Embed Size (px)
DESCRIPTION
Pričujoči učbenik pokriva relevantne teme, ki bi jih psihologi morali obvladati in je kljub kompleksnosti napisan enostavno, v lepem in tekočem jeziku, kar zagotavlja njegovo dobro razumljivost. Ocenjen je kot pomemben pripomoček za izvajanje študijskega procesa, saj te vsebine do sedaj še niso bile dostopne v taki sintezni obliki – niti študentom psihologije niti drugim profilom bodočih šolskih svetovalnih delavcev (pedagogom, socialnim in specialno- rehabilitacijskim pedagogom ter socialnim delavcem). Učbenik pa bo v pomoč tudi številnim praktikom – šolskim svetovalnim delavcem in učiteljem pri delu z učenci s posebnimi potrebami.
Citation preview
DRUGUCENDRAGO ŽAGAR
DRUGAČNI UČENCIOddelek za psihologijoLjubljana, 2012
DRAG
O ŽA
GAR:
DRU
GAČN
I UČE
NCI
Pričujoči učbenik pokriva relevantne teme, ki bi jih psi-hologi morali obvladati in je kljub kompleksnosti napisan enostavno, v lepem in tekočem jeziku, kar zagotavlja njegovo dobro razumljivost.
Ocenjen je kot pomemben pripomoček za izvajanje štu-dijskega procesa, saj te vsebine do sedaj še niso bile dostopne v taki sintezni obliki – niti štu-dentom psihologije niti dru-gim profilom bodočih šolskih svetovalnih delavcev (pedago-gom, socialnim in specialno- rehabilitacijskim pedagogom ter socialnim delavcem). Uč-benik pa bo v pomoč tudi šte-vilnim praktikom – šolskim svetovalnim delavcem in učite-ljem pri delu z učenci s poseb-nimi potrebami.
Iz recenzij
9 789612 375171
ISBN 978-961-237-517-1
DRAGO ŽAGAR je redni profesor za področje pedagoške psiho-logije. Več kot tri desetletja je predaval pedagoško psiholo-gijo za študente psihologije in predmet Psihologija za učitelje za študente pedagoških smeri študija na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1992 do 1996 je predaval pedagoško psiholo-gijo tudi študentom psihologije na Centro interuniversitario Ti-cinese v Luganu v Švici.
Na znanstvenoraziskovalnem področju se je največ ukvarjal z ustvarjalnostjo in nadarje-nostjo učencev, obremenjeno-stjo učencev, individualizacijo
pouka ter preverjanjem in ocenjevanjem znanja. Kot sa-mostojni avtor ali v soavtorstvu je objavil šest knjig ter okoli 190 znanstvenih in strokovnih člankov. Vodil je skupino, ki je izdelala koncept »Odkrivanje in delo z nadarjenimi učenci v devetletni osnovni šoli«.
Med njegova pomembnejša knjižna dela sodijo: Ustvarjal-nost: projektno vzgojno delo (1992, v soavtorstvu), Obreme-nitve osnovnošolcev: posledice in vzroki (1995, v soavtorstvu), Psihologija za učitelje (2009) in Didaktika psihologije v sre-dnjem izobraževanju (2011).
Drugacni_ucenci_FINAL.indd 1 1.8.2012 14:10:29
Drago Žagar
Ljubljana, 2012
Drugačni učenci
Drugačni učenci
Avtor: Drago Žagar
Recenzenta: Norbert Jaušovec, Sonja Pečjak
Lektorica: Nataša Hribar
Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau
© Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2012.
Vse pravice pridržane.
Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani
Izdal: Oddelek za psihologijo
Za založbo: Andrej Černe, dekan Filozofske fakultete
Vodja Uredništva visokošolskih in drugih učbenikov: Jaka Repič
Oblikovanje: Jana Kuharič
Naslovnica: VBG d. o. o.
Tisk: Birografika Bori, d. o. o.
Ljubljana, 2012
Prva izdaja
Naklada: 400 izvodov
Cena: 18 EUR
CIP – Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
376(075.8)
ŽAGAR, Drago Drugačni učenci / Drago Žagar. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2012
ISBN 978-961-237-517-1
262702080
3Kazalo
Kazalo
Predgovor .................................................................................................................................... 9
1 Učenci z zaostankom v duševnem razvoju .............................................................. 11
1.1 Terminologija in definicija duševnega zaostanka ...............................................................11
1.2 Klasifikacija ........................................................................................................................................12
1.3 Vzroki ...................................................................................................................................................14
1.4 Značilnosti oseb z zaostankom v duševnem razvoju.........................................................15
1.4.1 Razvojne značilnosti ...........................................................................................................15
1.4.2 Telesne, socialno-emocionalne in učne značilnosti ................................................17
1.4.3 Miti in dejstva o mentalno retardiranih .......................................................................18
1.5 Izobraževanje otrok z zaostankom v duševnem razvoju ..................................................19
1.5.1 Lahka in zmerna mentalna retardacija .......................................................................19
1.5.2 Težka in globoka mentalna retardacija ........................................................................20
1.6 Učne težave učencev z zaostankom v duševnem razvoju ...............................................21
1.7 Govorne in jezikovne težave oseb z zaostankom v duševnem razvoju ......................22
1.8 Učenci z Downovim sindromom ...............................................................................................24
1.8.1 Značilnosti otrok z Downovim sindromom ...............................................................24
1.8.2 Pogostost Downovega sindroma ..................................................................................27
1.8.3 Vzroki .......................................................................................................................................27
1.8.4 Izobraževanje otrok z Downovim sindromom .........................................................28
2 Učenci s specifičnimi učnimi težavami ....................................................................... 29
2.1 Definicija specifičnih učnih težav ..............................................................................................29
2.2 Disleksija .............................................................................................................................................29
2.2.1 Miti in dejstva o disleksiji ..................................................................................................30
2.2.2 Simptomi disleksije .............................................................................................................30
2.2.3 Vpliv disleksije na učenje ..................................................................................................34
2.3 Diskalkulija .........................................................................................................................................36
2.4 Dispraksija ..........................................................................................................................................37
2.5 Vzroki specifičnih učnih težav.....................................................................................................37
2.5.1 Genetski dejavniki ...............................................................................................................38
2.5.2 Dejavniki okolja ....................................................................................................................38
4 Drugačni učenci
2.6 Identifikacija otrok s specifičnimi učnimi težavami ............................................................40
2.6.1 Zgodnejša diagnoza ...........................................................................................................41
2.7 Izobraževanje in pomoč učencem s specifičnimi učnimi težavami ..............................42
2.7.1 Različni pristopi in programi ..........................................................................................42
2.7.2 Posebne prilagoditve pouka ...........................................................................................44
2.7.3 Razvoj metakognitivnih strategij in socialnih veščin ............................................45
3 Učenci s čustvenimi in/ali vedenjskimi motnjami .................................................. 46
3.1 Terminologija in definicija čustvenih in vedenjskih motenj ............................................46
3.2 Klasifikacija .......................................................................................................................................49
3.2.1 Vedenjske in čustvene motnje po ICD-10 ...................................................................49
3.2.2 Quayeva klasifikacija ..........................................................................................................52
3.2.3 Klasifikacija motečega vedenja glede na vlogo, ki jo učenci igrajo v razredu .........55
3.3 Vzroki čustvenih in vedenjskih motenj ter intervencije ....................................................57
3.3.1 Psihodinamični model .......................................................................................................57
3.3.2 Biofizikalni model ................................................................................................................57
3.3.3 Vedenjski model ...................................................................................................................58
3.3.4 Kognitivni model .................................................................................................................58
3.3.5 Model socialnega učenja ..................................................................................................58
3.3.6 Ekološki model .....................................................................................................................59
3.3.7 Humanistični model ...........................................................................................................59
3.4 Obravnava učencev s čustvenimi in vedenjskimi motnjami ...........................................60
3.4.1 Ocena in identifikacija .......................................................................................................60
3.4.2 Intervencija ............................................................................................................................61
3.4.3 Preventiva ...............................................................................................................................62
3.5 Različni pristopi k spreminjanju motečega vedenja učencev .........................................62
3.5.1 Behavioristični pristop .......................................................................................................62
3.5.2 Kognitivni pristop ................................................................................................................66
3.5.3 Kombiniranje behaviorističnega in kognitivnega pristopa .................................71
3.5.4 Uporaba opisanih pristopov v šolski praksi ...............................................................72
3.5.5 Intervencija v življenjskem prostoru (IVŽP) ................................................................77
4 Učenci z ADHD ..................................................................................................................... 81
4.1 Definicija ADHD ...............................................................................................................................81
4.2 Miti in dejstva o ADHD ..................................................................................................................82
5Kazalo
4.3 Primarni znaki ADHD .....................................................................................................................82
4.4 Spremljajoče težave ADHD ..........................................................................................................83
4.5 Ugotavljanje ADHD ........................................................................................................................84
4.6 Pogostost motnje ............................................................................................................................86
4.7 Vzroki ..................................................................................................................................................87
4.8 Učne težave učencev z ADHD ....................................................................................................88
4.9 Druge težave otrok z ADHD v šoli .............................................................................................88
4.10 Pomoč učencem z ADHD ..........................................................................................................89
5 Učenci z motnjami avtističnega spektra .................................................................... 94
5.1 Definicija motnje avtističnega spektra ....................................................................................94
5.2 Otroci z avtizmom ...........................................................................................................................95
5.2.1 Diagnosticiranje avtizma ..................................................................................................95
5.2.2 Vzroki ......................................................................................................................................96
5.2.3 Značilnosti otrok z avtizmom .........................................................................................97
5.2.4 Izobraževanje avtističnih otrok ...................................................................................104
5.3 Otroci z Aspergerjevim sindromom .......................................................................................105
5.3.1 Težave ljudi z Aspergerjevim sindromom .................................................................106
5.3.2 Izobraževanje otrok z Aspergerjevim sindromom ................................................107
6 Učenci s komunikacijskimi motnjami ........................................................................ 109
6.1 Definicija komunikacijskih motenj .........................................................................................109
6.2 Govorne motnje ............................................................................................................................109
6.2.1 Glasovne motnje ................................................................................................................109
6.2.2 Artikulacijske motnje ......................................................................................................110
6.2.3 Motnja fluence (disfluenca) ...........................................................................................110
6.2.4 Govorne motnje, povezane z okvarami ust in obraza ..........................................111
6.2.5 Govorne motnje, povezane z nevrološko okvaro ..................................................111
6.3 Jezikovne motnje ..........................................................................................................................112
6.3.1 Klasifikacija jezikovnih motenj .....................................................................................112
6.4 Specifične govorno-jezikovne motnje, ki so posledica poškodbe možganov .......114
6.4.1 Afazija ....................................................................................................................................115
6.4.2 Disartrija ................................................................................................................................115
6.4.3 Verbalna apraksija .............................................................................................................115
6.5 Izobraževanje učencev s komunikacijskimi motnjami ....................................................116
6 Drugačni učenci
7 Učenci s prizadetim sluhom.......................................................................................... 117
7.1 Definicija in klasifikacija slušne prizadetosti .......................................................................117
7.2 Vzroki ................................................................................................................................................117
7.3 Psihološke in vedenjske značilnosti učencev s prizadetim sluhom ............................119
7.3.1 Jezikovni in govorni razvoj .............................................................................................119
7.3.2 Intelektualne sposobnosti ..............................................................................................119
7.3.3 Učna uspešnost .................................................................................................................120
7.3.4 Socialna prilagojenost .....................................................................................................120
7.4 Izobraževanje gluhih in naglušnih otrok ..............................................................................121
7.4.1 Oralna komunikacija ........................................................................................................121
7.4.2 Manualna komunikacija ..................................................................................................122
7.4.3 Totalna komunikacija .......................................................................................................123
7.4.4 Dvojezičnost (bilingvizem) ............................................................................................123
7.4.5 Pripomočki za gluhe .........................................................................................................124
8 Učenci s prizadetim vidom ............................................................................................ 125
8.1 Definicija in klasifikacija vidne prizadetosti .........................................................................125
8.2 Vzroki ................................................................................................................................................127
8.3 Psihološke in vedenjske značilnosti učencev s prizadetim vidom ..............................128
8.3.1 Jezikovni razvoj ..................................................................................................................128
8.3.2 Intelektualne sposobnosti ..............................................................................................129
8.3.3 Razvoj pojmov ....................................................................................................................129
8.3.4 Mobilnost .............................................................................................................................130
8.3.5 Učna uspešnost .................................................................................................................131
8.3.6 Socialna prilagojenost .....................................................................................................132
8.4 Izobraževanje slepih in slabovidnih otrok ...........................................................................132
8.4.1 Brajeva pisava .....................................................................................................................132
8.4.2 Spodbujanje uporabe preostanka vida .....................................................................133
8.4.3 Razvijanje spretnosti poslušanja..................................................................................133
8.4.4 Trening v orientaciji in mobilnosti ...............................................................................135
8.4.5 Učenje pojmov ...................................................................................................................135
9 Telesno prizadeti učenci ................................................................................................. 137
9.1 Definicija telesne prizadetosti ..................................................................................................137
9.2 Klasifikacija ......................................................................................................................................137
7Kazalo
9.2.1 Cerebralna paraliza ..........................................................................................................138
9.2.2 Epilepsija ...............................................................................................................................142
9.2.3 Spina bifida .........................................................................................................................144
9.2.4 Travmatska poškodba glave ..........................................................................................145
9.2.5 Mišično-skeletne prizadetosti .......................................................................................146
10 Dolgotrajno bolni učenci ............................................................................................. 148
10.1 Definicija in vrste dolgotrajnih obolenj ..............................................................................148
10.1.1 Učenci s sladkorno boleznijo ......................................................................................148
10.1.2 Učenci z dermatološkimi boleznimi .........................................................................149
10.1.3 Učenci, oboleli za astmo ...............................................................................................150
10.1.4 Učenci, oboleli za revmo ..............................................................................................151
10.1.5 Učenci z imunsko pomanjkljivostjo .........................................................................151
10.1.6 Učenci s Crohnovo boleznijo in ulceroznim kolitisom ......................................151
10.1.7 Učenci z dokončno odpovedjo ledvic .....................................................................152
10.1.8 Učenci, oboleli za rakom ..............................................................................................152
10.1.9 Učenci z anoreksijo nervozo .......................................................................................153
10.1.10 Učenci, oboleli za psihozo ........................................................................................154
10.1.11 Učenci z nezgodno možgansko poškodbo .........................................................155
10.2 Bolnišnična šola ...........................................................................................................................155
11 Nadarjeni učenci ............................................................................................................. 157
11.1 Definicija nadarjenosti .............................................................................................................157
11.2 Vrste nadarjenosti .......................................................................................................................161
11.3 Izvori nadarjenosti ......................................................................................................................162
11.4 Razvojne in vedenjske značilnosti nadarjenih otrok .....................................................163
11.4.1 Zgodnji znaki otrokove nadarjenosti .......................................................................163
11.4.2 Značilnosti nadarjenih učencev .................................................................................166
11.5 Razlike med nadarjenimi učenci ...........................................................................................169
11.6 Odkrivanje nadarjenih učencev ............................................................................................171
11.6.1 Metodologija odkrivanja nadarjenih učencev v Sloveniji ................................172
11.7 Izobraževanje nadarjenih učencev ......................................................................................175
12 Literatura ........................................................................................................................... 178
9Predgovor
Predgovor
Učbenik obravnava učence, ki se v določenih lastnostih razlikujejo od večine drugih učencev. Za te učence se v strokovni psihološki literaturi in pedagoški praksi uporablja imenovanje »učenci s posebnimi potrebami«. Ti učenci potre-bujejo prilagoditev vzgojno-izobraževalnega procesa, da bi lahko optimalizirali svoje učne dosežke.
V naslovu učbenika sem se imenovanju »učenci s posebnimi potrebami« izo-gnil in raje uporabil izraz »drugačni učenci«. V pogovoru s temi učenci in študenti sem namreč ugotovil, da mnoge poudarjanje posebnih potreb moti, saj si ne želijo, da se jih tako izpostavlja v odnosu do ostalih udeležencev v vzgojno-izobraževal-nem procesu. Izraz pa je moteč tudi za nekatere njihove starše.
Najprej so predstavljeni učenci z zaostankom v duševnem razvoju; razlo-ženi so vzroki tega zaostanka ter razvojne značilnosti, učne težave in izobra-ževanje teh učencev. V tem kontekstu so obravnavani tudi učenci z Downovim sindromom.
Drugo poglavje govori o učencih s specifičnimi učnimi težavami; razložene so različne oblike teh težav (disleksija, diskalkulija in dispraksija), vzroki njiho-vega nastanka, odkrivanje ter izobraževanje in pomoč tem učencem.
Sledi predstavitev učencev s čustvenimi in vedenjskimi motnjami; obravna-vane so različne vrste teh motenj pri učencih, njihovi vzroki in različni pristopi k spreminjanju motečega vedenja (behavioristični pristop, kognitivni pristop in kombinirani pristop). Predstavljene so tudi posebne tehnike oziroma strategije pomoči tem učencem.
V četrtem poglavju so predstavljeni učenci z motnjami pozornosti in hipe-raktivnostjo (ADHD); opisani so primarni znaki ADHD, spremljajoče težave, tudi učne, vzroki in pomoč učencem z ADHD.
V petem poglavju so obravnavani učenci z motnjami avtističnega spektra: njihove značilnosti, diagnosticiranje, vzroki avtizma ter značilnosti in izobraže-vanje otrok z avtizmom. Razložen je tudi Aspergerjev sindrom oziroma visoko-funkcionalni avtizem.
Šesto poglavje govori o učencih s komunikacijskimi motnjami – različnih vrstah govornih in jezikovnih motenj ter izobraževanju in pomoči tem učencem.
V naslednjih dveh poglavjih so predstavljeni učenci s senzornimi motnja-mi: gluhi in naglušni ter slepi in slabovidni. Razložene so vrste in vzroki teh motenj, psihološke in vedenjske značilnosti učencev s temi motnjami ter nji-hovo izobraževanje.
10 Drugačni učenci
Posebno poglavje govori o telesno prizadetih učencih: s cerebralno para-lizo, epilepsijo, spino bifido, travmatsko poškodbo glave in mišično-skeletno prizadetostjo.
Predstavljeni so tudi dolgotrajno bolni učenci, ki bolehajo za boleznimi, ki zahtevajo dolgotrajno bolnišnično zdravljenje in/ali zdravljenje na domu.
Zadnje poglavje pa je namenjeno nadarjenim učencem; razložene so vrste in vzroki nadarjenosti, razvojne in vedenjske značilnosti nadarjenih učencev ter njihovo odkrivanje in izobraževanje.
Učbenik je v prvi vrsti namenjen študentom psihologije, saj obravnava vsebine, ki so vključene v program študija psihologije, zlasti pedagoške psi-hologije. Uporaben pa je tudi za študente drugih sorodnih strok: pedagogike, socialne in specialno rehabilitacijske pedagogike ter socialnega dela. V njem bodo lahko našli koristne informacije tudi zainteresirani učitelji, ki poučujejo drugačne učence.
Na koncu se želim zahvaliti red. prof. dr. Sonji Pečjak in red. prof. dr. Nor-bertu Jaušovcu za opravljen strokovni pregled učbenika ter dr. Katji Depolli Steiner za izdelavo slik in tehnično urejanje besedila.
Avtor
11Učenci z zaostankom v duševnem razvoju
1 Učenci z zaostankom v duševnem razvoju
1.1 Terminologija in definicija duševnega zaostanka
V preteklosti so se uporabljali različni izrazi za označevanje zaostanka v dušev-nem razvoju, in sicer: mentalni primanjkljaj, duševna zaostalost, intelektualna podnormalnost, razvojna nezmožnost … Skladno s tem so poimenovali tudi osebe, ki kažejo ta razvojni zaostanek: mentalno prizadeti, duševno zaostali, podnormalni, razvojno nezmožni. Danes se v psihološki stroki najpogosteje uporablja izraz mentalna retardacija (angl. mental retardation). Nekatere druge stroke pa tega izraza ne sprejemajo. Npr. slovenska defektološka stroka govori o otrocih z motnjami v duševnem razvoju. Ta izraz uporablja tudi aktualna slo-venska šolska zakonodaja.
V tem besedilu je uporabljen psihološki izraz »mentalna retardacija« oziroma poslovenjeno »zaostanek v duševnem razvoju«. Izraz »otroci z motnjami v du-ševnem razvoju« ni ustrezen, saj mentalna retardacija ni motnja, ki jo je mogoče odpraviti (pozdraviti), temveč stanje, ki je trajno in se bistveno ne spreminja.
Popolne enotnosti ni tudi v definiranju mentalne retardacije. Ena od defini-cij, ki se danes široko uporablja, je definicija Ameriškega združenja za mentalno retardacijo (American Association on Mental Retardation – AAMR): »Mental-na retardacija se nanaša na resne omejitve v delovanju: označuje jo pomembno podpovprečno intelektualno funkcioniranje, ki je hkrati povezano z omejitvami v dveh ali več spretnostih prilagajanja na naslednjih področjih: komunikacija, skrb zase, domača opravila, socialne spretnosti, potrebovanje skupnosti, samo-usmerjanje, zdravje in varnost, funkcionalna akademska znanja, prosti čas in delo; mentalna retardacija se pojavi pred 18. letom starosti« (Luckasson idr., 1992, po Slavin, 2006, str. 394 in 395).
Glede na to definicijo je v populaciji 1 – 1,5 % retardiranih v intelektualnem funkcioniranju in adaptivnem vedenju oziroma socialnem prilagajanju.
Pri diagnosticiranju mentalne retardacije se upoštevajo vsi trije vidiki v de-finiciji, ki so takole operacionalizirani:• podpovprečno intelektualno delovanje: upoštevajo se rezultati, doseženi na
standardiziranem testu inteligentnosti; za oceno inteligentnosti se običajno uporablja Wechslerjeva lestvica inteligentnosti za otroke (WISC-IV) – dia-gnostična meja je IQ 70 oziroma 75;
• omejitve v adaptivnem vedenju: upošteva se stopnja, do katere je posame-znik dosegel standarde osebnostne neodvisnosti in socialne odgovornosti,
12 Drugačni učenci
ki se pričakujeta za določeno starost in v določenem kulturnem okolju; za oceno adaptivnega vedenja se uporabljajo različne lestvice, ena od njih je Vinelandska lestvica socialne zrelosti (avtor Doll, 1936, po Jakulić, 1986);
• razvojno obdobje: obdobje od rojstva do 18. leta starosti.
Upoštevanje samo IQ pri diagnosticiranju mentalne retardiranosti je spor-no iz naslednjih razlogov:• Stopnja inteligentnosti in adaptivno vedenje nista v popolni korelaciji.
Mnoge osebe, ki jih po IQ razvrstimo med retardirane, lahko funkcionira-jo popolnoma uspešno, v mejah normalnega vedenja, po drugi strani pa osebe z višjim IQ niso sposobne normalno funkcionirati v skupini, ki jih obkroža.
• Enak IQ na različnih testih ne označuje enake intelektualne sposobnosti.• IQ ni vedno konstanten.
Problem kriterija »socialne prilagojenosti« je v tem, da koncept mentalne retardacije, ki temelji na tem kriteriju, variira od kulture do kulture in tudi zno-traj določene kulture. Tako lahko oseba povsem ustrezno funkcionira v podežel-skem okolju, ne more pa se prilagoditi na mestno okolje, tako da v tem okolju kaže znake socialne neprilagojenosti. Ali je torej ta oseba v mestnem okolju re-tardirana, na podeželju pa ne? Socialna prilagojenost torej ni odvisna samo od posameznika, temveč tudi od številnih drugih dejavnikov, še zlasti od okolja, ki osebo obkroža.
Upoštevanje zgolj razvojnega obdobja za določitev mentalne retardacije pa je neustrezno zato, ker obstajajo mnoga obolenja in stanja, ki nastanejo v tem obdobju življenja, dajejo podobno klinično sliko, imajo kronični značaj in po-dobne posledice, a vseeno ne pripadajo diagnostični skupini mentalne retarda-cije (npr. shizofrenija).
1.2 Klasifikacija
Zaradi velike heterogenosti te skupine, tako z vidika mentalnega statusa (teže simptomov) kot tudi porekla (etiologije), obstajajo različni sistemi klasifikacije oseb, ki zaostajajo v duševnem razvoju. Tako imajo nekatere osebe minimalne primanjkljaje, ki se odkrijejo šele v šoli, medtem ko se pri drugih primanjkljaj pokaže že v zgodnjem otroštvu, in to tako velik, da retardirani osebi onemogoča normalno delovanje na stopnji človeškega bitja.
13Učenci z zaostankom v duševnem razvoju
Najprej so te osebe razvrstili v tri kategorije: debili, imbecili in idioti. Toda ti termini imajo zelo negativno konotacijo.
Ameriško združenje za mentalno retardacijo je leta 1983 podalo klasifika-cijo, ki opredeljuje štiri stopnje težavnosti mentalne retardacije (Slavin, 2006):• lahka (mild) retardacija: IQ 50–55 do 70–75• zmerna (moderate) retardacija: IQ 35–40 do 50–55• težka (severe) retardacija: IQ 20–25 do 35–40• globoka (profound) retardacija: IQ pod 20–25
V populaciji mentalno retardiranih je približno 89 % lažje, 7 % zmerno, 3 % težko in 1 % globoko retardiranih oseb.
Ta sistem je mogoče povezati s klasifikacijskim sistemom na osnovi adaptiv-nega vedenja. Doll je na osnovi omenjene Vinelandske lestvice socialne zrelosti raz-vil obrazec za določitev indeksa socialne zrelosti, ki je razmerje med socialno staro-stjo in kronološko starostjo. Ugotovil je, da je odnos med socialno in kronološko starostjo pri normalnih otrocih v sorazmerju, pri tistih, ki zaostajajo v duševnem razvoju pa je popačen (socialna starost je pomembno nižja od kronološke).
Toda ker razponi IQ niso najboljši prediktor posameznikovih sposobno-sti funkcioniranja, je AAMR leta 1992 predlagala nov klasifikacijski sistem, ki temelji na obsegu in stopnji pomoči, ki jo oseba potrebuje, da funkcionira na svojem najvišjem nivoju, in sicer:• Občasna pomoč glede na vsakodnevne potrebe. Ta pomoč je epizodična, oseba je
ne potrebuje vedno ali pa potrebuje kratkoročno pomoč pri življenjskih pre-hodih (npr. izgubi službe ali pri bolezenski krizi); občasna pomoč je lahko bolj ali manj intenzivna.
• Omejena pomoč. To pomoč določata konsistentnost v času in časovna omeji-tev, vendar ne v smislu občasnosti (npr. časovno omejen trening na začetku zaposlitve ali pomoč v prehodnem obdobju na prehodu iz šolskega obdobja v odraslost).
• Obsežna pomoč. To je pomoč, ki jo označuje vključevanje v določenih oko-ljih in ni časovno omejena (npr. dolgoročna pomoč pri življenju doma ali pri delu).
• Poglobljena pomoč. Ta pomoč je konstantna in zelo intenzivna v vseh okoljih. Lahko je življenjskega pomena. Ponavadi vključuje več osebja in pristojnih dejavnikov kot obsežna ali časovno omejena pomoč (Slavin, 2006).
Eden od sistemov je tudi pedagoški sistem klasifikacije mentalno retardira-nih. Ta sistem upošteva zmožnosti izobraževanja teh oseb. Po tej klasifikaciji so mentalno retardirani klasificirani v naslednje tri kategorije:
14 Drugačni učenci
• Edukabilni oziroma učljivi (z IQ med 55 in 70). Ti otroci se pod posebnimi pogoji lahko šolajo in usvojijo osnovna znanja (tehnike branja in pisanja, štiri računske operacije, osnovna znanja o naravi in družbi).
• Sposobni treninga (z IQ med 40 in 55). Ti otroci ne morejo obvladati osnov-nih znanj, a lahko usvojijo osnovne higienske navade, se samostojno hranijo in oblačijo, gibljejo po mestu, opravljajo najosnovnejša rutinska dela v go-spodinjstvu, na vrtu itd.
• Potrebni varstva in nadzora. To so redki primeri s težko in najtežjo mentalno retardacijo, z izrazito telesno stigmatizacijo, ki najpogosteje ne govorijo ali imajo zelo skromen govor, nimajo ustrezno razvite motorike in niso spo-sobni nobene edukacije (Hallahan in Kauffman, 1991).
Med mentalno retardiranimi je okoli 85 % edukabilnih, 12 % sposobnih treninga samopomoči in 3 % potrebnih skrbniškega varstva in nadzora. Izobra-ževanja zmožni so predvsem lažje retardirani in nekateri zmerno retardirani z najvišjim IQ v tej skupini.
1.3 Vzroki
Mentalno retardacijo lahko povzročajo različni dejavniki: genetski, prenatalni, perinatalni, postnatalni in kulturni. Posamezni možni vzroki so: • fenilketonurija: to je dedna motnja, pri kateri manjka eden od encimov za
presnovo aminokisline fenilalanina v krvi; ker ni encima za to pretvorbo, se fenilalanin kopiči v krvi in toksično deluje na možgane oziroma povzroči duševni primanjkljaj;
• virusne okužbe, npr. rdečke med nosečnostjo;• pomanjkanje kisika med porodom;• možganska poškodba;• materino uživanje drog in alkohola med nosečnostjo;• kromosomske nepravilnosti, npr. Downov sindrom;• nedonošenost oziroma prezgodnji porod.
V večini primerov je težko natančno določiti samo en vzrok mentalne re-tardacije. Najpogosteje gre za več različnih vzrokov, ki se med seboj povezujejo.
Vse etiološke dejavnike je v grobem mogoče razdeliti v dve skupini: • dejavniki, ki se odražajo v vidni organski poškodbi možganov;• primeri, ko oseba funkcionira na retardirani stopnji, vendar ne obstaja vidna
možganska poškodba, ki bi jo lahko odkrili z razpoložljivimi metodami.
15Učenci z zaostankom v duševnem razvoju
Za mentalno retardacijo, pri katerih niso odkriti organski vzroki, se upo-rabljajo različni izrazi: kulturna, družinska in funkcionalna retardacija. Izraz kulturna retardacija uporabljajo avtorji, ki menijo, da je to stanje prvenstveno pogojeno s slabim psihosocialnim okoljem. Družinska retardacija je izraz, ka-teremu so naklonjeni tisti, ki menijo, da je pri nastanku te retardacije primarna vloga staršev. Avtorji, ki menijo, da so za nastanek retardacije, ki nima organske osnove, odgovorni tako biološki kot okoljski dejavniki, pa to retardacijo imenu-jejo funkcionalna retardacija.
Pri nastanku funkcionalne retardacije naj bi imeli poleg bioloških dejavni-kov odločilno vlogo trije dejavniki okolja: kulturna izolacija, odsotnost verbal-ne komunikacije in odsotnost interakcije mati–otrok. Kulturna deprivacija ima najbolj negativne posledice za otrokov razvoj v zgodnjem otroštvu. Kritična so prva leta življenja, ko je treba nediferencirano psiho otroka izpostaviti vplivu psihičnega »organizatorja« matere (Bowlby, po Jakulić, 1986). Nestabilna in in-diferentna mati lahko pri otroku povzroči intelektualne, motorične in emocio-nalne motnje.
Pri nastanku funkcionalne retardacije je pomembna tudi vloga očeta. Odso-tnost očeta zlasti negativno vpliva na dečke, manj na deklice. Izguba očeta, ki je posledica ločitve, zapušča globljo sled, če je otrok mlajši, ko je prišlo do ločitve. Če pa je izguba očeta posledica njegove smrti, to težje prenesejo starejši otroci.
1.4 Značilnosti oseb z zaostankom v duševnem razvoju
1.4.1 Razvojne značilnosti
Razvojne značilnosti oseb z zaostankom v duševnem razvoju so (Travers, Elliott in Kratochwill, 1993):
DRUGUCENDRAGO ŽAGAR
DRUGAČNI UČENCIOddelek za psihologijoLjubljana, 2012
DRAG
O ŽA
GAR:
DRU
GAČN
I UČE
NCI
Pričujoči učbenik pokriva relevantne teme, ki bi jih psi-hologi morali obvladati in je kljub kompleksnosti napisan enostavno, v lepem in tekočem jeziku, kar zagotavlja njegovo dobro razumljivost.
Ocenjen je kot pomemben pripomoček za izvajanje štu-dijskega procesa, saj te vsebine do sedaj še niso bile dostopne v taki sintezni obliki – niti štu-dentom psihologije niti dru-gim profilom bodočih šolskih svetovalnih delavcev (pedago-gom, socialnim in specialno- rehabilitacijskim pedagogom ter socialnim delavcem). Uč-benik pa bo v pomoč tudi šte-vilnim praktikom – šolskim svetovalnim delavcem in učite-ljem pri delu z učenci s poseb-nimi potrebami.
Iz recenzij
9 789612 375171
ISBN 978-961-237-517-1
DRAGO ŽAGAR je redni profesor za področje pedagoške psiho-logije. Več kot tri desetletja je predaval pedagoško psiholo-gijo za študente psihologije in predmet Psihologija za učitelje za študente pedagoških smeri študija na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1992 do 1996 je predaval pedagoško psiholo-gijo tudi študentom psihologije na Centro interuniversitario Ti-cinese v Luganu v Švici.
Na znanstvenoraziskovalnem področju se je največ ukvarjal z ustvarjalnostjo in nadarje-nostjo učencev, obremenjeno-stjo učencev, individualizacijo
pouka ter preverjanjem in ocenjevanjem znanja. Kot sa-mostojni avtor ali v soavtorstvu je objavil šest knjig ter okoli 190 znanstvenih in strokovnih člankov. Vodil je skupino, ki je izdelala koncept »Odkrivanje in delo z nadarjenimi učenci v devetletni osnovni šoli«.
Med njegova pomembnejša knjižna dela sodijo: Ustvarjal-nost: projektno vzgojno delo (1992, v soavtorstvu), Obreme-nitve osnovnošolcev: posledice in vzroki (1995, v soavtorstvu), Psihologija za učitelje (2009) in Didaktika psihologije v sre-dnjem izobraževanju (2011).
Drugacni_ucenci_FINAL.indd 1 1.8.2012 14:10:29
