrednoto, ki mu bo pomagala pri sproščanju napetosti ter ohranjanju zdravja. Preko igre otrok spoznava smisel in pomen upoštevanja pravil igre, sodelovanja, spoštovanja. Športna aktivnost daje v posameznikovo življenje red in disciplino. S tem, ko otrok že od majhnega hodi na popoldanske športne vadbe se navaja na drugačen ritem življenja prav tako pa bo zaradi stikov z otroki imel manj težav pri navezovanju teh z drugimi vrstniki. To se bo poznalo tudi kasneje v šoli, kjer takšnih težav ne bo imel. Prav tako bo navajen na gibanje in igro ob točno določeni uri, sproti bo opravljal šolske obveznosti, da bo lahko hodil na trening, navajen bo sodelovanja v skupini. Poleg tega pa bo spoznaval ter opazoval svoje gibalne sposobnosti in spremembe, naučil se bo sprejeti poraz in uživati v uspehu (Borštnar, 2012). Pomembno je zavedanje staršev o pomenu predšolske vzgoje ter aktivno vključevanje in sodelovanje z otroki pri športnih dejavnostih saj s tem omogočajo navajanje otrok na športno življenje zunaj določenega programa vadbe. Tako šport in športna aktivnost predstavljata socializacijsko sredstvo saj otrok preko igre spoznava svet ter različne vloge. Takšna druženja staršev in otrok predstavljajo prijetno preživljanje prostega časa saj se med seboj družijo in ne zapravljajo časa pred računalnikom ali pa pred televizijskimi ekrani. S takšnim načinom in zgledom življenja, starši otrokom vzbudijo ljubezen do določene aktivnosti, kar pa lahko vpliva na kasnejše otrokovo ukvarjanje z različnimi športnimi dejavnostmi (Videmšek, Berdajs in Karpljuk, 2003). Otroci so v tem obdobju bolj dovzetni za učenje novih stvari. Možgani otrok, starih do treh let, naj bi bili do dvakrat bolj aktivni kot možgani odraslega. Prav zaradi tega je pomembno, da se z otrokom v tem starostnem obdobju veliko ukvarjamo in se mu posvečamo. Ker je za otroka v tem starostnem obdobju za pravo jezikovno učenje še prezgodaj (učenje slovnice, časov…), ga učimo tujega jezika tako, da spoznava preproste osnovne besede in vzorce sporočanja. Zato je pomembno, da so vse aktivnosti in dejavnosti organizirane preko igre, saj otroci doživljajo športno-vzgojne dejavnosti predvsem z njo. Ker jim gibanje predstavlja sproščenost in veselje, je prav zaradi tega njihovo seznanjanje s prvimi tujimi besedami lažje (Videmšek, Berdajs in Karpljuk, 2003). Danes je za lažje sporazumevanje pomembno, da vsak posameznik poleg svojega maternega jezika pozna vsaj še enega tujega. Angleški jezik je eden najbolj razširjenih jezikov na svetu, je t.i. svetovni jezik. Otroci se s pomočjo oglasov, napisov, televizije ter popevk z angleščino srečajo že pred vstopom v šolo. V tem obdobju otrok posluša, prevzema melodijo, ponavlja, poizkuša razbrati pomen besed. Prvi stik s tujim jezikom je zanj pomemben zato, da jezik vzljubi ter dobi željo, da bi se ga učil. Ker otrokov svet sestavljajo igre, domišljija in sanjarjenje, je pomembno, da se tudi tujega jezika uči na ta način – skozi gibanje, igro, petje, risanje. Gibanje oziroma igra je tako najprimernejša aktivnost, s katero lahko dosežemo, da se otrok seznani s prvimi besedami tujega jezika (Videmšek, Drašler in Pišot, 2003).

10

1.1 RAZVOJ OTROKA

Otrokov razvoj se začne v predporodni dobi in se ves čas izpopolnjuje. Prvi gibi otroka so naključni, brez nadzora in pomena. S tem, ko se razvijajo možganski centri, prihaja do boljšega nadzora in večje kontrole nad izvajanjem gibanj. Tako začnejo iz naključnih gibanj nastajati načrtovana in zavestna. Gibalni razvoj zajema razvoj živčnega sistema, mišic, kosti ter razvoj spodnjega in zgornjega dela telesa. Da otrok izvede nek gib, je potreben razvoj celega telesa. Pri tem ima velik pomen motorika in njen razvoj, ki poteka predvidljivo ter po nekem sistemu – od preprostih refleksnih gibov do hotenih refleksnih gibalnih dejavnosti. Otrokov razvoj poteka v dveh smereh (Videmšek in Jovan, 2002):

cefalokavdalna smer: razvoj poteka od zgoraj navzdol. Pomeni razvoj oziroma kontrolo mišic in poteka od glave, vratu, trupa, nog; razvoj in kontrola mišic;

proksimodistalna smer: razvoj poteka od sredine navzven. Pomeni razvoj oziroma kontrolo mišic in poteka od hrbtenice, preko trupa in ramen, sledijo okončine, zapestje in mišice prstov.

Razvoj je dinamičen proces, ki ga določata dednost in okolje. Odraža se na različnih področjih, ki so med seboj povezana. Ta področja so telesno, gibalno, čustveno, kognitivno in socialno. Glede na značilnosti določenih starostnih skupin, razvoj delimo na posamezna razvojna obdobja (Videmšek in Pišot, 2007):

prednatalno obdobje (od spočetja do rojstva),

obdobje dojenčka (od rojstva do enega leta),

obdobje malčka (od enega do tretjega leta starosti),

zgodnje otroštvo (od treh do šestih let),

srednje in pozno otroštvo (od šestega leta do začetka pubertete). Otrokov razvoj je do tretjega leta starosti najhitrejši, nato se upočasni in ima enako intenzivnost do konca adolescence. Predstavlja spremembo otrokovih sposobnosti, spretnosti in značilnosti. Kot že navedeno, na otrokov razvoj vplivajo dejavniki dednosti in okolja. Dednostni dejavniki predstavljajo prirojene osnove, ki so temelj razvoja. Med dejavnike okolja pa uvrščamo življenjski stil, bolezni, prehranjevanje ter gibalno dejavnost. Vplivi okolja imajo lahko tudi negativen vpliv in posledično negativne posledice (Pišot in Planinšec, 2005). Gibalna aktivnost v obdobju otroka predstavlja pomembno sredstvo za razvijanje gibalnih in funkcionalnih sposobnosti, poleg tega pa z njo otrok pridobiva informacije in nabira nove izkušnje. Do pubertete so otroci najbolj prilagodljivi na spremembe in se najlažje adaptirajo (prilagodijo) na okolje (Pišot in Jelovčan, 2006).

11

1.1.1 GIBALNI RAZVOJ

Gibalni razvoj ima v otrokovem razvoju velik pomen, saj je od njega odvisno v kolikšni meri bo razvil svoje gibalne spretnosti in sposobnosti, prav tako se hitrost in stopnja razvoja pri otrocih razlikujeta.

Začne se že v predporodni dobi in se stalno izpopolnjuje. Je najbolj izrazita oblika in funkcija psihofizičnega razvoja. Še posebej močen je v prvih letih otrokovega življenja. Razvoj poteka od naravnih oblik gibanja do celostnih in zahtevnejših športnih dejavnosti. Začne se z gibi glave in poteka preko rok, zgornjega dela trupa do nog in stopal (Videmšek, Berdajs in Karpljuk, 2003).

Gibalni razvoj predstavljajo dinamične in kontinuirane spremembe v motoričnem vedenju. Te se kažejo v razvoju motoričnih sposobnosti in gibalnih spretnosti. Med motorične sposobnosti sodijo: koordinacija, ravnotežje, moč, hitrost, gibljivost, natančnost in vzdržljivost. Med gibalne spretnosti pa uvrščamo: lokomotorne, manipulativne in stabilnostne (Pišot in Planinšec, 2005).

Razvoj poteka večsmerno in hkrati na različnih področjih, saj je povezan s telesnim, kognitivnim, čustvenim in socialnim razvojem. Pri vzgoji in razvoju otroka imajo velik pomen tudi naravne oblike gibanja (lazenje, plazenje, hoja, tek itd.) ter sestavljena, naučena gibanja (Videmšek in Pišot, 2007).

Kljub temu, da gibalni razvoj poteka v nekem zaporedju, se med otroci pojavljajo individualne razlike. Te se začnejo kazati že pri čisto osnovnih stvareh kot so sedenje, lazenje, plazenje, hoja. Zaradi razlik v gibalnem razvoju, lahko nekateri otroci hitreje osvojijo določena gibanja kot drugi.

1.1.2 TELESNI RAZVOJ

Telesni razvoj zajema fiziološke in anatomske procese in spremembe, do katerih prihaja v posameznih obdobjih razvoja posameznika. Prvi proces, do katerega prihaja, imenujemo rast. Vzrok za njen pojav je rast celic v telesu. Drugi proces pa imenujemo diferenciacija, katerega vzrok je različen razvoj celic (Videmšek in Jovan, 2002). Otrokov razvoj v prvih letih življenja poteka izredno hitro. V prvem letu otrok največ zraste (okoli 20 cm) in pridobi na telesni teži (jo potroji). Ker se po koncu prvega leta otrok začne bolj gibati (shodi, se plazi in lazi), se rast upočasni, saj zaradi tega porabi veliko energije. Spremembe se pojavijo tudi pri kosteh. Te so na začetku zelo mehke in iz hrustanca. V prvem letu otrokovega razvoja je rast zob ena izmed ključnih dejavnikov telesnega razvoja. Odvisna je od dednosti, prehrane, zdravja… Sočasno z rastjo zob poteka razvoj možganov. Čeprav se v prvem letu razvijajo zelo počasi, pa hitro pridobivajo težo (Videmšek, Berdajs in Karpljuk, 2003). V drugem letu starosti je otrokov telesni razvoj še vedno zelo hiter. Ker v tej starosti že bolje hodi in teče, porablja za to več energije. Otrokove kosti so še vedno prožne, vendar pa poteka proces

12

okostenitve vedno hitreje. V tem obdobju se zelo povečajo dolžine rok in nog, stopal in dlani (Videmšek in Jovan, 2002).

1.1.3 OSEBNOSTNI RAZVOJ

Na osebnostni razvoj vplivajo številni dejavniki, kot so družina, okolje, norme, vrednote, vzorci obnašanja itn. Veliko vlogo ima tudi kultura družbe v kateri odraščamo ter vrstniki. Starši so tisti, ki bodo otroka naučili primernih vzorcev obnašanja, spoštovanja, odgovornosti in mu posredovali lastnosti, ki jih bo v življenju najbolj potreboval (Videmšek, Berdajs in Karpljuk, 2003). Pomembno je prilagajanje tako v osebnostnem kot družbenem pogledu. Osebnostne lastnosti, kot so sposobnost učiti se na napakah, sposobnost vzpostavljanja in vzdrževanja prijaznih odnosov z drugimi ljudmi, deliti stvari z drugimi, trdo delo, sposobnost opazovanja, odločnosti in biti ustvarjalen, vplivajo na otrokove življenjske zmožnosti. Poleg teh lastnosti pa so na drugi strani še značilnosti, ki otroku ne koristijo, temveč ga zavirajo. To so lenoba, počasno mišljenje, nezmožnost izražanja (Videmšek, Berdajs in Karpljuk, 2003). Velik vpliv na osebnost otroka in njegovo obnašanje imajo starši, saj so otroci njihovo »zrcalo«. Če so nepotrpežljivi, agresivni, nestrpni, bo po vsej verjetnosti tak tudi njihov otrok. Zato je pomembno, v kakšnem okolju otrok odrašča in v kolikšni meri so zadovoljene njegove potrebe. Srečen otrok bo tisti, ki bo deležen veliko ljubezni, spodbud in pozitivnih misli.

1.1.4 ČUSTVENO SOCIALNI RAZVOJ

Čustveni in socialni razvoj sta med seboj zelo povezana, prav tako pa se tesno povezujeta tudi z drugimi področji razvoja. V obdobju zgodnjega otroštva je takšen razvoj zelo razgiban. Dejavniki, ki vplivajo na čustveni razvoj (Videmšek in Pišot, 2007), so:

zorenje, učenje in pridobivanje izkušenj,

spoznavni procesi ter

otrokova samodejavnost. Otrok svoja čustva izraža že od rojstva naprej: veselje, strah, jeza, anksioznost, ljubosumje, zaskrbljenost. V otroštvu sta intenzivnost odzivanja in pogostost izražanja čustev zelo velika. Otrok se spontano čustveno odzove. Lahko se odzove s pozitivnimi in negativnimi čustvi. Veselje je pozitivno čustvo, katerega otrok najpogosteje uporablja in ga spremljata smeh ter sprostitev.

13

Med negativnimi čustvi pa so najbolj prisotni strah, jeza in zaskrbljenost. Njihova prisotnost lahko vpliva na kognitivni, motorični in socialni razvoj (Pišot in Planinšec, 2005). Za socialni razvoj je značilno, da se otroci v zgodnjem otroštvu družijo v večini z odraslimi (starši), v obdobju po tretjem letu pa vse več časa preživljajo z vrstniki. V tem obdobju so otroci v vrtcu, kjer razvijajo empatijo, zmožnost reševanja problemov, sposobnost komuniciranja in medsebojne interakcije. Prav tako v tem okolju spoznajo pravila medsebojnih odnosov in vedenja. Vključujejo se v vrstniške skupine, v katerih preko igre razvijajo samopodobo in socialne kompetence (Pišot in Planinšec, 2005). Preko igre se otrok vključuje v vrstniške skupine, v katerih razvija samopodobo in socialne veščine. Razvoj poteka skozi igro, zato se otroka vključuje v asociativno, individualno, vzporedno in sodelovalno igro (Videmšek in Pišot, 2007).

1.1.5 KOGNITIVNI RAZVOJ

Kognitivni razvoj poteka skozi miselne procese adaptacije, organizacije in sposobnosti. Povezan je z motoričnim in s čustveno socialnim razvojem. V kognitivni razvoj vključujemo intelektualne procese, kot so (Pišot in Planinšec, 2005):

zaznavanje,

predstavljanje,

presojanje,

sklepanje,

spomin,

govor in

reševanje problemov.

Najbolj znana teorija je teorija kognitivnega razvoja po Piagetu. Poteka v štirih stopnjah, ki si sledijo v določenem zaporedju, vsaka pa ima svoje posebnosti. Razvojne stopnje po Piagetu (Videmšek, Drašler in Pišot, 2003):

1. Senzomotorna stopnja: traja do 2. leta starosti. Otrok spoznava in razumeva svet preko gibalnih in zaznavnih dejavnosti. Je odločilna za začetek govora. Otrok sporoča in se odziva s posnemanjem in ponavljanjem.

2. Predoperativna stopnja: traja od 2.-7. leta starosti. Je obdobje zorenja miselnih operacij in jezikovnega dopolnjevanja. Deli se na obdobje simboličnega in intuitivnega mišljenja. V obdobju intuitivne inteligence se zunanje dejavnosti ponotranjajo. Otrok svoje predstave izraža z igro.

14

3. Konkretno-logična stopnja: traja do 12 . leta starosti. Otrok začne opazovati jezik kot sistem, loči simbolično od predmetnega ter posamezno od splošnega.

4. Formalno-logična stopnja: traja med 11. in 16. letom starosti. Mladostnik se jezika rad uči sistematično in je vsebinsko in jezikovno ustvarjalen.

1.2 POMEN GIBALNIH/ŠPORTNIH DEJAVNOSTI ZA PREDŠOLSKE OTROKE

Izraz gibalna/športna aktivnost označuje vsako gibanje telesa, katerega izzovejo skeletne mišice, pri tem pa se porablja energija. Z gibanjem otroci uravnavajo, ohranjajo in razvijajo zdravje. Poleg tega gibanje vpliva tudi na njihovo duševnost, socialno komponento, daje jim zadovoljstvo in veselje. Za športno aktivnost velja, da je načrtovana, nadzirana in ima cilj, h kateremu težimo. Cilj takšne aktivnosti je izboljšanje zdravja ter telesne kondicije. H gibalni aktivnosti pa uvrščamo aktivnost doma, na delu ter v prostem času (Kropej, 2007).

Za predšolske otroke je usmerjena gibalna/športna aktivnost izjemno pomembna. Poleg vseh zgoraj omenjenih razlogov, takšna oblika aktivnosti pospešeno vpliva tako na gibalni razvoj kot tudi na spoznavni, socialni in čustveni razvoj (Pišot in Jelovčan, 2006).

Šport je vse bolj pomemben dejavnik našega vsakdana. Postal je del zdravega načina življenja tako pri odraslih kot pri otrocih. Da otroke navadimo na nek življenjski stil in na aktivno preživljanje prostega časa, je potrebno s takšnimi vzorci začeti že v otroštvu. Pomembno vlogo imajo torej starši, saj so oni tisti, ki prenašajo svoj način življenja na otroka. Tako ga je treba na gibanje in aktivno športno življenje navajati že od samega začetka. Otroku moramo prikazati gibanje skozi igro ter mu predstaviti šport kot vrednoto. Kakršnokoli ukvarjanje s športom v zgodnjem otroštvu je podlaga za vse kasnejše športne dejavnosti. Predšolsko obdobje je obdobje temeljnega gibalnega razvoja. V tem obdobju je otrok najbolj izpostavljen vplivom okolja, kar najbolj vpliva na razvoj njegove osebnosti (Videmšek, Drašler in Pišot, 2003).

Gibalna dejavnost je eno izmed najpomembnejših področij v otrokovem razvoju. Otrok z ustreznimi gibalnimi dejavnostmi razvija tako funkcionalne kot gibalne sposobnosti. Z različnimi dejavnostmi pridobiva zaupanje v svoje telo in gibalne sposobnosti (Borštnar, 2012).

Otrokovo doživljanje in dojemanje sveta temelji na informacijah, ki izvirajo iz njegovega telesa, zaznavanja okolja, izkušenj, pridobljenih z gibalnimi dejavnostmi ter gibalno ustvarjalnostjo v različnih situacijah (Videmšek in Pišot, 2007).

Otrok z gibanjem odkriva svoje telo in ga spoznava. Zavedati se začne svojega telesa in samega sebe. Spozna, česa vse je telo zmožno in kaj telo zmore. Z različnimi oblikami gibanja otrok razvija občutek za ritem, hitrost, prostor in čas (Videmšek in Visinski, 2001).

Danes je vse več otrok, ki se s športom ne ukvarjajo, temveč sedijo doma in igrajo razne, predvsem računalniške igre ali gledajo televizijo. Ker se s športom verjetno niso ukvarjali že v

15

otroštvu, saj jim starši niso prenesli športnih navad, takšnega življenja niso vajeni. Menim, da je gibanje v zgodnjem otroštvu pomembno tudi z vidika medsebojnega sodelovanja, druženja in socializacije. Preko iger se namreč otroci naučijo deliti stvari in prostor, komunicirati, sodelovati, pridobivati na samozavesti, vztrajnosti ter se naučiti spoštovati družbena in druga pravila.

Gibanje pa ima pozitiven vpliv tudi na zdravje ter počutje otroka. Če bo otrok skozi celo življenje ohranjal gibalno/športno aktivnost in se z njo ukvarjal, bo ta postala del njegovega življenjskega sloga. Z redno aktivnostjo vpliva na svoj organizem, saj z njo krepi mišice, sklepe, kosti, izboljša gibalne sposobnosti itd. Spremembe se pojavijo tudi pri počutju otroka, saj se zaradi aktivnega življenja zmanjša stres, poveča se samozavest ter samopodoba (Kropej, 2007).

Če otroka navadimo na takšno življenje, lahko preprečimo prekomerno telesno težo ali debelost. Redna športna vadba zmanjša nevarnost bolezni srca in ožilja, sladkorne bolezni ter zmanjša raven stresa (Videmšek, Berdajs in Karpljuk, 2003).

1.3 UČNJE TUJEGA JEZIKA PRI PREDŠOLSKIH OTROCIH

Otrok se rodi s sprejemljivostjo in dovzetnostjo v okolju, ki mu je vnaprej določeno. Glede izkušenj, ki mu jih ponuja, je okolje lahko zelo bogato, nespodbudno, spodbudno ali revno. Spodbudno okolje bo otroka motiviralo, nespodbudno pa zaviralo. Tako starši kot tisti, ki sodelujejo v vzgojno izobraževalnem procesu, si želijo, da bi se otroci razvili v zdrave osebnosti, ki bi izkoristile vse svoje potenciale. Ker možgani otroka informacije vpijajo hitreje in z manjšim naporom, je to obdobje bolj primerno za učenje novih jezikov (Vodenik, 2012).

Preden otrok spregovori, tvori razne glasove, zloge in podobno. Tvori jih iz veselja do poslušanja. Ne glede na jezik odlično posnema vse glasove in zvoke odraslih in drugih. Prav zaradi tega dobro posnema ritem, intonacijo in naglas. Razlogi, zakaj bi tako zgodaj učili tuj jezik, so fiziološki, psihološki, pedagoški, jezikovni in kulturni (Videmšek, Drašler in Pišot, 2003).

Poleg svojega maternega jezika je za otroke in vse druge koristno, da se naučijo še kakšnega. Tudi to učenje mora znotraj določenih meja slediti psihološki poti otrokovega govornega razvoja. Obstajalo naj bi »kritično obdobje«, ki traja od četrtega do osmega leta starosti, ki je primerno za imitacijsko učenje, saj je poudarek na govorjenju in izgovorjavi. Tisti, ki so v tem obdobju izpostavljeni učenju drugega jezika, naj bi se ga naučili brez večjih težav (Videmšek in Pišot, 2007).

Otrok drugače usvaja jezik kot odrasla oseba. Besede posnemajo, da si jih lažje vtisnejo v spomin, pomagajo si z mimikami in gestami. Plešejo, pojejo, se učijo in spoznavajo besede preko iger ter ponavljanj za vzgojiteljem. Preko iger in pesmi je učenje tujega jezika najbolj učinkovito. To pa zato, ker otroka pritegne, se zabava, je sproščen in mu je zanimivo. Ravno zaradi tega sta gibalna aktivnost in metoda igre primerni za seznanjanje otrok s prvimi angleškimi besedami. Ker pa ima otrok v tem starostnem obdobju še težave s svojim maternim jezikom in le-tega še razvija, ga s

16

tujim jezikom ne smemo obremenjevati oziroma ga učiti pretežkih besed. Predšolskim otrokom so blizu živali, dom, barve, pravljični in risani junaki. Če ga bomo učili tujega jezika preko tem, ki so njemu bližje, se jih bo lažje in hitreje naučil (Videmšek in Pišot, 2007).

V programe športnih dejavnosti v predšolskem obdobju vključujemo naravne oblike gibanja. Sem sodijo hoja, korakanje, tek, plezanje, lazenje, plazenje, skoki, poskoki, valjanja, dvigovanja, nošenja, potiskanja in vlečenja. Poleg tega v samo vadbo vključujemo tudi vaje za vzpostavljanje in ohranjanje ravnotežja (v različnih položajih in med gibanjem), izvajamo različne komplekse gimnastičnih vaj, elementarne igre, ritmično-plesne dejavnosti in osnovne dejavnosti z žogo (Videmšek in Pišot, 2007).

S pomočjo teh dejavnosti se lahko na vadbenih urah vključujejo angleški pojmi in izrazi. Tako otrok z gibanjem do prvih angleških besed pride preko igre in vadbe. Igra je lahko nebesedno sredstvo, preko katerega se otrok nauči prvih tujih besed.

»Izhodišča za pouk tujih jezikov oblikujemo:

na osnovah otrokovega jezikovnega, spoznavnega, čustvenega, psihičnega in družbenega razvoja;

na njegovih predispozicijah za učenje tujih jezikov (specialna inteligentnost, spoznavni stili, vrste mišljenja in spoznavanja, razlike med spoloma )ter pogojih, ki so mu razvoj teh dispozicij omogočali (diferencialna psihologija, pedagoška psihologija);

na posebnostih ciljnega jezika (splošno in primerjalno jezikoslovje, didaktika tujega jezika);

na dejanskih možnostih rabe tujega jezika v otrokovem neposrednem okolju (etnolingvistika in sociolingvistika)« (Čok, 1999, v Videmšek, Drašler in Pišot, 2003, str. 27).

Pri učenju tujega jezika je potrebno upoštevati tudi razlike med posamezniki. Starost niti ni tako pomembna, bolj je pomembna zrelost otroka. Pomembno je, da si pedagog zastavi cilje, ki so realni glede na predznanje in starost vadečih. Prav tako je izhodišče dobrega programa poznavanje otroka in njegovih potreb. Pri tem ima pedagog pomembno vlogo. Otrokom koncentracija hitro popusti, oziroma jim hitro zmanjka pozornosti. Zato je potrebno vadbe narediti zanimive, zabavne in raznolike. Poleg vsega pedagog mora znati tudi otroke motivirati. Motivacija je lahko notranja ali zunanja. Razlikujeta se glede na njun izvor – ali izvira iz otroka samega ali prihajajo spodbude od zunaj (Videmšek, Drašler in Pišot, 2003).

Na učenje tujega jezika vpliva tudi otrokova motivacija. Glede na njen izvor ločimo notranjo, ki izvira iz otroka samega, če pa spodbude prihajajo iz zunanjega okolja, govorimo o zunanji motivaciji.

17

Najpomembnejši dejavniki zunanje in notranje motivacije so (Videmšek, Drašler in Pišot, 2003):

Zunanja motivacija:

pomembni posamezniki (starši, vrstniki, učitelji, vzgojitelji),

narava interakcije s posamezniki (posredovanje učne izkušnje, narava in količina povratnih informacij, nagrade, pohvale, kazni),

učno okolje (udobje, sredstva, čas dneva/tedna7leta, velikost skupine, …),

širši kontekst (širše družbeno okolje, domači šolski sistem, kulturne norme, …).

Notranja motivacija:

fizični pogoji (ne/prijetna skupina),

metode poučevanja in aktivnosti,

učitelj,

uspeh oziroma neuspeh pri učenju.

Na posredovanje znanja in učenje otrok ima velik vpliv vzgojitelj (učitelj) oziroma športni pedagog, ki jim posreduje znanje. V tistem obdobju je on tisti, od katerih se otroci učijo in črpajo znanje, nanj se navežejo in mu sledijo. Predstavlja starševsko figuro in avtoriteto (Seliškar, 1995). Zato je pomembno, kakšen zgled jim daje, saj je lahko na nek način vzgojitelj tudi vzornik.

Dober vzgojitelj (športni pedagog) ne sme delati razlik med otroci, mora pa upoštevati njihove individualne razlike. Pri vseh športnih igrah spodbuja tako fante kot dekleta. Poleg tega mora biti sočuten in razumevajoč. Na ure mora biti zelo pripravljen, saj so predšolski otroci najbolj iskreni in opazijo vsako napako ali nepripravljenost. Vsaka vadbena ura, ki jo pripravi, mora biti prilagojena in primerna razvojni stopnji otrok ter njihovim sposobnostim. Cilji morajo biti dosegljivi in uresničljivi. Ker se s pomočjo gibanja učijo angleškega jezika, je pomembno, da vzgojitelj, ki otrokom posreduje to znanje in nove vsebine, ta jezik obvlada, ima dobro izgovorjavo in se je pripravljen učiti, razširiti ter poglobiti svoja znanja.

Ure mora narediti čim bolj zanimive in pestre tako, da ustvari prijetno vzdušje. Z različnimi oblikami in metodami dela ure naredi raznolike in zanimive. Zna mora motivirati, spodbujati opogumljati, se igrati in otrokom nuditi pomoč. Opazuje njihov napredek in razvoj, daje pohvale in vsakemu občutek pripadnosti. S pravim pristopom in s pomočjo omogoči otrokom pozitivno izkušnjo pri učenju angleškega jezika, ki jo prenašajo naprej skozi življenje (Videmšek, Drašler in Pišot, 2003).

18

1.3.1 RAZLOGI ZA ZGODNJE UČENJE

Otrok naj bi se do šestega leta naučil veščin, ki so potrebne za sporazumevanje s svetom. Pri starosti dveh let se nauči toliko osnovnih besed, da lahko z njimi izrazi svoje potrebe. Čeprav razume govor in poskuša oblikovati prve besede, pa govoriti ne more, saj njegovi govorni organi še niso razviti v tolikšni meri. V obdobju šolanja so otroški možgani najbolj učljivi, saj se otrok v tem obdobju največ nauči in tega ne pozabi. Otrok svoje glasove najprej tvori iz veselja do poslušanja, posnemanja ritma, intonacije in naglasa. Predšolsko obdobje je zelo pomembno za intelektualni, čustveni, telesni, socialni in gibalni razvoj. Razlogi, ki podpirajo učenje tujega jezika, so fiziološki, psihološki, pedagoški, jezikovni in kulturni (Videmšek, Drašler in Pišot, 2003).

Otrok svoj materni jezik spoznava od rojstva naprej. V obdobju, ko je še dojenček, ga spoznava s poslušanjem in odzivanjem. Tega jezika se ne učimo, temveč ga podzavestno pridobivamo. Besede in naučene stvari lahko otrok čez čas pozabi, kar mu ostane, so spomini in občutki na učenje prvih angleških besed. Če je bilo to seznanjanje s prvimi besedami angleškega jezika pozitivno, se bo teh občutkov vedno spomnil (Seliškar, 1995). Otrok spregovori prve besede takrat, ko je pripravljen in ko besede niso prezahtevne, saj so v večini prve besede tiste, ki so se mu najbolj vtisnile v spomin. Tuji jezik otrok v zgodnjem otroštvu spoznava in se ga uči lažje in hitreje kot kasneje v razvoju.

1.3.1.1 FIZIOLOŠKI RAZLOGI

Fiziološka razloga za učenje tujega jezika sta dva: funkcionalna plastičnost možganov ter prožnost govornih organov in sposobnost pridobivanja govora. Ti dve sposobnosti sta izjemni do desetega leta starosti, nato pa začneta upadati (Vodenik, 2012).

Zaradi plastičnosti možganov se je možno učiti tujih jezikov v tej dobi z enako lahkoto kot enega samega. Ti dve sposobnosti začneta po desetem letu upadati, ker otrok postaja počasnejši in manj dovzeten za učenje. Govorne organe lahko zaradi prožnosti enačimo z možgani. Zaradi njih ima otrok sposobnost posnemanja ritma, naglasa tujega jezika in intonacije (Videmšek, Drašler in Pišot, 2003).

1.3.1.2 PSIHOLOŠKI RAZLOGI

Psihološki razlog za zgodnje učenje tujega jezika je predvsem otrokova potreba po govorjenju (v maternem ali tujem jeziku). Jezik otroku ne predstavlja učenja, temveč sredstvo, v katerem se lahko izživlja, izraža in razvija govorne sposobnosti.

19

Mlajši otroci imajo veliko potrebo po govorjenju. Ta je najmočnejša pri štiriletnikih in se kaže tako v domačem kot tujem jeziku. Za njega jezik ne predstavlja učenja, temveč sredstvo sporazumevanja. Največjo zmožnost posnemanja ima otrok med četrtim in osmim letom. Poleg smisla za imitacijo govora pa je pri otroku dobro razvita tudi imitacija dejanj, ki pa se z leti zmanjšuje. Zadnji od psiholoških razlogov je spontanost. Ker se mu zdi tuja beseda enaka kot vsaka beseda materinščine, se jim ne bo posmehoval (Videmšek, Drašler in Pišot, 2003).

1.3.1.3 JEZIKOVNI RAZLOGI IN KULTURNI RAZLOGI

Otrok se uči govora in ne jezika. Prednost otrok je v tem, da imajo do desetega leta starosti izjemno sposobnost učenja jezikov.

Jezik otroku predstavlja neko novo doživetje, novo sredstvo sodelovanja in sporazumevanja z ljudmi. Je sredstvo za širjenje kulture.

Kulturni razlogi so pomembni, saj otrok s tem, ko se uči še enega jezika, postaja bolj strpen, dojemljiv do drugih ljudi in drugih kultur. Prav tako pridobi na splošni kulturni razgledanosti (Vodenik, 2012).

1.3.2 CILJI SEZNANJANJA OTROK S PRVIMI ANGLEŠKIMI BESEDAMI

Cilje seznanjanja otrok s prvimi besedami v tujem jeziku lahko razdelimo na globalne, katerih cilj je učence naučiti medsebojne izmenjave ustne in pisne besede. Prav tako je namen vzpodbuditi v učencu ljubezen in veselje do učenje tujega jezika (Seliškar, 1995).

Glavni cilji in načela pri poučevanju tujega jezika so (Šilak, 2013):

spodbujanje in zanimanje do učenja tujega jezika;

razvoj jezikovnih in spoznavnih zmožnosti;

celosten razvoj otrokove osebnosti in samopodobe;

prispevek k večjezičnosti in razumevanju večkulturnosti tako v lastnem okolju kot tudi v Evropi in svetu.

Cilje lahko razdelimo še na dolgoročne in kratkoročne (Videmšek, Drašler in Pišot, 2003):

Dolgoročni:

razvijanje občutka za jezik pri otroku;

pripravljanje otroka za kasnejše učenje;

20

vzbujanje občutka za drugačno kulturo pri otroku;

spodbujanje splošnega razvoja otroka.

Za uresničitev teh ciljev je pomembno, da otrok pridobi samozaupanje in pozitiven odnos do jezika. Ker je otrok v predšolskem obdobju zelo dojemljiv za dvig motivacije in ima veliko veselje do učenja, mu bo to pomagalo tudi v nadaljnjem šolanju in učenju tujih jezikov. Prav tako učenje tujega jezika pripomore k razvoju intelektualne, čustvene in socialne rasti.

Kratkoročni:

razumevanje tuje besede;

postopno vpeljevanje otroka v spretnost govorjene besede z gibalno igro.

Da bi otrok razumel tujo besedo, ga moramo vpeljati v tujo govorico in ga naučiti odzivanja nanjo. To najlažje storimo preko igre, ki nam pomaga tudi pri učenju smiselne uporabe tujih, v našem primeru angleških, izrazov in pojmov. Ker igra od otrok zahteva tudi različne oblike gibanja, se otroci z njegovo pomočjo angleških besed lažje naučijo, saj si pomagajo z vizualizacijo posameznih gibanj v povezavi z angleškimi besedami.

1.3.3 KRITIČNO OBDOBJE UČENJA TUJEGA JEZIKA

Jezik je sredstvo sporazumevanja. Je tisto področje, ki je vključeno v vsa področja življenja. Otroci so bolj željni učenja kot odrasli, prav tako pa so tudi boljši posnemovalci. Pri učenju tujega jezika je pomembno, da otrok pridobi posluh za jezik in izgovorjavo tistih glasov, ki jih v njegovem prvem jeziku ni (Šilak, 2013). Vsak otrok se na učenje jezikov odziva drugače. Nekateri prej spregovorijo, drugi dalj časa opazujejo in poslušajo. Kdaj bo otrok spregovoril (v maternem ali tujem jeziku), je odvisno od njegove pripravljenosti.

Primerno obdobje za začetek učenja tujega jezika naj bi bilo med četrtim in osmim letom. Takrat naj bi bilo najbolj primerno imitacijsko učenje. Pri takšnem učenju je poudarek na govorjenju in izgovorjavi. Učenje novega jezika nikakor ne zavira ali pa otežuje učenja maternega jezika, saj le-ta ustvarja podlago za učenje tujega jezika (Videmšek, Drašler in Pišot, 2003). Otrok v zgodnjem otroštvu še razvija svoj materni jezik in ga spoznava. Sočasno učenje s tujim jezikom lahko koristi pri učenju obeh, saj si s pomočjo maternega jezika lahko kakšne izraze v tujem jeziku lažje zapomni in si tako pomaga (in obratno – iz tujega jezika v maternega).

Kritično obdobje naj bi bilo med drugim in trinajstim letom. Tisti, ki so v tem obdobju izpostavljeni učenju drugega jezika, naj bi se ga naučili brez težav. Starejši, kot smo, težje se ga naučimo. Dokazano je, da dojenčki lahko ločijo vse glasove. Ker se v možgane vtisnejo le močna doživetja, mora biti seznanjanje s tujim jezikom za otroka pozitivno in močno doživetje (Videmšek, Drašler in Pišot, 2003).

21

Za učenje tujega jezika ni tako pomembna kronološka starost, temveč ima večji pomen zrelost otroka. Starost, ki jo priporočajo za začetek učenja tujega jezika, je zgolj nekakšen okvir, v katerem naj bi se ta proces začel odvijati in ni pravilo, katerega se moramo strogo držati. Pomembno je, da otroku omogočimo neprekinjeno učenje, saj bo tako znanje lažje ponavljal in utrjeval. S tem se izognemo, da bi otrok hitro pozabil znanje, ki ga je pridobil (Šilak, 2013).

1.3.4 RAZLIČNI PRISTOPI K UČENJU TUJEGA JEZIKA

Kot smo že omenili, je učenje skozi igro najbolj primeren način učenja tujega jezika za predšolskega otroka. Ta nam omogoča, da je učna ura pestra, zanimiva in učinkovita. Zaradi vzgojiteljeve uporabe igre kot metoda dela, se ta pojavlja na vseh stopnjah učnega procesa. Je sestavni del vseh vzgojiteljevih posegov v vzgojno-izobraževalni proces. Učenje angleških besed lahko poteka preko osnovnih dejavnosti z žogo, elementarnih in plesnih igrah, smučanja, gimnastičnih vaj, dejavnosti v ritmu ipd. Vse te metode imajo pozitiven vpliv na zgodnje učenje tujega jezika (Šilak, 2013).

Poznamo tri pristope k učenju: komunikacijski, humanistični in alternativni. Pri komunikacijskem pristopu je pomembno, da so aktivnosti in naloge, pri katerih so učenci vključeni, povezane z resničnim svetom. Jezika se učijo sočasno z reševanjem nalog. Komunikacija poteka verbalno (besedno) in neverbalno (nebesedno). Razvoj otrokovih sposobnosti do najvišje stopnje, spoštovanje in razvoj osebnosti, je bistvo humanističnega pristopa. Poleg alternativnega pristopa je nastalo še veliko obrobnih, ki imajo dele humanističnih elementov (Videmšek, Drašler in Pišot, 2003).

1.4 NEBESEDNA SREDSTVA PRI UČENJU

Nebesedno sporočanje dopolnjuje govorna dejanja, ta pa pomenijo lažjo pot do razumevanja besednega sporočila. Pojavljajo se razlike med sredstvi nebesednega sporočanja, estetskega doživljanja in jezikovnimi sredstvi. Nebesedno sporočilo je vezano na naravo svoje pojavnosti: obliko, barvo, izvedbo in sredstvo (Pišot in Čok, 1998).

22

1.4.1 GLASBA IN JEZIK

Glasba sproži s pomočjo čustvenih stanj miselne procese. S pomočjo ritma in glasbe otroci lažje opazujejo dogajanja, doživljajo vsebine, pomnijo besedila, sproščajo domišljijo, razvijajo ustvarjalnost, sklepajo o pomenu besed in besednih zvez, razvijajo delovne navade in se navajajo na zbrano poslušanje, razvijajo natančnost izgovora besed in povedi (Videmšek, Drašler in Pišot, 2003).

Glasbeni in jezikovni posluh sta močno povezana. Z razvijanjem enega močno vplivamo na drugega. S poslušanjem ter petjem otrok razvija ter doživlja ritem, tempo, melodijo, besedilo. Z gibanjem poleg ritma razvija še rajanje in petje ter spoznava, kako ustvariti glasbo z različnimi inštrumenti (Videmšek, Drašler in Pišot, 2003). Gibanje otroka spodbuja k učenju tujega jezika ter z njegovo pomočjo razvija glasbeno ustvarjalnost. Otrok se ob tem sprosti, vživi in se zabava (Šilak, 2013).

1.4.2 GIBANJE IN JEZIK

Cilj gibalne vzgoje je poleg telesne gibale aktivnosti tudi v estetskem sporočanju, doživljanju in prenašanju informacij. Otrok z gibanjem dosega jezikovna znanja na naraven in smiseln način. S pomočjo gibalne dejavnosti spoznava neposredno okolje, se v njem giblje in spremlja odnose. Doživlja samega sebe in drugega, uresničuje potrebe po gibanju, izraža osnovne miselne informacije, primerja lastnosti predmetov in pojavov v prostoru in naravi (Videmšek, Drašler in Pišot, 2003). Akcijske pesmi in igre ter aktivnosti s popolnim telesnim odzivom so ene izmed najuspešnejših aktivnosti za učenje tujega jezika. Tovrstna aktivnost mora otroka pritegniti, ga učiti in zabavati. Če se otrok uči z veseljem, se hitreje uči, znanje, ki ga pridobi pa je trajnejše. Ker je to okolje, v katerem se uči bolj sproščeno in prijetno, se pojavlja tudi manjše število napak, zato je napredek otroka večji (Pišot in Jelovčan, 2006).

1.4.3 PLES IN GIBANJE

Otroci se s pomočjo plesa in glasbe, ki je razigrana in njim ljuba, lažje sprostijo. Ples za njih predstavlja obliko igre, s pomočjo katere menjavajo vloge in izražajo čustva.

Ples in gibanje zato uvrščamo v področje vidne stvarnosti. Zaradi povezanosti z glasbo ju uvrščamo v področje čustvenega doživljanja. Glasba, ritem, tempo in harmonija v otroku sproščajo čustva, ki poglabljajo doživljanje plesnih dejavnosti. S pomočjo gibalnih iger

23

omogočimo otroku spoznavanje in doživljanje lastnega telesa v prostoru in času. Poleg tega razvijajo gibalne sposobnosti otroka ter spodbujajo družbene navade. S tem, ko ob glasbenem ustvarjanju spremlja neko besedilo z gibom ali ritmičnim igranjem na nek inštrument, otrok pomni sestavljene strukture in izgovorljive glasovne sklope (Pišot in Čok, 1998).

1.4.4 IGRA

Igra otroku predstavlja zabavo in sprostitev, spodbuja njegovo ustvarjalnost ter domišljijski svet.

V otrokovem razvoju in vzgoji ima odločilno vlogo. Gibalna igra vključuje posnemanje živali ali ljudi, poustvarjanje dogodkov in vedenje o svetu. S tem razvijamo otrokovo domišljijo in ustvarjalnost, s pomočjo gibalnih nalog pa razvijamo gibalno zmožnost celostno in integrirano. Ker so tako lahko vsake naloge in igre drugačne, s tem ohranjamo tudi otrokovo potrebo po gibanju in spremembi načina učenja. Sestavni del gibalnih iger sta sodelovanje in tekmovanje. Otrok se uči zmagovati in izgubljati, sprejemati pravila in jih upoštevati (Videmšek, Drašler in Pišot, 2003). Prav tako igra ne ustvarja razlik med dečki in deklicami. Ravno nasprotno, daje jim enake možnosti izražanja in učenja prvih besed tujega jezika. Razlike se lahko pokažejo v sprejemanju igre (Videmšek in Pišot, 2007).

Obstaja veliko načinov, s katerimi lahko otroci razvijajo govorne sposobnosti s pomočjo gibalne aktivnosti (Videmšek, Drašler in Pišot, 2003):

gibanje poteka ob besednih navodilih, kar pospešuje razumevanje govora;

ob gibanju poteka izgovorjava tujih glasov, še posebno težje izgovorljivih, ki jih ni v maternem jeziku;

izražanje v tujem jeziku poteka zgolj z gibanjem, lahko pa je dodano besedno izražanje;

preko gibanja seznanjanje z novimi pojmi ali njihova uporaba v novih gibalnih aktivnostih;

povezovanje gibalnega in besednega izražanja v celoto.

Igra je kompleksna gibalna aktivnost. Spodbuja verbalno in neverbalno izražanje. Ob igri otrok poleg maternega jezika razvija tudi intelektualno, čustveno, domišljijsko in fizično plat. Otrok z gibalno izkušnjo utrjuje jezikovno usvajanje, ko z besedo pove in z gibom ponazori, kar je povedal. Z igro lahko tako vplivamo na celostni razvoj otroka. Razvijajo se čutilni organi, pridobivajo se potrebna izkustva, vplivamo na domišljijo otroka, dviguje se izobrazbeni nivo, otrok se razvija na intelektualnem področju, vplivamo na razvoj osebnih lastnosti, otrok se čustveno razživi, navaja se na samostojnost, premaguje težave in si pridobiva pozitivne moralne lastnosti (Videmšek, Drašler in Pišot, 2003).

24

1.5 DIDAKTIČNI PRISTOPI

Vsebine športnih programov morajo v predšolskem obdobju izhajati iz otroka. Prilagojene morajo biti otrokovim sposobnostim, interesom, lastnostim. V tovrstne vadbe vključujemo: naravne oblike gibanj, kjer uporabljamo lokomotorna in manipulativna gibanja; kompleksnejše športne dejavnosti, kot so osnovni elementi gimnastike, atletike, ritmično-plesne dejavnosti. Da so vadbene enote zanimive in raznolike, uporabljamo številne športne pripomočke ter raznovrstne oblike in metode dela (Videmšek in Jovan, 2002).

1.5.1 UČNE METODE

Učne metode so načini komunikacije vzgojitelja z otrokom pri posredovanju vsebin, ponotranjenju vsebin, ponavljanju, utrjevanju naučenega in evalvaciji. V nadaljevanju so prikazane najbolj pogoste učne metode v predšolski vzgoji.

1.5.1.1 METODA DEMONSTRACIJE

Pri učenju otrok ter vodenju procesa v vrtcih ima ta metoda pomembno vlogo. Vsak otrok se novih vsebin lažje nauči, če jih sprva vidi. Tako si lažje predstavlja gibanje, ki ga mora narediti. Pomembno je, da med demonstracijo gibalne naloge (izvede jo lahko vzgojitelj ali eden izmed otrok), otroci pozorno opazujejo, vzgojitelj pa je postavljen tako, da ga vidijo popolnoma vsi. Da otroci niso nemirni, je potrebna kratka razlaga, saj jim s tem usmerimo pozornost na nalogo, ki jo bodo izvajali (Videmšek in Pišot, 2007).

V primeru, da imajo otroci z izvajanjem gibalne naloge težave, demonstracijo ponovimo. Prva je celovita in brez prekinjanja, z enako hitrostjo, tempom, amplitudo. Naslednja pa se razčleni na več korakov in je počasnejša, nazornejša ter s poudarkom na tistih elementih, ki povzročajo težave (Videmšek in Pišot, 2007).

Da si otroci lažje predstavljajo pravilna in nepravilna gibanja, je potrebno prikazati tudi gibanje z napakami. Na ta način otroku najlažje prikažemo napake, ki se mu pojavljajo (Videmšek in Visinski, 2007).

25

1.5.1.2 METODA RAZLAGE

To metodo lahko uporabljamo v različnih oblikah opisovanja, popravljanja in pojasnjevanja. Dobra razlaga je kratka, jasna, jedrnata, razumljiva vsem. Opisovanje uporabimo, kadar posredujemo nove vsebine pred demonstracijo, pojasnjujemo po končani demonstraciji, popravljamo pa kadar odpravljamo napake (Videmšek in Pišot, 2007).

1.5.1.3 POGOVOR

Eden izmed ciljev pri predšolski vzgoji je vzpostaviti interakcijo med otroki in odraslimi. Kadar vzgojitelj uporabi metodo pogovora, mora zagotoviti prijetno komunikacijo. Odzove se na vprašanja in prošnje, spodbuja učence k postavljanju vprašanj, jih pozorno posluša (Videmšek in Pišot, 2007).

1.5.2 UČNE OBLIKE

Učne oblike predstavljajo način vodenja ure, kako učiti. Ločimo tri načine oblik dela: skupinsko, frontalno in individualno obliko dela.

1.5.2.1 SKUPINSKA OBLIKA

V skupinsko obliko spadajo: vadba po postajah, vadba z dopolnilnimi in/ali z dodatnimi nalogami in igralne skupine. Značilnosti skupinske oblike so, da je cela skupina razdeljena na več manjših skupin. Te so lahko homogene ali heterogene (Videmšek in Pišot, 2007).

Pri vadbi po postajah otroke razdelimo na več skupin kjer je v vsaki do pet otrok (odvisno od prostora). Kriteriji delitve otrok po skupinah so: znanje in sposobnosti, starost, spol, vedenjski vzorci (Videmšek in Pišot, 2007). To obliko uporabljamo kadar na vadbeni enoti utrjujemo znanje. Če na eni izmed postaj znanje utrjujemo, je zraven obvezno vzgojitelj, ostale vaje lahko otroci izvajajo sami (Videmšek in Pišot, 2007).

Vadba z dopolnilnimi in/ali z dodatnimi nalogami je ena izmed zelo učinkovitih oblik dela in jo uporabljamo pri utrjevanju naučenega. Pri takšni vadbi je ena izmed postaj glavna, ostale pa so stranske in so dopolnilne ali dodatne. Dopolnilne uporabimo pri tistih, ki jim glavna naloga še povzroča težave, dodatne pa pri tistih, ki so glavno nalogo že usvojili (Videmšek in Pišot, 2007).

26

Pri učni obliki igralne skupine ima vsak otrok v igralni skupini svojo vlogo. Igre izbiramo glede na število, starost, sposobnosti, znanje. Otroke spodbujamo, vodimo igro, urejamo nesporazume, sprejemamo, spreminjamo in prilagajamo pravila igre (Videmšek in Pišot, 2007).

1.5.2.2 FRONTALNA OBLIKA

Pri tej učni obliki otrokom hkrati razlagamo navodila in demonstriramo. Izvaja se lahko sklenjeno (brez upoštevanja načela individualizacije) ali nevezano. Takšne oblike se poslužujemo največkrat, saj nam omogoča nadzor nad vsemi otroki. Obliki frontalne vadbe sta poligon in štafetne igre (Videmšek in Pišot, 2007).

Poligon je frontalna učna oblika, pri čemer imamo lahko na učni uri enega ali pa dva neodvisna

poligona. Otroci prehajajo iz ene naloge na drugo, pri čemer so le-te enostavne in otrokom znane.

Čakanju v koloni se izognemo tako, da vsak začne na svoji postaji. Naloge lahko med samim

poligonom otežimo ali pa zamenjamo (Videmšek in Pišot, 2007).

Štafete kot učno obliko uporabljamo pri utrjevanju v glavnem delu vadbene enote ali pa za sprostitev. Otroke razdelimo v čim več homogenih skupin (Videmšek in Pišot, 2007).

1.5.2.3 INDIVIDUALNA OBLIKA

To učno obliko se uporablja znotraj frontalnega in skupinskega dela. Pojavi se, kadar hodimo od otroka do otroka, ga spodbujamo in neopazno popravljamo. Ta oblika je pri predšolskih otrocih nezaželena, saj je pri tej starosti eden izmed ciljev, da otroci preko gibanja začnejo razvijati socialne veščine (Videmšek in Pišot, 2007).

1.6 CILJI DIPLOMSKEGA DELA

Glede na predmet in problem so cilji diplomskega dela naslednji:

predstaviti pomen gibanja in njegov vpliv na celostni razvoj otrok,

predstaviti program vadbe, ki temelji na povezovanju področij gibanja in angleškega jezika.

Namen diplomskega dela je predstaviti program vadbe za predšolske otroke, preko katere skozi uvodni del, glavni del ter zaključni del vključujemo angleške besede. Program je namenjen

27

otrokom od četrtega do šestega leta starosti. Vadbene ure temeljijo na naravnih oblikah gibanja, dejavnostih z žogo ter osnovnih elementih atletske in gimnastične abecede.

28

2 PRIMERI VADBENIH PROGRAMOV

V predšolskem obdobju je pomembno, da otrokom omogočimo gibanje. Z njim se otroci začnejo zavedati svojega telesa, razvijajo in spoznavajo svoje gibalne sposobnosti ter pridobijo na samozavesti. V nadaljevanju je predstavljenih deset primerov športnih vadb, ki smiselno vključujejo medsebojno povezovanje gibanja in angleškega jezika. Primerne so za otroke, stare od 4 do 6 let.

Ker imajo v tem obdobju na razvoj otrok velik vpliv naloge, ki vključujejo naravne oblike gibanja, smo jim namenili veliko pozornosti, saj so to najstarejša gibanja, s pomočjo katerih so nastala zahtevnejša (Marjanovič Umek idr., 2014).

Vsaka vadbena enota je sestavljena iz pripravljalnega dela (ogrevanje), glavnega dela in sklepnega (umirjevalnega) dela. V uvodnem pripravljalnem delu se otroci ogrejejo z različnimi tekalnimi igrami, gimnastičnimi vajami in vajami gimnastične abecede, ki so na vseh urah enake (spreminja se način izvedbe – v krogu, v paru, s kocko, z žogo…).

Gimnastične vaje: Kroženje z glavo (L, D), kroženje z rameni (naprej in nazaj), kroženje z rokami

(naprej in nazaj), kroženje z boki (L, D), kroženje s koleni (L, D), predklon (dotik stopal).

Vaje gimnastične abecede:

- hoja v opori ležno spredaj in zadaj (naprej in nazaj),

- zajčji poskoki,

- žabji poskoki,

- »vojaki« (plazenje),

- sonožni poskoki naprej in nazaj,

- poskoki po eni nogi (L, D),

- hoja po prstih,

- hoja v čepu.

V glavnem delu se otroci spoznajo z različnimi učnimi oblikami dela. Vsaka priprava ima poleg opredeljenih ciljev predstavljene še metodične enote, učne metode in oblike ter potrebne pripomočke. Vse dejavnosti se izvajajo v telovadnici.

Preko teh vadb se otroci naučijo medsebojnega sodelovanja, naučijo se deliti prostor in pripomočke z ostalimi sovrstniki. Preko različnih iger spoznavajo in upoštevajo pravila, spoznajo pomen sodelovanja ter sprejemanja drugačnosti (Marjanovič Umek idr., 2014).

Vsebine, s katerimi se otroci srečajo preko vadb, so njim blizu, zaradi različnih pripomočkov pa so same ure lahko bolj zanimive. Spoznajo različne živali, prevozna sredstva, barve, številke, ekipne športi, zimske športe, igre z loparji, letne čase, plesne igre itn.

29

Ker gre za povezavo gibanja z angleškimi besedami, otroci spoznajo osnovne besede, saj je tvorba

stavkov in uporaba drugih slovničnih pravil za njih še pretežka. Besede se v večini učijo v

pripravljalnem delu, preko ogrevalnih iger ter gimnastičnih vaj. V glavnem delu pa poleg

poznanih besed, katere utrjujejo, spoznajo pojme: čez (over), pod (under), skozi (through), za

(behind), mimo (past).

Nekaterih osnovnih izrazov, s pomočjo katerih se na uri sporazumevamo in so del navodil ali pa

pohval, nismo izpostavili v vsaki vadbeni enoti posebej, saj so to izrazi, ki se omenjajo vsako uro

posebej. Ti izrazi so: živijo (hello), adijo (goodbye), prosim (please), hvala (thank you), pridite

sem (come here), naredite krog (make a circle), ustavite se/stoj (stop), naredite vrsto (get into

line), tišina (quiet), zelo dobro (very good).

30

2.1 SPOZNAJMO SE

Vsebina: naravne oblike gibanj.

V nadaljevanju je prikazan primer gibalne igre za otroke, kjer je v ospredju spoznavanje; drug z

drugim, z načinom dela, s pripomočki, oblikami vaj in s pravili. Otroci povezavo osnovnih

angleških besed in gibanja osvojijo v pripravljalnem delu. V glavnem delu preko poligona

pridobimo informacije o sposobnostih in značilnostih otrok, ki nam služijo kot pomoč pri

organizaciji nadaljnjih vadbenih enot.

Stopnja učnega procesa: posredovanje novih vsebin.

Cilji: otrok usvoji osnovne angleške izraze: živijo (hello), adijo (goodbye), prosim (please), hvala

(thank you), leva (left), desna (right), jaz sem (I am), moje ime je (my name is), usedite se (sit

down), pridite sem (come here); sproščeno in skladno izvaja naravne oblike gibanja, razvija

koordinacijo celega telesa, orientacijo v prostoru, ravnotežje, moč.

Metodične enote: hoja, tek, plazenje, lazenje, plezanje, skoki, poskoki.

Prevladujoče učne oblike: frontalna oblika, poligon.

Učne metode: razlaga, prikaz, demonstracija.

Igrala in pripomočki: obroči, ravnotežne piramide, polivalentne blazine, klopi, talne oznake,

debele blazine, skrinja.

PRIPRAVLJALNI DEL

Uvodni del

Otroke skličemo na sredino: »pridite sem (come here)« in jim razložimo potek ure. Ker je ura

namenjena spoznavanju, se na začetku vsi predstavimo; jaz sem… (I am). Pripravimo pripomočke

za ogrevalno igro in prosimo otroke, da nam pomagajo: »prosim (please) prinesite obroče, hvala

(thank you)«. Razložimo pravila in pričnemo z ogrevanjem.

Ogrevanje

Ob glasbeni spremljavi se igramo tekalno igro »Spoznajmo se«. V trenutku, ko se glasba ustavi,

stečejo do najbližjega soseda in počakajo na navodilo oziroma nalogo, ki jo da vaditelj. Vsakokrat,

ko se glasba zaustavi, si otroci poiščejo novi par, spremenijo se le besede ali naloge, ki jih morajo

izvesti. Otroci se srečajo s pozdravom, se predstavijo, usedejo, poimenujejo okončine in usvojijo

izraza desna/leva. Po končani tekalni igri sledijo gimnastične vaje ter vaje gimnastične abecede.

Primer: pozdravi (hello) prijatelja pred sabo, na desni (right) in levi (left) strani, z roko (hand) si

31

data pozdrav, se pozdravita (hello) in poslovita (goodbye), se predstavita »moje ime je (my name

is)«, se usedeta (sit down).

Besede: živijo (hello) in adijo (goodbye), jaz sem (I am), desna (right), leva (left), noga (leg), roka

(hand), moje ime je (my name is), usedite se (sit down). Naloge v paru: počep, poskok, se

rokujeta (si data »5-ko«), se zavrtita pod roko, skočita visoko v zrak.

GLAVNI DEL

Našo uro spoznavanja nadaljujemo tudi v glavnem delu, kjer se otroci spoznajo z novo obliko dela

– poligonom. Tak poligon lahko izvajamo v telovadnici. Vsak otrok začne na svoji postaji in prehaja

iz ene na drugo po vrstnem redu v smeri urinega kazalca. Pred postajami, kjer so na tleh barvni

krogi, mora na njih stopiti in narediti tri počepe. S tem se izognemo morebitnemu čakanju ali

preveliki gneči na sami postaji.

Vsa nevarna mesta (pod letvenikom, plezali, klopjo itn.) zavarujemo z blazinami, ki ne smejo

drseti. Pozorni moramo biti na tiste otroke, ki se bojijo višine in jim pri določenih nalogah tudi

pomagamo.

Slika 1. Poligon - spoznajmo se.

32

SKLEPNI DEL

Otroci se razdelijo v pare in se usedejo drug nasproti drugega. Igrico, ki se jo igrajo, imenujemo

»ogledalo«. Eden izmed para izvaja gibe, drugi pa ga posnema (izvaja enake gibe). Vlogi nato

zamenjata. Na začetku da nekaj nalog (besede, ki so se jih naučili v uvodnem delu) vaditelj

(dvignite desno roko - right hand in levo nogo - left leg), nato pa si gibanja izmislijo sami.

33

2.2 PTIČKI IN ŠTEVILA

Vsebina: naravne oblike gibanj, štafetne igre.

Na tej vadbeni uri otroci spoznajo števila od 1 do 10, izraz za hišo in ptico. V začetku se ogrejejo

s tekalno igro »ptičke v svoje hiške«, gimnastične vaje pa izvedejo s pomočjo kocke (s števili od 1

do 6). V glavnem delu predstavimo štafetne igre.

Stopnja učnega procesa: utrjevanje, posredovanje novih vsebin.

Cilji: otrok usvoji osnovne angleške izraze: hiša (house), ptič (bird), 1 (one), 2 (two), 3 (three), 4

(four), 5 (five), 6 (six), 7 (seven), 8 (eight), 9 (nine), 10 (ten), čez (over), pod (under), skozi

(through). Sproščeno in skladno izvaja naravne oblike gibanja, razvija koordinacijo celega telesa,

orientacijo v prostoru, ravnotežje.

Metodične enote: hoja, tek, plazenje, lazenje, skoki, poskoki.

Prevladujoče učne oblike: frontalna oblika, štafetne igre.

Učne metode: razlaga, prikaz, pogovor.

Igrala in pripomočki: obroči, polivalentne blazine, klopi, talne oznake, tunel, različne žogice.

PRIPRAVLJALNI DEL

Uvodni del

Števila so del otrokovega vsakdana. Uporablja jih pri pisanju, štetju stvari ter igranju. Razložimo

jim, da se jih danes učimo v angleškem jeziku s pomočjo čarobne kocke (penasta s številkami).

Ogrevanje

Tekalna igra »ptički v svojo hišo« od otrok zahteva pozornost in opazovanje. Otroci tečejo ob

glasbeni spremljavi, ko se glasba zaustavi, vaditelj zakliče »hiška!« (house) in takrat čim hitreje

stečejo vanjo (hiška-obroč). Ko vaditelj zakliče »ptički!« (birds), začnejo zopet teči po prostoru.

Vsak krog je ena hiška manj, zato je potrebno, da dobro opazujejo in sledijo igri.

Gimnastične vaje izvajajo s kocko. Vsakokrat, ko vržemo, ponovimo številko v slovenskem in nato

še v angleškem jeziku. Številka, na kateri se kocka ustavi, nam pove, koliko ponovitev naredimo.

Primer: kocko smo vrgli skupaj z otroki. Ustavila se je na številki 6 (six), številko izgovorimo v obeh

jezikih in pričnemo z nalogo (kroženje z glavo 6-krat (six) v levo in v desno smer). Ponovimo; kocka

se je ustavila na številki 3 (three). Ponovno izgovorimo v obeh jezikih in naredimo nalogo (3-krat

34

visoko skočimo), 5 (five) »5-krat zapiranje knjige«, 1 (one) – 1-krat hitro tečemo od stene do

stene, 4 (four) – 4-krat krožimo z boki v obe smeri…

GLAVNI DEL

Otroci se v glavnem delu prvič srečajo s štafetnimi igrami. Otroke razdelimo v 5 skupin, v vsaki so

po štirje otroci. Ker so se v uvodnem delu naučili besedi »hiša« in »ptič«, ju bomo v tem delu ure

ponovili in utrdili. Vsak otrok predstavlja ptiča (bird), ki skuša skozi ovire čim hitreje priti nazaj do

svoje hiše (house). Vsaka skupina stoji na polivalentni blazini, ki predstavlja njihovo hišo, zraven

vsake blazine pa je postavljen zaboj z različnimi žogicami, ki jih morajo prenašati skozi igro. Otroci

začnejo na povelje: »ptički (birds) pojdite!«. Spoznajo tudi pojme »čez« (over) klop in ovire,

»pod« (under) klopjo, »skozi« (through) tunel.

Naloge so:

1. Skok bočno čez (over) klop (z rokami se primejo klopi), plazenje pod tunelom, sonožni

poskoki skozi (through) obroče, okoli klobučka in tek nazaj v hišo (house).

2. Plazenje pod klopjo, hoja v opori ležno spredaj naprej do obročev, poskoki po D nogi v

obročih, okoli klobučka in tek nazaj v hišo (house).

3. 3-krat počep na klopi, »mizica (hoja v opori ležno zadaj)« naprej, poskoki po L nogi v

obročih, okoli klobučka in tek nazaj v hišo (house).

4. 2-krat skok bočno čez klop (z rokami se primejo klopi), »mizica (hoja v opori ležno zadaj)«

nazaj, slalom mimo obročev, okoli klobučka in tek nazaj v hišo (house).

5. Plazenje pod klopjo, z žogo med nogami - skoki do tunela (2 kroga okoli tunela), sonožni

poskoki v obročih, okoli klobučka, poskoki nazaj do hiše (house).

6. Z žogo v rokah: plazenje pod klopjo, »palačinke« do tunela, plazenje pod tunelom,

izmenični poskoki iz L na D nogo, pri klobučku žogico pustijo; naslednji opravi enak

poligon, le da žogico pobere in jo preda naslednjemu (house).

35

Slika 2. Štafetne igre – ptički.

SKLEPNI DEL

V sklepnem delu otroci iščejo svoje pare glede na številke, katere dobijo zapisane na listku, ki ga

morajo ves čas trdno držati v rokah. Predno dobijo številke, jih vaditelj razdeli na dve supini. Cilj

je najti svoj par z enako številko. Številke so od 1 do 10, ker so števila do 6 že spoznali, jih sedaj

naučimo še: 7 (seven), 8 (eight), 9 (nine) in 10 (ten). Otroci ob glasbeni spremljavi hodijo po

prostoru in iščejo svoj par. Sprašujejo se v slovenskem jeziku, odgovoriti pa morajo v angleškem.

Ko se par med seboj poišče, se skupaj usedeta na tla in mirujeta. Na koncu vsak par pokaže svoji

številki, kateri se morata ujemati. Igro ponovimo in zamenjamo številke.

36

2.3 OBIŠČIMO ŽIVALSKI VRT

Vsebina: naravne oblike gibanj, živali.

Prikazan je primer gibalne igre za otroke, kjer so živali osrednja tema. V pripravljalnem delu pride

na obisk čarovnik, ki nam pomaga pričarati različne živali. V glavnem delu obiščemo živalski vrt in

živali pobližje spoznamo (njihovo gibanje in značilnosti). Na vsaki postaji je predstavljena ena žival

in za njo značilno gibanje.

Stopnja učnega procesa: utrjevanje, posredovanje novih vsebin.

Cilji: otrok usvoji osnovne angleške izraze za živali: opica (monkey), žaba (frog), miš (mouse), lev

(lion), kača (snake), zajec (rabbit). Sproščeno in skladno izvaja naravne oblike gibanja, razvija

koordinacijo celega telesa, orientacijo v prostoru, ravnotežje, moč.

Metodične enote: hoja, tek, plazenje, lazenje, plezanje, skoki, poskoki.

Prevladujoče učne oblike: frontalna oblika, vadba po postajah.

Učne metode: razlaga, prikaz, pogovor.

Igrala in pripomočki: obroči, ravnotežne piramide, polivalentne blazine, klopi, talne oznake,

debele blazine, skrinja, letveniki, mala prožna ponjava, vrv, tunel, palice, klanec.

PRIPRAVLJALNI DEL

Uvodni del

Otrokom razložimo, da gremo danes na izlet v živalski vrt, kjer bodo spoznali različne živali.

Pokažemo jim sliko živali in jo izgovorimo v slovenskem in angleškem jeziku: opica (monkey), žaba

(frog), miš (mouse), lev (lion), kača (snake), zajec (rabbit). Da bomo lahko do tja odšli kar peš, se

nam bo pomagal ogreti čarovnik (vaditelj).

Ogrevanje

S tekalno igro »začaraj me« se ogrejemo in spoznamo različne živali, da nam bo na obisku

živalskega vrta lažje. Otroci tečejo po prostoru; ko čarovnik zaploska, se vsi ustavijo in počakajo

na besede »čira čara spremenite se v…«, tako jim določi žival, katero morajo oponašati. Vsako

žival predstavi najprej v slovenskem jeziku in nato v angleškem (nato pa le v angleškem). Žival

oponašajo toliko časa, dokler ne zaslišijo besede »abrakadabra« - to je znak, da se spremenijo

nazaj in nadaljujejo s tekom po prostoru. Spremenimo jim lahko tudi način gibanja (hoja naprej

in nazaj, poskoki, v paru…). Cilj te igre je, da si otroci zapomnijo angleške izraze za živali. Primer:

37

»čira čara, spremenite se v žabo (frog); oponašajo gibanje, čarovnik izgovori »abrakadabra« in

nadaljujejo s tekom.

GLAVNI DEL

V glavnem delu je za otroke pripravljena vadba po postajah. Otroci so na postaji toliko časa,

dokler vaditelj ne da znaka za zamenjavo. Postaje menjajo v smeri urinega kazalca, oziroma po

vrstnem redu od številke 1 do 5. Ko demonstriramo posamezne postaje, vsako žival s pomočjo

slike otroci poimenujejo v angleškem jeziku (monkey, frog, mouse, lion, snake).

Vsa nevarna mesta (pod letvenikom, plezali, klopjo itn.) zavarujemo z blazinami, ki ne smejo

drseti. Pozorni moramo biti na tiste otroke, ki se bojijo višine in jim pri določenih nalogah tudi

pomagamo. Poleg živali spoznajo tudi pojme čez (over) ovire, pod (under) oviro, skozi (through)

tunel, mimo (past) stožcev, stojal.

1. Opica (plezanje, vlečenje, visenje): ta postaja vsebuje 4 naloge: 1. otroci začnejo na

skrinji, kjer se primejo za vrv, se zazibajo in skočijo na blazino; 2. hoja v opori ležno spredaj

naprej po klopi; 3. visoka mreža - plezajo do označb in se jih dotaknejo; 4. hoja v opori

ležno spredaj nazaj po klopi.

2. Žaba (različni skoki, poskoki): ta postaja je sestavljena iz različnih oblik poskokov. Postaje:

1. 3-krat poskok na vijoličnem krogu, skok iz male pručke ter sonožni poskoki čez (over)

ovire; 2. skok v obroč (splezajo pod (under) obročem ven); 3. skoki na mali prožni ponjavi;

4. poskoki iz obroča v obroč.

3. Miš (hoja po gredi, vrvi): pazljivo kakor miške se otroci gibajo na naslednjih postajah:

hodijo po gredi, po vrvi in po različnih talnih oznakah in pripomočkih, ter med stojali. Vmes

jim spremenimo obliko hoje (v stran, vzvratno, po prstih, …).

4. Lev (hoja v opori ležno spredaj po različnih površinah): otroci premagujejo postaje v

opori ležno spredaj. Lazijo skozi (through) razgiban teren, ki je sestavljen iz različnih

blazin, ki so različne oblike, velikosti, trdote. Na zadnji nalogi jih čaka spust (se zakotalijo).

5. Kača (plazenje): gibanje kače je plazenje, zato se otroci skozi naloge plazijo. Naloge so

plazenje skozi (through) tunel, pod (under) tunelom, po klančini.

38

Slika 3. Vadba po postajah - živali.

SKLEPNI DEL

Ker smo naredili skoraj cel krog okoli živalskega vrta, nas čakajo še zadnje živali – zajčki (rabbit).

Zato otroke umirimo z igrico »zajčki in korenčki«. Otroci ležijo na tleh na trebuhu en zraven

drugega v krogu in se držijo za roke. Ker predstavljajo korenčke, ležijo mirno in v tišini. Zajček

(rabbit), ki je lahko vaditelj ali eden od otrok, pa hodi okoli in korenčke za noge vleče ven. Tistega,

ki izvleče, postane zajček in mu pomaga.

39

2.4 NA CESTI

Vsebina: naravne oblike gibanj, promet, barve.

Otroci skozi igro ter poligon spoznajo prevozna sredstva, prometne znake ter barve semaforja. S

prevoznimi sredstvi se srečujejo vsak dan – z njimi se igrajo, o njih pojejo, jih rišejo, vidijo na cesti

prav tako tudi prometne znake in barve.

Stopnja učnega procesa: utrjevanje, posredovanje novih vsebin.

Cilji: otrok usvoji osnovne angleške izraze za prevozna sredstva: avto (car), vlak (train), motor

(motorbike), kolo (bicycle) in za barve: rdeča (red), rumena (yellow), zelena (green). Sproščeno

in skladno izvaja naravne oblike gibanja, razvija koordinacijo celega telesa, orientacijo v prostoru,

ravnotežje, moč.

Metodične enote: hoja, tek, plazenje, lazenje, plezanje, skoki, poskoki.

Prevladujoče učne oblike: frontalna oblika, vadba po postajah.

Učne metode: razlaga, prikaz, pogovor.

Igrala in pripomočki: obroči, ravnotežne piramide, polivalentne blazine, klopi, talne oznake,

plezalna mreža, letveniki, tunel, stožci, klanec, prometni znaki (stop, obvezna smer, tunel,

kolesar, prehod za pešce, slepa ulica).

PRIPRAVLJALNI DEL

Uvodni del

Z otroki se pogovorimo o tem, kaj vse vidimo, ko smo na cesti, katera prevozna sredstva, znake,

in katere barve imamo na semaforju.

Ogrevanje

»Semafor« je tekalna igra, preko katere otroci spoznajo barve: rdeča (red), rumena (yellow) in

zelena (green). Vaditelj ima v roki 3 pripomočke teh barv in stoji tako, da ga vidijo vsi. Ko v zrak

dvigne barvo, jo izgovori naglas v angleškem jeziku. Ko dvigne zeleno (green) barvo, začnejo teči,

če dvigne rumeno (yellow), tečejo na mestu in ko dvigne rdečo (red), se ustavijo. Ko to osvojijo,

vaditelj barve le še govori in jih ne kaže več. V igro lahko vključimo tudi prevozna sredstva: avto

(car), kolo (bicycle), motor (motorbike), vlak (train). Namesto barv, vaditelj oznani, katero

prevozno sredstvo morajo z gibanjem ponazoriti. Igro lahko še otežimo tako, da združimo

prevozna sredstva ter semafor. Primer: tečejo po prostoru, ko je prižgana zelena (green) luč.

Pojavi se rdeča (red), vsi se ustavijo. Vaditelj zakliče »avto (car)!« in dvigne zeleno luč. Pojavi se

40

rumena (otroci tečejo na mestu), vaditelj zakliče »vlak (train)!« in dvigne zeleno (green). Naloge,

ki jih izvajajo za prevozna sredstva:

- avto (car): hoja v opori ležno spredaj naprej,

- kolo (bicycle)): ležijo na hrbtu in z nogami izvajajo gibe kot pri vožnji s kolesom,

- motor (motorbike): pospešijo hitrost teka,

- vlak (train): vsi skupaj se postavijo v kolono in grejo po dvorani naokoli.

GLAVNI DEL

V glavnem delu otroke čaka poligon, ki predstavlja cesto in dogajanje na njej. Otroci izvajajo

poligon v smeri urinega kazalca, oziroma, kot jim prikazujejo znaki. Upoštevati morajo znak

»obvezna smer«, »tunel«, »prehod za pešce«, »kolesarska pot« in »stop znak«, pri katerem na

označenem mestu vedno naredijo tri počepe. Ko pridejo do znaka »prehod za pešce«, jih

navajamo, da pogledajo tako levo (left) kot desno (right), enako kot na cesti. Na cesti se jim pojavi

tudi znak za »slepo ulico«, ki od njih zahteva, da se po isti poti vrnejo nazaj, kjer bodo videli znak

za obvezno smer in nadaljevali v tisti smeri.

Spoznajo pojme: čez (over) blazino, pod (under), skozi (through) tunel, mimo (past) znaka.

Slika 4. Poligon - promet.

41

SKLEPNI DEL

Ker je v prometu pomembna varnost in hitrost, s katero peljemo prevozna sredstva, imajo

policisti kontrolo prometa. Otroci se usedejo v krog en zraven drugega. Izberemo dve žogici, ki

sta različne velikosti. Manjša predstavlja prehitrega voznika, velika pa policista. Otroci si žogici

podajajo iz roke v roko pod nogami.

42

2.5 IGRE Z LOPARJI

Vsebina: naravne oblike gibanj, igre z loparji.

Otroci se srečajo s prvo športno panogo – tenisom. Skozi različne vaje prilagajanja (na lopar) se

navadijo na gibanje z loparjem in udarjanjem žogice. Kot pripomočke uporabimo različne loparje

(tenis, badminton, …) in različne žogice (balon, teniška, badminton, velika, …). V ogrevanju

ponovimo števila, ki smo se jih naučili na prejšnji vadbeni enoti. Naučijo se osnovnih besed,

povezanih s športom: tenis (tennis), lopar (rocket), teniška žoga (tennis ball).

Stopnja učnega procesa: utrjevanje, posredovanje novih vsebin.

Cilji: otrok usvoji osnovne angleške izraze za tenis (tennis), lopar (rocket), teniško žogico (tennis

ball), roko (hand), levo (left), desno (right). Sproščeno in skladno izvaja naravne oblike gibanja,

razvija koordinacijo celega telesa, orientacijo v prostoru, ravnotežje, preciznost, »timing«.

Metodične enote: hoja, tek, plazenje, lazenje, plezanje, skoki, poskoki, odbijanje, podajanje.

Prevladujoče učne oblike: frontalna oblika, vadba po postajah.

Učne metode: razlaga, prikaz, pogovor.

Igrala in pripomočki: klopi, talne oznake, stožci, klanec, loparji, žogice, mala skrinja, stojala,

obroči, debela blazina, polivalentne blazine.

PRIPRAVLJALNI DEL

Uvodni del

Predstavimo temo glavnega dela – tenis. Otrokom pokažemo lopar (rocket) ter teniško žogico

(tennis ball). Razložimo ogrevalno igro in pričnemo z ogrevanjem.

Ogrevanje

V ogrevanju otroci ponovijo števila, ki so se jih naučili na prejšnji uri. Igra »mehurčki« od otrok

zahteva veliko pozornost. Otroci tečejo po prostoru, vaditelj pa je tisti, ki naznani, koliko

mehurčkov (otrok) se mora čim hitreje prijeti za roke. Številke govori le v angleškem jeziku.

Primer: 7 (seven) mehurčkov, 10 (ten) mehurčkov, 2 (two), …

GLAVNI DEL

Po ogrevanju vsak otrok dobi v roke lopar (rocket) in se postavi na črto. Vsi skupaj izvajajo naloge,

s katerimi spoznavajo pripomočke in se nanj navajajo. Navodila jim da vaditelj (sprva so nove

besede izrečene tako v slovenskem kot tudi v angleškem jeziku, nato pa le še v angleščini).

43

Ponovimo še besede roka (hand), desna (right ) in leva (left). Nalogi: (1) žogico (ball) morajo

obdržati na loparju (rocket) čim dalj časa, (2) hoja z loparjem (rocket) in poljubno žogico (ball) na

drugo stran telovadnice. Pri tej nalogi vsakič zamenjajo žogico (začnejo z vrečko, napolnjeno z

rižem, z balonom, cofom, teniško, penasto, veliko…). Ko usvojijo nalogo, jim le-to otežimo tako,

da poskusijo na mestu žogo z loparjem čim večkrat odbiti. Naslednja oblika te naloge je, da to

izvajajo ob hoji.

Po teh osnovnih vajah sledijo štiri vaje po postajah. Otroci so razdeljeni v štiri skupine, v vsaki je

4 - 5 otrok. Spoznajo pojme čez (over), pod (under), skozi (through), za (behind), mimo (past),

katere jim predstavimo skozi poligon:

1. Nošenje žogice (na različnih loparjih): otroci nosijo žogico na različnih loparjih (rocket)

skozi postavljene ovire z le