DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA ŠTUDIJSKEGA PROGRAMA

VARSTVOSLOVJE

Sodelovanje obveščevalno-varnostnih služb s kriminalci

Študija primera Arkan

September, 2016 Teja Mahkovic

Mentor: izr. prof. dr. Andrej Sotlar

Somentorica: pred. Bernarda Tominc

2

Zahvala

Iskreno se zahvaljujem mentorjema, izr. prof. dr. Andreju Sotlarju in pred. Bernardi

Tominc za njun čas, usmerjanje in pomoč pri izdelavi diplomskega dela.

Zahvaljujem se tudi Borisu, ki mi je celoten čas pisanja diplomskega dela nesebično

stal ob strani, me spodbujal in brezpogojno verjel vame, kar mi je dajalo moč in

motivacijo za dokončanje študija.

3

Kazalo

Povzetek ........................................................................................... 4

Summary — Cooperation of Intelligence and Security Services with Criminals: Arkan

Case Study ......................................................................................... 5

1 Uvod ............................................................................................. 6

2 Metodološki pristop ............................................................................ 7

2.1 Predmet in cilji preučevanja ............................................................ 7

2.2 Hipotezi .................................................................................... 7

2.3 Metode ..................................................................................... 7

3 Opredelitev obveščevalne dejavnosti .................................................... 8

3.1 Obveščevalna dejavnost, obveščevalne službe in njene poglavitne funkcije .... 8

3.2 Tajno sodelovanje ....................................................................... 11

3.2.1 Definicija tajnega sodelovanja ...................................................... 11

3.2.2 Vrste tajnih sodelavcev ............................................................... 12

3.3 Motivi za sodelovanje z obveščevalno-varnostno službo ........................... 13

4 Sodelovanje obveščevalnih služb s kriminalci: primeri praks nekaterih

obveščevalno-varnostnih služb ................................................................ 14

4.1 Sovjetska obveščevalna služba KGB ................................................... 15

4.2. Romunska obveščevalna služba Securitate .......................................... 17

4.3 Ameriška obveščevalna služba CIA .................................................... 18

4.4 Izraelski Inštitut za obveščevalne in varnostne operacije - Mosad ............... 20

5 Študija primera Arkan: sodelovanje v akcijah jugoslovanskih obveščevalno -

varnostnih služb ................................................................................. 22

5.1 Obveščevalno-varnostne službe kot orožje Zveze komunistov .................... 22

5.1.1 Odmevne akcije in operacije obveščevalno-varnostnih služb ................... 23

5.2 Arkanova kriminalna pot ................................................................ 28

5.2.1 Arkanovi kriminalni začetki .......................................................... 28

5.2.2 Sodelovanje z obveščevalno-varnostnimi službami Jugoslavije ................. 29

5.2.3 Paravojaška enota Tigri in udejstvovanje v politiki .............................. 33

5.2.4 Atentat na Arkana ..................................................................... 35

6 Zaključek ................................................................................. 36

6.1 Verifkacija hipotez ...................................................................... 36

6.2 Povzetek glavnih ugotovitev ........................................................... 37

7 Uporabljeni viri ............................................................................ 38

4

Povzetek

Obveščevalna dejavnost je zbiranje informacij, ki jih vlada oziroma država potrebuje

za zaščito in uveljavljanje varnostnih, zunanjih, gospodarskih, vojaških in drugih

interesov. Tajno sodelovanje kot osnovno metodo dela pri obveščevalni dejavnosti

opravlja tajni sodelavec – agent. Zaradi zaščite državnih ciljev in interesov so

obveščevalne službe nemalokrat delovale protizakonito (npr. posegale v človekove

temeljne pravice). Lahko bi rekli, da obstaja neka splošna praksa, ko obveščevalno-

varnostne institucije za dosego in zaščito političnih ciljev države posegajo po

metodah, ki imajo pogosto za posledice kazniva dejanja.

Jugoslovanska služba državne varnosti je večino svojega osebja in sredstev namenila

vohunjenju doma in v tujini. Glavnina vsega vohunjenja v tujini je bila usmerjena

proti emigraciji. Udba se je ukvarjala tako z vohunjenjem kot tudi z nekaterimi bolj

brutalnimi akcijami, ugrabitvami in umori. Pri svojem delu je uporabila tudi

kriminalce, nekaj jih je rekrutirala med emigranti oziroma izseljenci, večinoma pa iz

kriminalnega podzemlja države.

Eden izmed najbolj znanih kriminalcev, ki so opravljali naloge za Udbo je bil Željko

Ražnatović Arkan. Kriminalci kot Arkan so bili idealni ljudje za popolnjevanje

paravojaških enot, ki so bile zadolžene za izvajanje umazanih del v obliki etničnega

čiščenja, plenjenja, tihotapljenja in gospodarskega kriminala v času vojn na območju

bivše Jugoslavije, pa tudi po njih. Vse to početje je potekalo pod neposrednim

vodstvom ali z odobravanjem najprej jugoslovanske, kasneje pa srbske Službe

državne varnosti.

Ključne besede: obveščevalno-varnostne službe, tajni sodelavec, kriminaliteta,

Željko Ražnatović Arkan

5

Summary – Cooperation of Intelligence and Security Services

with Criminals: Arkan Case Study

Intelligence activity is the provision of information by the government or country

which is needed for protection and enforcement of security, external and military

interests. Secret cooperation as the basic method of work in intelligence activities is

carried out by secret collaborator - an agent. The intelligence services often operate

illegally in order to protect state interests and objectives (eg. Interfere with

fundamental human rights). It is also a common practice that criminal methods are

used for work of intelligence-security institutions.

Yugoslav State Security Service committed most of its staff and assets for espionage

at home and abroad. The majority of all espionage abroad was directed against

emigration. The secret police Udba dealt with espionage, as well with some of the

most brutal campaigns, kidnappings and murders. For its work Udba also used

criminals, some of them were recruited between emigrants and expatriates, but

most of them were from criminal underworld.

One of the most famous criminals who carry out tasks for Udba was Željko Ražnatovič

Arkan. Criminals have been ideal people for manning the paramilitaries which were

responsible for carrying out the dirty work in the form of ethnic cleansing, looting,

smuggling and economic crimes during the Yugoslavian war and also after it. All this

were carried out under the leadership of Yugoslav and later by Srbian State Security

Service.

Keywords: Intelligence and security services, a secret collaborator, crime, Željko

Raznatović Arkan

6

1 Uvod

Posledice delovanja obveščevalnih in varnostnih služb na notranje in

zunanjepolitičnem področju se lahko odražajo v vrsti različnih pozitivnih in

negativnih pojavov in procesov.

Pri negativnih gre običajno za represivne ukrepe, ki v nekaterih primerih omejujejo

človekove pravice in temeljne svoboščine. To je, predvsem v času po drugi svetovni

vojni, ki ga imenujemo »hladna vojna«, omogočala tajna zakonodaja, ki je

dovoljevala uporabo metod in sredstev, ki so s stališča varstva človekovih pravic in

temeljnih svoboščin nezakonita (Purg, 1995). Te metode in sredstva so tajne

preiskave stanovanj, prisluškovanje brez odobritve sodišča, tajne aretacije, izdelava

osebnih dosjejev, izsiljen pristanek na sodelovanje, manipulacije z objavo spiskov

sodelavcev tajne policije, likvidacije nasprotnikov sistema in drugo.

Jugoslovanska politična policija, popularno imenovana Udba, je bila strah in trepet v

nekdanji komunistični Jugoslaviji. Zakon ji je dajal skoraj neomejene pristojnosti.

Udba je delovala tudi v tujini, kjer takšnih pristojnosti ni imela, zato je delovala po

mafijsko. Opravila je niz podtalnih akcij, umorov, izsiljevanj in ugrabitev. Pri tem je

uporabljala svoje morilce, jugoslovanske kriminalce in celo tuje mafijce (Sajovic,

2006).

Udba, je v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja

likvidirala številne pripadnike hrvaške in tudi srbske politične emigracije. Razlogi za

te umore so različni, vendar je najverjetneje eden najpomembnejših strah

predsednika Jugoslavije maršala Josipa Broza Tita, da bo padel pod kroglami svojih

nasprotnikov. Za uboj emigrantov oziroma raznih zloglasnih teroristov je Udba

največkrat uporabljala kriminalce. Politično izsiljevanje in provokacije so bile le

obstranska oblika dela tajne policije. V primerjavi z umori, nasilnimi napadi in

drugimi oblikami surovosti so vsekakor manj pomembna. Če se je le dalo, je Udba za

umore najela ljudi, ki z njo navzven niso imeli neposredne povezave, navadno pa so

bili na njenem plačilnem seznamu. Nekateri za redna plačila, drugi najeti le za

posamezne naloge za enkratno plačilo. V takšnih primerih je prihajalo do pravih

poslovnih dogovorov (Sajovic, 2006).

7

2 Metodološki pristop

2.1 Predmet in cilji preučevanja

Predmet diplomskega dela je sodelovanje obveščevalno-varnostnih služb s specifično

vrsto tajnih sodelavcev, to so kriminalci. V ta namen je bil izveden študij primera

zloglasnega Željka Ražnatovića Arkana iz Srbije. Želimo ugotoviti, kako so bili

kriminalci povezani z obveščevalno-varnostnimi službami, katera dela so za njih

opravljali in v katera kazniva dejanja so bile omenjene službe vpletene za dosego

svojih ciljev in zaščito interesov države.

Cilj diplomskega dela je tudi prikazati, da obveščevalno-varnostne službe bivše

Jugoslavije niso bile izjema, ko gre za sporne povezave s kriminalnim podzemljem in

kaznivimi dejanji.

2.2 Hipotezi

V diplomski nalogi smo preverjali naslednji hipotezi:

HIPOTEZA 1 – Obveščevalno-varnostne službe za določene dejavnosti najemajo ljudi

iz kriminalnega podzemlja.

HIPOTEZA 2 – Jugoslovanske obveščevalno-varnostne službe ne stojijo za umorom

Arkana.

2.3 Metode

V diplomskem delu bosta uporabljeni deskriptivna in zgodovinska metoda, s katero

bomo opisali zgodovinska dejstva in procese na področju obveščevalno - varnostnih

služb.

Pri iskanju primerne literature smo naleteli na težave, saj je večina dokumentov in

dosjejev obveščevalno-varnostnih služb še vedno zapečatenih. Veliko tajnih arhivov

iz Socialistične federativne republike - SFR Jugoslavije je bilo tudi namerno uničenih.

8

Pri raziskovanju smo se pogosto srečali z urbanimi legendami in nasprotujočimi si

podatki (npr. da Arkan je/ ni delal za Službo državne varnosti v SFR Jugoslaviji ipd.).

Bili smo pozorni na kredibilnost virov, saj smo tekom prebiranja literature naleteli na

avtorja, ki je zavestno navajal netočna dejstva, kar mu je bilo tudi dokazano.

3 Opredelitev obveščevalne dejavnosti

3.1 Obveščevalna dejavnost, obveščevalne službe in njene

poglavitne funkcije

Pojem obveščevalne službe ni eksakten in poenoten (Lukić, 1991). Mnogi avtorji

obveščevalno službo namreč različno definirajo.

Obveščevalne službe s postopki odkrivanja, preprečevanja in preiskovanja ščitijo

suverenost države v širšem mednarodnem okolju pred terorizmom in aktivnostmi, ki

ogrožajo ustavno ureditev, interese ter tajne podatke državnih organov (Anžič,

1996).

Đorđević (1980) obveščevalno dejavnost razlaga kot organizacijo, katera v imenu

vodilnih političnih struktur pridobiva in vrednoti pridobljene podatke o nasprotniku.

Organizacija varuje lastne interese in deluje na področjih drugih aktivnosti, ki

pripomorejo k uresničevanju določenih političnih ciljev.

Najpomembnejša funkcija obveščevalnih služb je predvidevanje - preventiva.

Sposobne morajo biti, da napovedo predvsem, kaj se bo zgodilo, da lahko organi

odločanja (izvršna oblast) na osnovi teh informacij pravočasno reagirajo in preprečijo

grožnjo. Pomembna je tudi njihova vloga pri vzpostavljanju stikov med državami, ki

nimajo uradnih stikov (tajna diplomacija) (Purg, 2002). »Temeljne funkcije

obveščevalnih služb so determinirane z lastnostmi političnih sistemov. Ti določajo

vrsto, obseg in ofenzivnost nalog, ki bi jih morale izvajati obveščevalne službe, od

njih pa sta odvisna tudi velikost in ustroj obveščevalnega sistema.« (Purg, 2002: 34)

»Predstavitev poglavitnih funkcij obveščevalnih služb je pomembna za razumevanje

njene vloge in pomena v sistemu, za ugotavljanje vzorčno - posledičnih povezav z

drugimi deli političnih sistemov ter za ugotavljanje njihovih razvojnih sprememb.«

(Purg, 1995: 61)

9

Obveščevalne službe imajo številne funkcije, ki jih je možno razvrstiti na različne

načine. V nadaljevanju so predstavljene klasične funkcije, nato pa še ostale, tudi

neobveščevalne funkcije (Purg, 1995).

Prioritetne naloge obveščevalnih služb so predvsem zbiranje, analiziranje in

ocenjevanje podatkov in spoznanj o drugih državah, njihovem vojaškem in

ekonomskem potencialu, političnem stanju, namerah in znanstvenih dognanjih,

pridobivanje predčasnih informacij, koristnih predvsem na področjih načrtovanja in

oblikovanja politike, konfliktnih situacij, opozarjanje in preverjanje sporazumov. Ena

od nalog je sklepanje o resničnosti preteklih, sedanjih in prihodnjih situacij (Purg,

1995).O konkurentu (posamezniku, skupini, državi) je potrebno vedeti čim več,

predvsem o njegovih šibkih točkah. Sodobne obveščevalne službe so zato usmerjene

na pridobivanje podatkov o novih tehnoloških in bazičnih znanjih, novih patentih,

načrtih za prihodnost (Purg, 1995). Predmet njihovega dela je tudi odkrivanje

tajnosti v medčloveških odnosih oziroma odkrivanje nasprotnih in zaščita lastnih

interesov (Purg, 1995). Obveščevalne službe so lahko kot nekakšen predhodnik

uradnim stikom, saj posredovanje med državami, ki sicer nimajo vzpostavljenih

uradnih stikov (Purg, 1995).

V zgodovini so bile obveščevalne službe pogosto snovalci zarot in političnih intrig.

Vendar pa je bilo nadzor nad tem težko vzpostaviti, saj tajne službe lahko zahtevajo

tajnost svojih operacij (Purg, 1995).

Danes obveščevalne službe delujejo tudi neobveščevalno, in sicer na področju

terorizma, likvidacij, državnih udarov in podobno. Delujejo v odnosu do vitalnih

interesov nasprotnika. Ne zadovoljujejo samo z odkrivanjem tajnosti, temveč tudi z

drugimi metodami vplivajo na realizacijo interesov države, za katero delajo (Purg,

1995).

Angloameriško jezikovno področje uporablja za obveščevalno dejavnost izraz

»intelligence«, kar pomeni novica ali informacija, sposobnost naučiti se ali razumeti,

sposobnost soočiti se z novo nastalo situacijo (Webster v Šaponja, 1999).

Obveščevalna dejavnost je najširši pojem, ki ga Richelson (v Purg, 1995) definira kot

»rezultat zbiranja, analiz, združevanja in interpretacije vseh razpoložljivih podatkov,

ki zadevajo enega ali več vidikov tuje države oziroma operativnega področja, ki je

neposredno ali potencialno pomembno za načrtovanje« (Purg, 1995).

10

Šaponja (1999) opredeljuje obveščevalno dejavnost kot proces, ki vsebuje zbiranje in

analitično obdelavo surovih podatkov in oblikuje celovit obveščevalni izdelek, ki ga

uporabnik potrebuje pri zasnovi in odločanju na državniškem, političnem,

gospodarskem in varnostnem območju. Obveščevalni ciklus je kot celoten postopek

sestavljen iz petih delov (Richelson v Purg, 1995):

• planiranje in usmerjanje (ang. planning and direction) zajema management

celotnega postopka pridobivanja obveščevalnih podatkov, od identifikacije potrebe

po podatkih do izročitve obveščevalnega izdelka naročniku,

• zbiranje (ang. collection) zajema pridobivanje različnih podatkov, iz katerih

se oblikuje končni obveščevalni podatek. Postopek vsebuje tako javne vire, tajne

agente in tudi tehniko,

• obdelava (ang. processing and exploitation) predstavlja preoblikovanje velike

količine podatkov v informacijo, ki je primerna za obveščevalne službe ter zajema

prevajanje, dekodiranje ter sortiranje podatkov,

• analiziranje (ang. analysis and production) pomeni pretvorbo prvotne

informacije v končni podatek pri čemer vključuje vse razpoložljive podatke,

• posredovanje (ang. dissemination) pomeni dodelitev pomembnega končnega

obveščevalnega podatka ciljnemu uporabnikom za katerega se je podatek zbiral.

V ožjem smislu zajema obveščevalna dejavnost le tajno zbiranje in analizo podatkov

ter njihovo transformacijo v »obveščevalno informacijo, v širšem pomenu pa k

obveščevalni dejavnosti spadajo tudi protiobveščevalne in tajne akcije« (Richelson v

Purg, 1995).

Podatki se pridobivajo na različne načine, in sicer s pomočjo tehničnih sredstev

(SIGINT – ang. Signals Intelligence), slikovnih materialov (IMINT – ang. Imagery

Intelligence); visoko tehnološko razvitih naprav za izvajaje tehnoloških meritev

(MASINT - ang. Measurement Intelligence) in javnih virov (OSINT – ang. Open Source

Intelligence). Pridobivanje podatkov s pomočjo človeških izvorov imenujemo HUMINT

(ang. Human Intelligence) (Šaponja, 1999).

Preveliko zanašanje na najsodobnejšo tehnologijo kot načina pridobivanja podatkov,

se že kaže kot premalo učinkovito, zato bo človeški dejavnik zopet moral dobiti

vodilno vlogo v obveščevalni dejavnosti. To pomeni, da se bodo morale obveščevalne

službe, vsaj kar zadeva nove grožnje, vrniti k izvoru svoje obrti – tajnemu sodelavcu

(Tominc, Koren in Sotlar, 2006).

11

3.2 Tajno sodelovanje

Tajno sodelovanje je ena izmed oblik pridobivanja podatkov s pomočjo človeških

izvorov. HUMINT pozna še naslednje oblike pridobivanja podatkov (Clark, 2007):

zavezniško sodelovanje,

izvabljanje informacij,

emigranti in prebežniki,

tajni viri,

tehnike vzorčenja in

pridobivanje materialov.

3.2.1 Definicija tajnega sodelovanja

Tajno sodelovanje je disciplina zbiranja informacij s pomočjo človeških virov. Kljub

naprednim tehnologijam pridobivanja informacij človek predstavlja temeljni element

v obveščevalno-varnostni dejavnosti (Podbregar, 2008).

Sodelovanje poteka z osebami, s katerimi obveščevalna služba sodeluje. Imenujemo

jih: od vohunov, »špijonov«, agentov do tajnih sodelavcev. Osnova tajnega

sodelovanja je tajnost med obveščevalno službo in sodelavcem. Sodelovanje poteka

na točno določen način. Predpogoj, da se tajno sodelovanje izvede, so predhodno

natančno zagotovljeni pogoji. Osnova je, da ima sodelavec dostop do tajnih

informacij oziroma informacij, ki so pomembni za obveščevalno službo. Predpogoj za

sodelovanje je tudi, da se sodelavec sam odloči za delovanje z obveščevalno službo

neodvisno od njegovega motiva. Torej, tajni sodelavec je oseba, ki sodeluje z

obveščevalno službo na tajen, točno določen in zavesten način (Šaponja, 1999).

Poudariti je potrebno, da tajni sodelavec ni zaposlen v obveščevalni službi s katero

sodeluje. Zato je zelo pomembno ohranjanje stikov med organizacijo in tajnim

sodelavcem tudi kadar ni neposrednega sodelovanja oziroma pridobivanja podatkov.

Stiki se ohranjajo preko telefona, preko osebnih kontaktov, po internetu ali pa se

kontakti vzdržujejo preko posrednikov (Podbregar, 2008).

12

3.2.2 Vrste tajnih sodelavcev

Različnih tipov tajnih sodelavcev je pravzaprav toliko, kot je avtorjev. Z določanjem

in opisom tajnih sodelavcev se ukvarjajo tudi slovenski avtorji. Šaponja (1999) jih

razvršča sledeče:

sodelavec informator: pridobivajo vsebinske in operativne podatke. Njihova

primarna naloga je pridobivanje podatkov;

policijski sodelavec: razlogi, da govorimo o policijskem sodelavcu, so v

zakonodaji (Zakon o policiji), ki omejuje izvajanje tajnih ukrepov in na ta način

izničuje temeljno značilnost tajnega sodelovanja;

sodelavec za akcijsko dejavnost: se najpogosteje uporablja v obveščevalnih

službah, dosti manj pa se uporablja v varnostnih službah. Izvaja tajne aktivnosti, kot

so sledenje in opazovanje, fotografiranje in snemanje, odkup dokumentov,

prisluškovanje, itd.;

sodelavec za vplivanje: je tajni sodelavec, ki ima možnost s svojim vedenjem

vplivati na odločitve odločevalcev;

sodelavec rezident: oseba, ki na podlagi navodil obveščevalne službe vodi in

usmerja delo večih tajnih sodelavcev;

sodelavec tipar: oseba, ki išče ljudi, ki bi bili primerni za opravljanje nalog

tajnega sodelovanja;

sodelavec za pridobivanje tajnih sodelavcev: oseba, ki se uporablja, za

prekrivanje sledi delovanja obveščevalnih služb;

sodelavec kurir: njegova naloga je prenašati pomembna sporočila med

tajnimi sodelavci;

sodelavec dvojnik: je oseba, ki hkrati tajno sodeluje z dvema obveščevalnima

službama, pri čemer je njegovo sodelovanje z eno le navidezno;

mirujoči sodelavec: je oseba, ki ga tajna služba uporabi samo z namenom

pridobivanja tajnih informacij;

13

sodelavec za logistično podporo: je oseba, ki poskrbi za tajna skrivališča,

stanovanja, ter zagotavlja razne prevoze, bolniško oskrbo in pravno pomoč.

Glede na zgornje definicije bi lahko kriminalce, ki so sodelovali z tajnimi službami

uvrstili v skupino mirujočih sodelavcev ter sodelavcev za akcijsko dejavnost.

3.3 Motivi za sodelovanje z obveščevalno-varnostno službo

Motivov za sodelovanje tajnih delavcev z obveščevalno službo je veliko in so v večini

odvisni od vsakega posameznika (Šaponja, 1999).

Obveščevalne službe se za pridobitev posameznika k sodelovanju trudijo na različne

načine. Za obveščevalno službo je zelo pomembno ugotoviti kakšni so motivi

posameznika, ki ga ženejo k sodelovanju z njimi. Pri izbiri ustrezne osebe za

sodelovanje se morajo večkrat poslužiti različnih psiholoških prijemov, da prepričajo

ustrezne kandidate za sodelovanje z njimi (Šaponja, 1999).

Glavni motivi za sodelovanje z obveščevalnimi službami so med drugim patriotizem,

nacionalni ponos, beg pred odgovornostjo, pripadnost ideologiji ali veri,

avanturizem, maščevanje ali sovraštvo, denar - materialne dobrine, izsiljevanje,

rehabilitacija, osebne slabosti ali želja po uveljavljanju.

Za obveščevalno službo je pomembno, da za sodelovanje najde posameznika, ki ga k

sodelovanju žene patriotizem in ljubezen do domovine, ter občutek, da deluje v

dobrobit svoje države. Osebe, ki so motivirane pod slednjim motivom predstavljajo

za obveščevalne službe najbolj zanesljivega sodelavca (Đorđević, 1980).

Med najpogostejše motive za sodelovanje oseb z obveščevalnimi službami spadajo

materialne dobrine. Posamezniku namreč velikokrat omogočajo življenjski standard

nad svojimi zmožnostmi (Lukić, 1991).

Obveščevalne službe se za sodelovanje posameznikov lahko poslužijo metode

izsiljevanja na podlagi obremenilnih materialov. Če obveščevalna služba odkrije

razne »napake«, ki jih je posameznik storil v preteklosti jih s pridom izkoristi in

uporabi kot orožje s katerim posameznika prepriča k sodelovanju v zameno, da se

odkrite »napake« ne bodo razkrile (Šaponja, 1999).

14

Nekatere ljudi pritegne obveščevalno delo. Misleč, da bi delo v obveščevalni

dejavnosti uresničilo njihove skrite želje, možnost avanturizma in realizacijo osebnih

ambicij. Obveščevalne dejavnosti so v filmih in knjigah idealizirane in daleč od

resničnosti, zato je nevarno, če je motiv za delo spodbujen na ta način (Koren,

2012).

Pogost motiv za delo z obveščevalnimi službami je tudi želja po rehabilitaciji. Zaradi

težnje po popravljanju napak iz preteklosti, posamezniki pričnejo sodelovati z

obveščevalnimi službami. V ozadju na videz poštenega motiva se nemalokrat skriva

želja po maščevanju, npr. osebi, ki jih je prijavila pristojnim organom (Koren, 2012).

Sovraštvo do posameznika, skupine, organizacije, odklonilno stališče do nekaterih

dejanj oziroma ogrožanj pogosto spodbudijo posameznika, da se opredeli za

sodelovanje z obveščevalno službo (Koren, 2012).

Posameznika za sodelovanje z obveščevalnimi službami ženejo motivi, ki so lahko

materialne ali nematerialne narave, kot npr. ideologija, moč, vpliv, maščevanje,…

Pri nematerialnih dobrinah gre v prvi vrsti za zadovoljevanje potreb na čustvenem

področju. Številne raziskave so pokazale, da so posamezniki, ki želijo sodelovati z

obveščevalnimi službami pogosto čustveno nestabilni. Veliko število izmed njih je

antisocialnih in narcisoidnih, kar ima negativen vpliv na reševanje konfliktnih situacij

in lahko povzroča samodestruktivno vedenje (Mielke Schwartz, 2007).

Predvidevamo lahko, da zgornja ugotovitev raziskave velja v določeni meri tudi za

motiviranost sodelovanja kriminalcev z varnostno–obveščevalnimi službami. Vendar

pa so bili denar, izsiljevanje ter ideologija po mojem mnenju glavni motivi, ki so

prevladovali pri odločitvah kriminalcev za sodelovanje z tajnimi službami bivše

Jugoslavije.

4 Sodelovanje obveščevalnih služb s kriminalci:

primeri praks nekaterih obveščevalno-varnostnih služb

Po Gordonu so prevare in dezinformacije osnova tajnih služb, prav tako kot

subverzije, podkupovanja, izsiljevanja in včasih umori. Agente urijo v laganju ter

uporabi in izrabi prijateljstev (Gordon, 1999).

15

O obveščevalno - varnostnih službah se v javnosti govori, če so vpletene - v afero ali

škandal. Sicer pa je o njih malo znanega. Zaradi zaščite državnih ciljev in interesov

so obveščevalne službe nemalokrat delovale protizakonito (npr. posegale v človekove

temeljne pravice). Lahko bi rekli, da obstaja neka splošna praksa, ko obveščevalno -

varnostne institucije za dosego in zaščito političnih ciljev države posegajo po

metodah, ki imajo pogosto za posledice kazniva dejanja. Seveda ameriška Centralna

obveščevalna agencija (CIA), sovjetski Komite državne varnosti (KGB), romunska

Securitate in izraelski Mosad niso nobena izjema (Gordon, 1999).

Pri pregledu literature glede vpletenosti kriminalcev v tuje varnostne službe smo se

pogosto srečavali s trditvami, da so obveščevalno-varnostne službe za določene

nečedne posle, kot je trgovanje z orožjem in mamili, ubijanjem ljudi ipd., najemale

tudi ljudi iz kriminalnega podzemlja. Vendar je pogosto nemogoče najti podatke o

dejanskih primerih ter osebah, ki so za obveščevalne službe opravljale nečedne

posle. Zaradi tajnosti delovanja in zaščite interesov držav je namreč dostop podatkov

omejen oziroma bi bilo potrebno podatke pridobiti v arhivih posameznih držav.

Pogosto se pojavljajo tudi nepreverjene in dvomljive informacije.

4.1 Sovjetska obveščevalna služba KGB

Po Stalinovi smrti je sovjetska varnostno – obveščevalna služba opustila ekstremno

nasilje, po katerem je slovela v obdobju Stalina in bila marca 1954 reformirano v

službo Komite državne varnosti - KGB (The KGB history, 2011). Sovjetska politična

policija je prerasla v gigantski aparat in več od polovice stoletja predstavljala državo

v državi (Lopušina, 1999). Vsi predhodniki KGB so uporabljali teror za zatiranje

ljudskega nesoglasja, medtem ko so idealizem uporabljali za rekrutiranje novih

agentov v tuje države (The KGB history, 2011).

V KGB je bilo zaposlenih čez pol milijona ljudi in je bil strukturiran v obliki glavnih in

samostojnih uprav ter samostojnih oddelkov (Purg, 2002). Posodobitev reform v KGB

je bilo izrazitejše v obdobju Juriya Andropova. V 80–ih, ko je prišel na oblast Mihail

Gorbačov, je prišlo do popolne reorganizacije reform, kar je privedlo do tega, da je

KGB postal manj agresiven do političnih nasprotnikov ter tudi zmanjšal boj proti

tujim državam (The KGB history, 2011).

16

V zgodovini delovanja KGB-ja, ki je bil ena glavnih opor enopartijskemu sovjetskemu

sistemu in vzhodnemu bloku nasploh, zaradi svojega skrivnostnega delovanja pa tudi

ena najbolj tajnih ustanov na svetu, je uspelo nekaj velikih podvigov. Njegovi vohuni,

ki so se infiltrirali na visoke politične in vojaške položaje na zahodu, so v Moskvo

pošiljali sporočila, ki so vodjem režima omogočala, da so bili zelo dobro seznanjeni z

aktivnostmi na Zahodu (Leban, 2006).

KGB naj bi po pričevanju nekdanjega sovjetskega prebežnika Antatolya Sharanskya,

kriminalcem sistematično pomagal, zapustiti Sovjetsko zvezo. Ameriški uradniki

pravijo, da je imel Kremelj dva nadvse praktična razloga za to. Da se znebijo

kriminalcev, tako kot je to počel kubanski predsednik Fidel Castro pred desetletji ter

predvsem za vzpostavitev mreže njihovih agentov na Zahodu (Toth in Ostrow, 1988).

Glede na poročilo, ki ga je predstavila ameriška Komisija o organiziranemu kriminalu

je več kot 200.000 sovjetskih priseljencev, ki so prišli v ZDA, vključevala veliko

število zločincev, ki so bili prisiljeni zapustiti Rusijo. Med njimi naj bi bili tudi številni

agenti KGB. Obstaja velika verjetnost povezanosti med KGB in ruskimi priseljenci, ki

so bili vpleteni v organizirani kriminal na celotnem ozemlju ZDA. V času priseljevanja

naj bi bilo organiziranih približno 12 kriminalnih združb v New Yorku, Los Angelesu,

Philadelphiji, Clevelandu, Chicagu, Dallasu, Portlandu, Bostonu, Miamiju in San

Franciscu (Toth in Ostrow, 1988).

Pri obračunavanju z nasprotniki KGB ni izbiral sredstev in je nasprotnike med drugim

tudi fizično odstranjeval (Leban, 2006). Morda najbolj znan še vedno pa nerazjasnjen

primer je bil poskus odstranitve Karla Wojtyle, kasnejšega papeža Janeza Pavla II., ki

ga je KGB imel za eno najhujših nevarnosti za obstoj komunističnega režima. KGB je

tako nastavil svoje vohune v gibanje Solidarnost in poljsko Cerkev, ob pomoči

bolgarskih obveščevalcev pa naj bi leta 1981 pripravil tudi spodleteli atentat na

papeža. Turek Ali Agca, ki je izvedel atentat, naj bi deloval po naročilu bolgarskih

varnostnih služb, ki so v času hladne zavese delovale pod okriljem KGB - ja. KGB naj

bi bil po nekaterih trditvah vpleten tudi v letalsko nesrečo in smrt generalnega

sekretarja OZN Daga Hammarskjölda leta 1961. Vsem na očem je bil tudi atentat leta

1978, ko je bolgarski agent v Londonu s prilagojenim dežnikom KGB-ja umoril

bolgarskega disidenta Georgija Makarova (Leban, 2006).

17

4.2. Romunska obveščevalna služba Securitate

Generalni direktorat za ljudsko varnost − Securitate je bil popularen izraz za

Departamentul Securității Statului. Ustanovljen je bil 30. avgusta 1948 s pomočjo

sovjetske varnostno – obveščevalne službe, kot eden od direktoratov na ministrstvu

za notranje zadeve. Securitate je bila tajna policijska agencija socialistične

republike Romunije (The Romanian Secret Services …, 2016).

Oddelek za državno varnost - Securitate je bil v razmerju glede na število prebivalcev

Romunije, ena od največjih tajnih policijskih sil v vzhodnem bloku. Glede na

pridobljene dokumente je imela politična policija okoli 500.000 informatorjev. Od

teh je bilo okoli 30.000 nacističnih simpatizerjev in okoli 3.000 nekdanjih političnih

zapornikov. Pod vladavino tirana Ceausescuja je bil Securitate ena izmed najbolj

brutalnih tajnih policijskih sil na svetu, ki je odgovorna za aretacije, mučenja in

smrti na tisoče ljudi (Lavinia, 2005).

Protiobveščevalna služba je bila vpletena v skoraj vse, od vohunstva, vplivanja,

dezinformacij, tihotapljenja orožja, mamil in ljudi pa do vsakdanjega prisluškovanja

preko mikrofonov, skritih v uradih in stanovanjih romunskih voditeljev. Število

agentov, ki so bili zadolženi za operacije za pridobivanje vpliva je daleč presegalo

število tistih, ki so se ukvarjali s klasičnim vohunstvom za pridobivanje zaupnih

informacij z Zahoda (Pacepa, 1990).

Ceausescu je uporabljal Službo K, ki je bila del Securitate, da bi likvidiral določene

kritike, ko so sedeli v zaporu na temelju nepolitičnih obtožb. Služba K je bila

razmeroma majhna organizacija, odgovorna za protiobveščevalno delo v okviru

državnega jetniškega sistema. Službo so ustanovili sovjetski agenti leta 1950 po

zgledu KGB. Služba K je upravljala najbolj umazano delo nad jetniki. V nekaterih

primerih jih je na skrivaj likvidirala, tako da je uprizarjala domnevne samomore ali

uporabljala strup, ki je povzročal navidezno naravno smrt. Spomladi leta 1970 je

Služba K vključila v svoj arzenal tudi radioaktivne snovi, ki jih je pošiljal KGB.

Ceausescu je sam dal temu postopku šifro »Radu« in je naročal likvidatorjem, kdaj

naj se daje »Radu«. Govorilo se je, da so doze sevanja povzročale smrtne oblike raka

(Pacepa, 1990).

Ni je bilo stvari, ki bi Ceausesca bolj prestrašila kot pobegi. Zanj, kakor tudi za druge

voditelje sovjetskega bloka, je najhujšo dolgoročno škodo povzročilo dejstvo, da

lahko eden od njihovih najbolj zanesljivih funkcionarjev pobegne na Zahod in javno

18

pove svetu, kakšen je v resnici komunizem. Informacije, ki jih je dal CIA romunski

obveščevalni oficir Ion Iacobescu, ki je prebegnil v Francijo leta 1969, so pripeljale

do aretacije pomembnih romunskih agentov v NATU in francoski vladi. Za njih je

Ceausesca izdal ukaze za umore. Eden od likvidatorjev je bil Mafiozo, ki je bil

ameriški državljan, ki je bil dejaven v mafiji in ga je rekrutirala romunska tajna

služba, ki mu je dala vzdevek Felix (Pacepa, 1990).

Ni veliko ljudi, ki bi vedeli več o vohunskih operacijah kot Ion Pacepa. Nekoč je bil

Pacepa vodja romunske obveščevalne službe za tujino in hkrati namestnik notranjega

ministra. Bil je torej eden najbližjih sodelavcev romunskega diktatorja Nicolaeja

Ceauşescuja. Vpogled je imel v vse, kar se je dogajalo v Romuniji. Vodil je bolj ali

manj vse, kar je romunska tajna služba počela v tujini, na vseh celinah. Čim više se

je vzpenjal, bolj se mu je razkrivala zločinskost sistema in bolj je v njem rasel odpor

do sistema. Odločil se je prebegniti na Zahod k Američanom. Po njegovem pobegu je

bilo v Romuniji tedne obsedno stanje. Romunski diktator je razpustil celotno tajno

službo in jo na novo organiziral. Vsem poslanim morilcem je spodletel umor Pacepe.

Njegovi navedki so še dodatno podžgali gnev do Ceauşescuja, ki je nato pripeljal do

strmoglavljenja diktatorja. Ceauşescuja so ustrelili po procesu, na katerem so bile

glavne obtožbe skoraj dobesedno vzete iz Pacepovih navedb (Sajovic, 2015).

4.3 Ameriška obveščevalna služba CIA

»Za varnostno-obveščevalni sistem ZDA je značilno, da gre za enega največjih,

tehnično najbolje opremljenih sistemov, hkrati pa tudi za enega najmlajših.« (Purg,

2002: 99)

»18.9.1947 je Zakon o nacionalni varnosti reorganiziral obrambne sile ZDA in osnoval

CIO, ki bo delovala pod Odborom za nacionalno varnost. Od prvih dni delovanja je

bila CIA vpletena v večino področij obveščevalne dejavnosti, kot so: zbiranje in

ocenjevanje informacij za glavne oblikovalce politike, preprečevanje obveščevalnih

prizadevanj drugih narodov v tujini (medtem, ko se je FBI še naprej ukvarjal z

protiobveščevalnimi dejavnostmi znotraj ZDA) in prevzela je tudi tajne operacije.«

(O'Toole, 1988:25)

V današnjem času je CIA neodvisna agencija, ki kljub precejšnji kontroverznosti uživa

velik ugled. Deluje na področju koordinacije, razvoja in širitve globalne obveščevalne

19

in protiobveščevalne dejavnosti, sodeluje v tajnih operacijah in diplomatskih misijah

tudi zunaj meja ZDA (O'Toole, 1988).

V javnosti je znanih kar nekaj odmevnejših kontroverznih primerov v katere je bila

CIA vpletena.

Sodelovanje med CIA in organiziranem kriminalom je bilo dobro uveljavljeno.

Prekrivaje poslovnih interesov mafije in Washingtona je obrodilo plodno okolje za

ustvarjanje dobička pri trgovanju z drogo, orožjem, izsiljevanju, ubijanju ljudi, itd.

(CIA and The Mafia …, 2015).

CIA se je morala v preteklosti otepati ne le obtožb o uporabi mamil v

eksperimentalne namene, temveč tudi o tihotapljenju drog, ki jih je nato uporabljala

za preizkušanje. Med njimi tudi tako imenovan serum resnice, posebej med hladno

vojno priljubljeno zasliševalsko tehniko. O omenjenih poskusih so v 70. letih 20.

stoletja že potekala zaslišanja pred kongresom, leta 2003 pa je ameriško ministrstvo

za veterane izdalo pamflet, v katerem je zapisalo, da je skoraj 7.000 vojakov

sodelovalo pri testiranju več kot 250 kemikalij, tudi drog, kot sta LSD in PCP, in

bioloških ter kemijskih elementov (Cia med poskusi …, 2009).

Poleg obtožb o tihotapljenju in zlorabi drog CIO obtožujejo tudi sodelovanja z

nacističnimi zločinci. Posebno poročilo, za katerega si je ameriška vlada prizadevala,

da bi ostalo tajno, razkriva, da so obveščevalne službe v ZDA po drugi svetovni vojni

ustvarile varni pristan za naciste in njihove kolaborante. Morda najbolj obremenilna

razkritja so v delu, ki poroča o sodelovanju CIE z nacističnimi prebežniki.

Strokovnjaki in prejšnja vladna poročila so priznavali, da je CIA naciste uporabljala v

povojne obveščevalne namene, a to poročilo gre še korak dlje, saj Američane

obtožuje sokrivde in prevar v takih operacijah. Poročilo v delu, ki opisuje vladno

kolaboracijo z zločinci, navaja, da so preiskovalci pravosodnega ministrstva izvedeli,

da so nekaterim nacistom odobrili vstop v ZDA, čeprav so se vladni predstavniki dobro

zavedali njihove preteklosti. Amerika, ki se je ponašala s tem, da je varno zatočišče

za preganjane, je v manjši meri postala varno zatočišče tudi za zločince, piše v

poročilu (Nacisti v ZDA ..., 2010).

Med drugim je CIA leta 1954 pomagala Ottu von Bolschwingu, sodelavcu Adolfa

Eichmanna, ki je pomagal narediti prvotne načrte iztrganja Nemčije iz rok Judov in

je pozneje delal za CIO v ZDA. Poročilo podrobno opisuje tudi primer Arthurja L.

Rudolpha, nacističnega znanstvenika, ki je vodil tovarno streliva Miitelwerk. Leta

20

1945 so ga prepeljali v ZDA zaradi njegove usposobljenosti za izdelavo raket v sklopu

operacije Sponka, ameriškega programa, ki je rekrutiral znanstvenike, ki so delali v

nacistični Nemčiji (Nacisti v ZDA ..., 2010).

4.4 Izraelski Inštitut za obveščevalne in varnostne operacije -

Mosad

Mosad, ki je bil ustanovljen leta 1951 kot tajna služba novoustanovljene države

Izrael, je elitna obveščevalna veja, katere peščica agentov je zaslužna za najbolj

drzne in navdušujoče vohunske podvige (aretacija nacističnega vojnega zločinca

Adolfa Eichmana), protiobveščevalne akcije in uboje vseh časov. Po drugi strani je

Mosad srh zbujajoča obveščevalna služba, zvesta samo tistim, ki jo lahko

nadzorujejo, mračna, brezobzirna združba vohunov (Gordon, 1999).

Način, kako so sestavljeni posamezni oddelki ter naloge, ki jih agenti Mosada

opravljajo, ni moč opaziti pri drugih obveščevalnih službah. Seveda ne smemo

izključiti možnosti, da obstaja še kakšna bolj tajna obveščevalna služba, katere

načina delovanja ne poznamo (Mosad: The Institute for Intelligence…, 2016).

Po Websterju (2003) je število zaposlenih bilo v 80-ih letih ocenjeno na med 1500 in

2000, medtem ko novejši podatki kažejo, da je v službi Mosada okoli 1200 zaposlenih

imenovanih »katsa«. Mnogo večje pa je bilo seveda število tajnih agentov. Z leti

delovanja Mosada so vodilni prišli do zaključka, da katse potrebujejo pomoč na

terenu. Vzpostavili so tako imenovane sajane. To so prostovoljci in niso zaposleni v

Mosadu ter dobijo za svojo pomoč povrnjene zgolj nastale stroške. Vendar so

nepogrešljivi člen, saj se nanje lahko obrnejo pripadniki Mosada, ko potrebujejo

pomoč pri izvršitvi naloge. Tako je sajan lahko medicinsko osebje, bančni uslužbenec

ali delavec v nepremičninski agenciji. Katsam zagotavljajo indice za njihovo

delovanje (Gordon, 1999).

Tako kot druge tajne službe je tudi Mosad včasih delal in se zanašal na kriminalne

partnerje. Če se je zdelo potrebno in je sodelovanje z njimi seveda prineslo uspeh

(Hall, 2016).

Kot primer je bil umor Heinza Kruga, ki je bil eden od številnih nacističnih raketnih

strokovnjakov, ki so delali na Hitlerjevemu programu razvoja raket, ki bi lahko

21

izbrisal judovsko državo. Mosad je zato vzpostavil stik s Skorzenyem - Hitlerjevim

najljubšim bojevnikom, ker je menil, da bi bil primeren za likvidacijo Kruga. Atentat

na Kruga je bil uspešno izveden (Hall, 2016).

Kot dober primer državne usmrtitve lahko izpostavimo umor Kanadskega znanstvenika

dr. Geralda Bulla, ki je bil svetovno znani strokovnjak za izstrelke. Izraelu mnogokrat

ni uspelo pri nameri nakupa njegovega znanja, dr. Bull je vedno glasno povedal, da

mu Izrael ni všeč, torej je že veljal za sovražnika države. Dr. Bull je svoje znanje

raje ponudil iraškemu diktatorju Sadamu Huseinu za izdelavo modernega orožja, s

katerimi bi lahko izstrelil rakete z jedrskim, kemičnim ali biološkim orožjem iz Iraka

direktno na Izrael. Izraelski vohuni so posredovali informacije, da Irak že preoblikuje

konice izstrelkov z namenom, da bodo nosile kemično in biološko orožje. Tako je

dvajsetega marca 1990 predsednik izraelske vlade generalnemu direktorju Mosada

naročil, da je potrebno Gerald Bulla ubiti. Dvaindvajsetega marca 1990 se je trojica

odpeljala k njegovemu stanovanjskemu bloku in s petimi streli v glavo in vrat Bulla

pokončala. Po vrnitvi agentov domov, je Mosadov oddelek za psihološko bojevanje

začel medijem posredovati novice, da je dr. Gerald Bull mrtev, ker je nameraval

prekršiti dogovor s Sadamom Huseinom. Mosad je torej včasih koga ubil samo zato,

ker ni hotel svojih sposobnosti uporabiti za podporo izraelski državi (Gordon, 1999).

Leta 1988, pod obrambnim ministrom Rabinom, so izpeljali do potankosti izdelan

načrt za umor Halil al Vazirja, znanega kot Abu Džihada – Glas svete vojne. Zbiranje

vseh informacij o al Vazirju, njegovi družini, številu stražarjev ter celo navadah in

obnašanju sosedov je trajalo dva meseca. Mosadovi agentje so izdelali natančen

načrt njegove vile in poznali vse dovozne poti. Prisluškovali so telefonskim

pogovorom, prisluškovalne naprave namestili po vsej hiši, izračunali so še razdaljo

med sobami. Delovali so po pravilu: razmišljaj kot tvoja tarča in se od nje loči šele,

ko pritisneš na petelina. Iz vojaškega oporišča v bližini Tel Aviva je vzletelo več

Boingov 707, v enem od njih je bil tudi Jicak Rabin. Šestnajstega aprila 1988, ob

12.17 uri je Rabin dal ukaz za izvedbo akcije. Od njihovega vstopa v hišo je minilo le

trinajst sekund (Gordon, 1999).

Mosad je vedno slovel po svoji hladnokrvnosti in skušnjavi po maščevanju, zaradi

česar je bil pogosto tarča javnih kritik. Umor Halila al Vazirja je bil eden od bolj

odmevnih primerov v javnosti (Gordon, 1999).

22

5 Študija primera Arkan: sodelovanje v akcijah

jugoslovanskih obveščevalno - varnostnih služb

5.1 Obveščevalno-varnostne službe kot orožje Zveze

komunistov

Uprava za državno varnost (orig. Uprava državne bezbednosti - UDB) je nastala po

drugi svetovni vojni. Kasneje se je preimenovala v Službo državne varnosti (orig.

Služba državne bezbednosti – SDB), a se je med ljudmi utrdil izraz Udba in ostal do

danes. Ta tajna policija komunističnega režima je obračunavala s tako imenovanimi

notranjimi sovražniki. Bila je malodane vsemogoča. Bila je tudi vplivna, saj je

neredko celo dajala direktive sodnikom in tožilcem, po potrebi tudi odvetnikom,

nadzorovala je tudi zapore. Med drugim je osvobajala tudi kriminalce, ki so bili

pripravljeni sodelovati z njo. Sama se je ukvarjala s kriminalom tudi tako, da je za

naloge in likvidacije nezaželenih, plačevala kriminalcem, da opravijo umazano delo.

Tajna policija je celo zelo aktivno sodelovala pri neposrednih kriminalnih dejanjih

kot je tihotapljenje cigaret, trgovina z orožjem, razne sumljive finančne mahinacije

(Sajovic, 2006).

Na mednarodnem prizorišču je bila njena glavna naloga boj proti politični emigraciji,

ob tem pa tudi vohunjenje v tujih državah. Zato je imela velik vpliv na delo

zunanjega ministrstva in je kadrovala svoje ljudi v diplomaciji, pa tudi v zunanji

trgovini je bil delež njenih kadrov precejšen. Zaradi tega je imela zelo velik vpliv

prav v gospodarstvu. Nekaj časa se nobenega trgovskega posla s tujino ni dalo skleniti

brez vednosti Udbe, ki si je pri poslu odrezala svoj, navadno kar levji delež.

Jugoslovanska tajna policija je imela tudi velik vpliv v svetovni trgovini z orožjem,

saj je bila komunistična Jugoslavija eden večjih proizvajalcev orožja in vojaške

opreme (Sajovic, 2006).

O delu Udbe se je med državljani le govorilo. Dokazov ni bilo, zahodnih novinarjev, ki

bi si upali objaviti kaj konkretnega, tudi ne (Sajovic, 2006).

23

5.1.1 Odmevne akcije in operacije obveščevalno-varnostnih služb

Delovanje jugoslovanske politične policije v domovini je bilo seveda zakonsko

utemeljeno in zato tudi ustrezno podprto. Drugačno je bilo seveda njeno delovanje v

tujini. Tudi v primeru, da politična policija ni delovala direktno proti interesom

določene države (vohunila, novačila informatorje ali rovarila v političnem zakulisju)

je prihajala v nasprotje z zakoni države, kjer je sodelovala. Še posebej to velja za

umore. Žrtve so bili politični nasprotniki, prebegli bivši kolegi ter seveda vsi, ki jih je

centrala zaradi določenih razlogov postavila na črno listo in s tem obsodila na smrt

(Sajovic, 2006).

V tujini so morilci s svojim delovanjem precej tvegali. Po nalogu države so bili

poslani na akcijo v tujino. Seveda so vedeli, da bodo, če jih bodo ujeli, v večini držav

veljali za kriminalce. Pri tem se ujeti seveda ni mogel sklicevati na to, da je

sodeloval po nalogu svoje države oziroma službe, katere član je bil. Nepisano pravilo

je bilo, da agent v primeru ujetja stvar vzame na svoja pleča in pravega naročnika,

še posebej pa njegovih izpostav in zvez, ne izda. V nasprotnem primeru je navadno

tudi sam hitro prišel na črno listo (Sajovic, 2006).

V dobi Tita so bile policijske in varnostne sile nekaterih članic zveze NATO

opozorjene proti vsakršnim odločnim ukrepanjem proti razvpiti jugoslovanski tajni

službi. Dogovorjeno je bilo, da se jugoslovansko tajno službo pusti na miru in s tem

tudi Titov režim. Rezultat tega je bil nenadzorovani val umorov političnih

nasprotnikov, kjer koli so se ti nahajali, v Evropi, Ameriki, Avstraliji. Ocena je, da je

bilo med leti 1960−80, ubitih 68 političnih emigrantov. Jugoslovanska tajna služba je

postala sinonim za nekaznovane umore v tujini (Woffinden, 2002).

Kdo so Udbini morilci, se je le ugibalo. Ugibalo se je ali je tipičen James Bond, ali

čisto navadna kriminalna baraba, ki je zaradi denarja ali izsiljevanja bila pripravljena

izvršiti umor. Po vsem sodeč je bilo videti, da je šlo za obe zvrsti. Izšolani

profesionalni morilci na eni strani in kriminalci na drugi. Seveda gre za poklicne

kriminalce večjega kalibra in ne za običajne lopove (Sajovic, 2006).

Udbin profesionalni morilec je bila oseba, ki je imela v domovini določen ugled v

okolici, v kateri je živela. Navzven je dajal vtis uspešnega in uglednega človeka.

Navadno kot lastnik gostinskega lokala ali obrtne delavnice. To je bila pretveza, za

katero so skrivali in opravičevali svoj višji življenjski standard (obleke prestižnih

znamk, dobri avtomobili, potovanja). Udbin morilec je torej v okolici veljal za

24

uglednega zasebnika. Občasno je za plačilo odšel na teren, kjer je imel že vse

pripravljeno, opravil posel in se vrnil domov. Zadeva je bila navadno zelo dobro

načrtovana, zato so redko koga prijeli (Sajovic, 2006).

V Jugoslaviji so se torej obveščevalno-varnostne službe borile proti notranjemu in

zunanjemu sovražniku, kamor spada sovražna emigracija, ki je bila razkropljena po

celem svetu. Najštevilčnejša je bila v Evropi. Jugoslovanske obveščevalno-varnostne

službe so v teh državah pogosto organizirale tajne akcije in operacije z namenom

uničevanja zunanjega sovražnika (sovražne emigracije). V teh akcijah naj bi kot

rečeno sodelovali tudi kriminalci. Med bolj odmevnimi akcijami so bile neuspel

poskus umora Nikole Štedula, operacija Donava, operacija Vrh in atentat na Enverja

Hadrija (Spasić, 2002).

Poskus umora Nikole Štedula

Kot rečeno je miselnost o absolutni svobodi pred nekaznovanostjo zaradi umorov v

tujini, pripeljala tudi do površnosti. Nikola Štedul, ki je živel v izgnanstvu v

Kirkcaldyju na Škotskem, je postal tarča jugoslovanskih agentov potem, ko je postal

predsednik hrvaškega državotvornega gibanja (Woffinden, 2002).

Njegova politična skupina je bila med najbolj dejavnimi, a tudi najmilitantnejšimi

hrvaškimi političnimi skupinami. Spremembe v osemdesetih so že kazale na razpad

Jugoslavije in Štedulova skupina je razpad države podpirala. Njen cilj je bil

ustanovitev neodvisne hrvaške države, čeprav z uporabo sile. Štedul s privrženci je

po Udbinih informacijah načrtoval cel niz terorističnih akcij, s katerimi bi pospešili

razpad države. Zato je prišel na prvo mesto Udbine liste za likvidacijo (Sajovic,

2006).

Za njegovo odstranitev so imeli kar nekaj zamisli in idej, čakali so le na primerne

pogoje, da bi lahko uresničili načrte. Udbina največja želja je sprva bila, da bi ga za

nekaj časa spravili za rešetke. S srbskim oddelkom INTERPOLA je bilo dogovorjeno,

da v kolikor po naključju naletijo na večjo količino ponarejenih ameriških dolarjev,

takoj shranijo in obvestijo Udbo. V Ameriko so poslali svojega agenta, da bi se

dokopal do pisemskega papirja, ki sta ga uporabljala brata Šego, oba ustaška

emigranta, ki sta bila med ustaši na dobrem glasu. V pismo so nato napisali, da

svojega čezoceanskega soborca obveščata, da mu po posebnem kurirju pošiljata osem

tisoč dolarjev kot »pomoč hrvaški stvari«. Štedul je s posredovanjem Udbinega

25

agenta pošiljko tudi prejel. A namesto, da bi denar vplačal na račun fonda

»Hrvaškega državotvornega gibanja«, je denar vplačal na svoj račun. Seveda so ga

zaradi ponarejanja denarja prijeli že na banki (Spasić, 2002).

Štedul je bil za nekaj časa v zaporu, brata Šego pa sta se skušala na vse mogoče

načine izmotati iz neprijetne zagate, pozabila sta na domovino, ustaški časopisi pa so

bili spet polni napadov na jugoslovansko policijo, kar je vnašalo le še večji strah v

njihove vrste. Medtem, ko je bil Štedul v zaporu, se je porajala ideja, da bi bilo

treba Štedula likvidirati. Načrt je bil, da bi Štedula ubili zjutraj, ko bi odpeljal na

sprehod svojega ovčarja. Za izpeljavo naloge je bil določen hrvaški agent, ki je

nekega jutra čakal na Štedula in njegovega psa, vendar je Štedul atentat preživel

(Spasić, 2002).

Štedul je bil ustreljen 20. oktobra 1988. Vendar je bila operacija slabo izvedena.

Ekipa svojega dela ni ustrezno opravila. Ne le, da je Štedul preživel, tudi sosed je

zabeležil registrsko številko atentatorjevega najetega avtomobila. Vinko Sindičić je

bil kasneje aretiran na letališču Heathrow. Izkazalo se je, da je jugoslovanski

morilec, ki je v različnih državah izvedel likvidacije 10-tih nasprotnikov države. Maja

1989 je bil tako obtožen poskusa umora Štedula in obsojen na 15 let zapora

(Woffinden, 2002).

Štedul je preživel kljub šestim kroglam, ki so ga zadele. Relativno hitro je uspel

zapustiti bolnišnico in je bil na sojenju sposoben pričati. Prepoznal je svojega

napadalca, ko so ju soočili na sodišču na Škotskem. Udbin plačanec je trmasto

molčal, nato pa je proti njemu pričal Josip Majerski, gostilničar iz Munchna. Povedal

je, da je morilec, ki je skušal ubiti Štedula, Hrvat Vinko Sindičić in da sta skupaj

delala za hrvaški odsek jugoslovanske politične policije. Trdil je tudi, da je Sindičić

dolgoletni morilec Udbe, ki ima na vesti več emigrantov in da umore izvršuje po

naročilu Uprave službe državne varnosti Hrvaške, katere član je (Sajovic, 2006).

Jugoslovanske oblasti so se, kot po navadi, ogradile od svojega morilca. Potem, ko so

ga ujeli, je morilca tajna služba pustila na cedilu (Sajovic, 2006).

Razpad komunistične Jugoslavije in njegovih tajnih služb je omogočil, da so začeli tu

in tam v javnost curljati določeni podatki, ki pa jih je treba seveda jemati z določeno

rezervo. Po teh informacijah naj bi bil Sindičić eden od skupine najpogostejših

likvidatorjev hrvaškega odseka Službe državne varnosti (Sajovic, 2006).

26

Operacija Vrh

Tajna policija in SDB so bili vpleteni v ugrabitev ljudi, ki jih je politično vodstvo

označilo za sovražnike ali nasprotnike Josipa Broza in Slobodana Miloševića. V tujini,

na primer, so bili ugrabljeni oficirji Vlado Dapčević, Mile Perović, poslovnež Slobodan

Bata Todorović in katoliški menih dr. Krunoslav Draganovič. Po trditvah hrvaškega

zgodovinarja Darka Belušića je tajna služba le v Beogradu in Zagrebu, če v ugrabitve

vključimo tudi nezakonite odstranitve ljudi iz njihovih domov, ugrabila 5.015 ljudi.

(Lopušina, 2009).

Monolitnost partije je začela s časoma pokati, tako so se tudi v tajni službi začele

določene delitve. Pripadniki različnih odsekov Udbe so skakali drug drugemu v zelje,

pri čemer so organizirali celo različne akcije v tujini. Ena takšnih je bil primer

Slobodana Bate Todorovića, mednarodnega trgovca v raznih legalnih, delno sumljivih

ali pa popolnoma sumljivih poslih. Nekaj časa je delal v podjetju Merkur v Zagrebu,

potem pa v beograjskem Progresu, kjer je bil pomočnik direktorja. Ker je bila večina

trgovskih podjetij, ki se je ukvarjala z zunanjo trgovino, pravzaprav izpostava Udbe,

je zelo verjetno, da je bil tudi Todorović, glede na to, da je bil pomočnik direktorja,

sodelavec jugoslovanske tajne policije. Vse njegove ustanovljene družbe naj bi

poslovale z Jugoslavijo, kar je nenavadno glede na to, da naj bi uradno prebegnil v

tujino. Zato so najverjetneje osnovane govorice, da je v resnici delal za službo

državne varnosti. Med tem pa naj bi prišlo do določenih malverzacij, ki naj bi bile v

škodo Jugoslavije. Todorović je imel v Jugoslaviji močne zveze v trgovini in

bančništvu. Verjetno bi šlo vse v redu, če se ne bi spustil v trgovino z orožjem, ki je

pripeljala do velikega škandala, po nekaterih trditvah pa tudi do manjšega spora med

slovenskim in zveznim odsekom jugoslovanske policije (Sajovic, 2006).

Predvsem nekdanji srbski delavci tajne policije trdijo, da je bila preprodaja orožja v

nekdanji Jugoslaviji domena Slovenskih udbovcev. Todorović je kot trgovec z dobrimi

zvezami v poslovnem svetu in tudi svetu tajnih policij odkril, višino dobičkov.

Todorović je poskušal priti na področje, ki je bilo slovenska domena. Priložnost se mu

je ponudila v začetku sedemdesetih, ko se je Jugoslavija skušala rešiti starega orožja

in pri tem še kaj zaslužiti. Orožje, ki je bilo last jugoslovanske vojske, sicer pa

sovjetske izdelave, so sklenili prodati na črnem trgu. Posel je prevzel Todorović, in

sicer prek slovenskega odseka tajne policije. Orožje so kupili Italijani. A pri prodaji

je prišlo do napake, saj so v pogodbo pozabili vnesti klavzulo, s katero se prepove

prodajo orožja v vojno vpletenim državam. Italijani so orožje prodali Izraelu. Do

27

težav je prišlo, ko so Izraelci nakupljeno orožje uporabili v vojni z Arabci. Arabci so

bili ogorčeni. Socialistične države so namreč podpirale arabsko stran, ZDA pa Izrael.

Ogorčeni Egipčani so se pritožili Sovjetski zvezi, češ da so Izraelci s sovjetskim

orožjem porazili nasprotnika. Jasno je bilo, da je potrebno najti krivca za vse.

Odgovor je bil kot na dlani jasen – kriv je Todorović (Sajovic, 2006).

Ugrabitev Todorovića je bila izpeljana kot tajna akcija »Vrh« s ciljem pomiriti jezo

Leonida Brežnjeva, predsednika ZSSR, ki je napadel Broza zaradi prodaje Sovjetskega

orožja Izraelcem (Lopušina, 2009).

Ugrabitelji so Todorovića tajno prepeljali prek meje v Ljubljano in ga zaprli. Obtožili

so ga gospodarskega kriminala in ga v priporu držali šest mesecev. Uradno je bil

obtožen, da je z različnimi malverzacijami oškodoval Jugoslavijo oziroma njena

podjetja za okoli 800 milijonov tedanjih dinarjev. Obtožen je bil za malverzacije, ki

jih je storil z direktorji, ki so bili na listi za odstrel. Todorović je bil spoznan za

krivega in obsojen na dvajset let zapora. (Sajovic, 2006).

Praktično je Tito oziroma partija uporabila primer Todorović zato, da se je odstavilo

kakšnih sto petdeset direktorjev, veliko jih je potegnilo za sabo v propad tudi

določene funkcionarje v republiških partijah, ki so bili z njimi politično povezani. Ob

vsem tem je bil seveda skoraj pozabljen namen Todorovićeve aretacije, pokazati

navideznega krivca za ponesrečeno prodajo orožja Izraelcem (Sajovic, 2006).

Sam Bata Todorović je v pismu predsednici Milki Planinc priznal, da je bil kaznovan,

zato, ker se je primer uporabljal v druge namene in ne ker bi bil kriv. Milka Planinc

je Todorovića pomilostila, da je lahko kot težki bolnik (rak prostate) umrl doma v

Beogradu (Lopušina, 2009).

Uboj Enverja Hadrija

Šiptarjev je bilo iz dneva v dan več. Ilegalno so zapuščali Jugoslavijo, bežali so iz

kosovskih zaporov, bežali iz strahu, da bi jih zaprli in se pripravljali na terorizem.

Nastanili so se v Nemčiji, Belgiji, še posebno veliko jih je bilo v Švici. Bili so tesno

povezani med seboj in se niso ozirali na ideološko opredelitev. V Belgiji je bil vodja

Šiptarjev Enver Hadri, ki se je povezal z ustanovami Evropske skupnosti in NATA.

Tako so se Šiptarji organizirali in razporedili po vseh strateških smereh delovanja

obveščevalnih sistemov Zahoda proti Srbiji (Spasić, 2002).

28

Enver Hadri je bil po rodu iz okolice Peći, da bi se izognil služenju vojaškega roka, je

še mlad pobegnil v Albanijo. Tam ga je sprejela njihova tajna policija Sigurimi, po

njenem ukazu se je vrnil na Kosovo, da bi delal za njih, čeprav je tvegal, da bo

obsojen. Naša milica ga je prijela takoj po skrivnem prehodu državne meje. Priznal

je, da ga je snubila Sigurimi, in hitro pristal, da bo delal tudi za našo službo, tako da

jo je odnesel z nizko kaznijo. Zvito je sprejel vlogo dvojnega agenta. Po naših in

njihovih ukazih se je neovirano sprehajal po Evropi, kjer so ga kaj hitro začele snubiti

tudi druge obveščevalne službe, tako da je postal, kakor takšne imenujemo v policiji,

agent-prostitutka, pripravljen delati za vsakogar, ki mu bo plačeval (Spasić, 2002).

Hadri je živel v Bruslju. Tam je ustanovil emigrantsko organizacijo, ki ji je dal ime

Zveza svetovnega Kosova. Izdajal je tudi časopis, okoli sebe pa je zbral predvsem

teroristično naravnane sonarodnjake (Spasić, 2002).

Hadri je bil ubit v natančno izdelani in usklajeni akciji 25. februar 1990. Ustreljen je

bil v glavo v avtomobilu pred semaforjem. Držal je mapo z dokumenti, ki dokazujejo,

obseg kaznivih dejanj in represije s strani jugoslovanskih varnostnih sil pod

poveljstvom Slobodana Miloševića storjenega proti Albancem na Kosovu v 80-ih in

zgodnjih 90-ih letih (Jakelić, 2015).

Morilci so pobegnili, vendar je belgijska policija celotno zgodbo povezala z

jugoslovanskimi tajnimi službami. Konkretneje s srbskim SDS-om (Služba državne

sigurnosti). Sumili so, da so Hadrijev uboj izvedli Veselin Vukotić, Andrija Lakonić in

Darko Ašanin. Trojica je bila del beograjskega podzemlja, dobro povezana z

jugoslovanskimi tajnimi službami, za katere so, kot se sumi, leta izvrševali likvidacije

emigrantov po Evropi. Malo za tem se je krog osumljencev razširil tudi na Andriju

Draškovića, katerega nekateri povezujejo tudi za uboje Stjepana Đurekovića in Željka

Ražnjatoviča Arkana (Jakelić, 2015).

5.2 Arkanova kriminalna pot

5.2.1 Arkanovi kriminalni začetki

Arkan se je rodil leta 1952 v Brežicah v črnogorski družini, kjer je bil njegov oče

nameščen kot višji oficir Jugoslovanske armade. Sam Željko je kasneje rekel, da je

bil oče v domači hiši surovina. Očetu Ražnjatoviću surovost za stenami domačega

29

stanovanja očitno ni preprečila napredovanja v generalski čin v Beogradu. Željko je

torej odraščal v Beogradu (Sajovic, 2006).

Ko je prišel v stik s podobno mislečimi fanti, so se ponosno imenovali »mangupi«.

Postali so znani kot barabe z beograjskega asfalta. Skupno jim je bilo, da so bili

željni zaslužka in lepega življenja na lahek način. Večinoma so trenirali kakšen

borilni šport. Izživljali so se tudi na štadionih, kjer so bili huliganski navijači,

predvsem beograjske Crvene Zvezde. Arkan je bil dolgoletni uradni vodja zvezdinih

huliganov, ki so se sami poimenovali Delije. Velik del Arkanovih kolegov so bili sinovi

komunistične višje družbe, torej vojaških oficirjev oziroma višjih funkcionarjev. Ti so

svoje sinove ščitili pri kriminalnih dejanjih in podobnih sumljivih poslih (Sajovic,

2006).

A večinoma so se fantje prevzeli. Hoteli so še več denarja. Pred drugimi kriminalci je

to še šlo, prav tako tudi pri navadnih meščanih, vendar so kmalu segli preko črte, ki

jo je zarisala oblast tudi za privilegirane sinove. Kazalo je, da jo bodo Arkan in kolegi

kmalu skupili, saj jim vpliv staršev kmalu ni več uspel pokriti vseh grehov. Očitno pa

so vzbudili zanimanje nekaterih vodilnih funkcionarjev jugoslovanskih tajnih služb. V

tistem času je v državi krmilo nad tajnimi službami in varnostnimi strukturami

prevzel Stane Dolanc, in prav njemu pripisujejo, da je rekrutiral beograjske barabe

za Udbine operativce (Sajovic, 2006).

5.2.2 Sodelovanje z obveščevalno-varnostnimi službami Jugoslavije

Arkana so iskali zaradi kar nekaj oboroženih ropov v več evropskih državah. Bil je

iskan v Švici, Nemčiji in na Nizozemskem. Večkrat je bil aretiran in celo obsojen,

vendar je uspel pobegniti iz zapora. Kako in na kakšen način oziroma ali mu je tajna

policija pri pobegih pomagala, ni znano.

Interpol je za njim izdal tiralico, v kateri so bila napisana številna Arkanova imena. V

začetku 80-ih se je vrnil nazaj v Jugoslavijo, da bi ubežal Interpolu. Arkanov oče

Veljko Ražnatović je tedaj prosil Staneta Dolanca, ki je v tistem času vodil

obveščevalno-varnostne službe, da pomaga njegovemu sinu. In tako je Arkan pričel z

opravljanjem nalog za obveščevalno-varnostne službe in kmalu postal eden izmed

njihovih najboljših operativcev (Lopušina, 2014).

30

Vodji državne varnosti so ocenili, da so mlade beograjske barabe primerne za njihove

namene. Predvsem so bili brez predsodkov glede uporabe sile in tudi ideološko

neobremenjeni. Spoznali so se na podzemlje in znali tudi v tujini hitro zavohati sebi

podobne barabe, na katere so se lahko obrnili po pomoč. Zanimal jih je le denar in

postavljaštvo v družbi, imeli so kriminalno preteklost, deloma celo v tujini. Tajna

policija je to podpirala, saj jih je imela tako še bolj v pesti. V primeru, da ne bi

ubogali, bi preprosto dvignila roke od njih in kriminalci bi končali v ječi.

Nekateri viri so povedali, da je v času Dolančevega vodstva policije kakšnih 150 bolj

ali manj »uglednih« kriminalcev sodelovalo v nečednih poslih politične policije

(Sajovic, 2006).

Kljub temu da je Interpol iskal Arkana, zaradi različnih kaznivih dejan, ki jih je storil

v tujini v Srbiji ni imel problemov z zakonom. Kasneje je bil na Hrvaškem obsojen na

pet let zapora, a je pravnomočnost obsodbe dočakal na prostosti, po dogovoru med

Srbijo in Hrvaško. Namige, o sodelovanju s službo državne varnosti, je potrdil tudi

sam. Pred razpadom Jugoslavije je bil poznan tudi kot vodja navijaške skupine

beograjskega športnega kluba Crvena Zvezda imenovane Delije (Švarm, 2006).

Operacija Donava

Javnost dolgo časa ni vedela za uboje, ki jih je v Beogradu organizirala jugoslovanska

SDB, dokler leta 1983 ni izbruhnil škandal o uboju Stjepana Đurekovića, direktorja

INE, ki je emigriral v Nemčijo (Lopušina, 2012).

Uboj Đurekovića je ena od najkontroverznejših likvidacij v zgodovini Jugoslavije.

Desetletja se že špekulira o naročnikih uboja. Primer pa so pred kratkim vrnili v

javnost nemško sodišče in kanclerka Angela Merkel, zahtevajoč izročitev Perkovića

(Ubistvo Pre 31 Godinu …, 2014).

Obstaja kar nekaj verzij glede direktnih izvrševalcev uboja. V eni iz med njih naj bi

sodelovali Arkan, Đorđe Božović Giška, Ranko Rubežić, Dragan Malešević Tapi in

Dragan Joksić (Ubistvo Pre 31 Godinu …, 2014).

22. aprila 1982 je iz Jugoslavije pobegnil ugleden hrvaški gospodarstvenik Stjepan

Djureković (Sajovic, 2006). Takratni direktor izvoza zagrebške INE, ki je bila v tem

31

obdobju najpomembnejši petrokemijski gigant takratne Jugoslavije. Med drugim je

bila tudi glavni dobavitelj goriva za Jugoslovansko ljudsko armado (Spasić, 2002).

Đureković je bil že nekaj let pred pobegom v tesnih stikih z nemško obveščevalno

službo in vrhom ustaške emigracije. Iz države je pobegnil, ko je zvezna finančna

komisija po obsežni preiskavi objavila vložitev obtožnice zoper njega in njegovim

osemnajstim sodelavcem zaradi poneverbe in utaje 89 milijonov ameriških dolarjev.

Ko se je izkazalo, da je celotna afera povezana tudi s sumljivim pranjem denarja in

vohunstvom ter da sega veriga sodelavcev do samega vrha države pa je dobil primer

tudi pomembno politično razsežnost (Spasić, 2002).

Đureković je iz države pobegnil s pomočjo agenta nemške obveščevalne službe, ki je

že kar nekaj let deloval v Jugoslaviji. Izdajal jim ni le strateških podatkov o tem, kje

ima jugoslovanska armada večja podzemna in druga skladišča goriva, ampak jim je

sporočal tudi politične informacije, saj je bil blizu visokim državniškim krogom

Hrvaške (Spasić, 2002).

Protiobveščevalna služba na Hrvaškem je vedela za Đurekovićevo delovanje in

aktivnosti. Dosledno in strogo je nadzorovala in usmerjala informacije k tistim, ki so

jih edini smeli poznati. Šele potem, ko je zvezna obveščevalna služba odkrila, da ima

Đureković zelo tesne stike z ustaško emigracijo, je bilo jasno, da je nekaj treba

ukreniti. Medtem, ko so oklevali in premišljevali, kaj bi, so nemški obveščevalci

naredili vse potrebno. Za Đurekovića so pripravili potni list in ga spravili iz države. Na

mejnem prehodu med Avstrijo in Nemčijo ga je pričakal ustaški zločinec Ivan Jelić in

ga odpeljal k sebi domov v bližino Munchna. V Jelićevi tiskarni je delal kot urednik,

kasneje pa se je pojavljal tudi kot avtor knjig, v katerih je poveličeval hrvaške

nacionaliste, si prizadeval za »svobodno Hrvaško« in kritiziral komunistično

Jugoslavijo (Spasić, 2002).

Obveščevalna služba je vse dogodke spremljala in v največji tajnosti so pripravljali

protiudarec, akcijo, ki so jo poimenovali »Donava« in za katero je vedelo samo nekaj

ljudi. Ukaz za pripravo in izvedbo akcije je dal Stane Dolanc, takratni zvezni sekretar

za notranje zadeve (Spasić, 2002).

Vendar pa hrvaški novinar in publicist Željko Peratović, ki se že leta ukvarja z

razkrivanjem političnih ubojev v Jugoslaviji, pravi da je bivši obveščevalec Boža

Spasić običajen prevarant in lažnivec, ki se trudi za vsako ceno zaščititi Perkovića in

32

Mustaća pred sodiščem. Stane Dolanc naj bi bil po njegovih trditvah proti likvidaciji

Đurekovića (Ubistvo Pre 31 Godinu …, 2014).

Nalogo za uboj Đurekovića je dobila hrvaška SDB, vendar je načelnik Josip Perković

protestiral, ker so bili za likvidatorje izbrani ljudje iz podzemlja. Na pomoč z njenimi

ljudmi je priskočila črnogorska tajna služba (Lopušina, 2012).

V Beogradu je Đorđe Božović Giška v dogovoru s črnogorsko službo dobil nalogo, naj

pripravi skupino, ki bo likvidirala Stjepana Đurekovića. To je bila njegova prva

konkretna naloga, ki jo je dobil od Službe. Spoznal je, da gre za zelo resno in zaupno

akcijo. Za njeno izvedbo je izbral takrat najbolj znanega »strelca« v Beogradu

(Spasić, 2002).

Za morilce naj bi Udba najela že omenjene beograjske kriminalce. V tej skupini se

poleg Giške pojavlja ime Ratko Djokić. Oba sta zaradi kriminala zabredla v težave in

da bi se jih rešila, sta pristala na sodelovanje s službo državne varnosti (Sajovic,

2006).

Nemška tajna služba BND je bila seznanjena, da SDB pripravlja obračun z

Đurekovićem in mu je zato nudila zaščito. Pogosto mu je menjala mesto prebivanja

in spreminjala vse njegove podatke. Vendar mu tudi to ni rešilo življenja (Lopušina,

2012).

Stjepan Đureković je bil kmalu likvidiran. Akcijo so izpeljali brez napak in nemška

obveščevalna in protiobveščevalna služba sta zaman poskušali odkriti vsaj kakšno

sled, ki bi ju pripeljali do izvršiteljev. Operacija je bila izvršena zelo hitro, ker je

bila dobro načrtovana. Đurekovića so ubili tako rekoč pred njihovimi očmi (Spasić,

2002).

Đorđa Božovića Giška so prijeli leta 1985 v Munchnu, vendar mu niso uspeli dokazati

ničesar v zvezi z ubojem Đurekovića. Deset let kasneje je sodišče v Munchnu

razsodilo, da je bil Stjepan Đureković ubit po nalogu Mike Špiljka, bivšega

predsednika Predsedništva SFRJ, ker se je bal, da bi Đureković razkril finančne

zlorabe v INI v katere naj bi bil vpleten tudi njegov sin Vanja Špiljak (Lopušina,

2012).

Po tej verziji je bila organizacija likvidacije naročena hrvaški Službi državne

sigurnosti, ki sta ji takrat poveljevala danes prijeta Zdravko Mustać in Josip Perković.

33

Z obtožnico proti Perkoviću želijo Nemci pravzaprav prikriti, da je nemška tajna

služba BND tesno sodelovala z pobeglim Ustašem (Ubistvo Pre 31 Godinu…, 2014).

Ali je Đurekovića ubil Arkan, Đorđe Božović - Giška ali neki drugi beograjski

kriminalec je po Peratovićevem mnenju nepomembno. Zavedati se je treba, da je ta

uboj po vseh karakteristikah zelo specifičen, ker ni v skladu s pravili po katerih so se

takrat izvrševale likvidacije. Srbi so bili angažirani za ubijanje Srbov, Hrvati za

Hrvate, muslimani za muslimane. Edino za Albance ni veljalo to pravilo, ker celo

Udba ni mogla najti Albanca, ki bi pristal za umor drugega Albanca (Ubistvo Pre 31

Godinu …, 2014).

5.2.3 Paravojaška enota Tigri in udejstvovanje v politiki

Kriminalci so bili najboljša skupina za tvorjenje paravojaških čet, formiranih za

opravljanje nečednih del kot so umori ipd. Le ti so bolj nasilni, in ne poznajo

moralnih vrednot ter niso vpleteni v politična dogajanja, ampak gledajo le na lastne

materialne koristi. Idealna skupina ljudi so nogometni navijači, kriminalci,

psihopatološke in fanatične osebe (Vasić in Švarm, 2001).

Pripadniki paravojaških enot so bili večinoma najstniki, kar je bila predvsem

posledica finančnega in družbenega stanja v Srbiji. Vojni otroci so se znašli v zelo

težkih okoliščinah v katerih ni bilo veliko priložnosti za dosego življenjskih ciljev.

Vojna je najstnikom omogočila, da se osamosvojijo in nadaljujejo svojo finančno pot

(Schlichte, 2009).

Paravojaške enote so bile prikazane kot rešitelji Srbije, kot pogumni ljudje, ki se

borijo za dobro Srbije. Vendar pa je bil njihov motiv le finančno okoriščanje (Kaldor

2006).

Posebno znana je bila Arkanova paravojaška enota, ki jo je sam zelo dosledno in

načelno vodil. Kontraverzni srbski mafijec se je izkazal kot zelo sposoben vodja

mnogim paravojaških formacijam (Lopušina, 2002).

Kljub zanimanju za politiko Arkan paravojaških enot ni formiral na podlagi politike.

Arkanovi Tigri so nastali v sodelovanju z jugoslovanskimi obveščevalnimi službami,

SDB in Slobodanom Miloševićem. Slobodan Milošević Arkana za razliko od drugih vodij

ni imel za političnega nasprotnika.

34

Arkan je oktobra leta 1990 oblikoval Srbsko prostovoljno gardo, ki je po maskoti

postala poznana tudi pod imenom Arkanovi Tigri (Ron, 2003).

Slobodan Milošević je imel namen preko službe državne varnosti izkoristiti Arkanov

ugled in njegove druge sposobnosti, da nacionalizem iz nogometnih tekem

preusmeri na vojno prizorišče. Najstnike iz socialno šibkih družin je Arkan zaposlil

preko navijaške skupine Delije. Ti najstniki so bili jedro Arkanovih Tigrov (Švarm,

2006).

Arkanovi Tigri so imeli okoli 300 pripadnikov in so jo povečini tvorili prostovoljci iz

Srbije. Enoti so poveljevali Arkanovi prijatelji iz kriminalnega podzemlja. Enota je

ponavadi služila kot podpora srbski vojski, le redko so delovali samostojno (Švarm,

2006). Med vsemi paravojaškimi enotami so bili Tigri najbolj opremljeni. In sicer so

upravljali tako s pehotnim orožjem, lahkim artilerijskim orožjem kot s tovornjaki in

tanki. Krasila jih je tudi učinkovita vertikalna struktura in red (Schlichte, 2009).

Precej pozornosti so posvetili tudi svoji propagandi in novinarjem dopuščali, da jih

snemajo pri usposabljanju in na bojiščih (Lopušina, 2002).

Arkanovi Tigri so se borili na strani krajinskih Srbov na Hrvaškem. Po podpisu

premirja med Srbijo in Hrvaško pa se je Arkanova enota udeleževala bojev v Bosni

(Vasić in Švarm, 2001). Tigri in druge enote so s podporo srbske vojske v vzhodni

Bosni organizirali vrsto napadov, z namenom obvladovanja glavnih prometnic ter

mostov (Pirjevec, 2003). Agresija se je začela v Bijeljini aprila 1992. Arkanova enota

je povzročila pravi pokol. Njihov namen je bil prestrašiti lokalno prebivalstvo (Vasić

in Švarm, 2001). V napadu je bilo ubitih okoli 500 Muslimanov. Po poročanju radia

Free Europe naj bi Arkan za pokol dobil dva milijona nemških mark. V naslednjih

dneh so Arkanove enote, napadle še druga mesta z mešanim prebivalstvom v dolini

Drine, ter vršile poboje, posilstva in ropala pripadnike drugačne vere (Pirjevec,

2003).

Arkanovi Tigri so se iz zasedenih območij vračali s transporterji, tanki ter kamioni,

kar je bil dovolj trden dokaz o njihovem početju (Švarm 2006). Imeli naj bi celo

seznam bogatih Muslimanov, ki so imeli v lasti večje količine denarja in zlata. Vojni

plen so imeli za poplačilo (Kaldor, 2006).

Srbske paravojaške formacije, ki so jih sestavljali blazneži, patološki osebki, bivši

zaporniki, tatovi in člani tolp, so pustile ogromno škodo na ozemljih kjer so delovale.

35

Kriminalna dejanja so izvrševali, ker so imeli obljubljeno imuniteto pred kazenskim

pregonom (Vasić in Švarm, 2001).

5.2.4 Atentat na Arkana

V času Miloševićevega režima je bil Arkan po moči in vplivu na vrhuncu. Temu

primerno je imel tudi veliko število sovražnikov. In kot na mnoge kriminalce pred

njim je bil tudi na njega izvršen atentat, za katerega nekateri viri pišejo, da je bila

odgovorna država (Targeted: Arkan - Baby Face Psycho, 2011).

Arkana in dva njegova prijatelja so sredi januarja leta 2000 ustrelili v beograjskem

hotelu Intercontinental. Večino vpletenih v atentat na takrat enega od najbogatejših

Srbov so aretirali že v nekaj dneh po atentatu.

Po mnenju poznavalcev je bil Arkanov uboj dolgo in skrbno načrtovan. Na njegovo

glavo naj bi ponujalo nagrado več strani; hrvaška in muslimanska stran zaradi

sodelovanja Arkanovih Tigrov v vojni na Hrvaškem in v BiH, Albanci zaradi vojne na

Kosovu. Govori se tudi o milijonu dolarjev, ki naj bi jih ponudila ameriška

obveščevalna služba CIA (Ubili Željka …, 2000).

Omenja se tudi, da naj bi uboj Arkana ukazal tedanji predsednik Srbije, ker naj bi bil

ta po njegovih besedah velika grožnja za ustavni napredek in nacionalno varnost.

Milošević naj bi se bal, da se bo haaško tožilstvo pogodilo z Arkanom in da bo ta v

Haagu na sodišču za zločine, storjene na območju nekdanje Jugoslavije, pričal proti

njemu. Dodaten razlog, da se je Milošević želel znebiti Arkana, se omenja zaupne

informacije, ki so prišle do Miloševića, da ima Arkan stike s tujimi obveščevalnimi

službami in se z njimi pogovarja o krepitvi opozicije, ki naj bi se zoperstavila

Miloševićevemu režimu (Vovk, 2014).

V specialnem tožilstvu naj bi trdili, da so dokazi, ki Miloševića povezujejo z Arkanovo

smrtjo, »več kot trdni«. Po virih iz srbskega notranjega ministrstva pa dozdajšnji

rezultati preiskave resno nakazujejo na zaključek, da je možni naročnik nekaterih

ubojev Slobodan Milošević osebno (Vovk, 2014).

Beograjsko sodišče je leta 2006 izreklo sodbe obtožencem za umor Arkana in trem

dosodilo po 30 let zapora, preostalim petim pa skupno 30 let zapora. Arkanove

morilce je sodišče v Beogradu obsodilo že oktobra 2001, vendar je srbsko vrhovno

36

sodišče sodbe razveljavilo in zahtevalo novo sojenje. Na 30 let zapora so bili kot

neposredni storilci zločina obsojeni Dobrosav Gavrić, Milan Djurišić in Dragan Nikolić.

Eden od pomagačev je dobil devet, trije po šest, eden pa tri leta zapora (Morilcem

Arkana …, 2006).

6 Zaključek

6.1 Verifkacija hipotez

Prvo hipotezo, da obveščevalno–varnostne službe za določene dejavnosti najemajo

ljudi iz kriminalnega podzemlja lahko v celoti potrdimo. V diplomskem delu je

namreč zelo nazorno opisano kako so bili kriminalci povezani z obveščevalno–

varnostnimi službami, katera dela so za njih opravljali in v katera kazniva dejanja so

bile omenjene službe vpletene. Potrditev hipoteze je podkrepljena s primeri iz bivše

Jugoslavije še posebej s študijo primera Arkan. Prikazani so tudi primeri kriminalnega

delovanja obveščevalno–varnostnih služb v nekaterih drugih državah (ZDA, Rusija,

Romunija, Izrael).

Druge hipoteze, da jugoslovanske obveščevalno-varnostne službe ne stojijo za

umorom Arkana ne moremo niti potrditi niti zavrniti. Pri raziskovanju smo se namreč

pogosto srečali z urbanimi legendami in nasprotujočimi si podatki. Npr. po nekaterih

virih naj bi umor Arkana naročila hrvaška in muslimanska stran zaradi sodelovanja

Arkanovih Tigrov v vojni na Hrvaškem in v BiH oziroma albanska stran zaradi vojne na

Kosovu. Nekateri viri omenjajo celo milijon dolarjev, ki naj bi jih ponudila ameriška

obveščevalna služba CIA. Omenja se tudi, da naj bi uboj Arkana ukazal tedanji

predsednik Srbije, ker naj bi bil ta po njegovih besedah velika grožnja za nacionalno

varnost. Milošević naj bi se bal, da se bo haaško tožilstvo pogodilo z Arkanom in da

bo ta v Haagu na sodišču za zločine, storjene na območju nekdanje Jugoslavije,

pričal proti njemu. Dodaten razlog, da naj bi se Milošević želel znebiti Arkana, se

omenja zaupne informacije, ki so prišle do Miloševića, da ima Arkan stike s tujimi

obveščevalnimi službami in se z njimi pogovarja o krepitvi opozicije, ki naj bi se

zoperstavila Miloševićevemu režimu. Spet drugi pišejo, da je bila za umor odgovorna

država oziroma tajne službe brez vmešavanja Miloševića.

37

6.2 Povzetek glavnih ugotovitev

Vrsta primerov, ki smo jih navedli v diplomskem delu potrjujejo, da so cilji in

metode obveščevalnih služb določeni tudi s cilji in načini vodenja državne politike.

Varnostno- obveščevalne službe so lahko pomemben del političnega delovanja. Tako

v pozitivnem kot negativnem smislu.

Kot dober primer zgornji trditvi so obveščevalno-varnostne službe v nekdanji SFRJ.

Njihovo delovanje kot je prikazano v diplomskem delu je bilo usmerjeno predvsem v

iskanje notranjega in zunanjega sovražnika oziroma nasprotnikov obstoječega

komunističnega političnega režima. Politični in varnostni sistem SFRJ in tudi ostalih

vzhodnoevropskih socialističnih držav je temeljil na vodilni vlogi ene in edine

politične stranke, Komunistične partije. Glavna značilnost enopartijskih sistemov na

področju notranje varnosti je bila, da so oblikovali močno totalitarno varnostno

službo s širokimi pooblastili, ki je odigrala pomembno vlogo zlasti v času, ko je ugled

vodilni stranki začel upadati in je le - ta poizkušala zadržati svojo monopolno vlogo v

političnem sistemu. Pri tem se je lahko oprla na svoj represivni aparat, politično

policijo in Policijo, ki sta bili stranki močno zavezani, saj je bila velika večina

delavcev teh služb aktivnih članov stranke (Purg, 2001).

Obveščevalno–varnostna služba je bila zelo vplivna, saj je neredko celo dajala

direktive sodnikom in tožilcem, po potrebi tudi odvetnikom, nadzorovala je tudi

zapore. Osvobajala je tudi kriminalce, ki so bili pripravljeni sodelovati z njo. S

kriminalom se je ukvarjala tudi tako, da je za naloge in likvidacije nezaželenih,

plačevala kriminalcem, da opravijo umazano delo. Zelo aktivno je sodelovala tudi pri

drugih kriminalnih dejanjih kot je tihotapljenje cigaret, trgovina z orožjem, razne

sumljive finančne mahinacije (Sajovic, 2006).

38

7 Uporabljeni viri

Anžič, A. (1996). Vloga varnostnih služb v sodobnih parlamentarnih sistemih -

nadzorstvo. Ljubljana: ČZP Enotnost.

CIA and The Mafia: Old Business Pals. (18. 1. 2015). 21stcenturywire.com. Pridobljeno

na http://21stcenturywire.com/2015/01/18/cia-and-the-mafia-old-business-

pals/

Cia med poskusi omamljala vojake. (15. 1. 2009). Siol.net. Pridobljeno na

http://www.rtvslo.si/svet/cia-med-poskusi-omamljala-vojake/96144

Clark, R. (2007). Intelligence Analysis: A Target-Centric Approach, 2nd edition. Los

Angeles: CQ Press.

Đorđević, O. (1980). Osnovi državne bezbednosti. Beograd: Viša škola unutrašnjih

poslova.

Gordon, T. (1999). Skrivnostna zgodba Mosada. Ljubljana: Tisk Euroadria.

Hall, A. (30. 3. 2016). Hitler's favourite S.S. assassin was employed by Mossad after

the Second World War to kill fellow Nazis. Mirror.co.uk. Pridobljeno na

http://www.mirror.co.uk/news/world-news/hitlers-favourite-ss-assassin-

employed-7654486

Jakelić, I. (20. 7. 2015). Svi upleteni u ubojstvo Hadrija bili su povezani sa službama.

Vecernji.hr. Pridobljeno na http://www.vecernji.hr/crna-kronika/svi-upleteni-

u-ubojstvo-envera-hadrija-bili-su-povezani-sa-sluzbama-1015495

Kaldor, M. (2006). New and old wars: Orginezed Violence in a Global Era, 2nd edn.

Cambridge/Malden, MA: Polity Press.

Koren, B. (2012). Metode Zbiranja podatkov v obveščevalno–varnostni dejavnosti. V I.

Podbregar (ur.), Obveščevalno-varnostna dejavnost: procesi, metode, nadzor.

Znanstvena monografija (str. 47−135). Univerza v Mariboru: Fakulteta za

varnostne vede.

Lavinia, S. (4. 3. 2005). Inside the Securitate Archives. Wilsoncenter.org. Pridobljeno

na https://www.wilsoncenter.org/article/inside-the-securitate-archives

39

Leban, A. (21. 11. 2006). Nekoč zastrupljal KGB, danes FSB. Rtvslo.si. Pridobljeno na

http://www.rtvslo.si/svet/nekoc-zastrupljal-kgb-danes-fsb/63245

LooneySCC. (10. 9. 2015). Targeted: Arkan – Baby Face Psycho [Video file].

Pridobljeno na http://www.dailymotion.com/video/xmy008_history-channel-

targeted-arkan-baby-face-psycho_shortfilms

Lopušina, M. (2002). Komandant Arkan. Čačak: Legenda.

Lopušina, M. (19. 9. 2009). Otmice u režiji vlasti. Novosti.rs. Pridobljeno na

http://www.novosti.rs/vesti/naslovna/hronika/aktuelno.291.html:251553-

Otmice-u-reziji-vlasti

Lopušina, M. (15. 12. 2012). Prao novac - platio glavom. Novosti.rs. Pridobljeno na

http://www.novosti.rs/dodatni_sadrzaj/clanci.119.html:410659-Prao-novac---

platio-glavom

Lopušina, M. (2014). Ubij bližnjeg svog: Jugoslovenska tajna policija 1945−2002.

Beograd: Marso.

Lukić, D. (1991). Savremena špijunaža. Šabac: Glas Podrinja.

Mielke Schwartz, J. (2007). Exploring the mind of the spy. The Forensic Examiner,

(Spring). Pridobljeno na

http://lastsummerwithoscar.com/whitecollarcorruption.com/wp-

content/uploads/2012/06/MindofaSpy.pdf

Morilcem Arkana skupno 120 let zapora. (9. 10. 2006). Delo.si. Pridobljeno na

http://www.delo.si/novice/svet/morilcem-arkana-skupno-120-let-zapora. html

?iskalnik=Petra%20Kovi%C4%8D

Mosad: The Institute for Intelligence and Special Tasks. (2. 8. 2016). Fas.org.

Pridobljeno na http://fas.org/irp/world/israel/mossad/index.html

Nacisti v ZDA dobili varno zatočišče. (16. 11. 2010). Siol.net. Pridobljeno na

http://www.rtvslo.si/svet/nacisti-v-zda-dobili-varno-zatocisce/244016

O'Toole, G.J.A. (1988). The encyclopedia of American intelligence and espionage:

from the revolutionary war to the present. New York, Oxford.

Pacepa, I. (1990). Rdeči Horizonti. Ljubljana: Cankarjeva založba.

40

Pirjevec, J. (1995). Jugoslavija 1918−1992. Koper: Založba Lipa.

Podbregar, I. (2008). Vohunska dejavnost in gospodarstvo. Ljubljana: Fakulteta za

varnostne vede.

Purg, A. (1995). Obveščevalne službe: povezave med obveščevalnimi sistemi in

državno suverenostjo v luči modela sodobnega iskanja obveščevalnega sistema

Republike Slovenje. Ljubljana: Enotnost.

Purg, A. (2001). Vloga obveščevalnih in varnostnih služb v političnih sistemih. Primer

Ruske federacije. Teorija in praksa, 38(1), 103−118.

Purg, A. (2002). Primerjalni obveščevalni sistemi. Ljubljana: Visoka policijsko-

varnostna šola.

Ron, J. (2003). Frontiers and ghettos: state violence in Serbia and Israel. Berkeley:

University of California Press.

Sajovic, B. (2006). Udba. Ljubljana: Karantanija.

Sajovic, B. (11. 2. 2015). Rdeči horizonti Iona Pacepe bremenijo Gorenca.

Demokracija.si. Pridobljeno na http://www.demokracija.si/tednik/rdeci-

horizonti-iona-pacepe-bremenijo-gorenca

Schlichte, K. (2009). Na krilima patriotisma – On the wings of patriotism: Delegated

and spin-off violence in Serbia. Sagepub.com. Pridobljeno na

http://afs.sagepub.com/content/36/2/310

Simpson, J. (2. 1. 2015). Arkan aide who testified in war crimes trial wants her life

back. Thetimes.co.uk. Pridobljeno na

http://www.thetimes.co.uk/tto/news/uk/article4311873.ece

Spasić, B. (2002). Podlasica je spregovorila. Grosuplje: Grafis Trade.

Šaponja, V. (1999). Taktika dela obveščevalnih služb. Ljubljana: Ministrstvo za

notranje zadeve, Visoka policijsko-varnostna šola.

Švarm, F. (2006). Serial Jedinica. Beograd: Vreme film, B92.

The KGB history. (2011). Topspysecrets.com. Pridobljeno na

http://www.topspysecrets.com/kgb-history.html

41

The Romanian Secret Services, Politics and the Media: a Structural Overview. (2016).

Balkanalysis.com. Pridobljeno na

http://www.balkanalysis.com/romania/2011/04/20/the-romanian-secret-

services-politics-and-the-media-a-structural-overview/

Toth, R. in Ostrow, R. (16. 2. 1988). Russian Mafia: KGB Steers Criminals to U.S.

Careers. Latimes.com. Pridobljeno na http://articles.latimes.com/1988-02-

16/news/mn-42975_1_russian-mafia

Tominc, B., Koren, B. in Sotlar, A. (2006). Novi časi – nove obveščevalne službe?, V B.

Lobnikar (ur.), Raznolikost zagotavljanja varnosti, VII. dnevi varstvoslovja. (str.

958−967). Univerza v Mariboru: Fakulteta za policijsko-varnostne vede.

Ubistvo Pre 31 Godinu. Boža Spasić laže, Arkan nije ubio Đurekovića! (1. 1. 2014).

Kurir.rs. Pridobljeno na http://www.kurir.rs/ubistvo-pre-31-godinu-boza-

spasic-laze-arkan-nije-ubio-durekovica-clanak-1161493

Ubili Željka Ražnjatovića Arkana. (17. 1. 2000). 24ur.com. Pridobljeno na

http://www.24ur.com/novice/svet/ubili-zeljka-raznjatovica-arkana.html

Vasić, M., Švarm, F. (2001). Paramilitary Formations in Serbia: 1990-2000. V S.

Sikavica (ur.), In the triangle of the state power: army, police, paramilitary

units. (54−73). Beograd: Helsinki committee for human rights in Serbia.

Vovk, T. (31. 3. 2014). Milošević osebno ukazal uboj Arkana? Siol.net. Pridobljeno na

http://siol.net/novice/svet/milosevic-osebno-ukazal-uboj-arkana-369475

Webster, M. (2003). Inside Israel's Mossad: The Institute for Intelligence and Special

Tasks. The Rosen Publishing Group.

Woffinden, B. (6. 7. 2002). Shadow of doubt? Theguardian.com. Pridobljeno na

https://www.theguardian.com/uk/2002/jul/06/jilldando.weekend7