Dokument - Varuh človekovih pravic RS · Web viewOb prijavi s strani oškodovanih ali neoškodovanih oseb kot tudi v primerih, ki jih sama zazna pri svojem delu, policisti najprej

Dokument

Naslov dokumenta: Informacija o uresničitvi Priporočil Državnega zbora ob obravnavi Štirinajstega rednega letnega poročila Varuha človekovih pravic za leto 2008 in Mnenje Vlade Republike Slovenije k Petnajstemu rednemu letnemu poročilu Varuha človekovih pravic za leto 2009

Naslov akta: Petnajsto redno letno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2009

Klasifikacijska številka: 000-04 / 10 - 0043 / 0006EPA akta: 1200 - VKratica akta:Vrsta dokumenta: DokumentDatum dokumenta: 30.09.2010Avtor: V - VladaNaslovnik: PDZ - Predsednik Državnega zbora

Vsebina:

REPUBLIKA SLOVENIJAVLADA REPUBLIKE SLOVENIJE

Številka: 07002-1/2010/33Ljubljana, 30.09.2010

PREDSEDNIK DRŽAVNEGA ZBORA

LJUBLJANA

V prilogi vam pošiljamo:

- Informacijo o uresničitvi Priporočil Državnega zbora ob obravnavi Štirinajstega rednega letnega poročila Varuha človekovih pravic za leto 2008 in Mnenje Vlade Republike Slovenije k Petnajstemu rednemu letnemu poročilu Varuha človekovih pravic za leto 2009,

ki ju je Vlada Republike Slovenije sprejela na 101. redni seji dne 30.09.2010.

Vlada Republike Slovenije je na podlagi 45. člena poslovnika Vlade Republike Slovenije in na podlagi 235. člena poslovnika Državnega zbora določila, da bodo kot njeni predstavniki na sejah Državnega zbora in njegovih delovnih teles sodelovali:

- Borut Pahor, predsednik Vlade Republike Slovenije,- mag. Mitja Gaspari, minister brez resorja, odgovoren za razvoj in evropske

zadeve,- dr. Henrik Gjerkeš, minister brez resorja, odgovoren za lokalno samoupravo in

regionalno politiko,- Gregor Golobič, minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo,- dr. Ljubica Jelušič, ministrica za obrambo,- Katarina Kresal, ministrica za notranje zadeve,- dr. Franc Križanič, minister za finance,- dr. Igor Lukšič, minister za šolstvo in šport,- Dorijan Marušič, minister za zdravje,- Irma Pavlinič Krebs, ministrica za javno upravo,- dr. Ivan Svetlik, minister za delo, družino in socialne zadeve,- mag. Darja Radić, ministrica za gospodarstvo,- Majda Širca Ravnikar, ministrica za kulturo,- dr. Patrick Vlačič, minister za promet,- Aleš Zalar, minister za pravosodje,- dr. Roko Žarnić, minister za okolje in prostor,

- Samuel Žbogar, minister za zunanje zadeve,- dr. Boštjan Žekš, minister brez resorja, odgovoren za področje odnosov med

Republiko Slovenijo in avtohtono slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah ter med Republiko Slovenijo in Slovenci po svetu,

- mag. Dejan Židan, minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano,- državni sekretarji ministrstev,- Vanda Remškar Pirc, vodja Službe za nevladne organizacije na Ministrstvu za

javno upravo.

mag. Helena KAMNAR

GENERALNA SEKRETARKA

PRILOGA: 1

REPUBLIKA SLOVENIJAVLADA REPUBLIKE SLOVENIJE

Številka: 07002-1/2010/33Ljubljana, 30.09.2010

INFORMACIJAO URESNIČITVI PRIPOROČIL

DRŽAVNEGA ZBORA OB OBRAVNAVI

ŠTIRINAJSTEGA REDNEGA LETNEGA POROČILA VARUHA ČLOVEKOVIH PRAVIC

ZA LETO 2008 (URADNI LIST RS, ŠT. 106/09)IN MNENJE VLADE REPUBLIKE SLOVENIJE

K PETNAJSTEMU REDNEMU LETNEMU POROČILU VARUHAČLOVEKOVIH PRAVIC

ZA LETO 2009

KAZALO K INFORMACIJI O URESNIČITVI PRIPOROČIL DRŽAVNEGA ZBORA REPUBLIKE SLOVENIJE OB OBRAVNAVI ŠTIRINAJSTEGA REDNEGA LETNEGA POROČILA VARUHA ČLOVEKOVIH PRAVIC ZA LETO 2008 (URADNI LIST RS, ŠT. 106/09) IN MNENJU VLADE REPUBLIKE SLOVENIJE K PETNAJSTEMU REDNEMU LETNEMU POROČILO VARUHA ČLOVEKOVIH PRAVIC ZA LETO 2009

***Del besedila ni objavljen v podatkovni zbirki - celotno besedilo je v priponki***

0.UVOD

Varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek-Travnik (v nadaljnjem besedilu Varuh) je na podlagi Zakona o varuhu človekovih pravic (Uradni list RS, št. 71/93 in 15/94-popravek) dne 16.06.2010 z dokumentom pod številko 0103-4/2010-31 uradno posredovala predsedniku Državnega zbora Republike Slovenije Petnajsto redno letno poročilo Varuha človekovih pravic za leto 2009. Dne 06.08.2010 je navedeno poročilo osebno izročila tudi predsedniku Vlade Republike Slovenije.

Vlada Republike Slovenije je ob pripravi odzivnega poročila na navedeno poročilo Varuha človekovih pravic pripravila tudi informacijo o realizaciji Priporočil Državnega zbora Republike Slovenije ob obravnavi Štirinajstega rednega letnega poročila Varuha človekovih pravic za leto 2008 (Uradni list RS, št. 106/09).

Vlada Republike Slovenije se zaveda realnosti problematike, ki jo izpostavlja Varuhinja, prav tako pa tudi svoje odgovornosti pri tem, zato je bila sprejeta vrsta ukrepov. Nekateri pomembnejši so predstavljeni v uvodu, vsi ostali pa so izčrpno opisani v nadaljevanju.

V uvodu velja poudariti, da si je Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu Vlada) ves čas v letu 2009 in tudi v letošnjem letu prizadevala, da bi omilila učinke ekonomske krize in povečanja brezposelnosti oziroma števila socialno ogroženih ljudi. V zvezi s tem smo okrepili sodelovanje in podporo državnih ustanov in nevladnih organizacij ter zagotovili dodatno materialno podporo za izvajanje akcij Slovenske Karitas in Rdečega križa ter Zveze društev upokojencev Slovenije.

Še posebej moramo poudariti, da je Vlada Državnemu zboru predlagala sprejem interventnega zakona za socialno najbolj ogrožene prebivalce v Republiki Sloveniji, tako je bil Zakon o posebnem dodatku za socialno ogrožene sprejet 15. julija 2009, veljati pa je začel 25.7.2009. Po tem zakonu je bil v letu 2009 izplačan posebni dodatek 103.117 upravičencem. Skupna višina izplačanih sredstev je znašala 13.771.860 EUR.

V letu 2009 sta bila na področju socialnih zadev sprejeta dva pomembna zakona: Zakon o socialno varstvenih prejemkih in Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev.

Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev bo zagotovil večjo pravičnost in preglednost na področju transferjev iz javnih sredstev, ki temeljijo na ugotovljenem materialnem položaju posameznika oziroma družine. Z zakonom bo omogočeno tudi hitrejše in prijaznejše odločanje v postopkih dodeljevanja transferjev ter zmanjšana možnost zlorab sistema. Centri za socialno delo bodo v skladu s sprejetim Zakonom o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev po enotnih kriterijih odločali o vseh pravicah iz javnih sredstev, kar pomeni, da se bo tudi pri drugih pravicah oz. subvencijah upoštevala nova višina minimalnega dohodka. Cilj zakona je tudi, da centri za socialno delo postanejo enotna vstopna točka, kar pomeni povečanje preglednosti in dostopnosti raznovrstnih socialnih pomoči, ki jih zagotavljamo posameznikom in družinam iz javnih sredstev. Zakon bo poenostavil sistem socialnih pomoči in omogočil, da bodo pomoč dobili tisti, ki jo res potrebujejo.

V letu 2010 je bil pripravljen predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo, ki bo posredovan v proceduro v Državni zbor še v tem letu.

Strukturne spremembe dolgotrajne oskrbe se nanašajo na zagotavljanje vzdržnega sistema dolgotrajne oskrbe za starejše in od oskrbe odvisnih prebivalcev in temelji na uvedbi obveznega zavarovanja, ki izhaja iz načel solidarnosti in vzajemnosti. Namen zakona je, da integrira tako zdravstvene kot socialne storitve, omogoči enakomerno dostopnost do storitev na območju celotne države, zagotovi trajen stabilen finančni vir, pospeši izvajanje oskrbe v domačem okolju ter vpelje ustrezno ureditev na področju preventive, rehabilitacije in uporabe komunikacijskih in tehničnih pripomočkov.

Vlada je veliko pozornost namenila normativni ureditvi študentskega dela, ki ga je potrebno nujno urediti, tako da zlorabe ne bodo mogoče, saj študentom tovrstno delo omogoča pridobivanje delovnih izkušenj, ki jih bodo lahko ustrezno uveljavili in jim hkrati izboljša materialne pogoje za študij. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je v zakonodajno proceduro vložilo Predlog Zakona o malem delu, ki sistematično ureja to področje. Razlogi za sprejem takšnega zakona so jasni: študentsko delo v takšni obliki povzroča nelojalno konkurenco na trgu dela, saj imajo študentje prednost pred drugimi družbenimi skupinami, prav tako pa je obseg študentskega dela zaradi neurejenih vpisnih evidenc na univerzah in privlačnosti za delodajalce iz vidika stroškov nerazumno narasel, ob tem pa mladim ne nudi niti osnovnih standardov zaščite, ne šteje se jim delovna doba in tudi koncesije iz te oblike dela niso urejene ustrezno.

Glede projekta Zagovornik – glas otroka je Vlada preko Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve v predlog Družinskega zakonika uvrstila zakonsko opredelitev pravice otroka do zagovornika, na splošno pa določa, da zagovornik varuje koristi otroka v postopkih in dejavnostih, ki ga zadevajo, če varstva njegovih koristi ni mogoče zagotoviti na drug primernejši način. Pravica otroka do zagovornika se bo začela izvajati z uveljavitvijo posebnega zakona, ki bo določal namen, pristojnost, delovanje in pooblastila zagovornika.

Glede uresničevanja Zakona o duševnem zdravju in sprejetju podzakonskih aktov je Vlada (Ministrstvo za zdravje) sprejela vse podzakonski predpise, in sicer:

- Pravilnik o načinu sodelovanja med zdravstvenim osebjem in reševalno službo ter policijo (Uradni list RS, št. 44/09); - Pravilnik o načinu in vsebini obravnave v skupnosti ter vsebini, pogojih in načinu opravljanja izpita za koordinatorja obravnave v skupnosti (Uradni list RS, št. 49/09);- Pravilnik o opravljanju izpita ter izbiri in vlogi zastopnika pravic oseb na področju duševnega zdravja (Uradni list RS, št. 49/09);- Pravilnik o vsebini, pogojih in načinu opravljanja izpita za koordinatorja nadzorovane obravnave (Uradni list RS, št. 63/09);- Pravilnik o kadrovskih, tehničnih in prostorskih pogojih izvajalcev psihiatričnega zdravljenja ter o postopku njihove verifikacije (Uradni list RS, št. 63/09);- Pravilnik o kadrovskih, tehničnih in prostorskih pogojih za izvajanje nalog na področju duševnega zdravja za izvajalce institucionalnega varstva ter centre za socialno delo ter o postopku njihove verifikacije (Uradni list RS, št. 97/09);- Pravilnik o merilih za določitev višine nagrade in za povrnitev stroškov za delo zastopnika pravic oseb na področju duševnega zdravja (Uradni list RS, št. 67/10).

Na Ministrstvu za zdravje se pripravlja tudi Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja, na sprejem katere Varuh v poročilu posebej opozarja. Predlog Resolucije je bil v javni obravnavi v času od 17.09. do 10.11.2009. V skladu s Programom dela Vlade Republike Slovenije za leto 2010 naj bi predlog sprejet na Vladi predvidoma do konca leta.

Da bi okrepili zaščito pred spolnim in drugim nadlegovanjem ter trpinčenjem na delovnem mestu, k čemur delodajalce zavezuje 45. člen Zakona o delovnih razmerjih, je Vlada maja 2009 sprejela Uredbo o ukrepih za varovanje dostojanstva zaposlenih v organih državne uprave (Uradni list RS, št. 36/09). Uredba predstavlja predpis, s katerim se ureja izvajanje ukrepov za zagotovitev takšnega delovnega okolja, v katerem ne bo spolnega in drugega nadlegovanja ali trpinčenja v organih državne uprave, hkrati pa predstavlja primer dobre prakse za ostale delodajalce. V uredbi so podane definicije spolnega nadlegovanja, nadlegovanja in trpinčenja ter določena obveznost predstojnikov, da seznanijo vse zaposlene s prepovedjo tovrstnih ravnanj in vedenj ter ukrepi v primeru kršitev. Predstojniki so v svojih organih na podlagi uredbe dolžni imenovati svetovalke oziroma svetovalce za pomoč in informiranje.

Zaradi zagotovitve večje učinkovitosti izvršbe s skrajšanjem in poenostavitvijo izvršilnih postopkov je Vlada Državnemu zboru Republike Slovenije v sprejem predlagala Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: novela ZIZ-H). Cilj novele ZIZ-H, ki je bila sprejeta 15.6.2010 in je objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 51/2010, kot eden izmed ukrepov vladne izhodne strategije, pa je tudi zmanjšanje plačilne nediscipline in negativnih učinkov krize. Z novelo ZIZ-H so bila predvsem določena natančnejša pravila iskanja dolžnikovega premoženja, razširjena je bila možnost poplačila upnika pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, določen je za upnika učinkovitejši postopek izvršbe na podlagi priložene menice ter rok za opravo procesnih dejanj sodišča v pravdnih postopkih, ki se vodijo na podlagi obrazloženega dolžnikovega ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Poleg tega so bili z novelo ZIZ-H sodniki razbremenjeni manj zahtevnih opravil, določeno je pravilo odločanja po sodniku posamezniku v postopku o pritožbi, spremenjena je pristojnost za odločanje o pritožbah na podlagi verodostojne listine in razširjena možnost elektronskega vlaganja v izvršbi. Gre torej za novelo zakona, katere določbe bodo pripomogle k hitrejšemu reševanju izvršilnih zadev.

Na področju prostovoljstva je Vlada v programu dela za leto 2010 določila, da bo za obravnavo in sprejem, Ministrstvo za javno upravo, pripravilo predlog Zakona o prostovoljstvu. V ta namen je bila ustanovljena delovna skupina za pripravo zakona, sestavljena iz predstavnikov ministrstev in dveh predstavnic prostovoljskih organizacij, Slovenske Filantropije in Slovenske Karitas, ki so na 12. delovnih sestankih, upoštevaje izhodišča nevladnih organizacij, pripravili posamezna besedila členov zakona.V mesecu juliju je bilo besedilo predloga Zakona o prostovoljstvu usklajeno in tako tudi pripravljeno za javno razpravo. Skladno z načeli in smernicami Resolucije o normativni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 95/09), je tako javnost vključena v postopke odločanja v vseh fazah priprave zakona.

S predlogom Zakona o prostovoljstvu se področje prostovoljstva v Republiki Sloveniji prvič normativno ureja in določa minimalne pogoje za prostovoljce in prostovoljske organizacije, za organiziranje in opravljanje prostovoljskega dela (usposabljanje prostovoljcev, zagotavljanje njihove varnosti, povračilo stroškov, spremljanje in podporo njihovemu delu ter ustrezno zavarovanje).

Z ureditvijo prostovoljskega dela na sistemski ravni se ureja širše področje družbeno koristnega prostovoljskega dela, posameznika in prostovoljskih organizacij, ki s svojimi aktivnostmi, znanjem in izkušnjami pomembno prispevajo k dvigu življenjskega standarda posameznikov in celotne družbe. Zavedati se je namreč potrebno, da je v času zaostrenih ekonomskih in družbenih razmer prostovoljsko delo še pomembnejše. Prispeva k zniževanju revščine, višji zaposljivosti prebivalstva, razvoju demokracije ter spodbujanju aktivnega državljanstva.

Vlada meni, da so bili v letu 2009 na vrsti področij sprejeti in sproženi ukrepi, ki so prispevali k reševanju problemov, ki zadevajo spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vlada ob tem izraža svojo jasno zavezo, da bo tudi v bodoče v okviru svojih pristojnosti posebno pozornost namenjala spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter zakonitosti in pravni varnosti v Republiki Sloveniji.

0.1. INFORMACIJA O URESNIČITVI PRIPOROČIL DRŽAVNEGA ZBORA REPUBLIKE SLOVENIJE OB OBRAVNAVI ŠTIRINAJSTEGA REDNEGA LETNEGA POROČILA VARUHA ČLOVEKOVIH PRAVIC ZA LETO 2008 (URADNI LIST RS, ŠT. 106/09 )

Točka 1. Državni zbor priporoča vsem institucijam in funkcionarjem na vseh ravneh, da upoštevajo priporočila Varuha človekovih pravic republike Slovenije, zapisana v Letnem poročilu Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2008.

Urad Vlade Republike Slovenije za narodnosti:

Državni zbor je na seji 17. decembra 2009, ob obravnavi Letnega poročila Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2008, sprejel tudi priporočilo, s katerim priporoča vsem institucijam in funkcionarjem na vseh ravneh, da upoštevajo priporočila Varuha človekovih pravic Republike Slovenije, zapisana v Letnem poročilu Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2008. V omenjenem letnem poročilu se na delovno področje Urada Vlade RS za narodnosti nanaša naslednje priporočilo:

»Vlada naj v sodelovanju s samoupravnimi lokalnimi skupnostmi in Svetom romske skupnosti Republike Slovenije čim prej sprejme program ukrepov za usklajeno uresničevanje posebnih pravic pripadnikov romske skupnosti na podlagi določil 4. – 6. člena Zakona o romski skupnosti v Republiki Sloveniji.«

Urad Vlade RS za narodnosti pojasnjuje, da je navedeno priporočilo realizirano, saj je Vlada RS na svoji 72. seji dne 11. 3. 2010 s sklepom št. 09501-2/2010/7 (prečiščeno besedilo sprejeto na 73. seji vlade dne 18. 3. 2010 s sklepom št. 09501-2/2010/8) sprejela Nacionalni program ukrepov za Rome Vlade Republike Slovenije za obdobje 2010 – 2015. Več o omenjenem programu je zapisanega pod poglavjem 2.2.3 Nacionalne in etnične skupine, naslovom »Pravice romske skupnosti«, sicer pa je nacionalni program ukrepov objavljen tudi na spletnih straneh Urada Vlade RS za narodnosti.

Točka 2. Državni zbor priporoča Vladi Republike Slovenije, da prouči ustavnost in zakonitost normativne ureditve, ki dopušča odlog plačevanja prispevkov za socialno varnost s strani delodajalcev in davčne uprave republike Slovenije brez soglasja samega delavca, saj so socialno varstveni prispevki sestavni del bruto osebnega dohodka, last delavca. Odtujevanje prispevkov, ki so del osebnega dohodka zaposlenega, sproža vprašanja kršenja človekovih pravic posameznika.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve:

Glede priporočila Državnega zbora RS, v katerem priporoča Vladi Republike Slovenije, da prouči ustavnost in zakonitost normativne ureditve, ki dopušča odlog plačevanja prispevkov za socialno varnost s strani delodajalcev in Davčne uprave Republike Slovenije brez soglasja samega delavca, saj so socialno varstveni prispevki sestavni del bruto osebnega dohodka, last delavca, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pojasnjuje, da v Predlogu zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-2, ki je bil dne 09.09.2010 obravnavan in sprejet na

Vladi RS, ni več možnosti odpisa, odloga ali obročnega plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (158. člen predloga ZPIZ-2).

Točka 3. Državni zbor priporoča, da Ministrstvo za javno upravo prouči vprašanje enakopravnosti vseh političnih strank in list v času formalne volilne kampanje in v tej povezavi vprašanje okrnjenosti dostopa do informacij javnega značaja, saj volivci nimajo možnosti v enaki meri spoznati vse volilne programe in kandidate in biti o njih enakovredno informirani.

Ministrstvo za javno upravo:

Glede na razpravo na seji parlamentarnega delovnega telesa, ki je priporočilo sprejel, se po mnenju Ministrstva za javno upravo priporočilo nanaša na preučitev predloga, naj se v času volilne kampanje zagotovijo enaki pogoji za objavljanje volilnih propagandnih sporočil v javnih in zasebnih medijih in naj se pri predstavitvah kandidatov in njihovih programov ne dopušča več posebnih terminov za parlamentarne in neparlamentarne stranke. Delovna skupina, ki jo je za pripravo strokovnih podlag za spremembe volilne zakonodaje imenovala ministrica za javno upravo, je o tem predlogu razpravljala, vendar meni, da je obstoječa ureditev – tudi s primerjalno-pravnega vidika – za neparlamentarne stranke ugodna in kot taka ustrezna. S področjem informacij javnega značaja pa problematika po našem mnenju nima povezave.

Točka 4. Vlada naj pripravi strategijo aktivnega staranja.


Glede priporočila Državnega zbora, da naj Vlada pripravi strategijo aktivnega staranja, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pojasnjuje, da so Ukrepi za spodbujanje aktivnega staranja oblikovani in že posredovani v vladno proceduro, Vlada pa naj bi jih sprejela do konca mesece septembra.

1. UGOTOVITVE, MNENJA IN PREDLOGI VARUHINJE

Ministrstvo za zdravje:

V zvezi s trditvijo Varuha, da je glede odgovornosti tipičen primer za zgrešeno zakonsko rešitev Zakon o duševnem zdravju (v nadaljnjem besedilu: ZDZdr), ki se tudi sprašuje, ali ne bi bilo ceneje, predvsem pa učinkoviteje, če bi pripravljavci zakona bolj prisluhnili stroki in nenazadnje tudi Varuhu, Ministrstvo za zdravje pojasnjuje sledeče:

Ministrstvo za zdravje je pri pripravi predloga ZDZdr, v skladu s postopkom za pripravo zakonov, sodelovalo s strokovnjaki s področja medicine oziroma psihiatrije in s civilno družbo, saj se je predlog zakona o duševnem zdravju oblikoval skoraj 15 let. Pri tem smo upoštevali pretežni del pripomb, ki smo jih lahko uskladili s konceptom predloga zakona. Posebej poudarjamo, da smo upoštevali tudi večino pripomb Varuha (pri posebnih metodah zdravljenja smo izraz "vrednosti" nadomestili z "odmerek", prepovedali smo psihokirurško zdravljenje, posebej določili, katere človekove pravice in pod katerimi pogoji je mogoče začasno omejiti, za koordinatorja nadzorovane obravnave smo zahtevali opravljanje posebnega izpita itd.). Zato se Ministrstvo za zdravje ne more strinjati, da je ZDZdr tipičen primer za zgrešeno zakonsko rešitev.

Ministrstvo za notranje zadeve:

Varuh je uvodoma na področju omejitev osebne svobode pohvalil rezultate nadzorov na policijskih postajah, kjer nepravilnosti odkrijejo le še občasno.

V zvezi z etiko javnih (državnih) uslužbencev ugotavlja, da je čedalje manj zaupanja v policiste, kadar se ti znajdejo v vlogi alkoholiziranih povzročiteljev prometnih nesreč, njihovi kolegi pa jim omogočijo zabrisati sledove. V zvezi z navedenim pripominjamo, da so bili v letu 2009 res ugotovljeni primeri povzročitve prometne nesreče pod vplivom alkohola, ki so jih povzročili policisti v prostem času, v enem primeru pa tudi v času službe. O vseh prometnih nesrečah, kjer je bil podan sum storitve kaznivega dejanja, je bil v skladu z usmeritvami in Navodilom o delu skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, obveščen njihov specializiran oddelek, katerega policisti so prevzeli nadaljnje postopke. Zaradi suma neobjektivnega obravnavanja prometne nesreče, ki je bil izkazan le v enem primeru, je bil opravljen tudi izredni nadzor nad delom policijskih enot, ki so prometno nesrečo obravnavale. V nadzoru so bile ugotovljene nepravilnosti, zato so bili zoper odgovorne izvedeni ustrezni ukrepi. Glede na ugotovitve je Generalna policijska uprava vsem policijskim upravam posredovala opozorilo in naročila, da se izvedejo ustrezne ukrepi za odpravo nepravilnosti.


Varuh v tem delu posebej izpostavlja problematiko gluhih in naglušnih oseb. Gluhim študentom namreč ni zagotovljeno plačilo tolmačenja v slovenski znakovni jezik za spremljanje študijskih obveznosti. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve želi ob tem poudariti, da bilo v zvezi s tem že pred leti podana razlaga Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika, da so to plačilo dolžni zagotavljati izvajalci javne službe, torej tudi univerza, kjer gluhi študent opravlja svoj študij. S tem smo takrat tudi že seznanili ministrstvo, pristojno za visoko šolstvo.

V nadaljevanju je omenjena problematika pripomočka za gluhe starše novorojenčkov, s katerim bi le-ti zaznali jok svojega novorojenčka. Naj povemo, da je eden od ukrepov Predloga zakona o izenačevanju možnosti invalidov, ki je obravnavi v Državnem zboru, pravica do sofinanciranja pripomočkov za premagovanje komunikacijskih ovir, ki jih invalidi s senzornimi okvarami (slepi, slabovidni, gluhi, naglušni, gluhoslepi ter invalidi z govornimi in več motnjami) potrebujejo kot podporo za socialno vključevanje. S tem ukrepom za izenačevanje možnosti invalidov bo gluhim staršem novorojenčkov na voljo tudi pripomoček za prepoznavanje joka njihovega novorojenčka. Do uveljavitve Predloga zakona o izenačevanju možnosti invalidov je gluhim staršem nakup takega pripomočka omogočen iz sredstev enkratnega denarnega prejemka, tj. pomoči ob rojstvu otroka po Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih.

Ministrstvo za pravosodje:

Glede na to, da se največ ugotovitev, mnenj in predlogov Varuha, ki zadevajo Ministrstvo za pravosodje, nanašajo na Upravo za reševanje kazenskih sankcij (v nadaljevanju: UIKS), naj uvodoma povemo, da je bilo sodelovanje med generalnim uradom UIKS in Varuhom tudi v preteklem letu dobro, saj so se vse zadeve sproti reševale. V roku smo odgovorili na vsa poročila Varuha o nadzorih v posameznih zavodih za prestajanje kazni zapora (v nadaljevanju: zavod), kakor tudi na pobude posameznih zaprtih oseb.

Sicer pa ocenjujemo, da je Letno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2009 (v nadaljevanju: poročilo) v tistem delu, ki zadeva področje izvrševanja kazenskih sankcij, dokaj ugodno, saj ne navaja hujših kršitev človekovih pravic oziroma neustreznega ravnanja in postopanja z zaprtimi osebami. Pomanjkljivosti pri obravnavi pobud za začetek postopka za varstvo človekovih pravic zaprtih oseb in pomanjkljivosti, ki jih je Varuh ugotovil ob nadzorih v zavodih in prevzgojnem domu, smo poskušali v mejah realnih možnosti sproti odpravljati, kar Varuh v poročilu tudi omenja. V glavnem smo tudi sledili predlogom Varuha glede sprememb in dopolnitev določenih podzakonskih predpisov, še zlasti hišnih redov zavodov.

2. VSEBINA DELA IN PREGLED OBRAVNAVANIH ZADEV

2.1. USTAVNE PRAVICE

SPLOŠNO


Varuh na področju pregona javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti sicer izpostavlja predvsem probleme pregona, kar ne sodi v delovno področje Urada. Vendarle pa UVN preventivne ukrepe, ki se posredno navezujejo tudi na področje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti, opisuje v nadaljevanju k poglavju 2.2. DISKRIMINACIJA – SPLOŠNO.

2.1.1 SVOBODA VESTI

2.1.2 VERSKA DUHOVNA OSKRBA V BOLNIŠNICAH


Varuh v tem delu izpostavlja vprašanje verske oskrbe v bolnišnicah. Iz pobud je izhajalo, da verske skupnosti duhovne oskrbe vselej ne morejo zagotavljati svobodno, predvsem, ko gre za intenzivne terapije ali prostovoljno zdravljenje na zaprtih oddelkih. Dostop predstavnikov verskih skupnosti do teh pacientov je praviloma mogoč le na podlagi vnaprej izražene želje posameznega oskrbovanca in ustreznega akta »odobritve« zavoda.Na tej podlagi je Varuh na Ministrstvo za zdravje (MZ) naslovil poizvedbo v zvezi s težavami,s katerimi se pri dostopu do oskrbovancev v bolnišnicah in drugih zdravstvenih ustanovah srečujejo verske skupnosti. Opozorili so, da takšnih omejitev v Zakonu o verski svobodi (ZVS) ni, le v omejeni meri pa lahko izhajajo iz narave stvari. Zato je toliko bolj vprašljivo,da se način izvajanja verske duhovne oskrbe prepušča kar praksi posameznih zavodov in ponudnikov zdravstvenih storitev, ki to dejavnost opravljajo kot javno službo. Notranji akti zavodov medsebojno tudi niso usklajeni, zato so rešitve lahko zelo različne. Varuh meni, da bi takšne omejitve lahko kršile standarde verske duhovne oskrbe iz prvega odstavka 3. člena Pravilnika o organizaciji in izvajanju verske duhovne oskrbe v bolnišnicah in pri drugih izvajalcih zdravstvenih storitev (Pravilnik) posamezne verske skupnosti, saj so te stvar avtonomne presoje verskih skupnosti in ne morejo biti uniformno določene.Ustavno sodišče je 14. 4. 2010 sprejelo odločbo, v kateri je razveljavilo drugi odstavek 25. člena ZVS, ki določa, da če je v bolnišnicah v vsej državi dovolj veliko

število oskrbovancev iste veroizpovedi, ministrstvo, pristojno za zdravje, zagotovi v partnerskem dogovarjanju, na podlagi zakona, ki ureja financiranje zdravstvenih programov in storitev, zaposlitev potrebnega števila duhovnikov, v skladu s predpisi ministra, pristojnega za zdravje. Duhovnik, ki je imenovan in tako zaposlen, lahko nemoteno opravlja svojo službo in obiskuje oskrbovance ustrezne veroizpovedi ob primernem času.

V svoji obrazložitvi je Ustavno sodišče zapisalo, da je mera dopustnega sodelovanja med državo in cerkvijo prekoračena, ko država (ministrstvo) – ne da bi bilo to nujno za izvrševanje človekove pravice iz prvega odstavka 41. člena Ustave RS – za zagotavljanje verske duhovne oskrbe v zaporih in javnih bolnišnicah sklene delovno razmerje z duhovnikom. Državno zaposlovanje duhovnikov za opravljanje verske službe v zavodih za prestajanje kazni in javnih bolnišnicah je torej nedopustno in izpodjeda avtonomijo verskih skupnosti in njenih duhovnikov, ki je sestavina načela o ločenosti države in verskih skupnosti v širšem smislu. Na drugi strani zaposlitev duhovnikov v državnem organu za opravljanje verske službe vzpostavlja pomembno institucionalno vez med državo in verskimi skupnostmi. Duhovnik, ki kot uslužbenec države opravlja versko duhovno oskrbo, čeprav ni uradnik, do neke mere simbolizira državo. Pomembno je, da je ta simbolna vez prepoznavna tudi navzven, v odnosu do tretjih (neverujočih in drugače verujočih). V tem smislu institucionalna vključitev duhovnikov v korpus države simbolizira, da je država tista, ki s svojim aparatom neposredno izvršuje versko duhovno oskrbo v teh zavodih in bolnišnicah. Pomeni njeno simbolno istovetenje z vero oziroma verskimi skupnostmi in s tem negacijo nevtralnosti. Tako intenziven način podpornega delovanja države pri omogočanju verske duhovne oskrbe v zaporih in bolnišnicah glede na navedeno presega meje, določene z načelom o ločenosti države in verskih skupnosti iz prvega odstavka 7. člena Ustave RS, zato je z njim v neskladju. Prvi stavek drugega odstavka 25. člena ZVS omogoča samo zaposlovanje duhovnikov za izvrševanje verske duhovne oskrbe, ne pa tudi drugačnega financiranja njihovega dela. Drugi stavek istega odstavka 25. člena ZVS pa se nanaša le na položaj zaposlenega duhovnika (tj. na njegovo opravljanje službe in obiskovanje oskrbovancev ob primernem času), zato je smisel njegovega obstoja z razveljavitvijo prvega stavka v celoti izčrpan. Glede na to je drugi odstavek 25. člena ZVS Ustavno sodišče razveljavilo v celoti (4. točka izreka). Zaradi razveljavitve določb o zaposlovanju duhovnikov je brez pomena ostal tudi zadnji stavek prvega odstavka 27. člena ZVS, kolikor iz kroga upravičencev do namenske državne finančne pomoči za plačilo prispevkov zavarovanca za socialno varnost izvzema verske uslužbence, zaposlene na podlagi 24. in 25. člena ZVS. Zato je bilo treba razveljaviti tudi zadnji stavek prvega odstavka 27. člena ZVS, kolikor se nanaša na 24. in 25. člen ZVS (4. točka izreka).

Ustavno sodišče je učinek razveljavitve odložilo za eno leto (5. točka izreka). S tem je skladno z načelom zaupanja v pravo (2. člen Ustave RS) preprečilo možnost nenadne spremembe položaja duhovnikov, ki so morebiti že zaposleni. Hkrati pa ima zakonodajalec na voljo dovolj časa za morebitno ureditev njihovega položaja po začetku učinkovanja razveljavitve in za morebitno drugačno ureditev verske duhovne oskrbe v zavodih za prestajanje kazni zapora in javnih bolnišnicah.

Urad Vlade republike Slovenije za verske skupnosti:

Urad Vlade RS za verske skupnosti pojasnjuje, da je začel postopek spreminjanja in dopolnjevanja ZVS, ki bi se moral po odločbi Ustavnega sodišča končati najpozneje v juniju prihodnjega leta.

Urad Vlade RS za verske skupnosti je na svojo pobudo in v sodelovanju z registriranimi verskimi skupnostmi oblikoval tudi poimenski seznam koordinatorjev verske duhovne oskrbe registriranih verskih skupnosti v bolnišnicah. Ta seznam, namenjen bolnišnicam, bomo v kratkem posredovali Ministrstvu za zdravje in ga predvidoma oktobra objavili tudi na svojih spletnih straneh.

2.1.3 ETIKA JAVNE BESEDE


Varuh opozarja, da se na nogometnih tekmah pojavlja vse več sovražnega govora in pozivanja k nasilju v obliki navijaških gesel. V tej zvezi Varuh podpira pobudo, da bi bilo potrebno izvesti medijsko kampanjo, ki bi opozarjala na nesprejemljivost sovražnega govora in gesel na športnih prireditvah. Izvedli bi jo lahko pristojni vladni uradi.

V policiji se že vrsto let srečujemo s to problematiko, pri čemer tega pojava ne zaznavamo samo na nogometnih tekmah, ampak tudi na nekaterih drugih športnih prireditvah, npr. pri hokeju, košarki in rokometu. Po našem mnenju je navedena problematika tudi odraz splošno neurejenih razmer glede navijaških skupin, zato si policija že več let prizadeva, da bi se to področje ustrezno zakonsko uredilo. Pri tem poskušamo k sodelovanju pritegniti tudi druge institucije, ministrstva in panožne športne nacionalne zveze, vendar doslej ni bilo pripravljenosti za celovito zakonsko ureditev tega področja. Vsekakor gre za problematično področje, ki zahteva sodelovanje vseh pristojnih organov, zato je nujno potrebno usklajeno delovanje vseh institucij.

V zvezi s tem v policiji pozdravljamo pobudo Varuha o izvedbi medijske kampanje in smo pripravljeni pri njej skupaj z drugimi vladnimi institucijami tudi sodelovati. Sicer že imamo na spletnih straneh policije, med preventivnimi nasveti v rubriki Javni red in mir, objavljenih nekaj nasvetov in priporočil za obiskovalce različnih športnih prireditev, v okviru katerih jim med drugim svetujemo, naj navijajo "športno, kulturno in korektno in si ne dovolijo nobenih žalitev ali rasističnega, ksenofobičnega in homofoničnega vedenja", poleg tega naj "ne nasedajo morebitnim provokacijam in se vzdržijo nasilnih dejanj". Strinjamo pa se, da si tema zasluži več pozornosti oziroma jo je treba v javnosti bolj izpostaviti. V tem smislu bomo proučili možnosti, da že obstoječe preventivne nasvete objavimo tako, da bodo še vidnejši oziroma laže in hitreje dostopni.

2.1.4 ZBIRANJE IN ZDRUŽEVANJE


Varuh človekovih pravic v poglavju Ustavne pravice pri pravici do mirnega zbiranja in svobodnega združevanja (42. člen Ustave RS) ugotavlja pomanjkljivost pogojev za pridobitev in izvajanje koncesije ali javnega pooblastila v društvih ter pomanjkljivost

nadzora nad pravilnostjo in zakonitostjo izvrševanja koncesije ali pooblastila, ima pa tudi pomisleke glede uresničevanja svobode notranjega organiziranja nekaterih takšnih društev ter načina sprejemanja najpomembnejših odločitev v takšnih društvih.

Zakon o društvih (Uradni list RS, št. 61/06 in 58/09) določa, da je registrirano društvo pravna oseba zasebnega prava, zato lahko tudi društva pridobivajo koncesije oziroma javna pooblastila za izvajanje določenih nalog oziroma dejavnosti. Pogoje za pridobitev koncesije ali javnega pooblastila določajo posebni predpisi, ki tudi določajo pogoje, ki jih mora društvo ali drug imetnik koncesije ali nosilec javnega pooblastila izpolnjevati za podelitev koncesije ali pooblastila in zahteve glede samega opravljanja dejavnosti ali nalog na katere se koncesija ali pooblastilo nanaša. Prav tako posebni predpisi določajo tudi nadzorstvo nad pravilnostjo in zakonitostjo dela koncesionarja oziroma pooblaščenca. Zato je tudi pravilno, da se rešitve težav ali nepravilnosti na tem področju zagotavljajo v okviru pravnih možnosti, ki jih zagotavljajo ti predpisi. To pa je tudi stališče varuha, ki je v posameznih primerih za odpravo nepravilnosti tudi posredoval pri pristojnih organih.

Glede zakonitosti organiziranja upravljanja društva pa poudarjamo, da je društvo članska organizacija, zato Zakon o društvih v drugem odstavku prvega člena med drugim določa, da odločitve o upravljanju društva neposredno ali posredno sprejemajo članice oziroma člani društva. V prvem odstavku 12. člena pa zakon način sodelovanja članov društva podrobneje pojasnjuje, ko določa, da sodelujejo pri upravljanju neposredno ali posredno po predstavnikih, po izvoljenih organih oziroma zastopniku društva. Kakšen način sodelovanja članov bo društvo opredelilo, pa mora biti določeno v temeljnem aktu. Zakon v 13. členu, ki določa pristojnosti zbora članov, določi tudi njegovo sestavo, ko določa, da zbor članov sestavljajo vsi člani društva. Soodločanje vseh članov na zboru članov pa je glede na določbe 1. in 12. člena mogoče neposredno ali posredno, kar pomeni po predstavnikih. Menimo, da določbe temeljnih aktov društev, ki določajo, da zbor članov sestavljajo predstavniki članov, če je s tem zagotovljeno posredno sodelovanje pri odločanju vsem članom, zato ni v neskladju z zakonom.

Pri razlagi določbe prvega odstavka 13. člena zakona je potrebno izhajati tudi iz namena zakonodajalca, ki je z zakonom izrečno uvedel posredno odločanje članov po predstavnikih (kar je bila v društvih praksa že do uveljavitve zakona). Ta pa je v tem, da se ob upoštevanju načela samostojnosti in s tem pravice, da si društvo samo določi način upravljanja, društvom tudi z zakonom omogoči način upravljanja, ki ne bo zahteval nesorazmernih stroškov in drugih ovir pri učinkovitem odločanju. Predlog zakona namreč v obrazložitvi k določbam od 10. do 14. člena navaja, da »Pri vprašanjih upravljanja društva predlog zakona, ob upoštevanju načel samostojnosti društva in enakopravnosti članstva določa, da člani ter pooblaščene osebe pravnih oseb, članic društva, sodelujejo pri upravljanju društva neposredno ali posredno (npr. po delegatih, kadar društvo zaradi številnega članstva ali širokega območja delovanja oblikuje delne zbore članstva), po izvoljenih organih oziroma zastopniku društva, na način, ki ga sami določijo v temeljnem aktu.«

Glede vprašanj, ki štejejo kot najpomembnejša in jih zato mora sprejeti zbor članov, pa poudarjamo, da zakon določa le nekatera vprašanja, ki v društvu predstavljajo najpomembnejše odločitve in jih zato, skladno z določbo prvega odstavka 13. člena mora sprejeti zbor članov. Takšna vprašanja so sprejem temeljnega akta in

sprememb, ki jih določa prvi odstavek 9. člena zakona, odločitev o spojitvi ali pripojitvi društva (15. člen), ustanovitvi zveze društev (16. člen), o sprejemu letnega poročila (26. člen) in o prenehanju društva (38. člen). Druga za društvo najpomembnejša vprašanja pa s temeljnim aktom določi samo društvo.


Delovanje društev z javnimi pooblastili oziroma koncesijo

Zbornica - Zveza je po pozivu Ministrstva za zdravje poenotila kotizacije za strokovna srečanja, ki štejejo za pridobitev licenčnih točk. Celotni odgovor je podan v poglavju 2.12.3 Sporno izvajanje javnih pooblastil.

2.1.5 VARSTVO OSEBNIH PODATKOV

2.1.6 DOSTOP DO INFORMACIJ JAVNEGA ZNAČAJA


Ministrstvo za javno upravo (v nadaljevanju: ministrstvo) je v pregled in mnenje prejelo Letno poročilo Varuha človekovih pravic RS za leto 2009 (v nadaljevanju: Varuh). Eden izmed predlogov in priporočil se nanaša na dostop do informacij javnega značaja, ki je tudi eno izmed delovnih področij ministrstva.

V poročilu navajate, da je treba spremljati in uveljaviti nadzor nad obveznostjo občin, da zagotavljajo dostopnost registra svojih predpisov in predpisov na spletu in v fizični obliki. K tovrstni objavi organe zavezane za postopanje po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 - uradno prečiščeno besedilo in 117/06-ZDavP-2; v nadaljevanju ZDIJZ) zavezuje prvi odstavek 2. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 76/05 in 119/07, v nadaljevanju Uredba), ki določa, da je organ dolžan v sklopu centralnega kataloga informacij javnega značaja ali posebej redno vzdrževati katalog informacij javnega značaja, ki obsega najmanj splošne podatke o organu in informacijah javnega značaja, s katerimi razpolaga, kar za organe lokalnih skupnosti obsega tudi povezavo na lokalni register predpisov. Upravna inšpekcija izvaja inšpekcijski nadzor tudi nad izvajanjem določb Zakona o dostopu do informacij. Za nadzor nad izvajanjem določb ZDIJZ je pristojen Inšpektorat za javno upravo RS, torej tudi za nadzor nad izvajanjem določb o katalogu informacij javnega značaja. Kršitev teh določb navedeni zakon sankcionira kot prekršek, sankcije pa so opredeljene v 39. členu ZDIJZ. Pri reševanju prijav in pobud za inšpekcijski nadzor je upravna inšpekcija v letu 2009 ugotovila eno kršitev te določbe Zakona o dostopu do informacij javnega značaja. Zaradi tega je upravna inšpekcija v letu 2009 izdala v skladu z določili Zakona o prekrških eno pisno opozorilo, s katerim je bila predstojnica organa opozorjena na navedeno kršitev in pozvana, da odpravi ugotovljene nepravilnosti.

V nadaljevanju navajate, da je čedalje več pomembnih vsebin dostopnih preko spleta, v Sloveniji pa je še vedno veliko prebivalcev, ki še dolgo ne bodo imeli dostopa do svetovnega spleta ali ga ne bodo obvladovali. Iz vidika ZDIJZ opozarjamo, da 8. člen ZDIJZ organ zavezuje k rednem vzdrževanju in primernem

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=2006117&stevilka=5018_blank

načinu javnega objavljanja (uradno glasilo organa, svetovni splet, ipd.) ter dajanja na vpogled prosilcu po vsebinskih sklopih urejen katalog informacij javnega značaja, s katerim razpolaga.

V letnem poročilu tudi predlagate, da bi se morala zaupnost postopka pri Varuhu upoštevati kot izjema v ZDIJZ. Varuh je bil na podlagi določbe 159. člena Ustave ustanovljen kot neodvisen in samostojen državni organ in je v skladu s 1. členom ZDIJZ tudi zavezan za postopanje po tem zakonu. V poročilu nas opozarjate, da Zakon o varuhu človekovih pravic (Uradni list RS, št. 71/93, 15/94 popr. in 56/02-ZJU) v 8. členu kot eno najpomembnejših načel pri delu Varuha opredeljuje načelo zaupnosti postopka. V nadaljevanju pojasnjujete, da mora Varuh zaupnost vzdrževati v razmerju med vsemi udeleženci postopka: do pobudnikov, organov oblasti, katerih delo nadzoruje, in navzven: v razmerju do tretjih oseb in javnosti. Hkrati pa tudi ugotavljate, da ZDIJZ ne pozna izjeme od načela dostopnosti, pod katero bi bilo mogoče uvrstiti vsebino načela zaupnosti pri obravnavi Varuhovih pobud. Dodajate, da za postopke pri Varuhu kot izjemo od prostega dostopa ni mogoče vedno uporabiti določbo 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (varstvo osebnih podatkov), prav tako delni dostop z iskanjem osebnih podatkov in njihovim izločanjem iz Varuhovih spisov ne more nadomestiti namena zaupnosti postopka pri Varuhu. Menite, da čeprav bi bili osebni podatki tako deloma ali v celoti izločeni, bi lahko posamezniki na podlagi delnega dostopa dobili nekatere ključne podatke iz Varuhovih spisov po ZDIJZ, kar bi porušilo načelo zaupnosti postopka.

Glede vaših trditev o nezadostnem varstvu zaupnosti postopka Varuha, predvsem glede uporabe instituta delnega dostopa pojasnjuje, da je glede na ustaljeno upravno prakso delni dostop potrebno omogočiti vedno, ko (in če) delno razkritje ne bi ogrozilo zaupnosti varovanih informacij. Glede vprašanja obsega delnega dostopa je tako na primer Informacijski Pooblaščenec v odločbi št. 021-63/2008 z dne 28.11.2008, odločil, da je Institut delnega dostopa urejen v 7. čl. ZDIJZ, ki določa, da je pooblaščena oseba v primeru, da dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. člena (npr. osebne podatke) in je slednje mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, te informacije dolžna izločiti iz dokumenta ter prosilca seznaniti zgolj z vsebino preostalega dela dokumenta. To po mnenju Pooblaščenca pomeni, da je v povezavi z načelom odprtosti delovanja javnih organov, ki je opredeljen v 2. členu ZDIJZ, dolžnost organa, da mora institut delnega dostopa uporabiti vedno, razen če to po kriterijih 21. čl. Uredbe ne bi bilo izvedljivo oziroma, ko (in če) delno razkritje ne bi ogrozilo zaupnosti varovanih informacij. Glede na določbo 21. člena Uredbe ter zgoraj opisano stališče Informacijskega pooblaščenca je tako Varuh upravičen delni dostop zavrniti tudi v primeru, ko posameznega podatka iz dokumenta ni mogoče izločit, ne da bi bilo izločeno informacijo mogoče razbrati iz drugih informacij v dokumentu. Ministrstvo za javno upravo tako pojasnjuje, da določbe ZDIJZ določeno varstvo postopkov, ki jih vodi Varuh oziroma potrebo po ohranjanju njihove zaupnosti, vsaj v določenem obsegu že vsebujejo, kljub temu pa bo Ministrstvo za javno upravo v okviru priprave sprememb in dopolnitev ZDIJZ temeljito preučilo pobudo Varuha glede morebitne potrebe po uvedbi dodatne izjeme od prosto dostopnih informacij, ki bi upoštevala specifično naravo postopkov, ki jih vodi Varuh RS, kot tudi njegov ustavnopravno zagotovljeni položaj. Na to temo je bil tudi v septembru že izveden sestanek z Varuhinjo, Informacijsko pooblaščenko in Ministrstvom za javno upravo. Na srečanju je bilo dogovorjeno, da se poišče ustrezne rešitve, ki bodo na eni strani omogočale

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200256&stevilka=2759

http://www.uradni-list.si/1/index?edition=199415

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=199371&stevilka=2573

spoštovanje zaupnosti postopka Varuha in na drugi strani še vedno sledile namenu zakona o javnosti in odprtosti delovanja organov.

2.1.7 VOLILNA PRAVICA


Ministrstvo za notranje zadeve, ki je pristojno za vodenje evidence volilne pravice, ob izvedbi vsakih volitev oziroma glasovanja posreduje upravnim enotam, ki so pristojne za vodenje evidence volilne pravice, sestavo in zaključevaje volilnih imenikov in izdajo volilnih kart, navodila za izvedbo volilnih opravil, v katerih so seznanjeni tudi z različnimi možnostmi uresničevanja volilne pravice. Informacija o možnostih glasovanja v tujini in v domovini (na volišču, po pošti, na domu) je tako dosegljiva vsem volivcem tudi preko upravnih enot, seveda pa informacija obsega samo načine glasovanja, ki jih določa Zakon o volitvah v državni zbor.


Varuh človekovih pravic predlaga, da se z Zakonom o volitvah v državni zbor (Uradni list RS, št. 109/06 – UPB – 1, v nadaljnjem besedilu ZVDZ) glasovanje po pošti omogoči tudi tistim volivcem, ki so zaradi bolezni in starosti v oskrbi pri svojcih, ki živijo izven območja svojega stalnega prebivališča, niso pa oskrbovanci domov za starejše ali na zdravljenju v bolnišnicah.

ZVDZ v 81. členu res določa, da po pošti lahko glasujejo samo oskrbovanci domov za starejše, ki nimajo stalnega prebivališča v domu, ter volivci, ki so na zdravljenju v bolnišnicah, če to sporočijo okrajni volilni komisiji ali volilni komisiji volilne enote najkasneje 10 dni pred dnem glasovanja. Je pa novela ZVDZ (Uradni list RS, št. 78/06) uzakonila nov 79. a člen, ki določa, da mora okrajna volilna komisija določiti tudi najmanj eno volišče, na katerem lahko glasujejo volivci, ki nimajo stalnega prebivališča na območju okraja, če to svojo namero sporočijo okrajni volilni komisiji, na območju katere so vpisani v volilni imenik, najpozneje tri dni pred dnem glasovanja (t.i. OMNIA). Prav tako ZVDZ v 83. členu določa, da volivci, ki se zaradi bolezni ne morejo osebno zglasiti na volišču, na katerem so vpisani v volilni imenik, lahko glasujejo pred volilnim odborom na svojem domu, če to sporočijo okrajni volilni komisiji najkasneje tri dni pred dnem glasovanja (t.i. leteči volilni odbori). Takšno glasovanje na domu pa je omejeno na volilni okraj, v katerem je bolnik vpisan v volilni imenik. Glede na navedeno se lahko pojavi težava pri uresničevanju volilne pravice za tiste volivce, ki ne živijo v volilnem okraju, v katerem so vpisani v volilni imenik, pa so tako bolni ali nepokretni, da jih svojci ne morejo pospremiti niti do t.i. volišča OMNIA.

Tudi na našem ministrstvu menimo, da je praksa pokazala nezadostnost takšne rešitve in da bi jo bilo moč razširiti še na druge skupine državljanov, ki jim je sicer izvrševanje volilne pravice onemogočeno. Takšni so – kot opozarja Varuh človekovih pravic – na primer volivci, ki se ne nahajajo niti v bolnišnici niti v domovih za ostarele, prebivajo pa pri svojcih. Glede na dikcijo zakona ti nimajo pravice glasovati po pošti. V primeru, da niso mobilni, se ne morejo udeležiti niti glasovanja na volišču izven svojega kraja prebivališča, kar je mobilnim volivcem sicer omogočeno, če svojo namero po glasovanju izven kraja prebivanja sporočijo okrajni volilni komisiji tri dni

pred dnem glasovanja. Zaradi takšnih in podobnih primerov, pa tudi zato, ker tempo današnjega časa in velika mobilnost ljudi zahtevajo krajevno in časovno bolj prilagodljivo glasovanje, je Ministrstvo za javno upravo za razpravo pripravilo osnutek predloga spremembe zakona, ki bi med drugim omogočila splošno glasovanje po pošti, za katero volivcem ne bi bilo treba navesti nobenega opravičljivega razloga, kot je to potrebno po veljavni ureditvi. To je oblika glasovanja, pri kateri bi volivci dobili in vrnili glasovnice po pošti. Če bi predlog zakona dobil zadostno podporo, bi po pošti lahko glasovali vsi volivci, ki imajo v Republiki Sloveniji stalno ali začasno prebivališče; glasovanje po pošti tako ne bi bilo več omejeno samo na določene skupine volivcev. Delovna skupna, ki jo je ministrica za javno upravo imenovala za pripravo strokovnih podlag za spremembe zakona, je ocenila, da je predlagana rešitev strokovno ustrezna, Vlada RS pa predloga še ni obravnavala, saj je osnutek še predmet razprave; za njegov sprejem je namreč potrebna dvotretjinska večina glasov vseh poslancev.

POVZETEK PREDLOGOV IN PRIPOROČIL


Verska duhovna oskrba (VDO) je v policiji organizirana na podlagi Zakona o verski svobodi (Uradni list RS, št. 14/07, 46/10 – odločba US; ZVS) in Pravilnika o organizaciji in načinu verske duhovne oskrbe v policiji (Ur. list RS, št. 72/2007). Vprašanje verske duhovne oskrbe v policiji je bilo pred kratkim tudi predmet presoje pred Ustavnim sodiščem RS (odločba US, št. U-I-92/07-23, 15. 04. 2010, Uradni list RS, št. 46/2010).

Za organizacijo in nudenje VDO skrbi uslužbenec Generalne policijske uprave - policijski vikar, ki je v skladu z navedenim pravilnikom, tudi koordinator VDO. Konkretno 7. člen pravilnika določa, da se VDO izvaja v obliki razgovora ali obreda z duhovnikom izbrane veroizpovedi, glede na običaje vere, v kateri se VDO izvaja.

V Policiji za VDO skrbi policijski vikar, ki nudi VDO vsem zaposlenim. V primeru, da policist želi predstavnika druge verske skupnosti, mu to omogoči vikar v najkrajšem možnem času.

Do sedaj je bila tovrstna potreba (predstavnika muslimanske verske skupnosti) izražena in zagotovljena pri usposabljanju policistov (celotni skupini) pred napotitvijo v mirovne misije.

V zvezi s priporočili Varuha o resni obravnavi in doslednem pregonu primerov spodbujanja ali razpihovanja narodnostnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva, razdora ali nestrpnosti poudarjamo, da policija v okviru svojih pristojnosti dosledno reagira na tovrstne pojave. Ob prijavi s strani oškodovanih ali neoškodovanih oseb kot tudi v primerih, ki jih sama zazna pri svojem delu, policisti najprej preverjajo ali gre v konkretnem primeru za kaznivo dejanje in se v skladu z veljavno zakonodajo v predkazenskem postopku posvetujejo s pristojnim državnim tožilcem, ki vodi oziroma usmerja predkazenski postopek. Na podlagi njegove usmeritve policisti izvedejo potrebne ukrepe za izsleditev storilca, njegovo prijetje in podajo kazenske ovadbe. Kadar državni tožilec oceni, da ne gre za kaznivo dejanje oziroma da za konkretni primer osumljenca ne bo preganjal kot storilca kaznivega dejanja, policija sestavi poročilo v skladu z določili ZKP. Če so znaki tega dejanja

taki, da je konkretno dejanje mogoče preganjati kot prekršek po Zakonu o varstvu javnega reda in miru, pristojna policijska postaja izvede potreben postopek in kršitelju v skladu z zakonom izreče globo.

Zaradi vse večje problematike, ki je povezana s porastom števila zaznanih kaznivih dejanj po členu 297 KZ-1 (javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti), je policija pristojnemu ministrstvu že v letu 2008 predlagala spremembe in dopolnitve določb Zakona o elektronskem poslovanju na trgu (Uradni list 61/2006) s tem, da se vnese določba, ki bi skrbnikom spletnih strani, blogov, portalov (administratorjem) naložila, da sporne vsebine sami odstranijo s spleta oziroma to storijo po predhodnem opozorilu uporabnika spletnih storitev in neupoštevanje teh določb ustrezno sankcionirala. Skrbniki in administratorji bi bili obenem zavezani, da nezakonite vsebine sporočijo pristojnim organom kazenskega pregona. V juliju 2010 je ministrica za notranje zadeve pristojnim resornim ministrom poslala predloga sprememb in dopolnitev dveh zakonov, ki bi z vključenimi predlaganimi spremembami lahko učinkoviteje preprečevala in regulirala pojav sovražnega govora, ki se pojavlja v javnih medijih oziroma na elektronskem spletu. Gre za Zakon o elektronskem poslovanju na trgu (Uradni list RS št. 61/2006 in 79/2009) ter za nov Zakon o medijih, ki je trenutno v postopku sprejemanja in priprave in na katerega vsebino smo skupaj z nevladnimi organizacijami pripravili konkretne predloge sprememb in dopolnitev. Bistvo predlaganih sprememb je v preprečevanju pojavov sovražnega govora z drugimi ukrepi, ki jih ima lahko na voljo država in ne zgolj (in vedno) skozi vidik kaznovanja v dragih in dolgotrajnih sodnih postopkih ter obremenjevanju sodišč ter tožilstev z obravnavanjem vsake neprimerne izjave v medijih, ki sicer lahko tudi izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po členu 297. KZ-1. Samo dokazovanje tovrstnih kaznivih dejanj storjenih na internetnem spletu, je namreč povezano s kompleksnim preiskovalnim in tehničnim postopkom ter obenem odvisno od predhodne pridobitve vrste sodnih odredb ter zaprosil za mednarodno pravno pomoč v kazenskopravnih zadevah. Policija je prav tako aktivna v sosvetu z nevladno organizacijo Spletno oko, predstavniki ponudnikov internetnih spletnih storitev in uredniki večjih spletnih portalov, pri čemer je bil s skupnim sodelovanjem dosežen bistven napredek pri preprečevanju pojavnosti sovražnega govora na spletnih portalih. Prav tako tudi Varuhu obenem dajemo pobudo za sodelovanje v tem sosvetu in za predlaganje konkretnih sistemskih rešitev, ki bi izboljšali stanje na tem področju, ki ga je po našem mnenju nemogoče reševati zgolj z represijo.

V policiji pozdravljamo pobudo Varuha o izvedbi medijske kampanje in smo pripravljeni pri njej skupaj z drugimi vladnimi institucijami tudi sodelovati (po našem mnenju bi moralo biti nosilec kampanje Ministrstvo za šolstvo in šport).

V zvezi s predlogom Varuha državnim in drugim organom, naj pri obveščanju o pomembnih vsebinah in uveljavljanju pravic na posameznih področjih upoštevajo, da vsi prebivalci nimajo dostopa do svetovnega spleta, zato naj obveščanje prilagodijo tudi njim, še posebej starejšim, slepim in slabovidnim, poudarjamo, da se trudimo, da bi naša sporočila za javnost dosegla kar najširši krog ljudi. Zato jih poleg objave na naši spletni strani (kjer v čedalje večji meri poleg teksta objavljamo tudi zvočne posnetke) posredujemo tudi večini slovenskih medijev (tiskanim, radijskim in televizijskim), ki naša sporočila nato posredujejo do svojih bralcev, poslušalcev in gledalcev. Na ta način dosežemo tudi tisto javnost, ki nima neposrednega dostopa

do interneta. Bomo pa poleg tega proučili možnosti za izdajo zgibanke s preventivnimi nasveti za slepe in slabovidne v brajici.

PRIMERI:

Primer številka 5. – Delovanje društva z javnim pooblastilom


V primeru Zbornice - Zveze Varuh odziv Ministrstva za zdravje (odgovor je podan v poglavju 2.12.3 Sporno izvajanje javnih pooblastil) šteje za ustreznega.

2.2. DISKRIMINACIJA

SPLOŠNO


Varuh v poročilu v zvezi s prejetimi pobudami v letu 2009, ki sodijo na področje diskriminacije, piše, da so se največ ukvarjali s sumi kršitev rasne in etnične diskriminacije Romov.

Problema nestrpnosti in predsodkov ter stereotipov do Romov, ki so temelj za diskriminacijo, velikokrat pa tudi gonilna sila za javno spodbujanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti, se pri svojem delu zavedamo na UVN. Iz tega razloga smo že jeseni 2008 pristopili k izvajanju kampanje »Dosta! Osvobodimo se predsodkov, spoznajmo Rome!« (»Dosta! Go beyond prejudice, discover the Roma«), ki je ozaveščevalna kampanja v okviru skupnega programa Sveta Evrope in Evropske komisije. Republika Slovenija je bila s tem prva država članica Evropske unije, ki je začela izvajati to kampanjo. Gre za kampanjo osveščanja javnosti, ki se osredotoča na odpravljanje predsodkov in stereotipov do Romov.

V Sloveniji je nosilec kampanje in tisti, ki skrbi za organizacijo in izvedbo kampanje, UVN. Pri tem tesno sodeluje z Informacijskim uradom Sveta Evrope v Republiki Sloveniji. K sodelovanju v kampanji je bila povabljena vsa zainteresirana javnost, kar vključuje številne nevladne organizacije, društva, strokovno javnost, pristojne institucije (ministrstva, vladne službe, občine ipd.) in seveda romsko skupnost. UVN zagotavlja tudi denarna sredstva za izvedbo kampanje.

Za potrebe izvajanja kampanje je Svet Evrope pripravil določena gradiva – plakate, zloženke z informacijami o kampanji, priročnik o tem, kako se lahko posamezniki, institucije, društva in zainteresirane organizacije vključijo v kampanjo in izvajajo aktivnosti, ki bodo prenašale njena sporočila, televizijske in radijske spote in podobno. UVN je v sodelovanju z Informacijskim uradom Sveta Evrope v Republiki Sloveniji poskrbel za prilagoditev in prevode omenjenih gradiv v slovenščino in za njegovo distribucijo. Televizijski spoti kampanje Dosta! so se vrteli na televizijskih postajah, plakati so viseli na vidnih mestih, zloženke pa so bile v velikem številu razdeljene širši javnosti. Dodatno so bili za potrebe kampanje pripravljeni tudi drugi materiali, npr. vrečke iz blaga, nosilna pesem kampanje, ki jo je pripravila romska skupnost sama, radijski spot na temo zaposlovanja.

Od uradnega začetka kampanje konec leta 2008 do danes so se v njenem okviru odvijale številne aktivnosti, kjer se je predstavilo kampanjo, njen namen in cilje. Posebna pozornost se posveča zlasti mladim.

Pregled ključnih aktivnosti kampanje do sredine leta 2010:

– S kampanjo Dosta je bil Urad Vlade RS za narodnosti prisoten na vseh večjih in pomembnejših dogodkih, ki so bili organizirani v času predsedovanja Republike

Slovenije Odboru ministrov Sveta Evrope v letu 2009, konkretno na Konferenci o izobraževanju Romov, ki je potekala meseca maja na Brdu pri Kranju, na okrogli mizi o položaju manjšin v Sloveniji in Slovencev, ki živijo zunaj meja RS, ki je potekala meseca junija na Brdu pri Kranju, ter na otvoritvenem dogodku projekta Sveta Evrope »Evropska pot romske kulture in dediščine« (oktober, Lendava in Kamenci).– V okviru kampanje Dosta! so bili v letu 2009 organizirani številni dogodki, srečanja, okrogle mize, kulturne prireditve – nekateri od teh so potekali celo pod njenim pokroviteljstvom – pa tudi natečaji. Izmed teh velja omeniti mesec romske kulture Romano čhon ter slovensko-romski muzikal Stekleno jabolko. Izpeljani so bili različni natečaji – preko enega so se izbirali slogani na temo »Zdaj pa nekaj lepega o Romih« - izbranih šest »naj sloganov« se je nato vrtelo na lokalnih radijskih postajah. Urad Vlade za komuniciranje je v javni razpis za sofinanciranje informativno-komunikacijskih in izobraževalnih dejavnosti o evropskih zadevah v letu 2009 umestil poseben sklop osveščanja in boja proti predsodkom do Romov, v okviru katerega so se sofinancirale aktivnosti nevladnih organizacij s tega področja, pri čemer je bil nujen pogoj tudi promocija sporočil kampanje Dosta!. Poleg tega je bila kampanja Dosta! in s tem njena sporočila prisotna na številnih drugih dogodkih, kot npr. na Študentski areni, Festivalu prostovoljstva mladih, Rock Otočcu, tednu kultur, številnih poletnih (romskih) taborih mladih idr.. – Na vseh dogodkih, kjer je bila prisotna kampanja, so se delila gradiva kampanje: letaki, plakati, zgoščenke Glasba onstran predsodkov (romske variacije evropske himne), priročniki, vrečke z logotipom kampanje idr.– Kampanja Dosta! je meseca novembra 2009 vstopila v osnovne šole – na ravnateljice in ravnatelje osnovnih šol je bilo naslovljeno pismo (ki sta ga podpisala minister za šolstvo in šport in direktor urada za narodnosti), s katerim se je šole povabilo, da v svojo redno dejavnost vključijo tudi aktivnosti, s katerimi bi pri mladih

promovirali in širili sporočila kampanje ter tako prispevali k odpravljanju predsodkov in stereotipov.– Jeseni 2009 sta ambasadorja kampanje postala znana slovenska glasbenika Murat & Jose, ki že v besedilih svojih pesmi pojeta / govorita o pomembnosti

spoštovanja različnosti. Kot ambasadorja kampanje bosta sodelovala na dogodkih in pri aktivnostih, ki potekajo v okviru kampanje, zlasti pa pri naslavljanju mladih.– Zelo aktivna v okviru kampanje Dosta! je romska skupnost sama, ki je v času trajanja kampanje organizirala številne dogodke, na katerih je opozarjala na nestrpnost do romske skupnosti. V okviru kampanje Dosta! je tako Romski informativni center – Romic pripravil nosilno pesem kampanje z naslovom »Dosta! – Hejrin!«, ki preko glasbe povzema sporočilo celotne kampanje.– V aprilu 2010 je bil ob zaključku Festivala romske kulture Romano čhon/Romski mesec v Slovenskem etnografskem muzeju premierno prikazan 32-

minutni mladinski dokumentarni film Sanje črno bele mavrice, ki je nastal v okviru kampanj Sveta Evrope Dosta! Osvobodimo se predsodkov, spoznajmo Rome in Spregovori proti diskriminaciji. Videoprojekt so ustvarili mladi iz projekta PUM, programa Projektno učenje za mlajše odrasle, ki ga izvaja Zavod Bob iz Ljubljane. Mladinski dokumentarni film bo služil kot koristen izobraževalni pripomoček ter bo skupaj z nekaterimi drugimi vsebinami in materiali kampanj na DVD-ju posredovan osnovnim in srednjim šolam.

S preventivnimi ukrepi bo UVN nadaljeval tudi v prihodnje, saj so ti vključeni kot posebno področje v sprejetem Nacionalnem programu ukrepov za Rome Vlade Republike Slovenije za obdobje 2010-2015. V sprejetem dokumentu se poleg izvajanja kampanje Dosta! v letu 2010 v naslednjih letih predvidevajo tudi druge posamezne aktivnosti na tem področju, kot so delavnice s ciljem osveščanja in odpravljanja predsodkov in stereotipov do Romov oziroma na temo boja proti diskriminaciji do Romov; okrogle mize, posveti, manjše ozaveščevalne akcije, itd. Poleg omenjenih aktivnosti na področju osveščanja in boja proti diskriminaciji pa bodo z namenom razumevanja in prepoznavanja različnih oblik diskriminacije in usposobitve javnih uslužbencev za ustrezno odzivanje kot tudi za prepoznavo in obvladovanje različnih stereotipov in predsodkov v stikih z »drugačnimi« in/ali odrinjenimi na rob družbe (predvsem Romi), njihove socialne izključenosti iz širše družbe zaradi njihovega porekla, vrednot, načina življenja, usmerjenosti, osebnostnih lastnosti, itd., organizirana usposabljanja javnih uslužbencev, predvsem tistih, ki se na svojem delovnem mestu srečujejo s pripadniki romske skupnosti.

Posebej je potrebno še izpostaviti, da je vprašanje pojavov diskriminacije in nestrpnosti do Romov v Sloveniji na svoji peti (23. 2. 2010) in šesti (1. 6. 2010) seji obravnavala tudi Komisija Vlade RS za zaščito romske skupnosti. Po pojave na tem področju bo omenjena komisija spremljala tudi v prihodnje.

2.2.1 MEHANIZMI VARSTVA PRED DISKRIMINACIJO SO ŠE VEDNO POMANJKLJIVI

2.2.2 V SLOVENIJI NIMAMO CELOVITE REŠITVE DRŽAVNE INSTITUCIJE ZA VARSTVO IN PROMOCIJO ČLOVEKOVIH PRAVIC NA PODLAGI PARIŠKIH NAČEL IN DIREKTIV EU

Urad Vlade Republike Slovenije za enake možnosti:

Varuh v poročilu opozarja na nezadostno institucionalno neodvisnost Zagovornika načela enakosti pri opravljanju nalog posebnega organa za varstvo pred diskriminacijo ter na neobstoj celovite državne institucije za varstvo in promocijo človekovih pravic na podlagi pariških načel in direktiv EU. V zvezi z navedenim Varuh:

- priporoča sprejetje zakonskih rešitev, ki bodo skladno s pravnim redom EU zagotovile nepristransko, neodvisno in učinkovito obravnavo primerov domnevnih kršitev prepovedi diskriminacije na vseh podlagah in na vseh področjih; - predlaga, naj vlada ob upoštevanju vseh mednarodnih obvez določi institucijo za uresničevanje načela enakega obravnavanja, ki bo sistematično zbirala podatke,

opravljala analize ter predlagala ukrepe in strategije za odpravljanje sistemskih oblik diskriminacije.

Vlada Republike Slovenije se zaveda, da postaja področje enakosti in varstva pred diskriminacijo vedno bolj pomembno tako z vidika notranje politike države in

politike Evropske Unije kot tudi z vidika vse obsežnejših mednarodnih obveznosti, ki jih na tem področju prevzema Republika Slovenija. Enako obravnavanje oseb ne glede na katero koli osebno okoliščino na različnih področjih družbenega življenja je načelo, ki ga je potrebno upoštevati tako pri oblikovanju vladne politike na posameznih področjih kakor tudi pri nadzoru nad izvajanjem in kršitvami tega načela v praksi. Za učinkovito izvajanje teh nalog sta potrebni tudi dve vrsti organov: -organi v okviru vladnih struktur, ki skrbijo za razvoj politike države na področju enakosti ter-organi, ki spodbujajo enakost, spremljajo izvajanje politik in zakonodaje v praksi ter obravnavajo primere diskriminacije.

Trenutno se z oblikovanjem politike na področju enakosti in varstva pred diskriminacijo ukvarja več organov, ki so pristojni za posamezne družbene skupine. Razlogi za oblikovanje organov so vezani na posebnosti in potrebe v družbi, na njeno raznolikost, na zgodovinske razloge, na aktualne probleme določene družbene skupine, na specifične potrebe določene družbene skupine ipd. Gre za družbene skupine, ki jih je država prepoznala kot skupine v manj ugodnem položaju, zaradi česar je ocenila, da je potrebno stalno spremljanje njihovega položaja ter oblikovanje ustrezne politike, ki bo omogočila spreminjanje stanja v praksi. Ti specializirani organi so:

- Urad za enake možnosti (zagotavljanje in spodbujanje enake obravnave žensk in moških), - Urad za narodnosti (zagotavljanje in spodbujanje enake obravnave italijanske in madžarske - narodne skupnosti ter romske skupnosti), - Urad za verske skupnosti (spremljanje položaja cerkva in drugih verskih skupnosti), - Urad RS za mladino (spodbujanje in razvijanje organiziranosti mladih, njihove participacije v - družbenih procesih, neformalnega izobraževanja mladih, informiranje in svetovanje za mlade, - mobilnost in mednarodno sodelovanje mladih ter boljše poznavanje mladine), - MDDSZ, Direktorat za invalide (spremljanje položaja invalidov v družbi in predlaganje - ukrepov na področju invalidskega varstva).

Naloge spremljanja položaja in spodbujanja enakosti ter nadzora nad izvajanjem zakonodaje so prav tako razpršene na več organov. Ključen je Zagovornik načela enakosti, ki deluje v okviru Urada za enake možnosti. Evropska zakonodaja na področju enakosti in nediskriminacije v vseh novejših direktivah zahteva od držav članic, da oblikujejo poseben organ za spodbujanje enakega obravnavanja vseh oseb brez diskriminacije na podlagi različnih osebnih okoliščin (t.i. equality body). Njegove pristojnosti morajo vključevati:

- dajanje neodvisne pomoči žrtvam diskriminacije pri uveljavljanju njihovih tožb zaradi - diskriminacije, - izvajanje neodvisnih raziskav, analiz v zvezi z diskriminacijo, - objavljanje neodvisnih poročil in sestavljanje priporočil glede vseh zadev v zvezi z - diskriminacijo, - izmenjavo razpoložljivih informacij na ustrezni ravni z ustreznimi evropskimi organi. Že iz samega opisa nalog izhaja, da teh nalog ne morejo opravljati isti organi, ki politiko nediskriminacije tudi oblikujejo, ampak morajo to nalogo opravljati organi oziroma telesa, ki so vsaj funkcionalno neodvisna od oblikovalcev politik.

Slovenija je bila od začetka delovanja Zagovornika do danes, ne samo s strani Varuha človekovih pravic, ampak tudi s strani mednarodnih in drugih nacionalnih institucij že večkrat opozorjena na neustrezno ureditev njegovega statusa. Državni zbor RS je ob obravnavi poročil zagovornice oziroma zagovornika za leti 2007 in 2008 vladi priporočil, da preuči ustreznost zakonske ureditve te institucije in možnost oblikovanja samostojnega organa. Podobni priporočili sta Sloveniji dala tudi Odbor ZN za odpravo vseh oblik diskriminacije žensk in ECRI.

Na podlagi navedenega je Vlada Republike Slovenije na 88. redni seji dne 24. 06. 2010 ustanovila Medresorsko delovno skupino za pripravo celovite institucionalne ureditve področja zagotavljanja enakosti in varstva pred diskriminacijo. Delovna skupina mora z delom zaključiti do konca oktobra 2010, njena naloga pa je: - priprava analize sedanje institucionalne ureditve zagotavljanja enakosti in varstva pred diskriminacijo v Republiki Sloveniji, priprava analize obveznosti Republike Slovenije v razmerju do zakonodaje Evropske unije in drugih mednarodnih aktov na področju enakosti in varstva pred diskriminacijo, priprava predloga novega koncepta institucionalne ureditve, ki bo zajemal tako ureditev na področju oblikovanja politik kot ureditev na področju spodbujanja enakosti in spremljanja položaja družbenih skupin ter nudenja pravne pomoči žrtvam diskriminacije.

Delovno skupino sestavljajo predstavnice in predstavniki vseh resorjev, ki jih vprašanje enakosti in nediskriminacije najbolj zadeva, v fazi priprave predloga nove ureditve tega področja, pa bo k sodelovanju pozvan tudi Varuh človekovih pravic.

Ministrstvo za kulturo:

Ministrstvo za kulturo je udeleženo v delovnih medresorskih pogovorih o vzpostavljanju celovite državne institucije za varstvo in promocijo človekovih pravic in je tej ideji, s katero bi se v Republiki Sloveniji uresničilo obveznosti Pariških načel in Direktive Sveta 2000/43/ES, naklonjeno. Junija leta 2010 je na delovni ravni izdelalo tudi svoj pogled na to vprašanje - idejno zasnovo nacionalne institucije za človekove pravice v Sloveniji.

2.2.3 NACIONALNE IN ETNIČNE MANJŠINE


Posebne pravice narodnih skupnosti

V zvezi z navedbami Varuha glede ugotavljanja težav pri uresničevanju pravic narodnih skupnosti je potrebno izpostaviti, da je Komisija Državnega zbora RS za narodni skupnosti na svoji 2. seji, 21. januarja 2009, razpravljala glede zakonodaje Republike Slovenije o varstvu italijanske in madžarske narodne skupnosti s poudarkom na analizi stanja ter priporočila Vladi Republike Slovenije, da v ta namen oblikuje posebno delovno skupino. Posebna delovna skupine bi pripravila analizo stanja zaščite narodnih skupnosti po področjih, ugotovila dejanski položaj in potrebe po oblikovanju splošnega zakona oz. spremembah obstoječe zakonodaje, ki jih je Komisija DZ RS za narodni skupnosti predlagala v svojih sklepih z dne 21. januarja 2009.

Komisija Vlade RS za narodni skupnosti je predlog državnozborske komisije obravnavala na svoji 1. seji, dne 15. maja 2009, ter podprla izvedbo analize stanja zaščite narodnih skupnosti po področjih, ugotovitev dejanskega položaja in potrebe pri oblikovanju splošnega zakona oz. spremembah obstoječe zakonodaje. Analiza se bo uporabila za presojo o tem, kakšna je potreba po oblikovanju splošnega zakona oz. sprememb obstoječe zakonodaje. Komisija je tozadevno predlagala ustanovitev sedemčlanske (7) delovne skupine, ki bi bila sestavljena iz treh (3) predstavnikov univerz (1 predstavnik ljubljanske univerze, 1 predstavnik mariborske univerze, 1 predstavnik koprske univerze), dveh (2) predstavnikov italijanske in madžarske narodne skupnosti, enega (1) predstavnika Inštituta za narodnostna vprašanja ter enega (1) predstavnika Urada Vlade RS za narodni skupnosti.

Vlada RS je na svoji 63. redni seji, 14. januarja 2010, sprejela sklep o imenovanju Delovne skupine za izvedbo analize stanja na področju uresničevanja ustavnih in zakonskih pravic narodnih skupnosti po področjih za ugotovitev dejanskega položaja omenjenih skupnosti ter njihovih potreb in za preučitev možnosti zakonske ureditve tega področja (v nadaljevanju: Delovna skupina).

Komisija Vlade RS za narodni skupnosti se je na svoji 3. seji, dne 19. marca 2010, seznanila s poročilom Delovne skupine, ki se je prvič sestala 3. februarja 2010. Komisija je sprejela sklep, da podpira nadaljnje delo Delovne skupine v smeri njenih predlogov z oblikovanjem serije tematsko zamejenih strokovnih srečanj/konferenc s ciljem, da se poleg lociranja in analize določenega problema pripravijo tudi poti za upravljanje z določenim problemom.V času priprave odziva na poročilo Varuha potekajo aktivnosti v zvezi z nadaljnjim delom Delovne skupine.

Pravice romske skupnosti

Kot ugotavlja Varuh v poročilu je bil v letu 2009 viden napredek pri uveljavljanju položaja in posebnih pravic romske skupnosti v Sloveniji; Zakon o romski skupnosti v Republiki Sloveniji (ZRomS-1) se uveljavlja, sprejet je bil Nacionalni program ukrepov za Rome Vlade RS za obdobje 2010-2015. Varuh pozdravlja sprejem omenjenega nacionalnega programa ukrepov, a hkrati poudarja, da bo lahko uresničen le s prizadevanji vseh nosilcev nalog, podprtimi z ustreznimi izvedbenimi načrti in sredstvi.

V nadaljevanju UVN podaja kratko informacijo o sprejetem nacionalnem programu ukrepov, ki je objavljen tudi na spletni straneh UVN, in njegovem izvajanju.

Skladno s 6. členom Zakona o romski skupnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 33/2007) je Vlada RS na svoji 72. seji dne 11. 3. 2010 s sklepom št. 09501-2/2010/7 (prečiščeno besedilo sprejeto na 73. seji vlade dne 18. 3. 2010 s sklepom št. 09501-2/2010/8) sprejela Nacionalni program ukrepov za Rome Vlade Republike Slovenije za obdobje 2010 – 2015 (v nadaljevanju: NPU za Rome 2010-2015). Sprejeti dokument pomeni operacionalizacijo zakonskih določil na področju usklajenega uresničevanja pravic pripadnikov romske skupnosti ter prinaša nujno potrebne ukrepe na tistih področjih, ki so za izboljšanje položaja pripadnikov romske skupnosti prioritetna.

Dolgoročni namen in cilj sprejetega NPU za Rome 2010-2015 je s konkretnimi ukrepi vplivati na razvoj oziroma večanje medsebojnega razumevanja in dialoga med pripadniki romske skupnosti in večinskim prebivalstvom ter promovirati udejanjanje človekovih ter manjšinskih pravic.

Osnovni strateški cilji NPU za Rome 2010-2015, identificirani in opredeljeni na podlagi izraženih potreb romske skupnosti in poznavanja razmer na terenu, so:

- izboljšati bivalne razmere pripadnikov romske skupnosti in urediti romska naselja;- izboljšati izobrazbeno strukturo pripadnikov romske skupnosti in izboljšati obisk romskih otrok v programih predšolske vzgoje, šoloobveznih otrok v rednem

izobraževanju ter povečati vključenost mladih in odraslih v nadaljevanje izobraževalnega procesa v skladu z načelom vseživljenjskega učenja;- povečati zaposlenost in znižati brezposelnost pripadnikov romske skupnosti;- izboljšati zdravstveno varstvo pripadnikov romske skupnosti, predvsem s poudarkom na izboljšanju zdravstvenega varstva otrok in žensk;- ohranjati in razvijati kulturne, informativne in založniške dejavnosti romske skupnosti ter si prizadevati za ohranjanje in razvoj različnih oblik romskega jezika;- povečati osveščenost večinskega prebivalstva glede obstoja, kulture, šeg in navad pripadnikov romske skupnosti ter osveščenost pripadnikov manjšine o pravicah in dolžnostih, ki jim pripadajo kot državljanom Republike Slovenije.

Skladno z zastavljenimi strateškimi cilji so podrobneje opredeljena prioritetna področja programa ter ukrepi. Pri vsakem ukrepu so navedeni cilji ukrepa, obrazložitev namena ukrepa, kazalniki, nosilci izvedbe ukrepa, predviden čas izvedbe ukrepa ter ocena potrebnih sredstev in finančnega vira za izvedbo ukrepa. Prav tako morajo vsi pristojni organi na podlagi sprejetega nacionalnega programa ukrepov in določil ZRomS-1 sprejeti podrobne področne programe in ukrepe ter v svojih finančnih načrtih za to predvideti ustrezna sredstva. Omenjeni podrobni področni programi in ukrepi morajo biti sprejeti v roku šestih mesecev po sprejemu vladnega programa ukrepov, to je do 11. 9. 2010. UVN bo imel pregled nad vsemi sprejetimi podrobnimi področnimi programi nosilcev ukrepov.

V skladu z ZRomS-1 bo uresničevanje NPU za Rome 2010-2015 spremljalo vladno delovno telo – Komisija Vlade RS za zaščito romske skupnosti. To je posvetovalni organ vlade, ki skrbi za:

- spremljanje uresničevanja programa ukrepov iz prvega odstavka 6. člena ZRomS-1,- spremljanje uresničevanja ustavnih obveznosti in zakonskih določil Republike Slovenije, ki se nanašajo na romsko skupnost,- oblikovanje predlogov in pobud glede zaščite romske skupnosti, ki se posredujejo Vladi Republike Slovenije in posameznim ministrstvom v smeri pridobivanja njihovih uradnih stališč,- izmenjavo mnenj med predstavniki romske skupnosti, samoupravnih lokalnih skupnosti in državnimi organi o vseh vprašanjih, ki zadevajo položaj romske skupnosti,- obravnavanje aktualnih vprašanj uresničevanja posebnih pravic romske skupnosti.

Komisijo sestavljajo predstavnice oziroma predstavniki ministrstev in vladnih služb, ki na svojem delovnem področju skrbijo tudi za uresničevanju ustavnih in zakonskih določb o zaščiti romske skupnosti, predstavniki samoupravnih lokalnih skupnosti in predstavniki romske skupnosti. Uresničevanje NPU za Rome 2010-2015 bo komisija sistematično spremljala na letni ravni, pri čemer se bo pripravila evalvacija ukrepov ter se bo po potrebi predlagalo spremembe oziroma dopolnitve dokumenta.

Poraba in dodeljevanje javnih sredstev Sveta romske skupnosti RS

Varuh na podlagi prejetih pobud opozarja na možnost netransparentnega delovanja in financiranja posameznih programov za pripadnike romske skupnosti v RS. UVN od uveljavitve ZRomS-1 dejavnost organizirane romske skupnosti sofinancira preko Sveta romske skupnosti RS kot z zakonom uveljavljene krovne organizacije romske skupnosti v Sloveniji. Omenjeno sofinanciranje nadzirajo pristojne institucije (Ministrstvo za finance – Urad RS za nadzor proračuna, Skupna notranja revizijska služba Generalnega sekretariata Vlade RS, itn.), namensko porabo dodeljenih sredstev pa redno, v skladu s pogodbenimi določili, nadzira tudi UVN. V sodelovanju s prej omenjenimi nadzornimi institucijami se iščejo nove rešitve oziroma izboljšave obstoječega načina sofinanciranja.

UVN nenehno opozarja Svet romske skupnosti RS na zastopanje interesov celotne romske populacije v Sloveniji, torej na večjo povezanost in skupno delovanje vseh organizacij in združenj romske skupnosti (kar vključuje tudi sodelovanje oziroma pomoč pri uveljavitvi načrtovanega informacijskega centra v Ljubljani).

Varuhova zahteva za presojo ustavnosti Zakona o romski skupnosti glede predstavništva Romov v Svetu romske skupnosti

Ustavno sodišče RS je v zvezi z zahtevo, ki jo je vložil Varuh človekovih pravic RS, dne 16. 6. 2010 z odločbo št. U-I-15/10-13 ugotovilo, da prvi odstavek 10. člena ZRomS-1 ni v neskladju z Ustavo RS.

Svoje mnenje je v postopku za oceno ustavnosti Ustavnemu sodišču RS posredovala tudi Vlada RS, ki meni, da zahteva Varuha človekovih pravic RS ni utemeljena, saj bi bilo treba argumente, navedene v zahtevi ocenjevati z vidika primernosti obstoječe zakonske rešitve in ne z vidika neskladja z Ustavo RS. Glede primernosti zakonske

ureditve sestave reprezentativnega organa romske skupnosti pa vlada meni, da je ta v pristojnosti zakonodajalca, ki lahko v določenem in primernem časovnem obdobju od začetka veljavnosti zakona na podlagi ocene učinkov izvajanja zakona v praksi in ob morebitni ugotovitvi, da sedanja zakonska ureditev ne bi bila več primerna, predpiše tudi drugačno zakonsko ureditev tega področja. Vlada RS bo v tej smeri vseskozi spremljala dogajanja, povezana s sestavo reprezentativnega organa romske skupnosti, in bo, v kolikor se bo na podlagi spremenjenih okoliščin to izkazalo kot utemeljeno in potrebno, predlagala ustrezne spremembe zakona.

Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo:

Posebne pravice narodnih skupnosti

V poglavju sta omenjena dva postopka priznavanja izobraževanja. Kljub temu, da Varuh v obeh navedenih primerih ni ugotovil kršitev predpisov, je potrebno nekatere stvari pojasniti.

V prvem primeru je omenjen Zakon o ratifikaciji sporazuma o vzajemnem priznavanju diplom in strokovnih naslovov med SFRJ in Republiko Italijo iz leta 1983. Seznam diplom in strokovnih nazivov, ki so navedeni v omenjenem sporazumu, je bil usklajen na sestanku obeh delegacij leta 1978. Že sklenjeni sporazumi so zastareli in so kot taki zaradi številnih sprememb v zakonodajah obeh držav sporazumnic ter sprememb v visokošolskem sistemu neuporabni. Slovenija je podpisnica Lizbonske konvencije, ki jo je ratificirala leta 1999 ter jo implementirala v nacionalni Zakon o priznavanju in vrednotenju izobraževanja (Uradni list RS, št. 73/04), v skladu s katerim poteka priznavanje izobraževanja v Republiki Sloveniji.

V drugem primeru gre za priznavanje poklicnih kvalifikacij, in sicer za opravljanje reguliranega poklica na področju šolstva. Za ta postopek je pristojno Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve oziroma Ministrstvo za šolstvo in šport, ki določa zakonske pogoje za opravljanje poklicev na tem področju. Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo ni pristojno za ugotavljanje, ali si je posameznik pridobil poklicno kvalifikacijo za opravljanje reguliranega poklica.

Služba Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko:

V navedenem odstavku Varuh v svojem poročilu navaja ugotovitve o nesprejemljivosti vsebine Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o lokalni samoupravi (ZLS-UPB2), ki se nanašajo na podzakonski akt za določanje meril, na podlagi katerih se opredeli avtohtonost naseljene romske skupnosti in o pogoju avtohtonosti kot domnevno neupravičeni omejitvi pravic, varovanih s 65. členom Ustave. V zvezi s tem je Varuh v letu 2008 vložil zahtevo za presojo ustavnosti petega in šestega odstavka 39. člena ZLS-UPB2.Ugotovitve Varuha v zvezi z vsebino zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o lokalni samoupravi (ZLS-UPB2), ki je v 15. členu Vlado RS pooblasti, da z uredbo določi merila, na podlagi katerih se opredeli avtohtonost naseljene romske skupnosti, ki je pogoj za določitev predstavnika Romov v občinskem svetu posamezne občine, ki jih zajema poročilo varuha že za leto 2007, so bile utemeljene. Že za vladni odziv na poročilo Varuha za leto 2008 je Služba Vlade RS za lokalno samoupravo in

regionalno politiko avgusta 2009 pripravila pojasnilo, v katerem je med drugim zapisano, da je 05.06.2009 skupina poslancev Državnega zbora Republike Slovenije s prvo podpisanim dr. Luko Jurijem vložila predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o lokalni samoupravi (ZLS-P). Glede zastopanosti Romov v občinskih svetih je predlog zakona vseboval dve spremembi: črtanje šestega odstavka 39. člena ZLS, na podlagi katerega Vlada z uredbo določi kriterije in merila za opredelitev avtohtonosti naseljene romske skupnosti, ter zagotovitev predstavnika romske skupnosti v občinskem svetu. Vlada je podprla predlog zakona, saj predlagana rešitev temelji na ustavnopravni skladnosti uresničevanja pravic romske skupnosti do zastopanosti v občinskih svetih. Prav zaradi primera Občine Grosuplje pa je Vlada RS k predlogu zakona vložila amandma, po katerem se s prehodno določbo uredijo volitve predstavnika romske skupnosti v Občini Grosuplje v treh mesecih od uveljavitve zakona. Predlog zakona je bil sprejet 25.09.2009. zakon o lokalni samoupravi (Ur. list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 79/09 in 51/10) v sedmem odstavku določa, da v primeru, da občina ne zagotovi romski skupnosti pravice do enega predstavnika v občinskem svetu do vsakokratnega razpisa rednih lokalnih volitev, izvede te volitve Državna volilna komisija na podlagi zakona, ki ureja volitve. Kadar pristojni državni organi ocenijo, da so izpolnjeni pogoji iz sedmega in osmega odstavka 39. člena Zakona o lokalni samoupravi, pričnejo s postopkom za prenos pristojnosti v postopku izvedbe volitev z organov konkretne občine na Državno volilno komisijo ter na druge državne organe. Na podlagi tako spremenjenega zakona je Državno volilna komisija v januarju 2010 izvedla volitve romskega svetnika v Občini Grosuplje.

Glede v poročilu druge omenjene problematike (pogoj avtohtonosti), o kateri se ustavno sodišče še ni opredelilo, SVLR v nadaljevanju pojasnjuje svoje stališče. V zvezi z navedbami Varuha, vsebovanih v zahtevi za oceno ustavnosti petega in šestega odstavka 39. člena zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 94707 – uradno prečiščeno besedilo), da je zaradi pogoja avtohtonosti pravica do politične participacije oseb romskega porekla urejena v nasprotju s smislom in namenom dodeljevanja posebnih pravic romski skupnosti in jih zato lahko uživa le ožji krog teh oseb, je Vlada podala mnenje, v katerem je poudarila, da je lokalna samouprava, urejena z Ustavo in ustreznimi zakoni, prebivalcem Slovenije zagotovljena (9. člen Ustave). Tudi zagotavljanje tega dela Ustave sodi v sklop pravne države. Prebivalci Slovenije, tudi romskega porekla, jo uresničujejo v občinah in drugih lokalnih skupnostih (138. člen ustave). Glede na ustavno koncepcijo občine pa je pravica do posebnega predstavništva v organih občine z Ustavo in zakonom priznana lokalnim skupnostim avtohtonih madžarske in italijanske narodnih skupnostih v občinah, na območju katerih živijo. V tem okviru bi priznanje posebnih pravic politične participacije osebam romskega porekla v občinskih svetih vseh občin, kjer živi kakšen prebivalec romskega porekla, ne da bi živel v lokalni romski skupnosti z vsemi elementi, ki jo v tako lokalno skupnost povezujejo (naselje, prebivalci, skupne potrebe in interesi), presegel namen in cilje pozitivne diskriminacije in ne bi bil v skladu z ustavno koncepcijo občine.


Druge (ustavno nepriznane) manjšine

Ministrstvo za kulturo se zaveda, da je položaj avtohtonih in alohtonih manjšin v določenih pogledih različen. Ne glede na njihove statuse pa samo že leta izvaja programe podpore kulturne dejavnosti obojih. Tako je v letu 2009 izvajalo tudi program podpiranja kulturnih dejavnosti nacionalnih in etničnih manjšin za ustavno nepriznane etnične manjšine, ki jim je namenilo skupaj 217.558 tisoč evrov, za 120 kulturnih projektov oziroma dogodkov, katerih izvajalci so bila predvsem manjšinska društva. Podrobnosti so na voljo v Poročilu Ministrstva za kulturo o sofinanciranju kulturnih programov in projektov v letu 2009 (glej spletno stran ministrstva www.mk.gov.si.). V tem okviru so bila določne sredstva namenjena tudi kulturni dejavnosti pripadnikov nemške manjšine v Mariboru in na Kočevskem, in sicer na podlagi Sporazuma med Vladama Republike Slovenije in Republike Avstrije o sodelovanju v kulturi, izobraževanju in znanosti, sprejetim leta 2002 v Državnem zboru Republike Slovenije. V letu 2011 se bo obseg sredstev za nemško manjšino predvidoma povečal za dvakrat. Letos oktobra bo Državni zbor Republike Slovenije sprejel nov zakon o Radio televiziji Slovenija, ki v ustreznih določbah povečuje upoštevanje manjšin v programskih vsebinah tega nacionalnega medija, izrecno tudi za v Sloveniji živeče pripadnike drugih nekdaj jugoslovanskih narodov.

2.2.4 ODPRAVLJANJE DISKRIMINACIJE NA PODLAGI INVALIDNOSTI


Varuhinja v tem delu posebej izpostavlja problematiko gluhih in naglušnih oseb. Gluhim študentom namreč ni zagotovljeno plačilo tolmačenja v slovenski znakovni jezik za spremljanje študijskih obveznosti. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju: MDDSZ) želi ob tem poudariti, da bilo v zvezi s tem že pred leti podana razlaga Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika, da so to plačilo dolžni zagotavljati izvajalci javne službe, torej tudi univerza, kjer gluhi študent opravlja svoj študij. S tem smo takrat tudi že seznanili ministrstvo, pristojno za visoko šolstvo.

V nadaljevanju je omenjena problematika pripomočka za gluhe starše novorojenčkov, s katerim bi le-ti zaznali jok svojega novorojenčka. Naj povemo, da je eden od ukrepov Predloga zakona o izenačevanju možnosti invalidov, ki je obravnavi v Državnem zboru, pravica do sofinanciranja pripomočkov za premagovanje komunikacijskih ovir, ki jih invalidi s senzornimi okvarami (slepi, slabovidni, gluhi, naglušni, gluhoslepi ter invalidi z govornimi in več motnjami) potrebujejo kot podporo za socialno vključevanje. S tem ukrepom za izenačevanje možnosti invalidov bo gluhim staršem novorojenčkov na voljo tudi pripomoček za prepoznavanje joka njihovega novorojenčka. Do uveljavitve Predloga zakona o izenačevanju možnosti invalidov je gluhim staršem nakup takega pripomočka omogočen iz sredstev enkratnega denarnega prejemka, tj. pomoči ob rojstvu otroka po Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih.

Varuhinja priporoča sprejetje zakonskih in podzakonskih aktov ter ukrepov, ki bodo pomenili uresničevanje Konvencije o pravicah invalidov in nediskriminacije zaradi invalidnosti. Kot varuhinja v nadaljevanju navaja, sta v pripravi dva pomembna nova zakona, in sicer Predlog zakona o izenačevanju možnosti invalidov in Predlog zakona o osebni asistenci invalidov, ki bosta pomembno prispevala k uresničevanju pravic invalidov. Poleg teh dveh zakonov pa je bila v ta namen na MDDSZ

ustanovljena tudi delovna skupina, ki že pripravlja tudi prenovo Zakona o družbenem varstvu telesno in duševno prizadetih oseb.

Glede mnenja varuhinje, v katerem zagovarja stališče, da je potrebno vsebinsko opredelitev besed »osebna asistenca« oziroma »pomoč« v duhu konvencije razlagati široko, pojasnjujemo, da je bila taka razlaga tudi sprejeta ter uporabljena pri delu delovne skupine, kjer poleg strokovnjakov sodelujejo tudi predstavniki invalidov.

Ker so invalidi skupina, ki je tradicionalno izpostavljena diskriminacijskim družbenim praksam, je namen Predloga zakona o izenačevanju možnosti invalidov, preprečevati in odpravljati diskriminacijo invalidov, ki temelji na invalidnosti. Predlog zakona določa prepoved diskriminacije pred državnimi organi, organi državne in lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil in služb; enakopravno sodelovanje v postopkih; dostopnost do storitev ter uporaba in prilagoditev objektov v javni rabi; prepoved pisanja in izpostavljanja diskriminacijskih sporočil in simbolov; dostop do vključujočega izobraževanja, zdravja, načina prebivanja, obveščanja, kulturnih dobrin in javnega prevoza. Cilj Predloga zakona o izenačevanju možnosti invalidov je tako za invalide ustvarjati enake možnosti na vseh področjih življenja. S tem se v Sloveniji še bolj dosledno zagotavlja uresničevanje temeljnega namena Konvencije o pravicah invalidov: »spodbujati, varovati in invalidom zagotavljati polno in enakopravno uživanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter spodbujati spoštovanje njihovega prirojenega dostojanstva« (1. člen Konvencije o pravicah invalidov).

V zvezi z uresničevanjem konvencije je treba dodati še obveznost podpisnic, da bodo za vsako dvoletno obdobje pripravile Poročilo o uresničevanju konvencije. Ker letos ravno minevata dve leti od slovenske ratifikacije Konvencije, je to poročilo trenutno v pripravi. V njem bodo na sistematičen način podrobneje povzeti ukrepi, sprejeti za izpolnjevanje obveznosti iz konvencije in o doseženem napredku v Republiki Sloveniji. V prihodnje pa je za pripravo tega poročila predvideno tudi imenovanje posebne delovne skupine, posredno tudi z namenom, da se skrb za uresničevanje pravic invalidov porazdeli na vsa ključna področja.


V zvezi z domnevno diskriminacijo in neuresničevanjem pravic invalidov na področju duševnega zdravja, kar naj bi po mnenju Varuha nedvomno dokazal tudi ZDZdr, v katerem naj bi bile določbe, ki bi lahko bile diskriminatorne do oseb z duševno motnjo ali boleznijo, Ministrstvo za zdravje pojasnjuje sledeče:

ZDZdr posebej ne izpostavlja invalidov na področju duševnega zdravja, ampak vse osebe z duševno motnjo obravnava enako. Vse osebe z duševnimi motnjami (tudi invalidi) so posebej ranljiva družbena skupina v celoti, na kar nas opozarja tudi 7. člen Oviedske konvencije (Konvencija o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino).


Ministrstvo za kulturo je tudi v letu 2009 izvajalo aktivnosti za zagotovitev dostopnosti kulturnih dobrin in možnost udeležbe pri njihovem ustvarjanju tudi invalidom.Dolžnost zagotavljanja dostopnosti invalidov do kulturnih dobrin na področju kulturne dediščine je določena v Pravilniku o strokovnih, prostorskih in tehničnih pogojih za izvajanje javne službe (Uradni list RS, št. 113/00), v 7. členu: »Pri načrtovanju in prenovi prostorov muzejev je potrebno poskrbeti za potrebe invalidnih oseb z

odstranjevanjem arhitektonskih ovir in z napravami in opremo, ki invalidnim osebam omogoča dostop v prostore muzeja.«. V skladu z resolucijo o Nacionalnem programu za kulturo 2008-2012 (Uradni list RS, št. 35/2008), ki na področju premične kulturne dediščine, zagotavlja uresničevanje cilja: »Omogočanje večje dostopnosti muzejskega gradiva za dvig splošne prepoznavnosti pomembnih kulturnih vsebin in predmetov (spomenikov) kulturne dediščine v javnosti, povečati število manjšinskih in ranljivih skupin (invalidov, starejših med muzejskimi obiskovalci).«, se je v letu 2009 intenzivno pristopilo k realizaciji ukrepa »izboljšati fizično dostopnost do muzejev in pripraviti projekte za predstavitev premične kulturne dediščine, namenjene gibalno in senzorno oviranimi osebam.«. Vrsta aktivnosti, izpeljanih v letu 2009, je temeljila tudi na podlagi novega Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1) (Uradni list RS, št. 16/08), ki v 2. členu določa »omogočanje dostopa do dediščine ali do informacij o njej vsakomur, še posebej mladim, starejšimi in invalidom«.V tem okviru je nevladna organizacija Skupnosti muzejev Slovenije v Cankarjevem domu v Ljubljani v letu 2009 izvedla strokovno srečanje, imenovano Muzeoformu, na temo Kako zagotoviti dostopen muzej?. Strokovno srečanje je potekalo v obliki predavanj, namenjenih tako muzejskim delavcem, kot tudi širši zainteresirani javnosti. Namen je bil opozoriti na dostopnost muzejev za vse ciljne skupine, osredotočeno pa je bilo na osebe s posebnimi potrebami, predvsem gibalno ovirane, slabovidne in gluhe osebe. Kot naslovna vabljena predavateljica se je srečanje udeležila ga. Sophie Weaver iz Colhester in Ipswich muzejev iz Velike Britanije (ki je tudi sama invalidna oseba). V letu 2009 je v prostorih Muzeja novejše zgodovine Celje potekala predstavitvena delavnica ob zaključku evropskega pilotnega projekta Museum sign language guide/Muzejski vodnik v znakovnem jeziku, financiranega s strani programa Vseživljensko učenje – Grundtvig. V projektu, ki je bil namenjen razvoju video vodnika po muzeju za gluhe in naglušne, ki omogoča spremljanje razstav v znakovnem jeziku, so partnersko sodelovali muzeji: Veste Coburg Art Collections, Schloss Schőnbrun Kultur und Betriebsges.m.bH in Muzej novejše zgodovine Celje. V projektu sta s svojimi bogatimi izkušnjami sodelovala še Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije in združenje tolmačev slovenskega znakovnega jezika. Končni cilj projekta je muzejski vodnik za gluhe in naglušne osebe, ki temelji na sodobni tehnologiji (iPod touch). S prenosom inovacije v slovenski kulturni prostor se želi nadaljevati z željo sistematičnega pristopa k izboljšanju dostopnosti muzejskih zbirk gluhim in naglušnim.Aktivnosti za izboljšanje dostopnosti do muzejev osebam invalidom tudi z izdajo publikacije Dostopen muzej - Smernice za dobro prakso, avtoric dr. Mojca Lipec Stopar, mag. Rajka Bračun Sova in dr. Vlasta Vodeb. Izšla pod okriljem Skupnosti muzejev Slovenije in bo prispevala k dvigu kvalitete dela v muzejih z različnimi skupinami obiskovalcev in v praksi uresničilo cilj izboljšanja dostopnosti muzejev invalidom. Izid priročnika je sofinanciralo Ministrstvo za kulturo. Tako je Slovenija med prvimi evropskimi državami, ki ima ustrezen priročnik, ki mu bodo sledila še izobraževanja in usposabljanja zaposlenih v muzejih o poznavanju in sprejemanju obiskovalcev s posebnimi potrebami. Ob tem so vodstva muzejev, galerij in drugih javnih zavodov na področju kulture, v okviru materialnih možnosti, tudi v letu 2009 nadaljevala s projekti za izboljševanja fizične dostopnosti stavb, zbirk in predstav gibalno oviranim osebam.Ministrstvo za kulturo je v okviru programa posebne podpore ranljivih skupin Zvezi društev gluhih in naglušnih sofinanciralo opremo TV studia in s tem pomagalo

povečati število uporabnikov tega medija. Sofinanciralo je tudi njihova glasila za senzorno ovirane in podprlo izdajo novih del v zvočnem zapisu ali v Braillovi pisavi. Sicer pa ministrstvo v tem mandatu, v okviru danih javno finančnih možnosti, vodi politiko utrjevanja programov za slabovidne in slepe, gluhe in naglušne ter gibalno ovirane osebe, v okviru kulturnih dejavnosti.

Kot ministrstvo, pristojno tudi za (javno) rabo slovenščine, pa bi radi izrazili še droben komentar. V tem oddelku poročila je namreč na strani 51, govora tudi o problemu prevoda besedne zveze »personal assistence«, iz besedila Konvencije OZN o pravicah invalidov, v slovenščino. Pri tem poročilo navaja, da je besedilo veljavno v šestih jezikih, poročilo pa nato navaja, da je v primeru neskladja slovenskega prevoda veljavno angleško besedilo. Dejansko je to polresnica: enako veljavna so tudi izvorna besedila v arabščini, kitajščini, francoščini, ruščini in španščini. Menimo, da se je treba ogibati tudi tako drobnim primerom lingvistične diskriminacije pri uradnih mednarodnih dokumentih.

PRIMERI:

Primer številka 6 - Nespoštovanje sodbe Ustavnega sodišča s strani sodišča


Varuhinja v tem primeru opisuje primer nespoštovanja sodbe Ustavnega sodišča RS (zadeva U-I-146/07 -34) s strani okrožnega sodišča. Ustavno sodišče je namreč odločilo, da je Zakon o pravdnem postopku v neskladju z ustavo, ker ne ureja pravice slepih in slabovidnih oseb do dostopa do sodnih pisanj ter do pisnih vlog strank in drugih udeležencev v postopku v zanje zaznavni obliki. K temu želimo dodati pojasnilo, da Predlog zakona o izenačevanju možnosti invalidov jasno določa prepoved diskriminacije pred državnimi organi, organi državne in lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil in služb ter zagotavljanje enakopravnega sodelovanja v postopkih tako, da imajo, slepi, slabovidni in gluhoslepi pravico, da sami predložijo vsa pisanja oziroma se mu v vseh postopkih pred državnimi organi, organi samoupravne lokalne skupnosti, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe zagotovi dostop do vseh pisanj v postopku v njemu razumljivi obliki, ti pa mu morajo to pravico zagotoviti.

Ob tem so vodstva muzejev, galerij in drugih javnih zavodov na področju kulture, v okviru materialnih zmožnosti, tudi v letu 2009 nadaljevala s projekti za izboljševanje fizične dostopnosti stavb, zbirk in predstav gibalno oviranim osebam.

Ministrstvo za kulturo je v okviru programa posebne podpore ranljivih skupin Zvezi društev gluhih in naglušnih sofinanciralo opremo TV studia in s tem pomagalo povečati število uporabnikov tega medija. Sofinanciralo je tudi njihova glasila za senzorno ovirane in podprlo izdajo novih del v zvočnem zapisu ali v Braillovi pisavi. Sicer pa ministrstvo v tem mandatu, v okviru danih javnofinančnih možnosti, vodi politiko utrjevanja programov za slabovidne in slepe, gluhe in naglušne ter gibalno ovirane osebe, v okviru kulturnih dejavnosti.

Kot ministrstvo, pristojno tudi za (javno) rabo slovenščine, pa bi radi izrazili še en droben komentar. V tem oddelku poročila je namreč na strani 51 govora tudi o problemu prevoda besedne zveze »personal assistance«, iz besedila Konvencije

OZN o pravicah invalidov, v slovenščino. Pri tem poročilo navaja, da je besedilo veljavno v šestih jezikih, poročilo pa nato navaja, da je v primeru neskladja slovenskega prevoda veljavno angleško besedilo. Dejansko je to polresnica: enako veljavna so tudi izvorna besedila v arabščini, kitajščini, francoščini, ruščini in španščini. Menimo, da se je treba ogibati tudi tako drobnim primerom lingvistične diskriminacije pri uradnih mednarodnih dokumentih.

2.3. OMEJITEV OSEBNE SVOBODE

SPLOŠNO


V nadaljevanju posebej komentiramo le tiste navedbe Varuha, s katerimi je ocenil, da so bile pobude za začetek postopka za varstvo pravic utemeljene ter navedbe glede drugih utemeljenih nepravilnosti, ki jih je ugotovil ob nadzoru, pri čemer naših stališč, že vsebovanih v poročilu, ne ponavljamo.

2.3.1 PRIPORNIKI IN OBSOJENCI NA PRESTAJANJU KAZNI ZAPORA


Glede opozorila Varuha, da je veliko pobud zaprtih oseb še vedno povezanih s pomanjkanjem komunikacije in neodzivnostjo pri reševanju težav posameznika, je treba poudariti, da se v pritožbenem postopku dosledno obravnava vsaka pritožba zaprte osebe zaradi najrazličnejših težav oziroma domnevnih kršitev njenih pravic, pri čemer se pritožniku vedno posreduje izčrpen ter objektiven odgovor o ugotovitvah v pritožbenem postopku. Vendarle pa je moč ugotoviti, da bi morali biti stiki strokovnih delavcev z zaprtimi osebami pogostejši in bolj intenzivni, zato bomo s pristojnimi organi poskrbeli za odpravo teh pomanjkljivosti

V zvezi z opozorilom Varuha, da je stanje zaradi visokih temperatur (blizu 30 stopinj) v poletnem času v bivalnih prostorih Zavoda Ljubljana nesprejemljivo, zaradi česar bi bilo nujno potrebno sprejeti določene ukrepe za zboljšanje razmer, pa pojasnjujemo, da Zavod Ljubljana s prihodom toplejših dni redno preverja stanje temperature. Sicer pa je zaprtim osebam zračenje bivalnih prostorov v mejah realnih možnosti omogočeno, saj lahko z odpiranjem oken prostore prezračujejo sami. Podobno jim je omogočeno, da za hlajenje zraka uporabljajo ventilatorje.

Leto 2009 še vedno v znamenju prostorskih in kadrovskih težav ZPKZ

Ugotovitvam Varuha, da se je kot glavna težava večine zavodov tudi v letu 2009 pokazala njihova prezasedenost in ponekod ne najbolj ustrezne bivalne razmere ter kadrovski primanjkljaj, je sicer moč pritrditi, vendar je pri tem treba poudariti naslednje. Sredstva za obnovo Zavoda Dob so zagotovljena, pri čemer trenutno poteka dokončanje gradbeno-obrtniških del na bivalnih objektnih J in K: zaključujejo se dela na pohodni strehi, ki je predvidena za igralne površine in nadzor nad igrišči, pritrjujejo se fasadne obloge in okenski okvirji z ustreznimi rešetkami. Sledijo strojno- in elektroinstalacijska dela znotraj objekta: cevni razvodi elektroinstalacij in instalacija, povezava sanitarnih kabin na hišno kanalizacijsko in vodovodno omrežje,

razvod talnega ogrevanja z izvedbo tlakov. Z izgradnjo navedenih bivalnih objektov, ki bodo predvidoma vseljivi v letu 2011, se bodo že v prvi fazi izgradnje v Zavodu Dob bistveno zboljšali bivalni pogoji za obsojence.

Tudi za izgradnjo novega Zavoda Ljubljana že potekajo predinvesticijske aktivnosti, saj je zemljišče, kjer je predvidena gradnja, v velikosti 45.316 m2, Vlada s sklepom prenesla na upravljavca – Ministrstvo za pravosodje oziroma UIKS. Z novim prostorskim aktom Mestne občine Ljubljana - Občinskim prostorskim načrtom (OPN) se območje nahaja znotraj funkcionalne enote E 2446 29, za katero je predvideno podrobnejše urejanje z občinskim podrobnim prostorskim načrtom (OPPN) za Območje ob vzhodni obvoznici in Litijski cesti. Gre za stavbna zemljišča s predvideno namensko rabo za centralne dejavnosti za javno upravo. Za predvideno območje je predhodno treba izvesti anonimni arhitekturni natečaj, geodetski posnetek in strokovne podlage za OPPN, za kar so predvidena proračunska sredstva v letu 2011.

V zvezi z opozorilom Varuha, da ni napredka pri ustanovitvi forenzične bolnišnice za zaprte osebe, pojasnjujemo, da je bila za izvedbo tega projekta ustanovljena projektna skupina, ki je že začela s svojim delom, zato je mogoče pričakovati, da se bodo aktivnosti na tem področju nadaljevale.

Stališču Varuha, da le pridobivanje dodatnih zmogljivosti za nastanitev zaprtih oseb ne more prinesti dolgoročne rešitve, temveč bi k zmanjšanju in odpravljanju prezasedenosti zavodov največ pripomogla večja uporaba alternativnih sankcij, pritrjujemo in sporočamo, da se število izvršenih alternativnih sankcij iz leta v leto povečuje.

Številne normativne spremembe na področju izvrševanja kazenskih sankcij

Normativno stanje (tako zakonsko kot podzakonsko) stalno preučujemo in bomo, če se bo to izkazalo kot potrebno, predlagali ustrezne spremembe in dopolnitve.

Izdaja Pravilnika o izvrševanju varnostnih ukrepov obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti in obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov

Glede navedbe Varuha, da pri pripravi pravilnika niso bile sprejete nekatere pripombe zdravstvene stroke, Ministrstvo za pravosodje sporoča, da je v tem delu z zdravstveno stroko komuniciralo Ministrstvo za zdravje, zato pričakujemo, da bo slednje pobudnik morebitnih sprememb in dopolnitev pravilnika.

Novosti pri zagotavljanju zdravstvenega varstva zaprtih oseb

Manjše težave, ki se pojavljajo na področju zdravstvenega varstva, sproti rešujemo, vendar je treba poudariti, da v nekaterih primerih (npr. glede števila zdravstvenega osebja, ki je na voljo) zaprte osebe le delijo isto usodo kot prebivalci lokalnih skupnosti. Z dobrim sodelovanjem med pristojnimi ministrstvi, zavodi, zdravstvenimi domovi ter Zavodom za zdravstveno varstvo si bomo prizadevali za čimprejšnje ter tekoče odpravljanje takih in podobnih težav ter pomanjkljivosti. Nadalje nameravamo izdelati standarde opremljenosti bolniških sob in jih zagotoviti na vseh potrebnih lokacijah.

(Ne)izvrševanje dela v splošno korist

Z oktobrom 2009 so bile začetne težave nekoliko spremenjenega sistema izvrševanja dela v splošno korist, kot ugotavlja tudi Varuh, rešene. Na 12 centrih za socialno delo (Koper, Nova Gorica, Kočevje, Ljubljana, Domžale, Škofja Loka, Novo mesto, Krško, Celje, Slovenj Gradec, Maribor in Murska Sobota) so postavljeni regijski koordinatorji za delo v splošno korist, ki skrbijo za mrežo izvajalskih organizacij in jo tudi vzdržujejo, delo v splošno korist pa izvajajo vsi centri za socialno delo v Sloveniji. V nekaterih primerih gre zaslediti pohvalno sodelovanje občin in koordinatorjev z namenom pridobivanja čim večjega števila izvajalskih organizacij in nasploh predstavitve instituta dela v splošno korist v javnosti. Po razpoložljivih podatkih je v letu 2009 sodišče na podlagi 13. člena ZIKS-1 nadomestilo kazen zapora z izvrševanjem v splošno korist 26, v prvi polovici letošnjega leta pa 9 osebam, do konca leta pa pričakujemo še večje število.

Za premišljeno in preudarno ukrepanje pravosodnih policistov (paznikov)

V zvezi z vzpodbujanjem pravosodnih policistov h komunikacijskemu načinu obvladovanja zaprtih oseb smo že pristopili k sistemski rešitvi, in sicer smo pred nekaj leti v osnovno in nadaljevalno usposabljanje pravosodnih policistov pričeli uvajati znanja in tehnike komuniciranja, sedaj pa še dodatno širimo omenjene vsebine v sklopu novega načina usposabljanja, kjer bomo poleg že sedaj uveljavljenih načinov podajanja znanj postopoma pričeli uvajati osnovna znanja mediacije, prilagojena posebnim pogojem zaporskega okolja.

Poleg tega si nenehno prizadevamo in ob vsakem trenutku (nadzor, analiza dogodkov) spodbujamo pravosodne policiste k čim bolj asertivnemu postopanju. Ocenjujemo pa tudi, da bo treba za pravosodne policiste v prihodnosti oblikovati več dodatnih vsebin dela z zaprtimi osebami, kjer ne bodo postavljeni samo v vlogo nadzornika in represije, ampak tudi svetovalca, usmerjevalca, inštruktorja oziroma nasploh osebo, ki bo predvsem pomagala pri prizadevanjih za osmislitev prestajanja kazni zapora. Na ta način bi bila vloga pravosodnih policistov manj formalna in represivna, pri delu z zaprtimi osebami pa bi bile v ospredje postavljene druge vrednote in ne zgolj poslušnost oziroma spoštovanje ukazov.

Pomembnost natančnega zdravniškega pregleda in zapisov primerov uporabe prisilnih sredstev

Glede opozorila Varuha, da bi bilo prav, da bi zdravniški pregled vseboval izčrpen zapis o izjavah zaprte osebe, vključno z njenimi trditvami, kako so poškodbe nastale, pojasnjujemo, da je bil že v letu 2008 izdan novi Pravilnik o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov, v katerem so določene obveznosti pri izvedbi zdravniškega pregleda po vsaki uporabi prisilnega sredstva (razen preventivnega vklepanja). Te določbe (60. člen) natančneje določajo način izvedbe zdravniškega pregleda, pri čemer posebej izpostavljamo naslednje.

- Pregled pri zdravniku se opravi tako, da pri pregledu ne smejo biti prisotni pravosodni policisti, ki so zoper obsojenca uporabili prisilno sredstvo.

- Zdravnik pri pregledu ugotavlja: vrsto in lokacijo poškodb ter njihov morebitni vzrok. Pri tem poškodbe opiše in jih po potrebi tudi dokumentira.

- Pregled iz tega namena mora biti opravljen najpozneje v roku 24 ur. Če obsojenec pregled izrecno odkloni, se od njega pridobi pisna izjava. Če je obsojenec noče dati, se o tem napiše uradni zaznamek.

Pri rednih preverjanjih izvajanja te določbe ugotavljamo, da do kršitev ni prišlo. Problemi pa se še vedno pojavljajo s strani zdravstvenih zavodov, saj se zdravniki ne želijo opredeljevati glede možnih razlogov nastanka poškodbe. Tako pozdravljamo pobudo Varuha, da naj se pripravi ustreznejša oblika evidentiranja in preiskave poškodb, do katerih prihaja pri uporabi pooblastil in prisilnih sredstev.

Zdravniški pregledi še vedno v navzočnosti paznikov (pravosodnih policistov)

Pri omogočanju zasebnosti zaprtim osebam pri zdravniških pregledih je treba opozoriti na morebitni konflikt z zagotavljanjem varnosti, ki je najmanjši v okviru zgradb zavodov za prestajanje kazni zapora, saj tu iz razlogov zagotavljanja varovanja ni potrebe po prisotnosti pravosodnih policistov niti po uporabi preventivnega vklepanja.

Drugače pa je v pogojih, kadar se zdravstveni pregled izvaja v zunanjih zdravstvenih institucijah, kjer ni ustreznih varnostnih pogojev, da bi lahko dopustili, da se zdravniški pregled lahko izvede brez prisotnosti pravosodnega policista ali brez preventivnega vklepanja. Zavedamo se, da je to tudi etična dilema, vendar v teh primerih dajemo prednost zagotavljanju varnosti pred zagotavljanjem zaupnega pogovora med zdravnikom in pacientom. Našemu mnenju pritrjuje tudi Informacijski pooblaščenec, ki je enak primer obravnaval in o njem dne 16.01.2007 podal naslednje načelno stališče, št. 0712-36/2007/2:

»V takem primeru, torej ob ustrezni varnostni oceni pristojnega organa, se prisotnost paznika pri samem zdravniškem pregledu obsojenca, po pregledu določb ustreznega področnega zakona Pooblaščencu ne zdi sporna. Pooblaščenec poudarja, da so v primeru, ko obstaja potreba, pazniki pri pregledu lahko prisotni, saj imajo za to izrecno zakonsko podlago. Prvi odstavek 235. člena ZIKS-1 namreč določa, da pazniki skrbijo za varnost, zavarovanje, red in disciplino v zavodu, spremljajo obsojence zunaj zavoda in nadzirajo obsojence na zunanjih deloviščih. Ob upoštevanju navedenih argumentov terjajo navzočnost paznika pri pregledu lahko že sami razlogi varnosti, pazniki pa so tudi odgovorni, da obsojenec, ki se nahaja zunaj zavoda, ne pobegne. Ob tem je nezanemarljivo dejstvo, da ima tudi zdravnik vedno pravico zahtevati, da je iz naslova njegove varnosti pri pregledu obsojenca vedno prisoten paznik, ne glede na to, ali se pregled opravlja znotraj zavoda, ali ne. V tem primeru pa seveda paznik podatkov o zdravstvenem stanju obsojenca, ki jih je izvedel na pregledu, ne sme posredovati nikomur. To mu nalaga drugi odstavek 51. člena ZZDej, ki določa, da so podatke iz prejšnjega odstavka (gre za podatke o zdravstvenem stanju posameznika in o vzrokih, okoliščinah in posledicah tega stanja, op. Pooblaščenca) dolžne varovati kot poklicno skrivnost tudi osebe, ki so jim ti podatki dosegljivi, zaradi narave njihovega dela.«

Najbolj primerna bi bila, kot ugotavlja tudi Varuh, ustanovitev forenzične bolnišnice, glede katere, kot omenjeno, že potekajo nekatere aktivnosti, ki bi omogočila višjo stopnjo strokovne obravnave zaprtih oseb in manjšo potrebo po različnih manj primernih preventivnih varnostnih ukrepih. Do ustanovitve forenzične bolnišnice (s psihiatričnim oddelkom, saj so najbolj problematični psihiatrični pregledi) bi situacijo omilili, če bi specialisti in izvedenci psihiatrične stroke več tovrstnih zdravstvenih pregledov opravili v prostorih zavodov za prestajanje kazni zapora, kjer se lahko varnost zagotavlja na drugačen način.

Knjižnične storitve za zaprte osebe

Knjižnične storitve predstavljajo pomemben prispevek k dvigu kulturnega in izobrazbenega nivoja njenih uporabnikov. Prizadevamo si, da bi jih v okviru možnosti čimbolj približali zaprtim osebam. Zavodi tako sodelujejo z lokalnimi knjižnicami, ki v okviru »Smernic za knjižnične storitve za zapornike« zaprte osebe štejejo med svojo bralno populacijo in si s tem povečajo fond za nabavo knjig, ki so potem na voljo v izposojo zaprtim osebam. Na posameznih lokacijah je sodelovanje zelo dobro utečeno. Tako sta Zavod Dob v sodelovanju s Knjižnico Pavla Golie Trebnje, v okviru Projekta »Naš klub domišljije« izdala knjigo s prispevki obsojencev Naš klub domišljije (beg iz zapora v knjižnico). Prizadevali si bomo za nadaljnje izboljševanje sodelovanja med zavodi in lokalnimi knjižnicami in se skušali približati standardom, ki jih opredeljujejo omenjene Smernice.

Za več možnosti stikov z zunanjim svetom

V zvezi s stališčem Varuha, da se zaprtim osebam omogoči čim več stikov z zunanjim svetom tudi z možnostjo uporabe telefona, pojasnjujemo, da načrtujemo uvedbo nove tehnične oblike telefoniranja tudi v drugih zavodih za prestajanje kazni zapora, ki bo omogočila, da zaprte osebe lahko telefonirajo pogosteje in v različnih časovnih terminih.

Verska oskrba pripornika

V zvezi z navedbami Varuha pojasnjujemo, da je že izdelan osnutek sprememb in dopolnitev hišnega in dnevnega reda o izvrševanju pripora Zavoda Maribor, s katerim bo ugotovljena pomanjkljivost odpravljena.

Prekinitev spremljanja zaprte osebe v drug zavod

V zvezi z navedenim opozorilom Varuha sporočamo, da so bili sprejeti ustrezni ukrepi, zaradi katerih je pojavljanje omenjene nepravilnosti onemogočeno.

Uporaba sredstev za vezanje in vklepanje na sodiščih

Glede opozorila Varuha, da je treba v primeru, ko sodnik, po pretehtanju vseh okoliščin želi, da se zaprti osebi za čas postopka na sodišču odstrani sredstva za vezanje in vklepanje, upoštevati to sodnikovo odločitev, menimo, da gre pri tem za problematiko, ki pomeni situacijsko reševanje problemov varovanja glede na splošne materialne in druge pogoje varovanja zaprtih oseb zunaj zavodov in tako tudi na sodiščih.

V tem delu pa bomo preučili možnost sprememb in dopolnitev Pravilnika izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov, skladno s katerimi bi bilo vklepanje zaprtih oseb na sodiščih predmet odločitve sodnika, pravosodni policisti pa bodo imeli nalogo obveščanja sodnika o varnostni problematiki in sodniku predlagati varnostne ukrepe.

2.3.2 OSEBE Z DUŠEVNIMI MOTNJAMI

Ministrstvo za zdravje: V poročilu Varuh navaja, da se je po začetku uporabe ZDZdr povečalo število pobud za posredovanje s strani izvajalcev psihiatričnega zdravljenja, medtem ko je bil Varuh presenečen nad majhnim številom pobud s strani posameznikov, na katere se zakon nanaša. Ministrstvo za zdravje je mnenja, da je to dokaz, da je ZDZdr dosegel enega od svojih najpomembnejših namenov.

V zvezi s problematiko varovanega oddelka za otroke oziroma ugotovitve, da ni dobro poskrbljeno za namestitev otrok z duševnimi motnjami, ki potrebujejo stalno intenzivno varovano oskrbo, Ministrstvo za zdravje pojasnjuje sledeče:

Na Ministrstvu za zdravje se zavedamo, da je nesprejemljiva namestitev otrok, ki potrebujejo tovrstno oskrbo, v varovane oddelke psihiatričnih bolnišnic za odrasle. Zato je reševanje navedene problematike Ministrstvo za zdravje uvrstilo med svoje prioritetne naloge. V zvezi s tem je marca 2010 organiziralo sestanek s predstavniki Republiškega strokovnega kolegija za psihiatrijo (v nadaljnjem besedilu: RSK za psihiatrijo), na katerem so bili pozvani, da pripravijo Program varovanega oddelka za otroke in mladostnike z duševno motnjo in predlog lokacijske umestitve tega oddelka. RSK za psihiatrijo je svoje predloge že posredoval Ministrstvu za zdravje, zato se bo projekt vzpostavitve varovanega oddelka za otroke in mladostnike predvidoma začel izvajati že v letošnjem letu.

Omejene možnosti za sprejem na zdravljenje s privolitvijo na oddelek pod posebnim nadzorom

ZDZdr opredeljuje oddelek pod posebnim nadzorom kot oddelek psihiatrične bolnišnice za intenzivno zdravljenje, kjer se osebi zaradi zdravstvenih razlogov in ogrožanja svojega življenja ali življenja drugih, hudega ogrožanja svojega zdravja ali zdravja drugih, povzročanja hude premoženjske škode sebi ali drugim, lahko omeji gibanje. Temu namenu je ta oddelek prilagojen glede tehničnih pogojev, zato se Varuhu zastavlja vprašanje, kako lahko v praksi posameznik kadarkoli uveljavi svojo pravico do svobode gibanja. Na Ministrstvu za zdravje bomo navedeno pripombo oziroma predlog preučili ob pripravi sprememb in dopolnitev ZDZdr.

2.3.3 TUJCI IN PROSILCI ZA MEDNARODNO ZAŠČITO


Po informacijah Ministrstva za notranje zadeve Varuhu je Direktorat za migracije in integracijo, v okviru katerega deluje azilni dom, v letu 2009 s sredstvi Evropskega

sklada za begunce izvajal več projektov, ki se nanašajo na sprejem prosilcev za mednarodno zaščito.Projekti so zagotavljali dodatno pomoč pri nastanitvi in oskrbi prosilcev za mednarodno zaščito, učenje slovenskega jezika, posebne aktivnosti z ranljivimi osebami s posebnimi potrebami, obveščanje prosilcev ter prevajanje, tolmačenje in pravno pomoč v postopkih priznavanja mednarodne zaščite, zato jih pozdravljamo. Ob tem pa ne gre spregledati tudi pomoči, ki jo tej skupini ljudi nudijo nevladne organizacije. V azilnem domu je bil na novo vzpostavljen tudi sistem rednega nudenja individualne in skupinske psihološke in psihoterapevtske pomoči ranljivim osebam s posebnimi potrebami, med katere spadajo tudi mladoletniki brez spremstva. S tem pa je bilo tudi uresničeno naše priporočilo iz letnega poročila Varuha za leto 2008, ko smo predlagali zagotavljanje psihiatrične pomoči prosilcem za mednarodno zaščito v AD.

PRIMERI:

Primer številka 9. Pravica do gibanja na prostem mora biti zagotovljena vsakemu priporniku


V zvezi z navedbami Varuha naj ponovimo, da z namenom rešiti tudi tovrstne težave potekajo aktivnosti v zvezi z ustanovitvijo forenzične bolnišnice.

Primer številka 10. Ustreznost in pravočasnost predhospitalne obravnave obsojenca


Zavod za prestajanje kazni zapora, v katerem je obsojenec kazen prestajal, je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da je bil obsojenec večkrat zdravstveno pregledan pri zavodskem zdravniku in v zunanjih zdravstvenih institucijah. Zavod se je pri nudenju zdravstvene pomoči in zdravljenja ravnal po navodilih zdravnikov oziroma zdravstvene službe, pri čemer pa se ne more spuščati v oceno ali je bil pregled v ambulanti dovolj natančen in zadosti skrbno usmerjen, saj gre za strokovno oceno, o kateri lahko sodi le pristojna zdravstvena inšpekcija.

Primer številka 11. Nepojasnjena uporaba paznikove fizične sile


Domnevna uporaba fizične sile s strani pravosodnega policista v zavodu Maribor res ni bila popolnoma pojasnjena (z gotovostjo potrjena ali vržena), čeprav zdravniška dokumentacija kaže, da je obsojenec utrpel določene poškodbe, ki bi lahko nastale tudi od udarcev pravosodnega policista, vendar menimo, da je raziskava tega primera, v katero sta bila vključena zavod Maribor in UIKS, dosegla svoj namen, še posebej zato, ker sta bila zavod Maribor, kot konkretno tudi pravosodni policist, ki naj bi prisilna sredstva uporabil, opozorjena na ugotovljene pomanjkljivosti. Vključno s tem, da mora zavod poskrbeti, da bodo intervencije pravosodnih policistov zoper zaprte osebe posnete z videosistemom, posnetki pa ustrezno shranjeni.

Primer številka 12. Vrnitev zaseženega osebnega računalnika


Hišni red je glede dopustnosti spremljanja TV programa v času nočnega počitka res pomanjkljiv, zato je predvidena njegova ustrezna dopolnitev.

2.4. PRAVOSODJE

SPLOŠNO

2.4.1 LETO 2009 PONOVNO V ZNAMENJU ŠTEVILNIH NORMATIVNIH SPREMEMB

2.4.2 POMEMBNA JE TUDI KAKOVOST SODNEGA ODLOČANJA

2.4.3 PROBLEMATIKA IZBRISANIH DRUŽB

Minister za pravosodje je oktobra 2009 imenoval delovno skupino za pripravo Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju podjetij, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: delovna skupina), katere naloga je bila priprava potrebnih sprememb Zakona o finančnem poslovanju podjetij, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) s ciljem poenostavitve in pospešitve postopkov zaradi insolventnosti, zagotovitve večjega varstva upnikom, proučitve in priprave morebitne potrebne spremembe položaja upraviteljev in sistema dodelitve zadev upraviteljem ter zagotovitve boljše možnosti za nadaljevanje poslovanja.

Delovna skupina je na svojih sejah obravnavala vse pobude za spremembe in dopolnitve ZFPPIPP, ki jih je na podlagi poziva strokovni in zainteresirani javnosti prejelo Ministrstvo za pravosodje od naslednjih organov oziroma skupin: sodišč, Društva upraviteljev Slovenije in posameznih upraviteljev, Davčne uprave RS, Gospodarske zbornice Slovenije, Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije in Združenja bank Slovenije, bank in drugih finančnih organizacij ter civilnih združenj in drugih posameznikov.

Pobude v zvezi s problematiko izbrisanih podjetij je delovna skupina obravnavala na svoji 2. seji, Ministrstvo za pravosodje pa je na 3. sejo delovne skupine posebej povabilo tudi predstavnike Civilne iniciative nasilno izbrisanih podjetij (v nadaljevanju: CINIP). Delovna skupine je predstavnike CINIP seznanila s stališči delovne skupine o njihovih pobudah za spremembe ZFPPIPP, sprejetih na 2. seji delovne skupine, predstavniki CINIP pa so članom delovne skupine predstavili svoje dodatne pobude oziroma utemeljitve svojih stališč.

Delovna skupina je glede ustreznosti ureditve v ZFPPIPP glede odgovornosti aktivnih družbenikov za obveznosti izbrisane pravne osebe sprejela naslednje stališče:

1. Pri presoji pobud je treba upoštevati odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-135/00 in U-I-117/07. Pri urejanju kateregakoli pravnega razmerja mora zakonodajalec spoštovati odločitve Ustavnega sodišča.

– Pobuda, da se ustavijo vsi izvršilni in pravdni postopki, ki so posledica 27. člena ZFFPod in 442. člena ZFPPIPP, ni utemeljena, ker bi bila taka ureditev protiustavna. Ustavno sodišče je vsebinsko enako ureditev v noveli ZFPPod-B z odločbo št. U-I-117/07 že izreklo za protiustavno in jo razveljavilo.– Ustavno sodišče je že z odločbo št. U-I-135/00 odločilo, da četrti in peti odstavek 27. člena ZFFPod nista v nasprotju z ustavo v delu, v katerem se nanašata na aktivne družbenike, to je tiste, ki so imeli možnost vplivati na poslovanje in upravljanje družbe, saj sta bila z navedeno odločbo US oba odstavka razveljavljena glede t. i. pasivnih družbenikov. Morebitno (materialnopravno) nepravilno uporabo navedenih pravil ZFFPod v zvezi z odločbo US v posamičnih postopkih, morajo (oziroma bi morali) toženi družbeniki uveljavljati z ustreznimi pravnimi sredstvi v teh postopkih.– Pobuda za spremembo ureditve pravnih posledic izbrisa v 442. členu ZFPPIPP ni utemeljena, ker bi bilo črtanje pravil o odgovornosti aktivnih družbenikov protiustavno – v nasprotju z odločitvijo ustavnega sodišča, razloženo v 20. točki obrazložitve odločbe US št. U-I-117/07.

2. Ureditev odgovornosti aktivnih družbenikov za obveznosti pravne osebe, ki je bila izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije v 442. členu ZFPPIPP je ustrezna, saj uravnoteženo upošteva interese upnikov in okoliščino, da odgovarjajo samo aktivni družbeniki, to je tisti, ki so imeli možnost vplivati oziroma doseči, da bi družba sprejela ustrezne ukrepe finančnega prestrukturiranja ali predlagala začetek stečajnega postopka, če vzrokov insolventnosti ni mogoče odpraviti. Tudi po začetku postopka za izbris imajo aktivni družbeniki možnost preprečiti nastanek te odgovornosti, če v dveh mesecih po začetku postopka vložijo ugovor (436. člen ZFPPIPP) in predlagajo začetek stečajnega postopka (3. točka 432. člena v zvezi s tretjim odstavkom 435. člena in 1. točko prvega odstavka 438. člena ZFPPIPP).

3. Večino očitkov pobudnikov se nanaša na presojo položaja aktivnega družbenika z uporabo pravil, določenih v odločbi št. U-I-135/00. Ureditev v 442. členu ZFPPIPP se od ureditve v četrtem in petem odstavku 27. člena ZFPPod (v zvezi z odločbo US št. U-I-135/00) razlikuje po tem, da:- je dokazno breme, da nima položaja aktivnega družbenika po četrtem in petem odstavku 27. člena ZFPPod (v besedilu, v katerem sta ti določbi veljali po delni razveljavitvi na podlagi odločbe US št. U-I-135/00) nosil družbenik,- po novi ureditvi v šestem in sedmem odstavku 442. člena ZFPPIPP pa dokazno breme nosi upnik; dokazno breme pa je olajšano z domnevo, določeno v osmem odstavku 442. člena ZFPPIPP.

4. Zaradi spremenjene ureditve mora upnik tudi v izvršilnem postopku (če predlaga nadaljevanju izvršbe proti družbeniku na podlagi izvršilnega naslova, v katerem je kot dolžnik označena izbrisana družba) dokazati, da je imel družbenik položaj aktivnega družbenika. Družbenik pa lahko z ugovorom iz 12. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 - uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 37/08 - ZST-1, 45/08 - ZArbit, 28/09 in 47/09 (48/09 - popr.) - Odločba US; ZIZ) izpodbija presojo sodišča, da ima položaj aktivnega družbenika, in s tem dokazuje, da obveznost ni prešla nanj.

5. Negotovosti glede obveznosti, za katere odgovarja družbenik, ki je prenesel svoj delež na drugega družbenika ni, saj drugi stavek šestega odstavka 442. člena

ZFPPIPP zelo jasno določa: "Če je aktivnemu družbeniku prenehal položaj družbenika pred prenehanjem pravne osebe, odgovarja za tiste obveznosti iz prvega stavka tega odstavka, ki so nastale do takrat, ko mu je prenehal položaj družbenika."

Po ureditvi v 442. členu ZFPPIPP lahko upnik tudi po izbrisu pravne osebe iz sodnega registra uveljavlja tri vrste zahtevkov:– Po 1. točki prvega odstavka 442. člena ZFPPIPP lahko upnik zahteva plačilo svoje terjatve do te pravne osebe od osebno odgovornih družbenikov ali drugih družbenikov na splošnih podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti.– Po 2. točki prvega odstavka 442. člena ZFPPIPP lahko upnik zahteva plačilo svoje terjatve tudi od članov poslovodstva ali organa nadzora izbrisane pravne osebe po pravilih o njihovi odškodninski odgovornosti, določenih v 42. do 44. členu ZFPPIPP (primerjaj drugi in tretji odstavek 442. člena ZFPPIPP.– Po šestem odstavku 442. člena ZFPPIPP pa lahko upnik zahteva plačilo svoje terjatve tudi od aktivnih družbenikov pravne osebe na podlagi solidarne odgovornosti aktivnih družbenikov za obveznosti družbe.

Pri opredelitvi položaja aktivnih družbenikov so ustrezno upoštevana merila, ki jih je Ustavno sodišče razložilo v odločbi št. U-I-135/00 (sedmi odstavek). Nova ureditev se od ureditve v četrtem in petem odstavku 27. člena ZFPPod razlikuje po tem, da:- je dokazno breme, da nima položaja aktivnega družbenika po četrtem in petem odstavku 27. člena ZFPPod (v besedilu, v katerem sta ti določbi veljali po delni razveljavitvi na podlagi odločbe US št. U-I-135/00) nosil družbenik,- po novi ureditvi v šestem in sedmem odstavku 442. člena ZFPPIPP pa dokazno breme nosi upnik; dokazno breme pa je olajšano z domnevo, določeno v osmem odstavku 442. člena ZFPPIPP.Dodatno je pri opredelitvi predpostavk odgovornosti aktivnega družbenika upoštevano, da izbris pravne osebe brez (predhodne) likvidacije temelji na predpostavki (podstati ureditve), da pravna oseba nima niti premoženja niti obveznosti (1. točka prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP). Če se po njenem izbrisu izkaže, da je izbrisana pravna oseba ob prenehanju imela obveznosti (torej da so obstajale neplačane terjatve upnikov), to pomeni, da bi morala že pred izbrisom (v rokih, določenih v 2. poglavju ZFPPIPP) bodisi opraviti finančno prestrukturiranje bodisi predlagati začetek stečajnega postopka. Samo okoliščina (pravno dejstvo), da je izbrisana pravna oseba postala prezadolžena, še ni podlaga za nastanek solidarne obveznosti aktivnih družbenikov, temveč mora dodatno obstajati še okoliščina, da izbrisana pravna oseba ni pravočasno (v treh mesecih po nastopu insolventnosti) predlagala začetka stečajnega postopka (in s tem zagotovila, da se upniki poplačajo vsaj v sorazmernem deležu).

Po sedmem odstavku 442. člena ZFPPIPP je aktivni družbenik oseba:1. ki je imela ob prenehanju izbrisane pravne osebe položaj njenega družbenika in2. ki je imela v izbrisani pravni osebi pred njenim prenehanjem možnost vplivati na njeno upravljanje in poslovanje tako, da bi lahko dosegla, da izbrisana pravna oseba pravočasno izvede ustrezne ukrepe finančnega prestrukturiranja, potrebne za zagotovitev kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti, ali da v rokih, določenih z zakonom, predlaga začetek stečajnega postopka, na podlagi:- uresničevanja upravljavskih pravic iz njenega deleža v pravni osebi ali drugih pravic v razmerju do pravne osebe v skladu z zakonom ali pravili izbrisane pravne osebe ali

- kateregakoli drugega pravnega ali dejanskega razmerja z izbrisano pravno osebo ali članom njenega poslovodstva ali organa nadzora.

Pri dokazovanju predpostavke iz 2. točke sedmega odstavka 442. člena ZFPPIPP se upnik lahko opre na (izpodbojno) domnevo, določeno v osmem odstavku 442. člena ZFPPIPP, po katerem se domneva, da ta predpostavka obstaja, če je bil družbenik sam ali skupaj z osebami, ki so z njim ožje povezane, imetnik glasovalnih pravic, ki so predstavljale najmanj 25 odstotkov vseh glasovalnih pravic.

Glede na navedeno je Ministrstvo za pravosodje v okviru nadaljnjih priprav Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah ZFPPIPP, ki ga je Državni zbor že sprejel (ZFPPIPP-C), sprejelo stališča delovne skupine in ocenilo, da spremembe na tem področju niso potrebne.

2.4.4 ZAKON O VARSTVU PRAVICE DO SOJENJA BREZ NEPOTREBNEGA ODLAŠANJA


Varuh je v svojem poročilu na področju dolgotrajnosti sodnih postopkov izpostavil domnevne kršitve oziroma nepravilnosti v poglavju "Primeri". V tem delu je Ministrstvo za pravosodje pristojna sodišča zaprosilo za pojasnila. Odgovori so zaradi sistematike, ki sledi zgradbi poročila varuha, povzeti v poglavju PRIMERI (spodaj).

2.4.5 ZAČETKI e – PRAVOSODJA


V zvezi z navedbami Varuha glede izdaje podzakonskih predpisov po Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP-C), ki bodo omogočile nadaljnje elektronsko poslovanje v sodnih postopkih, je treba pojasniti, da je minister za pravosodje dne 2.8.2010 izdal Pravilnik o elektronskem poslovanju v civilnih sodnih zadevah. Pravilnik glede vlaganja elektronskih vlog v civilnih sodnih postopkih predpisuje organizacijo in delovanje informacijskega sistema, pogoje in način vložitve vlog v elektronski obliki oziroma po elektronski poti ter obliko zapisa vloge v elektronski obliki; glede elektronskega vročanja v civilnih sodnih postopkih pa predpisuje, kaj je varna elektronska pot in določa podrobnejša pravila za delovanje pravnih in fizičnih oseb, ki opravljajo storitve vročanja pisanj po varni elektronski poti, tako da določa podrobnejše zahteve za informacijski sistem za varno elektronsko vročanje. S tem se nadaljuje s projektom sistematičnega vzpostavljanja elektronskega poslovanja sodišč, ki ga Ministrstvo za pravosodje vodi skupaj z Vrhovnim sodiščem RS. Cilj elektronskega poslovanja sodišč je večja učinkovitost sodišč, ki bodo tako poslovala hitreje in ceneje, skrajšal pa se bo tudi čas potreben za rešitev zadev.

Dosedanja informatizacija je zagotovo med drugim vplivala tudi na krajšanje povprečnega časa odločanja. Tako se je na področju zemljiške knjige število nerešenih zemljiškoknjižnih zadev v letu 2009 znižalo za 27% v primerjavi z letom

2008, v primerjavi s 1. 1. 2003 pa se je število nerešenih zadev na ravni države znižalo za 78,8%. Povprečni čas reševanja zadev je 1,6 meseca in kaže na trend skrajševanja. V izvršilnih zadevah se je preobrat, ki se je zgodil leta 2008, nadaljeval z zmanjševanjem števila nerešenih zadev: v letu 2009 se je znižalo za 8,17%. Centralni oddelek za verodostojno listino (v nadaljevanju: COVL) pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, ki je z delom pričel 1. 1. 2008, je v letu 2009 prejel 208.086 predlogov (60% več kot leta 2008). Kljub visokemu pripadu COVL obvladuje pripad v skladu s pričakovanimi časovnimi okviri. Skrajšal se je tudi čas reševanja zadev v registrskih postopkih, kjer je informatizacija postopka močno skrajšala obdobje odločanja v teh zadevah. Zdaj je povprečni čas odločanja o vloženem predlogu 4 delovne dni, prav tako pa se je delež nepopolnih vlog znižal pod 10 % (pred novo ureditvijo nepopolnih skoraj 85 % predlogov).

Pravilnik o elektronskem poslovanju v civilnih sodnih postopkih tako predstavlja nadgradnjo drugih, že izvedenih projektov Ministrstva za pravosodje in sodstva s področja informatizacije sodnih postopkov, hkrati pa tisto normativno podlago, ki bo omogočila vzpostavitev tehničnih pogojev na sodiščih za e-vlaganje in e-vročanje v civilnih sodnih postopkih. Ko bo na podlagi pravilnika zagotovljena ustrezna informacijska podpora za posamezno vrsto ali skupino civilnih postopkov, bo lahko minister v skladu s prehodno določbo 25. člena ZPP-C izdal tudi ustrezne odredbe, s katerimi bo določil datume, od katerih dalje bo mogoče vlaganje pisanj in vročanje po elektronski poti. Elektronsko poslovanje pa je že določeno tudi v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (zadnja novela ZFPPIPP-C), nadgradnja e-poslovanja pa je vključena tudi v predlog novele Zakona o zemljiški knjigi, ki je trenutno v postopku sprejema v Državnem zboru.

2.4.6 ZAGOTAVLJANJE VARNOSTI NA SODIŠČIH

2.4.7 POSEST NI LASTNINSKA PRAVICA


Vlada v zvezi s tem pritrjuje navedbam varuha, saj tudi iz vlog strank, ki jih je v okviru svojih pristojnosti obravnavalo Ministrstvo za pravosodje, izhaja, da razumevanje ureditve posesti in posestnega varstva povzroča precej težav. Zato se je treba strinjati s tem, da tovrstni sodni spori terjajo posebno pozornost pri pojasnjevanju (zlasti od pooblaščencev – odvetnikov) različnih pravnih položajev, kot sta posest in lastninska pravica.

2.4.8 SODNI IZVEDENCI


Vlada pritrjuje Varuhu, da pravočasno in hitro opravljanje dela sodnih izvedencev lahko precej prispeva k reševanju sodnih zaostankov in k sojenju v razumnem roku.

Kot izhaja iz poročila Varuha, je ta Ministrstvu za pravosodje že predlagal, naj prouči to problematiko s stališča varstva pravice do sojenja v razumnem roku in možnosti za sprejetje ustreznejših, predvsem pa učinkovitejših normativnih rešitev v zvezi z delom sodnih izvedencev oziroma možnosti za zagotovitev učinkovitejše uporabe ukrepov, ki so po veljavni zakonodaji na voljo za discipliniranje sodnih izvedencev.

Na normativni ravni je bil, kot izhaja že iz poročila Varuha, glede razrešitvenega razloga v primeru nerednosti in nevestnosti pri delu sodnih izvedencev v okviru novele Zakona o sodiščih (ZS-I), ki jo je Državni zbor na predlog Vlade že sprejel, spremenjen 89. člen zakona, ki zdaj kot razrešitveni razlog posebej določa neredno in posebej nevestno delo izvedenca. Vlada je pri sprejemu predloga takšne določbe namreč ocenila, da mora za razrešitev sodnega izvedenca zadostovati že eden izmed navedenih razlogov in ne le oba kumulativno. Sicer pa si Ministrstvo za pravosodje prvenstveno prizadeva za zagotovitev učinkovitejše uporabe ukrepov, ki so po veljavni zakonodaji že na voljo za sankiconiranje in discipliniranje sodnih izvedencev. V zvezi s tem pojasnjujemo še, da je Ministrstvo za pravosodje pripravilo tudi nov Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, ki je v zaključni fazi usklajevanja, in bo med drugim zagotovil izvajanje ugotavljanja pogoja (ne)vestnega opravljanja dela sodnega izvedenca in cenilca, kar bo zagotovo prispevalo k učinkovitejši uporaba ukrepov, ki jih obstoječa zakonodaja predvideva za sankcioniranje sodnih izvedencev in cenilcev iz tega naslova.

Varuh glede navedene problematike posebej izpostavlja tudi, da so stranke še posebej občutljive na delo izvedencev, ko gre za urejanje razmerij med starši in otroki. Tega se zaveda tudi Ministrstvo za pravosodje, zato je minister za pravosodje kot eno izmed nalog delovne skupine za izvedbo reforme na področju družinskega prava določil tudi analizo pomanjkljivosti v zvezi z izvedenskim delom v praksi v sporih iz družinsko-pravnih razmerij in pripravo predlogov za izboljšanje pravne ureditve na tem področju. Navedeno delovno skupino je minister za pravosodje sicer ustanovil zaradi predvidene nove normativne ureditve na področju družinskega prava, ki jo bo prinesel sprejem Družinskega zakonika in ki bo terjala tudi prilagoditve normativne ureditve sodnih postopkov na tem področju in čim boljše organizacijske in druge priprave za njihovo izvedbo v praksi. Navedena delovna skupina bo problematiko izvedenstva v sporih iz družinsko-pravnih razmerij obravnavala na svojem septembrskem sestanku, katerega se bodo poleg članov delovne skupine (sodniki vseh okrožnih in višjih sodišč, Vrhovnega sodišča RS ter predstavniki Ministrstva za pravosodje, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in centrov za socialno delo) udeležili tudi nekateri sodni izvedenci s področja klinične psihologije. Glede na navedeno lahko utemeljeno pričakujemo, da bo delovna skupina ministrstvu posredovala kompetentne predloge za izboljšanje stanja na tem področju, tako s predlogi za normativne spremembe kot predlogi za učinkovitejše izvajanje že obstoječe normative ureditve v praksi na tem področju.

Za ureditev strokovne usposobljenosti izvedencev

Varuh meni, da bi morala država na normativni ravni natančneje urediti zahteve po ustrezni strokovni usposobljenosti sodnih izvedencev in sodnih cenilcev, kot to od njih zahteva Zakon o sodiščih (v nadaljevanju: ZS), zlasti z stalnim strokovnim izpopolnjevanjem. Varuh meni, da bi morala biti zlasti natančneje opredeljena dokazila, ki jih morajo predložiti po petih letih od imenovanja in vsakih nadaljnjih petih

letih za ohranitev statusa sodnega izvedenca in sodnega cenilca, oziroma bi morala postaviti vsaj minimalne okvire izobraževanj na posameznem strokovnem področju, da bi jih bilo sploh mogoče oceniti kot ustrezna za izpolnitev potrebe po stalnem dopolnjevanju strokovnega znanja. Po oceni Varuha prepustitev te naloge le strokovnim združenjem ni mogoča, saj so ta praviloma prostovoljna in to tudi ne zagotavlja (enotne) kakovosti dela na vseh področjih.

V zvezi s tem Vlada pojasnjuje, da Ministrstvo za pravosodje nikakor ne prepušča organizacije izobraževanja in seminarjev za sodne izvedence in sodne cenilce le strokovnim združenjem, saj so izobraževanja in seminarji, ki jih izvajajo strokovna združenja, organizirana po predhodnem posvetu in v soglasju z Ministrstvom za pravosodje. V ta namen ministrstvo izda tudi ugotovitveni sklep na podlagi 87. člena Zakona o sodiščih, 27. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih in Pravilnika o zagotovitvi sredstev za strokovno izpopolnjevanje sodnih izvedencev in sodnih cenilcev, iz katerih je razvidno, da določeno strokovno združenje izpolnjuje strokovne pogoje za izvajanje strokovnega izpopolnjevanja in izobraževanja sodnih izvedencev in cenilcev oziroma kandidatov za sodne izvedence in sodne cenilce na posameznem področju.

2.4.9 IZVRŠBE


Zaradi zagotovitve večje učinkovitosti izvršbe s skrajšanjem in poenostavitvijo izvršilnih postopkov je Vlada Republike Slovenije Državnemu zboru Republike Slovenije v sprejem predlagala Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: novela ZIZ-H). Cilj novele ZIZ-H, ki je bila sprejeta 15.6.2010 in je objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 51/2010, kot eden izmed ukrepov vladne izhodne strategije, pa je tudi zmanjšanje plačilne nediscipline in negativnih učinkov krize. Z novelo ZIZ-H so bila predvsem določena natančnejša pravila iskanja dolžnikovega premoženja, razširjena je bila možnost poplačila upnika pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, določen je za upnika učinkovitejši postopek izvršbe na podlagi priložene menice ter rok za opravo procesnih dejanj sodišča v pravdnih postopkih, ki se vodijo na podlagi obrazloženega dolžnikovega ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Poleg tega so bili z novelo ZIZ-H sodniki razbremenjeni manj zahtevnih opravil, določeno je pravilo odločanja po sodniku posamezniku v postopku o pritožbi, spremenjena je pristojnost za odločanje o pritožbah na podlagi verodostojne listine in razširjena možnost elektronskega vlaganja v izvršbi. Gre torej za novelo zakona, katere določbe bodo pripomogle k hitrejšemu reševanju izvršilnih zadev.

Med določbami novele ZIZ-H, ki naj zagotovijo učinkovitost izterjave terjatev, ki jih je država priznala s pravnomočnimi sodnimi odločbami, naj izpostavimo širitev možnosti poplačila upnika pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. Po ureditvi izvršilnega postopka pred uveljavitvijo novele ZIZ-H je bila možnost poplačila upnika pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi določena le za izvršilne naslove, izdane v postopku v gospodarskih sporih. Po noveli ZIZ-H je poplačilo upnika možno pred pravnomočnostjo sklepa v vseh primerih izvršbe na podlagi izvršilnega naslova na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizacijah za plačilni promet pod pogojem, da je predlogu za izvršbo priložen izvršilni naslov.

Glede izterjave preživninskih terjatev pojasnjujemo, da slovenska zakonodaja vsebuje precej določb, ki so bile sprejete z namenom učinkovitejše izvršbe preživninskih obveznosti. Po 83. členu ZS izvršilne zadeve v zvezi z vzgojo in varstvom otrok ter preživninskimi obveznostmi, ki izhajajo iz zakona, štejejo kot nujne zadeve, v zvezi s katerimi sodišča opravljajo naroke in odločajo tudi v času sodnih počitnic. Nujne zadeve se v skladu s Sodnim redom dodeljujejo sodnikom po posebnih pravilih, tako da je omogočen nemoten in hitrejši potek sodnih postopkov, v katerih se obravnavajo. V skladu z 11. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) mora sodišče v postopku izvršbe in zavarovanja postopati hitro, zaradi narave terjatve ali posebnih okoliščin pa lahko posamezno zadevo (torej tudi izterjavo preživnine) obravnava prednostno. Na plačo, pokojnino, nadomestilo plače in podobno je možno za izterjavo preživninske terjatve seči v večji meri kot za izterjavo navadne terjatve (102. člen ZIZ). V primeru, da ima več upravičencev pravico do zakonite preživnine, skupni znesek njihovih terjatev pa presega del plače ali drugih stalnih prejemkov, ki je lahko predmet izvršbe, sodišče dovoli izvršbo v korist vsakega od upnikov v sorazmerju z višino njegove terjatve (131. člen ZIZ). 135. člen ZIZ določa, da prepoved izplačila plače, ki jo je odobril sam dolžnik (upravna izplačilna prepoved), ki ima sicer pravni učinek sklepa o izvršbi na dolžnikovo plačo, ne vpliva na izvršbo na plačo za poplačilo terjatve iz naslova zakonite preživnine. 197. člen ZIZ določa prednostni vrstni red za poplačilo preživninskih zahtevkov iz kupnine, dosežene v postopku izvršbe s prodajo nepremičnine. Glede na navedeno ocenjujemo, da lahko učinkovitejšo izvršbo v teh zadevah dosežemo predvsem z instrumenti in ukrepi, s katerimi želimo doseči učinkovitejšo izvršbo na sploh.

2.4.10 ZAČASNE ODREDBE


Vlada se strinja z ugotovitvijo varuha, da je nekajletno čakanje na določitev o ugovoru zoper začasno odredbo nedopustno. V zvezi s tem želimo pojasniti, da veljavna zakonodaja (Zakon o sodiščih, Sodni red) za uresničevanje pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja daje možnost uporabe številnih ukrepov, ki so v rokah predsednikov sodišč, da do kršitve te pravice ne bi prišlo, tako npr. določbe o dodeljevanju zadev, začasni ustavitvi dodeljevanja zadev sodniku, predodeljevanju spisov in letnem razporedu dela. Poleg tega ima predsednik sodišča pooblastila tudi po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), ki temeljijo na njegovi odgovornosti, da organizira in nadzira delo na sodišču tako, da zagotovi sojenje brez nepotrebnega odlašanja. Ta odgovornost pa temelji na pooblastilu, da zagotavlja in razporeja zadostno število sodnikov, sodnega osebja, pa tudi, da razpolaga s finančnimi sredstvi za morebitne posebne programe.

2.4.11 PREKRŠKI


Sodna taksa v postopkih o prekršku

Varuh priporoča sistemsko jasnejšo ureditev vprašanja odmere sodnih taks za postopke pred prekrškovnimi organi, da bi se odpravila neenotnost napotitve na

različna pravna sredstva za sodno varstvo. Preveri naj se tudi, ali prekrškovni organi sploh imajo pooblastilo za odločanje o sodnih taksah.

S Predlogom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah, ki je trenutno v zakonodajnem postopku, se predlaga dopolnitev 1. člena veljavnega Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) tako, da bo po novem izrecno določeno, da se sodne takse po določbah tega zakona in taksne tarife, ki je njegov sestavni del, plačujejo tudi pred prekrškovnimi organi in sicer v skladu s predpisi, ki urejajo prekrške. Namen te določbe je med drugim odprava dileme, ali lahko prekrškovni organi odločajo o sodnih taksah. Glede vprašanja, na kakšen način naj prekrškovni organi odmerjajo sodne takse, t. j. s plačilnim nalogom ali s sklepom o stroških postopka, pa se je Ministrstvo za pravosodje že pred začetkom uporabe določb Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1E), ki so se nanašale na uvedbo sodnih taks, opredelilo v navodilu prekrškovnim organom in sodiščem v zvezi z odmero sodnih taks v postopkih o prekrških. V navodilu, pripravljenem zaradi enotne uporabe ZST-1 in ZP-1E ter objavljenem na spletni strani Ministrstva za pravosodje, je navedeno, da bodo morali prekrškovni organi sodne takse odmerjati z nalogom za plačilo sodne takse in ne morebiti s sklepom o stroških postopka. Zoper plačilni nalog z odmerjeno sodno takso bo lahko zavezanec za plačilo sodne takse v osmih dneh od vročitve naloga vložil ugovor iz razlogov, da je taksa že plačana ali da jo je prekrškovni organ napačno odmeril, o ugovoru pa bo odločil prekrškovni organ v 15 dneh s sklepom. Po informacijah, dostopnih Ministrstvu za pravosodje, večina prekrškovnih organov v praksi ravna na opisani način, kljub temu pa bo zaradi odprave morebitnih dilem na tem področju preučilo možnosti za vključitev ustreznih določil oziroma usmeritev v zadevne predpise.


Sodeč po poročilu, Varuh prejema mnogo pobud o tem, da policija dejanskega stanja očitanega prekrška ni pravilno ugotovila. Zato ponovno priporoča skrbno postopanje prekrškovnih organov in sodišč, saj morajo biti storilcu tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega sodnega postopka in pravice do pravnega sredstva. Po mnenju Varuha mora biti storilec v celoti seznanjen z očitanim dejanjem, to je z opisom dejanskega stanja in dokazi. Zato znova predlaga večjo skrbnost pri pravilnem in popolnem ugotavljanju dejanskega stanja očitanega prekrška, zlasti ko gre za primere prekrškov, v katerih je mogoče izreči prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Zakon o prekrških se je pogosto spreminjal, po mnenju strokovnjakov za prekrškovno pravo pa so bile nekatere spremembe premalo premišljene. To potrjujejo številne vložene pobude na Ustavno sodišče. Kljub spremembam so nekatere zakonske določbe še vedno premalo dorečene in jasne, zato v praksi prihaja do njihovih različnih tolmačenj. V praksi razumevanje določb še dodatno otežuje napotilo na smiselno uporabo določb Zakona o upravnem postopku in Zakona o kazenskem postopku.

Zakon o prekrških je znatno razbremenil predvsem sodišča, močno pa je povečal obseg dela prekrškovnih organov, še zlasti policije. Slednja je dala pobudo za

nekatere spremembe, ki bi ji kot prekrškovnemu organu olajšale delo, pa tudi zmanjšale možnost morebitnih strokovnih napak.

Na področju prekrškov se je število pobud, naslovljenih na Varuha, povečalo. V odgovorih Varuhu je policija skušala kar najbolje pojasniti delo prekrškovnega organa in osvetliti okoliščine primerov, ki so se večinoma zgodili pred letom 2008. Pri preverjanju konkretnih pobud je ugotovila, da pobudniki v času, ko so zoper njih tekli postopki o prekršku, niso izkoristili pravnih sredstev za zaščito svojih pravic V nekaj primerih je bilo zato mogoče ugotoviti le, nepravilno ravnanje policistov, izrečenih sankcij pa ni bilo več mogoče odpraviti zaradi pasivnosti pobudnikov med postopkom. Za pravilno vrednotenje števila prejetih pobud Varuha na področju prekrškovnih zadev pa je potrebno navesti tudi, da policija letno obravnava preko 500.000 različnih prekrškovnih zadev, da je policija pristojni prekrškovno organ za veliko število različnih predpisov in da pogosto ukrepa v nujnih okoliščinah, ki ne omogočajo odlaganja ukrepov in temeljite presoje.

Za odpravo nepravilnosti in izboljšanje stanja na področju izvajanja Zakona o prekrških smo v policijskih enotah opravili številne strokovne nadzore in nudili strokovno pomoč. Za dosego višjega nivoja znanja prekrškovnih organov v policiji pripravljamo dodatne programe strokovnega usposabljanja, ki se bodo pričeli izvajati že v letošnjem letu.

Sodna taksa v postopkih o prekršku


Varuh ugotavlja, da prekrškovni organi, ki odločajo o prekrških v hitrem postopku, sodno takso odmerjajo na različne načine (policija o njej odloča s sklepom o stroških postopka). Ta neenotnost se kaže posledično pri pravnem pouku, saj tako ta v odločbi o stroških postopka napotuje na zahtevo za sodno varstvo, v plačilnem nalogu pa na ugovor.

Sodna taksa, ki se mora odmerjati v postopkih o prekršku, je postopek o prekršku dodatno zapletla, čeprav naj bi imela ravno nasprotni učinek. Z določitvijo sodne takse, ki se mora odmerjati namesto dotedanje povprečnine v postopku o prekršku, naj bi se zmanjšalo število zahtev za sodno varstvo na odločbe prekrškovnih organov, ki so bile vezane na določitev povprečnine. MNZ oziroma Policija je še pred uveljavitvijo Zakona o sodnih taksah in pravilnika v letu 2008 s posebnim dopisom opozorila Ministrstvo za pravosodje na nejasnost določb. Po skrbni proučitvi vseh predpisov, ki se nanašajo na to področje, smo v Policiji sprejeli odločitev, da je o določitvi sodne takse potrebno izdajati sklepe, ker smo bili mnenja, da je za reševanje zahteve za sodno varstvo pristojno sodišče in ne prekrškovni organ. Zaradi različnega razumevanja postopka s sodnimi taksami so se pojavili tudi pravni zapleti, ki so imeli za posledico vložitev sporov o pristojnosti med sodišči in policijo kot prekrškovnim organom pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije. Nekatera sodišča so zavračala odločanje o zahtevah za sodno varstvo na podlagi izdanega sklepa o odmeri sodne takse, zato je policija sprožila spor pred Ustavnim sodiščem, ki je odločilo, da morajo o zahtevah za sodno varstvo odločati sodišča. Zadeva pa še vedno ni povsem razjasnjena, saj Ustavno sodišče ni odločalo o tem ali je pravilna izdaja sklepa o odmeri sodne takse ali plačilnega naloga.

2.4.12 ZA SPREMEMBO IN DOPOLNITEV SANKCIJE PRENEHANJA VELJAVNOSTI VOZNIŠKEGA DOVOLJENJA


V zvezi s pripombami varuha glede potrebe po ustreznejši ureditvi sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v Zakonu o prekrških in Zakonu o varnosti cestnega prometa pojasnjujemo, da je Ministrstvo za notranje zadeve takšne predloge že upoštevalo v predlogu Zakona o voznikih, ki določa, da se mora oseba udeležiti rehabilitacijskega programa, če ji je izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja in so ji bile izrečene kazenske točke zaradi vožnje pod vplivom alkohola, prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi in jo v program napoti sodišče. V program jo bo sodišče napotilo po opravljenem kontrolnem zdravstvenem pregledu, v primeru odložitve izvrševanja sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, skladno z zakonom, ki ureja postopek o prekršku. Sodišče bo pri določitvi ustreznega rehabilitacijskega programa, ki ga bo določilo na podlagi zdravniškega spričevala, izbiralo med tremi rehabilitacijskimi programi:1. edukacijske delavnice v obsegu najmanj 6 pedagoških ur z vsebinami varnosti cestnega prometa, tveganjih zaradi vožnje pod vplivom alkohola, prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, odgovornosti voznikov in psihosocialnih odnosih med udeleženci v cestnem prometu;2. psihosocialne delavnice v obsegu najmanj 17 pedagoških ur, od tega najmanj dve uri individualne obravnave in najmanj 15 ur dela v skupini z vsebinami varnosti cestnega prometa, tveganjih zaradi vožnje pod vplivom alkohola, prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, odgovornosti voznikov in psihosocialnih odnosih med udeleženci v cestnem prometu;3. programi zdravljenja, ki potekajo po standardiziranih programih zdravljenja odvisnosti.

Če bo osebi izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja na podlagi kazenskih točk, ki niso bile izrečene zaradi zgoraj navedenih prekrškov, pa se bo morala udeležiti programa dodatnega usposabljanja za varno vožnjo.

2.4.13 BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ


Varuh je opozoril, da upravičenci, ki jim je bila odobrena brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju: BPP), pogosto niso bili seznanjeni s posledicami, ki sledijo končanemu postopku, v zvezi s katerim jim je bila BPP odobrena. Razlog za to vidi Varuh predvsem v neenotni vsebini obrazložitev odločb organov o dodelitvi BPP. Nekatere odločbe namreč niso vsebovale pouka o tem, da odobrena BPP ne pokriva plačila stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke oziroma upravičenci niso bili poučeni, da bodo morali državi povrniti razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, če bodo v postopku delno ali v celoti uspeli in bodo na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi zunajsodne ali sodne poravnave pridobili premoženje ali dohodke.

Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) v tretjem odstavku 34. člena določa, da o prošnji za dodelitev BPP odloči pristojni organ za BPP z odločbo, pri čemer ta zakon podrobnejše vsebine same odločbe ne predpisuje. Osnovne sestavine odločbe so določene v Zakonu o splošnem upravnem postopku, po katerem postopajo organi za BPP, če ZBPP ne določa drugače (drugi odstavek 34. člena ZBPP).

Vlada pojasnjuje, da se Ministrstvo za pravosodje zaveda dejstva, da lahko pri obrazložitvah odločb posameznih organov za BPP prihaja do razlik v sami vsebini obrazložitve, zaradi česar upravičenci do BPP niso seznanjeni s posameznimi določbami ZBPP, ki imajo lahko za njih negativne posledice, predvsem v smislu plačila razlike med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka. Ministrstvo za pravosodje je Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije že predlagalo, da naj organi za BPP v obrazložitve odločb v bodoče vključujejo tudi določbe 9. člena ZBPP (da odobrena BPP ne pokriva plačila stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke) ter 48. člena ZBPP (dolžnost upravičenca po povrnitvi razlike med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka).

Nadalje je Varuh v zvezi z BPP opozoril še na zakonsko nezadostno upoštevanje ekonomskega merila, ki mora biti izpolnjen za dodelitev BPP. Navedel je primer pobudnice, ki je s svojim zahtevkom v pravdi le delno uspela (37,5%) in ji je morala nasprotna stranka po sodbi sodišča plačati 3.129,69 € z obrestmi ter povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 253,09 €. Ker je v postopku delno uspela, ji je organ za BPP naložil povračilo razlike med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP (2.180,31 €) in zneskom, ki ji ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, torej 1.927,22 €, kar se je izkazalo kot nesorazmerno tako glede na uspeh v pravdi kot glede na prisojeni znesek odškodnine. Varuh meni, da moral organ za BPP v primeru da upravičenec za BPP, ki v postopku uspe v celoti ali delno, upoštevaje njegov socialni položaj, po uradni dolžnosti preveriti ali stroške izplačane BPP lahko povrne brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine.

V zvezi z navedenim Vlada pojasnjuje, da trenutno veljavna zakonodaja določa, da mora upravičenec, ki je v postopku delno ali v celoti uspel in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, povrniti razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka (prvi odstavek 48. člena ZBPP), razen če je dobil preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje (drugi odstavek 48. člen ZBPP). Ministrstvo za pravosodje bo preučilo predlog Varuha, da se tudi pri vračilu razlike upošteva socialni položaj upravičenca in po potrebi ustrezno upoštevalo v okviru priprave naslednje novele ZBPP.

V poročilu pa je Varuh izpostavil tudi, da pooblaščenci za BPP upravičencev ne seznanjajo s posledicami posameznih postopkovnih ravnanj, pri čemer je podal primer, ko sta pobudnici sklenili poravnavo, na podlagi katere jima je delodajalec izplačal 500 €, zaradi česar sta morali sami kriti svoje stroške postopka. S sklenitvijo sodne poravnave sta se namreč odpovedali zahtevku za povrnitev stroškov

postopka, na kar pa ju pooblaščenka ni opozorila in jima tako od dobljenega zneska ni ostalo nič. Ministrstvo za pravosodje je osebe, ki imajo soglasje ministra za pravosodje za dajanje BPP, preko Odvetniške zbornice Slovenije pa tudi odvetnike in odvetniške družbe, ki izvajajo storitve BPP, pozvalo k postopanju po Zakonu o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv), v skladu s katerim so dolžni pri zastopanju stranke ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike (drugi odstavek 11. člena ZOdv), saj to pomeni tudi, da morajo stranke seznanjati s posledicami posameznih postopkovnih ravnanj.

Kot ugotavlja že Varuh, je v zvezi z vračanjem stroškov, plačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči, v četrtem odstavku 43. člena ZBPP določeno, da lahko pristojni organ za BPP in upravičenec na predlog upravičenca skleneta pisni dogovor o načinu vračila. Pri tem zakon posebej poudarja, da se ob sklenitvi dogovora upošteva višina lastnega dohodka upravičenca in njegov socialni položaj. Zakon sicer izrecno ne določa, da bi moral organ za BPP po uradni dolžnosti preveriti, ali lahko upravičenci stroške povrnejo brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine, vendar pa se glede na zgoraj navedeno besedilo zakona premoženjski in socialni kriterij pri navedenem dogovoru vsekakor upoštevata. Kljub temu bo Ministrstvo za pravosodje ob naslednji noveli ZBPP ponovno temeljito preučilo zadevno ureditev in po potrebi predlagalo ustrezne spremembe.

2.4.14 DRŽAVNO TOŽILSTVO


Poročilo Varuha na več mestih obravnava delo državnih tožilcev, tako na konkretni ravni (v konkretnih postopkih) kot tudi na splošnejši ravni (npr. problematika zastopanja obtožnega akta s strani različnih tožilcev). Glede slednjega menimo, da bo k izboljšanju problematike delovanja državnih tožilstev in državnih tožilcev lahko bistveno pripomogel novi Zakon o državnem tožilstvu (v nadaljevanju: ZDT-1), ki je v pripravi in na katerega je tudi Varuh človekovih pravic že podal odziv.

Predlog novega Zakona o državnem tožilstvu (ZDT-1) je eden iz niza sistemskih sprememb zakonodaje v kazenskem pravosodju, ki bodo bistveno prispevale k učinkovitosti politike pregona. Da so spremembe normativne ureditve nujne, je Ministrstvo za pravosodje kot predlagatelj ugotovilo tudi po temeljitem pregledu gradiv, v katerih je v zadnjih letih bilo ocenjeno stanje pregona v Republiki Sloveniji. Strokovna skupina je upoštevala tudi ocene in ugotovitve iz objavljenih strokovnih člankov, ki opozarjajo predvsem na pomanjkljivo ureditev politike pregona v okviru kriminalitete politike v Republiki Sloveniji ter na neenotnost pri uporabi alternativnih oblik pregona. Na neučinkovitost pregona storilcev nekaterih kaznivih dejanj v Sloveniji pa je opozoril tudi Svet Evrope.

Novi ZDT-1 je del sistemskih sprememb, ki bodo prispevale k oblikovanju enotne politike pregona. Tako je ZDT-1 usklajen s spremembami, ki jih uvaja policija, usklajen je s spremembami na sodiščih in je prilagojen novim pristojnostim tožilcev v kazenskem postopku. Namen zakona je tudi določiti jasno razlikovanje med samostojnostjo tožilskega strokovnega dela in vodenjem tožilstev ter pravosodne uprave, zavarovati notranjo samostojnost tožilca v konkretnih zadevah in določiti pregledno poseganje v okviru dopustnih pravnih institutov. Predlog zakona se

zavzema za koncept centraliziranega državnega tožilstva na ravni usklajevanja, usmerjanja in nadzora glede vnaprej določene enotne politike pregona, medtem ko so na ravni izvajanja funkcije državnih tožilcev bistveno poudarjeni elementi decentraliziranosti. V okviru strogo določenih vzvodov in navodil se ohranja in varuje samostojnost posameznega državnega tožilca kot nosila funkcije pregona, istočasno pa ZDT-1 natančno določa razmejitev vlog znotraj tožilstva.

Najpomembnejše spremembe predloga novega ZDT-1 so:Prenova položaja, sestave in pristojnosti Državnotožilskega sveta (v nadaljevanju: DTS), ki naj bi bil po novem odprt tudi za zunanje pravne strokovnjake tožilstva, kar bo omogočilo večjo preglednost in zunanjo kontrolo izven tožilskega sistema. Predlog tudi širi pristojnosti DTS, saj naj bi slednji dajal mnenje k politiki pregona državnega tožilstva, podajal pobude za sprejem ali spremembo splošnih navodil, podajal mnenje glede predlogov za imenovanje državnih tožilcev, izdeloval ocene državnotožilske službe in odločal o napredovanjih državnih tožilcev, odločal o premestitvah in dodelitvah državnih tožilcev, odločal o nezdružljivosti funkcije državnega tožilca, dajal mnenje k predlogu proračuna za državna tožilstva in mnenje državnemu zboru po zakonih, ki urejajo položaj, pravice in dolžnosti državnih tožilcev. DTS naj bi nadalje sprejel merila za kakovost dela državnih tožilcev in merila za uspešnost pregona državnih tožilstev, dajal mnenje k številu mest državnih tožilcev na državnih tožilstvih, dajal mnenje k skupnemu letnemu poročilu o delu državnih tožilstev ter mnenje o izvedbi pravosodnega nadzora.

Ustanovitev specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije, ki naj bi – podobno kot Specializiran oddelek za sojenje v zahtevnejših zadevah organiziranega in gospodarskega kriminala, terorizma, korupcijskih in drugih podobnih kaznivih dejanj pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, ki ga je s seboj prinesla novela ZS-I – obravnaval najzahtevnejše zadeve. Pri Specializiranem državnem tožilstvu za pregon organiziranega kriminala naj bi deloval tudi posebni specializirani oddelek za preiskovanje in pregon zlorabe prisilnih pooblastil, za katerega položaj velja načelo strokovne in operativne avtonomnosti. Vodjo Posebnega oddelka bo imenoval DTS na predlog generalnega državnega tožilca po predhodnem mnenju ministra za pravosodje, ministra za notranje zadeve in generalnega direktorja Policije. Vodja Posebnega oddelka bo imel določene samostojne pristojnosti podobno kot jih ima sedaj vodja okrožnega državnega tožilstva. Vodja Posebnega oddelka bo med drugim moral (za razliko npr. od vodij okrožnih državnih tožilstev) pripraviti tudi letno poročilo (oddelka), ki ga poleg generalnega državnega tožilca, DTS in ministrstva za pravosodje prejme tudi Državni zbor Republike Slovenije.

Spremembe organizacije državnih tožilstev in pristojnosti generalnega državnega tožilca in vodij, ki se kažejo redefiniranju nalog vodij tožilstev na segmentu organizacijskega in operativnega usklajevanja ter zagotavljanja enotnosti pregona, učinkovitejše politike pregona, novih standardov merjenja učinkovitosti dela državnih tožilcev in programsko usmerjenega poslovanja tožilstev preko uvedbe letnih programov, s katerimi se bo politika pregona natančneje določila in ki bodo vsebovali letni izvedbeni načrt državnega tožilstva z načrtom za izvrševanje politike pregona, vse po vzoru že veljavne ureditve novele ZS-I, pomenijo uvajanje pomembnih elementov javnega managementa v poslovanje tožilstev.

Predlog novega Zakona o državnem tožilstvu je bil poslan v medresorsko usklajevanje in hkrati še enkrat v širše strokovno usklajevanje, ki bo zaključeno 31. 8. 2010. Predvidoma bo Vlada Republike Slovenije ta zakon obravnavala v mesecu septembru 2010.

Varuh ugotavlja, da se je število pobud na tem področju povečalo, te pa so se tudi v letu 2009 praviloma nanašale na nepravilnosti pri delu državnih tožilcev glede vloženih ovadb, zlasti so izražale nezadovoljstvo posameznikov v primeru zavrženja ovadbe. Manjše število obravnavanih zadev pri Varuhu človekovih pravic je opozarjalo na neutemeljeno dolgo sprejemanje odločitve državnega tožilstva glede posamezne vložene ovadbe. Vlagatelji ovadb, tudi ko gre za oškodovance, od tožilstva niso posebej obveščeni o poteku obravnave vložene ovadbe in s tem o fazi tožilskega odločanja. Zato pri Varuhu človekovih pravic menijo, da bi bilo zlasti v primeru dolgotrajnejšega reševanja posamezne ovadbe (ko se na primer čaka, da policija zbere dodatna obvestila) prav, da bi bil vlagatelj ovadbe, če je hkrati tudi oškodovanec, o tem tudi seznanjen.

Ministrstvo za pravosodje je z dopisom z dne 16.8.2010 seznanilo Vrhovno državno tožilstvo, da Varuh priporoča, da bi državno tožilstvo vložilo dodatne napore za hitrejšo obravnavo podanih ovadb in vlagatelje obveščalo o poteku obravnave vložene ovadbe in fazi tožilskega odločanja, zlasti v primeru dolgotrajnejšega reševanja posamezne ovadbe.

Predlogi za oceno storitve kaznivega dejanja

V delu tem delu Poročila so obravnavani predlogi Varuha za oceno storitve kaznivega dejanja, ki so bili posredovani tožilstvu, v zvezi z varstvom osebnih podatkov in prepovedano uporabo in osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Tako je Varuh dne 7. 3. 2006 Okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani poslal kopijo enega izmed člankov iz časopisa Direkt in predlagal, naj ga oceni s stališča morebitne storitve kaznivega dejanja po 154. ali katerem drugem členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ). V tej zvezi so 9. 12. 2009 prejeli sporočilo Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, da je bil 12. 2. 2009 vložen obtožni predlog zoper dve osebi zaradi storitve treh kaznivih dejanj zlorabe osebnih podatkov po prvem odstavku 154. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Varuh navaja, da ni mogoče spregledati, da so od njihovega predloga do vložitve obtožnega predloga minila skoraj tri leta.Na zaprosilo Ministrstva za pravosodje smo prejeli odgovor Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, iz katerega izhaja, da je bila obravnavana zadeva povezana z drugim kazenskim postopkom pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, v katerem je bila obtožba vložena zoper eno osebo zaradi kaznivih dejanj po členu 317/IV KZ. V tem kazenskem postopku je bil obtoženi v prvi zadevi zagovornik obdolženca, zaradi česar je okrožni državni tožilec, ki je obravnaval zadevo prvo zadevo, v izogib manevru obrambe, da bi krivdo za dejanje po členu 154/I KZ pripisala obdolženemu v drugi zadevi, pa slednji ne bi mogel pričati proti svojemu takratnemu zagovorniku, z vložitvijo obtožnega predloga v obravnavani zadevi čakal do pravnomočnosti sodbe v drugi zadevi. Tako je okrožni državni tožilec v prvi zadevi vložil neposredni obtožni predlog zoper dve osebi dne 12.2.2009.

Varuh tudi navaja, da še vedno čakajo na sprejetje tožilske odločitve v treh primerih, ko so Okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani posredovali posamezne medijske zapise, da jih presodi s stališča morebitne storitve kaznivega dejanja po kazenskem zakoniku, saj so objavljali podatke, iz katerih je mogoče sklepati, za katerega mladoletnika gre. Kdor objavi osebne podatke otroka, ki je udeleženec v sodnem, upravnem ali v kakršnem koli drugem postopku, ali objavi druge informacije, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepoznati njegovo identiteto, namreč stori kaznivo dejanje kršitve tajnosti postopka po drugem odstavku 287. člena KZ-1.

Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani je na zaprosilo Ministrstva za pravosodje pojasnilo, da gre verjetno za naslednje tri zadeve:

V eni zadevi je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani s strani Varuha prejelo medijski zapis dne 21.12.2009. Okrožna državna tožilka je 14.1.2010 pri Policijski upravi Ljubljana zahtevala dopolnitev kazenske ovadbe oz. naznanila o sumu kaznivega dejanja, ki pa ga tožilstvo še ni prejelo, zato je okrožna državna tožilka ustno urgirala pri kriminalistu, ki dela na zadevi, bo pa to storila tudi pisno.

V drugi zadevi je Okrožno državno tožilstvo medijski zapis prejelo dne 1.4.2009, okrožna državna tožilka, ki ji je bila zadeva dodeljena, pa je dne 31.12.2009 zahtevala dopolnitev kazenske ovadbe oz. naznanila o sumu storitve kaznivega dejanja. Dne 29.3.2010 je okrožna državna tožilka policiji poslala pisno urgenco, vendar njihovega odgovora še ni prejela. Iz spisa pa je razvidno, da je okrožna državna tožilka v juliju po telefonu kontaktirala s kriminalistom, ki zadevo obravnava, zadeva pa naj bi bila do jeseni na policiji zaključena.

V tretji zadevi pa je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani medijski zapis prejelo dne 3.2.2009. Okrožna državna tožilka ga je skupaj z vlogo Varuha v dopolnitev odstopila Policijski upravi Ljubljana, ki je dne 29.12.2009 podala kazensko ovadbo zoper pet fizičnih in eno pravno osebo. Pri Okrajnem sodišču v Ljubljani je bil dne 29.4.2010 vložen obtožni predlog, o čemer je bil Varuh obveščen dne 17.5.2010.


Zbiranje dodatnih obvestil in sprejetje drugih ukrepov policije

Varuh navaja primer, ko policija kljub urgenci državnega tožilstva kazenske ovadbe ni dopolnila v določenem roku.

Strinjamo se z ugotovitvami Varuha, da je policija dolžna na zahtevo državnega tožilca dopolniti kazensko ovadbo, pri tem pa upoštevati roke, ki jih tožilec navede.

2.4.15 ODVETNIŠTVO IN NOTARIAT


V zvezi z odvetništvom je Varuh ponovno opozoril na to, da nekateri odvetniki ne izdajajo potrdil za prejeta plačila in specifikacije opravljenih storitev. V okviru navedenega je Ministrstvo za pravosodje Odvetniško zbornico pozvalo, da naj

odvetniki pri svojem delu dosledno upoštevajo Zakon o odvetništvu in Odvetniško tarifo.

POVZETEK PREDLOGOV IN PRIPOROČIL:


Glede priporočila (4. točka) po čimprejšnjem sprejetju podzakonskih aktov po določilih Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-C) v zvezi z elektronskimi oblikami poslovanja v pravdnih postopkih, na tem mestu ponovno pojasnjujemo, da je minister za pravosodje dne 2.8.2010 izdal Pravilnik o elektronskem poslovanju v civilnih sodnih zadevah (Ur .l RS, št. 64/10), sicer pa so prizadevanja in aktivnosti v zvezi z uvedbo e-poslovanja v sodnih postopkih natančneje pojasnjena v odzivu k navedbam varuha v poglavju 2.4.5. Začetki e-poslovanja.

V zvezi s priporočilom v 5. točki je pojasnilo podano v odzivu k navedbam Varuha v poglavju 2.4.8 Sodni izvedenci.

Varuh v 6. točki priporoča oblikovanje minimalnih nacionalnih standardov imenovanja, pogojev, postopkov, določitev potrebnih strokovnih znanj in dokazil za imenovanje ali podaljšanje statusa sodnega izvedenca in sodnega cenilca.

Vlada odgovarja, da 87. člen ZS določa (minimalne) pogoje za imenovanje sodnih izvedencev in cenilcev, med katerimi so tudi izobrazba in ustrezno strokovno znanje ter praktične sposobnosti in izkušnje za določeno vrsto izvedenskega oziroma cenilskega dela. Vse pogoje, ki se nanašajo na strokovnost izvedenca oziroma cenilca ali kandidata za sodnega izvedenca in cenilca, je v skladu z določbami ZS nujno presojati v okviru strokovnega področja in podpodročja imenovanja. Prav tako pa so sodni izvedenci in cenilci v skladu s šestim odstavkom 87. člena ZS dolžni sodelovati na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, ki jih organizira pristojni državni organ, pooblaščena organizacija ali strokovno združenje. Vlada meni, da so v okviru omenjene normativne podlage že sedaj določeni minimalni pogoji za imenovanje za sodne izvedence in cenilce, kot tudi minimalni kriteriji za presojo ustreznosti dokazil o udeležbi na izobraževanjih in izpopolnjevanjih.

Glede predlogov, navedenih v 7. točki pojasnjujemo, da je zaradi zagotovitve večje učinkovitosti izvršbe s skrajšanjem in poenostavitvijo izvršilnih postopkov Vlada Republike Slovenije Državnemu zboru Republike Slovenije v sprejem predlagala Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: novela ZIZ-H). Cilj novele ZIZ-H, ki je bila sprejeta 15.6.2010 in je objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 51/2010, kot eden izmed ukrepov vladne izhodne strategije, pa je tudi zmanjšanje plačilne nediscipline in negativnih učinkov krize. Z novelo ZIZ-H so bila predvsem določena natančnejša pravila iskanja dolžnikovega premoženja, razširjena je bila možnost poplačila upnika pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, določen je za upnika učinkovitejši postopek izvršbe na podlagi priložene menice ter rok za opravo procesnih dejanj sodišča v pravdnih postopkih, ki se vodijo na podlagi obrazloženega dolžnikovega ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Poleg tega so bili z novelo ZIZ-H sodniki razbremenjeni manj zahtevnih opravil, določeno je pravilo odločanja po sodniku posamezniku v postopku o pritožbi, spremenjena je pristojnost za odločanje

o pritožbah na podlagi verodostojne listine in razširjena možnost elektronskega vlaganja v izvršbi. Gre torej za novelo zakona, katere določbe bodo pripomogle k hitrejšemu reševanju izvršilnih zadev.

Med določbami novele ZIZ-H, ki naj zagotovijo učinkovitost izterjave terjatev, ki jih je država priznala s pravnomočnimi sodnimi odločbami, naj izpostavimo širitev možnosti poplačila upnika pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. Po ureditvi izvršilnega postopka pred uveljavitvijo novele ZIZ-H je bila možnost poplačila upnika pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi določena le za izvršilne naslove, izdane v postopku v gospodarskih sporih. Po noveli ZIZ-H je poplačilo upnika možno pred pravnomočnostjo sklepa v vseh primerih izvršbe na podlagi izvršilnega naslova na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizacijah za plačilni promet pod pogojem, da je predlogu za izvršbo priložen izvršilni naslov.

Glede izterjave preživninskih terjatev pojasnjujemo, da slovenska zakonodaja vsebuje precej določb, ki so bile sprejete z namenom učinkovitejše izvršbe preživninskih obveznosti. Po 83. členu ZS izvršilne zadeve v zvezi z vzgojo in varstvom otrok ter preživninskimi obveznostmi, ki izhajajo iz zakona, štejejo kot nujne zadeve, v zvezi s katerimi sodišča opravljajo naroke in odločajo tudi v času sodnih počitnic. Nujne zadeve se v skladu s Sodnim redom dodeljujejo sodnikom po posebnih pravilih, tako da je omogočen nemoten in hitrejši potek sodnih postopkov, v katerih se obravnavajo. V skladu z 11. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) mora sodišče v postopku izvršbe in zavarovanja postopati hitro, zaradi narave terjatve ali posebnih okoliščin pa lahko posamezno zadevo (torej tudi izterjavo preživnine) obravnava prednostno. Na plačo, pokojnino, nadomestilo plače in podobno je možno za izterjavo preživninske terjatve seči v večji meri kot za izterjavo navadne terjatve (102. člen ZIZ). V primeru, da ima več upravičencev pravico do zakonite preživnine, skupni znesek njihovih terjatev pa presega del plače ali drugih stalnih prejemkov, ki je lahko predmet izvršbe, sodišče dovoli izvršbo v korist vsakega od upnikov v sorazmerju z višino njegove terjatve (131. člen ZIZ). 135. člen ZIZ določa, da prepoved izplačila plače, ki jo je odobril sam dolžnik (upravna izplačilna prepoved), ki ima sicer pravni učinek sklepa o izvršbi na dolžnikovo plačo, ne vpliva na izvršbo na plačo za poplačilo terjatve iz naslova zakonite preživnine. 197. člen ZIZ določa prednostni vrstni red za poplačilo preživninskih zahtevkov iz kupnine, dosežene v postopku izvršbe s prodajo nepremičnine. Glede na navedeno ocenjujemo, da lahko učinkovitejšo izvršbo v teh zadevah dosežemo predvsem z instrumenti in ukrepi, s katerimi želimo doseči učinkovitejšo izvršbo na sploh.

Vlada se strinja z ugotovitvijo varuha, navedeno v 9. točki, da je nekajletno čakanje na določitev o ugovoru zoper začasno odredbo nedopustno. V zvezi s tem želimo pojasniti, da veljavna zakonodaja (Zakon o sodiščih, Sodni red) za uresničevanje pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja daje možnost uporabe številnih ukrepov, ki so v rokah predsednikov sodišč, da do kršitve te pravice ne bi prišlo, tako npr. določbe o dodeljevanju zadev, začasni ustavitvi dodeljevanja zadev sodniku, predodeljevanju spisov in letnem razporedu dela. Poleg tega ima predsednik sodišča pooblastila tudi po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), ki temeljijo na njegovi odgovornosti, da organizira in nadzira delo na sodišču tako, da zagotovi sojenje brez nepotrebnega odlašanja. Ta odgovornost pa temelji na pooblastilu, da zagotavlja in razporeja zadostno število sodnikov, sodnega osebja, pa tudi, da razpolaga s finančnimi sredstvi za morebitne posebne programe.

V zvezi z delom 10. priporočila, ki se nanaša na pristojnosti, ki jih ima izvršilna veja oblasti, pojasnjujemo, da Ministrstvo za pravosodje po preučitvi sistema pravnih sredstev v predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1G), ki je v zaključni fazi usklajevanj pred posredovanjem v postopek sprejema Vladi, uredilo novo izredno pravno sredstvo »odprava ali sprememba odločbe na predlog prekrškovnega organa«. To pravno sredstvo bo mogoče uporabiti, če odločbo izda stvarno nepristojni prekrškovni organ, če se odločba opira na drugo odločbo o prekršku ali na kakšno drugo odločbo, pa je bila ta odločba pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena ali če so bile z njo očitno v škodo storilca prekršene materialne določbe Zakona o prekrških ali predpisa, ki določa prekršek. Predlog za odpravo ali spremembo odločbe o prekršku bo lahko podal prekrškovni organ po uradni dolžnosti ali na pisno pobudo osebe, ki ji je izrečena sankcija, njenega zakonitega zastopnika oziroma zagovornika, lastnika odvzetih predmetov, državnega tožilca ali sodišča. O predlogu bo odločalo okrajno sodišče.

Priporočilo pod točko 11 se sicer nanaša na delo sodišč v smislu poenotenja sodne prakse, želimo pa v zvezi s tem izpostaviti, da v zvezi z opravljanjem nalog v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti v primerih, če je v postopku o prekršku izdan plačilni nalog, poteka pred Ustavnim sodiščem RS postopek za oceno ustavnosti drugega odstavka 20. člena Zakona o prekrških.

V zvezi s priporočilom pod točko 12 je pojasnilo podano v odzivu k navedbam varuha v poglavju 2.4.11 Prekrški, Sodna taksa v postopkih o prekršku.

Glede točke 13 predlogov in priporočil pojasnjujemo, da bo s predlogom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1G), ki je, kot že omenjeno, v zaključni fazi usklajevanj pred posredovanjem v postopek sprejema Vladi, predlagana dopolnitev ureditve sankcije kazenskih točk v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja tako, da bo možna odložitev te sankcije na predlog storilca prekrška, pod pogojema, da storilec prekrška v preizkusni dobi ne bo storil hujšega prekrška in da bo izpolnil obveznosti, ki mu jih bo s sklepom določilo sodišče. Kot obveznost bo tako lahko določena udeležba na rehabilitacijskem programu (edukacijske delavnice, psihosocialne delavnice in program zdravljenja odvisnosti). Natančneje bo to vsebino urejal bodoči Zakon o voznikih (vključno s kontrolnim zdravstvenim pregledom).

V zvezi s 14. priporočilom je pojasnilo podano v odzivu k navedbam varuha v poglavju 2.4.13 Brezplačna pravna pomoč.

Glede priporočila Varuha (15. točka), da naj državno tožilstvo vloži dodatne napore za hitrejšo obravnavo podanih ovadb in vlagatelje obvešča o poteku obravnave vložene ovadbe in fazi tožilskega odločanja, zlasti v primeru dolgotrajnejšega reševanja posamezne ovadbe, Vlada pojasnjuje, da je predmetno vprašanje na ustrezen način rešeno v predlogu ZDT-1. Poudariti pa moramo, da je minister za pravosodje v letu 2009 pozval vrhovno državno tožilstvo, da v primerih, kjer je ugotovljen neupravičen zastoj v postopku pred sodišči, tožilci uporabijo pospešitvena pravna sredstva (rokovni predlogi, nadzorstvene pritožbe).

V zvezi s priporočilom pod točko 17 Ministrstvo za pravosodje pojasnjuje, da je Odvetniški zbornici Slovenije dne 29. 4. 2010 posredovalo svoje pripombe k Sklepu o spremembah in dopolnitvah Statuta Odvetniške zbornice Slovenije, ki ga je dne 10. 4. 2010 sprejela skupščina Odvetniške zbornice Slovenije. Dne 20. 5. 2010 je Ministrstvo za pravosodje Odvetniški zbornici Slovenije posredovalo še mnenje Službe Vlade RS za zakonodajo k navedenemu gradivu ter hkrati zbornico pozvalo k uskladitvi tega gradiva s predloženimi pripombami. Kljub urgenci, poslani Odvetniški zbornici Slovenije dne 3. 8. 2010, Ministrstvo za pravosodje do sedaj usklajenega gradiva še ni prejelo.


V zvezi s predlogom Varuha o večji skrbnosti pri pravilnem in popolnem ugotavljanju dejanskega stanja očitanega prekrška poudarjamo, da se je Policija sproti odzivala na pobude Varuha v zvezi z izvajanjem Zakona o prekrških in policijske enote opozarjala na storjene napake. Tudi v prihodnje si bo prizadevala, da bi v postopkih vedno pravilno in v celoti ugotovila dejansko stanje ter dokaze za kršitev tudi predstavila kršitelju (to je njena zakonska obveza). Za odpravo nepravilnosti in izboljšanje stanja na področju izvajanja Zakona o prekrških so že bili opravljeni številni strokovni nadzori v policijskih enotah in zagotovljena strokovna pomoč vsem policijskim upravam. Za dosego višjega nivoja znanja prekrškovnih organov v policiji, pripravljamo dodaten program usposabljanja z delovnim naslovom »prekrškovna šola«. Cilj programa je obnoviti in dopolniti znanje pooblaščenih uradnih oseb, katere na policijskih enotah vodijo postopke o prekrških z izdajo odločbe o prekršku v hitrem postopku (VII. stopnja izobrazbe – ti. bolonjska stopnja). V letošnjem letu načrtujemo izvedbo treh usposabljanj.

Policija je predpise, ki urejajo odmero sodnih taks in stroškov postopka, še pred uveljavitvijo sprememb temeljito proučila in pristojno ministrstvo opozorila na spornost nekaterih določb. Sporno se nam zdi, da morajo prekrškovni organi odmerjati sodne takse, saj je takšen način poslovanja neprimeren. V prvi vrsti se ta neprimernost kaže že v terminologiji, saj ne gre za sodne postopke, ampak se v večini primerov vodijo hitri postopki. Zato menimo, da bi morali prekrškovni organi vnaprej namesto sodne takse pri izdaji odločb v hitrem postopku odmerjati povprečnino, pri zahtevah za sodno varstvo, o katerih odločajo sodišča, pa bi morala sodno takso odmerjati sodišča.

PRIMERI:

Primer št. 15 - Pet let čakanja na razpis naroka za glavno obravnavo


Varuh omenja primer dolgotrajnosti reševanja pravdne zadeve zaradi nedopustnosti izvršbe na Okrožnem sodišču v Celju.

Na zaprosilo Ministrstva za pravosodje smo prejeli odgovor Okrožnega sodišča Celju, iz katerega izhaja, da predmetni postopek po 3.7.2009, ko je bilo sestavljeno poročilo Varuhu, teče kontinuirano, upoštevaje dispozitivne pravice strank v postopku in obremenjenost sodnice s starejšimi zadevami. Po mnenju predsednika sodišča

ukrep predodelitve zadeve, ob upoštevanju podobne obremenjenosti sodnic s spisi v obdobju od vložitve tožbe od leta 2003 dalje, ne bi imel posebnega učinka.

Primer št. 16 - Če sodišče naredi napako, se lahko postopek močno podaljša


Varuh je prejel pobudo za ukrepanje zaradi dolgotrajnosti postopka za odvzem poslovne sposobnosti očetu na Okrajnem sodišču v Ljubljani.

Na zaprosilo Ministrstva za pravosodje smo prejeli odgovor Okrajnega sodišča v Ljubljani, iz katerega izhaja, da je bila predmetna zadeva dne 25.9.2009 predodeljena novi sodnici, dne 29.1.2009 je bil opravljen nov narok, v okviru postopka pa je bil postavljen tudi izvedenec psihiatrične stroke, ki je dne 11.5.2009 podal svoje mnenje. Dne 9.6.2009 je bil opravljen nov narok, na katerem je bila zadeva zaključena s sklepom, ki je postal pravnomočen dne 3.9.2009. Predsednica sodišča je še pojasnila, da je pri vodenju postopka res prišlo do napake, ker se je vodil na predlog osebe, ki ne more biti predlagatelj, vendar je tudi nasprotni udeleženec na to opozoril šele po več kot dveh letih. Omenjena napaka je bila v nadaljevanju postopka sanirana, tako se je postopek nadaljeval po uradni dolžnosti in se tudi že pravnomočno zaključil.

Primer št. 18 - Dolgotrajno reševanje prednostnega socialnega spora


Varuh opozarja na primer dolgotrajnega reševanja socialnega spora na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani.

Na zaprosilo Ministrstva za pravosodje smo prejeli odgovor Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, iz katerega izhaja, da je bila v januarju 2010 predsedniku senata odrejena takojšnja realizacija dokaznega sklepa, sprejetega na glavni obravnavi z dne 27.5.2009. Tako je bil dne 21.1.2010 izdan pisni sklep o postavitvi izvedenca, ki je dne 25.2.2010 sodišču predložil izvedensko mnenje, nanj pa sta stranki v marcu 2010 tudi že podali svoje pripombe. Predsednica sodišča v odgovoru še pojasnjuje, da bo v nadaljevanju postopka potrebno pridobiti še eno izvedeniško mnenje in izvesti določene dokaze, nato pa bo mogoče zadevo zaključiti, in sicer predvidoma najkasneje do konca letošnjega leta.

Primer št. 19 - Pobudnica na zapuščino čaka že 18 let


Varuh je opisal primer dolgotrajnega zapuščinskega postopka.

Okrajno sodišče v Trebnjem je na zaprosilo Ministrstva za pravosodje pojasnilo, da je sodnica upoštevala zagotovilo o razpisu zapuščinske obravnave, in sicer je bila ta opravljena dne 6.4.2009 in nadaljnja dne 6.5.2009. Sodišče je dne 6.5.2009 izdalo sklep o dedovanju, zoper katerega so se dediči pritožili dne 24.11.2009, sodišče pa je dne 30.11.2009 pritožbo kot prepozno zavrglo. Sklep o dedovanju je postal

pravnomočen dne 30.10.2009, dne 12.1.2010 pa je bil izdan popravni sklep, ki je postal pravnomočen dne 5.2.2010. Predsednica sodišča v odgovoru še pojasnjuje razloge za dolgotrajnost postopka (kot so tudi navedeni v Poročilu Varuha). V zvezi s predmetno zadevo je bil vložen tudi odškodninski zahtevek zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, tako da je sodišče dne 11.6.2010 na Državno pravobranilstvo RS, Zunanji oddelek v Novem mestu, podalo tudi podrobno poročilo o predmetni zadevi.

Primer št. 22 - Dolgotrajnost izvršilnega postopka


Varuh navaja primer dolgotrajnosti izvršilne zadeve na Okrajnem sodišču v Domžalah.

Na zaprosilo Ministrstva za pravosodje smo prejeli odgovor Okrajnega sodišča v Domžalah, iz katerega izhaja, da gre v navedenem primeru za drugo številko zadeve, kot jo je navedel Varuh, v kateri je sodišče odpravilo zastoj v postopku ter o ugovoru tretjih odločilo s sklepom z dne 18.2.2009 in s sklepom z dne 24.6.2009. Izvršbo je s sklepom z dne 12.11.2009 odložilo do pravnomočno končanega pravdnega postopka po tožbi na nedopustnost izvršbe, ki poteka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Okrajno sodišče v Domžalah je tudi zaprosilo Okrožno sodišče v Ljubljani, da v skladu z Zakonom o izvršbi in zavarovanju izvede pravdni postopek prednostno brez odlašanja.

Primer št. 23 - Nedopustna dolgotrajnost izvršilnega postopka


Tokrat Varuh opozarja na dolgotrajen izvršilni postopek na Okrajnem sodišču v Ljubljani.

Predsednica Okrajnega sodišča v Ljubljani je na zaprosilo Ministrstva za pravosodje pojasnila, da je zoper sklep o izvršbi dolžnik res vložil ugovor dne 9.9.2008, ki je bil dne 14.11.2008 vročen v odgovor upniku. Ta je odgovor podal dne 18.11.2008, sodišče pa je šele tedaj lahko odločilo o ugovoru. O njem je tako odločilo v dobrih štirih mesecih, in sicer dne 8.4.2009. Tudi zoper ta sklep se je dolžnik pritožil, o pritožbi pa je bilo odločeno s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 23.6.2009. Sodišče meni, da je k »dolgotrajnosti« postopka pripomogel tudi upnik sam, sprva z nepopolno vloženim predlogom za izvršbo. Prav tako meni, da niti o predlogu za izvršbo niti o ugovoru ni odločalo nerazumno dolgo, pri tem pa je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da ima Okrajno sodišče v Ljubljani veliko število prednostnih zadev in da mora zadeve reševati v skladu z vrstni redom reševanja zadev.

Primer št. 24 - Dolgotrajno odločanje o ugovoru v postopku, ki ga zakon opredeljuje kot hitrega


V zvezi z navedbami Varuha smo na zaprosilo Ministrstva za pravosodje prejeli odgovor Okrajnega sodišča v Brežicah, iz katerega izhaja, da se je zoper sklep, izdan dne 19.3.2009, dolžnik pritožil, o pritožbi pa je Višje sodišče v Ljubljani odločilo dne 10.6.2009 in potrdilo meritorno odločitev prvostopenjskega sodišča. Sodišče poroča, da je bilo dne 18.2.2010 obveščeno, da se pravnomočni sklep o izvršbi trenutno izvršuje na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

Primer št. 26 - Več kot deset mesecev za odločitev o ugovoru zoper sklep o izvršbi zaradi omogočanja stikov z otrokom


Varuh je opozoril na dolgotrajnost izvršilne zadeve zaradi omogočanja stikov z otrokom na Okrajnem sodišču v Ljubljani.

Na zaprosilo Ministrstva za pravosodje smo prejeli odgovor Okrajnega sodišča v Ljubljani, iz katerega izhaja, da so bili pogoji za obravnavanje ugovora dolžnice z dne 27.10.2008 izpolnjeni, ko je sodišče prejelo odgovor na ugovor, to je dne 18.2.2009. Sodišče je poudarilo, da je bil sklep o ugovoru odpravljen dne 21.5.2009, kar pomeni, da so od prejema odgovora na ugovor do odprave odločbe minili le trije meseci, vključno z vabljenjem in izvedbo naroka, navedeni čas pa glede na število prednostnih zadev ne pomeni zavlačevanja oziroma dolgotrajnosti postopka.

Primer št. 27 - Sodišče po več kot treh letih o ugovoru še ni odločilo


V Poročilu je naveden primer dolgotrajnega odločanja Okrajnega sodišča v Domžalah.

Na zaprosilo Ministrstva za pravosodje smo prejeli odgovor Okrajnega sodišča v Domžalah, iz katerega izhaja, da je bil s sklepom z dne 7.9.2009 rešen ugovor, zoper katerega je dolžnica dne 20.10.2009 podala pritožbo in jo dne 21.12.2009 umaknila. Umik pritožbe je sodišče dne 24.12.2009 posredovalo upniku v odgovor in v izjavo o poplačilu terjatve, da se izvršba lahko ustavi, vendar upnik ni podal nobenega odgovora. Zato je sodišče dne 16.8.2010 izdalo sklep, s katerim je vzelo na znanje umik pritožbe dolžnice in odredilo, da se vloga dolžnice z dne 7.5.2010, v kateri zahteva ustavitev izvršbe, pošlje upniku v odgovor. Po prejemu odgovora oz. po izteku roka zanj bo sodišče obravnavalo predmetno vlogo (ugovor po izteku roka). Predsednica Okrajnega sodišča v Domžalah je še pojasnila, da je v predmetni zadevi odredila absolutno prednostno obravnavo.

Primer št. 28 - Dolgotrajno odločanje o ugovoru


Opisan je primer dolgotrajnega odločanja v izvršilnem postopku na Okrajnem sodišču v Mariboru.

Na zaprosilo Ministrstva za pravosodje smo prejeli odgovor Okrajnega sodišča v Mariboru, iz katerega izhaja, da držijo navedbe iz Poročila, da je sodišče potrebovalo več kot dve leti, da je ugotovilo nepravilno ime enega izmed dedičev v sklepu o dedovanju in popravilo sklep o nadaljevanju izvršbe proti pravemu dediču. Dne 16.6.2009 je izdalo sklep o vstopu novega upnika v obravnavani izvršilni postopek, zoper katerega se je dolžnik pritožil dne 15.7.2009. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 04.09.2009 potrdilo predmetni sklep prvostopenjskega sodišča. Izvršilno sodišče je o ugovoru dedičev zoper sklep o izvršbi odločilo nemudoma po prejemu spisa s pritožbenega sodišča, ki je postal pravnomočen dne 13.11.2009. Zaradi umika predloga izvršbe v določenem delu in proti določenim osebam je sodišče s sklepom z dne 20.1.2010 v tem obsegu izvršbo ustavilo. O pravnomočnosti sklepa o izvršbi z dne 29.3.2010 je sodišče obvestilo tudi dolžnikovega dolžnika. Predsednik zaključuje, da gre za kompleksnejšo zadevo ter da je sodišče po nedopustno dolgem obravnavanju v obdobju 2006 - 2009 v nadaljevanju postopka ustrezno hitro odločilo o vseh predlogih strank in tako zagotovilo pravico do sojenja v razumnem roku.

Primer št. 31 - Štiri leta za odločitev o ugovoru zoper začasno odredbo


Varuh opozarja na ponoven primer dolgotrajnega odločanja na Okrajnem sodišču v Piranu.

Predsednik Okrajnega sodišča v Piranu je na zaprosilo Ministrstva za pravosodje pojasnil, da se sklicuje na poročilo, ki ga je posredoval Varuhu dne 27. 1. 2009, in poudaril, da je šlo v predmetni zadevi za res izstopajoč in enkraten primer nerazumno dolgega odločanja ter da podobne napake v dolgoletnem spremljanju zadev ni zasledil.

Primer št. 32 - Sodišče se ni odzvalo na zamudo pri izdelavi mnenja izvedenke


Na zaprosilo Ministrstva za pravosodje v zvezi z zadevo, opisano v Poročilu, smo prejeli odgovor Okrajnega sodišča v Ljubljani, iz katerega izhaja, da so upniki v vlogi z dne 9.2.2009 predlagali postavitev drugega izvedenca, njihov predlog pa je sodišče v skladu z zakonom dne 18.3.2009 poslalo v izjavo dolžniku, ki pa se s predlogom ni strinjal in je predlagal postavitev drugega izvedenca. Tako je sodišče dne 30.3.2009 predlog dolžnika poslalo v izjavo upnikom, ki so se s predlogom strinjali. Dne 9.7.2009 je sodišče izdalo sklep o določitvi novega izvedenca, dne 26.8.2009 je prejelo obvestilo o plačilu predujma za izvedenca in tako dne 21.9.2009 pozvalo izvedenca, da prevzame spis. Sodišče je dne 22.2.2010 urgiralo izdelavo izvedeniškega mnenja, ki ga je nato prejelo dne 7.4.2010. Pripombe upnikov na izvedeniško mnenje je dne 5.5.2010 posredovalo v odgovor izvedencu, ker pa ga ni prejelo, je pri izvedencu urgiralo z dopisom z dne 11.8.2010.

Primer št. 33 - Izvedenec po devetih mesecih od imenovanja še ni izdelal izvedenskega mnenja


Varuh je opozoril na ponoven primer dolgotrajnosti reševanja izvršilne zadeve na Okrajnem sodišču v Žalcu.

Na zaprosilo Ministrstva za pravosodje smo prejeli odgovor Okrajnega sodišča v Žalcu, iz katerega izhaja, da so največji časovni zastoji nastajali zaradi ravnanja drugega izvedenca, vendar je bilo, kot je že navedeno v Poročilu, zaradi majhnega števila tovrstnih izvedencev, zelo težko angažirati drugega izvedenca. Sodišče je v nadaljevanju postopka na zahtevo dolžnice dne 30.6.2009 določilo še tretjega izvedenca, ki je mnenje predložil dne 18.8.2009 in ga še dopolnil dne 20.10.2009. Dne 15.12.2009 je bil v zadevi opravljen narok, na katerem je bila naložena dopolnitev projekta s ponovnim ovrednotenjem del, potrebnih za sanacijo. Dne 9.1.2010 je bila predložena dopolnitev, na katero je imela upnica vrsto pripomb. Sodišče je nov narok določilo za dne 31.3.2010, ki je bil večkrat na prošnjo strank preklican in nato opravljen dne 19.5.2010. Glede na to, da se upnica s popisom del kljub ne strinja v celoti, stroškovna ocena še vedno ni izdelana. Naslednji narok v zadevi je razpisan za dne 1.9.2010.

Primer št. 36 – Napaka policije pri zavrženju zahteve za sodno varstvo


Opisan je primer, ki se je zgodil na PPP Murska Sobota ob izdaji sklepa, s katerim je uradna oseba zavrgla zahtevo za sodno varstvo pobudnika, ker je zmotno menila, da polovično plačilo globe izključuje vložitev zahteve za sodno varstvo.

V konkretnem primeru je prekrškovni organ (PPP Murska Sobota) dejansko nepravilno uporabil določila ZP-1. Že v odgovoru na pobudo Varuha smo zapisali, da gre za osamljen primer, saj doslej take nepravilnosti nismo zasledili v nobeni drugi policijski enoti. GPU je PU Murska Sobota naročila, da prekrškovne organe ponovno seznani s spremenjenimi določbami Zakona o prekrških in da za konkreten primer VDT RS predlaga, da vloži izredno pravno sredstvo – zahtevo za varstvo zakonitosti, kar je PPP Murska Sobota tudi storila.

2.5. POLICIJSKI POSTOPKI

SPLOŠNO


Varuh človekovih pravic je v letu 2009 obravnaval 93 (125) pobud s tega področja oziroma za 25,6 % manj kot leto prej. V letnem poročilu ugotavlja, da se policija na njegova posredovanja odziva in v veliki večini upošteva predloge, mnenja, kritike ali priporočila. Še posebej spodbudna pri tem sta priznavanje lastnih napak in ustrezen odnos do pobudnikov. Prav tako izpostavlja aktivnosti za izboljšanje dela policistov in njihovih delovnih pogojev. Pozdravlja posodobitev Kodeksa policijske etike in predhodno sporočilo policije o reorganizacijskih spremembah glede ustanovitve oddelka za razvoj policije, etiko in integriteto.

Z reorganizacijo policije na državni ravni je bilo s 1. 7. 2010 navedeno področje (opravljanje nalog na področju etičnega ravnanja in integritete) organizacijsko umeščeno v Službo generalnega direktorja policije (etika v okviru Sektorja za policijska pooblastila in preventivo in integriteta v okviru Oddelka za notranjo varnost in integriteto Sektorja za nadzor in notranjo varnost).

2.5.1 VARUHU GRE TUDI POOBLASTILO VPOGLEDA V PODATKE IN DOKUMENTE POLICIJE


Na podlagi določbe 6. člena Zakona o varuhu človekovih pravic morajo državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilcih javnih pooblastil Varuhu človekovih pravic RS (Varuh) na njegovo zahtevo zagotoviti vse podatke iz njihove pristojnosti ne glede na stopnjo zaupnosti in mu omogočiti izvedbo preiskave. Pravico Varuha do vpogleda v podatke in dokumente državnih organov poudarja tudi 35. člen navedenega zakona.

Tudi pri obravnavanju pobud, ki se nanašajo na policijske postopke, uporablja Varuh pooblastila za vpogled v podatke in dokumente policije, če je to potrebno. Da pri tem ne bi bilo zapletov, smo v. d. generalnega direktorja policije predlagali, naj policija vse policiste ponovno seznani z Varuhovimi pristojnostmi in pooblastili, vključno s pravico do vpogleda v njene podatke in dokumente. V tej zvezi je bil Varuh povabljen na razširjeni strokovni kolegij v. d. generalnega direktorja policije, katerega člani so vsi direktorji notranjih organizacijskih enot Generalne policijske uprave in vsi direktorji policijskih uprav. Ti so po tem sestanku vse policiste ponovno seznanili z Varuhovimi pristojnostmi in pooblastili.

2.5.2 PRITOŽBENI POSTOPEK


Ministrstvo za notranje zadeve šteje pritožbeni postopek za instrument demokratičnega nadzora javnosti nad policijo. Zaveda se, da se z njim krepita tudi sodelovanje in partnerski odnos policije z javnostjo. Ugotovitve pritožbenih postopkov šteje tudi za dober kazalnik o tem, ali policisti svoje naloge opravljajo strokovno, zakonito in profesionalno. Ugotovitve uporablja tudi za izboljšanje policijskega dela. Na podlagi teh ugotovitev lahko MNZ tudi načrtuje in pripravlja izobraževanja, usposabljanja, usmerja delo policije, spreminja in dopolnjuje zakonodajo in načrtuje nadaljnje delo. Pritožbeni postopek zagotavlja tudi pravice in korektno obravnavo policistov, zoper katere posamezniki podajajo pritožbe. Zato je prav, da Ministrstvo za notranje zadeve temu načinu obravnave pritožb namenja veliko pozornost. Pritožbeni postopek poteka (ob sodelovanju zunanje javnosti) v Ministrstvu za notranje zadeve oziroma policiji. To lahko zbudi nezaupanje oziroma sume pristranskosti. Zato bi morale biti vse pritožbene odločitve takšne, da ne bi dajale podlage za takšne sume. Le takšne odločitve lahko uživajo zaupanje prizadetega posameznika, ki uporabi to pritožbeno pot. Pritožbeni postopek na podlagi 28. člena ZPol namreč ne določa pravnega sredstva zoper odločitev senata. Kot smo že večkrat opozorili, ta okoliščina dodatno zavezuje senat, da sprejme odločitev na

podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja in v skladu z veljavnim pravnim redom.

Ministrstvo za notranje zadeve se zaveda, da na področju obravnavanja pritožb obstajajo določeni kadrovski primanjkljaji, zaradi česar kot poročevalci v pritožbenih postopkih pogosto nastopajo delavci policije. Prav zato je že zagotovilo, da se bo trudilo, da kadrovsko okrepi upravni del pritožbenega sektorja. Ta prizadevanja podpiramo, hkrati pa tudi izvedbo celovite analize dosedanjih izkušenj, slabosti in prednosti trenutne ureditve pritožbenih poti s ciljem, da se vzpostavi sistemsko močnejši in koherentni sistem reševanja pritožb zoper delo policije na področju poseganja v človekove pravice.

Direktorat za policijo in druge varnostne naloge je s pomočjo zunanjega strokovnjaka v letu 2009 izvedel interno raziskavo stališč anketirancev o pritožbenem postopku. V raziskavi so sodelovali vodje organizacijskih enot in njihovi pooblaščenci, ki izvajajo pritožbeni postopek, policijski inšpektorji policijskih uprav in generalne policijske uprave, pooblaščenci ministrice ter predstavniki javnosti v senatu.

Cilj raziskave je bil zbrati in analizirati podatke, ki so jih posredovali anketiranci o različnih vidikih pritožbenega postopka. Ugotovitve raziskave pa naj bi se v perspektivi uporabile kot ena od smernic za oblikovanje novega pritožbenega postopka.

Ugotovitve raziskave kažejo, da je trenutna urejenost pritožbenega postopka pomanjkljiva in so na tem področju potrebne nekatere spremembe. Ministrstvo je tudi že naredilo celovito analizo pritožbenega postopka s ciljem vzpostavitve sistemsko močnejšega in koherentnega sistema reševanja pritožb v prihodnosti, ki bo odpravil pomanjkljivosti trenutne ureditve.

2.5.3 ZNANJE IN USPOSOBLJENOST ZA DELO ZA USPEŠNO DELO POLICIJE


Varuh izraža zadovoljstvo nad ukrepi policije za celovito in načrtno izobraževanje in usposabljanja policistov ter kriminalistov na področju nasilja v družini. Mnenja je, da bi lahko dejavnost policije na področju izpopolnjevanja in usposabljanja s področja nasilja v družini vzor drugim državnim organom, ki se ukvarjajo s problematiko nasilja v družini.

V policiji vsako leto redno izvajamo programe usposabljanja policistov za delo na vseh področjih policijskega dela. Glede na ugotovitve in zaznano problematiko posameznim področjem namenjamo posebno pozornost, kar je bil primer pri problematiki nasilja v družini. Podobno smo v preteklosti izvajali usposabljanja tudi za delo v večetnični skupnosti. Glede na pogoste spremembe zakonodaje na področju obravnave prekrškov pa v policiji pripravljamo tudi t.i. »prekrškovno šolo«, s katero želimo dodatno usposobiti prekrškovne inšpektorje, ki izdajajo odločbe o prekršku in opravljajo preizkuse vloženih ugovorov in zahtev za sodno varstvo.

2.5.4 PONOVNE SPREMEMBE IN DOPOLNITVE ZAKONA O POLICIJI


Varuh ocenjuje, da ni bilo potrebe po uvedbi novega pooblastila pregled osebe po 38. a členu in komentira razširitev možnosti (pogojev) za uporabo sredstev za vklepanje in vezanje.

Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o policiji (Ur. list RS, št. 42/09), ki je začel veljati 20. 6. 2009, so bili določeni pogoji za izvedbo novega pooblastila policistov, pregled osebe in stvari, ki jih ima ta pri sebi. Pooblastilo pregled oseb in stvari po 38. a členu ZPol omogoča policistom, da smejo ob kumulativni izpolnitvi pogojev, kot so: razlogi javne varnosti, neposredna zaznava in utemeljena verjetnost, pregledati osebo in stvari ter ji zaseči predmete v skladu z zakonom. Z uveljavitvijo navedenega pooblastila se je odpravila pomanjkljivost, zlasti v tistem delu, ko so policisti pri osebi z neposredno zaznavo ugotovili, da ima pri sebi predmet ali stvar, ki jo je potrebno zaseči, vendar je oseba ni želela izročiti.

V enem letu od uveljavitve zakona (od 20. 6. 2009 do 20. 6. 2010) so policisti pri opravljanju nalog to pooblastilo izvedli 2.099-krat in pri tem v 1.583 primerih zasegli predmete, ki jih je na podlagi zakona (Zakon o prekrških, Zakon o kazenskem postopku in Zakon o policiji) treba zaseči. Visok delež uspešnosti izvedbe pooblastila kaže na spoštovanje načela sorazmernosti. Ravno tako je potrebno poudariti, da so redke pritožbe občanov zaradi izvedbe tega pooblastila. Statistični podatki o številu primerov, v katerih so policisti z izvedbo tega pooblastila osebam zasegli predmete (najpogosteje so bile zasežene prepovedane droge), kažejo, da je bila uzakonitev pooblastila upravičena, saj je odpravila pomanjkljivost v zakonodaji, ki v določenih primerih ni omogočala učinkovitega ukrepanja policistov na področju zasega predmetov. Navedeno ima zagotovo (ob nadaljnji učinkoviti izpeljavi sodnih in drugih postopkov) določen vpliv na večjo varnost ljudi in premoženja. Menimo, da je uvedba novega pooblastila omogočila nemoteno in učinkovitejše delo policistov in zapolnila pravno vrzel, ki je obstajala na tem področju.

Menimo, da je dikcija 38. a člena Zakona o Policiji dovolj jasna tako glede obsega kot tudi načina izvedbe pooblastila (določa npr. da mora pregled osebe opraviti oseba istega spola, razen če s pregledom ni mogoče odlašati; prav tako je izrecno izpostavljeno, da pregled osebe ne obsega telesnega pregleda ali osebne preiskave; tretji in četrti odstavek 38. a člena Zakona o Policiji). Ne glede na to pa smo za policiste pripravili usmeritve za delo, kjer smo jim na jasen in pregleden način predstavili namen tega pooblastila, pogoje za uporabo kot tudi obseg oziroma intenzivnost izvedbe.

Direktorat za policijo in druge varnostne naloge MNZ je po uveljavitvi tega pooblastila opravil izredni nadzor nad izvajanjem pooblastila. Na podlagi zgoraj navedenih in drugih ugotovitev nadzora je bilo predlagano, da policija ponovno izvede usposabljanje vseh policistov za izvedbo tega pooblastila in pri tem upošteva restriktivno razlago "območja" pregleda osebe (aktivnost policista se izvaja v skladu z namenom in pregled osredotoči na mesto, kjer je policist zaznal skrit predmet) ter razlikovanju tega pooblastila od podobnih pooblastilih iz drugih zakonov. Poseben poudarek pri usposabljanju je treba nameniti tudi različnim oblikam neposredne zaznave (vid, voh, sluh ...) in evidentiranju izvedbe ob upoštevanju primerov, ko

oseba po pozivu sama izroči predmet. Policija je vse predloge upoštevala in realizirala.

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 42/09) z vidika varnosti ustrezneje določa pogoje za uporabo sredstev za vklepanje in vezanje. Izraz »nevarnost« (prej »sum«, ki se je v nadaljnjih pritožbenih, odškodninskih in kazenskih postopkih pogosto neustrezno razlagal enako kot v kazenskopravni zakonodaji) namreč bolj ustreza tako imenovanim varnostnim razlogom, zaradi katerih policist sme uporabiti sredstva za vklepanje in vezanje. Odločitev za uporabo sredstev za vklepanje in vezanje mora izhajati iz konkretne situacije oziroma nevarnosti. Za njihovo uporabo morajo še vedno obstajati okoliščine, ki utemeljujejo nevarnost, da se bo oseba upirala ali samopoškodovala oziroma napadla ali pobegnila, ali če je to potrebno zaradi varne izvedbe prijetja, privedbe ali pridržanja. Te okoliščine so odvisne od kraja in časa izvedbe postopka, psihofizičnega stanja osebe, podatkov o osebi, policijskih izkušenj, obnašanja in ravnanja osebe in podobno. Tako sprememba zakonodaje ne razširja pogojev temveč določa pojavne oblike oziroma situacije, ko smejo policisti (ob upoštevanju pogoja nevarnosti) uporabiti navedeno pooblastilo.

2.5.5 SPREMEMBE IN DOPOLNITVE ZAKONA O DRŽAVNI MEJI


Varuh v svojem poročilu navaja, da jim je Ministrstvo za notranje zadeve v pregled in mnenje poslalo predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nadzoru državne meje. Pozdravili so spremembe in dopolnitve zakona na področjih, ki so se v praksi izvajanja zakona pokazala kot pomanjkljiva oziroma premalo natančno opredeljena. Naloge policije, zlasti policijska pooblastila, morajo namreč biti v zakonu natančno in nedvoumno urejena ter oblikovana tako, da policisti in obravnavani posamezniki razumejo njihovo vsebino, obseg in namen ter prepoznajo okoliščine in pogoje, ki dopuščajo njihovo uporabo. Zakonska ureditev policijskih pooblastil mora vselej zagotavljati predvidljivost primerov, v katerih je posamezno pooblastilo mo-goče uporabiti. Hkrati mora biti zagotovljen učinkovit pravni nadzor skupaj z ustreznimi in učinkovitimi sredstvi zoper morebitno zlorabo policijskih pooblastil.

Po prvotnem predlogu Zakona je kontrola prevoznega sredstva zajemala zunanji in notranji pregled prevoznega sredstva, vključno z njegovimi skritimi deli. Pri kontroli stvari in prevoznega sredstva bi smeli policisti po predlogu Zakona uporabljati tehnična sredstva in naprave in po potrebi tudi razstaviti posamezne dele prevoznega sredstva. Menili smo, da je glede možnosti razstavljanja posameznih delov prevoznega sredstva potreben poseben razmislek o tem, ali ne gre že za takšno stopnjo pregledovanja oziroma preiskovanja, ki je po svoji vsebini v nasprotju s pregledovanjem že preiskava, saj globlje posega v posameznikovo pravico do zasebnosti, kar pa je dovoljeno le na podlagi odredbe sodišča. Opozorili smo še, da bi bil takšen obseg tega pooblastila lahko tudi v nasprotju z določbo šestega odstavka 215. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki določa, da se določbe ZKP, ki se nanašajo na hišno in osebno preiskavo, smiselno uporabljajo tudi za preiskavo skritih prostorov v prevoznih sredstvih. Pripravljavec sprememb tega zakona je našim opozorilom sledil, saj je kontrolo prevoznega sredstva opredelil le s pregledom posameznih delov prevoznega sredstva. S tem je policijsko pooblastilo

kontrole osebe, prevoznega sredstva in stvari z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma pravne varnosti bolje urejeno. Predvsem pa menimo, da je zdaj jasneje poudarjena razlika med obsegom (vsebino) tega pooblastila in pooblastila preiskovanja, ki je lahko dovoljeno le na podlagi odredbe sodišča.

2.5.6 OBVEZNA OBRAMBA MLADOLETNIKOV V ČASU POLICIJSKEGA ODVZEMA PROSTOSTI


Varuh na podlagi obravnave posameznih pobud ugotavlja, da veljavna zakonska ureditev v Sloveniji ne določa obvezne obrambe v času policijskega odvzema prostosti mladoletnika kot to določa 37. člen Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah. Ker se pripravljajo spremembe in dopolnitev ZKP oziroma nova ureditev kazenskega postopka, ki vključuje tudi odvzem prostosti, meni, da je to priložnost za ponoven in natančnejši pregled ureditve izpostavljene problematike.

Ministrstvu za pravosodje smo leta 2008 predlagali, da se z novim Zakonom o kazenskem postopku (ZKP-1) uredi tudi obvezna obramba mladoletnikov v času policijskega odvzema prostosti. Predlagali smo, da se mladoletniku, ki mu je bila odvzeta prostost, v vsakem primeru ali vsaj v primerih, ko je mladoletnik osumljen storitve kaznivega dejanja, za katerega je zagrožena kazen zapora najmanj treh let, zagotovi obvezna obramba. Ministrstvo za pravosodje je v odgovoru predlagalo, da policija uredi to področje v Zakonu o policiji, ker pa menimo, da sodi ta materija v ZKP, bomo Ministrstvu za pravosodje podali ponovni predlog.

2.5.7 ZA POSREDOVANJE POLICIJE BREZ NEPOTREBNEGA ODLAŠANJA


Varuh izpostavlja primer, ko je šlo za prijavo ogrožanja življenja oziroma osebne varnosti, policisti pa so na kraj prijave prišli šele po več kot dveh urah od sprejema zaprosila za posredovanje. Zato priporoča, da policija svojo službo organizira tako, da se bo ob vsakem času lahko brez nepotrebnega odlašanja odzvala na klic za posredovanje (z vidika občutljivosti izpostavlja klice, ki zatrjujejo nasilje v družini) in uporabila z zakonom določena pooblastila, če so neposredno ogroženi življenje, osebna varnost ali premoženje ljudi.

Strinjamo se, da je posredovanje policije s takšnim časovnim zamikom, še posebej če je ogroženo življenje ali osebna varnost ljudi, nesprejemljivo. Kljub temu pa trdimo, da so to osamljeni primeri in da je Policija že sedaj organizirana tako, da se lahko ob vsakem času hitro odzove na klice za posredovanje, še posebej če so zaradi nezakonitega dejanja neposredno ogroženi življenje, osebna varnost ali premoženje ljudi.

Policija je v letu 2009 prejela 591.738 klicev na telefonsko številko 113. Med njimi je bilo 201.337 interventnih klicev, ki so zahtevali prihod policije na kraj dogodka. Interventni klici so predstavljali 34 % vseh klicev na telefonsko številko 113. Po sprejetju interventnih klicev so bile policijske patrulje 240.291-krat napotene na kraj dogodka.

Povprečni reakcijski čas (čas od klica na telefonsko številko 113 do prihoda policistov na kraj dogodka) je bil za vse interventne dogodke 19 minut in 58 sekund, za nujne interventne dogodke pa 11 minut in 55 sekund.

V policiji se zavedamo občutljive vloge policistov pri preprečevanju nasilja v družini, zato temu področju v zadnjih letih namenjamo veliko pozornosti, kar potrjuje tudi število ukrepov (v letu 2009 so policisti izrekli 1.120 ukrepov prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi in obravnavali 4.000 prekrškov po 4. odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru).

2.5.8 OBVEŠČANJE SVOJCEV OSEB, KI SO SE POŠKODOVALE ALI IZGUBILE ŽIVLJENJE


Po ugotovitvah Varuha je policija svojce oseb, ki so se poškodovale ali izgubile življenje, večkrat obveščala preko telefona in ne osebno. Gre za obvladovanje socialnih veščin, ki je zelo pomembno za uspešno delo policistov. Kljub temu, da je policija izvajala različne programe usposabljanja, še zmeraj prihaja do tovrstnih problemov.

V opisanem primeru gre za osamljen primer neprimernega ravnanja, za katerega smo že pojasnili vse okoliščine v odzivu na Varuhovo pobudo. Vsekakor je tovrstno policijsko opravilo s psihološkega vidika eno izmed najzahtevnejših. Posebej se je potrebno zavedati, da gre za zelo stresno opravilo, kar vpliva na ravnanje policista, ki tragično novico sporoči svojcem. Z usposabljanji (letos je bil verificiran program usposabljanja, v trinajstih izvedbah pa se ga je že udeležilo 190 policistov) si zato prizadevamo odpraviti pomanjkanje tovrstnih psiholoških znanj policistov in zagotoviti, da bo tragična novica svojcem primerno posredovana.

V Policiji smo od 1. decembra 2009 vzpostavili 24-urno psihološko interventno pomoč, ki jo ob čustveni stiski policistov zaradi hujših stresnih dogodkov na delovnem mestu izvajajo psihologi, ki so zaposleni na Generalni policijski upravi. Namen pomoči psihologa, ki je v pripravljenosti 24 ur dnevno vse dni v letu, je poleg omilitve škodljivega vpliva stresnega dogodka, zmanjševanja začetne stresne reakcije, lajšanje normalnih procesov okrevanja po neobičajnem stresnem dogodku, ipd. tudi takojšnja psihološka podpora in pomoč policistom pri sporočanju tragične novice.

2.5.9 POUK O PRAVICAH


Varuh izpostavlja ugotovitve Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (odbor CPT), ki je slovenskim oblastem v letu 2006 predlagal posamezne ukrepe, med drugim pripravo posebnega informativnega letaka, ki bi bolj upošteval in določal poseben položaj pridržanih mladoletnikov in mladih oseb, in bi se ga izročilo vsem pridržanim osebam.

Mladoletniki so ob odvzemu prostosti seznanjeni s svojimi pravicami enako kot odrasli, pripravljamo pa obvestilo o pravicah osebe, ki ji je odvzeta prostost, ki bo prilagojeno mladoletnikom.

2.5.10 ZA UČINKOVITE POSTOPKE POLICIJE


Varuh opozarja na dolge postopke pri preverjanju listin (vozniškega dovoljenja) ob izvajanju mejne kontrole. Navaja konkreten primer, kjer je ta kontrola vozniškega dovoljenja trajala več ur in opozarja na čas, ki je nujno potreben.

Pobudnik je Varuhu predstavil dolgotrajni postopek mejne kontrole, ko mejni policist v postopku ugotavljanja oziroma preverjanja pogojev za vstop v državo (schengenski prostor), navkljub uporabi vseh razpoložljivih baz podatkov, ni mogel z gotovostjo ugotoviti, da je vozniško dovoljenje, s katerim je potnik izkazoval svojo pravico uporabe motornega vozila na tem območju, veljavno. MNZ je Varuhu v odgovoru in kasneje še z dodatnimi obrazložitvami pojasnilo, da so taki primeri zelo redki ter da večina postopkov mejne kontrole ne traja več kot je to nujno potrebno, ob upoštevanju vseh pravil policijske stroke. Ravno tako je MNZ Varuhu podrobno predstavilo namen, način in odgovornost slovenske mejne policije pri opravljanju mejne kontrole na zunanjih EU/schengenskih mejah. Mejni policist predhodno ne more vedeti s kakšnimi dokumenti se bo potnik izkazal ob prestopu meje, oziroma v primerih redko videnih dokumentov, ali so vzorci le-teh dostopni oziroma ali obstaja kakšen drug način potrditve pristnosti.

2.5.11 ZAPISNIK O PREIZKUSU ALKOHOLIZIRANOSTI


Varuh predlaga, da se zapisnik o opravljenem preizkusu alkoholiziranosti po izdihanem zraku napiše tudi v primeru negativnega izida.

Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) v drugem odstavku 132. člena določa, da policist izpolni zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga podpiše tudi preizkušanec – udeleženec cestnega prometa, če se z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku ugotovi, da ima udeleženec cestnega prometa v organizmu več alkohola, kot je dovoljeno po ZVCP-1.

Zakonsko določen način opravljanja preizkusov alkoholiziranosti in izpolnjevanje zapisnikov o preizkusu alkoholiziranosti, ki se opravi samo v primerih, ko je rezultat nad dovoljenim, je bil uveden z Zakonom o varnosti cestnega prometa (Ur. list RS, št. 83/04). Taka določba je bila sprejeta z namenom hitrejšega izvajanja postopkov preizkusa alkoholiziranosti. Čas postopkov z vozniki se je s tem skrajšal za več kot dve tretjini glede na potreben čas za izvedbo postopka pred uveljavitvijo spremembe zakona.

O preizkusu alkoholiziranosti še vedno obstajajo vsi podatki o osebi, ki je bila preizkušena, kraju in času preizkusa, rezultatu preizkusa in podatki o policistu, ki je

preizkus opravljal. Vsi navedeni podatki se nahajajo v poročilu policista in jih je vedno mogoče preveriti.

Zaradi navedenih dejstev ocenjujemo, da bi bila sprememba zakonske določbe neracionalna in bi ponovno povzročila veliko negodovanja pri osebah, ki se jim v postopkih v cestnem prometu odreja preizkuse alkoholiziranosti, njihov rezultat pa je negativen.

2.5.12 NEPOSREDNA NAZNANILA KAZNIVIH DEJANJ PRI POLICIJI


Varuh opozarja na postopke in seznanjanje naznaniteljev v primerih, ko le ti naznanjajo kaznivo dejanje, za katerega se storilec ne preganja po uradni dolžnosti. Priporoča jasnejša pojasnila oškodovancem v tej zvezi in da na njihovo zahtevo kljub temu, da se storilec ne preganja po uradni dolžnosti napišejo zapisnik o sprejemu ovadbe in ga odstopijo ODT, ki o njej odloči.

Pri sprejemu ovadbe o kaznivem dejanju, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, policisti ravnajo v skladu z določili Zakona o kazenskem postopku. Menimo, da za poročanje policije na pristojno državno tožilstvo, torej tudi v primerih, ko je evidentno, da ne gre za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti ampak na zasebno tožbo, policija nima zakonske podlage niti to ne bi smelo biti v njeni pristojnosti (tudi drugi odstavek 19. člena Zakona o kazenskem postopku določa, da je za kazniva dejanja, za katera se preganjajo na zasebno tožbo, upravičen tožilec zasebni in ne državni tožilec). Zato ocenjujemo kot ustrezno, da v takih primerih policija takšen dogodek le evidentira in o tem pouči oškodovanca, policiste pa bomo opozorili, da morajo biti pojasnila oškodovancem v zvezi z uveljavljanjem njihovih pravic čim bolj jasna.

2.5.13 VROČANJE SKLEPOV O PRIDRŽANJU


Varuh opozarja, da je potrebno pridržani osebi sklep o odreditvi pridržanja dejansko tudi vročiti, ne pa da je ta sklep hranjen med začasno zaseženimi predmeti (razen, ko oseba to sama želi).

Z navedbami Varuha, da je potrebno sklep pridržani osebi dejansko fizično vročiti in da ga naj ima pridržana oseba ves čas pri sebi, se popolnoma strinjamo. V preteklosti smo ugotovili, da naša zakonodaja na tem področju ni dosledna, saj v skladu z zakonskimi določbami nekatere pridržane osebe niso upravičene prejeti sklepa o pridržanju ali odločbe (npr. osebe, ki se jih pridrži po določilih drugega odstavka 110. člena ZP-1 za manj kot tri ure ali osebe, ki se jih pridrži po določilih drugega odstavka 157. člena manj kot 6 ur). Da bi tovrstno nedoslednost odpravili in vsem pridržanim osebam tudi pisno sporočili razloge, zaradi katerih so pridržani, je bil v preteklosti spremenjen tudi Pravilnik o policijskih pooblastilih, tako da policisti pridržanim osebam, ki ne prejmejo sklepa ali odločbe o pridržanju, vročijo izvod uradnega zaznamka o pridržanju, na katerem so navedeni razlogi za pridržanje. Vsem policistom je bilo na usposabljanjih tudi naročeno, da morajo sklepe pridržanim

osebam dejansko vročiti, tako da jih imajo po podpisu ves čas pridržanja lahko pri sebi.

2.5.14 ZA SPOŠTOVANJE ČLOVEKOVE OSEBNOSTI IN DOSTOJANSTVA


Varuh opozarja, da je v skladu z 21. členom Ustave RS in določbo 56. člena Pravilnika o policijskih pooblastilih potrebno pridržani osebi zagotovi primerno oblačilo, če je v prostor pripeljana v neustreznih oblačilih.

Spoštovanje človekove osebnosti in dostojanstva je zagotovo področje, ki mu je policija v preteklih letih namenila veliko pozornosti. V okviru rednih usposabljanj je bila ta tema zelo pogosto obravnavana, izvedenih pa je bila tudi vrsta drugih aktivnosti, s katerimi želimo dosledno spoštovati citirane ustavne določbe. Ker ima policija omejena finančna sredstva nam pomoč pri zagotavljanju primernih nadomestnih oblačil in obutve nudijo tudi humanitarne organizacije. Da do takšnega primera, kot je navedeno v poročilu, ne bi več prišlo bomo z ustreznimi usposabljanji policistov nadaljevali tudi v bodoče in policiste opozarjali na vsako najmanjšo nepravilnost.

2.5.15 ZASEGI OSEBNIH VOZIL

Tudi v letu 2009 so pri Varuhu obravnavali nekaj primerov, v katerih je policija zasegla osebna vozila pobudnikov, ker so bila ta v schengenskem informacijskem sistemu zavedena kot ukradena. V teh primerih smo s poizvedbami ugotavljali okoliščine posameznih zasegov in pobudnikom pojasnjevali možne nadaljnje pravne poti. Policija pri svojem delu uporablja evidence, ki jih določa Zakon o policiji. V evidencah kaznivih dejanj so v informacijskem sistemu policije zavedena tudi vozila, ukradena v Sloveniji. Informacije o ukradenih vozilih v tujini pa policija prejema prek schengenskega informacijskega sistema in Interpolove baze ukradenih predmetov ASF.

Policija ima na svojih spletnih straneh objavljen tudi poseben seznam vozil, ukraden v Republiki Sloveniji, ki je namenjen obveščanju javnosti. Ta evidenca je le informativna in ne vsebuje podatkov o vseh ukradenih vozilih.

2.5.16 HIŠNE PREISKAVE


Varuh opozarja na pravni standard za opravljanje hišnih preiskav in na zagotavljanje prič pri izvajanju hišnih preiskav. Pri tem navaja primere, ko so se v vlogah prič pojavljali upokojeni delavci policije, kar bi po njegovi oceni morala biti le izjema.

Priče za hišno preiskavo zagotovi policija v skladu z zakonskimi določili. Pri tem se policija dejansko srečuje z objektivnimi in subjektivnimi težavami.

Zaradi navedenega si policija prizadeva za spremembo Zakona o kazenskem postopku na podlagi katere bi policisti v takih primerih izbirali priče s seznama prič, ki bi ga imelo posamezno sodišče.

Za hišno preiskavo morajo biti podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za morebitni kazenski postopek. Preiskavo odredi sodišče z obrazloženo pisno odredbo (v izjemnih primerih se opravi brez odredbe po določilih ZKP). Ker pa se z odredbo posega v ustavno varovano človekovo pravico do nedotakljivosti stanovanja oziroma do zasebnosti, mora biti odredba takšna, da je mogoč preizkus zakonitosti tega posega. To pomeni, da mora vsebovati utemeljitev zakonskih pogojev za preiskavo. Odredbo izvrši policija, ki mora pri tem postopati strokovno in zakonito (kar pomeni, da se pred začetkom preiskave odredba izroči tistemu, pri katerem se preiskava opravi ter se ga pouči, da ima pravico obvestiti odvetnika, tako kot to določa tudi ZKP). Kadar se ob hišni preiskavi ne najde iskanih predmetov, to še ne pomeni, da je bila opravljena neutemeljeno (v nasprotnem primeru preiskovalni sodnik ne bi mogel izdati odredbe), zagotovo pa to ni razlog za opravičilo osebi, pri kateri je bilo to dejanje, na podlagi odredbe sodišča, opravljeno..

2.5.17 ZASEBNO VAROVANJE IN REDARSTVO


Ministrstvo za notranje zadeve je že jeseni 2008 pričelo z aktivnostmi za pripravo koncepta strateških, institucionalnih, nadzornih in normativnih sprememb na področju zasebnega varovanja v Republiki Sloveniji. K sodelovanju so bile povabljene družbe za zasebno varovanje, strokovna interesna združenja, Fakulteta za varnostne vede in posamezni strokovnjaki s tega področja, ki so podali pisne predloge za spremembe. Izvedena je bila delavnica »Izboljšanje sodelovanja med subjekti varovanja« na kateri so sodelovali predstavniki zasebnega varovanja, detektivske dejavnosti, občinskega redarstva, policije, inšpektorata RS za notranje zadeve in ministrstva za notranje zadeve in pripravljena SWOT analiza za področje zasebnega varovanja in detektivske dejavnosti. Z analizo so bile opredeljene prednosti, priložnosti, slabosti in nevarnosti posamezne ureditve, pridobljena pa je bila tudi druga strokovna literatura ter pripravljena mednarodna primerjava.Na podlagi predlogov, pripomb in usklajevanj je projektna skupina pripravila Strategijo na področju zasebnega varstva, ki jo je Ministrstvo za notranje zadeve sprejelo v začetku leta 2010. Strategija pomeni izhodišče za pripravo strateških, institucionalnih, nadzornih in normativnih sprememb na področju razvoja dejavnosti zasebnega varovanja in detektivske dejavnosti v Republiki Sloveniji in podlaga za bodočo celovito zakonsko spremembo teh področji.

POVZETEK PREDLOGOV IN PRIPOROČIL:


Ministrstvu za pravosodje bomo podali ponovni predlog, da se v novem Zakonu o kazenskem postopku (ZKP-1) uredi tudi obvezna obramba mladoletnikov v času policijskega odvzema prostosti.

Policija je organizirana tako, da se lahko ob vsakem času hitro odzove na klice za posredovanje, še posebej če so zaradi nezakonitega dejanja neposredno ogroženi življenje, osebna varnost ali premoženje ljudi. Zaradi različnih okoliščin je in tudi bo prihajalo do posameznih primerov, ko bo odzivni čas nekoliko daljši od pričakovanega, v policiji pa si bomo tudi v prihodnje prizadevali, da bi bilo takih primerov čim manj.

Strinjamo se s priporočilom o zagotavljanju višjih standardov pri obveščanju svojcev ob poškodbah ali tragičnih dogodkih njihovih bližnjih. Zato bomo nadaljevali z usposabljanjem policistov na področju sporočanja tragičnih novic svojcem, z ustrezno organizacijo dela pa smo zagotovili, da lahko policisti v zvezi s tem vedno poiščejo pomoč psihologa.

V zvezi s sistematičnim posredovanja informacij mladoletnikom, ki jim je bila odvzeta prostost, pripravljamo obvestilo, ki bo prilagojeno mladoletnikom.

Pri izvajanju vseh pooblastil si prizadevamo, da bi postopki policistov in s tem poseg v pravice posameznika trajali nujno potreben čas.

Menimo, da bi sprememba zakonsko določenega postopka pri izpolnjevanju zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti po izdihanem zraku imela prej negativne kot pozitivne posledice za občane zaradi znatno podaljšanega postopka policistov.

Pri sprejemu ovadbe policisti ravnajo v skladu z določili Zakona o kazenskem postopku, prijaviteljem (tudi če ne gre za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti) pa posredujejo podatke potrebne za uveljavljanje njegovih pravic.

Zaradi težav, ki so povezane z zagotavljanjem prič pri hišnih preiskavah, poskušamo najti rešitev, ki bi bila sprejemljiva tudi za druge (pristojne) subjekte.

S priporočilom Varuha o doslednem spoštovanju določb Zakona o prekrških glede izdaje plačilnega naloga se strinjamo in že izvajamo ukrepe za odpravo ugotovljenih nepravilnosti.

V policiji konstantno izvajamo različne oblike izobraževanj, usposabljanj in izpopolnjevanj, ki imajo za cilj zagotoviti čim višji nivo strokovne usposobljenosti policistov in s tem zagotavljanja čim višje ravni spoštovanja človekovih pravic v policijskih postopkih. Na določenih specifičnih področjih, kjer policija nima lastnih kadrov, sodelujemo z zunanjimi institucijami, med drugim tudi z Varuhom.

Strinjamo se s priporočilom Varuha o izogibanju pretiranega izpostavljanja osumljenih oseb in oseb, ki jim je bila odvzeta prostost. Potrebno je pojasniti, da policija dosledno spoštuje domnevo nedolžnosti, zato v skladu s tem načelom tudi posreduje informacije javnosti.

Policisti osebe, ki jim je odvzeta prostost, seznanijo s konkretnimi razlogi za odvzem prostosti in pravicami kot to določa 19. člen Ustave RS, 44. člen Zakona o policiji, 4. in 157. člen Zakona o kazenskem postopku, 109. in 110. člen Zakona o prekrških, 238. b člen Zakona o varnosti cestnega prometa in 32. člen Zakona o nadzoru državne meje.

Policisti so pri uporabi prisilnih sredstev dolžni upoštevati prvi odstavek 51. člena Zakona o policiji, ki med drugim določa, da smejo uporabiti le tisto prisilno sredstvo, ki je sorazmerno načinu in moči upiranja ali napada. Zakon ne daje policistom generalnega pooblastila za uporabo sredstev za vklepanje in vezanje saj mora biti njihova uporaba neogibno potrebna.

Strinjamo se s priporočilom Varuha o takšni organizaciji policije, ki bo omogočala hitro preiskavo primerov, v katerih so bili zaseženi predmeti. Kljub izrednem obsegu in vrsti nalog policije si prizadevamo, da bi večino nalog opravili hitro in brez nepotrebnega odlašanja, kar velja tudi za primere, ko so zaseženi predmeti. Žal v posameznih primerih zaradi zahtevnosti preiskave (še posebej, če je v zvezi z zasegom predmetov potrebno pridobiti oziroma izdelati strokovna mnenja) načelu hitrosti ni mogoče vselej slediti.

PRIMERI:

Primer št. 44 – Nepravilnosti policistov ob prevozu in pregledu pridržane osebe


Na podlagi ugotovitev smo v policiji izvedli določene ukrepe, da do takih primerov ne bi smelo več prihajati.

Primer št. 45 – Na Varuhovo pobudo se je policija opravičila pobudniku zaradi napake pri poročanju medijem


Trudimo se, da do napak oz. nepravilnosti, kakršna je opisana v tem primeru, ne bi več prihajalo.

Primer št. 46 - Izdaja potrdila o vstopu policistov v stanovanje


Policija se strinja s stališčem Varuha in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, v kateri je sodišče ugotovilo, da sta policista pri izvajanju postopka vstopa v stanovanje in zasega predmetov, ravnala v nasprotju z določbo 218. člena in posledično tudi v nasprotju s prvim odstavkom 164. člena Zakona o kazenskem postopku. Zato smo naročili vsem direktorjem policijskih uprav in vsem vodjem sektorjev policijskih uprav, da se na kolegijih direktorja policijske uprave seznanijo z obravnavanim primerom ter primer nadalje obravnavajo na delovnih sestankih v svojih enotah, pri tem pa policiste ponovno opozorijo na zakonitost pri izvajanju policijskih postopkov.

Primer št. 47 – Preizkus alkoholiziranosti in pridržanje


S pripombo Varuha o ustreznem evidentiranju pridržanja se strinjamo.

Primer št. 48 – Policista po opravljenem postopku nista vrnila dokumentov


Na ugotovljene nepravilnosti so bili policisti opozorjeni, izvedeni pa so bili potrebni ukrepi, da v prihodnje podobnih nepravilnosti ne bi bilo več.

2.6. UPRAVNE ZADEVE

SPLOŠNO

2.6.1 DRŽAVLJANSTVO


V Letnem poročilu varuha človekovih pravic za leto 2009 je za področje državljanstva navedeno, da je Varuh prejel precej pobud, ki so se nanašala na vprašanja, kateri organ odloča o državljanstvu, kakšni so pogoji za pridobitev državljanstva, ali je mogoče imeti dvojno državljanstvo, kako lahko slovensko državljanstvo pridobi otrok, rojen v tujini in drugo.

Izpostavljen je bil konkretni primer, ko je bila prosilcu za državljanstvo izdana zavrnilna odločba zaradi neizpolnjevanja pogoja, da sprejem prosilca v državljanstvo Republike Slovenije ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države. Prosilca je na javni površini ustavil policist in ugotovil, da nima pri sebi osebne izkaznice za tujca ter ga oglobil za navedeni prekršek. Navedeni prekršek je predstavljal zadržek za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije v okviru Zakona o državljanstvu Republike Slovenije in Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (v nadaljevanju: uredba). Da je bila navedena ureditev preveč restriktivna, je ugotovilo Ministrstvo za notranje zadeve po dobrem letu in pol od uveljavitve uredbe, zato je predlagalo njeno spremembo. Sprememba, ki je uredila tudi izpostavljeno problematiko, je pričela veljati v januarju 20101. _______________1 Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (Uradni list RS, št. 112/09).

Izpostavljen pa je bil tudi primer št. 49, ko prosilka, ki je leta 2003 vložila prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ni prejela pisnega odgovora do leta 2009. Ministrstvo za notranje zadeve poudarja, da je v letu 2003 imelo več tisoč nerešenih zadev, zato je bila konkretna zadeva dodeljena v reševanje šele v letu 2005. Prosilka se je v tem času tudi telefonično obrnila na ministrstvo, kjer ji je bilo pojasnjeno, da je njena vloga nepopolna in nerazumljiva, iz predloženih listin pa je tudi izhajalo, da zaradi življenja v tujini ni izpolnjevala pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Ministrstvo prosilke res ni pisno pozvalo na odpravo pomanjkljivosti, vendar pa je bilo iz njenega razgovora moč ugotoviti, da zaradi neizpolnjevanja pogojev niti ni zainteresirana za vložitev vloge. Ministrstvo za notranje zadeve je zadevo zaključilo z izdajo sklepa o ustavitvi postopka zaradi umika vloge. Ob tem dodajamo, da je Ministrstvo za notranje zadeve v zadnjih letih povsem odpravilo zaostanke, tako da se sedaj vse vloge rešujejo tekoče, od sodelovanja stranke pa je odvisno, v kolikšnem času je konkretna zadeva rešena.

2.6.2 TUJCI


Varuh glede Zakona o mednarodni zaščiti v svojem poročilu ponavlja, da Zakon o mednarodni zaščiti uvaja azilni sistem z nižjimi standardi, kot so sprejeti v Ženevski konvenciji o beguncih in Protokolu o statusu beguncev in da bi lahko v Sloveniji na podlagi teh dveh aktov zagotavljali višje standarde, kot so standardi Evropske unije. Varuhovo priporočilo glede zagotavljanja brezplačne pravne pomoči prosilcem za azil na prvi stopnji še ni bilo izvedeno.

Varuh tako v svojem Poročilu za leto 2009 priporoča, da naj Slovenija kot država, ki je pristopila k Ženevski konvenciji o beguncih in Protokolu o statusu beguncev, zagotovi ustrezne azilne standarde skladno s konvencijskimi zahtevami.

Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije pojasnjuje, da je Republika Slovenija res podpisnica Ženevske konvencije in njenega Protokola, ter da je Ženevska konvencija že več kot petdeset let pravni akt, ki predstavlja osnovo za varstvo oseb, ki so izpostavljene preganjanju v izvorni državi. Vendar je potrebno pri tem upoštevati, da so pojavne oblike načinov preganjana podvržene stalnim spremembam, ki so povezane z razvojem družbe, prava, tehničnim napredkom in razvojem na splošno. Današnje oblike preganjana se pojavljajo v drugih oblikah kot nekdaj in standardi varovanja človekovih pravic se spreminjajo v skladu s spremembami v družbi. Tudi na področju azila oziroma mednarodne zaščite se način interpretacije definicije Ženevske konvencije prilagaja družbenim spremembam in s tem spremembam načinov preganjanja. To je razvidno tudi že iz same sodne prakse nacionalnih in mednarodnih sodišč in uvedbe novih institutov v azilnem pravu.

Na temelju, ki ga je postavila Ženevska konvencija s svojim Protokolom, pa nadaljujejo delo uredbe in direktive Evropske unije, ki v svojih določbah vedno izhajajo iz načel Ženevske konvencije. Evropska unija želi tako preko skupne azilne politike, vključno s skupnim evropskim azilnim sistemom oblikovati območje svobode, varnosti in pravic odprtega za vse, ki jih okoliščine prisilijo k legitimnemu iskanju zaščite. Države članice Evropske unije žele področje migracij in azila poenotiti na evropskem nivoju in s tem zagotoviti potrebno mednarodno zaščito osebam iz tretjih držav, istočasno pa poskrbeti za kontrolo migracijskih tokov.

Že sedaj veljavni Zakon o mednarodni zaščiti je glede zagotavljanja standardov za osebe, ki v Republiki Sloveniji zaprosijo za mednarodno zaščito in za osebe, ki že imajo priznano mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, nad standardi, ki jih določajo standardi Evropske unije. V dvig standardov pa je usmerjen tudi predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti, ki ga je Vlada Republike Slovenije poslala v Državni zbor. Predlog sprememb Zakona o mednarodni zaščiti tako med drugim predvideva uvedbo enkratne denarne pomoči osebam s priznano mednarodno zaščito ob izselitvi iz Azilnega doma, uvedbo žepnine za drobne osebne izdatke za prosilce, možnost dostopa do izobraževalnega sistema tudi odraslim prosilcem, podaljšanje določenih procesnih rokov, uvedbo nove oblike dovoljenja za prebivanje in novo obliko potnega lista za begunce ter zviševanje standardov pri obravnavi mladoletnikov brez spremstva.

Glede varuhovega priporočila, da naj bo brezplačna pravna pomoč zagotovljena prosilcem za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prosilci) že na prvi stopnji, pa Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije pojasnjuje, da niti Ženevska konvencija niti direktive Evropske unije ne zahtevajo, da ima prosilec že na prvi stopnji, torej pred pristojnim upravnim organom pravico do brezplačne pravne pomoči. Pravna pomoč mu mora biti omogočena v postopku izpodbijanja odločitve pristojnega organa pred pristojnim sodišče, kar pa Zakon o mednarodni zaščiti preko svetovalcev za begunce tudi omogoča. Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije ob tem še dodaja, da so osebe, ki v Republiki Sloveniji vložijo prošnjo za mednarodno zaščito zelo dobro seznanjene s svojimi pravicami in dolžnostmi. Pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito v jeziku, ki ga razumejo dobijo brošuro z vsemi informacijami (tako glede sprejema prošnje, pravic in dolžnosti, samega postopka, kot tudi možnosti izpodbijanja odločitve pred pristojnim sodiščem). Pravno informiranje glede njihovih pravic in dolžnosti poteka tudi preko PIC – Pravno informacijskega centra nevladnih organizacij, ki se financira preko Evropskega begunskega sklada. Poleg tega, pa prosilci povzetek odločitve glede njihove prošnje za mednarodno zaščito dobijo tudi v prevodu v jeziku, ki ga razumejo in govorijo. Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije še dodaja, da je v predlogu Sprememb Zakona o mednarodni zaščiti brezplačna pravna pomoč na prvi stopnji omogočena mladoletnim prosilcem za mednarodno zaščito brez spremstva.

Ministrstvo za zunanje zadeve:

Pristojno veleposlaništvo je po prejetju sodbe sodišča nemudoma pričelo izvajati navodila sodišča glede dokaznega postopka. Po izvedeni dokazni oceni je bila odločba tujcu vročena skladno z relevantno zakonodajo (zveza odgovor MZZ - Letno poročilo Varuha človekovih pravic za leto 2009, primer št. 51, str. 142).

2.6.3 DENACIONALIZACIJA

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano:

V 5. odstavku se črta navedba, da je bil sistem spremljanja tržnih cen kmetijskih zemljišč in gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo (za obdobje pred letom 2006), neustrezen in bi ga moralo MKGP odpraviti takoj, ko je naletelo na prve težave, ne pa, da je nadaljevalo enak način dela.

Obrazložitev:

MKGP v skladu s 5. členom Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Ur. l. RS 16/92, 21/92, 6/08-Skl. US, v nadaljevanju Odlok) tekoče spremlja tržne cene kmetijskih zemljišč in gozdov v Republiki Sloveniji. Če MKGP ugotovi, da je razlika med tržno ceno in vrednostjo zemljišča, po tem Odloku, večja od 10%, določi novo izhodiščno vrednost zemljišča, tako da za ugotovljeni odstotek razlike spremeni izhodiščno vrednost zemljišča. Izhodiščna vrednost zemljišča je v skladu s 4. členom Odloka 3,94 DEM/m2, preračunano v tolarje po srednjem tečaju nemške marke, kot ga določa Banka Slovenije.

Kot je že bilo pojasnjeno Varuhu v odgovoru MKGP z dne 14.09.2009, menimo, da sam sistem spremljanja tržnih cen kmetijskih zemljišč do leta 2006 ni bil neustrezen. Z Odlokom določena (leta 1992) izhodiščna vrednost zemljišča 3,94 DEM/m2 je bila določena na enak način kot je bila v naslednjih letih (do leta 2006) spremljana tržna cena kmetijskih zemljišč. Uporabljen je bil enak vir podatkov in enaka metodologija za določitev povprečne cene kmetijskih zemljišč na ravni RS. Izhodiščna cena, določena z Odlokom ter količniki za izračun vrednosti kmetijskih zemljišč, kot je že bilo pojasnjeno, temeljijo na Enotni metodologiji za ugotavljanje vrednosti kmetijskega zemljišča in gozda (Ur. l. SRS, št. 10/87, 30/89). Tako je povprečna cena kmetijskih zemljišč izražena kot preračun vseh zemljišč na enotno osnovo ˝njiva-1˝, to je na najkvalitetnejše kmetijsko zemljišče. Tak izračun pomeni administrativno ugotavljanje povprečne vrednosti kmetijskih zemljišč na podlagi povprečne cene najboljšega kmetijskega zemljišča na obravnavanem območju in metodološko enotno določenega razmerja med zemljišči različnih kultur in bonitete.

Glede uporabljenega vira podatkov, torej podatkov iz ponudb o prodaji, vloženih pri upravnih enotah, po postopku, ki ga določa Zakon o kmetijskih zemljiščih (Ur. l. RS, št. 55/03 – UPB) v poglavju o prometu s kmetijskimi zemljišči, ocenjujemo, da je takšen pristop za ugotavljanje povprečne cene ustrezen, saj število sklenjenih pravnih poslov (po informacijah upravnih enot) ni bistveno odstopal od števila ponudb. Se pa strinjamo, da je bil statistični vzorec, predvsem po letu 2001, premajhen. Pri tem je potrebno poudariti, da Odlok ne določa, na kakšen način ministrstvo ugotavlja tržne cene kmetijskih zemljišč kot tudi ne določa obveznosti upravnih enot, da ministrstvu posredujejo podatke o objavljenih ponudbah o prodaji kmetijskih zemljišč.

Zavedamo se, da je bil sistem spremljanja tržnih cen kmetijskih zemljišč do leta 2006 v določenih pogledih pomanjkljiv, vendar je ministrstvo omenjene pomanjkljivosti odpravilo, saj od leta 2007 spremlja tržno ceno izključno na podlagi podatkov o cenah kmetijskih zemljišč, vsebovanih v evidenci trga nepremičnin, ki se vodi pri Geodetski upravi RS, torej na podlagi podatkov o dejansko realiziranih transakcijah s kmetijskimi zemljišči.


Po podatkih Ministrstva za pravosodje je bilo na dan 31. 12. 2009 na prvi stopnji (na upravnih enotah in ministrstvih) nerešenih še 576 denacionalizacijskih postopkov (kot navedeno v Varuhovem letnem poročilu za leto 2008: 926 postopkov), od tega je bilo dejansko nerešenih 372 zadev (kot navedeno v Varuhovem letnem poročilu za leto 2008: 567 zadev), 204 zadeve so bile v pritožbenem postopku, reviziji ali v upravnem sporu (v letu 2008: 359 zadev).

V zvezi s problematiko vračanja premoženja upravičencem oziroma vlagateljem naj pojasnimo, da Ministrstvo za pravosodje ne vodi denacionalizacijskih postopkov. Ministrstvo za pravosodje v skladu s sklepi Vlade Republike Slovenije z dne 24.10.2002 in 23.01.2003 četrtletno spremlja realizacijo načrtovanega zaključka procesa denacionalizacije. Ugotavljamo, da cilj, ki je bil zastavljen s strani upravnih enot, da bo vseh 58 upravnih enot zaključilo postopke denacionalizacije do konca leta 2004, ni bil dosežen. Tudi ministrstva, ki na prvi stopnji odločajo o vrnitvi odvzetega premoženja, niso zaključila s postopki v predvidenem roku.

Pojasnjujemo, da je tudi iz zadnjega spremljanja realizacije načrtovanega zaključka na dan 31.3.2010 na nacionalni ravni razvidno, da vsi denacionalizacijski postopki še niso zaključeni. Na prvi stopnji (na upravnih enotah in treh ministrstvih) je nerešenih še 528 denacionalizacijskih postopkov, od tega je bilo na prvi stopnji odločanja dejansko nerešenih še 344 zadev, 184 zadev pa je bilo v pritožbenem postopku, reviziji ali v upravnem sporu.

Glede na prejšnje poročanje (stanje na dan 31.12.2009) je zopet opaziti manjši napredek pri upravnih enotah in pri ministrstvih kot pri prejšnjih zbiranjih. Odstotek pravnomočno zaključenih zadev pri upravnih enotah se je povečal le za 0,2% (od 98,6% na 98,8%), v 3 mesecih je postalo pravnomočnih 48 denacionalizacijskih zadev. Število nerešenih zadev se je na upravnih enotah (prva stopnja) zmanjšalo le za 28 zadev (od 324 na 296 zadev).

Ministrstva, ki na drugi stopnji rešujejo pritožbe, so v obdobju treh mesecev skupaj rešila 64 denacionalizacijskih zadev (v prejšnjem četrtletju 66 zadev). Ministrstva so sledila sprejetemu sklepu vlade z dne 2.3.2006 in začela hitreje odločati o pritožbah, ki so bile na organih druge stopnje že več mesecev. Na drugi stopnji je skupaj nerešenih še 118 denacionalizacijskih zadev. Potrebno pa je povedati, da nobeno ministrstvo (MKGP, MOP in MG) ne odloča o pritožbah v roku 2 mesecev. Od skupaj 118 nerešenih pritožb je kar 63 pritožb starejših od 2 mesecev (sklep Vlade RS iz leta 2006 tako še vedno ni realiziran).

Statistični podatki zadnjega spremljanja kažejo, da je na Upravnem in Vrhovnem sodišču nerešenih samo še 66 denacionalizacijskih zadev.

Kljub naši ugotovitvi, da v zaključni fazi proces denacionalizacije poteka počasneje od zastavljenega načrta, lahko zaključimo, da proces poteka kontinuirano. Eden od razlogov za upočasnjenost reševanja zadev je vsekakor tudi v zapletenosti in kompleksnosti teh postopkov, saj so na koncu ostale v reševanju praviloma strokovno najzahtevnejše zadeve. Denacionalizacijske postopke mora Republika Slovenija v čim krajšem času v celoti zaključiti, saj gre za enkraten proces, ki obremenjuje lastniška razmerja in gospodarjenje z nepremičninami.

2.6.4 DAVKI IN CARINE

Ministrstvo za finance:

Dolgotrajnost postopka

V poročilu je navedeno, da na dejstvo, da spoštovanje rokov iz Zakona o splošnem upravnem postopku ne spada ravno v prioriteto dela davčne službe, kaže tudi primer, v katerem prvostopenjski organ pritožbe zoper odločbo o odmeri dohodnine dva meseca ni odstopil drugostopenjskemu organu, čeprav bi to v skladu z zakonom o splošnem upravnem postopku moral storiti takoj, najpozneje pa v 15 dneh od prejema.V zvezi s to navedbo pojasnjujemo, da se v skladu z Zakonom o davčnem postopku pritožba na odločbo o odmeri dohodnine lahko vloži v roku 15 dni od njene vročitve.

Vročitev pa je opravljena 15. dan od dneva odpreme, pri čemer pritožba ne zadrži izvršitev odločbe.Pritožbo, ki ji na prvi stopnji ni mogoče ugoditi, davčni organ odstopi v reševanje drugi stopnji, pri čemer upošteva roke, določene v zakonu o splošnem upravnem postopku. V poročilu opisan primer ni konkretiziran v smislu, da bi bilo mogoče ugotoviti, za katero zadevo gre oziroma kateri davčni urad je v zadevi vodil postopek, zato ni mogoče natančno pojasniti razlogov, zakaj pritožba ni bila odstopljena organu druge stopnje v zakonsko določenem roku. Ob navedenem je treba upoštevati tudi, da DURS vsako pritožbo natančno preveri ne samo s formalnega vidika, ampak tudi, če bi bilo mogoče pritožbi ugoditi (242. in 243. člen ZUP – postopek za izdajo t. im. nadomestne odločbe). Naveden je morebitni razlog za prekoračitev 15. dnevnega roka za odstop pritožbe drugostopnemu davčnemu organu.Ob tem želimo izpostaviti tudi, da DURS izda veliko število dokumentov, predvsem v primerjavi z ostalimi upravnimi organi. Zato menimo, da ni primerno na podlagi posameznega primera izvajati zaključkov o prioritetah organa, povezanih s spoštovanjem instrukcijskih rokov. Ker si DURS prizadeva za korekten odnos do davčnih zavezancev, si bodo še naprej prizadevali, da bodo posamezna dejanja v največji možni meri izpolnjevali v instrukcijskih rokih. Da v prihodnje do kršitev instrukcijskih rokov ne bo prihajalo več, bo Generalni davčni urad davčne urade opozoril na nujnost ažurnega in sprotnega reševanja vlog ter odstopanja pritožb drugostopnemu organu v predpisanih rokih.

Vzpostavitev informacijskega sistemaGlede priporočila o vzpostavitvi informacijskega sistema, ki bo zagotavljal učinkovito izvajanje nalog davčne službe, pojasnjujemo, da je DURS v letu 2010 uspešno sklenil javni razpis za pridobitev najboljšega ponudnika za prenovo informacijskega sistema, s katerim bo moderniziral davčne postopke, izboljšal transparentnost delovanja davčne uprave, zagotovil davčnim zavezancem prilagojene kakovostne storitve in zagotovil učinkovitejše izvajanje davčnega nadzora. Projekt prenove davčnega informacijskega sistema pospešeno poteka.

2.6.5 PREMOŽENJSKOPRAVNE ZADEVE

Varuh v poročilu navaja, da so na premoženjskopravnem področju prejeli približno 40 odstotkov manj zadev kot leta 2008; v absolutnem znesku gre za majhno število. Vsebina pobud je podobna lanskoletnim. Pisali so pobudniki, ki so zatrjevali, da občine nočejo odmeriti cest, ki potekajo po njihovih zemljiščih, čeprav so že več let v javni rabi, da občine zavračajo poravnavo odškodnine za posege v zasebno lastnino, ker za to nimajo predvidenih finančnih sredstev, in drugo. Pobudnikom so svetovali in jih napotili na sodno pot uveljavljanja njihove pravice. Iz tovrstnih pobud pa Varuh ugotavlja, da se posamezniki v odnosu do občin ne počutijo kot enakovredni partnerji, ampak imajo pogosto občutek manjvrednosti in podrejenosti. V tej zvezi so bila tudi vprašanja pobudnikov o odstavitvi župana. Iz odgovorov in dejanskih ravnanj nekaterih županov Varuh sklepa, da se župani zavedajo svoje moči, ki jo imajo v našem sistemu lokalne samouprave. To potrjuje tudi pogosto nespoštovanje rokov organov lokalne skupnosti za odgovore posameznikom, na kar smo opozorili že v letu 2008.

2.6.6 DRUGE UPRAVNE ZADEVE


Žrtve vojnega nasilja, vojni veterani, mirnodobni vojaški invalidi in prisilni mobiliziranci v nemško vojsko

Varuhinja pod tem naslovom opozarja na neizvedeno priporočilo iz preteklih let, in sicer, da je povračilo materialne vojne škode še vedno neurejeno. Ob teh ugotovitvah pripominjamo, da je v pristojnosti MDDSZ izvajanje Zakona o žrtvah vojnega nasilja, Zakona o vojnih veteranih in Zakona o vojnih invalidih, področje povračila materialne vojne škode pa sodi v pristojnost Ministrstva za pravosodje.

Ob obravnavani pobude v zvezi z dolgotrajnim reševanjem pritožbe zoper odločbo upravne enote je Varuhinja mnenja, da mora organizacija dela zagotavljati spoštovanje rokov za odločitve o pravicah in obveznostih posameznikov, s čimer se ministrstvo strinja, vendar ne moremo mimo dejstva, da se ob vse nižjem socialnem položaju ljudi število pritožb zoper zavrnjene zahtevke povečuje, pritožbe pa se rešujejo z obstoječim številom kadrovske sestave.


Prijava prebivališča

V zvezi s problematiko pridobivanja soglasja za prijavo stalnega prebivališča pojasnjujemo, da je temeljni namen Zakona o prijavi prebivališča registracija posameznika na naslovu, ker dejansko stalno prebiva, ne glede na soglasje lastnika nepremičnine. Kolikor posameznik pri prijavi stalnega prebivališča ne more predložiti soglasja lastnika, upravna enota uvede postopek preverjanja resničnosti prijave, na podlagi katerega se lahko stalno prebivališče posamezniku prijavi kljub odsotnosti soglasja lastnika. Prav tako pa soglasje lastnika ni pomembno v postopkih ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, kolikor je na podlagi drugih dejstev in okoliščin ugotovljeno, da posameznik na nekem naslovu dejansko prebiva.

Na podlagi določbe 8. člena Zakona o prijavi prebivališča se za kategorijo oseb, ki nimajo dejanskega stalnega prebivališča (npr. brezdomci), pa prejemajo pomoč v materialni ali denarni obliki, kot njihovo stalno prebivališče šteje naslov organa ali organizacije, kjer dobivajo pomoč, če na območju pristojnega organa tudi dejansko živijo. Pristojni organ mora pred prijavo stalnega prebivališča pridobiti pisno soglasje organa ali organizacije, ki posamezniku daje pomoč. Če organ ali organizacija ne da pisnega soglasja, pa lahko pristojni organ posameznika stalno prijavi na naslovu tistega organa ali organizacije, ki je posamezniku dal zadnji pomoč tudi brez prejetega soglasja. Organi in organizacije, ki posamezniku nudijo pomoč, morajo pri prijavi stalnega prebivališča sodelovati s pristojnim organom. Upravna enota pa mora obvestiti organ oziroma organizacijo o prijavi stalnega prebivališča posameznika na njegovem naslovu.

Ministrstvo za okolje in prostor:

Do posplošenih navedb »Nekaj pobudnikov nam je pisalo zaradi nezadovoljstva zaradi ureditve meja. Imeli so pripombe zoper geodetska podjetja in službe geodetske uprave, predvsem pa se niso strinjali s predlagano postavitvijo meja svojih

nepremičnin« se ni mogoče opredeliti, saj niso podrobneje konkretizirane z opisom dejanskega stanja, ki bi potrjevalo navedbe.

Vsakdo, ki meni, da so bile storjene nepravilnosti oziroma da so bila kršena procesna ali materialna pravila postopka »urejanja meje«, ki ga določa Zakon o evidentiranju nepremičnin – ZEN (Uradni list RS, št. 47/06 in 65/07 – odl. US) kot področni zakon, oziroma pravila Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (Uradni list RS, št 80/99, 70/00, 52/02, 73/04, 119/05, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10) kot splošnega procesnega zakona na področju državne uprave, ima na voljo pravna sredstva.

Za vse lastnike nepremičnin na območju R Slovenije je predpisan postopek v primeru nestrinjanja z ureditvijo mej parcel po ZEN – geodetska uprava pozove lastnika oziroma lastnike, ki se ne strinjajo s predlagano mejo, da v 30 dneh od vročitve oziroma prejema poziva začnejo sodni postopek ureditve meje pred pristojnim sodiščem (prvi odstavek 39. člena ZEN).

Strokovna presoja zakonitosti postopkov, ki jih izvaja Geodetska uprava RS, pa je (enako kot v drugih upravnih postopkih) zagotovljena s pravnimi sredstvi v upravnem postopku (pritožba zoper odločbo oziroma izredna pravna sredstva), s katerimi se lahko izpodbijajo konkretni upravni akti upravnih organov, izdani na prvi ali drugi stopnji.

2.6.7 DRUŽBENE DEJAVNOSTI

Ministrstvo za šolstvo in šport:

Ključna pripomba Varuha v poročilu za leto 2010 glede pravic otrok v vrtcih se nanaša na problematiko pravočasnega zagotavljanja prostih mest v vrtcih, pri čemer se varuh sklicuje tudi na Poročilo za leto 2008, v katerem je predlagal, da je treba sprejeti programe in ukrepe za zagotovitev zadostnega števila prostih mest za otroke v vrtcih in s tem zagotovitev enake dostopnosti staršev do uporabe javnih sredstev, namenjenih sistemu predšolske vzgoje, ki ga je vzpostavila država. Zavzel se je tudi za vzpostavitev preglednega in enotnega sistema vpisovanja otrok v vrtce, predlagana priporočila pa je potrdil tudi Državni zbor RS.

Ministrstvo za šolstvo in šport je v skladu z zakonodajo odgovorno za vzpostavitev pravnega sistema, ki zagotavlja kvalitetno izvajanje predšolske vzgoje, pri čemer pa je zagotavljanje zadostnega števila prostih mest v vrtcih naloga občine, saj je dejavnost predšolske vzgoje opredeljena kot javna služba, ki je lokalna zadeva javnega pomena. Tudi v večini evropskih držav je zagotavljanje zadostnega števila prostih mest v vrtcih pristojnost lokalnih oblasti, pri čemer pa je ta pristojnost z vidika dolžnega ravnanja občine urejena različno. Najbolj zavezujoča ureditev je na Danskem, kjer morajo lokalne oblasti po zakonu zagotoviti prosto mesto v predšolski vzgoji in varstvu, ne glede na družinske okoliščine. Možnost umestitve bolj zavezujočih določb v področno zakonodajo od sedanje, po kateri so občine dolžne začeti s postopki zagotovitve dodatnih kapacitet v vrtcih, ko se pojavi za en oddelek odklonjenih otrok in s tem preseči sedanjo ureditev, pa zahteva uskladitev z reprezentativnimi predstavniki občin, kot nosilkami izvirne pristojnosti na področju dejavnosti predšolske vzgoje. Področna zakonodaja, ki ureja položaj lokalnih

skupnosti namreč zavezuje resorna ministrstva k oblikovanju rešitev, ki so predhodno usklajene z občinami, pri čemer prav glede meril za sprejem otrok navajamo, da jih je ministrstvo pripravilo v sodelovanju z občinami v obliki priporočil (leta 2007).

Problem pomanjkanja prostih mest za najmlajše otroke je v Sloveniji prisoten v zadnjih nekaj letih, hkrati pa gre za problem, ki je prisoten tudi v mnogih drugih državah EU. Razlogi so ekonomske, politične in družbene spremembe ter dejstvo, da je bilo v preteklosti, od leta 1980, čedalje manj rojstev, kar je povzročilo manj povpraševanja in zato posledično manjšo ponudbo predšolske vzgoje. Po letu 2006 se je rodnost bistveno izboljšala, ponudba za tako povečano povpraševanje pa v nekaterih okoljih ni sledila potrebam.

Področna zakonodaja določa, da morajo občine obseg dejavnosti predšolske vzgoje oziroma potrebe po prostih mestih v vrtcih spremljati sproti in jih načrtovati v naprej, tako da se staršem pravočasno zagotovi dovolj prostih mest za vključitev otrok v vrtce. Možnosti za zagotovitev prostorskih kapacitet so različne, in sicer od novogradnje in adaptacije obstoječih kapacitet do preureditve razpoložljivih drugih prostorov za namen vrtca, najetje primernih prostorov, postavitev mobilnih oziroma montažnih vrtcev ter možnost razpisa koncesije zasebnim vrtcem oziroma zasebnikom. Posamezne možnosti predstavljajo hitre in cenovno učinkovite rešitve, pri tem pa je ministrstvo kot ukrepe za povečanje njihove uporabe v praksi ustrezno prilagodilo tudi pogoje v področnih predpisih, ki sodijo v pristojnost ministrstva za šolstvo in šport. Ker se je v zadnjem času tudi pri nas povečal interes za mobilne oziroma montažne vrtce, je ministrstvo s podzakonskim predpisom v letu 2010 občinam dalo možnost, da prostorsko problematiko rešujejo tudi s postavitvijo bivalnih kontejnerjev, ki jih, v kolikor ne upoštevajo vseh predpisanih pogojev za novogradnjo vrtca, lahko uporabljajo tudi začasno za obdobje največ 10 let. Z istim podzakonskim predpisom je ministrstvo tudi ublažilo posamezne zahteve za novogradnjo vrtcev oziroma za ureditev prostora vrtca v nenamenskih stavbah. Ker obstoječe in prazne nenamenske stavbe predstavljajo najhitrejši način zagotovitve dodatnih prostih kapacitet, je Ministrstvo za šolstvo in šport v začetku letošnjega leta dopolnilo Zakon o vrtcih, tako da lahko dva oddelka vrtca delujeta tudi v posameznih vrstah nenamenskih objektov, ki že imajo izdano uporabno dovoljenje in tako ni potrebno spreminjati njihove namenskosti. Seveda je potrebno v objektih prostore prilagoditi potrebnim pogojem, ki jih za vrtce določajo predpisi, kar pa je časovno gledano lahko izvedljivo v primerno kratkem času. Vse navedene rešitve predstavljajo ukrepe, ki jih je sprejelo ministrstvo z namenom, da se občinam omogoči hitra zagotovitev dodatnih kapacitet vrtcev, ki so zanje ugodne tudi s finančnega vidika.

Kratkoročna ukrepa za zagotovitev zadostnega števila prostih mest, ki ju je lahko sprejelo ministrstvo, sta bila tudi noveli Pravilnika o normativih in kadrovskih pogojih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje, ki je v letu 2009 omogočila začasno izenačitev heterogenega normativa števila otrok v oddelku s homogenim in Pravilnika o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca, s katero se do leta 2013 v okoljih, kjer je pomanjkanje prostih mest, še ne uporablja normativ zagotovitve 3m2 igralne površine na otroka. Poudarjamo tudi, da ministrstvo stanje v občinah, kjer je pomanjkanje prostih mest, spremlja ter na podlagi ugotovitev skupaj s predstavniki občin in predstavniki Skupnosti vrtcev Slovenije odloča o sprejetju

ukrepov, ki omogočajo zagotavljanje prostih mest v vrtcih, na način, da se ohranja kvaliteta na področju predšolske vzgoje.

Ob obravnavanju problematike zagotavljanja ustreznega števila kapacitet v vrtcih pa bi želeli tudi poudariti, da je ravnanje občin, po mnenju ministrstva, v danih okoliščinah korektno ter da razen nekaterih izjem občinam ni mogoče očitati, da se niso dovolj zanimale za to področje, kot je to mogoče razbrati iz Poročila Varuha.

Zaradi velikega števila rojstev v zadnjih dveh letih skokovito povečalo tudi število vključenih otrok v vrtce, kar je v občinskih proračunih terjalo zagotovitev precejšnjega dodatnega obsega sredstev, ki prvotno ni bil planiran za to dejavnost. Zanimivo je tudi, da so bile precej zgrešene tudi napovedi pričakovanega števila rojstev, saj se je rodilo mnogo več otrok, kot se je pričakovalo. Tako se je število vključenih otrok v vrtce v šol. l. 2009/10, v primerjavi s predhodnim letom povečalo kar za 5.000 otrok. Upoštevaje povprečno veljavno ceno 1. in 2. starostnega obdobja, ki je veljala na dan 1. 2. 2010 (Vir: Analiza MŠŠ o veljavnih cenah programov, ki so jih sprejele občine), tj. 376,22 EUR, to pomeni, da je na letni ravni celoten strošek 22,57 MIO EUR sredstev. Ker pa si ta strošek delijo javna sredstva in starši, in sicer 67,56 % delež zagotovijo iz proračunov občin, starši pa s plačili pokrijejo 32,44 % (Vir: Analiza MŠŠ o višini plačil staršev), to v globalu pomeni dodatno obremenitev za občinske proračune v višini 15,25 MIO EUR letno. Navedeni strošek bo morala država občinam tudi ustrezno priznati in pokriti.

Glede priporočila Varuha, da se vzpostavi pregleden in enoten sistem vpisovanja otrok v vrtce pa pripominjamo, da je ministrstvo omenjeno priporočilo proučilo, vendar je ugotovilo, da je smiselna le vzpostavitev preglednega in enotnega sistema vpisa otrok na ravni lokalne skupnosti. To je bilo z novelo Zakona o vrtcih (ZVrt-D) leta 2008 že vzpostavljeno, z novelo ZVrt-E v letu 2010 pa še natančneje dopolnjeno. Na nivoju države ne vidimo smiselnosti postavitve takšnega sistema, saj gre za lokalno zadevo, pri čemer pa je problem prostih mest v vrtcih prisoten le v nekaterih okoljih, med tem ko imajo ostala okolja mest v vrtcih dovolj. Preglednost stanja kapacitet pa ministrstvo zagotavlja na svoji spletni strani z Info točko - Prosta mesta v vrtcih, ki je oblikovana tako, da vsi vrtci v Sloveniji vnašajo podatke o prostih kapacitetah, cenah posameznih programov, morebitni čakalni dobi ter o posameznih lokacijah vrtcev oziroma enot vrtcev. V mesecu septembru je tako v državi na voljo 2.400 prostih mest v vrtcih.

Želeli bi tudi poudariti, da se za nadaljnje normativno urejanje predšolske vzgoje že pripravljajo tudi nove konceptualne podlage (nova Bela knjiga na področju vzgoje in izobraževanja), ki bodo podlaga za pripravo posameznih sistemskih sprememb, s katerimi naj bi se v bližnji prihodnosti v naši državi izboljšala dostopnost vrtcev za starše tako v smislu cenovne kot tudi dejanske dostopnosti.


Višje in visokošolsko izobraževanje

Ministrstvo se strinja, da postopki priznavanja izobraževanja potekajo prepočasi. Eden od razlogov je veljavna zakonodaja na tem področju, ki je vezana na splošni

upravni postopek in v sklopu tega v vsakem primeru na posebni ugotovitveni postopek, v katerem mora ministrstvo:- opraviti poizvedbe v državi izvora izobraževanja, - izdati posamezne upravne akte v posameznih fazah upravnega postopka,- predhodno pridobiti mnenje vsaj enega visokošolskega zavoda v primeru, če se ugotavlja enakovrednost v tujini pridobljenega naslova s slovenskim naslovom.Na ministrstvu že dalj časa potekajo razgovori in iskanje ustreznih rešitev za poenostavitev postopkov priznavanja izobraževanja, s čimer bi sledili mednarodni praksi v postopkih priznavanja tujega izobraževanja in odpravi administrativnih ovir ter nepotrebnih postopkov v procesu priznavanja izobraževanja. Dvomesečni instrukcijski rok je zaradi navedenih razlogov pri izdaji odločb redko mogoče upoštevati. Nerazumno dolgi roki za izdajo odločb v nekaterih postopkih so posledica nekajletne kadrovske nedopolnjenosti organizacijske enote, ki opravlja postopke priznavanja izobraževanja in izjemen porast vlog v letih 2006 in 2007.

Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo posreduje javnosti opozorila pri izbiri študija, tako v tujini, kot tudi doma, ko gre za sodelovanje na podlagi gospodarskih pogodb. Bodoče študente ministrstvo v obliki opozoril osvešča, da v kolikor želijo, da bodo njihove listine o izobraževanju po končanem študiju tudi javno-veljavne in kot take priznane, naj bodo pozorni pri izbiri tovrstnih oblik študija ter preverijo ustreznost pogodb med izobraževalnimi institucijami, ki izvajajo tovrstno izobraževanje. Posredovana je tudi povezava na seznam visokošolskih zavodov, vpisanih v razvid visokošolskih zavodov, ki se redno ažurira in je v pomoč pri preverjanju javne veljavnosti izobraževalnih institucij in študijskih programov. Te naloge bo postopoma prevzela Nacionalna agencija RS za kakovost visokega šolstva, ki je že pričela z delovanjem.(http://www.mvzt.gov.si/si/delovna_podrocja/visoko_solstvo/dejavnost_visokega_solstva/seznam_visokosolskih_zavodov/) Pri tem pa je potrebno poudariti, da se posamezniki po drugi strani lahko prosto odločajo, kakšno vrsto in obliko izobraževanja izberejo za izpopolnitev ali nadgradnjo svojega znanja in pridobivanja kompetenc. Prav tako je potrebno upoštevati načelo svobode opravljanja storitev, tudi čezmejnih, ter odločitev, ali se bo neka institucija uskladila le z gospodarsko zakonodajo za opravljanje storitve ali se bo uskladila tudi z visokošolsko nacionalno zakonodajo, če seveda želi, da bodo diplome tudi javno veljavne v RS. Zaradi zaščite posameznikov pa bi bilo potrebno urediti učinkovit sistem nadzora nad oglaševanjem oziroma v vedno več primerih zavajanjem študentov. Tovrstno izobraževanje namreč postaja tržno zelo zanimiva dejavnost.

V letu 2009 so bili obravnavani primeri neenake obravnave študentov s posebnimi potrebami, ki pri študiju potrebujejo prilagoditve. Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo je v letu 2010 s spremembo Uredbe o javnem financiranju visokošolskih in drugih zavodov od leta 2004 do leta 2010, dodalo k financiranju razvojnih nalog tudi možnost spodbujanja vključevanja študentov. Skozi razpis za razvojne naloge se tako na visokošolskih zavodih spodbuja razvoj prilagoditev, ki so potrebne za boljšo vključenost študentov s posebnimi potrebami.

V Nacionalnem programu visokega šolstva, ki je v javni obravnavi, je socialna razsežnost, ki bo omogočala pravičen dostop do visokega šolstva in neovirano dokončanje študija eden od štirih glavnih stebrov, na katerih bo slonel slovenski

http://www.mvzt.gov.si/si/delovna_podrocja/visoko_solstvo/dejavnost_visokega_solstva/seznam_visokosolskih_zavodov/

http://www.mvzt.gov.si/si/delovna_podrocja/visoko_solstvo/dejavnost_visokega_solstva/seznam_visokosolskih_zavodov/

visokošolski prostor. Predvideni so ukrepi za prepoznavanje in spodbujanje vključenosti manj zastopanih skupin prebivalstva v visokošolsko izobraževanje.

Zaposleni v vzgoji, izobraževanju in znanosti:

Varuhinja v poročilu navaja težave zaposlenih v zvezi s predolgo trajajočimi habilitacijskimi postopki na slovenskih univerzah. Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo na področju habilitacij pripravlja večje spremembe. Z Izhodišči Nacionalnega programa visokega šolstva je napovedalo ločitev habilitacije od zaposlitve, v samem Nacionalnem programu visokega šolstva, ki je v javni obravnavi, pa so napovedane spremembe Zakona o visokem šolstvu v smeri posodobitve in fleksibilizacije habilitacij, ki pa bodo oblikovane v dialogu z visokošolskimi inštitucijami.


Kultura

Ministrstvu za kulturo že leta razvija in na podlagi sprotnih evalvacij tudi nadgrajuje dinamični model varovanja kulturnih pravic različnih manjšinskih skupnosti, ki vključuje ukrepe tudi za priseljene Rome in za tako imenovane nove manjšine. S tremi vrstami ukrepov -normativni, organizacijski, finančni, se ustvarja pogoje za enakopravno vključevanje pripadnikov manjšinskih skupnosti v kulturno življenje in za njihovo kakovostno integracijo ob ohranjanju lastnih posebnosti. Zanje potekajo tri tipi programov -posebni, integracijski ter program usposabljanja in zaposlovanja pripadnikov manjšin iz evropskih sredstev, in sicer na podlagi šestih letnih javnih razpisov in pozivov, pri čemer enega izvaja Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. V zvezi s slednjim je bila v letu 2009 izvedena izboljšava, katere namen je bil povečati možnost integracije i. novih manjšin na splošno, predvsem pa na lokalni ravni. Za trajnost omenjene izboljšave je bilo poskrbljeno tako, da je bila opravljena tudi sprememba v Zakonu o javnem interesu na področju kulture (ZUJIK) in v Zakonu o Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti (ZJSKD). Ministrstvo za kulturo ima posebno organizacijsko enoto Sektor za kulturne pravice manjšin, ki s posebno pozornostjo skrbi za komuniciranje z manjšinskimi subjekti in za pomoč pri njihovem sodelovanju z ministrstvom oziroma na razpisih za sofinanciranje kulturnih projektov V letu 2009 je bil napredek na področju varovanja kulturnih pravic manjšin in invalidov ter človekovih pravic vsaj v naslednjem:

- Sistemska izboljšava pogojev za nove manjšine s pritegnitvijo Javnega sklada za kulturne dejavnosti k skupni skrbi in odgovornosti za področno in območno (tudi v

lokalnih okoljih) integracijo manjšin. To je bilo izpeljano izpeljali postopno in previdno ob neposrednem sodelovanju z manjšinskimi subjekti in z upoštevanjem opozoril in mnenj koordinacijskega odbora, v katerem so predstavniki omenjenih manjšinskih društev in zvez. - Opravljena je bila zunanja evalvacija razpisa , ki se ga financira z evropskimi sredstvi (Evropski socialni sklad), kjer so storitve Sektorja ravno kar zadeva odzivnost do strank (uporabnikov) opredelila kot primer dobre prakse. Iz evidenc ministrstva je razvidno, da se službe, ki delajo v skrotju za manjšine in ranljive skupine takoj odzovejo na vsako pobudo za sestanek, svetovanje ali posvet, precej srečanj pa izvedejo s predstavniki manjšin tudi na lastno pobudo.

- Z manjšinami poteka tudi sodelovanje v direktoratih za umetnost in kulturno dediščino, v okviru njihovih splošnih tematskih razpisov. V zvezi s tem so glede

problematike dodeljevanja finančnih sredstev in priprave razpisne dokumentacije pristojni svetovalci oz. uslužbenci Ministrstva za kulturo trudijo za dobro in uspešno komunikacijo pri svetovanju in pojasnjevanju zadev. V objavah razpisov v Uradnem listu RS in na spletnih straneh Ministrstva za kulturo so zapisana imena, telefonske številke in elektronski naslovi svetovalcev, pristojnih za dajanje informacij v zvezi z razpisi. Za komunikacije so najčešče dosegljivi tudi zunaj uradnih ur.


Šport

Urejanje vprašanja odškodnin pri prestopu otrok v drug klub

Na podlagi dveh posamičnih prijav staršev je Ministrstvo za šolstvo in šport (MŠŠ) v letu 2009 organiziralo sestanek na to temo z nacionalnimi panožnimi športnimi zvezami. Na podlagi dogovora je MŠŠ vsem nacionalnim panožnim športnim zvezam poslalo tudi vprašalnik v zvezi z odškodninami pri prehodu mladih igralcev iz kluba v klub. Iz opravljene analize lahko povzamemo, da so samo štiri zveze poročale o posamičnih primerih sporov pri prehodih, da le ena zveza predvideva možnost zaračunavanja odškodnin, in da polovica nacionalnih panožnih športnih zvez ureja prehode igralcev s pravilnikom. MŠŠ, na podlagi opravljene analize, ne predvideva dodatnih ukrepov na tem področju. Pri tem je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da so športni klubi prostovoljna oblika združevanja, ki samostojno urejajo svoja notranja razmerja in pravila delovanja v skladu s civilnopravnimi predpisi ter država nima pristojnosti posegati ali celo neposredno normativno urejati ta razmerja.

Kaznovanje otrok med treningi

S podatki, niti posamičnimi prijavami, oziroma morebitnimi primeri neprimernega kaznovanja otrok, siljenja v neprimerne težke fizične treninge, MŠŠ ne razpolaga. Na sistemski ravni so bili, za zagotavljanje kvalitetnega izobraženega kadra pri delu z otroki, storjeni koreniti premiki s sprejemom sedaj veljavne zakonodaje s področja športa. Zakon o športu namreč določa, da lahko strokovno delo v športu opravljajo samo ustrezno izobraženi oziroma usposobljeni strokovni delavci. Zakon je še posebej strog ravno pri delu z otroki, saj določa, da morajo imeti vsi redno zaposleni strokovni delavci v športu, ki vodijo trenažni proces otrok, visokošolsko izobrazbo športne smeri. Uveljavljenje sprejetega sistema je v zadnjih letih nedvomno močno vplival na dvig kvalitete dela z otroki. To velja prav gotovo tudi za vidik pristopa in dela z otroki. Fakultete, ki izobražujejo trenerje posvečajo v svojih programih primerno pozornosti področju didaktičnega, metodološkega in tudi psihološkega pristopa k treningu otrok. Nesporno je proces športnega treniranja, predvsem otrok usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport, fizično in psihično zahteven in občutljiv proces tako za otroka, kot tudi za trenerja, vendar je v procesu izobraževanja poskrbljeno za primerno strokovno in profesionalno kompetentnost trenerjev.


PRIMERI:

Primer št. 50 - Če pobudnik ne bi bil nezakonito izbrisan iz Registra stalnega prebivalstva, po prestani zaporni kazni ne bi izgubil dovoljenj za stalno prebivanje


Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije ugotavlja, da ne drži navedba, da v primeru, če pobudnik ne bi bil nezakonito izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, kljub kazenski obsodbi na sedem let zaporne kazni, ne bi izgubil dovoljenja za stalno prebivanje. Navedeno je v poročilu utemeljeno z navedbo, da je sodišče v kazenskem postopku presodilo, da izgon tujca iz države ni potreben.

Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije poudarja, da odločitev sodišča v kazenskem postopku, da izgon tujca iz države ni potreben, ne pomeni, da bi imel tujec pravico ohraniti dovoljenje za stalno prebivanje. Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 64/09 - uradno prečiščeno besedilo) v 1. odstavku 48. člena določa, da se dovoljenje za stalno prebivanje lahko odpove, če je bil tujec s pravnomočno sodbo obsojen zaradi kaznivega dejanja na nepogojno zaporno kazen, daljšo od teh let. Pri odločanju o odpovedi prebivanja mora pristojni organ upoštevati dolžino prebivanja tujca v državi, njegove družinske, gospodarske in druge vezi, ki ga vežejo na Republiko Slovenijo in posledice, ki bi jih odpoved prebivanja povzročila tujcu ali njegovi družini. Navedena zakonska podlaga torej omogoča, da bi bilo pobudniku dovoljenje za stalno prebivanje odpovedano in bi torej dovoljenje za stalno prebivanje prenehalo veljati.

Navedeno je mogoče utemeljiti z dejstvom, da je pobudnik vložil dve prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99, 54/00 – odl. US, 64/01 in 36/03 – odl. US; v nadaljevanju ZUSDDD). Prva prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje je bila pobudniku pravnomočno zavrnjena, druga prošnja pa je bila pravnomočno zavržena, saj se dejansko stanje in pravna podlaga glede na stanje ob odločitvi o prvi prošnji nista spremenila. V postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD je moralo Ministrstvo za notranje Republike Slovenije upoštevati določbo 3. člena navedenega zakona, ki med drugim določa, da lahko ministrstvo zavrne izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, če je bil tujec s pravnomočno sodbo obsojen za kaznivo dejanje na zaporno kazen najmanj treh let ali je bil obsojen na zaporne kazni, katerih skupna dolžina presega pet let. Nadalje je Ministrstvo za notranje zadeve v skladu z navedenim členom upoštevalo dolžino prebivanja tujca v državi, njegove osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi, ki ga vežejo na Republiko Slovenijo ter posledice, ki bi jih za tujca povzročila zavrnitev izdaje dovoljenja za stalno prebivanje. Pri odločitvi je ministrstvo upoštevano tudi dejstvo, da Ustava Republike Slovenije in Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah zagotavljata pravico do zasebnega in družinskega življenja, ki pa ni absolutna, saj oba predpisa dopuščata poseg v navedeno človekovo pravico, če za to obstajajo upravičeni razlogi. Ob upoštevanju vrste in narave kaznivega dejanja, dejstva da je pobudnik storil dve kaznivi dejanji v času, ko je bil že oče dveh otrok in mož slovenske državljanke, da je bil obsojen na nepogojno zaporno kazen 7 let zapora, je Ministrstvo za notranje zadeve, ne glede na dejstvo, da pobudnika na Republiko Slovenijo vežejo tako družinske, kakor tudi osebne vezi, ugotovilo, da bi njegovo

prebivanje, kot posledica izdaje dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, lahko imelo škodljive posledice za varnost ljudi oziroma javni red in mir ter varnost Republike Slovenije, zato je prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD zavrnilo. Odločitev Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije potrdilo tudi Upravno sodišče Republike Slovenije. Prav tako je bila potrjena odločitev ministrstva o drugi prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki je bila zavržena, saj se dejansko stanje in pravna podlaga nista spremenila.

Glede na to, da sta določbi 1. odstavka 48. člena Zakona o tujcih o odpovedi prebivanja tujcu, ki v Republiki Sloveniji prebiva na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje in določba 3. člena ZUSDDD vsebinsko podobni, je po mnenju Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije velika verjetnost, da bi bilo pobudniku, četudi bi ne bi bil izbrisan in bi imel veljavno dovoljenje za stalno prebivanje, le-to odpovedano, saj pravne posledice obsodbe do konca leta 2009 niso prenehale. Zaradi navedenega predlagamo, da se točka 50. na strani 141 ustrezno popravi.

Primer št. 51 – Pravica do združitve družine je močnejša od prepovedi vstopa v schengensko območje

Ministrstvo za zunanje zadeve:

Ministrstvo za zunanje zadeve je na prošnjo Varuha človekovih pravic v primeru zavrnitve izdaje vizuma tujcu, poročenemu s slovensko državljanko, dodatna pojasnila posredovalo dne 5. 2. 2010 z dopisom št. 921-92-989/09.

Primer št. 54 - Dostopnost pravic psihiatričnim bolnikom – posledice nestrokovnega in premalo skrbnega obravnavanja pristojnih organov


MDDSZ pri tem primeru le pripominja, da bi glede na to, da je pobudnik zbolel v času služenja vojaškega roka, upravni organ, pristojen za vojaške zadeve, moral nuditi prizadetemu strokovno pomoč tako, da bi ga usmeril na pravi naslov, da bi lahko stranka uveljavljala varstvo pravic pravočasno. Tako pa je pristojni upravni organ njegovo zahtevo za priznanje statusa vojnega invalida po Zakonu o vojnih invalidih zaradi zamude roka moral zavreči. MDDSZ se strinja z ugotovitvami Varuha človekovih pravic v uvodu poročila, da ljudje ne poznajo svojih pravic, še manj poti njihovega uresničevanja. Za uveljavljanje zakonskih pravic je pomembno pridobivanje pravega pravnega nasveta, za uresničevanje tega pa je pomembno zagotoviti ustrezno kadrovsko strukturo, ki bo lahko nudila dobro strokovno pomoč.

Primer št. 60 - Postopek davčne izvršbe ni bil začet zato, ker predlog za izvršbo in dokumentacija v zadevi nista bila zavedena v evidenco prejete pošte

Ministrstvo za finance:

DURS se zaveda, da gre v tem primeru za napačno ravnanje davčnega organa oziroma nepravilno obdelavo dokumentarnega gradiva. Odločno pa zavrača namige o možnih zlorabah in manipulacijah davčnega organa. Gre za posamezen primer,

kakršen se kljub varovalkam lahko zgodi organu, ki posluje z velikim številom strank in ogromno dokumenti.

2.7. OKOLJE IN PROSTOR

SPLOŠNO

2.7.1 SMRAD


V zvezi z Direktivo EU o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja (IPPC), ki velja za večje onesnaževalce okolja, je Agencija RS za okolje v juniju 2010 zaključila izdajo odločb za obstoječe IPPC industrijske naprave, razen odločbe za Cinkarno Celje d.d. S tem smo na agenciji izpolnili zavezo, ki je izhajala tudi iz zaveze Republike Slovenije Evropski komisiji, da bo izdala odločbe vsem obstoječim IPPC zavezancem. Do zamude prihaja le pri Cinkarni Celje d.d. zaradi nedokončanih postopkov o priznanju statusa stranskim udeležencem, kar izhaja iz obveze po aktivni udeležbi javnosti v postopku.

Postopek izdaje IPPC odločb za obstoječe industrijske naprave je bil izjemno zahteven projekt. Izdajanje dovoljenj je steklo intenzivno v letu 2008 po obsežnejši spremembi zakonodaje, ki je - skladno z dogovorom s predstavniki Evropske komisije v letu 2007 – prenesla zahteve iz BREFov v nacionalno zakonodajo. Tista podjetja, ki so v postopku pridobila IPPC dovoljenja, so s tem izkazala, da izpolnjujejo zahtevane okoljske standarde, da uporabljajo najboljše razpoložljive tehnike in s tem ustrezno varujejo okolje. V ta namen so podjetja vložila tudi zajetna finančna sredstva, proces prilagajanja pa je pri večini potekal kar nekaj časa. Ker je kakovost izdanih dovoljenj bistvenega pomena (navsezadnje se le-ta podeljujejo za 10 let), je Agencija RS za okolje vložila vse svoje razpoložljive resurse v zagotovitev strokovnosti in kakovosti pri vodenju postopkov in odločanju.

Od začetka projekta so na Agenciji RS za okolje vodili postopke za 196 zavezancev, kamor so vštete tudi nove naprave, vse zavrnitve in zavržbe. Upravljavcev obstoječih industrijskih naprav, ki so dobili IPPC dovoljenja, pa je 141.

Ministrstvo za okolje in prostor je v letu 2009 pripravilo osnutek Uredbe o emisiji vonja, v kateri je med vire vonja, za katere bi uredba določila mejne obremenitve z vonjem in pravila glede njihovega obratovanja z vidika obremenjevanja okolja z vonjem, uvrstil tudi naprave za intenzivno rejo živine različnih kapacitet.

Med obravnavo osnutka predpisa so nas predstavniki strokovnih inštitucij opozorili, da bi bilo treba v predpisu predlagane rešitve izboljšati. Predstavniki bodočih zavezancev za izvajanje predpisa - predvsem “manjših” rejcev živinoreje - pa so nas opozorili na visoke stroške ukrepov za prilagajanje zahtevam predpisa. Ti bi nastali tudi zaradi načina rabe prostora v Sloveniji, ki omogoča mešano stanovanjsko-kmetijsko rabo prostora, kar v praksi pomeni rejo živine v neposredni bližini stanovanjskih objektov. Zaradi navedenega Uredba o emisiji vonja še ni pripravljena za sprejem. Ocenili smo, da potrebujemo več časa za njeno pripravo, ker želimo zagotoviti sorazmernost

ukrepov varstva pred vonjem z obsegom možnih škodljivih posledic za okolje zaradi opravljanja različnih dejavnosti.

2.7.2 ONESNAŽENOST OKOLJA, OKOLJSKA ŠKODA

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano:

»Pobudniki so se tudi v letu 2009 obračali na Varuha in zatrjevali večletno onesnaževanje okolja s svincem, moteče zbiralnice odpadkov, škropljenje kmetijskih nasadov v bližini stanovanjskih naselij, čezmerno uporabo fitofarmacevtskih sredstev za potrebe pridelave koruze in s tem v zvezi vpliv na varnost in zdravje ljudi in živali, še posebej čebel. Varuh je obravnaval tudi druge dejavnosti, ki naj bi vodile do domnevno čezmerne onesnaženosti okolja.«

Obrazložitev:

1. Škropljenje kmetijskih nasadov v bližini stanovanjskih naselij

Čezmerno škropljenje kmetijskih nasadov v bližini stanovanjskih naselij je problem, ki je povezan z načrtovanjem razvoja stanovanjskih naselij in širjenjem urbanističnih površin. Nujno bi bilo pri širitvi naselij v kmetijske površine določiti razmejitveni pas med kmetijskimi in urbanističnimi površinami, neko fizično oviro, ki bi preprečevala moteč vpliv fitofarmacevtskih sredstev s kmetijskih površin na naseljena območja. Na ta način bi se lahko problem resnično rešil in prenehala slaba volja tako na strani kmetov, ki se jim krati pravica do kmetovanja, kot na strani stanovalcev, ki jih motijo moteči vplivi škropiv. Fitosanitarna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) je v letu 2010 na MKGP že podala pobudo, da se pri dajanju soglasij za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča v urbanistično zemljišče določi varnosti pas, ali drugačen način razmejitve med urbanističnimi in kmetijskimi površinami, ki bi ta problem rešil.

2. Čezmerno uporabo fitofarmacevtskih sredstev za potrebe pridelave koruze in s tem v zvezi vpliv na varnost in zdravje ljudi in živali, še posebej čebel

Zaradi trditev pobudnikov o čezmerni uporabi fitofarmacevtskih sredstev v koruzi in s tem v zvezi o negativnem vplivu na varnost in zdravje ljudi in živali, še posebej čebel, je MKGP, FURS v letih 2009 in 2010 financiral strokovno nalogo z naslovom:

Ugotavljanje in ocena vpliva fitofarmacevtskih sredstev v povezavi s kmetijsko dejavnostjo in čebelarsko prakso na čebelje družine.

Nalogo je izvedel Kmetijski inštitut Slovenije skupaj s podizvajalcem Nacionalnim veterinarskim inštitutom.

Naloga je bila zastavljena tako, da se je spremljalo zdravstveno stanje in razvoj čebeljih družin na več lokacijah po Sloveniji, na intenzivnih in ekstenzivnih kmetijskih površinah, ob njivah s koruzo in na območjih, kjer koruze ne sejejo. Rezultati naloge kažejo, da sta zdravstveno stanje čebel zaradi bolezni in škodljivcev, ki ogrožajo čebelje družine ter uspešnost zdravljenja, glavna faktorja ne glede na območje, kjer

so bile čebele nastanjene, neodvisno od intenzivnosti kmetijske pridelave in vrste posevkov.

2.7.3 HRUP

2.7.4 VODNA ZEMLJIŠČA IN IZDAJA VODNIH DOVOLJENJ


Vodna dovoljenja2

Število vlog za izdajo vodnih dovoljenj, ki jih izdaja Agencija RS za okolje (v nadaljevanju: ARSO) se vsako leto povečuje (podatki so v tabeli spodaj). Glede na to, da je število zaposlenih enako, se zaostanki večajo.

Leto Št. vseh vlog za VD Št. vseh vlog za VD za lastno oskrbo

Št. vseh vlog za VD za javno vodooskrbo

2006 435 161 1672007 783 325 742008 833 294 1472009 836 263 167

Podatki o zaposlenih v Sektorju za vodne pravice (ki vodijo poleg postopkov izdaje VD tudi koncesijske postopke):

1. 31.12.2005 - 9 zaposlenih2. 31.12.2006 - 9 zaposlenih3. 31.12.2007 - 9 zaposlenih4. 31.12.2008 - 9 zaposlenih5. 31.12.2009 - 11 zaposlenih6. trenutno – 10 zaposlenih

Na ARSO je bilo na dan 31.12.2009 število nerešenih vlog za izdajo vodnega dovoljenja po rabah sledeče:

namakanje 119tehnološki nameni 110toplota 102bazeni 2GJS 253lastna oskrba 188mlini 7ribe 211pristanišča 4zalivanje in drugo 8135525 86zasneževanje 3DZR 35kopališča 10SKUPAJ: 1211

___________________2 Obrazložitev ARSO za sestanek okoljski minister –VČP (september 2010)

Poleg navedenih nerešenih zadev in dnevno prispelih vlog, mora ARSO čimprej, po uradni dolžnosti, izdati 500 dopolnilnih odločb o določitvi ekološko sprejemljivega pretoka - Qes in načinu spremljanja le-tega, saj je bila konec leta 2009 sprejeta Uredba o kriterijih za določitev ter načinu spremljanja in poročanja ekološko sprejemljivega pretoka (Ur.l. RS, št. 97/2009).

Z namenom čim hitrejšega reševanja vlog in zmanjšanja zamud, posebnega pomena pitne vode in glede na dobre izkušnje, ki smo jih imeli v obdobju 2004-2008 pri izvajanju projekta "Izdelava osnutkov vodnih dovoljenj po 199. čl. Zakona o vodah" z zunanjo strokovno institucijo - Geološki zavod Slovenije (GeoZS), ki je pomagal pri izdelavi strokovnih mnenj in osnutkov vodnih dovoljenj za rabo vode iz podzemnih vodnih teles za potrebe lastne oskrbe s pitno vodo, ko je bilo na ARSO vloženih 39.000 vlog za namen rabe vode za lastno oskrbo, je ARSO aprila 2008 z omenjeno institucijo sklenil pogodbo (št. 2523-08-400006, z dne 8.4.2008) za izdelavo strokovnih ocen in osnutkov vodnih dovoljenj po 127. čl. Zakona o vodah (v nadaljevanju: ZV-1). GeoZS je v letu 2008 poleg 120 osnutkov vodnih dovoljenj izdelal tudi 534 dopisov/poizvedb/vabil/zahtevkov za dopolnitev vlog, ker so bile vloge nepopolne glede na zahteve Pravilnika o vsebini vloge za pridobitev vodnega dovoljenja in o vsebini vloge za pridobitev dovoljenja za raziskavo podzemnih voda (v nadaljevanju: pravilnik).

Na podlagi dobrih izkušenj je bila leta 2009 ponovno sklenjena pogodba št. 2523-09-400008-Naloga 8 z dne 24.03.2009 z GeoZS za izdelavo strokovnih ocen in osnutkov vodnih dovoljenj po 127. čl. ZV-1. Navodilo za reševanje vlog za rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo je bilo dopolnjeno, prav tako obrazci za dopolnitev vlog in vzorci različnih vodnih dovoljenj, odločb in sklepov, skladno z zahtevami ZV-1, Pravilnika o oskrbi s pitno vodo in Zakona o splošnem upravnem postopku. V letu 2009 je bilo na GeoZS pripravljenih 156 osnutkov vodnih dovoljenj. Sodelovanje z zunanjim izvajalcem smo razširili tudi na izdelovanje osnutkov vodnih dovoljenj za rabo vode za oskrbo s pitno vodo, ki se izvaja kot gospodarska javna služba (javna vodooskrba).

GeoZS je v tem času, poleg 156 osnutkov vodnih dovoljenj, izdelal tudi 420 dopisov/poizvedb/vabil/zahtevkov za dopolnitev vlog, ker so bile vloge nepopolne glede na zahteve Pravilnika. Število dopisov/poizvedb/vabil/zahtevkov za dopolnitev vlog v primerjavi z izdanimi osnutki končnih upravnih aktov (VD, odločb o zavrnitvi, sklepov o zavržbi) kaže na veliko zahtevnost postopkov.

Vsekakor poskušajo v najkrajšem možnem času nadaljevati in zaključiti postopke, za katere so stranke vložile urgence, vendar je tudi teh preveč. Posebno pozornost namenjajo tudi strankam, ki so se zaradi dolgotrajnih postopkov obrnile na varuhinjo človekovih pravic.

V poročilu VČP (točka 2.7.4 ter primer št. 67) je navedeno, da kadrovske težave ARSO ne smejo biti opravičilo za zamude pri odločanju in izdaji vodnih dovoljenj, zato je ARSO sprejel naslednja ukrepa:1. Zaradi konstantnega večjega pripada vlog za pridobitev vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo smo konec leta 2009 oziroma v začetku leta 2010 število sodelavcev, ki vodijo tudi te postopke povečali z 2 na 4 zaposlene. Prav tako smo v letu 2010 razdelili postopke izdaje vodnih dovoljenj za

neposredno rabo vode za oskrbo s pitno vodo, ki se izvaja kot gospodarska javna služba, z 1 na 2 sodelavca. S 1.9.2010 je v Sektorju za vodne pravice pričel delati pripravnik (univ.dipl.inž.vod. in kom.inž.), ki se bo v času usposabljanja posvetil predvsem vodenju postopkov izdaje vodnih dovoljenj za neposredno rabo vode za oskrbo s pitno vodo, ki se izvaja kot gospodarska javna služba.

2. Takojšnja sklenitev pogodbe za izdelavo strokovnih ocen in osnutkov vodnih dovoljenj za oskrbo s pitno vodo po 127. čl. ZV-1 z Geološkim zavodom Slovenije za preostanek leta 2010 in predvidena sklenitev pogodbe v letu 2011.

Na Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) je okrog 400 vlog strank, ki so vezane na promet z vodnimi zemljišči (odkup, prodaja, menjava, predkupna pravica, urejanje parcelnih mej, itd). Minister je marca 2010 imenoval projektno skupino, ki je pripravila program reševanja vlog.

Po vsebinski presoji vlog (ali je na področju upravljanja z vodami tak promet z zemljišči sploh mogoč) in presoji morebitnih drugih pravnih ovir (nedokončani postopki denacionalizacije, dedovanja, hipoteke itd.), bo o vlogah odločeno skladno z določili predpisov, ki urejajo promet s stvarnim premoženjem države, pokrajin in občin. Pri reševanju vlog bo MOP sledil določilu Zakona o vodah, ki določa, da je vodno zemljišče lahko tudi v lasti osebe zasebnega prava.

Do sedaj so vse vloge pregledane in razvrščene po vsebini. Trenutno je v reševanju prvih 30 vlog strank. Predlogi rešitev bodo predvidoma oktobra poslani v medresorsko uskladitev. Ostale vloge bodo rešene v letu 2011.

2.7.5 SPREJEMANJE PROSTORSKIH AKTOVMinistrstvo za okolje in prostor:

V letu 2009 je bil sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt-A). Ta je na področje sprejemanja občinskih prostorskih aktov vnesel precejšnje spremembe, ob katerih se porajajo dvomi, ali je sprejeta ureditev takšna, da bodo občine prostorske akte sploh sprejemale. Pod vprašaj se postavlja tudi pravna varnost posameznikov. Pred uveljavitvijo teh sprememb je veljalo, da če Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) v roku ne izda sklepa o potrditvi občinskega prostorskega načrta ali v istem roku vladi ne predlaga odločanja o potrditvi, se šteje predlog občinskega prostorskega načrta za potrjenega. S potekom roka pa je tudi ugasnila možnost države, da posega v pristojnost lokalne skupnosti. Po novem ni več potrditve, ampak se izda le mnenje k predlogu občinskega prostorskega načrta. Če to mnenje ni dano v predpisanem roku, pripravljavec nadaljuje pripravo občinskega prostorskega načrta. To torej pomeni, da bodo občine čakale in prosile za mnenje več mesecev ali pa bodo prostorski načrt sprejele brez mnenja in s tem tvegale morebitno presojo akta pred Ustavnim sodiščem. Varuh meni, da se nadzor države nad občinskimi prostorskimi akti prelaga v čas, ko so ti akti že veljavni. To pa pomeni možnost odprave ali razveljavitve nezakonitih aktov in s tem tudi morebitno odškodninsko odgovornost države. Na morebitne zaplete pri sprejemanju občinskih prostorskih aktov po novi ureditvi pa Varuh opozarja tudi zato, ker je o neustreznosti zakonske ureditve tega področja (predolgotrajni, nepregledni postopki) pisal že v svojih prejšnjih poročilih.

V zvezi s pripravo občinskih prostorskih načrtov je Ministrstvo za okolje in prostor v letu 2009 pripravilo podrobno Poročilo o problematiki priprave občinskih prostorskih načrtov s predlogi ukrepov, s katerim se je na svoji 39. seji dne 30.7.2009 seznanila Vlada RS in sprejela v poročilu predlagane ukrepe, ki se nanašajo na delovanje državnih organov in drugih državnih institucij, ki sodelujejo pri pripravi občinskih prostorskih načrtov. Na podlagi ugotovitev iz tega poročila, da nekateri problemi pri pripravi občinskih prostorskih načrtov izhajajo tudi iz neustreznih določb Zakona o prostorskem načrtovanju - ZPNačrt, predvsem tistih, ki se nanašajo na postopek priprave občinskih prostorskih načrtov in še posebej na dokaj zapleteni postopek njihovega potrjevanja pred sprejemanjem na občinskih svetih, je Ministrstvo za okolje in prostor pripravilo predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju: ZPNačrt-A), ki ga je 15.12.2009 sprejel Državni zbor RS.

Ena večjih sprememb v tem zakonu se nanaša na nadzor države nad občinskimi prostorskimi načrti. Po prvotni ureditvi iz ZPNačrt se je občinski prostorski načrt pred sprejemom na občinskem svetu potrdil s strani ministrstva, pristojnega za prostor, ali pa potrdil oziroma zavrnil s strani vlade. V primeru slednjega je bilo občini dano na voljo tudi pravno varstvo v obliki upravnega spora. Šele izdan sklep ministra oziroma pozitivni sklep sta bila pogoj za to, da je lahko občinski svet sprejel občinski prostorski načrt. Postopek potrjevanja občinskih prostorskih načrtov se v spremenjeni ureditvi po ZPNačrt-A ukinja in nadomešča s sprejemom sklepa o ugotavljanju usklajenosti predloga občinskega prostorskega načrta. Razlika spremenjene ureditve s prej veljavno je ta, da država ne potrjuje več občinskega prostorskega načrta v celoti, temveč le ugotavlja njegovo usklajenost z javnimi interesi države. Minister, pristojen za prostor, tako s sklepom ugotovi usklajenost občinskega prostorskega načrta z izdanimi mnenji (in s tem tudi smernicami) nosilcev urejanja prostora, v kolikor pa iz mnenj izhaja neusklajenost, odločanje o tem prenese na vlado. V primeru prekoračitve roka, ki je predpisan za izdajo sklepa ministra oziroma vlade, se šteje, da je predlog občinskega prostorskega načrta z interesi države usklajen.

V primerjavi s prejšnjo ureditvijo ZPNačrt-A po mnenju Vlade RS bolj jasno in bolj sistemsko razmejuje pristojnosti države in občin, obenem pa tudi jasno določa odgovornosti. Navedene spremembe v zakonu temeljijo na drugačnem pristopu, ki je napram prejšnjemu mehkejši in temelji tudi na načelih zaupanja, sodelovanja in usmerjanja med državo in občinami kot dvema ravnema oblasti v RS na področju urejanja prostora, katera so bila po prejšnji zakonski ureditvi pravzaprav negirana, saj je sistem s predhodnim potrjevanjem predloga občinskega prostorskega načrta temeljil na oblastnem odločanju države v zadevah iz pristojnosti lokalne samouprave.

Vlada meni, da s to spremembo zakonske ureditve ni v ničemer ogrožena pravna varnost posameznikov, saj se z njo nadzor države nad občinskimi prostorskimi načrti ne prelaga v čas, ko so ti že sprejeti, zaradi česar naj bi se po mnenju Varuha povečala možnost odprave ali razveljavitve nezakonitih aktov. Občine bodo s sklepom, s katerim bo vlada ugotovila morebitno neusklajenost predloga občinskega prostorskega načrta na določenem področju, pravočasno (pred sprejemom akta na občinskem svetu) opozorjene, da ta načrt ne upošteva smernic oziroma predpisov z delovnih področij posameznih državnih nosilcev urejanja prostora in bodo morale

takšno neusklajenost še pred njegovim sprejemom odpraviti. V kolikor občine tega ne bodo storile pa se morajo zavedati, da jih v primeru neupoštevanja teh mnenj skoraj zagotovo čaka presoja zakonitosti njihovih aktov.

Ker navedene spremembe ZPNačrt veljajo šele od začetka letošnjega leta zaenkrat v praksi še ni ugotovljenih morebitnih slabosti navedene zakonske ureditve, na katere opozarja Varuh. Pristojno Ministrstvo za okolje in prostor pa bo pri spremljanju izvajanja zakona nanje vsekakor pozorno in bo, v kolikor bo to potrebno, pripravilo ustrezne zakonske spremembe.

2.7.6 INŠPEKCIJSKI POSTOPKI


Ugotovitve Varuha v zvezi z nemožnostjo pravočasnega odziva na prejete vloge in nemožnostjo ažurnega opravljanja inšpekcijskega nadzora in vodenja postopkov gradbene inšpekcije v veliki meri držijo. Vendar pa je glede na opisano nujno malo širše pojasniti stanje v zvezi z obveznostmi, ki jih gradbenim inšpektorjem nalagajo predpisi in seveda veliko število prispelih vlog – prijav o domnevnih nepravilnostih, pa seveda tudi veliko število postopkov, ki jih vodijo gradbeni inšpektorji. Navajamo kratek opis bistvenih, s predpisi določenih obveznosti gradbene inšpekcije in posledice pri delu gradbenih inšpektorjev. Poleg nadzora nad objekti - kar ureja zakon o graditvi objektov (ZGO-1), gradbeni inšpektorji nadzirajo tudi »posege v prostor«, za katere gradbeno dovoljenje ni potrebno in tudi niso objekti po določbah ZGO-1 (npr. vrtne ute, lope, škarpe, dvorišča, nadstrešnice, urbano opremo – torej urejanje naselij in krajine) – kar bi sicer po vsebini morala biti naloga lokalnih skupnosti. Opisano, neprimerno stanje predpisov, povzroča vsaj 60 % dela gradbene inšpekcije. Uredba o upravnem poslovanju (Uradni list RS št. 20/2005 in drugi) v 18. členu določa, da mora organ v 15 dneh po prejemu vloge odgovoriti na vsako vlogo. Ob enormni količini prijav (vlog) o domnevnih nepravilnostih pri gradnjah oziroma pri motenju posesti, katere prejmemo v gradbeni inšpekciji (v večini primerov so le-te neutemeljene oziroma ne sodijo v pristojnost gradbene inšpekcije), je to določbo zakona nemogoče izpolniti. Neizpolnitev te obveznosti pa predstavlja kršitev zakona! Le za ilustracijo stanja lahko navedemo, da so npr. v tednu od. 1.3.2010 do 5.3.2010 gradbeni inšpektorji prejeli 328 novih zahtevkov – vlog, na katere morajo odgovoriti. Pri tem pa naj pojasnimo, da lahko pravilen in ustrezen odgovor podamo šele po ugotovitvi pravilnega in nedvoumnega dejanskega stanja, kar pa v praksi torej pomeni po izvedbi ugotovitvenega postopka! Le v Uradu glavne inšpektorice je bilo v tem času evidentiranih 87 vlog, s tem, da pri tem ni upoštevanih mnogih zahtevkov in odgovorov na telefonske klice in odgovorov ob osebnih obiskih prijaviteljev pri inšpektorjih! Za primer še povejmo, da je bilo samo na sedežu Območne enote Inšpektorata v Ljubljani v letu 2010 do meseca avgusta na gradbene inšpektorje knjiženih 875 prijav o domnevnih novih nepravilnostih pri gradnjah objektov. Gradbenih inšpektorjev je bilo na sedežu te enote v tem času le 8! Če ocenimo letno število prejetih prijav in zahtevkov v gradbeni inšpekciji o domnevnih nepravilnostih (v novih zadevah, ki še niso v obravnavi), je to cca. 20.000 vlog.

Ker je gradbenih inšpektorjev v celi državi le 67 (od teh jih 8 opravlja tudi delo vodenja gradbene inšpekcije v enoti ali/in vodenje območne enote), bi moral vsak gradbeni inšpektor odgovoriti najmanj na 500 prijav letno (seveda po predhodnem ugotovitvenem postopku!). To seveda ni mogoče – pa četudi bi gradbeni inšpektorji delali le to! Odgovarjanje na tovrstne vloge zavzame velik del časa gradbenih inšpektorjev, v tem času seveda ne morejo opravljati inšpekcijskega nadzora.

Popolnoma enako je v primeru izpolnjevanja rokov, določenih v ZUP (tudi ZUS) za izdajo odločb in drugih aktov, odgovorov na pritožbe, tožbe in odločanje o njih, pri uvajanju izvršilnih postopkov, itn..

Gradbeni inšpektorji so v letu 2009 obravnavali 8.229 upravnih zadev. V tem letu so uvedli 3.341 novih zadev (postopkov), zaključili 3.816 zadev.

V letu 2009 so gradbeni inšpektorji vodili 1.516 izvršilnih postopkov. V tem letu so uvedli 629 novih izvršilnih postopkov in zaključili 721 izvršilnih postopkov.

V letu 2009 so gradbeni inšpektorji uvedli 628 novih prekrškovnih postopkov in izrekli 1.341 prekrškovnih ukrepov, v letu 2010 pa do današnjega dne beležimo že 444 novih odprtih prekrškovnih postopkov na področju gradbene inšpekcije.

Ob tolikšnem številu inšpekcijskih in prekrškovnih postopkov ni mogoče v vseh primerih slediti rokom, določenih v predpisih za izvedbo posameznih dejanj v upravnem postopku.

Poseben problem je so prekrškovni postopki. Inšpektorji smo v letu 2005 prejeli le dodatno obveznost vodenja prekrškovnih postopkov, ki se naj bi po besedah snovalcev prekrškovne reforme odvijali hitro in enostavno (in se tako končali pretežno z izdajo plačilnih nalogov), pri tem pa nas niso okrepili tudi z dodatnimi kadri s sodišč, ki so do leta 2005 vodila te postopke! Vse spremembe prekrškovne zakonodaje, usmerjene v razbremenitev sodišč, so povzročile tudi prenos administrativnih opravil v prekrškovnih sodnih postopkih s sodišč na inšpektorje (po odločitvi v zvezi z zahtevo za sodno varstvo – vročanje, izvršitev odločitev sodišč, stroški); kljub temu, da ob prenosu prekrškovnih pristojnosti s sodišč na inšpekcije, strokovni sodelavci prekrškovnih sodnikov - bilo pa jih je bistveno več kot sodnikov!, na inšpekcije niso bili preneseni.

Glede na opisane s predpisi določene obveznosti in glede na veliko število postopkov, ki jih vodijo gradbeni inšpektorji, pri delu gradbenih inšpektorjev ni mogoče izpolnjevati z zakoni in drugimi predpisi določenih rokov v upravnih postopkih in pri upravnem poslovanju z vlogami!

Da lahko kljub opisanim obveznostim zagotovimo vsaj nujni minimalni, bistveni nadzor nad gradnjo objektov, kar je sicer osnovna naloga in namen gradbene inšpekcije, smo v gradbeni inšpekciji uvedli kriterije, po katerih opravimo nadzor prioritetno.

Druga, še mnogo bolj neprimerna možnost bi bila, da gradbeni inšpektorji uvedejo le toliko postopkov, kolikor jih zmorejo voditi v s predpisi določenih rokih. Pa čeprav bi bilo le to zakonito!

Pa tudi take rešitve ne bi omogočile izpolnjevanja obveznosti in rokov, določenih z Uredbo o upravnem poslovanju – ker je vlog preprosto bistveno preveč.

Podobne posledice glede povečevanja količine dela gradbenih inšpektorjev ima tudi Zakon o dostopu do informacij javnega značaja oziroma zahtevki, vloženi na podlagi tega zakona, pa seveda mnogi zahtevki Varuha človekovih pravic, Komisije za korupcije, Upravne inšpekcije in drugih organov, ki »spremljajo« delo javnih uslužbencev Inšpektorata. Odgovori, poročila, zahtevajo ogromno delovnega časa gradbenih inšpektorjev. Da je paradoks še večji, takšno stanje povzroča seveda še več zahtevkov in vlog gradbeni inšpekciji in drugim državnim organom. Ker na te ni mogoč takojšen in zadovoljiv odgovor, to ponovno povzroči še več zahtevkov državnih organov gradbeni inšpekciji, itd., kar vodi v začaran krog!

Opisano stanje možnosti oziroma nemožnosti dela gradbene inšpekcije pa je vsekakor v nasprotju z veljavnimi predpisi!

Na tako stanje v Inšpektoratu RS za okolje in prostor opozarjajo že dalj časa, le-to je razvidno iz letnih in drugih poročil o delu Inšpektorata. Eno zadnjih, obsežnejših poročil v zvezi s tem, z natančnimi številčnimi prikazi zadev in opisom problemov, pa tudi s predlogi za rešitev stanja, je Poročilo o delu Inšpektorata RS za okolje in prostor v letu 2009, poslano Inšpekcijskemu svetu in Ministrstvu za javno upravo.

Rešitev opisanega stanja presega možnosti in pristojnosti Inšpektorata RS za okolje in prostor, pa tudi Ministrstva za okolje in prostor.

Vsekakor se zavedamo, da glede na smernice zmanjševanja zaposlovanja v državni upravi bistveno povečanje števila gradbenih inšpektorjev ni mogoče, zato smo predlagali ustrezno spremembo predpisov. Iz opisanih razlogov sedaj pripravljamo tudi osnutek zakona o gradbeni inšpekciji, ki bi stanje vsaj omilil.

Vse bolj se opisanemu podobno stanje stopnjuje tudi v inšpekciji za okolje in naravo, stanovanjski inšpekciji in geodetski inšpekciji. Geodetski inšpektor je le eden za celo Slovenijo.

Glede stališča Varuha, da bi gradbeni inšpektor moral takoj po izvršljivosti izvršiti odločbo, ne pa v zvezi z vloženo pritožbo čakati na dokončno oziroma pravnomočno odločitev o izvršilnem naslovu, moramo pojasniti naslednje.

Razlog za takšno stališče Varuha je v določbi zakona o graditvi objektov, da pritožba zoper odločbo gradbenega inšpektorja ne zadrži izvršitve odločbe. Določbe glede upravnih aktov in postopkov pa vsebujejo tudi drugi predpisi. Tako npr. Zakon o inšpekcijskem nadzoru v 7. členu določa načela sorazmernosti in tudi pogoje za določitev dolžine roka za odpravo nepravilnosti. Nenazadnje je ena temeljnih zahtev pravne varnosti, da vsak upravni ali sodni akt preide v stanje, v katerem ga ni več mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti. Gre za temeljno varstvo pridobljenih pravic, ki jih mora varovati pravna država. V primeru izvršitve inšpekcijskega ukrepa in kasneje odpravljenem izvršilnem naslovu, bi bilo povzročeno stanje, katerega bi ne bilo mogoče več vrniti v prejšnje stanje. Povzročena bi bila nepopravljiva škoda, prav tako zelo omajan ugled pravne države. Tako se gradbeni inšpektorji v določenih utemeljenih primerih odločijo za prisilno izvršitev ukrepa po dokončnosti ali pravnomočnosti upravnega akta. Pri tem naj pojasnimo, da takšne primere predvideva že ZUP (293. člen), namreč gradbeni inšpektorji posegajo v zasebnikovo najbolj občutljivo področje – na njegovo nepremičnino – in če je možno se bo seveda gradbeni inšpektor glede na načelo sorazmernosti poslužil najmilejšega ukrepa, če bo presodil, da bo s tem še vedno zagotovljeno učinkovito inšpekcijsko nadzorstvo oziroma če bo s tem dosežen namen predpisa. In v ta sklop seveda šteje tudi morebiten odlog izvršitve odločbe z namenom preprečitve nepopravljive škode.

Dodati pa moramo tudi, da je zakon o graditvi objektov tudi iz tovrstnih razlogov uvedel večji izbor ukrepov in sankcij, ki se jih lahko posluži gradbeni inšpektor, da doseže namen zakona. Take ukrepe pa je uvedel tudi zakon o inšpekcijskem nadzoru.

Glede pripomb Varuha v zvezi z evidentiranjem dokumentarnega gradiva moramo omeniti, da smo v letu 2009 večino inšpekcijskih pisarn že opremili s skenerji - zaradi izredno nizkih proračunskih sredstev na žalost še vedno ne vseh. Problem pri poslovanju z dokumentarnim gradivom predstavlja tudi dejstvo, da inšpektorji v inšpekcijskih pisarnah nimajo administrativne pomoči, tako morajo tudi tovrstna dela opravljati sami. Še dodatni problem pri tem pa povzroča tudi nizka zmogljivost računalniško podprtega informacijskega sistema, ki ga imamo na razpolago v Inšpektoratu RS za okolje in prostor. V letošnjem letu imamo v planu Inšpektorata tudi vsaj delno ureditev tudi tega problema – z nabavo dodatne strojne in programske opreme. S tem upamo, da se bo vsaj deloma izboljšalo obstoječe stanje glede poslovanja z dokumentarnim gradivom.


PRIMERI:

Primer št. 64 - Dolgotrajnost ponovnega postopka na Agenciji RS za okolje


Varuhinja Človekovih pravic v navedenem primeru opozarja na dolgotrajnost ponovnega postopka na Agenciji RS za okolje (v nadaljevanju: ARSO) v primeru izdaje vodnega dovoljenja. Na ARSO poudarjajo, da postopek v tej zadevi še vedno ni končan, saj je bil na podlagi tožbe sosedov pobudnice postopka pri Varuhinji pred Upravnim sodiščem sprožen upravni spor, kronološki potek postopka, na katerega opozarja Varuhinja pa je na kratko povzet v spodnjem odgovoru.

Kot izhaja iz primera Varuhinje, so 28.4.2009 posredovali dokumenta, ki sta bila izdana v ponovnem postopku izdaje vodnega dovoljenja, in sicer vodno dovoljenje št. 35526-8866/2004-41 z dne 24.4.2009 in odločbo št. 35526-161/2006 z dne 24.4.2009. Z navedeno odločbo so pobudnici v postopku ponovno zavrnili vlogo za izdajo vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za lastno oskrbo hleva za rejo malih živali. Zoper izdano odločbo se je pobudnica ponovno pritožila in drugostopenjski organ (MOP), je odločbo odpravil in zadevo vrnil ARSO v ponovni postopek.

ARSO je nato že tretjič zapored vodil postopek izdaje vodnega dovoljenja tako za pobudnico, kot tudi za dve drugi stranki, ki sta prav tako vložili vlogo za izdajo vodnega dovoljenja. V obrazložitvi izdanega vodnega dovoljenja št. 35526-8866/2004-47 z dne 2.9.2009 so poudarili pomen 199. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju: ZV-1), ki pravi, da mora pravna ali fizična oseba, ki je na dan uveljavitve ZV-1 v letu 2002 izvajala lastno oskrbo s pitno vodo, v dveh letih od uveljavitve ZV-1 (to je do 10.08.2004) vložiti vlogo za pridobitev predmetnega dovoljenja. Pobudnica postopka pred Varuhinjo svoje vloge ni vložila do navedenega datuma, ampak šele 24.04.2007, kar pa ne velja za drugi dve stranki, ki sta vlogo vložili pravočasno. Zakon o splošnem upravnem postopku v 130. členu določa, da kadar gre za pravice in obveznosti več strank, lahko organ začne in vodi en sam postopek, vendar le če se pravice in obveznosti strank opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago. Pravna podlaga za izdajo vodnega dovoljenja za stranki, ki sta pravočasno vložili vlogi je 127. člen ZV-1 v povezavi z 199. členom ZV-1. Pravna podlaga za izdajo vodnega dovoljenja pobudnici pa je 127. člen ZV-1 kot nova raba vode. Iz opisanih razlogov neenake pravne podlage, prvostopenjski organ ni združil postopka izdaje vodnega dovoljenja.

Pobudnica se je znova pritožila in drugostopenjski organ je z odločbo št. 3555-44/2008-15 z dne 11.11.2009 odpravil izdano vodno dovoljenje ARSO št. 35526-8866/2004-47 z dne 02.09.2009 ter vsem trem strankam v postopku izdal vodno dovoljenje. Zoper izdano vodno dovoljenje MOP je bil, kot navedeno že zgoraj, sprožen upravni spor, v katerem še ni bilo odločeno.

Glavni namen ARSO v celotnem postopku je bil zavarovati obstoječo rabo vode. Kompleksnost in zato dolgotrajnost postopka je vidna iz zgoraj navedenega, izdano vodno dovoljenje in odločba ARSO, ki ju navaja Varuhinja v svojem poročilu pa sta bili izdani na podlagi temeljite preveritve dejanskega stanja ter premišljene odločitve. Vendar zaradi ponovne pritožbe pobudnice in tožbe nasprotnih strank postopek s tem ni bil končan in traja še danes.

Primer št. 65 - Po več kot enem letu Inšpektorat RS za okolje in prostor odločil v ponovnem postopku


Gradbeni inšpektor je prvo odločbo izdal 18.10.2005. Odločbo je Ministrstvo za okolje in prostor odpravilo, ker je obstajal dvom o utemeljenosti inšpekcijskega ukrepa, ker je bil objekt zgrajen na podlagi dovoljenja, izdanega v letu 1984. Iz istega razloga je tudi Upravno sodišče v letu 2007 odpravilo odločbo Ministrstva za okolje in prostor.

Ker je bilo dejansko stanje tako glede dejanskega stanja objekta, grajenega pred 20 leti in glede dejanskega stanja upravnih aktov zahtevno in težko dokazljivo, je postopek gradbenega inšpektorja po prejemu sodbe Upravnega sodišča pa do izdaje nove odločbe trajal leto dni. Glede na dejstvo, da gradbeni inšpektorji vzporedno vodijo večje število postopkov in opravljajo še druga dela, ta doba ni posebej dolga.

Primer št. 66 - Nedopustno dolg odzivni čas Inšpektorata RS za okolje in prostor

Ministrstvo za okolje in prostor:Iz podatkov v inšpekcijskem spisu je razvidno, da je na obravnavanem zemljišču večje število starih objektov. Gradbeni inšpektor je postopek uvedel v letu 2009, v letu 2010 je zaradi ugotovljene nadomestne novogradnje investitorju izrekel inšpekcijski ukrep, ker ni pridobil gradbenega dovoljenja.

Vsekakor se strinjamo z Varuhom, da bi bilo primerno prijave občanov obravnavati čimprej po prejemu, žal v gradbeni inšpekciji to že dolgo časa ni mogoče. Število gradbenih inšpektorjev se že 15 let ne povečuje, pristojnosti in obveznosti je iz leta v leto več, da o povečevanju števila prijav o domnevnih nepravilnostih, v mnogih primerih sicer neutemeljenih, ne govorimo.

Glede na opisano stanje, inšpektorji obravnavajo prioritetno le zadeve, pri katerih gre za ogrožanje varnosti, okolja, prostora, zadeve v varovanih območjih, ipd. Domnevna nepravilnost, opisana v predmetni prijavi, pa teh pogojev ne izpolnjuje.

Primer št. 68 - Po devetih letih izvrševanja inšpekcijske odločbe še ni izdan sklep o dovolitvi izvršbe


V odgovorih Inšpektorata RS za okolje in prostor so Varuhu pojasnjeni razlogi, zakaj gradbeni inšpektor postopka prisilne odstranitve ostrešja stanovanjske hiše še ni uvedel. Ponovimo lahko le, da je problem, zakaj gradbeno dovoljenje za dvig strehe ni pridobljeno, čeprav ga je po zakonu mogoče dobiti, le v neurejenih lastniških odnosih. Pri tem pa je, kot že omenjeno, potrebno v inšpekcijskih postopkih upoštevati načelo sorazmernosti, ob tem pa delovati tako, da se ne povzroči morebitna nepopravljiva škoda na preostalem delu objekta. Odstranitev ostrešja nad sicer legalno zgrajenim objektom se tako ne uvršča med prioritete pri delu gradbene inšpekcije, tako tudi postopek prisilne odstranitve ostrešja še ni bil uveden.

Primer št. 69 - Upravičena kritika dela Inšpektorata RS za okolje in prostor


Iz podatkov v inšpekcijskem spisu je razvidno, da je Upravno sodišče RS o tožbi, vloženi v izvršilnem postopku, odločilo v februarju 2010. Glede na to, da se zadeva tudi ne uvršča med prioritete pri delu gradbene inšpekcije, je inšpektor pričel z nadaljevanjem izvršilnega postopka po prejemu sodbe. Vsekakor v primeru vložene tožbe šele odločitev sodišča pomeni večjo verjetnost nespremenljivosti aktov, izdanih v izvršilnem postopku, kar seveda zmanjša možnost, da bi se po odstranitvi objekta v izvršilnem postopku odpravili izvršilni akti ali izvršilni naslov.

Primer št. 70 - Prelaganje pristojnosti za sanacijo onesnaževanja vodovarstvenega območja in za njen nadzor


Dne 27.09.2008 je pričel veljati Odlok o programu za izvedbo sanacije onesnaženja vodovarstvenega območja na območju gradbišča na Dravskem polju v Občini Kidričevo ( v nadaljevanju: Odlok) s katerim je bil sprejet Program za izvedbo sanacije onesnaženja vodovarstvenega območja na območju gradbišča na Dravskem polju v Občini Kidričevo. Mnenje Varuha človekovih pravic je, da je glede na določila Odloka za spremljanje izvedenih sanacijskih ukrepov pristojna URSZR, ne glede na to, da je mnenje URSZR, da URSZR ni organ odgovoren za spremljanje sanacijskih ukrepov, ki so v pristojnosti MOP.

V zvezi z navedenim pojasnjujemo, da smo Varuhu človekovih pravic dne 16.9.2009 pisno pojasnili potek aktivnosti iz Odloka, prav tako je bil dne 5.11.2009 s strani Varuha človekovih pravic organiziran sestanek zaradi dodatne razjasnitve okoliščin obravnavanega primera, ki so se ga udeležili predstavniki Ministrstva za okolje in prostor.

V zvezi z navedenim pojasnjujemo, da je bil URSZR v prvi fazi, to je le neposredno ob požaru odgovoren za takojšnjo zagotovitev požarnega varovanja pogorišča zaradi varovanja zdravja ljudi, živali, okolja in premoženja. Obseg sanacijskih ukrepov prve faze, za katerega je pristojen URSZR je definiran v 3.1. a točka Programa za izvedbo sanacije onesnaženja vodovarstvenega območja na območju gradbišča na Dravskem polju v Občini Kidričevo kot Priloge Odloka. V trenutku, ko je bil požar s strani URSZR saniran in ko so nastali pogoji za sanacijo »pogorišča«, je pristojnost URSZR prenehala. Za nadzor sanacije sta pristojni gradbena in okoljska inšpekcija, ki sta skladno s svojimi pristojnostmi tudi ukrepali z izdajo odločb.

Primer št. 71 - Počasna sanacija onesnažene Mežiške doline


Vlada RS je v letu 2007 sprejela Odlok o območjih največje obremenjenosti okolja in o programu ukrepov za izboljšanje kakovosti okolja v Zgornji Mežiški dolini, s katerim je določila tudi dinamiko izvajanja teh ukrepov. Na podlagi tega odloka je na letni ravni predvideno, da se za izvajanje ukrepov zagotovi finančna sredstva v višini okrog 1 mio €. Vlada vsako leto sprejme letni program ukrepov in poročilo o izvajanju programa za preteklo leto. Programi ukrepov se v celotnem obdobju izvajajo z dinamiko in finančno intenzivnostjo, predvideno v odloku, prav tako pa so v

proračunih RS za leta 2010, 2011 in 2012 predvidena sredstva v višinah, ki jih določa odlok.

Primer št. 73 - Izvršljivost okoljevarstvenega dovoljenja


Inšpektorat RS za okolje in prostor je odgovor poslal Varuhu v januarju 2010. Priloge odgovoru so tudi dopisi med Inšpektoratom in Agencijo RS za okolje.

V zvezi z vprašanjem izvršljivosti okoljevarstvenega dovoljenja so na Agenciji RS za okolje (v nadaljevanju: ARSO) na Varuhinjo človekovih pravic naslovili dva dopisa, v okviru katerih smo pojasnili naše stališče. Iz obeh odgovorov izhaja, da je po mnenju ARSO okoljevarstveno dovoljenje izvršljivo, kljub temu, da določba o izvršljivosti ni bila navedena v izreku navedenega dovoljenja. K svojim navedbam smo priložili tudi komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, ki ga je izdal Inštitut za javno upravo leta 2004 (stran 595) ter pravno mnenje o izvršljivosti okoljevarstvenega dovoljenja pred odločitvijo o pritožbi, ki ga je izdelal Inštitut za javno upravo v oktobru 2009. Enako sledi iz objave za javnost Ministrstva za okolje in prostor z dne 08.10.2009, v kateri se je to izreklo o izvršljivosti.

Po navedenem primeru in še posebej po opozorilu Varuha dosledno pazimo, da v vsa okoljevarstvena dovoljenja vključujemo tudi določbo o izvršljivosti.

Primer št. 74 - Asfaltna baza – nadaljevanje iz Varuhovega letnega poročila za leto 2007


V poročilu je posebej izpostavljena zadeva, ki se nanaša na Asfaltno bazo Planinska vas, ki se rešuje že zelo dolgo. Tudi samo poročilo ugotavlja, da gre za zapleteno zadevo, kar je vplivalo tudi na njeno dolgotrajno reševanje.MOP je izdal odločbo o ničnosti uporabnega dovoljenja dne 6. 8. 2009, po navedbah iz poročila, šele v avgustu 2009, čeprav je odločba o zavrnitvi zahtevka za izdajo gradbenega dovoljenja postala pravnomočna dne 30. 11. 2006. V tem času je bilo sporno ali lahko ukrepa gradbeni inšpektor kljub temu, da objekt ima uporabno dovoljenje ali ne. Poleg tega pa je bila v teku obnova postopka izdaje uporabnega dovoljenja, zato MOP ni ukrepal z drugim izrednim pravnim sredstvom (ničnostjo). Tako je bila izdana odločba o ničnosti po tem, ko je bil postopek obnove zaključen (januar 2009).

Razlog za izdajo odločbe gradbenega inšpektorja s katero je odredil odklop asfaltne baze z elektro omrežja je dejstvo, da je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo št. 35110-9/2007-53 z dne 6.8.2009 izreklo za nično uporabno dovoljenje št. 351-78/2006 z dne 12.7.2006, ki ga je za uporabo asfaltne baze izdala Upravna enota Šentjur pri Celju. Uporabno dovoljenje je bilo pravnomočno. Zoper odločbo Ministrstva z dne 6.8.2009, s katero je izreklo za nično uporabno dovoljenje, je vložena tožba. Upravno sodišče RS o tožbi še ni odločilo. Obstoja torej možnost, da se odločitev Ministrstva za okolje in prostor spremeni. V primeru izvršitve inšpekcijskega ukrepa pa bi bilo povzročeno stanje, katerega bi ne bilo mogoče več vrniti v prejšnje stanje. V primeru, da bi Upravno sodišče RS spremenilo odločitev Ministrstva, bi bila povzročena velika škoda, saj je investitor uporabljal asfaltno bazo na podlagi veljavnega dovoljenja.

Glede na opisano stanje odločba gradbenega inšpektorja, s katero je odredil odklop asfaltne baze z elektro omrežja, še ni bila izvršena. Gradbeni inšpektor je rok za izvršitev odklopa podaljšal do odločitve Upravnega sodišča v zvezi z uporabnim dovoljenjem.

Primer št. 77 - Izvršba ustanovljena, izvršilni naslov iz leta 1992 ostaja – nadaljevanje primera iz leta 2008


Vprašanje se nanaša na odločbo Republiškega sanitarnega inšpektorata, danes Zdravstvenega inšpektorata RS. Inšpektorat RS za okolje in prostor kot tudi Ministrstvo za okolje in prostor v zvezi z izvrševanjem te odločbe nimata pristojnosti.

2.8. GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE

SPLOŠNO

2.8.1 KOMUNALNO GOSPODARSTVO


a) Izvajanje obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom

1) Odgovor na pripombe glede nestrinjanja s sistemsko ureditvijo področja

V prvi polovici leta 2010 se je Ministrstvo za okolje in prostor predvsem intenzivno ukvarjalo s pripravo »novega« Cenika dimnikarskih storitev. Tekom uporabe Sklepa o ceniku dimnikarskih storitev (Uradni list RS, št. 101/09) sprejetega meseca novembra 2009 so bile namreč s strani izvajalcev in uporabnikov, reprezentativnih zbornic, kot tudi Tržnega inšpektorata RS podane dodatne pobude in predlogi. Pri pripravi Sklepa o ceniku dimnikarskih storitev z dne 16.7.2010, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 57/10 z dne 16.7.2010 so sodelovali tako predstavniki civilnih

iniciativ, kot tudi reprezentativnih zbornic. S Sklepom o ceniku dimnikarskih storitev so natančneje urejena razmerja med izvajalci in uporabniki storitev tako pri izvajanju storitev kot pri njihovem obračunavanju. Ponovno je uveden tarifni sistem, odpravljeni so časovni normativi za posamezne storitve, jasno je opredeljeno v katerih primerih se zaračuna stroške prevoza.

V pripravi je Uredba o emisiji snovi v zrak iz malih in srednjih kurilnih naprav, s katero bodo med drugim sodobneje in upoštevaje evropski pravni red opredeljene emisije iz malih kurilnih naprav, storitve na katerih sodijo med obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom.

2) Odgovor na pripombe v zvezi s pritožbami uporabnikov zoper storitve posameznih izvajalcev dimnikarske službe

Zaradi številnih pripomb uporabnikov v zvezi z nepravilnostmi izvajanja dimnikarske službe, bo tukajšnje ministrstvo intenzivno nadaljevalo s postopki strokovnega nadzora koncesionarjev, za katerega je Ministrstvo za okolje in prostor pristojno na podlagi 39a. člen Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije. V okviru strokovnega nadzora ministrstvo nadzira, ali posamezen izvajalec opravlja storitve in druge naloge dimnikarske službe na način, kot je to določeno s predpisi in pravili stroke, tako da je zagotovljena kvaliteta opravljenih storitev in drugih nalog. Če ministrstvo pri nadzoru ugotovi nepravilno ali nestrokovno ravnanje izvajalca dimnikarske službe, lahko izda odločbo iz petega odstavka 27. člena te uredbe ali v okviru svojih pristojnosti in nalog ukrene, kar je potrebno, da se nepravilnosti in nestrokovnost odpravijo. V primeru ugotovljenih hujših nepravilnosti pa lahko Ministrstvo za okolje in prostor Vladi RS predlaga tudi odvzem koncesije.

b) Pokopališka in pogrebna dejavnost Vlada RS je svoji seji dne 10.12.2009, na predlog Ministrstva za gospodarstvo določila besedilo Predloga zakona o pogrebni dejavnosti in upravljanju pokopališč ter ga poslala v obravnavo Državnemu zboru. Predlog bistveno spreminja sedanjo pravno ureditev tega področja.

Ministrstvo za gospodarstvo:Po zaključku medresorskega usklajevanja ter s predložitvijo Predloga zakona o pogrebni dejavnosti in upravljanju pokopališč Državnemu zboru, se je z dnem 29.12.2009 začel zakonodajni postopek. Sočasno so bile s predlogom zakona seznanjene tudi vse poslanske skupine, ki so že na začetku podale zadržke glede koncepta zakona. V nadaljevanju se je razprava o konceptu zakona odvijala tudi na delovnih telesih Državnega zbora, zato je bilo na koalicijskem usklajevanj, ki je potekalo dne 05.03.2010 odločeno, da bo zaradi večjih nasprotovanj ministrstvo pripravilo amandmaje k predlogu zakona, pri čemer bo upoštevalo, da se mora koncept zakona spremeniti v delu, ki se nanaša na pogrebno dejavnost in sicer na način, da se bo tudi pogrebna dejavnost opravljala kot gospodarska javna služba, znotraj katere pa bodo imeli naročniki pogreba čim večjo možnost izbire. Ministrstvo je v skladu z navedenim pričelo s postopkom spreminjanja koncepta zakona oziroma

s pripravo amandmajev, pri čemer je k sodelovanju ponovno povabilo vso zainteresirano javnost. Po neuspelih usklajevanjih, se je ministrstvo odločilo, da bo amandmaje pripravilo samostojno, pri čemer je v čim večji meri upoštevalo mnenja nasprotujočih si interesnih skupin. Ker predlagana rešitev ministrstva tudi po spremembi koncepta ni zadostila zahtevam zainteresirane javnosti oziroma ker amandmaji ne bi mogli doseči takšne rešitve, ki bi obenem zadostila vsem stranem in vsem nomotehničnim zahtevam za sprejetje zakona, je bila dne 31.03.2010 na koalicijskem usklajevanju sprejeta odločitev, da se na seji Odbora za gospodarstvo, 07.04.2010 sprejme sklep, da zakon ni primeren za nadaljnjo obravnavo. V toku koalicijskih usklajevanj so se pojavili tudi pomisleki v zvezi s pristojnostjo Ministrstva za gospodarstvo pri pripravi zakonodaje na tem področju.

2.8.2 KOMUNIKACIJE


Vračanje vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje

Očitek varuha je, da postopki vračanja vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje niso bili dovolj transparentni, saj naj bi se pobudniki pritoževali, da od občin in krajevnih skupnosti niso prejeli ustreznih pojasnil, zato so bila potrebna mnoga dodatna pojasnila organov lokalnih skupnosti. Tudi na Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (oz. pred spremembo resorne pristojnosti v septembru 2009 še na Ministrstvu za gospodarstvo) smo prejeli večje število pobud oz. zahtev v zvezi z izvajanjem Zakona o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (v nadaljevanju: ZVVJTO). Ministrstvo je namreč na podlagi 14. in 15. člena ZVVJTO pristojno za opravljanje nadzora nad izvajanjem ZVVJTO s strani lokalnih skupnosti.

Ministrstvo lahko z denarno kaznijo za prekršek kaznuje odgovorno osebo lokalne skupnosti, (1) če v roku ne objavi na krajevno običajen način seznama fizičnih in pravnih oseb, ki nastopajo kot dejanski končni upravičenci, (2) če v roku ne izda predpisa in ne vrača v skladu z določili predpisa oz. (3) če v roku ne začne vračati v deležih sorazmernih vlaganjem oseb, navedenih na seznamu. Glede vprašanj, ki pa se pojavijo izven navedenih okvirov, pa ministrstvo nima pristojnosti, temveč lahko lokalno skupnost zgolj opozori na morebitne nepravilnosti ter predlaga rešitve. Tako je tudi v primeru preglednosti postopkov na strani lokalne skupnosti.

Ob tem še pojasnjujemo, da ZVVJTO v 6. členu pooblašča lokalno skupnost, da s predpisom podrobneje določi način sestave seznama, način ugotavljanja sorazmernih deležev vračila ter pogoje in roke vračanja teh deležev. ZVVJTO torej podaja samo okvir, na podlagi katerega lokalne skupnosti same določijo postopek vračanja vlaganj.

V nekaterih primerih, prejetih na ministrstvu, je bilo prav tako, kot s strani varuha, zaznati morebitno premalo transparentno delovanje lokalne skupnosti, pri čemer smo lokalnim skupnostim predlagali večjo preglednost oz. boljše obveščanje končnih upravičencev. Večinoma pa so se primeri nanašali na problem sorazmernosti vračil glede na vlaganja. Tudi v konkretnem primeru, ki je omenjen v poročilu varuha (ko je

pobudnik trdil, da je podal vlogo, a ne ve kje se je ta izgubila) bi posledično lahko šlo za problem sorazmernosti vračanja vlaganj. Ministrstvo sicer meni, da končnim upravičencem ni potrebno podajati vlog oz. zahtevkov na lokalno skupnost, saj je slednja na podlagi samega ZVVJTO zavezana vrniti prejeto vračilo v celoti v deležih, sorazmernih vlaganjem oseb, navedenih na seznamu končnih upravičencev (izjema pa so seveda primeri, ko iz arhivov določeni upravičenci niso razvidni; takrat se morajo le ti samo javiti).

Naj poudarimo, da se je ministrstvo odzvalo na vsako prejeto vlogo glede vračanja vlaganj ter jo obravnavalo v skladu s svojimi pristojnostmi.

2.8.3 ENERGETIKA

Ministrstvo za gospodarstvo:

Na poročilo Varuha s področja energetika Ministrstvo za gospodarstvo nima pripomb.

2.8.4 PROMET


2.9. STANOVANJSKE ZADEVE

SPLOŠNO


Z ugotovitvami Varuha, da se niso upoštevala priporočila za odpravo nedorečenosti in pomanjkljivosti zakonodaje, se ne moremo strinjati. Z zadnjo novelo Stanovanjskega zakona (SZ-1), je bil tudi na Varuhovo pobudo oblikovan člen o izjemnem nadaljevanju najemnega razmerja brez javnega razpisa, na novo pa je bila uvedena pravica do subvencije tudi za najemnike tržnih stanovanj. Izboljšane so bile nekatere določbe v zvezi z upravljanjem, in na tej podlagi je bil v letu 2009 sprejet tudi nov Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb, z namenom lažjega dogovarjanja glede pravic in obveznosti tako upravnika, kot samih etažnih lastnikov.

Ravno tako so bile Pravilniku o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem opravljene številne korekcije, ki omogočajo prejšnjim najemnikom stanovanj ponovno kandidiranje za neprofitno stanovanje pod določenimi pogoji ter določbe glede večje prožnosti za občine pri samem dodeljevanju ustreznih stanovanj.

2.9.1 DELOŽACIJE IN BIVALNE ENOTE


Na vprašanje Varuha, kam se obrniti po pomoč ali kdo mora zagotavljati bivalne enote, in ponovni poziv, da je nujno v SZ-1 določiti obveznost in odgovornost občine pri zagotavljanju bivalnih enot, pojasnjujemo, da je v obstoječem SZ-1 uzakonjena obveznost občin, in sicer v 154. členu, da zagotavlja sredstva za graditev, pridobitev in oddajanje neprofitnih stanovanj ter stanovanjskih stavb, namenjenih začasnemu reševanju stanovanjskih potreb socialno ogroženih oseb in pogojev za razvijanje

različnih oblik gradnje in prenove z ustrezno zemljiško in normativno politiko. Občinski svet sprejme občinski stanovanjski program, s katerim se konkretizira stanovanjska politika občine. Obveznost in odgovornost občin pri zagotavljanju bivalnih enot, namenjenih začasnemu reševanju stanovanjskih potreb socialno ogroženih oseb, je torej predpisana. Občine morajo torej vsaka za svoje območje poskrbeti tudi za tiste občane, ki se znajdejo v najtežji situaciji in zagotoviti ustrezno število bivalnih enot, s katerimi lahko rešujejo najbolj pereče stanovanjske probleme.

Glede opažanja Varuha, da bi kazalo pred deložacijo uvesti določene neformalne in informativne postopke, saj posamezniki še tik pred deložacijo mislijo, da se jim to ne more zgoditi in ne uporabijo vseh pravnih poti ter pravnih sredstev za zaščito svojih pravic, pojasnjujemo, da je v SZ-1 natančno določen postopek v primeru krivdne odpovedi najemne pogodbe, med katerim se vseskozi najemnika opozarja na posledice in njegove pravice. Sicer pa svetovanje tik pred deložacijo ne more ustaviti samega postopka deložacije, ki pa tudi ni predmet stanovanjske zakonodaje.

2.9.2 NAJEM NEPROFITNIH STANOVANJ IN SUBVENCIJE NAJEMNIN


Časovno določena zaveza občin o obvezni objavi razpisa za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem bi bila po našem mnenju pretirana zahteva. Zaradi različnih in nezanesljivih intervalnih časovnih obdobij pri zagotavljanju neprofitnih stanovanj (gradnja, nakup, rekonstrukcije…), se z morebitno letno zavezo za objavo razpisov, sama oddaja neprofitnih stanovanj ne bo v ničemer spremenila. Občine sedaj same skrbijo za objavo razpisa takrat, ko predvidevajo, kdaj bodo lahko oddale neprofitna stanovanja. Pri razpisu upoštevajo vso bodočo planirano gradnjo, nakup, rekonstrukcije, izpraznitev ipd. zato je po opravljenem razpisu veljavna prednostna lista dolgo časa v veljavi (tudi dve leti in več), vse z namenom, da se razpoložljiva neprofitna stanovanja kontinuirano oddajajo v najem upravičencem.

Izvedba celotnega razpisa traja v povprečju od pet do devet mesecev, zato bi bila časovna obveza za večje občine velik organizacijski zalogaj in vsekakor večje finančno breme. Poleg tega se zastavlja vprašanje kriterijev za razpise, saj nekatere, zlasti manjše in ruralne občine, razpisov za neprofitna stanovanja sploh nimajo, ker ni potreb po neprofitnih stanovanjih.

Višji in ustreznejši dohodkovni cenzus pri ugotavljanju upravičenosti do subvencije neprofitne in tržne najemnine bo uveljavljen z mesecem junijem 2011, z uveljavitvijo višjega minimalnega dohoda, ki ga uvaja Zakon o socialnovarstvenih prejemkih. Pri pripravi predloga Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev je bila na pobudo MOP črtana obveznost prosilcev, da se prijavijo na zadnji javni razpis za dodelitev neprofitnega stanovanja, vendar je bila navedena rešitev v okviru široke strokovne in javne razprave zavrnjena.

2.9.3 NAJEMNIKI V DENACIONALIZIRANIH STANOVANJIH


Za prejšnje imetnike stanovanjske pravice v denacionaliziranih stanovanjih je bila z določbami v SZ-1 vpeljana tako imenovana nadomestna privatizacija – določene višine nepovratnih sredstev ter določeni krediti pod ugodnejšimi pogoji, če so najemniki želeli sami rešiti svoje stanovanjsko vprašanje. Glede na materialne zmožnosti države, so bile te spodbude doslej večkrat korigirane v pozitivni smeri za same najemnike. Od okoli 4.700 denacionaliziranih stanovanj, zasedenih z najemniki, je doslej možnost lastnega reševanja stanovanjskega vprašanja izkoristilo 2.720 najemnikov. Za materialne spodbude je bilo porabljeno 25,6 mio EUR.

Vsem preostalih najemnikom v denacionaliziranih stanovanjih je zagotovljen trden in trajen položaj, kar pomeni, da imajo pravico bivati v teh stanovanjih za nedoločen čas, njihova najemnina pa je neprofitna. Takšne zakonske določbe veljajo tudi za vse preostale najemnike v neprofitnih stanovanjih. Zagotovljeno pa je tudi sodno varstvo.

Ravno tako je potrebno poudariti, da ima najemnik ob izselitvi iz stanovanja pravico do povrnitve neamortiziranega dela koristnih in potrebnih vlaganj v stanovanje, ki jih je opravil v soglasju z lastnikom, kar najemniku zagotavlja 98. člen SZ-1. Takšna ureditev velja tudi za vse ostale prejšnje imetnike stanovanjske pravice in nove najemnike neprofitnih stanovanj, zato menimo, da med njimi ni neenakosti.

2.9.4 HIŠNIŠKA STANOVANJA


Hišniška stanovanja so bila opredeljena kot službena oziroma kadrovska stanovanja in na njih ni bilo možno pridobiti t.i. brezpogojne stanovanjske pravice kot na drugih družbenih stanovanjih. Tisti najemniki hišniških stanovanj, ki pa so pridobili stanovanjsko pravico na takih stanovanjih, so že rešili svoje stanovanjsko vprašanje v skladu s 175. členom SZ-1, ki omogoča enake pogoje kot jih imajo najemniki denacionaliziranih stanovanj.

Neomejene stanovanjske pravice na hišniškem stanovanju ni bilo možno pridobiti po nobeni stanovanjski zakonodaji v preteklosti, saj so se hišniška stanovanja nahajala ne samo v večstanovanjskih stavbah, temveč tudi v velikih primerih v vrtcih, osnovnih in višjih šolah, sodiščih in drugih zavodih. Ta stanovanja so bila strogo namenska in so bila vedno dodeljena pod pogoji, vezanimi na opravljanje določenih nalog za večstanovanjske ali poslovne stavbe.

Enačenje hišniških in službenih stanovanj, s stanovanji, na katerih je bila v preteklosti pridobljena stanovanjska pravica (prejšnja družbena stanovanja in stanovanja, ki so bila predmet denacionalizacije), ni mogoče, zato tudi ni pogojev za nadomestno privatizacijo po 173. členu SZ-1.

2.9.5 DRUGO


Varuh opozarja na neurejenost postopka zamenjave neprofitnega stanovanja za drugo neprofitno stanovanje, kar omogoča občinam prosto urejanje tega področja.

Vse občine morajo o vsaki pobudi za zamenjavo stanovanja odločiti z odločbo na podlagi postopka, ki ga določa Zakon o splošnem upravnem postopku. Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj določa, da najemodajalci v okviru svojih možnosti omogočajo menjave najemnih stanovanj in pri tem upoštevajo spremenjene potrebe najemnikov neprofitnih stanovanj po primerni stanovanjski površini, lokaciji stanovanja, legi (nadstropje) in višini najemnine in drugih stroških za uporabo stanovanja. O upravičenosti oziroma neupravičenosti do zamenjave neprofitnega stanovanja najemodajalec odloči skladno z določbami zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Torej morajo občine že sedaj spoštovati določbe glede postopka zamenjave, kar omogoča pravno varnost za pobudnike za zamenjavo stanovanja, saj imajo možnost pritožbe na odločitev občine in v nadaljevanju tudi pravico do sodnega varstva. Pri tem pojasnjujemo, da je drugostopenjski organ v postopkih oddajanja in zamenjave neprofitnih stanovanj uprava občine.

Menimo, da je postopek zamenjave stanovanj ustrezno urejen in hkrati poenoten za vse občine. Zlasti je pomembno, da se o vsaki pravici odloči z odločbo in da ima vsak občan možnost uveljavljati pravno varstvo. Glede na to, da je dodeljevanje neprofitnih stanovanj v najem v pristojnosti občin, imajo le-te na podlagi SZ-1 možnost in pravico, da urejajo to področje podrobneje s svojimi predpisi, denimo z občinskim stanovanjskim programom.

Glede brezplačne pravne pomoči občanom pojasnjujemo, da Sektor za stanovanja v času uradnih ur nudi pojasnila občanom po telefonu. Občanom so zagotovljena tudi pisna pojasnila na zastavljena vprašanja. Prav tako zagotavljamo pisna pojasnila na portalu E-uprava v zvezi z dodeljevanjem neprofitnih najemnih stanovanj. Na spletni strani Ministrstva za okolje in prostor imajo občani možnost pridobiti ustrezna pojasnila v zvezi s pogostimi vprašanji, ki se nanašajo na upravljanje večstanovanjskih stavb. Glede na navedeno menimo, da je občanom pravna pomoč in svetovanje z vidika izvajanja določil predpisov, ki se nanašajo na stanovanjsko področje, na ustrezen način zagotovljena.



1. Menimo, da se v okviru materialnih zmožnosti občin in države ustrezno izvaja načelo, da država ustvarja možnosti, da si državljani pridobijo primerno stanovanje. Občine dodelijo v povprečju vsako leto okrog 450 neprofitnih stanovanj. Čakalne dobe za pridobitev stanovanj se zmanjšujejo. Občanom oz. mladim družinam, ki si lahko same rešijo stanovanjsko vprašanje, pa država nudi nepovratna sredstva (subvencije), ki jih prejemajo osem let. Trenutno je do subvencij upravičeno 8.360 mladih družin. V okviru novega nacionalnega stanovanjskega programa pa se bodo prav gotovo iskale možnosti še trdnejše zaveze in strategije reševanja stanovanjskih vprašanj.

2. Pri pripravi novega nacionalnega stanovanjskega programa in ob dopolnitvah SZ-1 se bodo proučile možnosti še dodatnega spodbujanja in zagotavljanja dostopnosti do primernih stanovanj. Glede na veljavno finančno zakonodajo (avtonomnost in integralnost občinskih proračunov), ločena opredelitev finančnih virov za izvajanje stanovanjske politike trenutno ni mogoča. Vsekakor pa v MOP podpiramo možnost, da bi se del zbranih sredstev iz bodočega obdavčenja nepremičnin del teh sredstev v

občinah namensko usmeril za zagotavljanje neprofitnih najemnih stanovanj in bivalnih enot.

Glede obveznosti objavljanja javnih razpisov za dodelitev neprofitnih stanovanj v določenih časovnih terminih pa menimo, da bi bila to prevelika obremenitev za občine, zlasti iz operativnih in finančnih razlogov.

3. Za postopek zamenjave neprofitnih stanovanj se uporabljajo določbe Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem. V zakonu je določeno, da se o tem odloči z odločbo, kar določa tudi navedeni pravilnik. Pravilnik tudi opozarja, na kaj mora biti najemodajalec pozoren pri zamenjavi stanovanja. To področje je torej že regulirano, pri tem pa je potrebno upoštevati tudi avtonomijo občin, ki imajo pravico in dolžnost voditi stanovanjsko politiko skladno s sprejetim občinskim stanovanjskim programom.

4. Ustreznejši oziroma višji dohodkovni cenzusi pri ugotavljanju upravičenosti do subvencije neprofitne in tržne najemnine se bodo pričeli uporabljati z mesecem junijem 2011, z uveljavitvijo novega Zakona o socialno-varstvenih prejemniki, s katerim je že uzakonjen višji minimalni dohodek kot osnovna podlaga pri izračunu upravičenosti do subvencije najemnine.

Pobuda, da se prosilcem za subvencijo najemnine ne bi bilo potrebno prijavljati na razpis za dodelitev neprofitnega stanovanja, je bila že zavrnjena v okviru strokovne javne razprave pri pripravi predloga Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev.

5. Glede sistemsko enotne rešitve vprašanja hišniških stanovanj le-ta ni mogoča, saj pravica do hišniškega stanovanja izhaja iz dvoje različni okoliščin. V pretežni večini je šlo za službena stanovanja, na katerih se ni pridobila stanovanjska pravica in je bila uporaba stanovanja vezana na čas hišnikih opravil. Hišniki, katerim je bila dodeljena stanovanjska pravica (torej uporaba stanovanja za nedoločen čas) pa imajo po SZ-1 enake pravice kot prejšnji imetniki stanovanjske pravice na denacionaliziranih stanovanjih. Od 1.1.2009 pa imajo najemniki hišniških stanovanj pravico tudi do subvencije k najemnini, če plačujejo tržno najemnino in izpolnjujejo dohodkovne ter premoženjske pogoje. V kolikor bi radi najemniki hišniških stanovanj le-te zapustili, pa se lahko prijavijo tudi na občinski razpis za dodelitev neprofitnih stanovanj, saj se njihov položaj (stanovanjske razmere), dodatno točkujejo s 160 točkami po veljavnem pravilniku.

PRIMERI:

Primer št. 81 - Občina in center za socialno delo različno tolmačita zakonsko podlago za subvencioniranje najemnin


Varuhu človekovih pravic je bilo z več dopisi pojasnjeno, da je bilo po proučitvi celotnega primera ki ga navaja v poročilu, ugotovljeno, da mnenje centra za socialno delo o ugotavljanju upravičenosti do subvencioniranja najemnine sploh ni bilo uradno. V petletnem obdobju, odkar ugotavljajo upravičenosti do subvencije občine

in ne centri za socialno delo, se je prvič zgodilo, da je do takšnega primera sploh prišlo. Glede na navedeno smo ocenili, da ni potrebe, da bi zaradi opisanega primera morali obvestiti Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, da obvesti vse centre za socialno delo, da do navedenih »peš« izračunavanj o upravičenosti do subvencije pri neprofitni najemnini, s strani zaposlenih na centrih za socialno delo, ne bi prihajalo več.

Z mesecem junijem 2011 pa se bodo vsa odločanja o upravičenosti do socialnih pomoči, med katere sodijo tudi subvencija pri plačilu neprofitne in tržne najemnine, ponovno prenesla na centre za socialno delo, kot enotne vstopne točke.

2.10. DELOVNA RAZMERJA

SPLOŠNO


Z načelnimi ugotovitvami in izraženimi mnenji varuha človekovih pravic o stanju ter njegovimi predlogi in priporočili za izboljšanje stanja oziroma strokovnega ravnanja pri delu delovne inšpekcije, se Inšpektorat RS za delo kot organ v sestavi MDDSZ strinja in jih v skladu s svojimi pristojnostmi in pooblastili ter zmožnostmi uveljavlja pri svojem delovanju.2.10.1 PROBLEMATIKA ZAPOSLENIH V GOSPODARSKIH DRUŽBAH2.10.2 NADZOR NAD INVALIDSKIMI PODJETJI, KI PRIDOBIJO SREDSTVA OD SKLADA ZA VZPODBUJANJE ZAPOSLOVANJA INVALIDOVMinistrstvo za delo, družino in socialne zadeve:

Varuhinja na podlagi opisane pobude v zvezi z dodeljevanjem finančnih vzpodbud, ki jih je delodajalec za zaposlitev dveh invalidov prejel od Sklada za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov (v nadaljevanju: Sklad) kljub kršenju pravic iz delovnega razmerja že zaposlenim invalidom, opozarja na potrebo po poostrenem inšpekcijskem nadzoru nad delodajalci, ki pridobijo sredstva Sklada. Nekateri delodajalci namreč sredstva, namenjena za izplačilo plač zaposlenim invalidom izkoriščajo za povečanje kapitala, plač pa ne izplačujejo.

Na MDDSZ pripravljamo spremembe Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, ki za preprečevanje možnih zlorab in kršitev v prihodnosti predvideva tudi nova določila v zvezi s porabo javnih sredstev, pridobljenih zaradi zaposlenih invalidov. V primeru, da delodajalec teh sredstev ne bo porabil na predpisan način, bo namreč moral neporabljena ali napačno porabljena sredstva, obrestovana, nakazati Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in Zavodu za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije. Če bo ob nadzoru ugotovljeno neizpolnjevanje slednjega, delodajalec do javnih sredstev za zaposlene invalide ne bo več upravičen v tekočem letu in naslednjem koledarskem letu.

Glede varuhinjinih navedb, da sta bili posledici prijave inšpekciji stečaj družbe in odpoved pogodb o zaposlitvi delavcem invalidom, pojasnjujemo, da Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju določa pogoje za začetek stečajnega postopka ter sam postopek, pri čemer je določen pogoj, da je dolžnik insolventen. Posledica prijave inšpekciji ob odkritih kršitvah delovnopravne zakonodaje je dolžnost ukrepanja delovne inšpekcije v skladu s predpisi, ki določajo njeno delovanje. Dodajamo še, da je zagrožena kazen za

ugotovljene kršitve iz navedenega primera od 750 do 2.000 eurov za delodajalca in od 100 do 800 eurov za odgovorno osebo delodajalca. Inšpektorat RS za delo lahko v skladu z Zakonom o prekrških izreče najnižje predpisane mere glob, zaradi česar menimo, da ukrepanje inšpektorata glede na ostalo poslovno ravnanje delodajalca ni moglo vplivati na insolventnost le-tega in sprožiti stečajni postopek.

2.10.3 ODPRAVLJANJE ZAOSTANKOV PRI REŠEVANJU UGOVOROV IN ZAHTEV ZA VARSTVO PRAVIC NA MINISTRSTVU ZA OBRAMBO

Ministrstvo za obrambo:

Varuh navaja stanje in aktivnosti v ministrstvu v upravnem delu in v Slovenski vojski, za odpravo zaostankov pri reševanju ugovorov in zahtev za varstvo pravic. Ministrstvo za obrambo poskuša z organizacijskimi in drugimi ukrepi zaostanke čim prej rešiti, pri čemer so zaostanki v glavnem rešeni v upravnem delu, kjer je na dan 31. 8. 2010 še devet nerešenih ugovorov oziroma zahtev, od katerih pa sta 2 vložena v zadnjem obdobju. V Slovenski vojski je iz obdobja 2004 do vključno 2008 nerešenih 962 zadev in skupno, če se upošteva tudi nerešene zadeve v letu 2009 in 2010, je nerešenih zadev na dan 31. 8. 2010 skupno 1792 zadev. Od tega rok za rešitev še ni iztekel v 60 primerih. V Slovenski vojski ocenjujejo glede na razpoložljive kadrovske možnosti, da bodo zaostanki v celoti odpravljeni do leta 2012, ker kadrovskih zmogljivosti ni mogoče povečevati zaradi omejevanja rasti stalne sestave Slovenske vojske. Pri tem so upoštevane zadeve, katerih reševanje je v pristojnosti Ministrstva za obrambo.

2.10.4 POSLEDICE KANDIDATURE ZA EVROPSKO POSLANKO

2.10.5 TRPINČENJE NA DELOVNEM MESTU

Urad Vlade Republike Slovenije za enake možnosti:

Da bi okrepili zaščito pred spolnim in drugim nadlegovanjem ter trpinčenjem na delovnem mestu, k čemur delodajalce zavezuje 45. člen Zakona o delovnih razmerjih, je Vlada Republike Slovenije maja 2009 sprejela Uredbo o ukrepih za varovanje dostojanstva zaposlenih v organih državne uprave (Uradni list RS, št. 36/09). Uredba predstavlja predpis, s katerim se ureja izvajanje ukrepov za zagotovitev takšnega delovnega okolja, v katerem ne bo spolnega in drugega nadlegovanja ali trpinčenja v organih državne uprave, hkrati pa predstavlja primer dobre prakse za ostale delodajalce. V uredbi so podane definicije spolnega nadlegovanja, nadlegovanja in trpinčenja ter določena obveznost predstojnikov, da seznanijo vse zaposlene s prepovedjo tovrstnih ravnanj in vedenj ter ukrepi v primeru kršitev. Predstojniki so v svojih organih na podlagi uredbe dolžni imenovati svetovalke oziroma svetovalce za pomoč in informiranje. Naloge svetovalcev so, da osebo z izkušnjo spolnega in drugega nadlegovanja ali trpinčenja informira o postopkih, ki so na voljo, ter ji pomaga pri reševanju problema, če jo le-ta za to zaprosi. Predpogoj, da je oseba lahko imenovana za svetovalko oziroma svetovalca pa je udeležba na usposabljanju s področja varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ter trpinčenjem, ki ga izvaja Urad za enake možnosti, v organizaciji Upravne akademije. Za primere, da že pride do spolnega in drugega nadlegovanja ali trpinčenja pa uredba predvideva, naj skuša nadlegovana ali trpinčena oseba problem

najprej rešiti neformalno. Če to ni možno ali ni uspešno, naj o tem pisno obvesti predstojnico oziroma predstojnika, ki mora v roku 15 dni ustrezno ukrepati. V tem času ima predstojnica oziroma predstojnik možnost, da zaradi lažje odločitve o nadaljnjih ukrepih, imenuje tričlansko komisijo, ki naj ugotovi okoliščine v zvezi z domnevnim spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem. V primeru, da predstojnica oziroma predstojnik v zakonskem roku 15 dni ne ukrepa ali ne ukrepa ustrezno, ima nadlegovana ali trpinčena oseba pravico, da v nadaljnjih osmih dneh poda pritožbo na Komisijo Vlade RS za pritožbe iz delovnega razmerja. Pritožba na to komisijo je procesna predpostavka za morebitno kasnejše uveljavljanje sodnega varstva, ki ga lahko ta oseba uveljavlja v roku 30 dni od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko pote če rok za izdajo sklepa komisije za pritožbe.

2.10.6 PRITISKI NA POBUDNIKA ZARADI ISKANJA POMOČI PRI VARUHU

2.10.7 DODATEK ZA DVOJEZIČNOST


Ministrstvo za kulturo je v letu 2009 uradno opozorilo vodstvo RTV Slovenija, naj v svojih internih aktih določijo delovna mesta, na katerih delovne potrebe narekujejo dvojezičnost zaposlenih javnih uslužbencev in ga podpiralo pri urejanju tega vprašanja. Dejansko je bil problem odprt predvsem v Kopru, kjer potekata ločena slovenski in italijanski program. Ob tem so skoraj vsi zaposleni, zlasti pa še zaposleni v italijanskem programu, menili, da so upravičeni do dodatka za dvojezičnost, medtem ko je vodstvo RTV Slovenija vztrajalo pri stališču, da so do njega upravičeni samo zaposleni na tistih delovnih mestih, kjer svojega dela ne bi mogli opravljati brez dejanske dvojezičnosti. RTV Slovenija je na tej podlagi januarja letos sprejela interni akt Merila za določanje dodatka za dvojezičnost, opredelila delovna mesta s tako zahtevo in na njih zaposlenim 72 delavcem tudi izplačuje dodatek za dvojezičnost. Novinarjem v višini 12 %, drugim pa v višinah 6 % ali 3 %. Ministrstvo za kulturo meni, da je RTV Slovenija s tem v osnovi uredila to vprašanje. V nadaljevanju dialoga med vodstvom hiše in zaposlenimi oziroma njihovimi sindikati pa je mogoče, ob upoštevanju strokovnih argumentov, ta razmerja urejati še primerneje, predvsem z vidika števila upravičencev do tega dodatka, toda to je odgovornost subjektov na RTV Slovenija.

2.10.8 NEPRAVILNOSTI V PLAČNEM SISTEMU

2.10.9 PROBLEM KADROVSKE ZASEDBE, OBSEGA IN PLAČILA NADURNEGA DELA IN DELOVNE OPREME PRAVOSODNIH POLICISTOV (PAZNIKOV)

2.10.10 ZAPOSLOVANJE URADNIKOV NA DVOJEZIČNEM PODROČJU

2.10.11 PROBLEMATIKA POMORŠČAKOV, KI SO ZAPOSLENI PRI DRUŽBI GENSHIPPING CORPORATION, HČERINSKI DRUŽBI SPLOŠNE PLOVBE


Z vidika delovnih razmerij glede problematike pomorščakov, ki so zaposleni pri družbi Grenshipping Corporatio, in glede priporočila varuhinje, naj vlada prouči specifičen položaj zaposlenih pri hčerinskih družbah Splošne plovbe Portorož, ki niso podvrženi nobenemu nacionalnemu pravnemu redu v celoti, in poišče ustrezne načine zavarovanja njihovih pravic, MDDSZ pojasnjuje, da je v Programu dela Vlade Zakon o ratifikaciji Konvencije o delovnih standardih v pomorstvu. S prenosom te konvencije bodo na zakonski ravni rešeni tudi navedeni problemi, saj konvencija zelo natančno ureja delovnopravni položaj pomorščakov.

2.10.12 ŠTIPENDIJE


MDDSZ je letu 2010 začelo s postopki priprave novega štipendijskega zakona, s katerim bi med drugim na novo uredili tudi podeljevanje štipendij za nadarjene. V ta namen je bila imenovana delovna skupina, ki se je ukvarjala s to vrsto štipendije in v katero so bili med drugim povabljeni tudi predstavniki Ministrstva za šolstvo in šport ter Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo.

Ključni problemi na tem področju, ki jih je zaznala delovna skupina, so:

- Problem obstoječega sistema Zoisovega štipendiranja, ki se kaže v nagrajevanju predvsem storilnostno naravnanih dijakov in študentov, zaradi česar ni mogoče več govoriti o štipendiranju nadarjenih. Ob tem naj izpostavimo problem ocen predvsem v osnovnih šolah, saj je iz leta v leto več odličnjakov, kar ne odraža realnega stanja.- Problem definiranja oziroma ugotavljanja, kdo je nadarjen (strokovna javnost si namreč ni enotna glede tega vprašanja).- Problem konceptov odkrivanja in dela z nadarjenimi v osnovnih in srednjih šolah, saj se koncept v osnovnih šolah ne izvaja kvalitetno (v nekaterih osnovnih šolah je več kot polovica učencev identificiranih kot nadarjenih) in se je dejansko izrodil, v srednjih šolah pa se sploh ne izvaja.- Problem uporabe omenjenih konceptov odkrivanja in dela z nadarjenimi za namen Zoisovega štipendiranja.- Problem zagotavljanja štipendij oziroma finančne pomoči za izobraževanje vsem šolajočim pri razvijanju njihovih sposobnosti, saj v tem trenutku to finančno ni

izvedljivo.

Ob tem naj opozorimo, da bo novi zakon predvideval določene korekcije obstoječega sistema Zoisovega štipendiranja, vendar samo za določeno prehodno obdobje, ko bi nato uvedli popolnoma nov sistem štipendiranja “nadarjenih”. Skratka, spremembe na področju štipendiranja ne bodo mogle stopiti v veljavo takoj, ampak bo potrebno dovolj dolgo prehodno obdobje za ustrezne priprave, predvsem na področju šolstva.

Kar zadeva kadrovskih štipendij oziroma regijskih štipendijskih shem bi dodali zgolj to, da je potrebno iskati razloge za zamujanja pri izplačilih teh štipendij v izredno zahtevnih in birokratskih postopkih črpanja ESS sredstev. Finančni vir regijskih štipendijskih shem namreč predstavljajo ESS sredstev. Finančni vir štipendijskih shem namreč predstavljajo ESS sredstva.


PRIMER:

Primer št. 85 - Uradne ure na Inšpektoratu RS za delo


Priporočilo Varuha o zagotavljanju uradnih ur v večjem obsegu je glede na zaostrene gospodarske razmere vsekakor razumljivo, vendar inšpektorat RS za delo s trenutnimi kadrovskimi zmogljivostmi tega ni zmožen zagotoviti. Pojasnjujemo tudi, da strokovno pomoč na podlagi 4. člena Zakona o inšpekciji dela ne zagotavljamo le v času uradnih ur, ampak za vse bistvene institute delovnopravne zakonodaje tudi preko uradnih spletnih strani organa ter preko odgovorov na zaprosila za strokovno pomoč, ki smo jih v letu 2009 prejeli 1.034. Na tem mestu poudarjamo tudi, da Inšpektorat RS za delo obravnava vse prejete vloge. Sicer pa obseg uradnih ur in uradnih ur po telefonu podrobneje določa Uredba o upravnem poslovanju.

Primer št. 92 - Nadlegovanje ali trpinčenje na delovnem mestu


MDDSZ pojasnjuje, da je Inšpektorat RS za delo v konkretnem primeru ugotovil, da je delodajalec sicer sprejel ukrepe v smislu 45. člena Zakona o delovnih razmerjih, vendar pa se je omejil le na organ v sestavi, na področju celotnega ministrstva pa ukrepov v smislu 45. člena Zakona o delovnih razmerjih v času nadzora ni v celoti zagotovil. V zadevi je bila izdana upravna ureditvena odločba, s katero je bilo delodajalcu naloženo, da zagotovi dosledno izvajanje 45. člena Zakona o delovnih razmerjih.

2.11. POKOJNINSKO IN INVALIDSKO ZAVAROVANJE

SPLOŠNO

2.11.1 PRAVICA TUJCA DO POKOJNINE ZA DELOVNO DOBO, KI JO JE DOSEGEL V REPUBLIKI SLOVENIJI


Glede tega podpoglavja pripominjamo, da naslov tega podpoglavja ne ustreza obravnavanim različnim vsebinam tega podpoglavja.

UŽIVALEC DELNE (STAROSTNE) POKOJNINE NIMA PRAVICE DO LETNEGA DODATKA


V zvezi z opozorilom Varuha človekovih pravic, da uživalci delne pokojnine niso upravičeni do sorazmernega dela letnega dodatka, pojasnjujemo, da je navedena problematika posledica neusklajene veljavne zakonodaje s področja delovnih razmerij in s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 103/07 - ZDR-A) so imeli vsi uživalci delnih pokojnin, ki so imeli sklenjene pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom od polnega, pravico do

celotnega regresa za letni dopust. S sprejemom novele ZDR-A pa imajo delavci, ki se delno upokojeni, pravico le do sorazmernega regresa za letni dopust glede na njegovo zaposlitev s krajšim delovnim časom. Za izplačilo preostalega dela regresa za letni dopust oziroma letnega dodatka pa v sedaj veljavni zakonodaji ni pravne podlage, saj se predpisi s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja v tem času niso spreminjali.

V predlogu novega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je trenutno še vedno v javni razpravi ter v medresorskem usklajevanju, bomo to problematiko uredili na način, da bodo tudi uživalci delnih pokojnin upravičeni do letnega dodatka.

2.11.2 34. ČLEN ZPIZ -1 NE OMOGOČA VSEH PRAVIC IZ INVALIDSKEGA ZAVAROVANJA


Na MDDSZ smo že dalj časa seznanjeni s problematiko pri omejevanju obsega pravic iz invalidskega zavarovanja za zavarovance iz drugega odstavka 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) v povezavi s 7. alinejo prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, kjer je upoštevan samo trenutni status zavarovanca ob nastanku invalidnosti, ne upošteva pa gostote oziroma pogoja pretežnosti zavarovanja za širši obseg pravic. Na podlagi navedenega je strokovna delovna skupina že v letu 2007 pripravila delovni predlog sprememb predpisa o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je med drugim predvidel ureditev navedene problematike na način, da se pod pogojem, da zavarovanci iz drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1 izpolnijo pogoj pretežnosti zavarovanja za širši obseg pravic in omogoči priznanje vseh pravic na podlagi ugotovljene II. ali III. kategorije invalidnosti. Predlog zakona zaradi pomanjkanja soglasja med socialnimi partnerji ni bil posredovan v proceduralni postopek.V novem predloga zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je ponovno predlagana ureditev tega vprašanja na način, da se za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja upošteva pretežnost zavarovanja, kar je pravičnejše glede na do sedaj veljavno ureditev, po kateri se pravice iz naslova invalidnosti presojajo glede na status zavarovanca v času nastanka invalidnosti.

2.11.3 INVALIDSKO ZAVAROVANJE


V zvezi z opozorilom varuhinje glede neizplačevanja delne invalidske pokojnine oziroma denarnega nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo v primeru, da je zavarovancu ponujeno ustrezno delovno mesto in bi lahko dejansko začel opravljati delo s krajšim delovnim časom od polnega, vendar delavec zaradi začasne zadržanosti ni začel z delom z delovnim časom, ki ustreza njihovi preostali delovni zmožnosti, pojasnjujemo, da je z navedeno problematiko seznanjeno tako MDDSZ kot tudi na Ministrstvo za zdravje. V predlogu novega zakona pokojninskem in invalidskem zavarovanju smo navedeno problematiko uredili na način, da bo delovni invalid s pravico do dela s krajšim delovnim časom, pridobil pravico do delne invalidske pokojnine z dnem veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom od polnega na drugem

ustreznem delovnem mestu vse, dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.


Primer št. 99 - Ustavitev izplačila pokojnine in huda življenjska stiska pobudnice zaradinapak uslužbencev Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve:

Zavod je v postopku izplačila pokojnin dolžan upoštevati veljavne pravne predpise s socialnega in finančnega področja. Skladno s tem je v 186. členu ZPIZ-1 določena obveza Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje glede preverjanja upravičenosti do nadaljnjega izplačevanja preko obrazcev Potrdilo o živetju za vse upravičence, živeče v tujini. Prav tako so upravičenci, skladno s 185. čl. ZPIZ-1 dolžni Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v 8-ih dneh naznaniti vsako osebno ali dejansko okoliščino oz. njeno spremembo, ki vpliva na pravico po tem zakonu, njen obseg ali izplačevanje, torej tudi spremembo bivališča.

Skladno s ciljem Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, da kot proračunski uporabnik posluje kot dober gospodar, z zakonskimi podlagami in v smeri preprečevanja neupravičenih izplačil je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vzpostavil kontrolne mehanizme, s pomočjo katerih preverja vsako spremembo okoliščin, ki lahko vplivajo na pravico, obseg ali izplačevanje, ki izhaja iz zakona. V konkretnem primeru ustavitve izplačila pokojnine pobudnice je bilo izkazano neskladje med podatkom o stalnem bivališču v informacijskem sistemu Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in Centralnem registru prebivalstva, pri čemer je bilo zavedeno, da oseba nima urejenega stalnega prebivališča v RS. Kot pojasnjuje tudi MDDSZ v dopisu z dne 18.11.2008, oseba brez urejenega stalnega bivanja v RS izgubi pravico, ki izhaja iz zdravstvenega zavarovanja.

Zaradi spleta vseh že predhodno pojasnjenih okoliščin v odgovoru Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki ga Varuh v poročilu navaja, gre za edini primer, kjer je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje postopal na že opisan način. Po pregledu podatkov v CRP Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje nenazadnje ugotavlja, da si je upravičenka uspešno uredila stalno prebivališče v RS.

2.12. ZDRAVSTVENO VARSTVO IN ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE

SPLOŠNO

Ministrstvo za zdravje: (razširitev pooblastil zastopnikov)

Zastopniki pacientovih pravic na podlagi 49. člena Zakona o pacientovih pravicah (v nadaljnjem besedilu: ZPacP) pacientom nudijo pomoč pri uresničevanju pravic do zdravstvenih storitev, hkrati pa nudijo pacientom tudi osnovne informacije, strokovno pomoč in dajejo konkretne usmeritve pri uveljavljanju pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Potrebno je poudariti, da zastopniki niso pooblaščeni za

odločanje o morebitnih kršitvah pacientovih pravic, temveč le za zastopanje ter nudenje pomoči pacientom.

Odločanje o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja je na podlagi Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju podvrženo drugačnim postopkovnim pravilom (uporaba posebnega upravnega postopka) ter zaupano v odločanje avtonomni instituciji - Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki je odgovoren za zagotavljanje omenjenih pravic.

S strani Varuha predlagane spremembe bi bistveno povečale zahtevnost in odgovornost dela zastopnika pacientovih pravic, kar posledično pomeni, da bi zastopniki morali imeti ustrezno formalno izobrazbo, svojo funkcijo pa bi morali opravljati profesionalno. Institut zastopnika pacientovih pravic je bil ustanovljen predvsem zaradi svetovanja in pomoči pacientom, pomoč ter svetovanje zastopnikov pa ZPacP zagotavlja tudi na področju pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (drugi odstavek 49. člena ZPacP). Na tem mestu pa ne gre spregledati določbe ZPacP, ki določa, da se pacientove pravice, ki so hkrati vezane na sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja, uresničujejo v okviru predpisov s področja obveznega zdravstvenega zavarovanja. Razširitev pristojnosti zastopnika pacientovih pravic bi tako pomenila tudi poseg v področje, ki je eksplicitno izvzeto iz urejanja ZPacP.

(podeljevanje koncesij)

Ministrstvo za zdravje se zaveda pomanjkljivosti v zvezi s podeljevanjem koncesij na primarni in sekundarni ravni, ki se nanašajo na sam postopek podeljevanja, kot tudi na mrežo javne zdravstvene službe, ki bi kot odraz potreb prebivalstva po storitvah javne zdravstvene službe, morala predstavljati ustrezno podlago tudi za podeljevanje koncesij. Ministrstvo za zdravje bo podeljevanje koncesij uredilo z novim zakonom o zdravstveni dejavnosti, ki za podeljevanje koncesij določa razpis, in sicer v primerih, ko bo tako določal koncesijski akt. V obdobju do sprejema nove ureditve Ministrstvo za zdravje koncesij v glavnem ne podeljuje, na primarni ravni pa soglasje h koncesiji izda le v primerih, ko občina izvede javni razpis zaradi prenehanja izvajanja koncesije, javni zdravstveni zavod na določenem območju pa nima pogojev za prevzem dodatnega programa. Ministrstvo za zdravje je občinam v zvezi s podeljevanjem koncesij poslalo ustrezna priporočila, z dopisom pa je obvestilo tudi vlagatelje za koncesijo na sekundarni ravni, ker zaradi navedenih aktivnosti v zvezi z novo zakonodajo, ni pristopilo k reševanju prispelih vlog za koncesije.

(nadzor nad izvajalci zdravstvenih storitev)

V poročilu Varuh izpostavlja tudi problematiko nadzorov v zdravstvu. Predlog novega zakona o zdravstveni dejavnosti z dne 10. 3. 2010 (v nadaljnjem besedilu: ZZDej-1), ki je bil sprejet na Vladi RS in posredovan Državnemu zboru RS in bo še nekoliko spremenjen, predvideva drugačno obliko notranjega nadzora. V predlogu je zaenkrat namreč določeno, da postopek in vsebino izvajanja notranjega nadzora določi minister, hkrati pa je določena tudi pristojnost Ministrstva za zdravje za opravljanje zunanjih nadzorov, tako nad zakonitostjo dela izvajalcev, kakor tudi nad strokovnostjo in kakovostjo dela oziroma zdravstvene obravnave pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti.

Ob tem je pomembno poudariti, da izboljšave v delovnih procesih, ki jih je potrebno uvajati neprestano v vsakem delovnem okolju, se uspešneje uvajajo na podlagi rednih presoj v okviru sistema celovitega vodenja kakovosti. Spodbujanje izvajalcev, zlasti bolnišnic, k uvedbi tovrstnih sistemov, v kolikor še niso vzpostavljeni, je prvi strateški cilj osnutka Nacionalne strategije o kakovosti in varnosti v zdravstvu.

Postopki strokovnih nadzorov s svetovanjem, ki jih kot redne in izredne postopke izvaja Zdravniška zbornica Slovenije, niso namenjeni zagotavljanju oziroma uveljavljanju pravic pacientov, ko slednji menijo, da so jim bile le-te kršene. Strokovni nadzor se izvaja v javnem interesu z namenom zagotoviti ustrezno strokovnost in usposobljenost zdravnikov pri izvajanju svojega poklica.

(obveščanje javnosti o pacientovih pravicah)

Ministrstvo za zdravje je v letu 2009 organiziralo dve srečanji zastopnikov, kjer je bilo odgovorjeno na ključna vprašanja s področja pacientovih pravic in pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Odgovorne osebe na ministrstvu so vsebinsko predstavile ZPacP na različnih strokovnih posvetih in srečanjih, ki so bili organizirani za širšo strokovno in laično javnost. Zaznati je bilo mogoče večjo prepoznavnost instituta zastopnika med pacienti in izvajalci zdravstvenih storitev, ter med različnimi društvi in organizacijami, ki delujejo na področju zdravstva. Promocijo ZPacP so na svojem območju opravljali tudi zastopniki, ki so izvajalce obvestili o pričetku svojega delovanja. O pričetku dela zastopnikov so poročali tudi lokalni mediji, kar je pripomoglo k razpoznavnosti samega instituta zastopnika.

Ob koncu leta 2009 se je Ministrstvo za zdravje odločilo za ponatis brošur "Kaj vam prinaša Zakon o pacientovih pravicah?", ki so bile razdeljene med zastopnike pacientovih pravic. Prav tako je bil v januarju 2010 organiziran posvet na temo ZPacP, pri katerem so sodelovali zastopniki, minister za zdravje in drugi predstavniki ministrstva, generalni direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, izvajalci zdravstvenih storitev ter uporabniki le-teh.

Ministrstvo za zdravje se bo še naprej zavzemalo za promocijo pravic pacientov, ob tem pa bo proučilo predlog Varuha o izdaji plakata, ki bi pacientom nudil osnovne informacije glede pritožbenih postopkov.

2.12.1 PRIPOMBE K PREDLOGU ZAKONA O ZDRAVSTVENI DEJAVNOSTI

Ministrstvo za zdravje: Ministrstvo za zdravje se strinja z ugotovitvami Varuha glede nekaterih pomanjkljivosti, kar zadeva predvidene finančne in druge posledice predloga ZZDej-1. Dopolnjevanje predloga zakona je v tej fazi obravnave omejeno zgolj na pripravo amandmajev k predlaganim členom in obrazložitev le-teh, vendar pa si bo Ministrstvo za zdravje prizadevalo, da bo pri pripravi dopolnitev besedila ustrezno odpravilo pomanjkljivosti, ki so se pojavile v okviru posameznih določb predloga zakona.

2.12.2 SLABA ORGANIZACIJA V ZDRAVSTVENEM ZAVODU

Ministrstvo za zdravje: Poročilo govori o tem, da Varuh ne podpira potencialnega preoblikovanja javnih zdravstvenih zavodov v javna podjetja. Preseneča nas omenjena dikcija, saj niti predlog ZZDej-1, ki je bil dan v javno razpravo, niti nadaljnje spremembe omenjenega predloga, ne predvidevajo tovrstnega preoblikovanja. Predlog ZZDej-1 o javnih podjetjih ne govori. Prav tako javna zdravstvena dejavnost ostaja javna služba. Varuh namreč omenja, da naj bi zdravstvena dejavnost ostala javna služba, vendar predvidevamo, da gre zgolj za napako v zapisu. Namreč zasebna zdravstvena dejavnost ne more biti javna služba, medtem ko javna zdravstvena dejavnost ostaja javna služba. Predlog ZZDej-1 na tem področju organizacije zdravstvene dejavnosti ne predvideva sprememb.

2.12.3 SPORNO IZVAJANJE JAVNIH POOBLASTIL

Ministrstvo za zdravje: Zakonodaja s področja zdravstvene dejavnosti omogoča podelitev javnih pooblastil na pristojne zbornice. Na podlagi Zakona o zdravstveni dejavnosti je bilo javno pooblastilo podeljeno Zdravniški zbornici Slovenije, Zbornici laboratorijske medicine Slovenije, Zbornici fizioterapevtov Slovenije in Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zvezi strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije (Zbornica - Zveza). Omenjene zbornice so pridobile javno pooblastilo za izvajanje sledečih nalog:- vodenje registra izvajalcev zadevne zdravstvene dejavnosti; - izdajanje potrdil o vpisu in izbrisu iz zasebnega registra;- izdajanje, podaljševanje in odvzem licence izvajalcem posamezne zdravstvene dejavnosti, - izvajanje strokovnega nadzora s svetovanjem;- načrtovanje specializacij in specialističnih izpitov.

V okviru javnega pooblastila za izdajanje, podaljševanje in odvzem licence izvajalcem zadevne zdravstvene dejavnosti omenjene zbornice tudi pooblaščajo pravne ali fizične osebe za izvedbo strokovnih srečanj, ki štejejo za licenčne točke, na podlagi katerih se podaljšujejo licence oziroma lahko zbornice same organizirajo taka strokovna srečanja. Pri tem je Varuh ugotovil, da je različna kotizacija za člane oziroma nečlane Zbornice fizioterapevtov Slovenije v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom in v nasprotju s 3. členom Zakona o državni upravi.

Ministrstvo za zdravje je na podlagi poziva Varuha pozvalo Zbornico fizioterapevtov Slovenije k poenotenju kotizacij, prav tako pa je pozvalo vse zbornice, ki izvajajo naloge javnega pooblastila, da Ministrstvu za zdravje posredujejo podatke o organizaciji strokovnih srečanj in zneskih kotizacij. Na podlagi povratnih informacij s strani zbornic je bilo ugotovljeno, da je Zbornica laboratorijske medicine Slovenije za strokovna srečanja, ki štejejo za licenčne točke, zaračunavala enako kotizacijo ne glede na članstvo, med tem ko je Zbornica –Zveza kotizacijo zaračunavala različno glede na to ali je šlo za člane ali nečlane omenjene zbornice, nižjo za člane in višjo za nečlane. Po pozivu Ministrstva za zdravje k poenotenju kotizacij je kotizacijo poenotila tudi Zbornica - Zveza.

Ministrstvo za zdravje je iz razloga, ker se je veljavni Zakon o zdravstveni dejavnosti na področju javnih pooblastil izkazal za pomanjkljivega, saj na področju javnih pooblastil ne nudi zadostne pravne varnosti ter ne omogoča zadostnega nadzora, v predlogu novega zakona o zdravstveni dejavnost predvidelo ustreznejši postopek izbire izvajalca javnega pooblastila, poostrilo sproten nadzor nad izvajalci javnih pooblastil, tako glede ustreznega izvajanja podeljenega javnega pooblastila, kot tudi glede izpolnjevanja temeljnih pogojev za podelitev le-tega.

2.12.4 URESNIČEVANJE ZAKONA O PACIENTOVIH PRAVICAH

Ministrstvo za zdravje: V letu 2009 so bili prvič imenovani vsi zastopniki pacientovih pravic, zato povečano število pritožb pacientov, v primerjavi z letom 2008, štejemo za kazalnik boljšega poznavanja pacientovih pravic ter vloge zastopnikov. Pri samem delovanju zastopnikov je mogoče zaznati nekatere izboljšave v odnosu do pritožb pacientov, vendar se je potrebno zavedati, da sam ZPacP ne more v tako kratkem času spremeniti kulturo medosebnih odnosov v zdravstvu. Ministrstvo za zdravje je mnenja, da je izvajanje ZPacP pomemben dejavnik, ki pozitivno vpliva na spremembe omenjene kulture oziroma bo sčasoma pripomogel k njenemu izboljšanju.

Glede očitka Varuha o nepoznavanju predvidenih čakalnih dob za zdravstvene storitve, pa je potrebno pojasniti, da je usmerjenost k odjemalcu ter k zadovoljevanju njegovih potreb temeljno načelo sistemov vodenja kakovosti. Poudarek na kakovosti in varnosti zdravstvenih storitev je razviden že v predlogu ZZDej-1. Hkrati pa tečejo postopki sprejemanja Nacionalne strategije o kakovosti in varnosti v zdravstvu, s katero želi Ministrstvo za zdravje spodbuditi izboljšave v organizaciji dela in postopkih v zdravstvenih zavodih.

2.12.5 POJASNILNA DOLŽNOST

Ministrstvo za zdravje: Pojasnilna dolžnost vsekakor spada med temeljna določila ZPacP. Delno je bila urejena že v 47. členu veljavnega Zakona o zdravstveni dejavnosti. Praktična izvedba pojasnilne dolžnosti je obenem v veliki meri odvisna od pričakovanj pacientov in profesionalne kulture zdravstvenih delavcev, neposredno pa je vezana tudi na pravico do samostojnega odločanja o lastnem zdravljenju, ki vključuje tako pravico do privolitve, kot pravico do zavrnitve zdravstvene oskrbe. Ministrstvo za zdravje je izvajalce zdravstvenih storitev večkrat opozorilo na določila ZPacP. Na spremembo kulture odnosov med izvajalci zdravstvenih storitev in pacienti, ki je eden izmed strateških ciljev Nacionalne strategije o kakovosti in varnosti v zdravstvu, pa Ministrstvo za zdravje želi vplivati s konkretnimi ukrepi, ki bodo opredeljeni v letnih akcijskih načrtih omenjene strategije.

2.12.6 URESNIČEVANJE ZAKONA O DUŠEVNEM ZDRAVJU


V zvezi z opozorilom Varuha glede podzakonskih aktov, ki morajo biti sprejeti na podlagi ZDZdr, Ministrstvo za zdravje pojasnjuje, da so bili sprejeti vsi podzakonski predpisi, in sicer: - Pravilnik o načinu sodelovanja med zdravstvenim osebjem in reševalno službo ter policijo (Uradni list RS, št. 44/09); - Pravilnik o načinu in vsebini obravnave v skupnosti ter vsebini, pogojih in načinu opravljanja izpita za koordinatorja obravnave v skupnosti (Uradni list RS, št. 49/09);- Pravilnik o opravljanju izpita ter izbiri in vlogi zastopnika pravic oseb na področju duševnega zdravja (Uradni list RS, št. 49/09);- Pravilnik o vsebini, pogojih in načinu opravljanja izpita za koordinatorja nadzorovane obravnave (Uradni list RS, št. 63/09);- Pravilnik o kadrovskih, tehničnih in prostorskih pogojih izvajalcev psihiatričnega zdravljenja ter o postopku njihove verifikacije (Uradni list RS, št. 63/09);- Pravilnik o kadrovskih, tehničnih in prostorskih pogojih za izvajanje nalog na področju duševnega zdravja za izvajalce institucionalnega varstva ter centre za socialno delo ter o postopku njihove verifikacije (Uradni list RS, št. 97/09);- Pravilnik o merilih za določitev višine nagrade in za povrnitev stroškov za delo zastopnika pravic oseb na področju duševnega zdravja (Uradni list RS, št. 67/10).

Na Ministrstvu za zdravje se pripravlja tudi Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja, na sprejem katere Varuh v poročilu posebej opozarja. Predlog Resolucije je bil v javni obravnavi v času od 17. 9. do 10. 11. 2009. V skladu s Programom dela Vlade Republike Slovenije za leto 2010 naj bi predlog sprejet na Vladi predvidoma do konca leta.

Posebej bi poudarili, da na Ministrstvu za zdravje v sodelovanju z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve in Ministrstvom za pravosodje ves čas aktivno spremljamo izvajanje ZDZdr. Ministrstvo za zdravje je v ta namen organiziralo več sestankov s predstavniki psihiatričnih bolnišnic in sodišč, na katerih so se obravnavala odprta vprašanja v zvezi z izvajanjem ZDZdr. S to prakso bo Ministrstvo za zdravje nadaljevalo tudi v prihodnje.

Ministrstvo za zdravje pripravlja tudi analizo izvajanja ZDZdr, pri čemer bo posebej proučilo ugotovitve Varuha, ki jih navaja v svojem poročilu in na podlagi zaključkov v sodelovanju z vsemi udeleženci pripravilo predlog sprememb in dopolnitev ZDZdr.

2.12.7 ALI REŠETKE NA OKNIH BOLNIŠNICE KRŠIJO ČLOVEKOVE PRAVICE

2.12.8 KOLIKO ŠKODE ZAVODU ZA ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE SLOVENIJE POVRNEJO POVZROČITELJI V zvezi z ugotovitvijo Varuha, da bi moral Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljnjem besedilu: ZZZS) bolj izkoristiti zakonske možnosti po uveljavitvi regresnih zahtevkov, torej povračil škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil smrt ali okvaro zdravja zavarovane osebe, je Ministrstvo za zdravje pozvalo ZZZS, da v zvezi s to problematiko pripravi ustrezno poročilo. Odgovor ZZZS na naš poziv navajamo v celoti:

ZZZS se v celoti zaveda strateškega pomena doslednega uveljavljanja povračila škode, ki je določeno v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem

zavarovanju (ZZVZZ) v določbah od 86.- 96. člena. ZZZS se zavzema za bolj odgovorno ravnanje z lastnim zdravjem in zdravjem drugih ter s tem tudi za uresničevanje načela solidarnosti v smislu kar najbolj učinkovite uporabe omejenih javnih sredstev za zdravstvo. Z vse bolj intenzivnim in sistematičnim uveljavljanjem regresnih zahtevkov si ZZZS poleg pomembnega finančnega učinka regresnih zahtevkov, posredno prizadeva vplivati tudi na zavest in ravnanje določenih udeležencev v pravnih razmerjih, ki morajo biti aktivni na pravno sprejemljiv način, hkrati pa ne smejo dopustiti ravnanj, ki bi lahko pripeljala do poškodovanja pravno zavarovane dobrine.

Interes ZZZS je, da čim manjkrat pride do poškodovanja zavarovanih oseb in s tem do stroškov zdravljenja in druge škode. Stroški zdravljenja in denarnih dajatev kot posledice poškodovanja zavarovanih oseb pomenijo v odhodkih ZZZS pomembno postavko. Z regresnimi zahtevki, poizkuša ZZZS vsaj del izgubljenih sredstev povrniti nazaj v zdravstveno blagajno in jih nameniti za izvajanje zdravstvene dejavnosti.

Z vzpostavljanjem informacijske podpore izvajanju postopkov v regresnih zahtevkih ZZZS v zadnjih letih vse bolj sistematično in uspešno pristopa k uveljavljanju regresnih zahtevkov. Pri tem se skrbno preverja upravičenost postavljanja zahtevkov z vidika pravnih podlag, ki mu jo dajeta ZZVZZ in Obligacijski zakonik ter obstoječa sodna praksa na področju odškodninskih zahtevkov.

Pregled prihodkov iz naslova regresnih zahtevkov, vključno z zneskom, ki ga je ZZZS pridobil kot pavšalno odškodnino za škodo, povzročeno s prometnimi sredstvi v skladu z 18. členom Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu v zadnjih treh letih kaže, da je ZZZS v letu 2007 skupaj pridobil 22.513.215 evrov, leta 2008 22.743.471 evrov in leta 2009 22.046.036 evrov. Ker je ZZZS v letu 2009 iz naslova pavšalne odškodnine prejel kar za 3,64 % manj sredstev kot leto prej, so se znižali njegovi celotni prihodki iz naslova regresnih zahtevkov za 3,07 %, kljub temu, da je v letu 2009 iz naslova klasičnih regresnih zahtevkov (poškodbe pri delu in ostali razlogi obravnave) ZZZS beležil za 6,62 % povečane prihodke. Tako je učinek gospodarske krize zaznati tudi pri izterjavi regresnih zahtevkov zaradi poškodb pri delu, zaradi poškodb po tretji osebi kot tudi pri pavšalni odškodnini. Višina pavšalnih odškodnin je namreč odvisna od vplačil premij za obvezno avtomobilsko zavarovanje, na katere pa ZZZS nima vpliva.

Pri izterjavi regresnih zahtevkov zaradi poškodb pri delu in zaradi poškodb po tretji osebi je opaziti trend naraščanja deleža sodne izterjave, saj povzročitelji škode v negotovih gospodarskih razmerah regresnih zahtevkov ne poravnavajo na prvi poziv ali jih sploh ne poravnavajo. Vsi povzročitelji škode se ne strinjajo z odgovornostjo in zahtevka nočejo plačati, kar vsekakor vpliva na višino prihodkov ZZZS iz naslova regresnih zahtevkov. Pogosto sodišča zaradi odsotnosti kumulativno podanih predpostavk odškodninske odgovornosti zavrnejo tožbeni zahtevek ZZZS, nenazadnje pa so vse pogostejši tudi primeri, ko je kljub pravnomočnemu izvršilnemu naslovu, izvršba zaradi pomanjkanja sredstev, neuspešna.

ZZZS povsem soglaša z ugotovitvijo Varuha, da je potrebno tudi v primeru škod, nastalih zaradi zdravljenja zavarovanih oseb kot posledice nepravilnega ravnanja ali opustitve določenih aktivnosti izvajalcev zdravstvenih storitev, uveljavljati povračilo škode. V dosedanji praksi je že ZZZS uveljavljal regresne zahtevke od izvajalcev

(npr. neustrezno ravnanje zdravnika UKC Ljubljana). V letu 2009 takega primera ZZZS ni evidentiral.

Za uveljavljanje regresnih zahtevkov od izvajalcev, ki so povzročili škode zdravstveni blagajni zaradi napak pri zdravljenju, bi ZZZS nujno moral razpolagati s konkretnimi podatki o dogodku, vključno z višino škode, ki je bila povzročena z nepravilnim ravnanjem. Da bi pridobil ustrezne podatke, potrebne za uveljavljanje regresnih zahtevkov od izvajalcev, se bo ZZZS prizadeval, da bi po zgledu razvitih držav tudi v Sloveniji čimprej vzpostaviti celovit sistem kakovosti in varnosti zdravstvenih storitev, katerega sestavni del bi moralo biti tudi obvezno poročanje oziroma redno spremljanje in obravnava napak pri zdravljenju. Ta način bi na eni strani omogočal izboljšanje kakovosti in varnosti zdravljenja, na drugi strani pa bi zagotavljal zavarovanim osebam oziroma pacientom pregledne informacije o tem, kateri izvajalci zdravstvenih storitev se z zapleti na področju zdravljenja sistematično in redno ukvarjajo. Hkrati pa bi tak sistem nudil možnost pridobivanja podatkov za uveljavljanje regresnih zahtevkov od tistih izvajalcev, ki dolžnih ukrepov na področju kakovosti in varnosti zdravstvenih storitev ne izvajajo dovolj učinkovito in je napake mogoče pripisati neprimernemu ravnanju izvajalca.


PRIMERI:

Primer št. 100 - Obveščanje o prijavi v obvezno socialno zavarovanje


Glede primera, ki ga opisuje Varuh, Ministrstvo za zdravje pojasnjuje, da gre za operativno tehnični problem, ki ga je imel pobudnik pri prijavi v pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje in posledično pri plačevanju prispevkov za omenjena zavarovanja. Zato bi Ministrstvo za zdravje težko komentiralo primer, ki ga bo moral pobudnik sam rešiti na ZZZS, ZPIS in DURS, ki pobira prispevke za vsa zavarovanja. Se pa pridružujemo ugotovitvi Varuha, da bi morali pristojni organi sprotno opozarjati osebe na neizpolnjevanje obveznosti, ki jih imajo iz naslova plačila prispevkov za zavarovanja, saj gre v večini primerov za pravno neuke osebe. Primer št. 101 - Povračilo stroškov nakupa zdravila v tujini

Ministrstvo za zdravje: 77. člena Zakona o zdravilih določa, da so na trgu v Republiki Sloveniji, poleg zdravil z dovoljenjem za promet, lahko tudi zdravila, ki dovoljenja za promet v RS nimajo, vendar so nujno potrebna v nujnih primerih posamičnega zdravljenja. Za dovoljenje za dostop do takega nujnega zdravila za posameznega bolnika lahko zaprosi le zdravstveni zavod na terciarni ravni zdravstvene dejavnosti, na osebno odgovornost zdravnika, ki zdravi bolnika s tem zdravilom. To pomeni, da je tako nujno zdravilo, ki v RS nima dovoljenja za promet, lahko dostopno le v okviru bolnišničnega zdravljenja in ne v okviru izven bolnišničnega ambulantnega zdravljenja.

V skladu s predpisi, ki urejajo področje zdravil v RS in njihove dostopnosti, lečeči zdravnik ne more zaprositi Javno agencijo RS za zdravila in medicinske pripomočke,

niti za dovoljenje za promet z zdravilom, niti za dovoljenje za uvoz oziroma vnos zdravila, ki nima dovoljenja za promet v RS. V skladu s 259. členom Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, pa lahko Zavod za zdravstveno zavarovanje povrne zavarovani osebi strošek za nakup nujnega zdravila v tujini, v kolikor je lečeči zdravnik ustrezno utemeljil nujnost zdravljenja s tem zdravilom.

Primer št. 102 - Podzakonski akt predpisuje pogoje, ki bi morali biti urejeni z zakonom

Ministrstvo za zdravje: Varuh v konkretnem primeru opisuje pobudo osebe, ki živi v zunajzakonskem razmerju že dlje časa, vendar s partnerjem stanujeta na istem naslovu manj kot dve leti. Zato pobudnice partner ni mogel vključiti v obvezno zdravstveno zavarovanje kot družinsko članico. ZZZS je od partnerja zahteval, da predloži dokazilo o skupnem prebivanju v Republiki Sloveniji, daljšem od dveh let, ker tako predpisujejo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja. Varuh se s takim načinom ureditve ne strinja, ker je mnenja, da bi moral biti pogoj dveletnega skupnega bivanja za zavarovanje družinskega člana, predpisan z zakonom in ne s podzakonskim predpisom. O tem je obvestil tudi Ministrstvo za zdravje, ki je z njegovim mnenjem soglašalo in obljubilo, da bo obravnavani problem uredilo v novem zakonu s področja zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja, ki se pripravlja.

Primer št. 103 - Šest mesečni otrok napoten na zdraviliško zdravljenje, doječa mati pa naj sama plača stroške bivanja z otrokom

Ministrstvo za zdravje: V gornjem primeru Varuh opisuje problem matere šestmesečnega dojenčka, ki ga še doji, otrok pa je bil napoten na zdraviliško zdravljenje, ki ni nadaljevanje bolnišničnega zdravljenje v trajanju 14 dni, pri tem pa materi ni bila priznana pravica do spremstva otroka, katerega stroške krije obvezno zdravstveno zavarovanje. Varuh je pobudo obravnaval z vidika pravice otroka, da ga na zdravljenju v naravnem zdravilišču spremlja mati, ki otroka še doji, pri čemer naj bi bila pravica do spremstva zagotovljena kot pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. V zvezi s to zadevo se je Varuh obrnil tudi na ZZZS, ki je pojasnil, da niti (ZZDej-1), niti Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja ne urejata pravice otroka do spremstva oziroma pravice enega izmed staršev do bivanja z otrokom v naravnem zdravilišču, če to ni nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja. Varuh se s to razlago ni zadovoljil in se obrnil na Ministrstvo za zdravje, ki je nakazal na možno rešitev problema v tretjem odstavku 259. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki določa, da ZZZS izjemoma lahko odobri zavarovani osebi v celoti ali delno povračilo stroškov, ki niso pravica, določena s Pravili. Varuh je pobudnico napotil na ZZZS in hkrati predlagal ustrezno dopolnitev Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ministrstvo za zdravje ob tem pojasnjuje, da je pravica do sobivanja enega od staršev v zdravstvenem zavodu z bolnim otrokom do starosti vključno 5 let, urejena v sedemnajsti alinei 1. točke prvega odstavka 23. člena ZZVZZ. Primer št. 104 - Zadržanje ali omejitev pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja za nerednega plačnika prispevkov


V primeru, ki ga opisuje Varuh gre za osebo, ki so ji v lekarni zavrnili izdajo zdravila z obrazložitvijo, da je na kartici zdravstvenega zavarovanja zaznamek, da je oseba nereden plačnik prispevkov za zdravstveno zavarovanje. Kasneje se je izkazalo, da je prišlo do te neljube situacije zato, ker davčni organ obvešča ZZZS o plačanih prispevkih samo enkrat na mesec, kar je seveda premalo. Zato se Ministrstvo za zdravje strinja z ugotovitvijo Varuha, da morata ZZZS in DURS urediti sprotno obveščanje vseh potrebnih podatkov glede plačila prispevkov za zdravstveno zavarovanje, da zavarovancem ne bi bile pridržane pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja v primerih, ko so vsi predpisani prispevki plačani. Primer št. 105 - Navodila o ravnanju zavarovanca v času zadržanosti od dela zaradi bolezni

Ministrstvo za zdravje: Varuh v primeru, ki ga navaja, ugotavlja, da zavarovanci nimajo posebnega navodila s strani zdravnika, kako ravnati v času bolniškega staleža, kar jih lahko privede do hudih posledic, celo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi. ZZVZZ namreč neposredno ne ureja dolžnosti zavarovanca, da mora v času odsotnosti z dela ravnati po navodilih osebnega, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije, niti ne določa dolžnosti zdravnika, da izdaja ustrezna navodila za ravnanje pacienta v času odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe. To urejajo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki določajo, da se morajo zavarovanci ravnati po navodilih zdravnika in dolžnost zdravnika, da pacientu izda navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela. Varuhu se zdi taka ureditev pomanjkljiva tudi zato, ker ne predvideva ustreznih obrazcev, na katerih bi bili natančno zapisani napotki, kako mora pacient ravnati, ko je zaradi bolezni ali poškodbe doma (ali sme z doma, ali mora mirovati, ali gre lahko na sprehod ipd.). Zato je Varuh predlagal ZZZS, da spremeni Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja, ta pa je o tem obvestil Ministrstvo za zdravje in predlagal, da ta problem uredi v novem zakonu s področja zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja, ki se pripravlja. Ministrstvo za zdravje se strinja s tem predlogom, ker se zaveda opisanega problema in je mnenja, da je potrebno dolžnosti ravnanja zdravnika in pacienta, ki je v bolniškem staležu, določiti v zakonu, podrobnejše postopke pa urediti v podzakonskem predpisu.

Primer št. 106 - Neustrezna komunikacija med javnim zdravstvenim zavodom in pacientom v primeru čakanja na nenujni operativni poseg


Izvajalec zdravstvenih storitev mora pacientov čas na podlagi ZPacP spoštovati ter pacienta uvrstiti na čakalni seznam v skladu s stopnjo nujnosti predvidene zdravstvene storitve. Razumljivo je, da je na področju nekaterih zdravstvenih specialnosti, čakalne dobe za posamezne zdravstvene storitve težko opredeliti, predvsem zaradi velikega števila nihanj nujnih in posebej zapletenih posegov. Ne glede na omenjeno, bo pacientu z vzpostavitvijo čakalnih seznamov pri izvajalcih zdravstvenih storitev, ki ga predvideva Pravilnik o najdaljših dopustnih čakalnih

dobah za posamezne zdravstvene storitve in o načinu vodenja čakalnih seznamov, zagotovljena pravična uvrstitev na čakalni seznam. Prav tako daje ZPacP pacientom možnost vpogleda v čakalni seznam ter možnost pridobiti podatke o posameznih čakalnih dobah, ki se vodijo za posamezno zdravstveno storitev.

Primer št. 107 - Najem koncentratorja kisika s sodelovanjem v diagnostičnih preiskavah

Ministrstvo za zdravje: V skladu z določili ZPacP ima zdravnik dolžnost, da pacientu pojasni vse posledice zavrnitve zdravstvene oskrbe, ki jo priporoča, hkrati pa je potrebno poudariti, da zdravnik v konkretnem primeru ni bil pristojen za odločanje o pravici zavarovancev do medicinsko-tehničnih pripomočkov. Za opredelitev do konkretnega primera bi bile potrebne podrobnejše informacije, vsekakor pa se Ministrstvo za zdravje strinja, da je potrebno spodbuditi zdravstvene delavce k doslednemu izvajanju pojasnilne dolžnosti.

Primer št. 108 - Brezplačno sobivanje staršev dvojčkov v bolnišnici

Ministrstvo za zdravje: V konkretnem primeru mati dvojčkov Varuha seznanja s problemom, ki je nastal, ko sta bila 13-mesečna otroka hkrati hospitalizirana in ni bilo omogočeno brezplačno bivanje z otrokoma obema staršema. Mati dvojčkov ocenjuje, da sta zaradi tega njuna otroka diskriminirana. Varuh v svojem odgovoru materi odgovarja, da v tem primeru ne gre za diskriminacijo otrok, ker sta otroka deležna vseh zdravstvenih storitev, oporo in varnost pa jima nudi lahko eden od staršev.

Ministrstvo za zdravje se s tem Varuhovim mnenjem strinja in to utemeljuje tudi s tem, da do leta 2009, ko je začela veljati novela ZZVZZ z novo določbo, ki določa, da je z obveznim zdravstvenim zavarovanjem zavarovanim osebam zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev v celoti v primeru sobivanja enega od staršev v zdravstvenem zavodu z bolnim otrokom do otrokove starosti vključno 5 let, te pravice starši niso imeli in so morali bivanje z otrokom v bolnišnici v vsakem primeru plačati sami.

Primer št. 109 - Neizpolnjena pojasnilna dolžnost zdravnika in plačilo nenujnega reševalnega prevoza z reševalnim vozilom

Ministrstvo za zdravje: Na podlagi konkretnega primera je mogoče ugotoviti, da izvajalec ni postopal skladno z ZPacP, ki v 25. členu določa pravico pacienta do seznanitve s stroški zdravstvene storitve. Izvajalec je dolžan pacientu predhodno predložiti pisno informacijo o predvidenih stroških zdravstvenih storitev, ki jih pacient delno ali v celoti plača sam. Samo dejstvo, da je pacient zaradi neurejenega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja zdravstvene storitve že predhodno plačeval sam, ne zmanjša obveznosti izvajalca, ki mu jo nalaga 25. člen omenjenega zakona. Pri tem želi Ministrstvo za zdravje dodati, da so zastopniki pacientovih pravic uporabnikom zdravstvenih storitev na voljo tudi pri uresničevanju določil ZPacP.

Primer št. 110 - Neprimerno ravnanje z zdravstveno kartoteko pacientke

Ministrstvo za zdravje: V skladu z 9. členom ZPacP ima vsak pacient pravico, da proste izbere zdravnika in izvajalca zdravstvenih storitev v mreži izvajalcev javne zdravstvene dejavnosti v skladu s predpisi s področja zdravstvenega zavarovanja. ZZVZZ v 80. členu določa, da ima pri uveljavljanju pravic iz zdravstvenega zavarovanja zavarovana oseba pravico do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda. Zdravnik, ki ga zavarovana oseba izbere, je njen izbrani osebni zdravnik. Način izbire določajo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila), ki da določajo je za zavarovane osebe starejše od 19 let, lahko zdravnik specialist splošne medicine (družinske medicine) ali specialist medicine dela prometa in športa, izjemoma tudi zdravnik s podiplomskim študijem socialne medicine. Osebni zdravnik zavarovane osebe je zdravnik, ki je najlažje dosegljiv, praviloma v kraju njenega stalnega ali začasnega prebivališča.

Prav tako Pravila 165. členu določajo, da morajo izvajalci na vidnem mestu objaviti seznam zdravnikov, ki jih lahko zavarovane osebe izberejo za svoje osebne zdravnike, in njihov delovni čas. Zdravnik, ki izpolnjuje pogoje za osebnega zdravnika, je dolžan sprejeti vse zavarovane osebe, ki si ga izberejo. Odkloni jih lahko, če:1. pri njem evidentirano število zavarovanih oseb že presega število, ki ga določi zavod;2. si ga želi zavarovana oseba izbrati v nasprotju s pravili;3. zavarovani osebi zaradi oddaljenosti ne bi mogel nuditi oziroma zagotoviti vseh storitev, za katere je pooblaščen.

Glede zamenjave osebnega zdravnika 168. člen Pravil določa, da lahko zavarovana oseba zamenja osebnega zdravnika praviloma po enem letu. Zavarovana oseba ima pravico zamenjati osebnega zdravnika, če je ta več kot tri mesece neprekinjeno odsoten zaradi bolezni, porodniškega dopusta, strokovnega izpopolnjevanja ali drugih vzrokov ali če je odšel na delo v drug kraj.

Ko prenehajo razlogi za začasno zamenjavo, ima zavarovana oseba pravico ponovno izbrati prejšnjega osebnega zdravnika brez postopka pred imenovanim zdravnikom ali zdravstveno komisijo in brez plačila stroškov zamenjave.

Zavarovana oseba lahko izjemoma zamenja osebnega zdravnika pred iztekom enoletne dobe, če:1. pride med njima do nesporazumov, zaradi katerih je zavarovana oseba izgubila zaupanje v zdravnika;2. predlaga zamenjavo osebni zdravnik, ker ne more uspešno in odgovorno opravljati nalog osebnega zdravnika zaradi neprimernega odnosa zavarovane osebe ali nespoštovanja navodil in postopkov za zdravljenje;3. se zavarovana oseba za stalno ali za daljšo dobo preseli v drug kraj;4. zdravniška zbornica ali Ministrstvo pristojno za zdravje na zahtevo zavarovane osebe, njenih svojcev ali delodajalca, ugotovi, da postopki diagnostike, zdravljenja

oziroma rehabilitacije niso bili v skladu z doktrinarnimi strokovnimi usmeritvami in je to razlog za nezaupanje zavarovane osebe do zdravnika.

V skladu z navedenim, ima pobudnica pravico do osebnega zdravnika in njegove zamenjave, ni pa dolžnost direktorja zdravstvenega doma, da ji izbere oziroma zamenja osebnega zdravnika.

V zvezi s pritožbo, pa bi moral izvajalec v skladu s 15. členom Uredbe o poslovanju z uporabniki v javnem zdravstvu odgovoriti na vse dopise, ki jih prejme v fizični ali elektronski obliki, razen če so šikanoznega značaja oziroma anonimna. Izvajalec na dopis odgovori najpozneje v 15 dneh po njegovem prejemu, če je iz dopisa razvidno osebno ime in naslov pošiljatelja.

Glede ravnanja z zdravstveno kartoteko, pa Pravila v 171. členu določajo, da je v primeru zamenjave osebnega zdravnika potrebno podatke o zdravstvenem stanju zavarovane osebe posredovati novemu osebnemu zdravniku. Dokumentacijo si zdravnika med seboj izmenjata in je ne izročata zavarovani osebi.

Primer št. 111 - Zavrnitev zdravljenja multiple skleroze z novim (biološkim) zdravilom

Ministrstvo za zdravje: Biološko zdravilo natalizumab (Tysabri) se uporablja za zdravljenje odraslih bolnikov z multiplo sklerozo (v nadaljevanju besedila: MS). Uporablja se pri tipu MS, ki je znan kot recidivno - remitentna mulitpla skleroza, ko ima bolnik napade (recidive), ki jim sledijo obdobja brez simptomov (remisija). Uporablja se, če je bolezen zelo aktivna kljub zdravljenju z beta interferonom (drugo vrsto zdravila za zdravljenje MS) ali v primeru, da bolezen zelo resna in se hitro slabša..

Zdravilo natalizumab (Tysabri) je zaradi svoje relativne novosti in zaradi varovanja javnega zdravljenja namenjeno za izvajanje zdravljenja v okviru specialistično-ambulantne dejavnosti izključno v Univerzitetnemu kliničnemu centru Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: UKC Ljubljana), Nevrološki kliniki, Kliničnemu oddelku za bolezni živčevja, Centru za multiplo sklerozo in v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor (v nadaljnjem besedilu: UKC Maribor), Oddelku za nevrološke bolezni, kjer se zdravljenje s tem zdravilom že izvaja in kjer je tudi zagotovljen pravočasen dostop do MRT (slikanja z magnetno resonanco) in kjer so že bila izvedena dodatna izobraževanja glede načina aplikacije in spremljanja možnih neželenih stranskih učinkov, do katerih lahko pride med samo aplikacijo oziroma se lahko manifestirajo še eno uro po aplikaciji tega zdravila. Zaradi te dodatne usposobljenosti zdravstvenega osebja je varnost bolnikov, ki prejemajo zdravilo Tysabri v UKC Ljubljana in UKC Maribor s tem zagotovljena. Dokler varnostni profil zdravljenja z obravnavanim zdravilom ne bo v celoti poznan (zdravilo je na trgu v EU relativno kratek čas), je z vidika varovanja zdravja ljudi in zagotavljanja dolgoročne varnosti aplikacije in zdravljenja s tem novim zdravilom, je primerno, da zdravljenje zdravilom natalizumab (Tysabri) poteka v UKC Ljubljana in UKC Maribor.

Ministrstvo za zdravje je leta 2009 zagotovilo UKC Ljubljana in UKC Maribor 450.000 EUR proračunskih sredstev (v okviru pilotskega projekta) za zdravljenje

bolnikov z MS z zdravilom natalizumab (Tysabri). Za poslovno leto 2010 (ki se zaključi aprila 2011) pa je bilo UKC Ljubljana in UKC Maribor zagotovljenih 690.320 EUR dodatnih sredstev preko Splošnega dogovora za leto 2010.

Z odločbo Ministrstva za zdravje št. 021-100/2009-13 z dne 14.6.2010 pa je zdravilo natalizumab (Tysabri) razvrščeno na pozitivno listo in sicer pod določenimi pogoji (zdravljenje oziroma nadaljevanje zdravljenja z imunomodulatornim zdravilom natalizumab (Tysabri) se odobri po predhodni odobritvi Komisije Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije za ocenjevanje primernosti zdravljenja z imunomodulatornimi zdravili in pod pogojem, da se zagotovi optimalno varnost aplikacije in zdravljenja z zdravilom natalizumab (Tysabri) po SmPC v okviru bolnišnične ambulantne dejavnosti v UKC Ljubljana, Nevrološki kliniki, KO za bolezni živčevja, Centru za multiplo sklerozo in v UKC Maribor, Oddelku za nevrološke bolezni. V citirani odločbi Ministrstva za zdravje je določeno, da razvrstitev zdravila na pozitivno listo, začne učinkovati po zaključenem financiranju oziroma porabi dodatnih sredstev, ki so za ta namen načrtovana v 6. točki 25. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2010 z dne 25.3.2010.

Glede na navedeno menimo, je za leti 2009 in 2010 zagotovljenih dovolj sredstev za financiranje zdravljenja bolnikov z MS z zdravilom natalizumab (Tysabri). Ravno tako smo prepričani, da je Ministrstvo za zdravje z razvrstitvijo navedenega zdravila na pozitivno listo sistemsko uredilo enak dostop do vseh imunomodulatornih zdravil, ki jih bolniki z MS potrebujejo.

Primer št. 112 - Neustrezna komunikacija zdravnikov s sorodniki umrlega pacienta

Ministrstvo za zdravje: Ministrstvo za zdravje se strinja z ugotovitvijo Varuha, da je opisani primer izpostavil več pomanjkljivosti. Ob že zapisanem dodajamo dejstvo, da je vzpostavitev sistema izobraževanja in usposabljanja s področja kakovosti in varnosti, vključno s področjem komunikacije in osredotočenost na pacienta, določen kot 3. strateški cilj Nacionalne strategije kakovosti in varnosti v zdravstvu, ki je bila junija 2010 posredovana v javno obravnavo in bo v kratkem sprejeta.

2.13. SOCIALNE ZADEVE

SPLOŠNO

2.13.1 SOCIALNO VARSTVO


Na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve razumemo posebno pozornost, ki jo varuh namenja socialno ogroženim in najbolj ranljivim skupinam prebivalstva. Tudi v poročilu za leto 2009 smo zaznali koristne predloge za nadaljnje izboljšanje funkcioniranja sistema in dela institucij na področju socialnega varstva. Vsekakor pa se ne moremo znebiti občutka, da so nekatere pripombe varuha temeljile na premalo

dorečeni argumentaciji in prevelikih posplošitvah. Z velikim zadoščenjem ugotavljamo, da večina predlogov in priporočil varuha za področje socialnih zadev ni več aktualnih, saj so v celoti ali delno že realizirani z različnimi ukrepi oz. aktivnostmi, ki so bile izpeljane v letu 2010.

MDDSZ je v letu 2009 začelo oziroma nadaljevalo delo na pripravi ključnih zakonov, ki zadevajo področje socialnega varstva, med katerimi sta Zakon o socialno varstvenih prejemkih in Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev že sprejeta in se bosta začela izvajati v letu 2011. Zakon o socialno varstveni dejavnosti in Zakon o dolgotrajni oskrbi pa bosta še v tem letu posredovana v parlamentarno proceduro. Zaradi tega se nikakor ne moremo strinjati z navedbo o »izraziti počasnosti države« pri pripravi sistemskih sprememb na tem področju.

Enako velja tudi za očitek o nerealiziranih odločbah ustavnega sodišča, saj je bil v tem letu sprejet Pravilnik o spremembi standardov in normativov na področju socialnega varstva, ki ustrezno spreminja standarde oskrbe za otroke in odrasle s posebnimi potrebami, hkrati pa smo začeli s pripravo novega zakona, ki bo nadomestil Zakon o družbenem varstvu odraslih telesno in duševno prizadetih oseb.

Vlada se je ves čas v letu 2009 in tudi v letošnjem letu prizadevala, da bi omilila učinke ekonomske krize in povečanja brezposelnosti oziroma števila socialno ogroženih ljudi. V zvezi s tem smo okrepili sodelovanje in podporo državnih ustanov in nevladnih organizacij ter zagotovili dodatno materialno podporo za izvajanje akcij Slovenske Karitas in Rdečega križa ter Zveze društev upokojencev Slovenije.

Kljub zaostrenim proračunskim pogojem nismo zmanjševali sredstev za socialno varstvo, kar velja tudi za število zaposlenih na tem področju. To jasno izkazujejo naslednji podatki:

2008 (v EUR) 2009 (v EUR)

Denarna socialna pomoč (redna - za obdobje in trajna) 98.194.301 113.345.237

Denarna socialna pomoč (izredna - za obdobje in enkratna) 11.267.178 16.317.862

Posebni dodatek za socialno ogrožene (enkratno izplačilo) / 13.771.860

Delovanje centrov za socialno delo 34.362.263 37.097.444

Programi socialnega varstva 8.693.269 9.064.041

Še posebej moramo poudariti, da je Vlada RS Državnemu zboru predlagala sprejem interventnega zakona za socialno najbolj ogrožene prebivalce v Republiki Sloveniji, tako je bil Zakon o posebnem dodatku za socialno ogrožene sprejet 15. julija 2009, veljati pa je začel 25.7.2009. Po tem zakonu je bil v letu 2009 izplačan posebni dodatek 103.117 upravičencem. Skupna višina izplačanih sredstev je znašala 13.771.860 EUR.

Poleg tega so bili sprejeti še številni drugi ukrepi, ki naj bi zmanjšali prehod v odprto brezposelnost in povečali zaposlitvene možnosti presežnih delavcev.

MDDSZ je tudi v letu 2009 nadaljevalo s širitvijo mrež kapacitet za izvajanje socialno-varstvenih storitev, kar posebej velja za mrežo domov za starejše in mrežo varstveno delovnih centrov

Kot že zapisano sta bila v tem letu na področju socialnih zadev sprejeta dva pomembna zakona: Zakon o socialno varstvenih prejemkih in Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev.

Zakon o socialno varstvenih prejemkih je določil nove vrednosti osnovnega zneska minimalnega dohodka in uvedel dve ravni minimalnega dohodka za pokrivanje osnovnih stroškov življenja- začasne denarne pomoči in trajne denarne pomoči. Osnovni znesek denarne socialne pomoči (v nadaljevanju DSP) se z novim zakonom za prvo samsko osebo povečuje za 27% (288,80 EUR). Nova zakonodaja uveljavlja tudi stimulativne dodatke za aktivne prejemnike DSP, s čimer se lahko osnovni znesek minimalnega dohodka bistveno zviša. Po novem bo prejemnik DSP, ki se bo vključil v aktivno politiko zaposlovanja ali v psihosocialno rehabilitacijo prejel okoli 370 EUR, kar pomeni povečanje za okvirno 60% glede na sedanjo višino denarnih socialnih pomoči. Zakon daje boljše osnove za sodelovanje centrov za socialno delo in uradov za delo pri aktivnem reševanju problematike prejemnikov denarne socialno pomoči. Zakon nalaga državi, da mora redno spremljati stanje na področju zagotavljanja transferov posameznikom in družinam in v obdobju največ 5 let določiti višino minimalnega dohodka. Posebej moramo poudariti, da je z novim zakonom zagotovljena boljša socialna varnost invalidov, ki so bili do sedaj prejemniki denarnega nadomestila, ter starejših oz. upokojencev z nizkimi pokojninami. Zakon namreč prenaša ureditev varstvenega dodatka iz pristojnosti pokojninskega sistema v pristojnost socialnega varstva, kar bo omogočilo, da se bo razširil krog upravičencev do varstvenega dodatka oz. trajne denarne socialne pomoči.

Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev bo zagotovil večjo pravičnost in preglednost na področju transferjev iz javnih sredstev, ki temeljijo na ugotovljenem materialnem položaju posameznika oziroma družine. Z zakonom bo omogočeno tudi hitrejše in prijaznejše odločanje v postopkih dodeljevanja transferjev ter zmanjšana možnost zlorab sistema. Centri za socialno delo bodo v skladu s sprejetim Zakonom o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev po enotnih kriterijih odločali o vseh pravicah iz javnih sredstev, kar pomeni, da se bo tudi pri drugih pravicah oz. subvencijah upoštevala nova višina minimalnega dohodka. Cilj zakona je tudi, da centri za socialno delo postanejo enotna vstopna točka, kar pomeni povečanje preglednosti in dostopnosti raznovrstnih socialnih pomoči, ki jih zagotavljamo posameznikom in družinam iz javnih sredstev. Zakon bo poenostavil sistem socialnih pomoči in omogočil, da bodo pomoč dobili tisti, ki jo res potrebujejo. V letu 2010 je bil pripravljen predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo, ki bo posredovan v proceduro v Državni zbor še v tem letu. Strukturne spremembe dolgotrajne oskrbe se nanašajo na zagotavljanje vzdržnega sistema dolgotrajne oskrbe za starejše in od oskrbe odvisnih prebivalcev in temelji na uvedbi obveznega zavarovanja, ki izhaja iz načel solidarnosti in vzajemnosti. Namen zakona je, da integrira tako zdravstvene kot socialne storitve, omogoči enakomerno dostopnost do storitev na območju celotne države, zagotovi trajen stabilen finančni vir, pospeši izvajanje oskrbe v domačem okolju ter vpelje ustrezno ureditev na področju preventive, rehabilitacije in uporabe komunikacijskih in tehničnih pripomočkov.

Z načelnimi ugotovitvami in izraženimi mnenji varuha človekovih pravic o stanju ter njegovimi predlogi in priporočili za izboljšanje stanja oziroma strokovnih ravnanj subjektov, ki jih nadzira socialna inšpekcija, se socialna inšpekcija strinja in jih v skladu s svojimi pristojnostmi in pooblastili uveljavlja pri subjektih nadzora.

Pri večini opisov tistih primerov, ki v inšpekcijskih nadzorih niso bili proučeni, je na podlagi predstavitev primera varuha načelno stališče socialne inšpekcije enako njegovemu. Ob tem pa opozarjamo, da nekateri »naslovi« primerov zavajajo oziroma se ne skladajo z vsebino opisa. Kot primer navajamo naslov 114. primera, ki se glasi »(Pre)pozna pomoč centra za socialno delo«, kar neposredno napeljuje na to, da se je center za socialno delo na zaznano težavo ali stisko prepozno odzval – torej se ni odzval v času, ki ga predvidevajo strokovna in etična načela ter tudi s predpisi zahtevana ravnanja. V opisu vsebine opisa primera pa je v zaključku povzeto, da so »institucije velikokrat prepozno obveščene o zadevah iz svoje pristojnosti /…/«, torej je povsem na mestu razmislek o drugačni organizacijski obliki zaznavanja stisk na terenu (npr. da bi bili centri za socialno delo obveščeni o opuščanju plačila najemnine že po dveh ali treh mesecih take opustitve in ne šele s strani izvršitelja deložacije) nikakor pa ni moč očitati centru za socialno delo da se je prepozno odzval.

V vseh, razen v enem od opisanih primerov, ki jih je proučila tudi inšpekcija, varuh korektno povzema ugotovitve inšpekcije in izrečene ukrepe za odpravo nepravilnosti in k opisom ni potrebnih dodatnih pojasnil.

Pogoji za delovanje centrov za socialno delo niso dobri

Na MDDSZ smo z vso odgovornostjo sprejeli priporočila in opozorila, ki se nanašajo na delo centrov za socialno delo. V zvezi s tem se pripravlja predlog zakona o socialno varstveni dejavnosti. Glavni poudarki pri modernizaciji centrov za socialno delo so naslednji:- center za socialno delo kot enotna vstopna točka,- predvidena organiziranost centrov za socialno delo na lokalni in regijski ravni, s katero bomo zagotovili novo delitev nalog in večjo učinkovitost dela le teh in

izboljšanje kakovosti storitev na posameznih ravneh ter vzpodbudili razvoj, ki bo v večji meri usklajen s potrebami posameznih okolij, - z novo organizacijo bomo dosegli racionalno rabo vseh virov in sredstev s ciljem zmanjšanja obremenjenosti zaposlenih z administrativno tehničnimi postopki ter zagotoviti večjo učinkovitost dela in s tem več časa za stranke.

Že v letu 2009 smo začeli z aktivnostmi za kadrovsko okrepitev centrov za socialno delo. V sklop teh priprav sodi realizacija razpisa za zaposlovanje prvih iskalcev zaposlitve na področju socialnega varstva, ki je stekla avgusta letos in dodatno zaposlovanje delavcev na centrih v zvezi z izvajanjem Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev.

Centri za socialno delo že danes prevzemajo koordinacijo aktivnosti na terenu. Na MDDSZ vzpodbujamo, da se ta njihova vloga še okrepi. Zelo pozitivne izkušnje imamo ob primerih številnih stečajev velikih podjetij v letošnjem letu (MIP, LTH, Mura, Vegrad, Prevent), ko centri za socialno delo nastopajo kot povezovalec različnih akterjev, ki lahko v konkretni situaciji nudijo pomoč.

Velik napredek je od sprejema Zakona o preprečevanju nasilja storjen v povezovanju vseh pristojnih na omenjenem področju. Na nacionalni ravni koordinativno vlogo opravlja MDDSZ, na lokalni ravni pa regijske koordinatorke za preprečevanje nasilja v družini. Pripravljeni so usklajeni podzakonski akti, protokoli sodelovanja, na voljo je mreža programov za žrtve in povzročitelje nasilja, izvedena so skupna izobraževanja vseh pristojnih resorjev in nevladnih organizacij.

Denarna socialna pomoč

Glede višine denarne socialne pomoči poudarjamo, da le-ta trenutno res ne zadošča za kritje osnovnih minimalnih življenjskih stroškov, zato je v novi zakonodaji določen višji znesek. Določena je tudi možnost povišanja denarne socialne pomoči za osebe, ki denarno socialno pomoč prejemajo dalj časa in nimajo možnosti, da bi izboljšale svoj socialni položaj, torej za starejše od 65 let in za osebe, ki so trajno nezmožne za delo oziroma so trajno nezaposljive (varstveni dodatek). Denarna socialna pomoč pa mora izpolnjevati dve pomembni zahtevi: pokrivati mora osnovne potrebe in ne sme povzročati izgube motivacije za delo. Pri določitvi višine denarnih socialnih pomoči je potrebno preudarno določiti razmerje med minimalnim zagotovljenim dohodkom (denarno socialno pomočjo) in minimalno plačo, in sicer tako, da bo še vedno stimuliral vključevanje v delo oz. zaposlitev. Na to opozarja tudi analiza Sveta Evrope in mednarodnih organizacij, kot sta IMF in OECD ter analize domačih strokovnjakov. Kot smo že omenili, je v novi zakonodaji tudi predviden dodatek za aktivnost za prejemnike denarne socialne pomoči, ki so delovno aktivni ali so vključeni v programe izboljšanja njihovih zaposlitvenih možnosti.

Glede togosti zakonodaje in fleksibilnosti zaposlenih v postopku odločanja o pravicah, pojasnjujemo, da je področje denarnih socialnih pomoči urejeno z zakonom in pravilniki, ki poskušajo zajeti in urediti vse možne življenjske situacije, hkrati pa dopuščajo uporabo prostega preudarka. Zakon ne dopušča uporabe prostega preudarka na področjih, kjer uporaba le tega ni smiselna (npr. opredelitev družinskih članov, upoštevanje prihrankov in premoženja v visoki vrednoti, to je nad 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka,…), po drugi strani pa dopušča uporabo prostega preudarka vsepovsod tam, kjer je smiselna oziroma se lahko tako učinkoviteje odloča o upravičenosti do denarne socialne pomoči (npr. upoštevanje prihrankov in premoženja v manjši vrednosti, upoštevanje zagotovljene oskrbe). Zakon torej jasno določa področja, ki so tako jasna, da presoja in odločanje, ki odstopata od določenega, ne bi bila v skladu z namenom denarne socialne pomoči, prosti preudarek pa dopušča, kjer je znotraj fiksnega okvirja možno individualno prilagajanje odločitve posamezni situaciji. Ker pa je za nastanek enotne prakse pri odločanju v različnih centrih za socialno delo po Sloveniji pomembno, da se v podobnih primerih odloča smiselno enako, smo na MDDSZ izdali navodila, ki pomagajo strokovnim delavcem pri uporabi prostega preudarka. Po izkušnjah centri za socialno delo pri odločanju v konkretnih postopkih fleksibilno uporabljajo prosti preudarek, kadar so jim znane okoliščine, ki to opravičujejo. Predstavitev okoliščin oziroma dokaz materialne ogroženosti pa je na strani strank in nemalokrat le te komunicirajo s centrom le preko pošte, ne želijo omogočiti ogledov, čeprav si center vtis o materialnem stanju, najlažje tako ustvari in podobno. Kadar je posameznik v brezizhodnem položaju, zakon omogoča dodelitev enkratne ali izredne denarne socialne pomoči za obdobje, kjer je odločanje po prostem preudarku prisotno še v večji meri. V novem zakonu bo za tiste, ki lahko najmanj vplivajo na svojo situacijo namenjen tudi varstveni dodatek. Glede situacije, ki jo omenjate v poročilu, pa dodajamo, da, kadar sta zakonca prejemnika denarne socialne pomoči, lahko na centru zaprosita, da se jima denarna socialna pomoč dodeli v funkcionali, kar pomeni, da lahko center nato vsakemu izplača polovico dodeljene pomoči oziroma s tem, ko se denar nameni za plačilo konkretnih stroškov, prepreči nenamensko porabo sredstev. Kadar pa zakonca nista prejemnika denarne pomoči in imata torej dovolj sredstev za preživetje, mora prizadeti zakonec urejati situacijo v skladu z zmožnostmi na področju družinske zakonodaje.

Predlog za uporabo takšnih načinov ugotavljanja okoliščin, v katerih socialni upravičenci živijo, ki ne bodo kršili temeljnih pravic in svoboščin: V Varuhovem poročilu za leto 2008 je bilo MDDSZ predlagano, da se pripravijo navodila ravnanja strokovnih delavcev CSD, ko ugotavljajo življenjske okoliščine, v katerih prosilec živi, oziroma dejanskega stanja. MDDSZ je v skladu s tem predlogom pripravilo navodilo št. 0075-16/2009-01/MS z dne 16.12.2009, ki je bilo posredovano vsem CSD.

Glede Varuhovih navedb, da MDDSZ svojo odločitev utemeljuje na okoliščinah, ki so bile ugotovljene na za Varuha sporen način, pojasnjujemo, da procesne varovalke izločitve nezakonito pridobljenih in okuženih dokazov posameznika varujejo pred nenadzorovanim vdorom močnejše države v njegovo integriteto predvsem v kazenskem postopku, v postopku odločanja o upravičenosti do denarne socialne pomoči pa zaradi drugačne narave odnosa med državo in posameznikom v smislu odločanja o pravicah in obveznostih posameznikov v upravnih zadevah niso predvidene. Natančneje gre pri odločanju o denarni socialni pomoči za ugotavljanje posameznikove materialne ogroženosti, kakor tudi za smotrno porabo proračunskih sredstev z namenom izvrševanja nalog socialne države. Prav tako za brezpogojno postavljanje prednosti varovanju osebnih podatkov pred načelo materialne resnice v upravnem postopku ni pravne podlage, niti ne bi bilo to v skladu z načelom varovanja javnih proračunskih sredstev. V kolikor pride do kršitve veljavne zakonodaje o varstvu osebnih podatkov, pa so za tovrstne kršitve predvidena posebna pravna sredstva.

Izredna denarna socialna pomoč

Glede navedb o izrednih denarnih socialnih pomočeh ter datumih izplačil pojasnjujemo, da datum o izplačilu izredne denarne socialne pomoči v odločbi ni naveden, ker mora biti v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku najprej odločba vročena stranki, da se ji nato lahko nakaže sredstva na račun. Tako je stranka najprej seznanjena, da je upravičena do izredne denarne socialne pomoči, šele nato jo prejme. Od stranke je tako odvisno, kdaj ji bodo sredstva nakazana, hkrati pa je stranka tudi seznanjena s tem in nakazilo pričakuje. Izplačila se opravljajo dvakrat mesečno in datumi so objavljeni tako na oglasnih deskah pri centrih za socialno delo, na spletni strani MDDSZ, stranke lahko pokličejo ali pišejo na center oziroma MDDSZ ter vprašanje pošljejo tudi preko e-uprave. Menimo, da je s tem dovolj poskrbljeno za obveščenost strank, ki se tako lahko ne glede na oddaljenost ali dostopnost do različnih oblik komuniciranja z enim od načinov informirajo o dnevih izplačil. Zavedamo pa se, da je rok za dokaz namenske porabe kratek, zato je v zakonodaji, ki se trenutno še ne uporablja ta rok procesni ter daljši. Po naših podatkih zaposleni na centrih za socialno delo stranke ustno opozarjajo na dolžnost dokazovanja namenske porabe sredstev, prav tako o tem obveščajo stranke z obvestili na oglasnih deskah, v večini centrov pa stranke tudi pisno predhodno seznanijo, kar razberemo iz spisovne dokumentacije, ki jo prejmemo v okviru pritožbenega postopka. Glede vaših navedb o prvi socialni pomoči, pa dodajamo, da centri v okviru te storitve, vsestransko informirajo stranko, vendar se v praksi vse večkrat dogaja, da stranke ne želijo prve socialne pomoči, temveč le denarno socialno pomoč in vloge pošiljajo kar po pošti, prisiliti stranke k določeni storitvi pa ni možno. Pravica do denarne socialne pomoči za samozaposlene po prenehanju dejavnosti

Glede samozaposlenih, ki so prenehali z opravljanjem dejavnosti, pa menimo, da je samostojni podjetnik v boljšem socialnem položaju, tudi če posluje le za 1 euro nad zajamčenim nadomestilom plače, saj ima tako plačane vse prispevke in tudi višji dohodek, kot bi znašala najvišja denarna socialna pomoč, do katere bi lahko bil upravičen (trenutno 229,52 eurov). Glede »začasnih« denarnih socialnih pomoči pa pojasnjujemo, da imajo tudi samostojni podjetniki v skladu z Zakonom o socialnem varstvu možnost zaprositi za izredno denarno socialno pomoč, v kolikor so se znašli v izredni stiski, na katero niso mogli vplivati.Kot zadnje naj še omenimo, da si na MDDSZ ves čas prizadevamo, da bi skrajšali roke za reševanje pritožb in pritožbe reševali v zakonskih rokih, vendar pa zaradi naraščanja števila zadev in zaradi kadrovske omejenosti za enkrat še vedno prihaja do prekoračitve zakonskih rokov. V postopku nastajanja novega zakona smo se posvetili tudi temu problemu in predvidevamo, da bomo to dolgoročno rešili tudi z novo zakonodajo, na podlagi katere bodo tako centri za socialno delo, kot tudi MDDSZ preko uradnih evidenc pridobili vse potrebne informacije v večjem obsegu in hitreje ter tako hitreje in učinkoviteje odločali o zadevah, kar pa bo vplivalo tudi na število vloženih pritožb.

Štetje dohodka iz študentskega dela v dohodek družine

Glede vštevanja dohodka od študentskega dela v lastni dohodek družine pojasnjujemo, da se pri ugotavljanju upravičenosti družine do denarne socialne pomoči upoštevajo dohodki vseh družinskih članov, tudi dijakov in študentov, ki delajo preko študentskega servisa. Ne nazadnje tudi Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih določa, da je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Zaradi narave dohodka od dela preko študentskega servisa (priložnostni dohodek), pa se le-ta ne upošteva v celotni višini, ampak samo v višini, kolikor povprečno mesečno presega višino minimalnega dohodka, ki bi pripadal upravičencu, če ne bi imel drugih dohodkov. Navedena ureditev ima tako tudi funkcijo spodbujanja aktivnosti prejemnikov denarne socialne pomoči, saj se del zaslužka ne upošteva pri izračunu upravičenosti do denarne socialne pomoči in tako razpoložljivi dohodek prejemnika presega raven njegovega minimalnega dohodka. Opažamo tudi, da so dohodki študentov, ki redno izpolnjujejo študijske obveznosti, načeloma nizki in skoraj ne vplivajo na višino denarne socialne pomoči. Pojavljajo pa se primeri, ko so dohodki višji, ker zaradi izigravanja predpisov, ki urejajo študentko delo, na napotnico enega študenta dela več različnih oseb in je zato zaslužek višji.

Glede varuhinjinega predloga o poenostavitvi postopkov za pridobitev izredne denarne socialne pomoči, odpravo ponižujočih oblik dokazovanja namembnosti uporabe dodeljenih sredstev in skrajšanje 18-mesečnega obdobja, v katerem prosilec ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči, ker ni predložil dokazil o porabi, pojasnjujemo, da je novi Zakon o socialno varstvenih prejemkih dokazovanje namenskosti porabe izredne denarne socialne pomoči bistveno izboljšal oz. upravičencu olajšal, saj je podaljšal rok porabe sredstev, hkrati pa omogoča tudi vrnitev v prejšnje stanje, če upravičenec v tem roku iz opravičljivih razlogov sredstev ni mogel namensko porabiti. Po trenutno še veljavnem Zakonu o socialnem varstvu mora upravičenec dodeljena sredstva namensko porabiti in porabo tudi dokazati v 15 dneh od prejema sredstev, po novem pa je rok za porabo sredstev podaljšan na 30 dni, dokazila o porabi sredstev je upravičenec dolžan predložiti pristojnemu centru za

socialno delo v roku 45 dni po prejetju izredne denarne socialne pomoči oziroma najkasneje ob vložitvi nove vloge za izredno denarno socialno pomoč, če je novo vlogo vložil pred potekom roka iz drugega odstavka tega člena, hkrati pa je skrajšan rok, v katerem upravičenec do izredne denarne socialne pomoči zaradi nenamenskosti porabe ali nedokazane porabe do nove pomoči ni upravičen.

Glede predloga varuhinje glede uporabe takšnih načinov ugotavljanja okoliščin, v katerih socialni upravičenci živijo, ki ne bodo kršili temeljnih pravic in svoboščin, pripominjamo, da je bilo že v varuhovem poročilu za leto 2008 predlagano, da se pripravijo navodila ravnanja strokovnih delavcev centrov za socialno delo, ko ugotavljajo življenjske okoliščine, v katerih prosilec živi, oziroma dejanskega stanja. MDDSZ je v skladu s tem predlogom pripravilo navodilo, št. 0075-16/2009-01/MS z dne 16.12.2009, ki je bilo posredovano vsem centrom za socialno delo.

2.13.2 INSTITUCIONALNO VARSTVO


Varuhinja, ki pod tem naslovom obravnava področje domskega varstva za starostnike, ugotavlja, da so se v primerjavi s preteklim obdobjem čakalne vrste za sprejem v domove zmanjšale, vendar je dostopnost storitev zaradi manjše plačilne sposobnosti upravičencev in relativno visoke cene storitev (op. predvsem pri koncesionarjih) slabša. Manjše potrebe po nastanitvi so tudi posledica gospodarske krize, ki se kaže v nezaposlenosti svojcev uporabnika. Tako v Prekmurje kot tudi na Koroškem je ta kriza še bolj izrazita, zato bodo morali predvsem koncesionarji poskrbeti za kvalitetnejše programe in ugodnejše cene storitev.

Na področju institucionalnega varstva starejših smo sicer dosegli cilj Nacionalnega programa socialnega varstva 2006-10, in sicer 5 % vključitev starejših od 65 let v domove. Daljše čakalne vrste beležimo le še v Ljubljani in Mariboru, čeprav smo v letu 2009 pripravili poseben razpis za dodelitev koncesij za ti dve območji, ki pa je bil le delno uspešen. Nekateri domovi, izven navedenih območij, pa imajo proste kapacitete, ki omogočajo nastanitev starostnikov v boljših bivalnih pogojih, hkrati pa je to priložnost za domove, ki ne dosegajo tehničnih standardov in normativov, da zmanjšajo kapacitete ter tako zagotovijo prenovo neustreznih prostorov. Hkrati pa narašča število uporabnikov na dementnih oddelkih, zato bo potrebno temu v prihodnosti posvetiti še več pozornosti in zagotoviti boljše pogoje za opravljanje te storitve (poudarek v javnih natečajih za podelitev koncesij na dementnih oddelkih, prilagoditi kadrovske normative, izboljšati bivalne pogoje, odpraviti t. i. zaprte oddelke....)

Nadaljnje aktivnosti v zvezi s širitvijo mreže domov so usmerjene na območja, kjer število kapacitet po domski oskrbi še ne zadostuje, k prilagoditvi mreže specifičnim potrebam uporabnikov (dementni uporabniki, uporabniki s poškodbo glave, gluhi…), posodobitvi starejših domov, uvajanju novih modelov, zagotovitvi večje zasebnosti uporabnikom, individualnemu pristopu obravnave in uvedbi modela kakovosti v vse naše izvajalske organizacije (ne samo v domove).

Poudariti je potrebno, da je institucionalno varstvo le ena od oblik storitev za starejše, cilj je namreč v večji meri razviti ostale storitve in programe socialnega varstva (pomoč na domu, dnevno varstvo, pomoč na daljavo, oskrbovana stanovanja in cela paleta programov za samopomoč in družabništvo), ki starejšim omogočajo, da dalj časa ostanejo doma.

Bistveno je okrepljeno tudi sodelovanje z nevladnimi organizacijami starejših, še posebej z največjo – Zveza društev upokojencev Slovenije (ZDUS), s katero smo podpisali dogovor o sodelovanju pri pripravi pomembnejših predpisov, skupaj pa pripravljamo tudi novo Strategijo varstva starejših (sedanja se izteče konec leta 2010), da bi zapisani cilji v čim večji meri ustrezali potrebam starejše populacije.

Glede izboljšanja kakovosti v izvajalskih institucijah na področju socialnega varstva je potrebno zapisati, da se že od leta 2005 na MDDSZ načrtno ukvarjamo s spodbujanjem kakovosti na področju socialnega varstva. Naši napori so zlasti namenjeni uvajanja sistema kakovosti E-Qalin. Model je bil prvotno razvit za področje domov za starejše, kasneje pa tudi za varstveno delovne centre, trenutno pa teče njegova modifikacija za področje dela centrov za socialno delo. Model upošteva osnovno značilnosti socialnih storitev in posebej poudarja vlogo njihovih uporabnikov, ki naj bi bili vedno tudi sooblikovalci teh storitev. E-Qalin je zasnovan na temeljnih načelih človekovih pravic, temelji na osnovnih etičnih stališčih in vrednotah, tj. dostojanstvu, poštenju, strpnosti, pripravljenosti na dialog in reševanje konfliktov, empatiji, svobodi in samostojnem odločanju ter osebni nedotakljivosti. Evalvacija pilotnega projekta, ki jo vodi Inštitut za socialno varstvo, kaže, da smo z njim uspeli identificirati šibke točke in da je model prinesel mnogo pozitivnih izkušenj in sprememb.

Iz poročilu varuha za leto 2009 je razbrati tudi, da so se zavodi v primerih obravnavnih zadev pozitivno odzvali na pobude varuha. Tako so v primeru premeščanja stanovalcev iz enoposteljne v dvoposteljne sobe v Domu upokojencev Ptuj nastalo situacijo rešili s prenovo sob, v primeru uporabnice, ki je varuha zaprosila za pomoč pri odpustu iz institucionalnega varstva, se je na pobudo varuha v reševanje vključila Socialna inšpekcija in z ukrepi naložila domu odpravo pomanjkljivosti pri izvajanju storitve. Obisk varuha v enoti Doma upokojencev Grosuplje v Občini Loški Potok so bile ugotovljene pomanjkljivosti pri začetku delovanja doma, ki pa so se s sodelovanjem varuha in zaposlenimi delavci odpravile. Prav tako je potekalo konstruktivno reševanje problemov uporabnikov v Domu počitka Metlika, kjer pa še potekajo razgovori med zavodom in ministrstvom o možnostih izgradnje novih bivalnih prostorov. Posebna pozornost tako varuha kakor tudi našega ministrstva pa je bila v lanskem letu usmerjena v reševanje prostorske stiske v Posebnem socialnovarstvenem zavodu Prizma Ponikve. Ob tem so se pojavila tudi nesoglasja med zaposlenim. Socialna inšpekcija je za odpravo nepravilnosti izdala odločbo o ukrepih, ki jih zavod še izvaja. MDDSZ je v lanskem letu financiralo izgradnjo novega objekta, tako da so zagotovljeni novi bivalni pogoji za uporabnike in tudi novi delovni pogoji za zaposlene, zato pričakujemo, da se bo stanje v novem zavodu Prizma Ponikve še v letošnjem letu izboljšalo.3

__________________3 Besedilo se nanaša na primere 124. do 128.

MDDSZ je preučilo tudi druge primere, ki jih je varuh obravnaval v letu 2009 in aktivno sodelovalo pri odpravi ugotovljenih nepravilnosti, hkrati pa naslovilo na varuha pobudo za skupni sestanek, na katerem bi analizirali obstoječe stanje.

2.13.3 PRAVICA STAREJŠIH DO SVOBODNE ODLOČITVE O SEBI


V letu 2010 je bila posebno pozornost namenjena boljši informiranosti uporabnikov socialnovarstvenih pomoči. Do sedaj sta bili izdani že dve publikaciji, ki sta dostopni v vseh centrih za socialno delo, enotah Zavoda RS za zaposlovanje in nevladnih organizacijah. Prva publikacija ima naslov »Vse za mlade«, v njej pa so zajete podrobnejše informacije o različnih oblikah pomoči v zvezi z zaposlitvijo, pridobivanju različnih transferjev, možnosti razvoja kariere in drugih področjih, ki so aktualna v zvezi z izobraževanjem, zaposlitvijo in socialno varnostjo mladih. Druga publikacija z naslovom »Vse za starejše« je namenjena posebej starejšim. V njej je pregled socialnovarstvenih storitev, programov in različnih možnosti, ki so starejšim na voljo. Z novo zakonodajo se pripravlja tudi posebna publikacija, v kateri bo predstavljena podrobna predstavitev, ki jo prinašata nova zakona.

2.13.4 SKRBNIŠTVO


Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) določa v 200. členu, da zoper delo skrbnika in centra za socialno delo na področju skrbništva lahko ugovarjajo varovanec, ki je zmožen to storiti, njegovi sorodniki, pristojni organi in strokovne institucije. Ugovore zoper delo skrbnika rešuje pristojni center za socialno delo, ugovore zoper delo centra za socialno delo pa ministrstvo, pristojno za družino. Organ, ki rešuje navedene ugovore, preizkusi njihovo utemeljenost, določi, kaj naj se ukrene ter o tem obvesti tistega, ki je ugovarjal.Glede na določbe ZZZDR skrbnik samostojno opravlja v varovančevem imenu in na njegov račun, kar spada v redno poslovanje in upravljanje varovančevega premoženja. Pri vsakem važnejšem opravilu se skrbnik posvetuje z varovancem, če je to mogoče in če je ta zmožen razumeti, za kaj gre. Pravne posle, naštete v 191. členu ZZZDR sme skrbnik opraviti samo z odobritvijo centra za socialno delo. Skrbnik mora centru za socialno delo poročati in mu dati račun o svojem delu vsako leto, kot tudi, kadar center za socialno delo to zahteva. Center za socialno delo mora vestno pregledati skrbnikovo poročilo in po potrebi ukreniti vse potrebno, da se zavarujejo varovančeve koristi. Skrbnik je dolžan s pomočjo centra za socialno delo ukreniti vse potrebno, da se preskrbijo sredstva, ki so potrebna za izvajanje določenih skrbstvenih ukrepov.Poudariti pa želimo, da je namen skrbništva nad odraslimi osebami varstvo njihove osebnosti, ki se uresničuje predvsem z oskrbo, zdravljenjem in usposabljanjem za samostojno življenje ter zavarovanje premoženjskih in drugih pravic in koristi oseb, ki so pod skrbništvom. V teh postopkih se ne varuje pravic in koristi drugih oseb (npr. sorodnikov), saj se o njih niti ne odloča.

Postopek odvzema poslovne sposobnosti 4

ZZZDR v 209. členu določa, da mora sodišče, pri katerem se je začel postopek, da se nekomu odvzame poslovna sposobnost, to takoj sporočiti centru za socialno delo. Center za socialno delo postavi osebi, zoper katero se je začel postopek, po potrebi začasnega skrbnika. Za to skrbništvo se uporabljajo določbe o skrbništvu nad mladoletniki, ki so že stari 15 let, center za socialno delo pa sme po potrebi uporabiti zanj določbe o skrbništvu nad mladoletniki, ki še niso stari 15 let. Dolžnost začasnega skrbnika preneha, ko se postavi stalni skrbnik ali ko postane pravnomočna odločba sodišča, da ni podlage za odvzem poslovne sposobnosti.

Namen postavitve začasnega skrbnika je, da ta varuje pravice in koristi posameznika, ki v postopku odvzema poslovne sposobnosti morebiti zanje ne bi mogel poskrbeti sam. Začasni skrbnik je torej namenjen dodatnemu varstvu pravic in koristi posameznika v postopku odvzema poslovne sposobnosti, kar pa ne izključuje možnosti, da ta tudi sam sodeluje v tem postopku. Tako ima, ne glede na postavitev začasnega skrbnika, tudi varovanec pravico sodelovati v postopku odvzema poslovne sposobnosti in zastopati svoje interese.Glede na veljavno zakonodajo center za socialno delo ni edini možni predlagatelj postopka za odvzem poslovne sposobnosti. Takšen predlog lahko podajo tudi javni tožilec, zakonec ali oseba, ki z osebo, ki naj se ji odvzame poslovna sposobnost, živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, sorodniki v ravni črti ter sorodniki v stranski črti do drugega kolena._________________4To mnenje je tudi mnenje k priporočilu 22 (stran 249) in k primeru 116.

2.13.5 DRUŽINSKI POMOČNIK


Na področju družinskega pomočnika se pripravlja nova celostna ureditev družinskega pomočnika kot osebnega pomočnika v že zgoraj navedenem predlogu zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo, ki naj bi se predvidoma začel uporabljati leta 2013, do takrat pa naj bi se status družinskega pomočnika začasno uredil v Zakonu o socialno varstveni dejavnosti, ki pa naj bi začel veljati v prihodnjem letu. Opozarjamo pa na dejstvo, da od 1.1.2007 dalje družinski pomočniki niso več upravičeni do delnega plačila za izgubljeni dohodek v višini minimalne plače, ampak do delnega plačila skladno z Zakonom o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v RS, ki trenutno znaša 585,49 EUR.

2.13.6 MATERIALNA NEODVISNOST INVALIDOV – PREŽIVLJANJE S SVOJIM DELOM


V tem poglavju varuhinja opisuje problematiko neodvisnega življenja invalidov s poudarkom na iskanju zaposlitve in s tem povezani materialni varnosti ter pomanjkanju oblik institucionalnega varstva za mlade. Zato priporoča, naj država poskrbi za dostojne in zadovoljive možnosti bivanja mlajših invalidov v okolju, ki bo primerno in prilagojeno njihovim osebnim okoliščinam ter zanje zagotovi več oblik institucionalnega varstva.

Področje zaposlovanja invalidov v Sloveniji posebej ureja Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, ki je trenutno v fazi spreminjanja. Navedeni zakon ureja kvotni sistem zaposlovanja invalidov, subvencijo plač za najtežje invalide, storitve zaposlitvene rehabilitacije, zaščitno zaposlitev, podporno zaposlitev, zaposlitev v invalidskem podjetju, plačilo prilagoditve delovnega mesta in sredstev za delo invalidov ter druge vzpodbude za delodajalce, ki zaposlujejo invalide. Namen teh ukrepov je vsem težje zaposljivim invalidom omogočiti strokovno pomoč in finančne vzpodbude pri zaposlovanju.

Ker se zaradi slabih razmer na trgu dela brezposelnost povečuje, je bil povečan tudi priliv brezposelnih invalidov. Povečalo se je število napotenih v storitve zaposlitvene rehabilitacije. Z novo mrežo izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije se je zato povečal obseg timov, da zadošča normativu 1700 letno vključenih invalidov v zaposlitveno rehabilitacijo (prej 1000 – 1200). Povečan je bil tudi obseg financiranja storitev zaposlitvene rehabilitacije s prejšnjih 75 % na 90 %.

V zvezi s pomanjkanjem oblik institucionalnega varstva mlajših invalidov, bo predvidoma jeseni MDDSZ objavilo javni razpis za podelitev koncesij za institucionalno varstvo mlajših invalidov, na podlagi katerega se bodo zagotovile kapacitete za tiste mlajše invalide, ki živijo doma, a potrebujejo več oskrbe, kot jim jo lahko nudijo v domačem okolju, pa tudi za tiste mlajše invalide, ki trenutno bivajo v domovih za starejše, ki niso primerno okolje za mlade ljudi. V nadaljevanju se bodo v naslednjih letih objavljali novi razpisi, s katerimi se bodo kapacitete institucionalnega varstva mlajših invalidov po potrebi še povečevale.

2.13.7 NASILJE V DRUŽINI5


V zvezi s postopkom dela pristojnih organov ob primerih nasilja v družini Zakon o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju: ZPND) v 3. odstavku 10. člena zavezuje ministre, pristojne za delovanje policije, zdravstvenih organizacij in vzgojno izobraževalnih zavodov, da v soglasju z ministrom za delo, družino in socialne zadeve določijo pravila in postopke, ki zagotavljajo usklajeno delovanje organov in organizacij, ki jih morajo organi in organizacije z navedenih področij upoštevati pri obravnavi primerov nasilja. Sprejeti so bili že trije pravilniki, in sicer Pravilnik o sodelovanju organov ter o delovanju centrov za socialno delo, multidisciplinarnih timov in regijskih služb pri obravnavi nasilja v družini, ki smo ga pripravili na MDDSZ, nato Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode, ki so ga pripravili na Ministrstvu za šolstvo in šport. Na Ministrstvo za notranje zadeve pa so pripravili Pravilnik o sodelovanju policije z drugimi organi pri odkrivanju in preprečevanju nasilja v družini. Podzakonski akt v skladu z ZPND pa pripravljajo tudi na Ministrstvu za zdravje._______________5 To mnenje je tudi mnenje k 21. priporočilu (stran 250).

Nasilje nad starejšimi

Potrebno je poudariti, da ZPND v 11. členu določa, da Državni zbor na predlog Vlade sprejme nacionalni program preprečevanja nasilja v družini. Državni zbor je 27.05.2009 sprejel Resolucijo o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini, izvedbeni akt resolucije pa je akcijski načrt, ki za posamezno področje opredeli potrebne aktivnosti za obdobje dveh let. Akcijski načrt za preprečevanje nasilja v družini 2010-2011 je Vlada RS sprejela 20. maja 2010. Pripravljen je glede na cilje in strategije, ki so opredeljene v Resoluciji in v četrtem sklopu določa različne oblike pomoči osebam z izkušnjo nasilja, to je tako za žrtve kot tudi za povzročitelje. Za posebne ciljne skupine (invalidi, starejši, mladoletniki ob izrečenem ukrepu prepovedi približevanja) je med drugim potrebno prilagoditi varne hiše in krizne centre.

2.13.8 NUJNOST SPREJETJA ZAKONA O PROSTOVOLJSTVU


Vlada RS je v program dela za leto 2010 določila, da bo za obravnavo in sprejem, Ministrstvo za javno upravo, pripravilo predlog Zakona o prostovoljstvu. Pobudo za sistemsko ureditev prostovoljstva so podale nevladne organizacije same. V ta namen je bila 2010 ustanovljena delovna skupina za pripravo zakona, sestavljena iz predstavnikov ministrstev in dveh predstavnic prostovoljskih organizacij, Slovenske Filantropije in Slovenske Karitas, ki so na 12. delovnih sestankih, upoštevaje izhodišča nevladnih organizacij, pripravili posamezna besedila členov zakona.

Besedilo členov predloga Zakona o prostovoljstvu je bilo 08.07.2010 usklajeno in tako tudi pripravljeno za javno predstavitev in razpravo. Skladno z načeli in smernicami Resolucije o normativni dejavnosti (Ur l. RS, št. 95/09), je tako javnost vključena v postopke odločanja v vseh fazah priprave zakona; javna razprava je bila končana 06.09.2010, tako, da so imele zainteresirane strani dovolj časa, da osnutek zakona natančno proučijo in predlagajo dopolnitve.

Predlog zakona je bil dan tudi v prvo medresorsko usklajevanje ministrstvom in vladnim službam. Po upoštevanju pripomb danih v javni razpravi in prvem medresorskem usklajevanju, ki bo potekalo v okviru delovne skupine, bo predlog zakona ponovna dan v drugo medresorsko usklajevanje. Predlog zakona o prostovoljstvu je v zaključni fazi, tako da bo do konca meseca posredovan v vladno proceduro.

S predlogom Zakona o prostovoljstvu se področje v Republiki Sloveniji prvič normativno ureja in določa minimalne pogoje za prostovoljce in prostovoljske organizacije, za organiziranje in opravljanje prostovoljskega dela (usposabljanje prostovoljcev, zagotavljanje njihove varnosti, povračilo stroškov, spremljanje in podporo njihovemu delu ter ustrezno zavarovanje).

Osnutek zakona v celoti določa pomen prostovoljstva, opredeljuje pojem, temeljna načela in pogoje za opravljanje organiziranega prostovoljskega dela, pravice in obveznosti prostovoljcev in prostovoljskih organizacij ter vlogo države, lokalnih skupnosti, prostovoljskih in nepridobitnih organizacij pri spodbujanju in razvoju organiziranega prostovoljstva.

S predlogom Zakona o prostovoljstvu se ureja širše področje družbeno koristnega prostovoljskega dela, posameznika in prostovoljskih organizacij, ki s svojimi aktivnostmi, znanjem in izkušnjami pomembno prispevajo k dvigu življenjskega standarda posameznikov in celotne družbe. Členi zakona sledijo ustavnim in obče človeškim vrednotam in načelom o razvoju solidarne, humane in enakopravne družbe.

Glavni cilj za izboljšanje stanja prostovoljstva v Republiki Sloveniji je sprejetje sistemskega zakona o prostovoljstvu, ki določa minimalne pogoje za prostovoljce in prostovoljske organizacije za organiziranje in opravljanje prostovoljskega dela. Besedilo zakona določa osnove za sistematično vrednotenje in razvoj prostovoljskega dela, evidentiranja, vlogo države pri promociji, razvoju in sistemski podpori prostovoljstva.

Splošne določbe opredeljujejo prostovoljstvo kot družbeno koristno aktivnost posameznikov in prostovoljskih organizacij, ki s svojim delom, znanjem in izkušnjami prispevajo k izboljšanju kakovosti življenja posameznikov in družbenih skupin ter k razvoju solidarne, humane in enakopravne družbe in je istočasno proces vseživljenjskega učenja. Prostovoljstvo krepi medsebojno solidarnost ljudi, spodbuja razvoj človeških potencialov, zagotavlja družbeno povezanost in sodelovanje ljudi pri reševanju družbenih problemov. Ureditev prostovoljstva na sistemski ravni bo pripomogla k transparentnemu ovrednotenju prispevka prostovoljskega dela k dvigu družbene blaginje.

Predlog Zakona o prostovoljstvu na novo uvaja nagrado Republike Slovenije za prostovoljstvo in priznanje Republike Slovenije za prostovoljstvo kot najvišji državni priznanji na tem področju. Glede na naravo prostovoljskega dela in dela prostovoljskih organizacij, predlagatelj ocenjuje, da se z uvedbo teh najvišjih državnih priznanj daje ustrezno priznanje prostovoljcem in prostovoljskim organizacijam za nesebično opravljeno delo v korist drugih ali v splošno družbeno korist.

Posebej se zakon, z namenom vzpodbujanja prostovoljstva, naslavlja na državo - vlado, zato določa, da Vlada sprejme strategijo razvoja prostovoljskega dela, ki določa temeljne politike in ukrepe spodbujanja prostovoljskega dela za petletno obdobje, pripravi pa jo ministrstvo pristojno za javno upravo, v sodelovanju z ministrstvi, v pristojnosti katerih sodijo naloge s področja prostovoljskega dela. Za izvedbo teh nalog in za spremljanje izvajanja Strategije razvoja prostovoljskega dela Vlada Republike Slovenije, na predlog ministrstva pristojnega za javno upravo, imenuje delovno telo sestavljeno iz predstavnikov ministrstev in prostovoljskih organizacij. Predlagatelj ocenjuje, da je zaradi občutljivosti področja prostovoljstva tako telo nujno potrebno, zato s to določbo zavezuje Vlado k njenemu oblikovanju.

Predlog zakona uvaja tudi ukrepe za spodbujanje prostovoljstva samega, od načrtovanja in izvajanja ukrepov do dodeljevanja javnih sredstev za izvajanje projektov in programov za prostovoljske organizacije. Tako na podlagi Strategije razvoja prostovoljskega dela ministrstva in drugi organi državne uprave načrtujejo in izvajajo ukrepe za spodbujanje in razvoj prostovoljstva. Predlogu Zakona o prostovoljstvu sta priložena dva osnutka podzakonskih aktov, pravilnik ministra in uredba vlade, s katerima se bo natančno določilo izvajanje zakona in podrobnejše uredilo področje nagrajevanja zaslužnih prostovoljcev ali zaslužnih prostovoljskih organizacij.Sprejem Zakona o prostovoljstvu je v programu Vlade Republike Slovenije in Državnega zbora za leto 2011.

2.13.9 AKTIVNO STARANJE KOT PRAVICA

2.13.10 OSEBE S TEŽAVAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU


Na tem mestu je potrebno pojasniti, da je bila oblikovana mreža koordinatorjev obravnave v skupnosti na področju duševnega zdravja, poleg tega je MDDSZ izbralo in izvedlo izobraževanje za zastopnike pravic oseb na področju duševnega zdravja,

ki bodo začeli delovati proti koncu letošnjega leta. Prav tako je MDDSZ sodelovalo pri pripravi in financiranju publikacije s področja duševnega zdravja, ki nosi naslov »Kam in kako po pomoč v duševni stiski« ter brošuro z naslovom »Sodelovanje z nevladnimi organizacijami«, ki vključuje različne naslove programov, kamor se lahko obrnejo uporabniki v stiski. V zvezi z izvajanjem Zakona o duševnem zdravju so bili sprejeti tudi vsi podzakonski predpisi.


PRIMERI:

Primer št. 115 – Neurejen status družinskega pomočnika


Glede problema navedenega v 115. primeru trenutni predlog spremembe ureditve na tem področju vsebuje rešitev, da v primeru okoliščin, zaradi katerih osebni pomočnik zaradi zdravstvenega stanja začasno do 30 dni ne bi bil nezmožen zagotavljati pomoči invalidni osebi (kar bo ugotovil osebni zdravnik osebnega pomočnika), se bo invalidni osebi zagotovilo drugo primerno obliko dolgotrajne oskrbe, ki pa se bo financirala iz zavarovanja za dolgotrajno oskrbo.

Primer št. 116. Center za socialno delo kot predlagatelj postopka za odvzem poslovne sposobnosti


Glejte obrazložitev k naslovu Postopek odvzema poslovne sposobnosti.

Primer št. 117 - Zavračanje pomoči centra za socialno delo


V zgoraj navedenem akcijskem načrtu je prvi vsebinski sklop namenjen področju preventivnih dejavnosti in osveščanju širše javnosti in rizičnih skupin o oblikah nasilja in vrstah pomoči. V okviru tega sklopa bo večina aktivnosti namenjena intenzivnejšemu osveščanju celotnega prebivalstva o človekovih pravicah, prepoznavanju oblik nasilja in ukrepanju zoper njega, gre torej tudi za motiviranje prebivalstva.

Primer št. 130 - Učinkovita strokovna pomoč (tudi) za povzročitelja nasiljaMinistrstvo za delo, družino in socialne zadeve:Akcijski načrt za preprečevanje nasilja v družini tudi za povzročitelje nasilja določa različne oblike pomoči in aktivnosti. V primeru, da se nasilje v družini pojavlja v povezavi s čezmernim uživanjem alkohola ali drog, je povzročitelj usmerjen na zdravljenje odvisnosti in v programe na področju nasilja. Predvideno je povečanje obsega sredstev iz državnega proračuna za javni razpis za programe dela s povzročitelji nasilja ter vzpostavitev programov pomoči nasilnim otrokom in mladostnikom v šolah, da nasilje opustijo ter ostanejo v šolskem sistemu in uspešno zaključijo šolanje.

2.14. BREZPOSELNOST

SPLOŠNO

2.14.1 TEŽAVE V ČASU BREZPOSELNOSTI ZA SAMOZAPOSLENE OSEBE PO PRENEHANJU DEJAVNOSTI


Predlog zakona o urejanju trga dela, ki bo nadomestil Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (v nadaljevanju: ZZZPB), ureja to področje drugače kot do sedaj. Tako se bodo samozaposlene osebe lahko prijavile v evidenco brezposelnih oseb šele po prenehanju statusa samozaposlene osebe (pogoj nedoseganja višine cenzusa, ki po sedaj veljavnem ZZZPB omogoča, da se za brezposelno osebo lahko šteje tudi samozaposlena oseba, ki dejavnosti še ni odjavila, se odpravlja) in na tej podlagi pridobile tudi vse pravice, ki jim bodo pripadale kot brezposelnim osebam, pod enakimi pogoji kot druge brezposelne osebe.

2.14.2 PREVELIKA ŽELJA PO IZBRISU IZ EVIDENCE


S Predlogom zakona o urejanju trga dela se ukinja obveznost dosegljivosti brezposelne osebe na domu.

2.14.3 ŠTUDENTSKO DELO KOT DELOVNE IZKUŠNJE


Glede varuhovih navedb, da je študentsko delo nujno urediti, tako da zlorabe ne bodo mogoče, saj študentom tovrstno delo omogoča pridobivanje delovnih izkušenj, ki jih bodo lahko ustrezno uveljavili in jim hkrati izboljša materialne pogoje za študij, odgovarjamo, da je MDDSZ v zakonodajno proceduro vložil Predlog zakona o malem delu, ki sistematično ureja to področje. Razlogi za sprejem takšnega zakona so jasni: študentsko delo v takšni obliki povzroča nelojalno konkurenco na trgu dela, saj imajo študentje prednost pred drugimi družbenimi skupinami, prav tako pa je obseg študentskega dela zaradi neurejenih vpisnih evidenc na univerzah in privlačnosti za delodajalce iz vidika stroškov nerazumno narasel, ob tem pa mladim ne nudi niti osnovnih standardov zaščite, ne šteje se jim delovna doba in tudi koncesije iz te oblike dela niso urejene ustrezno.Problematiko na tem področju urejamo sistemsko, saj smo se s pristojnimi ministrstvi dogovorili o ureditvi enotne evidence vpisa (kar bo znatno zmanjšalo zlorabe in fiktivne vpise), uredili smo področje državnih štipendij v Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ki cenzus na družinskega člana za pridobitev državne štipendije povečuje iz dosedanjih cca. 370 EUR na 594 EUR, kar bo znatno povečalo število prejemnikov državnih štipendij. V Predlogu zakona o malem delu pa smo upoštevali načelo, da vsako delo šteje, prispeva prispevke v socialne blagajne in s tem tudi šteje kot delovna izkušnja, kar je mladih v veliko korist. Omejitve v tem predlogu

zakona pa so takšne, da bo več kot 80 % študentov lahko tudi v prihodnje opravljalo enak obseg dela in si izboljšalo svoj socialno ekonomski položaj.

2.14.4 DOLGA ČAKALNA DOBA ZA VKLJUČITEV V PROGRAM ZAPOSLITVENE REHABILITACIJE


Kot je razvidno iz navedb varuhinje o dolgotrajnem čakanju na vključitev invalidov v storitve zaposlitvene rehabilitacije, je MDDSZ na njeno poizvedbo že podalo ustrezna pojasnila, in sicer, da se je v omenjenem obdobju zaposlitvena rehabilitacija izvajala v okviru Mreže izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije za obdobje 2006 do 2009, ko je storitve zaposlitvene rehabilitacije izvajalo 13,5 timov v Sloveniji. Zaradi naraščanja števila brezposelnih invalidov se je povečalo tudi število napotitev v zaposlitveno rehabilitacijo, na kar je MDDSZ reagiralo s povečanjem obsega tima na območnih službah Murska Sobota in Ptuj. Hkrati je bilo poudarjeno tudi dejstvo, da sta imela daljšo čakalno dobo na vključitev v rehabilitacijo le URI Soča in Zavod Vitis, pri drugih izvajalcih pa je bila ugotovljena čakalna doba manj kot mesec dni.Dne 22.7.2009 je MDDSZ sprejelo novo Mrežo izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije za obdobje od 2010 do 2013, ki je povečala obseg timov na skupno 17 (prej 13,5). Z novo mrežo je bil poleg timov povečan tudi obseg financiranja storitev zaposlitvene rehabilitacije (napotitelja ZRSZ) s strani ministrstva: prej so bile storitve 13,5 tima financirane 75%, kar je ustrezalo normativu 1000 do 1200 napotenih oseb na letni ravni, segaj pa je financiranje 17 timov povišano na 90% in ustreza normativu 1700 letno vključenih v zaposlitveno rehabilitacijo.


PRIMERI:

Primer št. 132 - Vključitev v program javnih del je omejena na eno leto


Javna dela so ukrep aktivne politike zaposlovanja, ki je namenjen socialnemu vključevanju čim večjega števila oseb, ki v daljšem obdobju ne najdejo zaposlitve. Glede na omejen obseg sredstev je nemogoče in tudi nesmiselno omogočiti nekaterim brezposelnim večletno vključitev v javna dela, medtem ko drugi ne bi imeli dostopa do teh programov. V RS imamo preko 40000 dolgotrajno brezposelnih, v javnih delih pa je (kljub podvojitvi sredstev v ta namen) lahko na letni ravni vključenih največ 7000 brezposelnih oseb, torej je nujno potrebno omejiti ponovno vključevanje istih oseb, pri tem pa skušamo v razumnih okvirih upoštevati.

Primer št. 133 - Neživljenjski pogoji za vpis v evidenco brezposelnihMinistrstvo za delo, družino in socialne zadeve:S Predlogom zakona o urejanju trga dela se ta cenzus ukinja, vendar pa po predlogu nove ureditve samozaposlene osebe pred prenehanjem tega statusa ne bodo mogle pridobiti statusa brezposelne osebe in uveljavljati pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Na opisani način se bo z ZUTD izenačil položaj samozaposlenih oseb s položajem drugih brezposelnih oseb glede možnosti

pridobitve statusa brezposelne osebe in uveljavljanja pravice do denarnega nadomestila (in drugih pravic brezposelnih oseb).

Primer št. 134 - Izbris iz evidence brezposelnih oseb zaradi nedosegljivosti na domačem naslovuMinistrstvo za delo, družino in socialne zadeve:S Predlogom zakona o urejanju trga dela se ukinja obveznost dosegljivosti brezposelne osebe na domu.

2.15. VARSTVO OTROKOVIH PRAVIC

SPLOŠNO

2.15.1 DRUŽINSKA RAZMERJA


Ali je z zaupanjem otroka v varstvo in vzgojo tretjemu omejena roditeljska pravica staršev?V zvezi z varovanjem otrokovih koristi pri izvrševanju roditeljske pravice (v predlogu družinskega zakonika »starševska skrb«), se je predlagatelj odločil za konceptualno ločitev med zaupanjem v vzgojo in varstvo otroka in izrekanju ukrepov za varovanje koristi otrok. ZZZDR s tem, ko v 105. členu določa, da se vsi ali nekateri otroci zaupajo v varstvo ali vzgojo drugi osebi, ne loči med zaupanjem v vzgojo in varstvo otroka staršem, ki izvajajo roditeljsko pravico, in med izrekanjem ukrepov za varstvo koristi otroka. Zaradi jasne razmejitve med tema dvema institutoma, ki se vsebinsko razlikujeta v tem, da gre pri zaupanju v vzgojo in varstvo za izvajanje roditeljske pravice, medtem ko gre pri izrekanju ukrepov za varstvo otrokovih koristi za intervencijo države, ko starši ne izvajajo roditeljske pravice v skladu z otrokovimi koristmi, so s predlogom zakonika posamično opredeljeni posamezni elementi starševske skrbi in določeni pogoji za omejitev ali odvzem starševske skrbi. Tako je meja med tema dvema institutoma razvidna iz besedila predloga družinskega zakonika, ki v tretjem odstavku 138. člena določa, da sodišče na predlog enega ali obeh od staršev odloči, da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju ter, da lahko po uradni dolžnosti v skladu z določbami tega zakonika odloči tudi o vseh ukrepih za varstvo koristi otrok. Pogoj za izrekanje ukrepov za varstvo koristi otroka je ugotovitev, da je otrok ogrožen. Sodišče lahko enemu ali obema od staršev prepove izvajanje posameznih upravičenj iz starševske skrbi, če je otrok ogrožen, in oceni, da bo korist otroka ob upoštevanju okoliščin primera dovolj zavarovana s tem ukrepom. Glede omejitve starševske skrbi pa v okviru ukrepov trajnejšega značaja predlog v 173. členu določa, da sodišče lahko enemu ali obema od staršev prepove izvajanje posameznih upravičenj iz starševske skrbi, če je otrok ogrožen, in oceni, da bo korist otroka ob upoštevanju okoliščin primera dovolj zavarovana s tem ukrepom. Ob izreku ukrepa sodišče otroka postavi pod skrbništvo za zastopanje v obsegu, v katerem staršem omeji upravičenja iz starševske skrbi in imenuje skrbnika.

2.15.2 DOLGOTRAJNI STIKI POD NADZOROM


Predlog Družinskega zakonika v 165. členu določa, da lahko sodišče z začasno odredbo odloči, da se stiki izvajajo ob navzočnosti strokovne osebe centra za socialno delo ali zavoda, v katerega je bil otrok nameščen. Sodišče določi kraj in čas stikov po predhodnem dogovoru s centrom za socialno delo ali z zavodom, v katerega je bil otrok nameščen. Začasna odredba o stikih pod nadzorom lahko traja največ šest mesecev po dve uri na teden in je ni mogoče ponovno izdati ali podaljšati. Z začetkom uporabe Družinskega zakonika bodo imeli starši, ki so jim bili določeni stiki pod nadzorom tretje osebe na podlagi petega odstavka 106. člena ZZZDR, možnost pri pristojnem sodišču podati vlogo za drugačno ureditev stikov.

Stiki otrok in tretjih oseb v povezavi s stiki pod nadzorom

Menimo, da ZZZDR ustrezno ureja pravico do stikov otroka s starši in z drugimi osebami. 106. člen navedenega zakona določa pravico otroka do stikov s starši, pri čemer se stiki lahko izvršujejo pod nadzorom tretje osebe. 106. a člen pa ureja pravico otroka do stikov z drugimi osebami.

O največji koristi za otroka so pristojni odločati predvsem starši

Izhajajoč iz 106. a člena ZZZDR ima otrok pravico do stikov z drugimi osebami, s katerimi je družinsko povezan in nanje osebno navezan, razen če je to v nasprotju z otrokovo koristjo. Pristojnost odločanja o stikih ima sodišče, ki presodi, ali bodo stiki otroku v korist ali ne.

2.15.3 PRAVICE OTROK V VRTCIH IN ŠOLAH


Ključna pripomba Varuha v poročilu za leto 2010 glede pravic otrok v vrtcih se nanaša na problematiko pravočasnega zagotavljanja prostih mest v vrtcih, pri čemer se varuh sklicuje tudi na Poročilo za leto 2008, v katerem je predlagal, da je treba sprejeti programe in ukrepe za zagotovitev zadostnega števila prostih mest za otroke v vrtcih in s tem zagotovitev enake dostopnosti staršev do uporabe javnih sredstev, namenjenih sistemu predšolske vzgoje, ki ga je vzpostavila država. Zavzel se je tudi za vzpostavitev preglednega in enotnega sistema vpisovanja otrok v vrtce, predlagana priporočila pa je potrdil tudi Državni zbor RS.

Ministrstvo za šolstvo in šport je v skladu z zakonodajo odgovorno za vzpostavitev pravnega sistema, ki zagotavlja kvalitetno izvajanje predšolske vzgoje, pri čemer pa je zagotavljanje zadostnega števila prostih mest v vrtcih naloga občine, saj je dejavnost predšolske vzgoje opredeljena kot javna služba, ki je lokalna zadeva javnega pomena. Tudi v večini evropskih držav je zagotavljanje zadostnega števila prostih mest v vrtcih pristojnost lokalnih oblasti, pri čemer pa je ta pristojnost z vidika dolžnega ravnanja občine urejena različno. Najbolj zavezujoča ureditev je na Danskem, kjer morajo lokalne oblasti po zakonu zagotoviti prosto mesto v predšolski vzgoji in varstvu, ne glede na družinske okoliščine. Možnost umestitve bolj zavezujočih določb v področno zakonodajo od sedanje, po kateri so občine dolžne začeti s postopki zagotovitve dodatnih kapacitet v vrtcih, ko se pojavi za en oddelek odklonjenih otrok in s tem preseči sedanjo ureditev, pa zahteva uskladitev z

reprezentativnimi predstavniki občin, kot nosilkami izvirne pristojnosti na področju dejavnosti predšolske vzgoje. Področna zakonodaja, ki ureja položaj lokalnih skupnosti namreč zavezuje resorna ministrstva k oblikovanju rešitev, ki so predhodno usklajene z občinami, pri čemer prav glede meril za sprejem otrok navajamo, da jih je ministrstvo pripravilo v sodelovanju z občinami v obliki priporočil (leta 2007).

Problem pomanjkanja prostih mest za najmlajše otroke je v Sloveniji prisoten v zadnjih nekaj letih, hkrati pa gre za problem, ki je prisoten tudi v mnogih drugih državah EU. Razlogi so ekonomske, politične in družbene spremembe ter dejstvo, da je bilo v preteklosti, od leta 1980, čedalje manj rojstev, kar je povzročilo manj povpraševanja in zato posledično manjšo ponudbo predšolske vzgoje. Po letu 2006 se je rodnost bistveno izboljšala, ponudba za tako povečano povpraševanje pa v nekaterih okoljih ni sledila potrebam.

Področna zakonodaja določa, da morajo občine obseg dejavnosti predšolske vzgoje oziroma potrebe po prostih mestih v vrtcih spremljati sproti in jih načrtovati v naprej, tako da se staršem pravočasno zagotovi dovolj prostih mest za vključitev otrok v vrtce. Možnosti za zagotovitev prostorskih kapacitet so različne, in sicer od novogradnje in adaptacije obstoječih kapacitet do preureditve razpoložljivih drugih prostorov za namen vrtca, najetje primernih prostorov, postavitev mobilnih oziroma montažnih vrtcev ter možnost razpisa koncesije zasebnim vrtcem oziroma zasebnikom. Posamezne možnosti predstavljajo hitre in cenovno učinkovite rešitve, pri tem pa je ministrstvo kot ukrepe za povečanje njihove uporabe v praksi ustrezno prilagodilo tudi pogoje v področnih predpisih, ki sodijo v pristojnost ministrstva za šolstvo in šport. Ker se je v zadnjem času tudi pri nas povečal interes za mobilne oziroma montažne vrtce, je ministrstvo s podzakonskim predpisom v letu 2010 občinam dalo možnost, da prostorsko problematiko rešujejo tudi s postavitvijo bivalnih kontejnerjev, ki jih, v kolikor ne upoštevajo vseh predpisanih pogojev za novogradnjo vrtca, lahko uporabljajo tudi začasno za obdobje največ 10 let. Z istim podzakonskim predpisom je ministrstvo tudi ublažilo posamezne zahteve za novogradnjo vrtcev oziroma za ureditev prostora vrtca v nenamenskih stavbah. Ker obstoječe in prazne nenamenske stavbe predstavljajo najhitrejši način zagotovitve dodatnih prostih kapacitet, je Ministrstvo za šolstvo in šport v začetku letošnjega leta dopolnilo Zakon o vrtcih, tako da lahko dva oddelka vrtca delujeta tudi v posameznih vrstah nenamenskih objektov, ki že imajo izdano uporabno dovoljenje in tako ni potrebno spreminjati njihove namenskosti. Seveda je potrebno v objektih prostore prilagoditi potrebnim pogojem, ki jih za vrtce določajo predpisi, kar pa je časovno gledano lahko izvedljivo v primerno kratkem času. Vse navedene rešitve predstavljajo ukrepe, ki jih je sprejelo ministrstvo z namenom, da se občinam omogoči hitra zagotovitev dodatnih kapacitet vrtcev, ki so zanje ugodne tudi s finančnega vidika.

Kratkoročna ukrepa za zagotovitev zadostnega števila prostih mest, ki ju je lahko sprejelo ministrstvo, sta bila tudi noveli Pravilnika o normativih in kadrovskih pogojih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje, ki je v letu 2009 omogočila začasno izenačitev heterogenega normativa števila otrok v oddelku s homogenim in Pravilnika o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca, s katero se do leta 2013 v okoljih, kjer je pomanjkanje prostih mest, še ne uporablja normativ zagotovitve 3m2 igralne površine na otroka. Poudarjamo tudi, da ministrstvo stanje v občinah, kjer je pomanjkanje prostih mest, spremlja ter na podlagi ugotovitev skupaj

s predstavniki občin in predstavniki Skupnosti vrtcev Slovenije odloča o sprejetju ukrepov, ki omogočajo zagotavljanje prostih mest v vrtcih, na način, da se ohranja kvaliteta na področju predšolske vzgoje.

Ob obravnavanju problematike zagotavljanja ustreznega števila kapacitet v vrtcih pa bi želeli tudi poudariti, da je ravnanje občin, po mnenju ministrstva, v danih okoliščinah korektno ter da razen nekaterih izjem občinam ni mogoče očitati, da se niso dovolj zanimale za to področje, kot je to mogoče razbrati iz Poročila Varuha.

Zaradi velikega števila rojstev v zadnjih dveh letih skokovito povečalo tudi število vključenih otrok v vrtce, kar je v občinskih proračunih terjalo zagotovitev precejšnjega dodatnega obsega sredstev, ki prvotno ni bil planiran za to dejavnost. Zanimivo je tudi, da so bile precej zgrešene tudi napovedi pričakovanega števila rojstev, saj se je rodilo mnogo več otrok, kot se je pričakovalo. Tako se je število vključenih otrok v vrtce v šol. l. 2009/10, v primerjavi s predhodnim letom povečalo kar za 5.000 otrok. Upoštevaje povprečno veljavno ceno 1. in 2. starostnega obdobja, ki je veljala na dan 1. 2. 2010 (Vir: Analiza MŠŠ o veljavnih cenah programov, ki so jih sprejele občine), tj. 376,22 EUR, to pomeni, da je na letni ravni celoten strošek 22,57 MIO EUR sredstev. Ker pa si ta strošek delijo javna sredstva in starši, in sicer 67,56 % delež zagotovijo iz proračunov občin, starši pa s plačili pokrijejo 32,44 % (Vir: Analiza MŠŠ o višini plačil staršev), to v globalu pomeni dodatno obremenitev za občinske proračune v višini 15,25 MIO EUR letno. Navedeni strošek bo morala država občinam tudi ustrezno priznati in pokriti.

Glede priporočila Varuha, da se vzpostavi pregleden in enoten sistem vpisovanja otrok v vrtce pa pripominjamo, da je ministrstvo omenjeno priporočilo proučilo, vendar je ugotovilo, da je smiselna le vzpostavitev preglednega in enotnega sistema vpisa otrok na ravni lokalne skupnosti. To je bilo z novelo Zakona o vrtcih (ZVrt-D) leta 2008 že vzpostavljeno, z novelo ZVrt-E v letu 2010 pa še natančneje dopolnjeno. Na nivoju države ne vidimo smiselnosti postavitve takšnega sistema, saj gre za lokalno zadevo, pri čemer pa je problem prostih mest v vrtcih prisoten le v nekaterih okoljih, med tem ko imajo ostala okolja mest v vrtcih dovolj. Preglednost stanja kapacitet pa ministrstvo zagotavlja na svoji spletni strani z Info točko - Prosta mesta v vrtcih, ki je oblikovana tako, da vsi vrtci v Sloveniji vnašajo podatke o prostih kapacitetah, cenah posameznih programov, morebitni čakalni dobi ter o posameznih lokacijah vrtcev oziroma enot vrtcev. V mesecu septembru je tako v državi na voljo 2.400 prostih mest v vrtcih.

Želeli bi tudi poudariti, da se za nadaljnje normativno urejanje predšolske vzgoje že pripravljajo tudi nove konceptualne podlage (nova Bela knjiga na področju vzgoje in izobraževanja), ki bodo podlaga za pripravo posameznih sistemskih sprememb, s katerimi naj bi se v bližnji prihodnosti v naši državi izboljšala dostopnost vrtcev za starše tako v smislu cenovne kot tudi dejanske dostopnosti.

Varuh človekovih pravic nadalje v svojem Letnem poročilu za leto 2009 na strani 277 navaja, da bi v zvezi z ravnanjem ob pojavu naglavnih uši Ministrstvo za šolstvo in šport »moralo dati šolam dati šolam jasna in nedvoumna navodila, kako naj se šole ukvarjajo s problemom ušivosti, kam naj se obrnejo in kdo naj ugotavlja, ali in kateri učenci imajo uši. Varuh je predlagal, naj MŠŠ šolam izda ustrezna navodila za ravnanje in se v zvezi s tem uskladi tudi z Ministrstvom za zdravje (MZ). Le tako bodo

lahko poenotili ravnanje vseh šol in preprečili nepotrebno jezo in nezadovoljstvo staršev. MŠŠ je Varuhov predlog sprejelo in se z MZ dogovorilo, da bo glede na zdravstveno naravo problema ušivosti pri učencih pripravilo za šole ustrezna navodila oziroma predloge ukrepov.«

Ministrstvo za šolstvo in šport je nalogo tudi realiziralo. K sodelovanju smo povabili Ministrstvo za zdravje in Inštitut za varovanje zdravja RS, ki je pripravil navodila. O tem smo Varuha tudi pisno obvestili. Poročilo v uvodu sicer navaja, da obravnava leto 2009, vendar menimo, da bi bil zapis v poročilu korekten, če bi vseboval tudi kratko obvestilo, da je priporočilo realizirano, s pripisom, da bo podrobnejša informacija podana v letnem poročilu za leto 2010. Varuhu smo namreč poslali pisno informacijo dne 17. 3. 2010, poročilo pa je bilo objavljeno julija 2010.

2.15.4 OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI

2.15.5 OTROCI V ŠPORTU


S podatki, niti posamičnimi prijavami, oziroma morebitnimi primeri neprimernega kaznovanja otrok, siljenja v neprimerne težke fizične treninge, MŠŠ ne razpolaga. Na sistemski ravni so bili, za zagotavljanje kvalitetnega izobraženega kadra pri delu z otroki, storjeni koreniti premiki s sprejemom sedaj veljavne zakonodaje s področja športa. Zakon o športu namreč določa, da lahko strokovno delo v športu opravljajo samo ustrezno izobraženi oziroma usposobljeni strokovni delavci. Zakon je še posebej strog ravno pri delu z otroki, saj določa, da morajo imeti vsi redno zaposleni strokovni delavci v športu, ki vodijo trenažni proces otrok, visokošolsko izobrazbo športne smeri. Uveljavljenje sprejetega sistema je v zadnjih letih nedvomno močno vplival na dvig kvalitete dela z otroki. To velja prav gotovo tudi za vidik pristopa in dela z otroki. Fakultete, ki izobražujejo trenerje posvečajo v svojih programih primerno pozornosti področju didaktičnega, metodološkega in tudi psihološkega pristopa k treningu otrok. Nesporno je proces športnega treniranja, predvsem otrok usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport, fizično in psihično zahteven in občutljiv proces tako za otroka, kot tudi za trenerja, vendar je v procesu izobraževanja poskrbljeno za primerno strokovno in profesionalno kompetentnost trenerjev.

2.15.6 NASILJE


Ministrstvo za notranje zadeve je na podlagi Zakona o preprečevanju nasilja v družini 19.3.2010 sprejelo Pravilnik o sodelovanju policije z drugimi organi in organizacijami pri odkrivanju in preprečevanju nasilja v družini.

2.15.7 PROJEKT ZAGOVORNIK – GLAS OTROKA


Glede priporočila varuhinje, da naj vlada in pristojna ministrstva uresničijo vsa priporočila, ki jih je sprejel državni zbor v zvezi z Varuhovim letnim poročilom za leto

2008, pri čemer naj ima prednost zakonska ureditev zagovorništva otrok, ki bo z ustanovitvijo neodvisnega instituta z mrežo usposobljenih zagovornikov po celotni Sloveniji omogočila dostopnost vsakemu otroku, ki bo želel tako izraziti svoje zahteve, potrebe in želje ter okrepiti svoj glas, odgovarjamo naslednje:Predlog Družinskega zakonika vsebuje zakonsko opredelitev pravice otroka do zagovornika, na splošno pa določa, da zagovornik varuje koristi otroka v postopkih in dejavnostih, ki ga zadevajo, če varstva njegovih koristi ni mogoče zagotoviti na drug primernejši način. Pravica otroka do zagovornika se bo začela izvajati z uveljavitvijo posebnega zakona, ki bo določal namen, pristojnost, delovanje in pooblastila zagovornika.

2.15.8 OTROCI V MEDIJIH


Zaradi medijskega izpostavljanja in senzacionalističnega poročanja nekaterih medijev o družinskih tragedijah, v katerih so prizadeti predvsem otroci, je ob pripravi predloga Družinskega zakonika minister, pristojen za družino, na ministrico, pristojno za kulturo naslovil predlog za dopolnitev Zakona o medijih z vsebinsko določbo, ki bo tako ravnanje prepovedovala, in določbo, ki ga bo opredelila tudi kot prekršek, ter predvidela primerno sankcijo. Mediji objavljajo osebne podatke in informacije o otrocih, njihovih starših in drugih družinskih članih (gre predvsem za televizijske posnetke) ter druge podatke in informacije, iz katerih se da jasno razbrati, za katero družino gre in posledično določiti identiteto otroka. Minister je opozoril na pravice, ki gredo otrokom in družinskim članom po Konvenciji o otrokovih pravicah. Ena od temeljnih je pravica otroka do varovanja njegove koristi v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z njim, ki hkrati predstavlja načelo našega družinskega prava. Gre torej za univerzalno pravico, ki pokriva vsa področja, med drugim tudi medije. Iz te pravice izhaja tudi varovanje otrokove zasebnosti, v skladu s katero otrok ne sme biti izpostavljen samovoljnemu ali nezakonitemu vmešavanju v njegovo zasebno življenje, družino, dom ali dopisovanje, niti nezakonitim napadom na njegovo čast in ugled.

ZPND je v zvezi z varovanjem navedene otrokove pravice opredelilo kot dolžnost staršev, skrbnikov, rejnikov in posvojiteljev, da v okviru izvajanja skrbi otroka varujejo pred medijskim izpostavljanjem. V postopku sprejemanja Kazenskega zakonika pa je ob podpori Varuha človekovih pravic predlagana dopolnitev, s katero je opredeljeno novo kaznivo dejanje. Predlog je zajet v drugem odstavku 287. člena Kazenskega zakonika, ki določa, da kdor objavi osebne podatke otroka, ki je udeleženec v sodnem, upravnem ali v kakršnemkoli drugem postopku ali objavi druge informacije, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepoznati njegovo identiteto, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh let.

Varuhinja priporoča sprejetje ukrepov za odpravo nesprejemljive prakse dolgotrajnih postopkov pred sodišči o dodelitvi otrok v vzgojo in varstvo. Priporoča tudi oblikovanje posebnih timov strokovnjakov (izvedencev), ki bi celovito obravnavali otroka in njegov položaj v družini, preprečili večkratno obravnavo otroka in skrajšali postopek. Varuh še priporoča, naj se izvedenec imenuje takoj, ko se za to izkaže dejanska potreba, brez odlašanja z imenovanjem iz izključno materialnih razlogov.

MDDSZ pojasnjuje, da vlada pripravlja predloge sprememb postopkovnih predpisov z namenom skrajšanja postopkov pred sodišči o sporih v družinskih razmerjih, ki bodo predloženi v postopek sprejetja po uveljavitvi materialnega predpisa.


Omenjeno problematiko bo Ministrstvo za kulturo zajelo v predlog zakona o medijih, pri tem pa upoštevalo sodno prakso, ki se je razvila na tem področju. Ministrstvo je mnenja, da je pri pisanju pri tako občutljivi tematiki posebej pomembno, da novinarji spoštujejo svoj Etični kodeks ter ravnajo tudi z določeno mero empatije, saj je prav to posebnost novinarskega poklica. Zgolj samo z zakoni ni mogoče urediti tako občutljivega področja, ki je razpeto med dolžnostjo novinarjev, da obvestijo javnost in s tem zadovoljijo pravico javnosti do informiranosti ter interesi lastnikov medijev po večji nakladi in branosti (senzacija) na eni strani ter pravico otrok (tudi drugih) do zasebnosti na drugi strani. Po mnenju Ministrstva za kulturo je na področju profesionalizacije novinarstva nujno potrebno storiti korak naprej, in sicer tako, da se oblikuje novinarsko profesionalno združenje, ki bi med drugim določalo strokovne in izobrazbene pogoje za opravljanje dejavnosti ter predvidevalo licenciranje novinarjev.



Ministrstvo za notranje zadeve je na podlagi Zakona o preprečevanju nasilja v družini 19.3.2010 sprejelo Pravilnik o sodelovanju policije z drugimi organi in organizacijami pri odkrivanju in preprečevanju nasilja v družini.

PRIMERI:

Primer št. 136 -Bitka med starši brez upoštevanja otrokovih koristi


Predlog, da mora država z zakonsko ureditvijo poskrbeti, da se breme neodgovornega ravnanja staršev ne prenaša na otroka, neodgovorno ravnanje staršev pa sankcionirati, je v veljavnem ZZZDR že urejen. Center za socialno delo namreč sme odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist. Center za socialno delo odda otroka, ki iz različnih vzrokov ne more živeti pri starših ali otroka, katerega telesni in duševni razvoj je ogrožen v okolju, v katerem živi, v rejniško družino. Če pa roditelj zlorablja roditeljsko pravico, ali je otroka zapustil, ali je s svojim ravnanjem očitno pokazal, da ne bo skrbel za otroka, ali drugače hudo zanemarja svoje dolžnosti, se mu s sodno odločbo odvzame roditeljska pravica.

Primer št. 138 - Pobudnica ostala brez treh otroških dodatkov zaradi napake centra za socialno delo in socialne inšpekcije


Pri nastali situaciji, ki je pripeljala do nakazila otroškega dodatka neupravičeni osebi, pojasnjujemo: Pravico do otroškega dodatka lahko uveljavlja eden od staršev za otroka, ki ima prebivališče v Republiki Sloveniji. Starša se morata pred vložitvijo vloge dogovoriti, kdo bo vlogo vložil, ker se otroški dodatek nakazuje na transakcijski račun vlagatelja. Glede na zgoraj navedeno situacijo, ki se je zgodila pri izplačevanju otroškega dodatka menimo, da je prvo, kar je potrebno urediti pri takšni situaciji, v kateri se starša ne moreta dogovoriti potrebno upoštevati 17. člen Pravilnika o postopkih za uveljavljanje pravic do družinskih prejemkov (Uradni list RS, št. 31/08), ki določa, da se starši dogovorijo, kdo bo uveljavljal pravico do otroškega dodatka. Če se ne morejo dogovoriti, o tem odloči center, pri čemer upošteva otrokove koristi. Če živi otrok z enim od staršev, uveljavlja pravico do otroškega dodatka tisti od staršev, pri katerem otrok živi. Glede na ugotovitve, da je bil otroški dodatek priznan, vendar nakazan očetu namesto materi, bi se neprijetna situacija lahko rešila, če bi mati, ki je bila vlagateljica opozorila center na napako. Ker se to žal ni naredilo in je bil otroški dodatek izplačan na račun očeta, ki je zatrdil, da je bil otroški dodatek porabljen za otroka, center ni dolžan nikomur nič vračati.

Pri tem primeru pojasnjujemo tudi postopanje Inšpektorata RS za delo. Pobudnica nadzora je v prijavi inšpekciji izpostavljala predvsem domnevno nekorekten, samosvoj in ponižujoč odnos »strokovnih« delavk centra za socialno delo do nje v različnih postopkih. V postopku nadzora je bila temeljito proučena celotna in obsežna dokumentacija pobudnice, ki jo hrani center za socialno delo, med tem tudi dokumentacija odločanja o otroškem dodatku, ker naj bi bil po mnenju pobudnice nadzora tudi iz tega spisa razviden neustrezen odnos strokovnih delavk do nje. Inšpekcija v nadzoru leta 2009 ni neposredno presojala pravilnosti odločanja v postopku dodelitve otroškega dodatka iz leta 2005, saj je bilo o tem v skladu s predpisi pristojno odločati ministrstvo v pritožbenem postopku, pritožba pa ni bila vložena. V skladu s 4. alinejo petega odstavka 105. člena Zakona o socialnem varstvu namreč inšpektor ne izvede nadzora, če ugotovi, da ima pobudnik možnost uporabe rednih pravnih sredstev in jih še ni uveljavljal. Ne glede na to je inšpektor zaznane nepravilnosti ocenil za take vrste, ki niso bistveno vplivale na zagotavljanje pravic uporabnikov.

Otroški dodatek je namreč dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje otroka, ki ga ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, za otroka prejema eden od staršev. Starši se dogovorijo, kdo bo uveljavljal pravico do otroškega dodatka. Če pa se ne morejo dogovoriti, o tem odloči center za socialno delo, pri čemer upošteva otrokove koristi. Tako uveljavlja pravico do otroškega dodatka tisti od staršev, pri katerem otrok živi.

Otroci so v času spornega ne-prejemanja skoraj dva meseca živeli z očetom, torej je bil le ta glede na namen otroškega sicer upravičen do prejema otroškega dodatka, vendar bi si moral to pravico »pridobiti« v skladu s postopkovnimi in materialnimi predpisi. S tem, ko je zavrnil nepravilno izplačano vrnitev otroškega dodatka pobudnici, češ da je v teh treh mesecih šlo za skupno preživljanje hčerk oziroma, da ju je v tem času mesec in pol preživljal on, in ne mama, ki naj bi bila upravičena do nakazila otroških dodatkov, je prišlo do situacije, ki jo je možno šteti za nesoglasje med staršema o tem kdo izvaja oskrbo otroka in kdo bo prejemnik otroškega dodatka. V taki situaciji bi moral center za socialno delo v smislu določil 17. člena Pravilnika o postopkih za uveljavljanje pravic do družinskih prejemkov oz. v smislu določil Zakona o splošnem upravnem postopku o obnovi postopka, odločiti o prejemniku otroškega dodatka.

Ugotovitev inšpekcije, da je pobudnica nadzora vložila novo vlogo za otroški dodatek, pri kateri pa center za socialno delo ni spregledal le v vlogi navedenega novega bančnega računa vlagateljice, ampak tudi dejstvo, ki mu je bilo znano iz druge dokumentacije, da vlagateljica vloge za otroški dodatek takrat dejansko ni sama izvrševala roditeljske pravice. Inšpektorat zato kljub ugotovljenim nepravilnostim ni pritrdil pobudnici nadzora, da je bila napaka storjena zato, ker naj bi strokovne delavke zagovarjale predvsem njenega moža, do nje pa imele nekorekten in ponižujoč odnos.

Primer št. 139 - Institucije morajo omogočati, ne pa oteževati stike med otroki in razvezanimi starši


ZZZDR v petem odstavku 106. člena določa, da sodišče lahko pravico do stikov odvzame ali omeji samo, če je to potrebno zaradi varovanja otrokove koristi. Stiki niso v otrokovo korist, če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj. Sodišče lahko odloči, da se stiki izvršujejo pod nadzorom tretje osebe ali se ne izvajajo z osebnim srečanjem in druženjem, ampak na drug način, če sicer ne bi bila zagotovljena otrokova korist. Tako sodišča kot tudi centri za socialno delo so zavezani, da jih kot glavno vodilo v postopku vodi otrokova korist. Poudariti želimo, da definicija tretje osebe v ZZZDR ni opredeljena in zato kot tretja oseba lahko nastopa center za socialno delo, vrtec, šola ipd.V kolikor so določeni stiki pod nadzorom centra za socialno delo, naj bi le-ti potekali v prostorih centra za socialno delo praviloma v prisotnosti strokovnega delavca in sicer v poslovnem času, razen če se sodišče s pristojnim centrom za socialno delo ne dogovori drugače. MDDSZ vzpodbuja sodišča in centre za socialno delo, naj se o načinu določitve stikov pod nadzorom dogovorijo, in sicer se morajo sodišča v primerih, ko odločajo o stikih pod nadzorom strokovne osebe centra za socialno delo, o času in kraju izvajanja stikov in prostorskih ter kadrovskih zmožnostih, ki jih imajo centri za socialno delo na razpolago, pred odločitvijo posvetovati.

Primer št. 140 - Neučinkovito varstvo pred grozečim nasiljem v družini


V omenjenem akcijskem načrtu je drugi sklop namenjen odpravi telesnega kaznovanja otrok in ponižujočega ravnanja z njimi. Hkrati s temi aktivnosti pa bo potrebno tudi intenzivno osveščati otroke in vse, ki z njimi živijo in delajo, o vzgoji brez nasilja.Po Predlogu Družinskega zakonika (7. člen), ki je v zakonodajnem postopku, starši, kot tudi druge osebe, državni organi in nosilci javnih služb pri zagotavljanju koristi otroka, otroka ne smejo izpostavljati nobeni obliki telesnega kaznovanja ali drugi obliki ponižujočega ravnanja.

Primer št. 141 - Pravica do združitve družine v primeru, ko je eden od staršev slovenski državljan


Kot je bilo že v poročilu ugotovljeno, ni nobenih ovir za uveljavljanje pravice do otroškega dodatka za otroke, ki imajo prebivališče v Republiki Sloveniji. Res pa je, da morajo v Sloveniji bivati in pred uveljavljanje pravice do otroškega dodatka urediti vse potrebno, da se lahko prijavijo v Republiki Sloveniji.


Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije pojasnjuje, da morajo skladno z Zakonom o tujcih, družinski člani slovenskega državljana, ki želijo prebivati v Republiki Sloveniji, imeti zagotovljena zadostna sredstva za preživljanje ne glede na to, ali so državljani Evropske unije ali pa državljani t.i. tretjih držav. V obeh primerih je zahtevana mesečna višina sredstev v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji. Zahtevana sredstva se lahko v obeh primerih dokazujejo na enak način, med drugim tudi s pogodbo o preživljanju. Zaradi navedenega ministrstvo navedbo, da zakonska ureditev nerazumno strogo omejuje pravico slovenskih državljanov do združitve družine z družinskimi člani, ki niso državljani Unije, ocenjuje kot neutemeljeno in ne razume poziva k ustreznejši rešitvi navedene problematike.

Primer št. 144 - Omogočeno mora biti kontinuirano pridobivanje dovoljenj za izvajanje rejniške dejavnosti6


Varuh predlaga pripravo celovite analize in ocene celotnega sistema rejništva, ustrezno razpravo s strokovno javnostjo in vsemi zainteresiranimi ter na tej podlagi pripravo potrebnih sprememb zakonodaje.Že v letu 2009 je MDDSZ pri Inštitutu RS za socialno varstvo naročilo izdelavo raziskave »Postopki, organizacija in standardi na področju rejništva«, s katero smo želeli pridobiti celovito analizo in oceno sistema rejništva v Sloveniji s predlogi za izboljšanje oz. pripravo strokovnih izhodišč na tem področju. Raziskava je bila zaključena v aprilu 2010. V okviru raziskave je bil poudarek na naslednjih ključnih vsebinah: doktrina in praksa socialnega dela na področju rejništva od sprejema Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti ter trendi na tem področju pri nas in v tujini; možnost skrajševanja dobe bivanja otrok v rejniških družinah ter pogledi na specializacijo rejništva.Menimo, da je sistem rejništva v Sloveniji solidno zastavljen. Predvidevamo pa določene spremembe v smislu nadgradnje oz. izboljšav trenutne ureditve. Določene pomembne spremembe prinaša predlog Družinskega zakonika (prenos odločanja na sodišča, omejitev ukrepa na 3 leta….), v sosledju pa predvidevamo tudi spremembe Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti.Pred predložitvijo predloga sprememb Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti bo opravljena ustrezna razprava tako s strokovno kot zainteresirano javnostjo, kjer bo zagotovo poseben poudarek namenjen izboljšanju dela v razmerju otrok-rejniška družina-matična družina, ustreznosti vsebin in načina usposabljanj rejnikov, zagotovo bo predmet diskusije tudi rejnina.__________________6 To mnenje je tudi mnenje k 6. priporočilu varuhinje (stran 281)

Primer št. 145 - Odisejada mladoletne deklice


Pri odgovoru k točki 2.15 (Varstvo otrokovih pravic) smo pojasnili, kakšne spremembe predvidevamo na področju rejništva.

Primer št. 147 - Omejevanje pravic s pravilniki


Zakon o usmerjanju (Ur.l. RS,št. 3/07) v drugem odstavku 10. člena določa, da se lahko za nudenje fizične pomoči gibalno oviranim otrokom, dodeli spremljevalec.Iz navedenega sledi, da to določilo ni obligatorno in je zato v Pravilniku o dodatni strokovni in drugi pomoči za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami (Ur.l. RS, št. 25/06, 60/06 in 8/08) določen nabor programov, katerih so gibalno ovirani otroci upravičeni do pomoči spremljevalca. Posebni program je izvzet zato, ker se v oddelkih posebnega programa, v skladu s določilom prvega odstavka 17. člena Pravilnika o standardih in normativih za izvajanje vzgojno – izobraževalnih programov za otroke s posebnimi potrebami (Ur.l. RS, št. 59/07 in 70/08), sistemizira ustrezno število delovnih mest varuha – negovalca v skladu z naslednjimi merili:

Število učencev OD DO

Število delovnih mest

15 116 30 231 45 346 50 451 65 565 in več 6

Drugi odstavek istega člena pa določa, da se v šoli oziroma zavodu, v katerem se izvaja posebni program vzgoje in izobraževanja, na šest težje ali težko gibalno oviranih otrok sistemizira eno dodatno delovno mesto varuha – negovalca, v šoli oziroma zavodu z manjšim ali večjim številom teh otrok pa v ustreznem deležu. Kot smo že večkrat poudarili, je v šoli možna maksimalna fleksibilnost razporejanja varuhov-negovalcev glede na potrebe v posameznih oddelkih vzgoje in izobraževanja. Tovrstna ureditev je nujna zaradi vrste in stopnje primanjkljaja, ovire oziroma motnje učencev, ki so usmerjeni v posebni program. Torej tu gre za drugačno ureditev nudenja določene vrste pomoči in ne za preseganje zakonskih norm.

Primer št. 149 - Strokovnjaki niso prisluhnili otroku


Izhajajoč iz določil Zakona o splošnem upravnem postopku morajo nosilci javnih pooblastil postopek voditi hitro in s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku. Vendar pa morajo preskrbeti in storiti vse, kar je potrebno, da se lahko pravilno ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. Centri za socialno delo so vsekakor dolžni postopati hitro, vendar pa morajo, ker gre za poseganje v družinska razmerja,

skrbno preučiti vsa dejstva, pridobiti dokaze in ugotoviti dejansko stanje ter presoditi, kako bodo koristi otroka najbolje zavarovane. Pri odločitvah pa morajo upoštevati otrokovo mnenje, v kolikor ga izrazi in je sposoben razumeti pomen in posledice izraženega mnenja.

Primer št. 152 - Različen odziv centrov za socialno delo ob ogroženem otroku


Nadzor nad delom javnih socialno varstvenih zavodov organizira in izvaja Socialna inšpekcija, inšpekcijske nadzore pa izvajajo inšpektorji za socialne zadeve. Inšpekcijski nadzor obsega nadzor nad izvajanjem zakonov in predpisov, izdanih na podlagi teh zakonov. V okviru nadzora inšpektor ugotavlja in preverja izvajanje določb, uporabo strokovnih metod, strokovnost dela pri izvajanju storitev in programov ter kvaliteto storitev. Izredni inšpekcijski nadzor se uvede na zahtevo oziroma pobudo. V kolikor je MDDSZ seznanjeno z nepravilnostmi dela centra za socialno delo, o tem obvesti Socialno inšpekcijo.

Primer št. 153 - Policijsko opravljanje pogovorov z mladoletnimi otroki v prostorih osnovne šole


Varuh je v opisanem postopku ugotovil, da ni bilo nedopustnih posegov v človekove pravice ali temeljne svoboščine, vendar pripominja, da bi bilo mogoče zagotoviti večje varstvo otrokovih koristi. Z ugotovitvami in priporočili Varuha se strinjamo, z njimi so bili seznanjeni tudi policisti. O posameznih podrobnostih pa dodajamo naslednje:

O razgovorih z otroki obveščamo starše, ki so med razgovorom lahko tudi prisotni. V primerih, ko bi bilo obveščanje in prisotnost staršev v nasprotju z otrokovimi pravicami oz. koristmi (ko so starši osumljeni zanemarjanja ali nasilja nad otrokom), obveščamo center za socialno delo (v nadaljevanju:CSD), ki s svojo prisotnostjo v policijskih postopkih lahko poskrbi za največjo korist otroka. Svetovalne ali druge delavce šole povabimo le kot zasilno rešitev v primerih, ko se strokovni delavci CSD ne odzovejo. Šolski svetovalni delavci nimajo pooblastil, ki jih imajo strokovnjaki CSD. Niti prisotnost strokovnih delavcev CSD niti šolskega osebja med policijskim razgovorom z otroki zakonsko ni urejena, zato je sodelovanje odvisno od njihove pripravljenosti in različnih okoliščin, na podlagi katerih se odločajo. Leta 2009 smo v pojasnilu k enemu od obravnavanih primerov Varuha zaprosili za pomoč oziroma posredovanje pri urejanju tega vprašanja. Bomo pa postopke z mladoletniki normativno uredili v novem Zakonu o nalogah in pooblastilih policije.

Vsak uradni postopek, ne le policijski zagotovo predstavlja za otroka, ki je žrtev takšnega kaznivega dejanja dodaten stres, ki ga že tako ali tako pogosto doživlja zaradi obremenjujoče in travmatične situacije, ki so jo povzročile slabe življenjske oz. družinske razmere. To je posebej obremenjujoče v primerih, ko je otrok žrtev nasilja staršev, ki jih ima po eni strani rad, po drugi strani pa si želi, da bi se nasilje prekinilo. Neprijetno mu je govoriti »proti staršem«, istočasno pa se čuti krivega za tako situacijo in ga je sram ter se trudi slabe družinske razmere prikriti ne le pred uradnimi

osebami, ampak tudi pred okolico, prijatelji, sošolci. Dodatna negativna posledica je stigmatizacije okolja, ki je žal v naši družbi pogosta reakcija na drugačnost, četudi je to revščina, alkoholizem staršev, doživljanje nasilja. Močan stresni faktor pa je tudi strah pred policisti (uniformo) kot posledica stereotipov, ki so jih na otroke zavedno ali nezavedno prenesli odrasli.

Vse to upoštevamo tudi v policijskih postopkih. Še posebej obzirno ravnamo v primerih, ko so udeleženi otroci oziroma mladoletniki, ne glede na svojo vlogo, npr. kot žrtve, osumljenci ali priče. Da bi se čim bolj izognili negativnim posledicam in reakcijam okolice, ki so jo pogosto deležni otroci in ki to še težje prenašajo kot odrasli, bomo (še) bolj dosledno prilagajali policijske postopke njihovim potrebam in varovanju njihovih pravic.

Kljub temu pa ne moremo pristati na to, da že sama pojava policista upravičeno predstavlja za otroka stres in da je sama uniforma opravičljiv razlog za stigmatizacijo določene osebe oziroma otroka.

Policija tako izvaja vrsto preventivnih aktivnosti, s katerimi se trudimo otrokom, pa tudi odraslim, učiteljem, staršem, posredovati koristne informacije za varnost otrok, istočasno pa vplivati na zmanjševanje stigmatizacije in odpravljanje stereotipov. Učimo jih, da je policist tisti, ki jim bo pomagal v težavah, da je njihov prijatelj in zaveznik in jim svetujemo, naj se obrnejo nanj, ko potrebujejo pomoč. Najbolj očiten primer takega sporočanja je npr. predstava 113 (avtorice Svetlane Makarovič) v sklopu projekta Policija za otroke, v kateri igra glavno vlogo Medved policaj. Ta ima poleg uniforme tudi druge prepoznavne znake, kot so avtomobil, sirena ipd. Njegova naloga je pomagati otrokom (zajčku, miški in piščančku) v nevarnih situacijah, uči jih, kako naj se tem nevarnostim izognejo, jim sporoča, da jim je na razpolago in da je njihov prijatelj. Po lutkovni predstavi policisti ponazorijo sporočila Medveda policaja, ko se otrokom in njihovim odraslim spremljevalcem neposredno predstavijo, jim razkažejo opremo in odgovarjajo na vprašanja.

Enaka sporočila dajejo policisti večjim otrokom tudi v okviru preventivnega programa Zberi pogum in povej.

Uniformirani policisti, poleg civilnih, so redno prisotni v šolah, kjer otroke obveščajo o nevarnostih v prometu, jim svetujejo, kako naj ravnajo v primerih, da so žrtve nasilja in kako lahko pripomorejo k svoji varnosti. Namen njihovih obiskov v šolah je tudi približati policiste otrokom in pomagati k primernemu odnosu otrok do policistov.

Prepričani smo, da bo policija na ta način vsaj dolgoročno pripomogla k varnosti otrok in istočasno k spremembi odnosa do drugačnih ljudi in drugačnih življenjskih okoliščin.

Primer št. 154 - Doseganje otrokove največje koristi


Kot navedeno, center za socialno delo v postopku ni posegal v pravice posameznikov in je po prejemu pobudnikovih izrecnih pisnih zahtev ukrepal ustrezno. ZZZDR centrom za socialno delo nalaga, da si morajo po oddaji otroka v rejništvo

prizadevati, da se odpravijo vzroki, zaradi katerih je bil otrok oddan v rejništvo. Samo rejništvo pa preneha, če prenehajo razlogi, zaradi katerih je bila potrebna oddaja otroka v rejništvo. Primer št. 156 - Potreba po posebni negi in varstvu


Pravico do podaljšanja dopusta za nego in varstvo otroka ureja Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju: ZSDP). V skladu s petim odstavkom 260. člena ZSDP se ob rojstvu otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, dopust za nego in varstvo otroka lahko podaljša za dodatnih 90 dni.Za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, se v skladu z deseto točko 3. člena ZSDP šteje otrok z motnjami v duševnem razvoju, slep in slaboviden otrok, gluh in naglušen otrok, otrok z odpovedjo funkcije vitalnih organov, gibalno oviran otrok, dolgotrajno hudo bolan otrok, ki zaradi svojega zdravstvenega stanja potrebuje skrbnejšo nego in varstvo. ZSDP v tretjem odstavku 53. člena nadalje še določa, da natančnejše pogoje za pridobitev pravice do dopusta za nego in varstvo otroka predpiše minister. Na podlagi navedenega je bil sprejet Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (v nadaljevanju: pravilnik).

Pobudnica je v zvezi s podaljšanjem dopusta za nego in varstvo otroka za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo opozorila na težave, ki naj bi jih imela v zvezi z ureditvijo in uveljavljanjem pravice do dopusta za nego in varstvo po 26. in 28. členu ZSDP. Kot je že bilo pojasnjeno, se pri uveljavljanju pravice do podaljšanega dopusta za nego in varstvo otroka, tako po 26. členu, kot tudi po 28. členu ZSDP, za ugotavljanje upravičenosti do pravice uporabljajo popolnoma enaki kriteriji oziroma merila, ki so točno določeni v pravilniku. Namen zakonodajalca je bil, da se z 28. členom ZSDP dodatno razširi možnost uveljavljanja oziroma koriščenja dopusta za nego in varstvo otroka enemu od staršev naknadno in sicer, ko je pravica do dopusta za nego in varstvo otroka že prenehala, vendar najkasneje do 18. meseca otrokove starosti in ob predpostavki, da je motnja oziroma dolgotrajno hujša bolezen nastala oziroma bila ugotovljena kasneje, torej šele takrat, ko je upravičenec že izkoristil pravico do dopusta za nego in varstvo otroka po 26. členu ZSDP.

Razlika med tema dvema določbama je torej v tem, da se pravica po petem odstavku 26. člena ZSDP uveljavlja pred koncem koriščenja dopusta za nego in varstvo otroka in se dodeli neposredno po koriščenju dopusta za nego in varstvo otroka, pravica po 28. členu ZSDP, pa se uveljavlja in dodeli, ko se je dopust za nego in varstvo otroka v trajanju 260 dni (ali več) že iztekel. Obe pravici (tako tista po 26. členu ZSDP, kot tudi tista po 28. členu ZSDP) sta torej popolnoma enaki, vezani sta le na drugačen časovni okvir.

Glede pobude po drugačni formulaciji teh določb, pa, kot smo že navedli, bomo le-to upoštevali ob pripravi sprememb zakonodaje na tem področju.

V zvezi z obrazložitvijo mnenj, ki jih podajajo zdravniške komisije, bi želeli pojasniti, da so kriteriji za opredelitev otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo natančno navedeni v Pravilniku. Zdravniška komisija presoja upravičenost do podaljšanja dopusta za nego in varstvo tako, da predloženo zdravstveno in drugo dokumentacijo presoja v skladu s kriteriji, ki so točno določeni v pravilniku. Npr. če gre za gibalno oviranega otroka, zdravniška komisija presoja ali je ta otrok vsaj zmerno ali pa težje

oziroma težko gibalno oviran. Ni dovolj samo kakršnakoli gibalna oviranost. Kdaj pa gre za katero stopnjo gibalne oviranosti, je natančno navedeno v Pravilniku. Komisija tako z navedbo ustreznega člena iz Pravilnika označi, za kakšno motnjo pri otroku gre oziroma navede, če otrok posebne nege in varstva, v skladu s kriteriji v Pravilniku, sploh ne potrebuje.

Primer št. 158 – Discipliniranje otrok v športu


S podatki, niti posamičnimi prijavami, oziroma morebitnimi primeri neprimernega kaznovanja otrok, siljenja v neprimerne težke fizične treninge, MŠŠ ne razpolaga.

2.16. DRŽAVNI PREVENTIVNI MEHANIZEM

SPLOŠNO

2.16.1 OBISKI ZAVODOV ZA PRESTAJANJE KAZNI ZAPORA IN PREVZGOJNEGA DOMA


(Pre)zasedenost

Zaradi izpostavljene prezasedenosti v Zavodu Ljubljana je bila sprejeta odločitev, da v njem število zaprtih oseb ne sme presegati 245 ter da se obsojence, kakor tudi pripornike, takoj premesti v druge zavode in dislocirane oddelke, v katerih je zasedenost bivalnih kapacitet manjša, ko število zaprtih oseb v Zavodu Ljubljana preseže omenjeno številko. Podobno se problem prezasedenosti rešuje tudi v Oddelku Novo mesto. Glede preostalega se sklicujemo na naš odgovor na izpostavljeno problematiko v poglavju 2.3 Omejitev osebne svobode.

Bivalni pogoji

Res je, da večjih izboljšanj življenjskih oziroma bivalnih razmer za zaprte osebe, na kar opozarja Varuh, v zavodih ni bilo. Toda pogoji bivanja in higienski pogoji so zaprtim osebam skoraj v celoti zagotovljeni v mejah veljavnih predpisov. Zavoljo dejstva, da število zaprtih oseb nekoliko upada, lahko trdimo, da se pogoji bivanja temu primerno izboljšujejo, hkrati pa potekajo zgoraj omenjene aktivnosti za izboljšanje pogojev za bivanje (gradnja novih prostorov).

Vzdrževanje higiene

Pomanjkljivosti vzdrževanja higiene zaprtih oseb, ki so po oceni Varuha prisotne v Zavodu Maribor, Oddelku Murska Sobota in Novo mesto, so bile v mejah realnih možnosti odpravljene. Pri tem pa dodajamo, da je bilo zaprtim osebam tuširanje omogočeno v mejah veljavnih predpisov.

Zdravstveno varstvo

Varuhova relativno ugodna ocena delovanja zdravstvenih služb po reorganizaciji je sicer vzpodbudna, vendar pa hkrati opozarja tudi na številne pritožbe zaprtih oseb iz nekaterih zavodov, ki so se nanašale na to, da naj ne bi bile seznanjene s tem, na koga tovrstne pritožbe sploh lahko naslavljajo. Menimo, da je malo verjetno, da zaprte osebe tega ne bi vedele, saj se jih s predpisi s področja izvrševanja kazenskih sankcij ter ostalimi pravicami ter obveznostmi, skladno z 22. členom Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, seznani (že) ob nastopu kazni. Tako so seznanjene tudi z Zakonom o pacientovih pravicah, v praksi pa je čedalje več primerov, ko zaprte osebe vlagajo pritožbe na varuha pacientovih pravic zaradi domnevnih kršitev pravic do zdravstvenega varstva.

Stiki z zunanjim svetom

V zvezi z omenjenimi pomanjkljivostmi, zlasti prekrivanjem časa, v katerem lahko zaprte osebe opravljajo telefonske pogovore, s časom za bivanje na prostem, so že bili sprejeti ustrezni ukrepi, kot smo že pojasnili v poglavju 2.3 Omejitev osebne svobode.

Uporaba ukrepov in sredstev, ki dodatno posegajo v pravice zaprtih oseb

Strinjamo se, da je treba preprečevati vsakršno nasilje med zaprtimi osebami, med drugim tudi z izrekanjem disciplinskih kazni, pri čemer bomo nekatere zavode pozvali k večjemu posluževanju tega ukrepa za zagotavljanje reda in varnosti.

Pravica do dela

Možnosti za zagotavljanje dela zaprtim osebam so čedalje slabše, na kar nesporno vpliva tudi gospodarska kriza v Sloveniji in številnih državah v svetu, poleg tega pa sta pomembna dejavnika tudi nižja stopnja izobrazbene ravni obsojencev in želja delodajalcev po zanesljivejših in z delovnimi navadami opremljenih delavcih. Kljub temu ugotavljamo, da je iz predmetnega razloga pritožbo vložilo relativno malo obsojencev.

Aktivnosti

Zavodi veliko pozornost posvečajo vključevanju zaprtih oseb v najrazličnejše programe izobraževanja, organizaciji kulturnih in športnih prireditev in nenazadnje tudi rekreaciji. Res je, da pogoji za izvajanje tovrstnih aktivnosti v vseh zavodih niso enako dobri v vseh zavodih, vendar pa se z ustreznimi adaptacijami vztrajno izboljšujejo.

Kadrovska zasedba v razmerju do zaprtih oseb

Kadrovska zasedba se je v preteklem letu v zavodih za prestajanje kazni zapora bistveno zboljšala, kar še posebej velja za kadre iz vrst pravosodnih policistov. S tem pa se je zmanjšala tudi obremenjenost pravosodnih policistov.

Kajenje in (druge) odvisnosti

Zakon o omejevanju porabe tobačnih izdelkov kršijo posamezniki, s tem da kadijo v prostorih, v katerih je kajenje prepovedano, pri čemer kršitev zavodi ne tolerirajo, saj v vseh premerih, ko so kršitve zaznane, ustrezno ukrepajo. Problem zasvojenosti s prepovedanimi drogami je prisoten domala v vseh zavodih, število zaprtih oseb, ki so zasvojeni, pa se povečuje, zato zavodi posvečajo posebno pozornost obravnavi odvisnosti od prepovedanih drog. V ta namen so bili v izobraževanje vključeni številni strokovni delavci, ki poleg svojega rednega dela intenzivno delajo s populacijo, ki ima probleme s tovrstno zasvojenostjo. Njihovo delo je usmerjeno v izvajanje nizkopražnih programov (substitucijski programi, edukacija in osnovna motivacija), pri čemer uspešno sodelujejo s Centrom za detoksikacijo v Ljubljani in z nevladnimi organizacijami ter upoštevajo ustrezne strokovne usmeritve.

Tujci kot zaprte osebe

Res je, da se v okviru spoštovanja 209. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij v zavodih za sporazumevanje z zaprtimi osebami - tujimi državljani poslužujejo tudi katere od drugih zaprtih oseb, ki jezik, ki ga tujec razume, vsaj delno obvlada, v prihodnje pa bomo skušali pogosteje uporabiti prevajalca oziroma tolmača.

2.16.2 OBISKI POLICIJSKIH POSTAJ


Ugotovljene pomanjkljivosti pri pregledu prostorov za pridržanja na policijskih enotah je policija sproti odpravljala in o ukrepih obveščala tudi Varuha. Pri novogradnjah, adaptacijah in vzdrževanju prostorov za pridržanje pa je upoštevala predpisane normative.

Prostorov za pridržanja, ki ne zagotavljajo ustreznih varnostnih in zdravstvenih razmer za bivanje, policija ne uporablja. V nekaterih prostorih za pridržanja so odstopanja od normativov, vendar le pri opremi prostorov (mize, stoli, v prostoru ni tekoče vode in se ta zagotavlja s plastenkami) in zagotavljanju dnevne svetlobe. Zaradi omejenih finančnih sredstev se pomanjkljivosti z gradbeno-tehničnimi adaptacijami postopno odpravljajo.

Dokumentacija o pridržanjih je bila v večini primerov pregledno in dosledno urejena, manjše napake, do katerih prihaja pri dokumentiranju in so najpogosteje posledica nedoslednosti posameznikov, pa policija skuša sproti odpravljati.

Posebna pozornost izvajanju pridržanja je namenjena tudi pri strokovnih in splošnih nadzorih v policijskih enotah, ki jih izvaja generalna policijska uprava in policijske uprave same.

V zvezi s seznanjenostjo pridržanih oseb z njihovimi pravicami policija upošteva tudi priporočila Odbora proti mučenju, da se v zakonodaji in praksi vsem osebam, ki jim je bila odvzeta prostost, omogoči pravico do neodvisnega zdravnika. Ta pravica je normativno urejena v 44. a členu Zakona o policiji in 55. ter 75. členu Pravilnika o policijskih pooblastilih, policisti pa jo izvajajo tudi v praksi.

Plakati z obvestilom o prijetju zaradi odvzema prostosti vsebujejo pravice s katerimi morajo policisti seznaniti osebe ob odvzemu prostosti. V brošuri, Obvestilo o pravicah osebe, ki ji je odvzeta prostost (v preteklem letu smo za policijske enote natisnili nove – dopolnjene brošure), ki je ravno tako dostopna pridržani osebi, pa so poleg teh navedene tudi vse ostale pravice, ki ji pripadajo.

2.16.3 OBISK AZILNEGA DOMA


Poročilo Varuha v poglavju o Azilnem domu omenja različne brošure, s pomočjo katerih se prosilce seznanja z relevantnimi informacijami. Državnemu preventivnemu mehanizmu (v nadaljevanju DPM) se zdi tak način zadovoljiv, ob predpostavki, da so prosilcem za vsa nadaljnja pojasnila oziroma pomoč v zadostni meri dostopni vsi, ki morajo skrbeti za njihovo nastanitev in oskrbo. V zvezi z navedenim želimo pojasniti, da so prosilci o postopku priznanja mednarodne zaščite, o pravicah in dolžnostih ter o Hišnem redu Azilnega doma obveščeni že ob sami nastanitvi v sprejemne prostore. Obveščeni so tako pisno (s posredovanjem brošur, kot omenjate v poročilu) kot ustno in sicer v jeziku, ki ga razumejo. Prosilci se lahko za vsa nadaljnja pojasnila kadarkoli obrnejo na socialnega delavca, delavca operativne službe, v času uradnih ur pa tudi na uradno osebo, ki odloča o njihovi prošnji.

Poročilo govori tudi o tem, da so prostori Azilnega doma ustrezno urejeni in vzdrževani. Kot izjemi izpostavlja le zunanjo ograjeno peščeno igrišče in večnamenski prostor, ki je bil v času nenapovedanega obiska skoraj povsem založen z rabljenimi oblačili in obutvijo. V zvezi z navedenim želimo pojasniti, da smo ravno v tem času pričeli z gradbenimi deli na ograjenem igrišču (polaganja asfalta) tako, da bo omenjeno igrišče dobilo drugačno, urejeno podobo. V času obiska je bilo v večnamenskem prostoru res veliko oblačil in obutve iz razloga urejanja skladišča, danes pa je popolnoma urejen in služi svojemu namenu. Večnamenski prostor je namreč namenjen izvajanju najrazličnejših aktivnosti za prosilce, v njem potekajo prireditve in seminarji.

Poročilo izpostavlja tudi dva programa, ki ga izvaja društvo ARX d.o.o.. Pri prvem gre za pomoč pri nastanitvi in oskrbi, pri drugem pa za psihoterapijo. V zvezi s slednjim DPM predlaga ustanovitev terapevtske skupine. Ustanovitev omenjene skupine podpira tudi Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, ki si je prizadevalo, kot vam je bilo pojasnjeno tako skupino tudi že ustanoviti, vendar smo pri tem naleteli na ovire, saj se prosilci niso želeli identificirati kot osebe s psihičnimi težavami in niso želeli teh težav predstavljati v skupini. Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije pa se bo seveda še naprej prizadevalo ustanoviti omenjeno skupino.

Documents

Dokument - Varuh človekovih pravic RS · Web viewOb prijavi s strani oškodovanih ali neoškodovanih oseb kot tudi v primerih, ki jih sama zazna pri svojem delu, policisti najprej