Upload
others
View
5
Download
0
Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V MARIBORU
EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA
Diplomsko delo
ELEKTRONSKO POSLOVANJE V MALEM
MEDNARODNEM PODJETJU
E-COMMERCE IN SMALL INTERNATIONAL COMPANY
Kandidat: Sergej Horvat
Študijski program: Ekonomija UNI 96
Študijska usmeritev: Mednarodna menjava
Mentor: dr. Samo Bobek
Študijsko leto: 2015/16
Maribor, april 2016
POVZETEK
Predstavitev smo strnili v štiri poglavja, v katerih smo prikazali bistvo delovanja
elektronskega poslovanja v mednarodnem podjetju. Poglavja predstavljajo kratek in
jedrnat opis delovanja elektronskega poslovanja v malem mednarodnem podjetju.
Predstavljen je potek razvoja ter trenutno stanje elektronskega poslovanja v praksi
malega podjetja, ki pa prav tako zajema poslovanje slovenskega malega podjetja. Pri
obdelavi podatkov smo bili objektivni, konsistentni ter natančni. Naše trditve
predvidevajo dejstvo, da večina podjetij v Sloveniji uporablja širokopasovni internetni
dostop. Na podlagi podatkov ugotavljamo, da omogoča vključitev elektronskega
poslovanja v poslovanje mednarodnega malega podjetja povečanje komunikacije s
strankami ter poslovnimi partnerji, hitrejši dostop do informacij na trgu ter poveča
učinek konkurenčne prednosti, kar pa so eni od ključnih faktorjev povečanja prodaje.
KLJUČNE BESEDE: elektronsko poslovanje, internet, medpodjetniško elektronsko
poslovanje, poslovni modeli v elektronskem poslovanju
ABSTRACT
We summed up the presentation in four chapters, in which we shown the essence of e-
commerce in an international company. Chapters present a short but a core of e-
commerce in small international business. We shown the evolution and curent condition
of practise in small business, which also concludes slovenian small companies. Within
data processing we were objective, consistent and percise. Our arguments predict the
fact, that most of slovenian companies are using broadband internet access. On the basis
of data, our findings shown, that the complimentation of e-commerce in a small
international business increases the comunications with customers and business
partners, it brings faster access to market data and increases the competitive advantages,
which are one of the key sells increasement factor.
KEY WORDS: e-commerce, internet, business to business e-commerce, e-commerce
business models
i
KAZALO
1 UVOD ............................................................................................................................ 1 1.1 Opredelitev področja in opis problema ............................................................. 1 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve ........................................................................... 1 1.3 Predpostavke in omejitve ..................................................................................... 2 1.4 Predvidene metode raziskovanja ......................................................................... 2
2 ELEKTRONSKO POSLOVANJE ............................................................................ 4 2.1 Opredelitev elektronskega poslovanja ................................................................ 4 2.2 Razvoj elektronskega poslovanja ........................................................................ 6 2.3 Vrste elektronskega poslovanja ........................................................................... 7
2.4 Potrebna tehnologija pri elektronskem poslovanju ........................................... 9 2.5 Prednosti in pomanjkljivosti pri elektronskem poslovanju ............................ 12 2.6 Pravna ureditev elektronskega poslovanja ....................................................... 15 2.7 Varnost pri elektronskem poslovanju ............................................................... 18
3 ELEKTRONSKO POSLOVANJE V MALEM MEDNARODNEM PODJETJU
........................................................................................................................................ 23 3.1 Opredelitev in pomen malega mednarodnega podjetja .................................. 23 3.2 Izhodišča mednarodnega poslovanja v malem podjetju ................................. 24
3.3 Značilnosti in obseg medpodjetniškega elektronskega poslovanja ................ 26 3.4 Področja in vsebine medpodjetniškega elektronskega poslovanja ................. 26
3.5 Načini plačevanja v mednarodnem elektronskem okolju ............................... 28 4 MODELI ELEKTRONSKEGA POSLOVANJA V MALEM MEDNARODNEM
PODJETJU .................................................................................................................... 32
4.1 Opredelitev modelov v elektronskem poslovanju ............................................ 32
4.2 Razvrstitev poslovnih modelov .......................................................................... 33 4.3 Elektronsko poslovanje v malih podjetjih v Sloveniji ..................................... 39
5 SKLEP ........................................................................................................................ 45
6 LITERATURA IN VIRI ........................................................................................... 47
ii
KAZALO SLIK
Slika 1: Elektronsko poslovanje ....................................................................................... 5 Slika 2: Glavne vrste elektronskega poslovanja ............................................................... 7 Slika 3: Simetrično šifriranje .......................................................................................... 20
Slika 4: Asimetrično šifriranje ........................................................................................ 21 Slika 5: Razvrstitev poslovnih modelov elektronskega poslovanja po Timmersu ......... 36
KAZALO TABEL
Tabela 1: Razvrstitev podjetij v Sloveniji in EU ............................................................ 24
Tabela 2: Spletna prodaja podjetij vseh razrednih velikosti v Sloveniji v letu 2014 ...... 41 Tabela 3: Različni nameni uporabe družbenih medijev v podjetjih s profilom ali licenco
na družbenih medijih, Slovenija leta 2015 ...................................................................... 44
KAZALO GRAFOV
Grafikon 1: Letna stopnja rasti izbranih podatkov za podjetja v Sloveniji .................... 39
Grafikon 2: Izbrani podatki po velikostnih razredih podjetij v Slovenji, glede na število
oseb, ki delajo v njih ....................................................................................................... 40
Grafikon 3: Ovire oziroma težave, ki so v letu 2014 v Sloveniji oteževale ali
preprečevale spletno prodajo podjetjem ......................................................................... 42
Grafikon 4: Podjetja s profilom ali licenco na družbenih medijih, v Sloveniji leta 2015
........................................................................................................................................ 43
1
1 UVOD
1.1 Opredelitev področja in opis problema
Elektronsko poslovanje je pojem, s katerim se srečujemo že kar nekaj let, pomeni pa
predvsem napreden način poslovanja med organizacijami ( podjetij, institucijami ipd. ).
Elektronsko poslovanje je poslovanje, ki za svoje delovanje potrebuje informacijsko-
komunikacijsko tehnologijo( ikt ), predvsem internet. Podjetja prek interneta izvajajo
nakupne in prodajne dejavnosti, sodelujejo in komunicirajo s poslovnimi partnerji in s
kupci proizvodov/storitev.
Prav tako se v Slovenskih podjetjih z integracijo informacijske tehnologije ter z njo
povezano elektronsko poslovanje veča na globalno raven, saj je uporaba interneta
znižala stroške za učinkovito komunikacijo, odprla poti do novega načina poslovanja in
novih trgov, povečala učinkovitost, omogočila vpeljavo večpredstavnih storitev in
zagotovila, da je gospodarstvo postalo globalno, podjetja pa globalno povezana.
Prednosti, katere nudi elektronsko poslovanje, so na razpolago prav tako malim
podjetjem. Tako si lahko mala podjetja hitreje najdejo nove poslovne partnerje, še
posebej na mednarodnih trgih.
Z elektronskim poslovanjem je nastalo veliko poslovnih modelov, kateri so določeni za
nove pogoje. Tako podjetja za eksploatacijo pridobljenih poslovnih priložnosti in
kreiranja vrednosti uporabljajo na sveže ustvarjene poslovne modele ter dinamične
strategije, katere prinašajo po večini povečanje prihodkov, znižanje stroškov in
izkoriščanje različnih sredstev. Kar pa je za mala mednarodna podjetja prednost, saj se
zaradi njihove fleksibilnosti lažje in hitreje prilagajajo kot večja podjetja.
1.2 Namen, cilji in osnovne trditve
Namen
Elektronsko poslovanje je vedno bolj pomembno za mednarodna podjetja in slej kot
prej bo dominanten način poslovanja, saj temelji na preprostosti , minimalnih stroških
ter veliko drugih prednostih.
V diplomski nalogo bomo proučili elektronsko poslovanje ter z njim povezano
medpodjetniško mednarodno elektronsko poslovanje. Prav tako bomo opredelili
poslovne modele in razložili njihovo uporabo v malem mednarodnem podjetju.
Cilji
Cilj diplomske naloge je opredeliti in opisati pomembnost elektronskega poslovanja za
malo mednarodno podjetje. Prav tako želimo opisati karakteristike medpodjetniškega
elektronskega poslovanja malega mednarodnega podjetja, ter smernice njegovega
poslovanja. Osredotočili se bomo tudi na opredelitev in klasifikacijo poslovnih modelov
v elektronskem poslovanju.
2
Osnovne trditve
Danes se po elektronski poti pošilja vedno več podatkov, do tega, pa prihaja zato, ker je
takšno pošiljanje preprostejše in veliko hitrejše ter cenejše od klasičnega. Zaradi tega
trdimo, da uporaba informacijske tehnologije postaja vsakdan malega mednarodnega
podjetja.
Menimo, da večina malih podjetij pri elektronskem poslovanju podjetje-podjetje s
pomočjo interneta komunicira, prihaja do informacij, ki jih potrebuje za poslovanje ter
posledično za večino pridobivanja prodajnih ter nabavnih mednarodnih kanalov.
Menimo, da bodo v prihodnosti še vedno nastajali novi poslovni modeli, ki bodo
prilagojeni stanju na globalnem trgu in priložnostim, katere bo prinesel razvoj interneta.
1.3 Predpostavke in omejitve
Predpostavke
Elektronsko poslovanje danes ni zgolj » modna muha«, temveč potreba. Poslovanja brez
sodobne tehnologije si je skoraj ne moremo zamisliti. Podjetja, ki še ne poslujejo s
pomočjo elektronskih medijev, bodo v bodoče prisiljena to spremeniti v nekaj
vsakdanjega.
Zaupanje malih podjetij se v takšno obliko poslovanja že povečuje, predvsem pa jih v
takšno poslovanje silijo vedno večja konkurenca v mednarodnem okolju.
Zaradi dinamičnega razvoja elektronskega poslovanja, menimo, da je zelo pomembno,
da mala podjetja sledijo temu razvoju, saj lahko zaostanek bistveno poslabša njihovo
stanje v prihodnosti.
Omejitve
V diplomskem delu, bomo najbolj poudarili elektronsko poslovanje med podjetji, ki je
dandanes ena od ključnih usmeritev poslovanja malega mednarodnega podjetja.
Znotraj okvira elektronskega poslovanja se vedno znova pojavljajo spremembe, katere
pa povzročajo novosti, ki še niso zapisane v razpoložljivi literaturi, zato se zavedamo,
da nam to lahko povzroča nekatere izzive pri pridobivanju ustreznih podatkov.
1.4 Predvidene metode raziskovanja
V diplomskem delu nam bodo prišle v poštev naštete raziskovalne metode:
metoda kompilacije oziroma metoda pridobivanja informacij iz strokovne literature
različnih avtorjev,
metoda deskripcije oziroma postopek opisovanja dejstev, pojmov
komparativna metoda oziroma metoda primerjave enakih oziroma podobnih dejstev
3
Pri diplomskem delu bomo v sklopu opisovalnega pristopa opisali nekaj osnovnih
dejstev, pojmov in uporabili metodo deskripcije, komparativno metodo in metodo
kompilacije. Uporabili, bomo sekundarne podatke iz razpoložljive literature.
4
2 ELEKTRONSKO POSLOVANJE
2.1 Opredelitev elektronskega poslovanja
Pojem elektronsko poslovanje lahko najširše opredelimo kot poslovanje, ki uporablja
elektronske medije ter za to potrebno tehnologijo, s pomočjo katere lahko uporabniki
elektronsko poslujejo.
Elektronskega poslovanja si ne smemo razlagati ozko ter si v povezavi z njim zamišljati
samo interneta saj ima širši pomen. Prav tako si veliko ljudi predstavlja elektronsko
poslovanje kakor računalniško pošiljanje podatkov, ampak tudi ta definicija preozka za
uporabo.
Pojem elektronsko poslovanje izvira iz angleške besedne zveze electronic commerce, ki
je začela pojavljati v trgovini in industriji in je nekoč obsegala vsa območja v
gospodarstvu. Ker pa se je pojem electronic commerce pokazal za minimalističnega, je
danes vse pogosteje v terminologiji e-business, ki veliko bolje opredeljuje pomen.
Elektronsko poslovanje tako zajema mnogo več kot pa samo računalniško pošiljanje
podatkov ter poslovanje preko spleta. Torej vsakršno poslovanje, ki ga opravljamo v
okviru naše poslovne dejavnosti v računalniških omrežjih in z računalniškimi programi,
imenujemo elektronsko poslovanje (Jerman Blažič in drugi 2001, str. 11).
Preprosto lahko rečemo, da elektronsko poslovanje pomeni poslovati elektronsko. V
najširšem smislu elektronsko poslovanje zajema delovanje večino oblik informacijske
in komunikacijske tehnologije v poslovnih odnosih. Pod tole spadajo trgovska,
proizvodna ter storitvena podjetja in ponudniki informacij, potrošniki in državna uprava
(prav tam, 13).
Pomembna značilnost elektronskega poslovanja je, da med strankami ne pride do
fizičnega stika, temveč se posluje s pomočjo elektronske tehnologije.
Osojnik (2002, str. 5) opredeljuje elektronsko poslovanje kot distribucijo, trženje,
prodajo ali nabavo izdelkov in storitev s pomočjo elektronskih naprav. V knjigi o
elektronskem poslovanju v majhnih in srednje velikih podjetjih je zapisana definicija
elektronskega poslovanja, ki pravi, da je elektronsko poslovanje poslovni proces, v
katerem obe poslovni strani poslujeta s pomočjo računalniške opreme ter omrežja pri
izpeljavi prodaje ali nakupa (Bela knjiga 1997, str. 3). Prav tako je v tej knjigi zapisana
nekoliko obsežnejša definicija: Elektronsko poslovanje je postopek poslovnih
dejavnosti, v katerem so uporabljene elektronske tehnologije, metodologije in postopki
(Bela knjiga 1997, str. 37).
Toplišek (1998, str. 4) podaja definicijo Elektronskega poslovanja kot brezpapirno
oziroma poslovanje z zelo malo uporabo papirja.
Elektronsko poslovanje je uporaba koristnosti, dostopnosti in možnosti svetovnega
dosega z namenom razširjanja obstoječega poslovanja ali ustvarjanja virtualnega
poslovanja (Penger 2001, 42; povz. Po Amorju 2000).
5
V nadaljevanju prikazujemo zgradbo elektronskega poslovanja. Njegova uporaba je
podprta z infrastrukturo in podpornimi področji, ki pripomorejo k nemotenemu
delovanju celotnega sistema elektronskega poslovanja.
Slika 1: Elektronsko poslovanje
EDI,
Prirejeno po: (Turban in King, 2003, str. 6)
ELEKTRONSKO POSLOVANJE
bančništvo, trgovanje, borze, dražbe
zavarovalništvo, marketing
UDELEŽENCI
prodajalci,
posredniki,
kupci,
informatiki,
management
ZAKONODAJA
zakoni, statut,
davki, tehnični
standardi,
zasebni vplivi
STANDARDI
protokol,
varnost, plačila,
dokumenti
ORGANIZACIJE
državne
institucije,
združenja,
partnerji,
konkurenca
INFRASTRUKTURA
za opravljanje storitev
(elektronsko plačilo,
inteligentna kartica)
za sporočanje
(elektronska pošta,
protokol http, EDI)
za objavo na internetu
(WWW, HTML, Java)
za povezave
(do na primer baz
podatkov)
6
Elektronsko poslovanje zajema prenašanje poslovnih prenosov, vodenje korelacij s
strankami in interno komuniciranje podjetij kot tudi eksterno komuniciranje s
poslovnimi partnerji in državno upravo. Posluje se lahko s pomočjo privatnih ali javnih
omrežij (Skrt, september 2002, moj mikro).
Jelen (2000, str. 14) pravi, da mora biti danes vodstvo v organizacijah veliko bolj
iznajdljivo in ustvarjalno. Izjava, kakršna je »Popolnoma se spoznam na trg.« je zelo
pogumna in le redko kdaj resnične. Prednost pred tekmeci se ne kaže le v kakovosti in
količini izdelkov, ampak tudi v zanesljivi informaciji, ki je hitro dosegljiva in je osnova
za hite in kvalitetne poslovne odločitve. Kar pa se s pomočjo elektronskega poslovanja
uspešno rešuje.
Vodilni kadri v Slovenskih podjetjih še danes verjamejo, da pomeni elektronsko
poslovanje samo internetna stran oziroma internetna prodaja. Ne zavedajo se, da pomeni
veliko več. Če podjetje posluje elektronsko si mora na novo določiti poslovne modele,
jasno določiti cilje, da bo lahko razširil svoje poslovanju v lastno korist ter korist vseh
vključenih v poslovanju. Elektronsko poslovanje je v bistvu celotna strategija, v kateri
je internetna prodaja velik del, ki pa v poslovanju predstavlja obsežen izziv pri izbiri
poslovnega modela (Jerman Blažič in drugi 2001, str. 41).
Elektronsko poslovanje predstavlja apriorni način poslovanje naproti klasičnemu, ki pa
se kaže v povečanju ekonomskega dobroimetja in življenjskega standarda ter
podjetniškega razvoja. Elektronsko poslovanje tako predstavlja inovativne smeri
delovanja gospodarskih prenosov in s tem vpliva na razvijanje klasičnih načinov
izvajanja dejavnosti. Tako se trajanje prenosov med ponudniki in porabniki skrajšuje,
izgubljajo se tradicionalni distributerji, pojavljajo se novi produkti in ttržišča, nove
povezave med gospodarstvom in porabniki in med organizacijami na globalni ravni
(Petauer 2002, str. 10).
2.2 Razvoj elektronskega poslovanja
V sedemdesetih letih se je z nastankom elektronskih transakcij med bankami z uporabo
zaščitenih spletnih linij prilagodil način poslovanja na finančnem tržišču. Prve oblike
elektronskih poslovnih programov so tako nudile elektronske prenose finančnih sredstev
oziroma EFT (Electronic funds transfer) in omogočale ekskluzivo finančnim
organizacijam.
V poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih se je elektronsko poslovanje
prestavilo tudi na raven podjetij v paleti sistemov za transfer datotek, pošiljanje
podatkov ter elektronske pošte. Naslednja faza je torej bila oddajanje in sprejemanje
naročil, računov ter druge dokumentacije v oblikovani elektronski obliki, RIP
(računalniška izmenjava podatkov), kateri je s pomočjo izbranih programov že deloval
nekoliko avtomatizirano.
Pravi razcvet elektronskega poslovanja se je začel šele v devetdesetih letih. Ta so z
rastjo in večjo integriranostjo interneta ter s nastankom svetovnega spleta oziroma www
(World Wide Web) na internetu zgodil zasuk, kateri je povzročil razvoj elektronskega
poslovanja, kot ga poznamo v sedanjosti (Jerman Blažič in drugi 2001, str. 14).
7
Nahtigal (2010, str. 5-6) pravi, da je intenzivni razvoj elektronskega poslovanja možno
dodeliti šele razvoju interneta, javnega spleta, kateri dopušča integracijo večjega obsega
uporabnikov. Splet omogoča pridružitev ter povezovanje več gospodarskih subjektov,
oseb oziroma potrošnikov, podjetij različnih dimenzij in državne uprave.
Internet je kot svež komunikacijski kanal omogočil sunkovit premik na tem področju. Z
njegovim razvojem je bilo elektronskemu poslovanju omogočena nova dimenzija. Prav
tako je omogočil minimalizacijo komunikacijskih stroškov, omogočil načine do
poslovanja in večjih tržišč, povečal učinkovitost in prispeval , da je tržišče postalo
globalno, podjetja pa so pridobila globalno povezljivost.
2.3 Vrste elektronskega poslovanja
V različne vrste elektronskega poslovanja se vključujejo različni udeleženci (Nahtigal
2010, str .15):
Posameznik, potrošnik ali državljan – C (angl. Citizen, Consumer);
Podjetja, ustanove – B (angl. Business);
Državna uprava – G (angl. Goverment).
Glede na sodelovanje udeležencev v elektronskem poslovanju so se oblikovale glavne
vrste elektronskega poslovanja, ki so predstavljene na sliki 2.
Slika 2: Glavne vrste elektronskega poslovanja
DRŽAVA
(angl. Government)
PODJETJA
(angl. Business)
POTROŠNIKI
(angl. Consumers)
DRŽAVA
(angl. Government)
G2G
npr. koordinacija
G2B
npr. informiranje
G2C
npr. informiranje
PODJETJA
(angl. Business)
B2G
npr. DDV
B2B
npr. spletna trgovina
B2C
npr. spletni nakupovalni
center
POTROŠNIKI
(angl. Consumers)
C2G
npr. dohodnina
C2B
npr. primerjava cen
C2C
npr. dražbe
Prirejeno po: (Penger 2001, 65)
8
Najpomembnejši področji elektronskega poslovanja sta poslovanje med organizacijami
(B2B) ter med organizacijami in končnimi kupci (B2C).
Podjetje – podjetje (B2B; Business to Business): to poslovanje predstavlja največji del
elektronskega poslovanja. Takšno poslovanje obsega vse od začetne povezave med
prodajalci na drobno in dobavitelji (naročila, plačila,…) ter elektronskega bančništva,
pa do interakcije na skupnih poslih. Pri tem poslovanju gre predvsem za optimizacijo
prodajno-nabavnega procesa v podjetju, ki pri tem izkorišča vso širino, ki jo ponuja
internet. Med poslovanja podjetje-podjetje spadajo spletni katalogi (zajemajo ponudbe
večih dobaviteljev ter povpraševanja potrošnikov), dražbe (ponudbe ter nakupi rabljenih
izdelkov), elektronske tržnice (zajemajo subjekte z istimi interesi) in elektronske borze
(omogočajo trg za izdelke, katerim se pogosto spreminjajo cene - na primer nafta).
Podjetje – potrošnik (B2C; Business to Consumer): elektronsko poslovanje s končnimi
potrošniki obsega mnogo različnih in hitro nastajajočih novih področij, ki po navadi
temeljijo na poslovanju preko spletnih strani. Potrošniku je omogočeno opravljanje
različnih opravil s pomočjo svojega računalnika (šolanje, nakup, zaposlitev itd.).
Potrošnik – potrošnik (C2C; Consumer to Consumer): pri tem elektronskem poslovanju
gre za poslovanje med potrošniki. Takšno poslovanje se največkrat pojavlja v obliki
elektronskih dražb. Tukaj gre predvsem za prodajo nepremičnin, avtomobilov,
mobitelov in sličnega v spletnih oglasih med ljudmi. V Sloveniji najbolj poznana in
najpogosteje uporabljena spletna stran, ki nudi možnost C2C poslovanja je Bolha1, v
svetu pa eBay2.
Podjetje – javna oziroma državna uprava (B2G; Business to Goverment): tukaj gre za
interakcije med javno upravo in poslovnimi (gospodarskimi) subjekti. Za to vrsto
elektronskega poslovanja so najznačilnejše aplikacije, ki omogočajo prijavo in
plačevanje DDV-ja, sodelovanje pri javnih naročilih in podobno.
Državljani – javna oziroma državna uprava (C2G; Citizen to Government): ta vrsta
elektronskih storitev je značilna za interakcije med državljani in javno upravo. Primeri
takšnih aplikacij so na primer oddaja dohodninske napovedi, oddaja elektronskih vlog,
upravnih taks, pridobivanje najrazličnejših informacij s področja e-uprave,...
Znotraj javne oziroma državne uprave (G2G; Government to Government): o tej vrsti
elektronskega poslovanja govorimo takrat, ko se e-storitve izvajajo znotraj javne
uprave. Gre torej za aplikacije, ki omogočajo pridobivanje in posredovanje podatkov
med organi javne uprave (Nahtigal 2010, str. 15-16).
Možne so pa še ostale vrste poslovanja glede na udeležbo subjektov v elektronskem
poslovanju (Turban in King 2003, str. 7):
Podjetje – podjetje – potrošnik (B2B2C; Business to business to Consumer): za
B2B2C se pogosto uporablja kar okrajšava B2C, čeprav gre pri B2B2C za to, da
podjetje priskrbi posrednemu podjetju, pogodbenemu partnerju, svoj proizvod ali
storitev, to posredniško podjetje pa isti proizvod ali storitev proda svojim kupcem.
1 Dostopno na naslovu http://www.bolha.com 2 Dostopno na naslovu http://www.ebay.com
9
Posredno podjetje ima lastne kupce, katerim nudi prodajo izdelkov oziroma storitev
prvega podjetja.
Potrošnik – podjetje (C2B; Consumer to Business): ta način poslovanja obsega
osebe, katere s pomočjo spleta prodajajo izdelke ter storitve podjetjem.
Mobilno poslovanje (m-commerce; mobile commerce): obsega prenose ter
dejavnosti, ki potekajo v mobilnem okolju. To poslovanje ima možnost, konkurirat
spletnemu poslovanju.
Elektronsko poslovanje znotraj podjetja (intrabusiness e-commerce): ta vrsta
poslovanja obsega dejavnosti znotraj podjetja ter obsega izmenjavo proizvodov,
storitev in podatkov med oddelki in osebami v organizaciji. Elektronsko poslovanje
znotraj podjetja večinoma poteka skozi intranetov ter spletnih portalov.
Podjetje – zaposleni (B2E; business to employees): ta vrsta je del prejšnje. V njej
organizacija dobavlja informacije, storitve ter produkte osebam v podjetju. Tako jim
omogoča hitro ter preprosto komuniciranje, katero pa je potrebno za izvedbo dela.
Sem spada prav tako spletno izobraževanje zaposlenih.
Elektronsko poslovanje neprofitnih družb (nonbusiness e-commerce): vedno več
neprofitnih družb, kot so fakultete, neprofitna podjetja, socialne združbe, vladne
agencije in verske združbe uporabljajo elektronsko poslovanje za minimiziranje
stroškov in razvoj poslovanja.
2.4 Potrebna tehnologija pri elektronskem poslovanju
Linthicum (2001, str. 85) pravi, da elektronsko poslovanje z vidika tehnologije pomeni
prehod na dohodkovno ekonomijo. Med subjekti poteka komunikacija praktično v
realnem času v rangu podatkov in procesov. Pogoj za takšno komunikacijo pa je
vključitev programov, kateri imajo možnost med seboj pošiljati podatke in procedure.
Vključitev programov bi naj potekala na dveh ravneh: znotraj podjetja in med podjetji.
Za vključitev programa potrebujemo tehnologijo imenovano vmesni software.
Delovanje software-a pa je, da dopušča interakcijo med računalnikoma.
Elektronsko poslovanje omogoča veliko tehnologij in procesov, kateri so potrebni za ta
postopek poslovanja. Razdelimo jih na:
tehnologija interneta (TCP/IP, storitve interneta, svetovni splet);
poslovni portali;
spletne storitve;
več nivojska arhitektura;
komponentne arhitekture;
povezovanje oskrbne verige;
standardi povezovanja (RIP, standard XML).
TEHNOLOGIJA INTERNETA
Internet, ki ima lastnost povezovanja, dopušča preprostejšo komunikacijo svetovnega
obsega. Prav tako, pa omogoča, da je svetovno tržišče, vedno delujoče za prodajalce in
povpraševalce. Ima lastnost dvosmernega komunikacijskega kanala. Organizacije
vzpostavljajo medsebojno delovanje, kar pa prispeva k večjemu prepoznavanju zahtev
posameznega potrošnika. Prav tako, pa omogoča naprednejšo prodajo produktov in
storitev. Internet je globalen splet omrežij, za delovanje katerega je potrebna uporaba
10
protokolov in storitve protokolarnega sklada TCP/IP ter ostalih standardov (Curtis 2000,
str. 29).
TCP/IP – omogočata ob različnih komunikacijskih omrežjih najrazličnejše storitve.
Najbolj znane so: prenos govora, prenos podatkov in informacij ter prenos video
signalov oziroma slike in zvoka.
Internet je splet aparatur, katere s pomočjo protokolarnega sklada TCP/IP pošiljajo
podatkovne mape. Vsaka aparatura, ki deluje v omrežju vsebuje IP naslov, ki jo
enostransko določa. Sklad TCP/IP uporabljajo raznovrstna omrežja ter aparature, zaradi
tega obstaja medsebojna povezljivost (Vidmar 2013, str. 108).
Storitve interneta – internet nam nudi različne usluge oziroma storitve. Omogoča nam
vpogled v veliko koristnih, zanimivih in tudi popolnoma neuporabnih informacij, katere
so shranjene na povezanih napravah. S pomočjo interneta preprosteje in hitreje
dostopamo do iskanih podatkov, katere lahko naknadno obdelujemo. Najpogosteje
uporabljene storitve interneta so: elektronska pošta (e-mail), svetovni splet (www),
prenos datotek (ftp), spletna komunikacija v realnem času (chat) in WAP.
Svetovni splet – je najbolj priljubljena storitev v internetu. Gre za grafično
multimedijsko orodje, ki temelji na datotekah, ki so napisane v programskem jeziku
HTML (angl. Hyper Text Markup Language). Ključna značilnost jezika HTML je, da
omogoča pregledovanje vsebin kot so besedilo, slike, zvok, video, animacije in druge
interaktivne elemente. Da lahko pridobivamo podatke iz interneta se uporablja spletni
brskalnik, kot sta na primer Mozilla in Microsoft Internet Explorer (Nahtigal 2010, str.
12).
POSLOVNI PORTALI
Poslovni portal je v prvi vrsti narejen za stranke organizacije, ampak lahko do njegovih
podatkov pridejo prav tako poslovni partnerji in osebe v organizaciji. Preko poslovnih
portalov lahko dostopamo do raznovrstnih podatkov, aplikacij, poslovnih sistemov ter
ostalih informacij, katere so dostopne interno in eksterno. Poslovni portal podjetju
omogoča neprestano prisotnost v virtualnem prostoru (Hoque 2000, str. 205).
SPLETNE STORITVE
Spletne storitve predstavljajo tehnološki temelj pri poslovnih programih, kateri delujejo
v okviru odprtih standardih interneta. Prav tako omogočajo povezavo do trenutnih
poslovnih aplikacij ter transformirajo njihovo delovanje na splet. S spletnimi storitvami
je omogočeno minimiziranje stroškov povezovanja, s tem pa se omogočajo prihodnje
priložnosti poslovanja tudi majhnim podjetjem, katerim do nedavnega to ni bilo
dostopno zaradi stroškov.
11
VEČNIVOJSKA ARHITEKRURA
Poslovni informacijski sistem je zasnovan na dejstvu, da ob povečanem obsegu
delovanja obdrži svojo stabilnost pri zagotavljanju nivoja storitev. Roman (1999, str.
38)
navaja pogoje, katerim bi naj platforma elektronskega poslovanja v organizaciji
zadostiti:
varnost predstavlja pomemben faktor. Podjetje je lahko v hipu ob zaupanje vrednega
in zanesljivega partnerja, v primeru ugotovitve, da nima zagotovljene popolne
varnosti v svojem informacijskem sistemu;
visoka zanesljivost ter konstantnost delovanja, zaradi katerih je možno izvrševanje
poslovnih prenosov neprestano;
ažurnost prilagajanja informacijskega sistema novostim zagotavlja izvrstno uporabo
poslovnih priložnosti. Zelo važen je turbulenten razvoj naprednejših programov ter
vključevanje novejših tehnologij, katere pripomorejo k uspešnejšemu poslovanju;
enostavnost vzdrževanja informacijskega sistema doprinese k zaupljivosti, varnosti
ter prilagodljivosti le tega. Preprosto držanje na nivoju, pa pomeni tudi kvalitetnejše
vzdrževanje, z nižjimi stroški in manj zelo kvalificiranega kadra;
Širjenje tehnološke arhitekture ima velik pomen pri uvedbi nastajajočih tehnologij
ter programov. Predstavlja ažurnost vključevanja le teh ob nastajajočih stroških in
večjo konkurenčno prednost;
Odprtost arhitekture omogoča višji nivo kompatibilnosti s sistemi, kateri so
zasnovani na drugačnih tehnologijah. Kompatibilnost drugačnih sistemov je
kritičnega pomena ob raznovrstnih oblikah poslovne interakcije, uvedbo novejših
poslovnih modelov, združevanja na nivoju oskrbne verige in kompatibilnosti.
Prilagajanje zmogljivosti poslovanja pomeni, kronološko izvajanja poslovnih
prenosov obdrži v dorečenem roku, brez obzira na število prenosov. Ob tem, pa je
ključno, da stroški, povezani na vsak poslovni prenos ne rastejo.
KOMPONENTNE ARHITEKTURE
Prinašajo veliko prednosti, kar se tiče napredka, ohranjanja nivoja delovanja, ažurnosti
sledenja spremembam ter učinkovitosti integracije programskih rešitev. Ker pa lahko
nepoznavanje prihajajočih tehnologij ter neznanje pripomore k slabim ter nepreverjenim
informacijskim rešitvam, katere na podlagi nedelovanja škodujejo delovanju poslovnega
sistema, lahko podjetja na tržišču nabavijo že končane ter preverjene module zasnovane
na komponentnih arhitekturah, katere so jih zasnovali profesionalni poznavalci in jih
tako preprosto vnesejo v svoje poslovne programe (Sessions 2000, str. 101).
POVEZOVANJE OSKRBOVALNE VERIGE
Povezovanje poslovnih programov in podatkov dovoli uporabnikom preprost ter
hitrejši vpogled do vseh poslovnih podatkov. Povezanost procesov in sistemov v
organizaciji doprinese k boljši poslovni interakciji na nivoju oskrbe verige. Ob boljši
obvladljivosti novosti, se istočasno okrepi konkurenčna pozicija organizacije.
12
STANDARDI POVEZOVANJA
S tem pristopom je zagotovljena pravočasnost sprejema, natančna razlaga ter obdelava
podatkov pri poslovnih prenosih. Zanesljivost točnega razumevanja je ključnega
pomena za delovanje organizacije, kajti drugače lahko nastane velika poslovna škoda.
RIP (računalniška izmenjava podatkov) – dopušča komuniciranje med večjim številom
podjetij ter je neodvisna od njihove tehnološke opreme ter aplikacij. Računalniška
izmenjava podatkov glede na elektronsko pošto pomeni pošiljanje informacij v
standardizirani obliki, ki vpelje avtomatizacijo procesov obdelave (Bračko 1997, str. 7).
Standard XML – (angl. Extensible Markup Language) je odprt internetni standard,
kateri dopušča strukturirano pisanje podatkov ter avtomatsko razbere pomene le teh.
XML podatki so zabeleženi kot tekstovni podatki, ki jih lahko razbere in razume tudi
človek. Možno jih je spreminjati in oblikovati z zelo enostavnimi urejevalniki besedil,
kateri omogočajo veliko možnosti uporabe standarda XML. Standard XML je zasnovan
za obsežno shranjevanje informacij, stiskanje zapisov pa dovoljuje efektivno pošiljanje
podatkov preko komunikacijskih kanalov.
2.5 Prednosti in pomanjkljivosti pri elektronskem poslovanju
Uvedba elektronskega poslovanja prinaša podjetju številne prednosti. V poslovnem
svetu se te nanašajo predvsem na majhne in srednje velike organizacije, saj jim
interakcijo z makro organizacijami tako dopuščajo manjši stroški elektronskega
delovanja, hkrati pa s lastno paleto izdelkov konkurirajo tako na domačem kot na
svetovnem trgu.
Dostopnost informacijsko komunikacijske tehnologije ter internih uslug širšemu krogu
uporabnikov je povzročila razmah elektronskega poslovanja. Tako so boljše priložnosti
elektronskega poslovanja povezane s prednostmi svetovnega omrežja. Prednosti
elektronskega poslovanja so:
tehnologija je dostopna vsem – informacijsko komunikacijska tehnologija kot so
brskalniki spletnih strani, spletni strežniki, osebni hardware, omrežja, poslovne
informacijske rešitve ipd., ki jo potrebujemo za realizacijo elektronskega poslovanja
so dostopni vsakomur;
dostop do interneta je splošen – do interneta ter s tem tudi do ponudnikov
elektronskega poslovanja imajo dostop posamezniki iz skoraj celega sveta, vendar je
potrebno vedeti, da je dostop do spleta internacionalno različen (različna
infrastruktura, cena, različne hitrosti ter zanesljivost);
veliko tržnih niš – pomeni tudi mnogo načinov ustvarjanja dohodkov. Zaslužek od
prodaje ali najema stvari ter storitev ipd. Prednost imajo tako prvi in iznajdljivejši;
globalni prosti trg – prodaja na spletu je sopomenka za svetovno tržišče, brez
monopolov makro organizacij ali držav. Pomembne pa so blagovne znamke na
primer GOOGLE;
rušenje tradicionalnih meja – internet je omogočil virtualno skupnost kupcev ter
prodajalcev. Elektronsko poslovanje pa seveda to lastnost v veliki meri izkorišča.
Tako se podjetja pogosteje obračajo na kupce, z namenom pridobivanja podatkov o
njihovih željah;
13
nižji stroški – elektronsko poslovanje omogoča nižanje stroškov. Vsak pravni
subjekt, četudi najmanjši , ima možnost delovanja preko internetnih strani z dokaj
nizkimi začetnimi stroški. Vse kar potrebuje je le primerna računalniška oprema,
rešitve (programi) in internetno povezavo. Stroški so nižji tudi zaradi hitrejšega
pošiljanja in sprejemanja naročil, računov, prometnih in ostalih dokumentov, zaradi
možnosti neposrednega naročanja in s tem odprave časovno zamudnega ročnega
izpolnjevanja naročil. Elektronsko poslovanje odpravlja tudi probleme povečanja
števila prodajalcev v primeru povečanja prodajnih zmogljivosti in ob tem ne
povzroča nobenih dodatnih stroškov;
za fizične osebe – pred nakupom lahko hitro primerjajo cene in kakovost proizvoda,
dobava digitalnih proizvodov je hitra, imajo možnost dela od doma, manj je
potovanj ipd.
Elektronsko poslovanje omogoča ugodnosti za vse vključene v proces, tako podjejem
kot porabnikom in družbi nasploh. Ugodnosti za podjetja so (Kovačič in drugi 2004, str.
269-272):
minimalni stroški nabave – direktno elektronsko posredovanje podjetjem v postopku
nakupa zmanjšuje stroške skozi celoten nabavni postopek, kateri zajema tudi
obdelavo ter izmenjavo papirjev;
krajšanje časa poslovnega postopka - elektronsko poslovanje v sklopu interakcij
podjetij z njenimi poslovnimi subjekti prispeva k znatno hitrejšemu oddajanju ter
sprejemanju naročil, računov ter podatkov;
zmanjšanje količine zalog – podjetja, katera so direktno poslovno ter tehnološko
prepletena v proizvodnem procesu, jim je omogočena razpolovitev skladiščnih
kapacitet tako, da imajo v procesu proizvodnje vstopno ter izstopno samo eno
skladišče;
vzpostavljanje boljše ter uspešnejše interakcije z kupci – podjetja, katera s pomočjo
spleta omogočajo lastnim kupcem natančno predstavitev ponudbe ter direkten
dostop do status kupčevih naročil, jim je možno skrčijo lasten prodajni oddelek in
povečajo nivo zaupanja ter zadovoljstvo kupcev;
manjšanje stroškov prodaje ter kreiranje novih prodajnih priložnosti – z podobnimi
stroški prodaje je možno s pomočjo spleta razširiti volumen prodaje. Splet prav
tako omogoča direktno naročanje in s tem povzroča veliko paleto priložnosti v
konstantnem delovanju prodaje na globalnem tržišču.
Prednosti za porabnike so:
delovanje cel dan – elektronsko poslovanje prinaša možnosti pridobivanja
informacij ter nakupovanja cel dan, vsak dan v tednu ter 365 dni v letu, prav tako
prinaša nakupe ne vezane na regijo;
ugodnejši izdelki ter storitve – potrošnik lahko ažurno primerjavo izbere najcenejše
pogoje nakupa: cene, plačilni načini, dostavni roki, servisne in poprodajne storitve;
povečano število izdelkov ter storitev – na razpolago je več ponudnikov. Ponujanje
istih proizvodov po konkurenčnejših vrednostih;
transparentnost podatkov – detajlni podatki so prikazani cel čas »na dlani«;
prisotnost na licitacijah – omogočene so priložnosti za ugodnejše nakupe preko
vključitev v licitacije;
14
takojšnja dobava – potrošnik lahko ima multimedijske proizvode dostavljene v
trenutku (pesmi, igre, računalniški software, video formate, novice, različno
literaturo,…);
spletne združbe – potrošniki ustvarjajo razne forume ter združbe, preko katerih si
lahko posredujejo različne podatke (Rems Majerle 2005, str. 19).
Prednosti za družbo pa so naslednje:
dostopnost do javnih storitev – javne storitve, kot so zdravstvena skrb,
izobraževanje, dejavnosti oziroma sodelovanje z javnimi organi postanejo ažurnejša
ter ugodnejša;
teledelo – vedno več oseb nujne obveznosti lahko opravi »s kauča«. Tako se izogne
prevoznim odhodkom ter ne izgubi časa, katerega je prej porabil za vožnjo do
službe;
življenjski standard na višjem nivoju – ugodnejši produkti so sedaj na razpolago
prav tako skupinam s nekoliko nižjimi dohodki, kar po poveča ciljno skupino
prodajalcem;
možnost višjih zaslužkov vsem subjektom – globalizacija nudi tudi tržiščem z manj
prihodki ter na nižji finančni ravni ugodnejše ter ažurnejše delovanje na večjih ter
bogatejših tržiščih ter s tem možnost ustvarjanja boljših finančnih bilanc (prav tam,
20).
Elektronsko poslovanje pa zraven prednosti spremljajo prav tako nekatere slabosti ter
izzivi. Ena izmed slabosti pomanjkljivosti elektronskega poslovanja je ta, da je z
elektronskim poslovanjem pod vprašajem varovanje osebnih informacij. Vedno, kadar
povpraševalci izberejo izdelke preko spleta, se zabeležijo vse strankine osebne
informacije v bazo informacij dotičnega podjetja. Tovrstne informacije pa ima podjetje,
ki prodaja preko spleta možnost uporabit na takšen ali drugačen način za nadaljnjo
uporabo, tudi kot marketinške ali druge aktivnosti.
Za ponudnike in uporabnike elektronskega poslovanja se predvideva kot največja
pomanjkljivost premalo uporabljena varnostna varovalka pri manevriranju s osebnimi
informacijami. Tako lahko pride do vdora v omrežje, kraje informacij ter drugih možnih
načinov eksploatacije, katere lahko pripeljejo do prenehanja sodelovanja med subjekti
na podlagi očrnjenega vzora, kateri pa lahko pusti tudi dolgoročne posledice v samih
prihodkih organizacije. (Ključevšek 2003, str. 216).
Ena od slabosti elektronskega poslovanja je tehnična pomanjkljivost. Sem spadaj kot
prenehanje delovanja internetnih povezav na podlagi prevelikih informacijskih zahtev
kot pojava virusov.
Kupec in ponudnik se preko elektronskem poslovanju malokrat dejansko spoznata
osebno, pri čem, pa obstaja možnost, da lahko pripelje do nepravilno deljenih
informacij o produktih ali pogojih poslovanja. Zato obstaja opcija, katera je
gromozanska napram prej, če odda naročilo ali zanimanje preko spleta prehitro.
Odstotek rizika, ki ga nosi naročnik pa je posledično manjša pri nakupu preko spleta.
Direktno poslovanje, pa prinaša spremembe, pri katerih več niso nujni razni prodajalci,
posredniki itd. Istočasno, pa nima potrošnik možnega posveta pri teh zaposlenih
strokovnjakih.
15
Ob elektronskem poslovanju pa prihaja do težav z lastništvom, predvsem pri dobrinah,
katere je možno s preprostim postopkom duplirati oziroma ponarediti. S tem pa nastane
težava z skrbništvom avtorskih pravic in varovanja pravice intelektualne lastnine
(Westphal in Towel 1998, str. 26).
2.6 Pravna ureditev elektronskega poslovanja
Integracija elektronskih tehnologij ter posledično interakcija s sporočili ter hramba tudi
ključnih podatkov v digitalizirani obliki na dnevni bazi je vedno višja. Z razširjeno
uporabo spleta pa dobiva še večji zagon, zato je nujno zagotoviti pravno varnost. Kajti z
slabo prilagoditvijo zakonov je možen nastanek velikih preprek pri obveščanju
zakonsko ključnih ter obveznih informacij v digitalni obliki, kar pa lahko sproži
negotovost.
Znatno število ponudnikov ter porabnikov je imelo dvome glede vodenja svoje
dejavnosti s pomočjo spleta, saj je bila zakonska ureditev zelo skromna, katera bi
skrbela za poslovne prenose. Še najbolj vprašljivo je bilo globalno poslovanje, pri kateri
je prihajalo do skrbi glede uresničitve sklenjenih poslov, varovanje intelektualne
lastnine, varovanja osebnih informacij ter ostalih faktorjev, kar pa je privedlo do vse
večje previdnosti. Prav na podlagi teh skrbi je postalo prioritetno postaviti zakonsko
varovanje tako na lokalni kot na globalni ravni pri široki uporabi elektronskega
poslovanja. Z doprinosom zakonske regulative je bilo ključno zmanjšati bariere, katere
so temeljile na podlagi poslovanja s papirjem. V ta sklop barier so zajete vsa pravila
slovenskih predpisov, kateri nadzirajo ter usmerjajo pisni način poslovanja od pogodb,
predložitvijo original papirjev ter podobnih faktorjev.
Da pa bi elektronsko poslovanje bilo urejeno, je pa ključno, da vsi vključeni poslovni
udeleženci verjamejo v urejeno delovanje tovrstnega poslovanja in prav tako na ta način
delujejo. Postavitev zaupanja vreden način poslovanja pa ni kratkoročen proces, kateri
pa je s prodajalčevega zornega kota rizik pri varovanju lastnine, na drugi strani pa z
kupčevega zornega kota rizik glede kvalitete storitev. Tako postane prvi korak pri
vzpostavljanju varnega poslovanja zagotovitev varovanja.
Zakonodaja o elektronskem poslovanju je soočena s ažurnostjo ter transparentnostjo,
temeljiti mora konkurenčnosti in točno specifično določiti kriterije svobodnega
komuniciranja ter zagotoviti varnost osebnih podatkov s ključno težo na varstvu
potrošnikov. (Jerman Blažič in drugi 2001, str. 162).
V Sloveniji sta elektronsko poslovanje in elektronski podpis pravno urejena od
septembra 2000 z Zakonom o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu3
(ZEPEP) ter na zakonu temelječi Uredbi o pogojih za elektronsko poslovanje in
elektronsko podpisovanje4. Zakon ter uredba o elektronskem poslovanju in
elektronskem podpisu sta napisana v okviru zakonodaje Evropske unije.
Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu ureja elektronsko
poslovanje, katero obsega poslovanje v elektronskem načinu na daljavo s pomočjo
uporabe informacijske in komunikacijske tehnologije ter elektronskega podpisa v
3 Uradni list RS, št. 57/2000 4 Uradni list RS, št 77/2000 ter št 2/2001
16
pravnem poslu, kar pa pomeni elektronsko poslovanje v sodnih, upravnih ter drugih
sličnih postopkih razen, če zakon določa drugače.
Uredba o pogojih za elektronsko poslovanje in elektronsko podpisovanje pa določa:
merila, katera so uporabljena pri presoji izpolnjevanja pogojev za funkcionalnost
overiteljev, kateri posredujejo varnostna potrdila,
nadrobno vsebino internih smernic overiteljev, kateri posredujejo varnostna
potrdila,
nadrobno razložene pogoje pri uporabi varnostnih časovnih žigov,
nadrobne tehnične smernice za elektronsko podpisovanje ter preverjanje varnostnih
elektronskih podpisov, časovno trajanje varnostnih potrdil,
točne okvire za elektronsko poslovanje pri javni upravi,
tip in rabo označbe varnostnih overiteljev.
ZEPEP, ki elektronskemu podpisovanju pogodb zagotavlja pravno varnost ureja
naslednja bistvena področja elektronskega poslovanja (Zajc 2000, str. 50):
vrednost podatkov v elektronski obliki (4. člen)
Ta člen zakona določa, da samo zaradi elektronskega zapisa podatki ne izgubijo
vrednosti, so torej enakovredni podatkom zapisanim v drugačnih oblikah. Zakon je s
tem podal višjo vrednost elektronskim zapisom podatkov. Pred nastankom tega zakona
je prihajalo do nezaupljivosti v takšno vrsto podatkov, saj jih je bilo možno kadarkoli
brez nadzora spreminjati.
predpostavke pri elektronskem poslovanju (5. in 11. člen)
v teh členih zakona so opredeljene situacije, zaradi katerih je velikokrat prihajalo do
spora. Zapisano je torej kdaj se začne šteti, da je bilo sporočilo poslano od pošiljatelja,
kdaj se šteje, da je bilo sporočilo prejeto, od kod je pošiljatelj ter od kod je prejemnik
sporočila. Vse našteto pa ni nujno potrebno tako, da lahko posamezniki, ki sklepajo
pogodbe to izpustijo.
hranjenje podatkov v elektronski obliki (12. člen)
V tem členu je v skladu z nekaterimi zakoni zapisano, kako je potrebno shranjevati
podatke, kadar je to nujno potrebno npr. za davčne potrebe. Iz zapisa, ki hrani podatke
mora biti pregledno navedeno kdo je avtor podatkov, komu in od kod je bil poslan ter
datum, da se ve kdaj je bil poslan. Vsi ti podatki, katere smo shranili morajo biti
zaščiteni tako, da jih ni možno spreminjati in ne izbrisati, prav tako pa morajo biti na
razpolago za morebitno kasnejšo uporabo.
veljavnost poslov v elektronski obliki (13. člen)
Ta člen enači elektronski zapis z pisnim zapisom, v kolikor se podatki lahko uporabijo
tudi kasneje. V zakonu je prav tako zapisano, kateri posli v elektronski obliki niso
veljavni. To so posli, ki se nanašajo na nepremičnine, dedovanje, darilne pogodbe,
kupoprodajne pogodbe z zadržanjem lastninske pravice ter ostali, ki morajo biti overjeni
pri notarju.
elektronsko podpisovanje (14., 16. ter 36 in 37. člen)
v teh členih je navedeno, da z elektronskim podpisom nastanejo tudi pravne posledice.
Zakon prav tako prepoveduje, da bi se elektronskemu podpisu zmanjšala dokazna
17
vrednost, ker je zapisan v elektronski obliki ali ker ni overjen s strani notarja oziroma
nima kvalificiranega potrdila. V omenjenih členih je opredeljen tudi varen elektronski
podpis. Za njega prav tako zapisana prepoved zmanjšanja dokazne vrednosti in
zaupanja v njegovo varnost. Za elektronski podpis je značilno, da ima enako vrednost
kot lastnoročen podpis, kajti ima kvalificirano potrdilo.
overitelji (17., 35. ter 38. člen)
v omenjenih členih je podana opredelitev overitelja, ki pravi, da gre za fizično ali
pravno osebo, ki je pooblaščena za pisanje potrdila ali pa kako drugače posluje v zvezi z
elektronskimi podpisi. Zakon določa nekaj določil v zvezi z overjanjem, ker bo
opravljanje le tega možno na trgu in za to ne bo nujno potrebno imeti nikakršnih licenc.
Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu5 temelji na sodobnih
načelih. Ta so: »načelo nediskriminacije elektronske oblike, načelo odprtosti, načelo
pogodbene svobode strank, načelo dvojnosti, načeli varstva osebnih podatkov in varstva
potrošnikov ter načelo mednarodnega priznavanja« (Renier, 2005 srt. 17).
Načelo nediskriminacije elektronske oblike pomeni, da sta elektronska in papirna oblika
enakovredni in da na sodiščih pri pregledovanju dokazov ne smejo izločiti dokaznega
gradiva, ker je zapisan elektronsko.
Načelo odprtosti zagotavlja, da zakon ne temelji samo na eni vrsti tehnologije ali samo
na sedanjih rešitvah, ampak je s svojo splošnostjo uporaben za daljše obdobje ter
naprednejše tehnologije. Turbulentnemu ter razgibanemu tehnološkemu razvoju sledi
načelo dvojnosti, pri katerem gre za delovanje raznovrstnih tehnoloških rešitev z
raznovrstno zanesljivostjo in v povezavi z diferencialnimi zakonskimi posledicami
integracije takšnih rešitev.
Načelo pogodbene svobode strank ponuja strankam, da svoja neskladja uredijo rešijo
drugače. V zakonu je posebej zapisano, da to načelo ni namenjeno za zaprte sisteme,
kjer posamezniki s pogodbo že prej uredijo vse značilnosti delovanja sistema.
Načelo varstva osebnih podatkov temelji na novejših pravilih, katera so veljavna v
Sloveniji ter Evropski uniji. Govorimo o varovanju osebnih podatkov, kateri pa so v
elektronskem poslovanju zelo izpostavljeni. Načelo varstva potrošnikov ščiti
potrošnika, ki z težavo uveljavlja njemu pripadajoče pravice v elektronskem poslovanju,
če nima predhodnega tehnološkega znanja. Ponudniki storitev so s tem načelom
zadolženi zato, da skrbijo za potrošnike.
Načelo mednarodnega priznavanja dopušča preprosto medsebojno priznavanje
elektronskih dokumentov ter podpisov in posledično preprosto vključevanje
slovenskega gospodarstva v globalno. Ker elektronsko poslovanje ignorira državne
meje ter s tem različne pravne sisteme, je meddržavno priznavanje podatkov ter
podpisov v elektronski obliki s pravnega vidika zelo pomembno.
5 Vir: http://www.gov.si/ca/pravnapojasnila.htm
18
2.7 Varnost pri elektronskem poslovanju
Ob integraciji elektronskega poslovanja v podjetje obstaja dvom potrošnikov kot
prodajalcev varovanje ter ščitenje informacij ter podatkov. In ker v elektronskem
poslovanju ni osebne prisotnosti prodajalca in stranke, pretok informacij pa poteka
preko omrežij, so organizacije primorane, da zagotovijo za varovanje teh informacij ter
dokumentov. Prav tako so zavezani, da onemogočijo ponaredbe ter nepooblaščena
izmikanja podatkov, nepravilno izrabo informacij, slepljenja pri sklepanju poslov ter
izvrševanje vseh dogovorjenih obveznosti. Glede na rezultate določenih raziskav imamo
možnost sklepati, da je premalo varovanja podatkov še vedno največja slabost ter
prepreka za množičen porast elektronskega poslovanja.
Ključnega pomena pri varovanju v elektronskem poslovanju ostaja preprečevanje
zmanjševanja pomembnosti ter vrednosti informacij. Te informacije pa so osebni
varovani podatki, kot so lahko na primer poslovne skrivnosti, številke bančnih kartic,
elektronski dokumenti o zdravstvenem stanju pacienta, ali pa hardware in software
sistemov, delujoč v javnem omrežju.
Za vzpostavitev varovanja računalniških sistemov je umeščena množica programske ter
strojne opreme. Če se želimo učinkovito zaščititi pred možnimi nepooblaščenimi
posegi, je potrebno uporabljati kombinacije več difenciranih zaščit in jih sproti
posodabljati.
Varovanje informacij je množična zahteva pri integraciji varovalnega sistema. Pri tem
pa je potrebno integrirati zahtevana načela. Koncept varovanja pa je prisiljen upoštevati
nekaterim okvirjem (Tampuž in Cejhen 1999, str. 161):
ekonomska upravičenost varnostnih rešitev – pomeni, da mora biti odhodek za
varnostne storitve ekonomsko upravičen;
univerzalnost – takšne rešitve morajo temeljiti na uporabi različnih procesih ;
nadgradljivost - vsi ukrepi v sklopu varovanja morajo omogočati sprotno
nadgrajevanje;
nezaznavnost – vse te rešitve ne smejo vidno motiti potrošnika ter mu oteževati
poslovanja.
Uporabnikom varovanih informacij je potrebno zagotoviti (Pepelnjak in Bradeško 1997,
str. 157):
varnost dostopa – tukaj je poudarek na varovanju informacij v delovanju;
varnost uporabe – pomeni, da je potrebno omogočiti vsakemu izmed vključenih
osebkov možno delovanje s stvarmi za katere je pooblaščen, hkrati pa ga je potrebno
zaščititi pred možnostjo izkoriščanja informacij preko tretje nepooblaščene osebe;
varnost prenosov – pomeni, da se morajo vse informacije, katere se gibljejo znotraj
varovanega okolja premikati varno, brez da bi obstaja priložnost, s katero bi jih
lahko marsikdo prestregel ali ponaredil.
Viri, pri katerih obstaja sum zlorabe pomenijo lastniku določeno vrednost, ostajajo
bistven faktor varnosti ob elektronskem poslovanju. Podjetje je zavezano, da priskrbi
varnost, pri tem pa mora zadoščati nekaterim varnostnim okvirjem (Jerman Blažič in
drugi 2001, str. 101):
19
overjanje – vsakemu mora biti dopuščena možnost, da lahko preveri identiteto
vključenih v proces, s katerimi vzpostavlja interakcijo;
zaupnost – nekateri podatki ne smejo biti prikazani nepooblaščenim osebam;
neokrnjenost – informacije morajo ostati enake oziroma pristne;
nadziranje dostopa – onemogočanje razpolage informacij v namene za katere niso
predvideni, ali dostop do informacij osebkom, kateri niso pooblaščeni;
onemogočanje zanikanja – pomeni da se prepreči možnost zanikanja sodelujočih v
specifični dejavnosti elektronskega poslovanja, da so pri dejavnosti resnično bili
vpleteni;
razpoložljivost - delovanje elektronskega poslovanja mora biti konstantno v teku.
Za zagotavljanje omenjenih varovalnih rešitev obstaja veliko število različnih metod.
Odločitev za metodo pa je v korelaciji z zahtevami o varnostni storitvi, nivoju varovanja
ter vrsti sistema. Da je zagotovljeno varovanje informacij v elektronskem poslovanju se
vključuje v proces šifriranje. Preprosta in ne ponavljajoča gesla ter mnogi kriptografski
protokoli so najpogosteje uporabljeni načini pri preverjanje identitete. Z digitalnimi
podpisi pa je onemogočeno ne potrjevanje sodelovanja pri aktivnosti.
Šifriranje onemogoča osebi, ki je prestregla šifrirano sporočilo, da iz njega pridobi
originalno sporočilo. Je torej sprememba sporočil v obliko, ko se ga da prebrati le s
pomočjo šifrirnega ključa. Ključ je skrivni podatek, v katerem je zajeta vsa skrivnost pri
šifriranju. Dejanska varnost zaščitenih sporočil, ki so varovana s šifrirnim ključem, pa je
v razmerju z dolžino ključa, kar pa pomeni, da daljši kot je bolj je varovan pred branjem
le tega.. Danes se najpogosteje uporabljata simetrični sistem zasebnih ključev in
asimetrični sistem javnih ključev.
Pri simetričnem sistemu zasebnih ključev (slika 3) se uporablja en sam sorazmerno
kratek zasebni ključ, ki ga poznata pošiljatelj in prejemnik. Preden pošiljatelj pošlje
sporočilo, ga šifrira s tem ključem, prejemnik pa z istim ključem sporočilo dešifrira.
Slabost tega šifriranja je, da ključ poznata najmanj dva in za vsakega, s katerim
komuniciramo potrebujemo drugačen ključ.
20
Slika 3: Simetrično šifriranje
pošiljatelj prejemnik
ključ se pošlje na varen način
uporablja se le en ključ
šifriranje dešifriranje
dokument dokument
šifriran dokument
Prirejeno po: (Nahtigal 2010, str. 88).
21
Pri asimetričnem šifriranju (slika 4) pa uporabimo dva šifrirna ključa, javnega in
zasebnega, ki sta v matematičnem razmerju. Postopek je asimetričen, ker se ključ za
šifriranje razlikuje od ključa za dešifriranje. Zasebni ključ pozna samo lastnik, javni pa
je na voljo vsem dopisnikom.
Slika 4: Asimetrično šifriranje
pošiljatelj prejemnik
uporabljamo javni ključ
(shranjen v imeniku)
in zasebni ključ
(ima ga samo posameznik)
dokument dokument
pošiljatelj šifrira dokument prejemnik dešifrira dokument s
za prejemnika z njegovim svojim zasebnim ključem
javnim ključem iz imenika
ključev
šifriran dokument
Prirejeno po: (Nahtigal 2010, str. 89).
22
Kot smo že omenili, za preverjanje identitete uporabnikov uporabljamo sistem z
enkratnimi gesli, ki valjajo le za trenutno povezavo ali aktivnost. Pri tem sistemu
uporabljamo kratice, ki vsebujejo mikroprocesor, majhen zaslon in uro, ki je
sinhronizirana z uro v strežniku. Kartica deluje tako,da generira novo geslo na podlagi
časa, lastnik kartice pa ga nato pretipka z zaslona in ga pošlje strežniku, ki preveri, če je
geslo pravo. Obstaja tudi preverjanje na podlagi prstnih odtisov ali z očesno roženico.
Z digitalnim podpisom v elektronskem poslovanju dokazujemo identiteto podpisnika
elektronskega dokumenta in zagotavljamo celovitost podatkov oziroma zaščito pred
spreminjanjem vsebine elektronskih dokumentov. Digitalni podpisi temeljijo na
asimetričnem šifriranju, zato potrebujemo zasebni ključ, ki služi za podpisovanje in
javni ključ za preverjanje veljavnosti podpisov (Nahtigal 2010, str. 88-90).
23
3 ELEKTRONSKO POSLOVANJE V MALEM
MEDNARODNEM PODJETJ
3.1 Opredelitev in pomen malega mednarodnega podjetja
55. člen Zakona o gospodarskih družbah z dne 14.8.2009 razvršča družbe na mikro,
majhne, srednje in velike. Družbe se na podlagi tega zakona razvrščajo na mikro,
majhne, srednje in velike z uporabo naslednjih meril (Zakon o gospodarskih družbah,
2009):
povprečno število delavcev v poslovnem letu,
čisti prihodki od prodaje in
vrednost aktive.
Mikro družba je družba, ki izpolnjuje dve od naslednjih meril:
povprečno število delavcev v poslovnem letu ne presega 10,
čisti prihodki od prodaje ne presegajo 2.000.000 evrov,
vrednost aktive ne presega 2.000.000 evrov.
Majhna družba je družba, ki izpolnjuje dve od treh meril:
povprečno število delavcev v poslovnem letu ne presega 50,
čisti prihodki od prodaje ne presegajo 8.800.000 evrov,
vrednost aktive ne presega 4.400.00 evrov.
Srednja družba je družba, ki izpolnjuje dve od naslednjih meril:
povprečno število delavcev v poslovnem letu ne presega 250,
čisti prihodki od prodaje ne presegajo 35.000.000 evrov,
vrednost aktive ne presega 17.500.000 evrov.
Velika družba je družba, ki ni ne mikro, ne majhna in ne srednja družba po določilih
tega zakona.
Družbe se v skladu z merili iz Zakona o gospodarskih družbah razvrščajo ali
prerazvrščajo na mikro, majhne, srednje in velike družbe na podlagi podatkov dveh
zaporednih poslovnih let na bilančni presečni dan bilance stanja
Razvrstitev podjetij v Sloveniji in EU po velikosti glede na število zaposlenih, prihodek
od prodaje in bilančno vrednost aktive predstavljamo v naslednji tabeli.
24
Tabela 1: Razvrstitev podjetij v Sloveniji in EU
Število
zaposlenih
Mikro
podjetja
Mala
podjetja
Srednja
podjetja
Velika
podjetja
Slovenija do 10 do 50 do 250 nad 250
EU < 10 < 50 < 250 nad 250
Prihodek od
prodaje
(v mio €)
Slovenija do 2 do 8,8 do 35 nad 35
EU < 2 < 10 < 50 nad 50
Bilančna
vsota/vrednost
aktive
(v mio €)
Slovenija do 2 do 4,4 do 17,5 nad 17,5
EU < 2 < 10 < 43 nad 43
Prirejeno po: (Zakon o gospodarskih družbah, 2009 in Definition of Micro, Small and Medium Sized
Enterprises in Europe, 2016)
Razvrstitev podjetij na podlagi števila zaposlenih v Sloveniji se ne razlikuje od
razvrstitev v EU. Razlike obstajajo v kriterijih pri pokazatelju višine prihodkov od
prodaje ter višine aktivne strani podjetja.
Mikro in mala podjetja imajo dobre možnosti za lažje in hitrejše adaptiranje mlajšim
tehnologijam. K temu pripomore njihova prilagodljivost. Elektronsko poslovanje
omogoča mikro podjetjem sveže priložnosti, da si priborijo več strank ter dobaviteljev ,
katerih si z delovanjem v papirni obliki niso mogli pridobiti.
3.2 Izhodišča mednarodnega poslovanja v malem podjetju
Mednarodno poslovanje ali poslovanje s tujino je najširši pojem mednarodnih poslovnih
aktivnosti, saj vključuje vse poslovne transakcije, ki na trgovinski način (premiki
izdelkov, kapitala, znanja, storitev in tehnologije) ali ne trgovinski način (npr.
kapitalska udeležba v tujem podjetju, proizvodnja v tujini) zajemajo dve ali več držav
(Dubrovski 2006, str. 15).
Internacionalizacija podjetja se začne, ko podjetje s svojimi izdelki ali storitvami vstopi
na tuj trg. Internacionalizacija in globalizacija sta soodvisno povezani, saj globalizacija
omogoča, da podjetja iščejo svoje vire preko meja, širijo proizvodnjo preko meja ter
razvijajo trženjske strategije na različnih trgih.
Hollensen (2004, str. 35) pravi, da se internacionalizacija prične, ko podjetje svojo
proizvodnjo, raziskave in razvoj ter ostale aktivnosti razširi na mednarodne trge.
Vezjak (1987, povzeto po Dubrovski 2006, str. 94) navaja štiri strateška vprašanja,
katera si mora podjetje postaviti, če želi aktivno sodelovati na mednarodnem trgu:
25
zakaj mednarodno poslovati in kaj plasirati na svetovni trg;
katere tuje trge vključiti;
kako vstopiti na tuj trg;
kako nastopati na tujem trgu.
Na ta vprašanja si ni mogoče odgovoriti brez načrtnega in sistematičnega pristopa, ki
zajema:
strateško načrtovanje ciljev in strategij v okviru zmožnosti podjetja;
strateško analizo mednarodnega okolja, lastnih zmožnosti in potencialov podjetja. S
temi analizami se opredelijo osnovne tržne priložnosti na tujih trgih, tveganja in
ovire ter prednosti in slabosti podjetja;
organizacijo ter izvedbo marketinških aktivnosti, ki zagotavljajo uresničevanje
zastavljenih strategij za doseganje določenih ciljev;
strateški nadzor, ki zagotavlja povratne informacije iz okolja, kar je zelo pomembno
za sprotno preverjanje stopnje doseganja zastavljenih ciljev in tekočega usmerjanja
ter prilagajanja marketinških načrtov glede na ugotovljene spremembe v
mednarodnem okolju (Jurše 1993, povzeto po Dubrovski 2006, str. 94).
Osnovni cilj poslovanja podjetja ter njegove odločitve za poslovanje na mednarodnem
trgu je ustvarjanje dobička. Markovec Brenčič in Hrastelj (2003, str. 55) navajata
produktivne in reagibilne motive, ki vodijo podjetja v mednarodno poslovanje.
Proaktivni motivi so motivi, ki izvirajo iz lastne motivacije podjetja, da bo to lahko
izkoristilo posebne sposobnosti in prednosti, ki jih ima na razpolago. Ti motivi
spodbujajo podjetja k spremembi strategije in so naslednji:
dobiček,
edinstven proizvod,
tehnološke sposobnosti,
internacionalizacija kot strategija rasti,
nagnjenost k mednarodnem poslovanju,
ekskluzivne informacije o tujih trgih,
davčne in druge spodbude,
ekonomija obsega in prihrankov,
druge konkurenčne prednosti.
Reagibni motivi so motivi, ki izhajajo iz pritiskov in groženj iz domačega ali tujega
trga, katerim se podjetja postopoma prilagajajo. Ti motivi so:
domači trg je zasičen, majhen, v zatonu,
konkurenčni pritiski,
presežena proizvodnja, nezasedene zmogljivosti,
nenadejana tuja naročila,
bližina kupcev,
podaljševanje prodaje sezonskim izdelkom.
Podjetja v dinamičnem in globalno usmerjenem poslovnem svetu ne smejo svoje
suverenosti utemeljevati na samozadostnosti in izoliranosti, temveč na medsebojnem
sodelovanju, na sodobnih poslovnih načelih in procesih. Kar pomeni, da je potrebno
26
domače, nacionalne dejavnike poslovanja uskladiti s potrebami mednarodnega
poslovanja. Uspešna in tržno učinkovita podjetja so tista, ki v svoje strategije, politiko
in sisteme vključujejo merila svetovnega gospodarstva.
3.3 Značilnosti in obseg medpodjetniškega elektronskega poslovanja
Pri elektronskem poslovanju med podjetji (v nadaljevanju B2B elektronsko poslovanje)
prihaja do uporabe interneta za boljše delovanje procesa v organizaciji, saj se lahko tako
izboljšajo produktivnost in učinkovitost, zmanjšajo stroški, skrajša uporaben rok novih
produktov ter izboljša interakcija s partnerji. Takšno poslovanje omogoča most med
dobavitelji, proizvajalci in distributerji kot je značilno nabavno verigo. Tako lahko vsi
subjekti vključeni v poslovni proces kreirajo večjo učinkovitost s tem, da pošiljajo
naročila ter podatke o poteku naročila s pomočjo medmrežja.
Z elektronskim poslovanjem je podjetjem omogočeno, da pri poslovanju ne potrebujejo
posrednih subjektov, da skrajšajo dobavne roke ter da so kupcem na razpolago 7 dni v
tednu 24 ur na dan. Direktna povezava organizacije z lastnimi dobavitelji, ki pa so
lahko istočasno tudi ponudniki iskanih produktov, pomeni zmanjšanje stroškov na
podlagi vmesnih posrednikov ter povečano zadovoljevanje potreb organizacije v vlogi
nabavnika. B2B elektronsko poslovanje pripomore tudi k zmanjšanju prisotnosti
administracije pri primerjavi s papirnim postopkom poslovanja, prav tako zmanjšuje
odhodke dela, istočasno pa povečuje njeno produktivnost .
Pri elektronskem poslovanju se velikokrat pojavlja dvom glede strokovnosti in
usposobljenosti ter izobraženega kadra, kar pa se veliko krat pojavi v poslovanju mikro
organizacij, katerim pa je finančno težje zagotoviti svoje rešitve, ki temeljijo predvsem
na predpostavki, da gre za moderno računalniško ter sotfware-sko opremo, saj nimajo
zadostnih sredstev ter primerno usposobljenih strokovnjakov.
Podjetje lahko izkoristi potencial, ki ga omogoča elektronsko poslovanje, ob
fleksibilnosti ter adaptaciji podjetnih procesov mlajšim tehnologijam. Tehnologija sama
pa ne prinese koristi, zato je potrebno spremeniti način dela kar pa lahko privede do
organizacijskih težav znotraj podjetja.
3.4 Področja in vsebine medpodjetniškega elektronskega poslovanja
Aplikacije, ki omogočajo poslovanje med organizacijami na spletu, lahko razdelimo v
grobem na štiri modele (Hoque 2000, str. 91):
virtualne tržnice;
upravljanje z viri/nabavo;
podaljšane verige vrednosti;
management korelacij s poslovnimi partnerji ter skrb za stranke.
Virtualne tržnice
Ponudniki in kupci se najdejo na mnogih mestih na internetu. B2B tržišče oziroma
elektronske tržnice za medpodjetniško poslovanje so najbolj izpopolnjena različica
trgovinskih zbirališč. B2B tržnica je avtomatsko sistematiziran bazar, kateri izpusti
27
trgovske posrednike ter tako minimizira nabavne stroške s tem, da ohrani isto raven
kvalitete. Podjetja se lahko vključijo obstajajočim zametkom povezanih spletišč, lahko
pa vodijo svoje internetne tržnice ali uporabljajo internetne storitve. Vedno znova se
pojavljajo novi modeli, ampak v splošnem je lahko vsako podjetje nabavni, prodajni ali
zgolj vodilni člen tržnice. Upravljalci tržnic v praksi predstavljajo makro organizacije,
katere poskušajo biti vodilni v obstoječi panogi (Derfler 2000,str. 35).
Spletne tržnice so aplikacije, katere organizacijam nudijo možnost prodaje produktov
ter storitev ostalim organizacijam na spletu. Podobnosti elektronskih tržnic, katere
ponujajo produkte končnemu potrošniku (B2C) so na primer trženjske promocije,
spletni katalogi, organizacije skozi katere poteka proces plačevanja ter poprodajne
storitve za porabnika. Trženje podjetje – podjetje v veliki meri razlikuje od trženja
podjetje – fizična oseba, zato so B2B tržnice primorane ponuditi diferencirane storitve,
kot se ponuja pri trgovcu na drobno. Seveda pa je glavni cilj B2B elektronske tržnice
podoben tržnici B2C, kar pa je prodajati izdelke ter storitve.
B2B tržnica predstavlja inovativne postopke upravljanja dobavne verige. Ker pa aktivna
podjetja prevladujejo pred pasivnimi, sta glavna vodila modernega upravljanja dobavne
verige pospešitev procesnih rokov ter plačevanje izključno za stvari, ki se jih potrebuje
in takrat ko se jih rabi.
Management dobavne verige je interaktiven proces, kateri omogoča vključevanje
celostne faze vse od raziskovanja pa vse do razvoja produkta, zamisli ter oblikovanja
prek izdelave produkta do uporabe potrošnika. Management dobavne verige se
osredotoča v glavnem na materiale in produkte, katerih stroški so dodani direktno v
sam produkt, imenovana tudi e-nabava. Razlika med e-nabavo in e-kupovanjem je, da je
omogočeno e-kupovanje vsem v organizaciji medtem ko e-nabavo lahko izvajajo le za
to pooblaščeni zaposleni. Ker lahko nakup opravi kdorkoli v organizaciji, kadar je
prisotna potreba, se nakupi pri e-kupovanju omejujejo le na stvari, pri katerih ni
zahtevana posebna odobritev od ostalih nivojev v organizaciji (Derfler 2000, str. 36).
Upravljanje z viri in elektronska nabava
Podjetja kadar nabavljajo elektronsko, se poslužujejo avtomatiziranih programov za
pridobivanje tako proizvodnega, tako kot neproizvodnega blaga. Ne malokateri nabavni
program je običajno prirejen za nabavo blaga ter storitev za vzdrževanje, poprodajo ter
delovanje. Sem spadajo vsi produkti, katerim se stroški ne vključujejo med proizvodne
stroške, ampak med stroške režije, ker so prioritetno nastavljeni za nemoteno delovanje.
Zanje je značilno, okvirjeni z določenimi standardi ter tako primerni za avtomatsko
nabavo tudi ogromnih količin. Na primer potrošno blago pisarn, kot je papir, sponke,
pisala ipd.
Podaljšane vrednostne verige
Prioriteta podaljšanih vrednostnih verig je, da deli informacije interno v organizaciji z
dobavitelji, klientelo ter poslovnimi partnerji, tako da je planirano delovanje procesa od
povpraševanja, ponudbe ter logistike v istem času. Podaljšane verige vrednosti v
proizvodnih oddelkih ima moč zvišati funkcionalnost navadnim sistemov za vodenje
dobavnih verig po takšnem postopku, da dopušča interakcijo napovedi in podatkov o
skladiščnih kapacitetah med večjimi aplikacijami.
28
Management interakcije s klienti in skrb za njih
Bistvena vodila pri managementu interakcije s klienti so:
samopomoč klientov ter poprodajna podpora pri reševanju reklamacij;
medsebojno trženje ;
management evidence o stranki in upravljanje s strankinim registrom.
Samopomoč klientov ter poprodajna podpora pri reševanju reklamacij
Klient si sam najbolje pomaga z uporabo programa, kateri mu daje možnost primerjati
produkte med seboj in mu omogoča reševanje konflikta. Obstaja več poti zmanjševanja
stroškov pri skrbi za stranko. Nekatere so na primer bližnjice do odgovorov na pogosto
zastavljena vprašanja, manjša potreba po številčnosti kadra v klicnih centrih ter
avtomatizacija teh, pred programirani odgovori na e-poštna zanimanja ipd. Takšen
način omogoča znatno zmanjšanje odhodkov ob istem nivoju zadovoljstva klientele.
Medsebojno trženje
Aplikacija za management interakcije s strankami zaznava ter obdela nakupovalne
navade kupcev in prikaže, katere proizvode je smotrno marketinško podpreti in katere
prirejene akcije ter ceno tržiti. Takšne ponudnik prikaže posameznemu kupcu v
adaptiranem uporabniškem vmesniku ter ob storitvah, katere specifičnega kupca najbolj
spodbudijo k ponovnemu naročanju. Ob zanemarjanju širjenja ciljne skupine
organizacije, le te raje posvetijo fokus v prilagajanje ter z nadgradnjo omogočit še
boljšo izkušnjo že prisotnim kupcem.
Management evidence o strankah in upravljanje z njegovim registrom
Podjetje mora kot prvo izbrskati veliko količino podatkov o kupcu, da lahko nato na
podlagi pridobljenih podatkih dostavi stranki prave informacije, produkte ter storitve,
katere potrebuje v dotičnem času. Podjetje potrebne informacije razbere iz prejšnjih
sodelovanj pri skrbi za kupca in prav tako z evidenco naročil ter morebitnih reklamacij,
ki jih je potrošnik imel v preteklosti ob nakupu ali s prodajo povezanimi storitvami. Za
podjetje so prav tako uporabne informacije kot so baza e-poštnih sporočil preposlanih s
potrošnikom, zapisi o uspešnih marketinških kampanjah pri potrošnikih, vsebine, katere
potrošnik pogosto ogleduje na spletnem mestu organizacije itd.
Prednosti sistemov managementa interakcije s klienti so:
možna nadgradnja procesa skrbi za kupca;
možnosti zniževanja odhodkov ob samopomoči kupcev;
večje število zaporednih naročil ter dolgoročnejši odnosi s potrošniki.
3.5 Načini plačevanja v mednarodnem elektronskem okolju
Proizvode ter storitve je možno kupiti na več načinov: z gotovino, kreditnimi ali
bančnimi karticami, vrednostnimi boni. Ta sredstva predstavljajo klasičen način
plačevanja. Pri kupovanju preko spleta pa pridejo v poštev tako imenovane elektronske
plačilne metode. Pri elektronskih plačilnih sistemih gre pravzaprav za klasične načine
plačevanja, ki so prilagojeni uporabi na internetu. Elektronski plačilni načini so:
elektronski denar, elektronski prenos nakazil, elektronski ček ter kreditna kartica.
Plačilni sistemi preko spleta opravljajo iste zadolžitve kakor klasične oblike plačevanja.
29
Ključna diferenciacija med tema dvema metodama speljevanja finančnih prenosv je v
tem, da poteka pri elektronski varianti vse digitalno ter ni potrebnega osebnega stika
med ponudnikom ter kupcem.(Jerman Blažič in drugi 2001, str. 133).
Organizacije so primorane pri integraciji diferencialnih metod odplačevanja vzeti v
obzir vse nevarnosti ter priložnosti za možnega potrošnika , o stroških te integracije ter
uporabo dotične metode odplačevanja in priskrbeti faktor o varnem načinu pri
odplačevanju. Ključno pa je, da organizacija pridobi veliko mero kredibilnosti v
plačilne metode, saj metoda odplačevanja, katera pri možnem potrošniku ne deluje
zaupanja vredna, ne bo maksimirala prihodkov.
Zahteve, ki jih plačilne metode morejo upoštevati pri elektronskem poslovanju so:
kredibilnost oziroma avtentičnost identitete. Kupec in trgovec morata imeti
dokazila, da sta dejansko osebi, za kateri sta se izdali;
zagotovilo, da ne bo prišlo do zlorabe številke kreditne kartice in podatkov na njej;
zagotovilo, da znesek, ki ga je potrebno plačati za naročen produkt ali storitev nima
možnosti nihanja ob kupčevi nevednosti.
Podjetja, ki poslujejo elektronsko priskrbi lastnim potrošnikom različne metode
odplačevanja:
s kreditno in debetno kartico,
z uporabo elektronskega denarja,
z elektronskim čeki,
s uporabo spletnega bančništva,
mobilno plačevanje.
Sistemi plačevanja v elektronskem poslovanju B2B pa običajno potekajo preko
naslednjih načinov (Hall 2004):
nakupovalne kartice,
elektronski čeki,
elektronsko kreditno pismo,
EFT sistem (ang. Electronic Founds Transfer),
EBT sistem (amg. Electronic Benefits Transfer),
druge novejše metode kot je »e-lines of credit«.
Nakupovalne kartice
Nakupovalne kartice so plačilne kartice za specifične namene, katere so dodeljene
zaposlenim določene organizacije. Koristijo se zgolj pri nakupovanje ne strateškega
blaga oziroma literature. Prednosti ob takšni plačilni metodi so predvsem ekonomizirati
delovno storilnost (kar pomeni, da je v podjetju oddelek za nabavo neobremenjen ob
nabavnih dejavnostih, s tem pa je možno nadgraditi fokus na interakcijo z dobavitelji) in
računalniška združitev (kar pa pomeni, da plačilo integrira v skupno fakturo, katera je
elektronsko plačljiva preko EFT).
Elektronski ček
Bistvena razlika med klasičnim in elektronskim čekom je, da pri elektronskem čeku
kompleten proces poteka v elektronski obliki ter, da pride namesto lastnoročnega
30
podpisa v poštev digitalni podpis. Možen pa je prav tako sistem, pri katerem je za
poslovanje obvezen elektronski naslov, bralnik pametnih kartic ter odprt račun na banki,
katera omogoča sistem za plačevanje z elektronskimi čeki (O′Mahony in drugi 2001,
str. 125-132).
Elektronsko kreditno pismo
Uporaba elektronskega kreditnega pisma prihaja v ospredje pri izvoznem trgovanju.
Izvozniki lahko dobijo avanse na znesek, ki je dogovorjen v prodajni dokumentaciji,
vključno z odplačilom pred dobavo, v kolikor predložijo kreditno pismo, za katerega
garantira banka tujega povpraševalca. Izvoznik mora pri banki, katera se vključuje v
plačilo, priskrbeti potrebno pravo dokumentacijo, ko jo potrebuje za zaključitev nakupa
s kreditnim pismom, saj nakup ni možno speljati, v kolikor niso priskrbljena točno
določena potrdila.
Plačilni sistem kjer se uporablja »TradeCard«
Ker je majhnim in srednje velikim podjetjem lahko elektronsko kreditno pismo
previsok strošek ali predstavlja zakompliciran potek, sta podjetji MasterCard in
TradeCard Inc. uvedli alternativno rešitev, ki omogoča podjetjem, da imajo možnost
zanesljivo ter dobro funkcionalno sprovedejo B2B transakcijo. Ponudniki ter
povpraševalci si pridobijo članstvo skupnega poslovanja TradeCard-a. Člani te
združitve imajo določene prednosti, katere obema stranema prinaša transparenten
vpogled poteka nakupa od poteka dostave preko predaje paketa pa vse do zaključenega
prenosa plačila. (Turban in King 2003, str. 434).
Ključen elektronski plačilni sistem preko spleta predstavlja definitivno kreditna kartica.
Po popularnosti ter možnostjo uporabe sta daleč v ospredju Eurocard/Mastercard ter
Visa.
V obzir pa je nujno prav tako vzeti varovanje ob procesih pri elektronskem plačilnem
sistemu. Daleč v ospredju po uporabi prepoznaven sistem plačevanje s kreditno kartico
preko spleta je SET (ang. Secure Electronic Transaction), katerega že od leta 1996
podpirata Visa in Mastercard.
SET predvideva udeležbo treh strank: kupca (tisti, ki plača oziroma plačnik), trgovca
(tisti, ki prodaja in je izplačan) in vmesni sistem oziroma banka, ki izpelje denarno
transakcijo. Ključna prioriteta SET-a je, da poskrbi za varovanje pri prenosu osebnih
informacij o plačilih.
Za uporabo sistema SET mora uporabnik kreditne kartice priskrbeti pri lastni banki
naslednje:
digitalni certifikat, smart kartico ali kakšno alternativno identifikacijsko orodje,
digitalno denarnico.
Digitalni certifikat je shranjen v digitalni denarnici na specifičnem računalniku,
zakodirane informacije o kreditni kartici v certifikatu pa ima možnost razbrati le
pristojna organizacija s kreditnimi karticami. (May 2000, str. 167).
Prodajalcu pa je potrebno za uporabo sistema SET zagotoviti:
POS (ang. Point-of sale) programsko opremo,
31
digitalni certifikat.
Programska oprema POS omogoča ponudniku storitev dobivanje transakcij s strani
potrošnikov ter njihov naknaden prenos preko lastne banke.
Slabost sistema SET je ta, da je digitalni certifikat naložen le v enem računalniku, kar
pa predstavlja omejitev za poslovalne dejavnosti lastnika certifikata.
Banka mora omogočiti, da so podatki o plačilnih transakcijah tajni ter da jih lahko
prebere le tisti, ki so mu namenjeni. To pa zagotavlja šifriranje pri osebi ki pošilja ter
dešifriranje pri osebi katera prejema.
32
4 MODELI ELEKTRONSKEGA POSLOVANJA V MALEM
MEDNARODNEM PODJETJU
Poslovni model je bazični pokazatelj, kateri kaže smernice procesov ter povezljivost
med poslovnimi funkcijami. Poslovne modele naj bi vedno spreminjale spremembe v
sferi večih konkurentov. Internetna »revolucija« je zelo vplivala na potek trenutnega
poslovanja organizacij ter informacijskih sistemov. S spremembami pa prihaja do
obveznosti do alternativnih pristopov poslovanja napram poslovanja v zgodovini.
Poslovanje mora temeljiti na hitrosti, inovativnosti, fleksibilnosti, usmerjenosti na
stranko, biti globalno ter omogočati samopostrežbo. Tehnologija ter sistem poslovanja
morata biti preprosta za uporabnika, zanesljiva, odzivna, natančna, merljiva, varna,
fleksibilna ter preprosta za vzdrževanje.
4.1 Opredelitev modelov v elektronskem poslovanju
V literaturi najdemo mnogo podobnih definicij za pojem poslovni model. Ožja
definicija oznanja poslovni model kot specifično organizacijsko strukturo podjetja, s
katero si lahko organizacija uresničuje zastavljene cilje.
Najbolj pogosto prihaja do upoštevanja definicije po Timmersu (1998, povzeto po
Jerman Blažič in drugi 2001, str. 28), ki opredeljuje poslovni model kot:
strukturo poslovnega sistema, storitev ali toka podatkov, kateri vključuje zraven
opisa samega poslovnega sistema prav tako opredelitev subjektov z definicijo
njihovih vlog,
definicija potencialnih interesov subjektov poslovanja in
opis virov dohodka.
Poslovni model je sistem mnogih sestavin in strategij, katere omogočajo organizacijam,
da se poslužujejo različnih virov, omogočajo partnerjem in strankam boljše storitve in
produkte kot konkurenti ter da postanejo dobičkonosna. Izvrstno poslovanje podjetja je
namreč definirano s poslovnim modelom ter okolico v katerem dotično poslovanje
poteka ter seveda z možnostjo organizacije, da reagira na fleksibilno (Ravi in drugi
1999, str. 46).
Vrednostna veriga poslovanja, katera zajema potek od proizvodnje produkta in storitve
do finalne porabe je baza za postavitev poslovnih modelov. Z mnogo kombinacijami
delov vrednostne verige in vzorcem interakcije (eden z enim, eden z mnogimi, mnogi z
mnogimi) pridemo priložnosti strukture poslovnega modela. Vrednostna veriga je
združenje dejavnosti, katere organizacija opravlja za ustvarjanje dobička (Porter 2001,
str. 54).
Ob oblikovanju poslovnega modela je ključno oceniti svoje zmogljivosti in pristojnosti,
vzeti v obzir pogoje poslovanja, prav tako je potrebno postaviti vrednostni ponder nad
poslovne priložnosti ter možnosti poslovne interakcije. Poslovni model je strateško
orodje za diferenciacijo podjetij na tržišču. Poslovni model mora vzpostaviti interakcijo
med poslovnimi partnerji in dobavitelji v enotno strukturo elektronskega poslovanja.
33
Pri elektronskem poslovanju se prikazujejo predelani klasični poslovni modeli ter
inovativni poslovni modeli. Napaka inovativnih poslovnih modelov je njihova
obstojnost. Zaradi nepravilnih tržnih signalov so investitorji na finančnem tržišču
nadobudno ocenjevali pomembnost »pikakom« podjetij. Posledično so prilivi dotičnih
investitorjev motivirali podjetja v večjo širitev. Kljub nedoseganju želenih dobičkov, se
je mnogo podjetij širilo. V tem začaranem krogu se je na tržišču pojavilo masivno
število podjetij ob nespametnem managementu teh investitorjev na finančnem tržišču z
novejšimi poslovnimi modeli, kateri pa niso imeli osnove za dolgoročno delovanje.
Poslovni modeli se na internetu dinamično prilagajajo ter nadgrajujejo, saj elektronsko
trženje ter elektronsko poslovanje omogočata razvoj inovativno uspešnejših poslovnih
modelov, kateri se dokazujejo s pomočjo podjetniške prilagodljivosti, inovativnosti,
dobrih udeležencev, z izvrstno zastavljenimi poslovnim načrtom, itd.
4.2 Razvrstitev poslovnih modelov
Elektronsko poslovanje je efektivno pripomoglo k značilnostim organizacij.
Elektronsko poslovanje za organizacije ni zgolj nov prodajni kanal, temveč lahko
zahteva prilagoditev postopkov, strukture ter oblike interakcije s partnerji ter unikaten
način obravnavanja potrošnikov. Organizacijam poleg elektronske prodaje omogoča
tudi nabavo, elektronsko podprto logistiko, elektronski razvoj in snovanje novih
produktov in storitev, marketing in proizvodnjo. Poslovne modele ločimo glede na to na
kakšen način podjetje uporablja elektronsko poslovanje.
Pojavlja se veliko različnih razvrstitev poslovnih modelov elektronskega poslovanja. Za
eno skupino razvrstitev je značilno, da prepozna dejansko nastale poslovne modele ter
jih klasificira v večje skupine zaradi skupnih podobnosti. V drugi skupini pa se poslovni
modeli razvrščajo na podlagi kriterijev. Izsledek razvrščanja na osnovi multi kriterijev
je matrika, katera prikazuje, kam je po kriterijih določen poslovni model elektronskega
poslovanja uvrščen.
Timmers (1998, povzeto po Jerman Blažič in drugi 2001, str. 30–40) predstavlja deset
poslovnih modelov:
spletna trgovina,
elektronska nabava,
elektronska avkcija (dražba),
elektronski trgovski center,
storitve tretje stranke v poslovanju,
virtualne skupnosti,
ponudnik storitev v vrednostni verigi,
most v vrednostni verigi,
osnova za sodelovanje,
deljenje informacij, storitve zagotavljanja kredibilnosti ter ostale storitve.
Spletna trgovina
Podjetja pri prvem nastopu na internetu zelo pogosto postavijo spletne strani, ki so
namenjene predvsem promociji podjetja. Nastop na spletu se pogosto kombinira s
klasičnimi marketinškimi kanali (kombinacija televizije in spleta), v Sloveniji imamo
34
primer kombiniranja oddajo 24 ur na POP TV, kjer vsak dan ob koncu oddaje
promovirajo svojo lastno stran na internetu6. Če je nastop na internetu dobro premišljen,
se povpraševanje po produktih in storitvah poveča, stroški marketinga ter prodaje pa
zmanjšajo. Koristi, ki jih pridobijo kupci so masovna izbira, ugodnejše cene, boljša
informiranost in udobje večjega nabora proizvodov, naročanje ter dostavo, katera
zajema konstantno dostopnost internetne trgovine. To vrsto poslovanja uvrščamo v
skupino poslovanja podjetje – potrošnik.
Elektronska nabava
Ta tip poslovnega modela zajema poslovanje, katero poteka vzporedno z elektronskimi
javnimi razpisi ter oskrbo z produkti. To vrsto nabave najpogosteje uporabljajo makro
organizacije ter javne uprave. Prednosti takšnega modela so multi izbira dobaviteljev,
kar omogoča zmanjšanje stroške poslovanja ter višjo kakovost, naprednejša dostava ter
spuščeni stroški oskrbe. Ta način omogoča poslovanju minimiziranje stroškov tudi
dobaviteljem ter jim dopušča istočasno vključitev na mnogo javnih razpisih v širši
okolici ali v svetovnem merilu.
Elektronska dražba
Elektronske dražbe preko spleta omogočajo elektronsko izvajanje licitacijskega sistema.
Dodana jim je lahko multimedijski showroom dobrin. Prednosti za dobavitelja in
potrošnika so boljša učinkovitost, skrajšanje potrebnega časa, izogib transporta dokler
dogovor ni sklenjen ter vpogled v globalne podatke. Za dobavitelja, kateri trži izdelke
na dražbi je vir dobička v reduciranju odvečnih zalog, nižjih režijskih stroških trženja
ter izboljšani porabi proizvodnih kapacitet.
Elektronski trgovski center
Je skupek večih spletnih trgovin, po navadi pod skupnimi smernicami, na primer
priznano blagovno znamko ali enotnim trgovskim centrom. Elektronski trgovski center
je v Sloveniji tako imenovano podjetje BTC7. Dohodki glavnega gostitelja trgovskega
centra pridejo iz članarine, marketinga ter morebitnih pristojbin na plačila, v primeru da
trgovski center zagotavlja transakcije plačilnega sistema trgovin. Koristi, ki jih imajo
trgovine članice elektronskega trgovskega centra so nižji stroški in prisotnost na
internetu z izboljšanimi storitvami, kot so elektronska plačila in povečan promet na
podlagi prisotnosti drugih trgovcev v trgovskem centru.
Storitve tretje stranke v poslovanju
Ta poslovni model je primeren za organizacije, katere želijo spletno promocijo zaupati
zunanjemu partnerju. Uporabniki tega modela nudijo skupen uporabniški vmesnik za
kataloge prisotnih strank – dobaviteljev proizvodov. Prav tako omogočajo promocijo
blagovne znamke, storitve elektronskega plačilnega sistema, storitve managementa,
naročanje ter omogočanje varnih transakcij. Model je pisan na kožo sistemu poslovanja
podjetje – potrošnik.
6 http://www.24ur.com 7 http://www.btc.si
35
Virtualne skupnosti
Virtualne skupnosti predstavljajo preplet posameznikov in podjetij, kateri poslujejo na
internetu tako, da delijo informacije strank ali partnerjev o nekaterih proizvodih
oziroma vrsti izdelkov. Cilj virtualne skupnosti je povečati potrošnikovo zvestobo ter
dobiti povratne informacije od kupcev. Model virtualnih skupnosti v večini primerov
sekundarna funkcija preostalim poslovnim modelom, kar a omogoča večjo atraktivnost
tre omogoča priložnosti za dodatne storitve.
Prodajalec storitev v vrednostni verigi
Se specializira v natančno specificirani vlogi v vrednostni verigi. Ponudnik se
specializira na primer v elektronskem plačevanju ali logistiki, ki tako postane njegova
ključna primerjalna prednost. Že dolgo nazaj so se tako pozicionirale banke. Z izborom
tega modela so nastali tudi novi pristopi v managementu proizvodnje ali zalog, kjer
posredniki omogočajo specializiran know-how pri analiziranju ter finiširanju operacij.
Povezovalec v vrednostni verigi
Povezovalec premostuje več delov v postopku vrednostne verige, pri tem pa porablja
informacijske tokove kot vir dodane vrednosti. Prihodki prihajajo z naslova kupnin za
svetovanje ali plačil za nekatere opravljene prenose.
Platforma za sodelovanje
Je skupek prijemov in informacijsko okolje za omogočanje interakcije med podjetji.
Možnost je usmerjanje fokusa na specifično poslovno funkcijo, pri kateri podjetja
sodelujejo ali pa priskrbi podporo projektom z virtualno skupino strokovnjakov.
Možnosti za posel so v vodenju platforme ter prodajanju specifičnih orodij (na primer
za potek dela, oblikovanje in management dokumentov.
Posredovanje informacij, storitve zagotavljanje zaupanja in druge storitve
V svetovnem gospodarstvu so pojavljajo nove informacijske storitve, katere kreirajo
dodano vrednost z številčno masivnimi količinami informacij. Ti podatki so na
razpolago v odprtih omrežjih. Do njih se dostopa z vključevanjem poslovnih operacij,
kot so iskanje podatkov (Yahoo8), profiliranje kupcev, investicijsko svetovanje,
posredovanje poslovnih možnosti in podobno. Za podatke in svetovanje se običajno
zaračuna direktno na naročniški osnovi ali preko spektra uporabe, omogočeno pa je prav
tako plačevanje na osnovi marketinga. Storitve zagotavljanja verodostojnosti so
posebna kategorija, katera opravljajo agencije za certificiranje javnih ključev in
elektronski overitelji ali ostali izvajalci.
Poslovne modele po Timmersu razčlenimo v matriko po delovanju dveh kriterijev. To
sta stopnja inovacije in stopnja funkcijske integracije. Prvi kriterij deli modele po
njihovi inovativnosti na podlagi klasičnih modelov. Tem bolj, kot je poslovni model
diferenciran od svojega klasičnega dvojnika, večji je nivo inovacije. Novi poslovni
modeli so postavljen na nivoju visoke stopnje inovativnosti. Ta drugi pa razvršča
8 http://www.yahoo.com
36
modele glede na število integriranih funkcij (postavk v vrednostni verigi), katere so
vključene v poslovni model. Vanj je lahko vključena en ali več funkcija. Kompleksnejši
je model, večji je nivo funkcijske integracije.
Slika 5: Razvrstitev poslovnih modelov elektronskega poslovanja po Timmersu
Funkcija
Integracije
nižja višja
Stopnja inovacije
Vir podatkov: (Timmers 1998, str. 41)
Levo spodaj se nahaja osnovna e-trgovina, ki predstavlja elektronsko varianto
klasičnega načina trgovanja. Tukaj je stopnja inovacije na nizkem nivoju, z samostojno
solo funkcijo, saj internetna trgovina pravzaprav ponazarja zgolj izložbeno okno, ki
omogoča funkcijo prodaje na spletu. V desnem zgornjem kotu se nahaja povezovalec
vrednostne verige, kateri v klasični obliki ne obstaja. Odvisen je od informacijske
tehnologije, katera prispeva k delovanju informacijskih tokov preko mrež ter kreira
dodano vrednost z integracijo teh informacijskih tokov.
e-trgovina
e-trgovski centri
e-oskrba e-dražba
upravljanje premoženja
informacijsko posredništvo
prodajalec storitev v vred. verigi
virtualna skupnost
platforma za sodelovanje
trg zunanjih izvajalcev
povezovalec v vred. verigi
37
Osnovni poslovni modeli elektronskega poslovanja imajo možnost delovanja na različne
načine. S smernicami s spletno strategijo podjetja lahko dva ali več osnovnih poslovnih
modelov elektronskega poslovanja kombiniramo. Rappa9 razvršča osnovne poslovne
modele elektronskega poslovanja v naslednje skupine:
naročniški modeli
modeli nadaljnjih nakupov
modeli posrednika informacij
oglaševalski modeli
modeli koristi
modeli trgovca
modeli skupnosti
modeli proizvajalca
modeli podružnice
Naročniški modeli
Diktirajo uporabniku, da poravna obveznosti, če želi imeti dostop do spletne strani.
Izkazalo pa se je, da povpraševalci za vsebino preko interneta niso pripravljeni odšteti
denarja, tako kot pri klasičnih modelih kot so revije in časopisi. Tržniki naročniških
modelov tako uporabljajo različne kombinacije brezplačno dostopne vsebine s tisto, ki
jo je potrebno plačati, saj bi naj prva delovala kot dobra promocija za ogled druge.
Modeli nadaljnjih nakupov
Omogočajo potrošnikom ter ponudnikom, da sklepajo dogovore o prodaji.
Prekupčevalec dobi za svoje usluge dogovorjeno provizijo ali nadomestilo. Ta model je
zelo razširjen na internetu in se pojavlja v večih različicah kot so tržnice, borze, dražbe,
poslovne in nakupovalne skupnosti, povečanje prodaje ali nakupa, delitev nagrad v
primeru pravilnega upoštevanja kriterija, iskalniki. Model prekupčevanja igra
pomembno vlogo v elektronskem poslovanju v korelaciji B2B, B2C in C2C.
Modeli posrednika informacij
Organizacije, katere uporabljajo model posrednika informacij, so zmožne zbirati
podatke ter jih tržiti dalje. Zelo vredne so informacije o potrošnikih ter njihovih
nakupovalnih navadah, saj je na osnovi teh informacij možno pripraviti učinkovito
marketinško akcijo. Takšni modeli se večinoma časa kombinirajo z marketinškimi
sistemi. Možna pa je prav tako obratna verzija modelov posrednika informacij, ki
povpraševalcu omogoča podatke o internetnih straneh. Modeli posrednikov informacij
se uporabljajo tudi v okviru elektronskega poslovanja B2B.
Oglaševalski modeli
V marketinških modelih se po navadi pridobiva vsebina, za katero se zahteva plačilo ali
ne. Zraven vsebine pa se zagotavlja še kopica storitev (na primer elektronska pošta,
forumi), kjer so konstantno vidna oglaševalska sporočila. Model oglaševanja je prisoten
preko več oblik (portali, brskalniki, modeli z registracijo uporabnikov, itd.).
9 http:ecommerce.ncsu.edu/topics/models/models.html
38
Modeli koristi
Ta model je zasnovan na ažurnem merjenju koristi, katero ima uporabnik od uporabe
internetne strani. Merska enota je bit. Model koristi je zelo povezan z možnostjo
ponudnika, da omogoča manjše finančne transakcije saj so zneski prenizki za plačila z
ostalimi načini elektronskega plačevanja.
Modeli trgovca
Tradicionalno trgovanje se je preoblikovalo v elektronsko trgovanje. Elektronski trgovci
uporabljajo oba načina prodaje. To sta dražba in katalog. Nekatere storitve in proizvode
je možno kupiti samo preko spleta. Modeli trgovca se uporabljajo v segmentu B2C.
Modeli skupnosti
Poslovni modeli, ki temeljijo na osnovi kot delovanja skupnosti imajo za bazo
postavljeno uporabnikovo zvestobo. V določenih primerih je uporaba tovrstnih modelov
povezana z naročnino za določene storitve, v nekaterih primerih pa uporabniki sami
donirajo svoje predmete in denar. Poznani so na primer modeli, ki so postavljeni na
osnovi prostovoljnih prispevkov vključenih oseb, strani, pri katerih so na voljo podatki
od strokovnjakov.
Modeli proizvajalca
Ti modeli skrajšujejo ali povsem ukinjajo distribucijski kanal do potrošnika, saj
omogočajo ponudnikom proizvodov ali storitev neposreden stik s potrošniki. Tako se
omogočajo ugodnejše cene za potrošnika, ponudnik pa lahko neposredno od potrošnika
dobi informacije o njegovih potrebah ali željah.
Modeli podružnice
Poslovni model podružnice prispeva priložnosti za naročanje izdelkov ali storitev,
kjerkoli je to možno. In sicer na način, da prepusti določene procente od prodanih
produktov ali storitev vsem vključenim stranem. Model podružnic je na spletu zelo
razširjen, pojavlja pa se v različnih oblikah, kot na primer v obliki pasic, zaračunavanje
na podlagi količine klikov itd.
Poslovni model sam po sebi nima možnosti zagotavljana uresničitve poslanstva in
doseganje ciljev podjetja. Če želimo ovrednotiti ali bo nek poslovni model uspešen,
moramo poznati tržne strategije organizacije (tržni model). Upoštevati pa je potrebno
prav tako, da se mora poslovni model sproti adaptirati tržnemu oziroma potrebno ju je
obravnavati kot obojestransko v korelaciji
39
4.3 Elektronsko poslovanje v malem podjetju v Sloveniji
Ob vse večjem pritisku poslovnih partnerjev onstran meja, kateri so uporabo
elektronskega poslovanja zasnovali kot temelj za nadaljnjo poslovanje, so nekatera
Slovenska podjetja bila primorana uvesti elektronsko poslovanje. Nekatera podjetja pa
so lastnoročno ugotovila, da ima elektronsko poslovanje veliko pozitivnih lastnosti.
Tako si podjetja od integracije elektronskega poslovanje veliko obetajo. Zavedajo se,
lahko ima vpliv elektronskega poslovanje velik doprinos povečanju dohodkov,
minimiziranje stroškov ter omogoča konkurenčno prednost ter obstoj na trgu.
Grafikon 1: Letna stopnja rasti izbranih podatkov za podjetja v Sloveniji
Vir: (SURS,2015)10
V Sloveniji je bilo leta 2014 aktivnih 186.433 podjetij. Zaposlovala so 826.447 oseb in
ustvarila 93.572 milijonov EUR prihodka.
Število podjetij je bilo glede na prejšnje leto višje za 2,4 %, število oseb, ki delajo je
višje za 1,1 %, ustvarjen prihodek pa je višji za 3,3 %.
10 http://www.stat.si/StatWeb/prikazi-novico?id=5583&idp=16&headerbar=14
40
Grafikon 2: Izbrani podatki po velikostnih razredih podjetij v Slovenji, glede na število
oseb, ki delajo v njih
Vir: (SURS, 2014)
V letu 2014 so v Sloveniji z pogleda velikosti podjetij (količino zaposlenih)
prevladovala mikro podjetja (0 do 10 zaposlenih). Predstavljala so kar 95,1 % vseh
podjetij. Malih podjetij je bilo 3,7 %, srednje velikih je bilo 1,1 % in velikih samo 0,1
%. Kljub temu so pa največ prihodka ustvarila sicer manj številna srednje velika in
velika podjetja. Prihodek mikro podjetij je predstavljal 20,5 %, malih 20,2 %, srednjih
26,1 % in velikih podjetij 33,2 %. Mikro podjetja so zaposlovala 29 %, mala podjetja
16,7 % vseh zaposlenih, srednja 23,4 % in velika podjetja 30,9 %.
Tako v Sloveniji kot v EU vsa podjetja, ki imajo dostop do interneta, uporabljajo
širokopasovno povezavo. V Sloveniji se je ta delež še povečal in je nad povprečjem EU.
Delež slovenskih podjetij, katera imajo totalno avtomatizirano medsebojno pošiljanje
podatkov z organi javne uprave in s finančnimi institucijami je nad povprečjem EU,
medtem ko je delež podjetij, katera imajo popolnoma avtomatizirano pošiljanje
podatkov s kupci in dobavitelji nižji od evropskega povprečja.
41
Tabela 2: Spletna prodaja podjetij vseh razrednih velikosti v Sloveniji v letu 2014
Mikro
podjetja
(vsaj 10
zaposlenih)
Mala
podjetja
(10 – 49
zaposlenih)
Srednje
velika
podjetja
(50 – 249
zaposlenih)
Velika
podjetja
(250 ali
več
zaposlenih)
%
Spletna prodaja 17 16 18 32
Spletna stran pri prodaji
omogoča spletno plačilo
35 31 45 55
Spletna prodaja v Sloveniji 94 94 97 95
Spletna prodaja v države
članice EU
50 52 48 38
Spletna prodaja v druge države 18 17 20 29
Vir: (SURS, 2015)
Po podatkih statističnega urada RS11 je bilo v letu 2014 med podjetji z vsaj 10
zaposlenimi osebami 17 % takih, ki so prodajala storitve ali izdelke ali prejemala
naročila in rezervacije preko spletnih strani, kar je za 3 % več kot leta 2013. Delež
podjetij s spletno prodajo se je povečal v vseh velikostnih razredih podjetij, največ pa v
velikih. Ta je v letu 2014 je znašal 32 %, v letu 2013 pa 27 %, sledijo srednje velika
podjetja z 18 % (v letu 2013 pa 17 %) ter mala podjetja s 16 % deležem (v letu 2013 je
znašal 13 %).
Podjetja so s spletno prodajo v letu 2014 ustvarila 6,4 % celotne vrednosti ustvarjenega
prihodka brez DDV. 73 % podjetij s spletno prodajo je prodajalo končnim potrošnikom
(v letu 2013 je bilo teh podjetij 69 %), 59 % pa jih je prodajalo drugim podjetjem in
javnim ustanovam (v letu 2013 jih je bilo 63%). Kar 94 % (leto 2013 95 %) malih
podjetij, ki prodajajo preko spleta je prejemala naročila iz Slovenije, 52 % pa iz drugih
držav članic EU, kar je 8 % več kot v letu 2013. Naročila iz drugih držav je v letu 2014
prejemalo 17 % malih podjetij s spletno trgovino.
11 http://www.stat.si/StatWeb/prikazi-novico?id=5577&idp=16&headerbar=14
42
Grafikon 3: Ovire oziroma težave, ki so v letu 2014 v Sloveniji oteževale ali
preprečevale spletno prodajo podjetjem
Vir: (SURS, 2015)
Stroški vpeljave spletne prodaje so bili v 20 % podjetjih, ki imajo spletno prodajo višji v
primerjavi z njenimi prednostmi. Težave povezane z logistiko (odprema izdelkov ali
izvajanje storitev) ter težave povezane s plačilom pri spletni prodaji so 15 % podjetij
oteževale spletno prodajo. 10 % podjetij so oteževale spletno prodajo težave, povezane
z varno uporabo IKT ali z zaščito podatkov. Težave povezane z zakonodajo je imelo 9
% podjetij, 24 % pa je oteževala spletno prodajo neprimernost ponujenih izdelkov ali
storitev.
Po podatkih statističnega urada RS12 je v letu 2015 42 % (v letu 2014 39 %) podjetij
uporabljalo družbene medije – družabna omrežja, bloge, spletne strani za delitev
multimedijskih vsebin ali orodja za izmenjavo znanj, ki temeljijo na Wiki. Najbolj jih
uporabljajo (imajo uporabniški profil, račun ali licenco glede na tip družbenega
omrežja) velika podjetja, sledijo jim srednje velika in majhna podjetja.
12 http://www.stat.si/StatWeb/prikazi-novico?id=5510&idp=16&headerbar=14
43
Grafikon 4: Podjetja s profilom ali licenco na družbenih medijih, v Sloveniji leta 2015
Vir: (SURS, 2016)
Podjetja so v letu 2015 uporabljala skoraj vse tipe družbenih medijev v večjem obsegu
kot v letu 2014. Največ podjetij ima svoj profil na družabnih omrežjih kot sta na primer
Facebook in Linkedln. Kot je razvidno iz grafikona ima kar 70 % velikih podjetij svoj
profil na družabnih omrežjih, sledijo srednje velika podjetja s 50 %. 41 % je mikro
podjetij ter 38 % majhnih podjetij, ki imajo profil na družabnih omrežjih. Na spletnih
straneh za delitev multimedijskih vsebin kot so na primer Youtube, Picassa, Flickr ipd.
ima svoj profil 12 % malih podjetij, 8 % pa jih ima svoj blog ali mikroblog. Najmanj
podjetij uporablja orodje za izmenjavo znanj, ki temeljijo na Wiki.
44
Tabela 3: Različni nameni uporabe družbenih medijev v podjetjih s profilom ali licenco
na družbenih medijih, Slovenija leta 2015
Mikro
podjetja
(vsaj 10
zaposle
nih)
Mala
podjetja
(10 – 49
zaposlenih)
Srednje
velika
podjetja
(50 – 249
zaposlenih)
Velika
podjetja
(250 ali
več
zaposlenih)
%
Krepitev ugleda podjetja ali trženje
izdelkov ali storitev
74 73 78 78
Pridobivanje mnenj ali za
odgovarjanje na mnenja, ocene,
sprašanja strank
49 48 49 55
Zaposlovanje novih delavcev 24 23 27 32
Izmenjavo stališč, mnenj znotraj
podjetja
22 22 21 22
Sodelovanje s poslovnimi partnerji 19 19 21 14
Vključevanje strank v razvoj ali
inovacijo izdelkov ali storitev
17 16 18 20
Vir: (SURS, 2016)
Družbene medije podjetja v največjem obsegu uporabljajo za krepitev ugleda (za
oblikovanje celostne podobe podjetja) ali za trženje izdelkov ali storitev. Za ta namen
jih uporablja kar 73 % malih podjetij. Za pridobivanje mnenj ali za odgovarjanje na
mnenja, ocene ter vprašanja strank jih uporablja 48 % podjetij. Sledi uporaba družbenih
medijev za zaposlovanje novih delavcev. Kar 23 % malih podjetij jih uporablja za te
namene. 22 % malih podjetij uporablja družbene medije za izmenjavo stališč in mnenj
znotraj podjetja, 19 % pa za sodelovanje s poslovnimi partnerji. 16 % podjetij je z
uporabo družbenih medijev vključevalo stranke v razvoj ali inovacijo izdelkov ali
storitev.
45
5 SKLEP
Globalizacija predstavlja povezovanje množico subjektov preko časovnih in prostorskih
meja. S pomočjo informacijske tehnologije lahko podjetja prodirajo na globalni trg,
poslujejo ter komunicirajo z organizacijami, ki so na drugem koncu sveta. Globalizacija
je pomembna za manjša podjetja, ki nimajo dovolj financ za vstop na globalno tržišče.
Preko svetovnega spleta lahko majhna podjetja konkurirajo makro podjetjem.
Za obstoj na globalnem trgu ter za vzdrževanje in povečevanje konkurenčnosti bi
moralo biti elektronsko poslovanje v vsakodnevni uporabi vseh podjetij, ki si želijo še
naprej uspešno poslovati.
Elektronsko poslovanje je postalo ključni trend poslovanja podjetij trenutnega časa.
Tako je integracija elektronskega poslovanja na spletu postala ključna za uspešno
poslovanje podjetja, predvsem pri tistih organizacijah, katere poslujejo z dobavitelji,
potrošniki ter poslovnimi partnerji z vseh koncev globa.
Mrežne tehnologije so prinesle veliko sprememb v poslovanje. Postale so neizbežne za
uspeh in obstoj podjetij. Internet je za večino organizacij postal glavno sredstvo za
izvajanje poslovnih transakcij. Danes integracija elektronskega načina poslovanja ni
samo ena med priložnosti, ampak ključni korak do dobičkonosnosti, dostikrat pa celo do
preživetja. Podjetje, ki želi uspeti mora poslovne procese preoblikovati v digitalno
obliko, oblikovati ter izvesti mora inovativni načrt elektronskega poslovanja, biti mora
potrošniško usmerjeno, najti mora strateške partnerje ter uvesti integrirano aplikacijsko
arhitekturo elektronskega poslovanja, ki je ključni dejavnik za uspešno povezovanje
poslovnih procesov v podjetju ter med podjetji.
V elektronskem poslovanju poznamo več vrst elektronskega poslovanja na podlagi
vključenih subjektov. Opredelili smo se pretežno na medpodjetniško poslovanje (B2B).
Povezava podjetje – podjetje omogoča neposreden stik med poslovnimi subjekti, kjer
gre predvsem za optimizacijo prodajno – nabavnega procesa v podjetju. Z vidika
medpodjetniškega poslovanja so ključne predvsem elektronske tržnice. Preko njih lahko
podjetja urejajo transport in logistiko, finančne prenose, distribucijske kanale itd. K
medpodjetniškemu elektronskemu poslovanju uvrščamo tudi računalniško izmenjavanje
podatkov, ki omogoča, da si podjetja izmenjujejo potrebno dokumentacijo direktno s
pomočjo računalnike opreme. Organizacije, katere si želijo konstanten napredek ter rast
svojega poslovanja morajo uvesti elektronsko poslovanje podjetje – kupec (B2C). To
poslovanje ne pomeni samo neposredne prodaje temveč tudi, da prodajalec svojim
strankam omogoča različne usluge 24 ur na dan, 7dni v tednu. Kot del elektronskega
poslovanja je prav tako pomembna e-trgovina, ki predstavlja direktno, interaktivno
povezovanje s kupci, kateri podjetjem s pomočjo elektronskih medijev omogočajo
zbiranje pomembnih informacij.
Elektronski način poslovanja tako predstavlja preprost in hiter dostop do podatkov
kadarkoli in kjerkoli. Večina proizvodov in storitev, ki so predmet poslovanja je na
razpolago praktično celo leto. Elektronsko poslovanje predstavlja veliko dobrih
atributov in priložnosti državi, podjetjem kot tudi posameznikom, kažejo pa se
predvsem v zmanjšanju stroškov poslovanja in povečevanju konkurenčnih prednosti.
Pojavljajo pa se tudi pomanjkljivosti. Eno izmed glavnih težav v elektronskem
46
poslovanju predstavlja varovanje informacij, predvsem pri finančnem poslovanju, saj
hitro obstaja možnost zlorabe osebnih podatkov in vdora v zasebnost.
Vedno več uporabnikov izkorišča prednosti informacijske dobe. Danes tehnologija pri
uvajanju elektronskega poslovanja ne predstavlja več problema, saj je osnovna
infrastruktura dostopna praktično vsem podjetjem, v vseh gospodarskih panogah.
Potrjujemo trditev, da sodobna informacijska tehnologija vedno bolj prodira v vsakdan
malega mednarodnega podjetja, saj uporaba elektronskega poslovanja tako v Sloveniji
kot v svetu narašča. V Sloveniji so podjetja uspešno vpeljala elektronsko poslovanje,
znotraj podjetja kot tudi s poslovnimi partnerji. Prav tako za mala podjetja pomeni
uporaba elektronskega poslovanja povečanje njihovih priložnosti na globalnem trgu.
Uporaba elektronskega poslovanja ter predstavitev na internetu skoraj več ni izbira
temveč nuja. S pojavom interneta se zmanjša število posrednikov v distribucijskem
kanalu. Internet omogoča direktno komunikacijo, ki je prilagojena interesom ciljne
skupine potrošnikov, kjer kupec sam išče informacije. Prav zato je predstavitev na
internetu zelo pomemben element promocijskega spleta vsakega uspešnega podjetja.
Internet prinaša organizacijam vseh velikosti, razvijanje novih spletnih poslovnih
modelov, kateri se odražajo v izboljšanju in adaptiranju smeri poslovanja in interakcije s
poslovnimi partnerji, strankami ter dobavitelji. Z elektronskim poslovanjem se hitrost
poslovanja povečuje, predstavljajo se druga tržišča in dostopnejši postajajo novi
potrošniki.
Na podlagi podatkov statističnega urada RS ugotavljamo, da več kot polovico malih
podjetij, ki imajo spletno prodajo, prejema naročila iz držav članic Evropske Unije, 17
% pa jih prodaja v druge države, kar je največ v primerjavi z ostalimi podjetji.
Podjetjem v Sloveniji najbolj otežujejo spletno prodajo neprimerni ponujeni izdelki ali
storitve. Nekaj preglavic jim tudi povzročajo stroški vpeljave spletne prodaje, saj se pri
nekaterih podjetjih izkaže, da so višji v primerjavi z njenimi prednostmi. Nekatera
podjetja imajo težave z logistiko (odprema izdelkov ali izvajanje storitev) ter s plačilom
pri spletni prodaji.
Iz podatkov statističnega urada RS sklepamo, da še vedno premalo podjetij uporablja
družbene medije – družabna omrežja, bloge, spletne strani za delitev multimedijskih
vsebin ipd. Najbolj jih uporabljajo (imajo uporabniški profil, račun ali licenco glede na
tip družbenega omrežja) velika podjetja, sledijo jim srednje velika in majhna podjetja.
Mala podjetja v največjem obsegu uporabljajo družbene medije za krepitev ugleda (za
oblikovanje celostne podobe podjetja) ali za trženje izdelkov ali storitev ter za
pridobivanje mnenj ali za odgovarjanje na mnenja, ocene ter vprašanja strank.
Na podlagi zgoraj predstavljenih podatkov potrjujemo trditev, da večina malih podjetij
uporablja internet za pridobivanje informacij in komuniciranje ter prodajo na
mednarodnih trgih.
47
6 LITERATURA IN VIRI
1. Bela knjiga. (1997). Elektronsko poslovanje malih in srednje velikih podjetij – Bela
knjiga. Pridobljeno 13. april 2015 iz Skupna pobuda skupine EITIRT, Evropske
komisije Lyona:
http://www.drustvo-informatika.si/publikacije/belaknjiga.pdf.
2. Bračko, A. (1997). Računalniško izmenjavanje podatkov pri obravnavi problematike
prometne varnosti. Revija za management 5, 294-300.
3. Curtis, K. (2000). Emerging channels. E-commerece and Insurance. London:
Insurance Technology.
4. Derfler, F. (2000). E-Business Essentails. Indiapolis: Que.
5. Dubrovski, D. (2006). Management mednarodnega poslovanja. Koper: fakulteta za
management.
6. European Comission. (2016). Definition of Micro, Small and Medium Sized
Enterprises in Europe. Pridobljeno 5. april 2016 iz
http://ec.europa.eu/enterprise/polices/sme/facts-figures-analysis/sme-
definition/index-en.htm.
7. Hall, P. (2004). Electronic Payment System. Pridobljeno 10. marec 2015 iz
http://myphliputil.pearsoncmg.com/student/bp_turban_ec_2004/EC2004_ch13.ptt#1
8. Hollensen, S. (2004). Global Marketing. A. Decision Oriented Approach. London:
Prentice Hall.
9. Hoque, F. (2000). E-enterprise-business models, architecture and components.
Cambridge: Cambridge University Press.
10. Jelen, R. (2000). Informacijski sistem za elektronsko poslovanje s poudarkom na
internet trgovini. Magisterska naloga. Maribor: EPF.
11. Jerman Blažič, B. in drugi. (2001). Elektronsko poslovanje na internetu. Ljubljana:
GV Založba.
12. Ključevšek, R. (2003). Informacijska varnost: standardizacija da ali ne? Uporabna
informarika, Ljubljana.
13. Kovačič, A. in drugi. (2004). Prenova in informatizacija poslovanja. Ljubljana:
Ekonomska fakulteta.
14. Linthicum, S. (2001). B2B Application Integration: e-Business Enable Your
Enterprise. Boston: Addison-Wesley.
15. Markovec Brenčič, M., Hrastelj T. (2003). Mednarodno trženje. Ljubljana: GV
Založba.
48
16. May, P. (2000). The business of e-commerce. Cambridge: Cambridge University
Press.
17. Nahtigal, F. (2010). Elektronsko poslovanje. Pridobljeno 11. Marec 2015 iz
Ljubljana: Zavod IRC: http://www.zavod-
irc.si/docs/skriti_dokumenti/Elektronsko_poslovanje-nahtigal.pdf.
18. O′Mahony, D., Peirce, M. in Tewari, H. (2001). Electronic payment systems for e-
commerce. London: Artech House.
19. Osojnik, M. (2002). Skrivnosti elektronskega poslovanja: priročnik za mala in
srednje velika podjetja. Ljubljana: Gospodarska zbornica Slovenije.
20. Penger, S. (2001). Vpliv nove ekonomije na temeljne funkcije managementa v
organizaciji 21.stoletja. Magistrsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
21. Pepelnjak, M. in Bradeško M. (1997). Varnost računalniških sistemov on
elektronskih transakcij. Zveza ekonomistov Slovenije.
22. Petauer, B. (2002). Obdavčitev elektronskega trgovanja. Maribor: Davčni inštitut.
23. Porter, M. (2001). Strategy and the Internet. Harward: Harward Business Review.
24. Ravi, A., Sunil, C., Deshmukh, S., Van Mieghem, J. in Zemel, E. (1999). Managing
bussiness process flows. London: Prentice Hall International.
25. Rappa, M. (2005). Managing the Digital Enterprise. Pridobljeno 14. Januar 2016 iz
http://ecommerce.ncse.edu/topics/models/models.html.
26. Renier, U.(2005). Vpliv elektronskega poslovanja na poslovanje in globalizacijo.
Diplomsko delo. Maribor: Ekonomska fakulteta.
27. Rems Majerle, S. (2005). Elektronsko poslovanje v malih podjetjih. Magistrsko
delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
28. Roman, E. (1999). Mastering EJB. New York: J. Wiley.
29. Sessions, R. (2000). COM + and the battle for the midle tier. New York: J. Wiley
30. Skrt, R. (2002). Medpodjetniško spletno poslovanje. Moj mikro, september.
Pridobljeno 20.1.2016 iz http://www.nasvet.com/doc/b2b_poslovanje.php.
31. SURS. (2015). V letu 2014 aktivnih 186.433 podjetij, Slovenija, 2014. Pridobljeno
30. marec 2016 iz Statistični urad republike Slovenije:
http://www.stat.si/StatWeb/prikazi-novico?id=5583&odp=16&headerbar=14.
32. SURS. (2015). Delež podjetij s spletno prodajo narašča, Slovenija, 2014.
Pridobljeno 30. marec 2016 iz Statistični urad republike Slovenije:
http://www.stat.si/StatWeb/prikazi-novico?id=5577&idp=16&headerbar=14.
49
33. SURS. (2016). Uporaba informacijsko-komunikacijske tehnologije v podjetjih,
Slovenija, 2015. Pridobljeno 30. marec 2016 iz Statistični urad republike Slovenije:
http://www.stat.si/StatWeb/prikazi-novico?id=5510&idp=16&headerbar=14.
34. Tampuž, M in Cejhen, J. (1999). Elektronsko bančništvo: novi izzivi. Zveza
ekonomistov Slovenije, 160-161.
35. Toplišek, J, (1998). Elektronsko poslovanje. Ljubljana: Atlantis.
36. Turban, E., King, D. (2003). Introduction to E-commerce. Upper Saddle River (n.J9:
Prentice Hall.
37. Vidmar, T. (2013). Računalniška omrežja z internetnimi storitvami. Ljubljana:
Pasadena.
38. Westphal, H., Towel, B. (1998). Investigating the future of Internet regulation.
Internet Resserch, Vel. 8, No. 1.
39. Zajc, B. (2000). Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu.
Podjetnik 10: 50-52.
40. ZEPEP. (2000). Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu. Uradni
list RS, 57/2000, 77/2000.
41. ZEPEP. (2000). Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu.
Pridobljeno 20. marec 2016 iz Uradni list RS:
http://www.gov.si/ca/pravnapojasnila.htm.
42. ZGD. (2009). Zakon o gospodarskih družbah. Uradni list RS, 65/2009. Pridobljeno
5. April 2016 iz https://www.uradni-list.si/1/content?id=93580.