DIPLOMSKO DELO

Zasliševanje žrtev in prič kaznivih dejanj

Maj, 2013 Aleksandra Drev

DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA

Varnost in policijsko delo

Zasliševanje žrtev in prič kaznivih dejanj

Maj, 2013 Aleksandra Drev

mentor: doc. dr. Igor Areh

ZahvalaZahvalaZahvalaZahvala

Rada bi se Rada bi se Rada bi se Rada bi se zahvalilazahvalilazahvalilazahvalila mentorju, doc.mentorju, doc.mentorju, doc.mentorju, doc. dr.dr.dr.dr. Igor ArehuIgor ArehuIgor ArehuIgor Arehu,,,, za vso pomočza vso pomočza vso pomočza vso pomoč

in nasvetein nasvetein nasvetein nasvete pri izdelavi diplomske naloge.pri izdelavi diplomske naloge.pri izdelavi diplomske naloge.pri izdelavi diplomske naloge.

Rada bi se zahvalila tudi staršem in stari Rada bi se zahvalila tudi staršem in stari Rada bi se zahvalila tudi staršem in stari Rada bi se zahvalila tudi staršem in stari mamimamimamimami MarijiMarijiMarijiMariji za vso za vso za vso za vso

podppodppodppodporo in spodbujanje pri izdelavioro in spodbujanje pri izdelavioro in spodbujanje pri izdelavioro in spodbujanje pri izdelavi ter fantu Andreju za pomoč in ter fantu Andreju za pomoč in ter fantu Andreju za pomoč in ter fantu Andreju za pomoč in

podporo.podporo.podporo.podporo.

Zahvalila bi se tudi Duški Merc, za pomoč pri lektoZahvalila bi se tudi Duški Merc, za pomoč pri lektoZahvalila bi se tudi Duški Merc, za pomoč pri lektoZahvalila bi se tudi Duški Merc, za pomoč pri lektoriranju in riranju in riranju in riranju in

prevajanjuprevajanjuprevajanjuprevajanju ter Teodorju Mercu za pomoč pri tehnični izdelaviter Teodorju Mercu za pomoč pri tehnični izdelaviter Teodorju Mercu za pomoč pri tehnični izdelaviter Teodorju Mercu za pomoč pri tehnični izdelavi

diplomske nalogediplomske nalogediplomske nalogediplomske naloge....

3

Kazalo

Povzetek .................................................................................................................. 5

Summary .................................................................................................................. 6

1 Uvod ..................................................................................................................... 7

1.1 Namen diplomske naloge ....................................................................................... 8

1.2 Domneve oziroma hipoteze, ki jih bom raziskala v diplomski nalogi ..................... 8

2 Spomin ................................................................................................................ 10

3 Zbiranje obvestil od očividcev in oškodovancev ................................................... 14

3.1 Kaj je obvestilo? .................................................................................................... 15

3.1.1 Element zaznave ............................................................................................ 15

3.1.2 Element spomina ........................................................................................... 16

3.1.3 Reprodukcija spominske slike ....................................................................... 16

4 Potek zbiranja obvestil......................................................................................... 18

4.1 Iskanje ljudi, ki kaj vedo o dogodku ...................................................................... 18

4.2 Pripovedovanje ..................................................................................................... 18

4.3 Izpraševanje (Intervjuvanje) ................................................................................. 19

5 Zbiranje obvestil pri posameznih kaznivih dejanjih ............................................... 21

5.1 Zbiranje obvestil pri krvnih deliktih....................................................................... 21

5.1.1 Uboj ............................................................................................................... 21

4

5.1.2 Samomor ....................................................................................................... 23

5.2 Zbiranje obvestil pri premoženjskih deliktih ......................................................... 24

5.2.1 Vlomi .............................................................................................................. 24

5.2.2 Rop ................................................................................................................. 26

5.3 Zbiranje obvestil pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost ..................... 27

5.3.1 Posilstvo ......................................................................................................... 27

5.3.2 Razgovor z otrokom kot žrtvijo spolnega napada ......................................... 31

6 Uporaba kognitivnega intervjuja .......................................................................... 35

7 Hipnoza v kriminalističnem raziskovanju .............................................................. 38

8 Posebna vrsta zbiranja obvestil - prepoznave ....................................................... 40

9 Tehnična sredstva pri zbiranju obvestil ................................................................ 42

10 Zavestno lažna obvestila .................................................................................... 43

11 Kako presojamo verodostojnost pričanja očividcev? ........................................... 44

12 Značajske lastnosti preiskovalcev ....................................................................... 45

13 Zaključek ........................................................................................................... 46

14 Uporabljeni viri .................................................................................................. 49

5

Povzetek

Ko policija dobi obvestilo o storjenem kaznivem dejanju, odhiti na kraj dejanja, kjer

začne zbirati obvestila. Z zbiranjem obvestil se ugotavljajo dejstva in okoliščine

storjenega kaznivega dejanja.

V moji diplomski nalogi je opisanih več primerov zbiranja obvestil, saj so za vsako

kaznivo dejanje določena pravila. Pri storjenem uboju se zbirajo obvestila od

očividcev in svojcev, pri samomorih predvsem od svojcev, pri vlomih in ropih pa

predvsem od oškodovanca. Pri storjenem spolnem nasilju nad žensko se opravljata

dva razgovora. Predvsem je pomembno, da so preiskovalci iskreni, nepristranski,

vredni zaupanja, pozitivno naravnani in spoštljivi. Še pred nekaj časa so otroci veljali

za neverodostojne priče, vendar to ni res. V 98 odstotkih otroci govorijo resnico. Ko

se opravlja razgovor z otrokom, ga mora izpraševati tisti preiskovalec, ki je vešč še

na drugih področjih. Preiskovalec mora otroka najprej sprostiti, se malo poigrati z

njim in mu dokazati, da mu lahko zaupa. V zaslišanjih je dostikrat pomembno, da ga

izvaja tisti preiskovalec, ki bo iz priče, osumljenca ali žrtve znal izvedeti čim več

informacij, ki so verodostojne. Zaradi tega se je razvil kognitivni intervju, da bi se

povečala kvaliteta in kvantiteta pridobljenih informacij. Cilj kognitivnega intervjuja

je, da preiskovalec pričo pripelje do tistih vprašanj, kjer se bo priča spomnila

pomembnih dogodkov ter ostalih informacij, ki bodo pomagale razjasniti vprašanja,

ki jih imajo preiskovalci.

Ključne besede: zbiranje obvestil, uboj, samomor, očividci, oškodovanci

6

Summary – Interviewing victims and witnesses of crimes

When the police get notice about a done criminal offence, they hurry up on the

place of an act, where they start to gather notices. Facts and circumstances of a

done criminal offence are being found out by collecting notices.

In my graduate thesis it is described in several cases the gathering of notices,

as they are defined rules for any offense. In the case of a homicide they

collect announcements from eye-witnesses and relatives, in a suicide

especially from relatives, in burglaries and robberies, especially from the

victims. After sexual violence over a woman, two conversations are being done.

First of all it is important that the investigators are sincere, neutral,

worthtrusted, directed positively and respectful. Yet not so long time ago,

children were considered to be partly reliable witnesses, however this is not

true. Children tell the truth in 98 percents. When a conversation is done with

a child, the investigator must quiz him and needs to be skilled also on other

fields. First the investigator must relax a child, by playing with him for a

littlewhile, to prove to him, that a child can trust him. In the hearings it is

very important, that it is done by an investigator, who will be referred to the

witnesses, the suspect or the victims, and who will know how to find out as

much information as possible that will be credible. As a result of this, a

cognitive interview was developed in order to increase the quality and

quantity of information. The aim of the cognitive interview is that the

investigator prepare a witness to ask those questions where will a witness be

reminded of important events and other information that will help to clarify

the issues which the investigators will have.

Keywords: gathering of notices, homicide, suicide, eyewitnesses, victims

7

1 Uvod

Razmišljanja o spominu (s strani filozofov) so se začela že pred drugo svetovno vojno,

po njej pa se je raziskovanje bistveno povečalo, s tem pa tudi razvoj kognitivne

znanosti, ki je prinesel veliko odgovorov, pa tudi vprašanj, na katera odgovore še

iščejo in jih bodo še tudi dolgo iskali (Areh, 2011). V zadnjih desetletjih raziskovalci

dajejo večji poudarek na resničnem življenju oziroma primerih iz življenja, kot pa

samo iz laboratorijev. Primer takšnega raziskovanja je preučevanje vsakdanjega

spomina, kamor lahko uvrstimo tudi analize spominske obnove očividcev, žrtev in

storilcev kaznivih dejanj (Areh, 2011). Spoznavne procese so začeli pojasnjevati kot

tok informacij, ki v organizem vstopa preko čutil, prehaja v zaznavne analizatorje,

potem pa se informacije vkodirajo v dolgoročni spomin (Areh v Smith, 2001). Sigmund

Freud je sklepal, da so nekateri spomini tako neprijetni, da jih izrivamo iz zavesti,

vendar pa to ne pomeni, da jih tudi odstranimo, saj se pretvorijo v drugo obliko, in

se lahko izrazijo, tudi v vedenjski obliki ali v telesnih izrazih (fobije, paralize, tiki,…)

(Areh, 2011). Freud je razvil teorijo, da je spomine, ki so neprijetni, težje priklicati

iz spomina, kot tiste, ki ne zbujajo nobenih občutkov. Obvestilo je ustna obnovitev

spominske slike. Gre za obnovitev vsega, kar je oseba zaznala in ohranila v svojem

spominu (Žerjav, 1984). Obvestilo, ki ga pove očividec ali oškodovanec ni odvisno

samo od čutil, spomina ali obnove, ampak tudi od ostalih dejavnikov. Preiskovalec

mora imeti določene kompetence, da lahko uspešno izvede razgovor, predvsem ko

mora intervjuvati žensko, ki je bila žrtev spolnega kaznivega dejanja. Po ogledu

trupla, pri uboju, se začne temeljito zbiranje obvestil. Najprej je potrebno opraviti

razgovor s tistim, ki je bil na kraju prvi (prvi očividec). Prvi očividec mora najprej

opisati, kje se je gibal okrog trupla, ker so lahko njegovi sledovi na kraju dejanja.

Opisati mora vse, kar se je po njegovi najdbi trupla pred njegovimi očmi spremenilo.

Ko začnejo preiskovalci preiskovati samomor, je potrebno ugotoviti, ali je dejansko

šlo za osebo, ki ji glede na osebnostne lastnosti preiskovalci lahko pripišejo

samomorilsko nagnjenje. Do teh informacij lahko pridejo s pomočjo razgovorov tistih

ljudi, ki so žrtvi bili blizu in so jo dobro poznali. Najbolj pomemben pri vlomih je

ogled, nato se začnejo zbirati obvestila s pomočjo ostalih informacij. Ko se vlom

zgodi, navadno storilec in oškodovanec nimata stika. Zbiranje obvestil je predvsem

pomembno zaradi določanja možnih osumljencev. Pri ropu se preiskovalci

osredotočijo na pogovor z žrtvijo, saj je ogled težko opraviti, če gre za rop osebe na

prostem.

8

1.1 Namen diplomske naloge

Namen diplomske naloge je opisati delovanje spomina ob tragičnih dogodkih, kako se

ti dogodki vtisnejo v spomin oziroma koliko si je človek takrat sposoben zapomniti.

Velikokrat se zgodi, če je človek prisoten na kraju, ko se kaznivo dejanje zgodi, da je

ta v takšnem šoku, da se kasneje ne spomni niti kaj je imel oblečeno. Skušala bom

ugotoviti ali je res, da se človek ne more ničesar spomniti oziroma da se spomne zelo

malo.

Zanima me, na kakšen način preiskovalci zbirajo obvestila pri različnih kaznivih

dejanjih, in kakšne so razlike pri preiskovanju.

Ker sem tudi sama nastopila na sodišču kot priča, sem se odločila za to temo, saj me

je zanimalo, kako je zasliševanje napisano v teoriji, in ali se v praksi ta teorija

dejansko uporablja. Želim izpostaviti problem zasliševanja žensk in otrok kot žrtve

spolnih kaznivih dejanj ter problem zbiranja obvestil pri krvnih in premoženjskih

deliktih, ki so najpogostejši ter kako naj bi se preiskovalci v teh primerih obnašali.

Zanima me, kako uporaben je kognitivni intervju pri zasliševanju in kako je uporabna

hipnoza.

1.2 Domneve oziroma hipoteze, ki jih bom raziskala v

diplomski nalogi

Hipoteza 1: Izkušnja z izredno negativnimi čustvi deloma vgradi v spomin, kajti

zavesti je težje dosegljiva, vplivna pa še vedno nanjo.

Hipoteza 2: Zbiranje obvestil ima lahko tudi različne rezultate; to je odvisno od

izpraševalca, če obvlada tehnike in taktike zbiranja obvestil, saj s tem lahko doseže,

da bo obvestilo, ki so ga preiskovalci dobili od občana, resnično in bo ta tudi

sodeloval pri nadaljnji preiskavi.

Hipoteza 3: Dober preiskovalec si mora pridobiti zaupanje žrtve, tega pa pridobi na

takšen način, da se vživi v žrtvino vlogo, da razume žrtev in to pozitivno vpliva

9

nanjo, ker ima žrtev že tako ali tako težko vlogo, ko mora znova pripovedovati o

vsem, kar se ji je zgodilo.

10

2 Spomin

Razmišljanja o spominu so se začela že pred drugo svetovno vojno, predvsem s strani

filozofov. Po drugi svetovni vojni pa se je raziskovanje bistveno povečalo, s tem pa

tudi razvoj kognitivne znanosti, ki je prinesel veliko odgovorov, pa tudi vprašanj, na

katera se odgovori še iščejo in se še tudi dolgo bodo (Areh, 2011). V zadnjih

desetletjih pa lahko opazimo da raziskovalci dajejo večji poudarek na resničnem

življenju oziroma primerih iz življenja, kot pa samo iz laboratorijev. Primer takšnega

raziskovanja je preučevanje vsakdanjega spomina, kamor pa lahko uvrstimo tudi

analize spominske obnove očividcev, žrtev in storilcev kaznivih dejanj (Areh, 2011). V

60. letih se je uveljavil nov pristop, imenovan računalniška metafora, ki se je

predvsem osredotočil na procesiranje informacij v možganih, pojav le-te pa je

pomenil pravo revolucijo v razumevanju delovanja spomina. Leta 1958 sta Shannon in

Wiener razvila informacijsko teorijo, ki je bistveno prispevala k razvoju tega

pristopa. Spoznavne procese sta začela pojasnjevati kot tok informacij, ki v

organizem vstopa preko čutil, prehaja v zaznavne analizatorje, potem pa se

informacije vkodirajo v dolgoročni spomin (Areh v Smith, 2001). Računalniška

metafora ima veliko podobnosti med računalniškim programom in delovanjem

človeškega spoznavnega sistema, zato je tudi dobila takšno ime. V psihologiji so se

začeli uporabljati takšni izrazi, ki se uporabljajo tudi v računalniškem jeziku, kot so

vhod, izhod, kodiranje, procesiranje, priklic, pogojno odločanje, zmogljivost

(Hergenhahn, 2005). Centralni živčni sistem in duševnost, sta tako kot pri računalniku

strojna in programska oprema, v podobnem odnosu. Vendar pa so pri raziskovanju

podobnosti med računalnikom in človeškim spominom naleteli tudi na veliko razlik, ki

jih prej niso niti opazili. Omenimo nekaj tipičnih očitnih razlik (Loftus in Calvin,

2001):

• Prehajanje podatkov iz začasno shranjenih podatkov (RAM) v dolgoročni

spomin, je bistveno počasnejše kot pri računalniku, vzrok za to pa je

utrjevanje spominskih sledi

• Možni so delni ali nepopolni priklici, kot takrat, ko rečemo, da imamo nekaj

na koncu jezika, pa se ne moremo spomniti pravega izraza

• Spominjanje resničnosti, kot je bila v času zaznavanja in vkodiranja v

dolgoročni spomin, je pri človeku nepričakovan pojav. Biološko spominjanje je

vedno rekonstrukcija in nikoli kopija preteklosti, medtem ko gre pri

računalniku, vedno za kopijo, ki jo shranimo na trdi disk.

11

Računalniška metafora danes ni več tako priljubljena, še vedno pa velja za

prevladujočo teorijo. Še vedno ni odpravila glavne pomankljivosti, in sicer še vedno

ne upošteva, da človek ni pasivni oddajnik in sprejemnik informacij (Areh v Griffin,

2003).

Za učinkovito delovanje spomina, je ključnega pomena obstoj asociativnih povezav

med spominskimi podatki. Te omogočajo priklic starih in vgradnjo novih informacij v

obstoječe mreže konceptov. Te mreže se postopoma dopolnjujejo s sočasnim

pojavljanjem vsakodnevnih izkušenj, to pa omogoči vzpostavitev novih povezav. Ko

je nova povezava vzpostavljena, se ob ponovnem doživljanju izkušnje iz spomina

prikliče z njo povezana izkušnja (Areh, 2011). Ebbinghaus je ugotovil, da asociativne

povezave dopuščajo priklic podatkov, ki so podobni podatkom v osnovni asociativni

zvezi (Ebbinghaus, 1885). S temi mrežami, pa si lahko razložimo, zakaj si je teže

zapomniti tiste stvari, ki so za nas nekaj novega ali tujega (Areh, 2011). Ebbinghaus

je ugotovil, da obstaja spomin, ki mu rečemo kratkoročni ali delovni spomin. Obseg

delovnega spomina naj bi bil omejen na sedem dražljajev. To omejitev pa lahko tudi

presežemo z učenjem, vendar pa je tudi ta omejena, saj so kasnejše raziskave

pokazale, da lahko v delovnem spominu zadržimo od pet do devet skupin podatkov,

brez dodatnega učenja (Areh v Haberlandt, 1999). Tok pozornosti, katerega

usmerjenost odloča o tem, kateri podatki pridejo v zavest in kasneje v dolgoročni

spomin, je omejen, zato dogajanja ne moremo spremljati v celoti. Dober primer za

omejenost delovanja zavesti ali spomina je učinek prezrtja sprememb. Pri tem pa

spregledamo očitne spremembe, ki niso bistvenega pomena za naše vedenje ali

razumevanje resničnosti (Areh, 2011). Alfred Binet je s kolegom Victorjem Henrijem

preučeval tako imenovani prozni spomin, v zvezi s poučevanjem otrok v šolah.

Skušala sta pojasniti učinek zaporedja, pri katerem velja, da je iz dolgoročnega

spomina lažje priklicati, tiste na začetku in tiste na koncu niza. Ugotovila sta, da se

napake pri podobnih besedah zgodijo, ker so besede zvočno podobne. Ugotovila sta

tudi, da je priklic smiselnega gradiva boljši, kot pa priklic nepovezanih besed.

Neodvisne besede si težje zapomnimo, ker nam predstavljajo podrobnosti brez

pomena (Areh v Haberlandt, 1999). Semon je prvi omenil obstoj učinka konteksta,

pojasnil ga je s pravilom posebnosti vkodiranja podatkov (Areh, 2011). Na kakšen

način dojemamo nek dogodek, določa, kako se informacije vkodirajo v dolgoročni

spomin, priklic teh podatkov pa je odvisen od stopnje ujemanja med značilnostmi

vkodiranja in značilnostmi priklica. Učinkovitost spominskega priklica pa je zmeraj

odvisna od skladnosti med procesoma priklica in vkodiranja (Areh, 2011).

12

Sigmund Freud je sklepal, da so nekateri spomini tako neprijetni, da jih izrivamo iz

zavesti, vendar pa to ne pomeni, da jih tudi odstranimo. Potem, ko se pretvorijo v

drugo obliko, se lahko tudi izrazijo, v vedenjski obliki ali v telesnih izrazih (fobije,

paralize, tiki,…) (Areh, 2011). Freud je razvil teorijo, ki sklepa, da je spomine, ki so

nam nelagodni, težje priklicati iz spomina, kot tiste, ki nam ne zbujajo nobenih

občutkov.

V tem delu sem se tudi sama spomnila primera nekega fanta, ki je doživel izredno

tragičen dogodek. Kasneje se je začelo dogajati točno to, kar sem zgoraj opisala.

Nekaj let po dogodku, se ni mogel več peljati po avtocesti, saj ga je zagrabila takšna

panika, da bi najraje kar sredi vožnje zbežal iz avtomobila. Bil je pri psihologu, ki mu

je povedal, da je dobil fobijo na avtocesto in višino, čeprav je pred tem dogodkom

normalno opravljal dela na višini in se vozil po avtocesti. Sprašujem se ali ta fobija

izgine, ko se človek umiri oziroma neke zadeve uredi, in ali ima občutek, da je

zaključil to obdobje in načel novega?

Omenila bi rada še Janetovo razmišljanje iz leta 1904, ko je menil, da se izkušnja z

izredno negativnimi čustvi deloma vgradi v spomin, kajti zavesti je težje dosegljiva,

vplivna pa še vedno nanjo. Bartlett pa je menil, da priklic ni kopija doživete

resničnosti, ampak temelji na konstrukciji ali rekonstrukciji zapomnjenega. Spomin

je razumel kot del posameznikovega stika z resničnostjo, zato ga moramo preučevati

s preučevanjem zaznavanja, miselnega predstavljanja in s poznavanjem vplivov iz

socialnega življenja (Bartlett, 1932).

Pri preiskovanju kaznivih dejanj in sprejemanju odločitev na sodiščih je izredno

pomembno, da se žrtve in priče skušajo spomniti čim več natančnih podatkov, vendar

pa velikokrat temu ni tako, saj je pomembna že majhna spominska napaka, ki lahko

zelo vpliva na končno odločitev sodnika.

V primerih, ko materialnih dokazov ni veliko, ali pa so ti zelo pomanjkljivi ali

nenatančni, pa so odločitve sodnikov prepuščene pričanju žrtev in prič ter njihovemu

nastopu in prepričljivosti nastopa. Za večino krivičnih obsodb je krivo ravno to, da

priča ali žrtev zmotno navaja dejstva (nevede, ali pa z namenom).

13

Schacter navaja 7 spominskih napak (Schacter, 2001):

1. Slabljenje spominov

2. Odsotnost zavedanja resničnosti (ne osredotočimo se na stvari, ki bi si jih

morali zapomniti)

3. Blokade spomina (nespominjanje dobro znanih podatkov)

4. Zamenjava vira informacij (informacije iz »druge roke«, podrobnosti iz knjig,

filmov ali pripovedovanj drugih, ko mislimo, da smo to doživeli sami)

5. Sugestibilnost (vsajeni spomini zaradi zavajujočega spraševanja, pripomb, ko

se skušamo spomniti preteklosti)

6. Pristranskost (prepričanja, ki jih imamo, spreminjajo spomin na preteklost)

7. Vztrajnost neprijetnih in motečih spominov

14

3 Zbiranje obvestil od očividcev in oškodovancev

Ko se zgodi kaznivo dejanje, morajo obstajati razlogi za sum, po katerih se storilca

preganja po uradni dolžnosti. Policija mora za to storiti kar je potrebno, in sicer

takoj oditi na kraj kaznivega dejanja, da se zavarujejo in odkrijejo sledovi kaznivega

dejanja ter tisti predmeti, ki so lahko dokaz v postopku in poskrbeti za to, da storilec

ne pobegne in začeti zbirati obvestila. Obvestila začnejo zbirati od občanov, ki kaj

vedo ali pa se domneva, da imajo informacije o storjenem kaznivem dejanju, ali

storilcu, prav tako pa se obvestila zbirajo tudi od osumljenca. Zbiranje obvestil ima

lahko tudi različne rezultate; to pa je odvisno od izpraševalca, če obvlada tehnike in

taktike zbiranja obvestil, saj s tem lahko doseže, da bo obvestilo, ki so ga

preiskovalci dobili od občana, resnično in bo ta tudi sodeloval pri nadaljnji preiskavi.

Se pa velikokrat tudi zgodi, da so pri zbiranju obvestil nekateri izpraševalci bolj,

nekateri pa manj uspešni. To je odvisno od osebnosti in lastnosti izpraševalca. Ciril

Žerjav (1984) je navedel nekaj lastnosti, ki bi jih naj imel izpraševalec:

• Stalno je potrebno preučevati človeški značaj, potrebno se je usposobiti za

analiziranje in ocenjevanje vsake osebe in spoznavati človeške slabosti

• Ves čas se je potrebno prilagajati in govoriti z očividcem na njegov način, saj

bo le na ta način podal čim več informacij

• Vsakdo ima svoj hobi, in če poskusi izpraševalec z vsakim očividcem najprej

napeljati pogovor v to smer, potem mu bo občan hitreje zaupal

• Vljudnost je na prvem mestu; izpraševalec mora z vsakim govoriti vljudno in

pozabiti v tistem trenutku na svoje osebne občutke (ki jih ima takrat)

• Potrebno je vaditi spomin, vendar pa si je potrebno tudi zapisovati

• Vse informacije, ki jih izpraševalec, dobi je potrebno preveriti in ne verjeti,

dokler ni zadeva preverjena

• Izpraševalec mora ravnati spoštljivo, da ne užali časti občana in zmeraj mora

ostati profesionalno zadržan in taktičen

Z zbiranjem obvestil ugotavljamo dejstva in okoliščine storjenega kaznivega dejanja.

Obvestila pa zbiramo od:

• Oškodovanca, ki je bil oškodovan osebno ali premoženjsko

15

• Očividcev, ki so kaznivo dejanje storilca videli ali pa drugo okoliščino, ki je

pomembna za odkrivanje in raziskovanje kaznivega dejanja

• Drugih občanov, ki tudi vedo kakšno okoliščino, ki je lahko pomembna

• Osumljencev, za katere se domneva, da so le-to kaznivo dejanje storili

3.1 Kaj je obvestilo?

Je ustna obnovitev spominske slike. Gre za obnovitev vsega, kar je oseba zaznala,

ohranila v svojem spominu (Žerjav, 1984). Obvestilo, ki ga pove očividec ali

oškodovanec, ni odvisno samo od čutil, spomina ali obnove, ampak tudi od ostalih

dejavnikov, kot so na primer čas, vidljivost, kraj, oddaljenost; ti dejavniki so

objektivni in subjektivni, kot so starost očividca, spol in duševno stanje. Zelo

pomemben pa je tudi odnos človeka do zadeve, za katero daje obvestilo. Obvestilo je

torej odvisno od treh dejavnikov, in sicer zaznave, spomina in reprodukcije.

3.1.1 Element zaznave

Zaznavanje je vse, kar deluje na naša čutila in je miselno doživeto. Zaradi tega

delovanja, ljudje sprejemajo predmete in posledično dogodke v svojo zavest. Ljudje

ves čas zaznavajo ljudi, predmete, okoliščine, v katerih se znajdejo, le da nekatere

stvari opazujejo bolj, nekatere pa manj. Opazovanje je aktivno zaznavanje ob

aktivaciji naših čutil. Zaznavanje pa ni vedno enako, saj je odvisno tudi od okoliščin,

v katerih se človek znajde (močna svetloba, mraz, razburjenost, mirnost

opazovalca). Na pravilnost zaznavanja vplivajo okoliščine (Žerjav, 1984): * Sposobnost čutil * Sposobnost subjekta * Strokovno znanje, interes, zanimanje * Razmere pri opazovanju (zaznavanju) * Praznine v zaznavanju * Starost in spol

Očividec bo najbolje opisal tisti dogodek, ki ga je sam videl, vendar pa je njegovo

zaznavanje odvisno od zunanjih dejavnikov. Oči so pri zaznavanju najpomembnejše

in tudi najbolj zanesljive.

16

Vsakdo zaznava okolje in okoliščine, v katerih se znajde, drugače. Nekdo si bo

zapomnil več podrobnosti. Sposobnost zaznavanja je predvsem odvisna od fizične in

psihične utrujenosti in od počutja. Zunanje okoliščine, ki lahko sliko prekrijejo, kot

na primer dež, megla ali pa ne slišimo klica na pomoč.

Kadar se pred očividcem nekaj zelo hitro odvija, si vsega ne more zapomniti oziroma

opazi le posamezne slike, in med njimi nastane praznina. Ko se to zgodi, ljudje želijo

to praznino zapolniti z neko smiselno vsebino, ki je lahko napačna. Ravno zaradi tega

so izpovedi očividcev lahko različne.

Otroci zaznavajo le na splošno, podrobnosti prezrejo zaradi pomanjkanja izkušenj;

ženske so bolj čustvene in v ženskem svetu boljše opazovalke; moški pa so stvarnejši

in svojega mnenja ne bodo pomešali z dejansko zaznavo. Starejši so manj pazljivi,

njihovo zaznavanje je slabše, spomin jim peša, čutila pa oslabijo.

3.1.2 Element spomina

Kako se bo dogodek vtisnil v spomin, je odvisno od jakosti dražljajev, od pazljivosti,

čustvene poudarjenosti, dražljaja, od vmesne dobe, od večkratne ponovitve dogodka,

povezanosti dogodka z drugimi doživljaji ter od fizičnega in psihičnega stanja

očividca ob času vtisa (Žerjav, 1984). Znano je, da se prvi in zadnji doživljaji najbolj

vtisnejo v spomin. Več časa, kot je minilo med dogodkom in spominsko obnovitvijo,

manj se spominjamo. Tisti dogodki, ki so bili bolj podrobno opazovani, se bolj

vtisnejo v spomin. Pri spominu nastajajo napake, kot so (Žerjav, 1984):

� Spominske vrzeli, ki jih spoznamo in so začasne ali trajne

� Spominske vrzeli, ki jih ne spoznamo, jih pa takoj podzavestno zapolnimo z

drugimi predstavami

� Časovne premaknitve in zamenjave

� Delne zamenjave iz podobnih spominskih slik

Te nastanejo, kadar se dogodek ne spremlja zavestno, ali če mu ni bilo posvečeno

dovolj pozornosti.

3.1.3 Reprodukcija spominske slike

Za podajanje obvestila je pomembno, da občan opiše, kaj je zaznal (spominsko

sliko), čemur pravimo reprodukcija spominske slike, ta pa je odvisna od:

17

• Želje in pripravljenosti občana, da dogodek opiše in da pooblaščeni osebi

obvestilo

• Sposobnosti izražanja

Včasih pa se zgodi, da domnevni storilci, sorodniki ali prijatelji nočejo dati obvestila.

Razlogi so lahko različni, lahko je tudi sovraštvo ali podkupovanje.

18

4 Potek zbiranja obvestil

Začne se s prvo fazo in poteka v treh fazah (Žerjav, 1984):

1. Iskanje ljudi, ki vedo kaj o dogodku

2. Pripovedovanje

3. Izpraševanje (intervjuvanje)

4.1 Iskanje ljudi, ki kaj vedo o dogodku

Ko se za kaznivo dejanje izve, je potrebno najti nekoga, ki je kaj videl, ki kaj ve o

drugih stvareh, pomembnih za odkrivanje dokazov in raziskovanje kaznivega dejanja.

Dobro je, kadar se občani sami oglasijo, da bi povedali, kar vedo; tiste ki pa nekaj

vedo in ne pridejo sami na policijsko postajo, pa je potrebno iskati, kar pa ni vedno

tako lahko in je potrebnega veliko truda, saj občani največkrat sami ne vedo, da

imajo zelo pomembne informacije. Vedno se začne iskanje v bližini storitve

kaznivega dejanja in tistih, ki so bili tisti čas v bližini (mimoidoči, sosedi, zaposleni v

bližini). Ampak niso pomembni samo ti ljudje, temveč tudi tisti, ki lahko povedo, kaj

tudi o tem, kaj se je dogajalo pred in po kaznivem dejanju; večinoma se potem te

informacije uporabijo za iskanje in izsleditev storilca (ker je bil storilec pred

dejanjem v bližnji trgovini ali na kraju, kjer je potem storil kaznivo dejanje).

4.2 Pripovedovanje

V drugi fazi, se občanu prepusti, da samostojno govori o vsem kar ve in kar se mu zdi

pomembno. Potrebno ga je poslušati in ga ne prekinjati (razen, če ni razumljiv). Zelo

pomembno je, da dobi pripovedovalec občutek, da so informacije, ki jih sporoča zelo

koristne in nove za policijo, prav to ga bo spodbudilo, da se bo še bolj potrudil in

sodeloval, kolikor le lahko. Med pripovedovanjem bo občan povedal tudi veliko tistih

informacij, ki sploh niso pomembne za preiskovalce. Najbolj zanimivo pa je to, da pri

prostem govorjenju ni vpliva sugestije in število napak je manjše. Dobra lastnost je

tudi v tem, da je vsak človek drugačen, in ko pride očividec pripovedovati o

kaznivem dejanju, takrat preiskovalci sami opazujejo lastnosti človeka. Takrat se

vidi, ali je ta, ki govori, inteligenten in razgledan, ali pa je duševno prizadet.

Opazuje pa tudi način pripovedovanja, saj nekdo govori sproščeno, drugi pa

19

zmedeno, boječe, lahko pa je tudi previden. Najpomembnejše pa je ugotovitev ali

občan govori resnico ali pa se iz kakršnega koli razloga laže.

Vendar pa preiskovalci ne smejo takoj soditi, ali je to laž ali pa ne. Možno je, da so

to samo napake v zaznavanju in spominu očividca, kot sem že prej omenila. Nikoli ne

smejo preiskovalci dajati nikakršnega znaka, ki bi kazal na to, da ne verjamejo

izpovedi očividca. Če pa ima pripovedovalec slabe namene in laže zavestno, potem

bo njegovo pripovedovanje še bolj sproščeno, v tem primeru preiskovalcem olajša

delo v tretji fazi.

4.3 Izpraševanje (Intervjuvanje)

V tretji fazi se občanu zastavljajo vprašanja, pri katerih imajo preiskovalci namen

(Žerjav, 1984):

• Izpopolniti vrzeli v obvestilu

• Obvestilo precizirati

• Obvestilo preizkusiti

Ko pride očividec na pogovor, velikokrat pozabi, ali pa ne omeni tistih stvari, za

ketere misli, da niso koristne ali so nepomembne in takrat se te vrzeli zapolnijo z

vprašanji. Očividca je potrebno vprašati, o izvoru okoliščine oziroma kje je izvedel

to, kar je povedal. Potrebno je ravnati tako, da bo občan povedal vse, kar ve, po

resnici. Nanj ne sme biti vpliva, saj bi to lahko popačilo obvestilo. Vprašanja morajo

biti kratka, jasno določna in morajo potekati po poteku dogodka. Vprašanje mora

obsegati eno samo stvar, vprašani pa mora razumeti, kaj je vprašan, saj je od tega,

kako si je vprašanje interpretiral, odvisen tudi njegov odgovor. Vprašanja si morajo

slediti po vrstnem redu dogodka, saj bo vprašani le tako najlažje odgovarjal nanje.

Vprašanja morajo biti zastavljena tako, da ne sugerirajo odgovore (sugestivna

vprašanja). Preiskovalci lahko sugestivno vplivajo že s svojim nastopom ali glasom,

morajo pa biti izredno pazljivi, katere kretnje uporabljajo pri zastavljanju vprašanja,

saj bo morebitna priča na sodišču, to videla in bo odgovorila tako, da bodo

preiskovalci zadovoljni. Če je občan morebitna priča, je potrebno da so preiskovalci

še bolj pazljivi, saj lahko sugestivno vprašanje popolnoma popači občanovo izjavo, ki

je potem ne bo hotel spreminjati pred sodnikom.

20

Direktno sugestivna vprašanja so tista, ki navezujejo na odgovor odkrito oziroma

dajejo navodilo za odgovor. Alternativna vprašanja dajejo omejeno izbiro odgovorov

(na primer rdeča ali modra obleka, čeprav je bila obleka v resnici siva).

Kapciozna vprašanja dajo občanu občutek, da je neko okoliščino že povedal, čeprav

je sploh ni. Preiskovalci se morajo vedno vzdržati svojega mnenja in nikoli ne smejo

niti s svojo mimiko obraza niti z držo telesa nakazati svojega mnenja. Velikokrat se

zgodi, da hoče preiskovalec, ki ima svojo teorijo, le-to potrditi in zato tudi išče

dokaze, da jo potrdi. Mislim, da to ni pravi način preiskovanja primera, saj to

preiskavo zelo ovira, ker preiskovalec s svojimi vprašanji zelo vpliva na občanove

odgovore. Vse kar očividec pove, si preiskovalec zapiše v beležnico, prav tako pa

zabeleži tudi osebne podatke očividca.

21

5 Zbiranje obvestil pri posameznih kaznivih dejanjih

5.1 Zbiranje obvestil pri krvnih deliktih

5.1.1 Uboj

V vsakdanjem življenju se srečujemo z različnimi vrstami krvnih deliktov. Po

televiziji gledamo novice o umorih, samomorih in drugih nasilnih kaznivih dejanjih, ki

so zmeraj bolj pogosti. Med najbolj znane nasilne smrti pa spadajo uboji, samomori

ter nesrečni primeri smrti. Ko pridejo preiskovalci na kraj, kjer je truplo, ne morejo

takoj vedeti, za kakšno vrsto kaznivega dejanja gre, saj so lahko poškodbe od padca,

lahko pa gre za uboj.

Poznamo prikrite in neprikrite uboje. Neprikriti uboji največkrat niso tako zahtevni

za preiskovanje, ker preiskovalci vedo, da je bilo izvršeno kaznivo dejanje, saj se

storilec sam javi na policiji ali pa so ga prepoznali očividci. Poleg tega, je storilec

storil uboj na takšen način, ki točno kaže na to, da je nekdo drug vpleten v njegovo

smrt oziroma da ni umrl po svoji presoji. Pri prikritih ubojih gre za to, da storilec

zabriše sledi ali pa truplo skrije (uboj stori na način, ki sprva kaže, da je šlo za

naravno smrt, samomor ali nesrečo) (Dvoršek, 2008).

Preiskovanje se začne s samo najdbo trupla. Ko policist zavaruje kraj kaznivega

dejanja, začne zbirati obvestila od očividcev. Če se na kraju zadržujejo ljudje, jih je

potrebno odstraniti ter vprašati, ali je kdo kaj videl ali pa med temi najti tiste, ki so

žrtev poznali. Poskrbeti mora, da se ti ljudje oziroma očividci med seboj ne

pogovarjajo o konkretnem primeru, saj lahko kasneje zelo nepovezano podajajo

obvestilo, ker mešajo svoje videnje in tisto, kar jim je nekdo drug povedal. Dobro je,

da se prisotnost očividcev dokumentira, saj je lahko med njimi tudi storilec. Po

ogledu se začne temeljito zbiranje obvesti in najprej je potrebno opraviti razgovor s

tistim, ki je bil na kraju prvi (prvi očividec). Najprej mora opisati, kje se je gibal

okrog trupla, ker so morebiti njegovi sledovi na kraju dejanja. Opisati mora vse, kar

se je po njegovi najdbi trupla pred njegovimi očmi spremenilo. Mogoče je hotel

očividec žrtev oživljati, ali pa je truplo potegnil na obrežje, da ga vodni tok ne bi

odnesel. Lahko je truplo pokril ali oblekel, ker se je moralno počutil slabo. Nujno

potrebno je, da se vse spremembe po njegovem prihodu razjasnijo, mogoče so

nastale poškodbe ob njegovem prihodu na oblačilih ali na truplu zaradi premikanja

22

(Dvoršek, 2008). Ko se zgodi uboj, so ljudje po navadi prestrašeni in raztreseni. Na

kraju se pogovarjajo o žrtvi in njenem življenju. V ta namen je dobro prisluhniti

tistim, ki so žrtev poznali, saj je izredno pomembno, da se zberejo koristni podatki o

osebnosti in življenju žrtve. Mogoče je, da tisti, ki kaže navzven mirno življenje, živi

še drugo, prikrito in popolnoma drugačno. Za preiskovalce so zanimive spontane

izjave, ki se dogajajo na prizorišču, vendar pa te izjave na preiskovanje večkrat

vplivajo slabše.

V angleščini se zbiranju začetnih informacij reče »kanvas«. To je splošno

poizvedovanje, kratki razgovori z ljudmi, na ulici, ki preiskovalcem pomagajo do

informacij, o možnih pričah dogajanja. S kanvasom preiskovalci lahko izvedo

(Dvoršek, 2008):

• Podatke o očividcih

• Okoliščine, ki so povezane z dejanjem

• Približen čas dogajanja, smrti

• Informacije o življenju žrtve, prijateljih, hobijih, navadah, sovražnikih

• Mogočem motivu

Pri izvajanju kanvasa je pomembno, da se preiskovalci pogovorijo čisto z vsakim, ki

bi lahko karkoli povedal o žrtvi ali samem dogodku. Pomembne so vse informacije, ki

jih policija na začetku preiskave dobi, saj so jim ti podatki lahko v pomoč pri iskanju

motiva ali storilca. Storijo vse pomembno, da ugotovijo identiteto žrtve. Dobro je, da

nekaj dni zaporedoma nadzorujejo kraj dogajanja, da ugotovijo ali se je v tistem

času (čas storitve uboja) nahajal kdo, ki bi lahko kaj videl. Opazujejo kraj, če je

mogoče ustrezen za sprehajalce ali nabiralce gozdnih sadežev (Dvoršek, 2008). Ko

sprva preiskovalci zbirajo obvestila, se lahko zgodi, da ne dobijo informacij, ki bi jim

prišle prav. Za ta namen obstaja obrazec, kamor se vpišejo osebni podatki občana, ki

je dal prvotne informacije, prav zaradi možnosti ponovitve razgovora in iskanju ali

potrditivi informacij, ki so jih dobili od nekoga drugega (Dvoršek, 2008). Zbiranje

informacij (kanvas) preiskovalce privede do osebe, ki ji je žrtev zaupala. Oseba, ki je

žrtev dobro poznala, lahko pove veliko informacij o njenem življenju, o njenem

značaju, premoženjskem stanju, spolnem življenju, posebnih hobijih, boleznih, ali je

imela veliko prijateljev, sovražnikov, ali je bila življenjsko zavarovana ali je imel kdo

motiv za njeno odstranitev in če je bila kdaj kaznovana (Dvoršek, 2008). Ljudje se

med seboj družijo, glede na status, starost, izobrazbo ter hobije. Te informacije so

23

izredno pomembne še posebno takrat, ko preiskovalci sumijo, da se je uboj zgodil

brez posebnega namena, kjer sta se storilec in žrtev poznala in nista bila med seboj v

konfliktu. Če pa sta se skregala, je bilo odločilno to, kdo je prvi pograbil orodje s

katerim je zagrešil uboj in kdo je žrtev (Dvoršek, 2008).

Mislim, da je izrednega pomena prav to, da se zbirajo obvestila tako dolgo, dokler se

ne najde priče, ki bi lahko podala največ verodostojnih informacij, še boljše pa je,

če je teh prič več in so v postopku njihove izjave podkrepljene z materialnimi dokazi.

5.1.2 Samomor

Pri truplu, ki kaže na samomor, je potrebno ugotoviti dejstva, ki lahko potrdijo

hipotezo samomora. Ko začnejo preiskovalci preiskovati samomor, je potrebno

ugotoviti, ali je dejansko šlo za osebo, ki ji glede na osebnostne lastnosti preiskovalci

lahko pripišejo samomorilsko nagnjenje. Do teh informacij lahko pridejo s pomočjo

razgovorov tistih ljudi, ki so bili žrtvi blizu in so jo dobro poznali. Preiskovalce bodo

zanimali različni motivi samomorilnosti. Skušali bodo izvedeti (Žerjav, 1984: 336):

a) »Ali bi žrtvi pripisali samomorilski namen?«

b) »Ali so v družini žrtve prisotne duševne bolezni?«

c) »Ali je imela žrtev zmanjšano željo po življenju?«

d) »Ali je žrtev kdaj govorila ali se šalila o tem, da bi storila samomor in kakšno

je bilo vedenje v zadnjih dneh?«

e) »Ali so svojci našli poslovilno pismo, ki ustreza žrtvinemu rokopisu?«

f) »Ali je žrtev, že kdaj skušala napraviti samomor?«

Vsa ta vprašanja in odgovore nanje morajo preiskovalci dobiti s pomočjo razgovorov s

svojci. Poleg vseh teh vprašanj morajo izvedeti še ali je žrtev mogoče pred

samomorom poravnavala dolgove, se drugim opravičevala, ali je bila v tehnični

trgovini (je kupila vrv za obešanje). Pomembno je ugotoviti kaj natančno je v zadnjih

24 urah počela, s kom je bila, kje je bila, kdo jo je nazadnje videl, kaj je govorila

(Žerjav, 1984; Dvoršek, 2008).

Kadar gre za samomor, preiskovalci izvedo največ podatkov od njenih bližnjih, zato

so razgovori v tem primeru izredno pomembni. Najbolj zanimivo zame je bilo to, da

se samomori prav tako preiskujejo kot vsa druga kazniva dejanja. Marsikdo, ki sliši da

je nekdo storil samomor, misli, da je vse kar naredijo policisti ko pridejo na kraj

24

dejanja, vse skupaj samo popišejo, malo povprašajo, mrliški oglednik pa truplo

odpelje. Pa vendar ni tako. Za tem je potrebnega še veliko dela s preiskovanje

okoliščin in zbiranjem obvestil.

5.2 Zbiranje obvestil pri premoženjskih deliktih

5.2.1 Vlomi

Vlomi so drugo najpogostejše kaznivo dejanje med premoženjskimi delikti. Storilec

vloma ima težjo nalogo ko tat, saj mora premagati več različnih preprek, da lahko

pride do željenega. Prepreke so različne (ograja, vrata ali okna, ki so zaprta) in

največkrat jih premagujejo z nasiljem (Dvoršek, 2008). Vlomi se navadno dogajajo

takrat, ko so hiše, stanovanja ali druge stavbe prazni. Najpogostejši načini vloma v

objekte so (Breznik, 2012):

− Razbitje steklenih površin

− Neprevidnosti lastnikov objektov (ključi na »skritem« mestu, odprta okna,

vrata)

− Lomljenje cilindričnih vložkov ali ključavnic

− Vlom s telesno silo ali s predmeti na vzvod

Ko storilec v objekt vlamlja, ob premagovanju preprek pušča za seboj sledove in ti

sledovi nato policistom olajšajo delo. Ogled je pri vlomih najbolj pomemben. Nato se

začnejo zbirati obvestila s pomočjo ostalih informacij. Ko se vlom zgodi, navadno

storilec in oškodovanec nimata stika. Zbiranje obvestil je pomembno predvsem

zaradi določanja možnih osumljencev. Prvi vir podatkov policisti navadno zberejo od

oškodovancev, z namenom, da lahko pravilno zavarujejo kraj dejanja. Informacije

pred, med in po ogledu policisti zbirajo od odškodovanca. Pred ogledom je potrebno

od oškodovanca natančno izvedeti, kaj je ukrenil, ko je odkril vlom (je šel na mesto,

kjer hrani denar in tako spremenil prvotno mesto kraja). Če pa je že pred ogledom

razvidno, kje je vlomilec vlomil in na kakšen način, potem razgovor pred ogledom ni

potreben. Med ogledom je pogovor z oškodovancem pomemben iz razloga, da pove in

pokaže, kakšne spremembe so bile na objektih ali predmetih, ko je odkril vlom

(odprti predali, omare, premaknjene slike). Vsi ti podatki so pomembni za

preiskovalce prav zaradi gibanja vlomilca. Po opravljenem ogledu sledi pogovor o

tem, kateri ljudje so vedeli za okoliščine, ki so bile ugodne za nemoteno storitev

25

vloma. Ali so bili pred vlomom ljudje na obisku, kdo je bil tam, katera oseba je bila

pred dogodkom zaposlena v trgovini, je mogoče oškodovanec koga odpustil ali pa se

je pred objektom dolgo zadrževal neznanec, ki je opazoval predmet vloma (Dvoršek,

2008). Če je storilec vlomil v objekt in šel na določeno mesto (tja kjer je bil skrit

plen), je potrebno od oškodovanca izvedeti natančno, kdo je vedel za ta prostor

oziroma kje se je denar ali predmet nahajal. Lahko pa je kdo od poznanih ljudi

nevede povedal to informacijo ravno tistemu, ki je dejanje potem izvršil, ali pa je

podal informacijo naprej (Dvoršek, 2008). Kadar pa dokazi kažejo na to, da je bilo

vlomljeno na »prijazen način« s ponarejenim ali original ključem, je od oškodovanca

potrebno izvedeti, kdo je vedel za ključ pod loncem, ali ga je komu posodil, ali

naredil duplikat. Potrebno je izvedeti vse informacije, pa čeprav gre za ljudi, ki jim

oškodovanec zaupa. S temi informacijami bodo prišli do različnih ugotovitev (Žerjav,

1984):

• Kdo se je na vlom pripravljal?

• Kdo je vedel za različne okoliščine?

• Kdo je imel sredstvo za vlamljanje?

• Kdo je bil na kraju dejanja pred tem dogodkom?

Lahko se zgodi, da je bil oškodovanec nepreviden in je pustil ključ v vratih, ali

blagajni ali pa ga je dal nekomu, ki mu zaupa. Izvedeti je treba, na kakšen način je

odreagiral, če je slučajno zalotil storilca pri dejanju (roparska tatvina ali vlom). Nato

zberejo podatke o ukradenih predmetih. Kako dolgo je imel predmet, kje ga je dobil

ali kupil, ga je mogoče slikal in dal v oglas, ali gre za redek primerek predmeta, ki je

dragocen in natančen opis predmeta (skica). Kadar gre za denar mu preiskovalci

postavijo enaka vprašanja (kje ga je hranil, dobil, kdo je vedel kje ga ima

shranjenega). Nenazadnje pa morajo oškodovanca tudi vprašati, ali sumi koga, ki bi

bil lahko vpleten (Dvoršek, 2008). Oškodovanec mora razmisliti o vseh prejšnjih

dogodkih, kaj je bilo, kar se mu je zdelo neobičajnega (sumljive in neznane osebe,

neznani avtomobili). Podobna vprašanja, ki sem jih naštela nazadnje, morajo

preiskovalci zastaviti tudi svojcem, sosedom, zaposlenim ali tistim, ki so bili v bližini.

Zelo zanimivo je, da največkrat ljudje ne posumijo ali pomislijo na nekoga, ki ga

poznajo. Velikokrat sem že slišala, da so vlamljali in kradli ravno tisti ljudje, ki so jih

oškodovanci poznali. Storilec je bil narkoman, ki je nato plen prodal za drogo.

26

Nedolgo nazaj pa sem bila tudi sama priča, ko smo izvedeli, da je bilo vlomljeno v

objekt, ki ga imamo v najemu. Na srečo ni trajalo niti uro, ko so storilce našli, saj jih

je videl očividec, ki nas je takoj poklical, prav tako pa je storilce tudi poznal. Izginilo

je veliko orodja, ki pa smo ga nato dobili nazaj.

5.2.2 Rop

Rop se navadno zgodi na ljudi ali objekte, ki imajo v lasti veliko denarja ali vredne

predmete. Roparji za premagovanje prepreke uporabijo lastno silo oziroma grožnjo.

Pri ropu gre za kontakt med roparjem in žrtvijo. Pri ropu se preiskovalci osredotočijo

na pogovor z žrtvijo, saj je ogled težko opraviti, če gre za rop osebe na prostem.

Najprej skušajo izvedeti natančen opis storilca, ter kako je le-ta hodil, govoril (jezik,

sleng ali žargon), kako se je žrtvi približal, ali je imel orožje, kaj je imel, opis le-

tega, ali je iskal določen predmet. Izvedeti skušajo tudi, ali se je žrtev upirala, ali je

prišlo do pretepa, ali je na kakšen način »označila« roparja tako, da ga je

poškodovala na vidnem mestu (obraz, roke) ali pa oblačila. Policisti morajo

povprašati oškodovanca, kaj je izginilo, kolikšna vsota, kakšen predmet (verižica,

prstan, ura) in vidne posebnosti predmetov (Dvoršek, 2008). Vprašanja se nanašajo

tudi na aktivnosti žrtve pred ropom, ali je storilca že prej kje videla. Žrtev mora

povedati tudi, podobno kot pri vlomu, ali je opazila kaj nenavadnega, ji je kdo sledil,

se skušal približati, je bil za njo v banki kjer je lahko slišal za znesek. Povprašajo ga

tudi o njegovih bližnjih, ima mogoče prijatelje, ki uživajo mamila. Če je žrtev

roparja dobro videla in si ga zapomnila, jo preiskovalci pozovejo na prepoznavo v

albumu.

Nedolgo nazaj sem slišala, da je nekdo hotel oropati žensko pred banko. Roparju

sicer denarja ni uspelo dobiti, vendar je rop izpeljal na takšen način, da so očividci

mislili, da gre za družinski prepir. Ženska je bila hrabra, saj je torbico trdno držala,

roparja pa je z dežnikom v drugi roki udarjala po glavi. Ropar je svojo namero

opustil ter zbežal.

27

5.3 Zbiranje obvestil pri kaznivih dejanjih zoper spolno

nedotakljivost

Pri preiskovanju kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, je zame

najpomembnejše, da so preiskovalci dobro izurjeni za to področje, saj je po mojem

mnenju ponovno pripovedovanje preiskovalcem, za žrtev nekaj najhujšega po

prestani spolni zlorabi.

V tej temi bom predstavila, na kakšen način se le-ta dejanja preiskujejo.

Osredotočila se bom na ženske in otroke.

5.3.1 Posilstvo

Na žalost ostane veliko posilstev neprijavljenih zaradi občutka sramu in ponižanja.

Tudi zaradi ponovnega doživljanja v preiskavi in na sodišču. Menim, da se žrtve

posilstev bojijo, da se jim bo posiljevalec kasneje maščeval, še posebej, če žrtev

pozna storilca. Borque (v Carney, 2010: 43) je ugotovil,« da je pomen posilstva med

ljudmi odvisen od družbenega položaja vpletenih, izobrazbe, njihovega odnosa do

spolnosti in nasilnega vedenja ter njihovega odnosa do tistih, ki jih obkrožajo in

vedenja do njih«.

Do suma o posilstvu pridejo policisti na več različnih načinov. Žrtev pride sama na

policijsko postajo in posilstvo prijavi. Posilstvo prijavijo prijatelji na policijski

postaji, potem, ko jim je žrtev to povedala; lahko pa ga prijavi tudi tisti, ki sumi, da

je prišlo do posilstva (sosed, zdravnik). To se zgodi le malokrat, saj je še vedno velik

delež posilstev neprijavljenih. Žrtev je po posilstvu zelo raztresena in jezna, zato o

tem noče več razmišljati; in pogosto drugi prijavijo posilstvo. Ta način prijave se

imenuje indirektna prijava.

Ko sem razmišljala in skušala ugotoviti, kako se počuti ženska po spolnem napadu,

sem se pogovorila z žensko, ki je to doživela sama pri 13. letih. Nisem mogla verjeti,

ko mi je zaupala svojo izkušnjo. Bila je jezna nase, na storilca, na cel svet. S čim si

je to zaslužila, da jo je doletelo to grozljivo dejanje. Napadalca ni prijavila, o

posilstvu ni vedel nihče, nikomur ni tega zaupala, saj je živela v majhnem kraju. Bilo

jo je sram, in bala se je, da bodo ljudje govorili, da je sama kriva (napadalca je

poznala). Najhuje se mi je zdelo to, da ga ni upala prijaviti na policiji, saj ji je

grozil, da jo bo ubil oziroma povozil. Posiljevalec je zato napadal naprej in šele ta

28

dekleta so se opogumila ter ga prijavila. Tudi ona žrtev sama je naknadno dala

izjavo, saj je do nje stopil policist, ki jo je poznal in je za to dejanje izvedel

kasneje. Napadalec je bil obsojen in je šel v zapor za 6 let. Šele takrat je tudi ona

sama začela živeti nekako normalno življenje naprej.

Z žrtvijo je potrebno opraviti dva razgovora, in sicer enega takoj, ko pridejo

preiskovalci v osebni stik (ponavadi na prizorišču, doma, ter v bolnišnici). Menim, da

je za žrtev najhuje po spolnem napadu ravno prošnja preiskovalcev, da se ne sme

okopati, si umiti ustne votline ali odvreči oblačil (kar bi žrtev verjetno najhitreje

rada naredila in pogosto se to tudi zgodi), da se ne izgubijo dokazi. V prvotnem

razgovoru, ki je navadno v bolnišnici, skušajo preiskovalci dobiti čim več podrobnosti

o napadalcu (njegov opis, mesta možnih dokazov krvi, semena oz. ejakulacije,

prstnih odtisov). Ta del pogovora je pomemben predvsem zaradi zdravstvenega

pregleda, saj bodo zdravstveni delavci bolj pozorni na tista mesta, kjer bi lahko

dokaze tudi dobili. Zdravstveno osebje s podatki, ki jih je dobilo od preiskovalcev,

natančno ve, kje mora vzeti bris za forenzične preiskave. Posebej za te namene jim

izročijo komplet za zavarovanje in preiskavo forenzičnih dokazov. Nujnost pogovora

med preiskovalci in zdravstvenim osebjem je velika, zaradi nevarnosti izvedbe

rutinskega pregleda nožnice, zaradi katerega se lahko izgubijo dokazi, ki so lahko

ključnega pomena. Pred samim razgovorom je nujno potrebno, da se preiskovalci

predstavijo in povedo, da so profesionalci v tem kar počnejo in da bodo storili vse,

kar je v njihovi moči, da bodo žrtvi pomagali in našli napadalca. Preden pa lahko

preiskovalec sploh začne z mučnimi vprašanji, mora doseči, da se ženska malo sprosti

(sprostitvena faza). Mora si pridobiti zaupanje žrtve. Sprostitvena faza zajema

informacije o žrtvinem splošnem življenju, družini, prijateljih, kaj rada počne

oziroma vse, kar bi lahko malo omililo to težko situacijo. Ko preiskovalec začuti, da

lahko napelje pogovor v smer dogodka, jo povpraša, kako je potekal tisti dan in jo

pusti, da prosto govori. Drugi razgovor se običajno zgodi nekoliko kasneje. Obvezno

je treba poudariti to, da mora preiskovalec natančno razložiti pomen vsakega

zastavljenega vprašanja, saj lahko žrtev izpusti kakšno podrobnost, ki se ji ne zdi

pomembna. Pogovor mora biti opravljen v pisarni, ki je namenjen tovrstnim

razgovorom. Pogovor mora potekati v popolni zasebnosti, saj se bo tudi tako žrtev

bolj sprostila kot v primeru, da se ljudje sprehajajo v prostor in ven. Nikakor in nikoli

pa se ne sme opravljati tovrstnega razgovora v sobi, ki je namenjena zasliševanju

osumljencev. Zulawski in Wicklander (v Carney, 2010) sta predlagala, da naj se

razgovori z žrtvami spolnih kaznivih dejanj opravljajo na takšen način, da se

29

preiskovalci postavijo v kožo le-te, da se bo počutila dobro, saj so ugotovili, da v tem

primeru žrtev bolje sodeluje pri raziskovanju primera. Kadar so žrtve v dobrem

počutju, in ko vedo ter čutijo, da preiskovalci delajo vse, kar je v njihovi moči, da se

ti mučni pogovori zaključijo v čim krajšem možnem času, so pripravljene še bolj

pomagati in sodelovati in so iskrene. Med razgovorom se lahko zgodi, da ženska

zaradi stresa in zmedenosti napačno interpretira vprašanje; takrat je potrebno hitro

ukrepanje in pomiritev žrtve, saj se lahko zaradi užaljenosti in občutka ponovnega

napada nanjo, neutemeljeno pritoži nad postopkom in obnašanjem kriminalista. Prav

zato je dobro, če je pri razgovoru prisoten še en kriminalist, ki skrbi za to, da je

žrtev mirna in da ob morebitnem nesoglasju hitro ukrepa na primeren način.

Potrebno je izvedeti, kako pogosto je žrtev spolno aktivna, kdaj je imela nazadnje

spolne odnose, saj je možno, da je med dokazi tudi seme moža, ki ga je tudi

potrebno identificirati, da ga izločijo iz skupine osumljencev. Ker se žrtev napada

morda sramuje tega, kar je počela pred dogodkom samim (je s tem človekom

plesala, ga povabila k sebi, se z njim spogledovala), je povsem mogoče, da bo to

hotela prikriti in se bo zlagala (češ da se ne spomni). Poleg vsega, omenjenega je

potrebno biti pozoren še na dodatne stvari. Iz samega opisa napada, lahko

preiskovalec ugotovi, s kakšnim napadalcem ima opravka. Z žrtvijo se je potrebno

pogovoriti o telesnih značilnostih storilca, ki so navadno skrite. Mogoče je imel

tetovažo, znamenje, brazgotino ali pa kaj takega na telesu kar, je pritegnilo žrtvino

pozornost.

Med razgovorom velja pravilo nenehnega preverjanja razumevanja vprašanj žrtve, da

se izognejo morebitna nepotrebna nesoglasja. Naslednja zadeva, ki jo je potrebno

ugotoviti, je modus operandi (način delovanja storilca), zato je potreben podroben

opis napada, saj je zbir kliničnih podatkov ključnega pomena, če gre za več

primerov. Ta pa vsebuje zelo pomembna vprašanja, za žrtev zelo boleča, vendar

nujno potrebna. Naštela bom nekaj vprašanj, ki bodo pomagala pri iskanju

osumljenca (Carney, 2010):

• Kako se je do žrtve obnašal storilec pred in med samim dejanjem in če se je

njegovo vedenje vmes kaj spremenilo?

• Ali je bil napadalec čist ali umazan, kakšna so bila njegova oblačila (urejenost

njega, oblačil)?

• Kaj so bile njegove najpogostejše besede in kaj je od žrtve zahteval takrat,

ko jo je imel »v pasti«?

30

• V kakšne spolne dejavnosti jo je silil in po kakšnem vrstnem redu so potekale?

• Ali je uporabil kondom in kam ga je odvrgel, ter kam je ejakuliral?

• Ali se je obrisal, žrtev in v kaj je obrisal? Ali je hotel odstraniti dokaze DNK,

ali je umil žrtev ali sebe?

• Ali se je storilec skrival, je imel masko? Ali je zahteval, da ga gleda ali ji je

zabičal, da ne sme pogledati vanj?

31

5.3.2 Razgovor z otrokom kot žrtvijo spolnega napada

Moje mišljenje je, da človek, ki je sposoben otroka zlorabiti, še posebej pa spolno, je

najbolj grozen človek in takšne bi morali za vedno zapreti v zapor. To je zame

osebno nekaj najbolj nizkotnega in ogabnega, kar se lahko zgodi otroku v njegovem

mladem, naivnem in nedolžnem obdobju, v katerem bi moral uživati in se učiti novih

stvari. Namesto tega pa takšni ljudje otrokovo življenje uničijo že na začetku. Na

spletni strani Združenja proti spolnemu zlorabljanju sem brala izpovedi otrok, kjer so

se starejši igrali z njimi, jih masirali, slikali in tako naprej. Žalostno je , ko punčka

stara 5 let reče, da noče k očetu, vendar mora iti, ker je tako sodno odločeno, pa

vendar se sluti, da nekaj ni vredu. Ko pride do take situacije, je nujno potreben

pogovor z otrokom, saj kaže njegov odnos in obnašanje neko nepravilnost in

neskladje. Skupne značilnosti pedofilov so prijaznost, dobrodušnost, so navadno

zaposleni, neporočeni, urejeni, radodarni. Ta kazniva dejanja za zmeraj pustijo na

otroku duševne brazgotine in ravno zaradi rosnih let, pa so otroci še bolj nagnjeni k

posttravmatski stresni motnji (PTSM) (Carney, 2010).

Še nekaj časa nazaj so otroci veljali kot popolnoma nezanesljive priče, vendar pa je

zanimivo ravno to, da so otroci veliko bolj zanesljivi kot odrasli. V 98 odstotkih

govorijo resnico, laži pa se bolj poslužujejo najstniki, ki skrivajo določene dejstva

pred starši ali pa ločeni starši v sporu (Dvoršek, 2008). Res pa je , da preiskovalca

čaka izjemno težka naloga, ko je potrebno opraviti razgovor s spolno zlorabljenim

otrokom. Thomas P. Carney (2010) navaja, da sta med razgovorom z otrokom in

preiskovanjem prisotna dva preiskovalca, ki sta izučena na več področjih, kot so

medicina, socialna služba, policija, tožilstvo, sama sem pa mnenja, da potrebujeta

tudi nekaj znanja psihologije. Če zna preiskovalec dobro opazovati obnašanje,

mimiko obraza in telesno držo otroka, lahko marsikaj izve. Najbolj zanimiv in ne prav

šokanten je bil zame podatek, da se večina spolnih zlorab zgodi v krogu poznanih

ljudi, in sicer so to najpogosteje tisti ljudje, ki so otroku zelo blizu, tem pa otrok

popolnoma zaupa, zelo šokiral pa me je podatek, da je vsak četrti storilec spolne

zlorabe očim ali rejnik. Nezamerljiv podatek pa je tudi, da večina ljudi misli, da se

takšne zlorabe dogajajo najpogosteje vmanj premožnih družinah. Več se jih pa zgodi

ravno med uglednimi in socialno močnimi družinami, vendar pa so zaradi svojega

vpliva še bolj prikriti in jih je zelo težko odkriti (Dvoršek, 2008). Ko se ugotovi, da je

bilo pri otroku storjeno spolno kaznivo dejanje, morajo preiskovalci začeti z

dokaznim postopkom. Vendar pa tu nastane problem, če zloraba poteka dalj časa

32

zaradi tega materialnih dokazov primanjkuje. To pa predstavlja dodatno nevarnost,

saj se lahko zgodi, da ne bo dovolj dokaznega materiala za vložitev obtožnice. Zato

je postopek sestavljen iz treh korakov, (Dvoršek, 2008) jaz bom opisala dva.

V prvem koraku se začne zbirati obvestila od oseb, ki bi lahko kaj vedele o zlorabi.

To so navadno ljudje v bližnji otrokovi okolici (učitelji, zdravniki, sorodniki,

prijatelji, socialni delavci). Od vseh teh je potrebno zbrati informacije, o takšnih

dogodkih, zadevah in obiskih, ki so se tudi njim zdele neobičajne, kot na primer:

obisk staršev oziroma sorodnikov na pogovoru pri socialni delavki, ki se ukvarja s

tovrstnimi zadevami; učitelji, ki so pri telovadbi opazili drugačno obnašanje in

modrice; zdravniki, o dosedanjih pregledih žrtve; starši, ker se je mati mogoče

zatekla na policijo, ker se je njen partner obnašal bolj pozorno do otroka kot nekaj

časa nazaj. Potrebno je povedati, da te informacije največkrat niso dovolj za

obsodbo, vendar so v pomoč, saj lahko dodatno potrdijo indice (Dvoršek, 2008).

Drugi, najpomembnejši in hkrati najbolj mučen korak, je zbiranje informacij od

žrtve. Na ta razgovor se je vedno potrebno pripraviti še posebej dobro, saj je zelo

pomembno, da otroka o tej mučni zadevi sprašujejo čim manjkrat. Vsak otrok je

drugačen, zato se je potrebno nenehno prilagajati. Vedeti je potrebno čim več

podatkov o otrokovem okolju, življenjskih pogojih, hobijih, prijateljih, družini in šoli

saj lahko tudi to pripomore k boljšemu počutju otroka pred začetkom samega

razgovora. Prva stvar, ki jo mora storiti preiskovalec je vzpostavitev dobrega odnosa

z otrokom. Preiskovalec se mora najprej predstaviti otroku, da bo vedel s kom se

pogovarja, vzpostaviti mora čim bolj sproščujoče in domače okolje. Če se

preiskovalec (ki ne sme biti uniformiran) pred začetkom samega razgovora malo z

otrokom poigra in pogovori, otrok dobi občutek, da mu lahko zaupa in je njegov

prijatelj. Preiskovalec mu nato razloži zakaj je sploh tam in ga spodbudi h

govorjenju. Pove mu, da naj odgovarja točno tako kakor zna, če ne razume

vprašanja, da lahko to pove ali pa enostavno reče da ne pozna odgovora. Pomembno

pa je, da otroka ne vrednoti z besedami (priden fant, super si to opisal) pred koncem

intervjuja. Ko se razgovor začne, je otroku potrebno postavljati odprta vprašanja s

specifičnimi podvprašanji, ki ne smejo biti sugestivna, zato da bo povedal tudi

podrobnosti, ki jih navadno ne pove (Umek, 2009). Pri razgovoru je potrebno

upoštevati stopnjo razvoja sporazumevanja. Značilno je, da spolno zlorabljeni otrok

govori slabše, saj je njegov govorni razvoj zaostal, zato tudi preiskovalec lahko

otroka nepravilno razume. Predšolski otroci že uporabljajo besede, ki jih niti sami ne

33

razumejo oziroma ne razumejo njihovega pomena. Jezik razumejo in govorijo v

dobesednem smislu, dobro pa odgovarjajo na lažja vprašanja (kdo in kaj), ko se

vprašanje navezuje na osebe in predmete. Sami dogodkov ne zmorejo posplošiti, zato

ne znajo odgovoriti na splošno vprašanje, kot na primer: »Se je kaj takšnega zgodilo

že prej?« (Umek, 2009). Slaba stran razgovora z otrokom je ta, da preiskovalci ne

vedo točno, kakšne so otrokove sporazumevalne možnosti in pričakujejo enake

odgovore, kot od odraslega (povezane, z neko logično razlago) in uporabljajo besede,

ki jih otrok ne razume, postavljajo dvoumna vprašanja ali pa v negativni obliki. Otrok

se lahko enostavno zmede, a se trudi odgovoriti in potem največkrat poda tak

odgovor, kot misli, da ga želi policist slišati (Umek, 2009). Zelo pazljivo jih je

potrebno spraševati, saj obstaja nevarnost, da na isto postavljeno vprašanje na več

načinov, otrok odgovori vsakokrat drugače. Odgovoril bo razumljivo na konkretno in

enostavno zastavljeno vprašanje. Otrok ne ve, kakšen odgovor si preiskovalec želi

slišati, zato je najbolje postaviti vprašanje odprtega tipa, in tako bo preiskovalec

dobil največ verodostojnih podatkov.

Ugotovili so , da so otrokovi odgovori zelo odvisni od načina spraševanja, in ne toliko

od samih značilnosti otroka. Na njegove odgovore pa vpliva več dejavnikov: stil

spraševanja, vzdušje in splošne značilnosti ter posebni prijemi in pripomočki. Stil

spraševanja je odvisen od treh značilnosti (Umek, 2009): * Od uporabe vprašanj, ki so usmerjena * Sugestije (neposredne) * Ponavljajočih vprašanj

Najbolj neposredno na odgovore vplivajo sugestivna vprašanja, posredno pa vzdušje.

Otroci so zelo dovzetni za več stvari, ki potem tudi vplivajo na verodostojnost

otrokovih izjav. Nekaj poudarkov, ki vplivajo na otrokove odgovore (Umek, 2009):

obtožujoč ton spraševanja, poudarjanje avtoritete, primerjanje z izjavami vrstnikov.

Včasih so se med razgovorom uporabljale anatomske lutke, vendar so ugotovili, da

spolna zloraba nima nobene zveze z anatomskimi lutkami, zaradi le-teh otrokove

informacije niso nič bolj izčrpne, premajhni otroci pa sploh ne razumejo pomena

lutk. Namenjene so samo razjasnitvi informacij, ki jih je otrok že povedal (Umek,

2009). Otroci so verodostojne priče, kar pa povedo, je zelo odvisno od

usposobljenosti preiskovalca oziroma izpraševalca. Otroci se spreminjajo; če

primerjam sebe pred petnajstimi leti in otroke danes, vidim da so spremembe v

34

vedenju, govorjenju in nenazadnje tudi v igranju zelo velike. To je eden izmed

razlogov, da se morajo preiskovalci konstantno in nenehno usposabljati in ponavljati

že slišano, saj se lahko hitro zgodi napaka, ki je lahko ključna za posamezen primer.

Da bi bilo otrokom lažje, kadar so v tovrstnih postopkih, je Vrhovno sodišče Slovenije

izdelalo dve slikanici za fante in punčke, v kateri je opisan ves postopek od

zunanjega izgleda sodišča pa do oseb, ki so prisotne ob njenem/njegovem zaslišanju.

Otroku pomaga z nasveti, da govori resnico in pozorno posluša pa tudi pomiri ga, če

se ne spomni vsega, da ni s tem nič narobe. Za pogum ima lahko otrok s sabo

najljubšo igračko. Da bi bilo otrokom lažje, bi razgovor potekal na centru za socialno

delo, kjer bi bila prisotna samo sodnik in izvedenec, ostali pa bi jih spremljali preko

videokamere na sodišču, tako da bi se otrok počutil še bolj sproščeno in varno.

35

6 Uporaba kognitivnega intervjuja

V zaslišanjih je dostikrat pomembno, da ga izvaja tisti preiskovalec, ki bo od priče,

osumljenca ali žrtve znal izvedeti čim več informacij, ki so verodostojne. Zato se je

razvil kognitivni intervju. Da bi se povečala kvantiteta in kvaliteta pridobljenih

informacij. Cilj kognitivnega intervjuja je, da preiskovalec pričo »pripelje« do tistih

vprašanj in odgovorov, kjer se bo spomnila pomembnih dogodkov ter ostalih

informacij, ki bodo pomagale razjasniti vprašanja, ki jih imajo preiskovalci.

Kognitivni intervju je primeren za uporabo pri pričah in žrtvah, ki si želijo sodelovati.

Pri tem preiskovalci izhajajo iz dveh predpostavk: iz učinka konteksta (priča je v

okolju, ki je podobno izvirnim okoliščinam) in iz uporabe različnih načinov, da

kompleksno sestavljen dogodek oziroma spomin nanj, sestavijo v celoto (Areh, 2011).

Sama bom opisala razširjen kognitivni intervju, ki je nastal zaradi napak v osnovnem

spoznavnem intervjuju. Razširjeni kognitivni intervju ima namesto štirih faz, sedaj

sedem faz, ki imajo neko celoto (začetek, sredina, konec) (Areh in Umek, 2010).

1. Faza: pozdrav in vzpostavitev odnosa (Areh in Umek, 2010).

Lahko rečemo, da je ta faza bistvena za potek razgovora. Najprej mora preiskovalec

personalizirati razgovor (predstaviti sebe in zaslišanca pozdraviti po imenu). Zelo

dobro je, da zasliševalec začne s sprostitveno fazo, v kateri se pogovarjata o

vsakodnevnih in pozitivnih stvareh. Zelo dobrodošlo je tudi, da zasliševalec govori o

sebi in pokaže, da je iskrenost pričakovana tudi od njega. Zasliševalec mora

pokazati, da ga aktivno posluša, pomembno je načelo sinhronosti, kjer sčasoma

vpliva na zaslišanca, tako da govori umirjeno in počasi, takrat nezavedno začne

zaslišanec početi isto, kar je dobro za beleženje podatkov. Zasliševanec mora biti

povsem sproščen in med lahko govorom uporablja premore.

2. Faza: cilji razgovora

V tej fazi, zasliševalec razloži namen razgovora in dobro je, da le-ta tudi malo opiše

potek razgovora. Na tej točki je pomembno, da zasliševalec zaslišancu pojasni, da v

bistvu on nadzira razgovor, saj mora večino miselnega procesa in izpovedovanja

opravljati sam. Zasliševalec mora zaslišanemu vzbuditi koncentracijo, ter pustiti

36

neomejen čas, da lahko dobro razmisli. Pogovor mora hkrati potekati samo z eno

osebo.

3. Faza: prosto pripovedovanje

Zaslišanec dobi priložnost prostega pripovedovanja. Tukaj gre za »ponovno vrnitev«

(mentalno) v čas dogodka, o katerem le-ta prosto govori o vsem česar, se spomne.

Medtem ko zaslišanec prosto pripoveduje, ga lahko zasliševalec opazuje (neverbalna

komunikacija) in beleži vprašanja, ki mu jih bo kasneje zastavil.

4. Faza: postavljanje vprašanj

Ko prideta do te faze, zopet zasliševalec ponovi pomembnost koncentracije in pove,

da je dovoljen odgovor »ne vem«, ter v primeru nerazumevanja vprašanja,

pojasnitev le-tega od izpraševalca. Ker si je v prejšnji fazi zasliševalec zapisoval

sproti, kar je zaslišanec govoril, bodo vprašanja postavljena v vrstnem redu

dogodkov, ki jih je govoril. Zasliševalčeva naloga je, da ugotovi, na kakšen način je

zasliševanec podatke shranil in nato prilagodi vrstni red vprašanj. Zelo dobro je, da si

ob postavljenem vprašanju zasliševanec ustvari svojo sliko in iz te slike izlušči

informacije, ki morajo biti popolnoma jasne pred naslednjo miselno sliko.

5. Faza: razširjeno spominjanje

Večkrat, ko zasliševalec in zasliševanec poskušata, več podatkov bo pridobljenih.

Potrebno je spodbujanje k čim večkratnemu spominjanju. Dobre so tudi strategije, ki

pomagajo pri spominjanju (spominjanje v obratnem vrstnem redu). Vendar je pri tem

pomembno zaslišancu povedati, da pri tem ne gre za dvom vanj.

6. Faza: povzetek

V tem delu zasliševalec obnovi, kar je povedal zaslišanec (bere njegove besede).

Tukaj gre za preverjanje razumevanja zaslišanca. V primeru, če se spomne še kakšne

informacije, to tudi navede.

37

7. Faza: zaključek

Kadar gre za občutljive dogodke, je zelo pomembno, da zaslišanec razgovor zapusti s

pozitivnimi mislimi. V zaključku se mora zasliševalec zahvaliti za sodelovanje ter mu

dati vizitko v primeru kakšnega vprašanja v kasnejšem času, saj ljudje tudi po

razgovoru, o tem še razmišljajo in lahko privede do novih informacij. V tej fazi se

zasliševalec vrne nazaj na razne teme o katerih sta govorila na začetku, prav tako pa

ga na koncu povpraša še za osebne podatke, ker bi na začetku lahko to slabo vplivalo

na celoten potek razgovora (Areh in Umek, 2010).

Uporaba kognitivnega intervjuja bi naj prinesla več pravilnih informacij, kot uporaba

običajnega intervjuja. Pravilno spominjanje pri kognitivnem intervjuju se je pokazalo

pri širši populaciji (starejši, odrasli ter otroci z motnjo učenja, ter odrasli). Tovrstni

intervju bi naj trajal dlje časa kot navadni, vendar je bilo ugotovljeno, da je bilo pri

manj popolnih razgovorih potrebno le-tega ponoviti, da bi se pridobile takšne

informacije, kot so se pridobile pri kognitivnem intervjuju. Prav tako pa so zapisi pri

uporabi kognitivnega intervjuja bolj pravilni in točni kot pri navadnih razgovorih

(Areh in Umek, 2010).

38

7 Hipnoza v kriminalističnem raziskovanju

Za stanje hipnoze ne obstaja enotna teorija, skuša jo razložiti več teorij, ki pa jih

razdelimo v dve skupini (Areh in Umek, 2010):

• Hipnoza je spremenjeno stanje zavesti

Pri tej teoriji gre predvsem za dovzetne zbranosti, vedenje je ločeno od zavesti, gre

za intenzivno sprejemanje izoliranih zaznavnih doživetij ter skritih psihičnih vsebin

(Kmet in Špernjak, 2009). Ker je zavest izključena, so prav tako izključeni tudi tudi

nadzorni mehanizmi, zato hipnotizirani ne ločijo resničnosti od sugerirane

resničnosti (Areh in Umek, 2010).

• Hipnoza ni spremenjeno stanje zavesti

Ne izboljšuje sposobnosti osebe, lahko jo pojasnimo s soodvisnostjo med domišljijo,

pozornostjo, vživljanjem v vloge, pričakovanj in prilagajanjem drugim (Areh in

Umek, 2010).

Hipnotizabilnost (dovzetonost za hipnozo) bi naj bila po raziskavah stabilna in

merljiva lastnost človeka, tako kot IQ (inteligenčni kvocient) (Kmet in Špernjak,

2009).

Največkrat se za hipnozo odločijo takrat, ko je bila priča ali žrtev med dogodkom v

psihični travmi, zaradi katere spomine potlači v nezavedno (PTSM) in s pomočjo

hipnoze bi naj prišli do teh spominov oziroma naj bi odpravili te travmatske

amnezije. Zmeraj bolj pa se uveljavlja takrat, ko si želijo preiskovalci dobiti tudi

več informacij. Vendar pa pri tem obstaja tudi nevarnost zapolnjevanja spominskih

vrzeli z neresničnimi podatki (Kmet in Špernjak, 2009). Najpogostejša tehnika pri

hipnozi v preiskovanju je TV tehnika. Hipnotizer osebo spravi do stanja, kjer

dogodek podoživlja (»dogodek gleda na zaslonu«). To dogajanje lahko hipnotizer

upočasni, ustavi, vrti naprej in nazaj, ter poveča oziroma približa neko podrobnost,

vendar pa v povečavi tudi iz petih metrov lahko hipnotizirani doda neke lastnosti, ki

jih ni zmogel zaznati v resnici. Takrat pride že do prej omenjenega zapolnjevanja

vrzeli zaradi pričakovanja odgovora hipnotizerju (Areh in Umek, 2010). Zanimivo je,

da je boljši priklic predvsem posledica dobre motiviranosti. Iz dolgoročnega spomina

39

hipnotizer prikliče več podrobnosti kot pa iz spomina človeka v običajni zavesti.

Oseba pripoveduje tudi tiste podatke, za katere je zmotno prepričana, da so

resnični in so se zgodili (Areh in Umek, 2010). Hipnoza omogoča odstranitev

obrambnega potlačenja in neobremenjen pogled na dogodek, ki je travmatično

vplival nanj (Kmet in Špernjak, 2009).

Slovenska zakonodaja hipnoze ne sprejema kot dokazno sredstvo, niti je ne dopušča.

Uporaba hipnoze v kriminalističnem preiskovanju bi lahko doprinesla predvsem kot

indic za nadaljnje raziskovanje. Najbolj zanimivo pa je to, da je učinek hipnoze v

bistvu enak kot pri kognitivnem intervjuju. Maver (Umek, 2010) je ugotovil, da imajo

podatki, pridobljeni s hipnozo, predvsem orientacijski pogled na raziskovanje

naprej; Pavel Jamnik (Umek, 2010) pa je ugotovil, da podatki pridobljeni s pomočjo

hipnoze, niso dokaz o storilcu, ampak indic, ki ga je potrebno potrditi.

Sama menim, da bi bila hipnoza v kriminalističnem preiskovanju zelo koristna,

predvsem v tistih primerih, ko se lahko izjave potrdijo z materialnimi dokazi ali pa z

izjavami drugih očividcev, žrtev in osumljencev. Dobro bi bilo, da se bi hipnoza

uporabila tudi v primerih, ko si žrtev ali očividec želi s pomočjo hipnoze pomagati v

preiskovalnem primeru.

Ko sva se z mamo pogovarjali o hipnozi, je rekla, da bi rada tudi sama preizkusila

hipnozo saj jo zanima, ali bi se pod hipnozo spomnila svojega očeta, ki je preminil,

ko je bila stara komaj štiri leta.

40

8 Posebna vrsta zbiranja obvestil - prepoznave

Prepoznave so nekakšna orientacija pri odkrivanju kaznivih dejanj in iskanju storilca

(Žerjav, 1984). Ta oblika preiskovanja kaznivih dejanj je ena najpomembnejših oblik

zbiranja obvestil, ko je občan videl kaznivo dejanje in storilca, ki ga ne pozna,

vendar pa si je zapomnil njegov zunanji izgled. Občanu se pokažejo fotografije

storilcev, ki so že storili tovrstno kaznivo dejanje, če prepozna med fotografijami

tisto fotografijo osebe, ki mu je podobna.

Prav tako obstaja prepoznava predmetov, za katere se ugotavlja, čigavi so, ali so bili

ukradeni, ali so bili najdeni predmeti na kraju kaznivega dejanja osumljenčevi; prav

tako pa se v posameznih primerih prepoznava tudi hojo, vzklike, govor, če se je le-to

videlo ali slišalo.

Pri odkrivanju kaznivega dejanja in iskanju storilca, se preiskovalci najpogosteje

poslužujejo zbiranja obvestil v obliki prepoznave:

1. Osebe po fotografijah

2. Predmet na fotografijah ali podobni predmeti

3. Lastnosti oseb, na primer: hoja, glas, klic, vzklik, na podlagi teh se

prepoznava

1. Osumljenca največkrat prepoznavajo očividci in oškodovanci. Ko občan

storilca opiše in je prepričan, da bi ga tudi prepoznal, takrat se preiskovalci

odločijo za prepoznavo po fotografijah (Žerjav, 1984). Občan pride v

prostore, kjer se mu pojasni potek prepoznave. Tam še enkrat opiše, kdaj in

kje je videl storilca in ga opiše, preiskovalec pa si to zabeleži in začne s

prepoznavo.

V prepoznavni kartoteki so fotografije povratnikov in so določene po starosti, višini,

po vrstah kaznivih dejanj. Iz kartoteke se vzame vedno šest fotografij, da ne delujejo

sugestivno, odgovarjajo po opisu storilca in se pokažejo očividcu oziroma

oškodovancu. Na fotografiji ne sme biti nobenih podatkov. Ko si očividec oziroma

oškodovanec fotografije dobro ogleda, ga preiskovalec vpraša, če je na fotografiji

41

prej opisana oseba in si njegov odgovor zabeleži, nato pa se ves postopek in rezultat

zapiše v »uradni zaznamek o prepoznavi osebe po fotografijah«, zapiše se številka

prepoznane fotografije in podatki prepoznane osebe.

2. Predmeti, ki so bili ukradeni, najdeni, izgubljeni, zaseženi ali pozabljeni, so

velikokrat objekti prepoznav, sploh če imajo neko vezo s kaznivim dejanjem.

Prepoznava predmetov poteka podobno kot pri osebah. Očividec ponovno

opiše predmet in zagotovi, da bi ga prepoznal, potem pa se mu pokaže šest

podobnih predmetov. Občan nato pove, ali je našel pravega. Odgovor se

zapiše in naredi uradni zaznamek o prepoznavi predmeta.

3. Včasih pa očividec storilca ne vidi razločno, ampak je mogoče samo slišal

njegov glas ali pa videl njegov način hoje. Dobro je, če ima storilec na sebi

kaj takšnega, kar si bo očividec dobro zapomnil, vendar pa se to v praksi

dogaja zelo redko. Tovrstne prepoznave se preiskovalci lotijo, ko je očividec

samo na hitro videl ali slišal osumljenca.

42

9 Tehnična sredstva pri zbiranju obvestil

Ko očividec daje obvestilo, je zelo dobro, da se ga posname na magnetofon pri

zbiranju obvestil, saj to pripomore k dodatnemu proučevanju obvestila, kadar

preiskovalcem pri obvestilu kaj ni jasno. Kar pove občan, si ni mogoče vedno

zapisati, zato je snemanje dobro. Najbolj zadovoljen bo občan takrat, ko mu ne bo

treba večkrat ponavljati iste zgodbe. Vendar pa ima snemanje tudi slabe lastnosti, in

sicer se občan ne počuti dobro, ker ve, da bo vsaka njegova beseda posneta, zato

zelo pazi kako govori, kaj govori in se počuti nelagodno. Pove pa tudi zelo malo tega,

kar v resnici ve, zato je najbolje, da se preiskovalec z njim pogovarja, saj bo tako

povedal veliko več, še bolje pa je, da se občana obišče na domu, ker bo bolj sproščen

zaradi domačega okolja (Žerjav, 1984).

43

10 Zavestno lažna obvestila

Vzroki za zavestno laganje in podajanje neresničnih podatkov so lahko različni. Lahko

so posledica slabosti značaja, različnih interesov (podkupnina) ali čustveni (strah,

jeza, maščevalnost). Največkrat pa se zgodi, da je ravno strah tisti poglavitni vzrok

za lažno podajanje informacij, saj se lahko občan počuti ogroženega, ker se boji, če

bo izdal storilca, da se mu bo le-ta maščeval. Boji se za življenje sebe in svoje

družine, morebiti tudi za svoje premoženje. Se pa zgodi, da je storilec tako sovražno

nagnjen, da začne groziti in takrat okrog sebe povzroči veliko strahu, pa čeprav ga

ljudje ne poznajo (Žerjav, 1984).

Gledala sem poročila, kjer je nekdo oropal banko s pištolo, njegova slika je bila v

medijih. Sprašujem se kako bi reagirala sama v primeru, da bi storilca poznala; ali bi

si upala poklicati na policijo in ga prijaviti. Zdi se mi, da bi še vedno v podzavesti

razmišljala o tem, če bi ga prijavila ali bo storilec ugotovil, da sem bila jaz

prijaviteljica in prišel nadme. Spet drugi pa se morebiti bojijo tudi varnostnih

organov in sodišča, zato se izogibajo podajanju obvestila in rečejo, da niso videli

ničesar, ker nočejo imeti opravka s temi organi. So pa tudi primeri, ko občan noče

dati obvestila zato, ker noče govoriti o tem, ker se mu narava kaznivega dejanja

upira (spolni, krvni delikti) in jim vzbudi gnus, strah, ter zaradi lastnega duševnega

miru nočejo o dogodku vedeti ničesar. Zaradi narave kaznivega dejanja pa včasih

obvestilo poseže v osebne razmere očividca ali oškodovanca in zaradi tega bo

namerno navedel lažno obvestilo. Ta problem se lahko reši tudi tako, da se

preiskovalec z očividcem pogovori na štiri oči in mu zagotovi diskretnost. Tudi

različne vezi med osumljencem in občani lahko privedejo do laži, saj bo očividec

hotel storilca zaščititi ali pa je morebiti dobil podkupnino. Lahko je duševno bolan in

ne razume pomena obvestila (Žerjav, 1984).

44

11 Kako presojamo verodostojnost pričanja očividcev?

Najbolj uporaben je Biggersov kriterij, ki temelji na petih vrstah presoje, in sicer

(Areh, 2011):

• Na presoji prepričanosti priče o lastnem spominu

• Na presoji kakovosti pogojev zaznavanja v času opazovanja dogodka

• Na presoji stopnje osredotočenosti na osumljenca

• Na presoji ujemanja pričinega opisa osumljenca z njegovim resničnim videzom

• Na presoji časa, ki je minil med kaznivim dejanjem in postopkom

prepoznavanja

Biggersov kriterij prispeva k natančnejši presoji verodostojnosti priče, vendar imajo

duševni in socialni dejavniki, ki vodijo v napačno presojo, tako velik vpliv, da se kljub

njegovi uporabi zgodijo zmotne obsodbe (Areh, 2011).

Raziskave so pokazale, da smo boljši v prepoznavi resničnih informacij, kot pa lažnih,

to se imenuje učinek resnicoljubnosti (Areh, 2011). Ljudje smo nagnjeni k temu, da

ljudem verjamemo informacije in jih ne preverjamo. Odkrivanje nenamernega

zavajanja, ki se zgodi zaradi nepopolnosti spomina je težje, kot je pa odkrivanje

namernega zavajanja ali laganja. To velja zlasti takrat, ko priča nastopa

samozavestno in umirjeno (Areh, 2011).

45

12 Značajske lastnosti preiskovalcev

Dober preiskovalec si mora pridobiti zaupanje žrtve, tega pa pridobi na takšen način,

da se vživi v žrtvino vlogo, da razume žrtev in to pozitivno vpliva nanjo, ker ima

žrtev že tako ali tako težko vlogo, ko mora znova pripovedovati o vsem, kar se ji je

zgodilo. Vendarle pa je veliko lažje govoriti o najintimnejših podatkih tistemu

sočloveku, ki mu zaupa in verjame. Preiskovalčeva naloga je, da ostane pozitivno

naravnan, sočuten in takrat bo bolj uspešen. Odkritost je zame osebno ena najbolj

pomembnih lastnosti, ki jih mora imeti preiskovalec. Mora biti odkrit in žrtvi sproti

sporočati, kako napreduje preiskava. Žrtev mora vedeti, da je njeno sodelovanje s

policijo tako pomembnega pomena, da je z njeno pomočjo sodišče lahko zapre

napadalca. Vedno se mora preiskovalec potruditi pridobiti zaupanje, saj brez njega

lahko vse ostane na točki, ko napadalec ostane na prostosti in napada naprej. Ko

človek raste, ga starši vzgajajo po svojih vzorcih ter merilih, in ga učijo moralnih

vrednost. Kasneje vsak človek v svoje delo vgrajuje vse kar se je naučil od staršev,

ter le-to odraža njegovo mišljenje in odnos do dela. Vsak človek živi na način kot

hoče, pa če to drugi odobravajo ali pa ne. Ne glede na življenjski slog žrtve, mora

dati preiskovalec vse od sebe, da ravna nepristransko, saj bo le na ta način učinkovit.

Tisti preiskovalec, ki zaradi svojih moralnih vrednot obsoja žrtev zaradi njenega

načina življenja, bo naletel na žrtvin odpor, saj bo začutila in ne bo iskrena, kar pa

je najhuje, se lahko zgodi, da ne bo več hotela sodelovati. Mislim, da si vsak človek

zasluži, da ga preiskovalci obravnavajo nepristransko in enakopravno, najbolje po

njihovih močeh, ne glede na življenjski slog in storjene napake, saj je pomoč žrtvi na

prvem mestu. Preiskovalec naj ravna z žrtvijo tako, kot si on sam želi, da bi v takem

primeru ravnali z njim. Poleg tega, da mora biti preiskovalec tako rekoč »rojen« za

preiskovanje kaznivih dejanj, oziroma mora biti profesionalen, sočuten, odkrit,

nepristranski, izkušen in izobražen, mora vseeno poskrbeti tudi za svoj videz in videz

prostora, v katerem opravlja razgovor.

46

13 Zaključek

Za učinkovito delovanje spomina, je ključnega pomena obstoj asociativnih povezav

med spominskimi podatki. Te omogočajo priklic starih in vgradnjo novih informacij v

obstoječe mreže konceptov. Te mreže se postopoma dopolnjujejo s sočasnim

pojavljanjem vsakodnevnih izkušenj, to pa omogoči vzpostavitev novih povezav. Na

kakšen način dojemamo nek dogodek, določa, kako se informacije vkodirajo v

dolgoročni spomin, priklic teh podatkov pa je odvisen od stopnje ujemanja med

značilnostmi vkodiranja in značilnostmi priklica. Izkušnja z izredno negativnimi čustvi

se deloma vgradi v spomin, kajti zavesti je težje dosegljiva, vplivna pa še vedno

nanjo. Bartlett je menil, da priklic ni kopija doživete resničnosti, ampak temelji na

rekonstrukciji zapomnjenega. Spomin je del posameznikovega stika z resničnostjo,

zato ga moramo preučevati z več dejavniki iz socialnega življenja.

O čutilih odločajo fiziološke zmožnosti, kot so na primer ostrina vida ter razlikovanje

barv, določanje položaja zvočnih virov. Vse sposobnosti pa so odvisne od prirojenih

lastnosti organizma, starosti, prehrane, splošnega zdravja ter čustev, motivacije,

mišljenja, stresnih trenutkov in psihoaktivnih snovi. Zaznavanje je odvisno tudi od

zunanjih okoliščin, v katerih se žrtev ali priča znajde, kot na primer vremenske

razmere, oddaljenost, hitre spremembe razdalj, strel in značilnosti opazovanih

predmetov ali ljudi (barva oblačil, orožje, maska, način komuniciranja). Pričanje je

manj natančno v dogodkih z orožjem, kjer je prisotnih več očividcev, žrtev ali

storilcev. Ena najpogostejših napak v delovanju pozornosti je prezrtje spremembe

(change blindness). Prezrtje sprememb je pogost vzrok za napačno prepoznavo

osumljencev (namesto osumljenca, prepozna nedolžno osebo, ki je bila na kraju).

Tiste informacije, ki so manj vznemirjajoče, se slabo vkodirajo v dolgoročni spomin.

Nasprotno pa se zgodi z informacijami, ki so ogrožale, le-te si očividci ali oškodovanci

bolje zapomnijo.

Zaradi občutkov, ki se porodijo ob ogroženosti, se pojavijo vsiljive misli, ki še

dodatno prispevajo k zožitvi toka pozornosti (na primer ob pogledu na pištolo,

nezavedno pomislijo na občutek ob strelni rani, o onstranstvu, pomislijo pa tudi na

možne izhode iz nevarnosti). Ta zožitev toka pozornosti se imenuje učinek

spoznavnega lijaka, ki zooži širino kota zaznavanja. Primer spoznavnega lijaka je

47

osredotočenost na orožje (weaponfocus), kjer si žrtev dobro zapomni orožje in ga

natančno opiše, storilca kaznivega dejanja pa opiše slabo.

Tisti spomini, ki spominjajo na nek tragičen dogodek, so nadležni in velikokrat tudi

povzročitelji dodatnega stresa, lahko pa se pojavi delna ali splošna psihogena

amnezija, ki zabriše del ali pa celotno tragično dogajanje. Pri tem gre za avtomatični

zaščitni mehanizem, ki omogoča umik iz teh spominov, ki so vznemirjajoči. Vroče

točke, so oznaka za najbolj travmatične spomine, ki povzročajo dodatno nelagodje in

stres, pri katerem je izrazit občutek besa in ko preiskovalci pri intervjuvanju naletijo

na te točke, morajo biti previdni, saj ne smejo še dodatno poglobiti negativnih

čustev, ki jih je oškodovanec že doživljal. Ugotovila sem, da je spomin na bistvene

značilnosti dogodka trdoživ. Očividci in oškodovanci kaznivih dejanj marsikdaj mislijo

za kakšen podatek, da ni pomemben (da je roben), zato ga tudi pozabijo omeniti.

Poleg tega pa očividci in oškodovanci navadno več pozornosti »polagajo« na sam

potek dogajanja kaznivega dejanja, čeprav bi se morali bolj osredotočiti na storilca,

kar v primerih spolne zlorabe ne drži in si žrtev velikokrat zapomni, kako je storilec

izgledal. V določenih razmerah pa se zgodi ravno obratno, kar se imenuje

hipermnezija (pri tem se količinsko in kakovostno spomin okrepi). Je posledica

pogostih obnov spomina, pri katerem je zanimivo to, da je spomin dober tudi ob

stresnih in travmatičnih dogodkih. Preiskovalci na podlagi Biggersovega kriterija

preverjajo verodostojnost pričanja očividcev. S pomočjo tega kriterija ugotavljajo,

kako verodostojna bi naj bila priča, vendar pa psihični in duševni dejavniki zelo

vplivajo na pričanje in končno obsodbo.

Ko sem se odločila za to temo, si nisem mislila, da bom izvedela veliko stvari, ki mi

bodo lahko v pomoč tudi v prihodnje. Ugotovila sem, da sama nisem bila zaslišana na

takšen način, čeprav sem bila stara 15 let. Mislim da bi morali z mano ravnati lepše

oziroma drugače. Ugotovila sem, da se teorija sliši veliko lepše, kot pa je v praksi.

Ko sem prebirala gradivo, sem ugotovila, da mora bit vsak preiskovalec strokovnjak

na svojem področju in nikakor ne sme zagrešiti hujše napake. Točno mora vedeti,

katere informacije bi rad dobil od oškodovanca, očividca in osumljenca, da bo lahko

sestavil sestavljanko. Nisem vedela, da preiskujejo tudi samomore, ker se mi je zdelo

samoumevno, da ko sem slišala za nekoga da ga je storil, pač ga ni več, vendar pa se

v ozadju skriva celotno raziskovanje.

48

Izvedela sem tudi, kakšne lastnosti morajo imeti preiskovalci, in biti morajo rojeni za

to službo. Občudujem jih, saj morajo biti psihično zelo močni, ter poskrbeti, da

njihova služba ne vpliva na njihovo zasebno življenje.

Izredno pomembno je, da so pred preiskavo določeni tisti preiskovalci, ki so izučeni

za določeno področje, saj je zelo dobro da so naloge preiskovanja razdeljene tako,

da se točno ve, kaj kdo preiskuje. Mislim, da je dobro, da zaslišujejo izurjeni in

izkušeni preiskovalci, saj lahko z različnimi taktikami in veščinami (neverbalna

komunikacija) izvedo marsikaj, kar človek ni povedal iz strahu ali pa ni hotel

povedati določene informacije. Ko preiskovalec ugotovi, da neko informacijo skriva,

ga lahko s temi veščinami pripeljejo tako daleč, da očividec odgovori na vprašanje ali

pa pove nekaj, kar prej ni hotel, ne da bi se tega sploh zavedal.

Pri pisanju diplomske naloge, sem prav tako ugotovila, da morajo preiskovalci zelo

pazljivo delati in opravljati razgovore, saj lahko s svojim neprimernim vedenjem ali

govorico naredijo napako in očividec, oškodovanec ali osumljenec ne bo več hotel

sodelovati. Zelo pomembno je, da ga ne glede na način življenja zaslišanega,

preiskovalec spoštuje in z njim ravna spoštljivo. Pomembno se mi zdi tudi to, da

preiskovalci smatrajo osumljenca za nedolžnega, dokler se mu krivda ne dokaže,

čeprav smo velikokrat že doživeli, da je po dvajsetih letih nekdo dokazal svojo

nedolžnost, pa čeprav so takrat vsi dokazi kazali proti obdolžencu. Mislim, da je

preiskovanje vseh vrst kaznivih dejanj izjemno natančno in preudarno delo, saj lahko

že ena malenkost zapravi ves trud, tako preiskovalcev, kot tudi ostalih, ki sodelujejo

v primeru.

Na žalost bo potrebno v Sloveniji še kar nekaj dela na tem področju. Kolikor sem

imela sama izkušenj s pričevanjem in zasliševanjem, policisti nimajo kompetenc kot

sem jih opisala in sem jim jih pripisovala, preden sem začela delati mojo diplomsko

nalogo

49

14 Uporabljeni viri

Aćimović, M. (1979). Uvod u psihologiju krivično gpostupka. Beograd: Savremena

administracija.

Areh, I. (2011). Forenzična psihologija : predstavitev, pričanje in ugotavljanje laži.

Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Areh, I. (2011). Kratek oris forenzične psihologije. Revija Varstvoslovje, 13(3).

Pridobljeno na http://www.fvv.uni-mb.si/varstvoslovje/articles/VS-2011-3-

06_Areh.pdf

Bartlett, F. C. (1932). Remembering: A Study in Experimentaland Social Psychology.

Cambridge University Press. Pridobljeno na http://www-

pmhs.stjohns.k12.fl.us/teachers/higginj/S0DBE8052.7/Remembering,%20Bartl

ett%20%281932%29.pdf

Bull, R. in Carson, D.(1995). Handbook of psychology in legal contexts. Chichester:

New York : J. Wiley & Sons, cop.

Carney Thomas P. (2010). Spolno nasilje : strateški in operativni postopki

kriminalistične preiskave in samovarovanje potencialnih žrtev. Ljubljana:

Amalietti & Amalietti.

Davis, D., Loftus, E. F., Vanous, S. in Cucciare, M. (2007). ‘Unconscious

Transference’ Can Be an Instance of ‘Change Blindness’. Applied Cognitive

Psychology, 22. Pridobljeno na

https://webfiles.uci.edu/eloftus/Davis_Loftus_ChangeBlind_ACP08.pdf?uniq=

kyyw28

Dvoršek, A. (2008). Kriminalistična metodika. Ljubljana: Fakulteta za varnostne

vede.

50

Ebbinghaus H. (1885) Memory: A Contribution to Experimental Psychology. Classics in

the History of Psychology. Yorku. ca. Pridobljeno na

http://psychclassics.yorku.ca/Ebbinghaus/index.htm

Forrest, K. D., Wadkins, T. A. in Miller R. L. (2002). The Role of Preexisting Stress on

False Confessions: An Empirical Study. The Journal of Credibility Assessment

and Witness Psychology, 3(1). Pridobljeno na

http://truth.charleshontsphd.com/JCAAWP/200203/200203.pdf

Furlan – Rus, M. (5.10.2010). Otroci kot priče na sodišče: Na zaslišanje z najljubšo

igračko. Dnevnik.si. Pridobljeno na

http://www.dnevnik.si/kronika/1042392884dnevnik.si

Green, M. (2006) "Is It A Gun? Or Is It A Wallet?" Perceptual Factors In Police

Shootings of Unarmed Suspects. Visual Expert, Human Factors. Pridobljeno na

http://www.visualexpert.com/Resources/policeshooting.html

Griffin, E. (2003). A firstlook at Communication Theory (5th ed.) Wheaton: Mc-Graw-

Hill, Higher Education.

Haberlandt, K.(1999). Human Memory; Exploration and Application. Boston: Allyn

and Bacon.

Hollin Clive, R. (1989). Psychology and crime : an introduction to criminological

psychology. London ; New York : Routledge.

Jakomin, N. (2004). Informativni razgovor z žrtvami in očividci kaznivih dejanj

(Diplomsko delo). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Kanduč, Z. (2002). Žrtve, viktimizacije in viktimološke perspektive. Ljubljana:

Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti.

Kmet, S. in Špernjak, D. (2009). Hipnoza v sodni psihologiji in (slovenskem)

kazenskem postopku. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 60 (2).

Pridobljeno na http://www.policija.si/index.php/publikacije/61681-rkk-2009-

2

51

Loftus, E. in Calvin, W. (2001) Memory's Future. Psychology today, 34 (2). Pridobljeno

na http://www.psychologytoday.com/articles/200103/memorys-future

Roso, Z. (1995). Informativni razgovor i intervju. Zagreb: Ministarstvo unutarnjih

poslova Republike Hrvatske.

Ule Nastran, M. (1997). Temelji socialne psihologije. Ljubljana: Znanstveno in

publicistično središče.

Umek, P. (2009). Kako dobre priče so zlorabljeni otroci ali kako dobri spraševalci so

preiskovalci. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 60(1), 16-24.

Umek, P. in Areh, I. (2010). Forenzična psihologija. Skripta za 3. letnik

dodiplomskega študija. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Vodinelič, V. in Aleksič, Ž. (1990) Kriminalistika : udžbenik za studente pravnih i

kriminalističkih fakulteta, viših škola unutrašnjih poslova, operativne radnike

javne i državne sigurnosti, vojnu policiju, radnike izvršenja krivičnih

sankcija, javne tužioce, istražne i raspravne suce, advokate, carinike,

socijalne pedagoge i sve ostale koji se bave utvrđivanjem istine. Zagreb:

Informator.

Zadravec, L. (2009). Uporaba kognitivnega intervjuja pri preiskovanju kaznivih

dejanj (Diplomsko delo). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Zalokar, B. (1999). Informativni pogovor z otroki v predkazenskem postopku

(Diplomsko delo). Maribor: B. Zalokar.