DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA Sodobna … · obuvala na fotografiji. Reagiranje svetlobe na sled preizkuša iz treh različnih položajev po krožnici okrog sledi obuvala

DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA

Sodobna forenzična fotografija: Fotografiranje krvnih sledi in sledi

obuval

November, 2015 Avtor: Mitja Ličar

Mentor: izr. prof. dr. Bojan Dobovšek

Somentor: izr. prof. dr. Katja Drobnič

2

ZAHVALA

Zahvalo namenjam prof. dr. Bojanu Dobovšku za mentorstvo, dr. Katji Drobnič

za somentorstvo ter Andreju Gerjeviču in Rajku Bizjaku za pomoč pri diplomi.

Najbolj pa se zahvaljujem vsem mojim, ki so mi stali ob strani.

3

Kazalo1 Uvod ................................................................................... 10

2 Osnove fotografije................................................................... 12

2.1 Digitalni zrcalno-refleksni fotoaparat.......................................... 12

2.2 Osvetlitev fotografije............................................................. 12

2.3 Zaslonka ............................................................................ 13

2.4 Osvetlitven čas .................................................................... 14

2.5 ISO število .......................................................................... 14

2.6 Primer osvetlitvenih nastavitev ................................................. 14

2.7 Globinska ostrina .................................................................. 15

2.8 Objektivi............................................................................ 15

2.9 Svetloba ............................................................................ 16

2.10 Kontrastnost vira svetlobe...................................................... 17

2.11 Svetlobni odboji.................................................................. 17

2.11.1 Difuzni odboji ............................................................... 18

2.11.2 Direktni odboji .............................................................. 18

3 Forenzična fotografija .............................................................. 18

3.1 Interna navodila za fotografiranje kraja kaznivega dejanja v slovenski

policiji ................................................................................... 19

3.2 Posnetki............................................................................. 20

3.2.1 Situacijski posnetek ......................................................... 20

3.2.2 Posnetek relativne bližine .................................................. 20

3.2.3 Bližinski posnetek ............................................................ 20

3.3 Format zajema in shranjevanje posnetkov .................................... 21

3.4 Fotografiranje krvnih sledov..................................................... 21

3.4.1 Težavne površine s krvnimi sledmi......................................... 22

3.4.2 Uporaba bliskavice........................................................... 23

3.4.3 Krvne sledi na steklenih površinah ........................................ 24

3.4.4 Kemijski reagenti ............................................................ 24

3.4.5 Krvne sledi na barvnih površinah .......................................... 25

3.5 Fotografiranje sledi obuval ...................................................... 26

3.5.1 Reliefne sledi obuval ........................................................ 27

3.5.2 Ploske sledi obuval........................................................... 27

4

3.6 Rokovanje s fotografijami - postprodukcija ................................... 28

4 Fotografiranje reliefnih sledi obuval ............................................. 30

4.1 Položaj 1............................................................................ 35

4.1.1 Vpadni kot 25 stopinj........................................................ 35



4.2 Položaj 2............................................................................ 41




4.3 Položaj 3............................................................................ 47




4.4 Rezultati ............................................................................ 53

4.4.1 Kontrolna točka 1 ............................................................ 53

4.4.2 Kontrolna točka 2 ............................................................ 53

4.4.3 Kontrolna točka 3 ............................................................ 54

4.4.4 Kontrolna točka 4 ............................................................ 54

4.4.5 Kontrolna točka 5 ............................................................ 55

4.4.6 Kontrolna točka 6 ............................................................ 55

4.4.7 Kontrolna točka 7 ............................................................ 56

4.4.8 Kontrolna točka 8 ............................................................ 56

4.5 Analiza rezultatov ................................................................. 57

4.6 Zaključek ........................................................................... 57

5 Fotografiranje krvnih madežev .................................................... 58

5.1 Fotografije sledi ................................................................... 59

5.2 Zaključek ........................................................................... 64

6 Sklepne misli ......................................................................... 64

7 Uporabljeni viri .................................... Error! Bookmark not defined.

5

Kazalo slikSlika 1: Postavitev elementov........................................................ 26

Slika 2: Odtisi obuvala na 2,5-centimetrski podlagi .............................. 31

Slika 3: Odtisi obuvala na 5-centimetrski podlagi................................. 31

Slika 4: Skica položajev fotografiranja ............................................. 32

Slika 5: Fiktivna krožnica ............................................................. 33

Slika 6: Poškodbe obuvala, ki so služile kot kontrolne točke.................... 34

Slika 7: Obuvalo ........................................................................ 34

Slika 8: Profil A pri vpadnem kotu 25 stopinj na prvem položaju ............... 35

Slika 9: Profil B pri vpadnem kotu 25 stopinj na prvem položaju............... 36

Slika 10: Profil A pri vpadnem kotu 50 stopinj na prvem položaju ............. 37

Slika 11: Profil B pri vpadnem kotu 50 stopinj na prvem položaju ............ 38

Slika 12: Profil A pri vpadnem kotu 75 stopinj na prvem položaju ............. 39

Slika 13: Profil B pri vpadnem kotu 75 stopinj na prvem položaju ............. 40

Slika 14: Profil A pri vpadnem kotu 25 stopinj na drugem položaju ............ 41

Slika 15: Profil B pri vpadnem kotu 25 stopinj na drugem položaju............ 42





Slika 20: Profil A pri vpadnem kotu 25 stopinj na tretjem položaju............ 47

Slika 21: Profil B pri vpadnem kotu 25 stopinj na tretjem položaju ........... 48





Slika 26: Prva kontrolna točka ....................................................... 53

Slika 27: Druga kontrolna točka ..................................................... 53

Slika 28: Tretja kontrolna točka ..................................................... 54

Slika 29: Četrta kontrolna točka..................................................... 54

Slika 30: Peta kontrolna točka ....................................................... 55

Slika 31: Šesta kontrolna točka ...................................................... 55

Slika 32: Sedma kontrolna točka .................................................... 56

6

Slika 33: Osma kontrolna točka...................................................... 56

Slika 34: Fotografije sledi ............................................................ 61

Slika 35: Sled B......................................................................... 62

Slika 36: Barvni krog................................................................... 63

Slika 37: Prenos krivulj................................................................ 63

7

Povzetek

V teoretičnem delu avtor predstavi osnove fotografije. Opredeli osnovne parametre

za pravilno eksponiranje fotografije, pojem globinske ostrine, predstavi objektive ter

del nameni svetlobi, kontrastu vira svetlobe in svetlobnih odbojev. V nadaljevanju

specificira fotografijo v forenzični vlogi. Opredeli situacijski posnetek, posnetek

relativne bližine in bližnji posnetek. Osredini se na teorijo fotografiranja krvnih

sledov. Predstavi problematične površine nahajanja krvnih sledi, uporabo kemijskih

reagentov ter za te namene uporabo bliskavice pri fotografiranju. Prav tako se

dotakne teorije fotografiranja sledi obuval ter opredeli reliefne in ploske sledi

obuval. Na koncu teoretičnega dela se dotakne še digitalnega rokovanja s

fotografijami v smislu digitalne postprodukcije.

V empiričnem delu se osredini na fotografiranje reliefnih sledi obuval. Pri dveh

sledeh istega obuvala z različno debelino podlage in globino ugreza obuvala pri isti

strukturi podlage preizkuša, kako kot svetlobe vpliva na prepoznavo karakteristik

obuvala na fotografiji. Reagiranje svetlobe na sled preizkuša iz treh različnih

položajev po krožnici okrog sledi obuvala iz treh različnih kotov naklona – 25-, 50- in

75-stopinjskega kota vpadne svetlobe. Ob koncu tega dela analizira ugotovitve in

poda statistične podatke izraženosti kontrolnih točk glede na globino sledi, položaj in

kot svetlobe. Ugotavlja, da sta za fotografiranje profilnih sledi obuval, najbolj

ugodna kota vpadne svetlobe, 25 in 50 stopinj.

V empiričnem delu opravi tudi poskus fotografiranja krvnih sledi na bombažni tkanini.

Za preizkus vzame 5 različnih barv iste tkanine, na katere odtisne krvavo sled

obuvala, ki je kontaminirano s svinjsko krvjo. V nadaljevanju sledi fotografira s tremi

različnimi tipi svetlobe - LED lučjo, forenzičnim svetlobnim virom pri 415 nm ter

forenzičnim svetlobnim virom pri 415 nm z uporabo rumenega filtra na objektivu

fotoaparata. Ugotavlja, da se pri eksperimentu najbolj obnese forenzični vir svetlobe

pri 415nm z rumenim filtrom na objektivu, saj daje izboljšane rezultate pri rdeči,

bordo rdeči in oranžni podlagi.

Ključne besede: fotografija, forenzična fotografija, sledi obuval, reliefna sled

obuvala, krvne sledi, forenzični svetlobni vir, 415 nm.

8

Summary - Modern forensic photography: photographing

blood traces and shoe imprint traces

In the theoreticalpart of the thesis the author presents the basis of photography. He

defines thebasic parameters for a correct photography exposure, the notion of in-

depth focus, he introduces thelenses and devotes part of the thesis to light,to the

contrast of the light source and light reflections.Further on he specifies the role of

photography in forensics. He introduces the internal instructions for photographing a

site of criminal offense in line with theinstructions of the Slovenian Police and

defines a situationalsite-specific shot, a relative-proximity shot, and a close-up shot.

He focuses on the theory of photography of blood stains. He presents problematic

surfaces stained with blood, the usage of chemical reagentsas well as the usage of a

flash light for the purpose of such photography. He also touches the theory of

photography in relation to photographic capturing of footprints, classifying them into

profiled and flat footprints. At the end of the theoretical part of the thesis he tackles

digital manipulation of photographs in the sense of digital postproduction.

In the empirical part of the thesis he focuses on capturing profiled footprints. With

two different imprints of the very same footwearat a different thickness of the

walked surface and the depth of the impression of the footwear at the very same

structure of the surface he tests how the light’s angle impacts the identification of

the photographed footwear’s characteristics. He tests the reaction of light to the

footprint from three different positions on the circle around the footprint, at three

different angles: a 25-, 50-and a 75 degree angle of the incoming light source. At the

end of this part he analyses his findings and gives the so acquired statistical data

concerning the pronounceability of control points in correlation to the depth of the

footprints, the position and the angle of the light source. 25 and 50 degree angles

from which the light is emitted turn out to be the most efficient ones.

In the empiric part of his thesis he carries out an experimentof photographing blood

stains on cotton fabrics. In his experiment he uses 5 different colours of the same

fabric, on which he imprints a blood trace of a footprint, contaminated with pig

blood.Then he photographs the footprints at three different types of illumination-

9

LED light, a forensic light source at 415 nm, and a forensic light source at 415 nm

with a yellow filter over the camera lens. He analyses his findings in the conclusion

of the thesis and gives his opinion.

Key words: photography, forensic photography, footwear footprints, profiled footwear

imprint, blood traces, forensic light sources, 415 nm.

10

1 Uvod

Fotografija je uporabno vrednost pokazala že v zgodnjih fazah razvoja. Sklepam, da

se je sprejel splošni družbeni in strokovni konsenz, da fotografija dovolj realno

prikazuje podobo človeka ali kraja, s tem pa nosi dokumentarno vrednost obstoja

nekoga ali nečesa v določenem času in prostoru. "Fotografija velja za nesporen

dokaz, da se je določena stvar res zgodila" (Sontag, 1933: 9).

"Fotografije za potni list (tako kot policijske fotografije) si prizadevajo odstraniti

vsak vidik "subjektivnih" čustev. Vse slike, ki služijo identifikaciji v pravne, policijske

ali kvaziznastvene namene, si prizadevajo doseči "nevtralni" kod, ki naj bi posnel

identiteto brez vsakršnih predsodkov. Da bi zagotovili enake pogoje za vse, sta

osvetlitev in razdalja med fotoaparatom, osebo in svetlobnim virom standardizirani,

nasmešek pa prepovedan, zaradi česar smo na njih vsi videti kot zločinci, kar je

ključni del strategije za minimalizacijo "subjektivnih" razlik in morebitne empatične

identifikacije z osebo na sliki" (Bate, 2009: 91).

Od prvih, tako imenovanih „mugshotov“, ki so predstavljali eno izmed prvih

standardiziranih uporab fotografije v policijske namene, se je med razvojem

fotografije kot medija razvila tudi njena uporabnost v policijsko-forenzične in druge

namene.

"Fotografije so dokazno gradivo. Nekaj slišimo, ampak o tem dvomimo; ko pa nam

pokažejo fotografijo, je zadeva videti dokazana. V eni od funkcij svoje uporabnosti

fotografski zapis dogodka obtožuje. Odkar si je junija 1871 pri krvavem zajetju

komunardov pariška policija prvič pomagala s fotografijami, so te postale koristno

orodje, s katerim moderne države nadzirajo in obvladujejo svoje čedalje bolj

mobilno prebivalstvo" (Sontag, 2001: 9).

Digitalna fotografija je že prehitela svojo predhodnico – analogno fotografijo in jo

nadomestila tako v profesionalnih kot amaterskih sferah. Fizikalne zakonitosti so

ostale nespremenjene, kemijo pa so zamenjali mikročipi in vezja, ki omogočajo lažjo

ter hitrejšo uporabo in večjo natančnost. Spremembe zahtevajo osvojitev novih znanj

rokovanja s fotografskim aparatom.

11

V sodobnem forenzičnem delu je fotografija eden izmed ključnih delov pri ogledu

kraja kaznivega dejanja (ter tudi drugih segmentih preiskovanja). Forenzična

fotografija je še posebej pomembna v situacijah, kjer obstaja možnost, da so dokazi

dostopni le za določen čas. Na primer sledi obuval ali krvne sledi na rečnem

območju, ki se lahko ob narasli vodi ali deževju zabrišejo. Območje, ki mu grozi

požar, in druge situacije, kjer obstaja potencialna nevarnost, da bodo zaradi

objektivnih dejavnikov sledi dostopne le določen čas. V takšnih primerih je lahko za

nadaljnjo preiskovalno delo fotografija ključnega pomena. Zato je pomembno, da

oseba (forenzični tehnik) obvladuje fotografsko tehnologijo (ob predpostavki, da

uporablja ustrezno opremo) ter se fotografira sistematično. Obvladovanje tehnologije

in sistematičen pristop k delu sta ključnega pomena za doseganje nivoja kakovosti

fotografije, hkrati pa tudi omogočata sledljivost izvedbe fotografij.

Znanje dela v fotografski temnici je zamenjalo znanje uporabljanja programske

opreme, namenjene digitalni obdelavi fotografij. Pravilna uporaba te programske

opreme omogoča izkoriščanje vseh podatkov, ki jih je zapisal fotografski senzor, ter

lahko doprinese k dodatni kakovosti in/ali informativnosti fotografije. Hkrati

programi omogočajo tudi retuširanje in druge vrste obdelave, ki lahko spremenijo

vsebino fotografije in prikrojijo „resničnost“, ki jo fotografija prikazuje. Zato je

pomemben standardiziran proces, hkrati pa tudi določena mera nadzora nad uporabo

teh programov.

V teoretičnem delu se bom osredotočil na širši vidik sodobne forenzične fotografije.

Posvetil se bom osnovam fotografije na splošno ter forenzični fotografiji kot

specifični veji fotografije. V empiričnem delu se bom osredotočil na reliefne sledi

obuval. V eksperimentu bom preizkusil, kako debelina podlage v kombinaciji z

vpadnim kotom svetlobnega vira vpliva na vidnost detajlov sledi na zajeti fotografiji.

Osredotočil se bom tudi na krvne madeže, katerih fotografiranje bom preizkusil na

tkanini različnih barv – bele, oranžne, rdeče, bordo rdeče in črne. Preizkusil bom,

kako na končno fotografijo vpliva uporaba belega svetlobnega vira, forenzičnega

svetlobnega vira pri 415 nm in uporaba rumenega filtra na objektivu fotoaparata.

12

2 Osnove fotografije

Kljub temu da gre za ozko oziroma specifično področje fotografije, je za

razumevanje le-tega pomembno predznanje osnov fotografije. Poznati je treba tri

ključne faktorje, ki v medsebojni kombinaciji omogočajo pravilno ekspozicijo, ter

odrejajo tudi druge tehnične lastnosti fotografije. Za lažje razumevanje je

dobrodošlo tudi splošno poznavanje delovanja fotoaparata, potrebne opreme ipd.

2.1 Digitalni zrcalno-refleksni fotoaparat

Zrcalno-refleksni fotoaparati imajo navadno samo eno lečo (single-lense), kar

pomeni, da uporabljamo isto lečo za iskanje motiva skozi iskalo kot tudi za posnetek

fotografije (James in Nordby, 2009).

Za lečo v ohišju fotoaparata se v digitalnem fotoaparatu nahaja svetlobni senzor, ki

nadomešča foto-občutljiv pas filma v analogni fotografiji. Obstajajo tri glavne

velikosti fotografskih senzorjev: polna velikost (full frame), APS-C in 4/3 senzorji.

Polna velikost senzorja pomeni, da senzor meri 35 mm v širino in 24 mm v višino, kar

so iste mere, kot je v analogni fotografiji velikost filma. APS-C in 4/3 senzorji so

različice senzorjev v manjših izvedbah in se najdejo v polprofesionalnih in amaterskih

fotoaparatih. Večji dinamični razpon, nadzor globinske ostrine ter večja kakovost

fotografij so bistvene lastnosti, ki odlikujejo t. i. „full frame“ senzorje (Freeman,

2011).

2.2 Osvetlitev fotografije

Pravilna osvetlitev fotografije bi bila lahko definirana kot osvetlitev, ki ustvari

rezultat, ki si ga fotograf želi. Takšna opredelitev je za forenzično fotografijo

preskopa oziroma dopušča preveliko mero subjektivnih kriterijev. Vsak senzor ima

fizične omejitve v dinamičnem razponu, ki ga zmore zajeti. Če so toni v eni izmed

(ali obeh) skrajnostih (svetlo, temno), jih senzor ne more zapisati pravilno. Tako bi

ob nepravilnih nastavitvah osvetlitve lahko sceno zajeli povsem črno (podosvetlitev)

ali povsem belo (nadosvetlitev). V skrajnih primerih povsem izgubimo detajle, ki jih

fotografirana scena vsebuje, in dobimo zgolj črne ali zgolj bele piksle.

13

"Osvetlitev je količina svetlobe na enoto površine (svetlost slikovne površine

pomnožena z osvetlitvenim časom), ki pade na površino fotografskega filma ali

elektronskega senzorja, določena s hitrostjo zaklopa. Osvetlitev se meri v luks

sekundah in se lahko izračunava iz vrednosti ekspozicije (EV) in svetilnosti scene na

določenem območju" (Wikipedia, 2015).

Glede na osvetlitev, ki jo želimo doseči, lahko nastavimo vrednosti zaslonke,

osvetlitvenega časa in ISO občutljivosti.

Starejši viri sicer priporočajo nastavitve ISO 200 in ISO 400 vrednosti (Standard

Procedures for Crime Scene Investigations, 2002).

Z digitalno tehnologijo so se tehnične zmogljivosti senzorjev povečale, saj boljši

modeli fotoaparatov dajejo zadovoljive rezultate tudi pri ISO 1600 in več. Glede na

to, da forenzična fotografija skoraj nikoli ni fotografiranje akcijskih prizorov, tako

visoke ISO občutljivosti niso potrebne, saj se za kompenzacijo v temnejših prostorih

uporabi trinožno stojalo.

2.3 Zaslonka

Zaslonka je odprtina, preko katere potuje svetloba skozi objektiv na senzor

fotoaparata. Vrednost zaslonke je lahko večja ali manjša, od tega pa je odvisno,

koliko svetlobe bo prišlo do senzorja ter koliko globinske ostrine bo imela fotografija.

Manjša kot je številka zaslonke, bolj je odprtina zaslonke velika (in obratno) (James

in Nordby, 2009).

"Oznaka za številko zaslonke je F (včasih tudi N). Odprtost merimo v standardih

korakih – „f stops“. Nekateri fotoaparati omogočajo nastavitve tudi po polovičnih ali

tretjinskih stopnjah. Standardne vrednosti stopenj so: 2.8, 4, 5.6, 8, 11, 16, 22, 32.

Vsak polni korak (f-stop) pomeni podvojitev oziroma prepolovitev količine vpadle

svetlobe" (Lezano, 2004: 30).

Ali je zaslonka bolj odprta ali bolj zaprta, pa ne vpliva samo na količino svetlobe, ki

pade na fotografski senzor, temveč vpliva tudi na globinsko ostrino (depth of field)

fotografije.

14

2.4 Osvetlitven čas

"Osvetlitev (ekspozicija) lahko opišemo kot dopustitev učinkovanja svetlobe na

svetlobni senzor, pri čemer sta zelo pomembna čas trajanja osvetlitve in količina

vpadle svetlobe" (Lezano, 2009: 28).

Kateri trenutek in koliko časa je svetlobni senzor izpostavljen svetlobi, določa zaklop

fotoaparata. Polne stopnje osvetlitev so npr. ½, ¼, 1/8, 1/15, 1/30, 1/60, 1/125,

1/250 itd. sekunde (NAVEDTRA 14209, 1993).

Tako kot pri številu zaslonke se tudi pri spremembi osvetlitvenega časa za celo

stopnjo količina svetlobe prepolovi ali podvoji, odvisno, ali skrajšamo ali podaljšamo

osvetlitven čas.

2.5 ISO število

ISO števila označujejo stopnjo svetlobne občutljivosti fotografskega senzorja (James

in Nordby, 2009).

Tudi pri ISO vrednostih govorimo o stopnjah. ISO 100 pomeni dvakrat večjo

občutljivost kot pri ISO 50 in polovično občutljivost kot pri ISO 200. Polne stopnje so

torej ISO 50, 100, 200, 400, 800, 1600 itd. S povečevanjem ISO vrednosti se povečuje

občutljivost fotografskega senzorja na svetlobo, hkrati pa se povečuje tudi šum na

fotografiji. Skrajne ISO vrednosti privedejo do manj realističnega zajema barv ter

izgube podrobnosti (Lezano, 2009).

2.6 Primer osvetlitvenih nastavitev

Pri določenih svetlobnih pogojih so potrebne naslednje osvetlitvene nastavitve: ISO

400, f/8 in čas 1/30 s. Vsaka sprememba katere koli od nastavitev vpliva na količino

zajete svetlobe.

Če želimo dobiti krajši osvetlitveni čas (npr. hočemo bolj zmrzniti gibanje na

posnetku), lahko povečamo občutljivost senzorja ali pa bolj odpremo zaslonko. Če se

15

odločimo za slednje, so nastavitve sledeče: ISO 400 (nespremenjeno), f/4 (zaslonko

odpremo za 2 stopnji). Da na senzor spustimo isto količino svetlobe, moramo zaradi 2

stopenj bolj odprte zaslonke za ti dve stopnji skrajšati čas – torej 1/125 s. Če želimo

bolj zaprto zaslonko, želimo pa da čas ostane isti, nam preostane le nastavitev ISO

občutljivosti. Pri času 1/125 s želimo, da je zaslonka f/8, kar pomeni, 2 stopnje

podosvetleno, če je ISO vrednost 400. Zato dvignemo ISO za dve stopnji, kar pomeni

ISO 1600, 1/125 s in f/8.

2.7 Globinska ostrina

Globinska ostrina je opredeljena kot območje, ki je (še) v fokusu, v okolici subjekta,

na čigar je nastavljen fokus. To je zelo pomembno, kadar se fotografira več motivov,

ki so postavljeni na daljši razdalji v globino. Glavni faktorji, ki vplivajo na območje

ostrine pred in za subjektom oziroma globinsko ostrino, so nastavitev zaslonke,

fokalna razdalja objektiva in razdalja med subjektom in fotoaparatom (Duncan,

2010).

Zaslonka je najbolj očiten faktor globinske ostrine. Bolj kot je zaslonka zaprta (večje

kot je število f), več je globinske ostrine. To se zgodi zaradi tega, ker se svetlobni

žarki skozi manjšo odprtino bolj „natančno“ lomijo (Duncan, 2010: 57).

In obratno, bolj kot je zaslonka odprta (manjše kot je število f), manj je globinske

ostrine, ker se čez večjo odprtino žarki manj natančno lomijo.

Kot omenjeno, na globinsko ostrino vpliva tudi fokalna razdalja objektiva. Ob istih

nastavitvah se s povečevanjem fokalne razdalje zmanjšuje globinska ostrina in

obratno s krajšo goriščno razdaljo objektiva se povečuje. Fotografiranje iz

neposredne bližine subjekta ima svoje pomanjkljivosti. S skrajšanjem razdalje do

subjekta zmanjšamo tudi globinsko ostrino (Duncan, 2010: 57).

2.8 Objektivi

Obstaja več vrst objektivov z različnimi svetlobnimi in optičnimi sposobnosti.

Smiselno je omeniti le tiste, ki pridejo v poštev v forenzični fotografiji. Glede na

16

fokalno razdaljo imamo dve skupini objektivov – fiksni in zoom objektivi. Zoom

objektivi omogočajo zajemanje fotografij ob različnih fokalnih razdaljah, fiksni

objektivi pa imajo le eno fokalno razdaljo, ki jo ni mogoče spreminjati. Objektiv,

katerega fokalna razdalja se giba med 28–80 mm je izvrstna izbira za forenzično

fotografijo (Duncan, 2010).

Omeniti je treba tudi zoom objektive z daljšimi goriščnicami, saj se lahko zgodi, da

okoliščine ne omogočajo fotografiranja v neposredni bližini. Pogost zoom objektiv z

daljšo goriščno razdaljo je 70–200 mm z zmožnostjo najbolj odprte zaslonke f/2,8 ali

f/4.

Ker so forenzični tehniki pogosto postavljeni pred izziv fotografiranja detajlov, ki so

med ključnimi posnetki, o katerih bom govoril pozneje, je pomembno izpostaviti tudi

„macro“ objektive. Standardne fokalne razdalje se spreminjajo med 70 in 105

milimetri. Posebnost teh objektivov je relativno majhna minimalna ostritvena

razdalja, kar pomeni, da se lahko približamo motivu tudi do 15 ali 20 cm razdalje.

Zaradi relativno dolge fokalne razdalje na minimalni distanci objektiv služi kot neke

vrste fotografsko povečevalno steklo. Macro objektivi so nepogrešljivi pri

fotografiranju manjših struktur, detajlnih sledov krvi ali drugih snovi, tulcev itd.

2.9 Svetloba

Za doseganje kakovostnih fotografij, ki so optimalno opremljene z informacijami, ki

jih je mogoče zajeti, je uporaba bliskavice pogosto ključnega pomena.

Najbolj pogosto pride v poštev, kadar je v eksterierju/interierju tema ali slabi

svetlobni pogoji (Duncan, 2010).

Uporaba bliskavice ni smiselna samo v svetlobno šibkih pogojih, temveč tudi takrat,

ko so svetlobni pogoji preveč ekstremni. Za razlago takih situacij je najprej treba

razumeti nekaj osnovnih karakteristik svetlobe, predvsem pa njenega obnašanja

glede na vir svetlobe ter površino, na katero sveti oz. od katere se odbija.

17

2.10 Kontrastnost vira svetlobe

Kontrast je ena izmed najpomembnejših karakteristik svetlobe. Svetlobni vir je

visoko kontrasten, če njegovi žarki zadevajo subjekt iz relativno enakega kota.

Obratno je nizko kontrasten vir tisti, ki zadeva subjekt iz več različnih kotov. Sonce

na nebu brez oblaka je eden izmed najbolj tipičnih visoko kontrastnih virov.

Najlažje prepoznavanje visoko kontrastnega vira je opazovanje sence, ki jo meče

subjekt, ki je osvetljen. Bolj kot je oblika sence definirana, bolj je svetlobni vir

kontrasten. Rečemo, da subjekt meče trdo senco, zato tudi svetlobne vire

poimenujemo kot trde ali mehke. Mehki namreč povzročajo mehkejšo in nedefinirano

senco (npr. nebo, prekrito z oblaki).

Velika vlogo pri determiniranju karakteristike svetlobnega vira je njegova velikost.

Velja, da vsi majhni svetlobni viri proizvajajo trdo svetlobo. To pa ne velja za

dejansko velikost svetlobnega vira, temveč za relativno oddaljenost do subjekta, ki

se fotografira. Vemo, da je sonce v premeru večje kot 1 milijon kilometrov, pa

vendar se zaradi svoje oddaljenosti obnaša kot majhen svetlobni vir. Oblaki pa

predstavljajo velik (mehek) svetlobni vir, ker se sončna svetloba na njih razprši, to pa

povzroči, da svetloba pada na subjekt z več različnih kotov (Hunter, Biver in Fuqua,

2007).

2.11 Svetlobni odboji

Vemo, da lahko osvetljen subjekt prepušča, odbija ali absorbira svetlobo. Odboj je

od vseh treh možnosti najbolj viden, medtem ko predmeti, ki prepuščajo svetlobo,

ostajajo skoraj nevidni za oko in fotoaparat, prav tako tudi tisti, ki jo absorbirajo,

saj se od njih svetloba ne odbija, temveč se akumulira v obliki toplote (Hunter et al.,

2007).

Poznavanje zakonitosti svetlobe in njenega obnašanja je ključnega pomena za

forenzično fotografijo. Forenzični tehniki se srečujejo z najrazličnejšimi površinami

(svetleče, mat, prosojne), na katerih so puščeni dokazi. Kakšno vrsto svetlobe bomo

pri določenih primerih uporabili in na kakšen način, je v testni povezavi s

poznavanjem in obvladovanjem odbojev površin.

18

Poznamo difuzne odboje, direktne odboje in bleščanje. Večina površin vsebuje

kombinacijo vseh treh, izraženost le-teh pa je odvisna od karakteristik površine

(Hunter et al., 2007).

2.11.1 Difuzni odboji

Difuzni odboji imajo isto svetlost odseva, ne glede na to, iz katerega kota jih

gledamo. Zaradi svoje difuzne površine odbijajo svetlobo enakomerno v vse smeri,

zato gledišče ni pomembno. Prav tako ni pomembna velikost svetlobnega vira, ki

osvetljuje subjekt, če je ta difuzen. List papirja bo vedno oddajal enko svetel in

difuzen odboj. Na svetlost pa vpliva distanca svetlobnega vira do subjekta. Bližje kot

je svetlobni vir, več svetlobe oddaja (Hunter et al., 2007).

2.11.2 Direktni odboji

Direktni odboji so zrcalne slike svetlobnega vira, ki ga povzroča (Hunter et al., 2007).

Primer direktnega odboja je, če sami sebe slikamo z bliskavico, ko stojimo pred

ogledalom. Svetloba, ki se sproži iz bliskavice, se odbije od zrcala in se (ob idealnih

pogojih) vsa odbije od zrcala, zato je odboj tudi enako svetel, kot je svetel vir

svetlobe.

3 Forenzična fotografija

„Fotografije so vsepovsod: v albumih, revijah, knjigah, vitrinah, na plakatih,

nakupovalnih vrečkah, pločevinkah. Kaj to pomeni? Med dozdajšnjim razmišljanji smo

predlagali tezo (ki jo je treba še preučiti), da te podobe pomenijo pojme v nekem

programu in da družbo programirajo za sekundarno magično vedenje. Za tistega, ki si

fotografije ogleduje naivno, pomenijo nekaj drugega, namreč stanja stvari,

izhajajoča iz sveta, ki so se upodobila na ploskvah. Zanj fotografije predstavljajo

svet sam. Naivni opazovalec bo sicer priznal, da se stanja stvari na ploskvah

prikazujejo iz posebnih zornih kotov, vendar si bo s tem komajda razbijal glavo.

Sleherna filozofija fotografije se mu bo zato zdela nepotrebna miselna gimnastika“

(Flusser, 2010: 45).

Verjetno je določen odstotek človeštva fotografijo sprejel kot neizpodbiten fragment

„resničnosti“ oziroma kot dovolj realen pokazatelj resničnosti. Sprejetje pojma, kot

je fotografija, je skoraj tako samoumeven, da je hkrati zastrašujoče. Prav zato se v

19

roke forenzične fotografije polaga zaupanje, da bo v največji možni meri objektivno

zastopala resničnost. Za to je poleg v prejšnjem poglavju omenjenih osnov potrebno

veliko dodatnega znanja in sposobnosti.

3.1 Fotografiranje kraja kaznivega dejanja v slovenski policiji

(vir: interna navodila policije)

Fotografiranja se lotimo po korakih:

- KRAJ S ŠIRŠO OKOLICO (fotografiramo dovoz in dostope do objekta, kjer

opravljamo ogled, naredimo tudi več situacijskih posnetkov proti objektu iz

različnih smeri),

- BLIŽNJA OKOLICA IZ VEČ RAZLIČNIH SMERI (fotografsko dokumentiramo

zunanjost in bližnjo okolico objekta),

- ZUNANJOST OBJEKTA Z OKOLICO (objekt fotografiramo diagonalno, tako da z

vsakim posnetkom zajamemo po dve steni, fotografiramo tudi sledi na

zunanjosti objekta),

- SPLOŠEN VIDEZ PROSTOROV (situacijski posnetki notranjosti),

- NOTRANJOST PROSTOROV PODROBNEJE (podrobneje fotografiramo predmete

in nosilce sledi),

- VSE ZAVAROVANE SLEDI (sledi fotografiramo situacijsko, iz relativne bližine in

naredimo bližinske posnetke s številko in merilom),

- MOREBITNO TRUPLO (fotografiramo položaj, gledan iz več različnih smeri in z

vrha, položaj rok in nog, položaj glede na predmet, s katerim je bilo dejanje

storjeno, ter vidne poškodbe),

- UPORABA POLIGRAFA (fotografiramo predmete, ki barvno ali oblikovno

izstopajo in za katere upravičeno domnevamo, da si jih je storilec na kraju

zapomnil).

Pri „fotografskem ogledu“ veljajo ista pravila kot pri ogledu brez fotoaparata. Ogled

se začne na obrobju in konča v jedru dogajanja. Zato je treba ogled skrbno

načrtovati.

20

3.2 Posnetki

3.2.1 Situacijski posnetek

Situacijski posnetek poda opazovalcu predstavo o dogodku in je posnet s širokokotnim

objektivom, da z njim zajamemo celoten kraj dejanja. To so vsi objektivi, ki imajo

krajšo goriščno razdaljo od normalne (50 mm). V praksi se uporabljajo objektivi,

katerih goriščna razdalja meri do 35 mm (primer zoom širokokotnega objektiva:

Nikon 12-24 mm 2.8). Primerni so predvsem za situacije, kjer potrebujemo večjo

globinsko ostrino, pa tudi ko hočemo na fotografijo zajeti čim več informaciji.

Pogosto so rešitev za fotografiranje eksterierja ali interierja, sploh kjer zaradi

majhnosti prostorov težko zajamemo splošno podobo kraja dejanja.

3.2.2 Posnetek relativne bližine

Cilj tovrstnega posnetka je, da prikaže sled in njeno neposredno okolico, da vidimo

pozicijo sledi ter tip podlage, na kateri se nahaja. Za takšne posnetke je primeren

normalen objektiv, ki pri običajnem aparatu s 35-milimetrskim senzorjem znaša 50

mm. Normalni objektiv zajema približno takšen vidni kot, kot ga zajema človeško

oko. Včasih moramo za posnetke relativne bližine uporabljati tudi tele objektive.

Začnejo se nekje pri 80 milimetrih ter se končajo pri približno 300 milimetrih.

Poznamo tudi ultra tele objektive, katerih goriščnica meri od 300 milimetrov naprej.

3.2.3 Bližinski posnetek

Z bližinskim posnetkom, lahko tudi makro posnetkom, dokazujemo obstoj

individualnosti opisane sledi. Makro fotografija je v forenzični fotografiji pogosto

uporabljana, med drugim ker lahko sled izdelamo v naravni velikosti ter jo po potrebi

tudi povečamo. Makro posnetek nam omogoča fotografiranje pomembnih sledi, kot so

sledi orodja, sledi papilarnih linij, sledi obutve, rokavic, vlaken, las itd. S fotografsko

obdelavo se ukvarjamo, ko pripravljamo sledi za nadaljnjo preiskovanje, zato

moramo posneti vse individualne karakteristike, med katere spadajo sledi požarov in

eksplozij, sledi pri prometnih nesrečah, sledi preiskav ponarejenega denarja, prstnih

sledi in sledi dlani ter obuval.

21

3.3 Format zajema in shranjevanje posnetkov

Po priporočilu internega pravilnika se pri digitalni preslikavi sledi uporablja zrcalno

refleksni digitalni aparat, ki ima ločljivost vsaj 10 milijonov pik. Pri fotografiranju

vedno zajemamo podatke v RAW + JPEG formatu na spominsko kartico, iz katere se

fotografije prenesejo na računalnik oz. delovno postajo.

Podatke se shranjuje v datoteko, ki je namenjena izključno shranjevanju posnetkov.

Ko je prenos zaključen, dobijo posnetki status originalnih podatkov, ki pa se morajo

popolnoma ujemati z zapisom na spominski kartici. Primerno je narediti tudi

varnostno kopijo na zunanji disk ali druge arhivne postaje, ki so primernejše za

dolgoročno shranjevanje podatkov.

3.4 Fotografiranje krvnih sledov

Vloga krvnih sledi in vzorcev je v postopku pogosto premajhna zaradi nepopolnega

dokumentiranja teh sledi. Ko se fotografirajo krvni vzorci in sledi, je treba biti

pozoren na slednje smernice:

- Pravilno dokumentiranje velikosti, oblike in distribucije individualnih sledi,

prav tako tudi celotne sledi.

- V fotografijo je vedno treba vključiti primerne metre in markerje.

- Vedno je treba uporabljati več mehanizmov za beleženje (fotografija,

videografija, beležke, diagrami). S tem zmanjšamo možnost, da bi se katere

od pomembnih informacij izgubile oziroma spregledale.

- Če je mogoče, se zberejo tudi deli, kjer obstaja verjetnost (večja ali manjša),

da vsebujejo krvne sledi.

- Uporaba splošnega posnetka, posnetka iz relativne bližine in „close-up“

bližinskega makro posnetka. Za zelo majhne sledi je primerna tudi mikro

fotografija (James in Nordby, 2009).

Vsak vzorec mora biti fotografiran posamezno, s tem da se fotografira tudi splošen

kraj dejanja, ki omogoča orientacijo umeščanja posameznega vzorca. V forenzični

fotografiji vedno velja pravilo, da je celota fotografiranega kraja dejanja bolj

pomembna kot preveliko število fotografij (Duncan, 2010).

22

Velikost, oblika in druge lastonsti krvnih sledi, nam podajo veliko informacij o

dogajanju na kraju kaznivega dejanja, zato je toliko bolj pomembno, da se te

informacije tudi zabeleži (Drobnič, 2002)

Prav tako velja za fotografiranje krvnih madežev na oblačilih. Treba je fotografirati

oblačila, ko so še oblečena, prav tako pa se oblačila fotografira še enkrat, ko so že

odvzeta in obravnavana kot dokaz. Vsak del, ki je vreden fotografiranja od blizu

(detajl), je treba z dodatnimi fotografijami umestiti v splošen kraj dejanja. Zato je

pomembno, da se forenzični tehnik ne posveča drobnim detajlom, preden nima

zadostne kakovosti in števila posnetkov, ki jih umeščajo v širši kontekst, prav tako pa

prikazujejo tudi medsebojne relacije posameznih področij (Duncan, 2010).

Majhni vzorci krvnih sledov so na fotografijah težko vidni, predvsem na splošnih

posnetkih. Za izboljšanje vidljivosti obstaja več metod, ki se lahko uporabijo, ko je

kraj dejanja že fotografiran, brez posegov preiskovalca.

Pomembno je, da je celoten postopek odvzema, shranjevanja in transporta

potencialnih dokazov jasen in sledljiv. V statičnem delu ogleda se vsaka sled označi,

slika in zapiše, v dinamičnem pa se primerno označi in shrani (Maver in soavtorji,

2004).

Permanentni markerji se lahko uporabijo za izpostavljanje lokacije določenih

madežev ali sledi. Barva markerja naj bi bila v kontrastu s površino, da je na

fotografiji bolj vidna. Če je površina relativno velika, se lahko nariše mreža, ki se po

vertikalni in horizontalni osi razdeli na kvadrante, kar omogoča boljši pregled in

umeščanje posameznih segmentov v orientaciji na celoten kraj dejanja (Duncan,

2010).

3.4.1 Težavne površine s krvnimi sledmi

Ker svetlomer fotoaparata meri med intenziteto bele in črne, včasih pride do

problemov pri nastavljanju ekspozicije, še posebej pri manjših sledeh na črni ali beli

podlagi. Svetlomer ima pravilno ekspozicijo nastavljeno na 18-odstotno sivino.

Posledično pri fotografiji, kjer je ozadje (podlaga) bela, svetlomer zazna veliko

količino beline, ki jo „želi“ zmanjšati na 18-odstotno sivino (Duncan,2010).

V takem primeru bela stena na posnetku ni bela, temveč ima vrednosti 18-odstotne

23

sivine, kar privede do podosvetljene fotografije, ki pa ji lahko manjkajo pomembni

detajli. Da preprečimo takšne probleme, obstaja nekaj načinov.

Najbolj natančen način je uporaba svetlomera, s tem da merimo količino vpadne

svetlobe na subjekt, ki ga fotografiramo. Svetlomer je lahko drag pripomoček, zato

obstaja tudi možnost uporabe 18-odstotne sive kartice. Ko je fotoaparat postavljen v

položaju na subjekt, ki ga želimo fotografirati, pred objektiv postavimo sivo kartico,

ki jo približamo, da zapolnimo večji del vidnega polja fotoaparata. Osvetlitvene

nastavitve nastavimo tako, da se interni svetlomer fotoaparata postavi na ničlo

oziroma sredino skale svetlomera, kar pomeni, da smo nastavili pravilno nastavitev. V

primeru, da je subjekt fotografiranja prevelik in kartice ne moremo približati toliko,

da bi zapolnili vidno polje, nastavimo nastavitve svetlomerja na točkovno merjenje,

kar povzroči, da svetlomer zoža kot merjenje svetlobe. Tako svetloba, ki se ne odbija

direktno od kartice, ne vpliva na odčitke svetlomerja (Duncan, 2010).

Obstajajo tudi druge metode, kot so t. i.“bracketing“, ki na dane ekspozicijske

nastavitve ob nadaljnjih pritiskih podaljša in skrajša ekspozicijo za tretjino, polovico

ali celo stopnjo. Neke vrste „bracketing“ lahko izvajamo tudi s preprostim postopkom

„preizkusov in napak“ ob gledanju histograma in prilagajanju nastavitev do trenutka,

ko je osvetlitev primerna.

3.4.2 Uporaba bliskavice

Uporaba bliskavice je pogosta in smiselna. Bliskavica pomaga korektno zajeti barve

vzorca, osvetli temne predele in pripomore pri enakomerni osvetlitvi scene (Duncan,

2010).

Pri uporabi bliskavice je smiselno omeniti, da jo je treba uporabljati preudarno in ne

ob vsaki priložnosti oziroma uporabiti primerno glede na okoliščine.

Uporaba bliskavice je lahko problematična, kadar se krvna sled nahaja na površini, ki

generira direktni odboj oziroma v veliki večini direktno odbija svetlobo (Duncan,

2010).

V takšnih primerih je potrebno uporabiti sinhronizacijski kabel, ki nam omogoča

postavitev bliskavice iz ustreznega kota, stran od osi objektiva, ki preusmeri odboj

stran od vidnega kota objektiva.

24

Alternativa sinhronizacijskem kablu so tudi radijski ali IR prožilci, ki omogočajo

brezžično sinhronizirano proženje bliskavic.

Kadar uporabljamo stranski kot osvetlitve, se je pomembno zavedati pravila, ki pravi,

da svetloba pada s kvadratom razdalje. To pomeni, da je potrebno prilagoditi

pravilno distanco v razmerju do področja, ki a bliskavica osvetljuje, saj se lahko ob

nepravilni uporabi zgodi, da je padec svetlobe od začetka do konca fotografije

prevelik. V takem primeru lahko spremenimo višino vpadnega kota, vendar smo

omejeni, saj lahko nepravilna sprememba povzroči „hotspot-e“ ali preosvetlena

področja na površini, ki jo fotografiramo. Druga možnost je postavitev bliskavice iz

daljše distance, še vedno pod stranskim kotom. S tem zmanjšamo distanco med

skrajnimi robi fotografije (oziroma izreza) ter bliskavico. Uporabimo lahko tudi

svetlobni modifikator, ki zmehča svetlobo ter s tem ublaži kontrastne prehode med

enim in drugim koncem fotografije (Duncan, 2010).

3.4.3 Krvne sledi na steklenih površinah

Krvne sledi se pogosto nahajajo na zunanjih steklenih površinah stavbe.

Fotografiranje se lahko zakomplicira, ko forenzični tehnik iz notranjosti stavbe

fotografira skozi steklo navzven. Svetlomer v fotoaparatu bo želel nastaviti

ekspozicijo, ki je primerna za zunanjost. Če nastavimo ekspozicijo, ki je primerna za

notranjost, bo po vsej verjetnosti fotografija močno preosvetljena, s tem pa se bodo

izgubili tudi pomembni detajli sledi. Ena izmed primernih rešitev je, da se

ekspozicija nastavi na zunanjo svetlobo, z bliskavico pa s kota dosvetlimo krvne sledi,

hkrati pa osvetlimo tudi merilo, ki bi sicer bilo v popolni temi (Duncan,2010).

Premisliti je treba tudi o globinski ostrini. Če želimo izpostaviti vzorec krvnih sledi,

je treba uporabiti bolj odprto zaslonko, ki bolj zabriše ozadje, s tem pa povzroči, da

so detajli v ospredju vidnejši. Slabšo vidnost pa lahko povzroči tudi preveč kontrastno

ozadje. Za boljšo vidnost sledi lahko v ozadje postavimo bel karton, ki poveča

kontrast med sledmi in ozadjem, kar naredi fotografijo bolj informativno za

opazovalca (Duncan, 2010).

3.4.4 Kemijski reagenti

Kemični reagenti se pogosto uporabljajo, da razkrijejo latentne sledi, pogosto takrat,

ko storilec skuša zakriti sledi kaznivega dejanja in očisti kraj kaznivega dejanja. Za

25

odkrivanje prisotnosti krvi, se uporablja raztopino luminola, ki se razprši po

področju, kjer se prisotnost krvi ugotavlja. Svetlobno reakcijo luminola le stežka

nadosvetlimo. Ker pa je sledi, ki se jih osvetli z luminolom, treba postaviti v

kontekst, je pomembno osvetliti tudi kraj dejanja. Pomembno je, da prostor ali kraj

dejanja, na kateri je sled poškropljena z luminolom, podosvetlimo. Če bi jo normalno

osvetlili ali preosvetlili, bi svetloba lahko „presvetlila“ svetenje luminola, ki

posledično na fotografiji ne bi bil viden. Namen je osvetliti kraj dejanja, še vedno pa

sledi obdržati dovolj vidne. To lahko dosežemo na več načinov. Uporaba bliskavice je

lahko primerna, če jo odbijamo od stropa, pri tem pa predhodno izračunamo

nastavitev bliskavice, tako da s svojim bliskom podosvetli prostor. Drugi način je

uporaba klasične svetilke. Gre za tehniko „barvanja s svetlobo“ (painting with light).

Ker so ekspozicije za osvetlitev fotografije z virom luminola relativno dolge, imamo

vmes dovolj časa, da svetimo na različna področja in na ta način „izrišemo“

karakteristike prostora. Osvetljevanje s svetilko je načeloma lažje, saj lahko

enakomernejše osvetlimo področja, ki jih želimo (Duncan, 2010).

3.4.5 Krvne sledi na barvnih površinah

Krvne sledi se lahko nahajajo na marsikateri površini. Kraji in okoliščine kaznivih

dejanj so lahko nepredvidljive in kompleksne, zato mora forenzični tehnik narediti

dober posnetek, ne glede na podlago, na kateri se sled nahaja.

Sledi so pogosto na oblačilih, pohištvu ali drugih površinah, ki so lahko oblečene v

različne vrste tekstila, so različnih barv in strukture, in lahko tvorijo nekontrastne

kombinacije med krvjo in površino ter otežujejo delo forenzičnega tehnika (Duncan,

2010).

Če ne bi bil namen forenzične fotografije predstava realnosti in ne bi stremela k

popolni kredibilnosti, bi ta problem lahko rešili v postprodukciji, na primer v

programu Photoshop. Dele, kjer bi obstajala sled, bi recimo potemnili, podlago pa

posvetlili z določenimi orodji, ki jih program omogoča. Postopek ni nesprejemljiv, se

pa pri takem ravnanju lahko zgodi, da izgubimo določene dele informacij, če s

popravki pretiravamo. Zato je bistveno, da uporabimo rešitve, ki obstajajo na sami

lokaciji.

Ena izmed rešitev je uporaba primarnih filtrov – rdeč, moder, zelen. Filtri delujejo

tako, da svetlijo tisto barvo na fotografiji, katere barve so sami, potemnijo pa

26

komplementarno barvo. Tako rdeč filter posvetli kri na posnetku, moder pa jo

potemni. Problem barvnih filtrov je, da so efektivni le pri uporabi črno-bele tehnike.

Pri črno-beli tehniki lahko namesto barvnih filtrov uporabimo forenzične svetlobne

vire, ki imajo nastavljivo spektralno valovanje in tvorijo želene svetlobe, ki dosežejo

podobne učinke (Duncan, 2010).

Pri barvni tehniki je mogoča tudi tehnika polarizirane svetlobe, ki vsebuje tri ključne

komponente. Svetlobni vir, ki tvori vzporedne žarke, na katerem uporabimo linearni

polarizacijski filter, površino, ki jo preučujemo, postavimo na temno mat površino,

na leči pa uporabimo linearni polarizacijski filter, kot je razvidno iz slike 1. (De

Forest, Bucht, Kammerman, Weinger in Gunderson, 2009).

Slika 1: Postavitev elementov

3.5 Fotografiranje sledi obuval

Pri hoji se ob stiku čevlja s podlago na površino podplata prenesejo snovi s podlage,

kot so različna umazanija, prah, maščobe, kri in vlaga. S koraka v korak se te snovi

prenašajo s podlage na čevelj in hkrati s čevlja na podlago. S prenosi pa na podlagah

nastajajo vidne in latentne sledi obuval (James in Nordby, 2009).

Vse sledi, vidne ali latentne, ploske ali reliefne, vedno fotografiramo z vrha, tako da

je površina objektiva vzporedno s površino podlage oz. sledi, motiv pa približamo

tako, da zapolni polje kukala. Različni tipi in okoliščine sledi pa zahtevajo različne

27

tehnike fotografiranja (Duncan, 2010).

3.5.1 Reliefne sledi obuval

Kjer pritisk obuvala trajno deformira podlago, nastane reliefni odtis. Podlage, ki

omogočajo tovrstne odtise, so pesek, zemlja in sneg. Od strukture podlage, vsebnosti

vlage in vsebnosti „kontaminacijskih materialov“, kot so kamenje, delčki lesa in

drugi materiali, je odvisna globina ter kakovost odtisa. Nekatere podlage lahko

zadržijo neverjetne detajle, med tem ko druge omogočajo zgolj delne, nejasne

odtise (James in Nordby, 2009).

Pri fotografiranju reliefnih sledi moramo biti pozorni na globino odtisa. Globlja kot je

udrtina odtisa, bolj zaprto zaslonko bomo morali uporabiti, saj se nam v nasprotnem

primeru zgodi, da je slika neostra oziroma da je njena globinska ostrina preveč

plitva.

Da pri fotografiranju reliefnih sledi dobimo optimalno količino detajlov, je potrebna

stranska svetloba, saj ta povzroči kontraste med profilom odtisa. Za svetlobni vir se

najbolj priporoča bliskavica, postavljena nekje med 15- do 45-stopinjskim kotom na

motiv. Priporočljivo je tudi, da se takšna sled fotografira trikrat, vsakič z drugačno

pozicijo bliskavice na 360-stopinjski krožnici okrog sledi. Takšen pristop omogoča

minimalno verjetnost, da se kakšna detajlna karakteristika sledi „izgubi“ v senčnih

predelih. Z večkratnim postavljanjem svetlobnega vira tako spreminjamo tudi kot in

smer padanja senc, ki se lomijo na profilu sledi obuvala.

Sonce je lahko v tem primeru neželen dejavnik, saj povzroča prevelike ekstreme v

svetlobnih pogojih. Previsoke vrednosti svetlih tonov in visoke vrednosti temnih tonov

lahko zaradi omejenega dinamičnega razpona fotoaparata privedejo do izgube

pomembnih detajlov na fotografiji. V premočnem soncu je priporočljivo zasenčiti

polje fotografiranja ter v senci sled nadzorovano osvetljevati z bliskavico (Duncan,

2010).

3.5.2 Ploske sledi obuval

Ploski odtisi (sledi obuval) nastajajo na trdih podlagah, kot so linolej, papir, plastika,

preproge, parket in drugi. Snovi, ki omogočijo odtis na površini, so različne, zato

zahtevajo različne tehnike odkrivanja le-teh. Tudi relativno čisti čevlji lahko pustijo

odtise na površinah, ki so bile polirane, voskane ali kako drugače zaščitene z mastno

28

snovjo. Zanimivo je, da navadno sprva manj vidni odtisi obuval (npr. na steklu),

vsebujejo večji delež informaciji, kot na primer odtisi, ki so jih povzročile sledi krvi

ali prahu (James in Nordby, 2009).

Pri vidnih ploskih odtisih je pogosto edina dilema izbira vira svetlobe. Če ambientalna

svetloba ponuja dovolj kakovostno enakomerno svetlobo ter ne zmanjšuje vidnosti

sledi, je le-ta povsem legitimna izbira. Kadar abmientalna svetloba ni zadovoljiva, pa

je potrebna uporaba dodatnega vira svetlobe. Skoraj vedno je pri fotografiranju sledi

obuval treba uporabljati stransko svetlobo, saj lahko direktna svetloba (bliskavice)

povzroči odseve na podlagi, zmanjša ali uniči detajle na fotografiji. Pri uporabi

stranske svetlobe pa moramo biti pozorni na zakonitost svetlobe, ki pravi, da jakost

svetlobe pada s kvadratom njene razdalje. Ob fotografiranju sledi obuval je zato

treba bliskavico odmakniti do te mere, da na polje fotografiranja meče enakomerno

intenziteto svetlobe (Duncan, 2010).

Pomembno je, da se zabeležijo vse sledi obuval, ki so prisotne na kraju preiskovanja.

Ker se lahko zgodi, da je prizorišče kontaminirano ob prihodu, je še toliko

pomembneje, da se zberejo vse sledi, prav tako se zbere tudi sledi obuval vseh, ki so

pri preiskovanju udeleženi, saj se lahko po tehniki izločanja izloči tiste odtise, ki ne

pripadajo nikomur od ekipe preiskovalcev. Doslednost velja tudi pri delnih, na prvi

vtis nepomembnih sledeh, saj so tudi ti lahko ključni za popolno rekonstrukcijo kraja

dejanja in preiskovanja. Šele po vseh zbranih dokazih, preučevanju ter drugih

procesih se lahko določi, kateri izmed dokazov so ključnega pomena, zato si

forenzični tehnik nikoli ne bi smel dovoliti subjektivnega selekcioniranja dokazov na

kraju preiskovanja (James in Nordby, 2009).

3.6 Rokovanje s fotografijami - postprodukcija

Digitalno manipuliranje fotografij je v današnjih časih nekaj povsem običajnega. Z

digitalno obdelavo v za to namenjenih računalniških programih lahko izboljšamo

fotografijo, z informacijami, ki jih je zapisal fotografski senzor. Hkrati pa lahko tudi

izbrišemo, prikrojimo ali dodamo informacije, ki ni nujno, da jih je fotografski senzor

sploh zajel. S tem lahko prikrojimo "resničnost" posnetka, zato je smiselno omeniti

pogoje, ki jih je treba izpolniti v forenzični fotografiji.

29

3.6.1 SWGIT - Scientific working group on imaging tehnologies

Stališče Strokovne delovne skupine SWIGIT s področja digitalne in medijske

tehnologije v pravosodnem sistemu, ki je delovala pod okriljem FBI, je, da se na

fotografijah lahko opravljajo digitalne spremembe, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

- ohranjena je originalna fotografija,

- spremembe, ki se razlikujejo od tistih, ki so možne v običajni temnici, so

posebej zabeležene,

- končna fotografija je izboljšan original, hkrati pa je izboljšavo možno

ponovno doseči, če sledimo zabeleženem korakom.

Dokument se ukvarja s štirimi glavnimi področji digitalne manipulacije: izboljšava,

restavriranje, kompresija in analiza fotografij. Če želimo, da je fotografija tudi

forenzičen dokaz, mora zadoščati kriteriju zanesljivosti, reproduktibilnosti, varnosti

in presoji.

TEHNIKE IZBOLJŠAVE

TRADICIONALNE IZBOLJŠAVE

Tradicionalne izboljšave so omejene na tista dejanja, ki bi jih lahko naredili tudi v

standardni fotografski temnici. To so nastavitve svetlosti in kontrasta, svetlenje in

temnenje, uravnavanje barvne temperature. Te tehnike veljajo za tradicionalne

metode in so sprejemljive z vidika forenzične prakse.

NETRADICIONALNE IZBOLJŠAVE

Netradicionalne izboljšave in popravki so priznani na več različnih strokovnih

področjih, kot so zdravstvo, astronavtska stroka, kartografska stroka itd. Med

netradicionalne popravke sodijo linearno filtriranje, nelinearni kontrastni popravki,

naključne tehnike za zmanjševanje zrnatosti, vzorčasto reduciranje šuma,

spreminjanje saturacije itd. Vse te tehnike so lahko uporabljene na delovnih kopijah

fotografij ter se kot dokaz priložijo ob potrebni dokumentaciji ter originalnimi

posnetki, saj lahko te tehnike povzročijo izpad določenih podatkov na fotografijah,

posledica so lahko tudi tvorjenje artefaktov ali pojavljanje naključnih barvnih pik.

30

RESTAVRIRANJE FOTOGRAFIJ

Med tehnike restavriranja se uvrščajo: sivo-skalna linearizacija, barvno

uravnovešanje, odstranjevanje zamegljenosti, geometrično restavriranje, zavijanje

(krivljenje) fotografij. Tovrstne tehnike spet ne veljajo za omejitve klasične temnice,

zato se lahko uporabljajo le na delovnih različicah, originali pa morajo biti ohranjeni.

Vodena more biti ustrezna dokumentacija ter jasen postopek popravkov.

KOMPRESIJA FOTOGRAFSKEGA ZAPISA

Datoteke digitalnih fotografij vsebujejo veliko količino informacij, kar se pozna na

njihovi datotečni velikosti. Kompresije zapisov zmanjšajo velikost datotek, kar

omogoča lažje arhiviranje. Obstaja več kompresijskih postopkov, kot so „lossles

compresion, jpeg, tiff in drugi zapisi“. Treba je paziti, da pri kompresiji ne pride do

izgube bistvenih podatkov.

KVANTITATIVNA ANALIZA FOTOGRAFIJ

Procesi analiziranja, odčitavanja podatkov iz fotografije, lahko ponudijo s

konkretnimi podatki, kot so mere velikosti, distance itd. Uporabljajo se tehnike, kot

so fotogrametrija, fotometrija, avtentikacija fotografij, kolorimetrija itd.

4 Fotografiranje reliefnih sledi obuval

Sledi se v praksi odtisnejo slabše ali boljše. S tem mislim na deformacije, ki

nastanejo ob tvorjenju odtisa na podlago. V našem poskusu je bilo smiselno dobiti

čim bolj jasen odtis obuvala, saj smo preučevali, kako vpadni kot svetlobe vpliva na

končno razpoznavnost sledi na fotografiji v razmerju z njeno globino. Da bi

zadovoljili to potrebo, smo preizkusil različne vrste podlage (vrtno prst, gozdno prst,

mivko itd.). Najboljše rezultate je dala mešanica prsti, pomešane z vodo (blato), in

mivke, ki smo jo v tankem sloju posul povrhu. Blato je omogočalo ugrez čevlja v

podlago, mivka pa je pomagala pri definiciji odtisa.

V eksperimentu smo preizkusil dve globini reliefne sledi v podalgi, in sicer 2,5-

centimetrsko ter 5-centimetrsko globino. Pri obeh globinah smo izvedeli preliminarno

fotografiranje, kjer smo preizkusili, kako vpadni kot svetlobe vpliva na končno

fotografijo sledi, kot je razvidno iz slik 2 in 3.

Oba odtisa obuvala sta bila narejena z zavezanim čevljem na nogi z obremenitvijo na

31

podlago s polno težo.

Slika 2: Odtisi obuvala na 2,5-centimetrski podlagi

Slika 3: Odtisi obuvala na 5-centimetrski podlagi

32

Preliminarni preizkus kotov vpadne svetlobe smo naredili po 10-stopinjskih korakih od

kota 0 stopinj do kota 90 stopinj. Oddaljenost svetilnega telesa je bila 70 cm. V

praksi vpadnega kota 90 stopinj nismo mogli izvesti točno, saj bi za to potrebovali

svetlobni vir, ki bi bil aksialen, se pravi, da bi izviral iz osi objektiva. Pri testiranju

90-stopinjskega kota smo svetlobni vir pomaknili najbližje objektivu, toliko, da ni bil

viden na fotografiji.

Na podlagi preliminarnega fotografiranja smo sklenili, da bomo poskus izvajal pri treh

različnih vpadnih kotih - 25, 50 in 75 stopinj. Preliminarno fotografiranje je pokazalo,

da so sence do kota 20 stopinj predolge in zakrivajo več kot polovico sledi, v obeh

primerih. Od kota 20 stopinj naprej se začnejo dogajati prve smiselne spremembe, ki

na fotografiji začnejo izražati karakteristike sledi. Pri kotu 50 stopinj se pojavijo

večje razlike v izraženosti detajlov pri odtisu v manjši globini podlage v primerjav s

tistim v večji. Od kota 70 stopinj naprej se pri obeh globinah podlag sence na sledi

povsem izgubijo.

Slika 4: Skica položajev fotografiranja

Določili smo tri položaje (P1, P2, P3), iz katerih smeri smo sled osvetljevali po

določenih kotih (25, 50 in 75 stopinj). Vsako fotografijo smo opremili z oznako profila

33

(A ali B), številko položaja (P1, P2, P3) ter označil vpadni kot izvora svetlobe (25, 50,

75), kar je ponazorjeno na sliki 4.

Položaj svetlobe smo preračunali na podlagi kota in hipotenuze (70 cm) ter s sinusno

in kosinusno funkcijo izračunali x (oddaljenost vira) ter y (višino vira). Da bi

zagotovili čim bolj točne položaje svetlobnega vira, smo izdelal merilo za x os in y

os, ter tako premikali vir svetlobe po fiktivni krožnici. Za ponazoritev je v pomoč

slika 5.

Slika 5: Fiktivna krožnica

Da smo pozneje lahko ugotavljal, kateri kot boljše vpliva na repliciranje detajlov

sledi, smo v obuvalo vrezali 8 poškodb (slika 6), ki so služile kot kontrolne točke

individualnih lastnosti sledi. Primernost kota osvetlitve smo ocenili s količino vidnih

individualnih značilnosti v odtisih, vidnih na fotografiji. Kot primerno smo ocenili

tisto kombinacijo pozicije in kota svetlobe, ki omogoča prepoznavo treh (ali več) od

osmih individualnih lastnosti sledi, kar je 37,5 procenta vseh individualnih lastnosti.

34

Slika 6: Poškodbe obuvala, ki so služile kot kontrolne točke

Slika 7: Obuvalo

35

4.1 Položaj 1

4.1.1 Vpadni kot 25 stopinj

Slika 8: Profil A pri vpadnem kotu 25 stopinj na prvem položaju

36

Slika 9: Profil B pri vpadnem kotu 25 stopinj na prvem položaju

Po pregledu kontrolnih točk lahko ugotovimo, da je vpadni kot svetlobe pri 25

stopinjah relativno ugoden, saj je pri profilu A (slika 8) jasno vidnih 5 kontrolnih

točk. Točka 6 je slabše vidna, točka 8 pa je vidna zelo subtilno. Kontrolna točka 5

zaradi padca sence pade v senčni predel in je skoraj nevidna.

Pri profilu B (slika 9) je kontrolna točka 2 nekoliko slabše vidna kot pri profilu A,

vendar še vedno dovolj jasno nakazuje na karakteristiko čevlja v tej točki. V peti se

kljub senčnemu predelu vidi del kontrolne točke 5, vendar pa karakteristike

kontrolne točke 8 ni zaznati.

37



38


Pri vpadnem kotu svetlobe pri 50 stopinjah so rezultati občutno slabši. Pri profilu A

(slika 19) je jasno vidna zgolj karakteristika kontrolne točke 1. Točke 4, 5 in 8 so

delno izražene, definicija na ostalih točkah praktično izgine. Pri profilu B (slika 11) se

dobro poznajo karakteristike na točkah 1 in 5, subtilno pa sta vidni še točka 3 in 6.

Pri obeh profilih pa opazimo tudi izgubo definicije v srednjem delu odtisa - logotip

čevlja, ki sicer ni karakteriziran kot kontrolna točka, je pa eden izmed ločevalnih

lastnosti čevlja ter zato ni nepomemben.

39



40


Z dvigom vpadnega kota svetlobnega vira izgubimo skoraj vso definicijo sledi. Pri

profilu A in B sta vidni dve kontrolni točki, ki sta v primerjavi s prejšnjimi primeri

skoraj nerazpoznavni, kar je razvidno iz slik 12 in 13. Pri obeh profilih je bolje

izražena kontrolna točka 1, v peti pa pri profilu A točka 8, pri profilu B pa točka 5.

Ostalih kontrolnih točk ni mogoče opaziti pri nobenem izmed profilov, prav tako se

izgubi vsa definicija znaka v sredini obuvala.

41

4.2 Položaj 2


Slika 14: Profil A pri vpadnem kotu 25 stopinj na drugem položaju

42

Slika 15: Profil B pri vpadnem kotu 25 stopinj na drugem položaju

Pri profilu A (slika 14) sta v primerjavi z istim vpadnim kotom pri P1 bistveno bolj

jasni kontrolna točka 4 in kontrolna točka 8, ki je v P1 skoraj ni opaziti. Delno so

vidne tudi točke 3, 5, 6 in 7.

Pri profilu B (slika 15) je zaradi padca sence zakrita skoraj polovica sledi. Temu

primerno je izrazita le točka 4. Točke 1, 3 in 5 so vidne zelo pogojno, saj ležijo ravno

na robu senčnega predela.

43



44


Z dvigom vpadnega kota se vidnost detajlov kontrolnih točk v primeru profila A

poslabša (slika 16), pri profilu B pa ne vidimo nobenih izboljšav, kljub temu da se

senca ne razteza več po področjih, kjer so kontrolne točke (slika 17).

Pri profilu A imamo le delno vidne 4 kontrolne točke, pri profilu B pa se relativno

dobro vidi točka 5, točki 3 in 5 pa so bistveno bolj neizraziti.

45



46


Pri profilu A se zgubijo skoraj vsi detajli, zelo neizrazito je vidna zgolj kontrolna

točka 8 (slika 18). Pri profilu B se lahko s težavo razberejo podrobnosti treh

kontrolnih točk, vendar so v primerjavi s prejšnjimi primeri zanemarljive (slika 19).

Tudi pri položaju 2 (P2) opazimo, da se z dvigom vpadnega kota hitro izgubi definicija

znaka v sredinskem delu sledi. Z dvigom vpadnega kota iz 25 na 50 stopinj so detajli

občutno slabše vidni, pri vpadnem kotu 75 stopinj pa praktično nevidni.

47

4.3 Položaj 3


Slika 20: Profil A pri vpadnem kotu 25 stopinj na tretjem položaju

48

Slika 21: Profil B pri vpadnem kotu 25 stopinj na tretjem položaju

Izraženost detajlov kontrolnih točk je pri vpadnem kotu svetlobe 25 stopinj v

primerjavi s položajem ena in dva najslabša. Vidni so detajli zgolj 3 kontrolnih točk v

zgornjem delu obuvala z manjšimi razlikami v izraženosti pri profilu A in B (sliki 20 in

21).

49



50


Pri dvigu vpadnega kota svetlobe na 50 stopinj se zadeva enakomerno poslabša. Še

vedno so vidne iste tri kontrolne točke (2, 3 in 4), vendar v primerjavi z vpadnim

kotom svetlobe pri 25 stopinjah bistveno manj izrazito (sliki 22 in 23).

51



52


Pri profilu A izgubimo vidnost prav vseh detajlov na kontrolnih točkah, kar je razvidno

iz slike 24. Pri profilu B se delno še vidijo definiciji detajlov kontrolnih točk 2 in 3,

vendar skoraj zanemarljivo (slika 25).

Kot pri obeh prejšnjih položajih (1 in 2) se je definicija znaka v sredinskem delu sledi

slabšala z vsakim dvigom vpadnega kota svetlobe.

53

4.4 Rezultati

4.4.1 Kontrolna točka 1

Slika 26: Prva kontrolna točka

Kontrolna točka je bila dobro videna 2-krat, 1-krat delno. Od tega vse pri vpadni

svetlobi v položaju 1.

Pri profilu B je bila kontrolna točka dobro izražena 3-krat (od tega vsakokrat v

položaju 1) ter enkrat delno v položaju 2. Pregled kontrolne točke 1 za oba profila

prikazuje slika 26.


Slika 27: Druga kontrolna točka

Kontrolna točka se je pri profilu A izrazila 3-krat. Dvakrat pri vpadnem kotu 25

stopinj pri položajih 1 in 3 ter pri vpadnem kotu svetlobe 50 stopinj v položaju 3.

Pri profilu B se je kontrolna točka izrazila 1-krat v položaju 1 pri vpadnem kotu 25

stopinj, 1-krat v položaju 2 pri vpadnem kotu 75 in pri vseh treh vpadnih kotih

položaja 3. V položaju 3 pri vpadnem kotu svetlobe 75 stopinj se je izrazila slabše.

Pregled kontrolne točke 2 za oba profila prikazuje slika 27.

54


Slika 28: Tretja kontrolna točka

Kontrolna točka 3 se je pri profilu A najbolje izrazila v položaju 1 pri vpadnem kotu

svetlobe 25 stopinj. Izrazila se je še štirikrat, po dvakrat pri položajih 2 in 3, obakrat

pri vpadnem kotu svetlobe pri 25 in 50 stopinjah.

Pri profilu B se detajl kontrolne točke ni izrazil le pri vpadnem kotu pri 75 stopinjah v

položaju 1. V položaju 1 pri vpadnem kotu svetlobe pri 25 stopinjah so se detajli

izrazili najbolje. Pregled kontrolne točke 3 za oba profila prikazuje slika 28.


Slika 29: Četrta kontrolna točka

Detajli kontrolne točke so se pri obeh profilih izrazili dobro trikrat, pri vpadnih kotih

svetlobe 25 stopinj v vseh treh položajih.

Pri profilu A so detajli vidni še pri vseh treh položajih vpadnega kota svetlobe pri 50

stopinjah, pri profilu B se izrazi le še v položaju 3 pri vpadnem kotu svetlobe pri 50

stopinjah. Pregled kontrolne točke 4 za oba profila prikazuje slika 29.

55


Slika 30: Peta kontrolna točka

Pri profilu A se kontrolna točka 5 izrazi v dveh primerih, vendar le delno. V položaju 1

pri vpadnem kotu svetlobe pri 50 stopinjah in v položaju 2 pri kotu 25 stopinj.

Pri profilu B se dobro izrazi v položaju 1 in 2, obakrat pri vpadnem kotu pri 50

stopinjah. Delno se izrazi še pri vsakem od preskušanih vpadnih kotov pri položaju 1

in 2.

V položaju 3 se detajli ne izrazijo pri nobenem izmed profilov.



Slika 31: Šesta kontrolna točka

Pri profilu A se izrazi dvakrat v položaju 2 pri vpadnih kotih 25 in 50 stopinj ter v

položaju 1 pri vpadnem kotu 25 stopinj. Najbolje je vidna v položaju 2 pri vpadnem

kotu svetlobe 25 stopinj.

Pri profilu B se delno izrazi le v položaju 1 pri vpadnih kotih svetlobe 25 in 50 stopinj.


56


Slika 32: Sedma kontrolna točka

Pri profilu A se kontrolna točka 7 jasno izrazi pri položaju 1 pri vpadnem kotu 25

stopinj. V položaju 2 se pri vpadnem kotu svetlobe 25 stopinj izrazi delno.

Pri profilu B se detajli kontrolne točke 7 delno izrazijo le v položaju 1 pri vpadnem

kotu svetlobe 25 stopinj. V ostalih primerih se detajli kontrolne točke ne opazijo.



Slika 33: Osma kontrolna točka

Detajl kontrolne točke 8 se pri profilu A najbolje izrazi v položaju 2 pri vpadnem kotu

25 stopinj. Po opazovanju okoliščin (sence, relief) se izrazi v vseh ostalih vpadnih

kotih svetlobe v položaju 1 in 2. V položaju 3 ni izražena.

Pri profilu B je detajl opaziti le v položaju 2 pri vpadnem kotu 50 stopinj. V ostalih

primerih detajl ni opažen.


57

4.5 Analiza rezultatov

Analiza zbranih podatkov kaže, da je optimalen kot vpadne svetlobe pri 25 stopinjah,

saj se je 49 odstotkov vseh izraženih detajlov kontrolnih točk izrazilo pri tem

vpadnem kotu. Pri vpadnem kotu 50 stopinj je bilo izraženih 34 odstotkov vseh

detajlov, pri kotu 75 stopinj pa 16.

Primerjava podatkov kaže, da je porazdelitev podobna tudi za posamezen profil

oziroma globino podlage. Pri profilu A je pri vpadnem kotu 25 stopinj izraženih 53

odstotkov vseh detajlov kontrolnih točk, pri vpadnem kotu 50 stopinj 37 odstotkov,

pri kotu 75 pa 10 odstotkov. Pri profilu B se je v enakih okoliščinah pri vpadnem kotu

25 stopinj izrazilo 45 odstotkov detajlov, pri 50 stopinjah 32 odstotkov, pri 75

stopinjah pa 23 odstotkov.

Od 61 jasno in delno izraženih detajlov kontrolnih točk se jih je 43 odstotkov izrazilo

v položaju 1, 34 odstotkov v položaju 2 ter 23 v položaju 3.

4.6 Zaključek

Na podlagi izvedenega poskusa in zbranih podatkov sklepam, da se v večini primerov

optimalen vpadni kot svetlobe za fotografiranje reliefnih sledi obuval giblje nekje

med kotoma 25 in 50 stopinj na podlago. V poskusu sta ta dva kota razkrila 83 % vseh

individualnih karakteristik obuvala. Rezultati so pokazali, da se s povečano globino

odtisa sledi rahlo viša tudi vpadni kot svetlobe.

Na osnovi izvedenega poskusa lahko potrdimo, da je večkratno fotografiranje sledi

obuval smotrno, če premikamo izvor svetlobe po krožnici okrog fotografirane sledi,

saj tako povečamo možnosti vizualne izraznosti obstoječih detajlov sledi, ki niso

vidne v vseh položajih izvora svetlobe. Če bi pri poskusu sled osvetljevali le iz

položaja 1, bi fotografsko zabeležili zgolj 43 odstotkov vseh podrobnosti kontrolnih

točk, kar ni zanemarljiv podatek.

Predvidevam, da podatki niso povsem točni, saj dopuščam možnost pristranskega

analiziranja in prepoznavanja podatkov. Detajle kontrolnih točk semo iskali na prej

predvidenih mestih, zato obstaja možnost pristranskega prepoznavanja. Delna

58

napaka bi lahko bila tudi posledica kakovosti odtisa A in B. Z izbrano metodologijo je

bilo nemogoče ustvariti dva odtisa, ki se razlikujeta samo v globini odtisa in ne tudi v

izraženosti detajlov profila, kljub temu da sta bila narejena v istih okoliščinah, na

podlagi enake strukture in odtisnjena z enako težo. Kljub možni napaki menim, da je

poskus izveden dovolj natančno, da lahko verjamemo rezultatom. Praktična vrednost

poskusa ni v matematični natančnosti, ampak lahko služi zgolj kot usmeritev. Poskus

je neizpodbitno dokazal (kljub možnim napakam), da je pri fotografiranju sledi

obuval treba preizkusiti več položajev vpadnega kota svetlobe ter preizkusiti več

vpadnih kotov svetlobe na sled, da razkrijemo vse fizično dane detajle sledi. Zato ne

moramo govoriti o najboljšem vpadnem kotu, ampak o razponu vpadnih kotov

svetlobe, za katere lahko pričakujemo, da bodo v velikem odstotku razkrivali ključne

karakteristike sledi.

Poskus odpira zanimive možnosti nadaljnjega dela. Predvidevam, da bi bilo smiselno

preizkusiti še več debelin podlage, od zelo plitvih do bolj globokih, ter izkoristiti še

več položajev svetlobnega vira. Prav tako je velik dejavnik struktura podlage, ki

pogojuje jasnost individualnih lastnosti odtisjene sledi, ter je zato ena od

spremenljivk, ki pripomore k merilni negotovosti preizkusa. Predvidevam, da bi bile

razlike v rezultatih večje, če bi isti poskus izvedli še na bolj plitvih in globljih

podlagah iz različnih struktur.

5 Fotografiranje krvnih madežev

Pripravili smo 5 kosov iste tkanine v petih različnih barvah: bela, oranžna, rdeča,

bordo rdeča in črna. Na njih smo odtisnili po dva krvava odtisa obuvala (predel pete),

enkrat z več in drugič z manj krvi na podplatu. Po predhodnih poizkusih smo za

posnetek sledi A z obutim čevljem (slika 6 in 7) stopili v posodo s prašičjo krvjo, nato

stopili s polno težo na brisačo ter nato s polno težo na za to pripravljeno tkanino. Pri

posnetku sledi B smo kot prej obuvalo pomočili v posodo, stopili na brisačo ter nato

še enkrat s približno polovično težo stopili na čisti del brisače ter nato s polno težo

na tkanino. V nadaljnjem delu smo posušene odtise fotografirali na tri različne

načine. Prvič smo krvne madeže osvetljevali z belo LED lučjo, drugič s forenzičnim

virom svetlobe pri 415 nm, tretjič s forenzičnim virom svetlobe pri 415 nm in z

rumenim filtrom, pritrjenim na objektiv fotoaparata, kar je razvidno iz slike 34.

59

5.1 Fotografije sledi

60

61

Slika 34: Fotografije sledi

Ker so po večini pri vseh fotografijah že pod LED osvetlitvijo vidne kontrolne točke 6,

7 in 8 (uporabljena je bila peta istega obuvala kot v prejšnjem poskusu, vidno na sliki

6 in 7), ni govora o odkrivanju latentnih karakteristik obuvala oziroma sledi le-tega.

Vsekakor pa uporabljene tehnike v nekaterih primerih poudarijo jasnost sledi,

strukturo in ustvarjajo kontrast s podlago.

62

Kljub temu da posušena kri absorbira širok spekter svetlobe, je njena lastnost, da

ima izrazito visoko absorpcijo svetlobe pri valovanju 415 nm. Absorpcijska tehnika se

lahko uporablja pri svetlih podlagah, ko področje obsevamo s svetlobo pri 415 nm.

Podlaga bo delovala svetlo, medtem ko bo kri absorbirala to svetlobo ter bo

potemnela in s tem ustvarila kontrast med njo in podlago (Horswell, 2014).

Sicer je kri na beli tkanini že dovolj kontrastna pod LED osvetlitvijo, vendar lahko pri

sledi B opazimo rahlo izboljšanje jasnosti, kontrasta in teksture sledi (slika 35).

Slika 35: Sled B

Ostale barve blaga prav tako dobro absorbirajo svetlobno valovanje pri 415 nm, zato

se ta metoda ni izkazala za uporabno, saj so sledi manj razpoznavne kot z uporabo

LED osvetlitve.

63

Slika 36: Barvni krog (vir: http://webvision.med.utah.edu/imageswv/KallColor3.jpg)

Z uporabo rumenega filtra na objektivu dobimo drugačne rezultate. Rumeni filter

omeji zaznavo fotografskega senzorja, saj prepušča le valovanje določenih valovnih

dolžin. Rumeni filter omeji prepuščanje valovnih dolžin, ki so manjše od nekje 450

nm, in prepušča valovne dolžine višjih vrednosti vidnega spektra.

Ko smo sledi osvetljevali s 415 nm in napravili posnetke z rumenim filtrom na

objektivu, sta se pri vseh podlagah, razen pri črni, kontrast in vidljivost sledi

izboljšali. Pri črni podlagi ne dobimo rezultata, saj se sled popolnoma izgubi.

Slika 37: Prenos krivulj

64

5.2 Zaključek

Rezultati kažejo na široko polje možnih dodatnih testov. Zanimivo bi bilo preizkusiti,

kakšno vlogo ima izbira materiala pri količini absorbirane svetlobe. V danem primeru

nisem imel tehničnih specifikacij za barvila, ki so uporabljena na tkanini, niti

lastnosti same tkanine. V nadaljnjem delu bi bilo zanimivo preizkusiti širšo paleto

barvnih tkanin ter jih osvetljevati z različnimi valovanji svetlobe brez in z uporabo

različnih barvnih filtrov.

Tehnika obsevanja sledi na tkanini s 415 nm se je izkazala za uporabno na svetli, beli

podlagi. Tehnika obsevanja sledi na tkanini s svetlobo pri 415 nm in rumenim barvnim

filtrom pa za uporabno pri oranžni, rdeči, bordo rdeči ter prav tako pri beli bombažni

tkanini. Zaradi ozkosti zastavljenega poskusa težko ekstrapoliram pridobljene

podatke v širše posplošitve, saj ostaja veliko stvari nepreverjenih. Iz poskusa lahko

sklepam, da obstajajo okoliščine, ko je verjetnost, da se bodo omenjene tehnike

izkazale kot uporabne. Dejstvo pa je, da fotografiranje krvnih madežev zahteva širok

spekter znanj, poznavanj in izkušenj, tako iz biokemije, fizike kot tudi praktične

fotografije.

6 Sklepne misli

Stroka forenzične fotografije je interdisciplinarna dejavnost, ki terja veliko mero

sistematičnosti, tehnične podkovanosti, ter izkušenj. Z eksperimetni, ki smo jih

izvedli, sem se skušal čim bolj približati realni problematiki izvedbe, kar mislim, da

je relativno dobro uspelo. Vsekakor pa ne gre pozabiti, da je realno delo forenzične

fotografije uspešno delovati v okolju, ki je veliko manj predvidljivo in kontrolirano,

kot je bilo to v omenjenih eksperimentih. Sledi so lahko nepopolne, skrite, na težko

dosegljivih območjih ali pa je njihov obstoj omogčen le določen čas, zato je v roke

osebe, ki beleži posnetke sledi, položena velika odgovornost, saj mora uporabiti vse

dotedanje izkušnje in znanja, kar se odraža v uporabi tehnike, katere verjetnost je,

da bo dala najboljše rezultate na dano situacijo. Dejstvo je, da niti dve sledi nista

povsem enaki.

Tudi nadaljne delo v forenzičnem laboratoriju, ni nič manj zahtevno. Verjetno je

manj situacij, kjer so okoljski ali časovni dejavniki esencialnega pomena, vendar to

65

ne pomeni, da niso prav tako potrebna izčrpna znanja o uporabi pravilnega vira

svetlobe in uporabi primerne, tako fotografske, kot druge opreme. Hkrati pa mora

izvajalec skrbeti za sistematičnost in preglednost izvedbe fotografiranja. Sledi, tako

krvne kot tudi druge, se lahko zadržijo na ogromnem številu nosilcev. Verjetno bi bilo

nemogoče poznavanje tehnik za vsako specifično situacijo, predvidevam pa, da je

poznavanje tovrstnih rezultatov, kot jih prikazujeta izvedena eksperimenta in drugi

podobni, ključno za prepoznavanje situacij, ter odločanje katera tehnika bo

verjetneje dala boljše rezultate.

66

7 Uporabljeni viri

Bate, D. (2012). Fotografija: Ključni koncepti. Ljubljana: Membrana (ZSKZ).

Duncan, C. (2014). Advanced Crime Scene Photography. Boca Raton: CRC

Press.

Drobnič, K. (2002). Osnove preiskovanja oblik krvnih sledi. Revija za

kriminalistiko in kriminologijo, 2(63), 152-160.

ENFSI. (2002). Standard procedures for crime scene investigations - code of

practice - version 3.01. BM.I: Republik Osterreich.

Exposure (photography) (8.7.2015). Pridobljeno na

http://en.wikipedia.org/wiki/Exposure_(photography)

Flusser, V. (2010). K filozofiji fotografije. Ljubljana: ZSKZ: Društvo za

oživljanje zgodbe 2 koluta.

Freeman, J. (2001). Digital SLR Handbook. London: Harper Collins UK.

Herbert, L., Blitzer, Sten-Ferguson, K. in Huang, J. (2010). Understanding

Forensic Digital Imaging. London: Academic Press.

Horswell, J. (2004). The Practice of Crime Scene Investigation. Boca Raton:

CRC Press.

Hoya filters. (8.7.2015). Colored filters. Pridobljeno na

http://www.hoyafilter.com/hoya/products/coloredfilters/k2yellow/

James, H. S. in Nordby, J. J. (2009). Forensic science An Introduction to

Scientific and Investigative Techniques. Boca Raton: CRC Press.

67

Kolb, H., Fernandez, E. in Nelson, R. (1995). Webvision. The Organization of

the Retina and Visual System. Pridobljeno na

http://webvision.med.utah.edu/imageswv/KallColor3.jpg

Lezano, D. (2009). Biblija digitalne fotografije: popolni vodnik za fotografe

21. stoletja. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije.

Maver, D. in soavtorji (2004). Kriminalistika. Ljubljana: Uradni list Republike

Slovenije.

Sontag, S. (2001). O fotografiji. Ljubljana: Študentska založba.

United States Navy. (1993). Non-resident Training Course, Photography

(Basic). NAVEDTRA 14209. Pridobljeno na

http://www.uscg.mil/hq/cg092/cg09225/docs/NavyPhotographyBasicNAVEDT

RA14209.pdf

Documents

DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA Sodobna … · obuvala na fotografiji. Reagiranje svetlobe na sled preizkuša iz treh različnih položajev po krožnici okrog sledi obuvala