DN Špela Kovač · Hvala moji mamici Tantjani in atiju Dragotu, ki sta mi v času študija stala ob strani, me spodbujala in mi pomagala. Posebna zahvala mojemu Urošu in hčerkama

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKA NALOGA

ŠPELA KOVAČ

KOPER 2016

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Visokošolski strokovni študijski program

prve stopnje Predšolska vzgoja

Diplomska naloga

SENZORNE IGRE IN IGRAČE V ODDELKIH 2 DO 3

LETA STARIH OTROK

Špela Kovač

Koper 2016

Mentorica:

Mirjam Senica, viš. pred.

ZAHVALA

Iskrena hvala mentorici Mirjam Senica, viš. pred. za mentorstvo, vso strokovno pomoč

in spodbudne napotke pri nastajanju diplomske naloge.

Hvala moji mamici Tantjani in atiju Dragotu, ki sta mi v času študija stala ob strani, me

spodbujala in mi pomagala.

Posebna zahvala mojemu Urošu in hčerkama Sari in Tamari za potrpežljivost in

razumevanje v trenutkih, ko me ni bilo z vami v času študija in ob nastajanju diplomske

naloge.

Nenazadnje še zahvala vsem mojim, ki so ves čas verjeli vame, me spodbujali ter

krepili moj pogum in vero, da zmorem.

HVALA

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Špela Kovač, študentka visokošolskega strokovnega študijskega

programa prve stopnje Predšolska vzgoja

izjavljam,

da je diplomska naloga z naslovom Senzorne igre in igrače v oddelkih 2 do 3 leta

starih otrok

- rezultat lastnega raziskovalnega dela,

- so rezultati korektno navedeni in

- nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:

______________________

V Kopru, dne

IZVLEČEK

Diplomska naloga z naslovom Senzorne igre in igrače v oddelkih 2 do 3 leta starih

otrok predstavlja izdelavo in uporabo senzornih iger in igrač, ki spodbujajo čutno

zaznavanje. Naloga je sestavljena iz teoretičnega in praktičnega dela.

V teoretičnem delu so na podlagi proučevanja strokovne literature opisane splošne

značilnosti otrokovega razvoja v predšolskem obdobju ter značilnosti otrokovega

razvoja v obdobju od 2. do 3. leta starosti. Posebno poglavje je namenjeno razvoju čutil

in zaznavanja s čutili v tem obdobju (vid, sluh, vonj, okus, tip) ter senzorni integraciji. V

nadaljevanju so predstavljene definicije in teorije ter vrste otroške igre, s poudarkom na

igrah, ki so značilne za obdobje otrok v starosti od dveh do treh let. Prav tako so

opisane definicije in teorije o igračah, s poudarkom na igračah, ki so namenjene

spodbujanju čutnega zaznavanja.

V praktičnem delu diplomske naloge so predstavljeni potek izdelave senzornih iger

in igrač ter možnosti uporabe teh igrač v oddelkih 2 do 3 leta starih otrok. Vsaka od

izdelanih iger in igrač spodbuja uporabo določenega čutila in uri njihovo ostrino.

Proces nastajanja in uporabe iger in igrač je predstavljen s fotografijami in

analiziran na podlagi opazovanja otrok in lastnih izkušenj pri delu z otroki.

Ključne besede: otrok, razvoj otroka, čutno zaznavanje, igra, igrače, senzorne

igre.

ABSTRACT

Sensory games and toys in classes from two to three years old children

The thesis (dissertation) entitled Sensory games and toys in classes from two to

three years old children represents the manufacture and use of sensory games and

toys that encourage sensory perception. The order consists of theoretical and practical

work.

The theoretical part is based on the study of the scientific literature describing the

general characteristics of the child's development in the preschool period and the

characteristics of the child's development in the period from 2 to 3 years. A special

chapter is devoted to the development of the senses and perception through the

senses during this period (vision, hearing, smell, taste, touch) and sensory integration.

The last department of theoretical part includes definitions and theories of children

games and different types of children's games, with an emphasis on games that are

characteristic for the period of children aged 2 to 3 years. This department also

describes the definitions and theories about the toys, focusing on toys which are

intended to encourage sensory perception.

In the practical part of the thesis I present the course of producing sensory games

and toys as well as the possibility of using these toys in classes for 2 and 3 year old

children. Each of the designed games and toys encourages the use of the specific

sense and trains their sharpness.

The process of formation and use of games and toys is presented with

photographs and carefully analyzed on the basis of observation of children and my own

experience in working with children.

Keywords: children, child development, sensory perception, play, toys, sensory

game.

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ..................................................................................................................... 1

2 RAZVOJNE ZNAČILNOSTI OTROK, STARIH OD 2 DO 3 LETA ........................... 2

2.1 Telesni in gibalni razvoj...................................................................................... 2

2.2 Zaznavni razvoj ................................................................................................. 3

2.3 Spoznavni razvoj – mišljenje, govor in spomin ................................................... 4

2.4 Psihosocialni razvoj ........................................................................................... 4

3 RAZVOJ ČUTIL IN ZAZNAVANJE ......................................................................... 6

3.1 Vid ..................................................................................................................... 6

3.2 Sluh ................................................................................................................... 7

3.3 Tip ..................................................................................................................... 7

3.4 Voh in okus ........................................................................................................ 8

3.5 Senzorna integracija .......................................................................................... 8

3.5.1 Motnje senzorne integracije ........................................................................... 9

4 OTROŠKA IGRA ...................................................................................................11

4.1 Opredelitev pojma igre ......................................................................................11

4.2 Vrste otroške igre ..............................................................................................12

4.3 Vrste otroške igre, ki prevladujejo pri otrocih, starih od 2 do 3 let ......................14

5 IGRAČA ................................................................................................................16

5.1 Opredelitev pojma igrača ..................................................................................16

5.2 Klasifikacija igrač ..............................................................................................17

5.3 Didaktične igrače ..............................................................................................17

5.4 Senzorne igre in igrače .....................................................................................19

6 PRAKTIČNI DEL ...................................................................................................20

6.1 Raziskovalni problem ........................................................................................20

6.1.1 Opredelitev problema ....................................................................................20

6.1.2 Cilj .................................................................................................................20

6.1.3 Raziskovalna vprašanja ................................................................................20

6.2 Metodologija .....................................................................................................21

6.2.1 Raziskovalna metoda ....................................................................................21

6.2.2 Raziskovalni vzorec ......................................................................................21

6.2.3 Postopek zbiranja in obdelave podatkov .......................................................21

6.3 Izdelava senzornih igrač ...................................................................................21

6.3.1 Prepoznaj senco ...........................................................................................22

6.3.2 Slušni spomin ................................................................................................25

6.3.3 Taktilne vrečke ..............................................................................................29

6.3.4 Kaj je v škatli? ...............................................................................................31

6.3.5 Dišeča škatlica ..............................................................................................34

6.3.6 Mali sladkosned ............................................................................................37

6.3.7 Čarobne plastenke ........................................................................................39

6.3.8 Zvočne plastenke ..........................................................................................41

6.4 Razprava in evalvacija ......................................................................................43

7 SKLEPNE UGOTOVITVE ......................................................................................46

8 LITERATURA IN VIRI ............................................................................................47

KAZALO PONAZORIL

Slika 1: Igra »Prepoznaj senco« ..................................................................................22

Slika 2: Otroci izrezujejo slike predmetov in senc teh predmetov ter jih lepijo na

kartonsko podlago .......................................................................................................23

Slika 3: Otroci lepijo slike predmetov in senc teh predmetov ter jih lepijo na kartonsko

podlago .......................................................................................................................24

Slika 4: Otroci se igrajo igro »Prepoznaj senco« .........................................................24

Slika 5: Igra »Slušni spomin« ......................................................................................25

Slika 6: Otroci barvajo embalažo od jajc s tempera barvami ........................................27

Slika 7: Otroci polnijo Kinder jajčka z različnim materialom .........................................27

Slika 8: Otroci igrajo igro »Slušni spomin« ..................................................................28

Slika 9: Igra »Taktilne vrečke« ....................................................................................29

Slika 10: Otroci polnijo taktilne vrečke z različnim materialom .....................................30

Slika 11: Otroci se igrajo s taktilnimi vrečkami .............................................................31

Slika 12: Igra »Kaj je v škatli?« ....................................................................................31

Slika 13: Otroci barvajo škatlo, v katero bomo skrili predmete .....................................33

Slika 14: Otroci se igrajo igro in s tipanjem prepoznavajo predmete, skrite v škatli ......33

Slika 15: Igra »Dišeča škatlica« ...................................................................................34

Slika 16: Otroci barvajo škatlice za igro .......................................................................36

Slika 17: Otroci v škatlice polagajo z aromo navlaženo vato ........................................36

Slika 18: Otroci se igrajo z dišečimi škatlicami .............................................................37

Slika 19: Otroci preko okusa prepoznavajo in poimenujejo sadje in zelenjavo .............37

Slika 20: »Čarobne plastenke« ....................................................................................39

Slika 21: Otroci polnijo plastenke z različnim materialom ............................................40

Slika 22: Otroci se igrajo s »čarobnimi plastenkami« ...................................................41

Slika 23: Igrača »Zvočne plastenke« ...........................................................................41

Slika 24: Igrača »Zvočne plastenke« ...........................................................................43

Kovač, Špela (2016): Senzorne igre in igrače v oddelkih od 2 do 3 leta starih otrok. Diplomska naloga.

Koper: UP PEF.

1

1 UVOD

V Kurikulumu za vrtce (2009) je zapisano, da je igra dejavnost, ki se izvaja zaradi

nje same, spremeni odnos do realnosti in je notranje motivirana, svobodna in odprta ter

za otroka prijetna.

Kljub temu pa se moramo zavedati, da igra kot dejavnost ne bo sama po sebi

pripeljala do realizacije zastavljenih ciljev vzgojnega dela predšolske vzgoje.

Tako kot so pri kakovostni predšolski vzgoji pomembni zastavljeni cilji, metode in

oblike izvajanja vzgojnega dela ter poznavanje splošnih in konkretnih načel ter teorij

otrokovega razvoja, imajo velik vpliv na vzgojno delo tudi igrače, ki jih uporabljamo tako

pri igri kot tudi pri načrtovanih dejavnostih.

Vedno več in vedno bolj nas obkrožajo industrijsko izdelane igrač, ki otrokovo

pozornost pritegnejo le za kratek čas. Te igrače so zelo dodelane in dopuščajo le

določeno vrsto igre ter predstavljajo le neko modno muho, zaradi katere otroku kupimo

tako igračo.

Kot vzgojitelji v vrtcu lahko s svojim strokovnim znanjem, domišljijo in kreativnostjo

otrokom predstavimo različne vrste igrač, ki jih lahko izdelamo sami iz najrazličnejših

materialov. Na ta način otroci spoznajo druge načine uporabe igrač, prav tako pa preko

sodelovanja pri izdelavi teh igrač spodbujamo njihovo domišljijo in ustvarjalnost, gojimo

socialne veščine sodelovanja in pomoči ter krepimo njihovo samozavest.

S tem, ko otroci s svojimi idejami in delom sodelujejo pri izdelovanju igrač, z večjim

spoštovanjem ravnajo z igračami, saj so to njihovi izdelki, na katere so ponosni, in jih

uporabljajo bolj pogosto kot industrijsko izdelane igrače.


Koper: UP PEF.

2

2 RAZVOJNE ZNAČILNOSTI OTROK, STARIH OD 2 DO 3 LETA

»Razvoj v obdobju malčka in zgodnjega otroštva, kar velja tudi za vsa druga

razvojna obdobja, poteka na nekaterih področjih zvezno (npr. govorni, gibalni

razvoj, razvoj spomina), kar pomeni, da razvojne spremembe nastajajo postopno

in kumulativno od rojstva do smrti, na drugih področjih pa nezvezno (npr. moralni

razvoj), kar pomeni, da se v določenih razvojnih obdobjih pojavijo novi načini

vedenja oz. kakovostno različne stopnje.« (Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj,

2008, str. 41).

Za primerno izbiro vsebin, pristopov in metod dela z otroki vseh starostnih obdobij

je nujno poznavanje otrokovega razvoja in razumevanje individualnih razlik med otroki.

Prav tako je to znanje potrebno pri opazovanju otrokovega vedenja in spremljanju

njegovega odzivanja, sodelovanja in vključevanja v različne dejavnosti ter pri

prepoznavanju odmikov od normativnega razvoja (prav tam).

Pri vsakodnevnem delu z otroki in organiziranju dejavnosti za otroke se je

potrebno zavedati vseh mejnikov otrokovega razvoja oziroma se ravnati po normah, ki

so značilne za določeno starost otrok. Vendar pa se moramo na drugi strani zavedati

tudi, da obstajajo odstopanja v razvoju posameznika, ki jih je treba upoštevati.

Predvsem se te razlike lahko kažejo na različnih področjih razvoja posameznika, pri

dečkih in deklicah, ter pri tem, v kakšnem socialno kulturnem okolju otrok odrašča.

2.1 Telesni in gibalni razvoj

Otroci v prvih treh letih svojega življenja, zlasti v prvih nekaj mesecih, rastejo

hitreje kot kadarkoli kasneje v življenju. V drugem in tretjem letu pa se hitra rast počasi

začenja umirjati. Na otrokov razvoj vzajemno vplivajo dednost oziroma genetski vpliv

(velikost otroka) in zunanji dejavniki – fizično in socialno okolje. Za optimalno rast in

razvoj poskrbimo z ustrezno prehrano in kvalitetnimi življenjskimi, higienskimi in

zdravstvenimi pogoji (Papalia, Wendkos in Duskin, 2003).

Otroci do drugega leta starosti razvijejo večino gibalnih aktivnosti, ki so značilne za

človeka (sedenje, prijemanje, hoja). Med drugim in sedmim letom pa se razvoj

nadgradi z razvojem novih gibalnih zmožnosti ter posameznih motoričnih spretnosti in

navad (Horvat in Magajna, 1989).

Stoppard (1992) navaja veščine in aktivnosti, ki se razvijajo pri otrocih, starih od

dveh do treh let:

- zna teči, a se ne zna hitro ustaviti in obrniti;


Koper: UP PEF.

3

- začenja dojemati ritem in uživa, če se lahko giblje, kot bi plesal;

- z lahkoto počepne;

- lahko sonožno skoči;

- zna hoditi po prstih;

- po stopnicah otrok hodi tako, da postavlja samo eno nogo na stopnico in skoči s

spodnje stopnice;

- na eni nogi stoji eno sekundo;

- zna voziti tricikel.

Pri telesnem razvoju ima velik vpliv tudi gibalni razvoj rok oziroma fina motorika. V

obdobju od dveh do treh let naj bi otrok znal:

- pravilno listati knjigo;

- obleči nogavice, obuti čevlje, nadeti rokavice;

- pritisniti na kljuko in odpreti vrata;

- odviti pokrov na kozarcu;

- odpeti in zapeti zadrgo;

- zgraditi stolp iz štirih, kasneje devetih kock;

- nizati kroglice na ogrlico;

- zapeti gumb;

- obleči in sleči hlače, srajčko;

- ob koncu drugega leta narisati prepoznavno sliko.

Velik korak naprej v tem obdobju predstavlja uporaba škarij, ki predstavljajo

dejavnost za razvoj koordinacije možganov in mišic ter ročne spretnosti (prav tam).

2.2 Zaznavni razvoj

Zaznavanje je sestavljen proces, ki se razvija in izpopolnjuje postopoma, vendar

ne spontano, kot rezultat dozorevanja živčnega sistema in pod vplivom otrokovega

učenja. Zaznavni procesi postopoma postajajo vedno bolj usmerjeni. S tem se otrok

nauči, kako iz množice dražljajev izbrati le tiste, ki so zanj pomembni (Toličič in

Smiljanić-Čolanović, 1977).

Ivić, Novak, Atanacković in Ašković (2002) opisujejo pričakovane razvojne korake

za otroke v starosti od dveh do treh let na področju zaznavanja:

- otrok na fotografiji prepozna drobne podrobnosti, na fotografiji prepozna sebe,

določeno knjigo prepozna po videzu;

- otrok razlikuje hladno od toplega;


Koper: UP PEF.

4

- otrok štiri različne like pravilno razporeja po obliki (krog, kvadrat, trikotnik in

pravokotnik);

- otrok razvršča okrogle ploščice po barvi ali velikosti (tri barve ali velikosti).

2.3 Spoznavni razvoj – mišljenje, govor in spomin

»Razvojnopsihološka pojmovanja zgodnjega spoznavnega razvoja je približno do

80. let dvajsetega stoletja močno obvladovala Piagetova teorija (1953, 1954), po

kateri otok oblikuje svoja spoznanja o svetu preko dejavnega delovanja nanj.

Starejši empirični podatki navajajo na sklep, da se ključna spoznanja o premetih in

njihovih reprezentacijah v obdobju dojenčka in malčka razvijajo razmeroma pozno.

Novejša spoznanja, ki temeljijo na uporabi kompleksnejših raziskovalnih tehnik, pa

kažejo, da so dojenčki in malčki veliko bolj spoznavno kompetentni in da se

nekatere njihove sposobnosti razvijejo mnogo prej, kot je to predvidel Piaget.«

(Zupančič, 2004, str. 191).

Da bi se pri otroku razvilo splošno razumevanje, se mora povezati veliko delov.

Razum je odvisen tako od vseh čutov in spomina kot tudi od gibalnih veščin in

telesnega gibanje. Vsi deli se morajo za optimalen umski razvoj otroka razvijati hkrati.

Če otrok nima razvitega vida, ne vidi igrače; če ni razvito usklajevanje vida in giba rok,

igrače ne bo prijel; če nima razvitega spomina, bo ostal ravnodušen; če igrače ne more

držati in se igrati z njo, ne more oblikovati pojma igrače (Stoppard, 1992).

Stoppard (1992) opisuje umske spretnosti in veščine, ki so značilne za otroke,

stare od dveh do treh let:

- otrokov besedni zaklad se hitro povečuje (pozna imena predmetov, zna opisati

lastnosti znanih predmetov in jih poimenuje), širšim pojmom dodaja podrobnosti

(pozna več imen za barve, nekaj številk – šteje morda do 3, pozna svoje ime), zna

več deklamacij in pesmic;

- zna izvesti bolj zapletene ukaze – poišče igračo;

- nenehno govori in sprašuje – »zakaj«, »kaj«, »kje«, »kako«

- ob koncu drugega leta zna prešteti do deset, zna obleči punčko, ima dober spomin

in v pogovoru uporablja preteklost;

- zaveda se svojega spola.

2.4 Psihosocialni razvoj

»Za socialni in čustveni razvoj otroka je izredno pomembno, da moramo razvijati in

pospeševati otrokova lepa, prijetna in primerna čustva, kot so: ljubezen, veselje,


Koper: UP PEF.

5

zadovoljstvo, zaupanje in čustvo varnosti že v predšolskem obdobju. Na tej osnovi

lahko počasi razvijamo nova socialna čustva, kot so: prijaznost, veselje do

življenja, dobrota, obzirnost do drugih, optimizem itd.« (Benkovič, 2011, str. 7–3).

Vzgojitelji v vrtcu imamo pomembno vlogo pri otrokovem socialnem razvoju. Preko

pogovorov in pojasnjevanja raznovrstnih socialnih odnosov, preko skupnega reševanja

problemov in sporov ter preko skupnega ocenjevanja različnih odločitev in dejanj

skušamo otroke vzgojiti v samostojne, preudarne, čustveno uravnovešene in socialno

odgovorne osebnosti (prav tam).

Ker se otroku med drugim in tretjim letom močno poveča gibljivost, ki se kaže pri

obvladovanju hoje in s tem raziskovanju okolja, se v njem začnejo porajati novi občutki

– občutek samostojnosti, neodvisnosti, samokontrole in lastne vrednosti.

Otrok se želi lotiti čim več stvari in jih opraviti samostojno, pri čemer ga morajo

starši in vzgojitelji podpirati. Sem sodi tudi navajanje na čistočo in oblikovanje otrokovih

osebnostnih lastnosti (Horvat in Magajna, 1989).

Na področju socialnega in osebnostnega razvoja Stoppard (1992) navaja

naslednje mejnike za otroke, stare od dveh do treh let:

- otrok ima najbrž težave, kadar je treba kaj deliti z drugimi in druge doživlja kot

tekmece, ki jim želi vsiliti svojo voljo;

- otrok hoče biti samostojen, hkrati pa potrebuje pohvalo odraslih;

- pri treh letih otrok postaja že bolj neodvisen od nas in bolj odprt v odnosu do

drugih otrok;

- na avtoritativne posege se odziva z napadi trm;

- ko otrok dopolni tri leta, postaja vse bolj nesebičen, lahko začne navezovati

trdnejša prijateljstva z drugimi odraslimi in otroki;

- otrokova osebnost je že jasno razpoznavna;

- pri treh letih je otrok suh preko dneva in tudi ponoči – seveda pa pride tudi do

občasnih nezgod.


Koper: UP PEF.

6

3 RAZVOJ ČUTIL IN ZAZNAVANJE

Vse informacije in dražljaje iz okolja, ki jih zaznamo in prepoznamo, nam

posredujejo čuti. Z njihovo pomočjo spoznavamo svet in druge ljudi ter dojamemo sebe

kot posameznika. V čutilih in možganih nezavedno in samodejno potekajo zapleteni

procesi, ki nam omogočajo, da zaznavamo slike in zvene, vonjave in dotike.

Običajno govorimo o petih čutih: o vidu, sluhu, vohu, okusu in tipu. Vendar

zaznavamo tudi toploto in mraz ter čutimo bolečino, znamo zadržati ravnotežje in

imamo »notranji občutek«, s katerim lastno telo občutimo celo v tišini in temi (Landa,

1997).

»Skozi občutke in zaznave se otroci učijo o okolju, ki jih obdaja. Takoj po rojstvu

so še posebej občutljivi na informacije o socialnem okolju. Njihovo pozornost najbolj

pritegnejo človeški glasovi, obrazi in vonjave. To nakazuje, da imamo ljudje prirojeno

nagnjenost za predelovanje dražljajev iz socialnega okolja in odzivanje nanje.« (Nemec

in Kranjc, 2011, str. 57–58).

»Vzporedno z razvijanjem čutnih organov potekajo tudi spremembe v načinu

zaznavanja. S časom postane zaznavanje bolj namerno in razumsko. Otrok se vse

manj zadovoljuje s prvimi vtisi, vedno bolj pa se usmerja na posamezne lastnosti

predmetov in pojavov, ki jih nato analitično razčlenjuje in z že usmerjenimi znanji

sintetizira v nova spoznanja o predmetni stvarnosti, ki ga obdaja.« (prav tam).

3.1 Vid

»Za večino ljudi je vid najpomembnejši čut. Z zaprtimi očmi se težko varno

premikamo in opravljamo vsakodnevna opravila, na primer pišemo. Prav tako ne

moremo brati ali gledati televizije. Več kot polovico znanj in sporočil, ki jih v možganih

shranimo v spominu, najverjetneje prejmemo preko oči – s slikami, besedami, prizori in

podobami.« (Parker, 2006, str. 6).

Pri novorojenčku so tako strukture v očesu kot vidni center razmeroma nerazviti,

zato je vid v primerjavi z drugimi čuti najmanj razvit. Novorojenčki imajo težave s

fokusiranjem tega, kar gledajo, ostrino vida, ki je omejena, in perifernim vidom. Med

drugim in tretjim letom starosti pa ostrina vida doseže raven odraslega človeka

(Zupančič, 2004).

Sposobnosti razlikovanja barv pri predšolskem otroku lahko proučujemo na dva

načina. Pri prvem otrok poimenuje barvo, ki mu jo pokažemo, pri drugem načinu pa


Koper: UP PEF.

7

otrok predloženo barvo le primerja s standardi ali le poišče povsem enako barvo. Otrok

veliko lažje in hitreje razlikuje barve, kot jih pravilno poimenuje.

Tako pri mlajših predšolskih otrocih (v starosti od dveh do treh let) lahko opazimo,

da ustrezno zaznavajo in razlikujejo štiri osnovne barve: rdečo, rumeno, zeleno in

modro, težave pa imajo pri razlikovanju prehodnih tonov (oranžna, svetlo modra,

vijoličasta). Ob koncu tega obdobja je opazen rahel napredek v smeri poimenovanja

barv, ki pa je odvisen od govornega razvoja in individualnih razlik med otroki (Horvat in

Magajna, 1989).

Zaznavanje oblik je pri otrocih tesno povezano z igro. S tem, ko opazujejo

predmete in z njimi rokujejo, vedno bolj natančno zaznavajo oblike in kasneje po

določenih znakih tudi prepoznajo predmete.

Triletni otroci pogosto vizualno primerjajo like z odprtino, preden jih poskušajo

vstaviti vanjo, mlajši pa to opravijo le z bežnim pogledom, zato so pri reševanju

problema manj uspešni (Toličič in Smiljanić-Čolanovič, 1977).

3.2 Sluh

Zvoke, zvene in šume iz okolja zaznavajo organi sluha; to so naša ušesa. Vendar

pa jih le majhen odstotek dejansko in zavestno slišimo, saj možgani manj pomembne,

običajne in poznane zvoke samodejno izločijo.

Sluh predstavlja človekov sporočilni čut, ki je pomemben za razvoj socialnih

odnosov in osebnosti, s tem pa močno prispeva h kvaliteti življenja (Landa, 1997).

Sluh deluje že pred rojstvom, tako da že novorojenčki dobro slišijo. Razlikujejo

glasove poznane osebe in razlikujejo med nekaterimi vzorci zvoka.

Pri predšolskih otrocih se občutljivost sluha za tone z leti nekoliko poveča, vendar

pa je še vedno manjša kot pri šolskih otrocih in odraslih.

Velik napredek se v tem obdobju pokaže pri govornem sluhu, ki se razvije prej kot

sluh za razlikovanje višin med toni in glasbeni sluh. Ob koncu tretjega leta otrok že

razlikuje vse glasove materinega jezika, razume govor in ga aktivno uporablja (Toličič

Smiljanić-Čolanovič, 1977).

3.3 Tip

Naša koža predstavlja največje človekovo čutilo, ki nas ščiti pred okoljem in nam

sporoča, kaj se dogaja okoli nas. Ko se nek predmet dotakne kože, se celice odzovejo;


Koper: UP PEF.

8

dražljaji se preko živčnega sistema prenesejo do možganov, ki se odzovejo na dotik

(Landa, 1997).

Tip je prvo čutilo, ki se razvije in je pri novorojenčku najbolj zrel čutni sistem.

Občutljivost na dotik in kasneje na bolečino je pomembna predvsem pri vzpostavljanju

odnosa med dojenčkom in odraslim.

V kasnejših letih ima tip velik pomen pri raziskovanju okolja, zlasti s tem, ko otrok

prijema predmete, raziskuje trdoto, mehkobo, gladkost in hrapavost. Občutljivost kože

je pomembna tudi pri zaznavanju sprememb v temperaturi in pri občutljivosti na

bolečino (Zupančič, 2004).

3.4 Voh in okus

Voh in okus sta tesno povezana. Oba sta kemična čuta, kjer molekule ali manjši

delci snovi sprožijo dražljaj.

Okus nam pove, ali je tisto, kar okušamo, grenko, slano, sladko ali kislo. Na

brbončice na jeziku se ob stiku s hrano sprožijo kemične reakcije, ki so nato prevedene

v električne impulze, ti pa potujejo v možgane, kjer sporočilo dešifrirajo v čutni vtis

okusa.

Nos zaznava majhne delce dišečih snovi, ki se prenašajo po zraku. Vohalne celice

v nosni sluznici zaznajo dišeče molekule, ki se kot kemični dražljaji spremenijo v

električne živčne signale ter se v možganih spremenijo v kompleksno zaznavo vonja

(Landa, 1997).

Čutili za voh in okus se začneta razvijati že v maternici. Novorojenčki prepoznajo

vonj materine dojke, vendar je občutljivost za vonj pri otrocih slabo razvita. Šele po

drugem letu starosti se pri otrocih razvije občutljivost za vonj cvetic.

Novorojenčki imajo raje sladke okuse, kar jim pomaga, da se navadijo na življenje

izven maternice, saj je materino mleko precej sladko. Kako se bo otrok odzval na

določeno hrano, ni vedno odvisno samo od okusa, temveč tudi od vonja. Nagnjenost

otrok do določenih okusov je v veliki meri prirojena (Papalia idr., 2003).

3.5 Senzorna integracija

»Senzorna integracija je nezaveden možganski proces, ki organizira

posameznikovo raznoliko zaznavanje za primerno in učinkovito delovanje, loči

pomembne informacije od nepomembnih, omogoča oblikovanje ustreznega odgovora


Koper: UP PEF.

9

na določeno situacijo (prilagoditev) ter gradi osnovo za šolsko učenje in socialno

obnašanje.« (Gričar in Horvat, 2012, po Ayres, 2005).

Senzorna integracija nam pomaga, da telo ustrezno uporabimo v interakciji z

okoljem. Skozi različne senzorne sisteme (taktilni – tip, dotik; vizualni – vid; avditivni –

sluh; olfaktorni – vonj; proprioceptivni – moč, pritisk, temperatura, vibracije;

vestibualarni – položaj v prostoru in sprememba tega) oseba iz okolja ali iz telesa

prejme senzorne informacije in dražljaje. Telo organizira te dražljaje, jih razvrsti,

uskladišči in prikliče ter tako omogoči oblikovanje zaznavanj, vedenja, gibanja in

učenja.

3.5.1 Motnje senzorne integracije

Kot navajata Gričar in Horvat (2012), gre pri motnjah senzorne integracije za

nepravilnosti na različnih nivojih živčevja, kar lahko vpliva na učinkovito integracijo

različnih senzornih vnosov. Motnje se lahko kažejo na gibalnem, učnem, socialno-

čustvenem in govorno-jezikovnem področju in kot motnje pozornosti.

Motnja senzorne integracije se lahko pojavi kot samostojna težava ali težava pod

posebnimi pogoji, kot sindromi ali bolezni v primeru nezadostne zrelosti živčnega

sistema, zaradi prezgodnjega rojstva.

Pogosti znaki in posledice motnje senzorne integracije so lahko:

- preobčutljivost na dotik, zvok, gibanje ali vonj;

- učne težave v šoli;

- motnje govora, jezika;

- motnje branja in pisanja (nečitljivo, premočan pritisk s pisalom);

- odkrenljiva pozornost;

- hiperaktivnost;

- motnje mišičnega tonusa in koordinacija;

- slaba organizacija (težave pri izvajanju vsakdanjih rutin, kaos na delovni mizi);

- težave pri prehajanju iz ene aktivnosti v drugo;

- motena telesna shema;

- anksioznost;

- vedenjske in čustvene težave;

- težave pri sledenju navodilom;

- motena socialna interakcija;

- težave s samozavestjo in zaupanjem;

- slabe veščine skrbi za samega sebe.


Koper: UP PEF.

10

Motnja senzorne integracije za otroke predstavlja velik stres, zato jim delovni

terapevti z uporabo senzornointegrativne terapije omogočajo kakovostnejše in

učinkovitejše delovanje kljub njihovim omejitvam.

Terapije so namenjene otrokom, ki imajo značilne težave pri obdelavi čutilnega

priliva. Terapevt mora ustvariti pogoje, kjer lahko otrok izkusi različne čutne izkušnje,

pogoje, ki omogočajo ravno pravšnji izziv in upoštevajo otrokove odzive ter fizično

varnost.


Koper: UP PEF.

11

4 OTROŠKA IGRA

4.1 Opredelitev pojma igre

Različni avtorji različno in hkrati podobno opredeljujejo definicijo otroške igre, saj ta

zajema širok nabor dejavnosti pri otrocih različnih starosti in različne vrste teh

dejavnosti.

Kavčič (2004, str. 278) igro definira takole: »Igra je dejavnost, ki se od drugih

dejavnosti loči lasti po tem, da je namerna, usmerjena na predmete, notranje

motivirana, da so posledice odsotne in da gre za oblikovanje alternativne stvarnosti. Za

igro je torej značilno, da je prijetna dejavnost, se sama sebe krepi in nagrajuje.«

Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj (2008) povzemata več različnih avtorjev, ki so

otroško igro opredelili tako, da so opisali njene značilnosti:

- Igra je notranje motivirana; to pomeni, da je otrokom bolj pomembna igra sama kot

cilji, ki bi jih z igro lahko dosegli.

- Zunanja pravila igre ne definirajo pomembno; otroci med igro definirajo in po

potrebi spreminjajo pravila.

- Otroci med igro razvijajo in poglabljajo stare koncepte prijateljstva in ustvarjajo

nove ter se učijo dogovarjanja, pogajanja, argumentiranja in sprejemanja

kompromisov.

- Igra vključuje nabor vseh vrst čustev, tudi tistih, ki sicer niso zaželena (jeza, strah,

žalost, moč). Značilno je tudi pretiravanje s čustvi, tako z vrsto kot intenziteto in

prehajanjem iz enega čustva v drugega.

- Otroška igra vključuje rokovanje z različnimi predmeti, tako znanimi kot neznanimi,

ki jih pogosto uporabljajo na nestandardne načine ali pa jih dopolnjujejo s svojimi

predstavami.

- Otroška igra je pogosto domišljijska in poteka zgolj na simbolni ravni oziroma kot

igra vlog.

Iz vseh teh definicij in opredelitev otroške igre je razvidno, da je igra brezmejna in

neskončna ter da variira v celovitosti. V vsaki igri otrok razvija sposobnosti vseh

razvojnih področij, prav tako pa je učenje v igri najbolj poglobljeno in vključuje več vrst

učenja (Marjanovič Umek in Zupančič, 2001).

Ivan Toličič (1981) igro opredeljuje kot spontano dejavnost, ki poteka brez

katerekoli zunanje nujnosti. Trdi, da se otroci ne igrajo z nekim določenim namenom,

temveč da bi v igri razvili svoje sposobnosti in zadostili notranji potrebi. V igri so otroci


Koper: UP PEF.

12

čustveno udeleženi, kar pripomore k temu, da v igri vztrajajo dlje časa. Pomemben

dejavnik pri igri otrok je tudi njihova domišljija, ki jim omogoča, da v igri doživijo tisto,

kar v realnem svetu ne morejo ali ne smejo narediti. V igri je dovoljeno izražanje

čustev, kot sta jeza ali napadalnost, ter drugih napetosti ali strahu. Igra v tem primeru

na otroka deluje pomirjevalno in ga sprošča.

4.2 Vrste otroške igre

Tako kot poznamo več opredelitev igre, se tudi klasifikacije oziroma vrste otroške

igre od avtorja do avtorja delno razlikujejo.

Kot navajata Marjanovič Umek in Zupančič (2001), je eno najbolj razširjenih

oziroma uporabljenih klasifikacij otroške igre izdelal Ivan Toličičeva (1961), kasnejši

raziskovalci pa so jo dopolnili in dodali nove oblike iger.

Danes torej lahko govorimo o naslednjih oblikah:

1. Funkcijska igra, ki je prevladujoča v prvem letu življenja in vključuje:

- gibalne aktivnosti (ples, tek, prijemanje, otipanje, metanje, vzpenjanje –

kakršno koli preizkušanje senzomotoričnih shem na predmetih);

- uporabo predmetov in materialov ter raziskovanje njihovih značilnosti (mehek,

trd, zvončklja, hrapav …);

- posnemanje glasov – igra z lastnim glasom.

2. Domišljijska/simbolna igra, ki jo zasledimo že pri enem letu starosti kot neposredno

posnemanje, najbolj pa je značilna za otroke v starostnem obdobju od dveh do

šestih let. Otrok v igri uporablja simbole oziroma uprizarja dejanja, predmete,

osebe iz vsakodnevnega življenja ali domišljijskega sveta. Za to vrsto igre je

značilno:

- otrok se do neživih predmetov vede, kot da so živi;

- za izvajanje vsakodnevnih dejavnosti (pitje, hranjenje …) ne potrebuje

konkretnih materialov (lonček je prazen, na žlici ni hrane …);

- otrok izvaja dejavnosti, ki jih običajno izvaja nekdo drug (kuhanje, telefoniranje,

ličenje …);

- dejanja v igri niso izvedena do svojega običajnega konca (ko se otrok poslovi,

ne odide ven);

- uporabljajo simbolne predmete (kocka postane ključ, škatla postane

mačka …);

- igra vlog kot najvišja oblika simbolne igre, kjer otrok prevzame vlogo določene

odrasle osebe ali drugega otroka.


Koper: UP PEF.

13

3. Dojemalna igra, imenovana tudi dramska ali sociodramska igra, v katero sodijo

različne simbolne dejavnosti:

- poslušanje pravljic, pesmi;

- opazovanje slik, nekoga drugega pri risanju;

- posnemanje;

- branje;

- obiskovanje kina, gledališča …

Sodobnejši avtorji, ki jih navajata Marjanovič Umek in Zupančič (2001), opisujejo

dejavnosti, ki jih prav tako uvrščajo v dojemalno igro:

- otrok poimenuje, kar vidi, poimenuje predmete zunanje realnosti ali glasovno

opisuje, kar počne;

- otrok sledi navodilom, torej izvaja neko dejavnost na pobudo ali zahtevo drugega,

odgovarja na vprašanja;

- otrok daje navodila, verbalizira svoje pobude ali zahteve, zastavlja vprašanja;

- otrok dojema reakcije, kar pomeni, da razume odnose med prvinami, ki jih spaja ali

so spojene v igralnem kontekstu.

Dojemalna igra je najpogostejša v drugi polovici prvega leta življenja.

4. Pri ustvarjalni igri pri otroku prevladuje težnja po uspehu, torej da nekaj naredi,

ustvari. K tej igri sodijo:

- izmišljanje zgodb,

- risanje,

- oblikovanje,

- gradnja,

- pripovedovanje …

5. Konstrukcijsko igro, v kateri otrok sestavlja in povezuje oziroma gradi dele igrač v

konstrukcijo, lahko povezujemo z ustvarjalno igro, saj tako kot ustvarjalna tudi

konstrukcijska igra spodbuja razvoj ustvarjalnosti, razumevanje prostorskih

odnosov, odkrivanje vzročno-posledičnih odnosov in ohranjanje pozornosti

(Kavčič, 2004).

6. Pri igri s pravili je bistveno predvsem to, da otrok prepozna, razume in sprejme

pravila igre, ki so dogovorjena in določena vnaprej, se po njih ravna, jih spoštuje in

se jim podredi. Pri teh igrah se odražata otrokovo sodelovalno in tekmovalno


Koper: UP PEF.

14

vedenje. Te izkušnje pa so pomembne pri nadaljnjem čustvenem in socialnem

razvoju otroka (Nemec in Krajnc, 2011).

4.3 Vrste otroške igre, ki prevladujejo pri otrocih, starih od 2 do 3 let

Kot navajata Horvat in Magajna (1989), pri otrocih do drugega leta prevladuje

individualna igra, pri kateri otrok izraža željo, da se v igro vključuje odrasla oseba kot

dodatni partner. Vzporedna igra, pri kateri se v prostoru igra več otrok, ki med seboj

niso povezani, pa se začne pojavljati prav med drugim in tretjim letom starosti.

Medsebojni odnosi pri igri so do tretjega leta redki, do njih pride le v primerih, ko se več

otrok zanima za isto igračo. S tretjim letom se otroci vedno raje igrajo v manjših

skupinah, ki se stalno spreminjajo. S starostjo otrok se podaljšuje tudi čas igranja v teh

skupinah, ki je na začetku zelo kratek.

Funkcijska igra, ki prevladuje do drugega leta starosti otroka, začne z drugim letom

postopoma upadati predvsem na račun razvoja otrokove domišljije. Tako zlasti med

drugim in petim letom prevladujeta domišljijska in simbolna igra.

V tem obdobju imajo vse večjo težo in obseg tudi raziskovalne igre, saj je otrok

takrat zelo radoveden, kar se kaže v nenehnem postavljanju vprašanj. Pri iskanju

odgovorov na ta vprašanja in s preizkušanjem lastnosti različnih predmetov pa prihaja

tudi do prvih oblik konstrukcijske igre (prav tam).

Značilne oblike igralne dejavnosti pri otrocih, starih dve leti, so po mnenju I.

Toličiča (1961) naslednje:

- Otrok v pozornosti vztraja nekaj časa. Igralni material z zanimanjem otipava, z njim

udarja in pritrkuje.

- Kaže zanimanje za punčke in medvedke, kroglice, kocke (jih navezuje na vrvico,

spušča v luknjo škatle ali posode, jih strese in postopek ponovi).

- Kadar je skupaj z drugimi otroki, prevladuje vzporedna igra, čeprav mu ugaja, da je

skupaj z drugimi otroki.

- Malo ga zanima, kaj rečejo in delajo drugi otroci, vendar jih objema in izriva iz poti,

kot bi bili stvarni predmeti.

- Malo socialne vzajemnosti, a mnogo grabljenja, ki ga spremlja obramba pravic z

brcanjem, lasanjem, kar navadno konča z veselim tepežem.

- Ne prosi za pomoč; odrasli morajo biti nenehno pozorni in pripravljeni, da mu

pomagajo, ne da bi čakali na to, da jih prosi.

Pri treh letih pride do nekaterih sprememb v igri, ki jih Toličič (1961) opisuje z

naslednjimi lastnostmi:


Koper: UP PEF.

15

- Dramatizacija in domišljija začneta vstopati v igro.

- Zanimanje za kombinacijo igrač, kot klad in avtomobilov za gradnjo cest, garaž in

mostov.

- Naraščajoče zanimanje za igro z drugimi otroki, bolj kakor pa za posamezno igro.

Lahko se igra v skupinah dveh ali teh, toda te se nenehno spreminjajo po strukturi

in dejavnosti.

- Vzajemna dejavnost zavzema mesto fizičnih stikov.

- Je pripravljen čakati, da pride na vrsto.

Pri opisovanju igralnih dejavnosti, ki so izrazite za določeno starostno obdobje

otrok, se je Toličič opiral na Gesellove ugotovitve, ki so bile zbrane na osnovi

dolgoletnih raziskav (Gesell A. The first five years fo life, ponatis, london 1954).


Koper: UP PEF.

16

5 IGRAČA

5.1 Opredelitev pojma igrača

Kot navaja Toličič (1981), igračo v širšem pomenu besede predstavlja vsak

predmet, ki ga otrok v svoji igri spremeni v sebi želeno igračo. Ta predstavlja osnovo

otrokove igre in vpliva na potek, obliko ter idejo igre. Predmet oziroma igrača v prvi

vrsti postane otrokov prvi soigralec, prijatelj in zvesti spremljevalec pri igri. Hkrati pa

igrača predstavlja vzgojno sredstvo, ki s svojimi značilnostmi spodbuja opazovanje,

razmišljanje, razvijanje različnih spretnosti, vztrajnosti in sodelovanja.

Prvo otrokovo igračo predstavlja njegovo telo, predvsem njegove roke in prsti na

rokah. Kmalu začne prijemati predmete okoli sebe, ki jih lahko doseže. To so odejica,

ropotuljica, trak na kapi in drugo. Ker otrok občuti čustveno ugodje ob prijetnem glasu

in svetlobi, ga privlačijo barvasti in svetlikajoči se predmeti različnih oblik, ki oddajajo

prijetne zvoke ali nežno glasbo.

Te predmete otrok lahko le opazuje, do trenutka, ko shodi. Takrat jih otrok lahko

doseže ter jih prenaša sem in tja. Najbolj so zanimivi predmeti, ki jih otrok lahko potiska

ali vleče za seboj, torej razne škatle, stolčki in vozički, v katere nalaga predmete.

V drugem letu imajo pomembno vlogo razne kocke in lončki, s katerim otrok gradi

navpične stolpe ali pa jih postavlja enega v drugega. Prav tako se v tem obdobju začne

zanimati za razne knjige in slikanice.

Ko otrok vstopi v tretje leto, ga začne privlačiti material, ki omogoča ustvarjanje in

oblikovanje. Kasneje v predšolskem obdobju se začne zanimati tudi za razne športne

rekvizite, mehanizirane igrače, ki se gibljejo, razne kostume za različne vloge in ob

koncu tega obdobja tudi družabne igre (Toličič in Smiljanić-Čolanović, 1977).

Prvi kriterij za izbiro primerne igrače je stopnja otrokovega duševnega razvoja. Pri

izbiri igrače je tako v prvi vrsti potrebno upoštevati otrokovo razvojno zmogljivost,

starost in njegove interese.

Otroku ne izbiramo prezahtevnih in premalo zahtevnih igrač, saj take igrače ne

morejo spodbudno delovati na njegov duševni razvoj. Zato otroku izbiramo enostavne

igrače, ki mu omogočajo različno rabo, take, ki jih lahko uporablja v različnih igralnih

situacijah in take, ki jim otrok lahko sam kaj doda, z njimi kombinira in ustvarja (prav

tam).


Koper: UP PEF.

17

5.2 Klasifikacija igrač

Marjanovič (1981, po Marjanovič Umek in Zupančič, 2001) je igrače razdelila glede

na osnovno funkcijo, ki jo razvija otrok v igri z igračami:

1. Igrače za razgibavanje vplivajo na razvoj otrokove motorike ter tako omogočajo in

pospešujejo razvoj gibalnih spretnosti (npr. vozila, žoge).

2. Ljubkovalne igrače so običajno narejene iz mehkih materialov. Otroci jih lahko

ljubkujejo, pestujejo ter jih oživijo v svoji igri. Te igrače otroka pomirjajo, mu nudijo

občutek varnosti, topline ter tako ugodno vplivajo na njegov čustveni razvoj (npr.

živali iz pliša, lutke).

3. Igrače, ki spodbujajo konstrukcijsko igro, lahko otrok uporabi za gradnjo različnih

konstruktov ter si tako pridobiva tehnične izkušnje (npr. kocke, naravni materiali:

mivka, kamenje, listje).

4. Pripomočki za družabne igre otroka navajajo na upoštevanje pravil igre ter

zahtevajo sodelovanje soigralcev (npr. karte, človek ne jezi se, monopoli).

5. Priložnostne igrače so različne doma izdelane oz. improvizirane igrače. Otroci jih

izdelajo sami ali s pomočjo odraslih. Te igrače so iz različnih materialov ter služijo

najrazličnejšim namenom.

5.3 Didaktične igrače

Didaktične igre so igre z nalogami, ki zahtevajo in hkrati razvijajo duševne funkcije,

sposobnosti ter aktivnosti, ki so potrebne za doživljanje, dojemanje, ustvarjanje in

poustvarjanje z otrokom privlačno vsebino in pravili, ki so lahko bolj ali manj zahtevna.

Cilj didaktičnih iger je otroku ponuditi možnost, da preko njih osvoji določeno

sposobnost.

Pravilno vključiti igro v vzgojni proces pomeni, da lahko vzgojni pomen igre pozna

le vzgojitelj ali učitelj, medtem ko se ga otrok, ki se igra, niti ne zaveda, niti ni to njegov

poglavitni cilj. Uporaba didaktičnih iger je bolj ali manj optimalna, če jih ponudimo v

ustreznem didaktičnem sistemu. Različni avtorji didaktično igro različno klasificirajo

(Toličič, 1981).


Koper: UP PEF.

18

Kamenov (1981) pod didaktične igre uvršča naslednje igrače:

- domine, slike v parih, igre tipa »Črni Peter«: bistvo teh iger je iskanje parov;

- igre posploševanja: te igre od otroka zahtevajo, da med danimi slikami in simboli

odkrije podobnost ali posploši neko skupno lastnost, potem pa to lastnost uporabi;

- igre strategije in zavajanja (npr. šah, dama, monopoli): za te igre je značilno, da

dosežemo cilj z zavajanjem nasprotnika;

- labirinti in »igre za bistre glave« (npr. križanke, rebusi): sodelovanje pri teh igrah

terja od igralca, da se znajde v labirintu, odkrije zvezo, smer, smisel;

- igre tipa »človek ne jezi se«: bistvo teh iger je, da v skladu s številko, ki jo pokaže

kocka, v smeri in po vrstnem redu premikanja figura pred drugimi pride do cilja;

- igre s programiranimi igračkami: posebnost teh igrač je, da lahko igralec sam

preveri pravilnost svoje rešitve (npr. pri pravilnem odgovoru zasveti žarnica);

vsebine teh iger so zelo različne in lahko vključujejo vse logično-matematične in

zaznavne načine, za katere so otroci sposobni;

- zloženke, sestavljanke in dopolnjevanke: te v svoja pravila vključujejo zlaganje,

sestavljanje in dopolnjevanje slik. Sestavljanke so lahko razdeljene na različne

načine;

- igre konstruiranja in uvrščanja: te igre zahtevajo analizo predmetov ter načrtovanje

in kombiniranje materiala v celoto;

- igre z barvami in oblikami: omogočajo kombiniranje geometričnih oblik in barv po

lastni zamisli, po vnaprej dogovorjenih pravilih;

- logično-matematične igre (npr. igre nespremenljivih vrednosti, igre enakosti,

kombinatorične igre): zajemajo vse igre, ki pri reševanju igralnih problemov

vključujejo logično-matematične operacije;

- igre opazovanja in razpoznavanja (npr. »Kaj je v vrečki?«, »Ugani po okusu«): so

sestavljene iz tekmovanja v ostrini in uporabi čutil;

- vidne igre: vključujejo igre, ki od igralca zahtevajo iskanje netočnosti in napak na

slikah;

- primerjalne in ocenjevalne igre: pri primerjanju dveh skupin prvin običajno

ustvarjamo identične razporeditve, nato pa v eni skupini nekaj zamenjamo; naloga

igralca je, da ugotovi, v čem je razlika med skupinama predmetov;

- spominske igre: zahtevajo sposobnost pomnjenja prisotnosti, razporeditve, oblik in

imen predmetov;

- besedne igre (npr. asociativne igre, »poveži besede«, »telefon«): te igre izvajamo

s pomočjo glasov, besed in stavčnih sklopov;


Koper: UP PEF.

19

- pantomimične igre: pri teh iz obnašanja in kretenj ugibamo, koga pantomimik

predstavlja, kaj počne ali katero sporočilo bi nam rad poslal;

- spretnostne igre (npr. mikado): od igralca zahtevajo manipulativne spretnosti,

sposobnost za analiziranje spojev in razvrstitev prvin v nekem materialu;

- igre, v katerih pravila postavljajo otroci: sodelujoči v igri delno spreminjajo pravila

znanih iger, si izmišljajo igre k določenim naslovom, izdelujejo načrte za namizne

družabne igre.

5.4 Senzorne igre in igrače

Senzorne igre in igrače oziroma igrače za spodbujanje senzorne integracije lahko

uvrstimo med didaktične igrače – igre opazovanja in prepoznavanja, kot jih poimenuje

Komenko (1981).

Te igre so sestavljene predvsem iz tekmovanja v ostrini in uporabi čutil:

- vid: »sokolje oko« (igralci ugibajo, katere majhne predmete je mogoče videti z

določene razdalje ali jih prepoznati po silhueti, ki se riše na platnu);

- sluh: »kakšen šum je to« in »kateri zvok je bliže« (igralci ugibajo izvor in

oddaljenost zvoka ali šuma);

- tip: »kaj je v vrečki« (igralci s tipanjem ugotavljajo, kaj je v vrečki);

- vonj: »iz česa je zamašek« in »ugani po vonju« (igralec po vonju zamaška sklepa,

kaj je v steklenici ali o snovi, ki je v paketih);

- okus: »ugani po okusu« (igralec dobi v usta košček hrane, tako da je ne vidi, in

ugiba ime jedi) (prav tam).


Koper: UP PEF.

20

6 PRAKTIČNI DEL

6.1 Raziskovalni problem

6.1.1 Opredelitev problema

Otrok se uči ob igri. Igra tako predstavlja naraven način učenja za otroka.

Pripomočki oziroma igrače, ki jih pri igri uporablja, so lahko popolnoma enostavne,

poceni ali izdelane doma. Nikakor ni nujno, da so igrače namenjene razvijanju le

določenih spretnosti, saj si otroci tako ali tako izmišljajo najrazličnejše načine igre. S

pravilnim izborom igrače otroku omogočimo ustvarjalno igro v spodbudnem okolju, ki je

ključnega pomena za nadaljnji intelektualni razvoj otroka (Stoppard, 1992).

V praktičnem delu diplomske naloge želim otroke, stare od 2 do 3 let, seznaniti s

senzornimi igračami, jim predstaviti načine izdelovanja in jih spodbuditi k spontani

uporabi teh igrač.

6.1.2 Cilj

- Izdelati senzorne igrače, ki jih lahko samostojno uporabljajo od 2 do 3 leta stari

otroci.

- Opazovati otroke in spremljati njihovo notranjo motivacijo pri uporabi senzornih

igrač v oddelkih 2 do 3 leta starih otrok.

6.1.3 Raziskovalna vprašanja

Na podlagi postavljenih ciljev diplomske naloge sem opredelila naslednja

raziskovalna vprašanja:

- S katerimi senzornimi igračami se otroci najraje igrajo?

- Kakšen odnos imajo otroci do izdelanih senzornih igrač?

- Ali se otroci raje poslužujejo v vrtcu izdelanih senzornih igrač kot industrijsko

narejenih?

- Ali so otroci pri igranju s senzornimi igračami notranje motivirani?

- Ali otroci s senzornimi igračami dosegajo cilje, ki so zastavljeni?

- Ali otroci samostojno posegajo po senzornih igračah, ki so narejene v vrtcu in so

na razpolago v igralnem kotičku?


Koper: UP PEF.

21

6.2 Metodologija

6.2.1 Raziskovalna metoda

V diplomski nalogi bom uporabila opisno oziroma deskriptivno empirično

raziskovalno metodo, ki temelji na neposrednem opazovanju otrok med dejavnostmi

izdelovanja senzornih igrač in med aktivnostmi spontane igre s temi igračami.

6.2.2 Raziskovalni vzorec

Dejavnosti sem izvedla v Vrtcu Jesenice, skupina Zajčki. V neslučajnostni in

namenski vzorec raziskave je bilo vključenih 13 otrok oddelka, starih od 2 do 3 let, od

tega 6 deklic in 7 dečkov. Zaradi lastnosti vzorca dobljenih rezultatov raziskave ne

moremo posplošiti na vse otroke tega starostnega obdobja.

6.2.3 Postopek zbiranja in obdelave podatkov

Podatke za raziskavo bom zbrala z načrtnim in priložnostnim opazovanjem ter

fotografiranjem oziroma snemanjem otrok, tako med izdelovanjem igrač kot tudi pri igri.

Potek vseh izvedenih dejavnosti in odzive otrok bom v zaključku diplomske naloge

analizirala in interpretirala preko slik in komentarjev.

6.3 Izdelava senzornih igrač

Vse igrače in igre smo izdelovali v skupini otrok, starih od dveh do treh let. Pri vseh

dejavnostih so sodelovali vsi otroci, glede na njihove zmožnosti. Posamezne dejavnosti

smo izvajali v manjših skupinah oziroma individualno.


Koper: UP PEF.

22

6.3.1 Prepoznaj senco

Slika 1: Igra »Prepoznaj senco«

Globalni cilji:

- otrok preko igre doživlja vid kot intenzivno čutilo.

Cilji:

- otrok primerja sliko predmeta s sliko sence predmeta;

- otrok priredi senci predmeta ustrezno sliko predmeta.

Oblike dela:

- skupna, skupinska, v paru, individualna.

Metode dela:

- poslušanje, pogovor, demonstracija, opazovanje, lastna aktivnost, igra,

spodbujanje.

Sredstva in material:

- slike predmetov in senc teh predmetov, otroške škarje, karton, lepilo.

Didaktični postopek:


Koper: UP PEF.

23

- Priprava:

- V okviru tematskega sklopa »Senca«, kjer smo se pogovarjali o tem, zakaj,

kako nastane senca in kaj vse lahko naredi senco, smo se dogovorili, da bomo

izdelali senzorno igro »Prepoznaj senco«.

- Dejavnost:

- Izdelali bomo en komplet igre, ki bo vsebovala slike desetih predmetov in senc

teh predmetov. Otroci bodo po svojih zmožnostih sodelovali pri izrezovanju in

lepljenju slik na kartonaste podlage.

- Igra in pobude otrok:

- Po končani izdelavi igre otroci lahko samoiniciativno izberejo igro in se z njo

igrajo v kotičku z namiznimi igrami.

Refleksija dejavnosti:

Z otroki smo se pogovarjali o tem, kako nastane senca. Mlajši otroci niso poznali

odgovora, le posamezni starejši otroci so znali povedati, da nastane takrat, ko sije

sonce. Preko pogovora in konkretnih izkušenj smo prišli do zaključka in odgovorov na

vsa vprašanja. Odločili smo se, da izdelamo didaktično igro, ki se nanaša na

obravnavano temo.

Z otroki smo pripravili 10 slik predmetov in senc teh predmetov. Izbrali smo si slike

vozil (avto, vlak, tovornjak, letalo) in živali (konj, muca, veverica, miš, riba). Otroci, ki so

vešči rokovanja s škarjami, so slike izrezali, mlajši pa so jih lepili na kartonsko podlago.

Otroci so že med izdelavo igre ugotavljali, katera senca pripada določenemu predmetu.

Slika 2: Otroci izrezujejo slike predmetov in senc teh predmetov ter jih lepijo na

kartonsko podlago


Koper: UP PEF.

24

Slika 3: Otroci lepijo slike predmetov in senc teh predmetov ter jih lepijo na kartonsko

podlago

Ko so se kartice s slikami posušile, smo igro preizkusili. Mlajši otroci so imeli pri

prepoznavanju senc nekaj težav, starejši pa so že po dveh oziroma treh poskusih

pravilno priredili sliko sence predmeta k sliki predmeta.

Otroci so imeli igro ves čas na razpolago v kotičku z namiznimi igrami.

Slika 4: Otroci se igrajo igro »Prepoznaj senco«


Koper: UP PEF.

25

6.3.2 Slušni spomin

Slika 5: Igra »Slušni spomin«

Globalni cilji:

- otrok preko igre doživlja sluh kot intenzivno čutilo.

Cilji:

- otrok preizkuša in primerja zvoke, ki jih oddaja igrača;

- otrok išče pare glede na različno barvo zvoka.

Oblike dela:


Metode dela:


spodbujanje.


- prazna embalaža Kinder jajčk, jajčna embalaža, tempera barve, čopič, riž, fižol,

moka, koruza, lepilo.


- Priprava:

- Po pogovoru o tem, kako in kaj slišimo, z otroki pripravimo material za izdelavo

igrače in se pogovorimo, kako bomo igračo izdelali.


Koper: UP PEF.

26

- Dejavnost:

- Izdelali bomo 3 komplete zvočnega spomina. Trije otroci barvajo embalažo od

jajc, ostali pa embalažo Kinder jajčkov polnijo z različnim drobnim materialom.

Po dva jajčka napolnijo z enakim materialom in enako količino. En par pustimo

prazen. Na koncu z lepilom zalepimo jajčka.


- Ko zaključimo z izdelavo igrače, pospravimo delovne površine in se

pogovorimo o pravilih igre. Otroci se samostojno ali s pomočjo igrajo igro

zvočnega spomina.


Pri jutranjem krogu smo se z otroki pogovarjali o sluhu. Ugotavljali smo, s čim in

kaj vse lahko slišimo. Otroci so povedali, da slišimo z ušesi ter da lahko slišimo glasbo

in govor. Pogovor smo napeljali na to, da slišimo tudi druge zvoke iz okolja in narave

ter zvoke, ki jih lahko ustvarimo sami.

Ugotavljali smo, katero glasbilo oz. inštrument oddaja določen zvok. Spoznali so,

da lahko sami izdelamo igračo, s katero bom iskali par z enakim zvokom.

Skupaj z otroki smo pripravili potreben material in delovni prostor. Trije otroci so si

izbrali barve, s katerimi so pobarvali prazne embalaže od jajc. Vsak otrok je dobil

možnost, da sam napolni dva Kinder jajčka z enakim materialom. Če si je otrok na

primer izbral fižol, je moral napolniti dva Kinder jajčka s štirimi fižoli. Ko je zaključil, smo

jajček zalepili z lepilom in ga pustili, da se je dobro posušil.

Ostala jajčka smo napolnili še z moko, rižem in koruzo, dva Kinder jajčka pa smo

pustili prazna. Tako smo izdelali tri komplete igre.


Koper: UP PEF.

27

Slika 6: Otroci barvajo embalažo od jajc s tempera barvami

Slika 7: Otroci polnijo Kinder jajčka z različnim materialom

Po končani izdelavi smo preizkusili in demonstrirali igro, nato pa so se otroci lahko

igrali samostojno. Ko so otroci potrebovali pomoč, smo skupaj ponovili pravila igre.


Koper: UP PEF.

28

Otroci so imeli igro v kotičku za namizne igre ves čas na voljo, tako da so si jo lahko

izbrali, kadar so želeli. Igro je lahko igral samo en otrok ali pa v paru.

Slika 8: Otroci igrajo igro »Slušni spomin«

Otrokom je bila igra zelo zanimiva, najraje so se jo igrali individualno. Najlažje so

prepoznali zvok fižola.


Koper: UP PEF.

29

6.3.3 Taktilne vrečke

Slika 9: Igra »Taktilne vrečke«

Globalni cilji:

- otrok preko igre doživlja tip kot intenzivno čutilo.

Cilji:

- otrok preko tipa občuti material, ki je v vrečki;

- otrok prepozna vrsto materiala, ki je v vrečki.

Oblike dela:

- skupna, skupinska, individualna.

Metode dela:

- poslušanje, pogovor, opazovanje, lastna aktivnost, igra, spodbujanje.


- bombažne vrečke, vata, ješprenj, orehi, kamenje, manjši storži.


- Priprava:

- Pogovoru o tem, kaj lahko občutimo z rokami in nogami, sledi priprava prostora

in materiala za izdelavo senzorne igrače.

- Dejavnost:

- Izdelali bomo 2 kompleta taktilnih vrečk, v katera bomo nasuli različen material,

po dve vrečki bosta vsebovali enak material.


Koper: UP PEF.

30


- Po končani izdelavi igrače jo otroci uporabljajo samostojno ali jo vključijo v

drugo igro.


Z otroki smo se pogovorili o tem, kaj vse lahko čutimo in tipamo z rokami oziroma

vsem telesom. Sprva so otroci ugotovili, da tipamo s prsti in da občutimo, kaj je

gladko/hrapavo in mehko/trdo. S pomočjo vodenega pogovora smo ugotovili, da čutimo

tudi s podplati in nenazadnje s celim telesom. Na primerih spoznamo, kaj je

gladko/hrapavo (plastična mapa/brusni papir), trdo/mehko (les/vata), hladno/toplo

(hladna in topla voda), valovito (valovita lepenka).

Sledi priprava prostora in materiala za izdelovanje taktilnih vrečk. Že pripravljene

vrečke otroci polnijo z različnim materialom. Pripravimo po dve vrečici z enako količino

enakega materiala.

Slika 10: Otroci polnijo taktilne vrečke z različnim materialom


Koper: UP PEF.

31

V zadnjem koraku smo vrečke dobro zatesnili in pripravljene so bile za igro. Otroci

so jih tipali, ugotavljali, kaj je v njih in jih med seboj primerjali.

Igrača je namenjena prosti igri brez konkretnih pravil. Tako jo lahko otroci

uporabljajo na več načinov:

- primerjajo, kateri dve vrečki vsebujeta enak material;

- kot igračo za sproščanje, pri čemer vrečko gnetejo, udarjajo ali z njo gladijo po

telesu;

- vrečke uporabijo pri igri v drugih kotičkih – kot vzglavnik pri igri z dojenčki …;

- vrečke položijo na tla in z bosimi nogami hodijo po njih.

Slika 11: Otroci se igrajo s taktilnimi vrečkami

6.3.4 Kaj je v škatli?

Slika 12: Igra »Kaj je v škatli?«

Globalni cilji:

- otrok preko igre doživlja tip kot intenzivno čutilo.

Cilji:


Koper: UP PEF.

32

- otrok s tipom raziskuje predmete v škatli;

- otrok poimenuje predmet, ki se skriva v škatli.

Oblike dela:

- skupna, skupinska, individualna.

Metode dela:

- poslušanje, pogovor, opazovanje, lastna aktivnost, igra, spodbujanje.


- večja škatla, različni predmeti (manjša žogica, Duplo kocka, manjši dojenček, žlica,

storž, avtomobil, letalo, knjiga, copata, plastenka, lesena kocka, lonček …).


- Priprava:

- Z otroki se dogovorimo, da bomo izdelali igračo, s pomočjo katere bomo s

pomočjo tipanja poskušali ugotoviti, kateri predmet držimo v rokah.

- Dejavnost:

- Za izdelavo igre potrebujemo večjo škatlo, v katero bomo naredili 2 luknji, skozi

kateri bomo tipali predmete v njej. Otroci sami pripravijo predmete, ki jih bomo

skrili v škatlo.


- Otroci se igrajo s škatlo tako, da vanjo skrijejo predmet, ki ga mora igralec

prepoznati in poimenovati samo s tipanjem.


Pri jutranjem krogu smo se igrali igro, pri kateri so otroci s tipanjem prepoznavali

različne predmete. Enemu od otrok smo čez oči zavezali ruto, drugi otrok pa je v

igralnici poiskal nek predmet in mu ga da v roke. Otrok je moral preko tipanja ugotoviti,

kakšen je predmet, ga opisati in poimenovati.

Dogovorili smo se, da bomo izdelali igro, s katero bodo lahko s pomočjo tipanja

prepoznavali predmete.

Z otroki smo pripravili delovne površine za izdelavo igre. Pripravili smo večjo

škatlo, ki smo jo pobarvali s tempera barvami. Ko se je barva posušila, so otroci nanjo

odtisnili s tempera barvo pobarvano dlan. V škatlo smo izrezali dve luknji, skozi kateri


Koper: UP PEF.

33

so otroci vstavljali roki in tipali premet, ki se skriva v njej. Drugi otroci so iskali predmete

v igralnici, ki bi jih lahko skrili v škatlo. Najdene predmete smo pospravili v drugo škatlo.

Slika 13: Otroci barvajo škatlo, v katero bomo skrili predmete

Ko smo pospravili delovne površine in se je škatla posušila, je eden od otrok skril

predmet v škatlo. Drugi je vstavil roki v luknji in s tipanjem poskušal opisati, prepoznati

in poimenovati predmet, ki se skriva v škatli. Najlažje so otroci prepoznali in

poimenovali žogo, kocko in dojenčka.

Slika 14: Otroci se igrajo igro in s tipanjem prepoznavajo predmete, skrite v škatli


Koper: UP PEF.

34

6.3.5 Dišeča škatlica

Slika 15: Igra »Dišeča škatlica«

Globalni cilji:

- otrok preko igre doživlja vonj kot intenzivno čutilo.

Cilji:

- otrok preizkuša in primerja vonje, ki jih oddaja igrača;

- otrok išče pare glede na različne vonjave.

Oblike dela:


Metode dela:


spodbujanja.


- manjše kartonaste škatlice, škarje, šilo, tempera barve, čopiči, vata, različne

arome (pomaranča, cimet, limona, jagoda), slike sadja, začimb, ki jih predstavljajo

arome.


Koper: UP PEF.

35


- Priprava:

- Preden smo začeli z izdelavo igrače, smo se z otroki pogovorili o

najrazličnejših vonjavah, ki nas obdajajo, in o čutilu za voh. Nato smo pripravili

material za izdelavo igrače.

- Dejavnost:

- Izdelali smo 4 dišeče škatlice, v katerih je bila z aromo navlažena vata.

Kartonaste škatlice smo pobarvali s tempera barvo in v pokrov škatle s šilom

naredili luknjice. V vsako škatlico smo dali v aromo namočeno vato in škatlico

zaprli. Pripravili smo slike pomaranče, limone, cimeta in jagode. Otroci so

izrezali slike in jih prilepili na kartonaste podloge.


- Po končani izdelavi smo skupaj preverili, h kateri sliki lahko priredimo škatlico z

aromo. Igro so imeli otroci ves čas na voljo v kotičku z namiznimi igrami.


Z otroki smo se za uvod v dejavnost pogovorili o tem, kaj vse lahko vohamo.

Skupaj smo ugotovili, da vohamo rože, parfum in hrano. Spoznali smo, da vohamo z

nosom in da nekatere stvari dišijo lepo, prijetno, druge pa malo manj.

Da bi preizkusili naše noske, smo se odločili, da izdelamo igračo, ki spodbuja naše

zaznavanje vonjav.

Pripravili smo 4 manjše škatlice, ki smo jih najprej pobarvali s tempera barvami.

Nato smo v pokrove škatel s šilom naredili luknjice. V vsako škatlico smo dali vato, ki

smo jo nakapali z jedilno aromo. Škatlice smo zaprli in za vsako aromo pripravili sliko,

ki jo predstavlja aroma. Tako smo poiskali sliko pomaranče, limone, cimeta in jagode.

Slike smo izrezali in jih prilepili na kartonaste kartice.


Koper: UP PEF.

36

Slika 16: Otroci barvajo škatlice za igro

Slika 17: Otroci v škatlice polagajo z aromo navlaženo vato

Po zaključenem delu smo igro tudi preizkusili. Vsak otrok je imel možnost, da je

poduhal vrh škatlice in poskušal ugotoviti, kaj tako diši. Sprva so imeli otroci, predvsem


Koper: UP PEF.

37

mlajši, velike težave. Nekaj otok ni znalo poduhati škatlice in so le pristavili nos. Šele

po nekajkratnih poskusih jim je uspelo poduhati.

Vato v škatlicah smo morali večkrat namočiti v aromo, saj se je vonj kmalu

razdišal. Otroci so sami od sebe posegali po igrači in nas opozorili, če škatlica ni več

dišala.

Slika 18: Otroci se igrajo z dišečimi škatlicami

6.3.6 Mali sladkosned

Slika 19: Otroci preko okusa prepoznavajo in poimenujejo sadje in zelenjavo

Globalni cilji:

- otrok preko igre doživlja okus kot intenzivno čutilo.

Cilji:

- otrok okuša različne vrste okusov;


Koper: UP PEF.

38

- otrok preko okusa prepozna sadje.

Oblike dela:

- skupna, individualna.

Metode dela:


spodbujanja.


- ruta za prevezo čez oči, različne vrste sadja in zelenjave (jabolko, hruška, sliva,

korenje, kumaro in papriko).


- Priprava:

- Z otroki se pogovorimo o tem, kako in kaj okušamo. Preko konkretnih izkušenj

spoznavamo različne okuse (sladko, slano, kislo, grenko).

- Dejavnost:

- Pripravimo različne vrste sadja in zelenjave, ki jih bodo otroci okušali in

prepoznali. Dejavnost poteka skupno, tako da vsi otroci pridejo na vrsto.


V sklopu obravnavanja čutil smo se posvetili tudi okusu. Z otroki smo se pogovorili

o tem, kaj in kako okušamo. Spoznali smo, da okušamo z jezikom. Pripravili smo

različne vrste hrane oziroma živil, ki imajo specifičen okus. Tako so otroci pokusili

sladkor, sol, kis in grenivko in spoznali osnovne okuse, ki jih zaznamo z jezikom.

Ker je za spodbujanje zaznavanja okusa težje pripraviti igro oziroma igračo, ki bi jo

otroci lahko samostojno uporabljali, smo za ta namen pripravili dejavnost, preko katere

so otroci ugotavljali, katero vrsto hrane imajo v ustih.

Pripravili smo tri vrste sadja – hruško, slivo in jabolko. Enemu otroku smo čez oči

zavezali ruto in mu dali za poskusiti košček sadja. Otrok je poskušal preko okušanja

opisati, kakšnega okusa je sadje in ga prepoznati ter poimenovati.

Enako smo naredili naslednji dan z zelenjavo – korenje, kumara in paprika.

Dejavnost smo izvajali več dni zapovrstjo, tako da so imeli vsi otroci možnost

okušanja in prepoznavanja sadja in zelenjave.

Dva otroka nista želela sodelovati pri dejavnosti in poskusiti živil.


Koper: UP PEF.

39

6.3.7 Čarobne plastenke

Slika 20: »Čarobne plastenke«

Globalni cilji:

- otrok preko igre doživlja vid kot intenzivno čutilo.

Cilji:

- otrok opazuje in primerja lastnosti materialov v plastenkah.

Oblike dela:


Metode dela:

- poslušanje, pogovor, demonstracija, opazovanje, lastna aktivnost, igra.


- prazne plastenke (0,5 l), slamice, perlice, kosmate žičke, okrasni pesek, Hama

perlice, otroška pinceta, lepilo.


- Priprava:

- Z otroki se dogovorimo, da bomo izdelali igračo iz odpadnih plastenk, ki jih

bomo napolnili z različnim materialom in vodo.

- Dejavnost:

- 10 plastenk (0,5 l) bomo napolnili z različnim materialom in jih nato do vrha

napolnili z vodo ter tesno zalepili.



Koper: UP PEF.

40

- Otroci plastenke vsakodnevno samostojno uporabljajo pri prosti igri, ali jih

vključujejo v igro v drugih kotičkih.


Otroci so že predvideli, kaj sledi pogovoru o čutilih – tokrat o vidu, tako da so že

sami izrazili željo po tem, da izdelamo novo igračo. Tokrat smo se odločili, da bomo

poskušali izdelati igračo, ki jo bodo lahko uporabljali kadarkoli in kjerkoli in ne bo imela

definiranih pravil igre.

Z otroki smo pripravili najrazličnejše drobne materiale:

- na manjše koščke narezane slamice,

- hama perlice,

- na manjše koščke narezano kosmato žičko,

- okrasni pesek,

- srebrne perlice,

- bleščice,

- zvezdice.

Vsak otrok je dobil svojo plastenko in eno vrsto materiala, s katero je napolnil

plastenko. Za vstavljanje so imeli otroci na voljo otroške pincete, s katerimi so si lahko

pomagali. Ko so v plastenke vstavili nekaj materiala, smo jih napolnili z vodo in tesno

zalepili z lepilom.

Slika 21: Otroci polnijo plastenke z različnim materialom

Ko se je lepilo posušilo, so otroci takoj preizkusili, kaj se dogaja z materialom v

plastenkah, če jih obrnejo na glavo ali pretresejo. Opazovali so, kateri materiali plavajo,


Koper: UP PEF.

41

kateri potonejo, kateri se po vodi premikajo počasi in kateri zelo hitro potonejo nazaj na

dno.

Med seboj so plastenke primerjali, jih obračali na vse strani in jih pretresali.

Plastenke so imeli v igralnem kotičku na voljo ves čas, tako da so jih uporabljali pri

najrazličnejših igrah.

Slika 22: Otroci se igrajo s »čarobnimi plastenkami«

6.3.8 Zvočne plastenke

Slika 23: Igrača »Zvočne plastenke«

Globalni cilji:


Koper: UP PEF.

42

- otrok preko igre doživlja sluh kot intenzivno čutilo.

Cilji:

- otrok preizkuša in primerja različne zvoke, ki jih oddaja igrača.

Oblike dela:


Metode dela:

- poslušanje, pogovor, demonstracija, opazovanje, lastna aktivnost, igra.


- 10 praznih plastenk (0,5 l), kostanj, koruza, fižol, macesnovi storži, koruzni zdrob,

riž, moka, sol, okrasni pesek, semena, otroške pincete, lepilo.


- Priprava:

- Dogovorimo se, da bomo izdelali ropotulje, s katerimi bomo preizkušali zvok.

- Dejavnost:

- Deset (10) plastenk (0,5 l) bomo napolnili z različnim materialom. Uporabimo

tudi naravni material, ki ga otroci že uporabljalo pri igri.


- Otroci ropotulje uporabljalo pri prosti igri na različne načine oziroma jih

vključujejo v igro v drugih igralnih kotičkih.


Pogovoru o zvoku in o tem, s čim slišimo in kaj slišimo, je kot po navadi sledila

priprava na izdelovanje igrače. Dogovorili smo se, da bomo izdelali ropotulje iz

plastenk in najrazličnejšega drobnega materiala.

Otroci so poskušali v igralnici najti droben material, ki bi ga lahko uporabili za

ropotulje. Tako smo skupaj pripravili:

- kostanj,

- koruzo,

- fižol,

- macesnove storže,

- koruzni zdrob,


Koper: UP PEF.

43

- riž,

- moko,

- sol,

- okrasni pesek in

- semena.

Vsak otrok je dobil material, s katerim je napolnil plastenko. Nekateri otroci so

plastenke polnili z rokami, drugi pa so si pomagali s pripomočki: žlička za zdrob, sol,

moko; otroška pinceta za fižol, semena, koruzo. Pokrovček plastenke smo nato zalepili

in počakali, da se je lepilo posušilo.

Ko se je lepilo posušilo, so otroci takoj začeli s preizkušanjem, kakšne zvoke

oddajajo plastenke, ko jih potresemo. Nekateri otroci so jih tresli zelo nežno in potiho,

drugi pa so jih tresli zelo močno in glasno. V manjših skupinah ali v paru so preizkušali,

kakšen zvok ustvari določen material.

Slika 24: Igrača »Zvočne plastenke«

6.4 Razprava in evalvacija

Na podlagi opazovanja otrok pri pripravi, izdelovanju in igri s senzornimi igračami

lahko odgovorimo na zastavljena raziskovalna vprašanja.


Koper: UP PEF.

44

1. S katerimi senzornimi igračami se otroci najraje igrajo?

Otroci so imeli v senzornem kotičku preko celega šolskega leta na voljo vse

izdelane igrače. Ker je naše vsakdanje delo organizirano po centrih aktivnosti – torej po

kotičkih, so imeli otroci vsak dan možnost uporabe senzornih igrač. Med izdelanimi

senzornimi igračami so največkrat posegali po »zvenečih« in »čarobnih« plastenkah, ki

so jih lahko vnašali tudi v igro v drugih kotičkih. Kot samostojno senzorno igro so

največkrat izbrali »dišeče škatlice«, saj jih vonj zelo privlači.

2. Kakšen odnos imajo otroci do izdelanih senzornih igrač?

Otroci so bili zelo ponosni, da so lahko sami izdelali igrače. Neprestano so

spraševali, kdaj bomo izdelali novo igračo. Če je kdo od otrok nenamerno oziroma po

nesreči kakorkoli poškodoval igračo, so ga takoj opozorili in igračo smo skupaj

popravili. Lahko ocenim, da so imeli otroci zelo spoštljiv in vesten odnos do igrač, ki

smo jih izdelali skupaj.

3. Ali se otroci raje poslužujejo v vrtcu izdelanih senzornih igrač kot industrijsko

narejenih?

Glede na opazovanje otrok preko šolskega leta lahko rečem, da so se še vedno

raje igrali z industrijskimi igračami, saj so imeli večjo izbiro teh igrač. Vsakič, ko smo

izdelali novo igračo, so se nekaj časi vsi hoteli igrati samo z novo igračo, potem pa je

zanimanje zanjo upadlo.

Kljub temu je vsakodnevno vsaj nekaj otrok samoiniciativno pokazalo zanimanje

za eno od senzornih igrač.

4. Ali so otroci pri igranju s senzornimi igračami notranje motivirani?

Takoj po tem, ko smo izdelali novo igračo, so bili otroci zelo notranje motivirani za

igro z izdelano igračo. Kasneje jim je zanimanje za senzorne igrače delno upadlo. Če

smo otrokom igračo ponudili, igre z njo niso odklonili, temveč so se z veseljem igrali z

njo.

5. Ali otroci s senzornimi igračami dosegajo cilje, ki so zastavljeni?

Vsaka od senzornih igre oziroma igrač je imela svoj konkretni cilj, ki smo ga

poskušali doseči, tako preko izdelave igrače kot preko igre z igračo. Pri vseh igrah in

igračah smo dosegli zastavljene cilje, torej lahko ocenimo, da so bile igrače izdelane

strokovno in so služile svojemu namenu.

6. Ali otroci samostojno posegajo po senzornih igračah, ki so narejene v vrtcu in

so na razpolago v igralnem kotičku?


Koper: UP PEF.

45

Otroci so velikokrat samostojno posegali po senzornih igračah, ki smo jih izdelali v

vrtcu. Ob koncu šolskega leta je zanimanje za igrače sicer upadlo, vendar pa so se

otroci ob manjši spodbudi še vedno zelo radi igrali s temi igračami.


Koper: UP PEF.

46

7 SKLEPNE UGOTOVITVE

V diplomski nalogi smo teoretična pedagoška spoznanja vnesli v praktično

uporabo pri delu z otroki v vrtcu. Izdelali smo senzorne igre in igrače, ki spodbujajo

čutno zaznavanje in urijo čutila.

Preko vsakodnevnega dela z otroki v skupini in izdelovanja iger in igrač smo prišli

do zaključka, da se otroci zelo radi igrajo s senzornimi igračami, ki jih izdelajo sami.

Otroci so za igro z omenjenimi igračami notranje motivirani in z njimi ravnajo vestno in

spoštljivo.

Kljub temu da so otroci s časoma izgubili zanimanje za določene igre, pa so jih z

malo vzpodbude ponovno začeli uporabljati pri igri.


Koper: UP PEF.

47

8 LITERATURA IN VIRI

Benkovič, B. (2011). Socialni in čustveni razvoj predšolskega otroka. V M. Željeznov

Seničar, E. Šelih (ur.), Socialni in čustveni razvoj predšolskega otroka (str. 7–13).

Ljubljana: MiB.

Fekonja, U. (2001). Igrače. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Psihologija

otroške igre: od rojstva do vstopa v šolo (str. 85–101). Ljubljana: Znanstveni

inštitut Filozofske fakultete.

Horvat, L. in Magajna, L. (1989). Razvojna psihologija. Ljubljana: Državna založba

Slovenije.

Ivić, I., Novak, J., Atanacković, N. in Ašković, M. (2002). Razvojni koraki: pregled

osnovnih značilnosti otrokovega razvoja od rojstva do sedmega leta. Ljubljana:

Inštitut za psihologijo osebnosti.

Kamenov, E. (1981). Didaktične igre. V L. Marjanovič Umek (ur.), Igra in igrače (str. 51-

57). Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije.

Kavčič, T. (2001). Igra dojenčka in malčka. V L. Marjanovič Umek, M. Zupančič (ur.),

Psihologija otroške igre: od rojstva do vstopa v šolo (str. 47–64). Ljubljana:

Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

Kavčič, T. (2004). Igra dojenčka in malčka. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.),

Razvojna psihologija (str. 278–289). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut

Filozofske fakultete.

Kurikulum za vrtce: predšolska vzgoja v vrtcih. (2009). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo

in šport: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

Landa, N. (1997). Z vsemi čuti: ustvarjamo, igrajmo se, odkrivajmo čute. Radovljica:

Didakta.

Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2001a). Teorije otroške igre. V L. Marjanovič

Umek in M. Zupančič (ur.), Psihologija otroške igre: od rojstva do vstopa v šolo

(str. 1–25). Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2001b). Otroška igra. V L. Marjanovič Umek in

M. Zupančič (ur.), Psihologija otroške igre: od rojstva do vstopa v šolo (str. 33–42).

Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2001c). Igra predšolskega otroka. V L.

Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Psihologija otroške igre: od rojstva do

vstopa v šolo (str. 69–75). Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.


Koper: UP PEF.

48

Marjanovič Umek, L. in Fekonja Peklaj, U. (2008). Sodoben vrtec: možnosti za otrokov

razvoj in zgodnje učenje. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske

fakultete.

Nemec, B. in Krajnc, M. (2011). Razvoj in učenje predšolskega otroka. Ljubljana:

Grafenauer založba.

Papalia, E. D., Wendkos O. S. in Duskin F. R. (2003). Otrokov svet. Ljubljana: Educy.

Parker, S. (2006). Čutila. Ljubljana: Grlica.

Stoppard, M. (1992). Kaj zmore vaš otok: odkrivajmo in razvijajmo otrokove naravne

potenciale. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Toličič, I. (1961). Otroka spoznamo v igri. Ljubljana: DZS.

Toličič, I. (1981). Pomen igre za otrokov razvoj. V L. Marjanovič (ur.), Igra in igrače (str.

9–15). Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije.

Toličič, I. in Smiljanić-Čolanovič, V. (1977). Otroška psihologija. Ljubljana: Mladinska

knjiga.

Zupančič, M. (2004). Zaznavni in spoznavni razvoj dojenčka in malčka. V L. Marjanovič

Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 186–214). Ljubljana:

Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.

Documents

DN Špela Kovač · Hvala moji mamici Tantjani in atiju Dragotu, ki sta mi v času študija stala ob strani, me spodbujala in mi pomagala. Posebna zahvala mojemu Urošu in hčerkama