DČ Društvo za proučevanje zgodovine, antropologije in LPorevija-borec.si/ebook/borec_681-684/predogled_borec_681-684.pdf · REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST MOJA

� BOREC 672–675REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST

6 , LX /2081–684 I I I 11REVI JA Z A ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST

BOREC

2€

0,45

977

0006

7725

089

7 70 0

0 67 7

2 50 8

III 11 81 84LX , 20 , t 6 –6Revija za zgodovino, antropologijo in književnost

{ .B OREC

IZDAJATELJ

književnosti – Public

UREDNICA

UREDNIŠKI ODBORd

dr. Cvetka Tóth, dr. Nevenka Troha, Tit Turnšek

UREDNIŠTVO IN UPRAVA1109 Ljubljana, Einspielerjeva ul. 6, p. p. 2620telefon (01) 434 44 45, fax (01) 434 41 17urednica: (01) 514 24 59, fax (01) 505 88 77e-naslov: [email protected]

e-naslov: [email protected] strani: www.drustvo-zak.si

dr. Jernej Habjan

OBLIKOVANJETomaž Perme, Kinetik

TISKTiskarna Hren

NAKLADA500 izvodov

1 €, cena v prostiprodaji 2 €.33 €, za študente 25 €, za ustanove 41 €.

Posamezni letnik obsega 9 številk v 2–3 zvezkih.

05100-8010137559

Društvo za proučevanje zgodovine, antropologije inistično društvo ZAK

Tanja Velagić

r. Vida Deželak Barič, dr. Damijan Guštin, dr. Božidar Jezernik,dr. Lev Kreft, dr. Dušan Nećak, dr. Božo Repe, Milena Štrajnar, Rapa Šuklje,

naročnine in računovodstvo: (01) 437 51 78

LEKTURA, dr. Peter Weiss, Tanja Velagić

Naročniška cena te številke 90,45 Letna naročnina za posameznike

Vse cene vključujejo DDV.

Naročnina se plačuje ob zaključku letnika.

Transakcijski račun pri Abanki, d. d., Ljubljana

UDK 949.712+82(05)ISSN 0006-7725

Revijo Borec je leta 1948 ustanovila Zveza združenj borcev in udeležencevnarodnoosvobodilnega boja Slovenije in izhaja ob denarni podporiJavn agencij za knjigo Republike Slovenije.Na podlagi Zakona o davku na dodano vrednost (UL RS 89/99)spada med proizv

e e

ode, za katere se plačuje 8,5% DDV.

KC

TO

Po

D

PABepr

D

IZ

NE

LPo

DM

VV

GO

F

A

M

SEZ

P

R

TT

AE

DČ

L(D

SR

GSv

SI

L

(p

ARHIVI SPOMINAHORIZONTI ZGODOVINEUMETNOST IN STVARNOSTODMEVI IN OCENE

Majda Menc inge rRobe r t An t e lmeJa sm ina ŽgankJe rne j Hab j anMar t in He rgou thPr imož Kra šove c

Sa šo Fu r l a

Mi s l a v Ži t koTon i Pr ugMark Lo šonc

Ane j Ko r s i k an

Rok Koge j

L id i j a Rado j e v i ć

Tea Hva l aMo j c a Punce rNena Ške r l jJanko Vot ekCve tka Hedže t Tó th

BO

RE

C6

,LX

/20

81–6

84I I

I11

BOREC LX /20 , š t . 6I I I 11 81–684REVI JA Z A ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST

BOREC

SOUREDILISašo Furlan, dr. Jernej Habjan, Martin Hergouth,Rok Kogej, dr. Primož Krašovec, mag. Lidija Radojević


6 , LX /2081–684 I I I 11REVI JA Z A ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST

BOREC

2€

0,45

977

0006

7725

089

7700

0677

2508

III 11 81 84LX , 20 , t 6 –6Revija za zgodovino, antropologijo in književnost

{ .BOREC

IZDAJATELJ

književnosti – Public

UREDNICA

UREDNIŠKI ODBORd

dr. Cvetka Tóth, dr. Nevenka Troha, Tit Turnšek

UREDNIŠTVO IN UPRAVA1109 Ljubljana, Einspielerjeva ul. 6, p. p. 2620telefon (01) 434 44 45, fax (01) 434 41 17urednica: (01) 514 24 59, fax (01) 505 88 77e-naslov: [email protected]

e-naslov: [email protected] strani: www.drustvo-zak.si

dr. Jernej Habjan

OBLIKOVANJETomaž Perme, Kinetik

TISKTiskarna Hren

NAKLADA500 izvodov

1 €, cena v prostiprodaji 2 €.33 €, za študente 25 €, za ustanove 41 €.

Posamezni letnik obsega 9 številk v 2–3 zvezkih.

05100-8010137559

Društvo za proučevanje zgodovine, antropologije inistično društvo ZAK

Tanja Velagić

r. Vida Deželak Barič, dr. Damijan Guštin, dr. Božidar Jezernik,dr. Lev Kreft, dr. Dušan Nećak, dr. Božo Repe, Milena Štrajnar, Rapa Šuklje,

naročnine in računovodstvo: (01) 437 51 78

LEKTURA, dr. Peter Weiss, Tanja Velagić

Naročniška cena te številke 90,45 Letna naročnina za posameznike

Vse cene vključujejo DDV.

Naročnina se plačuje ob zaključku letnika.

Transakcijski račun pri Abanki, d. d., Ljubljana

UDK 949.712+82(05)ISSN 0006-7725

Revijo Borec je leta 1948 ustanovila Zveza združenj borcev in udeležencevnarodnoosvobodilnega boja Slovenije in izhaja ob denarni podporiJavn agencij za knjigo Republike Slovenije.Na podlagi Zakona o davku na dodano vrednost (UL RS 89/99)spada med proizv

e e

ode, za katere se plačuje 8,5% DDV.

KC

TO

Po

D

PABepr

D

IZ

NE

LPo

DM

VV

GO

F

A

M

SEZ

P

R

TT

AE

DČ

L(D

SR

GSv

SI

L

(p

ARHIVI SPOMINAHORIZONTI ZGODOVINEUMETNOST IN STVARNOSTODMEVI IN OCENE

Majda Menc inge rRobe r t An t e lmeJa sm ina ŽgankJe rne j Hab j anMar t in He rgou thPr imož Kra šove c

Sa šo Fu r l a

Mi s l a v Ži t koTon i Pr ugMark Lo šonc

Ane j Ko r s i k an

Rok Koge j

L id i j a Rado j e v i ć

Tea Hva l aMo j c a Punce rNena Ške r l jJanko Vot ekCve tka Hedže t Tó th

BO

RE

C6

,LX

/20

81–6

84II

I11

BOREC LX /20 , š t . 6I I I 11 81–684REVI JA Z A ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST

BOREC

SOUREDILISašo Furlan, dr. Jernej Habjan, Martin Hergouth,Rok Kogej, dr. Primož Krašovec, mag. Lidija Radojević


BOREC


BOREC, LXIII/2011, š t . 681–684

Posebna zahvala programskemu odboru Delavsko-punkerske univerze (DPU) – dobrodošli v uredništvo –, sodelavkam in sodelavcem ter Glavnemu odboru Zveze združenj borcev za vrednote NOB in Ustanovi Franca Rozmana Staneta za angažma in podporo. UREDNIŠTVO REVIJE BOREC


B O R E C


KAZALO

ARHIVI SPOMINAMAJDA MENCINGER

Samogovori(izbor črtic)ROBERT ANTELME

Revež – proletarec – taboriščnikJASMINA ŽGANK

Življenje in delo Roberta Antelma(spremna beseda)

HORIZONTI ZGODOVINERAZREDNI BOJ PO RAZREDNEM BOJUPRIMOŽ KRAŠOVEC

Razredni boj po novi ekonomijiANEJ KORSIKA

Razredni boj skozi dialektiko konkretnega in abstraktnegaSAŠO FURLAN

Kritika politične ekonomije in moderno delavsko gibanje: dialektika teorije in prakseROK KOGEJ

O političnih pogojih postmarksizmaMISLAV ŽITKO

Politična ekonomija gospodinjstva: financializacija in reprodukcija delovne sileTONI PRUG

Komunomija: preliminarni zapiski za raziskovalni programMARK LOŠONC

Fenomenalnost ekonomskega in zaslepljevanjeLIDIJA RADOJEVIĆ

Boj za javni prostor kot razredni boj

8

32

38

48

70

84

106

128

160

174

190


UMETNOST IN STVARNOSTMOJCA PUNCER

Artikulacije prostora, skupnosti, sosedstva – poetike, mikropolitike v sodobni umetnosti: nekaj primerov TEA HVALA

Seksizem in homofobija »kot po navadi«, feminizem »drugače«: AKC Metelkova mesto v očeh organizatork festivala Rdeče zoreNENA ŠKERLJ

GUERNICA, Guernice in guernice

ODMEVI IN OCENEJANKO VOTEK

Štefan Kovač – Marko (28. 8. 1910 – 18. 10. 1941): človek, vreden spomina: iz fevdalizma v liberalni kapitalizemCVETKA HEDŽET TÓTH

Stéphane Hessel − hrabrost za uporništvo

AVTORSKI IZVLEČKI IN POVZETKIAUTHORS’ ABSTRACTS AND SUMMARIES

NAVODILA AVTORJEM

218

238

250

268

274

287

302



ARHIVI SPOMINA

MAJDA MENCINGERSAMOGOVORI

( izbor č r t i c )

ROBERT ANTELMEREVEŽ – PROLETAREC – TABORIŠČNIK

JASMINA ŽGANKŽIVLJENJE IN DELO ROBERTA ANTELMA

( spremna be seda )



V širšem obsegu bodo črtice izšle v knjigi z enakim naslovom.

MAJDA MENCINGER

SAMOGOVORIizbor č r t i c

10 BOREC 681–684REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST


MOJA ROJSTNA HIŠAIN MAMA

»Naša hiša« ni bila zares naša, ampak tako smo ji pač rekli. Bila je visoka in dobesedno vgrajena v breg ob glavni cesti. Nad njo, na drugi strani ceste, sta ves prostor pod Stolom z njegovimi melmi zavzemali železniška postaja in tovarna.

Kot otroka me je bilo vedno malo strah hoditi po temnih, vlažnih stopnicah globoko v podpritličje, kjer so bile kleti in drvarnice.

Toda spodaj, spodaj, pa se je ta hiša odprla kot cvet, v čudež, kot v najlepšo ilustracijo prve otroške slikanice, ki je nikoli ne pozabiš. Skozi našo majhno drvarnico je peljal izhod v živo naravo s travo, s hroščki in mravljami, s češnjama in veliko tepko, z lilijami in krizantenami na obrobju. In v svetlobo!

Nič ni bilo naše. A vse!K rojstni hiši najbolj spada mama. S spomini nanjo.Ko je zatulila tovarniška sirena in naznanila konec šihta, sem jo vedno,

kadar sem bila doma, v kakšnih poletnih počitnicah, (za)gledala skozi okno med množico delavcev, ki se je pričela usipati skozi razklenjena železna vrata ene izmed tovarniških hal. Takoj sem jo prepoznala. Navadno je šla sama. Zdelo se mi je, da je njena sloka postava obsijana s posebno svetlobo, ki prežarja vse okoli sebe (se tako prikazujejo svetniki nevrotičnim otrokom?!), spotoma si z meni tako znano kretnjo v poletni vročini briše čelo in si še povsem temne, gladke lase zavihuje navzgor ...

Šibka je, sem pomislila, preveč in prezgodaj.Ko skupaj jeva skromno kosilo, nekega takega dne, jo gledam.

S takšno pozornostjo, kot da jo zarisujem vase. Izogibam se srečanju najinih oči, da ne bi opazila moje bojazni. Povsem jasno in dokončno se zavem, da je tale delček časa tako izostren, da ne bo potonil ...

Pramen svetlobe ji je na lepem, visokem čelu odkrival globoke prečne gube, veke je imela že malo spuščene nad modrimi, rahlo poševnimi očmi, ustnice so bile v kotičkih trpko povešene, toda njen vrat je bil še gladek, skoraj dekliški ... Zavedla sem se, da mama pravzaprav že odhaja ...


Ona pa mi, z zanjo tako značilno samoironijo, pri tistem najinem kosilu pove: »Tako slabo nam pa že ne gre, da bi mačke jedli. A veš, da so danes v tovarni delavci s prometa za malico kar na tirih spet pekli mačka, bog ve, če so našega tudi, ker ga že nekaj dni ni na spregled.«

(Ko zapisujem ta spomin, ni v meni le nežno ganotje, temveč tudi nemočen gnev, ki se mi vzbudi vsakokrat ob resnici, kako strahotna je bila njena osamljenost in ranljivost: vojna vdova v vojni, brez sredstev, z dvema otrokoma, stara osemindvajset let, internacija in še vse ostalo, kar je sledilo.)


IZGUBLJENE BILKE

Poimenujem enega od prvotnih spominov na moj dom, ki je zajemal: kuhinjo, sobo – cimer, mamo, sestro, atovo sliko na kredenci, mahovnato škarpo s krvavim mlečnikom ob Bručanovi hiši, v kateri smo stanovali, povsem blizu tovarne.

Pod njo je bila Podhruška, kot smo pravili koščku narave pod veliko staro tepko. Hiša je bila v bregu, pa se mi je zdelo, da ko pridem ali pritečem tja – po stopnicah znotraj nje ali po strmi stezici izven nje, da se mi odpira povsem drugačen, čaroben svet, kakršnega so otroci sposobni ustvarjati.

V Podhruški je ostala mama, večno mlada v mojem spominu, vzpenja se in obeša perilo, da bi ga sonce obelilo. Nabira regrat in mi pokaže cikorijo, ki da je še posebno dobra.

V cimru, v nočni omarici (nahkastlu), smo imeli dve knjigi:Bilke učiteljice Manice Komanove in S poti po Ameriki Božidarja Jakca

z njegovimi ilustracijami, poleg njiju pa še nekaj številk atove revije Svoboda ter notne rokopise za zbore pri društvu Svoboda, ki jih je vodil.

Med okupacijo je bilo to naše bogastvo zakopano pod premogom v drvarnici. Po vrnitvi iz lagerja smo atovo že prhko in porumenelo zapuščino spravile za spomin, ker on se ni vrnil. Padel je kot talec v Dragi pri Begunjah. Na tragah so ga nesli h kolu.

Knjižica Bilke se je žal nekam porazgubila, ne pa njen temni vonj po astrah v (moji) jeseni.


OB DNEVU SPRAVE V ROGU

Postoterjena slovenska žalost preprostih ljudi ob kraških breznih pragozda. Bolj »gosposkih« skoraj ni videti. Prizorišče za slovensko katarzo.

Na poti skozi »moj« borov gozd mi tečejo solze brez hlipanja, kot da se ne bodo nikoli več ustavile, kot se ne ustavi tudi tisti skrivnostni nevidni izvirek, ki leta in dneve moči košček gozdne podrasti.

A??S kom in zakaj pa naj se na primer jaz sploh spravim?In zakaj me postaja strah?A zaradi grozečih Erinij, ki vedno bolj dvigujejo svoje strašne glave,

ki med drugim izstavljajo najprej račune v obliki gozdov, graščin, tovarn ...?

In vendar je lastnina, ki je ni mogoče ne odvzeti ne kupiti, kot:Podhruška, Bilke, Draga …


O ETIKI

Vprašanje etike je tudi meni eno najtežjih filozofskih vprašanj. Seveda ga ne znam rešiti. Bolj ga čutim, kot razumem. Noben aspekt tega vprašanja ni enoumen in čvrst. Dobro – zlo, pravica – krivica, človeško – nečloveško ...

To so te strašne etične kategorije, ki so vse relativne. Vse so večpomenske in »večvrednostne«.

(Dr. Iva Šegula, iz najine korespondence)

1� BOREC 681–684REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST

DRAŽGOŠE1996

Potopljena sem v množici, ki se mezi po ozki hribovski poti.Megla.

Kapljice na drevesih. Nekdo pred menoj se dotakne veje, kot bi jo mimogrede pobožal. Usujejo se kot niz biserov.

Nekdo za menoj, opirajoč se na palico, ker težko hodi, reče: »Še malo pa bomo šli spet v partizane.«

…


RAZREDNO IN PATRIOTIČNO

Na oltar domovine ... v Afganistanu!

Okupator je vedel, da s streljanjem dobrih ljudi jemlje tistim, ki so ostali, eno od poglavitnih svetlob ..., je zapisal Zidar v romanu o okupaciji mojega rojstnega kraja v letu 1941.

Pomembna je državotvornost in patriotizem, če še komu ni jasno, kaj to pomeni! ... – iz govora liderja na nedavni proslavi leta 2011.

Slovenija se vsestransko krepi, čeprav je bilo ogromno zamujenega; jaz, kot predsednik, bom naredil vse, sem optimist – kaj je bilo zamujeno, se sprašuje volivec v letu 2011, in če je res možno kaj popraviti – ta rezultat potem uporabimo za Dobro vse Slovenije ... – iz govora drugega liderja na tiskovni konferenci.

Kakšna repriza je bila leta 1991?! Plazenje ponoči do ograj in plotov, lepljenje letakov in plakatov, le da ni bilo znake OF na kultnem znaku, pač pa JJ, potem je bila OF kmalu razglašena za zločinsko organizacijo, JJ pa je postal obrambni minister ...

... Kako smo se utrjevali z marljivo vzrejo nasprotnikov ... (Zagoričnik)

Plašijo nas režeče spake pošvedranih šlap ust, pogoltnih, ki so kot metafora kapitalizma na domač, slovenski način.

O, Kosovel! – tisto o zlatu in gnoju ...


Dekle na oknu sloni,nageljček solze ji utira.»Kje je, oj, kje je moj fant?Ne morem se žalosti ubran’t.«

»Rožmarin v oknu mi hira,v prsih srce mi umira.Nageljček, reci, zakaj ni dragega k meni nazaj?«

Nageljček, od solz ves rosan,tiho dekletu šepeče:»Daleč tvoj dragi leži,za dom naš je dal svojo kri, rodu in tebi zvestobaspremljala ga je do groba.«

(Ljudska)


IRAŠKA VOJNA(Zapi s iz dnevnika )

Orgazem TV-postaj pod komandnim vodstvom CNN.Smrtonosno orožje se vali DOL – kjer eksplodira.Pred white house Bush, »dabelju« (tako se vidi na CNN), s tanko palčko pelje svoje kužke kodrčke na jutranjo osvežitev, skupaj zvezane na dolgih srebrnkastih verižicah. Zelo idilična slika na zeleni travi! Nima neprespanih podočnjakov, le prečne gube na čelu, ki se nikoli ne poravnajo.

RTV Slovenija poleg zgoraj omenjenih poročil še bolj vneto kot sicer prikazuje gojenje cvetlic za balkone, prekrasne ikebane – in glamur: lepe, mlade, razgaljene znane ženske ob asistenci popolnoma oblečenih moških v sakojih in modnih kravatah (zanje pa ni potrebno, da so lepi). Govorijo, ne vem, kaj že ...

Radio GA-GA obešenjaško:Danes je prvi pomladni dan.Dan obramboslovja.Poezija!

Mirovni shod v Kranju: nekaj v usnje in lase oblečenih mladcev in mladenk je iz Ljubljane privleklo star, hreščeč zvočnik.Vrtijo hrupno, hreščečo glasbo. Nekateri se poljubljajo ob vznožju realsocialističnega monumenta. Lep sončen dan!Publika: nekaj zadnjih komunistov, ki »vztrajajo« in ki so pozabili, pri čem, pa mislijo, da je to – TO;stara partizanka s psičkom;en izgubljen Črnogorec;nekaj klošarjev in en pijanec.Govor znanega mirovnega aktivista, ki se ga ne sliši.Ljudje, ki hodijo mimo, se delajo, da ne vidijo nič.Na drugi strani ceste dva policista.


Zvečer na HTV:Zračna kompanija je izuzetno dobra za otvoreni put pešadiji.Plus izviđaćki avioni! Zapanjujući pogled!Pričujoči novinarji se držijo na smeh. »Otvoreni put« za smeh!!!

In na CNN – pričevanja udeležencev drugih vojn, na primer: upokojeni častnik US army: Marinci smo bili v Vietnamu. Zelo smo se razvili in zelo razumemo, marsikaj znamo narediti, česar doslej nismo znali; na kateri koli strani lahko naredimo, kar hočemo, v Jemnu smo iskali štiri vojake v nekem vozilu, danes to lahko vidimo z razdalje 50.000 stop. Nevidni avioni, ljudje pa so na ulici, nizko, dobro vidni.

RTS:Slike – enake kot drugje, komentarji naših politikov:Politik 1: To ni šala.Politik 2 (zamišljeno): Da. Američani mislijo resno, a večjih razsežnosti še niso začeli.Politik 3: Slovenija je med tistimi, ki so podpisali ZA.Diplomat A (»bela vrana«): Dan napada pomeni agresivno dejanje in kršitev mednarodnih pogodb!Politik 4: Ko napadajo podnevi in ponoči, jim ne dajo spati, kirurško natančni posegi. Za psihološki zlom. Kam naj pobegne največji del Sadama, ko jo zbriše iz Iraka?»Profesionalni« novinar: Natančno in previdno prodiranje vojske. Med njimi so specialci za uničenje točk: hiše za hišo ...Za iraško svobodo!Politik 5: Ljudje potrebujejo dramo!


KOBALTNO MODRO(Zapi s iz dnevnika )

Med poslušanjem glasbe Rahmaninova sem v trenutku privzdignjenega občutja doživela eidetski pojav, kot nekoč, še v dijaških letih, na koncertu Antona Trosta, ko je igral Schumanna.

Videla sem kobaltno modro barvo, bila sem povsem potopljena v njej, skrčena v srčiko svojega zavedanja, kot v svoj pomanjšani jaz.

Pred notranjimi očmi so se mi prikazovali prizori iz nekdanjega potovanja leta 1990 iz Dubrovnika preko Trebinja v Črno goro.

Iz bleščeče svetlobe primorja navzgor, kjer se odpira osupljiv razgled na strmo skalovje, s senčnimi globelmi, temno modrimi, sivo-črno-modrimi, kobaltnimi ...

Na kamnitih policah hiške na zelenih zaplatah, kot bele golobice, kot da so v posebno varnem azilu. (Tu bi lahko snemali vesterne, sem pomislila.)

Na vrhu pred Trebinjem je odcep za Bilećo. Z neizbežno asociacijo:Sredi pušk in bajonetov,sredi mrkih straž, se pomika naša četa ...?! ... A ...?!V Trebinju je bilo slutiti katastrofo: smeti vsepovsod, z blokov odpada

omet, v majhnem, umazanem bifeju polno muh ...Mestece je bilo kot izumrlo.Pa še ni! bilo vojne.Eden redkih sopotnikov, tujec na bog ve kakšnem potovanju, hodi po

postajališču gor in dol in prezirljivo s čevlji frca smeti.Na drevesnih deblih je z zarjavelimi žebljički pritrjenih polno

osmrtnic, ene z rdečo zvezdo, druge s polmesecem, tretje s križem ...Kot da je že! vojna.Dubrovnik pa je bil ves v zastavah, še vžigalnik, ki sem ga kupila pred

odhodom, je bil v barvah šahovnice.Kot da bo! vojna.

Kobalt, nemško Kobold: bajeslovni podzemni hudobni duh, podzemna prikazen.


O

O oblekah, z znamko, seveda, o biti fin, kateri viski pa dam, oh, vseeno, najcenejši, tako pa se ne govori, pravi prisotna dama, o zunanjosti, moram biti urejena, pediker in maser prideta kar na dom, o prestižu kakršnem koli, samo da je, da se ga vidi, in da je zavidanja vreden, o (tako imenovanih) uglednih osebah, s katerimi se družim ali jih imam celo v ožji in širši družini, o luzerjih, s katerimi se, bog ne daj, ne družim, mi smo pač ugledni, ne?!

O, o, o …Kaj pa o osebni svobodnosti, o brezpogojni ljubezni,o ponosu, o uporu biti proti, proti, proti …?!


KAJ JE FAŠIZEM PO SLOVENSKO – »TA SPODEN«

(Zapi s iz dnevnika , decembra 1993)

Mislili smo, da smo za vedno cepljeni proti njemu, zlasti tisti, ki smo bili njegova žrtev. Žrtev pa je bil pravzaprav narod v celoti, ne le »komunisti« (novodobna zmerljivka), a danes to nikomur noče biti jasno. Toda ne: pri nas je mutiral kot virusi gripe. Ni ga vedno enostavno prepoznati, ker so znaki netipični ali zabrisani, prikriti, nekateri so se skotili prav v naših dolinah šentflorijanskih, v naših mestih Goga.

»Slovenceljni« (ponarodeli pojem pesnice Svetlane) gojijo svoj fašizem prizadevno, pridno, nekoliko pocukrano, zavito v celofan z rožnato pentljico, zato ni takoj očiten, prepoznaven. Tako da pri nas je in ga hkrati ni. Pa poglejmo ta fantom, ki je in ga ni, malo za nazaj.

Tam okoli leta 1980 se je rodil atribut za nekatere naše sodržavljane, sosede, starše sošolcev naših otrok, naše sodelavce in njihove potomce, povsem nedolžen, na prvi pogled nenevaren, vendar nekoliko slabšalen, ki se glasi »ta spoden«. V vsakodnevni govorici je (bilo) na primer slišati: Ta je pa »ta spoden«, čudno, pa tako pridne otroke ima; samo, da si »ta spoden«, pa dobiš takoj stanovanje; »ta spoden« je, pa tako lepo pozdravi, kadar koli se srečava; »ta spodnji« so, pa se jim vse sveti v stanovanju, itn.

Počasi se je ta atribut zalezel v splošno pogovorno rabo. Nato se mu je pridružil še slavni »čefur« (hvala, Vojnović), ne da bi se kdo ob tem posebej razburjal. Hkrati pa izstopajo večinski »netaspodnji«, »nečefurji – boljši in pametnejši v vseh pogledih, ki so nad, nad, nad!

Ampak: ali nima izraz »ta spoden« pri nas že od nekdaj zastrašujoč pomen? Najprej za otroke: Če ne boš priden, te bo »ta spoden« vzel – v pomenu »hudič«, »parkelj«, »satan«, najbolj grozne usode, ki te more doleteti – »pekel«! To pa ni ne fašistično ne rasistično – ne, to je klena ljudska rečenica za ljudi, ki smo jih z avtobusi vozili iz nerazvitih krajev naše bivše države.

Potem pa so v novi državi postali izbrisani. Ne-eksistentni.


ŽENSKI ZALIV(Roj s tvo knj ige )

»To bi pa rada doživela, da bi ti napisala knjigo, ker mi že pišeš tako lepa pisma,« mi je v svojem pismu napisala mama, strastna bralka knjig, na prvo službeno mesto.

Tega ni dočakala, ampak se ji je mnogo prezgodaj izpolnila poetična, malce samoironična želja, da bi bila rada pokopana na Dobravi, odkoder se tako lepo vidi na Stol. Ona že dolgo let »gleda« svojo lepo goro, jaz pa sem vseskozi »pisala« svojo literaturo v svojem hrepenenju, v veliki napetosti po izpovedi, svoj notranji monolog na svoj notranji ekran, kjer se vse sproti izbrisuje ...

Za »predal« pa se je vendarle nabiralo nekaj drobiža vtisov, vzgibov, zamisli, naslovov za morebitno knjigo, analize sanj, izvlečkov prebranih knjig, ki so mi bile »pisane na kožo« .... – tako je počasi nastajal torzo knjige, ki naj bi bila, a je še ni. Veliko notranjih in zunanjih ovir je bilo, preden sem doživela in dočakala svojo prvo knjigo. Najprej je bilo treba odživeti svojo družino, za katero so dandanašnji vrli moralisti iznašli definicijo, da je to sveta tvorba – mati, oče, otrok –, pa je oče umanjkal, otroke je bilo treba spraviti gor, in nismo bili več tako »sveti« in tako ... In takrat ni časa za pisanje.

Ko pa je končno prišel čas za knjigo, se me je polotil črv dvoma: meni bi se moj tekst že lahko zdel dober, a drugim? Za današnji čas? Nisem si upala na tvegano, a zelo čudovito hrepenenjsko pot, odlašala sem s končnim korakom, čeprav je bila knjiga, kot prototip, lepo spravljena v predalu.

Potem je moj pogum načelo še mnenje znanega dopisovalca v kulturno rubriko v našem osrednjem časopisu, katero sem žal prebrala, češ da izhaja preveč knjig, saj že vsaka upokojena učiteljica prične pisati iz samega dolgočasja ... Teh diskriminacij na osnovi svojega spola se skozi življenje res precej nabere ...

Kar nekam onesposobljeno sem se počutila, češ da tudi jaz spadam med to nemogočo populacijo, ki želi izdati knjigo ...

Pa sem še bolj kot doslej željno prebirala književne priloge časopisov, poslušala oddaje o kulturi, da bi se nekako umestila, da bi spoznala čudovite ljudi, ki pišejo ... – in spet je bila knjiga še malo na čakanju.


Pomislila sem, kaj pa, če bi se poskusila oglasiti na kakem literarnem natečaju, in res sem zasledila razpis, ki se mi je ponujal kot na dlani, in sicer:

Urad za žensko politiko razpisuje literarni natečaj na temo »Ženski zaliv«.

To je priložnost zame, sem bila opogumljena (anonimno, nobenih upokojenih učiteljic in podobnih »grozot«) in začela pisati za ta razpis.

A kaj, vsiljeval se mi je en sam motiv, ki potem ni bil razdelan in poslan:Morje, zaliv. Kot eksterier.

Ženska (jaz?) na obali življenja.Vedno koprneča, ki jo moški princip (jang, jang!), kot morski valovi,

s plimo in oseko, obliva po kolenih gor-dol, gor-dol ...ona pa, ona pa je vedno bolj premražena in premočena.

Ker kaj bi s tem jadikovanjem, a vseeno mi je bilo v vzpodbudo, da sem stopila bosa na tvegano, čudovito pot za rojstvo svoje prve knjige z naslovom BOSA.


POSLEDNJE LJUBEZENSKO PISMO

Ko sem bila mlada, sem Ti pisala pisma, veliko pisem. Po mnogih letih, odkar naju je vedno bolj ločevala mrzla, hribovita, kruta in sovražna razdalja, si mi jih vrnil.

Ganilo me je, da si jih hranil vsa ta dolga leta, a sem zajokala, ker si jih vrnil brez besed. Nekako zviška so padla pred mano na mizo. Vedeti bi morala, zakaj si to storil, kajti človek nemara ve, kdaj odhaja, in ko prave besede nočejo, ne morejo biti izrečene. A jaz nisem hotela o tem (po)misliti.

Iz nekaterih odlomkov vrnjenih pisem sestavljam kolaž. Sebi v tolažbo in kot poslednje ljubezensko pismo – Tebi v spomin.

Predpomlad. Od vsepovsod diši po sveži zemlji in sladka je slutnja, da se bo ravnokar razprlo nabreklo popje in bo cvetje obsulo drevesa.

Tivoli je že zelen. Vrbe žalujke so že svoje dolge roke globoko povesile in so krasno sončno zelene barve. Zjutraj rezko zadiši po rastoči travi. Da, pomlad, kar naenkrat nas bo zajela v svoje lepote in mi sami bomo postali del nje, ker bomo bolj veseli, bolj veseli, da živimo.

Jasnina neba – globina modrine.Brezdanjost neba – kot srce, ki ljubi.

Tako mi ostane sivo novembrsko nebo, ki si ga bom predstavljala kot morje. Včasih mnogo pomenijo iluzije.

Januar: danes je sijalo sonce. Ogromna rdeča krogla je zlobna in lepa bleščala na ubogo Ljubljano, trepetajočo v ivju, prodirala s svojimi žarki skozi meglo, odkrivala gola drevesa in se zapletala med njihove skrivenčene roke.

Poslušati veličastno simfonijo, ki bi zaobjela življenje: kot vihar, kot mirno gladino vode, kot blisk v nevihti, kot tiho cvrkutanje ptice, kot rdečo razcvelo vrtnico, kot besnenje elementov in kot konec vsega delovanja in nehanja …


Črna gora – zeleni borovci med belimi skalami, čudno lepo Cetinje, spodaj morje in vlažni, dobri, slani duh …

Zgodbe o ženskah, ki so tovorile sol iz Kotora gor po vseh krših, marsikatera je na tej poti tudi rodila ...

Pomisliš, ah, davna zgodba!

Razpoloženje v vlaku: vse okoli mene so zasedli romarji, sami stari, bolni, kašljajoči, vsi v črnem ... Iz občudovanja poletnih polj sem se obrnila v polje socialnega čustvovanja.

Kdo nima svojega mnenja o ljudeh okoli sebe, ki pa seveda ni za v javnost?! Če bi bilo, bi bili vsi skregani med seboj: boj se tistih, ki zatrjujejo, da vedno vse povedo naravnost, kar mislijo.

Tako je pač na tem ljubem svetu, da so včasih poti, po katerih hodimo, preveč skupaj, tako zelo, da nam kdo s »kremplji« rani srce, ali pa tako daleč, da roka roke ne doseže ...

Naše življenje se mi zdi kot mozaik, sestavljen iz podobnih sivih kamenčkov, to so dnevi vsakdanjosti, le tu in tam zablesti kamen prečudovite lepote, to so naši srečni dnevi – dnevi ljubezni.


TIŠINA

Govori tišina. Tišina sporočila. Krik tišine.Globoka gluha tišina. Kot v hribih po nevihti.Rjoveča tišina Niča.Ko si kar odšel. Zaloputnil vrata za seboj in se podal po cesti ur…Ko si – kar umrl.


POSLUŠAM BALADE

Poslušam balade o ljubezenski vdanosti in hrepenenju in velikih samotah. Zvoki padajo kot dobrodejni dež na razsušeno zemljo. Ne morem se nasititi tega vzdušja popolne polnosti osamljenosti, brez ostrih rezov bolečine, ki je kot lava, kot topla maternica – zibel za nerojeno dete ali suho toplo jesensko listje, pod katerim se grejejo in skrivajo drobna čudesa narave pred zmrzaljo ...

Poslušam balade in se vdajam iluziji, da je življenje nenevarno, le malce otožno.


MITING ŽIVLJENJA

Oko vode, v katerem je tisoč očes bitij, vseh, zbranih v svoji poslednji oazi – vazi, sredi uničenega okolja. Čukov bajer v imenu vseh še preostalih bajerjev: da lahko kačji pastirji prahelikopterji (kot barvite svetleče broške) ali lastovke praletalke še naprej uprizarjajo svoje čarobne lete cikcak ali strmo navzdol na gladino vode – čof!

Miting življenja.

Kanja se prepeljuje po bazenih zraka, med gmajnami nad prepadi, zdi se mi kot prispodoba samotnosti, predrzne svobodnosti, lepote ...

Ptica se kot kamen spusti na kolovoz ob njivi.Sama stoji na svojem koščku sveta.Dvakrat se prestopi in se dvigne v svoj košček neba.

Nepremični, ravni, temni črtici se zarisujeta na koncu dolge, gole njive.Le kaj naj bi to bilo?Nenadoma oživita. Zajec prisluškuje v jesenski večer.Zmotim njegov mir.Z elegantnim potegom dolgega, vitkega telesa plane v gozd.

Zeleni baldahin v parku.Neslišno in mehko hodim pod njim, kot bi se bala, da me drevesa ne bi zagledala in pomahala v slovo ...

Predpomlad.Vijolični pejsaž – žafran.Voda, suho listje, beli kuža se potaplja vanj in teka, teka ...Stare, črne tepke rišejo svojo abstraktno sliko na nebo.

Korenine med skalami in na stezah po gmajnah so kot zvite, dolge kače. Ko sem jo zaresno videla, je bila kraljica kač. Prej le kakšen švist in rep in sik ...


Prvi jutranji ščebet, tanek, piskajoč. Vrabček.

Tanka nitka z metlico, dva živa gumbka, hitre tačke. Veverička.

Zaziblje se na veji in obmiruje. Bleščeče črno in belo. Dolg rep. Eleganca. Stresa, potresa perje v zračni kopeli, pobrusi kljun ob vejo, odkrhne vejico in se veličastno razprto odpelje v svoj dom, kjer prične šivati in popravljati staro gnezdo. Povsem se zakoplje vanj, da se je sploh ne vidi več. Samo vrh jablane se komaj opazno ziblje. Sraka.

Ob vseh teh lirizmih, teh doživetjih v stiku z naravo, kjer sem se v takšnih trenutkih čutila eno z njo in se hkrati, kakor sedaj, ko to opisujem, poslavljala od nje, sem v zapiskih naletela na zgroženo misel Jevgenije Ginzburg: Kaj bo potem z nami vsemi, na tem strašnem žalostnem svetu? Saj nam bodo pognale dlake in čekani. Saj bomo hodili po vseh štirih.


»Ko je revež postal proletarec, je bogataš postal esesovec. In ko je bogataš postal esesovec, se revež, ki je ostal revež, ni mogel obdržati v tem položaju reveža, postal je sovražnik proletarca. Ali pa je nemudoma pristal na lastno smrt.[...]Za primer smo vzeli taborišče, ker smo tam v čisti obliki spoznali

oblast bogataša, njegovo moralo, torej prezir, ki ga ta oblast vsebuje, sredstva in skrajno mejo tega prezira; sanje, ki jih prebudi pri zatiralcu, njihov trenutni uspeh, dokončni poraz teh sanj. In tudi položaj reveža in proletarca, sanje reveža in skrbi proletarca, ki se nenehno prepletajo.Tako smo odkrili oziroma spoznali, da se ‘normalni’ in taboriščni

sistem izkoriščanja človeka po naravi ne razlikujeta. Da je taborišče samó ostra slika bolj ali manj zabrisanega pekla, v katerem živi še toliko narodov.«ROBERT ANTELME


ROBERT ANTELME

REVEŽ – PROLETAREC – TABORIŠČNIK

»Blagor ubogim« ... Je bilo neizbežno, da je Kristus, ko je tako poimenoval svoje najbližje, ko je vanje položil vse dobro, ko je, skratka, posvetil ta položaj, ko je s posvetitvijo predpostavil »zlo« bogastva, s tem pa predpostavil – govoril je vendar o revnih in bogatih –, da se zlo pojavlja v določeni obliki odnosov med ljudmi in dela bogate in revne, je bilo neizbežno, da je doživel, kako se je njegov nauk počasi obrnil? Da se je namesto »zla« bogastva, čeprav je bilo tolikokrat izrečeno, počasi uveljavil pojem veličine revščine? Je bilo neizbežno, da je bil bogatašev položaj glede na sveto žrtev, nepremakljivo kot večna vrednota, praktično priznan v Kristusovem imenu? Da se je skozi čas njegov položaj dopustilo in da je v nasprotju z večno naravo veličine reveža celo profitiral? Da sta bila od tu naprej oba pola – sveti in prekleti – postopoma sprejeta kot naravni in dopolnjujoči se resnici? Je bilo neizbežno zlasti, da je bil bogati, zatiralec, s čaščenjem revnega, svoje žrtve – svete vrednote –, pripuščen k iskanju poti zveličanja? In da je postal tako prepričan v zanesljivost te poti, da je poleg sebe absolutno potreboval reveže? Da je za samega bogataša neizbežnost življenja v tem, da obstajajo bogati in revni, a da obstaja tudi protistrup za lastno bogataško prekletstvo, ki je v čaščenju reveža – usmiljenju?

Je bila posledica predvidljiva? Da se je revež – samo kot tak – počutil, da mu je obljubljena blaženost. In da so, kot se navsezadnje prepriča, njegove možnosti za blaženost zgolj v položaju žrtve, izkoriščanca, s tem odrejenim, posvečenim mestom v paru bogataš – revež?


Par je v zgodovini postal čedalje bolj anonimen, toda partnerja sta se še dolgo močno oklepala drug drugega. Že več kot stoletje pa se revež vendar poskuša izmakniti. In če se izmika kot revež, ni več nosilec resnice. Bogati ga ne prepozna več, postal bo žival, še en volk. Izgubil bo človeški obraz ... A bogati se ne naveliča, išče svoje reveže, še obstajajo. Še se lahko sklicujemo na besedo, bila je »resnična«, še se lahko rešimo, še so jagnjeta na zemlji.

To jagnje, ta revež, ta moleča roka, »hvala lepa, gospod«, to napol ugaslo srce, izkrivljen nasmeh, povešen pogled – koga ožarijo, če ne bogataša? Kristus je govoril za vse, ampak ne posebej za njih, za »te uboge«. Prišel je čas, ko revež sporočila reveža ne more več slišati drugače kot skozi usta bogataša. In ta revež povesi oči. In pritrdi: »Gospod so dobri.«

Ni tega tveganja vseboval že nauk, ki je posvetil reveževo vrednost?Revež je pomenil resnico. Pomenil je uresničeno možnost odrešenja.

Odnos z bogatašem ga je postavljal v najbolj zanesljiv odnos z bogom. A ta odnos je bil tog, na neki način prisiljen. Odrešenje in dejanska pogubljenost sta bila povezana. Bogataša je pred bogom prekosil, a je bil od njega odvisen; bila sta povezana. Na svetu ni bilo resnice, ki bi ločevala med revnim in bogatim. Bogatega na svetu ni obkrožal, bil je v njegovem vesolju.

Morála je stoletja gravitirala okoli tega stanja.A vendar je Kristusov nauk krivico obsojal in ne mislimo, da bi revežu

kjer koli odrekal zavest ...In ta zavest je morala priti na dan. Njena pojavitev, razvoj v razredno

zavest, zavest reveža o svojem položaju izkoriščanca, bosta izrazila resnico, ki ločuje reveža od bogataša. Človek, ki se zaveda, da je njemu in njegovim bratom storjena »absolutna krivica«, saj izkoriščajo njegovo delo, in ki se zaveda, da je to izkoriščanje nepravično, ki se zaveda, da ne bomo mogli govoriti o vrednotah in še zlasti ne o vrednoti pravičnosti, dokler glavni razlog za glavno nepravičnost ne bo ukinjen, ta človek, ki se bo boril, da se vrednote uresničijo v vrednoti človek, se imenuje proletarec. Revež v njem izginja. Pojem reveža postopoma postaja prazen. Par revež – bogataš je razmajan. Drug od drugega ju zdaj ločuje resnica. Proletarec, ki si je zagotovo ni izmislil, jo želi uresničiti. Na revežu, popolnoma osiromašnem bitju, hoče utemeljiti popolnoma osvobojenega človeka, ki ga vsi priznavajo kot takega. To vrednoto želi narediti univerzalno.

Vrednost, ki jo je imel revež, se je uresničila samo v bogu. Vrednost bogataša je bila trajna vrednost, ki je revežu zagotavljala, da se je v bogu odrešil.


Proletarec – prav tako siromašen človek – bo uresničil vrednost reveža – prav tako izkoriščanega človeka – v neki drugi vrednosti, preprosto v človeku, ki predpostavlja izginotje bogatega kot bogatega ali, kot pravi nauk, izginotje »zla«.

Bogataš in revež, različni, a soodvisni, celo medsebojno uničevalni vrednosti, če si drznemo reči, počasi ali brutalno izginevata v boju, v korist univerzalne vrednote, človeka, katerega želi uresničiti proletarec in v katerem bo tudi sam izginil.

Zmagoslavje »dobrega«, če že hočete. Nauk je vsaj povrnjen v svoj prvotni smisel. »Absolutna krivica«, ki je bila vanj vpletena, katero so stoletja prikrivali in v katere imenu so blagoslavljali reveža, ni samo imenovana, ampak tudi popravljena. Človek kot podoba boga torej lahko teži k podobnosti. O tem lahko govorimo: nihče zaradi tega ne trpi, nobena prevara ni več možna.

Opisani prehod od reveža k proletarcu smo umestili v zgodovino. Ne da bi pozabljali na – sicer nemudoma zadušena – pojavljanja zavesti o položaju zatiranega človeka, proletarca štejemo od tistega trenutka, odkar kot del proletariata, obstoječega razreda, predstavlja objektivno moč.

Kot zavest, ki je postala materialna sila, seveda ostaja siromak, ostaja vkoreninjen v revežu. Ravno zato, ker je reven, je lahko proletarec. A vse dokler je izkoriščevalska ureditev pravilo, lahko vsak trenutek preprosto spet postane revež. To se mu lahko zgodi, če njegova zavest oslabi ali postane nejasna. To tveganje pa se vendar nenehno zmanjšuje, saj je proletarec v svojem položaju čedalje manj osamljen, njegov razred pa ga ne samo podpira, ampak razvija tudi moralo, ki se uteleša v njegovih navadah.

Kljub temu tveganje obstaja, in to za vsakega človeka. Vsak se lahko znajde v položaju reveža. A zdaj lahko vsak vedno ostane ali postane proletarec.

V nacističnih taboriščih smo se znašli v odvisnem položaju, v položaju popolnega zatiranja, fizično v položaju absolutnega reveža. Vendar bi zaman poskušali enačiti taboriščnika z revežem, s parom bogataš – revež. Taboriščnik, kakršen koli že, je za bogatega esesovca že pomenil sovražnika. Historičnega sovražnika. Naj je bil zapuščen ali pogumen, brezkrven ali še živ – taboriščnik je utelešal zanikanje, zavračanje esesovskega reda. Za esesovca je a priori predstavljal proletarca. V tem smislu ni bil »človek«, in bolj ko so ga zatirali, manj je imeli možnosti, da bi bil človek itn. Poznamo esesovsko logiko.


Taboriščnik torej ni bil zgolj suženj. Bil je sovražnik v suženjstvu in esesovec je prek tega suženjskega proizvoda lahko konkretno upravičil svoj mit: »To očitno ni mogel biti človek, ko pa je bil naš sovražnik. Sicer pa je tu dokaz ...«, itn.

Taboriščnik, ki za esesovca v izhodišču ni bil goli suženj, pa niti za trenutek ni mogel odmisliti, kaj je esesovec predstavljal zanj in kaj je sam predstavljal za esesovca. Nenehno je doživljal dvojni odnos. Taboriščnik je torej imel malo možnosti, da bi se odtujil v esesovcu, namreč da bi glede samega sebe upravičil esesovca. To bi lahko naredil samo tako, da bi koga izdal – a izdajanje je bilo zapovedano. Do esesovca se je bilo treba obvezati; očitno se taboriščnik ni nahajal v položaju reveža, ki bogataša zavezuje k sebi in mu ponuja pot zveličanja, saj je esesovec hotel vse te reveže pobiti. Nahajal se je v položaju služabnika, nagibal se je, da bi – kot bogataš v svoji univerzalnosti – esesovca v nasprotju z vsemi temi reveži upravičil. Sam je sicer prenehal biti revež.

V luči skrajnih razmer odnosa bogataš – revež vidimo, kako nemogoče je pojem reveža opredeliti drugače kot, če dovolite, s strogo fenomenološkega vidika. Od trenutka namreč, ko je zavedanje izkoriščanega razdrlo par bogataš – revež, izkoriščevalec – izkoriščani, zaščitnik – varovanec – ali kot pač želite, je revež nehal obstajati kot tak oziroma nič drugače kot sovražnik vseh revežev. Ko je revež postal proletarec, je bogataš postal esesovec. In ko je bogataš postal esesovec, se revež, ki je ostal revež, ni mogel obdržati v tem položaju reveža, postal je sovražnik proletarca. Ali pa je nemudoma pristal na lastno smrt.

Tisti, ki smo ga imenovali taboriščnik in ki je taboriščnik tudi ostal, je bil najsiromašnejši človek, toda nikoli ni bil revež. Hoteti živeti – a na strani taboriščnikov – je že samo po sebi zadoščalo, da se je taboriščnik spremenil v proletarca, človeka, ki je aktivno zavračal esesovski projekt, kateri ga je hotel umoriti; v proletarca z univerzalnim pomenom, saj je bila osvoboditev vseh ljudi povezana z njegovo zmago, z njegovim preživetjem.

V odnosu do boga je vernik svoje stanje lahko sprejel. Ne pa v odnosu do esesovca. Ni bilo vernika, ki bi bil pred bogom lahko priznal, da je njegov položaj glede esesovca neizbežen, da je tako v redu, da ne moremo narediti ničesar. Ni bilo vernega taboriščnika, ki v trenutku, ko je ponovno zaslišal Jezusov nauk »Blagor ubogim ...«, ne bi ubesedil, zakričal celotno resnico nauka: da je esesovski red, red bogataša, predstavljal zanikanje človeka in da se je proti njemu treba


boriti. Ni bilo reveža – taboriščnika, vernega ali ne, ki ne bi bil, drugače povedano, proletarec. Ni bilo vernika, ki ne bi sprevidel, da je bila esesovska dobrota policijsko sredstvo, izpopolnjen način zatiranja.

Ni bilo taboriščnika, v katerem ta preizkušnja ne bi ponovno prebudila zavesti reveža, sužnja nasproti gospodarju, in ki za bodečo žico ne bi prisegel, da bo vse podredil priznanju človeka kot univerzalne vrednote. Ki ne bi izkusil tudi svoje moči.

Pred ozaveščenim revežem bogati nori. Objekt dobrodelnosti se izmika. Človeštvo se »spreminja«, meni; proletarec straši po svetu, svet »propada«: pojavljajo se rumeni, črni, židje, komunisti, kristjani, nikoli videni – ljudje, ki pravijo ne, podljudje. Treba jih je pobiti, narediti, da izginejo. Še so tu. Delo se specializira: policija, taborišča, toda čedalje bolj se obsojamo nanje, z njimi se zapiramo za bodečo žico. Vesolje bogataša, esesovca se krči in kmalu po njem ne straši več proletarec, ampak svet, v katerem se počasi, prek vseh narodov revežev, širi ne samo proletarčevo zavedanje lastne moči, ampak tudi poslanstvo, ki to moč oblikuje, da se iz vsakega človeka naredi vrednoto, ki jo resnično priznavajo vsi ljudje.

Za primer smo vzeli taborišče, ker smo tam v čisti obliki spoznali oblast bogataša, njegovo moralo, torej prezir, ki ga ta oblast vsebuje, sredstva in skrajno mejo tega prezira; sanje, ki jih prebudi pri zatiralcu, njihov trenutni uspeh, dokončni poraz teh sanj. In tudi položaj reveža in proletarca, sanje reveža in skrbi proletarca, ki se nenehno prepletajo.

Tako smo odkrili oziroma spoznali, da se »normalni« in taboriščni sistem izkoriščanja človeka po naravi ne razlikujeta. Da je taborišče samó ostra slika bolj ali manj zabrisanega pekla, v katerem živi še toliko narodov.

Da »morála«, ki prekriva izkoriščanje, prikriva prezir, ki je resnično gibalo tega izkoriščanja. In da od tu naprej kot take ne bomo mogli sprejeti nobene morale niti vrednote, če je ne bo mogoče konkretno univerzalizirati, če torej najprej ne predpostavimo, da morajo pogoji za izkoriščanje človeka po človeku izginiti.

PREVEDLA JASMINA ŽGANK


»Noč je. Ne čutim nič drugega kot samo verigo na rami. Obstaja podoba sužnja, ki smo je vajeni še iz šole. Kipi, slike in zgodbe jo predstavljajo. Nismo pa vedeli – vsaj jaz nisem vedel –, da lahko sam prevzamem to obliko, postanem suženj starega Egipta, ujetnik Asircev ...«ROBERT ANTELME, Človeška vrs ta


JASMINA ŽGANK

ŽIVLJENJE IN DELO ROBERTA ANTELMA

( spremna be seda )

Robert Antelme je bil kot sodelavec francoskega odporniškega gibanja izdan in aretiran junija 1944 v Parizu. Iz zapora v Fresnesu je bil deportiran v Buchenwald, od tam pa v Gandersheim, v eno od tistih podružnic, kjer je imel politični zapornik malo možnosti za preživetje, saj so vmesni aparat med esesovci in taboriščniki predstavljali kriminalci, ki so za lastno preživetje prekašali krutost gospodarjev. Pomladi 1945 je taboriščna uprava zaradi približevanja zaveznikov ukazala umik. Po desetdnevnem maršu smrti so preživeli dosegli Dachau, v katerem je vladala epidemija tifusa, ki je še zdesetkala kolono. Nekaj dni kasneje so taborišče osvobodili ameriški vojaki.

Ko je Antelme napisal knjigo, »ki je povedala vse«, Človeško vrsto, o svoji deportaciji ni več govoril, pišejo njegovi prijatelji. O tej knjigi bralci ne govorijo samo s spoštovanjem, kot bi nalagala kakšna pieteta do taboriščne resničnosti, ampak predvsem s težavo. Tudi prebere se jo samo enkrat, saj že prvo branje zadošča, da spremeni človeka v hominem unius libri ... Zaznamovanega z mislimi, ki jim mora vedno znova vračati ostrino.

V mojstrsko napisanem romanu – za svoje pričevanje je izbral literarno obliko – Antelme s postopki, ki izhajajo iz fikcijskega upovedovanja zavezujoče zgodovinske resničnosti, uprizarja koncentracijsko stvarnost v vsej sivini njenega vsakdana: običajno taborišče je čakanje, izgubljenost, počasno uničevanje. »Groza tam ni velikanska,« pravi sam v predgovoru, »v Gandersheimu ni bilo plinskih


celic niti krematorija«. Pripovedna strategija, ki bralca postopoma vpelje v tesnobno občutje, se izogiba spektakularnemu upodabljanju trpljenja; namesto tega najdemo refleksivni slog, govorico, v kateri se dogajanje opomenja z gotovostjo analize in katere ton pravzaprav ustreza vztrajni in kljubovalni volji po razumevanju.

Za razliko od večine pričevalcev Antelme fenomen taborišča jasno umešča v sredino družbe. Esesovski prezir, zanikanje človeka, same pripadnosti človeški skupnosti, je zanj »le povečava, skrajna karikatura – v njej se nihče noče in nedvomno tudi ne more prepoznati – vedênj in situacij, ki so na svetu. [...] Tam se vse dogaja, kot da bi obstajale vrste – natančneje, kot da pripadnost vrsti ne bi bila gotova, kot da bi vanjo lahko vstopali in izstopali, bili v njej samo na pol ali to dosegali v celoti, ali pa tega nikoli ne bi dosegli, celo skozi več generacij ne –, tako je rasna ali razredna delitev kanon vrste, vzdržuje vedno pripravni aksiom, poslednjo obrambno linijo: ‘To niso ljudje kot mi’.«1

Niso ljudje kot mi. Za Antelmom je poleg romana ostalo še nekaj pisnih intervencij ob dogodkih, ki so izzvali njegovo ogorčenje. Članek Maščevanje? je objavil le nekaj mesecev po vrnitvi iz Dachaua, ko je resnico taborišča nosil še na telesu – visoki in nekoč korpulentni moški je ob vrnitvi tehtal 35 kilogramov –, da bi se zavzel proti mučenju nemških vojnih ujetnikov, s katerimi »se nekateri Francozi pomilovanja vredno skušajo igrati barbare, brez plinskih celic in krematorijev«.2

Vojska je botrovala tudi nastanku njegovega zadnjega besedila Človek kot subjekt pravic, izjave, ki jo je leta 1974 pred vojaškim sodiščem prebral za prijatelja Bernarda Rémyja, ki so mu sodili zaradi dezerterstva. Tako je bil že leta 1960 eden od podpisnikov Manifesta 121-ih oziroma Deklaracije o pravici do nepokorščine v alžirski vojni, s katero je skupina sto enaindvajsetih levičarskih intelektualcev in umetnikov javno podprla tiste, ki so v tedaj šest let trajajoči kolonialni vojni proti Alžiriji zavračali služenje pod francosko zastavo ali pa so aktivno podpirali boj Alžircev za neodvisnost.3 Maurice Blanchot, avtor izhodiščnega besedila, je pripadal širšemu krogu »prijateljev ulice St. Bénoît«, stanovanja Margurite Duras, kamor so zahajali njen nekdanji mož Robert Antelme, Dionys Mascolo, Edgar Morin, Maurice Nadeau in drugi. Tam je François Mitterrand iz naivnih mladih ljudi med vojno oblikoval odporniško celico, po vojni pa je isti krog doživel – bolečo – izključitev iz Komunistične partije.

Robert Antelme, ki ga je s političnimi idejami marksizma zbližala prav izkušnja taborišča, in njegov prijatelj Dionys sta v spor z vodstvom


celice prišla že drugo leto po vključitvi v partijo, maja 1948, zaradi nekega poročila o estetskih in intelektualnih vprašanjih, ki ni sledilo uradni, ždanovski kulturni politiki.4 V njem sta glede partijskega obsojanja nekaterih avantgardističnih literarnih del med drugim zapisala, da je »zavračanje diskusije, to brutalno zanikanje problemov, ‘pohaba’, ki si jo čutijo dolžni zadati meščanski intelektualci, ki vstopajo v partijo«. Poročilo je načelo odnose, a nesoglasja glede estetskih vprašanj vendarle niso pripeljala do političnih sankcij; nihče od resnih in predanih komunistov tudi ne bi želel ogroziti svojega članstva v partiji zaradi nekontroliranih izpadov resnicoljubja. Ali pač. Novembra 1949 je David Rousset, Antelmov sotrpin iz Buchenwalda, v časopisu Figaro littéraire objavil članek z naslovom Na pomoč deportirancem v sovjetskih taboriščih: poziv nekdanjim deportirancem iz nacističnih taborišč, v katerem je k obsodbi Sovjetske zveze pozival nekdanje taboriščnike, zlasti tiste, ki so pričevali, povsem konkretno pa prijatelja Antelma, ki ga je sam vpeljal v razumevanje marksistične analize. Robert, od katerega je tudi partija pričakovala, da se odzove, je bil v precepu: obstoj novih, delovnih taborišč je bil nedopusten, a pri njih je vztrajal desničarski časopis, ki je izkoristil vsako priložnost za napad na komunizem, v ozračju naraščajoče hladne vojne pa je dvomiti v Sovjetsko zvezo pomenilo isto kot podpirati ameriški imperializem. Antelme je v svojem odgovoru vzel v zakup oboje, saj »nihče, zlasti pa nekdanji taboriščnik, ne more zavrniti in ne preiskati informacije, pričevanja o tem, kar je na tem svetu namenjeno človeku, naj bo to jetniku ali človeku, ki živi tako imenovano normalno življenje, človeku, ki dela«.

Izključitev, ki je sledila kljub zadržanemu odgovoru, ni vzdržala pritožbe. Sledile so druge izključitve. Stalinistični proces na Saint-Germain-des-Prés, kot je bil kasneje imenovan, prepričanj ni spremenil, piše Dionys Mascolo: »Nismo se počutili izgubljeni niti demobilizirani. Bili smo komunisti, ne da bi za to potrebovali kakšno KP.«5 Z Antelmom, Durasovo in še nekaj drugimi so leta 1955 ustanovili Akcijski odbor proti nadaljevanju vojne v Severni Afriki, tri leta kasneje pa revijo 14. julij, ki je pozivala proti de Gaullovemu ponovnemu prihodu na oblast. V njej je Antelme objavil članek Načela na preizkušnji, v katerem je zapisal, da so se Alžirci odločili, da svet, ki govori o svobodi in neodvisnosti ljudstev, »primejo za besedo«. In če jih je mednarodno komunistično gibanje pustilo na cedilu, bo njihov boj, emancipacijski, sam navdihnil tiste, ki se še niso uprli: »Alžirci, ki so se


‘odpravili’ v majhnih skupinah kljub nasprotovanju lastnih organizacij – danes jih je več sto tisoč –, s tem kažejo delavcem sveta, ki jih ne tlačijo milice, da lahko ljudstvo vedno vzame stvar v svoje roke.« Od puščav sovjetske administracije, v kateri se zgubljajo kriki alžirskega in madžarskega naroda, namreč tako ali tako ne morejo ničesar več pričakovati. »Komunizem je danes zadušen, iznakažen, krvav od zločinov. Ideja ostaja. Sile svetovne republike so tu, skrite in negibne. Potreba po tej republiki se bo okrepila.«6

Potreba po novi skupnosti, ki nastaja iz ruševin uradnega komunizma, izhaja iz temeljnega odnosa do drugega, ki je odnos prijateljstva, saj »zgodbo vsakega izmed nas poraja potreba, da bi bili neomejeno priznani; prijateljstvo pomeni to neskončno sposobnost priznanja,« zapiše Antelme v istem članku. Ta nova platforma za delovanje, ki je sam nikoli ne bo teoretiziral, najde pot prek Blanchota do Derridaja in predvsem do Nancyja, ugotavlja Martin Crowley, ki govori o politikah prijateljstva.7 Pri Antelmu je to obravnavano že v Človeški vrsti, kjer dobi beseda prijatelj (copain), glede na kontekst, nesluten pomen. Posebne rabe te besede ni spregledal tako rekoč noben raziskovalec njegovega dela, saj vsebuje vso razsežnost tovarištva, ne da bi pripovedovalec uporabil besedo camarade. Toda »prijatelj« nima intimnega pomena v običajnem smislu, to ni moj zasebni prijatelj, zaupnik, ampak drugi, ves obdan z nepričakovano bližino, tisto, kar Blanchot imenuje »neskončnost človeške prisotnosti«.

Doživljanje drugega v taborišču izhaja iz pohabe telesa, transformacije, ki je iz »mene naredila tega tujca, neznanca, od katerega me ločuje neskončna razdalja,« pravi Blanchot, toda ta odtujeni jaz se je obnovil zunaj mene, v anonimni skupnosti: kot »zunanji subjekt« je namesto mene nase vzel zavest o mojem trpljenju, v njem prepoznal krivico, ki je bila storjena vsem, in s tem postal predstavnik »kolektivne strukture«, ki se lahko uresniči v razredni zavesti. Taboriščni človek, podoba nemoči, oropan jaza, se v skupnosti na novo definira in konstituira kot moč, ki lahko odgovarja na zatiralčev neomajni jaz.8

O razredni zavesti in položaju taboriščnika je Antelme sam napisal besedilo, ki ga je naslovil Revež – proletarec – taboriščnik in ga leta 1948 objavil v reviji krščanskih naprednjakov Jeunesse de l’Église. Njeno uredništvo je, skladno s svojimi težnjami po prenovi Cerkve in zavzemanjem za odpravo socialnih krivic, pripravilo posebno številko z naslovom Čas revežev; namenilo jo je premisleku o aktualnem položaju delavstva. Katoliškemu reformističnemu gibanju, ki je vznemirjalo


cerkveno oblast, marksistično videnje zgodovine ni bilo popolnoma tuje; Antelme je bil bralstvu predstavljen kot član Komunistične partije in predvsem kot avtor romana, ki je ob izidu leto poprej obveljal za eno temeljnih pričevanj o nemških koncentracijskih taboriščih.9

V članku, »likvidatorju« njegove krščanske vere, kot se je izrazil Mascolo, je Antelme povzel tisto staro, krvavo zgodbo o krščanstvu, ki je svojo odrešenjsko logiko utemeljilo na nujnosti revščine in za stoletja zabetoniralo morálo, ki je reveža držala v odvisnosti od gospodarja. Zavest o izkoriščanju, ki je naposled »razmajala« dopolnjujoči se par revež – bogataš in ustvarila proletarca, ni nikoli dokončno pridobljena: proletarec lahko vsak hip zdrsne v reveža, medtem ko revež ostane to, kar je, ali pa sam postane proletarec. Antelme v shemo vpelje še tretjo realiteto: taboriščnika. Če ta ostane na strani sotrpinov, nikoli ne postane revež, čeprav je najsiromašnejši človek na svetu. Taboriščnik je za esesovca namreč historični sovražnik in zato v enakem razmerju kot proletarec do bogataša, le da je njegov »razredni boj« zgolj preživetje, kljubovanje politiki smrti. Vendar tudi smrt kot taka ne pomeni esesovčeve zmage: on lahko ubije človeka, ne more pa ga spremeniti v nekaj drugega. V skrajni konsekvenci esesovca porazi njegova lastna samoprevara. Njegov poskus, da bi tistega, ki ga imenuje »izmeček«, izločil iz človeške skupnosti – kar smo najbolj neposredno občutili, piše Antelme –, klavrno propade.

»Tukaj je žival razkošna, drevo je božanstvo in mi ne moremo postati niti žival niti drevo. Ne moremo in esesovci nas ne morejo pripraviti do tega. In v trenutku, ko si krinka nadene najbolj grozljiv izraz, v trenutku, ko bo postala naš obraz, pade. In če tedaj mislimo to stvar, ki je zagotovo največja stvar, ki jo lahko tu mislimo: ‘esesovci so samo ljudje kot mi’; če med esesovci in nami – v trenutku največje oddaljenosti med bitji, ko se zdi, da sta stopnja zasužnjenosti enih in stopnja moči drugih nepremično obstali v nadnaravnem odnosu – ne moremo opaziti nobene substancialne razlike vpričo narave in vpričo smrti, potem smo primorani reči, da obstaja samo ena človeška vrsta. Da je vse, kar to enotnost na svetu prikriva, vse, kar ljudi postavlja v položaj izkoriščanih ali zasužnjenih in s tem namiguje na obstoj različnih vrst, lažno in blazno; da imamo mi tukaj dokaz za to, in to najbolj neovrgljiv dokaz, saj mora največja žrtev ugotoviti, da je moč rablja v najhujši obliki samo ena od teh, ki jih ima človek – moč ubijati. Lahko ubije človeka, ne more pa ga spremeniti v nekaj drugega«.10 Neodtujljivost človeškega, nedeljivost ene same človeške vrste, pri


katerih vztraja Antelme, zagotovo odgovarjata obupu vzklika Ali je to človek. Toda bistveno, kar Antelme s svojo afirmativno držo sporoča, ni le vključevanje agambenovskega »golega življenja« v sfero človeškega, tako rekoč obramba vrste, ampak tudi dejstvo, da taborišče zariše onkraj bodeče žice – gibalo vsakega izkoriščanja je prezir –, za katero nam je dano stati vsem.

OPOMBE

Robert Antelme, L'espèce humaine, Pariz, Gallimard, 1990, str. 229.Robert Antelme, »Vengence?«, v: isti, Textes inédits: Sur L'espèce humaine: Essais et témoignages,

Pariz, Gallimard, 1996, str. 23.

Zaradi dezerterstva v Alžiriji je bil več let na smrtno kazen obsojen pisatelj Noël Favrelière.

V Jugoslaviji je dobil nekakšen politični azil in je bival v Ljubljani. O svoji izkušnji alžirske vojne je

napisal deli Odločitev v Alžiriji in Upornik.

Izključitev, ki so ji sledile še ostale, je v francoski literarni zgodovini močno odmevala predvsem

zaradi pisateljice Marguerite Duras. Na tem mestu dogodke povzemam predvsem po 3. poglavju

dela Martina Crowleyja, Robert Antelme: L'humanité irréductible, Lignes et Manifestes, Pariz, 2004.

Dionys Mascolo, Autour d'un effort de mémoire: Sur une lettre de Robert Antelme, Maurice Nadeau,

1987, str. 82.

Robert Antelme, »Principes à l'épreuve«, v: isti, Textes inédits, str. 36–37.

Prav tam, str. 108–120.

Maurice Blanchot, »Espèce humaine«, v: Robert Antelme, Texte inédits, str. 77–87. Spis je

ponatisnjeni del bolj znanega Blanchotovega dela L’entretien infini.

O okoliščinah objave članka podrobneje v delu Thierryja Kecka, Jeunesse de l'église: 1936–1955:

Aux sources de la crise progressiste en France, Karthala, Pariz, 2004, str. 221–223.

Robert Antelme, L'espèce humaine, str. 229–230.

–

–

––

––

–

–

–

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10


–

–

––

––

–

–

–

»Ne vem, kdo je. Ogorek še enkrat zažari v njegovih ustih, potem pa ga umakne in se mi spet približa. En dim. Zdaj sva skupaj, on in jaz: vlečeva isto cigareto. Vpraša:Franzose?In odgovorim:Ja.Povleče cigareto. Pozno je. V sobi ni več nobenega hrupa. Tisti, ki sedijo na klopi, ne spijo, a so tiho. Tudi jaz vprašam:Rusky?Ja.Govori blago. Njegov glas se zdi mlad. Ne vidim ga.Wie alt? (Koliko star?)Achtzehn. (Osemnajst.)Njegovi r malce vibrirajo. Ko potegne svoj dim, nastane tišina. Potem mi ponudi cigareto in spet izgine v temo. Vprašam ga, od kod je.Sevastopol.Vsakič ubogljivo odgovori in tukaj, v temi, se zdi, kot da pripoveduje o svojem življenju.Cigareta je ugasnila. Nisem ga videl. Jutri ga ne bom prepoznal. Senca njegovega telesa se je sklonila. Mine trenutek. Iz kota se zasliši smrčanje. Tudi jaz sem se sklonil. Nič ne obstaja bolj kot ta človek, ki ga ne vidim. Moja roka se je položila na njegovo ramo.Potiho:Wir sind frei. (Svobodni smo.)Vstane. Poskuša me videti. Stisne mi roko.Ja.«

ROBERT ANTELME, Človeška vrs ta



HORIZONTI ZGODOVINE

IZBOR PRISPEVKOV 14. LETNIKA DELAVSKO-PUNKERSKE UNIVERZE

UREDILI: SAŠO FURLAN, JERNEJ HABJAN,

MARTIN HERGOUTH, ROK KOGEJ, PRIMOŽ KRAŠOVEC, LIDIJA RADOJEVIĆ


Mnogo težje in politično pomembnejše vprašanje je, zakaj je ideologija eksploatacije kot pobiranja davkov in ideje razrednega boja kot boja združenih zasebnih delavcev in podjetnikov proti državi tako razširjena in vplivna med delavci? To klasično vprašanje – zakaj delavci, vsaj na prvi pogled, na volitvah glasujejo in v vsakdanjem življenju delujejo proti svojim razrednim interesom ter s svojim načinom razmišljanja podpirajo družbenopolitično ureditev, v kateri so v podrejenem in izkoriščanem položaju – je mučilo že Gramscija v zvezi s pristankom množic na fašizem in je v osemdesetih letih pripeljalo do prevlade postmarksizma nad klasičnim marksizmom in vzpona britanskih kulturnih študij.PRIMOŽ KRAŠOVEC


PRIMOŽ KRAŠOVEC

RAZREDNI BOJ PO NOVI EKONOMIJI

NOVA EKONOMIJA ALI NEOLIBERALIZEM?

Za teoretike (kar danes pomeni najemniške, polzaposlene nižje akademske in raziskovalne kadre), publiciste, ki jih zanimajo širši strukturni procesi (kar nikakor ni nujno in kar v svetu novinarstva in publicistike, obsedenem z aktualnim, ni ravno pravilo), s katerimi se da razložiti na videz nenadne ekonomske in finančne krize, ter ostale intelektualne marginalce predstavljajo družbenoekonomske spremembe od konca sedemdesetih let do aktualne krize dvojen problem.

Po eni strani je problem eksistenčen in eksistencialen. Prvo zato, ker so aktualne spremembe visokošolskega in raziskovalnega polja del širših družbenoekonomskih procesov, za katere sta značilni zmanjševanje varnosti in stabilnosti zaposlitev (»fleksibilnost trga dela«) ter krčenje socialnih pravic (»fiskalna vzdržnost«), česar so deležni tudi akademski in raziskovalni delavci in delavke, ki jih naenkrat doleti val odpuščanj in katerih pogodbe se spremenijo iz tistih za nedoločen čas v pogodbe za določen čas – in ki so, prej vajeni ležernega načina dela in boemskega načina življenja, deležni kapitalistične discipline. Disciplinirani in fleksibilizirani intelektualci in intelektualke zato pogosto reagirajo prehitro, v paniki in v tožbah o svojem nemogočem eksistenčnem položaju mobilizirajo meglen in nedoločen pojem neoliberalizma kot zarote menedžersko nekompetentnih in intelektualno hendikepiranih lokalnih akademskih kapitalistov. Situacijo tako neutemeljeno lokalizirajo in jo predstavljajo kot problem zaostalosti in parohialnosti lokalnega okolja, s čimer


pravzaprav ponotranjajo pogled akademskega kolonializma in zaklinjajo »dobre prakse« Zahoda.

Če se pomaknemo nekoliko više po akademski lestvici, postane problem eksistencialen. Tisti, ki v novih procesih niso neposredno eksistenčno ogroženi, reagirajo nekoliko bolj premišljeno in poduhovljeno, skrbita jih usoda in smisel humanistike v ponorelem materialističnem svetu ter s tem povezano usihanje humanističnih vrednot in duha. Neoliberalizem v tej perspektivi predstavlja nekaj, kar ogroža pogoje možnosti kontemplacije skrivnosti biti in tradicionalen, humboldtovski Bildung. Eksistencialistična reakcija na način, kako splošni družbenoekonomski procesi delujejo v akademskem polju, se omejuje na njihovo kritiko znotraj tega polja (kapitalizem lahko divja drugje, a posvečeno polje humanistike mora ostati izjema), kritiko, ki je tradicionalistična in konzervativna, kar implicira tudi (vede ali nevede) obrambo tradicionalnih statusnih hierarhij in razmerij moči na univerzi. Skrajni domet takšne kritike neoliberalizma je – odvisno od vsakokratnih razmerij moči v vsakem posamičnem primeru – ohranitev delov humanstike kot rezervata, izoliranega od procesov, značilnih za neoliberalizem. Ne glede na občasne uspehe v tem prizadevanju ta vrsta kritike ne more omajati tistega, zaradi česar je neoliberalizem tako privlačna in razširjena ideologija – obljube, da bo izbrisal stare, fevdalne hierarhije in na univerzi vpeljal meritokratska načela kakovosti in uspešnosti –, zato lahko v najboljšem primeru računa le na kompromis in delitev akademskega terena.

Druga stran problema je epistemološka. Akterji neoliberalnih družbenih in ekonomskih procesov v veliki meri ignorirajo sodobne družboslovne in humanistične teorije in se zanašajo na ekspertize ekonomskih in menedžerskih ved. Deloma zato, ker sta imeli svoje čase prvi dve polji močno tradicijo kritičnih in odporniških teorij, ki za projekt, ki ga nekateri opredeljujejo kot restavracijo in konsolidacijo razredne moči kapitalistov po obdobju razrednega kompromisa po drugi svetovni vojni,1 niso ravno uporabne. Deloma pa zato, ker je zgodovina teorije po zlomu revolucionarne levice v sedemdesetih letih zgodovina umika levice s terena raziskovanja ekonomije na bolj efemerna področja. Torej tudi če bi se teoretska levica hotela povrniti na družbeno in politično bolj pertinentne in relevantne pozicije, nima – razen posameznih izjem – splošne alternativne teorije, ki bi bila politična alternativa neoliberalnemu projektu, tako da ni uporabna niti bolj benevolentnim ali celo levičarskim »policy makerjem«.


Reakcija na ta epistemološki deficit v humanistiki in družboslovju poteka po dveh osnovnih oseh. Ena je tisto, kar sta Bourdieu in Wacquant posrečeno poimenovala panglossizem2 – preobrnitev epistemološkega poraza v nekritično in delirično slavljenje novih stvari: nove ekonomije, novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij, novih poslovnih modelov, opolnomočenosti posameznika, novega podjetništva, tehnoloških inovacij, mobilnosti, prenosov znanja itn. V tej perspektivi, katere najznačilnejši predstavnik je Giddens, intelektualne korenine pa ima v postmarksizmu, se ne govori o neoliberalizmu, temveč o globalizaciji, in kritika je omejena na nekaj moralnih zadržkov glede globalnega stanja človekovih pravic (kjer se težave po pravilu pojavljajo v državah, ki niso sprejele »nove ekonomije« in »novega javnega upravljanja«), družbenega izključevanja ali ekonomske diskriminacije, ki pa jih z lahkoto odpravijo humanitarne intervencije, delujoča pravna država ali socialno podjetništvo. Panglossizem dojema epistemološki deficit kot učinek tega, da sta bila družboslovje in humanistika nekoč preveč kritična in nekonstruktivna (tu so značilne samokritike francoskih panglossov, bivših radikalcev iz leta ’68),3 ter ga odpravlja z uvozom »mainstream« ekonomskih in menedžerskih teorij, ki zapolnijo pomanjkljivosti socioloških teorij, in z nekritičnim slavljenjem sodobnih globalnih družbenih in ekonomskih procesov.

Druga, nekoliko bolj reflektirana in kritična reakcija na epistemološki deficit humanistike in družboslovja je kritika neoliberalizma s perspektive mešanice klasičnega liberalizma (na področju politike in življenjskih slogov) in socialdemokracije (na področju ekonomske in socialne politike). Značilni predstavnici sta Wendy Brown4 in Martha Nussbaum. Tu se epistemološki deficit zapolnjuje z uvozom politične filozofije in elementov razsvetljenstva ter keynesiansko-socialdemokratskih elementov (ob hkratnem opuščanju bolj nepopustljivo kritičnih ali celo revolucionarnih elementov, značilnih za nekdanjo levičarsko teorijo), torej je tudi neoliberalizem definiran na podlagi klasičnega, s Polanyjevim izrazom, embedded liberalizma,5 kritika pa je formulirana na način odstopanja od tega, prej globalno prevladujočega družbenoekonomskega modela: neoliberalizem je tisti, ki deregulira, trga solidarnostne družbene vezi, namesto njih uveljavlja konkurenco kot osnovno načelo družbenosti, krči in omejuje monetarno in fiskalno suverenost nacionalnih držav, zmanjšuje obseg klasičnih socialnih pravic itn. V tej vrsti kritike se kot rešitev prikazujeta ponovna liberalizacija politike (proti antidemokratičnim


in tehnokratskim težnjam neoliberalizma) in ponovna keynesiacija ekonomije (proti antisocialnim in deregulativnim težnjam neoliberalizma). Epistemološki deficit teorije se v tej perspektivi zaključi v obrambi »manj slabe« različice kapitalizma (embedded liberalizem) proti slabši različici (neoliberalizem) – oziroma konkretni ekscesi neoliberalizma (»sweatshops«, tranzicijska devastacija Vzhodne Evrope, učinki finančne krize na vsakdanje življenje, brezposelnost, krčenje obsega socialnih pravic in političnih svoboščin), ki zahtevajo takojšnjo kritično obsodbo, učinkujejo kot epistemološka blokada za zamišljanje nekapitalistične alternative ali vsaj kritike kapitalizma kot takega, tudi v obdobjih gospodarske rasti in socialne prosperitete. To, kar bi bilo pred prihodom neoliberalizma konformistična apologetika obstoječega, danes učinkuje kot najbolj razširjena kritika neoliberalizma. Toda tej vrsti kritike je kljub temu treba priznati, da vsaj je kritika in da vsaj ne spregleduje ali zanikuje uničujočih političnih in socialnih učinkov neoliberalizma.

V nadaljevanju bomo pustili ob strani eksistenčno kritiko neoliberalizma, saj predstavlja precej marginalno in patološko obliko kritike, ki je ni težko zavreči kot irelevantne (globalne družbenoekonomske procese reducira na tragične življenjske zgodbe posameznih akademikov in na negativne osebnostne značilnosti posameznih akademskih krvnikov). Eksistencialno obliko kritike neoliberalizma smo kritizirali drugje,6 specifični kritiki levega neoheideggerjanstva pa sta podala Brennan7 in Goldner.8 Ukvarjali se bomo torej z epistemološkim problemom sodobne levičarske ali, kot v primeru današnjih panglossov in ljubiteljev nove politike, postlevičarske teorije, le da strukturnega epistemološkega deficita ne bomo reševali z uvozom ne »mainstream« ekonomskih teorij ne politične filozofije ali klasičnega keynesianizma, temveč bomo probleme, ki jih levičarski teoriji zastavljata neoliberalizem in vzpon »nove ekonomije«, gledali skozi prizmo koncepta razrednega boja. To sicer ni najbolj inovativna rešitev, saj gre za star in pogosto diskreditiran koncept (kot pokaže Wood, je bila opustitev konceptov razreda in razrednega boja konstitutivna gesta postmarksizma, iz katerega izvira današnji panglossizem,9 zanemarila pa jih je tudi socialdemokratska kritika neoliberalizma, ki se ukvarja s pravicami in regulacijo), a je morda potencialno produktivna.

Zanimalo nas bo torej to, kar obe obravnavi neoliberalizma (oziroma nove ekonomije), ki temeljita na epistemološkem deficitu,


konstitutivno puščata ob strani. Naša osnovna teza je, da se obe omenjeni teoriji znajdeta v epistemološkem deficitu ravno zaradi opustitve koncepta razrednega boja in da lahko ponovna vpeljava tega koncepta in njegove problematike premakne razpravo od eksplicitne apologetike kapitalizma (v primeru entuziastičnega slavljenja nove ekonomije) in implicitnega pristajanja na kapitalizem, če je ta vsaj nekoliko reguliran in vsebuje socialne pravice in politične svoboščine (v primeru socialdemokratske kritike), h kritiki kapitalizma kot takega, ki je sposobna povezati teorije globalizacije in nove ekonomije ter njunih mračnih, neoliberalnih razsežnosti v splošno teorijo zgodovinske dinamike kapitalizma, ki ji za kritičnost ni treba posegati po moralizmu ali teorijah zarote. Panglossizem in socialdemokratska kritika povesta le del zgodbe: v sodobni globalni družbenoekonomski ureditvi obstajajo tako »vitka produkcija«10 kot demokratičnemu nadzoru nedostopne finančne ustanove, tako mrežna povezanost podjetij in visokotehnološki razvoj kot »slumi« in »sweatshopi«. Poskušali bomo podati bolj integrirano in natančnejšo perspektivo neenakega in protislovnega kapitalističnega razvoja na dveh primerih. To pomeni, da ta perspektiva ne bo vseobsegajoča in da pušča ob strani mnoge prvine in razsežnosti sodobnega družbenoekonomskega razvoja, dotika pa se dveh, za aktualne družbenopolitične boje še posebno pomembnih: razmerja med javnim in zasebnim sektorjem v času javno-zasebnih partnerstev ter razmerja med delavcem in kapitalistom v času podjetniške kulture.

JAVNI IN ZASEBNI SEKTOR TER DRUŽBENA REPRODUKCIJA DELA IN KAPITALA

Zadnjih dvajset let zgodovine Evropske unije je zgodovina vzpostavljanja režima austerity in počasnega ter postopnega odpravljanja socialnodemokratskega režima, ki je prevladoval prej. Najpomembnejši dogodki te zgodovine so Maastrichtska pogodba, ki institucionalizira fiskalno vzdržnost in disciplino (in ukine keynesianske načine premagovanja kriz in spodbujanja gospodarske dinamike s povečanim državnim zadolževanjem in začasnimi proračunskimi deficiti), uvedba evra, ki institucionalizira rigidno in centralizirano monetarno politiko (in ukine možnosti strateške devalvacije posameznih nacionalnih valut kot načinov prilagajanja na relativni položaj posameznega nacionalnega gospodarstva v globalni konkurenčni tekmi ali povečanja denarja


v obtoku kot načina premagovanja kriz), in Lisbonska strategija, ki načenja socialdemokratski razredni kompromis (utemeljen na delavskem pristanku na kapitalizem v zameno za visok standard, na rasti mezd hkrati s produktivnostjo, na močnem javnem sektorju in na visoki ravni delavskih pravic) s poudarjanjem nujnosti fleksibilizacije trgov dela.

Če zaradi preglednosti prikažemo oba režima nekoliko poenostavljeno in idealno-tipsko, so v socialdemokratski zgodovinski situaciji v prilagajanju hitro spremenljivim pogojem mednarodne konkurenčnosti in v premagovanju kriz sodelovali vsi trije dejavniki: monetarna in fiskalna politika ter politika dela. V zgodovinski situaciji režima austerity, ko je monetarna politika rigidna in ima za cilj izključno stabilnost cen in kontroliranje inflacije, ko ima celotno evroobmočje skupno valuto in ko sta maksimalna obsega javnega dolga in proračunskega deficita prav tako rigidno določena (čeprav je posameznim nacionalnim državam »subsidiarno« prepuščena svobodna izbira konkretnih varčevalnih ukrepov, s katerimi dosegajo maastrichtske kriterije), postane osnovni način premagovanja kriz in doseganja mednarodne konkurenčnosti pritisk na delavski razred pod šifro »konkurenčnosti« in z metodo »fleksibilizacije« (z uvajanjem nerednih zaposlitev in zaposlitev za določen čas, s podaljševanjem delovnega časa, ukinjanjem posameznih socialnih pravic in krčenjem institucij socialne reprodukcije). Obenem so delavski razredi posameznih držav postavljeni v konkurenčno tekmo eni proti drugim, saj posamezne vlade poskušajo (znotraj okvirov fiskalne subsidiarnosti) čim bolj znižati ceno dela in povečati njegovo produktivnost, kar dela nekatere nacionalne delavske razrede bolj »konkurenčne« od drugih oziroma postavlja boj za delavske in socialne pravice v neposredni antagonizem z državno politiko.11

Ko imajo posamezne nacionalne vlade znotraj Evropske unije zvezane roke glede monetarne politike in zelo omejeno avtonomijo glede fiskalne politike, je to konec obdobja socialnega dialoga, ne glede na politično retoriko in ideologije.12 Če zaradi prilagajanja pogojem mednarodne konkurenčnosti ni mogoče doseči kompromisa med monetarnimi in fiskalnimi ukrepi ter ukrepi na področju socialne politike, postane socialni dialog prazna ideološka fraza oziroma maska za vsiljevanje varčevalnih ukrepov na račun delavskega razreda, deloma z uspešnim ideološkim prepričevanjem in deloma, če to ni uspešno (kot v primeru mediteranskih držav članic EU danes), na silo.


Ta situacija, čeprav je institucionalizirana in velja tudi za »normalno« delovanje Evropske unije, se še posebej zaostri v obdobju krize. V aktualni krizi so države reševale zasebne finančne ustanove, ki so zašle v težave, in zasebni kapital, ki mu je – kot v vsaki kapitalistični krizi – grozila devalvacija. Reševale so jih z bail outi oziroma socializacijo stroškov premagovanja krize. Nekatere je ta transformacija zasebnega v javni dolg potisnila čez ali blizu roba maastrichtskih kriterijev maksimalnega obsega javnega dolga in finančna kriza se je v Evropski uniji spremenila v dolžniško krizo, ki je še posebej prizadela njeno mediteransko periferijo. Razlog za to je neenak razvoj Evropske unije, saj so posamezne države vanjo vstopile kot dedinje desetletij vojaških diktatur in mednarodne izolacije (Grčija, Španija, Portugalska) ali kot sveže deindustrializirane in privatizirane postsocialistične države z gospodarstvom v razsulu in visoko stopnjo brezposelnosti ter se tako v skupnem tržnem in monetarnem prostoru pridružile veliko razvitejšim, stabilnejšim in gospodarsko močnejšim državam Zahodne in Severne Evrope. Naraščanje javnega dolga, ki je običajen spremljevalni pojav pridružitve Evropski uniji, v primeru perifernih članic deloma odraža enkratne stroške prilagajanja in deloma trajne stroške vzdrževanja konkurenčnosti v enotnem gospodarskem prostoru (saj veljajo enaka pravila za bolj in za manj razvite članice, čeprav bi drugim verjetno bolj koristila šibkejša valuta in bolj »sproščen« fiskalni okvir delovanja, pa tudi določena mera protekcionizma, dokler svojih industrij ne bi dvignile na raven razvitejših članic), obenem pa se periferne članice zadolžujejo pri bankah v centru, ki pobirajo obresti na neenak razvoj Evropske unije. V času krize, ko zaradi bail outov javni dolg eksplodira, se pritisk na javne sektorje in socialne pravice (posebej v perifernih članicah EU) poveča in okrepi.

Čeprav lahko v časopisih beremo, da je dolžniška kriza mediteranskega dela Evropske unije posledica preveč razkošnih socialnih držav in nevzdržnega obsega delavskih in socialnih pravic oziroma lenobe in nedelavnosti Mediterancev (verjetno posledice tople klime in bližine morja?!), kot trdi klasičen rasistični stereotip, ki se v kapitalistični apologetiki pojavlja že od razprav o delovnih navadah Ircev13 ali amazonskih Indijancev14 v času prvotne akumulacije, gre za klasično kapitalistično krizo, tj. krizo zasebnega sektorja. Obseg socialnih držav in socialnih pravic je na evropski periferiji povsem vzdržen in znotraj okvirov odgovornega gospodarjenja z državnim proračunom. Vzrok za pretirano zadolževanje tiči drugje,


v deindustrializaciji v devetdesetih letih, zaradi katere se je povečala brezposelnost, s tem pa pritisk na institucije socialne države, in zaradi katere so se hkrati zmanjšali davčni prihodki iz gospodarskega sektorja. Drugi vzrok je liberalizacija finančnega poslovanja, ki omogoča zasebnim podjetjem izogibanje plačevanju davkov. V Grčiji, denimo, ni problem preveč socialna država, temveč premajhna učinkovitost pobiranja davkov. In tudi to bi bilo še v mejah vzdržljivosti (kar dokazuje preprosto empirično dejstvo, da je evropska periferija do aktualne krize ekonomsko in socialno funkcionirala), če ob izbruhu krize državni proračun ne bi nastopal kot skrajna rezerva za reševanje težav zasebnega sektorja. Rasistično moraliziranje o lenih Grkih je ideološka maska za spremembo namembnosti javnih proračunskih sredstev od sredstev za zagotavljanje družbene reprodukcije v sredstva za reševanje zasebnega sektorja, ko se ta znajde v težavah. Zato se obsegi pokojninskih blagajn, plače javnih uslužbencev ali proračuni za kulturo zmanjšujejo sorazmerno s povečevanjem javnih sredstev za saniranje zasebnega, predvsem finančnega sektorja.

Če kaj, je aktualna kriza pokazala, da težava ni v premajhni učinkovitosti (konec koncev, kot nekje pripomni Mislav Žitko, ljudje ne umirajo zaradi gripe in nepismeni v gorečih hišah) ali preveliki razsipnosti javnega sektorja, temveč v tem, da zasebni sektor, domnevna gonilna sila družbene dinamike, veliki zaposlovalec in spodbujevalec splošnega družbenega blagostanja, ni več zmožen lastne reprodukcije in se mora, da bi sploh preživel, zanašati na javni proračun do stopnje, ki ogroža sposobnost javnega sektorja za družbeno reprodukcijo, posamezne države pa potiska na rob bankrota. Res je sicer, da je kapitalistična država – tudi v zgodovinski situaciji socialdemokratskega razrednega kompromisa – vedno skrbela za zasebni sektor. To je počela s protekcionističnimi ukrepi, subvencijami, nacionalizacijo strateško pomembnih industrij itn., vendar v določenem, kompromisnem obsegu, ki ni ogrožal obsega javnega sektorja in njegove funkcije družbene reprodukcije. Po »herojskem« obdobju neoliberalizma, ko so njegovi najbolj goreči apologeti pozivali k popolnemu umiku države iz gospodarstva in k privatizaciji vseh ustanov socialne reprodukcije, smo v zadnjih nekaj letih prišli do obratne situacije: zasebni sektor je odvisen od državne pomoči do stopnje, ki onemogoča družbeno reprodukcijo in jo sili k iskanju alternativnih virov financiranja in delovanja (tako EU v strategiji Inovativna unija predlaga zelo ohlapno definirano »inovativno« zdravstvo in »inovativen« sistem socialnih


storitev15 – kaj več kot ohlapna ideološka definicija ji niti ne preostane, saj postaja očitno, da tržna logika ne deluje niti v polju produkcije, kaj šele družbene reprodukcije). Vzgojiteljice v vrtcih, gasilci, učiteljice, medicinske sestre, poštarji, študentke in upokojenci tako postanejo talci težav zasebnega sektorja, ki jim, ker sam parazitira na državnem proračunu, ukinja delovna mesta in onemogoča dostop do sredstev za preživetje, obenem pa so še tarče ideoloških pogromov o lenobi in neučinkovitosti.

Celoten družbeni sistem se postavi na glavo: raziskovalci morajo postati bolj podjetni in iskati alternativne vire financiranja, upokojenci morajo (kjer je reforma pokojninskega sistema uspešna) postati strokovnjaki za mednarodne finančne trge, brezposelni morajo modro investirati svoj človeški kapital, bolniki morajo začeti jemati kredite, kulturniki morajo začeti razmišljati o svoji vlogi v komercialni revitalizaciji z deindustrializacijo uničenih mestnih četrti in maturanti pri osemnajstih preudarno oceniti najverjetnejše stanje trga dela v času, ko bodo diplomirali. Se pravi: ljudje, ki so na kakršen koli način (kot uporabniki ali kot zaposleni) vključeni v ustanove socialne reprodukcije, morajo na silo postati podjetniki, medtem ko vodilni v zasebnem sektorju (to velja predvsem za finančne ustanove) postajajo javni uslužbenci in si letne nagrade izplačujejo iz javnih sredstev, ki so jih dobili v bail outih. Kar medijska ideologija ponuja kot etično odločitev (»moramo delati več, moramo postati bolj podjetni«), je v procesih fleksibilizacije trgov dela in varčevalnih ukrepov retroaktivna apologetika vsiljene nujnosti, ko javni sektor iz institucije družbene reprodukcije, ki prebivalstvu zagotavlja socialno varnost, zdravstveno skrb, izobrazbo in kulturno omiko, postane institucija reprodukcije kapitalistične akumulacije. Pri tem pade (čeprav to medijskim komentatorjem še ni jasno – in jim verjetno tudi nikoli ne bo) tudi osnovni utemeljitveni mit liberalnega kapitalizma, mit o zmožnosti avtonomne reprodukcije prostega trga, zgoščen v geslu laissez faire. Če državna intervencija ni več, tako kot v keynesianski družbenoekonomski ureditvi, način korekcije družbeno škodljivih učinkov kapitalizma ali zaščita nacionalnih interesov pred potencialno nevarnim izpostavljanjem prosti mednarodni konkurenci, temveč je nujna, da kapitalizem sploh preživi, potem temeljno vprašanje ni vzdržnost javnega sistema družbene reprodukcije, temveč vprašanje vzdržnosti kapitalizma samega. Medtem ko gasilci še vedno gasijo požare, učiteljice učijo otroke brati in pisati in zdravniki uspešno in


učinkovito zdravijo gripo, zasebni sektor ni več sposoben odpirati novih delovnih mest in povečevati davčnih prilivov, obenem pa padajoči realni dohodki (učinek fleksibilizacije) delavskemu razredu onemogočajo višanje materialnega standarda skozi potrošnjo. Še več, zasebni sektor – v kolikor so varčevalni ukrepi prerazporeditev namenskosti javnih sredstev – javnim uslužbencem ukinja delovna mesta in jih nasilno odriva v vice sive ekonomije in nezaposlenosti.

RAZREDNI BOJ V JAVNEM SEKTORJU

Na prvi pogled se torej zdi, kot da danes osnovni družbeni antagonizem poteka med javnim in zasebnim sektorjem, med predstavniki in zagovorniki klasičnih socialnih pravic in javnega dobra v funkciji družbene reprodukcije na eni strani ter predstavniki in zagovorniki »novega javnega upravljanja«, »modernizacije«, »podjetniške kulture« ter inovacij in dodane vrednosti na drugi strani. To drži le, dokler ostanemo na najsplošnejši ravni družbene reprodukcije in reprodukcije pogojev akumulacije kapitala – ta dva procesa sta v zgodovinski situaciji socialdemokratskega razrednega kompromisa ločena, medtem ko začne kasneje drugi vdirati v prostor prvega in ga zasedati, kar povzroči antagonizem na tej, najsplošnejši ravni. Vendar če ostanemo le na tej ravni, naša kritika ne seže dlje od pozivov po ohranitvi javnega dobrega in stare socialne pravde, kar je, čeprav včasih nujno iz taktičnih razlogov, teoretsko naivno (saj ne upošteva celotne kompleksnosti problematike in mora nadomeščati epistemološko šibkost z moraliziranjem) in politično ambivalentno, saj lahko prinese nekatere kratkoročne uspehe, ne problematizira pa nekaterih procesov, ki predstavljajo podrejanje imperativu akumulacije kapitala znotraj javnega sektorja, tudi če ta ostane javno financiran in ne pride do formalne spremembe lastništva. Denimo, ko univerza ostane javna ustanova, vendar uči podjetniške veščine in njen raziskovalni del postane dislocirana enota za raziskave in razvoj za privatno industrijo, ali ko vojska iz institucije oboroženega ljudstva postane podporna enota pri imperialističnih intervencijah svetovnih velesil, tedaj ne zadošča zgolj poudarjati njun status javnih ustanov.

Če nekoliko približamo pogled in poskušamo zajeti več razsežnosti kompleksnosti aktualnih transformacij javnega sektorja, lahko vidimo, da ne gre le za poskuse neposredne privatizacije, ki pogosto niti ni


nujno v interesu ne države ne zasebnega sektorja. Privatizacija je le eden izmed načinov, kako javne ustanove narediti koristnejše in uporabnejše (v neoliberalnem novoreku: odgovorne oziroma accountable) s stališča kapitala. Denimo, v primeru privatizacije nacionalnih industrij v postsocialističnih državah je ta privedla do ekonomske in socialne katastrofe ter močno otežila pogoje socialne reprodukcije in tudi akumulacije kapitala, zato je previdnost ali zadržanost do nadaljnjih neposrednih privatizacij tako pri predstavnikih državne oblasti kot kapitala razumljiva. V primeru univerze se zasebne fakultete uvajajo poleg javnih, lekarne se privatizirajo postopno in previdno itn. Če nismo pozorni le na spremembe v formalnem statusu in tipu lastništva javnih ustanov (in nas bolj kot pravna vprašanja zanima način, kako logika kapitala deluje znotraj javnega sektorja), lahko identificiramo tri osnovne procese: ekspropriacijo, neposredno akumulacijo in socializacijo stroškov.

Ekspropriacija je značilna denimo za kulturno polje in nove urbanistične in kulturne politike – tam se kreativnost, »socialni kapital«, znanja in kulturne vsebine privatizirajo na način javno-zasebnega partnerstva, s hkratnim finančnim stradanjem avtonomne kulturne produkcije in promocijo malega podjetništva, samozaposlitve, free lance delovanja ipd., kjer nato posamezni samostojni, finančno podhranjeni kulturniki ali majhne kulturniške skupine stopajo v partnerske odnose z zasebnimi podjetji, ki skrbijo za distribucijo, promocijo in trženje, oddajajo prostore za delovanje, pobirajo najemnine in računajo vstopnice. V tem primeru kultura s perspektive kapitala predstavlja ogromno zalogo komercialno še neizkoriščene vrednosti (še posebej njen avantgardni, »urbani« oziroma alternativni del), saj se te prakse zgodovinsko niso razvijale v popolni ločenosti ali na določeni odmaknjenosti od kapitala in kapital pri osvajanju teh »novih trgov« uporablja staro imperialistično načelo res nullius, po katerem je legitimno zasesti zemljo, ki (po kapitalističnih merilih) ni v produktivni uporabi, ne glede na odpor in posledice za domorodce. Obenem so te kulturne prakse potencialno komercialno zanimive, tako denimo za modno, glasbeno, oglaševalsko in oblikovalsko industrijo kot za nepremičninske agencije, ki prežijo na rast cen nepremičnin v urbanih četrtih, ki privlačijo umetnike in kreativce. Proces vključevanja avtonomne kulturne produkcije v kapitalistične družbene odnose je dvojen: po eni strani gre za ekspropriacijo kulturnih praks, ki se komodificirajo in postanejo komercialne dejavnosti (od jezikovnih


inovacij in načinov oblačenja do glasbenih in drugih umetniških vsebin in stilov), po drugi strani pa gre za uničevanje odnosov »scenskih« solidarnosti in proletarizacijo kulturnih in kreativnih producentov, ki so prisiljeni v odnose medsebojne konkurence, in sicer de iure kot samostojni ali mali podjetniki in de facto kot klasični proletarci, ki do sredstev za preživetje ne morejo dostopati drugače, kot da prodajajo svojo delovno silo na trgu. Ta proces se strukturno ne razlikuje veliko (razen po stopnji brutalnosti, ki danes ne vključuje več prisilnega dela v rudnikih zlata) od procesa prvotne akumulacije kapitala, kjer je prav tako šlo za ločitev delavcev od zemlje (danes skvotov in avtonomnih kulturnih centrov) in produkcijskih sredstev ter za uničevanje tradicionalnih solidarnostnih vezi, atomizacijo in fragmentacijo delovne sile. Čeprav sebi pravi podjetnik, današnji »espe« s področja kulture ali oblikovanja ni v strukturno nič drugačnem položaju kot razlaščeni britanski kmet v času zore kapitalističnega produkcijskega načina. Ekspropriacija (tako takrat kot danes) pomeni uničevanje solidarnostnih družbenih vezi, onemogočanje dostopa do preživetja zunaj trga dela (načrtno zmanjševanje javnega financiranja za avtonomno kulturno produkcijo in kompenzacija na način ponujanja zasebnih »partnerjev«) in uvajanje konkurenčnih odnosov med posameznimi produkcijskimi enotami (posamezniki in podjetji ali celo, v primeru novih kreativnih politik za revitalizacijo mest, med posameznimi četrtmi ali mesti).16

Drugi proces, neposredna akumulacija, se uvaja tam, kjer so javne dejavnosti oziroma storitve že organizirane kot komercialne dejavnosti, denimo v zdravstvu oziroma lekarnarstvu, in se lahko spremenijo v povsem komercialne dejavnosti (z ali brez neposredne privatizacije v smislu spremembe formalnega lastništva) z nekaj posegi v način delovanja, organizacije in upravljanja s finančnimi sredstvi. Takšnim ustanovam se zmanjšuje delež javnega financiranja in se jih spodbuja (denimo univerze), naj povečajo delež financiranja iz zasebnih virov, bodisi donacij ali sponzorstev bodisi od prodaje svojih izdelkov ali storitev. Poudarja se tudi »avtonomija« vodstev teh ustanov, kar v praksi pomeni, da imajo večja pooblastila in večjo moč pri »racionalizaciji« poslovanja (tj. pri odpuščanju »odvečnih« zaposlenih in večjem delovnem obremenjevanju preostalih, pri uvajanju fleksibilnega delovnega režima, zniževanju mezd). Neposredni posledici pretvarjanja institucij družbene reprodukcije v institucije neposredne akumulacije kapitala sta zmanjšanje dostopnosti teh storitev, ki niso več univerzalne


(revnejšemu delu prebivalstva ob šolninah na univerzah ali plačevanju zdravstvenih storitev to dvoje ni več dostopno), in proletarizacija delovne sile, ki sicer ni, tako kot v primeru kulture, potisnjena v svobodnjaško dninarstvo, vendar se ji kljub temu poslabšajo delovni pogoji, podaljša delovni čas, znižajo mezde in poveča intenzivnost dela. Neposredni učinek tega procesa na delovno silo je prav tako uvajanje odnosov konkurence, kjer posamezni, za določen čas najeti in podplačani delavci in delavke (medicinske sestre, učiteljice, asistenti) tekmujejo, komu bo uspelo podaljšati pogodbo, obenem pa med seboj tekmujejo tudi posamezne univerze (katera bo bolj »odlična«), bolnišnice in druge javne ustanove. Izgublja in razvrednoti se tudi pomen teh ustanov kot institucij družbene reprodukcije – družbena reprodukcija je potisnjena na stranski tir in podrejena ekonomskim imperativom, kar pomeni, denimo, da je večina zasebnih klinik namenjena premožnejši klienteli in se ukvarja z estetsko kirurgijo ali psihoterapijo (kar sta ključni zdravstveni preokupaciji buržoazije), delavskemu razredu pa so na voljo finančno podhranjene javne bolnišnice s slabo opremo in infrastrukturo, saj bolezni revnih (in s tem manj plačilno sposobnih) niso več prioriteta zdravstva in farmacije. Dimenzija družbene reprodukcije se izgublja tudi pri drugih javnih ustanovah: komercialni mediji postanejo aferaški tabloidi, komercialne univerze postanejo poslovne šole ali šole za uporabnostne študije, komercialna kina koloseji, komercialna gledališča pa špas teatri. Obenem se ostri razredna delitev in razredni boj znotraj posameznih ustanov: medicinske sestre, učiteljice, nižji akademski kader, novinarji in poštarji so vse bolj proletarizirani ter izgubljajo status in socialne pravice javnih uslužbencev, medtem ko imajo vodstva teh ustanov vse večjo moč in avtonomijo pri razpolaganju s človeškimi viri, torej se tudi v javnem sektorju vse bolj uveljavljajo kapitalistične hierarhije in kapitalistična delovna disciplina.

Tretji proces podrejanja institucij družbene reprodukcije17 kapitalu je socializacija stroškov. S tem procesom smo se več ukvarjali drugje,18 zato naj ponovimo le njegove osnovne značilnosti: gre za proces, posebej značilen za reforme javnih raziskovalnih inštitutov in raziskovalnih oddelkov univerz, katerim se delež javnega financiranja, v nasprotju s siceršnjimi austerity measures, povečuje. Toda pogoj za to povišanje sredstev je temeljita reorganizacija javnega raziskovanja: tesnejša povezava z gospodarstvom, uvajanje podjetniške kulture, razbitje sistema javnih uslužbencev in usmerjanje raziskovalnih prioritet in


načina raziskovanja po diktatu gospodarstva. V tem procesu zasebni sektor prenaša stroške in delo raziskovanja in razvoja s hišnih oddelkov na javne ustanove, s čimer si prihrani nepredvidljivost (znanstvena odkritja so kontingentna in jih ni mogoče vnaprej predvideti), dolgotrajnost in finančne stroške (plače raziskovalcev so visoke in laboratorijska oprema draga) raziskovalnega procesa in vse to prenese na javni sektor, medtem ko si rezervira brezplačen dostop do gospodarstvu koristnih inovacij in privatizira dobičke, ki iz njih, če so uspešne in če najdejo komercialno aplikacijo, izhajajo. Učinki na javni raziskovalni sistem so proletarizacija raziskovalcev, uvajanje kapitalistične discipline in korporacijskih metod upravljanja ter izguba avtonomije pri določanju raziskovalnih prioritet in načina raziskovanja, posredni učinki na univerzo kot celoto pa so zmanjšanje sredstev in kadra za pedagoško delo ter prenašanje stroškov pedagoškega dela na študente prek uvajanja ali povečevanja šolnin.

Skupna poteza vseh treh procesov je, kljub tehničnim razlikam v načinu izvedbe ali obsegu podrejanja javnega sektorja kapitalu, proletarizacija javnih uslužbencev in uslužbenk. Tako free lance kreativci kot učiteljice na enoletnih pogodbah ali mladi raziskovalci doživljajo ukinjanje razredno kompromisnega statusa javnih uslužbencev in vse bolj odkrito uvajanje kapitalistične discipline, medtem ko se vodstveni kader vse bolj spreminja v klasične kapitaliste. Eden izmed najvidnejših in najpomembnejših učinkov podrejanja javnega sektorja kapitalu je torej zaostritev razrednega boja in povečanje razrednih razlik znotraj javnega sektorja (po modelu, ki velja v zasebnem sektorju). Kar se s stališča potrošnje javnih in socialnih storitev kaže kot antagonizem med javnim in zasebnim, se s stališča njihove produkcije kaže kot razredni boj znotraj javnega sektorja samega. Klasična socialdemokratska obramba javnega dobrega in javnega interesa pred napadi kapitala spregleda ravno to, zelo pomembno razredno dimenzijo.

DRŽAVA IN KAPITAL, DAVKI IN PRESEŽNA VREDNOST, IN MEDSEKTORSKA SOLIDARNOST

V času krize – oziroma ko politične razmere omogočajo, da se tako materialni kot moralni stroški krize prenašajo na javni sektor in s tem na delavski razred, z zmanjševanjem neposrednih (socialna


podpora, nadomestilo za brezposelnost, pokojnine) in posrednih (dostop do zdravstva, izobraževanja in drugih institucij družbene reprodukcije) socialnih dohodkov – se zdi, kot piše Bologna, da »delavcev ne izkoriščajo več kapitalisti, temveč poštarji, raznašalci mleka in študentje«.19 Politična prioriteta postane reševanje in ponovni zagon zasebnega sektorja in s tem akumulacije kapitala (s hkratnim odpiranjem novih »trgov« znotraj javnega sektorja), kar pomeni, da javni uslužbenci postanejo tarče intenzivne ideološke ofenzive, ki javni sektor diskreditira kot neproduktiven, neučinkovit in parazitski, ljudi, ki delajo na področju družbene reprodukcije, pa kot lene, inertne in odvečne. Gre za perverzen obrat klasične marksistične teorije eksploatacije, po kateri, v najenostavnejši obliki, delavec dela več oziroma dlje, kot se mu vrne v obliki mezde, presežek, tj. presežna vrednost, pa ostane kapitalistu. V času politične in ideološke ofenzive proti javnemu sektorju in javnim uslužbencem mesto koncepta presežne vrednosti zasedejo davki – ti naj bi bili presežek, ki je poštenemu delavcu (v zasebnem oziroma »realnem« sektorju, saj tovrstne ideološke eskapade praviloma pozabljajo, da tudi javni uslužbenci oziroma ustanove, ki jih zaposlujejo, plačujejo davke) odvzet vsak delovni dan in ob vsakem obračunu mezde. Takšen obrat na mesto izkoriščevalca postavlja javni sektor oziroma »državo« in proletarski resentiment zaradi slabšanja socialnih razmer, padanja materialnega sektorja in naraščanja nezaposlenosti mobilizira za podporo varčevalnim ukrepom. V tej ideološki perspektivi sta tako delavec kot podjetnik oziroma delodajalec v zasebnem sektorju na isti strani, soborca v boju proti »državi«, medtem ko dejanska država (oziroma institucije politične moči) razumevajoče ekspropriira in proletarizira javne uslužbence. Razredni boj se tako v tej, neoliberalni perspektivi kot v socialdemokratski, ki smo jo analizirali prej, premesti na raven boja med javnim in zasebnim sektorjem, le da so tu junaki združeni delavci in podjetniki iz zasebnega sektorja.

Očitno je, zakaj takšna ideologija ustreza tako državi kot zasebnemu kapitalu. Državi ustreza, ker jo odreši težavnega upravljanja razrednega kompromisa (iskanje ravnotežja med stopnjo zaposlenosti in inflacije ter med mezdami in profiti in posredovanje v pogosto eksplozivnih antagonizmih »socialnega dialoga« je zelo naporno in nehvaležno početje) in obenem odgovornosti za neposredno služenje kapitalu20 (tu se država sklicuje na objektivni imperativ protikriznih ukrepov, striktnost pravil EU in pritisk bonitetnih agencij). Zasebnemu kapitalu


pa ustreza zato, ker mu omogoča moralno kritje za ponoven zagon akumulacije in njeno razširitev na področje javnega sektorja. Država in kapital v neoliberalni zgodovinski situaciji nista nič manj povezana kot v keynesianski. Še več, njuno prijateljstvo je kljub nekaterim antietatističnim prvinam neoliberalne ideologije in pogostim pozivom k »umiku države iz gospodarstva« še bolj čvrsto in intimno kot v predhodnem obdobju. Uspešni gospodarstveniki prosto prehajajo na ministrske in druge pomembne politične položaje, medtem ko se bivši poslanci in ministri po izteku mandata pogosto odločijo za kariero v gospodarstvu. Uspešne podjetnike se vsiljuje univerzam kot predavatelje in drugim javnim ustanovam kot svetovalce, medtem ko se dekani in vodje drugih javnih ustanov, v skladu s svojo novo »avtonomijo« in »podjetniško kulturo«, čedalje bolj obnašajo kot klasični zasebni kapitalisti. Obenem vsak sposoben zasebni kapitalist ve, da mu državne investicije in javni sektor zagotavljajo infrastrukturo za nemoteno poslovanje, obenem pa nosijo stroške reprodukcije njegove delovne sile, ki zaradi reform javnega sektorja postaja čedalje bolj podrejena imperativom zasebnega sektorja (razsežnosti družbene reprodukcije, ki niso koristne za okvire gole reprodukcije delovne sile ali pa te okvire presegajo, se krčijo ali ukinjajo). Prav tako lahko računa na ugodne razpisne pogoje pri javnih projektih (denimo v gradbeništvu), subvencije in druge oblike javne socialne podpore. S takšno, tesnejšo povezavo med državo in kapitalom se na področje državne uprave prenesejo tudi mnoge »dobre prakse«, ki izvirajo iz zasebnega sektorja in so značilne zanj (čeprav se v danes prevladujoči ideološki klimi pripisujejo izključno javnemu sektorju): klientelizem, nepotizem, netransparentnost poslovanja in korupcija. Za kapitalista država v neoliberalizmu postane to, kar je bila v socialdemokratski ureditvi za delavca – vir socialne pomoči, ko nastopijo težave, in instanca, ki zagotavlja polno zaposlenost kapitala, kot je nekoč zagotavljala polno zaposlenost dela.

Mnogo težje in politično pomembnejše vprašanje je, zakaj je ideologija eksploatacije kot pobiranja davkov in ideje razrednega boja kot boja združenih zasebnih delavcev in podjetnikov proti državi tako razširjena in vplivna med delavci? To klasično vprašanje – zakaj delavci, vsaj na prvi pogled, na volitvah glasujejo in v vsakdanjem življenju delujejo proti svojim razrednim interesom ter s svojim načinom razmišljanja podpirajo družbenopolitično ureditev, v kateri so v podrejenem in izkoriščanem položaju – je mučilo že Gramscija v zvezi


s pristankom množic na fašizem in je v osemdesetih letih pripeljalo do prevlade postmarksizma nad klasičnim marksizmom in vzpona britanskih kulturnih študij. Te so glasovanje delavcev za vlado Margaret Thatcher interpretirale kot učinek medijske in kulturne hegemonije neoliberalizma (in tako kot relevanten pojasnjevalni element odpisale klasično koncepcijo razrednega boja na neposredni točki produkcije),21 medtem ko sta splošen teoretski okvir postmarksizma postavila Laclau in Mouffe z diskreditacijo konceptov razreda in razrednega boja kot ekonomsko determinističnih in esencialističnih ter z vztrajanjem pri avtonomiji političnega in definiciji političnega kot kontingentne igre pluralnih diskurzov.22

Deloma lahko pristopu kulturnih študij in postmarksizma priznamo, da je v osemdesetih odprl oziroma spomnil na pomembno gramscijansko vprašanje kulturne hegemonije in vpliva ideoloških bojev na politične razmere, toda če ekonomskega zamenjamo s kulturnim in/ali diskurzivnim determinizmom, smo ravno tako enostranski kot tradicionalni marksizem (in tragična britanska osemdeseta, za katera so bili značilni poraz rudarske stavke, ekspropriacija council estatov, financializacija vsakdanjega življenja, uvajanje osebne odgovornosti in podjetniške kulture, deindustrializacija in številne privatizacije v javnem sektorju, se od začetka devetdesetih let na evropski periferiji ponavljajo kot farsa).

Tudi v našem primeru medijska kultura in ideološki boj pojasnita le del zgodbe. Res je, da je danes prevladujoča medijska kultura usmerjena v aferaštvo, iskanje zarot, individualne zgodbe, moralizem in iskanje podtalnih omrežij in zakulisnih povezav, kar onemogoča ali vsaj močno ovira sistemsko, teoretsko analizo kapitalizma, zaradi česar je kot instanco eksploatacije mogoče predstavljati republiško davčno upravo. Davki so zabeleženi na plačnih izpiskih in računovodsko regulirani, mogoče jih je preveriti pri ustreznih virih in z vpogledom v ustrezne listine, zato predstavljajo konkretni in kvantitativno izmerjeni del presežne vrednosti, medtem ko je celota presežne vrednosti definirana teoretsko oziroma abstraktno in ni zabeležena v računovodstvu posameznega podjetja (ne da se natančno izmeriti, koliko časa posamezen delavec, po plačilu stroškov lastne reprodukcije, dela za kapitalista). Obenem pa so davki le del presežne vrednosti (za posameznega delavca jih plačuje delodajalec oziroma podjetje), in to njen še najmanj problematični del, saj se – vsaj načeloma – sredstva, zbrana z davki, porabijo za namene družbene reprodukcije in


predstavljajo del posredne oziroma družbene mezde (vrnejo se delavcu v obliki pokojnine, socialne pomoči, brezplačnih javnih storitev), medtem ko preostanek presežne vrednosti, potem ko se realizira na trgu, ostane kapitalistu v obliki dobička in je za delavca za vedno izgubljen. Medijska usmerjenost v konkretno, merljivo in individualno lahko pojasni splošen družbeni intelektualni okvir dojemanja davkov kot metode eksploatacije, vendar moramo upoštevati, da so za takšno medijsko kulturo potrebne številne spremembe v načinu organizacije medijev in novinarskega dela, tj. da si neoliberalizem ustvarja medije za svoje potrebe in po svoji podobi in da ima tudi medijska razsežnost svojo materialno, »zunajdiskurzivno« razsežnost.

Obenem pa resentiment delavcev v zasebnem sektorju do javnega sektorja ali »države« ni le odraz zaslepljenosti teh delavcev, temveč je v precejšnji meri upravičen. V situaciji, ko javni sektor ne izvaja več družbene reprodukcije, ko osnovne javne storitve postajajo plačljive in ko se javna sredstva porabljajo za plačilo izgub zasebnega sektorja, je odpor delavcev povsem razumljiv, saj se sredstva, ki predstavljajo razliko med njihovo bruto in neto plačo, namesto za družbeno reprodukcijo porabljajo za saniranje zasebnih finančnih ustanov, sumljive naložbe v gradbeništvo ali subvencije inovativnim visokotehnološkim podjetnikom. Skepticizem do dogajanja v javnem sektorju, ko je ta del procesa neoliberalnega družbenega inženiringa, je lahko tudi politično produktiven, saj predstavlja osnovo za medsektorsko solidarnost: proces proletarizacije v javnem sektorju pomeni le to, da se javni sektor industrializira in da javni uslužbenci prihajajo v položaj, v katerem so delavci v zasebnih industrijah že dvesto let in več, kar pomeni enoten boj. Razlika med delom v javnem in zasebnem sektorju se čedalje bolj briše in neoliberalna ideologija lahko učinkuje le, dokler uspešno projicira idealizirano sliko javnega uslužbenca iz preteklosti kot privilegiranega glede na »navadne« proletarce. Toda v praksi, če upoštevamo dejanske družbene procese, je delo današnjih medicinskih sester, sodnega sluge, tajnic na občinah ali učiteljic enako prekomerno, fleksibilno, izčrpavajoče in slabo plačano kot delo ponudnikov malih zasebnih storitev (keramičarjev ali vodoinštalaterjev) ali delavcev v tovarnah.

Država in kapital ter direktorji javnih zavodov in zasebni kapitalisti so že pobrateni, medtem ko jim uspeva med delavskim razredom še dokaj uspešno vzdrževati to, kar Lebowitz23 imenuje stopnja ločevanja (degree of separation), tj. fragmentirati delavski razred z namenom preprečevanja


delavske enotnosti in solidarnosti. Najbolj znane zgodovinske metode vzpostavljanja stopnje ločevanja so nacionalni šovinizem, rasizem in seksizem, danes pa prevladuje ločevanje delavcev v javnem sektorju od tistih v zasebnem, ob hkratnem povečevanju stopnje izkoriščanja ter intenzivnosti dela in kapitalistične discipline v obeh.

Ponovna vpeljava koncepta razrednega boja v analizo aktualnih procesov, ki potekajo v javnem sektorju, nam omogoča, da – v nasprotju s kulturalisti – zajamemo dogajanje tako v njegovih ideoloških in kulturnih (ki niso nepomembne) kot v njegovih družbenoekonomskih razsežnostih in da se izognemo »sektorskemu redukcionizmu« tako socialdemokratske kritike neoliberalizma (ki se omejuje le na perspektivo potrošnje javnih storitev s stališča abstraktnega državljana in se bori za obrambo javnega sektorja kot celoto pred napadi zasebnih interesov) kot panglossističnega slavljenja globalizacije (in predstavljanja zasebnega sektorja kot modela za reformo »parazitskega« javnega sektorja). Stari krt danes stoji na razpotju: upravičeno je razočaran nad degradacijo javnega sektorja in njegovo spremembo v dislocirane enote akumulacije kapitala ali zaloge vrednosti za kapitalistične krize. Obenem čedalje težje verjame panglossom, ki govorijo o blagostanju, katerega bodo prinesle nove privatizacije in širjenje podjetniške kulture, saj neenak razvoj Evrope pomeni, da kapital teče tja, kjer so mezde in davki nizki, se pravi, da delavci od liberalizacije trgov in nacionalnih gospodarstev nimajo ne posredne ne neposredne koristi. Ureditev združene Evrope, ki temelji na zniževanju realnih mezd, fleksibilizaciji trgov dela, fiskalni disciplini ter antisocialni in antidemokratični monetarni politiki, pomeni, da so danes ponovno »vse hiše v Evropi zaznamovane s skrivnostnim rdečim križcem«.24

Tako javni kot zasebni kapitalisti spretno instrumentalizirajo spontane in nepovezane oblike odpora novim oblikam kapitalistične dominacije: bežanje pred pisarniško disciplino in zahteva po večji avtonomiji nad delovnim procesom se spremeni v sredstvo fleksibilizacije trgov dela z vojsko svobodnjakov (free lancers); zahteva po avtonomnem razpolaganju z lastnim življenjem in delovno silo se prevaja v »osebno odgovornost« in »podjetniški duh«; razočaranje nad korupcijo in degradacijo javnega sektorja se uporablja kot argument za njegovo privatizacijo, odpor proletarizaciji pa v sredstvo za nadaljnje povečevanje stopnje ločevanja s podeljevanjem selektivnih izjem in ugodnosti posameznikom ali posameznim ustanovam. Solidarnost, utemeljena obenem na abstraktnem in konkretno-analitičnem


konceptu razrednega boja, lahko predstavlja politično metodo premagovanja teh ločitev in vzpostavitve enotnega, medsektorskega in mednarodnega terena boja, saj niso ločeni le delavci v javnem in zasebnem sektorju, temveč so pritiski na nacionalne delavske razrede posameznih držav v aktualnem načinu delovanja Evropske unije poglavitno sredstvo »višanja konkurenčnosti«.

OPOMBE

David Harvey, A Brief History of Neoliberalism, Oxford University Press, Oxford, 2003.

Pierre Bourdieu in Loic Wacquant, »Neoliberal Newspeak: Notes on the New Planetary Vulgate«,

spletne strani Univerze v Berkeleyju, oddelek za sociologijo, preverjeno 21. 9. 2011,

http://sociology.berkeley.edu/faculty/wacquant/wacquant_pdf/neoliberal.pdf.

Geoffroy Geraud, »Protitotalitarizem brez totalitarizma: francoski ‘javni intelektualci’ o Jugoslaviji v

začetku devetdesetih let«, Borec, let. 60, 2008, št. 648–651, str. 199–225.

Wendy Brown, »Neoliberalism and the End of Liberal Democracy«, Theory & Event, let. 7, 2003,

št. 1; Martha Nussbaum, »Not for Profit: Why Democracy Needs the Humanities«, Princeton

University Press, New Jersey, 2010.

Karl Polanyi, The Great Transformation, Beacon Press, Boston, 2001.

Primož Krašovec, Realna subsumpcija v hramu duha (v objavljalnem postopku pri založbi Goga).

Timothy Brennan, Wars of Position: Cultural Politics of Left and Right, Columbia University Press,

New York, 2006.

Loren Goldner, »The Nazis and Deconstruction«, spletne strani Break their Haughty Power,

preverjeno 21. 9. 2011, http://home.earthlink.net/~lrgoldner/faye.html.

Eilen Meiksins Wood, The Retreat from Class, Verso, London in New York, 1999.

Tony Smith, Technology and Capital in the Age of Lean Production, spletne strani Univerze v Iowi,

preverjeno 21. 9. 2011, http://www.public.iastate.edu/~tonys/.

Costas Lapavitsas (ur.), »Eurozone between Austerity and Default«, spletne strani Research on

Money and Finance, preverjeno 21. 9. 2011, http://www.researchonmoneyandfinance.org/media/

reports/RMF-Eurozone-Austerity-and-Default.pdf.

Miroslav Stanojević, »Slovenska tranzicija: konec konsenzualne demokracije?«, predavanje na

Delavsko punkerski univerzi, Ljubljana, 10. 3. 2011.

Michael Perelman, The Invention of Capitalism, Duke University Press, Durham, 2000.

Karl Marx, Kapital I, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1980.

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14


Evropska komisija, »Innovation Union«, spletne strani Evropske komisije, preverjeno 21. 9. 2011,

http://ec.europa.eu/research/innovation-union/index_en.cfm.

Massimo de Angelis, »Global Capital, Abstract Labour and the Fractal Panopticon«, spletne strani

The Commoner, preverjeno 21. 9. 2011, http://www.commoner.org.uk/fractalpanopt.pdf.

Da gre za institucije družbene reprodukcije, poudarjamo zato, ker te predstavljajo le del javnega

sektorja, ki vključuje tudi institucije politične oziroma državne moči (ministrstva, parlament, vlado)

in industrijo v državni lasti, ki deluje po povsem kapitalističnih načelih in zato tam ne

more govoriti o podrejanju ali prilagajanju kapitalu.

Primož Krašovec, Ekspropriacija črne škatle (v pripravi za tisk pri še neznanem založniku).

Sergio Bologna, »The Tribe of Moles«, spletne strani Libcom, preverjeno 21. 9. 2011,

http://libcom.org/library/tribe-of-moles-sergio-bologna.

Werner Bonefeld, »Class and EMU«, spletne strani The Commoner, preverjeno 21. 9. 2011,

http://www.commoner.org.uk/bonefeld05.pdf.

Cary Nelson in Lawrence Grossberg, Marxism and the Interpretation of Culture,

University of Illinois Press, Champaign, 1988.

Ernesto Laclau in Chantal Mouffe, Hegemony and Socialist Strategy, Verso, London in

New York, 1985.

Michael Lebowitz, Beyond Capital, Palgrave MacMillan, Basingstoke in New York, 2003.

Karl Marx, »Govor na obletnici lista ‘People’s Paper’«, MEID IV, Cankarjeva založba,

Ljubljana, 1968.

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

Documents

DČ Društvo za proučevanje zgodovine, antropologije in LPorevija-borec.si/ebook/borec_681-684/predogled_borec_681-684.pdf · REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST MOJA